Sreča v nesreči 1836 (izvirna izdaja) Sreča v nesreči 1882 (Knjižnica slovenskej mladini) Sreča v nesreči 1936 (Cvetje iz domačih in tujih logov)
Sreča v Nesreči, ali POPISVANJE čudne zgodbe dveh dvojčikov. Podučenje starim in mladim, revnim in bogatim.1
Sreča v nesreči ali popisovanje čudne zgodbe dveh dvojčkov. Poučenje starim in mladim, ubožnim in bogatim.1
Sreča v nesreči1
(3)
[(7)−8]
[(38)−39]
Uvod
Uvod
Uvod.1
Blizo1 mesta L....2 v vasi, kjer je bila nekdaj imenitna deleč3 sloveča suknarija ali fabrika4, kjer so žlahtno5 sukno tkali,6 in ga deleč7 po svetu razprodajali, je pred nekaj leti živel9 dober pošten pa tudi brumen junak11. Franc12 Svetin mu je bilo ime. Zgodej13 so mu starši pomerli14, torej15 ni imel nikogar16, de17 bi zanj bil skerbel18. Gospod19 suknarije ali fabrike,20 ga je iz21 dobrote v šolo pošiljal23 toliko, de24 se je Svetin brati in pisati navadil26; potem je v suknarii28 delal,29 in se vsih30 suknarskih del naučil. Zraven navadniga suknarskiga31 dela je mogel32 Svetin tudi vert obdelovati. Priden33 in prebrisane glave je bil Svetin34. Poleti35 je celi36 dan vert obdeloval37, po noči v suknarii delal38. Per vsih39 svojih delih40 Svetin nikoli ni molitve opustil41, ampak pred vsakim delam42 in po vsakim43 delu je pokleknil in ponižno molil;44 zato mu je Bog tudi45 srečo dal46. V malo letih je Svetin toliko perslužil48 in pervarval49,
Blizu1 mesta L …,2 v vasi, kjer je bila nekdaj imenitna, daleč3 sloveča suknarija ali tovarna4, kjer so lepo5 sukno tkali,6 in ga daleč7 po svetu razprodajali, živel8 je pred nekaj leti dober pošten pa tudi pobožen človek11. Fran12 Svetin mu je bilo ime. Zgodaj13 so mu starši pomrli14, in nikogar15 ni imel, da17 bi bil skrbel zanj18. Gospodar19 suknarije ali tovarne20 ga je z21 dobrote pošiljal22 v šolo toliko, da24 se je Svetin navadil25 brati in pisati; potem je v suknariji28 delal,29 in se vseh30 suknarskih del naučil. Poleg navadnega suknarskega31 dela je Svetin tudi vrt lehko obdeloval. Priden33 in prebrisane glave je bil Svetin34. Po leti35 je ves36 dan vrt delal37, a po noči v tovarni38. Ob vseh39 svojih opravilih40 Svetin nikoli ni opustil molitve41, ampak pred vsakim delom42 in po vsakem43 delu je pokleknil in ponižno molil,44 zato mu je Bog dal45 srečo. V malo letih si47 je Svetin toliko prislužil48 in prihranil49,
Blizu1 mesta L.,2 v vasi, kjer je bila nekdaj imenitna, daleč3 sloveča suknarija ali tovarna4, kjer so tenko5 sukno tkali in ga daleč7 po svetu razprodajali, je pred nekaj leti živel9 dober,10 pošten pa tudi pobožen junak11. Franc12 Svetin mu je bilo ime. Starši13 so mu zgodaj pomrli14, torej15 ni imel nikogar16, da17 bi zanj bil skrbel18. Lastnik19 suknarije ga je iz21 dobrote v šolo pošiljal23 toliko, da24 se je Svetin brati in pisati navadil26; potem pa27 je v suknariji28 delal in se vseh30 suknarskih del naučil. Zraven navadnega suknarskega31 dela je moral32 Svetin tudi vrt obdelovati. Svetin je bil priden33 in prebrisane glave. Poleti35 je ves36 dan vrt obdeloval37, ponoči v suknariji delal38. Pri vseh39 svojih delih40 Svetin nikoli ni molitve opustil41, ampak pred vsakim delom42 in po vsakem43 delu je pokleknil in ponižno molil;44 zato mu je Bog tudi45 srečo dal46. V malo letih je Svetin toliko prislužil48 in privaroval49,
(4)
[8−9]
[39]
de1 si je seliše2 kupil, hišo naredil3 in nekaj njiv perkupil4. Gospod5 suknarije ga je zato zlo obrajtal,6 in mu eniga7 dne reče8: France!9 všeč mi je, de10 si tako priden; vidim, de11 si pomagaš. Narbolj všeč pa12 mi je, ki13 vidim, de14 nikoli s hudobnimi tovarši15 ne potegneš16, se le svojiga18 dela deržiš19, rad moliš in v cerkev hodiš; ako20 si per volji21, vzami22 mojo kuharco23 Nežo za ženo, ktera24 je tudi poštena in brumna25. Nima veliko dnarjev26, pa je pridna,27 in jest ji28 bom tudi nekaj dal in pomagal. Svetin je v to hitro dovolil. Pokličejo Nežo, ktera30 se je po svojih stariših31 pisala Neža Terpinc32, in jo vprašajo, ako33 bi bila dovoljna se s Francetam zaročiti34. Neža je v35 to tudi rada dovolila,36 in v štirih tednih so ženitnino37 naredili. K ženitvanji39 je tudi40 prišel gospodar suknarije s svojo gospo, de si42 je bil žlahtniga43 rodu. Svetina so vsi radi imeli. Vesel je živel Svetin s svojo ženo Nežo. Očitno se je nad njima kazala zakonska sreča. Nikoli ni bilo med njima krega ali44 prepira. Ne po posvetnih navadah in po mesnih45 željah, ampak po keršanskih46 in po božjih zapovedih sta živela. On je po dnevi vert47 obdeloval, ona je domače dela opravljala50.
da1 si je selišče2 kupil, hišo napravil3 in nekaj njiv prikupil4. Gospodar5 suknarije ga je zato zelo čislal,6 in mu necega7 dne dejal8: »Franc!9 všeč mi je, da10 si tako priden; vidim, da11 si pomagaš. A najbolj všeč12 mi je, ko13 vidim, da se14 nikoli s hudobnimi tovariši15 ne družiš16, da17 se le svojega18 dela držiš19, rad moliš in v cerkev hodiš. Ako20 si voljan21, vzemi22 mojo kuharico23 Nežo za ženo, katera24 je tudi poštena in pobožna25. Nima mnogo denarjev26, a pridna je,27 in jaz jej28 bom tudi nekaj dal in pomagal. Svetin je v to hitro dovolil. Pokličejo Nežo, katera30 se je po svojih starših31 pisala Neža Trpinec32, in jo vprašajo, ako33 bi bila voljna, s Franom se zaročiti34. Neža je to tudi rada privolila,36 in v štirih tednih so naredili ženitovanje38. K ženitovanji39 je prišel tudi41 gospodar suknarije s svojo gospo, da-si42 je bil plemenitega43 rodu. Svetina so vsi radi imeli. Vesel je živel Svetin s svojo ženo Nežo. Očitno se je nad njima kazala zakonska sreča. Nikoli ni bilo med njima svade niti44 prepira. Ne po posvetnih navadah in po mesenih45 željah, ampak po krščanskih46 in po božjih zapovedih sta živela. On je po dnevi47 obdeloval vrt48, a49 ona je opravljala domača opravila50.
da1 si je selišče2 kupil, hišo naredil3 in nekaj njiv prikupil4. Gospod5 suknarije ga je zato zelo v čislih imel6 in mu nekega7 dne rekel8: »France,9 všeč mi je, da10 si tako priden; vidim, da11 si pomagaš. Najbolj všeč pa12 mi je, ko13 vidim, da14 nikoli s hudobnimi tovariši15 ne potegneš16, se le svojega18 dela držiš19, rad moliš in v cerkev hodiš; ako20 si pri volji21, vzemi22 mojo kuharico23 Nežo za ženo, ki24 je tudi poštena in pobožna25. Nima veliko denarjev26, pa je pridna27 in jaz ji28 bom tudi nekaj dal in pomagal.«29 Svetin je v to hitro dovolil. Pokličejo Nežo, ki30 se je po svojih starših31 pisala Neža Trpinc32, in jo vprašajo, ali33 bi bila zadovoljna poročiti se s Francetom34. Neža je v35 to tudi rada dovolila36 in v štirih tednih so naredili ženitnino38. K ženitovanju39 je prišel tudi41 gospodar suknarije s svojo gospo, dasi42 je bil plemenitega43 rodu. Svetina so vsi radi imeli. Vesel je živel Svetin s svojo ženo Nežo. Očitno se je nad njima kazala zakonska sreča. Nikoli ni bilo med njima prepira. Ne po posvetnih navadah in mestnih45 željah, ampak po krščanskih46 in po božjih zapovedih sta živela. On je podnevi vrt47 obdeloval, ona je domača dela opravljala50.
(5)
[9−10]
[39]
Vsak večer sta pokleknila in glasno večerno molitvico opravila1, ko2 bi bila še tako trudna. Vse svoje zaupanje sta le v Boga imela4; torej njima5 je šlo vse po sreči. Dve leti je minilo7, kar sta bila zaročena,8 in Svetinka je bila zdaj v drugim stanu9. Dobila10 sta v eni11 noči dva lepa zdrava fantiča dvojčika14. Per svetim kerstu15 so pervimu16 dali ime Janez, drugimu Pavl17. Gospod18 in gospa suknarije19 sta bila botra20. Vesela21 sta bila22, de njima je23 Bog tako dober, spoznala sta božje dobrote,24 in vedno sta ga hvalila. Tudi25 sta sklenila fantiča26, če jih27 Bog per živlenji28 ohrani, v brumnosti29 in svetosti zrediti,30 in varvati pred zapeljivimi tovaršijami31, de32 bi v starih letih čisto veselje nad njima imela34.
Vsak večer sta pokleknila in glasno opravila večerno molitev1, naj si2 bi bila še tako trudna. Vse svoje zaupanje sta imela3 le v Boga; zatorej5 je njima6 šlo vse po sreči. Dve leti ste minuli7, kar sta bila zaročena,8 in Svetinka je bila zdaj samodruga9. Dobila10 sta v jednej11 noči dva lepa zdrava sinka dvojčka14. Pri svetem krstu15 so prvemu16 dali ime Janez, drugemu Pavel17. Gospod18 in gospa suknarije19 sta bila krstna kuma20. Veselila21 sta se22, da je njima23 Bog tako dober, spoznala sta božje dobrote in vedno sta ga hvalila. Tudi25 sta sklenila sinka26, če ju27 Bog živa28 ohrani, v pobožnosti29 in svetosti vzrediti30 in ju varovati zapeljivih družb31, da32 bi v starih letih imela33 čisto veselje nad njima.
Vsak večer sta pokleknila in glasno večerno molitevco opravila1, ko2 bi bila še tako trudna. Vse svoje zaupanje sta le v Boga imela4; torej jima5 je šlo vse po sreči. Dve leti je minilo7, kar sta bila poročena8 in Svetinka je bila zdaj v drugem stanu9. Tedaj10 sta v eni11 noči dobila12 dva lepa,13 zdrava fantiča dvojčka14. Pri svetem krstu15 so prvemu16 dali ime Janez, drugemu Pavel17. Gospodar suknarije18 in njegova gospa19 sta bila botra20. Oče in mati21 sta bila vesela22, da jima je23 Bog tako dober, spoznala sta božje dobrote in vedno sta ga hvalila. Sklenila25 sta tudi, da bosta fantiča26, če ju27 Bog pri življenju28 ohrani, v pobožnosti29 in svetosti zredila30 in varovala pred zapeljivimi tovarišijami31, da32 bi v starih letih čisto veselje nad njima imela34.
(7)
[(11)−12]
[(40)]
PERVI1 DEL.2
PRVI1 DEL.2
PRVI1 DEL
I. France1 Svetin gre na vojsko2 francosko.3
I. Fran1 Svetin gre na francosko vojsko.3
I France1 Svetin gre na francosko vojsko3
Lepo sta skerbela France1 in Neža za fantiča, in2 z združeno močjo si perzadevala3 več perslužiti4, de5 bi fantiča6 mogla pošteno in dobro zrediti7. Zato sta še bolj pridno8 delala in bolj zvesto9 molila. Ob enim lepim spomladanskim dnevu, ravno nedelja je bila,10 ko prideta France11 in Neža popoldne12 iz cerkve, reče France13: Pojdi po bokal vina, de15 vsak malo pijeva16. Nikoli ne greva v oštarijo17, bodiva doma vesela sama,18 in Boga hvaliva, ker nama nič19 ne manka20. Prijazno vkupej22 pijeta in se pogovarjata od tega23 kar sta dansi24 v cerkvi slišala. Med tem25 vpraša France26 svojo ženo in prijazno reče: Ljuba dobra moja Neža!30 povej mi, kako je to, de31 nisi nikoli vesela, kar sva vkup32; nikoli te ne vidim se nasmejati,33 ali zapeti, ampak34 vedno si zamišljena in žalostna,36 in pa večkrat te zdihvati37 slišim. Kaj ti je vender39? Le povej mi, vse rad storim, kar koli40 želiš, de boš41 le vesela. Neža mu nato milo odgovori: Ljubi43 moj mož,44 res je de45, sim46 vedno žalostna,47
Lepo sta skrbela Fran1 in Neža za otroka,2 z združeno močjo si prizadevala3 več zaslužiti4, da5 bi sinka6 mogla pošteno in dobro vzrediti7. Zato sta še bolj pridno8 delala in še bolj zvesto9 molila. Ob lepem vzpomladnem dnevi bila je nedelja 10 ko prideta Fran11 in Neža po poludne12 iz cerkve, reče Fran13: »14Pojdi po bokal vina, da15 vsak malo pijeva16. Nikoli ne greva v krčmo17, bodiva doma vesela sama in Boga hvaliva, ker nama ničesar19 ne manjka20. Prijazno skupaj22 pijeta in se pogovarjata od tega,23 kar sta denes24 v cerkvi slišala. V tem25 vpraša Fran26 svojo ženo in jej27 prijazno reče: »28Ljuba,29 dobra moja Neža!30 povej mi, kako je to, da31 nisi nikoli vesela, kar sva skupaj32; nikoli te ne vidim, da bi se nasmijala33 ali malo zapela,34 vedno si le35 zamišljena in žalostna,36 in te tudi po večkrat37 slišim zdihovati38. Kaj ti je vender39? Le povej mi, vse rad storim, kar koli40 želiš, da bodeš41 le vesela.« 42 Neža mu nato milo odgovori: »Mož43 moj ljubi!44 res je, da sem46 vedno žalostna,47
Lepo sta skrbela France1 in Neža za fantiča in si2 z združeno močjo prizadevala3 več prislužiti4, da5 bi fantiča6 mogla pošteno in dobro zrediti7. Zato sta še pridneje8 delala in zvesteje9 molila. Ob nekem lepem spomladanskem dnevu, ravno nedelja je bila,10 ko prideta France11 in Neža popoldne12 iz cerkve, reče France13: »14Pojdi po bokal vina, da15 vsak malo popijeva16. Nikoli ne greva v gostilno17, bodiva doma vesela sama in Boga hvaliva, ker nama nič19 ne manjka20.«21 Prijazno vkupaj22 pijeta in se pogovarjata o tem,23 kar sta danes24 v cerkvi slišala. Medtem25 vpraša France26 svojo ženo in prijazno reče: »28Ljuba,29 dobra moja Neža,30 povej mi, kako je to, da31 nisi nikoli vesela, kar sva vkup32; nikoli te ne vidim se nasmejati33 ali zapeti, ampak34 vedno si zamišljena in žalostna in pa večkrat te37 slišim zdihovati38. Kaj ti je vendar39? Le povej mi, vse rad storim, karkoli40 želiš, da boš41 le vesela.«42 Neža mu nato milo odgovori: »Ljubi43 moj mož,44 res je, da sem46 vedno žalostna
8
[12−13]
[(40)−41]
in1 nikoli vesela, tode2 ne zavoljo pomankanja,3 ali zavoljo dela, skerbi4 in truda. Ne misli, de5 te nimam rada,6 srečna vsaka žena, ktera7 ima tako dobriga8 in pridniga9 moža, kakor si ti. Vesela pa10 nikoli ne morem biti, v sercu11 me vedno nekaj skerbi, prihodnost premišlujem,12 in zdi se mi, de naji13 bodo velike nesreče zadele,15 in hude nadloge čez naji16 prišle,17 in Bog ve18 kako je to, de sim19 zavoljo tega vedno žalostna, desiravno prihodniga20 noben človek ne ve. France21 odgovori: Nikar se tega22 ne boj, če naji24 tudi kaj hudiga25 zadene, bova26 vse preterpela,27 v Boga zaupajva, na Boga se zanesiva,28 in dobrotljivi Bog naji29 ne bo30 zapustil. Tako dobrotljivo je Bog za naji31 do zdej skerbel32; tudi zanaprej naji33 ne bo zapustil34. Po tem35 poklekneta in36 večerno molitev opravita37 in gresta k pokoju38. Prav39 je res40, de41 na tem svetu ni prave resnične42 sreče; to je dobro spoznala Neža43 Svetinka, zato ni bila nikoli vesela. Ravno tisto leto44 se je začela huda vojska s Francozam45. Estrajski46 cesar je veliko soldatov potreboval47. Ne le sami fantje, ampak tudi mladi možje, kteri48 niso imeli zadosti zemlje ali grunta,49 so mogli50 iti na vojsko. To je zadelo tudi Franceta51 Svetina. Sama hiša ga ni varovala pred soldašino, ni52 bilo drugači53, mogel54 je biti soldat55. Svetin ni bil več kakor56 osem dni v kosarni57, de58 se je malo soldaške59 službe navadil. Deveti dan gre Neža še zadnikrat svojiga60 moža obiskat in od njega slovo vzet62, ker po tistim ga64 nikoli več ni vidila65. Tisti dan je šel na laško,66 in ni ga bilo več nazaj.
ter1 nikoli vesela, a to2 ne zavoljo pomanjkanja3 ali zavoljo dela, skrbi4 in truda. Ne misli, da5 te ne ljubim;6 srečna vsaka žena, katera7 ima tako dobrega8 in pridnega9 moža, kakor si ti. A vesela10 nikoli ne morem biti, v srci11 me vedno nekaj skrbi, prihodnjost premišljujem,12 in zdi se mi, da13 bodo naju14 velike nesreče zadele in hude nadloge bodo čez naju16 prišle;17 in Bog zna18 kako je to, da sem19 zavoljo tega vedno žalostna, da-si prihodnjosti20 noben človek ne ve.« Fran21 odgovori: »Nikoli se22 ne boj tega23, če naju24 tudi kaj hudega25 zadene, vse bodeva pretrpela,27 v Boga zaupajva, na Boga se zanesiva,28 in dobrotljivi Bog naju29 ne bode30 zapustil. Tako dobrotljivo je Bog za naju31 do zdaj skrbel32; tudi zanaprej naju33 ne zapusti34. Potem35 poklekneta, opravita36 večerno molitev in gresta počivat38. Res39 je, da41 na tem svetu ni prave stanovite42 sreče; to je dobro spoznala Svetinka, zato ni bila nikoli vesela. Tistega leta44 se je začela huda vojska z Francozom45. Avstrijski46 cesar je obilo vojakov potreboval47. Ne le sami fantje, ampak tudi mladi možje, kateri48 niso imeli zadosti zemljišča, morali49 so iti na vojsko. To je zadelo tudi Frana51 Svetina. Sama hiša ga ni varovala vojaščine. Ni52 bilo drugače53, moral54 je biti vojak55. Svetin ni bil več nego56 osem dni v vojašnici57, da58 se je malo vojaške59 službe navadil. Deveti dan gre Neža še zadnjikrat svojega60 moža obiskat in se61 od njega poslovit62, ker ga63 po tem64 nikoli več ni videla65. Tisti dan je šel na Laško,66 in ni ga bilo več nazaj.
in1 nikoli vesela, toda2 ne zavoljo pomanjkanja3 ali zavoljo dela, skrbi4 in truda. Ne misli, da5 te nimam rada;6 srečna vsaka žena, katera7 ima tako dobrega8 in pridnega9 moža, kakor si ti! Vesela pa10 nikoli ne morem biti, v srcu11 me vedno nekaj skrbi; prihodnost premišljujem12 in zdi se mi, da naju13 bodo velike nesreče zadele in hude nadloge nad naju16 prišle;17 in Bog ve,18 kako je to, da sem19 zavoljo tega vedno žalostna, dasiravno prihodnjega20 noben človek ne ve.« France21 odgovori: »Nikar se tega22 ne boj, če naju24 tudi kaj hudega25 zadene, bova26 vse pretrpela;27 v Boga zaupajva, na Boga se zanesiva in dobrotljivi Bog naju29 ne bo30 zapustil. Tako dobrotljivo je Bog za naju31 do zdaj skrbel32; tudi za naprej naju33 ne bo zapustil34.« Potem35 poklekneta in36 večerno molitev opravita37 in gresta k pokoju38. Prav res39 je, da41 na tem svetu ni prave resnične42 sreče; to je dobro spoznala Neža43 Svetinka, zato ni bila nikoli vesela. Ravno tisto leto44 se je začela huda vojska s Francozom45. Avstrijski46 cesar je potreboval veliko vojakov47. Ne le sami fantje, ampak tudi mladi možje, kateri48 niso imeli zadosti zemlje,49 so morali50 iti na vojsko. To je zadelo tudi Franceta51 Svetina. Sama hiša ga ni varovala pred vojaščino, ni52 bilo drugače53, moral54 je biti vojak55. Svetin ni bil več kakor56 osem dni v vojašnici57, da58 se je malo vojaške59 službe navadil. Deveti dan gre Neža še zadnjikrat svojega60 moža obiskat in od njega slovo vzeti62, ker po tistem ga64 nikoli več ni videla65. Tisti dan je šel na Laško66 in ni ga bilo več nazaj.
9
[13−14]
[41−42]
Grozno1 je žena za njim2 jokala in žalovala, ni ga3 mogla pozabiti svojiga ljubiga Franceta4. Žalostno je bilo viditi5 kako sta slovo jemala. Neža joka neprenehama6 pred možem in pravi: Kam se bom zdej djala8 sama s fantičama, komej9 sta po dve leti stara?10 Kako jih bom preživila11, kako zredila12? Oh jest uboga sirota13, kdo mi bo14 kaj pomagal, ko so nama bili ljudje tako nevošlivi.15 Tudi Francetu16 se serce terga17, ker18 vidi svojo ženo tako zlo jokati19 in žalovati20; vidil21 je tudi eniga22 dvojčkov, ki ga je bila mati na naročeji23 s sabo pernesla, solze24 se mu udero,25 milo se zjoka26; vender27 jo potrošta in ji serčno reče28: Ljuba29 moja žena30! Ne žaluj tako zlo, kaj31 ne veš de to32 je božja volja.34 Tudi nar manjši35 reč se brez volje37 božje ne zgodi,38 in ne en39 las ne pade iz40 naše glave brez volje nebeškiga41 očeta. Ker je Bog tako sklenil42, se moramo voljno43 njegovim naredbam udati44. Kdor v Boga zaupa, ne bo nikoli zapušen45. Bog naji46 ne bo zapustil47. Lepo Bogu služi,48 in tudi fantiča49 uči Boga se bati in njemu služiti. De51 moram soldat52 biti,53 mi cesarsko povelje ukazuje, gosposkam55 in oblastnikam pa56 moramo zavoljo Boga pokorni biti57. Ne jokaj preveč, ampak moli zame, de58 srečno po tem59 ko sovražnika premagamo spet nazaj pridem. Prosi za me dobrotliviga Boga, de me varje v vsih nevarnostih, de spet srečno nazaj pridem60. Skerbi61 lepo za fantiča, in62 ne pozabi jih63 učiti Boga poznati65, njega moliti in mu služiti, de boš66 vsaj nad otroci veselje67 imela, če tudi69 mene na vojski ubijejo. S temi be-
Zelo1 je žena po njem2 jokala in žalovala, ter ni3 mogla pozabiti svojega ljubega Frana4. Žalostno je bilo videti,5 kako sta slovo jemala. Neža neprenehoma joka6 pred možem in pravi: »7Kam se bodem zdaj dejala8 sama z otrokoma? Komaj9 sta po dve leti stara!10 Kako ju bodem preživela11, kako vzredila12? O jaz sirota uboga13, kdo mi bode14 kaj pomagal, ko so nama bili ljudje tako zavidljivi.«15 Tudi Franu16 se srce trga17, ko18 vidi svojo ženo tako zelo jokajočo19 in žalostno20; videl21 je tudi jednega22 dvojčkov, ki ga je bila mati v naročaji23 s seboj prinesla; solze24 se mu udero in25 milo se razjoka26; a vender27 jo tolaži, rekoč28: »Žena29 moja ljuba30! Ne žaluj preveč; ali31 ne veš, da32 je to33 božja volja?34 Tudi najmanjša35 reč se brez božje volje ne zgodi,38 in le jeden39 las ne pade iz40 naše glave brez volje nebeškega41 očeta. Ker je Bog tako ukrenil42, moramo se voljno udati43 njegovim naredbam. Kdor v Boga zaupa, nikoli ne bode zapuščen45. Bog naju46 ne zapusti47. Lepo Bogu služi,48 in tudi otroka49 uči Boga se bati in njemu služiti. Da51 moram vojak52 biti, ukazuje53 mi cesarsko povelje; a gosposki55 in oblastvu56 moramo zavoljo Boga biti pokorni57. Ne jokaj preveč, ampak moli zame, da se58 srečno po tem,59 ko sovražnika premagamo, zopet vrnem. Prosi zame dobrotljivega Boga, da me varuje vseh nevarnosti, ter se zopet srečen in zdrav povrnem60. Skrbi61 lepo za otroka ter62 ne zabi ju63 učiti Boga poznati65, njega moliti in mu služiti, da bodeš66 vsaj nad otroci67 imela veselje68, če tudi69 mene na vojski ubijejo. S temi be-
Grozno1 je žena za njim2 jokala in žalovala, ni ga3 mogla pozabiti svojega ljubega Franceta4. Žalostno je bilo videti,5 kako sta slovo jemala. Neža joka neprenehoma6 pred možem in pravi: »7Kam se bom zdaj dela8 sama s fantičema, komaj9 sta po dve leti stara?10 Kako jih bom preživila11, kako zredila12? Oh jaz uboga sirota13, kdo mi bo14 kaj pomagal, ko so nama bili ljudje tako nevoščljivi?«15 Tudi Francetu16 se srce trga17, ker18 vidi svojo ženo tako zelo jokati19 in žalovati20; videl21 je tudi enega22 dvojčkov, ki ga je bila mati na naročaju23 s seboj prinesla. Solze24 se mu udero,25 milo se zjoka26; vendar27 jo potolaži in ji srčno reče28: »Ljuba29 moja žena30! Ne žaluj tako zelo; kaj31 ne veš, da32 je to33 božja volja?34 Tudi najmanjša35 reč se ne zgodi36 brez božje volje38 in ne en39 las ne pade z40 naše glave brez volje nebeškega41 očeta. Ker je Bog tako sklenil42, se moramo43 njegovim naredbam voljno vdati44. Kdor v Boga zaupa, ne bo nikoli zapuščen45. Bog naju46 ne bo zapustil47. Lepo Bogu služi in tudi fantiča49 uči,50 Boga se bati in njemu služiti. Da51 moram biti vojak,53 mi ukazuje54 cesarsko povelje; gosposkam55 in oblastnikom pa56 moramo zavoljo Boga pokorni biti57. Ne jokaj preveč, ampak moli zame, da58 srečno, potem59 ko sovražnika premagamo, spet nazaj pridem60. Skrbi61 lepo za fantiča in62 ne pozabi jih63 učiti,64 Boga se bati65, njega moliti in mu služiti, da boš66 vsaj nad otroki veselje67 imela, četudi69 mene na vojski ubijejo.«70 S temi be-
10
[14−15]
[42−43]
sedami se France1 loči od svoje žene in gre z drugimi soldati3 vred proti laški4 deželi.
sedami se Fran1 loči od svoje žene,2 in gre z drugimi vojaki3 vred proti laškej4 deželi.
sedami se France1 loči od svoje žene in gre z drugimi vojaki3 vred proti laški4 deželi.
II.1 Neža Svetinka da oba dvojčka v službo.2
II.1 Neža Svetinka da oba dvojčka v službo.2
II Neža Svetinka da oba dvojčka v službo
Tisto1 noč, ko je France2 Svetin šel na vojsko, je njegova žena Neža celo4 noč prečula5, molila in jokala. Vidila7 je, de8 si ne more pomagati, se je utolažila10 in vedno Boga prosila, de11 bi mož na vojski srečo imel13, de14 bi ne bil ubit. K sebi je vzela pošteno gostjo15, de16 je pomagala za dvojčke skerbeti,17 in potrebne dela18 opravljati. Oba fantiča sta se lepo redila,19 zdrava sta bila. Kakor hitro sta govoriti začela20, jih21 je skerbna22 mati lepo moliti učila23. Sčasama24, ko sta veči perhajala25, jih je26 ves potrebni keršanski27 nauk naučila28. Nista bila še po sedem let stara, jih29 je že mati naučila30 brati, kar31 je sama dobro znala,32 in v žalostnih dnevih velik trošt33 dobivala v branji34 svetih bukev. Vsako nedeljo in vsak praznik dopoldne35 in popoldne jih36 je s sabo37 v cerkev peljala,38 in jih39 vedno učila lepo in spodobno40 se v cerkvi zaderžati41. Nikoli v nobeno tovaršijo jih42 ni pustila, ampak vedno jih43 je opominvala44 zvesto Bogu služiti45. Pošiljala jih46 je po tem47 v šolo, kjer sta se tako pridno učila, de48 nobeden fantov49 ne tako. Janez in Pavl50 sta tri leta v šolo hodila, že53 sta znala po nemško brati, pisati in rajta54-
Ono1 noč, ko je Fran2 Svetin šel na vojsko, prečula3 je njegova žena vso4 noč, molila je6 in jokala. Videla7 je, da8 si ne more pomagati, utolažila9 se je,10 in vedno Boga prosila, da11 bi imel12 mož na vojski srečo, da14 bi ne bil ubit. K sebi je vzela pošteno gostijo15, da jej16 je pomagala za dvojčka skrbeti17 in potrebne stvari18 opravljati. Oba fantiča sta se lepo redila in19 zdrava sta bila. Kakor hitro sta jela govoriti20, učila ju21 je skrbna22 mati lepo moliti. S časoma24, ko sta bila večja25, naučila ju je26 ves potrebni kerščanski27 nauk. Nista bila še po sedem let stara, naučila ju29 je že mati30 brati, ker31 je sama dobro znala,32 in v žalostnih dnevih veliko tolažbo33 dobivala v branji34 svetih bukev. Vsako nedeljo in vsak praznik do poludne35 in po poludne ju36 je s seboj37 v cerkev peljala,38 in ju39 vedno učila lepo in spodobno40 se v cerkvi vesti41. Nikoli v nobeno tovarišijo ju42 ni pustila, ampak vedno ju43 je opominala44 zvesto Bogu služiti45. Pošiljala ju46 je potem47 v šolo, kjer sta se tako pridno učila, da48 nobeden otrok49 ne tako. Janez in Pavel50 sta hodila51 tri leta v šolo. Že53 sta znala po nemško brati, pisati in raču54-
Tisto1 noč, ko je France2 Svetin šel na vojsko, je njegova žena Neža vso4 noč prečula5, molila in jokala. Videla7 je, da8 si ne more pomagati, tolažila9 se je in vedno Boga prosila, da11 bi mož na vojski srečo imel13, da14 bi ne bil ubit. K sebi je vzela pošteno gostjo15, da16 je pomagala za dvojčke skrbeti17 in potrebna dela18 opravljati. Oba fantiča sta se lepo redila,19 zdrava sta bila. Kakor hitro sta začela govoriti20, jih21 je skrbna22 mati lepo moliti učila23. Sčasoma24, ko sta doraščala25, jih je naučila26 ves potrebni krščanski27 nauk. Nista bila še po sedem let stara, že jih29 je mati naučila30 brati, kar31 je sama dobro znala in v žalostnih dneh veliko tolažbo33 dobivala v branju34 svetih bukev. Vsako nedeljo in vsak praznik dopoldne35 in popoldne jih36 je s sabo37 v cerkev peljala in jih39 vedno učila, naj40 se v cerkvi lepo in spodobno vedeta41. Nikoli v nobeno tovarišijo jih42 ni pustila, ampak vedno jih43 je opominjala, naj44 zvesto Bogu služita45. Pošiljala jih46 je potem47 v šolo, kjer sta se tako pridno učila, da48 nobeden fantov49 ne tako. Janez in Pavel50 sta tri leta hodila52 v šolo; že53 sta znala po nemško brati, pisati in raču54-
11
[15−16]
[43−44]
ti1. Vsak večer so vsi trije vkup glasno2 večerno molitev opravili, in mati3 je vselej konc molitve rekla5: Molimo še za vajiga7 očeta, de8 bi srečno nazaj prišel9, de10 bi mu Bog srečo dal11 v daljnih krajih. Bilo je eno13 nedeljo zvečer po zimi14, ko je mati fantama15 ravno od očeta perpovedvala16, kako de17 je mogel18 na vojsko iti, reče Pavle19: Ljuba mati! povejte20 nama, kakšin21 so vender naš22 oče, ki jih nisva nikoli poznala,23 ali bi jih mogla midva24 spoznati, ko bi nazaj prišli25, pa26 bi vas ne bilo, ker ste od dela in žalosti tako zlo28 oslabeli, ko29 bi vi30 nama utegnili umreti.32 Mati žalostna odgovori: Ne mogla bi vidva očeta poznati ne, ker sta bila komej35 po dve leti stara, kader36 nas je mogel37 oče zapustiti. Vender spomnim se38, zamerkajta39 si: Vaji41 oče ima na vsaki42 roki pod srajco nekako znamnje, tako43 z rudečo farbo44 zarezano, de45 se ne da več zbrisati46. Na desni47 roki ima zarezane te besede: Franc48 Svetin. Na levi49 roki ima: Neža Terpinc50; to je moje ime po mojih starših. Take znamnja51 na roke sim jest vajimu52 očetu sama naredila. O ljuba mati54 reče nato Pavle55, naredite tudi meni take znamenja57 na roke, kakoršne oče58 imajo, de60 se bom61 večkrat na njih spomnil62 in za njih molil63. Tudi meni naredite tako, pravi65 Janez. Mati reče67: Ljuba68 moja sinika;69 to se težko naredi. Kdor hoče tako znamenje na životu70 imeti, mora besedo s farbo71 zapisati, po tem72 s šivanko vse čerke pošpikati73, de farba74 pod kožo pride, po tem75 se ne da več zbrisati, to77 pa je boleče78. Nej79
niti1. Vsak večer so vsi trije skupaj na glas2 večerno molitev opravili, in mati3 je vselej konci molitve pristavila5: »6Molimo še za očeta, da8 bi se srečno povrnil9, in10 bi mu Bog pomogel11 v daljnih krajih. Bilo je neko13 nedeljo z večera po zimi14, ko je mati otrokoma15 ravno od očeta pripovedovala16, kako je moral18 na vojsko iti. Zdaj se oglasi Pavel in reče19: »Mati ljuba! povedite20 nama, kakšen21 so vender naju22 oče, ki jih nisva nikoli poznala,23 ali bi jih mogla mi dva24 spoznati, ko bi se vrnili25, in26 bi vas ne bilo na svetu27, ker ste od dela in žalosti tako zelo28 oslabeli, da29 bi nama utegnili umreti?«32 Mati žalostna odgovori: »33Ne mogla bi vidva očeta poznati ne, ker sta bila komaj35 po dve leti stara, ko36 nas je moral37 oče zapustiti. Vender spominam se38, zapomnita39 si dobro40: Vaju41 oče ima na vsakej42 roki pod srajco neko znamenje taki43 z rudečo barvo44 zarezano, da45 se ne da več izbrisati46. Na desnej47 roki ima zarezane te besede: Fran48 Svetin. Na levej49 roki ima: Neža Trpinec50; to je moje ime po mojih starših. Tako znamenje51 na roki sem jaz vajinemu52 očetu sama naredila.« »53O mati ljuba,«54 reče na to Pavel55, »56naredite tudi meni tako znamenje57 na obe roki, kakeršno58 imajo oče59, da60 se jih61 večkrat spomnem62 in za nje molim63.« »64Tudi meni naredite tako,« reče65 Janez. 66 Mati reko67: »Otročiča68 moja ljuba!69 to se težko naredi. Kdor hoče tako znamenje na telesu70 imeti, mora besedo z barvo71 zapisati, potlej72 s šivanko vse črke prebosti73, da barva74 pod kožo pride, potem75 se to znamenje76 ne da več izbrisati; a vse to77 pa zelo boli78.« »Naj79
nati1. Vsak večer so vsi trije glasno vkup opravili2 večerno molitev in konec molitve3 je mati4 vselej rekla5: »6Molimo še za vajinega7 očeta, da8 bi srečno nazaj prišel9, da10 bi mu Bog srečo dal11 v daljnih krajih.«12 Bilo je neko13 nedeljo zvečer pozimi14, ko je mati fantoma15 ravno o očetu pripovedovala16, kako je moral18 na vojsko iti; tedaj reče Pavle19: »Ljuba mati, povejte20 nama, kakšen21 so vendar naš22 oče, ki jih nisva nikoli poznala;23 ali bi jih mogla midva24 spoznati, ko bi nazaj prišli25, pa26 bi vas ne bilo, ker ste od dela in žalosti tako zelo28 oslabeli, ko29 bi nama vi31 utegnili umreti.«32 Mati žalostna odgovori: »33Ne mogla bi vidva očeta poznati,34 ne, ker sta bila komaj35 po dve leti stara, ko36 nas je moral37 oče zapustiti. Vendar se spomnim38, zapomnita39 si: Vajin41 oče ima na vsaki42 roki pod srajco nekako znamenje, tako43 z rdečo barvo44 zarezano, da45 se ne da več zbrisati46. Na desni47 roki ima zarezane te besede: Franc48 Svetin; na levi49 roki ima: Neža Trpinc50; to je moje ime po mojih starših. Taka znamenja51 na roke sem jaz vajinemu52 očetu sama naredila.« »53O ljuba mati,«54 reče nato Pavle55, »56naredite tudi meni taka znamenja57 na roke, kakršna58 imajo oče59, da60 se bom61 večkrat nanje spomnil62 in zanje molil63.« — »64Tudi meni naredite tako,« pravi65 Janez. Mati reče67: »Ljuba68 moja sinka,69 to se težko naredi. Kdor hoče tako znamenje na životu70 imeti, mora besedo z barvo71 zapisati, potem72 s šivanko vse črke na drobno prebosti73, da pride barva74 pod kožo; potem75 se ne da več zbrisati. To77 pa boli78.« »Naj79
12
[16−17]
[44]
boli kakor hoče, pravita fanta3, le naredite nama, vse rada terpiva5, de6 bova le očetovo znamenje na rokah imela. Mati jima je naredila na obeh rokah, kakor9 je oče10 imel. Vesela sta bila, ko sta čez tri dni vidila12 na rokah pod kožo lepe rudeče imena očeta13 in matere14. Po devet let sta bila dvojčika15 stara, rada bi bila še oba16 v šolo hodila17, pa18 ni bilo mogoče. Še rediti jih več19 ni mogla mati20, ne potrebniga oblačila jima napravljati21. Mati22 se je res23 noč in dan trudila, vender24 ni mogla shajati, dolg je naredila25, njivco26 in hišico zastavila. Nekak barantavec I. ji27 je posojval, pa28 ne de29 bi bil dobro storil,30 in revni31 Svetinovi družini pomagal, ampak le svojiga dobička je iskal32. Veliko33 dolga se je že nabralo. Svetinka ni mogla plačati. Posojevavec34 jo je terdo terjal35 in jo tožiti žugal37, če38 ne plača. Neža ga gre prosit, vzame oba fantiča39 s sabo40. Vsi trije41 pred njim jokajo,42 in prosili so43, de44 bi poterpel,45 in jim vsaj hišco46 pustil. Neusmiljeni tergovc47 jih noče uslišati48, ampak ojstro49 reče Neži: Plačaj,50 kar si dolžna, več51 te ne čakam,52 ako ne plačaš, vse53 ti bo54 prodano; fanta55 sta že zadosti56 velika, de57 si zamoreta58 kaj zaslužiti ni treba59 jima po šolah postavati61; vsak berač hoče zdaj gospod biti!63 Žalostna gre mati domu s fantama64 in joka,65 tudi fanta66 sta jokala in rekla materi: Ljuba mati!67 kam pojdemo zdej68, ker69 nam bo70 neusmiljeni mož hišo vzel; nič71 se ne bova72 mogla več učiti; kdo73 nam bo74 kaj dal, kdo nam bo75 kaj pomagal; oh de76 nimamo očeta, de77 bi se za nas kaj78 po-
boli kakor hoče,«2 pravita dečka3, »4le naredite nama, vse rada trpiva5, da6 bova le očetovo znamenje na rokah imela.« 7 Mati jima je naredila na obeh rokah znamenje8, kakeršno9 je imel oče11. Vesela sta bila, ko sta čez tri dni videla12 na rokah pod kožo lepo rudeče ime očetovo13 in materino14. Po devet let sta bila dvojčka15 stara, rada bi bila še hodila16 v šolo, a18 ni bilo mogoče. Mati ju19 ni mogla več rediti20, niti jima potrebnega oblačila napravljati21. Ako tudi22 se je noč in dan trudila, vender24 ni mogla izhajati; zadolžila se je25, njivo26 in hišico zastavila. Nek skopuh jej27 je pogojeval; a28 ne da29 bi bil dobro storil in ubožnej31 Svetinovi družini pomagal, ampak iskal je le svojega dobička32. Mnogo33 dolga se je že nabralo. Svetinka ni mogla plačati. Posojevalec34 jo je trdo tirjal35 in jej pretil, da36 jo bode tožil37, ako38 ne plača. Neža ga gre prosit, vzame oba dečka39 s seboj40. Vse troje41 pred njim joka,42 in prosi43, da44 bi potrpel45 in jim vsaj hišico46 pustil. Neusmiljeni skopuh47 jih ne usliši48, ampak ostro49 reče Neži: »Plačaj50 kar si dolžna, dalje51 te ne počakam;52 ako ne plačaš, vse53 ti bode54 prodano; fanta55 sta že dosti56 velika, da57 si kaj zaslužita, ni59 jima treba60 po šolah postavati61; vsak berač hoče zdaj že62 gospod biti!« 63 Žalostna gre mati z otrokoma domov64 in joka,65 tudi otroka66 sta jokala in rekla materi: »Mati ljuba,67 kam pojdemo zdaj68, kadar69 nam neusmiljeni mož hišo vzame? Nič71 se ne bodeva72 mogla več učiti, kdo73 nam bode74 kaj dal, kdo nam bode75 kaj pomagal? O da76 nimamo očeta, da77 bi se za nas po-
boli,1 kakor hoče,«2 pravita fanta3, »4le naredite nama, vse rada trpiva5, da6 bova le očetovo znamenje na rokah imela.«7 Mati jima je naredila na obeh rokah, kakor9 je imel oče11. Vesela sta bila, ko sta čez tri dni videla12 na rokah pod kožo lepa rdeča imena očeta13 in matere14. Po devet let sta bila dvojčka15 stara, rada bi bila še oba16 v šolo hodila17, pa18 ni bilo mogoče. Še rediti jih19 ni mogla več mati20, ne jima napravljati potrebnega oblačila21. Mati22 se je res23 noč in dan trudila, vendar24 ni mogla izhajati; dolg je naredila25, njivico26 in hišico zastavila. Nekak barantalec I. ji27 je posojeval, pa28 ne da29 bi bil dobro storil in revni31 Svetinovi družini pomagal, ampak le svojega dobička je iskal32. Veliko33 dolga se je že nabralo. Svetinka ni mogla plačati. Posojevalec34 jo je trdo terjal35 in jo tožiti žugal37, če38 ne plača. Neža ga gre prosit, vzame oba fantiča39 s sabo40. Vsi trije41 pred njim jokajo42 in prosijo43, da44 bi potrpel45 in jim vsaj hišico46 pustil. Neusmiljeni trgovec47 jih noče uslišati48, ampak ostro49 reče Neži: »Plačaj,50 kar si dolžna, več51 te ne bom čakal;52 ako ne plačaš, ti bo vse54 prodano! Fanta55 sta že zadosti56 velika, da57 si moreta58 kaj zaslužiti; ni59 jima treba60 po šolah postajati61; vsak berač hoče zdaj gospod biti.«63 Žalostna gre mati s fantoma domov64 in joka;65 tudi fanta66 sta jokala in rekla materi: »Ljuba mati,67 kam pojdemo zdaj68, ker69 nam bo70 neusmiljeni mož hišo vzel; nič71 se ne bova72 mogla več učiti. Kdo73 nam bo74 kaj dal, kdo nam bo75 kaj pomagal? Oh, da76 nimamo očeta, da77 bi se za nas kaj78 po-
13
[17−18]
[44−45]
tegnili! Mati jima reče: Ljuba2 moja sinika! Nikar ne3 žalujta preveč, sej4 imamo še eniga5 očeta v nebesih, kteri6 je veliko bolji, kakor vsak posvetni oče,7 on nas ne bo zapustil8. On dobrotlivi9 nebeški oče nas bo preskerbel10. Le njega prosimo, vanj zaupajmo11 in pridno molimo. Komej12 se je trikrat luna13 premenila, že so perderli oblastniški služabniki v14 Svetinkino hišo. Oznanili so, de16 v 24 urah se mora17 iz hiše spraviti18 in vse zapustiti, ker bo19 vse prodano. Žalostno oznanilo20 je bilo to za Svetinko21. Brez usmiljenja je mogla22 zapustiti s fantički23 vred svojo domačijo,24 in iti po svetu dobrih ljudi iskat. Rekla25 je žalostna26: O de28 bi jest29 sama bila, ne bilo bi meni30 tako težko, ali31 kam se čem s fantiči oberniti. Dobrotlivi32 Bog! usmili33 se me34 uboge sirote! Vsim35 se je smilila ta pravična družinica36. Neža je kmalo37 dobila službo per nekaki brumni gospej38, premožni udovi39. Pavle40 je šel k41 gospodarju, kteri42 mu je v rodu bil44; krave je pasel;45 bil je dober pastirček. Janeza je bližen46 sosed spotama47 v Terst48 s sabo49 vzel, kamor je moko naprodaj peljal50. Mislil ga je v Terstu51 kakim ljudem dati, ker je Janezik malo laško govoriti znal52.
tegnili!« 1 Mati jima reče: »Otroka2 moja ljuba! Ne3 žalujta preveč, saj4 imamo še jednega5 očeta v nebesih, kateri6 je mnogo boljši od vsakega posvetnega očeta;7 on nas ne zapusti8. Dobri9 nebeški oče bode za nas skrbel10. Le njega prosimo, vanj upajmo11 in pridno molimo.« Komaj12 se je luna trikrat13 premenila, že so pridrli biriči v ubožno14 Svetinkino hišo. Oznanili so jej15, da se mora16 v 24 urah iz hiše izpraviti18 in vse zapustiti, ker jej bode19 vse prodano. Žalostno je bilo to oznanilo Svetinki21. Brez usmiljenja je morala22 zapustiti z otrokoma23 vred svoje domovanje24 in iti po svetu dobrih ljudi iskat. Rekla25 je žalostna26: »27O da28 bi jaz29 sama bila, ne bilo bi meni30 tako težko! Ali31 kam se naj denem z otrokoma? Dobrotljivi32 Bog naj33 se usmili mene34 uboge sirote!« Vsem35 se je smilila ta pravična družina36. Neža je kmalu37 dobila službo pri nekej pobožnej gospe38, imovitej vdovi39. Pavel40 je šel k41 gospodarju, ki42 mu je bil43 v rodu; krave je pasel,45 bil je dober pastirček. Janeza je bližnji46 sosed spotoma47 v Trst48 s seboj49 vzel, kamor je moko na prodaj vozil50. Mislil ga je v Trstu51 kakim ljudem dati, ker je bil pripraven deček52.
tegnili!«1 Mati jima reče: »Ljuba2 moja sinka, nikar ne3 žalujta preveč, saj4 imamo še enega5 očeta v nebesih, kateri6 je veliko boljši kakor vsak posvetni oče;7 on nas ne bo zapustil8. On, dobrotljivi9 nebeški oče, nas bo preskrbel10. Le njega prosimo, vanj zaupajmo11 in pridno molimo!« Komaj12 se je trikrat luna13 premenila, že so pridrli oblastniški služabniki v14 Svetinkino hišo. Oznanili so, da se mora16 v 24 urah iz hiše spraviti18 in vse zapustiti, ker bo19 vse prodano. Žalostno oznanilo20 je bilo to za Svetinko21. Brez usmiljenja je morala22 zapustiti s fantičkoma23 vred svojo domačijo24 in iti po svetu dobrih ljudi iskat. Žalostna25 je rekla26: »27O da28 bi jaz29 sama bila, ne bilo bi mi30 tako težko, ali31 kam se čem s fantičema obrniti? Dobrotljivi32 Bog, usmili33 se me,34 uboge sirote!« Vsem35 se je smilila ta pravična družinica36. Neža je kmalu37 dobila službo pri neki pobožni gospe38, premožni vdovi39. Pavle40 je šel h41 gospodarju, kateri42 mu je v rodu bil44; krave je pasel;45 bil je dober pastirček. Janeza je bližnji46 sosed spotoma47 v Trst48 s sabo49 vzel, kamor je moko na prodaj peljal50. Mislil ga je v Trstu51 kakim ljudem dati, ker je Janezek malo laško govoriti znal52.
III. Pavle1 Svetin pastir.2
III. Pavel1 Svetin pastir.2
III Pavle1 Svetin pastir
Z drugimi pastirji vred je Pavle1 po spašnjah žvinco gonil,2 in pa3 večkrat per4 svojih tovar-
Z drugimi pastirji vred je Pavel1 po pašnikih živino pasel,2 in je3 večkrat na4 svojih tovar-
Z drugimi pastirji vred je Pavle1 po spašnjah živinico gonil2 in večkrat pri4 svojih tovar-
14
[18−19]
[45−46]
ših1 kaj napačniga vidil2 in slišal, tode3 nikoli ni z njimi potegnil. Vselej je imel pred očmi lepe nauke svoje dobre matere, ktera4 mu je velikokrat5 rekla: 6Pavle, Pavle! Boga se boj, in7 nikoli nič hudiga ne stori.8 Spomni se vselej, de9 Bog te10 povsod vidi. Če11 se boš12 greha varoval, te Bog14 nikoli ne bo zapustil15.“ Torej16 je Pavle17 gospodarja vselej rad ubogal18, svoje delo vselej zvesto opravil19; zato sta ga pa tudi gospodar in gospodinja rada imela,20 in mu lepo oblačilo napravila. Tista gospa21, Kordula po imenu, ki22 je Pavletova23 mati per nji služila,24 je kupila grajšinco25 na Štajerskim26. Kader27 se je gospa Kordula na sovjo grajšinco28 preselila, je29 tudi vzela s sabo30 svojo zvesto služabnico Nežo Svetinko. Ravno svetiga33 Florijana dan sta se gospa in služabnica peljale34 na Štajersko35 prav memo36 hiše, kjer je Pavle37, Nežin sin, služil. Takrat ga je38 še zadnikrat vidila mati svojiga dobriga Pavleta, in še mu zadnič39 lepe nauke daja40, de41 naj lepo uboga42, rad moli, in de naj43 se skerbno varje hude tovaršije44. V pričo45 gospodarja mu reče mati: Ljubi moj46 sin Pavle47! Vselej si me rad ubogal48 in rad poslušal moje opominvanje,49 ohrani tudi zdaj v sercu50 besede svoje matere, ktere52 ti iz ljubezni53 in k tvoji54 sreči govorim: Nikoli na55 Boga ne pozabi.56 Zvesto in z veseljem vse stori57, kar ti bota58 gospodar ali gospodinja ukazala59, naj te kdo vidi ali ne. S60 hudobnimi tovarši61 se nikdar ne pečaj62; skerbno63 glej, de nedolžnost ohraniš, če boš64 nedolžen, boš65 v svoji revšni zlo66 bogat. Bo-
iših1 kaj napačnega videl2 in slišal; ali3 nikoli ni z njimi potegnil. Vselej je imel pred očmi lepe nauke svoje dobre matere, katera4 mu je večkrat5 rekla: »6Pavle, Pavle! Boga se boj ter7 nikoli ne stori nič hudega.8 Spomni se vselej, da te9 Bog povsod vidi. Ako11 se bodeš12 greha varoval, Bog13 te nikoli ne zapusti15.« Zato16 je Pavel17 gospodarja vselej rad poslušal18, svoje delo vselej zvesto opravljal19; zato sta ga pa tudi gospodar in gospodinja čislala20 in mu lepo oblačilo napravila. Gospa21, Kordula po imenu, pri katerej22 je Pavlova23 mati služila, kupila si24 je graščino25 na Štirskem26. Ko27 se je gospa Kordula na svojo graščino28 preselila, vzela je29 tudi svojo zvesto služabnico,31 Nežo Svetinko, s seboj32. Ravno v svetega33 Florijana dan sta se gospa in služabnica peljali34 na Štirsko35 prav memo36 hiše, kjer je Pavel37, Nežin sin, služil. Takrat je mati38 še zadnjikrat videla svojega dobrega Pavla, in mu še zadnjikrat dala39 lepe nauke, kako41 naj lepo posluša42, rad moli, ter43 se skrbno varuje slabe tovarišije44. V pričo45 gospodarja mu reče mati: »Pavle,46 sin moj ljubi47! Vselej si mi bil pokoren48 in rad poslušal materine opomine,49 ohrani tudi zdaj v srci50 besede svoje dobre51 matere, katere52 ti z ljubeznijo53 in k tvojej54 sreči govorim: »Nikoli55 Boga ne pozabi.56 Zvesto in z veseljem stori vse57, kar ti gospodar ali gospodinja ukažeta59, naj te kdo vidi ali ne. Z60 hudobnimi tovariši61 se nikdar ne druži62; skrbno63 glej, da ohraniš nedolžnost; ako bodeš64 nedolžen, bodeš65 v svojem uboštvu dosti66 bogat. Bo-
iših1 kaj napačnega videl2 in slišal; toda3 nikoli ni z njimi potegnil. Vselej je imel pred očmi lepe nauke svoje dobre matere, katera4 mu je velikokrat5 rekla: »6Pavle, Pavle! Boga se boj in7 nikoli nič hudega ne stori!8 Spomni se vselej, da te9 Bog povsod vidi. Če11 se boš12 greha varoval, te Bog14 nikoli ne bo zapustil15.« Zatorej16 je Pavle17 gospodarja vselej rad ubogal18, svoje delo vselej zvesto opravil19; zato sta ga pa tudi gospodar in gospodinja rada imela20 in mu lepo oblačilo napravila. Tista gospa21, Kordula po imenu, ki22 je Pavletova23 mati pri nji služila,24 je kupila graščinico25 na Štajerskem26. Ko27 se je gospa Kordula na svojo graščinico28 preselila, je vzela s seboj29 tudi svojo zvesto služabnico Nežo Svetinko. Ravno svetega33 Florijana dan sta se gospa in služabnica peljali34 na Štajersko35 prav mimo36 hiše, kjer je Pavle37, Nežin sin, služil. Takrat je38 še zadnjikrat videla mati svojega dobrega Pavleta. Še zadnjič mu da39 lepe nauke, da41 naj lepo uboga42, rad moli in da naj43 se skrbno varuje hude tovarišije44. Vpričo45 gospodarja mu reče mati: »Ljubi moj46 sin Pavle47! Vselej si me rad ubogal48 in rad poslušal moje opominjevanje;49 ohrani tudi zdaj v srcu50 besede svoje matere, katere52 ti iz ljubezni53 in k tvoji54 sreči govorim: Nikoli na55 Boga ne pozabi!56 Zvesto in z veseljem vse stori57, kar ti bosta58 gospodar ali gospodinja ukazala59, naj te kdo vidi ali ne. S60 hudobnimi tovariši61 se nikdar ne druži62; skrbno63 glej, da nedolžnost ohraniš! Če boš64 nedolžen, boš65 v svoji revščini zelo66 bogat. Bo-
15
[19−20]
[46−47]
di priden in rad moli, moli1 tudi za očeta, de2 bi mu bilo dobro v daljnih krajih.3 Moli tudi zame, morebiti se na tem svetu nikoli več ne vidiva. Med tem4 mati objame Pavleta,5 in se od njega loči7. Gospa Kordula je zraven8 stala,9 in vse te besede slišala11, ktere12 so se ji13 tako mile zdele, de14 so ji15 debele solze iz oči pertekle, pa16 hitro si jih obriše,17 obe se vsedete18 na voz,19 in greste naprej20. Neža je bila po potu tako žalostna, de nič21 ni mogla govoriti. Gospa Kordula jo je23 nekaj časa pustila24, de25 se je zjokala26, po tem ji27 prijazno reče28: Ljuba29 moja Neža!30 vem, de31 si žalostna, ker si ob32 vse prišla33; vem vse34 kako se je s tabo35 godilo; vem, de36 si na tem svetu nesrečna, vender37 ne žaluj preveč.38 Ne misli, de39 se na svetu le40 tebi tako hudo godi. Poslušaj, kar41 še ne veš, kako se je z mano42 godilo. Jest sim43 bila srečna srečna44 gospa,45 imela sim blaga46, dnarjev47, vsiga48 v obilnosti49. Moj Gospod50 je bil žlahten51 baron Henrik Gap po imenu. Srečno, veselo sva v zakonu živela54, dobro mi je bilo, tako de55 mi boljši56 ni moglo biti. Huda sila ga je klicala na vojsko. Šel je,57 in kmalo58 je bil ubit; v persi59 mu je kugla perletela60, usterljen61 je bil blizo serca, pade62 in v pol63 ure je bil mertev64. Kolika žalost za me65, si lahko67 misliš. Po tem68 so sovražniki v naše kraje perderli70, so71 mi veliko72 blaga pobrali73 in mi grajšino74 požgali, komej sim75 toliko ohranila, de sim76 kupila grajšinico77, kamor se zdej peljave78. Imela sva samiga79 sina, Karl81 mu je bilo ime; ta je bil komej82 17 let star, ko je
di priden in moli rad; moli1 tudi za očeta, da2 bi mu bilo dobro v daljnih krajih.3 Moli tudi zame, morebiti se na tem svetu nikoli več ne bodeva videla.« Vtem4 mati objame Pavla5 in se loči6 od njega. Gospa Kordula je poleg8 stala in slišala10 vse te besede, katere12 so se jej13 tako mile zdele, da14 so jej15 debele solze iz oči pritekle, a16 hitro si jih obriše;17 obe potem sedeti18 na voz,19 in se odpeljeti dalje20. Neža je bila po potu tako žalostna, da21 ni mogla nič22 govoriti. Gospa Kordula jo nekaj časa pusti24, da25 se je izjokala26, potem jej27 prijazno reče28: »Neža29 moja ljuba!30 vem, da31 si žalostna, ker si izgubila32 vse; vem,34 kako se je s teboj35 godilo; vem, da36 si na tem svetu nesrečna, vender37 ne žaluj preveč.38 Ne misli, da39 se na svetu samo40 tebi tako hudo godi. Poslušaj, česar41 še ne veš, kako se je z menoj42 godilo. Jaz sem43 bila srečna, presrečna44 gospa;45 imela sem blago46, denarjev47, vsega48 v obilosti49. Moj gospod50 je bil plemenit51 baron,52 Henrik Gap po imenu. Srečno, veselo sva živela53 v zakonu, dobro mi je bilo, tako, da55 mi bolje56 ni moglo biti. Huda sila ga je klicala na vojsko. Šel je,57 in kmalu58 je bil ubit; v prsi59 mu je krogla priletela60, ustreljen61 je bil blizu srca, pade62 in v polu63 ure je bil mrtev64. Kolika žalost meni65, to66 si lehko67 misliš. Po tem68 so sovražniki pridrli69 v naše kraje, pobrali71 mi mnogo72 blaga in mi graščino74 požgali, komaj sem75 toliko ohranila, da sem si76 kupila graščinico77, kamor se zdaj peljevi78. Imela sva79 sina jedinca80, Karl81 mu je bilo ime; ta je bil komaj82 17 let star, ko je
di priden in rad moli! Moli1 tudi za očeta, da2 bi mu bilo dobro v daljnih krajih!3 Moli tudi zame, morebiti se na tem svetu nikoli več ne vidiva!« Medtem4 mati objame Pavleta5 in se od njega loči7. Gospa Kordula je zraven8 stala in vse te besede slišala11, katere12 so se ji13 tako mile zdele, da14 so ji15 debele solze iz oči pritekle. Pa16 hitro si jih obriše,17 obe se usedeta18 na voz in gresta naprej20. Neža je bila po potu tako žalostna, da nič21 ni mogla govoriti. Gospa Kordula jo je23 nekaj časa pustila24, da25 se je izjokala26, potem pa ji27 prijazno rekla28: »Ljuba29 moja Neža,30 vem, da31 si žalostna, ker si ob32 vse prišla33; vem vse,34 kako se je s tabo35 godilo; vem, da36 si na tem svetu nesrečna, vendar37 ne žaluj preveč!38 Ne misli, da39 se na svetu le40 tebi tako hudo godi. Poslušaj, česar41 še ne veš, kako se je z mano42 godilo: Jaz sem43 bila srečna, srečna44 gospa;45 imela sem blaga46, denarjev47, vsega48 v obilnosti49. Moj mož50 je bil plemenit51 baron,52 Henrik Gap po imenu. Srečno, veselo sva v zakonu živela54, dobro mi je bilo, tako da55 mi bolje56 ni moglo biti. Huda sila ga je klicala na vojsko. Šel je in kmalu58 je bil ubit; v prsi59 mu je priletela krogla60, ustreljen61 je bil blizu srca; padel je62 in v pol63 ure je bil mrtev64. Kolika žalost zame65, si lahko67 misliš. Potem68 so sovražniki v naše kraje pridrli70, so71 mi veliko72 blaga pobrali73 in mi graščino74 požgali; komaj sem75 toliko ohranila, da sem76 kupila graščinico77, kamor se zdaj peljeve78. Imela sem edinega79 sina, Karel81 mu je bilo ime; ta je bil komaj82 17 let star, ko je
16
[20−21]
[47−48]
šel sam1 radovoljno v soldate in pa k francozam2, kteri3 so tisti čas4 čez naše dežele nekaj let gospodarili. O kako sim5 takrat jokala in ga lepo prosila rekoč: Ljubi7 moj Karl!8 ne hodi na vojsko, vidiš de sim9 sama, nimam ga pomočnika v nadlogah, če10 me še ti zapustiš, kam se bom obernila potem11 sirota! Kaj bom začela12, če13 še ti umerješ; tvoj14 oče je bil na vojski ubit,15 in s tabo16 se zna ravno17 tako zgoditi. Nič ni pomagalo, vse moje besede so bile zastonj,19 ni me hotel bogati20. Šel je z veliko francosko armado21 v merzle22 kraje Moškovitov23. Že dve leti je tega,24 in nobene besede ne zvem25 in en26 slišim od njega27. Bojim se, de28 je zmerznil29 na rusovski30 zemlji med toliko francozi31. S sabo32 ni od hiše drujiga33 vzel, kakor34 tablico, ki je moja podoba na nji namalana35, ktero36 je na vratu pervezano37 nosil. Kolikorkrat mi je pisal, je vselej39 povedal, de vsaki40 dan tablico41 pogleda in se name spomni43. Zdej pa44 ni nobeniga glasa45 več od njega46; o že47 so morebiti48 njegove kosti sognile49 na rusovski50 zemlji!51 Glej Neža!53 pravi gospa Kordula, de imam uržoh54 še bolj žalovati, kakor55 ti, ker imaš dva fanta vender56 živa,57 in ti zna58 ta ali uni59 še v starosti60 veselje delati in ti kaj pomagati; pa61 pravim: Naj bo62 hvaljeno božje ime, Bog tako63 hoče imeti, božja volja je tako66. Bog nas s križi tepe zato68, ko69 nas ljubi, de70 bi nas na unim71 svetu ne tepel72. — Nič ne skerbi73 Neža! per74 meni boš75 dokler boš živa76, in če pred umerjem77, bom78 že naročila, de boš preskerbljena79. Vkup bove živele80 in ena81 dru-
šel radovoljno k vojakom, Francozom2, kateri3 so takrat4 čez naše dežele nekaj let gospodarili. O kako sem5 takrat jokala in ga lepo prosila,6 rekoč: »Karl7 moj ljubi!8 ne hodi na vojsko, vidiš, da sem9 sama, nimam ga pomočnika v nadlogah; ako10 me še ti zapustiš, kam se naj potem obrnem11 sirota! Kaj naj začnem12, ako mi13 še ti umerješ. Tvoj14 oče je bil na vojski ubit,15 in s teboj16 se more tudi17 tako zgoditi. Nič ni pomagalo, vse moje besede so bile zaman;19 ni me hotel poslušati20. Šel je z veliko francosko vojsko21 v mrzle22 kraje tja na Rusko23. Že dve leti je tega,24 in nobene besede ne pozvem25 in ne26 slišim o njem27. Bojim se, da28 je zmrznil29 na ruskej30 zemlji med toliko Francozi31. S seboj32 ni od hiše druzega33 vzel, nego34 tablico, ki je moja podoba na njej naslikana35, katero36 je na vratu privezano37 nosil. Kolikorkrat mi je pisal, vselej je39 povedal, da vsak40 dan tablico41 pogleda in se mene spomina43. A zdaj44 ni nobenega glasu45 več o njem46; morda47 so že48 njegove kosti segnile49 na ruskej50 zemlji.51 Glej,52 Neža! 53 pravi gospa Kordula da vem, zakaj54 še bolj žalujem nego li55 ti, ker imaš dva sina še vender56 živa,57 in ti utegne58 ta ali oni59 še na starost60 veselje delati in ti kaj pomagati. Ali61 pravim: Naj bode62 hvaljeno božje ime, Bog hoče tako64 imeti, volja65 božja naj se izide66. Bog nas tepe67 s križi in težavami68, zato ker69 nas ljubi, da70 bi nas na onem71 svetu ne kaznoval72. — Nič ne skrbi73 Neža! pri74 meni ostaneš,75 dokler bodeš živela76, in če jaz poprej umerjem77, bodem78 že naročila, da bodeš preskrbljena79. Vkupe bodevi živeli80 in druga81 dru-
šel sam1 radovoljno v vojake in pa k Francozom2, kateri3 so tisti čas4 čez naše dežele nekaj let gospodarili. O kako sem5 takrat jokala in ga lepo prosila,6 rekoč: ,Ljubi7 moj Karel,8 ne hodi na vojsko! Vidiš, da sem9 sama, nimam ga pomočnika v nadlogah; če10 me še ti zapustiš, kam se bom obrnila potem11 sirota! Kaj bom začela12, če13 še ti umrješ? Tvoj14 oče je bil na vojski ubit in s tabo16 se utegne ravno17 tako zgoditi.18 Nič ni pomagalo, vse moje besede so bile zaman,19 ni me hotel poslušati20. Šel je z veliko francosko armado21 v mrzle22 kraje Moškovitov23. Že dve leti je tega in nobene besede ne zvem25 in ne26 slišim o njem27. Bojim se, da28 je zmrznil29 na ruski30 zemlji med toliko Francozi31. S sabo32 ni od hiše drugega33 vzel kakor34 tablico, ki je moja podoba na njej naslikana35, katero36 je na vratu privezano37 nosil. Kolikorkrat mi je spočetka38 pisal, je vselej39 povedal, da vsak40 dan pogleda podobico42 in se name spomni43. Zdaj pa44 ni nobenega glasa45 več o njem46; o že47 so morebiti48 njegove kosti segnile49 na ruski50 zemlji!51 Glej,52 Neža53 pravi gospa Kordula, »da imam vzrok54 še bolj žalovati kakor55 ti, ker imaš dva fanta vendar56 živa in ti utegne58 ta ali oni59 še v starosti60 veselje delati in ti kaj pomagati. Pa61 pravim: Naj bo62 hvaljeno božje ime, Bog tako63 hoče imeti, božja volja je tako66. Bog nas s križi tepe zato68, ker69 nas ljubi, da70 bi nas na onem71 svetu ne tepel72. — Nič ne skrbi,73 Neža! Pri74 meni boš,75 dokler boš živa76, in če prej umrjem77, bom78 že naročila, da boš preskrbljena79. Vkup bove živeli80 in ena81 dru-
17
[21−22]
[48]
go troštale1. Med takimi pogovori so3 se perpeljale4 gospa Kordula in Neža z njo v svojo grajšinco,5 in ste tam brumno in sveto živele, revežem deleč okoli veliko dobriga storile in njim pomagale6. Pavle pastir7 je tudi dolgo časa žalostin bil9, posebno zato, ko10 mu je mati rekla: Morebiti se nikoli več ne bova vidila12. Pavle13 si je zvesto materne14 nauke v serce vtisnil,16 in jih nikdar17 ni pozabil. Z drugimi pastirji, s18 svojimi tovarši se19 nikoli ni hotel21 navadnih jigrač lotiti22, ampak kader23 so drugi pastirji norčije uganjali, se24 je Pavle na stran vsedel, bukvice25 iz torbice vzel in26 bral. Imel je še šolske bukvice:27 Zgodbe s28. pisma, ktere je Pavle zmiram29 z veseljem bral31. Eniga dne32 je bral od Davida33, kako je pastirčval34. Lejte je rekel35 sam per36 sebi: Še37 David, tak imenitin38 mož je39 bil pastir. Žvino41 je pasel kakor jest, in bil43 je potem imeniten kralj. Ne45 želim jest kralj46 biti, ampak zvesto bom bogal nauk božji48, kteri49 pravi, de50 mi bo51 Bog že tukej srečo52 dal, če54 mu bom55 zvesto služil,56 in ga iz serca ljubil57. Pergodilo58 se je, de59 se perpelja60 kočija po cesti memo61 pastirjev, kteri62 so po gmajni žvinco63 pasli in Pavle64 z njimi. Drugi pastirji so svinko pasli,66 to je navadna pastirska igrača. Pavl67 ni z njimi igral, ampak68 za germ69 je sedel, na žvino70 pazil in bukvice72 bral. V kočii73, ktera74 se je ravno memo75 peljala sta76 sedela baron in baronka78 I. ki sta se domu v nemški gradec peljala80. Blizo tistih81 pastirjev se je mogla82 kočija velikimu83 vozu umakniti84. Konji
go tolažili1.« 2 Med takimi pogovori sti3 se pripeljali4 gospa Kordula in Neža v graščino ter sti ondu pobožno5 in sveto živeli. Dosti dobrega sti storili siromakom daleč na okolo in jim pomagali kolikor sti mogli6. Pavel pastir7 je bil8 tudi dolgo časa žalosten9, posebno zato, ker10 mu je mati rekla: »11Morebiti se nikoli več ne snideva12.« Globoko13 si je vtisnil materine14 nauke v srce16 in jih nikoli17 ni pozabil. Z drugimi pastirji, svojimi tovariši,19 nikoli se20 ni lotil21 navadnih igrač22, temveč ko23 so drugi pastirji norčije uganjali, sedel24 je Pavel na stran, vzel je knjižico25 iz torbice in je26 bral. Imel je še šolsko knjižico »27Zgodbe sv28. pisma,« katere je29 z največjim30 veseljem prebiral31. Neki dan32 je bral od Davida33, kako je pastirčeval34. »Glejte,« dejal je35 sam v36 sebi, »še37 David, tako imeniten38 mož,39 bil je40 pastir. Živino41 je pasel,42 kakor jaz, in43 je bil44 potem imeniten kralj. Ne45 želim jaz46 biti kralj47, ampak zvesto se hočem ravnati po nauku božjem48, kateri49 pravi, da50 mi bode51 Bog že tukaj52 dal srečo53, ako54 mu zvesto služim,56 in ga iz srca ljubim57.« Prigodilo58 se je, da59 se pripelji60 kočija po cesti mimo61 pastirjev, kateri62 so po pašniku živino63 pasli in Pavel64 z njimi. Drugi pastirji so se65 svinko igrali,66 to je navadna pastirska igrača. Pavel67 ni z njimi igral, nego68 za grm69 je sedel, na živino70 pazil,71 in iz knjižice72 bral. V kočiji73, katera74 se je ravno mimo75 peljala,76 sedela sta77 baron in baronovka78 I.,79 ki sta se domov peljala v Nemški Gradec80. Ne daleč od81 pastirjev se je morala82 kočija velikemu83 vozu umakniti84. Konji
go tolažili1.«2 Med takimi pogovori sta3 se pripeljali4 gospa Kordula in Neža z njo v svojo graščinico in sta tam pobožno5 in sveto živeli, revežem daleč okoli veliko dobrega storili in jim pomagali6. Pastir Pavle7 je bil8 tudi dolgo časa žalosten9, posebno zato, ker10 mu je mati rekla: »11Morebiti se nikoli več ne bova videla12.« Pavle13 si je materine14 nauke zvesto15 v srce vtisnil16 in jih nikdar17 ni pozabil. Z drugimi pastirji, s18 svojimi tovariši se19 nikoli ni hotel21 navadnih igrač lotiti22, ampak, kadar23 so drugi pastirji norčije uganjali, se24 je Pavle ob strani usedel, bukvice25 iz torbice vzel in26 bral. Imel je še šolske bukvice27 Zgodbe sv28. pisma, katere je Pavle zmeraj29 z veseljem bral31. Nekega dne32 je bral o Davidu33, kako je pastirčeval34. »Lejteje rekel35 sam pri36 sebi, »še37 David, tak imeniten38 mož, je39 bil pastir. Živino41 je pasel kakor jaz in bil43 je potem imeniten kralj. Jaz ne45 želim kralj46 biti, ampak zvesto bom poslušal nauk božji48, kateri49 pravi, da50 mi bo51 Bog že tukaj srečo52 dal, če54 mu bom55 zvesto služil56 in ga iz srca ljubil57.« Prigodilo58 se je, da59 se je pripeljala60 kočija po cesti mimo61 pastirjev, kateri62 so po gmajni živinico63 pasli in Pavle64 z njimi. Drugi pastirji so svinko pasli;66 to je navadna pastirska igrača. Pavel67 ni z njimi igral, ampak68 za grm69 je sedel, na živino70 pazil in bukvice72 bral. V kočiji73, katera74 se je ravno mimo75 peljala, sta76 sedela baron in baronka78 I.,79 ki sta se domov v Nemški Gradec peljala80. Blizu tistih81 pastirjev se je morala82 kočija umakniti velikemu83 vozu. Konji
18
[22−23]
[48−49]
so preveč v graben zapeljali2, kočija se zverne,3 in desno zadnje kolo se razdrobi, kočjaž4 je bil po nogah zlo5 ranjen. Komej6 sta baron in baronka7 iz zvernjene8 kočije zlezla,9 vsa prestrašena se ne vesta10 kam djati11. Na samoti je bilo, blizo12 nobene hiše, kočjaža13 ni bilo mogoče kam poslati, ker je bil ranjen. Konjem scer14 ni bilo15 nič, pa17 zavoljo zdrobljeniga18 kolesa ni bilo mogoče naprej19. Poredni20 pastirji so vse to vidili, pa zraven se21 še smejali22. Baron I. stopi k njim in njim23 po nemško reče: Kje je kaka hiša, de25 bi se ljudje sklicali priti26 pomagat. Nevedni pastirji niso nič vedli28 odgovoriti, ker niso vedli29 kaj jih vpraša30. Na to kličejo Pavleta rekoč31: Pavle!33 pojdi sim34, ti znaš nemško35, nam boš povedal36 kaj ta gospod vpraša. Pavle37 hitro perteče38, se39 lepo ponižno odkrije in pravi: Gospod žlahten42 kaj bi radi? Baron reče: Fante!45 povej mi kje je kaka hiša, de47 bi jest48 ljudi dobil49, kteri50 bi mi pomagali51 kočijo pervleči52 do vasi, de53 se kolo naredi, drugači54 ne morem naprej55. Pavle56 reče: Gospod, le tukaj dočakajte58, jest tečem59 hitro domu60, bom skusil kmalo61 ljudi perklicati, prosil62 jih bom63, de64 vam bodo prišli65 pomagat. Naprosil bom svojiga66 gospodarja in še koga drujiga67. Vender preden68 grem ljudi klicat, dovolite mi69, de vašimu70 kočijažu nekaj na nogo denem, ker vidim de mu zlo71 kri teče, uteči73 bi mu utegnila preden74 ljudje pridejo. Pavle75 vzame iz torbice nekako zeliše76, kar77 je zmirej per78 sebi nosil79, ga je80 kočijažu na rano položil81, z ruto zavezal83 in mu84 reče:
so preveč v jarek zapeljali2, kočija se zvrne3 in desno zadnje kolo se zdrobi. Kočijaž4 je bil po nogah zelo5 ranjen. Komaj6 sta baron in baronovka7 iz prevrnene8 kočije zlezla;9 vsa prestrašena ne vesta,10 kam bi se dejala11. Na samoti je bilo, blizu12 nobene hiše, in kočijaža13 ni bilo mogoče kam poslati, ker je bil ranjen. Konjem se14 ni nič zalega zgodilo16, ali17 zavoljo strtega18 kolesa ni bilo mogoče dalje19. Neporedni20 pastirji so vse to videli in se vrhu tega21 še smijali22. Baron I. stopi k njim in jim23 po nemško reče: »24Kje je kaka hiša, da25 bi se ljudje poklicali26 pomagat.« 27 Nevedni pastirji niso na to znali ničesar28 odgovoriti, ker niso znali,29 kaj jih baron vpraša30. Potem pokličejo Pavla, rekoč31: »32Pavle!33 pojdi sem34, ti znaš nemški35, povedal nam bodeš,36 kaj ta gospod vpraša.« Pavel37 hitro priteče38, lepo ponižno se40 odkrije,41 in pravi: »Gospod,42 kaj bi radi?«43 Baron reče: »44Fante!45 povej mi,46 kje je kaka hiša, da47 bi jaz48 ljudi sklical49, kateri50 bi mi pomogli51 kočijo privleči52 do vasi, da bi53 se kolo popravilo; drugače54 ne morem dalje55.« Pavel56 reče: »57Gospod, le tukaj počakajte58, jaz tečem59 hitro domov60, ter bodem skušal61 ljudi priklicati, in62 jih bodem prosil63, da64 vam pridejo65 pomagat. Naprosil bodem svojega66 gospodarja in še koga druzega67. Vender, predno68 grem ljudi klicat, dovolite mi69, da vašemu70 kočijažu nekaj na nogo denem, ker vidim, da mu71 kri zelo72 teče; mogla73 bi mu odteči, predno74 ljudje pridejo.« Pavel75 vzame iz torbice neko zelišče76, katero77 je vedno nosil pri78 sebi, položi79, ga kočijažu na rano, obveže jo82 z ruto in mu84 reče:
so zapeljali1 preveč v jarek2, kočija se je zvrnila3 in desno zadnje kolo se je razdrobilo; kočijaž4 je bil po nogah zelo5 ranjen. Komaj6 sta baron in baronka zlezla7 iz zvrnjene8 kočije, se9 vsa prestrašena nista vedela10 kam dejati11. Na samoti je bilo, blizu12 nobene hiše, kočijaža13 ni bilo mogoče kam poslati, ker je bil ranjen. Konjem sicer14 ni bilo15 nič, pa17 zavoljo zdrobljenega18 kolesa ni bilo mogoče naprej19. Poredni20 pastirji so vse to videli pa zraven se21 še smejali22. Baron I. stopi k njim in jim23 po nemško reče: »24Kje je kaka hiša, da25 bi se ljudje sklicali in prišli26 pomagat.«27 Nevedni pastirji niso nič vedeli28 odgovoriti, ker niso vedeli,29 kaj jih vprašuje30. Nato pokličejo Pavleta31: »32Pavle,33 pojdi sem34, ti znaš nemško35, nam boš povedal,36 kaj ta gospod vprašuje!« Pavle37 hitro priteče38, se39 lepo ponižno odkrije in pravi: »Plemeniti gospod,42 kaj bi radi?«43 Baron reče: »44Fante,45 povej mi,46 kje je kaka hiša, da47 bi jaz48 ljudi dobil49, ki50 bi mi pomagali,51 kočijo privleči52 do vasi, da53 se kolo naredi, drugače54 ne morem naprej55.« Pavle56 reče: »57Gospod, le tukaj počakajte58, jaz stečem59 hitro domov60, bom skusil kmalu61 ljudi priklicati; prosil62 jih bom63, da64 vam bodo prišli65 pomagat. Naprosil bom svojega66 gospodarja in še koga drugega67. Vendar mi dovolite, preden68 grem ljudi klicat, da vašemu70 kočijažu nekaj na nogo denem, ker vidim, da mu zelo71 kri teče; uteči73 bi mu utegnila, preden74 ljudje pridejo. Pavle75 vzame iz torbice nekako zelišče76, ki ga77 je zmeraj pri78 sebi nosil79, ga položi80 kočijažu na rano, z ruto zaveže83 in reče:
19
[23−24]
[49−50]
prijatel1, zdej2 pa le prav3 mirno nogo derži, kmalo4 se bo5 kri vstavila6. Zdej Pavle hitro steče domu7 ljudi klicat. Preden8 je bila9 ura okoli10, pridejo s Pavletam12 trije možje, Pavletov13 gospodar in pa14 dva druga soseda, de16 so s koli in z vervmi17 kočijo tako zvezali, de18 so jo srečno do bližnje pošte pervlekli19. Pavletovo zeliše20 je kočijažu toliko21 dobro storilo22, de23 je že na kočijo sesti smel24. Kader25 je bilo vse narejeno preden se27 baron in baronka28 v kočijo vsedeta29, reče baron Pavletu30: Povej31, reci tem možem, de jih32 prav lepo zahvalim, ki33 so mi pomagali, in34 baron da vsikimu en35 tolar. Ti pa36 Pavle bodi vedno tako priden pa38 dober,39 in dobro ti bo, reče baron in mu ponudi41 tri bele tolarje. Pavle pa42 se lepo zahvali in43 jih noče vzeti rekoč: Gospod!46 možem ste zadosti plačali, ker so vam pomagali, jest nisim47 nič pomagal, pa tudi nič plačila48 ne vzamem; če sim49 šel ljudi klicat, je bila51 moja dolžnost. Baron na to nič53 ne reče, tiho se vsede54 v kočijo in55 se pelje počasu56 do pošte. Ko se gospoda odpelja58, so pastirji Pavletovi tovarši59, kteri60 so zraven61 stali in zjali62, Pavleta63 za norca imeli, in64 ga neumniga65 imenovali, ker ni hotel dnarjev66 vzeti. Še pred68 so pastirji Pavleta iz norčije imenovali fajmaštra70, zato71 ker jim je večkrat kaj dobriga72 in lepiga73 bral, jih večkrat75 svaril in opominjal76, pa ga niso hotli poslušati hudobni poredni pastirji77. Zdaj78 so mu pa79 rekli: Ti si prav81 neumen fajmašter82, takih lepih dnarjev83 ti je gospod ponujal,84 in jih ne vzameš86. Pavle pa87 na vse to druziga88
»Prijatelj1, zdaj2 pa le mirno nogo držite, kmalu4 se vam5 kri ustavi6.« To rekši, naglo steče7 ljudi klicat. Predno8 je ura minila10, pridejo že11 s Pavlom12 trije možje: Pavlov13 gospodar in še14 dva druga krepka15 soseda, ki16 so s koli in vrvmi17 kočijo tako zvezali, da18 so jo srečno do bližnje pošte privlekli19. Pavlovo zelišče20 je kočijažu tako21 dobro delo22, da23 je že na kočijo smel sesti24. Ko25 je bilo že26 vse narejeno, in predno27 baron in baronovka28 v kočijo sedeta29, reče baron Pavlu30: »Pavle31, reci tem možem, da se jim32 prav lepo zahvalim, ker33 so mi pomagali,« in34 baron poda vsacemu po35 tolar. »A ti,36 Pavle,37 bodi vedno tako priden in38 dober,39 in dobro se40 ti bode godilo.« To rekši ponudi mu41 tri bele tolarje. Ali Pavel42 se lepo zahvali, ter43 jih noče vzeti,44 rekoč: »45Gospod!46 možem ste zadosti plačali, ker so vam pomagali, ali jaz nisem47 nič pomagal, zato pa tudi48 ne vzamem plačila; ako sem49 šel ljudi klicat, bila50 je to51 moja dolžnost.« 52 Baron na to ničesar53 ne reče, tiho sede54 v kočijo ter55 se polagoma pelje56 do pošte. Ko se je57 gospoda odpeljala58, so pastirji, Pavlovi tovariši59, ki60 so poleg61 stali in zijali62, Pavla63 za norca imeli ter64 ga neumneža65 imenovali, ker ni hotel vzeti denarjev67. Že poprej68 so se69 pastirji norčevali s Pavlom in ga zaničljivo »fajmoštra« imenovali70, češ,71 ker jim je večkrat kaj dobrega72 in lepega73 bral, in74 jih tudi75 svaril in opominal76, kadar je bilo treba. Ali hudobni pastirji, njegovi tovariši niso ga hoteli poslušati77. A zdaj78 so mu rekli: »80Ti si jako81 neumen fajmošter82, takih lepih denarjev83 ti je gospod ponujal,84 in nisi85 jih hotel vzeti86.« Ali Pavel87 na vse to druzega88
»Prijatelj1, zdaj2 pa le prav3 mirno nogo drži! Kmalu4 se bo5 kri ustavila6.« Zdaj Pavle hitro steče domov7 ljudi klicat. Preden8 je bila9 ura okoli10, pridejo s Pavletom12 trije možje, Pavletov13 gospodar in pa14 dva druga soseda, da16 so s koli in z vrvmi17 kočijo tako zvezali, da18 so jo srečno do bližnje gostilne privlekli19. Pavletovo zelišče20 je kočijažu toliko21 dobro storilo22, da23 je že na kočijo sesti smel24. Ko25 je bilo vse narejeno, preden se27 baron in baronka28 v kočijo usedeta29, reče baron Pavletu30: »Povej31, reci tem možem, da jih32 prav lepo zahvalim, ker33 so mi pomagali.« In34 baron da vsakemu en35 tolar. »Ti pa,36 Pavle,37 bodi vedno tako priden pa38 dober in dobro ti bo,« reče baron in mu ponudi41 tri bele tolarje. Pavle pa42 se lepo zahvali in43 jih noče vzeti,44 rekoč: »45Gospod,46 možem ste zadosti plačali, ker so vam pomagali; jaz nisem47 nič pomagal pa tudi nič plačila48 ne vzamem. Če sem49 šel ljudi klicat, je bila51 moja dolžnost.«52 Baron na to nič53 ne reče, tiho se usede54 v kočijo in55 se pelje počasi56 do pošte. Ko se gospoda odpelja58, so pastirji, Pavletovi tovariši59, kateri60 so zraven61 stali in zijali62, Pavleta63 za norca imeli in64 ga neumnega65 imenovali, ker ni hotel denarjev66 vzeti. Že prej68 so pastirji Pavleta iz norčije imenovali »fajmoštra«70, zato71 ker jim je večkrat kaj dobrega72 in lepega73 bral, jih večkrat75 svaril in opominjal76, pa ga hudobni, poredni pastirji niso hoteli poslušati77. Zdaj78 so mu pa79 rekli: »80Ti si prav81 neumen fajmošter82, takih lepih denarjev83 ti je gospod ponujal in jih ne vzameš86.« Pavle pa87 na vse to drugega88
20
[24−25]
[50−51]
ne reče, ko1 te besede: Če sim2 kaj zaslužil, mi bo že3 Bog plačal, če nisim nič4 zaslužil, tudi dnarjev6 nočem. Pavletov nar boljši prijatel7 reče tovaršem.8 Ne zaničujte Pavleta9, kdo ve10 kaj še bo11 iz njega. Meni so večkrat mati doma pravili12: Če13 človek komu le14 vode piti pernese15 iz dobriga serca16, ne bo17 brez plačila, Bog bo18 vse plačal19. Drugi dan se baron in baronka sprehajata21 in od nesreče poprejšniga22 dne se pogovarjata23. Med vsimi25 reče baron mi nar bolj dopade26 pastir Pavle27, ker je le toliko28 prijazen in postrežin fant29. Samo tega ne vem, zakaj ni hotel nič30 vzeti, ker sim31 mu tolarje ponujal in silil. Kako32 veselje mu vender33 moram zato34 storiti, preden35 grem od tod36. Dobro kosilo bom rekel napraviti37, oštir38 mi bo39 svojo kočijo posodil in moje konje vpregel, grem40 in oštir41 z mano, de42 mi hišo pokaže43 kjer fant44 služi, in s saboj ga bom k46 kosilu perpeljal47, de bo48 z nami jedel,49 to mu bo veči50 veselje, ko51 vsi dnarji52. Velika čast bo kmetiškimu53 pastirju se54 v kočii55 z gospodo peljati,56 in per57 gospodi jesti. Okoli58 dvanajste ure tistiga dne59 se perpelja60 po cesti kočija, zavije v62 stran v vas, in63 obstoji pred hišo, kjer je Pavle64 služil. Dva gospoda stopita iz kočije,65 in vprašata gospodinjo: Kje je vaš pastir Pavle67? Odgovori68: ni69 ga še domu70, pase, kmalo71 mora priti, ker bliža se poldne73. Baron in gospodar pošte75 ga čakata de76 pride. Ko pride Pavle77, ga v kočijo posadita79 in s sabo81 na pošto peljata82. Po poti vpraša Pavle83 ponižno: Gospodje!85 kam me peljate.86
ne odgovori, nego1 te besede: »Ako sem res2 kaj zaslužil, plačal mi bode3 Bog, ako pa nisem4 zaslužil ničesar5, tudi denarjev6 nočem.« Pavlov najboljši prijatelj7 reče tovarišem: »8Ne zaničujte mi Pavla9, kdo zna,10 kaj bode še11 iz njega. Meni so večkrat mati doma pripovedovali12: »Ako13 človek, bodi si komur koli, samo14 vode piti prinese15 iz dobrega srca16, ne ostane17 brez plačila, Bog mu bode18 vse poplačal19.«20 Drugi dan se baron in baronovka izprehajata21 in od nesreče prejšnega22 dne pogovarjata23. »24Med vsemi25 reče baron, »najbolj se mi dopade26 pastir Pavel27, ker je tako28 prijazen in postrežen deček29. Samo tega ne vem, zakaj ni hotel ničesar30 vzeti, ko sem31 mu tolarje ponujal in silil. Nekakšno32 veselje mu vender33 moram storiti, predno35 grem iz tega kraja36. Dobro kosilo bom rekel narediti37, gostilničar38 mi bode39 svojo kočijo posodil in moje konje vpregel, potem grem jaz40 in gostilničar41 z mano, da42 mi pokaže hišo,43 kjer služi deček45, in ga s seboj h46 kosilu pripeljem47, da bode48 z nami jedel;49 to mu bode večje50 veselje, nego li51 vsi denarji52. Velika čast bode kmetskemu53 pastirju v kočiji se55 z gospodo peljati in pri57 gospodi jesti.« Okolo58 dvanajste ure tisti dan59 se pripelje60 po cesti zala61 kočija, zavije na62 stran v vas ter63 obstoji pred hišo, kjer je Pavel64 služil. Dva gospoda stopita iz kočije in vprašata gospodinjo: »66Kje je vaš pastir Pavel67?« Gospodinja odgovori68: »Ni69 ga še domov70, pase, a kmalu71 mora priti, ker se72 bliža že poludne73.«74 Baron in poštni gospodar75 ga čakata, da76 pride. Ko Pavel domov pride77, posadita78 ga v kočijo in ga80 s seboj81 na pošto peljeta82. Po poti vpraša Pavel83 ponižno: »84Gospodje!85 kam me peljete?«86
ne reče kot1 te besede: »Če sem2 kaj zaslužil, mi bo že3 Bog plačal; če nisem nič4 zaslužil, tudi denarjev6 nočem.« Pavletov najboljši prijatelj7 reče tovarišem: »8Ne zaničujte Pavleta9, kdo ve,10 kaj še bo11 iz njega. Meni so večkrat mati doma pravili12: ‚Če13 človek komu le14 vode piti prinese15 iz dobrega srca16, ne bo17 brez plačila, Bog bo18 vse plačal19.«20 Drugi dan se baron in baronka sprehajata21 in se pogovarjata o nesreči poprejšnjega22 dne. »24Med vsemi,«25 reče baron, »mi najbolj ugaja26 pastir Pavle27, ker je toliko28 prijazen in postrežen fant29. Samo tega ne vem, zakaj ni hotel nič30 vzeti, ko sem31 mu tolarje ponujal in silil. Kako32 veselje mu vendar33 moram za to34 storiti, preden35 grem od tod36. Dobro kosilo bom rekel napraviti37, gostilničar38 mi bo39 svojo kočijo posodil in moje konje vpregel; pojdem40 in gostilničar41 z mano, da42 mi hišo pokaže,43 kjer fant44 služi, in s seboj ga bom h46 kosilu pripeljal47, da bo48 z nami jedel;49 to mu bo večje50 veselje ko51 vsi denarji52. Velika čast bo kmečkemu53 pastirju, se54 v kočiji55 z gospodo peljati in pri57 gospodi jesti.« Okoli58 dvanajste ure tistega dne59 se pripelje60 po cesti kočija, zavije stran v vas in63 obstoji pred hišo, kjer je Pavle64 služil. Dva gospoda stopita iz kočije in vprašata gospodinjo: »66Kje je vaš pastir Pavle67?« Žena odgovori68: »Ni69 ga še domov70, pase, kmalu71 mora priti, ker se72 bliža poldne73.«74 Baron in lastnik pošte75 ga čakata, da76 pride. Ko pride Pavle77, ga v kočijo posadita79 in s sabo81 na pošto peljeta82. Po poti vpraša Pavle83 ponižno: »84Gospodje,85 kam me peljete?«86
21
[25−26]
[51−52]
Baron mu odgovori: Ne boj se,2 ti si meni zlo3 ustregel, ker si šel ljudi klicat takrat ko sim6 jih nar bolj7 potreboval, plačila nič8 nisi hotel vzeti, zato boš danes9 z nami jedel in pil, in10 se po gosposko12 gostil. Pavle13 se sladko posmeja14 in se15 zahvali ponižno16 za toliko čast. Boljši17 se mi zdi, je rekel se19 v kočii20 peljati in per gospodi21 jesti, kakor22 še toliko tolarjev, posebno ko je vidil24, de25 so drugi pastirji njegovi tovarši27 za njim zjali28 in se čudili. Vse je že bilo perpravljeno29, ko se perpeljata30 baron in poštni gospodar v kočii31 s Pavletam32. Kar k mizi sedejo, ktera33 je bila polna nar boljših34 jedi,35 in dobriga sladkiga36 vina. Gospoda začne hitro37 jesti, Pavle pa38 debelo gleda in se39 noče k mizi usesti40, kamor so mu odkazali. Baron mu reče: Pavle! usedi se42 in z nami jej44, kolikor se ti bo poljubilo45. Pavle reče46 ponižno: Ne zamerite, gnadlivi49 gospod baron, sej niste50 še molili, pa51 že jeste. Meni so mati zlo zaterdvali52 vselej pred jedjo in po jedi moliti,53 in se spomniti54 dobrotnika, kteri55 nam darove daje56. Večkrat sim57 slišal: Kdor pred jedjo in po jedi ne moli, je žvini enak58. Per tih Pavletovih59 besedah se vsi spogledajo,60 in hiteli so61 moliti molitev pred jedjo. Med jedjo vpraša baron Pavleta62: Povej mi nar pervo64, zakaj nisi od mene nič hotel66 vzeti, ker sim67 ti lepe dnarje68 ponujal? Pavle odgovori ves brihten69 naravnost brez hinavšine71: Gospod baron žlahtni73! Zato nisim74 hotel nič75 od vas vzeti76, ker sim77 obljubil zvesto se deržati79 po nauku svoje matere in po naukih duhovnov80. Mati so me lepo učili in
Baron mu odgovori: »1Ne boj se!2 ti si meni zelo3 ustregel, ker si šel ljudi klicat,4 takrat ko sem6 jih najbolj7 potreboval, a plačila8 nisi hotel vzeti, zato bodeš denes9 z nami jedel in pil ter10 se prav11 po gospodski12 gostil.« Pavel13 se sladko nasmehne14 in ponižno15 zahvali za toliko čast. »Boljše17 se mi zdi,« dejal18 je, »19v kočiji se20 peljati in z gospodo21 jesti, nego li22 še toliko tolarjev,«23 posebno ko je videl24, da25 so drugi pastirji,26 njegovi tovariši, zijali27 za njim in se čudili. Vse je že bilo pripravljeno29, ko se pripeljata30 baron in poštni gospodar v kočiji31 s Pavlom pastirjem32. Kar k mizi sedejo, katera33 je bila polna najboljših34 jedi in dobrega sladkega36 vina. Gospoda začne takoj37 jesti, a Pavel38 debelo gleda, in39 noče k mizi sesti40, kamor so mu odkazali. Baron mu reče: »41Pavle, sedi,42 in jej43 z nami, kolikor se ti poljubi45.« Pavel46 ponižno reče47: »48Ne zamerite, milostivi49 gospod baron, saj50 še niste molili in51 že jeste. Meni so mati večkrat dejali, da moram52 vselej pred jedjo in po jedi moliti in se spominati54 dobrotnika, kateri55 nam deli darove56. Večkrat sem57 slišal: Kdor pred jedjo in po jedi ne moli, podoben je živini58.« Pri teh Pavlovih59 besedah se vsi spogledajo in so hiteli61 moliti molitev pred jedjo. Med jedjo vpraša baron Pavla62: »63Povej mi najpred64, zakaj nisi hotel65 od mene denarjev66 vzeti, ko sem67 ti jih68 ponujal?« Pavel odgovori69 naravnost brez hinavščine71: »72Gospod baron milostivi73! Zato nisem74 hotel denarjev vzeti75 od vas, ker sem77 obljubil zvesto se ravnati79 po nauku svoje matere in po naukih duhovnih gospodov80. Mati so me lepo učili in
Baron mu odgovori: »1Ne boj se,2 ti si meni zelo3 ustregel, ker si šel ljudi klicat takrat,5 ko sem6 jih najbolj7 potreboval; plačila nič8 nisi hotel vzeti, zato boš danes9 z nami jedel in pil in10 se po gosposko12 gostil.« Pavle13 se sladko posmeje14 in se15 zahvali ponižno16 za toliko čast. »Boljše17 se mi zdi,«18 je rekel, »se19 v kočiji20 peljati in pri gospodi21 jesti, kakor22 še toliko tolarjev,«23 posebno ko je videl24, da25 so drugi pastirji,26 njegovi tovariši,27 za njim zijali28 in se čudili. Vse je že bilo pripravljeno29, ko se pripeljeta30 baron in poštni gospodar v kočiji31 s Pavletom32. Kar k mizi sedejo, katera33 je bila polna najboljših34 jedi in dobrega sladkega36 vina. Gospoda začne hitro37 jesti, Pavle pa38 debelo gleda in se39 noče k mizi usesti40, kamor so mu odkazali. Baron mu reče: »41Pavle, usedi se42 in jej43 z nami, kolikor se ti poljubi45.« Pavle reče46 ponižno: »48Ne zamerite, milostivi49 gospod baron, saj niste50 še molili, pa51 že jeste. Meni so mati zelo zatrjevali,52 vselej pred jedjo in po jedi moliti in se spomniti54 dobrotnika, kateri55 nam darove daje56. Večkrat sem57 slišal: Kdor pred jedjo in po jedi ne moli, je živini enak58.« Pri teh Pavletovih59 besedah se vsi spogledajo in hite61 moliti molitev pred jedjo. Med jedjo vpraša baron Pavleta62: »63Povej mi najprvo64, zakaj nisi od mene nič hotel66 vzeti, ko sem67 ti lepe denarje68 ponujal?« Pavle odgovori ves bister,69 naravnost,70 brez hinavščine71: »72Gospod baron plemeniti73! Zato nisem74 hotel nič75 od vas vzeti76, ker sem77 obljubil,78 zvesto se držati79 po nauku svoje matere in po naukih duhovnov80. Mati so me lepo učili in
22
[26−27]
[52]
mi večkrat rekli, posebno takrat ko sim1 se od njih ločil, de2 za vsako majhno reč ne3 plačila tirjati4, kar se5 komu stori6. Kdor bo7 od ljudi za vsako reč8 na svetu plačan, ne bo9 na unim10 svetu nič11 plačila dosegel12. Duhovni pastirji nas učijo13: Če14 človek požerk merzle15 vode bližnjimu16 z dobrim sercam poda17, bo per18 Bogu plačilo imel19. Na to20 reče baron: Pavle!22 pridni fant23, le tak ostani in srečen boš,24 Bog te ne bo25 nikoli zapustil26. Tudi gospej baronki28 je bil Pavle zlo ušeč,29 zato ga prijazno vpraša: Kako je to fante31, ker si tako brihten in dobro glavo32 imaš, zakaj pa33 v šolo ne hodiš34, de35 bi se kaj več naučil. Per36 tem vprašanji so37 se Pavletu38 solze ulile in39 globoko zdihne40 rekoč: O dobra41 gospa! Rad42 bi bil43 hodil v šolo, pa44 ni bilo mogoče; čast Bogu, de sim45 se toliko naučil. Nato ob kratkim vse46 razloži, kako se je z njegovimi starši godilo, de48 so bili od vsih zapušeni,49 brez pomoči so mogli50 iti po svetu. Gospa tiho reče baronu: Prav dober in prijazen se mi ta fant zdi, nama ni53 Bog otrok54 dal, kaj ko bi ga56 za svojiga57 vzela, dobro58 delo bo59 to,60 in iz fanta zna sčasama61 kaj biti. Baron reče: Ravno ta misel je tudi moja. Vzela ga bova65, zanj skerbela,66 in ga dala učit67, ker je brihten68. Bog bo69 nama to povernil če71 ne na tem pa na unim73 svetu. Vender fanta74 moram pred75 vprašati, ali bo per volji76 z nama iti77. Baron pokliče Pavleta rekoč79: Pavle!81 bi li ti zapustil82 svojo službo in šel83 z nama deleč84 — v nemški gradec86? Tam se boš lah87-
mi večkrat rekli, posebno takrat, kadar sem1 se od njih ločil, da2 za vsako majheno stvar ne smem3 plačila jemati4, kadar5 komu kaj dobrega storim6. Kdor je že7 od ljudi za vsako stvar8 na svetu plačan, ne bode9 na onem10 svetu imel11 plačila. Duhovni pastirji nas uče13: »Ako14 človek le požirek mrzle15 vode bližnjemu poda16 z dobrim srcem17, imel bode pri18 Bogu plačilo.« Nato20 reče baron: »21Pavle,22 pridni deček23, le tak ostani in srečen bodeš;24 Bog te gotovo25 nikoli ne zapusti26.«27 Tudi gospe baronovki28 je bil Pavel zelo všeč,29 zato ga prijazno vpraša: »30Kako je to, ljubi moj31, da pri tolikej razumnosti, kakor jo32 imaš, vender ne hodiš33 v šolo, da35 bi se kaj več naučil Ob36 tem vprašanji so37 se Pavlu38 solze vlile iz oči,39 globoko vzdahne,40 rekoč: »O41 gospa dobra! rad42 bi bil43 hodil v šolo, ali44 ni bilo mogoče; čast Bogu, da sem45 se toliko naučil.« Potem ob kratkem46 razloži vse47, kako se je z njegovimi starši godilo, da48 so bili od vseh zapuščeni ter so49 brez pomoči morali50 iti po svetu. Gospa tiho reče baronu: »51Prav dober in prijazen se mi ta fant zdi, nama53 Bog ni54 dal otrok55, kaj ko bi tega56 za svojega57 vzela, dobro58 delo bode59 to in iz fanta zna časoma še61 kaj biti.«62 Baron reče: »63Ravno ta misel je tudi moja. »64Vzela ga bodeva65, zanj skrbela,66 in ga dala učiti67, ker je tako razumen68. Bog nama bode70 to povrnil, ako71 ne na tem pa na dnem73 svetu. Vender74 moram dečka še poprej75 vprašati, ali je voljan, da bi šel76 z nama. Baron pokliče Pavla in mu reče79: »80Pavle!81 bi li ti ne hotel zapustiti82 svojo službo in iti83 z nama daleč84tja85 v Nemški Gradec86? Tam se bodeš leh87-
mi večkrat rekli, posebno takrat, ko sem1 se od njih ločil, da nikar2 za vsako majhno reč3 plačila terjati4, kar se5 komu stori6. Kdor bo7 od ljudi za vsako reč8 na svetu plačan, ne bo9 na onem10 svetu nič11 plačila dosegel12. Duhovni pastirji nas učijo13: Če14 človek požirek mrzle15 vode bližnjemu16 z dobrim srcem poda17, bo pri18 Bogu plačilo imel19.« Nato20 reče baron: »21Pavle,22 pridni fant23, le tak ostani in srečen boš,24 Bog te ne bo25 nikoli zapustil26.«27 Tudi gospe baronki28 je bil Pavle zelo všeč;29 zato ga prijazno vpraša: »30Kako je to, fante31, ker si tako bister in dobro glavo32 imaš, zakaj pa33 v šolo ne hodiš34, da35 bi se kaj več naučilPri36 tem vprašanju37 se Pavletu38 solze ulijejo in39 globoko vzdihne,40 rekoč: »O dobra41 gospa, rad42 bi hodil v šolo, pa44 ni bilo mogoče; čast Bogu, da sem45 se toliko naučil.« Nato ob kratkem vse46 razloži, kako se je z njegovimi starši godilo, da48 so bili od vseh zapuščeni,49 brez pomoči so morali50 iti po svetu. Gospa tiho reče baronu: »51Prav dober in prijazen se mi zdi52 ta fant; nama ni53 Bog otrok54 dal, kaj ko bi ga56 za svojega57 vzela? Dobro58 delo bo59 to in iz fanta utegne sčasoma61 kaj biti.«62 Baron reče: »63Ravno ta misel je tudi moja. Vzela ga bova65, zanj skrbela66 in ga dala učit67, ker je bister68. Bog bo69 nama to povrnil, če71 ne na tem,72 pa na onem73 svetu. Vendar74 moram fanta prej75 vprašati, ali bo pri volji76 z nama iti77.«78 Baron pokliče Pavleta, rekoč79: »80Pavle,81 bi li ti zapustil82 svojo službo in šel83 z nama daleč84 — v Nemški Gradec86? Tam se boš lah87-
23
[27−28]
[52−53]
ko učil, v šolo boš hodil1. Pavle2 odgovori: Oh gnadlivi3 gospod baron, grozno4 rad bi šel, pa5 ne vem če bo7 v to moj gospodar pervolil,8 brez pervoljenja9 ne smem in se ne spodobi12. Lepo je to, reče baron, všeč mi je,16 hiti tedej domu17, prosi pervoljenja18, in če te bodo pustili19, pridi povedat,20 in vzamemo te s seboj. Pavl hvaležno kušne roko21 baronu in baronki22 in gre23. Ves vesel peržvižga domu, ko24 v hišo pride mu25 reče gospodar: No27, si kaj pernesel domu29? Pavl30 reče: Oh31 oče!32 ta gospoda me je tako obdarovala, de33 še ne eden34 tako, sim le prišel35 hitro vas prosit, de36 mi dovolite vzeti, kar mi ta dobra gospoda ponuja. Ne bodi vender38 tako perprost39, pravi40 gospodar; vzemi kar ti kdo da. Boš43 pa že spet44 kaj neumniga naredil45, kakor včerej46, ko nisi hotel tolarjev vzeti; pa vender47 povej, kaj ti je gospoda ponudila? Baron in baronka50 sta me nagovorila, de51 me s saboj52 vzameta, če53 hočem iti, pa sim rekel54: Rad grem, vender pred56 ne obljubim, de57 vas za svet in za pervoljenje prosim58. Srečen59 Pavle, reče gospodar, sreča te iše62, ne spusti63 je iz rok. Zdej64 spoznam, de nisim65 prav storil, ker sim66 te včeraj kregal67, zato ko68 nisi hotel ponujanih tolarjev vzeti. Tvoje dobro serce,69 in tvoja perpravnost bližnimu70 pomagati ti je Bog hitro povernil72. Pojdi berž73 k dobri74 gospodi nazaj, reci de76 z veseljem dovolim77, de78 te vzamejo. Pa79 čakaj, de bo80 bolj gotovo, grem s tabo82, de83 te izročim. Pavle84 in gospodar gresta gospodi naproti, ktera85 se ravno po cesti sprehaja86. Pavle87 se od
ko učil, bodeš hodil v šolo1.« Pavel2 odgovori: »O milostivi3 gospod baron, zelo4 rad bi šel, ali5 ne vem,6 če bode7 v to moj gospodar privolil,8 brez dovoljenja gospodarjevega9 ne smem iti10 in se tudi11 ne spodobuje12.« »13Lepo je to,«14 reče baron, »15všeč mi je;16 hiti tedaj domov17, prosi privoljenja18, in če te puste19, pridi povedat20 in vzamemo te s seboj.« Pavel poljubi21 baronu in baronovki roko22 in otide23. Ves vesel prižvižga domov. Ko stopi24 v hišo,25 reče mu26 gospodar: »Nu27, ali28 si kaj prinesel domov29?« Pavel30 reče: »O31 oče!32 ta gospoda me je tako obdarovala, da33 še nihče ne34 tako; prišel sem le35 hitro vas prosit, da36 mi dovolite vzeti, kar mi ta dobra gospoda ponuja.« »37Ne bodi vender38 tako priprost39,« reče40 gospodar; »41vzemi,42 kar ti kdo da. Bodeš43 pa že zopet44 kaj neumnega napravil45, kakor včeraj46, ko nisi hotel tolarjev vzeti; a47 povej mi vender48, kaj ti je gospoda ponudila?« »49Baron in baronovka50 sta me nagovorila, da51 me s seboj52 vzameta, ako53 hočem iti, a jaz sem dejal54: »55Rad grem, vender poprej56 ne obljubim, predno57 vas za svet in privoljenje ne poprosim58.« »Srečen59 Pavle,«60 reče gospodar, »61sreča te išče62, ne izpusti63 je iz rok. Zdaj64 spoznam, da nisem65 prav storil, ko sem66 te včeraj ozmirjal67, ker68 nisi hotel ponujanih tolarjev vzeti. Tvoje dobro srce69 in tvojo pripravnost bližnjemu70 pomagati, hitro71 ti je Bog povrnil72. Pojdi brž73 k dobrej74 gospodi nazaj, in75 reci, da76 z veseljem privolim77, da78 te vzamejo. Ali79 čakaj! da bode80 bolj gotovo, grem jaz sam81 s teboj82, da83 te izročim.« Pavel84 in gospodar gresta gospodi naproti, katera85 se ravno po cesti izprehaja86. Pavel87 se že88 od
ko učil, v šolo boš hodil1.« Pavle2 odgovori: »Oh milostivi3 gospod baron, grozno4 rad bi šel, pa5 ne vem,6 če bo7 v to moj gospodar privolil;8 brez privoljenja9 ne smem in se ne spodobi12.« »13Lepo je to,«14 reče baron, »15všeč mi je;16 hiti tedaj domov17, prosi privoljenja18, in če te bodo pustili19, pridi povedati20 in vzamemo te s seboj.« Pavel hvaležno poljubi roko21 baronu in baronki22 in gre23. Ves vesel prižvižga domov. Ko pride24 v hišo, mu25 reče gospodar: »No27, si kaj prinesel domov29?« Pavel30 reče: »Oh31 oče,32 ta gospoda me je tako obdarovala, da33 še ne eden34 tako; sem le prišel35 hitro vas prosit, da36 mi dovolite vzeti, kar mi ta dobra gospoda ponuja.« »37Ne bodi vendar38 tako preprost39,« pravi40 gospodar; »41vzemi,42 kar ti kdo da! Boš43 pa že spet44 kaj neumnega naredil45, kakor včeraj46, ko nisi hotel tolarjev vzeti; pa vendar47 povej, kaj ti je gospoda ponudila?« »49Baron in baronka50 sta me nagovorila, da51 me s seboj52 vzameta, če53 hočem iti, pa sem rekel54: Rad grem, vendar prej56 ne obljubim, da57 vas za svet in za privoljenje prosim58.« » Srečni59 Pavle,«60 reče gospodar, »61sreča te išče62, ne pusti63 je iz rok! Zdaj64 spoznam, da nisem65 prav storil, ker sem66 te včeraj zmerjal za to67, ko68 nisi hotel ponujanih tolarjev vzeti. Tvoje dobro srce69 in tvojo pripravnost, bližnjemu70 pomagati,71 ti je Bog hitro povrnil72. Pojdi brž73 k dobri74 gospodi nazaj, reci, da76 z veseljem dovolim77, da78 te vzamejo. Pa79 čakaj, da bo80 bolj gotovo, grem s teboj82, da83 te izročim.« Pavle84 in gospodar gresta gospodi naproti, katera85 se ravno po cesti sprehaja86. Pavle87 se od
24
[28−29]
[53−54]
deleč1 odkrije in prosi gospodarja tudi tako storiti. Kader bližej3 prideta, se Pavle ponižno perkloni, in4 gre obema roko kušniti in reče6: Moj gospodar me rad pusti; de9 je res, je sam prišel pričevati12; prosim zdej13, de14 bi me s saboj15 vzeli, in obljubim16 vam veliko veselja narediti18, ker bom vse rad ubogal in19 storil, kar mi boste ukazali20. Dobrote ne bom nikoli pozabil22, vedno vam bom23 hvaležen. Baron in baronka sta rekla:25 Prav je to, le priden bodi,26 in nič hudiga27 ti ne bo28. Pavle29 je precej per30 gospodi ostal, gospodar ves zamišljen domu gre32.
daleč1 odkrije in prosi gospodarja tudi tako storiti. Ko bližej3 prideta, ponižno se Pavel prikloni ter4 gre obema roko poljubit, rekoč6: »7Moj gospodar me rad pusti z vami8; da9 je to10 res, prišel11 je sam povedat12; prosim zdaj13, da14 bi me s seboj15 vzeli, ker16 vam obljubim17 veliko veselja delati18, vse bodem rad19 storil, kar mi ukažete20. Dobrote nikoli21 ne pozabim22, vedno vam bodem23 hvaležen.«24 Baron in baronovka rečeta: »25Prav je to, le priden bodi in nič hudega27 ti ne bode28.« Pavel29 je precej pri30 gospodi ostal, a31 gospodar ves zamišljen domov otide32.
daleč1 odkrije in prosi gospodarja,2 tudi tako storiti. Ko bliže3 prideta, se Pavle ponižno prikloni in4 gre ter5 obema roko poljubi in reče6: »7Moj gospodar me rad pusti; da9 je res, je sam prišel pričevat12; prosim zdaj13, da14 bi me s seboj15 vzeli, in obljubim16 vam veliko veselja narediti18, ker bom vse rad ubogal in19 storil, kar mi boste ukazali20. Dobrote ne bom nikoli pozabil22, vedno vam bom23 hvaležen.«24 Baron in baronka sta rekla: »25Prav je to, le priden bodi in nič hudega27 ti ne bo28.« Pavle29 je precej pri30 gospodi ostal, gospodar ves zamišljen domov odšel32.
IV. Pavle šolar1 v nemškim gradcu.2
IV. Pavel dijak1 v Nemškem Gradci.2
IV Pavle šolar1 v Nemškem Gradcu2
Drugi dan je bila kočija že popravljena, gospoda gre naprej1 in Pavle z2 njo. Težko mu je bilo per sercu3 zapustiti domačo deželo,4 in iti v ptuje5 kraje med ptuje6 neznane ljudi. Pa7 si je mislil,8 Bog je povsod, cela9 zemlja je njegova. Dobrotljiviga10 Boga sim11 si za očeta zbral,12 in moj dobrotnik gospod baron bo14 moj telesen15 oče. S takimi mislami16 zapusti Pavle rojstno deželo17. O malim Šmarni18 je prišel Pavle19 s svojo gospodo v nemški gradec20. Baron je precej21 ukazal mu lepe gosposke oblačila narediti22. Dal mu je posebno kamerco23, kupil mu potrebne bukve in24 ga potem pelje zapisat25 v šolo. O vsih Svetih26 je jel Pavle27 hoditi v pervo28 latinsko šolo. Tako se je učil, de29 so se vsi
Drugi dan je bila kočija že popravljena, gospoda gre dalje1 in Pavel 2 njo. Težko mu je bilo pri srci3 zapustiti domačo deželo in iti v ptuje5 kraje med ptuje6 neznane ljudi. A mislil7 si je,8 Bog je povsod, vsa9 zemlja je njegova. Dobrotljivega10 Boga sem11 si za očeta izbral,12 in moj dobrotnik,13 gospod baron, bode14 moj telesni15 oče. S takimi mislimi16 zapusti Pavel rojstni kraj17. O malem Šmarnu18 je prišel Pavel19 s svojo gospodo v Nemški Gradec20. Baron je takoj21 ukazal narediti mu lepo gospodsko oblačilo22. Dal mu je posebno čumnato23, kupil mu potrebne knjige, in24 ga potem pelje zapisat25 v šolo. O vseh Svetih26 je začel Pavel27 hoditi v prvo28 latinsko šolo. Tako se je učil, da29 so se vsi
Drugi dan je bila kočija že popravljena, gospoda gre naprej1 in Pavle z2 njo. Težko mu je bilo pri srcu,3 zapustiti domačo deželo in iti v tuje5 kraje med tuje,6 neznane ljudi. Pa7 si je mislil:8 Bog je povsod, vsa9 zemlja je njegova. Dobrotljivega10 Boga sem11 si za očeta izbral12 in moj dobrotnik,13 gospod baron, bo14 moj telesni15 oče. S takimi mislimi16 zapusti Pavle rojstno deželo17. O Malem Šmarnu18 je prišel Pavle19 s svojo gospodo v Nemški Gradec20. Baron je precej21 ukazal, mu lepa gosposka oblačila narediti22. Dal mu je posebno sobico23, kupil mu potrebne bukve,24 ga potem peljal in zapisal25 v šolo. O Vseh svetih26 je jel Pavle27 hoditi v prvo28 latinsko šolo. Tako se je učil, da29 so se vsi
25
[29−30]
[54−55]
učeniki nad njegovo razumnostjo zavzeli1. Nar pervi2 je bil med vsimi šolarji3 svojimi tovarši4. Doma se je pridno učil, gospodi per5 mizi stregel,6 in včasi7 družini iz kakih lepih bukvic zvečer8 kaj bral. Molil je tako rad in vselej tako andohtlivo10, de11 so se vsi nad njegovim zaderžanjem razgledovali12. Od perviga13 do zadnjiga14 so ga per15 hiši vsi radi imeli. Srečno16 je tako17 živel v hiši svojiga18 dobrotnika. S svojimi šolskimi tovarši19 se ni veliko pečal20. Z enim21 je bil prav prijatel22, Avguštin Zorman23 po imenu, kteri24 je bil žlahtniga25 rodu iz26 Dunaja doma, tudi priden in brumen mladenč27. Po nesreči so Avguštinovi starši ob28 svoje veliko premoženje prišli29; sama grajšina blizo30 Dunaja jim je še ostala, zavoljo ktere31 pa je še pravda tekla. Med tem32 so Avguštinovi starši pomerli,33 in zdaj je bil Avguštin tako reven34, de35 le iz dobrot očetovih prijatlov je v Gradcu živel36, kteri37 so mu v šolah pomagali. Cele38 tri leta je bil Pavle39 Svetin vedno vesel, lepo rejen in zali mladenč40. Vedno je Boga hvalil; de41 mu je tako dobriga42 očeta namestil43, ker svojiga praviga Očeta44 nikoli ni poznal. Četerto45 leto je Pavle jel klavern hoditi in46 žalosten biti, pa47 še bolj pogosto moliti. Večkrat od barona vprašan48, kaj mu je, le odgovori49: Žalosten sim51, ker vidim marskteriga52, de53 se mu54 hudo godi, meni pa55 je dobro. Vsakimu56 bi rad pomagal, kakor ste vi meni pomagali. Baron vpraša tudi druge posle per58 hiši, s kterimi59 je Pavle jedil60, če61 vedo zakaj Pavle63 hujša. Rekli so64 mu: Pavle66 mora hujšati, on67
učitelji njegovej razumnosti čudili1. Prvi2 je bil med vsemi dijaki,3 svojimi tovariši4. Doma se je pridno učil, gospodi pri5 mizi stregel,6 in časi7 družini iz kakih lepih knjižic z večera8 kaj bral. Molil je tako rad in vselej s9 tako pobožnostjo10, da11 so se vsi njegovej obnaši čudili12. Od prvega13 do zadnjega14 so ga pri15 hiši vsi radi imeli. Srečno16 je tako17 živel v hiši svojega18 dobrotnika. S svojimi sodijaki19 se ni mnogo pečal20. Samo z jednim21 je bil prijatelj22, in ta je bil Avguštin Zorman23 po imenu, kateri24 je bil plemenitega25 rodu in z26 Dunaja doma, tudi priden in bogoljuben mladenič27. Po nesreči so Avguštinovi starši svoje veliko premoženje izgubili29; samo graščina blizu30 Dunaja jim je še ostala, zaradi katere31 pa je še pravda tekla. V tem32 so Avguštinovi starši pomrli,33 in zdaj je bil Avguštin tako ubožen34, da je35 le iz dobrot očetovih prijateljev v Gradcu živel36, kateri37 so mu v šolah pomagali. Cela38 tri leta je bil Pavel39 Svetin vedno vesel, lepo rejen in vrl mladenič40. Vedno je Boga hvalil, da41 mu je tako dobrega42 očeta dal43, ker svojega pravega očeta44 nikoli ni poznal. A četrto45 leto je začel Pavel46 žalosten postajati, in47 še bolj pogosto moliti. Večkrat od barona vprašan48, kaj mu je, odgovoril je49: »50Žalosten sem51, ker vidim toliko ljudi52, da53 se jim54 hudo godi, a meni55 je dobro. Vsakemu56 bi rad pomagal, kakor ste vi meni pomagali.« 57 Baron vpraša tudi druge posle pri58 hiši, s katerimi59 je Pavel jedel60, ako61 vedo,62 zakaj Pavel63 hujša. Rekli mu so65: »Pavel66 mora hujšati, ker67
učitelji nad njegovo razumnostjo zavzeli1. Najprvi2 je bil med vsemi šolarji,3 svojimi tovariši4. Doma se je pridno učil, gospodi pri5 mizi stregel in včasi7 družini iz kakih lepih bukvic zvečer8 kaj bral. Molil je tako rad in vselej tako pobožno10, da11 so se vsi nad njegovim vedenjem razgledovali12. Od prvega13 do zadnjega14 so ga pri15 hiši vsi radi imeli. Tako16 je srečno17 živel v hiši svojega18 dobrotnika. S svojimi šolskimi tovariši19 se ni veliko družil20. Z enim21 je bil prav prijatelj22, Avguštinom Zormanom23 po imenu, kateri24 je bil plemenitega25 rodu, z26 Dunaja doma, tudi priden in pobožen mladenič27. Po nesreči so Avguštinovi starši ob28 svoje veliko premoženje prišli29; sama graščina blizu30 Dunaja jim je še ostala, zavoljo katere31 pa je še pravda tekla. Medtem32 so Avguštinovi starši pomrli33 in zdaj je bil Avguštin tako reven34, da je živel v Gradcu35 le iz dobrot očetovih prijateljev36, kateri37 so mu v šolah pomagali. Cela38 tri leta je bil Pavle39 Svetin vedno vesel, lepo rejen in zal mladenič40. Vedno je Boga hvalil, da41 mu je tako dobrega42 očeta namestil43, ker svojega pravega očeta44 nikoli ni poznal. Četrto45 leto je Pavle jel klavrn hoditi in46 žalosten biti pa47 še bolj pogosto moliti. Baron ga je večkrat vprašal48, kaj mu je, pa je le odgovoril49: »50Žalosten sem51, ker vidim marsikaterega52, da53 se mu54 hudo godi, meni pa55 je dobro. Vsakemu56 bi rad pomagal, kakor ste vi meni pomagali.«57 Baron vpraša tudi druge posle pri58 hiši, s katerimi59 je Pavle jedel60, če61 vedo,62 zakaj Pavle63 hujša. Rekli so64 mu: »Pavle66 mora hujšati, on67
26
[30−31]
[55−56]
grozno1 malo je,2 več ko3 polovico si vselej perhrani4, v popir5 zavije, pa6 nekam skrivaje7 nosi, pa nobeden8 ne ve kam. Drugi dan ga baron hitro ko so odkosili pokliče10, in ga12 pošlje pol ure deleč13 po opravilu. Med tem14 gresta baron in baronka prejiskat Pavletovo15 skrinjo, se hočeta prepričati16, ali je res, kar družina od Pavleta perpoveduje17. Res18 najdeta v skrinji pod oblačili zaviti kosic19 mesa, malo kruha in pa malo20 sira. Kaj bova zdej strila22 s Pavletam23 vpraša baronka svojiga gospoda? To24 je nehvaležnost! Bolj pametni25 baron pa reče26: Ljuba moja!27 tiho bodi, kar v misli mu ne vzemi, derživa28 se, kakor de29 bi nič zato30 ne vedila,31 še dans bova zvedila32 kam nosi, potem bova33 z njim govorila. Baron skrivej35 ukaže enimu36 svojih služabnikov, še dans za Pavletam iti37, kader38 pojde v šolo, in od deleč zvesto39 za njim slediti40, kam bo41 spravljeno meso, kruh in sir nesel. Pavle42 pride kmalo domu43, po navadi zvesto opravi, kar mu je naloženiga. Vzame bukvice45 in skrivej pobaše46 v aržete47 spravljeno jed, in48 gre v šolo. Baronov služabnik ga od deleč49 pazi, gre za njim, brez de50 bi ga bil Pavle vidil51. Preden52 gre v šolo, skoči hitro v vežo ene53 hiše ne deleč55 od šole in56 gre po štengah, pod streho57 v kamerco58, kjer je eden59 njegovih šolskih tovaršev60 bolan ležal. Hlapec leze tiho za njim in posluša per61 vratih, kaj se pogavarjata62. Toliko je slišal hlapec Pavleta63 govoriti: O ljubi moj prijatel65! Dans sim66 ti še pernesel67, smiliš se mi,68 ne vem ali ti bom70 mogel več71 kaj per72-
zelo1 malo je,2 več nego li3 polovico si vselej prihrani4, v papir5 zavije, in6 nekam skrivaj7 nosi, a nobeden8 ne ve kam.«9 Drugi dan po kosilu ga baron takoj pokliče10, in pošlje pol ure daleč13 po opravilu. V tem14 gresta baron in baronovka, da preiščeta Pavlovo15 skrinjo, in se prepričata16, ali je res, kar družina od Pavla pripoveduje17. Kes18 najdeta v skrinji pod oblačili zavit kosec19 mesa, malo kruha in sira. »21Kaj bodeva zdaj storila22 s Pavlom23 vpraša baronovka svojega gospoda; »to24 je nehvaležnost!« A25 baron jej odgovori26: »Moja ljuba!27 tiho bodi, kar v misli mu ne vzemi; drživa28 se, kakor da29 bi nič za to30 ne znala;31 še denes bodeva zvedela,32 kam nosi, potem bodeva33 z njim govorila.« 34 Baron skrivaj35 ukaže jednemu36 svojih služabnikov, da naj gre za Pavlom37, kadar38 pojde v šolo, in naj od daleč39 za njim sledi40, kam bode41 spravljeno meso, kruh in sir nesel. Pavel42 pride kmalu domov43, po navadi zvesto opravi vse44, kar mu je naloženega. Vzame knjige45 in skrivaj pobaše46 v žepe47 spravljeno jed ter48 gre v šolo. Baronov služabnik ga od daleč49 pazi, gre za njim, brez da50 bi ga bil Pavel opazil51. Predno52 gre v šolo, skoči hitro v vežo neke53 hiše,54 ne daleč55 od šole, ter56 gre po stolbah57 v podstrešno čumnato58, kjer je jeden59 njegovih tovarišev60 bolan ležal. Hlapec leze tiho za njim in posluša pri61 vratih, kaj se pogovarjata62. Toliko je slišal hlapec Pavla63 govoriti: »64O ljubi prijatelj moj65! Denes sem66 ti še prinesel67, smiliš se mi, a68 ne vem ali ti bodem70 mogel še71 kaj pri72-
grozno1 malo je;2 več ko3 polovico si vselej prihrani4, v papir5 zavije pa6 nekam skrivaje7 nosi, a nihče8 ne ve kam.«9 Drugi dan ga baron hitro, ko so odkosili10, pokliče11 in ga12 pošlje pol ure daleč13 po opravilu. Medtem14 gresta baron in baronka ter preiščeta Pavletu15 skrinjo; hočeta se prepričati16, ali je res, kar družina o Pavletu pripoveduje17. Res18 najdeta v skrinji pod oblačili zavit kosec19 mesa, malo kruha in pa malo20 sira. »21Kaj bova zdaj storila22 s Pavletom23 vpraša baronka svojega moža. »To24 je nehvaležnost!« Bolj pametni25 baron pa reče26: »Ljuba moja,27 tiho bodi, kar v misli mu ne jemlji! Drživa28 se, kakor da29 bi nič za to30 ne vedela;31 še danes bova zvedela,32 kam nosi, potem bova33 z njim govorila.«34 Baron skrivaj35 ukaže enemu36 svojih služabnikov, še danes za Pavletom iti37, kadar38 pojde v šolo, in od daleč zvesto39 za njim slediti40, kam bo41 spravljeno meso, kruh in sir nesel. Pavle42 pride kmalu domov43, po navadi zvesto opravi, kar mu je naloženega, vzame bukvice45 in skrivaj zmaši46 v žepe47 spravljeno jed in48 gre v šolo. Baronov služabnik ga od daleč49 pazi, gre za njim, ne da50 bi ga bil Pavle videl51. Preden52 gre v šolo, skoči hitro v vežo neke53 hiše ne daleč55 od šole in56 gre po stopnicah pod streho57 v sobico58, kjer je eden59 njegovih šolskih tovarišev60 bolan ležal. Hlapec leze tiho za njim in posluša pri61 vratih, kaj se pogovarjata62. Toliko je slišal hlapec Pavleta63 govoriti: »64O ljubi moj prijatelj65! Danes sem66 ti še prinesel67, smiliš se mi;68 ne vem,69 ali ti bom70 mogel več71 kaj pri72-
27
[31−32]
[56]
nesti; zdi se mi de so me1 jeli paziti,2 in spoznovati3, de4 ti kaj pernesem5. Bolnik pa na postlji ni druziga kakor6 na glas je jokal,7 in rekel8: Oh,9 če me še ti zapustiš, moram od vsiga hudiga10 umreti. Pavle11 ga je pa troštal12 in ga opominjal13 v Boga zaupati. Več hlapec14 ni slišal, hitro je šel strani16, de17 ga Pavle ni videl, gre domu in baronu18 vse pove19, kar je slišal in si je hišo dobro zamerkal22. Baron, ker23 je vedil24, de25 mora Pavle zdej cele26 dve uri v šoli biti, se27 napravi,28 gre, hlapec mu mora iti tisto kamerco pod streho pokazat. Kader noter31 stopi, vidi na goli33 slami ležati bolniga revniga šolarja34, več merliču kakor živimu35 človeku podobniga36. Baron reče bolnimu šolarju37: Zvedil sim38, de39 si revež40 in veliko pomanjkanje terpiš, torej sim prišel41 te obiskat42 in ti pomagat, vender43 mi povej nar pervo44, kako se ti pravi in kdo so bli45 tvoji starši. Bolnik odgovori, pa47 tiho, ker je bil slab: Avguštin Zorman mi je ime; moji starši so bli zlo50 premožni, pa ob vse51 so peršli,52 sama grajšina53 je še ostala, za tisto pa54 se moji žlahtniki56 pravdajo, de57 je mende58 nikoli ne bom59 imel desi meni gre jerbati po starših60. Pomagati mi nobeden61 noče. Dokler sim62 hodil, sim per63 dobrih ljudeh kaj dobil64, zdej pa sim65 sirota, ne morem se ganiti iz postlje66, nikogar ni, de67 bi mi kaj pomagal68. O Bogu se usmili, je začel zdej69 bolnik jokati, z grozno71 nadlogo me je Bog obiskal vse me je zapustilo. Imel sim ljubiga prijatla73 Pavla Svetina po imenu,74 on mi je vsaki75 dan kaj76 jesti pernesel77, kar je sam perstradal78,
nesti; zdi se mi, da so1 jeli paziti name,2 in so prišli do tega3, da4 ti jedi nosim5.« Bolnik to slišavši,6 na glas je jokal in dejal8: »O9 če me še ti zapustiš, moram od vsega hudega10 umreti.« Pavel11 ga je tolažil12 in opominal, da naj13 v Boga zaupa, ker Bog nikogar ne zapusti, pa tudi njega ne bode zapustil. Hlapec14 ni več15 slišal, hitro je odšel16, da bi17 ga Pavel ne ugledal. Domov prišedši, povedal je18 vse baronu19, kar je slišal,20 in si je tudi21 hišo dobro zapomnil22. Baron, ker23 je znal24, da25 mora Pavel zdaj celi26 dve uri v šoli biti, napravi se in28 gre, pa tudi29 hlapec mora njim, da30 mu pokaže čumnato, v katerej leži bolni dijak. Kadar31 stopi baron v čumnato32, vidi na golej33 slami ležati bolnega, zelo ubožnega dijaka34, ki je bil bolj mrliču nego li živemu35 človeku podoben36. Baron reče bolnemu mladeniču37: »Zvedel sem38, da39 si siromak40 in veliko pomanjkanje trpiš; zatorej pridem, da41 te obiščem42 in ti pomorem; vender43 mi najpred povej44, kako se ti pravi in kdo so bili45 tvoji starši.« 46 Bolnik odgovori, a47 tiho, ker je bil preveč48 slab: »49Avguštin Zorman mi je ime; moji starši so bili zelo50 premožni, a prišli51 so ob vse,52 sama graščina jim53 je še ostala, za katero54 se zdaj55 moji sorodniki56 pravdajo, da57 je menda58 nikoli ne bodem59 imel, dasi po mojih starših le meni pripada60. Pomagati mi nobeden61 noče. Dokler sem62 hodil, dobil sem pri63 dobrih ljudeh kak dar64, a zdaj sem65 sirota, ne morem se ganiti iz postelje66, nikogar ni, da67 bi mi kaj pomogel68. O Bogu se usmili, začel je zdaj69 bolnik jokati, z veliko71 nadlogo me je Bog obiskal,72 vse me je zapustilo. Imel sem ljubega prijatelja,73 Pavla Svetina po imenu,74 on mi je vsak75 dan prinesel76 jesti, kar je sam pristradal78,
nesti; zdi se mi, da so me1 jeli paziti in spoznavati3, da4 ti kaj prinesem5.« Bolnik pa na postelji ni drugega, kakor6 na glas je jokal in rekel8: »Oh,9 če me še ti zapustiš, moram od vsega hudega10 umreti.« Pavle11 ga je pa tolažil12 in ga opominjal, naj13 v Boga zaupa. Več hlapec14 ni slišal, hitro je šel strani16, da17 ga Pavle ni videl; šel domov in baronu18 vse povedal19, kar je slišal,20 in si je hišo dobro zapomnil22. Baron, ki23 je vedel24, da25 mora Pavle zdaj celi26 dve uri v šoli biti, se27 napravi,28 gre, hlapec mu mora iti tisto sobico pod streho pokazati. Ko noter31 stopi, vidi na goli33 slami ležati bolnega, revnega šolarja34, bolj mrliču kakor živemu35 človeku podobnega36. Baron reče bolnemu šolarju37: »Zvedel sem38, da39 si revež40 in veliko pomanjkanje trpiš, torej sem prišel41 te obiskat42 in ti pomagat. Vendar43 mi povej najprvo44, kako se ti pravi in kdo so bili45 tvoji starši.«46 Bolnik odgovori, pa47 tiho, ker je bil slab: »49Avguštin Zorman mi je ime; moji starši so bili zelo50 premožni, pa51 so ob vse prišli;52 sama graščina53 je še ostala, za tisto pa54 se moji sorodniki56 pravdajo, da57 je menda58 nikoli ne bom59 imel, dasi meni gre, dedovati po starših60. Pomagati mi nihče61 noče. Dokler sem62 hodil, sem pri63 dobrih ljudeh kaj dobil64, zdaj pa sem65 sirota, ne morem se ganiti iz postelje66, nikogar ni, da67 bi mi kaj pomagal68. O Bogu se usmili,« je začel zdaj69 bolnik jokati, »70z grozno71 nadlogo me je Bog obiskal,72 vse me je zapustilo. Imel sem ljubega prijatelja,73 Pavla Svetina po imenu;74 on mi je vsak75 dan kaj76 jesti prinesel77, kar je sam pristradal78,
28
[32−33]
[56−57]
in mi je večkrat prestlal1. Ravno dans2 mi je pa3 povedal, de ne bo mogel mi4 več pernesti5. Rad bi storil pa6 ne more. O gospod!7 ne zamerite,8 ne vem, kdo ste, kaj ste,10 sam Bog vas je pernesil11 mi pomagat,12 prosim vas, de13 mi nekoliko jedi pošljete, če14 ne, moram od hudiga15 umreti. Bog vam bo obilno16 poplačal kar mi boste strili, če18 vam drujiga19 ne bom20 mogel poverniti21, bom22 za vas molil23. Užalilo se je dobrimu25 baronu viditi mladenča26 tako zapušeniga in pa žlahtniga27 rodu. Skrivej28 si je solze iz oči obrisal,29 in mu ni drujiga30 rekel, kakor31 obljubil mu je pošiljati32 dobrih jedi, in gre34. Ko35 baron domu pride36, vse kar je vidil svoji gospej pove39. Ves žalosten je bil Pavle40, ko iz šole domu pride41. Baron ga pokliče, ko Pavle bukve iz rok dene42. Hitro uboga,43 gre k baronu, kteriga44 najde na zložnimu sedežu45 in gospo zraven46 njega. Kaj bodo ukazali gnadlivi48 baron,49 vpraša Pavle50 ponižno. Baron se derži serdito51 in reče.52 Pavle!53 zakaj si nehvaležen? Ne54 veš, de sim55 ti veliko dobriga56 storil, zakaj zdej skrivej57 od hiše nosiš,58 in mi škodo delaš59? Vse vem zdej60, kako ravnaš,61 vselej v šolo grede62 polne mavhe nabašeš63 jedi in64 odneseš. Več ne moreš zdaj skrivati in tajiti,65 povej zakaj to delaš? Pavle67 ves bled in prepaden ponižno odgovori kakor se spodobi69 gospodu odgovarjati, in reče: gnadlivi gospod baron, moj oče!70 moj dobrotnik71! prosim de72 mi dovolite odgovoriti. Baron reče, govori:74 Ne tajim, začne Pavle76 govoriti, de sim77 večkrat nesel jedi od hiše, pa nisim78 nič
in mi je večkrat postelj prestljal1. A ravno denes2 mi je povedal, da mi ne utegne4 več pomagati5. Rad bi storil, a6 ne more. O gospod!7 ne zamerite;8 ne vem, kdo ste, in9 kaj ste;10 sam Bog vas je prinesel11 mi pomagat;12 prosim vas, da13 mi nekoliko jedi pošljete, ako14 ne, moram od pomanjkanja15 umreti. Bog vam bode obilo16 poplačal,17 kar mi bodete dobrega storili; če18 vam druzega19 ne bodem20 mogel povrniti21, molil bodem22 za vas.« 24 Užalilo se je dobremu25 baronu, videčemu mladeniča26 tako zapuščenega, ki je bil tudi plemenitega27 rodu. Skrivaj28 si je solze iz oči obrisal,29 in mu druzega ni30 rekel, nego31 obljubil mu je pošiljati32 dobrih jedi, in odšel je34. Kadar35 baron domov pride36, pove37 vse,38 kar je videl svojej gospe39. Ves žalosten je bil Pavel40, iz šole domov prišedši41. Ko knjige iz rok dene, pokliče ga baron42. Hitro uboga in43 gre k baronu, katerega44 najde na zložnem sedeži45 in gospo poleg46 njega. »47Kaj mi ukažete, gospod48 baron milostivi,«49 vpraša Pavel50 ponižno. Baron se drži srdito51 in reče: »52Pavle!53 zakaj si nehvaležen? Ali ne54 veš, da sem55 ti mnogo dobrega56 storil? Zakaj zdaj skrivaje57 od hiše nosiš in mi delaš kvaro59? Vse vem zdaj60, kako ravnaš;61 vselej v šolo gredoč62 polne mavhe nabašeš63 jedi in jih64 odneseš. Več ne moreš zdaj skrivati in tajiti,65 povej zakaj to delaš?« Pavel67 ves bled in prepaden ponižno odgovori,68 kakor se spodobuje69 gospodu odgovarjati, in reče: »Gospod baron milostivi, oče70 moj! dobrotnik moj71! prosim, da72 mi dovolite odgovoriti.« 73 Baron reče: »Govori »74Ne tajim,«75 začne Pavel76 govoriti, »da sem77 večkrat nesel jedi od hiše, a nisem78 nič
in mi je večkrat prestlal1. Ravno danes2 mi je pa3 povedal, da mi ne bo mogel4 več prinesti5. Rad bi storil, pa6 ne more. O gospod,7 ne zamerite,8 ne vem, kdo ste, kaj ste,10 sam Bog vas je prinesel11 mi pomagat;12 prosim vas, da13 mi nekoliko jedi pošljete, če14 ne, moram od hudega15 umreti. Bog vam bo obilno16 poplačal,17 kar mi boste storili. Če18 vam drugega19 ne bom20 mogel povrniti21, bom22 za vas molil23.«24 Užalilo se je dobremu25 baronu, ko je videl mladeniča26 tako zapuščenega in pa plemenitega27 rodu. Skrivaj28 si je solze iz oči obrisal in mu ni drugega30 rekel, kakor31 obljubil mu je, da mu bo32 dobrih jedi pošiljal33, in je šel34. Ko je35 baron domov prišel36, je povedal37 vse,38 kar je videl, svoji gospe39. Ves žalosten je bil Pavle40, ko je prišel domov iz šole41. Baron ga pokliče, ko Pavle bukve iz rok dene42. Hitro uboga,43 gre k baronu, katerega44 najde na zložnem sedežu45 in gospo zraven46 njega. »47Kaj bodo ukazali milostivi48 baron?«49 vpraša Pavle50 ponižno. Baron se drži srdito51 in reče: »52Pavle,53 zakaj si nehvaležen? Ne54 veš, da sem55 ti veliko dobrega56 storil? Zakaj zdaj skrivaj57 od hiše nosiš in mi škodo delaš59? Vse vem zdaj60, kako ravnaš,61 vselej v šolo grede62 polne malhe63 jedi natlačiš in64 odneseš. Več ne moreš zdaj skrivati in tajiti;65 povej,66 zakaj to delaš?« Pavle67 ves bled in prepaden ponižno odgovori,68 kakor se spodobi69 gospodu odgovarjati, in reče: »Milostivi gospod baron,70 moj oče, moj dobrotnik71! Prosim, da72 mi dovolite odgovoriti.«73 Baron reče: »Govori!« »74Ne tajim,«75 začne Pavle76 govoriti, »da sem77 večkrat nesel jedi od hiše, pa nisem78 nič
29
[33−34]
[57−58]
škode storil1. Perstradal sim,2 svojim ustam sim pertergal3, de sim revnimu4 bolniku, tovaršu nesel. Nar manjši reči nisim5 vzel od hiše drujiga6, kot7 kar sim si8 jedi pertergal9. Vam škodo10 in krivico delati, mi11 vest ne dopusti13. Vas za drujiga14 prositi si nisim16 upal, ker še17 za te dobrote, kar mi jih storite, ne bom18 mogel nikoli zadosti19 zahvaliti. Tovarš20 se mi je zlo21 smilil; mislil sim,22 ker ste vi meni toliko dobriga23 storili in mi toliko pomagali, sim24 tudi jest25 dolžan, če26 morem kaj27 drugim pomagati in jim dobriga28 kaj storiti. Baron in baronka31 sta se k videzu32 nekaj časa jezno deržala33, pa zdej nič več nista mogla,34 obema so se solze uderle, in sta djala35: Ne boj se Pavle! Vse nama38 je znano, kako si ravnal. Rada sva te do zdej40 imela, pa41 veliko rajši te bova zanaprej42. Bodi vedno tako dober in43 zvest in usmiljen, Bog ti bo srečo45 dal. Eden47 za drugim ga objameta. Zdej48 si naji ljubeznivi49 sin, od danes50 ne boš51 več per52 družini, ampak per53 nama jedel,54 in karkoli boš poželil55, le56 reci in boš vse57 imel. Prav storiš, če revežem59 pomagaš to ti bo61 prav hodilo. Pojdi zdej62 hitro k svojimu bolnimu tovaršu63 in ga razveseli, glej vse to mu boš nesel: Nato Baron65 pelje Pavleta66 v kamro67, kjer sta že perpravljena bila68 dva hlapca, ktera70 sta nesla eden71 poln jerbas dobrih jedi;72 in sladkiga73 vina, drugi pa74 mehko postljo75. Odrajtaj hitro vse to bolniku in76 mu reci: tisti77 gospod, ki te je obiskal, ti vse to pošlje,79 in tudi zanaprej, kar boš potrebval80, boš dobil81. Drugi dan pošlje gospod tudi svojiga84 zdravnika ali dohtarja k bolniku85,
kvare napravil1. Pristradal sem in2 svojim ustom pritrgaval3, da sem ubožnemu4 bolniku, svojemu tovarišu, nekoliko hrane odnesel. Najmanjše stvari nisem5 vzel od hiše, nego samo to,7 kar sem samemu sebi8 jedi pritrgal9. Vam kvaro10 in krivico delati, vest mi12 ne dopušča13. Vas za druzega14 prositi si nisem16 upal, ker vam še17 za te dobrote, kar mi jih storite, ne bodem18 mogel nikoli dosti se19 zahvaliti. Tovariš20 se mi je zelo21 smilil. Mislil sem si,22 ker ste vi meni toliko dobrega23 storili in mi toliko pomagali, tudi jaz sem25 dolžan, ako26 morem,27 drugim pomagati in jim kaj dobrega29 storiti.« 30 Baron in baronovka31 sta se le na videz32 nekaj časa jezno držala33, a zdaj jima to ni bilo več mogoče,34 obema so se solze iz oči udrle, in dejala sta35: »36Ne boj se,37 Pavle! Vse je nama39 znano, kako si ravnal. Rada sva te do zdaj40 imela, ali še41 veliko rajši te bodeva imela zanaprej42. Bodi vedno tako dober,43 zvest in usmiljen, in44 Bog ti bode45 dal srečo46.« To rekši, objemata ga drug47 za drugim ter potem nadaljujeta: »Zdaj48 si naju ljubeznjiv49 sin, od denes50 ne bodeš51 več jedel pri52 družini, nego z53 nama,54 in kar koli poželiš55, samo56 reci in imel bodeš58. Prav storiš, ako ubožcem59 pomagaš,60 to ti bode vedno61 prav hodilo. Pojdi zdaj62 hitro k svojemu dobremu bolnemu tovarišu63 in ga razveseli s temi stvarmi64, ki jih imaš pripravljene tukaj.« Potem65 pelje baron Pavla66 v čumnato67, kjer sta že dva hlapca pripravljena bila69, katera70 sta nesla jeden71 poln jerbas dobrih jedi in sladkega73 vina, a drugi74 mehko posteljo75. »Vse to izroči ubozemu, bolnemu dijaku ter76 mu reci: tist77 gospod, ki te je obiskal, pošlje78 ti vse to,79 in tudi zanaprej bodeš dobival vsega80, česar potrebuješ81.«82 Drugi dan pošlje gospod tudi svojega84 zdravnika k bolnemu dijaku85,
škode storil1. Pristradal sem,2 svojim ustom sem pritrgal3, da sem revnemu4 bolniku, tovarišu nesel. Najmanjše reči nisem5 vzel od hiše drugega6, kot7 kar sem si8 jedi pritrgal9. Vam škodo10 in krivico delati, mi11 vest ne dopusti13. Vas za drugega14 prositi,15 si nisem16 upal, ker se že17 za te dobrote, kar mi jih storite, ne bom18 mogel nikoli zadosti19 zahvaliti. Tovariš20 se mi je zelo21 smilil; mislil sem:22 ker ste vi meni toliko dobrega23 storili in mi toliko pomagali, sem24 tudi jaz25 dolžan, če26 morem, kaj27 drugim pomagati in jim dobrega28 kaj storiti.«30 Baron in baronka31 sta se k videzu32 nekaj časa jezno držala33, pa zdaj nič več nista mogla;34 obema so se solze udrle in sta dejala35: »36Ne boj se,37 Pavle! Vse nama38 je znano, kako si ravnal. Rada sva te do sedaj40 imela, pa41 veliko rajši te bova za naprej42. Bodi vedno tako dober,43 zvest in usmiljen, Bog ti bo srečo45 dal.« Eden47 za drugim ga objameta. »Zdaj48 si naju ljubeznivi49 sin, od danes50 ne boš51 več pri52 družini, ampak pri53 nama jedel;54 in karkoli boš poželel55, le56 reci in vse boš57 imel. Prav storiš, če revežem59 pomagaš;60 to ti bo61 prav hodilo. Pojdi zdaj62 hitro k svojemu bolnemu tovarišu63 in ga razveseli! Glej64, vse to mu boš neselNato65 pelje baron Pavleta66 v sobo67, kjer sta že bila pripravljena68 dva hlapca, ki70 sta nesla eden71 poln jerbas dobrih jedi in sladkega73 vina, drugi pa74 mehko posteljo75. »Oddaj hitro vse to bolniku in76 mu reci: Tisti77 gospod, ki te je obiskal, ti vse to pošilja79 in tudi za naprej boš dobil vse80, kar boš potreboval81.«82 Drugi dan pošlje gospod k bolniku83 tudi svojega84 zdravnika,