Sreča v nesreči 1836 (izvirna izdaja) Sreča v nesreči 1936 (Cvetje iz domačih in tujih logov) Sreča v nesreči 1974 (Knjižnica Kondor)
Sreča v Nesreči, ali POPISVANJE čudne zgodbe dveh dvojčikov. Podučenje starim in mladim, revnim in bogatim.1
Sreča v nesreči1
Sreča v nesreči ali popisovanje čudne zgodbe dveh dvojčkov. Podučenje starim in mladim, revnim in bogatim1
(3)
[(38)−39]
[5]
Uvod
Uvod.1
Uvod
Blizo1 mesta L....2 v vasi, kjer je bila nekdaj imenitna deleč3 sloveča suknarija ali fabrika4, kjer so žlahtno5 sukno tkali,6 in ga deleč7 po svetu razprodajali, je pred nekaj leti živel dober pošten pa tudi brumen9 junak. Franc Svetin mu je bilo ime. Zgodej10 so mu starši pomerli11, torej ni imel nikogar, de12 bi zanj bil skerbel13. Gospod14 suknarije ali fabrike,15 ga je iz dobrote v šolo pošiljal toliko, de16 se je Svetin brati in pisati navadil; potem je v suknarii18 delal,19 in se vsih20 suknarskih del naučil. Zraven navadniga suknarskiga21 dela je mogel22 Svetin tudi vert23 obdelovati. Priden24 in prebrisane glave je bil Svetin25. Poleti je celi26 dan vert27 obdeloval, po noči28 v suknarii29 delal. Per vsih30 svojih delih Svetin nikoli ni molitve opustil, ampak pred vsakim delam31 in po vsakim32 delu je pokleknil in ponižno molil; zato mu je Bog tudi srečo dal. V malo letih je Svetin toliko perslužil33 in pervarval34,
Blizu1 mesta L.,2 v vasi, kjer je bila nekdaj imenitna, daleč3 sloveča suknarija ali tovarna4, kjer so tenko5 sukno tkali in ga daleč7 po svetu razprodajali, je pred nekaj leti živel dober,8 pošten pa tudi pobožen9 junak. Franc Svetin mu je bilo ime. Starši10 so mu zgodaj pomrli11, torej ni imel nikogar, da12 bi zanj bil skrbel13. Lastnik14 suknarije ga je iz dobrote v šolo pošiljal toliko, da16 se je Svetin brati in pisati navadil; potem pa17 je v suknariji18 delal in se vseh20 suknarskih del naučil. Zraven navadnega suknarskega21 dela je moral22 Svetin tudi vrt23 obdelovati. Svetin je bil priden24 in prebrisane glave. Poleti je ves26 dan vrt27 obdeloval, ponoči28 v suknariji29 delal. Pri vseh30 svojih delih Svetin nikoli ni molitve opustil, ampak pred vsakim delom31 in po vsakem32 delu je pokleknil in ponižno molil; zato mu je Bog tudi srečo dal. V malo letih je Svetin toliko prislužil33 in privaroval34,
Blizu1 mesta L.,2 v vasi, kjer je bila nekdaj imenitna, daleč3 sloveča suknarija ali tovarna4, kjer so žlahtno5 sukno tkali in ga daleč7 po svetu razprodajali, je pred nekaj leti živel dober,8 pošten pa tudi pobožen9 junak. Franc Svetin mu je bilo ime. Starši10 so mu zgodaj pomrli11, torej ni imel nikogar, da12 bi zanj bil skrbel13. Lastnik14 suknarije ga je iz dobrote v šolo pošiljal toliko, da16 se je Svetin brati in pisati navadil; potem pa17 je v suknariji18 delal in se vseh20 suknarskih del naučil. Zraven navadnega suknarskega21 dela je moral22 Svetin tudi vrt23 obdelovati. Svetin je bil priden24 in prebrisane glave. Poleti je ves26 dan vrt27 obdeloval, ponoči28 v suknariji29 delal. Pri vseh30 svojih delih Svetin nikoli ni molitve opustil, ampak pred vsakim delom31 in po vsakem32 delu je pokleknil in ponižno molil; zato mu je Bog tudi srečo dal. V malo letih je Svetin toliko prislužil33 in privaroval34,
(4)
[39]
[5]
de1 si je seliše2 kupil, hišo naredil in nekaj njiv perkupil3. Gospod suknarije ga je zato zlo obrajtal,4 in mu eniga5 dne reče6: France!8 všeč mi je, de9 si tako priden; vidim, de10 si pomagaš. Narbolj11 všeč pa mi je, ki12 vidim, de13 nikoli s hudobnimi tovarši14 ne potegneš, se le svojiga15 dela deržiš16, rad moliš in v cerkev hodiš; ako si per17 volji, vzami18 mojo kuharco19 Nežo za ženo, ktera20 je tudi poštena in brumna21. Nima veliko dnarjev22, pa je pridna,23 in jest24 ji bom tudi nekaj dal in pomagal. Svetin je v to hitro dovolil. Pokličejo Nežo, ktera26 se je po svojih stariših27 pisala Neža Terpinc28, in jo vprašajo, ako29 bi bila dovoljna30 se s Francetam zaročiti31. Neža je v to tudi rada dovolila,32 in v štirih tednih so ženitnino33 naredili. K ženitvanji35 je tudi36 prišel gospodar suknarije s svojo gospo, de si38 je bil žlahtniga39 rodu. Svetina so vsi radi imeli. Vesel je živel Svetin s svojo ženo Nežo. Očitno se je nad njima kazala zakonska sreča. Nikoli ni bilo med njima krega ali40 prepira. Ne po posvetnih navadah in po mesnih41 željah, ampak po keršanskih42 in po božjih zapovedih sta živela. On je po dnevi vert43 obdeloval, ona je domače44 dela opravljala.
da1 si je selišče2 kupil, hišo naredil in nekaj njiv prikupil3. Gospod suknarije ga je zato zelo v čislih imel4 in mu nekega5 dne rekel6: »7France,8 všeč mi je, da9 si tako priden; vidim, da10 si pomagaš. Najbolj11 všeč pa mi je, ko12 vidim, da13 nikoli s hudobnimi tovariši14 ne potegneš, se le svojega15 dela držiš16, rad moliš in v cerkev hodiš; ako si pri17 volji, vzemi18 mojo kuharico19 Nežo za ženo, ki20 je tudi poštena in pobožna21. Nima veliko denarjev22, pa je pridna in jaz24 ji bom tudi nekaj dal in pomagal.«25 Svetin je v to hitro dovolil. Pokličejo Nežo, ki26 se je po svojih starših27 pisala Neža Trpinc28, in jo vprašajo, ali29 bi bila zadovoljna poročiti30 se s Francetom31. Neža je v to tudi rada dovolila in v štirih tednih so naredili ženitnino34. K ženitovanju35 je prišel tudi37 gospodar suknarije s svojo gospo, dasi38 je bil plemenitega39 rodu. Svetina so vsi radi imeli. Vesel je živel Svetin s svojo ženo Nežo. Očitno se je nad njima kazala zakonska sreča. Nikoli ni bilo med njima prepira. Ne po posvetnih navadah in mestnih41 željah, ampak po krščanskih42 in po božjih zapovedih sta živela. On je podnevi vrt43 obdeloval, ona je domača44 dela opravljala.
da1 si je selišče2 kupil, hišo naredil in nekaj njiv prikupil3. Gospod suknarije ga je zato zelo v čislih imel4 in mu nekega5 dne rekel6: »7France,8 všeč mi je, da9 si tako priden; vidim, da10 si pomagaš. Najbolj11 všeč pa mi je, ko12 vidim, da13 nikoli s hudobnimi tovariši14 ne potegneš, se le svojega15 dela držiš16, rad moliš in v cerkev hodiš; ako si pri17 volji, vzemi18 mojo kuharico19 Nežo za ženo, ki20 je tudi poštena in pobožna21. Nima veliko denarjev22, pa je pridna in jaz24 ji bom tudi nekaj dal in pomagal.«25 Svetin je v to hitro dovolil. Pokličejo Nežo, ki26 se je po svojih starših27 pisala Neža Trpinc28, in jo vprašajo, ali29 bi bila zadovoljna poročiti30 se s Francetom31. Neža je v to tudi rada dovolila in v štirih tednih so naredili ženitnino34. K ženitovanju35 je prišel tudi37 gospodar suknarije s svojo gospo, dasi38 je bil žlahtnega39 rodu. Svetina so vsi radi imeli. Vesel je živel Svetin s svojo ženo Nežo. Očitno se je nad njima kazala zakonska sreča. Nikoli ni bilo med njima prepira. Ne po posvetnih navadah in mestnih41 željah, ampak po krščanskih42 in po božjih zapovedih sta živela. On je podnevi vrt43 obdeloval, ona je domača44 dela opravljala.
(5)
[39]
[5−6]
Vsak večer sta pokleknila in glasno večerno molitvico1 opravila, ko bi bila še tako trudna. Vse svoje zaupanje sta le v Boga imela; torej njima2 je šlo vse po sreči. Dve leti je minilo, kar sta bila zaročena,3 in Svetinka je bila zdaj v drugim4 stanu. Dobila5 sta v eni6 noči dva lepa zdrava fantiča dvojčika9. Per svetim kerstu10 so pervimu11 dali ime Janez, drugimu Pavl12. Gospod13 in gospa suknarije14 sta bila botra. Vesela15 sta bila, de njima17 je Bog tako dober, spoznala sta božje dobrote,18 in vedno sta ga hvalila. Tudi19 sta sklenila20 fantiča, če jih21 Bog per živlenji22 ohrani, v brumnosti23 in svetosti zrediti,24 in varvati25 pred zapeljivimi tovaršijami26, de27 bi v starih letih čisto veselje nad njima imela.
Vsak večer sta pokleknila in glasno večerno molitevco1 opravila, ko bi bila še tako trudna. Vse svoje zaupanje sta le v Boga imela; torej jima2 je šlo vse po sreči. Dve leti je minilo, kar sta bila poročena3 in Svetinka je bila zdaj v drugem4 stanu. Tedaj5 sta v eni6 noči dobila7 dva lepa,8 zdrava fantiča dvojčka9. Pri svetem krstu10 so prvemu11 dali ime Janez, drugemu Pavel12. Gospodar suknarije13 in njegova gospa14 sta bila botra. Oče in mati15 sta bila vesela16, da jima17 je Bog tako dober, spoznala sta božje dobrote in vedno sta ga hvalila. Sklenila19 sta tudi, da bosta20 fantiča, če ju21 Bog pri življenju22 ohrani, v pobožnosti23 in svetosti zredila24 in varovala25 pred zapeljivimi tovarišijami26, da27 bi v starih letih čisto veselje nad njima imela.
Vsak večer sta pokleknila in glasno večerno molitevco1 opravila, ko bi bila še tako trudna. Vse svoje zaupanje sta le v Boga imela; torej jima2 je šlo vse po sreči. Dve leti je minilo, kar sta bila poročena3 in Svetinka je bila zdaj v drugem4 stanu. Tedaj5 sta neke6 noči dobila7 dva lepa,8 zdrava fantiča dvojčka9. Pri svetem krstu10 so prvemu11 dali ime Janez, drugemu Pavel12. Gospodar suknarije13 in njegova gospa14 sta bila botra. Oče in mati15 sta bila vesela16, da jima17 je Bog tako dober, spoznala sta božje dobrote in vedno sta ga hvalila. Sklenila19 sta tudi20 fantiča, če ju21 Bog pri življenju22 ohrani, v pobožnosti23 in svetosti zrediti24 in varovati25 pred zapeljivimi tovarišijami26, da27 bi v starih letih čisto veselje nad njima imela.
(7)
[(40)]
[7]
PERVI1 DEL.2
PRVI1 DEL
PRVI1 DEL
I.1 France Svetin gre na vojsko2 francosko.3
I France Svetin gre na francosko vojsko3
I France Svetin gre na francosko vojsko3
Lepo sta skerbela1 France in Neža za fantiča,2 in z združeno močjo si perzadevala4 več perslužiti5, de6 bi fantiča mogla pošteno in dobro zrediti. Zato sta še bolj pridno7 delala in bolj zvesto8 molila. Ob enim lepim spomladanskim9 dnevu, ravno nedelja je bila, ko prideta France in Neža popoldne iz cerkve, reče France: Pojdi po bokal vina, de11 vsak malo pijeva12. Nikoli ne greva v oštarijo13, bodiva doma vesela sama,14 in Boga hvaliva, ker nama nič ne manka15. Prijazno vkupej17 pijeta in se pogovarjata od tega18 kar sta dansi19 v cerkvi slišala. Med tem20 vpraša France svojo ženo in prijazno reče: Ljuba dobra moja Neža!23 povej mi, kako je to, de24 nisi nikoli vesela, kar sva vkup; nikoli te ne vidim se nasmejati,25 ali zapeti, ampak vedno si zamišljena in žalostna,26 in pa večkrat te zdihvati slišim27. Kaj ti je vender28? Le povej mi, vse rad storim, kar koli29 želiš, de30 boš le vesela. Neža mu nato milo odgovori: Ljubi moj mož, res je de, sim33 vedno žalostna,34
Lepo sta skrbela1 France in Neža za fantiča in si3 z združeno močjo prizadevala4 več prislužiti5, da6 bi fantiča mogla pošteno in dobro zrediti. Zato sta še pridneje7 delala in zvesteje8 molila. Ob nekem lepem spomladanskem9 dnevu, ravno nedelja je bila, ko prideta France in Neža popoldne iz cerkve, reče France: »10Pojdi po bokal vina, da11 vsak malo popijeva12. Nikoli ne greva v gostilno13, bodiva doma vesela sama in Boga hvaliva, ker nama nič ne manjka15.«16 Prijazno vkupaj17 pijeta in se pogovarjata o tem,18 kar sta danes19 v cerkvi slišala. Medtem20 vpraša France svojo ženo in prijazno reče: »21Ljuba,22 dobra moja Neža,23 povej mi, kako je to, da24 nisi nikoli vesela, kar sva vkup; nikoli te ne vidim se nasmejati ali zapeti, ampak vedno si zamišljena in žalostna in pa večkrat te slišim zdihovati27. Kaj ti je vendar28? Le povej mi, vse rad storim, karkoli29 želiš, da30 boš le vesela.«31 Neža mu nato milo odgovori: »32Ljubi moj mož, res je, da sem33 vedno žalostna
Lepo sta skrbela1 France in Neža za fantiča in si3 z združeno močjo prizadevala4 več prislužiti5, da6 bi fantiča mogla pošteno in dobro zrediti. Zato sta še pridneje7 delala in zvesteje8 molila. Ob nekem lepem spomladanskem9 dnevu, ravno nedelja je bila, ko prideta France in Neža popoldne iz cerkve, reče France: »10Pojdi po bokal vina, da11 vsak malo popijeva12. Nikoli ne greva v gostilno13, bodiva doma vesela sama in Boga hvaliva, ker nama nič ne manjka15.«16 Prijazno skupaj17 pijeta in se pogovarjata o tem,18 kar sta danes19 v cerkvi slišala. Medtem20 vpraša France svojo ženo in prijazno reče: »21Ljuba,22 dobra moja Neža,23 povej mi, kako je to, da24 nisi nikoli vesela, kar sva vkup; nikoli te ne vidim se nasmejati ali zapeti, ampak vedno si zamišljena in žalostna in pa večkrat te slišim zdihovati27. Kaj ti je vendar28? Le povej mi, vse rad storim, karkoli29 želiš, da30 boš le vesela.«31 Neža mu nato milo odgovori: »32Ljubi moj mož, res je, da sem33 vedno žalostna
8
[(40)−41]
[7−8]
in nikoli vesela, tode1 ne zavoljo pomankanja,2 ali zavoljo dela, skerbi3 in truda. Ne misli, de4 te nimam rada,5 srečna vsaka žena, ktera6 ima tako dobriga7 in pridniga8 moža, kakor si ti.9 Vesela pa nikoli ne morem biti, v sercu10 me vedno nekaj skerbi,11 prihodnost premišlujem,12 in zdi se mi, de naji13 bodo velike nesreče zadele,14 in hude nadloge čez naji15 prišle,16 in Bog ve kako je to, de sim18 zavoljo tega vedno žalostna, desiravno prihodniga19 noben človek ne ve. France odgovori: Nikar se tega ne boj, če naji22 tudi kaj hudiga23 zadene, bova vse preterpela,24 v Boga zaupajva, na Boga se zanesiva,25 in dobrotljivi Bog naji26 ne bo zapustil. Tako dobrotljivo je Bog za naji27 do zdej skerbel28; tudi zanaprej naji29 ne bo zapustil. Po tem30 poklekneta in večerno molitev opravita in gresta k pokoju. Prav je31 res, de33 na tem svetu ni prave resnične sreče; to je dobro spoznala Neža Svetinka, zato ni bila nikoli vesela. Ravno tisto leto se je začela huda vojska s Francozam34. Estrajski35 cesar je veliko soldatov potreboval36. Ne le sami37 fantje, ampak tudi mladi možje, kteri38 niso imeli zadosti zemlje ali grunta39, so mogli40 iti na vojsko. To je zadelo tudi Franceta Svetina. Sama hiša ga ni varovala pred soldašino41, ni bilo drugači42, mogel43 je biti soldat44. Svetin ni bil več kakor osem dni v kosarni45, de46 se je malo soldaške47 službe navadil. Deveti dan gre Neža še zadnikrat svojiga48 moža obiskat in od njega slovo vzet49, ker po tistim50 ga nikoli več ni vidila51. Tisti dan je šel na laško,52 in ni ga bilo več nazaj.
in nikoli vesela, toda1 ne zavoljo pomanjkanja2 ali zavoljo dela, skrbi3 in truda. Ne misli, da4 te nimam rada;5 srečna vsaka žena, katera6 ima tako dobrega7 in pridnega8 moža, kakor si ti!9 Vesela pa nikoli ne morem biti, v srcu10 me vedno nekaj skrbi;11 prihodnost premišljujem12 in zdi se mi, da naju13 bodo velike nesreče zadele in hude nadloge nad naju15 prišle;16 in Bog ve,17 kako je to, da sem18 zavoljo tega vedno žalostna, dasiravno prihodnjega19 noben človek ne ve.«20 France odgovori: »21Nikar se tega ne boj, če naju22 tudi kaj hudega23 zadene, bova vse pretrpela;24 v Boga zaupajva, na Boga se zanesiva in dobrotljivi Bog naju26 ne bo zapustil. Tako dobrotljivo je Bog za naju27 do zdaj skrbel28; tudi za naprej naju29 ne bo zapustil.« Potem30 poklekneta in večerno molitev opravita in gresta k pokoju. Prav res je32, da33 na tem svetu ni prave resnične sreče; to je dobro spoznala Neža Svetinka, zato ni bila nikoli vesela. Ravno tisto leto se je začela huda vojska s Francozom34. Avstrijski35 cesar je potreboval veliko vojakov36. Ne le sami37 fantje, ampak tudi mladi možje, kateri38 niso imeli zadosti zemlje, so morali40 iti na vojsko. To je zadelo tudi Franceta Svetina. Sama hiša ga ni varovala pred vojaščino41, ni bilo drugače42, moral43 je biti vojak44. Svetin ni bil več kakor osem dni v vojašnici45, da46 se je malo vojaške47 službe navadil. Deveti dan gre Neža še zadnjikrat svojega48 moža obiskat in od njega slovo vzeti49, ker po tistem50 ga nikoli več ni videla51. Tisti dan je šel na Laško52 in ni ga bilo več nazaj.
in nikoli vesela, toda1 ne zavoljo pomanjkanja2 ali zavoljo dela, skrbi3 in truda. Ne misli, da4 te nimam rada;5 srečna vsaka žena, katera6 ima tako dobrega7 in pridnega8 moža, kakor si ti!9 Vesela pa nikoli ne morem biti, v srcu10 me vedno nekaj skrbi;11 prihodnost premišljujem12 in zdi se mi, da naju13 bodo velike nesreče zadele in hude nadloge čez naju15 prišle;16 in Bog ve,17 kako je to, da sem18 zavoljo tega vedno žalostna, dasiravno prihodnjega19 noben človek ne ve.«20 France odgovori: »21Nikar se tega ne boj, če naju22 tudi kaj hudega23 zadene, bova vse pretrpela;24 v Boga zaupajva, na Boga se zanesiva in dobrotljivi Bog naju26 ne bo zapustil. Tako dobrotljivo je Bog za naju27 do zdaj skrbel28; tudi za naprej naju29 ne bo zapustil.« Potem30 poklekneta in večerno molitev opravita in gresta k pokoju. Prav res je32, da33 na tem svetu ni prave resnične sreče; to je dobro spoznala Neža Svetinka, zato ni bila nikoli vesela. Ravno tisto leto se je začela huda vojska s Francozom34. Avstrijski35 cesar je potreboval veliko vojakov36. Ne le fantje, ampak tudi mladi možje, kateri38 niso imeli zadosti zemlje, so morali40 iti na vojsko. To je zadelo tudi Franceta Svetina. Sama hiša ga ni varovala pred vojaščino41, ni bilo drugače42, moral43 je biti vojak44. Svetin ni bil več kakor osem dni v vojašnici45, da46 se je malo vojaške47 službe navadil. Deveti dan gre Neža še zadnjikrat svojega48 moža obiskat in od njega slovo vzet49, ker po tistem50 ga nikoli več ni videla51. Tisti dan je šel na Laško52 in ni ga bilo več nazaj.
9
[41−42]
[8]
Grozno je žena za njim jokala in žalovala, ni ga mogla pozabiti svojiga ljubiga1 Franceta. Žalostno je bilo viditi2 kako sta slovo jemala. Neža joka neprenehama3 pred možem in pravi: Kam se bom zdej djala5 sama s fantičama6, komej7 sta po dve leti stara? Kako jih bom preživila, kako zredila? Oh jest8 uboga sirota, kdo mi bo kaj pomagal, ko so nama bili ljudje tako nevošlivi.9 Tudi Francetu se serce terga10, ker vidi svojo ženo tako zlo11 jokati in žalovati; vidil12 je tudi eniga13 dvojčkov, ki ga je bila mati na naročeji14 s sabo pernesla, solze15 se mu udero, milo se zjoka; vender16 jo potrošta17 in ji serčno18 reče: Ljuba moja žena! Ne žaluj tako zlo,20 kaj ne veš de to21 je božja volja.23 Tudi nar manjši24 reč se brez volje božje25 ne zgodi,26 in ne en las ne pade iz27 naše glave brez volje nebeškiga28 očeta. Ker je Bog tako sklenil, se moramo voljno29 njegovim naredbam udati30. Kdor v Boga zaupa, ne bo nikoli zapušen31. Bog naji32 ne bo zapustil. Lepo Bogu služi,33 in tudi fantiča uči Boga se bati in njemu služiti. De35 moram soldat36 biti, mi cesarsko povelje ukazuje,39 gosposkam in oblastnikam40 pa moramo zavoljo Boga pokorni biti. Ne jokaj preveč, ampak moli zame, de41 srečno po tem42 ko sovražnika premagamo spet nazaj pridem. Prosi za me dobrotliviga Boga, de me varje v vsih nevarnostih43, de44 spet srečno45 nazaj pridem. Skerbi47 lepo za fantiča,48 in ne pozabi jih učiti Boga poznati50, njega moliti in mu služiti, de51 boš vsaj nad otroci52 veselje imela, če tudi53 mene na vojski ubijejo. S temi be-
Grozno je žena za njim jokala in žalovala, ni ga mogla pozabiti svojega ljubega1 Franceta. Žalostno je bilo videti,2 kako sta slovo jemala. Neža joka neprenehoma3 pred možem in pravi: »4Kam se bom zdaj dela5 sama s fantičema6, komaj7 sta po dve leti stara? Kako jih bom preživila, kako zredila? Oh jaz8 uboga sirota, kdo mi bo kaj pomagal, ko so nama bili ljudje tako nevoščljivi?«9 Tudi Francetu se srce trga10, ker vidi svojo ženo tako zelo11 jokati in žalovati; videl12 je tudi enega13 dvojčkov, ki ga je bila mati na naročaju14 s seboj prinesla. Solze15 se mu udero, milo se zjoka; vendar16 jo potolaži17 in ji srčno18 reče: »19Ljuba moja žena! Ne žaluj tako zelo;20 kaj ne veš, da21 je to22 božja volja?23 Tudi najmanjša24 reč se ne zgodi brez božje volje26 in ne en las ne pade z27 naše glave brez volje nebeškega28 očeta. Ker je Bog tako sklenil, se moramo njegovim naredbam voljno vdati30. Kdor v Boga zaupa, ne bo nikoli zapuščen31. Bog naju32 ne bo zapustil. Lepo Bogu služi in tudi fantiča uči,34 Boga se bati in njemu služiti. Da35 moram biti vojak37, mi ukazuje38 cesarsko povelje;39 gosposkam in oblastnikom40 pa moramo zavoljo Boga pokorni biti. Ne jokaj preveč, ampak moli zame, da41 srečno, potem42 ko sovražnika premagamo, spet nazaj pridem. Skrbi47 lepo za fantiča in ne pozabi jih učiti,49 Boga se bati50, njega moliti in mu služiti, da51 boš vsaj nad otroki52 veselje imela, četudi53 mene na vojski ubijejo.«54 S temi be-
Grozno je žena za njim jokala in žalovala, ni ga mogla pozabiti svojega ljubega1 Franceta. Žalostno je bilo videti,2 kako sta slovo jemala. Neža joka neprenehoma3 pred možem in pravi: »4Kam se bom zdaj dela5 sama s fantičema6, komaj7 sta po dve leti stara? Kako jih bom preživila, kako zredila? Oh jaz8 uboga sirota, kdo mi bo kaj pomagal, ko so nama bili ljudje tako nevoščljivi?«9 Tudi Francetu se srce trga10, ker vidi svojo ženo tako zelo11 jokati in žalovati; videl12 je tudi enega13 dvojčkov, ki ga je bila mati na naročaju14 s seboj prinesla. Solze15 se mu udero, milo se zjoka; vendar16 jo potolaži17 in ji srčno18 reče: »19Ljuba moja žena! Ne žaluj tako zelo;20 kaj ne veš, da21 je to22 božja volja?23 Tudi najmanjša24 reč se ne zgodi brez božje volje26 in ne en las ne pade z27 naše glave brez volje nebeškega28 očeta. Ker je Bog tako sklenil, se moramo njegovim naredbam voljno vdati30. Kdor v Boga zaupa, ne bo nikoli zapuščen31. Bog naju32 ne bo zapustil. Lepo Bogu služi in tudi fantiča uči,34 Boga se bati in njemu služiti. Da35 moram biti vojak37, mi ukazuje38 cesarsko povelje;39 gosposkam in oblastnikom40 pa moramo zavoljo Boga pokorni biti. Ne jokaj preveč, ampak moli zame, da41 srečno, potem42 ko sovražnika premagamo, spet nazaj pridem. Prosi zame dobrotljivega Boga, da me varuje v vseh nevarnostih46. Skrbi47 lepo za fantiča in ne pozabi jih učiti,49 Boga poznati50, njega moliti in mu služiti, da51 boš vsaj nad otroki52 veselje imela, četudi53 mene na vojski ubijejo.«54 S temi be-
10
[42−43]
[8−9]
sedami se France loči od svoje žene in gre z drugimi soldati1 vred proti laški deželi.
sedami se France loči od svoje žene in gre z drugimi vojaki1 vred proti laški deželi.
sedami se France loči od svoje žene in gre z drugimi vojaki1 vred proti laški deželi.
II.1 Neža Svetinka da oba dvojčka v službo.2
II Neža Svetinka da oba dvojčka v službo
II Neža Svetinka da oba dvojčka v službo
Tisto noč, ko je France Svetin šel na vojsko, je njegova žena Neža celo1 noč prečula, molila in jokala. Vidila2 je, de3 si ne more pomagati, se je utolažila5 in vedno Boga prosila, de6 bi mož na vojski srečo imel, de7 bi ne bil ubit. K sebi je vzela pošteno gostjo, de8 je pomagala za dvojčke skerbeti,9 in potrebne10 dela opravljati. Oba fantiča sta se lepo redila, zdrava sta bila. Kakor hitro sta govoriti začela12, jih je skerbna13 mati lepo moliti učila. Sčasama14, ko sta veči perhajala15, jih je ves potrebni keršanski17 nauk naučila18. Nista bila še po sedem let stara, jih je že20 mati naučila brati, kar je sama dobro znala,21 in v žalostnih dnevih velik trošt22 dobivala v branji23 svetih bukev. Vsako nedeljo in vsak praznik dopoldne in popoldne jih je s sabo v cerkev peljala,24 in jih vedno učila lepo in spodobno25 se v cerkvi zaderžati26. Nikoli v nobeno tovaršijo27 jih ni pustila, ampak vedno jih je opominvala28 zvesto Bogu služiti29. Pošiljala jih je po tem30 v šolo, kjer sta se tako pridno učila, de31 nobeden fantov ne tako. Janez in Pavl32 sta tri leta v šolo hodila,34 že sta znala po nemško brati, pisati in rajta35-
Tisto noč, ko je France Svetin šel na vojsko, je njegova žena Neža vso1 noč prečula, molila in jokala. Videla2 je, da3 si ne more pomagati, tolažila4 se je in vedno Boga prosila, da6 bi mož na vojski srečo imel, da7 bi ne bil ubit. K sebi je vzela pošteno gostjo, da8 je pomagala za dvojčke skrbeti9 in potrebna10 dela opravljati. Oba fantiča sta se lepo redila, zdrava sta bila. Kakor hitro sta začela11 govoriti, jih je skrbna13 mati lepo moliti učila. Sčasoma14, ko sta doraščala15, jih je naučila16 ves potrebni krščanski17 nauk. Nista bila še po sedem let stara, že19 jih je mati naučila brati, kar je sama dobro znala in v žalostnih dneh veliko tolažbo22 dobivala v branju23 svetih bukev. Vsako nedeljo in vsak praznik dopoldne in popoldne jih je s sabo v cerkev peljala in jih vedno učila, naj25 se v cerkvi lepo in spodobno vedeta26. Nikoli v nobeno tovarišijo27 jih ni pustila, ampak vedno jih je opominjala, naj28 zvesto Bogu služita29. Pošiljala jih je potem30 v šolo, kjer sta se tako pridno učila, da31 nobeden fantov ne tako. Janez in Pavel32 sta tri leta hodila33 v šolo;34 že sta znala po nemško brati, pisati in raču35-
Tisto noč, ko je France Svetin šel na vojsko, je njegova žena Neža vso1 noč prečula, molila in jokala. Videla2 je, da3 si ne more pomagati, tolažila4 se je in vedno Boga prosila, da6 bi mož na vojski srečo imel, da7 bi ne bil ubit. K sebi je vzela pošteno gostjo, da8 je pomagala za dvojčke skrbeti9 in potrebna10 dela opravljati. Oba fantiča sta se lepo redila, zdrava sta bila. Kakor hitro sta začela11 govoriti, jih je skrbna13 mati lepo moliti učila. Sčasoma14, ko sta postajala večja15, jih je naučila16 ves potrebni krščanski17 nauk. Nista bila še po sedem let stara, že19 jih je mati naučila brati, kar je sama dobro znala in v žalostnih dneh veliko tolažbo22 dobivala v branju23 svetih bukev. Vsako nedeljo in vsak praznik dopoldne in popoldne jih je s sabo v cerkev peljala in jih vedno učila, naj25 se v cerkvi lepo in spodobno vedeta26. Nikoli v nobeno tovarišijo27 jih ni pustila, ampak vedno jih je opominjala,28 zvesto Bogu služiti29. Pošiljala jih je potem30 v šolo, kjer sta se tako pridno učila, da31 nobeden fantov ne tako. Janez in Pavel32 sta tri leta hodila33 v šolo;34 že sta znala po nemško brati, pisati in raču35-
11
[43−44]
[9−10]
ti1. Vsak večer so vsi trije vkup glasno3 večerno molitev opravili,4 in mati5 je vselej konc molitve6 rekla: Molimo še za vajiga8 očeta, de9 bi srečno nazaj prišel, de10 bi mu Bog srečo dal v daljnih krajih. Bilo je eno12 nedeljo zvečer po zimi13, ko je mati fantama14 ravno od očeta perpovedvala15, kako de16 je mogel17 na vojsko iti,18 reče Pavle: Ljuba mati!20 povejte nama, kakšin21 so vender22 naš oče, ki jih nisva nikoli poznala,23 ali bi jih mogla midva spoznati, ko bi nazaj prišli, pa bi vas ne bilo, ker ste od dela in žalosti tako zlo24 oslabeli, ko bi vi25 nama utegnili umreti. Mati žalostna odgovori: Ne mogla bi vidva očeta poznati ne, ker sta bila komej30 po dve leti stara, kader31 nas je mogel32 oče zapustiti. Vender spomnim33 se, zamerkajta35 si: Vaji36 oče ima na vsaki roki pod srajco nekako znamnje37, tako z rudečo farbo38 zarezano, de39 se ne da več zbrisati. Na desni roki ima zarezane te besede: Franc Svetin. Na40 levi roki ima: Neža Terpinc41; to je moje ime po mojih starših. Take znamnja42 na roke sim jest vajimu43 očetu sama naredila. O ljuba mati reče nato Pavle, naredite tudi meni take47 znamenja na roke, kakoršne oče48 imajo, de50 se bom večkrat na njih51 spomnil in za njih52 molil. Tudi meni naredite tako, pravi Janez. Mati reče: Ljuba moja sinika;56 to se težko naredi. Kdor hoče tako znamenje na životu imeti, mora besedo s farbo57 zapisati, po tem58 s šivanko vse čerke pošpikati59, de farba60 pod kožo pride, po tem61 se ne da več zbrisati, to62 pa je boleče63. Nej64
nati1. Vsak večer so vsi trije glasno2 vkup opravili3 večerno molitev in konec molitve5 je mati vselej6 rekla: »7Molimo še za vajinega8 očeta, da9 bi srečno nazaj prišel, da10 bi mu Bog srečo dal v daljnih krajih.«11 Bilo je neko12 nedeljo zvečer pozimi13, ko je mati fantoma14 ravno o očetu pripovedovala15, kako je moral17 na vojsko iti; tedaj18 reče Pavle: »19Ljuba mati,20 povejte nama, kakšen21 so vendar22 naš oče, ki jih nisva nikoli poznala;23 ali bi jih mogla midva spoznati, ko bi nazaj prišli, pa bi vas ne bilo, ker ste od dela in žalosti tako zelo24 oslabeli, ko bi nama vi26 utegnili umreti.«27 Mati žalostna odgovori: »28Ne mogla bi vidva očeta poznati,29 ne, ker sta bila komaj30 po dve leti stara, ko31 nas je moral32 oče zapustiti. Vendar33 se spomnim34, zapomnita35 si: Vajin36 oče ima na vsaki roki pod srajco nekako znamenje37, tako z rdečo barvo38 zarezano, da39 se ne da več zbrisati. Na desni roki ima zarezane te besede: Franc Svetin; na40 levi roki ima: Neža Trpinc41; to je moje ime po mojih starših. Taka znamenja42 na roke sem jaz vajinemu43 očetu sama naredila.« »44O ljuba mati45 reče nato Pavle, »46naredite tudi meni taka47 znamenja na roke, kakršna48 imajo oče49, da50 se bom večkrat nanje51 spomnil in zanje52 molil.« »53Tudi meni naredite tako,«54 pravi Janez. Mati reče: »55Ljuba moja sinka,56 to se težko naredi. Kdor hoče tako znamenje na životu imeti, mora besedo z barvo57 zapisati, potem58 s šivanko vse črke na drobno prebosti59, da pride barva60 pod kožo; potem61 se ne da več zbrisati. To62 pa boli63.« »Naj64
nati1. Vsak večer so vsi trije glasno2 vkup opravili3 večerno molitev in konec molitve5 je mati vselej6 rekla: »7Molimo še za vajinega8 očeta, da9 bi srečno nazaj prišel, da10 bi mu Bog srečo dal v daljnih krajih.«11 Bilo je neko12 nedeljo zvečer pozimi13, ko je mati fantoma14 ravno o očetu pripovedovala15, kako je moral17 na vojsko iti; tedaj18 reče Pavle: »19Ljuba mati,20 povejte nama, kakšen21 so vendar22 naš oče, ki jih nisva nikoli poznala;23 ali bi jih mogla midva spoznati, ko bi nazaj prišli, pa bi vas ne bilo, ker ste od dela in žalosti tako zelo24 oslabeli, ko bi nama vi26 utegnili umreti.«27 Mati žalostna odgovori: »28Ne mogla bi vidva očeta poznati,29 ne, ker sta bila komaj30 po dve leti stara, ko31 nas je moral32 oče zapustiti. Vendar33 se spomnim34, zapomnita35 si: Vajin36 oče ima na vsaki roki pod srajco nekako znamenje37, tako z rdečo barvo38 zarezano, da39 se ne da več zbrisati. Na desni roki ima zarezane te besede: Franc Svetin; na40 levi roki ima: Neža Trpinc41; to je moje ime po mojih starših. Taka znamenja42 na roke sem jaz vajinemu43 očetu sama naredila.« »44O ljuba mati45 reče nato Pavle, »46naredite tudi meni taka47 znamenja na roke, kakršna48 imajo oče49, da50 se bom večkrat nanje51 spomnil in zanje52 molil.« — »53Tudi meni naredite tako,«54 pravi Janez. Mati reče: »55Ljuba moja sinka,56 to se težko naredi. Kdor hoče tako znamenje na životu imeti, mora besedo z barvo57 zapisati, potem58 s šivanko vse črke pošpikati59, da pride barva60 pod kožo; potem61 se ne da več zbrisati. To62 pa je boleče63.« »Naj64
12
[44]
[10]
boli kakor hoče, pravita fanta, le naredite nama, vse rada terpiva4, de5 bova le očetovo znamenje na rokah imela. Mati jima je naredila na obeh rokah, kakor je oče7 imel. Vesela sta bila, ko sta čez tri dni vidila9 na rokah pod kožo lepe rudeče10 imena očeta in matere. Po devet let sta bila dvojčika11 stara, rada bi bila še oba v šolo hodila, pa ni bilo mogoče. Še rediti jih več12 ni mogla mati, ne potrebniga oblačila14 jima napravljati. Mati se je res noč in dan trudila, vender16 ni mogla shajati,17 dolg je naredila, njivco18 in hišico zastavila. Nekak barantavec19 I. ji je posojval20, pa ne de21 bi bil dobro storil,22 in revni Svetinovi družini pomagal, ampak le svojiga23 dobička je iskal. Veliko dolga se je že nabralo.24 Svetinka ni mogla plačati. Posojevavec25 jo je terdo26 terjal in jo tožiti žugal, če ne plača. Neža ga gre prosit, vzame oba fantiča s sabo. Vsi trije pred njim jokajo,27 in prosili so28, de29 bi poterpel,30 in jim vsaj hišco31 pustil. Neusmiljeni tergovc32 jih noče uslišati, ampak ojstro33 reče Neži: Plačaj, kar si dolžna, več te ne čakam,35 ako ne plačaš, vse36 ti bo prodano; fanta38 sta že zadosti velika, de39 si zamoreta40 kaj zaslužiti ni treba41 jima po šolah postavati;43 vsak berač hoče zdaj gospod biti!44 Žalostna gre mati domu45 s fantama46 in joka,47 tudi fanta sta jokala in rekla materi: Ljuba mati!49 kam pojdemo zdej50, ker nam bo neusmiljeni mož hišo vzel; nič se ne bova mogla več učiti; kdo51 nam bo kaj dal, kdo nam bo kaj pomagal; oh de52 nimamo očeta, de53 bi se za nas kaj po-
boli,1 kakor hoče,«2 pravita fanta, »3le naredite nama, vse rada trpiva4, da5 bova le očetovo znamenje na rokah imela.«6 Mati jima je naredila na obeh rokah, kakor je imel oče8. Vesela sta bila, ko sta čez tri dni videla9 na rokah pod kožo lepa rdeča10 imena očeta in matere. Po devet let sta bila dvojčka11 stara, rada bi bila še oba v šolo hodila, pa ni bilo mogoče. Še rediti jih ni mogla več13 mati, ne jima napravljati potrebnega oblačila15. Mati se je res noč in dan trudila, vendar16 ni mogla izhajati;17 dolg je naredila, njivico18 in hišico zastavila. Nekak barantalec19 I. ji je posojeval20, pa ne da21 bi bil dobro storil in revni Svetinovi družini pomagal, ampak le svojega23 dobička je iskal. Veliko dolga se je že nabralo.24 Svetinka ni mogla plačati. Posojevalec25 jo je trdo26 terjal in jo tožiti žugal, če ne plača. Neža ga gre prosit, vzame oba fantiča s sabo. Vsi trije pred njim jokajo in prosijo28, da29 bi potrpel30 in jim vsaj hišico31 pustil. Neusmiljeni trgovec32 jih noče uslišati, ampak ostro33 reče Neži: »34Plačaj, kar si dolžna, več te ne bom čakal;35 ako ne plačaš, ti bo vse37 prodano! Fanta38 sta že zadosti velika, da39 si moreta40 kaj zaslužiti; ni41 jima treba42 po šolah postajati;43 vsak berač hoče zdaj gospod biti.«44 Žalostna gre mati s fantoma domov46 in joka;47 tudi fanta sta jokala in rekla materi: »48Ljuba mati,49 kam pojdemo zdaj50, ker nam bo neusmiljeni mož hišo vzel; nič se ne bova mogla več učiti. Kdo51 nam bo kaj dal, kdo nam bo kaj pomagal? Oh, da52 nimamo očeta, da53 bi se za nas kaj po-
boli,1 kakor hoče,«2 pravita fanta, »3le naredite nama, vse rada trpiva4, da5 bova le očetovo znamenje na rokah imela.«6 Mati jima je naredila na obeh rokah, kakor je imel oče8. Vesela sta bila, ko sta čez tri dni videla9 na rokah pod kožo lepa rdeča10 imena očeta in matere. Po devet let sta bila dvojčka11 stara, rada bi bila še oba v šolo hodila, pa ni bilo mogoče. Še rediti jih ni mogla več13 mati, ne jima napravljati potrebnega oblačila15. Mati se je res noč in dan trudila, vendar16 ni mogla izhajati;17 dolg je naredila, njivico18 in hišico zastavila. Nekak barantalec19 I. ji je posojeval20, pa ne da21 bi bil dobro storil in revni Svetinovi družini pomagal, ampak le svojega23 dobička je iskal. Veliko dolga se je že nabralo,24 Svetinka ni mogla plačati. Posojevalec25 jo je trdo26 terjal in jo tožiti žugal, če ne plača. Neža ga gre prosit, vzame oba fantiča s sabo. Vsi trije pred njim jokajo in prosijo28, da29 bi potrpel30 in jim vsaj hišico31 pustil. Neusmiljeni trgovec32 jih noče uslišati, ampak ostro33 reče Neži: »34Plačaj, kar si dolžna, več te ne bom čakal;35 ako ne plačaš, ti bo vse37 prodano! Fanta38 sta že zadosti velika, da39 si moreta40 kaj zaslužiti, ni41 jima treba42 po šolah postajati,43 vsak berač hoče zdaj gospod biti44 Žalostna gre mati s fantoma domov46 in joka;47 tudi fanta sta jokala in rekla materi: »48Ljuba mati,49 kam pojdemo zdaj50, ker nam bo neusmiljeni mož hišo vzel; nič se ne bova mogla več učiti. Kdo51 nam bo kaj dal, kdo nam bo kaj pomagal? Oh, da52 nimamo očeta, da53 bi se za nas kaj po-
13
[44−45]
[10]
tegnili! Mati jima reče: Ljuba moja sinika! Nikar3 ne žalujta preveč, sej4 imamo še eniga5 očeta v nebesih, kteri6 je veliko bolji,7 kakor vsak posvetni oče,8 on nas ne bo zapustil. On dobrotlivi9 nebeški oče nas bo preskerbel11. Le njega prosimo, vanj zaupajmo in pridno molimo. Komej12 se je trikrat luna premenila, že so perderli13 oblastniški služabniki v Svetinkino hišo. Oznanili so, de14 v 24 urah se mora15 iz hiše spraviti in vse zapustiti, ker bo vse prodano. Žalostno oznanilo je bilo to za Svetinko. Brez usmiljenja je mogla16 zapustiti s fantički17 vred svojo domačijo,18 in iti po svetu dobrih ljudi iskat. Rekla19 je žalostna20: O de22 bi jest23 sama bila, ne bilo bi meni24 tako težko, ali kam se čem s fantiči oberniti. Dobrotlivi25 Bog!26 usmili se me uboge sirote! Vsim28 se je smilila ta pravična družinica. Neža je kmalo29 dobila službo per nekaki brumni gospej30, premožni udovi31. Pavle je šel k32 gospodarju, kteri33 mu je v rodu bil; krave je pasel; bil je dober pastirček. Janeza je bližen34 sosed spotama35 v Terst36 s sabo vzel, kamor je moko naprodaj37 peljal. Mislil ga je v Terstu38 kakim ljudem dati, ker je Janezik39 malo laško govoriti znal.
tegnili!«1 Mati jima reče: »2Ljuba moja sinka, nikar3 ne žalujta preveč, saj4 imamo še enega5 očeta v nebesih, kateri6 je veliko boljši7 kakor vsak posvetni oče;8 on nas ne bo zapustil. On, dobrotljivi9 nebeški oče,10 nas bo preskrbel11. Le njega prosimo, vanj zaupajmo in pridno molimo Komaj12 se je trikrat luna premenila, že so pridrli13 oblastniški služabniki v Svetinkino hišo. Oznanili so, da se mora14 v 24 urah iz hiše spraviti in vse zapustiti, ker bo vse prodano. Žalostno oznanilo je bilo to za Svetinko. Brez usmiljenja je morala16 zapustiti s fantičkoma17 vred svojo domačijo in iti po svetu dobrih ljudi iskat. Žalostna19 je rekla20: »21O da22 bi jaz23 sama bila, ne bilo bi mi24 tako težko, ali kam se čem s fantičema obrniti? Dobrotljivi25 Bog,26 usmili se me,27 uboge sirote!« Vsem28 se je smilila ta pravična družinica. Neža je kmalu29 dobila službo pri neki pobožni gospe30, premožni vdovi31. Pavle je šel h32 gospodarju, kateri33 mu je v rodu bil; krave je pasel; bil je dober pastirček. Janeza je bližnji34 sosed spotoma35 v Trst36 s sabo vzel, kamor je moko na prodaj37 peljal. Mislil ga je v Trstu38 kakim ljudem dati, ker je Janezek39 malo laško govoriti znal.
tegnili!«1 Mati jima reče: »2Ljuba moja sinka, nikar3 ne žalujta preveč, saj4 imamo še enega5 očeta v nebesih, kateri6 je veliko boljši7 kakor vsak posvetni oče;8 on nas ne bo zapustil. On, dobrotljivi9 nebeški oče,10 nas bo preskrbel11. Le njega prosimo, vanj zaupajmo in pridno molimo!« Komaj12 se je trikrat luna premenila, že so pridrli13 oblastniški služabniki v Svetinkino hišo. Oznanili so, da se mora14 v 24 urah iz hiše spraviti in vse zapustiti, ker bo vse prodano. Žalostno oznanilo je bilo to za Svetinko. Brez usmiljenja je morala16 zapustiti s fantičkoma17 vred svojo domačijo in iti po svetu dobrih ljudi iskat. Žalostna19 je rekla20: »21O, da22 bi jaz23 sama bila, ne bilo bi mi24 tako težko, ali kam se čem s fantičema obrniti? Dobrotljivi25 Bog,26 usmili se me,27 uboge sirote!« Vsem28 se je smilila ta pravična družinica. Neža je kmalu29 dobila službo pri neki pobožni gospe30, premožni vdovi31. Pavle je šel h32 gospodarju, kateri33 mu je v rodu bil; krave je pasel; bil je dober pastirček. Janeza je bližnji34 sosed spotoma35 v Trst36 s sabo vzel, kamor je moko na prodaj37 peljal. Mislil ga je v Trstu38 kakim ljudem dati, ker je Janezek39 malo laško govoriti znal.
III.1 Pavle Svetin pastir.2
III Pavle Svetin pastir
III Pavle Svetin pastir
Z drugimi pastirji vred je Pavle po spašnjah žvinco1 gonil,2 in pa3 večkrat per4 svojih tovar-
Z drugimi pastirji vred je Pavle po spašnjah živinico1 gonil in večkrat pri4 svojih tovar-
Z drugimi pastirji vred je Pavle po spašnjah živinico1 gonil in večkrat pri4 svojih tovar-
14
[45−46]
[10−11]
ših1 kaj napačniga vidil2 in slišal, tode3 nikoli ni z njimi potegnil. Vselej je imel pred očmi lepe nauke svoje dobre matere, ktera4 mu je velikokrat rekla: 5Pavle, Pavle! Boga se boj,6 in nikoli nič hudiga7 ne stori.8 Spomni se vselej, de9 Bog te10 povsod vidi. Če se boš greha varoval, te Bog nikoli ne bo zapustil.“ Torej11 je Pavle gospodarja vselej rad ubogal, svoje delo vselej zvesto opravil; zato sta ga pa tudi gospodar in gospodinja rada imela,12 in mu lepo oblačilo napravila. Tista gospa, Kordula po imenu, ki je Pavletova mati per13 nji služila, je kupila grajšinco14 na Štajerskim15. Kader16 se je gospa Kordula na sovjo grajšinco17 preselila, je tudi18 vzela s sabo19 svojo zvesto služabnico Nežo Svetinko. Ravno svetiga20 Florijana dan sta se gospa in služabnica peljale21 na Štajersko prav memo22 hiše, kjer je Pavle, Nežin sin, služil. Takrat ga23 je še zadnikrat vidila24 mati svojiga dobriga25 Pavleta, in še26 mu zadnič27 lepe nauke daja28, de29 naj lepo uboga, rad moli,30 in de31 naj se skerbno varje32 hude tovaršije33. V pričo34 gospodarja mu reče mati: Ljubi moj sin Pavle! Vselej si me rad ubogal in rad poslušal moje opominvanje,36 ohrani tudi zdaj v sercu37 besede svoje matere, ktere38 ti iz ljubezni in k tvoji sreči govorim: Nikoli na Boga ne pozabi.39 Zvesto in z veseljem vse stori, kar ti bota40 gospodar ali gospodinja ukazala, naj te kdo vidi ali ne. S hudobnimi tovarši41 se nikdar ne pečaj42; skerbno43 glej, de44 nedolžnost ohraniš, če45 boš nedolžen, boš v svoji revšni zlo46 bogat. Bo-
iših1 kaj napačnega videl2 in slišal; toda3 nikoli ni z njimi potegnil. Vselej je imel pred očmi lepe nauke svoje dobre matere, katera4 mu je velikokrat rekla: »5Pavle, Pavle! Boga se boj in nikoli nič hudega7 ne stori!8 Spomni se vselej, da te9 Bog povsod vidi. Če se boš greha varoval, te Bog nikoli ne bo zapustil.« Zatorej11 je Pavle gospodarja vselej rad ubogal, svoje delo vselej zvesto opravil; zato sta ga pa tudi gospodar in gospodinja rada imela in mu lepo oblačilo napravila. Tista gospa, Kordula po imenu, ki je Pavletova mati pri13 nji služila, je kupila graščinico14 na Štajerskem15. Ko16 se je gospa Kordula na svojo graščinico17 preselila, je vzela s seboj tudi19 svojo zvesto služabnico Nežo Svetinko. Ravno svetega20 Florijana dan sta se gospa in služabnica peljali21 na Štajersko prav mimo22 hiše, kjer je Pavle, Nežin sin, služil. Takrat je še zadnjikrat videla24 mati svojega dobrega25 Pavleta. Še zadnjič26 mu da27 lepe nauke, da29 naj lepo uboga, rad moli in da31 naj se skrbno varuje32 hude tovarišije33. Vpričo34 gospodarja mu reče mati: »35Ljubi moj sin Pavle! Vselej si me rad ubogal in rad poslušal moje opominjevanje;36 ohrani tudi zdaj v srcu37 besede svoje matere, katere38 ti iz ljubezni in k tvoji sreči govorim: Nikoli na Boga ne pozabi!39 Zvesto in z veseljem vse stori, kar ti bosta40 gospodar ali gospodinja ukazala, naj te kdo vidi ali ne. S hudobnimi tovariši41 se nikdar ne druži42; skrbno43 glej, da44 nedolžnost ohraniš! Če45 boš nedolžen, boš v svoji revščini zelo46 bogat. Bo-
iših1 kaj napačnega videl2 in slišal; toda3 nikoli ni z njimi potegnil. Vselej je imel pred očmi lepe nauke svoje dobre matere, katera4 mu je velikokrat rekla: »5Pavle, Pavle! Boga se boj in nikoli nič hudega7 ne stori!8 Spomni se vselej, da te9 Bog povsod vidi. Če se boš greha varoval, te Bog nikoli ne bo zapustil.« Zatorej11 je Pavle gospodarja vselej rad ubogal, svoje delo vselej zvesto opravil; zato sta ga pa tudi gospodar in gospodinja rada imela in mu lepo oblačilo napravila. Tista gospa, Kordula po imenu, ki je Pavletova mati pri13 nji služila, je kupila graščinico14 na Štajerskem15. Ko16 se je gospa Kordula na svojo graščinico17 preselila, je vzela s seboj tudi19 svojo zvesto služabnico Nežo Svetinko. Ravno svetega20 Florijana dan sta se gospa in služabnica peljali21 na Štajersko prav mimo22 hiše, kjer je Pavle, Nežin sin, služil. Takrat je še zadnjikrat videla24 mati svojega dobrega25 Pavleta in še zadnjič26 mu da27 lepe nauke, da29 naj lepo uboga, rad moli in da31 naj se skrbno varuje32 hude tovarišije33. Vpričo34 gospodarja mu reče mati: »35Ljubi moj sin Pavle! Vselej si me rad ubogal in rad poslušal moje opominjevanje;36 ohrani tudi zdaj v srcu37 besede svoje matere, katere38 ti iz ljubezni in k tvoji sreči govorim: Nikoli na Boga ne pozabi!39 Zvesto in z veseljem vse stori, kar ti bosta40 gospodar ali gospodinja ukazala, naj te kdo vidi ali ne. S hudobnimi tovariši41 se nikdar ne pečaj42; skrbno43 glej, da44 nedolžnost ohraniš! Če45 boš nedolžen, boš v svoji revščini zelo46 bogat. Bo-
15
[46−47]
[12]
di priden in rad moli, moli1 tudi za očeta, de2 bi mu bilo dobro v daljnih krajih.3 Moli tudi zame, morebiti se na tem svetu nikoli več ne vidiva. Med tem4 mati objame Pavleta,5 in se od njega loči. Gospa Kordula je zraven stala,6 in vse te besede slišala, ktere7 so se ji tako mile zdele, de8 so ji debele solze iz oči pertekle, pa9 hitro si jih obriše, obe se vsedete10 na voz,11 in greste12 naprej. Neža je bila po potu tako žalostna, de13 nič ni mogla govoriti. Gospa Kordula jo je nekaj časa pustila, de14 se je zjokala15, po tem16 ji prijazno reče17: Ljuba moja Neža!19 vem, de20 si žalostna, ker si ob vse prišla; vem vse kako se je s tabo godilo; vem, de22 si na tem svetu nesrečna, vender23 ne žaluj preveč.24 Ne misli, de25 se na svetu le tebi tako hudo godi. Poslušaj, kar26 še ne veš, kako se je z mano godilo. Jest sim27 bila srečna srečna gospa,29 imela sim30 blaga, dnarjev31, vsiga32 v obilnosti. Moj Gospod33 je bil žlahten34 baron Henrik Gap po imenu. Srečno, veselo sva v zakonu živela, dobro mi je bilo, tako de36 mi boljši37 ni moglo biti. Huda sila ga je klicala na vojsko. Šel je,38 in kmalo39 je bil ubit; v persi40 mu je kugla perletela41, usterljen42 je bil blizo serca, pade43 in v pol ure je bil mertev44. Kolika žalost za me45, si lahko misliš. Po tem46 so sovražniki v naše kraje perderli47, so mi veliko blaga pobrali in mi grajšino48 požgali, komej sim49 toliko ohranila, de sim50 kupila grajšinico51, kamor se zdej peljave52. Imela sva samiga53 sina, Karl54 mu je bilo ime; ta je bil komej55 17 let star, ko je
di priden in rad moli! Moli1 tudi za očeta, da2 bi mu bilo dobro v daljnih krajih!3 Moli tudi zame, morebiti se na tem svetu nikoli več ne vidiva Medtem4 mati objame Pavleta in se od njega loči. Gospa Kordula je zraven stala in vse te besede slišala, katere7 so se ji tako mile zdele, da8 so ji debele solze iz oči pritekle. Pa9 hitro si jih obriše, obe se usedeta10 na voz in gresta12 naprej. Neža je bila po potu tako žalostna, da13 nič ni mogla govoriti. Gospa Kordula jo je nekaj časa pustila, da14 se je izjokala15, potem pa16 ji prijazno rekla17: »18Ljuba moja Neža,19 vem, da20 si žalostna, ker si ob vse prišla; vem vse,21 kako se je s tabo godilo; vem, da22 si na tem svetu nesrečna, vendar23 ne žaluj preveč!24 Ne misli, da25 se na svetu le tebi tako hudo godi. Poslušaj, česar26 še ne veš, kako se je z mano godilo: Jaz sem27 bila srečna,28 srečna gospa;29 imela sem30 blaga, denarjev31, vsega32 v obilnosti. Moj mož33 je bil plemenit34 baron,35 Henrik Gap po imenu. Srečno, veselo sva v zakonu živela, dobro mi je bilo, tako da36 mi bolje37 ni moglo biti. Huda sila ga je klicala na vojsko. Šel je in kmalu39 je bil ubit; v prsi40 mu je priletela krogla41, ustreljen42 je bil blizu srca; padel je43 in v pol ure je bil mrtev44. Kolika žalost zame45, si lahko misliš. Potem46 so sovražniki v naše kraje pridrli47, so mi veliko blaga pobrali in mi graščino48 požgali; komaj sem49 toliko ohranila, da sem50 kupila graščinico51, kamor se zdaj peljeve52. Imela sem edinega53 sina, Karel54 mu je bilo ime; ta je bil komaj55 17 let star, ko je
di priden in rad moli! Moli1 tudi za očeta, da2 bi mu bilo dobro v daljnih krajih!3 Moli tudi zame, morebiti se na tem svetu nikoli več ne vidiva.« Medtem4 mati objame Pavleta in se od njega loči. Gospa Kordula je zraven stala in vse te besede slišala, katere7 so se ji tako mile zdele, da8 so ji debele solze iz oči pritekle. Pa9 hitro si jih obriše, obe se usedeta10 na voz in gresta12 naprej. Neža je bila po potu tako žalostna, da13 nič ni mogla govoriti. Gospa Kordula jo je nekaj časa pustila, da14 se je izjokala15, potem pa16 ji prijazno reče17: »18Ljuba moja Neža,19 vem, da20 si žalostna, ker si ob vse prišla; vem vse,21 kako se je s tabo godilo; vem, da22 si na tem svetu nesrečna, vendar23 ne žaluj preveč!24 Ne misli, da25 se na svetu le tebi tako hudo godi. Poslušaj, česar26 še ne veš, kako se je z mano godilo: Jaz sem27 bila srečna,28 srečna gospa;29 imela sem30 blaga, denarjev31, vsega32 v obilnosti. Moj mož33 je bil žlahten34 baron,35 Henrik Gap po imenu. Srečno, veselo sva v zakonu živela, dobro mi je bilo, tako da36 mi bolje37 ni moglo biti. Huda sila ga je klicala na vojsko. Šel je in kmalu39 je bil ubit; v prsi40 mu je priletela krogla41, ustreljen42 je bil blizu srca; padel je43 in v pol ure je bil mrtev44. Kolika žalost zame45, si lahko misliš. Potem46 so sovražniki v naše kraje pridrli47, so mi veliko blaga pobrali in mi graščino48 požgali; komaj sem49 toliko ohranila, da sem50 kupila graščinico51, kamor se zdaj peljeva52. Imela sem edinega53 sina, Karel54 mu je bilo ime; ta je bil komaj55 17 let star, ko je
16
[47−48]
[12−13]
šel sam radovoljno v soldate1 in pa k francozam2, kteri3 so tisti čas čez naše dežele nekaj let gospodarili. O kako sim4 takrat jokala in ga lepo prosila rekoč: Ljubi moj Karl!7 ne hodi na vojsko, vidiš de sim8 sama, nimam ga pomočnika v nadlogah,9 če me še ti zapustiš, kam se bom obernila10 potem sirota! Kaj bom začela, če še ti umerješ; tvoj11 oče je bil na vojski ubit,12 in s tabo se zna13 ravno tako zgoditi. Nič ni pomagalo, vse moje besede so bile zastonj15, ni me hotel bogati16. Šel je z veliko francosko armado v merzle17 kraje Moškovitov. Že dve leti je tega,18 in nobene besede ne zvem in en19 slišim od njega20. Bojim se, de21 je zmerznil22 na rusovski23 zemlji med toliko francozi24. S sabo ni od hiše drujiga25 vzel,26 kakor tablico, ki je moja podoba na nji namalana27, ktero28 je na vratu pervezano29 nosil. Kolikorkrat mi je pisal, je vselej povedal, de vsaki31 dan tablico32 pogleda in se name spomni. Zdej34 pa ni nobeniga35 glasa več od njega36; o že so morebiti njegove kosti sognile38 na rusovski39 zemlji! Glej Neža!41 pravi gospa Kordula, de42 imam uržoh43 še bolj žalovati,44 kakor ti, ker imaš dva fanta vender45 živa,46 in ti zna47 ta ali uni48 še v starosti veselje delati in ti kaj pomagati; pa49 pravim: Naj bo hvaljeno božje ime, Bog tako hoče imeti, božja volja je tako. Bog nas s križi tepe zato, ko50 nas ljubi, de51 bi nas na unim52 svetu ne tepel. — Nič ne skerbi53 Neža! per54 meni boš dokler boš živa, in če pred umerjem56, bom že naročila, de57 boš preskerbljena58. Vkup bove živele59 in ena dru-
šel sam radovoljno v vojake1 in pa k Francozom2, kateri3 so tisti čas čez naše dežele nekaj let gospodarili. O kako sem4 takrat jokala in ga lepo prosila,5 rekoč: ,6Ljubi moj Karel,7 ne hodi na vojsko! Vidiš, da sem8 sama, nimam ga pomočnika v nadlogah;9 če me še ti zapustiš, kam se bom obrnila10 potem sirota! Kaj bom začela, če še ti umrješ? Tvoj11 oče je bil na vojski ubit in s tabo se utegne13 ravno tako zgoditi.14 Nič ni pomagalo, vse moje besede so bile zaman15, ni me hotel poslušati16. Šel je z veliko francosko armado v mrzle17 kraje Moškovitov. Že dve leti je tega in nobene besede ne zvem in ne19 slišim o njem20. Bojim se, da21 je zmrznil22 na ruski23 zemlji med toliko Francozi24. S sabo ni od hiše drugega25 vzel kakor tablico, ki je moja podoba na njej naslikana27, katero28 je na vratu privezano29 nosil. Kolikorkrat mi je spočetka30 pisal, je vselej povedal, da vsak31 dan pogleda podobico33 in se name spomni. Zdaj34 pa ni nobenega35 glasa več o njem36; o že so morebiti njegove kosti segnile38 na ruski39 zemlji! Glej,40 Neža,«41 pravi gospa Kordula, »da42 imam vzrok43 še bolj žalovati kakor ti, ker imaš dva fanta vendar45 živa in ti utegne47 ta ali oni48 še v starosti veselje delati in ti kaj pomagati. Pa49 pravim: Naj bo hvaljeno božje ime, Bog tako hoče imeti, božja volja je tako. Bog nas s križi tepe zato, ker50 nas ljubi, da51 bi nas na onem52 svetu ne tepel. — Nič ne skrbi,53 Neža! Pri54 meni boš,55 dokler boš živa, in če prej umrjem56, bom že naročila, da57 boš preskrbljena58. Vkup bove živeli59 in ena dru-
šel sam radovoljno v vojake1 in pa k Francozom2, kateri3 so tisti čas čez naše dežele nekaj let gospodarili. O kako sem4 takrat jokala in ga lepo prosila,5 rekoč: ,6Ljubi moj Karel,7 ne hodi na vojsko! Vidiš, da sem8 sama, nimam ga pomočnika v nadlogah;9 če me še ti zapustiš, kam se bom obrnila10 potem sirota! Kaj bom začela, če še ti umrješ? Tvoj11 oče je bil na vojski ubit in s tabo se utegne13 ravno tako zgoditi.14 Nič ni pomagalo, vse moje besede so bile zaman15, ni me hotel ubogati16. Šel je z veliko francosko armado v mrzle17 kraje Moškovitov. Že dve leti je tega in nobene besede ne zvem in ne19 slišim o njem20. Bojim se, da21 je zmrznil22 na ruski23 zemlji med toliko Francozi24. S sabo ni od hiše drugega25 vzel kakor tablico, ki je moja podoba na njej naslikana27, katero28 je na vratu privezano29 nosil. Kolikorkrat mi je pisal, je vselej povedal, da vsak31 dan pogleda podobico33 in se name spomni. Zdaj34 pa ni nobenega35 glasa več o njem36; o,37 že so morebiti njegove kosti segnile38 na ruski39 zemlji! Glej,40 Neža41 pravi gospa Kordula, »da42 imam vzrok43 še bolj žalovati kakor ti, ker imaš dva fanta vendar45 živa in ti utegne47 ta ali oni48 še v starosti veselje delati in ti kaj pomagati. Pa49 pravim: Naj bo hvaljeno božje ime, Bog tako hoče imeti, božja volja je tako. Bog nas s križi tepe zato, ker50 nas ljubi, da51 bi nas na onem52 svetu ne tepel. — Nič ne skrbi,53 Neža! Pri54 meni boš,55 dokler boš živa, in če prej umrjem56, bom že naročila, da57 boš preskrbljena58. Vkup bova živeli59 in ena dru-
17
[48]
[13]
go troštale1. Med takimi pogovori so3 se perpeljale4 gospa Kordula in Neža z njo v svojo grajšinco,5 in ste6 tam brumno7 in sveto živele8, revežem deleč9 okoli veliko dobriga storile10 in njim pomagale11. Pavle pastir12 je tudi dolgo časa žalostin bil14, posebno zato, ko15 mu je mati rekla: Morebiti se nikoli več ne bova vidila17. Pavle si je zvesto materne19 nauke v serce21 vtisnil,22 in jih nikdar ni pozabil. Z drugimi pastirji, s svojimi tovarši23 se nikoli ni hotel navadnih jigrač24 lotiti, ampak kader25 so drugi pastirji norčije uganjali, se je Pavle na stran vsedel26, bukvice iz torbice vzel in bral. Imel je še šolske bukvice:27 Zgodbe s28. pisma, ktere29 je Pavle zmiram30 z veseljem bral. Eniga31 dne je bral od Davida32, kako je pastirčval33. Lejte je rekel sam per36 sebi: Še37 David, tak imenitin38 mož je bil pastir. Žvino40 je pasel kakor jest,41 in bil je potem imeniten kralj. Ne želim jest42 kralj biti, ampak zvesto bom bogal43 nauk božji, kteri44 pravi, de45 mi bo Bog že tukej46 srečo dal, če mu bom zvesto služil,47 in ga iz serca48 ljubil. Pergodilo49 se je, de50 se perpelja51 kočija po cesti memo52 pastirjev, kteri53 so po gmajni žvinco54 pasli in Pavle z njimi. Drugi pastirji so svinko pasli,55 to je navadna pastirska igrača. Pavl56 ni z njimi igral, ampak za germ57 je sedel, na žvino58 pazil in bukvice bral. V kočii59, ktera60 se je ravno memo61 peljala sta sedela baron in baronka I. ki sta se domu64 v nemški gradec65 peljala. Blizo66 tistih pastirjev se je mogla67 kočija velikimu vozu umakniti68. Konji69
go tolažili1.«2 Med takimi pogovori sta3 se pripeljali4 gospa Kordula in Neža z njo v svojo graščinico5 in sta6 tam pobožno7 in sveto živeli8, revežem daleč9 okoli veliko dobrega storili10 in jim pomagali11. Pastir Pavle12 je bil13 tudi dolgo časa žalosten14, posebno zato, ker15 mu je mati rekla: »16Morebiti se nikoli več ne bova videla17.«18 Pavle si je materine19 nauke zvesto20 v srce21 vtisnil in jih nikdar ni pozabil. Z drugimi pastirji, s svojimi tovariši23 se nikoli ni hotel navadnih igrač24 lotiti, ampak, kadar25 so drugi pastirji norčije uganjali, se je Pavle ob strani usedel26, bukvice iz torbice vzel in bral. Imel je še šolske bukvice Zgodbe sv28. pisma, katere29 je Pavle zmeraj30 z veseljem bral. Nekega31 dne je bral o Davidu32, kako je pastirčeval33. »34Lejte35 je rekel sam pri36 sebi, »še37 David, tak imeniten38 mož,39 je bil pastir. Živino40 je pasel kakor jaz41 in bil je potem imeniten kralj. Jaz ne želim42 kralj biti, ampak zvesto bom poslušal43 nauk božji, kateri44 pravi, da45 mi bo Bog že tukaj46 srečo dal, če mu bom zvesto služil in ga iz srca48 ljubil.« Prigodilo49 se je, da50 se je pripeljala51 kočija po cesti mimo52 pastirjev, kateri53 so po gmajni živinico54 pasli in Pavle z njimi. Drugi pastirji so svinko pasli;55 to je navadna pastirska igrača. Pavel56 ni z njimi igral, ampak za grm57 je sedel, na živino58 pazil in bukvice bral. V kočiji59, katera60 se je ravno mimo61 peljala,62 sta sedela baron in baronka I.,63 ki sta se domov64 v Nemški Gradec65 peljala. Blizu66 tistih pastirjev se je morala67 kočija umakniti velikemu vozu68. Konji69
go tolažili1.«2 Med takimi pogovori sta3 se pripeljali4 gospa Kordula in Neža z njo v svojo graščinico5 in sta6 tam pobožno7 in sveto živeli8, revežem daleč9 okoli veliko dobrega storili10 in jim pomagali11. Pastir Pavle12 je bil13 tudi dolgo časa žalosten14, posebno zato, ker15 mu je mati rekla: »16Morebiti se nikoli več ne bova videla17.«18 Pavle si je materine19 nauke zvesto20 v srce21 vtisnil in jih nikdar ni pozabil. Z drugimi pastirji, s svojimi tovariši23 se nikoli ni hotel navadnih igrač24 lotiti, ampak, kadar25 so drugi pastirji norčije uganjali, se je Pavle ob strani usedel26, bukvice iz torbice vzel in bral. Imel je še šolske bukvice Zgodbe sv28. pisma, katere29 je Pavle zmeraj30 z veseljem bral. Nekega31 dne je bral o Davidu32, kako je pastirčeval33. »34Lejte35 je rekel sam pri36 sebi, »še37 David, tak imeniten38 mož,39 je bil pastir. Živino40 je pasel kakor jaz41 in bil je potem imeniten kralj. Jaz ne želim42 kralj biti, ampak zvesto bom ubogal43 nauk božji, kateri44 pravi, da45 mi bo Bog že tukaj46 srečo dal, če mu bom zvesto služil in ga iz srca48 ljubil.« Prigodilo49 se je, da50 se je pripeljala51 kočija po cesti mimo52 pastirjev, kateri53 so po gmajni živinico54 pasli in Pavle z njimi. Drugi pastirji so svinko pasli;55 to je navadna pastirska igrača. Pavel56 ni z njimi igral, ampak za grm57 je sedel, na živino58 pazil in bukvice bral. V kočiji59, katera60 se je ravno mimo61 peljala,62 sta sedela baron in baronka I.,63 ki sta se domov64 v Nemški Gradec65 peljala. Blizu66 tistih pastirjev se je morala67 kočija umakniti velikemu vozu68.
18
[48−49]
[13−14]
so preveč v graben zapeljali3, kočija se zverne,4 in desno zadnje kolo se razdrobi, kočjaž5 je bil po nogah zlo6 ranjen. Komej sta baron in baronka7 iz zvernjene8 kočije zlezla9, vsa prestrašena se ne vesta11 kam djati12. Na samoti je bilo, blizo13 nobene hiše, kočjaža14 ni bilo mogoče kam poslati, ker je bil ranjen. Konjem scer15 ni bilo nič, pa zavoljo zdrobljeniga16 kolesa ni bilo mogoče naprej. Poredni pastirji so vse to vidili,17 pa zraven se še smejali. Baron I. stopi k njim in njim18 po nemško reče: Kje je kaka hiša, de20 bi se ljudje sklicali priti21 pomagat.22 Nevedni pastirji niso nič vedli23 odgovoriti, ker niso vedli24 kaj jih vpraša25. Na to kličejo26 Pavleta rekoč27: Pavle!29 pojdi sim30, ti znaš nemško, nam boš povedal kaj ta gospod vpraša.32 Pavle hitro perteče33, se lepo ponižno odkrije in pravi: Gospod žlahten34 kaj bi radi? Baron reče: Fante!37 povej mi kje je kaka hiša, de39 bi jest40 ljudi dobil, kteri41 bi mi pomagali kočijo pervleči43 do vasi, de44 se kolo naredi, drugači45 ne morem naprej. Pavle reče: Gospod, le tukaj dočakajte48, jest tečem49 hitro domu50, bom skusil kmalo51 ljudi perklicati,52 prosil jih bom, de53 vam bodo prišli pomagat. Naprosil bom svojiga54 gospodarja in še koga drujiga55. Vender56 preden grem ljudi klicat, dovolite mi57, de vašimu58 kočijažu nekaj na nogo denem, ker vidim de59 mu zlo60 kri teče,61 uteči bi mu utegnila preden ljudje pridejo. Pavle vzame iz torbice nekako zeliše64, kar65 je zmirej per66 sebi nosil, ga je67 kočijažu na rano položil68, z ruto zavezal69 in mu70 reče:
so zapeljali2 preveč v jarek3, kočija se je zvrnila4 in desno zadnje kolo se je razdrobilo; kočijaž5 je bil po nogah zelo6 ranjen. Komaj sta baron in baronka zlezla7 iz zvrnjene8 kočije, se10 vsa prestrašena nista vedela11 kam dejati12. Na samoti je bilo, blizu13 nobene hiše, kočijaža14 ni bilo mogoče kam poslati, ker je bil ranjen. Konjem sicer15 ni bilo nič, pa zavoljo zdrobljenega16 kolesa ni bilo mogoče naprej. Poredni pastirji so vse to videli17 pa zraven se še smejali. Baron I. stopi k njim in jim18 po nemško reče: »19Kje je kaka hiša, da20 bi se ljudje sklicali in prišli21 pomagat.«22 Nevedni pastirji niso nič vedeli23 odgovoriti, ker niso vedeli,24 kaj jih vprašuje25. Nato pokličejo26 Pavleta: »28Pavle,29 pojdi sem30, ti znaš nemško, nam boš povedal,31 kaj ta gospod vprašuje!«32 Pavle hitro priteče33, se lepo ponižno odkrije in pravi: »Plemeniti gospod,34 kaj bi radi?«35 Baron reče: »36Fante,37 povej mi,38 kje je kaka hiša, da39 bi jaz40 ljudi dobil, ki41 bi mi pomagali,42 kočijo privleči43 do vasi, da44 se kolo naredi, drugače45 ne morem naprej.«46 Pavle reče: »47Gospod, le tukaj počakajte48, jaz stečem49 hitro domov50, bom skusil kmalu51 ljudi priklicati;52 prosil jih bom, da53 vam bodo prišli pomagat. Naprosil bom svojega54 gospodarja in še koga drugega55. Vendar mi dovolite,56 preden grem ljudi klicat, da vašemu58 kočijažu nekaj na nogo denem, ker vidim, da59 mu zelo60 kri teče;61 uteči bi mu utegnila,62 preden ljudje pridejo. Pavle vzame iz torbice nekako zelišče64, ki ga65 je zmeraj pri66 sebi nosil, ga položi67 kočijažu na rano, z ruto zaveže69 in reče:
Konji1 so zapeljali2 preveč v jarek3, kočija se zvrne4 in desno zadnje kolo se razdrobi; kočijaž5 je bil po nogah zelo6 ranjen. Baron in baronka sta komajda zlezla7 iz zvrnjene8 kočije, vsa prestrašena se nista vedela11 kam dejati12. Na samoti je bilo, blizu13 nobene hiše, kočijaža14 ni bilo mogoče kam poslati, ker je bil ranjen. Konjem sicer15 ni bilo nič, pa zavoljo zdrobljenega16 kolesa ni bilo mogoče naprej. Poredni pastirji so vse to videli17 pa zraven se še smejali. Baron I. stopi k njim in jim18 po nemško reče: »19Kje je kaka hiša, da20 bi se ljudje sklicali in prišli21 pomagat?«22 Nevedni pastirji niso nič vedeli23 odgovoriti, ker niso vedeli,24 kaj jih vprašuje25. Nato pokličejo26 Pavleta: »28Pavle,29 pojdi sem30, ti znaš nemško, nam boš povedal,31 kaj ta gospod vprašuje!«32 Pavle hitro priteče33, se lepo ponižno odkrije in pravi: »Žlahtni gospod,34 kaj bi radi?«35 Baron reče: »36Fante,37 povej mi,38 kje je kaka hiša, da39 bi jaz40 ljudi dobil, ki41 bi mi pomagali,42 kočijo privleči43 do vasi, da44 se kolo naredi, drugače45 ne morem naprej.«46 Pavle reče: »47Gospod, le tukaj počakajte48, jaz stečem49 hitro domov50, bom skusil kmalu51 ljudi priklicati;52 prosil jih bom, da53 vam bodo prišli pomagat. Naprosil bom svojega54 gospodarja in še koga drugega55. Vendar mi dovolite,56 preden grem ljudi klicat, da vašemu58 kočijažu nekaj na nogo denem, ker vidim, da59 mu zelo60 kri teče;61 uteči bi mu utegnila,62 preden ljudje pridejo.«63 Pavle vzame iz torbice nekako zelišče64, ki ga65 je zmeraj pri66 sebi nosil, ga položi67 kočijažu na rano, z ruto zaveže69 in reče:
19
[49−50]
[14−15]
prijatel1, zdej2 pa le prav mirno nogo derži, kmalo3 se bo kri vstavila4. Zdej5 Pavle hitro steče domu6 ljudi klicat. Preden je bila ura okoli, pridejo s Pavletam7 trije možje, Pavletov gospodar in pa dva druga soseda, de8 so s koli in z vervmi9 kočijo tako zvezali, de10 so jo srečno do bližnje pošte pervlekli11. Pavletovo zeliše12 je kočijažu toliko dobro storilo, de13 je že na kočijo sesti smel. Kader14 je bilo vse narejeno preden se baron in baronka v kočijo vsedeta16, reče baron Pavletu: Povej, reci tem možem, de18 jih prav lepo zahvalim, ki19 so mi pomagali, in20 baron da vsikimu21 en tolar. Ti pa Pavle bodi vedno tako priden pa dober,25 in dobro ti bo, reče baron in mu ponudi tri bele tolarje. Pavle pa se lepo zahvali in jih noče vzeti rekoč: Gospod!29 možem ste zadosti plačali, ker so vam pomagali, jest nisim30 nič pomagal,31 pa tudi nič plačila ne vzamem; če sim32 šel ljudi klicat, je bila moja dolžnost. Baron na to nič ne reče, tiho se vsede34 v kočijo in se pelje počasu35 do pošte. Ko se gospoda odpelja, so pastirji Pavletovi tovarši37, kteri38 so zraven stali in zjali39, Pavleta za norca imeli,40 in ga neumniga41 imenovali, ker ni hotel dnarjev42 vzeti. Še pred43 so pastirji Pavleta iz norčije imenovali fajmaštra44, zato ker jim je večkrat kaj dobriga45 in lepiga46 bral, jih večkrat svaril in opominjal, pa ga niso hotli poslušati47 hudobni poredni pastirji. Zdaj so mu pa rekli: Ti si prav neumen fajmašter51, takih lepih dnarjev52 ti je gospod ponujal,53 in jih ne vzameš. Pavle pa na vse to druziga55
»Prijatelj1, zdaj2 pa le prav mirno nogo drži! Kmalu3 se bo kri ustavila4.« Zdaj5 Pavle hitro steče domov6 ljudi klicat. Preden je bila ura okoli, pridejo s Pavletom7 trije možje, Pavletov gospodar in pa dva druga soseda, da8 so s koli in z vrvmi9 kočijo tako zvezali, da10 so jo srečno do bližnje gostilne privlekli11. Pavletovo zelišče12 je kočijažu toliko dobro storilo, da13 je že na kočijo sesti smel. Ko14 je bilo vse narejeno,15 preden se baron in baronka v kočijo usedeta16, reče baron Pavletu: »17Povej, reci tem možem, da18 jih prav lepo zahvalim, ker19 so mi pomagali In20 baron da vsakemu21 en tolar. »22Ti pa,23 Pavle,24 bodi vedno tako priden pa dober in dobro ti bo,«26 reče baron in mu ponudi tri bele tolarje. Pavle pa se lepo zahvali in jih noče vzeti,27 rekoč: »28Gospod,29 možem ste zadosti plačali, ker so vam pomagali; jaz nisem30 nič pomagal pa tudi nič plačila ne vzamem. Če sem32 šel ljudi klicat, je bila moja dolžnost.«33 Baron na to nič ne reče, tiho se usede34 v kočijo in se pelje počasi35 do pošte. Ko se gospoda odpelja, so pastirji,36 Pavletovi tovariši37, kateri38 so zraven stali in zijali39, Pavleta za norca imeli in ga neumnega41 imenovali, ker ni hotel denarjev42 vzeti. Že prej43 so pastirji Pavleta iz norčije imenovali »fajmoštra«44, zato ker jim je večkrat kaj dobrega45 in lepega46 bral, jih večkrat svaril in opominjal, pa ga hudobni,48 poredni pastirji niso hoteli poslušati49. Zdaj so mu pa rekli: »50Ti si prav neumen fajmošter51, takih lepih denarjev52 ti je gospod ponujal in jih ne vzameš.«54 Pavle pa na vse to drugega55
»Prijatelj1, zdaj2 pa le prav mirno nogo drži! Kmalu3 se bo kri ustavila4.« Zdaj5 Pavle hitro steče domov6 ljudi klicat. Preden je bila ura okoli, pridejo s Pavletom7 trije možje, Pavletov gospodar in pa dva druga soseda, da8 so s koli in vrvmi9 kočijo tako zvezali, da10 so jo srečno do bližnje pošte privlekli11. Pavletovo zelišče12 je kočijažu toliko dobro storilo, da13 je že na kočijo sesti smel. Ko14 je bilo vse narejeno,15 preden se baron in baronka v kočijo usedeta16, reče baron Pavletu: »17Povej, reci tem možem, da18 jih prav lepo zahvalim, ker19 so mi pomagali.« In20 baron da vsakemu21 en tolar. »22Ti pa,23 Pavle,24 bodi vedno tako priden pa dober in dobro ti bo,«26 reče baron in mu ponudi tri bele tolarje. Pavle pa se lepo zahvali in jih noče vzeti,27 rekoč: »28Gospod,29 možem ste zadosti plačali, ker so vam pomagali; jaz nisem30 nič pomagal pa tudi nič plačila ne vzamem. Če sem32 šel ljudi klicat, je bila moja dolžnost.«33 Baron na to nič ne reče, tiho se usede34 v kočijo in se pelje počasi35 do pošte. Ko se gospoda odpelja, so pastirji,36 Pavletovi tovariši37, kateri38 so zraven stali in zijali39, Pavleta za norca imeli in ga neumnega41 imenovali, ker ni hotel denarjev42 vzeti. Že prej43 so pastirji Pavleta iz norčije imenovali »fajmoštra«44, zato ker jim je večkrat kaj dobrega45 in lepega46 bral, jih večkrat svaril in opominjal, pa ga hudobni,48 poredni pastirji niso hoteli poslušati49. Zdaj so mu pa rekli: »50Ti si prav neumen fajmošter51, takih lepih denarjev52 ti je gospod ponujal in jih ne vzameš.«54 Pavle pa na vse to drugega55
20
[50−51]
[15]
ne reče, ko1 te besede: Če sim3 kaj zaslužil, mi bo že Bog plačal,4 če nisim5 nič zaslužil, tudi dnarjev6 nočem. Pavletov nar boljši prijatel7 reče tovaršem.8 Ne zaničujte Pavleta, kdo ve kaj še bo iz njega. Meni so večkrat mati doma pravili: Če človek komu le vode piti pernese11 iz dobriga serca12, ne bo brez plačila,13 Bog bo vse plačal. Drugi dan se baron in baronka sprehajata in od nesreče poprejšniga dne se pogovarjata15. Med vsimi17 reče baron mi nar bolj dopade18 pastir Pavle, ker je le19 toliko prijazen in postrežin20 fant. Samo tega ne vem, zakaj ni hotel nič vzeti, ker sim21 mu tolarje ponujal in silil. Kako veselje mu vender22 moram zato23 storiti, preden grem od tod. Dobro kosilo bom rekel napraviti, oštir24 mi bo svojo kočijo posodil in moje konje vpregel, grem25 in oštir26 z mano, de27 mi hišo pokaže kjer fant služi, in s saboj29 ga bom k30 kosilu perpeljal31, de32 bo z nami jedel,33 to mu bo veči34 veselje,35 ko vsi dnarji36. Velika čast bo kmetiškimu37 pastirju se v kočii39 z gospodo peljati,40 in per41 gospodi jesti. Okoli dvanajste ure tistiga43 dne se perpelja44 po cesti kočija, zavije v45 stran v vas,46 in obstoji pred hišo, kjer je Pavle služil. Dva gospoda stopita iz kočije,47 in vprašata gospodinjo: Kje je vaš pastir Pavle? Odgovori49: ni50 ga še domu51, pase, kmalo52 mora priti, ker bliža53 se poldne. Baron in gospodar56 pošte ga čakata de57 pride. Ko pride Pavle, ga v kočijo posadita in s sabo na pošto peljata58. Po poti vpraša Pavle ponižno: Gospodje!60 kam me peljate.61
ne reče kot1 te besede: »2Če sem3 kaj zaslužil, mi bo že Bog plačal;4 če nisem5 nič zaslužil, tudi denarjev6 nočem.« Pavletov najboljši prijatelj7 reče tovarišem: »8Ne zaničujte Pavleta, kdo ve,9 kaj še bo iz njega. Meni so večkrat mati doma pravili: 10Če človek komu le vode piti prinese11 iz dobrega srca12, ne bo brez plačila,13 Bog bo vse plačal.«14 Drugi dan se baron in baronka sprehajata in se pogovarjata o nesreči poprejšnjega dne15. »16Med vsemi17 reče baron, »mi najbolj ugaja18 pastir Pavle, ker je toliko prijazen in postrežen20 fant. Samo tega ne vem, zakaj ni hotel nič vzeti, ko sem21 mu tolarje ponujal in silil. Kako veselje mu vendar22 moram za to23 storiti, preden grem od tod. Dobro kosilo bom rekel napraviti, gostilničar24 mi bo svojo kočijo posodil in moje konje vpregel; pojdem25 in gostilničar26 z mano, da27 mi hišo pokaže,28 kjer fant služi, in s seboj29 ga bom h30 kosilu pripeljal31, da32 bo z nami jedel;33 to mu bo večje34 veselje ko vsi denarji36. Velika čast bo kmečkemu37 pastirju,38 se v kočiji39 z gospodo peljati in pri41 gospodi jesti.«42 Okoli dvanajste ure tistega43 dne se pripelje44 po cesti kočija, zavije stran v vas in obstoji pred hišo, kjer je Pavle služil. Dva gospoda stopita iz kočije in vprašata gospodinjo: »48Kje je vaš pastir Pavle?« Žena odgovori49: »Ni50 ga še domov51, pase, kmalu52 mora priti, ker se bliža54 poldne.«55 Baron in lastnik56 pošte ga čakata, da57 pride. Ko pride Pavle, ga v kočijo posadita in s sabo na pošto peljeta58. Po poti vpraša Pavle ponižno: »59Gospodje,60 kam me peljete?«61
ne reče ko1 te besede: »2Če sem3 kaj zaslužil, mi bo že Bog plačal;4 če nisem5 nič zaslužil, tudi denarjev6 nočem.« Pavletov najboljši prijatelj7 reče tovarišem: »8Ne zaničujte Pavleta, kdo ve,9 kaj še bo iz njega. Meni so večkrat mati doma pravili: 10Če človek komu le vode piti prinese11 iz dobrega srca12, ne bo brez plačila.13 Bog bo vse plačal.«14 Drugi dan se baron in baronka sprehajata in se pogovarjata o nesreči poprejšnjega dne15. »16Med vsemi,«17 reče baron, »mi najbolj ugaja18 pastir Pavle, ker je toliko prijazen in postrežen20 fant. Samo tega ne vem, zakaj ni hotel nič vzeti, ko sem21 mu tolarje ponujal in silil. Kako veselje mu vendar22 moram za to23 storiti, preden grem od tod. Dobro kosilo bom rekel napraviti, gostilničar24 mi bo svojo kočijo posodil in moje konje vpregel; pojdem25 in gostilničar26 z mano, da27 mi hišo pokaže,28 kjer fant služi, in s seboj29 ga bom h30 kosilu pripeljal31, da32 bo z nami jedel;33 to mu bo večje34 veselje ko vsi denarji36. Velika čast bo kmečkemu37 pastirju,38 se v kočiji39 z gospodo peljati in pri41 gospodi jesti.«42 Okoli dvanajste ure tistega43 dne se pripelje44 po cesti kočija, zavije stran v vas in obstoji pred hišo, kjer je Pavle služil. Dva gospoda stopita iz kočije in vprašata gospodinjo: »48Kje je vaš pastir Pavle?« Žena odgovori49: »Ni50 ga še domov51, pase, kmalu52 mora priti, ker se bliža54 poldne.«55 Baron in gospodar56 pošte ga čakata, da57 pride. Ko pride Pavle, ga v kočijo posadita in s sabo na pošto peljeta58. Po poti vpraša Pavle ponižno: »59Gospodje,60 kam me peljete?«61
21
[51−52]
[15−16]
Baron mu odgovori: Ne boj se, ti si meni zlo2 ustregel, ker si šel ljudi klicat takrat ko sim4 jih nar bolj5 potreboval,6 plačila nič nisi hotel vzeti, zato boš danes z nami jedel in pil,7 in se po gosposko gostil. Pavle se sladko posmeja9 in se zahvali ponižno za toliko čast. Boljši10 se mi zdi, je rekel se v kočii13 peljati in per14 gospodi jesti, kakor še toliko tolarjev, posebno ko je vidil16, de17 so drugi pastirji njegovi tovarši19 za njim zjali20 in se čudili. Vse je že bilo perpravljeno21, ko se perpeljata22 baron in poštni gospodar v kočii23 s Pavletam24. Kar k mizi sedejo, ktera25 je bila polna nar boljših26 jedi,27 in dobriga sladkiga28 vina. Gospoda začne hitro jesti, Pavle pa debelo gleda in se noče k mizi usesti, kamor so mu odkazali. Baron mu reče: Pavle!30 usedi se in z nami jej32, kolikor se ti bo poljubilo33. Pavle reče ponižno: Ne zamerite, gnadlivi36 gospod baron, sej37 niste še molili, pa že jeste. Meni so mati zlo zaterdvali38 vselej pred jedjo in po jedi moliti,39 in se spomniti dobrotnika, kteri40 nam darove daje. Večkrat sim41 slišal: Kdor pred jedjo in po jedi ne moli, je žvini42 enak. Per tih43 Pavletovih besedah se vsi spogledajo,44 in hiteli so45 moliti molitev pred jedjo. Med jedjo vpraša baron Pavleta: Povej mi nar pervo47, zakaj nisi od mene nič hotel vzeti, ker sim48 ti lepe dnarje49 ponujal? Pavle odgovori ves brihten51 naravnost brez hinavšine53: Gospod baron žlahtni55! Zato nisim56 hotel nič od vas vzeti, ker sim57 obljubil zvesto se deržati59 po nauku svoje matere in po naukih duhovnov. Mati so me lepo učili in
Baron mu odgovori: »1Ne boj se, ti si meni zelo2 ustregel, ker si šel ljudi klicat takrat,3 ko sem4 jih najbolj5 potreboval;6 plačila nič nisi hotel vzeti, zato boš danes z nami jedel in pil in se po gosposko gostil.«8 Pavle se sladko posmeje9 in se zahvali ponižno za toliko čast. »Boljše10 se mi zdi,«11 je rekel, »12se v kočiji13 peljati in pri14 gospodi jesti, kakor še toliko tolarjev,«15 posebno ko je videl16, da17 so drugi pastirji,18 njegovi tovariši,19 za njim zijali20 in se čudili. Vse je že bilo pripravljeno21, ko se pripeljeta22 baron in poštni gospodar v kočiji23 s Pavletom24. Kar k mizi sedejo, katera25 je bila polna najboljših26 jedi in dobrega sladkega28 vina. Gospoda začne hitro jesti, Pavle pa debelo gleda in se noče k mizi usesti, kamor so mu odkazali. Baron mu reče: »29Pavle,30 usedi se in jej31 z nami, kolikor se ti poljubi33.«34 Pavle reče ponižno: »35Ne zamerite, milostivi36 gospod baron, saj37 niste še molili, pa že jeste. Meni so mati zelo zatrjevali,38 vselej pred jedjo in po jedi moliti in se spomniti dobrotnika, kateri40 nam darove daje. Večkrat sem41 slišal: Kdor pred jedjo in po jedi ne moli, je živini42 enak.« Pri teh43 Pavletovih besedah se vsi spogledajo in hite45 moliti molitev pred jedjo. Med jedjo vpraša baron Pavleta: »46Povej mi najprvo47, zakaj nisi od mene nič hotel vzeti, ko sem48 ti lepe denarje49 ponujal?«50 Pavle odgovori ves bister,51 naravnost,52 brez hinavščine53: »54Gospod baron plemeniti55! Zato nisem56 hotel nič od vas vzeti, ker sem57 obljubil,58 zvesto se držati59 po nauku svoje matere in po naukih duhovnov. Mati so me lepo učili in
Baron mu odgovori: »1Ne boj se, ti si meni zelo2 ustregel, ker si šel ljudi klicat takrat,3 ko sem4 jih najbolj5 potreboval;6 plačila nič nisi hotel vzeti, zato boš danes z nami jedel in pil in se po gosposko gostil.«8 Pavle se sladko posmeje9 in se zahvali ponižno za toliko čast. »Boljše10 se mi zdi,«11 je rekel, »12se v kočiji13 peljati in pri14 gospodi jesti, kakor še toliko tolarjev,«15 posebno ko je videl16, da17 so drugi pastirji,18 njegovi tovariši,19 za njim zijali20 in se čudili. Vse je že bilo pripravljeno21, ko se pripeljeta22 baron in poštni gospodar v kočiji23 s Pavletom24. Kar k mizi sedejo, katera25 je bila polna najboljših26 jedi in dobrega sladkega28 vina. Gospoda začne hitro jesti, Pavle pa debelo gleda in se noče k mizi usesti, kamor so mu odkazali. Baron mu reče: »29Pavle,30 usedi se in jej31 z nami, kolikor se ti poljubi33.«34 Pavle reče ponižno: »35Ne zamerite, milostivi36 gospod baron, saj37 niste še molili, pa že jeste. Meni so mati zelo zatrjevali,38 vselej pred jedjo in po jedi moliti in se spomniti dobrotnika, kateri40 nam darove daje. Večkrat sem41 slišal: Kdor pred jedjo in po jedi ne moli, je živini42 enak.« Pri teh43 Pavletovih besedah se vsi spogledajo in hite45 moliti molitev pred jedjo. Med jedjo vpraša baron Pavleta: »46Povej mi najprvo47, zakaj nisi od mene nič hotel vzeti, ko sem48 ti lepe denarje49 ponujal?«50 Pavle odgovori ves bister,51 naravnost,52 brez hinavščine53: »54Gospod baron žlahtni55! Zato nisem56 hotel nič od vas vzeti, ker sem57 obljubil,58 zvesto se držati59 po nauku svoje matere in po naukih duhovnov. Mati so me lepo učili in
22
[52]
[16]
mi večkrat rekli, posebno takrat ko sim2 se od njih ločil, de3 za vsako majhno reč ne4 plačila tirjati5, kar se komu stori. Kdor bo od ljudi za vsako reč na svetu plačan, ne bo na unim6 svetu nič plačila dosegel. Duhovni pastirji nas učijo: Če človek požerk merzle7 vode bližnjimu8 z dobrim sercam9 poda, bo per10 Bogu plačilo imel. Na to11 reče baron: Pavle!13 pridni fant, le tak ostani in srečen boš, Bog te ne bo nikoli zapustil. Tudi gospej15 baronki je bil Pavle zlo ušeč,16 zato ga prijazno vpraša: Kako je to fante, ker si tako brihten19 in dobro glavo imaš, zakaj pa v šolo ne hodiš, de20 bi se kaj več naučil. Per tem vprašanji so21 se Pavletu solze ulile22 in globoko zdihne23 rekoč: O dobra gospa! Rad26 bi bil27 hodil v šolo, pa ni bilo mogoče; čast Bogu, de sim28 se toliko naučil. Nato ob kratkim30 vse razloži, kako se je z njegovimi starši godilo, de31 so bili od vsih zapušeni32, brez pomoči so mogli33 iti po svetu. Gospa tiho reče baronu: Prav dober in prijazen se mi ta fant zdi,36 nama ni Bog otrok dal, kaj ko bi ga za svojiga37 vzela, dobro38 delo bo to,39 in iz fanta zna sčasama40 kaj biti. Baron reče: Ravno ta misel je tudi moja. Vzela ga bova, zanj skerbela,43 in ga dala učit, ker je brihten44. Bog bo nama to povernil45 če ne na tem pa na unim47 svetu. Vender fanta48 moram pred49 vprašati, ali bo per50 volji z nama iti. Baron pokliče Pavleta rekoč: Pavle!54 bi li ti zapustil svojo službo in šel z nama deleč55 — v nemški gradec56? Tam se boš lah-
mi večkrat rekli, posebno takrat,1 ko sem2 se od njih ločil, da nikar3 za vsako majhno reč plačila terjati5, kar se komu stori. Kdor bo od ljudi za vsako reč na svetu plačan, ne bo na onem6 svetu nič plačila dosegel. Duhovni pastirji nas učijo: Če človek požirek mrzle7 vode bližnjemu8 z dobrim srcem9 poda, bo pri10 Bogu plačilo imel.« Nato11 reče baron: »12Pavle,13 pridni fant, le tak ostani in srečen boš, Bog te ne bo nikoli zapustil.«14 Tudi gospe15 baronki je bil Pavle zelo všeč;16 zato ga prijazno vpraša: »17Kako je to,18 fante, ker si tako bister19 in dobro glavo imaš, zakaj pa v šolo ne hodiš, da20 bi se kaj več naučil Pri tem vprašanju21 se Pavletu solze ulijejo22 in globoko vzdihne,23 rekoč: »24O dobra gospa, rad26 bi hodil v šolo, pa ni bilo mogoče; čast Bogu, da sem28 se toliko naučil.«29 Nato ob kratkem30 vse razloži, kako se je z njegovimi starši godilo, da31 so bili od vseh zapuščeni32, brez pomoči so morali33 iti po svetu. Gospa tiho reče baronu: »34Prav dober in prijazen se mi zdi35 ta fant;36 nama ni Bog otrok dal, kaj ko bi ga za svojega37 vzela? Dobro38 delo bo to in iz fanta utegne sčasoma40 kaj biti.«41 Baron reče: »42Ravno ta misel je tudi moja. Vzela ga bova, zanj skrbela43 in ga dala učit, ker je bister44. Bog bo nama to povrnil,45 če ne na tem,46 pa na onem47 svetu. Vendar48 moram fanta prej49 vprašati, ali bo pri50 volji z nama iti.«51 Baron pokliče Pavleta,52 rekoč: »53Pavle,54 bi li ti zapustil svojo službo in šel z nama daleč55 — v Nemški Gradec56? Tam se boš lah-
mi večkrat rekli, posebno takrat,1 ko sem2 se od njih ločil, da nikar3 za vsako majhno reč plačila terjati5, kar se komu stori. Kdor bo od ljudi za vsako reč na svetu plačan, ne bo na onem6 svetu nič plačila dosegel. Duhovni pastirji nas učijo: Če človek požirek mrzle7 vode bližnjemu8 z dobrim srcem9 poda, bo pri10 Bogu plačilo imel.« Nato11 reče baron: »12Pavle,13 pridni fant, le tak ostani in srečen boš, Bog te ne bo nikoli zapustil.«14 Tudi gospej15 baronki je bil Pavle zelo všeč;16 zato ga prijazno vpraša: »17Kako je to,18 fante, ker si tako bister19 in dobro glavo imaš, zakaj pa v šolo ne hodiš, da20 bi se kaj več naučil?« Pri tem vprašanju21 se Pavletu solze ulijejo22 in globoko vzdihne,23 rekoč: »24O,25 dobra gospa, rad26 bi bil27 hodil v šolo, pa ni bilo mogoče; čast Bogu, da sem28 se toliko naučil.«29 Nato ob kratkem30 vse razloži, kako se je z njegovimi starši godilo, da31 so bili od vseh zapuščeni32, brez pomoči so morali33 iti po svetu. Gospa tiho reče baronu: »34Prav dober in prijazen se mi zdi35 ta fant;36 nama ni Bog otrok dal, kaj ko bi ga za svojega37 vzela? Dobro38 delo bo to in iz fanta utegne sčasoma40 kaj biti.«41 Baron reče: »42Ravno ta misel je tudi moja. Vzela ga bova, zanj skrbela43 in ga dala učit, ker je bister44. Bog bo nama to povrnil,45 če ne na tem,46 pa na onem47 svetu. Vendar48 moram fanta prej49 vprašati, ali bo pri50 volji z nama iti.«51 Baron pokliče Pavleta,52 rekoč: »53Pavle,54 bi li ti zapustil svojo službo in šel z nama daleč55 — v Nemški Gradec56? Tam se boš lah-
23
[52−53]
[16−17]
ko učil, v šolo boš hodil. Pavle odgovori: Oh gnadlivi3 gospod baron, grozno rad bi šel, pa ne vem če bo v to moj gospodar pervolil,5 brez pervoljenja6 ne smem in se ne spodobi. Lepo je to, reče baron, všeč mi je,10 hiti tedej domu11, prosi pervoljenja12, in če te bodo pustili, pridi povedat,13 in vzamemo te s seboj. Pavl14 hvaležno kušne15 roko baronu in baronki in gre. Ves vesel peržvižga domu, ko16 v hišo pride17 mu reče gospodar: No, si kaj pernesel domu19? Pavl20 reče: Oh oče!23 ta gospoda me je tako obdarovala, de24 še ne25 eden tako, sim27 le prišel hitro vas prosit, de28 mi dovolite vzeti, kar mi ta dobra gospoda ponuja. Ne bodi vender30 tako perprost31, pravi gospodar; vzemi kar ti kdo da.35 Boš pa že spet kaj neumniga36 naredil, kakor včerej37, ko nisi hotel tolarjev vzeti; pa vender38 povej, kaj ti je gospoda ponudila? Baron in baronka sta me nagovorila, de40 me s saboj41 vzameta, če hočem iti, pa sim42 rekel: Rad grem, vender pred43 ne obljubim, de44 vas za svet in za pervoljenje45 prosim. Srečen46 Pavle, reče gospodar, sreča te iše49, ne spusti50 je iz rok. Zdej51 spoznam, de nisim52 prav storil, ker sim53 te včeraj kregal, zato54 ko nisi hotel ponujanih55 tolarjev vzeti. Tvoje dobro serce,56 in tvoja perpravnost bližnimu57 pomagati ti je Bog hitro povernil59. Pojdi berž60 k dobri gospodi nazaj, reci de61 z veseljem dovolim, de62 te vzamejo. Pa čakaj, de63 bo bolj gotovo, grem s tabo64, de65 te izročim. Pavle in gospodar gresta gospodi naproti, ktera67 se ravno po cesti sprehaja. Pavle se od
ko učil, v šolo boš hodil.«1 Pavle odgovori: »2Oh milostivi3 gospod baron, grozno rad bi šel, pa ne vem,4 če bo v to moj gospodar privolil;5 brez privoljenja6 ne smem in se ne spodobi.« »7Lepo je to,«8 reče baron, »9všeč mi je;10 hiti tedaj domov11, prosi privoljenja12, in če te bodo pustili, pridi povedati13 in vzamemo te s seboj.« Pavel14 hvaležno poljubi15 roko baronu in baronki in gre. Ves vesel prižvižga domov. Ko pride16 v hišo,17 mu reče gospodar: »18No, si kaj prinesel domov19?« Pavel20 reče: »21Oh oče,23 ta gospoda me je tako obdarovala, da24 še ne25 eden tako; sem27 le prišel hitro vas prosit, da28 mi dovolite vzeti, kar mi ta dobra gospoda ponuja.« »29Ne bodi vendar30 tako preprost31,«32 pravi gospodar; »33vzemi,34 kar ti kdo da!35 Boš pa že spet kaj neumnega36 naredil, kakor včeraj37, ko nisi hotel tolarjev vzeti; pa vendar38 povej, kaj ti je gospoda ponudila?« »39Baron in baronka sta me nagovorila, da40 me s seboj41 vzameta, če hočem iti, pa sem42 rekel: Rad grem, vendar prej43 ne obljubim, da44 vas za svet in za privoljenje45 prosim.« » Srečni46 Pavle,«47 reče gospodar, »48sreča te išče49, ne pusti50 je iz rok! Zdaj51 spoznam, da nisem52 prav storil, ker sem53 te včeraj zmerjal za to,54 ko nisi hotel ponujanih55 tolarjev vzeti. Tvoje dobro srce56 in tvojo pripravnost, bližnjemu57 pomagati,58 ti je Bog hitro povrnil59. Pojdi brž60 k dobri gospodi nazaj, reci, da61 z veseljem dovolim, da62 te vzamejo. Pa čakaj, da63 bo bolj gotovo, grem s teboj64, da65 te izročim.«66 Pavle in gospodar gresta gospodi naproti, katera67 se ravno po cesti sprehaja. Pavle se od
ko učil, v šolo boš hodil.«1 Pavle odgovori: »2Oh, milostivi3 gospod baron, grozno rad bi šel, pa ne vem,4 če bo v to moj gospodar privolil;5 brez privoljenja6 ne smem in se ne spodobi.« »7Lepo je to,«8 reče baron, »9všeč mi je;10 hiti tedaj domov11, prosi privoljenja12, in če te bodo pustili, pridi povedat13 in vzamemo te s seboj.« Pavel14 hvaležno poljubi15 roko baronu in baronki in gre. Ves vesel prižvižga domov. Ko pride16 v hišo,17 mu reče gospodar: »18No, si kaj prinesel domov19?« Pavel20 reče: »21Oh,22 oče,23 ta gospoda me je tako obdarovala, da24 še eden ne26 tako; sem27 le prišel hitro vas prosit, da28 mi dovolite vzeti, kar mi ta dobra gospoda ponuja.« »29Ne bodi vendar30 tako preprost31,«32 pravi gospodar; »33vzemi,34 kar ti kdo da!35 Boš pa že spet kaj neumnega36 naredil, kakor včeraj37, ko nisi hotel tolarjev vzeti; pa vendar38 povej, kaj ti je gospoda ponudila?« »39Baron in baronka sta me nagovorila, da40 me s seboj41 vzameta, če hočem iti, pa sem42 rekel: Rad grem, vendar prej43 ne obljubim, da44 vas za svet in za privoljenje45 prosim.« »Srečni46 Pavle,«47 reče gospodar, »48sreča te išče49, ne pusti50 je iz rok! Zdaj51 spoznam, da nisem52 prav storil, ker sem53 te včeraj zmerjal za to,54 ko nisi hotel ponujenih55 tolarjev vzeti. Tvoje dobro srce56 in tvojo pripravljenost, bližnjemu57 pomagati,58 ti je Bog hitro povrnil59. Pojdi brž60 k dobri gospodi nazaj, reci, da61 z veseljem dovolim, da62 te vzamejo. Pa čakaj, da63 bo bolj gotovo, grem s teboj64, da65 te izročim.«66 Pavle in gospodar gresta gospodi naproti, katera67 se ravno po cesti sprehaja. Pavle se od
24
[53−54]
[17−18]
deleč1 odkrije in prosi gospodarja tudi tako storiti. Kader bližej3 prideta, se Pavle ponižno perkloni,4 in gre obema roko kušniti in6 reče: Moj gospodar me rad pusti; de8 je res, je sam prišel pričevati9; prosim zdej10, de11 bi me s saboj12 vzeli, in obljubim vam veliko veselja narediti, ker bom vse rad ubogal in storil, kar mi boste ukazali. Dobrote ne bom nikoli pozabil, vedno vam bom hvaležen. Baron in baronka sta rekla: Prav je to, le priden bodi,15 in nič hudiga16 ti ne bo. Pavle je precej per18 gospodi ostal, gospodar ves zamišljen domu gre19.
daleč1 odkrije in prosi gospodarja,2 tudi tako storiti. Ko bliže3 prideta, se Pavle ponižno prikloni4 in gre ter5 obema roko poljubi in6 reče: »7Moj gospodar me rad pusti; da8 je res, je sam prišel pričevat9; prosim zdaj10, da11 bi me s seboj12 vzeli, in obljubim vam veliko veselja narediti, ker bom vse rad ubogal in storil, kar mi boste ukazali. Dobrote ne bom nikoli pozabil, vedno vam bom hvaležen.«13 Baron in baronka sta rekla: »14Prav je to, le priden bodi in nič hudega16 ti ne bo.«17 Pavle je precej pri18 gospodi ostal, gospodar ves zamišljen domov odšel19.
daleč1 odkrije in prosi gospodarja,2 tudi tako storiti. Ko bliže3 prideta, se Pavle ponižno prikloni4 in gre obema roko poljubiti ter6 reče: »7Moj gospodar me rad pusti; da8 je res, je sam prišel pričevat9; prosim zdaj10, da11 bi me s seboj12 vzeli, in obljubim vam veliko veselja narediti, ker bom vse rad ubogal in storil, kar mi boste ukazali. Dobrote ne bom nikoli pozabil, vedno vam bom hvaležen.«13 Baron in baronka sta rekla: »14Prav je to, le priden bodi in nič hudega16 ti ne bo.«17 Pavle je precej pri18 gospodi ostal, gospodar ves zamišljen domov odšel19.
IV.1 Pavle šolar v nemškim gradcu.2
IV Pavle šolar v Nemškem Gradcu2
IV Pavle šolar v Nemškem Gradcu2
Drugi dan je bila kočija že popravljena, gospoda gre naprej in Pavle z njo. Težko mu je bilo per sercu1 zapustiti domačo deželo,2 in iti v ptuje3 kraje med ptuje4 neznane ljudi. Pa si je mislil,5 Bog je povsod, cela6 zemlja je njegova. Dobrotljiviga7 Boga sim8 si za očeta zbral,9 in moj dobrotnik gospod baron bo moj telesen12 oče. S takimi mislami13 zapusti Pavle rojstno deželo. O malim Šmarni14 je prišel Pavle s svojo gospodo v nemški gradec15. Baron je precej ukazal mu lepe gosposke17 oblačila narediti. Dal mu je posebno kamerco18, kupil mu potrebne bukve in19 ga potem pelje zapisat20 v šolo. O vsih Svetih21 je jel Pavle hoditi v pervo22 latinsko šolo. Tako se je učil, de23 so se vsi
Drugi dan je bila kočija že popravljena, gospoda gre naprej in Pavle z njo. Težko mu je bilo pri srcu,1 zapustiti domačo deželo in iti v tuje3 kraje med tuje,4 neznane ljudi. Pa si je mislil:5 Bog je povsod, vsa6 zemlja je njegova. Dobrotljivega7 Boga sem8 si za očeta izbral9 in moj dobrotnik,10 gospod baron,11 bo moj telesni12 oče. S takimi mislimi13 zapusti Pavle rojstno deželo. O Malem Šmarnu14 je prišel Pavle s svojo gospodo v Nemški Gradec15. Baron je precej ukazal,16 mu lepa gosposka17 oblačila narediti. Dal mu je posebno sobico18, kupil mu potrebne bukve,19 ga potem peljal in zapisal20 v šolo. O Vseh svetih21 je jel Pavle hoditi v prvo22 latinsko šolo. Tako se je učil, da23 so se vsi
Drugi dan je bila kočija že popravljena, gospoda gre naprej in Pavle z njo. Težko mu je bilo pri srcu,1 zapustiti domačo deželo in iti v tuje3 kraje med tuje,4 neznane ljudi. Pa si je mislil:5 Bog je povsod, vsa6 zemlja je njegova. Dobrotljivega7 Boga sem8 si za očeta izbral9 in moj dobrotnik,10 gospod baron,11 bo moj telesni12 oče. S takimi mislimi13 zapusti Pavle rojstno deželo. O Malem Šmarnu14 je prišel Pavle s svojo gospodo v Nemški Gradec15. Baron je precej ukazal,16 mu lepa gosposka17 oblačila narediti. Dal mu je posebno sobico18, kupil mu potrebne bukve,19 ga potem peljal in zapisal20 v šolo. O Vseh svetih21 je jel Pavle hoditi v prvo22 latinsko šolo. Tako se je učil, da23 so se vsi
25
[54−55]
[18−19]
učeniki1 nad njegovo razumnostjo zavzeli. Nar pervi2 je bil med vsimi3 šolarji svojimi tovarši5. Doma se je pridno učil, gospodi per6 mizi stregel,7 in včasi družini iz kakih lepih bukvic zvečer kaj bral. Molil je tako rad in vselej tako andohtlivo8, de9 so se vsi nad njegovim zaderžanjem10 razgledovali. Od perviga11 do zadnjiga12 so ga per13 hiši vsi radi imeli. Srečno14 je tako15 živel v hiši svojiga16 dobrotnika. S svojimi šolskimi tovarši17 se ni veliko pečal18. Z enim je bil prav prijatel19, Avguštin Zorman20 po imenu, kteri21 je bil žlahtniga22 rodu iz23 Dunaja doma, tudi priden in brumen mladenč24. Po nesreči so Avguštinovi starši ob svoje veliko premoženje prišli; sama grajšina blizo25 Dunaja jim je še ostala, zavoljo ktere26 pa je še pravda tekla. Med tem27 so Avguštinovi starši pomerli,28 in zdaj je bil Avguštin tako reven, de29 le iz dobrot očetovih prijatlov je v Gradcu živel30, kteri31 so mu v šolah pomagali. Cele32 tri leta je bil Pavle Svetin vedno33 vesel, lepo rejen in zali mladenč34. Vedno je Boga hvalil; de35 mu je tako dobriga36 očeta namestil, ker svojiga praviga Očeta37 nikoli ni poznal. Četerto38 leto je Pavle jel klavern39 hoditi in žalosten biti,40 pa še bolj pogosto moliti. Večkrat od barona vprašan41, kaj mu je, le odgovori43: Žalosten sim45, ker vidim marskteriga46, de47 se mu hudo godi, meni pa je dobro. Vsakimu48 bi rad pomagal, kakor ste vi meni pomagali. Baron vpraša tudi druge posle per50 hiši, s kterimi51 je Pavle jedil52, če vedo zakaj Pavle hujša. Rekli so mu: Pavle mora hujšati, on
učitelji1 nad njegovo razumnostjo zavzeli. Najprvi2 je bil med vsemi3 šolarji,4 svojimi tovariši5. Doma se je pridno učil, gospodi pri6 mizi stregel in včasi družini iz kakih lepih bukvic zvečer kaj bral. Molil je tako rad in vselej tako pobožno8, da9 so se vsi nad njegovim vedenjem10 razgledovali. Od prvega11 do zadnjega12 so ga pri13 hiši vsi radi imeli. Tako14 je srečno15 živel v hiši svojega16 dobrotnika. S svojimi šolskimi tovariši17 se ni veliko družil18. Z enim je bil prav prijatelj19, Avguštinom Zormanom20 po imenu, kateri21 je bil plemenitega22 rodu, z23 Dunaja doma, tudi priden in pobožen mladenič24. Po nesreči so Avguštinovi starši ob svoje veliko premoženje prišli; sama graščina blizu25 Dunaja jim je še ostala, zavoljo katere26 pa je še pravda tekla. Medtem27 so Avguštinovi starši pomrli28 in zdaj je bil Avguštin tako reven, da je živel v Gradcu29 le iz dobrot očetovih prijateljev30, kateri31 so mu v šolah pomagali. Cela32 tri leta je bil Pavle Svetin vedno33 vesel, lepo rejen in zal mladenič34. Vedno je Boga hvalil, da35 mu je tako dobrega36 očeta namestil, ker svojega pravega očeta37 nikoli ni poznal. Četrto38 leto je Pavle jel klavrn39 hoditi in žalosten biti pa še bolj pogosto moliti. Baron ga je večkrat vprašal41, kaj mu je, pa je42 le odgovoril43: »44Žalosten sem45, ker vidim marsikaterega46, da47 se mu hudo godi, meni pa je dobro. Vsakemu48 bi rad pomagal, kakor ste vi meni pomagali.«49 Baron vpraša tudi druge posle pri50 hiši, s katerimi51 je Pavle jedel52, če vedo,53 zakaj Pavle hujša. Rekli so mu: »54Pavle mora hujšati, on
učitelji1 nad njegovo razumnostjo zavzeli. Najprvi2 je bil med vsemi3 šolarji,4 svojimi tovariši5. Doma se je pridno učil, gospodi pri6 mizi stregel in včasi družini iz kakih lepih bukvic zvečer kaj bral. Molil je tako rad in vselej tako pobožno8, da9 so se vsi nad njegovim vedenjem10 razgledovali. Od prvega11 do zadnjega12 so ga pri13 hiši vsi radi imeli. Tako14 je srečno15 živel v hiši svojega16 dobrotnika. S svojimi šolskimi tovariši17 se ni veliko pečal18. Z enim je bil prav prijatelj19, Avguštinom Zormanom20 po imenu, kateri21 je bil žlahtnega22 rodu, z23 Dunaja doma, tudi priden in pobožen mladenič24. Po nesreči so Avguštinovi starši ob svoje veliko premoženje prišli; samo graščina blizu25 Dunaja jim je še ostala, zavoljo katere26 pa je še pravda tekla. Medtem27 so Avguštinovi starši pomrli28 in zdaj je bil Avguštin tako reven, da je živel v Gradcu29 le iz dobrot očetovih prijateljev30, kateri31 so mu v šolah pomagali. Cela32 tri leta je bil Pavle Svetin vesel, lepo rejen in zal mladenič34. Vedno je Boga hvalil, da35 mu je tako dobrega36 očeta namestil, ker svojega pravega očeta37 nikoli ni poznal. Četrto38 leto je Pavle jel klavrn39 hoditi in žalosten biti pa še bolj pogosto moliti. Baron ga je večkrat vprašal41, kaj mu je, pa je42 le odgovoril43: »44Žalosten sem45, ker vidim marsikaterega46, da47 se mu hudo godi, meni pa je dobro. Vsakemu48 bi rad pomagal, kakor ste vi meni pomagali.«49 Baron vpraša tudi druge posle pri50 hiši, s katerimi51 je Pavle jedel52, če vedo,53 zakaj Pavle hujša. Rekli so mu: »54Pavle mora hujšati, on
26
[55−56]
[19]
grozno malo je,1 več ko polovico si vselej perhrani2, v popir3 zavije,4 pa nekam skrivaje nosi, pa nobeden5 ne ve kam. Drugi dan ga baron hitro ko so odkosili pokliče8, in ga pošlje pol ure deleč10 po opravilu. Med tem11 gresta baron in baronka prejiskat Pavletovo skrinjo, se12 hočeta prepričati, ali je res, kar družina od Pavleta perpoveduje14. Res najdeta v skrinji pod oblačili zaviti kosic15 mesa, malo kruha in pa malo sira. Kaj bova zdej strila17 s Pavletam18 vpraša baronka svojiga gospoda?19 To je nehvaležnost! Bolj pametni baron pa reče: Ljuba moja!22 tiho bodi, kar v misli mu ne vzemi, derživa23 se, kakor de24 bi nič zato25 ne vedila,26 še dans27 bova zvedila28 kam nosi, potem bova z njim govorila. Baron skrivej30 ukaže enimu31 svojih služabnikov, še dans32 za Pavletam33 iti, kader34 pojde v šolo, in od deleč35 zvesto za njim slediti, kam bo spravljeno meso, kruh in sir nesel. Pavle pride kmalo domu36, po navadi zvesto opravi, kar mu je naloženiga. Vzame37 bukvice in skrivej pobaše38 v aržete39 spravljeno jed,40 in gre v šolo. Baronov služabnik ga od deleč41 pazi, gre za njim, brez de42 bi ga bil Pavle vidil43. Preden gre v šolo, skoči hitro v vežo ene44 hiše ne deleč45 od šole in gre po štengah,46 pod streho v kamerco47, kjer je eden njegovih šolskih tovaršev48 bolan ležal. Hlapec leze tiho za njim in posluša per49 vratih, kaj se pogavarjata50. Toliko je slišal hlapec Pavleta govoriti: O ljubi moj prijatel53! Dans sim54 ti še pernesel55, smiliš se mi,56 ne vem ali ti bom mogel več kaj per58-
grozno malo je;1 več ko polovico si vselej prihrani2, v papir3 zavije pa nekam skrivaje nosi, a nihče5 ne ve kam.«6 Drugi dan ga baron hitro,7 ko so odkosili, pokliče9 in ga pošlje pol ure daleč10 po opravilu. Medtem11 gresta baron in baronka ter preiščeta Pavletu skrinjo;12 hočeta se13 prepričati, ali je res, kar družina o Pavletu pripoveduje14. Res najdeta v skrinji pod oblačili zavit kosec15 mesa, malo kruha in pa malo sira. »16Kaj bova zdaj storila17 s Pavletom18 vpraša baronka svojega moža. »19To je nehvaležnost!«20 Bolj pametni baron pa reče: »21Ljuba moja,22 tiho bodi, kar v misli mu ne jemlji! Drživa23 se, kakor da24 bi nič za to25 ne vedela;26 še danes27 bova zvedela,28 kam nosi, potem bova z njim govorila.«29 Baron skrivaj30 ukaže enemu31 svojih služabnikov, še danes32 za Pavletom33 iti, kadar34 pojde v šolo, in od daleč35 zvesto za njim slediti, kam bo spravljeno meso, kruh in sir nesel. Pavle pride kmalu domov36, po navadi zvesto opravi, kar mu je naloženega, vzame37 bukvice in skrivaj zmaši38 v žepe39 spravljeno jed in gre v šolo. Baronov služabnik ga od daleč41 pazi, gre za njim, ne da42 bi ga bil Pavle videl43. Preden gre v šolo, skoči hitro v vežo neke44 hiše ne daleč45 od šole in gre po stopnicah46 pod streho v sobico47, kjer je eden njegovih šolskih tovarišev48 bolan ležal. Hlapec leze tiho za njim in posluša pri49 vratih, kaj se pogovarjata50. Toliko je slišal hlapec Pavleta govoriti: »51O ljubi moj prijatelj53! Danes sem54 ti še prinesel55, smiliš se mi;56 ne vem,57 ali ti bom mogel več kaj pri58-
grozno malo je;1 več ko polovico si vselej prihrani2, v papir3 zavije pa nekam skrivaje nosi, a nihče5 ne ve kam.«6 Drugi dan ga baron hitro,7 ko so odkosili, pokliče9 in ga pošlje pol ure daleč10 po opravilu. Medtem11 gresta baron in baronka ter preiščeta Pavletu skrinjo;12 hočeta se13 prepričati, ali je res, kar družina o Pavletu pripoveduje14. Res najdeta v skrinji pod oblačili zavit kosec15 mesa, malo kruha in pa malo sira. »16Kaj bova pa zdaj storila17 s Pavletom?«18 vpraša baronka svojega moža. »19To je nehvaležnost!«20 Bolj pametni baron pa reče: »21Ljuba moja,22 tiho bodi, kar v misli mu ne jemlji! Drživa23 se, kakor da24 bi nič za to25 ne vedela;26 še danes27 bova zvedela,28 kam nosi, potem bova z njim govorila.«29 Baron skrivaj30 ukaže enemu31 svojih služabnikov, še danes32 za Pavletom33 iti, kadar34 pojde v šolo, in od daleč35 zvesto za njim slediti, kam bo spravljeno meso, kruh in sir nesel. Pavle pride kmalu domov36, po navadi zvesto opravi, kar mu je naloženega, vzame37 bukvice in skrivaj zmaši38 v žepe39 spravljeno jed in gre v šolo. Baronov služabnik ga od daleč41 pazi, gre za njim, ne da42 bi ga bil Pavle videl43. Preden gre v šolo, skoči hitro v vežo neke44 hiše ne daleč45 od šole in gre po stopnicah46 pod streho v sobico47, kjer je eden njegovih šolskih tovarišev48 bolan ležal. Hlapec leze tiho za njim in posluša pri49 vratih, kaj se pogovarjata50. Toliko je slišal hlapec Pavleta govoriti: »51O,52 ljubi moj prijatelj53! Danes sem54 ti še prinesel55, smiliš se mi;56 ne vem,57 ali ti bom mogel več kaj pri58-
27
[56]
[19−20]
nesti; zdi se mi de1 so me jeli paziti,2 in spoznovati3, de4 ti kaj pernesem5. Bolnik pa na postlji7 ni druziga8 kakor na glas je jokal,9 in rekel: Oh, če me še ti zapustiš, moram od vsiga hudiga11 umreti. Pavle ga je pa troštal13 in ga opominjal v Boga zaupati15. Več hlapec ni slišal, hitro je šel strani16, de17 ga Pavle ni videl, gre domu18 in baronu vse pove19, kar je slišal in si je hišo dobro zamerkal21. Baron, ker22 je vedil23, de24 mora Pavle zdej cele25 dve uri v šoli biti, se napravi, gre, hlapec mu mora iti tisto kamerco26 pod streho pokazat27. Kader28 noter stopi, vidi na goli slami ležati bolniga revniga29 šolarja, več merliču30 kakor živimu31 človeku podobniga32. Baron reče bolnimu33 šolarju: Zvedil sim34, de35 si revež in veliko pomanjkanje terpiš36, torej sim37 prišel te obiskat in ti pomagat, vender38 mi povej nar pervo39, kako se ti pravi in kdo so bli40 tvoji starši. Bolnik odgovori, pa tiho, ker je bil slab: Avguštin Zorman mi je ime; moji starši so bli zlo43 premožni, pa ob vse so peršli,45 sama grajšina46 je še ostala, za tisto pa se moji žlahtniki47 pravdajo, de48 je mende49 nikoli ne bom imel desi50 meni gre jerbati51 po starših. Pomagati mi nobeden52 noče. Dokler sim53 hodil, sim per54 dobrih ljudeh kaj dobil, zdej55 pa sim56 sirota, ne morem se ganiti iz postlje57, nikogar ni, de58 bi mi kaj pomagal. O Bogu se usmili, je začel zdej61 bolnik jokati, z grozno nadlogo me je Bog obiskal vse me je zapustilo. Imel sim ljubiga prijatla64 Pavla Svetina po imenu,65 on mi je vsaki66 dan kaj jesti pernesel67, kar je sam perstradal68,
nesti; zdi se mi, da1 so me jeli paziti in spoznavati3, da4 ti kaj prinesem5.«6 Bolnik pa na postelji7 ni drugega,8 kakor na glas je jokal in rekel: »10Oh, če me še ti zapustiš, moram od vsega hudega11 umreti.«12 Pavle ga je pa tolažil13 in ga opominjal, naj14 v Boga zaupa15. Več hlapec ni slišal, hitro je šel strani16, da17 ga Pavle ni videl; šel domov18 in baronu vse povedal19, kar je slišal,20 in si je hišo dobro zapomnil21. Baron, ki22 je vedel23, da24 mora Pavle zdaj celi25 dve uri v šoli biti, se napravi, gre, hlapec mu mora iti tisto sobico26 pod streho pokazati27. Ko28 noter stopi, vidi na goli slami ležati bolnega, revnega29 šolarja, bolj mrliču30 kakor živemu31 človeku podobnega32. Baron reče bolnemu33 šolarju: »Zvedel sem34, da35 si revež in veliko pomanjkanje trpiš36, torej sem37 prišel te obiskat in ti pomagat. Vendar38 mi povej najprvo39, kako se ti pravi in kdo so bili40 tvoji starši.«41 Bolnik odgovori, pa tiho, ker je bil slab: »42Avguštin Zorman mi je ime; moji starši so bili zelo43 premožni, pa so44 ob vse prišli;45 sama graščina46 je še ostala, za tisto pa se moji sorodniki47 pravdajo, da48 je menda49 nikoli ne bom imel, dasi50 meni gre, dedovati51 po starših. Pomagati mi nihče52 noče. Dokler sem53 hodil, sem pri54 dobrih ljudeh kaj dobil, zdaj55 pa sem56 sirota, ne morem se ganiti iz postelje57, nikogar ni, da58 bi mi kaj pomagal. O Bogu se usmili,«60 je začel zdaj61 bolnik jokati, »62z grozno nadlogo me je Bog obiskal,63 vse me je zapustilo. Imel sem ljubega prijatelja,64 Pavla Svetina po imenu;65 on mi je vsak66 dan kaj jesti prinesel67, kar je sam pristradal68,
nesti; zdi se mi, da1 so me jeli paziti in spoznavati3, da4 ti kaj prinesem5.«6 Bolnik pa na postelji7 ni drugega,8 kakor na glas je jokal in rekel: »10Oh, če me še ti zapustiš, moram od vsega hudega11 umreti.«12 Pavle ga je tolažil13 in ga opominjal, naj14 v Boga zaupa15. Več hlapec ni slišal, hitro je šel stran16, da17 ga Pavle ni videl; šel domov18 in baronu vse povedal19, kar je slišal,20 in si je hišo dobro zapomnil21. Baron, ki22 je vedel23, da24 mora Pavle zdaj celi25 dve uri v šoli biti, se napravi, gre, hlapec mu mora iti tisto sobico26 pod streho pokazat27. Ko28 noter stopi, vidi na goli slami ležati bolnega, revnega29 šolarja, bolj mrliču30 kakor živemu31 človeku podobnega32. Baron reče bolnemu33 šolarju: »Zvedel sem34, da35 si revež in veliko pomanjkanje trpiš36, torej sem37 prišel te obiskat in ti pomagat. Vendar38 mi povej najprvo39, kako se ti pravi in kdo so bili40 tvoji starši.«41 Bolnik odgovori, pa tiho, ker je bil slab: »42Avguštin Zorman mi je ime; moji starši so bili zelo43 premožni, pa so44 ob vse prišli;45 sama graščina46 je še ostala, za tisto pa se moji sorodniki47 pravdajo, da48 je menda49 nikoli ne bom imel, dasi50 meni gre, dedovati51 po starših. Pomagati mi nihče52 noče. Dokler sem53 hodil, sem pri54 dobrih ljudeh kaj dobil, zdaj55 pa sem56 sirota, ne morem se ganiti iz postelje57, nikogar ni, da58 bi mi kaj pomagal. O,59 Bogu se usmili,«60 je začel zdaj61 bolnik jokati, »62z grozno nadlogo me je Bog obiskal,63 vse me je zapustilo. Imel sem ljubega prijatelja,64 Pavla Svetina po imenu;65 on mi je vsak66 dan kaj jesti prinesel67, kar je sam pristradal68,
28
[56−57]
[20]
in mi je večkrat prestlal. Ravno dans1 mi je pa povedal, de2 ne bo mogel mi3 več pernesti4. Rad bi storil pa ne more. O gospod!7 ne zamerite, ne vem, kdo ste, kaj ste, sam Bog vas je pernesil8 mi pomagat,9 prosim vas, de10 mi nekoliko jedi pošljete, če ne, moram od hudiga11 umreti. Bog vam bo obilno poplačal kar mi boste strili, če13 vam drujiga14 ne bom mogel poverniti15, bom za vas molil. Užalilo se je dobrimu17 baronu viditi mladenča18 tako zapušeniga19 in pa žlahtniga20 rodu. Skrivej21 si je solze iz oči obrisal,22 in mu ni drujiga23 rekel, kakor obljubil mu je pošiljati24 dobrih jedi, in gre26. Ko baron domu pride28, vse kar je vidil svoji gospej pove31. Ves žalosten je bil Pavle, ko iz šole domu pride32. Baron ga pokliče, ko Pavle bukve iz rok dene. Hitro uboga, gre k baronu, kteriga33 najde na zložnimu34 sedežu in gospo zraven njega. Kaj bodo ukazali gnadlivi37 baron,38 vpraša Pavle ponižno. Baron se derži serdito39 in reče.40 Pavle!41 zakaj si nehvaležen? Ne veš, de sim42 ti veliko dobriga43 storil, zakaj zdej skrivej44 od hiše nosiš,45 in mi škodo delaš? Vse vem zdej46, kako ravnaš, vselej v šolo grede polne mavhe nabašeš47 jedi in odneseš. Več ne moreš zdaj skrivati in tajiti,49 povej zakaj to delaš? Pavle ves bled in prepaden ponižno odgovori kakor se spodobi gospodu odgovarjati, in reče: gnadlivi53 gospod baron, moj oče!54 moj dobrotnik! prosim de55 mi dovolite odgovoriti. Baron reče, govori:57 Ne tajim, začne Pavle govoriti, de sim59 večkrat nesel jedi od hiše, pa nisim60 nič
in mi je večkrat prestlal. Ravno danes1 mi je pa povedal, da mi2 ne bo mogel več prinesti4. Rad bi storil,5 pa ne more. O gospod,7 ne zamerite, ne vem, kdo ste, kaj ste, sam Bog vas je prinesel8 mi pomagat;9 prosim vas, da10 mi nekoliko jedi pošljete, če ne, moram od hudega11 umreti. Bog vam bo obilno poplačal,12 kar mi boste storili. Če13 vam drugega14 ne bom mogel povrniti15, bom za vas molil.«16 Užalilo se je dobremu17 baronu, ko je videl mladeniča18 tako zapuščenega19 in pa plemenitega20 rodu. Skrivaj21 si je solze iz oči obrisal in mu ni drugega23 rekel, kakor obljubil mu je, da mu bo24 dobrih jedi pošiljal25, in je šel26. Ko je27 baron domov prišel28, je povedal29 vse,30 kar je videl, svoji gospe31. Ves žalosten je bil Pavle, ko je prišel domov iz šole32. Baron ga pokliče, ko Pavle bukve iz rok dene. Hitro uboga, gre k baronu, katerega33 najde na zložnem34 sedežu in gospo zraven njega. »36Kaj bodo ukazali milostivi37 baron?«38 vpraša Pavle ponižno. Baron se drži srdito39 in reče: »40Pavle,41 zakaj si nehvaležen? Ne veš, da sem42 ti veliko dobrega43 storil? Zakaj zdaj skrivaj44 od hiše nosiš in mi škodo delaš? Vse vem zdaj46, kako ravnaš, vselej v šolo grede polne malhe47 jedi natlačiš48 in odneseš. Več ne moreš zdaj skrivati in tajiti;49 povej,50 zakaj to delaš?«51 Pavle ves bled in prepaden ponižno odgovori,52 kakor se spodobi gospodu odgovarjati, in reče: »Milostivi53 gospod baron, moj oče,54 moj dobrotnik! Prosim, da55 mi dovolite odgovoriti.«56 Baron reče: »Govori »57Ne tajim,«58 začne Pavle govoriti, »da sem59 večkrat nesel jedi od hiše, pa nisem60 nič
in mi je večkrat prestlal. Ravno danes1 mi je pa povedal, da mi2 ne bo mogel več prinesti4. Rad bi storil,5 pa ne more. O,6 gospod,7 ne zamerite, ne vem, kdo ste, kaj ste, sam Bog vas je prinesel8 mi pomagat;9 prosim vas, da10 mi nekoliko jedi pošljete, če ne, moram od hudega11 umreti. Bog vam bo obilno poplačal,12 kar mi boste storili. Če13 vam drugega14 ne bom mogel povrniti15, bom za vas molil.«16 Užalilo se je dobremu17 baronu, ko je videl mladeniča18 tako zapuščenega19 in pa žlahtnega20 rodu. Skrivaj21 si je solze iz oči obrisal in mu ni drugega23 rekel, kakor obljubil mu je, da mu bo24 dobrih jedi pošiljal25, in je šel26. Ko je27 baron domov prišel28, je povedal29 vse,30 kar je videl, svoji gospe31. Ves žalosten je bil Pavle, ko je prišel domov iz šole32. Baron ga pokliče, ko Pavle bukve iz rok dene. Hitro uboga, gre k baronu, katerega33 najde na zložnem34 sedežu,35 in gospo zraven njega. »36Kaj bodo ukazali milostivi37 baron38 vpraša Pavle ponižno. Baron se drži srdito39 in reče: »40Pavle,41 zakaj si nehvaležen? Ne veš, da sem42 ti veliko dobrega43 storil? Zakaj zdaj skrivaj44 od hiše nosiš in mi škodo delaš? Vse vem zdaj46, kako ravnaš, vselej v šolo grede polne malhe47 jedi natlačiš48 in odneseš. Več ne moreš zdaj skrivati in tajiti;49 povej,50 zakaj to delaš?«51 Pavle ves bled in prepaden ponižno odgovori,52 kakor se spodobi gospodu odgovarjati, in reče: »Milostivi53 gospod baron, moj oče,54 moj dobrotnik! Prosim, da55 mi dovolite odgovoriti.«56 Baron reče: »Govori!« »57Ne tajim,«58 začne Pavle govoriti, »da sem59 večkrat nesel jedi od hiše, pa nisem60 nič
29
[57−58]
[20−21]
škode storil. Perstradal sim1, svojim ustam sim pertergal2, de sim revnimu3 bolniku, tovaršu4 nesel. Nar manjši5 reči nisim6 vzel od hiše drujiga7, kot kar sim8 si jedi pertergal9. Vam škodo in krivico delati, mi vest ne dopusti. Vas za drujiga10 prositi si nisim12 upal, ker še13 za te dobrote, kar mi jih storite, ne bom mogel nikoli zadosti zahvaliti. Tovarš14 se mi je zlo15 smilil; mislil sim,16 ker ste vi meni toliko dobriga17 storili in mi toliko pomagali, sim18 tudi jest19 dolžan, če morem kaj drugim pomagati in jim dobriga21 kaj storiti. Baron in baronka sta se k videzu nekaj časa jezno deržala23, pa zdej24 nič več nista mogla,25 obema so se solze uderle,26 in sta djala27: Ne boj se Pavle! Vse nama je znano, kako si ravnal. Rada sva te do zdej30 imela, pa veliko rajši te bova zanaprej31. Bodi vedno tako dober in32 zvest in usmiljen, Bog ti bo srečo dal. Eden za drugim ga objameta. Zdej34 si naji35 ljubeznivi sin, od danes ne boš več per36 družini, ampak per37 nama jedel,38 in karkoli boš poželil39, le reci in boš40 vse imel. Prav storiš, če revežem pomagaš to ti bo prav hodilo. Pojdi zdej43 hitro k svojimu bolnimu tovaršu44 in ga razveseli, glej45 vse to mu boš nesel: Nato Baron46 pelje Pavleta v kamro48, kjer sta že perpravljena49 bila dva hlapca, ktera51 sta nesla eden poln jerbas dobrih jedi;52 in sladkiga53 vina, drugi pa mehko postljo54. Odrajtaj55 hitro vse to bolniku in mu reci: tisti56 gospod, ki te je obiskal, ti vse to pošlje,57 in tudi zanaprej, kar58 boš potrebval59, boš dobil61. Drugi dan pošlje gospod tudi svojiga zdravnika ali dohtarja k bolniku63,
škode storil. Pristradal sem1, svojim ustom sem pritrgal2, da sem revnemu3 bolniku, tovarišu4 nesel. Najmanjše5 reči nisem6 vzel od hiše drugega7, kot kar sem8 si jedi pritrgal9. Vam škodo in krivico delati, mi vest ne dopusti. Vas za drugega10 prositi,11 si nisem12 upal, ker se že13 za te dobrote, kar mi jih storite, ne bom mogel nikoli zadosti zahvaliti. Tovariš14 se mi je zelo15 smilil; mislil sem:16 ker ste vi meni toliko dobrega17 storili in mi toliko pomagali, sem18 tudi jaz19 dolžan, če morem,20 kaj drugim pomagati in jim dobrega21 kaj storiti.«22 Baron in baronka sta se k videzu nekaj časa jezno držala23, pa zdaj24 nič več nista mogla;25 obema so se solze udrle26 in sta dejala27: »28Ne boj se,29 Pavle! Vse nama je znano, kako si ravnal. Rada sva te do sedaj30 imela, pa veliko rajši te bova za naprej31. Bodi vedno tako dober,32 zvest in usmiljen, Bog ti bo srečo dal.«33 Eden za drugim ga objameta. »Zdaj34 si naju35 ljubeznivi sin, od danes ne boš več pri36 družini, ampak pri37 nama jedel;38 in karkoli boš poželel39, le reci in vse boš41 imel. Prav storiš, če revežem pomagaš;42 to ti bo prav hodilo. Pojdi zdaj43 hitro k svojemu bolnemu tovarišu44 in ga razveseli! Glej,45 vse to mu boš nesel Nato46 pelje baron47 Pavleta v sobo48, kjer sta že bila pripravljena50 dva hlapca, ki51 sta nesla eden poln jerbas dobrih jedi in sladkega53 vina, drugi pa mehko posteljo54. »Oddaj55 hitro vse to bolniku in mu reci: Tisti56 gospod, ki te je obiskal, ti vse to pošilja57 in tudi za naprej58 boš dobil vse59, kar60 boš potreboval61.«62 Drugi dan pošlje gospod k bolniku tudi svojega zdravnika63,
škode storil. Pristradal sem1, svojim ustom sem pritrgal2, da sem revnemu3 bolniku, tovarišu4 nesel. Najmanjše5 reči nisem6 vzel od hiše drugega7, kot kar sem8 si jedi pritrgal9. Vam škodo in krivico delati, mi vest ne dopusti. Vas za drugega10 prositi,11 si nisem12 upal, ker se že13 za te dobrote, kar mi jih storite, ne bom mogel nikoli zadosti zahvaliti. Tovariš14 se mi je zelo15 smilil; mislil sem:16 ker ste vi meni toliko dobrega17 storili in mi toliko pomagali, sem18 tudi jaz19 dolžan, če morem,20 kaj drugim pomagati in jim dobrega21 kaj storiti.«22 Baron in baronka sta se k videzu nekaj časa jezno držala23, pa zdaj24 nič več nista mogla;25 obema so se solze udrle26 in sta dejala27: »28Ne boj se,29 Pavle! Vse nama je znano, kako si ravnal. Rada sva te do sedaj30 imela, pa veliko rajši te bova za naprej31. Bodi vedno tako dober,32 zvest in usmiljen, Bog ti bo srečo dal.«33 Eden za drugim ga objameta. »Zdaj34 si naju35 ljubeznivi sin, od danes ne boš več pri36 družini, ampak pri37 nama jedel;38 in karkoli boš poželel39, le reci in vse boš41 imel. Prav storiš, če revežem pomagaš;42 to ti bo prav hodilo. Pojdi zdaj43 hitro k svojemu bolnemu tovarišu44 in ga razveseli! Glej,45 vse to mu boš nesel.« Nato46 pelje baron47 Pavleta v sobo48, kjer sta že bila pripravljena50 dva hlapca, ki51 sta nesla eden poln jerbas dobrih jedi in sladkega53 vina, drugi pa mehko posteljo54. »Oddaj55 hitro vse to bolniku in mu reci: Tisti56 gospod, ki te je obiskal, ti vse to pošilja57 in tudi za naprej58 boš dobil vse59, kar60 boš potreboval61.«62 Drugi dan pošlje gospod k bolniku tudi svojega zdravnika63,
30
[58−59]
[21]
kateri1 je tako dolgo k njemu hodil, de2 ga je ozdravil. S kakim3 veseljem je Pavle šel s hlapcama4 k svojimu bolnimu prijatlu5, se ne da dopovedati. Komej6 stopi v bolnikovo kamerco7, mu hitro oznani rekoč: Hvali Boga, ljubi moj prijatel, on10 je vidil11 tvoje solze, z usmiljenim očesam12 te je pogledal,13 in zdaj ti pomanjša14 tvojo revšnost15. Lej16 moj Gospod17 ti pošlje18 jedi dobre in zdrave bolniku, in vina. Tudi postljo20 mehko, ktere zlo22 potrebuješ. Karkoli boš potrebval23 še za naprej, boš prejel. Moj dobri gospod, moj oče, je obljubil zato skerbeti24, de25 ozdraviš. Glej de26 res Bog nobeniga27 ne pusti od hudiga konc28 vzeti, kteri29 v njega upa. Bolnik ni mogel na vse to nič odgovoriti drujiga,31 kakor oči je proti nebesam obernil32 rekoč: O dobrotlivi34 Bog! nisim35 vreden tolike dobrote, poverni36 obilno mojimu37 dobrotniku, jest38 mu ne morem poverniti39. Vsaki40 dan je potem Pavle smel obiskati svojiga bolniga prijatla41 in mu nesti kar je poželil43. V pol leta je ozdravil,44 in spet k moči prišel. Perva45 pot bolnika Avguština po bolezni je bila v cerkev. Pred velikim altarjem46 je pokleknil in tako zvesto molil in Boga hvalil za zdravje, de47 je bil ves v Boga zamišljen. Ker je bilo to popoldne in nobeniga48 človeka ni bilo v cerkvi, je tudi na glas molil. Med tem49 ko Avguštin ves v andohti50 vtopljen serčno51 moli,52 in Boga hvali, prideta dva ptuja53 gospoda v cerkev ogledat54 jo znotrej55. Tiho ona56 hodita, Avguštin jih ne vidi, le naprej moli na glas. Te besede sta gospoda slišala, ki jih je govoril: Dobrotlivi57
ki1 je tako dolgo k njemu hodil, da2 ga je ozdravil. S kakšnim3 veseljem je Pavle šel s hlapcema4 k bolnemu prijatelju5, se ne da dopovedati. Komaj6 stopi v bolnikovo sobico7, mu hitro oznani,8 rekoč: »9Hvali Boga, ljubi moj prijatelj! On10 je videl11 tvoje solze, z usmiljenim očesom12 te je pogledal in zdaj ti pomanjšuje14 tvojo revščino15. Glej,16 moj gospod17 ti pošilja18 jedi,19 dobre in zdrave bolniku, in vina. Tudi mehko posteljo21, katere zelo22 potrebuješ. Karkoli boš potreboval23 še za naprej, boš prejel. Moj dobri gospod, moj oče, je obljubil zate skrbeti24, da25 ozdraviš. Glej, da26 res Bog nikogar27 ne pusti od hudega konec28 vzeti, kateri29 v njega upa.«30 Bolnik ni mogel na vse to nič odgovoriti drugega,31 kakor oči je proti nebesom obrnil,32 rekoč: »33O, dobrotljivi34 Bog! Nisem35 vreden tolike dobrote. Povrni36 obilno mojemu37 dobrotniku, jaz38 mu ne morem povrniti39.« Vsak40 dan je potem Pavle smel obiskati svojega bolnega prijatelja41 in mu nesti,42 kar je poželel43. V pol leta je ozdravel44 in spet k moči prišel. Prva45 pot bolnika Avguština po bolezni je bila v cerkev. Pred velikim oltarjem46 je pokleknil in tako zvesto molil in Boga hvalil za zdravje, da47 je bil ves v Boga zamišljen. Ker je bilo to popoldne in nobenega48 človeka ni bilo v cerkvi, je tudi na glas molil. Medtem49 ko Avguštin ves v pobožnosti50 vtopljen srčno51 moli in Boga hvali, prideta dva tuja53 gospoda v cerkev, ogledovat54 jo znotraj55. Tiho hodita, Avguštin jih ne vidi, le naprej moli na glas. Te besede sta gospoda slišala, ki jih je govoril: »Dobrotljivi57
ki1 je tako dolgo k njemu hodil, da2 ga je ozdravil. S kakšnim3 veseljem je Pavle šel s hlapcema4 k bolnemu prijatelju5, se ne da dopovedati. Komaj6 stopi v bolnikovo sobico7, mu hitro oznani,8 rekoč: »9Hvali Boga, ljubi moj prijatelj! On10 je videl11 tvoje solze, z usmiljenim očesom12 te je pogledal in zdaj ti pomanjšuje14 tvojo revščino15. Glej,16 moj gospod17 ti pošilja18 jedi,19 dobre in zdrave bolniku, in vina. Tudi mehko posteljo21, katere zelo22 potrebuješ. Karkoli boš potreboval23 še za naprej, boš prejel. Moj dobri gospod, moj oče, je obljubil za to skrbeti24, da25 ozdraviš. Glej, da26 res Bog nikogar27 ne pusti od hudega konec28 vzeti, kateri29 v njega upa.«30 Bolnik ni mogel na vse to nič odgovoriti drugega;31 kakor oči je proti nebesom obrnil,32 rekoč: »33O, dobrotljivi34 Bog! Nisem35 vreden tolike dobrote. Povrni36 obilno mojemu37 dobrotniku, jaz38 mu ne morem povrniti39.« Vsak40 dan je potem Pavle smel obiskati svojega bolnega prijatelja41 in mu nesti,42 kar je poželel43. V pol leta je ozdravel44 in spet k moči prišel. Prva45 pot bolnika Avguština po bolezni je bila v cerkev. Pred velikim oltarjem46 je pokleknil in tako zvesto molil in Boga hvalil za zdravje, da47 je bil ves v Boga zamišljen. Ker je bilo to popoldne in nobenega48 človeka ni bilo v cerkvi, je tudi na glas molil. Medtem49 ko Avguštin ves v pobožnosti50 vtopljen srčno51 moli in Boga hvali, prideta dva tuja53 gospoda v cerkev, ogledovat54 jo znotraj55. Tiho hodita, Avguštin jih ne vidi, le naprej moli na glas. Te besede sta gospoda slišala, ki jih je govoril: »Dobrotljivi57
31
[59−60]
[21−22]
Bog! Če je tvoja sveta volja ohrani mi zdravje in daj mi perložnost2 toliko perslužiti3, de4 bom zamogel5 kaj poverniti dobrotnikam6. Ptuja gospoda Avguština7 gledata in se nad njegovo molitvijo izgledujeta; nista10 ga hotla11 motiti, pa rada bi ga bila vidila12 in zvedila13, kdo de14 je. Ko cerkev ogledata, gresta vun15 in per16 vratih čakata molivca mladenča17. Kader18 pride mu rečeta: Ptujca20 sva, iz Duneja prideva,21 ali nama zamoreš22 kaj od te cerkve23 povedati? Koliko je stara, ali kaj24 ima drugih žlahtnih dragih25 reči.26 Avguštin odgovori modro: Rad bi vama povedal, pa ne morem nič vediti,28 se nisim nikoli zato pečal29, sim30 šolar, sim31 se le učil. Zlo sim32 bil bolan, pa mi je Bog spet zdravje dal,34 zato sim35 ga peršel dans na pervo semkej zahvalit36. Nato reče eden ptujih38 gospodov.39 Tudi mi dva40 šolarja iševa41, imava mu nekej zlo veseliga42 povedati,43 morebiti bi nama ti zamogel44 povedati, kje ga najdeva. Avguštin odgovori: Kmalo46 ga bomo našli, če mi le hočeta povedati, kako mu je ime,47 in kako se piše. Gospod odgovori: Šolarju, ki ga iševa50, je ime Avguštin, piše se Zormann51. Avguština še od bolezni slabiga per tej besedi rudečna spreleti,54 in pomolči, misli ali bi povedal ali ne, de56 je on tisti šolar. Vender57 reče: Moja gospoda!59 če tega šolarja išeta60, moram vama povedati, de sim jest61. Prosim vaj62, povejta mi kaj imata meni64 oznaniti. Gospoda rečeta: Ti si še slab od bolezni, idimo na tvoj dom, tam ti bova povedala in pismo pokazala. Ne grem pred domu68, pravi Avguštin, de70 opravim kar
Bog! Če je tvoja sveta volja,1 ohrani mi zdravje in daj mi priložnost,2 toliko prislužiti3, da4 bom mogel5 kaj povrniti dobrotnikom6.« Tuja gospoda7 gledata Avguština8 in se izgledujeta9 nad njegovo molitvijo. Nista10 ga hotela11 motiti, pa rada bi ga bila videla12 in vedela13, kdo je. Ko cerkev ogledata, gresta ven15 in pri16 vratih čakata molilca mladeniča17. Ko18 pride,19 mu rečeta: »Tujca20 sva, z Dunaja prihajava;21 ali nama moreš22 kaj o tej cerkvi23 povedati? Koliko je stara? Ali24 ima kaj dragocenih25 reči?«26 Avguštin odgovori modro: »27Rad bi vama povedal, pa ne morem nič vedeti; nikoli28 se nisem za to zanimal29, sem30 šolar, sem31 se le učil. Zelo sem32 bil bolan, pa mi je ljubi33 Bog spet zdravje dal;34 zato sem35 ga prišel danes najprvo semkaj zahvaliti36.«37 Nato reče eden tujih38 gospodov: »39Tudi midva iščeva40 šolarja, imava mu nekaj zelo veselega42 povedati;43 morebiti bi nama ti mogel44 povedati, kje ga najdeva.«45 Avguštin odgovori: »Kmalu46 ga bomo našli, če mi le hočeta povedati, kako mu je ime in kako se piše.«48 Gospod odgovori: »49Šolarju, ki ga iščeva50, je ime Avguštin, piše se Zorman51.«52 Avguština,53 še od bolezni slabega, spreleti pri tej besedi rdečina54 in pomolči, misli,55 ali bi povedal ali ne, da56 je on tisti šolar. Vendar57 reče: »58Moja gospoda,59 če tega šolarja iščeta60, moram vama povedati, da sem jaz61. Prosim vaju62, povejta mi,63 kaj mi imata64 oznaniti.«65 Gospoda rečeta: »66Ti si še slab od bolezni, idimo na tvoj dom, tam ti bova povedala in pismo pokazala.« »67Ne grem prej domov68,«69 pravi Avguštin, da70 opravim,71 kar
Bog! Če je tvoja sveta volja,1 ohrani mi zdravje in daj mi priložnost,2 toliko prislužiti3, da4 bom mogel5 kaj povrniti dobrotnikom6.« Tuja gospoda7 gledata Avguština8 in se izgledujeta9 nad njegovo molitvijo. Nista10 ga hotela11 motiti, pa rada bi ga bila videla12 in vedela13, kdo da14 je. Ko cerkev ogledata, gresta ven15 in pri16 vratih čakata molilca mladeniča17. Ko18 pride,19 mu rečeta: »Tujca20 sva, z Dunaja prihajava;21 ali nama moreš22 kaj o tej cerkvi23 povedati? Koliko je stara? Ali24 ima kaj dragocenih25 reči26 Avguštin odgovori modro: »27Rad bi vama povedal, pa ne morem nič vedeti; nikoli28 se nisem za to zanimal29, sem30 šolar, sem31 se le učil. Zelo sem32 bil bolan, pa mi je ljubi33 Bog spet zdravje dal;34 zato sem35 ga prišel danes najprvo semkaj zahvalit36.«37 Nato reče eden tujih38 gospodov: »39Tudi midva iščeva40 šolarja, imava mu nekaj zelo veselega42 povedati;43 morebiti bi nama ti mogel44 povedati, kje ga najdeva.«45 Avguštin odgovori: »Kmalu46 ga bomo našli, če mi le hočeta povedati, kako mu je ime in kako se piše.«48 Gospod odgovori: »49Šolarju, ki ga iščeva50, je ime Avguštin, piše se Zorman51.«52 Avguština,53 še od bolezni slabega, spreleti pri tej besedi rdečina54 in pomolči, misli,55 ali bi povedal ali ne, da56 je on tisti šolar. Vendar57 reče: »58Moja gospoda,59 če tega šolarja iščeta60, moram vama povedati, da sem jaz61. Prosim vaju62, povejta mi,63 kaj mi imata64 oznaniti.«65 Gospoda rečeta: »66Ti si še slab od bolezni, idimo na tvoj dom, tam ti bova povedala in pismo pokazala.« »67Ne grem prej domov68,«69 pravi Avguštin, »da70 opravim,71 kar
32
[60−61]
[22−23]
sim1 obljubil, de2 grem zahvaliti svojiga3 dobrotnika, barona I. Prav je pravita gospoda, gremo vkup7; tudi midva sva z baronam8 znana. Avguštin zahvali barona ponižno za vse dobrote in mu roko kušne10 rekoč: Bog vam poverni12, drujiga13 vam ne morem poverniti14; molil pa bom za vas. Če bi kdej15 priložnost imel, kterimu16 vaših kaj pomagati, bom z veseljem storil,17 vaših dobrot ne bom nikoli pozabil. Zdej18 stopi eden dunajskih gospodov in mu pokaže pisanje, kar Avguštinu gre. Baron bere naglas19. Zapisano je bilo: Pravda je končana, krivični žlahtniki Avguština21, kteri22 so se bili grajšine23 polastili, ktera24 po pravici Avguštinu Zormanu gre, so pravda zgubili25. Avguštin je pravi njeni26 gospodar, njemu se mora precej dati. Ker se pa ne ve, kje je, se mora po vsih27 mestih iti iskat, de28 se najde in v svoje29 domovino perpelje30. Ta dva dunejska32 gospoda sta bila dva besednika, ktera33 sta se za Avguština vlekla in mu srečno grajšino34 in vse veliko premoženje ohranila35. Torej36 sta sama prišla ga38 iskat in mu to veselje oznanit39. Vsi so skup per40 baronu ostali,41 in se gostili. Baron je tudi bil vesel nad to zgodbo42. Nar bolj43 vesel pa je bil Pavle Avguštinov tovarš, vender45 se mu je težko zdelo se ločiti od svojiga prijatla47. Cel48 teden so bli vkup per49 baronu. Sedmi dan pa gre Avguštin z dvema gospodama50 na svojo dobljeno grajšino51. Kader52 sta se ločila Pavle in Avguštin so bile Pavletove54 zadnje besede: Bratec!57 v nadlogah si v Boga zaupal;58 v sreči na Boga ne pozabi.59
sem1 obljubil, da2 grem zahvaliti svojega3 dobrotnika, barona I.« »4Prav je5 pravita gospoda, »6gremo vkup7; tudi midva sva z baronom8 znana.«9 Avguštin zahvali barona ponižno za vse dobrote in mu roko poljubi,10 rekoč: »11Bog vam povrni12, drugega13 vam ne morem povrniti14; molil pa bom za vas. Če bi kdaj15 priložnost imel, kateremu16 vaših kaj pomagati, bom z veseljem storil;17 vaših dobrot ne bom nikoli pozabil.« Zdaj18 stopi eden dunajskih gospodov in mu pokaže pisanje, kar Avguštinu gre. Baron bere na glas19. Zapisano je bilo: »20Pravda je končana, krivični sorodniki Avguštinovi21, kateri22 so se bili graščine23 polastili, ki24 po pravici Avguštinu Zormanu gre, so pravdo izgubili25. Avguštin je pravi njen26 gospodar, njemu se mora precej dati. Ker se pa ne ve, kje je, se mora po vseh27 mestih iti iskat, da28 se najde in v svojo29 domovino pripelje30.«31 Ta dva dunajska32 gospoda sta bila dva besednika, katera33 sta se za Avguština vlekla in mu srečno ohranila graščino34 in vse veliko premoženje. Zato36 sta ga37 sama prišla iskat in mu to veselje oznaniti39. Vsi so skup pri40 baronu ostali in se gostili. Baron je tudi bil vesel te zgodbe42. Najbolj43 vesel pa je bil Pavle,44 Avguštinov tovariš. Vendar45 se mu je težko zdelo,46 se ločiti od svojega prijatelja47. Ves48 teden so bili vkupaj pri49 baronu. Sedmi dan pa gre Avguštin z obema gospodoma50 na svojo dobljeno graščino51. Ko52 sta se ločila Pavle in Avguštin,53 so bile zadnje Pavletove55 besede: »56Bratec,57 v nadlogah si v Boga zaupal,58 v sreči na Boga ne pozabi!«59
sem1 obljubil, da2 grem zahvalit svojega3 dobrotnika, barona I.« »4Prav je5 pravita gospoda, »6gremo skup7; tudi midva sva z baronom8 znana.«9 Avguštin zahvali barona ponižno za vse dobrote in mu roko poljubi,10 rekoč: »11Bog vam povrni12, drugega13 vam ne morem povrniti14; molil pa bom za vas. Če bi kdaj15 priložnost imel, kateremu16 vaših kaj pomagati, bom z veseljem storil;17 vaših dobrot ne bom nikoli pozabil.« Zdaj18 stopi eden dunajskih gospodov in mu pokaže pisanje, kar Avguštinu gre. Baron bere na glas19. Zapisano je bilo: »20Pravda je končana, krivični sorodniki Avguštinovi21, kateri22 so se bili graščine23 polastili, ki24 po pravici Avguštinu Zormanu gre, so pravdo izgubili25. Avguštin je pravi njen26 gospodar, njemu se mora precej dati. Ker se pa ne ve, kje je, se mora po vseh27 mestih iti iskat, da28 se najde in v svojo29 domovino pripelje30.«31 Ta dva dunajska32 gospoda sta bila dva besednika, katera33 sta se za Avguština vlekla in mu srečno ohranila graščino34 in vse veliko premoženje. Zato36 sta ga37 sama prišla iskat in mu to veselje oznanit39. Vsi so skup pri40 baronu ostali in se gostili. Baron je tudi bil vesel te zgodbe42. Najbolj43 vesel pa je bil Pavle,44 Avguštinov tovariš. Vendar45 se mu je težko zdelo,46 se ločiti od svojega prijatelja47. Ves48 teden so bili vkupaj pri49 baronu. Sedmi dan pa gre Avguštin z obema gospodoma50 na svojo dobljeno graščino51. Ko52 sta se ločila Pavle in Avguštin,53 so bile zadnje Pavletove55 besede: »56Bratec,57 v nadlogah si v Boga zaupal,58 v sreči na Boga ne pozabi59
33
[61]
[23]
Avguštin obljubi in se ločita. Veči del1 je res: Prijatel2, kader3 je spred4 oči, je kmalo5 iz serca6. Prijatel7 je dober, dokler kaj pomaga; ko ga pa ne potrebujemo, nam je malo zanj mar. Tako je bilo tudi per8 Avguštinu. Pozabil je na svojiga9 Pavleta,10 kakor točaj na egiptovskiga11 Jožefa. Več12 se ni13 nanj spomnil, nikoli mu ni pisal nikoli nič sporočil. Pavle ni vedil15 ali Avguštin živi ali kam je prešel. Nič ni slišal ne od njega,17 ne od njegove grajšine18. Pavle si misli,19 tako je na svetu. Vender20 ga izgovarja in misli, ali21 nima časa ali pa je bolan. Pavletu je bilo zdaj per svojim krušnim23 očetu Baronu24 I. zlo25 dobro. Imel je karkoli je poželel. Gospod in gospa se nista ganila, ne stopince27 nista storila brez Pavleta. Pravi oče in prava28 mati ne moreta bolj ljubiti svojiga lastniga29 otroka, kakor sta ona dva30 Pavleta ljubila31, zato32 ker sta vidila de33 ima Pavle žlahtno34 dušo, dobro serce,35 in čisto nedolžnost. Veliko veselje sta imela nad njim. Zraven je bil vedno nar pervi36 po vsih37 šolah. Zdej38 je bil v sedmi šoli, pa vedno ves ponižin39 in postrežin40. V taki sreči Pavle vender41 nikoli ni bil prav vesel, ampak vedno zamišljen in od dne do dne bolj žalosten. Kolikokrat sta ga gospod in gospa vprašala: Zakaj nisi Pavle nikoli prav vesel in dobre volje. Lej45 z nama greš v vsako hišo k vsaki gospodi; sej47 ti dava kar hočeš; kaj ti vender manka.49 Pavle pravi na ravnost50 brez hinavšine51: Ravno to me dela žalostniga53, ker se mi zdej54 preveč dobro
Avguštin obljubi in se ločita. Večidel1 je res: Prijatelj2, kadar3 je izpred4 oči, je kmalu5 iz srca6. Prijatelj7 je dober, dokler kaj pomaga; ko ga pa ne potrebujemo, nam je malo zanj mar. Tako je bilo tudi pri8 Avguštinu. Pozabil je na svojega9 Pavleta kakor točaj na egiptovskega11 Jožefa. Ni12 se več13 nanj spomnil, nikoli mu ni pisal,14 nikoli nič sporočil. Pavle ni vedel,15 ali Avguštin živi,16 ali kam je prešel. Nič ni slišal ne o njem17 ne o njegovi graščini18. Pavle si misli:19 tako je na svetu. Vendar20 ga izgovarja in misli, da21 nima časa,22 ali pa je bolan. Pavletu je bilo zdaj pri svojem krušnem23 očetu baronu24 I. zelo25 dobro. Imel je,26 karkoli je poželel. Gospod in gospa se nista ganila, ne stopinjice27 nista storila brez Pavleta. Pravi oče in mati ne moreta bolj ljubiti svojega lastnega29 otroka, kakor sta onadva ljubila30 Pavleta, ker sta videla, da33 ima Pavle plemenito34 dušo, dobro srce35 in čisto nedolžnost. Veliko veselje sta imela nad njim. Zraven je bil vedno najprvi36 po vseh37 šolah. Zdaj38 je bil v sedmi šoli, pa vedno ves ponižen39 in postrežen40. V taki sreči Pavle vendar41 nikoli ni bil prav vesel, ampak vedno zamišljen in od dne do dne bolj žalosten. Kolikokrat sta ga gospod in gospa vprašala: »42Zakaj nisi,43 Pavle,44 nikoli prav vesel in dobre volje? Glej,45 z nama greš v vsako hišo,46 k vsaki gospodi; saj47 ti dava,48 kar hočeš; kaj ti vendar manjka?«49 Pavle pa naravnost,50 brez hinavščine51: »52Ravno to me dela žalostnega53, ker se mi zdaj54 preveč dobro
Avguštin obljubi in se ločita. Večidel1 je res: Prijatelj2, kadar3 je izpred4 oči, je kmalu5 iz srca6. Prijatelj7 je dober, dokler kaj pomaga; ko ga pa ne potrebujemo, nam je malo zanj mar. Tako je bilo tudi pri8 Avguštinu. Pozabil je na svojega9 Pavleta kakor točaj na egiptovskega11 Jožefa. Ni12 se več13 nanj spomnil, nikoli mu ni pisal,14 nikoli nič sporočil. Pavle ni vedel,15 ali Avguštin živi,16 ali kam je prešel. Nič ni slišal ne o njem17 ne o njegovi graščini18. Pavle si misli:19 tako je na svetu. Vendar20 ga izgovarja in misli, da21 nima časa,22 ali pa je bolan. Pavletu je bilo zdaj pri svojem krušnem23 očetu baronu24 I. zelo25 dobro. Imel je,26 karkoli je poželel. Gospod in gospa se nista ganila, ne stopinjice27 nista storila brez Pavleta. Pravi oče in prava28 mati ne moreta bolj ljubiti svojega lastnega29 otroka, kakor sta onadva ljubila30 Pavleta, ker sta videla, da33 ima Pavle žlahtno34 dušo, dobro srce35 in čisto nedolžnost. Veliko veselje sta imela nad njim. Zraven je bil vedno najprvi36 po vseh37 šolah. Zdaj38 je bil v sedmi šoli, pa vedno ves ponižen39 in postrežen40. V taki sreči Pavle vendar41 nikoli ni bil prav vesel, ampak vedno zamišljen in od dne do dne bolj žalosten. Kolikokrat sta ga gospod in gospa vprašala: »42Zakaj nisi,43 Pavle,44 nikoli prav vesel in dobre volje? Glej,45 z nama greš v vsako hišo,46 k vsaki gospodi; saj47 ti dava,48 kar hočeš; kaj ti vendar manjka?«49 Pavle pravi naravnost,50 brez hinavščine51: »52Ravno to me dela žalostnega53, ker se mi zdaj54 preveč dobro
34
[61−62]
[23−24]
godi. Bojim se, de1 me bodo spet nadloge zadele. Časna sreča je spremenliva,2 nič ji ni prav upati,3 in se nanjo zanesti. 4 H koncu druziga5 leta, ko je Pavle ravno osmo šolo skončal, z naglo smertjo umerje6 njegov gospod baron brez testamenta. Vpričo treh prič je še te besede rekel: Vse za manoj jerba8 moja gospa,9 in Pavleta ne sme pozabiti. Druziga10 več ni mogel naročiti. Grozno žalost je občutil Pavle v svojim sercu11 ob smerti svojiga12 očeta, svojiga13 dobrotnika. Še hujši14 pa je žalvala15 njegova gospa. Ni se dala utoložiti16. Od prevelike žalosti je zbolela in čez osem dni tudi umerla17 brez vsiga18 testamenta, kar besedice ni naročila. Preč je bila zdej19 Pavletova sreča. Žlahta lakomna20 je vse pobrala,21 in Pavleta iz hiše spodila23 rekoč: Ti si že dosti rancimu25 baronu požerl26, zdaj se poberi kamor hočeš. Lahko28 bi bil si30 kaj od premoženja vzel, v bolezni svoje dobrotnice31, pa ni hotel, ker čisto32 je hotel imeti svojo vest. Vedel je, de34 po krivici dobljeno blago nikoli ne tekne. Mogel35 je iti prazen od hiše,36 toliko je vzel, v kar je oblečen bil. Kam se čem djati,38 je rekel sam per39 sebi?40 Bog mi je vzel dobrotnike, spet ga nimam človeka, de41 bi mi pomagal v veči42 šole stopiti,43 in se še kaj dobriga44 učiti. Zahvalim Boga, de sim45 se toliko naučil, šel bom zdaj službe iskat po grajšinah; morebiti46 najdem spet dobre ljudi, de47 mi službo in potreben48 živež dado. Drugi dan precej50 Pavle zgodej vstane51 in se napravi52. Preden se na pot poda54, gre pred55 v cerkev,56 je bil
godi. Bojim se, da1 me bodo spet nadloge zadele. Časna sreča je spremenljiva;2 nič ji ni prav upati in se nanjo zanesti.«4 H koncu drugega5 leta, ko je Pavle ravno osmo šolo skončal, z naglo smrtjo umrje6 njegov gospod baron brez testamenta. Vpričo treh prič je še te besede rekel: »7Vse za menoj deduje8 moja gospa in Pavleta ne sme pozabiti.« Drugega10 več ni mogel naročiti. Grozno žalost je občutil Pavle v svojem srcu11 ob smrti svojega12 očeta, svojega13 dobrotnika. Še huje14 pa je žalovala15 njegova gospa. Ni se dala utolažiti16. Od prevelike žalosti je zbolela in čez osem dni tudi umrla17 brez vsega18 testamenta, kar besedice ni naročila. Preč je bila zdaj19 Pavletova sreča. Lakomno sorodstvo20 je vse pobralo21 in Pavleta so22 iz hiše spodili,23 rekoč: »24Ti si že dosti rajnkemu25 baronu požrl26, zdaj se poberi,27 kamor hočeš V bolezni svoje dobrotnice28 bi si29 bil lahko30 kaj od premoženja vzel, pa ni hotel, ker je hotel imeti svojo vest čisto33. Vedel je, da34 po krivici dobljeno blago nikoli ne tekne. Moral35 je iti prazen od hiše;36 toliko je vzel, v kar je oblečen bil. »37Kam se hočem dejati?«38 je rekel sam pri39 sebi. »40Bog mi je vzel dobrotnike, spet ga nimam človeka, da41 bi mi pomagal v večje42 šole stopiti in se še kaj dobrega44 učiti. Zahvalim Boga, da sem45 se toliko naučil, šel bom zdaj službe iskat po graščinah. Morebiti46 najdem spet dobre ljudi, da47 mi službo in potrebni48 živež dado.«49 Drugi dan je50 Pavle zgodaj vstal51 in se napravil52. Preden se je naravnal53 na pot, je šel55 v cerkev. Tam56 je bil
godi. Bojim se, da1 me bodo spet nadloge zadele. Časna sreča je spremenljiva;2 nič ji ni prav upati in se nanjo zanesti.«4 H koncu drugega5 leta, ko je Pavle ravno osmo šolo skončal, z naglo smrtjo umrje6 njegov gospod baron brez testamenta. Vpričo treh prič je še te besede rekel: »7Vse za menoj deduje8 moja gospa in Pavleta ne sme pozabiti.« Drugega10 več ni mogel naročiti. Grozno žalost je občutil Pavle v svojem srcu11 ob smrti svojega12 očeta, svojega13 dobrotnika. Še huje14 pa je žalovala15 njegova gospa. Ni se dala utolažiti16. Od prevelike žalosti je zbolela in čez osem dni tudi umrla17 brez vsega18 testamenta, kar besedice ni naročila. Preč je bila zdaj19 Pavletova sreča. Lakomno sorodstvo20 je vse pobralo21 in Pavleta so22 iz hiše spodili,23 rekoč: »24Ti si že dosti rajnkemu25 baronu požrl26, zdaj se poberi,27 kamor hočeš!« V bolezni svoje dobrotnice28 bi si29 bil lahko30 kaj od premoženja vzel, pa ni hotel, ker je hotel imeti svojo vest čisto33. Vedel je, da34 po krivici dobljeno blago nikoli ne tekne. Moral35 je iti prazen od hiše;36 toliko je vzel, v kar je oblečen bil. »37Kam se naj dam38 je rekel sam pri39 sebi. »40Bog mi je vzel dobrotnike, spet ga nimam človeka, da41 bi mi pomagal v večje42 šole stopiti in se še kaj dobrega44 učiti. Zahvalim Boga, da sem45 se toliko naučil, šel bom zdaj službe iskat po graščinah. Morebiti46 najdem spet dobre ljudi, da47 mi službo in potrebni48 živež dado.«49 Drugi dan je50 Pavle zgodaj vstal51 in se napravil52. Preden se je naravnal53 na pot, je šel55 v cerkev,56 je bil
35
[62−63]
[24]
per s1. maši in je zaupljivo molil in Boga prosil, de2 bi mogel priti k ljudem, kjer bi mogel pošteno in pravično živeti per3 njih, in4 je obljubil5 zvesto se vselej vsaciga6 greha varvati7. Kader8 je odmolil, vzame9 bukvice in palico, pa10 se na pot poda, druziga12 ni imel s saboj13 vzeti, vender vesel14 je bil, ker je nesel16 s saboj17 nedolžno serce18.
pri sv1. maši in je zaupljivo molil in Boga prosil, da2 bi mogel priti k ljudem, kjer bi mogel pošteno in pravično živeti pri3 njih. Obljubil4 je,5 zvesto se vselej vsakega6 greha varovati7. Ko8 je odmolil, je vzel9 bukvice in palico in10 se odpravil11 na pot. Drugega12 ni imel s seboj13 vzeti, vendar14 je bil vesel15, ker je imel16 s seboj17 nedolžno srce18.
pri sv1. maši in je zaupljivo molil in Boga prosil, da2 bi mogel priti k ljudem, kjer bi mogel pošteno in pravično živeti pri3 njih. Obljubil4 je,5 zvesto se vselej vsakega6 greha varovati7. Ko8 je odmolil, je vzel9 bukvice in palico in10 se odpravil11 na pot. Drugega12 ni imel s seboj13 vzeti, vendar14 je bil vesel15, ker je nesel16 s seboj17 nedolžno srce18.
V.1 Pavle najde svojiga prijatla2 Avguština.3
V Pavle najde svojega prijatelja2 Avguština
V Pavle najde svojega prijatelja2 Avguština
Ko se je Pavle na pot spustil in premišljeval, kam bi se obernil1 in šel službe iskat, je naravnost proti Dunaju pomeril. Rekel je sam per2 sebi: Dunaj je veliko mesto, veliko je tam ljudi, še čez tri sto tavžent4 jih je; gotovo5 je tudi med tolikim številam6 veliko dobrih in usmiljenih. Kdo ve, če ne najdem kakiga7 dobrotnika, de8 mi pomaga še vikši9 šole izdelati? Nekaj pa, ker sim10 že veliko se11 naučil, bom sam si perslužil13, bom otroke učil. Pavle gre počasu,16 pot mu je bila težavna, ker ni bil vajen, vedno17 je mogel18 počivati. Kmalo19 ga je tudi pomanjkanje začelo nadležvati20. Ker je Pavle ponižin bil21, je zvečer šel vselej v kako kmetiško22 hišo, kjer je veči del23 dobre ljudi našel. Kaj lepiga njim24 je bral iz bukvic, ali pa tudi kaj povedal. Radi so ga poslušali z veseljem ga26 prenočili,27 in mu večerjo in zjutrej28 kosilo dali, brez29
Ko se je Pavle na pot spustil in premišljeval, kam bi se obrnil1 in šel službe iskat, je naravnost proti Dunaju pomeril. Rekel je sam pri2 sebi: »3Dunaj je veliko mesto, veliko je tam ljudi, še čez tri sto tisoč4 jih je. Gotovo5 je tudi med tolikim številom6 veliko dobrih in usmiljenih. Kdo ve, če ne najdem kakega7 dobrotnika, da8 mi pomaga še višje9 šole izdelati? Nekaj pa, ker sem se10 že veliko naučil, si12 bom sam prislužil13, ko14 bom otroke učil.«15 Pavle je hodil počasi;16 pot mu je bila težavna, ker ni bil vajen. Vedno17 je moral18 počivati. Kmalu19 ga je tudi pomanjkanje začelo nadlegovati20. Ker je bil Pavle ponižen21, je zvečer šel vselej v kako kmečko22 hišo, kjer je večidel23 dobre ljudi našel. Kaj lepega jim24 je bral iz bukvic, ali pa tudi kaj povedal. Radi so ga poslušali,25 z veseljem prenočili in mu večerjo in zjutraj28 kosilo dali, ne29
Ko se je Pavle na pot spustil in premišljeval, kam bi se obrnil1 in šel službe iskat, je naravnost proti Dunaju pomeril. Rekel je sam pri2 sebi: »3Dunaj je veliko mesto, veliko je tam ljudi, še čez tri sto tisoč4 jih je. Gotovo5 je tudi med tolikim številom6 veliko dobrih in usmiljenih. Kdo ve, če ne najdem kakega7 dobrotnika, da8 mi pomaga še višje9 šole izdelati? Nekaj pa, ker sem se10 že veliko naučil, si12 bom sam prislužil13, ko14 bom otroke učil.«15 Pavle je hodil počasi,16 pot mu je bila težavna, ker ni bil vajen. Vedno17 je moral18 počivati. Kmalu19 ga je tudi pomanjkanje začelo nadlegovati20. Ker je bil Pavle ponižen21, je zvečer šel vselej v kako kmečko22 hišo, kjer je večidel23 dobre ljudi našel. Kaj lepega jim24 je bral iz bukvic, ali pa tudi kaj povedal. Radi so ga poslušali,25 z veseljem prenočili in mu večerjo in zjutraj28 kosilo dali, ne29
36
[63−64]
[24−25]
de1 bi bilo treba kaj plačati. Oštarije2 se je vselej rad ogibal tudi dokler je še dnarje4 imel. Srečno pride5 Pavle blizo6 Dunaja, več7 ni bil ko še sedem ur od njega, pa8 težko je že hodil. Iz velke9 ceste ugleda10 lepo veliko grajšino12 na lepim zelenim griči13, dobro uro od ceste. Popoldne je že bilo; namest14 naprej po cesti iti15, zavije16 v stran in gre17 proti grajšini; mislil18 je, morebiti gospodar grajšine20 ravno kakiga21 pisarja,22 ali kakiga učenika23 za otroke potrebuje24. Ali pa mi zna kam drugam svetvati25. Pavle pride do grajšine26 ves trudin27, se usede na klop pred gradam,28 in čaka de29 bi ga kdo ogovoril. Ker nobeniga30 ni bilo, gre v grajšino,31 in najde hišnika dobro rejeniga33, kteri34 je že od deleč35 zakričal: Kaj hočeš, kaj išeš tukej37? Pavle odgovori: Šolar sim40 osme šole, od vsih zapušen41. Druziga42 nimam,43 kakor šolske spričvanja44, kako sim45 se učil in zaderžal46. Prosim vas, če bi potrebvali47, me v službo vzeti49. Hišnik mu reče ojstro51: Gospoda ni doma, pa vem de nobeniga53 ne potrebujemo,54 poberi se.55 Pavle pravi, vsaj56 toliko mi dovolite, de tukej57 prenočim. Pozno je že, ne vem kam iti,59 še nikoli nisim60 bil v tem kraji61. Hišnik zavpije.63 Nič ne, meni je gospod prepovedal takih potepuhov pod streho imeti. Dobodi kjer moreš, de66 pod streho prideš. Kuharca67! daj mu malo černiga kruha, pa nej se hitro spravi. Kuharca68 je vse to vidila69 in slišala. Zlo70 se ji je Pavle smilil, mislila71 je, morebiti je pošten človek, pa ga naš hišnik tako z gerdo72 odžene; vem73, de74
da1 bi bilo treba kaj plačati. Gostilne2 se je vselej rad ogibal,3 tudi dokler je denarje4 imel. Srečno je prišel5 Pavle blizu6 Dunaja. Več7 ni bil ko še sedem ur od njega, toda8 težko je že hodil. Z velike9 ceste je ugledal10 lepo,11 veliko graščino12 na lepem, zelenem griču13, dobro uro od ceste. Popoldne je že bilo. Namesto da bi bil šel14 naprej po cesti, je zavil16 v stran in šel17 proti graščini. Mislil18 je, morebiti potrebuje19 gospodar graščine20 ravno kakega21 pisarja ali kakega učitelja23 za otroke. Ali pa mi zna kam drugam svetovati25. Pavle pride do graščine26 ves truden27, se usede na klop pred gradom28 in čaka, da29 bi ga kdo ogovoril. Ker nikogar30 ni bilo, gre v graščino31 in najde hišnika,32 dobro rejenega33, ki34 je že od daleč35 zakričal: »36Kaj hočeš, kaj iščeš tukaj37?«38 Pavle odgovori: »39Šolar sem40 osme šole, od vseh zapuščen41. Drugega42 nimam kakor šolska spričevanja44, kako sem45 se učil in vedel46. Prosim vas, če bi potrebovali47, da bi48 me v službo vzeli49.«50 Hišnik mu reče ostro51: »52Gospoda ni doma, pa vem, da nikogar53 ne potrebujemo;54 poberi se!«55 Pavle pravi: »Vsaj56 toliko mi dovolite, da tukaj57 prenočim. Pozno je že, ne vem,58 kam iti;59 še nikoli nisem60 bil v tem kraju61.«62 Hišnik zavpije: »63Nič ne, meni je gospod prepovedal,64 takih potepuhov pod streho imeti. Dobodi,65 kjer moreš, da66 pod streho prideš!« Kuharica68 je vse to videla69 in slišala. Zelo70 se ji je Pavle smilil. Mislila71 je, morebiti je pošten človek, pa ga naš hišnik tako zgrda72 odžene. Vem73, da74
da1 bi bilo treba kaj plačati. Gostilne2 se je vselej rad ogibal,3 tudi dokler je denarje4 imel. Srečno je prišel5 Pavle blizu6 Dunaja. Več7 ni bil ko še sedem ur od njega, pa8 težko je že hodil. Z velike9 ceste je ugledal10 lepo,11 veliko graščino12 na lepem, zelenem griču13, dobro uro od ceste. Popoldne je že bilo. Namesto da bi bil šel14 naprej po cesti, je zavil16 v stran in šel17 proti graščini. Mislil18 je, morebiti potrebuje19 gospodar graščine20 ravno kakega21 pisarja ali kakega učitelja23 za otroke. Ali pa mi zna kam drugam svetovati25. Pavle pride do graščine26 ves truden27, se usede na klop pred gradom28 in čaka, da29 bi ga kdo ogovoril. Ker nikogar30 ni bilo, gre v graščino31 in najde hišnika,32 dobro rejenega33, ki34 je že od daleč35 zakričal: »36Kaj hočeš, kaj iščeš tukaj37?«38 Pavle odgovori: »39Šolar sem40 osme šole, od vseh zapuščen41. Drugega42 nimam kakor šolska spričevanja44, kako sem45 se učil in vedel46. Prosim vas, če bi potrebovali47, da bi48 me v službo vzeli49.«50 Hišnik mu reče ostro51: »52Gospoda ni doma, pa vem, da nikogar53 ne potrebujemo;54 poberi se55 Pavle pravi: »Vsaj56 toliko mi dovolite, da tukaj57 prenočim. Pozno je že, ne vem,58 kam iti;59 še nikoli nisem60 bil v tem kraju61.«62 Hišnik zavpije: »63Nič ne, meni je gospod prepovedal,64 takih potepuhov pod streho imeti. Dobodi,65 kjer moreš, da66 pod streho prideš! Kuharica, daj mu malo črnega kruha, pa naj se hitro spravi67!« Kuharica68 je vse to videla69 in slišala. Zelo70 se ji je Pavle smilil. Mislila71 je, morebiti je pošten človek, pa ga naš hišnik tako zgrda72 odžene. Vem73, da74
37
[64−65]
[25−26]
bi gospod sam ne bil tako z njim storil, zato ko1 je Pavle že osme šole šolar. Torej kuharca pelja2 Pavleta v svojo kamerco3, mu da dobriga4 kruha, nekaj pečeniga5 mesa,6 in mu zraven dve petice7 v dar da, rekoč: Tukaj imate prijatel večerjo9, petice pa bote11 imeli od postlje plačati13 in pa14 za maslic15 vina. Podajte se16 do perve kajže,17 tam je moja teta, pojdite18 noter in tam prenočite,19 gotovo bodo20 vas sprejeli. Pavle gre in po poti spremišluje. Lejte23, si je mislil24, ta25 ki ima priliko dobro storiti, je terdiga26, neusmiljeniga serca,27 dobre usmiljene duše pa na tihama29 dobro delajo. Bog poplačaj usmiljeni ženski, ki mi je pomagala s30 dobrim sercam. Neusmiljenimu31 hišniku pa naj Bog terdo serce32 omeči, de33 bi proti drugim ubogim ne bil tako neusmiljen, kakor je bil proti meni. Nič hudiga34 mu zato ne pervošim35. Pavle gre do kajže36, kakor mu je kuharca37 povedala. Tma38 je že bila, poterka39 na vrata, prosi,40 in ljudje so ga radi prenočili. Vprašali so ga zakaj ni v grajšini42 prenočil. Pavle pa, ker43 nikoli ni opravljal, je rekel: Kuharca44 mi je k vam svetvala45. Zvečer je Pavle ljudem mnoge lepe47 reči perpovedoval,48 vsi so ga radi poslušali. Gospodar je rekel: Dans49 ste nam pač prav prišli, ker ne smemo iti spat, pred de50 se bo Gospod grajšine memo51 peljal. On je naš gospod, kajža52 je njegova,53 pusti nas noter54 prebivati, de55 mu kaj postrežemo. Ravno dans56 se je peljal sosedno gospodo obiskat, zvečer57 se bo memo58 peljal, nas eniga59 poklical, de60 ga do grada spremi62 in mu sveti63,
bi gospod sam ne bil tako z njim storil, zato ne, ker1 je Pavle že osme šole šolar. Kuharica pelje torej2 Pavleta v svojo sobico3, mu da dobrega4 kruha, nekaj pečenega5 mesa in mu zraven dve petici7 v dar da, rekoč: »8Tukaj imate, prijatelj9, večerjo;10 petice pa boste11 imeli, da boste12 od postelje plačali13 in za maseljc15 vina. Pojdite16 do prve koče;17 tam je moja teta, stopite18 noter in tam prenočite;19 gotovo vas bodo21 sprejeli.«22 Pavle gre in po poti premišljuje: Glejte23, ta24, ki ima priliko dobro storiti, je trdega26, neusmiljenega srca;27 dobre,28 usmiljene duše pa natihoma29 dobro delajo. Bog poplačaj usmiljeni ženski, ki mi je pomagala z30 dobrim srcem! Neusmiljenemu31 hišniku pa naj Bog trdo srce32 omeči, da33 bi proti drugim ubogim ne bil tako neusmiljen, kakor je bil proti meni. Nič hudega34 mu zato ne privoščim35. Pavle gre do koče36, kakor mu je kuharica37 povedala. Tema38 je že bila; potrka39 na vrata, prosi in ljudje so ga radi prenočili. Vprašali so ga,41 zakaj ni v graščini42 prenočil. Pavle pa, ki43 nikoli ni opravljal, je rekel: »Kuharica44 mi je k vam svetovala45.«46 Zvečer je Pavle ljudem mnogo lepih47 reči pripovedoval;48 vsi so ga radi poslušali. Gospodar je rekel: »Danes49 ste nam pač prav prišli, ker ne smemo iti spat prej, da50 se bo gospod graščine mimo51 peljal. On je naš gospod, koča52 je njegova;53 pusti nas notri54 prebivati, da55 mu kaj postrežemo. Ravno danes56 se je peljal sosedno gospodo obiskat. Zvečer57 se bo mimo58 peljal, nas enega59 poklical, da60 ga bo61 do grada spremil62 in mu svetil63,
bi gospod sam ne bil tako z njim storil, zato ne, ker1 je Pavle že osme šole šolar. Kuharica pelje torej2 Pavleta v svojo sobico3, mu da dobrega4 kruha, nekaj pečenega5 mesa in mu zraven dve petici7 v dar da, rekoč: »8Tukaj imate, prijatelj9, večerjo;10 petice pa boste11 imeli, da boste12 od postelje plačali13 in za maseljc15 vina. Pojdite16 do prve kajže;17 tam je moja teta, stopite18 noter in tam prenočite;19 gotovo vas bodo21 sprejeli.«22 Pavle gre in po poti premišljuje: Glejte, si je mislil23, ta24, ki ima priliko dobro storiti, je trdega26, neusmiljenega srca;27 dobre,28 usmiljene duše pa natihoma29 dobro delajo. Bog poplačaj usmiljeni ženski, ki mi je pomagala z30 dobrim srcem! Neusmiljenemu31 hišniku pa naj Bog trdo srce32 omeči, da33 bi proti drugim ubogim ne bil tako neusmiljen, kakor je bil proti meni. Nič hudega34 mu zato ne privoščim35. Pavle gre do kajže36, kakor mu je kuharica37 povedala. Tema38 je že bila; potrka39 na vrata, prosi in ljudje so ga radi prenočili. Vprašali so ga,41 zakaj ni v graščini42 prenočil. Pavle pa, ki43 nikoli ni opravljal, je rekel: »Kuharica44 mi je k vam svetovala45.«46 Zvečer je Pavle ljudem mnogo lepih47 reči pripovedoval;48 vsi so ga radi poslušali. Gospodar je rekel: »Danes49 ste nam pač prav prišli, ker ne smemo iti spat prej, da50 se bo gospod graščine mimo51 peljal. On je naš gospod, koča52 je njegova;53 pusti nas notri54 prebivati, da55 mu kaj postrežemo. Ravno danes56 se je peljal sosedno gospodo obiskat. Zvečer57 se bo mimo58 peljal, nas enega59 poklical, da60 ga bo61 do grada spremil62 in mu svetil63,