Sreča v nesreči 1836 (izvirna izdaja) Sreča v nesreči 1974 (Knjižnica Kondor)
Sreča v Nesreči,1 ali POPISVANJE2 čudne zgodbe dveh dvojčikov3. Podučenje starim in mladim, revnim in bogatim.4
Sreča v nesreči1 ali popisovanje2 čudne zgodbe dveh dvojčkov3. Podučenje starim in mladim, revnim in bogatim
(3)
[5]
Uvod
Uvod
Blizo1 mesta L....2 v vasi, kjer je bila nekdaj imenitna deleč3 sloveča suknarija ali fabrika4, kjer so žlahtno sukno tkali,5 in ga deleč6 po svetu razprodajali, je pred nekaj leti živel dober pošten pa tudi brumen8 junak. Franc Svetin mu je bilo ime. Zgodej9 so mu starši pomerli10, torej ni imel nikogar, de11 bi zanj bil skerbel12. Gospod13 suknarije ali fabrike,14 ga je iz dobrote v šolo pošiljal toliko, de15 se je Svetin brati in pisati navadil; potem je v suknarii17 delal,18 in se vsih19 suknarskih del naučil. Zraven navadniga suknarskiga20 dela je mogel21 Svetin tudi vert22 obdelovati. Priden23 in prebrisane glave je bil Svetin24. Poleti je celi25 dan vert26 obdeloval, po noči27 v suknarii28 delal. Per vsih29 svojih delih Svetin nikoli ni molitve opustil, ampak pred vsakim delam30 in po vsakim31 delu je pokleknil in ponižno molil; zato mu je Bog tudi srečo dal. V malo letih je Svetin toliko perslužil32 in pervarval33,
Blizu1 mesta L.,2 v vasi, kjer je bila nekdaj imenitna, daleč3 sloveča suknarija ali tovarna4, kjer so žlahtno sukno tkali in ga daleč6 po svetu razprodajali, je pred nekaj leti živel dober,7 pošten pa tudi pobožen8 junak. Franc Svetin mu je bilo ime. Starši9 so mu zgodaj pomrli10, torej ni imel nikogar, da11 bi zanj bil skrbel12. Lastnik13 suknarije ga je iz dobrote v šolo pošiljal toliko, da15 se je Svetin brati in pisati navadil; potem pa16 je v suknariji17 delal in se vseh19 suknarskih del naučil. Zraven navadnega suknarskega20 dela je moral21 Svetin tudi vrt22 obdelovati. Svetin je bil priden23 in prebrisane glave. Poleti je ves25 dan vrt26 obdeloval, ponoči27 v suknariji28 delal. Pri vseh29 svojih delih Svetin nikoli ni molitve opustil, ampak pred vsakim delom30 in po vsakem31 delu je pokleknil in ponižno molil; zato mu je Bog tudi srečo dal. V malo letih je Svetin toliko prislužil32 in privaroval33,
(4)
[5]
de1 si je seliše2 kupil, hišo naredil in nekaj njiv perkupil3. Gospod suknarije ga je zato zlo obrajtal,4 in mu eniga5 dne reče6: France!8 všeč mi je, de9 si tako priden; vidim, de10 si pomagaš. Narbolj11 všeč pa mi je, ki12 vidim, de13 nikoli s hudobnimi tovarši14 ne potegneš, se le svojiga15 dela deržiš16, rad moliš in v cerkev hodiš; ako si per17 volji, vzami18 mojo kuharco19 Nežo za ženo, ktera20 je tudi poštena in brumna21. Nima veliko dnarjev22, pa je pridna,23 in jest24 ji bom tudi nekaj dal in pomagal. Svetin je v to hitro dovolil. Pokličejo Nežo, ktera26 se je po svojih stariših27 pisala Neža Terpinc28, in jo vprašajo, ako29 bi bila dovoljna30 se s Francetam zaročiti31. Neža je v to tudi rada dovolila,32 in v štirih tednih so ženitnino33 naredili. K ženitvanji35 je tudi36 prišel gospodar suknarije s svojo gospo, de si38 je bil žlahtniga39 rodu. Svetina so vsi radi imeli. Vesel je živel Svetin s svojo ženo Nežo. Očitno se je nad njima kazala zakonska sreča. Nikoli ni bilo med njima krega ali40 prepira. Ne po posvetnih navadah in po mesnih41 željah, ampak po keršanskih42 in po božjih zapovedih sta živela. On je po dnevi vert43 obdeloval, ona je domače44 dela opravljala.
da1 si je selišče2 kupil, hišo naredil in nekaj njiv prikupil3. Gospod suknarije ga je zato zelo v čislih imel4 in mu nekega5 dne rekel6: »7France,8 všeč mi je, da9 si tako priden; vidim, da10 si pomagaš. Najbolj11 všeč pa mi je, ko12 vidim, da13 nikoli s hudobnimi tovariši14 ne potegneš, se le svojega15 dela držiš16, rad moliš in v cerkev hodiš; ako si pri17 volji, vzemi18 mojo kuharico19 Nežo za ženo, ki20 je tudi poštena in pobožna21. Nima veliko denarjev22, pa je pridna in jaz24 ji bom tudi nekaj dal in pomagal.«25 Svetin je v to hitro dovolil. Pokličejo Nežo, ki26 se je po svojih starših27 pisala Neža Trpinc28, in jo vprašajo, ali29 bi bila zadovoljna poročiti30 se s Francetom31. Neža je v to tudi rada dovolila in v štirih tednih so naredili ženitnino34. K ženitovanju35 je prišel tudi37 gospodar suknarije s svojo gospo, dasi38 je bil žlahtnega39 rodu. Svetina so vsi radi imeli. Vesel je živel Svetin s svojo ženo Nežo. Očitno se je nad njima kazala zakonska sreča. Nikoli ni bilo med njima prepira. Ne po posvetnih navadah in mestnih41 željah, ampak po krščanskih42 in po božjih zapovedih sta živela. On je podnevi vrt43 obdeloval, ona je domača44 dela opravljala.
(5)
[5−6]
Vsak večer sta pokleknila in glasno večerno molitvico1 opravila, ko bi bila še tako trudna. Vse svoje zaupanje sta le v Boga imela; torej njima2 je šlo vse po sreči. Dve leti je minilo, kar sta bila zaročena,3 in Svetinka je bila zdaj v drugim4 stanu. Dobila5 sta v eni noči6 dva lepa zdrava fantiča dvojčika8. Per svetim kerstu9 so pervimu10 dali ime Janez, drugimu Pavl11. Gospod12 in gospa suknarije13 sta bila botra. Vesela14 sta bila, de njima16 je Bog tako dober, spoznala sta božje dobrote,17 in vedno sta ga hvalila. Tudi18 sta sklenila19 fantiča, če jih20 Bog per živlenji21 ohrani, v brumnosti22 in svetosti zrediti,23 in varvati24 pred zapeljivimi tovaršijami25, de26 bi v starih letih čisto veselje nad njima imela.
Vsak večer sta pokleknila in glasno večerno molitevco1 opravila, ko bi bila še tako trudna. Vse svoje zaupanje sta le v Boga imela; torej jima2 je šlo vse po sreči. Dve leti je minilo, kar sta bila poročena3 in Svetinka je bila zdaj v drugem4 stanu. Tedaj5 sta neke noči dobila6 dva lepa,7 zdrava fantiča dvojčka8. Pri svetem krstu9 so prvemu10 dali ime Janez, drugemu Pavel11. Gospodar suknarije12 in njegova gospa13 sta bila botra. Oče in mati14 sta bila vesela15, da jima16 je Bog tako dober, spoznala sta božje dobrote in vedno sta ga hvalila. Sklenila18 sta tudi19 fantiča, če ju20 Bog pri življenju21 ohrani, v pobožnosti22 in svetosti zrediti in varovati24 pred zapeljivimi tovarišijami25, da26 bi v starih letih čisto veselje nad njima imela.
(7)
[7]
PERVI1 DEL.2
PRVI1 DEL
I.1 France Svetin gre na vojsko2 francosko.3
I France Svetin gre na francosko vojsko3
Lepo sta skerbela1 France in Neža za fantiča,2 in z združeno močjo si perzadevala4 več perslužiti5, de6 bi fantiča mogla pošteno in dobro zrediti. Zato sta še bolj pridno7 delala in bolj zvesto8 molila. Ob enim lepim spomladanskim9 dnevu, ravno nedelja je bila, ko prideta France in Neža popoldne iz cerkve, reče France: Pojdi po bokal vina, de11 vsak malo pijeva12. Nikoli ne greva v oštarijo13, bodiva doma vesela sama,14 in Boga hvaliva, ker nama nič ne manka15. Prijazno vkupej17 pijeta in se pogovarjata od tega18 kar sta dansi19 v cerkvi slišala. Med tem20 vpraša France svojo ženo in prijazno reče: Ljuba dobra moja Neža!23 povej mi, kako je to, de24 nisi nikoli vesela, kar sva vkup; nikoli te ne vidim se nasmejati,25 ali zapeti, ampak vedno si zamišljena in žalostna,26 in pa večkrat te zdihvati slišim27. Kaj ti je vender28? Le povej mi, vse rad storim, kar koli29 želiš, de30 boš le vesela. Neža mu nato milo odgovori: Ljubi moj mož, res je de, sim33 vedno žalostna,34
Lepo sta skrbela1 France in Neža za fantiča in si3 z združeno močjo prizadevala4 več prislužiti5, da6 bi fantiča mogla pošteno in dobro zrediti. Zato sta še pridneje7 delala in zvesteje8 molila. Ob nekem lepem spomladanskem9 dnevu, ravno nedelja je bila, ko prideta France in Neža popoldne iz cerkve, reče France: »10Pojdi po bokal vina, da11 vsak malo popijeva12. Nikoli ne greva v gostilno13, bodiva doma vesela sama in Boga hvaliva, ker nama nič ne manjka15.«16 Prijazno skupaj17 pijeta in se pogovarjata o tem,18 kar sta danes19 v cerkvi slišala. Medtem20 vpraša France svojo ženo in prijazno reče: »21Ljuba,22 dobra moja Neža,23 povej mi, kako je to, da24 nisi nikoli vesela, kar sva vkup; nikoli te ne vidim se nasmejati ali zapeti, ampak vedno si zamišljena in žalostna in pa večkrat te slišim zdihovati27. Kaj ti je vendar28? Le povej mi, vse rad storim, karkoli29 želiš, da30 boš le vesela.«31 Neža mu nato milo odgovori: »32Ljubi moj mož, res je, da sem33 vedno žalostna
8
[7−8]
in nikoli vesela, tode1 ne zavoljo pomankanja,2 ali zavoljo dela, skerbi3 in truda. Ne misli, de4 te nimam rada,5 srečna vsaka žena, ktera6 ima tako dobriga7 in pridniga8 moža, kakor si ti.9 Vesela pa nikoli ne morem biti, v sercu10 me vedno nekaj skerbi,11 prihodnost premišlujem,12 in zdi se mi, de naji13 bodo velike nesreče zadele,14 in hude nadloge čez naji15 prišle,16 in Bog ve kako je to, de sim18 zavoljo tega vedno žalostna, desiravno prihodniga19 noben človek ne ve. France odgovori: Nikar se tega ne boj, če naji22 tudi kaj hudiga23 zadene, bova vse preterpela,24 v Boga zaupajva, na Boga se zanesiva,25 in dobrotljivi Bog naji26 ne bo zapustil. Tako dobrotljivo je Bog za naji27 do zdej skerbel28; tudi zanaprej naji29 ne bo zapustil. Po tem30 poklekneta in večerno molitev opravita in gresta k pokoju. Prav je31 res, de33 na tem svetu ni prave resnične sreče; to je dobro spoznala Neža Svetinka, zato ni bila nikoli vesela. Ravno tisto leto se je začela huda vojska s Francozam34. Estrajski35 cesar je veliko soldatov potreboval36. Ne le sami37 fantje, ampak tudi mladi možje, kteri38 niso imeli zadosti zemlje ali grunta39, so mogli40 iti na vojsko. To je zadelo tudi Franceta Svetina. Sama hiša ga ni varovala pred soldašino41, ni bilo drugači42, mogel43 je biti soldat44. Svetin ni bil več kakor osem dni v kosarni45, de46 se je malo soldaške47 službe navadil. Deveti dan gre Neža še zadnikrat svojiga48 moža obiskat in od njega slovo vzet, ker po tistim49 ga nikoli več ni vidila50. Tisti dan je šel na laško,51 in ni ga bilo več nazaj.
in nikoli vesela, toda1 ne zavoljo pomanjkanja2 ali zavoljo dela, skrbi3 in truda. Ne misli, da4 te nimam rada;5 srečna vsaka žena, katera6 ima tako dobrega7 in pridnega8 moža, kakor si ti!9 Vesela pa nikoli ne morem biti, v srcu10 me vedno nekaj skrbi;11 prihodnost premišljujem12 in zdi se mi, da naju13 bodo velike nesreče zadele in hude nadloge čez naju15 prišle;16 in Bog ve,17 kako je to, da sem18 zavoljo tega vedno žalostna, dasiravno prihodnjega19 noben človek ne ve.«20 France odgovori: »21Nikar se tega ne boj, če naju22 tudi kaj hudega23 zadene, bova vse pretrpela;24 v Boga zaupajva, na Boga se zanesiva in dobrotljivi Bog naju26 ne bo zapustil. Tako dobrotljivo je Bog za naju27 do zdaj skrbel28; tudi za naprej naju29 ne bo zapustil.« Potem30 poklekneta in večerno molitev opravita in gresta k pokoju. Prav res je32, da33 na tem svetu ni prave resnične sreče; to je dobro spoznala Neža Svetinka, zato ni bila nikoli vesela. Ravno tisto leto se je začela huda vojska s Francozom34. Avstrijski35 cesar je potreboval veliko vojakov36. Ne le fantje, ampak tudi mladi možje, kateri38 niso imeli zadosti zemlje, so morali40 iti na vojsko. To je zadelo tudi Franceta Svetina. Sama hiša ga ni varovala pred vojaščino41, ni bilo drugače42, moral43 je biti vojak44. Svetin ni bil več kakor osem dni v vojašnici45, da46 se je malo vojaške47 službe navadil. Deveti dan gre Neža še zadnjikrat svojega48 moža obiskat in od njega slovo vzet, ker po tistem49 ga nikoli več ni videla50. Tisti dan je šel na Laško51 in ni ga bilo več nazaj.
9
[8]
Grozno je žena za njim jokala in žalovala, ni ga mogla pozabiti svojiga ljubiga1 Franceta. Žalostno je bilo viditi2 kako sta slovo jemala. Neža joka neprenehama3 pred možem in pravi: Kam se bom zdej djala5 sama s fantičama6, komej7 sta po dve leti stara? Kako jih bom preživila, kako zredila? Oh jest8 uboga sirota, kdo mi bo kaj pomagal, ko so nama bili ljudje tako nevošlivi.9 Tudi Francetu se serce terga10, ker vidi svojo ženo tako zlo11 jokati in žalovati; vidil12 je tudi eniga13 dvojčkov, ki ga je bila mati na naročeji14 s sabo pernesla, solze15 se mu udero, milo se zjoka; vender16 jo potrošta17 in ji serčno18 reče: Ljuba moja žena! Ne žaluj tako zlo,20 kaj ne veš de to21 je božja volja.23 Tudi nar manjši24 reč se brez volje božje25 ne zgodi,26 in ne en las ne pade iz27 naše glave brez volje nebeškiga28 očeta. Ker je Bog tako sklenil, se moramo voljno29 njegovim naredbam udati30. Kdor v Boga zaupa, ne bo nikoli zapušen31. Bog naji32 ne bo zapustil. Lepo Bogu služi,33 in tudi fantiča uči Boga se bati in njemu služiti. De35 moram soldat36 biti, mi cesarsko povelje ukazuje,39 gosposkam in oblastnikam40 pa moramo zavoljo Boga pokorni biti. Ne jokaj preveč, ampak moli zame, de41 srečno po tem42 ko sovražnika premagamo spet nazaj pridem. Prosi za me dobrotliviga44 Boga, de45 me varje46 v vsih47 nevarnostih, de spet srečno nazaj pridem48. Skerbi49 lepo za fantiča,50 in ne pozabi jih učiti Boga poznati, njega moliti in mu služiti, de52 boš vsaj nad otroci53 veselje imela, če tudi54 mene na vojski ubijejo. S temi be-
Grozno je žena za njim jokala in žalovala, ni ga mogla pozabiti svojega ljubega1 Franceta. Žalostno je bilo videti,2 kako sta slovo jemala. Neža joka neprenehoma3 pred možem in pravi: »4Kam se bom zdaj dela5 sama s fantičema6, komaj7 sta po dve leti stara? Kako jih bom preživila, kako zredila? Oh jaz8 uboga sirota, kdo mi bo kaj pomagal, ko so nama bili ljudje tako nevoščljivi?«9 Tudi Francetu se srce trga10, ker vidi svojo ženo tako zelo11 jokati in žalovati; videl12 je tudi enega13 dvojčkov, ki ga je bila mati na naročaju14 s seboj prinesla. Solze15 se mu udero, milo se zjoka; vendar16 jo potolaži17 in ji srčno18 reče: »19Ljuba moja žena! Ne žaluj tako zelo;20 kaj ne veš, da21 je to22 božja volja?23 Tudi najmanjša24 reč se ne zgodi brez božje volje26 in ne en las ne pade z27 naše glave brez volje nebeškega28 očeta. Ker je Bog tako sklenil, se moramo njegovim naredbam voljno vdati30. Kdor v Boga zaupa, ne bo nikoli zapuščen31. Bog naju32 ne bo zapustil. Lepo Bogu služi in tudi fantiča uči,34 Boga se bati in njemu služiti. Da35 moram biti vojak37, mi ukazuje38 cesarsko povelje;39 gosposkam in oblastnikom40 pa moramo zavoljo Boga pokorni biti. Ne jokaj preveč, ampak moli zame, da41 srečno, potem42 ko sovražnika premagamo,43 spet nazaj pridem. Prosi zame dobrotljivega44 Boga, da45 me varuje46 v vseh47 nevarnostih. Skrbi49 lepo za fantiča in ne pozabi jih učiti,51 Boga poznati, njega moliti in mu služiti, da52 boš vsaj nad otroki53 veselje imela, četudi54 mene na vojski ubijejo.«55 S temi be-
10
[8−9]
sedami se France loči od svoje žene in gre z drugimi soldati1 vred proti laški deželi.
sedami se France loči od svoje žene in gre z drugimi vojaki1 vred proti laški deželi.
II.1 Neža Svetinka da oba dvojčka v službo.2
II Neža Svetinka da oba dvojčka v službo
Tisto noč, ko je France Svetin šel na vojsko, je njegova žena Neža celo1 noč prečula, molila in jokala. Vidila2 je, de3 si ne more pomagati, se je utolažila5 in vedno Boga prosila, de6 bi mož na vojski srečo imel, de7 bi ne bil ubit. K sebi je vzela pošteno gostjo, de8 je pomagala za dvojčke skerbeti,9 in potrebne10 dela opravljati. Oba fantiča sta se lepo redila, zdrava sta bila. Kakor hitro sta govoriti začela12, jih je skerbna13 mati lepo moliti učila. Sčasama14, ko sta veči perhajala15, jih je ves potrebni keršanski17 nauk naučila18. Nista bila še po sedem let stara, jih je že20 mati naučila brati, kar je sama dobro znala,21 in v žalostnih dnevih velik trošt22 dobivala v branji23 svetih bukev. Vsako nedeljo in vsak praznik dopoldne in popoldne jih je s sabo v cerkev peljala,24 in jih vedno učila lepo in spodobno25 se v cerkvi zaderžati26. Nikoli v nobeno tovaršijo27 jih ni pustila, ampak vedno jih je opominvala28 zvesto Bogu služiti. Pošiljala jih je po tem29 v šolo, kjer sta se tako pridno učila, de30 nobeden fantov ne tako. Janez in Pavl31 sta tri leta v šolo hodila,33 že sta znala po nemško brati, pisati in rajta34-
Tisto noč, ko je France Svetin šel na vojsko, je njegova žena Neža vso1 noč prečula, molila in jokala. Videla2 je, da3 si ne more pomagati, tolažila4 se je in vedno Boga prosila, da6 bi mož na vojski srečo imel, da7 bi ne bil ubit. K sebi je vzela pošteno gostjo, da8 je pomagala za dvojčke skrbeti9 in potrebna10 dela opravljati. Oba fantiča sta se lepo redila, zdrava sta bila. Kakor hitro sta začela11 govoriti, jih je skrbna13 mati lepo moliti učila. Sčasoma14, ko sta postajala večja15, jih je naučila16 ves potrebni krščanski17 nauk. Nista bila še po sedem let stara, že19 jih je mati naučila brati, kar je sama dobro znala in v žalostnih dneh veliko tolažbo22 dobivala v branju23 svetih bukev. Vsako nedeljo in vsak praznik dopoldne in popoldne jih je s sabo v cerkev peljala in jih vedno učila, naj25 se v cerkvi lepo in spodobno vedeta26. Nikoli v nobeno tovarišijo27 jih ni pustila, ampak vedno jih je opominjala,28 zvesto Bogu služiti. Pošiljala jih je potem29 v šolo, kjer sta se tako pridno učila, da30 nobeden fantov ne tako. Janez in Pavel31 sta tri leta hodila32 v šolo;33 že sta znala po nemško brati, pisati in raču34-
11
[9−10]
ti1. Vsak večer so vsi trije vkup glasno3 večerno molitev opravili,4 in mati5 je vselej konc molitve6 rekla: Molimo še za vajiga8 očeta, de9 bi srečno nazaj prišel, de10 bi mu Bog srečo dal v daljnih krajih. Bilo je eno12 nedeljo zvečer po zimi13, ko je mati fantama14 ravno od očeta perpovedvala15, kako de16 je mogel17 na vojsko iti,18 reče Pavle: Ljuba mati!20 povejte nama, kakšin21 so vender22 naš oče, ki jih nisva nikoli poznala,23 ali bi jih mogla midva spoznati, ko bi nazaj prišli, pa bi vas ne bilo, ker ste od dela in žalosti tako zlo24 oslabeli, ko bi vi25 nama utegnili umreti. Mati žalostna odgovori: Ne mogla bi vidva očeta poznati ne, ker sta bila komej30 po dve leti stara, kader31 nas je mogel32 oče zapustiti. Vender spomnim33 se, zamerkajta35 si: Vaji36 oče ima na vsaki roki pod srajco nekako znamnje37, tako z rudečo farbo38 zarezano, de39 se ne da več zbrisati. Na desni roki ima zarezane te besede: Franc Svetin. Na40 levi roki ima: Neža Terpinc41; to je moje ime po mojih starših. Take znamnja42 na roke sim jest vajimu43 očetu sama naredila. O ljuba mati reče nato Pavle, naredite tudi meni take47 znamenja na roke, kakoršne oče48 imajo, de50 se bom večkrat na njih51 spomnil in za njih52 molil. Tudi meni naredite tako, pravi Janez. Mati reče: Ljuba moja sinika;56 to se težko naredi. Kdor hoče tako znamenje na životu imeti, mora besedo s farbo57 zapisati, po tem58 s šivanko vse čerke59 pošpikati, de farba60 pod kožo pride, po tem61 se ne da več zbrisati, to62 pa je boleče. Nej63
nati1. Vsak večer so vsi trije glasno2 vkup opravili3 večerno molitev in konec molitve5 je mati vselej6 rekla: »7Molimo še za vajinega8 očeta, da9 bi srečno nazaj prišel, da10 bi mu Bog srečo dal v daljnih krajih.«11 Bilo je neko12 nedeljo zvečer pozimi13, ko je mati fantoma14 ravno o očetu pripovedovala15, kako je moral17 na vojsko iti; tedaj18 reče Pavle: »19Ljuba mati,20 povejte nama, kakšen21 so vendar22 naš oče, ki jih nisva nikoli poznala;23 ali bi jih mogla midva spoznati, ko bi nazaj prišli, pa bi vas ne bilo, ker ste od dela in žalosti tako zelo24 oslabeli, ko bi nama vi26 utegnili umreti.«27 Mati žalostna odgovori: »28Ne mogla bi vidva očeta poznati,29 ne, ker sta bila komaj30 po dve leti stara, ko31 nas je moral32 oče zapustiti. Vendar33 se spomnim34, zapomnita35 si: Vajin36 oče ima na vsaki roki pod srajco nekako znamenje37, tako z rdečo barvo38 zarezano, da39 se ne da več zbrisati. Na desni roki ima zarezane te besede: Franc Svetin; na40 levi roki ima: Neža Trpinc41; to je moje ime po mojih starših. Taka znamenja42 na roke sem jaz vajinemu43 očetu sama naredila.« »44O ljuba mati45 reče nato Pavle, »46naredite tudi meni taka47 znamenja na roke, kakršna48 imajo oče49, da50 se bom večkrat nanje51 spomnil in zanje52 molil.« »53Tudi meni naredite tako,«54 pravi Janez. Mati reče: »55Ljuba moja sinka,56 to se težko naredi. Kdor hoče tako znamenje na životu imeti, mora besedo z barvo57 zapisati, potem58 s šivanko vse črke59 pošpikati, da pride barva60 pod kožo; potem61 se ne da več zbrisati. To62 pa je boleče.« »Naj63
12
[10]
boli kakor hoče, pravita fanta, le naredite nama, vse rada terpiva4, de5 bova le očetovo znamenje na rokah imela. Mati jima je naredila na obeh rokah, kakor je oče7 imel. Vesela sta bila, ko sta čez tri dni vidila9 na rokah pod kožo lepe rudeče10 imena očeta in matere. Po devet let sta bila dvojčika11 stara, rada bi bila še oba v šolo hodila, pa ni bilo mogoče. Še rediti jih več12 ni mogla mati, ne potrebniga oblačila14 jima napravljati. Mati se je res noč in dan trudila, vender16 ni mogla shajati,17 dolg je naredila, njivco18 in hišico zastavila. Nekak barantavec19 I. ji je posojval20, pa ne de21 bi bil dobro storil,22 in revni Svetinovi družini pomagal, ampak le svojiga23 dobička je iskal. Veliko dolga se je že nabralo.24 Svetinka ni mogla plačati. Posojevavec25 jo je terdo26 terjal in jo tožiti žugal, če ne plača. Neža ga gre prosit, vzame oba fantiča s sabo. Vsi trije pred njim jokajo,27 in prosili so28, de29 bi poterpel,30 in jim vsaj hišco31 pustil. Neusmiljeni tergovc32 jih noče uslišati, ampak ojstro33 reče Neži: Plačaj, kar si dolžna, več te ne čakam,35 ako ne plačaš, vse36 ti bo prodano; fanta38 sta že zadosti velika, de39 si zamoreta40 kaj zaslužiti ni treba41 jima po šolah postavati;43 vsak berač hoče zdaj gospod biti!44 Žalostna gre mati domu45 s fantama46 in joka,47 tudi fanta sta jokala in rekla materi: Ljuba mati!49 kam pojdemo zdej50, ker nam bo neusmiljeni mož hišo vzel; nič se ne bova mogla več učiti; kdo51 nam bo kaj dal, kdo nam bo kaj pomagal; oh de52 nimamo očeta, de53 bi se za nas kaj po-
boli,1 kakor hoče,«2 pravita fanta, »3le naredite nama, vse rada trpiva4, da5 bova le očetovo znamenje na rokah imela.«6 Mati jima je naredila na obeh rokah, kakor je imel oče8. Vesela sta bila, ko sta čez tri dni videla9 na rokah pod kožo lepa rdeča10 imena očeta in matere. Po devet let sta bila dvojčka11 stara, rada bi bila še oba v šolo hodila, pa ni bilo mogoče. Še rediti jih ni mogla več13 mati, ne jima napravljati potrebnega oblačila15. Mati se je res noč in dan trudila, vendar16 ni mogla izhajati;17 dolg je naredila, njivico18 in hišico zastavila. Nekak barantalec19 I. ji je posojeval20, pa ne da21 bi bil dobro storil in revni Svetinovi družini pomagal, ampak le svojega23 dobička je iskal. Veliko dolga se je že nabralo,24 Svetinka ni mogla plačati. Posojevalec25 jo je trdo26 terjal in jo tožiti žugal, če ne plača. Neža ga gre prosit, vzame oba fantiča s sabo. Vsi trije pred njim jokajo in prosijo28, da29 bi potrpel30 in jim vsaj hišico31 pustil. Neusmiljeni trgovec32 jih noče uslišati, ampak ostro33 reče Neži: »34Plačaj, kar si dolžna, več te ne bom čakal;35 ako ne plačaš, ti bo vse37 prodano! Fanta38 sta že zadosti velika, da39 si moreta40 kaj zaslužiti, ni41 jima treba42 po šolah postajati,43 vsak berač hoče zdaj gospod biti.«44 Žalostna gre mati s fantoma domov46 in joka;47 tudi fanta sta jokala in rekla materi: »48Ljuba mati,49 kam pojdemo zdaj50, ker nam bo neusmiljeni mož hišo vzel; nič se ne bova mogla več učiti. Kdo51 nam bo kaj dal, kdo nam bo kaj pomagal? Oh, da52 nimamo očeta, da53 bi se za nas kaj po-
13
[10]
tegnili! Mati jima reče: Ljuba moja sinika! Nikar3 ne žalujta preveč, sej4 imamo še eniga5 očeta v nebesih, kteri6 je veliko bolji,7 kakor vsak posvetni oče,8 on nas ne bo zapustil. On dobrotlivi9 nebeški oče nas bo preskerbel11. Le njega prosimo, vanj zaupajmo in pridno molimo. Komej12 se je trikrat luna premenila, že so perderli13 oblastniški služabniki v Svetinkino hišo. Oznanili so, de14 v 24 urah se mora15 iz hiše spraviti in vse zapustiti, ker bo vse prodano. Žalostno oznanilo je bilo to za Svetinko. Brez usmiljenja je mogla16 zapustiti s fantički17 vred svojo domačijo,18 in iti po svetu dobrih ljudi iskat. Rekla19 je žalostna20: O de22 bi jest23 sama bila, ne bilo bi meni24 tako težko, ali kam se čem s fantiči oberniti. Dobrotlivi25 Bog!26 usmili se me uboge sirote! Vsim28 se je smilila ta pravična družinica. Neža je kmalo29 dobila službo per nekaki brumni gospej30, premožni udovi31. Pavle je šel k32 gospodarju, kteri33 mu je v rodu bil; krave je pasel; bil je dober pastirček. Janeza je bližen34 sosed spotama35 v Terst36 s sabo vzel, kamor je moko naprodaj37 peljal. Mislil ga je v Terstu38 kakim ljudem dati, ker je Janezik39 malo laško govoriti znal.
tegnili!«1 Mati jima reče: »2Ljuba moja sinka, nikar3 ne žalujta preveč, saj4 imamo še enega5 očeta v nebesih, kateri6 je veliko boljši7 kakor vsak posvetni oče;8 on nas ne bo zapustil. On, dobrotljivi9 nebeški oče,10 nas bo preskrbel11. Le njega prosimo, vanj zaupajmo in pridno molimo Komaj12 se je trikrat luna premenila, že so pridrli13 oblastniški služabniki v Svetinkino hišo. Oznanili so, da se mora14 v 24 urah iz hiše spraviti in vse zapustiti, ker bo vse prodano. Žalostno oznanilo je bilo to za Svetinko. Brez usmiljenja je morala16 zapustiti s fantičkoma17 vred svojo domačijo in iti po svetu dobrih ljudi iskat. Žalostna19 je rekla20: »21O, da22 bi jaz23 sama bila, ne bilo bi mi24 tako težko, ali kam se čem s fantičema obrniti? Dobrotljivi25 Bog,26 usmili se me,27 uboge sirote!« Vsem28 se je smilila ta pravična družinica. Neža je kmalu29 dobila službo pri neki pobožni gospe30, premožni vdovi31. Pavle je šel h32 gospodarju, kateri33 mu je v rodu bil; krave je pasel; bil je dober pastirček. Janeza je bližnji34 sosed spotoma35 v Trst36 s sabo vzel, kamor je moko na prodaj37 peljal. Mislil ga je v Trstu38 kakim ljudem dati, ker je Janezek39 malo laško govoriti znal.
III.1 Pavle Svetin pastir.2
III Pavle Svetin pastir
Z drugimi pastirji vred je Pavle po spašnjah žvinco1 gonil,2 in pa3 večkrat per4 svojih tovar-
Z drugimi pastirji vred je Pavle po spašnjah živinico1 gonil in večkrat pri4 svojih tovar-
14
[10−11]
ših1 kaj napačniga vidil2 in slišal, tode3 nikoli ni z njimi potegnil. Vselej je imel pred očmi lepe nauke svoje dobre matere, ktera4 mu je velikokrat rekla: 5Pavle, Pavle! Boga se boj,6 in nikoli nič hudiga7 ne stori.8 Spomni se vselej, de9 Bog te10 povsod vidi. Če se boš greha varoval, te Bog nikoli ne bo zapustil.“ Torej11 je Pavle gospodarja vselej rad ubogal, svoje delo vselej zvesto opravil; zato sta ga pa tudi gospodar in gospodinja rada imela,12 in mu lepo oblačilo napravila. Tista gospa, Kordula po imenu, ki je Pavletova mati per13 nji služila, je kupila grajšinco14 na Štajerskim15. Kader16 se je gospa Kordula na sovjo grajšinco17 preselila, je tudi18 vzela s sabo19 svojo zvesto služabnico Nežo Svetinko. Ravno svetiga20 Florijana dan sta se gospa in služabnica peljale21 na Štajersko prav memo22 hiše, kjer je Pavle, Nežin sin, služil. Takrat ga23 je še zadnikrat vidila24 mati svojiga dobriga25 Pavleta,26 in še mu zadnič28 lepe nauke daja29, de30 naj lepo uboga, rad moli,31 in de32 naj se skerbno varje33 hude tovaršije34. V pričo35 gospodarja mu reče mati: Ljubi moj sin Pavle! Vselej si me rad ubogal in rad poslušal moje opominvanje,37 ohrani tudi zdaj v sercu38 besede svoje matere, ktere39 ti iz ljubezni in k tvoji sreči govorim: Nikoli na Boga ne pozabi.40 Zvesto in z veseljem vse stori, kar ti bota41 gospodar ali gospodinja ukazala, naj te kdo vidi ali ne. S hudobnimi tovarši42 se nikdar ne pečaj; skerbno43 glej, de44 nedolžnost ohraniš, če45 boš nedolžen, boš v svoji revšni zlo46 bogat. Bo-
iših1 kaj napačnega videl2 in slišal; toda3 nikoli ni z njimi potegnil. Vselej je imel pred očmi lepe nauke svoje dobre matere, katera4 mu je velikokrat rekla: »5Pavle, Pavle! Boga se boj in nikoli nič hudega7 ne stori!8 Spomni se vselej, da te9 Bog povsod vidi. Če se boš greha varoval, te Bog nikoli ne bo zapustil.« Zatorej11 je Pavle gospodarja vselej rad ubogal, svoje delo vselej zvesto opravil; zato sta ga pa tudi gospodar in gospodinja rada imela in mu lepo oblačilo napravila. Tista gospa, Kordula po imenu, ki je Pavletova mati pri13 nji služila, je kupila graščinico14 na Štajerskem15. Ko16 se je gospa Kordula na svojo graščinico17 preselila, je vzela s seboj tudi19 svojo zvesto služabnico Nežo Svetinko. Ravno svetega20 Florijana dan sta se gospa in služabnica peljali21 na Štajersko prav mimo22 hiše, kjer je Pavle, Nežin sin, služil. Takrat je še zadnjikrat videla24 mati svojega dobrega25 Pavleta in še zadnjič27 mu da28 lepe nauke, da30 naj lepo uboga, rad moli in da32 naj se skrbno varuje33 hude tovarišije34. Vpričo35 gospodarja mu reče mati: »36Ljubi moj sin Pavle! Vselej si me rad ubogal in rad poslušal moje opominjevanje;37 ohrani tudi zdaj v srcu38 besede svoje matere, katere39 ti iz ljubezni in k tvoji sreči govorim: Nikoli na Boga ne pozabi!40 Zvesto in z veseljem vse stori, kar ti bosta41 gospodar ali gospodinja ukazala, naj te kdo vidi ali ne. S hudobnimi tovariši42 se nikdar ne pečaj; skrbno43 glej, da44 nedolžnost ohraniš! Če45 boš nedolžen, boš v svoji revščini zelo46 bogat. Bo-
15
[12]
di priden in rad moli, moli1 tudi za očeta, de2 bi mu bilo dobro v daljnih krajih.3 Moli tudi zame, morebiti se na tem svetu nikoli več ne vidiva. Med tem4 mati objame Pavleta,5 in se od njega loči. Gospa Kordula je zraven stala,6 in vse te besede slišala, ktere7 so se ji tako mile zdele, de8 so ji debele solze iz oči pertekle, pa9 hitro si jih obriše, obe se vsedete10 na voz,11 in greste12 naprej. Neža je bila po potu tako žalostna, de13 nič ni mogla govoriti. Gospa Kordula jo je nekaj časa pustila, de14 se je zjokala15, po tem16 ji prijazno reče: Ljuba moja Neža!18 vem, de19 si žalostna, ker si ob vse prišla; vem vse kako se je s tabo godilo; vem, de21 si na tem svetu nesrečna, vender22 ne žaluj preveč.23 Ne misli, de24 se na svetu le tebi tako hudo godi. Poslušaj, kar25 še ne veš, kako se je z mano godilo. Jest sim26 bila srečna srečna gospa,28 imela sim29 blaga, dnarjev30, vsiga31 v obilnosti. Moj Gospod32 je bil žlahten baron Henrik Gap po imenu. Srečno, veselo sva v zakonu živela, dobro mi je bilo, tako de34 mi boljši35 ni moglo biti. Huda sila ga je klicala na vojsko. Šel je,36 in kmalo37 je bil ubit; v persi38 mu je kugla perletela39, usterljen40 je bil blizo serca, pade41 in v pol ure je bil mertev42. Kolika žalost za me43, si lahko misliš. Po tem44 so sovražniki v naše kraje perderli45, so mi veliko blaga pobrali in mi grajšino46 požgali, komej sim47 toliko ohranila, de sim48 kupila grajšinico49, kamor se zdej peljave50. Imela sva samiga51 sina, Karl52 mu je bilo ime; ta je bil komej53 17 let star, ko je
di priden in rad moli! Moli1 tudi za očeta, da2 bi mu bilo dobro v daljnih krajih!3 Moli tudi zame, morebiti se na tem svetu nikoli več ne vidiva.« Medtem4 mati objame Pavleta in se od njega loči. Gospa Kordula je zraven stala in vse te besede slišala, katere7 so se ji tako mile zdele, da8 so ji debele solze iz oči pritekle. Pa9 hitro si jih obriše, obe se usedeta10 na voz in gresta12 naprej. Neža je bila po potu tako žalostna, da13 nič ni mogla govoriti. Gospa Kordula jo je nekaj časa pustila, da14 se je izjokala15, potem pa16 ji prijazno reče: »17Ljuba moja Neža,18 vem, da19 si žalostna, ker si ob vse prišla; vem vse,20 kako se je s tabo godilo; vem, da21 si na tem svetu nesrečna, vendar22 ne žaluj preveč!23 Ne misli, da24 se na svetu le tebi tako hudo godi. Poslušaj, česar25 še ne veš, kako se je z mano godilo: Jaz sem26 bila srečna,27 srečna gospa;28 imela sem29 blaga, denarjev30, vsega31 v obilnosti. Moj mož32 je bil žlahten baron,33 Henrik Gap po imenu. Srečno, veselo sva v zakonu živela, dobro mi je bilo, tako da34 mi bolje35 ni moglo biti. Huda sila ga je klicala na vojsko. Šel je in kmalu37 je bil ubit; v prsi38 mu je priletela krogla39, ustreljen40 je bil blizu srca; padel je41 in v pol ure je bil mrtev42. Kolika žalost zame43, si lahko misliš. Potem44 so sovražniki v naše kraje pridrli45, so mi veliko blaga pobrali in mi graščino46 požgali; komaj sem47 toliko ohranila, da sem48 kupila graščinico49, kamor se zdaj peljeva50. Imela sem edinega51 sina, Karel52 mu je bilo ime; ta je bil komaj53 17 let star, ko je
16
[12−13]
šel sam radovoljno v soldate1 in pa k francozam2, kteri3 so tisti čas čez naše dežele nekaj let gospodarili. O kako sim4 takrat jokala in ga lepo prosila rekoč: Ljubi moj Karl!7 ne hodi na vojsko, vidiš de sim8 sama, nimam ga pomočnika v nadlogah,9 če me še ti zapustiš, kam se bom obernila10 potem sirota! Kaj bom začela, če še ti umerješ; tvoj11 oče je bil na vojski ubit,12 in s tabo se zna13 ravno tako zgoditi. Nič ni pomagalo, vse moje besede so bile zastonj15, ni me hotel bogati16. Šel je z veliko francosko armado v merzle17 kraje Moškovitov. Že dve leti je tega,18 in nobene besede ne zvem in en19 slišim od njega20. Bojim se, de21 je zmerznil22 na rusovski23 zemlji med toliko francozi24. S sabo ni od hiše drujiga25 vzel,26 kakor tablico, ki je moja podoba na nji namalana27, ktero28 je na vratu pervezano29 nosil. Kolikorkrat mi je pisal, je vselej povedal, de vsaki30 dan tablico31 pogleda in se name spomni. Zdej33 pa ni nobeniga34 glasa več od njega35; o že so morebiti njegove kosti sognile37 na rusovski38 zemlji! Glej Neža!40 pravi gospa Kordula, de41 imam uržoh42 še bolj žalovati,43 kakor ti, ker imaš dva fanta vender44 živa,45 in ti zna46 ta ali uni47 še v starosti veselje delati in ti kaj pomagati; pa48 pravim: Naj bo hvaljeno božje ime, Bog tako hoče imeti, božja volja je tako. Bog nas s križi tepe zato, ko49 nas ljubi, de50 bi nas na unim51 svetu ne tepel. — Nič ne skerbi52 Neža! per53 meni boš dokler boš živa, in če pred umerjem55, bom že naročila, de56 boš preskerbljena57. Vkup bove živele58 in ena dru-
šel sam radovoljno v vojake1 in pa k Francozom2, kateri3 so tisti čas čez naše dežele nekaj let gospodarili. O kako sem4 takrat jokala in ga lepo prosila,5 rekoč: ,6Ljubi moj Karel,7 ne hodi na vojsko! Vidiš, da sem8 sama, nimam ga pomočnika v nadlogah;9 če me še ti zapustiš, kam se bom obrnila10 potem sirota! Kaj bom začela, če še ti umrješ? Tvoj11 oče je bil na vojski ubit in s tabo se utegne13 ravno tako zgoditi.14 Nič ni pomagalo, vse moje besede so bile zaman15, ni me hotel ubogati16. Šel je z veliko francosko armado v mrzle17 kraje Moškovitov. Že dve leti je tega in nobene besede ne zvem in ne19 slišim o njem20. Bojim se, da21 je zmrznil22 na ruski23 zemlji med toliko Francozi24. S sabo ni od hiše drugega25 vzel kakor tablico, ki je moja podoba na njej naslikana27, katero28 je na vratu privezano29 nosil. Kolikorkrat mi je pisal, je vselej povedal, da vsak30 dan pogleda podobico32 in se name spomni. Zdaj33 pa ni nobenega34 glasa več o njem35; o,36 že so morebiti njegove kosti segnile37 na ruski38 zemlji! Glej,39 Neža,«40 pravi gospa Kordula, »da41 imam vzrok42 še bolj žalovati kakor ti, ker imaš dva fanta vendar44 živa in ti utegne46 ta ali oni47 še v starosti veselje delati in ti kaj pomagati. Pa48 pravim: Naj bo hvaljeno božje ime, Bog tako hoče imeti, božja volja je tako. Bog nas s križi tepe zato, ker49 nas ljubi, da50 bi nas na onem51 svetu ne tepel. — Nič ne skrbi,52 Neža! Pri53 meni boš,54 dokler boš živa, in če prej umrjem55, bom že naročila, da56 boš preskrbljena57. Vkup bova živeli58 in ena dru-
17
[13]
go troštale1. Med takimi pogovori so3 se perpeljale4 gospa Kordula in Neža z njo v svojo grajšinco,5 in ste6 tam brumno7 in sveto živele8, revežem deleč9 okoli veliko dobriga storile10 in njim pomagale11. Pavle pastir12 je tudi dolgo časa žalostin bil14, posebno zato, ko15 mu je mati rekla: Morebiti se nikoli več ne bova vidila17. Pavle si je zvesto materne19 nauke v serce21 vtisnil,22 in jih nikdar ni pozabil. Z drugimi pastirji, s svojimi tovarši23 se nikoli ni hotel navadnih jigrač24 lotiti, ampak kader25 so drugi pastirji norčije uganjali, se je Pavle na stran vsedel26, bukvice iz torbice vzel in bral. Imel je še šolske bukvice:27 Zgodbe s28. pisma, ktere29 je Pavle zmiram30 z veseljem bral. Eniga31 dne je bral od Davida32, kako je pastirčval33. Lejte je rekel sam per36 sebi: Še37 David, tak imenitin38 mož je bil pastir. Žvino40 je pasel kakor jest,41 in bil je potem imeniten kralj. Ne želim jest42 kralj biti, ampak zvesto bom bogal43 nauk božji, kteri44 pravi, de45 mi bo Bog že tukej46 srečo dal, če mu bom zvesto služil,47 in ga iz serca48 ljubil. Pergodilo49 se je, de50 se perpelja51 kočija po cesti memo52 pastirjev, kteri53 so po gmajni žvinco54 pasli in Pavle z njimi. Drugi pastirji so svinko pasli,55 to je navadna pastirska igrača. Pavl56 ni z njimi igral, ampak za germ57 je sedel, na žvino58 pazil in bukvice bral. V kočii59, ktera60 se je ravno memo61 peljala sta sedela baron in baronka I. ki sta se domu64 v nemški gradec65 peljala. Blizo66 tistih pastirjev se je mogla67 kočija velikimu vozu umakniti68. Konji69
go tolažili1.«2 Med takimi pogovori sta3 se pripeljali4 gospa Kordula in Neža z njo v svojo graščinico5 in sta6 tam pobožno7 in sveto živeli8, revežem daleč9 okoli veliko dobrega storili10 in jim pomagali11. Pastir Pavle12 je bil13 tudi dolgo časa žalosten14, posebno zato, ker15 mu je mati rekla: »16Morebiti se nikoli več ne bova videla17.«18 Pavle si je materine19 nauke zvesto20 v srce21 vtisnil in jih nikdar ni pozabil. Z drugimi pastirji, s svojimi tovariši23 se nikoli ni hotel navadnih igrač24 lotiti, ampak, kadar25 so drugi pastirji norčije uganjali, se je Pavle ob strani usedel26, bukvice iz torbice vzel in bral. Imel je še šolske bukvice Zgodbe sv28. pisma, katere29 je Pavle zmeraj30 z veseljem bral. Nekega31 dne je bral o Davidu32, kako je pastirčeval33. »34Lejte35 je rekel sam pri36 sebi, »še37 David, tak imeniten38 mož,39 je bil pastir. Živino40 je pasel kakor jaz41 in bil je potem imeniten kralj. Jaz ne želim42 kralj biti, ampak zvesto bom ubogal43 nauk božji, kateri44 pravi, da45 mi bo Bog že tukaj46 srečo dal, če mu bom zvesto služil in ga iz srca48 ljubil.« Prigodilo49 se je, da50 se je pripeljala51 kočija po cesti mimo52 pastirjev, kateri53 so po gmajni živinico54 pasli in Pavle z njimi. Drugi pastirji so svinko pasli;55 to je navadna pastirska igrača. Pavel56 ni z njimi igral, ampak za grm57 je sedel, na živino58 pazil in bukvice bral. V kočiji59, katera60 se je ravno mimo61 peljala,62 sta sedela baron in baronka I.,63 ki sta se domov64 v Nemški Gradec65 peljala. Blizu66 tistih pastirjev se je morala67 kočija umakniti velikemu vozu68.
18
[13−14]
so preveč v graben zapeljali3, kočija se zverne,4 in desno zadnje kolo se razdrobi, kočjaž5 je bil po nogah zlo6 ranjen. Komej sta baron7 in baronka iz zvernjene9 kočije zlezla10, vsa prestrašena se ne vesta11 kam djati12. Na samoti je bilo, blizo13 nobene hiše, kočjaža14 ni bilo mogoče kam poslati, ker je bil ranjen. Konjem scer15 ni bilo nič, pa zavoljo zdrobljeniga16 kolesa ni bilo mogoče naprej. Poredni pastirji so vse to vidili,17 pa zraven se še smejali. Baron I. stopi k njim in njim18 po nemško reče: Kje je kaka hiša, de20 bi se ljudje sklicali priti21 pomagat.22 Nevedni pastirji niso nič vedli23 odgovoriti, ker niso vedli24 kaj jih vpraša25. Na to kličejo26 Pavleta rekoč27: Pavle!29 pojdi sim30, ti znaš nemško, nam boš povedal kaj ta gospod vpraša.32 Pavle hitro perteče33, se lepo ponižno odkrije in pravi: Gospod žlahten34 kaj bi radi? Baron reče: Fante!37 povej mi kje je kaka hiša, de39 bi jest40 ljudi dobil, kteri41 bi mi pomagali kočijo pervleči43 do vasi, de44 se kolo naredi, drugači45 ne morem naprej. Pavle reče: Gospod, le tukaj dočakajte48, jest tečem49 hitro domu50, bom skusil kmalo51 ljudi perklicati,52 prosil jih bom, de53 vam bodo prišli pomagat. Naprosil bom svojiga54 gospodarja in še koga drujiga55. Vender56 preden grem ljudi klicat, dovolite mi57, de vašimu58 kočijažu nekaj na nogo denem, ker vidim de59 mu zlo60 kri teče,61 uteči bi mu utegnila preden ljudje pridejo. Pavle vzame iz torbice nekako zeliše64, kar65 je zmirej per66 sebi nosil, ga je67 kočijažu na rano položil68, z ruto zavezal69 in mu70 reče:
Konji1 so zapeljali2 preveč v jarek3, kočija se zvrne4 in desno zadnje kolo se razdrobi; kočijaž5 je bil po nogah zelo6 ranjen. Baron7 in baronka sta komajda zlezla8 iz zvrnjene9 kočije, vsa prestrašena se nista vedela11 kam dejati12. Na samoti je bilo, blizu13 nobene hiše, kočijaža14 ni bilo mogoče kam poslati, ker je bil ranjen. Konjem sicer15 ni bilo nič, pa zavoljo zdrobljenega16 kolesa ni bilo mogoče naprej. Poredni pastirji so vse to videli17 pa zraven se še smejali. Baron I. stopi k njim in jim18 po nemško reče: »19Kje je kaka hiša, da20 bi se ljudje sklicali in prišli21 pomagat?«22 Nevedni pastirji niso nič vedeli23 odgovoriti, ker niso vedeli,24 kaj jih vprašuje25. Nato pokličejo26 Pavleta: »28Pavle,29 pojdi sem30, ti znaš nemško, nam boš povedal,31 kaj ta gospod vprašuje!«32 Pavle hitro priteče33, se lepo ponižno odkrije in pravi: »Žlahtni gospod,34 kaj bi radi?«35 Baron reče: »36Fante,37 povej mi,38 kje je kaka hiša, da39 bi jaz40 ljudi dobil, ki41 bi mi pomagali,42 kočijo privleči43 do vasi, da44 se kolo naredi, drugače45 ne morem naprej.«46 Pavle reče: »47Gospod, le tukaj počakajte48, jaz stečem49 hitro domov50, bom skusil kmalu51 ljudi priklicati;52 prosil jih bom, da53 vam bodo prišli pomagat. Naprosil bom svojega54 gospodarja in še koga drugega55. Vendar mi dovolite,56 preden grem ljudi klicat, da vašemu58 kočijažu nekaj na nogo denem, ker vidim, da59 mu zelo60 kri teče;61 uteči bi mu utegnila,62 preden ljudje pridejo.«63 Pavle vzame iz torbice nekako zelišče64, ki ga65 je zmeraj pri66 sebi nosil, ga položi67 kočijažu na rano, z ruto zaveže69 in reče:
19
[14−15]
prijatel1, zdej2 pa le prav mirno nogo derži, kmalo3 se bo kri vstavila4. Zdej5 Pavle hitro steče domu6 ljudi klicat. Preden je bila ura okoli, pridejo s Pavletam7 trije možje, Pavletov gospodar in pa dva druga soseda, de8 so s koli in z vervmi9 kočijo tako zvezali, de10 so jo srečno do bližnje pošte pervlekli11. Pavletovo zeliše12 je kočijažu toliko dobro storilo, de13 je že na kočijo sesti smel. Kader14 je bilo vse narejeno preden se baron in baronka v kočijo vsedeta16, reče baron Pavletu: Povej, reci tem možem, de18 jih prav lepo zahvalim, ki19 so mi pomagali, in20 baron da vsikimu21 en tolar. Ti pa Pavle bodi vedno tako priden pa dober,25 in dobro ti bo, reče baron in mu ponudi tri bele tolarje. Pavle pa se lepo zahvali in jih noče vzeti rekoč: Gospod!29 možem ste zadosti plačali, ker so vam pomagali, jest nisim30 nič pomagal,31 pa tudi nič plačila ne vzamem; če sim32 šel ljudi klicat, je bila moja dolžnost. Baron na to nič ne reče, tiho se vsede34 v kočijo in se pelje počasu35 do pošte. Ko se gospoda odpelja, so pastirji Pavletovi tovarši37, kteri38 so zraven stali in zjali39, Pavleta za norca imeli,40 in ga neumniga41 imenovali, ker ni hotel dnarjev42 vzeti. Še pred43 so pastirji Pavleta iz norčije imenovali fajmaštra44, zato ker jim je večkrat kaj dobriga45 in lepiga46 bral, jih večkrat svaril in opominjal, pa ga niso hotli poslušati47 hudobni poredni pastirji. Zdaj so mu pa rekli: Ti si prav neumen fajmašter51, takih lepih dnarjev52 ti je gospod ponujal,53 in jih ne vzameš. Pavle pa na vse to druziga55
»Prijatelj1, zdaj2 pa le prav mirno nogo drži! Kmalu3 se bo kri ustavila4.« Zdaj5 Pavle hitro steče domov6 ljudi klicat. Preden je bila ura okoli, pridejo s Pavletom7 trije možje, Pavletov gospodar in pa dva druga soseda, da8 so s koli in vrvmi9 kočijo tako zvezali, da10 so jo srečno do bližnje pošte privlekli11. Pavletovo zelišče12 je kočijažu toliko dobro storilo, da13 je že na kočijo sesti smel. Ko14 je bilo vse narejeno,15 preden se baron in baronka v kočijo usedeta16, reče baron Pavletu: »17Povej, reci tem možem, da18 jih prav lepo zahvalim, ker19 so mi pomagali In20 baron da vsakemu21 en tolar. »22Ti pa,23 Pavle,24 bodi vedno tako priden pa dober in dobro ti bo,«26 reče baron in mu ponudi tri bele tolarje. Pavle pa se lepo zahvali in jih noče vzeti,27 rekoč: »28Gospod,29 možem ste zadosti plačali, ker so vam pomagali; jaz nisem30 nič pomagal pa tudi nič plačila ne vzamem. Če sem32 šel ljudi klicat, je bila moja dolžnost.«33 Baron na to nič ne reče, tiho se usede34 v kočijo in se pelje počasi35 do pošte. Ko se gospoda odpelja, so pastirji,36 Pavletovi tovariši37, kateri38 so zraven stali in zijali39, Pavleta za norca imeli in ga neumnega41 imenovali, ker ni hotel denarjev42 vzeti. Že prej43 so pastirji Pavleta iz norčije imenovali »fajmoštra«44, zato ker jim je večkrat kaj dobrega45 in lepega46 bral, jih večkrat svaril in opominjal, pa ga hudobni,48 poredni pastirji niso hoteli poslušati49. Zdaj so mu pa rekli: »50Ti si prav neumen fajmošter51, takih lepih denarjev52 ti je gospod ponujal in jih ne vzameš.«54 Pavle pa na vse to drugega55
20
[15]
ne reče,1 ko te besede: Če sim3 kaj zaslužil, mi bo že Bog plačal,4 če nisim5 nič zaslužil, tudi dnarjev6 nočem. Pavletov nar boljši prijatel7 reče tovaršem.8 Ne zaničujte Pavleta, kdo ve kaj še bo iz njega. Meni so večkrat mati doma pravili: Če človek komu le vode piti pernese11 iz dobriga serca12, ne bo brez plačila,13 Bog bo vse plačal. Drugi dan se baron in baronka sprehajata in od nesreče poprejšniga dne se pogovarjata15. Med vsimi17 reče baron mi nar bolj dopade18 pastir Pavle, ker je le19 toliko prijazen in postrežin20 fant. Samo tega ne vem, zakaj ni hotel nič vzeti, ker sim21 mu tolarje ponujal in silil. Kako veselje mu vender22 moram zato23 storiti, preden grem od tod. Dobro kosilo bom rekel napraviti, oštir24 mi bo svojo kočijo posodil in moje konje vpregel, grem25 in oštir26 z mano, de27 mi hišo pokaže kjer fant služi, in s saboj29 ga bom k30 kosilu perpeljal31, de32 bo z nami jedel,33 to mu bo veči34 veselje,35 ko vsi dnarji36. Velika čast bo kmetiškimu37 pastirju se v kočii39 z gospodo peljati,40 in per41 gospodi jesti. Okoli dvanajste ure tistiga43 dne se perpelja44 po cesti kočija, zavije v45 stran v vas,46 in obstoji pred hišo, kjer je Pavle služil. Dva gospoda stopita iz kočije,47 in vprašata gospodinjo: Kje je vaš pastir Pavle? Odgovori49: ni50 ga še domu51, pase, kmalo52 mora priti, ker bliža53 se poldne. Baron in gospodar pošte ga čakata de56 pride. Ko pride Pavle, ga v kočijo posadita in s sabo na pošto peljata57. Po poti vpraša Pavle ponižno: Gospodje!59 kam me peljate.60
ne reče ko te besede: »2Če sem3 kaj zaslužil, mi bo že Bog plačal;4 če nisem5 nič zaslužil, tudi denarjev6 nočem.« Pavletov najboljši prijatelj7 reče tovarišem: »8Ne zaničujte Pavleta, kdo ve,9 kaj še bo iz njega. Meni so večkrat mati doma pravili: 10Če človek komu le vode piti prinese11 iz dobrega srca12, ne bo brez plačila.13 Bog bo vse plačal.«14 Drugi dan se baron in baronka sprehajata in se pogovarjata o nesreči poprejšnjega dne15. »16Med vsemi17 reče baron, »mi najbolj ugaja18 pastir Pavle, ker je toliko prijazen in postrežen20 fant. Samo tega ne vem, zakaj ni hotel nič vzeti, ko sem21 mu tolarje ponujal in silil. Kako veselje mu vendar22 moram za to23 storiti, preden grem od tod. Dobro kosilo bom rekel napraviti, gostilničar24 mi bo svojo kočijo posodil in moje konje vpregel; pojdem25 in gostilničar26 z mano, da27 mi hišo pokaže,28 kjer fant služi, in s seboj29 ga bom h30 kosilu pripeljal31, da32 bo z nami jedel;33 to mu bo večje34 veselje ko vsi denarji36. Velika čast bo kmečkemu37 pastirju,38 se v kočiji39 z gospodo peljati in pri41 gospodi jesti.«42 Okoli dvanajste ure tistega43 dne se pripelje44 po cesti kočija, zavije stran v vas in obstoji pred hišo, kjer je Pavle služil. Dva gospoda stopita iz kočije in vprašata gospodinjo: »48Kje je vaš pastir Pavle?« Žena odgovori49: »Ni50 ga še domov51, pase, kmalu52 mora priti, ker se bliža54 poldne.«55 Baron in gospodar pošte ga čakata, da56 pride. Ko pride Pavle, ga v kočijo posadita in s sabo na pošto peljeta57. Po poti vpraša Pavle ponižno: »58Gospodje,59 kam me peljete?«60
21
[15−16]
Baron mu odgovori: Ne boj se, ti si meni zlo2 ustregel, ker si šel ljudi klicat takrat ko sim4 jih nar bolj5 potreboval,6 plačila nič nisi hotel vzeti, zato boš danes z nami jedel in pil,7 in se po gosposko gostil. Pavle se sladko posmeja9 in se zahvali ponižno za toliko čast. Boljši10 se mi zdi, je rekel se v kočii13 peljati in per14 gospodi jesti, kakor še toliko tolarjev, posebno ko je vidil16, de17 so drugi pastirji njegovi tovarši19 za njim zjali20 in se čudili. Vse je že bilo perpravljeno21, ko se perpeljata22 baron in poštni gospodar v kočii23 s Pavletam24. Kar k mizi sedejo, ktera25 je bila polna nar boljših26 jedi,27 in dobriga sladkiga28 vina. Gospoda začne hitro jesti, Pavle pa debelo gleda in se noče k mizi usesti, kamor so mu odkazali. Baron mu reče: Pavle!30 usedi se in z nami jej32, kolikor se ti bo poljubilo33. Pavle reče ponižno: Ne zamerite, gnadlivi36 gospod baron, sej37 niste še molili, pa že jeste. Meni so mati zlo zaterdvali38 vselej pred jedjo in po jedi moliti,39 in se spomniti dobrotnika, kteri40 nam darove daje. Večkrat sim41 slišal: Kdor pred jedjo in po jedi ne moli, je žvini42 enak. Per tih43 Pavletovih besedah se vsi spogledajo,44 in hiteli so45 moliti molitev pred jedjo. Med jedjo vpraša baron Pavleta: Povej mi nar pervo47, zakaj nisi od mene nič hotel vzeti, ker sim48 ti lepe dnarje49 ponujal? Pavle odgovori ves brihten51 naravnost brez hinavšine53: Gospod baron žlahtni! Zato nisim55 hotel nič od vas vzeti, ker sim56 obljubil zvesto se deržati58 po nauku svoje matere in po naukih duhovnov. Mati so me lepo učili in
Baron mu odgovori: »1Ne boj se, ti si meni zelo2 ustregel, ker si šel ljudi klicat takrat,3 ko sem4 jih najbolj5 potreboval;6 plačila nič nisi hotel vzeti, zato boš danes z nami jedel in pil in se po gosposko gostil.«8 Pavle se sladko posmeje9 in se zahvali ponižno za toliko čast. »Boljše10 se mi zdi,«11 je rekel, »12se v kočiji13 peljati in pri14 gospodi jesti, kakor še toliko tolarjev,«15 posebno ko je videl16, da17 so drugi pastirji,18 njegovi tovariši,19 za njim zijali20 in se čudili. Vse je že bilo pripravljeno21, ko se pripeljeta22 baron in poštni gospodar v kočiji23 s Pavletom24. Kar k mizi sedejo, katera25 je bila polna najboljših26 jedi in dobrega sladkega28 vina. Gospoda začne hitro jesti, Pavle pa debelo gleda in se noče k mizi usesti, kamor so mu odkazali. Baron mu reče: »29Pavle,30 usedi se in jej31 z nami, kolikor se ti poljubi33.«34 Pavle reče ponižno: »35Ne zamerite, milostivi36 gospod baron, saj37 niste še molili, pa že jeste. Meni so mati zelo zatrjevali,38 vselej pred jedjo in po jedi moliti in se spomniti dobrotnika, kateri40 nam darove daje. Večkrat sem41 slišal: Kdor pred jedjo in po jedi ne moli, je živini42 enak.« Pri teh43 Pavletovih besedah se vsi spogledajo in hite45 moliti molitev pred jedjo. Med jedjo vpraša baron Pavleta: »46Povej mi najprvo47, zakaj nisi od mene nič hotel vzeti, ko sem48 ti lepe denarje49 ponujal?«50 Pavle odgovori ves bister,51 naravnost,52 brez hinavščine53: »54Gospod baron žlahtni! Zato nisem55 hotel nič od vas vzeti, ker sem56 obljubil,57 zvesto se držati58 po nauku svoje matere in po naukih duhovnov. Mati so me lepo učili in
22
[16]
mi večkrat rekli, posebno takrat ko sim2 se od njih ločil, de3 za vsako majhno reč ne4 plačila tirjati5, kar se komu stori. Kdor bo od ljudi za vsako reč na svetu plačan, ne bo na unim6 svetu nič plačila dosegel. Duhovni pastirji nas učijo: Če človek požerk merzle7 vode bližnjimu8 z dobrim sercam9 poda, bo per10 Bogu plačilo imel. Na to11 reče baron: Pavle!13 pridni fant, le tak ostani in srečen boš, Bog te ne bo nikoli zapustil. Tudi gospej baronki je bil Pavle zlo ušeč,15 zato ga prijazno vpraša: Kako je to fante, ker si tako brihten18 in dobro glavo imaš, zakaj pa v šolo ne hodiš, de19 bi se kaj več naučil. Per tem vprašanji so20 se Pavletu solze ulile21 in globoko zdihne22 rekoč: O dobra gospa! Rad25 bi bil hodil v šolo, pa ni bilo mogoče; čast Bogu, de sim26 se toliko naučil. Nato ob kratkim28 vse razloži, kako se je z njegovimi starši godilo, de29 so bili od vsih zapušeni30, brez pomoči so mogli31 iti po svetu. Gospa tiho reče baronu: Prav dober in prijazen se mi ta fant zdi,34 nama ni Bog otrok dal, kaj ko bi ga za svojiga35 vzela, dobro36 delo bo to,37 in iz fanta zna sčasama38 kaj biti. Baron reče: Ravno ta misel je tudi moja. Vzela ga bova, zanj skerbela,41 in ga dala učit, ker je brihten42. Bog bo nama to povernil43 če ne na tem pa na unim45 svetu. Vender fanta46 moram pred47 vprašati, ali bo per48 volji z nama iti. Baron pokliče Pavleta rekoč: Pavle!52 bi li ti zapustil svojo službo in šel z nama deleč53 — v nemški gradec54? Tam se boš lah-
mi večkrat rekli, posebno takrat,1 ko sem2 se od njih ločil, da nikar3 za vsako majhno reč plačila terjati5, kar se komu stori. Kdor bo od ljudi za vsako reč na svetu plačan, ne bo na onem6 svetu nič plačila dosegel. Duhovni pastirji nas učijo: Če človek požirek mrzle7 vode bližnjemu8 z dobrim srcem9 poda, bo pri10 Bogu plačilo imel.« Nato11 reče baron: »12Pavle,13 pridni fant, le tak ostani in srečen boš, Bog te ne bo nikoli zapustil.«14 Tudi gospej baronki je bil Pavle zelo všeč;15 zato ga prijazno vpraša: »16Kako je to,17 fante, ker si tako bister18 in dobro glavo imaš, zakaj pa v šolo ne hodiš, da19 bi se kaj več naučil Pri tem vprašanju20 se Pavletu solze ulijejo21 in globoko vzdihne,22 rekoč: »23O,24 dobra gospa, rad25 bi bil hodil v šolo, pa ni bilo mogoče; čast Bogu, da sem26 se toliko naučil.«27 Nato ob kratkem28 vse razloži, kako se je z njegovimi starši godilo, da29 so bili od vseh zapuščeni30, brez pomoči so morali31 iti po svetu. Gospa tiho reče baronu: »32Prav dober in prijazen se mi zdi33 ta fant;34 nama ni Bog otrok dal, kaj ko bi ga za svojega35 vzela? Dobro36 delo bo to in iz fanta utegne sčasoma38 kaj biti.«39 Baron reče: »40Ravno ta misel je tudi moja. Vzela ga bova, zanj skrbela41 in ga dala učit, ker je bister42. Bog bo nama to povrnil,43 če ne na tem,44 pa na onem45 svetu. Vendar46 moram fanta prej47 vprašati, ali bo pri48 volji z nama iti.«49 Baron pokliče Pavleta,50 rekoč: »51Pavle,52 bi li ti zapustil svojo službo in šel z nama daleč53 — v Nemški Gradec54? Tam se boš lah-
23
[16−17]
ko učil, v šolo boš hodil. Pavle odgovori: Oh gnadlivi3 gospod baron, grozno rad bi šel, pa ne vem če bo v to moj gospodar pervolil,5 brez pervoljenja6 ne smem in se ne spodobi. Lepo je to, reče baron, všeč mi je,10 hiti tedej domu11, prosi pervoljenja12, in če te bodo pustili, pridi povedat,13 in vzamemo te s seboj. Pavl14 hvaležno kušne15 roko baronu in baronki in gre. Ves vesel peržvižga domu, ko16 v hišo pride17 mu reče gospodar: No, si kaj pernesel domu19? Pavl20 reče: Oh oče!23 ta gospoda me je tako obdarovala, de24 še ne25 eden tako, sim27 le prišel hitro vas prosit, de28 mi dovolite vzeti, kar mi ta dobra gospoda ponuja. Ne bodi vender30 tako perprost31, pravi gospodar; vzemi kar ti kdo da.35 Boš pa že spet kaj neumniga36 naredil, kakor včerej37, ko nisi hotel tolarjev vzeti; pa vender38 povej, kaj ti je gospoda ponudila? Baron in baronka sta me nagovorila, de40 me s saboj41 vzameta, če hočem iti, pa sim42 rekel: Rad grem, vender pred43 ne obljubim, de44 vas za svet in za pervoljenje45 prosim. Srečen46 Pavle, reče gospodar, sreča te iše49, ne spusti50 je iz rok. Zdej51 spoznam, de nisim52 prav storil, ker sim53 te včeraj kregal, zato54 ko nisi hotel ponujanih55 tolarjev vzeti. Tvoje dobro serce,56 in tvoja perpravnost bližnimu57 pomagati ti je Bog hitro povernil59. Pojdi berž60 k dobri gospodi nazaj, reci de61 z veseljem dovolim, de62 te vzamejo. Pa čakaj, de63 bo bolj gotovo, grem s tabo64, de65 te izročim. Pavle in gospodar gresta gospodi naproti, ktera67 se ravno po cesti sprehaja. Pavle se od
ko učil, v šolo boš hodil.«1 Pavle odgovori: »2Oh, milostivi3 gospod baron, grozno rad bi šel, pa ne vem,4 če bo v to moj gospodar privolil;5 brez privoljenja6 ne smem in se ne spodobi.« »7Lepo je to,«8 reče baron, »9všeč mi je;10 hiti tedaj domov11, prosi privoljenja12, in če te bodo pustili, pridi povedat in vzamemo te s seboj.« Pavel14 hvaležno poljubi15 roko baronu in baronki in gre. Ves vesel prižvižga domov. Ko pride16 v hišo,17 mu reče gospodar: »18No, si kaj prinesel domov19?« Pavel20 reče: »21Oh,22 oče,23 ta gospoda me je tako obdarovala, da24 še eden ne26 tako; sem27 le prišel hitro vas prosit, da28 mi dovolite vzeti, kar mi ta dobra gospoda ponuja.« »29Ne bodi vendar30 tako preprost31,«32 pravi gospodar; »33vzemi,34 kar ti kdo da!35 Boš pa že spet kaj neumnega36 naredil, kakor včeraj37, ko nisi hotel tolarjev vzeti; pa vendar38 povej, kaj ti je gospoda ponudila?« »39Baron in baronka sta me nagovorila, da40 me s seboj41 vzameta, če hočem iti, pa sem42 rekel: Rad grem, vendar prej43 ne obljubim, da44 vas za svet in za privoljenje45 prosim.« »Srečni46 Pavle,«47 reče gospodar, »48sreča te išče49, ne pusti50 je iz rok! Zdaj51 spoznam, da nisem52 prav storil, ker sem53 te včeraj zmerjal za to,54 ko nisi hotel ponujenih55 tolarjev vzeti. Tvoje dobro srce56 in tvojo pripravljenost, bližnjemu57 pomagati,58 ti je Bog hitro povrnil59. Pojdi brž60 k dobri gospodi nazaj, reci, da61 z veseljem dovolim, da62 te vzamejo. Pa čakaj, da63 bo bolj gotovo, grem s teboj64, da65 te izročim.«66 Pavle in gospodar gresta gospodi naproti, katera67 se ravno po cesti sprehaja. Pavle se od
24
[17−18]
deleč1 odkrije in prosi gospodarja tudi tako storiti. Kader bližej3 prideta, se Pavle ponižno perkloni,4 in gre obema roko kušniti in5 reče: Moj gospodar me rad pusti; de7 je res, je sam prišel pričevati8; prosim zdej9, de10 bi me s saboj11 vzeli, in obljubim vam veliko veselja narediti, ker bom vse rad ubogal in storil, kar mi boste ukazali. Dobrote ne bom nikoli pozabil, vedno vam bom hvaležen. Baron in baronka sta rekla: Prav je to, le priden bodi,14 in nič hudiga15 ti ne bo. Pavle je precej per17 gospodi ostal, gospodar ves zamišljen domu gre18.
daleč1 odkrije in prosi gospodarja,2 tudi tako storiti. Ko bliže3 prideta, se Pavle ponižno prikloni4 in gre obema roko poljubiti ter5 reče: »6Moj gospodar me rad pusti; da7 je res, je sam prišel pričevat8; prosim zdaj9, da10 bi me s seboj11 vzeli, in obljubim vam veliko veselja narediti, ker bom vse rad ubogal in storil, kar mi boste ukazali. Dobrote ne bom nikoli pozabil, vedno vam bom hvaležen.«12 Baron in baronka sta rekla: »13Prav je to, le priden bodi in nič hudega15 ti ne bo.«16 Pavle je precej pri17 gospodi ostal, gospodar ves zamišljen domov odšel18.
IV.1 Pavle šolar v nemškim gradcu.2
IV Pavle šolar v Nemškem Gradcu2
Drugi dan je bila kočija že popravljena, gospoda gre naprej in Pavle z njo. Težko mu je bilo per sercu1 zapustiti domačo deželo,2 in iti v ptuje3 kraje med ptuje4 neznane ljudi. Pa si je mislil,5 Bog je povsod, cela6 zemlja je njegova. Dobrotljiviga7 Boga sim8 si za očeta zbral,9 in moj dobrotnik gospod baron bo moj telesen12 oče. S takimi mislami13 zapusti Pavle rojstno deželo. O malim Šmarni14 je prišel Pavle s svojo gospodo v nemški gradec15. Baron je precej ukazal mu lepe gosposke17 oblačila narediti. Dal mu je posebno kamerco18, kupil mu potrebne bukve in19 ga potem pelje zapisat20 v šolo. O vsih Svetih21 je jel Pavle hoditi v pervo22 latinsko šolo. Tako se je učil, de23 so se vsi
Drugi dan je bila kočija že popravljena, gospoda gre naprej in Pavle z njo. Težko mu je bilo pri srcu,1 zapustiti domačo deželo in iti v tuje3 kraje med tuje,4 neznane ljudi. Pa si je mislil:5 Bog je povsod, vsa6 zemlja je njegova. Dobrotljivega7 Boga sem8 si za očeta izbral9 in moj dobrotnik,10 gospod baron,11 bo moj telesni12 oče. S takimi mislimi13 zapusti Pavle rojstno deželo. O Malem Šmarnu14 je prišel Pavle s svojo gospodo v Nemški Gradec15. Baron je precej ukazal,16 mu lepa gosposka17 oblačila narediti. Dal mu je posebno sobico18, kupil mu potrebne bukve,19 ga potem peljal in zapisal20 v šolo. O Vseh svetih21 je jel Pavle hoditi v prvo22 latinsko šolo. Tako se je učil, da23 so se vsi
25
[18−19]
učeniki1 nad njegovo razumnostjo zavzeli. Nar pervi2 je bil med vsimi3 šolarji svojimi tovarši5. Doma se je pridno učil, gospodi per6 mizi stregel,7 in včasi družini iz kakih lepih bukvic zvečer kaj bral. Molil je tako rad in vselej tako andohtlivo8, de9 so se vsi nad njegovim zaderžanjem10 razgledovali. Od perviga11 do zadnjiga12 so ga per13 hiši vsi radi imeli. Srečno14 je tako15 živel v hiši svojiga16 dobrotnika. S svojimi šolskimi tovarši17 se ni veliko pečal. Z enim je bil prav prijatel18, Avguštin Zorman19 po imenu, kteri20 je bil žlahtniga21 rodu iz22 Dunaja doma, tudi priden in brumen mladenč23. Po nesreči so Avguštinovi starši ob svoje veliko premoženje prišli; sama grajšina blizo24 Dunaja jim je še ostala, zavoljo ktere25 pa je še pravda tekla. Med tem26 so Avguštinovi starši pomerli,27 in zdaj je bil Avguštin tako reven, de28 le iz dobrot očetovih prijatlov je v Gradcu živel29, kteri30 so mu v šolah pomagali. Cele31 tri leta je bil Pavle Svetin vedno32 vesel, lepo rejen in zali mladenč33. Vedno je Boga hvalil; de34 mu je tako dobriga35 očeta namestil, ker svojiga praviga Očeta36 nikoli ni poznal. Četerto37 leto je Pavle jel klavern38 hoditi in žalosten biti,39 pa še bolj pogosto moliti. Večkrat od barona vprašan40, kaj mu je, le odgovori42: Žalosten sim44, ker vidim marskteriga45, de46 se mu hudo godi, meni pa je dobro. Vsakimu47 bi rad pomagal, kakor ste vi meni pomagali. Baron vpraša tudi druge posle per49 hiši, s kterimi50 je Pavle jedil51, če vedo zakaj Pavle hujša. Rekli so mu: Pavle mora hujšati, on
učitelji1 nad njegovo razumnostjo zavzeli. Najprvi2 je bil med vsemi3 šolarji,4 svojimi tovariši5. Doma se je pridno učil, gospodi pri6 mizi stregel in včasi družini iz kakih lepih bukvic zvečer kaj bral. Molil je tako rad in vselej tako pobožno8, da9 so se vsi nad njegovim vedenjem10 razgledovali. Od prvega11 do zadnjega12 so ga pri13 hiši vsi radi imeli. Tako14 je srečno15 živel v hiši svojega16 dobrotnika. S svojimi šolskimi tovariši17 se ni veliko pečal. Z enim je bil prav prijatelj18, Avguštinom Zormanom19 po imenu, kateri20 je bil žlahtnega21 rodu, z22 Dunaja doma, tudi priden in pobožen mladenič23. Po nesreči so Avguštinovi starši ob svoje veliko premoženje prišli; samo graščina blizu24 Dunaja jim je še ostala, zavoljo katere25 pa je še pravda tekla. Medtem26 so Avguštinovi starši pomrli27 in zdaj je bil Avguštin tako reven, da je živel v Gradcu28 le iz dobrot očetovih prijateljev29, kateri30 so mu v šolah pomagali. Cela31 tri leta je bil Pavle Svetin vesel, lepo rejen in zal mladenič33. Vedno je Boga hvalil, da34 mu je tako dobrega35 očeta namestil, ker svojega pravega očeta36 nikoli ni poznal. Četrto37 leto je Pavle jel klavrn38 hoditi in žalosten biti pa še bolj pogosto moliti. Baron ga je večkrat vprašal40, kaj mu je, pa je41 le odgovoril42: »43Žalosten sem44, ker vidim marsikaterega45, da46 se mu hudo godi, meni pa je dobro. Vsakemu47 bi rad pomagal, kakor ste vi meni pomagali.«48 Baron vpraša tudi druge posle pri49 hiši, s katerimi50 je Pavle jedel51, če vedo,52 zakaj Pavle hujša. Rekli so mu: »53Pavle mora hujšati, on
26
[19]
grozno malo je,1 več ko polovico si vselej perhrani2, v popir3 zavije,4 pa nekam skrivaje nosi, pa nobeden5 ne ve kam. Drugi dan ga baron hitro ko so odkosili pokliče8, in ga pošlje pol ure deleč10 po opravilu. Med tem11 gresta baron in baronka prejiskat Pavletovo skrinjo, se12 hočeta prepričati, ali je res, kar družina od Pavleta perpoveduje14. Res najdeta v skrinji pod oblačili zaviti kosic15 mesa, malo kruha in pa malo sira. Kaj bova zdej strila17 s Pavletam18 vpraša baronka svojiga gospoda?19 To je nehvaležnost! Bolj pametni baron pa reče: Ljuba moja!22 tiho bodi, kar v misli mu ne vzemi, derživa23 se, kakor de24 bi nič zato25 ne vedila,26 še dans27 bova zvedila28 kam nosi, potem bova z njim govorila. Baron skrivej30 ukaže enimu31 svojih služabnikov, še dans32 za Pavletam33 iti, kader34 pojde v šolo, in od deleč35 zvesto za njim slediti, kam bo spravljeno meso, kruh in sir nesel. Pavle pride kmalo domu36, po navadi zvesto opravi, kar mu je naloženiga. Vzame37 bukvice in skrivej pobaše38 v aržete39 spravljeno jed,40 in gre v šolo. Baronov služabnik ga od deleč41 pazi, gre za njim, brez de42 bi ga bil Pavle vidil43. Preden gre v šolo, skoči hitro v vežo ene44 hiše ne deleč45 od šole in gre po štengah,46 pod streho v kamerco47, kjer je eden njegovih šolskih tovaršev48 bolan ležal. Hlapec leze tiho za njim in posluša per49 vratih, kaj se pogavarjata50. Toliko je slišal hlapec Pavleta govoriti: O ljubi moj prijatel53! Dans sim54 ti še pernesel55, smiliš se mi,56 ne vem ali ti bom mogel več kaj per58-
grozno malo je;1 več ko polovico si vselej prihrani2, v papir3 zavije pa nekam skrivaje nosi, a nihče5 ne ve kam.«6 Drugi dan ga baron hitro,7 ko so odkosili, pokliče9 in ga pošlje pol ure daleč10 po opravilu. Medtem11 gresta baron in baronka ter preiščeta Pavletu skrinjo;12 hočeta se13 prepričati, ali je res, kar družina o Pavletu pripoveduje14. Res najdeta v skrinji pod oblačili zavit kosec15 mesa, malo kruha in pa malo sira. »16Kaj bova pa zdaj storila17 s Pavletom18 vpraša baronka svojega moža. »19To je nehvaležnost!«20 Bolj pametni baron pa reče: »21Ljuba moja,22 tiho bodi, kar v misli mu ne jemlji! Drživa23 se, kakor da24 bi nič za to25 ne vedela;26 še danes27 bova zvedela,28 kam nosi, potem bova z njim govorila.«29 Baron skrivaj30 ukaže enemu31 svojih služabnikov, še danes32 za Pavletom33 iti, kadar34 pojde v šolo, in od daleč35 zvesto za njim slediti, kam bo spravljeno meso, kruh in sir nesel. Pavle pride kmalu domov36, po navadi zvesto opravi, kar mu je naloženega, vzame37 bukvice in skrivaj zmaši38 v žepe39 spravljeno jed in gre v šolo. Baronov služabnik ga od daleč41 pazi, gre za njim, ne da42 bi ga bil Pavle videl43. Preden gre v šolo, skoči hitro v vežo neke44 hiše ne daleč45 od šole in gre po stopnicah46 pod streho v sobico47, kjer je eden njegovih šolskih tovarišev48 bolan ležal. Hlapec leze tiho za njim in posluša pri49 vratih, kaj se pogovarjata50. Toliko je slišal hlapec Pavleta govoriti: »51O,52 ljubi moj prijatelj53! Danes sem54 ti še prinesel55, smiliš se mi;56 ne vem,57 ali ti bom mogel več kaj pri58-
27
[19−20]
nesti; zdi se mi de1 so me jeli paziti,2 in spoznovati3, de4 ti kaj pernesem5. Bolnik pa na postlji7 ni druziga8 kakor na glas je jokal,9 in rekel: Oh, če me še ti zapustiš, moram od vsiga hudiga11 umreti. Pavle ga je pa troštal13 in ga opominjal v Boga zaupati15. Več hlapec ni slišal, hitro je šel strani16, de17 ga Pavle ni videl, gre domu18 in baronu vse pove19, kar je slišal in si je hišo dobro zamerkal21. Baron, ker22 je vedil23, de24 mora Pavle zdej cele25 dve uri v šoli biti, se napravi, gre, hlapec mu mora iti tisto kamerco26 pod streho pokazat. Kader27 noter stopi, vidi na goli slami ležati bolniga revniga28 šolarja, več merliču29 kakor živimu30 človeku podobniga31. Baron reče bolnimu32 šolarju: Zvedil sim33, de34 si revež in veliko pomanjkanje terpiš35, torej sim36 prišel te obiskat in ti pomagat, vender37 mi povej nar pervo38, kako se ti pravi in kdo so bli39 tvoji starši. Bolnik odgovori, pa tiho, ker je bil slab: Avguštin Zorman mi je ime; moji starši so bli zlo42 premožni, pa ob vse so peršli,44 sama grajšina45 je še ostala, za tisto pa se moji žlahtniki46 pravdajo, de47 je mende48 nikoli ne bom imel desi49 meni gre jerbati50 po starših. Pomagati mi nobeden51 noče. Dokler sim52 hodil, sim per53 dobrih ljudeh kaj dobil, zdej54 pa sim55 sirota, ne morem se ganiti iz postlje56, nikogar ni, de57 bi mi kaj pomagal. O Bogu se usmili, je začel zdej60 bolnik jokati, z grozno nadlogo me je Bog obiskal vse me je zapustilo. Imel sim ljubiga prijatla63 Pavla Svetina po imenu,64 on mi je vsaki65 dan kaj jesti pernesel66, kar je sam perstradal67,
nesti; zdi se mi, da1 so me jeli paziti in spoznavati3, da4 ti kaj prinesem5.«6 Bolnik pa na postelji7 ni drugega,8 kakor na glas je jokal in rekel: »10Oh, če me še ti zapustiš, moram od vsega hudega11 umreti.«12 Pavle ga je tolažil13 in ga opominjal, naj14 v Boga zaupa15. Več hlapec ni slišal, hitro je šel stran16, da17 ga Pavle ni videl; šel domov18 in baronu vse povedal19, kar je slišal,20 in si je hišo dobro zapomnil21. Baron, ki22 je vedel23, da24 mora Pavle zdaj celi25 dve uri v šoli biti, se napravi, gre, hlapec mu mora iti tisto sobico26 pod streho pokazat. Ko27 noter stopi, vidi na goli slami ležati bolnega, revnega28 šolarja, bolj mrliču29 kakor živemu30 človeku podobnega31. Baron reče bolnemu32 šolarju: »Zvedel sem33, da34 si revež in veliko pomanjkanje trpiš35, torej sem36 prišel te obiskat in ti pomagat. Vendar37 mi povej najprvo38, kako se ti pravi in kdo so bili39 tvoji starši.«40 Bolnik odgovori, pa tiho, ker je bil slab: »41Avguštin Zorman mi je ime; moji starši so bili zelo42 premožni, pa so43 ob vse prišli;44 sama graščina45 je še ostala, za tisto pa se moji sorodniki46 pravdajo, da47 je menda48 nikoli ne bom imel, dasi49 meni gre, dedovati50 po starših. Pomagati mi nihče51 noče. Dokler sem52 hodil, sem pri53 dobrih ljudeh kaj dobil, zdaj54 pa sem55 sirota, ne morem se ganiti iz postelje56, nikogar ni, da57 bi mi kaj pomagal. O,58 Bogu se usmili,«59 je začel zdaj60 bolnik jokati, »61z grozno nadlogo me je Bog obiskal,62 vse me je zapustilo. Imel sem ljubega prijatelja,63 Pavla Svetina po imenu;64 on mi je vsak65 dan kaj jesti prinesel66, kar je sam pristradal67,
28
[20]
in mi je večkrat prestlal. Ravno dans1 mi je pa povedal, de2 ne bo mogel mi3 več pernesti4. Rad bi storil pa ne more. O gospod!7 ne zamerite, ne vem, kdo ste, kaj ste, sam Bog vas je pernesil8 mi pomagat,9 prosim vas, de10 mi nekoliko jedi pošljete, če ne, moram od hudiga11 umreti. Bog vam bo obilno poplačal kar mi boste strili, če13 vam drujiga14 ne bom mogel poverniti15, bom za vas molil. Užalilo se je dobrimu17 baronu viditi mladenča18 tako zapušeniga19 in pa žlahtniga20 rodu. Skrivej21 si je solze iz oči obrisal,22 in mu ni drujiga23 rekel, kakor obljubil mu je pošiljati24 dobrih jedi, in gre26. Ko baron domu pride28, vse kar je vidil svoji gospej pove31. Ves žalosten je bil Pavle, ko iz šole domu pride32. Baron ga pokliče, ko Pavle bukve iz rok dene. Hitro uboga, gre k baronu, kteriga33 najde na zložnimu34 sedežu in gospo zraven njega. Kaj bodo ukazali gnadlivi37 baron,38 vpraša Pavle ponižno. Baron se derži serdito39 in reče.40 Pavle!41 zakaj si nehvaležen? Ne veš, de sim42 ti veliko dobriga43 storil, zakaj zdej skrivej44 od hiše nosiš,45 in mi škodo delaš? Vse vem zdej46, kako ravnaš, vselej v šolo grede polne mavhe nabašeš47 jedi in odneseš. Več ne moreš zdaj skrivati in tajiti,49 povej zakaj to delaš? Pavle ves bled in prepaden ponižno odgovori kakor se spodobi gospodu odgovarjati, in reče: gnadlivi53 gospod baron, moj oče!54 moj dobrotnik! prosim de55 mi dovolite odgovoriti. Baron reče, govori:57 Ne tajim, začne Pavle govoriti, de sim59 večkrat nesel jedi od hiše, pa nisim60 nič
in mi je večkrat prestlal. Ravno danes1 mi je pa povedal, da mi2 ne bo mogel več prinesti4. Rad bi storil,5 pa ne more. O,6 gospod,7 ne zamerite, ne vem, kdo ste, kaj ste, sam Bog vas je prinesel8 mi pomagat;9 prosim vas, da10 mi nekoliko jedi pošljete, če ne, moram od hudega11 umreti. Bog vam bo obilno poplačal,12 kar mi boste storili. Če13 vam drugega14 ne bom mogel povrniti15, bom za vas molil.«16 Užalilo se je dobremu17 baronu, ko je videl mladeniča18 tako zapuščenega19 in pa žlahtnega20 rodu. Skrivaj21 si je solze iz oči obrisal in mu ni drugega23 rekel, kakor obljubil mu je, da mu bo24 dobrih jedi pošiljal25, in je šel26. Ko je27 baron domov prišel28, je povedal29 vse,30 kar je videl, svoji gospe31. Ves žalosten je bil Pavle, ko je prišel domov iz šole32. Baron ga pokliče, ko Pavle bukve iz rok dene. Hitro uboga, gre k baronu, katerega33 najde na zložnem34 sedežu,35 in gospo zraven njega. »36Kaj bodo ukazali milostivi37 baron?«38 vpraša Pavle ponižno. Baron se drži srdito39 in reče: »40Pavle,41 zakaj si nehvaležen? Ne veš, da sem42 ti veliko dobrega43 storil? Zakaj zdaj skrivaj44 od hiše nosiš in mi škodo delaš? Vse vem zdaj46, kako ravnaš, vselej v šolo grede polne malhe47 jedi natlačiš48 in odneseš. Več ne moreš zdaj skrivati in tajiti;49 povej,50 zakaj to delaš?«51 Pavle ves bled in prepaden ponižno odgovori,52 kakor se spodobi gospodu odgovarjati, in reče: »Milostivi53 gospod baron, moj oče,54 moj dobrotnik! Prosim, da55 mi dovolite odgovoriti.«56 Baron reče: »Govori »57Ne tajim,«58 začne Pavle govoriti, »da sem59 večkrat nesel jedi od hiše, pa nisem60 nič
29
[20−21]
škode storil. Perstradal sim1, svojim ustam sim pertergal2, de sim revnimu3 bolniku, tovaršu4 nesel. Nar manjši5 reči nisim6 vzel od hiše drujiga7, kot kar sim8 si jedi pertergal9. Vam škodo in krivico delati, mi vest ne dopusti. Vas za drujiga10 prositi si nisim12 upal, ker še13 za te dobrote, kar mi jih storite, ne bom mogel nikoli zadosti zahvaliti. Tovarš14 se mi je zlo15 smilil; mislil sim,16 ker ste vi meni toliko dobriga17 storili in mi toliko pomagali, sim18 tudi jest19 dolžan, če morem kaj drugim pomagati in jim dobriga21 kaj storiti. Baron in baronka sta se k videzu nekaj časa jezno deržala23, pa zdej24 nič več nista mogla,25 obema so se solze uderle,26 in sta djala27: Ne boj se Pavle! Vse nama je znano, kako si ravnal. Rada sva te do zdej30 imela, pa veliko rajši te bova zanaprej31. Bodi vedno tako dober in32 zvest in usmiljen, Bog ti bo srečo dal. Eden za drugim ga objameta. Zdej34 si naji35 ljubeznivi sin, od danes ne boš več per36 družini, ampak per37 nama jedel,38 in karkoli boš poželil39, le reci in boš40 vse imel. Prav storiš, če revežem pomagaš to ti bo prav hodilo. Pojdi zdej43 hitro k svojimu bolnimu tovaršu44 in ga razveseli, glej45 vse to mu boš nesel: Nato Baron46 pelje Pavleta v kamro48, kjer sta že perpravljena49 bila dva hlapca, ktera51 sta nesla eden poln jerbas dobrih jedi;52 in sladkiga53 vina, drugi pa mehko postljo54. Odrajtaj55 hitro vse to bolniku in mu reci: tisti56 gospod, ki te je obiskal, ti vse to pošlje,57 in tudi zanaprej, kar58 boš potrebval59, boš dobil61. Drugi dan pošlje gospod tudi svojiga zdravnika ali dohtarja k bolniku63,
škode storil. Pristradal sem1, svojim ustom sem pritrgal2, da sem revnemu3 bolniku, tovarišu4 nesel. Najmanjše5 reči nisem6 vzel od hiše drugega7, kot kar sem8 si jedi pritrgal9. Vam škodo in krivico delati, mi vest ne dopusti. Vas za drugega10 prositi,11 si nisem12 upal, ker se že13 za te dobrote, kar mi jih storite, ne bom mogel nikoli zadosti zahvaliti. Tovariš14 se mi je zelo15 smilil; mislil sem:16 ker ste vi meni toliko dobrega17 storili in mi toliko pomagali, sem18 tudi jaz19 dolžan, če morem,20 kaj drugim pomagati in jim dobrega21 kaj storiti.«22 Baron in baronka sta se k videzu nekaj časa jezno držala23, pa zdaj24 nič več nista mogla;25 obema so se solze udrle26 in sta dejala27: »28Ne boj se,29 Pavle! Vse nama je znano, kako si ravnal. Rada sva te do sedaj30 imela, pa veliko rajši te bova za naprej31. Bodi vedno tako dober,32 zvest in usmiljen, Bog ti bo srečo dal.«33 Eden za drugim ga objameta. »Zdaj34 si naju35 ljubeznivi sin, od danes ne boš več pri36 družini, ampak pri37 nama jedel;38 in karkoli boš poželel39, le reci in vse boš41 imel. Prav storiš, če revežem pomagaš;42 to ti bo prav hodilo. Pojdi zdaj43 hitro k svojemu bolnemu tovarišu44 in ga razveseli! Glej,45 vse to mu boš nesel Nato46 pelje baron47 Pavleta v sobo48, kjer sta že bila pripravljena50 dva hlapca, ki51 sta nesla eden poln jerbas dobrih jedi in sladkega53 vina, drugi pa mehko posteljo54. »Oddaj55 hitro vse to bolniku in mu reci: Tisti56 gospod, ki te je obiskal, ti vse to pošilja57 in tudi za naprej58 boš dobil vse59, kar60 boš potreboval61.«62 Drugi dan pošlje gospod k bolniku tudi svojega zdravnika63,
30
[21]
kateri1 je tako dolgo k njemu hodil, de2 ga je ozdravil. S kakim3 veseljem je Pavle šel s hlapcama4 k svojimu bolnimu prijatlu5, se ne da dopovedati. Komej6 stopi v bolnikovo kamerco7, mu hitro oznani rekoč: Hvali Boga, ljubi moj prijatel, on10 je vidil11 tvoje solze, z usmiljenim očesam12 te je pogledal,13 in zdaj ti pomanjša14 tvojo revšnost15. Lej16 moj Gospod17 ti pošlje18 jedi dobre in zdrave bolniku, in vina. Tudi postljo20 mehko, ktere zlo22 potrebuješ. Karkoli boš potrebval23 še za naprej, boš prejel. Moj dobri gospod, moj oče, je obljubil zato skerbeti24, de25 ozdraviš. Glej de26 res Bog nobeniga27 ne pusti od hudiga konc28 vzeti, kteri29 v njega upa. Bolnik ni mogel na vse to nič odgovoriti drujiga,31 kakor oči je proti nebesam obernil32 rekoč: O dobrotlivi34 Bog! nisim35 vreden tolike dobrote, poverni36 obilno mojimu37 dobrotniku, jest38 mu ne morem poverniti39. Vsaki40 dan je potem Pavle smel obiskati svojiga bolniga prijatla41 in mu nesti kar je poželil43. V pol leta je ozdravil,44 in spet k moči prišel. Perva45 pot bolnika Avguština po bolezni je bila v cerkev. Pred velikim altarjem46 je pokleknil in tako zvesto molil in Boga hvalil za zdravje, de47 je bil ves v Boga zamišljen. Ker je bilo to popoldne in nobeniga48 človeka ni bilo v cerkvi, je tudi na glas molil. Med tem49 ko Avguštin ves v andohti50 vtopljen serčno51 moli,52 in Boga hvali, prideta dva ptuja53 gospoda v cerkev ogledat54 jo znotrej55. Tiho ona56 hodita, Avguštin jih ne vidi, le naprej moli na glas. Te besede sta gospoda slišala, ki jih je govoril: Dobrotlivi57
ki1 je tako dolgo k njemu hodil, da2 ga je ozdravil. S kakšnim3 veseljem je Pavle šel s hlapcema4 k bolnemu prijatelju5, se ne da dopovedati. Komaj6 stopi v bolnikovo sobico7, mu hitro oznani,8 rekoč: »9Hvali Boga, ljubi moj prijatelj! On10 je videl11 tvoje solze, z usmiljenim očesom12 te je pogledal in zdaj ti pomanjšuje14 tvojo revščino15. Glej,16 moj gospod17 ti pošilja18 jedi,19 dobre in zdrave bolniku, in vina. Tudi mehko posteljo21, katere zelo22 potrebuješ. Karkoli boš potreboval23 še za naprej, boš prejel. Moj dobri gospod, moj oče, je obljubil za to skrbeti24, da25 ozdraviš. Glej, da26 res Bog nikogar27 ne pusti od hudega konec28 vzeti, kateri29 v njega upa.«30 Bolnik ni mogel na vse to nič odgovoriti drugega;31 kakor oči je proti nebesom obrnil,32 rekoč: »33O, dobrotljivi34 Bog! Nisem35 vreden tolike dobrote. Povrni36 obilno mojemu37 dobrotniku, jaz38 mu ne morem povrniti39.« Vsak40 dan je potem Pavle smel obiskati svojega bolnega prijatelja41 in mu nesti,42 kar je poželel43. V pol leta je ozdravel44 in spet k moči prišel. Prva45 pot bolnika Avguština po bolezni je bila v cerkev. Pred velikim oltarjem46 je pokleknil in tako zvesto molil in Boga hvalil za zdravje, da47 je bil ves v Boga zamišljen. Ker je bilo to popoldne in nobenega48 človeka ni bilo v cerkvi, je tudi na glas molil. Medtem49 ko Avguštin ves v pobožnosti50 vtopljen srčno51 moli in Boga hvali, prideta dva tuja53 gospoda v cerkev, ogledovat54 jo znotraj55. Tiho hodita, Avguštin jih ne vidi, le naprej moli na glas. Te besede sta gospoda slišala, ki jih je govoril: »Dobrotljivi57
31
[21−22]
Bog! Če je tvoja sveta volja ohrani mi zdravje in daj mi perložnost2 toliko perslužiti3, de4 bom zamogel5 kaj poverniti dobrotnikam6. Ptuja gospoda Avguština7 gledata in se nad njegovo molitvijo izgledujeta; nista10 ga hotla11 motiti, pa rada bi ga bila vidila12 in zvedila13, kdo de14 je. Ko cerkev ogledata, gresta vun15 in per16 vratih čakata molivca mladenča17. Kader18 pride mu rečeta: Ptujca20 sva, iz Duneja prideva,21 ali nama zamoreš22 kaj od te cerkve23 povedati? Koliko je stara, ali kaj24 ima drugih žlahtnih dragih25 reči.26 Avguštin odgovori modro: Rad bi vama povedal, pa ne morem nič vediti,28 se nisim nikoli zato pečal29, sim30 šolar, sim31 se le učil. Zlo sim32 bil bolan, pa mi je Bog spet zdravje dal,34 zato sim35 ga peršel dans na pervo semkej36 zahvalit. Nato reče eden ptujih38 gospodov.39 Tudi mi dva40 šolarja iševa41, imava mu nekej zlo veseliga42 povedati,43 morebiti bi nama ti zamogel44 povedati, kje ga najdeva. Avguštin odgovori: Kmalo46 ga bomo našli, če mi le hočeta povedati, kako mu je ime,47 in kako se piše. Gospod odgovori: Šolarju, ki ga iševa50, je ime Avguštin, piše se Zormann51. Avguština še od bolezni slabiga per tej besedi rudečna spreleti,54 in pomolči, misli ali bi povedal ali ne, de56 je on tisti šolar. Vender57 reče: Moja gospoda!59 če tega šolarja išeta60, moram vama povedati, de sim jest61. Prosim vaj62, povejta mi kaj imata meni64 oznaniti. Gospoda rečeta: Ti si še slab od bolezni, idimo na tvoj dom, tam ti bova povedala in pismo pokazala. Ne grem pred domu68, pravi Avguštin, de70 opravim kar
Bog! Če je tvoja sveta volja,1 ohrani mi zdravje in daj mi priložnost,2 toliko prislužiti3, da4 bom mogel5 kaj povrniti dobrotnikom6.« Tuja gospoda7 gledata Avguština8 in se izgledujeta9 nad njegovo molitvijo. Nista10 ga hotela11 motiti, pa rada bi ga bila videla12 in vedela13, kdo da14 je. Ko cerkev ogledata, gresta ven15 in pri16 vratih čakata molilca mladeniča17. Ko18 pride,19 mu rečeta: »Tujca20 sva, z Dunaja prihajava;21 ali nama moreš22 kaj o tej cerkvi23 povedati? Koliko je stara? Ali24 ima kaj dragocenih25 reči?«26 Avguštin odgovori modro: »27Rad bi vama povedal, pa ne morem nič vedeti; nikoli28 se nisem za to zanimal29, sem30 šolar, sem31 se le učil. Zelo sem32 bil bolan, pa mi je ljubi33 Bog spet zdravje dal;34 zato sem35 ga prišel danes najprvo semkaj36 zahvalit.«37 Nato reče eden tujih38 gospodov: »39Tudi midva iščeva40 šolarja, imava mu nekaj zelo veselega42 povedati;43 morebiti bi nama ti mogel44 povedati, kje ga najdeva.«45 Avguštin odgovori: »Kmalu46 ga bomo našli, če mi le hočeta povedati, kako mu je ime in kako se piše.«48 Gospod odgovori: »49Šolarju, ki ga iščeva50, je ime Avguštin, piše se Zorman51.«52 Avguština,53 še od bolezni slabega, spreleti pri tej besedi rdečina54 in pomolči, misli,55 ali bi povedal ali ne, da56 je on tisti šolar. Vendar57 reče: »58Moja gospoda,59 če tega šolarja iščeta60, moram vama povedati, da sem jaz61. Prosim vaju62, povejta mi,63 kaj mi imata64 oznaniti.«65 Gospoda rečeta: »66Ti si še slab od bolezni, idimo na tvoj dom, tam ti bova povedala in pismo pokazala.« »67Ne grem prej domov68,«69 pravi Avguštin, »da70 opravim,71 kar
32
[22−23]
sim1 obljubil, de2 grem zahvaliti svojiga3 dobrotnika, barona I. Prav je pravita gospoda, gremo vkup7; tudi midva sva z baronam8 znana. Avguštin zahvali barona ponižno za vse dobrote in mu roko kušne10 rekoč: Bog vam poverni12, drujiga13 vam ne morem poverniti14; molil pa bom za vas. Če bi kdej15 priložnost imel, kterimu16 vaših kaj pomagati, bom z veseljem storil,17 vaših dobrot ne bom nikoli pozabil. Zdej18 stopi eden dunajskih gospodov in mu pokaže pisanje, kar Avguštinu gre. Baron bere naglas19. Zapisano je bilo: Pravda je končana, krivični žlahtniki Avguština21, kteri22 so se bili grajšine23 polastili, ktera24 po pravici Avguštinu Zormanu gre, so pravda zgubili25. Avguštin je pravi njeni26 gospodar, njemu se mora precej dati. Ker se pa ne ve, kje je, se mora po vsih27 mestih iti iskat, de28 se najde in v svoje29 domovino perpelje30. Ta dva dunejska32 gospoda sta bila dva besednika, ktera33 sta se za Avguština vlekla in mu srečno grajšino34 in vse veliko premoženje ohranila35. Torej36 sta sama prišla ga38 iskat in mu to veselje oznanit. Vsi so skup per39 baronu ostali,40 in se gostili. Baron je tudi bil vesel nad to zgodbo41. Nar bolj42 vesel pa je bil Pavle Avguštinov tovarš, vender44 se mu je težko zdelo se ločiti od svojiga prijatla46. Cel47 teden so bli vkup per48 baronu. Sedmi dan pa gre Avguštin z dvema gospodama49 na svojo dobljeno grajšino50. Kader51 sta se ločila Pavle in Avguštin so bile Pavletove53 zadnje besede: Bratec!56 v nadlogah si v Boga zaupal;57 v sreči na Boga ne pozabi.58
sem1 obljubil, da2 grem zahvalit svojega3 dobrotnika, barona I.« »4Prav je5 pravita gospoda, »6gremo skup7; tudi midva sva z baronom8 znana.«9 Avguštin zahvali barona ponižno za vse dobrote in mu roko poljubi,10 rekoč: »11Bog vam povrni12, drugega13 vam ne morem povrniti14; molil pa bom za vas. Če bi kdaj15 priložnost imel, kateremu16 vaših kaj pomagati, bom z veseljem storil;17 vaših dobrot ne bom nikoli pozabil.« Zdaj18 stopi eden dunajskih gospodov in mu pokaže pisanje, kar Avguštinu gre. Baron bere na glas19. Zapisano je bilo: »20Pravda je končana, krivični sorodniki Avguštinovi21, kateri22 so se bili graščine23 polastili, ki24 po pravici Avguštinu Zormanu gre, so pravdo izgubili25. Avguštin je pravi njen26 gospodar, njemu se mora precej dati. Ker se pa ne ve, kje je, se mora po vseh27 mestih iti iskat, da28 se najde in v svojo29 domovino pripelje30.«31 Ta dva dunajska32 gospoda sta bila dva besednika, katera33 sta se za Avguština vlekla in mu srečno ohranila graščino34 in vse veliko premoženje. Zato36 sta ga37 sama prišla iskat in mu to veselje oznanit. Vsi so skup pri39 baronu ostali in se gostili. Baron je tudi bil vesel te zgodbe41. Najbolj42 vesel pa je bil Pavle,43 Avguštinov tovariš. Vendar44 se mu je težko zdelo,45 se ločiti od svojega prijatelja46. Ves47 teden so bili vkupaj pri48 baronu. Sedmi dan pa gre Avguštin z obema gospodoma49 na svojo dobljeno graščino50. Ko51 sta se ločila Pavle in Avguštin,52 so bile zadnje Pavletove54 besede: »55Bratec,56 v nadlogah si v Boga zaupal,57 v sreči na Boga ne pozabi!«58
33
[23]
Avguštin obljubi in se ločita. Veči del1 je res: Prijatel2, kader3 je spred4 oči, je kmalo5 iz serca6. Prijatel7 je dober, dokler kaj pomaga; ko ga pa ne potrebujemo, nam je malo zanj mar. Tako je bilo tudi per8 Avguštinu. Pozabil je na svojiga9 Pavleta,10 kakor točaj na egiptovskiga11 Jožefa. Več12 se ni13 nanj spomnil, nikoli mu ni pisal nikoli nič sporočil. Pavle ni vedil15 ali Avguštin živi ali kam je prešel. Nič ni slišal ne od njega,17 ne od njegove grajšine18. Pavle si misli,19 tako je na svetu. Vender20 ga izgovarja in misli, ali21 nima časa ali pa je bolan. Pavletu je bilo zdaj per svojim krušnim23 očetu Baronu24 I. zlo25 dobro. Imel je karkoli je poželel. Gospod in gospa se nista ganila, ne stopince27 nista storila brez Pavleta. Pravi oče in prava mati ne moreta bolj ljubiti svojiga lastniga28 otroka, kakor sta ona dva29 Pavleta ljubila30, zato31 ker sta vidila de32 ima Pavle žlahtno dušo, dobro serce,33 in čisto nedolžnost. Veliko veselje sta imela nad njim. Zraven je bil vedno nar pervi34 po vsih35 šolah. Zdej36 je bil v sedmi šoli, pa vedno ves ponižin37 in postrežin38. V taki sreči Pavle vender39 nikoli ni bil prav vesel, ampak vedno zamišljen in od dne do dne bolj žalosten. Kolikokrat sta ga gospod in gospa vprašala: Zakaj nisi Pavle nikoli prav vesel in dobre volje. Lej43 z nama greš v vsako hišo k vsaki gospodi; sej45 ti dava kar hočeš; kaj ti vender manka.47 Pavle pravi na ravnost48 brez hinavšine49: Ravno to me dela žalostniga51, ker se mi zdej52 preveč dobro
Avguštin obljubi in se ločita. Večidel1 je res: Prijatelj2, kadar3 je izpred4 oči, je kmalu5 iz srca6. Prijatelj7 je dober, dokler kaj pomaga; ko ga pa ne potrebujemo, nam je malo zanj mar. Tako je bilo tudi pri8 Avguštinu. Pozabil je na svojega9 Pavleta kakor točaj na egiptovskega11 Jožefa. Ni12 se več13 nanj spomnil, nikoli mu ni pisal,14 nikoli nič sporočil. Pavle ni vedel,15 ali Avguštin živi,16 ali kam je prešel. Nič ni slišal ne o njem17 ne o njegovi graščini18. Pavle si misli:19 tako je na svetu. Vendar20 ga izgovarja in misli, da21 nima časa,22 ali pa je bolan. Pavletu je bilo zdaj pri svojem krušnem23 očetu baronu24 I. zelo25 dobro. Imel je,26 karkoli je poželel. Gospod in gospa se nista ganila, ne stopinjice27 nista storila brez Pavleta. Pravi oče in prava mati ne moreta bolj ljubiti svojega lastnega28 otroka, kakor sta onadva ljubila29 Pavleta, ker sta videla, da32 ima Pavle žlahtno dušo, dobro srce33 in čisto nedolžnost. Veliko veselje sta imela nad njim. Zraven je bil vedno najprvi34 po vseh35 šolah. Zdaj36 je bil v sedmi šoli, pa vedno ves ponižen37 in postrežen38. V taki sreči Pavle vendar39 nikoli ni bil prav vesel, ampak vedno zamišljen in od dne do dne bolj žalosten. Kolikokrat sta ga gospod in gospa vprašala: »40Zakaj nisi,41 Pavle,42 nikoli prav vesel in dobre volje? Glej,43 z nama greš v vsako hišo,44 k vsaki gospodi; saj45 ti dava,46 kar hočeš; kaj ti vendar manjka?«47 Pavle pravi naravnost,48 brez hinavščine49: »50Ravno to me dela žalostnega51, ker se mi zdaj52 preveč dobro
34
[23−24]
godi. Bojim se, de1 me bodo spet nadloge zadele. Časna sreča je spremenliva,2 nič ji ni prav upati,3 in se nanjo zanesti. 4 H koncu druziga5 leta, ko je Pavle ravno osmo šolo skončal, z naglo smertjo umerje6 njegov gospod baron brez testamenta. Vpričo treh prič je še te besede rekel: Vse za manoj jerba8 moja gospa,9 in Pavleta ne sme pozabiti. Druziga10 več ni mogel naročiti. Grozno žalost je občutil Pavle v svojim sercu11 ob smerti svojiga12 očeta, svojiga13 dobrotnika. Še hujši14 pa je žalvala15 njegova gospa. Ni se dala utoložiti16. Od prevelike žalosti je zbolela in čez osem dni tudi umerla17 brez vsiga18 testamenta, kar besedice ni naročila. Preč je bila zdej19 Pavletova sreča. Žlahta lakomna20 je vse pobrala,21 in Pavleta iz hiše spodila23 rekoč: Ti si že dosti rancimu25 baronu požerl26, zdaj se poberi kamor hočeš. Lahko28 bi bil si30 kaj od premoženja vzel, v bolezni svoje dobrotnice31, pa ni hotel, ker čisto32 je hotel imeti svojo vest. Vedel je, de34 po krivici dobljeno blago nikoli ne tekne. Mogel35 je iti prazen od hiše,36 toliko je vzel, v kar je oblečen bil. Kam se čem djati,38 je rekel sam per39 sebi?40 Bog mi je vzel dobrotnike, spet ga nimam človeka, de41 bi mi pomagal v veči42 šole stopiti,43 in se še kaj dobriga44 učiti. Zahvalim Boga, de sim45 se toliko naučil, šel bom zdaj službe iskat po grajšinah; morebiti46 najdem spet dobre ljudi, de47 mi službo in potreben48 živež dado. Drugi dan precej50 Pavle zgodej vstane51 in se napravi52. Preden se na pot poda54, gre pred55 v cerkev, je bil
godi. Bojim se, da1 me bodo spet nadloge zadele. Časna sreča je spremenljiva;2 nič ji ni prav upati in se nanjo zanesti.«4 H koncu drugega5 leta, ko je Pavle ravno osmo šolo skončal, z naglo smrtjo umrje6 njegov gospod baron brez testamenta. Vpričo treh prič je še te besede rekel: »7Vse za menoj deduje8 moja gospa in Pavleta ne sme pozabiti.« Drugega10 več ni mogel naročiti. Grozno žalost je občutil Pavle v svojem srcu11 ob smrti svojega12 očeta, svojega13 dobrotnika. Še huje14 pa je žalovala15 njegova gospa. Ni se dala utolažiti16. Od prevelike žalosti je zbolela in čez osem dni tudi umrla17 brez vsega18 testamenta, kar besedice ni naročila. Preč je bila zdaj19 Pavletova sreča. Lakomno sorodstvo20 je vse pobralo21 in Pavleta so22 iz hiše spodili,23 rekoč: »24Ti si že dosti rajnkemu25 baronu požrl26, zdaj se poberi,27 kamor hočeš V bolezni svoje dobrotnice28 bi si29 bil lahko30 kaj od premoženja vzel, pa ni hotel, ker je hotel imeti svojo vest čisto33. Vedel je, da34 po krivici dobljeno blago nikoli ne tekne. Moral35 je iti prazen od hiše;36 toliko je vzel, v kar je oblečen bil. »37Kam se naj dam?«38 je rekel sam pri39 sebi. »40Bog mi je vzel dobrotnike, spet ga nimam človeka, da41 bi mi pomagal v večje42 šole stopiti in se še kaj dobrega44 učiti. Zahvalim Boga, da sem45 se toliko naučil, šel bom zdaj službe iskat po graščinah. Morebiti46 najdem spet dobre ljudi, da47 mi službo in potrebni48 živež dado.«49 Drugi dan je50 Pavle zgodaj vstal51 in se napravil52. Preden se je naravnal53 na pot, je šel55 v cerkev, je bil
35
[24]
per s1. maši in je zaupljivo molil in Boga prosil, de2 bi mogel priti k ljudem, kjer bi mogel pošteno in pravično živeti per3 njih, in4 je obljubil5 zvesto se vselej vsaciga6 greha varvati7. Kader8 je odmolil, vzame9 bukvice in palico, pa10 se na pot poda, druziga12 ni imel s saboj13 vzeti, vender vesel14 je bil, ker je nesel s saboj16 nedolžno serce17.
pri sv1. maši in je zaupljivo molil in Boga prosil, da2 bi mogel priti k ljudem, kjer bi mogel pošteno in pravično živeti pri3 njih. Obljubil4 je,5 zvesto se vselej vsakega6 greha varovati7. Ko8 je odmolil, je vzel9 bukvice in palico in10 se odpravil11 na pot. Drugega12 ni imel s seboj13 vzeti, vendar14 je bil vesel15, ker je nesel s seboj16 nedolžno srce17.
V.1 Pavle najde svojiga prijatla2 Avguština.3
V Pavle najde svojega prijatelja2 Avguština
Ko se je Pavle na pot spustil in premišljeval, kam bi se obernil1 in šel službe iskat, je naravnost proti Dunaju pomeril. Rekel je sam per2 sebi: Dunaj je veliko mesto, veliko je tam ljudi, še čez tri sto tavžent4 jih je; gotovo5 je tudi med tolikim številam6 veliko dobrih in usmiljenih. Kdo ve, če ne najdem kakiga7 dobrotnika, de8 mi pomaga še vikši9 šole izdelati? Nekaj pa, ker sim10 že veliko se11 naučil, bom sam si perslužil13, bom otroke učil. Pavle gre počasu16, pot mu je bila težavna, ker ni bil vajen, vedno17 je mogel18 počivati. Kmalo19 ga je tudi pomanjkanje začelo nadležvati20. Ker je Pavle ponižin bil21, je zvečer šel vselej v kako kmetiško22 hišo, kjer je veči del23 dobre ljudi našel. Kaj lepiga njim24 je bral iz bukvic, ali pa tudi kaj povedal. Radi so ga poslušali z veseljem ga26 prenočili,27 in mu večerjo in zjutrej28 kosilo dali, brez29
Ko se je Pavle na pot spustil in premišljeval, kam bi se obrnil1 in šel službe iskat, je naravnost proti Dunaju pomeril. Rekel je sam pri2 sebi: »3Dunaj je veliko mesto, veliko je tam ljudi, še čez tri sto tisoč4 jih je. Gotovo5 je tudi med tolikim številom6 veliko dobrih in usmiljenih. Kdo ve, če ne najdem kakega7 dobrotnika, da8 mi pomaga še višje9 šole izdelati? Nekaj pa, ker sem se10 že veliko naučil, si12 bom sam prislužil13, ko14 bom otroke učil.«15 Pavle je hodil počasi16, pot mu je bila težavna, ker ni bil vajen. Vedno17 je moral18 počivati. Kmalu19 ga je tudi pomanjkanje začelo nadlegovati20. Ker je bil Pavle ponižen21, je zvečer šel vselej v kako kmečko22 hišo, kjer je večidel23 dobre ljudi našel. Kaj lepega jim24 je bral iz bukvic, ali pa tudi kaj povedal. Radi so ga poslušali,25 z veseljem prenočili in mu večerjo in zjutraj28 kosilo dali, ne29
36
[24−25]
de1 bi bilo treba kaj plačati. Oštarije2 se je vselej rad ogibal tudi dokler je še dnarje4 imel. Srečno pride5 Pavle blizo6 Dunaja, več7 ni bil ko še sedem ur od njega, pa težko je že hodil. Iz velke8 ceste ugleda9 lepo veliko grajšino11 na lepim zelenim griči12, dobro uro od ceste. Popoldne je že bilo; namest13 naprej po cesti iti14, zavije15 v stran in gre16 proti grajšini; mislil17 je, morebiti gospodar grajšine19 ravno kakiga20 pisarja,21 ali kakiga učenika22 za otroke potrebuje23. Ali pa mi zna kam drugam svetvati24. Pavle pride do grajšine25 ves trudin26, se usede na klop pred gradam,27 in čaka de28 bi ga kdo ogovoril. Ker nobeniga29 ni bilo, gre v grajšino,30 in najde hišnika dobro rejeniga32, kteri33 je že od deleč34 zakričal: Kaj hočeš, kaj išeš tukej36? Pavle odgovori: Šolar sim39 osme šole, od vsih zapušen40. Druziga41 nimam,42 kakor šolske spričvanja43, kako sim44 se učil in zaderžal45. Prosim vas, če bi potrebvali46, me v službo vzeti48. Hišnik mu reče ojstro50: Gospoda ni doma, pa vem de nobeniga52 ne potrebujemo,53 poberi se.54 Pavle pravi, vsaj55 toliko mi dovolite, de tukej56 prenočim. Pozno je že, ne vem kam iti,58 še nikoli nisim59 bil v tem kraji60. Hišnik zavpije.62 Nič ne, meni je gospod prepovedal takih potepuhov pod streho imeti. Dobodi kjer moreš, de65 pod streho prideš. Kuharca!66 daj mu malo černiga67 kruha, pa nej68 se hitro spravi. Kuharca69 je vse to vidila70 in slišala. Zlo71 se ji je Pavle smilil, mislila72 je, morebiti je pošten človek, pa ga naš hišnik tako z gerdo73 odžene; vem74, de75
da1 bi bilo treba kaj plačati. Gostilne2 se je vselej rad ogibal,3 tudi dokler je denarje4 imel. Srečno je prišel5 Pavle blizu6 Dunaja. Več7 ni bil ko še sedem ur od njega, pa težko je že hodil. Z velike8 ceste je ugledal9 lepo,10 veliko graščino11 na lepem, zelenem griču12, dobro uro od ceste. Popoldne je že bilo. Namesto da bi bil šel13 naprej po cesti, je zavil15 v stran in šel16 proti graščini. Mislil17 je, morebiti potrebuje18 gospodar graščine19 ravno kakega20 pisarja ali kakega učitelja22 za otroke. Ali pa mi zna kam drugam svetovati24. Pavle pride do graščine25 ves truden26, se usede na klop pred gradom27 in čaka, da28 bi ga kdo ogovoril. Ker nikogar29 ni bilo, gre v graščino30 in najde hišnika,31 dobro rejenega32, ki33 je že od daleč34 zakričal: »35Kaj hočeš, kaj iščeš tukaj36?«37 Pavle odgovori: »38Šolar sem39 osme šole, od vseh zapuščen40. Drugega41 nimam kakor šolska spričevanja43, kako sem44 se učil in vedel45. Prosim vas, če bi potrebovali46, da bi47 me v službo vzeli48.«49 Hišnik mu reče ostro50: »51Gospoda ni doma, pa vem, da nikogar52 ne potrebujemo;53 poberi se!«54 Pavle pravi: »Vsaj55 toliko mi dovolite, da tukaj56 prenočim. Pozno je že, ne vem,57 kam iti;58 še nikoli nisem59 bil v tem kraju60.«61 Hišnik zavpije: »62Nič ne, meni je gospod prepovedal,63 takih potepuhov pod streho imeti. Dobodi,64 kjer moreš, da65 pod streho prideš! Kuharica,66 daj mu malo črnega67 kruha, pa naj68 se hitro spravi Kuharica69 je vse to videla70 in slišala. Zelo71 se ji je Pavle smilil. Mislila72 je, morebiti je pošten človek, pa ga naš hišnik tako zgrda73 odžene. Vem74, da75
37
[25−26]
bi gospod sam ne bil tako z njim storil, zato ko1 je Pavle že osme šole šolar. Torej kuharca pelja2 Pavleta v svojo kamerco3, mu da dobriga4 kruha, nekaj pečeniga5 mesa,6 in mu zraven dve petice7 v dar da, rekoč: Tukaj imate prijatel večerjo9, petice pa bote11 imeli od postlje plačati13 in pa14 za maslic15 vina. Podajte se16 do perve17 kajže,18 tam je moja teta, pojdite19 noter in tam prenočite,20 gotovo bodo21 vas sprejeli. Pavle gre in po poti spremišluje. Lejte24, si je mislil, ta ki ima priliko dobro storiti, je terdiga26, neusmiljeniga serca,27 dobre usmiljene duše pa na tihama29 dobro delajo. Bog poplačaj usmiljeni ženski, ki mi je pomagala s30 dobrim sercam. Neusmiljenimu31 hišniku pa naj Bog terdo serce32 omeči, de33 bi proti drugim ubogim ne bil tako neusmiljen, kakor je bil proti meni. Nič hudiga34 mu zato ne pervošim35. Pavle gre do kajže, kakor mu je kuharca36 povedala. Tma37 je že bila, poterka38 na vrata, prosi,39 in ljudje so ga radi prenočili. Vprašali so ga zakaj ni v grajšini41 prenočil. Pavle pa, ker42 nikoli ni opravljal, je rekel: Kuharca43 mi je k vam svetvala44. Zvečer je Pavle ljudem mnoge lepe46 reči perpovedoval,47 vsi so ga radi poslušali. Gospodar je rekel: Dans48 ste nam pač prav prišli, ker ne smemo iti spat, pred de49 se bo Gospod grajšine memo50 peljal. On je naš gospod, kajža51 je njegova,52 pusti nas noter53 prebivati, de54 mu kaj postrežemo. Ravno dans55 se je peljal sosedno gospodo obiskat, zvečer56 se bo memo57 peljal, nas eniga58 poklical, de59 ga do grada spremi61 in mu sveti62,
bi gospod sam ne bil tako z njim storil, zato ne, ker1 je Pavle že osme šole šolar. Kuharica pelje torej2 Pavleta v svojo sobico3, mu da dobrega4 kruha, nekaj pečenega5 mesa in mu zraven dve petici7 v dar da, rekoč: »8Tukaj imate, prijatelj9, večerjo;10 petice pa boste11 imeli, da boste12 od postelje plačali13 in za maseljc15 vina. Pojdite16 do prve17 kajže;18 tam je moja teta, stopite19 noter in tam prenočite;20 gotovo vas bodo22 sprejeli.«23 Pavle gre in po poti premišljuje: Glejte24, si je mislil, ta,25 ki ima priliko dobro storiti, je trdega26, neusmiljenega srca;27 dobre,28 usmiljene duše pa natihoma29 dobro delajo. Bog poplačaj usmiljeni ženski, ki mi je pomagala z30 dobrim srcem! Neusmiljenemu31 hišniku pa naj Bog trdo srce32 omeči, da33 bi proti drugim ubogim ne bil tako neusmiljen, kakor je bil proti meni. Nič hudega34 mu zato ne privoščim35. Pavle gre do kajže, kakor mu je kuharica36 povedala. Tema37 je že bila; potrka38 na vrata, prosi in ljudje so ga radi prenočili. Vprašali so ga,40 zakaj ni v graščini41 prenočil. Pavle pa, ki42 nikoli ni opravljal, je rekel: »Kuharica43 mi je k vam svetovala44.«45 Zvečer je Pavle ljudem mnogo lepih46 reči pripovedoval;47 vsi so ga radi poslušali. Gospodar je rekel: »Danes48 ste nam pač prav prišli, ker ne smemo iti spat prej, da49 se bo gospod graščine mimo50 peljal. On je naš gospod, koča51 je njegova;52 pusti nas notri53 prebivati, da54 mu kaj postrežemo. Ravno danes55 se je peljal sosedno gospodo obiskat. Zvečer56 se bo mimo57 peljal, nas enega58 poklical, da59 ga bo60 do grada spremil61 in mu svetil62,
38
[26]
ker pot ni1 še udelana. Pavle vpraša gospodarja: Povejte mi prijatel: Kako5 se vašimu Gospodu6 pravi, kako mu je ime, ali je star ali mlad? Mož pravi: Ime mu je Avguštin, perimk9 ima Zormann10. Mlad je, ravno letas11 se je oženil,12 in torej je13 šel s svojo gospo v sosedno grajšino14 vas. Čudno se je z našim gospodam15 godilo, veliko bi imel16 vam povedati, pa meni18 se zdi19, de ravno20 se pelje: Komej22 mož izgovori kar kočjaž24 zavpije: Urban!26 tako je bilo tistimu kajžerju27 ime, hiti posvetiti, gospod so se perpeljali.29 Pavle hitro vzame laterno,30 in reče kajžerju31: Pustite mene, grem jest namest33 vas posvetit34 gospodu, če vam je prav. Kajžer35 pravi, zlo36 mi ustrežete, pojdite srečno, čakali vas bomo z lučjo de37 nazaj pridete. Pavle spremi grajšaka39 do doma, dobro40 ga je poznal, pa se mu ni hotel razodeti, celo41 pot je molčal, le toliko je povedal, de42 je šolar in de43 bo prenočil v kajži. Gospod ni več porajtal,45 pride domu46, skoči iz47 voza, pelje za roko svojo ženo in gre v zgornje kamre48. Druziga49 ni rekel, kakor hišniku je ukazal dati kozarec vina šolarju, kteri51 mu je posvetil. Zdaj je Pavle premišljeval, kako bi naredil, de52 bi z gospodam53 govoril,54 in ga skušal, ali ga bo hotel poznati ali ne, ki mu je toliko dobriga55 v bolezni storil56. Kuharca57 je bila berž per58 Pavletu, in59 ga vpraša60 kako je to, de61 je on peršel posvetit62 gospodu. Potem ko63 ji je vse povedal, jo prosi64 rekoč: Prosim vas, pojdite gori k66 gospodu in recite jim, de67 jih jest68 prav dobro poznam,69 in de70 bi rad le eno samo be-
ker pot še ni2 udelana.«3 Pavle vpraša gospodarja: »4Povejte mi, prijatelj, kako5 se vašemu gospodu6 pravi, kako mu je ime, ali je star ali mlad?«7 Mož pravi: »8Ime mu je Avguštin, priimek9 ima Zorman10. Mlad je, ravno letos11 se je oženil in torej šel s svojo gospo v sosedno graščino v14 vas. Čudno se je z našim gospodom15 godilo, veliko bi vam imel17 povedati, pa zdi18 se mi19, da20 se ravno21 pelje Komaj22 mož izgovori,23 kar kočijaž24 zavpije: »25Urban,«26 tako je bilo tistemu kajžarju27 ime, »28hiti posvetiti, gospod so se pripeljali!«29 Pavle hitro vzame laterno in reče kajžarju31: »32Pustite mene, grem jaz namesto33 vas svetit34 gospodu, če vam je prav.« Kajžar35 pravi: »Zelo36 mi ustrežete, pojdite srečno, čakali vas bomo z lučjo, da37 nazaj pridete.«38 Pavle spremi graščaka39 do doma. Dobro40 ga je poznal, pa se mu ni hotel razodeti. Vso41 pot je molčal, le toliko je povedal, da42 je šolar in da43 bo prenočil v kajži. Gospod se44 ni več menil. Ko45 pride domov46, skoči z47 voza, pelje za roko svojo ženo in gre v zgornje sobe48. Drugega49 ni rekel, kakor hišniku je ukazal,50 dati kozarec vina šolarju, kateri51 mu je posvetil. Zdaj je Pavle premišljeval, kako bi naredil, da52 bi z gospodom53 govoril in ga skušal, ali ga bo hotel poznati ali ne, ki mu je toliko dobrega storil55 v bolezni. Kuharica57 je bila brž pri58 Pavletu; vpraša59 ga,60 kako je to, da61 je on prišel svetit62 gospodu. Ko63 ji je vse povedal, jo je prosil,64 rekoč: »65Prosim vas, pojdite gori h66 gospodu in recite jim, da67 jih jaz68 prav dobro poznam in da70 bi rad le eno samo be-
39
[26−27]
sedico z njimi govoril. Kuharca1 gre in pove gospodu, kako šolar, kteri2 je persvetil3, želi z njim govoriti. Tudi pove4, kako je bil5 ravno ta šolar majhno pred od hišnika6 iz grajšine odgnan7. Gospod hitro gre v spodnjo hišo, kjer je šolar čakal. Ko noter stopi, mu reče Pavle: Avguštin, ali me še poznaš, ali me morebiti več ne boš poznati hotel! Lej!9 Pavle tvoj nekdajni prijatel11 te je prišel obiskat. Avguštin te besede zaslišati ostermi13, kar besedice ne more spregovoriti, ker je zdaj Pavleta po glasu in po besedi spoznal. Potem stopi k njemu, ga objame in kušne in15 pa mu reče: Ljubi prijatel17! Ne zameri, de sim18 si pustil od tebe tako postreči, de19 mi še po noči20 svetiš,21 in nisim vedil22 kdo de23 si. Zakaj se mi nisi razodel? O prijatel24, perserčni25 moj prijatel26! nikar27 ne misli, de sim28 nate pozabil,29 ali de30 bi te poznati ne hotel. Vem de31 si to mislil, ker ti celi32 čas nisim33, kar sva se ločila, nič pisal, nič sporočil, pa34 verjemi de sim35 bil od velicih36 opravil in skerbi nazaj deržan37. Vsaki38 dan sim na-te39 mislil,40 in ko bi bil slišal de41 kaj potrebuješ, bi bil vse rad dal. Pojdi z menoj v gornjo hišo, de42 boš z mano večerjal in per43 nas spal. Z groznim45 veseljem pelje zdaj Avguštin svojiga nekdajniga dobrotljiviga46 Pavleta v lepe gornje kamre47, z dragim žlahtnim pohišjem napolnjene,49 in svoji ženi vse pove, koliko dobriga50 mu je ta prijatel51 storil. Torej ga je tudi gospa, Avguštinova žena, prijazno sprejela,52 in mu ko svojimu53 bratu stregla. Per54 večerji sta Avguštin in Pavle
sedico z njimi govoril.« Kuharica1 gre in pove gospodu, kako šolar, kateri2 je prisvetil3, želi z njim govoriti. Pove tudi4, kako je ravno tega šolarja malo prej hišnik6 iz graščine odgnal7. Gospod hitro gre v spodnjo hišo, kjer je šolar čakal. Ko noter stopi, mu reče Pavle: »8Avguštin, ali me še poznaš, ali me morebiti več ne boš poznati hotel? Glej,9 Pavle,10 tvoj nekdanji prijatelj11 te je prišel obiskat.« Ko12 Avguštin te besede zasliši13, ostrmi:14 kar besedice ne more spregovoriti, ker je zdaj Pavleta po glasu in po besedi spoznal. Potem stopi k njemu, ga objame in poljubi15 pa mu reče: »16Ljubi prijatelj17! Ne zameri, da sem18 si pustil od tebe tako postreči, da19 mi še ponoči20 svetiš in nisem vedel,22 kdo da23 si. Zakaj se mi nisi razodel? O prijatelj24, presrčni25 moj prijatelj26! Nikar27 ne misli, da sem28 nate pozabil;29 ali da30 bi te poznati ne hotel. Vem, da31 si to mislil, ker ti ves32 čas nisem33, kar sva se ločila, nič pisal, nič sporočil; toda34 verjemi, da sem35 bil od velikih36 opravil in skrbi zadržan37. Vsak38 dan sem nate39 mislil in ko bi bil slišal, da41 kaj potrebuješ, bi bil vse rad dal. Pojdi z menoj v gornjo hišo, da42 boš z mano večerjal in pri43 nas spal.«44 Z velikim45 veseljem pelje zdaj Avguštin svojega nekdanjega dobrotljivega46 Pavleta v lepe gornje sobe47, napolnjene48 z dragim, krasnim pohišjem49 in svoji ženi vse pove, koliko dobrega50 mu je ta prijatelj51 storil. Torej ga je tudi gospa, Avguštinova žena, prijazno sprejela in mu ko svojemu53 bratu stregla. Pri54 večerji sta se55 Avguštin in Pavle
40
[27]
po bratovsko se od poprejšnih časov pogovarjala,1 in se spomnila2, kako se jima je godilo. Zadnič3 pravi Avguštin: Povej mi vender5 ljubi moj Pavle, kaj te je prineslo tako deleč6, kam greš, ali kam si se namenil.7 Pavle mu vse po versti8 razloži, kako so mu njegovi dobrotniki pomerli. Kako je odgnan9 brez premoženja brez pomoči. Zdaj iše12 službe ali dobriga13 človeka, de14 bi mu pomagal. Zadnič15 reče: Glej Avguštin, tebi se je pred18 hudo godilo, meni je bilo dobro. Zdaj je tebi dobro, meni hudo. Tako je s časno srečo, golufna19 je, o de20 bi le večno neskončno srečo v nebesih dosegli! Solze22 so Avguštinu23 v oči stopile24, druziga25 ni več mogel reči,26 kakor te besede: O Pavle!29 ne boš, ne boš nesrečen ne, dokler sim jest30 živ. Nisim31 pozabil, de32 si mi življenje otel. Per33 meni imaš vse, kar poželiš, ako34 bi polovico moje grajšine si36 izvolil, ti jo z veseljem dam. Pa od tega37 se bomo jutri pomenili, necoj38 gremo spat, ker je že pozno. Drugi dan ukaže Avguštin napraviti dobro kosilo, veliko pojedno40 in povabi vse svoje prijatle41, de42 bi se gostili in veselili. Per43 jedi je vsim44 povabljenim rekel Avguštin45: Lejte46 ta je moj pravi resnični prijatel48, moj dobrotnik, ki me je prišel obiskat. Perpravljen sim49 mu zdaj kar je mogoče dobrote poverniti, torej vi51 ste priče,53 karkoli bo poželil54 mu z veseljem dam. Moj hišnik pa je včerej55 tega mojiga56 dobrotnika z gerdo57 od hiše odgnal,58 in ko bi Bog ne bil tako naklonil,59 in ko bi dobri ljudje ne bili usmiljeni do njega, bi jest dans60 tega ve-
po bratovsko pogovarjala o poprejšnjih časih1 in se spominjala2, kako se jima je godilo. Slednjič3 pravi Avguštin: »4Povej mi vendar,5 ljubi moj Pavle, kaj te je prineslo tako daleč6, kam greš, ali kam si se namenil?«7 Pavle mu vse po vrsti8 razloži, kako so mu njegovi dobrotniki pomrli, kako so ga9 brez premoženja,10 brez pomoči odgnali11. Zdaj išče12 službe ali dobrega13 človeka, da14 bi mu pomagal. Nazadnje15 reče: »16Glej,17 Avguštin, tebi se je prej18 hudo godilo, meni je bilo dobro. Zdaj je tebi dobro, meni hudo. Tako je s časno srečo, goljufna19 je. O, da20 bi le večno,21 neskončno srečo v nebesih dosegli!« Avguštinu22 so stopile solze23 v oči, drugega25 ni več mogel reči kakor te besede: »27O,28 Pavle,29 ne boš, ne boš nesrečen ne, dokler sem jaz30 živ. Nisem31 pozabil, da32 si mi življenje otel. Pri33 meni imaš vse, kar poželiš. Ako34 bi si35 polovico moje graščine36 izvolil, ti jo z veseljem dam. Pa o tem37 se bomo jutri pomenili, nocoj38 gremo spat, ker je že pozno.«39 Drugi dan ukaže Avguštin napraviti dobro kosilo, veliko pojedino40 in povabi vse svoje prijatelje41, da42 bi se gostili in veselili. Pri43 jedi je Avguštin vsem44 povabljenim rekel: »Glejte,46 ta je moj pravi,47 resnični prijatelj48, moj dobrotnik, ki me je prišel obiskat. Pripravljen sem49 mu zdaj,50 kar je mogoče, dobroto povrniti. Vi51 ste sedaj52 priče:53 karkoli bo poželel,54 mu z veseljem dam. Moj hišnik pa je včeraj55 tega mojega56 dobrotnika zgrda57 od hiše odgnal;58 in ko bi Bog ne bil tako naklonil in ko bi dobri ljudje ne bili usmiljeni do njega, bi jaz danes60 tega ve-
41
[27−28]
selja ne imel. Do smerti1 bi me bilo bolelo, ko bi bil zvedil de2 je moj dobrotnik tako neusmiljeno od moje hiše odgnan. Pokliči hišnika, reče Avguštin hlapcu, ki je per5 mizi stregel, de6 mu vpričo vsih7 povem, kar mu gre. Hišnik pride, Avguštin mu serdito9 reče: Poznaš tega Gospoda11? Zakaj si ga včerej12 tako z gerdo13 od hiše stepel? Ako ga ravno nisi poznal, vender14 bi ne smel tako neusmiljen biti. Lej15 moj dobrotnik je to, življenje mi je ohranil. Kdor ni usmiljen tudi usmiljenja ni vreden, torej17 pojdi, poiši18 si službe kjer hočeš, per20 meni nimaš več kruha. Sedem dni ti dam odloga službe iskat, ali21 jo najdeš ali ne, se moraš spraviti. Hišnik se je zgovarjal23 z nevednostjo,24 in prosi de25 bi ga še imeli rekoč: Kam čem iti na starost? Kako bomo živeli, žena otroci, oh29 Bogu se usmili! Poberi se, zavpije nad njim Avguštin, zdaj čutiš, kako hudo dene neusmiljenje. S solznimi očmi gre hišnik ves žalosten, zdihuje34, ne ve se kam djati35, na glas joka, njegovi otroci tudi z njim. Ko odide, se Pavle oberne36 proti svojimu prijatlu37 Avguštinu rekoč: Bog te živi moj prijatel41 Avguštin, gospod te imenitne grajšine42. Ne zameri, de43 te vpričo vsih44 povabljenih za besedo primem. Obljubil si mi dati, kar prosim,45 ne zaverzi tedej46 moje prošnje.47 Prosim te samo to, de48 hišnika ne deneš ob službo, ohrani49 ga do smerti.50 Ne zameri mu, kar je storil, sej51 veš, de52 bo zanaprej53 vse drugačin54. Nikdar bi jest55 ne mogel vesel biti, ko bi zavoljo mene kdo nesrečen bil. Rajši ho-
selja ne imel. Do smrti1 bi me bilo bolelo, ko bi bil zvedel, da2 je bil3 moj dobrotnik tako neusmiljeno od moje hiše odgnan. Pokliči hišnika,«4 reče Avguštin hlapcu, ki je pri5 mizi stregel, »da6 mu vpričo vseh7 povem, kar mu gre.«8 Hišnik pride, Avguštin mu srdito9 reče: »10Poznaš tega gospoda11? Zakaj si ga včeraj12 tako zgrda13 od hiše stepel? Ako ga ravno nisi poznal, vendar14 bi ne smel tako neusmiljen biti. Glej,15 moj dobrotnik je to, življenje mi je ohranil. Kdor ni usmiljen,16 tudi usmiljenja ni vreden. Torej17 pojdi, poišči18 si službe,19 kjer hočeš, pri20 meni nimaš več kruha. Sedem dni ti dam odloga, službo iskati. Ali21 jo najdeš ali ne, se moraš spraviti.«22 Hišnik se izgovarja23 z nevednostjo in prosi, da25 bi ga še imeli,26 rekoč: »27Kam čem iti na starost? Kako bomo živeli, žena,28 otroci? Oh29 Bogu se usmili!« »30Poberi se,«31 zavpije nad njim Avguštin, »32zdaj čutiš, kako hudo dene neusmiljenje.«33 S solznimi očmi gre hišnik ves žalosten, vzdihuje34, ne ve se kam dejati35, na glas joka, njegovi otroci tudi z njim. Ko odide, se Pavle obrne36 proti svojemu prijatelju37 Avguštinu,38 rekoč: »39Bog te živi,40 moj prijatelj41 Avguštin, gospod te imenitne graščine42. Ne zameri, da43 te vpričo vseh44 povabljenih za besedo primem. Obljubil si mi dati, kar prosim;45 ne zavrzi tedaj46 moje prošnje!47 Prosim te samo to, da48 hišnika ne deneš ob službo. Ohrani49 ga do smrti!50 Ne zameri mu, kar je storil, saj51 veš, da52 bo za naprej53 vse drugačen54. Nikdar bi jaz55 ne mogel vesel biti, ko bi zavoljo mene kdo nesrečen bil. Rajši ho-
42
[28−29]
čem še toliko revšino terpeti1, kakor k nesreči bližniga2 kaj pomagati. Na te besede so se vsi povabljeni razjasnili in oveselili, ker žalostni4 so bili per hišnikovim slovljenji5. O žlahtni7 usmiljeni Pavle!8 ti si nam vsim9 lep izgled keršanske10 ljubezni. Gotovo ti bo Bog vse obilno poplačal. Tako so vsi ob enim12 veseli glas zagnali,13 in na zdravje Pavleta in grajšaka15 Avguština pili16. Dobre volje so bili celi17 dan in dolgo zvečer. Avguštin je hišnika obderžal18 na Pavletovo prošnjo,19 in mu obljubil tudi do smerti20 ga imeti21. Vesel dan je bil to vsim22, kar jih je bilo per23 gradu,24 posebno vesela je bila kuharca25. Tri tedne je ostal Pavle v grajšini26. Med tem27 mu je Avguštin vse nove oblačila narediti dal28, mu vse potrebne reči napravil,30 in ga potem na Dunaj poslal32. Dal mu je s sabo33 obilno dnarjev,34 in list, kteriga35 je pisal do svojiga36 strica, kteri37 je bil v imenitni službi na Dunaji39. Tako je govoril Avguštin svojimu prijatlu40 Pavletu, preden ga je od sebe spustil: Ljubi Pavle!42 prežlahtno je serce43 tvoje!44 škoda bi bilo zate, ko bi ti v kako nevarno službo prišel, kjer bi utegnilo tvoje serce spačeno biti46. Bodi dober tudi zanaprej,47 in pojdi se še učit.48 Pojdi na Dunaj de49 skončaš vse šole, loti50 se učenosti, ktere51 hočeš,52 izvoli si stan, kteri53 te veseli, jest54 pa te bom z vsim55 potrebnim preskerbel56, kakor si bil preskerbljen per tvojim57 dobrotniku baronu I. v nemškim gradcu58. Pojdi na ravnost59 k mojimu60 stricu, podaj mu pismo,61 in sprejel te bo z veseljem,62 in ti bo dal na mojo rajten63-
čem še toliko revščino trpeti1, kakor k nesreči bližnjega2 kaj pomagati.«3 Na te besede so se vsi povabljeni razjasnili in oveselili, ker so bili pri hišnikovem slovljenju žalostni5. »6O, plemeniti,7 usmiljeni Pavle,8 ti si nam vsem9 lep zgled krščanske10 ljubezni. Gotovo ti bo Bog vse obilno poplačal.«11 Tako so vsi obenem12 veseli glas zagnali in pili14 na zdravje Pavleta in graščaka15 Avguština. Dobre volje so bili ves17 dan in dolgo zvečer. Avguštin je hišnika na Pavletovo prošnjo obdržal19 in mu obljubil tudi, da20 ga bo do smrti imel21. Vesel dan je bil to vsem22, kar jih je bilo pri23 gradu;24 posebno vesela je bila kuharica25. Tri tedne je ostal Pavle v graščini26. Medtem27 mu je Avguštin dal narediti vsa nova oblačila28, mu napravil29 vse potrebne reči in ga potem poslal31 na Dunaj. Dal mu je s seboj33 obilno denarjev34 in list, katerega35 je pisal do svojega36 strica, ki37 je bil na Dunaju38 v imenitni službi. Tako je govoril Avguštin svojemu prijatelju40 Pavletu, preden ga je od sebe spustil: »41Ljubi Pavle,42 prežlahtno je tvoje srce,44 škoda bi bilo zate, ko bi ti v kako nevarno službo prišel, kjer bi se45 utegnilo tvoje srce spačiti46. Bodi dober tudi za naprej47 in pojdi se še učit!48 Pojdi na Dunaj, da49 skončaš vse šole! Loti50 se učenosti, katere51 hočeš;52 izvoli si stan, kateri53 te veseli, jaz54 pa te bom z vsem55 potrebnim preskrbel56, kakor si bil preskrbljen pri tvojem57 dobrotniku baronu I. v Nemškem Gradcu58. Pojdi naravnost59 k mojemu60 stricu, podaj mu pismo in sprejel te bo z veseljem in ti bo dal na moj ra63-
43
[29]
go1 karkoli boš potrebval2.. Prijazno3 se Pavle4 zahvali za tako dobrotlivo5 prijaznost. Prijatla6 se objameta in kušneta7. Pavle gre na Dunaj.
čun,1 karkoli boš potreboval2.« Pavle3 se prijazno4 zahvali za tako dobrotljivo5 prijaznost. Prijatelja6 se objameta in poljubita7. Pavle gre na Dunaj.
VI.1 Pavle desetašolic2 na Dunaji.3
VI Pavle desetošolec2 na Dunaju3
Z groznim veseljem gre Pavle Svetin proti Duneju, ni1 mu bilo več treba skerbeti2 kam in kje pod streho priti, imel4 je dnarjev5 dosti,6 in na Duneji7 se je vedel kam oberniti8. Vesel je bil iz celiga serca de9 bo spet v šolo hodil,10 in se lepih reči učil. Posebno so ga že naprej velike ali visoke šole veselile. Celo11 pot je Boga hvalil, ker mu je toliko dobrotliv12 in usmiljen. Po poti je tudi premišljeval, kteriga13 stanu bi se lotil, ali bi šel v deseto šolo,14 in se učil in perpravljal15 za duhovski stan, ali bi se prijel medicine,16 in se učil zdravila poznati, de17 bi zdravnik bil; ali bi se učil pravice, de18 bi bil besednik ali pravdin dohtar19. Celo20 pot je premišljeval kaj bi si bil izvolil, pa si za gotovo še nič ni zbral22. Kar od deleč23 zagleda visoki turn svetiga24 Štefana, kteri zmed25 velikih poslopjev26 kipi, od kteriga visočine27 je toliko28 že slišal povedati. Iz celiga serca30 zdaj Pavle zdihne31 proti nebesam32 rekoč: O dobrotlivi34 Bog!35 razsvetli mi um in pamet, de36 izvolim pravi stan, v kteriga37 si me namenil, de38 se obernem39 na pravo pot, ktera40 je tebi všeč. V to cerkev pojdem, ktere turn sim41
Z groznim veseljem gre Pavle Svetin proti Dunaju. Ni1 mu bilo več treba skrbeti,2 kam in kje bo3 pod streho prišel. Imel4 je denarjev5 dosti in na Dunaju7 se je vedel kam obrniti8. Vesel je bil iz vsega srca, da9 bo spet v šolo hodil in se lepih reči učil. Posebno so ga že naprej velike ali visoke šole veselile. Vso11 pot je Boga hvalil, ker mu je toliko dobrotljiv12 in usmiljen. Po poti je tudi premišljeval, katerega13 stanu bi se lotil, ali bi šel v deseto šolo in se učil in pripravljal15 za duhovski stan, ali bi se prijel medicine in se učil zdravila poznati, da17 bi zdravnik bil; ali bi se učil pravice, da18 bi bil besednik ali pravdni doktor19. Vso20 pot je premišljeval,21 kaj bi si bil izvolil, pa si za gotovo še nič ni izbral22. Kar od daleč23 zagleda visoki stolp svetega24 Štefana, ki izmed25 velikih poslopij26 kipi in o katerega visočini27 je že toliko29 slišal povedati. Iz vsega srca30 zdaj Pavle vzdihne31 proti nebesom,32 rekoč: »33O, dobrotljivi34 Bog,35 razsvetli mi um in pamet, da36 izvolim pravi stan, v katerega37 si me namenil; da38 se obrnem39 na pravo pot, katera40 je tebi všeč. V to cerkev pojdem, katere stolp sem41
44
[29−30]
napervo1 zagledal,2 tam čem moliti in prositi za razsvetljenje, de3 to izvolim, kar je tebi o4 dobrotljivi Bog, dopadlivo5. Pavle gre zdaj srečno naprej, ne ustavi se tako dolgo de7 pride do velike cerkve svetiga8 Štefana. Naravnost gre v cerkev, bilo je ura 4 popoldan9, in tako serčno10 in zamišljeno moli, de ni porajtal11 duhovnov, kteri so12 ravno po končani molitvi tiho iz cerkve šli13. Celo uro je Pavle molil v cerkvi in premišljeval, kteriga14 stanu bi se lotil. Potem je v svojim sercu15 občutil nekako veselje in notranje želje16 po duhovskim17 stanu. Gotovo je božja volja ta19, si je mislil, Bog me je v duhovski stan namenil, tega si izvolim. S temi mislami20 Pavle vstane in gre iskat s pismam21 gospoda prijatloviga22 strica. Kmalo23 ga spraša, ponižno gre do njega. Preden je24 Pavle pismo podal25, ga gospod prijazno vpraša: Vi ste šolar iz ptujiga27 kraja, videl sim28 vas v cerkvi, kaj ne de29 ste bili malo pred30 v cerkvi svetiga31 Štefana, pred altarjem matere32 božje; to33 mi je bilo zlo34 všeč. Bil sim36, odgovori Pavle!38 molil sim39 in prosil Boga za razsvetljenje, de40 bi vedil praviga41 stanu se lotiti. Gospod pismo42 odpre in bere,44 kar spozna de45 je to tisti Avguštinov zvesti prijatel46 in dobrotnik. Z velikim veseljem ga sprejme,47 mu reče, se zraven njega usesti,49 in mu tako govori: Ljubeznivi Pavle!51 vse vem kako se je tebi godilo. Dobro vem koliko dobriga54 si mojimu55 stričniku storil,56 in mu pomagal57 v bolezni. Vse to kaže očitno de60 te je Bog v duhovski stan namenil. Bogaj mene61, stopi v deseto šolo, hiti se učiti
najprvo1 zagledal;2 tam čem moliti in prositi za razsvetljenje, da3 to izvolim, kar je tebi, O4 dobrotljivi Bog, všeč5.«6 Pavle gre zdaj srečno naprej, ne ustavi se tako dolgo, da7 pride do velike cerkve svetega8 Štefana. Naravnost gre v cerkev, bilo je ura 4 popoldne9, in tako srčno10 in zamišljeno moli, da ne opazi11 duhovnov, kateri12 ravno po končani molitvi tiho iz cerkve gredo13. Celo uro je Pavle molil v cerkvi in premišljeval, katerega14 stanu bi se lotil. Potem je v svojem srcu15 občutil nekako veselje in notranjo željo16 po duhovskem17 stanu. Gotovo je to18 božja volja, si je mislil, Bog me je v duhovski stan namenil, tega si izvolim. S temi mislimi20 Pavle vstane in gre iskat s pismom21 gospoda prijateljevega22 strica. Kmalu23 ga spraša, ponižno gre do njega. Preden Pavle pismo poda25, ga gospod prijazno vpraša: »26Vi ste šolar iz tujega27 kraja, videl sem28 vas v cerkvi. Kajne da29 ste bili malo prej30 v cerkvi svetega31 Štefana, pred oltarjem Matere32 božje? To33 mi je bilo zelo34 všeč.« »35Bil sem36,«37 odgovori Pavle, »38molil sem39 in prosil Boga za razsvetljenje, da40 bi vedel pravega41 stanu se lotiti.« Gospod42 odpre pismo43 in bere;44 kar spozna, da45 je to tisti Avguštinov zvesti prijatelj46 in dobrotnik. Z velikim veseljem ga sprejme in47 mu reče, naj48 se zraven njega usede49 in mu tako govori: »50Ljubeznivi Pavle,51 vse vem,52 kako se je tebi godilo. Dobro vem,53 koliko dobrega54 si mojemu55 stričniku storil in mu v bolezni pomagal58. Vse to očitno59 kaže, da60 te je Bog v duhovski stan namenil. Poslušaj me61, stopi v deseto šolo, hiti se učiti
45
[30]
duhovske učenosti, z vsim1 boš preskerbljen2 karkoli potrebuješ. Ti boš kdej3 dober duhoven4 pastir. Pavle odgovori ponižno: Visoke časti vredni gospod! Ravno to je moja misel,7 v cerkvi med molitvijo so mi na enkrat peršle8 v serce9 velike želje po duhovskim10 stanu; tega11 se hočem prijeti,12 in si pridno perzadevati13 si potrebnih učenost perdobiti14. Vas prosim, de16 mi pomagate,17 in me učite, kako se moram vredno za ta sveti in imenitni stan, kakor je duhovski, perpravljati19. 20 Pavle je stopil v deseto šolo, pridno21 se učil, de23 mu ga ni bilo enakiga24. Per25 gospodu je imel stanovanje in živež,26 in z vsim27 ga je prijatel Avguštin28 obilno preskerbil29. Dve leti je hodil v deseto šolo,30 iz gospodove hiše, tretje leto pa je bil vzet v duhovšnico31. Četerto32 leto je bil za mašnika žegnan33. Ko je Pavle vse šole skončal je bil postavljen precej za učenika v malih šolah, de35 je fante keršanski36 nauk učil, ktero37 službo je on38 pet let z velikim pridam39 opravljal. Potem je bil zvoljen40 za poglavarja čez41 male šole, in42 to službo je opravljal43 šest let z veseljem in k veselju vsim44 malim šolarjem. Zvoljen45 je bil potem Pavle46 za poglavarskiga svetvavca,47 zavoljo njegove velike učenosti, brihtnosti48 in brumnosti49 mu je bilo to imenitno opravilo izročeno51. Per52 taki imenitni službi je bil vender53 vedno ponižen in pohleven. Več ko je mogel dobriga54 storiti, bolj je bil vesel. Posebno je revežem56 rad pomagal, vse jim je razdal; desiravno57 je bilo veliko njegovo vsakoletno plačilo, je revno živel.
duhovske učenosti, z vsem1 boš preskrbljen,2 karkoli potrebuješ. Ti boš kdaj3 dober duhovni4 pastir.«5 Pavle odgovori ponižno: »6Visoke časti vredni gospod! Ravno to je moja misel;7 v cerkvi med molitvijo so mi naenkrat prišle8 v srce9 velike želje po duhovskem10 stanu. Tega11 se hočem prijeti in si pridno prizadevati, da13 si pridobim potrebnih učenosti14. Vas pa15 prosim, da16 mi pomagate in me učite, kako se moram vredno pripravljati18 za ta sveti in imenitni stan, kakor je duhovski.«20 Pavle je stopil v deseto šolo, se pridno22 učil, da23 mu ga ni bilo enakega24. Pri25 gospodu je imel stanovanje in živež in prijatelj Avguštin27 ga je z vsem28 obilno preskrbel29. Dve leti je hodil v deseto šolo iz gospodove hiše, tretje leto pa je bil vzet v duhovščnico31. Četrto32 leto je bil za mašnika posvečen33. Ko je Pavle vse šole skončal,34 je bil postavljen precej za učenika v malih šolah, da35 je fante krščanski36 nauk učil; to37 službo je pet let z velikim pridom39 opravljal. Potem je bil izvoljen40 za poglavarja male šole in je opravljal42 to službo šest let z veseljem in k veselju vsem44 malim šolarjem. Nato45 je bil Pavle izvoljen46 za poglavarskega svetovalca;47 zavoljo njegove velike učenosti, bistrosti48 in pobožnosti49 mu je bilo izročeno50 to imenitno opravilo. Pri52 taki imenitni službi je bil vendar53 vedno ponižen in pohleven. Več ko je mogel dobrega54 storiti, bolj je bil vesel. Posebno revežem55 je rad pomagal, vse jim je razdal; dasiravno57 je bilo veliko njegovo vsakoletno plačilo, je revno živel.