Sreča v nesreči 1836 (izvirna izdaja) Sreča v nesreči 1882 (Knjižnica slovenskej mladini)
Sreča v Nesreči,1 ali POPISVANJE2 čudne zgodbe dveh dvojčikov3. Podučenje4 starim in mladim, revnim5 in bogatim.
Sreča v nesreči1 ali popisovanje2 čudne zgodbe dveh dvojčkov3. Poučenje4 starim in mladim, ubožnim5 in bogatim.
(3)
[(7)−8]
Uvod
Uvod
Blizo1 mesta L....2 v vasi, kjer je bila nekdaj imenitna deleč3 sloveča suknarija ali fabrika4, kjer so žlahtno5 sukno tkali, in ga deleč6 po svetu razprodajali, je pred nekaj leti živel8 dober pošten pa tudi brumen junak9. Franc10 Svetin mu je bilo ime. Zgodej11 so mu starši pomerli12, torej13 ni imel nikogar14, de15 bi zanj bil skerbel16. Gospod17 suknarije ali fabrike,18 ga je iz19 dobrote v šolo pošiljal21 toliko, de22 se je Svetin brati in pisati navadil24; potem je v suknarii25 delal, in se vsih26 suknarskih del naučil. Zraven navadniga suknarskiga27 dela je mogel28 Svetin tudi vert obdelovati29. Priden in prebrisane glave je bil Svetin. Poleti30 je celi31 dan vert obdeloval32, po noči v suknarii delal34. Per vsih35 svojih delih36 Svetin nikoli ni molitve opustil38, ampak pred vsakim delam39 in po vsakim40 delu je pokleknil in ponižno molil;41 zato mu je Bog tudi42 srečo dal43. V malo letih je Svetin toliko perslužil45 in pervarval46,
Blizu1 mesta L …,2 v vasi, kjer je bila nekdaj imenitna, daleč3 sloveča suknarija ali tovarna4, kjer so lepo5 sukno tkali, in ga daleč6 po svetu razprodajali, živel7 je pred nekaj leti dober pošten pa tudi pobožen človek9. Fran10 Svetin mu je bilo ime. Zgodaj11 so mu starši pomrli12, in nikogar13 ni imel, da15 bi bil skrbel zanj16. Gospodar17 suknarije ali tovarne18 ga je z19 dobrote pošiljal20 v šolo toliko, da22 se je Svetin navadil23 brati in pisati; potem je v suknariji25 delal, in se vseh26 suknarskih del naučil. Poleg navadnega suknarskega27 dela je Svetin tudi vrt lehko obdeloval29. Priden in prebrisane glave je bil Svetin. Po leti30 je ves31 dan vrt delal32, a33 po noči v tovarni34. Ob vseh35 svojih opravilih36 Svetin nikoli ni opustil37 molitve, ampak pred vsakim delom39 in po vsakem40 delu je pokleknil in ponižno molil,41 zato mu je Bog dal42 srečo. V malo letih si44 je Svetin toliko prislužil45 in prihranil46,
(4)
[8−9]
de1 si je seliše2 kupil, hišo naredil3 in nekaj njiv perkupil4. Gospod5 suknarije ga je zato zlo obrajtal6, in mu eniga7 dne reče8: France9! všeč mi je, de10 si tako priden; vidim, de11 si pomagaš. Narbolj všeč pa12 mi je, ki13 vidim, de14 nikoli s hudobnimi tovarši15 ne potegneš16, se le svojiga18 dela deržiš19, rad moliš in v cerkev hodiš; ako20 si per volji21, vzami22 mojo kuharco23 Nežo za ženo, ktera24 je tudi poštena in brumna25. Nima veliko dnarjev26, pa je27 pridna, in jest ji29 bom tudi nekaj dal in pomagal. Svetin je v to hitro dovolil. Pokličejo Nežo, ktera30 se je po svojih stariših31 pisala Neža Terpinc32, in jo vprašajo, ako bi bila dovoljna se33 s Francetam34 zaročiti. Neža je v35 to tudi rada dovolila36, in v štirih tednih so ženitnino37 naredili. K ženitvanji39 je tudi40 prišel gospodar suknarije s svojo gospo, de si42 je bil žlahtniga43 rodu. Svetina so vsi radi imeli. Vesel je živel Svetin s svojo ženo Nežo. Očitno se je nad njima kazala zakonska sreča. Nikoli ni bilo med njima krega ali44 prepira. Ne po posvetnih navadah in po mesnih45 željah, ampak po keršanskih46 in po božjih zapovedih sta živela. On je po dnevi vert47 obdeloval, ona je domače dela opravljala50.
da1 si je selišče2 kupil, hišo napravil3 in nekaj njiv prikupil4. Gospodar5 suknarije ga je zato zelo čislal6, in mu necega7 dne dejal8: »Franc9! všeč mi je, da10 si tako priden; vidim, da11 si pomagaš. A najbolj všeč12 mi je, ko13 vidim, da se14 nikoli s hudobnimi tovariši15 ne družiš16, da17 se le svojega18 dela držiš19, rad moliš in v cerkev hodiš. Ako20 si voljan21, vzemi22 mojo kuharico23 Nežo za ženo, katera24 je tudi poštena in pobožna25. Nima mnogo denarjev26, a27 pridna je28, in jaz jej29 bom tudi nekaj dal in pomagal. Svetin je v to hitro dovolil. Pokličejo Nežo, katera30 se je po svojih starših31 pisala Neža Trpinec32, in jo vprašajo, ako bi bila voljna,33 s Franom se34 zaročiti. Neža je to tudi rada privolila36, in v štirih tednih so naredili ženitovanje38. K ženitovanji39 je prišel tudi41 gospodar suknarije s svojo gospo, da-si42 je bil plemenitega43 rodu. Svetina so vsi radi imeli. Vesel je živel Svetin s svojo ženo Nežo. Očitno se je nad njima kazala zakonska sreča. Nikoli ni bilo med njima svade niti44 prepira. Ne po posvetnih navadah in po mesenih45 željah, ampak po krščanskih46 in po božjih zapovedih sta živela. On je po dnevi obdeloval vrt48, a49 ona je opravljala domača opravila50.
(5)
[9−10]
Vsak večer sta pokleknila in glasno večerno molitvico opravila1, ko2 bi bila še tako trudna. Vse svoje zaupanje sta le v Boga imela4; torej njima5 je šlo vse po sreči. Dve leti je minilo7, kar sta bila zaročena, in Svetinka je bila zdaj v drugim stanu8. Dobila sta v eni9 noči dva lepa zdrava fantiča dvojčika10. Per svetim kerstu11 so pervimu12 dali ime Janez, drugimu Pavl13. Gospod in gospa suknarije sta bila botra14. Vesela15 sta bila16, de njima17 je Bog tako dober, spoznala sta božje dobrote,19 in vedno sta ga hvalila. Tudi sta sklenila fantiča20, če jih21 Bog per živlenji22 ohrani, v brumnosti23 in svetosti zrediti,24 in varvati pred zapeljivimi tovaršijami25, de26 bi v starih letih čisto veselje nad njima imela28.
Vsak večer sta pokleknila in glasno opravila večerno molitev1, naj si2 bi bila še tako trudna. Vse svoje zaupanje sta imela3 le v Boga; zatorej5 je njima6 šlo vse po sreči. Dve leti ste minuli7, kar sta bila zaročena, in Svetinka je bila zdaj samodruga8. Dobila sta v jednej9 noči dva lepa zdrava sinka dvojčka10. Pri svetem krstu11 so prvemu12 dali ime Janez, drugemu Pavel13. Gospod in gospa suknarije sta bila krstna kuma14. Veselila15 sta se16, da17 je njima18 Bog tako dober, spoznala sta božje dobrote in vedno sta ga hvalila. Tudi sta sklenila sinka20, če ju21 Bog živa22 ohrani, v pobožnosti23 in svetosti vzrediti24 in ju varovati zapeljivih družb25, da26 bi v starih letih imela27 čisto veselje nad njima.
(7)
[(11)−12]
PERVI1 DEL.
PRVI1 DEL.
I. France1 Svetin gre na vojsko2 francosko.
I. Fran1 Svetin gre na francosko vojsko3.
Lepo sta skerbela France1 in Neža za fantiča2, in3 z združeno močjo si perzadevala4 več perslužiti5, de6 bi fantiča7 mogla pošteno in dobro zrediti8. Zato sta še bolj pridno delala in bolj zvesto molila. Ob enim lepim spomladanskim dnevu, ravno10 nedelja je bila,11 ko prideta France12 in Neža popoldne13 iz cerkve, reče France14: Pojdi po bokal vina, de16 vsak malo pijeva. Nikoli ne greva v oštarijo17, bodiva doma vesela sama,18 in Boga hvaliva, ker nama nič19 ne manka20. Prijazno vkupej21 pijeta in se pogovarjata od tega kar sta dansi23 v cerkvi slišala. Med24 tem vpraša France25 svojo ženo in prijazno reče: Ljuba dobra moja Neža! povej mi, kako je to, de29 nisi nikoli vesela, kar sva vkup30; nikoli te ne vidim se nasmejati,31 ali zapeti, ampak32 vedno si zamišljena in žalostna, in pa večkrat te zdihvati34 slišim. Kaj ti je vender? Le povej mi, vse rad storim, kar koli želiš, de boš36 le vesela. Neža mu nato milo odgovori: Ljubi38 moj mož,39 res je de40, sim41 vedno žalostna,
Lepo sta skrbela Fran1 in Neža za otroka2, z združeno močjo si prizadevala4 več zaslužiti5, da6 bi sinka7 mogla pošteno in dobro vzrediti8. Zato sta še bolj pridno delala in še9 bolj zvesto molila. Ob lepem vzpomladnem dnevi bila je10 nedelja 11 ko prideta Fran12 in Neža po poludne13 iz cerkve, reče Fran14: »15Pojdi po bokal vina, da16 vsak malo pijeva. Nikoli ne greva v krčmo17, bodiva doma vesela sama in Boga hvaliva, ker nama ničesar19 ne manjka20. Prijazno skupaj21 pijeta in se pogovarjata od tega,22 kar sta denes23 v cerkvi slišala. V24 tem vpraša Fran25 svojo ženo in jej26 prijazno reče: »27Ljuba,28 dobra moja Neža! povej mi, kako je to, da29 nisi nikoli vesela, kar sva skupaj30; nikoli te ne vidim, da bi se nasmijala31 ali malo zapela,32 vedno si le33 zamišljena in žalostna, in te tudi po večkrat34 slišim zdihovati35. Kaj ti je vender? Le povej mi, vse rad storim, kar koli želiš, da bodeš36 le vesela.« 37 Neža mu nato milo odgovori: »Mož38 moj ljubi!39 res je, da sem41 vedno žalostna,
8
[12−13]
in1 nikoli vesela, tode2 ne zavoljo pomankanja,3 ali zavoljo dela, skerbi4 in truda. Ne misli, de5 te nimam rada,6 srečna vsaka žena, ktera7 ima tako dobriga8 in pridniga9 moža, kakor si ti. Vesela pa10 nikoli ne morem biti, v sercu11 me vedno nekaj skerbi12, prihodnost premišlujem13, in zdi se mi, de naji14 bodo velike nesreče zadele,16 in hude nadloge čez naji18 prišle,19 in Bog ve20 kako je to, de sim21 zavoljo tega vedno žalostna, desiravno prihodniga22 noben človek ne ve. France23 odgovori: Nikar se tega24 ne boj, če naji26 tudi kaj hudiga27 zadene, bova28 vse preterpela29, v Boga zaupajva, na Boga se zanesiva, in dobrotljivi Bog naji30 ne bo31 zapustil. Tako dobrotljivo je Bog za naji32 do zdej skerbel33; tudi zanaprej naji34 ne bo zapustil35. Po tem36 poklekneta in37 večerno molitev opravita38 in gresta k pokoju39. Prav40 je res41, de42 na tem svetu ni prave resnične43 sreče; to je dobro spoznala Neža44 Svetinka, zato ni bila nikoli vesela. Ravno tisto leto45 se je začela huda vojska s Francozam46. Estrajski47 cesar je veliko soldatov48 potreboval. Ne le sami fantje, ampak tudi mladi možje, kteri49 niso imeli zadosti zemlje ali grunta,50 so mogli51 iti na vojsko. To je zadelo tudi Franceta52 Svetina. Sama hiša ga ni varovala pred soldašino, ni53 bilo drugači54, mogel55 je biti soldat56. Svetin ni bil več kakor57 osem dni v kosarni58, de59 se je malo soldaške60 službe navadil. Deveti dan gre Neža še zadnikrat svojiga61 moža obiskat in od njega slovo vzet63, ker po tistim ga65 nikoli več ni vidila66. Tisti dan je šel na laško67, in ni ga bilo več nazaj.
ter1 nikoli vesela, a to2 ne zavoljo pomanjkanja3 ali zavoljo dela, skrbi4 in truda. Ne misli, da5 te ne ljubim;6 srečna vsaka žena, katera7 ima tako dobrega8 in pridnega9 moža, kakor si ti. A vesela10 nikoli ne morem biti, v srci11 me vedno nekaj skrbi12, prihodnjost premišljujem13, in zdi se mi, da14 bodo naju15 velike nesreče zadele in hude nadloge bodo17 čez naju18 prišle;19 in Bog zna20 kako je to, da sem21 zavoljo tega vedno žalostna, da-si prihodnjosti22 noben človek ne ve.« Fran23 odgovori: »Nikoli se24 ne boj tega25, če naju26 tudi kaj hudega27 zadene, vse bodeva pretrpela29, v Boga zaupajva, na Boga se zanesiva, in dobrotljivi Bog naju30 ne bode31 zapustil. Tako dobrotljivo je Bog za naju32 do zdaj skrbel33; tudi zanaprej naju34 ne zapusti35. Potem36 poklekneta, opravita37 večerno molitev in gresta počivat39. Res40 je, da42 na tem svetu ni prave stanovite43 sreče; to je dobro spoznala Svetinka, zato ni bila nikoli vesela. Tistega leta45 se je začela huda vojska z Francozom46. Avstrijski47 cesar je obilo vojakov48 potreboval. Ne le sami fantje, ampak tudi mladi možje, kateri49 niso imeli zadosti zemljišča, morali50 so iti na vojsko. To je zadelo tudi Frana52 Svetina. Sama hiša ga ni varovala vojaščine. Ni53 bilo drugače54, moral55 je biti vojak56. Svetin ni bil več nego57 osem dni v vojašnici58, da59 se je malo vojaške60 službe navadil. Deveti dan gre Neža še zadnjikrat svojega61 moža obiskat in se62 od njega poslovit63, ker ga64 po tem65 nikoli več ni videla66. Tisti dan je šel na Laško67, in ni ga bilo več nazaj.
9
[13−14]
Grozno1 je žena za njim2 jokala in žalovala, ni ga3 mogla pozabiti svojiga ljubiga Franceta4. Žalostno je bilo viditi5 kako sta slovo jemala. Neža joka neprenehama6 pred možem in pravi: Kam se bom zdej djala8 sama s fantičama, komej9 sta po dve leti stara?10 Kako jih bom preživila11, kako zredila12? Oh jest uboga13 sirota, kdo mi bo15 kaj pomagal, ko so nama bili ljudje tako nevošlivi16. Tudi Francetu18 se serce terga19, ker20 vidi svojo ženo tako zlo jokati21 in žalovati22; vidil23 je tudi eniga24 dvojčkov, ki ga je bila mati na naročeji25 s sabo pernesla,26 solze se mu udero,27 milo se zjoka28; vender jo potrošta in ji serčno reče30: Ljuba31 moja žena32! Ne žaluj tako zlo, kaj33 ne veš de to34 je božja volja.36 Tudi nar manjši37 reč se brez volje38 božje ne zgodi, in ne en40 las ne pade iz naše glave brez volje nebeškiga41 očeta. Ker je Bog tako sklenil42, se43 moramo voljno njegovim naredbam udati46. Kdor v Boga zaupa, ne bo nikoli zapušen47. Bog naji48 ne bo zapustil49. Lepo Bogu služi, in tudi fantiča50 uči Boga se bati in njemu služiti. De51 moram soldat52 biti, mi cesarsko povelje ukazuje, gosposkam54 in oblastnikam pa55 moramo zavoljo Boga pokorni56 biti. Ne jokaj preveč, ampak moli zame, de58 srečno po tem ko sovražnika premagamo spet nazaj pridem60. Prosi za me dobrotliviga61 Boga, de62 me varje v vsih nevarnostih63, de spet srečno nazaj pridem64. Skerbi65 lepo za fantiča, in66 ne pozabi jih67 učiti Boga poznati, njega moliti in mu služiti, de boš68 vsaj nad otroci veselje69 imela, če tudi mene na vojski ubijejo. S temi be-
Zelo1 je žena po njem2 jokala in žalovala, ter ni3 mogla pozabiti svojega ljubega Frana4. Žalostno je bilo videti,5 kako sta slovo jemala. Neža neprenehoma joka6 pred možem in pravi: »7Kam se bodem zdaj dejala8 sama z otrokoma? Komaj9 sta po dve leti stara!10 Kako ju bodem preživela11, kako vzredila12? O jaz13 sirota uboga14, kdo mi bode15 kaj pomagal, ko so nama bili ljudje tako zavidljivi16.«17 Tudi Franu18 se srce trga19, ko20 vidi svojo ženo tako zelo jokajočo21 in žalostno22; videl23 je tudi jednega24 dvojčkov, ki ga je bila mati v naročaji25 s seboj prinesla;26 solze se mu udero in27 milo se razjoka28; a29 vender jo tolaži, rekoč30: »Žena31 moja ljuba32! Ne žaluj preveč; ali33 ne veš, da34 je to35 božja volja?36 Tudi najmanjša37 reč se brez božje volje39 ne zgodi, in le jeden40 las ne pade iz naše glave brez volje nebeškega41 očeta. Ker je Bog tako ukrenil42, moramo se44 voljno udati45 njegovim naredbam. Kdor v Boga zaupa, nikoli ne bode zapuščen47. Bog naju48 ne zapusti49. Lepo Bogu služi, in tudi otroka50 uči Boga se bati in njemu služiti. Da51 moram vojak52 biti, ukazuje53 mi cesarsko povelje; a gosposki54 in oblastvu55 moramo zavoljo Boga biti pokorni57. Ne jokaj preveč, ampak moli zame, da se58 srečno po tem,59 ko sovražnika premagamo, zopet vrnem60. Prosi zame dobrotljivega61 Boga, da62 me varuje vseh nevarnosti63, ter se zopet srečen in zdrav povrnem64. Skrbi65 lepo za otroka ter66 ne zabi ju67 učiti Boga poznati, njega moliti in mu služiti, da bodeš68 vsaj nad otroci imela veselje70, če tudi mene na vojski ubijejo. S temi be-
10
[14−15]
sedami se France1 loči od svoje žene in gre z drugimi soldati3 vred proti laški4 deželi.
sedami se Fran1 loči od svoje žene,2 in gre z drugimi vojaki3 vred proti laškej4 deželi.
II. Neža Svetinka da oba dvojčka v službo.
II. Neža Svetinka da oba dvojčka v službo.
Tisto1 noč, ko je France2 Svetin šel na vojsko, je njegova žena Neža celo4 noč prečula5, molila in jokala. Vidila7 je, de8 si ne more pomagati, se je utolažila10 in vedno Boga prosila, de11 bi mož na vojski srečo imel13, de14 bi ne bil ubit. K sebi je vzela pošteno gostjo15, de16 je pomagala za dvojčke skerbeti,17 in potrebne dela18 opravljati. Oba fantiča sta se lepo redila,19 zdrava sta bila. Kakor hitro sta govoriti začela20, jih21 je skerbna22 mati lepo moliti učila23. Sčasama24, ko sta veči perhajala25, jih26 je ves potrebni keršanski27 nauk naučila28. Nista bila še po sedem let stara, jih29 je že mati naučila30 brati, kar31 je sama dobro znala, in v žalostnih dnevih velik trošt32 dobivala v branji svetih bukev. Vsako nedeljo in vsak praznik dopoldne33 in popoldne jih34 je s sabo35 v cerkev peljala, in jih36 vedno učila lepo in spodobno se v cerkvi zaderžati37. Nikoli v nobeno tovaršijo jih38 ni pustila, ampak vedno jih39 je opominvala40 zvesto Bogu služiti. Pošiljala jih41 je po tem42 v šolo, kjer sta se tako pridno učila, de43 nobeden fantov44 ne tako. Janez in Pavl45 sta tri leta v šolo hodila, že47 sta znala po nemško brati, pisati in rajta48-
Ono1 noč, ko je Fran2 Svetin šel na vojsko, prečula3 je njegova žena vso4 noč, molila je6 in jokala. Videla7 je, da8 si ne more pomagati, utolažila9 se je,10 in vedno Boga prosila, da11 bi imel12 mož na vojski srečo, da14 bi ne bil ubit. K sebi je vzela pošteno gostijo15, da jej16 je pomagala za dvojčka skrbeti17 in potrebne stvari18 opravljati. Oba fantiča sta se lepo redila in19 zdrava sta bila. Kakor hitro sta jela govoriti20, učila ju21 je skrbna22 mati lepo moliti. S časoma24, ko sta bila večja25, naučila ju26 je ves potrebni kerščanski27 nauk. Nista bila še po sedem let stara, naučila ju29 je že mati brati, ker31 je sama dobro znala, in v žalostnih dnevih veliko tolažbo32 dobivala v branji svetih bukev. Vsako nedeljo in vsak praznik do poludne33 in po poludne ju34 je s seboj35 v cerkev peljala, in ju36 vedno učila lepo in spodobno se v cerkvi vesti37. Nikoli v nobeno tovarišijo ju38 ni pustila, ampak vedno ju39 je opominala40 zvesto Bogu služiti. Pošiljala ju41 je potem42 v šolo, kjer sta se tako pridno učila, da43 nobeden otrok44 ne tako. Janez in Pavel45 sta hodila46 tri leta v šolo. Že47 sta znala po nemško brati, pisati in raču48-
11
[15−16]
ti1. Vsak večer so vsi trije vkup glasno2 večerno molitev opravili, in mati je vselej konc3 molitve rekla4: Molimo še za vajiga6 očeta, de7 bi srečno nazaj prišel8, de9 bi mu Bog srečo dal10 v daljnih krajih. Bilo je eno11 nedeljo zvečer12 po zimi, ko je mati fantama13 ravno od očeta perpovedvala14, kako de15 je mogel16 na vojsko iti, reče Pavle17: Ljuba mati18! povejte19 nama, kakšin20 so vender naš21 oče, ki jih nisva nikoli poznala, ali bi jih mogla midva22 spoznati, ko bi nazaj prišli23, pa24 bi vas ne bilo, ker ste od dela in žalosti tako zlo26 oslabeli, ko27 bi vi28 nama utegnili umreti.29 Mati žalostna odgovori: Ne mogla bi vidva očeta poznati ne, ker sta bila komej31 po dve leti stara, kader32 nas je mogel33 oče zapustiti. Vender spomnim34 se, zamerkajta35 si: Vaji37 oče ima na vsaki38 roki pod srajco nekako znamnje, tako39 z rudečo farbo40 zarezano, de41 se ne da več zbrisati42. Na desni43 roki ima zarezane te besede: Franc44 Svetin. Na levi45 roki ima: Neža Terpinc46; to je moje ime po mojih starših. Take znamnja47 na roke sim jest vajimu48 očetu sama naredila. O ljuba mati51 reče nato Pavle52, naredite tudi meni take znamenja54 na roke, kakoršne oče55 imajo, de57 se bom58 večkrat na njih spomnil59 in za njih molil60. Tudi meni naredite tako, pravi62 Janez. Mati reče64: Ljuba65 moja sinika;66 to se težko naredi. Kdor hoče tako znamenje na životu67 imeti, mora besedo s farbo68 zapisati, po tem69 s šivanko vse čerke pošpikati70, de farba71 pod kožo pride, po tem72 se ne da več zbrisati,74 to pa je boleče75. Nej76
niti1. Vsak večer so vsi trije skupaj na glas2 večerno molitev opravili, in mati je vselej konci3 molitve pristavila4: »5Molimo še za očeta, da7 bi se srečno povrnil8, in9 bi mu Bog pomogel10 v daljnih krajih. Bilo je neko11 nedeljo z večera12 po zimi, ko je mati otrokoma13 ravno od očeta pripovedovala14, kako je moral16 na vojsko iti. Zdaj se oglasi Pavel in reče17: »Mati ljuba18! povedite19 nama, kakšen20 so vender naju21 oče, ki jih nisva nikoli poznala, ali bi jih mogla mi dva22 spoznati, ko bi se vrnili23, in24 bi vas ne bilo na svetu25, ker ste od dela in žalosti tako zelo26 oslabeli, da27 bi nama utegnili umreti?«29 Mati žalostna odgovori: »30Ne mogla bi vidva očeta poznati ne, ker sta bila komaj31 po dve leti stara, ko32 nas je moral33 oče zapustiti. Vender spominam34 se, zapomnita35 si dobro36: Vaju37 oče ima na vsakej38 roki pod srajco neko znamenje taki39 z rudečo barvo40 zarezano, da41 se ne da več izbrisati42. Na desnej43 roki ima zarezane te besede: Fran44 Svetin. Na levej45 roki ima: Neža Trpinec46; to je moje ime po mojih starših. Tako znamenje47 na roki sem jaz vajinemu48 očetu sama naredila.« »49O mati50 ljuba,«51 reče na to Pavel52, »53naredite tudi meni tako znamenje54 na obe roki, kakeršno55 imajo oče56, da57 se jih58 večkrat spomnem59 in za nje molim60.« »61Tudi meni naredite tako,« reče62 Janez. 63 Mati reko64: »Otročiča65 moja ljuba!66 to se težko naredi. Kdor hoče tako znamenje na telesu67 imeti, mora besedo z barvo68 zapisati, potlej69 s šivanko vse črke prebosti70, da barva71 pod kožo pride, potem72 se to znamenje73 ne da več izbrisati; a vse74 to pa zelo boli75.« »Naj76
12
[16−17]
boli kakor hoče, pravita fanta2, le naredite nama, vse rada terpiva4, de5 bova le očetovo znamenje na rokah imela. Mati jima je naredila na obeh rokah, kakor8 je oče9 imel. Vesela sta bila, ko sta čez tri dni vidila11 na rokah pod kožo lepe12 rudeče imena očeta13 in matere14. Po devet let sta bila dvojčika15 stara, rada bi bila še oba16 v šolo hodila17, pa18 ni bilo mogoče. Še rediti jih več19 ni mogla mati20, ne potrebniga oblačila jima21 napravljati. Mati22 se je res23 noč in dan trudila, vender ni mogla shajati, dolg je naredila24, njivco25 in hišico zastavila. Nekak barantavec I. ji26 je posojval, pa27 ne de28 bi bil dobro storil,29 in revni30 Svetinovi družini pomagal, ampak le svojiga dobička je iskal31. Veliko32 dolga se je že nabralo. Svetinka ni mogla plačati. Posojevavec33 jo je terdo terjal34 in jo tožiti žugal36, če37 ne plača. Neža ga gre prosit, vzame oba fantiča38 s sabo39. Vsi trije40 pred njim jokajo41, in prosili so42, de43 bi poterpel,44 in jim vsaj hišco45 pustil. Neusmiljeni tergovc46 jih noče uslišati47, ampak ojstro48 reče Neži: Plačaj,49 kar si dolžna, več50 te ne čakam,51 ako ne plačaš, vse ti bo52 prodano; fanta sta že zadosti53 velika, de54 si zamoreta55 kaj zaslužiti ni treba56 jima po šolah postavati; vsak berač hoče zdaj gospod biti! Žalostna gre mati domu s fantama60 in joka, tudi fanta61 sta jokala in rekla materi: Ljuba mati!62 kam pojdemo zdej63, ker64 nam bo65 neusmiljeni mož hišo vzel; nič66 se ne bova67 mogla več učiti;68 kdo nam bo69 kaj dal, kdo nam bo70 kaj pomagal; oh de71 nimamo očeta, de72 bi se za nas kaj73 po-
boli kakor hoče,«1 pravita dečka2, »3le naredite nama, vse rada trpiva4, da5 bova le očetovo znamenje na rokah imela.« 6 Mati jima je naredila na obeh rokah znamenje7, kakeršno8 je imel oče10. Vesela sta bila, ko sta čez tri dni videla11 na rokah pod kožo lepo12 rudeče ime očetovo13 in materino14. Po devet let sta bila dvojčka15 stara, rada bi bila še hodila16 v šolo, a18 ni bilo mogoče. Mati ju19 ni mogla več rediti20, niti jima potrebnega oblačila21 napravljati. Ako tudi22 se je noč in dan trudila, vender ni mogla izhajati; zadolžila se je24, njivo25 in hišico zastavila. Nek skopuh jej26 je pogojeval; a27 ne da28 bi bil dobro storil in ubožnej30 Svetinovi družini pomagal, ampak iskal je le svojega dobička31. Mnogo32 dolga se je že nabralo. Svetinka ni mogla plačati. Posojevalec33 jo je trdo tirjal34 in jej pretil, da35 jo bode tožil36, ako37 ne plača. Neža ga gre prosit, vzame oba dečka38 s seboj39. Vse troje40 pred njim joka41, in prosi42, da43 bi potrpel44 in jim vsaj hišico45 pustil. Neusmiljeni skopuh46 jih ne usliši47, ampak ostro48 reče Neži: »Plačaj49 kar si dolžna, dalje50 te ne počakam;51 ako ne plačaš, vse ti bode52 prodano; fanta sta že dosti53 velika, da54 si kaj zaslužita, ni56 jima treba57 po šolah postavati; vsak berač hoče zdaj že58 gospod biti!« 59 Žalostna gre mati z otrokoma domov60 in joka, tudi otroka61 sta jokala in rekla materi: »Mati ljuba,62 kam pojdemo zdaj63, kadar64 nam neusmiljeni mož hišo vzame? Nič66 se ne bodeva67 mogla več učiti,68 kdo nam bode69 kaj dal, kdo nam bode70 kaj pomagal? O da71 nimamo očeta, da72 bi se za nas po-
13
[17−18]
tegnili! Mati jima reče: Ljuba2 moja sinika3! Nikar ne4 žalujta preveč, sej5 imamo še eniga6 očeta v nebesih, kteri7 je veliko bolji, kakor vsak posvetni oče,8 on nas ne bo zapustil9. On dobrotlivi10 nebeški oče nas bo preskerbel11. Le njega prosimo, vanj zaupajmo12 in pridno molimo. Komej13 se je trikrat14 luna premenila, že so perderli oblastniški služabniki16 v Svetinkino hišo. Oznanili so, de19 v 24 urah se mora20 iz hiše spraviti21 in vse zapustiti, ker bo22 vse prodano. Žalostno oznanilo23 je bilo to za Svetinko24. Brez usmiljenja je mogla25 zapustiti s fantički26 vred svojo domačijo,27 in iti po svetu dobrih ljudi iskat. Rekla je žalostna: O de29 bi jest30 sama bila, ne bilo bi meni tako težko, ali31 kam se čem s fantiči oberniti. Dobrotlivi32 Bog! usmili33 se me34 uboge sirote! Vsim35 se je smilila ta pravična družinica36. Neža je kmalo37 dobila službo per nekaki brumni gospej38, premožni udovi39. Pavle40 je šel k gospodarju, kteri41 mu je v rodu bil43; krave je pasel;44 bil je dober pastirček. Janeza je bližen45 sosed spotama46 v Terst47 s sabo48 vzel, kamor je moko naprodaj peljal49. Mislil ga je v Terstu50 kakim ljudem dati, ker je Janezik malo laško govoriti znal51.
tegnili!« 1 Mati jima reče: »Otroka2 moja ljuba3! Ne4 žalujta preveč, saj5 imamo še jednega6 očeta v nebesih, kateri7 je mnogo boljši od vsakega posvetnega očeta;8 on nas ne zapusti9. Dobri10 nebeški oče bode za nas skrbel11. Le njega prosimo, vanj upajmo12 in pridno molimo.« Komaj13 se je luna trikrat15 premenila, že so pridrli biriči16 v ubožno17 Svetinkino hišo. Oznanili so jej18, da se mora19 v 24 urah iz hiše izpraviti21 in vse zapustiti, ker jej bode22 vse prodano. Žalostno je bilo to oznanilo Svetinki24. Brez usmiljenja je morala25 zapustiti z otrokoma26 vred svoje domovanje27 in iti po svetu dobrih ljudi iskat. Rekla je žalostna: »28O da29 bi jaz30 sama bila, ne bilo bi meni tako težko! Ali31 kam se naj denem z otrokoma? Dobrotljivi32 Bog naj33 se usmili mene34 uboge sirote!« Vsem35 se je smilila ta pravična družina36. Neža je kmalu37 dobila službo pri nekej pobožnej gospe38, imovitej vdovi39. Pavel40 je šel k gospodarju, ki41 mu je bil42 v rodu; krave je pasel,44 bil je dober pastirček. Janeza je bližnji45 sosed spotoma46 v Trst47 s seboj48 vzel, kamor je moko na prodaj vozil49. Mislil ga je v Trstu50 kakim ljudem dati, ker je bil pripraven deček51.
III. Pavle1 Svetin pastir.
III. Pavel1 Svetin pastir.
Z drugimi pastirji vred je Pavle1 po spašnjah žvinco gonil2, in pa3 večkrat per4 svojih tovar-
Z drugimi pastirji vred je Pavel1 po pašnikih živino pasel2, in je3 večkrat na4 svojih tovar-
14
[18−19]
ših1 kaj napačniga vidil2 in slišal, tode3 nikoli ni z njimi potegnil. Vselej je imel pred očmi lepe nauke svoje dobre matere, ktera4 mu je velikokrat5 rekla: 6Pavle, Pavle! Boga se boj, in7 nikoli nič hudiga ne stori8. Spomni se vselej, de9 Bog te10 povsod vidi. Če11 se boš12 greha varoval, te Bog14 nikoli ne bo zapustil15.“ Torej16 je Pavle17 gospodarja vselej rad ubogal18, svoje delo vselej zvesto opravil19; zato sta ga pa tudi gospodar in gospodinja rada imela,20 in mu lepo oblačilo napravila. Tista gospa21, Kordula po imenu, ki22 je Pavletova23 mati per nji služila,24 je kupila grajšinco25 na Štajerskim26. Kader27 se je gospa Kordula na sovjo grajšinco28 preselila, je tudi vzela s sabo30 svojo zvesto služabnico Nežo Svetinko. Ravno svetiga33 Florijana dan sta se gospa in služabnica peljale34 na Štajersko35 prav memo hiše, kjer je Pavle36, Nežin sin, služil. Takrat ga je37 še zadnikrat vidila mati svojiga dobriga Pavleta38, in še mu zadnič40 lepe nauke daja41, de42 naj lepo uboga43, rad moli, in de naj44 se skerbno varje hude tovaršije45. V pričo gospodarja mu reče mati: Ljubi moj46 sin Pavle47! Vselej si me rad ubogal48 in rad poslušal moje opominvanje49, ohrani tudi zdaj v sercu50 besede svoje matere, ktere52 ti iz ljubezni53 in k tvoji54 sreči govorim: Nikoli na56 Boga ne pozabi. Zvesto in z veseljem vse stori58, kar ti bota59 gospodar ali gospodinja ukazala60, naj te kdo vidi ali ne. S61 hudobnimi tovarši62 se nikdar ne pečaj63; skerbno64 glej, de65 nedolžnost ohraniš, če boš66 nedolžen, boš67 v svoji revšni zlo68 bogat. Bo-
iših1 kaj napačnega videl2 in slišal; ali3 nikoli ni z njimi potegnil. Vselej je imel pred očmi lepe nauke svoje dobre matere, katera4 mu je večkrat5 rekla: »6Pavle, Pavle! Boga se boj ter7 nikoli ne stori nič hudega8. Spomni se vselej, da te9 Bog povsod vidi. Ako11 se bodeš12 greha varoval, Bog13 te nikoli ne zapusti15.« Zato16 je Pavel17 gospodarja vselej rad poslušal18, svoje delo vselej zvesto opravljal19; zato sta ga pa tudi gospodar in gospodinja čislala20 in mu lepo oblačilo napravila. Gospa21, Kordula po imenu, pri katerej22 je Pavlova23 mati služila, kupila si24 je graščino25 na Štirskem26. Ko27 se je gospa Kordula na svojo graščino28 preselila, vzela29 je tudi svojo zvesto služabnico,31 Nežo Svetinko, s seboj32. Ravno v svetega33 Florijana dan sta se gospa in služabnica peljali34 na Štirsko35 prav memo hiše, kjer je Pavel36, Nežin sin, služil. Takrat je mati37 še zadnjikrat videla svojega dobrega Pavla38, in mu39 še zadnjikrat dala40 lepe nauke, kako42 naj lepo posluša43, rad moli, ter44 se skrbno varuje slabe tovarišije45. V pričo gospodarja mu reče mati: »Pavle,46 sin moj ljubi47! Vselej si mi bil pokoren48 in rad poslušal materine opomine49, ohrani tudi zdaj v srci50 besede svoje dobre51 matere, katere52 ti z ljubeznijo53 in k tvojej54 sreči govorim: »55Nikoli Boga ne pozabi. Zvesto in z veseljem stori57 vse, kar ti gospodar ali gospodinja ukažeta60, naj te kdo vidi ali ne. Z61 hudobnimi tovariši62 se nikdar ne druži63; skrbno64 glej, da ohraniš65 nedolžnost; ako bodeš66 nedolžen, bodeš67 v svojem uboštvu dosti68 bogat. Bo-
15
[19−20]
di priden in rad1 moli,2 moli tudi za očeta, de3 bi mu bilo dobro v daljnih krajih. Moli tudi zame, morebiti se na tem svetu nikoli več ne vidiva4. Med tem5 mati objame Pavleta,6 in se od njega loči8. Gospa Kordula je zraven9 stala,10 in vse te besede slišala12, ktere13 so se ji14 tako mile zdele, de15 so ji16 debele solze iz oči pertekle17, pa18 hitro si jih obriše,19 obe se vsedete20 na voz, in greste naprej21. Neža je bila po potu tako žalostna, de nič22 ni mogla govoriti. Gospa Kordula jo je24 nekaj časa pustila25, de26 se je zjokala27, po tem ji28 prijazno reče: Ljuba29 moja Neža30! vem, de31 si žalostna, ker si ob32 vse prišla33; vem vse34 kako se je s tabo35 godilo; vem, de36 si na tem svetu nesrečna, vender ne žaluj preveč. Ne misli, de37 se na svetu le38 tebi tako hudo godi. Poslušaj, kar39 še ne veš, kako se je z mano40 godilo. Jest sim41 bila srečna srečna42 gospa,43 imela sim blaga44, dnarjev45, vsiga46 v obilnosti47. Moj Gospod48 je bil žlahten49 baron Henrik Gap po imenu. Srečno, veselo sva v zakonu živela52, dobro mi je bilo, tako de53 mi boljši54 ni moglo biti. Huda sila ga je klicala na vojsko. Šel je, in kmalo55 je bil ubit; v persi56 mu je kugla perletela57, usterljen58 je bil blizo serca59, pade in v pol60 ure je bil mertev61. Kolika žalost za me62, si lahko64 misliš. Po tem so sovražniki v naše kraje perderli66, so67 mi veliko68 blaga pobrali69 in mi grajšino70 požgali, komej sim71 toliko ohranila, de sim72 kupila grajšinico73, kamor se zdej peljave74. Imela sva samiga75 sina, Karl mu je bilo ime; ta je bil komej77 17 let star, ko je
di priden in moli rad;2 moli tudi za očeta, da3 bi mu bilo dobro v daljnih krajih. Moli tudi zame, morebiti se na tem svetu nikoli več ne bodeva videla4.« Vtem5 mati objame Pavla6 in se loči7 od njega. Gospa Kordula je poleg9 stala in slišala11 vse te besede, katere13 so se jej14 tako mile zdele, da15 so jej16 debele solze iz oči pritekle17, a18 hitro si jih obriše;19 obe potem sedeti20 na voz, in se odpeljeti dalje21. Neža je bila po potu tako žalostna, da22 ni mogla nič23 govoriti. Gospa Kordula jo nekaj časa pusti25, da26 se je izjokala27, potem jej28 prijazno reče: »Neža29 moja ljuba30! vem, da31 si žalostna, ker si izgubila32 vse; vem,34 kako se je s teboj35 godilo; vem, da36 si na tem svetu nesrečna, vender ne žaluj preveč. Ne misli, da37 se na svetu samo38 tebi tako hudo godi. Poslušaj, česar39 še ne veš, kako se je z menoj40 godilo. Jaz sem41 bila srečna, presrečna42 gospa;43 imela sem blago44, denarjev45, vsega46 v obilosti47. Moj gospod48 je bil plemenit49 baron,50 Henrik Gap po imenu. Srečno, veselo sva živela51 v zakonu, dobro mi je bilo, tako, da53 mi bolje54 ni moglo biti. Huda sila ga je klicala na vojsko. Šel je, in kmalu55 je bil ubit; v prsi56 mu je krogla priletela57, ustreljen58 je bil blizu srca59, pade in v polu60 ure je bil mrtev61. Kolika žalost meni62, to63 si lehko64 misliš. Po tem so sovražniki pridrli65 v naše kraje, pobrali67 mi mnogo68 blaga in mi graščino70 požgali, komaj sem71 toliko ohranila, da sem si72 kupila graščinico73, kamor se zdaj peljevi74. Imela sva sina jedinca76, Karl mu je bilo ime; ta je bil komaj77 17 let star, ko je
16
[20−21]
šel sam1 radovoljno v soldate in pa k francozam2, kteri3 so tisti čas4 čez naše dežele nekaj let gospodarili. O kako sim5 takrat jokala in ga lepo prosila rekoč: Ljubi7 moj Karl8! ne hodi na vojsko, vidiš de sim9 sama, nimam ga pomočnika v nadlogah, če10 me še ti zapustiš, kam se bom obernila potem11 sirota! Kaj bom začela12, če13 še ti umerješ; tvoj14 oče je bil na vojski ubit, in s tabo15 se zna ravno16 tako zgoditi. Nič ni pomagalo, vse moje besede so bile zastonj,17 ni me hotel bogati18. Šel je z veliko francosko armado19 v merzle20 kraje Moškovitov21. Že dve leti je tega, in nobene besede ne zvem22 in en23 slišim od njega24. Bojim se, de25 je zmerznil26 na rusovski27 zemlji med toliko francozi28. S sabo29 ni od hiše drujiga30 vzel, kakor31 tablico, ki je moja podoba na nji namalana32, ktero33 je na vratu pervezano34 nosil. Kolikorkrat mi je pisal, je35 vselej povedal, de vsaki37 dan tablico pogleda in se name spomni38. Zdej pa39 ni nobeniga glasa40 več od njega41; o že42 so morebiti43 njegove kosti sognile44 na rusovski45 zemlji!46 Glej Neža! pravi gospa Kordula, de imam uržoh49 še bolj žalovati, kakor50 ti, ker imaš dva fanta51 vender živa, in ti zna52 ta ali uni53 še v starosti54 veselje delati in ti kaj pomagati; pa55 pravim: Naj bo56 hvaljeno božje ime, Bog tako57 hoče imeti, božja volja je tako60. Bog nas s križi tepe zato62, ko63 nas ljubi, de64 bi nas na unim65 svetu ne tepel66. — Nič ne skerbi67 Neža! per68 meni boš69 dokler boš živa70, in če pred71 umerjem, bom72 že naročila, de boš preskerbljena73. Vkup bove živele74 in ena75 dru-
šel radovoljno k vojakom, Francozom2, kateri3 so takrat4 čez naše dežele nekaj let gospodarili. O kako sem5 takrat jokala in ga lepo prosila,6 rekoč: »Karl7 moj ljubi8! ne hodi na vojsko, vidiš, da sem9 sama, nimam ga pomočnika v nadlogah; ako10 me še ti zapustiš, kam se naj potem obrnem11 sirota! Kaj naj začnem12, ako mi13 še ti umerješ. Tvoj14 oče je bil na vojski ubit, in s teboj15 se more tudi16 tako zgoditi. Nič ni pomagalo, vse moje besede so bile zaman;17 ni me hotel poslušati18. Šel je z veliko francosko vojsko19 v mrzle20 kraje tja na Rusko21. Že dve leti je tega, in nobene besede ne pozvem22 in ne23 slišim o njem24. Bojim se, da25 je zmrznil26 na ruskej27 zemlji med toliko Francozi28. S seboj29 ni od hiše druzega30 vzel, nego31 tablico, ki je moja podoba na njej naslikana32, katero33 je na vratu privezano34 nosil. Kolikorkrat mi je pisal, vselej je36 povedal, da vsak37 dan tablico pogleda in se mene spomina38. A zdaj39 ni nobenega glasu40 več o njem41; morda42 so že43 njegove kosti segnile44 na ruskej45 zemlji.46 Glej,47 Neža! 48 pravi gospa Kordula da vem, zakaj49 še bolj žalujem nego li50 ti, ker imaš dva sina še51 vender živa, in ti utegne52 ta ali oni53 še na starost54 veselje delati in ti kaj pomagati. Ali55 pravim: Naj bode56 hvaljeno božje ime, Bog hoče tako58 imeti, volja59 božja naj se izide60. Bog nas tepe61 s križi in težavami62, zato ker63 nas ljubi, da64 bi nas na onem65 svetu ne kaznoval66. — Nič ne skrbi67 Neža! pri68 meni ostaneš,69 dokler bodeš živela70, in če jaz poprej71 umerjem, bodem72 že naročila, da bodeš preskrbljena73. Vkupe bodevi živeli74 in druga75 dru-
17
[21−22]
go troštale1. Med takimi pogovori so3 se perpeljale4 gospa Kordula in Neža z njo v svojo grajšinco,5 in ste tam brumno in sveto živele, revežem deleč okoli veliko dobriga storile in njim pomagale6. Pavle7 pastir je tudi dolgo časa žalostin bil9, posebno zato, ko10 mu je mati rekla: Morebiti se nikoli več ne bova vidila12. Pavle13 si je zvesto materne14 nauke v serce vtisnil,15 in jih nikdar16 ni pozabil. Z drugimi pastirji, s17 svojimi tovarši se18 nikoli ni hotel20 navadnih jigrač lotiti21, ampak kader22 so drugi pastirji norčije uganjali, se23 je Pavle24 na stran vsedel25, bukvice26 iz torbice vzel27 in bral. Imel je še šolske bukvice:29 Zgodbe s30. pisma, ktere je Pavle zmiram31 z veseljem bral33. Eniga dne34 je bral od Davida, kako je pastirčval35. Lejte je rekel36 sam per37 sebi: Še38 David, tak imenitin39 mož je40 bil pastir. Žvino42 je pasel kakor jest44, in bil45 je potem imeniten kralj. Ne želim jest kralj47 biti, ampak zvesto bom bogal nauk božji49, kteri50 pravi, de51 mi bo52 Bog že tukej srečo53 dal, če55 mu bom56 zvesto služil57, in ga iz serca ljubil58. Pergodilo59 se je, de60 se perpelja61 kočija po cesti memo62 pastirjev, kteri63 so po gmajni žvinco64 pasli in Pavle65 z njimi. Drugi pastirji so svinko pasli67, to je navadna pastirska igrača. Pavl68 ni z njimi igral, ampak69 za germ70 je sedel, na žvino71 pazil in bukvice73 bral. V kočii74, ktera75 se je ravno memo76 peljala sta77 sedela baron in baronka79 I. ki sta se domu v nemški gradec peljala81. Blizo tistih82 pastirjev se je mogla83 kočija velikimu84 vozu umakniti. Konji
go tolažili1.« 2 Med takimi pogovori sti3 se pripeljali4 gospa Kordula in Neža v graščino ter sti ondu pobožno5 in sveto živeli. Dosti dobrega sti storili siromakom daleč na okolo in jim pomagali kolikor sti mogli6. Pavel7 pastir je bil8 tudi dolgo časa žalosten9, posebno zato, ker10 mu je mati rekla: »11Morebiti se nikoli več ne snideva12.« Globoko13 si je vtisnil materine14 nauke v srce15 in jih nikoli16 ni pozabil. Z drugimi pastirji, svojimi tovariši,18 nikoli se19 ni lotil20 navadnih igrač21, temveč ko22 so drugi pastirji norčije uganjali, sedel23 je Pavel24 na stran, vzel je knjižico26 iz torbice in je28 bral. Imel je še šolsko knjižico »29Zgodbe sv30. pisma,« katere je31 z največjim32 veseljem prebiral33. Neki dan34 je bral od Davida, kako je pastirčeval35. »Glejte,« dejal je36 sam v37 sebi, »še38 David, tako imeniten39 mož,40 bil je41 pastir. Živino42 je pasel,43 kakor jaz44, in je bil46 potem imeniten kralj. Ne želim jaz47 biti kralj48, ampak zvesto se hočem ravnati po nauku božjem49, kateri50 pravi, da51 mi bode52 Bog že tukaj53 dal srečo54, ako55 mu zvesto služim57, in ga iz srca ljubim58.« Prigodilo59 se je, da60 se pripelji61 kočija po cesti mimo62 pastirjev, kateri63 so po pašniku živino64 pasli in Pavel65 z njimi. Drugi pastirji so se66 svinko igrali67, to je navadna pastirska igrača. Pavel68 ni z njimi igral, nego69 za grm70 je sedel, na živino71 pazil,72 in iz knjižice73 bral. V kočiji74, katera75 se je ravno mimo76 peljala,77 sedela sta78 baron in baronovka79 I.,80 ki sta se domov peljala v Nemški Gradec81. Ne daleč od82 pastirjev se je morala83 kočija velikemu84 vozu umakniti. Konji
18
[22−23]
so preveč v graben1 zapeljali, kočija se zverne,2 in desno zadnje kolo se razdrobi, kočjaž3 je bil po nogah zlo4 ranjen. Komej5 sta baron in baronka6 iz zvernjene7 kočije zlezla,8 vsa prestrašena se9 ne vesta kam djati11. Na samoti je bilo, blizo12 nobene hiše, kočjaža13 ni bilo mogoče kam poslati, ker je bil ranjen. Konjem scer14 ni bilo15 nič, pa17 zavoljo zdrobljeniga18 kolesa ni bilo mogoče naprej19. Poredni20 pastirji so vse to vidili, pa zraven se21 še smejali22. Baron I. stopi k njim in njim23 po nemško reče: Kje je kaka hiša, de25 bi se ljudje sklicali priti26 pomagat. Nevedni pastirji niso nič vedli28 odgovoriti, ker niso vedli29 kaj jih vpraša. Na to kličejo Pavleta31 rekoč: Pavle! pojdi sim33, ti znaš nemško34, nam boš povedal36 kaj ta gospod vpraša. Pavle37 hitro perteče38, se39 lepo ponižno odkrije in pravi: Gospod žlahten43 kaj bi radi? Baron reče: Fante! povej mi kje je kaka hiša, de47 bi jest48 ljudi dobil49, kteri50 bi mi pomagali51 kočijo pervleči52 do vasi, de53 se kolo naredi, drugači54 ne morem naprej55. Pavle56 reče: Gospod, le tukaj dočakajte58, jest59 tečem hitro domu60, bom skusil kmalo61 ljudi perklicati62, prosil63 jih bom64, de65 vam bodo prišli66 pomagat. Naprosil bom svojiga67 gospodarja in še koga drujiga68. Vender preden69 grem ljudi klicat, dovolite mi, de vašimu70 kočijažu nekaj na nogo denem, ker vidim de mu zlo71 kri teče, uteči73 bi mu utegnila preden74 ljudje pridejo. Pavle75 vzame iz torbice nekako zeliše76, kar77 je zmirej per78 sebi nosil79, ga je80 kočijažu na rano položil81, z ruto zavezal83 in mu reče:
so preveč v jarek1 zapeljali, kočija se zvrne2 in desno zadnje kolo se zdrobi. Kočijaž3 je bil po nogah zelo4 ranjen. Komaj5 sta baron in baronovka6 iz prevrnene7 kočije zlezla;8 vsa prestrašena ne vesta,10 kam bi se dejala11. Na samoti je bilo, blizu12 nobene hiše, in kočijaža13 ni bilo mogoče kam poslati, ker je bil ranjen. Konjem se14 ni nič zalega zgodilo16, ali17 zavoljo strtega18 kolesa ni bilo mogoče dalje19. Neporedni20 pastirji so vse to videli in se vrhu tega21 še smijali22. Baron I. stopi k njim in jim23 po nemško reče: »24Kje je kaka hiša, da25 bi se ljudje poklicali26 pomagat.« 27 Nevedni pastirji niso na to znali ničesar28 odgovoriti, ker niso znali,29 kaj jih baron30 vpraša. Potem pokličejo Pavla,31 rekoč: »32Pavle! pojdi sem33, ti znaš nemški34, povedal35 nam bodeš,36 kaj ta gospod vpraša.« Pavel37 hitro priteče38, lepo ponižno se40 odkrije,41 in pravi: »42Gospod,43 kaj bi radi?«44 Baron reče: »45Fante! povej mi,46 kje je kaka hiša, da47 bi jaz48 ljudi sklical49, kateri50 bi mi pomogli51 kočijo privleči52 do vasi, da bi53 se kolo popravilo; drugače54 ne morem dalje55.« Pavel56 reče: »57Gospod, le tukaj počakajte58, jaz59 tečem hitro domov60, ter bodem skušal61 ljudi priklicati62, in63 jih bodem prosil64, da65 vam pridejo66 pomagat. Naprosil bodem svojega67 gospodarja in še koga druzega68. Vender, predno69 grem ljudi klicat, dovolite mi, da vašemu70 kočijažu nekaj na nogo denem, ker vidim, da mu71 kri zelo72 teče; mogla73 bi mu odteči, predno74 ljudje pridejo.« Pavel75 vzame iz torbice neko zelišče76, katero77 je vedno nosil pri78 sebi, položi79, ga kočijažu na rano, obveže jo82 z ruto in mu reče:
19
[23−24]
prijatel1, zdej2 pa le prav3 mirno nogo derži4, kmalo5 se bo6 kri vstavila7. Zdej Pavle hitro steče domu8 ljudi klicat. Preden9 je bila10 ura okoli11, pridejo s Pavletam13 trije možje, Pavletov14 gospodar in pa15 dva druga soseda, de17 so s koli in z vervmi18 kočijo tako zvezali, de19 so jo srečno do bližnje pošte pervlekli20. Pavletovo zeliše21 je kočijažu toliko22 dobro storilo23, de24 je že na kočijo sesti25 smel. Kader27 je bilo vse narejeno preden se29 baron in baronka30 v kočijo vsedeta31, reče baron Pavletu32: Povej33, reci tem možem, de jih34 prav lepo zahvalim, ki35 so mi pomagali, in baron da vsikimu en37 tolar. Ti pa38 Pavle bodi vedno tako priden pa40 dober, in dobro ti bo, reče baron in mu42 ponudi tri bele tolarje. Pavle pa44 se lepo zahvali in45 jih noče vzeti rekoč: Gospod! možem ste zadosti plačali, ker so vam pomagali, jest nisim48 nič pomagal, pa tudi nič plačila50 ne vzamem; če sim52 šel ljudi klicat, je bila54 moja dolžnost. Baron na to nič56 ne reče, tiho se vsede57 v kočijo in58 se pelje počasu59 do pošte. Ko se gospoda odpelja61, so pastirji Pavletovi tovarši62, kteri63 so zraven64 stali in zjali65, Pavleta66 za norca imeli, in67 ga neumniga68 imenovali, ker ni hotel dnarjev69 vzeti. Še pred71 so pastirji Pavleta iz norčije imenovali fajmaštra73, zato74 ker jim je večkrat kaj dobriga75 in lepiga76 bral, jih večkrat78 svaril in opominjal79, pa ga niso hotli poslušati hudobni poredni80 pastirji. Zdaj82 so mu pa83 rekli: Ti si prav85 neumen fajmašter86, takih lepih dnarjev87 ti je gospod ponujal, in jih ne vzameš89. Pavle pa90 na vse to druziga91
»Prijatelj1, zdaj2 pa le mirno nogo držite4, kmalu5 se vam6 kri ustavi7.« To rekši, naglo steče8 ljudi klicat. Predno9 je ura minila11, pridejo že12 s Pavlom13 trije možje: Pavlov14 gospodar in še15 dva druga krepka16 soseda, ki17 so s koli in vrvmi18 kočijo tako zvezali, da19 so jo srečno do bližnje pošte privlekli20. Pavlovo zelišče21 je kočijažu tako22 dobro delo23, da24 je že na kočijo smel sesti26. Ko27 je bilo že28 vse narejeno, in predno29 baron in baronovka30 v kočijo sedeta31, reče baron Pavlu32: »Pavle33, reci tem možem, da se jim34 prav lepo zahvalim, ker35 so mi pomagali,«36 in baron poda vsacemu po37 tolar. »A ti,38 Pavle,39 bodi vedno tako priden in40 dober, in dobro se41 ti bode godilo.« To rekši42 ponudi mu43 tri bele tolarje. Ali Pavel44 se lepo zahvali, ter45 jih noče vzeti,46 rekoč: »47Gospod! možem ste zadosti plačali, ker so vam pomagali, ali jaz nisem48 nič pomagal, zato49 pa tudi ne vzamem plačila51; ako sem52 šel ljudi klicat, bila53 je to54 moja dolžnost.« 55 Baron na to ničesar56 ne reče, tiho sede57 v kočijo ter58 se polagoma pelje59 do pošte. Ko se je60 gospoda odpeljala61, so pastirji, Pavlovi tovariši62, ki63 so poleg64 stali in zijali65, Pavla66 za norca imeli ter67 ga neumneža68 imenovali, ker ni hotel vzeti denarjev70. Že poprej71 so se72 pastirji norčevali s Pavlom in ga zaničljivo »fajmoštra« imenovali73, češ,74 ker jim je večkrat kaj dobrega75 in lepega76 bral, in77 jih tudi78 svaril in opominal79, kadar je bilo treba. Ali hudobni80 pastirji, njegovi tovariši niso ga hoteli poslušati81. A zdaj82 so mu rekli: »84Ti si jako85 neumen fajmošter86, takih lepih denarjev87 ti je gospod ponujal, in nisi88 jih hotel vzeti89.« Ali Pavel90 na vse to druzega91
20
[24−25]
ne reče1, ko2 te besede: Če sim3 kaj zaslužil, mi bo že4 Bog plačal5, če nisim nič6 zaslužil, tudi dnarjev8 nočem. Pavletov nar boljši prijatel9 reče tovaršem.10 Ne zaničujte Pavleta11, kdo ve12 kaj še bo13 iz njega. Meni so večkrat mati doma pravili14: Če15 človek komu le16 vode piti pernese17 iz dobriga serca18, ne bo19 brez plačila, Bog bo20 vse plačal21. Drugi dan se baron in baronka sprehajata23 in od nesreče poprejšniga24 dne se25 pogovarjata. Med vsimi27 reče baron mi nar bolj28 dopade pastir Pavle29, ker je le toliko30 prijazen in postrežin fant31. Samo tega ne vem, zakaj ni hotel nič32 vzeti, ker sim33 mu tolarje ponujal in silil. Kako34 veselje mu vender moram zato35 storiti, preden36 grem od tod37. Dobro kosilo bom rekel napraviti38, oštir39 mi bo40 svojo kočijo posodil in moje konje vpregel, grem in oštir43 z mano, de44 mi hišo pokaže46 kjer fant47 služi, in s saboj49 ga bom k50 kosilu perpeljal51, de bo52 z nami jedel,53 to mu bo veči54 veselje, ko55 vsi dnarji56. Velika čast bo kmetiškimu57 pastirju se58 v kočii59 z gospodo peljati,60 in per61 gospodi jesti. Okoli62 dvanajste ure tistiga dne63 se perpelja64 po cesti kočija, zavije v66 stran v vas, in67 obstoji pred hišo, kjer je Pavle68 služil. Dva gospoda stopita iz kočije,69 in vprašata gospodinjo: Kje je vaš pastir Pavle71? Odgovori72: ni73 ga še domu74, pase, kmalo75 mora priti, ker bliža se poldne77. Baron in gospodar pošte79 ga čakata de80 pride. Ko pride Pavle81, ga v kočijo posadita83 in s sabo85 na pošto peljata86. Po poti vpraša Pavle87 ponižno: Gospodje! kam me peljate.89
ne odgovori1, nego2 te besede: »Ako sem res3 kaj zaslužil, plačal mi bode4 Bog, ako pa nisem6 zaslužil ničesar7, tudi denarjev8 nočem.« Pavlov najboljši prijatelj9 reče tovarišem: »10Ne zaničujte mi Pavla11, kdo zna,12 kaj bode še13 iz njega. Meni so večkrat mati doma pripovedovali14: »Ako15 človek, bodi si komur koli, samo16 vode piti prinese17 iz dobrega srca18, ne ostane19 brez plačila, Bog mu bode20 vse poplačal21.«22 Drugi dan se baron in baronovka izprehajata23 in od nesreče prejšnega24 dne pogovarjata. »26Med vsemi27 reče baron, »najbolj se mi28 dopade pastir Pavel29, ker je tako30 prijazen in postrežen deček31. Samo tega ne vem, zakaj ni hotel ničesar32 vzeti, ko sem33 mu tolarje ponujal in silil. Nekakšno34 veselje mu vender moram storiti, predno36 grem iz tega kraja37. Dobro kosilo bom rekel narediti38, gostilničar39 mi bode40 svojo kočijo posodil in moje konje vpregel, potem41 grem jaz42 in gostilničar43 z mano, da44 mi pokaže45 hišo,46 kjer služi deček48, in ga s seboj h50 kosilu pripeljem51, da bode52 z nami jedel;53 to mu bode večje54 veselje, nego li55 vsi denarji56. Velika čast bode kmetskemu57 pastirju v kočiji se59 z gospodo peljati in pri61 gospodi jesti.« Okolo62 dvanajste ure tisti dan63 se pripelje64 po cesti zala65 kočija, zavije na66 stran v vas ter67 obstoji pred hišo, kjer je Pavel68 služil. Dva gospoda stopita iz kočije in vprašata gospodinjo: »70Kje je vaš pastir Pavel71?« Gospodinja odgovori72: »Ni73 ga še domov74, pase, a kmalu75 mora priti, ker se76 bliža že poludne77.«78 Baron in poštni gospodar79 ga čakata, da80 pride. Ko Pavel domov pride81, posadita82 ga v kočijo in ga84 s seboj85 na pošto peljeta86. Po poti vpraša Pavel87 ponižno: »88Gospodje! kam me peljete?«89
21
[25−26]
Baron mu odgovori: Ne boj se,2 ti si meni zlo3 ustregel, ker si šel ljudi klicat takrat ko sim5 jih nar bolj6 potreboval, plačila nič7 nisi hotel vzeti, zato boš danes8 z nami jedel in pil, in9 se po gosposko11 gostil. Pavle12 se sladko posmeja13 in se14 zahvali ponižno15 za toliko čast. Boljši16 se mi zdi, je rekel se18 v kočii19 peljati in per gospodi20 jesti, kakor21 še toliko tolarjev, posebno ko je vidil23, de24 so drugi pastirji njegovi tovarši26 za njim zjali27 in se čudili. Vse je že bilo perpravljeno28, ko se perpeljata29 baron in poštni gospodar v kočii30 s Pavletam31. Kar k mizi sedejo, ktera32 je bila polna nar boljših33 jedi,34 in dobriga sladkiga35 vina. Gospoda začne hitro36 jesti, Pavle pa37 debelo gleda in se38 noče k mizi usesti39, kamor so mu odkazali. Baron mu reče: Pavle! usedi se41 in z nami jej43, kolikor se ti bo poljubilo44. Pavle reče45 ponižno: Ne zamerite, gnadlivi48 gospod baron, sej niste49 še molili, pa50 že jeste. Meni so mati zlo zaterdvali51 vselej pred jedjo in po jedi moliti,52 in se spomniti53 dobrotnika, kteri54 nam darove daje55. Večkrat sim56 slišal: Kdor pred jedjo in po jedi ne moli, je žvini enak57. Per tih Pavletovih58 besedah se vsi spogledajo,59 in hiteli60 so moliti molitev pred jedjo. Med jedjo vpraša baron Pavleta62: Povej mi nar pervo64, zakaj nisi od mene nič hotel66 vzeti, ker sim67 ti lepe dnarje68 ponujal? Pavle odgovori ves brihten69 naravnost brez hinavšine70: Gospod baron žlahtni72! Zato nisim73 hotel nič74 od vas vzeti75, ker sim76 obljubil zvesto se deržati77 po nauku svoje matere in po naukih duhovnov78. Mati so me lepo učili in
Baron mu odgovori: »1Ne boj se!2 ti si meni zelo3 ustregel, ker si šel ljudi klicat,4 takrat ko sem5 jih najbolj6 potreboval, a plačila7 nisi hotel vzeti, zato bodeš denes8 z nami jedel in pil ter9 se prav10 po gospodski11 gostil.« Pavel12 se sladko nasmehne13 in ponižno14 zahvali za toliko čast. »Boljše16 se mi zdi,« dejal17 je, »18v kočiji se19 peljati in z gospodo20 jesti, nego li21 še toliko tolarjev,«22 posebno ko je videl23, da24 so drugi pastirji,25 njegovi tovariši, zijali26 za njim in se čudili. Vse je že bilo pripravljeno28, ko se pripeljata29 baron in poštni gospodar v kočiji30 s Pavlom pastirjem31. Kar k mizi sedejo, katera32 je bila polna najboljših33 jedi in dobrega sladkega35 vina. Gospoda začne takoj36 jesti, a Pavel37 debelo gleda, in38 noče k mizi sesti39, kamor so mu odkazali. Baron mu reče: »40Pavle, sedi,41 in jej42 z nami, kolikor se ti poljubi44.« Pavel45 ponižno reče46: »47Ne zamerite, milostivi48 gospod baron, saj49 še niste molili in50 že jeste. Meni so mati večkrat dejali, da moram51 vselej pred jedjo in po jedi moliti in se spominati53 dobrotnika, kateri54 nam deli darove55. Večkrat sem56 slišal: Kdor pred jedjo in po jedi ne moli, podoben je živini57.« Pri teh Pavlovih58 besedah se vsi spogledajo in so hiteli61 moliti molitev pred jedjo. Med jedjo vpraša baron Pavla62: »63Povej mi najpred64, zakaj nisi hotel65 od mene denarjev66 vzeti, ko sem67 ti jih68 ponujal?« Pavel odgovori69 naravnost brez hinavščine70: »71Gospod baron milostivi72! Zato nisem73 hotel denarjev vzeti74 od vas, ker sem76 obljubil zvesto se ravnati77 po nauku svoje matere in po naukih duhovnih gospodov78. Mati so me lepo učili in
22
[26−27]
mi večkrat rekli, posebno takrat ko sim1 se od njih ločil, de2 za vsako majhno reč3 ne plačila tirjati5, kar se6 komu stori7. Kdor bo8 od ljudi za vsako reč9 na svetu plačan, ne bo10 na unim11 svetu nič12 plačila dosegel13. Duhovni pastirji nas učijo14: Če15 človek požerk merzle16 vode bližnjimu17 z dobrim sercam poda18, bo per19 Bogu plačilo imel20. Na to21 reče baron: Pavle!23 pridni fant24, le tak ostani in srečen boš,25 Bog te ne bo26 nikoli zapustil27. Tudi gospej baronki29 je bil Pavle zlo ušeč30, zato ga prijazno vpraša: Kako je to fante32, ker si tako brihten in dobro glavo33 imaš, zakaj pa34 v šolo ne hodiš35, de36 bi se kaj več naučil. Per37 tem vprašanji so se Pavletu38 solze ulile in39 globoko zdihne40 rekoč: O dobra41 gospa! Rad43 bi bil hodil v šolo, pa44 ni bilo mogoče; čast Bogu, de sim45 se toliko naučil. Nato ob kratkim vse46 razloži, kako se je z njegovimi starši godilo, de48 so bili od vsih zapušeni,49 brez pomoči so mogli50 iti po svetu. Gospa tiho reče baronu: Prav dober in prijazen se mi ta fant zdi, nama ni52 Bog otrok53 dal, kaj ko bi ga55 za svojiga56 vzela, dobro delo bo57 to,58 in iz fanta zna sčasama59 kaj biti. Baron reče: Ravno ta misel je tudi moja. Vzela ga bova63, zanj skerbela64, in ga dala učit65, ker je brihten66. Bog bo67 nama to povernil če69 ne na tem pa na unim70 svetu. Vender fanta71 moram pred72 vprašati, ali bo per volji73 z nama iti74. Baron pokliče Pavleta rekoč75: Pavle! bi li ti zapustil77 svojo službo in šel78 z nama deleč79 — v nemški gradec81? Tam se boš lah82-
mi večkrat rekli, posebno takrat, kadar sem1 se od njih ločil, da2 za vsako majheno stvar3 ne smem4 plačila jemati5, kadar6 komu kaj dobrega storim7. Kdor je že8 od ljudi za vsako stvar9 na svetu plačan, ne bode10 na onem11 svetu imel12 plačila. Duhovni pastirji nas uče14: »Ako15 človek le požirek mrzle16 vode bližnjemu poda17 z dobrim srcem18, imel bode pri19 Bogu plačilo.« Nato21 reče baron: »22Pavle,23 pridni deček24, le tak ostani in srečen bodeš;25 Bog te gotovo26 nikoli ne zapusti27.«28 Tudi gospe baronovki29 je bil Pavel zelo všeč30, zato ga prijazno vpraša: »31Kako je to, ljubi moj32, da pri tolikej razumnosti, kakor jo33 imaš, vender ne hodiš34 v šolo, da36 bi se kaj več naučil Ob37 tem vprašanji so se Pavlu38 solze vlile iz oči,39 globoko vzdahne,40 rekoč: »O41 gospa dobra42! rad43 bi bil hodil v šolo, ali44 ni bilo mogoče; čast Bogu, da sem45 se toliko naučil.« Potem ob kratkem46 razloži vse47, kako se je z njegovimi starši godilo, da48 so bili od vseh zapuščeni ter so49 brez pomoči morali50 iti po svetu. Gospa tiho reče baronu: »51Prav dober in prijazen se mi ta fant zdi, nama Bog ni53 dal otrok54, kaj ko bi tega55 za svojega56 vzela, dobro delo bode57 to in iz fanta zna časoma še59 kaj biti.«60 Baron reče: »61Ravno ta misel je tudi moja. »62Vzela ga bodeva63, zanj skrbela64, in ga dala učiti65, ker je tako razumen66. Bog nama bode68 to povrnil, ako69 ne na tem pa na dnem70 svetu. Vender moram dečka še poprej72 vprašati, ali je voljan, da bi šel73 z nama. Baron pokliče Pavla in mu reče75: »76Pavle! bi li ti ne hotel zapustiti77 svojo službo in iti78 z nama daleč79tja80 v Nemški Gradec81? Tam se bodeš leh82-
23
[27−28]
ko učil, v šolo boš hodil1. Pavle2 odgovori: Oh gnadlivi3 gospod baron, grozno4 rad bi šel, pa5 ne vem če bo7 v to moj gospodar pervolil8, brez pervoljenja9 ne smem in se ne spodobi12. Lepo je to, reče baron, všeč mi je,16 hiti tedej domu17, prosi pervoljenja18, in če te bodo pustili19, pridi povedat,20 in vzamemo te s seboj. Pavl hvaležno kušne roko21 baronu in baronki22 in gre23. Ves vesel peržvižga domu, ko24 v hišo pride mu25 reče gospodar: No27, si kaj pernesel domu29? Pavl30 reče: Oh31 oče! ta gospoda me je tako obdarovala, de32 še ne eden33 tako, sim le prišel34 hitro vas prosit, de35 mi dovolite vzeti, kar mi ta dobra gospoda ponuja. Ne bodi vender tako perprost37, pravi38 gospodar; vzemi kar ti kdo da. Boš41 pa že spet42 kaj neumniga naredil43, kakor včerej44, ko nisi hotel tolarjev vzeti; pa vender45 povej, kaj ti je gospoda ponudila? Baron in baronka48 sta me nagovorila, de49 me s saboj50 vzameta, če51 hočem iti, pa sim rekel52: Rad grem, vender pred54 ne obljubim, de55 vas za svet in za pervoljenje prosim56. Srečen Pavle, reče gospodar, sreča te iše60, ne spusti61 je iz rok. Zdej62 spoznam, de nisim63 prav storil, ker sim64 te včeraj kregal65, zato ko66 nisi hotel ponujanih tolarjev vzeti. Tvoje dobro serce,67 in tvoja perpravnost bližnimu68 pomagati ti je Bog hitro povernil70. Pojdi berž71 k dobri72 gospodi nazaj, reci de74 z veseljem dovolim75, de76 te vzamejo. Pa77 čakaj, de bo78 bolj gotovo, grem s tabo80, de81 te izročim. Pavle82 in gospodar gresta gospodi naproti, ktera83 se ravno po cesti sprehaja84. Pavle85 se od
ko učil, bodeš hodil v šolo1.« Pavel2 odgovori: »O milostivi3 gospod baron, zelo4 rad bi šel, ali5 ne vem,6 če bode7 v to moj gospodar privolil8, brez dovoljenja gospodarjevega9 ne smem iti10 in se tudi11 ne spodobuje12.« »13Lepo je to,«14 reče baron, »15všeč mi je;16 hiti tedaj domov17, prosi privoljenja18, in če te puste19, pridi povedat in vzamemo te s seboj.« Pavel poljubi21 baronu in baronovki roko22 in otide23. Ves vesel prižvižga domov. Ko stopi24 v hišo,25 reče mu26 gospodar: »Nu27, ali28 si kaj prinesel domov29?« Pavel30 reče: »O31 oče! ta gospoda me je tako obdarovala, da32 še nihče ne33 tako; prišel sem le34 hitro vas prosit, da35 mi dovolite vzeti, kar mi ta dobra gospoda ponuja.« »36Ne bodi vender tako priprost37,« reče38 gospodar; »39vzemi,40 kar ti kdo da. Bodeš41 pa že zopet42 kaj neumnega napravil43, kakor včeraj44, ko nisi hotel tolarjev vzeti; a45 povej mi vender46, kaj ti je gospoda ponudila?« »47Baron in baronovka48 sta me nagovorila, da49 me s seboj50 vzameta, ako51 hočem iti, a jaz sem dejal52: »53Rad grem, vender poprej54 ne obljubim, predno55 vas za svet in privoljenje ne poprosim56.« »57Srečen Pavle,«58 reče gospodar, »59sreča te išče60, ne izpusti61 je iz rok. Zdaj62 spoznam, da nisem63 prav storil, ko sem64 te včeraj ozmirjal65, ker66 nisi hotel ponujanih tolarjev vzeti. Tvoje dobro srce67 in tvojo pripravnost bližnjemu68 pomagati, hitro69 ti je Bog povrnil70. Pojdi brž71 k dobrej72 gospodi nazaj, in73 reci, da74 z veseljem privolim75, da76 te vzamejo. Ali77 čakaj! da bode78 bolj gotovo, grem jaz sam79 s teboj80, da81 te izročim.« Pavel82 in gospodar gresta gospodi naproti, katera83 se ravno po cesti izprehaja84. Pavel85 se že86 od
24
[28−29]
deleč1 odkrije in prosi gospodarja tudi tako storiti. Kader2 bližej prideta, se Pavle ponižno perkloni, in3 gre obema roko kušniti in reče4: Moj gospodar me rad pusti; de7 je res, je sam prišel pričevati10; prosim zdej11, de12 bi me s saboj13 vzeli, in obljubim14 vam veliko veselja narediti16, ker bom17 vse rad ubogal in18 storil, kar mi boste ukazali19. Dobrote ne bom nikoli pozabil21, vedno vam bom22 hvaležen. Baron in baronka sta rekla:24 Prav je to, le priden bodi,25 in nič hudiga26 ti ne bo27. Pavle28 je precej per29 gospodi ostal, gospodar ves zamišljen domu gre31.
daleč1 odkrije in prosi gospodarja tudi tako storiti. Ko2 bližej prideta, ponižno se Pavel prikloni ter3 gre obema roko poljubit, rekoč4: »5Moj gospodar me rad pusti z vami6; da7 je to8 res, prišel9 je sam povedat10; prosim zdaj11, da12 bi me s seboj13 vzeli, ker14 vam obljubim15 veliko veselja delati16, vse bodem rad18 storil, kar mi ukažete19. Dobrote nikoli20 ne pozabim21, vedno vam bodem22 hvaležen.«23 Baron in baronovka rečeta: »24Prav je to, le priden bodi in nič hudega26 ti ne bode27.« Pavel28 je precej pri29 gospodi ostal, a30 gospodar ves zamišljen domov otide31.
IV. Pavle šolar1 v nemškim gradcu2.
IV. Pavel dijak1 v Nemškem Gradci2.
Drugi dan je bila kočija že popravljena, gospoda gre naprej1 in Pavle z2 njo. Težko mu je bilo per sercu3 zapustiti domačo deželo,4 in iti v ptuje kraje med ptuje neznane ljudi. Pa5 si je mislil6, Bog je povsod, cela7 zemlja je njegova. Dobrotljiviga8 Boga sim9 si za očeta zbral10, in moj dobrotnik gospod baron bo12 moj telesen13 oče. S takimi mislami14 zapusti Pavle rojstno deželo15. O malim Šmarni16 je prišel Pavle17 s svojo gospodo v nemški gradec18. Baron je precej19 ukazal mu lepe gosposke oblačila narediti20. Dal mu je posebno kamerco21, kupil mu potrebne bukve22 in ga potem pelje zapisat v šolo. O vsih23 Svetih je jel Pavle24 hoditi v pervo25 latinsko šolo. Tako se je učil, de26 so se vsi
Drugi dan je bila kočija že popravljena, gospoda gre dalje1 in Pavel 2 njo. Težko mu je bilo pri srci3 zapustiti domačo deželo in iti v ptuje kraje med ptuje neznane ljudi. A mislil5 si je, Bog je povsod, vsa7 zemlja je njegova. Dobrotljivega8 Boga sem9 si za očeta izbral10, in moj dobrotnik,11 gospod baron, bode12 moj telesni13 oče. S takimi mislimi14 zapusti Pavel rojstni kraj15. O malem Šmarnu16 je prišel Pavel17 s svojo gospodo v Nemški Gradec18. Baron je takoj19 ukazal narediti mu lepo gospodsko oblačilo20. Dal mu je posebno čumnato21, kupil mu potrebne knjige,22 in ga potem pelje zapisat v šolo. O vseh23 Svetih je začel Pavel24 hoditi v prvo25 latinsko šolo. Tako se je učil, da26 so se vsi
25
[29−30]
učeniki nad njegovo razumnostjo zavzeli1. Nar pervi2 je bil med vsimi šolarji3 svojimi tovarši4. Doma se je pridno učil, gospodi per5 mizi stregel, in včasi6 družini iz kakih lepih bukvic zvečer7 kaj bral. Molil je tako rad in vselej tako andohtlivo9, de10 so se vsi nad njegovim zaderžanjem razgledovali11. Od perviga12 do zadnjiga13 so ga per14 hiši vsi radi imeli. Srečno je tako živel v hiši svojiga15 dobrotnika. S svojimi šolskimi tovarši16 se ni veliko17 pečal. Z enim18 je bil prav prijatel19, Avguštin Zorman po imenu, kteri21 je bil žlahtniga22 rodu iz23 Dunaja doma, tudi priden in brumen mladenč24. Po nesreči so Avguštinovi starši ob25 svoje veliko premoženje prišli26; sama grajšina blizo27 Dunaja jim je še ostala, zavoljo ktere28 pa je še pravda tekla. Med29 tem so Avguštinovi starši pomerli30, in zdaj je bil Avguštin tako reven31, de32 le iz dobrot očetovih prijatlov je33 v Gradcu živel, kteri34 so mu v šolah pomagali. Cele35 tri leta je bil Pavle36 Svetin vedno vesel, lepo rejen in zali mladenč37. Vedno je Boga hvalil; de38 mu je tako dobriga39 očeta namestil40, ker svojiga praviga Očeta41 nikoli ni poznal. Četerto42 leto je Pavle jel klavern hoditi in43 žalosten biti44, pa45 še bolj pogosto moliti. Večkrat od barona vprašan, kaj mu je, le odgovori46: Žalosten sim48, ker vidim marskteriga49, de50 se mu51 hudo godi, meni pa52 je dobro. Vsakimu53 bi rad pomagal, kakor ste vi meni pomagali. Baron vpraša tudi druge posle per55 hiši, s kterimi56 je Pavle jedil57, če58 vedo zakaj Pavle60 hujša. Rekli so61 mu: Pavle63 mora hujšati, on64
učitelji njegovej razumnosti čudili1. Prvi2 je bil med vsemi dijaki,3 svojimi tovariši4. Doma se je pridno učil, gospodi pri5 mizi stregel, in časi6 družini iz kakih lepih knjižic z večera7 kaj bral. Molil je tako rad in vselej s8 tako pobožnostjo9, da10 so se vsi njegovej obnaši čudili11. Od prvega12 do zadnjega13 so ga pri14 hiši vsi radi imeli. Srečno je tako živel v hiši svojega15 dobrotnika. S svojimi sodijaki16 se ni mnogo17 pečal. Samo z jednim18 je bil prijatelj19, in ta je bil20 Avguštin Zorman po imenu, kateri21 je bil plemenitega22 rodu in z23 Dunaja doma, tudi priden in bogoljuben mladenič24. Po nesreči so Avguštinovi starši svoje veliko premoženje izgubili26; samo graščina blizu27 Dunaja jim je še ostala, zaradi katere28 pa je še pravda tekla. V29 tem so Avguštinovi starši pomrli30, in zdaj je bil Avguštin tako ubožen31, da je32 le iz dobrot očetovih prijateljev33 v Gradcu živel, kateri34 so mu v šolah pomagali. Cela35 tri leta je bil Pavel36 Svetin vedno vesel, lepo rejen in vrl mladenič37. Vedno je Boga hvalil, da38 mu je tako dobrega39 očeta dal40, ker svojega pravega očeta41 nikoli ni poznal. A četrto42 leto je začel Pavel43 žalosten postajati44, in45 še bolj pogosto moliti. Večkrat od barona vprašan, kaj mu je, odgovoril je46: »47Žalosten sem48, ker vidim toliko ljudi49, da50 se jim51 hudo godi, a meni52 je dobro. Vsakemu53 bi rad pomagal, kakor ste vi meni pomagali.« 54 Baron vpraša tudi druge posle pri55 hiši, s katerimi56 je Pavel jedel57, ako58 vedo,59 zakaj Pavel60 hujša. Rekli mu so62: »Pavel63 mora hujšati, ker64
26
[30−31]
grozno1 malo je, več ko2 polovico si vselej perhrani3, v popir4 zavije, pa5 nekam skrivaje6 nosi, pa7 nobeden ne ve kam. Drugi dan ga baron hitro ko so odkosili9 pokliče, in ga10 pošlje pol ure deleč11 po opravilu. Med12 tem gresta baron in baronka prejiskat Pavletovo13 skrinjo, se hočeta prepričati14, ali je res, kar družina od Pavleta perpoveduje15. Res16 najdeta v skrinji pod oblačili zaviti kosic17 mesa, malo kruha in pa malo18 sira. Kaj bova zdej strila20 s Pavletam21 vpraša baronka svojiga22 gospoda? To23 je nehvaležnost! Bolj pametni24 baron pa reče25: Ljuba moja26! tiho bodi, kar v misli mu ne vzemi, derživa27 se, kakor de28 bi nič zato29 ne vedila,30 še dans bova zvedila31 kam nosi, potem bova32 z njim govorila. Baron skrivej34 ukaže enimu35 svojih služabnikov, še dans za Pavletam iti36, kader37 pojde v šolo, in od deleč zvesto38 za njim slediti39, kam bo40 spravljeno meso, kruh in sir nesel. Pavle41 pride kmalo domu42, po navadi zvesto opravi, kar mu je naloženiga44. Vzame bukvice45 in skrivej46 pobaše v aržete47 spravljeno jed, in48 gre v šolo. Baronov služabnik ga od deleč49 pazi, gre za njim, brez de50 bi ga bil Pavle vidil51. Preden52 gre v šolo, skoči hitro v vežo ene53 hiše ne deleč55 od šole in56 gre po štengah, pod streho57 v kamerco58, kjer je eden59 njegovih šolskih tovaršev60 bolan ležal. Hlapec leze tiho za njim in posluša per61 vratih, kaj se pogavarjata62. Toliko je slišal hlapec Pavleta63 govoriti: O ljubi moj prijatel65! Dans sim66 ti še pernesel67, smiliš se mi, ne vem ali ti bom69 mogel več70 kaj per71-
zelo1 malo je, več nego li2 polovico si vselej prihrani3, v papir4 zavije, in5 nekam skrivaj6 nosi, a7 nobeden ne ve kam.«8 Drugi dan po kosilu ga baron takoj9 pokliče, in pošlje pol ure daleč11 po opravilu. V12 tem gresta baron in baronovka, da preiščeta Pavlovo13 skrinjo, in se prepričata14, ali je res, kar družina od Pavla pripoveduje15. Kes16 najdeta v skrinji pod oblačili zavit kosec17 mesa, malo kruha in sira. »19Kaj bodeva zdaj storila20 s Pavlom21 vpraša baronovka svojega22 gospoda; »to23 je nehvaležnost!« A24 baron jej odgovori25: »Moja ljuba26! tiho bodi, kar v misli mu ne vzemi; drživa27 se, kakor da28 bi nič za to29 ne znala;30 še denes bodeva zvedela,31 kam nosi, potem bodeva32 z njim govorila.« 33 Baron skrivaj34 ukaže jednemu35 svojih služabnikov, da naj gre za Pavlom36, kadar37 pojde v šolo, in naj od daleč38 za njim sledi39, kam bode40 spravljeno meso, kruh in sir nesel. Pavel41 pride kmalu domov42, po navadi zvesto opravi vse43, kar mu je naloženega44. Vzame knjige45 in skrivaj46 pobaše v žepe47 spravljeno jed ter48 gre v šolo. Baronov služabnik ga od daleč49 pazi, gre za njim, brez da50 bi ga bil Pavel opazil51. Predno52 gre v šolo, skoči hitro v vežo neke53 hiše,54 ne daleč55 od šole, ter56 gre po stolbah57 v podstrešno čumnato58, kjer je jeden59 njegovih tovarišev60 bolan ležal. Hlapec leze tiho za njim in posluša pri61 vratih, kaj se pogovarjata62. Toliko je slišal hlapec Pavla63 govoriti: »64O ljubi prijatelj moj65! Denes sem66 ti še prinesel67, smiliš se mi, a68 ne vem ali ti bodem69 mogel še70 kaj pri71-
27
[31−32]
nesti; zdi se mi de so me1 jeli paziti, in spoznovati3, de4 ti kaj pernesem5. Bolnik pa na postlji ni druziga kakor6 na glas je jokal,7 in rekel8: Oh,9 če me še ti zapustiš, moram od vsiga hudiga10 umreti. Pavle11 ga je pa troštal12 in ga opominjal13 v Boga zaupati. Več hlapec14 ni slišal, hitro je šel strani16, de17 ga Pavle ni videl, gre domu in baronu18 vse pove19, kar je slišal in si je hišo dobro zamerkal22. Baron, ker je vedil23, de24 mora Pavle zdej cele25 dve uri v šoli biti, se26 napravi,27 gre, hlapec mu mora iti tisto kamerco pod streho pokazat. Kader noter30 stopi, vidi na goli32 slami ležati bolniga revniga šolarja33, več merliču kakor živimu34 človeku podobniga35. Baron reče bolnimu šolarju36: Zvedil sim37, de38 si revež39 in veliko pomanjkanje terpiš, torej sim prišel40 te obiskat41 in ti pomagat,42 vender mi povej nar pervo43, kako se ti pravi in kdo so bli44 tvoji starši. Bolnik odgovori, pa46 tiho, ker je bil slab: Avguštin Zorman mi je ime; moji starši so bli zlo49 premožni, pa ob vse50 so peršli51, sama grajšina52 je še ostala, za tisto pa53 se moji žlahtniki55 pravdajo, de56 je mende57 nikoli ne bom58 imel desi meni gre jerbati59 po starših. Pomagati mi nobeden noče. Dokler sim62 hodil, sim per63 dobrih ljudeh kaj dobil64, zdej pa sim65 sirota, ne morem se ganiti iz postlje66, nikogar ni, de67 bi mi kaj pomagal68. O Bogu se usmili, je69 začel zdej70 bolnik jokati, z grozno71 nadlogo me je Bog obiskal vse me je zapustilo. Imel sim ljubiga prijatla73 Pavla Svetina po imenu, on mi je vsaki74 dan kaj75 jesti pernesel76, kar je sam perstradal77,
nesti; zdi se mi, da so1 jeli paziti name2, in so prišli do tega3, da4 ti jedi nosim5.« Bolnik to slišavši,6 na glas je jokal in dejal8: »O9 če me še ti zapustiš, moram od vsega hudega10 umreti.« Pavel11 ga je tolažil12 in opominal, da naj13 v Boga zaupa, ker Bog nikogar ne zapusti, pa tudi njega ne bode zapustil. Hlapec14 ni več15 slišal, hitro je odšel16, da bi17 ga Pavel ne ugledal. Domov prišedši, povedal je18 vse baronu19, kar je slišal,20 in si je tudi21 hišo dobro zapomnil22. Baron, ker je znal23, da24 mora Pavel zdaj celi25 dve uri v šoli biti, napravi se in27 gre, pa tudi28 hlapec mora njim, da29 mu pokaže čumnato, v katerej leži bolni dijak. Kadar30 stopi baron v čumnato31, vidi na golej32 slami ležati bolnega, zelo ubožnega dijaka33, ki je bil bolj mrliču nego li živemu34 človeku podoben35. Baron reče bolnemu mladeniču36: »Zvedel sem37, da38 si siromak39 in veliko pomanjkanje trpiš; zatorej pridem, da40 te obiščem41 in ti pomorem;42 vender mi najpred povej43, kako se ti pravi in kdo so bili44 tvoji starši.« 45 Bolnik odgovori, a46 tiho, ker je bil preveč47 slab: »48Avguštin Zorman mi je ime; moji starši so bili zelo49 premožni, a prišli50 so ob vse51, sama graščina jim52 je še ostala, za katero53 se zdaj54 moji sorodniki55 pravdajo, da56 je menda57 nikoli ne bodem58 imel, dasi59 po mojih60 starših le meni pripada61. Pomagati mi nobeden noče. Dokler sem62 hodil, dobil sem pri63 dobrih ljudeh kak dar64, a zdaj sem65 sirota, ne morem se ganiti iz postelje66, nikogar ni, da67 bi mi kaj pomogel68. O Bogu se usmili, začel je zdaj70 bolnik jokati, z veliko71 nadlogo me je Bog obiskal,72 vse me je zapustilo. Imel sem ljubega prijatelja,73 Pavla Svetina po imenu, on mi je vsak74 dan prinesel75 jesti, kar je sam pristradal77,
28
[32−33]
in mi je večkrat prestlal1. Ravno dans2 mi je pa3 povedal, de ne bo mogel mi4 več pernesti5. Rad bi storil pa6 ne more. O gospod! ne zamerite,7 ne vem, kdo ste, kaj ste,9 sam Bog vas je pernesil10 mi pomagat,11 prosim vas, de12 mi nekoliko jedi pošljete, če13 ne, moram od hudiga14 umreti. Bog vam bo obilno15 poplačal kar mi boste strili,17 če vam drujiga18 ne bom19 mogel poverniti20, bom21 za vas molil22. Užalilo se je dobrimu24 baronu viditi mladenča25 tako zapušeniga in pa žlahtniga26 rodu. Skrivej27 si je solze iz oči obrisal, in mu ni drujiga28 rekel, kakor29 obljubil mu je pošiljati dobrih jedi, in gre30. Ko31 baron domu32 pride, vse kar je vidil svoji gospej pove35. Ves žalosten je bil Pavle36, ko37 iz šole domu pride38. Baron ga pokliče, ko Pavle bukve iz rok dene39. Hitro uboga,40 gre k baronu, kteriga41 najde na zložnimu sedežu42 in gospo zraven43 njega. Kaj bodo ukazali gnadlivi45 baron, vpraša Pavle48 ponižno. Baron se derži serdito49 in reče.50 Pavle! zakaj si nehvaležen? Ne51 veš, de sim52 ti veliko dobriga53 storil, zakaj zdej skrivej54 od hiše nosiš,55 in mi škodo56 delaš? Vse vem zdej58, kako ravnaš,59 vselej v šolo grede60 polne mavhe nabašeš jedi in odneseš. Več ne moreš zdaj skrivati in tajiti, povej zakaj to delaš? Pavle62 ves bled in prepaden ponižno odgovori kakor se spodobi64 gospodu odgovarjati, in reče: gnadlivi gospod65 baron, moj66 oče!67 moj dobrotnik! prosim de70 mi dovolite odgovoriti. Baron reče, govori:72 Ne tajim, začne Pavle74 govoriti, de sim75 večkrat nesel jedi od hiše, pa nisim76 nič
in mi je večkrat postelj prestljal1. A ravno denes2 mi je povedal, da mi ne utegne4 več pomagati5. Rad bi storil, a6 ne more. O gospod! ne zamerite;7 ne vem, kdo ste, in8 kaj ste;9 sam Bog vas je prinesel10 mi pomagat;11 prosim vas, da12 mi nekoliko jedi pošljete, ako13 ne, moram od pomanjkanja14 umreti. Bog vam bode obilo15 poplačal,16 kar mi bodete dobrega storili;17 če vam druzega18 ne bodem19 mogel povrniti20, molil bodem21 za vas.« 23 Užalilo se je dobremu24 baronu, videčemu mladeniča25 tako zapuščenega, ki je bil tudi plemenitega26 rodu. Skrivaj27 si je solze iz oči obrisal, in mu druzega ni28 rekel, nego29 obljubil mu je pošiljati dobrih jedi, in odšel je30. Kadar31 baron domov32 pride, pove33 vse,34 kar je videl svojej gospe35. Ves žalosten je bil Pavel36, iz šole domov prišedši38. Ko knjige iz rok dene, pokliče ga baron39. Hitro uboga in40 gre k baronu, katerega41 najde na zložnem sedeži42 in gospo poleg43 njega. »44Kaj mi ukažete, gospod45 baron milostivi46,«47 vpraša Pavel48 ponižno. Baron se drži srdito49 in reče: »50Pavle! zakaj si nehvaležen? Ali ne51 veš, da sem52 ti mnogo dobrega53 storil? Zakaj zdaj skrivaje54 od hiše nosiš in mi delaš kvaro57? Vse vem zdaj58, kako ravnaš;59 vselej v šolo gredoč60 polne mavhe nabašeš jedi in jih61 odneseš. Več ne moreš zdaj skrivati in tajiti, povej zakaj to delaš?« Pavel62 ves bled in prepaden ponižno odgovori,63 kakor se spodobuje64 gospodu odgovarjati, in reče: »Gospod65 baron milostivi,66 oče moj!68 dobrotnik moj69! prosim, da70 mi dovolite odgovoriti.« 71 Baron reče: »Govori »72Ne tajim,«73 začne Pavel74 govoriti, »da sem75 večkrat nesel jedi od hiše, a nisem76 nič
29
[33−34]
škode storil1. Perstradal sim,2 svojim ustam sim pertergal3, de sim revnimu4 bolniku, tovaršu nesel. Nar manjši reči nisim5 vzel od hiše drujiga6, kot7 kar sim si8 jedi pertergal9. Vam škodo10 in krivico delati, mi11 vest ne dopusti13. Vas za drujiga14 prositi si nisim15 upal, ker še za te dobrote, kar mi jih storite, ne bom17 mogel nikoli zadosti18 zahvaliti. Tovarš19 se mi je zlo20 smilil; mislil sim21, ker ste vi meni toliko dobriga22 storili in mi toliko pomagali, sim23 tudi jest24 dolžan, če25 morem kaj26 drugim pomagati in jim dobriga27 kaj storiti. Baron in baronka30 sta se k videzu31 nekaj časa jezno deržala32, pa zdej nič več nista mogla33, obema so se solze uderle34, in sta djala35: Ne boj se Pavle! Vse nama38 je znano, kako si ravnal. Rada sva te do zdej40 imela, pa41 veliko rajši te bova42 zanaprej. Bodi vedno tako dober in43 zvest in usmiljen, Bog ti bo srečo45 dal. Eden47 za drugim ga objameta. Zdej48 si naji ljubeznivi49 sin, od danes50 ne boš51 več per52 družini, ampak per53 nama jedel54, in karkoli boš poželil55, le56 reci in boš vse57 imel. Prav storiš, če revežem59 pomagaš to ti bo61 prav hodilo. Pojdi zdej62 hitro k svojimu bolnimu tovaršu63 in ga razveseli, glej vse to mu boš nesel: Nato Baron65 pelje Pavleta66 v kamro67, kjer sta že perpravljena bila68 dva hlapca, ktera70 sta nesla eden71 poln jerbas dobrih jedi;72 in sladkiga73 vina, drugi pa74 mehko postljo75. Odrajtaj hitro vse76 to bolniku in77 mu reci: tisti78 gospod, ki te je obiskal, ti vse to pošlje80, in tudi zanaprej, kar boš potrebval81, boš dobil82. Drugi dan pošlje gospod tudi svojiga84 zdravnika ali dohtarja85 k bolniku86,
kvare napravil1. Pristradal sem in2 svojim ustom pritrgaval3, da sem ubožnemu4 bolniku, svojemu tovarišu, nekoliko hrane odnesel. Najmanjše stvari nisem5 vzel od hiše, nego samo to,7 kar sem samemu sebi8 jedi pritrgal9. Vam kvaro10 in krivico delati, vest mi12 ne dopušča13. Vas za druzega14 prositi si nisem15 upal, ker vam16 še za te dobrote, kar mi jih storite, ne bodem17 mogel nikoli dosti se18 zahvaliti. Tovariš19 se mi je zelo20 smilil. Mislil sem si21, ker ste vi meni toliko dobrega22 storili in mi toliko pomagali, tudi jaz sem24 dolžan, ako25 morem,26 drugim pomagati in jim kaj dobrega28 storiti.« 29 Baron in baronovka30 sta se le na videz31 nekaj časa jezno držala32, a zdaj jima to ni bilo več mogoče33, obema so se solze iz oči udrle34, in dejala sta35: »36Ne boj se,37 Pavle! Vse je nama39 znano, kako si ravnal. Rada sva te do zdaj40 imela, ali še41 veliko rajši te bodeva imela42 zanaprej. Bodi vedno tako dober,43 zvest in usmiljen, in44 Bog ti bode45 dal srečo46.« To rekši, objemata ga drug47 za drugim ter potem nadaljujeta: »Zdaj48 si naju ljubeznjiv49 sin, od denes50 ne bodeš51 več jedel pri52 družini, nego z53 nama, in kar koli poželiš55, samo56 reci in imel bodeš58. Prav storiš, ako ubožcem59 pomagaš,60 to ti bode vedno61 prav hodilo. Pojdi zdaj62 hitro k svojemu dobremu bolnemu tovarišu63 in ga razveseli s temi stvarmi64, ki jih imaš pripravljene tukaj.« Potem65 pelje baron Pavla66 v čumnato67, kjer sta že dva hlapca pripravljena bila69, katera70 sta nesla jeden71 poln jerbas dobrih jedi in sladkega73 vina, a drugi74 mehko posteljo75. »Vse76 to izroči ubozemu, bolnemu dijaku ter77 mu reci: tist78 gospod, ki te je obiskal, pošlje79 ti vse to, in tudi zanaprej bodeš dobival vsega81, česar potrebuješ82.«83 Drugi dan pošlje gospod tudi svojega84 zdravnika k bolnemu dijaku86,
30
[34−35]
kateri je tako dolgo k njemu hodil, de1 ga je ozdravil. S kakim veseljem je Pavle3 šel s hlapcama4 k svojimu bolnimu prijatlu5, se ne da dopovedati7. Komej8 stopi v bolnikovo kamerco9, mu hitro10 oznani rekoč: Hvali Boga, ljubi13 moj prijatel14, on je vidil15 tvoje solze,16 z usmiljenim očesam17 te je pogledal, in zdaj ti pomanjša tvojo revšnost18. Lej19 moj Gospod20 ti pošlje jedi dobre21 in zdrave bolniku22, in vina. Tudi postljo24 mehko, ktere zlo26 potrebuješ. Karkoli boš potrebval še za27 naprej, boš prejel28. Moj dobri gospod, moj oče, je29 obljubil zato skerbeti30, de31 ozdraviš. Glej de res32 Bog nobeniga33 ne pusti od hudiga konc34 vzeti, kteri35 v njega upa. Bolnik ni mogel36 na vse to nič odgovoriti drujiga, kakor oči37 je proti nebesam obernil38 rekoč: O dobrotlivi39 Bog! nisim41 vreden tolike dobrote, poverni obilno mojimu42 dobrotniku, jest43 mu ne morem poverniti45. Vsaki46 dan je potem Pavle47 smel obiskati svojiga bolniga prijatla48 in mu nesti kar49 je poželil50. V pol51 leta je ozdravil,52 in spet k moči prišel53. Perva54 pot bolnika55 Avguština po bolezni je bila56 v cerkev. Pred velikim altarjem57 je pokleknil in tako zvesto58 molil in Boga hvalil za zdravje, de59 je bil ves v Boga zamišljen60. Ker je bilo to popoldne in nobeniga človeka61 ni bilo v cerkvi, je tudi63 na glas molil64. Med65 tem ko Avguštin ves v andohti vtopljen serčno67 moli,68 in Boga hvali, prideta dva ptuja69 gospoda v cerkev ogledat70 jo znotrej71. Tiho ona72 hodita,73 Avguštin jih74 ne vidi, le naprej moli na glas75. Te besede76 sta gospoda77 slišala, ki jih je govoril: Dobrotlivi79
kateri je tako dolgo k njemu hodil, da1 ga je popolnem2 ozdravil. S kakim veseljem je Pavel3 šel s hlapcema4 k svojemu bolnemu prijatelju5, to6 se ne da povedati7. Komaj8 stopi v bolnikovo čumnato9, takoj mu10 oznani,11 rekoč: »12Hvali Boga, prijatelj13 moj ljubi14, on je videl15 tvoje solze;16 z usmiljenim očesom17 te je pogledal, in zdaj ti pomanjša tvojo ubožnost18. Glej,19 moj gospod20 ti pošlje dobrih21 in zdravih jedi22, in tudi dobrega23 vina. Tudi mehko posteljo25, katere pač najbolj26 potrebuješ. Kar koli bodeš potreboval še27 naprej, vsega bodeš imel28. Moj dobri gospod, moj oče, obljubil je zate skrbeti30, da zopet31 ozdraviš. Glej, da32 Bog res nikogar33 ne pusti od hudega konec34 vzeti, kdor35 v njega upa.« Bolnik36 na vse to ni mogel ničesar odgovoriti, obrnil37 je oči k nebesom,38 rekoč: »O39 Bog dobrotljivi40! nisem41 vreden tolike dobrote; povrni obilo mojemu42 dobrotniku, jaz43 mu povrniti44 ne morem.« Vsak46 dan je potem Pavel47 smel obiskati svojega bolnega prijatelja,48 in mu nesti, česar mu49 je bilo treba50. V polu51 leta je ozdravel52 in zopet prišel k močem53. Prvi54 pot bolnega55 Avguština po bolezni je bil56 v cerkev. Pred veliki oltar57 je pokleknil in tako goreče58 molil in Boga hvalil za zdravje, da59 je bil ves v Boga zamaknen60. Ker je bilo to po puludne ter61 ni nobenega človeka62 bilo v cerkvi, molil je63 na glas. V65 tem,66 ko Avguštin ves v pobožnost zatopljen prisrčno67 moli in Boga hvali, prideta dva tuja69 gospoda v cerkev, da bi70 jo ogledala znotraj71. Tiho hodita;73 Avguštin ju74 ne vidi, le naprej moli glasno75. Gospoda76 sta slišala te le besede78, ki jih je govoril: »Dobri79
31
[35−36]
Bog1! Če2 je tvoja sveta volja ohrani mi zdravje in daj mi perložnost4 toliko perslužiti5, de bom zamogel kaj poverniti dobrotnikam6. Ptuja7 gospoda Avguština gledata in se nad njegovo molitvijo izgledujeta8; nista9 ga hotla10 motiti, pa rada bi ga bila vidila in zvedila11, kdo de12 je. Ko cerkev ogledata, gresta vun15 in per16 vratih čakata molivca mladenča17. Kader18 pride mu19 rečeta: Ptujca21 sva, iz Duneja prideva22, ali nama zamoreš23 kaj od te cerkve povedati25? Koliko je stara, ali kaj ima drugih žlahtnih dragih reči.26 Avguštin odgovori modro27: Rad bi vama povedal, pa ne morem29 nič vediti, se nisim30 nikoli zato31 pečal, sim šolar32, sim33 se le učil35. Zlo sim bil36 bolan, pa37 mi je Bog spet38 zdravje dal39, zato sim ga peršel dans na pervo semkej40 zahvalit. Nato41 reče eden ptujih42 gospodov.43 Tudi mi dva šolarja iševa44, imava mu nekej zlo veseliga45 povedati, morebiti bi nama46 ti zamogel47 povedati, kje ga najdeva49. Avguštin odgovori: Kmalo ga bomo našli51, če52 mi le hočeta povedati53, kako mu je ime,54 in kako se piše. Gospod odgovori: Šolarju55, ki ga iševa56, je57 ime Avguštin, piše se Zormann59. Avguština še od bolezni slabiga per tej besedi rudečna spreleti, in62 pomolči,63 misli ali bi povedal ali ne, de64 je on tisti šolar65. Vender reče: Moja gospoda66! če67 tega šolarja išeta68, moram vama povedati, de sim jest69. Prosim vaj70, povejta71 mi kaj imata meni oznaniti. Gospoda rečeta: Ti si še slab od bolezni, idimo na tvoj dom, tam ti bova76 povedala in pismo pokazala. Ne grem pred domu78, pravi79 Avguštin, de80 opravim kar
oče nebeški1! Ako2 je tvoja sveta volja,3 ohrani mi zdravje in daj mi priložnost4 toliko zaslužiti5, da bodem mogel kdaj povrniti dobrotnikom, kar so mi dobrega storili6.« Tuja7 gospoda Avguština gledata in se čudita njegovej gorečej molitvi8; nočeta9 ga motiti v njegovej pobožnosti, a vender bi rada znala11, kdo je ta pobožni mladenič13. Ko si14 cerkev ogledata, gresta ven15 in zunaj pri16 vratih čakata molijočega mladeniča17. Kadar18 pride Avguštin iz cerkve,19 rečeta mu20: »Tujca21 sva, prideva z Dunaja22, ali nama znaš23 kaj povedati24 od te cerkve? Koliko je stara in kake znamenitosti hrani v sebi?«26 Avguštin odgovori: »28Rad bi vama povedal, ali meni samemu ni29 nič znanega o tem;30 nikoli se nisem31 pečal s takimi stvarmi; dijak sem32, in bavil sem33 se do sih dob34 le s šolskimi vedami35. Bil sem zelo36 bolan, a ljubi Bog37 mi je zopet podelil38 zdravje, zato sem se mu prišel denes prvič tu sim40 zahvalit.« Potem41 reče jeden tujih42 gospodov; »43Tudi mi dva iščeva dijaka44, imava mu nekaj zelo veselega45 povedati; morda znaš46 ti nama47 povedati, kje bi48 ga dobila49.«50 Avguštin odgovori: »Kmalu ga dobodemo51, ako52 mi le povesta53, kako mu je ime in kako se piše. Gospod odgovori: »Dijaku55, ki ga iščeva56, ime je58 Avguštin, piše se Zorman59.«60 Avguština, ki je bil61 še od bolezni nekoliko slab, ob teh besedah izpreleti rudečica,62 pomolči ter63 misli ali bi povedal ali ne, da64 je on tist, katerega iščeta65. Vender reče: »Gospoda moja66! ako67 tega dijaka iščeta68, moram vama povedati, da sem jaz69. Prosim vaju70, povedita71 mi,72 kaj imata meni veselega73 oznaniti.« 74 Gospoda rečeta: »75Ti si še slab od bolezni, idimo na tvoj dom, tam ti bodeva76 povedala in pismo pokazala.« »77Ne grem poprej domov78,« reče79 Avguštin, »dokler ne80 opravim tega,81 kar
32
[36−37]
sim1 obljubil, de grem zahvaliti svojiga dobrotnika2, barona3 I. Prav je pravita5 gospoda, gremo vkup7; tudi midva sva z baronam znana8. Avguštin zahvali barona ponižno10 za vse dobrote in11 mu roko kušne rekoč12: Bog vam poverni, drujiga vam14 ne morem poverniti; molil pa bom15 za vas. Če16 bi kdej priložnost imel17, kterimu18 vaših kaj pomagati, bom19 z veseljem storil,21 vaših dobrot ne bom22 nikoli pozabil23. Zdej24 stopi eden25 dunajskih gospodov in mu26 pokaže pisanje, kar Avguštinu gre27. Baron bere naglas28. Zapisano je bilo: Pravda je končana, krivični žlahtniki Avguština30, kteri31 so se bili grajšine32 polastili, ktera34 po pravici Avguštinu Zormanu gre35, so pravda zgubili36. Avguštin je pravi37 njeni gospodar, njemu se mora precej dati39. Ker se40 pa ne ve41, kje je42, se43 mora po vsih45 mestih iti iskat46, de47 se najde in v svoje49 domovino perpelje50. Ta dva dunejska51 gospoda sta bila dva besednika52, ktera53 sta se za Avguština vlekla in54 mu srečno grajšino55 in vse veliko56 premoženje ohranila. Torej57 sta sama prišla ga iskat59 in mu to veselje oznanit60. Vsi so skup per61 baronu ostali,62 in se gostili. Baron je tudi63 bil vesel nad to zgodbo64. Nar bolj65 vesel pa66 je bil Pavle67 Avguštinov tovarš68, vender69 se mu je težko zdelo se70 ločiti od svojiga prijatla72. Cel73 teden so bli vkup per74 baronu. Sedmi dan pa75 gre Avguštin z dvema gospodama76 na svojo dobljeno grajšino77. Kader78 sta se ločila Pavle79 in Avguštin so80 bile Pavletove81 zadnje besede: Bratec! v nadlogah si v Boga zaupal;84 v sreči na Boga ne pozabi85.
sem1 obljubil, da se namreč zahvalim svojemu dobrotniku2, baronu3 I.« »4Prav je,« rečeta5 gospoda, »6gremo tedaj skupaj7; tudi midva sva znana z baronom8.«9 Avguštin se zahvali baronu10 za vse dobrote, poljubi11 mu roko in reče12: »13Bog vam povrni stotero! druzega14 ne morem storiti, nego to, da bodem molil15 za vas. Ako16 bi imeli kdaj priliko17, da bi mogel kateremu18 vaših kaj pomagati, z veseljem bodem20 storil;21 vaših dobrot ne pozabim22 nikoli.« Zdaj24 stopi jeden25 dunajskih gospodov in pokaže baronu pisanje o Avguštinovih zadevah27. Baron bere glasno28. Zapisano je bilo: »29Pravda je končana, krivični sorodniki Avguštinovi30, kateri31 so se bili polastili graščine33, katera34 po pravici Avguštinu Zormanu pripada35, izgubili so pravdo36. Avguštin je njeni pravi38 gospodar, njemu se mora takej izročiti39. Ker pa nikomur ni znano41, kje živi42, mora se44 po vseh45 mestih iskati46, da47 se najde in povrne48 v svojo49 domovino. Ta dva dunajska51 gospoda sta bila dva odvetnika52, ki53 sta se za Avguština potezala ter54 mu graščino55 in vse premoženje ohranila. Zatorej57 sta sama prišla, da58 ga poiščeta59 in mu to veselje naznanita60. Vsi skupaj so pri61 baronu ostali in se gostili. Baron je bil zelo vesel te dogodbe64. A najbolj65 vesel je bil Pavel,67 Avguštinov tovariš68, če tudi69 se mu je težko zdelo ločiti se71 od svojega prijatelja72. Ves73 teden so bili skupaj pri74 baronu. A sedmi dan75 gre Avguštin z dvema gospodoma76 na svoje posestvo77. Kadar78 sta se Pavel79 in Avguštin poslavljala,80 bile so Pavlove81 zadnje besede: »82Bratec! v nadlogah si upal83 v Boga, tudi84 v sreči na Boga ne zabi85.«86
33
[37−38]
Avguštin obljubi in se ločita. Veči del2 je res3: Prijatel4, kader5 je spred6 oči, je kmalo7 iz serca8. Prijatel9 je dober, dokler kaj pomaga; ko ga pa10 ne potrebujemo, nam je malo12 zanj mar. Tako je bilo tudi per13 Avguštinu. Pozabil je na svojiga Pavleta14, kakor točaj na egiptovskiga16 Jožefa. Več se ni nanj spomnil17, nikoli mu ni pisal nikoli nič sporočil. Pavle19 ni vedil20 ali Avguštin živi ali kam je prešel23. Nič ni slišal ne od njega, ne od njegove grajšine24. Pavle25 si misli, tako26 je na svetu. Vender ga izgovarja in misli28, ali nima časa ali pa30 je bolan. Pavletu je bilo31 zdaj per svojim krušnim očetu Baronu32 I. zlo33 dobro. Imel je karkoli35 je poželel36. Gospod in gospa se nista ganila, ne stopince37 nista storila brez Pavleta38. Pravi oče in prava mati ne moreta bolj39 ljubiti svojiga lastniga40 otroka, kakor41 sta ona dva Pavleta42 ljubila, zato44 ker sta vidila de45 ima Pavle žlahtno46 dušo, dobro serce,47 in čisto nedolžnost48. Veliko veselje sta imela nad49 njim. Zraven50 je bil vedno nar pervi po vsih51 šolah. Zdej52 je bil v sedmi54 šoli, pa vedno ves ponižin55 in postrežin56. V taki57 sreči Pavle58 vender nikoli59 ni bil prav vesel, ampak vedno zamišljen in od dne do dne bolj žalosten. Kolikokrat61 sta ga gospod in gospa vprašala: Zakaj nisi63 Pavle nikoli prav vesel in dobre volje. Lej65 z nama greš v vsako hišo k vsaki67 gospodi; sej68 ti dava kar hočeš69; kaj ti70 vender manka. Pavle pravi na ravnost brez hinavšine71: Ravno to me dela žalostniga73, ker se mi zdej preveč dobro74
Avguštin obljubi,1 in ločila sta se. Pač2 je resnica3: Prijatelj4, kadar5 je izpred6 oči, kmalu je7 iz srca8. Prijatelj9 je dober, dokler kaj pomaga; a kadar ga10 ne potrebujemo, malo11 nam je zanj mar. Tako je bilo tudi pri13 Avguštinu. Pozabil je svojega tovariša Pavla14, kakor nekdaj15 točaj na egiptovskega16 Jožefa. Več se ni nanj spominal17, nikoli mu ni pisal,18 nikoli nič sporočil. Pavel19 ni znal,20 ali Avguštin še21 živi,22 ali ga morebiti ni več na tem svetu23. Nič ni slišal niti o njem niti o njegovej graščini24. Mislil25 si je: Tako26 je na tem27 svetu; kako hitro se prijatelj pozabi! A vender ni bil hud nanj, misleč si28, da29 ali nima časa, ali30 je bolan. Pavlu se je31 zdaj pri njegovem dobrotniku baronu32 I. zelo33 dobro godilo34. Imel je vsega, česar35 je želel36. Gospod in gospa se nista ganila, niti stopinje37 nista storila brez njega38. Pravi oče in prava mati ne moreta bolje39 ljubiti svojega40 otroka, nego41 sta ona dva ljubila Pavla. A vse to zaradi tega43,,44 ker sta spoznala, da45 ima Pavel plemenito46 dušo, dobro in čisto srce48. Veliko veselje sta imela z49 njim. Vrhu tega50 je bil Pavel vedno prvi v51 šolah. Zdaj52 je bil že53 v sedmej54 šoli, a še vedno ponižen55 in postrežen56. Dasi v tolikej57 sreči,58 vender ni bil Pavel nikoli60 prav vesel, ampak vedno zamišljen in od dne do dne bolj žalosten. Večkrat61 sta ga gospod in gospa,62 vprašala: »63Pavle, zakaj nisi64 nikoli prav vesel in dobre volje? Glej,65 z nama greš v vsako hišo,66 k vsakej67 gospodi; saj68 ti dava vsega, česar želiš69; povej nama70 vender, čimu si tako zamišljen in žalosten?« Pavel pove odkritosrčno71: »72Ravno to me žalosti73, ker se mi zdaj predobro74
34
[38−39]
godi. Bojim se, de1 me bodo spet2 nadloge zadele. Časna sreča je spremenliva3, nič ji ni prav upati, in se nanjo zanesti.4 — H koncu druziga5 leta, ko je Pavle6 ravno osmo šolo skončal7, z8 naglo smertjo umerje9 njegov gospod10 baron brez testamenta11. Vpričo12 treh prič je še te besede rekel: Vse za manoj jerba14 moja gospa, in Pavleta15 ne sme pozabiti. Druziga17 več ni mogel naročiti. Grozno18 žalost je občutil Pavle19 v svojim sercu20 ob smerti svojiga21 očeta, svojiga22 dobrotnika. Še hujši pa23 je žalvala24 njegova gospa.25 Ni se dala utoložiti26. Od prevelike žalosti je zbolela27 in čez osem dni tudi umerla28 brez vsiga testamenta, kar29 besedice ni naročila. Preč30 je bila zdej Pavletova31 sreča. Žlahta lakomna je32 vse pobrala, in Pavleta33 iz hiše spodila34 rekoč: Ti si že dosti rancimu36 baronu požerl37, zdaj se poberi kamor hočeš39. Lahko40 bi bil si42 kaj od premoženja vzel,43 v bolezni svoje dobrotnice, pa44 ni hotel, ker čisto je hotel imeti svojo vest. Vedel je, de45 po krivici dobljeno blago nikoli ne tekne. Mogel46 je iti prazen od hiše,47 toliko je vzel, v kar je oblečen48 bil. Kam se čem djati, je51 rekel sam per53 sebi?54 Bog mi je vzel dobrotnike, spet55 ga nimam človeka, de56 bi mi pomagal v veči57 šole stopiti,58 in se še kaj dobriga59 učiti. Zahvalim Boga, de sim60 se toliko naučil, šel bom61 zdaj službe iskat po grajšinah63; morebiti64 najdem spet dobre65 ljudi, de66 mi službo in potreben živež dado68. Drugi dan precej Pavle zgodej vstane70 in se napravi. Preden71 se na pot poda73, gre pred74 v cerkev, je75 bil
godi. Bojim se, da1 me bodo zopet2 nadloge zadele. Časna sreča je opotočna3, človek ne sme nikoli na njo preveč upati.«4 — H konci druzega5 leta, ko je Pavel6 ravno osmo šolo zvršil7, naglo umrje9 njegov dobrotnik10 baron brez vse oporoke11. V nazočnosti12 treh prič je še te besede rekel: »13Vse za menoj podeduje14 moja gospa, katera pa15 ne sme pozabiti Pavla16.« Druzega17 več ni mogel naročiti. Veliko18 žalost je občutil Pavel19 v svojem srci20 ob smrti svojega21 očeta in22 dobrotnika. A še huje23 je žalovala24 njegova gospa Ni se dala utolažiti26. Od prevelike žalosti je izbolela,27 in čez osem dni tudi ona umrla28 brez vse oporoke. Niti29 besedice ni naročila. Proč30 je bila zdaj Pavlova31 sreča. Lakomni sorodniki so32 vse pobrali ter Pavla33 iz hiše zapodili,34 rekoč: »35Ti si že dosti pokojnemu36 baronu požrl37, zdaj se poberi,38 kamor ti drago39.« Lehko40 bi si41 bil Pavel42 kaj od premoženja vzel v bolezni svoje dobrotnice, ali tega44 ni hotel, ker čisto je hotel imeti svojo vest. Vedel je, da45 po krivici dobljeno blago nikoli ne tekne. Moral46 je iti prazen od hiše;47 toliko je vzel, v kar je bil oblečen49. »50Kam se hočem dejati?«51 rekel je52 sam v53 sebi.54 Bog mi je vzel dobrotnike; zopet55 ga nimam človeka, da56 bi mi pomagal v višje57 šole stopiti in se še kaj dobrega59 učiti. Zahvalim Boga, da sem60 se toliko naučil, šel bodem61 zdaj službe si62 iskat po graščinah63; morda64 najdem zopet dobrih65 ljudi, da66 mi dado67 službo in potrebnega živeža68.« 69 Drugi dan vstane Pavel zgodaj70 in se napravi. Predno71 se poda72 na pot, gre še poprej74 v cerkev;75 bil je76
35
[39−40]
per s1. maši in je zaupljivo molil2 in Boga prosil, de3 bi mogel priti k ljudem, kjer4 bi mogel pošteno in pravično živeti per njih, in5 je obljubil zvesto se vselej vsaciga6 greha varvati7. Kader8 je odmolil, vzame bukvice in palico, pa9 se na pot poda, druziga11 ni imel s saboj12 vzeti, vender vesel13 je bil, ker je nesel s saboj15 nedolžno serce16.
pri sv1. maši, molil je goreče2 in Boga prosil, da3 bi mogel priti k ljudem, pri katerih4 bi mogel pošteno in pravično živeti ter5 je obljubil zvesto se vselej vsacega6 greha varovati7. Ko8 je odmolil, vzame bukvice in palico, in9 se poda10 na pot. Druzega11 ni imel s seboj12 vzeti, vender je bil vesel14, ker je nesel s seboj čisto in15 nedolžno srce16.
V. Pavle1 najde svojiga prijatla2 Avguština.
V. Pavel1 najde svojega prijatelja2 Avguština.
Ko se je Pavle1 na pot spustil2 in premišljeval, kam bi se obernil4 in šel službe iskat, je naravnost proti Dunaju pomeril6. Rekel je sam per7 sebi: Dunaj je veliko mesto, veliko9 je tam ljudi, še čez tri10 sto tavžent11 jih je; gotovo je tudi med tolikim številam veliko12 dobrih in usmiljenih. Kdo ve, če ne najdem kakiga13 dobrotnika, de14 mi pomaga še vikši15 šole izdelati? Nekaj pa, ker sim že veliko se16 naučil, bom sam17 si perslužil18, bom19 otroke učil. Pavle20 gre počasu,21 pot mu je bila težavna22, ker ni bil vajen,24 vedno je mogel25 počivati. Kmalo26 ga je tudi pomanjkanje27 začelo nadležvati28. Ker je Pavle ponižin bil29, je zvečer šel31 vselej v kako kmetiško32 hišo, kjer je veči33 del dobre ljudi našel34. Kaj lepiga njim35 je bral iz bukvic36, ali pa tudi kaj povedal. Radi so38 ga poslušali z veseljem ga prenočili, in mu večerjo in zjutrej kosilo41 dali, brez
Ko se je Pavel podal1 na pot,2 in je3 premišljeval, kam bi se obrnil,4 in šel službe iskat, pomeril jo5 je naravnost proti Dunaju. Rekel je sam v7 sebi: »8Dunaj je veliko mesto, mnogo9 je tam ljudi, še nad pet10 sto tisoč11 jih je; gotovo je tudi med tolikim številom mnogo12 dobrih in usmiljenih. Kdo ve, če ne najdem kakega13 dobrotnika, da14 mi pomaga še višje15 šole izdelati? Nekaj pa, ker sem se že mnogo16 naučil, prislužim17 si sam18, kadar bodem19 otroke učil.« Pavel20 gre počasi;21 pot mu je bil težaven22, ker ni bil hoje23 vajen;24 vedno je moral25 počivati. Kmalu26 ga je tudi začelo pomanjkanje nadlegovati28. Ker je bil Pavel ponižen29, šel30 je zvečer vselej v kako kmetsko32 hišo, kjer je večji33 del našel dobrih ljudi34. Kaj lepega jim35 je bral iz knjižic36, ali jim37 pa tudi kaj povedal. Radi ga so39 poslušali,40 z veseljem ga prenočili, in mu večerjo in zajutrek41 dali, brez
36
[40−41]
de1 bi bilo treba kaj plačati. Oštarije3 se je vselej rad ogibal4 tudi dokler je še dnarje5 imel. Srečno pride Pavle blizo7 Dunaja, več ni bil ko8 še sedem ur od njega, pa10 težko je že hodil. Iz velke11 ceste ugleda lepo veliko grajšino12 na lepim zelenim griči13, dobro uro od ceste. Popoldne14 je že bilo; namest naprej15 po cesti iti16, zavije v stran in gre proti grajšini17; mislil je, morebiti gospodar grajšine18 ravno kakiga19 pisarja,20 ali kakiga učenika za otroke potrebuje21. Ali pa22 mi zna kam drugam svetvati24. Pavle25 pride do grajšine26 ves trudin, se usede27 na klop pred gradam, in28 čaka de29 bi ga kdo ogovoril. Ker nobeniga30 ni bilo, gre v grajšino,32 in najde hišnika dobro rejeniga33, kteri34 je že od deleč35 zakričal: Kaj hočeš, kaj išeš tukej37? Pavle38 odgovori: Šolar sim39 osme šole, od vsih zapušen40. Druziga41 nimam, kakor šolske spričvanja42, kako sim43 se učil in zaderžal44. Prosim vas, če bi potrebvali45, me v službo vzeti47. Hišnik mu reče ojstro49: Gospoda ni doma, pa vem de nobeniga52 ne potrebujemo, poberi se. Pavle53 pravi, vsaj54 toliko mi dovolite, de tukej55 prenočim. Pozno je že,56 ne vem kam iti, še nikoli nisim58 bil v tem kraji. Hišnik zavpije.60 Nič ne,61 meni je gospod prepovedal takih potepuhov pod streho imeti. Dobodi kjer moreš, de63 pod streho prideš. Kuharca64! daj mu malo černiga65 kruha, pa nej66 se hitro67 spravi. Kuharca68 je vse to vidila69 in slišala. Zlo70 se ji71 je Pavle72 smilil, mislila je, morebiti je pošten človek, pa ga73 naš hišnik tako z gerdo75 odžene; vem, de76
da1 bi mu2 bilo treba kaj plačati. Krčme3 se je vselej izogibal,4 tudi dokler je še denarjev5 imel. 6 Srečno pride Pavel blizu7 Dunaja, več ni bil kakor8 še kakih9 sedem ur od njega, a10 težko je že hodil. Z velike11 ceste ugleda lepo veliko graščino12 na lepem zelenem brdu13, dobro uro od ceste. Po poludne14 je že bilo; namesto da bi šel dalje15 po cesti, zavije v stran in gre proti graščini17; mislil je, morebiti gospodar graščine18 ravno kakega19 pisarja ali kakega učitelja svojim otrokom potrebujo21. Ali mi pa23 zna kam drugam svetovati24. Pavel25 pride do graščine26 ves truden in zdelan, sede27 na klop pred gradom ter28 čaka, da29 bi ga kdo ogovoril. Ker ni bilo nikogar31, gre v graščino32 in najde hišnika dobro rejenega33, kateri34 je že od daleč35 zakričal: »36Kaj hočeš, kaj iščeš tukaj37?« Pavel38 odgovori: »Dijak sem39 osme šole, od vseh zapuščen40. Druzega41 nimam, kakor šolska spričevala42, kako sem43 se učil in zadržal44. Prosim vas, če bi me potrebovali45, da bi46 me v službo vzeli47.«48 Hišnik mu ostro reče49: »50Gospoda ni doma, pa tudi dobro51 vem, da nobenega52 ne potrebujemo, poberi se Pavel53 pravi: »Vsaj54 toliko mi dovolite, da tukaj55 prenočim. Pozno je že ter56 ne vem,57 kam iti, še nikoli nisem58 bil v tem kraji.« 59 Hišnik zavpije: »60Nič ne!61 meni je gospod prepovedal takih potepuhov pod streho imeti. Dobodi,62 kjer moreš, da63 pod streho prideš. Kuharica64! daj mu malo črnega65 kruha in hitro naj66 se spravi.« Kuharica68 je vse to videla69 in slišala. Zelo70 se jej71 je Pavel72 smilil, mislila je, morebiti je pošten človek in73 naš hišnik ga74 tako z grda75 odžene; vem, da76