Sreča v nesreči 1836 (izvirna izdaja) Sreča v nesreči 1974 (Knjižnica Kondor)
Sreča v Nesreči,1 ali POPISVANJE2 čudne zgodbe dveh dvojčikov3. Podučenje starim in mladim, revnim in bogatim.4
Sreča v nesreči1 ali popisovanje2 čudne zgodbe dveh dvojčkov3. Podučenje starim in mladim, revnim in bogatim
(3)
[5]
⮟
Uvod
Uvod
Blizo1 mesta L....2 v vasi, kjer je bila nekdaj imenitna deleč3 sloveča suknarija ali fabrika4, kjer so žlahtno sukno tkali,5 in ga deleč6 po svetu razprodajali, je pred nekaj leti živel dober pošten pa tudi brumen8 junak. Franc Svetin mu je bilo ime. Zgodej9 so mu starši pomerli10, torej ni imel nikogar, de11 bi zanj bil skerbel12. Gospod13 suknarije ali fabrike,14 ga je iz dobrote v šolo pošiljal toliko, de15 se je Svetin brati in pisati navadil; potem je v suknarii17 delal,18 in se vsih19 suknarskih del naučil. Zraven navadniga suknarskiga20 dela je mogel21 Svetin tudi vert22 obdelovati. Priden23 in prebrisane glave je bil Svetin24. Poleti je celi25 dan vert26 obdeloval, po noči27 v suknarii28 delal. Per vsih29 svojih delih Svetin nikoli ni molitve opustil, ampak pred vsakim delam30 in po vsakim31 delu je pokleknil in ponižno molil; zato mu je Bog tudi srečo dal. V malo letih je Svetin toliko perslužil32 in pervarval33,
Blizu1 mesta L.,2 v vasi, kjer je bila nekdaj imenitna, daleč3 sloveča suknarija ali tovarna4, kjer so žlahtno sukno tkali in ga daleč6 po svetu razprodajali, je pred nekaj leti živel dober,7 pošten pa tudi pobožen8 junak. Franc Svetin mu je bilo ime. Starši9 so mu zgodaj pomrli10, torej ni imel nikogar, da11 bi zanj bil skrbel12. Lastnik13 suknarije ga je iz dobrote v šolo pošiljal toliko, da15 se je Svetin brati in pisati navadil; potem pa16 je v suknariji17 delal in se vseh19 suknarskih del naučil. Zraven navadnega suknarskega20 dela je moral21 Svetin tudi vrt22 obdelovati. Svetin je bil priden23 in prebrisane glave. Poleti je ves25 dan vrt26 obdeloval, ponoči27 v suknariji28 delal. Pri vseh29 svojih delih Svetin nikoli ni molitve opustil, ampak pred vsakim delom30 in po vsakem31 delu je pokleknil in ponižno molil; zato mu je Bog tudi srečo dal. V malo letih je Svetin toliko prislužil32 in privaroval33,
(4)
[5]
⮟
de1 si je seliše2 kupil, hišo naredil in nekaj njiv perkupil3. Gospod suknarije ga je zato zlo obrajtal,4 in mu eniga5 dne reče6: France!8 všeč mi je, de9 si tako priden; vidim, de10 si pomagaš. Narbolj11 všeč pa mi je, ki12 vidim, de13 nikoli s hudobnimi tovarši14 ne potegneš, se le svojiga15 dela deržiš16, rad moliš in v cerkev hodiš; ako si per17 volji, vzami18 mojo kuharco19 Nežo za ženo, ktera20 je tudi poštena in brumna21. Nima veliko dnarjev22, pa je pridna,23 in jest24 ji bom tudi nekaj dal in pomagal. Svetin je v to hitro dovolil. Pokličejo Nežo, ktera26 se je po svojih stariših27 pisala Neža Terpinc28, in jo vprašajo, ako29 bi bila dovoljna30 se s Francetam zaročiti31. Neža je v to tudi rada dovolila,32 in v štirih tednih so ženitnino33 naredili. K ženitvanji35 je tudi36 prišel gospodar suknarije s svojo gospo, de si38 je bil žlahtniga39 rodu. Svetina so vsi radi imeli. Vesel je živel Svetin s svojo ženo Nežo. Očitno se je nad njima kazala zakonska sreča. Nikoli ni bilo med njima krega ali40 prepira. Ne po posvetnih navadah in po mesnih41 željah, ampak po keršanskih42 in po božjih zapovedih sta živela. On je po dnevi vert43 obdeloval, ona je domače44 dela opravljala.
da1 si je selišče2 kupil, hišo naredil in nekaj njiv prikupil3. Gospod suknarije ga je zato zelo v čislih imel4 in mu nekega5 dne rekel6: »7France,8 všeč mi je, da9 si tako priden; vidim, da10 si pomagaš. Najbolj11 všeč pa mi je, ko12 vidim, da13 nikoli s hudobnimi tovariši14 ne potegneš, se le svojega15 dela držiš16, rad moliš in v cerkev hodiš; ako si pri17 volji, vzemi18 mojo kuharico19 Nežo za ženo, ki20 je tudi poštena in pobožna21. Nima veliko denarjev22, pa je pridna in jaz24 ji bom tudi nekaj dal in pomagal.«25 Svetin je v to hitro dovolil. Pokličejo Nežo, ki26 se je po svojih starših27 pisala Neža Trpinc28, in jo vprašajo, ali29 bi bila zadovoljna poročiti30 se s Francetom31. Neža je v to tudi rada dovolila in v štirih tednih so naredili ženitnino34. K ženitovanju35 je prišel tudi37 gospodar suknarije s svojo gospo, dasi38 je bil žlahtnega39 rodu. Svetina so vsi radi imeli. Vesel je živel Svetin s svojo ženo Nežo. Očitno se je nad njima kazala zakonska sreča. Nikoli ni bilo med njima prepira. Ne po posvetnih navadah in mestnih41 željah, ampak po krščanskih42 in po božjih zapovedih sta živela. On je podnevi vrt43 obdeloval, ona je domača44 dela opravljala.
(5)
[5−6]
⮟
Vsak večer sta pokleknila in glasno večerno molitvico1 opravila, ko bi bila še tako trudna. Vse svoje zaupanje sta le v Boga imela; torej njima2 je šlo vse po sreči. Dve leti je minilo, kar sta bila zaročena,3 in Svetinka je bila zdaj v drugim4 stanu. Dobila5 sta v eni noči6 dva lepa zdrava fantiča dvojčika8. Per svetim kerstu9 so pervimu10 dali ime Janez, drugimu Pavl11. Gospod12 in gospa suknarije13 sta bila botra. Vesela14 sta bila, de njima16 je Bog tako dober, spoznala sta božje dobrote,17 in vedno sta ga hvalila. Tudi18 sta sklenila19 fantiča, če jih20 Bog per živlenji21 ohrani, v brumnosti22 in svetosti zrediti,23 in varvati24 pred zapeljivimi tovaršijami25, de26 bi v starih letih čisto veselje nad njima imela.
Vsak večer sta pokleknila in glasno večerno molitevco1 opravila, ko bi bila še tako trudna. Vse svoje zaupanje sta le v Boga imela; torej jima2 je šlo vse po sreči. Dve leti je minilo, kar sta bila poročena3 in Svetinka je bila zdaj v drugem4 stanu. Tedaj5 sta neke noči dobila6 dva lepa,7 zdrava fantiča dvojčka8. Pri svetem krstu9 so prvemu10 dali ime Janez, drugemu Pavel11. Gospodar suknarije12 in njegova gospa13 sta bila botra. Oče in mati14 sta bila vesela15, da jima16 je Bog tako dober, spoznala sta božje dobrote in vedno sta ga hvalila. Sklenila18 sta tudi19 fantiča, če ju20 Bog pri življenju21 ohrani, v pobožnosti22 in svetosti zrediti in varovati24 pred zapeljivimi tovarišijami25, da26 bi v starih letih čisto veselje nad njima imela.
(7)
[7]
⮟
PERVI1 DEL.2
PRVI1 DEL
I.1 France Svetin gre na vojsko2 francosko.3
I France Svetin gre na francosko vojsko3
Lepo sta skerbela1 France in Neža za fantiča,2 in z združeno močjo si perzadevala4 več perslužiti5, de6 bi fantiča mogla pošteno in dobro zrediti. Zato sta še bolj pridno7 delala in bolj zvesto8 molila. Ob enim lepim spomladanskim9 dnevu, ravno nedelja je bila, ko prideta France in Neža popoldne iz cerkve, reče France: Pojdi po bokal vina, de11 vsak malo pijeva12. Nikoli ne greva v oštarijo13, bodiva doma vesela sama,14 in Boga hvaliva, ker nama nič ne manka15. Prijazno vkupej17 pijeta in se pogovarjata od tega18 kar sta dansi19 v cerkvi slišala. Med tem20 vpraša France svojo ženo in prijazno reče: Ljuba dobra moja Neža!23 povej mi, kako je to, de24 nisi nikoli vesela, kar sva vkup; nikoli te ne vidim se nasmejati,25 ali zapeti, ampak vedno si zamišljena in žalostna,26 in pa večkrat te zdihvati slišim27. Kaj ti je vender28? Le povej mi, vse rad storim, kar koli29 želiš, de30 boš le vesela. Neža mu nato milo odgovori: Ljubi moj mož, res je de, sim33 vedno žalostna,34
Lepo sta skrbela1 France in Neža za fantiča in si3 z združeno močjo prizadevala4 več prislužiti5, da6 bi fantiča mogla pošteno in dobro zrediti. Zato sta še pridneje7 delala in zvesteje8 molila. Ob nekem lepem spomladanskem9 dnevu, ravno nedelja je bila, ko prideta France in Neža popoldne iz cerkve, reče France: »10Pojdi po bokal vina, da11 vsak malo popijeva12. Nikoli ne greva v gostilno13, bodiva doma vesela sama in Boga hvaliva, ker nama nič ne manjka15.«16 Prijazno skupaj17 pijeta in se pogovarjata o tem,18 kar sta danes19 v cerkvi slišala. Medtem20 vpraša France svojo ženo in prijazno reče: »21Ljuba,22 dobra moja Neža,23 povej mi, kako je to, da24 nisi nikoli vesela, kar sva vkup; nikoli te ne vidim se nasmejati ali zapeti, ampak vedno si zamišljena in žalostna in pa večkrat te slišim zdihovati27. Kaj ti je vendar28? Le povej mi, vse rad storim, karkoli29 želiš, da30 boš le vesela.«31 Neža mu nato milo odgovori: »32Ljubi moj mož, res je, da sem33 vedno žalostna
8
[7−8]
⮟
in nikoli vesela, tode1 ne zavoljo pomankanja,2 ali zavoljo dela, skerbi3 in truda. Ne misli, de4 te nimam rada,5 srečna vsaka žena, ktera6 ima tako dobriga7 in pridniga8 moža, kakor si ti.9 Vesela pa nikoli ne morem biti, v sercu10 me vedno nekaj skerbi,11 prihodnost premišlujem,12 in zdi se mi, de naji13 bodo velike nesreče zadele,14 in hude nadloge čez naji15 prišle,16 in Bog ve kako je to, de sim18 zavoljo tega vedno žalostna, desiravno prihodniga19 noben človek ne ve. France odgovori: Nikar se tega ne boj, če naji22 tudi kaj hudiga23 zadene, bova vse preterpela,24 v Boga zaupajva, na Boga se zanesiva,25 in dobrotljivi Bog naji26 ne bo zapustil. Tako dobrotljivo je Bog za naji27 do zdej skerbel28; tudi zanaprej naji29 ne bo zapustil. Po tem30 poklekneta in večerno molitev opravita in gresta k pokoju. Prav je31 res, de33 na tem svetu ni prave resnične sreče; to je dobro spoznala Neža Svetinka, zato ni bila nikoli vesela. Ravno tisto leto se je začela huda vojska s Francozam34. Estrajski35 cesar je veliko soldatov potreboval36. Ne le sami37 fantje, ampak tudi mladi možje, kteri38 niso imeli zadosti zemlje ali grunta39, so mogli40 iti na vojsko. To je zadelo tudi Franceta Svetina. Sama hiša ga ni varovala pred soldašino41, ni bilo drugači42, mogel43 je biti soldat44. Svetin ni bil več kakor osem dni v kosarni45, de46 se je malo soldaške47 službe navadil. Deveti dan gre Neža še zadnikrat svojiga48 moža obiskat in od njega slovo vzet, ker po tistim49 ga nikoli več ni vidila50. Tisti dan je šel na laško,51 in ni ga bilo več nazaj.
in nikoli vesela, toda1 ne zavoljo pomanjkanja2 ali zavoljo dela, skrbi3 in truda. Ne misli, da4 te nimam rada;5 srečna vsaka žena, katera6 ima tako dobrega7 in pridnega8 moža, kakor si ti!9 Vesela pa nikoli ne morem biti, v srcu10 me vedno nekaj skrbi;11 prihodnost premišljujem12 in zdi se mi, da naju13 bodo velike nesreče zadele in hude nadloge čez naju15 prišle;16 in Bog ve,17 kako je to, da sem18 zavoljo tega vedno žalostna, dasiravno prihodnjega19 noben človek ne ve.«20 France odgovori: »21Nikar se tega ne boj, če naju22 tudi kaj hudega23 zadene, bova vse pretrpela;24 v Boga zaupajva, na Boga se zanesiva in dobrotljivi Bog naju26 ne bo zapustil. Tako dobrotljivo je Bog za naju27 do zdaj skrbel28; tudi za naprej naju29 ne bo zapustil.« Potem30 poklekneta in večerno molitev opravita in gresta k pokoju. Prav res je32, da33 na tem svetu ni prave resnične sreče; to je dobro spoznala Neža Svetinka, zato ni bila nikoli vesela. Ravno tisto leto se je začela huda vojska s Francozom34. Avstrijski35 cesar je potreboval veliko vojakov36. Ne le fantje, ampak tudi mladi možje, kateri38 niso imeli zadosti zemlje, so morali40 iti na vojsko. To je zadelo tudi Franceta Svetina. Sama hiša ga ni varovala pred vojaščino41, ni bilo drugače42, moral43 je biti vojak44. Svetin ni bil več kakor osem dni v vojašnici45, da46 se je malo vojaške47 službe navadil. Deveti dan gre Neža še zadnjikrat svojega48 moža obiskat in od njega slovo vzet, ker po tistem49 ga nikoli več ni videla50. Tisti dan je šel na Laško51 in ni ga bilo več nazaj.
9
[8]
⮟
Grozno je žena za njim jokala in žalovala, ni ga mogla pozabiti svojiga ljubiga1 Franceta. Žalostno je bilo viditi2 kako sta slovo jemala. Neža joka neprenehama3 pred možem in pravi: Kam se bom zdej djala5 sama s fantičama6, komej7 sta po dve leti stara? Kako jih bom preživila, kako zredila? Oh jest8 uboga sirota, kdo mi bo kaj pomagal, ko so nama bili ljudje tako nevošlivi.9 Tudi Francetu se serce terga10, ker vidi svojo ženo tako zlo11 jokati in žalovati; vidil12 je tudi eniga13 dvojčkov, ki ga je bila mati na naročeji14 s sabo pernesla, solze15 se mu udero, milo se zjoka; vender16 jo potrošta17 in ji serčno18 reče: Ljuba moja žena! Ne žaluj tako zlo,20 kaj ne veš de to21 je božja volja.23 Tudi nar manjši24 reč se brez volje božje25 ne zgodi,26 in ne en las ne pade iz27 naše glave brez volje nebeškiga28 očeta. Ker je Bog tako sklenil, se moramo voljno29 njegovim naredbam udati30. Kdor v Boga zaupa, ne bo nikoli zapušen31. Bog naji32 ne bo zapustil. Lepo Bogu služi,33 in tudi fantiča uči Boga se bati in njemu služiti. De35 moram soldat36 biti, mi cesarsko povelje ukazuje,39 gosposkam in oblastnikam40 pa moramo zavoljo Boga pokorni biti. Ne jokaj preveč, ampak moli zame, de41 srečno po tem42 ko sovražnika premagamo spet nazaj pridem. Prosi za me dobrotliviga44 Boga, de45 me varje46 v vsih47 nevarnostih, de spet srečno nazaj pridem48. Skerbi49 lepo za fantiča,50 in ne pozabi jih učiti Boga poznati, njega moliti in mu služiti, de52 boš vsaj nad otroci53 veselje imela, če tudi54 mene na vojski ubijejo. S temi be-
Grozno je žena za njim jokala in žalovala, ni ga mogla pozabiti svojega ljubega1 Franceta. Žalostno je bilo videti,2 kako sta slovo jemala. Neža joka neprenehoma3 pred možem in pravi: »4Kam se bom zdaj dela5 sama s fantičema6, komaj7 sta po dve leti stara? Kako jih bom preživila, kako zredila? Oh jaz8 uboga sirota, kdo mi bo kaj pomagal, ko so nama bili ljudje tako nevoščljivi?«9 Tudi Francetu se srce trga10, ker vidi svojo ženo tako zelo11 jokati in žalovati; videl12 je tudi enega13 dvojčkov, ki ga je bila mati na naročaju14 s seboj prinesla. Solze15 se mu udero, milo se zjoka; vendar16 jo potolaži17 in ji srčno18 reče: »19Ljuba moja žena! Ne žaluj tako zelo;20 kaj ne veš, da21 je to22 božja volja?23 Tudi najmanjša24 reč se ne zgodi brez božje volje26 in ne en las ne pade z27 naše glave brez volje nebeškega28 očeta. Ker je Bog tako sklenil, se moramo njegovim naredbam voljno vdati30. Kdor v Boga zaupa, ne bo nikoli zapuščen31. Bog naju32 ne bo zapustil. Lepo Bogu služi in tudi fantiča uči,34 Boga se bati in njemu služiti. Da35 moram biti vojak37, mi ukazuje38 cesarsko povelje;39 gosposkam in oblastnikom40 pa moramo zavoljo Boga pokorni biti. Ne jokaj preveč, ampak moli zame, da41 srečno, potem42 ko sovražnika premagamo,43 spet nazaj pridem. Prosi zame dobrotljivega44 Boga, da45 me varuje46 v vseh47 nevarnostih. Skrbi49 lepo za fantiča in ne pozabi jih učiti,51 Boga poznati, njega moliti in mu služiti, da52 boš vsaj nad otroki53 veselje imela, četudi54 mene na vojski ubijejo.«55 S temi be-
10
[8−9]
⮟
sedami se France loči od svoje žene in gre z drugimi soldati1 vred proti laški deželi.
sedami se France loči od svoje žene in gre z drugimi vojaki1 vred proti laški deželi.
II.1 Neža Svetinka da oba dvojčka v službo.2
II Neža Svetinka da oba dvojčka v službo
Tisto noč, ko je France Svetin šel na vojsko, je njegova žena Neža celo1 noč prečula, molila in jokala. Vidila2 je, de3 si ne more pomagati, se je utolažila5 in vedno Boga prosila, de6 bi mož na vojski srečo imel, de7 bi ne bil ubit. K sebi je vzela pošteno gostjo, de8 je pomagala za dvojčke skerbeti,9 in potrebne10 dela opravljati. Oba fantiča sta se lepo redila, zdrava sta bila. Kakor hitro sta govoriti začela12, jih je skerbna13 mati lepo moliti učila. Sčasama14, ko sta veči perhajala15, jih je ves potrebni keršanski17 nauk naučila18. Nista bila še po sedem let stara, jih je že20 mati naučila brati, kar je sama dobro znala,21 in v žalostnih dnevih velik trošt22 dobivala v branji23 svetih bukev. Vsako nedeljo in vsak praznik dopoldne in popoldne jih je s sabo v cerkev peljala,24 in jih vedno učila lepo in spodobno25 se v cerkvi zaderžati26. Nikoli v nobeno tovaršijo27 jih ni pustila, ampak vedno jih je opominvala28 zvesto Bogu služiti. Pošiljala jih je po tem29 v šolo, kjer sta se tako pridno učila, de30 nobeden fantov ne tako. Janez in Pavl31 sta tri leta v šolo hodila,33 že sta znala po nemško brati, pisati in rajta34-
Tisto noč, ko je France Svetin šel na vojsko, je njegova žena Neža vso1 noč prečula, molila in jokala. Videla2 je, da3 si ne more pomagati, tolažila4 se je in vedno Boga prosila, da6 bi mož na vojski srečo imel, da7 bi ne bil ubit. K sebi je vzela pošteno gostjo, da8 je pomagala za dvojčke skrbeti9 in potrebna10 dela opravljati. Oba fantiča sta se lepo redila, zdrava sta bila. Kakor hitro sta začela11 govoriti, jih je skrbna13 mati lepo moliti učila. Sčasoma14, ko sta postajala večja15, jih je naučila16 ves potrebni krščanski17 nauk. Nista bila še po sedem let stara, že19 jih je mati naučila brati, kar je sama dobro znala in v žalostnih dneh veliko tolažbo22 dobivala v branju23 svetih bukev. Vsako nedeljo in vsak praznik dopoldne in popoldne jih je s sabo v cerkev peljala in jih vedno učila, naj25 se v cerkvi lepo in spodobno vedeta26. Nikoli v nobeno tovarišijo27 jih ni pustila, ampak vedno jih je opominjala,28 zvesto Bogu služiti. Pošiljala jih je potem29 v šolo, kjer sta se tako pridno učila, da30 nobeden fantov ne tako. Janez in Pavel31 sta tri leta hodila32 v šolo;33 že sta znala po nemško brati, pisati in raču34-
11
[9−10]
⮟
ti1. Vsak večer so vsi trije vkup glasno3 večerno molitev opravili,4 in mati5 je vselej konc molitve6 rekla: Molimo še za vajiga8 očeta, de9 bi srečno nazaj prišel, de10 bi mu Bog srečo dal v daljnih krajih. Bilo je eno12 nedeljo zvečer po zimi13, ko je mati fantama14 ravno od očeta perpovedvala15, kako de16 je mogel17 na vojsko iti,18 reče Pavle: Ljuba mati!20 povejte nama, kakšin21 so vender22 naš oče, ki jih nisva nikoli poznala,23 ali bi jih mogla midva spoznati, ko bi nazaj prišli, pa bi vas ne bilo, ker ste od dela in žalosti tako zlo24 oslabeli, ko bi vi25 nama utegnili umreti. Mati žalostna odgovori: Ne mogla bi vidva očeta poznati ne, ker sta bila komej30 po dve leti stara, kader31 nas je mogel32 oče zapustiti. Vender spomnim33 se, zamerkajta35 si: Vaji36 oče ima na vsaki roki pod srajco nekako znamnje37, tako z rudečo farbo38 zarezano, de39 se ne da več zbrisati. Na desni roki ima zarezane te besede: Franc Svetin. Na40 levi roki ima: Neža Terpinc41; to je moje ime po mojih starših. Take znamnja42 na roke sim jest vajimu43 očetu sama naredila. O ljuba mati reče nato Pavle, naredite tudi meni take47 znamenja na roke, kakoršne oče48 imajo, de50 se bom večkrat na njih51 spomnil in za njih52 molil. Tudi meni naredite tako, pravi Janez. Mati reče: Ljuba moja sinika;56 to se težko naredi. Kdor hoče tako znamenje na životu imeti, mora besedo s farbo57 zapisati, po tem58 s šivanko vse čerke59 pošpikati, de farba60 pod kožo pride, po tem61 se ne da več zbrisati, to62 pa je boleče. Nej63
nati1. Vsak večer so vsi trije glasno2 vkup opravili3 večerno molitev in konec molitve5 je mati vselej6 rekla: »7Molimo še za vajinega8 očeta, da9 bi srečno nazaj prišel, da10 bi mu Bog srečo dal v daljnih krajih.«11 Bilo je neko12 nedeljo zvečer pozimi13, ko je mati fantoma14 ravno o očetu pripovedovala15, kako je moral17 na vojsko iti; tedaj18 reče Pavle: »19Ljuba mati,20 povejte nama, kakšen21 so vendar22 naš oče, ki jih nisva nikoli poznala;23 ali bi jih mogla midva spoznati, ko bi nazaj prišli, pa bi vas ne bilo, ker ste od dela in žalosti tako zelo24 oslabeli, ko bi nama vi26 utegnili umreti.«27 Mati žalostna odgovori: »28Ne mogla bi vidva očeta poznati,29 ne, ker sta bila komaj30 po dve leti stara, ko31 nas je moral32 oče zapustiti. Vendar33 se spomnim34, zapomnita35 si: Vajin36 oče ima na vsaki roki pod srajco nekako znamenje37, tako z rdečo barvo38 zarezano, da39 se ne da več zbrisati. Na desni roki ima zarezane te besede: Franc Svetin; na40 levi roki ima: Neža Trpinc41; to je moje ime po mojih starših. Taka znamenja42 na roke sem jaz vajinemu43 očetu sama naredila.« »44O ljuba mati,«45 reče nato Pavle, »46naredite tudi meni taka47 znamenja na roke, kakršna48 imajo oče49, da50 se bom večkrat nanje51 spomnil in zanje52 molil.« — »53Tudi meni naredite tako,«54 pravi Janez. Mati reče: »55Ljuba moja sinka,56 to se težko naredi. Kdor hoče tako znamenje na životu imeti, mora besedo z barvo57 zapisati, potem58 s šivanko vse črke59 pošpikati, da pride barva60 pod kožo; potem61 se ne da več zbrisati. To62 pa je boleče.« »Naj63
12
[10]
⮟
boli kakor hoče, pravita fanta, le naredite nama, vse rada terpiva4, de5 bova le očetovo znamenje na rokah imela. Mati jima je naredila na obeh rokah, kakor je oče7 imel. Vesela sta bila, ko sta čez tri dni vidila9 na rokah pod kožo lepe rudeče10 imena očeta in matere. Po devet let sta bila dvojčika11 stara, rada bi bila še oba v šolo hodila, pa ni bilo mogoče. Še rediti jih več12 ni mogla mati, ne potrebniga oblačila14 jima napravljati. Mati se je res noč in dan trudila, vender16 ni mogla shajati,17 dolg je naredila, njivco18 in hišico zastavila. Nekak barantavec19 I. ji je posojval20, pa ne de21 bi bil dobro storil,22 in revni Svetinovi družini pomagal, ampak le svojiga23 dobička je iskal. Veliko dolga se je že nabralo.24 Svetinka ni mogla plačati. Posojevavec25 jo je terdo26 terjal in jo tožiti žugal, če ne plača. Neža ga gre prosit, vzame oba fantiča s sabo. Vsi trije pred njim jokajo,27 in prosili so28, de29 bi poterpel,30 in jim vsaj hišco31 pustil. Neusmiljeni tergovc32 jih noče uslišati, ampak ojstro33 reče Neži: Plačaj, kar si dolžna, več te ne čakam,35 ako ne plačaš, vse36 ti bo prodano; fanta38 sta že zadosti velika, de39 si zamoreta40 kaj zaslužiti ni treba41 jima po šolah postavati;43 vsak berač hoče zdaj gospod biti!44 Žalostna gre mati domu45 s fantama46 in joka,47 tudi fanta sta jokala in rekla materi: Ljuba mati!49 kam pojdemo zdej50, ker nam bo neusmiljeni mož hišo vzel; nič se ne bova mogla več učiti; kdo51 nam bo kaj dal, kdo nam bo kaj pomagal; oh de52 nimamo očeta, de53 bi se za nas kaj po-
boli,1 kakor hoče,«2 pravita fanta, »3le naredite nama, vse rada trpiva4, da5 bova le očetovo znamenje na rokah imela.«6 Mati jima je naredila na obeh rokah, kakor je imel oče8. Vesela sta bila, ko sta čez tri dni videla9 na rokah pod kožo lepa rdeča10 imena očeta in matere. Po devet let sta bila dvojčka11 stara, rada bi bila še oba v šolo hodila, pa ni bilo mogoče. Še rediti jih ni mogla več13 mati, ne jima napravljati potrebnega oblačila15. Mati se je res noč in dan trudila, vendar16 ni mogla izhajati;17 dolg je naredila, njivico18 in hišico zastavila. Nekak barantalec19 I. ji je posojeval20, pa ne da21 bi bil dobro storil in revni Svetinovi družini pomagal, ampak le svojega23 dobička je iskal. Veliko dolga se je že nabralo,24 Svetinka ni mogla plačati. Posojevalec25 jo je trdo26 terjal in jo tožiti žugal, če ne plača. Neža ga gre prosit, vzame oba fantiča s sabo. Vsi trije pred njim jokajo in prosijo28, da29 bi potrpel30 in jim vsaj hišico31 pustil. Neusmiljeni trgovec32 jih noče uslišati, ampak ostro33 reče Neži: »34Plačaj, kar si dolžna, več te ne bom čakal;35 ako ne plačaš, ti bo vse37 prodano! Fanta38 sta že zadosti velika, da39 si moreta40 kaj zaslužiti, ni41 jima treba42 po šolah postajati,43 vsak berač hoče zdaj gospod biti.«44 Žalostna gre mati s fantoma domov46 in joka;47 tudi fanta sta jokala in rekla materi: »48Ljuba mati,49 kam pojdemo zdaj50, ker nam bo neusmiljeni mož hišo vzel; nič se ne bova mogla več učiti. Kdo51 nam bo kaj dal, kdo nam bo kaj pomagal? Oh, da52 nimamo očeta, da53 bi se za nas kaj po-
13
[10]
⮟
tegnili! Mati jima reče: Ljuba moja sinika! Nikar3 ne žalujta preveč, sej4 imamo še eniga5 očeta v nebesih, kteri6 je veliko bolji,7 kakor vsak posvetni oče,8 on nas ne bo zapustil. On dobrotlivi9 nebeški oče nas bo preskerbel11. Le njega prosimo, vanj zaupajmo in pridno molimo. Komej12 se je trikrat luna premenila, že so perderli13 oblastniški služabniki v Svetinkino hišo. Oznanili so, de14 v 24 urah se mora15 iz hiše spraviti in vse zapustiti, ker bo vse prodano. Žalostno oznanilo je bilo to za Svetinko. Brez usmiljenja je mogla16 zapustiti s fantički17 vred svojo domačijo,18 in iti po svetu dobrih ljudi iskat. Rekla19 je žalostna20: O de22 bi jest23 sama bila, ne bilo bi meni24 tako težko, ali kam se čem s fantiči oberniti. Dobrotlivi25 Bog!26 usmili se me uboge sirote! Vsim28 se je smilila ta pravična družinica. Neža je kmalo29 dobila službo per nekaki brumni gospej30, premožni udovi31. Pavle je šel k32 gospodarju, kteri33 mu je v rodu bil; krave je pasel; bil je dober pastirček. Janeza je bližen34 sosed spotama35 v Terst36 s sabo vzel, kamor je moko naprodaj37 peljal. Mislil ga je v Terstu38 kakim ljudem dati, ker je Janezik39 malo laško govoriti znal.
tegnili!«1 Mati jima reče: »2Ljuba moja sinka, nikar3 ne žalujta preveč, saj4 imamo še enega5 očeta v nebesih, kateri6 je veliko boljši7 kakor vsak posvetni oče;8 on nas ne bo zapustil. On, dobrotljivi9 nebeški oče,10 nas bo preskrbel11. Le njega prosimo, vanj zaupajmo in pridno molimo!« Komaj12 se je trikrat luna premenila, že so pridrli13 oblastniški služabniki v Svetinkino hišo. Oznanili so, da se mora14 v 24 urah iz hiše spraviti in vse zapustiti, ker bo vse prodano. Žalostno oznanilo je bilo to za Svetinko. Brez usmiljenja je morala16 zapustiti s fantičkoma17 vred svojo domačijo in iti po svetu dobrih ljudi iskat. Žalostna19 je rekla20: »21O, da22 bi jaz23 sama bila, ne bilo bi mi24 tako težko, ali kam se čem s fantičema obrniti? Dobrotljivi25 Bog,26 usmili se me,27 uboge sirote!« Vsem28 se je smilila ta pravična družinica. Neža je kmalu29 dobila službo pri neki pobožni gospe30, premožni vdovi31. Pavle je šel h32 gospodarju, kateri33 mu je v rodu bil; krave je pasel; bil je dober pastirček. Janeza je bližnji34 sosed spotoma35 v Trst36 s sabo vzel, kamor je moko na prodaj37 peljal. Mislil ga je v Trstu38 kakim ljudem dati, ker je Janezek39 malo laško govoriti znal.
III.1 Pavle Svetin pastir.2
III Pavle Svetin pastir
Z drugimi pastirji vred je Pavle po spašnjah žvinco1 gonil,2 in pa3 večkrat per4 svojih tovar-
Z drugimi pastirji vred je Pavle po spašnjah živinico1 gonil in večkrat pri4 svojih tovar-
14
[10−11]
⮟
ših1 kaj napačniga vidil2 in slišal, tode3 nikoli ni z njimi potegnil. Vselej je imel pred očmi lepe nauke svoje dobre matere, ktera4 mu je velikokrat rekla: „5Pavle, Pavle! Boga se boj,6 in nikoli nič hudiga7 ne stori.8 Spomni se vselej, de9 Bog te10 povsod vidi. Če se boš greha varoval, te Bog nikoli ne bo zapustil.“ Torej11 je Pavle gospodarja vselej rad ubogal, svoje delo vselej zvesto opravil; zato sta ga pa tudi gospodar in gospodinja rada imela,12 in mu lepo oblačilo napravila. Tista gospa, Kordula po imenu, ki je Pavletova mati per13 nji služila, je kupila grajšinco14 na Štajerskim15. Kader16 se je gospa Kordula na sovjo grajšinco17 preselila, je tudi18 vzela s sabo19 svojo zvesto služabnico Nežo Svetinko. Ravno svetiga20 Florijana dan sta se gospa in služabnica peljale21 na Štajersko prav memo22 hiše, kjer je Pavle, Nežin sin, služil. Takrat ga23 je še zadnikrat vidila24 mati svojiga dobriga25 Pavleta,26 in še mu zadnič28 lepe nauke daja29, de30 naj lepo uboga, rad moli,31 in de32 naj se skerbno varje33 hude tovaršije34. V pričo35 gospodarja mu reče mati: Ljubi moj sin Pavle! Vselej si me rad ubogal in rad poslušal moje opominvanje,37 ohrani tudi zdaj v sercu38 besede svoje matere, ktere39 ti iz ljubezni in k tvoji sreči govorim: Nikoli na Boga ne pozabi.40 Zvesto in z veseljem vse stori, kar ti bota41 gospodar ali gospodinja ukazala, naj te kdo vidi ali ne. S hudobnimi tovarši42 se nikdar ne pečaj; skerbno43 glej, de44 nedolžnost ohraniš, če45 boš nedolžen, boš v svoji revšni zlo46 bogat. Bo-
iših1 kaj napačnega videl2 in slišal; toda3 nikoli ni z njimi potegnil. Vselej je imel pred očmi lepe nauke svoje dobre matere, katera4 mu je velikokrat rekla: »5Pavle, Pavle! Boga se boj in nikoli nič hudega7 ne stori!8 Spomni se vselej, da te9 Bog povsod vidi. Če se boš greha varoval, te Bog nikoli ne bo zapustil.« Zatorej11 je Pavle gospodarja vselej rad ubogal, svoje delo vselej zvesto opravil; zato sta ga pa tudi gospodar in gospodinja rada imela in mu lepo oblačilo napravila. Tista gospa, Kordula po imenu, ki je Pavletova mati pri13 nji služila, je kupila graščinico14 na Štajerskem15. Ko16 se je gospa Kordula na svojo graščinico17 preselila, je vzela s seboj tudi19 svojo zvesto služabnico Nežo Svetinko. Ravno svetega20 Florijana dan sta se gospa in služabnica peljali21 na Štajersko prav mimo22 hiše, kjer je Pavle, Nežin sin, služil. Takrat je še zadnjikrat videla24 mati svojega dobrega25 Pavleta in še zadnjič27 mu da28 lepe nauke, da30 naj lepo uboga, rad moli in da32 naj se skrbno varuje33 hude tovarišije34. Vpričo35 gospodarja mu reče mati: »36Ljubi moj sin Pavle! Vselej si me rad ubogal in rad poslušal moje opominjevanje;37 ohrani tudi zdaj v srcu38 besede svoje matere, katere39 ti iz ljubezni in k tvoji sreči govorim: Nikoli na Boga ne pozabi!40 Zvesto in z veseljem vse stori, kar ti bosta41 gospodar ali gospodinja ukazala, naj te kdo vidi ali ne. S hudobnimi tovariši42 se nikdar ne pečaj; skrbno43 glej, da44 nedolžnost ohraniš! Če45 boš nedolžen, boš v svoji revščini zelo46 bogat. Bo-
15
[12]
⮟
di priden in rad moli, moli1 tudi za očeta, de2 bi mu bilo dobro v daljnih krajih.3 Moli tudi zame, morebiti se na tem svetu nikoli več ne vidiva. Med tem4 mati objame Pavleta,5 in se od njega loči. Gospa Kordula je zraven stala,6 in vse te besede slišala, ktere7 so se ji tako mile zdele, de8 so ji debele solze iz oči pertekle, pa9 hitro si jih obriše, obe se vsedete10 na voz,11 in greste12 naprej. Neža je bila po potu tako žalostna, de13 nič ni mogla govoriti. Gospa Kordula jo je nekaj časa pustila, de14 se je zjokala15, po tem16 ji prijazno reče: Ljuba moja Neža!18 vem, de19 si žalostna, ker si ob vse prišla; vem vse kako se je s tabo godilo; vem, de21 si na tem svetu nesrečna, vender22 ne žaluj preveč.23 Ne misli, de24 se na svetu le tebi tako hudo godi. Poslušaj, kar25 še ne veš, kako se je z mano godilo. Jest sim26 bila srečna srečna gospa,28 imela sim29 blaga, dnarjev30, vsiga31 v obilnosti. Moj Gospod32 je bil žlahten baron Henrik Gap po imenu. Srečno, veselo sva v zakonu živela, dobro mi je bilo, tako de34 mi boljši35 ni moglo biti. Huda sila ga je klicala na vojsko. Šel je,36 in kmalo37 je bil ubit; v persi38 mu je kugla perletela39, usterljen40 je bil blizo serca, pade41 in v pol ure je bil mertev42. Kolika žalost za me43, si lahko misliš. Po tem44 so sovražniki v naše kraje perderli45, so mi veliko blaga pobrali in mi grajšino46 požgali, komej sim47 toliko ohranila, de sim48 kupila grajšinico49, kamor se zdej peljave50. Imela sva samiga51 sina, Karl52 mu je bilo ime; ta je bil komej53 17 let star, ko je
di priden in rad moli! Moli1 tudi za očeta, da2 bi mu bilo dobro v daljnih krajih!3 Moli tudi zame, morebiti se na tem svetu nikoli več ne vidiva.« Medtem4 mati objame Pavleta in se od njega loči. Gospa Kordula je zraven stala in vse te besede slišala, katere7 so se ji tako mile zdele, da8 so ji debele solze iz oči pritekle. Pa9 hitro si jih obriše, obe se usedeta10 na voz in gresta12 naprej. Neža je bila po potu tako žalostna, da13 nič ni mogla govoriti. Gospa Kordula jo je nekaj časa pustila, da14 se je izjokala15, potem pa16 ji prijazno reče: »17Ljuba moja Neža,18 vem, da19 si žalostna, ker si ob vse prišla; vem vse,20 kako se je s tabo godilo; vem, da21 si na tem svetu nesrečna, vendar22 ne žaluj preveč!23 Ne misli, da24 se na svetu le tebi tako hudo godi. Poslušaj, česar25 še ne veš, kako se je z mano godilo: Jaz sem26 bila srečna,27 srečna gospa;28 imela sem29 blaga, denarjev30, vsega31 v obilnosti. Moj mož32 je bil žlahten baron,33 Henrik Gap po imenu. Srečno, veselo sva v zakonu živela, dobro mi je bilo, tako da34 mi bolje35 ni moglo biti. Huda sila ga je klicala na vojsko. Šel je in kmalu37 je bil ubit; v prsi38 mu je priletela krogla39, ustreljen40 je bil blizu srca; padel je41 in v pol ure je bil mrtev42. Kolika žalost zame43, si lahko misliš. Potem44 so sovražniki v naše kraje pridrli45, so mi veliko blaga pobrali in mi graščino46 požgali; komaj sem47 toliko ohranila, da sem48 kupila graščinico49, kamor se zdaj peljeva50. Imela sem edinega51 sina, Karel52 mu je bilo ime; ta je bil komaj53 17 let star, ko je
16
[12−13]
⮟
šel sam radovoljno v soldate1 in pa k francozam2, kteri3 so tisti čas čez naše dežele nekaj let gospodarili. O kako sim4 takrat jokala in ga lepo prosila rekoč: Ljubi moj Karl!7 ne hodi na vojsko, vidiš de sim8 sama, nimam ga pomočnika v nadlogah,9 če me še ti zapustiš, kam se bom obernila10 potem sirota! Kaj bom začela, če še ti umerješ; tvoj11 oče je bil na vojski ubit,12 in s tabo se zna13 ravno tako zgoditi. Nič ni pomagalo, vse moje besede so bile zastonj15, ni me hotel bogati16. Šel je z veliko francosko armado v merzle17 kraje Moškovitov. Že dve leti je tega,18 in nobene besede ne zvem in en19 slišim od njega20. Bojim se, de21 je zmerznil22 na rusovski23 zemlji med toliko francozi24. S sabo ni od hiše drujiga25 vzel,26 kakor tablico, ki je moja podoba na nji namalana27, ktero28 je na vratu pervezano29 nosil. Kolikorkrat mi je pisal, je vselej povedal, de vsaki30 dan tablico31 pogleda in se name spomni. Zdej33 pa ni nobeniga34 glasa več od njega35; o že so morebiti njegove kosti sognile37 na rusovski38 zemlji! Glej Neža!40 pravi gospa Kordula, de41 imam uržoh42 še bolj žalovati,43 kakor ti, ker imaš dva fanta vender44 živa,45 in ti zna46 ta ali uni47 še v starosti veselje delati in ti kaj pomagati; pa48 pravim: Naj bo hvaljeno božje ime, Bog tako hoče imeti, božja volja je tako. Bog nas s križi tepe zato, ko49 nas ljubi, de50 bi nas na unim51 svetu ne tepel. — Nič ne skerbi52 Neža! per53 meni boš dokler boš živa, in če pred umerjem55, bom že naročila, de56 boš preskerbljena57. Vkup bove živele58 in ena dru-
šel sam radovoljno v vojake1 in pa k Francozom2, kateri3 so tisti čas čez naše dežele nekaj let gospodarili. O kako sem4 takrat jokala in ga lepo prosila,5 rekoč: ,6Ljubi moj Karel,7 ne hodi na vojsko! Vidiš, da sem8 sama, nimam ga pomočnika v nadlogah;9 če me še ti zapustiš, kam se bom obrnila10 potem sirota! Kaj bom začela, če še ti umrješ? Tvoj11 oče je bil na vojski ubit in s tabo se utegne13 ravno tako zgoditi.‘14 Nič ni pomagalo, vse moje besede so bile zaman15, ni me hotel ubogati16. Šel je z veliko francosko armado v mrzle17 kraje Moškovitov. Že dve leti je tega in nobene besede ne zvem in ne19 slišim o njem20. Bojim se, da21 je zmrznil22 na ruski23 zemlji med toliko Francozi24. S sabo ni od hiše drugega25 vzel kakor tablico, ki je moja podoba na njej naslikana27, katero28 je na vratu privezano29 nosil. Kolikorkrat mi je pisal, je vselej povedal, da vsak30 dan pogleda podobico32 in se name spomni. Zdaj33 pa ni nobenega34 glasa več o njem35; o,36 že so morebiti njegove kosti segnile37 na ruski38 zemlji! Glej,39 Neža,«40 pravi gospa Kordula, »da41 imam vzrok42 še bolj žalovati kakor ti, ker imaš dva fanta vendar44 živa in ti utegne46 ta ali oni47 še v starosti veselje delati in ti kaj pomagati. Pa48 pravim: Naj bo hvaljeno božje ime, Bog tako hoče imeti, božja volja je tako. Bog nas s križi tepe zato, ker49 nas ljubi, da50 bi nas na onem51 svetu ne tepel. — Nič ne skrbi,52 Neža! Pri53 meni boš,54 dokler boš živa, in če prej umrjem55, bom že naročila, da56 boš preskrbljena57. Vkup bova živeli58 in ena dru-
17
[13]
⮟
go troštale1. Med takimi pogovori so3 se perpeljale4 gospa Kordula in Neža z njo v svojo grajšinco,5 in ste6 tam brumno7 in sveto živele8, revežem deleč9 okoli veliko dobriga storile10 in njim pomagale11. Pavle pastir12 je tudi dolgo časa žalostin bil14, posebno zato, ko15 mu je mati rekla: Morebiti se nikoli več ne bova vidila17. Pavle si je zvesto materne19 nauke v serce21 vtisnil,22 in jih nikdar ni pozabil. Z drugimi pastirji, s svojimi tovarši23 se nikoli ni hotel navadnih jigrač24 lotiti, ampak kader25 so drugi pastirji norčije uganjali, se je Pavle na stran vsedel26, bukvice iz torbice vzel in bral. Imel je še šolske bukvice:27 Zgodbe s28. pisma, ktere29 je Pavle zmiram30 z veseljem bral. Eniga31 dne je bral od Davida32, kako je pastirčval33. Lejte je rekel sam per36 sebi: Še37 David, tak imenitin38 mož je bil pastir. Žvino40 je pasel kakor jest,41 in bil je potem imeniten kralj. Ne želim jest42 kralj biti, ampak zvesto bom bogal43 nauk božji, kteri44 pravi, de45 mi bo Bog že tukej46 srečo dal, če mu bom zvesto služil,47 in ga iz serca48 ljubil. Pergodilo49 se je, de50 se perpelja51 kočija po cesti memo52 pastirjev, kteri53 so po gmajni žvinco54 pasli in Pavle z njimi. Drugi pastirji so svinko pasli,55 to je navadna pastirska igrača. Pavl56 ni z njimi igral, ampak za germ57 je sedel, na žvino58 pazil in bukvice bral. V kočii59, ktera60 se je ravno memo61 peljala sta sedela baron in baronka I. ki sta se domu64 v nemški gradec65 peljala. Blizo66 tistih pastirjev se je mogla67 kočija velikimu vozu umakniti68. Konji69
go tolažili1.«2 Med takimi pogovori sta3 se pripeljali4 gospa Kordula in Neža z njo v svojo graščinico5 in sta6 tam pobožno7 in sveto živeli8, revežem daleč9 okoli veliko dobrega storili10 in jim pomagali11. Pastir Pavle12 je bil13 tudi dolgo časa žalosten14, posebno zato, ker15 mu je mati rekla: »16Morebiti se nikoli več ne bova videla17.«18 Pavle si je materine19 nauke zvesto20 v srce21 vtisnil in jih nikdar ni pozabil. Z drugimi pastirji, s svojimi tovariši23 se nikoli ni hotel navadnih igrač24 lotiti, ampak, kadar25 so drugi pastirji norčije uganjali, se je Pavle ob strani usedel26, bukvice iz torbice vzel in bral. Imel je še šolske bukvice Zgodbe sv28. pisma, katere29 je Pavle zmeraj30 z veseljem bral. Nekega31 dne je bral o Davidu32, kako je pastirčeval33. »34Lejte,«35 je rekel sam pri36 sebi, »še37 David, tak imeniten38 mož,39 je bil pastir. Živino40 je pasel kakor jaz41 in bil je potem imeniten kralj. Jaz ne želim42 kralj biti, ampak zvesto bom ubogal43 nauk božji, kateri44 pravi, da45 mi bo Bog že tukaj46 srečo dal, če mu bom zvesto služil in ga iz srca48 ljubil.« Prigodilo49 se je, da50 se je pripeljala51 kočija po cesti mimo52 pastirjev, kateri53 so po gmajni živinico54 pasli in Pavle z njimi. Drugi pastirji so svinko pasli;55 to je navadna pastirska igrača. Pavel56 ni z njimi igral, ampak za grm57 je sedel, na živino58 pazil in bukvice bral. V kočiji59, katera60 se je ravno mimo61 peljala,62 sta sedela baron in baronka I.,63 ki sta se domov64 v Nemški Gradec65 peljala. Blizu66 tistih pastirjev se je morala67 kočija umakniti velikemu vozu68.
18
[13−14]
⮟
so preveč v graben zapeljali3, kočija se zverne,4 in desno zadnje kolo se razdrobi, kočjaž5 je bil po nogah zlo6 ranjen. Komej sta baron7 in baronka iz zvernjene9 kočije zlezla10, vsa prestrašena se ne vesta11 kam djati12. Na samoti je bilo, blizo13 nobene hiše, kočjaža14 ni bilo mogoče kam poslati, ker je bil ranjen. Konjem scer15 ni bilo nič, pa zavoljo zdrobljeniga16 kolesa ni bilo mogoče naprej. Poredni pastirji so vse to vidili,17 pa zraven se še smejali. Baron I. stopi k njim in njim18 po nemško reče: Kje je kaka hiša, de20 bi se ljudje sklicali priti21 pomagat.22 Nevedni pastirji niso nič vedli23 odgovoriti, ker niso vedli24 kaj jih vpraša25. Na to kličejo26 Pavleta rekoč27: Pavle!29 pojdi sim30, ti znaš nemško, nam boš povedal kaj ta gospod vpraša.32 Pavle hitro perteče33, se lepo ponižno odkrije in pravi: Gospod žlahten34 kaj bi radi? Baron reče: Fante!37 povej mi kje je kaka hiša, de39 bi jest40 ljudi dobil, kteri41 bi mi pomagali kočijo pervleči43 do vasi, de44 se kolo naredi, drugači45 ne morem naprej. Pavle reče: Gospod, le tukaj dočakajte48, jest tečem49 hitro domu50, bom skusil kmalo51 ljudi perklicati,52 prosil jih bom, de53 vam bodo prišli pomagat. Naprosil bom svojiga54 gospodarja in še koga drujiga55. Vender56 preden grem ljudi klicat, dovolite mi57, de vašimu58 kočijažu nekaj na nogo denem, ker vidim de59 mu zlo60 kri teče,61 uteči bi mu utegnila preden ljudje pridejo. Pavle vzame iz torbice nekako zeliše64, kar65 je zmirej per66 sebi nosil, ga je67 kočijažu na rano položil68, z ruto zavezal69 in mu70 reče:
Konji1 so zapeljali2 preveč v jarek3, kočija se zvrne4 in desno zadnje kolo se razdrobi; kočijaž5 je bil po nogah zelo6 ranjen. Baron7 in baronka sta komajda zlezla8 iz zvrnjene9 kočije, vsa prestrašena se nista vedela11 kam dejati12. Na samoti je bilo, blizu13 nobene hiše, kočijaža14 ni bilo mogoče kam poslati, ker je bil ranjen. Konjem sicer15 ni bilo nič, pa zavoljo zdrobljenega16 kolesa ni bilo mogoče naprej. Poredni pastirji so vse to videli17 pa zraven se še smejali. Baron I. stopi k njim in jim18 po nemško reče: »19Kje je kaka hiša, da20 bi se ljudje sklicali in prišli21 pomagat?«22 Nevedni pastirji niso nič vedeli23 odgovoriti, ker niso vedeli,24 kaj jih vprašuje25. Nato pokličejo26 Pavleta: »28Pavle,29 pojdi sem30, ti znaš nemško, nam boš povedal,31 kaj ta gospod vprašuje!«32 Pavle hitro priteče33, se lepo ponižno odkrije in pravi: »Žlahtni gospod,34 kaj bi radi?«35 Baron reče: »36Fante,37 povej mi,38 kje je kaka hiša, da39 bi jaz40 ljudi dobil, ki41 bi mi pomagali,42 kočijo privleči43 do vasi, da44 se kolo naredi, drugače45 ne morem naprej.«46 Pavle reče: »47Gospod, le tukaj počakajte48, jaz stečem49 hitro domov50, bom skusil kmalu51 ljudi priklicati;52 prosil jih bom, da53 vam bodo prišli pomagat. Naprosil bom svojega54 gospodarja in še koga drugega55. Vendar mi dovolite,56 preden grem ljudi klicat, da vašemu58 kočijažu nekaj na nogo denem, ker vidim, da59 mu zelo60 kri teče;61 uteči bi mu utegnila,62 preden ljudje pridejo.«63 Pavle vzame iz torbice nekako zelišče64, ki ga65 je zmeraj pri66 sebi nosil, ga položi67 kočijažu na rano, z ruto zaveže69 in reče:
19
[14−15]
⮟
prijatel1, zdej2 pa le prav mirno nogo derži, kmalo3 se bo kri vstavila4. Zdej5 Pavle hitro steče domu6 ljudi klicat. Preden je bila ura okoli, pridejo s Pavletam7 trije možje, Pavletov gospodar in pa dva druga soseda, de8 so s koli in z vervmi9 kočijo tako zvezali, de10 so jo srečno do bližnje pošte pervlekli11. Pavletovo zeliše12 je kočijažu toliko dobro storilo, de13 je že na kočijo sesti smel. Kader14 je bilo vse narejeno preden se baron in baronka v kočijo vsedeta16, reče baron Pavletu: Povej, reci tem možem, de18 jih prav lepo zahvalim, ki19 so mi pomagali, in20 baron da vsikimu21 en tolar. Ti pa Pavle bodi vedno tako priden pa dober,25 in dobro ti bo, reče baron in mu ponudi tri bele tolarje. Pavle pa se lepo zahvali in jih noče vzeti rekoč: Gospod!29 možem ste zadosti plačali, ker so vam pomagali, jest nisim30 nič pomagal,31 pa tudi nič plačila ne vzamem; če sim32 šel ljudi klicat, je bila moja dolžnost. Baron na to nič ne reče, tiho se vsede34 v kočijo in se pelje počasu35 do pošte. Ko se gospoda odpelja, so pastirji Pavletovi tovarši37, kteri38 so zraven stali in zjali39, Pavleta za norca imeli,40 in ga neumniga41 imenovali, ker ni hotel dnarjev42 vzeti. Še pred43 so pastirji Pavleta iz norčije imenovali fajmaštra44, zato ker jim je večkrat kaj dobriga45 in lepiga46 bral, jih večkrat svaril in opominjal, pa ga niso hotli poslušati47 hudobni poredni pastirji. Zdaj so mu pa rekli: Ti si prav neumen fajmašter51, takih lepih dnarjev52 ti je gospod ponujal,53 in jih ne vzameš. Pavle pa na vse to druziga55
»Prijatelj1, zdaj2 pa le prav mirno nogo drži! Kmalu3 se bo kri ustavila4.« Zdaj5 Pavle hitro steče domov6 ljudi klicat. Preden je bila ura okoli, pridejo s Pavletom7 trije možje, Pavletov gospodar in pa dva druga soseda, da8 so s koli in vrvmi9 kočijo tako zvezali, da10 so jo srečno do bližnje pošte privlekli11. Pavletovo zelišče12 je kočijažu toliko dobro storilo, da13 je že na kočijo sesti smel. Ko14 je bilo vse narejeno,15 preden se baron in baronka v kočijo usedeta16, reče baron Pavletu: »17Povej, reci tem možem, da18 jih prav lepo zahvalim, ker19 so mi pomagali.« In20 baron da vsakemu21 en tolar. »22Ti pa,23 Pavle,24 bodi vedno tako priden pa dober in dobro ti bo,«26 reče baron in mu ponudi tri bele tolarje. Pavle pa se lepo zahvali in jih noče vzeti,27 rekoč: »28Gospod,29 možem ste zadosti plačali, ker so vam pomagali; jaz nisem30 nič pomagal pa tudi nič plačila ne vzamem. Če sem32 šel ljudi klicat, je bila moja dolžnost.«33 Baron na to nič ne reče, tiho se usede34 v kočijo in se pelje počasi35 do pošte. Ko se gospoda odpelja, so pastirji,36 Pavletovi tovariši37, kateri38 so zraven stali in zijali39, Pavleta za norca imeli in ga neumnega41 imenovali, ker ni hotel denarjev42 vzeti. Že prej43 so pastirji Pavleta iz norčije imenovali »fajmoštra«44, zato ker jim je večkrat kaj dobrega45 in lepega46 bral, jih večkrat svaril in opominjal, pa ga hudobni,48 poredni pastirji niso hoteli poslušati49. Zdaj so mu pa rekli: »50Ti si prav neumen fajmošter51, takih lepih denarjev52 ti je gospod ponujal in jih ne vzameš.«54 Pavle pa na vse to drugega55
20
[15]
⮟
ne reče,1 ko te besede: Če sim3 kaj zaslužil, mi bo že Bog plačal,4 če nisim5 nič zaslužil, tudi dnarjev6 nočem. Pavletov nar boljši prijatel7 reče tovaršem.8 Ne zaničujte Pavleta, kdo ve kaj še bo iz njega. Meni so večkrat mati doma pravili: Če človek komu le vode piti pernese11 iz dobriga serca12, ne bo brez plačila,13 Bog bo vse plačal. Drugi dan se baron in baronka sprehajata in od nesreče poprejšniga dne se pogovarjata15. Med vsimi17 reče baron mi nar bolj dopade18 pastir Pavle, ker je le19 toliko prijazen in postrežin20 fant. Samo tega ne vem, zakaj ni hotel nič vzeti, ker sim21 mu tolarje ponujal in silil. Kako veselje mu vender22 moram zato23 storiti, preden grem od tod. Dobro kosilo bom rekel napraviti, oštir24 mi bo svojo kočijo posodil in moje konje vpregel, grem25 in oštir26 z mano, de27 mi hišo pokaže kjer fant služi, in s saboj29 ga bom k30 kosilu perpeljal31, de32 bo z nami jedel,33 to mu bo veči34 veselje,35 ko vsi dnarji36. Velika čast bo kmetiškimu37 pastirju se v kočii39 z gospodo peljati,40 in per41 gospodi jesti. Okoli dvanajste ure tistiga43 dne se perpelja44 po cesti kočija, zavije v45 stran v vas,46 in obstoji pred hišo, kjer je Pavle služil. Dva gospoda stopita iz kočije,47 in vprašata gospodinjo: Kje je vaš pastir Pavle? Odgovori49: ni50 ga še domu51, pase, kmalo52 mora priti, ker bliža53 se poldne. Baron in gospodar pošte ga čakata de56 pride. Ko pride Pavle, ga v kočijo posadita in s sabo na pošto peljata57. Po poti vpraša Pavle ponižno: Gospodje!59 kam me peljate.60
ne reče ko te besede: »2Če sem3 kaj zaslužil, mi bo že Bog plačal;4 če nisem5 nič zaslužil, tudi denarjev6 nočem.« Pavletov najboljši prijatelj7 reče tovarišem: »8Ne zaničujte Pavleta, kdo ve,9 kaj še bo iz njega. Meni so večkrat mati doma pravili: ‚10Če človek komu le vode piti prinese11 iz dobrega srca12, ne bo brez plačila.13 Bog bo vse plačal.«14 Drugi dan se baron in baronka sprehajata in se pogovarjata o nesreči poprejšnjega dne15. »16Med vsemi,«17 reče baron, »mi najbolj ugaja18 pastir Pavle, ker je toliko prijazen in postrežen20 fant. Samo tega ne vem, zakaj ni hotel nič vzeti, ko sem21 mu tolarje ponujal in silil. Kako veselje mu vendar22 moram za to23 storiti, preden grem od tod. Dobro kosilo bom rekel napraviti, gostilničar24 mi bo svojo kočijo posodil in moje konje vpregel; pojdem25 in gostilničar26 z mano, da27 mi hišo pokaže,28 kjer fant služi, in s seboj29 ga bom h30 kosilu pripeljal31, da32 bo z nami jedel;33 to mu bo večje34 veselje ko vsi denarji36. Velika čast bo kmečkemu37 pastirju,38 se v kočiji39 z gospodo peljati in pri41 gospodi jesti.«42 Okoli dvanajste ure tistega43 dne se pripelje44 po cesti kočija, zavije stran v vas in obstoji pred hišo, kjer je Pavle služil. Dva gospoda stopita iz kočije in vprašata gospodinjo: »48Kje je vaš pastir Pavle?« Žena odgovori49: »Ni50 ga še domov51, pase, kmalu52 mora priti, ker se bliža54 poldne.«55 Baron in gospodar pošte ga čakata, da56 pride. Ko pride Pavle, ga v kočijo posadita in s sabo na pošto peljeta57. Po poti vpraša Pavle ponižno: »58Gospodje,59 kam me peljete?«60
21
[15−16]
⮟
Baron mu odgovori: Ne boj se, ti si meni zlo2 ustregel, ker si šel ljudi klicat takrat ko sim4 jih nar bolj5 potreboval,6 plačila nič nisi hotel vzeti, zato boš danes z nami jedel in pil,7 in se po gosposko gostil. Pavle se sladko posmeja9 in se zahvali ponižno za toliko čast. Boljši10 se mi zdi, je rekel se v kočii13 peljati in per14 gospodi jesti, kakor še toliko tolarjev, posebno ko je vidil16, de17 so drugi pastirji njegovi tovarši19 za njim zjali20 in se čudili. Vse je že bilo perpravljeno21, ko se perpeljata22 baron in poštni gospodar v kočii23 s Pavletam24. Kar k mizi sedejo, ktera25 je bila polna nar boljših26 jedi,27 in dobriga sladkiga28 vina. Gospoda začne hitro jesti, Pavle pa debelo gleda in se noče k mizi usesti, kamor so mu odkazali. Baron mu reče: Pavle!30 usedi se in z nami jej32, kolikor se ti bo poljubilo33. Pavle reče ponižno: Ne zamerite, gnadlivi36 gospod baron, sej37 niste še molili, pa že jeste. Meni so mati zlo zaterdvali38 vselej pred jedjo in po jedi moliti,39 in se spomniti dobrotnika, kteri40 nam darove daje. Večkrat sim41 slišal: Kdor pred jedjo in po jedi ne moli, je žvini42 enak. Per tih43 Pavletovih besedah se vsi spogledajo,44 in hiteli so45 moliti molitev pred jedjo. Med jedjo vpraša baron Pavleta: Povej mi nar pervo47, zakaj nisi od mene nič hotel vzeti, ker sim48 ti lepe dnarje49 ponujal? Pavle odgovori ves brihten51 naravnost brez hinavšine53: Gospod baron žlahtni! Zato nisim55 hotel nič od vas vzeti, ker sim56 obljubil zvesto se deržati58 po nauku svoje matere in po naukih duhovnov. Mati so me lepo učili in
Baron mu odgovori: »1Ne boj se, ti si meni zelo2 ustregel, ker si šel ljudi klicat takrat,3 ko sem4 jih najbolj5 potreboval;6 plačila nič nisi hotel vzeti, zato boš danes z nami jedel in pil in se po gosposko gostil.«8 Pavle se sladko posmeje9 in se zahvali ponižno za toliko čast. »Boljše10 se mi zdi,«11 je rekel, »12se v kočiji13 peljati in pri14 gospodi jesti, kakor še toliko tolarjev,«15 posebno ko je videl16, da17 so drugi pastirji,18 njegovi tovariši,19 za njim zijali20 in se čudili. Vse je že bilo pripravljeno21, ko se pripeljeta22 baron in poštni gospodar v kočiji23 s Pavletom24. Kar k mizi sedejo, katera25 je bila polna najboljših26 jedi in dobrega sladkega28 vina. Gospoda začne hitro jesti, Pavle pa debelo gleda in se noče k mizi usesti, kamor so mu odkazali. Baron mu reče: »29Pavle,30 usedi se in jej31 z nami, kolikor se ti poljubi33.«34 Pavle reče ponižno: »35Ne zamerite, milostivi36 gospod baron, saj37 niste še molili, pa že jeste. Meni so mati zelo zatrjevali,38 vselej pred jedjo in po jedi moliti in se spomniti dobrotnika, kateri40 nam darove daje. Večkrat sem41 slišal: Kdor pred jedjo in po jedi ne moli, je živini42 enak.« Pri teh43 Pavletovih besedah se vsi spogledajo in hite45 moliti molitev pred jedjo. Med jedjo vpraša baron Pavleta: »46Povej mi najprvo47, zakaj nisi od mene nič hotel vzeti, ko sem48 ti lepe denarje49 ponujal?«50 Pavle odgovori ves bister,51 naravnost,52 brez hinavščine53: »54Gospod baron žlahtni! Zato nisem55 hotel nič od vas vzeti, ker sem56 obljubil,57 zvesto se držati58 po nauku svoje matere in po naukih duhovnov. Mati so me lepo učili in
22
[16]
⮟
mi večkrat rekli, posebno takrat ko sim2 se od njih ločil, de3 za vsako majhno reč ne4 plačila tirjati5, kar se komu stori. Kdor bo od ljudi za vsako reč na svetu plačan, ne bo na unim6 svetu nič plačila dosegel. Duhovni pastirji nas učijo: Če človek požerk merzle7 vode bližnjimu8 z dobrim sercam9 poda, bo per10 Bogu plačilo imel. Na to11 reče baron: Pavle!13 pridni fant, le tak ostani in srečen boš, Bog te ne bo nikoli zapustil. Tudi gospej baronki je bil Pavle zlo ušeč,15 zato ga prijazno vpraša: Kako je to fante, ker si tako brihten18 in dobro glavo imaš, zakaj pa v šolo ne hodiš, de19 bi se kaj več naučil. Per tem vprašanji so20 se Pavletu solze ulile21 in globoko zdihne22 rekoč: O dobra gospa! Rad25 bi bil hodil v šolo, pa ni bilo mogoče; čast Bogu, de sim26 se toliko naučil. Nato ob kratkim28 vse razloži, kako se je z njegovimi starši godilo, de29 so bili od vsih zapušeni30, brez pomoči so mogli31 iti po svetu. Gospa tiho reče baronu: Prav dober in prijazen se mi ta fant zdi,34 nama ni Bog otrok dal, kaj ko bi ga za svojiga35 vzela, dobro36 delo bo to,37 in iz fanta zna sčasama38 kaj biti. Baron reče: Ravno ta misel je tudi moja. Vzela ga bova, zanj skerbela,41 in ga dala učit, ker je brihten42. Bog bo nama to povernil43 če ne na tem pa na unim45 svetu. Vender fanta46 moram pred47 vprašati, ali bo per48 volji z nama iti. Baron pokliče Pavleta rekoč: Pavle!52 bi li ti zapustil svojo službo in šel z nama deleč53 — v nemški gradec54? Tam se boš lah-
mi večkrat rekli, posebno takrat,1 ko sem2 se od njih ločil, da nikar3 za vsako majhno reč plačila terjati5, kar se komu stori. Kdor bo od ljudi za vsako reč na svetu plačan, ne bo na onem6 svetu nič plačila dosegel. Duhovni pastirji nas učijo: Če človek požirek mrzle7 vode bližnjemu8 z dobrim srcem9 poda, bo pri10 Bogu plačilo imel.« Nato11 reče baron: »12Pavle,13 pridni fant, le tak ostani in srečen boš, Bog te ne bo nikoli zapustil.«14 Tudi gospej baronki je bil Pavle zelo všeč;15 zato ga prijazno vpraša: »16Kako je to,17 fante, ker si tako bister18 in dobro glavo imaš, zakaj pa v šolo ne hodiš, da19 bi se kaj več naučil?« Pri tem vprašanju20 se Pavletu solze ulijejo21 in globoko vzdihne,22 rekoč: »23O,24 dobra gospa, rad25 bi bil hodil v šolo, pa ni bilo mogoče; čast Bogu, da sem26 se toliko naučil.«27 Nato ob kratkem28 vse razloži, kako se je z njegovimi starši godilo, da29 so bili od vseh zapuščeni30, brez pomoči so morali31 iti po svetu. Gospa tiho reče baronu: »32Prav dober in prijazen se mi zdi33 ta fant;34 nama ni Bog otrok dal, kaj ko bi ga za svojega35 vzela? Dobro36 delo bo to in iz fanta utegne sčasoma38 kaj biti.«39 Baron reče: »40Ravno ta misel je tudi moja. Vzela ga bova, zanj skrbela41 in ga dala učit, ker je bister42. Bog bo nama to povrnil,43 če ne na tem,44 pa na onem45 svetu. Vendar46 moram fanta prej47 vprašati, ali bo pri48 volji z nama iti.«49 Baron pokliče Pavleta,50 rekoč: »51Pavle,52 bi li ti zapustil svojo službo in šel z nama daleč53 — v Nemški Gradec54? Tam se boš lah-
23
[16−17]
⮟
ko učil, v šolo boš hodil. Pavle odgovori: Oh gnadlivi3 gospod baron, grozno rad bi šel, pa ne vem če bo v to moj gospodar pervolil,5 brez pervoljenja6 ne smem in se ne spodobi. Lepo je to, reče baron, všeč mi je,10 hiti tedej domu11, prosi pervoljenja12, in če te bodo pustili, pridi povedat,13 in vzamemo te s seboj. Pavl14 hvaležno kušne15 roko baronu in baronki in gre. Ves vesel peržvižga domu, ko16 v hišo pride17 mu reče gospodar: No, si kaj pernesel domu19? Pavl20 reče: Oh oče!23 ta gospoda me je tako obdarovala, de24 še ne25 eden tako, sim27 le prišel hitro vas prosit, de28 mi dovolite vzeti, kar mi ta dobra gospoda ponuja. Ne bodi vender30 tako perprost31, pravi gospodar; vzemi kar ti kdo da.35 Boš pa že spet kaj neumniga36 naredil, kakor včerej37, ko nisi hotel tolarjev vzeti; pa vender38 povej, kaj ti je gospoda ponudila? Baron in baronka sta me nagovorila, de40 me s saboj41 vzameta, če hočem iti, pa sim42 rekel: Rad grem, vender pred43 ne obljubim, de44 vas za svet in za pervoljenje45 prosim. Srečen46 Pavle, reče gospodar, sreča te iše49, ne spusti50 je iz rok. Zdej51 spoznam, de nisim52 prav storil, ker sim53 te včeraj kregal, zato54 ko nisi hotel ponujanih55 tolarjev vzeti. Tvoje dobro serce,56 in tvoja perpravnost bližnimu57 pomagati ti je Bog hitro povernil59. Pojdi berž60 k dobri gospodi nazaj, reci de61 z veseljem dovolim, de62 te vzamejo. Pa čakaj, de63 bo bolj gotovo, grem s tabo64, de65 te izročim. Pavle in gospodar gresta gospodi naproti, ktera67 se ravno po cesti sprehaja. Pavle se od
ko učil, v šolo boš hodil.«1 Pavle odgovori: »2Oh, milostivi3 gospod baron, grozno rad bi šel, pa ne vem,4 če bo v to moj gospodar privolil;5 brez privoljenja6 ne smem in se ne spodobi.« »7Lepo je to,«8 reče baron, »9všeč mi je;10 hiti tedaj domov11, prosi privoljenja12, in če te bodo pustili, pridi povedat in vzamemo te s seboj.« Pavel14 hvaležno poljubi15 roko baronu in baronki in gre. Ves vesel prižvižga domov. Ko pride16 v hišo,17 mu reče gospodar: »18No, si kaj prinesel domov19?« Pavel20 reče: »21Oh,22 oče,23 ta gospoda me je tako obdarovala, da24 še eden ne26 tako; sem27 le prišel hitro vas prosit, da28 mi dovolite vzeti, kar mi ta dobra gospoda ponuja.« »29Ne bodi vendar30 tako preprost31,«32 pravi gospodar; »33vzemi,34 kar ti kdo da!35 Boš pa že spet kaj neumnega36 naredil, kakor včeraj37, ko nisi hotel tolarjev vzeti; pa vendar38 povej, kaj ti je gospoda ponudila?« »39Baron in baronka sta me nagovorila, da40 me s seboj41 vzameta, če hočem iti, pa sem42 rekel: Rad grem, vendar prej43 ne obljubim, da44 vas za svet in za privoljenje45 prosim.« »Srečni46 Pavle,«47 reče gospodar, »48sreča te išče49, ne pusti50 je iz rok! Zdaj51 spoznam, da nisem52 prav storil, ker sem53 te včeraj zmerjal za to,54 ko nisi hotel ponujenih55 tolarjev vzeti. Tvoje dobro srce56 in tvojo pripravljenost, bližnjemu57 pomagati,58 ti je Bog hitro povrnil59. Pojdi brž60 k dobri gospodi nazaj, reci, da61 z veseljem dovolim, da62 te vzamejo. Pa čakaj, da63 bo bolj gotovo, grem s teboj64, da65 te izročim.«66 Pavle in gospodar gresta gospodi naproti, katera67 se ravno po cesti sprehaja. Pavle se od
24
[17−18]
⮟
deleč1 odkrije in prosi gospodarja tudi tako storiti. Kader bližej3 prideta, se Pavle ponižno perkloni,4 in gre obema roko kušniti in5 reče: Moj gospodar me rad pusti; de7 je res, je sam prišel pričevati8; prosim zdej9, de10 bi me s saboj11 vzeli, in obljubim vam veliko veselja narediti, ker bom vse rad ubogal in storil, kar mi boste ukazali. Dobrote ne bom nikoli pozabil, vedno vam bom hvaležen. Baron in baronka sta rekla: Prav je to, le priden bodi,14 in nič hudiga15 ti ne bo. Pavle je precej per17 gospodi ostal, gospodar ves zamišljen domu gre18.
daleč1 odkrije in prosi gospodarja,2 tudi tako storiti. Ko bliže3 prideta, se Pavle ponižno prikloni4 in gre obema roko poljubiti ter5 reče: »6Moj gospodar me rad pusti; da7 je res, je sam prišel pričevat8; prosim zdaj9, da10 bi me s seboj11 vzeli, in obljubim vam veliko veselja narediti, ker bom vse rad ubogal in storil, kar mi boste ukazali. Dobrote ne bom nikoli pozabil, vedno vam bom hvaležen.«12 Baron in baronka sta rekla: »13Prav je to, le priden bodi in nič hudega15 ti ne bo.«16 Pavle je precej pri17 gospodi ostal, gospodar ves zamišljen domov odšel18.
IV.1 Pavle šolar v nemškim gradcu.2
IV Pavle šolar v Nemškem Gradcu2
Drugi dan je bila kočija že popravljena, gospoda gre naprej in Pavle z njo. Težko mu je bilo per sercu1 zapustiti domačo deželo,2 in iti v ptuje3 kraje med ptuje4 neznane ljudi. Pa si je mislil,5 Bog je povsod, cela6 zemlja je njegova. Dobrotljiviga7 Boga sim8 si za očeta zbral,9 in moj dobrotnik gospod baron bo moj telesen12 oče. S takimi mislami13 zapusti Pavle rojstno deželo. O malim Šmarni14 je prišel Pavle s svojo gospodo v nemški gradec15. Baron je precej ukazal mu lepe gosposke17 oblačila narediti. Dal mu je posebno kamerco18, kupil mu potrebne bukve in19 ga potem pelje zapisat20 v šolo. O vsih Svetih21 je jel Pavle hoditi v pervo22 latinsko šolo. Tako se je učil, de23 so se vsi
Drugi dan je bila kočija že popravljena, gospoda gre naprej in Pavle z njo. Težko mu je bilo pri srcu,1 zapustiti domačo deželo in iti v tuje3 kraje med tuje,4 neznane ljudi. Pa si je mislil:5 Bog je povsod, vsa6 zemlja je njegova. Dobrotljivega7 Boga sem8 si za očeta izbral9 in moj dobrotnik,10 gospod baron,11 bo moj telesni12 oče. S takimi mislimi13 zapusti Pavle rojstno deželo. O Malem Šmarnu14 je prišel Pavle s svojo gospodo v Nemški Gradec15. Baron je precej ukazal,16 mu lepa gosposka17 oblačila narediti. Dal mu je posebno sobico18, kupil mu potrebne bukve,19 ga potem peljal in zapisal20 v šolo. O Vseh svetih21 je jel Pavle hoditi v prvo22 latinsko šolo. Tako se je učil, da23 so se vsi
25
[18−19]
⮟
učeniki1 nad njegovo razumnostjo zavzeli. Nar pervi2 je bil med vsimi3 šolarji svojimi tovarši5. Doma se je pridno učil, gospodi per6 mizi stregel,7 in včasi družini iz kakih lepih bukvic zvečer kaj bral. Molil je tako rad in vselej tako andohtlivo8, de9 so se vsi nad njegovim zaderžanjem10 razgledovali. Od perviga11 do zadnjiga12 so ga per13 hiši vsi radi imeli. Srečno14 je tako15 živel v hiši svojiga16 dobrotnika. S svojimi šolskimi tovarši17 se ni veliko pečal. Z enim je bil prav prijatel18, Avguštin Zorman19 po imenu, kteri20 je bil žlahtniga21 rodu iz22 Dunaja doma, tudi priden in brumen mladenč23. Po nesreči so Avguštinovi starši ob svoje veliko premoženje prišli; sama grajšina blizo24 Dunaja jim je še ostala, zavoljo ktere25 pa je še pravda tekla. Med tem26 so Avguštinovi starši pomerli,27 in zdaj je bil Avguštin tako reven, de28 le iz dobrot očetovih prijatlov je v Gradcu živel29, kteri30 so mu v šolah pomagali. Cele31 tri leta je bil Pavle Svetin vedno32 vesel, lepo rejen in zali mladenč33. Vedno je Boga hvalil; de34 mu je tako dobriga35 očeta namestil, ker svojiga praviga Očeta36 nikoli ni poznal. Četerto37 leto je Pavle jel klavern38 hoditi in žalosten biti,39 pa še bolj pogosto moliti. Večkrat od barona vprašan40, kaj mu je, le odgovori42: Žalosten sim44, ker vidim marskteriga45, de46 se mu hudo godi, meni pa je dobro. Vsakimu47 bi rad pomagal, kakor ste vi meni pomagali. Baron vpraša tudi druge posle per49 hiši, s kterimi50 je Pavle jedil51, če vedo zakaj Pavle hujša. Rekli so mu: Pavle mora hujšati, on
učitelji1 nad njegovo razumnostjo zavzeli. Najprvi2 je bil med vsemi3 šolarji,4 svojimi tovariši5. Doma se je pridno učil, gospodi pri6 mizi stregel in včasi družini iz kakih lepih bukvic zvečer kaj bral. Molil je tako rad in vselej tako pobožno8, da9 so se vsi nad njegovim vedenjem10 razgledovali. Od prvega11 do zadnjega12 so ga pri13 hiši vsi radi imeli. Tako14 je srečno15 živel v hiši svojega16 dobrotnika. S svojimi šolskimi tovariši17 se ni veliko pečal. Z enim je bil prav prijatelj18, Avguštinom Zormanom19 po imenu, kateri20 je bil žlahtnega21 rodu, z22 Dunaja doma, tudi priden in pobožen mladenič23. Po nesreči so Avguštinovi starši ob svoje veliko premoženje prišli; samo graščina blizu24 Dunaja jim je še ostala, zavoljo katere25 pa je še pravda tekla. Medtem26 so Avguštinovi starši pomrli27 in zdaj je bil Avguštin tako reven, da je živel v Gradcu28 le iz dobrot očetovih prijateljev29, kateri30 so mu v šolah pomagali. Cela31 tri leta je bil Pavle Svetin vesel, lepo rejen in zal mladenič33. Vedno je Boga hvalil, da34 mu je tako dobrega35 očeta namestil, ker svojega pravega očeta36 nikoli ni poznal. Četrto37 leto je Pavle jel klavrn38 hoditi in žalosten biti pa še bolj pogosto moliti. Baron ga je večkrat vprašal40, kaj mu je, pa je41 le odgovoril42: »43Žalosten sem44, ker vidim marsikaterega45, da46 se mu hudo godi, meni pa je dobro. Vsakemu47 bi rad pomagal, kakor ste vi meni pomagali.«48 Baron vpraša tudi druge posle pri49 hiši, s katerimi50 je Pavle jedel51, če vedo,52 zakaj Pavle hujša. Rekli so mu: »53Pavle mora hujšati, on
26
[19]
⮟
grozno malo je,1 več ko polovico si vselej perhrani2, v popir3 zavije,4 pa nekam skrivaje nosi, pa nobeden5 ne ve kam. Drugi dan ga baron hitro ko so odkosili pokliče8, in ga pošlje pol ure deleč10 po opravilu. Med tem11 gresta baron in baronka prejiskat Pavletovo skrinjo, se12 hočeta prepričati, ali je res, kar družina od Pavleta perpoveduje14. Res najdeta v skrinji pod oblačili zaviti kosic15 mesa, malo kruha in pa malo sira. Kaj bova zdej strila17 s Pavletam18 vpraša baronka svojiga gospoda?19 To je nehvaležnost! Bolj pametni baron pa reče: Ljuba moja!22 tiho bodi, kar v misli mu ne vzemi, derživa23 se, kakor de24 bi nič zato25 ne vedila,26 še dans27 bova zvedila28 kam nosi, potem bova z njim govorila. Baron skrivej30 ukaže enimu31 svojih služabnikov, še dans32 za Pavletam33 iti, kader34 pojde v šolo, in od deleč35 zvesto za njim slediti, kam bo spravljeno meso, kruh in sir nesel. Pavle pride kmalo domu36, po navadi zvesto opravi, kar mu je naloženiga. Vzame37 bukvice in skrivej pobaše38 v aržete39 spravljeno jed,40 in gre v šolo. Baronov služabnik ga od deleč41 pazi, gre za njim, brez de42 bi ga bil Pavle vidil43. Preden gre v šolo, skoči hitro v vežo ene44 hiše ne deleč45 od šole in gre po štengah,46 pod streho v kamerco47, kjer je eden njegovih šolskih tovaršev48 bolan ležal. Hlapec leze tiho za njim in posluša per49 vratih, kaj se pogavarjata50. Toliko je slišal hlapec Pavleta govoriti: O ljubi moj prijatel53! Dans sim54 ti še pernesel55, smiliš se mi,56 ne vem ali ti bom mogel več kaj per58-
grozno malo je;1 več ko polovico si vselej prihrani2, v papir3 zavije pa nekam skrivaje nosi, a nihče5 ne ve kam.«6 Drugi dan ga baron hitro,7 ko so odkosili, pokliče9 in ga pošlje pol ure daleč10 po opravilu. Medtem11 gresta baron in baronka ter preiščeta Pavletu skrinjo;12 hočeta se13 prepričati, ali je res, kar družina o Pavletu pripoveduje14. Res najdeta v skrinji pod oblačili zavit kosec15 mesa, malo kruha in pa malo sira. »16Kaj bova pa zdaj storila17 s Pavletom?«18 vpraša baronka svojega moža. »19To je nehvaležnost!«20 Bolj pametni baron pa reče: »21Ljuba moja,22 tiho bodi, kar v misli mu ne jemlji! Drživa23 se, kakor da24 bi nič za to25 ne vedela;26 še danes27 bova zvedela,28 kam nosi, potem bova z njim govorila.«29 Baron skrivaj30 ukaže enemu31 svojih služabnikov, še danes32 za Pavletom33 iti, kadar34 pojde v šolo, in od daleč35 zvesto za njim slediti, kam bo spravljeno meso, kruh in sir nesel. Pavle pride kmalu domov36, po navadi zvesto opravi, kar mu je naloženega, vzame37 bukvice in skrivaj zmaši38 v žepe39 spravljeno jed in gre v šolo. Baronov služabnik ga od daleč41 pazi, gre za njim, ne da42 bi ga bil Pavle videl43. Preden gre v šolo, skoči hitro v vežo neke44 hiše ne daleč45 od šole in gre po stopnicah46 pod streho v sobico47, kjer je eden njegovih šolskih tovarišev48 bolan ležal. Hlapec leze tiho za njim in posluša pri49 vratih, kaj se pogovarjata50. Toliko je slišal hlapec Pavleta govoriti: »51O,52 ljubi moj prijatelj53! Danes sem54 ti še prinesel55, smiliš se mi;56 ne vem,57 ali ti bom mogel več kaj pri58-
27
[19−20]
⮟
nesti; zdi se mi de1 so me jeli paziti,2 in spoznovati3, de4 ti kaj pernesem5. Bolnik pa na postlji7 ni druziga8 kakor na glas je jokal,9 in rekel: Oh, če me še ti zapustiš, moram od vsiga hudiga11 umreti. Pavle ga je pa troštal13 in ga opominjal v Boga zaupati15. Več hlapec ni slišal, hitro je šel strani16, de17 ga Pavle ni videl, gre domu18 in baronu vse pove19, kar je slišal in si je hišo dobro zamerkal21. Baron, ker22 je vedil23, de24 mora Pavle zdej cele25 dve uri v šoli biti, se napravi, gre, hlapec mu mora iti tisto kamerco26 pod streho pokazat. Kader27 noter stopi, vidi na goli slami ležati bolniga revniga28 šolarja, več merliču29 kakor živimu30 človeku podobniga31. Baron reče bolnimu32 šolarju: Zvedil sim33, de34 si revež in veliko pomanjkanje terpiš35, torej sim36 prišel te obiskat in ti pomagat, vender37 mi povej nar pervo38, kako se ti pravi in kdo so bli39 tvoji starši. Bolnik odgovori, pa tiho, ker je bil slab: Avguštin Zorman mi je ime; moji starši so bli zlo42 premožni, pa ob vse so peršli,44 sama grajšina45 je še ostala, za tisto pa se moji žlahtniki46 pravdajo, de47 je mende48 nikoli ne bom imel desi49 meni gre jerbati50 po starših. Pomagati mi nobeden51 noče. Dokler sim52 hodil, sim per53 dobrih ljudeh kaj dobil, zdej54 pa sim55 sirota, ne morem se ganiti iz postlje56, nikogar ni, de57 bi mi kaj pomagal. O Bogu se usmili, je začel zdej60 bolnik jokati, z grozno nadlogo me je Bog obiskal vse me je zapustilo. Imel sim ljubiga prijatla63 Pavla Svetina po imenu,64 on mi je vsaki65 dan kaj jesti pernesel66, kar je sam perstradal67,
nesti; zdi se mi, da1 so me jeli paziti in spoznavati3, da4 ti kaj prinesem5.«6 Bolnik pa na postelji7 ni drugega,8 kakor na glas je jokal in rekel: »10Oh, če me še ti zapustiš, moram od vsega hudega11 umreti.«12 Pavle ga je tolažil13 in ga opominjal, naj14 v Boga zaupa15. Več hlapec ni slišal, hitro je šel stran16, da17 ga Pavle ni videl; šel domov18 in baronu vse povedal19, kar je slišal,20 in si je hišo dobro zapomnil21. Baron, ki22 je vedel23, da24 mora Pavle zdaj celi25 dve uri v šoli biti, se napravi, gre, hlapec mu mora iti tisto sobico26 pod streho pokazat. Ko27 noter stopi, vidi na goli slami ležati bolnega, revnega28 šolarja, bolj mrliču29 kakor živemu30 človeku podobnega31. Baron reče bolnemu32 šolarju: »Zvedel sem33, da34 si revež in veliko pomanjkanje trpiš35, torej sem36 prišel te obiskat in ti pomagat. Vendar37 mi povej najprvo38, kako se ti pravi in kdo so bili39 tvoji starši.«40 Bolnik odgovori, pa tiho, ker je bil slab: »41Avguštin Zorman mi je ime; moji starši so bili zelo42 premožni, pa so43 ob vse prišli;44 sama graščina45 je še ostala, za tisto pa se moji sorodniki46 pravdajo, da47 je menda48 nikoli ne bom imel, dasi49 meni gre, dedovati50 po starših. Pomagati mi nihče51 noče. Dokler sem52 hodil, sem pri53 dobrih ljudeh kaj dobil, zdaj54 pa sem55 sirota, ne morem se ganiti iz postelje56, nikogar ni, da57 bi mi kaj pomagal. O,58 Bogu se usmili,«59 je začel zdaj60 bolnik jokati, »61z grozno nadlogo me je Bog obiskal,62 vse me je zapustilo. Imel sem ljubega prijatelja,63 Pavla Svetina po imenu;64 on mi je vsak65 dan kaj jesti prinesel66, kar je sam pristradal67,
28
[20]
⮟
in mi je večkrat prestlal. Ravno dans1 mi je pa povedal, de2 ne bo mogel mi3 več pernesti4. Rad bi storil pa ne more. O gospod!7 ne zamerite, ne vem, kdo ste, kaj ste, sam Bog vas je pernesil8 mi pomagat,9 prosim vas, de10 mi nekoliko jedi pošljete, če ne, moram od hudiga11 umreti. Bog vam bo obilno poplačal kar mi boste strili, če13 vam drujiga14 ne bom mogel poverniti15, bom za vas molil. Užalilo se je dobrimu17 baronu viditi mladenča18 tako zapušeniga19 in pa žlahtniga20 rodu. Skrivej21 si je solze iz oči obrisal,22 in mu ni drujiga23 rekel, kakor obljubil mu je pošiljati24 dobrih jedi, in gre26. Ko baron domu pride28, vse kar je vidil svoji gospej pove31. Ves žalosten je bil Pavle, ko iz šole domu pride32. Baron ga pokliče, ko Pavle bukve iz rok dene. Hitro uboga, gre k baronu, kteriga33 najde na zložnimu34 sedežu in gospo zraven njega. Kaj bodo ukazali gnadlivi37 baron,38 vpraša Pavle ponižno. Baron se derži serdito39 in reče.40 Pavle!41 zakaj si nehvaležen? Ne veš, de sim42 ti veliko dobriga43 storil, zakaj zdej skrivej44 od hiše nosiš,45 in mi škodo delaš? Vse vem zdej46, kako ravnaš, vselej v šolo grede polne mavhe nabašeš47 jedi in odneseš. Več ne moreš zdaj skrivati in tajiti,49 povej zakaj to delaš? Pavle ves bled in prepaden ponižno odgovori kakor se spodobi gospodu odgovarjati, in reče: gnadlivi53 gospod baron, moj oče!54 moj dobrotnik! prosim de55 mi dovolite odgovoriti. Baron reče, govori:57 Ne tajim, začne Pavle govoriti, de sim59 večkrat nesel jedi od hiše, pa nisim60 nič
in mi je večkrat prestlal. Ravno danes1 mi je pa povedal, da mi2 ne bo mogel več prinesti4. Rad bi storil,5 pa ne more. O,6 gospod,7 ne zamerite, ne vem, kdo ste, kaj ste, sam Bog vas je prinesel8 mi pomagat;9 prosim vas, da10 mi nekoliko jedi pošljete, če ne, moram od hudega11 umreti. Bog vam bo obilno poplačal,12 kar mi boste storili. Če13 vam drugega14 ne bom mogel povrniti15, bom za vas molil.«16 Užalilo se je dobremu17 baronu, ko je videl mladeniča18 tako zapuščenega19 in pa žlahtnega20 rodu. Skrivaj21 si je solze iz oči obrisal in mu ni drugega23 rekel, kakor obljubil mu je, da mu bo24 dobrih jedi pošiljal25, in je šel26. Ko je27 baron domov prišel28, je povedal29 vse,30 kar je videl, svoji gospe31. Ves žalosten je bil Pavle, ko je prišel domov iz šole32. Baron ga pokliče, ko Pavle bukve iz rok dene. Hitro uboga, gre k baronu, katerega33 najde na zložnem34 sedežu,35 in gospo zraven njega. »36Kaj bodo ukazali milostivi37 baron?«38 vpraša Pavle ponižno. Baron se drži srdito39 in reče: »40Pavle,41 zakaj si nehvaležen? Ne veš, da sem42 ti veliko dobrega43 storil? Zakaj zdaj skrivaj44 od hiše nosiš in mi škodo delaš? Vse vem zdaj46, kako ravnaš, vselej v šolo grede polne malhe47 jedi natlačiš48 in odneseš. Več ne moreš zdaj skrivati in tajiti;49 povej,50 zakaj to delaš?«51 Pavle ves bled in prepaden ponižno odgovori,52 kakor se spodobi gospodu odgovarjati, in reče: »Milostivi53 gospod baron, moj oče,54 moj dobrotnik! Prosim, da55 mi dovolite odgovoriti.«56 Baron reče: »Govori!« »57Ne tajim,«58 začne Pavle govoriti, »da sem59 večkrat nesel jedi od hiše, pa nisem60 nič
29
[20−21]
⮟
škode storil. Perstradal sim1, svojim ustam sim pertergal2, de sim revnimu3 bolniku, tovaršu4 nesel. Nar manjši5 reči nisim6 vzel od hiše drujiga7, kot kar sim8 si jedi pertergal9. Vam škodo in krivico delati, mi vest ne dopusti. Vas za drujiga10 prositi si nisim12 upal, ker še13 za te dobrote, kar mi jih storite, ne bom mogel nikoli zadosti zahvaliti. Tovarš14 se mi je zlo15 smilil; mislil sim,16 ker ste vi meni toliko dobriga17 storili in mi toliko pomagali, sim18 tudi jest19 dolžan, če morem kaj drugim pomagati in jim dobriga21 kaj storiti. Baron in baronka sta se k videzu nekaj časa jezno deržala23, pa zdej24 nič več nista mogla,25 obema so se solze uderle,26 in sta djala27: Ne boj se Pavle! Vse nama je znano, kako si ravnal. Rada sva te do zdej30 imela, pa veliko rajši te bova zanaprej31. Bodi vedno tako dober in32 zvest in usmiljen, Bog ti bo srečo dal. Eden za drugim ga objameta. Zdej34 si naji35 ljubeznivi sin, od danes ne boš več per36 družini, ampak per37 nama jedel,38 in karkoli boš poželil39, le reci in boš40 vse imel. Prav storiš, če revežem pomagaš to ti bo prav hodilo. Pojdi zdej43 hitro k svojimu bolnimu tovaršu44 in ga razveseli, glej45 vse to mu boš nesel: Nato Baron46 pelje Pavleta v kamro48, kjer sta že perpravljena49 bila dva hlapca, ktera51 sta nesla eden poln jerbas dobrih jedi;52 in sladkiga53 vina, drugi pa mehko postljo54. Odrajtaj55 hitro vse to bolniku in mu reci: tisti56 gospod, ki te je obiskal, ti vse to pošlje,57 in tudi zanaprej, kar58 boš potrebval59, boš dobil61. Drugi dan pošlje gospod tudi svojiga zdravnika ali dohtarja k bolniku63,
škode storil. Pristradal sem1, svojim ustom sem pritrgal2, da sem revnemu3 bolniku, tovarišu4 nesel. Najmanjše5 reči nisem6 vzel od hiše drugega7, kot kar sem8 si jedi pritrgal9. Vam škodo in krivico delati, mi vest ne dopusti. Vas za drugega10 prositi,11 si nisem12 upal, ker se že13 za te dobrote, kar mi jih storite, ne bom mogel nikoli zadosti zahvaliti. Tovariš14 se mi je zelo15 smilil; mislil sem:16 ker ste vi meni toliko dobrega17 storili in mi toliko pomagali, sem18 tudi jaz19 dolžan, če morem,20 kaj drugim pomagati in jim dobrega21 kaj storiti.«22 Baron in baronka sta se k videzu nekaj časa jezno držala23, pa zdaj24 nič več nista mogla;25 obema so se solze udrle26 in sta dejala27: »28Ne boj se,29 Pavle! Vse nama je znano, kako si ravnal. Rada sva te do sedaj30 imela, pa veliko rajši te bova za naprej31. Bodi vedno tako dober,32 zvest in usmiljen, Bog ti bo srečo dal.«33 Eden za drugim ga objameta. »Zdaj34 si naju35 ljubeznivi sin, od danes ne boš več pri36 družini, ampak pri37 nama jedel;38 in karkoli boš poželel39, le reci in vse boš41 imel. Prav storiš, če revežem pomagaš;42 to ti bo prav hodilo. Pojdi zdaj43 hitro k svojemu bolnemu tovarišu44 in ga razveseli! Glej,45 vse to mu boš nesel.« Nato46 pelje baron47 Pavleta v sobo48, kjer sta že bila pripravljena50 dva hlapca, ki51 sta nesla eden poln jerbas dobrih jedi in sladkega53 vina, drugi pa mehko posteljo54. »Oddaj55 hitro vse to bolniku in mu reci: Tisti56 gospod, ki te je obiskal, ti vse to pošilja57 in tudi za naprej58 boš dobil vse59, kar60 boš potreboval61.«62 Drugi dan pošlje gospod k bolniku tudi svojega zdravnika63,
30
[21]
⮟
kateri1 je tako dolgo k njemu hodil, de2 ga je ozdravil. S kakim3 veseljem je Pavle šel s hlapcama4 k svojimu bolnimu prijatlu5, se ne da dopovedati. Komej6 stopi v bolnikovo kamerco7, mu hitro oznani rekoč: Hvali Boga, ljubi moj prijatel, on10 je vidil11 tvoje solze, z usmiljenim očesam12 te je pogledal,13 in zdaj ti pomanjša14 tvojo revšnost15. Lej16 moj Gospod17 ti pošlje18 jedi dobre in zdrave bolniku, in vina. Tudi postljo20 mehko, ktere zlo22 potrebuješ. Karkoli boš potrebval23 še za naprej, boš prejel. Moj dobri gospod, moj oče, je obljubil zato skerbeti24, de25 ozdraviš. Glej de26 res Bog nobeniga27 ne pusti od hudiga konc28 vzeti, kteri29 v njega upa. Bolnik ni mogel na vse to nič odgovoriti drujiga,31 kakor oči je proti nebesam obernil32 rekoč: O dobrotlivi34 Bog! nisim35 vreden tolike dobrote, poverni36 obilno mojimu37 dobrotniku, jest38 mu ne morem poverniti39. Vsaki40 dan je potem Pavle smel obiskati svojiga bolniga prijatla41 in mu nesti kar je poželil43. V pol leta je ozdravil,44 in spet k moči prišel. Perva45 pot bolnika Avguština po bolezni je bila v cerkev. Pred velikim altarjem46 je pokleknil in tako zvesto molil in Boga hvalil za zdravje, de47 je bil ves v Boga zamišljen. Ker je bilo to popoldne in nobeniga48 človeka ni bilo v cerkvi, je tudi na glas molil. Med tem49 ko Avguštin ves v andohti50 vtopljen serčno51 moli,52 in Boga hvali, prideta dva ptuja53 gospoda v cerkev ogledat54 jo znotrej55. Tiho ona56 hodita, Avguštin jih ne vidi, le naprej moli na glas. Te besede sta gospoda slišala, ki jih je govoril: Dobrotlivi57
ki1 je tako dolgo k njemu hodil, da2 ga je ozdravil. S kakšnim3 veseljem je Pavle šel s hlapcema4 k bolnemu prijatelju5, se ne da dopovedati. Komaj6 stopi v bolnikovo sobico7, mu hitro oznani,8 rekoč: »9Hvali Boga, ljubi moj prijatelj! On10 je videl11 tvoje solze, z usmiljenim očesom12 te je pogledal in zdaj ti pomanjšuje14 tvojo revščino15. Glej,16 moj gospod17 ti pošilja18 jedi,19 dobre in zdrave bolniku, in vina. Tudi mehko posteljo21, katere zelo22 potrebuješ. Karkoli boš potreboval23 še za naprej, boš prejel. Moj dobri gospod, moj oče, je obljubil za to skrbeti24, da25 ozdraviš. Glej, da26 res Bog nikogar27 ne pusti od hudega konec28 vzeti, kateri29 v njega upa.«30 Bolnik ni mogel na vse to nič odgovoriti drugega;31 kakor oči je proti nebesom obrnil,32 rekoč: »33O, dobrotljivi34 Bog! Nisem35 vreden tolike dobrote. Povrni36 obilno mojemu37 dobrotniku, jaz38 mu ne morem povrniti39.« Vsak40 dan je potem Pavle smel obiskati svojega bolnega prijatelja41 in mu nesti,42 kar je poželel43. V pol leta je ozdravel44 in spet k moči prišel. Prva45 pot bolnika Avguština po bolezni je bila v cerkev. Pred velikim oltarjem46 je pokleknil in tako zvesto molil in Boga hvalil za zdravje, da47 je bil ves v Boga zamišljen. Ker je bilo to popoldne in nobenega48 človeka ni bilo v cerkvi, je tudi na glas molil. Medtem49 ko Avguštin ves v pobožnosti50 vtopljen srčno51 moli in Boga hvali, prideta dva tuja53 gospoda v cerkev, ogledovat54 jo znotraj55. Tiho hodita, Avguštin jih ne vidi, le naprej moli na glas. Te besede sta gospoda slišala, ki jih je govoril: »Dobrotljivi57
31
[21−22]
⮟
Bog! Če je tvoja sveta volja ohrani mi zdravje in daj mi perložnost2 toliko perslužiti3, de4 bom zamogel5 kaj poverniti dobrotnikam6. Ptuja gospoda Avguština7 gledata in se nad njegovo molitvijo izgledujeta; nista10 ga hotla11 motiti, pa rada bi ga bila vidila12 in zvedila13, kdo de14 je. Ko cerkev ogledata, gresta vun15 in per16 vratih čakata molivca mladenča17. Kader18 pride mu rečeta: Ptujca20 sva, iz Duneja prideva,21 ali nama zamoreš22 kaj od te cerkve23 povedati? Koliko je stara, ali kaj24 ima drugih žlahtnih dragih25 reči.26 Avguštin odgovori modro: Rad bi vama povedal, pa ne morem nič vediti,28 se nisim nikoli zato pečal29, sim30 šolar, sim31 se le učil. Zlo sim32 bil bolan, pa mi je Bog spet zdravje dal,34 zato sim35 ga peršel dans na pervo semkej36 zahvalit. Nato reče eden ptujih38 gospodov.39 Tudi mi dva40 šolarja iševa41, imava mu nekej zlo veseliga42 povedati,43 morebiti bi nama ti zamogel44 povedati, kje ga najdeva. Avguštin odgovori: Kmalo46 ga bomo našli, če mi le hočeta povedati, kako mu je ime,47 in kako se piše. Gospod odgovori: Šolarju, ki ga iševa50, je ime Avguštin, piše se Zormann51. Avguština še od bolezni slabiga per tej besedi rudečna spreleti,54 in pomolči, misli ali bi povedal ali ne, de56 je on tisti šolar. Vender57 reče: Moja gospoda!59 če tega šolarja išeta60, moram vama povedati, de sim jest61. Prosim vaj62, povejta mi kaj imata meni64 oznaniti. Gospoda rečeta: Ti si še slab od bolezni, idimo na tvoj dom, tam ti bova povedala in pismo pokazala. Ne grem pred domu68, pravi Avguštin, de70 opravim kar
Bog! Če je tvoja sveta volja,1 ohrani mi zdravje in daj mi priložnost,2 toliko prislužiti3, da4 bom mogel5 kaj povrniti dobrotnikom6.« Tuja gospoda7 gledata Avguština8 in se izgledujeta9 nad njegovo molitvijo. Nista10 ga hotela11 motiti, pa rada bi ga bila videla12 in vedela13, kdo da14 je. Ko cerkev ogledata, gresta ven15 in pri16 vratih čakata molilca mladeniča17. Ko18 pride,19 mu rečeta: »Tujca20 sva, z Dunaja prihajava;21 ali nama moreš22 kaj o tej cerkvi23 povedati? Koliko je stara? Ali24 ima kaj dragocenih25 reči?«26 Avguštin odgovori modro: »27Rad bi vama povedal, pa ne morem nič vedeti; nikoli28 se nisem za to zanimal29, sem30 šolar, sem31 se le učil. Zelo sem32 bil bolan, pa mi je ljubi33 Bog spet zdravje dal;34 zato sem35 ga prišel danes najprvo semkaj36 zahvalit.«37 Nato reče eden tujih38 gospodov: »39Tudi midva iščeva40 šolarja, imava mu nekaj zelo veselega42 povedati;43 morebiti bi nama ti mogel44 povedati, kje ga najdeva.«45 Avguštin odgovori: »Kmalu46 ga bomo našli, če mi le hočeta povedati, kako mu je ime in kako se piše.«48 Gospod odgovori: »49Šolarju, ki ga iščeva50, je ime Avguštin, piše se Zorman51.«52 Avguština,53 še od bolezni slabega, spreleti pri tej besedi rdečina54 in pomolči, misli,55 ali bi povedal ali ne, da56 je on tisti šolar. Vendar57 reče: »58Moja gospoda,59 če tega šolarja iščeta60, moram vama povedati, da sem jaz61. Prosim vaju62, povejta mi,63 kaj mi imata64 oznaniti.«65 Gospoda rečeta: »66Ti si še slab od bolezni, idimo na tvoj dom, tam ti bova povedala in pismo pokazala.« »67Ne grem prej domov68,«69 pravi Avguštin, »da70 opravim,71 kar
32
[22−23]
⮟
sim1 obljubil, de2 grem zahvaliti svojiga3 dobrotnika, barona I. Prav je pravita gospoda, gremo vkup7; tudi midva sva z baronam8 znana. Avguštin zahvali barona ponižno za vse dobrote in mu roko kušne10 rekoč: Bog vam poverni12, drujiga13 vam ne morem poverniti14; molil pa bom za vas. Če bi kdej15 priložnost imel, kterimu16 vaših kaj pomagati, bom z veseljem storil,17 vaših dobrot ne bom nikoli pozabil. Zdej18 stopi eden dunajskih gospodov in mu pokaže pisanje, kar Avguštinu gre. Baron bere naglas19. Zapisano je bilo: Pravda je končana, krivični žlahtniki Avguština21, kteri22 so se bili grajšine23 polastili, ktera24 po pravici Avguštinu Zormanu gre, so pravda zgubili25. Avguštin je pravi njeni26 gospodar, njemu se mora precej dati. Ker se pa ne ve, kje je, se mora po vsih27 mestih iti iskat, de28 se najde in v svoje29 domovino perpelje30. Ta dva dunejska32 gospoda sta bila dva besednika, ktera33 sta se za Avguština vlekla in mu srečno grajšino34 in vse veliko premoženje ohranila35. Torej36 sta sama prišla ga38 iskat in mu to veselje oznanit. Vsi so skup per39 baronu ostali,40 in se gostili. Baron je tudi bil vesel nad to zgodbo41. Nar bolj42 vesel pa je bil Pavle Avguštinov tovarš, vender44 se mu je težko zdelo se ločiti od svojiga prijatla46. Cel47 teden so bli vkup per48 baronu. Sedmi dan pa gre Avguštin z dvema gospodama49 na svojo dobljeno grajšino50. Kader51 sta se ločila Pavle in Avguštin so bile Pavletove53 zadnje besede: Bratec!56 v nadlogah si v Boga zaupal;57 v sreči na Boga ne pozabi.58
sem1 obljubil, da2 grem zahvalit svojega3 dobrotnika, barona I.« »4Prav je,«5 pravita gospoda, »6gremo skup7; tudi midva sva z baronom8 znana.«9 Avguštin zahvali barona ponižno za vse dobrote in mu roko poljubi,10 rekoč: »11Bog vam povrni12, drugega13 vam ne morem povrniti14; molil pa bom za vas. Če bi kdaj15 priložnost imel, kateremu16 vaših kaj pomagati, bom z veseljem storil;17 vaših dobrot ne bom nikoli pozabil.« Zdaj18 stopi eden dunajskih gospodov in mu pokaže pisanje, kar Avguštinu gre. Baron bere na glas19. Zapisano je bilo: »20Pravda je končana, krivični sorodniki Avguštinovi21, kateri22 so se bili graščine23 polastili, ki24 po pravici Avguštinu Zormanu gre, so pravdo izgubili25. Avguštin je pravi njen26 gospodar, njemu se mora precej dati. Ker se pa ne ve, kje je, se mora po vseh27 mestih iti iskat, da28 se najde in v svojo29 domovino pripelje30.«31 Ta dva dunajska32 gospoda sta bila dva besednika, katera33 sta se za Avguština vlekla in mu srečno ohranila graščino34 in vse veliko premoženje. Zato36 sta ga37 sama prišla iskat in mu to veselje oznanit. Vsi so skup pri39 baronu ostali in se gostili. Baron je tudi bil vesel te zgodbe41. Najbolj42 vesel pa je bil Pavle,43 Avguštinov tovariš. Vendar44 se mu je težko zdelo,45 se ločiti od svojega prijatelja46. Ves47 teden so bili vkupaj pri48 baronu. Sedmi dan pa gre Avguštin z obema gospodoma49 na svojo dobljeno graščino50. Ko51 sta se ločila Pavle in Avguštin,52 so bile zadnje Pavletove54 besede: »55Bratec,56 v nadlogah si v Boga zaupal,57 v sreči na Boga ne pozabi!«58
33
[23]
⮟
Avguštin obljubi in se ločita. Veči del1 je res: Prijatel2, kader3 je spred4 oči, je kmalo5 iz serca6. Prijatel7 je dober, dokler kaj pomaga; ko ga pa ne potrebujemo, nam je malo zanj mar. Tako je bilo tudi per8 Avguštinu. Pozabil je na svojiga9 Pavleta,10 kakor točaj na egiptovskiga11 Jožefa. Več12 se ni13 nanj spomnil, nikoli mu ni pisal nikoli nič sporočil. Pavle ni vedil15 ali Avguštin živi ali kam je prešel. Nič ni slišal ne od njega,17 ne od njegove grajšine18. Pavle si misli,19 tako je na svetu. Vender20 ga izgovarja in misli, ali21 nima časa ali pa je bolan. Pavletu je bilo zdaj per svojim krušnim23 očetu Baronu24 I. zlo25 dobro. Imel je karkoli je poželel. Gospod in gospa se nista ganila, ne stopince27 nista storila brez Pavleta. Pravi oče in prava mati ne moreta bolj ljubiti svojiga lastniga28 otroka, kakor sta ona dva29 Pavleta ljubila30, zato31 ker sta vidila de32 ima Pavle žlahtno dušo, dobro serce,33 in čisto nedolžnost. Veliko veselje sta imela nad njim. Zraven je bil vedno nar pervi34 po vsih35 šolah. Zdej36 je bil v sedmi šoli, pa vedno ves ponižin37 in postrežin38. V taki sreči Pavle vender39 nikoli ni bil prav vesel, ampak vedno zamišljen in od dne do dne bolj žalosten. Kolikokrat sta ga gospod in gospa vprašala: Zakaj nisi Pavle nikoli prav vesel in dobre volje. Lej43 z nama greš v vsako hišo k vsaki gospodi; sej45 ti dava kar hočeš; kaj ti vender manka.47 Pavle pravi na ravnost48 brez hinavšine49: Ravno to me dela žalostniga51, ker se mi zdej52 preveč dobro
Avguštin obljubi in se ločita. Večidel1 je res: Prijatelj2, kadar3 je izpred4 oči, je kmalu5 iz srca6. Prijatelj7 je dober, dokler kaj pomaga; ko ga pa ne potrebujemo, nam je malo zanj mar. Tako je bilo tudi pri8 Avguštinu. Pozabil je na svojega9 Pavleta kakor točaj na egiptovskega11 Jožefa. Ni12 se več13 nanj spomnil, nikoli mu ni pisal,14 nikoli nič sporočil. Pavle ni vedel,15 ali Avguštin živi,16 ali kam je prešel. Nič ni slišal ne o njem17 ne o njegovi graščini18. Pavle si misli:19 tako je na svetu. Vendar20 ga izgovarja in misli, da21 nima časa,22 ali pa je bolan. Pavletu je bilo zdaj pri svojem krušnem23 očetu baronu24 I. zelo25 dobro. Imel je,26 karkoli je poželel. Gospod in gospa se nista ganila, ne stopinjice27 nista storila brez Pavleta. Pravi oče in prava mati ne moreta bolj ljubiti svojega lastnega28 otroka, kakor sta onadva ljubila29 Pavleta, ker sta videla, da32 ima Pavle žlahtno dušo, dobro srce33 in čisto nedolžnost. Veliko veselje sta imela nad njim. Zraven je bil vedno najprvi34 po vseh35 šolah. Zdaj36 je bil v sedmi šoli, pa vedno ves ponižen37 in postrežen38. V taki sreči Pavle vendar39 nikoli ni bil prav vesel, ampak vedno zamišljen in od dne do dne bolj žalosten. Kolikokrat sta ga gospod in gospa vprašala: »40Zakaj nisi,41 Pavle,42 nikoli prav vesel in dobre volje? Glej,43 z nama greš v vsako hišo,44 k vsaki gospodi; saj45 ti dava,46 kar hočeš; kaj ti vendar manjka?«47 Pavle pravi naravnost,48 brez hinavščine49: »50Ravno to me dela žalostnega51, ker se mi zdaj52 preveč dobro
34
[23−24]
⮟
godi. Bojim se, de1 me bodo spet nadloge zadele. Časna sreča je spremenliva,2 nič ji ni prav upati,3 in se nanjo zanesti. —4 H koncu druziga5 leta, ko je Pavle ravno osmo šolo skončal, z naglo smertjo umerje6 njegov gospod baron brez testamenta. Vpričo treh prič je še te besede rekel: Vse za manoj jerba8 moja gospa,9 in Pavleta ne sme pozabiti. Druziga10 več ni mogel naročiti. Grozno žalost je občutil Pavle v svojim sercu11 ob smerti svojiga12 očeta, svojiga13 dobrotnika. Še hujši14 pa je žalvala15 njegova gospa. Ni se dala utoložiti16. Od prevelike žalosti je zbolela in čez osem dni tudi umerla17 brez vsiga18 testamenta, kar besedice ni naročila. Preč je bila zdej19 Pavletova sreča. Žlahta lakomna20 je vse pobrala,21 in Pavleta iz hiše spodila23 rekoč: Ti si že dosti rancimu25 baronu požerl26, zdaj se poberi kamor hočeš. Lahko28 bi bil si30 kaj od premoženja vzel, v bolezni svoje dobrotnice31, pa ni hotel, ker čisto32 je hotel imeti svojo vest. Vedel je, de34 po krivici dobljeno blago nikoli ne tekne. Mogel35 je iti prazen od hiše,36 toliko je vzel, v kar je oblečen bil. Kam se čem djati,38 je rekel sam per39 sebi?40 Bog mi je vzel dobrotnike, spet ga nimam človeka, de41 bi mi pomagal v veči42 šole stopiti,43 in se še kaj dobriga44 učiti. Zahvalim Boga, de sim45 se toliko naučil, šel bom zdaj službe iskat po grajšinah; morebiti46 najdem spet dobre ljudi, de47 mi službo in potreben48 živež dado. Drugi dan precej50 Pavle zgodej vstane51 in se napravi52. Preden se na pot poda54, gre pred55 v cerkev, je bil
godi. Bojim se, da1 me bodo spet nadloge zadele. Časna sreča je spremenljiva;2 nič ji ni prav upati in se nanjo zanesti.«4 H koncu drugega5 leta, ko je Pavle ravno osmo šolo skončal, z naglo smrtjo umrje6 njegov gospod baron brez testamenta. Vpričo treh prič je še te besede rekel: »7Vse za menoj deduje8 moja gospa in Pavleta ne sme pozabiti.« Drugega10 več ni mogel naročiti. Grozno žalost je občutil Pavle v svojem srcu11 ob smrti svojega12 očeta, svojega13 dobrotnika. Še huje14 pa je žalovala15 njegova gospa. Ni se dala utolažiti16. Od prevelike žalosti je zbolela in čez osem dni tudi umrla17 brez vsega18 testamenta, kar besedice ni naročila. Preč je bila zdaj19 Pavletova sreča. Lakomno sorodstvo20 je vse pobralo21 in Pavleta so22 iz hiše spodili,23 rekoč: »24Ti si že dosti rajnkemu25 baronu požrl26, zdaj se poberi,27 kamor hočeš!« V bolezni svoje dobrotnice28 bi si29 bil lahko30 kaj od premoženja vzel, pa ni hotel, ker je hotel imeti svojo vest čisto33. Vedel je, da34 po krivici dobljeno blago nikoli ne tekne. Moral35 je iti prazen od hiše;36 toliko je vzel, v kar je oblečen bil. »37Kam se naj dam?«38 je rekel sam pri39 sebi. »40Bog mi je vzel dobrotnike, spet ga nimam človeka, da41 bi mi pomagal v večje42 šole stopiti in se še kaj dobrega44 učiti. Zahvalim Boga, da sem45 se toliko naučil, šel bom zdaj službe iskat po graščinah. Morebiti46 najdem spet dobre ljudi, da47 mi službo in potrebni48 živež dado.«49 Drugi dan je50 Pavle zgodaj vstal51 in se napravil52. Preden se je naravnal53 na pot, je šel55 v cerkev, je bil
35
[24]
⮟
per s1. maši in je zaupljivo molil in Boga prosil, de2 bi mogel priti k ljudem, kjer bi mogel pošteno in pravično živeti per3 njih, in4 je obljubil5 zvesto se vselej vsaciga6 greha varvati7. Kader8 je odmolil, vzame9 bukvice in palico, pa10 se na pot poda, druziga12 ni imel s saboj13 vzeti, vender vesel14 je bil, ker je nesel s saboj16 nedolžno serce17.
pri sv1. maši in je zaupljivo molil in Boga prosil, da2 bi mogel priti k ljudem, kjer bi mogel pošteno in pravično živeti pri3 njih. Obljubil4 je,5 zvesto se vselej vsakega6 greha varovati7. Ko8 je odmolil, je vzel9 bukvice in palico in10 se odpravil11 na pot. Drugega12 ni imel s seboj13 vzeti, vendar14 je bil vesel15, ker je nesel s seboj16 nedolžno srce17.
V.1 Pavle najde svojiga prijatla2 Avguština.3
V Pavle najde svojega prijatelja2 Avguština
Ko se je Pavle na pot spustil in premišljeval, kam bi se obernil1 in šel službe iskat, je naravnost proti Dunaju pomeril. Rekel je sam per2 sebi: Dunaj je veliko mesto, veliko je tam ljudi, še čez tri sto tavžent4 jih je; gotovo5 je tudi med tolikim številam6 veliko dobrih in usmiljenih. Kdo ve, če ne najdem kakiga7 dobrotnika, de8 mi pomaga še vikši9 šole izdelati? Nekaj pa, ker sim10 že veliko se11 naučil, bom sam si perslužil13, bom otroke učil. Pavle gre počasu16, pot mu je bila težavna, ker ni bil vajen, vedno17 je mogel18 počivati. Kmalo19 ga je tudi pomanjkanje začelo nadležvati20. Ker je Pavle ponižin bil21, je zvečer šel vselej v kako kmetiško22 hišo, kjer je veči del23 dobre ljudi našel. Kaj lepiga njim24 je bral iz bukvic, ali pa tudi kaj povedal. Radi so ga poslušali z veseljem ga26 prenočili,27 in mu večerjo in zjutrej28 kosilo dali, brez29
Ko se je Pavle na pot spustil in premišljeval, kam bi se obrnil1 in šel službe iskat, je naravnost proti Dunaju pomeril. Rekel je sam pri2 sebi: »3Dunaj je veliko mesto, veliko je tam ljudi, še čez tri sto tisoč4 jih je. Gotovo5 je tudi med tolikim številom6 veliko dobrih in usmiljenih. Kdo ve, če ne najdem kakega7 dobrotnika, da8 mi pomaga še višje9 šole izdelati? Nekaj pa, ker sem se10 že veliko naučil, si12 bom sam prislužil13, ko14 bom otroke učil.«15 Pavle je hodil počasi16, pot mu je bila težavna, ker ni bil vajen. Vedno17 je moral18 počivati. Kmalu19 ga je tudi pomanjkanje začelo nadlegovati20. Ker je bil Pavle ponižen21, je zvečer šel vselej v kako kmečko22 hišo, kjer je večidel23 dobre ljudi našel. Kaj lepega jim24 je bral iz bukvic, ali pa tudi kaj povedal. Radi so ga poslušali,25 z veseljem prenočili in mu večerjo in zjutraj28 kosilo dali, ne29
36
[24−25]
⮟
de1 bi bilo treba kaj plačati. Oštarije2 se je vselej rad ogibal tudi dokler je še dnarje4 imel. Srečno pride5 Pavle blizo6 Dunaja, več7 ni bil ko še sedem ur od njega, pa težko je že hodil. Iz velke8 ceste ugleda9 lepo veliko grajšino11 na lepim zelenim griči12, dobro uro od ceste. Popoldne je že bilo; namest13 naprej po cesti iti14, zavije15 v stran in gre16 proti grajšini; mislil17 je, morebiti gospodar grajšine19 ravno kakiga20 pisarja,21 ali kakiga učenika22 za otroke potrebuje23. Ali pa mi zna kam drugam svetvati24. Pavle pride do grajšine25 ves trudin26, se usede na klop pred gradam,27 in čaka de28 bi ga kdo ogovoril. Ker nobeniga29 ni bilo, gre v grajšino,30 in najde hišnika dobro rejeniga32, kteri33 je že od deleč34 zakričal: Kaj hočeš, kaj išeš tukej36? Pavle odgovori: Šolar sim39 osme šole, od vsih zapušen40. Druziga41 nimam,42 kakor šolske spričvanja43, kako sim44 se učil in zaderžal45. Prosim vas, če bi potrebvali46, me v službo vzeti48. Hišnik mu reče ojstro50: Gospoda ni doma, pa vem de nobeniga52 ne potrebujemo,53 poberi se.54 Pavle pravi, vsaj55 toliko mi dovolite, de tukej56 prenočim. Pozno je že, ne vem kam iti,58 še nikoli nisim59 bil v tem kraji60. Hišnik zavpije.62 Nič ne, meni je gospod prepovedal takih potepuhov pod streho imeti. Dobodi kjer moreš, de65 pod streho prideš. Kuharca!66 daj mu malo černiga67 kruha, pa nej68 se hitro spravi. Kuharca69 je vse to vidila70 in slišala. Zlo71 se ji je Pavle smilil, mislila72 je, morebiti je pošten človek, pa ga naš hišnik tako z gerdo73 odžene; vem74, de75
da1 bi bilo treba kaj plačati. Gostilne2 se je vselej rad ogibal,3 tudi dokler je denarje4 imel. Srečno je prišel5 Pavle blizu6 Dunaja. Več7 ni bil ko še sedem ur od njega, pa težko je že hodil. Z velike8 ceste je ugledal9 lepo,10 veliko graščino11 na lepem, zelenem griču12, dobro uro od ceste. Popoldne je že bilo. Namesto da bi bil šel13 naprej po cesti, je zavil15 v stran in šel16 proti graščini. Mislil17 je, morebiti potrebuje18 gospodar graščine19 ravno kakega20 pisarja ali kakega učitelja22 za otroke. Ali pa mi zna kam drugam svetovati24. Pavle pride do graščine25 ves truden26, se usede na klop pred gradom27 in čaka, da28 bi ga kdo ogovoril. Ker nikogar29 ni bilo, gre v graščino30 in najde hišnika,31 dobro rejenega32, ki33 je že od daleč34 zakričal: »35Kaj hočeš, kaj iščeš tukaj36?«37 Pavle odgovori: »38Šolar sem39 osme šole, od vseh zapuščen40. Drugega41 nimam kakor šolska spričevanja43, kako sem44 se učil in vedel45. Prosim vas, če bi potrebovali46, da bi47 me v službo vzeli48.«49 Hišnik mu reče ostro50: »51Gospoda ni doma, pa vem, da nikogar52 ne potrebujemo;53 poberi se!«54 Pavle pravi: »Vsaj55 toliko mi dovolite, da tukaj56 prenočim. Pozno je že, ne vem,57 kam iti;58 še nikoli nisem59 bil v tem kraju60.«61 Hišnik zavpije: »62Nič ne, meni je gospod prepovedal,63 takih potepuhov pod streho imeti. Dobodi,64 kjer moreš, da65 pod streho prideš! Kuharica,66 daj mu malo črnega67 kruha, pa naj68 se hitro spravi!« Kuharica69 je vse to videla70 in slišala. Zelo71 se ji je Pavle smilil. Mislila72 je, morebiti je pošten človek, pa ga naš hišnik tako zgrda73 odžene. Vem74, da75
37
[25−26]
⮟
bi gospod sam ne bil tako z njim storil, zato ko1 je Pavle že osme šole šolar. Torej kuharca pelja2 Pavleta v svojo kamerco3, mu da dobriga4 kruha, nekaj pečeniga5 mesa,6 in mu zraven dve petice7 v dar da, rekoč: Tukaj imate prijatel večerjo9, petice pa bote11 imeli od postlje plačati13 in pa14 za maslic15 vina. Podajte se16 do perve17 kajže,18 tam je moja teta, pojdite19 noter in tam prenočite,20 gotovo bodo21 vas sprejeli. Pavle gre in po poti spremišluje. Lejte24, si je mislil, ta ki ima priliko dobro storiti, je terdiga26, neusmiljeniga serca,27 dobre usmiljene duše pa na tihama29 dobro delajo. Bog poplačaj usmiljeni ženski, ki mi je pomagala s30 dobrim sercam. Neusmiljenimu31 hišniku pa naj Bog terdo serce32 omeči, de33 bi proti drugim ubogim ne bil tako neusmiljen, kakor je bil proti meni. Nič hudiga34 mu zato ne pervošim35. Pavle gre do kajže, kakor mu je kuharca36 povedala. Tma37 je že bila, poterka38 na vrata, prosi,39 in ljudje so ga radi prenočili. Vprašali so ga zakaj ni v grajšini41 prenočil. Pavle pa, ker42 nikoli ni opravljal, je rekel: Kuharca43 mi je k vam svetvala44. Zvečer je Pavle ljudem mnoge lepe46 reči perpovedoval,47 vsi so ga radi poslušali. Gospodar je rekel: Dans48 ste nam pač prav prišli, ker ne smemo iti spat, pred de49 se bo Gospod grajšine memo50 peljal. On je naš gospod, kajža51 je njegova,52 pusti nas noter53 prebivati, de54 mu kaj postrežemo. Ravno dans55 se je peljal sosedno gospodo obiskat, zvečer56 se bo memo57 peljal, nas eniga58 poklical, de59 ga do grada spremi61 in mu sveti62,
bi gospod sam ne bil tako z njim storil, zato ne, ker1 je Pavle že osme šole šolar. Kuharica pelje torej2 Pavleta v svojo sobico3, mu da dobrega4 kruha, nekaj pečenega5 mesa in mu zraven dve petici7 v dar da, rekoč: »8Tukaj imate, prijatelj9, večerjo;10 petice pa boste11 imeli, da boste12 od postelje plačali13 in za maseljc15 vina. Pojdite16 do prve17 kajže;18 tam je moja teta, stopite19 noter in tam prenočite;20 gotovo vas bodo22 sprejeli.«23 Pavle gre in po poti premišljuje: Glejte24, si je mislil, ta,25 ki ima priliko dobro storiti, je trdega26, neusmiljenega srca;27 dobre,28 usmiljene duše pa natihoma29 dobro delajo. Bog poplačaj usmiljeni ženski, ki mi je pomagala z30 dobrim srcem! Neusmiljenemu31 hišniku pa naj Bog trdo srce32 omeči, da33 bi proti drugim ubogim ne bil tako neusmiljen, kakor je bil proti meni. Nič hudega34 mu zato ne privoščim35. Pavle gre do kajže, kakor mu je kuharica36 povedala. Tema37 je že bila; potrka38 na vrata, prosi in ljudje so ga radi prenočili. Vprašali so ga,40 zakaj ni v graščini41 prenočil. Pavle pa, ki42 nikoli ni opravljal, je rekel: »Kuharica43 mi je k vam svetovala44.«45 Zvečer je Pavle ljudem mnogo lepih46 reči pripovedoval;47 vsi so ga radi poslušali. Gospodar je rekel: »Danes48 ste nam pač prav prišli, ker ne smemo iti spat prej, da49 se bo gospod graščine mimo50 peljal. On je naš gospod, koča51 je njegova;52 pusti nas notri53 prebivati, da54 mu kaj postrežemo. Ravno danes55 se je peljal sosedno gospodo obiskat. Zvečer56 se bo mimo57 peljal, nas enega58 poklical, da59 ga bo60 do grada spremil61 in mu svetil62,
38
[26]
⮟
ker pot ni1 še udelana. Pavle vpraša gospodarja: Povejte mi prijatel: Kako5 se vašimu Gospodu6 pravi, kako mu je ime, ali je star ali mlad? Mož pravi: Ime mu je Avguštin, perimk9 ima Zormann10. Mlad je, ravno letas11 se je oženil,12 in torej je13 šel s svojo gospo v sosedno grajšino14 vas. Čudno se je z našim gospodam15 godilo, veliko bi imel16 vam povedati, pa meni18 se zdi19, de ravno20 se pelje: Komej22 mož izgovori kar kočjaž24 zavpije: Urban!26 tako je bilo tistimu kajžerju27 ime, hiti posvetiti, gospod so se perpeljali.29 Pavle hitro vzame laterno,30 in reče kajžerju31: Pustite mene, grem jest namest33 vas posvetit34 gospodu, če vam je prav. Kajžer35 pravi, zlo36 mi ustrežete, pojdite srečno, čakali vas bomo z lučjo de37 nazaj pridete. Pavle spremi grajšaka39 do doma, dobro40 ga je poznal, pa se mu ni hotel razodeti, celo41 pot je molčal, le toliko je povedal, de42 je šolar in de43 bo prenočil v kajži. Gospod ni več porajtal,45 pride domu46, skoči iz47 voza, pelje za roko svojo ženo in gre v zgornje kamre48. Druziga49 ni rekel, kakor hišniku je ukazal dati kozarec vina šolarju, kteri51 mu je posvetil. Zdaj je Pavle premišljeval, kako bi naredil, de52 bi z gospodam53 govoril,54 in ga skušal, ali ga bo hotel poznati ali ne, ki mu je toliko dobriga55 v bolezni storil56. Kuharca57 je bila berž per58 Pavletu, in59 ga vpraša60 kako je to, de61 je on peršel posvetit62 gospodu. Potem ko63 ji je vse povedal, jo prosi64 rekoč: Prosim vas, pojdite gori k66 gospodu in recite jim, de67 jih jest68 prav dobro poznam,69 in de70 bi rad le eno samo be-
ker pot še ni2 udelana.«3 Pavle vpraša gospodarja: »4Povejte mi, prijatelj, kako5 se vašemu gospodu6 pravi, kako mu je ime, ali je star ali mlad?«7 Mož pravi: »8Ime mu je Avguštin, priimek9 ima Zorman10. Mlad je, ravno letos11 se je oženil in torej šel s svojo gospo v sosedno graščino v14 vas. Čudno se je z našim gospodom15 godilo, veliko bi vam imel17 povedati, pa zdi18 se mi19, da20 se ravno21 pelje.« Komaj22 mož izgovori,23 kar kočijaž24 zavpije: »25Urban,«26 tako je bilo tistemu kajžarju27 ime, »28hiti posvetiti, gospod so se pripeljali!«29 Pavle hitro vzame laterno in reče kajžarju31: »32Pustite mene, grem jaz namesto33 vas svetit34 gospodu, če vam je prav.« Kajžar35 pravi: »Zelo36 mi ustrežete, pojdite srečno, čakali vas bomo z lučjo, da37 nazaj pridete.«38 Pavle spremi graščaka39 do doma. Dobro40 ga je poznal, pa se mu ni hotel razodeti. Vso41 pot je molčal, le toliko je povedal, da42 je šolar in da43 bo prenočil v kajži. Gospod se44 ni več menil. Ko45 pride domov46, skoči z47 voza, pelje za roko svojo ženo in gre v zgornje sobe48. Drugega49 ni rekel, kakor hišniku je ukazal,50 dati kozarec vina šolarju, kateri51 mu je posvetil. Zdaj je Pavle premišljeval, kako bi naredil, da52 bi z gospodom53 govoril in ga skušal, ali ga bo hotel poznati ali ne, ki mu je toliko dobrega storil55 v bolezni. Kuharica57 je bila brž pri58 Pavletu; vpraša59 ga,60 kako je to, da61 je on prišel svetit62 gospodu. Ko63 ji je vse povedal, jo je prosil,64 rekoč: »65Prosim vas, pojdite gori h66 gospodu in recite jim, da67 jih jaz68 prav dobro poznam in da70 bi rad le eno samo be-
39
[26−27]
⮟
sedico z njimi govoril. Kuharca1 gre in pove gospodu, kako šolar, kteri2 je persvetil3, želi z njim govoriti. Tudi pove4, kako je bil5 ravno ta šolar majhno pred od hišnika6 iz grajšine odgnan7. Gospod hitro gre v spodnjo hišo, kjer je šolar čakal. Ko noter stopi, mu reče Pavle: Avguštin, ali me še poznaš, ali me morebiti več ne boš poznati hotel! Lej!9 Pavle tvoj nekdajni prijatel11 te je prišel obiskat. Avguštin te besede zaslišati ostermi13, kar besedice ne more spregovoriti, ker je zdaj Pavleta po glasu in po besedi spoznal. Potem stopi k njemu, ga objame in kušne in15 pa mu reče: Ljubi prijatel17! Ne zameri, de sim18 si pustil od tebe tako postreči, de19 mi še po noči20 svetiš,21 in nisim vedil22 kdo de23 si. Zakaj se mi nisi razodel? O prijatel24, perserčni25 moj prijatel26! nikar27 ne misli, de sim28 nate pozabil,29 ali de30 bi te poznati ne hotel. Vem de31 si to mislil, ker ti celi32 čas nisim33, kar sva se ločila, nič pisal, nič sporočil, pa34 verjemi de sim35 bil od velicih36 opravil in skerbi nazaj deržan37. Vsaki38 dan sim na-te39 mislil,40 in ko bi bil slišal de41 kaj potrebuješ, bi bil vse rad dal. Pojdi z menoj v gornjo hišo, de42 boš z mano večerjal in per43 nas spal. Z groznim45 veseljem pelje zdaj Avguštin svojiga nekdajniga dobrotljiviga46 Pavleta v lepe gornje kamre47, z dragim žlahtnim pohišjem napolnjene,49 in svoji ženi vse pove, koliko dobriga50 mu je ta prijatel51 storil. Torej ga je tudi gospa, Avguštinova žena, prijazno sprejela,52 in mu ko svojimu53 bratu stregla. Per54 večerji sta Avguštin in Pavle
sedico z njimi govoril.« Kuharica1 gre in pove gospodu, kako šolar, kateri2 je prisvetil3, želi z njim govoriti. Pove tudi4, kako je ravno tega šolarja malo prej hišnik6 iz graščine odgnal7. Gospod hitro gre v spodnjo hišo, kjer je šolar čakal. Ko noter stopi, mu reče Pavle: »8Avguštin, ali me še poznaš, ali me morebiti več ne boš poznati hotel? Glej,9 Pavle,10 tvoj nekdanji prijatelj11 te je prišel obiskat.« Ko12 Avguštin te besede zasliši13, ostrmi:14 kar besedice ne more spregovoriti, ker je zdaj Pavleta po glasu in po besedi spoznal. Potem stopi k njemu, ga objame in poljubi15 pa mu reče: »16Ljubi prijatelj17! Ne zameri, da sem18 si pustil od tebe tako postreči, da19 mi še ponoči20 svetiš in nisem vedel,22 kdo da23 si. Zakaj se mi nisi razodel? O prijatelj24, presrčni25 moj prijatelj26! Nikar27 ne misli, da sem28 nate pozabil;29 ali da30 bi te poznati ne hotel. Vem, da31 si to mislil, ker ti ves32 čas nisem33, kar sva se ločila, nič pisal, nič sporočil; toda34 verjemi, da sem35 bil od velikih36 opravil in skrbi zadržan37. Vsak38 dan sem nate39 mislil in ko bi bil slišal, da41 kaj potrebuješ, bi bil vse rad dal. Pojdi z menoj v gornjo hišo, da42 boš z mano večerjal in pri43 nas spal.«44 Z velikim45 veseljem pelje zdaj Avguštin svojega nekdanjega dobrotljivega46 Pavleta v lepe gornje sobe47, napolnjene48 z dragim, krasnim pohišjem49 in svoji ženi vse pove, koliko dobrega50 mu je ta prijatelj51 storil. Torej ga je tudi gospa, Avguštinova žena, prijazno sprejela in mu ko svojemu53 bratu stregla. Pri54 večerji sta se55 Avguštin in Pavle
40
[27]
⮟
po bratovsko se od poprejšnih časov pogovarjala,1 in se spomnila2, kako se jima je godilo. Zadnič3 pravi Avguštin: Povej mi vender5 ljubi moj Pavle, kaj te je prineslo tako deleč6, kam greš, ali kam si se namenil.7 Pavle mu vse po versti8 razloži, kako so mu njegovi dobrotniki pomerli. Kako je odgnan9 brez premoženja brez pomoči. Zdaj iše12 službe ali dobriga13 človeka, de14 bi mu pomagal. Zadnič15 reče: Glej Avguštin, tebi se je pred18 hudo godilo, meni je bilo dobro. Zdaj je tebi dobro, meni hudo. Tako je s časno srečo, golufna19 je, o de20 bi le večno neskončno srečo v nebesih dosegli! Solze22 so Avguštinu23 v oči stopile24, druziga25 ni več mogel reči,26 kakor te besede: O Pavle!29 ne boš, ne boš nesrečen ne, dokler sim jest30 živ. Nisim31 pozabil, de32 si mi življenje otel. Per33 meni imaš vse, kar poželiš, ako34 bi polovico moje grajšine si36 izvolil, ti jo z veseljem dam. Pa od tega37 se bomo jutri pomenili, necoj38 gremo spat, ker je že pozno. Drugi dan ukaže Avguštin napraviti dobro kosilo, veliko pojedno40 in povabi vse svoje prijatle41, de42 bi se gostili in veselili. Per43 jedi je vsim44 povabljenim rekel Avguštin45: Lejte46 ta je moj pravi resnični prijatel48, moj dobrotnik, ki me je prišel obiskat. Perpravljen sim49 mu zdaj kar je mogoče dobrote poverniti, torej vi51 ste priče,53 karkoli bo poželil54 mu z veseljem dam. Moj hišnik pa je včerej55 tega mojiga56 dobrotnika z gerdo57 od hiše odgnal,58 in ko bi Bog ne bil tako naklonil,59 in ko bi dobri ljudje ne bili usmiljeni do njega, bi jest dans60 tega ve-
po bratovsko pogovarjala o poprejšnjih časih1 in se spominjala2, kako se jima je godilo. Slednjič3 pravi Avguštin: »4Povej mi vendar,5 ljubi moj Pavle, kaj te je prineslo tako daleč6, kam greš, ali kam si se namenil?«7 Pavle mu vse po vrsti8 razloži, kako so mu njegovi dobrotniki pomrli, kako so ga9 brez premoženja,10 brez pomoči odgnali11. Zdaj išče12 službe ali dobrega13 človeka, da14 bi mu pomagal. Nazadnje15 reče: »16Glej,17 Avguštin, tebi se je prej18 hudo godilo, meni je bilo dobro. Zdaj je tebi dobro, meni hudo. Tako je s časno srečo, goljufna19 je. O, da20 bi le večno,21 neskončno srečo v nebesih dosegli!« Avguštinu22 so stopile solze23 v oči, drugega25 ni več mogel reči kakor te besede: »27O,28 Pavle,29 ne boš, ne boš nesrečen ne, dokler sem jaz30 živ. Nisem31 pozabil, da32 si mi življenje otel. Pri33 meni imaš vse, kar poželiš. Ako34 bi si35 polovico moje graščine36 izvolil, ti jo z veseljem dam. Pa o tem37 se bomo jutri pomenili, nocoj38 gremo spat, ker je že pozno.«39 Drugi dan ukaže Avguštin napraviti dobro kosilo, veliko pojedino40 in povabi vse svoje prijatelje41, da42 bi se gostili in veselili. Pri43 jedi je Avguštin vsem44 povabljenim rekel: »Glejte,46 ta je moj pravi,47 resnični prijatelj48, moj dobrotnik, ki me je prišel obiskat. Pripravljen sem49 mu zdaj,50 kar je mogoče, dobroto povrniti. Vi51 ste sedaj52 priče:53 karkoli bo poželel,54 mu z veseljem dam. Moj hišnik pa je včeraj55 tega mojega56 dobrotnika zgrda57 od hiše odgnal;58 in ko bi Bog ne bil tako naklonil in ko bi dobri ljudje ne bili usmiljeni do njega, bi jaz danes60 tega ve-
41
[27−28]
⮟
selja ne imel. Do smerti1 bi me bilo bolelo, ko bi bil zvedil de2 je moj dobrotnik tako neusmiljeno od moje hiše odgnan. Pokliči hišnika, reče Avguštin hlapcu, ki je per5 mizi stregel, de6 mu vpričo vsih7 povem, kar mu gre. Hišnik pride, Avguštin mu serdito9 reče: Poznaš tega Gospoda11? Zakaj si ga včerej12 tako z gerdo13 od hiše stepel? Ako ga ravno nisi poznal, vender14 bi ne smel tako neusmiljen biti. Lej15 moj dobrotnik je to, življenje mi je ohranil. Kdor ni usmiljen tudi usmiljenja ni vreden, torej17 pojdi, poiši18 si službe kjer hočeš, per20 meni nimaš več kruha. Sedem dni ti dam odloga službe iskat, ali21 jo najdeš ali ne, se moraš spraviti. Hišnik se je zgovarjal23 z nevednostjo,24 in prosi de25 bi ga še imeli rekoč: Kam čem iti na starost? Kako bomo živeli, žena otroci, oh29 Bogu se usmili! Poberi se, zavpije nad njim Avguštin, zdaj čutiš, kako hudo dene neusmiljenje. S solznimi očmi gre hišnik ves žalosten, zdihuje34, ne ve se kam djati35, na glas joka, njegovi otroci tudi z njim. Ko odide, se Pavle oberne36 proti svojimu prijatlu37 Avguštinu rekoč: Bog te živi moj prijatel41 Avguštin, gospod te imenitne grajšine42. Ne zameri, de43 te vpričo vsih44 povabljenih za besedo primem. Obljubil si mi dati, kar prosim,45 ne zaverzi tedej46 moje prošnje.47 Prosim te samo to, de48 hišnika ne deneš ob službo, ohrani49 ga do smerti.50 Ne zameri mu, kar je storil, sej51 veš, de52 bo zanaprej53 vse drugačin54. Nikdar bi jest55 ne mogel vesel biti, ko bi zavoljo mene kdo nesrečen bil. Rajši ho-
selja ne imel. Do smrti1 bi me bilo bolelo, ko bi bil zvedel, da2 je bil3 moj dobrotnik tako neusmiljeno od moje hiše odgnan. Pokliči hišnika,«4 reče Avguštin hlapcu, ki je pri5 mizi stregel, »da6 mu vpričo vseh7 povem, kar mu gre.«8 Hišnik pride, Avguštin mu srdito9 reče: »10Poznaš tega gospoda11? Zakaj si ga včeraj12 tako zgrda13 od hiše stepel? Ako ga ravno nisi poznal, vendar14 bi ne smel tako neusmiljen biti. Glej,15 moj dobrotnik je to, življenje mi je ohranil. Kdor ni usmiljen,16 tudi usmiljenja ni vreden. Torej17 pojdi, poišči18 si službe,19 kjer hočeš, pri20 meni nimaš več kruha. Sedem dni ti dam odloga, službo iskati. Ali21 jo najdeš ali ne, se moraš spraviti.«22 Hišnik se izgovarja23 z nevednostjo in prosi, da25 bi ga še imeli,26 rekoč: »27Kam čem iti na starost? Kako bomo živeli, žena,28 otroci? Oh29 Bogu se usmili!« »30Poberi se,«31 zavpije nad njim Avguštin, »32zdaj čutiš, kako hudo dene neusmiljenje.«33 S solznimi očmi gre hišnik ves žalosten, vzdihuje34, ne ve se kam dejati35, na glas joka, njegovi otroci tudi z njim. Ko odide, se Pavle obrne36 proti svojemu prijatelju37 Avguštinu,38 rekoč: »39Bog te živi,40 moj prijatelj41 Avguštin, gospod te imenitne graščine42. Ne zameri, da43 te vpričo vseh44 povabljenih za besedo primem. Obljubil si mi dati, kar prosim;45 ne zavrzi tedaj46 moje prošnje!47 Prosim te samo to, da48 hišnika ne deneš ob službo. Ohrani49 ga do smrti!50 Ne zameri mu, kar je storil, saj51 veš, da52 bo za naprej53 vse drugačen54. Nikdar bi jaz55 ne mogel vesel biti, ko bi zavoljo mene kdo nesrečen bil. Rajši ho-
42
[28−29]
⮟
čem še toliko revšino terpeti1, kakor k nesreči bližniga2 kaj pomagati. Na te besede so se vsi povabljeni razjasnili in oveselili, ker žalostni4 so bili per hišnikovim slovljenji5. O žlahtni7 usmiljeni Pavle!8 ti si nam vsim9 lep izgled keršanske10 ljubezni. Gotovo ti bo Bog vse obilno poplačal. Tako so vsi ob enim12 veseli glas zagnali,13 in na zdravje Pavleta in grajšaka15 Avguština pili16. Dobre volje so bili celi17 dan in dolgo zvečer. Avguštin je hišnika obderžal18 na Pavletovo prošnjo,19 in mu obljubil tudi do smerti20 ga imeti21. Vesel dan je bil to vsim22, kar jih je bilo per23 gradu,24 posebno vesela je bila kuharca25. Tri tedne je ostal Pavle v grajšini26. Med tem27 mu je Avguštin vse nove oblačila narediti dal28, mu vse potrebne reči napravil,30 in ga potem na Dunaj poslal32. Dal mu je s sabo33 obilno dnarjev,34 in list, kteriga35 je pisal do svojiga36 strica, kteri37 je bil v imenitni službi na Dunaji39. Tako je govoril Avguštin svojimu prijatlu40 Pavletu, preden ga je od sebe spustil: Ljubi Pavle!42 prežlahtno je serce43 tvoje!44 škoda bi bilo zate, ko bi ti v kako nevarno službo prišel, kjer bi utegnilo tvoje serce spačeno biti46. Bodi dober tudi zanaprej,47 in pojdi se še učit.48 Pojdi na Dunaj de49 skončaš vse šole, loti50 se učenosti, ktere51 hočeš,52 izvoli si stan, kteri53 te veseli, jest54 pa te bom z vsim55 potrebnim preskerbel56, kakor si bil preskerbljen per tvojim57 dobrotniku baronu I. v nemškim gradcu58. Pojdi na ravnost59 k mojimu60 stricu, podaj mu pismo,61 in sprejel te bo z veseljem,62 in ti bo dal na mojo rajten63-
čem še toliko revščino trpeti1, kakor k nesreči bližnjega2 kaj pomagati.«3 Na te besede so se vsi povabljeni razjasnili in oveselili, ker so bili pri hišnikovem slovljenju žalostni5. »6O, plemeniti,7 usmiljeni Pavle,8 ti si nam vsem9 lep zgled krščanske10 ljubezni. Gotovo ti bo Bog vse obilno poplačal.«11 Tako so vsi obenem12 veseli glas zagnali in pili14 na zdravje Pavleta in graščaka15 Avguština. Dobre volje so bili ves17 dan in dolgo zvečer. Avguštin je hišnika na Pavletovo prošnjo obdržal19 in mu obljubil tudi, da20 ga bo do smrti imel21. Vesel dan je bil to vsem22, kar jih je bilo pri23 gradu;24 posebno vesela je bila kuharica25. Tri tedne je ostal Pavle v graščini26. Medtem27 mu je Avguštin dal narediti vsa nova oblačila28, mu napravil29 vse potrebne reči in ga potem poslal31 na Dunaj. Dal mu je s seboj33 obilno denarjev34 in list, katerega35 je pisal do svojega36 strica, ki37 je bil na Dunaju38 v imenitni službi. Tako je govoril Avguštin svojemu prijatelju40 Pavletu, preden ga je od sebe spustil: »41Ljubi Pavle,42 prežlahtno je tvoje srce,44 škoda bi bilo zate, ko bi ti v kako nevarno službo prišel, kjer bi se45 utegnilo tvoje srce spačiti46. Bodi dober tudi za naprej47 in pojdi se še učit!48 Pojdi na Dunaj, da49 skončaš vse šole! Loti50 se učenosti, katere51 hočeš;52 izvoli si stan, kateri53 te veseli, jaz54 pa te bom z vsem55 potrebnim preskrbel56, kakor si bil preskrbljen pri tvojem57 dobrotniku baronu I. v Nemškem Gradcu58. Pojdi naravnost59 k mojemu60 stricu, podaj mu pismo in sprejel te bo z veseljem in ti bo dal na moj ra63-
43
[29]
⮟
go1 karkoli boš potrebval2.. Prijazno3 se Pavle4 zahvali za tako dobrotlivo5 prijaznost. Prijatla6 se objameta in kušneta7. Pavle gre na Dunaj.
čun,1 karkoli boš potreboval2.« Pavle3 se prijazno4 zahvali za tako dobrotljivo5 prijaznost. Prijatelja6 se objameta in poljubita7. Pavle gre na Dunaj.
VI.1 Pavle desetašolic2 na Dunaji.3
VI Pavle desetošolec2 na Dunaju3
Z groznim veseljem gre Pavle Svetin proti Duneju, ni1 mu bilo več treba skerbeti2 kam in kje pod streho priti, imel4 je dnarjev5 dosti,6 in na Duneji7 se je vedel kam oberniti8. Vesel je bil iz celiga serca de9 bo spet v šolo hodil,10 in se lepih reči učil. Posebno so ga že naprej velike ali visoke šole veselile. Celo11 pot je Boga hvalil, ker mu je toliko dobrotliv12 in usmiljen. Po poti je tudi premišljeval, kteriga13 stanu bi se lotil, ali bi šel v deseto šolo,14 in se učil in perpravljal15 za duhovski stan, ali bi se prijel medicine,16 in se učil zdravila poznati, de17 bi zdravnik bil; ali bi se učil pravice, de18 bi bil besednik ali pravdin dohtar19. Celo20 pot je premišljeval kaj bi si bil izvolil, pa si za gotovo še nič ni zbral22. Kar od deleč23 zagleda visoki turn svetiga24 Štefana, kteri zmed25 velikih poslopjev26 kipi, od kteriga visočine27 je toliko28 že slišal povedati. Iz celiga serca30 zdaj Pavle zdihne31 proti nebesam32 rekoč: O dobrotlivi34 Bog!35 razsvetli mi um in pamet, de36 izvolim pravi stan, v kteriga37 si me namenil, de38 se obernem39 na pravo pot, ktera40 je tebi všeč. V to cerkev pojdem, ktere turn sim41
Z groznim veseljem gre Pavle Svetin proti Dunaju. Ni1 mu bilo več treba skrbeti,2 kam in kje bo3 pod streho prišel. Imel4 je denarjev5 dosti in na Dunaju7 se je vedel kam obrniti8. Vesel je bil iz vsega srca, da9 bo spet v šolo hodil in se lepih reči učil. Posebno so ga že naprej velike ali visoke šole veselile. Vso11 pot je Boga hvalil, ker mu je toliko dobrotljiv12 in usmiljen. Po poti je tudi premišljeval, katerega13 stanu bi se lotil, ali bi šel v deseto šolo in se učil in pripravljal15 za duhovski stan, ali bi se prijel medicine in se učil zdravila poznati, da17 bi zdravnik bil; ali bi se učil pravice, da18 bi bil besednik ali pravdni doktor19. Vso20 pot je premišljeval,21 kaj bi si bil izvolil, pa si za gotovo še nič ni izbral22. Kar od daleč23 zagleda visoki stolp svetega24 Štefana, ki izmed25 velikih poslopij26 kipi in o katerega visočini27 je že toliko29 slišal povedati. Iz vsega srca30 zdaj Pavle vzdihne31 proti nebesom,32 rekoč: »33O, dobrotljivi34 Bog,35 razsvetli mi um in pamet, da36 izvolim pravi stan, v katerega37 si me namenil; da38 se obrnem39 na pravo pot, katera40 je tebi všeč. V to cerkev pojdem, katere stolp sem41
44
[29−30]
⮟
napervo1 zagledal,2 tam čem moliti in prositi za razsvetljenje, de3 to izvolim, kar je tebi o4 dobrotljivi Bog, dopadlivo5. Pavle gre zdaj srečno naprej, ne ustavi se tako dolgo de7 pride do velike cerkve svetiga8 Štefana. Naravnost gre v cerkev, bilo je ura 4 popoldan9, in tako serčno10 in zamišljeno moli, de ni porajtal11 duhovnov, kteri so12 ravno po končani molitvi tiho iz cerkve šli13. Celo uro je Pavle molil v cerkvi in premišljeval, kteriga14 stanu bi se lotil. Potem je v svojim sercu15 občutil nekako veselje in notranje želje16 po duhovskim17 stanu. Gotovo je božja volja ta19, si je mislil, Bog me je v duhovski stan namenil, tega si izvolim. S temi mislami20 Pavle vstane in gre iskat s pismam21 gospoda prijatloviga22 strica. Kmalo23 ga spraša, ponižno gre do njega. Preden je24 Pavle pismo podal25, ga gospod prijazno vpraša: Vi ste šolar iz ptujiga27 kraja, videl sim28 vas v cerkvi, kaj ne de29 ste bili malo pred30 v cerkvi svetiga31 Štefana, pred altarjem matere32 božje; to33 mi je bilo zlo34 všeč. Bil sim36, odgovori Pavle!38 molil sim39 in prosil Boga za razsvetljenje, de40 bi vedil praviga41 stanu se lotiti. Gospod pismo42 odpre in bere,44 kar spozna de45 je to tisti Avguštinov zvesti prijatel46 in dobrotnik. Z velikim veseljem ga sprejme,47 mu reče, se zraven njega usesti,49 in mu tako govori: Ljubeznivi Pavle!51 vse vem kako se je tebi godilo. Dobro vem koliko dobriga54 si mojimu55 stričniku storil,56 in mu pomagal57 v bolezni. Vse to kaže očitno de60 te je Bog v duhovski stan namenil. Bogaj mene61, stopi v deseto šolo, hiti se učiti
najprvo1 zagledal;2 tam čem moliti in prositi za razsvetljenje, da3 to izvolim, kar je tebi, O4 dobrotljivi Bog, všeč5.«6 Pavle gre zdaj srečno naprej, ne ustavi se tako dolgo, da7 pride do velike cerkve svetega8 Štefana. Naravnost gre v cerkev, bilo je ura 4 popoldne9, in tako srčno10 in zamišljeno moli, da ne opazi11 duhovnov, kateri12 ravno po končani molitvi tiho iz cerkve gredo13. Celo uro je Pavle molil v cerkvi in premišljeval, katerega14 stanu bi se lotil. Potem je v svojem srcu15 občutil nekako veselje in notranjo željo16 po duhovskem17 stanu. Gotovo je to18 božja volja, si je mislil, Bog me je v duhovski stan namenil, tega si izvolim. S temi mislimi20 Pavle vstane in gre iskat s pismom21 gospoda prijateljevega22 strica. Kmalu23 ga spraša, ponižno gre do njega. Preden Pavle pismo poda25, ga gospod prijazno vpraša: »26Vi ste šolar iz tujega27 kraja, videl sem28 vas v cerkvi. Kajne da29 ste bili malo prej30 v cerkvi svetega31 Štefana, pred oltarjem Matere32 božje? To33 mi je bilo zelo34 všeč.« »35Bil sem36,«37 odgovori Pavle, »38molil sem39 in prosil Boga za razsvetljenje, da40 bi vedel pravega41 stanu se lotiti.« Gospod42 odpre pismo43 in bere;44 kar spozna, da45 je to tisti Avguštinov zvesti prijatelj46 in dobrotnik. Z velikim veseljem ga sprejme in47 mu reče, naj48 se zraven njega usede49 in mu tako govori: »50Ljubeznivi Pavle,51 vse vem,52 kako se je tebi godilo. Dobro vem,53 koliko dobrega54 si mojemu55 stričniku storil in mu v bolezni pomagal58. Vse to očitno59 kaže, da60 te je Bog v duhovski stan namenil. Poslušaj me61, stopi v deseto šolo, hiti se učiti
45
[30]
⮟
duhovske učenosti, z vsim1 boš preskerbljen2 karkoli potrebuješ. Ti boš kdej3 dober duhoven4 pastir. Pavle odgovori ponižno: Visoke časti vredni gospod! Ravno to je moja misel,7 v cerkvi med molitvijo so mi na enkrat peršle8 v serce9 velike želje po duhovskim10 stanu; tega11 se hočem prijeti,12 in si pridno perzadevati13 si potrebnih učenost perdobiti14. Vas prosim, de16 mi pomagate,17 in me učite, kako se moram vredno za ta sveti in imenitni stan, kakor je duhovski, perpravljati19. —20 Pavle je stopil v deseto šolo, pridno21 se učil, de23 mu ga ni bilo enakiga24. Per25 gospodu je imel stanovanje in živež,26 in z vsim27 ga je prijatel Avguštin28 obilno preskerbil29. Dve leti je hodil v deseto šolo,30 iz gospodove hiše, tretje leto pa je bil vzet v duhovšnico31. Četerto32 leto je bil za mašnika žegnan33. Ko je Pavle vse šole skončal je bil postavljen precej za učenika v malih šolah, de35 je fante keršanski36 nauk učil, ktero37 službo je on38 pet let z velikim pridam39 opravljal. Potem je bil zvoljen40 za poglavarja čez41 male šole, in42 to službo je opravljal43 šest let z veseljem in k veselju vsim44 malim šolarjem. Zvoljen45 je bil potem Pavle46 za poglavarskiga svetvavca,47 zavoljo njegove velike učenosti, brihtnosti48 in brumnosti49 mu je bilo to imenitno opravilo izročeno51. Per52 taki imenitni službi je bil vender53 vedno ponižen in pohleven. Več ko je mogel dobriga54 storiti, bolj je bil vesel. Posebno je revežem56 rad pomagal, vse jim je razdal; desiravno57 je bilo veliko njegovo vsakoletno plačilo, je revno živel.
duhovske učenosti, z vsem1 boš preskrbljen,2 karkoli potrebuješ. Ti boš kdaj3 dober duhovni4 pastir.«5 Pavle odgovori ponižno: »6Visoke časti vredni gospod! Ravno to je moja misel;7 v cerkvi med molitvijo so mi naenkrat prišle8 v srce9 velike želje po duhovskem10 stanu. Tega11 se hočem prijeti in si pridno prizadevati, da13 si pridobim potrebnih učenosti14. Vas pa15 prosim, da16 mi pomagate in me učite, kako se moram vredno pripravljati18 za ta sveti in imenitni stan, kakor je duhovski.«20 Pavle je stopil v deseto šolo, se pridno22 učil, da23 mu ga ni bilo enakega24. Pri25 gospodu je imel stanovanje in živež in prijatelj Avguštin27 ga je z vsem28 obilno preskrbel29. Dve leti je hodil v deseto šolo iz gospodove hiše, tretje leto pa je bil vzet v duhovščnico31. Četrto32 leto je bil za mašnika posvečen33. Ko je Pavle vse šole skončal,34 je bil postavljen precej za učenika v malih šolah, da35 je fante krščanski36 nauk učil; to37 službo je pet let z velikim pridom39 opravljal. Potem je bil izvoljen40 za poglavarja male šole in je opravljal42 to službo šest let z veseljem in k veselju vsem44 malim šolarjem. Nato45 je bil Pavle izvoljen46 za poglavarskega svetovalca;47 zavoljo njegove velike učenosti, bistrosti48 in pobožnosti49 mu je bilo izročeno50 to imenitno opravilo. Pri52 taki imenitni službi je bil vendar53 vedno ponižen in pohleven. Več ko je mogel dobrega54 storiti, bolj je bil vesel. Posebno revežem55 je rad pomagal, vse jim je razdal; dasiravno57 je bilo veliko njegovo vsakoletno plačilo, je revno živel.
46
[31]
⮟
VII.1 Pavle dvorni svetvavec2, potem škof.3
VII Pavle dvorni svetovalec2, potem škof
Znana je bila Pavletova učenost, modrost in brumnost,1 ne le tovaršem2, ampak tudi vikšim oblastnikam,3 zato je bil od svitliga4 cesarja izvoljen za dvorniga svetvavca5, kader6 je narmanj7 na to mislil. Več drugih tudi učenih mož je bilo cesarju perporočenih9 za to službo, pa le Pavl10 Svetin je bil izvoljen,11 in z veliko častjo v to imenitno službo povzdignjen. Nekaj let je to težavno službo opravljal13. Vsi njegovi vikši14 oblastniki so ga radi imeli,15 veseli so bili de16 so taciga učeniga17 in zvestiga svetovavca18 dobili. Storil je, kar drugi niso mogli storiti, ker je več jezikov do dobriga19 znal govoriti. Izvoljen je bil potem za škofa v I. Sloveča in imenitna škofija je bila to ne zlo deleč21 od Dunaja. Z groznim veseljem so ga prebivavci tistiga22 kraja svojiga duhovniga vikšiga pastirja sprejeli23, ker so že popred24 toliko od njegove dobrodelnosti slišali25. Velike perhodke26 je imel. Veliko blaga in premoženja mu je dajala škofija, vender Pavle27 je ostal per29 svoji navadi, namreč de30 je revno živel. Le toliko si je perhranil31, kar je bilo prav za potrebo, vse drugo je revežem razdal; bolnikam32 pomagal in jim zdravila kupoval. Navado33 je imel34 reči: Kar revežem dam Bogu dam. Če bolniku postrežem Bogu postrežem. Torej38 so ga tudi vsi revni tistiga39 kraja le očeta imenvali,40 in vedno zanj molili. — Eniga41 dne
Znana je bila Pavletova učenost, modrost in pobožnost1 ne le tovarišem2, ampak tudi višjim oblastnikom;3 zato je bil od svetlega4 cesarja izvoljen za dvornega svetovalca5, ko6 je najmanj7 na to mislil. Več drugih,8 tudi učenih mož je bilo cesarju priporočenih9 za to službo, pa le Pavel10 Svetin je bil izvoljen in z veliko častjo v to imenitno službo povzdignjen. Nekaj let je opravljal12 to težavno službo. Vsi njegovi višji14 oblastniki so ga radi imeli;15 veseli so bili, da16 so takega učenega17 in zvestega svetovalca18 dobili. Storil je, kar drugi niso mogli storiti, ker je več jezikov do dobrega19 znal govoriti. Izvoljen je bil potem za škofa v I. Sloveča in imenitna škofija je bila to,20 ne zelo daleč21 od Dunaja. Z groznim veseljem so ga prebivalci tistega22 kraja sprejeli za svojega duhovnega višjega pastirja23, ker so že prej24 toliko slišali o njegovi dobrodelnosti25. Velike prihodke26 je imel. Veliko blaga in premoženja mu je dajala škofija, vendar27 je Pavle28 ostal pri29 svoji navadi, namreč da30 je revno živel. Le toliko si je prihranil31, kar je bilo prav za potrebo, vse drugo je revežem razdal, bolnikom32 pomagal in jim zdravila kupoval. Imel33 je navado34 reči: »35Kar revežem dam,36 Bogu dam. Če bolniku postrežem,37 Bogu postrežem.« Zato38 so ga tudi vsi revni tistega39 kraja le očeta imenovali40 in vedno zanj molili. — Nekega41 dne
47
[31−32]
⮟
ga je nekdajni prijatel Avguštin obiskal1, kteriga2 je Pavle3 škof več dni perderžal5, de6 sta se od nekdajnih časov7 pogovarjala, kako jima je bilo nekdaj hudo, zdaj pa obema dobro. Kader8 se Avguštin grajšak9 spet na pot proti domu spusti ga škof Pavl11 spremi do ceste,12 škofija je bilo13 dobro uro od velike ceste. Tam se prijatla14 ločita, eden drugimu15 srečo vošita16, si obljubita večkrat eden druziga17 obiskati in se ločita. Škof Pavl18 se ravno usede v kočijo de19 bi hitel domu20, kar stopi k njemu gospodar bližne21 kajže rekoč: Gnadljiv23 gospod škof! Prosim24 vas, de25 bi malo v mojo hišo stopili pogledat26 bolnika, kterimu27 je zlo28 hudo. Snoči sta peršla29 dva ptujca30, vsa revna raztergana31 in lačna. Prosila sta me, de32 bi jih prenočil, ker dnarjev33 nimata. Eden je bil že včerej34 grozno slab, dans35 pa mu je še36 besedo zaperlo37; bojim se de38 bi brez spovedi ne umerl39. Tovarš njegov40 mu lepo streže pa z nami ne more nič govoriti,42 zdi se mi de43 je Francoz. Tudi ne vem kake vere je bolnik, na45 vratu ima majhno lepo tablico navezano48, na tablici je gosposka ženska namalana50. Škof Pavle gre per52 tej priči k bolniku, ga vpraša več reči,53 nič ni mogel odgovoriti, tako je oslabel. Škof je dobro znal govoriti francosko, torej54 vpraša bolnikoviga tovarša55: Od kod prideta56 in kam gresta? Francoz mu odgovori: Iz rusovskiga59 cesarstva prideva60 iz dežele Siberije61, kjer sva bila vjeta62, in greva vsak proti svojimu63 domu. Francoz je bil vesel, de65 je škof Pavl66 tako lepo po francosko znal67 go-
ga je obiskal nekdanji prijatelj Avguštin1, katerega2 je škof Pavle4 več dni pridrževal5, da6 sta se o nekdanjih časih7 pogovarjala, kako jima je bilo nekdaj hudo, zdaj pa obema dobro. Ko8 se graščak Avguštin9 spet na pot proti domu spusti,10 ga škof Pavle11 spremi do ceste;12 škofija je bila13 dobro uro od velike ceste. Tam se prijatelja14 ločita, eden drugemu15 srečo voščita16, si obljubita večkrat eden drugega17 obiskati in se ločita. Škof Pavle18 se ravno usede v kočijo, da19 bi hitel domov20, kar stopi k njemu gospodar bližnje21 kajže,22 rekoč: »Milostivi23 gospod škof, prosim24 vas, da25 bi malo v mojo hišo stopili in pogledali26 bolnika, kateremu27 je zelo28 hudo. Snoči sta prišla29 dva tujca30, vsa revna, raztrgana31 in lačna. Prosila sta me, da32 bi jih prenočil, ker denarjev33 nimata. Eden je bil že včeraj34 grozno slab, danes35 pa mu je že36 besedo zaprlo37; bojim se, da38 bi brez spovedi ne umrl39. Njegov tovariš40 mu lepo streže,41 pa z nami ne more nič govoriti;42 zdi se mi, da43 je Francoz. Tudi ne vem,44 kake vere je bolnik. Na45 vratu ima navezano46 majhno,47 lepo tablico, na tablici je naslikana49 gosposka ženska.«51 Škof Pavle gre pri52 tej priči k bolniku, ga vpraša več reči;53 nič ni mogel odgovoriti, tako je oslabel. Škof je dobro znal govoriti francosko, zato54 vpraša bolnikovega tovariša55: »Odkod prihajata56 in kam gresta?«57 Francoz mu odgovori: »58Iz ruskega59 cesarstva prihajava,60 iz dežele Sibirije61, kjer sva bila ujeta62, in greva vsak proti svojemu63 domu.«64 Francoz je bil vesel, da65 je škof Pavel znal66 tako lepo po francosko go-
48
[32]
⮟
voriti, in mu je vse razložil1 ob kratkim2, kako se jima je godilo: Jest sim3 pravi Francoz, je rekel, blizo5 mesta Tulona doma, ime6 mi je Bazil Hudon. Zapustil sim7 doma bogate starše, radi bi me bili odkupili, pa ni bilo mogoče, mogel sim8 biti soldat,9 in iti z10 grozno Napoleonovo trumo, na gornje merzle rusovske11 dežele. Ta moj bolni tovarš,12 je Illirjan13. Imenitniga14 stanu je, ime mu je Karl16 s primkam17 Gap. Tudi on je mater zapustil doma, njeno podobo še zdaj na vratu nosi. Oče pa je bil že pred18 v vojski ubit. V vojski sva bila pod enim banderam19, tovarša20 in prijatla21 sva bila. Vkup sva služila, vkup sva bila vjeta,22 in v daljno deželo, Siberjo,23 odpeljana. Veliko dobriga24 mi je storil Karl25 moj prijatel,26 sam per27 svojih ustih si je pertergal28, de29 mi je podal kosček kruha30 v hudi lakoti. Že zdavnej32 bi jest33 bil pobit, ko bi on ne bil neusmiljenih Rusov zame sprosil. Ker je bil Illirjan34 je z njimi nekoliko govoriti znal. Vjeta35 sva bila celi36 čas vkup. Rusi so naji37 dali v globoke jame rudo kopat,38 po tri dni nisva beliga39 dne vidila40, zraven pa sva slabo hrano imela. V taki nesreči sva eden druziga troštala,41 spoznala sva, de42 božja previdnost je43 z nama tako naredila. Torej44 sva se iz celiga serca45 k Bogu obernila46, vedno prosila in molila, de47 bi se Bog naji48 usmilil,49 in naji50 iz take nesreče rešil. Dolgo51 let sva tako zdihvala52 in molila, de bi se Bog naji usmilil, in naji iz take nesreče rešil,53 in najina molitev je peršla54 pred božji sedež. Mislila sva, de55 sva od vsih pozabljena in zapušena v56
voriti, in mu je vse ob kratkem razložil2, kako se jima je godilo: »Jaz sem3 pravi Francoz,«4 je rekel, »blizu5 mesta Tulona doma. Ime6 mi je Bazil Hudon. Zapustil sem7 doma bogate starše, radi bi me bili odkupili, pa ni bilo mogoče. Moral sem8 biti vojak9 in iti v10 grozno Napoleonovo trumo, na gornje mrzle ruske11 dežele. Ta moj bolni tovariš12 je Ilirijan13. Imenitnega14 stanu je, ime pa15 mu je Karel,16 s priimkom17 Gap. Tudi on je mater zapustil doma, njeno podobo še zdaj na vratu nosi. Oče pa je bil že prej18 v vojski ubit. V vojski sva bila pod eno zastavo19, tovariša20 in prijatelja21 sva bila. Vkup sva služila, vkup sva bila ujeta22 in v daljno deželo Sibirijo23 odpeljana. Veliko dobrega24 mi je storil moj prijatelj Karel;26 sam pri27 svojih ustih si je pritrgal28, da29 mi je v hudi lakoti dal košček kruha31. Že zdavnaj32 bi jaz33 bil pobit, ko bi on ne bil neusmiljenih Rusov zame sprosil. Ker je bil Ilirijan,34 je z njimi nekoliko govoriti znal. Ujeta35 sva bila ves36 čas vkup. Rusi so naju37 dali v globoke jame rudo kopat;38 po tri dni nisva belega39 dne videla40, zraven pa sva slabo hrano imela. V taki nesreči sva drug drugega tolažila;41 spoznala sva, da je42 božja previdnost z nama tako naredila. Zato44 sva se iz vsega srca45 k Bogu obrnila46, vedno prosila in molila, da47 bi se naju Bog48 usmilil in naju50 iz take nesreče rešil; dolgo51 let sva tako zdihovala52 in molila in najina molitev je prišla54 pred božji sedež. Mislila sva, da55 sva
49
[32−33]
⮟
tamnih podzemljiskih1 jamah kakor kert3, kar en dan pride siberski4 poglavar in ukaže naji5 predse perpeljati6. Ko prideva, nama reče: Zahvalita Boga, rešena sta, tukej8 je pisano povelje prišlo10 od cesarja, vaji per ti11 priči izpustiti,12 in vaji vsaciga13 na svoj dom poslati. Od veselja so se nama per15 tem oznanilu solze uderle16. Karl17 me objame in reče: Glej bratec, Bog naji20 je uslišal, de21 sva dočakala rešenja22. Vidiš, prav je, de23 si me ubogal in v Boga zaupal. Ako bi ti bil vedno tako nepoterpežliv24 in nevoljin25, kdo ve, kaj bi se bilo s tabo zgodilo. Zahvaliva tedej26 Boga, kteri27 tako dobrotljivo in usmiljeno z nama dela.28 Pokleknila sva in na glas molila. Precej drugi dan se vzdigneva29 in sva se30 na pot podala31, svoje ljube domovine iskat. Cele kvatre že hodiva, vse oblačilo je strohnelo, obutalo je stergano32, jesti le toliko imava, kar per33 dobrih ljudeh sprosiva: Dnarci34, kar35 so nama Rusi dali, so kmalo37 pošli,38 in zdej39 sva zlo40 oslabela. Včeraj pa je mojimu tovaršu41 tako hudo prišlo, de42 ne moreva več naprej. Pa naj se nama godi, kokor43 hoče, ne zapustim ga svojiga zvestiga prijatla44, de45 ozdravi, ali pa če je božja volja tako, de47 mu oči zatisnem. Od hiše do hiše bom hodil in sprosil, kar bom mogel, de48 mu pomagam49 in postrežem, tudi50 on v veliki revi ni mene zapustil. V serce52 se je škofu užalilo per53 teh besedah,54 in reče: Glejte hvaležniga prijatla56! Potem se oberne58 k Francozu in mu prijazno reče: Bazile!60 tvoja skerb61 za prijatla62 mi je zlo63 všeč,64 in vsim65 ljudem tukej66 okoli lep izgled67.
v temnih podzemeljskih1 jamah od vseh pozabljena in zapuščena2 kakor krt3, kar pride nekega dne sibirski4 poglavar in naju ukaže5 predse pripeljati6. Ko prideva, nama reče: »7Zahvalita Boga, rešena sta; tukaj8 je prišlo9 pisano povelje od cesarja, vaju pri tej11 priči izpustiti in vaju vsakega13 na svoj dom poslati.«14 Od veselja so se nama pri15 tem oznanilu solze udrle16. Karel17 me objame in reče: »18Glej,19 bratec, Bog naju20 je uslišal, da21 sva dočakala rešenje22. Vidiš, prav je, da23 si me ubogal in v Boga zaupal. Ako bi ti bil vedno tako nepotrpežljiv24 in nevoljen25, kdo ve, kaj bi se bilo s tabo zgodilo. Zahvaliva tedaj26 Boga, ki27 tako dobrotljivo in usmiljeno z nama dela!«28 Pokleknila sva in na glas molila. Precej drugi dan se dvigneva29 in greva30 na pot, svoje ljube domovine iskat. Cele kvatre že hodiva, vse oblačilo je strohnelo, obutalo je strgano32, jesti le toliko imava, kar pri33 dobrih ljudeh sprosiva. Denarci34, ki35 so nama jih36 Rusi dali, so kmalu37 pošli in zdaj39 sva zelo40 oslabela. Včeraj pa je mojemu tovarišu41 tako hudo prišlo, da42 ne moreva več naprej. Pa naj se nama godi, kakor43 hoče, ne zapustim ga svojega zvestega prijatelja44, da45 ozdravi, ali pa,46 če je božja volja tako, da47 mu oči zatisnem. Od hiše do hiše bom hodil in sprosil, kar bom mogel, da48 mu pomorem49 in postrežem. Tudi50 on v veliki revi ni mene zapustil.«51 V srce52 se je škofu užalilo pri53 teh besedah in reče: »55Glejte hvaležnega prijatelja56!«57 Potem se obrne58 k Francozu in mu prijazno reče: »59Bazile,60 tvoja skrb61 za prijatelja62 mi je zelo63 všeč in vsem65 ljudem tukaj66 okoli lep zgled67.
50
[33−34]
⮟
Žlahtno serce1 imaš in hvaležno,2 ti delaš, kakor nam keršanska3 ljubezen zapoveduje, torej bodi potroštan,4 ne bo ti treba prositi, preskerbljen5 bo tvoj bolni prijatel,6 in zraven tudi ti. S tem se Pavle Škof oberne8 in gre. Preden se odpelja9, pokliče hišniga10 gospodarja, kjer je bolnik ležal, mu da dva tolarja,11 in ukaže, hitro kokoš zaklati, župo bolniku12 dajati, meso pa naj njegov zdravi tovarš povžije, in13 kar bo še zraven potreboval, naj mu da, vse bo poplačano. Vsak dan celi teden se je Pavl Škof perpeljal14 bolnika obiskat,15 in zvesto je skerbel16, de17 je bil dobro postrežen. Bolnik se je boljšal, tako de18 ga je osmi dan Škof19 ukazal v svoje prebivališe perpeljati,20 in tudi tovarša21 z njim, de22 mu je stregel. Dva mesca23 sta ostala per škofu24 bolnik in njegov tovarš25, z vsim26 bolj ko doma preskerbljena27. Tudi hvaležna sta bila oba za tolike dobrote28. Vsak dan sta šla v cerkev, potem kader29 je že bolnik31 vstajal, sta hvalila Boga ter32 pridno in serčno33 molila, de34 bi Bog poplačal Škofu take36 dela milosti. Kader37 se je bolnik že dobro terdniga38 čutil, gre ponižno s svojim tovaršem39 k škofu ga zahvaliti41 za vse dobrote,42 in ga prositi43, de44 naj jih45 zdaj pusti naprej, iskat domovine. Nista vedila46, kako bi prav se48 zahvalila, kar49 govoriti nista mogla, roke sta mu kušvala50 in s solzami jih52 močila. Karl53 je toliko rekel: O gospod škof!56 vi ste me oteli od smerti, druziga57 ne vem poverniti58, kakor dokler bom živel bom za vas molil, in solze so se mu uderle62. Škof Pavl63 pa jima reče prijazno: Zaupajta vselej terdno65
Žlahtno srce1 imaš in hvaležno;2 ti delaš, kakor nam krščanska3 ljubezen zapoveduje, torej bodi potolažen;4 ne bo ti treba prositi, preskrbljen5 bo tvoj bolni prijatelj6 in zraven tudi ti.«7 S tem se škof Pavle obrne8 in gre. Preden se odpelje9, pokliče hišnega10 gospodarja, kjer je bolnik ležal, mu da dva tolarja in ukaže, hitro kokoš zaklati, bolniku juho12 dajati, meso pa naj njegov zdravi tovariš použije. In13 kar bo še zraven potreboval, naj mu da, vse bo poplačano. Vsak dan celi teden se je škof Pavel pripeljal14 bolnika obiskat in zvesto je skrbel16, da17 je bil dobro postrežen. Bolnik se je boljšal, tako da18 ga je osmi dan škof19 ukazal v svoje prebivališče pripeljati20 in tudi tovariša21 z njim, da22 mu je stregel. Dva meseca23 sta ostala bolnik in njegov tovariš pri škofu25, z vsem26 bolj ko doma preskrbljena27. Tudi hvaležna sta bila oba za toliko dobroto28. Vsak dan sta šla v cerkev, potem ko29 je bolnik30 že vstajal, sta hvalila Boga in32 pridno in srčno33 molila, da34 bi Bog škofu35 poplačal taka36 dela milosti. Ko37 se je bolnik že dobro trdnega38 čutil, gre ponižno s svojim tovarišem39 k škofu,40 ga zahvali41 za vse dobrote in prosi43, da44 naj ju45 zdaj pusti naprej, iskat domovine. Nista vedela46, kako bi se47 prav zahvalila. Kar49 govoriti nista mogla, roke sta mu poljubovala50 in jih51 s solzami močila. Karel53 je toliko rekel: »54O,55 gospod škof,56 vi ste me oteli od smrti; drugega57 ne vem povrniti58, kakor,59 dokler bom živel,60 bom za vas molil,«61 in solze so se mu udrle62. Škof Pavel63 pa jima reče prijazno: »64Zaupajta vselej trdno65
51
[34]
⮟
v Boga,1 in on dobrotljivi Oče vaji3 nikoli ne bo zapustil. On vselej tako obrača, de4 človek v potrebi pomoč najde, če je per5 Bogu iše6. Glej Karl7! Dobrotljivi Bog je mene poslal tebi naproti, de sim8 ti pomagal9, ker je tvoja mati meni in moji materi veliko dobriga10 storila,11 še takrat ko je večkrat prišla suknarijo ogledovat. Vedi, de sim13 tudi jest blizo14 mesta L..15. doma, (Karl16 do zdej17 še tega18 ni vedil,19) in tvojo mater dobro poznam. Glej dobre20 dela staršev Bog še otrokam21 povračuje. Če boš tako srečin najti22 svojo mater, spoštuj in ubogaj jo, Bog te je s terpljenjem zbrihtal23 in ti oči odperl24. Bodi vselej pravičen in brumen25, tako bota26 ti in tvoja mati veliko srečo vživala27. Ko to Karl29 zasliši, de30 je Škof31 tudi blizo32 L..33. doma in de34 pozna njegovo mater, začne na glas jokati,35 in pravi: O moj dobrotljivi gospod! Vi38 poznate mojo mater? ali39 je le še živa? Škof pravi: Ne vem tega povedati, veliko let nisim42 bil na Ilirskim43, tudi od44 svojih ljudi45 nič ne vem in ne slišim. Če pa hočeš počakati še osem dni, de jest46 svoje reči opravim, znaš47 z mano se48 peljati,49 in tudi tvoj tovarš50, če ravno51 je ptujic52, naš bližnji je. Zlo53 mi je všeč ta Francoz, ker ima tako žlahtno in hvaležno serce54, kar je v tvoji nevarni bolezni zadosti pokazal. Zlo55 sta bila oba vesela, rada sta še osem dni ostala per Škofu56, pomagala sta delati kar sta mogla per58 hiši, de59 nista v lenobi časa tratila. Med tem60 ukaže škof obema nove61 oblačila narediti,62 in ko namenjeni dan pride, se Pavl63 škof
v Boga in on,2 dobrotljivi Oče, vaju3 nikoli ne bo zapustil. On vselej tako obrača, da4 človek v potrebi pomoč najde, če je pri5 Bogu išče6. Glej, Karel7! Dobrotljivi Bog je mene poslal tebi naproti, da sem8 ti pomogel9, ker je tvoja mati meni in moji materi veliko dobrega10 storila še takrat,12 ko je večkrat prišla suknarijo ogledovat. Vedi, da sem13 tudi jaz blizu14 mesta L. doma (Karel16 do sedaj tega17 še ni vedel19) in tvojo mater dobro poznam. Glej, dobra20 dela staršev Bog še otrokom21 povračuje. Če boš tako srečen, da boš našel22 svojo mater, spoštuj in ubogaj jo, Bog te je s trpljenjem zbistril23 in ti oči odprl24. Bodi vselej pravičen in pobožen25, tako bosta26 ti in tvoja mati veliko srečo uživala27.«28 Ko Karel to29 zasliši, da30 je škof31 tudi blizu32 L. doma in da34 pozna njegovo mater, začne na glas jokati in pravi: »36O,37 moj dobrotljivi gospod, vi38 poznate mojo mater? Ali39 je le še živa?«40 Škof pravi: »41Ne vem tega povedati, veliko let nisem42 bil na Ilirskem43, tudi o44 svojih ljudeh45 nič ne vem in ne slišim. Če pa hočeš počakati še osem dni, da jaz46 svoje reči opravim, se moreš47 z mano peljati in tudi tvoj tovariš50, čeravno51 je tujec52, naš bližnji je. Zelo53 mi je všeč ta Francoz, ker ima tako žlahtno in hvaležno srce54, kar je v tvoji nevarni bolezni zadosti pokazal.« Zelo55 sta bila oba vesela, rada sta še osem dni ostala pri škofu56, pomagala sta delati,57 kar sta mogla, pri58 hiši, da59 nista v lenobi časa tratila. Medtem60 ukaže škof obema nova61 oblačila narediti in ko namenjeni dan pride, se napravi63 škof Pavel64
52
[34−35]
⮟
na pot poda, in v1 kočijo vzame oba popotnika s saboj2. Srečno pot in lepo vreme so imeli celi3 teden. Celo4 pot so se lepo pogovarjali,5 in eden drugimu perpovedovali6, koliko dobriga7 so od Boga prejeli, koliko čudno je Bog eniga8 ko drujiga9 z velikimi nadlogami obiskal pa mu tudi v nadlogah veselje najti dal12. Lepo sta poslušala oba tovarša13 prijazne škofove besede, s kterimi jih14 je učil, vselej v Boga zaupati,15 in greha16 vedno skerbno se varvati17. Ohranita si v sercu19 ljuba moja prijatla20, jima reče Škof Pavl22, in nikoli ne pozabita te resnice: Kdor si perzadeva24, kolikor mu je mogoče, prav ravnati, pošteno živeti in greha se varvati25, tisti je božji prijatel,26 Bog pa svojiga prijatla27 nikoli ne zapusti. Mislita, kako se je godilo z Danielam28, s Tobijam29, z Jobam30. Kako se je godilo z apostelni31 in z drugimi kristjani. Terpeli32 so in z veseljem so terpeli33 s terdnim34 zaupanjem; Bog jih ni zapustil. Niso se golfali35, srečno je bila njih žalost v večno veselje spreobernjena37, ktero oni38 v nebesih vživajo39. V takih božjih svetih pogovorih jim je čas popotvanja42 hitro minil. Ravno binkuštno saboto43 zvečer se perpeljajo44 do C..45. na Štajerskim,46 in zavijejo v oštarijo per volarji47, tam prenočiti49. Postrežni oštir50 hitro perteče51 h kočii52 in spremi škofa s tovarši53 vred v hišo,54 in jim odkaže posebno lepo kamerco, kmalo55 napravi tudi nekoliko večerje. Ko je Pavle Škof56 sam s tovarši57 v kamerci58, jima reče: Zahvalimo dobrotljiviga60 Boga, ki nas je tako po očetovsko vse nesre-
na pot. V1 kočijo vzame oba popotnika s seboj2. Srečno pot in lepo vreme so imeli ves3 teden. Vso4 pot so se lepo pogovarjali in drug drugemu pripovedovali6, koliko dobrega7 so od Boga prejeli, koliko čudno je Bog enega8 ko drugega9 z velikimi nadlogami obiskal,10 pa mu dal11 tudi v nadlogah veselje najti. Lepo sta poslušala oba tovariša13 prijazne škofove besede, s katerimi ju14 je učil, vselej v Boga zaupati in se16 vedno skrbno greha varovati17. »18Ohranita si v srcu,19 ljuba moja prijatelja20,«21 jima reče škof Pavel22, »23in nikoli ne pozabita te resnice: Kdor si prizadeva24, kolikor mu je mogoče, prav ravnati, pošteno živeti in greha se varovati25, tisti je božji prijatelj.26 Bog pa svojega prijatelja27 nikoli ne zapusti. Mislita, kako se je godilo z Danijelom28, s Tobijem29, z Jobom30. Kako se je godilo z apostoli31 in z drugimi kristjani. Trpeli32 so in z veseljem so trpeli33 s trdnim34 zaupanjem; Bog jih ni zapustil. Niso se goljufali35, srečno je bila njih žalost spreobrnjena36 v večno veselje, katero38 v nebesih uživajo39.«40 V takih božjih,41 svetih pogovorih jim je čas popotovanja42 hitro minil. Ravno binkoštno soboto43 zvečer se pripeljejo44 do C. na Štajerskem46 in zavijejo v gostilno »Pri volarju«47, da bi48 tam prenočili49. Postrežni gostilničar50 hitro priteče51 h kočiji52 in spremi škofa s tovarišema53 vred v hišo in jim odkaže posebno lepo sobico. Kmalu55 napravi tudi nekoliko večerje. Ko je škof Pavle56 sam s tovarišema57 v sobici58, jima reče: »59Zahvalimo dobrotljivega60 Boga, ki nas je tako po očetovsko vse nesre-
53
[35]
⮟
če obvarval1 na poti.2 Jutri pa, ker je velik praznik, ne pojdemo naprej; če je3 vama prav, bomo tukej5 ostali, molili in Boga častili; ne6 spodobi se tak svet8 praznik popotvati9 brez potrebe ali brez sile. Vsi trije pokleknejo in glasno Boga hvalijo. Po večerji in po11 večerni molitvi se k pokoju podado13. Binkuštno14 nedeljo zjutrej15, ko je jelo po vsih16 cerkvah tistiga17 mesta dnevu zvoniti, je škof Pavl18 vstal in poklical oba tovarša19, de20 so vkup molili. Glejta, jima reče škof: Današni23 dan je sveti Duh na svet prišel čez aposteljne24, kteri25 so bili v molitvi zbrani, molimo26 tudi mi de27 bomo vredni prejeti s.28 Duha; on nas bo razsvetlil, on bo naše serca29 oveselil. Pokleknejo in vsi trije celi31 čas molijo dokler je zvonilo. Ko odmolijo, jima reče škof Pavl33: Vidva zdaj, če hočeta, še zaspita nekoliko časa, jest35 pa bom molil in se perpravljal36 k sveti maši. Ob 7.37 bomo šli v cerkev, jest38 bom opravil ofer s.39 maše, vidva pa v cerkvi molita in Boga hvalita, ker drugiga40 opravka nimata. Vender Karl!41 povej mi še pred42, kako je to, de43 se ti dans44 tako na smeh deržiš45, ker46 te še nisim vidil47 ne enkrat se zasmejati,48 in dobre volje biti, dans49 pa si tako vesel? Gnadlivi50 gospod škof!51 odgovori Karl52, kako bi ne bil, ki54 imam takiga žlahtniga55 dobrotnika kakor ste vi, kteri57 ne skerbi58 samo za moje telo, ampak tudi za mojo dušo. Vso pot ste nama take lepe nauke dajali, de59 je celo60 moje serce61 k Bogu obernjeno,62 in vneto za božjo ljubezen. Zato sim63 nocoj zlo64 veselo noč imel. Če vam smem po-
če obvaroval1 na poti!2 Jutri pa, ker je velik praznik, ne pojdemo naprej. Če3 vama je4 prav, bomo tukaj5 ostali, molili in Boga častili. Ne6 spodobi se,7 tak sveti8 praznik popotovati9 brez potrebe ali brez sile.«10 Vsi trije pokleknejo in glasno Boga hvalijo. Po večerji in večerni molitvi se spravijo12 k pokoju. Binkoštno14 nedeljo zjutraj15, ko je jelo po vseh16 cerkvah tistega17 mesta dnevu zvoniti, je škof Pavel18 vstal in poklical oba tovariša19, da20 so vkup molili. »21Glejta,«22 jima reče škof, »današnji23 dan je sveti Duh na svet prišel na apostole24, kateri25 so bili v molitvi zbrani. Molimo26 tudi mi, da27 bomo vredni prejeti svetega28 Duha; on nas bo razsvetlil, on bo naša srca29 oveselil.«30 Pokleknejo in vsi trije ves31 čas molijo,32 dokler je zvonilo. Ko odmolijo, jima reče škof Pavel33: »34Vidva zdaj, če hočeta, še zaspita nekoliko časa, jaz35 pa bom molil in se pripravljal36 k sveti maši. Ob sedmih37 bomo šli v cerkev, jaz38 bom opravil daritev svete39 maše, vidva pa v cerkvi molita in Boga hvalita, ker drugega40 opravka nimata. Vendar, Karel,41 povej mi še prej42, kako je to, da43 se ti danes44 tako na smeh držiš45, ko46 te še nisem videl47 ne enkrat se nasmejati48 in dobre volje biti, danes49 pa si tako vesel?« »Milostivi50 gospod škof,«51 odgovori Karel52, »53kako bi ne bil, ko54 imam takega žlahtnega55 dobrotnika,56 kakor ste vi, kateri57 ne skrbi58 samo za moje telo, ampak tudi za mojo dušo. Vso pot ste nama take lepe nauke dajali, da59 je vse60 moje srce61 k Bogu obrnjeno62 in vneto za božjo ljubezen. Zato sem63 nocoj zelo64 veselo noč imel. Če vam smem po-
54
[35−36]
⮟
vedati, scer1 na sanje nič ne deržim2, vender3 so me nocojšne4 sanje razveselile. Sanjalo se mi je, de5 so me moja mati obiskat prišli, vsi veseli in zdravi, zato sim dans6 tako vesel. Škof Pavl8 odgovori: Morebiti ti je Bog kako veselje dati namenil, pojdi v cerkev in lepo moli.10
vedati, sicer1 na sanje nič ne držim2, vendar3 so me nocojšnje4 sanje razveselile. Sanjalo se mi je, da5 so me moja mati obiskat prišli, vsi veseli in zdravi, zato sem danes6 tako vesel.«7 Škof Pavel8 odgovori: »9Morebiti ti je Bog kako veselje dati namenil, pojdi v cerkev in lepo moli!«10
VIII.1 Po škofu Pavlu najde Karl2 baron Gap svojo mater.3
VIII Po škofu Pavlu najde Karel2 baron Gap svojo mater
Škof Pavl1 gre v cerkev, opravi z veliko andohtjo s2. mašo,3 in še potem dolgo v cerkvi moli. Ko odmoli, gre domu4 še druge dolžne duhovske molitve opravit, tovaršem5 pa ukaže v cerkvi biti, potem pa po mestu iti kaj pogledat. Ves zamaknjen v molitvi škof sam moli v kamerci, kar okoli6 desete ure zasliši7 okoli oštirjeve8 hiše veliko ječanje, zdihvanje9 in vprašanje10. Pogleda per11 oknu, kar vidi veliko revnih, bolnih in slabožnih12, kteri13 so okoli hiše hodili in pobiti eden drugimu perpovedvali14: Ni je dans16 naše Kordule!17 ni je dans18! Škof Pavl20 ne ve, kaj to pomeni, radovedno komej21 čaka, de tovarša domu22 prideta in hitro reče Karlnu.23 Pojdi oštirja vprašat24, kaj pomeni de dans25 toliko revežev okoli pohaja in po nekaki Korduli oprašuje26. Na to oštir27 gre sam k škofu28 s Karlnam vred29 in mu pravi: Nič ni čudniga31 to. Vsako nedeljo jih toliko pride okoli desete ure,32 prosit
Škof Pavel1 gre v cerkev, opravi z veliko pobožnostjo sv2. mašo in še potem dolgo v cerkvi moli. Ko odmoli, gre domov4 še druge dolžne duhovske molitve opravit, tovarišema5 pa ukaže v cerkvi biti, potem pa po mestu iti kaj pogledat. Ves zamaknjen v molitvi škof sam moli v sobici. Kar zasliši blizu6 desete ure okoli gostilničarjeve8 hiše veliko ječanje, zdihovanje9 in vpraševanje10. Pogleda pri11 oknu, kar vidi veliko revnih, bolnih in slabošnih12, kateri13 so okoli hiše hodili in pobiti drug drugemu pripovedovali14: »15Ni je danes16 naše Kordule,17 ni je danes18!«19 Škof Pavel20 ne ve, kaj to pomeni. Radovedno komaj21 čaka, da tovariša domov22 prideta in hitro reče Karlu: »23Pojdi in gostilničarja vprašaj24, kaj pomeni, da danes25 toliko revežev okoli pohaja in po nekaki Korduli vprašuje26.« Nato27 gre gostilničar28 s Karlom k škofu29 in mu pravi: »30Nič ni čudnega31 to. Vsako nedeljo jih toliko pride okoli desete ure prosit
55
[36−37]
⮟
vbogajme nekake gospe1 po imenu Kordule2. Ona je zlo3 dobrodelna. Daje rada revežem, pomaga bolnikam4, veliko dobriga5 stori. Ob 10.6 uri se vsako nedeljo perpelja7 v cerkev,8 in se per9 nas vselej malo pomudi, de10 revežem razdeli. Je dobro11 uro od tukej grajšinca12, kjer ona gospoduje in tako tiho in brumno13 živi, de14 je vsim15 lep izgled16. Dans17 je pa zjutrej18 k maši prišla,19 in se kmalo vernila20, mora še21 kaj posebniga22 opravila doma imeti. Reveži so jo zamudili, zato zdaj po nji oprašujejo23. Karl posluša24 zvesto oštirjevo perpovedvanje,25 in ga vpraša, kako se ta dobra gospa piše?26 od kod je? Oštir27 pravi: Nič več ne vem povedati,29 kakor to, de30 je vdova, ime ji je Kordula. Nobeden jo drugači32 ne imenuje,33 kakor naša mati Kordula. Per34 sebi ima nekako slušabnico35 ravno te starosti, obe živite36 vkup,37 kakor dve prijatlice38, molite39 in ubogim veliko pomagate40. Pred več leti je grajšinco41 kupila k veliki sreči vsim42 revežem našiga43 kraja. Iz Ilirskiga jim44 je sem prišla in svojo zvesto služabnico tudi vdovo še46 s sabo perpeljala47. Karl48 pravi nato k škofu Pavlu: Gnadljivi49 gospod škof! Mi50 dovolite, de52 grem obiskat tako dobro gospo, rad bi jo vidil53 in poznal, ker toliko revežem pomaga. Zdaj še le54 vem obrajtati55 in častiti dobrodelne ljudi, ker sim56 skusil, kako dobro dene človeku v nadlogah najti dobrotljiviga57 pomočnika. Škof Pavl58 reče: Prava in dobra je tvoja misel. Ne le60 samo ti, tudi jest61 grem obiskat dobrodelno gospo, vredna je, de62 jo gremo razveselit. Pa oš-63
vbogajme nekako gospo,1 po imenu Kordulo2. Ona je zelo3 dobrodelna. Daje rada revežem, pomaga bolnikom4, veliko dobrega5 stori. Ob deseti6 uri se vsako nedeljo pripelje7 v cerkev in se pri9 nas vselej malo pomudi, da10 revežem razdeli. Dobro11 uro od tukaj je graščinica12, kjer ona gospoduje in tako tiho pobožno13 živi, da14 je vsem15 lep zgled16. Danes17 je pa zjutraj18 k maši prišla in se kmalu vrnila20, mora že21 kaj posebnega22 opravila doma imeti. Reveži so jo zamudili, zato zdaj po nji vprašujejo23.« Karel24 zvesto posluša gostilničarjevo pripovedovanje25 in ga vpraša, kako se ta dobra gospa piše,26 od kod je. Gostilničar27 pravi: »28Nič več ne vem povedati kakor to, da30 je vdova, ime pa31 ji je Kordula. Nihče je drugače32 ne imenuje kakor naša mati Kordula. Pri34 sebi ima nekako služabnico,35 ravno te starosti. Obe živita36 vkup kakor dve prijateljici38, molita39 in ubogim veliko pomagata40. Pred več leti je graščinico41 kupila k veliki sreči vsem42 revežem našega43 kraja. Z Ilirskega44 je sem prišla in svojo zvesto služabnico,45 tudi vdovo, že46 s sabo pripeljala47.« Karel48 pravi nato k škofu Pavlu: »Milostivi49 gospod škof,50 dovolite mi51, da52 grem obiskat tako dobro gospo, rad bi jo videl53 in poznal, ker toliko revežem pomaga. Zdaj šele54 vem ceniti55 in častiti dobrodelne ljudi, ker sem56 skusil, kako dobro dene človeku v nadlogah, če najde dobrotljivega57 pomočnika.« Škof58 reče: »59Prava in dobra je tvoja misel. Ne samo ti, tudi jaz61 grem obiskat dobrodelno gospo, vredna je, da62 jo gremo razveselit. Pa, gostilničar,63
56
[37]
⮟
tir!1 povejte mi, pravi Škof: Bi3 pa gospa Kordula rada vidila4, ko bi jo mi trije prišli obiskat? O rada, pravi oštir8, veliko veselje ji bo to,10 še vsaciga kmetiškiga11 človeka prijazno sprejme, kaj bi vas ne?12 Dobro vem, de13 jo boste zlo14 razveselili. Po kosilu ukaže škof Pavl16 napreči in peljati do grajšince17 gospe Kordule, djal18 je: Dans19, ker je praznik, ne gremo naprej, drugiga20 opravka nimamo, lahko gremo tedej21 obiskat dobrodelnico,22 in malo kraje ogledamo. Perpeljajo se škof Pavl23 in oba tovarša24 do gradiča gospe Kordule, kteri na gričku stoji25. Tam stopijo iz kočije,26 in gredo peš proti gradu memo verta27, kteri28 je pred gradam30 ograjen bil31. Memo verta grede32 vidijo na vertu blizo33 pota sedeti na klopici perletno34 ženico, čedno oblečeno, ki je bukvice brala in pa jokala. Škof jo s prijazno besedo popraša35: Žena!37 bi nam povedali, ako38 so gospa Kordula doma? Žena hitro vstane, ker pred40 ni nobeniga vidila41, si hitro oči obriše, in42 gre škofu roko kušnit44, ker je po oblačilu vidila de45 je duhoven, in46 odgovori ponižno47: Doma so gospa Kordula, doma. Škof: So sami? Žena: Niso sami, gospod in gospa z dvema otroci53 sta per54 njih, pa nobeniga55 ne poznam. Odjedli so, zdej56 nekaj igrajo, meni pa so rekli na vert57 iti, de58 me dve uri nič ne potrebujejo. Škof: Kaj ste vi gospejna služabnica? Žena: Sim še62 dolgo let. Škof: Zakaj pa jokate, kaj65 je gospa tako huda? Žena: O Bog varuj! Sej69 ne jokam, le žalujem, desiravno70 mi je dobro; gospa me ima ne kakor služabnico,
povejte mi,«2 pravi škof, »ali bi3 pa gospa Kordula rada videla4, ko bi jo mi trije prišli obiskat?« »5O,6 rada,«7 pravi gostilničar8, »9veliko veselje ji bo to;10 še vsakega kmečkega11 človeka prijazno sprejme, kaj bi vas ne!12 Dobro vem, da13 jo boste zelo14 razveselili.«15 Po kosilu ukaže škof Pavel16 napreči in peljati do graščine17 gospe Kordule. Dejal18 je: »Danes19, ker je praznik, ne gremo naprej; drugega20 opravka nimamo, lahko gremo tedaj21 obiskat dobrodelnico in malo kraje ogledamo.« Škof Pavel23 in oba tovariša se pripeljejo24 do gradiča gospe Kordule, kateri stoji na griču25. Tam stopijo iz kočije in gredo peš proti gradu mimo vrta27, ki28 je bil29 pred gradom30 ograjen. Grede32 vidijo na vrtu blizu33 pota sedeti na klopi priletno34 ženico, čedno oblečeno, ki je bukvice brala in pa jokala. Škof jo s prijazno besedo povpraša35: »36Žena,37 bi nam povedali, ali38 so gospa Kordula doma?«39 Žena hitro vstane, ker prej40 ni nikogar videla41, si hitro oči obriše, gre in43 škofu roko poljubi44, ker je po oblačilu videla, da45 je duhovni. Ponižno46 odgovori: »48Doma so gospa Kordula, doma.«49 Škof: »50So sami?«51 Žena: »52Niso sami, gospod in gospa z dvema otrokoma53 sta pri54 njih, pa nobenega55 ne poznam. Odjedli so, zdaj56 nekaj igrajo, meni pa so rekli na vrt57 iti, češ da58 me dve uri nič ne potrebujejo.«59 Škof: »60Kaj ste vi gospejna služabnica?«61 Žena: »Sem že62 dolgo let.«63 Škof: »64Zakaj pa jokate? Kaj65 je gospa tako huda?«66 Žena: »67O,68 Bog varuj! Saj69 ne jokam, le žalujem, dasiravno70 mi je dobro; gospa me ima ne kakor služabnico,
57
[37−38]
⮟
ampak kakor prijatlico1, vse mi zaupa, vse me vpraša, zato ker ve, de sim skerbna2 za vsako delo. Zdihujem pa zavoljo drugih britkost3. Škof: Pojdite vprašat gospe: Če smemo iti5 jo obiskat6, ker smo ptujci iz7 Dunaja,8 in nič z njo znani. Žena gre hitro v grad povedat10, de11 trije gospodje iz12 Dunaja bi13 radi prišli gospo obiskat, eden med njimi je Škof14, zlat križ ima na vratu. Gospa Kordula reče: Teci hitro doli in reci jim, de16 jih lepo prosim precej gori priti18. Pavl škof19 gre s tovaršama20 v grad, služabnica jim pokaže stanovanje. Ko v hišo pridejo, se po navadi eden drugimu perklonejo21 in se22 pozdravijo, potem reče Pavl23 škof: Ne zamerite žlahtna gospa, de27 vas pridemo28 obiskat, če ravno29 se ne poznamo:30 Praznik je dans31, ne spodobi se popotvat, iz32 Dunaja pridemo33, do L..34. gremo, dans35 počivamo. Glas vaših dobrih del nas je obudil, de pridemo36 vas obiskat: Jest sim38 škof v I., ta dva sta moja tovarša39, prideta40 še iz bolj daljne dežele. Reveža sta, sim jih jest41 k sebi v kočijo vzel,42 domovanja išeta43, popotnika sta, kakor smo vsi na svetu. Gospa Kordula je bila vsa vesela,45 prosila jih je, de46 so posedili47, in ukaže pernesti48 vina, kruha, putra49 in redkve,50 in je rekla: Velika čast mi je, de52 se tako deleč53 ponižate gnadlivi54 gospod škof, k meni priti,55 in me ubogo žalostno zapušeno57 vdovo obiskati, v serce58 me to veseli:59 Pa ne zamerite gnadlivi60 gospod škof, če vas vprašam, kako vam je ime. Škof Pavl62 odgovori: Pavle mi je ime, pišem se Svetin; iz Ilirskiga sim64 doma. Potem reče:
ampak kakor prijateljico1, vse mi zaupa, vse me vpraša, zato ker ve, da sem skrbna2 za vsako delo. Zdihujem pa zavoljo drugih bridkosti3.«4 Škof: »Pojdite in vprašajte gospo, ali5 jo smemo obiskati6, ker smo tujci z7 Dunaja in nič z njo znani.«9 Žena gre hitro v grad pravit10, da bi11 trije gospodje z12 Dunaja radi prišli gospo obiskat, eden med njimi je škof14, zlat križ ima na vratu. Gospa Kordula reče: »15Teci hitro doli in reci jim, da16 jih lepo prosim, naj pridejo17 precej gori.« Škof Pavel19 gre s tovarišema20 v grad, služabnica jim pokaže stanovanje. Ko v hišo pridejo, se po navadi drug drugemu priklonijo21 in pozdravijo, potem reče škof Pavel24: »25Ne zamerite,26 žlahtna gospa, da27 vas prihajamo28 obiskat, čeravno29 se ne poznamo.30 Praznik je danes31, ne spodobi se potovati; z32 Dunaja prihajamo33, do L. gremo, danes35 počivamo. Glas vaših dobrih del nas je obudil, da36 vas prihajamo37 obiskat. Jaz sem38 škof v I., ta dva sta moja tovariša39, prihajata40 še iz bolj daljne dežele. Reveža sta, zato sem ju jaz41 k sebi v kočijo vzel;42 domovanja iščeta43, popotnika sta, kakor smo vsi na svetu.«44 Gospa Kordula je bila vsa vesela;45 prosila jih je, da46 so posedli47, in ukazala prinesti48 vina, kruha, masla49 in redkve in je rekla: »51Velika čast mi je, da52 se tako daleč53 ponižate, milostivi54 gospod škof, in pridete k meni55 in me ubogo,56 žalostno in zapuščeno57 vdovo obiščete. V srce58 me to veseli.59 Pa ne zamerite, milostivi60 gospod škof, če vas vprašam, kako vam je ime.«61 Škof Pavel62 odgovori: »63Pavle mi je ime, pišem se Svetin, z Ilirskega sem64 doma.«65 Potem reče:
58
[38]
⮟
Žlahtna1 gospa! vašiga imena drujiga2 ne vem kakor Kordula, smem vas vprašati, kako se še vam pravi? Gospa Kordula odgovori malo nerada, zato4 ker svojiga praviga primka5 še nikomur ni povedala: vender6 reče: Več let sim še8 vdova, moj mož je bil na vojski ubit,9 in zdaj sim10 od vsih zapušena11. Karl12, kteri13 je gospej14 Korduli ravno nasproti sedel, jo je vedno ogledval,15 in serce16 se mu je treslo. Oh!18 je rekel sam per19 sebi, moja mati je bila ravno taka; kako zlo21 ji je ta gospa podobna, le samo preveč je kumerna,22 moja mati je bila debela. Ves23 je bil Karl24 zmeden in rudeč25, kar besede ni mogel govoriti; potem26 se vender serčniga27 stori, se perklone28 ponižno in reče: Žlahtna gospa Kordula! kaj ne31, vaš mož je bil baron Gap, ki je bil v pervim boji32 umorjen, in vaš sin je bil Karl33, ki je sam radovoljno k francozam34 šel, desiravno35 ste mu vi zlo zlo36 branili, in je potem na Rusovskim zmerznil37? Vsa bleda gospa38 Kordula postane39 in pravi: Oh vi veste od mojiga Karlna! povejte42 mi, kje je zmerznil43, kje je zakopan? kupit pošlem44 njegove kosti, ali pa sama grem ponje, de45 bo vsaj mertev zravn46 mene prebival, ker te sreče nimam, ga živiga več viditi48. Oh moj Karl!50 oh moj Karl52! je zdihvala54 na glas gospa Kordula. Zakaj me nisi ubogal, sej sim56 ti naprej povedala de57 se ti bo kaj taciga58 zgodilo. — Karl59 se zdaj več60 ni mogel premagati, ker je za gotovo vedil62, de63 je gospa Kordula njegova mati. Solze so64 se mu uderle65, glasno začne jokati66, vstane in gre k svoji materi jo
»Plemenita1 gospa, vašega drugega imena2 ne vem kakor Kordula, smem vas vprašati, kako se še vam pravi?«3 Gospa Kordula odgovori malo nerada, ker svojega pravega priimka5 še nikomur ni povedala. Vendar6 reče: »7Več let sem že8 vdova, moj mož je bil na vojski ubit in zdaj sem10 od vseh zapuščena11.« Karel12, ki13 je gospe14 Korduli ravno nasproti sedel, jo je vedno ogledoval15 in srce16 se mu je treslo. »17Oh,«18 je rekel sam pri19 sebi, »20moja mati je bila ravno taka; kako zelo21 ji je ta gospa podobna, le samo preveč je suha;22 moja mati je bila debela.« Karel23 je bil ves24 zmeden in rdeč25, kar besede ni mogel spregovoriti. Potem26 se vendar srčnega27 stori, se ponižno prikloni29 in reče: »30Žlahtna gospa Kordula, kajne31, vaš mož je bil baron Gap, ki je bil v prvem boju32 umorjen, in vaš sin je bil Karel33, ki je sam radovoljno k Francozom34 šel, dasiravno35 ste mu vi to zelo36 branili, in je potem na Ruskem zmrznil37?« Gospa38 Kordula vsa obledi39 in pravi: »40Oh,41 vi veste o mojem Karlu? Povejte42 mi, kje je zmrznil43, kje je zakopan? Kupit pošljem44 njegove kosti, ali pa sama grem ponje, da45 bo vsaj mrtev zraven46 mene prebival, ker te sreče nimam, da bi47 ga še živega videla48. Oh,49 moj Karel,50 oh,51 moj Karel52!«53 je vzdihovala54 na glas gospa Kordula. »55Zakaj me nisi ubogal, saj sem56 ti naprej povedala, da57 se ti bo kaj takega58 zgodilo.« Karel59 se zdaj ni več61 mogel premagati, ker je zagotovo vedel62, da63 je gospa Kordula njegova mati. Solze se mu udero65, glasno zajoka66, vstane in gre k svoji materi,67 jo
59
[38−39]
⮟
objame in kušne1, rekoč: Oh ljuba moja perserčna4 mati.5 Ne žalujte ne žalujte! lejte7, jest sim8 vaš Karl9, vaš sin, vaš neboglivi10 sin.11 Kordula se začudi, ne verjame, de12 bi ta njeni13 sin bil. Oh kako14 bi to bilo mogoče? de15 bi ta moj sin Karl bil17? Karl18 odpne kamžolo19 in vzame iz20 vrata tablico s podobo gospe Kordule,21 in jo da svoji materi rekoč: Lejte23 mati vašo podobo, ravno tisto, ktero25 ste mi dali tisti dan, ko sim26 se od vas ločil. Vedno sim27 jo na vratu nosil,28 in vselej se na vas spomnil, kader sim29 tablico pogledal. Kordula pogleda podobo, jo pozna31 in omedli od veselja. Ko spet k sebi pride,32 in se zbrihta33, so bile njene perve34 besede: Karl35 moj ljubi sin! oh36 kako sim37 srečna, de38 te še enkrat vidim.39 Dobrotljivi, usmiljeni Bog!40 kako neskončno si vender41 dober, uslišal42 si moje molitve, ozerl43 si se na moje zdihvanje44, dal si mi sina, kteriga sim še zdavnej objokvala45 in mislila, de46 je še červam47 za jed. Bodi hvaljen in vekomaj češen48 usmiljeni Bog!49 ker si dans50 mojo žalost v tako veselje spremenil.51 Tvoje dobrote o Bog! okušam dans53 posebno, torej je moje serce54 polno hvaležnosti. Potem ko55 se serce56 od veselja in čudenja57 take sreče, na ktero58 nobeden ni mislil, vse užgano59 potolaži, reče Karl60 ves vesel in poln otroške ljubezni do svoje matere: Ljuba moja mati! Bog nas je dolgo let skušal z nadlogami, z nesrečami in z mnogimi britkostmi62. S tem nas je učil prav moliti in v njega zaupati. On dobrotljivi nebeški oče je videl našo poterpežljivost65, uslišal
objame in poljubi1, rekoč: »2Oh,3 ljuba moja presrčna4 mati!5 Ne žalujte,6 ne žalujte! Glejte7, jaz sem8 vaš Karel9, vaš sin, vaš neubogljivi10 sin!«11 Kordula se začudi, ne verjame, da12 bi ta njen13 sin bil. Kako14 bi to bilo mogoče, da15 bi ta bil16 moj sin Karel17? Karel18 odpne kamižolo19 in vzame izza20 vrata tablico s podobo gospe Kordule in jo da svoji materi,22 rekoč: »Glejte,23 mati,24 vašo podobo, ravno tisto, katero25 ste mi dali tisti dan, ko sem26 se od vas ločil. Vedno sem27 jo na vratu nosil in vselej se na vas spomnil, kadar sem29 tablico pogledal.«30 Kordula pogleda podobo, jo spozna31 in omedli od veselja. Ko spet k sebi pride in se ove33, so bile njene prve34 besede: »Karel,35 moj ljubi sin;36 kako sem37 srečna, da38 te še enkrat vidim!39 Dobrotljivi, usmiljeni Bog,40 kako neskončno si vendar41 dober! Uslišal42 si moje molitve, ozrl43 si se na moje zdihovanje44, dal si mi sina, ki sem ga že zdavnaj objokovala45 in mislila, da46 je že črvom47 za jed. Bodi hvaljen in vekomaj čaščen,48 usmiljeni Bog,49 ker si danes50 mojo žalost v tako veselje spremenil!51 Tvoje dobrote,52 o Bog, skušam danes53 posebno, torej je moje srce54 polno hvaležnosti.« Ko55 se srce56 od veselja in čutenja57 take sreče, na katero58 nobeden ni mislil, vse vžgano59 potolaži, reče Karel60 ves vesel in poln otroške ljubezni do svoje matere: »61Ljuba moja mati! Bog nas je dolgo let skušal z nadlogami, z nesrečami in z mnogimi bridkostmi62. S tem nas je učil prav moliti in v njega zaupati. On,63 dobrotljivi nebeški oče,64 je videl našo potrpežljivost65, uslišal
60
[39−40]
⮟
je naše zdihvanje,1 in dans nam2 tako veselje storil. Snoči še3 je bilo moje serce zlo4 veselo, brez de5 bi bil vedil6 zakaj, dans7 pa poznam in čutim. Ljuba mati!8 vem de9 se je10 vam vse11 leta, kar sva bila ločena, hudo godilo, nar huji12 pa vam je bilo, ker niste od mene13 nič slišali in zvedli14. Veliko hujši vender se je15 meni godilo. Per16 reki Berezini, kjer je več sto francozov17, lahov18 in nemcov19 potonilo,20 ko so nas Rusi podili, se je most poderl,21 čez nismo mogli, toliko je bilo merličev22 v vodi, de23 se je skorej24 voda zajezila, živi so po mertvih25 čez lazili. Strah je še misliti na tisti dan, kaj smo terpeli per26 tisti vodi Berezini. Tudi jest sim27 bil že blizo smerti28. Pahnili so me v vodo tisti, ki so za nami perderli29 in pred Rusi bežali. Vsak je hotel pred30 čez vodo priti in bežati. Plavati sim31 sicer enmalo32 znal, vender33 lačen in slab nisim34 mogel naprej, vidil sim35, de36 je zdej37 moja zadnja ura prišla. Moj tovarš38, s kterim39 sva bila vedno zvesta prijatla40, kterimu sim41 večkrat kaj dal, dokler sim dnarjev42 dosti imel, je k sreči vidil43, kako v vodi pojemam, skoči44 v vodo, in45 srečno me46 iz vode izleče47 in pred smertjo obvarje48. Ko na suho prideva, sim49 se mu zahvalil, pa sim50 rekel: Kaj pomaga, ker si me otel pred smertjo52 v vodi, zdaj pa naji53 bodo Rusi pobili, kteri54 so bili komej 3055 stopinj od naji56. Dobri tovarš58 mi reče: V Boga zaupajva, on naji60 bo obvarval61 in per življenji62 ohranil. Verziva63 vse orožje od sebe in pojdiva Rusam64 naproti prosit, de naji per življenji65 puste. Storila sva kakor
je naše zdihovanje1 in nam danes2 tako veselje storil. Snoči že3 je bilo moje srce zelo4 veselo, ne da5 bi bil vedel6 zakaj, danes7 pa poznam in čutim. Ljuba mati,8 vem, da9 se vam je vsa11 leta, kar sva bila ločena, hudo godilo; najhuje12 pa vam je bilo, ker niste o meni13 nič slišali in zvedeli14. Vendar se je veliko huje15 meni godilo. Pri16 reki Berezini, kjer je več sto Francozov17, Lahov18 in Nemcev19 potonilo;20 ko so nas Rusi podili, se je most podrl;21 čez nismo mogli, toliko je bilo mrličev22 v vodi, da23 se je skoraj24 voda zajezila, živi so po mrtvih25 čez lazili. Strah je še misliti na tisti dan, kaj smo trpeli pri26 tisti vodi Berezini. Tudi jaz sem27 bil že blizu smrti28. Pahnili so me v vodo tisti, ki so za nami pridrli29 in pred Rusi bežali. Vsak je hotel prej30 čez vodo priti in bežati. Plavati sem31 sicer nekoliko32 znal, vendar33 lačen in slab nisem34 mogel naprej; videl sem35, da36 je zdaj37 moja zadnja ura prišla. Moj tovariš38, s katerim39 sva bila vedno zvesta prijatelja40, kateremu sem41 večkrat kaj dal, dokler sem denarjev42 dosti imel, je k sreči videl43, kako v vodi pojemam. Skoči44 v vodo in me45 srečno iz vode izvleče47 in pred smrtjo obvaruje48. Ko na suho prideva, sem49 se mu zahvalil in sem50 rekel: »51Kaj pomaga, ker si me otel pred smrtjo52 v vodi, zdaj pa naju53 bodo Rusi pobili, kateri54 so komaj trideset55 stopinj od naju56.«57 Dobri tovariš58 mi reče: »59V Boga zaupajva, on naju60 bo obvaroval61 in pri življenju62 ohranil. Vrziva63 vse orožje od sebe in pojdiva Rusom64 naproti prosit, da naju pri življenju65 puste.«66 Storila sva,67 kakor
61
[40]
⮟
je rekel, in Rusi so naji1 dali z drugimi vred v temne globoke jame rudo kopat, kjer se nama je grozno hudo godilo, vender3 sva Boga hvalila, de4 sva per življenji5 ostala. V najnih6 nadlogah sva eden druziga troštala,7 in vedno Boga prosila, de8 bi se naji9 usmilil in nama to srečo dodelil, še kdej domu10 priti. Moj ljubi tovarš11 in zvesti prijatel12 me ni zapustil, vselej mi je rad pomagal in jest13 njemu. Čez14 več let15 je Bog najno16 prošnjo, najne17 molitve uslišal. Rešena sva bila oba ob enim18 iz rusovske služnosti19, ispušena20 sva bila domu21. Lete22 mati blizo23 doma sim še24 bil, ne deleč25 od Dunaja, in sim26 tako oslabel, de27 mi več ni bilo mogoče naprej. Ves slab,28 zdelan, spotan in lačen sim29 omedlel, tako de30 se nisim31 zavedel. Moj ljubi tovarš32 me ni zapustil, po bratovsko je zame skerbel33, dobrih ljudi prosil de34 so mi pomagali. Brez njega bi bil gotovo umreti mogel35 na poti. Lejte37, ta zvesti prijatel38, ta moj dobri tovarš39 je Bazili40 Hudon, kteriga tukej41 z mano per42 mizi vidite. Kordula vsa ginjena na to perpovedovanje: O zvesti varh mojiga sina45, mu je rekla po francosko, ker je znala tudi dobro govoriti, kakšino47 plačilo ti bom dala za take dobre48 dela, ali kako se bom zadosti hvaležna skazala49? Bog vam vse to poplačaj, jest nisim v stanu tolikih50 dobrot, ki ste jih mojimu51 sinu storili, poverniti52. O dobra gospa Kordula!55 odgovori Francoz. Zadosti sim56 plačan viditi57 vas in vašiga58 sina tako srečna,59 in tako vesela, de60 sta se našla in spet zdrava eden drugiga61 dobila. Bog daj, de62 bi tudi jest63 svoji ma-
je rekel, in Rusi so naju1 dali z drugimi vred v temne,2 globoke jame rudo kopat, kjer se nama je grozno hudo godilo; vendar3 sva Boga hvalila, da4 sva pri življenju5 ostala. V najinih6 nadlogah sva drug drugega tolažila7 in vedno Boga prosila, da8 bi se naju9 usmilil in nama to srečo dodelil, še kdaj domov10 priti. Moj ljubi tovariš11 in zvesti prijatelj12 me ni zapustil, vselej mi je rad pomagal in jaz13 njemu. Po14 več letih15 je Bog najino16 prošnjo, najine17 molitve uslišal. Rešena sva bila oba obenem18 iz ruske sužnjosti19, izpuščena20 sva bila domov21. Glejte,22 mati, blizu23 doma sem že24 bil, ne daleč25 od Dunaja, in sem že26 tako oslabel, da27 mi več ni bilo mogoče naprej. Ves slab in28 zdelan, spotan in lačen sem29 omedlel, tako da30 se nisem31 zavedel. Moj ljubi tovariš32 me ni zapustil, po bratovsko je zame skrbel33, dobrih ljudi prosil, da34 so mi pomagali. Brez njega bi bil gotovo moral35 na poti umreti36. Glejte37, ta zvesti prijatelj38, ta moj dobri tovariš39 je Bazilij40 Hudon, katerega tukaj41 z mano pri42 mizi vidite.«43 Kordula,44 vsa ginjena na to pripovedovanje45, mu je rekla po francosko, ker je znala tudi dobro govoriti: »O46, zvesti varuh mojega sina, kakšno47 plačilo ti bom dala za taka dobra48 dela, ali kako se bom zadosti hvaležno izkazala49? Bog vam vse to poplačaj, jaz toliko50 dobrot, ki ste jih mojemu51 sinu storili, ne morem povrniti52.« »53O,54 dobra gospa Kordula,«55 odgovori Francoz, »zadosti sem56 plačan, ko vidim57 vas in vašega58 sina tako srečna in tako vesela, da60 sta se našla in spet zdrava drug drugega61 dobila. Bog daj, da62 bi tudi jaz63 svoji ma-
62
[40−41]
⮟
teri tako veselje storil. Kar sim vašimu1 sinu storil, je bila moja dolžnost, ne hvalite tedaj mene zavoljo tega. Dolžnost je bila to keršanska,2 in hvaležnost do vašiga3 sina me je vezala, njega4 ne zapustiti: On mi5 je tudi6 življenje otel, ker ni hotel povedati, de sim7 pravi Francoz, ampak je le Rusam8 pravil, de sim9 njegov tovarš10. Njegovi11 ilirski jezik me je per življenji12 ohranil, ker13 je Karl14 precej z Rusi govoriti znal,15 in tako sebe in mene per življenji16 ohranil, ker je Rusam17 vedno pravil, de18 sva bila persiljena19 se z Rusam20 vojskovati. Karl21 naprej tako govori materi Korduli: Drugi moj in mojiga tovarša23 dobrotnik so leta pričijoči24 visoke časti vredni gospod škof Pavl25. Oni so nama pomagali, naji preskerbeli26, naji27 k sebi vzeli,28 in zdaj še sami naji29 k vam perpeljali30. — Na to31 mati in sin vstaneta, stopita k škofu Pavlu, ga vsak za eno roko primeta in jo s solzami v očeh hvaležno kušujeta32. O dobri duhovni oče!35 je rekla mati Kordula, kako vam moreva zadosti hvaležna biti, kako dobrote poverniti37? Bog naj vam obilno poverne.38 Vam se ne more nikoli hudo goditi, ker tako radi dobre39 dela milosti storite, sej40 je sam Jezus rekel: Karkoli boste revežem storili, hočem tako zarajtati41, kakor de42 bi bili meni storili. Ker vam druziga43 ne morem poverniti44, vas prosim vikši45 duhovni oče!46 vsaj to veselje nam storite, de47 nekaj dni per48 nas ostanete, vkupej49 hočemo Boga hvaliti za tolike dobrote. Tudi Francoz Bazil mora per50 nas ostati,51 in potem če bo hotel iti v svojo domovino, ga bom jest dala53
teri tako veselje storil. Kar sem vašemu1 sinu storil, je bila moja dolžnost, ne hvalite tedaj mene zavoljo tega. Dolžnost je bila to krščanska2 in hvaležnost do vašega3 sina me je vezala, da ga4 ne zapustim. Tudi on5 je meni6 življenje otel, ker ni hotel povedati, da sem7 pravi Francoz, ampak je le Rusom8 pravil, da sem9 njegov tovariš10. Njegov11 ilirski jezik me je pri življenju12 ohranil, saj13 je Karel14 precej z Rusi govoriti znal in tako sebe in mene pri življenju16 ohranil, ker je Rusom17 vedno pravil, da18 sva bila prisiljena19 se z Rusom20 vojskovati.« Karel21 naprej tako govori materi Korduli: »22Drugi moj in mojega tovariša23 dobrotnik so le ta pričujoči,24 visoke časti vredni gospod škof Pavel25. Oni so nama pomagali, naju preskrbeli26, naju27 k sebi vzeli in zdaj še sami naju29 k vam pripeljali30.« Nato31 mati in sin vstaneta, stopita k škofu Pavlu, ga vsak za eno roko primeta in jo s solzami v očeh hvaležno poljubujeta32. »33O,34 dobri duhovni oče,«35 je rekla mati Kordula, »36kako vam moreva zadosti hvaležna biti, kako dobrote povrniti37? Bog naj vam obilno povrne!38 Vam se ne more nikoli hudo goditi, ker tako radi dobra39 dela milosti storite. Saj40 je sam Jezus rekel: Karkoli boste revežem storili, hočem tako zaračunati41, kakor da42 bi bili meni storili. Ker vam drugega43 ne morem povrniti44, vas prosim, višji45 duhovni oče,46 vsaj to veselje nam storite, da47 nekaj dni pri48 nas ostanete. Vkupaj49 hočemo Boga hvaliti za tolike dobrote. Tudi Francoz Bazil mora pri50 nas ostati in potem,52 če bo hotel iti v svojo domovino, ga bom jaz53
63
[41]
⮟
peljati do doma in z vsim2 ga hočem preskerbeti3, ker vredin4 je tak kristjan žlahtniga serca5. Škof Pavl7 in Francoz Bazili8 sta dovolila per gospej9 Korduli tri dni ostati; torej10 pošljeta voznika s kočijo v mesto nazaj12, de13 naj oštirju14 pove; de15 tri dni jih16 ne bo nazaj, de17 bodo per gospej18 Korduli ostali. Po tem vozniku se je kmalo19 razoznanilo po mestu in okoli, de20 je mladi Baron Karl21, sin gospe Kordule, domu22 prišel, torej23 so reveži in drugi znanci prišli Korduli srečo vošit,24 in mladiga25 Karla vidit26. De27 je gospa Kordula to veselo zgodbo bolj vredno obhajala, je ukazala drugi dan dobro in žahtno28 kosilo napraviti in je zraven veliko prijatlov30 in prijatlic povabila31. Drugo veliko kosilo32 je tudi zraven napravila33 za vse reveže tistiga34 kraja,35 in jim ukazala dati obilno jesti in piti. Vse se je veselilo v gradu in zunej36 grada. Vsi ljudje so djali37: Lejte38, vender39 Bog še40 tudi na tem svetu nekoliko dobrote povračuje. Koliko dobriga41 je storila gospa Kordula, kolikim42 revežem pomagala. Zraven je zmeram zdihvala43 za svojim sinam,44 zdaj pa je srečno prišel, v taki žlahtni tovaršii,45 je našel dobro mater,46 in dobra mati je našla svojiga sina čez toliko let47. Brumno48 živeti vselej prav pride.
dala1 peljati do doma in z vsem2 ga hočem preskrbeti3, ker vreden4 je tak kristjan žlahtnega srca5.«6 Škof Pavel7 in Francoz Bazilij8 sta dovolila pri gospe9 Korduli tri dni ostati; zatorej10 pošljeta voznika s kočijo nazaj11 v mesto, naj gostilničarju14 pove, da jih15 tri dni ne bo nazaj, da17 bodo pri gospe18 Korduli ostali. Po tem vozniku se je kmalu19 razoznanilo po mestu in okoli, da20 je mladi baron Karel21, sin gospe Kordule, domov22 prišel; zato23 so reveži in drugi znanci prišli Korduli srečo voščit24 in mladega25 Karla gledat26. Da27 je gospa Kordula to veselo zgodbo bolj vredno obhajala, je ukazala drugi dan dobro in izbrano28 kosilo napraviti in je zraven povabila29 veliko prijateljev30 in prijateljic31. Poleg tega32 je napravila drugo veliko kosilo33 za vse reveže tistega34 kraja in jim ukazala dati obilno jesti in piti. Vse se je veselilo v gradu in zunaj36 grada. Vsi ljudje so dejali37: »Glejte38, vendar39 Bog že40 tudi na tem svetu nekoliko dobrote povračuje. Koliko dobrega41 je storila gospa Kordula, koliko42 revežem pomagala. Zraven je zmeraj zdihovala43 za svojim sinom;44 zdaj pa je srečno prišel, v taki žlahtni tovarišiji45 je našel dobro mater in dobra mati je čez toliko let našla svojega sina47. Pobožno48 živeti vselej prav pride.«49
64
[42]
⮟
IX.1 Škof Pavl2 najde svojo mater.3
IX Škof Pavel2 najde svojo mater
Drugi dan, bil je ravno binkuštni pondelik1, je škof Pavl2 v cerkvi, ktera3 je blizo4 grada bila, s pervoljenjem fajmaštra5 tiste fare očitno božjo službo opravil7, kjer8 so vsi vkup konc9 maše hvalno pesem zapeli11. Ko domu pridejo zajterkvajo in pa12 si eden drugimu perpovedujejo13, kako se je godilo. Nikoli se niso mogli zadosti zgovoriti. Vsim vkup15 je Bog dans spet16 novo veselje perpravil17. Med tem18 je bilo kosilo gotovo. Dobre in drage jedi so služabniki na mizo nosili, vse je bilo perpravljeno19. Poklicani k mizi, preden se k jedi20 usedejo, na glas molijo,21 škof Pavl22 je naprej molil,23 ni si tega pomišljeval ali bi glasno molil ali ne, ker per25 gospodi ni navada pred jedjo in po jedi glasno moliti. Škof Pavl kar moli, drugi so za njim molili. Po tem27 se k mizi usedejo, jedo in se od28 mnogih reči29 pogovarjajo. Vsi veseli in dobre volje so bili. Kmalo30 potem pernese31 Neža, stara zvesta služabnica in prijatlica32 gospe Kordule, novo dobro jed na mizo. Gospa ji reče: Glej Neža!36 kako sim37 srečna, ker sim38 sina spet39 dobila, kteriga nisim40 nikoli viditi41 mislila; iz celiga serca43 tudi tebi tako srečo pervošim44; želim de45 bi tudi ti kdej46 tako veselje vživala47. Neža na to nič ne odgovori ampak globoko zdihne. Ne žaluj ljuba moja Neža! ji reče gospa: Dva53 sina imaš, vender54 se bo lahko zgodilo de eniga55 najdeš.
Drugi dan, bil je ravno binkoštni ponedeljek1, je škof Pavel2 v cerkvi, ki3 je blizu4 grada bila, s privoljenjem župnika5 tiste fare opravil6 očitno božjo službo, pri kateri8 so vsi skupaj konec9 maše zapeli10 hvalno pesem. Ko so prišli domov, so zajtrkovali in12 si drug drugemu pripovedovali13, kako se jim14 je godilo. Nikoli se niso mogli zadosti zgovoriti. Vsem skupaj15 je Bog danes16 novo veselje pripravil17. Medtem18 je bilo kosilo gotovo. Dobre in drage jedi so služabniki na mizo nosili. Poklicani k mizi, preden se usedejo, na glas molijo;21 škof Pavel22 je naprej molil;23 ni si tega pomišljeval,24 ali bi glasno molil ali ne, ker pri25 gospodi ni navada,26 pred jedjo in po jedi glasno moliti. Potem27 se k mizi usedejo, jedo in se o28 mnogih rečeh29 pogovarjajo. Vsi veseli in dobre volje so bili. Kmalu30 potem prinese31 Neža, stara zvesta služabnica in prijateljica32 gospe Kordule, novo,33 dobro jed na mizo. Gospa ji reče: »34Glej,35 Neža,36 kako sem37 srečna, ker sem spet38 sina dobila, za katerega40 nikoli nisem41 mislila, da ga bom videla42; iz celega srca43 tudi tebi tako srečo privoščim44; želim, da45 bi tudi ti kdaj46 tako veselje uživala47.«48 Neža na to nič ne odgovori,49 ampak globoko zdihne. »50Ne žaluj,51 ljuba moja Neža!«52 ji reče gospa; »dva53 sina imaš, vendar54 se bo lahko zgodilo, da enega55 najdeš.«56
65
[42−43]
⮟
Škof Pavl, ko1 to sliši, se oberne k gospej2 Korduli in ji reče: Žlahtna gospa!4 povejte mi, od kod5 je vaša služabnica doma, ki jo Nežo kličete, prav6 prav znana se mi zdi, še sim7 jo večkrat ogledval8 od strani, nekako posebno nagnjenje do nje čutim,9 in ne vem zakaj?10 Gospa reče: Iz ilirskiga11 je, blizo12 L..13. doma, kjer je bila nekdej14 suknarija. Moža so ji mladiga15 na vojsko vzeli in zdej16 dolgo let nič ne sliši od njega18. Zapustil je dva fantiča, dala jih19 je v službo, ker jih20 ni mogla sama preživeti, tudi od nobeniga21 nič ne ve, kje je kteri22, ali kako se mu godi. Per23 meni je še24 dolgo let, rada jo imam, zato ker je pridna, zvesta in brumna25. Ena26 drugo sve troštale27 in vkup molile28. Per29 teh besedah je škofa Pavla30 zelena in rudeča31 prehajala, drugiga32 ni mogel reči ko te besede: Vsaj zdej33 vem, zakaj se mi je ta ženska tako znana zdela. Prosim vas gospa, pravi škof, de36 pokličete Nežo k mizi,37 in de38 mi dovolite ji kako veselje storiti. Gospa kar pozvoni, pa41 kakor bi mignil je bila Neža per43 mizi,44 in gospa ji reče: Pojdi tukej46 ti gospod škof hočejo nekaj povedati. Škof Pavl48 se perklone vsim49 povabljenim rekoč: Mi ne51 boste zamerili, de53 tukaj očitno per54 mizi se55 s služabnico pogovarjam. Vsi so rekli: Prav je.58 Potem reče škof Neži: Ljuba moja, povejte mi kako je bilo vašimu61 možu ime?62 Neža odgovori!63 Franc Svetin. Škof: Koliko otrok sta imela? Neža.67 Ne več ko dva fanta in pa dvojčika68 sta bila,69 potem je mož mogel70 iti na vojsko,71 in ni ga blo72 več nazaj. Škof:
Ko škof Pavel1 to sliši, se obrne h gospe2 Korduli in ji reče: »3Žlahtna gospa,4 povejte mi, odkod5 je vaša služabnica doma, ki jo Nežo kličete. Prav,6 prav znana se mi zdi; že sem7 jo večkrat ogledoval8 od strani, nekako posebno nagnjenje do nje čutim in ne vem zakaj.«10 Gospa reče: »Z Ilirskega11 je, blizu12 L. doma, kjer je bila nekdaj14 suknarija. Moža so ji mladega15 na vojsko vzeli in zdaj16 dolgo let nič o njem17 ne sliši. Zapustil je dva fantiča, dala ju19 je v službo, ker ju20 ni mogla sama preživeti. Tudi o nobenem21 nič ne ve, kje je kateri22, ali kako se mu godi. Pri23 meni je že24 dolgo let, rada jo imam, zato ker je pridna, zvesta in pobožna25. Druga26 drugo sva tolažili27 in skupaj molili28.« Pri29 teh besedah je škofa zelena in rdeča31 prehajala; drugega32 ni mogel reči ko te besede: »Zdaj vsaj33 vem, zakaj se mi je ta ženska tako znana zdela. Prosim vas,34 gospa,«35 pravi škof, »da36 pokličete Nežo k mizi in da38 mi dovolite,39 ji kako veselje storiti.«40 Gospa kar pozvoni in41 kakor bi mignil,42 je bila Neža pri43 mizi in gospa ji reče: »45Pojdi, tukaj46 ti gospod škof hočejo nekaj povedati.«47 Škof Pavel48 se prikloni vsem49 povabljenim,50 rekoč: »Ne51 boste mi52 zamerili, da se53 tukaj očitno pri54 mizi s služabnico pogovarjam.«56 Vsi so rekli: »57Prav je!«58 Potem reče škof Neži: »59Ljuba moja, povejte mi,60 kako je bilo vašemu61 možu ime!«62 Neža odgovori: »63Franc Svetin.«64 Škof: »65Koliko otrok sta imela?«66 Neža: »67Ne več ko dva fanta in pa dvojčka68 sta bila;69 potem je mož moral70 iti na vojsko in ni ga bilo72 več nazaj.«73 Škof:
66
[43]
⮟
Kako je bilo fantam2 ime,3 in kam sta prišla? Neža: Pervi5 je bil Janez drugi je bil Pavl;7 Janeza je neki sosed v Terst8 odpeljal, potem Bog zna kam je prešel. Pavleta sim10 dala krave pasti11; prišel je neki gospod, ga je12 s saboj13 vzel,14 in od takrat ni več glasu od njega15. Per16 teh besedah je Škof Pavl spoznal za gotovo17, de18 je Neža njegova prava mati. Več se ni mogel zatajvati19, vstane jo objame s solznimi očmi rekoč: Ljuba moja perserčna23 mati! glejte24, kakor je Bog dal včerej25 vaši dobri gospej26 Korduli tako srečo in veselje vživati27, ker je našla svojiga28 sina, ravno tako veselje je vam29 Bog dans perpravil,30 pa tudi meni. Jest sim31 vaš sin Pavle, kteriga32 ste krave past dali. Ne žalujte več, ne zdihvajte33 moja dobra mati! lahko34 vam bom zdaj obilno povernil35, kar ste z manoj terpeli36 in zame skerbeli37. Hvalite Boga, kteri38 je moje in vaše molitve uslišal.40 Neža se začudi, vsa bleda perhaja41, ne ve ali je resnica, ali so sanje, in reče: Oh to ne more biti, kako bi bili vi moj sin.45 Škof Pavl46 zaviha rokave,47 in pokaže materi desno roko, kjer je bilo z rudečo farbo48 v kožo zarezano „49Franc Svetin.“50 Potem pokaže levo roko, kjer je bilo zarezano „51Neža Terpinc“52 Ko Neža to zagleda je spoznala53, de54 je ravno tisto znamnje55, ktero56 je ona sama Pavletu še otroku naredila, zdaj57 je spoznala, de58 je škof Pavl njeni59 pravi sin. Od preveliciga60 veselja je Neža omedlela in nezavedno61 na tla padla62. Na postljo63 so jo mogli nesti;64 pa z dušečimi65 mazili so jo kmalo zbrihtali66. Po pražnično67 so jo oblekli,68
»1Kako je bilo fantoma2 ime in kam sta prišla?«4 Neža: »Prvi5 je bil Janez,6 drugi je bil Pavel.7 Janeza je neki sosed v Trst8 odpeljal, potem Bog zna,9 kam je prešel. Pavleta sem10 dala krave past11; prišel je neki gospod, ga s seboj13 vzel in od takrat ni več glasu o njem15.« Pri16 teh besedah je škof Pavel zagotovo spoznal17, da18 je Neža njegova prava mati. Več se ni mogel zatajevati19, vstane,20 jo objame s solznimi očmi,21 rekoč: »22Ljuba moja presrčna23 mati! Glejte24, kakor je Bog dal včeraj25 vaši dobri gospe26 Korduli tako srečo in veselje uživati27, ker je našla svojega28 sina, ravno tako veselje je Bog danes vam pripravil30 pa tudi meni. Jaz sem31 vaš sin Pavle, katerega32 ste krave past dali. Ne žalujte več, ne zdihujte,33 moja dobra mati! Lahko34 vam bom zdaj obilno povrnil35, kar ste z menoj trpeli36 in zame skrbeli37. Hvalite Boga, ki38 je uslišal39 moje in vaše molitve!«40 Neža se začudi, vsa bledi41, ne ve,42 ali je resnica, ali so sanje, in reče: »43Oh,44 to ne more biti, kako bi bili vi moj sin?«45 Škof Pavel46 zaviha rokave in pokaže materi desno roko, kjer je bilo z rdečo barvo48 v kožo zarezano »49Franc Svetin«.50 Potem pokaže levo roko, kjer je bilo zarezano »51Neža Trpinc«.52 Ko Neža to zagleda, spozna53, da54 je ravno tisto znamenje55, katero56 je ona sama Pavletu še otroku naredila. Zdaj57 je spoznala, da58 je škof Pavel njen59 pravi sin. Od prevelikega60 veselja je Neža omedlela in nezavedna padla61 na tla. Odnesti63 so jo morali na posteljo,64 pa z dišečimi65 mazili so jo kmalu spravili k sebi66. Po praznično67 so jo oblekli
67
[43−44]
⮟
in k mizi se je mogla vsesti1, desiravno2 se je branila. Ko k mizi pride4, so se vsi povabljeni grozno veselili,5 in čudili6 se, de8 dva sina najdeta9 vsak svojo mater, brez de10 bi bil kteri11 mislil. Ni ga bilo ne pred12 ne potlej taciga13 veselja v tistim14 gradu. Celih osem dni so še potem vkup ostali, se z gostarijami veselili15, eden drugimu16 svoje pergodbe perpovedvali,17 in Boga hvalili, kteri18 jim je tolikiga19 veselja še20 na tem svetu dočakati21 dal. Osmi dan se ločijo24, pa težavno25 je bilo ločenje26, vsim27 so bile solze v očeh. Škof Pavl28 je rekel: Ne pozabimo božjih dobrot, bodimo zvesti dobrotljivimu30 Bogu,31 in dal nam bo tudi srečo, de32 se bomo na unim33 svetu spet našli, kjer se ne bomo nikoli več ločili. Francozu Baziliju je dala gospa Kordula toliko dnarjev35, de36 je bil do svojiga37 doma obilno preskerbljen38, ker je bil tako zvest tovarš Karlnov39. Kader40 ga Kordula od sebe spusti41, mu reče za odhodnjo: Bog vam daj tudi najti svojo mater,43 in ji toliko veselja storiti, kolikor ga je meni moj Karl44 storil. Če boste tako srečni jo živo in zdravo najti47, pišite mi, de48 bom deležna vašiga49 veselja. Francoz se perklone51, zahvali za dobrote, obljubi zvesto sporočiti, kako bo doma sprejet, in gre. Karl52 ga nekaj dalje spremi, ko53 se ločita se objameta,55 in obema tečejo solze. Tako je prava resnična prijaznost dva serca57 sklenila, de58 sta bila59 v nesreči in sreči ko prava brata. Škof Pavl60 vzame svojo mater in jo k sebi v kočijo posadi,61 tudi persede62 gospa Kordula in jo do velike ceste spremi. Težko
in k mizi se je morala usesti1, dasiravno2 se je branila. Ko je prišla3 k mizi, so se vsi povabljeni grozno veselili in se čudili7, da sta8 dva sina našla9 vsak svojo mater, ne da10 bi bil kateri11 mislil. Ni ga bilo ne prej12 ne potlej takega13 veselja v tistem14 gradu. Celih osem dni so še potem vkup ostali, se veselili z gostijami15, drug drugemu16 svoje zgodbe pripovedovali17 in Boga hvalili, ki18 jim je toliko19 veselja že20 na tem svetu dal dočakati22. Osmi dan so23 se ločili24, pa težavna25 je bila ločitev26, vsem27 so bile solze v očeh. Škof Pavel28 je rekel: »29Ne pozabimo božjih dobrot, bodimo zvesti dobrotljivemu30 Bogu in dal nam bo tudi srečo, da32 se bomo na onem33 svetu spet našli, kjer se ne bomo nikoli več ločili.«34 Francozu Baziliju je dala gospa Kordula toliko denarja35, da36 je bil do svojega37 doma obilno preskrbljen38, ker je bil tako zvest tovariš Karlov39. Ko40 ga Kordula od sebe pusti41, mu reče za odhodnjo: »42Bog vam daj tudi najti svojo mater in ji toliko veselja storiti, kolikor ga je meni moj Karel44 storil. Če boste tako srečni, da45 jo boste46 živo in zdravo našli47, pišite mi, da48 bom deležna vašega49 veselja.«50 Francoz se prikloni51, zahvali za dobrote, obljubi zvesto sporočiti, kako bo doma sprejet, in gre. Karel52 ga nekaj dalje spremi. Ko53 se ločita,54 se objameta in obema tečejo solze. Tako je prava,56 resnična prijaznost dve srci57 sklenila, da58 sta bili59 v nesreči in sreči ko prava brata. Škof Pavel60 vzame svojo mater in jo k sebi v kočijo posadi;61 tudi gospa Kordula prisede63 in jo do velike ceste spremi. Težko
68
[44]
⮟
se je ločila1 Neža od svoje dobrotnice Kordule. Obe ste jokale3 preden se ločite5. Neža ni mogla druziga6 reči,7 kakor te besede: Žlahtna gospa, moja dobrotnica!9 ne morem se vam zadosti zahvaliti za tolike dobrote, kar10 ste mi jih storili; molila11 bom za vas, de12 se kdej13 v nebesih snidemo. Tako je šel Francoz iskat na francosko svojiga15 domovanja;16 škof Pavl17 pa se je peljaj18 s svojo materjo po drugi poti nazaj v svojo škofijo. Svojo mater Nežo je per19 sebi imel, lepo za-njo skerbel20 in jo spoštoval.
se je Neža ločila2 od svoje dobrotnice Kordule. Obe sta jokali,3 preden sta4 se ločili5. Neža ni mogla drugega6 reči kakor te besede: »8Žlahtna gospa, moja dobrotnica,9 ne morem se vam zadosti zahvaliti za tolike dobrote, ki10 ste mi jih storili. Molila11 bom za vas, da12 se kdaj13 v nebesih snidemo.«14 Tako je šel Francoz iskat na Francosko svojega15 domovanja,16 škof Pavel17 pa se je peljal18 s svojo materjo po drugi poti nazaj v svojo škofijo. Svojo mater Nežo je pri19 sebi imel, lepo zanjo skrbel20 in jo spoštoval.
69
[45]
⮟
DRUGI DEL.1
DRUGI DEL
I.1 Janez Svetin pek v Terstu.2
I Janez Svetin pek v Trstu2
Neki mokar, kteri1 je poln voz moke v Terst naprodaj2 peljal, vzame fantiča Janeza3 s saboj4, kteriga5 mati Neža Svetinka6 več prerediti ni mogla7. Mislil8 je mokar,9 fantič je brihten10, zna brati in pisati,11 tudi enmalo12 laško zna žlobudrati,13 morebiti ga kam perpravim14, de15 mi bo hvalo vedel. Ko v Terst pervozi16, kmalo17 pride pek, kteri ob enim19 vso moko kupi, po tem20 v smehu vpraša mokarja: Prodaste21 tudi fanta, ki je na vozi, zlo22 mi je všeč; mislil23 je pek24, de25 je fant mokarjev sin. Kakor nalaš26 so bile mokarju te besede, zato berž27 reče: Mož beseda:29 Rad vam ga dam. Ni moj fant to, ampak sin neke revne vdove, ktera30 ga več prerediti31 ne more. Vzel sim33 ga s saboj34, de35 bi ga kam perpravil, če36 vam je resnica ga vzeti, bole37 dobro delo storili,38 in fant vam bo hvalo vedel. Pek na to39 fanta z veseljem k sebi vzame,40 in ga uči pekovskiga41 rokodela. Kmalo42 se je Janezik pervadil43 v Terstu44. Gospodar in gospodinja, vsi so ga radi imeli,
Neki mokar, ki1 je poln voz moke v Trst na prodaj2 peljal, je vzel3 s seboj fantiča Janeza4, ki ga5 mati Neža ni mogla6 več prerediti. Mokar8 je mislil:9 fantič je bister10, zna brati in pisati;11 tudi nekoliko12 laško zna žlobudrati;13 morebiti ga kam pripravim14, da15 mi bo hvalo vedel. Ko v Trst privozi16, pride kmalu18 pek, kateri obenem19 vso moko kupi. Potem20 v smehu vpraša mokarja: »Prodate21 tudi fanta, ki je na vozu? Zelo22 mi je všeč.« Pek23 je mislil24, da25 je fant mokarjev sin. Kakor nalašč26 so bile mokarju te besede, zato brž27 reče: »28Mož beseda!29 Rad vam ga dam. Ni moj fant to, ampak sin neke revne vdove, ki30 ga ne more več prerediti32. Vzel sem33 ga s seboj34, da35 bi ga kam pripravil. Če36 vam je resnica ga vzeti, boste37 dobro delo storili in fant vam bo hvalo vedel.« Pek nato39 fanta z veseljem k sebi vzame in ga uči pekovskega41 rokodela. Kmalu42 se je Janezek43 v Trstu privadil44. Gospodar in gospodinja, vsi so ga radi imeli,
70
[45−46]
⮟
ker se je k vsakimu1 delu znal perpraviti,2 in je bil grozno priden. Dobro mu je bilo, vender3 tega ni imel, kar je nar bolj4 želel,5 zato je bil zmeram6 tih, pobit in žalosten. Večkrat je ob nedeljih7 in praznikih v kakim samotnim kraji8 zdihoval in jokal. V začetku so vsi menili9, fant joka11 po domu, dolg čas13 mu je. Čez nekaj časa ga gospodar vpraša: Janezik!15 ti je še zdaj dolg čas, se ti toži po domu, ali kaj ti je, ker si zmirej16 žalosten? Fant odgovori: Nič mi ne manka19, dobro mi je, le tega nimam kar nar bolj20 želim, pa ne upam21 se vas prositi. Le povej, če se more ti bom storil, zato ko25 rad bogaš26. Janez odgovori ponižno28: V šolo bi rad hodil, rad bi se kaj učil,30 premalo znam,31 pa še to bom pozabil. Gospodar mu prijazno reče: Fantič!34 prav všeč mi je to, ne35 bodi žalosten zavoljo tega, če36 boš zmeram37 tako rad ubogal,38 kakor do zdej39, tudi v šolo boš41 hodil. Vsak dan vender42 te ne morem pustiti v šolo zavoljo pekarije, v nedeljih44 in praznikih pojdeš vselej v nedelsko46 šolo. Če boš priden, čez47 pol leta bom domačim fantam učenika48 v hišo vzel, in50 tudi ti boš51 smel včasi zraven poslušati, kar se bodo učili. Kdo bi bil bolj vesel ko Janez per tih53 besedah. Vesel skoči gospodarju roko kušnit,55 in se mu zahvalit56. Od zdaj je bil Janez zmeram57 vesel in dobre volje. Precej pervo58 nedeljo je v šolo šel,59 in zvesto pazil na vse kar je v šoli vidil61 in slišal. Učenik62 ga je kmalo63 spoznal,64 in ga zato večkrat očitno hvalil,65 in ga drugim za izgled66
ker se je k vsakemu1 delu znal pripraviti2 in je bil grozno priden. Dobro mu je bilo, vendar3 tega ni imel, kar je najbolj4 želel;5 zato je bil zmerom6 tih, pobit in žalosten. Večkrat je ob nedeljah7 in praznikih v kakem samotnem kraju8 zdihoval in jokal. V začetku so vsi mislili9, da10 fant po domu joka12, da13 mu je dolg čas14. Čez nekaj časa ga gospodar vpraša: »Janezek,15 ti je še zdaj dolg čas, se ti toži po domu, ali kaj ti je, ker si zmeraj16 žalosten?«17 Fant odgovori: »18Nič mi ne manjka19, dobro mi je, le tega nimam, kar najbolj20 želim, pa se vas ne upam22 prositi.« »23Le povej, če se more,24 ti bom storil, zato ker25 rad ubogaš26.«27 Janez odgovori: »29V šolo bi rad hodil, rad bi se kaj učil;30 premalo znam pa še to bom pozabil.«32 Gospodar mu prijazno reče: »33Fantič,34 prav všeč mi je to. Ne35 bodi žalosten zavoljo tega! Če36 boš zmerom37 tako rad ubogal kakor do zdaj39, boš40 tudi v šolo hodil. Vsak dan te vendar43 ne morem pustiti v šolo zavoljo pekarije, v nedeljah44 in praznikih pojdeš pa45 vselej v nedeljsko46 šolo. Čez47 pol leta bom domačim fantom učitelja48 v hišo vzel in če boš priden49, boš50 tudi ti smel včasi zraven poslušati, kar se bodo učili.«52 Kdo bi bil bolj vesel ko Janez pri teh53 besedah. Vesel skoči,54 gospodarju roko poljubi55 in se mu zahvali56. Od zdaj je bil Janez zmerom57 vesel in dobre volje. Precej prvo58 nedeljo je v šolo šel in zvesto pazil na vse,60 kar je v šoli videl61 in slišal. Učitelj62 ga je kmalu63 spoznal in ga zato večkrat očitno hvalil in ga drugim za zgled66
71
[46]
⮟
dal1. Med vsimi2 drugimi rečmi, ki se jih je Janezik3 v šoli učil, so4 mu bile nar bolj5 všeč rajtenge6. Grozno ga je veselilo, kader7 v šoli drugi fantje niso mogli narediti rajtengo8, on pa jo9 je urno storil, če je bila10 še tako težka11. Tudi je Janez svojimu gospodarju13 vse rajtenge14 narejal, kader15 je moko ali druge reči kupval16. Kader17 je čas imel Janezik19, ni drugih20 norčij vganjal,21 kakor njegovi tovarši22, ampak bukvice je v roke vzel in kaj dobriga23 bral, zato24 ga je tudi gospodar rad imel, ker je vidil25, kako zvest in priden fant je,26 in pa vedno doma. Nar veči27 dobiček pa je imel Janez od tega, ker se je le doma deržal28, de29 se je obvarval30 pred zapeljivostjo hudobnih tovaršev31. Marsikterimu tovaršu32, ki ga je kam vabil je odgovoril: Ne grem, sim35 obljubil mater36 ubogati, ker38 so mi večkrat prepovedvali39 v tovaršije40 hoditi,41 in so mi djali42: Fant! obderži43 v glavi te besede: „44Po hudobni tovaršii45 glava boli.“ Eno46 nedeljo so imeli per Janezovim gospodarji47 veliko gostarijo, zato ko48 so pekovskiga49 fanta, kteri50 se je zučil,51 bil je Janezov tovarš,52 v pekovsko bratovšino53 vzeli. Pili in jedli so in dobre volje bili celi54 popoldan. Janez pa se je skrivej ukradil55, vzel bukvice, šel iz mesta v samoten kraj. Vroče je ravno bilo,56 se vsede57 ne deleč58 od ceste na brežičku in morje premišljuje. Mislil je sam per59 sebi: Toliko vode,60 kar oči peljajo druziga61 ni ko voda, kaj63 je neki un stran64 vode, ali65 so tudi tam ljudje kali? Ko Janez tako morje premišljuje in bož-
dajal1. Med vsemi2 drugimi rečmi, ki se jih je Janezek3 v šoli učil, mu je bilo najbolj5 všeč računanje6. Grozno ga je veselilo, kadar7 v šoli drugi fantje niso mogli narediti računa8, on pa ga9 je urno storil, če je bil10 še tako težak11. Tudi svojemu gospodarju12 je Janez vse račune14 narejal, kadar15 je moko ali druge reči kupoval16. Kadar17 je Janezek18 čas imel, ni norčij uganjal21 kakor njegovi tovariši22, ampak bukvice je v roke vzel in kaj dobrega23 bral. Zato24 ga je tudi gospodar rad imel, ker je videl25, kako zvest in priden fant je in pa vedno doma. Največji27 dobiček pa je imel Janez od tega, ker se je le doma držal28, da29 se je obvaroval30 pred zapeljivostjo hudobnih tovarišev31. Marsikateremu tovarišu32, ki ga je kam vabil,33 je odgovoril: »34Ne grem, obljubil sem36 ubogati mater37, ki38 so mi večkrat prepovedali39 v tovarišijo40 hoditi in so mi dejali42: Fant, obdrži43 v glavi te besede: Po hudobni tovarišiji45 glava boli.« Neko46 nedeljo so imeli pri Janezovem gospodarju47 veliko gostarijo, zato ker48 so pekovskega49 fanta, ki50 se je izučil —51 bil je Janezov tovariš —52 v pekovsko bratovščino53 vzeli. Pili in jedli so in dobre volje bili ves54 popoldan. Janez pa se je skrivaj ukradel55, vzel bukvice, šel iz mesta v samoten kraj. Vroče je ravno bilo; zato56 se usede57 ne daleč58 od ceste na brežičku in morje premišljuje. Mislil je sam pri59 sebi: Toliko vode;60 kar oči peljejo,61 ni drugega62 ko voda. Kaj63 je neki onstran64 vode? Ali65 so tudi tam ljudje,66 kali? —67 Ko Janez tako morje premišljuje in bož-
72
[46−47]
⮟
jo previdnost hvali1 pod drevesam2, perteče3 kodrast pes tudi pod drevo v senco,4 in se zraven Janeza vleže5. Janez zagleda, de6 je pes nekaj rudečiga7 v gobcu pernesel;8 Janez psa hitro spodi,9 in koder pusti10, kar je pernesel11. Bila je lepa štirvoglata mošnica12 iz žlahtniga rudečiga13 usnja, kakoršne14 le gospodje per15 sebi nositi navado imajo16, de17 pisma ali kake druge tanke18 reči hranijo. Janez jo odpre, pa kako se začudi ko najde noter20 dvanajst bankovcov21 po tavžent22 goldinarjev, šest po pet sto goldinarjev,23 in še več drugih pisem, kterih24 ni poznal. Zraven je bil tudi grozno lep zlat perstan,25 kamenci so se leskatali26, de ga bleše27. Janez Svetin vse to pregleduje in misli.28 O revež, kdor koli30 si to zgubil, želim pred31 ko je mogoče najti tistiga33, kteri34 je zgubil35, de36 mu nazaj dam. Tudi skušnjave so ga začele motiti; huda misel je prišla v glavo, ktera38 mu je rekla na tihama39: „40Spravi in tiho bodi, sej41 te nihče ne vidi, dnarjev42 imaš zdaj zadosti, dokler boš živ, zvediti43 pa se ne more, ker živ človek zato44 nič ne ve.“ Na to45 Janez proti nebesam pogeda46, hitro47 se na Boga spomni,49 in sam sebi odgovori: Res de51 me nihče ne vidi, pa Bog52 me vidi53, pred Bogam54 ne morem nič skriti. Kaj mi pomaga krivično blago ali najdeno, ker ni moje; kako bi ga zamogel55 z mirno vestjo vživati.56 Ne, ne, ne obderžim57 ne krajcerja58. Ne59 bom nikdar materniga60 nauka pozabil61, kar62 so mi večkrat rekli: „64Fant! kader65 kaj najdeš, ne misli de66 je tvoje,67 daj nazaj, zvedi68 čigavo je, daj oznaniti,69 gospodar se bo kmalo70 dobil, tako71
jo previdnost pod drevesom hvali2, priteče3 kodrast pes tudi pod drevo v senco in se zraven Janeza uleže5. Janez zagleda, da6 je pes nekaj rdečega7 v gobcu prinesel.8 Janez psa hitro spodi in koder spusti10, kar je prinesel11. Bila je lepa štirioglata mošnjica12 iz žlahtnega rdečega13 usnja, kakršne imajo14 le gospodje navado pri15 sebi nositi, da17 pisma ali kake druge tenke18 reči hranijo. Janez jo odpre, pa kako se začudi,19 ko najde notri20 dvanajst bankovcev21 po tisoč22 goldinarjev, šest po pet sto goldinarjev in še več drugih pisem, katerih24 ni poznal. Zraven je bil tudi grozno lep zlat prstan;25 kamenci so se lesketali26, da se mu je bleščalo27. Janez Svetin vse to pregleduje in misli: »28O,29 revež, kdorkoli30 si to izgubil! Želim, prej31 ko je mogoče,32 najti tistega33, kateri34 je izgubil35, da36 mu nazaj dam.«37 Tudi skušnjave so ga začele motiti; huda misel je prišla v glavo, ki38 mu je natihoma rekla39: »40Spravi in tiho bodi, saj41 te nihče ne vidi; denarjev42 imaš zdaj zadosti, dokler boš živ. Zvedeti43 pa se ne more, ker živ človek za to44 nič ne ve.« Nato45 Janez proti nebesom pogleda46, se hitro48 na Boga spomni in sam sebi odgovori: »50Res da51 me nihče ne vidi, pa vidi52 me Bog53, pred Bogom54 ne morem nič skriti. Kaj mi pomaga krivično blago ali najdeno, ker ni moje; kako bi ga mogel55 z mirno vestjo uživati?56 Ne, ne, ne obdržim57 ne krajcarja58. Nikdar ne59 bom pozabil materinega60 nauka, ki62 so mi ga63 večkrat rekli: Fant, kadar65 kaj najdeš, ne misli, da66 je tvoje;67 daj nazaj! Zvedi,68 čigavo je, daj oznaniti;69 gospodar se bo kmalu70 dobil. Tako71
73
[47−48]
⮟
boš pred Bogam1 in pred ljudmi pošten ostal.“2 Janez je tako hitro skušnjave premagal, materni3 nauk mu je bil dober perpomočik4. V aršet5 spravi lepo mošnico6 in gre počasi domu7 z resničnimi željami najdeno nazaj dati9. Vesel gre Janez Svetin proti domu ob morji,10 ne misli več na najdeno blago, kar sreča nekiga gospoda11 lepo oblečeniga12, kteri je13 ob morji14 gori in doli hodil15, zdaj naprej zdaj nazaj ves zamišljen. Njegov obraz je bil prepaden in bled,17 ves je bil v žalosti18 vtopljen, de19 je bil merliču20 podoben. Svetin ga gleda in misli: Tega gospoda mora grozno21 nekaj skerbeti22, ki23 je tako zlo24 žalosten. Le25 stopi k njemu in mu reče prijazno: Gospod, ne zamerite, de27 vas vprašam: Kaj hudiga28 se vam je zgodilo, ker30 ste tako žalostni? Gospod bi morebiti v svoji sreči pekovskiga32 fanta še pogledal ne bil,33 in mu odgovora34 ne dal. Nesreča in nadloga pa tudi prevzetniga36 in visociga37 človeka ponižniga38 stori; torej39 gospod globoko zdihne in reče: Oh kaj me vprašaš, ker mi pomagati42 ne moreš. Janez naravnost odgovori,45 kakor pred46 nedolžen in nepokažen mladenč47: Gospod!49 če vam jest50 ne morem pomagati, vam Bog lahko pomaga. Te besede nedolžniga mladenča52 so žalostnimu53 gospodu do serca šle,54 in ga nekoliko zbrihtale55 v Boga zaupati. Pred56 je bil gospod le v posvetne skerbi57, v barantije in kupčije zamaknjen. Na Boga je malokdaj ali pa nikoli ne mislil. Na to58 pravi gospod, prav59 govoriš. Res je, de60 mi Bog lahko pomaga, tode61 prevelika je
boš pred Bogom1 in pred ljudmi pošten ostal.«2 Janez je tako hitro skušnjave premagal, materin3 nauk mu je bil dober pripomoček4. Lepo mošnjico5 spravi v žep6 in gre počasi domov7 z resničnimi željami, da bi8 najdeno nazaj dal9. Vesel gre Janez Svetin ob morju proti domu;10 ne misli več na najdeno blago, kar sreča nekega11 lepo oblečenega gospoda12, ki hodi13 ob morju14 gori in doli, zdaj naprej zdaj nazaj,16 ves zamišljen. Njegov obraz je bil prepaden in bled;17 ves je bil v žalost18 vtopljen, da19 je bil mrliču20 podoben. Svetin ga gleda in misli: Tega gospoda mora nekaj grozno skrbeti22, ker23 je tako zelo24 žalosten. Zato25 stopi k njemu in mu reče prijazno: »26Gospod, ne zamerite, da27 vas vprašam: Kaj se vam je hudega29 zgodilo, da30 ste tako žalostni?«31 Gospod bi morebiti v svoji sreči pekovskega32 fanta še pogledal ne bil in mu ne dal odgovora35. Nesreča in nadloga pa tudi prevzetnega36 in visokega37 človeka ponižnega38 stori. Zato39 gospod globoko zdihne in reče: »40Oh,41 kaj me vprašaš, ker mi ne moreš pomagati43.«44 Janez naravnost odgovori kakor prej46 nedolžen in nepokažen mladenič47: »48Gospod,49 če vam jaz50 ne morem pomagati, vam Bog lahko pomaga.«51 Te besede nedolžnega mladeniča52 so šle žalostnemu53 gospodu do srca54 in ga nekoliko zbistrile,55 v Boga zaupati. Prej56 je bil gospod le v posvetne skrbi57, v barantije in kupčije zamaknjen. Na Boga je malokdaj ali pa nikoli ne mislil. Nato58 pravi gospod: »Prav59 govoriš. Res je, da60 mi Bog lahko pomaga, toda61 prevelika je
74
[48]
⮟
moja nesreča, ne morem je preživeti, ravno1 zdaj pregledujem in premišljujem, kje bi v morje skočil in se vtopil; konec2 je mojiga3 življenja, meni ni več živeti. Janez Svetin serčno5 stopi k žalostnimu6 gospodu in reče: Gospod!8 lepo vas prosim ne storite tega. Če ste nesrečen10 na tem svetu, zakaj se hočete še v večno nesrečo pogrezniti.11 Kaj ne veste, de12 ta greh vam13 ne bo ne na tem ne na unim14 svetu odpušen; zakaj15 hočete upanje na božjo milost zgubiti16 in scagati.17 Ne veste, de18 po hudim19 vremenu spet lepo sonce sija.20 Če se vam zdaj hudo godi vam bo že Bog spet srečo dal. Bog pošilja nesreče, de22 nas z njimi opominja na njega ne pozabiti24. Le terdno25 v Boga zaupajte in on dobrotlivi26 oče vam bo vse to v vašo srečo obernil28. Per tih besedah je29 gospod ostermel30 in fanta debelo gleda, čez31 nekaj časa reče: Fant! dans33 si ti moj angelc varh34. Tvoje besede so me potroštale35. Gotovo bi že bile velike morske ribe moje truplo tergale,36 in z mojo dušo Bog ve kaj bi bilo, ko bi ti meni ne bil tako v serce38 govoril. Bogal39 bom perprostiga40 fanta, ne bom se vtopil41, naj se mi godi kakor hoče. Žlahtno je tvoje serce43 o ljubeznjivi44 fant, povej45 mi, čigav si, hvalo ti bom vedel, torej ti hočem tudi svojo nesrečo povedati. Glej, jest sim46 bil bogat, per kupčii sim47 si opomogel. Ravno po kupčiških opravilih sim48 danes zjutrej49 šel,50 in vzel s sabo skorej51 vse premoženje v rudeči mošnici52. Ko pridem do kupčije, o strah!53 sežem v aržet54, ni je bilo ni-
moja nesreča, ne morem je preživeti. Ravno1 zdaj pregledujem in premišljujem, kje bi v morje skočil in se utopil. Konec2 je mojega3 življenja, meni ni več živeti.«4 Janez Svetin srčno5 stopi k žalostnemu6 gospodu in reče: »7Gospod,8 lepo vas prosim,9 ne storite tega. Če ste nesrečni10 na tem svetu, zakaj se hočete še v večno nesrečo pogrezniti?11 Kaj ne veste, da vam12 ta greh ne bo ne na tem ne na onem14 svetu odpuščen? Zakaj15 hočete upanje na božjo milost izgubiti16 in obupati?17 Ne veste, da18 po hudem19 vremenu spet lepo sonce sije?20 Če se vam zdaj hudo godi,21 vam bo že Bog spet srečo dal. Bog pošilja nesreče, da22 nas z njimi opominja, naj23 na njega ne pozabimo24. Le trdno25 v Boga zaupajte in on, dobrotljivi26 oče,27 vam bo vse to v vašo srečo obrnil28.« Pri teh besedah29 gospod ostrmi30 in fanta debelo gleda. Čez31 nekaj časa reče: »32Fant, danes33 si ti moj angel varuh34. Tvoje besede so me potolažile35. Gotovo bi že bile velike morske ribe moje truplo trgale36 in z mojo dušo Bog ve,37 kaj bi bilo, ko bi ti meni ne bil tako v srce38 govoril. Ubogal39 bom preprostega40 fanta, ne bom se utopil41, naj se mi godi,42 kakor hoče. Žlahtno je tvoje srce,43 o ljubeznivi44 fant! Povej45 mi, čigav si, hvalo ti bom vedel, torej ti hočem tudi svojo nesrečo povedati. Glej, jaz sem46 bil bogat, pri kupčiji sem47 si opomogel. Ravno po kupčijskih opravkih sem48 danes zjutraj49 šel in vzel s seboj skoraj51 vse premoženje v rdeči mošnjici52. Ko pridem do kupčije, o strah,53 sežem v žep54, ni je bilo ni-
75
[48−49]
⮟
kjer mošnice,1 urno se vernem2, tečem nazaj iskat, išem3 in išem4 pa je ne najdem. Več ko desetkrat sim5 že dans6 to pot storil, pa vse zastonj7. Janez je zdaj spoznal, de ta9 je pravi gospodar najdene mošne11, vender jo12 noče pred13 pokazati, de14 reče gospodu: Morebiti vam zamorem zvediti tistiga16, kdor17 jo je našel, povejte18 mi, koliko je bilo noter.19 Gospod pravi: Bilo je noter 12 bankovcov21 po 100022 goldinarjev, 623 po 524 sto, druge25 pisma so bile26 pa dobivne27 pisma, ki se po nemško veksel28 imenujejo, tolike vrednosti, de30 ti ne morem izreči. Zraven je bilo pet zlatih cekinov in grozno lep drag perstan,31 s takimi žlahtnimi32 kamenci, de33 je veliko vreden. Ko bi kdo meni vse to nazaj prinesel mu rad 100035 goldinarjev dam,36 če bi37 pa še več hotel, bi tudi rad dal, kolikor bi sam zmislil. Janez, kteri40 je zdaj za gotovo41 spoznal, de42 je to pravi gospodar najdene mošne43, spodobno reče: Gospod!45 ali vam nisim46 prav pravil, de47 le v Boga zaupajte in nič žaliga si48 ne storite? glejte49 kako kmalo50 vas Bog potrošta.51 S temi besedami potegne mošno52 iz aržeta53 rekoč: Ali je to tista vaša zgubljena mošna55? Gospod jo ugleda in zavpije, moja57, moja,58 in od veselja mu skorej59 težko pride. Gospod fanta60 objame, od veselja joka in pravi: Pošteni fant! koliko63 hočeš de64 ti dam zdaj, ker si meni65 toliko dobriga66 storil, le67 povej, le povej hitro, koliko hočeš, kaj si zbereš68. Tavžent69 goldinarjev sim70 sam obljubil, pa ti moraš več vzeti. Ti si me otel od71 nesrečne smerti72. Janez na to73 reče: Veseli me, de sim praviga75
kjer mošnjice;1 urno se vrnem2, tečem nazaj iskat, iščem3 in iščem,4 pa je ne najdem. Več ko desetkrat sem5 že danes6 to pot storil, pa vse zaman7.«8 Janez je zdaj spoznal, da9 je ta10 pravi gospodar najdene mošnje11, vendar je12 noče prej13 pokazati, da14 reče gospodu: »15Morebiti vam morem zvedeti tistega16, ki17 jo je našel. Povejte18 mi, koliko je bilo notri!«19 Gospod pravi: »20Bilo je notri dvanajst bankovcev21 po tisoč22 goldinarjev, šest23 po pet24 sto, druga25 pisma so bila26 pa dobivna27 pisma, ki se imenujejo menice29, tolike vrednosti, da30 ti ne morem izreči. Zraven je bilo pet zlatih cekinov in grozno lep, drag prstan31 s takimi kamenci, da33 je veliko vreden. Ko bi kdo meni vse to nazaj prinesel,34 mu rad tisoč35 goldinarjev dam;36 če pa bi38 še več hotel, bi tudi rad dal, kolikor bi sam zmislil.«39 Janez, ki40 je zdaj zatrdno41 spoznal, da42 je to pravi gospodar najdene mošnje43, spodobno reče: »44Gospod,45 ali vam nisem46 prav pravil, da47 le v Boga zaupajte in si nič žalega48 ne storite? Glejte,49 kako kmalu50 vas Bog potolaži!«51 S temi besedami potegne mošnjo52 iz žepa,53 rekoč: »54Ali je to tista vaša izgubljena mošnja55?«56 Gospod jo ugleda in zavpije: »Moja57, moja!«58 in od veselja mu skoraj59 težko pride. Gospod objame fanta61, od veselja joka in pravi: »62Pošteni fant! Koliko63 hočeš, da64 ti dam zdaj, ker si mi65 toliko dobrega66 storil? Le67 povej, le povej hitro, koliko hočeš, kaj si izbereš68. Tisoč69 goldinarjev sem70 sam obljubil, pa ti moraš več vzeti. Ti si me otel nesrečne smrti72.« Janez nato73 reče: »74Veseli me, da sem dobil pravega75
76
[49]
⮟
gospodarja dobil,1 in dal premoženje, čigar je, ne2 vzamem pa nič nič, ko bi me ne vem kako silili. Zdaj se gospod še le5 prav čudi, de6 fant nič daru noče,7 in de8 se tako terdno9 brani,10 zato ga vpraša: Fant povej mi, zakaj vender13 nič nočeš od mene vzeti, ko si mi toliko dobriga14 storil? Fant Janez ob kratkim16 odgovori: Zakaj bom od vas jemal, ker nič zaslužil nisim; de sim19 vam nazaj dal kar sim21 našel, to je bila moja dolžnost. Sim vesel22, de sim23 se ptujiga24 blaga kmalo25 znebil. Če sim26 pa s tem kaj vam pomagal, ker sim27 vas malo na Boga spomnil, mi bo že Bog poplačal, vašiga dnarja28 pa nočem. Hvalite Boga za to srečo ne mene, Bog vas je hotel skusiti. Meni tudi nič30 ni treba, pravi fant nadalej; jesti33 in piti imam, obleko mi napravijo, per34 dobrih ljudeh sim35, radi me imajo. Gospod ko36 vidi, de37 fant nič daru vzeti noče, vzame mošno38 v roke, jo odpre in pravi: Fant!40 vsaj to mi povej kako ti je ime in perimk42, kaj si in kje si. Fant pravi: Janez mi je ime, pišem se Svetin, pekovski fant sim per45 peku pred rudečim mostam46 v Terstu47. Gospod vse to s plaibesam49 zapiše,50 in Janezu en cekin v aržet51 porine in gre. Janez pa reče: Bog vas obvari.53
gospodarja in dal premoženje, čigar je. Ne2 vzamem pa nič,3 nič, ko bi me ne vem kako silili.«4 Zdaj se gospod šele5 prav čudi, da6 fant nič daru noče in da8 se tako trdno9 brani;10 zato ga vpraša: »11Fant,12 povej mi, zakaj vendar13 nič nočeš od mene vzeti, ko si mi toliko dobrega14 storil?«15 Fant Janez ob kratkem16 odgovori: »17Zakaj bom od vas jemal, ker nisem18 nič zaslužil. Da sem19 vam nazaj dal,20 kar sem21 našel, to je bila moja dolžnost. Vesel sem22, da sem23 se tujega24 blaga kmalu25 znebil. Če sem26 pa s tem kaj vam pomagal, ker sem27 vas malo na Boga spomnil, mi bo že Bog poplačal, vašega denarja28 pa nočem. Hvalite Boga za to srečo,29 ne mene, Bog vas je hotel skusiti. Meni tudi ni nič31 treba,«32 pravi fant nadalje. »Jesti33 in piti imam, obleko mi napravijo, pri34 dobrih ljudeh sem35, radi me imajo.« Ko gospod36 vidi, da37 fant nič daru vzeti noče, vzame mošnjo38 v roke, jo odpre in pravi: »39Fant,40 vsaj to mi povej,41 kako ti je ime in priimek42, kaj si in kje si.«43 Fant pravi: »44Janez mi je ime, pišem se Svetin, pekovski fant sem pri45 peku pred rdečim mostom46 v Trstu47.«48 Gospod vse to s svinčnikom49 zapiše in Janezu en cekin v žep51 porine in gre. Janez pa reče: »52Bog vas obvaruj!«53
77
[50]
⮟
II.1 Janez Svetin per velkim tergovcu2 v Terstu.3
II Janez Svetin pri velikem trgovcu2 v Trstu3
Z veselim sercam1 pride Janez proti večeru domu,2 in hitro da sohranit3 zlati cekin svojimu4 gospodarju. Kje si dobil ta dnar,6 ga vpraša gospodar?7 Veš de8 velja devet goldinarjev? Janez pravi: Nekaj sim11 našel in nazaj dal gospodu, kteri12 je zgubil13, on mi ga je dal. Silil me je več vzeti, pa nisim14 hotel. Janezovi tovarši16 pa so ga za norca deržali17 rekoč: Zakaj nisi več vzel neumnež, kako20 lahko bi bil ti21 obogatel!22 Janez pa druziga23 ni rekel,24 kakor to: Nisim zaslužil,25 pa nisim26 vzel, kar27 ne zaslužim pa tudi ne vzamem! če29 mi je Bog kaj namenil mi bo že dal. Drugo jutro precej31 pridejo trije gospodje k peku po fantu vprašat. Nimate vi fanta, mu pravijo, kterimu34 je Janez Svetin ime, radi35 bi ga vidili36 in z njim govorili. Mojster pek reče: Imamo ga, ni ga ravno doma, pa kmalo39 pride. Smem vprašati, pravi pek, kaj bi mu radi? gospodov eden42 odgovori: Fanta vam bomo vzeli. Na to44 se mojster45 ustraši in pravi: Za božjo voljo, kaj je naredil, gotovo47 je cekin ukradel, kteriga48 je včerej49 spravit dal; tega bi ne bil nikoli od fanta50 mislil. Gospodje so se pa posmehvali52. Med tem53 fant pride54, ugleda tri gospode,55 in precej med njimi spozna uniga57, kterimu58 je včerej59 najdeno blago nazaj dal, in mu reče: Kaj vam nisim vsiga61 nazaj dal, ki62 ste za mano prišli? Gospod pravi:
Z veselim srcem1 pride Janez proti večeru domov2 in hitro da shraniti3 zlati cekin svojemu4 gospodarju. »5Kje si dobil ta denar?«6 ga vpraša gospodar. »7Veš, da8 velja devet goldinarjev?«9 Janez pravi: »10Nekaj sem11 našel in nazaj dal gospodu, kateri12 je izgubil13, on mi ga je dal. Silil me je več vzeti, pa nisem14 hotel.«15 Janezovi tovariši16 pa so ga za norca držali,17 rekoč: »18Zakaj nisi več vzel,19 neumnež? Kako20 lahko bi bil obogatel?«22 Janez pa ni rekel drugega24 kakor to: »Nisem zaslužil25 pa nisem26 vzel; česar27 ne zaslužim,28 pa tudi ne vzamem. Če29 mi je Bog kaj namenil,30 mi bo že dal.« Precej drugo jutro31 pridejo trije gospodje k peku po fantu vprašat. »32Nimate vi fanta,«33 mu pravijo, »kateremu34 je Janez Svetin ime? Radi35 bi ga videli36 in z njim govorili.«37 Mojster pek reče: »38Imamo ga, ni ga ravno doma, pa kmalu39 pride. Smem vprašati,«40 pravi pek, »41kaj bi mu radi?« Eden izmed gospodov42 odgovori: »43Fanta vam bomo vzeli.« Nato44 se gospodar45 ustraši in pravi: »46Za božjo voljo, kaj je naredil? Gotovo47 je cekin ukradel, katerega48 je včeraj49 spravit dal; tega bi ne bil nikoli o fantu50 mislil.«51 Gospodje so se pa smehljali52. Medtem pride53 fant, ugleda tri gospode in precej spozna56 med njimi onega57, kateremu58 je včeraj59 najdeno blago nazaj dal, in mu reče: »60Kaj vam nisem vsega61 nazaj dal, ker62 ste za mano prišli?«63 Gospod pravi:
78
[50−51]
⮟
Vse vse, le prišel sim3 prosit tvojiga4 gospodarja in tebe, če bi hotel ti z manoj5 iti in per6 meni ostati; dobro7 ti bo svoje žive dni, ker si tako veliko dobroto meni9 storil. Tisti gospod pa je bil veliki tergovc11 v Terstu12, imenitin13 gospod, una14 dva sta bila mestna pisarja, de15 sta v pričo16 peka zapisala, de tergovc17 hoče Svetina18 fanta preskerbeti19 do smerti20. Torej21 vpraša gospod: Janez si dovoljin24 z mano25 iti in per26 meni biti; imel27 boš kar boš hotel, učil se boš kupčije, pomagal boš per barantii29. Janez reče: Grem rad31, če me gospodar pusti; brez njegoviga32 dovoljenja ne grem, on mi je že veliko dobriga33 storil. Pekovski mojster, kterimu35 je tergovc36 vse dopovedal, kako lepo se je Janez zaderžal,37 in ga pred nesrečo obvarval38, se oberne39 v fanta rekoč: Janez! Nerad42 te pustim od hiše, zato ko43 si zvest in priden; rad bi te imel; ker44 pa te ta gospod hočejo,45 in te do smerti preskerbe46, te je sreča došla. Ne bom ti branil,47 pojdi le pojdi z gospodam,49 in tudi za naprej bodi tako priden in zvest, kakor si bil do zdej; srečo50 ti bo Bog dal. Grem pravi zdaj52 Janez, pa prosim samo to, de54 me v šolo pošiljate, ker imam velike želje, se kaj več naučiti. Gospod mu vse obljubi; vender preden56 se loči57, se mu je tako vžalilo59, de60 je na glas jokal61. Lepo se potem zahvali svojimu62 mojstru, mu roko kušne63 in gre. Svetin, zdaj so ga le tako klicali, je per svojim novim gospodarji nar veči64 veselje imel v tem, de65 je v šolo hodil. Zvesto in pridno se je učil,66 pa tudi v drugih rečeh
»1Vse,2 vse, le prišel sem3 prosit tvojega4 gospodarja in tebe, če bi hotel ti z menoj5 iti in pri6 meni ostati. Dobro7 ti bo svoje žive dni, ker si meni8 tako veliko dobroto storil.«10 Tisti gospod pa je bil veliki trgovec11 v Trstu12, imeniten13 gospod, ona14 dva sta bila mestna pisarja, da15 sta vpričo16 peka zapisala, da17 hoče trgovec18 fanta Svetina preskrbeti19 do smrti20. Zatorej21 vpraša gospod: »22Janez, ali23 si dovoljen24 z menoj25 iti in pri26 meni biti? Imel27 boš,28 kar boš hotel, učil se boš kupčije, pomagal boš pri trgovanju29.«30 Janez reče: »Rad grem31, če me gospodar pusti; brez njegovega32 dovoljenja ne grem, on mi je že veliko dobrega33 storil.«34 Pekovski mojster, kateremu35 je trgovec36 vse dopovedal, kako lepo se je Janez vedel37 in ga pred nesrečo obvaroval38, se obrne39 v fanta,40 rekoč: »41Janez, nerad42 te pustim od hiše, zato ker43 si zvest in priden; rad bi te imel. Ker44 pa te ta gospod hočejo in te do smrti preskrbe46, te je sreča došla. Ne bom ti branil;47 pojdi,48 le pojdi z gospodom49 in tudi za naprej bodi tako priden in zvest, kakor si bil do zdaj! Srečo50 ti bo Bog dal.« »51Grem,« pravi52 Janez, »53pa prosim samo to, da54 me v šolo pošiljate, ker imam velike želje, se kaj več naučiti.«55 Gospod mu vse obljubi. Preden pa56 se je ločil57, se mu je vendar58 tako užalilo59, da60 je na glas zajokal61. Lepo se potem zahvali svojemu62 mojstru, mu roko poljubi63 in gre. Svetin, zdaj so ga le tako klicali, je pri svojem novem gospodarju največje64 veselje imel v tem, da65 je v šolo hodil. Zvesto in pridno se je učil pa tudi v drugih rečeh
79
[51]
⮟
doma pridno pomagal per prodajanji1. Naučil se je francosko, laško,2 in angleško govoriti in dobro pisati, posebno3 se je v velikih rajtengah4 dobro zučil5. Vsi so ga radi imeli, zato6 ker je bil le7 toliko priden in brihten8, zraven pa toliko ponižen. Nikoli ni šel v hudo nevarno tovaršijo10, ampak ob delavnikih in praznikih je šel12 v cerkev, potem pa je doma kaj pisal ali pa dobre bukve bral. Ob kraji14 morja se je nar rajši15 sprehajat hodil; tudi16 je šel večkrat17 pod tisto drevo, kjer je bil mošnico18 z dnarji našel19, ktero20 mu je pes v gobcu pernesel21. Tisto drevo je imenoval drevo sreče,22 in tisti kraj je imenoval vesel23 kraj. Iz tistiga veseliga24 kraja je Svetin večkrat preko morja gledal; vnele so se v njem želje deleč deleč25 po svetu iti26, de27 bi v daljnih krajih kaj vidil28 kaj skusil. Večkrat je v mnoge kraje pisal, de29 bi za mater zvedil30, pa nikoli mu ni mogla nobena živa duša povedati, ali je mati še živa ali mertva31, ali kje de32 je. Zato je premišljeval eniga33 dne pod drevesam34 sreče: Ne vem za očeta ne za mater, Bog ve kod se morata klatiti,37 kdo ve kako se jima godi, o39 kako bi rad zanje zvedil40, de41 bi jim zdaj kaj pomagal, kar bi lahko storil, ker imam že nekaj lastniga42 premoženja. Vedno so bile v njegovim sercu veči43 želje križem sveta iti, pa se ne upa45 gospodarju v misel vzeti, ker je vedel, de46 ga ne bo pustil. Eniga47 dne pride v Terst48 velika velika barka iz francoske dežele, iz mesta ki se mu Tulon pravi. Gospodar barke sam se je tudi per51-
doma pridno pomagal pri prodajanju1. Naučil se je francosko, laško in angleško govoriti in dobro pisati. Posebno v računanju3 se je dobro izučil5. Vsi so ga radi imeli, ker je bil vendar7 toliko priden in umen8, zraven pa toliko ponižen. Nikoli ni šel v hudo,9 nevarno tovarišijo10, ampak je šel11 ob delavnikih in praznikih v cerkev, potem pa je doma kaj pisal,13 ali pa dobre bukve bral. Ob kraju14 morja se je najrajši hodil15 sprehajat. Večkrat16 je šel tudi17 pod tisto drevo, kjer je bil našel mošnjico18 z denarji19, katero20 mu je pes v gobcu prinesel21. Tisto drevo je imenoval drevo sreče in tisti kraj veseli23 kraj. S tistega veselega24 kraja je Svetin večkrat preko morja gledal; vnele so se v njem želje, da bi daleč, daleč25 po svetu šel26, da27 bi v daljnih krajih kaj videl,28 kaj skusil. Večkrat je v mnoge kraje pisal, da29 bi za mater zvedel30, pa nikoli mu ni mogla nobena živa duša povedati, ali je mati še živa ali mrtva31, ali kje da32 je. Zato je nekega33 dne pod drevesom34 sreče premišljeval35: Ne vem za očeta ne za mater, Bog ve,36 kod se morata klatiti;37 kdo ve,38 kako se jima godi? O39 kako bi rad zanje zvedel40, da41 bi jim zdaj kaj pomagal, kar bi lahko storil, ker imam že nekaj lastnega42 premoženja. V njegovem srcu so bile vedno večje43 želje,44 križem sveta iti, pa si ni upal45 gospodarju v misel vzeti, ker je vedel, da46 ga ne bo pustil. Nekega47 dne pride v Trst48 velika,49 velika barka iz francoske dežele, iz mesta,50 ki se mu Tulon pravi. Gospodar barke sam se je tudi pri51-
80
[51−52]
⮟
peljal v Terst1 zavoljo nove kupčije z židanim blagam2. Gospodar barke je bil silno bogat tergovc3 ali kupec iz Tulona, perleten4 moder mož, zraven pa brumen5 in pošten. Ta pride po barantii6 v hišo Svetinoviga7 gospodarja. Ko sta kupca že svojo kupčijo obravnala,8 in se čez9 več reči10 pogovorila, reče11 Francoz Svetinovimu12 gospodarju: Skusi mi dobiti brihtniga14 človeka, kteri15 bo znal nemško, laško, francosko in angleško govoriti, zlo16 ga potrebujem per mojih17 velikih kupčijah. Imam jih več per18 hiši, taciga vender19 nimam, de20 bi vse te jezike znal govoriti,21 in pa de22 bi bil brihten per kupčii23. Dobro mu bom plačal, ne bo se ksal de24 je k meni prišel, če bo priden. Svetin je te besede slišal; bile so mu kakor meč skozi serce26, vender27 se ni upal nič reči. Skorej28 je že zinil,29 in se ponudil, vender30 je mislil: Ne spodobi se ponujati, obmolči31 in sklene skrivej svojiga32 gospodarja prositi, de33 naj ga ponudi. Svetinov gospodar reče Francozu: Imam ga že jest taciga35 človeka, kakoršniga36 vi želite dobiti, to de jest37 ga sam38 potrebujem, torej ga tudi ne dam; glejte39 ga, ravno ta le40 je;41 pokaže Svetina. Francoz prijazno Svetina pogleda43 rekoč: Ali bi pa ti ne hotel iti z manoj45 čez morje na francosko46, ko bi te gospodar pustil in pervolil47? Svetin hitro odgovori: Rad in z groznim veseljem bi šel, ker zdavnej50 že imam51 grozne želje iti po svetu kaj skusit53. Gospodar pa reče Francozu: Vse vam storim, tega56 fanta pa vam ne morem pustiti, ne le zato, ker mi je tako potreben, ampak on57 je moj
peljal v Trst1 zavoljo nove kupčije s svilenim blagom2. Gospodar barke je bil silno bogat trgovec3 ali kupec iz Tulona, prileten,4 moder mož, zraven pa pobožen5 in pošten. Ta pride po trgovini6 v hišo Svetinovega7 gospodarja. Ko sta kupca že svojo kupčijo obravnavala8 in se o9 več rečeh10 pogovorila, je rekel11 Francoz Svetinovemu12 gospodarju: »13Skusi mi dobiti bistrega14 človeka, kateri15 bo znal nemško, laško, francosko in angleško govoriti. Zelo16 ga potrebujem pri svojih17 velikih kupčijah. Imam jih več pri18 hiši, takega vendar19 nimam, da20 bi vse te jezike znal govoriti in pa da22 bi bil bister pri kupčiji23. Dobro mu bom plačal, ne bo se kesal, da24 je k meni prišel, če bo priden.«25 Svetin je te besede slišal; bile so mu kakor meč skozi srce26, vendar27 se ni upal nič reči. Skoraj28 je že zinil in se ponudil, vendar30 je mislil: Ne spodobi se ponujati! Zato obmolkne31 in sklene skrivaj svojega32 gospodarja prositi, da33 naj ga ponudi. Svetinov gospodar reče Francozu: »34Imam ga že jaz takega35 človeka, kakršnega36 vi želite dobiti, toda sam37 ga potrebujem, torej ga tudi ne dam. Glejte39 ga, ravno tale40 je!« in41 pokaže Svetina. Francoz prijazno pogleda42 Svetina,43 rekoč: »44Ali bi pa ti ne hotel iti z menoj45 čez morje na Francosko46, ko bi te gospodar pustil in privolil47?«48 Svetin hitro odgovori: »49Rad in z groznim veseljem bi šel, ker imam50 že zdavnaj51 grozne želje,52 iti po svetu kaj skusiti53.«54 Gospodar pa reče Francozu: »55Vse vam storim, toda56 fanta pa vam ne morem pustiti, ne le zato, ker mi je tako potreben, ampak je tudi58 moj
81
[52−53]
⮟
dobrotnik, in vse razloži in pove, kako se je Svetin zaderžal2. Francoz, ki3 je to slišal, še bolj sili6 in prosi7, de8 naj mu pusti Svetina. Svetin tudi sam prosi ga pustiti10 po svetu, ker ima le11 tolike želje. Gospodar ni hotel po tem več braniti, ki12 je videl, de13 fant zlo14 želi s francozam iti15. Rad grem na francosko17, je djal19 Svetin, de20 bom videl deželo, kjer so moj oče pokopani. Potem reče gospodar Svetinu: Prepustim te temu mojimu prijatlu23, kteriga24 poznam, de25 je pošten mož; per26 njem ti ne bo nič hudiga27. Želil sim28, de29 bi ti zmiram per30 meni ostal, ker nikoli ne bom pozabil, koliko si mi dobriga31 storil, ker32 pa le po svetu kaj skusiti želiš, pojdi, dovolim ti. Bodi vselej tako pameten, kakor si bil do zdej33, in Bog te ne bo za pustil34. Ko bi si35 ti utegnilo hudo goditi, ali bi kaj pomanjkanja mogel terpeti37, le vediti38 mi daj, kjer koli39 boš, dal ti bom, kolikor bi potrebval.40 Ko bi utegnil ob službo priti,41 in ne mogel druge dobiti, pridi nazaj, z veseljem te bom sprejel,42 in ti bom vselej hvaležen. Ne bom pozabil dobrote43 tvoje. Ti si k moji hiši žegen46 božji prinesel,47 in mene zbrihtal48. Če tudi jest med tem umerjem49, bom jerbam50 naročil za-te skerbeti51, kolikor bi ti potrebval52. Poln veselja je zdaj Svetin svojimu54 gospodarju roko kušnil55 in pametno rekel: Gospod!57 zahvalim, de58 ste mi toliko dobri; ne mene le Boga hvalite.60 Potem pelje gospodar svojiga ljubiga61 Svetina k francozu62 v kamro,63 in mu ga izroči s temi besedami: Tukaj vam izročim in perporočim zvestiga65 in pošteniga služabni66-
dobrotnik,«1 in vse razloži in pove, kako se je Svetin vedel2. Ko3 je Francoz4 to slišal, je5 še bolj silil6 in prosil7, da8 naj mu pusti Svetina. Svetin tudi sam prosi, naj9 ga pusti10 po svetu, ker ima tolike želje. Gospodar ni hotel po tem več braniti, ker12 je videl, da13 fant zelo14 želi iti s Francozom15. »16Rad grem na Francosko17,«18 je dejal19 Svetin, »da20 bom videl deželo, kjer so moj oče pokopani.«21 Potem reče gospodar Svetinu: »22Prepustim te temu svojemu prijatelju23, katerega24 poznam, da25 je pošten mož; pri26 njem ti ne bo nič hudega27. Želel sem28, da29 bi ti zmeraj pri30 meni ostal, ker nikoli ne bom pozabil, koliko si mi dobrega31 storil. Ker32 pa le po svetu kaj skusiti želiš, pojdi, dovolim ti. Bodi vselej tako pameten, kakor si bil do zdaj33, in Bog te ne bo zapustil34. Ko bi se35 ti utegnilo hudo goditi, ali bi moral36 kaj pomanjkanja trpeti37, le vedeti38 mi daj in, kjerkoli39 boš, dal ti bom, kolikor bi potreboval …40 Ko bi utegnil ob službo priti in ne mogel druge dobiti, pridi nazaj, z veseljem te bom sprejel in ti bom vselej hvaležen. Ne bom pozabil tvoje dobrote44. Ti si prinesel45 k moji hiši božji blagoslov47 in mene izmodril48. Četudi jaz medtem umrjem49, bom dedičem50 naročil, naj zate skrbijo51, kolikor bi ti potreboval52.«53 Poln veselja je zdaj Svetin svojemu54 gospodarju roko poljubil55 in pametno rekel: »56Gospod,57 zahvalim, da58 ste mi toliko dobri; ne mene,59 le Boga hvalite!«60 Potem pelje gospodar svojega ljubega61 Svetina k Francozu62 v sobo63 in mu ga izroči s temi besedami: »64Tukaj vam izročim in priporočim zvestega65 in poštenega služabn66-
82
[53]
⮟
ka1. Ravnajte lepo z njim;2 vem de3 vam bo veselje delal. Svetin se ponižno perklone,5 in obljubi priden in pokoren biti7. Čez osem dni barka odrine,8 in Svetin se pelje s svojim novim gospodarjem po morji9 proti francoski deželi. Lep dan je bil, dober veter, barka plava hitro ko10 ptica na luftu11. Svetin žalostno gleda nazaj proti Terstu,12 in pravi: „13Bog te obvaruj ljuba domača dežela; morebiti15 te nikoli več ne bom vidil16; pa sej17 je Bog povsod, cela18 zemlja je božja, on dobrotlivi19 oče, kteri20 me je do zdej21 tako skerbno22 pred hudim varval23, me bo tudi zanaprej24 ohranil; v25 njega bom vselej zaupal, on me ne bo zapustil.“ Med tem26 so se mu solze uderle27, ker se je spomnil, kar je večkrat od matere slišal, kako žalosten je tudi njegov oče bil29, ker30 se je mogel31 od doma ločiti. Naslonil se je v barki, v mislih vtopljen32 je premišljeval, kako se mu bo za naprej godilo. Ko spet oči povzdigne in še enkrat proti Terstu33 pogleda, mu je zginil spred34 oči, druziga ne vidi35 okoli in okoli sebe,36 kakor zeleno vodo morja. Ravno 19 let je bil Svetin star, ko je šel iz Tersta37 na Francosko.
ika1. Ravnajte lepo z njim,2 vem, da3 vam bo veselje delal.«4 Svetin se ponižno prikloni5 in obljubi, da bo6 priden in pokoren. Čez osem dni barka odrine in Svetin se pelje s svojim novim gospodarjem po morju9 proti francoski deželi. Lep dan je bil, dober veter, barka plava hitro kakor10 ptica po zraku11. Svetin žalostno gleda nazaj proti Trstu12 in pravi: »13Bog te obvaruj,14 ljuba domača dežela! Morebiti15 te nikoli več ne bom videl16; pa saj17 je Bog povsod, vsa18 zemlja je njegova. On, dobrotljivi19 oče, kateri20 me je do zdaj21 tako skrbno22 pred hudim varoval23, me bo tudi za naprej24 ohranil. V25 njega bom vselej zaupal, on me ne bo zapustil.« Medtem26 so se mu solze udrle27, ker se je spomnil, kar je večkrat od matere slišal, kako žalosten je bil28 tudi njegov oče, ko30 se je moral31 od doma ločiti. Naslonil se je v barki, v mislih utopljen32 je premišljeval, kako se mu bo za naprej godilo. Ko spet oči povzdigne in še enkrat proti Trstu33 pogleda, mu je izginil izpred34 oči; drugega ni videl35 okoli in okoli sebe kakor zeleno vodo morja. Ravno 19 let je bil Svetin star, ko je šel iz Trsta37 na Francosko.
III.1 Janez Svetin na morji.2
III Janez Svetin na morju2
Celih 191 dni so se vozili po morji2, preden na Francosko pridejo4, ker jim je veter nagajal.
Celih devetnajst1 dni so se vozili po morju2, preden so prišli3 na Francosko, ker jim je veter nagajal.
83
[53−54]
⮟
Bila je barka eniga dne1 v nevarnosti vtopiti2 se. Strašno vreme se je po morji pergnalo4, grozen vihar volove žene5 visoke ko hribje;6 barka se je gugala ko zibel. Brodniki so kleli in rotili, ker vihar noče nehati8. Takrat še ni bilo velike nevarnosti, kader9 se je pa10 barka popolnama11 po strani nagnila, so vsi brodniki obledeli, začnejo12 moliti,13 in vse svetnike na pomoč klicati. Vsak je takrat molil, kdor je bil v barki, tudi Svetin, kteri14 se je ves tresel,15 še ni16 nikoli tako zvesto molil,18 ko takrat. Še njegov gospodar Teodor Eskeles,19 — tako je bilo ime tistimu velikimu tergovcu20 iz Tulona,21 — je rekel Svetinu: Fant!23 ti si še morebiti nedolžen,24 vemo, de25 Bog nedolžne rajši usliši,26 moli moli, de28 nas Bog obvarje29, če ne, vsiga30 bo konc31. Svetin komej33 odgovori od strahu ves boječ: Gospod! sej36 molim celi37 čas, kar hudo vreme terpi38, de39 bi me le Bog uslišal. Černa40 noč je pokrila nebo in morje; velika temota41 je postala42. Druziga43 se ni vidilo44 ko blisk, kteri45 je okoli barke46 strašno švigal, druziga47 se ni slišalo,48 kakor grozno bučanje vetrov in treskanje neznano49, ktero50 je na morji51 še veliko hujši,52 kakor na suhim53. Vsi brodniki so zdaj upanje zgubili54, po kotih popadali56 in se k smerti perpravljajo, djali57 so, več58 ni zdaj59 pomoči, vervi60 in platna nam je vihar potergal61, ne vidimo več kam barka leti, perletela63 bo na kako skalo, se bo64 gotovo razbila,65 in naš konc66 je blizo67. Vsi so zdihvali68 od perviga69 do zadnjiga; tudi70 Svetin se je k smerti že perpravil,71 in še k materi božji je72 s po-
Nekega dne je bila barka1 v nevarnosti, da2 se utopi3. Strašno vreme se je prignalo po morju4, grozen vihar je gnal valove,5 visoke ko hribje:6 barka se je gugala ko zibel. Brodniki so kleli in se7 rotili, ker vihar ni hotel ponehati8. Takrat še ni bilo velike nevarnosti; ko pa9 se je barka popolnoma11 po strani nagnila, so vsi brodniki obledeli, začeli12 moliti in vse svetnike na pomoč klicati. Vsak je takrat molil, kdor je bil v barki, tudi Svetin, kateri14 se je ves tresel;15 še nikoli ni17 tako zvesto molil ko takrat. Še njegov gospodar Teodor Eskeles — tako je bilo ime tistemu velikemu trgovcu20 iz Tulona — je rekel Svetinu: »22Fant,23 ti si še morebiti nedolžen;24 vemo, da25 Bog nedolžne rajši usliši;26 moli,27 moli, da28 nas Bog obvaruje29, če ne, bo vsega konec31.«32 Svetin komaj33 odgovori,34 od strahu ves boječ: »35Gospod, saj36 molim ves37 čas, kar hudo vreme trpi38, da39 bi me le Bog uslišal.« Črna40 noč je pokrila nebo in morje; popolnoma se41 je stemnilo42. Drugega43 se ni videlo44 ko blisk, ki45 je strašno švigal okoli barke; drugega47 se ni slišalo kakor grozno bučanje vetrov in neznansko treskanje49, ki50 je na morju51 še veliko hujše52 kakor na suhem53. Vsi brodniki so zdaj izgubili upanje54, popadali55 po kotih in se pripravljali k smrti. Dejali57 so: »Zdaj58 ni več59 pomoči. Vrvi60 in platna nam je vihar potrgal61, ne vidimo več,62 kam barka leti. Priletela63 bo na kako skalo, se gotovo razbila in naš konec66 je blizu67.« Vsi68 od prvega69 do zadnjega so zdihovali. Tudi70 Svetin se je k smrti pripravil71 in še s po-
84
[54]
⮟
sebnim zaupanjem zdihoval,1 in za pomoč prosil. Ravno o polnoči je bilo, in vihar2 je začel pojemati,4 megle so se jele razpotegvati5, spet se je razjasnilo,6 in barka se je spet sama poravnala,7 morje je pokojno perhajalo8. To9 so brodniki kmalo10 čutili, upanje se je11 v njih sercah12 obudilo, spravijo13 se na noge,14 in potegnejo hitro za vervi15, kar jih ni bilo poterganih16. Ob dveh čez polnoči je bilo morje popolnama17 tiho, brez vse nesreče18 je minilo hudo vreme19, razen težkih reči, kar20 so jih po gospodarjevim povelji21 v vodo pometali. Nikoli22 še ni Svetin vidil23, veliko manj pa še24 skusil takiga25 straha,26 nikoli še ni bil v taki nevarnosti, pa tudi potem, ko je hudo vreme minilo, ni vidil27 ne občutil tolikiga28 veselja,29 kakor takrat v barki. Gospodar barke je ukazal nove vervi30 in nove rjuhe nategniti, potem pokliče vkup31 vse brodnike,32 in druge kar jih je bilo v barki, vsi morajo34 poklekniti, sam tudi poklekne36 in očitno zahvalijo37 Boga, de38 jih je obvarval39 v taki nevarnosti in jih per življenji40 ohranil. V tisti smertni41 nevarnosti na morji42 je Svetin terdno obljubo storil43, nikoli v nobeno krivico ne pervoliti45, ampak vselej zvesto in pošteno ravnati46, naj se mu godi kakor hoče. To obljubo je tudi deržal celi48 čas svojiga49 življenja.
sebnim zaupanjem zdihoval k Materi božji1 in za pomoč prosil. Ravno o polnoči je bilo, ko2 je vihar3 začel pojemati;4 megle so se jele razpotegovati5, spet se je razjasnilo in barka se je spet sama poravnala;7 morje se je upokojilo8. Brodniki9 so to kmalu10 čutili, v njih srcih se je12 obudilo upanje. Spravijo13 se na noge in potegnejo hitro za vrvi15, kar jih ni bilo potrganih16. Ob dveh čez polnoči je bilo morje popolnoma17 tiho in hudo vreme18 je minilo brez vse nesreče19, razen težkih reči, ki20 so jih po gospodarjevem povelju21 v vodo pometali. Svetin22 še ni nikoli videl23, veliko manj pa skusil takega25 straha;26 nikoli še ni bil v taki nevarnosti, pa tudi potem, ko je hudo vreme minilo, ni videl27 ne občutil tolikega28 veselja kakor takrat v barki. Gospodar barke je ukazal nove vrvi30 in nove rjuhe nategniti, potem je poklical vkupaj31 vse brodnike in druge ljudi,33 kar jih je bilo v barki. Vsi so morali34 poklekniti, tudi35 sam je pokleknil36 in očitno zahvalil37 Boga, da38 jih je obvaroval39 v taki nevarnosti in jih pri življenju40 ohranil. V tisti smrtni41 nevarnosti na morju42 je Svetin trdno obljubil43, da ne bo44 nikoli v nobeno krivico privolil45, ampak vselej zvesto in pošteno ravnal46, naj se mu godi,47 kakor hoče. To obljubo je tudi ves48 čas svojega49 življenja držal50.
85
[55]
⮟
IV.1 Janez Svetin v mestu Tulonu na Francoskim.2
IV Janez Svetin v mestu Tulonu na Francoskem2
Dvajseti dan po nevarni vožnji po morji1 pride barka k2 kraju; bil je ravno tudi dvajseti dan mesca kimovca, to je tisti dan pred s3. Matevžem. Svetin zdaj pervič4 ugleda francosko deželo, iz5 barke je pregledal celo6 lepo veliko francosko mesto Tulon, kamor iti9 je njegov namen. Ko Svetin iz12 barke pride13 in stopi na suho zemljo, se precej zjoka, ker so mu oče na misel prišli; rekel14 je sam per15 sebi: Lej tukej16 je zemlja, v kteri17 kosti mojiga18 očeta počivajo19, ali pa če so še živi, Bog zna v kterim22 kotu tiče,23 in kako se jim godi. Svetin se hitro zbrihta25, obriše solze in gre vesel v hišo26 s svojim gospodarjem. Ko pred perljuden28 fant je z vsakim prijazno govoril,29 in se kmalo30, kar jih je per hiši31 bilo, sprijaznil32. Kader33 ga je gospodar peljal svoji stari gospej34 pokazat, je Svetin spodobno svoji novi gospodinji roko kušnil35 rekoč: Gospa!37 prosim vas imejte poterpljenje39 z mano40, dokler vsih hišnih navad ne zvem41. Rad bom storil42 vse, kar mi boste ukazali, samo de44 vem, kaj vam je všeč. Želim vam ustreči,45 in nikoli ne mislim vas47 radovoljno žaliti. Gospa je bila prav zadovoljna imeti49 tako perljudniga50 in pohlevniga51 služabnika. Torej52 mu reče: Lepo se vedi, zvest bodi in priden per vsih54 opravilih, tudi jest55 ti bom dobra, bom ti kakor mati. Na to56 se zahvali57 Svetin,58 in gre prosit gospodarja mu dati60 opravila, kterih61 se hoče vaditi.
Dvajseti dan po nevarni vožnji po morju1 pride barka h2 kraju; bil je ravno tudi dvajseti dan mesca kimovca, to je tisti dan pred sv3. Matevžem. Svetin zdaj prvič4 ugleda francosko deželo. Z5 barke je pregledal vse6 lepo,7 veliko,8 francosko mesto Tulon, kamor je njegov namen iti10. Ko pride11 Svetin z12 barke in stopi na suho zemljo, se precej zjoka, ker so mu oče na misel prišli. Rekel14 je sam pri15 sebi: »Glej, tukaj16 je zemlja, v kateri počivajo17 kosti mojega18 očeta, ali pa,20 če so še živi, Bog zna,21 v katerem22 kotu tiče in kako se jim godi.«24 Svetin se hitro zave25, obriše solze in gre vesel s svojim gospodarjem v hišo27. Ko prej priljuden28 fant je z vsakim prijazno govoril in se kmalu z vsemi sprijaznil30, kar jih je bilo pri hiši32. Ko33 ga je gospodar peljal svoji stari gospe34 pokazat, je Svetin spodobno svoji novi gospodinji roko poljubil,35 rekoč: »36Gospa,37 prosim vas,38 imejte potrpljenje39 z menoj40, dokler ne zvem vseh hišnih navad41. Rad bom vse storil43, kar mi boste ukazali, samo da44 vem, kaj vam je všeč. Želim vam ustreči in nikoli vas46 ne mislim radovoljno žaliti.«48 Gospa je bila prav zadovoljna, da je imela49 tako priljudnega50 in pohlevnega51 služabnika. Zato52 mu reče: »53Lepo se vedi, zvest bodi in priden pri vseh54 opravilih! Tudi jaz55 ti bom dobra, bom ti kakor mati.« Nato56 se Svetin zahvali58 in gre prosit gospodarja, naj59 mu da60 opravila, katerih61 se hoče vaditi.
86
[55−56]
⮟
Ker je Teodor veliki tergovc bil2 v Tulonu, kteri3 je deleč4 in deleč5 v velikih kupčijah zapleten bil6, ni hotel Svetina precej v štacuno djati7, ampak v svojo pisarnico ali kanclijo ga dene8, de9 ga skusi10, koliko je Svetin učen11 v kupčijških rajtengah12. Pa kmalo13 je Teodor vidil14, de15 je mladi Svetin v rajtengah16 tako prebrisan, de17 nobeden njegovih služabnikov, kterih18 je še sedem imel, ne tako: Nar težji19 in nar hujši rajtengo20, nad ktero21 si je vsakteri po 322 po 423 ure glavo belil, preden jo24 je naredil, pa še večkrat je bilo kaj napak, je Svetin naredil ko bi mignil z lohkobo27 brez veliciga28 truda. Perletni tergovc29 Teodor, kteri30 si že zavoljo starosti ni mogel z rajtengami31 veliko glave beliti, je kmalo vidil32, kako potreben mu je Svetin zavoljo tolike umnosti v rajtengah33. Kmalo34 ga je rajši imel ko vse druge svoje služabnike. Kader35 je bilo treba kako težko rajtengo narediti,36 ali kako drugo37 popraviti, le Svetin38 je bil poklican, kteri40 je z veseljem in hitro nar bolj smotene41 in zahomotane kupčije in rajtenge v red spravil42 in razjasnil43, kar mu je veliko veselje in njegovimu44 gospodarju Teodoru še veči veselje bilo46. Tako vselej prav pride človeku48, kar49 se v mladosti s pridam50 nauči, sebi in drugim veselje dela. Teodor je zavoljo svoje neizmerjene52 kupčije grozno rad imel Svetina, vender skušen54 mož je55 že večkrat se56 nad kakim mladenčem golfal57, torej58 mu ni veliko zaupal. Rekel je: Svetin je brihten60 fant, le premlad je, njegove zvestobe še nisim61 prepričan. Če bo
Ker je bil1 Teodor veliki trgovec2 v Tulonu, ki3 je bil daleč4 in daleč5 v velikih kupčijah zapleten, ni hotel Svetina precej v trgovino dejati7, ampak ga je dal v svojo pisarnico8, da bi9 ga skusil10, koliko je Svetin v kupčijskih računih učen12. Pa Teodor13 je kmalu videl14, da15 je mladi Svetin v računih16 tako prebrisan, da17 nobeden njegovih služabnikov, katerih18 je še sedem imel, ne tako. Najtežji19 in najhujši račun20, nad katerim21 si je vsakteri po tri,22 po štiri23 ure glavo belil, preden ga24 je naredil, pa še večkrat je bilo kaj napak, je Svetin naredil,25 ko bi mignil,26 z lahkobo,27 brez velikega28 truda. Priletni trgovec29 Teodor, kateri30 si že zavoljo starosti ni mogel z računi31 veliko glave beliti, je kmalu videl32, kako potreben mu je Svetin zavoljo tolike umnosti v računanju33. Kmalu34 ga je rajši imel ko vse druge svoje služabnike. Kadar35 je bilo treba narediti kak težek račun36 ali drugega37 popraviti, je bil le Svetin39 poklican, ki40 je z veseljem in hitro v red spravil41 in razjasnil najbolj zmotene in zahomotane kupčije42 in račune43, kar je bilo njemu v veliko, njegovemu44 gospodarju Teodoru pa45 še v večje veselje46. Tako vselej človeku47 prav pride, česar49 se v mladosti s pridom50 nauči, sebi in drugim veselje dela. Teodor je imel51 zavoljo svoje neizmerne52 kupčije Svetina53 grozno rad. Vendar se je skušeni54 mož že večkrat nad kakim mladeničem goljufal57, zato58 mu ni veliko zaupal. Rekel je: »59Svetin je bister60 fant, le premlad je, njegove zvestobe še nisem61 prepričan. Če bo
87
[56]
⮟
on1 tudi tako zvest, kakor je brihten2 in priden, ni ga meni3 treba boljšiga4 služabnika iskati. V zvestobi ga je potem večkrat skusil. Podvergel6 mu je dnarje,7 tudi druge drage reči;8 pa Svetin nikdar nar manjši stvarice ni9 premaknil, če10 je kaj našel, je vselej pošteno nazaj dal. Gospodar potem naroči enimu svojih služabnikov skrivej11, de12 naj si perzadeva Svetina svojiga tovarša13 v krivico zapeljati14. Tovarš15 skusi, Svetina nagovarja17, de18 naj deli z njim dnarje19, za ktere20 je svojiga21 gospodarja ogoljfal22. Svetin pa, ko23 ni vedel, de24 je to nalaš25 le k videzu, prosi tovarša26 rekoč: Ljubi moj tovarš!28 se ne bojiš Boga? zakaj29 si gospodarju krivico storil? Ne veš de golufi30, tatje,31 krivičniki nikoli ne pojdejo v nebesa? Zdaj pa še mene hočeš zmotiti in zapeljati.32 Ni zadosti, de33 si hudoben34 sam, še druge zapeljuješ. Daj nazaj gospodarju, če ne, jest36 bom povedal,37 in vem, de per ti38 priči pojdeš od hiše. Tovarš39 mu reče: Neumen si,41 zakaj se braniš dnarjev, tudi42 drugi tako delajo, ne bo se zvedilo, kaj43 boš na vsako reč porajtal44? Če nočeš deliti z mano, bom sam imel. Svetin pravi: Ljubi moj tovarš!47 če boš tako delal, kakor druge hudobne vidiš, boš deleč48 prišel. Nikoli se ti ne bo dobro godilo ne na tem ne na unim50 svetu. Če tudi51 pred ljudmi svoje krivice skriješ, ali jih moreš pred Bogam52 skriti? Glej kako pošteni delajo54 in pravični, hudobnih krivičnih ne posnemaj.57 Veš, de58 krivičen krajcer59 deset pravičnih uje!60 Ker pa tovarš61 ne neha Svetina motiti in ga k62 kri-
tudi tako zvest, kakor je bister2 in priden, potem mi ni3 treba boljšega4 služabnika iskati.«5 V zvestobi ga je potem večkrat skusil. Podvrgel6 mu je denarje in7 tudi druge drage reči,8 pa Svetin ni nikdar najmanjše stvarce9 premaknil. Če10 je kaj našel, je vselej pošteno nazaj dal. Gospodar potem nekemu svojemu služabniku skrivaj naroči11, da12 naj si prizadeva svojega tovariša Svetina zapeljati13 v krivico. Tovariš15 skusi, nagovarja16 Svetina, naj deli z njim denarje19, za katere20 je ogoljufal svojega21 gospodarja. Svetin pa, ki23 ni vedel, da24 je to nalašč25 le k videzu, prosi tovariša,26 rekoč: »27Ljubi moj tovariš,28 se ne bojiš Boga? Zakaj29 si gospodarju krivico storil? Ne veš, da goljufi30, tatje in31 krivičniki nikoli ne pojdejo v nebesa? Zdaj pa še mene hočeš zmotiti in zapeljati?32 Ni zadosti, da33 si sam hudoben35, še druge zapeljuješ. Daj nazaj gospodarju, če ne, bom jaz povedal37 in vem, da pri tej38 priči pojdeš od hiše.« Tovariš39 mu reče: »40Neumen si;41 zakaj se braniš denarjev? Tudi42 drugi tako delajo, ne bo se zvedelo. Kaj43 boš na vsako reč pazil44? Če nočeš deliti z mano, bom sam imel.«45 Svetin pravi: »46Ljubi moj tovariš,47 če boš tako delal, kakor druge hudobne vidiš, boš daleč48 prišel. Nikoli se ti ne bo dobro godilo,49 ne na tem ne na onem50 svetu. Četudi51 pred ljudmi svoje krivice skriješ, ali jih moreš pred Bogom52 skriti? Glej,53 kako pošteni in pravični delajo55, hudobnih,56 krivičnih ne posnemaj!57 Veš, da58 krivičen krajcar59 deset pravičnih uje.«60 Ker pa tovariš61 ne neha Svetina motiti in ga h62 kri-
88
[56−57]
⮟
vicam zapeljevati, gre Svetin eniga1 dne k2 gospodarju sam in mu reče: Gospod ne zamerite! Nekaj5 bi vam rad povedal od vašiga služabnika6, eniga7 mojih tovaršev, samo8 prosim, ne štrafujte9 ga zavoljo tega, ampak posvarite ga, de10 se poboljša,11 in se ne navadi hudobije. Krivico vam dela,12 in mene tudi vam krivico delati zapeljuje14. Gospodar mu reče prijazno: Prav je ljubi moj Svetin, de18 si mi povedal,19 ne skerbi20, bom21 naredil, de23 te več ne bo motil. Od tistiga25 časa mu je Teodor že velike reči zaupal, bolj ko marsikterimu drugimu Svetinovimu tovaršu26. Eniga27 dne sedi Svetin v pisarnici sam ves zamišljen v rajtenge29, ktere30 mu je gospodar Teodor rekel zdelati31, kader32 je iz doma šel33 v bližno34 mesto zavoljo nekake velike kupčije. Kar hitro stopi v pisarnico velik imeniten, k videzu žlahten lepo oblečen gospod,37 in vpraša: Si le38 ti Svetin Teodorov služabnik, kteri40 je tako umetaln41, posebno v rajtengah42? Svetin odgovori pohlevno: Sim ja44, kaj pa mi ukažete, kaj bi radi, vas ne45 poznam,46 vas nisim47 še nikoli vidil48. Ptuji gospod na to druziga49 ne reče kakor te besede: Se bova že v kratkim vidila,51 in vzame iz aržeta mošnico,52 in jo Svetinu verže53. Na, pravi, to je tvoje in beži iz pisarnice. Svetin skoči hitro za gospodam58, de59 bi mu mošno60 nazaj dal, ker je61 rekel: To ni moje, in63 kar mojiga64 ni, nočem; vender65 gospoda že nikjer ni bilo. Svetin vzame mošno66 v roke, jo odpre in najde noter67 za tri sto frankov vrednosti. Misli,68 in misli, kaj mu je
vicam zapeljevati, gre Svetin nekega1 dne h2 gospodarju sam in mu reče: »3Gospod,4 ne zamerite, nekaj5 bi vam rad povedal o vašem služabniku6, enem7 mojih tovarišev. Samo8 prosim, ne kaznujte9 ga zavoljo tega, ampak posvarite ga, da10 se poboljša in se ne navadi hudobije. Krivico vam dela in tudi13 mene zapeljuje, naj vam delam krivico14.«15 Gospodar mu reče prijazno: »16Prav je,17 ljubi moj Svetin, da18 si mi povedal;19 ne skrbi20, naredil bom22, da23 te več ne bo motil.« —24 Od tistega25 časa mu je Teodor že velike reči zaupal, bolj ko marsikateremu drugemu Svetinovemu tovarišu26. Nekega27 dne sedi Svetin v pisarnici sam,28 ves zamišljen v račune29, katere30 mu je gospodar Teodor rekel izdelati31, ko32 je šel z doma33 v bližnje34 mesto zavoljo nekake velike kupčije. Kar hitro stopi v pisarnico velik,35 imeniten, k videzu žlahten,36 lepo oblečen gospod in vpraša: »Si38 ti Svetin,39 Teodorov služabnik, kateri40 je tako umetelen41, posebno v računih42?«43 Svetin odgovori pohlevno: »Sem, da44, kaj pa mi ukažete, kaj bi radi? Ne45 poznam vas,47 še nikoli vas nisem videl48.« Tuji gospod nato drugega49 ne reče kakor te besede: »50Se bova že v kratkem videla!«51 in vzame iz žepa mošnjico52 in jo vrže Svetinu53. »54Na,«55 pravi, »56to je tvoje!«57 in beži iz pisarnice. Svetin skoči hitro za gospodom58, da59 bi mu mošnjo60 nazaj dal in61 rekel: »62To ni moje! In63 kar mojega64 ni, nočem!« Vendar65 gospoda že nikjer ni bilo. Svetin vzame mošnjo66 v roke, jo odpre in najde notri67 za tri sto frankov vrednosti. Misli in misli, kaj mu je
89
[57−58]
⮟
storiti. Ne ve, zakaj mu je to pustil gospod, kteriga1 ne pozna. Ko gospodar Teodor domu pride3, je bila Svetinova perva skerb4, de5 je tisto mošno6 vzel in mu jo nese7 rekoč: Lejte8 to mošnico9 mi je neznan gospod pernesel10, tri sto frankov je v nji, nič11 ne vem zakaj mi je to dal, prosim13 vas spravite te dnarje15, zakaj jest16 jih nočem in ne morem imeti. Teodor mu reče: Na moje besede spravi dnarje,19 in jih imej, tvoji20 so, se bo že zvedilo21, od kod in zakaj so tebi v roke prišli. Svetin uboga. Kmalo potem23 ga Teodor24 pošlje v bližno26 mesto rajtenge na čisto zdelat27 s kupcam28, s kterim29 je Teodor malo pred kupčijo storil30. Svetin pride v tisto mesto, gre v hišo barantavca31, kamor ga je gospodar poslal rajtenge32 izčistit, kar ugleda tistiga33 gospoda, kteri34 mu je mošno dnarjev35 posilil, in to36 je bil sam tiste tergovc37, s kterim38 je Teodor kupčijo storil,39 zato mu hitro40 reče: Lej41 Svetin! sej sim42 ti rekel, de43 se bova v kratkim vidila44. Vedil sim45, de46 te bo gospodar poslal z mano rajtingo storit47. Ljubi moj Svetin!48 nikar me ne stori nesrečniga49. S tvojim gospodarjem imava že velike rajtenge50 vkup;51 pa če pojde vse na tanko52, vse po pravici, vem de53 bom ob vse prišel, tvoj54 gospodar me bo na beraško palico spravil, jest55 in cela56 moja družina pojdemo vbogajme prosit, če ti čisto in pravično rajtengo storiš57. Lej tvoj gospodar je bogat, sej59 ima de60 sam ne ve koliko, star je, otrok nima več ko eno samo hčer; jest61 pa imam veliko otrok,62 opomogel sim63 si nekaj, ker sim per rajtengah64
storiti. Ne ve, zakaj mu je to pustil gospod, katerega1 ne pozna. Ko pride2 gospodar Teodor domov3, je bila Svetinova prva skrb4, da5 je tisto mošnjo6 vzel in mu jo nesel,7 rekoč: »Glejte,8 to mošnjico9 mi je neznan gospod prinesel10, tri sto frankov je v njej. Nič11 ne vem,12 zakaj mi je to dal. Prosim13 vas,14 spravite te denarje15, zakaj jaz16 jih nočem in ne morem imeti.«17 Teodor mu reče: »18Na moje besede spravi denarje19 in jih imej! Tvoji20 so, se bo že zvedelo21, od kod in zakaj so tebi v roke prišli.«22 Svetin uboga. Kmalu nato23 ga pošlje Teodor25 v bližnje26 mesto račune delat27 s trgovcem28, s katerim29 je Teodor malo prej sklenil kupčijo30. Svetin pride v tisto mesto, gre v trgovčevo hišo31, kamor ga je gospodar poslal račune32 izčistit, kar ugleda tistega33 gospoda, kateri34 mu je mošnjo denarjev35 posilil. In ta36 je bil sam tisti trgovec37, s katerim38 je Teodor kupčijo storil;39 zato mu reče: »Glej,41 Svetin, saj sem42 ti rekel, da43 se bova v kratkem videla44. Vedel sem45, da46 te bo gospodar poslal z menoj račune delat47. Ljubi moj Svetin,48 nikar me ne delaj nesrečnega49. S tvojim gospodarjem imava že velike račune50 vkup,51 pa če pojde vse natanko52, vse po pravici, vem, da53 bom ob vse prišel. Tvoj54 gospodar me bo na beraško palico spravil, jaz55 in vsa56 moja družina pojdemo vbogajme prosit, če ti čisto in pravično račun narediš57. Lej,58 tvoj gospodar je bogat, saj59 ima, da60 sam ne ve koliko, star je, otrok nima več ko eno samo hčer. Jaz61 pa imam veliko otrok;62 opomogel sem63 si nekaj, ker sem tvojega gospodarja pri računih64
90
[58]
⮟
tvojiga gospodarja zlo všipnil1, vender2 vselej tako de3 ni čutel4. Če zdaj čisto rajtengo in pravično storimo naše barantije5, moram biti sirota. Svetin zdaj ne ve, kam se oberniti8, kaj začeti in9 reče: Gospod!11 po krivici ne smem delati, spet se rajši ljudem kakor Bogu zamerim. S temi besedami gre, ukaže napreči in se pelja domu13, brez de14 bi bil rajtengo15 le perčel16. Ko Svetin domu17 pride, ga že19 gospodar na dvoriši21 čaka in ga hitro vpraša: Kako je to, de23 si tako hitro prišel, tako kmalo24 opravil, ker sim25 menil, de26 boš nar manj 327 ali 428 dni opraviti imel.29 Svetin reče: Gospod!31 zakaj sim32 tako kmalo33 nazaj prišel, vam ne povem drugači34 kakor skrivej35, de nobeden36 človek ne bo slišal. Teodor pelje zdej38 Svetina v svojo pisarnico in mu pravi, zdaj39 govori.40 Svetin reče: Rad sim per42 vas, zato ko43 vidim, de44 ste mi dobri, vender45 grem rajši od hiše dans47, kakor de48 bi s tem tergovcam rajtengo49 delal, kamor ste me dans50 poslali, on51 je tisti, ki mi je mošno dnarjev52 posilil, de53 bi zdaj krivično rajtengo54 delal; tega55 me Bog varuj.56 Teodor mu reče: Zvesti pridni služabnik58 moj, zdej60 spoznam, de61 si zvest,62 pojdi nazaj, stori rajtengo63 s unim tergovcam64 na čisto,65 zavoljo tega ne bo nesrečen, če66 bi bil tudi kaj dolžan vse mu bom odpustil. Svetin uboga, ker ne ve, de69 vse to je70 bila le skušnja njegove zvestobe, kakor sta se bila gospoda pogovorila. Od zdaj zanaprej71 je Teodor vse le Svetinu zaupal,72 in ga za perviga74 ali velkiga75 služabnika storil76. Kar je bilo težkih in nevarnih oprav-
zelo uščipnil1, vendar2 vselej tako, da3 ni čutil4. Če naredimo sedaj o našem trgovanju čist in pravičen račun5, moram biti sirota.«6 Svetin zdaj ne ve, kam bi7 se obrnil8, kaj začel. Zato9 reče: »10Gospod,11 po krivici ne smem delati, spet se rajši ljudem kakor Bogu zamerim.«12 S temi besedami gre, ukaže napreči in se pelje domov13, ne da14 bi bil račune15 le pričel16. Ko pride domov18, ga gospodar že20 na dvorišču21 čaka in ga hitro vpraša: »22Kako je to, da23 si tako hitro prišel, tako kmalu24 opravil, ker sem25 menil, da26 boš imel najmanj tri27 ali štiri28 dni opraviti?«29 Svetin reče: »30Gospod,31 zakaj sem32 tako kmalu33 nazaj prišel, vam ne povem drugače34 kakor skrivaj35, da noben36 človek ne bo slišal.«37 Teodor pelje zdaj38 Svetina v svojo pisarnico in mu pravi: »Zdaj39 govori!«40 Svetin reče: »41Rad sem pri42 vas, zato ker43 vidim, da44 ste mi dobri; vendar45 grem rajši danes46 od hiše, kakor da48 bi s tem trgovcem račune49 delal, kamor ste me danes50 poslali. On51 je tisti, ki mi je mošnjo denarjev52 posilil, da53 bi zdaj krivične račune54 delal. Tega55 me Bog varuj!«56 Teodor mu reče: »57Zvesti, pridni58 moj služabnik59, zdaj60 spoznam, da61 si zvest;62 pojdi nazaj, napravi račune63 s tistim trgovcem64 na čisto;65 zavoljo tega ne bo nesrečen. Če66 bi bil tudi kaj dolžan,67 vse mu bom odpustil.«68 Svetin uboga, ker ne ve, da je69 vse to bila le skušnja njegove zvestobe, kakor sta se bila gospoda pogovorila. Od zdaj za naprej71 je Teodor vse le Svetinu zaupal in ga storil73 za prvega74 ali velikega75 služabnika. Kar je bilo težkih in nevarnih oprav-
91
[58−59]
⮟
kov, je le Svetinu izročil2, ker je vedil3, de4 mu bo zvesto opravil. To de5 Svetin ni bil samo zvest in priden v službi7, de8 ga je gospodar rad imel, ampak celo9 njegovo zaderžanje10 je bilo tako, de11 so ga vsi radi imeli. Ni bil prevzeten zavoljo tega, ko12 je bil per gospodarji13 v časti, ni14 se nikoli15 čez druge povikševal16, ampak z vsimi je bil17 prijazen in pohleven, proti svojimu18 gospodarju pa tudi ponižen in vselej bogliv19. Tudi na francoski zemlji se je ravno tako varoval, pa še bolj ko pred, zahajati20 k norčijam ali igram v tovaršije21, ampak vsako nedeljo in vsak23 praznik je šel24 v cerkev k božji25 službi dopoldne in popoldne,26 potem pa je vedno doma bil28 in zvesto svete in druge dobre bukve bral30. Na francoskim31 so imeli navado in je še zdaj32, de33 imajo o praznikih očitne igre, keglanje34, jezdarenje35, plesanje in druge norčije, kjer je zraven vselej tudi muzika in pijača. K tem norčijam so tovarši36 Svetina velikokrat vabili in ga perganjali37, ker so mu rekli: Celi38 teden si s hudimi rajtengami glavo beliš39 in se trudiš, zakaj bi ne šel z nami v nedeljo se malo razjasnit41 in razveselit42. Svetin vender44 nikoli ni hotel iti, ampak rekel45 jim je: Mi ni47 potreba, razveselim se nar bolj48, kader49 sam doma ostanem,50 in kaj pridniga51 berem, tudi52 me ne veseli hoditi k takim igračam, kjer se nič prida ne vidi in ne sliši. To je bilo pa zlo54 všeč gospodarju, starimu55 Teodoru in njegovi gospej56 Heleni in njuni hčeri57 Kristini, ktero58 samo sta imela, ker59 vsi trije so bili brumni60 in bogaboječi kristjani. Celih osem let je bil
kov, je izročil1 le Svetinu, ker je vedel3, da4 mu bo zvesto opravil. Toda5 Svetin ni bil samo v službi6 zvest in priden, da8 ga je gospodar rad imel, ampak vse9 njegovo vedenje10 je bilo tako, da11 so ga vsi radi imeli. Ni bil prevzeten zavoljo tega, ker12 je bil pri gospodarju13 v časti, nikoli14 se ni15 čez druge poviševal16, ampak je bil z vsemi17 prijazen in pohleven, proti svojemu18 gospodarju pa tudi ponižen in vselej ubogljiv19. Tudi na francoski zemlji se je ravno tako varoval, pa še bolj ko prej in ni zahajal20 k norčijam ali igram v tovarišije21, ampak je šel22 vsako nedeljo in praznik dopoldne in popoldne24 v cerkev k službi božji;26 potem pa je bil27 vedno doma in zvesto bral29 svete in druge dobre bukve. Na Francoskem31 so imeli navado in je še sedaj32, da33 imajo o praznikih očitne igre: kegljanje34, jezdarjenje35, plesanje in druge norčije, kjer je zraven vselej tudi muzika in pijača. K tem norčijam so tovariši36 Svetina velikokrat vabili in priganjali37, ker so mu rekli: »Ves38 teden si beliš glavo s težkimi računi39 in se trudiš, zakaj bi ne šel z nami v nedeljo in40 se malo razjasnil41 in razveselil42.«43 Svetin vendar44 nikoli ni hotel iti, ampak jim je rekel46: »Ni mi47 potreba, razveselim se najbolj48, kadar49 sam doma ostanem in kaj pridnega51 berem. Tudi52 me ne veseli hoditi k takim igračam, kjer se nič prida ne vidi in ne sliši.«53 To je bilo pa zelo54 všeč gospodarju, staremu55 Teodoru in njegovi gospe56 Heleni in njuni hčerki57 Kristini, katero58 samo sta imela, zakaj59 vsi trije so bili pobožni60 in bogaboječi kristjani. Celih osem let je bil
92
[59]
⮟
Svetin per1 tem gospodarji,2 in vse je šlo še bolj po sreči kakor pred3, kakor de4 bi bil on žegen božji h5 hiši pernesel6. Vsi, kolikor jih je bilo per7 hiši, so Svetina čislali in obrajtali,8 tudi sosedje in vsi, kteri9 so ga poznali, so veselje10 nad njim imeli11; tako se je znal v vsih okolišinah12 lepo vesti. Na tem svetu vender13 res ni prave sreče, ni ga veselja na svetu brez grenkobe. Zraven Svetina, kteri14 se je srečniga15 mislil, se je kmalo16 zredila skrivej17 strašna kača, ktera18 mu je vso srečo zlo19 ogrenila,20 in mu veliko žaliga21 napravila,22 in to je bila nevošljivost eniga23 njegovih tovaršev24, kterimu25 je bilo ime Ludvik Bodin. Ta Ludvik Bodin, francoski rojak, zali mladenč, per nar lepših26 letih, je bil že od mladosti per27 hiši,28 in tudi na tanko29 zvest svojimu30 gospodarju, zato31 ga je bil Teodor ravno pred dvema letama32 za svojiga33 namestnika postavil, in34 namenil ga35 za zeta vzeti,36 mu hčer Kristino v zakon dati, in mu37 vse premoženje izročiti, posebno38, ker je vedil39, de40 se Ludvik in Kristina rada vidita. Zdaj je Ludvik vidil41, kako je Svetin od vsih obrajtan42, videl je, de43 ga gospod in gospa in tudi gospodična Kristina radi imajo45. To mu je bilo meč v serce46, nevošljiv47 je bil, torej je Svetina ravno tako gerdo48 gledal,49 kakor Kain svojiga50 brata Abelna51. V sercu52 ga je čez vse sovražil, rad bi ga bil v žlici vode vtopil53, ko bi bilo mogoče, vender54 se mu je k videzu po hinavsko prijazniga55 kazal, skrivej56 pa vedno iskal ga z lepo58 od hiše spraviti59, tode60 ni bilo mogoče. Ko je pa62 Teodor Svetina za
Svetin pri1 tem gospodarju2 in vse je šlo še bolj po sreči kakor prej3, kakor da4 bi bil on božji blagoslov k5 hiši prinesel6. Vsi, kolikor jih je bilo pri7 hiši, so Svetina čislali in upoštevali;8 tudi sosedje in vsi, kateri9 so ga poznali, so imeli10 nad njim veselje11; tako se je znal v vseh okoliščinah12 lepo vesti. Na tem svetu vendar13 res ni prave sreče, ni ga veselja na svetu brez grenkobe. Zraven Svetina, kateri14 se je srečnega15 mislil, se je kmalu skrivaj16 zredila strašna kača, katera18 mu je vso srečo zelo19 ogrenila in mu veliko žalega21 napravila;22 in to je bila nevoščljivost nekega23 njegovih tovarišev24, kateremu25 je bilo ime Ludvik Bodin. Ta Ludvik Bodin, francoski rojak, zal mladenič pri najlepših26 letih, je bil že od mladosti pri27 hiši in tudi natanko29 zvest svojemu30 gospodarju. Zato31 ga je bil Teodor ravno pred dvema letoma32 za svojega33 namestnika postavil in ga34 namenil za zeta vzeti ter36 mu izročiti37 vse premoženje, ker je vedel39, da40 se Ludvik in Kristina rada vidita. Zdaj je Ludvik videl41, kako Svetina vsi spoštujejo42, videl je, da43 ga imajo radi44 gospod in gospa in tudi gospodična Kristina. To mu je bilo meč v srce46, nevoščljiv47 je bil, torej je Svetina ravno tako grdo48 gledal kakor Kajn svojega50 brata Abela51. V srcu52 ga je čez vse sovražil, rad bi ga bil v žlici vode utopil53, ko bi bilo mogoče; vendar54 se mu je k videzu po hinavsko prijaznega55 kazal, skrivaj56 pa vedno iskal, da bi57 ga zlepa58 od hiše spravil59, toda60 ni bilo mogoče. Ko pa61 je Teodor Svetina za
93
[59−60]
⮟
velikiga1 služabnika storil, se je Ludviku nevošljivost2 še bolj vnela in jeza mu je iz serca kupela3. Očitno4 ga je od zdaj5 sovražil, vedno6 mu zabavljal,8 in ga per9 gospodu černil10, de11 bi ga bil preč spravil. Mislil je, če12 Svetin per13 hiši ostane, me zna14 ob vso srečo perpraviti15, še gospodično Kristino mi zna zmotiti16, de17 me ne bo hotla18 vzeti, in preč je moje premoženje in bogastvo, kteriga19 z ženitvijo dobiti upam20. Pazim pa že tudi nekaj časa, de21 je Kristini ta ptujc22 všeč. Večkrat23 si je perzadeval Ludvik per gospodarji24 Svetina v zamero perpraviti26, in je rekel: Gospod, ne vervajte28 toliko, ne zaupajte vse29 temu pertepencu,30 to je hudoben človek;31 ni tako ponižen kakor se kaže, le hinavc33 je, de34 vas s tem slepi, v35 veliko škodo vas sna perpraviti36, če ga od hiše ne denete. Gospodar Teodor pa, star skušen mož, je kmalo vidil39, de40 mora tukaj nevošljivost41 vmes biti,42 mu prijazno reče: Ljubi moj Ludvik!44 od mladosti si per45 meni, veš de te rad46 imam in ti vse zaupam,48 zato sim49 ti namenil hčer v zakon dati, vender50 to le takrat, če bo sama radovoljno pervolila51, de52 te rada vzame. Svojo hčer, ker samo imam, veš de53 jo ljubim, torej sim54 ji na zberanje dal56 moža vzeti kakoršniga57 hoče. Nikoli ji ne bom nobeniga58 silil,59 in ne branil, brihtna60 in podučena61 je zadosti, de62 bo vedla63 prav zbrati64. Če nar večiga65 berača ali sromaka66 vzame za moža, sim dovoljin67, sej68 bo sama z njim živela. Premoženja pa ji ne bo manjkalo, toliko bom že zapustil, de bota69 ona in njeni70 mož lahko žive71-
velikega1 služabnika storil, se je Ludviku nevoščljivost2 še bolj vnela in jeza mu je kipela iz srca3. Od zdaj4 ga je očitno5 sovražil, mu vedno7 zabavljal in ga pri9 gospodu črnil10, da11 bi ga bil preč spravil. Mislil je: Če12 Svetin pri13 hiši ostane, me utegne14 ob vso srečo pripraviti15, še gospodično Kristino mi bo zmotil16, da17 me ne bo hotela18 vzeti, in preč je moje premoženje in bogastvo, katerega upam dobiti19 z ženitvijo. Pazim pa že tudi nekaj časa, da21 je Kristini ta tujec22 všeč. Ludvik23 si je večkrat prizadeval, da bi24 Svetina pri gospodarju25 v zamero spravil26, in je rekel: »27Gospod, ne verujte mu28 toliko, ne zaupajte vsega29 temu pritepencu;30 to je hudoben človek,31 ni tako ponižen,32 kakor se kaže, le hinavec33 je, da34 vas s tem slepi. V35 veliko škodo vas utegne pripraviti36, če ga od hiše ne denete.«37 Gospodar Teodor pa, star,38 skušen mož, je kmalu videl39, da40 mora tukaj nevoščljivost41 vmes biti; zato42 mu prijazno reče: »43Ljubi moj Ludvik,44 od mladosti si pri45 meni, veš, da te46 imam rad47 in ti vse zaupam;48 zato sem49 ti namenil hčer v zakon dati, vendar50 to le takrat, če bo sama radovoljno privolila51, da52 te rada vzame. Svojo hčer, ker samo imam, veš, da53 jo ljubim. Zato sem54 ji dal55 na izbiranje, da si vzame56 moža, kakršnega57 hoče. Nikoli ji ne bom nobenega58 silil in ne branil; pametna60 in poučena61 je zadosti, da62 bo vedela63 prav izbrati64. Če največjega65 berača ali siromaka66 vzame za moža, sem zadovoljen67, saj68 bo sama z njim živela. Premoženja pa ji ne bo manjkalo, toliko bom že zapustil, da bosta69 ona in njen70 mož lahko ži71-
94
[60]
⮟
la1, naj vzame tega ko hoče. Glej Ludvik!4 če bi se permerilo5, de6 bi te moja hči Kristina v zakon7 vzeti ne hotla8, je ne bom nič silil, če ravno sim9 ti jo namenil. V takih rečeh starši tudi nimajo pravice otrok siliti, le samo dober svet njim zamorejo10 dati. Zato pa bodi brez strahu, ti boš ravno tako preskerbljen, jest11 bom s svojim premoženjem že tako obernil12, de13 bo za te14 prav, nikoli15 ne boš pomanjkanja terpel16. Svetina pa ravno tako ne morem od hiše djati17, ker mi je kakor veš zavoljo rajteng20 tako zlo21 potreben,22 pazil bom nanj, če kaj napačniga24 nad njim znajdem25, ga bom precej od hiše spravil in spodil, do26 zdaj pa v nar manjši27 reči ne spoznam, de28 bi bil kaj nerodniga29 ali krivičniga30 storil. Ludvik!31 Ludvik! jest sim32 ti oče, sim33 ti prijatel34 in dobrotnik kakor veš, naravnost36 ti povem zato ker ti dobro hočem, ne daj nevošljivosti38 prostora v svojim sercu, to39 je kača, ktera40 te bo umorila. Nikoli ne boš imel sreče, če boš nevošljiv41. Kdor svojimu bližnimu42 sreče ne pervoši43, ni vreden, de44 bi srečen45 bil. Zakaj si v sercu47 hudoben, ker sim jest48 Svetinu dober? Pojdi in bodi pameten! Ludvik je vse te besede ponižno poslušal, to de50 do serca51 niso mogle;52 zakaj v njem je tlela grozna jeza in hudo sovraštvo; kar53 več ni mogel Svetinu lepe besede ne lepiga54 očesa dati. Ludviku je bilo le za Kristino; bal55 se je, de56 bi mu je ne bil Svetin izpihal. Po pravici mu je bilo za premoženje več ko za Kristino. Vse si je perzadeval57 Svetina od hiše
vela1, naj vzame tega,2 ko hoče. Glej,3 Ludvik,4 če bi se primerilo5, da6 bi te moja hči Kristina ne hotela7 vzeti v zakon8, je ne bom nič silil, čeravno sem9 ti jo namenil. V takih rečeh starši tudi nimajo pravice otrok siliti, le samo dober svet jim morejo10 dati. Zato pa bodi brez strahu, ti boš ravno tako preskrbljen; jaz11 bom s svojim premoženjem že tako obrnil12, da13 bo zate14 prav. Nikoli15 ne boš pomanjkanja trpel16. Svetina pa ravno tako ne morem od hiše dati17, ker mi je,18 kakor veš,19 zavoljo računov20 tako zelo21 potreben;22 pazil bom nanj in23, če kaj napačnega24 nad njim najdem25, ga bom precej od hiše spravil in spodil. Do26 zdaj pa v najmanjši27 reči ne spoznam, da28 bi bil kaj nerodnega29 ali krivičnega30 storil. Ludvik,31 Ludvik, jaz sem32 ti oče, sem33 ti prijatelj34 in dobrotnik,35 kakor veš. Naravnost36 ti povem,37 zato ker ti dobro hočem, ne daj nevoščljivosti38 prostora v svojem srcu. To39 je kača, ki40 te bo umorila. Nikoli ne boš imel sreče, če boš nevoščljiv41. Kdor svojemu bližnjemu42 sreče ne privošči43, ni vreden, da44 bi bil srečen46. Zakaj si v srcu47 hudoben, ker sem jaz48 Svetinu dober? Pojdi in bodi pameten!«49 Ludvik je vse te besede ponižno poslušal, toda50 do srca51 niso mogle,52 zakaj v njem je tlela grozna jeza in hudo sovraštvo. Kar53 več ni mogel Svetinu lepe besede ne lepega54 očesa dati. Ludviku je bilo le za Kristino. Bal55 se je, da56 bi mu je ne bil Svetin izpihal. Po pravici mu je bilo za premoženje več ko za Kristino. Vse si je prizadeval, da bi57 Svetina od hiše
95
[60−61]
⮟
spraviti,1 in ker per gospodarji nič2 ni opravil, gre eniga4 dne skrivej5 sam do gospodinje Helene,6 in je7 strašne reči ji napovedal čez Svetina in lagal8. Zadnič9 reče: Gospa!11 vaša dobra brumna12 Kristina je v nevarnosti; če13 v kratkim14 tega hinavskiga pertepenca15 od hiše ne spravite, boste vidili16, kaj se vam bo zgodilo?17 Gospa Helena stara brumna19 žena, ktera20 je svojo hčer Kristino skerbno21 in v božjim22 strahu zredila,23 in jo pred spačenim svetam varvala24, je bila na te Ludvikove besede vsa prestrašena in žalostna. Zvečer še tistiga25 dne pokliče k sebi svojiga26 moža Teodora,27 in mu reče: Ljubi moj mož! Zlo29 me dans serce30 boli zavoljo najine hčeri, zvedila sim dans31, de32 se skrivej33 nerodno vede,34 čudne besede mi je dans35 Ludvik povedal. Ker smo do zdaj lepo in pošteno vkup živeli,36 in vsi ljudje nas obrajtajo38, bi pač39 to bilo40 meni težko, ko bi ljudje od naše hiše41 kaj nerodniga42 govorili; prosim43 te, de44 Svetina od hiše spraviš. Ljuba moja žena! Vesel sim46, de47 imaš toliko skerbi48 za naji49 hčerko, za poštenje in za dobro ime naše hiše, vender50 mi ne smemo nikogar obsoditi in ga za hudobniga51 šteti, pred de52 se prepričamo, ali je obdolženje res ali ne. Dobro ime svojimu bližnimu odvzeti53 je lahko, poverniti54 ga je grozno težko, veš de56 je dobro ime bolji57 ko dnar58. Ti si slišala le to, kar je Ludvik povedal,59 zdaj moraš tudi slišati, kaj ti bo Kristina na to rekla, kako se bo Svetin odgovoril. Helena pravi: Res je tako, prav imaš, še62 nocoj se moramo na tihama63 do do-
spravil;1 in ker pri gospodarju2 ni nič3 opravil, gre nekega4 dne skrivaj5 sam do gospodinje Helene in ji napove6 in nalaže7 strašne reči o Svetinu8. Slednjič9 reče: »10Gospa,11 vaša dobra, pobožna12 Kristina je v nevarnosti. Če13 v kratkem14 tega hinavskega pritepenca15 od hiše ne spravite, boste videli16, kaj se vam bo zgodilo.«17 Gospa Helena,18 stara, pobožna19 žena, ki20 je svojo hčer skrbno21 in v božjem22 strahu zredila in jo pred spačenim svetom varovala24, je bila na te Ludvikove besede vsa prestrašena in žalostna. Zvečer še tistega25 dne pokliče k sebi svojega26 moža Teodora in mu reče: »28Ljubi moj mož, zelo29 me danes srce30 boli zavoljo najine hčere; zvedela sem danes31, da32 se skrivaj33 nerodno vede;34 čudne besede mi je danes35 Ludvik povedal. Ker smo do zdaj lepo in pošteno vkup živeli in nas37 vsi ljudje spoštujejo38, bi bilo39 to pač40 meni težko, ko bi ljudje o naši hiši41 kaj nerodnega42 govorili. Prosim43 te, da44 Svetina od hiše spraviš.« »45Ljuba moja žena! Vesel sem46, da47 imaš toliko skrbi48 za najino49 hčerko, za poštenje in za dobro ime naše hiše, vendar50 mi ne smemo nikogar obsoditi in ga za hudobnega51 šteti, prej da52 se prepričamo, ali je obdolženje res ali ne. Dobro ime svojemu bližnjemu vzeti53 je lahko, povrniti54 ga,55 je grozno težko. Veš, da56 je dobro ime boljše57 ko denar58. Ti si slišala le to, kar je Ludvik povedal;59 zdaj moraš tudi slišati, kaj ti bo Kristina na to rekla, kako se bo Svetin odgovoril.«60 Helena pravi: »61Res je tako, prav imaš. Še62 nocoj se moramo natihoma63 do do-
96
[61−62]
⮟
briga1 zmeniti. Kristina je bila nar pervo3 poklicana, ktera4 je precej pertekla5 po navadi, kakor je vselej rada ubogala. Kaj je Ludvik gospej povedal6, nič ni vedila8. Vsi trije, oče, mati in hči se zapro v kamerco9 in stari Teodor vpraša hčer: Kristina! Si11 še per12 volji z Ludvikam Bodinam se zaročiti13, kakor si pred nekaj časam14 bila.15 Moja in tvoje matere starost vidiš de16 prihaja, čas17 je prišel, de18 si zbereš19 moža, kteri20 bo po tvoji volji, in gospodarstvo cele21 hiše mu bom izročil, ti boš gospodinja. Kristina odgovori s ponižnostjo, kakoršno23 je otrok staršem dolžan, in pravi: Ljubi očka!25 ljuba moja mamka! Rada sim26 imela Ludvika,27 in grozno sim28 bila vesela, ker ste mi dovolili se z njim zaročiti, kader30 bom hotla; zdaj31 pa vam naravnost povem, de32 ga nočem iz dveh uržahov. Pervič33 zato, ki34 ga nikoli ne vidim moliti; kjer molitve ni, ni sreče, ne bo žegna božjiga35. Drugič ga nočem zato, ko36 ima nevošljivo37 in grozno sovražno serce38. Glejte, kar ste vi Svetina za perviga39 služabnika naredili, ga ne more viditi40; nevošljiv41 mu je, ker ga vi radi imate43. Posebno nekaj časa Svetina grozno44 sovraži, kar me je vidil45 z njim se pogovarjati. De46 pa nisva nič nerodniga47 ali nespodobniga se48 pogovarjala, vam znata49 povedati dva50 vaša služabnika, ktera52 sta tudi zraven53 bila. V skrivnim55 ali v samotnim kraji56 pa nisim57 z njim ne58 besedice pregovorila59. On pa meni zdaj to očita. Svetin mi je veliko bolj všeč, zato ko60 rad moli, se lepo zaderži61 in je ponižen,62 ter
brega1 zmeniti.«2 Kristina je bila najprej3 poklicana in4 je precej pritekla5 po navadi, kakor je vselej rada ubogala. Kaj je Ludvik gospe govoril6, ni7 nič vedela8. Vsi trije, oče, mati in hči se zapro v sobico9 in stari Teodor vpraša hčer: »10Kristina, si11 še pri12 volji zaročiti se z Ludvikom Bodinom13, kakor si pred nekaj časom14 bila?15 Moja in tvoje matere starost vidiš, da16 prihaja. Čas17 je prišel, da18 si izbereš19 moža, kateri20 bo po tvoji volji, in gospodarstvo vse21 hiše mu bom izročil, ti boš gospodinja.«22 Kristina odgovori s ponižnostjo, kakršno23 je otrok staršem dolžan, in pravi: »24Ljubi očka,25 ljuba moja mamka! Rada sem26 imela Ludvika in grozno sem28 bila vesela, ker ste mi dovolili,29 se z njim zaročiti, kadar30 bom hotela. Zdaj31 pa vam naravnost povem, da32 ga nočem iz dveh vzrokov: Prvič33 zato, ker34 ga nikoli ne vidim moliti; kjer molitve ni, ni sreče, ne bo blagoslova božjega35. Drugič ga nočem zato, ker36 ima nevoščljivo37 in grozno sovražno srce38. Glejte, kar ste vi Svetina za prvega39 služabnika naredili, ga ne more videti40; nevoščljiv41 mu je, ker ga imate42 vi radi. Posebno nekaj časa Svetina strašno44 sovraži, kar me je videl,45 z njim se pogovarjati. Da se46 pa nisva nič nerodnega47 ali nespodobnega48 pogovarjala, vam moreta49 povedati vaša dva51 služabnika, ki52 sta tudi bila zraven54. V skrivnem55 ali samotnem kraju56 pa nisem57 z njim niti58 besedice spregovorila59. On pa meni zdaj to očita. Svetin mi je veliko bolj všeč, zato ker60 rad moli, se lepo vede61 in je ponižen ter
97
[62]
⮟
nima tako sovražniga serca; vender z njim se zaročiti1 nočem tudi2 iz dveh uržahov. Pervič3 zato ne, ker je ptujc4. Ko bi Svetin domač rojak bil6, bi on7 zame bil8 po moji volji. Drugič se ne zaročim s Svetinam9 zato, ker bi Ludvik vedno jezo nanj imel11. Torej tih dveh nobeniga12 nočem; prosim13 vas, gospodarite še tako dolgo, de14 najdem človeka, kteri15 bo meni in vam všeč. Teodor pravi svoji ženi: Ali ti nisim18 pravil, de19 mora človek pred se20 prepričati, preden takim opravljivim besedam verjame? Kristina pojdi in pokliči Svetina.22 Svetin pride hitro, se perklone23 in pravi: Kaj boste ukazali.25 Teodor pravi: Svetin!27 veš de sim28 ti že veliko dobriga29 storil,30 in še31 ti storiti znam32, če boš priden, pa33 zakaj mojo hčer Kristino motiš in zapeljuješ? Svetin odgovori spodobno: Zahvalim vas zato36, kar ste mi dobriga37 storili, hvaležen vam bom vselej; tega38 pa, česar me dolžite, mi še nikoli v misli ni prišlo, kako39 bi se tudi kaj takiga storiti prederznil40? Na samim nisim41 še nikoli nobene besede z gospodično pregovoril, kar sim42 pa očitno govoril, oni ki so slišali, lahko pričujejo, de44 ni bilo nič napačniga45. Zdaj vidim, de46 je mogel47 Ludvik čez-me48 take reči govoriti,49 in me vam tožiti, ker me od tistiga50 časa, kar je gospodična z mano govorila, več51 kar viditi52 ne more. De54 tega razpertja55 v vaši hiši ne bom jest56 kriv, de57 boste v miru živeli,58 kakor poprej, vas prosim de59 mi slovo daste,60 grem si iskat druziga61 gospodarja; vi boste dobili druziga62 služabnika. Ludvik me so-
nima tako sovražnega srca. Vendar se tudi z njim1 nočem zaročiti2 iz dveh vzrokov: Prvič3 zato ne, ker je tujec4. Ko bi bil5 Svetin domač rojak, bi bil7 zame po moji volji. Drugič se ne zaročim s Svetinom9 zato, ker bi Ludvik imel nanj10 vedno jezo. Teh dveh torej nobenega12 nočem. Prosim13 vas, gospodarite še tako dolgo, da14 najdem človeka, ki15 bo meni in vam všeč.«16 Teodor pravi svoji ženi: »17Ali ti nisem18 pravil, da se19 mora človek prej20 prepričati, preden takim opravljivim besedam verjame? Kristina,21 pojdi in pokliči Svetina!«22 Svetin pride hitro, se prikloni23 in pravi: »24Kaj boste ukazali?«25 Teodor pravi: »26Svetin,27 veš, da sem28 ti že veliko dobrega29 storil in ti morem še storiti32, če boš priden. Pa33 zakaj mojo hčer Kristino motiš in zapeljuješ?«34 Svetin odgovori spodobno: »35Zahvalim vas za to36, kar ste mi dobrega37 storili, hvaležen vam bom vselej. To38 pa, česar me dolžite, mi še nikoli v misli ni prišlo. Kako39 bi se tudi kaj takega predrznil storiti40? Na samem nisem41 še nikoli nobene besede z gospodično spregovoril. Kar sem42 pa očitno govoril, oni,43 ki so slišali, lahko pričujejo, da44 ni bilo nič napačnega45. Zdaj vidim, da46 je moral47 Ludvik o meni48 take reči govoriti in me vam tožiti, ker me od tistega50 časa, kar je gospodična z mano govorila, kar ne more več videti53. Da54 tega razprtja55 v vaši hiši ne bom jaz56 kriv, da57 boste v miru živeli kakor poprej, vas prosim, da59 mi slovo daste;60 grem si iskat drugega61 gospodarja; vi boste dobili drugega62 služabnika. Ludvik me so-
98
[62−63]
⮟
vraži in me iše1 od hiše spraviti, zato ker se boji, de2 bi ga ne spodlezel. Nepotreben je ta njegov strah,3 zato ker ne mislim tukej5 ostati, ko bi tudi tako priliko imel,6 šel bom v svojo deželo nazaj. Vsak Ilirjan7 rad nazaj pride, tako tudi jest8. Samo de9 bi od svojiga očeta10 kaj zvedel, ker je bil na francosko11 odpeljan!12 potem se precej vernem13 v Ilirijo. Stari Teodor in njegova gospa Helena sta rekla: Svetin!16 oba spoznava zdaj tvojo nedolžnost,17 ne boš hodil proč, ampak per18 hiši boš, ker si potreben, tudi19 Ludvik nama je potreben, torej ostaneta oba, kakor sta bila, vender sovražiti20 se ne smeta; jest vaji21 hočem spet sprijazniti. Teodor pokliče Ludvika in mu reče vpričo Svetina: Ludvik!24 od mladosti te imam,25 in per26 meni boš, dokler bom živ, vender27 moraš vediti28, de29 sovraštva v moji30 hiši nikoli ne terpim, spravita31 in sprijaznita se s Svetinam, glej32 poznam ga, de33 ti ne bo nič napotja delal, ker perpravljen34 je od hiše iti, rajši36 kakor v sovraštvu živeti; kjer37 je sovraštvo, tam tudi ni sreče. Ludvik spozna zdaj svojo krivico, poda prijazno roko Svetinu,39 in v znamnje prave prijaznosti40 se kušneta,41 in po tem42 gresta po svojih opravilih. Vsi so bili te sprave veseli,43 in so v miru naprej živeli. Ludvikovo kušvanje vender44 je bilo le Judeževo kušvanje46; sprijaznil se je s Svetinam47 le k videzu, v sercu48 pa je tlelo zmeram49 skrivno sovraštvo naprej.
vraži in me skuša1 od hiše spraviti, zato ker se boji, da2 bi ga ne spodlezel. Nepotreben je ta njegov strah zato,4 ker ne mislim tukaj5 ostati, ko bi tudi tako priliko imel;6 šel bom v svojo deželo nazaj. Vsak Ilirijan7 rad nazaj pride, tako tudi jaz8. Samo da9 bi o svojem očetu10 kaj zvedel, ker je bil na Francosko11 odpeljan,12 potem se precej vrnem13 v Ilirijo.«14 Stari Teodor in njegova gospa Helena sta rekla: »15Svetin,16 oba spoznava zdaj tvojo nedolžnost;17 ne boš hodil proč, ampak pri18 hiši boš, ker si potreben. Tudi19 Ludvik nama je potreben, torej ostaneta oba, kakor sta bila, vendar20 se ne smeta sovražiti. Jaz vaju21 hočem spet sprijazniti.«22 Teodor pokliče Ludvika in mu reče vpričo Svetina: »23Ludvik,24 od mladosti te imam in pri26 meni boš, dokler bom živ. Vendar27 moraš vedeti28, da29 sovraštva v svoji30 hiši nikoli ne trpim. Spravita31 in sprijaznita se s Svetinom! Glej,32 poznam ga, da33 ti ne bo nič napotja delal, ker je rajši pripravljen35 od hiše iti kakor v sovraštvu živeti. Kjer37 je sovraštvo, tam tudi ni sreče.«38 Ludvik spozna zdaj svojo krivico, poda prijazno roko Svetinu in v znamenje pravega prijateljstva40 se poljubita41 in potem42 gresta po svojih opravilih. Vsi so bili te sprave veseli in so v miru naprej živeli. Ludvikovo poljubovanje44 je bilo vendar45 le Judeževo poljubovanje46; sprijaznil se je s Svetinom47 le k videzu, v srcu48 pa je tlelo zmeraj49 skrivno sovraštvo naprej.
99
[63−64]
⮟
V.1 Janez Svetin v ječi.2
V Janez Svetin v ječi
Eniga1 dne se je stari Teodor napravil iti2 po kupčijah v mesto dva dni hoda od Tulona, in si je perpravil4 v škatlico 155 sto zlatih cekinov, takih ki eden velja 17 fl.7 57 kr.;8 ker ravno toliko je imel nekimu tergovcu9 plačati za blago. Zvečer je bilo vse perpravljeno10, drugi dan zgodej misli11 Teodor odriniti, škatlico12 s cekini v miznico spravi,13 in gre14 spat. Drugi dan se napravi, služabnikov nektere15 še k sebi pokliče17, de18 jim naroči, kako naj ravnajo med tem ko njega ne bo doma,20 posebno je več reči naročil Svetinu in Ludviku. Konji že napreženi21 so ga čakali pred hišo; ko23 vse opravi reče: Zdaj grem, še škatlico s cekini vzamem, de26 plačam blago, kteriga sim27 že prejel. Pa kako se zavzame, ko miznico29 odpre;30 škatlice s cekini ni bilo. Iše31 in iše32, ni je najti. Vpraša Ludvika, vpraša Svetina, kje de33 bi bili cekini, nobeden nič ne ve. Teodor stari34 se jezi in pravi: že nobeniga35 ni bilo snoči per36 meni; preden sim37 šel spat sim38 cekine v to miznico djal,39 in jo zaklenil, potem ni bilo nikogar k meni; cekinov vender le40 ni, v zemljo se niso vderli41, kdo42 jih more43 imeti. Brez de44 bi Teodor bil45 komu kaj rekel,46 ali koga dolžil, pošlje Ludvika v kasarno,47 in prosi oficirja48, de49 naj precej pride s šest soldati50 deželske pravice, kakor so jim Krajnci51 štrikarji rekli, Francozi pa jim
Nekega1 dne se je stari Teodor napravil po kupčijah v mesto,3 dva dni hoda od Tulona, in si je pripravil4 v škatlico petnajst5 sto zlatih cekinov, takih,6 ki eden velja 17 goldinarjev7 57 krajcarjev,8 ker ravno toliko je moral nekemu trgovcu9 plačati za blago. Zvečer je bilo vse pripravljeno10, drugi dan zgodaj je mislil11 Teodor odriniti. Škatlico12 s cekini je spravil v miznico13 in šel14 spat. Drugi dan se napravi, pokliče15 še nekatere služabnikov16 k sebi, da18 jim naroči, kako naj ravnajo med tem,19 ko njega ne bo doma;20 posebno je več reči naročil Svetinu in Ludviku. Konji so ga napreženi že22 čakali pred hišo. Ko23 vse opravi,24 reče: »25Zdaj grem, še škatlico s cekini vzamem, da26 plačam blago, ki sem ga27 že prejel.«28 Pa kako se zavzame, ko odpre miznico:30 škatlice s cekini ni bilo. Išče31 in išče32, ni je najti. Vpraša Ludvika, vpraša Svetina, kje bi bili cekini, nobeden nič ne ve. Stari Teodor34 se jezi in pravi: »Že nobenega35 ni bilo snoči pri36 meni. Preden sem37 šel spat, sem38 cekine v to miznico dal39 in jo zaklenil, potem ni bilo nikogar k meni; cekinov vendarle40 ni, v zemljo se niso vdrli41, nekdo42 jih mora43 imeti.« Ne da44 bi Teodor komu kaj rekel ali koga dolžil, pošlje Ludvika v vojašnico47 in prosi častnika48, da49 naj precej pride s šestimi vojaki50 deželske pravice, kakor so jim Kranjci »51štrikarji«52 rekli, Francozi pa jim
100
[64]
⮟
pravijo žandarmi. Ko soldatje1 pridejo, reče Teodor oficirju2: Dobro vam bom plačal, skerbite4, de5 se tat najde; nocoj ponoči mi je ukradena škatlica polna cekinov. Oficir8 ukaže hitro obstopiti hišo,9 in varvati10, de nobeden11 ne vun12 ne noter ne pojde, in pravi: zdaj bomo doma nar pervo13 vse preiskali,14 če se najdejo, bomo tatu kmalo15 imeli; če nič ne najdemo, bomo16 ga sledili drugod, ne bo deleč18. Preden začnejo preiskvati20, pokliče Teodor vse svoje služabnike ženske in moške, kar jih je imel per22 hiši, in jim reče: Med vami so ukradeni cekini; vdaj24 se, kdor jih je vzel;25 nič hudiga26 se mu ne bo zgodilo, očitno obljubim. Še je čas, spoznaj27 kdor jih ima, dokler ne začnemo iskati. Per kterim28 jih najdemo, gorje mu bo, sej29 veste, kako grozne in ojstre30 so naše postave za tako nezvestobo. Vse molči, kar besede ni slišati. Teodor reče naprej32: Nerad vidim, de34 bi kdo iz moje hiše mogel očitno štrafan biti, še35 je čas, vsaciga36 še posebej poprašam37, če ve kaj za cekine. Od perviga39 do zadnjiga40 so odgovorili eden41 za drugim: Jest sim42 nedolžen. Zdaj začnejo44 preiskovati, vsak je mogel45 svojo skrinjo odpreti46, soldatje47 zvesto išejo48. Ko pridejo do Svetinove skrinje, vse oblačila vun zmečejo49, kar, glejte na dnu Svetinove skrinje je bila škatlica s cekini. Svetin obledi, z rokami vkup vdari51 in pravi: Božja roka me je zadela, kako je to mogoče? jest53 jih nisim54 vzel. Vsi so se prestrašili,56 in žalostni postali57, ker so Svetina radi imeli in ga58 za zvestiga šteli59. Žandarmi ga precej vklenejo61 in v ječo peljajo63.
pravijo žandarmi. Ko vojaki1 pridejo, reče Teodor častniku2: »3Dobro vam bom plačal, poskrbite4, da5 se tat najde; nocoj ponoči mi je bila6 ukradena škatlica,7 polna cekinov.« Častnik8 ukaže hitro obstopiti hišo in varovati10, da nihče11 ne ven12 ne noter ne pojde, in pravi: »Zdaj bomo najprej doma13 vse preiskali;14 če se najdejo, bomo tatu kmalu15 imeli; če nič ne najdemo, ga bomo17 sledili drugod, ne bo daleč18.«19 Preden začnejo preiskovati20, pokliče Teodor vse svoje služabnike,21 ženske in moške, kar jih je imel pri22 hiši, in jim reče: »23Med vami so ukradeni cekini. Vdaj24 se, kdor jih je vzel,25 nič hudega26 se mu ne bo zgodilo, očitno obljubim. Še je čas, pripoznaj,27 kdor jih ima, dokler ne začnemo iskati! Pri katerem28 jih najdemo, gorje mu bo; saj29 veste, kako grozne in ostre30 so naše postave za tako nezvestobo.«31 Vse molči, kar besede ni slišati. Teodor reče dalje32: »33Nerad vidim, da34 bi kdo iz moje hiše moral biti očitno kaznovan. Še35 je čas, vsakega36 še posebej povprašam37, če ve kaj za cekine.«38 Od prvega39 do zadnjega40 so odgovorili drug41 za drugim: »Jaz sem42 nedolžen.«43 Zdaj začno44 preiskovati, vsak je moral odpreti45 svojo skrinjo, vojaki so47 zvesto iskali48. Ko pridejo do Svetinove skrinje, zmečejo vsa oblačila ven49, kar, glejte,50 na dnu Svetinove skrinje je bila škatlica s cekini. Svetin obledi, z rokami vkup udari51 in pravi: »52Božja roka me je zadela, kako je to mogoče? Jaz53 jih nisem54 vzel.«55 Vsi so se prestrašili in užalostili57, ker so Svetina radi imeli in šteli58 za zvestega59. Žandarmi so60 ga precej vklenili61 in odpeljali62 v ječo.
101
[64−65]
⮟
Več ko pol leta je Svetin zdihoval v temni ječi obložen s težkim železjem, na rokah in nogah vklenjen. Velikokrat2 so ga ispraševali,3 in sodniki4 očitno sklepe deržali5, kako ali6 koliko štrafenge7 bi mu persodili8. Na Francoskim9 je bila in je še zdaj navada vsaciga10 hudodelnika očitno soditi, de11 vsak sme iti poslušat. Per vsakim spraševanji12 in sklepanji13 Svetin ni druziga14 odgovoril,15 kakor te besede: Gospodje!17 sodite me, kakor hočete, nedolžin sim,18 cekine ste res v moji skrinji našli;19 kako pa so noter prišli, ne morem vediti, zvedilo20 se bo gotovo, če pred21 ne na sodni dan; vzel jih nikoli nisim23. Sodniki ga pregovarjejo: Naj25 obstoji, naj spozna26, bo štrafenga manjši,27 veliko hujši28 bo, če bo zmeram29 tajil,30 in se nedolžniga31 delal. Svetin je na to vselej rekel: „32Sodite me33, kakor hočete, nedolžin sim34. Ojstro je bil Svetin35 v ječi deržan36, pa ni bil tak,37 kakor drugi jetniki, de38 bi bil rotil, preklinjal,39 in hudo pervošil40 svojim sovražnikam41, ampak pridno je molil in vedno zdihoval rekoč: Dobrotljivi Bog!44 ti vidiš moje serce45, samo tebi46 je znana moja nedolžnost, tvoja47 volja naj se zgodi nad menoj. Taka serčna49 molitev in nedolžno serce50 je Svetina terdniga51 storilo hudo ječo voljno terpeti,53 in serčno je svojiga obsojenja perčakval54.
Več ko pol leta je Svetin zdihoval v temni ječi,1 obložen s težkim železjem, na rokah in nogah vklenjen. Sodniki2 so ga velikokrat izpraševali3 in očitno sklepali5, kako in6 koliko kazni7 bi mu prisodili8. Na Francoskem9 je bila in je še zdaj navada, vsakega10 hudodelnika očitno soditi, da11 vsak sme iti poslušat. Pri vsakem spraševanju12 in sklepanju13 Svetin ni drugega14 odgovoril kakor te besede: »16Gospodje,17 sodite me, kakor hočete, nedolžen sem;18 cekine ste res v moji skrinji našli,19 kako pa so noter prišli, ne morem vedeti; zvedelo20 se bo gotovo, če prej21 ne,22 na sodni dan; vzel jih nikoli nisem23.«24 Sodniki ga pregovarjajo, naj25 obstoji, naj pripozna26, kazen bo manjša;27 veliko huje28 bo, če bo zmerom29 tajil in se nedolžnega31 delal. Svetin je na to vselej rekel: »32Sodite, kakor hočete, nedolžen sem34.« Svetina so35 v ječi ostro držali36, pa ni bil tak kakor drugi jetniki, da38 bi bil rotil, preklinjal in hudo privoščil40 svojim sovražnikom41, ampak pridno je molil in vedno zdihoval,42 rekoč: »43Dobrotljivi Bog,44 ti vidiš moje srce45, samo Tebi46 je znana moja nedolžnost. Tvoja47 volja naj se zgodi nad menoj.«48 Taka srčna49 molitev in nedolžno srce50 je Svetina trdnega51 storilo, da je52 hudo ječo voljno trpel53 in srčno pričakoval svoje obsodbe54.
102
[65−66]
⮟
VI.1 Svetin k smerti2 obsojen.3
VI Svetin k smrti2 obsojen
V osmim mescu1 Svetinove ječe so se sodniki zadnjikrat zavoljo njega v očitni sodnišnici2 zbrali čeznj sklepat3. Sodba je stekla4, obsojenje5 je bilo6 Svetinu v pričo7 veliko ljudi brano8, med kterimi9 je tudi Teodorova hči bila11. Obsojenje12 pa je bilo tako13: Janez Svetin je zavoljo velike tatvine in nezvestobe k smerti obsojen15, de16 mu bo s sekiro glava odsekana. Zavoljo njegove nehvaležnosti pa, ker je tatvino storil svojimu17 gospodarju in svojimu18 dobrotniku, in zavoljo terdovratnosti19, ker svoje pregrehe noče obstati in spoznati20, mu bo pred21 desna roka, potem še le22 glava odsekana23. Ko Svetin to obsojenje zasliši26, ga je smertna britkost obšla; skorej27 je omedlel,28 od strahu,29 ves prepaden ne ve30 kam oči oberniti32. V sodni hiši je bila na steni podoba Jezusa na križ perbitiga34, pred ktero35 so persegali36, kader37 je bilo persegati38 treba; v39 to podobo milo pogleda in v sercu40 reče: O Jezus! Ti si zame veliko več prestal, ki si bil bolj čist ko solnce,42 tebi h43 časti hočem svojo martro preterpeti44. Ti sam veš de sim45 nedolžen v ti46 reči, v kteri47 me sodijo; daj48 mi gnado49, de50 ne omagam, ampak do konca v tvoji ljubezni stanoviten ostanem. O Jezus! kmalo se troštam51 k tebi priti. Vsi ljudje, kteri53 so per obsojenji54 zraven bili, so zdihovali, vsim55 se je smilil. Žandarmi56 Svetina peljajo57 v ječo nazaj; tri58
V osmem mesecu1 Svetinove ječe so se sodniki zadnjikrat zavoljo njega v očitni sodniščnici2 zbrali, da bi o njem sklepali3. Sodba je iztekla4, obsodba5 je bila6 Svetinu prebrana vpričo7 veliko ljudi, med katerimi9 je bila10 tudi Teodorova hči. Obsodba12 pa je bila taka13: »14Janez Svetin je zavoljo velike tatvine in nezvestobe obsojen k smrti15, da16 mu bo s sekiro glava odsekana. Zavoljo njegove nehvaležnosti pa, ker je tatvino storil svojemu17 gospodarju in svojemu18 dobrotniku, in zavoljo trdovratnosti19, ker svoje pregrehe noče obstati in priznati20, mu bo prej odsekana21 desna roka, potem šele22 glava.«24 Ko je25 Svetin to obsodbo slišal26, ga je obšla smrtna bridkost. Skoraj27 je omedlel od strahu;29 ves prepaden ni vedel,30 kam bi31 oči obrnil32. V sodni hiši je bila na steni podoba Jezusa,33 na križ pribitega34, pred katero35 so prisegli36, kadar37 je bilo prisegati38 treba. V39 to podobo milo pogleda in v srcu40 reče: »41O Jezus! Ti si zame veliko več prestal, ki si bil bolj čist ko sonce;42 tebi k43 časti hočem svojo muko pretrpeti44. Ti sam veš, da sem45 nedolžen v tej46 reči, v kateri47 me sodijo. Daj48 mi milost49, da50 ne omagam, ampak do konca v tvoji ljubezni stanoviten ostanem. O Jezus, kmalu upam51 k tebi priti.«52 Vsi ljudje, ki53 so pri obsodbi54 zraven bili, so zdihovali, vsem55 se je smilil. Orožniki odpeljejo56 Svetina nazaj57 v ječo. Tri58
103
[66]
⮟
dni je imel odloga se k smerti perpraviti2. Dali so mu spovednika brumniga mniha; kteri je po dnevi3 in po noči per4 njem bil, ga troštal5 in ga6 k smerti perpravljal7. Med drugim ga je dobri pater tudi opominjal,8 in mu prijazno rekel: Ljubi moj Svetin!10 zdaj vidiš, de umreti11 moraš, blizo12 je tvoja zadnja ura, tvojiga13 življenja ure so izštete, prosim14 te, stori čisto rajtengo15 z Bogam, skorej16 boš stopil pred božjiga17 sodnika Jezusa Kristusa; spoznaj svojo pregreho, ne taji več, de18 z greham19 ne pojdeš iz20 tega sveta, ne21 bodi terdovraten.22 Zraven je meni tudi23 od deželske pravice naročeno, ti povedati26, de27 ti ne bodo roke odsekali, če svojo pregreho spoznaš; stori28 to, de29 ne boš tolike martre terpel30, ker le umorjen boš31. Svetin z jasnim obrazam34, na kterim35 se je nedolžnost36 očitno vidila, odgovori spovedniku s spodobnimi besedami37: Ljubi moj pater, duhovni oče! Ubogal vas bom, kakor me učite, vidim de umreti39 moram, je že božja volja tako; vem41, de sim42 v svojim življenji43 večkrat Boga razžalil, vender sim44 velikih pregreh vselej se skerbno45 varoval, in46 zdaj ker sim47 že blizo smertnih48 vrat, me nobena reč ne premore greh storiti; bojim50 se z greham52 obložen iz53 tega sveta iti; velik54 greh bi storil, ko bi jest55 lagal in rekel, de sim56 v resnici to pregreho storil, zavoljo ktere sim57 k smerti58 obsojen,59 Že sicer v življenji sim60 si vselej perzadeval61 čisto spoved opraviti, zdaj pred smertjo bi jest62 lagal in nevredno spoved storil63? tega64 me Bog varuj. Čiste so moje roke65 od krivičniga66 blaga; če mi67
dni je imel odloga, da1 se k smrti pripravi2. Dali so mu spovednika, pobožnega meniha, ki je podnevi3 in ponoči pri4 njem bil, ga tolažil5 in k smrti pripravljal7. Med drugim ga je dobri pater tudi opominjal in mu prijazno rekel: »9Ljubi moj Svetin,10 zdaj vidiš, da11 moraš umreti; blizu12 je tvoja zadnja ura, tvojega13 življenja ure so štete. Prosim14 te, stori čist račun15 z Bogom. Skoraj16 boš stopil pred božjega17 sodnika Jezusa Kristusa; spoznaj svojo pregreho, ne taji več, da18 z grehom19 ne pojdeš s20 tega sveta. Ne21 bodi trdovraten!22 Zraven mi je23 od deželske pravice tudi24 naročeno, naj25 ti povem26, da27 ti ne bodo roke odsekali, če svojo pregreho priznaš. Stori28 to, da29 ne boš tolike muke trpel30, ker boš samo umorjen31.«32 Svetin odgovori spovedniku33 z jasnim obrazom34, na katerem35 se je očitno videla nedolžnost, tele spodobne besede37: »38Ljubi moj pater, duhovni oče! Ubogal vas bom, kakor me učite. Vidim, da39 moram umreti40, je že božja volja tako. Vem41, da sem42 v svojem življenju43 večkrat Boga razžalil, vendar sem se44 velikih pregreh vselej skrbno45 varoval. In46 zdaj, ko sem47 že blizu smrtnih48 vrat, me nobena reč ne premore, da bi49 greh storil. Bojim50 se,51 z grehom52 obložen s53 tega sveta iti. Velik54 greh bi storil, ko bi lagal in rekel, da sem56 v resnici to pregreho storil, zavoljo katere sem57 k smrti58 obsojen.59 Že sicer v življenju sem60 si vselej prizadeval,61 čisto spoved opraviti, zdaj pred smrtjo pa bi62 lagal in nevredno spoved opravil63? Tega64 me Bog varuj! Moje roke so čiste65 od krivičnega66 blaga; če
104
[66−67]
⮟
roke in noge odsekajo preden me umore, z greham3 ne bom bolečin odvračeval,4 Bog mi bo dal moč vse preterpeti6, in on pravični sodnik nas bo enkrat drugači9 sodil. Le to iz serca10 želim, de11 bi moj sovražnik, kteri12 me je v tako nesrečo perpravil13, spoznal svojo krivico,14 in se spokoril preden umerje16. Tudi Teodorova hči Kristina je šla k smerti obsojeniga18 Svetina obiskat,19 in ga je s solzami v očeh prosila spoznati20 pregreho in je ne tajiti21. Ljuba moja gospodična!23 reče z žalostno besedo: Tega24, kar nikoli nisim25 storil, ne morem spoznati26. Dosti de sim tukej27 tako nesrečen od vsih29 ljudi zaveržen30, de31 bom mogel32 tako zaničlivo33, strašno smert storiti, kaj34 hočete, de35 naj me tudi Bog zaverže36? hočete de bi jest37 še zdaj greh delal in lagal? Dobra gospodična!38 povejte vašimu39 očetu moje zadnje pozdravljenje,40 recite mu41, naj verjame, de sim42 nedolžen; kader43 bom že mertev44, naj poprašujejo45, kako se je to zgodilo, s časama46 bo vse na dan prišlo; molite za me47! Gospodična Kristina gre žalostna domu,49 in pove očetu vse Svetinove besede, ktere50 so mu v sercu veliko žalost delale, zato51 je rekel: Oh! de53 se je to ravno v moji hiši moglo54 zgoditi. Bog nas skuša, kaj nam pomaga bogastvo, premoženje, ktero55 nam greni življenje. Božja volja je tako,56 spoznati moramo, de57 na svetu res nikoli nikjer ni praviga resničniga58 veselja. Kolikor je bilo ljudi Teodorove hiše, vsi so žalovali za Svetinam60, le od njega61 so se pogovarjali,62 in ga milovali, vsim63 se je smilil. Tudi Ludvik,
mi1 roke in noge odsekajo,2 preden me umore, z grehom3 ne bom bolečin odvračeval.4 Bog mi bo dal moč,5 vse pretrpeti6, in on,7 pravični sodnik,8 nas bo nekoč drugače9 sodil. Le to iz srca10 želim, da11 bi moj sovražnik, ki12 me je v tako nesrečo pripravil13, spoznal svojo krivico in se spokoril,15 preden umrje16.«17 Tudi Teodorova hči Kristina je šla k smrti obsojenega18 Svetina obiskat in ga je s solzami v očeh prosila, naj prizna20 pregreho in je ne taji21. »22Ljuba moja gospodična,«23 reče z žalostno besedo, »tega24, kar nikoli nisem25 storil, ne morem pripoznati26. Dosti, da sem tukaj27 tako nesrečen,28 od vseh29 ljudi zavržen30, da31 bom moral32 tako zaničljivo33, strašno umreti. Kaj34 hočete, da35 naj me tudi Bog zavrže36? Hočete, da bi37 še zdaj greh delal in lagal? Dobra gospodična,38 povejte vašemu39 očetu moje zadnje pozdrave in40 recite, naj verjame, da sem42 nedolžen. Ko43 bom že mrtev44, naj povprašujejo45, kako se je to zgodilo, sčasoma46 bo vse na dan prišlo. Molite zame47!«48 Gospodična Kristina gre žalostna domov49 in pove očetu vse Svetinove besede. Zelo50 so ga užalostile in51 je rekel: »52Oh, da53 se je to ravno v moji hiši moralo54 zgoditi. Bog nas skuša, kaj nam pomaga bogastvo, premoženje, katero55 nam greni življenje. Božja volja je tako;56 spoznati moramo, da57 na svetu res nikoli nikjer ni pravega, resničnega58 veselja.«59 Kolikor je bilo ljudi Teodorove hiše, vsi so žalovali za Svetinom60, le o njem61 so se pogovarjali in ga milovali. Vsem63 se je smilil. Tudi Ludvik,
105
[67]
⮟
skrivni sovražnik, se je silil žalosten biti1, vender2 je enkrat rekel: Zdelo se mi je, de4 ta pertepenc5 ne bo nič prida, nič mu nisim6 zaupal.
skrivni sovražnik, se je silil, da bi bil žalosten1, vendar2 je enkrat rekel: »3Zdelo se mi je, da4 ta pritepenec5 ne bo nič prida, nič mu nisem6 zaupal.«7
VII.1 Ludvik Bodin, Svetinov sovražnik, hudodelnik, vjet.2
VII Ludvik Bodin, Svetinov sovražnik, hudodelnik, ujet2
Drugi dan popoldne Svetinoviga obsojenja1 prideta dva gospoda obiskat stariga prijatla2 Teodora, ki3 sta slišala njegovo žalost zavoljo Svetinove smerti4. Bila sta ta dva gospoda zmed6 števila tistih sodnikov, ki so Svetina obsodili. Lepo sta ga pogovarjala, de7 naj si te zgodbe nikar k sercu8 ne jemlje in sta mu rekla: Prijatel!9 kaj boš zato žaloval, sej10 veš hudobija mora štrafana12 biti, pravica to ukazuje, ti14 nisi tega kriv;15 naše postave tako zapovedujejo, de16 taka hudobija se mora ojstro štrafati17. Teodor svoja dva prijatla perderži per18 večerji, de19 bi se dalej20 z njima pogovarjal. Večerja je bila perpravljena21, vsi se vsedejo22 k mizi, le Ludvika še ni bilo,23 Teodor ukaže hišni keršenci iti klicat24 Ludvika k večerji, ona25 gre tiho v njegovo kamerco26, ker je menila de27 spi, de28 bi ga na naglim29 ne zbudila. Najde ga ležati na dolgim blazinatim30 stolu, kterimu kanape31 pravijo, pa prestrašena se ne upa ga34 poklicati, ker je bil merliču35 enak,36 ves prepaden in plašen je ležal kakor v omedlevci,37 in večkrat globoko zdihnil38 in kakor v hudih
Drugi dan popoldne po Svetinovi obsodbi1 prideta dva gospoda obiskat starega prijatelja2 Teodora, ker3 sta slišala njegovo žalost zavoljo Svetinove smrti4. Bila pa5 sta ta dva gospoda izmed6 števila tistih sodnikov, ki so Svetina obsodili. Lepo sta ga pogovarjala, da7 naj si te zgodbe nikar k srcu8 ne jemlje in sta mu rekla: »Prijatelj,9 kaj boš zato žaloval, saj10 veš, da11 hudobija mora biti kaznovana13, pravica to ukazuje. Ti14 nisi tega kriv,15 naše postave tako zapovedujejo, da se mora16 taka hudobija tako ostro kaznovati17.« Teodor pridrži svoja prijatelja pri18 večerji, da19 bi se dalje20 z njima pogovarjal. Večerja je bila pripravljena21, vsi se usedejo22 k mizi, le Ludvika še ni bilo.23 Teodor ukaže hišni krščenici, naj gre24 Ludvika k večerji klicat. Ona25 gre tiho v njegovo sobico26, ker je menila, da27 spi, da28 bi ga na naglem29 ne zbudila. Najde ga ležati na dolgem blazinastem30 stolu, kateremu31 pravijo kanape32, pa prestrašena se ga33 ne upa poklicati, ker je bil enak mrliču;36 ves prepaden in plašen je ležal kakor v omedlevici37 in večkrat globoko vzdihnil38 in kakor v hudih
106
[67−68]
⮟
sanjah od cekinov1 govoril. Hišna tiho2 gre iz kamerce povedat4 gospodarju, kar je vidla5. Teodor in oba njegova prijatla6 vstanejo berž7 od mize,8 in gredo v Ludvikovo kamerco tiho po perstih9. Že10 je bil v omedlevci11, zdihval12 je in večkrat te besede izgovoril: „13O nedolžni Svetin, o peklenski cekini!“16 Trikrat je te besede tako izgovoril, de17 so jih vsi dobro slišali, nič ni vedel, de19 ga kdo sliši. Eden Teodorovih prijatlov20 migne tiho iti21 iz kamerce22 in pa ga per miru pustiti23. Ko prideta spet k mizi reče tisti gospod, ki je rekel ga pustiti: Tiho bodita, gotovo se bo božja pravica dans27 pokazala,28 Bog nedolžniga varje29; kmalo30 bomo kaj več zvedli31. Pustite Ludvika per32 miru, de jest33 nazaj pridem. Gospod, kteri35 je bil sodnikov36 eden, gre37, in ko bi trenil kmalo39 nazaj pride,40 in perpelja41 s sabo42 tri žandarme, pokliče zraven Teodora in uniga svojiga tovarša43. Vsi gredo v Ludvikovo kamerco tiho; še45 je ležal,46 in še so mu nekterikrat47 ušle iz ust tiste besede „48O nedolžni Svetin, o peklenski cekini.“51 Sodnik ukaže žandarmam52 Ludvika obstopiti53, on stopi k njemu, ga za roko prime,55 in z ojstrimi besedami56 nad njim zakriči: Ludvik Bodin!58 ti gerda59 pošast, precej vstani in z nami pojdeš, zvedili60 smo, kaj si storil, ne boš odšel ojstri61 pravici ne.63 Ludvik plane na noge,64 pa se ves trese, ne ve, ali se mu sanja ali je resnica, druziga65 ni vedel reči, kakor hitel je: Sej66 grem, sej67 grem „68Res sim jest69 cekine ukradel res, pa sim71 jih skrivej72 v Svetinovo skrinjo nesel;74 Svetin je nedolžen. Žandarmi so75 ga zvezali76 in varno ga77 v ječo vlečejo78.
sanjah o cekinih1 govoril. Hišna gre tiho3 iz sobice in pove4 gospodarju, kar je videla5. Teodor in oba njegova prijatelja6 vstanejo brž7 od mize in gredo tiho po prstih v Ludvikovo sobico9. Še10 je bil v omedlevici11, zdihoval12 je in večkrat te besede izgovoril: »13O,14 nedolžni Svetin, o,15 peklenski cekini!«16 Trikrat je te besede tako izgovoril, da17 so jih vsi dobro slišali, a18 nič ni vedel, da19 ga kdo sliši. Eden Teodorovih prijateljev20 migne, naj gredo tiho21 iz sobice22 in naj puste Ludvika pri miru23. Ko prideta spet k mizi,24 reče tisti gospod, ki je rekel,25 ga pustiti: »26Tiho bodita, gotovo se bo božja pravica danes27 pokazala.28 Bog nedolžnega varuje29; kmalu30 bomo kaj več zvedeli31. Pustite Ludvika pri32 miru, da33 nazaj pridem.«34 Gospod, kateri35 je bil eden izmed sodnikov37, gre38 in ko bi trenil kmalu39 nazaj pride in pripelje41 s seboj42 tri žandarme, pokliče zraven Teodora in onega svojega tovariša43. Vsi gredo tiho44 v Ludvikovo sobico. Še45 je ležal in še so mu nekaterikrat47 ušle iz ust tiste besede: »48O,49 nedolžni Svetin, o,50 peklenski cekini!«51 Sodnik ukaže orožnikom, naj52 Ludvika obstopijo53, on stopi k njemu, ga prime54 za roko in ostro56 nad njim zakriči: »57Ludvik Bodin,58 ti grda59 pošast, precej vstani in z nami pojdeš! Zvedeli60 smo, kaj si storil, ne boš ušel ostri61 pravici,62 ne!«63 Ludvik plane na noge pa se ves trese, ne ve, ali se mu sanja ali je resnica. Drugega65 ni vedel reči, kakor hitel je: »Saj66 grem, saj67 grem.68 Res sem jaz69 cekine ukradel,70 res, pa sem71 jih skrivaj72 v Svetinovo skrinjo,73 nesel.74 Svetin je nedolžen.« Žandarmi75 ga zvežejo76 in varno odvlečejo77 v ječo.
107
[68−69]
⮟
Kristina Teodorova hči je precej, ko so Bodina odpeljali, tekla v ječo3 Svetinovo, de5 bi mu bila povedala, kaj se je zgodilo, pa niso jo soldatje6 k njemu pustili, ker je bilo ponoči; prosila7 in prosila je le eno samo besedo z njim govoriti, pa ni bilo dovoljeno. Poglavar straže vender9 potem reče: Gospodična!11 če nimate res več kakor eno samo besedo z njim govoriti, vam dovolim, pa drugači12 ne kakor od deleč, blizo13 njega ne smete iti,14 in vsi moramo slišati, kaj boste rekli!15 Kristina s tem dovoljna prosi de naj vrata17 odpro, de19 ga bo od deleč viditi20 mogla. Ko ga ugleda, mu reče od deleč22: Svetin! Tvoja24 nedolžnost se bo pokazala pred25 ko umerješ, in26 potem je tekla27 hitro domu28. Ob eni čez polnoči29 pridejo v ječo trije černo30 oblečeni gospodje, kjer31 je Svetin32 ravno sladko spal. Nedolžno serce33 je v nar hujši34 nadlogi in v nar veči35 nesreči pokojno,36 in mirno, zato ker ve, de če tudi terpi37, mu bo terpljenje38 k veči39 sreči teknilo. Gospodje Svetina zbude,40 in mu oznanijo, de njegova smert je41 odložena, de42 zdaj še ne bo umorjen, ker morajo sodniki še eniga pred43 izprašati zavoljo storjene tatvine. Zdaj je Svetinu44 začelo v sercu46 rasti upanje, de47 bo morebiti njegova nedolžnost na dan prišla; rekel je sam per sebi, morebiti49 se me vender50 Bog usmili,51 in me reši iz roke sovražnika; pa52 naj se zgodi božja volja, dovoljin sim53, kakor Bog z mano oberne54. Dva mesca56 so sodniki Ludvika57 izpraševali in čez-nj sklepe deržali59, kakor se je pred60
Kristina,1 Teodorova hči,2 je precej, ko so Bodina odpeljali, tekla v Svetinovo ječo4, da5 bi mu bila povedala, kaj se je zgodilo, pa je vojaki niso6 k njemu pustili, ker je bilo ponoči. Prosila7 in prosila je, da bi smela8 le eno samo besedo z njim govoriti, pa ni bilo dovoljeno. Poglavar straže vendar9 potem reče: »10Gospodična,11 če nimate res več kakor eno samo besedo z njim govoriti, vam dovolim, pa drugače12 ne kakor od daleč; blizu13 njega ne smete iti in vsi moramo slišati, kaj boste rekli.«15 Kristina je bila16 s tem zadovoljna in je prosila, naj17 odpro vrata18, da19 ga bo od daleč20 mogla videti21. Ko ga ugleda, mu reče od daleč22: »23Svetin, tvoja24 nedolžnost se bo pokazala prej,25 ko umrješ.« In26 potem je stekla27 hitro domov28. Ob eni čez polnoč29 pridejo v ječo trije črno30 oblečeni gospodje; Svetin31 je ravno sladko spal. Nedolžno srce33 je v najhujši34 nadlogi in v največji35 nesreči pokojno in mirno, zato ker ve, da mu bo37, četudi trpi, trpljenje38 k večji39 sreči teknilo. Gospodje Svetina zbude in mu oznanijo, da je njegova smrt41 odložena, da42 zdaj še ne bo umorjen, ker morajo sodniki še enega prej43 izprašati zavoljo storjene tatvine. Zdaj je začelo Svetinu45 v srcu46 rasti upanje, da47 bo morebiti njegova nedolžnost prišla48 na dan. Sam pri sebi je rekel: »Morebiti49 se me vendar50 Bog usmili in me reši iz roke sovražnika. Pa52 naj se zgodi božja volja, zadovoljen sem53, kakor Bog z mano obrne54.«55 Dva meseca56 so sodniki izpraševali Ludvika58 in o njem sklepali59, kakor se je prej60
108
[69]
⮟
s Svetinam godilo1. Od konca je vse tajil,2 in le rekel, de3 je v sanjah govoril, ko ni vedel kaj; pozneji4 pa je vse obstal in spoznal, de5 je on to pregreho storil, zavoljo ktere6 je Svetin obsojen. En večer7 je Ludvik Bodin prosil k sebi sodnika, de8 bi nekaj rad z njim govoril. Sodnik kmalo9 pride,10 in Ludvik mu reče: Vest me grize noč in dan, ni mi več živeti, jest sim12 kriv Svetinove nesreče, prosim vas, vzamite13 me kmalo14 pred sodbo, vse bom po pravici povedal; storite15 z mano kar hočete, štrafajte17 me, kakor se vam zdi, vreden sim18. Rajši umerjem19, kakor de20 bi v takim21 strahu, v takim vednim nepokoji22 svoje vesti živel. Kje mi je mogoče živeti, ker po dnevi23 in po noči mi je nedolžen24 Svetin pred očmi, kako pohlevno podaja svojo nedolžno roko, de25 mu jo bodo odsekali. Zmeram26 ga vidim pred saboj27, kako se trese in trepeta, ker ga rabeljni perpravljajo28 mu glavo odsekati, in jest sim30 tega kriv, on je pa31 nedolžen; to mi serce neusmiljeno terga32. Tudi cekine vidim vedno pred saboj33, pa vsi kervavi so35, ne rumeni, kteri36 vpijejo, de37 mi bodo vekomej38 v peklenskim39 breznu na duši goreli. Precej drugi dan je bil Bodin41 k očitni sodbi peljan42, kjer je svojo pregreho spoznal43 in očitno vse po pravici povedal, kakor je storil. K sodnikam se oberne44 in reče: Gospodje!46 sodite me po postavah, kriv sim vsiga sam jest47, nobeden48 drugi,49 in pustite nedolžniga50 Svetina. Gerda nevošljivost51 me je zapeljala, velike štrafenge sim52 vreden, pa jo tudi rajši terpim53, ka-
godilo s Svetinom1. Od konca je vse tajil in le rekel, da3 je v sanjah govoril, ko ni vedel kaj; pozneje4 pa je vse obstal in spoznal, da5 je on to pregreho storil, zavoljo katere6 je Svetin obsojen. Nekega večera7 je Ludvik Bodin prosil k sebi sodnika, da8 bi nekaj rad z njim govoril. Sodnik kmalu9 pride in Ludvik mu reče: »11Vest me grize noč in dan, ni mi več živeti. Jaz sem12 kriv Svetinove nesreče, prosim vas, vzemite13 me kmalu14 pred sodbo, vse bom po pravici povedal. Storite15 z mano,16 kar hočete, kaznujte17 me, kakor se vam zdi, vreden sem18. Rajši umrjem19, kakor da20 bi v strahu, v takem vednem nepokoju22 svoje vesti živel. Kje mi je mogoče živeti, ker mi je podnevi23 in ponoči nedolžni24 Svetin pred očmi, kako pohlevno podaja svojo nedolžno roko, da25 mu jo bodo odsekali! Zmeraj26 ga vidim pred seboj27, kako se trese in trepeta, ker ga rabeljni pripravljajo, da28 mu bodo29 glavo odsekali. In jaz sem30 tega kriv, on je nedolžen; to mi neusmiljeno trga srce32. Tudi cekine vidim vedno pred seboj33, pa so34 vsi krvavi35, ne rumeni, in36 vpijejo, da37 mi bodo vekomaj38 v peklenskem39 breznu na duši goreli.«40 Precej drugi dan so Bodina peljali41 k očitni sodbi, kjer je svojo pregreho priznal43 in očitno vse po pravici povedal, kakor je storil. Obrne se k sodnikom44 in reče: »45Gospodje,46 sodite me po postavah, kriv sem vsega samo jaz47, nihče48 drugi in pustite nedolžnega50 Svetina. Grda nevoščljivost51 me je zapeljala, velike kazni sem52 vreden, pa jo tudi rajši pretrpim53, ka-
109
[69−70]
⮟
kor bi v takim2 strahu,3 s tako4 težko vestjo živel. Drugim sim5 jamo kopal, sam sim6 vanjo padel, prav se mi godi; strašen izgled7 bom zdaj mogel8 biti starim in mladim, v kako nesrečo perpravi9 človeka nevošljivost10 in sovražno serce11. Naložite mi štrafengo12, kakoršna13 se vam zdi, terpeti14 jo hočem stanovitno, zaslužil sim15 jo, oh de16 bi le Bog meni toliko strašno krivico odpustil, kakoršno sim jest17 Svetinu storil! kakor18 Kajn s svojim bratam sim jest19 naredil. Kader20 so Bodina sodniki22 vprašali, kako je cekine ukradel in jih v Svetinovo skrinjo perpravil23, je sam tako povedal: Sovraštvo do Svetina je v mojim sercu26 že zdavnej se27 kuhalo, nevošljivost28 je to sovraštvo vnela30. Dolgo sim31 iskal ga iz33 poti spraviti34, pa ni bilo mogoče. Ker mu z jezikam35 nič nisim36 mogel škodvati37, sim38 skrivaj dal narediti enaki39 ključ od Svetinove skrinje,40 in enaki41 ključ od gospodarjeve kamre42. Tisti večer, ko je naš gospodar Teodor se44 na pot napravljal po kupčiskih45 opravilih,46 in si cekinov47 v škatlico perpravil48, sim49 dobro pazil, kam jih bo tisto noč djal50. Videl sim51, de52 jih je v miznico vtaknil,53 tudi sim54 videl, kam je od miznice ključik sohranil55. Mislil sim56, zdaj je prilika lepa kaj nagoditi svojimu57 sovražniku. O polnoči, ko je vse terdo59 spalo, sim60 tiho vstal in bos šel v gospodovo kamro61, ktero sim62 tiho odperl63 s ključem, za kteriga nobeden64 ni vedel. Miznico tudi tiho odprem65 in vzamem66 škatlico s cekini vred. Vse sim tiho67 spet pozaperl68 in šel v svojo kamro69. Vedel sim70, de71 ima Svetin
kor da1 bi v takem2 strahu s težko vestjo živel. Drugim sem5 jamo kopal, sam sem6 vanjo padel, prav se mi godi. Strašen zgled7 bom sedaj moral8 biti starim in mladim, v kako nesrečo pripravi9 človeka nevoščljivost10 in sovražno srce11. Naložite mi kazen12, kakršna13 se vam zdi, trpeti14 jo hočem stanovitno, zaslužil sem15 jo. Oh da16 bi le Bog meni toliko strašno krivico odpustil, kakršno sem jaz17 Svetinu storil. Kakor18 Kajn s svojim bratom sem19 naredil.« Ko20 so sodniki21 Bodina vprašali, kako je cekine ukradel in jih v Svetinovo skrinjo spravil23, je sam tako povedal: »24Sovraštvo do Svetina se25 je v mojem srcu26 že davno27 kuhalo, nevoščljivost28 je vnela29 to sovraštvo. Dolgo sem31 iskal, da bi32 ga s33 poti spravil34, pa ni bilo mogoče. Ker mu z jezikom35 nič hudega nisem36 mogel škodovati37, sem38 skrivaj dal narediti enak39 ključ od Svetinove skrinje in enak41 ključ od gospodarjeve sobe42. Tisti večer, ko se43 je naš gospodar Teodor na pot napravljal po kupčijskih45 opravilih in si pripravil47 v škatlico cekinov48, sem49 dobro pazil, kam jih bo tisto noč dejal50. Videl sem51, da52 jih je v miznico vtaknil;53 tudi sem54 videl, kam je od miznice ključek shranil55. Mislil sem56, zdaj je prilika lepa, da kaj svojemu57 sovražniku nagodim58. O polnoči, ko je vse trdo59 spalo, sem60 tiho vstal in bos šel v gospodovo sobo61, katero sem62 tiho odprl63 s ključem, za katerega nihče64 ni vedel. Tudi miznico sem odprl65 in vzel66 škatlico s cekini vred. Vse sem67 spet tiho pozaprl68 in šel v svojo sobo69. Vedel sem70, da71 ima Svetin
110
[70−71]
⮟
navado vsako jutro zgodej2 vstajati;3 vsak dan je šel pred4 v cerkev, preden je kako delo začel. Zvesto sim5 poslušal, kdaj bo Svetin šel v cerkev; ko6 odide, grem v njegovo kamro7, odprem njegovo skrinjo, perzdignem8 oblačila,9 in na dno denem škatlico s cekini. Spet sim10 lepo vse pozaperl11, nobeden12 ni mogel nič poznati, kako bi bil kdo noter prišel. Komej13 Svetin iz cerkve pride14, že nas je gospod poklical nam še kaj naročiti16. Med tem17 ko gre iz18 doma, hoče vzeti cekine, pa ni19 jih bilo. Tako sim svojimu bližnimu nesrečo21 nakopaval, sam sim v njo23 prišel. Prav mi je, ker nisim24 za lepe nauke keršanske25 vere nič maral26, ampak storil sim27 le to kar mi je prevzetnost in nevošljivost svetvala, ta gerda30 pregreha je v mojim sercu32 hude korenine storila,33 in iz njih je pognalo sovraštvo, ktero34 je vedno skrivej35 v sercu36 tlelo,37 in me v tako strašno pregreho spravilo39. Tako se godi vsakimu40, ki se da gospodariti od hudobnih strast41. Jest sim42 Boga zapustil in Bog mene; o de43 bi me Bog le na unim44 svetu ne štrafoval45! Naj se vsakteri nad menoj zgleduje, de46 ne pride v tako nesrečo.47
navado,1 vsako jutro zgodaj2 vstajati,3 vsak dan je šel prej4 v cerkev, preden je kako delo začel. Zvesto sem5 poslušal, kdaj bo Svetin šel v cerkev. Ko6 odide, grem v njegovo sobo7, odprem njegovo skrinjo, privzdignem8 oblačila in na dno denem škatlico s cekini. Spet sem10 lepo vse pozaprl11, nihče12 ni mogel nič poznati, kako bi bil kdo noter prišel. Komaj pride13 Svetin iz cerkve, že nas je gospod poklical, da bi15 nam še kaj naročil16. Medtem17 ko gre z18 doma, hoče vzeti cekine, pa jih ni20 bilo. Tako sem svojemu bližnjemu21 nakopaval nesrečo22, sam sem vanjo23 prišel. Prav mi je, ker nisem nič maral24 za lepe nauke krščanske25 vere, ampak sem storil27 le to,28 kar mi je svetovala29 prevzetnost in nevoščljivost. Ta grda30 pregreha je storila31 v mojem srcu32 hude korenine in iz njih je pognalo sovraštvo, ki34 je vedno skrivaj35 v srcu36 tlelo in me spravilo38 v tako strašno pregreho. Tako se godi vsakemu40, ki se da gospodovati hudobnim strastem41. Jaz sem42 Boga zapustil in Bog mene. O, da43 bi me Bog le na onem44 svetu ne strahoval45! Naj se vsakteri nad menoj zgleduje, da46 ne pride v tako nesrečo!«47
VIII.1 Janez Svetin izpušen2, Ludvik Bodin umorjen.3
VIII Janez Svetin izpuščen2, Ludvik Bodin umorjen
Konc druziga mesca1 so se sodniki zadnjikrat zbrali Ludvika Bodina2 očitno sodit3. Ljudje so clo zvedli4, de5 bo tisti dan čez-nj sklep stor6-
Konec drugega meseca1 so se sodniki zadnjikrat zbrali in2 očitno sodili Ludvika Bodina3. Ljudje so celo zvedeli4, da5 bo tisti dan obso6-
111
[71]
⮟
jen, de1 mu bo obsojenje oznanjeno, zato2 je grozovitno veliko ljudi vkup3 prišlo iz radovednosti, kako bo sodba stekla,5 in kaka štrafinga6 bo Bodinu persojena7. Ko so bili vsi sodniki zbrani, perpeljejo Bodina8 v sodnico obloženiga9 s težkimi ketnami10 na rokah in na nogah vkljenjeniga11. Vikši12 sodnik ga vpraša rekoč: Ludvik Bodin! Je14 vse to res, kar si povedal, kakor si spoznal15 svojo pregreho? Odgovori16: Vse res, vse poterdim18. Sodnik pravi: Spoznaš20 in verješ21, de22 si štrafenge23 vreden? Odgovori24: Spoznam, naložite mi jo, kakor spoznate, de26 je prav,27 rad jo bom prestal in preterpel28, de29 bi le na unim30 svetu v večno terpljenje ne prišel31. Sodnik še zadnič33 vpraša: Je tvoj sovražnik Svetin nedolžen? Odgovori35: Popolnama36 nedolžen je, veliko krivico sim37 mu storil, ker sim38 ga v smertne britkosti perpravil,39 in mu toliko žalosti in terpljenja40 nakopal. Pa več41 ni moj sovražnik, moj prijatel43 je, prosim44 vas moji sodniki!46 dovolite mi vsaj toliko, preden umerjem47, de48 Svetina še enkrat vidim,49 in ga za odpušanje50 prosim. Veliki sodnik zdaj vstane s pisanjem v rokah in53 reče: Ludvik Bodin! Vstani zdaj (zakaj55 dokler ga sprašujejo hudodelnik sedi)57 in poslušaj svoje obsojenje, in je bral58: Ludvik Bodin,60 je velike pregrehe tatvine, nezvestobe in krivice prepričan, zato je po postavah k smerti61 obsojen; ker62 je pa to tatvino storil svojimu63 gospodarju in dobrotniku;64 potem, ker je storil to pregreho zato de65 bi svojiga bližnjiga66 v nesrečo spravil, mu bo nar pervo67 leva roka, potlej desna,68 in zadnjič glava s sekiro odsekana.
jen, da1 mu bo obsojenje oznanjeno. Zato2 je grozovitno veliko ljudi skupaj3 prišlo iz radovednosti, kako se4 bo sodba iztekla5 in kakšna kazen6 bo Bodinu prisojena7. Ko so bili vsi sodniki zbrani, pripeljejo8 v sodnico Bodina, obloženega9 s težkimi verigami,10 na rokah in na nogah vklenjenega11. Višji12 sodnik ga vpraša rekoč: »13Ludvik Bodin, je14 vse to res, kar si povedal, kakor si priznal15 svojo pregreho?« Bodin odgovori16: »17Vse res, vse potrdim18.«19 Sodnik pravi: »Ali spoznaš20 in veruješ21, da22 si kazni23 vreden?« Ludvik odvrne24: »25Spoznam, naložite mi jo, kakor spoznate, da26 je prav;27 rad jo bom prestal in pretrpel28, da29 bi le na onem30 svetu ne prišel v večno trpljenje31.«32 Sodnik še zadnjič33 vpraša: »34Je tvoj sovražnik Svetin nedolžen?« Bodin pravi35: »Popolnoma36 nedolžen je, veliko krivico sem37 mu storil, ker sem38 ga v smrtne bridkosti pripravil39 in mu toliko žalosti in trpljenja40 nakopal. Pa ni več42 moj sovražnik, moj prijatelj43 je. Prosim44 vas,45 moji sodniki,46 dovolite mi vsaj toliko, preden umrjem47, da48 Svetina še enkrat vidim in ga za odpuščanje50 prosim.«51 Veliki sodnik zdaj vstane in52 s pisanjem v rokah reče: »54Ludvik Bodin, vstani sedaj,« zakaj55 dokler ga sprašujejo,56 hudodelnik sedi, »57in poslušaj svojo obsodbo.« Nato bere58: »59Ludvik Bodin je velike pregrehe tatvine, nezvestobe in krivice prepričan, zato je po postavah k smrti61 obsojen. Ker62 je pa to tatvino storil svojemu63 gospodarju in dobrotniku,64 potem, ker je storil to pregreho zato, da65 bi svojega bližnjega66 v nesrečo spravil, mu bo najprvo67 leva roka, potlej desna in zadnjič glava s sekiro odsekana.«69
112
[71−72]
⮟
Tri dni mu je bilo dovoljeno se1 k smerti perpravljati2. Premoženje pa, kar ga je imel, je bilo vse Svetinu persojeno3, ker je po nedolžnim taki4 strah prestal. Vse ljudstvo je zavpilo: Prav je, prav.6 Naj pogine hudobni Bodin, naj živi nedolžni Svetin.7 Ko je sodba čez Bodina minila9, oznani služabnik deželske pravice rekoč: Kdor hoče slišati obsojenje12 še eniga13 jetnika, naj malo počaka. Ludje radovedni14 vsi čakajo viditi tistiga16, ki ga mislijo soditi. Čez malo perpeljajo soldatje vkljenjeniga17 pred dvema mescama18 k smerti obsojeniga19 Svetina. Vsi gledovci20 so bili veseli,21 in večkrat22 so zavpili, dolgo24 naj živi nedolžni Svetin. Na visoko mizo25 so ga postavili26, zato de27 ga je28 vsak lahko videl. Veliki sodnik vstane in reče: Glejte nedolžniga30 Janeza Svetina; nedolžnost31 se je nad njim pokazala; pravi hudodelnik se je našel, ta pa je bil po krivici k smerti32 obsojen, očitno33 je zdaj za nedolžniga34 spoznan, očitno izpušen35. Vzamite36 mu proč železje, ktero37 je tako dolgo po nedolžnim38 nosil; hitro39 ga očitno odklenejo. Dajte mu lepo oblačilo, dosti dolgo je po nedolžnim revšino vžival41. Peljite ga s častjo v hišo njegoviga42 dobrotnika. Preden Svetina odpeljajo44, je45 Ludvik Bodin prosil46 z njim še eno samo besedo govoriti47. Svetin gre k njemu in Bodin mu reče: Prosim te odpusti mi, odpusti mi tako krivico, nisim vredin odpušanja50, pa če ne zavoljo mene, zavoljo Boga mi odpusti.51 Svetin ga objame in pravi: Bog naj ti odpusti, jest53 ti vse iz serca54 odpustim,
Tri dni mu je bilo dovoljeno k smrti se pripravljati2. Premoženje pa, kar ga je imel, je bilo vse Svetinu prisojeno3, ker je po nedolžnem tak4 strah prestal. Vse ljudstvo je zavpilo: »5Prav je, prav!6 Naj pogine hudobni Bodin, naj živi nedolžni Svetin!«7 Ko se8 je sodba nad Bodinom končala9, oznani služabnik deželske pravice,10 rekoč: »11Kdor hoče slišati obsodbo12 še enega13 jetnika, naj malo počaka.« Ljudje,14 vsi radovedni,15 čakajo, da bi videli tistega16, ki ga mislijo soditi. Čez malo časa pripeljejo vojaki vklenjenega,17 pred dvema mescema18 k smrti obsojenega19 Svetina. Vsi gledalci20 so bili veseli in so večkrat23 zavpili: »Dolgo24 naj živi nedolžni Svetin!« Postavili25 so ga na visok oder26, da bi27 ga vsak lahko videl. Veliki sodnik vstane in reče: »29Glejte nedolžnega30 Janeza Svetina! Nedolžnost31 se je nad njim pokazala; pravi hudodelnik se je našel, ta pa je bil po krivici k smrti32 obsojen. Očitno33 je zdaj za nedolžnega34 spoznan, očitno izpuščen35. Vzemite36 mu proč železje, katero37 je tako dolgo po nedolžnem38 nosil!« Hitro39 ga očitno odklenejo. »40Dajte mu lepo oblačilo, dosti dolgo je po nedolžnem revščino užival41. Peljite ga s častjo v hišo njegovega42 dobrotnika.«43 Preden Svetina odpeljejo44, prosi45 Ludvik Bodin, da bi46 z njim še eno samo besedo govoril47. Svetin gre k njemu in Bodin mu reče: »48Prosim te,49 odpusti mi, odpusti mi tako krivico! Nisem vreden odpuščanja50, pa če ne zavoljo mene, zavoljo Boga mi odpusti!«51 Svetin ga objame in pravi: »52Bog naj ti odpusti, jaz53 ti vse iz srca54 odpustim,
113
[72]
⮟
jest1 na vse pozabim,2 in prosil bom zate Boga, de3 stanovitno prestojiš, kar ti je persojeniga4. Ločila sta se in oba jokala. Svetin je bil6 s častjo v hišo svojiga gospodarja v kočii peljan, veliko7 ljudi ga je spremilo. Bodin je8 čez tri dni umorjen bil9. Od strahu, od britkosti,10 in od strašnih bolečin je rijul11 kakor divja zver, ko so mu roke eno za drugo odsekali, tako de12 se je vsim13 smilil, vender14 je na Boga zmeram15 zaupal,16 in v17 njegovo ime klical tako dolgo, de18 mu je bila glava odsekana. Stari Teodor, de20 bi povernil Svetinu21 tolike britkosti22, ki jih je po nedolžnim terpeti mogel23, ga je zbral24 za svojiga25 zeta in mu celo26 svoje veliko premoženje izročil,27 in mu svojo hčer Kristino v zakon dati obljubil29. Poroke pa Teodor pred30 ni dovolil, kakor de31 obletnica mine.
jaz1 na vse pozabim in prosil bom zate Boga, da3 stanovitno prestojiš, kar ti je prisojenega4.«5 Ločila sta se in oba jokala. Svetina so6 s častjo v kočiji odpeljali v hišo njegovega gospodarja. Veliko7 ljudi ga je spremilo. Bodina pa so8 čez tri dni umorili9. Od strahu, od bridkosti10 in od strašnih bolečin je rjul11 kakor divja zver, ko so mu roke eno za drugo odsekali, tako da12 se je vsem13 smilil. Vendar14 je na Boga zmeraj15 zaupal in njegovo ime klical tako dolgo, da18 mu je bila glava odsekana. Stari Teodor pa je izbral Svetina19, da20 bi mu povrnil21 tolike bridkosti22, ki jih je moral po nedolžnem trpeti23, za svojega25 zeta in mu izročil vse26 svoje veliko premoženje in mu obljubil28 svojo hčer Kristino v zakon dati. Poroke pa Teodor prej30 ni dovolil, kakor da31 obletnica mine.
114
[73]
⮟
TRETJI DEL.1
TRETJI DEL
I.1 France Svetin, oče Janeza in Pavla, na vojski vjet,2 in na francosko3 odpeljan.4
I France Svetin, oče Janeza in Pavla, na vojski ujet2 in na Francosko3 odpeljan
France Svetin, kteri1 je takrat, ko je z brambovci mogel3 na vojsko iti4, ženo in oba majhna6 fantiča zapustil7, je dolgo časa žaloval in le na dom mislil. Ko je pa videl, de8 si ni9 mogel pomagati, se je božji volji vdal in mislil: Bog je dober oče;10 bo že preživel11 ženo in otroke, de12 bi le jest per življenji13 ostal,14 in jih še enkrat vidil; molil15 in prosil bom zmeram16 Boga, de17 bi me v nevarnosti pred nesrečo obvarval18. Kmalo19 ko brambovci na laško pridejo21, so se s Francozam sprijeli,22 veliko je bilo pobitih Francozov in naših. Svetinu se ni nič žaliga24 zgodilo, ampak tista truma, med ktero25 je Svetin26 bil, je bila od Francozov zajeta,28 in vsi brambovci29 tiste trume so bili vjeti30 in na Francosko odpeljani32. Gnali so jih Francozi33 do mesta Besansona,34 tam so jim dali prostost delat iti35, kar kteri zna,36 in kjer delo dobi38. Ljudje mestni in kmetiški40 so vse brambovce pobrali,41 in jim še radi dobro plačvali42, zato ker je ta-
France Svetin, ki1 je takrat, ko je moral iti2 z brambovci na vojsko, zapustil5 ženo in oba fantiča, je dolgo časa žaloval in le na dom mislil. Ko je pa videl, da8 si ne bo9 mogel pomagati, se je božji volji vdal in mislil: Bog je dober oče,10 bo že preživil11 ženo in otroke; da12 bi le jaz pri življenju13 ostal in jih še enkrat videl! Molil15 in prosil bom zmeraj16 Boga, da17 bi me v nevarnosti pred nesrečo obvaroval18. Kmalu potem19 ko so20 brambovci na Laško prišli21, so se sprijeli s Francozom;22 veliko je bilo pobitih,23 Francozov in naših. Svetinu se ni nič žalega24 zgodilo, ampak tista truma, med katero25 je bil Svetin27, je bila od Francozov zajeta in vse brambovce29 tiste trume so Francozi ujeli30 in odpeljali31 na Francosko. Gnali so jih do mesta Besansona;34 tam so jim dali prostost, da so šli delat35, kar bi kateri znal36 in kjer bi37 delo dobil38. Ljudje,39 mestni in kmečki,40 so vse brambovce pobrali in jim še radi dobro plačevali42, zato ker je ta-
115
[73−74]
⮟
krat moških grozno1 po francoskim mankalo, hude2 dolge vojske so jih silno veliko požerle3. Svetin je dopovedal, de4 zna sukno tkati, de5 je že nekdaj per takim delu7 več časa bil; kmalo8 ga je neki gospod najel10, kteri11 je suknarijo ali fabriko13, kjer se sukno dela, imel14. Ker je gospod vidil15, de Svetinu16 gre delo dobro od18 rok, mu je dal dobro jesti in piti in oblačilo, zraven pa še vsak dan v dnarjih19 en frank. Svetin je zmeram21 želel še kdej23 v svojo domovino priti,24 in viditi25 svojo ženo in svoje otroke. Vojska s Francozi je pojenjala, vjeti26 po francoskim27 razkropljeni cesarski podložni so bili na dom spušeni29; Svetina je pa gospodar vedno pregovarjal še ostati31. Ne hodi še domu33, mu je zmeram rekel,35 vem de36 želiš viditi37 svoje ljudi, pa kaj ti pomaga, kader domu38 prideš, spet39 boš mogel soldat40 biti, vojska41 nova se spet kaže. Bodi per43 meni še kaj44 časa, de45 si kaj perslužiš46, in kader47 se bo prav umerilo48, te bom spustil in ti še dobro popotnico dal. Svetin, ker49 mu je per suknarji dobro bilo50 in si je lepe dnarje perslužil51, se je dal pregovoriti, de53 je celih sedem let per suknarji ostal,54 in si toliko premoženja perdobil56, de57 si je upal doma na Ilirskim58 pošteno živeti. Že59 mu je gospodar60 obljubil tisto leto61 ga domu spustiti,62 kar so Francozi s Španjoli64 hudo vojsko perčeli; kar65 je bilo terdnih66 moških, vse so v žold pobrali67, bodi si68 domač,69 ali ptujc70. Tudi Svetin je mogel biti zdaj Francoski soldat71.
krat moških po Francoskem grozno manjkalo. Hude in2 dolge vojske so jih silno veliko požrle3. Svetin je dopovedal, da4 zna sukno tkati, da5 je bil6 že nekdaj več časa pri takem delu. Kmalu8 ga je najel9 neki gospod, ki11 je imel12 suknarijo ali tovarno13, kjer se sukno dela. Ker je gospod videl15, da16 gre Svetinu17 delo dobro izpod18 rok, mu je dal dobro jesti in piti in oblačilo, zraven pa še vsak dan en frank v denarju20. Svetin je zmeraj21 želel, da bi22 še kdaj prišel23 v svojo domovino in videl25 svojo ženo in svoje otroke. Vojska s Francozi je pojenjala, ujeti in26 po Francoskem27 razkropljeni cesarski podložni so bili spuščeni28 na dom; Svetina je pa gospodar vedno pregovarjal, naj30 še ostane31. »32Ne hodi še domov33,«34 mu je zmeraj govoril; »35vem, da36 želiš videti37 svoje ljudi, pa kaj ti pomaga, ko domov38 prideš, boš moral spet40 biti vojak,41 nova vojska42 se spet kaže. Bodi pri43 meni še nekaj44 časa, da45 si kaj prislužiš46, in kadar47 se bo prav namerilo48, te bom spustil in ti še dobro popotnico dal.« Ker49 mu je bilo pri suknarju dobro50 in si je lepe denarje prislužil51, se je dal Svetin52 pregovoriti, da53 je ostal pri suknarju celih sedem let54 in si pridobil55 toliko premoženja, da57 si je upal doma na Ilirskem58 pošteno živeti. Gospodar59 mu je obljubil, da61 ga bo še tisto leto domov pustil;62 kar so Francozi pričeli63 s Španjolci64 hudo vojsko. Kar65 je bilo trdnih66 moških, vse so pobrali v vojake67, bodisi68 domač ali tujec70. Tudi Svetin je moral sedaj biti francoski vojak71.
116
[74−75]
⮟
II.1 France Svetin, francoski soldat2, reši svojiga3 generala.4
II France Svetin, francoski vojak2, reši svojega3 generala
Še tisti mesic1, ko je Svetin bil vzet k francoskim soldatam2, je mogel3 iti z drugimi vred na špansko,4 in se je mogel5 vojskovati tam6 z ljudmi, kterih7 nikoli ni poznal, in za take, ki mu nič mar niso bili; zato8 je vedno na tihama9 zdihoval in Boga prosil za srečo, de10 bi per življenji ostal,11 in ne bil ubit12 v ptuji13 deželi. Pervi15 dan, ko so se Francozi udarili s Španjoli, je bil generalov životni17 služabnik ubit18. General M. si je zmed vsih19 drugih soldatov20 za životniga21 služabnika ali strežeta izbral22 Svetina; zlo23 všeč mu je bil. Bog je tako naklonil,24 in generalu tako misel dal, de25 si je Svetina izvolil27, ker je Svetin vedno Boga prosil, de28 bi se mu ne bilo treba streljati in ljudi pobijati. Svetin v vsih30 rečeh umen in zbrisan, je svojimu31 generalu lepo stregel in zvesto služil, torej32 ga je gospod tako rad imel, de33 se brez njega ni nikamor35 ganil. Kamor koli je36 general šel37, ga je mogel38 Svetin spremiti in vedno zraven njega biti40. Eniga41 dne mu general reče: Ljubi moj France Svetin, vidim, de zmeram43 po domu zdihuješ, rad bi šel v svojo deželo nazaj45, ker imaš ženo in otroke, ne46 zamerim ti tega, ali glej, tudi jest47 imam doma ženo in otroke, vender48 moram se49 tukaj bojvati; bodi potroštan50, če boš zmeram52 tako meni53 zvest in priden, kakor si do
Še tisti mesec1, ko so Svetina vzeli v vojake2, je moral3 iti z drugimi vred na Špansko4 in se je moral tam5 vojskovati z ljudmi, katerih7 nikoli ni poznal, in za take, ki mu nič mar niso bili. Zato8 je vedno natihoma9 zdihoval in Boga prosil za srečo, da10 bi ostal pri življenju11 in da ga12 v tuji13 deželi ne bi ubili14. Prvi15 dan, ko so se Francozi udarili s Španjoli, je bil ubit16 generalov osebni17 služabnik. General M. si je izmed vseh19 drugih vojakov izbral20 za svojega21 služabnika ali strežeta Svetina; zelo23 všeč mu je bil. Bog je tako naklonil in generalu tako misel dal, da25 si je izvolil26 Svetina, ker je Svetin vedno Boga prosil, da28 bi se mu ne bilo treba streljati in ljudi pobijati. Svetin,29 v vseh30 rečeh umen in zbrisan, je svojemu31 generalu lepo stregel in zvesto služil; zatorej32 ga je gospod tako rad imel, da33 se brez njega nikamor34 ni ganil. Kamorkoli je šel36 general, ga je moral38 Svetin spremiti in vedno biti39 zraven njega. Nekega41 dne mu general reče: »42Ljubi moj France Svetin, vidim, da zmeraj43 po domu zdihuješ, rad bi šel nazaj44 v svojo deželo, ker imaš ženo in otroke. Ne46 zamerim ti tega, ali glej, tudi jaz47 imam doma ženo in otroke, vendar se48 moram tukaj bojevati. Potolaži se50, če mi51 boš zmeraj52 tako zvest in priden, kakor si bil54 do
117
[75]
⮟
zdaj bil1, te bom spustil domu, in2 z vsim te preskerbel3, de4 le vojska mine,5 in de6 s španjolam7 mir naredimo. Le Boga prosi in moli de naji8 Bog per življenji9 ohrani. Svetina je to zlo11 veselilo, tako dobriga13 gospodarja in oblastnika dobiti14, kar je malo kdej per soldatih; še15 bolj pridno mu je stregel, pa16 zraven tudi pridno molil. Per velikim18 mestu, po imenu Salamanka,19 na španskim, so20 se vstavile21 obe vojske22 francoska in španjolska. Na ti23 strani vode, ktera24 je memo25 tekla, so stali Francozi, na uni26 strani so bili Španjoli27, kteri28 so sklenili tukaj Francozam29 se terdno30 v bran postaviti31. Oboji so čakali povelja, kdaj se bodo udarili. En večer32 gre general M. na tihama33 ogledovat, kako se Španjoli k boju perpravljajo34; rad bi bil vidil35, kako se razširjajo ob vodi,36 in kam so svoje straže postavili38. Druziga39 ni vzel s sabo,40 kakor svojiga zvestiga41 služabnika Svetina. Vsak42 na svojiga43 konja sedeta,44 in izdarita45 ob vodi eden46 za drugim. Preveč deleč je47 od svoje straže jezdel general,48 in se preveč od svojih ljudi odločil50. Ravno se je že verniti mislil51, kar iz bližniga germa per52 vodi planejo53 štirje španjoli54, generala s služabnikam56 vred obstopijo57 in puše58 vanj obernejo59. General izdere meč in se hoče braniti, pa ni mogoče. Nato zasuče konja in ga spodbode, de60 bi španjole poderl61 in oddirjal, in62 Svetinu tudi63 tako storiti reče64, pa Španjolov eden je66 dregnil konja z bajonetam67 v trebuh, de68 so mu čeva vun šinile, in kar69 pade z generalam;70 oditi
sedaj1, te bom spustil domov in te2 z vsem preskrbel3, da4 le vojska mine in da6 s Španjolom7 mir naredimo. Le Boga prosi in moli, da naju8 Bog pri življenju9 ohrani.«10 Svetina je to zelo11 veselilo, da je dobil12 tako dobrega13 gospodarja in oblastnika, kar je malokdaj pri vojakih. Še15 bolj pridno mu je stregel, zraven pa17 tudi pridno molil. Pri velikem18 mestu Salamanki19 na Španskem sta20 se ustavili21 obe vojski,22 francoska in španjolska. Na tej23 strani vode, ki24 je mimo25 tekla, so stali Francozi, na oni26 strani so bili Španjolci27, kateri28 so sklenili, da29 se bodo tukaj Francozom trdno30 v bran postavili31. Oboji so čakali povelja, kdaj se bodo udarili. Nekega večera32 gre general M. natihoma33 ogledovat, kako se Španjoli k boju pripravljajo34; rad bi bil videl35, kako se razširjajo ob vodi in kam so postavili37 svoje straže. Drugega39 ni vzel s seboj40 kakor svojega zvestega41 služabnika Svetina. Sedeta vsak42 na svojega43 konja in jezdarita45 ob vodi drug46 za drugim. General je jezdil predaleč47 od svoje straže in se preveč ločil49 od svojih ljudi. Ravno se je že mislil vrniti51, kar planejo izza bližnjega grma ob52 vodi štirje Španjoli54, obstopijo55 generala s služabnikom56 vred in obrnejo58 vanj puške59. General izdere meč in se hoče braniti, pa ni mogoče. Nato zasuče konja in ga spodbode, da60 bi Španjole podrl61 in oddirjal. Tudi62 Svetinu reče63 tako storiti, pa eden65 Španjolov je z bajonetom66 dregnil konja v trebuh, da68 so mu čreva ven šinila. Konj69 pade z generalom,70 oditi
118
[75−76]
⮟
več1 ni mogoče. Svetin, ker3 je mislil, de4 je tudi general ranjen, skoči sam iz5 konja, de6 vzdigne generala spod7 konjske krivi8, in pravi: Gospod general!10 ne branite se več, de per življenji11 ostaneva, sej12 vidite, de13 zdaj ni več mogoče si pomagati, če14 se z lepo zdaj16 ne podaste, naji17 bodo pomahali18 in umorili. General je nehal se21 braniti,22 in Španjoli mu roke in noge zvežejo24 in ga v čoln denejo,26 zraven njega pervežejo27 Svetina,28 in tako oba vkup čez vodo prepeljajo29. Veliko veselje30 so Španjoli obhajali31, ko so svojiga nasprotnika32 zdaj v svoji oblasti imeli33. Tisti možje, ki so ga vjeli34, so veliko plačilo dobili36, ker so se v smertni37 nevarnosti na francosko stran podali39 in v germu40 pazili kakiga Francoza vjeti41. General M. in Svetin sta bila vsak posebej zaperta,42 in skerbno varvana43. General je bil ves z vervmi44 zvezan, Svetin, ki je bil le služabnik in zraven še ptujic45, ni bil zvezan, le samo zapert je bil46 in varvan47. General je mislil, de48 bo le Španjolski jetnik49, de50 ga bodo kam deleč gnali52 med Španjole, kjer bo mogel53, dokler vojska ne mine, v služnosti ostati; ko55 vojska mine, bo spet v svojo domačo deželo spušen56, kakor je per57 vojskah navada. Kako grozno se prestraši general59, ko drugi dan pride61 povelje, kaj je62 z vjetim generalam63 storiti,64 obsojen je bil k smerti65. Španjolski general sam je prišel k njemu v ječo,66 in mu oznani67 obsojenje, ktero68 je bilo tako le:69 Francoski general M., kteri70 je nar veči71 sovražnik Španjolov,72 in se ni radovoljno vdal našim soldatam73, kteri74 so ga vjeli75, ampak
ni več2 mogoče. Svetin, ki3 je mislil, da4 je tudi general ranjen, skoči sam s5 konja, da6 vzdigne generala izpod7 konjske krvi8, in pravi: »9Gospod general,10 ne branite se več, da pri življenju11 ostaneva, saj12 vidite, da13 zdaj ni več mogoče si pomagati. Če14 se zdaj15 z lepo ne podaste, naju17 bodo potolkli18 in umorili.«19 General se20 je nehal braniti in Španjoli mu zavežejo23 roke in noge in ga denejo25 v čoln;26 zraven njega privežejo27 Svetina in tako oba vkup čez vodo prepeljejo29. Španjoli30 so obhajali veliko veselje31, ko so imeli32 zdaj v oblasti svojega nasprotnika33. Tisti možje, ki so ga ujeli34, so dobili35 veliko plačilo, ker so se v smrtni37 nevarnosti odpravili38 na francosko stran in v grmu40 pazili, da bi ujeli kakega Francoza41. General M. in Svetin sta bila vsak posebej zaprta42 in skrbno varovana43. General je bil ves z vrvmi44 zvezan, Svetin, ki je bil le služabnik in zraven še tujec45, ni bil zvezan, le samo zaprt46 in zastražen47. General je mislil, da48 bo le španjolski ujetnik49, da50 ga bodo gnali51 kam daleč52 med Španjole, kjer bo moral53, dokler vojska ne mine, ostati54 v sužnosti. Ko55 vojska mine, bo spet v svojo domačo deželo spuščen56, kakor je pri57 vojskah navada. Kako grozno pa58 se prestraši, ko pride60 drugi dan povelje, kaj z ujetim generalom63 storiti:64 obsojen je bil k smrti65. Španjolski general sam je prišel k njemu v ječo in mu oznanil67 obsojenje, ki68 je bilo takole: »69Francoski general M., ki70 je največji71 sovražnik Španjolov in se ni radovoljno vdal našim vojakom73, ki74 so ga ujeli75, ampak
119
[76]
⮟
se je branil in tudi eniga1 ranil, je k smerti2 obsojen, de3 bo jutri zjutrej4 ob 7.5 uri per6 vodi ustreljen. Svetin pa njegov služabnik tudi vjet9 je svojiga10 gospodarja pregovarjal se podati, on12 ker ni francoski rojak, ampak Ilirjan13, tudi zato ker ni nič orožja imel, ni k smerti15 obsojen, ampak per16 generalovi smerti17 mora zraven biti,18 potem bo spušen,19 in Francozam20 nazaj poslan, jim povedati22, kaj se je z generalam23 zgodilo. Ko je ta obsodba oznanjena bila26, je bil general M. še hujši27 zvezan z vervmi28, ker španjoli29 ravno železja za vklepati30 niso imeli,31 in še veliko bolj skerbno varvan32. Svetin je bil33 precej razvezan, in tudi34 mu je bilo35 dovoljeno svojiga gospodarja iti troštat36 v smertnih britkostih37. Ni bilo to38 po pravici, vjetiga39 generala k smerti obsoditi40, pa grozno sovraštvo je bilo med Francozi in med41 Španjoli, zato če42 so le kakiga imenitniga Francoza vjeli43, so ga k smerti obsodili; tako45 so tudi s tem generalam46 storili; vender47 so mu poslali spovednika, kteri48 je celi49 popoldan per50 njem bil,51 in ga k smerti perpravljal52. Svetin je med tim53, ker je smel okoli hoditi54 tega pol dne, ob vodi hodil57 in pogledoval, kje bi bila nar manj58 globoka, in pazil dobro, kje in kako deleč59 narazen Španjolske straže stoje60. Zvečer, ko61 spovednik od generala odide63 in mu obljubi zjutrej zgodej spet priti,64 in ga spremiti65 na moriše66, pride Svetin k67 generalu, kteri68 je ves žalosten in plašan69 v smertnih britkostih za mizo70 sedel v revni leseni hišci71 tako terdno72 zvezan, de73 je že ves višnjav perhajal, soldatov75 šest je stalo zraven njega na straži.
se je branil in tudi enega1 ranil, je k smrti2 obsojen, da3 bo jutri zjutraj4 ob 7 uri pri6 vodi ustreljen. Svetin pa,7 njegov služabnik,8 tudi ujet,9 je svojega10 gospodarja pregovarjal, naj11 se poda. On,12 ker ni francoski rojak, ampak Ilirijan13, tudi zato,14 ker ni nič orožja imel, ni k smrti15 obsojen, ampak pri16 generalovi smrti17 mora zraven biti;18 potem bo izpuščen19 in Francozom20 nazaj poslan, da21 jim pove22, kaj se je z generalom23 zgodilo.«24 Ko je bila25 ta obsodba oznanjena, je bil general M. še huje27 zvezan z vrvmi28, ker Španjoli29 ravno železja za vklepanje30 niso imeli in še veliko skrbneje so ga varovali32. Svetina pa so33 precej razvezali; bilo34 mu je tudi35 dovoljeno, da je smel svojega gospodarja36 v smrtnih bridkostih tolažiti37. To ni bilo38 po pravici, da so ujetega39 generala obsodili k smrti40, pa grozno sovraštvo je bilo med Francozi in Španjoli. Zato42 so ga k smrti obsodili43, če44 so le kakega imenitnega Francoza ujeli. Tako45 so tudi s tem generalom46 storili; vendar47 so mu poslali spovednika, kateri48 je bil ves49 popoldan pri50 njem in ga pripravljal k smrti52. Svetin je med tem53, ker je smel tega pol dne okoli hoditi55, hodil56 ob vodi in pogledoval, kje bi bila najmanj58 globoka, in pazil dobro, kje in kako daleč59 narazen stoje španjolske straže60. Ko zvečer61 spovednik odide62 od generala in mu obljubi, da bo zjutraj zgodaj spet prišel64 in ga spremil65 na morišče66, pride Svetin h67 generalu, ki68 je ves žalosten in plašen69 v smrtnih bridkostih70 sedel v revni leseni hišici za mizo71 tako trdno72 zvezan, da73 je bil74 že ves višnjev;75 šest vojakov76 je stalo zraven njega na straži.
120
[76−77]
⮟
General sname perstan1 in ga da Svetinu s temi besedami: Hrani ta perstan3 dobro,4 in ko na francosko prideš6, pokaži ga moji ženi, povej, kako se je z mano7 godilo,8 in troštaj9 jo, ona10 bo zate skerbela, in11 tvojo zvestobo ti povračevala.12 Svetin vzame perstan13 in vse obljubi14 zvesto opraviti15, zraven pa reče: Gospod general! zlo16 se mi smilite, ker jutri17 boste mogli18 umreti, če drugači19 ne more biti, podajte20 se v božjo voljo, poterpite21 voljno svojo nesrečo, obernite smertne britkosti22 Bogu k časti za pokoro vaših prestopov;23 Bog je dober in usmiljen, vse vam bo rad odpustil,24 če boste voljno prestali tukaj, vam ne bo treba terpeti tamkej25. Če vam je pa dobrotlivi26 Bog še življenje odločil, vas tudi še lahko reši iz rok sovražnikov,27 in k temu pomagati bom tudi jest29 poskusil. Zaupajte v Boga terdno; morebiti31 se vas usmili in vas per življenji ohrani32. Vzamite skrivej33 ta cekin, kteriga sim jest34 v srajci zašitiga imel35, de36 ga Španjoli niso našli takrat, ko so nama vse pobrali. Ko se večer37 stori, dajte ga soldatam39, kteri40 bodo takrat na straži vas varvali; recite41 jim, naj si piti zanj kupijo in naj na vašo srečno smert pijo, prosite43 jih tudi vam malo dati45. Če se napijejo, morebiti zadremljejo,46 opolnoči bom prišel,47 in na okno tiho49 popraskal, skusite mi ga odpreti, potem — zdaj50 je mogel51 Svetin generala zapustiti in iti v svojo ječo nazaj53. Ko se je tma54 storila, pridejo drugi španjolski soldatje56 generala varvat; med57 njimi je bil k sreči eden, de58 je francosko govoriti znal60.
General sname prstan1 in ga da Svetinu s temi besedami: »2Hrani ta prstan3 dobro in,5 ko prideš na Francosko6, pokaži ga moji ženi, povej, kako se je z menoj7 godilo in potolaži9 jo! Skrbela10 bo zate in ti povračevala11 tvojo zvestobo.«12 Svetin vzame prstan13 in obljubi, da bo vse14 zvesto opravil15, zraven pa reče: »Zelo16 se mi smilite, ker boste morali jutri18 umreti. Če drugače19 ne more biti, vdajte20 se v božjo voljo, potrpite21 voljno svojo nesrečo, obrnite smrtne bridkosti22 Bogu k časti za pokoro vaših prestopkov.23 Bog je dober in usmiljen, vse vam bo rad odpustil;24 če boste voljno prestali tukaj, vam ne bo treba trpeti tamkaj25. Če vam je pa dobrotljivi26 Bog še življenje odločil, vas tudi še lahko reši iz sovražnikovih rok27 in k temu pomagati,28 bom tudi jaz29 poskusil. Zaupajte trdno30 v Boga! Morebiti31 se vas usmili in vas ohrani pri življenju32. Vzemite skrivaj33 ta cekin, katerega sem jaz imel34 v srajci zašitega35, da36 ga Španjoli niso našli takrat, ko so nama vse pobrali. Ko se stori večer38, dajte ga vojakom39, kateri vas40 bodo takrat na straži varovali. Recite41 jim, naj si piti zanj kupijo in naj pijo42 na vašo srečno smrt. Prosite43 jih, naj44 tudi vam malo dajo45. Če se napijejo, morebiti zadremljejo;46 opolnoči bom prišel in tiho48 na okno popraskal, skusite mi ga odpreti, potem ...« Zdaj50 je moral51 Svetin generala zapustiti in iti nazaj52 v svojo sobo53. Ko se je storila tema55, pridejo drugi španjolski vojaki56 generala varovat. Med57 njimi je bil k sreči eden, ki58 je znal59 francosko govoriti.
121
[77−78]
⮟
General mu prijazno reče: Ljubi moji vojšaki!2 vi veste, de jutri3 me boste ustrelili; umreti5 moram, kaj mi pomaga dnar6! tukaj7 imam še cekin, vzamite8 ga, kupite si dobriga9 vina zanj, ker ste trudni in zdelani, pite10 na mojo srečno smert,11 in prosim vas tudi meni malo dati13, de ložej terpim14. Soldatje15 veseli kupijo dobriga16 vina, pijo de17 so ves cekin zapili,18 tudi generalu dado piti. Tovarše19, ki so zunej20 kajžice na straži bili, so soldatje21 noter poklicali in se napajali. S časama22 vsi po kotih posedejo24 in zadremljejo25, ker so se pogreli, merzeče26 je bilo še27 takrat, bilo je to v adventu. Ni bilo še polnoči, pride Svetin tiho29 pod okno in malo steno poškrablja, okno pa je že bil general odperel30. Svetin reče tiho na ušesa generalu: Zdihnite in pihnite32 luč, ktera33 je še malo berlela, general34 pihne in lampico35 ugasne, in36 tega nobeden soldatov37 ni spazil38, zato ko39 so bili vinjeni. Podajte mi roko41, de42 vam vervice43 porežem, s kterimi44 ste zvezani, pravi Svetin, potem vzamite47 nožiček meni iz roke, porežite hitro vervi48 na nogah in kjer ste zvezani,49 hitite, nožiček je nabrušen, de50 se med tem kteri soldatov51 ne zbudi. General ima komej roke52 proste, vzame54 Svetinov nožiček,55 in ko bi mignil, je vse vervi57 in vervce porezal58. Ko je bil prost, general59 hitro v okno zleze,60 in Svetin mu zunej61 pomaga, de62 se je63 srečno zmašil64 skoz okno, ktero65 je precej tesno bilo67, general pa precej trebušen. Preden zbežita, sta še okno zaperla,68 in nobeden soldatov69 ni nič slišal, vsi so spali. General je zdaj le teči71
General mu prijazno reče: »1Ljubi moji vojaki,2 vi veste, da3 me boste jutri4 ustrelili. Umreti5 moram, kaj mi pomaga denar6! Tukaj7 imam še cekin, vzemite8 ga, kupite si dobrega9 vina zanj, ker ste trudni in zdelani. Pijte10 na mojo srečno smrt11 in prosim vas, dajte12 tudi meni malo, da bom laže trpel14.« Vojaki15 veseli kupijo dobrega16 vina, pijo, da17 so ves cekin zapili;18 tudi generalu dado piti. Tovariše19, ki so zunaj20 kajžice na straži bili, so vojaki21 noter poklicali in se napajali. Sčasoma so22 vsi posedli23 po kotih in zadremali25, ker so se pogreli; mraz26 je bilo že27 takrat, bilo je to v adventu. Ni bilo še polnoči, ko28 pride Svetin pod okno in malo steno poškrablja, okno pa je že bil general odprl30. Svetin reče generalu31 tiho na ušesa, naj pihne32 luč, ki33 je še malo brlela. General34 pihne in ugasne svetilko;36 tega nobeden vojakov37 ni opazil38, ker39 so bili vinjeni. »40Podajte mi roke41, da42 vam vrvce43 porežem, s katerimi44 ste zvezani,«45 pravi Svetin, »46potem vzemite47 nožiček meni iz roke, porežite hitro vrvi48 na nogah in kjer ste zvezani;49 hitite, nožiček je nabrušen, da50 se medtem kateri vojakov51 ne zbudi.« Komaj je imel general52 proste roke53, je vzel54 Svetinov nožiček in ko bi mignil, je porezal56 vse vrvi57 in vrvce58. Ko je bil prost, zleze59 hitro v okno in Svetin mu zunaj61 pomaga, da62 se srečno zmaši64 skoz okno, ki65 je bilo66 precej tesno, general pa precej trebušen. Preden zbežita, sta še okno zaprla68 in nobeden vojakov69 ni nič slišal, vsi so spali. General je hotel70 zdaj le
122
[78]
⮟
hotel1 in vlekel Svetina za sabo,3 Svetin mu pa reče: Ne tako, nevarno je, le5 počasi hodiva, Bog naji6 bo varoval, angelc varh naji7 bo spremil; če8 bi tekla, kmalo naji zna9 kdo ugledati,10 Španjoli tukej11 okoli ponoči vedno švigajo,12 precej bi vedli13, de14 sva uhajovca, če15 pa počasi16 pojdeva, bo vsak mislil, de18 sva domača; in19 res je bilo tako. Več ko tri trume sta srečala Španjolov21, kteri22 so simtertje hodili,23 in pazili, kaj na drugi strani Francozi počno, ker25 sta pa počasi šla in vsak en kol na rami nesla, jima nobeden26 ni nič storil; vsi27 so mislili, de28 sta domača soldata29. Svetin je poprejšen30 popoldan dobro ogledal, kje je voda nar bolj31 plitva,32 in kje ne stoje straže; na33 tisto mesto pelja34 generala, kamor sta35 dve uri hodila. Svetin37 reče generalu: Tukaj ni nobenigu španjolskiga soldata blizo40, voda tudi ni ravno globoka, zdaj morava preplavati, odšla41 sva srečno eni smertni42 nevarnosti, Bog daj, de43 bi le še srečno čez vodo prišla. Če tudi44 voda ni zlo45 globoka, vender46 je bilo treba plavati precej na široko. Svetin je znal dobro plavati, samiga47 ni nič skerbelo preplavati48, general je tudi nekdaj50 znal, pa zdej51, perletin52 in precej rejen je bil, si v vodi ni mogel veliko pomagati, torej53 sta oba54 bila v veliki skerbi56. Ni bilo časa veliko pomišljevati, ampak oba sta se Bogu izročila in angelcu varhu se perporočila57, se za roke primeta58 in bredeta59. Lahko sta bredla nekaj časa60, dokler je bila voda plitva61; ko sta na glabokejši63 vodo prišla64, sta mogla65 plavati. General je plaval nekaj časa, zakaj v hudi sili
teči1 in je2 vlekel Svetina za sabo.3 Svetin mu pa reče: »4Ne tako, nevarno je! Le5 počasi hodiva, Bog naju6 bo varoval, angel varuh naju7 bo spremljal. Če8 bi tekla, naju utegne kmalu9 kdo ugledati.10 Španjoli tukaj11 okoli ponoči vedno švigajo;12 precej bi vedeli13, da14 sva uhajalca. Če15 pa pojdeva počasi17, bo vsak mislil, da18 sva domača.« In19 res je bilo tako. Več ko tri trume Španjolov20 sta srečala, ki22 so sem ter tja hodili23 in pazili, kaj počno24 na drugi strani Francozi. Ker25 sta pa počasi šla in vsak en kol na rami nesla, jima nihče26 ni nič storil. Vsi27 so mislili, da28 sta domača vojaka29. Svetin je poprejšnji30 popoldan dobro ogledal, kje je voda najbolj31 plitva in kje ne stoje straže. Na33 tisto mesto pelje34 generala:35 dve uri sta tja36 hodila. Tamkaj37 reče Svetin38 generalu: »39Tukaj ni nobenega španjolskega vojaka blizu40, voda tudi ni ravno globoka, zdaj morava preplavati. Odšla41 sva srečno eni smrtni42 nevarnosti, Bog daj, da43 bi le še srečno čez vodo prišla.« Četudi44 voda ni bila zelo45 globoka, vendar46 je bilo treba plavati precej na široko. Svetin je znal dobro plavati; samega47 ni nič skrbelo48, da bi ne preplaval. Tudi49 general je nekaj50 znal, pa zdaj51, prileten52 in precej rejen je bil, si v vodi ni mogel veliko pomagati; zato53 sta bila oba55 v veliki skrbi56. Ni bilo časa veliko pomišljevati, ampak oba sta se Bogu izročila in angelu varuhu priporočila57, se za roke prijela58 in bredla59. Dokler je bila voda plitva60, sta lahko bredla61; ko sta prišla62 na globokejšo63 vodo, sta morala65 plavati. General je plaval nekaj časa, zakaj v hudi sili
123
[78−79]
⮟
človek grozno1 veliko stori, vender2 dolgo ni mogel, jel je pešati in omagvati3. Svetin mu poda roko,4 in pravi: Jest5 znam nekaj časa z eno roko plavati, deržite6 se me,7 in pomagajte si kolikor morete, de8 srečno čez prideva. Tako plavata vkupej10 nekaj časa. Svetin je začel pešati, general je ves omagal, nič več ni mogel naprej, že se je začel topiti in voda mu je že v gerlo šla11. Svetin ves spehan in trudin12, je vender13 generala zmeram14 še za roke15 vlekel, de16 ga ni pustil vtoniti17. General pa je popolnama18 opešal, vender19 si je vso moč vzel, de20 je še Svetinu te22 besede rekel23: Svetin!25 le pusti me, de vtonem26, vsaj ti reši svoje življenje, de28 oba konc29 ne vzameva.30 Rad umerjem31 rad vtonem32, de33 me le Španjoli ne bodo streljali. Bog ti bo povernil34, kar si meni storil, plavaj35 srečno Svetin, in povej povej — — tukaj38 je generalu besedi zmankalo39, vtopil40 se je, roke je še iz vode molil z njimi grabil in pomoči iskal, pa ni42 ga bilo, de44 bi mu jo dal. Svetin plava naprej in se večkrat nazaj ozre na tisti kraj, kjer se je general vtopil45. Ni bil Svetin46 tri korake od njega, se general iz vode pokaže49 in kliče: Svetin, ljubi moj Svetin, plavaj nazaj k meni, de51 počijeva. Bog je moje52 molitev pod vodo uslišal,53 glej stojim54 na skali, voda mi je do vrata. Svetin se oberne57 plava do generala,58 in se zraven vstopi59 na skalo, ktera je bila v60 sredi vode. Na tej skali sta stala in počivala več ko pol ure. Med tem61 je general Svetinu tako govoril: Takrat, ko si me spustil in sim63 se začel topiti, sim k64
človek zelo1 veliko stori, vendar2 dolgo ni mogel, jel je pešati in omagovati3. Svetin mu poda roko in pravi: »Jaz5 znam nekaj časa z eno roko plavati, držite6 se me in pomagajte si kolikor morete, da8 srečno čez prideva.«9 Tako plavata vkupaj10 nekaj časa. Svetin je začel pešati, general je ves omagal, nič več ni mogel naprej, že se je začel topiti in voda mu je že šla v grlo11. Svetin ves spehan in truden12, je vendar13 generala zmeraj14 še za roko15 vlekel in16 ga ni pustil utoniti17. General pa je popolnoma18 opešal, vendar19 si je vso moč vzel, da20 je še rekel21 Svetinu tele22 besede: »24Svetin,25 le pusti me, da utonem26, vsaj ti si27 reši svoje življenje, da28 oba konec29 ne vzameva!30 Rad umrjem,31 rad utonem32, da33 me le Španjoli ne bodo streljali. Bog ti bo povrnil34, kar si meni storil. Plavaj35 srečno,36 Svetin, in povej,37 povej …« Tukaj38 je generalu besedi zmanjkalo39, utopil40 se je, roke je še iz vode molil,41 z njimi grabil in pomoči iskal, pa ga ni43 bilo, da44 bi mu jo dal. Svetin plava naprej in se večkrat nazaj ozre na tisti kraj, kjer se je general utopil45. Svetin ni bil46 tri korake od njega, ko47 se general pokaže48 iz vode in kliče: »50Svetin, ljubi moj Svetin, plavaj nazaj k meni, da51 počijeva. Bog je uslišal mojo52 molitev pod vodo;53 glej,54 na skali stojim55, voda mi je do vrata.«56 Svetin se obrne,57 plava do generala in se ustopi zraven59 na skalo sredi vode. Na tej skali sta stala in počivala več ko pol ure. Medtem61 je general Svetinu tako govoril: »62Takrat, ko si me spustil in sem63 se začel topiti, sem iz dna svojega srca vzdihnil64
124
[79]
⮟
Bogu iz dna svojiga serca zdihnil,1 in rekel: O dobrotljivi Bog!3 usmili se me, usta sim4 vkup tišal5, de6 me ni voda zalila, z rokami sim7 pod vodo na vse kraje segal in pomoči iskal9, kakor vsakteri v smertnih britkostih, kar sim10 z roko v steno zadel, brihta11 še nisim zgubil takrat,12 hitro se začnem poprijemati, višej13, višej14, tako dolgo de sim15 se na skalo vstopil16 in spet dihati začel18, ko sim19 glavo zunej20 vode imel.21 Svetin pravi: Glejte! kolike23 dobrote vam skazuje24 usmiljeni Bog. Ko sta na skali zadosti počivala, začneta naprej plavati. General plava nekaj časa, pa je zlo26 opešal. Svetin mu spet poda roko in le z eno plava, tako28 je Svetin precej deleč29 s težkim trudam30 vlekel generala za sabo po31 vodi. Ko se je general spet začel topiti, kar na enkrat zavpije32 poln veselja: Čast Bogu do dna sim35 z nogami, bredem lahko, tudi36 Svetin se vstopi37 in vkupej38 bredeta počasu39 do kraja. Ko do kraja perbredeta41, je že per kraji42 vode bil francoski soldat43 na straži in zavpije44: Kdo je? General reče: Tiho bodi, de48 ne slišijo Španjoli, jest sim49 vaš general,50 pojdi hitro klicat tovaršev51, de52 mi pridejo pomagat iz vode. Soldat53 je generala berž54 po besedi poznal55, teče56 klicat tovaršev57, kteri58 so prišli z dolgimi preklami59, de60 so generala in Svetina iz vode izlekli; velik61 in stermen62 breg je bil tam. Nikdar ni general tako serčno s takim gorečim ajfram63 molil,64 kakor takrat, ko je srečno iz vode prišel,65 in smerti odšel66. V pričo vsih soldatov67 je pokleknil.68 Svetin je
k Bogu1 in rekel: ,2O dobrotljivi Bog,3 usmili se me!‘ Usta sem4 vkup tiščal5, da6 me ni voda zalila, z rokami sem7 pod vodo na vse kraje segal in iskal8 pomoči, kakor vsakteri v smrtnih bridkostih. Kar sem zadel10 z roko v steno, zavesti takrat11 še nisem izgubil;12 hitro se začnem poprijemati, više13, više14, tako dolgo, da sem15 se na skalo ustopil16 in spet začel17 dihati, ko sem imel19 glavo zunaj20 vode.«21 Svetin pravi: »22Glejte, koliko23 dobrote vam izkazuje24 usmiljeni Bog.«25 Ko sta na skali zadosti počivala, začneta naprej plavati. General plava nekaj časa, pa je zelo26 opešal. Svetin mu spet poda roko in plava27 le z eno. Tako28 je Svetin precej daleč29 s težkim trudom30 vlekel generala za sabo v31 vodi. Ko se je general spet začel topiti, zavpije kar naenkrat32 poln veselja: »33Čast Bogu,34 do dna sem35 z nogami, bredem lahko.« Tudi36 Svetin se ustopi37 in vkupaj38 bredeta počasi39 do kraja. Ko pribredeta40 do kraja, je že pri kraju42 vode bil francoski vojak43 na straži in zavpil44: »45Kdo je?«46 General reče: »47Tiho bodi, da48 ne slišijo Španjoli, jaz sem49 vaš general;50 pojdi hitro klicat tovarišev51, da52 mi pridejo pomagat iz vode.« Vojak53 je generala brž54 po besedi spoznal55, tekel56 klicat tovarišev57, ki58 so prišli z dolgimi drogovi59, da60 so generala in Svetina iz vode izvlekli. Velik61 in strm62 breg je bil tam. Nikdar ni general tako srčno in s tako gorečnostjo63 molil kakor takrat, ko je srečno iz vode prišel in ušel smrti66. Vpričo vseh vojakov67 je pokleknil,68 Svetin je
125
[79−80]
⮟
mogel1 zraven njega poklekniti, in2 je tako3 molil: O dobrotlivi5 usmiljeni Bog!6 kdaj bom povernil7 dobrote, ktere8 si mi storil.9 Spoznam, de tolikiga10 usmiljenja nisim11 vreden,12 od vsih zapušen sim smertne britkosti že13 okusil,14 in ti o Bog si me rešil iz rok mojih sovražnikov, tebe17 o Bog!18 bom vselej častil, dokler bom živ. General je bil19 potem s Svetinam20 vred peljan21 v bližno22 mesto, kjer je precej pisal do cesarja Napoleona,23 in mu povedal, kako je srečno rešen nazaj k svojim24 prišel v velikih nevarnostih25, in prosil Svetina obdarovati26 za toliko skerb27 in serčnost28. Kmalo29 je prišlo pisanje30 od cesarja s poveljem, de general32 naj gre na svoj dom se počit in ozdravit34 od takiga35 strahu in terpljenja36. Za Svetina je poslal cesar zlat križic37, kteriga38 naj z višnjevim in rudečim trakam pervezaniga40 na levi strani pers perpetiga nosi,41 in za plačilo zraven tega 50 frankov42 vsak mesic dobiva43. General je med tem tako zlo zbolel44 od strahu in od terpeža45, de46 so ga mogli47 hitro domu48 odpeljati, svojiga zvestiga49 Svetina je pustil per50 svojih konjih in per drugim51 blagu,52 in mu je53 rekel: Kmalo54 boš za manoj55 prišel, skerbi56 za moje blago, de57 se ga58 nič ne pogubi; kader59 prideš, ti bom dobrote ktere60 si mi storil obilno povernil; dal62 ti bom, kar koli63 si boš zmislil64, storil ti bom kar koli65 boš poželel, nikoli ne bom pozabil, de66 si me ti otel pred smertjo67, ti si bil moj varh68.
moral1 zraven njega poklekniti. General2 je takole3 molil: »4O dobrotljivi5 usmiljeni Bog,6 kdaj bom povrnil7 dobrote, katere8 si mi storil?9 Spoznam, da tolikega10 usmiljenja nisem11 vreden;12 od vseh zapuščen sem že smrtne bridkosti13 okusil in ti,15 o Bog,16 si me rešil iz rok mojih sovražnikov. Tebe,17 o Bog,18 bom vselej častil, dokler bom živ.« Generala so19 potem s Svetinom20 vred peljali21 v bližnje22 mesto, kjer je precej pisal do cesarja Napoleona in mu povedal, kako je srečno rešen v velikih nevarnostih24 prišel nazaj k svojim25, in prosil, naj Svetina26 za toliko skrb27 in srčnost obdaruje28. Kmalu29 je prišlo od cesarja pisanje31 s poveljem, da32 naj gre general33 na svoj dom, da se34 od takega35 strahu in trpljenja počije in ozdravi36. Za Svetina je poslal cesar zlat križec37, katerega38 naj nosi39 z višnjevim in rdečim trakom privezanega40 na levi strani prsi;41 in za plačilo naj dobiva zraven tega42 vsak mesec 50 frankov43. General je medtem44 od strahu in trpeža tako zelo zbolel45, da46 so ga morali47 hitro domov48 odpeljati. Svojega zvestega49 Svetina je pustil pri50 svojih konjih in pri drugem51 blagu in mu rekel: »Kmalu54 boš za menoj55 prišel, skrbi56 za moje blago, da57 se nič ne pogubi. Ko59 prideš, ti bom dobrote, katere60 si mi storil,61 obilno povrnil. Dal62 ti bom, karkoli63 si boš izmislil64, storil ti bom, karkoli65 boš poželel, nikoli ne bom pozabil, da66 si me ti otel pred smrtjo67, ti si bil moj varuh68.«69
126
[80−81]
⮟
III. France Svetin1 na morji vjet2 in v Afriko odpeljan.3
III Franceta Svetina1 na morju ujamejo2 in v Afriko odpeljejo3
Nezapopadlivo1 je bilo veselje, kteriga2 je zdaj Svetin občutil. Nar bolj3 ga je veselilo in mu v sercu poseben trošt4 dajalo, de5 je človeka in pa še svojiga6 oblastnika otel,7 in ga pred smertjo obvarval8. Veselilo ga je, de9 ga je cesar tako povikšal10 in ga za konjika častniga12 reda postavil13. Še bolj pa ga je veselilo, de14 je imel upanje kmalo15 priti v svojo domačo deželo,16 in de17 je bil zdaj z vsim preskerbljen18, de19 mu ne bo treba pomanjkanja terpeti,20 in se po svetu okoli klatiti. Oh, kako sim22 srečen je rekel sam per24 sebi, de25 mi je Bog toliko dobriga26 storil,27 in me v tolikih hudih nevarnostih obvarval28! Zdaj se troštam29 še kdej viditi30 ljubo domačo deželo. Šel bom iskat svoje žene in dveh fantičev, če še kteriga per življenji31 najdem. Veliko jim bom vedel povedati,32 in marskak33 lep nauk jim34 dati. O Bog mi35 daj še tega doživeti.37 Časna, posvetna sreča je pač golufna38; velikokrat človek misli, de39 jo že v rokah ima, pa mu uide,40 in namest41 nje ostane britkost42 in žalost. Tako je bilo tudi s Svetinam zdaj,44 mislil je kmalo priti domu45 in v miru vživati46, kar je zaslužil, pa revež ne ve48 kaj ga čaka. Po suhim49 ni bilo varno generaloviga blaga pošiljati50 za njim, ker so Španjoli per51 cestah skriti vedno prežali Francozam pobrati52 in ško-
Nezapopadljivo1 je bilo veselje, katerega2 je zdaj Svetin občutil. Najbolj3 ga je veselilo in mu v srcu posebno tolažbo4 dajalo, da5 je človeka in pa še svojega6 oblastnika otel in ga pred smrtjo obvaroval8. Veselilo ga je, da9 ga je cesar tako povišal10 in ga postavil11 za konjika častnega12 reda. Še bolj pa ga je veselilo, da14 je imel upanje kmalu15 priti v svojo domačo deželo in da17 je bil zdaj z vsem preskrbljen18, da19 mu ne bo treba pomanjkanja trpeti20 in se po svetu okoli klatiti. »21Oh, kako sem22 srečen,«23 je rekel sam pri24 sebi, »da25 mi je Bog toliko dobrega26 storil in me v tolikih hudih nevarnostih obvaroval28! Zdaj se tolažim, da bom29 še kdaj videl30 ljubo domačo deželo. Šel bom iskat svoje žene in dveh fantičev, če še katerega pri življenju31 najdem. Veliko jim bom vedel povedati in jim marsikak33 lep nauk dati. O Bog,35 daj mi36 še tega doživeti!«37 Časna, posvetna sreča je pač goljufna38; velikokrat človek misli, da39 jo že v rokah ima, pa mu uide in namesto41 nje ostane bridkost42 in žalost. Tako je bilo zdaj43 tudi s Svetinom;44 mislil je, da bo kmalu domov prišel45 in v miru užival46, kar je zaslužil, pa ni47 revež vedel,48 kaj ga čaka. Po suhem49 ni bilo varno pošiljati generalovega blaga50 za njim, ker so Španjoli pri51 cestah skriti vedno prežali, da so Francozom blago pobrali52 in ško-
127
[81]
⮟
de storiti1, kar koli2 so mogli; torej3 je mogel4 Svetin nekaj časa čakati, de5 se je več reči nabralo, ktere6 je bilo treba na Francosko poslati. Vse te reči so speljali k morju, jih v barko znosili8 in tako po morji jih9 na Francosko poslali10. Šel11 je v12 barko Svetin13 z blagam svojiga14 generala, pa ves žalosten in pobit je bil16, kakor de17 bi se mu bilo zdelo, de18 vožnja po morji19 ne bo srečna. V20 barki je bilo tudi več soldatov21, nekaj ranjenih, nekaj zdravih, nekaj bolehnih; vmes so bili tudi drugi popotni. Pervi22 dan je bila vožnja po morji23 srečna,24 vsi so bili veseli, ker so se troštali skorej25 na svoj dom priti26 in zapustiti27 španjolsko deželo, ktero28 so grozno sovražili. Svetin je bil vender le29 žalosten, ni se mu ljubilo ne piti ne jesti, vprašali30 so ga tovarši31, zakaj je tako tih in pobit. Odgovoril jim je: Morje je golufno33, Bog ve kaj se zna35 še z nami zgoditi, preden na suho pridemo37. Drugi so ga troštali39 in mu djali40: Lej41 morje je pokojno, deleč42 že nimamo do doma, jutrišni43 dan osorej bomo že v kraji44. Svetin vender le46 ves zamišljen se ni za nobeno stvar pečal48, kakor na tihama49 je molil, in rekel50: O Bog!52 moje serce53 je nepokojno; vselej sim54 slišal, de55 vožnja po morji je56 nevarna,57 obvaruj me še zdaj, ker sim58 že toliko dobrot od tebe59 prejel. Drugi dan zjutrej61 ob sedmih, Svetin je ravno molil, so začeli brodniki, kteri62 so verh barke bili63, žalostno kričati: Tolovaji! Tolovaji65! zgubljeni66 smo, blizo67 so že. Na to kričanje perteče69 poglavar barke, gleda in gleda, pa ves bled
do delali1, kolikor2 so mogli. Torej3 je moral4 Svetin nekaj časa čakati, da5 se je več reči nabralo, katere6 je bilo treba na Francosko poslati. Vse te reči so speljali k morju, jih nosili7 v barke8 in tako po morju poslali9 na Francosko. Svetin11 je šel na12 barko z blagom svojega14 generala, pa je bil15 ves žalosten in pobit, kakor da17 bi se mu bilo zdelo, da18 vožnja po morju19 ne bo srečna. Na20 barki je bilo tudi več vojakov21, nekaj ranjenih, nekaj zdravih, nekaj bolehnih; vmes so bili tudi drugi popotni. Prvi22 dan je bila vožnja po morju23 srečna;24 vsi so bili veseli, ker so se tolažili, da bodo skoraj prišli25 na svoj dom in zapustili27 španjolsko deželo, katero28 so grozno sovražili. Svetin je bil vendarle29 žalosten, ni se mu ljubilo ne piti ne jesti. Tovariši30 so ga vprašali31, zakaj je tako tih in pobit. Odgovoril jim je: »32Morje je goljufno33, Bog ve,34 kaj se utegne35 še z nami zgoditi, preden pridemo36 na suho.«38 Drugi so ga tolažili39 in dejali40: »Glej,41 morje je pokojno, daleč42 že nimamo do doma, jutrišnji43 dan osorej bomo že pri kraju44.«45 Svetin pa je bil vendarle46 ves zamišljen in47 se ni za nobeno stvar brigal48, kakor natihoma49 je molil: »51O Bog,52 moje srce53 je nepokojno. Vselej sem54 slišal, da je55 vožnja po morju56 nevarna;57 obvaruj me še zdaj, ker sem58 že toliko dobrot od Tebe59 prejel.«60 Drugi dan zjutraj61 ob sedmih, Svetin je ravno molil, so začeli brodniki, ki62 so bili vrh barke63, žalostno kričati: »64Tolovaji, tolovaji65! Izgubljeni66 smo, blizu67 so že.«68 Na to kričanje priteče69 poglavar barke, gleda in gleda, pa ves bled
128
[81−82]
⮟
in plašan perhaja,1 spoznal je, de2 so res morski tolovaji. To so taki tolovaji, kteri3 imajo velike z groznim orožjem obložene barke. Po morji5 se vozijo in išejo6 bark, ktere7 po kupčijah gredo, ali pa kako drugo blago peljajo; kader ktero8 najdejo ali doidejo, vse pobero blago in ljudi. Blago med sabo razdele10, ljudi v služnost prodajo11. Ravno to se je zgodilo z barko, ki je Svetin12 bil v nji13. Došli14 so jo tolovaji15, jo ustavijo,16 in ker se jim ni nobeden18 zoperstavil, so vse blago pobrali, v svojo barko ga20 prenesli, ljudi povezali in jih na dno barke zaperli21. Bilo je ljudi s Svetinam22 vred 120. Peljali so jih do mesta, ki se mu pravi Algir, v Afriki24. Tam so jih iz barke25 zvezane peljali,26 in jih naravnost na prodaj gnali27. Prodali so jih vse, tega dražji28, uniga ceneji29, kakoršne30 starosti in moči je bil človek; bolnike pa so vse v morje pometali. Svetina je kupil neki k videzu mogočen gospodar,31 in ga odpelja32. Grozno hudo se godi služnim33 v tistih krajih, ker neusmiljeni tirani ne delajo po človeško, ampak po živinsko. Zvečer jih zapro34 živini enako v kako poslopje, kjer morajo na golih tleh ležati36 v mrazu. Komej38 si zarija39 napoči, že pride perganjač40, kteri41 jih z vpitjem, s kletvo42 in s tepenjem43 k težkimu44 delu perganja, ktero45 morajo do terdne47 noči opravljati48, brez de49 bi se kaj oddihnili. Tako žalosten je stan služnih50, de51 se mu morajo smiliti, kdorkoli jih vidi. Zavoljo nar manjši52 reči, če je prav ne opravijo, so grozno tepeni. Po pet sto palc53 dobijo nekteri54 po
in plašen postaja;1 spoznal je, da2 so res morski tolovaji. To so taki tolovaji, kateri3 imajo velike,4 z groznim orožjem obložene barke. Po morju5 se vozijo in iščejo6 bark, katere7 po kupčijah gredo, ali pa kako drugo blago peljejo. Kadar katero8 najdejo ali doidejo, vse pobero,9 blago in ljudi. Blago razdele med seboj10, ljudi prodajo v sužnost11. Ravno to se je zgodilo z barko, ki je bil Svetin na njej13. Tolovaji14 so jo došli15, jo ustavili16 in,17 ker se jim ni nihče18 zoperstavil, so vse blago pobrali, ga19 v svojo barko prenesli, ljudi povezali in jih na dno barke zaprli21. Bilo je ljudi s Svetinom22 vred 120. Peljali so jih v Afriko23 do mesta, ki se mu pravi Alžir24. Tam so jih peljali25 zvezane z barke26 in jih gnali naravnost naprodaj27. Prodali so jih vse, tega draže28, onega ceneje29, kakršne30 starosti in moči je bil človek; bolnike pa so vse v morje pometali. Svetina je kupil neki k videzu mogočen gospodar in ga odpeljal32. Grozno hudo se godi sužnim33 v tistih krajih, ker neusmiljeni tirani ne delajo po človeško, ampak po živinsko. Zvečer jih živini enako zapro35 v kako poslopje, kjer morajo na golih tleh v mrazu ležati37. Komaj38 si zarja39 napoči, že pride priganjač40, kateri41 jih z vpitjem, s kletvijo42 in tepenjem priganja43 k težkemu44 delu, ki ga45 morajo opravljati46 do trde47 noči, ne da49 bi se kaj oddihnili. Tako žalosten je stan sužnih50, da51 se mu morajo smiliti, kdorkoli jih vidi. Zavoljo najmanjše52 reči, če je prav ne opravijo, so grozno tepeni. Po pet sto palic53 dobijo nekateri54 po
129
[82−83]
⮟
podplatih, de1 imajo vse razbeljene noge,2 in vender3 jih gonijo neusmiljeni perganjači4, de5 morajo kamnje6 ali vodo ali druge reči težko nositi7. Neusmiljeno delajo z revnimi služnimi8, tako de9 vsak umreti10 želi,11 in komej smerti čaka12. Jesti dobe zjutraj malo,13 in spet zvečer malo černiga14 kruha, pustiga15 in grenkiga16. Brez vsiga trošta17, brez pomoči so v oblasti neusmiljenih turkov18, kteri19 jih gerdo20 zaničujejo in pretepajo. Tudi duhovniga trošta21 nimajo ti reveži, ker nimajo ne mašnika ne božje službe. Pred nekaj časi jih22 še zakopavali niso mertvih služnih kristjanov23, ampak mertve so vergli psam24, de25 so jih raztergali26. Rešiti se iz take hude služnosti27 je težko, ker veliko dnarjev hočejo za vsaciga služniga28, če ga kdo odkupiti hoče30. Vse to je mogel31 Svetin malo manj ko dve leti terpeti32. Več njegovih tovaršev33 je že od žalosti in od terpljenja pomerlo34. Svetin je vedno Boga prosil, de35 bi mu dal zdravje in moč vse voljno preterpeti37. Svetin je bil tudi v služnosti pridin38 in zvest, zato je tudi toliko bolji39 imel, de40 ga je gospodar bolj obrajtal41, mu bolj zaupal, de42 mu ni bilo treba vedno vklenjenimu43 biti. Hiša Svetinoviga44 gospodarja ni bila deleč45 od morja, kamor se je Svetin večkrat oziral, ko bi mogel kdej46 zagledati barko, de47 bi ga odpeljala in ga48 rešila iz tolikih nadlog. Eniga49 dne se je permerilo50, de51 je bil prav sam na njivi ostal, nar dalej52 od hiše odločeni53. Dan se je nagnil, tma54 se stori55. Svetin gleda proti morju, mika ga potegniti56 jo,57 in ujiti58.
podplatih, da1 imajo vse razbeljene noge in vendar3 jih gonijo neusmiljeni priganjači4, da5 morajo težko nositi kamenje6 ali vodo ali druge reči. Neusmiljeno delajo z revnimi sužnimi8, tako da9 vsak želi umreti11 in komaj čaka smrti12. Jesti dobe zjutraj malo in spet zvečer malo črnega14 kruha, pustega15 in grenkega16. Brez vse tolažbe17, brez pomoči so v oblasti neusmiljenih Turkov18, ki19 jih grdo20 zaničujejo in pretepajo. Tudi duhovne tolažbe21 nimajo ti reveži, ker nimajo ne mašnika ne božje službe. Pred nekaj časi mrtvih sužnih kristjanov22 še zakopavali niso, ampak so mrtve vrgli psom24, da25 so jih raztrgali26. Rešiti se iz take hude sužnosti27 je težko, ker hočejo za vsakega sužnega veliko denarjev28, če ga kdo hoče29 odkupiti. Vse to je moral31 Svetin malo manj ko dve leti trpeti32. Več njegovih tovarišev33 je že od žalosti in trpljenja pomrlo34. Svetin je vedno Boga prosil, da35 bi mu dal zdravje in moč, da bi36 vse voljno pretrpel37. Svetin je bil tudi v sužnosti priden38 in zvest, zato je tudi toliko bolje39 imel, da40 ga je gospodar bolj upošteval41, mu bolj zaupal, da42 mu ni bilo treba vedno vklenjenemu43 biti. Hiša Svetinovega44 gospodarja ni bila daleč45 od morja, kamor se je Svetin večkrat oziral, ko bi mogel kdaj46 zagledati barko, da47 bi ga odpeljala in rešila iz tolikih nadlog. Nekega49 dne se je primerilo50, da51 je bil prav sam na njivi ostal, najdlje oddaljeni52 od hiše. Dan se je nagnil, storila54 se je tema55. Svetin gleda proti morju, mika ga, da bi56 jo potegnil57 in ušel58.
130
[83]
⮟
Dolgo časa premišluje1, kaj bi storil: Zdej2 lahko ujidem3, pravi sam per5 sebi, noč je, pogrešili me ne bodo tako berž; pa7 kam čem iti, ne8 poznam kraja ne ljudi; kamor9 pridem, me bodo popadli,10 in morebiti še huji11 z mano delali. Vender12 naj se mi godi kakor hoče, hujši14 mi ne more biti, kakor mi je; to zgovori15 in zbejži16 v tmoti,17 in hiti proti morju. Pet ur je hodil po gojzdu18 in po grezih de19 je do jutra prišel k morju, pa20 ni se upal pokazati živimu21 človeku zavoljo strahu, de bi22 ga ne prijeli in k poprejšnimu gospodarju nazaj ne gnali24. Ker vsak25 gospodar v tistih krajih ima pravico služniga27 umoriti, če ga vjame uhajavca28. Služni29 pa se vsi po obleki poznajo. Ves plašan perteče30 Svetin proti morju še pred dnem. Kar je31 barko zagledal32, tje33 hiti in prosi, de35 bi ga v barko vzeli. Za božjo voljo vas prosim pravi, pomagajte mi, usmilite se me, uhajavc sim39, hudo se mi je godilo; povem po pravici. Gospodar barke se hitro oglasi: Ne boj se le k nam pojdi, nič ti ne bo hudiga, in ga potegnejo43 v barko. Vesel44 je bil Svetin,45 in mislil, srečen sim47, de sim48 zadel precej tako49 k dobrim ljudem. Pa kako kratko je bilo njegovo veselje! Ko v barko pride, se ustraši, ker vidi, de51 je prišel ravno takimu52 možu v roke, kteri53 je prišel ljudi skuplovat54 in jih potem v drugim daljnim kraji55 z dobičkam56 prodajat. Pahnjen je bil Svetin57 med služne58 že kupljene na dno barke; ker60 je pa sam prišel in ni bil plačan, zato
Dolgo časa premišljuje1, kaj bi storil: »Zdaj2 lahko uidem3,«4 pravi sam pri5 sebi, »6noč je, pogrešili me ne bodo tako brž. Pa7 kam čem iti? Ne8 poznam kraja ne ljudi. Kamor9 pridem, me bodo popadli in morebiti še huje11 z mano delali. Vendar12 naj se mi godi,13 kakor hoče, huje14 mi ne more biti, kakor mi je.« To izgovori15 in zbeži16 v temoti17 in hiti proti morju. Pet ur je hodil po gozdu18 in po grezih, da19 je do jutra prišel k morju, a20 ni se upal pokazati živemu21 človeku zavoljo strahu, da22 ga ne bi23 prijeli in nazaj gnali k poprejšnjemu gospodarju24. Vsak25 gospodar v tistih krajih ima namreč26 pravico, sužnega27 umoriti, če ga ujame uhajalca28. Sužni29 pa se vsi po obleki poznajo. Ves plašen priteče30 Svetin proti morju še pred dnem. Kar zagleda31 barko, hiti tja34 in prosi, da35 bi ga v barko vzeli. »36Za božjo voljo vas prosim,«37 pravi, »38pomagajte mi, usmilite se me, uhajalec sem39, hudo se mi je godilo; povem po pravici.«40 Gospodar barke se hitro oglasi: »41Ne boj se,42 le k nam pojdi, nič ti ne bo hudega!« Potegnejo ga43 v barko. Svetin44 je bil vesel45 in je46 mislil: Srečen sem47, da sem48 zadel precej k tako50 dobrim ljudem. Pa kako kratko je bilo njegovo veselje! Ko v barko pride, se ustraši, ker vidi, da51 je prišel ravno takemu52 možu v roke, ki53 je prišel ljudi skupljevat54 in jih potem v drugem, daljnem kraju55 z dobičkom56 prodajat. Svetina so pahnili57 med že kupljene sužne59 na dno barke. Ker60 je bil61 pa sam prišel in ni bil plačan, zato
131
[83−84]
⮟
ni bil kakor drugi vklenjen. Drugi dan že1 so odrinili z barko, ktera3 je še4 čez dve sto služnih v Ameriko5 na prodaj peljala6. Dva mesca so bili na vodi, večkrat v smertni7 nevarnosti. Svetin je vedno molil in druge svoje revne tovarše troštal, ki8 jim je rekel:9 Božja volja je to; terpimo10 voljno;11 Bog nam bo po smerti12 dal boljši srečnejši13 življenje.
ni bil kakor drugi vklenjen. Drugi dan so že2 odrinili z barko, ki3 je peljala4 čez dve sto sužnih5 na prodaj v Ameriko6. Dva mesca so bili na vodi, večkrat v smrtni7 nevarnosti. Svetin je vedno molil in druge svoje revne tovariše tolažil. Rekel8 jim je: »9Božja volja je to; trpimo10 voljno!11 Bog nam bo po smrti12 dal boljše, srečnejše13 življenje.«14
IV. France Svetin1 v Ameriko odpeljan2 in prodan.3
IV Franceta Svetina odpeljejo1 v Ameriko in prodajo3
Barka, v kteri1 je Svetin2 bil služni3 jetnik, je srečno perplavala4 v Ameriko,5 in ostane per velikim6 mestu, ki se mu pravi Novijork7. Precej drugi dan je gospodar barke služne8 v mesto peljati9 in jih na semenj postaviti ukazal11. Vsi12 so bili prodani13, tudi Svetin je zdej14 dobil noviga15 gospodarja. Dober in usmiljen je bil16 Svetinov gospodar, imeniten Amerikan, kteri je blizo17 mesta Novijorka lep velik vert v last imel18. Svetina19 je torej vprašal20, po tem21 ko ga je kupil, če22 zna kaj vert23 obdelovati?24 Gospod!25 mu Svetin ponižno odgovori27, v mladih letih sim z vertnim delam znan bil29, več let sim vert30 obdelovati pomagal; torej31 bom spet s časama se32 temu delu lahko pervadil33. Gospodar mu reče: Prav! če36 boš priden in zvest delavc37 na mojim vertu38, ti ne bo krivice. Ne bom te imel kakor služniga39, ampak kakor domačiga40. Če sim41 te ravno kupil, ne boš čutil, de42 si
Barka, v kateri1 je bil Svetin sužni3 jetnik, je srečno priplavala4 v Ameriko in pristala pri velikem6 mestu, ki se mu pravi Novi Jork7. Precej drugi dan je gospodar barke ukazal peljati sužne8 v mesto in jih postaviti10 na semenj. Vse12 so prodali13, tudi Svetin je zdaj14 dobil novega15 gospodarja. Svetinov gospodar, imeniten Amerikan, je bil dober in usmiljen. Blizu17 mesta Novega Jorka je bil lep, velik vrt18. Vprašal19 je Svetina20, potem21 ko ga je kupil, ali22 zna kaj vrt23 obdelovati. »24Gospod,«25 mu odgovori26 Svetin ponižno, »28v mladih letih sem imel z vrtnim delom opravka29, več let sem pomagal vrt30 obdelovati. Torej se31 bom sčasoma spet lahko32 temu delu privadil33.«34 Gospodar mu reče: »35Prav! Če36 boš priden in zvest delavec37 na mojem vrtu38, ti ne bo krivice. Ne bom te imel kakor sužnega39, ampak kakor domačega40. Če sem41 te ravno kupil, ne boš čutil, da42 si
132
[84−85]
⮟
služen;1 če boš priden in zvest. Jest2 imam usmiljeno serce3, dobro ti bo per4 meni, če boš pošteno in zvesto ravnal. Če boš pa kaj napak delal, ti povem, de5 boš čutil težo moje serditosti6. S tem je šel s svojim novim gospodarjem domu8. Svetin si je vse perzadeval9 prijaznost svojiga10 gospodarja ohraniti; torej11 je pridno vert obdelval,12 in ga tako oskerbel13, de14 je svojimu15 gospodarju veliko veselje storil16. Gospodar vidi17, de18 je Svetin zvest in priden,19 ga pusti samiga po vertu, tudi20 mu še pervoli22 vsako nedeljo in vsak praznik k s24. maši iti v mesto25, če bo o pravim27 času nazaj28 prišel. To je bilo Svetinu čez vse veselje, ker že več let ni per maši bil30. Kolikokrat je rekel31 Svetin: Bog je vender34 dober, ker mi je tako dobriga gospodarja dal35 in usmiljeniga36. Per37 njem bom, dokler bom živ, ker svoje domačije vem de38 nikdar več vidil39 ne bom. Dve leti so minile42, kar je Svetin per44 tem gospodarji,45 in je vesel47, v daljnih krajih dobiti49 tako dobriga50 človeka, de51 ve kako gre s človekam53 ravnati. Eniga54 dne pride z gospodarjem po vertu55 se sprehajat imeniten perleten56 gospod; bil je francoski general M. pa po gosposko oblečen; po francosko z58 gospodarjem se pogovarjeta59, kar je Svetin dobro razumel. Prideta bližej60 Svetina,61 in ogledujeta rože, ktere62 so bilo63 lepo oskerbljene64. Svetin uterga65 lepo rožico,66 in jo poda ptujimu67 gospodu s temi ponižnimi besedami: Gospod!69 če se vam ne zamerim vzamite70 to rožico od mene; z veseljem vam jo podam,
sužni,1 če boš priden in zvest. Jaz2 imam usmiljeno srce3, dobro ti bo pri4 meni, če boš pošteno in zvesto ravnal. Če boš pa kaj napak delal, ti povem, da5 boš čutil težo moje srditosti6.«7 S tem je šel s svojim novim gospodarjem domov8. Svetin si je vse prizadeval, da bi ohranil9 prijaznost svojega10 gospodarja. Zato11 je pridno obdeloval vrt12 in ga tako oskrbel13, da14 je storil svojemu15 gospodarju veliko veselja16. Gospodar je videl17, da18 je Svetin zvest in priden; zato19 ga je pustil samega po vrtu in20 mu tudi21 še dovolil, da je šel22 vsako nedeljo in vsak praznik v mesto23 k sv24. maši, če bo le26 o pravem27 času prišel nazaj29. To je bilo Svetinu čez vse veselje, ker že več let ni bil pri maši30. Kolikokrat je Svetin rekel32: »33Bog je vendar34 dober, ker mi je dal tako dobrega35 in usmiljenega gospodarja36. Pri37 njem bom, dokler bom živ, ker vem, da svoje domačije38 nikdar več ne bom videl40.«41 Dve leti sta minili42, kar je bil43 Svetin pri44 tem gospodarju45 in vesel46 je bil47, da je48 v daljnih krajih dobil49 tako dobrega50 človeka, da51 ve,52 kako gre s človekom53 ravnati. Nekega54 dne pride z gospodarjem po vrtu55 se sprehajat imeniten, prileten56 gospod; bil je francoski general M.,57 pa po gosposko oblečen. Z58 gospodarjem se pogovarjata po francosko59, kar je Svetin dobro razumel. Prideta bliže60 Svetina in ogledujeta rože, ki62 so bile63 lepo oskrbovane64. Svetin utrga65 lepo rožico in jo poda tujemu67 gospodu s temi ponižnimi besedami: »68Gospod,69 če se vam ne zamerim, vzemite70 to rožico od mene; z veseljem vam jo podam,
133
[85]
⮟
de1 vas le še živih vidim. Gospod pogleda Svetina po služno4 slabo oblečeniga5 in od žalosti vsiga revniga6, in ga vpraša: Kaj me poznaš? Svetin odgovori, kaj pa de9 vas poznam general M., kaj11 vi mene več ne poznate, ki sim12 vas otel na Španskim13, ko sim14 vas čez vodo spravil, de15 vas Španjoli niso ustreljili.16 Gospod se zavzame in pravi: Ti si France Svetin! Za božjo voljo, kako si ti simkej19 prišel? Svetin ni imel časa perpovedvati21, ker je njegov gospodar gospoda hitro odpeljal. Samo toliko je še rekel.22 O gospod!24 če je mogoče pomagajte mi. Kader General26 M. s Svetinovim gospodarjem v hišo pride27, mu reče: Gospod prosim vas, dovolite mi, de30 z vašim služnim vertnarjem se31 malo pogovorim32. Imeniten33 Amerikan se začudi in pravi: Tak gospod kakor ste vi, general in od francoskiga36 kralja sim poslan37 zavoljo imenitnih opravil, se bote39 s takim hlapcam (služnim40) pogovarjali! General reče: Imam mu nekaj posebniga43 povedati. Na to44 gospodar hitro Svetina pokliče46 mu ukaže iti k47 generalu, in48 gre strani:49 Ko je Svetin sam zdej pred generalam51, ravno tistim, ki mu je pred nekej časam52 življenje obvarval53, začne jokati, nič54 ni mogel z generalam druziga55 govoriti,56 kakor te besede: O Gospod!58 če je mogoče pomagajte mi.60 General ga potrošta61 in mu reče: Ne boj se, nisim63 pozabil ne, kaj si ti meni storil. Sam Bog je mene sim perpeljal64 tebe rešiti65. Le poterpi66 še dva mesca, potem bo moje opravilo per67 koncu in spet pojdem na Francosko nazaj68. Odkupil te bom od
da1 vas le še živih vidim.«2 Gospod pogleda Svetina,3 po sužnje4 slabo oblečenega5 in od žalosti vsega revnega6, in ga vpraša: »7Kaj me poznaš?«8 Svetin odgovori: »Kajpada9 vas poznam,10 general M. Kaj11 vi mene več ne poznate, ki sem12 vas otel na Španskem13, ko sem14 vas čez vodo spravil, da15 vas Španjoli niso ustrelili?«16 Gospod se zavzame in pravi: »17Ti si,18 France Svetin! Za božjo voljo, kako si ti semkaj19 prišel?«20 Svetin ni imel časa pripovedovati21, ker je njegov gospodar gospoda hitro odpeljal. Samo toliko je še rekel: »22O,23 gospod,24 če je mogoče,25 pomagajte mi!« Ko pride general26 M. s Svetinovim gospodarjem v hišo, mu reče: »28Gospod,29 prosim vas, dovolite mi, da30 z vašim sužnim vrtnarjem še31 malo govorim32.« Imenitni33 Amerikan se začudi in pravi: »34Tak gospod,35 kakor ste vi, general in od francoskega36 kralja sem37 zavoljo imenitnih opravil poslan38, se boste39 s takim hlapcem (sužnim40) pogovarjali!«41 General reče: »42Imam mu nekaj posebnega43 povedati.« Nato44 gospodar hitro pokliče45 Svetina in46 mu ukaže iti h47 generalu, sam48 gre stran.49 Ko je bil zdaj50 Svetin sam z generalom51, ravno tistim, ki mu je pred nekaj časom52 življenje obvaroval53, začne jokati. Nič drugega54 ni mogel govoriti z generalom56 kakor te besede: »57O, gospod,58 če je mogoče,59 pomagajte mi!«60 General ga potolaži61 in mu reče: »62Ne boj se, nisem63 pozabil ne, kaj si ti meni storil. Sam Bog je mene sem pripeljal, da64 tebe rešim65. Le potrpi66 še dva mesca, potem bo moje opravilo pri67 koncu in spet pojdem na Francosko. Odkupil te bom od
134
[85−86]
⮟
služnosti1, naj velja kolikor hoče. Lahko3 je zdej Svetin terpel4 svojo nesrečo, ker je imel sladko upanje skorej rešen biti5. Dva mesca mineta, kar pride general k Svetinovimu6 gospodarju,7 se poslovit,8 in prosi, de9 bi mu vertnarja Svetina izpustil10. Gospodar reče: Tega sam močno potrebujem, ker mi veliko opravi. Če bi ga pa vender le12 radi imeli, vam ga dam, tode drugači13 ne, kakor de14 mi daste zanj sto tolarjev. General mu precej odšteje sto tolarjev,16 in pokliče Svetina, de17 mu pove, de odkupljen18 je zdej,19 in de20 pojde nazaj v svojo domačo deželo. Kdo si more zadosti misliti Svetinovo veselje, kteriga21 je zdej v svojim sercu občutil22. Hvali Boga, kteri23 tako po24 očetovsko zanj skerbi,25 in ga dobrotljivo reši26 iz nesreče. Med tim27 je general M. Svetinovimu28 gospodarju vse dopovedal, kako ga je v grozni smertni29 nevarnosti otel,30 in mu življenje ohranil32. Preden gresta;33 pokliče gospodar Svetina in mu reče: Glej sto tolarjev sim36 zate dobil, pa37 ker si tak38 pošten in dober človek, jih tebi vse dam, vzemi39 jih, imej jih za popotnico,40 in hodi srečno v svojo domačo deželo.41
sužnosti1, naj velja,2 kolikor hoče.« Svetin3 je zdaj lahko trpel4 svojo nesrečo, ker je imel sladko upanje, da bo skoraj rešen5. Dva mesca mineta, kar pride general k Svetinovemu6 gospodarju se poslavljat8 in prosi, da9 bi mu izpustil vrtnarja Svetina10. Gospodar reče: »11Tega sam močno potrebujem, ker mi veliko opravi. Če bi ga pa vendarle12 radi imeli, vam ga dam, toda drugače13 ne, kakor da14 mi daste zanj sto tolarjev.«15 General mu precej odšteje sto tolarjev in pokliče Svetina, da17 mu pove, da18 je zdaj odkupljen19 in da20 pojde nazaj v svojo domačo deželo. Kdo si more zadosti misliti Svetinovo veselje, ki ga21 je zdaj občutil v svojem srcu22. Hvali Boga, ki23 tako očetovsko zanj skrbi25 in ga dobrotljivo rešuje26 iz nesreče. Medtem27 je general Svetinovemu28 gospodarju vse dopovedal, kako ga je v grozni smrtni29 nevarnosti otel in mu ohranil31 življenje. Preden gresta,33 pokliče gospodar Svetina in mu reče: »34Glej,35 sto tolarjev sem36 zate dobil. Pa37 ker si tako38 pošten in dober človek, jih tebi vse dam. Vzemi39 jih, imej jih za popotnico in hodi srečno v svojo domačo deželo!«41
V.1 France Svetin najde svojiga2 sina.3
V France Svetin najde svojega2 sina
Z groznim veseljem je šel1 Svetin proti morju s svojim generalam2; barka3 ga čaka tam4, ktera5 ga bo peljala v domačo deželo. Malo
Z groznim veseljem gre1 Svetin s svojim generalom proti morju2; tam3 ga čaka barka4, ki5 ga bo peljala v domačo deželo. Malo
135
[86−87]
⮟
časa še1 sta se pomudila v mestu Novijork3, de4 se General per5 svojih prijatlih zadnič poslovi6. Pervi7 dan velkigatravna8 mesca gresta9 v barko; veter10 je bil pravi, brodniki rjuhe napnejo, kakor11 ptica gre barka po morji12 proti Francoski13 deželi. Svetin še zadnikrat14 pogleda Ameriko,15 in zdihne rekoč16: Dve leti in dva mesca sim18 srečno prestal služnost,19 Bog mi je dal srečo, poslal mi je angela, kteri20 me je rešil iz rok amerikanskiga21 gospodarja; hvaljen22 bodi dobrotljivi nebeški oče. Zdej24 se peljem spet proti svoji domači deželi po nevarnim morji, o26 Bog!27 varuj me pred nesrečami.28 Celih petdeset dni je bil Svetin na morji29 v barki per svojim30 generalu. Devetnajsti dan mesca rožencveta31 se perpeljata32 do francoske dežele; iz33 barke gresta v mesto Haver,34 in se potem po suhim peljata36, ker sta se oba po morji37 voziti naveličala38, de39 prideta v mesto Tulon. Tam je general M.40 do smerti41 ostati sklenil42. Svetinu pa reče general: Ti per meni ostaneš44 in z mano boš per46 mizi jedel, dokler se ti bo zljubilo per47 meni živeti. Ne48 boš več zdej49 moj služabnik, ampak moj prijatel,50 ti si mi življenje obvarval51, vselej ti bom hvaležen. Če boš pa hotel v svojo domačo deželo iti, ti bom toliko dnarjev dajal52, de53 boš lahko živel. Med tem54 je bilo v mestu Tulon55 imenitno ženitvanje56. Veliki tergovc57 stari Teodor je svojo hčer omožil,59 in k tej ženitnini so prišli tudi generala M. Svetinoviga gospoda povabit62. General pravi: Rad grem k vašimu ženitvanju64, tode drugači65 ne, kakor če sme z mano
časa sta se še2 pomudila v mestu Novi Jork3, da4 se je general pri5 svojih prijateljih zadnjič poslovil6. Prvi7 dan mesca velikega travna sta šla9 v barko. Veter10 je bil pravi, brodniki napno jadra. Kakor11 ptica gre barka po morju12 proti francoski13 deželi. Svetin še zadnjikrat14 pogleda Ameriko in vzdihne16: »17Dve leti in dva mesca sem18 srečno prestal sužnost.19 Bog mi je dal srečo, poslal mi je angela, kateri20 me je rešil iz rok amerikanskega21 gospodarja. Hvaljen22 bodi,23 dobrotljivi nebeški oče! Zdaj24 se peljem spet po nevarnem morju25 proti svoji domači deželi. O26 Bog,27 varuj me pred nesrečami!«28 Celih petdeset dni je bil Svetin na morju29 v barki pri svojem30 generalu. Devetnajsti dan mesca rožnicveta31 se pripeljeta32 do francoske dežele. Iz33 barke gresta v mesto Haver in se peljeta35 potem po suhem36, ker sta se oba naveličala37 voziti po morju38, da39 prideta v mesto Tulon. Tam je general sklenil40 do smrti41 ostati. Svetinu pa reče general: »43Ti ostaneš pri meni44 in boš45 z mano pri46 mizi jedel, dokler se ti bo ljubilo pri47 meni živeti. Zdaj ne48 boš več moj služabnik, ampak moj prijatelj;50 ti si mi življenje obvaroval51, vselej ti bom hvaležen. Če boš pa hotel v svojo domačo deželo iti, ti bom dajal toliko denarjev52, da53 boš lahko živel.« Medtem54 je bilo v mestu Tulonu55 imenitno ženitovanje56. Veliki trgovec57 stari Teodor je možil58 svojo hčer in k tej imenitni60 ženitnini so prišli vabit61 tudi generala M., Svetinovega gospoda62. General pravi: »63Rad grem k vašemu ženitovanju64, toda drugače65 ne, kakor če sme z mano
136
[87]
⮟
priti tudi moj služabnik France Svetin; pa ne de1 bi per2 mizi stregel, ampak de3 bi per4 mizi z manoj5 vred sedel; zakaj če ravno6 je služabnik, je pa7 moj nar veči8 dobrotnik. Stari Teodor je v to rad pervolil10, ker sta bila z generalam11 velika prijatla12. To ženitvanje13 so obhajali ravno na veliki Šmarn14. Veliko imenitne gospode se je vkupej15 zbralo. Vsi so Teodoru srečo vošili17 in tudi nevesti Kristini; vsi18 so bili veseli in dobre volje, samo Svetin je zraven svojiga19 generala sedel ves zamišljen,20 in ga vsa gostarija ni razveselila, ker je bil s svojimi mislami21 več per22 svojih ljudeh, kakor per23 svatih. General je vse zgodbe svojiga25 življenja svatam perpovedval26, kako se mu je na Španskim27 hudo godilo,28 in kako mu je zvesti Svetin življenje otel, zato29 so ga30 vsi svatje spoštovali,31 in tudi na njegovo zdravje pili. Pozneje vstane eden zmed32 svatov, prime kupico v roke33 in pravi: Naj živi tudi Ilirija, kjer je naš ženin doma.35 Na te besede France Svetin od veselja ves rudeč postane37 in misli: Lejte38 ženin je tudi Ilirjan39 kakor jest40; kdo mora neki to biti.41 Svetin vpraša tiho svojiga42 generala, kako se ženin piše. General pravi: Piše se Svetin kakor ti. Rad44 bi bil Svetin45 ženina vprašal, od kod46 je doma, pa se ni upal zavoljo gospodov, ki so okoli njega bili48. Pozneji49, ko so svatje že vinjeni bili,51 in se jeli sim52 ter tje prehajati53, dobi54 Svetin perložnost55 z ženinam56 samim govoriti, in57 ga tako vpraša58: Morebiti sva midva blizo60 vkup doma, ki imava oba eno ime, povejte61 mi vender od kod62 ste vi prav doma?
priti tudi moj služabnik France Svetin; pa ne, da1 bi pri2 mizi stregel, ampak da3 bi pri4 mizi z menoj5 vred sedel. Zakaj čeravno6 je služabnik, je moj največji8 dobrotnik.«9 Stari Teodor je v to rad privolil10, ker sta bila z generalom11 velika prijatelja12. To ženitovanje13 so obhajali ravno na Veliki Šmaren14. Veliko imenitne gospode se je vkupaj15 zbralo. Vsi so Teodoru voščili16 srečo in tudi nevesti Kristini. Vsi18 so bili veseli in dobre volje, samo Svetin je zraven svojega19 generala sedel ves zamišljen in ga vsa gostarija ni razveselila, ker je bil s svojimi mislimi21 več pri22 svojih ljudeh kakor pa pri23 svatih. General je pripovedoval svatom24 vse zgodbe svojega25 življenja, kako se mu je na Španskem27 hudo godilo in kako mu je zvesti Svetin življenje otel. Zato29 so Svetina30 vsi svatje spoštovali in tudi na njegovo zdravje pili. Pozneje vstane eden izmed32 svatov, prime kupico v roko33 in pravi: »34Naj živi tudi Ilirija, kjer je naš ženin doma!«35 Na te besede zardi36 France Svetin od veselja in misli: Glejte,38 ženin je tudi Ilirijan39 kakor jaz40; kdo mora neki to biti?41 Svetin vpraša tiho svojega42 generala, kako se ženin piše. General pravi: »43Piše se Svetin kakor ti.« Svetin44 bi bil rad45 ženina vprašal, odkod46 je doma, pa se ni upal zavoljo gospodov, ki so bili47 okoli njega. Pozneje49, ko so bili50 svatje že vinjeni in se jeli sem52 ter tja sprehajati53, je dobil54 Svetin priložnost, da je55 z ženinom56 samim govoril. Takole57 ga je vprašal58: »59Morebiti sva midva blizu60 vkup doma, ki imava oba eno ime. Povejte61 mi vendar, odkod62 ste vi prav doma?«63
137
[87−88]
⮟
Ženin odgovori: Blizo1 mesta L.2... sim3 doma, kjer je bila suknarija sloveča.5 Svetin vpraša ženina, imate6 še stariše7? Ženin na to zdihne,8 in solze se mu po licih vdero10, pa hitro si jih obriše in pravi: Očeta nisim12 nikoli poznal, na vojsko so mogli13, ko sim14 bil dve leti star; mater sim mogel15 zapustiti v devetim16 letu in nikoli več nisim17 nič od18 njih slišal;19 Bog ve ali so še živi,21 ali ne. Očetu je bilo ime France, materi Neža,22 tudi brata sim23 imel Pavla po imenu, pa tudi od njega nisim25 nikoli več nič slišal, toliko26 vem, de27 je za pastirja služil. Po tih29 besedah je France Svetin spoznal, de30 ravno ženin je31 njegov sin, pa ni vedil32, kako bi se bil spoznati33 dal. Zato prosi ženina, de35 bi se smel z njim v kaki skrivni kamerci36 pogovoriti. Ženin je bil vesel in se rojak z rojakam37 rad pogovarjal. Pelje ga v lepo kamerco38, se39 usedeta na mehke stole,41 in ženin pravi: No oče!44 kaj bi vi45 radi z manoj46 skrivaj govorili.47 France Svetin začne od preveliciga48 veselja na glas jokati in pravi: O Bog!51 kako si ti vender52 dober! Veliko britkosti53 in terpljenja sim mogel54 prestati,55 vse sim preterpel56 čast Bogu, in zdej57 me doseže tako veselje. Ti si moj sin Janez,58 in jest sim59 tvoj oče France Svetin. Kdo bi bil mislil de60 te bom tukaj in pa v takim61 bogastvu našel! Ženin ostermi63, gleda, se čudi, ne verjame. Svetin pa zaviha rokava in pokaže v kožo zarezane znamnja64 z rudečo farbo65. Na desni roki je imel zarezano „66France Svetin“;67 na levi roki pa „68Neža Terpinc“69. Ženin se spomni, de70 ima na rokah ravno take znamnja71 zare-
Ženin odgovori: »Blizu1 mesta L. sem3 doma, kjer je bila sloveča4 suknarija.«5 Svetin vpraša ženina: »Imate6 še starše7?« Ženin nato vzdihne8 in solze se mu udero9 po licih, pa hitro si jih obriše in pravi: »11Očeta nisem12 nikoli poznal, na vojsko so morali13, ko sem14 bil dve leti star. Mater sem moral15 zapustiti v devetem16 letu in nikoli več nisem17 nič o18 njih slišal.19 Bog ve,20 ali so še živi ali ne. Očetu je bilo ime France, materi Neža;22 tudi brata sem23 imel,24 Pavla po imenu, pa tudi o njem nisem25 nikoli več nič slišal. Toliko26 vem, da27 je za pastirja služil.«28 Po teh29 besedah je France Svetin spoznal, da je30 ravno ženin njegov sin, pa ni vedel32, kako bi se bil dal spoznati34. Zato prosi ženina, da35 bi se smel z njim v kaki skrivni sobici36 pogovoriti. Ženin je bil vesel in se rojak z rojakom37 rad pogovarjal. Pelje ga v lepo sobico38, usedeta se40 na mehke stole in ženin pravi: »42No,43 oče,44 kaj bi radi z menoj46 skrivaj govorili?«47 France Svetin začne od prevelikega48 veselja na glas jokati in pravi: »49O,50 Bog,51 kako si ti vendar52 dober! Veliko bridkosti53 in trpljenja sem moral54 prestati;55 vse sem pretrpel,56 čast Bogu, in zdaj57 me doseže tako veselje. Ti si moj sin Janez in jaz sem59 tvoj oče France Svetin. Kdo bi bil mislil, da60 te bom tukaj in pa v takem61 bogastvu našel!«62 Ženin ostrmi63, gleda, se čudi, ne verjame. Svetin pa zaviha rokava in pokaže v kožo zarezana znamenja64 z rdečo barvo65. Na desni roki je imel zarezano »66France Svetin«,67 na levi roki pa »68Neža Trpinc«69. Ženin se spomni, da70 ima na rokah ravno taka znamenja71 zare-
138
[88−89]
⮟
zane1, ktere2 mu je mati še majhnimu3 naredila. Takrat je spoznal, de4 je to res njegov oče, zaviha rokave5 in očetu6 pokaže, de8 je res ta9 njegov sin. Objela10 sta se oče11 in sin, in oba12 na glas jokala od veselja13, tako de14 so svatje slišali16 in prišli gledat in vprašat, kaj to pomeni. Ker17 so zvedili18, de19 je generalov zvesti služabnik ženinov oče, so bili grozno veseli; vsi20 so zdej ženinovga21 očeta zlo22 spoštovali in ga častili, v23 kot ga posade za mizo24 in ga goste25 po gosposko. Med svati je bil tudi žininov prijatel Basil27 po imenu, kteri28 je per29 velikih vojskah in deleč30 po sveti bil31. Ko so vsi eden drugimu32 zgodbe svojiga33 življenja dopovedali34 začne tudi on svoje pergodbe35 razlagati, kako se mu je po daljnih deželah godilo in pravi: Dve nar bolj vesele zgodbe sim37 doživel svoje žive dni: Zdej38 in pred nekej39 leti na Štajerskim40 v neki grajšinci41, kjer sta dva sina na enkrat42 našla vsak svojo mater, de si43 se nista troštala44. Našel je svojo mater45 mladi baron Karl46 Gap; gospa tiste grajšince47 je bila njegova mati. Neki škof, Pavl48 Svetin mu je bilo ime, je ravno per49 tisti gospej našel svojo mater, ktera50 je bila dekla. O koliko veselje52 smo obhajali takrat in se gostili.53 Škof je šel potem v svojo škofijo,54 in svojo mater s sabo vzel;55 meni pa dnarjev56 dal, de sim složno domu57 prišel. Morebiti je bil tudi tisti škof vašiga58 rodu, ker je bil ravno tega imena. Pišejo škofu59 iz Tulona in ga vprašajo od kod60 je doma. Kmalo61 pride odgovor,62 in tako so za gotovo zvedili63, de Škof64 je Janezov brat. Pogosto so si potem pisarili in eden
zana1, katera2 mu je mati še majhnemu3 naredila. Takrat je spoznal, da4 je to res njegov oče. Zaviha rokava5 in pokaže očetu7, da8 je res njegov sin. Oče in sin10 sta se objela11 in oba od veselja12 na glas jokala, tako da14 so slišali15 svatje in prišli gledat in vprašat, kaj to pomeni. Ko17 so zvedeli18, da19 je generalov zvesti služabnik ženinov oče, so bili grozno veseli. Vsi20 so zdaj ženinovega21 očeta zelo22 spoštovali in ga častili. V23 kot za mizo so ga posadili24 in ga po gosposko gostili26. Med svati je bil tudi ženinov prijatelj, Bazil27 po imenu, ki28 je bil pri29 velikih vojskah in daleč30 po svetu31. Ko so vsi drug drugemu pripovedovali32 zgodbe svojega33 življenja,34 začne tudi on svoje prigodbe35 razlagati, kako se mu je po daljnih deželah godilo,36 in pravi: »Dve najbolj veseli zgodbi sem37 doživel svoje žive dni: zdaj38 in pred nekaj39 leti na Štajerskem40 v neki graščinici41, kjer sta dva sina naenkrat42 našla vsak svojo mater, dasi43 se nista nadejala44. Svojo mater je našel45 mladi baron Karel46 Gap; gospa tihe graščinice47 je bila njegova mati. Neki škof, Pavel48 Svetin mu je bilo ime, je ravno pri49 tisti gospej našel svojo mater, ki50 je bila dekla. O,51 koliko veselja52 smo obhajali takrat in se gostili!53 Škof je šel potem v svojo škofijo in svojo mater s sabo vzel,55 meni pa denarjev56 dal, da sem zložno domov57 prišel. Morebiti je bil tudi tisti škof vašega58 rodu, ker je bil ravno tega imena.« Škofu Pavletu pišejo59 iz Tulona in ga vprašajo, odkod60 je doma. Kmalu61 pride odgovor in tako so za gotovo zvedeli63, da64 je škof65 Janezov brat. Pogosto so si potem pisarili in eden
139
[89]
⮟
drugimu perpovedvali1 svoje čudne žalostne in vesele zgodbe. Mati škofova3 je kmalo4 potem umerla5, vender6 je še doživela zvediti od svojiga moža,7 in od svojiga sina Janeza zdej velikiga8 in bogatiga tergovca9 v velikim10 mestu Tulonu na Francoskim11. France Svetin že star, je vender13 še nekaj let srečno14 in veselo15 živel per svojim16 sinu Janezu,17 in vidil18 lepo rasti in rediti svoje vnuke. S starim Teodoram19 Janezovim tastam20 sta bila vedno prijatla,21 in sta večkrat od nekdajnih reči se pogovarjala22. General M. tudi star jih je večkrat obiskal,25 in z njimi veselje26 delil. Tako so Svetinovi ljudje, to je cela28 njegova hiša, lepo v edinosti v božjim29 strahu živeli,30 in veliko srečo imeli. Blizo sedemdeset let31 je France Svetin doživel32, potem je sladko v Gospodu zaspal. Vsi so za njim jokali, ker so ga radi imeli in ga častili s tako častjo kakoršna33 se starišem34 spodobi. Tako da Bog včasi že na tem svetu srečo v nesreči, če človek tudi v nesreči vedno Bogu zvest ostane.
drugemu pripovedovali1 svoje čudne,2 žalostne in vesele zgodbe. Škofova mati3 je kmalu4 potem umrla5, vendar6 je še doživela, da je zvedela o svojem možu7 in svojem sinu Janezu, zdaj velikem8 in bogatem trgovcu9 v velikem10 mestu Tulonu na Francoskem11. France Svetin,12 že star, je vendar13 še nekaj let veselo14 in srečno15 živel pri svojem16 sinu Janezu in videl18 lepo rasti in rediti svoje vnuke. S starim Teodorom,19 Janezovim tastom,20 sta bila vedno prijatelja21 in sta se večkrat pogovarjala o nekdanjih rečeh22. General M.,23 tudi star,24 jih je večkrat obiskal in z njimi delil veselje27. Tako so Svetinovi ljudje, to je vsa28 njegova hiša, lepo v edinosti in božjem29 strahu živeli in veliko srečo imeli. France Svetin31 je doživel blizu sedemdeset let32, potem je sladko v Gospodu zaspal. Vsi so za njim jokali, ker so ga radi imeli in ga častili s tako častjo, kakršna33 se staršem34 spodobi. Tako da Bog včasi že na tem svetu srečo v nesreči, če človek tudi v nesreči vedno Bogu zvest ostane.