Izdaje Sreče v nesreči

Različne izdaje opusa ali izbranega dela avtorja so temelj kanoničnosti in njene reprodukcije. Pri Sreči v nesreči lahko skrbi za primarni korpus (prim. Dović 2016: 34) sledimo od druge polovice 19. stoletja in praktično do danes; po izidu izvirnika leta 1836 ter neuradnih ponatisih v letih 1838 in 1840 je bila Sreča v nesreči »poustvarjena« v zbirki mladinske literature Knjižnica slovenskej mladini v uredništvu Ivana Tomšiča[1] (1882), nato v priredbi Rudolfa Kolariča v zbirki Cvetje iz domačih in tujih logov 100 let po izvirni izdaji (1936), v dveh zbirkah kanonske literature pri Mladinski knjigi: Knjižnica Kondor (1974) in Hram (1984), nato pri založbi Založništvo slovenske knjige v zbirki Slovenska povest (1991) in leta 2013 kot elektronska knjiga v zbirki eKlasiki pri založbi Beletrina.

S primerjavo verzij od leta 1836 do 1991[2] bomo prepoznavali tipične spremembe v posameznih izdajah glede na izvirnik in glede na predhodne izdaje ter ugotavljali, kako se je oblikovala in ustalila danes aktualna verzija besedila.

Kolacija Sreče v nesreči, tj. primerjava temeljnega besedila in verzij od leta 1836 do leta 1991, je bila izvedena z enim od aktualnejših (prim. Roeder 2020) prosto dostopnih orodij[3] za avtomatsko tekstno kolacijo LERA (Bremer idr. 2015).[4] Orodje omogoča avtomatsko prepoznavanje[5] razlik in podobnosti od besede do besede oz. od črke do črke med več verzijami besedila, vizualizacijo zaznanih sprememb in izpis seznama sprememb v kritičnem aparatu.

Temeljno besedilo (prim. Ogrin in Žejn 2016: 127) je izvirna izdaja iz leta 1836, medtem ko je izhodiščno besedilo vsakokrat tisto, glede na katerega prepoznavamo spremembe; v razvrstitvi besedil v paralelnem vertikalnem sinoptičnem pogledu[6] (Plachta 2013: 106–111) je izhodiščno besedilo – to je lahko temeljno besedilo ali ena od verzij − vedno razvrščeno levo. Pri kolaciji več besedil je izhodiščno besedilo vsakokratno predhodno besedilo: v besedilu v drugem stolpcu so torej variante označene glede na zapis besedila v prvem stolpcu, v tretjem so označene glede na zapis besedila v drugem stolpcu itd. Izbrisane besede in ločila so označeni v izhodiščnem besedilu. Obenem so v vseh primerjanih besedilih označena vsa mesta, ki so spremenjena v katerikoli od verzij. Primer iz sopostavitve temeljnega besedila in vseh izdaj do vključno leta 1991:

Variantna mesta so glede na vrsto spremembe označena z različno obarvanostjo: z zeleno dodane besede in dodana ločila, z rdečo izbrisane besede in izbrisana ločila ter z modro zamenjane oz. nadomeščene besede in zamenjana ločila. Pri zamenjavah besednega vrstnega reda (transpoziciji) je v izhodiščnem besedilu beseda, ki je prestavljena, obarvana rdeče kot izbrisana, v verziji na drugem mestu pa z zeleno kot dodana. Vsa mesta v besedilu, ki so spremenjena v katerikoli od verzij, so obarvana sivo. Variantna mesta so zaporedno oštevilčena z nadpisano številko za označeno besedo ali ločilom, številčenje variant se z vsakim segmentom začenja znova.

Segmentiranje besedila sledi postavitvi strani[7] v izvirni izdaji leta 1836.[8] Nad vsako stranjo oz. nad vsakim segmentom je pri izvirni izdaji izpisana številka strani, pri ostalih izdajah (od 1882 do 1991) je vzporedno v oglatih oklepajih izpisana številka ene ali več strani, na katerih je besedilo v posamezni izdaji. Številke strani, ki v knjigi niso izpisane, so zapisane v navadnem oklepaju. Primer za kolacijo med izvirno izdajo ter izdajama iz leta 1882 in 1936, kjer je v izvirni izdaji ta segment stran 8, v izdaji iz leta 1882 je isto besedilo na straneh 12 in 13 ter v izdaji iz leta 1936 na straneh 40 in 41:

Pod posameznim segmentom (stranjo) se s klikom na puščico ⮟ odpre seznam variantnih besed in ločil oz. izpis kritičnega aparata, v katerem številčenje variant sledi številčenju v tekočem besedilu, signatura pove, iz katere izdaje je zapisana varianta. Signatura se vedno začne s SvN, čemur sledi letnica izida, npr. SvN 1974 za Kondorjevo izdajo iz leta 1974. Primer kolacije in izpisa kritičnega aparata za izvirno izdajo (1836) in izdajo iz leta 1974:

Kolacija in vizualizaciji v LERI je dostopna s klikom na hiperpovezavo v tekočem besedilu, v recenziji so predstavljene le najbolj tipične spremembe in ponazorjene s sobesedilnimi primeri. Pri navajanju primerov je v prvi vrstici navedena signatura izdaje, iz katere je primer, in je enaka signaturi v izpisu kritičnega aparata v LERI (SvN in leto izida). Obravnavana variantna mesta so obarvana sivo, na koncu primera je v oklepaju navedena številka strani po izhodiščni verziji. Navedeni primeri so zaradi preglednejše povezave med opisom spremembe in sobesedilnim primerom po posameznih sklopih označeni zaporedno z velikimi tiskanimi črkami.

Leta 1836, ko je bil Janez Cigler župnik v Višnji Gori, je v Ljubljani izšla prva izdaja Sreče v nesreči. Bila je natisnjena v 1050 izvodih, založnik Janez Klemens pa je dve leti kasneje, leta 1838, dal natisniti 1000 in leta 1840 še 1000 izvodov, obakrat z letnico prve izdaje.[9] Kolarič (1936: 9) navaja, da se izvirna izdaja in kasnejša ponatisa ločijo po tiskovnih napakah in vinjetah, zelo hitro in nedvomno pa ponatis lahko prepoznamo po očitni tipkarski napaki na notranji naslovnici, kjer je v podnaslovu namesto bogatim zapisano pogatim.

Naslovnica izvirne izdaje leta 1836 (vir: dLib.si)

Naslovnica ponatisa iz leta 1838 ali 1840 (vir: dLib.si)

Kolacija obeh izdaj v bohoričici [10] zabeleži 411 sprememb. Največji delež sprememb (približno tri četrtine oz. nekaj več kot 160) zadeva zapis naglasnih znamenj: ponekod naglasa glede na izvirnik ni (prim. A), ponekod je dodan (prim. B), zamenjan z drugačnim (prim. C), izjemoma je prestavljeno mesto naglasa. Z današnjim vedenjem o praksi onaglaševanja besed o ustreznosti sprememb ne moremo presojati, ugotovimo lahko le, da ni prepoznavnega vzorca sprememb.

Spremembe zadevajo tudi posebnosti črkopisa, v največji meri zapis glasov s (prim. A, B, C), š in z (prim. D) ter ž (prim. E), vendar v bistveno manjšem obsegu (skupaj okrog 30 zamenjav). Te spremembe kažejo,[11] da raba bohoričice še dobrih deset let pred uradno uveljavitvijo gajice ni bila popolnoma dosledna.

V ponatisnjeni verziji se pri zapisu šumnikov najdejo tudi očitne tipkarske napake (prim. A, B).

Izvirna izdaja in ponatis[12] sta bila zaradi primerjave s kasnejšimi izdajami in vključitve v korpus PriLit prečrkovana v gajico. Pri prečrkovanju so bili odstranjeni naglasi na besedah in nestični opuščaj pri nezložnih predlogih. Če bi to dvoje upoštevali tudi pri prečrkovanju, bi bili pri kolaciji v veliki meri zamegljeni bistvenejši redaktorski posegi v besedilo.[13] Kolacija besedil izvirne verzije in neuradnega ponatisa v gajici glede kolacijo besedili v bohoričici pokaže skoraj za polovico manj sprememb, skupaj 222 (v bohoričici 411). Med spremembami, ki so zaznane tako med besedili v bohoričici kot tudi v gajici, je največ, nekaj čez 90, očitnih tipkarskih napak, ki jih v izvirniku ni (prim. A, B). Obenem je v ponatisu izvirne izdaje tudi nekaj, a bistveno manj (18 primerov) popravkov napak v izvirniku (prim. C); v več primerih (27) v besedilu ustrezno funkcionirata tako izvirni zapis kot tudi njegova varianta (prim. D).

Približno tretjina sprememb zadeva zamenjave ločil: npr. dvopičje namesto vejice in obratno ali dvopičje namesto podpičja. V večini primerov sta sprejemljivi obe varianti (prim. A), medtem ko redkeje prepoznamo tudi očitne tipkarske napake (prim. B).

Razmeroma pogoste, a nedosledne so spremembe zapisa naslonske oblike osebnega zaimka, najpogosteje zapis za-me namesto zame ali za me (prim. A), ter zamenjave velike in male začetnice (prim. B, C). Oboje pa je kljub posameznim spremembam na ravni celotnega besedila tako v izvirni izdaji kot v ponatisu zapisovano nedosledno v več variantah.

Ugotovimo lahko, da slogovnih ali vsebinskih razlik med izvirno izdajo in njenim ponatisom v letih 1838 oz. 1840 ni, spremembe ostajajo na ravni posameznih črk in ločil.

Leta 1882 je Sreča v nesreči izšla kot »drugi, popravljen natis« v uredništvu Ivana Tomšiča. Povod za to izdajo naj bi bil Linhartov zapis o Sreči v nesreči v Slovenskem glasniku (Jarc 1882: 571; Marn 1885: 58), čeprav je od njega minilo že več kot dvajset let.[14] Tomšič je Srečo v nesreči uvrstil v prvo slovensko zbirko mladinske literature Knjižnica slovenskej mladini (Knjiga III)[15] in jo tudi v predgovoru izrecno namenil mladim.

Pri jezikovni podobi najopaznejšo spremembo glede na prvo izdajo pomeni gajični črkopis namesto bohoričice. Ivan Vrhovnik (1892: 53), poznavalec Ciglerjevega življenja in dela, je zapisal, da je Tomšičeva izdaja »pomlajena«. Pri tem bi Vrhovnik lahko imel v mislih tako aktualni črkopis kot tudi jezikovne posodobitve, saj je Tomšič besedilo prilagodil poenoteni slovenski knjižni normi. Ta je nadomestila več pokrajinskih knjižnih različic približno sredi 19. stoletja (Orel 2018: 321), torej ravno med izidom izvirne Sreče v nesreči in Tomšičeve izdaje. Že zaradi upoštevanja reformirane jezikovne norme v izdaji leta 1882 kolacija izvirne izdaje in ponatisa iz leta 1882 praktično ne zazna povedi brez spremembe.

Spremembe na vseh jezikovnih ravninah je ugotavljala že Irena Orel (Orel 2018) v analizi jezikovnih sprememb v izdajah Sreče v nesreči 19. stoletja. Med opaznejšimi spremembami v pravopisu navaja naglaševanje besed, opuščanje nestičnega opuščaja pri nezložnih predlogih, dodane narekovaje v premem govoru (prim. A, B, C), nekaj sprememb v rabi ločil, poleg tega pa še zapis v namesto u v tujih lastnih imenih (namesto Paule zapis Pavle), zapis j v izglasju med dvema i (prim. B), izpust zapisa polglasnika z e ob zložnem r (prim. C) ter nedosledne spremembe v pisanju skupaj ali narazen (prim. D). Polega tega je na ravni pravopisa za Tomšičevo izdajo značilna pogosta raba pomišljaja na mestih, kjer v izvirniku ni uporabljen (prim. E).

Na glasovni ravni v mlajši izdaji Irena Orel prepoznava zapis e za i iz kratkega in nenaglašenega jata (prim. A), neupoštevanje samoglasniškega upada (prim. B), prilikovanja (na primer šč namesto š) (prim. B), zapis polglasnika, tudi neobstojnega, z e namesto z i (prim. C), poenotenje zapisa palatalnih lj in nj ter neupoštevanje preglasa (D).

Nove oblike so vpeljane tudi na oblikoslovni ravni (prim. A). Dvojina je še vedno rabljena nedosledno, zlasti pri rabi zaimkov (prim. B), a že nadomešča množinske oblike (za dvojino) iz prve izdaje.

Med zamenjavami na besedni ravni kot izstopajoče Irena Orel prepoznava zamenjavo besed germanskega in romanskega izvora z besedami slovanskega izvora (prim. A, B, C), vključno z glasovnimi podomačitvami in slaviziranjem imen tujega izvora (pri Tomšiču Ljudevit namesto Ludvik). Tomšič je spreminjal tudi zemljepisna lastna imena: namesto Ilirija in Ilirsko oz. na Ilirskem, ilirski in Ilirjan je zapisoval variante Slovensko oz. na Slovenskem ter v nekaj primerih na Kranjskem, slovenski in Slovenec (prim. E) ter namesto na Štajerskim varianto na Štirskim. Poleg tega so pogoste tudi zamenjave besed slovanskega izvora s sopomenkami (prim. C, D) in spreminjanje stalnih glagolskih zvez (prim. F), na besedotvorni ravni pa razlike v rabi predpon.

V skladnji prevladujejo spremembe v besednem vrstnem redu (podrobneje prim. Orel 2018: 231−233) oz. skladenjski strukturi (prim. A, B, C), pogoste so menjave glagolskih časov (prim. D, E). Večkrat je Tomšič v svoji priredbi izpuščal (prim. F, G) in dodajal (prim. H, I) krajše odlomke, npr. spremne stavke v premem govoru (prim. J). Gledano v celoti je besedila v izdaji iz leta 1882 v primerjavi z izvirno izdajo nekoliko več.[16]

Tomšičeva verzija besedila prinaša torej jezikovno aktualizacijo in tudi številne spremembe v skladnji in na besedilni ravni, ki so neodvisne od norme poenotenega knjižnega jezika. Zlasti skladenjske spremembe do neke mere že vplivajo na slog besedila oz. enega od segmentov sloga.[17] V nadaljevanju bomo na podlagi rezultatov kolacije izvirne in Tomšičeve izdaje presojali, ali so se priredbe Sreče v nesreči v 20. stoletju opirale bolj na izvirno ali Tomšičevo izdajo.

Ob 100. obletnici prvega izida je Sreča v nesreči izšla pri Družbi sv. Mohorja v Celju v zbirki Cvetje iz domačih in tujih logov. Ta zbirka je bila pravzaprav nadaljevanje knjižne zbirke z istim naslovom, ki jo je pri Mohorjevi družbi leta 1861 (izhajala je do leta 1868) ustanovil Anton Janežič in je bila namenjena literarni vzgoji dijakov. Načrt obnovljene zbirke pod glavnim uredništvom Jakoba Šolarja je predvideval vključitev najpomembnejših del slovenske literarne zgodovine,[18] opremljenih z izčrpnim uvodom in opombami (Grabnar 2013: 38−39). V obdobju, ko je nastajala zbirka Cvetje iz domačih in tujih logov, je bila izvirnost literarnega dela že eno od neobhodnih meril za uvrstitev dela v slovenski literarni kanon. V tej izdaji je glede na izvirno in Tomšičevo izdajo pomenljiv izbris podnaslova, v katerem je bila Sreča v nesreči izrecno naslovljena na dvojnega naslovnika, »mlade in stare«.

Rudolf Kolarič, eden od članov[19] uredniškega odbora zbirke, je k Sreči v nesreči kot 11. zvezku zbirke prispeval obsežen uvod. Začenja ga s Ciglerjevim življenjepisom in nato v osrednjem delu razprave v polemiki z Vaclavom Burianom (1930) analizira vpliv pripovedne proze Christopha Schmida na Ciglerjevo pripoved ter razmišlja o drugih pobudah, ki bi lahko vplivale na Ciglerja pri pisanju Sreče v nesreči, zlasti glede posameznih motivov. Natančno je povzel zgradbo in karakterizacijo oseb ter izpostavil pomanjkljivosti in nelogičnosti,[20] dokaj kritično je obravnaval tudi »miselne in oblikovne osnove«, na koncu pa verjetno kot protiutež naštevanju pomanjkljivosti izpostavil nekatere odlomke, ki pozitivno izstopajo. Podrobno jezikovno analizo je sklenil z ugotovitvijo, »da pisec Sreče v nesreči jezikovni umetnik ni bil« (Kolarič 1936: 32).

V zvezi z besedilom izdaje je na notranji naslovnici zapisano, da ga je Rudolf Kolarič »priredil«, na začetku opomb pa je navedeno:

»Besedilo te izdaje sem priredil po prvem tisku iz l. 1836. Največ sprememb je bilo potrebnih v pravopisu; jeziku sem ohranil, kolikor se je največ dalo, prvotno obliko. Tudi potrebna naglasna znamenja sem pustil. Za primerjavo sem imel pri roki tudi Tomšičevo 2. izdajo iz l. 1882.« (Kolarič 1936: 148)

Čeprav je Kolarič v uvodu dokaj natančno analiziral jezik in zapisal, da je poskušal v največji meri ohraniti »prvotno obliko« jezika, kolacija izvirne, Tomšičeve in Kolaričeve izdaje pokaže, da je Kolarič upošteval skoraj vse Tomšičeve jezikovne posodobitve na pravopisni, glasoslovni in oblikoslovni ravni (prim. A, B).

Bistveno večjo zvestobo izvirni izdaji lahko opazimo v besedišču. Kolarič je po večini upošteval le tiste Tomšičeve besedne variante, s katerimi je zamenjeval besedišče germanskega ali romanskega izvora (prim. A, C, D), ne pa tudi izvornoslovanskih sopomenk (prim. A, B, C). Pri lastnih imenih, tako osebnih kot zemljepisnih, je Kolarič upošteval le izvirno izdajo (prim. D), izjema je varianta Ludovik namesto izvirne Ludvik (pri Tomšiču Ljudevit) (prim. D).

Nekoliko nenavadna in komaj opazna je zamenjava besede mesen, ki je zapisana tako v izvirni kot v Tomšičevi izdaji in se navezuje na telesno erotičnost, z varianto mesten, saj pomeni vsebinsko spremembo. Kolaričevo varianto tega zapisa so prevzele tudi vse kasnejše izdaje.

Kolarič je v zaimkih za moški spol skladno z izvirno izdajo ohranil množinske oblike za dvojinske, čeprav je Tomšič na teh mestih že uvedel dvojinske.

Pri besednem redu oz. skladenjskih strukturah, v katere je Tomšič močno posegal, je Kolarič bolj sledil izvirniku (prim. A, B), zelo redko je posnemal Tomšičeve zamenjave ali celo vpeljal svoje rešitve (prim. C, D).

Pri skladnji sta v Kolaričevi priredbi pogosti nadomestitev nedoločniškega polstavka v izvirniku s predmetnim odvisnikom (prim. A, B), nadomestitev sedanjika s preteklikom (prim. B), ki sta ponekod značilni tudi za Tomšičevo varianto besedila, raba aktivne oblike namesto trpne (prim. C) in raba nedoločnika namesto namenilnika ob glagolu premikanja (prim. D).

Krajše ali daljše pasuse, ki jih je Tomšič izpustil ali dodal, je Kolarič dodal (prim. A) oz. izbrisal (prim. B) v skladu z izvirno izdajo.

Iz primerjave izvirne izdaje, Tomšičeve priredbe iz leta 1882 in Kolaričeve iz leta 1936 lahko povzamemo, da je Kolarič v pravopisu, glasoslovju in oblikoslovju skoraj dosledno prevzel Tomšičeve posodobitve, medtem ko se je na ravni besedišča omejil na nadomeščanje germanizmov in redkejših romanizmov z izvorno slovanskim besediščem. Pri besednem redu je Tomšičeve spremembe upošteval redko, v večji meri je sledil izvirnemu besedilu, opaznejše pa so Kolaričeve inovativne spremembe v medstavčnih konstrukcijah.

Leta 1974 je Sreča v nesreči prvič[21] izšla v zbirki Knjižnica Kondor kot 41. zvezek. Kondor je bil zasnovan pri Mladinski knjigi leta 1965 po vzoru zbirke Cvetje iz domačih in tujih logov (Grabnar 2013: 16) in z namenom, da bi osnovnošolcem in srednješolcem dali na voljo besedila, opremljena z ustreznimi analizami. Postopoma je zbirka prerasla v eno pomembnejših zbirk slovenske in svetovne kanonizirane literature, ki izhaja še danes.

Matjaž Kmecl je v spremni študiji v skladu s svojimi raziskavami pripovedne proze, v katerih je sledil pristopom aktualne klasične naratologije, delo postavil v kontekst pretekle in sočasne tradicije slovenske in v slovenščino prevedene pripovedne proze. Pri analizi snovi (fabule) je razširil Kolaričeve analize motivnih in snovnih virov z navezavo na formalistično-strukturalistične raziskave pravljic Vladimirja Proppa ter pri načinu pripovedovanja prepoznaval povezave s tradicijo svetniških življenjepisov in pridig. V zadnjih dveh poglavjih je povzel misel ali idejo Sreče v nesreči ter njen pomen v zgodovini slovenske književnosti – podobno kot Kolarič jo kljub številnim pomanjkljivostim prepoznava kot delo, ki ga slovenska literarna zgodovina ne bi mogla pogrešati.

V zvezi s prirejenostjo besedila je v uvodu k Opombam navedeno:

»Naša objava Ciglerjeve pripovedi Sreča v nesreči se v besedilu opira na Kolaričevo redakcijo iz leta 1936. Kolarič je sicer prvotno besedilo iz leta 1836 − primerjalno je upošteval tudi Tomšičevo inačico iz leta 1882 − sem in tja spremenil, vendar največkrat v prid logičnosti in večji urejenosti sporočila; ta ali oni stavek, zlasti zamotanejši, je namreč za ta del v izvirniku šepast. Koder je šel prirejevalec le predaleč, smo besedilo približali originalu: najpogosteje tam, kjer je urednik izdaje iz leta 1936 prehudo slovenil sposojenke in starejše tujke (Ciglerjevi pogostni besedi »žlahten« se npr. dosledno izogiblje in jo nadomešča z najrazličnejšimi pridevniki). Na nekaj mestih smo tudi vnesli manjkajočo vrstico, ki jo je za izdajo 1936 očitno izgubil stavec.« (Kmecl 1974: 115)

Kolacija izdaj iz let 1936 in 1974 prepozna okrog 450 sprememb, od tega je precej sprememb pravopisnih, najpogosteje pri ločilih, kot so dodane vejice, zamenjave med podpičjem, vejico, dvopičjem in piko.

Iz kolacije izvirne, Tomšičeve, Kolaričeve in Kmeclove priredbe je razvidna dosledna uporaba variante žlahten in njenih tvorjenk, ki je v kratkem opisu načel priredbe besedila navedena kot primer sledenja izvirniku, medtem ko je Kolarič ohranil Tomšičevo varianto plemenit. Dosleden je tudi zapis imena Ludvik po izvirni izdaji. Pri drugih zamenjavah na besedni ravni lahko opazimo, da so bile v izdaji leta 1974 tudi nekatere druge besede, ki jih je Kolarič po Tomšiču prevzel v svojo izdajo – med njimi prevladujejo germanizmi −, ponovno nadomeščene z besediščem izvirne izdaje (prim. A: kajžice – hišice, B), obenem pa so nekatere Tomšičeve "poslovenitve" besedišča tudi ohranjene (prim. A: soldat – vojak). Zelo redko so v Kondorjevi izdaji na ravni besedišča vpeljane nove variante (prim. C).

Spremembe v skladnji zasledimo zlasti pri ponovni rabi namenilnika namesto nedoločnika ob glagolih premikanja (prim. A), kar je bila nedosledna praksa le v Kolaričevi priredbi, v redkih primerih je ponovno uveden nedoločniški polstavek namesto predmetnega odvisnika (prim. B) in preteklik namesto dramatičnega sedanjika. Zelo redko so upoštevane tudi spremembe, ki jih je vpeljal Kolarič (prim. C).

Za »manjkajoče vrstice« v Kolaričevi izdaji verjetno ni bil kriv stavec, saj je izpust nemoteče in neopazno integriran v besedilo.

Kmeclova izdaja v zbirki Kondor (1974) prinaša dokončno pravopisno urejenost besedila, upošteva jezikovne posodobitve, zlasti na glasoslovni in oblikoslovni ravni, ki jih je prvi vpeljal Tomšič, ter razmeroma zvesto sledi izvirni izdaji v besedišču in skladnji, v redkejših primerih upošteva nekatere Kolaričeve variante ali vpeljuje nove.

Leta 1984 je Sreča v nesreči ponovno izšla pri Mladinski knjigi v prvem letniku[22] knjižne zbirke Hram,[23] ki so jo urejali Matjaž Kmecl, Jože Koruza in Janez Mušič. Spremno besedo k izdaji Sreče v nesreči je prispeval Jože Pogačnik.[24] Večino prostora je Pogačnik posvetil razpravi o slogovnih značilnostih pripovedne proze od Trubarja do začetka 19. stoletja v kontekstu sočasne evropske pripovedne proze. Obravnava Sreče v nesreči in ozadja njenega nastanka pa glede na ugotovitve Rudolfa Kolariča (1936), Matjaža Kmecla (1974) in Janka Kosa (1982) ne prinaša bistvenih novosti.

V kolofonu lahko o izdajah Sreče v nesreči, na katere se je opirala priredba iz leta 1984, preberemo:

»Po prvi izdaji (1836) in ob naslonitvi na Kolaričevo (Cvetje 1936) ter Kmeclovo (Kondor 1974 in 1977) priredbo jezikovno pregledal Franc Drolc.«

Kolacija izdaj iz leta 1974 v zbirki Kondor in 1984 v zbirki Hram zabeleži le malo sprememb, ki na besedilo kot celoto skoraj ne vplivajo: najpogostejše so manjše, skoraj neopazne spremembe v besednem redu (prim. A) ali redke nove variante v besedišču glede na prejšnje izdaje (npr. gospodar namesto gospod − slednja se pojavlja v vseh izdajah do leta 1984) (prim. B).

V nekaj primerih variante besed namesto Kondorjevi izdaji sledijo izvirni izdaji (prim. A) ali je zapisana kombinacija prehodnih variant (prim. B).

Kot prva knjiga v zbirki Slovenska povest pri založbi Založništvo slovenske knjige s spremno besedo Matjaža Kmecla je Sreča v nesreči izšla leta 1991, v letu osamosvojitve Slovenije, kar je dodatno utrdilo njen status slovenskega kanoniziranega besedila kot prve izvirne slovenske povesti. Kolacija zadnjih treh izdaj pokaže, da je izdaja leta 1991 sledila bolj nekoliko starejši Kondorjevi izdaji iz leta 1974 kot neposredno predhodni izdaji iz leta 1984 (prim. A, B), v redkih primerih so vpeljane nove variante (prim. C).[25]

Povzamemo lahko, da je največ sprememb v besedilu Sreče v nesreči na vseh jezikovnih ravninah nastalo med izvirno in Tomšičevo (1882) izdajo, ne le zaradi upoštevanja poenotene norme slovenskega knjižnega jezika, ampak tudi zaradi številnih sprememb na skladenjski in besedilni ravni, ki so vplivale tudi na slog besedila. Kolarič je v naslednji izdaji (1936) Tomšiču zvesto sledil pri posodabljanju jezika ter redkeje na ravni besedišča in skladnje, Kondorjeva izdaja (1974) je z upoštevanjem posodobljenega jezika in z bistveno večjo, a vseeno nedosledno naslonitvijo na izvirno izdajo na ravni besedišča in skladnje ustalila pravopisno in jezikovno podobo Sreče v nesreči, kakršno sta z nekaj izjemami prevzeli tudi kasnejši dve izdaji, bolj zvesto izdaja iz leta 1991. Tudi v kolaciji vseh izdaj v LERI izstopa velika količina sprememb med izvirno in Tomšičevo izdajo in nato postopen upad variant v besedilih 20. stoletja. V najnovejših izdajah torej ostajajo v večji ali manjši meri prisotne sledi vseh predhodnih izdaj.

Ta razmerja zazna tudi stilometrična analiza v paketu Stylo. Na spodnjem drevesnem prikazu so razvidna večja in manjša slogovna ujemanja med posameznimi izdajami glede na relativno pogostost 100 najpogostejših besed:[26] večja kot je razdalja med besedili na osi y, večje razlike so med njimi.

Izrisane so tri skupine: pričakovano je največja podobnost med izvirno izdajo (1836) in neuradnim ponatisom (1838 oz. 1840), Tomšičeva priredba (1882) izkazuje izrazit odmik od vseh ostalih, nato pa še tretji sklop besedil z izdajami 20. stoletja. Izdaja leta 1936 (urednik Rudolf Kolarič) se spet slogovno približa izvirniku, še najbolj pa izdaja v zbirki Kondor (1974). Dendrogram prikazuje tudi večjo podobnost med izdajama iz let 1974 in 1991 v primerjavi z izdajo, ki je izšla leta 1984. Tak prikaz razmerij med izdajami potrjuje ugotovitve na podlagi kolacije in recenzije verzij Sreče v nesreči.