Sreča v nesreči 1836 (izvirna izdaja) Sreča v nesreči 1882 (Knjižnica slovenskej mladini)
Sreča v Nesreči,1 ali POPISVANJE2 čudne zgodbe dveh dvojčikov3. Podučenje4 starim in mladim, revnim5 in bogatim.
Sreča v nesreči1 ali popisovanje2 čudne zgodbe dveh dvojčkov3. Poučenje4 starim in mladim, ubožnim5 in bogatim.
(3)
[(7)−8]
⮟
Uvod
Uvod
Blizo1 mesta L....2 v vasi, kjer je bila nekdaj imenitna deleč3 sloveča suknarija ali fabrika4, kjer so žlahtno5 sukno tkali, in ga deleč6 po svetu razprodajali, je pred nekaj leti živel8 dober pošten pa tudi brumen junak9. Franc10 Svetin mu je bilo ime. Zgodej11 so mu starši pomerli12, torej13 ni imel nikogar14, de15 bi zanj bil skerbel16. Gospod17 suknarije ali fabrike,18 ga je iz19 dobrote v šolo pošiljal21 toliko, de22 se je Svetin brati in pisati navadil24; potem je v suknarii25 delal, in se vsih26 suknarskih del naučil. Zraven navadniga suknarskiga27 dela je mogel28 Svetin tudi vert obdelovati29. Priden in prebrisane glave je bil Svetin. Poleti30 je celi31 dan vert obdeloval32, po noči v suknarii delal34. Per vsih35 svojih delih36 Svetin nikoli ni molitve opustil38, ampak pred vsakim delam39 in po vsakim40 delu je pokleknil in ponižno molil;41 zato mu je Bog tudi42 srečo dal43. V malo letih je Svetin toliko perslužil45 in pervarval46,
Blizu1 mesta L …,2 v vasi, kjer je bila nekdaj imenitna, daleč3 sloveča suknarija ali tovarna4, kjer so lepo5 sukno tkali, in ga daleč6 po svetu razprodajali, živel7 je pred nekaj leti dober pošten pa tudi pobožen človek9. Fran10 Svetin mu je bilo ime. Zgodaj11 so mu starši pomrli12, in nikogar13 ni imel, da15 bi bil skrbel zanj16. Gospodar17 suknarije ali tovarne18 ga je z19 dobrote pošiljal20 v šolo toliko, da22 se je Svetin navadil23 brati in pisati; potem je v suknariji25 delal, in se vseh26 suknarskih del naučil. Poleg navadnega suknarskega27 dela je Svetin tudi vrt lehko obdeloval29. Priden in prebrisane glave je bil Svetin. Po leti30 je ves31 dan vrt delal32, a33 po noči v tovarni34. Ob vseh35 svojih opravilih36 Svetin nikoli ni opustil37 molitve, ampak pred vsakim delom39 in po vsakem40 delu je pokleknil in ponižno molil,41 zato mu je Bog dal42 srečo. V malo letih si44 je Svetin toliko prislužil45 in prihranil46,
(4)
[8−9]
⮟
de1 si je seliše2 kupil, hišo naredil3 in nekaj njiv perkupil4. Gospod5 suknarije ga je zato zlo obrajtal6, in mu eniga7 dne reče8: France9! všeč mi je, de10 si tako priden; vidim, de11 si pomagaš. Narbolj všeč pa12 mi je, ki13 vidim, de14 nikoli s hudobnimi tovarši15 ne potegneš16, se le svojiga18 dela deržiš19, rad moliš in v cerkev hodiš; ako20 si per volji21, vzami22 mojo kuharco23 Nežo za ženo, ktera24 je tudi poštena in brumna25. Nima veliko dnarjev26, pa je27 pridna, in jest ji29 bom tudi nekaj dal in pomagal. Svetin je v to hitro dovolil. Pokličejo Nežo, ktera30 se je po svojih stariših31 pisala Neža Terpinc32, in jo vprašajo, ako bi bila dovoljna se33 s Francetam34 zaročiti. Neža je v35 to tudi rada dovolila36, in v štirih tednih so ženitnino37 naredili. K ženitvanji39 je tudi40 prišel gospodar suknarije s svojo gospo, de si42 je bil žlahtniga43 rodu. Svetina so vsi radi imeli. Vesel je živel Svetin s svojo ženo Nežo. Očitno se je nad njima kazala zakonska sreča. Nikoli ni bilo med njima krega ali44 prepira. Ne po posvetnih navadah in po mesnih45 željah, ampak po keršanskih46 in po božjih zapovedih sta živela. On je po dnevi vert47 obdeloval, ona je domače dela opravljala50.
da1 si je selišče2 kupil, hišo napravil3 in nekaj njiv prikupil4. Gospodar5 suknarije ga je zato zelo čislal6, in mu necega7 dne dejal8: »Franc9! všeč mi je, da10 si tako priden; vidim, da11 si pomagaš. A najbolj všeč12 mi je, ko13 vidim, da se14 nikoli s hudobnimi tovariši15 ne družiš16, da17 se le svojega18 dela držiš19, rad moliš in v cerkev hodiš. Ako20 si voljan21, vzemi22 mojo kuharico23 Nežo za ženo, katera24 je tudi poštena in pobožna25. Nima mnogo denarjev26, a27 pridna je28, in jaz jej29 bom tudi nekaj dal in pomagal. Svetin je v to hitro dovolil. Pokličejo Nežo, katera30 se je po svojih starših31 pisala Neža Trpinec32, in jo vprašajo, ako bi bila voljna,33 s Franom se34 zaročiti. Neža je to tudi rada privolila36, in v štirih tednih so naredili ženitovanje38. K ženitovanji39 je prišel tudi41 gospodar suknarije s svojo gospo, da-si42 je bil plemenitega43 rodu. Svetina so vsi radi imeli. Vesel je živel Svetin s svojo ženo Nežo. Očitno se je nad njima kazala zakonska sreča. Nikoli ni bilo med njima svade niti44 prepira. Ne po posvetnih navadah in po mesenih45 željah, ampak po krščanskih46 in po božjih zapovedih sta živela. On je po dnevi obdeloval vrt48, a49 ona je opravljala domača opravila50.
(5)
[9−10]
⮟
Vsak večer sta pokleknila in glasno večerno molitvico opravila1, ko2 bi bila še tako trudna. Vse svoje zaupanje sta le v Boga imela4; torej njima5 je šlo vse po sreči. Dve leti je minilo7, kar sta bila zaročena, in Svetinka je bila zdaj v drugim stanu8. Dobila sta v eni9 noči dva lepa zdrava fantiča dvojčika10. Per svetim kerstu11 so pervimu12 dali ime Janez, drugimu Pavl13. Gospod in gospa suknarije sta bila botra14. Vesela15 sta bila16, de njima17 je Bog tako dober, spoznala sta božje dobrote,19 in vedno sta ga hvalila. Tudi sta sklenila fantiča20, če jih21 Bog per živlenji22 ohrani, v brumnosti23 in svetosti zrediti,24 in varvati pred zapeljivimi tovaršijami25, de26 bi v starih letih čisto veselje nad njima imela28.
Vsak večer sta pokleknila in glasno opravila večerno molitev1, naj si2 bi bila še tako trudna. Vse svoje zaupanje sta imela3 le v Boga; zatorej5 je njima6 šlo vse po sreči. Dve leti ste minuli7, kar sta bila zaročena, in Svetinka je bila zdaj samodruga8. Dobila sta v jednej9 noči dva lepa zdrava sinka dvojčka10. Pri svetem krstu11 so prvemu12 dali ime Janez, drugemu Pavel13. Gospod in gospa suknarije sta bila krstna kuma14. Veselila15 sta se16, da17 je njima18 Bog tako dober, spoznala sta božje dobrote in vedno sta ga hvalila. Tudi sta sklenila sinka20, če ju21 Bog živa22 ohrani, v pobožnosti23 in svetosti vzrediti24 in ju varovati zapeljivih družb25, da26 bi v starih letih imela27 čisto veselje nad njima.
(7)
[(11)−12]
⮟
PERVI1 DEL.
PRVI1 DEL.
I. France1 Svetin gre na vojsko2 francosko.
I. Fran1 Svetin gre na francosko vojsko3.
Lepo sta skerbela France1 in Neža za fantiča2, in3 z združeno močjo si perzadevala4 več perslužiti5, de6 bi fantiča7 mogla pošteno in dobro zrediti8. Zato sta še bolj pridno delala in bolj zvesto molila. Ob enim lepim spomladanskim dnevu, ravno10 nedelja je bila,11 ko prideta France12 in Neža popoldne13 iz cerkve, reče France14: Pojdi po bokal vina, de16 vsak malo pijeva. Nikoli ne greva v oštarijo17, bodiva doma vesela sama,18 in Boga hvaliva, ker nama nič19 ne manka20. Prijazno vkupej21 pijeta in se pogovarjata od tega kar sta dansi23 v cerkvi slišala. Med24 tem vpraša France25 svojo ženo in prijazno reče: Ljuba dobra moja Neža! povej mi, kako je to, de29 nisi nikoli vesela, kar sva vkup30; nikoli te ne vidim se nasmejati,31 ali zapeti, ampak32 vedno si zamišljena in žalostna, in pa večkrat te zdihvati34 slišim. Kaj ti je vender? Le povej mi, vse rad storim, kar koli želiš, de boš36 le vesela. Neža mu nato milo odgovori: Ljubi38 moj mož,39 res je de40, sim41 vedno žalostna,
Lepo sta skrbela Fran1 in Neža za otroka2, z združeno močjo si prizadevala4 več zaslužiti5, da6 bi sinka7 mogla pošteno in dobro vzrediti8. Zato sta še bolj pridno delala in še9 bolj zvesto molila. Ob lepem vzpomladnem dnevi — bila je10 nedelja —11 ko prideta Fran12 in Neža po poludne13 iz cerkve, reče Fran14: »15Pojdi po bokal vina, da16 vsak malo pijeva. Nikoli ne greva v krčmo17, bodiva doma vesela sama in Boga hvaliva, ker nama ničesar19 ne manjka20. Prijazno skupaj21 pijeta in se pogovarjata od tega,22 kar sta denes23 v cerkvi slišala. V24 tem vpraša Fran25 svojo ženo in jej26 prijazno reče: »27Ljuba,28 dobra moja Neža! povej mi, kako je to, da29 nisi nikoli vesela, kar sva skupaj30; nikoli te ne vidim, da bi se nasmijala31 ali malo zapela,32 vedno si le33 zamišljena in žalostna, in te tudi po večkrat34 slišim zdihovati35. Kaj ti je vender? Le povej mi, vse rad storim, kar koli želiš, da bodeš36 le vesela.« —37 Neža mu nato milo odgovori: »Mož38 moj ljubi!39 res je, da sem41 vedno žalostna,
8
[12−13]
⮟
in1 nikoli vesela, tode2 ne zavoljo pomankanja,3 ali zavoljo dela, skerbi4 in truda. Ne misli, de5 te nimam rada,6 srečna vsaka žena, ktera7 ima tako dobriga8 in pridniga9 moža, kakor si ti. Vesela pa10 nikoli ne morem biti, v sercu11 me vedno nekaj skerbi12, prihodnost premišlujem13, in zdi se mi, de naji14 bodo velike nesreče zadele,16 in hude nadloge čez naji18 prišle,19 in Bog ve20 kako je to, de sim21 zavoljo tega vedno žalostna, desiravno prihodniga22 noben človek ne ve. France23 odgovori: Nikar se tega24 ne boj, če naji26 tudi kaj hudiga27 zadene, bova28 vse preterpela29, v Boga zaupajva, na Boga se zanesiva, in dobrotljivi Bog naji30 ne bo31 zapustil. Tako dobrotljivo je Bog za naji32 do zdej skerbel33; tudi zanaprej naji34 ne bo zapustil35. Po tem36 poklekneta in37 večerno molitev opravita38 in gresta k pokoju39. Prav40 je res41, de42 na tem svetu ni prave resnične43 sreče; to je dobro spoznala Neža44 Svetinka, zato ni bila nikoli vesela. Ravno tisto leto45 se je začela huda vojska s Francozam46. Estrajski47 cesar je veliko soldatov48 potreboval. Ne le sami fantje, ampak tudi mladi možje, kteri49 niso imeli zadosti zemlje ali grunta,50 so mogli51 iti na vojsko. To je zadelo tudi Franceta52 Svetina. Sama hiša ga ni varovala pred soldašino, ni53 bilo drugači54, mogel55 je biti soldat56. Svetin ni bil več kakor57 osem dni v kosarni58, de59 se je malo soldaške60 službe navadil. Deveti dan gre Neža še zadnikrat svojiga61 moža obiskat in od njega slovo vzet63, ker po tistim ga65 nikoli več ni vidila66. Tisti dan je šel na laško67, in ni ga bilo več nazaj.
ter1 nikoli vesela, a to2 ne zavoljo pomanjkanja3 ali zavoljo dela, skrbi4 in truda. Ne misli, da5 te ne ljubim;6 srečna vsaka žena, katera7 ima tako dobrega8 in pridnega9 moža, kakor si ti. A vesela10 nikoli ne morem biti, v srci11 me vedno nekaj skrbi12, prihodnjost premišljujem13, in zdi se mi, da14 bodo naju15 velike nesreče zadele in hude nadloge bodo17 čez naju18 prišle;19 in Bog zna20 kako je to, da sem21 zavoljo tega vedno žalostna, da-si prihodnjosti22 noben človek ne ve.« Fran23 odgovori: »Nikoli se24 ne boj tega25, če naju26 tudi kaj hudega27 zadene, vse bodeva pretrpela29, v Boga zaupajva, na Boga se zanesiva, in dobrotljivi Bog naju30 ne bode31 zapustil. Tako dobrotljivo je Bog za naju32 do zdaj skrbel33; tudi zanaprej naju34 ne zapusti35. Potem36 poklekneta, opravita37 večerno molitev in gresta počivat39. Res40 je, da42 na tem svetu ni prave stanovite43 sreče; to je dobro spoznala Svetinka, zato ni bila nikoli vesela. — Tistega leta45 se je začela huda vojska z Francozom46. Avstrijski47 cesar je obilo vojakov48 potreboval. Ne le sami fantje, ampak tudi mladi možje, kateri49 niso imeli zadosti zemljišča, morali50 so iti na vojsko. To je zadelo tudi Frana52 Svetina. Sama hiša ga ni varovala vojaščine. Ni53 bilo drugače54, moral55 je biti vojak56. Svetin ni bil več nego57 osem dni v vojašnici58, da59 se je malo vojaške60 službe navadil. Deveti dan gre Neža še zadnjikrat svojega61 moža obiskat in se62 od njega poslovit63, ker ga64 po tem65 nikoli več ni videla66. Tisti dan je šel na Laško67, in ni ga bilo več nazaj.
9
[13−14]
⮟
Grozno1 je žena za njim2 jokala in žalovala, ni ga3 mogla pozabiti svojiga ljubiga Franceta4. Žalostno je bilo viditi5 kako sta slovo jemala. Neža joka neprenehama6 pred možem in pravi: Kam se bom zdej djala8 sama s fantičama, komej9 sta po dve leti stara?10 Kako jih bom preživila11, kako zredila12? Oh jest uboga13 sirota, kdo mi bo15 kaj pomagal, ko so nama bili ljudje tako nevošlivi16. Tudi Francetu18 se serce terga19, ker20 vidi svojo ženo tako zlo jokati21 in žalovati22; vidil23 je tudi eniga24 dvojčkov, ki ga je bila mati na naročeji25 s sabo pernesla,26 solze se mu udero,27 milo se zjoka28; vender jo potrošta in ji serčno reče30: Ljuba31 moja žena32! Ne žaluj tako zlo, kaj33 ne veš de to34 je božja volja.36 Tudi nar manjši37 reč se brez volje38 božje ne zgodi, in ne en40 las ne pade iz naše glave brez volje nebeškiga41 očeta. Ker je Bog tako sklenil42, se43 moramo voljno njegovim naredbam udati46. Kdor v Boga zaupa, ne bo nikoli zapušen47. Bog naji48 ne bo zapustil49. Lepo Bogu služi, in tudi fantiča50 uči Boga se bati in njemu služiti. De51 moram soldat52 biti, mi cesarsko povelje ukazuje, gosposkam54 in oblastnikam pa55 moramo zavoljo Boga pokorni56 biti. Ne jokaj preveč, ampak moli zame, de58 srečno po tem ko sovražnika premagamo spet nazaj pridem60. Prosi za me dobrotliviga61 Boga, de62 me varje v vsih nevarnostih63, de spet srečno nazaj pridem64. Skerbi65 lepo za fantiča, in66 ne pozabi jih67 učiti Boga poznati, njega moliti in mu služiti, de boš68 vsaj nad otroci veselje69 imela, če tudi mene na vojski ubijejo. S temi be-
Zelo1 je žena po njem2 jokala in žalovala, ter ni3 mogla pozabiti svojega ljubega Frana4. Žalostno je bilo videti,5 kako sta slovo jemala. Neža neprenehoma joka6 pred možem in pravi: »7Kam se bodem zdaj dejala8 sama z otrokoma? Komaj9 sta po dve leti stara!10 Kako ju bodem preživela11, kako vzredila12? O jaz13 sirota uboga14, kdo mi bode15 kaj pomagal, ko so nama bili ljudje tako zavidljivi16.«17 Tudi Franu18 se srce trga19, ko20 vidi svojo ženo tako zelo jokajočo21 in žalostno22; videl23 je tudi jednega24 dvojčkov, ki ga je bila mati v naročaji25 s seboj prinesla;26 solze se mu udero in27 milo se razjoka28; a29 vender jo tolaži, rekoč30: »Žena31 moja ljuba32! Ne žaluj preveč; ali33 ne veš, da34 je to35 božja volja?36 Tudi najmanjša37 reč se brez božje volje39 ne zgodi, in le jeden40 las ne pade iz naše glave brez volje nebeškega41 očeta. Ker je Bog tako ukrenil42, moramo se44 voljno udati45 njegovim naredbam. Kdor v Boga zaupa, nikoli ne bode zapuščen47. Bog naju48 ne zapusti49. Lepo Bogu služi, in tudi otroka50 uči Boga se bati in njemu služiti. Da51 moram vojak52 biti, ukazuje53 mi cesarsko povelje; a gosposki54 in oblastvu55 moramo zavoljo Boga biti pokorni57. Ne jokaj preveč, ampak moli zame, da se58 srečno po tem,59 ko sovražnika premagamo, zopet vrnem60. Prosi zame dobrotljivega61 Boga, da62 me varuje vseh nevarnosti63, ter se zopet srečen in zdrav povrnem64. Skrbi65 lepo za otroka ter66 ne zabi ju67 učiti Boga poznati, njega moliti in mu služiti, da bodeš68 vsaj nad otroci imela veselje70, če tudi mene na vojski ubijejo. S temi be-
10
[14−15]
⮟
sedami se France1 loči od svoje žene in gre z drugimi soldati3 vred proti laški4 deželi.
sedami se Fran1 loči od svoje žene,2 in gre z drugimi vojaki3 vred proti laškej4 deželi.
II. Neža Svetinka da oba dvojčka v službo.
II. Neža Svetinka da oba dvojčka v službo.
Tisto1 noč, ko je France2 Svetin šel na vojsko, je njegova žena Neža celo4 noč prečula5, molila in jokala. Vidila7 je, de8 si ne more pomagati, se je utolažila10 in vedno Boga prosila, de11 bi mož na vojski srečo imel13, de14 bi ne bil ubit. K sebi je vzela pošteno gostjo15, de16 je pomagala za dvojčke skerbeti,17 in potrebne dela18 opravljati. Oba fantiča sta se lepo redila,19 zdrava sta bila. Kakor hitro sta govoriti začela20, jih21 je skerbna22 mati lepo moliti učila23. Sčasama24, ko sta veči perhajala25, jih26 je ves potrebni keršanski27 nauk naučila28. Nista bila še po sedem let stara, jih29 je že mati naučila30 brati, kar31 je sama dobro znala, in v žalostnih dnevih velik trošt32 dobivala v branji svetih bukev. Vsako nedeljo in vsak praznik dopoldne33 in popoldne jih34 je s sabo35 v cerkev peljala, in jih36 vedno učila lepo in spodobno se v cerkvi zaderžati37. Nikoli v nobeno tovaršijo jih38 ni pustila, ampak vedno jih39 je opominvala40 zvesto Bogu služiti. Pošiljala jih41 je po tem42 v šolo, kjer sta se tako pridno učila, de43 nobeden fantov44 ne tako. Janez in Pavl45 sta tri leta v šolo hodila, že47 sta znala po nemško brati, pisati in rajta48-
Ono1 noč, ko je Fran2 Svetin šel na vojsko, prečula3 je njegova žena vso4 noč, molila je6 in jokala. Videla7 je, da8 si ne more pomagati, utolažila9 se je,10 in vedno Boga prosila, da11 bi imel12 mož na vojski srečo, da14 bi ne bil ubit. K sebi je vzela pošteno gostijo15, da jej16 je pomagala za dvojčka skrbeti17 in potrebne stvari18 opravljati. Oba fantiča sta se lepo redila in19 zdrava sta bila. Kakor hitro sta jela govoriti20, učila ju21 je skrbna22 mati lepo moliti. S časoma24, ko sta bila večja25, naučila ju26 je ves potrebni kerščanski27 nauk. Nista bila še po sedem let stara, naučila ju29 je že mati brati, ker31 je sama dobro znala, in v žalostnih dnevih veliko tolažbo32 dobivala v branji svetih bukev. Vsako nedeljo in vsak praznik do poludne33 in po poludne ju34 je s seboj35 v cerkev peljala, in ju36 vedno učila lepo in spodobno se v cerkvi vesti37. Nikoli v nobeno tovarišijo ju38 ni pustila, ampak vedno ju39 je opominala40 zvesto Bogu služiti. Pošiljala ju41 je potem42 v šolo, kjer sta se tako pridno učila, da43 nobeden otrok44 ne tako. Janez in Pavel45 sta hodila46 tri leta v šolo. Že47 sta znala po nemško brati, pisati in raču48-
11
[15−16]
⮟
ti1. Vsak večer so vsi trije vkup glasno2 večerno molitev opravili, in mati je vselej konc3 molitve rekla4: Molimo še za vajiga6 očeta, de7 bi srečno nazaj prišel8, de9 bi mu Bog srečo dal10 v daljnih krajih. Bilo je eno11 nedeljo zvečer12 po zimi, ko je mati fantama13 ravno od očeta perpovedvala14, kako de15 je mogel16 na vojsko iti, reče Pavle17: Ljuba mati18! povejte19 nama, kakšin20 so vender naš21 oče, ki jih nisva nikoli poznala, ali bi jih mogla midva22 spoznati, ko bi nazaj prišli23, pa24 bi vas ne bilo, ker ste od dela in žalosti tako zlo26 oslabeli, ko27 bi vi28 nama utegnili umreti.29 Mati žalostna odgovori: Ne mogla bi vidva očeta poznati ne, ker sta bila komej31 po dve leti stara, kader32 nas je mogel33 oče zapustiti. Vender spomnim34 se, zamerkajta35 si: Vaji37 oče ima na vsaki38 roki pod srajco nekako znamnje, tako39 z rudečo farbo40 zarezano, de41 se ne da več zbrisati42. Na desni43 roki ima zarezane te besede: Franc44 Svetin. Na levi45 roki ima: Neža Terpinc46; to je moje ime po mojih starših. Take znamnja47 na roke sim jest vajimu48 očetu sama naredila. O ljuba mati51 reče nato Pavle52, naredite tudi meni take znamenja54 na roke, kakoršne oče55 imajo, de57 se bom58 večkrat na njih spomnil59 in za njih molil60. Tudi meni naredite tako, pravi62 Janez. Mati reče64: Ljuba65 moja sinika;66 to se težko naredi. Kdor hoče tako znamenje na životu67 imeti, mora besedo s farbo68 zapisati, po tem69 s šivanko vse čerke pošpikati70, de farba71 pod kožo pride, po tem72 se ne da več zbrisati,74 to pa je boleče75. Nej76
niti1. Vsak večer so vsi trije skupaj na glas2 večerno molitev opravili, in mati je vselej konci3 molitve pristavila4: »5Molimo še za očeta, da7 bi se srečno povrnil8, in9 bi mu Bog pomogel10 v daljnih krajih. Bilo je neko11 nedeljo z večera12 po zimi, ko je mati otrokoma13 ravno od očeta pripovedovala14, kako je moral16 na vojsko iti. Zdaj se oglasi Pavel in reče17: »Mati ljuba18! povedite19 nama, kakšen20 so vender naju21 oče, ki jih nisva nikoli poznala, ali bi jih mogla mi dva22 spoznati, ko bi se vrnili23, in24 bi vas ne bilo na svetu25, ker ste od dela in žalosti tako zelo26 oslabeli, da27 bi nama utegnili umreti?«29 Mati žalostna odgovori: »30Ne mogla bi vidva očeta poznati ne, ker sta bila komaj31 po dve leti stara, ko32 nas je moral33 oče zapustiti. Vender spominam34 se, zapomnita35 si dobro36: Vaju37 oče ima na vsakej38 roki pod srajco neko znamenje taki39 z rudečo barvo40 zarezano, da41 se ne da več izbrisati42. Na desnej43 roki ima zarezane te besede: Fran44 Svetin. Na levej45 roki ima: Neža Trpinec46; to je moje ime po mojih starših. Tako znamenje47 na roki sem jaz vajinemu48 očetu sama naredila.« — »49O mati50 ljuba,«51 reče na to Pavel52, »53naredite tudi meni tako znamenje54 na obe roki, kakeršno55 imajo oče56, da57 se jih58 večkrat spomnem59 in za nje molim60.« — »61Tudi meni naredite tako,« reče62 Janez. —63 Mati reko64: »Otročiča65 moja ljuba!66 to se težko naredi. Kdor hoče tako znamenje na telesu67 imeti, mora besedo z barvo68 zapisati, potlej69 s šivanko vse črke prebosti70, da barva71 pod kožo pride, potem72 se to znamenje73 ne da več izbrisati; a vse74 to pa zelo boli75.« — »Naj76
12
[16−17]
⮟
boli kakor hoče, pravita fanta2, le naredite nama, vse rada terpiva4, de5 bova le očetovo znamenje na rokah imela. Mati jima je naredila na obeh rokah, kakor8 je oče9 imel. Vesela sta bila, ko sta čez tri dni vidila11 na rokah pod kožo lepe12 rudeče imena očeta13 in matere14. Po devet let sta bila dvojčika15 stara, rada bi bila še oba16 v šolo hodila17, pa18 ni bilo mogoče. Še rediti jih več19 ni mogla mati20, ne potrebniga oblačila jima21 napravljati. Mati22 se je res23 noč in dan trudila, vender ni mogla shajati, dolg je naredila24, njivco25 in hišico zastavila. Nekak barantavec I. ji26 je posojval, pa27 ne de28 bi bil dobro storil,29 in revni30 Svetinovi družini pomagal, ampak le svojiga dobička je iskal31. Veliko32 dolga se je že nabralo. Svetinka ni mogla plačati. Posojevavec33 jo je terdo terjal34 in jo tožiti žugal36, če37 ne plača. Neža ga gre prosit, vzame oba fantiča38 s sabo39. Vsi trije40 pred njim jokajo41, in prosili so42, de43 bi poterpel,44 in jim vsaj hišco45 pustil. Neusmiljeni tergovc46 jih noče uslišati47, ampak ojstro48 reče Neži: Plačaj,49 kar si dolžna, več50 te ne čakam,51 ako ne plačaš, vse ti bo52 prodano; fanta sta že zadosti53 velika, de54 si zamoreta55 kaj zaslužiti ni treba56 jima po šolah postavati; vsak berač hoče zdaj gospod biti! Žalostna gre mati domu s fantama60 in joka, tudi fanta61 sta jokala in rekla materi: Ljuba mati!62 kam pojdemo zdej63, ker64 nam bo65 neusmiljeni mož hišo vzel; nič66 se ne bova67 mogla več učiti;68 kdo nam bo69 kaj dal, kdo nam bo70 kaj pomagal; oh de71 nimamo očeta, de72 bi se za nas kaj73 po-
boli kakor hoče,«1 pravita dečka2, »3le naredite nama, vse rada trpiva4, da5 bova le očetovo znamenje na rokah imela.« —6 Mati jima je naredila na obeh rokah znamenje7, kakeršno8 je imel oče10. Vesela sta bila, ko sta čez tri dni videla11 na rokah pod kožo lepo12 rudeče ime očetovo13 in materino14. Po devet let sta bila dvojčka15 stara, rada bi bila še hodila16 v šolo, a18 ni bilo mogoče. Mati ju19 ni mogla več rediti20, niti jima potrebnega oblačila21 napravljati. Ako tudi22 se je noč in dan trudila, vender ni mogla izhajati; zadolžila se je24, njivo25 in hišico zastavila. Nek skopuh jej26 je pogojeval; a27 ne da28 bi bil dobro storil in ubožnej30 Svetinovi družini pomagal, ampak iskal je le svojega dobička31. Mnogo32 dolga se je že nabralo. Svetinka ni mogla plačati. Posojevalec33 jo je trdo tirjal34 in jej pretil, da35 jo bode tožil36, ako37 ne plača. Neža ga gre prosit, vzame oba dečka38 s seboj39. Vse troje40 pred njim joka41, in prosi42, da43 bi potrpel44 in jim vsaj hišico45 pustil. Neusmiljeni skopuh46 jih ne usliši47, ampak ostro48 reče Neži: »Plačaj49 kar si dolžna, dalje50 te ne počakam;51 ako ne plačaš, vse ti bode52 prodano; fanta sta že dosti53 velika, da54 si kaj zaslužita, ni56 jima treba57 po šolah postavati; vsak berač hoče zdaj že58 gospod biti!« —59 Žalostna gre mati z otrokoma domov60 in joka, tudi otroka61 sta jokala in rekla materi: »Mati ljuba,62 kam pojdemo zdaj63, kadar64 nam neusmiljeni mož hišo vzame? Nič66 se ne bodeva67 mogla več učiti,68 kdo nam bode69 kaj dal, kdo nam bode70 kaj pomagal? O da71 nimamo očeta, da72 bi se za nas po-
13
[17−18]
⮟
tegnili! Mati jima reče: Ljuba2 moja sinika3! Nikar ne4 žalujta preveč, sej5 imamo še eniga6 očeta v nebesih, kteri7 je veliko bolji, kakor vsak posvetni oče,8 on nas ne bo zapustil9. On dobrotlivi10 nebeški oče nas bo preskerbel11. Le njega prosimo, vanj zaupajmo12 in pridno molimo. Komej13 se je trikrat14 luna premenila, že so perderli oblastniški služabniki16 v Svetinkino hišo. Oznanili so, de19 v 24 urah se mora20 iz hiše spraviti21 in vse zapustiti, ker bo22 vse prodano. Žalostno oznanilo23 je bilo to za Svetinko24. Brez usmiljenja je mogla25 zapustiti s fantički26 vred svojo domačijo,27 in iti po svetu dobrih ljudi iskat. Rekla je žalostna: O de29 bi jest30 sama bila, ne bilo bi meni tako težko, ali31 kam se čem s fantiči oberniti. Dobrotlivi32 Bog! usmili33 se me34 uboge sirote! Vsim35 se je smilila ta pravična družinica36. Neža je kmalo37 dobila službo per nekaki brumni gospej38, premožni udovi39. Pavle40 je šel k gospodarju, kteri41 mu je v rodu bil43; krave je pasel;44 bil je dober pastirček. Janeza je bližen45 sosed spotama46 v Terst47 s sabo48 vzel, kamor je moko naprodaj peljal49. Mislil ga je v Terstu50 kakim ljudem dati, ker je Janezik malo laško govoriti znal51.
tegnili!« —1 Mati jima reče: »Otroka2 moja ljuba3! Ne4 žalujta preveč, saj5 imamo še jednega6 očeta v nebesih, kateri7 je mnogo boljši od vsakega posvetnega očeta;8 on nas ne zapusti9. Dobri10 nebeški oče bode za nas skrbel11. Le njega prosimo, vanj upajmo12 in pridno molimo.« Komaj13 se je luna trikrat15 premenila, že so pridrli biriči16 v ubožno17 Svetinkino hišo. Oznanili so jej18, da se mora19 v 24 urah iz hiše izpraviti21 in vse zapustiti, ker jej bode22 vse prodano. Žalostno je bilo to oznanilo Svetinki24. Brez usmiljenja je morala25 zapustiti z otrokoma26 vred svoje domovanje27 in iti po svetu dobrih ljudi iskat. Rekla je žalostna: »28O da29 bi jaz30 sama bila, ne bilo bi meni tako težko! Ali31 kam se naj denem z otrokoma? Dobrotljivi32 Bog naj33 se usmili mene34 uboge sirote!« — Vsem35 se je smilila ta pravična družina36. Neža je kmalu37 dobila službo pri nekej pobožnej gospe38, imovitej vdovi39. Pavel40 je šel k gospodarju, ki41 mu je bil42 v rodu; krave je pasel,44 bil je dober pastirček. Janeza je bližnji45 sosed spotoma46 v Trst47 s seboj48 vzel, kamor je moko na prodaj vozil49. Mislil ga je v Trstu50 kakim ljudem dati, ker je bil pripraven deček51.
III. Pavle1 Svetin pastir.
III. Pavel1 Svetin pastir.
Z drugimi pastirji vred je Pavle1 po spašnjah žvinco gonil2, in pa3 večkrat per4 svojih tovar-
Z drugimi pastirji vred je Pavel1 po pašnikih živino pasel2, in je3 večkrat na4 svojih tovar-
14
[18−19]
⮟
ših1 kaj napačniga vidil2 in slišal, tode3 nikoli ni z njimi potegnil. Vselej je imel pred očmi lepe nauke svoje dobre matere, ktera4 mu je velikokrat5 rekla: „6Pavle, Pavle! Boga se boj, in7 nikoli nič hudiga ne stori8. Spomni se vselej, de9 Bog te10 povsod vidi. Če11 se boš12 greha varoval, te Bog14 nikoli ne bo zapustil15.“ Torej16 je Pavle17 gospodarja vselej rad ubogal18, svoje delo vselej zvesto opravil19; zato sta ga pa tudi gospodar in gospodinja rada imela,20 in mu lepo oblačilo napravila. Tista gospa21, Kordula po imenu, ki22 je Pavletova23 mati per nji služila,24 je kupila grajšinco25 na Štajerskim26. Kader27 se je gospa Kordula na sovjo grajšinco28 preselila, je tudi vzela s sabo30 svojo zvesto služabnico Nežo Svetinko. Ravno svetiga33 Florijana dan sta se gospa in služabnica peljale34 na Štajersko35 prav memo hiše, kjer je Pavle36, Nežin sin, služil. Takrat ga je37 še zadnikrat vidila mati svojiga dobriga Pavleta38, in še mu zadnič40 lepe nauke daja41, de42 naj lepo uboga43, rad moli, in de naj44 se skerbno varje hude tovaršije45. V pričo gospodarja mu reče mati: Ljubi moj46 sin Pavle47! Vselej si me rad ubogal48 in rad poslušal moje opominvanje49, ohrani tudi zdaj v sercu50 besede svoje matere, ktere52 ti iz ljubezni53 in k tvoji54 sreči govorim: Nikoli na56 Boga ne pozabi. Zvesto in z veseljem vse stori58, kar ti bota59 gospodar ali gospodinja ukazala60, naj te kdo vidi ali ne. S61 hudobnimi tovarši62 se nikdar ne pečaj63; skerbno64 glej, de65 nedolžnost ohraniš, če boš66 nedolžen, boš67 v svoji revšni zlo68 bogat. Bo-
iših1 kaj napačnega videl2 in slišal; ali3 nikoli ni z njimi potegnil. Vselej je imel pred očmi lepe nauke svoje dobre matere, katera4 mu je večkrat5 rekla: »6Pavle, Pavle! Boga se boj ter7 nikoli ne stori nič hudega8. Spomni se vselej, da te9 Bog povsod vidi. Ako11 se bodeš12 greha varoval, Bog13 te nikoli ne zapusti15.« Zato16 je Pavel17 gospodarja vselej rad poslušal18, svoje delo vselej zvesto opravljal19; zato sta ga pa tudi gospodar in gospodinja čislala20 in mu lepo oblačilo napravila. Gospa21, Kordula po imenu, pri katerej22 je Pavlova23 mati služila, kupila si24 je graščino25 na Štirskem26. Ko27 se je gospa Kordula na svojo graščino28 preselila, vzela29 je tudi svojo zvesto služabnico,31 Nežo Svetinko, s seboj32. Ravno v svetega33 Florijana dan sta se gospa in služabnica peljali34 na Štirsko35 prav memo hiše, kjer je Pavel36, Nežin sin, služil. Takrat je mati37 še zadnjikrat videla svojega dobrega Pavla38, in mu39 še zadnjikrat dala40 lepe nauke, kako42 naj lepo posluša43, rad moli, ter44 se skrbno varuje slabe tovarišije45. V pričo gospodarja mu reče mati: »Pavle,46 sin moj ljubi47! Vselej si mi bil pokoren48 in rad poslušal materine opomine49, ohrani tudi zdaj v srci50 besede svoje dobre51 matere, katere52 ti z ljubeznijo53 in k tvojej54 sreči govorim: »55Nikoli Boga ne pozabi. Zvesto in z veseljem stori57 vse, kar ti gospodar ali gospodinja ukažeta60, naj te kdo vidi ali ne. Z61 hudobnimi tovariši62 se nikdar ne druži63; skrbno64 glej, da ohraniš65 nedolžnost; ako bodeš66 nedolžen, bodeš67 v svojem uboštvu dosti68 bogat. Bo-
15
[19−20]
⮟
di priden in rad1 moli,2 moli tudi za očeta, de3 bi mu bilo dobro v daljnih krajih. Moli tudi zame, morebiti se na tem svetu nikoli več ne vidiva4. Med tem5 mati objame Pavleta,6 in se od njega loči8. Gospa Kordula je zraven9 stala,10 in vse te besede slišala12, ktere13 so se ji14 tako mile zdele, de15 so ji16 debele solze iz oči pertekle17, pa18 hitro si jih obriše,19 obe se vsedete20 na voz, in greste naprej21. Neža je bila po potu tako žalostna, de nič22 ni mogla govoriti. Gospa Kordula jo je24 nekaj časa pustila25, de26 se je zjokala27, po tem ji28 prijazno reče: Ljuba29 moja Neža30! vem, de31 si žalostna, ker si ob32 vse prišla33; vem vse34 kako se je s tabo35 godilo; vem, de36 si na tem svetu nesrečna, vender ne žaluj preveč. Ne misli, de37 se na svetu le38 tebi tako hudo godi. Poslušaj, kar39 še ne veš, kako se je z mano40 godilo. Jest sim41 bila srečna srečna42 gospa,43 imela sim blaga44, dnarjev45, vsiga46 v obilnosti47. Moj Gospod48 je bil žlahten49 baron Henrik Gap po imenu. Srečno, veselo sva v zakonu živela52, dobro mi je bilo, tako de53 mi boljši54 ni moglo biti. Huda sila ga je klicala na vojsko. Šel je, in kmalo55 je bil ubit; v persi56 mu je kugla perletela57, usterljen58 je bil blizo serca59, pade in v pol60 ure je bil mertev61. Kolika žalost za me62, si lahko64 misliš. Po tem so sovražniki v naše kraje perderli66, so67 mi veliko68 blaga pobrali69 in mi grajšino70 požgali, komej sim71 toliko ohranila, de sim72 kupila grajšinico73, kamor se zdej peljave74. Imela sva samiga75 sina, Karl mu je bilo ime; ta je bil komej77 17 let star, ko je
di priden in moli rad;2 moli tudi za očeta, da3 bi mu bilo dobro v daljnih krajih. Moli tudi zame, morebiti se na tem svetu nikoli več ne bodeva videla4.« — Vtem5 mati objame Pavla6 in se loči7 od njega. Gospa Kordula je poleg9 stala in slišala11 vse te besede, katere13 so se jej14 tako mile zdele, da15 so jej16 debele solze iz oči pritekle17, a18 hitro si jih obriše;19 obe potem sedeti20 na voz, in se odpeljeti dalje21. Neža je bila po potu tako žalostna, da22 ni mogla nič23 govoriti. Gospa Kordula jo nekaj časa pusti25, da26 se je izjokala27, potem jej28 prijazno reče: »Neža29 moja ljuba30! vem, da31 si žalostna, ker si izgubila32 vse; vem,34 kako se je s teboj35 godilo; vem, da36 si na tem svetu nesrečna, vender ne žaluj preveč. Ne misli, da37 se na svetu samo38 tebi tako hudo godi. Poslušaj, česar39 še ne veš, kako se je z menoj40 godilo. Jaz sem41 bila srečna, presrečna42 gospa;43 imela sem blago44, denarjev45, vsega46 v obilosti47. Moj gospod48 je bil plemenit49 baron,50 Henrik Gap po imenu. Srečno, veselo sva živela51 v zakonu, dobro mi je bilo, tako, da53 mi bolje54 ni moglo biti. Huda sila ga je klicala na vojsko. Šel je, in kmalu55 je bil ubit; v prsi56 mu je krogla priletela57, ustreljen58 je bil blizu srca59, pade in v polu60 ure je bil mrtev61. Kolika žalost meni62, to63 si lehko64 misliš. Po tem so sovražniki pridrli65 v naše kraje, pobrali67 mi mnogo68 blaga in mi graščino70 požgali, komaj sem71 toliko ohranila, da sem si72 kupila graščinico73, kamor se zdaj peljevi74. Imela sva sina jedinca76, Karl mu je bilo ime; ta je bil komaj77 17 let star, ko je
16
[20−21]
⮟
šel sam1 radovoljno v soldate in pa k francozam2, kteri3 so tisti čas4 čez naše dežele nekaj let gospodarili. O kako sim5 takrat jokala in ga lepo prosila rekoč: Ljubi7 moj Karl8! ne hodi na vojsko, vidiš de sim9 sama, nimam ga pomočnika v nadlogah, če10 me še ti zapustiš, kam se bom obernila potem11 sirota! Kaj bom začela12, če13 še ti umerješ; tvoj14 oče je bil na vojski ubit, in s tabo15 se zna ravno16 tako zgoditi. Nič ni pomagalo, vse moje besede so bile zastonj,17 ni me hotel bogati18. Šel je z veliko francosko armado19 v merzle20 kraje Moškovitov21. Že dve leti je tega, in nobene besede ne zvem22 in en23 slišim od njega24. Bojim se, de25 je zmerznil26 na rusovski27 zemlji med toliko francozi28. S sabo29 ni od hiše drujiga30 vzel, kakor31 tablico, ki je moja podoba na nji namalana32, ktero33 je na vratu pervezano34 nosil. Kolikorkrat mi je pisal, je35 vselej povedal, de vsaki37 dan tablico pogleda in se name spomni38. Zdej pa39 ni nobeniga glasa40 več od njega41; o že42 so morebiti43 njegove kosti sognile44 na rusovski45 zemlji!46 Glej Neža! pravi gospa Kordula, de imam uržoh49 še bolj žalovati, kakor50 ti, ker imaš dva fanta51 vender živa, in ti zna52 ta ali uni53 še v starosti54 veselje delati in ti kaj pomagati; pa55 pravim: Naj bo56 hvaljeno božje ime, Bog tako57 hoče imeti, božja volja je tako60. Bog nas s križi tepe zato62, ko63 nas ljubi, de64 bi nas na unim65 svetu ne tepel66. — Nič ne skerbi67 Neža! per68 meni boš69 dokler boš živa70, in če pred71 umerjem, bom72 že naročila, de boš preskerbljena73. Vkup bove živele74 in ena75 dru-
šel radovoljno k vojakom, Francozom2, kateri3 so takrat4 čez naše dežele nekaj let gospodarili. O kako sem5 takrat jokala in ga lepo prosila,6 rekoč: »Karl7 moj ljubi8! ne hodi na vojsko, vidiš, da sem9 sama, nimam ga pomočnika v nadlogah; ako10 me še ti zapustiš, kam se naj potem obrnem11 sirota! Kaj naj začnem12, ako mi13 še ti umerješ. Tvoj14 oče je bil na vojski ubit, in s teboj15 se more tudi16 tako zgoditi. Nič ni pomagalo, vse moje besede so bile zaman;17 ni me hotel poslušati18. Šel je z veliko francosko vojsko19 v mrzle20 kraje tja na Rusko21. Že dve leti je tega, in nobene besede ne pozvem22 in ne23 slišim o njem24. Bojim se, da25 je zmrznil26 na ruskej27 zemlji med toliko Francozi28. S seboj29 ni od hiše druzega30 vzel, nego31 tablico, ki je moja podoba na njej naslikana32, katero33 je na vratu privezano34 nosil. Kolikorkrat mi je pisal, vselej je36 povedal, da vsak37 dan tablico pogleda in se mene spomina38. A zdaj39 ni nobenega glasu40 več o njem41; morda42 so že43 njegove kosti segnile44 na ruskej45 zemlji.46 Glej,47 Neža! —48 pravi gospa Kordula — da vem, zakaj49 še bolj žalujem nego li50 ti, ker imaš dva sina še51 vender živa, in ti utegne52 ta ali oni53 še na starost54 veselje delati in ti kaj pomagati. Ali55 pravim: Naj bode56 hvaljeno božje ime, Bog hoče tako58 imeti, volja59 božja naj se izide60. Bog nas tepe61 s križi in težavami62, zato ker63 nas ljubi, da64 bi nas na onem65 svetu ne kaznoval66. — Nič ne skrbi67 Neža! pri68 meni ostaneš,69 dokler bodeš živela70, in če jaz poprej71 umerjem, bodem72 že naročila, da bodeš preskrbljena73. Vkupe bodevi živeli74 in druga75 dru-
17
[21−22]
⮟
go troštale1. Med takimi pogovori so3 se perpeljale4 gospa Kordula in Neža z njo v svojo grajšinco,5 in ste tam brumno in sveto živele, revežem deleč okoli veliko dobriga storile in njim pomagale6. Pavle7 pastir je tudi dolgo časa žalostin bil9, posebno zato, ko10 mu je mati rekla: Morebiti se nikoli več ne bova vidila12. Pavle13 si je zvesto materne14 nauke v serce vtisnil,15 in jih nikdar16 ni pozabil. Z drugimi pastirji, s17 svojimi tovarši se18 nikoli ni hotel20 navadnih jigrač lotiti21, ampak kader22 so drugi pastirji norčije uganjali, se23 je Pavle24 na stran vsedel25, bukvice26 iz torbice vzel27 in bral. Imel je še šolske bukvice:29 Zgodbe s30. pisma, ktere je Pavle zmiram31 z veseljem bral33. Eniga dne34 je bral od Davida, kako je pastirčval35. Lejte je rekel36 sam per37 sebi: Še38 David, tak imenitin39 mož je40 bil pastir. Žvino42 je pasel kakor jest44, in bil45 je potem imeniten kralj. Ne želim jest kralj47 biti, ampak zvesto bom bogal nauk božji49, kteri50 pravi, de51 mi bo52 Bog že tukej srečo53 dal, če55 mu bom56 zvesto služil57, in ga iz serca ljubil58. Pergodilo59 se je, de60 se perpelja61 kočija po cesti memo62 pastirjev, kteri63 so po gmajni žvinco64 pasli in Pavle65 z njimi. Drugi pastirji so svinko pasli67, to je navadna pastirska igrača. Pavl68 ni z njimi igral, ampak69 za germ70 je sedel, na žvino71 pazil in bukvice73 bral. V kočii74, ktera75 se je ravno memo76 peljala sta77 sedela baron in baronka79 I. ki sta se domu v nemški gradec peljala81. Blizo tistih82 pastirjev se je mogla83 kočija velikimu84 vozu umakniti. Konji
go tolažili1.« —2 Med takimi pogovori sti3 se pripeljali4 gospa Kordula in Neža v graščino ter sti ondu pobožno5 in sveto živeli. Dosti dobrega sti storili siromakom daleč na okolo in jim pomagali kolikor sti mogli6. Pavel7 pastir je bil8 tudi dolgo časa žalosten9, posebno zato, ker10 mu je mati rekla: »11Morebiti se nikoli več ne snideva12.« Globoko13 si je vtisnil materine14 nauke v srce15 in jih nikoli16 ni pozabil. Z drugimi pastirji, svojimi tovariši,18 nikoli se19 ni lotil20 navadnih igrač21, temveč ko22 so drugi pastirji norčije uganjali, sedel23 je Pavel24 na stran, vzel je knjižico26 iz torbice in je28 bral. Imel je še šolsko knjižico »29Zgodbe sv30. pisma,« katere je31 z največjim32 veseljem prebiral33. Neki dan34 je bral od Davida, kako je pastirčeval35. »Glejte,« dejal je36 sam v37 sebi, »še38 David, tako imeniten39 mož,40 bil je41 pastir. Živino42 je pasel,43 kakor jaz44, in je bil46 potem imeniten kralj. Ne želim jaz47 biti kralj48, ampak zvesto se hočem ravnati po nauku božjem49, kateri50 pravi, da51 mi bode52 Bog že tukaj53 dal srečo54, ako55 mu zvesto služim57, in ga iz srca ljubim58.« Prigodilo59 se je, da60 se pripelji61 kočija po cesti mimo62 pastirjev, kateri63 so po pašniku živino64 pasli in Pavel65 z njimi. Drugi pastirji so se66 svinko igrali67, to je navadna pastirska igrača. Pavel68 ni z njimi igral, nego69 za grm70 je sedel, na živino71 pazil,72 in iz knjižice73 bral. V kočiji74, katera75 se je ravno mimo76 peljala,77 sedela sta78 baron in baronovka79 I.,80 ki sta se domov peljala v Nemški Gradec81. Ne daleč od82 pastirjev se je morala83 kočija velikemu84 vozu umakniti. Konji
18
[22−23]
⮟
so preveč v graben1 zapeljali, kočija se zverne,2 in desno zadnje kolo se razdrobi, kočjaž3 je bil po nogah zlo4 ranjen. Komej5 sta baron in baronka6 iz zvernjene7 kočije zlezla,8 vsa prestrašena se9 ne vesta kam djati11. Na samoti je bilo, blizo12 nobene hiše, kočjaža13 ni bilo mogoče kam poslati, ker je bil ranjen. Konjem scer14 ni bilo15 nič, pa17 zavoljo zdrobljeniga18 kolesa ni bilo mogoče naprej19. Poredni20 pastirji so vse to vidili, pa zraven se21 še smejali22. Baron I. stopi k njim in njim23 po nemško reče: Kje je kaka hiša, de25 bi se ljudje sklicali priti26 pomagat. Nevedni pastirji niso nič vedli28 odgovoriti, ker niso vedli29 kaj jih vpraša. Na to kličejo Pavleta31 rekoč: Pavle! pojdi sim33, ti znaš nemško34, nam boš povedal36 kaj ta gospod vpraša. Pavle37 hitro perteče38, se39 lepo ponižno odkrije in pravi: Gospod žlahten43 kaj bi radi? Baron reče: Fante! povej mi kje je kaka hiša, de47 bi jest48 ljudi dobil49, kteri50 bi mi pomagali51 kočijo pervleči52 do vasi, de53 se kolo naredi, drugači54 ne morem naprej55. Pavle56 reče: Gospod, le tukaj dočakajte58, jest59 tečem hitro domu60, bom skusil kmalo61 ljudi perklicati62, prosil63 jih bom64, de65 vam bodo prišli66 pomagat. Naprosil bom svojiga67 gospodarja in še koga drujiga68. Vender preden69 grem ljudi klicat, dovolite mi, de vašimu70 kočijažu nekaj na nogo denem, ker vidim de mu zlo71 kri teče, uteči73 bi mu utegnila preden74 ljudje pridejo. Pavle75 vzame iz torbice nekako zeliše76, kar77 je zmirej per78 sebi nosil79, ga je80 kočijažu na rano položil81, z ruto zavezal83 in mu reče:
so preveč v jarek1 zapeljali, kočija se zvrne2 in desno zadnje kolo se zdrobi. Kočijaž3 je bil po nogah zelo4 ranjen. Komaj5 sta baron in baronovka6 iz prevrnene7 kočije zlezla;8 vsa prestrašena ne vesta,10 kam bi se dejala11. Na samoti je bilo, blizu12 nobene hiše, in kočijaža13 ni bilo mogoče kam poslati, ker je bil ranjen. Konjem se14 ni nič zalega zgodilo16, ali17 zavoljo strtega18 kolesa ni bilo mogoče dalje19. Neporedni20 pastirji so vse to videli in se vrhu tega21 še smijali22. Baron I. stopi k njim in jim23 po nemško reče: »24Kje je kaka hiša, da25 bi se ljudje poklicali26 pomagat.« —27 Nevedni pastirji niso na to znali ničesar28 odgovoriti, ker niso znali,29 kaj jih baron30 vpraša. Potem pokličejo Pavla,31 rekoč: »32Pavle! pojdi sem33, ti znaš nemški34, povedal35 nam bodeš,36 kaj ta gospod vpraša.« — Pavel37 hitro priteče38, lepo ponižno se40 odkrije,41 in pravi: »42Gospod,43 kaj bi radi?«44 Baron reče: »45Fante! povej mi,46 kje je kaka hiša, da47 bi jaz48 ljudi sklical49, kateri50 bi mi pomogli51 kočijo privleči52 do vasi, da bi53 se kolo popravilo; drugače54 ne morem dalje55.« — Pavel56 reče: »57Gospod, le tukaj počakajte58, jaz59 tečem hitro domov60, ter bodem skušal61 ljudi priklicati62, in63 jih bodem prosil64, da65 vam pridejo66 pomagat. Naprosil bodem svojega67 gospodarja in še koga druzega68. Vender, predno69 grem ljudi klicat, dovolite mi, da vašemu70 kočijažu nekaj na nogo denem, ker vidim, da mu71 kri zelo72 teče; mogla73 bi mu odteči, predno74 ljudje pridejo.« Pavel75 vzame iz torbice neko zelišče76, katero77 je vedno nosil pri78 sebi, položi79, ga kočijažu na rano, obveže jo82 z ruto in mu reče:
19
[23−24]
⮟
prijatel1, zdej2 pa le prav3 mirno nogo derži4, kmalo5 se bo6 kri vstavila7. Zdej Pavle hitro steče domu8 ljudi klicat. Preden9 je bila10 ura okoli11, pridejo s Pavletam13 trije možje, Pavletov14 gospodar in pa15 dva druga soseda, de17 so s koli in z vervmi18 kočijo tako zvezali, de19 so jo srečno do bližnje pošte pervlekli20. Pavletovo zeliše21 je kočijažu toliko22 dobro storilo23, de24 je že na kočijo sesti25 smel. Kader27 je bilo vse narejeno preden se29 baron in baronka30 v kočijo vsedeta31, reče baron Pavletu32: Povej33, reci tem možem, de jih34 prav lepo zahvalim, ki35 so mi pomagali, in baron da vsikimu en37 tolar. Ti pa38 Pavle bodi vedno tako priden pa40 dober, in dobro ti bo, reče baron in mu42 ponudi tri bele tolarje. Pavle pa44 se lepo zahvali in45 jih noče vzeti rekoč: Gospod! možem ste zadosti plačali, ker so vam pomagali, jest nisim48 nič pomagal, pa tudi nič plačila50 ne vzamem; če sim52 šel ljudi klicat, je bila54 moja dolžnost. Baron na to nič56 ne reče, tiho se vsede57 v kočijo in58 se pelje počasu59 do pošte. Ko se gospoda odpelja61, so pastirji Pavletovi tovarši62, kteri63 so zraven64 stali in zjali65, Pavleta66 za norca imeli, in67 ga neumniga68 imenovali, ker ni hotel dnarjev69 vzeti. Še pred71 so pastirji Pavleta iz norčije imenovali fajmaštra73, zato74 ker jim je večkrat kaj dobriga75 in lepiga76 bral, jih večkrat78 svaril in opominjal79, pa ga niso hotli poslušati hudobni poredni80 pastirji. Zdaj82 so mu pa83 rekli: Ti si prav85 neumen fajmašter86, takih lepih dnarjev87 ti je gospod ponujal, in jih ne vzameš89. Pavle pa90 na vse to druziga91
»Prijatelj1, zdaj2 pa le mirno nogo držite4, kmalu5 se vam6 kri ustavi7.« To rekši, naglo steče8 ljudi klicat. Predno9 je ura minila11, pridejo že12 s Pavlom13 trije možje: Pavlov14 gospodar in še15 dva druga krepka16 soseda, ki17 so s koli in vrvmi18 kočijo tako zvezali, da19 so jo srečno do bližnje pošte privlekli20. Pavlovo zelišče21 je kočijažu tako22 dobro delo23, da24 je že na kočijo smel sesti26. Ko27 je bilo že28 vse narejeno, in predno29 baron in baronovka30 v kočijo sedeta31, reče baron Pavlu32: »Pavle33, reci tem možem, da se jim34 prav lepo zahvalim, ker35 so mi pomagali,«36 in baron poda vsacemu po37 tolar. »A ti,38 Pavle,39 bodi vedno tako priden in40 dober, in dobro se41 ti bode godilo.« To rekši42 ponudi mu43 tri bele tolarje. Ali Pavel44 se lepo zahvali, ter45 jih noče vzeti,46 rekoč: »47Gospod! možem ste zadosti plačali, ker so vam pomagali, ali jaz nisem48 nič pomagal, zato49 pa tudi ne vzamem plačila51; ako sem52 šel ljudi klicat, bila53 je to54 moja dolžnost.« —55 Baron na to ničesar56 ne reče, tiho sede57 v kočijo ter58 se polagoma pelje59 do pošte. Ko se je60 gospoda odpeljala61, so pastirji, Pavlovi tovariši62, ki63 so poleg64 stali in zijali65, Pavla66 za norca imeli ter67 ga neumneža68 imenovali, ker ni hotel vzeti denarjev70. Že poprej71 so se72 pastirji norčevali s Pavlom in ga zaničljivo »fajmoštra« imenovali73, češ,74 ker jim je večkrat kaj dobrega75 in lepega76 bral, in77 jih tudi78 svaril in opominal79, kadar je bilo treba. Ali hudobni80 pastirji, njegovi tovariši niso ga hoteli poslušati81. A zdaj82 so mu rekli: »84Ti si jako85 neumen fajmošter86, takih lepih denarjev87 ti je gospod ponujal, in nisi88 jih hotel vzeti89.« Ali Pavel90 na vse to druzega91
20
[24−25]
⮟
ne reče1, ko2 te besede: Če sim3 kaj zaslužil, mi bo že4 Bog plačal5, če nisim nič6 zaslužil, tudi dnarjev8 nočem. Pavletov nar boljši prijatel9 reče tovaršem.10 Ne zaničujte Pavleta11, kdo ve12 kaj še bo13 iz njega. Meni so večkrat mati doma pravili14: Če15 človek komu le16 vode piti pernese17 iz dobriga serca18, ne bo19 brez plačila, Bog bo20 vse plačal21. Drugi dan se baron in baronka sprehajata23 in od nesreče poprejšniga24 dne se25 pogovarjata. Med vsimi27 reče baron mi nar bolj28 dopade pastir Pavle29, ker je le toliko30 prijazen in postrežin fant31. Samo tega ne vem, zakaj ni hotel nič32 vzeti, ker sim33 mu tolarje ponujal in silil. Kako34 veselje mu vender moram zato35 storiti, preden36 grem od tod37. Dobro kosilo bom rekel napraviti38, oštir39 mi bo40 svojo kočijo posodil in moje konje vpregel, grem in oštir43 z mano, de44 mi hišo pokaže46 kjer fant47 služi, in s saboj49 ga bom k50 kosilu perpeljal51, de bo52 z nami jedel,53 to mu bo veči54 veselje, ko55 vsi dnarji56. Velika čast bo kmetiškimu57 pastirju se58 v kočii59 z gospodo peljati,60 in per61 gospodi jesti. Okoli62 dvanajste ure tistiga dne63 se perpelja64 po cesti kočija, zavije v66 stran v vas, in67 obstoji pred hišo, kjer je Pavle68 služil. Dva gospoda stopita iz kočije,69 in vprašata gospodinjo: Kje je vaš pastir Pavle71? Odgovori72: ni73 ga še domu74, pase, kmalo75 mora priti, ker bliža se poldne77. Baron in gospodar pošte79 ga čakata de80 pride. Ko pride Pavle81, ga v kočijo posadita83 in s sabo85 na pošto peljata86. Po poti vpraša Pavle87 ponižno: Gospodje! kam me peljate.89
ne odgovori1, nego2 te besede: »Ako sem res3 kaj zaslužil, plačal mi bode4 Bog, ako pa nisem6 zaslužil ničesar7, tudi denarjev8 nočem.« — Pavlov najboljši prijatelj9 reče tovarišem: »10Ne zaničujte mi Pavla11, kdo zna,12 kaj bode še13 iz njega. Meni so večkrat mati doma pripovedovali14: »Ako15 človek, bodi si komur koli, samo16 vode piti prinese17 iz dobrega srca18, ne ostane19 brez plačila, Bog mu bode20 vse poplačal21.«22 Drugi dan se baron in baronovka izprehajata23 in od nesreče prejšnega24 dne pogovarjata. »26Med vsemi,«27 reče baron, »najbolj se mi28 dopade pastir Pavel29, ker je tako30 prijazen in postrežen deček31. Samo tega ne vem, zakaj ni hotel ničesar32 vzeti, ko sem33 mu tolarje ponujal in silil. Nekakšno34 veselje mu vender moram storiti, predno36 grem iz tega kraja37. Dobro kosilo bom rekel narediti38, gostilničar39 mi bode40 svojo kočijo posodil in moje konje vpregel, potem41 grem jaz42 in gostilničar43 z mano, da44 mi pokaže45 hišo,46 kjer služi deček48, in ga s seboj h50 kosilu pripeljem51, da bode52 z nami jedel;53 to mu bode večje54 veselje, nego li55 vsi denarji56. Velika čast bode kmetskemu57 pastirju v kočiji se59 z gospodo peljati in pri61 gospodi jesti.« — Okolo62 dvanajste ure tisti dan63 se pripelje64 po cesti zala65 kočija, zavije na66 stran v vas ter67 obstoji pred hišo, kjer je Pavel68 služil. Dva gospoda stopita iz kočije in vprašata gospodinjo: »70Kje je vaš pastir Pavel71?« Gospodinja odgovori72: »Ni73 ga še domov74, pase, a kmalu75 mora priti, ker se76 bliža že poludne77.«78 Baron in poštni gospodar79 ga čakata, da80 pride. Ko Pavel domov pride81, posadita82 ga v kočijo in ga84 s seboj85 na pošto peljeta86. Po poti vpraša Pavel87 ponižno: »88Gospodje! kam me peljete?«89
21
[25−26]
⮟
Baron mu odgovori: Ne boj se,2 ti si meni zlo3 ustregel, ker si šel ljudi klicat takrat ko sim5 jih nar bolj6 potreboval, plačila nič7 nisi hotel vzeti, zato boš danes8 z nami jedel in pil, in9 se po gosposko11 gostil. Pavle12 se sladko posmeja13 in se14 zahvali ponižno15 za toliko čast. Boljši16 se mi zdi, je rekel se18 v kočii19 peljati in per gospodi20 jesti, kakor21 še toliko tolarjev, posebno ko je vidil23, de24 so drugi pastirji njegovi tovarši26 za njim zjali27 in se čudili. Vse je že bilo perpravljeno28, ko se perpeljata29 baron in poštni gospodar v kočii30 s Pavletam31. Kar k mizi sedejo, ktera32 je bila polna nar boljših33 jedi,34 in dobriga sladkiga35 vina. Gospoda začne hitro36 jesti, Pavle pa37 debelo gleda in se38 noče k mizi usesti39, kamor so mu odkazali. Baron mu reče: Pavle! usedi se41 in z nami jej43, kolikor se ti bo poljubilo44. Pavle reče45 ponižno: Ne zamerite, gnadlivi48 gospod baron, sej niste49 še molili, pa50 že jeste. Meni so mati zlo zaterdvali51 vselej pred jedjo in po jedi moliti,52 in se spomniti53 dobrotnika, kteri54 nam darove daje55. Večkrat sim56 slišal: Kdor pred jedjo in po jedi ne moli, je žvini enak57. Per tih Pavletovih58 besedah se vsi spogledajo,59 in hiteli60 so moliti molitev pred jedjo. Med jedjo vpraša baron Pavleta62: Povej mi nar pervo64, zakaj nisi od mene nič hotel66 vzeti, ker sim67 ti lepe dnarje68 ponujal? Pavle odgovori ves brihten69 naravnost brez hinavšine70: Gospod baron žlahtni72! Zato nisim73 hotel nič74 od vas vzeti75, ker sim76 obljubil zvesto se deržati77 po nauku svoje matere in po naukih duhovnov78. Mati so me lepo učili in
Baron mu odgovori: »1Ne boj se!2 ti si meni zelo3 ustregel, ker si šel ljudi klicat,4 takrat ko sem5 jih najbolj6 potreboval, a plačila7 nisi hotel vzeti, zato bodeš denes8 z nami jedel in pil ter9 se prav10 po gospodski11 gostil.« Pavel12 se sladko nasmehne13 in ponižno14 zahvali za toliko čast. »Boljše16 se mi zdi,« dejal17 je, »18v kočiji se19 peljati in z gospodo20 jesti, nego li21 še toliko tolarjev,«22 posebno ko je videl23, da24 so drugi pastirji,25 njegovi tovariši, zijali26 za njim in se čudili. Vse je že bilo pripravljeno28, ko se pripeljata29 baron in poštni gospodar v kočiji30 s Pavlom pastirjem31. Kar k mizi sedejo, katera32 je bila polna najboljših33 jedi in dobrega sladkega35 vina. Gospoda začne takoj36 jesti, a Pavel37 debelo gleda, in38 noče k mizi sesti39, kamor so mu odkazali. Baron mu reče: »40Pavle, sedi,41 in jej42 z nami, kolikor se ti poljubi44.« — Pavel45 ponižno reče46: »47Ne zamerite, milostivi48 gospod baron, saj49 še niste molili in50 že jeste. Meni so mati večkrat dejali, da moram51 vselej pred jedjo in po jedi moliti in se spominati53 dobrotnika, kateri54 nam deli darove55. Večkrat sem56 slišal: Kdor pred jedjo in po jedi ne moli, podoben je živini57.« — Pri teh Pavlovih58 besedah se vsi spogledajo in so hiteli61 moliti molitev pred jedjo. Med jedjo vpraša baron Pavla62: »63Povej mi najpred64, zakaj nisi hotel65 od mene denarjev66 vzeti, ko sem67 ti jih68 ponujal?« Pavel odgovori69 naravnost brez hinavščine70: »71Gospod baron milostivi72! Zato nisem73 hotel denarjev vzeti74 od vas, ker sem76 obljubil zvesto se ravnati77 po nauku svoje matere in po naukih duhovnih gospodov78. Mati so me lepo učili in
22
[26−27]
⮟
mi večkrat rekli, posebno takrat ko sim1 se od njih ločil, de2 za vsako majhno reč3 ne plačila tirjati5, kar se6 komu stori7. Kdor bo8 od ljudi za vsako reč9 na svetu plačan, ne bo10 na unim11 svetu nič12 plačila dosegel13. Duhovni pastirji nas učijo14: Če15 človek požerk merzle16 vode bližnjimu17 z dobrim sercam poda18, bo per19 Bogu plačilo imel20. Na to21 reče baron: Pavle!23 pridni fant24, le tak ostani in srečen boš,25 Bog te ne bo26 nikoli zapustil27. Tudi gospej baronki29 je bil Pavle zlo ušeč30, zato ga prijazno vpraša: Kako je to fante32, ker si tako brihten in dobro glavo33 imaš, zakaj pa34 v šolo ne hodiš35, de36 bi se kaj več naučil. Per37 tem vprašanji so se Pavletu38 solze ulile in39 globoko zdihne40 rekoč: O dobra41 gospa! Rad43 bi bil hodil v šolo, pa44 ni bilo mogoče; čast Bogu, de sim45 se toliko naučil. Nato ob kratkim vse46 razloži, kako se je z njegovimi starši godilo, de48 so bili od vsih zapušeni,49 brez pomoči so mogli50 iti po svetu. Gospa tiho reče baronu: Prav dober in prijazen se mi ta fant zdi, nama ni52 Bog otrok53 dal, kaj ko bi ga55 za svojiga56 vzela, dobro delo bo57 to,58 in iz fanta zna sčasama59 kaj biti. Baron reče: Ravno ta misel je tudi moja. Vzela ga bova63, zanj skerbela64, in ga dala učit65, ker je brihten66. Bog bo67 nama to povernil če69 ne na tem pa na unim70 svetu. Vender fanta71 moram pred72 vprašati, ali bo per volji73 z nama iti74. Baron pokliče Pavleta rekoč75: Pavle! bi li ti zapustil77 svojo službo in šel78 z nama deleč79 — v nemški gradec81? Tam se boš lah82-
mi večkrat rekli, posebno takrat, kadar sem1 se od njih ločil, da2 za vsako majheno stvar3 ne smem4 plačila jemati5, kadar6 komu kaj dobrega storim7. Kdor je že8 od ljudi za vsako stvar9 na svetu plačan, ne bode10 na onem11 svetu imel12 plačila. Duhovni pastirji nas uče14: »Ako15 človek le požirek mrzle16 vode bližnjemu poda17 z dobrim srcem18, imel bode pri19 Bogu plačilo.« Nato21 reče baron: »22Pavle,23 pridni deček24, le tak ostani in srečen bodeš;25 Bog te gotovo26 nikoli ne zapusti27.«28 Tudi gospe baronovki29 je bil Pavel zelo všeč30, zato ga prijazno vpraša: »31Kako je to, ljubi moj32, da pri tolikej razumnosti, kakor jo33 imaš, vender ne hodiš34 v šolo, da36 bi se kaj več naučil?« — Ob37 tem vprašanji so se Pavlu38 solze vlile iz oči,39 globoko vzdahne,40 rekoč: »O41 gospa dobra42! rad43 bi bil hodil v šolo, ali44 ni bilo mogoče; čast Bogu, da sem45 se toliko naučil.« Potem ob kratkem46 razloži vse47, kako se je z njegovimi starši godilo, da48 so bili od vseh zapuščeni ter so49 brez pomoči morali50 iti po svetu. Gospa tiho reče baronu: »51Prav dober in prijazen se mi ta fant zdi, nama Bog ni53 dal otrok54, kaj ko bi tega55 za svojega56 vzela, dobro delo bode57 to in iz fanta zna časoma še59 kaj biti.«60 Baron reče: »61Ravno ta misel je tudi moja. »62Vzela ga bodeva63, zanj skrbela64, in ga dala učiti65, ker je tako razumen66. Bog nama bode68 to povrnil, ako69 ne na tem pa na dnem70 svetu. Vender moram dečka še poprej72 vprašati, ali je voljan, da bi šel73 z nama. Baron pokliče Pavla in mu reče75: »76Pavle! bi li ti ne hotel zapustiti77 svojo službo in iti78 z nama daleč79 — tja80 v Nemški Gradec81? Tam se bodeš leh82-
23
[27−28]
⮟
ko učil, v šolo boš hodil1. Pavle2 odgovori: Oh gnadlivi3 gospod baron, grozno4 rad bi šel, pa5 ne vem če bo7 v to moj gospodar pervolil8, brez pervoljenja9 ne smem in se ne spodobi12. Lepo je to, reče baron, všeč mi je,16 hiti tedej domu17, prosi pervoljenja18, in če te bodo pustili19, pridi povedat,20 in vzamemo te s seboj. Pavl hvaležno kušne roko21 baronu in baronki22 in gre23. Ves vesel peržvižga domu, ko24 v hišo pride mu25 reče gospodar: No27, si kaj pernesel domu29? Pavl30 reče: Oh31 oče! ta gospoda me je tako obdarovala, de32 še ne eden33 tako, sim le prišel34 hitro vas prosit, de35 mi dovolite vzeti, kar mi ta dobra gospoda ponuja. Ne bodi vender tako perprost37, pravi38 gospodar; vzemi kar ti kdo da. Boš41 pa že spet42 kaj neumniga naredil43, kakor včerej44, ko nisi hotel tolarjev vzeti; pa vender45 povej, kaj ti je gospoda ponudila? Baron in baronka48 sta me nagovorila, de49 me s saboj50 vzameta, če51 hočem iti, pa sim rekel52: Rad grem, vender pred54 ne obljubim, de55 vas za svet in za pervoljenje prosim56. Srečen Pavle, reče gospodar, sreča te iše60, ne spusti61 je iz rok. Zdej62 spoznam, de nisim63 prav storil, ker sim64 te včeraj kregal65, zato ko66 nisi hotel ponujanih tolarjev vzeti. Tvoje dobro serce,67 in tvoja perpravnost bližnimu68 pomagati ti je Bog hitro povernil70. Pojdi berž71 k dobri72 gospodi nazaj, reci de74 z veseljem dovolim75, de76 te vzamejo. Pa77 čakaj, de bo78 bolj gotovo, grem s tabo80, de81 te izročim. Pavle82 in gospodar gresta gospodi naproti, ktera83 se ravno po cesti sprehaja84. Pavle85 se od
ko učil, bodeš hodil v šolo1.« Pavel2 odgovori: »O milostivi3 gospod baron, zelo4 rad bi šel, ali5 ne vem,6 če bode7 v to moj gospodar privolil8, brez dovoljenja gospodarjevega9 ne smem iti10 in se tudi11 ne spodobuje12.« »13Lepo je to,«14 reče baron, »15všeč mi je;16 hiti tedaj domov17, prosi privoljenja18, in če te puste19, pridi povedat in vzamemo te s seboj.« Pavel poljubi21 baronu in baronovki roko22 in otide23. Ves vesel prižvižga domov. Ko stopi24 v hišo,25 reče mu26 gospodar: »Nu27, ali28 si kaj prinesel domov29?« Pavel30 reče: »O31 oče! ta gospoda me je tako obdarovala, da32 še nihče ne33 tako; prišel sem le34 hitro vas prosit, da35 mi dovolite vzeti, kar mi ta dobra gospoda ponuja.« — »36Ne bodi vender tako priprost37,« reče38 gospodar; »39vzemi,40 kar ti kdo da. Bodeš41 pa že zopet42 kaj neumnega napravil43, kakor včeraj44, ko nisi hotel tolarjev vzeti; a45 povej mi vender46, kaj ti je gospoda ponudila?« — »47Baron in baronovka48 sta me nagovorila, da49 me s seboj50 vzameta, ako51 hočem iti, a jaz sem dejal52: »53Rad grem, vender poprej54 ne obljubim, predno55 vas za svet in privoljenje ne poprosim56.« — »57Srečen Pavle,«58 reče gospodar, »59sreča te išče60, ne izpusti61 je iz rok. Zdaj62 spoznam, da nisem63 prav storil, ko sem64 te včeraj ozmirjal65, ker66 nisi hotel ponujanih tolarjev vzeti. Tvoje dobro srce67 in tvojo pripravnost bližnjemu68 pomagati, hitro69 ti je Bog povrnil70. Pojdi brž71 k dobrej72 gospodi nazaj, in73 reci, da74 z veseljem privolim75, da76 te vzamejo. Ali77 čakaj! da bode78 bolj gotovo, grem jaz sam79 s teboj80, da81 te izročim.« Pavel82 in gospodar gresta gospodi naproti, katera83 se ravno po cesti izprehaja84. Pavel85 se že86 od
24
[28−29]
⮟
deleč1 odkrije in prosi gospodarja tudi tako storiti. Kader2 bližej prideta, se Pavle ponižno perkloni, in3 gre obema roko kušniti in reče4: Moj gospodar me rad pusti; de7 je res, je sam prišel pričevati10; prosim zdej11, de12 bi me s saboj13 vzeli, in obljubim14 vam veliko veselja narediti16, ker bom17 vse rad ubogal in18 storil, kar mi boste ukazali19. Dobrote ne bom nikoli pozabil21, vedno vam bom22 hvaležen. Baron in baronka sta rekla:24 Prav je to, le priden bodi,25 in nič hudiga26 ti ne bo27. Pavle28 je precej per29 gospodi ostal, gospodar ves zamišljen domu gre31.
daleč1 odkrije in prosi gospodarja tudi tako storiti. Ko2 bližej prideta, ponižno se Pavel prikloni ter3 gre obema roko poljubit, rekoč4: »5Moj gospodar me rad pusti z vami6; da7 je to8 res, prišel9 je sam povedat10; prosim zdaj11, da12 bi me s seboj13 vzeli, ker14 vam obljubim15 veliko veselja delati16, vse bodem rad18 storil, kar mi ukažete19. Dobrote nikoli20 ne pozabim21, vedno vam bodem22 hvaležen.«23 Baron in baronovka rečeta: »24Prav je to, le priden bodi in nič hudega26 ti ne bode27.« Pavel28 je precej pri29 gospodi ostal, a30 gospodar ves zamišljen domov otide31.
IV. Pavle šolar1 v nemškim gradcu2.
IV. Pavel dijak1 v Nemškem Gradci2.
Drugi dan je bila kočija že popravljena, gospoda gre naprej1 in Pavle z2 njo. Težko mu je bilo per sercu3 zapustiti domačo deželo,4 in iti v ptuje kraje med ptuje neznane ljudi. Pa5 si je mislil6, Bog je povsod, cela7 zemlja je njegova. Dobrotljiviga8 Boga sim9 si za očeta zbral10, in moj dobrotnik gospod baron bo12 moj telesen13 oče. S takimi mislami14 zapusti Pavle rojstno deželo15. O malim Šmarni16 je prišel Pavle17 s svojo gospodo v nemški gradec18. Baron je precej19 ukazal mu lepe gosposke oblačila narediti20. Dal mu je posebno kamerco21, kupil mu potrebne bukve22 in ga potem pelje zapisat v šolo. O vsih23 Svetih je jel Pavle24 hoditi v pervo25 latinsko šolo. Tako se je učil, de26 so se vsi
Drugi dan je bila kočija že popravljena, gospoda gre dalje1 in Pavel ž2 njo. Težko mu je bilo pri srci3 zapustiti domačo deželo in iti v ptuje kraje med ptuje neznane ljudi. A mislil5 si je, Bog je povsod, vsa7 zemlja je njegova. Dobrotljivega8 Boga sem9 si za očeta izbral10, in moj dobrotnik,11 gospod baron, bode12 moj telesni13 oče. S takimi mislimi14 zapusti Pavel rojstni kraj15. O malem Šmarnu16 je prišel Pavel17 s svojo gospodo v Nemški Gradec18. Baron je takoj19 ukazal narediti mu lepo gospodsko oblačilo20. Dal mu je posebno čumnato21, kupil mu potrebne knjige,22 in ga potem pelje zapisat v šolo. O vseh23 Svetih je začel Pavel24 hoditi v prvo25 latinsko šolo. Tako se je učil, da26 so se vsi
25
[29−30]
⮟
učeniki nad njegovo razumnostjo zavzeli1. Nar pervi2 je bil med vsimi šolarji3 svojimi tovarši4. Doma se je pridno učil, gospodi per5 mizi stregel, in včasi6 družini iz kakih lepih bukvic zvečer7 kaj bral. Molil je tako rad in vselej tako andohtlivo9, de10 so se vsi nad njegovim zaderžanjem razgledovali11. Od perviga12 do zadnjiga13 so ga per14 hiši vsi radi imeli. Srečno je tako živel v hiši svojiga15 dobrotnika. S svojimi šolskimi tovarši16 se ni veliko17 pečal. Z enim18 je bil prav prijatel19, Avguštin Zorman po imenu, kteri21 je bil žlahtniga22 rodu iz23 Dunaja doma, tudi priden in brumen mladenč24. Po nesreči so Avguštinovi starši ob25 svoje veliko premoženje prišli26; sama grajšina blizo27 Dunaja jim je še ostala, zavoljo ktere28 pa je še pravda tekla. Med29 tem so Avguštinovi starši pomerli30, in zdaj je bil Avguštin tako reven31, de32 le iz dobrot očetovih prijatlov je33 v Gradcu živel, kteri34 so mu v šolah pomagali. Cele35 tri leta je bil Pavle36 Svetin vedno vesel, lepo rejen in zali mladenč37. Vedno je Boga hvalil; de38 mu je tako dobriga39 očeta namestil40, ker svojiga praviga Očeta41 nikoli ni poznal. Četerto42 leto je Pavle jel klavern hoditi in43 žalosten biti44, pa45 še bolj pogosto moliti. Večkrat od barona vprašan, kaj mu je, le odgovori46: Žalosten sim48, ker vidim marskteriga49, de50 se mu51 hudo godi, meni pa52 je dobro. Vsakimu53 bi rad pomagal, kakor ste vi meni pomagali. Baron vpraša tudi druge posle per55 hiši, s kterimi56 je Pavle jedil57, če58 vedo zakaj Pavle60 hujša. Rekli so61 mu: Pavle63 mora hujšati, on64
učitelji njegovej razumnosti čudili1. Prvi2 je bil med vsemi dijaki,3 svojimi tovariši4. Doma se je pridno učil, gospodi pri5 mizi stregel, in časi6 družini iz kakih lepih knjižic z večera7 kaj bral. Molil je tako rad in vselej s8 tako pobožnostjo9, da10 so se vsi njegovej obnaši čudili11. Od prvega12 do zadnjega13 so ga pri14 hiši vsi radi imeli. Srečno je tako živel v hiši svojega15 dobrotnika. S svojimi sodijaki16 se ni mnogo17 pečal. Samo z jednim18 je bil prijatelj19, in ta je bil20 Avguštin Zorman po imenu, kateri21 je bil plemenitega22 rodu in z23 Dunaja doma, tudi priden in bogoljuben mladenič24. Po nesreči so Avguštinovi starši svoje veliko premoženje izgubili26; samo graščina blizu27 Dunaja jim je še ostala, zaradi katere28 pa je še pravda tekla. V29 tem so Avguštinovi starši pomrli30, in zdaj je bil Avguštin tako ubožen31, da je32 le iz dobrot očetovih prijateljev33 v Gradcu živel, kateri34 so mu v šolah pomagali. Cela35 tri leta je bil Pavel36 Svetin vedno vesel, lepo rejen in vrl mladenič37. Vedno je Boga hvalil, da38 mu je tako dobrega39 očeta dal40, ker svojega pravega očeta41 nikoli ni poznal. A četrto42 leto je začel Pavel43 žalosten postajati44, in45 še bolj pogosto moliti. Večkrat od barona vprašan, kaj mu je, odgovoril je46: »47Žalosten sem48, ker vidim toliko ljudi49, da50 se jim51 hudo godi, a meni52 je dobro. Vsakemu53 bi rad pomagal, kakor ste vi meni pomagali.« —54 Baron vpraša tudi druge posle pri55 hiši, s katerimi56 je Pavel jedel57, ako58 vedo,59 zakaj Pavel60 hujša. Rekli mu so62: »Pavel63 mora hujšati, ker64
26
[30−31]
⮟
grozno1 malo je, več ko2 polovico si vselej perhrani3, v popir4 zavije, pa5 nekam skrivaje6 nosi, pa7 nobeden ne ve kam. Drugi dan ga baron hitro ko so odkosili9 pokliče, in ga10 pošlje pol ure deleč11 po opravilu. Med12 tem gresta baron in baronka prejiskat Pavletovo13 skrinjo, se hočeta prepričati14, ali je res, kar družina od Pavleta perpoveduje15. Res16 najdeta v skrinji pod oblačili zaviti kosic17 mesa, malo kruha in pa malo18 sira. Kaj bova zdej strila20 s Pavletam21 vpraša baronka svojiga22 gospoda? To23 je nehvaležnost! Bolj pametni24 baron pa reče25: Ljuba moja26! tiho bodi, kar v misli mu ne vzemi, derživa27 se, kakor de28 bi nič zato29 ne vedila,30 še dans bova zvedila31 kam nosi, potem bova32 z njim govorila. Baron skrivej34 ukaže enimu35 svojih služabnikov, še dans za Pavletam iti36, kader37 pojde v šolo, in od deleč zvesto38 za njim slediti39, kam bo40 spravljeno meso, kruh in sir nesel. Pavle41 pride kmalo domu42, po navadi zvesto opravi, kar mu je naloženiga44. Vzame bukvice45 in skrivej46 pobaše v aržete47 spravljeno jed, in48 gre v šolo. Baronov služabnik ga od deleč49 pazi, gre za njim, brez de50 bi ga bil Pavle vidil51. Preden52 gre v šolo, skoči hitro v vežo ene53 hiše ne deleč55 od šole in56 gre po štengah, pod streho57 v kamerco58, kjer je eden59 njegovih šolskih tovaršev60 bolan ležal. Hlapec leze tiho za njim in posluša per61 vratih, kaj se pogavarjata62. Toliko je slišal hlapec Pavleta63 govoriti: O ljubi moj prijatel65! Dans sim66 ti še pernesel67, smiliš se mi, ne vem ali ti bom69 mogel več70 kaj per71-
zelo1 malo je, več nego li2 polovico si vselej prihrani3, v papir4 zavije, in5 nekam skrivaj6 nosi, a7 nobeden ne ve kam.«8 Drugi dan po kosilu ga baron takoj9 pokliče, in pošlje pol ure daleč11 po opravilu. V12 tem gresta baron in baronovka, da preiščeta Pavlovo13 skrinjo, in se prepričata14, ali je res, kar družina od Pavla pripoveduje15. Kes16 najdeta v skrinji pod oblačili zavit kosec17 mesa, malo kruha in sira. »19Kaj bodeva zdaj storila20 s Pavlom?«21 vpraša baronovka svojega22 gospoda; »to23 je nehvaležnost!« — A24 baron jej odgovori25: »Moja ljuba26! tiho bodi, kar v misli mu ne vzemi; drživa27 se, kakor da28 bi nič za to29 ne znala;30 še denes bodeva zvedela,31 kam nosi, potem bodeva32 z njim govorila.« —33 Baron skrivaj34 ukaže jednemu35 svojih služabnikov, da naj gre za Pavlom36, kadar37 pojde v šolo, in naj od daleč38 za njim sledi39, kam bode40 spravljeno meso, kruh in sir nesel. Pavel41 pride kmalu domov42, po navadi zvesto opravi vse43, kar mu je naloženega44. Vzame knjige45 in skrivaj46 pobaše v žepe47 spravljeno jed ter48 gre v šolo. Baronov služabnik ga od daleč49 pazi, gre za njim, brez da50 bi ga bil Pavel opazil51. Predno52 gre v šolo, skoči hitro v vežo neke53 hiše,54 ne daleč55 od šole, ter56 gre po stolbah57 v podstrešno čumnato58, kjer je jeden59 njegovih tovarišev60 bolan ležal. Hlapec leze tiho za njim in posluša pri61 vratih, kaj se pogovarjata62. Toliko je slišal hlapec Pavla63 govoriti: »64O ljubi prijatelj moj65! Denes sem66 ti še prinesel67, smiliš se mi, a68 ne vem ali ti bodem69 mogel še70 kaj pri71-
27
[31−32]
⮟
nesti; zdi se mi de so me1 jeli paziti, in spoznovati3, de4 ti kaj pernesem5. Bolnik pa na postlji ni druziga kakor6 na glas je jokal,7 in rekel8: Oh,9 če me še ti zapustiš, moram od vsiga hudiga10 umreti. Pavle11 ga je pa troštal12 in ga opominjal13 v Boga zaupati. Več hlapec14 ni slišal, hitro je šel strani16, de17 ga Pavle ni videl, gre domu in baronu18 vse pove19, kar je slišal in si je hišo dobro zamerkal22. Baron, ker je vedil23, de24 mora Pavle zdej cele25 dve uri v šoli biti, se26 napravi,27 gre, hlapec mu mora iti tisto kamerco pod streho pokazat. Kader noter30 stopi, vidi na goli32 slami ležati bolniga revniga šolarja33, več merliču kakor živimu34 človeku podobniga35. Baron reče bolnimu šolarju36: Zvedil sim37, de38 si revež39 in veliko pomanjkanje terpiš, torej sim prišel40 te obiskat41 in ti pomagat,42 vender mi povej nar pervo43, kako se ti pravi in kdo so bli44 tvoji starši. Bolnik odgovori, pa46 tiho, ker je bil slab: Avguštin Zorman mi je ime; moji starši so bli zlo49 premožni, pa ob vse50 so peršli51, sama grajšina52 je še ostala, za tisto pa53 se moji žlahtniki55 pravdajo, de56 je mende57 nikoli ne bom58 imel desi meni gre jerbati59 po starših. Pomagati mi nobeden noče. Dokler sim62 hodil, sim per63 dobrih ljudeh kaj dobil64, zdej pa sim65 sirota, ne morem se ganiti iz postlje66, nikogar ni, de67 bi mi kaj pomagal68. O Bogu se usmili, je69 začel zdej70 bolnik jokati, z grozno71 nadlogo me je Bog obiskal vse me je zapustilo. Imel sim ljubiga prijatla73 Pavla Svetina po imenu, on mi je vsaki74 dan kaj75 jesti pernesel76, kar je sam perstradal77,
nesti; zdi se mi, da so1 jeli paziti name2, in so prišli do tega3, da4 ti jedi nosim5.« Bolnik to slišavši,6 na glas je jokal in dejal8: »O9 če me še ti zapustiš, moram od vsega hudega10 umreti.« — Pavel11 ga je tolažil12 in opominal, da naj13 v Boga zaupa, ker Bog nikogar ne zapusti, pa tudi njega ne bode zapustil. Hlapec14 ni več15 slišal, hitro je odšel16, da bi17 ga Pavel ne ugledal. Domov prišedši, povedal je18 vse baronu19, kar je slišal,20 in si je tudi21 hišo dobro zapomnil22. Baron, ker je znal23, da24 mora Pavel zdaj celi25 dve uri v šoli biti, napravi se in27 gre, pa tudi28 hlapec mora ž njim, da29 mu pokaže čumnato, v katerej leži bolni dijak. Kadar30 stopi baron v čumnato31, vidi na golej32 slami ležati bolnega, zelo ubožnega dijaka33, ki je bil bolj mrliču nego li živemu34 človeku podoben35. Baron reče bolnemu mladeniču36: »Zvedel sem37, da38 si siromak39 in veliko pomanjkanje trpiš; zatorej pridem, da40 te obiščem41 in ti pomorem;42 vender mi najpred povej43, kako se ti pravi in kdo so bili44 tvoji starši.« —45 Bolnik odgovori, a46 tiho, ker je bil preveč47 slab: »48Avguštin Zorman mi je ime; moji starši so bili zelo49 premožni, a prišli50 so ob vse51, sama graščina jim52 je še ostala, za katero53 se zdaj54 moji sorodniki55 pravdajo, da56 je menda57 nikoli ne bodem58 imel, dasi59 po mojih60 starših le meni pripada61. Pomagati mi nobeden noče. Dokler sem62 hodil, dobil sem pri63 dobrih ljudeh kak dar64, a zdaj sem65 sirota, ne morem se ganiti iz postelje66, nikogar ni, da67 bi mi kaj pomogel68. O Bogu se usmili, začel je zdaj70 bolnik jokati, z veliko71 nadlogo me je Bog obiskal,72 vse me je zapustilo. Imel sem ljubega prijatelja,73 Pavla Svetina po imenu, on mi je vsak74 dan prinesel75 jesti, kar je sam pristradal77,
28
[32−33]
⮟
in mi je večkrat prestlal1. Ravno dans2 mi je pa3 povedal, de ne bo mogel mi4 več pernesti5. Rad bi storil pa6 ne more. O gospod! ne zamerite,7 ne vem, kdo ste, kaj ste,9 sam Bog vas je pernesil10 mi pomagat,11 prosim vas, de12 mi nekoliko jedi pošljete, če13 ne, moram od hudiga14 umreti. Bog vam bo obilno15 poplačal kar mi boste strili,17 če vam drujiga18 ne bom19 mogel poverniti20, bom21 za vas molil22. Užalilo se je dobrimu24 baronu viditi mladenča25 tako zapušeniga in pa žlahtniga26 rodu. Skrivej27 si je solze iz oči obrisal, in mu ni drujiga28 rekel, kakor29 obljubil mu je pošiljati dobrih jedi, in gre30. Ko31 baron domu32 pride, vse kar je vidil svoji gospej pove35. Ves žalosten je bil Pavle36, ko37 iz šole domu pride38. Baron ga pokliče, ko Pavle bukve iz rok dene39. Hitro uboga,40 gre k baronu, kteriga41 najde na zložnimu sedežu42 in gospo zraven43 njega. Kaj bodo ukazali gnadlivi45 baron, vpraša Pavle48 ponižno. Baron se derži serdito49 in reče.50 Pavle! zakaj si nehvaležen? Ne51 veš, de sim52 ti veliko dobriga53 storil, zakaj zdej skrivej54 od hiše nosiš,55 in mi škodo56 delaš? Vse vem zdej58, kako ravnaš,59 vselej v šolo grede60 polne mavhe nabašeš jedi in odneseš. Več ne moreš zdaj skrivati in tajiti, povej zakaj to delaš? Pavle62 ves bled in prepaden ponižno odgovori kakor se spodobi64 gospodu odgovarjati, in reče: gnadlivi gospod65 baron, moj66 oče!67 moj dobrotnik! prosim de70 mi dovolite odgovoriti. Baron reče, govori:72 Ne tajim, začne Pavle74 govoriti, de sim75 večkrat nesel jedi od hiše, pa nisim76 nič
in mi je večkrat postelj prestljal1. A ravno denes2 mi je povedal, da mi ne utegne4 več pomagati5. Rad bi storil, a6 ne more. O gospod! ne zamerite;7 ne vem, kdo ste, in8 kaj ste;9 sam Bog vas je prinesel10 mi pomagat;11 prosim vas, da12 mi nekoliko jedi pošljete, ako13 ne, moram od pomanjkanja14 umreti. Bog vam bode obilo15 poplačal,16 kar mi bodete dobrega storili;17 če vam druzega18 ne bodem19 mogel povrniti20, molil bodem21 za vas.« —23 Užalilo se je dobremu24 baronu, videčemu mladeniča25 tako zapuščenega, ki je bil tudi plemenitega26 rodu. Skrivaj27 si je solze iz oči obrisal, in mu druzega ni28 rekel, nego29 obljubil mu je pošiljati dobrih jedi, in odšel je30. Kadar31 baron domov32 pride, pove33 vse,34 kar je videl svojej gospe35. Ves žalosten je bil Pavel36, iz šole domov prišedši38. Ko knjige iz rok dene, pokliče ga baron39. Hitro uboga in40 gre k baronu, katerega41 najde na zložnem sedeži42 in gospo poleg43 njega. »44Kaj mi ukažete, gospod45 baron milostivi46,«47 vpraša Pavel48 ponižno. Baron se drži srdito49 in reče: »50Pavle! zakaj si nehvaležen? Ali ne51 veš, da sem52 ti mnogo dobrega53 storil? Zakaj zdaj skrivaje54 od hiše nosiš in mi delaš kvaro57? Vse vem zdaj58, kako ravnaš;59 vselej v šolo gredoč60 polne mavhe nabašeš jedi in jih61 odneseš. Več ne moreš zdaj skrivati in tajiti, povej zakaj to delaš?« — Pavel62 ves bled in prepaden ponižno odgovori,63 kakor se spodobuje64 gospodu odgovarjati, in reče: »Gospod65 baron milostivi,66 oče moj!68 dobrotnik moj69! prosim, da70 mi dovolite odgovoriti.« —71 Baron reče: »Govori!« — »72Ne tajim,«73 začne Pavel74 govoriti, »da sem75 večkrat nesel jedi od hiše, a nisem76 nič
29
[33−34]
⮟
škode storil1. Perstradal sim,2 svojim ustam sim pertergal3, de sim revnimu4 bolniku, tovaršu nesel. Nar manjši reči nisim5 vzel od hiše drujiga6, kot7 kar sim si8 jedi pertergal9. Vam škodo10 in krivico delati, mi11 vest ne dopusti13. Vas za drujiga14 prositi si nisim15 upal, ker še za te dobrote, kar mi jih storite, ne bom17 mogel nikoli zadosti18 zahvaliti. Tovarš19 se mi je zlo20 smilil; mislil sim21, ker ste vi meni toliko dobriga22 storili in mi toliko pomagali, sim23 tudi jest24 dolžan, če25 morem kaj26 drugim pomagati in jim dobriga27 kaj storiti. Baron in baronka30 sta se k videzu31 nekaj časa jezno deržala32, pa zdej nič več nista mogla33, obema so se solze uderle34, in sta djala35: Ne boj se Pavle! Vse nama38 je znano, kako si ravnal. Rada sva te do zdej40 imela, pa41 veliko rajši te bova42 zanaprej. Bodi vedno tako dober in43 zvest in usmiljen, Bog ti bo srečo45 dal. Eden47 za drugim ga objameta. Zdej48 si naji ljubeznivi49 sin, od danes50 ne boš51 več per52 družini, ampak per53 nama jedel54, in karkoli boš poželil55, le56 reci in boš vse57 imel. Prav storiš, če revežem59 pomagaš to ti bo61 prav hodilo. Pojdi zdej62 hitro k svojimu bolnimu tovaršu63 in ga razveseli, glej vse to mu boš nesel: Nato Baron65 pelje Pavleta66 v kamro67, kjer sta že perpravljena bila68 dva hlapca, ktera70 sta nesla eden71 poln jerbas dobrih jedi;72 in sladkiga73 vina, drugi pa74 mehko postljo75. Odrajtaj hitro vse76 to bolniku in77 mu reci: tisti78 gospod, ki te je obiskal, ti vse to pošlje80, in tudi zanaprej, kar boš potrebval81, boš dobil82. Drugi dan pošlje gospod tudi svojiga84 zdravnika ali dohtarja85 k bolniku86,
kvare napravil1. Pristradal sem in2 svojim ustom pritrgaval3, da sem ubožnemu4 bolniku, svojemu tovarišu, nekoliko hrane odnesel. Najmanjše stvari nisem5 vzel od hiše, nego samo to,7 kar sem samemu sebi8 jedi pritrgal9. Vam kvaro10 in krivico delati, vest mi12 ne dopušča13. Vas za druzega14 prositi si nisem15 upal, ker vam16 še za te dobrote, kar mi jih storite, ne bodem17 mogel nikoli dosti se18 zahvaliti. Tovariš19 se mi je zelo20 smilil. Mislil sem si21, ker ste vi meni toliko dobrega22 storili in mi toliko pomagali, tudi jaz sem24 dolžan, ako25 morem,26 drugim pomagati in jim kaj dobrega28 storiti.« —29 Baron in baronovka30 sta se le na videz31 nekaj časa jezno držala32, a zdaj jima to ni bilo več mogoče33, obema so se solze iz oči udrle34, in dejala sta35: »36Ne boj se,37 Pavle! Vse je nama39 znano, kako si ravnal. Rada sva te do zdaj40 imela, ali še41 veliko rajši te bodeva imela42 zanaprej. Bodi vedno tako dober,43 zvest in usmiljen, in44 Bog ti bode45 dal srečo46.« To rekši, objemata ga drug47 za drugim ter potem nadaljujeta: »Zdaj48 si naju ljubeznjiv49 sin, od denes50 ne bodeš51 več jedel pri52 družini, nego z53 nama, in kar koli poželiš55, samo56 reci in imel bodeš58. Prav storiš, ako ubožcem59 pomagaš,60 to ti bode vedno61 prav hodilo. Pojdi zdaj62 hitro k svojemu dobremu bolnemu tovarišu63 in ga razveseli s temi stvarmi64, ki jih imaš pripravljene tukaj.« — Potem65 pelje baron Pavla66 v čumnato67, kjer sta že dva hlapca pripravljena bila69, katera70 sta nesla jeden71 poln jerbas dobrih jedi in sladkega73 vina, a drugi74 mehko posteljo75. »Vse76 to izroči ubozemu, bolnemu dijaku ter77 mu reci: tist78 gospod, ki te je obiskal, pošlje79 ti vse to, in tudi zanaprej bodeš dobival vsega81, česar potrebuješ82.«83 Drugi dan pošlje gospod tudi svojega84 zdravnika k bolnemu dijaku86,
30
[34−35]
⮟
kateri je tako dolgo k njemu hodil, de1 ga je ozdravil. S kakim veseljem je Pavle3 šel s hlapcama4 k svojimu bolnimu prijatlu5, se ne da dopovedati7. Komej8 stopi v bolnikovo kamerco9, mu hitro10 oznani rekoč: Hvali Boga, ljubi13 moj prijatel14, on je vidil15 tvoje solze,16 z usmiljenim očesam17 te je pogledal, in zdaj ti pomanjša tvojo revšnost18. Lej19 moj Gospod20 ti pošlje jedi dobre21 in zdrave bolniku22, in vina. Tudi postljo24 mehko, ktere zlo26 potrebuješ. Karkoli boš potrebval še za27 naprej, boš prejel28. Moj dobri gospod, moj oče, je29 obljubil zato skerbeti30, de31 ozdraviš. Glej de res32 Bog nobeniga33 ne pusti od hudiga konc34 vzeti, kteri35 v njega upa. Bolnik ni mogel36 na vse to nič odgovoriti drujiga, kakor oči37 je proti nebesam obernil38 rekoč: O dobrotlivi39 Bog! nisim41 vreden tolike dobrote, poverni obilno mojimu42 dobrotniku, jest43 mu ne morem poverniti45. Vsaki46 dan je potem Pavle47 smel obiskati svojiga bolniga prijatla48 in mu nesti kar49 je poželil50. V pol51 leta je ozdravil,52 in spet k moči prišel53. Perva54 pot bolnika55 Avguština po bolezni je bila56 v cerkev. Pred velikim altarjem57 je pokleknil in tako zvesto58 molil in Boga hvalil za zdravje, de59 je bil ves v Boga zamišljen60. Ker je bilo to popoldne in nobeniga človeka61 ni bilo v cerkvi, je tudi63 na glas molil64. Med65 tem ko Avguštin ves v andohti vtopljen serčno67 moli,68 in Boga hvali, prideta dva ptuja69 gospoda v cerkev ogledat70 jo znotrej71. Tiho ona72 hodita,73 Avguštin jih74 ne vidi, le naprej moli na glas75. Te besede76 sta gospoda77 slišala, ki jih je govoril: Dobrotlivi79
kateri je tako dolgo k njemu hodil, da1 ga je popolnem2 ozdravil. S kakim veseljem je Pavel3 šel s hlapcema4 k svojemu bolnemu prijatelju5, to6 se ne da povedati7. Komaj8 stopi v bolnikovo čumnato9, takoj mu10 oznani,11 rekoč: »12Hvali Boga, prijatelj13 moj ljubi14, on je videl15 tvoje solze;16 z usmiljenim očesom17 te je pogledal, in zdaj ti pomanjša tvojo ubožnost18. Glej,19 moj gospod20 ti pošlje dobrih21 in zdravih jedi22, in tudi dobrega23 vina. Tudi mehko posteljo25, katere pač najbolj26 potrebuješ. Kar koli bodeš potreboval še27 naprej, vsega bodeš imel28. Moj dobri gospod, moj oče, obljubil je zate skrbeti30, da zopet31 ozdraviš. Glej, da32 Bog res nikogar33 ne pusti od hudega konec34 vzeti, kdor35 v njega upa.« — Bolnik36 na vse to ni mogel ničesar odgovoriti, obrnil37 je oči k nebesom,38 rekoč: »O39 Bog dobrotljivi40! nisem41 vreden tolike dobrote; povrni obilo mojemu42 dobrotniku, jaz43 mu povrniti44 ne morem.« — Vsak46 dan je potem Pavel47 smel obiskati svojega bolnega prijatelja,48 in mu nesti, česar mu49 je bilo treba50. V polu51 leta je ozdravel52 in zopet prišel k močem53. Prvi54 pot bolnega55 Avguština po bolezni je bil56 v cerkev. Pred veliki oltar57 je pokleknil in tako goreče58 molil in Boga hvalil za zdravje, da59 je bil ves v Boga zamaknen60. Ker je bilo to po puludne ter61 ni nobenega človeka62 bilo v cerkvi, molil je63 na glas. V65 tem,66 ko Avguštin ves v pobožnost zatopljen prisrčno67 moli in Boga hvali, prideta dva tuja69 gospoda v cerkev, da bi70 jo ogledala znotraj71. Tiho hodita;73 Avguštin ju74 ne vidi, le naprej moli glasno75. Gospoda76 sta slišala te le besede78, ki jih je govoril: »Dobri79
31
[35−36]
⮟
Bog1! Če2 je tvoja sveta volja ohrani mi zdravje in daj mi perložnost4 toliko perslužiti5, de bom zamogel kaj poverniti dobrotnikam6. Ptuja7 gospoda Avguština gledata in se nad njegovo molitvijo izgledujeta8; nista9 ga hotla10 motiti, pa rada bi ga bila vidila in zvedila11, kdo de12 je. Ko cerkev ogledata, gresta vun15 in per16 vratih čakata molivca mladenča17. Kader18 pride mu19 rečeta: Ptujca21 sva, iz Duneja prideva22, ali nama zamoreš23 kaj od te cerkve povedati25? Koliko je stara, ali kaj ima drugih žlahtnih dragih reči.26 Avguštin odgovori modro27: Rad bi vama povedal, pa ne morem29 nič vediti, se nisim30 nikoli zato31 pečal, sim šolar32, sim33 se le učil35. Zlo sim bil36 bolan, pa37 mi je Bog spet38 zdravje dal39, zato sim ga peršel dans na pervo semkej40 zahvalit. Nato41 reče eden ptujih42 gospodov.43 Tudi mi dva šolarja iševa44, imava mu nekej zlo veseliga45 povedati, morebiti bi nama46 ti zamogel47 povedati, kje ga najdeva49. Avguštin odgovori: Kmalo ga bomo našli51, če52 mi le hočeta povedati53, kako mu je ime,54 in kako se piše. Gospod odgovori: Šolarju55, ki ga iševa56, je57 ime Avguštin, piše se Zormann59. Avguština še od bolezni slabiga per tej besedi rudečna spreleti, in62 pomolči,63 misli ali bi povedal ali ne, de64 je on tisti šolar65. Vender reče: Moja gospoda66! če67 tega šolarja išeta68, moram vama povedati, de sim jest69. Prosim vaj70, povejta71 mi kaj imata meni oznaniti. Gospoda rečeta: Ti si še slab od bolezni, idimo na tvoj dom, tam ti bova76 povedala in pismo pokazala. Ne grem pred domu78, pravi79 Avguštin, de80 opravim kar
oče nebeški1! Ako2 je tvoja sveta volja,3 ohrani mi zdravje in daj mi priložnost4 toliko zaslužiti5, da bodem mogel kdaj povrniti dobrotnikom, kar so mi dobrega storili6.« — Tuja7 gospoda Avguština gledata in se čudita njegovej gorečej molitvi8; nočeta9 ga motiti v njegovej pobožnosti, a vender bi rada znala11, kdo je ta pobožni mladenič13. Ko si14 cerkev ogledata, gresta ven15 in zunaj pri16 vratih čakata molijočega mladeniča17. Kadar18 pride Avguštin iz cerkve,19 rečeta mu20: »Tujca21 sva, prideva z Dunaja22, ali nama znaš23 kaj povedati24 od te cerkve? Koliko je stara in kake znamenitosti hrani v sebi?«26 Avguštin odgovori: »28Rad bi vama povedal, ali meni samemu ni29 nič znanega o tem;30 nikoli se nisem31 pečal s takimi stvarmi; dijak sem32, in bavil sem33 se do sih dob34 le s šolskimi vedami35. Bil sem zelo36 bolan, a ljubi Bog37 mi je zopet podelil38 zdravje, zato sem se mu prišel denes prvič tu sim40 zahvalit.« — Potem41 reče jeden tujih42 gospodov; »43Tudi mi dva iščeva dijaka44, imava mu nekaj zelo veselega45 povedati; morda znaš46 ti nama47 povedati, kje bi48 ga dobila49.«50 Avguštin odgovori: »Kmalu ga dobodemo51, ako52 mi le povesta53, kako mu je ime in kako se piše. Gospod odgovori: »Dijaku55, ki ga iščeva56, ime je58 Avguštin, piše se Zorman59.«60 Avguština, ki je bil61 še od bolezni nekoliko slab, ob teh besedah izpreleti rudečica,62 pomolči ter63 misli ali bi povedal ali ne, da64 je on tist, katerega iščeta65. Vender reče: »Gospoda moja66! ako67 tega dijaka iščeta68, moram vama povedati, da sem jaz69. Prosim vaju70, povedita71 mi,72 kaj imata meni veselega73 oznaniti.« —74 Gospoda rečeta: »75Ti si še slab od bolezni, idimo na tvoj dom, tam ti bodeva76 povedala in pismo pokazala.« — »77Ne grem poprej domov78,« reče79 Avguštin, »dokler ne80 opravim tega,81 kar
32
[36−37]
⮟
sim1 obljubil, de grem zahvaliti svojiga dobrotnika2, barona3 I. Prav je pravita5 gospoda, gremo vkup7; tudi midva sva z baronam znana8. Avguštin zahvali barona ponižno10 za vse dobrote in11 mu roko kušne rekoč12: Bog vam poverni, drujiga vam14 ne morem poverniti; molil pa bom15 za vas. Če16 bi kdej priložnost imel17, kterimu18 vaših kaj pomagati, bom19 z veseljem storil,21 vaših dobrot ne bom22 nikoli pozabil23. Zdej24 stopi eden25 dunajskih gospodov in mu26 pokaže pisanje, kar Avguštinu gre27. Baron bere naglas28. Zapisano je bilo: Pravda je končana, krivični žlahtniki Avguština30, kteri31 so se bili grajšine32 polastili, ktera34 po pravici Avguštinu Zormanu gre35, so pravda zgubili36. Avguštin je pravi37 njeni gospodar, njemu se mora precej dati39. Ker se40 pa ne ve41, kje je42, se43 mora po vsih45 mestih iti iskat46, de47 se najde in v svoje49 domovino perpelje50. Ta dva dunejska51 gospoda sta bila dva besednika52, ktera53 sta se za Avguština vlekla in54 mu srečno grajšino55 in vse veliko56 premoženje ohranila. Torej57 sta sama prišla ga iskat59 in mu to veselje oznanit60. Vsi so skup per61 baronu ostali,62 in se gostili. Baron je tudi63 bil vesel nad to zgodbo64. Nar bolj65 vesel pa66 je bil Pavle67 Avguštinov tovarš68, vender69 se mu je težko zdelo se70 ločiti od svojiga prijatla72. Cel73 teden so bli vkup per74 baronu. Sedmi dan pa75 gre Avguštin z dvema gospodama76 na svojo dobljeno grajšino77. Kader78 sta se ločila Pavle79 in Avguštin so80 bile Pavletove81 zadnje besede: Bratec! v nadlogah si v Boga zaupal;84 v sreči na Boga ne pozabi85.
sem1 obljubil, da se namreč zahvalim svojemu dobrotniku2, baronu3 I.« — »4Prav je,« rečeta5 gospoda, »6gremo tedaj skupaj7; tudi midva sva znana z baronom8.«9 Avguštin se zahvali baronu10 za vse dobrote, poljubi11 mu roko in reče12: »13Bog vam povrni stotero! druzega14 ne morem storiti, nego to, da bodem molil15 za vas. Ako16 bi imeli kdaj priliko17, da bi mogel kateremu18 vaših kaj pomagati, z veseljem bodem20 storil;21 vaših dobrot ne pozabim22 nikoli.« — Zdaj24 stopi jeden25 dunajskih gospodov in pokaže baronu pisanje o Avguštinovih zadevah27. Baron bere glasno28. Zapisano je bilo: »29Pravda je končana, krivični sorodniki Avguštinovi30, kateri31 so se bili polastili graščine33, katera34 po pravici Avguštinu Zormanu pripada35, izgubili so pravdo36. Avguštin je njeni pravi38 gospodar, njemu se mora takej izročiti39. Ker pa nikomur ni znano41, kje živi42, mora se44 po vseh45 mestih iskati46, da47 se najde in povrne48 v svojo49 domovino. Ta dva dunajska51 gospoda sta bila dva odvetnika52, ki53 sta se za Avguština potezala ter54 mu graščino55 in vse premoženje ohranila. Zatorej57 sta sama prišla, da58 ga poiščeta59 in mu to veselje naznanita60. Vsi skupaj so pri61 baronu ostali in se gostili. Baron je bil zelo vesel te dogodbe64. A najbolj65 vesel je bil Pavel,67 Avguštinov tovariš68, če tudi69 se mu je težko zdelo ločiti se71 od svojega prijatelja72. Ves73 teden so bili skupaj pri74 baronu. A sedmi dan75 gre Avguštin z dvema gospodoma76 na svoje posestvo77. Kadar78 sta se Pavel79 in Avguštin poslavljala,80 bile so Pavlove81 zadnje besede: »82Bratec! v nadlogah si upal83 v Boga, tudi84 v sreči na Boga ne zabi85.«86
33
[37−38]
⮟
Avguštin obljubi in se ločita. Veči del2 je res3: Prijatel4, kader5 je spred6 oči, je kmalo7 iz serca8. Prijatel9 je dober, dokler kaj pomaga; ko ga pa10 ne potrebujemo, nam je malo12 zanj mar. Tako je bilo tudi per13 Avguštinu. Pozabil je na svojiga Pavleta14, kakor točaj na egiptovskiga16 Jožefa. Več se ni nanj spomnil17, nikoli mu ni pisal nikoli nič sporočil. Pavle19 ni vedil20 ali Avguštin živi ali kam je prešel23. Nič ni slišal ne od njega, ne od njegove grajšine24. Pavle25 si misli, tako26 je na svetu. Vender ga izgovarja in misli28, ali nima časa ali pa30 je bolan. Pavletu je bilo31 zdaj per svojim krušnim očetu Baronu32 I. zlo33 dobro. Imel je karkoli35 je poželel36. Gospod in gospa se nista ganila, ne stopince37 nista storila brez Pavleta38. Pravi oče in prava mati ne moreta bolj39 ljubiti svojiga lastniga40 otroka, kakor41 sta ona dva Pavleta42 ljubila, zato44 ker sta vidila de45 ima Pavle žlahtno46 dušo, dobro serce,47 in čisto nedolžnost48. Veliko veselje sta imela nad49 njim. Zraven50 je bil vedno nar pervi po vsih51 šolah. Zdej52 je bil v sedmi54 šoli, pa vedno ves ponižin55 in postrežin56. V taki57 sreči Pavle58 vender nikoli59 ni bil prav vesel, ampak vedno zamišljen in od dne do dne bolj žalosten. Kolikokrat61 sta ga gospod in gospa vprašala: Zakaj nisi63 Pavle nikoli prav vesel in dobre volje. Lej65 z nama greš v vsako hišo k vsaki67 gospodi; sej68 ti dava kar hočeš69; kaj ti70 vender manka. Pavle pravi na ravnost brez hinavšine71: Ravno to me dela žalostniga73, ker se mi zdej preveč dobro74
Avguštin obljubi,1 in ločila sta se. Pač2 je resnica3: Prijatelj4, kadar5 je izpred6 oči, kmalu je7 iz srca8. Prijatelj9 je dober, dokler kaj pomaga; a kadar ga10 ne potrebujemo, malo11 nam je zanj mar. Tako je bilo tudi pri13 Avguštinu. Pozabil je svojega tovariša Pavla14, kakor nekdaj15 točaj na egiptovskega16 Jožefa. Več se ni nanj spominal17, nikoli mu ni pisal,18 nikoli nič sporočil. Pavel19 ni znal,20 ali Avguštin še21 živi,22 ali ga morebiti ni več na tem svetu23. Nič ni slišal niti o njem niti o njegovej graščini24. Mislil25 si je: Tako26 je na tem27 svetu; kako hitro se prijatelj pozabi! A vender ni bil hud nanj, misleč si28, da29 ali nima časa, ali30 je bolan. Pavlu se je31 zdaj pri njegovem dobrotniku baronu32 I. zelo33 dobro godilo34. Imel je vsega, česar35 je želel36. Gospod in gospa se nista ganila, niti stopinje37 nista storila brez njega38. Pravi oče in prava mati ne moreta bolje39 ljubiti svojega40 otroka, nego41 sta ona dva ljubila Pavla. A vse to zaradi tega43,,44 ker sta spoznala, da45 ima Pavel plemenito46 dušo, dobro in čisto srce48. Veliko veselje sta imela z49 njim. Vrhu tega50 je bil Pavel vedno prvi v51 šolah. Zdaj52 je bil že53 v sedmej54 šoli, a še vedno ponižen55 in postrežen56. Dasi v tolikej57 sreči,58 vender ni bil Pavel nikoli60 prav vesel, ampak vedno zamišljen in od dne do dne bolj žalosten. Večkrat61 sta ga gospod in gospa,62 vprašala: »63Pavle, zakaj nisi64 nikoli prav vesel in dobre volje? Glej,65 z nama greš v vsako hišo,66 k vsakej67 gospodi; saj68 ti dava vsega, česar želiš69; povej nama70 vender, čimu si tako zamišljen in žalosten?« — Pavel pove odkritosrčno71: »72Ravno to me žalosti73, ker se mi zdaj predobro74
34
[38−39]
⮟
godi. Bojim se, de1 me bodo spet2 nadloge zadele. Časna sreča je spremenliva3, nič ji ni prav upati, in se nanjo zanesti.4 — H koncu druziga5 leta, ko je Pavle6 ravno osmo šolo skončal7, z8 naglo smertjo umerje9 njegov gospod10 baron brez testamenta11. Vpričo12 treh prič je še te besede rekel: Vse za manoj jerba14 moja gospa, in Pavleta15 ne sme pozabiti. Druziga17 več ni mogel naročiti. Grozno18 žalost je občutil Pavle19 v svojim sercu20 ob smerti svojiga21 očeta, svojiga22 dobrotnika. Še hujši pa23 je žalvala24 njegova gospa.25 Ni se dala utoložiti26. Od prevelike žalosti je zbolela27 in čez osem dni tudi umerla28 brez vsiga testamenta, kar29 besedice ni naročila. Preč30 je bila zdej Pavletova31 sreča. Žlahta lakomna je32 vse pobrala, in Pavleta33 iz hiše spodila34 rekoč: Ti si že dosti rancimu36 baronu požerl37, zdaj se poberi kamor hočeš39. Lahko40 bi bil si42 kaj od premoženja vzel,43 v bolezni svoje dobrotnice, pa44 ni hotel, ker čisto je hotel imeti svojo vest. Vedel je, de45 po krivici dobljeno blago nikoli ne tekne. Mogel46 je iti prazen od hiše,47 toliko je vzel, v kar je oblečen48 bil. Kam se čem djati, je51 rekel sam per53 sebi?54 Bog mi je vzel dobrotnike, spet55 ga nimam človeka, de56 bi mi pomagal v veči57 šole stopiti,58 in se še kaj dobriga59 učiti. Zahvalim Boga, de sim60 se toliko naučil, šel bom61 zdaj službe iskat po grajšinah63; morebiti64 najdem spet dobre65 ljudi, de66 mi službo in potreben živež dado68. Drugi dan precej Pavle zgodej vstane70 in se napravi. Preden71 se na pot poda73, gre pred74 v cerkev, je75 bil
godi. Bojim se, da1 me bodo zopet2 nadloge zadele. Časna sreča je opotočna3, človek ne sme nikoli na njo preveč upati.«4 — H konci druzega5 leta, ko je Pavel6 ravno osmo šolo zvršil7, naglo umrje9 njegov dobrotnik10 baron brez vse oporoke11. V nazočnosti12 treh prič je še te besede rekel: »13Vse za menoj podeduje14 moja gospa, katera pa15 ne sme pozabiti Pavla16.« Druzega17 več ni mogel naročiti. Veliko18 žalost je občutil Pavel19 v svojem srci20 ob smrti svojega21 očeta in22 dobrotnika. A še huje23 je žalovala24 njegova gospa Ni se dala utolažiti26. Od prevelike žalosti je izbolela,27 in čez osem dni tudi ona umrla28 brez vse oporoke. Niti29 besedice ni naročila. Proč30 je bila zdaj Pavlova31 sreča. Lakomni sorodniki so32 vse pobrali ter Pavla33 iz hiše zapodili,34 rekoč: »35Ti si že dosti pokojnemu36 baronu požrl37, zdaj se poberi,38 kamor ti drago39.« Lehko40 bi si41 bil Pavel42 kaj od premoženja vzel v bolezni svoje dobrotnice, ali tega44 ni hotel, ker čisto je hotel imeti svojo vest. Vedel je, da45 po krivici dobljeno blago nikoli ne tekne. Moral46 je iti prazen od hiše;47 toliko je vzel, v kar je bil oblečen49. »50Kam se hočem dejati?«51 rekel je52 sam v53 sebi.54 Bog mi je vzel dobrotnike; zopet55 ga nimam človeka, da56 bi mi pomagal v višje57 šole stopiti in se še kaj dobrega59 učiti. Zahvalim Boga, da sem60 se toliko naučil, šel bodem61 zdaj službe si62 iskat po graščinah63; morda64 najdem zopet dobrih65 ljudi, da66 mi dado67 službo in potrebnega živeža68.« —69 Drugi dan vstane Pavel zgodaj70 in se napravi. Predno71 se poda72 na pot, gre še poprej74 v cerkev;75 bil je76
35
[39−40]
⮟
per s1. maši in je zaupljivo molil2 in Boga prosil, de3 bi mogel priti k ljudem, kjer4 bi mogel pošteno in pravično živeti per njih, in5 je obljubil zvesto se vselej vsaciga6 greha varvati7. Kader8 je odmolil, vzame bukvice in palico, pa9 se na pot poda, druziga11 ni imel s saboj12 vzeti, vender vesel13 je bil, ker je nesel s saboj15 nedolžno serce16.
pri sv1. maši, molil je goreče2 in Boga prosil, da3 bi mogel priti k ljudem, pri katerih4 bi mogel pošteno in pravično živeti ter5 je obljubil zvesto se vselej vsacega6 greha varovati7. Ko8 je odmolil, vzame bukvice in palico, in9 se poda10 na pot. Druzega11 ni imel s seboj12 vzeti, vender je bil vesel14, ker je nesel s seboj čisto in15 nedolžno srce16.
V. Pavle1 najde svojiga prijatla2 Avguština.
V. Pavel1 najde svojega prijatelja2 Avguština.
Ko se je Pavle1 na pot spustil2 in premišljeval, kam bi se obernil4 in šel službe iskat, je naravnost proti Dunaju pomeril6. Rekel je sam per7 sebi: Dunaj je veliko mesto, veliko9 je tam ljudi, še čez tri10 sto tavžent11 jih je; gotovo je tudi med tolikim številam veliko12 dobrih in usmiljenih. Kdo ve, če ne najdem kakiga13 dobrotnika, de14 mi pomaga še vikši15 šole izdelati? Nekaj pa, ker sim že veliko se16 naučil, bom sam17 si perslužil18, bom19 otroke učil. Pavle20 gre počasu,21 pot mu je bila težavna22, ker ni bil vajen,24 vedno je mogel25 počivati. Kmalo26 ga je tudi pomanjkanje27 začelo nadležvati28. Ker je Pavle ponižin bil29, je zvečer šel31 vselej v kako kmetiško32 hišo, kjer je veči33 del dobre ljudi našel34. Kaj lepiga njim35 je bral iz bukvic36, ali pa tudi kaj povedal. Radi so38 ga poslušali z veseljem ga prenočili, in mu večerjo in zjutrej kosilo41 dali, brez
Ko se je Pavel podal1 na pot,2 in je3 premišljeval, kam bi se obrnil,4 in šel službe iskat, pomeril jo5 je naravnost proti Dunaju. Rekel je sam v7 sebi: »8Dunaj je veliko mesto, mnogo9 je tam ljudi, še nad pet10 sto tisoč11 jih je; gotovo je tudi med tolikim številom mnogo12 dobrih in usmiljenih. Kdo ve, če ne najdem kakega13 dobrotnika, da14 mi pomaga še višje15 šole izdelati? Nekaj pa, ker sem se že mnogo16 naučil, prislužim17 si sam18, kadar bodem19 otroke učil.« Pavel20 gre počasi;21 pot mu je bil težaven22, ker ni bil hoje23 vajen;24 vedno je moral25 počivati. Kmalu26 ga je tudi začelo pomanjkanje nadlegovati28. Ker je bil Pavel ponižen29, šel30 je zvečer vselej v kako kmetsko32 hišo, kjer je večji33 del našel dobrih ljudi34. Kaj lepega jim35 je bral iz knjižic36, ali jim37 pa tudi kaj povedal. Radi ga so39 poslušali,40 z veseljem ga prenočili, in mu večerjo in zajutrek41 dali, brez
36
[40−41]
⮟
de1 bi bilo treba kaj plačati. Oštarije3 se je vselej rad ogibal4 tudi dokler je še dnarje5 imel. Srečno pride Pavle blizo7 Dunaja, več ni bil ko8 še sedem ur od njega, pa10 težko je že hodil. Iz velke11 ceste ugleda lepo veliko grajšino12 na lepim zelenim griči13, dobro uro od ceste. Popoldne14 je že bilo; namest naprej15 po cesti iti16, zavije v stran in gre proti grajšini17; mislil je, morebiti gospodar grajšine18 ravno kakiga19 pisarja,20 ali kakiga učenika za otroke potrebuje21. Ali pa22 mi zna kam drugam svetvati24. Pavle25 pride do grajšine26 ves trudin, se usede27 na klop pred gradam, in28 čaka de29 bi ga kdo ogovoril. Ker nobeniga30 ni bilo, gre v grajšino,32 in najde hišnika dobro rejeniga33, kteri34 je že od deleč35 zakričal: Kaj hočeš, kaj išeš tukej37? Pavle38 odgovori: Šolar sim39 osme šole, od vsih zapušen40. Druziga41 nimam, kakor šolske spričvanja42, kako sim43 se učil in zaderžal44. Prosim vas, če bi potrebvali45, me v službo vzeti47. Hišnik mu reče ojstro49: Gospoda ni doma, pa vem de nobeniga52 ne potrebujemo, poberi se. Pavle53 pravi, vsaj54 toliko mi dovolite, de tukej55 prenočim. Pozno je že,56 ne vem kam iti, še nikoli nisim58 bil v tem kraji. Hišnik zavpije.60 Nič ne,61 meni je gospod prepovedal takih potepuhov pod streho imeti. Dobodi kjer moreš, de63 pod streho prideš. Kuharca64! daj mu malo černiga65 kruha, pa nej66 se hitro67 spravi. Kuharca68 je vse to vidila69 in slišala. Zlo70 se ji71 je Pavle72 smilil, mislila je, morebiti je pošten človek, pa ga73 naš hišnik tako z gerdo75 odžene; vem, de76
da1 bi mu2 bilo treba kaj plačati. Krčme3 se je vselej izogibal,4 tudi dokler je še denarjev5 imel. —6 Srečno pride Pavel blizu7 Dunaja, več ni bil kakor8 še kakih9 sedem ur od njega, a10 težko je že hodil. Z velike11 ceste ugleda lepo veliko graščino12 na lepem zelenem brdu13, dobro uro od ceste. Po poludne14 je že bilo; namesto da bi šel dalje15 po cesti, zavije v stran in gre proti graščini17; mislil je, morebiti gospodar graščine18 ravno kakega19 pisarja ali kakega učitelja svojim otrokom potrebujo21. Ali mi pa23 zna kam drugam svetovati24. Pavel25 pride do graščine26 ves truden in zdelan, sede27 na klop pred gradom ter28 čaka, da29 bi ga kdo ogovoril. Ker ni bilo nikogar31, gre v graščino32 in najde hišnika dobro rejenega33, kateri34 je že od daleč35 zakričal: »36Kaj hočeš, kaj iščeš tukaj37?« Pavel38 odgovori: »Dijak sem39 osme šole, od vseh zapuščen40. Druzega41 nimam, kakor šolska spričevala42, kako sem43 se učil in zadržal44. Prosim vas, če bi me potrebovali45, da bi46 me v službo vzeli47.«48 Hišnik mu ostro reče49: »50Gospoda ni doma, pa tudi dobro51 vem, da nobenega52 ne potrebujemo, poberi se!« — Pavel53 pravi: »Vsaj54 toliko mi dovolite, da tukaj55 prenočim. Pozno je že ter56 ne vem,57 kam iti, še nikoli nisem58 bil v tem kraji.« —59 Hišnik zavpije: »60Nič ne!61 meni je gospod prepovedal takih potepuhov pod streho imeti. Dobodi,62 kjer moreš, da63 pod streho prideš. Kuharica64! daj mu malo črnega65 kruha in hitro naj66 se spravi.« Kuharica68 je vse to videla69 in slišala. Zelo70 se jej71 je Pavel72 smilil, mislila je, morebiti je pošten človek in73 naš hišnik ga74 tako z grda75 odžene; vem, da76
37
[41−42]
⮟
bi gospod sam ne bil tako z njim storil, zato ko1 je Pavle2 že osme šole šolar3. Torej kuharca pelja Pavleta4 v svojo kamerco5, mu6 da dobriga7 kruha, nekaj pečeniga8 mesa, in mu zraven9 dve petice10 v dar da11, rekoč: Tukaj imate prijatel13 večerjo, petice pa bote14 imeli od postlje plačati16 in pa17 za maslic18 vina. Podajte se do perve kajže19, tam je moja teta,20 pojdite noter in tam prenočite, gotovo bodo vas22 sprejeli. Pavle23 gre in po poti spremišluje24. Lejte, si je mislil27, ta ki ima priliko dobro storiti, je terdiga, neusmiljeniga serca29, dobre usmiljene duše pa31 na tihama dobro32 delajo. Bog poplačaj usmiljeni34 ženski, ki mi je pomagala s35 dobrim sercam36. Neusmiljenimu hišniku pa37 naj Bog terdo serce38 omeči, de39 bi proti drugim ubogim ne bil tako neusmiljen, kakor je bil proti meni. Nič hudiga40 mu zato ne pervošim41. Pavle42 gre do kajže43, kakor mu je kuharca povedala44. Tma45 je že bila, poterka46 na vrata, prosi, in ljudje so ga radi prenočili. Vprašali so ga zakaj ni v grajšini48 prenočil. Pavle pa49, ker nikoli ni opravljal, je50 rekel: Kuharca52 mi je k vam svetvala54. Zvečer je Pavle56 ljudem mnoge lepe57 reči perpovedoval58, vsi so ga radi poslušali. Gospodar je rekel: Dans59 ste nam pač prav prišli, ker ne smemo iti spat, pred de60 se bo Gospod grajšine memo peljal61. On je naš gospod, kajža62 je njegova, pusti nas noter63 prebivati, de64 mu kaj postrežemo. Ravno dans66 se je peljal sosedno gospodo obiskat, zvečer67 se bo memo68 peljal,69 nas eniga70 poklical, de71 ga do grada spremi in mu sveti,
bi gospod sam ne bil tako z njim storil, in to že zaradi tega ne, ker1 je Pavel2 že osme šole dijak3. Zatorej pelje kuharica Pavla4 v svojo čumnato5, da mu dobrega7 kruha, nekaj pečenega8 mesa, in mu vrhu tega še9 dve petici10 v roko potisne11, rekoč: »12Tukaj imate prijatelj13 večerjo, a petici bodete14 imeli, da plačate15 od postelje,16 in še tudi17 za kozarec18 vina. Podajte se do prve koče19, tam je moja teta;20 pojdite noter in tam prenočite, gotovo vas21 bodo radi22 sprejeli.« — Pavel23 gre in po poti premišljuje24. »25Lejte,« mislil26 si je, »28ta ki ima priliko dobro storiti, trdega in neusmiljenega srca je29, a30 dobre usmiljene duše na tihoma32 delajo dobro33. Bog poplačaj usmiljenej34 ženski, ki mi je pomagala z35 dobrim srcem36. A neusmiljenemu hišniku37 naj Bog trdo srce38 omeči, da39 bi proti drugim ubogim ne bil tako neusmiljen, kakor je bil proti meni. Nič hudega40 mu zato ne želim41.« Pavel42 gre do koče43, kakor mu je kuharica rekla44. Tema45 je že bila, potrka46 na vrata, prosi, in ljudje so ga radi prenočili. Vprašali so ga,47 zakaj ni prenočil v graščini? Pavel49, ker nikoli ni opravljal, rekel je51: »Kuharica52 mi je svetovala53 k vam.«55 Zvečer je Pavel56 ljudem mnogo lepih57 reči pripovedoval58, vsi so ga radi poslušali. Gospodar je rekel: »Denes59 ste nam pač prav prišli, ker ne smemo iti spat, predno60 se graščinski gospod mimo ne pripelje61. On je naš gospod, koča62 je njegova, pusti nas notri63 prebivati, da64 mu časi65 kaj postrežemo. Ravno denes66 se je peljal sosedno gospodo obiskat, z večera67 se bo mimo68 peljal ter bode69 nas jednega70 poklical, da71 ga do grada spremi in mu sveti,
38
[42−43]
⮟
ker pot ni1 še udelana2. Pavle3 vpraša gospodarja: Povejte mi prijatel:5 Kako se vašimu Gospodu6 pravi, kako mu je ime, ali je star ali mlad? Mož pravi: Ime mu je Avguštin, perimk9 ima Zormann10. Mlad je, ravno letas11 se je oženil, in torej12 je šel s svojo gospo v sosedno grajšino13 vas. Čudno se je z našim gospodam14 godilo, veliko15 bi imel16 vam povedati, pa18 meni se zdi, de ravno19 se pelje: Komej21 mož izgovori kar kočjaž23 zavpije: Urban! tako je bilo tistimu kajžerju26 ime,27 hiti posvetiti28, gospod so se perpeljali29. Pavle30 hitro vzame laterno31, in reče kajžerju32: Pustite mene, grem jest namest35 vas posvetit gospodu, če vam je prav36. Kajžer37 pravi, zlo38 mi ustrežete, pojdite srečno, čakali vas bomo39 z lučjo de nazaj pridete40. Pavle41 spremi grajšaka42 do doma, dobro ga je poznal, pa43 se mu ni44 hotel razodeti, celo45 pot je molčal,46 le toliko je povedal, de47 je šolar48 in de bo49 prenočil v kajži50. Gospod ni več porajtal51, pride domu52, skoči iz voza, pelje za roko svojo ženo54 in gre v zgornje kamre55. Druziga56 ni rekel, kakor57 hišniku je ukazal dati kozarec vina šolarju58, kteri59 mu je posvetil. Zdaj je Pavle60 premišljeval, kako bi naredil, de61 bi z gospodam62 govoril,63 in ga skušal, ali ga bo64 hotel poznati ali ne, ki mu je toliko dobriga65 v bolezni storil. Kuharca66 je bila berž per Pavletu,67 in ga vpraša kako je to, de69 je on peršel70 posvetit gospodu. Potem ko ji72 je vse povedal, jo prosi74 rekoč: Prosim vas, pojdite gori k gospodu in recite jim76, de jih jest77 prav dobro poznam, in de78 bi rad le eno79 samo be-
ker pot še ni udelan2.« Pavel3 vpraša gospodarja: »4Povejte mi, prijatelj!5 Kako se vašemu gospodu6 pravi, kako mu je ime, ali je star ali mlad?«7 Mož pravi: »8Ime mu je Avguštin, priimek9 ima Zorman10. Mlad je, ravno letos11 se je oženil, in je šel s svojo gospo v sosedno graščino v13 vas. Čudno se je z našim gospodom14 godilo, mnogo15 bi vam imel17 povedati, a18 meni se zdi, da19 se ravno20 pelje.« Komaj21 mož izgovori,22 kar kočijaž23 zavpije: »24Urban! —25 tako je bilo kočarju26 ime —27 hiti posvetit28, gospod so se pripeljali29.« Pavel30 hitro vzame svetilnico31, in reče kočarju32: »33Pustite mene, da34 grem jaz namesto35 vas posvetit gospodu, če vam je ljubo36.« Kočar37 pravi: »Zelo38 mi ustrežete, pojdite srečno, čakali vas bodemo39 z lučjo, da se povrnete40.« Pavel41 spremi graščaka42 do doma, dobro ga je poznal, ali ni43 se mu hotel razodeti. Ves45 pot je molčal;46 le toliko je povedal, da47 je dijak48 in da bode49 prenočil v koči50. Gospod se dalje ni brigal51, pride domov52, skoči iz voza, pelje svojo ženo53 za roko,54 in gre v gorenje sobe55. Druzega56 ni rekel, nego57 hišniku je ukazal dati kozarec vina dijaku58, kateri59 mu je posvetil. Zdaj je Pavel60 premišljeval, kako bi naredil, da61 bi z gospodom62 govoril in ga skušal, ali ga bode64 hotel poznati ali ne, ki mu je toliko dobrega65 v bolezni storil. Kuharica66 je bila brž pri Pavlu67 in ga vpraša,68 kako je to, da69 je on prišel70 posvetit gospodu. Potem,71 ko jej72 je vse povedal, prosi73 jo,74 rekoč: »75Prosim vas, pojdite gori k gospodu in recite mu76, da ga jaz77 prav dobro poznam, in da78 bi rad le jedno79 samo be-
39
[43−44]
⮟
sedico1 z njimi2 govoril. Kuharca3 gre in pove gospodu, kako šolar4, kteri5 je persvetil6, želi z njim govoriti. Tudi pove, kako je bil ravno ta šolar majhno pred7 od hišnika iz grajšine8 odgnan. Gospod hitro9 gre v spodnjo hišo, kjer je šolar11 čakal. Ko noter stopi12, mu13 reče Pavle14: Avguštin, ali me še poznaš, ali me morebiti več16 ne boš17 poznati hotel! Lej! Pavle18 tvoj nekdajni prijatel19 te je prišel obiskat. Avguštin te besede zaslišati ostermi22, kar23 besedice ne more spregovoriti24, ker je zdaj Pavleta25 po glasu in po besedi spoznal. Potem stopi k njemu, ga26 objame in kušne27 in pa mu reče28: Ljubi prijatel29! Ne zameri, de sim30 si pustil31 od tebe tako postreči, de32 mi še po noči svetiš, in nisim vedil kdo de33 si. Zakaj se mi nisi razodel? O prijatel34, perserčni35 moj prijatel! nikar36 ne misli, de sim37 nate pozabil, ali de38 bi te poznati ne hotel. Vem de39 si to mislil, ker ti celi40 čas nisim, kar sva se ločila41, nič pisal, nič sporočil, pa42 verjemi de sim bil od velicih opravil43 in skerbi nazaj deržan44. Vsaki45 dan sim na-te46 mislil, in ko bi bil slišal de kaj47 potrebuješ, bi bil vse49 rad dal. Pojdi z menoj v gornjo hišo50, de boš51 z mano52 večerjal in per53 nas spal. Z groznim55 veseljem pelje zdaj Avguštin svojiga nekdajniga dobrotljiviga Pavleta56 v lepe gornje kamre57, z dragim žlahtnim pohišjem napolnjene58, in svoji59 ženi vse pove, koliko dobriga60 mu je ta prijatel61 storil. Torej62 ga je tudi gospa, Avguštinova žena, prijazno sprejela, in mu ko svojimu bratu stregla63. Per64 večerji sta Avguštin in Pavle66
sedo1 z njim2 govoril.« — Kuharica3 gre in pove gospodu, da dijak4, kateri5 je prisvetil6, želi z njim govoriti. Tudi pove, kako je bil ravno ta dijak malo prej7 od hišnika iz graščine8 odgnan. Gospod gre hitro10 v spodnjo hišo, kjer je dijak11 čakal. Ko vstopi12, reče mu Pavel14: »15Avguštin, ali me še poznaš, ali me morebiti že16 ne bodeš hotel17 poznati? Glej, Pavel,18 tvoj nekdanji prijatelj19 te je prišel obiskat.«20 Avguštin, ko je21 te besede slišal ostrmi22, niti23 besedice ne more izpregovoriti24, ker je zdaj Pavla25 po glasu in po besedi spoznal. Potem stopi k njemu, objame ga27 in poljubi, rekoč28: »Prijatelj moj ljubi29! Ne zameri, da sem30 si dal31 od tebe tako postreči, da32 mi še po noči svetiš, in nisem znal, kdo33 si. Zakaj se mi nisi razodel? O prijatelj34, prisrčni35 moj,36 ne misli, da sem37 nate pozabil, ali da38 bi te poznati ne hotel. Vem, da39 si to mislil, ker ti ves40 čas nisem nič pisal in nič sporočil41, kar sva se ločila; a42 verjemi, da so me velika opravila43 in skrbi zadrževale44. Vsak45 dan sem na te46 mislil, in ko bi bil slišal, da česa47 potrebuješ, vse48 bi ti bil49 rad dal. Pojdi z menoj v gorenjo sobo50, da bodeš51 z menoj52 večerjal in pri53 nas spal.«54 Z velikim55 veseljem pelje zdaj Avguštin svojega nekdanjega, dobrotljivega Pavla56 v lepe gorenje sobe57, z drago lepo opravo napolnene58, in svojej59 ženi vse pove, koliko dobrega60 mu je ta prijatelj61 storil. Zatorej62 ga je tudi gospa, Avguštinova žena, prijazno sprejela, in mu stregla kakor svojemu bratu63. Pri64 večerji sta se65 Avguštin in Pavel66
40
[44−45]
⮟
po bratovsko se od1 poprejšnih časov pogovarjala2, in se spomnila3, kako se jima je godilo. Zadnič pravi4 Avguštin: Povej mi vender ljubi6 moj Pavle7, kaj te je prineslo tako deleč8, kam greš, ali9 kam si se namenil. Pavle10 mu vse po versti11 razloži, kako so mu njegovi dobrotniki pomerli. Kako12 je odgnan brez premoženja13 brez pomoči. Zdaj iše14 službe ali dobriga15 človeka, de16 bi mu pomagal. Zadnič17 reče: Glej Avguštin, tebi se je pred20 hudo godilo, meni je bilo dobro. Zdaj je tebi dobro, meni hudo. Tako22 je s časno srečo23, golufna24 je,25 o de26 bi le večno neskončno27 srečo v nebesih dosegli! Solze so Avguštinu v oči stopile, druziga ni več29 mogel reči, kakor te besede: O Pavle! ne boš31, ne boš32 nesrečen ne, dokler sim jest33 živ. Nisim34 pozabil, de35 si mi življenje otel. Per36 meni imaš vse, kar poželiš37, ako bi polovico moje grajšine si39 izvolil, ti jo z veseljem41 dam. Pa od tega42 se bomo43 jutri pomenili44, necoj gremo45 spat, ker je že pozno. Drugi dan ukaže Avguštin napraviti dobro kosilo, veliko pojedno47 in povabi vse svoje prijatle48, de49 bi se gostili in veselili. Per50 jedi je vsim51 povabljenim rekel Avguštin52: Lejte53 ta je moj pravi resnični prijatel55, moj dobrotnik, ki me je prišel obiskat. Perpravljen sim56 mu zdaj kar je mogoče dobrote poverniti, torej59 vi ste priče, karkoli bo poželil mu z veseljem60 dam. Moj hišnik pa61 je včerej62 tega mojiga63 dobrotnika z gerdo64 od hiše odgnal, in ko bi65 Bog ne bil66 tako naklonil, in ko67 bi dobri ljudje ne bili usmiljeni do njega, bi jest dans68 tega ve-
po bratovski pogovarjala o1 poprejšnih časih2, in se spominala3, kako se jima je godilo. Naposled reče4 Avguštin: »5Povej mi vender, Pavle6 moj ljubi7, kaj te je prineslo tako daleč8, kam greš in9 kam si se namenil.« Pavel10 mu vse po vrsti11 razloži, kako so mu njegovi dobrotniki pomrli in kako12 je odgnan brez imenja,13 brez pomoči. Zdaj išče14 službe ali dobrega15 človeka, da16 bi mu pomagal. Naposled17 reče: »18Glej,19 Avguštin, tebi seje prej20 hudo godilo, meni je bilo dobro. Zdaj je tebi dobro, a21 meni hudo. Taka22 je časna sreča23, opotočna24 je;25 o da26 bi le večno neizkončno27 srečo v nebesih dosegli!«28 Solze so Avguštinu v oči stopile, druzega uže ni29 mogel reči, kakor te besede: »30O Pavle! ne bodeš31, ne bodeš32 nesrečen ne, dokler bodem jaz33 živ. Nisem34 pozabil, da35 si mi življenje otel. Pri36 meni imaš vse, česar želiš37, ako bi si38 polovico moje graščine39 izvolil, vesel40 ti jo dam. Ali o tem42 se bodeva43 jutri menila44, nocoj greva45 spat, ker je že pozno.«46 Drugi dan ukaže Avguštin napraviti dobro kosilo, veliko pojedino,47 in povabi vse svoje prijatelje48, da49 bi se gostili in veselili. Pri50 jedi je Avguštin vsem51 povabljenim rekel: »Glejte,53 ta je moj pravi,54 resnični prijatelj55, moj dobrotnik, ki me je prišel obiskat. Pripravljen sem56 mu zdaj,57 kar je mogoče,58 dobrote povrniti; zatorej59 vi ste priče, česar koli poželi, rad mu60 dam. A moj hišnik61 je včeraj62 tega mojega63 dobrotnika z grda64 od hiše odgnal, in da ni65 Bog tako naklonil, in da67 bi dobri ljudje ne bili usmiljeni do njega, denes bi jaz68 tega ve-
41
[45−46]
⮟
selja ne imel. Do smerti1 bi me bilo bolelo, ko2 bi bil zvedil de3 je moj dobrotnik tako neusmiljeno od moje hiše odgnan. Pokliči hišnika, reče Avguštin hlapcu, ki je per5 mizi stregel, de6 mu vpričo vsih7 povem, kar mu gre. Hišnik pride,9 Avguštin mu serdito10 reče: Poznaš tega Gospoda12? Zakaj si ga včerej13 tako z gerdo14 od hiše stepel15? Ako16 ga ravno17 nisi poznal, vender bi18 ne smel tako neusmiljen biti. Lej20 moj dobrotnik je to, življenje mi je ohranil. Kdor ni usmiljen tudi usmiljenja ni21 vreden, torej22 pojdi, poiši23 si službe kjer hočeš, per25 meni nimaš več kruha. Sedem dni ti dam odloga službe iskat, ali27 jo najdeš ali ne, se moraš spraviti29. Hišnik se je zgovarjal31 z nevednostjo,32 in prosi de33 bi ga še imeli rekoč: Kam čem36 iti na starost? Kako bomo37 živeli, žena otroci, oh39 Bogu se usmili! Poberi se, zavpije nad njim41 Avguštin, zdaj čutiš, kako hudo dene43 neusmiljenje. S solznimi očmi gre45 hišnik ves žalosten, zdihuje46, ne ve se kam djati47, na glas joka,48 njegovi otroci tudi z njim. Ko49 odide, se Pavle oberne proti svojimu prijatlu50 Avguštinu rekoč: Bog te živi moj prijatel53 Avguštin, gospod te imenitne grajšine54. Ne zameri55, de56 te vpričo vsih57 povabljenih za besedo primem. Obljubil si mi dati, kar58 prosim, ne zaverzi tedej59 moje prošnje. Prosim te samo to, de60 hišnika ne deneš ob službo,61 ohrani ga do smerti62. Ne zameri mu63, kar je storil, sej veš64, de bo zanaprej vse drugačin65. Nikdar bi jest66 ne mogel vesel biti, ko67 bi zavoljo68 mene kdo nesrečen69 bil. Rajši ho-
selja ne imel. Do smrti1 bi me bilo bolelo, ako2 bi bil zvedel, da3 je moj dobrotnik tako neusmiljeno od moje hiše odgnan. Pokliči hišnika,«4 reče Avguštin hlapcu, ki je pri5 mizi stregel, »da6 mu v pričo vseh7 povem, kar mu gre.«8 Hišnik pride.9 Avguštin mu srdito10 reče: »11Poznaš tega gospoda12? Zakaj si ga včeraj13 tako z grda14 od hiše iztepel15? Dasi16 ga nisi poznal, vender ne bi19 smel tako neusmiljen biti. Glej,20 moj dobrotnik je to, življenje mi je ohranil. Kdor ni usmiljen, niti usmiljenja21 vreden ni; zatorej22 pojdi, poišči23 si službe,24 kjer hočeš, pri25 meni uže26 nimaš več kruha. Sedem dni ti dam odloga službe iskat; če27 jo najdeš ali ne, spraviti28 se moraš.«30 Hišnik se je izgovarjal31 z nevednostjo in prosil, da33 bi ga še imeli,34 rekoč: »35Kam hočem36 iti na starost? Kako bodemo37 živeli, žena in38 otroci? O39 Bogu se usmili!« — »40Poberi se!« zavpije nanj41 Avguštin, »42zdaj čutiš, kako hudo deje43 neusmiljenje.« —44 S solznimi očmi odide45 hišnik ves žalosten, vzdihuje46, ne ve se kam dejati47, na glas joka in48 njegovi otroci tudi z njim. Kadar49 odide, obrne se Pavel k svojemu prijatelju50 Avguštinu,51 rekoč: »52Bog te živi, prijatelj moj53 Avguštin, gospod te imenitne graščine54. Ne huduj se55, da56 te v pričo vseh57 povabljenih za besedo primem. Obljubil si mi dati, česar58 prosim, ne zametaj tedaj59 moje prošnje. Prosim te samo to, da60 hišnika ne deneš iz službe;61 ohrani ga do smrti62. Ne huduj se o tem63, kar je storil, saj znaš64, da bode naprej ves drugačen65. Nikdar bi jaz66 ne mogel vesel biti, ako67 bi zaradi68 mene kdo bil nesrečen70. Rajši ho-
42
[46−47]
⮟
čem še toliko revšino terpeti1, kakor2 k nesreči bližniga kaj pomagati3. Na te besede4 so se vsi povabljeni razjasnili in oveselili, ker žalostni so bili per hišnikovim slovljenji5. O žlahtni7 usmiljeni Pavle! ti si nam vsim8 lep izgled keršanske9 ljubezni. Gotovo ti bo10 Bog vse obilno poplačal11. Tako so vsi ob enim13 veseli glas zagnali,14 in na zdravje Pavleta15 in grajšaka16 Avguština pili. Dobre volje so bili celi17 dan in dolgo zvečer18. Avguštin je hišnika obderžal19 na Pavletovo20 prošnjo,21 in mu obljubil tudi do smerti23 ga imeti. Vesel24 dan je bil to vsim25, kar jih je bilo per26 gradu, posebno vesela je bila kuharca27. Tri tedne je ostal Pavle28 v grajšini29. Med30 tem mu je Avguštin vse nove31 oblačila narediti32 dal, mu vse potrebne reči napravil35, in ga potem na Dunaj poslal37. Dal mu je s sabo obilno dnarjev,38 in list, kteriga39 je pisal do svojiga strica40, kteri41 je bil v imenitni42 službi na Dunaji. Tako je govoril Avguštin svojimu prijatlu Pavletu43, preden44 ga je od sebe spustil45: Ljubi46 Pavle! prežlahtno48 je serce49 tvoje! škoda bi bilo zate50, ko bi ti51 v kako nevarno52 službo prišel53, kjer bi utegnilo tvoje serce spačeno biti54. Bodi dober tudi zanaprej,55 in pojdi se še učit. Pojdi na Dunaj de56 skončaš vse šole, loti57 se učenosti, ktere hočeš58, izvoli si stan, kteri te veseli59, jest pa te bom z vsim potrebnim preskerbel60, kakor si bil preskerbljen per tvojim61 dobrotniku baronu I. v nemškim gradcu62. Pojdi na ravnost63 k mojimu64 stricu, podaj mu pismo,65 in sprejel66 te bo z veseljem,67 in ti bo68 dal na mojo rajten-69
čem še temveč uboštva trpeti1, nego2 k nesreči bližnjega pripomoči3.« — Po teh besedah4 so se vsi povabljeni razjasnili in oveselili, ker žalostni so bili ob hišnikovem zmerjanji5. »6O blagi,7 usmiljeni Pavle! ti si nam vsem v8 lep vzgled krščanske9 ljubezni. Gotovo ti Bog vse obilo poplača11.«12 Tako so vsi ob jednem13 veseli glas zagnali in na zdravje Pavla15 in graščaka16 Avguština pili. Dobre volje so bili ves17 dan in dolgo v noč18. Avguštin je hišnika obdržal19 na Pavlovo20 prošnjo in mu je22 obljubil tudi do smrti23 ga imeti. Tesel24 dan je bil to vsem25, kar jih je bilo v26 gradu, posebno vesela je bila kuharica27. Tri tedne je ostal Pavel28 v graščini29. V30 tem mu je Avguštin vsa nova31 oblačila dal storiti33, napravil34 mu vse potrebne reči, in ga potem poslal36 na Dunaj. Dal mu je s seboj obilo denarjev38 in list, katerega39 je pisal k svojemu stricu40, kateri41 je bil v imenitnej42 službi na Dunaji. Tako je govoril Avguštin prijatelju Pavlu43, predno44 ga je od sebe izpustil45: »46Pavle moj dragi47! blago48 je tvoje srce! hrani te Bog50, da ne prideš51 v kako pogibelno52 službo, kjer bi se ti srce spačilo54. Bodi dober tudi naprej55 in pojdi se še učit. Pojdi na Dunaj, da56 skončaš vse šole; primi57 se učenosti katere koli58, izvoli si stan, kakeršen koli59, od mene bodeš imel vso potrebo60, kakor si jo imel pri svojem61 dobrotniku baronu I. v Nemškem Gradci62. Pojdi z gladkim potem63 k mojemu64 stricu, podaj mu pismo in vzprejel66 te bode rad67 in ti dal ob mojih troških,69
43
[47−48]
⮟
go karkoli boš potrebval1.. Prijazno2 se Pavle3 zahvali za tako dobrotlivo4 prijaznost. Prijatla5 se objameta in kušneta6. Pavle gre7 na Dunaj.
česar bodeš potreboval1.« Lepo2 se Pavel3 zahvali za tako dobrotljivo4 prijaznost. Prijatelja5 se objameta ter poljubita6. Pavel odide7 na Dunaj.
VI. Pavle desetašolic1 na Dunaji.
VI. Pavel desetošolec1 na Dunaji.
Z groznim veseljem gre Pavle1 Svetin proti Duneju,2 ni mu bilo več treba skerbeti3 kam in kje pod streho priti, imel je dnarjev4 dosti, in na Duneji5 se je vedel6 kam oberniti7. Vesel je bil iz celiga serca de8 bo spet9 v šolo hodil,10 in se lepih reči učil. Posebno so ga že naprej velike ali visoke šole veselile12. Celo13 pot je Boga hvalil, ker mu je toliko dobrotliv14 in usmiljen. Po poti15 je tudi premišljeval, kteriga16 stanu bi se lotil,17 ali bi šel v deseto šolo, in se učil in perpravljal18 za duhovski stan, ali bi se prijel19 medicine, in se učil zdravila poznati20, de21 bi zdravnik bil23; ali bi se učil pravice24, de25 bi bil besednik ali pravdin26 dohtar. Celo27 pot je premišljeval kaj bi si bil29 izvolil, pa30 si za gotovo31 še nič ni zbral32. Kar od deleč zagleda33 visoki turn svetiga34 Štefana, kteri zmed35 velikih poslopjev36 kipi, od kteriga39 visočine je toliko40 že slišal povedati42. Iz celiga serca43 zdaj Pavle zdihne proti nebesam44 rekoč: O dobrotlivi45 Bog! razsvetli47 mi um in pamet, de48 izvolim pravi stan, v kteriga49 si me namenil, de50 se obernem51 na pravo52 pot, ktera53 je tebi všeč. V to cerkev pojdem, ktere turn sim54
Z groznim veseljem gre Pavel1 Svetin proti Dunaju;2 ni mu bilo več treba skrbeti,3 kam in kje pod streho priti, imel je denarjev4 dosti, in na Dunaji5 se je znal6 kam obrniti7. Vesel je bil iz vsega srca, da8 bo zopet hodil9 v šolo in se lepih reči učil. Posebno so ga že naprej veselile11 velike ali visoke šole. Ves13 pot je Boga hvalil, ker mu je toliko dobrotljiv14 in usmiljen. Po potu15 je tudi premišljeval, katerega16 stanu bi se lotil;17 ali bi šel v deseto šolo, in se pripravljal18 za duhovski stan, ali bi se poprijel19 medicine, in se učil zdravilstva20, da21 bi bil22 zdravnik pozneje23; ali bi se učil prava24, da25 bi bil besednik ali pravdni26 dohtar. Ves27 pot je premišljeval,28 kaj bi si izvolil, ali gotovega30 si ni31 še ničesar izbral32. Kar iz daleč ugleda33 visoki stolp cerkve svetega34 Štefana, kateri izmed35 velikih poslopij visoko36 kipi proti nebu37, in38 od katerega39 visočine je že toliko41 slišal pripovedovati42. Iz vsega srca43 zdaj Pavel vzdihne k nebesom,44 rekoč: »O45 Bog dobrotljivi46! razsveti47 mi um in pamet, da si48 izvolim pravi stan, v katerega49 si me namenil, da50 se obrnem51 na pravi52 pot, kateri53 je tebi všeč. V to cerkev pojdem, katere zvonik sem54
44
[48−49]
⮟
napervo zagledal1, tam čem2 moliti in prositi za razsvetljenje3, de4 to izvolim5, kar je tebi o dobrotljivi Bog, dopadlivo7. Pavle8 gre zdaj srečno naprej,9 ne ustavi se10 tako dolgo de11 pride do velike cerkve svetiga12 Štefana. Naravnost gre v cerkev, bilo13 je ura 4 popoldan14, in15 tako serčno16 in zamišljeno moli, de17 ni porajtal duhovnov18, kteri19 so ravno po končani20 molitvi tiho iz cerkve šli. Celo21 uro je Pavle22 molil v cerkvi in premišljeval, kteriga23 stanu bi se lotil. Potem je v svojim sercu24 občutil nekako25 veselje in notranje želje po duhovskim26 stanu. Gotovo je božja volja ta28, si je mislil30, Bog me je v duhovski stan namenil, tega si izvolim. S temi mislami Pavle31 vstane in gre iskat s pismam32 gospoda prijatloviga strica33. Kmalo ga spraša, ponižno34 gre do njega. Preden35 je Pavle36 pismo podal37, ga gospod prijazno vpraša39: Vi ste šolar41 iz ptujiga42 kraja, videl sim43 vas v cerkvi,44 kaj ne de45 ste bili malo pred46 v cerkvi svetiga47 Štefana,48 pred altarjem49 matere božje; to50 mi je bilo zlo51 všeč. Bil sim53, odgovori Pavle!55 molil sim56 in prosil Boga za razsvetljenje57, de58 bi vedil praviga stanu se59 lotiti. Gospod pismo odpre in bere, kar spozna de61 je to tisti62 Avguštinov zvesti prijatel63 in dobrotnik. Z velikim veseljem ga sprejme, mu reče64, se zraven65 njega usesti66, in67 mu tako govori: Ljubeznivi70 Pavle! vse vem72 kako se je tebi godilo. Dobro vem73 koliko dobriga74 si mojimu75 stričniku storil,76 in mu pomagal v bolezni. Vse to kaže očitno de77 te je Bog v duhovski stan namenil. Bogaj78 mene, stopi v deseto šolo, hiti se učiti
najpred ugledal1, tam hočem2 moliti in prositi razsvitljenja3, da si4 to izberem5, kar je tebi,6 o dobrotljivi Bog, dopadljivo7.« — Pavel8 gre zdaj srečno naprej ter se9 ne ustavi tako dolgo, dokler ne11 pride do velike cerkve svetega12 Štefana. Naravnost gre v cerkev; bila13 je ura 4 po poludne14, ter15 tako prisrčno16 in zamišljeno moli, da se17 ni brigal za duhovne gospode18, kateri19 so ravno po okončanej20 molitvi tiho iz cerkve šli. Vso21 uro je Pavel22 molil v cerkvi in premišljeval, katerega23 stanu bi se lotil. Potem je v svojem srci24 občutil neko25 veselje in notranje želje po duhovskem26 stanu. Gotovo je to27 božja volja, mislil29 si je, Bog me je v duhovski stan namenil, tega si izvolim. S temi mislimi Pavel31 vstane in gre iskat s pismom32 gospoda prijateljevega strijca33. Kmalu pozve zanj ter34 gre do njega. Predno35 je Pavel36 pismo oddal37, vpraša38 ga gospod prijazno: »40Vi ste dijak41 iz ptujega42 kraja, videl sem43 vas v cerkvi;44 kaj ne, da45 ste bili malo poprej46 v cerkvi svetega47 Štefana pred oltarjem49 matere božje? To50 mi je bilo zelo51 všeč.« — »52Bil sem53,«54 odgovori Pavel, »55molil sem56 in prosil Boga razsvitljenja57, da58 bi se mogel pravega stanu59 lotiti.« —60 Gospod pismo odpre in bere, kar spozna, da61 je to tist62 Avguštinov zvesti prijatelj63 in dobrotnik. Z velikim veseljem ga sprejme, veleč mu64, da poleg65 njega sede66, ter67 mu potlej68 tako le69 govori: »70Pavle moj dragi71! vse znam,72 kako se je tebi godilo. Znano mi je,73 koliko dobrega74 si mojemu75 stričniku storil in mu pomagal v bolezni. Vse to kaže očitno, da77 te je Bog v duhovski stan namenil. Poslušaj78 mene, stopi v deseto šolo, hiti se učiti
45
[49−50]
⮟
duhovske učenosti1, z vsim boš preskerbljen karkoli2 potrebuješ. Ti boš kdej3 dober duhoven4 pastir. Pavle odgovori5 ponižno: Visoke7 časti vredni gospod! Ravno to je moja misel,9 v cerkvi med molitvijo so mi na enkrat peršle10 v serce11 velike želje po duhovskim12 stanu;13 tega se hočem prijeti, in14 si pridno perzadevati si15 potrebnih učenost perdobiti16. Vas17 prosim, de18 mi pomagate,19 in me učite, kako se moram20 vredno za ta sveti in imenitni stan, kakor je duhovski, perpravljati21. — Pavle23 je stopil v deseto šolo, pridno se učil, de25 mu ga ni bilo enakiga26. Per27 gospodu je imel stanovanje in živež, in z vsim28 ga je prijatel Avguštin obilno preskerbil29. Dve leti je hodil v deseto šolo,30 iz gospodove hiše, tretje leto pa32 je bil vzet v duhovšnico. Četerto33 leto je bil za34 mašnika žegnan35. Ko je Pavle36 vse šole skončal je37 bil postavljen precej38 za učenika39 v malih šolah, de40 je fante keršanski nauk učil41, ktero42 službo je on43 pet let z velikim pridam44 opravljal. Potem je bil zvoljen45 za poglavarja čez male šole46, in to službo je opravljal šest let z veseljem47 in k veselju vsim malim šolarjem48. Zvoljen49 je bil potem Pavle50 za poglavarskiga svetvavca, zavoljo51 njegove velike učenosti, brihtnosti52 in brumnosti53 mu je bilo to imenitno opravilo izročeno. Per taki imenitni54 službi je bil vender vedno ponižen in pohleven. Več ko55 je mogel dobriga56 storiti, bolj57 je bil vesel58. Posebno je revežem59 rad pomagal, vse jim je razdal; desiravno61 je bilo veliko njegovo vsakoletno plačilo62, je revno63 živel.
duhovskih vednosti1, z vsem bodeš preskrbljen, česar koli2 potrebuješ. Ti bodeš kdaj3 dober duhovni4 pastir.« — Pavel5 ponižno odgovori6: »Velike7 časti vredni gospod! Ravno to je tudi8 moja misel;9 v cerkvi med molitvijo so se vzbudile10 v mojem srci11 velike želje po duhovskem12 stanu,13 tega se hočem poprijeti ter14 si prizadevati15 potrebnih znanosti si pridobiti16. A vas17 prosim, da18 mi pomagate in me učite, kako se mi je20 vredno za ta sveti in imenitni stan, kakor je duhovski, pripravljati21.«22 — Pavel23 je stopil v deseto šolo, pridno se je24 učil, da25 mu ga ni bilo jednakega26. Pri27 gospodu je imel stanovanje in živež, in z vsem potrebnem28 ga je oskrbel njegov prijatelj Avguštin29. Dve leti je hodil v deseto šolo iz gospodove hiše, a31 tretje leto je bil vzet v duhovšnico. Četrto33 leto je bil v34 mašnika posvečen35. Ko je Pavel36 vse šole zvršil,37 bil je takoj postavljen38 za učitelja39 v malih šolah, da40 je fante učil krščanskega nauka41, katero42 službo je pet let z velikim pridom44 opravljal. Potem je bil izvoljen45 za načelnika malim šolam46, in to službo je opravljal šest let v svoje veselje47 in v veselje sebi izročenih učencev48. Pozneje49 je bil izvoljen50 za poglavarskega svetovalca; zaradi51 njegove velike učenosti, bistroumnosti52 in lepega življenja53 mu je bilo to imenitno opravilo izročeno. Pri takej imenitnej54 službi je bil vender vedno ponižen in pohleven. Kar več55 je mogel dobrega56 storiti, tem veselejši57 je bil. Posebno je rad pomagal ubožnim60, vse jim je razdal. Dasi61 je bila velika njegova letna plača62, vender je63 živel jako skromno64.
46
[50−51]
⮟
VII. Pavle1 dvorni svetvavec2, potem škof.
VII. Pavel1 dvorni svetovalec2, potem škof.
Znana je bila Pavletova1 učenost, modrost in brumnost2, ne le tovaršem3, ampak4 tudi vikšim oblastnikam,5 zato je bil od svitliga6 cesarja izvoljen za dvorniga svetvavca7, kader8 je narmanj na to9 mislil. Več drugih tudi učenih mož je bilo cesarju perporočenih11 za to službo, pa le Pavl12 Svetin je bil izvoljen,13 in z veliko častjo v to imenitno službo povzdignjen. Nekaj let je to težavno službo opravljal. Vsi njegovi vikši14 oblastniki so ga radi imeli, veseli15 so bili de17 so taciga učeniga18 in zvestiga svetovavca19 dobili. Storil je, kar drugi niso mogli storiti, ker je več jezikov do dobriga znal21 govoriti. Izvoljen je bil potem za škofa v I. Sloveča in imenitna škofija je bila to ne zlo deleč23 od Dunaja. Z groznim veseljem so ga prebivavci tistiga24 kraja svojiga duhovniga vikšiga25 pastirja sprejeli, ker so že popred26 toliko od njegove dobrodelnosti slišali28. Velike perhodke29 je imel. Veliko30 blaga in premoženja mu je dajala škofija, vender Pavle31 je ostal per svoji33 navadi, namreč de34 je revno35 živel. Le37 toliko si je perhranil38, kar39 je bilo prav za potrebo40, vse drugo je revežem41 razdal; bolnikam43 pomagal in jim zdravila44 kupoval. Navado je imel reči: Kar revežem dam47 Bogu dam48. Če bolniku postrežem49 Bogu postrežem50. Torej51 so ga tudi52 vsi revni tistiga53 kraja le očeta imenvali,54 in vedno zanj molili. — Eniga dne55
Znana je bila Pavlova1 učenost, modrost in pobožnost2, ne le njegovim tovarišem3, nego4 tudi višjim oblastnikom;5 zato je bil od svitlega6 cesarja izvoljen za dvornega svetovalca7, ko si8 je najmanj kaj tacega9 mislil. Več drugih,10 tudi učenih mož je bilo cesarju priporočenih11 za to službo; ali nihče drug nego Pavel12 Svetin je bil izvoljen in z veliko častjo v to imenitno službo povzdignjen. Nekaj let je to težavno službo opravljal. Vsi njegovi višji14 oblastniki so ga radi imeli in15 so veseli16 bili, da17 so tako učenega18 in zvestega svetovalca19 dobili. Storil je, kar drugi niso mogli storiti, ker je znal20 več jezikov prav dobro21 govoriti. Izvoljen je bil potem za škofa v mestu22 I. Sloveča in imenitna škofija je bila to, nedaleč23 od Dunaja. Z groznim veseljem so ga prebivalci tistega24 kraja za svojega duhovnega višjega25 pastirja sprejeli, ker so že poprej26 toliko slišali27 od njegovih dobrih del28. Velike prihodke29 je imel. Obilo30 blaga in premoženja mu je dajala škofija, vender je Pavel32 ostal pri svojej33 navadi, da34 je namreč35 živel skromno in ponižno36. Samo37 toliko si je prihranil38, kolikor mu39 je bilo neogibno potreba40, vse drugo je razdal ubožcem42; bolnikom je43 pomagal in jim kupoval zdravila45. Navado je imel reči: »46Kar siromakom damo, to47 Bogu damo48. Če bolniku postrežemo,49 Bogu postrežemo50.« — Ni čuda, da51 so ga vsi ubožni tistega53 kraja le očeta imenovali54 in vedno zanj molili. — Neki dan55
47
[51−52]
⮟
ga je nekdajni prijatel1 Avguštin obiskal, kteriga2 je Pavle3 škof več dni perderžal4, de5 sta se od nekdajnih6 časov pogovarjala, kako jima je bilo nekdaj hudo, zdaj pa8 obema dobro. Kader9 se Avguštin grajšak spet10 na pot proti domu spusti11 ga škof Pavl spremi12 do ceste,13 škofija je bilo14 dobro uro od velike ceste. Tam15 se prijatla ločita16, eden drugimu17 srečo vošita18, si19 obljubita večkrat eden druziga21 obiskati in se22 ločita. Škof Pavl se24 ravno usede25 v kočijo de26 bi hitel domu27, kar stopi k njemu gospodar bližne kajže rekoč28: Gnadljiv29 gospod škof! Prosim vas, de30 bi malo v mojo hišo stopili32 pogledat bolnika, kterimu33 je zlo34 hudo. Snoči35 sta peršla36 dva ptujca, vsa revna raztergana37 in lačna. Prosila sta me, de38 bi jih39 prenočil, ker dnarjev40 nimata. Eden42 je bil že včerej grozno43 slab, dans pa44 mu je še45 besedo zaperlo46; bojim se de47 bi brez spovedi ne umerl48. Tovarš njegov49 mu lepo streže pa50 z nami ne more nič51 govoriti, zdi se mi de52 je Francoz. Tudi ne vem kake vere je bolnik,54 na vratu ima majhno55 lepo tablico navezano, na tablici je gosposka ženska namalana57. Škof Pavle59 gre per tej priči60 k bolniku, ga61 vpraša več reči, nič63 ni mogel odgovoriti, tako je oslabel65. Škof je dobro znal govoriti francosko66, torej67 vpraša bolnikoviga tovarša: Od68 kod prideta69 in kam gresta? Francoz mu odgovori: Iz rusovskiga cesarstva prideva70 iz dežele Siberije71, kjer sva bila vjeta, in72 greva vsak proti svojimu domu73. Francoz je bil vesel, de75 je škof Pavl76 tako lepo po francosko77 znal go-
ga je njegov nekdanji prijatelj1 Avguštin obiskal, katerega2 je Pavel3 škof več dni pridržal4, da5 sta se od nekdanjih6 časov pogovarjala, kako jima je bilo nekdaj hudo, a7 zdaj je8 obema dobro. Ko9 se graščak Avguštin zopet10 na pot proti domu poda, izpremi11 ga škof Pavel12 do ceste;13 škofija je bila14 dobro uro od velike ceste. Tu15 se prijatelja poslovita16, drug drugemu17 srečo želita18, obljubita si20 večkrat drug druzega21 obiskati, in22 ločita se23. Škof Pavel24 ravno v kočijo sede, da26 bi hitel domov27, kar stopi k njemu gospodar bližnje koče, in mu reče28: »Milostivi29 gospod škof! Prosim vas, da30 bi stopili31 malo v mojo hišo pogledat bolnika, kateremu33 je zelo34 hudo. Sinoči35 sta prišla36 dva tujca zelo ubožna, raztrgana37 in lačna. Prosila sta me, da38 bi ju39 prenočil, ker nimata denarjev41. Jeden42 je bil že včeraj jako43 slab, a denes44 mu je že45 besedo zaprlo«46; bojim se da47 bi ne umrl brez izpovedi48. Njegov tovariš49 mu lepo streže, ali50 z nami ne more ničesar51 govoriti, zdi se mi, da52 je Francoz. Tudi ne vem,53 kake vere je bolnik;54 na vratu ima majheno,55 lepo tablico navezano, a56 na tablici je podoba neke lepe gospe57.«58 Škof Pavel59 gre takoj60 k bolniku, vpraša ga62 več reči, ali bolnik63 ni mogel ničesar64 odgovoriti, tako je že bil slab65. Škof je dobro znal govoriti francoski66, zatorej67 vpraša bolnikovega tovariša, od68 kod sta prišla69 in kam gresta? Francoz mu odgovori: »Prideva iz ruskega cesarstva70 iz dežele Sibirije71, kjer sva bila vjeta; a zdaj72 greva vsak na svoj dom73.«74 Francoz je bil vesel, da75 je škof Pavel76 tako lepo znal francoski78 go-
48
[52−53]
⮟
voriti, in mu je vse razložil2 ob kratkim3, kako se jima je godilo: Jest sim4 pravi Francoz, je5 rekel, blizo7 mesta Tulona doma, ime mi je Bazil8 Hudon. Zapustil sim9 doma bogate starše, radi bi me bili odkupili, pa10 ni bilo mogoče, mogel sim11 biti soldat,12 in iti z grozno13 Napoleonovo trumo, na gornje merzle rusovske14 dežele. Ta moj bolni tovarš,15 je Illirjan. Imenitniga16 stanu je17, ime mu je Karl s primkam19 Gap. Tudi on je mater20 zapustil doma,22 njeno podobo še zdaj na vratu nosi24. Oče pa25 je bil že pred26 v vojski ubit. V vojski sva bila pod enim banderam27, tovarša28 in prijatla29 sva bila. Vkup31 sva služila, vkup32 sva bila vjeta,33 in v daljno deželo, Siberjo34, odpeljana. Veliko dobriga35 mi je storil Karl moj prijatel,37 sam per38 svojih ustih39 si je pertergal40, de41 mi je podal kosček42 kruha v hudi43 lakoti. Že zdavnej44 bi jest45 bil pobit, ko47 bi on48 ne bil neusmiljenih Rusov zame sprosil50. Ker je bil Illirjan51 je z njimi nekoliko govoriti znal. Vjeta sva bila celi52 čas vkup53. Rusi so naji54 dali v globoke jame rudo kopat, po tri dni nisva beliga dne vidila55, zraven pa56 sva slabo hrano imela58. V taki59 nesreči sva eden druziga troštala,60 spoznala sva, de61 božja previdnost je62 z nama tako naredila. Torej63 sva se iz celiga serca64 k Bogu obernila65, vedno prosila in molila, de66 bi se Bog naji67 usmilil,68 in naji69 iz take nesreče rešil. Dolgo let sva tako zdihvala in molila, de bi se Bog naji usmilil70, in naji iz take nesreče rešil, in najina71 molitev je peršla pred božji sedež72. Mislila sva, de73 sva od vsih74 pozabljena in zapušena75 v
voriti, in razložil1 mu je vse ob kratkem3, kako se jima je godilo: »Jaz sem4 pravi Francoz,«5 rekel je6, »blizu7 mesta Tulona doma, ime mi je Bazilij8 Hudon. Zapustil sem9 doma bogate starše, radi bi me bili odkupili, a10 ni bilo mogoče, moral sem11 biti vojak12 in iti s silovito13 Napoleonovo vojsko v gorenje mrzle ruske14 dežele. Ta moj bolni tovariš15 je Slovenec, imenitnega16 stanu, ime mu je Karl,18 s priimkom19 Gap. Tudi on je zapustil mater21 doma;22 njeno podobo še zdaj nosi23 na vratu. Oče mu25 je bil že poprej26 v vojski ubit. V vojski sva bila pod jednim praporom27, tovariša28 in prijatelja29 sva si30 bila. Skupaj31 sva služila, skupaj32 sva bila vjeta in v daljno deželo, Sibirijo34, odpeljana. Mnogo dobrega35 mi je storil Karl,36 moj prijatelj;37 sam od38 svojih ust39 si je pritrgaval40, da41 mi je podal košček42 kruha v hudej43 lakoti. Že davno44 bi bil jaz46 pobit, ako47 bi ne bil on49 neusmiljenih Rusov prosil za mene50. Ker je bil Slovenec,51 je z njimi nekoliko govoriti znal. Vjeta sva bila ves52 čas skupaj53. Rusi so naju54 dali v globoke jame rudo kopat, po tri dni nisva videla belega dneva55, vrhu tega56 sva imela še57 slabo hrano. V takej59 nesreči sva drug druzega tolažila;60 spoznala sva, da je61 božja previdnost z nama tako naredila. Zatorej63 sva se iz vsega srca64 k Bogu obrnila65, vedno prosila in molila, da66 bi se Bog naju67 usmilil in naju69 iz take nesreče rešil, in najino71 molitev je uslišal dobri Bog72. Mislila sva, da73 sva od vseh74 pozabljena in zapuščena75 v
49
[53−54]
⮟
tamnih podzemljiskih1 jamah kakor kert3, kar en dan pride siberski5 poglavar in6 ukaže naji7 predse perpeljati8. Ko prideva, nama9 reče: Zahvalita Boga, rešena sta, tukej11 je pisano povelje12 prišlo od cesarja, vaji per ti14 priči izpustiti, in vaji vsaciga15 na svoj dom poslati. Od veselja so se nama per17 tem oznanilu solze uderle18. Karl me objame in reče19: Glej bratec, Bog naji20 je uslišal, de22 sva dočakala rešenja. Vidiš, prav23 je, de24 si me ubogal25 in v Boga zaupal. Ako bi ti26 bil vedno tako nepoterpežliv27 in nevoljin28, kdo ve29, kaj bi se bilo s tabo30 zgodilo. Zahvaliva tedej31 Boga, kteri32 tako dobrotljivo in usmiljeno z nama dela. Pokleknila sva in na glas molila. Precej drugi dan se vzdigneva in sva34 se na pot podala35, svoje ljube domovine iskat. Cele kvatre že hodiva36, vse oblačilo je strohnelo, obutalo je stergano37, jesti le toliko imava, kar per38 dobrih ljudeh sprosiva: Dnarci39, kar40 so nama Rusi41 dali, so kmalo pošli,42 in zdej43 sva zlo44 oslabela. Včeraj pa45 je mojimu tovaršu46 tako hudo prišlo, de47 ne moreva več naprej. Pa naj se nama godi, kokor48 hoče, ne49 zapustim ga svojiga zvestiga prijatla50, de51 ozdravi, ali pa če je božja53 volja tako, de55 mu oči zatisnem. Od hiše do hiše bom56 hodil in sprosil57, kar bom58 mogel, de59 mu pomagam in postrežem, tudi on v veliki60 revi ni mene61 zapustil. V serce64 se je škofu užalilo per65 teh besedah, in reče: Glejte hvaležniga prijatla67! Potem se oberne69 k Francozu in mu prijazno reče: Bazile70! tvoja skerb71 za prijatla72 mi je zlo73 všeč, in vsim74 ljudem tukej okoli75 lep izgled.
temnih podzemeljskih1 jamah,2 kakor krt3, —4 kar pride necega dne sibirski5 poglavar ter6 ukaže naju7 predse pripeljati8. Ko prideva, reče nama10: Zahvalita Boga, rešena sta; tukaj11 je prišlo pisano13 od cesarja, vaju pri tej14 priči izpustiti, in vaju vsacega15 na svoj dom poslati. —16 Od veselja so se nama pri17 tem oznanilu udrle solze18. Karl me objame, rekoč19: Glej bratec, Bog je naju21 uslišal, da22 sva dočakala rešenja. Vidiš, dobro23 je, da24 si me slušal25 in v Boga zaupal. Ako bi bil vedno tako nepotrpežljiv27 in nejevoljen28, kdo zna29, kaj bi se bilo s teboj30 zgodilo. Zahvaliva tedaj31 Boga, kateri32 tako dobrotljivo in usmiljeno z nama dela. —33 Pokleknila sva in na glas molila. Precej drugi dan se vzdigneva, in34 se na pot podava35, svoje ljube domovine iskat. Že hodiva cele kvatre36, vse oblačilo je strohnelo, obutalo je strgano37, jesti le toliko imava, kar si izprosiva pri38 dobrih ljudeh. Denarji39, ki40 so jih nama41 dali Rusi, kmalu so potekli42 in zdaj43 sva zelo44 oslabela. A včeraj45 je mojemu tovarišu46 tako hudo prišlo, da47 ne moreva več naprej. Pa naj se nama godi, kakor48 hoče, zapustim ga ne, svojega zvestega prijatelja50, da51 ozdravi, ali pa,52 če je volja božja54 tako, da55 mu oči zatisnem. Od hiše do hiše bodem56 hodil in prosil57, kar bodem58 mogel, da59 mu pomagam in postrežem, tudi on v velikej60 revi ni zapustil mene62.« —63 V srce64 se je škofu užalilo pri65 teh besedah, in reče: »66Glejte hvaležnega prijatelja67!«68 Potem se obrne69 k Francozu in mu prijazno reče: »Bazilij70! tvoja skrb71 za prijatelja72 mi je zelo73 všeč, in je vsem74 ljudem tukaj okolo v75 lep izgled.
50
[54−55]
⮟
Žlahtno serce imaš1 in hvaležno, ti delaš, kakor nam keršanska3 ljubezen zapoveduje, torej4 bodi potroštan5, ne bo7 ti treba prositi8, preskerbljen bo9 tvoj bolni prijatel10, in zraven11 tudi ti. S tem se Pavle Škof oberne12 in gre. Preden13 se odpelja14, pokliče hišniga15 gospodarja, kjer16 je bolnik ležal, mu da17 dva tolarja,18 in ukaže,19 hitro kokoš zaklati, župo20 bolniku dajati, meso pa22 naj njegov zdravi tovarš23 povžije, in kar bo24 še zraven25 potreboval, naj mu da, vse bo26 poplačano. Vsak dan celi27 teden se je Pavl Škof perpeljal28 bolnika obiskat, in zvesto29 je skerbel30, de31 je bil dobro postrežen. Bolnik se je boljšal,32 tako de33 ga je osmi dan Škof34 ukazal v svoje prebivališe perpeljati,35 in tudi tovarša z36 njim, de37 mu je stregel. Dva mesca38 sta ostala per39 škofu bolnik in njegov tovarš40, z vsim bolj ko doma preskerbljena42. Tudi hvaležna sta bila oba za tolike dobrote. Vsak dan sta šla v cerkev, potem kader je že44 bolnik vstajal, sta46 hvalila Boga ter pridno in serčno48 molila, de49 bi Bog poplačal Škofu take50 dela milosti51. Kader52 se je bolnik že dobro terdniga53 čutil, gre54 ponižno s svojim tovaršem56 k škofu ga zahvaliti57 za vse dobrote,58 in ga prositi59, de60 naj jih61 zdaj pusti naprej62, iskat domovine. Nista vedila63, kako bi prav64 se zahvalila, kar66 govoriti nista mogla, roke67 sta mu kušvala68 in s solzami jih69 močila. Karl je toliko rekel71: O gospod škof! vi ste me oteli od smerti73, druziga74 ne vem poverniti75, kakor dokler bom77 živel bom78 za vas molil79, in solze so se mu uderle80. Škof Pavl pa81 jima reče82 prijazno: Zaupajta84 vselej terdno85
Plemenito1 in hvaležno srce imaš2, ti delaš, kakor nam krščanska3 ljubezen zapoveduje; zatorej4 bodi potolažen5, prositi6 ne bode7 ti treba več8, preskrbljen bode9 tvoj bolni prijatelj10, in ž njim11 tudi ti.« To rekši obrne se škof Pavel12 in gre. Predno13 se odpelje14, pokliče hišnega15 gospodarja, pri katerem16 je bolnik ležal, stisne mu17 dva tolarja v roko18 in mu ukaže19 hitro kokoš zaklati, bolniku juho21 dajati, a meso22 naj njegov zdravi tovariš23 povžije, in kar bode24 še bolnik25 potreboval, naj mu da, vse bode26 poplačano. Vsak dan skozi ves27 teden se je škof Pavel pripeljal28 bolnika obiskat ter29 je skrbel30, da31 je bil dobro postrežen. Bolnik se je boljšal tako, da33 ga je osmi dan škof34 ukazal v svoje stanovanje pripeljati35 in tudi tovariša ž36 njim, da37 mu je stregel. Dva meseca38 sta ostala pri39 škofu bolnik in njegov tovariš40, ter sta bila41 z vsem bolje preskrbljena nego li bi bila doma42. Tudi hvaležna sta bila oba za tolike dobrote. Vsak dan sta šla v cerkev, in43 potem, ko je44 bolnik že45 vstajal, hvalila sta47 Boga ter pridno in srčno48 molila, da49 bi Bog poplačal škofu taka lepa50 dela človeške milodarnosti51. Ko52 se je bolnik že dobro trdnega53 čutil, ponižno gre55 s svojim tovarišem56 k škofu zahvalit se mu57 za vse dobrote in ga prosit59, da60 naj ju61 zdaj pusti dalje iti62, iskat domovine. Nista znala63, kako bi se prav65 zahvalila; niti66 govoriti nista mogla, roki67 sta mu poljubovala68 in s solzami močila. Karl je samo70 toliko dejal71: »72O gospod škof! vi ste me smrti oteli73, druzega vam74 ne morem povrniti75, kakor:76 dokler bodem77 živel, molil bodem78 za vas, in solze so se mu iz oči udrle80. A škof Pavel81 jima prijazno reče83: »Upajta84 vselej trdno85
51
[55−56]
⮟
v Boga, in1 on dobrotljivi Oče vaji2 nikoli ne bo zapustil3. On vselej tako obrača4, de5 človek v potrebi pomoč najde, če je per Bogu iše6. Glej Karl! Dobrotljivi Bog je mene poslal tebi naproti, de sim8 ti pomagal, ker je tvoja mati meni in moji9 materi veliko dobriga10 storila, še takrat ko je večkrat prišla suknarijo ogledovat. Vedi, de sim12 tudi jest blizo13 mesta L...14 doma,15 (Karl do zdej17 še tega18 ni vedil,19) in tvojo mater dobro poznam. Glej dobre20 dela staršev Bog še otrokam21 povračuje. Če boš22 tako srečin najti23 svojo mater, spoštuj in ubogaj24 jo,25 Bog te je s terpljenjem zbrihtal26 in ti oči odperl27. Bodi vselej pravičen in brumen28, tako bota29 ti in tvoja mati veliko srečo vživala30. Ko to31 Karl zasliši32, de33 je Škof34 tudi blizo35 L...36 doma in de38 pozna njegovo mater, začne39 na glas jokati40, in pravi41: O moj dobrotljivi gospod! Vi44 poznate mojo mater? ali je le45 še živa? Škof pravi47: Ne vem tega48 povedati, veliko49 let nisim50 bil na Ilirskim51, tudi od52 svojih ljudi nič53 ne vem in ne54 slišim. Če pa hočeš počakati še osem dni, de jest55 svoje reči opravim, znaš z mano56 se peljati,57 in tudi tvoj tovarš58, če ravno59 je ptujic60, naš bližnji je. Zlo61 mi je všeč62 ta Francoz, ker ima tako žlahtno63 in hvaležno serce64, kar je v tvoji nevarni65 bolezni zadosti66 pokazal. Zlo67 sta bila oba vesela, rada sta še osem dni ostala per Škofu, pomagala68 sta delati kar sta mogla per71 hiši, de nista72 v lenobi časa tratila. Med74 tem ukaže škof obema nove75 oblačila narediti, in ko76 namenjeni dan pride, se Pavl77 škof
v Boga, ker1 on je dobrotljiv oče ter vaju2 nikoli ne zapusti3. On vselej tako obrne4, da5 človek v potrebi pomoč najde, če je išče pri Bogu6. Glej,7 Karl! Dobrotljivi Bog je mene poslal tebi naproti, da sem8 ti pomagal, ker je tvoja mati meni in mojej9 materi mnogo dobrega10 storila, še takrat,11 ko je večkrat prišla suknarijo ogledovat. Vedi, da sem12 tudi jaz blizu13 mesta L…14 doma (Karl namreč tega16 do zdaj17 še ni znal19) in tvojo mater dobro poznam. Glej, dobra20 dela staršev Bog še celi otrokom21 povračuje. Če bodeš22 tako srečen, da najdeš23 svojo mater, spoštuj in poslušaj24 jo;25 Bog te je s trpljenjem izbistril26 in ti oči odprl27. Bodi vselej pravičen in pobožen28, tako bodeta29 ti in tvoja mati veliko srečo uživala30.« Ko31 Karl to zve32, da33 je škof34 tudi blizu35 L…36 doma,37 in da38 pozna njegovo mater, zajoka39 na glas, in reče41: »42O gospod43 moj dobrotljivi; ali res44 poznate mojo mater? je-li45 še živa?« —46 Škof odgovori47: »Tega ne vem48 povedati; mnogo49 let že nisem50 bil na Slovenskem51, niti o52 svojih ljudeh ničesar53 ne vem ni54 slišim. Če pa hočeš počakati še osem dni, da55 svoje reči opravim, lehko56 se pelješ z menoj57 in tudi tvoj tovariš58, dasi59 je ptujec60, naš bližnji je. Zelo61 mi je ljub62 ta Francoz, ker ima tako plemenito63 in hvaležno srce64, kar je ob tvojej nevarnej65 bolezni dosti66 pokazal.« — Zelo67 sta bila oba vesela, rada sta še osem dni pri škofu ostala ter68 sta pomagala69 delati,70 kar sta mogla pri71 hiši, da bi72 v lenobi časa ne73 tratila. V74 tem ukaže škof obema nova75 oblačila narediti, in kadar76 namenjeni dan pride, takoj se77 škof Pavel78
52
[56−57]
⮟
na pot poda, in1 v kočijo vzame oba popotnika2 s saboj3. Srečno4 pot in lepo vreme so imeli celi5 teden. Celo6 pot so se lepo pogovarjali,7 in eden drugimu perpovedovali8, koliko dobriga9 so od Boga prejeli, koliko10 čudno je Bog eniga ko drujiga11 z velikimi nadlogami obiskal pa mu13 tudi v nadlogah veselje najti dal14. Lepo sta poslušala oba tovarša15 prijazne škofove besede, s kterimi jih16 je učil,17 vselej v Boga zaupati,18 in greha vedno skerbno se varvati.20 Ohranita si v sercu ljuba21 moja prijatla22, jima23 reče Škof Pavl24, in nikoli ne pozabita te26 resnice: Kdor si perzadeva27, kolikor mu je mogoče28, prav ravnati29, pošteno živeti in greha se varvati30, tisti31 je božji prijatel32, Bog pa svojiga prijatla34 nikoli ne zapusti. Mislita, kako se je godilo z Danielam35, s Tobijam36, z Jobam37. Kako se je godilo z apostelni38 in z drugimi kristjani39. Terpeli40 so in z veseljem so terpeli42 s terdnim zaupanjem;43 Bog jih ni zapustil. Niso se golfali44, srečno je bila46 njih žalost v večno veselje spreobernjena48, ktero49 oni v nebesih vživajo51. V takih božjih svetih pogovorih jim je čas popotvanja54 hitro minil55. Ravno binkuštno saboto zvečer57 se perpeljajo58 do C...59 na Štajerskim60, in zavijejo61 v oštarijo per62 volarji, tam prenočiti63. Postrežni oštir64 hitro perteče65 h kočii66 in spremi67 škofa s tovarši68 vred v hišo, in69 jim odkaže posebno lepo kamerco, kmalo70 napravi tudi nekoliko večerje. Ko je Pavle Škof71 sam s tovarši72 v kamerci73, jima reče74: Zahvalimo dobrotljiviga76 Boga, ki nas je tako po očetovsko77 vse nesre-
napoti in oba popotnika1 v kočijo vzame s seboj3. Srečen4 pot in lepo vreme so imeli ves5 teden. Ves6 pot so se lepo pogovarjali in drug drugemu pripovedovali8, koliko dobrega9 so od Boga prejeli, kako10 čudno je Bog oba11 z velikimi nadlogami obiskal,12 pa tudi v nadlogah njiju razveseljeval14. Lepo sta poslušala oba tovariša15 prijazne škofove besede, s katerimi ju16 je učil vselej v Boga upati18 in greha se19 vedno ogibati. »20Ohranita si v srci, prijatelja21 moja ljuba22,«23 reče jima škof Pavel24, »25in nikoli ne zabita26 resnice: Kdor si prizadeva27, kolikor mu je moči28, prav delati29, pošteno živeti in greha se ogibati30, ta31 je božji prijatelj32, a33 Bog svojega prijatelja34 nikoli ne zapusti. Mislita, kako se je godilo Danielu35, Tobiji36, Jobu37. Kako se je godilo apostolom38 in drugim kristjanom39. Trpeli40 so,41 in z veseljem so trpeli42 s trdnim upom in43 Bog jih ni zapustil. Niso se prevarili44, srečno se45 je njih žalost izpreobrnila47 v večno veselje, katero49 oni zdaj50 v nebesih uživajo51.«52 V takih božjih in53 svetih pogovorih jim je popotovanje54 hitro minilo55. —56 Ravno binkoštno soboto z večera57 se pripeljejo58 do C…59 na Štirskem60, in zavijo61 v gostilnico »k62 volarji« ondu prenočit63. Postrežni gostilničar64 hitro preteče65 h kočiji66 in izpremi67 škofa s tovariši68 vred v hišo ter69 jim odkaže posebno lepo sobo; kmalu70 napravi tudi nekoliko večerje. Ko je škof Pavel71 sam s tovariši72 v sobi73, reče jim74: »75Zahvalimo dobrotljivega76 Boga, ki nas je tako po očetovski77 vse nesre-
53
[57−58]
⮟
če obvarval1 na poti. Jutri pa2, ker je velik praznik, ne pojdemo naprej3; če je vama prav, bomo tukej ostali4, molili in Boga častili; ne spodobi se6 tak svet7 praznik popotvati8 brez potrebe ali brez9 sile. Vsi trije pokleknejo in glasno Boga hvalijo. Po večerji in po večerni11 molitvi se k pokoju podado12. Binkuštno13 nedeljo zjutrej14, ko15 je jelo po vsih16 cerkvah tistiga17 mesta dnevu18 zvoniti, je škof Pavl vstal20 in poklical oba tovarša21, de22 so vkup23 molili. Glejta, jima25 reče škof: Današni27 dan je sveti Duh na svet prišel čez aposteljne28, kteri29 so bili v molitvi zbrani, molimo30 tudi mi de bomo31 vredni prejeti s32. Duha; on nas bo razsvetlil33, on bo naše serca oveselil34. Pokleknejo in vsi trije celi36 čas molijo dokler je zvonilo. Ko38 odmolijo, jima39 reče škof Pavl41: Vidva zdaj, če hočeta, še zaspita43 nekoliko časa, jest pa bom45 molil in se perpravljal46 k sveti47 maši. Ob 7. bomo šli48 v cerkev, jest bom opravil ofer s49. maše50, vidva pa51 v cerkvi molita in Boga hvalita, ker drugiga opravka52 nimata. Vender Karl! povej mi še pred54, kako je to, de55 se ti dans56 tako na smeh deržiš57, ker te še nisim vidil ne enkrat se zasmejati,58 in dobre volje biti59, dans pa60 si tako vesel61? Gnadlivi gospod62 škof! odgovori Karl, kako bi ne bil, ki imam takiga žlahtniga66 dobrotnika kakor ste vi, kteri68 ne skerbi69 samo za moje telo, ampak70 tudi za mojo dušo. Vso pot71 ste nama take lepe nauke dajali, de72 je celo73 moje serce74 k Bogu obernjeno,75 in vneto za božjo ljubezen76. Zato sim77 nocoj zlo78 veselo noč imel. Če vam smem po-
če ohranil1 na poti. A jutri2, ker je velik praznik, ne pojdemo dalje3; če je vama po volji, ostanemo tukaj4, molili bodemo5 in Boga častili; nespodobno je6 tak praznik popotovati8 brez potrebe ali sile.«10 Vsi trije pokleknejo in glasno Boga hvalijo. Po večerji in po večernej11 molitvi gredo počivat12. Binkoštno13 nedeljo jutro14, kadar15 je jelo po vseh16 cerkvah tistega17 mesta k dnevi18 zvoniti, vstal19 je škof Pavel20 in poklical oba tovariša21, da22 so skupaj23 molili. »24Glejta,«25 reče jima26 škof, »denašnji27 dan je sveti Duh na svet prišel na apostole28, kateri29 so bili v molitvi zbrani. Molimo30 tudi mi, da bodemo31 vredni prejeti sv32. Duha; on nas razsvetli33, on naša srca oveseli34.«35 Pokleknejo in vsi trije ves36 čas molijo,37 dokler je zvonilo. Kadar38 odmolijo, reče jima40 škof Pavel41: »42Vidva zdaj, če hočeta, še nekoliko časa spita44, a jaz bodem45 molil in se pripravljal46 k sv.47 maši. Ob sedmih pojdemo48 v cerkev, jaz bodem služil sv49. mašo50, a vidva51 v cerkvi molita in Boga hvalita, ker drugega opravila52 nimata. Vender,53 Karl! povej mi še poprej54, kako je to, da55 se denes56 tako na smeh držiš57, ker te še nisem videl nikdar smijočega58 in veselega59, a denes60 si tako dobre volje61? »Gospod62 škof milostivi63!«64 odgovori Karl, »65kako bi ne bil, ki imam takega plemenitega66 dobrotnika,67 kakor ste vi, kateri68 ne skrbi69 samo za moje telo, nego70 tudi za mojo dušo. Po vsem potu71 ste nama take lepe nauke dajali, da72 je vse73 moje srce74 k Bogu obrneno75 in vneto od božje ljubezni76. Zato sem77 nocoj zelo78 veselo noč imel. Če vam smem po-
54
[58−59]
⮟
vedati, scer na1 sanje nič ne deržim2, vender so me nocojšne3 sanje razveselile. Sanjalo se mi je, de4 so me5 moja mati obiskat prišli6, vsi veseli in zdravi, zato sim dans7 tako vesel. Škof Pavl9 odgovori: Morebiti ti je Bog kako veselje dati namenil11, pojdi v cerkev in lepo moli.
vedati, sicer meni1 sanje niso nič2, vender so me nocojšnje3 sanje razveselile. Sanjalo se mi je, da4 so prišli k meni5 moja mati, vsi veseli in zdravi, zato sem denes7 tako vesel.«8 Škof Pavel9 odgovori: »10Morebiti ti je Bog kako veselje odmenil11, pojdi v cerkev in lepo moli.«12
VIII. Po škofu Pavlu najde Karl baron Gap svojo mater.
VIII. Po škofu Pavlu najde Karl baron Gap svojo mater.
Škof Pavl1 gre v cerkev, opravi z veliko andohtjo s2. mašo, in3 še potem4 dolgo v cerkvi moli. Ko5 odmoli, gre domu6 še druge dolžne duhovske molitve opravit, tovaršem pa7 ukaže v cerkvi biti,8 potem pa po mestu9 iti kaj pogledat10. Ves zamaknjen11 v molitvi škof sam moli12 v kamerci, kar okoli desete ure zasliši okoli oštirjeve13 hiše veliko ječanje14, zdihvanje15 in vprašanje16. Pogleda per oknu17, kar vidi veliko revnih18, bolnih in slabožnih19, kteri20 so okoli21 hiše hodili in pobiti eden drugimu perpovedvali22: Ni je dans24 naše Kordule! ni je dans26! Škof Pavl28 ne ve, kaj to pomeni, radovedno komej30 čaka, de tovarša domu31 prideta in hitro reče Karlnu.33 Pojdi oštirja34 vprašat, kaj pomeni de dans35 toliko revežev okoli36 pohaja in po nekaki37 Korduli oprašuje38. Na to oštir gre39 sam k škofu s Karlnam vred40 in mu pravi41: Nič ni čudniga43 to. Vsako nedeljo jih toliko pride okoli44 desete ure, prosit45
Škof Pavel1 gre v cerkev, opravi z veliko pobožnostjo sv2. mašo ter potem3 še dolgo v cerkvi moli. Kadar5 odmoli, gre domov6 še druge dolžne duhovske molitve opravljat; tovarišema7 ukaže v cerkvi ostati in8 potem iti mesta ogledovat10. Škof11 v svojej sobi ves zamaknen12 v molitvi zasliši ob desetej uri okolo gostilničarjeve13 hiše velik hrup14, zdihovanje15 in popraševanje16. Pogleda skozi okno17, kar vidi mnogo ubožnih18, bolnih in nadložnih19, kateri20 so okolo21 hiše hodili in pobiti drug drugemu pripovedovali22: »23Ni je denes24 naše Kordule! o25 ni je denes26!«27 Škof Pavel28 ne ve, kaj je29 to; komaj30 čaka, da tovariša domov31 prideta,32 in hitro reče Karlnu: »33Pojdi gostilničarja34 vprašat, kaj je to, da denes35 toliko siromakov okolo36 pohaja in po nekakej37 Korduli poprašuje38.« Gostilničar gre potem s Karlnom vred39 sam k škofu,40 in mu pove41: »42Nič ni čudnega43 to. Vsako nedeljo jih toliko pride okolo44 desete ure,
55
[59−60]
⮟
vbogajme nekake gospe po imenu Kordule3. Ona je zlo4 dobrodelna. Daje rada revežem5, pomaga bolnikam6, veliko dobriga7 stori. Ob 10. uri se vsako nedeljo perpelja8 v cerkev, in se per9 nas vselej malo pomudi, de revežem10 razdeli. Je dobro11 uro od tukej grajšinca13, kjer ona gospoduje in14 tako tiho in brumno15 živi, de16 je vsim17 lep izgled. Dans18 je pa zjutrej19 k maši prišla, in se kmalo vernila,20 mora še21 kaj posebniga22 opravila doma imeti. Reveži23 so jo zamudili, zato zdaj po nji oprašujejo24. Karl posluša zvesto oštirjevo perpovedvanje, in25 ga vpraša, kako se ta dobra gospa piše? od kod je? Oštir pravi26: Nič več27 ne vem povedati28, kakor29 to, de30 je vdova, ime ji je31 Kordula. Nobeden jo33 drugači ne imenuje, kakor34 naša mati Kordula. Per35 sebi ima nekako slušabnico ravno te starosti36, obe živite vkup,37 kakor dve prijatlice38, molite39 in ubogim veliko pomagate40. Pred več41 leti je grajšinco42 kupila k veliki sreči vsim revežem našiga43 kraja. Iz Ilirskiga jim44 je sem45 prišla in svojo zvesto služabnico tudi vdovo še48 s sabo perpeljala49. Karl pravi nato k50 škofu Pavlu: Gnadljivi gospod51 škof! Mi dovolite53, de54 grem obiskat tako55 dobro gospo,56 rad bi jo vidil57 in poznal, ker toliko revežem58 pomaga. Zdaj še le vem obrajtati in častiti dobrodelne59 ljudi, ker sim skusil60, kako dobro dene61 človeku v nadlogah najti dobrotljiviga62 pomočnika. Škof Pavl reče64: Prava in dobra je tvoja misel. Ne le samo ti, tudi jest66 grem obiskat dobrodelno gospo, vredna je, de67 jo gremo razveselit. Pa oš-68
vbogajme prosit1 nekake gospe, Kordule2 po imenu. Ona je zelo4 dobrodelna. Rada daje siromakom5, pomaga bolnikom6, mnogo dobrega7 stori. Ob 10. uri se vsako nedeljo pripelje8 v cerkev, in se pri9 nas vselej malo pomudi, da siromakom10 razdeli, kar jim je namenila. Dobro11 uro hoda12 od tod je graščinica13, kjer ona vlada, ter14 tako tiho in pobožno15 živi, da16 je vsem v17 lep izgled. Davi18 je k maši prišla, in se kmalu vrnila;20 mora že21 kaj posebnega22 opravila doma imeti. Siromaki23 so jo zamudili, zato zdaj po njej poprašujejo24.« Karl zvesta posluša gostilničarjevo pripovedovanje ter25 ga vpraša, kako se ta dobra gospa piše? od kod je? Gostilničar odgovori26: »Druzega27 ne vem, nego li29 to, da30 je vdova, Kordula zvana32. Nihče je33 drugači ne imenuje nego —34 naša mati Kordula. Pri35 sebi ima nekako služabnico svoje dobe36, obe živiti skupaj37 kakor prijateljici38, moliti39 in ubožnim mnogo pomagati40. Pred mnogimi41 leti je graščinico42 kupila na veliko srečo vsem siromakom našega43 kraja. Iz Slovenskega44 je sim45 prišla,46 in svojo zvesto služabnico,47 tudi vdovo, že48 s seboj pripeljala49.« Nato reče Karl50 škofu Pavlu: »Gospod51 škof milostivi52! Dovolite mi53, da54 grem obiskat dobro gospo;56 rad bi jo videl57 in poznal, ker tolikemu številu siromakov58 pomaga. Zdaj še le vem čislati dobre59 ljudi, ker sem izkusil60, kako dobro deje61 človeku v nadlogah najti dobrotljivega62 pomočnika.«63 Škof Pavel odgovori64: »65Prava in dobra je tvoja misel. Ne le samo ti, tudi jaz66 grem obiskat dobrodelno gospo, vredna je, da67 jo gremo razveselit. A gostilničar!68
56
[60−61]
⮟
tir! povejte1 mi, pravi Škof: Bi pa gospa Kordula rada vidila, ko bi2 jo mi trije prišli obiskat3? O rada5, pravi oštir6, veliko veselje ji bo8 to, še vsaciga kmetiškiga9 človeka prijazno sprejme, kaj10 bi vas ne? Dobro vem, de11 jo boste zlo razveselili12. Po kosilu ukaže škof Pavl14 napreči in peljati do grajšince15 gospe Kordule, djal16 je: Dans17, ker je praznik,18 ne gremo naprej19, drugiga20 opravka nimamo, lahko gremo tedej obiskat21 dobrodelnico,22 in malo kraje23 ogledamo. Perpeljajo25 se škof Pavl26 in oba tovarša27 do gradiča gospe Kordule, kteri28 na gričku29 stoji. Tam stopijo iz kočije,30 in gredo peš proti gradu memo verta31, kteri je32 pred gradam ograjen bil33. Memo verta grede34 vidijo na vertu blizo35 pota sedeti36 na klopici perletno37 ženico, čedno oblečeno, ki je bukvice brala in pa38 jokala. Škof jo s prijazno besedo popraša: Žena!40 bi nam povedali, ako42 so gospa Kordula doma? Žena hitro vstane, ker pred44 ni nobeniga vidila45, si hitro46 oči obriše,47 in gre48 škofu roko kušnit49, ker je po oblačilu vidila de je50 duhoven, in51 odgovori ponižno52: Doma so gospa Kordula, doma. Škof: So55 sami? Žena: Niso sami, gospod in gospa z dvema otroci sta per58 njih, pa nobeniga59 ne poznam. Odjedli so, zdej61 nekaj igrajo, meni pa62 so rekli na vert63 iti, de64 me dve uri nič ne potrebujejo. Škof: Kaj66 ste vi gospejna67 služabnica? Žena: Sim še68 dolgo let. Škof: Zakaj pa72 jokate, kaj73 je gospa tako huda? Žena: O Bog varuj! Sej77 ne jokam, le78 žalujem, desiravno80 mi je dobro; gospa me ima81 ne kakor služabnico,
povedite1 mi,« reče škof, »ali bi gospe Korduli bilo po volji, da2 jo mi trije obiščemo3?« »4O po volji5,« reče gostilničar6, »7veliko veselje jej bode8 to, še vsacega kmetskega9 človeka prijazno sprejme, zakaj10 bi vas ne? Dobro vem, da11 jo zelo razveselite12.« —13 Po kosilu ukaže škof Pavel14 napreči in peljati do graščinice15 gospe Kordule. Dejal16 je: »Denes17, ker je praznik ne pojdemo dalje19, niti druzega20 opravka nimamo, lehko zatorej obiščemo21 dobrodelnico in si malo23 ogledamo ondukajšnih krajev24.« Pripeljajo25 se škof Pavel26 in oba tovariša27 do gradiča gospe Kordule, kateri28 na brdu29 stoji. Tam stopijo iz kočije in gredo peš proti gradu memo vrta31, ograjenega32 pred gradom33. Memogredoč34 vidijo v vrtu blizu35 pota na klopci sedečo priletno37 ženico, čedno oblečeno, ki je bukvice brala in jokala. Škof jo s prijazno besedo popraša: »39Žena,40 bi li41 nam povedali, če42 so gospa Kordula doma?«43 Žena hitro vstane, ker poprej44 ni nikogar videla45, naglo si46 oči obriše in odide48 škofu roko poljubit49, ker je po oblačilo poznala, daje50 duhoven, ter51 odgovori prijazno52: »53Doma so gospa Kordula, doma.« −54 Škof: »Ali so55 sami?«56 Žena: »57Niso sami, gospod in gospa in dvoje otrok so pri58 njih, pa nikogar59 ne poznam. —60 Odjedli so, zdaj61 nekaj igrajo, a meni62 so rekli v vrt63 iti, ker64 me dve uri nič ne potrebujejo.«65 Škof: »Ali66 ste vi gospinja67 služabnica? Žena: »Že68 dolgo let sem69.«70 Škof: »71Zakaj li72 jokate? Mar73 je gospa,74 tako huda?«75 Žena: »76O Bog varuj! Saj77 ne jokam, žalujem le79, da si tudi80 mi je dobro; gospa me ne drži82 kakor za83 služabnico,
57
[61−62]
⮟
ampak kakor prijatlico1, vse mi zaupa2, vse3 me vpraša, zato ker ve, de sim skerbna4 za vsako delo. Zdihujem pa5 zavoljo drugih britkost6. Škof: Pojdite vprašat gospe: Če smemo iti9 jo obiskat10, ker smo ptujci iz11 Dunaja,12 in nič z njo znani. Žena gre hitro v grad povedat, de15 trije gospodje iz16 Dunaja bi radi prišli gospo obiskat, eden17 med njimi je Škof18, zlat križ ima na vratu19. Gospa Kordula reče: Teci hitro doli in reci jim, de22 jih lepo prosim precej23 gori priti. Pavl škof24 gre s tovaršama25 v grad, služabnica jim pokaže stanovanje. Ko27 v hišo pridejo28, se29 po navadi eden drugimu perklonejo in se30 pozdravijo, potem reče Pavl31 škof: Ne zamerite žlahtna34 gospa, de vas pridemo35 obiskat, če ravno36 se ne poznamo:37 Praznik je dans38, ne spodobi39 se popotvat, iz40 Dunaja pridemo41, do L..42. gremo43, dans44 počivamo. Glas vaših dobrih del nas je obudil, de pridemo vas obiskat: Jest sim45 škof v I., ta dva sta moja tovarša46, prideta47 še iz bolj daljne48 dežele. Reveža49 sta, sim jih jest50 k sebi v kočijo vzel, domovanja išeta51, popotnika sta, kakor smo vsi na svetu. Gospa Kordula je bila vsa vesela, prosila jih je, de53 so posedili54, in ukaže pernesti55 vina, kruha, putra56 in redkve, in je rekla57: Velika čast mi je, de se tako deleč ponižate gnadlivi59 gospod škof, k meni priti, in me ubogo žalostno zapušeno61 vdovo obiskati, v serce62 me to veseli: Pa63 ne zamerite gnadlivi64 gospod škof, če vas vprašam, kako vam je ime. Škof Pavl66 odgovori: Pavle67 mi je ime, pišem se Svetin; iz Ilirskiga sim68 doma. Potem reče:
nego za prijateljico1, vse mi upa2, o vsem3 me vpraša, zato ker ve, da sem skrbna4 za vsako delo. A zdihujem5 zavoljo drugih britkosti6.«7 Škof: »8Pojdite vprašat gospe, če9 jo smemo obiskati10, ker smo ptujci z11 Dunaja in nismo13 nič z njo znani.«14 Žena gre hitro v grad povedat, da15 trije gospodje z16 Dunaja bi radi prišli gospo obiskat; jeden17 med njimi je škof18, zlat križ nosi za vratom19. Gospa Kordula reče: »20Teci hitro doli,21 in reci jim, da22 jih lepo prosim gori priti.« — Škof Pavel24 gre s tovarišema25 v grad, in26 služabnica jim pokaže stanovanje. Kadar27 v sobo stopijo28, po navadi se drug drugemu priklonijo in30 pozdravijo, potem reče škof Pavel32: »33Ne zamerite plemenita34 gospa, da smo prišli vas35 obiskat, če tudi36 se ne poznamo.37 Praznik je denes38, ne spodobuje39 se popotovati; z40 Dunaja smo prišli41, do L…42. pojdemo43, denes44 počivamo. Glas vaših dobrih del nas je obudil, da smo prišli k vam. Jaz sem45 škof v I., ta dva sta moja tovariša46, prišedša47 še iz daljnjejše48 dežele. Siromaka49 sta, zato sem ju50 k sebi v kočijo vzel, domovanja iščeta51, popotnika sta, kakor smo vsi na svetu.«52 Gospa Kordula je bila vsa vesela, prosila jih je, da53 so sedli54, in ukaže prinesti55 vina, kruha, presnega masla56 in redkve, rekoč57: »58Velika čast mi je, da ste se ponižali, milostivi59 gospod škof, k meni priti, in me ubogo,60 žalostno in zapuščeno61 vdovo obiskati, v srce62 me to veseli. A63 ne hudujte se milostivi64 gospod škof, če vas vprašam, kako vam je ime.« —65 Škof Pavel66 odgovori: »Pavel67 mi je ime, pišem se za Svetina in sem z Kranjskega68 doma.«69 Potem reče:
58
[62−63]
⮟
Žlahtna1 gospa! vašiga2 imena drujiga3 ne vem kakor4 Kordula,5 smem vas vprašati, kako se še7 vam pravi? Gospa Kordula odgovori malo nerada, zato ker svojiga praviga primka10 še nikomur ni povedala:11 vender reče: Več12 let sim še13 vdova, moj mož je bil na vojski ubit, in zdaj sim14 od vsih zapušena15. Karl, kteri17 je gospej Korduli ravno nasproti18 sedel, jo je vedno ogledval20, in serce21 se mu je treslo. Oh! je rekel22 sam per23 sebi, moja mati je bila ravno24 taka; kako zlo ji25 je ta gospa podobna, le26 samo preveč27 je kumerna,28 moja mati je bila debela. Ves je bil Karl zmeden29 in rudeč, kar besede ni mogel govoriti; potem30 se vender serčniga stori31, se perklone32 ponižno in reče: Žlahtna33 gospa Kordula! kaj ne, vaš mož je bil baron Gap, ki je bil v pervim34 boji umorjen, in vaš sin je bil Karl, ki je sam radovoljno35 k francozam šel36, desiravno37 ste mu vi zlo zlo38 branili, in je potem na Rusovskim zmerznil39? Vsa bleda gospa40 Kordula postane41 in pravi42: Oh43 vi veste od mojiga Karlna44! povejte45 mi, kje je zmerznil46, kje je zakopan? kupit pošlem47 njegove kosti, ali pa sama grem ponje48, de bo49 vsaj mertev zravn50 mene prebival51, ker te sreče nimam, ga živiga več viditi. Oh moj52 Karl! oh moj53 Karl! je zdihvala55 na glas gospa Kordula. Zakaj me nisi ubogal57, sej sim58 ti naprej59 povedala de60 se ti bo61 kaj taciga zgodilo62. — Karl se zdaj več64 ni mogel premagati, ker je za gotovo vedil66, de67 je gospa Kordula njegova68 mati. Solze so69 se mu uderle70, glasno začne jokati, vstane in gre k svoji72 materi jo
»Plemenita1 gospa! vašega2 imena druzega3 ne vem, nego4 Kordula;5 smem li6 vas vprašati, kako se vam še8 pravi?« —9 Gospa Kordula odgovori malo nerada, zato ker svojega pravega priimka10 še nikomur ni povedala;11 vender reče: »Nekaj12 let sem že13 vdova, moj mož je bil na vojski ubit, in zdaj sem14 od vseh zapuščena15.« —16 Karl, kateri17 je nasproti gospe Kordule18 sedel, ogledoval19 jo je vedno, in srce21 se mu je treslo. »O, dejal je22 sam v23 sebi, moja mati je bila vsa24 taka; kako zelo jej25 je ta gospa podobna, samo presuha27 je;28 moja mati je bila debela. Ves je bil Karl zmeten29 in rudeč, kar besede ni mogel izpregovoriti. Potem30 se vender pohrabri31, prikloni se32 ponižno in reče: »Plemenita33 gospa Kordula! kaj ne, vaš mož je bil baron Gap, ki je bil v prvem34 boji umorjen, in vaš sin je bil Karl, ki je šel radovoljen35 k Francozom36, da si tudi37 ste mu vi zelo zelo38 branili, in je potem na Ruskem zmrznil39?« Gospa40 Kordula vsa obledi41 in reče42: »O, kaj43 vi veste o mojem Karlu44! povedite45 mi, kje je zmrznil46, kje je zakopan? kupit pošljem47 njegove kosti, ali pa sama pojdem po nje48, da bode prebival49 vsaj mrtev poleg50 mene, ker te sreče nimam, da bi še kedaj živega videla. O52 Karl moj! o53 Karl moj54!« vzdihovala je55 na glas gospa Kordula. »56Zakaj me nisi poslušal57, saj sem58 ti poprej59 povedala, da60 se ti kaj tacega zgodi62.«63 — Karl se zdaj ni mogel več65 premagati, ker je trdno znal66, da67 je gospa Kordula njega68 mati. Solze se mu udero70, glasno začne jokati, vstane,71 in gre k svojej72 materi, potem73 jo
59
[63−64]
⮟
objame in kušne1, rekoč: Oh2 ljuba moja perserčna3 mati.4 Ne žalujte ne žalujte! lejte6, jest sim7 vaš Karl, vaš sin, vaš neboglivi8 sin. Kordula se začudi, ne verjame, de10 bi ta njeni11 sin bil. Oh12 kako bi to13 bilo mogoče? de15 bi ta moj sin Karl bil17? Karl odpne kamžolo18 in vzame iz19 vrata tablico s podobo gospe Kordule, in20 jo da svoji21 materi rekoč: Lejte23 mati vašo24 podobo, ravno tisto25, ktero26 ste mi dali tisti dan27, ko sim28 se od vas ločil. Vedno sim29 jo na vratu nosil30, in vselej se na32 vas spomnil33, kader sim34 tablico pogledal. Kordula pogleda podobo, jo pozna37 in omedli od veselja. Ko spet k sebi pride38, in se zbrihta,39 so bile40 njene perve41 besede: Karl moj ljubi sin44! oh45 kako sim46 srečna, de47 te še enkrat48 vidim. Dobrotljivi, usmiljeni Bog! kako neskončno49 si vender dober, uslišal si moje50 molitve, ozerl51 si se na moje zdihvanje52, dal53 si mi sina, kteriga sim še zdavnej objokvala54 in mislila, de je še červam za jed55. Bodi hvaljen in vekomaj češen56 usmiljeni Bog! ker si dans57 mojo žalost v tako veselje spremenil58. Tvoje dobrote o Bog! okušam dans60 posebno, torej61 je moje serce polno hvaležnosti. Potem ko62 se serce od veselja in čudenja63 take sreče, na ktero nobeden64 ni mislil, vse užgano potolaži65, reče Karl ves vesel in poln otroške66 ljubezni do svoje matere: Ljuba67 moja mati68! Bog nas je dolgo let skušal69 z nadlogami, z70 nesrečami in z71 mnogimi britkostmi. S tem nas je učil prav moliti in v njega zaupati72. On dobrotljivi nebeški oče je videl našo poterpežljivost73, uslišal
objame in poljubi1, rekoč: »O2 ljuba, prisrčna moja3 mati!4 Ne žalujte,5 ne žalujte! glejte6, jaz sem7 vaš Karl, vaš sin, vaš nepoboljšljiv8 sin.« —9 Kordula se začudi, ne verjame, da10 bi ta njen11 sin bil. »O12 kako bi bilo to14 mogoče, da15 bi ta bil16 moj sin Karl? Karl odpne suknjo18 in vzame izza19 vrata tablico s podobo gospe Kordule, ter20 jo da svojej21 materi,22 rekoč: »Poglejte,23 mati,24 podobo, tista je25, katero26 ste mi dali, kadar sem28 se od vas ločil. Vedno sem29 jo nosil za vratom30, in vselej sem31 se spomenil32 vas, kadar sem34 tablico pogledal.«35 Kordula pogleda podobo, spozna36 jo,37 in omedli od veselja. Kadar se je zopet zavedela38, bile39 so njene prve41 besede: »42Karl, sin43 moj ljubi! o45 kako sem46 srečna, da47 te še vidim. Dobrotljivi, usmiljeni Bog! kako neizkončno49 si vender dober, uslišal si mi50 molitve, ozrl51 si se na moje zdihovanje52, vrnil53 si mi sina, katerega sem že iz davna žalovala54 in mislila, da ga že črvje jedo55. Bodi hvaljen in vekomaj češčen,56 usmiljeni Bog! ker si denes57 mojo žalost v tako veselje izpremenil58. Tvoje dobrote,59 o Bog! okušam denes60 posebno, zatorej61 je moje serce polno hvaležnosti.« Kadar62 se nje srce potolaži od63 take sreče, katera nikomur64 ni bila v mislih65, reče Karl ves vesel in poln otročje66 ljubezni do svoje matere: »Mati67 moja ljuba68! Bog nas je dolgo let izkušal69 z nadlogami, nesrečami in mnogimi britkostmi. S tem nas je učil prav moliti in vanj upati72. On dobrotljivi nebeški oče je videl našo potrpežljivost73, uslišal
60
[64−65]
⮟
je naše zdihvanje1, in dans2 nam tako veselje storil4. Snoči še5 je bilo moje serce zlo6 veselo, brez de bi bil vedil7 zakaj, dans pa poznam8 in čutim. Ljuba mati9! vem de10 se je vam vse11 leta, kar sva bila ločena, hudo godilo, nar huji pa12 vam je bilo, ker niste od mene nič13 slišali in zvedli14. Veliko hujši vender se je15 meni godilo. Per16 reki Berezini17, kjer je več sto francozov18, lahov19 in nemcov potonilo20, ko21 so nas Rusi podili22, se je most poderl24, čez25 nismo mogli, toliko je bilo merličev v26 vodi, de27 se je skorej28 voda zajezila, živi so po mertvih čez29 lazili. Strah je še misliti na tisti dan30, kaj smo terpeli per tisti31 vodi Berezini32. Tudi jest sim33 bil že blizo smerti34. Pahnili35 so me v vodo tisti, ki so za nami perderli in pred36 Rusi bežali37. Vsak je hotel pred čez38 vodo priti39 in bežati. Plavati sim sicer enmalo40 znal, vender lačen in slab nisim41 mogel naprej, vidil sim42, de43 je zdej44 moja zadnja ura prišla45. Moj tovarš46, s kterim47 sva bila vedno zvesta prijatla, kterimu sim48 večkrat kaj dal, dokler sim dnarjev49 dosti imel, je k sreči vidil51, kako v vodi pojemam53, skoči54 v vodo, in55 srečno me iz vode izleče56 in pred smertjo obvarje. Ko57 na suho prideva58, sim59 se mu zahvalil, pa sim60 rekel: Kaj pomaga, ker si me otel pred smertjo v vodi,62 zdaj pa naji bodo63 Rusi pobili, kteri64 so bili komej 3066 stopinj od naji67. Dobri tovarš68 mi reče: V Boga zaupajva70, on naji bo obvarval in per življenji ohranil71. Verziva72 vse orožje od sebe73 in pojdiva Rusam74 naproti prosit, de naji per življenji puste75. Storila sva kakor
je naše zdihovanje1, in denes2 nam je storil3 tako veselje. Sinoči že5 je bilo moje srce zelo6 veselo, ne vedoče7 zakaj, a denes znam8 in čutim. Mati ljuba9! vem, da10 se je vam vsa11 leta, kar sva bila ločena, hudo godilo; a najhuje12 vam je bilo, ker niste ničesa o meni13 slišali niti zvedeli14. Vender se je mnogo huje15 meni godilo. Pri16 reki Brezini17, kjer je na stotine Francozov18, Lahov19 in Nemcev utonilo20, kadar21 so nas Rusi gonili22, podrl23 se je most, preiti25 nismo mogli, toliko je bilo mrličev po26 vodi, da27 se je malo ne28 voda zajezila, živi so po mrtvih29 lazili. Strah je samo spominati se tega dne30, kaj smo trpeli pri tistej31 vodi Brezini32. Tudi jaz sem33 bil že blizu smrti34. Pehnili35 so me v vodo tisti, ki so za nami pridrli, ker so jih36 Rusi pred seboj gnali37. Vsak je hotel poprej38 vodo preiti39 in bežati. Plavati sem nekoliko40 znal, vender lačen in slab nisem41 mogel naprej; videl sem42, da43 je prišla44 moja zadnja ura. Moj tovariš46, s katerim47 sva bila vedno zvesta prijatelja in kateremu sem48 večkrat kaj dal, dokler sem denarjev49 dosti imel, videl50 je na mojo srečo51, kako utapam52 v vodi, skočil54 v reko ter me55 srečno izvlekel56 in smrti otel. Kadar sva57 na suho prišla58, zahvalil sem59 se mu in60 rekel: »61Kaj pomaga, ker si me otel smrti? a62 zdaj naju pobijo63 Rusi;« ti64 so namreč65 bili komaj trideset66 stopinj od naju67. Blagi tovariš68 mi reče: »69V Boga upajva70, on naju ohrani živa71. Odvrziva72 vse orožje in pojdiva Rusom74 naproti prosit, da nama glav ne vzeme75.«76 Storila sva,77 kakor
61
[65−66]
⮟
je rekel1, in Rusi so naji dali2 z drugimi vred v temne globoke jame rudo3 kopat, kjer se nama4 je grozno hudo godilo,6 vender sva Boga hvalila, de7 sva per življenji8 ostala. V najnih9 nadlogah sva eden druziga troštala,10 in vedno Boga prosila, de11 bi se naji12 usmilil in nama to srečo dodelil14, še kdej domu15 priti. Moj ljubi tovarš16 in zvesti prijatel17 me ni zapustil, vselej mi je rad pomagal in jest18 njemu. Čez več19 let je Bog najno20 prošnjo, najne molitve21 uslišal. Rešena sva bila oba ob enim22 iz rusovske služnosti, ispušena sva bila domu23. Lete24 mati blizo25 doma sim še26 bil, ne deleč27 od Dunaja, in sim28 tako oslabel, de29 mi več30 ni bilo mogoče naprej31. Ves slab32, zdelan, spotan33 in lačen sim34 omedlel, tako de35 se nisim zavedel36. Moj ljubi tovarš37 me ni zapustil, po bratovsko38 je zame skerbel39, dobrih ljudi prosil de41 so mi pomagali. Brez njega bi bil gotovo umreti mogel na poti. Lejte42, ta zvesti prijatel43, ta moj dobri tovarš44 je Bazili45 Hudon, kteriga tukej46 z mano per mizi47 vidite. Kordula vsa ginjena na to perpovedovanje:50 O zvesti varh mojiga51 sina,52 mu je rekla po francosko53, ker54 je znala tudi dobro govoriti, kakšino55 plačilo ti bom dala56 za take dobre57 dela, ali kako se bom zadosti58 hvaležna skazala59? Bog vam vse to poplačaj, jest nisim v stanu tolikih60 dobrot, ki61 ste jih mojimu62 sinu storili, poverniti.63 O dobra64 gospa Kordula! odgovori Francoz. Zadosti sim66 plačan viditi67 vas in vašiga68 sina tako srečna,70 in tako71 vesela, de72 sta se našla in spet73 zdrava eden drugiga dobila.74 Bog daj, de75 bi tudi jest svoji76 ma-
je dejal tovariš1, in Rusi so naju poslali2 z drugimi vred v temne globoke rudnike3 kopat, kjer se je nama5 grozno hudo godilo;6 vender sva Boga hvalila, da7 sva živa8 ostala. V naju9 nadlogah sva drug druzega tolažila10 in vedno Boga prosila, da11 bi se naju12 usmilil,13 in nama to srečo dal14, še kedaj domov15 priti. Moj ljubi tovariš16 in zvesti prijatelj17 me ni zapustil, vselej mi je rad pomagal in jaz18 njemu. Za mnogo19 let je Bog naju20 prošnjo, naju molitev21 uslišal. Rešena sva bila oba ob enem22 iz ruske sužnosti in izpuščena domov23. Glejte24 mati, blizu25 doma sem že26 bil, ne daleč27 od Dunaja, in sem28 tako oslabel, da29 mi ni bilo moči dalje iti31. Slaboten32, utrujen33 in lačen sem34 omedlel, da sem35 se onesvestil36. Moj ljubi tovariš37 me ni zapustil, bratovski38 je zame skrbel39, in40 dobrih ljudi prosil, da41 so mi pomagali. Glejte42, ta zvesti prijatelj43, ta moj blagi tovariš44 je Basilij45 Hudon, katerega zdaj46 z menoj za to mizo47 vidite.« —48 Kordula je bila49 vsa usmiljena od tega pripovedovanja. »50O zvesti varuh mojega51 sina!« rekla52 mu je francoski53, kar54 je znala tudi dobro govoriti, »kakšno55 plačilo ti dam56 za taka dobra57 dela, ali kako ti bodem dovolj58 hvaležna? Bog vam vse to poplačaj, jaz ne morem povrniti toliko60 dobrot, kar61 ste jih storili mojemu62 sinu.« — »63O gospa Kordula!«65 odgovori Francoz, »dosti sem66 plačan, da vidim67 vas in vašega68 sina, oba69 tako srečna in vesela, ker72 sta se našla in zopet73 zdrava sešla,74 Bog daj, da75 bi svojo76 ma-
62
[66−67]
⮟
teri tako veselje storil1. Kar sim vašimu2 sinu storil, je3 bila moja dolžnost, ne hvalite tedaj5 mene zavoljo tega6. Dolžnost je bila to keršanska,7 in hvaležnost do vašiga8 sina me je vezala9, njega ne zapustiti: On mi10 je tudi11 življenje otel, ker ni hotel povedati, de sim13 pravi Francoz, ampak je le Rusam pravil14, de sim njegov tovarš15. Njegovi ilirski16 jezik me je per življenji17 ohranil, ker je Karl precej z Rusi govoriti znal18, in tako sebe in mene per življenji ohranil19, ker je Rusam21 vedno pravil22, de23 sva bila persiljena se z Rusam vojskovati. Karl naprej tako govori materi Korduli24: Drugi moj in mojiga tovarša26 dobrotnik so leta pričijoči visoke časti vredni27 gospod škof Pavl28. Oni so nama pomagali, naji preskerbeli29, naji30 k sebi vzeli,31 in zdaj še sami naji33 k vam perpeljali34. — Na to36 mati in sin vstaneta, stopita k škofu Pavlu, ga vsak za eno38 roko primeta39 in jo s solzami v očeh hvaležno kušujeta40. O dobri42 duhovni oče43! je44 rekla mati Kordula, kako vam moreva zadosti hvaležna biti48, kako dobrote poverniti?49 Bog naj vam obilno poverne. Vam se ne more nikoli hudo goditi, ker tako radi dobre dela milosti storite, sej je sam Jezus rekel: Karkoli boste revežem storili, hočem tako zarajtati, kakor de bi bili meni storili.50 Ker vam druziga51 ne morem poverniti52, vas prosim vikši54 duhovni oče55! vsaj to veselje nam storite, de56 nekaj dni per57 nas ostanete, vkupej58 hočemo Boga hvaliti za tolike dobrote. Tudi Francoz Bazil59 mora per60 nas ostati, in potem če bo61 hotel iti v svojo domovino, ga bom jest dala63
ter tudi jaz tako razveselil1. Kar sem vašemu2 sinu storil, bila je4 moja dolžnost, ne hvalite zatorej5 mene za to6. Dolžnost krščanska7 in hvaležnost do vašega8 sina me je držala9, njega ne zapustiti. Tudi meni10 je on pozneje11 življenje otel, ker ni hotel povedati Rusom12, da sem13 pravi Francoz, ampak je le dejal14, da mu sem tovariš15. Njega slovenski16 jezik me je ohranil živega18, in meni glavo otel19, ker jim20 je vedno pripovedoval22, da23 sva prisiljena šla na Ruse.« Karl k temu še doda te besede24: »25Drugi moj in mojega tovariša26 dobrotnik so ta prečastiti27 gospod škof Pavel28. Oni so nama pomagali, naju preskrbeli29, naju30 k sebi vzeli in zdaj še celo32 sami k vam pripeljali34.«35 — Zdaj36 mati in sin vstaneta, stopita k škofu Pavlu, primeta37 ga vsak za jedno38 roko in jo s solzami v očeh hvaležno poljubujeta40. »41O blagi oče42 duhovni!«44 rekla je45 mati Kordula, »46kako se47 vam moreva dovolj zahvaliti48, kako dobrote povrniti!49 Bog naj vam obilo plača vse!50 Ker vam druzega51 ne morem povrniti52, prosim53 vas, oče54 duhovni! vsaj to veselje nam storite, da56 nekaj dni pri57 nas ostanete; skupaj58 hočemo Boga hvaliti za tolike dobrote. Tudi Francoz Basilij59 mora pri60 nas ostati, in potem, ako bode61 hotel iti v svojo domovino, rečem62 ga jaz63
63
[67]
⮟
peljati do doma1 in z vsim ga hočem preskerbeti2, ker vredin3 je tak kristjan žlahtniga serca.4 Škof Pavl5 in Francoz Bazili6 sta dovolila per gospej Korduli7 tri dni ostati8; torej9 pošljeta voznika s kočijo v mesto nazaj, de10 naj oštirju11 pove; de12 tri dni jih ne bo13 nazaj, de bodo per gospej14 Korduli ostali15. Po tem vozniku se je kmalo razoznanilo16 po mestu in okoli17, de je mladi Baron18 Karl, sin gospe Kordule, domu prišel, torej19 so reveži20 in drugi znanci prišli Korduli srečo vošit, in mladiga21 Karla vidit22. De je gospa Kordula23 to veselo zgodbo bolj vredno obhajala,24 je ukazala25 drugi dan dobro in žahtno kosilo napraviti26 in je zraven veliko prijatlov27 in prijatlic povabila28. Drugo veliko kosilo29 je tudi zraven30 napravila za vse reveže tistiga31 kraja, in jim ukazala32 dati obilno33 jesti in piti. Vse se je veselilo v gradu in zunej34 grada. Vsi ljudje so djali35: Lejte36, vender Bog še37 tudi na tem svetu nekoliko dobrote povračuje39. Koliko dobriga40 je storila gospa Kordula, kolikim revežem41 pomagala. Zraven42 je zmeram zdihvala za svojim sinam43, zdaj pa44 je srečno prišel,46 v taki žlahtni tovaršii, je47 našel dobro48 mater, in dobra49 mati je našla svojiga50 sina čez51 toliko let. Brumno živeti52 vselej prav pride53.
peljati domov1 in mu dati vse, česar bode potreboval2, ker je vreden.«4 Škof Pavel5 in Francoz Basilij6 sta pristala na to, pomuditi se7 tri dni pri gospe Korduli8; zatorej9 pošljeta voznika s kočijo v mesto nazaj, naj gostilničarju11 pove, da12 tri dni jih ne bode13 nazaj, ker ostanejo pri gospe14 Korduli. Po tem vozniku se je naglo razglasilo16 po mestu in okolo17, da se je baronič18 Karl, sin gospe Kordule, domov povrnil; zatorej19 so siromaki20 in drugi znanci prišli Korduli čestitat in nje sina21 Karla gledat22. Gospa Kordula hoteč23 to veselo zgodbo dostojneje praznovati, ukazala24 je drugi dan posebno pojedino narediti,26 in je povabila mnogo prijateljev27 in prijateljic28. Drug velik obed29 je tudi ob enem30 napravila vsem siromakom in prosjakom tega31 kraja, in ukazala,32 dati jim obilo33 jesti in piti. Vse se je veselilo v gradu in zunaj34 grada. Vsi ljudje so dejali35: »Glejte36, vender Bog že37 tudi na tem svetu nekoliko povračuje38 dobrote. Koliko dobrega40 je storila gospa Kordula, kolikim siromakom41 pomagala! Vrhu tega42 je zmirom zdihovala po svojem sinu43, ki se44 je zdaj45 srečno povrnil ter46 v takej plemenitej družbi47 našel svojo48 mater, a49 mati je našla dragega50 sina za51 toliko let. Pobožnost je vender52 vselej Bogu ljuba53.«54
64
[68]
⮟
IX. Škof Pavl najde svojo mater.
IX. Škof Pavel najde svojo mater.
⮟
Drugi dan, bil je ravno binkuštni pondelik1, je škof Pavl v cerkvi, ktera je blizo grada bila, s pervoljenjem fajmaštra tiste fare očitno božjo službo opravil3, kjer4 so vsi vkup konc5 maše hvalno6 pesem zapeli. Ko domu pridejo zajterkvajo in pa7 si eden drugimu perpovedujejo8, kako se je godilo. Nikoli se niso mogli zadosti zgovoriti9. Vsim vkup10 je Bog dans spet11 novo veselje perpravil12. Med13 tem je bilo kosilo gotovo. Dobre in drage jedi so služabniki na mizo nosili, vse14 je bilo perpravljeno15. Poklicani k mizi16, preden se17 k jedi usedejo18, na glas molijo,19 škof Pavl20 je naprej molil,21 ni si tega22 pomišljeval ali bi glasno molil ali ne, ker per23 gospodi ni navada pred jedjo in po jedi glasno24 moliti. Škof Pavl kar moli,25 drugi so26 za njim molili27. Po tem se28 k mizi usedejo29, jedo in se od30 mnogih reči31 pogovarjajo. Vsi veseli in dobre volje so bili33. Kmalo34 potem pernese35 Neža, stara zvesta služabnica in prijatlica36 gospe Kordule, novo dobro jed na mizo. Gospa ji37 reče: Glej Neža! kako sim40 srečna, ker sim41 sina spet dobila, kteriga42 nisim nikoli viditi mislila43; iz celiga serca44 tudi tebi tako srečo pervošim45; želim de46 bi tudi ti kdej48 tako veselje vživala49. Neža na to nič50 ne odgovori ampak globoko zdihne52. Ne žaluj ljuba54 moja Neža55! ji56 reče gospa: Dva58 sina imaš, vender59 se bo lahko60 zgodilo de eniga61 najdeš.
Drugi dan, bil je ravno binkoštni ponedeljek1, opravljal2 je škof Pavel s privoljenjem gosp. župnika tiste fare očitno božjo službo v cerkvi, katera je bila blizu grada3, in tu4 so vsi skupaj konci5 maše zahvaljeno6 pesem zapeli. Domov prišedši, zajterkujejo, in7 si drug druzemu pripovedujejo8, kako se je godilo. Nikoli se niso mogli dogovoriti9. Vsem vkupe10 je Bog denes zopet11 novo veselje pripravil12. V13 tem je bilo kosilo gotovo. Dobre in drage jedi so služabniki na mizo nosili, vsega14 je bilo pripravljeno15. Povabljenci16, predno sedejo17 k jedi, na glas molijo;19 škof Pavel20 je molitev vodil ter se21 ni pomišljeval ali bi glasno molil ali ne, ker gospodi ni navada pred jedjo in po jedi moliti. Škof Pavel je molil in25 drugi za njim. Po tem k mizi sedejo29, jedo in se o30 mnogih stvareh31 pogovarjajo. Vsi so bili32 veseli in dobre volje. Kmalu34 potem prinese35 Neža, stara zvesta služabnica in prijateljica36 gospe Kordule, novo dobro jed na mizo. Gospa jej37 reče: »38Glej,39 Neža! kako sem40 srečna, da sem našla41 sina, katerega se42 nisim nikoli zopet videti nadejala43; od vsega srca44 tudi tebi želim take sreče45; želim, da46 bi se47 tudi ti kedaj48 tako razveselila49.« — Neža ničesar50 ne odgovori,51 ampak globoko vzdahne52. »53Ne žaluj, Neža54 moja ljuba55!«56 reče jej57 gospa, »dva58 sina imaš, zatorej59 se bode lehko60 zgodilo, da jednega61 najdeš.« —62
65
[68−69]
⮟
Škof Pavl, ko1 to sliši2, se oberne4 k gospej5 Korduli in ji7 reče: Žlahtna8 gospa! povejte9 mi, od kod je vaša služabnica doma, ki jo Nežo kličete, prav prav10 znana se mi zdi, še sim11 jo večkrat ogledval12 od strani, nekako posebno nagnjenje do nje čutim, in ne vem zakaj? Gospa reče: Iz ilirskiga14 je, blizo15 L...16 doma, kjer je bila nekdej17 suknarija. Moža so ji mladiga18 na vojsko vzeli in zdej dolgo20 let nič21 ne sliši od njega22. Zapustil je dva fantiča23, dala jih24 je v službo, ker jih25 ni mogla sama preživeti26, tudi od nobeniga nič27 ne ve, kje je kteri28, ali kako se mu godi. Per29 meni je še dolgo30 let, rada31 jo imam32, zato ker je pridna, zvesta in brumna34. Ena35 drugo sve troštale36 in vkup molile37. Per38 teh besedah je škofa Pavla zelena in rudeča prehajala, drugiga39 ni mogel reči ko40 te besede: Vsaj zdej41 vem, zakaj se mi je ta ženska tako znana zdela. Prosim vas gospa, pravi42 škof, de43 pokličete Nežo k mizi, in de44 mi dovolite ji kako veselje storiti45. Gospa kar47 pozvoni, pa48 kakor bi mignil je49 bila Neža per51 mizi, in gospa ji52 reče: Pojdi tukej54 ti gospod škof hočejo55 nekaj povedati. Škof Pavl57 se perklone vsim58 povabljenim rekoč: Mi ne boste zamerili60, de61 tukaj očitno per mizi se62 s služabnico pogovarjam63. Vsi so rekli: Prav je. Potem reče66 škof Neži: Ljuba moja, povejte69 mi kako je bilo vašimu71 možu ime? Neža odgovori! Franc73 Svetin. Škof: Koliko otrok sta imela? Neža.77 Ne več ko78 dva fanta in pa dvojčika79 sta bila,80 potem je mož mogel81 iti na vojsko, in ni ga blo82 več nazaj83. Škof:
Škof Pavel1 to slišavši2, obrne3 se k gospe5 Korduli,6 in reče: »Blaga8 gospa! povedite9 mi, od kod je vaša služabnica doma, ki jo Nežo zovete? Zelo10 znana se mi zdi, večkrat že sem11 jo ogledoval12 od strani, nekako posebno nagnjenje do nje čutim, in ne vem zakaj?«13 Gospa reče: »Z Kranjskega14 je, blizu15 L…16 doma, kjer je bila nekdaj17 suknarija. Moža so jej mladega18 na vojsko vzeli,19 in zdaj mnogo20 let ničesar21 ne sliši o njem22. Zapustil je dva sina23, dala ju24 je v službo, ker ju25 ni mogla sama preživiti26, tudi o nobenem izmed njiju ničesar27 ne ve, kje je kateri28, ali kako se mu godi. Pri29 meni je že mnogo30 let, ljubim31 jo, zato,33 ker je pridna, zvesta in bogoljubna34. Druga35 drugo svi tolažili36 in vkupe molili37.« O38 teh besedah je škofa Pavla rudečica oblila; druzega39 ni mogel reči nego li40 te besede: »Zdaj vsaj41 vem, zakaj se mi je ta ženska tako znana zdela. Prosim vas gospa,« reče42 škof, »da43 pokličete Nežo k mizi, in dovolite44 mi, da jo kako razveselim45.«46 Gospa takoj47 pozvoni, in48 kakor bi mignil,49 bila je50 Neža pri51 mizi. Gospa jej52 reče: »53Pojdi sem, tukaj54 ti gospod škof hote55 nekaj povedati.«56 Škof Pavel57 se prikloni vsem58 povabljenim,59 rekoč: »Ne hudujte se60, da se61 tukaj očitno za mizo pogovarjam62 s služabnico.«64 Vsi so rekli: »65Prav je!« Potem66 škof veli67 Neži: »68Ljuba moja! povedite69 mi,70 kako je bilo vašemu71 možu ime?«72 Neža odgovori: »Fran73 Svetin.« —74 Škof: »75Koliko otrok sta imela?« —76 Neža: »77Ne več razven78 dva sina, in dvojčka79 sta bila;80 potem je možu bilo81 iti na vojsko, od koder se ni82 več povrnil83.« —84 Škof:
66
[69−71]
⮟
Kako je bilo fantam2 ime, in kam sta prišla3? Neža: Pervi5 je bil Janez drugi je bil Pavl6; Janeza je neki sosed v Terst7 odpeljal, potem Bog zna kam8 je prešel9. Pavleta sim10 dala krave pasti11; prišel je neki12 gospod, ga je s saboj13 vzel, in od takrat14 ni več glasu od njega15. Per16 teh besedah je Škof Pavl spoznal za gotovo17, de18 je Neža njegova19 prava mati. Več20 se ni21 mogel zatajvati,22 vstane jo23 objame s solznimi očmi rekoč: Ljuba26 moja perserčna mati27! glejte, kakor je Bog dal včerej vaši dobri gospej28 Korduli tako29 srečo in veselje vživati31, ker je našla svojiga32 sina, ravno tako veselje je vam33 Bog dans perpravil34, pa35 tudi meni. Jest sim36 vaš sin Pavle37, kteriga38 ste krave past dali40. Ne žalujte več, ne zdihvajte moja41 dobra mati! lahko43 vam bom44 zdaj obilno povernil45, kar ste z manoj terpeli46 in zame skerbeli47. Hvalite Boga, kteri48 je moje49 in vaše molitve50 uslišal. Neža se začudi, vsa bleda perhaja52, ne ve ali je resnica,54 ali so sanje, in55 reče: Oh56 to ne more biti, kako57 bi bili58 vi moj sin. Škof Pavl61 zaviha rokave,62 in pokaže materi desno roko, kjer je bilo z rudečo farbo63 v kožo zarezano „Franc64 Svetin.“ Potem65 pokaže levo roko, kjer je bilo zarezano „66Neža Terpinc“ Ko67 Neža to zagleda je68 spoznala, de70 je ravno tisto znamnje71, ktero72 je ona sama Pavletu73 še otroku naredila, zdaj74 je spoznala75, de76 je škof Pavl njeni78 pravi sin. Od preveliciga79 veselja je Neža omedlela in nezavedno80 na tla padla81. Na postljo82 so jo mogli nesti; pa83 z dušečimi84 mazili so jo kmalo zbrihtali. Po pražnično85 so jo oblekli,86
»1Kako je bilo dečkoma2 ime, in kam sta prešla3?« —4 Neža: »Prvi5 je bil Janez, a drugi Pavel6; Janeza je neki sosed v Trst7 odpeljal, potem Bog zna, kje8 je zdaj9. Pavla sem10 dala krave past11; prišel je nekak12 gospod, s seboj ga je13 vzel, in od tedaj14 ni več glasu o njem15.« — Ob16 teh besedah je škof Pavel do dobrega spoznal17, da18 je Neža njega19 prava mati. Ni20 se mogel dalje zatajevati;22 vstane in23 objame jo24 s solznimi očmi,25 rekoč: »Mati26 moja ljuba prisrčna27! glejte, kakor je Bog dal včeraj vašej dobrej gospe28 Korduli srečo in veliko30 veselje doživeti31, ker je našla svojega32 sina, ravno tako veselje je denes33 Bog vam pripravil34, in35 tudi meni. Jaz sem36 vaš sin Pavel37, katerega38 ste dali39 krave past. Ne žalujte več, ne zdihujte41 dobra moja42 mati! lehko43 vam zdaj obilo povrnem45, kar ste z menoj trpeli46 in mi dobrega storili v mojej nežnej mladosti47. Hvalite Boga, kateri48 je mojo49 in vašo molitev50 uslišal.«51 Neža se začudi, vsa obledi52, ter53 ne ve ali je resnica ali so sanje, kar je slišala od škofa. Potem55 reče: O,56 to ne more biti, da57 bi vi bili59 moj sin.« —60 Škof Pavel61 zaviha rokava62 in pokaže materi desno roko, kjer je bilo z rudečo barvo63 v kožo zarezano ime: Fran64 Svetin. Nato65 pokaže levo roko, kjer je bilo zarezano ime:66 Neža Trpinec. Kadar67 Neža to zagleda,68 spoznala je69, da70 je ono isto znamenje71, katero72 je ona sama naredila Pavlu, ko je73 še otrok bil. Spoznala74 je zdaj75, da76 je še77 škof Pavel nje78 pravi sin. Od prevelicega79 veselja je Neža omedlela in se nezavedna zgruzila80 na tla. Na posteljo82 so jo mogli nesti; ali83 z dišečimi84 mazili sojo kmalu zopet pripravili k zavesti. Praznično85 so jo oblekli
67
[71−72]
⮟
in k mizi se1 je mogla vsesti2, desiravno3 se je branila. Ko4 k mizi pride5, so se vsi povabljeni6 grozno veselili,7 in čudili se8, de9 dva sina najdeta vsak svojo mater, brez de bi bil kteri mislil10. Ni ga11 bilo ne pred ne potlej taciga veselja12 v tistim13 gradu. Celih osem dni so še potem vkup14 ostali, se15 z gostarijami veselili16, eden drugimu17 svoje pergodbe perpovedvali,18 in Boga hvalili, kteri19 jim je tolikiga20 veselja še21 na tem svetu dočakati22 dal. Osmi dan se ločijo, pa težavno23 je bilo ločenje24, vsim25 so bile solze v očeh. Škof Pavl26 je rekel: Ne pozabimo božjih dobrot, bodimo28 zvesti dobrotljivimu29 Bogu, in dal30 nam bo tudi31 srečo, de32 se bomo33 na unim34 svetu spet našli35, kjer se ne bomo36 nikoli več ločili37. Francozu Baziliju39 je dala gospa Kordula toliko dnarjev40, de41 je bil do svojiga doma obilno preskerbljen42, ker43 je bil tako zvest tovarš Karlnov. Kader ga Kordula od sebe spusti,44 mu reče za odhodnjo45: Bog vam47 daj tudi najti svojo mater,49 in ji50 toliko veselja storiti, kolikor ga je meni moj Karl storil52. Če boste53 tako srečni jo živo in zdravo najti55, pišite mi, de bom deležna vašiga56 veselja. Francoz se perklone57, zahvali za dobrote, obljubi zvesto sporočiti59, kako bo60 doma sprejet61, in gre62. Karl ga nekaj dalje63 spremi, ko64 se ločita se65 objameta, in obema tečejo solze. Tako je prava resnična prijaznost dva serca sklenila67, de68 sta bila v nesreči in sreči ko69 prava brata. Škof Pavl70 vzame svojo mater in jo k sebi v kočijo posadi,71 tudi persede72 gospa Kordula in jo do velike ceste spremi. Težko
in za mizo1 je mogla sesti2, če tudi3 se je branila. Kadar pride4 k mizi, vsi povabljenci so se6 grozno veselili in čudili, da9 dva sina najdeta vsak svojo mater, dasi nobeden niti mislil ni na to10. Tacega veselja ni11 bilo še nikdar niti poprej niti potlej12 v tistem13 gradu. Celih osem dni so potlej še vkupe14 ostali, z gostijami se razveseljevali16, drug drugemu17 svoje prigodke pripovedovali18 in Boga hvalili, kateri19 jim je toliko20 veselja že21 na tem svetu učakati22 dal. Osmi dan se ločijo, a težavna23 je bila ločitev24, vsem25 so bile solze v očeh. Škof Pavel26 je rekel: »27Ne pozabimo božjih dobrot, zvesti bodimo dobremu29 Bogu, in on30 nam bode dal31 srečo, da32 se tudi33 na onem34 svetu zopet najdemo35, kjer se nikoli več ne ločimo37.«38 Francozu Basiliju39 je dala gospa Kordula, ker41 je bil vedno zvest tovariš Karlov, toliko denarjev42, da43 je bil do svojega doma z vsem dobro preskrbljen. Pri odhodu44 mu reče gospa Kordula45: »46Bog daj tudi vam48 najti svojo mater in jej50 toliko veselja storiti, kolikor ga je storil51 meni moj Karl. Če bodete53 tako srečni, da54 jo živo in zdravo najdete55, pišite mi, da se udeležim vašega56 veselja. Francoz se prikloni57, zahvali se58 za dobrote, obljubi zvesto poročiti59, kako bode60 doma vzprejet61, in odide62. Karl ga nekaj časa63 spremi; kadar64 se ločita,65 objameta se66, in obema tečejo solze. Tako je pravo resnično prijateljstvo dve srci sklenilo67, da68 sta bila v nesreči in sreči kakor69 prava brata. Škof Pavel70 vzame svojo mater in jo k sebi v kočijo posadi;71 tudi gospa Kordula prisede73 in jo do velike ceste spremi. Težko
68
[72]
⮟
se je ločila Neža od svoje dobrotnice Kordule. Obe ste jokale preden1 se ločite2. Neža ni mogla druziga3 reči, kakor4 te besede: Žlahtna5 gospa, moja6 dobrotnica! ne morem se vam zadosti8 zahvaliti za tolike dobrote, kar ste mi jih storili;9 molila bom10 za vas, de11 se kdej12 v nebesih snidemo13. Tako je šel Francoz iskat na francosko svojiga15 domovanja; škof Pavl pa16 se je peljaj17 s svojo materjo po drugi18 poti nazaj v svojo škofijo. Svojo mater Nežo je per19 sebi imel, lepo za-njo skerbel20 in jo spoštoval.
se je ločila Neža od svoje dobrotnice Kordule. Obe sti jokali, predno sti1 se ločili2. Neža ni mogla druzega3 reči, nego li4 te besede: »Blaga5 gospa, dobrotnica moja7! ne morem se vam dosti8 zahvaliti za tolike dobrote, kar ste mi jih storili,9 molila bodem10 za vas, da11 se kedaj12 v nebesih snidevi13.«14 Tako je šel Francoz iskat na Francosko svojega15 domovanja, a škof Pavel16 se je peljal17 s svojo materjo po drugem18 poti nazaj v svojo škofijo. Svojo mater Nežo je pri19 sebi imel, lepo je zanjo skrbel,20 in jo spoštoval.
69
[(73)−74]
⮟
DRUGI DEL.
DRUGI DEL.
I. Janez Svetin pek v Terstu1.
I. Janez Svetin pek v Trstu1.
Neki mokar, kteri1 je poln voz moke v Terst naprodaj peljal2, vzame fantiča3 Janeza s saboj4, kteriga5 mati Neža Svetinka več prerediti6 ni mogla. Mislil je mokar, fantič8 je brihten9, zna brati in pisati, tudi enmalo laško zna žlobudrati11, morebiti ga kam perpravim12, de13 mi bo hvalo vedel14. Ko v Terst pervozi15, kmalo16 pride pek, kteri ob enim17 vso moko kupi, po tem v smehu18 vpraša mokarja: Prodaste19 tudi fanta20, ki je na vozi, zlo21 mi je všeč; mislil22 je pek, de23 je fant24 mokarjev sin. Kakor nalaš25 so bile mokarju te besede,26 zato berž27 reče: Mož beseda:29 Rad vam ga dam. Ni moj fant30 to, ampak31 sin neke revne32 vdove, ktera33 ga več prerediti34 ne more. Vzel sim36 ga s saboj37, de38 bi ga kam perpravil,39 če vam je resnica ga40 vzeti, bole42 dobro delo storili43, in fant44 vam bo hvalo vedel.45 Pek na to fanta46 z veseljem k sebi vzame, in ga uči pekovskiga rokodela47. Kmalo48 se je Janezik pervadil49 v Terstu50. Gospodar in gospodinja, vsi so ga radi imeli,
Neki mokar, kateri1 je poln voz moke v Trst na prodaj2, vzel je dečka3 Janeza s seboj4, katerega5 mati, Neža Svetnika,6 ni mogla več prerediti7. Mislil je mokar: »Deček8 je priden9, tudi10 zna brati in pisati, morebiti ga kam pripravim12, da13 mi bode hvaležen14. Ko v Trst privozi15, kmalu16 pride pek, kateri17 vso moko kupi. Potem za šalo18 vpraša mokarja: »Ali mi prodate19 tudi dečka20, ki je na vozu? zelo21 mi je všeč.« Mislil22 je pek, da23 je deček24 mokarjev sin. Kakor nalašč25 so bile mokarju te besede;26 zato brž27 reče: »28Mož beseda!29 Rad vam ga dam. Ni moj sin30 to, nego31 sin neke ubožne32 vdove, katera33 ga dalje34 ne more prerediti35. Vzel sem36 ga s seboj37, da38 bi ga kam pripravil;39 če vam je resnica vzeti ga41, dobro delo storite43, in deček44 vam bode hvaležen.«45 Pek na to dečka46 z veseljem k sebi vzame, in ga uči pekovskega rokodila47. Kmalu48 se je Janezek privadil49 v Trstu50. Gospodar in gospodinja, ter51 vsi so ga radi imeli,
70
[74−75]
⮟
ker se je k vsakimu1 delu znal perpraviti2, in je bil grozno priden. Dobro mu je bilo, vender tega ni imel, kar je nar bolj4 želel,5 zato je bil zmeram6 tih, pobit in žalosten. Večkrat je ob nedeljih7 in praznikih v kakim samotnim8 kraji zdihoval9 in jokal. V začetku so vsi menili, fant10 joka po domu, dolg čas mu je. Čez11 nekaj časa ga gospodar vpraša: Janezik12! ti je še zdaj dolg čas, se ti toži po domu, ali15 kaj ti je, ker16 si zmirej17 žalosten? Fant18 odgovori: Nič19 mi ne manka20, dobro mi je, le21 tega nimam kar nar bolj22 želim, pa23 ne upam se24 vas prositi. Le povej, če se more ti bom storil26, zato ko27 rad bogaš28. Janez odgovori ponižno: V šolo bi rad hodil, rad bi se kaj učil,30 premalo znam, pa31 še to bom pozabil32. Gospodar mu prijazno reče: Fantič!34 prav všeč mi je to, ne bodi žalosten zavoljo tega, če boš zmeram35 tako rad ubogal, kakor do zdej36, tudi v šolo boš37 hodil. Vsak dan vender38 te ne morem pustiti v šolo zavoljo pekarije, v nedeljih40 in praznikih pojdeš vselej v nedelsko41 šolo. Če boš42 priden, čez43 pol leta bom44 domačim fantam učenika45 v hišo vzel, in tudi ti boš46 smel včasi zraven47 poslušati, kar se bodo učili. Kdo bi bil bolj vesel ko49 Janez per tih50 besedah. Vesel skoči gospodarju roko kušnit,51 in se mu zahvalit. Od zdaj52 je bil Janez zmeram53 vesel in dobre volje. Precej pervo54 nedeljo je v šolo šel56, in zvesto pazil na vse kar je v šoli vidil58 in slišal. Učenik59 ga je kmalo60 spoznal, in ga zato večkrat očitno hvalil, in61 ga drugim za izgled62
ker se je vsakemu1 delu znal pripraviti2, in je bil grozno priden. Dobro mu je bilo, a3 vender tega ni imel, kar si je najbolj4 želel;5 zato je bil zmirom6 tih, pobit in žalosten. Večkrat je ob nedeljah7 in praznikih v kakem samotnem8 kraji vzdihoval9 in jokal. V začetku so vsi menili: deček10 joka po domu, dolg čas mu je. — Za11 nekaj časa ga gospodar vpraša: »Janezek12! ali13 ti je še zdaj dolg čas, ali14 se ti toži po domu?15 kaj ti je, da16 si zmirom17 žalosten? Deček18 odgovori: »Ničesar19 mi ne manjka20, dobro mi je, samo21 tega nimam česar najbolj22 želim, a23 ne upam si24 vas prositi.« —25 Le povej, če se more, storim ti26, zato ker27 rad slušaš28. Janez odgovori ponižno: »29V šolo bi rad hodil, rad bi se kaj učil;30 premalo znam, a31 še to lehko pozabim32.«33 Gospodar mu prijazno reče: »Deček,34 prav všeč mi je to, ne bodi žalosten zavoljo tega, če bodeš zmirom35 tako rad ubogal, kakor do sih dob36, tudi v šolo bodeš37 hodil. Vsak dan te vender39 ne morem pustiti v šolo zavoljo pekarije, ali ob nedeljah40 in praznikih pojdeš vselej v nedeljsko41 šolo, če bodeš42 priden. Čez43 pol leta bodem44 domačim fantom učitelja45 v hišo vzel, in tudi ti bodeš46 smel časi47 poslušati, kar se bodo učili.«48 Kdo bi bil bolj vesel nego li49 Janez ob teh50 besedah. Vesel skoči gospodarju roko poljubit51 in se mu zahvalit. Od sih dob52 je bil Janez zmirom53 vesel in dobre volje. Takoj prvo54 nedeljo je šel55 v šolo, in zvesto pazil na vse,57 kar je v šoli videl58 in slišal. Učitelj59 ga je kmalu60 spoznal, in ga zato večkrat očitno hvalil ter61 ga drugim za vzgled62
71
[75−76]
⮟
dal. Med vsimi1 drugimi rečmi2, ki se jih je Janezik3 v šoli učil, so4 mu bile nar bolj5 všeč rajtenge6. Grozno ga je veselilo, kader7 v šoli drugi fantje8 niso mogli narediti rajtengo9, on pa jo10 je urno storil11, če12 je bila13 še tako težka14. Tudi je Janez svojimu15 gospodarju vse rajtenge narejal16, kader17 je moko ali druge reči kupval18. Kader19 je čas20 imel Janezik21, ni drugih22 norčij vganjal23, kakor njegovi tovarši24, ampak25 bukvice je v roke vzel27 in kaj dobriga28 bral, zato29 ga je tudi gospodar rad imel30, ker je vidil31, kako zvest in priden fant32 je, in pa33 vedno doma. Nar veči34 dobiček pa35 je imel Janez od tega, ker se je le doma deržal36, de37 se je obvarval pred zapeljivostjo38 hudobnih tovaršev39. Marsikterimu tovaršu40, ki ga je kam vabil je41 odgovoril: Ne grem, sim obljubil44 mater ubogati45, ker so46 mi večkrat prepovedvali47 v tovaršije48 hoditi, in so49 mi djali50: Fant51! obderži52 v glavi te besede: „53Po hudobni tovaršii54 glava boli55.“ Eno56 nedeljo so imeli per Janezovim57 gospodarji veliko gostarijo, zato ko58 so pekovskiga59 fanta, kteri60 se je zučil, bil61 je Janezov tovarš,62 v pekovsko bratovšino63 vzeli. Pili in jedli so in64 dobre volje bili celi popoldan65. Janez pa se je skrivej ukradil66, vzel bukvice,68 šel iz mesta v samoten kraj. Vroče je ravno69 bilo, se vsede70 ne deleč71 od ceste na brežičku in morje72 premišljuje. Mislil je sam per74 sebi: Toliko vode,76 kar oči peljajo druziga77 ni ko78 voda,79 kaj je neki un80 stran vode,81 ali so tudi tam ljudje kali? Ko Janez tako morje premišljuje in bož-
dal. Med vsemi1 drugimi stvarmi2, ki se jih je Janezek3 v šoli učil, bilo4 mu je najbolj5 všeč računstvo6. Grozno ga je veselilo, kadar drugi fantje7 v šoli niso mogli narediti kakega računa9, a on ga10 je hitro izdelal11, naj si12 je bil13 še tako težek14. Tudi je Janez svojemu15 gospodarju vse račune izdelaval16, kadar17 je moko ali druge stvari kupoval18. Kadar19 je imel Janez čas21, ni uganjal22 norčij, kakor njegovi tovariši24, nego25 bukvice je vzel26 v roke,27 in kaj lepega28 bral. Zato29 ga je tudi gospodar ljubil30, ker je videl31, kako zvest in priden deček32 je, in vedno doma. Največji34 dobiček je imel Janez od tega, ker se je le doma držal36, da37 se je obvaroval zapeljivosti38 hudobnih tovarišev39. Marsikateremu tovarišu40, ki ga je kam vabil,41 odgovoril je42: »43Ne grem, obljubil sem44 mater slušati45, kadar46 mi so prepovedovali47 v tovarišije48 hoditi, in mi dejali50: »Sin moj dragi51! obdrži52 v glavi te besede: »53Po hudobnej tovarišiji boli54 glava.« Neko56 nedeljo so imeli pri Janezovem57 gospodarji veliko gostarijo, zato ker58 so pekovskega59 fanta, kateri60 se je izučil (bil61 je Janezov tovariš)62 v pekovsko bratovščino63 vzeli. Pili in jedli so, ter so bili64 dobre volje ves po poludne65. A Janez seje skrivaj ukradel66, vzel je67 bukvice in68 šel iz mesta v samoten kraj. Vroče je bilo; zatorej sede70 ne daleč71 od ceste na brežičku in premišljuje morje73. Mislil je sam v74 sebi: »75Toliko vode!76 kar oči zro, druzega77 ni nego78 voda;79 kaj je neki ono80 stran vode?81 ali so tudi tam ljudje kali?«82 Ko Janez tako morje premišljuje in bož-
72
[76−77]
⮟
jo previdnost hvali pod drevesam1, perteče2 kodrast pes tudi3 pod drevo v senco, in se zraven4 Janeza vleže5. Janez zagleda6, de je7 pes nekaj rudečiga8 v gobcu pernesel9; Janez psa10 hitro spodi, in koder pusti11, kar je pernesel12. Bila je lepa štirvoglata mošnica13 iz žlahtniga rudečiga usnja14, kakoršne15 le gospodje per16 sebi nositi navado imajo17, de18 pisma ali kake druge tanke reči19 hranijo. Janez jo odpre, pa20 kako se začudi ko najde noter22 dvanajst bankovcov23 po tavžent24 goldinarjev, šest po pet sto goldinarjev, in še več drugih pisem, kterih25 ni poznal. Zraven26 je bil tudi grozno lep zlat perstan27, kamenci so se leskatali28, de ga bleše29. Janez Svetin vse to pregleduje in misli.31 O revež32, kdor koli si to zgubil,33 želim pred ko je34 mogoče najti tistiga35, kteri je zgubil36, de37 mu nazaj dam39. Tudi skušnjave so ga začele motiti40; huda misel je prišla v glavo, ktera41 mu je rekla na tihama42: „43Spravi in tiho bodi, sej44 te nihče ne vidi, dnarjev45 imaš zdaj zadosti46, dokler boš47 živ, zvediti pa48 se ne more, ker živ človek zato nič49 ne ve.“ Na to50 Janez proti nebesam pogeda51, hitro se na Boga spomni,53 in sam sebi odgovori55: Res de57 me nihče ne vidi, pa58 Bog me vidi, pred Bogam59 ne morem nič60 skriti. Kaj mi pomaga krivično blago ali najdeno, ker ni moje; kako bi ga zamogel61 z mirno vestjo vživati.62 Ne, ne,63 ne obderžim ne krajcerja64. Ne bom nikdar materniga65 nauka pozabil66, kar67 so mi večkrat rekli: „Fant! kader68 kaj najdeš, ne misli de69 je tvoje, daj70 nazaj, zvedi čigavo je, daj oznaniti,72 gospodar se bo kmalo dobil,73 tako
jo previdnost hvali pod drevesom1, priteče2 kodrast pes pod drevo v senco, in poleg4 Janeza leže5. Janez ugleda6, da ima7 pes nekaj rudečega8 v gobci9; zatorej ga10 hitro spodi, in pes izpusti11, kar je prinesel12. Bila je lepa čveterooglata listnica13 iz lepega rudečege usnija14, kakeršne15 le gospodje pri16 sebi nosijo17, da18 pisma ali kake druge tenke stvari v njej19 hranijo. Janez jo odpre, ali20 kako se začudi,21 ko najde notri22 dvanajst bankovcev23 po tisoč24 goldinarjev, šest po pet sto goldinarjev, in še več drugih pisem, katerih25 ni poznal. Poleg26 je bil tudi grozno lep zlat prstan27, kamenci so se na njem blesteli28, da ni bilo možno gledati vanj29. Janez Svetin vse to pregleduje,30 in misli: »31O siromak32, kdor koli si to izgubil;33 želim pred kakor34 mogoče dobiti tistega35, katerega so te stvari36, da bi37 mu jih38 nazaj dal39. Tudi skušnjave so ga motile40; huda misel je prišla v glavo, katera41 mu je rekla tihoma42: »43Spravi in tiho bodi, saj44 te nihče ne vidi; zdaj45 imaš dosti denarjev46, dokler bodeš47 živ, a zvedeti48 se ne more, ker živ človek za to ničesar49 ne ve.« Nato50 Janez k nebesom pogleda51, hitro se spomni52 na Boga in sam v54 sebi govori55: »56Res, da57 me nihče ne vidi, a58 Bog me vidi, pred Bogom59 ne moremo ničesar60 skriti. Kaj mi pomaga krivično blago ali najdeno, ker ni moje; kako bi ga mogel61 z mirno vestjo uživati?62 Ne, ne!63 ne obdržim niti krajcarja64. Nikoli ne pozabim65 nauka svoje matere66, ki67 so mi večkrat rekli: »Janezek, kadar68 kaj najdeš, ne misli, da69 je tvoje, nazaj daj71, zvedi čigavo je, daj oznaniti in72 gospodar se bode kmalu našel;73 tako
73
[77−78]
⮟
boš1 pred Bogam2 in pred3 ljudmi pošten ostal4.“5 Janez je tako6 hitro skušnjave7 premagal, materni8 nauk mu je bil dober perpomočik9. V aršet10 spravi lepo mošnico in11 gre počasi domu12 z resničnimi željami najdeno nazaj dati14. Vesel15 gre Janez Svetin proti domu ob morji,16 ne misli več na najdeno blago, kar sreča nekiga gospoda17 lepo oblečeniga18, kteri19 je ob morji gori in doli hodil, zdaj naprej zdaj nazaj ves zamišljen21. Njegov obraz22 je bil prepaden in bled, ves23 je bil v žalosti vtopljen, de je bil merliču24 podoben. Svetin ga gleda in misli: Tega gospoda mora grozno nekaj skerbeti27, ki28 je tako zlo29 žalosten. Le stopi k njemu30 in mu reče prijazno:32 Gospod, ne zamerite33, de34 vas vprašam: Kaj hudiga35 se vam je zgodilo, ker ste tako žalostni? Gospod bi morebiti38 v svoji39 sreči pekovskiga40 fanta še41 pogledal ne bil, in mu odgovora ne dal42. Nesreča43 in nadloga pa44 tudi prevzetniga45 in visociga46 človeka ponižniga stori47; torej48 gospod globoko zdihne49 in reče: Oh50 kaj me vprašaš, ker mi pomagati51 ne moreš. Janez naravnost odgovori, kakor pred54 nedolžen in nepokažen mladenč55: Gospod! če vam jest57 ne morem pomagati58, vam Bog lahko pomaga59. Te besede nedolžniga mladenča61 so žalostnimu62 gospodu do serca šle,63 in ga nekoliko zbrihtale64 v Boga zaupati65. Pred66 je bil gospod le v posvetne skerbi67, v barantije in kupčije zamaknjen68. Na Boga je malokdaj ali pa nikoli ne71 mislil. Na to pravi72 gospod, prav73 govoriš. Res je, de74 mi Bog lahko pomaga75, tode76 prevelika je
ostaneš pošten1 pred Bogom2 in ljudmi.«5 Janez je hitro skušnjavo7 premagal, materin8 nauk mu je bil dober pripomočnik9. V žep10 spravi lepo listnico ter11 gre počasi domov12 z resničnimi željami, da bi dal skoraj13 najdeno blago nazaj14. Veselo15 gre Janez Svetin proti domu ob morji ter16 ne misli več na najdeno blago, kar sreča lepo oblečenega gospoda18, ki19 je ob morji hodil20 gori in doli ter ves zamišljen okolo sebe zrl21. Obraz mu22 je bil prepaden in bled, zelo23 je bil žalosten in malo ne mrliču24 podoben. Svetin ga gleda in si25 misli: »26Tega gospoda mora nekaj zelo skrbeti27, ker28 je tako žalosten.« K njemu stopi30 in mu prijazno31 reče: »32Gospod, ne hudujte se33, da34 vas vprašam, kaj35 se vam je hudega36 zgodilo, ker ste tako žalostni?«37 Gospod bi morda38 v svojej39 sreči pekovskega40 fanta niti41 pogledal ne bil, kaj li še, da bi mu bil odgovoril42. Ali nesreča43 in nadloga tudi prevzetnega45 in visocega46 človeka storiti ponižnega47; zatorej48 gospod globoko vzdahne49 in reče: »O50 kaj me vprašaš, ker mi ne moreš pomagati52.«53 Janez naravnost odgovori, kakor nedolžen in nepokvarjen mladenič55: »56Gospod! če vam jaz pomagati57 ne morem, lehko vam pomore Bog59.«60 Te besede nedolžnega mladeniča61 so žalostnemu62 gospodu v srce segle63 in ga nekoliko nagnile upati64 v Boga. Poprej66 je bil gospod le v posvetne skrbi67, v barantije in kupčije zamaknen68. Na Boga je le69 malokdaj,70 ali pa nikoli mislil. Nato reče72 gospod: »Prav73 govoriš. Res je, da74 mi Bog lehko pomore75, ali76 prevelika je
74
[78−79]
⮟
moja nesreča, ne morem je preživeti, ravno1 zdaj pregledujem2 in premišljujem3, kje bi v morje skočil in se vtopil; konec je mojiga življenja4, meni ni več5 živeti. Janez Svetin serčno7 stopi k žalostnimu8 gospodu in reče: Gospod!11 lepo vas prosim ne storite tega. Če13 ste nesrečen na tem svetu, zakaj se hočete še v večno nesrečo pogrezniti. Kaj16 ne veste, de ta greh vam17 ne bo ne18 na tem ne19 na unim20 svetu odpušen; zakaj21 hočete upanje na božjo22 milost zgubiti23 in scagati. Ne veste24, de25 po hudim26 vremenu spet lepo sonce sija. Če27 se vam zdaj hudo godi vam bo že28 Bog spet srečo29 dal. Bog pošilja nesreče, de nas32 z njimi opominja33 na njega ne pozabiti. Le terdno34 v Boga zaupajte35 in on dobrotlivi36 oče vam bo37 vse to v38 vašo srečo obernil39. Per tih40 besedah je gospod ostermel41 in fanta42 debelo gleda, čez43 nekaj časa reče: Fant! dans45 si ti moj angelc varh46. Tvoje besede so me potroštale47. Gotovo bi že bile velike morske ribe moje truplo tergale48, in z mojo dušo Bog ve49 kaj bi bilo, ko50 bi ti meni51 ne bil tako v serce53 govoril. Bogal bom perprostiga fanta,54 ne bom se vtopil55, naj se mi godi kakor hoče. Žlahtno56 je tvoje serce57 o ljubeznjivi fant, povej58 mi, čigav si, hvalo59 ti bom vedel60, torej61 ti hočem tudi svojo nesrečo62 povedati. Glej, jest sim63 bil bogat, per kupčii sim64 si opomogel. Ravno po kupčiških65 opravilih sim danes zjutrej66 šel, in vzel s sabo skorej67 vse premoženje v rudeči mošnici68. Ko69 pridem do kupčije, o strah! sežem v aržet70, ni je bilo71 ni-72
moja nesreča, ne morem je preživeti. Ravno1 zdaj gledam2 in premišljam3, kje bi v morje skočil in se vtopil; konec je mojemu življenju4, meni ni dalje5 živeti.«6 Janez Svetin srčno7 stopi k žalostnemu8 gospodu in mu9 reče: »10Gospod,11 lepo vas prosim,12 ne storite tega. če13 ste nesrečen že14 na tem svetu, zakaj li15 se hočete še v večno nesrečo pogrezniti? Mar16 ne veste, da vam kaj tacega17 ne bode niti18 na tem niti19 na onem20 svetu odpuščeno? Čimu21 hočete zaupanje v22 milost božjo izgubiti23 in zdvojiti? Ali ne znate24, da25 po hudem26 vremenu zopet solnce sije? Ce27 se vam zdaj hudo godi,28 Bog vam bode29 dal zopet srečo30. Bog pošilja ljudem31 nesreče, da jih32 z njimi opomina33 na njega ne pozabiti. Le trdno34 v Boga upajte,35 in on dobrotljivi36 oče vam vse to lehko na38 vašo srečo obrne39.« Ob teh40 besedah je gospod ostrmel41 in debelo gleda mladeniča; za43 nekaj časa reče: »44Fant! denes45 si ti moj angel varuh46. Tvoje besede so me potolažile47. Gotovo bi že bile velike morske ribe moje telo trgale48, in z mojo dušo Bog zna,49 kaj bi bilo, ako50 bi ti ne bil meni52 tako v srce53 govoril. Poslušal bodem priprostega dečka ter54 ne skočim v morje55, naj se mi godi kakor hoče. Blago56 je tvoje srce,57 o deček ljubeznjivi! Povej58 mi, čigav si? Hvaležen59 ti bodem60, zatorej61 ti hočem tudi o svojej nesreči62 povedati. Glej jaz sem63 bil bogat, pri kupčiji sem64 si opomogel. Ravno po kupčijskih65 opravilih sem denes zjutraj66 šel, in vzel s seboj malo ne67 vse premoženje v rudečej listnici68. Kadar69 pridem do kupčije, o strah! sežem v žep70, in — nikjer je71 ni bilo72
75
[79−80]
⮟
kjer mošnice, urno1 se vernem2, tečem nazaj iskat, išem3 in išem pa je4 ne najdem. Več ko6 desetkrat sim7 že dans to8 pot storil, pa vse zastonj9. Janez je zdaj spoznal, de ta11 je pravi gospodar najdene mošne,13 vender jo14 noče pred15 pokazati, de16 reče gospodu17: Morebiti vam zamorem zvediti tistiga19, kdor jo20 je našel,22 povejte mi, koliko je bilo noter.23 Gospod pravi24: Bilo je noter26 12 bankovcov27 po 1000 goldinarjev,28 6 po 5 sto30, druge31 pisma so bile pa dobivne32 pisma, ki se po nemško veksel imenujejo,33 tolike vrednosti, de34 ti ne morem izreči35. Zraven36 je bilo pet zlatih cekinov in grozno38 lep drag perstan40, s takimi žlahtnimi41 kamenci, de42 je veliko43 vreden. Ko44 bi kdo meni vse to nazaj prinesel mu45 rad 1000 goldinarjev dam46, če bi pa48 še več hotel, bi49 tudi rad50 dal, kolikor bi sam zmislil52. Janez, kteri je54 zdaj za gotovo spoznal55, de56 je to pravi gospodar najdene mošne57, spodobno reče: Gospod! ali vam nisim59 prav pravil60, de le61 v Boga zaupajte62 in nič žaliga si63 ne storite? glejte64 kako kmalo65 vas Bog potrošta. S temi besedami67 potegne mošno68 iz aržeta69 rekoč: Ali je to tista71 vaša zgubljena mošna72? Gospod jo73 ugleda in74 zavpije, moja,75 moja, in76 od veselja mu skorej težko77 pride. Gospod fanta78 objame, od veselja joka in pravi: Pošteni fant!79 koliko hočeš de80 ti dam zdaj, ker si meni toliko dobriga81 storil, le82 povej, le povej hitro, koliko hočeš, kaj83 si zbereš84. Tavžent85 goldinarjev sim86 sam obljubil, pa87 ti moraš več vzeti. Ti si me otel od88 nesrečne smerti89. Janez na to reče: Veseli me, de sim praviga92
listnice z denarji. Urno1 se vrnem2, tečem nazaj iskat, iščem3 in iščem, ali vse zaman,4 ne najdem je5. Več nego li6 desetkrat sem7 že denes ta8 pot storil, pa — listnice le ni9.«10 Janez je zdaj spoznal, da11 je to12 pravi gospodar najdene listnice;13 vender je14 noče prej15 pokazati, predno ne16 reče gospodarju17: »18Morebiti vam morem zvedeti tistega19, kateri20 je listnico21 našel;22 povejte mi, koliko je bilo notri?«23 Gospod odgovori24: »25Bilo je notri26 12 bankovcev27 po 1000 goldinarjev in28 6 jih je bilo29 po 500 goldinarjev30, druga31 pisma so bila dobitna32 pisma ali menjice33 tolike vrednosti, da34 ti ne morem povedati35. Poleg36 je bilo tudi še37 pet zlatih cekinov in zelo38 lep,39 drag prstan40, s tacimi dragimi41 kamenci, da42 je mnogo43 vreden. Ako44 bi kdo meni vse to nazaj prinesel,45 rad bi mu dal tisoč goldinarjev46, in47 če bi še več hotel, tudi še več bi mu50 dal, kolikor bi si51 sam izvolil52.«53 Janez, kateri54 zdaj ni več dvomil55, da56 je to pravi gospodar najdene listnice57, spodobno reče: »58Gospod! ali vam nisem59 prav govoril60, kadar vam sem dejal, da61 v Boga upajte62 in si ničesar zalega63 ne storite? Glejte,64 kako kmalu65 vas je66 Bog potolažil!« Ob teh besedah67 potegne listnico68 iz žepa,69 rekoč: »70Ali je to ona71 vaša izgubljena listnica72? »Kadar gospodar listnico73 ugleda,74 zavpije: »Moja!75 moja!« ter mu76 od veselja skoraj slabo77 pride. Zdaj gospod dečka78 objame, od veselja joka in pravi: »Deček pošteni?79 koliko hočeš, da80 ti dam zdaj, ker si meni toliko dobrega81 storil? Le82 povej, le povej hitro, koliko hočeš, koliko83 si izvoliš84. Tisoč85 goldinarjev sem86 sam obljubil, ali87 ti moraš več vzeti. Ti si me otel nesrečne smrti89.«90 Janez na to reče: »91Veseli me, da sem pravega92
76
[80]
⮟
gospodarja dobil1, in dal premoženje2, čigar je, ne3 vzamem pa nič nič4, ko5 bi me ne vem kako silili. Zdaj se gospod še le prav čudi7, de fant nič8 daru noče,9 in de10 se tako terdno12 brani, zato13 ga vpraša: Fant povej mi, zakaj vender nič16 nočeš od mene vzeti, ko18 si mi toliko dobriga19 storil? Fant20 Janez ob kratkim21 odgovori: Zakaj bom22 od vas jemal, ker nič23 zaslužil nisim; de sim24 vam nazaj dal kar sim27 našel, to je bila moja dolžnost. Sim vesel28, de sim29 se ptujiga blaga kmalo znebil30. Če sim31 pa s tem kaj32 vam pomagal, ker sim34 vas malo na Boga spomnil, mi bo36 že Bog poplačal37, vašiga dnarja pa38 nočem. Hvalite Boga za to srečo ne mene,40 Bog vas je hotel skusiti41. Meni tudi nič43 ni treba, pravi fant nadalej;44 jesti in piti imam, obleko mi napravijo45, per46 dobrih ljudeh sim47, radi48 me imajo49. Gospod ko vidi50, de fant nič daru51 vzeti noče52, vzame mošno53 v roke54, jo55 odpre in pravi: Fant57! vsaj to mi povej kako ti je ime in perimk, kaj59 si in kje si. Fant pravi60: Janez61 mi je ime62, pišem se Svetin, pekovski fant sim per63 peku pred rudečim mostam64 v Terstu65. Gospod vse to s plaibesam68 zapiše, in69 Janezu en70 cekin v aržet porine71 in gre. Janez pa72 reče: Bog vas obvari.74
gospodarja našel1, in najdeno blago nemu izročil2, čigar je; a3 vzamem pa ničesar ne4, naj5 bi me ne vem kako silili.«6 Zdaj se gospod še bolj začudi7, da deček nobenega8 daru ne vzame9 in se ga11 tako trdo12 brani. Zato13 ga vpraša: »14Fant,15 povej mi, zakaj vender nočeš od mene ničesar17 vzeti, ker18 si mi toliko dobrega19 storil?«20 Janez ob kratkem21 odgovori: »Čimu bodem22 od vas jemal, ker ničesar23 zaslužil nisem? Da24 vam sem25 nazaj dal,26 kar sem27 našel, to je bila moja dolžnost. Vesel sem28, da sem29 se tako hitro iznebil tujega blaga30. Če sem31 pa s tem vam kaj33 pomagal, da34 vas sem35 malo na Boga spomnil, to mi36 že Bog poplača37, vašega denarja38 nočem. Hvalite Boga za to srečo, a39 ne mene;40 Bog vas je hotel le izkušati41. —42 Meni tudi ničesar43 ni treba,« nadaljuje Janez, »ker44 jesti in piti imam, obleko tudi dobivam45, in pri46 dobrih ljudeh sem47, ki48 me ljubijo49.« — Gospod videč50, da deček noče daril51 vzeti, vzame listnico53 v roki54, odpre jo56 in pravi: »Ljubi moj57! vsaj to mi povej,58 kako ti je ime in kako se pišeš? Kdo59 si in kje si doma?« Janez odgovori60: »Ime61 mi je Janez62, pišem se Svetin, pekovski fant sem pri63 peku pred rudečim mostom64 v Trstu65.«66 Gospod si67 vse to s svinčnikom68 zapiše, potisne69 Janezu jeden70 cekin v žep71 in gre. Janez mu še72 reče: »73Bog vas obvari!«74
77
[81−82]
⮟
II. Janez Svetin per velkim tergovcu1 v Terstu2.
II. Janez Svetin pri velikem trgovcu1 v Trstu2.
Z veselim sercam1 pride Janez proti večeru domu2, in hitro da sohranit zlati3 cekin svojimu4 gospodarju. Kje si dobil ta dnar, ga7 vpraša gospodar? Veš de9 velja devet goldinarjev? Janez pravi11: Nekaj sim13 našel in nazaj dal gospodu14, kteri15 je zgubil,16 on mi ga je dal. Silil me je več vzeti, pa nisim17 hotel. Janezovi tovarši pa18 so ga za norca deržali19 rekoč: Zakaj nisi več vzel neumnež, kako lahko21 bi bil ti22 obogatel! Janez pa druziga24 ni rekel, kakor26 to: Nisim zaslužil27, pa nisim28 vzel, kar29 ne zaslužim pa30 tudi ne vzamem! če31 mi je Bog kaj namenil mi bo32 že dal. Drugo jutro precej34 pridejo trije gospodje k peku po fantu35 vprašat. Nimate36 vi fanta, mu pravijo37, kterimu38 je Janez Svetin ime, radi39 bi ga vidili40 in z41 njim govorili. Mojster pek reče42: Imamo ga, ni44 ga ravno doma, pa kmalo46 pride. Smem vprašati, pravi48 pek, kaj bi mu radi? gospodov eden51 odgovori: Fanta vam bomo vzeli53. Na to54 se mojster55 ustraši in pravi: Za božjo voljo, kaj je naredil, gotovo57 je cekin58 ukradel, kteriga60 je včerej spravit dal61; tega bi ne bil nikoli od fanta mislil63. Gospodje64 so se pa posmehvali65. Med66 tem fant67 pride, ugleda tri gospode, in precej69 med njimi spozna uniga70, kterimu71 je včerej72 najdeno blago nazaj dal73, in mu reče: Kaj vam nisim vsiga75 nazaj dal, ki76 ste za mano78 prišli? Gospod pravi80:
Z veselim srcem1 pride Janez proti večeru domov2, in hitro da cekin svojemu4 gospodarju, da bi mu ga shranil5. »6Kje si dobil ta denar?«7 vpraša ga8 gospodar, »ali veš, da9 velja devet goldinarjev?«10 Janez odgovori11: »12Nekaj sem13 našel in nazaj dal gospodarju14, kateri15 je bil izgubil;16 on mi ga je dal. Silil me je več vzeti, ali jaz nisem17 hotel.« Janezovi tovariši18 so se mu debelo smijali,19 rekoč: »20Zakaj nisi več vzel neumnež, kako lehko21 bi bil obogatel!« A23 Janez k temu24 ni druzega25 rekel, nego li26 to: »Zaslužil nisem27, pa nisem28 vzel; česar29 ne zaslužim,30 tudi ne vzamem! Če31 mi je Bog kaj namenil, bode mi32 že dal.«33 Drugo jutro pridejo trije gospodje k peku po Janezu35 vprašat. »Ali nimate36 vi fanta,« reko mu37, »kateremu38 je Janez Svetin ime? Radi39 bi ga videli40 in ž41 njim govorili.« Pek odgovori42: »43Imamo ga; zdaj44 ga ni45 ravno doma, a kmalu46 pride. Smem li47 vprašati,« reče48 pek nadalje49, »50kaj bi mu radi?« Gospodov jeden51 odgovori: »52Fanta vam vzamemo53.« — Nato54 se pek zelo55 ustraši in pravi: »56Za božjo voljo, kaj je napravil? Gotovo57 je ukradel cekin59, katerega60 je dal včeraj meni spravit61; tega bi ne bil nikoli mislil62 od fanta.« A gospodje64 so se mu tiho posmehovali65. V66 tem pride Janez68, ugleda tri gospode, in takoj spozna69 med njimi onega70, kateremu71 je dal včeraj72 najdeno blago nazaj, in mu reče: »74Kaj vam nisem vsega75 nazaj dal, ker76 ste, kakor vidim,77 za menoj78 prišli?«79 Gospod reče80:
78
[82−83]
⮟
Vse vse, le3 prišel sim4 prosit tvojiga5 gospodarja in tebe, če bi hotel6 ti z manoj8 iti in per9 meni ostati; dobro ti bo svoje11 žive dni, ker si tako veliko dobroto meni13 storil. Tisti gospod pa14 je bil veliki tergovc17 v Terstu18, imenitin gospod, una19 dva sta bila mestna pisarja, de21 sta v pričo peka zapisala, de tergovc23 hoče Svetina fanta preskerbeti do smerti25. Torej26 vpraša gospod: Janez si dovoljin28 z mano29 iti in per30 meni biti; imel boš kar boš hotel,31 učil se boš32 kupčije, pomagal boš per barantii33. Janez reče35: Grem rad36, če me gospodar pusti; brez njegoviga38 dovoljenja ne grem, on39 mi je že veliko dobriga41 storil. Pekovski mojster42, kterimu43 je tergovc44 vse dopovedal45, kako lepo se je Janez zaderžal,46 in ga pred nesrečo obvarval47, se oberne v fanta rekoč49: Janez! Nerad51 te pustim od hiše, zato ko52 si zvest in priden; rad bi te imel; ker pa53 te ta gospod hočejo, in te do smerti preskerbe54, te je sreča došla. Ne bom56 ti branil, pojdi le pojdi z gospodam58, in tudi za59 naprej bodi60 tako priden in zvest, kakor si bil do zdej61; srečo62 ti bo Bog63 dal.64 Grem pravi65 zdaj Janez, pa66 prosim samo to, de67 me v šolo pošiljate, ker imam velike želje,68 se kaj več naučiti. Gospod mu vse obljubi; vender preden70 se loči, se mu je tako vžalilo74, de75 je na glas jokal. Lepo76 se potem zahvali svojimu mojstru77, mu roko kušne79 in gre80. Svetin, zdaj so ga le tako klicali,83 je per svojim novim84 gospodarji nar veči85 veselje imel86 v tem, de87 je v šolo hodil89. Zvesto in pridno se je učil, pa90 tudi v91 drugih rečeh92
»1Vse,2 vse, prišel sem samo4 prosit tvojega5 gospodarja in tebe, če bi ti hotel7 z menoj8 iti in pri9 meni ostati; dobro se10 ti bode godilo vse tvoje11 žive dni, ker si mi12 tako veliko dobroto storil.« Gospod, ki14 je tako govoril,15 bil je16 veliki trgovec17 v Trstu18, a ona19 dva druga20 sta bila mestna pisarja, ter21 sta prišla, da bi22 v pričo peka zapisala, da trgovec23 hoče mladega24 Svetina do smrti z vsem preskrbeti25. Zatorej26 vpraša gospod: »27Janez, ali te je volja28 z menoj29 iti in pri30 meni ostati? Imel bodeš vsega, česar poželiš;31 učil se bodeš32 kupčije in mi pomagal pri trgovini33.«34 Janez odgovori35: »Kad grem36, če me gospodar pusti; a37 brez njegovega38 dovoljenja ne grem, ker39 mi je on40 že mnogo dobrega41 storil.« Pek42, kateremu43 je trgovec44 vse povedal45, kako lepo se je Janez vedel46 in ga nesreče obvaroval47, obrne48 se k Janezu in mu reče49: »50Janez! nerad51 te pustim od hiše, zato ker52 si zvest in priden; rad bi te imel, ali — ker53 te ta gospod hočejo do smrti preskrbeti, vidim54, da55 te je sreča došla. Ne bodem56 ti branil, pojdi,57 le pojdi z gospodom58, in bodi tudi59 naprej tako priden in zvest, kakor si bil do zdaj61; Bog62 ti bode63 dal srečo!« »64Grem,« reče65 zdaj Janez, »a66 prosim samo to, da67 me v šolo pošiljate, ker imam velike želje se kaj več naučiti.«69 Gospod mu vse obljubi; vender, predno70 se Janez71 loči od svojega gospodarja72, užalilo73 se mu je tako, da75 je na glas jokal. Potem76 se svojemu mojstru lepo zahvali77, poljubi78 mu roko in odide80. Svetin, —81 zdaj so ga vsi82 le tako imenovali — imel83 je pri svojem novem84 gospodarji največje85 veselje v tem, da87 je hodil88 v šolo. Zvesto in pridno se je učil, a90 tudi pri91 drugih stvareh92
79
[83−84]
⮟
doma pridno pomagal per2 prodajanji. Naučil se je francosko3, laško,4 in angleško5 govoriti in dobro pisati, posebno se je v velikih rajtengah dobro zučil9. Vsi so ga radi imeli10, zato11 ker je bil le12 toliko priden in brihten13, zraven pa14 toliko ponižen. Nikoli ni šel v hudo nevarno tovaršijo15, ampak16 ob delavnikih in praznikih je šel17 v cerkev, potem pa je18 doma kaj pisal ali pa dobre bukve20 bral. Ob kraji morja se je nar rajši sprehajat hodil21; tudi je šel22 večkrat pod tisto24 drevo, kjer25 je bil mošnico26 z dnarji27 našel, ktero28 mu je pes v gobcu pernesel30. Tisto31 drevo je imenoval drevo sreče, in tisti32 kraj je imenoval vesel34 kraj. Iz tistiga veseliga36 kraja je Svetin večkrat preko morja gledal; vnele so se v njem želje deleč deleč37 po svetu iti, de38 bi v daljnih krajih kaj vidil kaj skusil39. Večkrat je v mnoge kraje pisal, de40 bi za mater zvedil, pa nikoli mu ni mogla nobena živa duša povedati41, ali je42 mati še živa43 ali mertva44, ali kje de45 je. Zato je premišljeval eniga dne46 pod drevesam47 sreče: Ne vem za očeta ne za mater,50 Bog ve51 kod se morata klatiti, kdo ve kako se jima godi, o54 kako bi rad zanje zvedil56, de57 bi jim zdaj58 kaj pomagal, kar bi lahko59 storil, ker imam že nekaj lastniga60 premoženja. Vedno61 so bile v njegovim sercu veči62 želje križem sveta iti64, pa se ne upa gospodarju v misel vzeti65, ker je vedel66, de67 ga ne bo pustil68. Eniga dne69 pride v Terst velika70 velika barka71 iz francoske dežele, iz mesta ki se mu Tulon pravi. Gospodar barke sam73 se je tudi per74-
je1 doma pridno pomagal, posebno pri2 prodajanji. Naučil se je francoski3, laški4 in angleški5 govoriti in tudi6 dobro pisati, a7 posebno dobro8 se je izuril v potrebnem trgovskem računovodstvu9. Vsi so ga ljubili10, ker je bil toliko priden in bistroumen13, a vrhu tega še14 toliko ponižen. S slabimi tovariši se ni nikoli družil15, ob delavnikih in praznikih je hodil17 v cerkev, in potlej18 doma kaj pisal ali pa kake19 dobre knjige20 bral. Ob kraji morja se je najraje izprehajal, ako mu je čas dopuščal21; tudi je večkrat šel23 pod ono24 drevo, pod katerim25 je bil listnico26 z denarji27 našel, katero28 mu je bil29 pes v gobci prinesel30. To31 drevo je imenoval drevo sreče, in kraj, na katerem33 je drevo stalo,34 kraj veselja35. Z tega veselega36 kraja je Svetin večkrat preko morja gledal; vnele so se v njem želje daleč daleč37 po svetu iti, da38 bi v daljnih krajih kaj videl in poskusil39. Večkrat je v mnoge kraje pisal, da40 bi o materi kaj zvedel41, ali mu42 mati še živi43 ali mu je že umrla44, ali kje je. Zato je premišljeval neki dan46 pod drevesom47 sreče in dejal sam v sebi48: »49Ne vem za očeta ne za mater.50 Bog zna,51 kod se morata klatiti, in52 kdo ve,53 kako se jima godi! O54 kako rad55 bi za nje zvedel56, da57 bi jim kaj pomagal, kar bi zdaj lehko59 storil, ker imam že nekaj svojega60 premoženja.« Tako je Svetin vzdihoval in vedno večje61 so bile v njegovem srci62 želje, da bi šel63 križem sveta, ali ni si upal tega gospodarju razodeti65, ker je znal66, da67 ga ne pusti od sebe68. Neki dan69 pride v Trst zelo70 velika ladija71 iz francoske dežele, iz mesta,72 ki se mu Tulon pravi. Gospodar ladije73 se je tudi sam v Trst pri74-
80
[84−85]
⮟
peljal v Terst1 zavoljo nove kupčije z židanim blagam2. Gospodar barke je bil3 silno bogat tergovc ali kupec4 iz Tulona, perleten5 moder mož, zraven pa brumen6 in pošten. Ta pride po barantii7 v hišo Svetinoviga8 gospodarja. Ko9 sta kupca že10 svojo kupčijo obravnala,11 in se čez več reči12 pogovorila, reče Francoz Svetinovimu13 gospodarju: Skusi14 mi dobiti brihtniga15 človeka, kteri bo16 znal nemško17, laško18, francosko19 in angleško20 govoriti, zlo21 ga potrebujem per mojih22 velikih kupčijah. Imam jih več per24 hiši, taciga25 vender nimam, de26 bi vse te jezike znal28 govoriti, in pa de29 bi bil brihten per kupčii30. Dobro mu bom plačal31, ne bo se ksal de32 je k meni prišel34, če bo35 priden. Svetin je te besede slišal;38 bile so mu kakor meč skozi serce40, vender se41 ni upal nič reči43. Skorej44 je že zinil45, in46 se ponudil, vender je47 mislil: Ne spodobi se48 ponujati, obmolči in51 sklene skrivej svojiga52 gospodarja prositi53, de54 naj ga55 ponudi. Svetinov gospodar reče Francozu: Imam ga56 že jest taciga57 človeka, kakoršniga58 vi želite dobiti, to de jest59 ga sam potrebujem, torej60 ga tudi61 ne dam; glejte62 ga, ravno ta le je;64 pokaže Svetina. Francoz prijazno Svetina pogleda66 rekoč: Ali bi pa68 ti ne hotel69 iti z manoj čez morje70 na francosko71, ko72 bi te gospodar73 pustil in pervolil74? Svetin hitro odgovori: Rad in z groznim veseljem bi šel, ker zdavnej77 že imam grozne78 želje iti po svetu kaj skusit80. Gospodar pa81 reče Francozu: Vse vam storim, tega fanta pa85 vam ne morem pustiti86, ne le zato88, ker mi je tako potreben89, ampak on90 je moj
peljal zavoljo nove kupčije s svilenim blagom2. Bil je gospodar ladije3 silno bogat trgovec4 iz Tulona, prileten,5 moder mož, a vrhu tega pobožen6 in pošten. Ta pride po trgovini7 v hišo Svetinovega8 gospodarja. Kadar9 sta kupca svojo kupčijo že završila11 in se še o mnogih drugih stvareh12 pogovorila, reče Francoz Svetinovemu13 gospodarju: »Skušajte14 mi dobiti spretnega15 človeka, kateri bi16 znal nemški17, laški18, francoski19 in angleški20 govoriti, zelo bi21 ga potreboval pri svojih22 velikih kupčijah.« »23Imam jih več pri24 hiši, ali tacega25 vender nimam, da26 bi znal27 vse te jezike govoriti, in bi bil vrhu tega še spreten pri kupčiji,« odgovori Svetinov gospodar30. »Dobro ga plačam31, in žal mu ne bode, da32 je prišel33 k meni, ako bode le35 priden in zvest,« reče nato Francoz36. Svetin je te besede dobro37 slišal,38 bile so mu kakor oster39 meč v srce40, a41 ni si42 upal, da bi bil kaj rekel na to43. Malo ne odprl44 je že usta45, da bi46 se ponudil, ali47 mislil si je: Ni spodobno48 ponujati se49, in raje50 obmolči ter51 sklene skrivaje svojega52 gospodarja poprositi53, da54 naj njega55 ponudi. Svetinov gospodar reče Francozu: »Imam56 že jaz tacega57 človeka, kakeršnega58 vi želite dobiti, ali jaz59 ga sam potrebujem, zatorej60 ga ne morem dati od sebe. Glejte62 ga, ravno ta le tukaj63 je!« to rekši64 pokaže Svetina. Francoz prijazno pogleda65 Svetina,66 rekoč: »67Ali bi ti voljan bil69 iti z menoj preko morja70 na Francosko71, ako72 bi te pustil in v to privolil tvoj gospodar74?«75 Svetin hitro odgovori: »76Rad in z groznim veseljem bi šel, ker že davno imam78 želje iti po svetu, da bi79 kaj poskusil80.« Gospodar81 reče Francozu: »82Vse vam rad83 storim, samo84 tega fanta vam ne morem prepustiti86, a to87 ne zavoljo tega88, ker ga jako potrebujem89, nego zato ne, ker90 je on91 moj
81
[85−86]
⮟
dobrotnik, in vse razloži in pove1, kako se je Svetin zaderžal2. Francoz, ki je to slišal, še bolj sili in prosi, de4 naj mu pusti Svetina. Svetin tudi5 sam prosi ga pustiti7 po svetu, ker ima le9 tolike želje. Gospodar ni hotel po tem11 več braniti, ki12 je videl, de fant zlo13 želi s francozam14 iti. Rad grem na francosko16, je djal17 Svetin, de bom videl18 deželo, kjer so moj oče pokopani. Potem reče gospodar Svetinu: Prepustim te temu mojimu prijatlu21, kteriga22 poznam, de23 je pošten mož; per24 njem ti ne bo25 nič hudiga26. Želil sim27, de28 bi ti zmiram per meni ostal29, ker nikoli ne bom30 pozabil, koliko si31 mi dobriga32 storil,33 ker pa le34 po svetu kaj skusiti želiš35, pojdi, dovolim36 ti. Bodi vselej tako pameten, kakor si bil do zdej38, in Bog te ne bo za pustil39. Ko40 bi si41 ti utegnilo hudo goditi, ali bi kaj pomanjkanja42 mogel terpeti43, le vediti44 mi daj,45 kjer koli boš46, dal47 ti bom48, kolikor bi potrebval49. Ko50 bi utegnil ob službo priti, in ne mogel druge dobiti, pridi52 nazaj, z veseljem te bom sprejel54, in ti bom55 vselej hvaležen. Ne bom pozabil dobrote tvoje56. Ti si k moji57 hiši žegen58 božji prinesel, in mene zbrihtal59. Če tudi jest med60 tem umerjem, bom jerbam naročil za-te skerbeti61, kolikor bi ti potrebval62. Poln veselja je63 zdaj Svetin svojimu64 gospodarju roko kušnil65 in pametno rekel66: Gospod!68 zahvalim, de70 ste mi toliko dobri; ne mene le71 Boga hvalite. Potem pelje gospodar svojiga ljubiga73 Svetina k francozu74 v kamro,75 in mu ga izroči s temi besedami: Tukaj vam izročim in perporočim zvestiga77 in pošteniga78 služabni-
dobrotnik. Zdaj pove gospodar Francozu vse1, kako se je Svetin zadržal2. Francoz, ki je to slišal, zdaj3 še bolj sili in prosi, naj mu pusti Svetina. Tudi Svetin5 sam prosi gospodarja, da bi6 ga pustil7 po svetu iti8, ker ima k temu že davno9 tolike želje. Gospodar potem10 ni hotel več braniti, kadar12 je videl, da si Svetin sam13 želi z Francozom14 iti. »15Rad grem na Francosko16,« dejal je17 Svetin, da vidim18 deželo, kjer so moj oče pokopani.«19 Potem reče gospodar Svetinu: »20Prepustim te temu svojemu prijatelju21, katerega22 poznam, da23 je pošten mož; pri24 njem ti ne bode25 nič hudega26. Želel sem27, da28 bi ti vedno ostal pri meni29, ker nikoli ne bodem30 pozabil, koliko mi si dobrega32 storil; ali33 ker sam želiš34 po svetu iti, da bi kaj izkusil35, pojdi, jaz36 ti ne branim37. Bodi vselej tako pameten, kakor si bil do sih dob38, in Bog te ne zapusti39. Ako40 bi se41 ti utegnilo hudo goditi, ali pa, če bi42 mogel kdaj pomanjkanje trpeti43, samo vedeti44 mi daj; naj si bodeš45 kjer koli, dam47 ti, kolikor bodeš potreboval49. Ako50 bi utegnil ob službo priti, in bi51 ne mogel druge dobiti, kar52 nazaj pridi53, z veseljem te sprejmem vsaki čas54, in ti bodem55 vselej hvaležen. Tvoje dobrote ne pozabim nikoli56. Ti si k mojej57 hiši prinesel blagoslov58 božji in si me naučil modrosti59. Če tudi jaz v60 tem umerjem, naročil bodem dedičem zate skrbeti61, kolikor bi ti treba bilo62.« — Ves vesel63 zdaj Svetin svojemu64 gospodarju roko poljubi65 in mu reče66: »67Gospod,68 zahvalim se vam69, da70 ste mi toliko dobri; ne mene, nego71 Boga hvalite.«72 Potem pelje gospodar svojega ljubega73 Svetina k Francozu74 v sobo75 in mu ga izroči s temi besedami: »76Tukaj vam izročim in priporočim zvestega77 in poštenega78 služabni-
82
[86−87]
⮟
ka. Ravnajte lepo z njim; vem de1 vam bo2 veselje delal. Svetin se ponižno perklone4, in obljubi priden in pokoren biti. Čez5 osem dni barka6 odrine, in Svetin se pelje s svojim novim gospodarjem po morji proti francoski7 deželi. Lep dan je bil, dober8 veter, barka plava hitro ko9 ptica na luftu10. Svetin žalostno gleda12 nazaj proti Terstu13, in pravi14: „15Bog te obvaruj ljuba domača dežela; morebiti te nikoli več ne bom vidil17; pa sej18 je Bog povsod, cela19 zemlja je božja20, on dobrotlivi22 oče, kteri23 me je do zdej24 tako skerbno pred hudim varval25, me bo27 tudi zanaprej28 ohranil; v njega bom29 vselej zaupal30, on me ne bo zapustil31.“ Med32 tem so se mu solze uderle33, ker se je spomnil, kar je večkrat od matere slišal35, kako žalosten36 je tudi37 njegov oče bil, ker39 se je mogel40 od doma ločiti. Naslonil se je v barki, v mislih vtopljen41 je premišljeval42, kako se mu bo za43 naprej godilo. Ko spet44 oči povzdigne in45 še enkrat proti Terstu pogleda46, mu je zginil spred48 oči, druziga ne vidi okoli in okoli49 sebe, kakor zeleno vodo morja51. Ravno 1952 let je bil Svetin star, ko je šel iz Tersta53 na Francosko.
ka. Ravnajte lepo z njim; vem, da1 vam bode2 veselje delal.«3 Svetin se ponižno prikloni4, in obljubi priden in pokoren biti. Za5 osem dni ladija6 odrine, in Svetin se pelje s svojim novim gospodarjem po morji proti francoskej7 deželi. Lep dan je bil in ugoden8 veter; ladija je plavala kakor9 ptica po zraku10. Svetin je11 žalostno gledal12 nazaj proti Trstu13, in je dejal sam v sebi14: »15Bog te obvaruj,16 ljuba domača dežela; morebiti te nikoli več ne vidim17; pa vsaj18 je Bog povsod, vsa19 zemlja je njegova20, in21 on, dobrotljivi22 oče, kateri23 me je do sih dob24 tako skrbno čuval vsega hudega25, on26 me bode27 tudi naprej28 ohranil; v njega bodem29 vselej upal30, on me ne zapusti31.« V32 tem so se mu solze udrle33, ker se je spomnil, kar mu34 je večkrat mati pripovedovala35, kako je njegov oče žalosten38 bil, kadar39 se je moral40 od doma ločiti. Naslonil se je v ladiji ob komolec leve roke, globoko se41 je zamislil in jel premišljevati42, kako se mu bode43 naprej godilo. Kadar zopet44 oči povzdigne ter45 še jedenkrat pogleda proti Trstu46, izginil47 mu je izpred48 oči; druzega ni videl okolo49 sebe, kakor daleč mu je oko seglo, nego samo50 zeleno morsko vodo51. Ravno devetnajst52 let je bil Svetin star, ko je šel iz Trsta53 na Francosko.
III. Janez Svetin na morji.
III. Janez Svetin na morji.
Celih 191 dni so se vozili po morji, preden2 na Francosko pridejo3, ker jim je veter nagajal.
Celih devetnajst1 dni so se vozili po morji, predno so prišli2 na Francosko, ker jim je veter zelo4 nagajal.
83
[87−88]
⮟
Bila je barka eniga1 dne v nevarnosti vtopiti2 se. Strašno vreme se je3 po morji pergnalo,4 grozen vihar volove5 žene visoke ko hribje7; barka8 se je gugala ko9 zibel. Brodniki so kleli in rotili10, ker vihar noče nehati11. Takrat12 še ni bilo velike nevarnosti, kader13 se je pa barka popolnama14 po strani nagnila, so vsi brodniki obledeli16, začnejo17 moliti,18 in vse svetnike na pomoč19 klicati. Vsak je takrat molil, kdor je bil v barki,20 tudi Svetin, kteri21 se je ves tresel, še ni nikoli23 tako zvesto molil, ko24 takrat. Še25 njegov gospodar Teodor Eskeles,26 — tako je bilo ime tistimu velikimu tergovcu27 iz Tulona, —28 je rekel29 Svetinu: Fant30! ti si še morebiti nedolžen,31 vemo, de32 Bog nedolžne rajši usliši,33 moli moli, de35 nas Bog obvarje36, če ne, vsiga bo konc37. Svetin komej odgovori38 od strahu ves boječ: Gospod! sej41 molim celi42 čas, kar hudo vreme terpi43, de44 bi me le Bog uslišal. Černa45 noč je pokrila nebo in morje; velika temota je postala46. Druziga47 se ni vidilo ko blisk48, kteri49 je okoli barke50 strašno švigal, druziga51 se ni slišalo, kakor52 grozno bučanje vetrov in treskanje neznano54, ktero55 je na morji še veliko hujši, kakor56 na suhim57. Vsi brodniki so zdaj upanje zgubili59, po kotih popadali60 in se k smerti perpravljajo, djali61 so, več62 ni zdaj63 pomoči, vervi64 in platna nam je vihar potergal65, ne vidimo več kam barka66 leti, perletela bo na67 kako skalo, se bo gotovo razbila,68 in naš konc69 je blizo70. Vsi so zdihvali72 od perviga73 do zadnjiga74; tudi Svetin se je k smerti75 že perpravil76, in še k materi božji77 je s po-
Bila je ladija necega1 dne v nevarnosti potopiti2 se. Strašno vreme pribuči,3 po morji grozen vihar valove5 žene,6 visoke kakor hribi7; ladija8 se je gugala kakor9 zibel. Brodniki kolnejo in se rote10, ker vihar ne prestane11. Tedaj12 še ni bilo velike nevarnosti; kadar13 se je pa ladija vsa14 po strani nagnila, obledeli15 so vsi brodniki, začeli17 moliti in vse svetnike na pomaganje19 klicati. Vsak je takrat molil, kdor je bil v ladiji;20 tudi Svetin, kateri21 se je ves tresel, nikoli22 še ni tako zvesto molil, kakor24 takrat. Tudi25 njegov gospodar Teodor Eskeles — tako je bilo ime onemu velikemu trgovcu27 iz Tulona — rekel28 je Svetinu: »Dečko30! ti si še morebiti nedolžen:31 vemo, da32 Bog nedolžne rajši usliši;33 moli,34 moli, da35 nas Bog obvaruje36, če ne, vsega bode konec37. Svetin od strahu ves boječ komaj odgovori39: »40Gospod! saj41 molim ves42 čas, kar hudo vreme trpi43, da44 bi me le Bog uslišal. Črna45 noč je pokrila nebo in morje; velika temota je bila46. Druzega47 se ni videlo nego blisek48, kateri49 je okolo ladije50 strašno švigal, druzega51 se ni slišalo, nego52 grozno bučanje vetrov in neznano53 treskanje, katero55 je na morji še mnogo huje nego li56 na suhem57. »58Vsi brodniki so zdaj upanje izgubili59, po kotih popadajo60 in se k smrti pripravljajo. Dejali61 so: »Zdaj62 ni več63 pomoči, vrvi64 in platna nam je vihar potrgal65, ne vidimo več kam ladija66 leti, trešči ob67 kako skalo, ter se razbije68 in naš konec69 je blizu70.« —71 Vsi so vzdihovali72 od prvega73 do zadnjega74; tudi Svetin se je k smrti75 že pripravil76, in še k materi božjej77 je s po-
84
[88−89]
⮟
sebnim zaupanjem zdihoval1, in za pomoč2 prosil. Ravno o polnoči3 je bilo, in vihar je začel pojemati,4 megle so se jele razpotegvati5, spet6 se je razjasnilo, in barka7 se je spet8 sama poravnala, morje je pokojno perhajalo11. To so brodniki kmalo čutili12, upanje se je13 v njih sercah obudilo14, spravijo se na noge, in potegnejo hitro za vervi15, kar jih ni bilo poterganih16. Ob dveh čez polnoči17 je bilo morje popolnama18 tiho, brez vse19 nesreče je minilo hudo vreme, razen20 težkih reči21, kar22 so jih po gospodarjevim23 povelji v vodo pometali. Nikoli še24 ni Svetin vidil25, veliko manj pa26 še skusil takiga straha27, nikoli še ni bil v taki28 nevarnosti, pa29 tudi potem, ko30 je hudo vreme minilo, ni vidil ne občutil tolikiga32 veselja, kakor33 takrat v barki34. Gospodar barke35 je ukazal nove vervi36 in nove rjuhe nategniti, potem pokliče vkup37 vse brodnike,38 in druge kar jih je bilo v barki40, vsi morajo41 poklekniti, sam tudi poklekne43 in očitno zahvalijo44 Boga, de45 jih je obvarval v taki46 nevarnosti in jih per življenji47 ohranil. V tisti smertni48 nevarnosti na morji je Svetin terdno obljubo storil49, nikoli v nobeno krivico ne pervoliti50, ampak51 vselej zvesto in pošteno ravnati52, naj se mu godi53 kakor hoče. To obljubo je tudi deržal celi54 čas svojiga55 življenja.
sebnim zaupanjem vzdihoval1, in jo pomoči2 prosil. Ravno o polunoči3 je bilo, in vihar je nekoliko potihnil;4 megle so se jele razpotezati5, zopet6 se je razjasnilo, ladija7 se je sama poravnala, in9 morje se10 je polagoma upokojilo11. To so brodniki kmalu začutili12, upanje se v njih srcih obudi14, spravijo se na noge, in potegnejo hitro za vrvi15, kar jih ni bilo potrganih16. Ob dveh čez polunoči17 je bilo morje vse18 tiho, brez nesreče je minilo hudo vreme; samo nekoliko20 težkih stvari so izgubili21, ki22 so jih po gospodarjevem23 povelji v vodo pometali. Nikoli poprej24 ni Svetin videl25, a26 še menj izkusil tak strah27, nikoli še ni bil v takej28 nevarnosti; a29 tudi potem, kadar30 je hudo vreme minilo, videl31 ni, niti čutil tolikega32 veselja, nego li33 takrat v ladiji34. Gospodar ladije35 je ukazal nove vrvi36 in nove rjuhe nategniti, potem sklical vkupe37 vse brodnike in druge,39 kar jih je bilo v ladiji40, vsi so mogli41 poklekniti, tudi42 sam je pokleknil43 in očitno zahvalil44 Boga, da45 jih je otel take46 nevarnosti in jih žive47 ohranil. V tej smrtnej48 nevarnosti na morji je Svetin trdno obljubil49, nikoli v nobeno krivico ne privoliti50, nego51 vselej zvesto in pošteno delati52, naj bode53 kakor hoče. To obljubo je tudi držal ves54 čas svojega55 življenja.
85
[89−90]
⮟
IV. Janez Svetin v mestu Tulonu na Francoskim1.
IV. Janez Svetin v mestu Tulonu na Francoskem1.
Dvajseti dan po nevarni1 vožnji po morji pride barka k kraju2; bil je ravno tudi dvajseti dan mesca3 kimovca, to je tisti4 dan pred s5. Matevžem. Svetin zdaj pervič6 ugleda francosko deželo,7 iz barke8 je pregledal celo9 lepo veliko francosko mesto Tulon, kamor iti je njegov namen. Ko10 Svetin iz barke11 pride in stopi na suho zemljo, se precej zjoka12, ker so mu oče na misel prišli; rekel13 je sam per14 sebi: Lej tukej15 je zemlja, v kteri16 kosti mojiga17 očeta počivajo18, ali pa če so še živi, Bog zna v kterim21 kotu tiče, in kako se jim godi. Svetin se hitro zbrihta22, obriše solze in gre vesel v hišo s svojim gospodarjem. Ko pred perljuden fant24 je z vsakim prijazno govoril, in se kmalo26, kar jih je per hiši bilo27, sprijaznil. Kader28 ga je gospodar peljal svoji stari gospej29 pokazat, je Svetin spodobno svoji novi31 gospodinji roko kušnil33 rekoč: Gospa! prosim vas imejte poterpljenje35 z mano36, dokler vsih hišnih37 navad ne zvem39. Rad bom40 storil vse, kar mi boste ukazali41, samo de42 vem, kaj vam je všeč. Želim vam ustreči,43 in nikoli ne mislim vas radovoljno45 žaliti. Gospa je bila prav zadovoljna imeti tako perljudniga47 in pohlevniga48 služabnika. Torej49 mu reče: Lepo se vedi51, zvest bodi in priden per vsih opravilih52, tudi jest53 ti bom54 dobra, bom55 ti kakor mati. Na to56 se zahvali57 Svetin,58 in gre prosit gospodarja mu dati opravila, kterih se hoče vaditi59.
Dvajseti dan po nevarnej1 vožnji po morji pride ladija h kraji2; bil je ravno tudi dvajseti dan meseca3 kimovca, to je tist4 dan pred sv5. Matevžem. Svetin zdaj prvič6 ugleda francosko deželo;7 iz ladije8 je pregledal vso9 lepo veliko francosko mesto Tulon, kamor iti je njegov namen. Kadar10 Svetin iz ladije11 pride in stopi na suho zemljo, takoj se razjoka12, ker se je spomnil svojega očeta. Rekel13 je sam v14 sebi: Tukaj15 je zemlja, v katerej počivajo16 kosti mojega17 očeta, ali pa,19 če so še živi, Bog zna,20 v katerem21 kotu tiče, in kako se jim godi. Svetin se hitro ohrabri22, obriše si23 solze in gre vesel v hišo s svojim gospodarjem. Kakor je bil vselej priljuden, tako24 je tudi zdaj25 z vsakim prijazno govoril, in se kmalu z vsemi26, kar jih je bilo pri hiši27, sprijaznil. Kadar28 ga je gospodar peljal svojej starej gospe29 pokazat, spodobno30 je Svetin svojej novej31 gospodinji poljubil32 roko,33 rekoč: »34Gospa! prosim vas, potrpite35 z menoj36, dokler se37 navad v hiši38 ne privadim39. Rad bodem40 storil vse, kar mi ukažete41, samo da42 vem, kaj vam je všeč. Želim vam ustrezati43 in vas44 nikoli ne žaliti.«46 Gospa je bila prav zadovoljna imeti tako priljudnega47 in pohlevnega48 služabnika. Zatorej49 mu reče: »50Lepo se redi51, zvest bodi in priden pri vseh svojih delih52, tudi jaz53 ti bodem54 dobra, bodem55 ti kakor mati.« Potem56 se Svetin lepo zahvali58 in gre prosit gospodarja, da bi mu kako delo odkazal59.
86
[90−91]
⮟
Ker je Teodor veliki tergovc bil2 v Tulonu, kteri je deleč in deleč3 v velikih kupčijah zapleten bil4, ni hotel Svetina precej6 v štacuno djati7, ampak v svojo pisarnico ali kanclijo ga dene8, de9 ga skusi10, koliko je Svetin učen11 v kupčijških rajtengah12. Pa kmalo je13 Teodor vidil14, de15 je mladi Svetin v rajtengah tako prebrisan17, de18 nobeden njegovih služabnikov, kterih19 je še sedem imel21, ne tako: Nar težji22 in nar hujši rajtengo23, nad ktero24 si je vsakteri25 po 3 po 426 ure glavo belil, preden jo27 je naredil28, pa29 še večkrat30 je bilo kaj napak32, je Svetin naredil ko34 bi mignil z lohkobo36 brez veliciga37 truda. Perletni tergovc38 Teodor, kteri39 si že zavoljo starosti ni mogel z rajtengami veliko40 glave beliti, je kmalo vidil41, kako potreben mu je Svetin zavoljo tolike umnosti42 v rajtengah43. Kmalo44 ga je rajši imel ko vse druge45 svoje služabnike. Kader47 je bilo treba kako težko rajtengo narediti48, ali kako drugo49 popraviti, le Svetin50 je bil51 poklican, kteri52 je z veseljem in hitro nar bolj smotene in zahomotane kupčije in rajtenge53 v red spravil in razjasnil, kar mu54 je veliko veselje in njegovimu56 gospodarju Teodoru57 še veči58 veselje bilo. Tako vselej prav pride človeku60, kar se v mladosti s pridam nauči,61 sebi in drugim veselje dela. Teodor je zavoljo svoje neizmerjene63 kupčije grozno rad imel Svetina,64 vender skušen65 mož je66 že večkrat se nad67 kakim mladenčem golfal68, torej mu69 ni veliko zaupal70. Rekel71 je: Svetin je brihten fant73, le74 premlad je, njegove zvestobe76 še nisim77 prepričan. Če bo78
Ker je bil1 Teodor veliki trgovec2 v Tulonu in daleč po svetu3 v zvezi z velikimi kupčijami4, zatorej5 ni hotel Svetina takoj dejati6 v prodajalnico7, nego dejal ga je najpred v svojo pisarno8, da9 ga poprej izkusi10, koliko je izurjen11 v kupčijskem računovodstvu12. Ali kmalu13 Teodor spozna14, da15 je mladi Svetin zelo spreten16 v vseh računih, zadevajočih kupčijo17, ter da18 nobeden njegovih služabnikov, katerih19 je imel20 še sedem, nima tolike sposobnosti in spretnosti. Najtežji22 in najbolj zapleteni račun23, s katerim24 si je vsak25 po tri ali štiri26 ure glavo belil, predno ga27 je izgotovil28, in29 še je bilo večkrat31 kaj napačnega32, izdelal33 je Svetin, kakor34 bi mignil,35 z lehkoto in36 brez posebnega37 truda. Priletni trgovec38 Teodor, kateri39 si že zavoljo starosti ni mogel s težavnimi računi mnogo40 glave beliti, spoznal je kmalu41, kako potreben mu je Svetin zavoljo tolike razumnosti42 v računih43. Kmalu44 ga je rajši imel, nego li vse45 svoje druge46 služabnike. Kadar47 je bilo treba kak težek račun izdelati48, ali kak drug račun49 popraviti, bil50 je le Svetin51 poklican, kateri52 je z veseljem in hitro najbolj zamotane kupčijske račune53 v red spravil in razjasnil, kar je njemu v55 veliko, a njegovemu56 gospodarju v57 še večje58 veselje bilo. Tako človeku59 vselej prav pride, kar se v mladosti izuči;61 sebi in drugim s tem62 veselje dela. Teodor je zavoljo svoje neizmerne63 kupčije Svetina zelo ljubil; ker se je pa64 vender izkušeni65 mož že večkrat s67 kakim mladeničem bil prevdril68, zatorej tudi Svetinu69 ni dosti upal70. Dejal71 je: »72Svetin je razumen in zelo priden mladenič73, samo74 premlad je še75, o njegovej zvestobi76 še nisem77 prepričan. Če bode78
87
[91−92]
⮟
on1 tudi tako zvest, kakor je brihten2 in priden, ni ga meni4 treba boljšiga5 služabnika iskati. V zvestobi6 ga je potem večkrat skusil7. Podvergel8 mu je dnarje,9 tudi druge drage reči; pa10 Svetin nikdar nar manjši stvarice ni premaknil, če11 je kaj našel, je12 vselej pošteno nazaj dal. Gospodar potem14 naroči enimu15 svojih služabnikov skrivej16, de naj17 si perzadeva18 Svetina svojiga tovarša19 v krivico zapeljati. Tovarš skusi, Svetina20 nagovarja, de naj deli z22 njim dnarje23, za ktere24 je svojiga25 gospodarja ogoljfal26. Svetin pa27, ko28 ni vedel, de29 je to nalaš le k videzu30, prosi tovarša31 rekoč: Ljubi32 moj tovarš33! se ne bojiš Boga? zakaj35 si gospodarju krivico36 storil? Ne veš de golufi38, tatje,39 krivičniki nikoli40 ne pojdejo v nebesa? Zdaj pa41 še mene hočeš zmotiti in42 zapeljati.43 Ni zadosti44, de45 si hudoben46 sam,47 še druge zapeljuješ.48 Daj nazaj gospodarju50, če51 ne, jest bom povedal52, in vem, de per ti54 priči pojdeš od hiše. Tovarš55 mu reče: Neumen si, zakaj57 se braniš dnarjev,58 tudi drugi tako delajo, ne bo se zvedilo59, kaj boš61 na vsako reč porajtal62? Če nočeš deliti z mano64, bom65 sam imel66. Svetin pravi68: Ljubi69 moj tovarš70! če boš71 tako delal, kakor druge hudobne vidiš, boš deleč prišel. Nikoli73 se ti ne bo74 dobro godilo ne75 na tem ne76 na unim77 svetu. Če tudi pred ljudmi svoje krivice skriješ, ali78 jih moreš pred Bogam skriti? Glej79 kako pošteni delajo80 in pravični, hudobnih krivičnih ne posnemaj. Veš85, de86 krivičen krajcer87 deset pravičnih uje! Ker pa tovarš ne neha Svetina88 motiti in ga k89 kri-
tudi tako zvest, kakor je razumen2 in priden, ni mi3 ga treba boljšega5 služabnika iskati. Zatorej6 ga je v zvestobi hotel izkušati7. Podvrgel8 mu je denarjev in9 tudi drugih dragih stvari, ali10 Svetin se ni nikoli niti najmanjše stvarce pritaknil. Ce11 je kaj našel, vselej je13 pošteno nazaj dal. Gospodar to videč,14 naroči tajno jednemu15 svojih služabnikov, da17 si naj prizadeva18 Svetina, svojega tovariša,19 v krivico zapeljati. Tovariš poskuša in20 nagovarja Svetina21, da si naj ž22 njim deli denarje23, za katere24 je svojega25 gospodarja ogoljufal26. Ali Svetin27, kateri28 ni vedel, da29 je vse to nalašč tako napeljano30, prosi tovariša,31 rekoč: »Tovariš32 moj ljubi33! ali34 se ne bojiš Boga? Zakaj35 si gospodarju storil krivico37? Ne veš li, da goljufi38, tatje in39 krivičniki ne pojdejo v nebesa? In zdaj hočeš41 še mene v greh42 zapeljati?43 Ni dosti44, da45 si sam hudoben?47 še druge zapeljuješ?48 Daj gospodarju49 nazaj, kar je njegovega50, ako51 ne, vse mu povem52, in potlej bode za tebe slabo, ker dobro53 vem, da pri tej54 priči pojdeš od hiše.« Tovariš55 mu reče: »56Neumen si, ker57 se braniš denarjev; saj58 tudi drugi tako delajo. Vzemi in bodi tiho, nihče ne zve59, in60 kaj bi tudi61 na vsako reč gledal62? Če nočeš deliti denarjev63 z menoj64, jih pa65 sam obdržim66.« —67 Svetin odgovori68: »Tovariš69 moj ljubi70! Če bodeš71 tako delal, kakor druge hudobne ljudi72 vidiš, potlej bodeš tudi ti vsak dan hudobnejši in nikoli73 se ti ne bode74 dobro godilo niti75 na tem niti76 na onem77 svetu. Če tudi pred ljudmi svoje krivice skriješ, pred Bogom78 jih skriti ne moreš. Zatorej glej,79 kako pošteni in pravični ljudje delajo81, a82 hudobnih in83 krivičnih nikar84 ne posnemaj! Ali ne veš85, da jeden86 krivičen denar požre87 deset pravičnih?« Tako je Svetin govoril svojemu tovarišu, ali zaman, ker tovariš ga ni nehal88 motiti in zapeljevati h89 kri-
88
[92−93]
⮟
vicam zapeljevati,1 gre Svetin eniga2 dne k gospodarju sam3 in mu reče: Gospod ne zamerite6! Nekaj bi vam rad povedal od vašiga služabnika7, eniga8 mojih tovaršev9, samo prosim, ne štrafujte11 ga zavoljo12 tega, ampak13 posvarite ga, de14 se poboljša,15 in se16 ne navadi17 hudobije. Krivico vam dela, in mene tudi vam krivico delati zapeljuje22. Gospodar mu reče24 prijazno: Prav je ljubi27 moj Svetin28, de29 si mi povedal,31 ne skerbi32, bom naredil33, de34 te več ne bo motil36. Od tistiga časa mu37 je Teodor že velike reči zaupal, bolj ko marsikterimu drugimu Svetinovimu tovaršu39. Eniga dne40 sedi Svetin v pisarnici sam42 ves zamišljen v rajtenge43, ktere44 mu je gospodar Teodor rekel zdelati46, kader47 je iz doma šel v bližno48 mesto zavoljo nekake velike kupčije49. Kar hitro50 stopi v pisarnico velik imeniten, k videzu žlahten52 lepo oblečen gospod, in53 vpraša: Si le54 ti Svetin Teodorov služabnik, kteri56 je tako umetaln57, posebno v rajtengah58? Svetin odgovori pohlevno: Sim ja60, kaj pa61 mi ukažete,62 kaj bi radi, vas63 ne poznam, vas nisim65 še nikoli vidil. Ptuji gospod na to druziga66 ne reče kakor67 te besede: Se bova že v kratkim vidila, in68 vzame iz aržeta mošnico69, in70 jo Svetinu verže. Na, pravi71, to je tvoje in beži72 iz pisarnice. Svetin skoči hitro73 za gospodam74, de75 bi mu mošno76 nazaj dal, ker je rekel78: To79 ni moje, in kar mojiga80 ni, nočem; vender84 gospoda že85 nikjer ni bilo86. Svetin vzame mošno87 v roke, jo odpre89 in najde noter90 za tri sto frankov vrednosti. Misli,91 in misli, kaj mu je
vicam. Zatorej1 gre Svetin necega2 dne k gospodarju in mu reče: »4Gospod,5 ne hudujte se6! Nekaj bi vam rad povedal o vašem služabniku7, jednem8 mojih tovarišev9, samo prosim vas10, ne kaznujte11 ga preveč zaradi12 tega, kar vam povem, nego13 posvarite ga, da14 se poboljša in ne zaide v17 hudobije. Krivico vam dela vaš služabnik18, in tudi19 mene zapeljuje, naj bi20 tudi jaz21 vam krivico delal22.«23 Gospodar mu prijazno reče25: »26Prav je, Svetin27 moj ljubi28, da29 si mi to30 povedal;31 ne skrbi32, jaz že tako uravnam33, da34 te ne bode nikoli35 več zapeljeval h krivici36.« Od sih dob37 je Teodor Svetinu38 že velike stvari bolj upal nego li bodi si kateremu koli njegovemu tovarišu39. Neki dan40 sedi Svetin sam41 v pisarnici ves zamišljen v račune43, katere44 mu je ukazal45 gospodar Teodor izdelati46, kadar47 je iz doma šel v bližnje48 mesto po velikih kupčijskih opravkih49. Kar stopi v pisarnico velik,51 imeniten, na videz plemenit in52 lepo oblečen gospod ter53 vpraša: »Ali si54 ti Svetin,55 Teodorov služabnik, kateri56 je tako izurjen57, posebno v kupčijskih računih58?«59 Svetin odgovori pohlevno: »Ako tega iščete60, to sem jaz; prosim, kaj61 mi ukažete?62 kaj bi radi?63 ne poznam vas64, ker vas65 še nikoli nisem videl.« Tuji gospod nato66 ne reče druzega nego67 te besede: »V kratkem se vidiva!«68 vzame iz žepa mošnjico69, vrže70 jo Svetinu in mu reče: »Na71, to je tvoje!« To rekši, zbeži72 iz pisarnice. Svetin skoči naglo73 za njim74, da75 bi mu mošnjo76 nazaj dal, ker si77 je mislil78: to79 ni moje, in kar ni mojega81, tega82 nočem imeti83; ali tujega84 gospoda ni bilo85 nikjer več, izginil je kakor kafra86. Svetin vzame mošnjo87 v roke, odpre88 jo,89 in najde v njej90 za tri sto frankov vrednosti. Misli in misli, kaj mu je
89
[93−94]
⮟
storiti. Ne ve, zakaj mu je to pustil1 gospod, kteriga2 ne pozna. Ko3 gospodar Teodor domu pride4, je5 bila Svetinova perva skerb7, de8 je tisto mošno9 vzel in mu10 jo nese11 rekoč: Lejte12 to mošnico13 mi je neznan gospod pernesel15, tri sto frankov je v nji16, nič ne vem zakaj mi je to19 dal, prosim20 vas spravite te dnarje22, zakaj jest23 jih nočem in ne morem imeti. Teodor mu reče: Na moje besede spravi dnarje26, in27 jih imej28, tvoji so,29 se bo30 že zvedilo31, od kod in zakaj so tebi v roke prišli. Svetin uboga. Kmalo34 potem ga Teodor35 pošlje v bližno37 mesto rajtenge na čisto zdelat38 s kupcam39, s kterim40 je Teodor malo pred41 kupčijo storil42. Svetin pride v tisto43 mesto, gre v hišo barantavca44, kamor ga je gospodar poslal rajtenge izčistit45, kar ugleda tistiga46 gospoda, kteri47 mu je mošno dnarjev48 posilil, in to je bil sam tiste tergovc49, s kterim50 je Teodor kupčijo storil, zato53 mu hitro reče: Lej Svetin! sej sim ti rekel55, de se bova v kratkim vidila. Vedil sim56, de57 te bo58 gospodar poslal59 z mano rajtingo storit60. Ljubi61 moj Svetin62! nikar me ne stori nesrečniga63. S tvojim gospodarjem imava že velike rajtenge vkup64; pa če65 pojde vse na tanko, vse66 po pravici, vem de bom67 ob vse prišel, tvoj68 gospodar me bo69 na beraško palico spravil, jest70 in cela71 moja družina pojdemo vbogajme prosit72, če73 ti čisto in pravično rajtengo storiš74. Lej75 tvoj gospodar je bogat76, sej77 ima de78 sam ne ve koliko,79 star je, otrok nima več ko eno81 samo hčer; jest pa82 imam veliko83 otrok,84 opomogel sim85 si nekaj86, ker sim per rajtengah87
storiti. Ne ve, zakaj mu je dal te denarje1 gospod, katerega2 ne pozna. Kadar je3 gospodar Teodor domov prišel4, bila je6 Svetinova prva skrb7, da8 je mošnjo9 vzel, in10 jo nesel gospodarju,11 rekoč: »Glejte,12 to mošnjo13 mi je prinesel14 neznan gospod, tri sto frankov je v njej16, ali jaz17 nič ne vem,18 zakaj mi jo je19 dal. Prosim20 vas,21 spravite te denarje22, ker jaz23 jih nočem in ne morem imeti.«24 Teodor mu reče: »25Na moje besede spravi denarje26, imej27 jih, tvoji so; zvedelo29 se bode30 že, od kod in zakaj so tebi v roke prišli.«32 Svetin uboga in stori, kakor mu je gospodar rekel33. Kmalu34 potem ga pošlje Teodor36 v bližnje37 mesto, da bi kupčijske račune izdelal38 s trgovcem39, s katerim40 je Teodor malo poprej41 kupčijo sklenil42. Svetin pride v mesto, gre v trgovčevo hišo44, kamor ga je gospodar poslal račune izvršit45, kar ugleda onega46 gospoda, kateri47 mu je mošnjo z denarji48 posilil, in to je bil isti trgovec49, s katerim50 je bil51 Teodor malo poprej52 kupčijo sklenil. Zatorej53 mu ta54 hitro reče: »Glej55, Svetin! saj sem ti dejal56, da57 te gospodar kmalu pošlje59 z menoj račune izvršit60. Svetin61 moj ljubi62! nikar me ne stori nesrečnega63. S tvojim gospodarjem imava že velike račune vkupe64; ako ne65 pojde vse natančno in66 po pravici, vem, da pridem67 ob vse. Tvoj68 gospodar me lehko69 na beraško palico spravi; jaz70 in vsa71 moja družina pojdemo prosjačit72, ako73 ti čisto in pravično račune doženeš74. Glej,75 tvoj gospodar je imovit76, ima, da78 sam ne ve koliko;79 star je že80, otrok nima več nego jedno81 samo hčer. A jaz82 imam mnogo83 otrok;84 opomogel sem85 si nekoliko86, ker sem si pri računih87
90
[94−95]
⮟
tvojiga1 gospodarja zlo všipnil2, vender vselej3 tako de ni čutel4. Če5 zdaj čisto rajtengo6 in pravično storimo naše barantije7, moram biti sirota8. Svetin zdaj ne ve, kam se oberniti,11 kaj začeti in12 reče: Gospod! po krivici ne smem delati, spet14 se rajši ljudem kakor15 Bogu zamerim. S temi besedami gre16, ukaže napreči in se pelja domu18, brez de19 bi bil rajtengo le perčel20. Ko21 Svetin domu22 pride, ga že23 gospodar na dvoriši čaka in24 ga hitro vpraša: Kako je to, de si26 tako hitro prišel, tako kmalo27 opravil, ker sim menil, de boš nar manj 3 ali 428 dni opraviti imel30. Svetin reče: Gospod! zakaj sim tako kmalo nazaj prišel33, vam ne povem drugači kakor skrivej35, de nobeden človek36 ne bo slišal37. Teodor pelje zdej39 Svetina v svojo pisarnico in mu pravi,40 zdaj govori.41 Svetin reče42: Rad sim per44 vas,45 zato ko46 vidim, de47 ste mi dobri, vender48 grem rajši49 od hiše dans50, kakor de51 bi s tem tergovcam rajtengo delal52, kamor53 ste me dans54 poslali, on55 je tisti56, ki mi je mošno dnarjev posilil57, de58 bi zdaj krivično rajtengo delal; tega59 me Bog varuj. Teodor mu60 reče: Zvesti pridni služabnik61 moj, zdej62 spoznam, de63 si zvest, pojdi nazaj,65 stori rajtengo s unim tergovcam66 na čisto, zavoljo tega ne bo67 nesrečen,68 če bi bil tudi kaj dolžan vse mu bom odpustil70. Svetin uboga, ker ne ve, de72 vse to je73 bila le skušnja74 njegove zvestobe, kakor sta se bila gospoda pogovorila. Od zdaj zanaprej75 je Teodor vse le76 Svetinu zaupal,77 in ga za perviga ali velkiga78 služabnika storil79. Kar je bilo težkih in nevarnih oprav-
tvojega1 gospodarja mnogo prisvojil2, a to3 tako, da tvoj gospodar o tem ničesar ne ve, in tudi na svojem premoženji prav nič ne čuti4. Ako5 zdaj najine kupčijske račune izčistiva,6 in najino kupčijo pravično storiva7, moram osiromašiti. Jaz in moja družina bode nesrečna8.«9 Svetin zdaj ne ve, kam bi10 se obrnil in11 kaj bi začel. Zatorej12 reče: »13Gospod! po krivici ne smem delati; zopet14 se rajši ljudem, nego li15 Bogu zamerim.« To rekši16, ukaže napreči,17 in se pelje domov18, niti da19 bi bil račune pričel20. Kadar21 Svetin domov22 pride, čaka ga23 gospodar že na dvorišči ter24 ga hitro vpraša: »25Kako je to, da26 tako hitro prideš? Kmalu si27 opravil, a jaz sem mislil, da bodeš najmanj tri do štiri28 dni imel29 opraviti dosti30.«31 Svetin reče: »32Gospod! zakaj sem se tako naglo vrnil33, tega34 vam ne morem drugače povedati35, nego med štirimi očmi, da36 ne sliši nihče drug, nego li vi sami37.«38 Teodor pelje Svetina v svojo pisarnico in mu reče: »Govori40 zdaj!«41 Svetin začne42: »43Rad sem pri44 vas zato, ker46 vidim, da47 ste mi dobri, ali rajši48 grem denes49 od hiše, nego li da51 bi s tem trgovcem račune poravnaval52, h katerem53 ste me denes54 poslali. Ta trgovec55 je oni človek56, ki mi je posilil mošnjo z denarji57, da58 bi zdaj delal zanj krivične račune. Tega59 me Bog varuj!« Teodor60 reče: »Služabnik61 moj zvesti in pridni! zdaj62 spoznam, da63 si mi64 zvest. Vrni se in65 stori račun z onim trgovcem66 na čisto, zavoljo tega ne bode67 nesrečen;68 če bi bil tudi kaj dolžan,69 vse mu odpustim70.«71 Svetin uboga, ker ne ve, da je72 vse to bila le izkušnja74 njegove zvestobe, kakor sta se bila gospoda pogovorila. Od sih dob75 je Teodor vse samo76 Svetinu upal77 in ga prvega78 služabnika imenoval79. Kar je bilo težkih in nevarnih oprav-
91
[95−96]
⮟
kov, je le Svetinu izročil2, ker je vedil3, de4 mu bo5 zvesto opravil. To de6 Svetin ni bil samo zvest in priden v službi, de7 ga je gospodar rad imel8, ampak celo9 njegovo zaderžanje10 je bilo tako, de so11 ga vsi radi imeli13. Ni bil prevzeten zavoljo tega, ko je bil per gospodarji v časti,14 ni se15 nikoli čez druge povikševal16, ampak17 z vsimi18 je bil prijazen in pohleven, proti svojimu20 gospodarju pa tudi21 ponižen in vselej bogliv22. Tudi na francoski23 zemlji se je ravno tako varoval, pa24 še bolj ko pred, zahajati k norčijam ali igram v tovaršije, ampak25 vsako nedeljo in vsak praznik je šel26 v cerkev k božji službi dopoldne in popoldne27, potem pa28 je vedno doma bil in zvesto29 svete in30 druge dobre bukve bral31. Na francoskim32 so imeli navado in je33 še zdaj, de34 imajo o praznikih očitne35 igre, keglanje36, jezdarenje, plesanje in druge norčije, kjer je zraven38 vselej tudi muzika39 in pijača. K tem norčijam so tovarši40 Svetina velikokrat vabili in ga perganjali41, ker so mu rekli42: Celi43 teden si s hudimi rajtengami44 glavo beliš in se trudiš45, zakaj bi46 ne šel z nami v nedeljo47 se malo razjasnit49 in razveselit. Svetin vender50 nikoli ni hotel iti, ampak51 rekel jim je: Mi ni potreba,52 razveselim se nar bolj53, kader54 sam doma ostanem,55 in kaj pridniga56 berem,57 tudi me ne veseli hoditi k takim igračam58, kjer59 se nič prida ne vidi in ne sliši. To je bilo pa zlo61 všeč gospodarju, starimu62 Teodoru in njegovi gospej64 Heleni in njuni65 hčeri Kristini, ktero samo66 sta imela, ker vsi trije so bili brumni67 in bogaboječi kristjani. Celih osem let je bil
kov, izročil jih1 je le Svetinu, ker je znal3, da4 mu bode vse5 zvesto opravil. Ali6 Svetin ni bil samo zvest in priden v službi, da7 ga je gospodar ljubil8, nego vse9 njegovo vedenje10 je bilo tako, da11 ga so12 vsi spoštovali in ljubili13. Ni bil prevzeten zavoljo tega, ker ga je gospodar častil, tudi drugih14 ni nikoli zaničeval16, nego17 z vsemi18 je bil prijazen in pohleven, a19 proti svojemu20 gospodarju še posebno21 ponižen in poslušen22. Tudi na francoskej23 zemlji se je izogibal24 še bolj nego li poprej vsakeršnih iger in zlih tovarišev, ter je šel25 vsako nedeljo in vsak praznik v cerkev k službi božjej, a to ne samo do poludne27, nego tudi po poludne h krščanskemu nauku in k litanijam. Potem28 je vedno doma bil in pridno bral29 svete ali kake30 druge dobre knjige31. Na Francoskem32 so imeli navado in jo imajo menda33 še zdaj, da34 imajo o praznicih občne35 igre, kegljanje36, jezdarenje, plesanje in druge take37 norčije, pri katerih je38 vselej tudi godba39 in pijača. K tem norčijam so tovariši40 Svetina velikokrat vabili in priganjali41, rekoč42: »Ves43 teden si glavo beliš s težkimi računi45, trudiš se in nikoli46 ne odpočineš; vsaj nedelja bodi tvoja in pojdi47 se z nami48 malo oddahnit49 in razveselit.« Ali Svetin50 nikoli ni hotel iti, nego51 rekel jim je: »Ni mi treba!52 razveselim se najbolje53, kadar54 sam doma ostanem in kaj koristnega56 berem;57 tudi me ne veseli hoditi k takim igram58, pri katerih59 se nič prida ne vidi in ne sliši.«60 To je bilo pač zelo61 všeč gospodarju, staremu62 Teodoru,63 in njegovej gospe64 Heleni in njiju65 hčeri Kristini, katero jedino66 sta imela, ker vsi trije so bili pobožni67 in bogaboječi kristjani. Celih osem let je bil
92
[96−97]
⮟
Svetin per1 tem gospodarji, in vse je šlo še bolj po sreči kakor pred2, kakor de3 bi bil on žegen4 božji h5 hiši pernesel6. Vsi, kolikor jih je bilo per7 hiši, so Svetina čislali8 in obrajtali,9 tudi sosedje in vsi, kteri10 so ga poznali, so veselje nad njim imeli;11 tako se je znal v vsih okolišinah lepo vesti12. Na tem svetu vender res ni prave sreče, ni14 ga veselja na svetu brez grenkobe. Zraven15 Svetina, kteri16 se je srečniga17 mislil, se je kmalo zredila skrivej19 strašna kača, ktera20 mu je vso srečo zlo21 ogrenila, in mu veliko žaliga napravila, in to22 je bila nevošljivost eniga23 njegovih tovaršev24, kterimu25 je bilo ime Ludvik26 Bodin. Ta Ludvik27 Bodin, francoski rojak, zali mladenč, per nar lepših28 letih, je bil30 že od mladosti per31 hiši,32 in tudi na tanko33 zvest svojimu34 gospodarju,35 zato ga je bil Teodor ravno pred dvema letama36 za svojiga37 namestnika postavil38, in namenil39 ga za zeta vzeti,41 mu hčer Kristino v zakon dati,43 in mu vse premoženje izročiti, posebno,44 ker je vedil45, de46 se Ludvik47 in Kristina rada vidita. Zdaj48 je Ludvik vidil49, kako je Svetin od vsih obrajtan,50 videl je, de51 ga gospod in52 gospa in tudi53 gospodična Kristina radi imajo54. To mu je bilo meč v serce, nevošljiv55 je bil56, torej je Svetina57 ravno tako gerdo58 gledal, kakor Kain svojiga59 brata Abelna. V sercu60 ga je čez vse sovražil62, rad bi ga bil v žlici vode vtopil63, ko64 bi bilo mogoče65, vender se mu je k videzu67 po hinavsko prijazniga kazal68, skrivej pa vedno iskal69 ga z lepo70 od hiše spraviti, tode71 ni bilo mogoče. Ko je pa73 Teodor Svetina za
Svetin pri1 tem gospodarji, in vse je šlo še bolj po sreči nego li poprej2, kakor da3 bi bil on blagoslov4 božji k5 hiši prinesel6. Vsi, kolikor jih je bilo pri7 hiši, ljubili so8 in častili Svetina;9 tudi sosedje in vsi, kateri10 so ga poznali, bili so veseli11 tako dobrega in poštenega človeka12. Na tem svetu se13 vender ne najde nikjer prava sreča. Ni14 ga veselja na svetu brez grenkobe. Poleg15 Svetina, kateri16 se je srečnega17 mislil, vzredila18 se je kmalu na skrivnem19 strašna kača, katera20 mu je vso srečo zelo21 ogrenila ter mu mnogo hudega storila. Ta strupena kača22 je bila nevošljivost jednega23 njegovih tovarišev24, kateremu25 je bilo ime Ljudevit26 Bodin. Ta Ljudevit27 Bodin, francoski rojak, zal mladenič v najboljših28 letih, bil29 je že od mladih nog pri31 hiši in tudi zelo33 zvest svojemu34 gospodarju;35 zato ga je bil Teodor ravno pred dvema letoma postavil36 za svojega37 namestnika, in si39 ga izbral40 za zeta. Hotel41 mu je dati svojo42 hčer Kristino v zakon in mu vse premoženje izročiti, posebno ker je vedel45, da46 se Ljudevit47 in Kristina rada vidita. Ali zdaj48 je Ljudevit videl49, kako Svetina vsi spoštujejo;50 videl je, da51 ga gospod,52 gospa in gospodična Kristina ljubijo54. To mu je bilo meč v srce; zavidal ga55 je, in57 ravno tako grdo58 gledal, kakor nekdaj Kajn svojega59 brata Abelna. V srci60 ga je sovražil61 čez vse, rad bi ga bil v žlici vode utopil63, ako64 bi bil mogel65, a66 vender se mu je na videz prav67 po hinavski kazal prijaznega68, dasi ga je na skrivnem sovražil in si prizadeval69 ga z lepa70 od hiše spraviti, ali71 ni bilo mogoče. Ko si72 je Teodor Svetina za
93
[97−98]
⮟
velikiga1 služabnika storil2, se je Ludviku nevošljivost4 še bolj vnela5 in jeza mu je iz serca kupela6. Očitno7 ga je od zdaj8 sovražil, vedno mu zabavljal,9 in ga per gospodu černil10, de11 bi ga bil preč12 spravil. Mislil je, če Svetin per14 hiši ostane, me zna15 ob vso srečo perpraviti16, še gospodično Kristino mi zna zmotiti18, de19 me ne bo hotla20 vzeti, in preč21 je moje premoženje in23 bogastvo, kteriga24 z ženitvijo dobiti upam25. Pazim pa26 že tudi nekaj27 časa, de29 je Kristini ta ptujc30 všeč. Večkrat si je perzadeval Ludvik per gospodarji32 Svetina v zamero perpraviti34, in35 je rekel36: Gospod,38 ne vervajte39 toliko, ne zaupajte40 vse temu pertepencu41, to je hudoben človek; ni tako ponižen kakor se kaže, le hinavc43 je, de44 vas s tem slepi,45 v veliko škodo vas sna perpraviti46, če47 ga od hiše ne denete49. Gospodar Teodor pa50, star skušen51 mož, je kmalo vidil52, de mora53 tukaj nevošljivost vmes biti54, mu prijazno reče: Ljubi56 moj Ludvik57! od mladosti58 si per59 meni, veš de te rad imam60 in ti vse zaupam,61 zato sim ti62 namenil hčer v zakon dati64, vender65 to le takrat66, če bo67 sama radovoljno pervolila68, de69 te rada vzame. Svojo hčer, ker samo70 imam, veš de72 jo ljubim, torej sim ji73 na zberanje dal74 moža vzeti kakoršniga75 hoče. Nikoli ji76 ne bom nobeniga77 silil, in ne78 branil, brihtna79 in podučena je zadosti80, de bo vedla81 prav zbrati82. Če nar večiga83 berača ali sromaka84 vzame za moža, sim dovoljin85, sej bo86 sama z87 njim živela. Premoženja pa ji88 ne bo manjkalo89, toliko bom90 že zapustil91, de bota92 ona in njeni93 mož lahko94 žive-
prvega1 služabnika izvolil2, vnela3 se je v Ljudevitu4 še bolj nevošljivost,5 in jeza mu je iz srca kipela6. Od zdaj7 ga je očitno8 sovražil, vedno mu je nagajal9 in ga pri gospodarji črnil10, samo zaradi tega, da11 bi ga proč12 spravil. Mislil si13 je, če Svetin pri14 hiši ostane, lehko me15 ob vso srečo pripravi16, še celo17 gospodično Kristino mi zna pregovoriti18, da19 me ne bode hotela20 vzeti, in potlej21 je proč22 moje premoženje, moje23 bogastvo, katero sem upal24 z ženitvijo dobiti. In zdaj26 že dlje27 časa pazim28, da29 je Kristini ta tujec30 všeč. —31 Večkrat si je prizadeval Ljudevit, da bi32 Svetina pri gospodarji33 v zamero pripravil34, ter35 je dejal36: »37Gospod!38 ne verujte39 toliko, ne upajte40 vse temu pritepencu41, to je hudoben človek; ni tako ponižen,42 kakor se kaže, hinavec43 je in slepi44 vas ter vas lehko45 v veliko kvaro pripravi46, ako47 ga še o pravem času48 od hiše ne poženete49.« Ali gospodar Teodor50, star, izkušen51 mož, kmalu je spoznal52, da je53 tukaj nevošljivost vmes, zatorej55 mu prijazno reče: »Ljudevit56 moj dragi57! od mladih nog58 si že pri59 meni, veš, da te ljubim60 in ti vse upam. Ravno61 zato, ker te toliko spoštujem,62 namenil sem ti63 hčer v zakon, a65 to samo tedaj66, če bode Kristina67 sama radovoljno privolila68, da69 te rada vzame. Svojo hčer, ker imam jedino71, veš, da72 jo ljubim, zatorej sem jej dal73 na izbiro, da si vzame74 moža, kakeršnega sama75 hoče. Nikoli jej76 ne bodem nobenega77 silil niti78 branil; razumna je79 in podučena dosti80, da si bode znala sama81 prav izbrati82. Če si tudi največjega83 berača ali siromaka84 vzame za moža, zadovoljen sem85, saj bode86 sama ž87 njim živela. Premoženja jej88 ne bode nedostajalo89, toliko že zapustim91, da bodeta92 ona in nje93 mož lehko94 žive-
94
[98−100]
⮟
la,1 naj vzame tega ko2 hoče. Glej Ludvik3! če bi se permerilo4, de5 bi te6 moja hči Kristina v zakon vzeti ne hotla8, je ne bom nič10 silil, če ravno sim ti jo11 namenil. V takih rečeh starši12 tudi nimajo pravice otrok siliti, le14 samo dober svet njim zamorejo15 dati. Zato pa16 bodi brez strahu, ti boš17 ravno tako preskerbljen18, jest bom19 s svojim premoženjem že tako obernil20, de bo za te prav, nikoli21 ne boš22 pomanjkanja terpel23. Svetina pa ravno tako24 ne morem od hiše djati25, ker mi je kakor veš zavoljo rajteng tako zlo28 potreben, pazil bom29 nanj,30 če kaj napačniga nad njim znajdem31, ga bom precej32 od hiše spravil in spodil,33 do zdaj pa v nar manjši reči34 ne spoznam35, de36 bi bil kaj nerodniga37 ali krivičniga38 storil. Ludvik39! Ludvik40! jest sim41 ti oče, sim ti prijatel42 in dobrotnik kakor veš,45 naravnost ti povem zato ker ti dobro hočem49, ne daj50 nevošljivosti prostora v svojim sercu, to51 je kača, ktera52 te bo umorila53. Nikoli ne boš imel sreče54, če boš55 nevošljiv. Kdor svojimu bližnimu sreče ne pervoši, ni vreden56, de bi srečen bil57. Zakaj58 si v sercu59 hudoben, ker sim jest61 Svetinu dober? Pojdi in bodi62 pameten! Ludvik64 je vse te besede ponižno poslušal, to de65 do serca66 niso mogle; zakaj67 v njem je tlela grozna jeza in hudo sovraštvo;68 kar več69 ni mogel Svetinu70 lepe besede ne lepiga očesa dati71. Ludviku72 je bilo le za Kristino; bal se je, de73 bi mu je ne bil74 Svetin izpihal75. Po pravici76 mu je bilo77 za premoženje več ko78 za Kristino. Vse si79 je perzadeval80 Svetina od hiše
la; zatorej1 naj vzame tega, katerega sama želi in2 hoče. Glej, Ljudevit3! če bi se primerilo4, da5 bi moja hči Kristina tebe ne hotela7 v zakon vzeti, nič9 je ne bodem10 silil, dasi sem le tebe njej za moža11 namenil. V takih zadevah12 tudi starši13 nimajo pravice otrok siliti;14 samo dober svet jim morajo15 dati. Zatorej16 bodi brez strahu, ti bodeš17 ravno tako dobro preskrbljen18, ker bodem jaz19 s svojim premoženjem že tako ukrenil20, da ti21 ne bode22 pomanjkanja trpeti23. A Svetina24 ne morem od hiše dejati25, ker mi je,26 kakor veš,27 zavoljo kupčijskih računov toliko28 potreben, da bi ne mogel brez njega izhajati. Pazil bodem29 nanj;30 če kaj napačnega najdem pri njem31, takoj ga zapodim32 od hiše; ali33 do zdaj nimam vzroka tega storiti, ker niti v najmanjšej stvari34 ne najdem35, da36 bi bil kaj napačnega37 ali krivičnega38 storil. Ljudevit39! Ljudevit40! jaz sem41 ti oče, prijatelj42 in dobrotnik,43 kakor sam to najbolje44 veš;45 naravnost ti povem,46 zato,47 ker ti le48 dobro želim49, ne pusti50 nevošljivosti prostora v svojem srci; nevošljivost51 je kača, katera52 te umori, ako se je ne paziš53. Nikoli ne bodeš srečen54, ako bodeš55 nevošljiv. Kdor svojemu bližnjemu srečo zavida56, sam sreče vreden ni57. Ali58 si v srci59 hudoben zato60, ker sem jaz61 Svetinu dober? Pojdi in pameten bodi63!« Ljudevit64 je vse te besede ponižno poslušal, ali65 do srca mu66 niso mogle, ker67 v njem je tlela grozna jeza in hudo sovraštvo. Svetina68 kar videti69 ni mogel več, nobene70 lepe besede ni mogel ž njimi pregovoriti niti s prijaznim očesom ga pogledati71. Ljudevitu72 je bilo le za Kristino; bal se je, da73 bi mu je Svetin ne prevzel75. A bilo76 mu je po pravici le bolj77 za premoženje, nego li78 za Kristino. Vse je storil, da bi80 Svetina od hiše
95
[100−101]
⮟
spraviti, in ker per1 gospodarji nič ni2 opravil, gre eniga3 dne skrivej4 sam do gospodinje Helene,5 in je6 strašne reči ji napovedal čez Svetina in lagal7. Zadnič8 reče: Gospa! vaša dobra brumna10 Kristina je v nevarnosti; če v kratkim11 tega hinavskiga pertepenca12 od hiše ne spravite, boste vidili13, kaj se vam bo zgodilo?14 Gospa Helena stara brumna16 žena, ktera17 je svojo hčer Kristino skerbno18 in v božjim19 strahu zredila, in20 jo pred spačenim svetam varvala21, je bila na te Ludvikove besede vsa23 prestrašena in žalostna. Zvečer še tistiga dne24 pokliče k sebi svojiga25 moža Teodora,26 in mu reče: Ljubi27 moj mož28! Zlo29 me dans serce30 boli zavoljo najine hčeri, zvedila sim dans31, de32 se skrivej33 nerodno vede,34 čudne besede mi je dans Ludvik povedal35. Ker smo do zdaj lepo in pošteno vkup36 živeli,37 in vsi ljudje nas obrajtajo39, bi pač41 to bilo meni42 težko, ko44 bi ljudje od naše hiše kaj nerodniga45 govorili; prosim46 te, de47 Svetina od hiše spraviš. Ljuba48 moja žena49! Vesel sim50, de51 imaš toliko skerbi52 za naji53 hčerko, za poštenje in za54 dobro ime naše hiše,55 vender mi56 ne smemo nikogar obsoditi in ga za hudobniga šteti57, pred de58 se prepričamo, ali je obdolženje res ali ne60. Dobro ime svojimu bližnimu odvzeti je lahko61, poverniti62 ga je grozno težko,64 veš de65 je dobro ime bolji ko dnar66. Ti si slišala le67 to, kar je Ludvik69 povedal, zdaj70 moraš tudi slišati72, kaj ti bo73 Kristina na to rekla, kako se bo76 Svetin odgovoril77. Helena pravi:78 Res je tako, prav imaš,79 še nocoj se moramo na tihama80 do do-
spravil. Ker pri1 gospodarji ni ničesar2 opravil, gre necega3 dne skrivaj4 sam do gospodinje Helene in jej6 strašne reči pripoveduje o Svetinu, kar je bilo, to se ve, vse zlagano7. Naposled jej8 reče: »9Gospa! vaša dobra, pobožna10 Kristina je v nevarnosti; če v kratkem11 tega hinavskega pritepenca12 od hiše ne spravite, potem bodete videli13, kaj se vam zgodi!«14 Gospa Helena,15 stara, pobožna16 žena, katera17 je svojo hčer Kristino z veliko skrbjo18 in v božjem19 strahu vzredila ter20 jo izpridenega sveti obvarovala21, bila22 je o teh besedah hudobnega Ljudevita zelo23 prestrašena in žalostna. Še tisti dan z večera24 pokliče k sebi svojega25 moža Teodora in mu reče: »Mož27 moj ljubi28! zelo29 me denes srce30 boli zavoljo najine hčere; zvedela sem denes31, da32 se na skrivnem33 nerodno vede;34 čudne besede mi je denes pripovedoval Ljudevit o njej35. Ker smo do zdaj lepo in pošteno vkupe36 živeli in nas38 vsi ljudje spoštujejo39, pač40 bi meni41 to zelo42 težko bilo43, če44 bi ljudje od naše hiše kaj neprijetnega45 govorili. Prosim46 te, mož moj ljubi, da47 Svetina od hiše spraviš.« — »Žena48 moja ljuba49! Veseli me50, videčega, da51 imaš toliko skrbi52 za naju preljubo53 hčerko, za poštenje in dobro ime naše hiše;55 vender ne smemo nikogar obsoditi in ga k hudobnim prištevati57, predno58 se ne59 prepričamo, ali je resnica, kar se govori o njem60. Dobro ime svojemu bližnjemu vzeti, lehko je61, ali vrniti mu62 ga, to63 je silno težavno; saj64 veš, da65 je dobro ime bolje nego li denar66. Ti si slišala samo67 to, kar ti68 je Ljudevit69 povedal, slišati70 moraš zdaj71 tudi to72, kaj bode73 Kristina na vse74 to rekla, in75 kako se bode76 Svetin zagovarjal77.« »78Res je tako, kakor si rekel;79 še nocoj se moramo na tihoma80 do do-
96
[101−102]
⮟
briga zmeniti1. Kristina je bila nar pervo3 poklicana, ktera4 je precej pertekla po navadi5, kakor6 je vselej rada ubogala7. Kaj8 je Ludvik gospej9 povedal, nič10 ni vedila11. Vsi trije, oče, mati in hči se zapro v kamerco12 in stari Teodor vpraša hčer: Kristina! Si še per volji z Ludvikam Bodinam14 se zaročiti15, kakor si pred nekaj časam17 bila. Moja in tvoje matere starost vidiš de18 prihaja,19 čas je prišel, de20 si zbereš21 moža, kteri bo22 po tvoji23 volji, in24 gospodarstvo cele hiše25 mu bom izročil26, ti boš28 gospodinja. Kristina odgovori s30 ponižnostjo, kakoršno31 je otrok staršem dolžan,32 in pravi33: Ljubi očka! ljuba moja mamka34! Rada sim35 imela Ludvika,36 in grozno sim37 bila vesela, ker ste mi dovolili se39 z njim zaročiti, kader bom hotla41; zdaj pa vam42 naravnost povem, de43 ga nočem iz dveh uržahov44. Pervič45 zato, ki46 ga nikoli ne vidim moliti; kjer molitve47 ni, ni sreče, ne bo žegna božjiga50. Drugič ga nočem zato, ko51 ima nevošljivo in grozno52 sovražno serce53. Glejte, kar54 ste vi Svetina za perviga55 služabnika naredili, ga56 ne more viditi57; nevošljiv58 mu je, ker ga vi radi imate59. Posebno nekaj časa Svetina61 grozno sovraži, kar62 me je vidil63 z njim se pogovarjati. De64 pa nisva65 nič nerodniga66 ali nespodobniga se67 pogovarjala, vam znata povedati dva70 vaša služabnika, ktera72 sta tudi zraven73 bila. V skrivnim74 ali v samotnim75 kraji pa nisim76 z njim ne77 besedice pregovorila78. On pa79 meni zdaj to očita. Svetin mi je veliko80 bolj všeč, zato ko81 rad moli, se82 lepo zaderži83 in je ponižen,84 ter
brega pomeniti, da bodemo znali, pri čem da smo1.« —2 Kristina je bila prva3 poklicana, katera4 je takoj pritekla5, ker6 je bila slušati navajena7. Kar8 je Ljudevit materi9 povedal, o tem10 ni ničesar vedela11. Vsi trije, oče, mati in hči se zapro v sobo,12 in stari Teodor vpraša hčer: »13Kristina! Je li si še voljna, da14 se z Ljudevitom Bodinom zaročiš15, kakor si še16 pred nekaj časom17 bila. Moja in tvoje matere starost prihaja;19 čas je prišel, da20 si izbereš21 moža, kateri bode22 po tvojej23 volji. Vse24 gospodarstvo mu izročim26, in27 ti bodeš28 gospodinja.«29 Kristina odgovori z ono30 ponižnostjo, kakeršno31 je otrok staršem dolžan in reče33: »Oče dragi! mati draga34! rada sem35 imela Ljudevita36 in sem ga37 bila zelo38 vesela, ker ste mi dovolili z njim se40 zaročiti, kadar koli bodem hotela41; ali zdaj vama42 naravnost povem, da43 ga nočem iz dveh vzrokov44. Prvič ga nočem45 zato, ker46 ga nikoli ne vidim moliti; kjer ni molitve48, tam49 ni sreče niti blagoslova božjega50. Drugič ga nočem zato, ker51 ima nevošljivo in zelo52 sovražno srce53. Glejte, odkar54 ste vi Svetina prvega55 služabnika naredili, ne more ga videti več57; zavidljiv58 mu je, ker ga vi ljubite59. Posebno ga zdaj60 nekaj časa grozno sovraži, odkar62 me je videl63 z njim se pogovarjati. Da se64 pa nisem65 nič nerodnega66 ali nespodobnega67 pogovarjala z njim68, to69 vam naj povesta, oče ljubi,70 vaša dva71 služabnika, katera72 sta tudi poleg73 bila. Na skrivnem74 ali samotnem75 kraji pa nisem76 z njim nikoli77 besedice izpregovorila78. A on79 meni zdaj to očita. Svetin mi je mnogo80 bolj všeč, zato, ker81 rad moli, lepo se vede83 in je ponižen ter
97
[102−103]
⮟
nima tako sovražniga serca; vender z njim se zaročiti nočem tudi1 iz dveh uržahov2. Pervič3 zato ne, ker je ptujc. Ko4 bi Svetin domač rojak bil, bi5 on zame6 bil po moji8 volji. Drugič se ne zaročim s Svetinam9 zato, ker bi Ludvik11 vedno jezo nanj12 imel. Torej tih dveh nobeniga14 nočem; prosim15 vas, gospodarite še tako dolgo16, de najdem človeka17, kteri bo18 meni in vam všeč. Teodor pravi svoji20 ženi: Ali ti nisim pravil22, de23 mora človek pred se24 prepričati, preden25 takim opravljivim besedam verjame26? Kristina pojdi in pokliči Svetina. Svetin pride hitro28, se perklone29 in pravi30: Kaj boste ukazali.32 Teodor pravi33: Svetin! veš de sim35 ti že veliko dobriga36 storil,37 in še38 ti storiti znam39, če boš40 priden, pa41 zakaj mojo hčer Kristino motiš in zapeljuješ? Svetin odgovori spodobno43: Zahvalim vas45 zato, kar ste mi dobriga46 storili, hvaležen vam bom vselej47; tega pa48, česar me dolžite, mi še nikoli50 v misli51 ni prišlo, kako52 bi se53 tudi kaj takiga54 storiti prederznil55? Na samim nisim56 še nikoli nobene besede z gospodično pregovoril57, kar sim pa58 očitno govoril, oni ki so slišali59, lahko pričujejo60, de61 ni bilo nič napačniga62. Zdaj vidim, de63 je mogel Ludvik čez-me64 take reči govoriti,65 in me vam tožiti, ker me od tistiga66 časa, kar je gospodična z mano67 govorila, več kar viditi68 ne more. De tega razpertja69 v vaši70 hiši ne bom jest71 kriv, de boste72 v miru živeli, kakor poprej, vas prosim de74 mi slovo daste75, grem si iskat druziga76 gospodarja;77 vi boste dobili druziga78 služabnika. Ludvik79 me so-
nima tako sovražnega srca. Vender se tudi z njim ne zaročim1 iz dveh vzrokov2. Prvič3 zato ne, ker je tujec, če4 bi Svetin domač rojak bil, on bi6 bil ves7 po mojej8 volji. Drugič se ne zaročim s Svetinom9 zato ne10, ker bi Ljudevit potem11 vedno jezo imel do njega13. Zatorej nobenega teh dveh14 nočem. Prosim15 vas, gospodarite še toliko časa16, da se najde človek17, kateri bode18 meni in vam všeč.«19 Teodor reče svojej20 ženi: »21Ali ti nisem dejal22, da se23 mora človek poprej24 prepričati, predno25 takim opravljivim besedam veruje26? Kristina pojdi in pokliči Svetina.«27 Svetin takoj pride28, prikloni se29 in reče30: »31Kaj mi ukažete?«32 Teodor odgovori33: »34Svetin! veš, da sem35 ti že mnogo dobrega36 storil in ti še lehko storim39, ako bodeš40 priden; vprašam te samo to,41 zakaj mojo hčer Kristino motiš in zapeljuješ?«42 Svetin odgovori, kakor se spodobuje43: »44Zahvalim se vam45 zato, kar ste mi dobrega46 storili, hvaležen vam bodem ves čas svojega življenja47; ali to48, česar me dolžite, nikoli49 mi še niti50 v misel51 ni prišlo. Kako52 bi si53 tudi kaj tacega54 storiti upal55? Na samem nisem56 še nikoli nobene besede z gospodično govoril; a to57, kar sem58 očitno govoril, pričajo lehko tisti59, kateri so slišali60, da61 ni bilo nič tacega, česar bi se sramoval62. Zdaj vidim, da63 je le Ljudevit mogel64 take stvari o meni govoriti65 in me vam tožiti, ker me od onega66 časa, kar je gospodična z menoj67 govorila, niti videti več68 ne more. Da kake razprtije69 v vašej70 hiši ne bodem jaz71 kriv, in da bodete72 v miru živeli, kakor poprej, prosim73 vas, da bi74 mi slovo dali75, grem si iskat druzega76 gospodarja, a77 vi si tudi lehko dobodete druzega78 služabnika. Ljudevit79 me so-
98
[103−104]
⮟
vraži in me iše1 od hiše spraviti,2 zato ker se boji, de4 bi ga ne spodlezel6. Nepotreben7 je ta njegov strah, zato8 ker ne mislim tukej10 ostati, ko11 bi tudi12 tako priliko imel, šel bom13 v svojo deželo nazaj14. Vsak Ilirjan15 rad nazaj pride16, tako tudi jest18. Samo de bi od svojiga očeta19 kaj zvedel, ker21 je bil na francosko22 odpeljan!23 potem se precej vernem v Ilirijo24. Stari Teodor in njegova26 gospa Helena sta rekla27: Svetin! oba spoznava zdaj tvojo nedolžnost,29 ne boš30 hodil proč31, ampak per32 hiši boš33, ker si potreben,35 tudi Ludvik nama36 je potreben, torej38 ostaneta oba, kakor sta bila, vender39 sovražiti se ne smeta; jest vaji hočem spet sprijazniti40. Teodor pokliče Ludvika42 in mu reče vpričo43 Svetina: Ludvik44! od mladosti te imam, in per45 meni boš46, dokler bom živ,47 vender moraš vediti48, de49 sovraštva v moji50 hiši nikoli ne terpim, spravita51 in sprijaznita se s Svetinam, glej52 poznam ga, de53 ti ne bo nič54 napotja delal55, ker perpravljen56 je od hiše iti, rajši kakor58 v sovraštvu živeti; kjer59 je sovraštvo, tam tudi60 ni sreče. Ludvik spozna zdaj svojo61 krivico,62 poda prijazno roko63 Svetinu, in64 v znamnje65 prave prijaznosti se kušneta, in po tem gresta66 po svojih opravilih67. Vsi so bili te sprave veseli,68 in so v miru naprej živeli. Ludvikovo kušvanje vender70 je bilo71 le Judeževo kušvanje72; sprijaznil se je s Svetinam le k videzu73, v sercu pa74 je tlelo zmeram75 skrivno sovraštvo naprej.
vraži in me išče1 od hiše spraviti zato,3 ker se boji, da4 bi ga jaz5 ne izpodlezel6. Ali nepotreben7 je ta njegov strah, ker jaz9 ne mislim tukaj10 ostati, če11 bi še12 tako priliko imel, ampak nameravam13 v svojo domovino se vrniti14. Vsak Slovenec se15 rad v svojo domovino vrne16, in17 tako tudi jaz18. Samo to želim, da bi19 kaj o svojem očetu20 zvedel, ki21 je bil na Francosko22 odpeljan,23 potem se takoj vrnem na Kranjsko24.«25 Stari Teodor in njega26 gospa Helena sta mu dejala27: »28Svetin! oba spoznava zdaj tvojo nedolžnost;29 ne bodeš30 hodil od nas ne31, ampak pri32 hiši ostaneš zato33, ker si nama34 potreben;35 tudi Ljudevit36 je nama37 potreben, zatorej38 ostaneta oba, kakor sta bila. Vender39 sovražiti se ne smeta; skrbela bodeva, da sta si zopet dobra prijatelja40.«41 Teodor pokliče Ljudevita42 in mu reče v pričo43 Svetina: »Ljudevit44! od mladosti te imam, in pri45 meni ostaneš46, dokler živim;47 vender vedeti moraš48, da49 sovraštva v svojej50 hiši nikoli ne trpim. Spravita51 in sprijaznita se s Svetinom. Glej,52 poznam ga, da53 ti ne bode delal54 napotja, ker pripravljen56 je rajši57 od hiše iti, nego živeti58 v sovraštvu. Kjer59 je sovraštvo, ondu60 ni sreče!« Ljudevit prizna61 krivico in62 poda prijazno Svetinu roko;64 v znamenje65 prave prijaznosti se poljubita ter gresta potem vsak66 po svojem opravku67. Vsi so bili te sprave veseli in so zopet69 v miru naprej živeli. Ali Ljudevitov poljubek70 je bil vender71 le Janežev poljubek72; sprijaznil se je s Svetinom samo na videz73, a v srci74 je še zmirom tlelo75 skrivno sovraštvo do Svetina76 naprej.
99
[104−105]
⮟
V. Janez Svetin v ječi.
V. Janez Svetin v ječi.
Eniga1 dne se je stari Teodor napravil iti2 po kupčijah v mesto dva dni hoda od Tulona, in5 si je perpravil6 v škatlico 15 sto zlatih cekinov, takih ki eden velja7 17 fl8. 57 kr.;9 ker ravno toliko je imel nekimu tergovcu plačati10 za blago. Zvečer11 je bilo vse perpravljeno, drugi dan zgodej12 misli Teodor13 odriniti, škatlico14 s cekini v miznico spravi16, in gre spat. Drugi dan17 se napravi, služabnikov nektere19 še k sebi pokliče, de20 jim naroči, kako naj ravnajo med22 tem ko23 njega ne bo24 doma, posebno25 je več reči naročil Svetinu in Ludviku26. Konji že napreženi so ga čakali pred hišo; ko27 vse opravi reče: Zdaj grem,30 še škatlico31 s cekini vzamem, de32 plačam blago, kteriga sim33 že prejel. Pa34 kako se zavzame35, ko36 miznico odpre; škatlice37 s cekini ni bilo. Iše in iše,38 ni je najti39. Vpraša Ludvika40, vpraša Svetina, kje de41 bi bili cekini, nobeden nič43 ne ve. Teodor stari45 se jezi in pravi: že nobeniga ni bilo snoči per meni; preden sim šel spat sim46 cekine v to miznico djal,47 in jo zaklenil, potem ni bilo nikogar k meni; cekinov vender le49 ni, v50 zemljo se niso vderli51, kdo jih more imeti. Brez de bi52 Teodor bil komu kaj rekel, ali koga dolžil53, pošlje Ludvika54 v kasarno, in prosi oficirja55, de56 naj precej57 pride s šest soldati deželske pravice, kakor so jim Krajnci štrikarji rekli, Francozi pa jim58
Necega1 dne se je stari Teodor napravil po kupčijah v neko3 mesto,4 dva dni hoda od Tulona. Dejal5 si je v skrabijco (škatlico) petnajst sto rumenih cekinov po7 17 gld8. 57 kr.,9 ker ravno toliko je imel plačati nekemu trgovcu10 za blago. Z večera11 je bilo vse pripravljeno. Druzega dne zgodaj12 misli odriniti, skrabijco14 s cekini spravi15 v miznico, in gre spat. Druzega dne17 se napravi, in18 služabnikov nekatere19 še k sebi pokliče, da20 jim naroči, kako in kaj21 naj delajo v22 tem, kadar23 njega ne bode24 doma. Posebno25 je več reči naročil Svetinu in Ljudevitu26. Konji že napreženi so ga čakali pred hišo. Kadar27 vse opravi,28 reče: »29Zdaj grem;30 še skrabijco31 s cekini vzamem, da32 plačam blago, katero sem33 že prejel.« Ali34 kako se začudi35, kadar36 miznico odpre in skrabijce37 s cekini le nikjer38 ni. Vpraša Ljudevita40, vpraša Svetina, kje bi bili cekini, ali42 nobeden ničesar43 ne ve. Stari44 Teodor se jezi in pravi: »Predno sem šel spat, dejal sem46 cekine v to miznico in jo zaklenil, potem ni bilo nikogar k meni; ali48 cekinov vender nikjer49 ni! V50 zemljo se niso pogreznili51, kdo jih more imeti?52 Teodor nikomur ničesar rekši ter nikogar dolžeč53, pošlje Ljudevita54 v vojašnico prosit častnika55, naj takoj57 pride s šestimi žandarji.58
100
[105−106]
⮟
pravijo žandarmi. Ko soldatje1 pridejo, reče Teodor oficirju2: Dobro vam bom plačal4, skerbite5, de6 se tat najde; nocoj ponoči7 mi je ukradena škatlica8 polna cekinov. Oficir9 ukaže hitro obstopiti hišo,10 in varvati11, de nobeden ne vun ne noter12 ne pojde, in pravi13: zdaj bomo doma nar pervo vse preiskali,14 če se najdejo, bomo16 tatu kmalo imeli17; če nič18 ne najdemo19, bomo ga sledili20 drugod, ne bo deleč21. Preden začnejo preiskvati22, pokliče Teodor vse svoje služabnike ženske23 in moške24, kar jih je imel per25 hiši, in26 jim reče: Med vami so ukradeni cekini; vdaj se28, kdor jih je vzel; nič hudiga29 se mu ne bo zgodilo,30 očitno obljubim. Še je čas, spoznaj kdor jih ima, dokler ne32 začnemo iskati. Per kterim33 jih najdemo, gorje mu bo, sej veste34, kako grozne in ojstre35 so naše postave za tako36 nezvestobo. Vse molči, kar besede ni slišati. Teodor reče naprej38: Nerad vidim, de40 bi kdo iz moje hiše mogel41 očitno štrafan42 biti,43 še je čas, vsaciga44 še posebej poprašam45, če46 ve kaj47 za cekine.48 Od perviga49 do zadnjiga50 so odgovorili eden51 za drugim: Jest sim52 nedolžen.53 Zdaj začnejo54 preiskovati,55 vsak je mogel56 svojo skrinjo odpreti, soldatje57 zvesto išejo58. Ko59 pridejo do Svetinove skrinje, vse60 oblačila vun zmečejo61, kar, glejte62 na dnu Svetinove skrinje je bila škatlica63 s cekini. Svetin obledi, z rokami vkup64 vdari in pravi65: Božja roka me je zadela, kako je to mogoče? jest67 jih nisim68 vzel.69 Vsi so se prestrašili,70 in žalostni postali, ker so Svetina radi imeli in ga za zvestiga šteli72. Žandarmi73 ga precej74 vklenejo in v ječo peljajo75.
Kadar žandarji1 pridejo, reče Teodor častniku2: »3Dobro vam plačam4, skrbite5, da6 se tat najde; nocoj po noči7 mi je ukradena skrabijca8 polna cekinov.« Častnik9 ukaže hitro obstopiti hišo in varovati11, da nihče niti ven niti vanjo12 ne pojde, rekoč13: »Zdaj preiščemo vse najpred doma;14 če se cekini15 najdejo, imamo kmalu16 tatu; če se18 ne najdejo19, iskali bodemo tatu20 drugod, daleč gotovo ni21.« Predno začno preiskovati22, pokliče Teodor vse svoje služabnike, možke23 in ženske24, kar jih je imel pri25 hiši, ter26 jim reče: »27Med vami so ukradeni cekini, povej28, kdor jih je vzel; nič hudega29 se mu ne zgodi, to30 očitno obljubim. Še je čas, spoznaj,31 kdor jih ima, predno32 začnemo iskati. Pri katerem33 jih najdemo, gorje mu; saj znate34, kako grozne in ostre35 so naše postave za toliko36 nezvestobo.«37 Vse molči, kar besede ni slišati. Teodor reče dalje38: »39Nerad vidim, da40 bi kdo iz moje hiše moral41 očitno kaznovan42 biti;43 še je čas, vsacega44 še posebej vprašam45, ali46 ve kdo47 za cekine?«48 Od prvega49 do zadnjega50 so odgovorili drug51 za drugim: »Jaz sem52 nedolžen!«53 Zdaj začno54 preiskovati;55 vsak je moral56 svojo skrinjo odpreti; vojaki57 zvesto iščejo58. Kadar59 pridejo do Svetinove skrinje, vsa60 oblačila ven izmečejo61, in glej!62 na dnu Svetinove skrinje je bila skrabijca63 s cekini. Svetin obledi, z rokama vkupe64 vdari in reče65: »66Božja roka me je zadela, kako je to mogoče? Jaz67 jih nisem68 vzel!«69 Vsi so se ustrašili70 in žalostni postali, ker so Svetina vsi71 radi imeli in o njegovej zvestobi nihče dvomil ni72. Žandarji73 ga takoj74 vklenejo in v ječo peljejo75.
101
[106]
⮟
Več ko1 pol leta je Svetin zdihoval2 v temni3 ječi obložen s težkim železjem, na rokah in nogah vklenjen. Velikokrat5 so ga ispraševali6, in sodniki očitno sklepe deržali7, kako ali8 koliko štrafenge9 bi mu persodili10. Na Francoskim11 je bila in je še zdaj navada vsaciga12 hudodelnika očitno soditi, de vsak13 sme iti14 poslušat. Per vsakim spraševanji16 in sklepanji Svetin ni druziga17 odgovoril, kakor18 te besede: Gospodje! sodite me, kakor hočete, nedolžin sim, cekine20 ste res v moji22 skrinji našli;23 kako pa24 so noter25 prišli, ne morem vediti, zvedilo27 se bo gotovo28, če pred29 ne na sodni31 dan; vzel32 jih nikoli nisim33. Sodniki ga pregovarjejo: Naj35 obstoji, naj spozna36, bo štrafenga manjši, veliko hujši bo37, če bo zmeram38 tajil,39 in se nedolžniga40 delal. Svetin je41 na to vselej rekel42: „43Sodite me, kakor hočete, nedolžin sim. Ojstro je bil Svetin44 v ječi deržan45, pa46 ni bil tak, kakor drugi jetniki, de48 bi bil rotil, preklinjal,50 in hudo pervošil51 svojim sovražnikam52, ampak53 pridno je molil in vedno zdihoval54 rekoč: Dobrotljivi Bog56! ti vidiš moje serce58, samo tebi je znana moja nedolžnost,59 tvoja volja naj se zgodi nad menoj.61 Taka serčna62 molitev in nedolžno serce63 je Svetina terdniga storilo hudo65 ječo voljno terpeti,66 in serčno67 je svojiga obsojenja perčakval68.
Več nego li1 pol leta je Svetin vzdihoval2 v temnej3 ječi,4 obložen s težkim železjem, na rokah in nogah vklenjen. Mnogokrat5 so ga izpraševali6, in sodniki očitno sklepali7, kako in8 koliko kazni9 bi mu prisodili10. Na Francoskem11 je bila in je še zdaj navada vsacega12 hudodelnika očitno soditi, da13 sme vsak14 poslušat iti15. Pri vsakem izpraševanji16 in sklepanji Svetin ni druzega17 odgovoril, nego18 te besede: »19Gospodje! sodite me, kakor hočete, jaz sem nedolžen! Cekine20 ste res našli21 v mojej22 skrinji, ali23 kako so vanjo25 prišli, tega vam jaz26 ne morem povedati. Gotovo27 se izve28, če poprej29 ne,30 na sodnji31 dan; jaz le toliko znam povedati, da32 jih jaz vzel nisem33.«34 Sodniki mu prigovarjajo, naj35 obstoji in pripozna svoj pregrešek36, ker bode kazen manjša; a mnogo hujša bode kazen37, ako bode vedno38 tajil in se nedolžnega40 delal. Ali Svetin41 na to vselej odgovori42: »43Sodite me, kakor hočete, jaz sem nedolžen!« Ostro so imeli Svetina44 v ječi, ali on46 ni bil tak, kakor so47 drugi jetniki, da48 bi se49 bil rotil, preklinjal in hudo želel51 svojim sovražnikom52, nego53 pridno je molil in vedno vzdihoval,54 rekoč: »55Dobrotljivi oče nebeški56! ti mi57 vidiš v srce58, samo tebi je znana moja nedolžnost;59 tvoja sveta60 volja naj se izide!«61 Taka srčna62 molitev in nedolžno srce63 je delalo64 Svetina trdnega, da je ostro65 ječo voljno trpel66 in je pogumno pričakoval svoje obsodbe68.
102
[107−108]
⮟
VI. Svetin k smerti1 obsojen.
VI. Svetin k smrti1 obsojen.
V osmim mescu1 Svetinove ječe so se sodniki zadnjikrat zavoljo njega2 v očitni sodnišnici zbrali čeznj sklepat3. Sodba je stekla4, obsojenje je bilo5 Svetinu v pričo veliko7 ljudi brano8, med kterimi9 je tudi Teodorova hči bila11. Obsojenje pa12 je bilo tako13: Janez Svetin je zavoljo14 velike tatvine in nezvestobe k smerti obsojen15, de mu bo s sekiro16 glava odsekana17. Zavoljo18 njegove nehvaležnosti pa19, ker je tatvino storil svojimu gospodarju20 in svojimu dobrotniku21, in zavoljo terdovratnosti22, ker svoje pregrehe noče obstati in spoznati23, mu bo pred25 desna roka,26 potem še le glava odsekana27. Ko28 Svetin to obsojenje29 zasliši, ga je smertna britkost obšla30; skorej je31 omedlel,32 od strahu,33 ves prepaden ne ve kam oči oberniti36. V sodni hiši37 je bila na steni podoba Jezusa na križ perbitiga38, pred ktero39 so persegali40, kader41 je bilo persegati42 treba; v43 to podobo milo pogleda in v sercu44 reče: O Jezus! Ti46 si zame veliko več prestal47, ki48 si bil bolj čist ko solnce, tebi h časti49 hočem svojo martro preterpeti50. Ti sam veš de sim51 nedolžen v ti reči52, v kteri53 me sodijo; daj mi gnado54, de55 ne omagam, ampak56 do konca v tvoji57 ljubezni stanoviten ostanem. O Jezus! kmalo58 se troštam59 k tebi priti60. Vsi ljudje, kteri62 so per obsojenji zraven63 bili, so zdihovali64, vsim65 se je smilil. Žandarmi Svetina peljajo66 v ječo nazaj; tri
V osmem mesecu1 Svetinove ječe so se sodniki zadnjič zbrali, da bi2 v očitnem sodišči sklepali o njem3. Sodba je iztekla4, in obsodba se je5 Svetinu brala6 v pričo mnogo7 ljudi, med katerimi9 je bila10 tudi Teodorova hči Kristina11. Obsodba se12 je glasila13: Janez Svetin je zaradi14 velike tatvine in nezvestobe obsojen k smrti15, s sekiro se mu bode16 glava odsekala17. A zaradi18 njegove nehvaležnosti, ker je okradel svojega gospodarja20 in dobrotnika21, in zaradi trdovratnosti22, ker svoje pregrehe noče priznati23, odsekana24 mu bode poprej25 desna roka in26 potem še le glava. Kadar28 Svetin to obsodbo29 zasliši, smrtna britkost ga obide30; malo ne31 omedlel je in32 od strahu ves prepaden,34 ne ve,35 kam bi pogledal36. V sodišči37 je bila na steni podoba Jezusa na križ pribitega38, pred katero39 so prisegali40, kadar41 je bilo prisegati42 treba. V43 to podobo milo pogleda in v srci44 reče: »45O Jezus! ti, ki46 si čistejši nego li solnce47, ti48 si za mene še mnogo več prestal. Tebi na čast49 hočem vse svoje muke voljno pretrpeti50. Ti sam veš, da sem51 nedolžen v tej stvari52, o katerej53 me sodijo; daj mi zatorej milost54, da55 ne omagam, nego56 do konca v tvojej57 ljubezni stanoviten ostanem. O Jezus! s tem58 se tolažim, da kmalu pridem59 k tebi.«61 Vsi ljudje, kateri62 so pri obsodbi nazoči63 bili, vzdihovali so64, ker vsem65 se je smilil. Žandarji peljejo Svetina66 v ječo nazaj; tri
103
[108−109]
⮟
dni je imel odloga se k smerti perpraviti2. Dali so mu spovednika brumniga mniha; kteri4 je po dnevi in po noči per5 njem bil, ga troštal6 in ga7 k smerti perpravljal8. Med drugim ga je dobri pater9 tudi opominjal10, in mu prijazno rekel11: Ljubi12 moj Svetin13! zdaj vidiš, de umreti14 moraš, blizo16 je tvoja zadnja ura, tvojiga17 življenja ure so izštete,18 prosim te, stori čisto rajtengo z Bogam19, skorej boš20 stopil pred božjiga sodnika21 Jezusa Kristusa; spoznaj22 svojo pregreho, ne taji več23, de z greham24 ne pojdeš iz tega sveta26, ne bodi terdovraten27. Zraven28 je meni tudi29 od deželske pravice naročeno, ti povedati31, de32 ti ne bodo33 roke odsekali34, če35 svojo pregreho spoznaš; stori36 to, de37 ne boš tolike martre terpel38, ker le umorjen boš39. Svetin z jasnim obrazam41, na kterim42 se je nedolžnost očitno vidila43, odgovori spovedniku44 s spodobnimi besedami: Ljubi moj pater, duhovni45 oče! Ubogal47 vas bom48, kakor me učite, vidim de umreti49 moram, je že50 božja volja tako; vem52, de sim53 v svojim54 življenji večkrat55 Boga razžalil, vender sim56 velikih pregreh vselej se skerbno57 varoval,58 in zdaj ker sim60 že blizo smertnih61 vrat, me62 nobena reč ne premore greh storiti; bojim64 se z greham65 obložen iz tega66 sveta iti; velik67 greh bi storil, ko68 bi jest69 lagal in rekel, de sim70 v resnici to pregreho71 storil, zavoljo ktere sim k smerti72 obsojen,73 Že sicer v življenji sim74 si vselej perzadeval75 čisto spoved opraviti76, zdaj pred smertjo bi jest lagal77 in nevredno spoved storil78? tega79 me Bog varuj. Čiste so moje roke80 od krivičniga81 blaga; če82 mi
dni je imel odloga, da1 se za smrt pripravi2. Dali mu3 so izpovednika, pobožnega miniha, kateri4 je po dnevi in po noči pri5 njem bil, tolažil ga6 in k smrti pripravljal8. Med drugim ga je dobri minih9 tudi opominal10, in mu prijazno dejal11: »Svetin12 moj ljubi13! zdaj vidiš, da14 moraš umreti15, blizu16 je tvoja zadnja ura, tvojega17 življenja ure so izštete;18 prosim te zatorej, da se čisto izpoveš19, ker skoraj bodeš20 stopil pred sodnji stol našega odrešenika21 Jezusa Kristusa. Priznaj22 svojo pregreho, ne taji dalje23, da24 ne pojdeš z grehom25 iz tega sveti; prosim te26, ne bodi trdovraten27. Vrhu tega28 je meni od deželske pravice naročeno, naj30 ti povem31, da32 ti roke ne odsekajo34, ako35 svojo pregreho spoznaš. Stori36 to, da ti37 ne bode treba tolikih muk trpeti38, ker bodeš potem samo umorjen39.«40 Svetin z jasnim obrazom41, na katerem42 se je nedolžnost očitno razodevala43, odgovori izpovedniku44 s spodobnimi besedami, rekoč: »Duhovni45 oče moj ljubi46! Slušal47 vas bodem48, kakor me učite. Vidim, da49 moram umreti;50 božja volja je51 tako. Vem52, da sem53 v svojem54 življenji velikrat55 Boga razžalil, vender se sem56 velikih pregreh vselej skrbno57 varoval;58 in zdaj,59 ker sem60 že blizu smrtnih61 vrat, nobena reč me63 ne premore greh storiti. Bojim64 se z grehom65 obložen z66 sveta iti. Velik67 greh bi storil, ako68 bi lagal in rekel, da sem70 v resnici to storil, zaradi česar sem na smrt72 obsojen.73 Že poprej sem74 si vselej prizadeval75 čisto se izpovedati76, kako bi se mogel zdaj pred smrtjo lagati77 in nevredno izpoved storiti78? Tega79 me Bog varuj! Čisti ste moji roki80 od tujega81 blaga. Če82 mi
104
[109−110]
⮟
roke1 in noge odsekajo preden2 me umore, z greham ne bom3 bolečin odvračeval,4 Bog mi bo5 dal moč6 vse preterpeti7, in on pravični sodnik nas bo enkrat drugači10 sodil. Le11 to iz serca12 želim, de13 bi moj sovražnik, kteri14 me je v tako nesrečo perpravil15, spoznal16 svojo krivico,17 in se spokoril preden18 umerje. Tudi Teodorova hči Kristina je šla k smerti obsojeniga20 Svetina obiskat, in ga je s solzami v očeh prosila spoznati21 pregreho in je ne tajiti22. Ljuba23 moja gospodična24! reče z žalostno besedo: Tega27, kar28 nikoli nisim29 storil, ne morem spoznati30. Dosti de sim tukej31 tako nesrečen od vsih33 ljudi zaveržen34, de bom35 mogel tako zaničlivo36, strašno smert37 storiti, kaj38 hočete, de naj39 me tudi Bog zaverže41? hočete de bi jest42 še zdaj greh delal in lagal? Dobra gospodična! povejte vašimu43 očetu moje zadnje pozdravljenje,44 recite mu, naj verjame45, de sim46 nedolžen; kader bom47 že mertev48, naj poprašujejo49, kako se je to zgodilo,50 s časama bo51 vse na dan prišlo; molite za me52! Gospodična Kristina gre žalostna domu,54 in pove očetu vse Svetinove besede, ktere so55 mu v sercu57 veliko žalost delale, zato58 je rekel59: Oh! de61 se je to ravno v moji62 hiši moglo zgoditi.63 Bog nas skuša, kaj64 nam pomaga bogastvo,65 premoženje, ktero66 nam greni67 življenje.68 Božja volja je tako, spoznati69 moramo, de70 na svetu res nikoli nikjer ni praviga resničniga71 veselja. Kolikor je bilo ljudi Teodorove hiše, vsi so žalovali za Svetinam, le od njega73 so se pogovarjali,74 in ga milovali, vsim75 se je smilil. Tudi Ludvik76,
roki1 in nogi odsečejo, predno2 me umore, z lažjo si3 bolečin nočem odvračevati;4 Bog mi bode5 dal moči6 vse pretrpeti7, in on,8 pravični sodnik, bode9 nas jedenkrat vse drugače10 sodil. Samo11 to od srca12 želim, da13 bi moj sovražnik, kateri14 me je v tako nesrečo pripravil15, izpoznal16 svojo krivico in se izpokoril, predno18 umerje.«19 Tudi Teodorova hči Kristina je šla k smrti obsojenega20 Svetina obiskat, in ga je s solzami v očeh prosila, naj bi spoznal svojo21 pregreho in je ne tajil22. »Gospodična23 moja ljuba24!«25 reče Svetin26 z žalostno besedo, »tega27, česar28 nikoli nisem29 storil, ne morem pripoznati30. Dosti, da sem že tukaj31 tako nesrečen in32 od vseh33 ljudi zavržen34, ter bodem35 mogel tako zaničljivo36, strašno smrt37 storiti; ali38 hočete, da39 me naj40 tudi Bog zavrže41? ali želite, da naj bi42 še zdaj greh delal in lagal? Dobra gospodična! izročite svojemu43 očetu moje zadnje pozdravljenje;44 recite mu, naj veruje45, da sem46 nedolžen. Kadar bodem47 že mrtev48, naj poprašuje49, kako se je to zgodilo;50 s časoma bode51 vse na dan prišlo. Molite zame52!«53 Gospodična Kristina gre žalostna domov54 in pove očetu vse Svetinove besede, katere55 mu so56 v srci57 veliko žalost delale. Zato58 je dejal59: »60Oh, da61 se je to ravno v mojej62 hiši moglo zgoditi!63 Bog nas izkuša. Kaj64 nam pomaga vse65 premoženje, katero66 nam življenje greni!68 Božja volja je taka. Pripoznati69 moramo, da70 na svetu res nikoli nikjer ni pravega resničnega71 veselja.« —72 Kolikor je bilo ljudi Teodorove hiše, vsi so žalovali po Svetinu; samo o njem73 so se pogovarjali in ga milovali; vsem75 se je smilil. Tudi Ljudevit76, njegov77
105
[110−111]
⮟
skrivni sovražnik, se je silil žalosten biti2, vender3 je enkrat rekel: Zdelo4 se mi je, de6 ta pertepenc7 ne bo8 nič prida, nič9 mu nisim zaupal10.
skrivni sovražnik, silil1 se je žalovati2, dasi3 je dejal: »Vedno4 se mi je zdelo5, da6 ta pritepenec7 ne bode nikoli8 nič prida, ničesar9 mu nisem upal10.«11
VII. Ludvik1 Bodin, Svetinov sovražnik, hudodelnik, vjet.
VII. Ljudevit1 Bodin, Svetinov sovražnik, hudodelnik, vjet.
Drugi dan popoldne Svetinoviga obsojenja1 prideta dva gospoda obiskat stariga prijatla2 Teodora, ki3 sta slišala njegovo žalost zavoljo4 Svetinove smerti5. Bila sta ta dva6 gospoda zmed števila tistih7 sodnikov, ki so Svetina obsodili. Lepo sta ga pogovarjala8, de9 naj si te zgodbe nikar10 k sercu11 ne jemlje in sta12 mu rekla: Prijatel13! kaj boš zato14 žaloval, sej15 veš hudobija mora štrafana biti17, pravica to ukazuje,18 ti nisi19 tega kriv; naše21 postave tako22 zapovedujejo, de23 taka hudobija se24 mora ojstro štrafati25. Teodor svoja dva prijatla perderži per27 večerji, de28 bi se dalej29 z njima pogovarjal. Večerja je bila perpravljena31, vsi se vsedejo k mizi32, le Ludvika33 še ni bilo,34 Teodor ukaže hišni keršenci iti klicat Ludvika35 k večerji, ona36 gre tiho v njegovo kamerco37, ker je menila de38 spi, de39 bi ga na naglim40 ne zbudila41. Najde ga ležati42 na dolgim blazinatim stolu43, kterimu44 kanape pravijo, pa46 prestrašena se47 ne upa ga poklicati, ker je bil merliču enak, ves49 prepaden in plašen je ležal kakor v omedlevci50, in51 večkrat globoko zdihnil52 in kakor v hudih
Drugi dan po poludne po Svetinovej obsodbi1 prideta dva gospoda obiskat starega prijatelja2 Teodora, ker3 sta slišala o njegovej žalosti zaradi bližnje4 Svetinove smrti5. Bila sta gospoda izmed onih7 sodnikov, ki so Svetina obsodili. Lepo sta ga prigovarjala8, naj si te žalostne dogodbe10 k srci11 ne jemlje, in12 mu rekla: »Prijatelj13! kaj bodeš14 žaloval? saj15 veš, da se16 hudobija mora kaznovati17, pravica to ukazuje;18 ti tega nisi20 kriv. Naše21 postave zapovedujejo, da se23 taka hudobija mora ostro kaznovati25.«26 Teodor svoja dva prijatelja pridrži pri27 večerji, da28 bi se z njima še kaj30 pogovarjal. Večerja je bila pripravljena31, vsi sedejo za mizo32, samo Ljudevita33 še ni bilo.34 Teodor ukaže dekli, naj gre Ljudevita klicat35 k večerji. Dekla36 gre tiho v njegovo sobo37, meneč, da38 spi, in39 bi ga na naglem40 ne vzbudila41. Najde ležečega42 na dolgej blazinastej klopi43, katerej44 kanape ali divan45 pravijo. Vsa46 prestrašena ne upa si48 ga poklicati, ker je bil mrliču podoben. Ves49 prepaden in plašen je ležal kakor v omedlevici50, večkrat globoko vzdihnil,52 in kakor v hudih
106
[111−112]
⮟
sanjah od cekinov1 govoril. Hišna tiho2 gre iz kamerce povedat4 gospodarju, kar je vidla5. Teodor in oba njegova prijatla6 vstanejo berž od7 mize,8 in gredo9 v Ludvikovo kamerco10 tiho po perstih11. Že12 je bil v omedlevci13, zdihval14 je in večkrat te besede izgovoril: „15O nedolžni Svetin, o peklenski cekini16!“17 Trikrat je te besede tako izgovoril18, de19 so jih vsi dobro slišali, nič ni vedel20, de21 ga kdo sliši22. Eden23 Teodorovih prijatlov24 migne tiho iti26 iz kamerce27 in pa28 ga per29 miru pustiti30. Ko prideta spet k mizi31 reče tisti32 gospod, ki je rekel ga33 pustiti: Tiho bodita, gotovo se bo božja36 pravica dans pokazala,37 Bog nedolžniga varje38; kmalo bomo kaj39 več zvedli40. Pustite Ludvika per41 miru, de jest nazaj pridem42. Gospod, kteri44 je bil sodnikov eden45, gre,46 in ko bi trenil kmalo nazaj pride47, in perpelja48 s sabo49 tri žandarme, pokliče zraven50 Teodora in uniga svojiga tovarša51. Vsi gredo v Ludvikovo kamerco tiho; še53 je ležal, in še so mu nekterikrat54 ušle iz ust tiste besede „55O nedolžni Svetin, o peklenski cekini.“56 Sodnik ukaže žandarmam Ludvika58 obstopiti, on stopi k njemu, ga za roko prime61, in z ojstrimi besedami nad njim zakriči: Ludvik62 Bodin!63 ti gerda pošast, precej64 vstani in z nami pojdeš, zvedili65 smo, kaj si storil,66 ne boš odšel ojstri67 pravici ne. Ludvik68 plane na noge69, pa70 se ves trese71, ne ve72, ali se mu sanja73 ali je resnica, druziga74 ni vedel75 reči, kakor hitel76 je: Sej77 grem, sej79 grem „Res sim jest80 cekine ukradel res, pa sim81 jih skrivej82 v Svetinovo skrinjo nesel83; Svetin je nedolžen. Žandarmi84 so ga zvezali in varno ga85 v ječo vlečejo86.
sanjah o cekinih1 govoril. Dekla2 gre tiho3 iz sobe pripovedovat4 gospodarju, kar je videla in slišala5. Teodor in oba njegova prijatelja6 vstanejo brž izza7 mize in v Ljudevitovo sobo10 tiho po prstih gredo11. Še12 je bil v omedlevici13, vzdihoval14 je in večkrat te besede izgovoril: »15O nedolžni Svetin, o prokleti cekin16!«17 Trikrat je te besede tako izrekel18, da19 so jih vsi dobro slišali, ne vedoč20, da21 ga kdo posluša22. Jeden23 Teodorovih prijateljev24 migne, da bi25 tiho šli26 iz sobe27 in ga v29 miru pustili30. Kadar pridejo zopet za mizo,31 reče oni32 gospod, ki je velel33 pustiti ga34: »35Tiho bodita, gotovo se še denes36 pravica božja pokaže.37 Bog nedolžnega varuje38; več zvemo40. Pustita Ljudevita pri41 miru, dokler se jaz ne vrnem42.«43 Gospod, kateri44 je bil sodnikov jeden45, gre in se naglo vrne47, ter pripelje48 s seboj49 tri žandarje. Potem prizove50 Teodora in ostalega svojega tovariša51. Vsi tiho52 gredo v Ljudevitovo sobo. Še53 je ležal, in še so mu nekatere krati54 ušle besede: »55O nedolžni Svetin, o prokleti cekin!«56 Sodnik žandarjem57 ukaže Ljudevita58 obstopiti, a59 on stopi k njemu, prime60 ga za roko, in ostro zakriči nanj: »Ljudevit62 Bodin,63 ti grdi zločinec! Takoj64 vstani in z nami pojdi! Zvedeli65 smo, kaj si storil;66 ne otideš ostrej67 pravici.« Ljudevit68 plane na nogi69, stresne70 se, ne vedoč72, ali so sanje73 ali je resnica. Druzega74 ni mogel75 reči, nego jecal76 je: »Grem,77 grem; pustite me78, saj79 grem! Jes sem jaz80 cekine ukradel res, in sem81 jih skrivaje nesel82 v Svetinovo skrinjo; Svetin je nedolžen!« Žandarji84 so ga zvezali in vlekli takoj85 v ječo.
107
[112−113]
⮟
Kristina Teodorova hči je precej2, ko3 so Bodina odpeljali, tekla4 v ječo5 Svetinovo, de7 bi mu bila8 povedala, kaj se je zgodilo, pa9 niso jo soldatje10 k njemu pustili11, ker je bilo ponoči; prosila12 in prosila je le eno14 samo besedo z njim govoriti, pa15 ni bilo dovoljeno. Poglavar straže17 vender potem18 reče: Gospodična! če nimate21 res več kakor eno23 samo besedo z njim govoriti, vam dovolim, pa drugači25 ne kakor od deleč, blizo26 njega ne smete iti, in vsi moramo slišati, kaj boste rekli!27 Kristina s tem dovoljna28 prosi de29 naj vrata odpro, de ga bo od deleč viditi mogla31. Ko32 ga ugleda, mu33 reče od deleč34: Svetin! Tvoja36 nedolžnost se bo pokazala pred ko37 umerješ, in potem je tekla38 hitro domu39. Ob eni čez polnoči pridejo v ječo40 trije černo41 oblečeni gospodje, kjer je Svetin ravno43 sladko spal. Nedolžno serce44 je v nar hujši45 nadlogi in v nar veči46 nesreči pokojno,47 in mirno, zato48 ker ve, de49 če tudi terpi50, mu bo terpljenje51 k veči52 sreči teknilo53. Gospodje Svetina zbude, in54 mu oznanijo, de njegova smert je55 odložena, de56 zdaj še ne bo57 umorjen, ker morajo sodniki še eniga pred58 izprašati zavoljo59 storjene tatvine. Zdaj je Svetinu60 začelo v sercu rasti61 upanje, de bo morebiti62 njegova nedolžnost na dan prišla; rekel64 je sam per65 sebi, morebiti66 se me vender Bog usmili,67 in me reši68 iz roke sovražnika69; pa naj se zgodi božja volja70, dovoljin sim71, kakor Bog z mano oberne73. Dva mesca75 so sodniki Ludvika76 izpraševali in čez-nj sklepe deržali77, kakor se je pred78
Kristina,1 Teodorova hči, takoj2, kadar3 so Bodina odpeljali, teče4 v Svetinovo ječo6, da7 bi mu povedala, kaj se je zgodilo; a9 niso jej vojaki dali10 k njemu, ker je bilo že po noči. Prosila12 in prosila je,13 le jedno14 samo besedo z njim govoriti, a15 ni jej16 bilo dovoljeno. Naposled17 vender reče stražni poglavar19: »20Gospodična! če res nimate22 več nego jedno23 samo besedo z njim govoriti, dovolim24 vam; a to drugače25 ne, nego iz daleč; blizu26 njega ne smete iti, in vsi moramo slišati, kaj mu porečete.«27 Kristina s tem zadovoljna,28 prosi,29 naj jej30 vrata odpro, da bi ga iz daleč videla31. Kadar32 ga ugleda, reče mu iz daleč34: »35Svetin! tvoja36 nedolžnost se pokaže, predno37 umerješ!« To rekši, steče38 hitro domov39. Ob jednej uri čez polu noči pridejo40 trije črno41 oblečeni gospodje v ječo42, kjer je Svetin še43 sladko spal. Nedolžno srce44 je v najhujšej45 nadlogi in v največjej46 nesreči pokojno in mirno, a to zaradi tega,48 ker ve, da49 če tudi trpi50, mu je to trpljenje le51 k večjej52 sreči. Gospodje Svetina vzbude ter54 mu oznanijo, da je njegova smrt55 odložena, da56 zdaj še ne bode57 umorjen, ker morajo sodniki še jednega poprej58 izprašati zaradi59 storjene tatvine. Zdaj je začelo Svetinu v srci61 upanje rasti, da62 njegova nedolžnost morda63 na dan pride. Rekel64 je sam v65 sebi: »Morda66 se me vender Bog usmili in me otme68 iz roke sovražnikove69; a volja božja naj se izide70, zadovoljen sem71, kakor koli naredi ljubi72 Bog z menoj73.«74 Dva meseca75 so sodniki Ljudevita76 izpraševali in sklepovali o njem77, kakor se je to poprej tudi78
108
[113−114]
⮟
s Svetinam1 godilo. Od konca2 je vse tajil, in le rekel, de4 je v sanjah5 govoril, ko ni vedel6 kaj; pozneji pa8 je vse obstal in spoznal, de9 je on to pregreho storil, zavoljo ktere10 je Svetin obsojen. En večer11 je Ludvik12 Bodin prosil k sebi sodnika14, de15 bi nekaj rad17 z njim govoril18. Sodnik kmalo19 pride,20 in Ludvik21 mu reče: Vest me grize noč in dan, ni23 mi več24 živeti, jest sim25 kriv Svetinove nesreče, prosim26 vas, vzamite27 me kmalo28 pred sodbo, vse bom29 po pravici povedal30; storite z mano kar hočete31, štrafajte me,32 kakor se vam zdi, vreden sim33. Rajši umerjem, kakor de34 bi v takim36 strahu,37 v takim vednim38 nepokoji svoje vesti živel39. Kje mi je mogoče živeti, ker po dnevi in po noči mi je nedolžen41 Svetin pred očmi, kako pohlevno podaja svojo nedolžno roko, de44 mu jo bodo odsekali45. Zmeram46 ga vidim47 pred saboj48, kako se trese in trepeta49, ker ga50 rabeljni perpravljajo51 mu glavo odsekati, in jest sim53 tega kriv, on je pa55 nedolžen; to mi serce56 neusmiljeno terga57. Tudi cekine vidim vedno pred saboj58, pa59 vsi kervavi60 so, ne62 rumeni, kteri vpijejo63, de64 mi bodo vekomej65 v peklenskim66 breznu na duši goreli. Precej67 drugi dan je bil Bodin k očitni68 sodbi peljan, kjer je svojo pregreho spoznal in očitno69 vse po pravici povedal, kakor je storil. K sodnikam70 se oberne in71 reče: Gospodje! sodite me po postavah, kriv sim vsiga sam jest73, nobeden drugi, in pustite nedolžniga Svetina74. Gerda75 nevošljivost me je zapeljala, velike štrafenge sim76 vreden, pa77 jo tudi rajši terpim78, ka79-
s Svetinom1 godilo. Iz začetka2 je vse tajil, in le toliko3 rekel, da4 je v sanjali5 govoril, ne vedoč,6 kaj govori7; a pozneje8 je vse obstal in spoznal, da9 je on to pregreho storil, zaradi katere10 je Svetin obsojen. Necega večera11 je Ljudevit12 Bodin prosil sodnika13 k sebi, ker15 bi rad16 nekaj govoril17 z njim. Sodnik kmalu19 pride in Ljudevit21 mu reče: »22Vest me grize noč in dan ter23 mi ni dalje24 živeti; jaz sem25 kriv Svetinove nesreče. Prosim26 vas, vzemite27 me kmalu28 pred sodbo, ker pripravljen sem vse29 po pravici izpovedati30; storite potem z menoj31, kar in32 kakor hočete. Kaznujte me po zasluženji33. Rajši umerjem, nego da34 bi živel35 v takem36 strahu in37 v vednem38 nepokoji svoje vesti. Kje mi je mogoče živeti, ker mi je40 po dnevi in po noči nedolžni41 Svetin pred očmi? Vidim ga42, kako pohlevno mi43 podaja svojo nedolžno roko, da44 mu jo odsečejo45. Vedno46 ga imam47 pred seboj ter ga vidim48, kako se trese in trepeti49, ker se50 rabeljni pripravljajo, da51 mu odsečejo52 glavo. In jaz sem vsega53 tega kriv, a54 on je nedolžen; to mi neusmiljeno trga sreč57. Tudi cekine vidim vedno pred seboj58, vsi so krvavi61, niso62 rumeni, ter vpijo63, da64 mi bodejo vekomaj65 v peklenskem66 breznu na duši goreli.« Takoj67 drugi dan je bil Bodin k očitnej68 sodbi peljan, kjer je svojo pregreho spoznal, in69 vse po pravici povedal, kakor je storil. K sodnikom70 se obrne ter71 reče: »72Gospodje! sodite me po postavah, vsega sem kriv jaz sam73, nobeden drugi; Svetin je nedolžen74. Grda75 nevošljivost me je zapeljala, velike kazni sem76 vreden, in77 jo tudi rajši trpim78, ne79-
109
[114−115]
⮟
kor1 bi v takim2 strahu,3 s tako težko vestjo živel. Drugim sim4 jamo kopal, sam sim vanjo5 padel, prav se mi godi; strašen izgled bom zdaj mogel biti7 starim in mladim, v kako nesrečo perpravi8 človeka nevošljivost in sovražno serce9. Naložite mi štrafengo10, kakoršna11 se vam zdi, terpeti12 jo hočem stanovitno13, zaslužil sim14 jo, oh de15 bi le Bog meni toliko17 strašno krivico odpustil, kakoršno sim jest18 Svetinu storil! kakor19 Kajn s svojim bratam sim jest naredil20. Kader so Bodina21 sodniki vprašali, kako je cekine ukradel in jih23 v Svetinovo skrinjo perpravil24, je sam25 tako povedal26: Sovraštvo do Svetina je v mojim sercu29 že zdavnej se30 kuhalo, nevošljivost je to sovraštvo vnela. Dolgo sim31 iskal ga32 iz poti spraviti, pa34 ni bilo mogoče. Ker mu z jezikam nič nisim36 mogel škodvati37, sim skrivaj dal38 narediti enaki39 ključ od Svetinove skrinje,40 in enaki41 ključ od gospodarjeve kamre42. Tisti43 večer, ko44 je naš gospodar Teodor se45 na pot napravljal po kupčiskih46 opravilih, in si cekinov v škatlico perpravil48, sim dobro pazil49, kam jih bo tisto noč djal50. Videl sim51, de52 jih je v miznico vtaknil,53 tudi sim54 videl, kam je od miznice ključik sohranil56. Mislil sim57, zdaj je prilika lepa kaj nagoditi svojimu59 sovražniku. O polnoči60, ko61 je vse terdo62 spalo, sim63 tiho vstal in64 bos šel65 v gospodovo kamro66, ktero sim67 tiho odperl68 s ključem, za kteriga69 nobeden ni70 vedel. Miznico tudi tiho71 odprem in vzamem škatlico72 s cekini vred73. Vse sim74 tiho spet pozaperl75 in šel v svojo kamro76. Vedel sim77, de78 ima Svetin
go1 bi v takem2 strahu in3 s tako težko vestjo živel. Drugim sem4 jamo kopal, a sam sem5 padel vanjo6, prav se mi godi; v strašen vzgled naj bodem7 starim in mladim, v kako nesrečo pripravi8 človeka nevošljivost in sovražno srce9. Naložite mi kazen10, kakeršna11 se vam zdi; trpeti12 jo hočem voljno13, ker sem14 jo zaslužil. O da15 bi mi16 le Bog to17 strašno krivico odpustil, katero sem18 Svetinu storil! Kakor19 Kajn s svojim bratom, tako sem delal jaz20.« — Kadar so21 sodniki Bodina22 vprašali, kako je cekine ukradel in v Svetinovo skrinjo pripravil24, pripovedoval je25 tako: »27Sovraštvo do Svetina se28 je v mojem srci29 že davno30 kuhalo, nevošljivost je to sovraštvo vnela. Dolgo sem31 iskal iz poti ga33 spraviti, a34 ni mi35 bilo mogoče. Ker mu z jezikom nisem36 mogel škodovati37, dal sem skrivaje38 narediti ključ od Svetinove skrinje in ključ od gospodarjeve sobe42. oni43 večer, kadar se44 je naš gospodar Teodor na pot napravljal po kupčijskih46 opravilih, in si je47 cekinov v skrabijco pripravil48, pazil sem dobro49, kam jih dene50. Videl sem51, da52 jih je v miznico spravil;53 tudi sem54 videl, kam je ključek55 od miznice položil56. Mislil sem si57, zdaj je najlepša58 prilika škodovati svojemu59 sovražniku. O polunoči60, kadar61 je vse trdo62 spalo, vstanem63 tiho in grem64 bos v gospodarjevo sobo66, katero sem67 tiho odprl68 s ključem, o katerem ni69 nobeden ničesar70 vedel. Tudi miznico71 odprem in vzamem skrabijco72 s cekini. Vse sem zopet74 tiho zaklenil75 in šel v svojo sobo76. Vedel sem77, da78 ima Svetin
110
[115−116]
⮟
navado vsako jutro zgodej2 vstajati; vsak dan je šel pred3 v cerkev, preden4 je kako delo začel5. Zvesto sim6 poslušal, kdaj bo Svetin7 šel v cerkev; ko9 odide, grem v njegovo kamro10, odprem njegovo skrinjo, perzdignem11 oblačila, in12 na dno denem škatlico13 s cekini. Spet sim lepo14 vse pozaperl15, nobeden16 ni mogel nič17 poznati, kako bi bil kdo noter prišel. Komej18 Svetin iz cerkve pride, že nas je gospod19 poklical nam še kaj naročiti21. Med22 tem ko23 gre iz doma, hoče vzeti cekine, pa ni24 jih bilo. Tako sim svojimu bližnimu26 nesrečo nakopaval, sam sim v njo prišel27. Prav mi je, ker nisim za lepe nauke keršanske vere nič maral28, ampak storil sim le29 to kar mi je prevzetnost in nevošljivost svetvala, ta gerda31 pregreha je v mojim sercu32 hude korenine storila33, in iz njih34 je pognalo35 sovraštvo, ktero36 je vedno skrivej v sercu tlelo, in37 me v tako strašno pregreho spravilo38. Tako se godi vsakimu39, ki se da gospodariti od hudobnih strast40. Jest sim41 Boga zapustil in Bog mene; o de43 bi me Bog44 le na unim45 svetu ne štrafoval! Naj se vsakteri46 nad menoj zgleduje47, de48 ne pride v tako49 nesrečo.
navado,1 vsako jutro zgodaj2 vstajati; vsak dan je šel poprej3 v cerkev, predno se4 je kakega dela poprijel5. Zvesto sem6 poslušal, kdaj bode7 šel Svetin8 v cerkev. Kadar9 odide, grem v njegovo sobo10, odprem njegovo skrinjo, privzdignem11 oblačila ter12 na dno položim skrabijco13 s cekini. Zopet sem14 vse lepo zaklenil15, da16 ni mogel nobeden17 poznati, kako bi bil kdo noter prišel. Komaj18 Svetin iz cerkve pride, že nas je gospodar19 poklical, da20 nam še kaj naroči, predno odpotuje21. V22 tem, kadar23 gre iz doma, hoče vzeti cekine, a nikjer24 jih ni25 bilo. Tako sem svojemu bližnjemu26 nesrečo nakopaval, a sam sem padel vanjo27. Prav mi je, ker nisem maral lepih naukov naše krščanske vere28, nego delal sem samo29 to,30 kar mi je prevzetnost in nevošljivost svetovala. Ta grda31 pregreha je v mojem srci32 hude korenine pognala33, in iz teh34 je vzrastlo35 sovraštvo, katero36 je v srci z velikim plamenom vzkipelo ter37 me v tako strašno pregreho zapeljalo38. Tako se godi vsacemu39, kdor ne kroti strasti40. Jaz sem41 Boga zapustil in Bog je42 mene; o da43 bi me le na dnem45 svetu ne kaznoval. Vsak naj se46 nad menoj vzgleduje47, da48 ne pride v toliko49 nesrečo.
VIII. Janez Svetin izpušen1, Ludvik2 Bodin umorjen.
VIII. Janez Svetin izpuščen1, Ljudevit2 Bodin umorjen.
Konc druziga mesca1 so se sodniki zadnjikrat2 zbrali Ludvika Bodina očitno sodit3. Ljudje so clo zvedli4, de5 bo tisti6 dan čez-nj sklep stor7-
Koncem druzega meseca1 so se sodniki zadnjič2 zbrali, da bi Ljudevita Bodina sodili3. Ljudje so slišali4, da5 bo ta6 dan Bodin obso7-
111
[116−117]
⮟
jen, de mu bo obsojenje oznanjeno, zato1 je grozovitno veliko ljudi vkup prišlo iz radovednosti2, kako bo3 sodba stekla4, in kaka štrafinga bo5 Bodinu persojena6. Ko7 so bili vsi sodniki zbrani, perpeljejo9 Bodina v sodnico obloženiga10 s težkimi ketnami11 na rokah in na12 nogah vkljenjeniga13. Vikši sodnik14 ga vpraša rekoč15: Ludvik16 Bodin! Je vse to17 res, kar si povedal, kakor si18 spoznal svojo pregreho19? Odgovori20: Vse res22, vse poterdim24. Sodnik pravi26: Spoznaš27 in verješ28, de29 si štrafenge vreden30? Odgovori31: Spoznam,33 naložite mi jo34, kakor spoznate35, de je prav,36 rad jo bom prestal in preterpel37, de38 bi le na unim39 svetu v večno terpljenje ne prišel40. Sodnik še zadnič vpraša43: Je44 tvoj sovražnik Svetin nedolžen? Odgovori45: Popolnama nedolžen je,46 veliko krivico sim47 mu storil, ker sim49 ga v smertne50 britkosti perpravil, in51 mu toliko žalosti in terpljenja52 nakopal. Pa več53 ni moj sovražnik, moj prijatel56 je, prosim57 vas moji sodniki58! dovolite mi vsaj59 toliko, preden60 umerjem, de61 Svetina še enkrat62 vidim,63 in ga za odpušanje64 prosim. Veliki sodnik zdaj65 vstane s pisanjem v rokah67 in reče: Ludvik68 Bodin! Vstani69 zdaj (zakaj dokler ga sprašujejo hudodelnik sedi) in poslušaj svoje obsojenje70, in je bral71: Ludvik Bodin,72 je velike pregrehe tatvine, nezvestobe in krivice prepričan, zato74 je po postavah k smerti75 obsojen; ker76 je pa to77 tatvino storil svojimu78 gospodarju in dobrotniku; potem79, ker je storil81 to pregreho zato de82 bi svojiga bližnjiga83 v nesrečo spravil84, mu bo nar pervo85 leva roka, potlej86 desna, in zadnjič87 glava s sekiro odsekana.
jen, in da bode obsodba očitno oznanena; zatorej se1 je velika množica radovednega ljudstva zbrala, da bi slišala2, kako se bode3 sodba iztekla4, in kaka kazen bode5 Bodinu prisojena6. Kadar7 so bili že8 vsi sodniki zbrani, pripeljejo9 Bodina v sodišče, obloženega10 s težkimi verigami,11 na rokah in nogah vklenenega13. Predsednik sodišča14 ga vpraša: »Ljudevit16 Bodin! ali je vse17 res, kar si povedal in18 spoznal o svojej pregrehi19?« Bodin odgovori20: »21Vse je tako, kakor sem povedal22, na23 vse pritrdim24.« —25 Sodnik ga vpraša dalje26: »Ali spoznaš27 in veruješ28, da29 si kazen zaslužil30?« Bodin odgovori31: »32Spoznam;33 naložite mi kazen34, kakeršno znate35, da sem zaslužil;36 rad pretrpim vse37, da38 bi le na dnem39 svetu ne prišel v večno pogubljenje40.«41 Sodnik mu da42 še zadnje vprašanje43: »Ali je44 tvoj sovražnik Svetin nedolžen?« Bodin odgovori45: »Popolnem nedolžen;46 veliko krivico sem47 mu storil jaz48, ker sem49 ga v smrtne50 britkosti pripravil ter51 mu toliko žalosti in trpljenja52 nakopal. Ali zdaj53 ni več54 moj sovražnik, nego55 moj prijatelj56 je. Prosim57 vas, gospodje58! dovolite mi samo59 toliko, predno60 umerjem, da61 Svetina še jeden-krat62 vidim in ga odpuščenja64 prosim.« Zdaj65 vstane predsednik sodišča66 s pisanjem v roki67 in reče: »Ljudevit68 Bodin! vstani69 zdaj ter poslušaj svojo obsodbo.« To rekši70, bere71: »Ljudevit Bodin72 je velike pregrehe,73 tatvine, nezvestobe in krivice prepričan, zatorej74 je po postavah k smrti75 obsojen. Ker76 je tatvino storil svojemu78 gospodarju in dobrotniku, in80 ker je to pregreho storil zaradi tega, da82 bi svojega bližnjega pripravil ob dobro ime in83 v nesrečo, zato mu bode najpred85 leva roka, potem86 desna, in naposled87 glava s sekiro odsekana.«88
112
[117−118]
⮟
Tri dni mu je bilo dovoljeno se1 k smerti perpravljati2. Premoženje pa3, kar4 ga je imel, je bilo vse Svetinu persojeno6, ker je po nedolžnim taki strah prestal7. Vse ljudstvo je zavpilo: Prav je,9 prav. Naj pogine10 hudobni Bodin, naj živi11 nedolžni Svetin. Ko12 je sodba čez Bodina minila13, oznani14 služabnik deželske pravice rekoč: Kdor hoče17 slišati obsojenje18 še eniga19 jetnika, naj malo počaka. Ludje20 radovedni vsi čakajo viditi tistiga22, ki ga mislijo soditi23. Čez24 malo perpeljajo soldatje vkljenjeniga25 pred dvema mescama26 k smerti obsojeniga27 Svetina. Vsi gledovci28 so bili veseli, in29 večkrat so30 zavpili, dolgo naj živi nedolžni Svetin.33 Na visoko mizo so ga postavili, zato de34 ga je35 vsak lahko36 videl. Veliki sodnik37 vstane in reče: Glejte nedolžniga39 Janeza Svetina; nedolžnost se40 je nad njim pokazala41; pravi hudodelnik se je našel42, ta pa43 je bil po krivici44 k smerti45 obsojen,46 očitno je zdaj za nedolžniga spoznan,48 očitno izpušen49. Vzamite50 mu proč51 železje, ktero52 je tako dolgo53 po nedolžnim54 nosil; hitro ga očitno odklenejo55. Dajte mu lepo oblačilo, dosti dolgo57 je po nedolžnim revšino vžival58. Peljite ga s častjo v hišo njegoviga59 dobrotnika. Preden60 Svetina odpeljajo61, je Ludvik63 Bodin prosil z njim64 še eno65 samo besedo govoriti. Svetin gre k njemu in Bodin mu reče: Prosim te odpusti mi, odpusti mi tako69 krivico, nisim vredin odpušanja70, pa če71 ne zavoljo72 mene, zavoljo73 Boga mi odpusti75. Svetin ga objame in pravi77: Bog naj ti odpusti, jest80 ti vse iz serca odpustim81,
Tri dni mu je bilo dovoljeno k smrti se pripravljati2. A premoženje3, kolikor4 ga je imel, prisojeno5 je bilo vse Svetinu, ker je po nedolžnem mogel toliko strahu prestati7. Vse ljudstvo je zavpilo: »8Prav je!9 prav je! Pogine naj10 hudobni Bodin, a11 nedolžni Svetin naj živi!« Kadar12 je bila Bodinova obsodba končana13, obznani14 služabnik deželske pravice nazočim ljudem,15 rekoč: »16Kdor želi17 slišati obsodbo18 še jednega19 jetnika, naj malo počaka.« Ljudje20 radovedni čakajo21 vsi, da bi videli še tistega22, ki ga bodo zdaj obsodili23. Za24 malo časa pripeljejo vojaki vklenenega25 pred dvema mesecema26 k smrti obsojenega27 Svetina. Vsi gledalci28 so se razveselili ter29 večkrat zavpili: »Dolgo31, še32 dolgo naj živi nedolžni Svetin!«33 Na visoko mizo so ga postavili, da bi34 ga vsak lehko36 videl. Predsednik sodišča37 vstane in reče: »38Glejte nedolžnega39 Janeza Svetina! njegova nedolžnost40 je odkrita41; pravega hudodelnika smo dobili42, a ta43 je bil po nedolžnem44 k smrti45 obsojen;46 očitno je zdaj spoznan47 za nedolžnega in je tudi48 očitno izpuščen49. Vzemite50 mu železje, katero52 je toliko časa53 po nedolžnem54 nosil.« Na sodnikovo povelje mu takoj železje odvzamejo55. »56Dajte mu lepo oblačilo, ker57 je dosti dolgo uboštvo prestajal58. Peljite ga s častjo v hišo njegovega59 dobrotnika.« — Predno60 Svetina odpeljejo61, prosil62 je Ljudevit63 Bodin, da bi smel64 še jedno65 samo besedo ž njim66 govoriti. Svetin gre k njemu in Bodin mu reče: »67Prosim te,68 odpusti mi, odpusti mi toliko69 krivico; nisem vreden odpuščenja70, ali71 ne zaradi72 mene, nego zaradi73 Boga te prosim, da74 mi odpustiš75.«76 Svetin ga objame, rekoč77: »78Bog naj ti odpusti vse79, jaz80 ti od srca odpuščam81,
113
[118]
⮟
jest1 na vse pozabim, in2 prosil bom3 zate Boga4, de stanovitno prestojiš5, kar ti je persojeniga6. Ločila sta se in oba jokala. Svetin je bil s častjo v hišo svojiga8 gospodarja v kočii peljan9, veliko10 ljudi ga je spremilo11. Bodin je čez tri dni umorjen bil13. Od strahu, od14 britkosti,15 in od16 strašnih bolečin je rijul17 kakor divja zver, ko so18 mu roke eno za drugo odsekali, tako de19 se je vsim20 smilil, vender21 je na Boga zmeram zaupal,23 in v njegovo ime klical tako dolgo, de24 mu je bila glava odsekana. Stari Teodor, de25 bi povernil Svetinu26 tolike britkosti, ki jih je po nedolžnim terpeti mogel,28 ga je zbral29 za svojiga30 zeta in31 mu celo32 svoje veliko33 premoženje izročil,34 in mu svojo hčer Kristino v zakon dati obljubil36. Poroke pa37 Teodor pred38 ni dovolil, kakor de obletnica40 mine.
jaz rad pozabim1 na vse ter bodem Boga2 prosil zate, da bi stanovito prestal5, kar ti je prisojenega6.«7 Ločila sta se in oba jokala. Svetin je bil s častjo v hišo svojega8 gospodarja v kočiji pripeljan9, mnogo10 ljudi ga je izpremilo11. Bodin je bil12 čez tri dni umorjen. Od strahu, britkosti in strašnih bolečin je rjovel17 kakor divja zver, kadar18 mu so roki odsekavali; zavoljo strašnih bolečin19 se je vsem20 smilil. Vender21 je vedno22 na Boga upal23 in v njegovo ime klical tako dolgo, da24 mu je bila glava odsekana. Stari Teodor, da25 bi Svetinu povrnil26 tolike britkosti, ki jih je mogel27 po nedolžnem trpeti, izbral si28 ga je za svojega30 zeta, izročil31 mu vse32 svoje premoženje in mu obljubil35 svojo hčer Kristino v zakon. A poroke37 Teodor ni dovolil poprej39, predno obletnica te žalostne dogodbe ne40 mine.
114
[(119)−120]
⮟
TRETJI DEL.
TRETJI DEL.
I. France1 Svetin, oče Janeza in Pavla,2 na vojski vjet, in na francosko3 odpeljan.
I. Fran1 Svetin, oče Janeza in Pavla na vojski vjet, in na Francosko3 odpeljan.
France1 Svetin, kteri2 je takrat, ko je z brambovci mogel4 na vojsko iti, ženo in oba majhna fantiča zapustil6, je dolgo časa žaloval8 in le na dom mislil. Ko je pa9 videl, de10 si ni mogel11 pomagati, se je božji volji vdal13 in mislil: Bog je dober oče; bo že preživel15 ženo in otroke16, de17 bi le jest per življenji ostal18, in jih še enkrat vidil; molil21 in prosil bom zmeram22 Boga, de bi23 me v nevarnosti pred nesrečo obvarval24. Kmalo25 ko brambovci na laško pridejo27, so se s Francozam sprijeli, veliko29 je bilo pobitih Francozov30 in naših. Svetinu se ni nič žaliga32 zgodilo, ampak33 tista truma34, med ktero35 je Svetin36 bil, je bila od Francozov zajeta39, in vsi brambovci tiste trume40 so bili vjeti in na Francosko odpeljani. Gnali so jih Francozi do mesta Besansona41, tam so42 jim dali prostost delat iti, kar kteri43 zna, in kjer delo dobi. Ljudje mestni in kmetiški45 so vse brambovce pobrali46, in jim še radi dobro plačvali47, zato48 ker je ta-
Fran1 Svetin, kateri2 je takrat, ko je moral3 z brambovci na vojsko iti, zapustil5 ženo in še malozmožna dečka6, žaloval7 je dolgo po njih8 in le na dom mislil. A kadar je9 videl, da10 si ne more11 pomagati, vdal12 se je v božjo voljo13 in mislil sam v sebi14: Bog je dober oče; on uže preživi15 ženo in otroka16, da17 bi le meni življenje ohranil18, in mi19 jih dal20 še jedenkrat videti. Molil21 in prosil bodem vedno22 Boga, da23 me v nevarnosti obvaruje nesreče24. — Kmalu potem,25 ko so26 brambovci na Laško prišli27, sprijeli28 so se z Francozom; mnogo Francozov29 je bilo pobitih in tudi31 naših. Svetinu se ni nič žalega32 zgodilo, nego33 tista četa34, v katerej35 je bil tudi on37, zajeta38 je bila od Francozov, in vsi brambovci te čete40 so bili vjeti in na Francosko odpeljani. Gnali so jih Francozi do mesta Bezansona41, ondu42 jim dali prostost delat iti, kar kateri43 zna, in kjer si kdo kako44 delo dobi. Ljudje mestni in kmetski pobrali45 so vse brambovce, in jim še radi dobro plačevali47, ker je ta-
115
[120−121]
⮟
krat moških grozno1 po francoskim mankalo,2 hude dolge vojske so jih silno veliko požerle4. Svetin je dopovedal5, de6 zna sukno tkati, de7 je že nekdaj per takim8 delu več9 časa bil10; kmalo11 ga je neki gospod12 najel, kteri14 je suknarijo ali fabriko16, kjer17 se sukno dela, imel18. Ker je gospod vidil19, de Svetinu20 gre delo dobro od22 rok, mu je dal24 dobro jesti in piti in oblačilo25, zraven pa26 še vsak dan v dnarjih en27 frank. Svetin je zmeram29 želel še kdej31 v svojo domovino priti,32 in viditi33 svojo ženo in svoje otroke34. Vojska s35 Francozi je pojenjala36, vjeti po francoskim38 razkropljeni cesarski podložni39 so bili na dom spušeni;40 Svetina je pa41 gospodar vedno pregovarjal42 še ostati43. Ne hodi še domu45, mu je zmeram rekel46, vem de48 želiš viditi49 svoje ljudi, pa50 kaj ti pomaga, kader domu51 prideš, spet boš mogel soldat52 biti, vojska53 nova se spet55 kaže. Bodi per56 meni še kaj57 časa, de58 si kaj perslužiš59, in kader se bo prav umerilo60, te bom spustil61 in ti še dobro popotnico dal62. Svetin, ker mu64 je per suknarji65 dobro bilo66 in si je lepe dnarje perslužil67, se je dal69 pregovoriti, de70 je celih sedem let per suknarji ostal, in72 si toliko premoženja perdobil73, de74 si je upal doma na Ilirskim75 pošteno živeti. Že mu je gospodar obljubil tisto leto ga domu spustiti77, kar so Francozi s Španjoli78 hudo vojsko perčeli; kar79 je bilo terdnih moških80, vse so v žold pobrali81, bodi si domač,82 ali ptujc83. Tudi Svetin je mogel biti zdaj Francoski soldat84.
krat možkih delavcev1 po Francoskem zelo primanjkovalo;2 hude in3 dolge vojske so jih silno veliko požrle4. Svetin je povedal5, da6 zna sukno tkati in7 je že nekdaj pri takem8 delu dlje9 časa služil10; zatorej si11 ga je kmalu12 najel nek gospod13, kateri14 je imel15 suknarijo ali tovarno16, v katerej17 se sukno izdeluje18. Ker je gospod videl19, da20 gre Svetinu21 delo dobro izpod22 rok, dal23 mu je dobro jesti in piti, dal mu je tudi potrebno obleko25, a vrhu tega26 še vsak dan v denarjih po jeden27 frank. Svetin si28 je vedno29 želel, da bi30 še kdaj prišel31 v svojo domovino in bi videl33 svojo ženo in svoja otroka34. Vojska z35 Francozi je prestala36, vjeti in37 po Francoskem38 razkropljeni cesarski podložniki39 so bili na dom izpuščeni, a40 Svetina je gospodar vedno prigovarjal, da bi42 še ostal43. »44Ne hodi še domov45,« dejal mu je46, »47vem, da48 želiš videti49 svoje ljudi, ali50 kaj ti pomaga, kadar domov51 prideš, zopet bodeš moral vojak52 biti, nova vojska54 se zopet55 kaže. Bodi rajši pri56 meni še nekaj57 časa, da58 si kaj prislužiš59, in kadar bode ugoden čas60, izpustim te61 in ti še dobro popotnico dam62.«63 Svetin, kateremu se64 je pri suknariji65 dobro godilo66 in si je tudi lepih denarjev zaslužil67, dal68 se je pregovoriti, da70 je še71 celih sedem let ostal v tovarni svojega gospodarja ter72 si toliko premoženja pridobil73, da74 si je upal doma na Kranjskem75 pošteno živeti. Že mu je gospodar obljubil, še76 tisto leto ga domov izpustiti77, kar so Francozi s Španci78 hudo vojsko začeli. Kar koli79 je bilo zdravih in trdnih možkih ljudi80, vse so pobrali k vojakom81, bodi si domačin82 ali tujec83. Tudi Svetin je zdaj moral biti francoski vojak84.
116
[121−122]
⮟
II. France1 Svetin, francoski soldat2, reši svojiga3 generala.
II. Fran1 Svetin, francoski vojak2, reši svojega3 generala.
Še tisti mesic1, ko je Svetin2 bil vzet k francoskim soldatam4, je mogel5 iti z drugimi vred na špansko6, in se je mogel7 vojskovati tam8 z ljudmi, kterih9 nikoli ni10 poznal, in za take, ki mu nič mar niso bili11; zato12 je vedno na tihama zdihoval13 in Boga prosil15 za srečo, de16 bi per življenji ostal, in17 ne bil ubit v ptuji18 deželi. Pervi19 dan, ko20 so se Francozi udarili s Španjoli21, je bil23 generalov životni24 služabnik ubit. General M. si je zmed vsih25 drugih soldatov26 za životniga27 služabnika ali strežeta28 izbral Svetina; zlo všeč29 mu je bil. Bog je tako naklonil, in31 generalu tako misel dal32, de33 si je Svetina izvolil, ker je Svetin vedno Boga prosil, de34 bi se mu ne bilo treba streljati in ljudi pobijati. Svetin v vsih35 rečeh umen in zbrisan36, je svojimu38 generalu lepo stregel in39 zvesto služil, torej40 ga je gospod tako rad imel, de41 se brez njega ni nikamor42 ganil. Kamor koli je general šel,45 ga je mogel46 Svetin spremiti47 in vedno zraven48 njega biti. Eniga49 dne mu general reče: Ljubi51 moj France Svetin,52 vidim, de zmeram53 po domu zdihuješ54, rad bi šel55 v svojo deželo nazaj56, ker imaš ženo in otroke, ne zamerim ti tega, ali glej, tudi jest57 imam doma ženo in otroke, vender moram se60 tukaj bojvati; bodi potroštan,61 če boš zmeram62 tako meni63 zvest in priden, kakor si do
Še tist mesec1, ko je bil Svetin3 vzet k francoskim vojakom4, moral je5 iti z drugimi vred na Špansko6, in se ondu7 vojskovati z ljudmi, katerih ni9 nikoli poznal, in za take, ki mu niso bili nič mari11; zatorej12 je vedno na tihem vzdihoval13 in prosil14 Boga za srečo, da16 bi ga živega ohranil in bi17 ne bil ubit v tujej18 deželi. Prvi19 dan, kadar20 so se Francozi udarili s Španci21, bil22 je generalov telesni24 služabnik ubit. General M. si je izmed vseh25 drugih vojakov26 za telesnega27 služabnika izbral Svetina, ker29 mu je zelo všeč30 bil. Bog je tako naklonil in dal31 generalu tako misel, da33 si je Svetina izvolil, ker je Svetin vedno Boga prosil, da34 bi se mu ne bilo treba streljati in ljudi pobijati. Svetin v vseh35 rečeh umen in izveden36, stregel37 je lepo svojemu38 generalu in mu39 zvesto služil; zatorej40 ga je gospod tako rad imel, da41 se brez njega nikamor niti42 ganil ni43. Kamor koli je šel44 general, moral45 ga je Svetin izpremljevati47 in vedno poleg48 njega biti. Necega49 dne mu reče50 general: »Svetin51 moj ljubi!52 vidim, da zmirom53 po domu vzdihuješ54, rad bi se vrnil55 v svojo deželo, ker imaš ženo in otroke, ne zamerim ti tega, ali glej, tudi jaz57 imam doma ženo in otroke, in58 vender se59 moram tukaj bojevati. Bodi potolažen;61 če ostaneš meni vedno62 tako zvest in priden, kakor si bil64 do
117
[122−123]
⮟
zdaj bil1, te bom spustil domu,2 in z vsim te preskerbel3, de le4 vojska mine,5 in de6 s španjolam7 mir naredimo8. Le9 Boga prosi in10 moli de naji Bog per življenji ohrani.11 Svetina je to zlo12 veselilo, tako dobriga14 gospodarja in oblastnika dobiti15, kar je malo kdej per soldatih; še bolj pridno16 mu je stregel, pa zraven18 tudi pridno molil. Per velikim19 mestu, po imenu Salamanka,20 na španskim21, so se vstavile22 obe vojske23 francoska in španjolska24. Na ti25 strani vode, ktera26 je memo tekla, so27 stali Francozi, na uni29 strani so bili Španjoli30, kteri31 so sklenili tukaj Francozam32 se terdno33 v bran postaviti34. Oboji so čakali povelja, kdaj35 se bodo udarili36. En večer37 gre general M. na tihama38 ogledovat, kako se Španjoli39 k boju perpravljajo40; rad bi bil vidil41, kako se razširjajo ob vodi,42 in kam so svoje straže postavili44. Druziga45 ni vzel s sabo46, kakor svojiga zvestiga47 služabnika Svetina. Vsak na svojiga48 konja sedeta,49 in izdarita50 ob vodi eden51 za drugim. Preveč deleč je52 od svoje straže jezdel general,53 in se preveč od svojih ljudi odločil55. Ravno se je že verniti56 mislil, kar iz bližniga germa per59 vodi planejo60 štirje španjoli61, generala s služabnikam63 vred obstopijo in puše vanj obernejo64. General izdere meč in se hoče braniti, pa65 ni mogoče. Nato zasuče konja in ga spodbode67, de68 bi španjole poderl69 in oddirjal, in70 Svetinu tudi tako storiti reče, pa Španjolov eden je dregnil71 konja z bajonetam72 v trebuh, de so mu čeva vun šinile, in kar pade z generalam73; oditi74
sih dob1, izpustil te bodem domov2 in z vsem potrebnim preskrbel3, kakor hitro4 vojska mine in se6 s Španci naredi7 mir. Samo9 Boga prosi ki10 moli, da naju ohrani živa.«11 Svetina je zelo12 veselilo, da ima13 tako dobrega14 gospodarja in oblastnika, kar se pri vojacih le redko kdaj nahaja. Od sih dob16 mu je še bolj pridno17 stregel, a vrhu tega18 tudi pridno molil. Pri velikem19 mestu Salamanki20 na Španskem21, ustavili sti se22 obe vojski23 francoska in španska24. Ob tej25 strani vode, katera26 je memo tekla, stali so28 Francozi, ob onej29 strani so bili Španci30, kateri31 so sklenili, da32 se na tem kraji Francozom z vso močjo33 v bran postavijo34. Oboji so čakali povelja, da35 se udarijo36. Necega večera37 gre general M. na tihoma38 ogledovat, kako se Španci39 k boji pripravljajo40; rad bi bil videl41, kako se razširjajo ob vodi in kam so postavili43 svoje straže. Druzega45 ni vzel s seboj46, nego svojega zvestega47 služabnika Svetina. Vsak na svojega48 konja sedeta in jezdarita50 ob vodi drug51 za drugim. Predaleč52 od svoje straže je jezdil general53 in se preveč oddaljil54 od svojih ljudi. Ravno se je že mislil vrniti57, kar planejo58 iz bližnjega grma pri59 vodi štirje Španci61, obstopijo62 generala s služabnikom63 vred ter nastavijo puške v njiju64. General izdere meč in se hoče braniti, a65 ni mu bilo66 mogoče. Nato zasuče konja in ga izpodbode67, da68 bi Špance podrl69 in oddirjal, ter70 Svetinu tudi tako storiti reče. Ali Špancev jeden dregne71 konja z bajonetom72 v trebuh, in konj pade z generalom vred na tla73; pobegniti74
118
[123−124]
⮟
več1 ni mogoče. Svetin, ker je mislil3, de4 je tudi general ranjen, skoči sam iz5 konja, de6 vzdigne generala spod7 konjske krivi8, in pravi9: Gospod general! ne branite se več11, de per življenji12 ostaneva, sej13 vidite, de zdaj ni več mogoče si14 pomagati, če15 se z lepo zdaj16 ne podaste17, naji bodo pomahali18 in umorili19. General je nehal se braniti, in Španjoli21 mu roke22 in noge zvežejo in23 ga v čoln denejo25, zraven26 njega pervežejo27 Svetina, in28 tako oba vkup čez vodo prepeljajo29. Veliko veselje so Španjoli obhajali30, ko so svojiga31 nasprotnika zdaj32 v svoji33 oblasti imeli34. Tisti možje, ki35 so ga vjeli, so veliko plačilo dobili37, ker so se v smertni38 nevarnosti na francosko stran podali40 in v germu41 pazili kakiga42 Francoza vjeti43. General M. in Svetin sta bila vsak posebej zaperta,44 in skerbno varvana45. General je bil ves z vervmi46 zvezan,47 Svetin, ki je bil le služabnik in zraven49 še ptujic50, ni51 bil zvezan, le52 samo zapert je bil53 in varvan54. General je mislil, de bo55 le Španjolski56 jetnik, de57 ga bodo kam deleč59 gnali med Španjole60, kjer bo mogel, dokler vojska ne mine61, v služnosti ostati62; ko63 vojska mine, bo spet64 v svojo domačo deželo spušen65, kakor je per66 vojskah navada. Kako68 grozno se prestraši general69, ko drugi dan70 pride povelje, kaj je71 z vjetim generalam storiti, obsojen72 je bil k smerti73. Španjolski74 general sam75 je prišel k njemu v ječo,77 in mu oznani obsojenje78, ktero je bilo tako le79: Francoski general M., kteri81 je nar veči82 sovražnik Španjolov83, in se ni radovoljno vdal84 našim soldatam85, kteri so86 ga vjeli, ampak88
ni mu več2 mogoče. Svetin, misleč3, da4 je tudi general ranjen, skoči sam raz5 konja, da6 vzdigne generala izpod7 konjske krvi8, in mu reče9: »10Gospod general! ne branite se dalje11, da živa12 ostaneva; saj13 vidite, da si zdaj ne moreva več14 pomagati. Ako15 se zdaj z lepa16 ne udaste17, pomahajo naji18 in umore19.«20 General se ni dalje branil; Španci21 mu zvežejo roki22 in nogi ter23 ga denejo24 v čoln, poleg26 njega privežejo27 Svetina ter28 tako oba vkupe prepeljejo preko vode29. Veliko veselje so imeli Španci30, imajoč zdaj svojega31 nasprotnika v svojej33 oblasti. Tisti možje, kateri35 so ga vjeli, dobili36 so veliko plačilo, ker so se v smrtnej38 nevarnosti podali39 na francosko stran in v grmovji41 pazili, da bi vjeli kakega42 Francoza. General M. in Svetin sta bila vsak posebej zaprta44 in skrbno varovana45. General je bil ves z vrvmi46 zvezan; a47 Svetin, ki je bil le njegov48 služabnik in raz ven tega49 še tujec50, bil je52 samo zaprt53 in varovan54. General je mislil, da bode55 le Španski56 jetnik, da57 ga bodo daleč58 kam gnali med Špance60, kjer bode moral tako dolgo ostati v sužnjesti61, dokler se vojska ne okonča62; a kadar63 vojska mine, izpuščen bode zopet64 v svojo domačo deželo, kakor je to pri66 vojskah sploh67 navada. Ali kako68 grozno se ustraši69, kadar druzega dne70 pride povelje, kaj se ima storiti71 z vjetim generalom. Obsojen72 je bil k smrti73. Španski74 general je sam76 prišel k njemu v ječo in mu naznanil obsodbo78, ki seje glasila takole79: »80Francoski general M., kateri81 je največji82 sovražnik Špancev83, in se ni radovoljno udal84 našim vojakom85, kateri86 ga so87 vjeli, nego88
119
[124−125]
⮟
se je branil2 in tudi eniga3 ranil, je k smerti obsojen5, de bo6 jutri zjutrej7 ob 7. uri per8 vodi ustreljen. Svetin pa10 njegov služabnik tudi vjet je svojiga13 gospodarja pregovarjal14 se podati,15 on ker ni francoski rojak, ampak Ilirjan17, tudi zato ker ni nič20 orožja imel21, ni k smerti obsojen23, ampak per generalovi smerti24 mora zraven25 biti, potem bo spušen,26 in Francozam27 nazaj poslan, jim povedati,28 kaj se je z generalam29 zgodilo. Ko30 je ta obsodba oznanjena bila31, je32 bil general M.33 še hujši34 zvezan z vervmi35, ker španjoli36 ravno železja za vklepati niso37 imeli, in še veliko39 bolj skerbno varvan40. Svetin je bil precej41 razvezan,42 in tudi43 mu je bilo dovoljeno svojiga gospodarja iti troštat45 v smertnih46 britkostih. Ni bilo to po pravici, vjetiga47 generala k smerti48 obsoditi, pa49 grozno sovraštvo je bilo med Francozi in med Španjoli50, zato51 če so le kakiga imenitniga52 Francoza vjeli, so ga k smerti obsodili; tako54 so tudi s tem generalam55 storili;56 vender so mu poslali spovednika57, kteri58 je celi popoldan per njem59 bil,60 in ga k smerti perpravljal61. Svetin je med tim,62 ker je smel okoli64 hoditi tega pol dne,65 ob vodi hodil66 in pogledoval67, kje bi bila nar manj68 globoka, in pazil dobro69, kje in70 kako deleč narazen Španjolske71 straže stoje72. Zvečer73, ko spovednik74 od generala odide in75 mu obljubi zjutrej zgodej spet priti,76 in ga spremiti77 na moriše78, pride Svetin k generalu, kteri79 je ves žalosten in plašan80 v smertnih81 britkostih za mizo sedel83 v revni leseni hišci84 tako terdno85 zvezan, de86 je že ves višnjav perhajal, soldatov87 šest je stalo zraven89 njega na straži90.
branil1 se je,2 in tudi jednega naših3 ranil, obsojen4 je k smrti5, da bode6 jutri zjutraj7 ob 7. uri pri8 vodi ustreljen. A9 Svetin,10 njegov služabnik,11 tudi vjet, prigovarjal12 je svojega13 gospodarja udati14 se;15 on zatorej,16 ker ni francoski rojak, nego po rodu Kranjec17, in18 tudi zato,19 ker ni imel nobenega20 orožja pri sebi21, obsojen22 ni k smrti23, nego pri generalovej smrti24 mora poleg25 biti, potlej bode izpuščen26 in Francozom27 nazaj poslan, da jim pove28 kaj se je z generalom29 zgodilo.« Kadar se30 je ta obsodba naznanila31, bil je general33 še hujše34 zvezan z vrvmi35, ker Španci36 ravno železja za vklepati imeli niso38, ter je bil še39 bolj skrbno varovan40. Svetin je bil takoj41 razvezan in mu je bilo tudi44 dovoljeno iti svojega gospoda tolažit45 v smrtnih46 britkostih. Ni bilo to po pravici, vjetega47 generala k smrti48 obsoditi; ali49 grozno sovraštvo je bilo med Francozi in Španci50, zatorej,51 če so le kakega imenitnega52 Francoza vjeli, obsodili53 so ga takoj k smrti. Tako54 so tudi s tem generalom55 storili, a56 vender so mu poslali izpovednika57, kateri58 je ves po poludne59 bil pri njem60 in ga pripravljal na smrt61. Svetin je v tem —62 ker mu63 je bilo dovoljeno okolo64 hoditi tega po poludne — hodil65 ob vodi in gledal67, kje bi bila voda najmanj68 globoka ter je skrbno pazil69, kje ni70 kako daleč stoje španske71 straže narazen72. Z večera73, kadar izpovednik74 od generala odide, obljubivši75 mu, da zjutraj zgodaj zopet pride76 in ga izpremi77 na morišče78, pride Svetin k generalu, kateri79 je ves žalosten in preplašen80 v smrtnih81 britkostih sedel82 za mizo v revnej lesenej hišici,84 tako trdo85 zvezan, da86 je že ves višnjav postajal;87 šest vojakov88 je stalo poleg89 njega in ga stražilo90.
120
[125−126]
⮟
General sname perstan1 in ga da Svetinu s temi besedami2: Hrani ta perstan4 dobro, in ko na francosko prideš5, pokaži ga moji6 ženi, povej, kako se je z mano8 godilo, in troštaj9 jo,10 ona bo11 zate skerbela,12 in tvojo zvestobo ti14 povračevala. Svetin vzame perstan16 in vse17 obljubi zvesto opraviti, zraven pa reče19: Gospod general! zlo21 se mi smilite, ker jutri boste mogli22 umreti,23 če drugači24 ne more biti, podajte25 se v božjo voljo26, poterpite27 voljno svojo nesrečo, obernite smertne28 britkosti Bogu k časti za pokoro vaših prestopov30; Bog je dober in usmiljen, vse vam bo31 rad odpustil, če boste32 voljno prestali33 tukaj, vam34 ne bo35 treba terpeti tamkej36. Če37 vam je pa dobrotlivi38 Bog še življenje odločil, vas tudi še lahko reši iz40 rok sovražnikov41, in k temu pomagati bom tudi jest poskusil43. Zaupajte44 v Boga terdno45; morebiti46 se vas usmili in vas per življenji47 ohrani. Vzamite skrivej48 ta cekin, kteriga sim jest49 v srajci zašitiga50 imel, de51 ga Španjoli52 niso našli takrat, ko53 so nama vse pobrali. Ko55 se večer stori, dajte ga soldatam56, kteri bodo takrat na straži vas varvali;57 recite jim, naj si piti58 zanj kupijo in59 naj na vašo srečno smert pijo,61 prosite jih tudi vam malo dati63. Če se napijejo64, morebiti65 zadremljejo, opolnoči bom prišel, in66 na okno tiho popraskal67, skusite mi ga odpreti,68 potem — zdaj je mogel70 Svetin generala zapustiti in iti71 v svojo ječo nazaj72. Ko73 se je tma74 storila, pridejo drugi španjolski soldatje76 generala varvat77; med njimi je bil k sreči eden78, de79 je francosko govoriti znal80.
General sname prstan z roke1 in ga da Svetinu rekoč2: »3Hrani ta prstan4 dobro, in kadar prideš na Francosko5, pokaži ga mojej6 ženi, povej jej7, kako se je z menoj8 godilo, in tolaži9 jo;10 ona bode11 zate skrbela12 in ti13 tvojo zvestobo povračevala.«15 Svetin vzame prstan16 in obljubi vse18 zvesto opraviti, kar mu je bilo naročenega, ter pristavi19: »20Gospod general! zelo21 se mi smilite, ker vam je jutri treba22 umreti;23 če drugače24 ne more biti, uklonite25 se volji božjej26, potrpite27 voljno svojo nesrečo, obrnite smrtne28 britkosti Bogu k časti in29 za pokoro svojih pregreškov30; Bog je dober in usmiljen, vse vam rad odpusti. Ako32 voljno prestojite33 tukaj, ne bode vam35 treba trpeti na onem svetu36. In če37 vam je dobrotljivi38 Bog še življenje odločil, lehko39 vas tudi še otme sovražnikovih40 rok, in k temu vam42 pomagati, poskušal bodem tudi jaz43. Upajte trdno44 v Boga; morda46 se vas usmili in vas živega47 ohrani. Vzemite skrivaj48 ta cekin, katerega sem jaz49 v srajci zašitega50 imel, da51 ga Španci52 niso našli takrat, kadar53 so nama vse bili54 pobrali. Kadar55 se večer stori, dajte ga vojakom56, kateri vas bodejo takrat stražili in57 recite jim, naj si kupijo58 zanj vina ter59 naj pijoč60 na vašo srečno smrt;61 prosite jih, naj62 tudi vam malo dado63. Če se napijo64, mogoče, da65 zadremljejo; potem pridem jaz o pulunoči ter66 na okno tiho popraskam67, odprite okno in68 potem«69 — zdaj je moral70 Svetin generala zapustiti in se vrniti71 v svojo ječo. Kadar73 se je storila tema75, pridejo drugi španski vojaki76 generala čuvat77; med njimi je bil k sreči jeden78, kateri79 je znal dobro francoski govoriti80.
121
[126−127]
⮟
General mu prijazno reče: Ljubi1 moji vojšaki2! vi veste, de jutri3 me boste4 ustrelili; umreti moram, kaj mi pomaga dnar5! tukaj6 imam še cekin, vzamite7 ga, kupite si dobriga vina zanj8, ker ste trudni in zdelani, pite9 na mojo srečno smert10, in prosim vas tudi meni malo dati12, de ložej terpim13. Soldatje14 veseli kupijo dobriga15 vina,16 pijo de so ves cekin17 zapili,18 tudi generalu dado piti19. Tovarše20, ki21 so zunej kajžice22 na straži bili, so soldatje24 noter poklicali25 in se napajali. S časama27 vsi po kotih posedejo in zadremljejo, ker so se pogreli, merzeče28 je bilo še29 takrat, bilo je to v adventu. Ni bilo še polnoči30, pride Svetin tiho pod okno in malo steno poškrablja, okno pa32 je že33 bil general odperel34. Svetin reče tiho na ušesa generalu36: Zdihnite37 in pihnite luč, ktera je še38 malo berlela, general39 pihne in lampico40 ugasne, in tega41 nobeden soldatov42 ni spazil, zato ko43 so bili vinjeni. Podajte mi roko, de46 vam vervice47 porežem, s kterimi48 ste zvezani, pravi49 Svetin, potem vzamite nožiček51 meni iz roke, porežite hitro vervi52 na nogah in kjer53 ste zvezani,54 hitite, nožiček55 je nabrušen, de56 se med57 tem kteri soldatov58 ne zbudi59. General ima komej roke proste61, vzame Svetinov nožiček62, in ko63 bi mignil, je vse vervi65 in vervce porezal66. Ko67 je bil prost, general68 hitro v okno zleze70, in Svetin mu zunej71 pomaga, de72 se je srečno zmašil skoz73 okno, ktero74 je precej tesno bilo, general pa75 precej trebušen. Preden76 zbežita, sta še okno zaperla78, in nobeden soldatov79 ni nič80 slišal, vsi81 so spali. General je zdaj le teči83
General mu prijazno reče: »Vojaki1 moji ljubi2! vi veste, da3 me bodete jutri4 ustrelili; umreti moram, kaj mi pomaga denar5! Tukaj6 imam še cekin, vzemite7 ga, kupite si zanj dobrega vina8, ker ste trudni in zdelani, pijte9 na mojo srečno smrt10, in prosim vas, da bi11 tudi meni piti dali12, da laže pretrpim smrtne bolečine13.« Vojaki14 veseli kupijo dobrega15 vina ter16 pijo, dokler niso vsega cekina17 zapili; dali so18 tudi generalu, da pije19. Tovariše20, kateri21 so zunaj hišice22 na straži bili, poklicali23 so vojaki24 noter in so26 se dobro napajali, časoma27 vsi po kotih posedejo in zadremljejo, ker so se pogreli; mrzlo28 je bilo že29 takrat, bilo je to v adventu. Ni bilo še polunoči30, pride Svetin tiho pod okno in malo na31 steno poškrablja; a okno32 je bil general že odprl34. Svetin reče generalu35 tiho na uho36: »Vzdihnite37 in pihnite luč, katera že tako38 malo brli!« General39 pihne in svetilnica40 ugasne, a41 nobeden vojakov42 ni tega zapazil, ker43 so bili vsi44 vinjeni. »45Podajte mi roko, da46 vam vrvice47 porežem, s katerimi48 ste zvezani,« reče49 Svetin, »50potem vzemite nožek51 meni iz roke, porežite hitro vrvi52 na nogah in povsod, koder53 ste zvezani;54 hitite! nožek55 je nabrušen, da56 se v57 tem kateri vojakov58 ne vzbudi59.«60 General ima komaj roki prosti61, vzame Svetinov nožek62, in kakor63 bi mignil, porezal64 je vse vrvi65 in vrvice66. Kadar67 je bil prost, hitro zleze69 v okno, in Svetin mu od zunaj71 pomaga, da72 se je srečno zmuzal skozi73 okno, katero74 je precej tesno bilo, a general75 precej trebušen. Predno76 zbežita, zaprla77 sta še poprej okno78, in nobeden vojakov79 ni ničesar80 slišal, ker81 so vsi trdno82 spali. General je hotel83
122
[127−128]
⮟
hotel1 in vlekel Svetina za sabo,3 Svetin mu pa4 reče: Ne tako,6 nevarno je, le7 počasi hodiva, Bog naji bo8 varoval, angelc varh naji bo spremil; če9 bi tekla, kmalo naji zna10 kdo ugledati, Španjoli tukej okoli ponoči vedno švigajo, precej11 bi vedli12, de13 sva uhajovca, če14 pa počasi pojdeva15, bo16 vsak mislil, de18 sva domača; in19 res je bilo tako. Več ko20 tri trume21 sta srečala Španjolov22, kteri23 so simtertje24 hodili, in pazili25, kaj na drugi strani Francozi počno,26 ker sta pa počasi šla27 in vsak en28 kol na rami nesla, jima29 nobeden ni nič30 storil; vsi so mislili31, de32 sta domača soldata34. Svetin je poprejšen popoldan35 dobro ogledal, kje je voda nar bolj36 plitva, in kje ne stoje straže; na tisto mesto pelja37 generala, kamor sta dve uri hodila. Svetin reče generalu: Tukaj ni nobenigu španjolskiga soldata blizo40, voda tudi ni ravno globoka, zdaj morava preplavati,42 odšla sva srečno eni smertni43 nevarnosti,44 Bog daj, de45 bi le še srečno čez vodo prišla46. Če tudi47 voda ni zlo48 globoka, vender je bilo treba plavati precej na široko. Svetin je znal dobro plavati, samiga49 ni nič skerbelo preplavati50, general je51 tudi nekdaj52 znal, pa zdej53, perletin in precej rejen54 je bil, si v vodi55 ni mogel veliko57 pomagati, torej sta oba58 bila v veliki skerbi60. Ni bilo časa veliko61 pomišljevati, ampak oba62 sta se Bogu izročila63 in angelcu varhu se perporočila64, se za roke primeta66 in bredeta67. Lahko68 sta bredla nekaj časa, dokler je bila voda plitva; ko69 sta na glabokejši71 vodo prišla72, sta mogla73 plavati. General je plaval nekaj časa, zakaj74 v hudi75 sili
teči1 in je2 vlekel Svetina za seboj. Ali3 Svetin mu reče: »5Ne tako!6 nevarno je; rajši7 počasi hodiva, Bog bode naju8 varoval in angel varuh bode naju izpremljal. Ako9 bi tekla, kmalu naju10 kdo ugleda in izgubljena sva. Španci po noči tukaj okolo vedno hodijo ter11 bi takoj uganili12, da13 sva ubežnika; ako14 pa počasi hodiva15, vsak si bode17 mislil, da18 sva domača človeka.« In19 res je bilo tako. Več nego li20 tri čete Špancev21 sta srečala, kateri23 so hodili sim ter tja pazeč25, kaj delajo Francozi na drugej strani;26 ker sta pa počasi hodila27 in vsak po jeden28 kol na rami nesla, nobeden ni jima ničesar žalega30 storil, vsak si je mislil31, da32 sta to33 domača vojaka34. Svetin je že poprejšnjega po poludne35 dobro ogledal, kje je voda najbolj36 plitva, in kje ne stoje straže. Tu sim je peljal37 generala, kamor sta dve debeli38 uri hodila. Svetin reče generalu: »39Tukaj ni nobenega španskega vojaka blizu40, voda tudi ni ravno globoka, zdaj jo41 morava preplavati;42 odšla sva srečno jednej smrtnej43 nevarnosti.44 Bog daj, da45 bi le še srečno preko vode prišli46. Dasi47 voda ni bila zelo48 globoka, vender je bilo treba plavati precej na široko. Svetin je znal dobro plavati, samega49 ni nič skrbelo50, da bi vode ne preplaval;51 tudi general je52 znal nekdaj dobro plavati53, ali zdaj, ko54 je bil že prileten in precej rejen,55 ni si56 mogel mnogo57 pomagati v vodi; zatorej sta58 bila oba59 v velikih skrbeh60. Ni bilo časa mnogo se61 pomišljevati in prevdarjati; priporočila62 sta se Bogu in angelu varuhu64, potem65 se prijela za roki66 in bredla67. Lehko68 sta bredla nekaj časa, dokler je bila voda plitva, a kadar69 sta prišla70 na globokejšo71 vodo, treba jima je bilo73 plavati. General je plaval nekaj časa, ker74 v hudej75 sili vsak76
123
[128−129]
⮟
človek grozno veliko1 stori, vender2 dolgo ni mogel, jel je3 pešati in omagvati4. Svetin mu poda roko,5 in pravi6: Jest7 znam nekaj časa z eno8 roko plavati, deržite9 se me,10 in pomagajte si kolikor morete, de12 srečno čez prideva13. Tako plavata vkupej15 nekaj časa. Svetin je začel pešati, general je ves omagal, nič več17 ni mogel18 naprej, že19 se je začel topiti20 in voda mu je že v gerlo šla21. Svetin ves spehan in trudin22, je vender23 generala zmeram24 še za roke vlekel, de ga25 ni pustil vtoniti26. General pa27 je popolnama28 opešal, vender29 si je vso moč vzel30, de31 je še32 Svetinu te besede33 rekel: Svetin! le35 pusti me, de vtonem,36 vsaj ti reši svoje37 življenje, de38 oba konc39 ne vzameva. Rad umerjem rad vtonem41, de42 me le Španjoli43 ne bodo44 streljali. Bog ti bo povernil45, kar si meni storil,47 plavaj srečno Svetin, in povej povej — — tukaj49 je generalu besedi zmankalo50, vtopil51 se je, roke53 je še54 iz vode molil z njimi55 grabil in56 pomoči iskal, pa57 ni ga bilo, de58 bi mu jo dal. Svetin plava naprej in60 se večkrat nazaj61 ozre na tisti62 kraj, kjer se64 je general vtopil65. Ni bil Svetin tri korake66 od njega, se general iz vode pokaže68 in kliče69: Svetin, ljubi71 moj Svetin,72 plavaj nazaj k meni, de73 počijeva. Bog je moje74 molitev pod vodo uslišal,76 glej stojim na skali, voda mi je do vrata78. Svetin se oberne80 plava do generala, in se zraven vstopi81 na skalo, ktera82 je bila v83 sredi vode. Na tej skali sta stala in počivala več ko84 pol ure. Med85 tem je general Svetinu tako govoril: Takrat, ko87 si me spustil88 in sim se89 začel topiti90, sim91 k
človek mnogo1 stori; ali2 dolgo ni mogel, moči so mu jele3 pešati in onemagal je4. Svetin mu poda roko in reče6: »Jaz7 znam nekaj časa z jedno8 roko plavati, držite9 se mene10 in pomagajte si,11 kolikor morete, da prideva12 srečno preko vode13.«14 Tako plavata vkupe15 nekaj časa. Svetin je začel pešati, a16 general je ves onemogel ter mu17 ni bilo moči18 naprej. Že19 se je začel potepati20 in voda mu je že šla v grlo21. Svetin ves spehan in truden22, vlekel je23 generala še vedno za roki ter mu25 ni pustil utoniti26. Ali general27 je popolnem28 opešal, vzel29 si je še toliko moči30, da31 je Svetinu rekel: »34Svetin! pusti me, da utonem;36 vsaj ti si reši37 življenje, da38 oba konca39 ne vzameva. Rad umerjem,40 rad utonem41, da42 me le Španci43 ne bodejo44 streljali. Bog ti bode povrnil45, kar si meni dobrega46 storil;47 plavaj srečno Svetin, in povej,48 povej --- tu49 je generalu beseda zastala50, izgubil51 se je pod vodo52, le še roki53 je molil54 iz nje ter ž njima55 grabil pomoči iskajoč; a57 ni ga bilo, da58 bi mu jo bil59 dal. Svetin plava dalje ter60 se po večkrat61 ozre na tist62 kraj nazaj63, kjer je general utonil65. Ni bil Svetin še dober seženj66 od njega, pokaže67 se general iz vode in pokliče69: »70Svetin! Svetin,71 moj ljubi!72 plavaj nazaj k meni, da73 počijeva. Bog je mojo74 molitev uslišal75 pod vodo;76 glej,77 stojim na skali, voda mi je do vratu78.«79 Svetin se takoj obrne,80 plava do generala ter stopi kraj njega81 na skalo, katera82 je bila sredi vode. Na tej skali sta stala in počivala več nego li84 pol ure. V85 tem je general Svetinu tako govoril: »86Takrat, kadar me87 si bil izpustil88 in sem89 začel potepati90, vzdihnil sem91 k
124
[129−130]
⮟
Bogu iz dna svojiga serca zdihnil,1 in rekel: O dobrotljivi Bog!3 usmili se me, usta sim vkup tišal4, de5 me ni voda zalila, z rokami sim7 pod vodo na vse kraje segal in pomoči iskal, kakor vsakteri8 v smertnih9 britkostih, kar sim10 z roko v11 steno zadel12, brihta13 še nisim zgubil14 takrat, hitro se začnem poprijemati, višej, višej15, tako dolgo de sim se16 na skalo vstopil17 in spet dihati začel18, ko sim19 glavo zunej20 vode imel.21 Svetin pravi22: Glejte! kolike dobrote vam skazuje24 usmiljeni Bog. Ko sta na skali zadosti počivala26, začneta naprej plavati27. General plava nekaj časa, pa je zlo opešal28. Svetin mu spet29 poda roko in le z eno30 plava,31 tako je Svetin precej deleč s težkim trudam32 vlekel generala za sabo33 po vodi. Ko se je34 general spet začel topiti35, kar na enkrat zavpije poln veselja36: Čast Bogu do dna sim38 z nogami39, bredem lahko, tudi41 Svetin se vstopi42 in vkupej43 bredeta počasu44 do kraja. Ko do kraja perbredeta45, je46 že per kraji vode bil47 francoski soldat48 na straži in49 zavpije: Kdo je? General reče: Tiho bodi, de54 ne slišijo Španjoli, jest sim55 vaš general, pojdi hitro56 klicat tovaršev57, de58 mi pridejo pomagat iz vode. Soldat je59 generala berž60 po besedi poznal61, teče62 klicat tovaršev63, kteri so prišli64 z dolgimi preklami65, de so66 generala in Svetina iz vode izlekli;67 velik in stermen68 breg je bil tam. Nikdar69 ni general tako serčno s takim gorečim ajfram70 molil, kakor takrat, ko je srečno iz vode prišel,71 in smerti odšel72. V pričo vsih soldatov73 je pokleknil.74 Svetin je
Bogu iz dna svojega srca1 in rekel: O Bog2 dobrotljivi,3 usmili se me! Usta sem stiskal4, da5 me ni voda zalila, a6 z rokama sem7 pod vodo na vse kraje segal in pomoči iskal, kakor vsak, kadar je8 v smrtnih9 britkostih. Zdajci zadenem10 z roko ob11 steno, onesvestil se13 še nisem bil14 takrat, hitro se začnem poprijemati više in više15, dokler ne stopim16 na skalo in zopet zasopem18, ko sem imel19 glavo iz20 vode.«21 Svetin reče22: »23Glejte! kolike dobrote vam deli24 usmiljeni Bog.« —25 Ko sta na skali dosti odpočila26, plavata dalje27. General plava nekaj časa, a zelo upehan28. Svetin mu zopet29 poda roko in le z jedno30 plava;31 tako je Svetin precej daleč z velikim trudom32 vlekel generala za seboj33 po vodi. Kadar34 general zopet začne potepati35, zavpije v tem hipu ves vesel36: »37Čast Bogu! na dnu sem38 z nogama39, lehko40 bredem.« Tudi41 Svetin stopi42 in vkupe43 bredeta počasi44 do kraja. Kadar bregu dobredeta45, stoji46 že pri vodi47 francoski vojak48 na straži, kateri49 zavpije: »50Kdo je?«51 General mu52 reče: »53Tiho bodi, da54 ne zaslišijo Španci; jaz sem,55 vaš general. Hitro pojdi56 klicat tovarišev57, da58 mi pridejo pomagat iz vode.« Vojak59 generala takoj spozna60 po besedi, hiti62 klicat tovarišev63, kateri pridejo64 z dolgimi drogovi65, da66 generala in Svetina iz vode potegnejo, ker67 velik in strm68 breg je bil tam. Še nikoli69 ni general tako pobožno in tako goreče70 molil, kakor takrat, ko je srečno iz vode stopil71 in odšel smrti72. V pričo vseh vojakov73 je pokleknil, in tudi74 Svetin je
125
[130−131]
⮟
mogel zraven1 njega poklekniti, in je tako molil:2 O dobrotlivi3 usmiljeni Bog4! kdaj bom povernil5 dobrote, ktere6 si mi storil. Spoznam7, de tolikiga8 usmiljenja nisim vreden,9 od vsih zapušen sim smertne britkosti že okusil10, in11 ti o12 Bog si me rešil iz14 rok mojih sovražnikov15, tebe16 o Bog! bom vselej17 častil, dokler bom živ18. General je bil potem s Svetinam21 vred peljan22 v bližno23 mesto, kjer je precej24 pisal do cesarja Napoleona,25 in mu povedal, kako je srečno rešen nazaj k svojim prišel27 v velikih nevarnostih, in prosil Svetina obdarovati za toliko skerb30 in serčnost31. Kmalo32 je prišlo pisanje od cesarja s poveljem, de general33 naj gre na svoj dom se počit35 in ozdravit36 od takiga strahu37 in terpljenja38. Za Svetina39 je poslal cesar zlat križic40, kteriga41 naj z višnjevim42 in rudečim trakam pervezaniga na levi strani pers perpetiga nosi43, in za plačilo zraven tega 50 frankov44 vsak mesic dobiva45. General je med46 tem tako zlo zbolel47 od strahu in od terpeža49, de so50 ga mogli51 hitro domu52 odpeljati, svojiga zvestiga53 Svetina je pustil per54 svojih konjih in per drugim55 blagu, in56 mu je rekel: Kmalo boš57 za manoj prišel58, skerbi59 za moje blago, de60 se ga nič ne pogubi; kader61 prideš, ti bom63 dobrote ktere64 si mi65 storil obilno povernil66; dal67 ti bom68, kar koli si boš zmislil, storil69 ti bom70 kar koli boš poželel,71 nikoli ne bom pozabil72, de73 si me ti74 otel pred smertjo75, ti76 si bil moj varh78.
moral poleg1 njega poklekniti ter molil takole: »2O Bog3 usmiljeni in dobrotljivi4! kdaj povrnem5 dobrote, katere6 si mi storil? Pripoznam7, da tolikega8 usmiljenja vreden nisem;9 od vseh zapuščen sem že okusil smrtne britkosti10, ali11 ti,12 Bog moj! otel13 si me sovražnikovih14 rok; tebe15, o Bog! bodem hvalil in17 častil ves čas svojega življenja18.«19 General je bil potem peljan20 s Svetinom21 vred v bližnje23 mesto, kjer je takoj24 pisal cesarju Napoleonu25 in mu povedal, kako se26 je srečno rešen v velikih nevarnostih povrnil k svojim28, in ga29 prosil Svetina obdarovati za toliko skrb30 in pogumnost31. Kmalu32 je prišlo pisanje od cesarja s poveljem, naj gre general34 na svoj dom v počitek35 in oddahnit se36 od tolikega straha37 in trpljenja38. Svetinu39 je poslal cesar zlat križec40, katerega41 naj z višnjavim42 in rudečim trakom pripetega nosi ob levej strani prsi43, a vrhu tega naj bode dobival še44 vsak mesec po 50 frankov plačila45. General je v46 tem zelo hudo izbolel47 od prestanega48 strahu in trpeža49, mogli50 ga so51 hitro domov52 odpeljati. Svojega zvestega53 Svetina je pustil pri54 svojih konjih in drugem55 blagu, rekši56 mu: »Kmalu prideš57 za menoj58, skrbi59 za moje blago, da60 se ga nič ne pogubi; kadar61 prideš, povrnem62 ti obilo63 dobrote, katere64 si meni65 storil; dam67 ti, kar koli si izmisliš; storim69 ti,70 kar koli poželiš;71 nikoli ne pozabim72, da73 si me otel smrti75, da76 si mi77 bil varuh78.
126
[131−132]
⮟
III. France1 Svetin na morji vjet in v Afriko odpeljan.
III. Fran1 Svetin na morji vjet in v Afriko odpeljan.
Nezapopadlivo1 je bilo veselje, kteriga2 je zdaj3 Svetin občutil4. Nar bolj5 ga je veselilo in mu v sercu poseben trošt dajalo6, de7 je človeka in pa še svojiga oblastnika9 otel, in ga pred smertjo obvarval10. Veselilo ga je, de11 ga je cesar tako povikšal in ga za konjika častniga reda13 postavil. Še14 bolj pa15 ga je veselilo, de16 je imel upanje kmalo17 priti v svojo domačo deželo, in de18 je bil zdaj z vsim preskerbljen, de19 mu ne bo21 treba pomanjkanja terpeti,22 in se po svetu okoli23 klatiti. Oh,24 kako sim25 srečen je26 rekel sam per28 sebi, de29 mi je Bog toliko dobriga30 storil,31 in me v32 tolikih hudih nevarnostih obvarval33! Zdaj se troštam34 še kdej viditi35 ljubo domačo deželo. Šel bom iskat36 svoje žene in dveh fantičev37, če38 še kteriga per življenji39 najdem. Veliko40 jim bom41 vedel povedati,42 in marskak43 lep nauk jim44 dati. O Bog mi45 daj še tega47 doživeti.48 Časna, posvetna sreča je pač golufna49; velikokrat50 človek misli, de51 jo že v rokah ima53, pa mu54 uide, in namest56 nje ostane britkost in žalost. Tako je bilo tudi s Svetinam zdaj,60 mislil je kmalo priti domu61 in v miru vživati63, kar je zaslužil65, pa revež ne ve66 kaj ga čaka. Po suhim68 ni bilo varno generaloviga69 blaga pošiljati za njim, ker so Španjoli per70 cestah skriti vedno prežali Francozam71 pobrati in ško72-
Nepopisno1 je bilo veselje, katero2 je občutil3 Svetin. Najbolj5 ga je veselilo in tolažilo6, da7 je človeka,8 in še celo svojega zapovednika,9 otel, in ga smrti obvaroval10. Veselilo ga je, da11 ga je cesar sam12 tako povikšal in ga v viteza častnega polka13 postavil. Ali še mnogo14 bolj ga je veselilo, da16 je imel upanje kmalu17 priti v svojo domačo deželo, in — ker18 je bil zdaj z vsem potrebnem preskrbljen — da19 mu od sih dob20 ne bode21 treba pomankanja trpeti22 in se po svetu okolo23 klatiti. »O24 kako sem25 srečen,«26 rekel je27 sam v28 sebi, »da29 mi je Bog toliko dobrega30 storil in me tolikih hudih nevarnostih očuval33! Zdaj se nadejem, da34 še kdaj vidim35 ljubo domačo deželo. Iskat grem36 svoje žene in dveh otročičev37, ako38 še katerega živega39 najdem. Mnogo40 jim bodem41 vedel povedati in jim marsikak43 lep nauk dati. O Bog,45 daj mi46 še kaj tacega47 doživeti!«48 Časna, posvetna sreča je opotočna49; večkrat50 človek misli, da51 jo ima52 že v rokah, ali54 uide mu55, in namesto56 nje ne57 ostane mu druzega razven58 britkost in žalost. Tako je bilo zdaj59 tudi s Svetinom;60 mislil je kmalu domov priti61 in doma,62 v miru uživati63, kar si64 je prislužil65, ali siromak ni vedel,66 kaj ga še67 čaka. Po suhem68 ni bilo varno generalovega69 blaga pošiljati za njim, ker so Španci pri70 cestah skriti vedno prežali Francozom vse71 pobrati in jim kva72-
127
[132−133]
⮟
de1 storiti, kar koli so mogli2; torej3 je mogel4 Svetin nekaj časa čakati5, de6 se je več reči7 nabralo, ktere8 je bilo treba na Francosko poslati. Vse te reči9 so speljali10 k morju, jih v barko znosili in12 tako po morji jih13 na Francosko poslali14. Šel je v barko Svetin15 z blagam svojiga16 generala, pa ves17 žalosten in pobit je bil, kakor de19 bi se mu bilo20 zdelo, de21 vožnja po morji ne bo22 srečna. V barki23 je bilo tudi več soldatov24, nekaj ranjenih, nekaj zdravih, nekaj bolehnih; vmes25 so bili tudi drugi popotni26. Pervi27 dan je bila vožnja po morji srečna, vsi so bili veseli, ker so se troštali skorej28 na svoj dom priti in zapustiti španjolsko29 deželo, ktero30 so grozno sovražili. Svetin je bil vender le32 žalosten, ni se mu ljubilo ne piti ne jesti, vprašali33 so ga tovarši34, zakaj je tako tih in pobit. Odgovoril jim je: Morje je golufno,36 Bog ve kaj se zna38 še z nami zgoditi, preden39 na suho pridemo40. Drugi so ga troštali42 in mu djali43: Lej44 morje je pokojno45, deleč46 že nimamo do doma, jutrišni dan47 osorej bomo48 že v kraji. Svetin vender le ves51 zamišljen se ni za nobeno stvar pečal, kakor na tihama53 je molil,54 in rekel55: O Bog! moje serce57 je nepokojno58; vselej sim59 slišal, de60 vožnja po morji je nevarna,61 obvaruj me še zdaj, ker sim63 že toliko dobrot od tebe prejel65. Drugi dan zjutrej67 ob sedmih, Svetin je ravno molil, so68 začeli brodniki, kteri69 so verh barke bili,70 žalostno kričati71: Tolovaji72! Tolovaji73! zgubljeni74 smo, blizo75 so že76. Na to kričanje perteče78 poglavar barke79, gleda in gleda, pa80 ves bled
re1 storiti, kolikor se je moglo2; zatorej3 je moral4 Svetin nekaj časa počakati5, da6 se je več stvari7 nabralo, katere8 je bilo treba na Francosko poslati. Vse te stvari9 so pripeljali10 k morju, znosili11 jih v ladijo ter jih12 tako po morji na Francosko odposlali14. Šel je Svetin v ladijo15 z blagom svojega16 generala, ali17 žalosten in ves18 pobit je bil, kakor bi se mu zdelo, da21 vožnja po morji ne bode22 srečna. V ladiji23 je bilo tudi več vojakov24, nekaj ranjenih, nekaj zdravih, nekaj bolehnih; med njimi25 so bili tudi drugi popotniki26. Prvi27 dan je bila vožnja po morji srečna, vsi so bili veseli, ker so se nadejali skoraj28 na svoj dom priti in zapustiti špansko29 deželo, katero30 so grozno sovražili. Ali31 Svetin je bil vender žalosten, ni se mu ljubilo ne piti ne jesti. Tovariši33 so ga vprašali34, zakaj je tako tih in pobit. Odgovoril jim je: »35Morje je prevarljivo;36 Bog ve,37 kaj se utegne38 še z nami zgoditi, predno pridemo39 na suho.«41 Drugi so ga tolažili42 in mu dejali43: »Glej,44 morje je mirno45, daleč46 že nimamo do doma, jutri47 osorej bodemo48 že v kraji.« Ali49 Svetin je bil50 vender le zamišljen in52 se ni za nobeno stvar zanimal; molil53 je na tihoma54 in dejal55: »56O Bog! moje srce57 je nemirno58; vselej sem59 slišal, da60 vožnja po morji je nevarna;61 obvaruj me še samo62 zdaj, ker sem63 že toliko dobrot prejel64 od tebe.« —66 Drugi dan zjutraj67 ob sedmih, Svetin je ravno molil, začeli so brodniki vrhu ladije70 žalostno vpiti71: »Razbojniki72! razbojniki73! izgubljeni74 smo, že75 so blizu76.«77 Na to vpitje priteče78 poglavar ladije79, gleda in gleda ter80 ves bled
128
[133−134]
⮟
in plašan perhaja,1 spoznal je, de2 so res morski tolovaji3. To so taki tolovaji4, kteri5 imajo velike z groznim7 orožjem obložene barke8. Po morji9 se vozijo in išejo bark10, ktere11 po kupčijah gredo12, ali pa13 kako drugo blago peljajo; kader ktero14 najdejo ali doidejo15, vse16 pobero blago in ljudi. Blago med sabo18 razdele, ljudi v služnost prodajo20. Ravno to21 se je zgodilo z barko22, ki je Svetin bil v nji23. Došli so jo tolovaji,24 jo ustavijo25, in ker se jim ni nobeden zoperstavil26, so27 vse blago pobrali28, v svojo barko ga prenesli30, ljudi povezali32 in jih33 na dno barke zaperli34. Bilo je ljudi s Svetinam35 vred 12036. Peljali so jih do mesta, ki se mu pravi Algir37, v Afriki. Tam38 so jih iz barke zvezane39 peljali, in jih40 naravnost na prodaj gnali. Prodali so jih vse, tega dražji41, uniga ceneji42, kakoršne43 starosti in moči je bil človek; bolnike pa45 so vse v morje pometali. Svetina je kupil neki k videzu mogočen46 gospodar, in47 ga odpelja48. Grozno hudo se godi služnim49 v tistih50 krajih, ker neusmiljeni tirani51 ne delajo po človeško, ampak53 po živinsko. Zvečer54 jih zapro živini enako55 v kako poslopje, kjer morajo na golih tleh ležati v mrazu57. Komej si zarija napoči58, že59 pride perganjač60, kteri61 jih z vpitjem, s kletvo62 in s63 tepenjem k težkimu64 delu perganja65, ktero66 morajo do terdne67 noči opravljati, brez de68 bi se kaj oddihnili69. Tako žalosten je stan služnih70, de71 se mu72 morajo smiliti, kdorkoli74 jih vidi. Zavoljo nar manjši reči75, če76 je prav77 ne opravijo, so grozno78 tepeni. Po pet sto palc dobijo nekteri79 po
in plašen postaja;1 spoznal je, da2 so res morski razbojniki3. To so taki razbojniki4, kateri5 imajo velike,6 z grozovitim7 orožjem obložene ladije8. Vozijo9 se po morji ter iščejo ladij10, idočih11 po kupčijah, ali kako drugo blago prevažajočih. Kadar katero tako ladijo14 najdejo ali dobite15, pobero vse17 blago in ljudi. Blago med seboj18 razdele, a19 ljudi prodajo v sužnjest20. To21 se je tudi zgodilo ladiji22, v katerej se je peljal Svetin23. Dohiteli in ustavili so24 jo razbojniki25, in ker se jim ni nihče protivil26, pobero27 vse blago, preneso ga29 v svojo ladijo30, a31 ljudi povežejo32 in na dno ladije zapro34. Bilo je ljudi s Svetinom35 vred okolo sto in dvajset36. Peljali so jih do mesta, ki se imenuje Algier37, v Afriki. Tu38 so jih zvezane iz ladije39 peljali ter40 naravnost na prodaj gnali. Prodali so jih vse, tega draže41, onega ceneje42, kakeršne43 starosti in moči je bil človek; a44 bolnike so vse v morje pometali. Svetina je kupil neki na videz zelo imovit46 gospodar, vzel47 ga je in s seboj odpeljal48. Grozno hudo se godi sužnjim49 v teh50 krajih, ker neusmiljeni trinogi51 ne delajo po človeško z ljudmi52, nego prav53 po živinsko. Z večera54 jih zapro kakor živino55 v kako poslopje, kjer morajo v mrazu56 na golih tleh ležati. Komaj se zdani58, pride že priganjač60, kateri61 jih z vpitjem, kletvijo62 in tepenjem k težkemu64 delu priganja65, katero66 morajo do trdne67 noči opravljati, niti da68 bi jim bilo dopuščeno oddahniti se69. Tako žalosten je stan sužnjih70, vsacemu71 se morajo v srce73 smiliti, kdor koli74 jih vidi. Zaradi najmanjše stvari75, ako76 je povoljno77 ne opravijo, grozovito so78 tepeni. Po pet sto palic dobe nekateri79 po
129
[134−135]
⮟
podplatih, de1 imajo vse razbeljene noge, in vender jih gonijo neusmiljeni perganjači2, de3 morajo kamnje ali4 vodo ali5 druge reči težko nositi6. Neusmiljeno delajo z revnimi služnimi7, tako de8 vsak umreti želi,9 in komej smerti10 čaka. Jesti dobe zjutraj malo, in spet zvečer12 malo černiga13 kruha, pustiga14 in grenkiga15. Brez vsiga trošta,16 brez pomoči so v oblasti neusmiljenih turkov17, kteri18 jih gerdo19 zaničujejo in pretepajo. Tudi duhovniga trošta20 nimajo ti reveži21, ker nimajo ne mašnika ne22 božje službe. Pred nekaj časi jih23 še zakopavali niso mertvih služnih25 kristjanov, ampak mertve26 so vergli psam27, de28 so jih raztergali29. Rešiti se iz take hude služnosti30 je težko31, ker veliko dnarjev32 hočejo za vsaciga služniga33, če34 ga kdo odkupiti hoče36. Vse to je mogel37 Svetin malo manj ko38 dve leti terpeti39. Več njegovih tovaršev40 je že od žalosti in od terpljenja pomerlo41. Svetin je vedno Boga42 prosil, de44 bi mu dal zdravje in moč45 vse voljno preterpeti46. Svetin je bil tudi v služnosti pridin47 in zvest, zato je tudi toliko bolji48 imel, de ga je gospodar49 bolj obrajtal, mu bolj zaupal50, de51 mu ni bilo treba vedno vklenjenimu52 biti. Hiša Svetinoviga53 gospodarja ni bila deleč54 od morja, kamor se je Svetin večkrat oziral, ko55 bi mogel kdej zagledati barko56, de57 bi ga odpeljala in ga58 rešila iz59 tolikih nadlog. Eniga60 dne se je permerilo61, de62 je bil prav sam na njivi ostal, nar dalej64 od hiše odločeni65. Dan se je nagnil, tma se stori66. Svetin gleda proti morju67, mika ga potegniti68 jo,69 in ujiti70.
podplatih, da1 imajo vse razbeljene noge, in vender jih gonijo priganjači2, da3 morajo nositi kamenje,4 vodo in5 druge težke stvari6. Neusmiljeno delajo z ubožnimi sužnji7, tako neusmiljeno, da si8 vsak umreti želi in komaj10 čaka smrti11. Jesti dobe zjutraj malo, in zopet z večera12 malo črnega13 kruha, pustega14 in grenkega15. Brez vse tolažbe in16 brez pomoči so v oblasti neusmiljenih Turkov17, kateri18 jih grdo19 zaničujejo in pretepajo. Tudi dušne tolažbe20 nimajo ti siromaki21, ker nimajo niti duhovnega niti22 božje službe. Pred nekaj časi še celo24 zakopavali niso mrtvih sužnjih25 kristjanov, nego mrtve26 so vrgli psom27, da28 so jih raztrgali29. Rešiti se iz take hude sužnjesti30 je silno težavno31, ker mnogo denarjev32 hočejo za vsakega sužnjega33, ako34 ga hoče35 kdo odkupiti. Vse to je moral37 Svetin malo menj nego li38 dve leti trpeti39. Več njegovih tovarišev40 je že od žalosti in trpljenja pomrlo41. Svetin je vedno prosil Boga43, da44 bi mu dal zdravje in moči45 vse voljno pretrpeti46. Tudi v sužnjesti je bil priden47 in zvest, zatorej ga je gospodar rajši48 imel in mu49 bolj upal kakor drugim svojim sužnjikom50, zatorej51 mu ni bilo treba vedno vklenenemu52 biti. Hiša Svetinovega53 gospodarja ni bila daleč54 od morja, kamor se je Svetin večkrat oziral, ne55 bi li ugledal ladije56, da57 bi ga odpeljala in rešila tolikih nadlog. Necega60 dne se primeri61, da62 je bil prav sam ostal63 na njivi, katera je bila najbolj daleč64 od hiše njegovega gospodarja65. Dan se je nagnil in tema nastane66. Svetin gleda na morje67, mika ga, da bi68 jo potegnil69 in ušel70.
130
[135−136]
⮟
Dolgo časa premišluje1, kaj bi storil: Zdej lahko ujidem2, pravi3 sam per4 sebi, noč je,5 pogrešili me ne bodo6 tako berž7; pa8 kam čem iti9, ne poznam kraja ne ljudi; kamor pridem, me bodo popadli,12 in morebiti13 še huji14 z mano delali15. Vender naj se mi godi kakor hoče, hujši18 mi ne more biti, kakor mi je; to zgovori in zbejži20 v tmoti, in21 hiti proti morju22. Pet23 ur je hodil po gojzdu24 in po grezih de25 je do jutra prišel k morju, pa ni26 se upal pokazati živimu človeku28 zavoljo strahu, de29 bi ga ne prijeli in k poprejšnimu30 gospodarju nazaj ne gnali. Ker vsak31 gospodar v tistih krajih ima pravico služniga32 umoriti, če33 ga vjame uhajavca34. Služni pa35 se vsi po obleki poznajo. Ves plašan perteče36 Svetin proti morju37 še pred dnem38. Kar je barko zagledal, tje39 hiti in prosi, de41 bi ga v barko42 vzeli. Za božjo voljo vas44 prosim pravi45, pomagajte mi, usmilite se me, uhajavc sim47, hudo se mi je godilo;48 povem po pravici. Gospodar barke51 se hitro oglasi: Ne boj se le k nam pojdi, nič ti ne bo hudiga, in ga56 potegnejo v barko58. Vesel je bil Svetin, in mislil60, srečen sim62, de sim63 zadel precej64 tako k dobrim ljudem65. Pa kako66 kratko je bilo njegovo veselje! Ko68 v barko69 pride, se70 ustraši, ker vidi, de72 je prišel ravno takimu73 možu v roke, kteri74 je prišel ljudi skuplovat75 in jih potem76 v drugim daljnim77 kraji z dobičkam78 prodajat. Pahnjen79 je bil Svetin med služne80 že kupljene81 na dno barke82; ker je pa84 sam prišel in85 ni bil plačan, zato
Dolgo premišljuje1, kaj bi storil. Zdaj lehko uidem2, reče3 sam v4 sebi, noč je in5 pogrešili me ne bodejo6 tako hitro7; ali8 kam naj grem9, ne poznam ne10 kraja ne ljudi; kamor koli11 pridem, lehko me popadejo12 in še hujše14 z menoj delajo kakor moj sedanji gospodar15. Vender,16 naj se mi godi kakor koli17 hoče, hujše18 mi uže19 ne more biti, kakor mi je; to izgovorivši, zbeži20 v temoti ter21 hiti proti morji22. Debelih pet23 ur je hodil po gozdu24 in grezeh, da25 je do jutra prišel do morja. Ali nikomur26 se ni27 upal pokazati zavoljo strahu, da29 bi ga ne prijeli in k poprejšnemu30 gospodarju nazaj ne gnali. Vsak31 gospodar v tistih krajih ima pravico sužnjega32 umoriti, ako33 ga vjame ubežnika34. A sužnji35 se vsi po obleki poznajo. Ves preplašen priteče36 Svetin k morji37 še predno se je zdanilo38. V tem hipu ugleda ladijo;39 hiti tja40 in prosi, naj41 bi ga v ladij o42 vzeli. »43Za božjo voljo prosim vas45,« reče »46pomagajte mi, usmilite se me, ubežnik sem47, hudo se mi je godilo,48 povem vam49 po pravici.«50 Gospodar ladije51 se hitro oglasi in reče52: »53Ne boj se,54 le k nam pojdi, nič hudega se55 ti ne zgodi.« To rekši,56 potegnejo ga57 v ladijo58. Vesel je bil zdaj59 Svetin, misleč si60, kako61 srečen sem62, da sem63 zadel na64 tako dobre ljudi65. Ali66 kratko je bilo to67 njegovo veselje! Kadar68 v ladijo69 pride, ustraši se71, ker vidi, da72 je prišel ravno takemu73 možu v roke, kateri74 je prišel ljudi nakupovat75 in jih potlej76 v drugem daljnem77 kraji z dobičkom78 prodajat. Pahnen79 je bil Svetin med že nakupljene sužnje81 na dno ladije82; a83 ker je sam prišel ter85 ni bil plačan, zato
131
[136−137]
⮟
ni bil kakor drugi vklenjen2. Drugi dan že3 so odrinili z barko5, ktera6 je še čez7 dve sto služnih8 v Ameriko na prodaj peljala9. Dva mesca10 so bili na vodi,11 večkrat v smertni12 nevarnosti. Svetin je vedno molil in druge svoje revne tovarše troštal13, ki jim je rekel:14 Božja volja je to15; terpimo16 voljno;17 Bog nam bo18 po smerti dal boljši srečnejši19 življenje.
ni bil vklenen1 kakor drugi. Druzega dne3 so že4 odrinili z ladijo5, katera6 je preko7 dve sto sužnjih peljala8 v Ameriko na prodaj. Dva meseca10 so bili na morji in11 večkrat v smrtnej12 nevarnosti. Svetin je vedno molil in druge svoje ubožne tovariše tolažil13, rekoč: »14Božja volja je tako, da trpimo15; prenašajmo16 voljno vse težave,17 Bog nam da18 po smrti boljše in srečnejše19 življenje.«20
IV. France1 Svetin v Ameriko odpeljan in prodan.
IV. Fran1 Svetin v Ameriko odpeljan in prodan.
Barka1, v kteri2 je Svetin3 bil služni4 jetnik, je srečno perplavala6 v Ameriko,7 in ostane per velikim8 mestu, ki se mu pravi Novijork9. Precej10 drugi dan je11 gospodar barke služne12 v mesto peljati in jih na semenj postaviti ukazal14. Vsi so bili prodani,15 tudi Svetin je zdej16 dobil noviga17 gospodarja. Dober in usmiljen je bil Svetinov gospodar, imeniten Amerikan18, kteri19 je blizo20 mesta Novijorka21 lep velik vert23 v last imel24. Svetina25 je torej vprašal26, po tem ko ga je kupil, če27 zna kaj vert obdelovati?28 Gospod! mu29 Svetin ponižno odgovori,30 v mladih letih sim z vertnim delam znan bil, več let sim vert obdelovati pomagal; torej bom spet s časama se temu delu lahko pervadil.32 Gospodar mu reče: Prav! če boš33 priden in zvest delavc34 na mojim vertu35, ti ne bo36 krivice. Ne bom te imel37 kakor služniga38, ampak39 kakor domačiga40. Če sim41 te ravno42 kupil, ne boš čutil44, de45 si
Ladija1, v katerej2 je bil Svetin sužnji4 jetnik, priplavala5 je srečno v Ameriko in ostala pri velikem8 mestu, ki se imenuje Novi Jork9. Takoj10 drugi dan ukaže11 gospodar ladije sužnje12 v mesto peljati in jih ondu13 na prodaj razpostaviti14. Vsi so bili prodani;15 tudi Svetin je dobil novega17 gospodarja. Dober in usmiljen je bil Svetinov gospodar, imeniten Američan18, kateri19 je imel blizu20 mesta Novega Jorka21 lep in22 velik vrt23 v posestvu24. Vprašal25 je Svetina26, ako27 zna vrt obdelovati. »28Gospod!« odgovori29 Svetin ponižno, »30v svojih31 mladih letih sem se večkrat ukvarjal z delom na vrtu, zatorej mislim, da se tega dela zopet lehko privadim.«32 Gospodar mu reče: »Všeč mi je, ako bodeš33 priden in zvest delavec34 na mojem vrtu35, ne bode ti36 krivice. Imel te ne bodem37 kakor sužnjega38, nego39 kakor domačega človeka40. Če tudi sem41 te kupil, čutil43 ne bodeš44, da45 si
132
[137−138]
⮟
služen; če boš1 priden in zvest. Jest2 imam usmiljeno serce3, dobro ti bo per4 meni, če boš5 pošteno in zvesto ravnal6. Če boš7 pa kaj napak8 delal, ti9 povem, de boš11 čutil težo moje serditosti13. S tem14 je šel s svojim novim gospodarjem domu16. Svetin17 si je vse perzadeval prijaznost svojiga gospodarja ohraniti18; torej19 je pridno vert obdelval,20 in ga tako oskerbel21, de22 je svojimu23 gospodarju veliko veselje storil25. Gospodar vidi26, de27 je Svetin zvest in priden, ga28 pusti samiga29 po vertu30, tudi mu še pervoli31 vsako nedeljo in vsak praznik k s32. maši iti v mesto, če bo33 o pravim34 času nazaj prišel35. To je bilo Svetinu čez vse36 veselje, ker že več let ni per maši bil37. Kolikokrat38 je rekel39 Svetin: Bog je vender dober, ker mi je tako dobriga gospodarja dal41 in usmiljeniga42. Per43 njem bom44, dokler bom živ45, ker svoje domačije vem de nikdar več vidil46 ne bom47. Dve leti so minile49, kar je Svetin per51 tem gospodarji, in je vesel53, v daljnih krajih dobiti55 tako dobriga človeka, de ve kako gre s človekam ravnati56. Eniga57 dne pride z gospodarjem po vertu se sprehajat59 imeniten perleten60 gospod; bil je francoski general M. pa62 po gosposko63 oblečen; po francosko64 z gospodarjem se pogovarjeta65, kar je Svetin dobro razumel66. Prideta bližej67 Svetina,68 in ogledujeta rože69, ktere70 so bilo lepo oskerbljene71. Svetin uterga72 lepo rožico,73 in jo poda ptujimu74 gospodu s temi ponižnimi besedami75: Gospod! če77 se vam ne zamerim vzamite78 to rožico79 od mene;80 z veseljem vam jo podam,
suženj, ako bodeš1 priden in zvest. Jaz2 imam usmiljeno srce3, dobro ti bode pri4 meni, ako bodeš5 pošteno in zvesto delal6. Če bi se7 pa zgodilo, da bi8 delal zoper moje zapovedi,9 povem ti10, da bodeš11 čutil vso12 težo moje srditosti13.« Po teh besedah14 je šel Svetin15 s svojim novim gospodarjem domov16. Vse17 si je prizadejal, da bi si prijaznost gospodarjevo ohranil18; zatorej19 je pridno obdeloval vrt20 in ga tako uredil21, da22 je bilo23 gospodarju v24 veliko veselje. Gospodar videč26, da27 je Svetin zvest in priden služabnik,28 pusti ga samega29 po vrtu hoditi30, tudi mu še privoli, da sme31 vsako nedeljo in vsak praznik k sv32. maši iti v mesto, ako33 o pravem34 času domov pride35. To je bilo Svetinu največje36 veselje, ker že več let ni bil pri nobenej sv37. maši. Večkrat38 je dejal39 Svetin: »40Bog je vender dober, ker mi je dal tako dobrega41 in usmiljenega gospodarja42. Pri43 njem bodem44, dokler živim45, ker vem, da svoje domovine nikoli več46 ne vidim47.« —48 Dve leti sti minili49, kar je bil50 Svetin pri51 tem gospodarji, in vesel52 je bil53, da je našel54 v daljnih krajih tako dobrega in usmiljenega človeka56. Necega57 dne se58 pride z gospodarjem po vrtu izprehajat59 imeniten prileten60 gospod; bil je to61 francoski general M.,62 po gosposki63 oblečen. Po francoski se64 z gospodarjem pogovarjata65, kar je Svetin dobro razumil66. Prideta bliže67 Svetina in ogledujeta cvetice69, ki70 so bile ravno v najlepšem cvetji71. Svetin utrga72 lepo cvetico73 in jo poda tujemu74 gospodu, rekoč75: »76Gospod! ako77 se vam ne zamerim, vzemite78 to cvetico79 od mene,80 z veseljem vam jo podam,
133
[138−139]
⮟
de1 vas le2 še živih3 vidim. Gospod pogleda Svetina po služno slabo oblečeniga in od žalosti vsiga revniga, in5 ga vpraša: Kaj6 me poznaš? Svetin odgovori, kaj pa de8 vas poznam9 general M., kaj vi mene10 več ne poznate11, ki sim vas12 otel na Španskim13, ko sim14 vas čez vodo15 spravil, de16 vas Španjoli17 niso ustreljili.18 Gospod se zavzame19 in pravi20: Ti si France22 Svetin! Za božjo voljo, kako si ti simkej23 prišel? Svetin ni imel časa perpovedvati25, ker je njegov gospodar gospoda hitro odpeljal. Samo toliko je še rekel.28 O gospod! če29 je mogoče pomagajte mi. Kader General31 M. s Svetinovim gospodarjem v hišo pride, mu32 reče: Gospod prosim vas, dovolite mi, de36 z vašim služnim vertnarjem se malo37 pogovorim. Imeniten Amerikan38 se začudi in pravi39: Tak gospod kakor ste vi, general in od francoskiga43 kralja sim44 poslan zavoljo imenitnih opravil45, se bote s takim hlapcam (služnim) pogovarjali47! General reče: Imam mu nekaj posebniga49 povedati. Na to50 gospodar hitro Svetina pokliče52 mu ukaže iti k generalu, in gre strani: Ko je53 Svetin sam zdej54 pred generalam55, ravno tistim, ki mu56 je pred nekej časam življenje obvarval57, začne jokati, nič ni mogel z generalam druziga govoriti, kakor58 te besede: O Gospod! če60 je mogoče pomagajte mi.62 General ga potrošta in mu reče63: Ne boj se, nisim65 pozabil ne, kaj66 si ti meni storil. Sam Bog je mene sim perpeljal68 tebe rešiti69. Le poterpi70 še dva mesca71, potem bo72 moje opravilo per koncu73 in spet pojdem74 na Francosko nazaj75. Odkupil te bom76 od
ker1 vas še živega3 vidim.«4 Gospod pogleda Svetina, kateri je bil v suženjskej obleki in prepadel od žalosti ter5 ga vpraša: »Ali6 me poznaš?«7 Svetin odgovori: »Kako bi8 vas ne poznal? Vi ste9 general M.; ali ne poznate10 več mene11, ki vam sem življenje12 otel na Španskem13, ko vas sem preko vode15 spravil, da16 vas Španci17 niso ustrelili?«18 Gospod se začudi19 in reče20: »21Ti si Fran22 Svetin! Za božjo voljo, kako si ti sem23 prišel?«24 Svetin ni imel časa pripovedovati25, ker je njegov gospodar tujega26 gospoda hitro dalje27 odpeljal. Samo toliko je še dejal: »28O gospod, ako29 je mogoče,30 pomagajte mi!« Kadar general31 M. s Svetinovim gospodarjem v hišo pride, reče mu33: »34Gospod,35 prosim vas, dovolite mi, da se36 z vašim vrtnarjem še nekoliko37 pogovorim.« Imenitni in bogati Američan38 se začudi in reče39: »40Tak gospod,41 kakor ste vi, general,42 in od francoskega43 kralja sem44 poslan zaradi važnih opravkov45, želite46 se pogovarjati z ubogim hlapcem, mojim sužnjim; tega ne umejem47!«48 General reče: »Nekaj posebnega mu imam49 povedati.« Zdaj50 gospodar hitro pokliče51 Svetina in52 mu ukaže iti k generalu, a on odide ter pusti sama.53 Svetin, stoječ54 pred generalom55, ravno tistim, kateremu56 je pred nekaj časom otel življenje57, začne jokati ter ne more druzega izpregovoriti nego58 te besede: »59O gospod, ako60 je mogoče,61 pomagajte mi!«62 General ga tolaži rekoč63: »64Ne boj se, nisem65 pozabil ne, kar66 si ti meni storil. Sam Bog me67 je pripeljal, rešit68 tebe. Potrpi samo70 še dva meseca71, potem bode72 moje opravilo končano,73 in zopet se vrnem74 na Francosko. Odkupil te bodem76 od
134
[139−140]
⮟
služnosti1, naj velja2 kolikor hoče. Lahko3 je zdej Svetin terpel4 svojo nesrečo, ker je imel sladko upanje skorej rešen biti5. Dva mesca6 mineta, kar pride general k Svetinovimu7 gospodarju, se8 poslovit,9 in prosi10, de11 bi mu vertnarja Svetina izpustil12. Gospodar reče: Tega sam močno14 potrebujem, ker mi veliko15 opravi. Če17 bi ga pa18 vender le radi imeli, vam ga dam20, tode drugači21 ne, kakor de mi daste zanj22 sto tolarjev. General mu precej24 odšteje sto tolarjev, in25 pokliče Svetina, de26 mu pove, de odkupljen27 je zdej, in de pojde nazaj28 v svojo domačo deželo29. Kdo si more zadosti misliti30 Svetinovo veselje, kteriga31 je zdej v svojim sercu32 občutil. Hvali33 Boga, kteri35 tako po očetovsko36 zanj skerbi,37 in ga dobrotljivo38 reši iz nesreče. Med tim40 je general M. Svetinovimu gospodarju vse dopovedal41, kako ga je v grozni smertni43 nevarnosti otel,44 in mu življenje45 ohranil. Preden46 gresta;47 pokliče gospodar Svetina in mu reče: Glej sto tolarjev sim zate50 dobil, pa51 ker si tak52 pošten in dober človek, jih tebi vse dam54, vzemi jih, imej jih za popotnico, in55 hodi srečno v svojo domačo deželo.
tvoje sužnjesti1, naj stoji,2 kolikor hoče. Lehko3 je bilo zdaj Svetinu trpeti4 svojo nesrečo, ker je bil v sladkej nadi, da bode skoraj konec njegovemu trpljenju5. Dva meseca6 mineta, kar pride general k Svetinovemu7 gospodarju, poslovit se9 in ga prosit10, da11 bi mu izpustil vrtnarja Svetina12. Gospodar reče: »13Tega sam zelo14 potrebujem, ker mi opravi toliko, kolikor nobeden drugi16. Nu, če17 bi ga vender le radi imeli, dam19 vam ga, a nikakor21 ne izpod22 sto tolarjev.«23 General mu takoj24 odšteje sto tolarjev ter25 pokliče Svetina, da26 mu pove, da27 je zdaj odkupljen ter se lehko vrne28 v svojo domovino29. Kdo bi mogel popisati30 Svetinovo veselje, katero31 je o teh besedah32 občutil v svojem srci?33 Boga je hvalil34, kateri35 tako očetovski skrbi36 zanj in ga po svojej neskončnej milosti38 reši iz tolike39 nesreče. V tem40 je general M. vse povedal Svetinovemu gospodarju41, kako ga je Svetin42 v groznej smrtnej43 nevarnosti otel in ga živega45 ohranil. Predno46 gresta,47 pokliče gospodar Svetina in mu reče: »48Glej,49 sto tolarjev sem50 dobil ker si tako52 pošten in dober človek, dam53 jih tebi, vzemi jih, imej jih za popotnico ter55 hodi srečno v svojo domačo deželo.
V. France1 Svetin najde svojiga2 sina.
V. Fran1 Svetin najde svojega2 sina.
Z groznim veseljem je šel Svetin proti morju1 s svojim generalam2; barka3 ga čaka tam4, ktera5 ga bo6 peljala v domačo deželo. Malo7
Z groznim veseljem je šel Svetin proti morji1 s svojim generalom2; ladija3 ga je ondu čakala4, katera5 ga bode6 peljala v domačo deželo. Nekoliko7
135
[140−141]
⮟
časa še1 sta se pomudila v mestu Novijork3, de4 se General per svojih prijatlih zadnič poslovi5. Pervi6 dan velkigatravna mesca7 gresta v barko;8 veter je bil pravi9, brodniki rjuhe napnejo, kakor ptica gre barka po morji10 proti Francoski11 deželi. Svetin še zadnikrat12 pogleda Ameriko, in zdihne rekoč13: Dve leti in dva mesca sim15 srečno prestal služnost,16 Bog mi je dal srečo, poslal mi je angela, kteri17 me je rešil iz18 rok amerikanskiga19 gospodarja;20 hvaljen bodi dobrotljivi nebeški oče. Zdej22 se peljem spet23 proti svoji domači24 deželi po nevarnim25 morji,26 o Bog! varuj27 me pred nesrečami.28 Celih petdeset dni je bil Svetin na morji v barki per svojim29 generalu. Devetnajsti30 dan mesca rožencveta31 se perpeljata32 do francoske dežele; iz barke33 gresta v mesto Haver, in34 se potem po suhim peljata35, ker sta se oba po morji voziti naveličala38, de prideta39 v mesto Tulon. Tam40 je general M. do smerti41 ostati sklenil. Svetinu pa reče general42: Ti per meni ostaneš44 in z mano boš per mizi jedel45, dokler se ti bo zljubilo per46 meni živeti. Ne boš več zdej47 moj služabnik, ampak48 moj prijatel, ti49 si mi življenje obvarval50, vselej51 ti bom52 hvaležen. Če boš54 pa hotel v svojo domačo deželo iti56, ti bom58 toliko dnarjev dajal59, de boš lahko60 živel. Med62 tem je bilo v mestu Tulon63 imenitno ženitvanje64. Veliki tergovc65 stari Teodor je svojo hčer omožil,67 in k tej ženitnini so prišli tudi generala M. Svetinoviga68 gospoda povabit69. General pravi70: Rad grem k vašimu ženitvanju72, tode drugači73 ne, kakor če74 sme z mano75
časa sta se še2 pomudila v mestu Novem Jorku3, da4 se general še zadnjič poslovi od svojih prijateljev5. V prvi6 dan meseca velikega travna7 gresta v ladijo,8 veter je bil ugoden9, brodniki napne jadra in ladija je šla hitreje kakor ptica pod nebom10 proti francoskej11 deželi. Svetin še zadnjič12 pogleda Ameriko, vzdahne in reče13: »14Dve leti in dva meseca sem15 srečno prebijal sužnjest.16 Bog mi je dal srečo, poslal mi je angela, kateri17 me je otel18 rok amerikanskega19 gospodarja:20 hvaljen bodi dobrotljivi nebeški oče za toliko milost21. Zdaj22 se peljem zopet23 proti svojej domačej24 deželi po nevarnem25 morji;26 o Bog, čuvaj27 me nesreče!«28 Celih petdeset dni je bil Svetin na morji v ladiji pri svojem29 generalu. V devetnajsti30 dan meseca rožnika31 se pripeljeta32 do francoske dežele. Iz ladije stopivši33 gresta v mesto Havre ter34 se, ker sta se oba že naveličala36 po morji se37 voziti, po suhem peljeta dalje38, da bi prišla39 v mesto Tulon. V tem mestu40 je general M. sklenil41 ostati do smrti, a Svetinu je dejal42: »43Ti ostaneš pri meni44 in z menoj bodeš jedel pri jednej mizi45, dokler se ti bode ljubilo pri46 meni živeti. Od sih dob nisi več47 moj služabnik, nego48 moj prijatelj si! Ti49 si mi življenje ohranil50, vedno51 ti bodem52 hvaležen za to53. Če bi54 pa hotel iti55 v svojo domačo deželo, dal57 ti bodem58 toliko denarjev59, da bodeš lehko60 živel tudi doma61.« V62 tem je bilo v mestu Tulonu63 imenitno ženitovanje64. Veliki trgovec,65 stari Teodor, omožil66 je svojo hčer in k tej ženitnini so prišli tudi generala M., Svetinovega68 gospoda, vabit69. General reče70: »71Rad grem na vaše ženitovanje72, ali drugače73 ne, nego da74 sme z menoj75
136
[141−142]
⮟
priti tudi moj služabnik France2 Svetin; pa3 ne de4 bi per5 mizi stregel, ampak de6 bi per mizi7 z manoj8 vred sedel; zakaj če ravno10 je služabnik, je pa moj nar veči13 dobrotnik. Stari Teodor je v to rad pervolil16, ker sta bila z generalam18 velika prijatla19. To ženitvanje20 so obhajali21 ravno na veliki Šmarn22. Veliko23 imenitne gospode se je vkupej24 zbralo. Vsi so Teodoru srečo vošili25 in tudi nevesti Kristini; vsi26 so bili veseli in dobre volje, samo27 Svetin je zraven svojiga28 generala sedel ves zamišljen, in ga29 vsa gostarija30 ni razveselila31, ker je bil s svojimi mislami več per32 svojih ljudeh,33 kakor per34 svatih. General je vse zgodbe svojiga35 življenja svatam perpovedval36, kako se mu je na Španskim hudo37 godilo,38 in kako mu je zvesti Svetin življenje39 otel,40 zato so ga vsi svatje spoštovali,41 in tudi na njegovo42 zdravje pili. Pozneje vstane eden zmed43 svatov, prime kupico v roke in pravi44: Naj živi tudi Ilirija46, kjer47 je naš ženin doma. Na te besede France48 Svetin od veselja ves rudeč postane in misli: Lejte49 ženin je tudi Ilirjan50 kakor jest51; kdo mora neki52 to biti. Svetin vpraša tiho svojiga53 generala, kako se ženin piše. General pravi54: Piše se Svetin kakor ti. Rad bi bil Svetin ženina vprašal, od kod je doma, pa se58 ni upal zavoljo gospodov60, ki so okoli njega bili61. Pozneji62, ko63 so svatje že vinjeni bili,65 in se jeli67 sim ter tje prehajati68, dobi Svetin perložnost69 z ženinam70 samim govoriti, in ga tako vpraša71: Morebiti sva midva blizo vkup73 doma, ki74 imava oba eno75 ime, povejte76 mi vender od kod77 ste vi prav78 doma?
priti tudi moj nekdanji1 služabnik Fran2 Svetin, a3 ne, da4 bi pri5 mizi stregel, nego da6 bi z menoj8 vred za mizo9 sedel; kajti, dasi10 je bil11 služabnik, bil12 je pa tudi moj največji13 dobrotnik.«14 Stari Teodor je rad15 v to privolil16, ker sta si17 bila z generalom18 velika prijatelja19. Ženitovanje20 so imeli21 ravno na Veliki Šmaren22. Obilo23 imenitne gospode se je vkupe24 zbralo. Vsi so Teodora čestitali,25 in tudi nevesti Kristini. Vsi26 so bili veseli in dobre volje. Samo27 Svetin je poleg svojega28 generala sedel ves zamišljen, vsa pojedina ga30 ni veselila31, ker je bil s svojimi mislimi bolj pri32 svojih ljudeh kakor pri34 svatih. General je vse dogodbe svojega35 življenja pripovedoval svatom36, kako se mu je na Španskem37 godilo in kako mu je zvesti Svetin otel življenje;40 zato so ga vsi svatje spoštovali in tudi na njega42 zdravje pili. Pozneje vstane jeden izmed43 svatov, prime kupico v roke in reče44: »45Naj živi tudi Slovenska46, od koder47 je naš ženin!« Po teh besedah Fran48 Svetin od veselja ves rudeč postane in misli: Glejte,49 ženin je tudi Slovenec,50 kakor jaz51; kdo more nek52 to biti. Svetin vpraša tiho svojega53 generala, kako se ženin piše. General mu odgovori54: »55Piše se Svetin,56 kakor ti.«57 Rad bi bil Svetin ženina vprašal, od kod je doma, ali58 ni si59 upal zaradi gospode60, ki je bila okolo njega61. Pozneje62, kadar63 so bili64 svatje že vinjeni in so66 se začeli67 sim ter tja izprehajati68, dobi Svetin priložnost69 z ženinom70 samim govoriti. Spodobno se mu prikloni in reče71: »72Morebiti sva midva blizu vkupe73 doma, ker74 imava oba isto75 ime; povedite76 mi vender, kje77 ste vi doma?«79
137
[142−143]
⮟
Ženin odgovori: Blizo1 mesta L..2.. sim3 doma, kjer je bila suknarija sloveča5. Svetin vpraša ženina,7 imate še stariše8? Ženin na to zdihne10, in11 solze se mu po licih vdero, pa12 hitro si jih obriše in pravi13: Očeta nisim nikoli14 poznal, na vojsko15 so mogli16, ko sim17 bil dve leti star; mater sim mogel18 zapustiti v devetim19 letu in nikoli več nisim nič od njih20 slišal; Bog ve ali so22 še živi,23 ali ne. Očetu je bilo ime France24, materi Neža, tudi25 brata sim26 imel Pavla po imenu, pa28 tudi od njega nisim29 nikoli več nič30 slišal, toliko vem, de32 je za pastirja služil34. Po tih35 besedah je France36 Svetin spoznal, de ravno37 ženin je38 njegov sin, pa39 ni vedil40, kako bi se bil spoznati41 dal. Zato43 prosi ženina, de44 bi se smel z njim v kaki skrivni kamerci45 pogovoriti. Ženin je bil vesel in se rojak z rojakam46 rad pogovarjal. Pelje ga v lepo kamerco47, se usedeta48 na mehke stole,49 in ženin pravi50: No51 oče! kaj bi vi52 radi z manoj53 skrivaj govorili. France54 Svetin začne od preveliciga55 veselja na glas56 jokati in pravi57: O Bog!59 kako si ti vender dober! Veliko60 britkosti in terpljenja sim61 mogel prestati,62 vse sim preterpel čast Bogu63, in zdej65 me doseže tako66 veselje.67 Ti si moj sin Janez, in jest sim68 tvoj oče France69 Svetin. Kdo bi bil mislil de70 te bom71 tukaj in pa72 v takim73 bogastvu našel74! Ženin ostermi76, gleda, se77 čudi,78 ne verjame79. Svetin pa80 zaviha rokava in pokaže v kožo zarezane znamnja82 z rudečo farbo83. Na desni84 roki je imel85 zarezano „France86 Svetin“; na levi roki pa „87Neža Terpinc“88. Ženin se spomni90, de91 ima na rokah ravno take znamnja93 zare-
Ženin odgovori: »Blizu1 mesta L…2. sem3 doma, kjer je bila sloveča4 suknarija.«6 Svetin vpraša ženina: »Ali7 imate še starše8?«9 Ženin nato globoko vzdahne10, solze se mu po licih vdero, a12 hitro si jih obriše in reče13: »Očeta nisem14 poznal, ker15 so morali na vojsko16, ko sem17 bil dve leti star; mater sem moral18 zapustiti v devetem19 letu svoje dobe ter nisem potem nikoli več ničesar20 slišal o njej21; Bog zna, ali22 še živi ali ne. Očetu je bilo ime Fran24, materi Neža. Tudi25 brata sem26 imel,27 Pavla po imenu, a28 tudi o njem nisem29 nikoli več ničesar30 slišal, samo31 toliko vem, da32 je služil33 za pastirja.« O teh35 besedah je Fran36 Svetin spoznal, da je37 ženin njegov sin, a39 ni vedel40, kako bi se mu41 dal spoznati42. Zatorej43 prosi ženina, da44 bi se smel z njim v kakej sobi malo na skrivnem45 pogovoriti. Ženin je bil vesel in se rojak z rojakom46 rad pogovarjal. Pelje ga v lepo sobo47, sedeta48 na mehke stole in ženin reče50: »Nu51 oče! kaj bi radi z menoj53 skrivaj govorili?« Fran54 Svetin začne od prevelikega55 veselja glasno56 jokati in reče57: »58O Bog,59 kako si ti vender dober! Mnogo60 britkosti in trpljenja sem61 mogel prestati;62 vse sem pretrpel, tebi, o Bog63, bodi čast64 in hvala! In zdaj65 me doleti toliko66 veselje!67 Ti si moj sin Janez, in jaz sem68 tvoj oče, Fran69 Svetin. Kdo bi bil mislil, da70 te najdem71 tukaj v tolikem73 bogastvu in sreči74!«75 Ženin ostrmi76, gleda, čudi se ter78 ne veruje79. Zdaj80 zaviha Svetin81 rokava in pokaže v kožo zarezani znamenji82 z rudečo barvo83. Na desnej84 roki ima85 zarezano: »Fran86 Svetin,« a na levej: »87Neža Trpinec88.«89 Ženin se spomne90, da91 ima tudi on92 na rokah taki znamenji93 zare-
138
[143−144]
⮟
zane1, ktere2 mu je mati še majhnimu3 naredila. Takrat4 je spoznal, de5 je to res6 njegov oče, zaviha rokave in očetu8 pokaže, de10 je res ta11 njegov sin. Objela sta se oče in sin, in oba na glas13 jokala od veselja, tako de14 so svatje15 slišali in16 prišli gledat in vprašat, kaj to pomeni. Ker17 so zvedili18, de19 je generalov zvesti služabnik ženinov oče, so bili22 grozno veseli; vsi so zdej ženinovga23 očeta zlo spoštovali24 in ga častili, v25 kot ga posade26 za mizo in27 ga goste po gosposko28. Med svati je bil tudi žininov prijatel Basil29 po imenu, kteri30 je per31 velikih vojskah in deleč32 po sveti33 bil. Ko34 so vsi eden drugimu36 zgodbe svojiga37 življenja dopovedali38 začne tudi on svoje pergodbe razlagati39, kako se mu40 je po daljnih deželah godilo in42 pravi: Dve nar bolj vesele zgodbe sim43 doživel svoje žive44 dni: Zdej45 in pred nekej47 leti na Štajerskim48 v neki grajšinci49, kjer sta dva sina na enkrat50 našla vsak svojo mater, de si51 se nista troštala52. Našel je svojo mater mladi baron Karl53 Gap;54 gospa tiste grajšince55 je bila njegova mati. Neki56 škof, Pavl57 Svetin mu je bilo ime, je ravno per tisti gospej našel58 svojo mater, ktera59 je bila dekla. O koliko veselje60 smo obhajali61 takrat in se gostili.63 Škof je šel potem v svojo škofijo,64 in svojo mater s sabo vzel;66 meni pa dnarjev67 dal, de sim složno domu68 prišel. Morebiti je bil tudi tisti škof vašiga70 rodu, ker je bil ravno tega imena. Pišejo škofu iz Tulona in ga vprašajo od kod je doma. Kmalo73 pride odgovor,74 in tako so za gotovo zvedili75, de Škof76 je Janezov brat. Pogosto so si potem pisarili in eden78
zani1, kateri2 mu je mati še otroku3 naredila. Tedaj4 je spoznal, da5 je to njegov pravi7 oče. Zaviha si rokava in8 pokaže očetu9, da10 je res njegov pravi12 sin. Objela sta se oče in sin ter od veselja oba glasno13 jokala. Svatje14 so to15 slišali ter16 prišli gledat in vprašat, kaj to pomeni. Kadar17 so zvedeli18, da19 je nekdanji20 generalov zvesti služabnik ženinov oče, bili21 so grozno veseli; vsi so zdaj spoštovali ženinovega23 očeta in ga čestili. V25 kot za mizo so27 ga posadili in gosposki gostili28. Med svati je bil tudi ženinov prijatelj, Basilij29 po imenu, kateri30 je v31 velikih vojskah in daleč32 po svetu33 bil. Kadar34 so si35 vsi, drug za drugim,36 zgodbe svojega37 življenja povedali,38 začne tudi on pripovedovati39, kako se je njemu godilo41 po daljnih deželah ter42 pravi: »Dve najbolj veseli dogodbi sem43 doživel svoje dni: To, katera se vrši zdaj tukaj,45 in drugo46 pred nekaj47 leti na Štirskem48 v nekej graščini49, kjer sta dva sina na jedenkrat50 našla vsak svojo mater, dasi51 se nista nikoli nadejala52. Našel je svojo mater mladi baron Karel53 Gap, —54 gospa tiste graščine55 je bila njegova mati. Nek56 škof, Pavel57 Svetin mu je bilo ime, našel je pri istej gospe58 svojo mater, katera59 je bila dekla. O koliko veselja60 smo uživali61 takrat in kako dobro62 se gostili!63 Škof je šel potem v svojo škofijo in je vzel65 svojo mater s seboj, a66 meni je67 dal denarjev, da sem zložno68 prišel domov69. Morebiti je bil tudi tisti škof vašega70 rodu, ker je bil ravno tega imena.« —71 Pišejo škofu iz Tulona in ga vprašajo,72 od kod je doma? Kmalu73 pride odgovor in dokazano je bilo75, da76 je škof77 Janezov brat. Pogosto so si potem pisarili ter drug78
139
[144−145]
⮟
drugimu perpovedvali1 svoje čudne žalostne in vesele zgodbe3. Mati škofova4 je kmalo5 potem umerla6, vender je še doživela zvediti od svojiga moža,9 in od svojiga sina Janeza zdej velikiga10 in bogatiga tergovca11 v velikim12 mestu Tulonu na Francoskim13. France14 Svetin že star, je vender17 še nekaj let srečno in veselo živel per svojim18 sinu Janezu, in vidil19 lepo rasti20 in rediti svoje vnuke21. S starim Teodoram22 Janezovim tastam sta23 bila vedno prijatla,24 in sta25 večkrat od nekdajnih reči se pogovarjala26. General M. tudi star jih je večkrat obiskal,29 in z njimi veselje delil31. Tako so Svetinovi ljudje, to je cela33 njegova hiša, lepo34 v edinosti v božjim35 strahu živeli, in36 veliko srečo37 imeli. Blizo38 sedemdeset let je France Svetin doživel,39 potem je40 sladko v Gospodu zaspal. Vsi so za njim jokali, ker so ga radi imeli in ga41 častili s tako častjo kakoršna42 se starišem spodobi43. Tako da Bog včasi že na44 tem svetu srečo v nesreči, če45 človek tudi v nesreči vedno46 Bogu zvest ostane.
drugemu pripovedovali1 svoje čudne,2 žalostne in vesele dogodke3. Škofova mati4 je kmalu5 potem umrla6, a7 vender je še poprej8 doživela to veselje, da je slišala o svojem moži9 in o svojem sinu Janezu, velikem10 in bogatem trgovci11 v mestu Tulonu na Francoskem13. Fran14 Svetin, dasi15 že star, živel16 je vendar17 še nekaj let srečno in veselo pri svojem18 sinu Janezu ter je gledal, kako19 lepo se vzrejajo20 in rasto njegovi vnuki21. S starim Teodorom,22 Janezovim tastom,23 bila sta si vedno prijatelja24 in se25 večkrat pogovarjala o nekdanjih dogodkih26. General M.,27 tudi že28 star, pogosto jih je obiskoval29 in se30 z njimi radoval31. —32 Tako so Svetinovi ljudje, rekši vsa33 njegova hiša, živeli34 v složnosti in35 strahu božjem ter36 veliko sreče37 imeli. Blizu38 sedemdeset let je doživel Fran Svetin in39 potem sladko v Gospodu zaspal. Vsi so za njim jokali, ker so ga vsi ljubili, spoštovali in41 častili s tako častjo, kakeršna42 se staršem spodobuje43. Glejte, tako daje Bog časi žena44 tem svetu srečo v nesreči, ako le45 človek tudi v nesreči Bogu vedno47 zvest ostane.