Sreča v nesreči 1836 (izvirna izdaja) Sreča v nesreči 1882 (Knjižnica slovenskej mladini) Sreča v nesreči 1936 (Cvetje iz domačih in tujih logov)
Sreča v Nesreči, ali POPISVANJE čudne zgodbe dveh dvojčikov. Podučenje starim in mladim, revnim in bogatim.1
Sreča v nesreči ali popisovanje čudne zgodbe dveh dvojčkov. Poučenje starim in mladim, ubožnim in bogatim.1
Sreča v nesreči1
(3)
[(7)−8]
[(38)−39]
⮟
Uvod
Uvod
Uvod.1
Blizo1 mesta L....2 v vasi, kjer je bila nekdaj imenitna deleč3 sloveča suknarija ali fabrika4, kjer so žlahtno5 sukno tkali,6 in ga deleč7 po svetu razprodajali, je pred nekaj leti živel9 dober pošten pa tudi brumen junak11. Franc12 Svetin mu je bilo ime. Zgodej13 so mu starši pomerli14, torej15 ni imel nikogar16, de17 bi zanj bil skerbel18. Gospod19 suknarije ali fabrike,20 ga je iz21 dobrote v šolo pošiljal23 toliko, de24 se je Svetin brati in pisati navadil26; potem je v suknarii28 delal,29 in se vsih30 suknarskih del naučil. Zraven navadniga suknarskiga31 dela je mogel32 Svetin tudi vert obdelovati. Priden33 in prebrisane glave je bil Svetin34. Poleti35 je celi36 dan vert obdeloval37, po noči v suknarii delal38. Per vsih39 svojih delih40 Svetin nikoli ni molitve opustil41, ampak pred vsakim delam42 in po vsakim43 delu je pokleknil in ponižno molil;44 zato mu je Bog tudi45 srečo dal46. V malo letih je Svetin toliko perslužil48 in pervarval49,
Blizu1 mesta L …,2 v vasi, kjer je bila nekdaj imenitna, daleč3 sloveča suknarija ali tovarna4, kjer so lepo5 sukno tkali,6 in ga daleč7 po svetu razprodajali, živel8 je pred nekaj leti dober pošten pa tudi pobožen človek11. Fran12 Svetin mu je bilo ime. Zgodaj13 so mu starši pomrli14, in nikogar15 ni imel, da17 bi bil skrbel zanj18. Gospodar19 suknarije ali tovarne20 ga je z21 dobrote pošiljal22 v šolo toliko, da24 se je Svetin navadil25 brati in pisati; potem je v suknariji28 delal,29 in se vseh30 suknarskih del naučil. Poleg navadnega suknarskega31 dela je Svetin tudi vrt lehko obdeloval. Priden33 in prebrisane glave je bil Svetin34. Po leti35 je ves36 dan vrt delal37, a po noči v tovarni38. Ob vseh39 svojih opravilih40 Svetin nikoli ni opustil molitve41, ampak pred vsakim delom42 in po vsakem43 delu je pokleknil in ponižno molil,44 zato mu je Bog dal45 srečo. V malo letih si47 je Svetin toliko prislužil48 in prihranil49,
Blizu1 mesta L.,2 v vasi, kjer je bila nekdaj imenitna, daleč3 sloveča suknarija ali tovarna4, kjer so tenko5 sukno tkali in ga daleč7 po svetu razprodajali, je pred nekaj leti živel9 dober,10 pošten pa tudi pobožen junak11. Franc12 Svetin mu je bilo ime. Starši13 so mu zgodaj pomrli14, torej15 ni imel nikogar16, da17 bi zanj bil skrbel18. Lastnik19 suknarije ga je iz21 dobrote v šolo pošiljal23 toliko, da24 se je Svetin brati in pisati navadil26; potem pa27 je v suknariji28 delal in se vseh30 suknarskih del naučil. Zraven navadnega suknarskega31 dela je moral32 Svetin tudi vrt obdelovati. Svetin je bil priden33 in prebrisane glave. Poleti35 je ves36 dan vrt obdeloval37, ponoči v suknariji delal38. Pri vseh39 svojih delih40 Svetin nikoli ni molitve opustil41, ampak pred vsakim delom42 in po vsakem43 delu je pokleknil in ponižno molil;44 zato mu je Bog tudi45 srečo dal46. V malo letih je Svetin toliko prislužil48 in privaroval49,
(4)
[8−9]
[39]
⮟
de1 si je seliše2 kupil, hišo naredil3 in nekaj njiv perkupil4. Gospod5 suknarije ga je zato zlo obrajtal,6 in mu eniga7 dne reče8: France!9 všeč mi je, de10 si tako priden; vidim, de11 si pomagaš. Narbolj všeč pa12 mi je, ki13 vidim, de14 nikoli s hudobnimi tovarši15 ne potegneš16, se le svojiga18 dela deržiš19, rad moliš in v cerkev hodiš; ako20 si per volji21, vzami22 mojo kuharco23 Nežo za ženo, ktera24 je tudi poštena in brumna25. Nima veliko dnarjev26, pa je pridna,27 in jest ji28 bom tudi nekaj dal in pomagal. Svetin je v to hitro dovolil. Pokličejo Nežo, ktera30 se je po svojih stariših31 pisala Neža Terpinc32, in jo vprašajo, ako33 bi bila dovoljna se s Francetam zaročiti34. Neža je v35 to tudi rada dovolila,36 in v štirih tednih so ženitnino37 naredili. K ženitvanji39 je tudi40 prišel gospodar suknarije s svojo gospo, de si42 je bil žlahtniga43 rodu. Svetina so vsi radi imeli. Vesel je živel Svetin s svojo ženo Nežo. Očitno se je nad njima kazala zakonska sreča. Nikoli ni bilo med njima krega ali44 prepira. Ne po posvetnih navadah in po mesnih45 željah, ampak po keršanskih46 in po božjih zapovedih sta živela. On je po dnevi vert47 obdeloval, ona je domače dela opravljala50.
da1 si je selišče2 kupil, hišo napravil3 in nekaj njiv prikupil4. Gospodar5 suknarije ga je zato zelo čislal,6 in mu necega7 dne dejal8: »Franc!9 všeč mi je, da10 si tako priden; vidim, da11 si pomagaš. A najbolj všeč12 mi je, ko13 vidim, da se14 nikoli s hudobnimi tovariši15 ne družiš16, da17 se le svojega18 dela držiš19, rad moliš in v cerkev hodiš. Ako20 si voljan21, vzemi22 mojo kuharico23 Nežo za ženo, katera24 je tudi poštena in pobožna25. Nima mnogo denarjev26, a pridna je,27 in jaz jej28 bom tudi nekaj dal in pomagal. Svetin je v to hitro dovolil. Pokličejo Nežo, katera30 se je po svojih starših31 pisala Neža Trpinec32, in jo vprašajo, ako33 bi bila voljna, s Franom se zaročiti34. Neža je to tudi rada privolila,36 in v štirih tednih so naredili ženitovanje38. K ženitovanji39 je prišel tudi41 gospodar suknarije s svojo gospo, da-si42 je bil plemenitega43 rodu. Svetina so vsi radi imeli. Vesel je živel Svetin s svojo ženo Nežo. Očitno se je nad njima kazala zakonska sreča. Nikoli ni bilo med njima svade niti44 prepira. Ne po posvetnih navadah in po mesenih45 željah, ampak po krščanskih46 in po božjih zapovedih sta živela. On je po dnevi47 obdeloval vrt48, a49 ona je opravljala domača opravila50.
da1 si je selišče2 kupil, hišo naredil3 in nekaj njiv prikupil4. Gospod5 suknarije ga je zato zelo v čislih imel6 in mu nekega7 dne rekel8: »France,9 všeč mi je, da10 si tako priden; vidim, da11 si pomagaš. Najbolj všeč pa12 mi je, ko13 vidim, da14 nikoli s hudobnimi tovariši15 ne potegneš16, se le svojega18 dela držiš19, rad moliš in v cerkev hodiš; ako20 si pri volji21, vzemi22 mojo kuharico23 Nežo za ženo, ki24 je tudi poštena in pobožna25. Nima veliko denarjev26, pa je pridna27 in jaz ji28 bom tudi nekaj dal in pomagal.«29 Svetin je v to hitro dovolil. Pokličejo Nežo, ki30 se je po svojih starših31 pisala Neža Trpinc32, in jo vprašajo, ali33 bi bila zadovoljna poročiti se s Francetom34. Neža je v35 to tudi rada dovolila36 in v štirih tednih so naredili ženitnino38. K ženitovanju39 je prišel tudi41 gospodar suknarije s svojo gospo, dasi42 je bil plemenitega43 rodu. Svetina so vsi radi imeli. Vesel je živel Svetin s svojo ženo Nežo. Očitno se je nad njima kazala zakonska sreča. Nikoli ni bilo med njima prepira. Ne po posvetnih navadah in mestnih45 željah, ampak po krščanskih46 in po božjih zapovedih sta živela. On je podnevi vrt47 obdeloval, ona je domača dela opravljala50.
(5)
[9−10]
[39]
⮟
Vsak večer sta pokleknila in glasno večerno molitvico opravila1, ko2 bi bila še tako trudna. Vse svoje zaupanje sta le v Boga imela4; torej njima5 je šlo vse po sreči. Dve leti je minilo7, kar sta bila zaročena,8 in Svetinka je bila zdaj v drugim stanu9. Dobila10 sta v eni11 noči dva lepa zdrava fantiča dvojčika14. Per svetim kerstu15 so pervimu16 dali ime Janez, drugimu Pavl17. Gospod18 in gospa suknarije19 sta bila botra20. Vesela21 sta bila22, de njima je23 Bog tako dober, spoznala sta božje dobrote,24 in vedno sta ga hvalila. Tudi25 sta sklenila fantiča26, če jih27 Bog per živlenji28 ohrani, v brumnosti29 in svetosti zrediti,30 in varvati pred zapeljivimi tovaršijami31, de32 bi v starih letih čisto veselje nad njima imela34.
Vsak večer sta pokleknila in glasno opravila večerno molitev1, naj si2 bi bila še tako trudna. Vse svoje zaupanje sta imela3 le v Boga; zatorej5 je njima6 šlo vse po sreči. Dve leti ste minuli7, kar sta bila zaročena,8 in Svetinka je bila zdaj samodruga9. Dobila10 sta v jednej11 noči dva lepa zdrava sinka dvojčka14. Pri svetem krstu15 so prvemu16 dali ime Janez, drugemu Pavel17. Gospod18 in gospa suknarije19 sta bila krstna kuma20. Veselila21 sta se22, da je njima23 Bog tako dober, spoznala sta božje dobrote in vedno sta ga hvalila. Tudi25 sta sklenila sinka26, če ju27 Bog živa28 ohrani, v pobožnosti29 in svetosti vzrediti30 in ju varovati zapeljivih družb31, da32 bi v starih letih imela33 čisto veselje nad njima.
Vsak večer sta pokleknila in glasno večerno molitevco opravila1, ko2 bi bila še tako trudna. Vse svoje zaupanje sta le v Boga imela4; torej jima5 je šlo vse po sreči. Dve leti je minilo7, kar sta bila poročena8 in Svetinka je bila zdaj v drugem stanu9. Tedaj10 sta v eni11 noči dobila12 dva lepa,13 zdrava fantiča dvojčka14. Pri svetem krstu15 so prvemu16 dali ime Janez, drugemu Pavel17. Gospodar suknarije18 in njegova gospa19 sta bila botra20. Oče in mati21 sta bila vesela22, da jima je23 Bog tako dober, spoznala sta božje dobrote in vedno sta ga hvalila. Sklenila25 sta tudi, da bosta fantiča26, če ju27 Bog pri življenju28 ohrani, v pobožnosti29 in svetosti zredila30 in varovala pred zapeljivimi tovarišijami31, da32 bi v starih letih čisto veselje nad njima imela34.
(7)
[(11)−12]
[(40)]
⮟
PERVI1 DEL.2
PRVI1 DEL.2
PRVI1 DEL
I. France1 Svetin gre na vojsko2 francosko.3
I. Fran1 Svetin gre na francosko vojsko.3
I France1 Svetin gre na francosko vojsko3
Lepo sta skerbela France1 in Neža za fantiča, in2 z združeno močjo si perzadevala3 več perslužiti4, de5 bi fantiča6 mogla pošteno in dobro zrediti7. Zato sta še bolj pridno8 delala in bolj zvesto9 molila. Ob enim lepim spomladanskim dnevu, ravno nedelja je bila,10 ko prideta France11 in Neža popoldne12 iz cerkve, reče France13: Pojdi po bokal vina, de15 vsak malo pijeva16. Nikoli ne greva v oštarijo17, bodiva doma vesela sama,18 in Boga hvaliva, ker nama nič19 ne manka20. Prijazno vkupej22 pijeta in se pogovarjata od tega23 kar sta dansi24 v cerkvi slišala. Med tem25 vpraša France26 svojo ženo in prijazno reče: Ljuba dobra moja Neža!30 povej mi, kako je to, de31 nisi nikoli vesela, kar sva vkup32; nikoli te ne vidim se nasmejati,33 ali zapeti, ampak34 vedno si zamišljena in žalostna,36 in pa večkrat te zdihvati37 slišim. Kaj ti je vender39? Le povej mi, vse rad storim, kar koli40 želiš, de boš41 le vesela. Neža mu nato milo odgovori: Ljubi43 moj mož,44 res je de45, sim46 vedno žalostna,47
Lepo sta skrbela Fran1 in Neža za otroka,2 z združeno močjo si prizadevala3 več zaslužiti4, da5 bi sinka6 mogla pošteno in dobro vzrediti7. Zato sta še bolj pridno8 delala in še bolj zvesto9 molila. Ob lepem vzpomladnem dnevi — bila je nedelja —10 ko prideta Fran11 in Neža po poludne12 iz cerkve, reče Fran13: »14Pojdi po bokal vina, da15 vsak malo pijeva16. Nikoli ne greva v krčmo17, bodiva doma vesela sama in Boga hvaliva, ker nama ničesar19 ne manjka20. Prijazno skupaj22 pijeta in se pogovarjata od tega,23 kar sta denes24 v cerkvi slišala. V tem25 vpraša Fran26 svojo ženo in jej27 prijazno reče: »28Ljuba,29 dobra moja Neža!30 povej mi, kako je to, da31 nisi nikoli vesela, kar sva skupaj32; nikoli te ne vidim, da bi se nasmijala33 ali malo zapela,34 vedno si le35 zamišljena in žalostna,36 in te tudi po večkrat37 slišim zdihovati38. Kaj ti je vender39? Le povej mi, vse rad storim, kar koli40 želiš, da bodeš41 le vesela.« —42 Neža mu nato milo odgovori: »Mož43 moj ljubi!44 res je, da sem46 vedno žalostna,47
Lepo sta skrbela France1 in Neža za fantiča in si2 z združeno močjo prizadevala3 več prislužiti4, da5 bi fantiča6 mogla pošteno in dobro zrediti7. Zato sta še pridneje8 delala in zvesteje9 molila. Ob nekem lepem spomladanskem dnevu, ravno nedelja je bila,10 ko prideta France11 in Neža popoldne12 iz cerkve, reče France13: »14Pojdi po bokal vina, da15 vsak malo popijeva16. Nikoli ne greva v gostilno17, bodiva doma vesela sama in Boga hvaliva, ker nama nič19 ne manjka20.«21 Prijazno vkupaj22 pijeta in se pogovarjata o tem,23 kar sta danes24 v cerkvi slišala. Medtem25 vpraša France26 svojo ženo in prijazno reče: »28Ljuba,29 dobra moja Neža,30 povej mi, kako je to, da31 nisi nikoli vesela, kar sva vkup32; nikoli te ne vidim se nasmejati33 ali zapeti, ampak34 vedno si zamišljena in žalostna in pa večkrat te37 slišim zdihovati38. Kaj ti je vendar39? Le povej mi, vse rad storim, karkoli40 želiš, da boš41 le vesela.«42 Neža mu nato milo odgovori: »Ljubi43 moj mož,44 res je, da sem46 vedno žalostna
8
[12−13]
[(40)−41]
⮟
in1 nikoli vesela, tode2 ne zavoljo pomankanja,3 ali zavoljo dela, skerbi4 in truda. Ne misli, de5 te nimam rada,6 srečna vsaka žena, ktera7 ima tako dobriga8 in pridniga9 moža, kakor si ti. Vesela pa10 nikoli ne morem biti, v sercu11 me vedno nekaj skerbi, prihodnost premišlujem,12 in zdi se mi, de naji13 bodo velike nesreče zadele,15 in hude nadloge čez naji16 prišle,17 in Bog ve18 kako je to, de sim19 zavoljo tega vedno žalostna, desiravno prihodniga20 noben človek ne ve. France21 odgovori: Nikar se tega22 ne boj, če naji24 tudi kaj hudiga25 zadene, bova26 vse preterpela,27 v Boga zaupajva, na Boga se zanesiva,28 in dobrotljivi Bog naji29 ne bo30 zapustil. Tako dobrotljivo je Bog za naji31 do zdej skerbel32; tudi zanaprej naji33 ne bo zapustil34. Po tem35 poklekneta in36 večerno molitev opravita37 in gresta k pokoju38. Prav39 je res40, de41 na tem svetu ni prave resnične42 sreče; to je dobro spoznala Neža43 Svetinka, zato ni bila nikoli vesela. Ravno tisto leto44 se je začela huda vojska s Francozam45. Estrajski46 cesar je veliko soldatov potreboval47. Ne le sami fantje, ampak tudi mladi možje, kteri48 niso imeli zadosti zemlje ali grunta,49 so mogli50 iti na vojsko. To je zadelo tudi Franceta51 Svetina. Sama hiša ga ni varovala pred soldašino, ni52 bilo drugači53, mogel54 je biti soldat55. Svetin ni bil več kakor56 osem dni v kosarni57, de58 se je malo soldaške59 službe navadil. Deveti dan gre Neža še zadnikrat svojiga60 moža obiskat in od njega slovo vzet62, ker po tistim ga64 nikoli več ni vidila65. Tisti dan je šel na laško,66 in ni ga bilo več nazaj.
ter1 nikoli vesela, a to2 ne zavoljo pomanjkanja3 ali zavoljo dela, skrbi4 in truda. Ne misli, da5 te ne ljubim;6 srečna vsaka žena, katera7 ima tako dobrega8 in pridnega9 moža, kakor si ti. A vesela10 nikoli ne morem biti, v srci11 me vedno nekaj skrbi, prihodnjost premišljujem,12 in zdi se mi, da13 bodo naju14 velike nesreče zadele in hude nadloge bodo čez naju16 prišle;17 in Bog zna18 kako je to, da sem19 zavoljo tega vedno žalostna, da-si prihodnjosti20 noben človek ne ve.« Fran21 odgovori: »Nikoli se22 ne boj tega23, če naju24 tudi kaj hudega25 zadene, vse bodeva pretrpela,27 v Boga zaupajva, na Boga se zanesiva,28 in dobrotljivi Bog naju29 ne bode30 zapustil. Tako dobrotljivo je Bog za naju31 do zdaj skrbel32; tudi zanaprej naju33 ne zapusti34. Potem35 poklekneta, opravita36 večerno molitev in gresta počivat38. Res39 je, da41 na tem svetu ni prave stanovite42 sreče; to je dobro spoznala Svetinka, zato ni bila nikoli vesela. — Tistega leta44 se je začela huda vojska z Francozom45. Avstrijski46 cesar je obilo vojakov potreboval47. Ne le sami fantje, ampak tudi mladi možje, kateri48 niso imeli zadosti zemljišča, morali49 so iti na vojsko. To je zadelo tudi Frana51 Svetina. Sama hiša ga ni varovala vojaščine. Ni52 bilo drugače53, moral54 je biti vojak55. Svetin ni bil več nego56 osem dni v vojašnici57, da58 se je malo vojaške59 službe navadil. Deveti dan gre Neža še zadnjikrat svojega60 moža obiskat in se61 od njega poslovit62, ker ga63 po tem64 nikoli več ni videla65. Tisti dan je šel na Laško,66 in ni ga bilo več nazaj.
in1 nikoli vesela, toda2 ne zavoljo pomanjkanja3 ali zavoljo dela, skrbi4 in truda. Ne misli, da5 te nimam rada;6 srečna vsaka žena, katera7 ima tako dobrega8 in pridnega9 moža, kakor si ti! Vesela pa10 nikoli ne morem biti, v srcu11 me vedno nekaj skrbi; prihodnost premišljujem12 in zdi se mi, da naju13 bodo velike nesreče zadele in hude nadloge nad naju16 prišle;17 in Bog ve,18 kako je to, da sem19 zavoljo tega vedno žalostna, dasiravno prihodnjega20 noben človek ne ve.« France21 odgovori: »Nikar se tega22 ne boj, če naju24 tudi kaj hudega25 zadene, bova26 vse pretrpela;27 v Boga zaupajva, na Boga se zanesiva in dobrotljivi Bog naju29 ne bo30 zapustil. Tako dobrotljivo je Bog za naju31 do zdaj skrbel32; tudi za naprej naju33 ne bo zapustil34.« Potem35 poklekneta in36 večerno molitev opravita37 in gresta k pokoju38. Prav res39 je, da41 na tem svetu ni prave resnične42 sreče; to je dobro spoznala Neža43 Svetinka, zato ni bila nikoli vesela. Ravno tisto leto44 se je začela huda vojska s Francozom45. Avstrijski46 cesar je potreboval veliko vojakov47. Ne le sami fantje, ampak tudi mladi možje, kateri48 niso imeli zadosti zemlje,49 so morali50 iti na vojsko. To je zadelo tudi Franceta51 Svetina. Sama hiša ga ni varovala pred vojaščino, ni52 bilo drugače53, moral54 je biti vojak55. Svetin ni bil več kakor56 osem dni v vojašnici57, da58 se je malo vojaške59 službe navadil. Deveti dan gre Neža še zadnjikrat svojega60 moža obiskat in od njega slovo vzeti62, ker po tistem ga64 nikoli več ni videla65. Tisti dan je šel na Laško66 in ni ga bilo več nazaj.
9
[13−14]
[41−42]
⮟
Grozno1 je žena za njim2 jokala in žalovala, ni ga3 mogla pozabiti svojiga ljubiga Franceta4. Žalostno je bilo viditi5 kako sta slovo jemala. Neža joka neprenehama6 pred možem in pravi: Kam se bom zdej djala8 sama s fantičama, komej9 sta po dve leti stara?10 Kako jih bom preživila11, kako zredila12? Oh jest uboga sirota13, kdo mi bo14 kaj pomagal, ko so nama bili ljudje tako nevošlivi.15 Tudi Francetu16 se serce terga17, ker18 vidi svojo ženo tako zlo jokati19 in žalovati20; vidil21 je tudi eniga22 dvojčkov, ki ga je bila mati na naročeji23 s sabo pernesla, solze24 se mu udero,25 milo se zjoka26; vender27 jo potrošta in ji serčno reče28: Ljuba29 moja žena30! Ne žaluj tako zlo, kaj31 ne veš de to32 je božja volja.34 Tudi nar manjši35 reč se brez volje37 božje ne zgodi,38 in ne en39 las ne pade iz40 naše glave brez volje nebeškiga41 očeta. Ker je Bog tako sklenil42, se moramo voljno43 njegovim naredbam udati44. Kdor v Boga zaupa, ne bo nikoli zapušen45. Bog naji46 ne bo zapustil47. Lepo Bogu služi,48 in tudi fantiča49 uči Boga se bati in njemu služiti. De51 moram soldat52 biti,53 mi cesarsko povelje ukazuje, gosposkam55 in oblastnikam pa56 moramo zavoljo Boga pokorni biti57. Ne jokaj preveč, ampak moli zame, de58 srečno po tem59 ko sovražnika premagamo spet nazaj pridem. Prosi za me dobrotliviga Boga, de me varje v vsih nevarnostih, de spet srečno nazaj pridem60. Skerbi61 lepo za fantiča, in62 ne pozabi jih63 učiti Boga poznati65, njega moliti in mu služiti, de boš66 vsaj nad otroci veselje67 imela, če tudi69 mene na vojski ubijejo. S temi be-
Zelo1 je žena po njem2 jokala in žalovala, ter ni3 mogla pozabiti svojega ljubega Frana4. Žalostno je bilo videti,5 kako sta slovo jemala. Neža neprenehoma joka6 pred možem in pravi: »7Kam se bodem zdaj dejala8 sama z otrokoma? Komaj9 sta po dve leti stara!10 Kako ju bodem preživela11, kako vzredila12? O jaz sirota uboga13, kdo mi bode14 kaj pomagal, ko so nama bili ljudje tako zavidljivi.«15 Tudi Franu16 se srce trga17, ko18 vidi svojo ženo tako zelo jokajočo19 in žalostno20; videl21 je tudi jednega22 dvojčkov, ki ga je bila mati v naročaji23 s seboj prinesla; solze24 se mu udero in25 milo se razjoka26; a vender27 jo tolaži, rekoč28: »Žena29 moja ljuba30! Ne žaluj preveč; ali31 ne veš, da32 je to33 božja volja?34 Tudi najmanjša35 reč se brez božje volje ne zgodi,38 in le jeden39 las ne pade iz40 naše glave brez volje nebeškega41 očeta. Ker je Bog tako ukrenil42, moramo se voljno udati43 njegovim naredbam. Kdor v Boga zaupa, nikoli ne bode zapuščen45. Bog naju46 ne zapusti47. Lepo Bogu služi,48 in tudi otroka49 uči Boga se bati in njemu služiti. Da51 moram vojak52 biti, ukazuje53 mi cesarsko povelje; a gosposki55 in oblastvu56 moramo zavoljo Boga biti pokorni57. Ne jokaj preveč, ampak moli zame, da se58 srečno po tem,59 ko sovražnika premagamo, zopet vrnem. Prosi zame dobrotljivega Boga, da me varuje vseh nevarnosti, ter se zopet srečen in zdrav povrnem60. Skrbi61 lepo za otroka ter62 ne zabi ju63 učiti Boga poznati65, njega moliti in mu služiti, da bodeš66 vsaj nad otroci67 imela veselje68, če tudi69 mene na vojski ubijejo. S temi be-
Grozno1 je žena za njim2 jokala in žalovala, ni ga3 mogla pozabiti svojega ljubega Franceta4. Žalostno je bilo videti,5 kako sta slovo jemala. Neža joka neprenehoma6 pred možem in pravi: »7Kam se bom zdaj dela8 sama s fantičema, komaj9 sta po dve leti stara?10 Kako jih bom preživila11, kako zredila12? Oh jaz uboga sirota13, kdo mi bo14 kaj pomagal, ko so nama bili ljudje tako nevoščljivi?«15 Tudi Francetu16 se srce trga17, ker18 vidi svojo ženo tako zelo jokati19 in žalovati20; videl21 je tudi enega22 dvojčkov, ki ga je bila mati na naročaju23 s seboj prinesla. Solze24 se mu udero,25 milo se zjoka26; vendar27 jo potolaži in ji srčno reče28: »Ljuba29 moja žena30! Ne žaluj tako zelo; kaj31 ne veš, da32 je to33 božja volja?34 Tudi najmanjša35 reč se ne zgodi36 brez božje volje38 in ne en39 las ne pade z40 naše glave brez volje nebeškega41 očeta. Ker je Bog tako sklenil42, se moramo43 njegovim naredbam voljno vdati44. Kdor v Boga zaupa, ne bo nikoli zapuščen45. Bog naju46 ne bo zapustil47. Lepo Bogu služi in tudi fantiča49 uči,50 Boga se bati in njemu služiti. Da51 moram biti vojak,53 mi ukazuje54 cesarsko povelje; gosposkam55 in oblastnikom pa56 moramo zavoljo Boga pokorni biti57. Ne jokaj preveč, ampak moli zame, da58 srečno, potem59 ko sovražnika premagamo, spet nazaj pridem60. Skrbi61 lepo za fantiča in62 ne pozabi jih63 učiti,64 Boga se bati65, njega moliti in mu služiti, da boš66 vsaj nad otroki veselje67 imela, četudi69 mene na vojski ubijejo.«70 S temi be-
10
[14−15]
[42−43]
⮟
sedami se France1 loči od svoje žene in gre z drugimi soldati3 vred proti laški4 deželi.
sedami se Fran1 loči od svoje žene,2 in gre z drugimi vojaki3 vred proti laškej4 deželi.
sedami se France1 loči od svoje žene in gre z drugimi vojaki3 vred proti laški4 deželi.
II.1 Neža Svetinka da oba dvojčka v službo.2
II.1 Neža Svetinka da oba dvojčka v službo.2
II Neža Svetinka da oba dvojčka v službo
Tisto1 noč, ko je France2 Svetin šel na vojsko, je njegova žena Neža celo4 noč prečula5, molila in jokala. Vidila7 je, de8 si ne more pomagati, se je utolažila10 in vedno Boga prosila, de11 bi mož na vojski srečo imel13, de14 bi ne bil ubit. K sebi je vzela pošteno gostjo15, de16 je pomagala za dvojčke skerbeti,17 in potrebne dela18 opravljati. Oba fantiča sta se lepo redila,19 zdrava sta bila. Kakor hitro sta govoriti začela20, jih21 je skerbna22 mati lepo moliti učila23. Sčasama24, ko sta veči perhajala25, jih je26 ves potrebni keršanski27 nauk naučila28. Nista bila še po sedem let stara, jih29 je že mati naučila30 brati, kar31 je sama dobro znala,32 in v žalostnih dnevih velik trošt33 dobivala v branji34 svetih bukev. Vsako nedeljo in vsak praznik dopoldne35 in popoldne jih36 je s sabo37 v cerkev peljala,38 in jih39 vedno učila lepo in spodobno40 se v cerkvi zaderžati41. Nikoli v nobeno tovaršijo jih42 ni pustila, ampak vedno jih43 je opominvala44 zvesto Bogu služiti45. Pošiljala jih46 je po tem47 v šolo, kjer sta se tako pridno učila, de48 nobeden fantov49 ne tako. Janez in Pavl50 sta tri leta v šolo hodila, že53 sta znala po nemško brati, pisati in rajta54-
Ono1 noč, ko je Fran2 Svetin šel na vojsko, prečula3 je njegova žena vso4 noč, molila je6 in jokala. Videla7 je, da8 si ne more pomagati, utolažila9 se je,10 in vedno Boga prosila, da11 bi imel12 mož na vojski srečo, da14 bi ne bil ubit. K sebi je vzela pošteno gostijo15, da jej16 je pomagala za dvojčka skrbeti17 in potrebne stvari18 opravljati. Oba fantiča sta se lepo redila in19 zdrava sta bila. Kakor hitro sta jela govoriti20, učila ju21 je skrbna22 mati lepo moliti. S časoma24, ko sta bila večja25, naučila ju je26 ves potrebni kerščanski27 nauk. Nista bila še po sedem let stara, naučila ju29 je že mati30 brati, ker31 je sama dobro znala,32 in v žalostnih dnevih veliko tolažbo33 dobivala v branji34 svetih bukev. Vsako nedeljo in vsak praznik do poludne35 in po poludne ju36 je s seboj37 v cerkev peljala,38 in ju39 vedno učila lepo in spodobno40 se v cerkvi vesti41. Nikoli v nobeno tovarišijo ju42 ni pustila, ampak vedno ju43 je opominala44 zvesto Bogu služiti45. Pošiljala ju46 je potem47 v šolo, kjer sta se tako pridno učila, da48 nobeden otrok49 ne tako. Janez in Pavel50 sta hodila51 tri leta v šolo. Že53 sta znala po nemško brati, pisati in raču54-
Tisto1 noč, ko je France2 Svetin šel na vojsko, je njegova žena Neža vso4 noč prečula5, molila in jokala. Videla7 je, da8 si ne more pomagati, tolažila9 se je in vedno Boga prosila, da11 bi mož na vojski srečo imel13, da14 bi ne bil ubit. K sebi je vzela pošteno gostjo15, da16 je pomagala za dvojčke skrbeti17 in potrebna dela18 opravljati. Oba fantiča sta se lepo redila,19 zdrava sta bila. Kakor hitro sta začela govoriti20, jih21 je skrbna22 mati lepo moliti učila23. Sčasoma24, ko sta doraščala25, jih je naučila26 ves potrebni krščanski27 nauk. Nista bila še po sedem let stara, že jih29 je mati naučila30 brati, kar31 je sama dobro znala in v žalostnih dneh veliko tolažbo33 dobivala v branju34 svetih bukev. Vsako nedeljo in vsak praznik dopoldne35 in popoldne jih36 je s sabo37 v cerkev peljala in jih39 vedno učila, naj40 se v cerkvi lepo in spodobno vedeta41. Nikoli v nobeno tovarišijo jih42 ni pustila, ampak vedno jih43 je opominjala, naj44 zvesto Bogu služita45. Pošiljala jih46 je potem47 v šolo, kjer sta se tako pridno učila, da48 nobeden fantov49 ne tako. Janez in Pavel50 sta tri leta hodila52 v šolo; že53 sta znala po nemško brati, pisati in raču54-
11
[15−16]
[43−44]
⮟
ti1. Vsak večer so vsi trije vkup glasno2 večerno molitev opravili, in mati3 je vselej konc molitve rekla5: Molimo še za vajiga7 očeta, de8 bi srečno nazaj prišel9, de10 bi mu Bog srečo dal11 v daljnih krajih. Bilo je eno13 nedeljo zvečer po zimi14, ko je mati fantama15 ravno od očeta perpovedvala16, kako de17 je mogel18 na vojsko iti, reče Pavle19: Ljuba mati! povejte20 nama, kakšin21 so vender naš22 oče, ki jih nisva nikoli poznala,23 ali bi jih mogla midva24 spoznati, ko bi nazaj prišli25, pa26 bi vas ne bilo, ker ste od dela in žalosti tako zlo28 oslabeli, ko29 bi vi30 nama utegnili umreti.32 Mati žalostna odgovori: Ne mogla bi vidva očeta poznati ne, ker sta bila komej35 po dve leti stara, kader36 nas je mogel37 oče zapustiti. Vender spomnim se38, zamerkajta39 si: Vaji41 oče ima na vsaki42 roki pod srajco nekako znamnje, tako43 z rudečo farbo44 zarezano, de45 se ne da več zbrisati46. Na desni47 roki ima zarezane te besede: Franc48 Svetin. Na levi49 roki ima: Neža Terpinc50; to je moje ime po mojih starših. Take znamnja51 na roke sim jest vajimu52 očetu sama naredila. O ljuba mati54 reče nato Pavle55, naredite tudi meni take znamenja57 na roke, kakoršne oče58 imajo, de60 se bom61 večkrat na njih spomnil62 in za njih molil63. Tudi meni naredite tako, pravi65 Janez. Mati reče67: Ljuba68 moja sinika;69 to se težko naredi. Kdor hoče tako znamenje na životu70 imeti, mora besedo s farbo71 zapisati, po tem72 s šivanko vse čerke pošpikati73, de farba74 pod kožo pride, po tem75 se ne da več zbrisati, to77 pa je boleče78. Nej79
niti1. Vsak večer so vsi trije skupaj na glas2 večerno molitev opravili, in mati3 je vselej konci molitve pristavila5: »6Molimo še za očeta, da8 bi se srečno povrnil9, in10 bi mu Bog pomogel11 v daljnih krajih. Bilo je neko13 nedeljo z večera po zimi14, ko je mati otrokoma15 ravno od očeta pripovedovala16, kako je moral18 na vojsko iti. Zdaj se oglasi Pavel in reče19: »Mati ljuba! povedite20 nama, kakšen21 so vender naju22 oče, ki jih nisva nikoli poznala,23 ali bi jih mogla mi dva24 spoznati, ko bi se vrnili25, in26 bi vas ne bilo na svetu27, ker ste od dela in žalosti tako zelo28 oslabeli, da29 bi nama utegnili umreti?«32 Mati žalostna odgovori: »33Ne mogla bi vidva očeta poznati ne, ker sta bila komaj35 po dve leti stara, ko36 nas je moral37 oče zapustiti. Vender spominam se38, zapomnita39 si dobro40: Vaju41 oče ima na vsakej42 roki pod srajco neko znamenje taki43 z rudečo barvo44 zarezano, da45 se ne da več izbrisati46. Na desnej47 roki ima zarezane te besede: Fran48 Svetin. Na levej49 roki ima: Neža Trpinec50; to je moje ime po mojih starših. Tako znamenje51 na roki sem jaz vajinemu52 očetu sama naredila.« — »53O mati ljuba,«54 reče na to Pavel55, »56naredite tudi meni tako znamenje57 na obe roki, kakeršno58 imajo oče59, da60 se jih61 večkrat spomnem62 in za nje molim63.« — »64Tudi meni naredite tako,« reče65 Janez. —66 Mati reko67: »Otročiča68 moja ljuba!69 to se težko naredi. Kdor hoče tako znamenje na telesu70 imeti, mora besedo z barvo71 zapisati, potlej72 s šivanko vse črke prebosti73, da barva74 pod kožo pride, potem75 se to znamenje76 ne da več izbrisati; a vse to77 pa zelo boli78.« — »Naj79
nati1. Vsak večer so vsi trije glasno vkup opravili2 večerno molitev in konec molitve3 je mati4 vselej rekla5: »6Molimo še za vajinega7 očeta, da8 bi srečno nazaj prišel9, da10 bi mu Bog srečo dal11 v daljnih krajih.«12 Bilo je neko13 nedeljo zvečer pozimi14, ko je mati fantoma15 ravno o očetu pripovedovala16, kako je moral18 na vojsko iti; tedaj reče Pavle19: »Ljuba mati, povejte20 nama, kakšen21 so vendar naš22 oče, ki jih nisva nikoli poznala;23 ali bi jih mogla midva24 spoznati, ko bi nazaj prišli25, pa26 bi vas ne bilo, ker ste od dela in žalosti tako zelo28 oslabeli, ko29 bi nama vi31 utegnili umreti.«32 Mati žalostna odgovori: »33Ne mogla bi vidva očeta poznati,34 ne, ker sta bila komaj35 po dve leti stara, ko36 nas je moral37 oče zapustiti. Vendar se spomnim38, zapomnita39 si: Vajin41 oče ima na vsaki42 roki pod srajco nekako znamenje, tako43 z rdečo barvo44 zarezano, da45 se ne da več zbrisati46. Na desni47 roki ima zarezane te besede: Franc48 Svetin; na levi49 roki ima: Neža Trpinc50; to je moje ime po mojih starših. Taka znamenja51 na roke sem jaz vajinemu52 očetu sama naredila.« »53O ljuba mati,«54 reče nato Pavle55, »56naredite tudi meni taka znamenja57 na roke, kakršna58 imajo oče59, da60 se bom61 večkrat nanje spomnil62 in zanje molil63.« — »64Tudi meni naredite tako,« pravi65 Janez. Mati reče67: »Ljuba68 moja sinka,69 to se težko naredi. Kdor hoče tako znamenje na životu70 imeti, mora besedo z barvo71 zapisati, potem72 s šivanko vse črke na drobno prebosti73, da pride barva74 pod kožo; potem75 se ne da več zbrisati. To77 pa boli78.« »Naj79
12
[16−17]
[44]
⮟
boli kakor hoče, pravita fanta3, le naredite nama, vse rada terpiva5, de6 bova le očetovo znamenje na rokah imela. Mati jima je naredila na obeh rokah, kakor9 je oče10 imel. Vesela sta bila, ko sta čez tri dni vidila12 na rokah pod kožo lepe rudeče imena očeta13 in matere14. Po devet let sta bila dvojčika15 stara, rada bi bila še oba16 v šolo hodila17, pa18 ni bilo mogoče. Še rediti jih več19 ni mogla mati20, ne potrebniga oblačila jima napravljati21. Mati22 se je res23 noč in dan trudila, vender24 ni mogla shajati, dolg je naredila25, njivco26 in hišico zastavila. Nekak barantavec I. ji27 je posojval, pa28 ne de29 bi bil dobro storil,30 in revni31 Svetinovi družini pomagal, ampak le svojiga dobička je iskal32. Veliko33 dolga se je že nabralo. Svetinka ni mogla plačati. Posojevavec34 jo je terdo terjal35 in jo tožiti žugal37, če38 ne plača. Neža ga gre prosit, vzame oba fantiča39 s sabo40. Vsi trije41 pred njim jokajo,42 in prosili so43, de44 bi poterpel,45 in jim vsaj hišco46 pustil. Neusmiljeni tergovc47 jih noče uslišati48, ampak ojstro49 reče Neži: Plačaj,50 kar si dolžna, več51 te ne čakam,52 ako ne plačaš, vse53 ti bo54 prodano; fanta55 sta že zadosti56 velika, de57 si zamoreta58 kaj zaslužiti ni treba59 jima po šolah postavati61; vsak berač hoče zdaj gospod biti!63 Žalostna gre mati domu s fantama64 in joka,65 tudi fanta66 sta jokala in rekla materi: Ljuba mati!67 kam pojdemo zdej68, ker69 nam bo70 neusmiljeni mož hišo vzel; nič71 se ne bova72 mogla več učiti; kdo73 nam bo74 kaj dal, kdo nam bo75 kaj pomagal; oh de76 nimamo očeta, de77 bi se za nas kaj78 po-
boli kakor hoče,«2 pravita dečka3, »4le naredite nama, vse rada trpiva5, da6 bova le očetovo znamenje na rokah imela.« —7 Mati jima je naredila na obeh rokah znamenje8, kakeršno9 je imel oče11. Vesela sta bila, ko sta čez tri dni videla12 na rokah pod kožo lepo rudeče ime očetovo13 in materino14. Po devet let sta bila dvojčka15 stara, rada bi bila še hodila16 v šolo, a18 ni bilo mogoče. Mati ju19 ni mogla več rediti20, niti jima potrebnega oblačila napravljati21. Ako tudi22 se je noč in dan trudila, vender24 ni mogla izhajati; zadolžila se je25, njivo26 in hišico zastavila. Nek skopuh jej27 je pogojeval; a28 ne da29 bi bil dobro storil in ubožnej31 Svetinovi družini pomagal, ampak iskal je le svojega dobička32. Mnogo33 dolga se je že nabralo. Svetinka ni mogla plačati. Posojevalec34 jo je trdo tirjal35 in jej pretil, da36 jo bode tožil37, ako38 ne plača. Neža ga gre prosit, vzame oba dečka39 s seboj40. Vse troje41 pred njim joka,42 in prosi43, da44 bi potrpel45 in jim vsaj hišico46 pustil. Neusmiljeni skopuh47 jih ne usliši48, ampak ostro49 reče Neži: »Plačaj50 kar si dolžna, dalje51 te ne počakam;52 ako ne plačaš, vse53 ti bode54 prodano; fanta55 sta že dosti56 velika, da57 si kaj zaslužita, ni59 jima treba60 po šolah postavati61; vsak berač hoče zdaj že62 gospod biti!« —63 Žalostna gre mati z otrokoma domov64 in joka,65 tudi otroka66 sta jokala in rekla materi: »Mati ljuba,67 kam pojdemo zdaj68, kadar69 nam neusmiljeni mož hišo vzame? Nič71 se ne bodeva72 mogla več učiti, kdo73 nam bode74 kaj dal, kdo nam bode75 kaj pomagal? O da76 nimamo očeta, da77 bi se za nas po-
boli,1 kakor hoče,«2 pravita fanta3, »4le naredite nama, vse rada trpiva5, da6 bova le očetovo znamenje na rokah imela.«7 Mati jima je naredila na obeh rokah, kakor9 je imel oče11. Vesela sta bila, ko sta čez tri dni videla12 na rokah pod kožo lepa rdeča imena očeta13 in matere14. Po devet let sta bila dvojčka15 stara, rada bi bila še oba16 v šolo hodila17, pa18 ni bilo mogoče. Še rediti jih19 ni mogla več mati20, ne jima napravljati potrebnega oblačila21. Mati22 se je res23 noč in dan trudila, vendar24 ni mogla izhajati; dolg je naredila25, njivico26 in hišico zastavila. Nekak barantalec I. ji27 je posojeval, pa28 ne da29 bi bil dobro storil in revni31 Svetinovi družini pomagal, ampak le svojega dobička je iskal32. Veliko33 dolga se je že nabralo. Svetinka ni mogla plačati. Posojevalec34 jo je trdo terjal35 in jo tožiti žugal37, če38 ne plača. Neža ga gre prosit, vzame oba fantiča39 s sabo40. Vsi trije41 pred njim jokajo42 in prosijo43, da44 bi potrpel45 in jim vsaj hišico46 pustil. Neusmiljeni trgovec47 jih noče uslišati48, ampak ostro49 reče Neži: »Plačaj,50 kar si dolžna, več51 te ne bom čakal;52 ako ne plačaš, ti bo vse54 prodano! Fanta55 sta že zadosti56 velika, da57 si moreta58 kaj zaslužiti; ni59 jima treba60 po šolah postajati61; vsak berač hoče zdaj gospod biti.«63 Žalostna gre mati s fantoma domov64 in joka;65 tudi fanta66 sta jokala in rekla materi: »Ljuba mati,67 kam pojdemo zdaj68, ker69 nam bo70 neusmiljeni mož hišo vzel; nič71 se ne bova72 mogla več učiti. Kdo73 nam bo74 kaj dal, kdo nam bo75 kaj pomagal? Oh, da76 nimamo očeta, da77 bi se za nas kaj78 po-
13
[17−18]
[44−45]
⮟
tegnili! Mati jima reče: Ljuba2 moja sinika! Nikar ne3 žalujta preveč, sej4 imamo še eniga5 očeta v nebesih, kteri6 je veliko bolji, kakor vsak posvetni oče,7 on nas ne bo zapustil8. On dobrotlivi9 nebeški oče nas bo preskerbel10. Le njega prosimo, vanj zaupajmo11 in pridno molimo. Komej12 se je trikrat luna13 premenila, že so perderli oblastniški služabniki v14 Svetinkino hišo. Oznanili so, de16 v 24 urah se mora17 iz hiše spraviti18 in vse zapustiti, ker bo19 vse prodano. Žalostno oznanilo20 je bilo to za Svetinko21. Brez usmiljenja je mogla22 zapustiti s fantički23 vred svojo domačijo,24 in iti po svetu dobrih ljudi iskat. Rekla25 je žalostna26: O de28 bi jest29 sama bila, ne bilo bi meni30 tako težko, ali31 kam se čem s fantiči oberniti. Dobrotlivi32 Bog! usmili33 se me34 uboge sirote! Vsim35 se je smilila ta pravična družinica36. Neža je kmalo37 dobila službo per nekaki brumni gospej38, premožni udovi39. Pavle40 je šel k41 gospodarju, kteri42 mu je v rodu bil44; krave je pasel;45 bil je dober pastirček. Janeza je bližen46 sosed spotama47 v Terst48 s sabo49 vzel, kamor je moko naprodaj peljal50. Mislil ga je v Terstu51 kakim ljudem dati, ker je Janezik malo laško govoriti znal52.
tegnili!« —1 Mati jima reče: »Otroka2 moja ljuba! Ne3 žalujta preveč, saj4 imamo še jednega5 očeta v nebesih, kateri6 je mnogo boljši od vsakega posvetnega očeta;7 on nas ne zapusti8. Dobri9 nebeški oče bode za nas skrbel10. Le njega prosimo, vanj upajmo11 in pridno molimo.« Komaj12 se je luna trikrat13 premenila, že so pridrli biriči v ubožno14 Svetinkino hišo. Oznanili so jej15, da se mora16 v 24 urah iz hiše izpraviti18 in vse zapustiti, ker jej bode19 vse prodano. Žalostno je bilo to oznanilo Svetinki21. Brez usmiljenja je morala22 zapustiti z otrokoma23 vred svoje domovanje24 in iti po svetu dobrih ljudi iskat. Rekla25 je žalostna26: »27O da28 bi jaz29 sama bila, ne bilo bi meni30 tako težko! Ali31 kam se naj denem z otrokoma? Dobrotljivi32 Bog naj33 se usmili mene34 uboge sirote!« — Vsem35 se je smilila ta pravična družina36. Neža je kmalu37 dobila službo pri nekej pobožnej gospe38, imovitej vdovi39. Pavel40 je šel k41 gospodarju, ki42 mu je bil43 v rodu; krave je pasel,45 bil je dober pastirček. Janeza je bližnji46 sosed spotoma47 v Trst48 s seboj49 vzel, kamor je moko na prodaj vozil50. Mislil ga je v Trstu51 kakim ljudem dati, ker je bil pripraven deček52.
tegnili!«1 Mati jima reče: »Ljuba2 moja sinka, nikar ne3 žalujta preveč, saj4 imamo še enega5 očeta v nebesih, kateri6 je veliko boljši kakor vsak posvetni oče;7 on nas ne bo zapustil8. On, dobrotljivi9 nebeški oče, nas bo preskrbel10. Le njega prosimo, vanj zaupajmo11 in pridno molimo!« Komaj12 se je trikrat luna13 premenila, že so pridrli oblastniški služabniki v14 Svetinkino hišo. Oznanili so, da se mora16 v 24 urah iz hiše spraviti18 in vse zapustiti, ker bo19 vse prodano. Žalostno oznanilo20 je bilo to za Svetinko21. Brez usmiljenja je morala22 zapustiti s fantičkoma23 vred svojo domačijo24 in iti po svetu dobrih ljudi iskat. Žalostna25 je rekla26: »27O da28 bi jaz29 sama bila, ne bilo bi mi30 tako težko, ali31 kam se čem s fantičema obrniti? Dobrotljivi32 Bog, usmili33 se me,34 uboge sirote!« Vsem35 se je smilila ta pravična družinica36. Neža je kmalu37 dobila službo pri neki pobožni gospe38, premožni vdovi39. Pavle40 je šel h41 gospodarju, kateri42 mu je v rodu bil44; krave je pasel;45 bil je dober pastirček. Janeza je bližnji46 sosed spotoma47 v Trst48 s sabo49 vzel, kamor je moko na prodaj peljal50. Mislil ga je v Trstu51 kakim ljudem dati, ker je Janezek malo laško govoriti znal52.
III. Pavle1 Svetin pastir.2
III. Pavel1 Svetin pastir.2
III Pavle1 Svetin pastir
Z drugimi pastirji vred je Pavle1 po spašnjah žvinco gonil,2 in pa3 večkrat per4 svojih tovar-
Z drugimi pastirji vred je Pavel1 po pašnikih živino pasel,2 in je3 večkrat na4 svojih tovar-
Z drugimi pastirji vred je Pavle1 po spašnjah živinico gonil2 in večkrat pri4 svojih tovar-
14
[18−19]
[45−46]
⮟
ših1 kaj napačniga vidil2 in slišal, tode3 nikoli ni z njimi potegnil. Vselej je imel pred očmi lepe nauke svoje dobre matere, ktera4 mu je velikokrat5 rekla: „6Pavle, Pavle! Boga se boj, in7 nikoli nič hudiga ne stori.8 Spomni se vselej, de9 Bog te10 povsod vidi. Če11 se boš12 greha varoval, te Bog14 nikoli ne bo zapustil15.“ Torej16 je Pavle17 gospodarja vselej rad ubogal18, svoje delo vselej zvesto opravil19; zato sta ga pa tudi gospodar in gospodinja rada imela,20 in mu lepo oblačilo napravila. Tista gospa21, Kordula po imenu, ki22 je Pavletova23 mati per nji služila,24 je kupila grajšinco25 na Štajerskim26. Kader27 se je gospa Kordula na sovjo grajšinco28 preselila, je29 tudi vzela s sabo30 svojo zvesto služabnico Nežo Svetinko. Ravno svetiga33 Florijana dan sta se gospa in služabnica peljale34 na Štajersko35 prav memo36 hiše, kjer je Pavle37, Nežin sin, služil. Takrat ga je38 še zadnikrat vidila mati svojiga dobriga Pavleta, in še mu zadnič39 lepe nauke daja40, de41 naj lepo uboga42, rad moli, in de naj43 se skerbno varje hude tovaršije44. V pričo45 gospodarja mu reče mati: Ljubi moj46 sin Pavle47! Vselej si me rad ubogal48 in rad poslušal moje opominvanje,49 ohrani tudi zdaj v sercu50 besede svoje matere, ktere52 ti iz ljubezni53 in k tvoji54 sreči govorim: Nikoli na55 Boga ne pozabi.56 Zvesto in z veseljem vse stori57, kar ti bota58 gospodar ali gospodinja ukazala59, naj te kdo vidi ali ne. S60 hudobnimi tovarši61 se nikdar ne pečaj62; skerbno63 glej, de nedolžnost ohraniš, če boš64 nedolžen, boš65 v svoji revšni zlo66 bogat. Bo-
iših1 kaj napačnega videl2 in slišal; ali3 nikoli ni z njimi potegnil. Vselej je imel pred očmi lepe nauke svoje dobre matere, katera4 mu je večkrat5 rekla: »6Pavle, Pavle! Boga se boj ter7 nikoli ne stori nič hudega.8 Spomni se vselej, da te9 Bog povsod vidi. Ako11 se bodeš12 greha varoval, Bog13 te nikoli ne zapusti15.« Zato16 je Pavel17 gospodarja vselej rad poslušal18, svoje delo vselej zvesto opravljal19; zato sta ga pa tudi gospodar in gospodinja čislala20 in mu lepo oblačilo napravila. Gospa21, Kordula po imenu, pri katerej22 je Pavlova23 mati služila, kupila si24 je graščino25 na Štirskem26. Ko27 se je gospa Kordula na svojo graščino28 preselila, vzela je29 tudi svojo zvesto služabnico,31 Nežo Svetinko, s seboj32. Ravno v svetega33 Florijana dan sta se gospa in služabnica peljali34 na Štirsko35 prav memo36 hiše, kjer je Pavel37, Nežin sin, služil. Takrat je mati38 še zadnjikrat videla svojega dobrega Pavla, in mu še zadnjikrat dala39 lepe nauke, kako41 naj lepo posluša42, rad moli, ter43 se skrbno varuje slabe tovarišije44. V pričo45 gospodarja mu reče mati: »Pavle,46 sin moj ljubi47! Vselej si mi bil pokoren48 in rad poslušal materine opomine,49 ohrani tudi zdaj v srci50 besede svoje dobre51 matere, katere52 ti z ljubeznijo53 in k tvojej54 sreči govorim: »Nikoli55 Boga ne pozabi.56 Zvesto in z veseljem stori vse57, kar ti gospodar ali gospodinja ukažeta59, naj te kdo vidi ali ne. Z60 hudobnimi tovariši61 se nikdar ne druži62; skrbno63 glej, da ohraniš nedolžnost; ako bodeš64 nedolžen, bodeš65 v svojem uboštvu dosti66 bogat. Bo-
iših1 kaj napačnega videl2 in slišal; toda3 nikoli ni z njimi potegnil. Vselej je imel pred očmi lepe nauke svoje dobre matere, katera4 mu je velikokrat5 rekla: »6Pavle, Pavle! Boga se boj in7 nikoli nič hudega ne stori!8 Spomni se vselej, da te9 Bog povsod vidi. Če11 se boš12 greha varoval, te Bog14 nikoli ne bo zapustil15.« Zatorej16 je Pavle17 gospodarja vselej rad ubogal18, svoje delo vselej zvesto opravil19; zato sta ga pa tudi gospodar in gospodinja rada imela20 in mu lepo oblačilo napravila. Tista gospa21, Kordula po imenu, ki22 je Pavletova23 mati pri nji služila,24 je kupila graščinico25 na Štajerskem26. Ko27 se je gospa Kordula na svojo graščinico28 preselila, je vzela s seboj29 tudi svojo zvesto služabnico Nežo Svetinko. Ravno svetega33 Florijana dan sta se gospa in služabnica peljali34 na Štajersko35 prav mimo36 hiše, kjer je Pavle37, Nežin sin, služil. Takrat je38 še zadnjikrat videla mati svojega dobrega Pavleta. Še zadnjič mu da39 lepe nauke, da41 naj lepo uboga42, rad moli in da naj43 se skrbno varuje hude tovarišije44. Vpričo45 gospodarja mu reče mati: »Ljubi moj46 sin Pavle47! Vselej si me rad ubogal48 in rad poslušal moje opominjevanje;49 ohrani tudi zdaj v srcu50 besede svoje matere, katere52 ti iz ljubezni53 in k tvoji54 sreči govorim: Nikoli na55 Boga ne pozabi!56 Zvesto in z veseljem vse stori57, kar ti bosta58 gospodar ali gospodinja ukazala59, naj te kdo vidi ali ne. S60 hudobnimi tovariši61 se nikdar ne druži62; skrbno63 glej, da nedolžnost ohraniš! Če boš64 nedolžen, boš65 v svoji revščini zelo66 bogat. Bo-
15
[19−20]
[46−47]
⮟
di priden in rad moli, moli1 tudi za očeta, de2 bi mu bilo dobro v daljnih krajih.3 Moli tudi zame, morebiti se na tem svetu nikoli več ne vidiva. Med tem4 mati objame Pavleta,5 in se od njega loči7. Gospa Kordula je zraven8 stala,9 in vse te besede slišala11, ktere12 so se ji13 tako mile zdele, de14 so ji15 debele solze iz oči pertekle, pa16 hitro si jih obriše,17 obe se vsedete18 na voz,19 in greste naprej20. Neža je bila po potu tako žalostna, de nič21 ni mogla govoriti. Gospa Kordula jo je23 nekaj časa pustila24, de25 se je zjokala26, po tem ji27 prijazno reče28: Ljuba29 moja Neža!30 vem, de31 si žalostna, ker si ob32 vse prišla33; vem vse34 kako se je s tabo35 godilo; vem, de36 si na tem svetu nesrečna, vender37 ne žaluj preveč.38 Ne misli, de39 se na svetu le40 tebi tako hudo godi. Poslušaj, kar41 še ne veš, kako se je z mano42 godilo. Jest sim43 bila srečna srečna44 gospa,45 imela sim blaga46, dnarjev47, vsiga48 v obilnosti49. Moj Gospod50 je bil žlahten51 baron Henrik Gap po imenu. Srečno, veselo sva v zakonu živela54, dobro mi je bilo, tako de55 mi boljši56 ni moglo biti. Huda sila ga je klicala na vojsko. Šel je,57 in kmalo58 je bil ubit; v persi59 mu je kugla perletela60, usterljen61 je bil blizo serca, pade62 in v pol63 ure je bil mertev64. Kolika žalost za me65, si lahko67 misliš. Po tem68 so sovražniki v naše kraje perderli70, so71 mi veliko72 blaga pobrali73 in mi grajšino74 požgali, komej sim75 toliko ohranila, de sim76 kupila grajšinico77, kamor se zdej peljave78. Imela sva samiga79 sina, Karl81 mu je bilo ime; ta je bil komej82 17 let star, ko je
di priden in moli rad; moli1 tudi za očeta, da2 bi mu bilo dobro v daljnih krajih.3 Moli tudi zame, morebiti se na tem svetu nikoli več ne bodeva videla.« — Vtem4 mati objame Pavla5 in se loči6 od njega. Gospa Kordula je poleg8 stala in slišala10 vse te besede, katere12 so se jej13 tako mile zdele, da14 so jej15 debele solze iz oči pritekle, a16 hitro si jih obriše;17 obe potem sedeti18 na voz,19 in se odpeljeti dalje20. Neža je bila po potu tako žalostna, da21 ni mogla nič22 govoriti. Gospa Kordula jo nekaj časa pusti24, da25 se je izjokala26, potem jej27 prijazno reče28: »Neža29 moja ljuba!30 vem, da31 si žalostna, ker si izgubila32 vse; vem,34 kako se je s teboj35 godilo; vem, da36 si na tem svetu nesrečna, vender37 ne žaluj preveč.38 Ne misli, da39 se na svetu samo40 tebi tako hudo godi. Poslušaj, česar41 še ne veš, kako se je z menoj42 godilo. Jaz sem43 bila srečna, presrečna44 gospa;45 imela sem blago46, denarjev47, vsega48 v obilosti49. Moj gospod50 je bil plemenit51 baron,52 Henrik Gap po imenu. Srečno, veselo sva živela53 v zakonu, dobro mi je bilo, tako, da55 mi bolje56 ni moglo biti. Huda sila ga je klicala na vojsko. Šel je,57 in kmalu58 je bil ubit; v prsi59 mu je krogla priletela60, ustreljen61 je bil blizu srca, pade62 in v polu63 ure je bil mrtev64. Kolika žalost meni65, to66 si lehko67 misliš. Po tem68 so sovražniki pridrli69 v naše kraje, pobrali71 mi mnogo72 blaga in mi graščino74 požgali, komaj sem75 toliko ohranila, da sem si76 kupila graščinico77, kamor se zdaj peljevi78. Imela sva79 sina jedinca80, Karl81 mu je bilo ime; ta je bil komaj82 17 let star, ko je
di priden in rad moli! Moli1 tudi za očeta, da2 bi mu bilo dobro v daljnih krajih!3 Moli tudi zame, morebiti se na tem svetu nikoli več ne vidiva!« Medtem4 mati objame Pavleta5 in se od njega loči7. Gospa Kordula je zraven8 stala in vse te besede slišala11, katere12 so se ji13 tako mile zdele, da14 so ji15 debele solze iz oči pritekle. Pa16 hitro si jih obriše,17 obe se usedeta18 na voz in gresta naprej20. Neža je bila po potu tako žalostna, da nič21 ni mogla govoriti. Gospa Kordula jo je23 nekaj časa pustila24, da25 se je izjokala26, potem pa ji27 prijazno rekla28: »Ljuba29 moja Neža,30 vem, da31 si žalostna, ker si ob32 vse prišla33; vem vse,34 kako se je s tabo35 godilo; vem, da36 si na tem svetu nesrečna, vendar37 ne žaluj preveč!38 Ne misli, da39 se na svetu le40 tebi tako hudo godi. Poslušaj, česar41 še ne veš, kako se je z mano42 godilo: Jaz sem43 bila srečna, srečna44 gospa;45 imela sem blaga46, denarjev47, vsega48 v obilnosti49. Moj mož50 je bil plemenit51 baron,52 Henrik Gap po imenu. Srečno, veselo sva v zakonu živela54, dobro mi je bilo, tako da55 mi bolje56 ni moglo biti. Huda sila ga je klicala na vojsko. Šel je in kmalu58 je bil ubit; v prsi59 mu je priletela krogla60, ustreljen61 je bil blizu srca; padel je62 in v pol63 ure je bil mrtev64. Kolika žalost zame65, si lahko67 misliš. Potem68 so sovražniki v naše kraje pridrli70, so71 mi veliko72 blaga pobrali73 in mi graščino74 požgali; komaj sem75 toliko ohranila, da sem76 kupila graščinico77, kamor se zdaj peljeve78. Imela sem edinega79 sina, Karel81 mu je bilo ime; ta je bil komaj82 17 let star, ko je
16
[20−21]
[47−48]
⮟
šel sam1 radovoljno v soldate in pa k francozam2, kteri3 so tisti čas4 čez naše dežele nekaj let gospodarili. O kako sim5 takrat jokala in ga lepo prosila rekoč: Ljubi7 moj Karl!8 ne hodi na vojsko, vidiš de sim9 sama, nimam ga pomočnika v nadlogah, če10 me še ti zapustiš, kam se bom obernila potem11 sirota! Kaj bom začela12, če13 še ti umerješ; tvoj14 oče je bil na vojski ubit,15 in s tabo16 se zna ravno17 tako zgoditi. Nič ni pomagalo, vse moje besede so bile zastonj,19 ni me hotel bogati20. Šel je z veliko francosko armado21 v merzle22 kraje Moškovitov23. Že dve leti je tega,24 in nobene besede ne zvem25 in en26 slišim od njega27. Bojim se, de28 je zmerznil29 na rusovski30 zemlji med toliko francozi31. S sabo32 ni od hiše drujiga33 vzel, kakor34 tablico, ki je moja podoba na nji namalana35, ktero36 je na vratu pervezano37 nosil. Kolikorkrat mi je pisal, je vselej39 povedal, de vsaki40 dan tablico41 pogleda in se name spomni43. Zdej pa44 ni nobeniga glasa45 več od njega46; o že47 so morebiti48 njegove kosti sognile49 na rusovski50 zemlji!51 Glej Neža!53 pravi gospa Kordula, de imam uržoh54 še bolj žalovati, kakor55 ti, ker imaš dva fanta vender56 živa,57 in ti zna58 ta ali uni59 še v starosti60 veselje delati in ti kaj pomagati; pa61 pravim: Naj bo62 hvaljeno božje ime, Bog tako63 hoče imeti, božja volja je tako66. Bog nas s križi tepe zato68, ko69 nas ljubi, de70 bi nas na unim71 svetu ne tepel72. — Nič ne skerbi73 Neža! per74 meni boš75 dokler boš živa76, in če pred umerjem77, bom78 že naročila, de boš preskerbljena79. Vkup bove živele80 in ena81 dru-
šel radovoljno k vojakom, Francozom2, kateri3 so takrat4 čez naše dežele nekaj let gospodarili. O kako sem5 takrat jokala in ga lepo prosila,6 rekoč: »Karl7 moj ljubi!8 ne hodi na vojsko, vidiš, da sem9 sama, nimam ga pomočnika v nadlogah; ako10 me še ti zapustiš, kam se naj potem obrnem11 sirota! Kaj naj začnem12, ako mi13 še ti umerješ. Tvoj14 oče je bil na vojski ubit,15 in s teboj16 se more tudi17 tako zgoditi. Nič ni pomagalo, vse moje besede so bile zaman;19 ni me hotel poslušati20. Šel je z veliko francosko vojsko21 v mrzle22 kraje tja na Rusko23. Že dve leti je tega,24 in nobene besede ne pozvem25 in ne26 slišim o njem27. Bojim se, da28 je zmrznil29 na ruskej30 zemlji med toliko Francozi31. S seboj32 ni od hiše druzega33 vzel, nego34 tablico, ki je moja podoba na njej naslikana35, katero36 je na vratu privezano37 nosil. Kolikorkrat mi je pisal, vselej je39 povedal, da vsak40 dan tablico41 pogleda in se mene spomina43. A zdaj44 ni nobenega glasu45 več o njem46; morda47 so že48 njegove kosti segnile49 na ruskej50 zemlji.51 Glej,52 Neža! —53 pravi gospa Kordula — da vem, zakaj54 še bolj žalujem nego li55 ti, ker imaš dva sina še vender56 živa,57 in ti utegne58 ta ali oni59 še na starost60 veselje delati in ti kaj pomagati. Ali61 pravim: Naj bode62 hvaljeno božje ime, Bog hoče tako64 imeti, volja65 božja naj se izide66. Bog nas tepe67 s križi in težavami68, zato ker69 nas ljubi, da70 bi nas na onem71 svetu ne kaznoval72. — Nič ne skrbi73 Neža! pri74 meni ostaneš,75 dokler bodeš živela76, in če jaz poprej umerjem77, bodem78 že naročila, da bodeš preskrbljena79. Vkupe bodevi živeli80 in druga81 dru-
šel sam1 radovoljno v vojake in pa k Francozom2, kateri3 so tisti čas4 čez naše dežele nekaj let gospodarili. O kako sem5 takrat jokala in ga lepo prosila,6 rekoč: ,Ljubi7 moj Karel,8 ne hodi na vojsko! Vidiš, da sem9 sama, nimam ga pomočnika v nadlogah; če10 me še ti zapustiš, kam se bom obrnila potem11 sirota! Kaj bom začela12, če13 še ti umrješ? Tvoj14 oče je bil na vojski ubit in s tabo16 se utegne ravno17 tako zgoditi.‘18 Nič ni pomagalo, vse moje besede so bile zaman,19 ni me hotel poslušati20. Šel je z veliko francosko armado21 v mrzle22 kraje Moškovitov23. Že dve leti je tega in nobene besede ne zvem25 in ne26 slišim o njem27. Bojim se, da28 je zmrznil29 na ruski30 zemlji med toliko Francozi31. S sabo32 ni od hiše drugega33 vzel kakor34 tablico, ki je moja podoba na njej naslikana35, katero36 je na vratu privezano37 nosil. Kolikorkrat mi je spočetka38 pisal, je vselej39 povedal, da vsak40 dan pogleda podobico42 in se name spomni43. Zdaj pa44 ni nobenega glasa45 več o njem46; o že47 so morebiti48 njegove kosti segnile49 na ruski50 zemlji!51 Glej,52 Neža,«53 pravi gospa Kordula, »da imam vzrok54 še bolj žalovati kakor55 ti, ker imaš dva fanta vendar56 živa in ti utegne58 ta ali oni59 še v starosti60 veselje delati in ti kaj pomagati. Pa61 pravim: Naj bo62 hvaljeno božje ime, Bog tako63 hoče imeti, božja volja je tako66. Bog nas s križi tepe zato68, ker69 nas ljubi, da70 bi nas na onem71 svetu ne tepel72. — Nič ne skrbi,73 Neža! Pri74 meni boš,75 dokler boš živa76, in če prej umrjem77, bom78 že naročila, da boš preskrbljena79. Vkup bove živeli80 in ena81 dru-
17
[21−22]
[48]
⮟
go troštale1. Med takimi pogovori so3 se perpeljale4 gospa Kordula in Neža z njo v svojo grajšinco,5 in ste tam brumno in sveto živele, revežem deleč okoli veliko dobriga storile in njim pomagale6. Pavle pastir7 je tudi dolgo časa žalostin bil9, posebno zato, ko10 mu je mati rekla: Morebiti se nikoli več ne bova vidila12. Pavle13 si je zvesto materne14 nauke v serce vtisnil,16 in jih nikdar17 ni pozabil. Z drugimi pastirji, s18 svojimi tovarši se19 nikoli ni hotel21 navadnih jigrač lotiti22, ampak kader23 so drugi pastirji norčije uganjali, se24 je Pavle na stran vsedel, bukvice25 iz torbice vzel in26 bral. Imel je še šolske bukvice:27 Zgodbe s28. pisma, ktere je Pavle zmiram29 z veseljem bral31. Eniga dne32 je bral od Davida33, kako je pastirčval34. Lejte je rekel35 sam per36 sebi: Še37 David, tak imenitin38 mož je39 bil pastir. Žvino41 je pasel kakor jest, in bil43 je potem imeniten kralj. Ne45 želim jest kralj46 biti, ampak zvesto bom bogal nauk božji48, kteri49 pravi, de50 mi bo51 Bog že tukej srečo52 dal, če54 mu bom55 zvesto služil,56 in ga iz serca ljubil57. Pergodilo58 se je, de59 se perpelja60 kočija po cesti memo61 pastirjev, kteri62 so po gmajni žvinco63 pasli in Pavle64 z njimi. Drugi pastirji so svinko pasli,66 to je navadna pastirska igrača. Pavl67 ni z njimi igral, ampak68 za germ69 je sedel, na žvino70 pazil in bukvice72 bral. V kočii73, ktera74 se je ravno memo75 peljala sta76 sedela baron in baronka78 I. ki sta se domu v nemški gradec peljala80. Blizo tistih81 pastirjev se je mogla82 kočija velikimu83 vozu umakniti84. Konji
go tolažili1.« —2 Med takimi pogovori sti3 se pripeljali4 gospa Kordula in Neža v graščino ter sti ondu pobožno5 in sveto živeli. Dosti dobrega sti storili siromakom daleč na okolo in jim pomagali kolikor sti mogli6. Pavel pastir7 je bil8 tudi dolgo časa žalosten9, posebno zato, ker10 mu je mati rekla: »11Morebiti se nikoli več ne snideva12.« Globoko13 si je vtisnil materine14 nauke v srce16 in jih nikoli17 ni pozabil. Z drugimi pastirji, svojimi tovariši,19 nikoli se20 ni lotil21 navadnih igrač22, temveč ko23 so drugi pastirji norčije uganjali, sedel24 je Pavel na stran, vzel je knjižico25 iz torbice in je26 bral. Imel je še šolsko knjižico »27Zgodbe sv28. pisma,« katere je29 z največjim30 veseljem prebiral31. Neki dan32 je bral od Davida33, kako je pastirčeval34. »Glejte,« dejal je35 sam v36 sebi, »še37 David, tako imeniten38 mož,39 bil je40 pastir. Živino41 je pasel,42 kakor jaz, in43 je bil44 potem imeniten kralj. Ne45 želim jaz46 biti kralj47, ampak zvesto se hočem ravnati po nauku božjem48, kateri49 pravi, da50 mi bode51 Bog že tukaj52 dal srečo53, ako54 mu zvesto služim,56 in ga iz srca ljubim57.« Prigodilo58 se je, da59 se pripelji60 kočija po cesti mimo61 pastirjev, kateri62 so po pašniku živino63 pasli in Pavel64 z njimi. Drugi pastirji so se65 svinko igrali,66 to je navadna pastirska igrača. Pavel67 ni z njimi igral, nego68 za grm69 je sedel, na živino70 pazil,71 in iz knjižice72 bral. V kočiji73, katera74 se je ravno mimo75 peljala,76 sedela sta77 baron in baronovka78 I.,79 ki sta se domov peljala v Nemški Gradec80. Ne daleč od81 pastirjev se je morala82 kočija velikemu83 vozu umakniti84. Konji
go tolažili1.«2 Med takimi pogovori sta3 se pripeljali4 gospa Kordula in Neža z njo v svojo graščinico in sta tam pobožno5 in sveto živeli, revežem daleč okoli veliko dobrega storili in jim pomagali6. Pastir Pavle7 je bil8 tudi dolgo časa žalosten9, posebno zato, ker10 mu je mati rekla: »11Morebiti se nikoli več ne bova videla12.« Pavle13 si je materine14 nauke zvesto15 v srce vtisnil16 in jih nikdar17 ni pozabil. Z drugimi pastirji, s18 svojimi tovariši se19 nikoli ni hotel21 navadnih igrač lotiti22, ampak, kadar23 so drugi pastirji norčije uganjali, se24 je Pavle ob strani usedel, bukvice25 iz torbice vzel in26 bral. Imel je še šolske bukvice27 Zgodbe sv28. pisma, katere je Pavle zmeraj29 z veseljem bral31. Nekega dne32 je bral o Davidu33, kako je pastirčeval34. »Lejte,« je rekel35 sam pri36 sebi, »še37 David, tak imeniten38 mož, je39 bil pastir. Živino41 je pasel kakor jaz in bil43 je potem imeniten kralj. Jaz ne45 želim kralj46 biti, ampak zvesto bom poslušal nauk božji48, kateri49 pravi, da50 mi bo51 Bog že tukaj srečo52 dal, če54 mu bom55 zvesto služil56 in ga iz srca ljubil57.« Prigodilo58 se je, da59 se je pripeljala60 kočija po cesti mimo61 pastirjev, kateri62 so po gmajni živinico63 pasli in Pavle64 z njimi. Drugi pastirji so svinko pasli;66 to je navadna pastirska igrača. Pavel67 ni z njimi igral, ampak68 za grm69 je sedel, na živino70 pazil in bukvice72 bral. V kočiji73, katera74 se je ravno mimo75 peljala, sta76 sedela baron in baronka78 I.,79 ki sta se domov v Nemški Gradec peljala80. Blizu tistih81 pastirjev se je morala82 kočija umakniti velikemu83 vozu. Konji
18
[22−23]
[48−49]
⮟
so preveč v graben zapeljali2, kočija se zverne,3 in desno zadnje kolo se razdrobi, kočjaž4 je bil po nogah zlo5 ranjen. Komej6 sta baron in baronka7 iz zvernjene8 kočije zlezla,9 vsa prestrašena se ne vesta10 kam djati11. Na samoti je bilo, blizo12 nobene hiše, kočjaža13 ni bilo mogoče kam poslati, ker je bil ranjen. Konjem scer14 ni bilo15 nič, pa17 zavoljo zdrobljeniga18 kolesa ni bilo mogoče naprej19. Poredni20 pastirji so vse to vidili, pa zraven se21 še smejali22. Baron I. stopi k njim in njim23 po nemško reče: Kje je kaka hiša, de25 bi se ljudje sklicali priti26 pomagat. Nevedni pastirji niso nič vedli28 odgovoriti, ker niso vedli29 kaj jih vpraša30. Na to kličejo Pavleta rekoč31: Pavle!33 pojdi sim34, ti znaš nemško35, nam boš povedal36 kaj ta gospod vpraša. Pavle37 hitro perteče38, se39 lepo ponižno odkrije in pravi: Gospod žlahten42 kaj bi radi? Baron reče: Fante!45 povej mi kje je kaka hiša, de47 bi jest48 ljudi dobil49, kteri50 bi mi pomagali51 kočijo pervleči52 do vasi, de53 se kolo naredi, drugači54 ne morem naprej55. Pavle56 reče: Gospod, le tukaj dočakajte58, jest tečem59 hitro domu60, bom skusil kmalo61 ljudi perklicati, prosil62 jih bom63, de64 vam bodo prišli65 pomagat. Naprosil bom svojiga66 gospodarja in še koga drujiga67. Vender preden68 grem ljudi klicat, dovolite mi69, de vašimu70 kočijažu nekaj na nogo denem, ker vidim de mu zlo71 kri teče, uteči73 bi mu utegnila preden74 ljudje pridejo. Pavle75 vzame iz torbice nekako zeliše76, kar77 je zmirej per78 sebi nosil79, ga je80 kočijažu na rano položil81, z ruto zavezal83 in mu84 reče:
so preveč v jarek zapeljali2, kočija se zvrne3 in desno zadnje kolo se zdrobi. Kočijaž4 je bil po nogah zelo5 ranjen. Komaj6 sta baron in baronovka7 iz prevrnene8 kočije zlezla;9 vsa prestrašena ne vesta,10 kam bi se dejala11. Na samoti je bilo, blizu12 nobene hiše, in kočijaža13 ni bilo mogoče kam poslati, ker je bil ranjen. Konjem se14 ni nič zalega zgodilo16, ali17 zavoljo strtega18 kolesa ni bilo mogoče dalje19. Neporedni20 pastirji so vse to videli in se vrhu tega21 še smijali22. Baron I. stopi k njim in jim23 po nemško reče: »24Kje je kaka hiša, da25 bi se ljudje poklicali26 pomagat.« —27 Nevedni pastirji niso na to znali ničesar28 odgovoriti, ker niso znali,29 kaj jih baron vpraša30. Potem pokličejo Pavla, rekoč31: »32Pavle!33 pojdi sem34, ti znaš nemški35, povedal nam bodeš,36 kaj ta gospod vpraša.« — Pavel37 hitro priteče38, lepo ponižno se40 odkrije,41 in pravi: »Gospod,42 kaj bi radi?«43 Baron reče: »44Fante!45 povej mi,46 kje je kaka hiša, da47 bi jaz48 ljudi sklical49, kateri50 bi mi pomogli51 kočijo privleči52 do vasi, da bi53 se kolo popravilo; drugače54 ne morem dalje55.« — Pavel56 reče: »57Gospod, le tukaj počakajte58, jaz tečem59 hitro domov60, ter bodem skušal61 ljudi priklicati, in62 jih bodem prosil63, da64 vam pridejo65 pomagat. Naprosil bodem svojega66 gospodarja in še koga druzega67. Vender, predno68 grem ljudi klicat, dovolite mi69, da vašemu70 kočijažu nekaj na nogo denem, ker vidim, da mu71 kri zelo72 teče; mogla73 bi mu odteči, predno74 ljudje pridejo.« Pavel75 vzame iz torbice neko zelišče76, katero77 je vedno nosil pri78 sebi, položi79, ga kočijažu na rano, obveže jo82 z ruto in mu84 reče:
so zapeljali1 preveč v jarek2, kočija se je zvrnila3 in desno zadnje kolo se je razdrobilo; kočijaž4 je bil po nogah zelo5 ranjen. Komaj6 sta baron in baronka zlezla7 iz zvrnjene8 kočije, se9 vsa prestrašena nista vedela10 kam dejati11. Na samoti je bilo, blizu12 nobene hiše, kočijaža13 ni bilo mogoče kam poslati, ker je bil ranjen. Konjem sicer14 ni bilo15 nič, pa17 zavoljo zdrobljenega18 kolesa ni bilo mogoče naprej19. Poredni20 pastirji so vse to videli pa zraven se21 še smejali22. Baron I. stopi k njim in jim23 po nemško reče: »24Kje je kaka hiša, da25 bi se ljudje sklicali in prišli26 pomagat.«27 Nevedni pastirji niso nič vedeli28 odgovoriti, ker niso vedeli,29 kaj jih vprašuje30. Nato pokličejo Pavleta31: »32Pavle,33 pojdi sem34, ti znaš nemško35, nam boš povedal,36 kaj ta gospod vprašuje!« Pavle37 hitro priteče38, se39 lepo ponižno odkrije in pravi: »Plemeniti gospod,42 kaj bi radi?«43 Baron reče: »44Fante,45 povej mi,46 kje je kaka hiša, da47 bi jaz48 ljudi dobil49, ki50 bi mi pomagali,51 kočijo privleči52 do vasi, da53 se kolo naredi, drugače54 ne morem naprej55.« Pavle56 reče: »57Gospod, le tukaj počakajte58, jaz stečem59 hitro domov60, bom skusil kmalu61 ljudi priklicati; prosil62 jih bom63, da64 vam bodo prišli65 pomagat. Naprosil bom svojega66 gospodarja in še koga drugega67. Vendar mi dovolite, preden68 grem ljudi klicat, da vašemu70 kočijažu nekaj na nogo denem, ker vidim, da mu zelo71 kri teče; uteči73 bi mu utegnila, preden74 ljudje pridejo. Pavle75 vzame iz torbice nekako zelišče76, ki ga77 je zmeraj pri78 sebi nosil79, ga položi80 kočijažu na rano, z ruto zaveže83 in reče:
19
[23−24]
[49−50]
⮟
prijatel1, zdej2 pa le prav3 mirno nogo derži, kmalo4 se bo5 kri vstavila6. Zdej Pavle hitro steče domu7 ljudi klicat. Preden8 je bila9 ura okoli10, pridejo s Pavletam12 trije možje, Pavletov13 gospodar in pa14 dva druga soseda, de16 so s koli in z vervmi17 kočijo tako zvezali, de18 so jo srečno do bližnje pošte pervlekli19. Pavletovo zeliše20 je kočijažu toliko21 dobro storilo22, de23 je že na kočijo sesti smel24. Kader25 je bilo vse narejeno preden se27 baron in baronka28 v kočijo vsedeta29, reče baron Pavletu30: Povej31, reci tem možem, de jih32 prav lepo zahvalim, ki33 so mi pomagali, in34 baron da vsikimu en35 tolar. Ti pa36 Pavle bodi vedno tako priden pa38 dober,39 in dobro ti bo, reče baron in mu ponudi41 tri bele tolarje. Pavle pa42 se lepo zahvali in43 jih noče vzeti rekoč: Gospod!46 možem ste zadosti plačali, ker so vam pomagali, jest nisim47 nič pomagal, pa tudi nič plačila48 ne vzamem; če sim49 šel ljudi klicat, je bila51 moja dolžnost. Baron na to nič53 ne reče, tiho se vsede54 v kočijo in55 se pelje počasu56 do pošte. Ko se gospoda odpelja58, so pastirji Pavletovi tovarši59, kteri60 so zraven61 stali in zjali62, Pavleta63 za norca imeli, in64 ga neumniga65 imenovali, ker ni hotel dnarjev66 vzeti. Še pred68 so pastirji Pavleta iz norčije imenovali fajmaštra70, zato71 ker jim je večkrat kaj dobriga72 in lepiga73 bral, jih večkrat75 svaril in opominjal76, pa ga niso hotli poslušati hudobni poredni pastirji77. Zdaj78 so mu pa79 rekli: Ti si prav81 neumen fajmašter82, takih lepih dnarjev83 ti je gospod ponujal,84 in jih ne vzameš86. Pavle pa87 na vse to druziga88
»Prijatelj1, zdaj2 pa le mirno nogo držite, kmalu4 se vam5 kri ustavi6.« To rekši, naglo steče7 ljudi klicat. Predno8 je ura minila10, pridejo že11 s Pavlom12 trije možje: Pavlov13 gospodar in še14 dva druga krepka15 soseda, ki16 so s koli in vrvmi17 kočijo tako zvezali, da18 so jo srečno do bližnje pošte privlekli19. Pavlovo zelišče20 je kočijažu tako21 dobro delo22, da23 je že na kočijo smel sesti24. Ko25 je bilo že26 vse narejeno, in predno27 baron in baronovka28 v kočijo sedeta29, reče baron Pavlu30: »Pavle31, reci tem možem, da se jim32 prav lepo zahvalim, ker33 so mi pomagali,« in34 baron poda vsacemu po35 tolar. »A ti,36 Pavle,37 bodi vedno tako priden in38 dober,39 in dobro se40 ti bode godilo.« To rekši ponudi mu41 tri bele tolarje. Ali Pavel42 se lepo zahvali, ter43 jih noče vzeti,44 rekoč: »45Gospod!46 možem ste zadosti plačali, ker so vam pomagali, ali jaz nisem47 nič pomagal, zato pa tudi48 ne vzamem plačila; ako sem49 šel ljudi klicat, bila50 je to51 moja dolžnost.« —52 Baron na to ničesar53 ne reče, tiho sede54 v kočijo ter55 se polagoma pelje56 do pošte. Ko se je57 gospoda odpeljala58, so pastirji, Pavlovi tovariši59, ki60 so poleg61 stali in zijali62, Pavla63 za norca imeli ter64 ga neumneža65 imenovali, ker ni hotel vzeti denarjev67. Že poprej68 so se69 pastirji norčevali s Pavlom in ga zaničljivo »fajmoštra« imenovali70, češ,71 ker jim je večkrat kaj dobrega72 in lepega73 bral, in74 jih tudi75 svaril in opominal76, kadar je bilo treba. Ali hudobni pastirji, njegovi tovariši niso ga hoteli poslušati77. A zdaj78 so mu rekli: »80Ti si jako81 neumen fajmošter82, takih lepih denarjev83 ti je gospod ponujal,84 in nisi85 jih hotel vzeti86.« Ali Pavel87 na vse to druzega88
»Prijatelj1, zdaj2 pa le prav3 mirno nogo drži! Kmalu4 se bo5 kri ustavila6.« Zdaj Pavle hitro steče domov7 ljudi klicat. Preden8 je bila9 ura okoli10, pridejo s Pavletom12 trije možje, Pavletov13 gospodar in pa14 dva druga soseda, da16 so s koli in z vrvmi17 kočijo tako zvezali, da18 so jo srečno do bližnje gostilne privlekli19. Pavletovo zelišče20 je kočijažu toliko21 dobro storilo22, da23 je že na kočijo sesti smel24. Ko25 je bilo vse narejeno, preden se27 baron in baronka28 v kočijo usedeta29, reče baron Pavletu30: »Povej31, reci tem možem, da jih32 prav lepo zahvalim, ker33 so mi pomagali.« In34 baron da vsakemu en35 tolar. »Ti pa,36 Pavle,37 bodi vedno tako priden pa38 dober in dobro ti bo,« reče baron in mu ponudi41 tri bele tolarje. Pavle pa42 se lepo zahvali in43 jih noče vzeti,44 rekoč: »45Gospod,46 možem ste zadosti plačali, ker so vam pomagali; jaz nisem47 nič pomagal pa tudi nič plačila48 ne vzamem. Če sem49 šel ljudi klicat, je bila51 moja dolžnost.«52 Baron na to nič53 ne reče, tiho se usede54 v kočijo in55 se pelje počasi56 do pošte. Ko se gospoda odpelja58, so pastirji, Pavletovi tovariši59, kateri60 so zraven61 stali in zijali62, Pavleta63 za norca imeli in64 ga neumnega65 imenovali, ker ni hotel denarjev66 vzeti. Že prej68 so pastirji Pavleta iz norčije imenovali »fajmoštra«70, zato71 ker jim je večkrat kaj dobrega72 in lepega73 bral, jih večkrat75 svaril in opominjal76, pa ga hudobni, poredni pastirji niso hoteli poslušati77. Zdaj78 so mu pa79 rekli: »80Ti si prav81 neumen fajmošter82, takih lepih denarjev83 ti je gospod ponujal in jih ne vzameš86.« Pavle pa87 na vse to drugega88
20
[24−25]
[50−51]
⮟
ne reče, ko1 te besede: Če sim2 kaj zaslužil, mi bo že3 Bog plačal, če nisim nič4 zaslužil, tudi dnarjev6 nočem. Pavletov nar boljši prijatel7 reče tovaršem.8 Ne zaničujte Pavleta9, kdo ve10 kaj še bo11 iz njega. Meni so večkrat mati doma pravili12: Če13 človek komu le14 vode piti pernese15 iz dobriga serca16, ne bo17 brez plačila, Bog bo18 vse plačal19. Drugi dan se baron in baronka sprehajata21 in od nesreče poprejšniga22 dne se pogovarjata23. Med vsimi25 reče baron mi nar bolj dopade26 pastir Pavle27, ker je le toliko28 prijazen in postrežin fant29. Samo tega ne vem, zakaj ni hotel nič30 vzeti, ker sim31 mu tolarje ponujal in silil. Kako32 veselje mu vender33 moram zato34 storiti, preden35 grem od tod36. Dobro kosilo bom rekel napraviti37, oštir38 mi bo39 svojo kočijo posodil in moje konje vpregel, grem40 in oštir41 z mano, de42 mi hišo pokaže43 kjer fant44 služi, in s saboj ga bom k46 kosilu perpeljal47, de bo48 z nami jedel,49 to mu bo veči50 veselje, ko51 vsi dnarji52. Velika čast bo kmetiškimu53 pastirju se54 v kočii55 z gospodo peljati,56 in per57 gospodi jesti. Okoli58 dvanajste ure tistiga dne59 se perpelja60 po cesti kočija, zavije v62 stran v vas, in63 obstoji pred hišo, kjer je Pavle64 služil. Dva gospoda stopita iz kočije,65 in vprašata gospodinjo: Kje je vaš pastir Pavle67? Odgovori68: ni69 ga še domu70, pase, kmalo71 mora priti, ker bliža se poldne73. Baron in gospodar pošte75 ga čakata de76 pride. Ko pride Pavle77, ga v kočijo posadita79 in s sabo81 na pošto peljata82. Po poti vpraša Pavle83 ponižno: Gospodje!85 kam me peljate.86
ne odgovori, nego1 te besede: »Ako sem res2 kaj zaslužil, plačal mi bode3 Bog, ako pa nisem4 zaslužil ničesar5, tudi denarjev6 nočem.« — Pavlov najboljši prijatelj7 reče tovarišem: »8Ne zaničujte mi Pavla9, kdo zna,10 kaj bode še11 iz njega. Meni so večkrat mati doma pripovedovali12: »Ako13 človek, bodi si komur koli, samo14 vode piti prinese15 iz dobrega srca16, ne ostane17 brez plačila, Bog mu bode18 vse poplačal19.«20 Drugi dan se baron in baronovka izprehajata21 in od nesreče prejšnega22 dne pogovarjata23. »24Med vsemi,«25 reče baron, »najbolj se mi dopade26 pastir Pavel27, ker je tako28 prijazen in postrežen deček29. Samo tega ne vem, zakaj ni hotel ničesar30 vzeti, ko sem31 mu tolarje ponujal in silil. Nekakšno32 veselje mu vender33 moram storiti, predno35 grem iz tega kraja36. Dobro kosilo bom rekel narediti37, gostilničar38 mi bode39 svojo kočijo posodil in moje konje vpregel, potem grem jaz40 in gostilničar41 z mano, da42 mi pokaže hišo,43 kjer služi deček45, in ga s seboj h46 kosilu pripeljem47, da bode48 z nami jedel;49 to mu bode večje50 veselje, nego li51 vsi denarji52. Velika čast bode kmetskemu53 pastirju v kočiji se55 z gospodo peljati in pri57 gospodi jesti.« — Okolo58 dvanajste ure tisti dan59 se pripelje60 po cesti zala61 kočija, zavije na62 stran v vas ter63 obstoji pred hišo, kjer je Pavel64 služil. Dva gospoda stopita iz kočije in vprašata gospodinjo: »66Kje je vaš pastir Pavel67?« Gospodinja odgovori68: »Ni69 ga še domov70, pase, a kmalu71 mora priti, ker se72 bliža že poludne73.«74 Baron in poštni gospodar75 ga čakata, da76 pride. Ko Pavel domov pride77, posadita78 ga v kočijo in ga80 s seboj81 na pošto peljeta82. Po poti vpraša Pavel83 ponižno: »84Gospodje!85 kam me peljete?«86
ne reče kot1 te besede: »Če sem2 kaj zaslužil, mi bo že3 Bog plačal; če nisem nič4 zaslužil, tudi denarjev6 nočem.« Pavletov najboljši prijatelj7 reče tovarišem: »8Ne zaničujte Pavleta9, kdo ve,10 kaj še bo11 iz njega. Meni so večkrat mati doma pravili12: ‚Če13 človek komu le14 vode piti prinese15 iz dobrega srca16, ne bo17 brez plačila, Bog bo18 vse plačal19.«20 Drugi dan se baron in baronka sprehajata21 in se pogovarjata o nesreči poprejšnjega22 dne. »24Med vsemi,«25 reče baron, »mi najbolj ugaja26 pastir Pavle27, ker je toliko28 prijazen in postrežen fant29. Samo tega ne vem, zakaj ni hotel nič30 vzeti, ko sem31 mu tolarje ponujal in silil. Kako32 veselje mu vendar33 moram za to34 storiti, preden35 grem od tod36. Dobro kosilo bom rekel napraviti37, gostilničar38 mi bo39 svojo kočijo posodil in moje konje vpregel; pojdem40 in gostilničar41 z mano, da42 mi hišo pokaže,43 kjer fant44 služi, in s seboj ga bom h46 kosilu pripeljal47, da bo48 z nami jedel;49 to mu bo večje50 veselje ko51 vsi denarji52. Velika čast bo kmečkemu53 pastirju, se54 v kočiji55 z gospodo peljati in pri57 gospodi jesti.« Okoli58 dvanajste ure tistega dne59 se pripelje60 po cesti kočija, zavije stran v vas in63 obstoji pred hišo, kjer je Pavle64 služil. Dva gospoda stopita iz kočije in vprašata gospodinjo: »66Kje je vaš pastir Pavle67?« Žena odgovori68: »Ni69 ga še domov70, pase, kmalu71 mora priti, ker se72 bliža poldne73.«74 Baron in lastnik pošte75 ga čakata, da76 pride. Ko pride Pavle77, ga v kočijo posadita79 in s sabo81 na pošto peljeta82. Po poti vpraša Pavle83 ponižno: »84Gospodje,85 kam me peljete?«86
21
[25−26]
[51−52]
⮟
Baron mu odgovori: Ne boj se,2 ti si meni zlo3 ustregel, ker si šel ljudi klicat takrat ko sim6 jih nar bolj7 potreboval, plačila nič8 nisi hotel vzeti, zato boš danes9 z nami jedel in pil, in10 se po gosposko12 gostil. Pavle13 se sladko posmeja14 in se15 zahvali ponižno16 za toliko čast. Boljši17 se mi zdi, je rekel se19 v kočii20 peljati in per gospodi21 jesti, kakor22 še toliko tolarjev, posebno ko je vidil24, de25 so drugi pastirji njegovi tovarši27 za njim zjali28 in se čudili. Vse je že bilo perpravljeno29, ko se perpeljata30 baron in poštni gospodar v kočii31 s Pavletam32. Kar k mizi sedejo, ktera33 je bila polna nar boljših34 jedi,35 in dobriga sladkiga36 vina. Gospoda začne hitro37 jesti, Pavle pa38 debelo gleda in se39 noče k mizi usesti40, kamor so mu odkazali. Baron mu reče: Pavle! usedi se42 in z nami jej44, kolikor se ti bo poljubilo45. Pavle reče46 ponižno: Ne zamerite, gnadlivi49 gospod baron, sej niste50 še molili, pa51 že jeste. Meni so mati zlo zaterdvali52 vselej pred jedjo in po jedi moliti,53 in se spomniti54 dobrotnika, kteri55 nam darove daje56. Večkrat sim57 slišal: Kdor pred jedjo in po jedi ne moli, je žvini enak58. Per tih Pavletovih59 besedah se vsi spogledajo,60 in hiteli so61 moliti molitev pred jedjo. Med jedjo vpraša baron Pavleta62: Povej mi nar pervo64, zakaj nisi od mene nič hotel66 vzeti, ker sim67 ti lepe dnarje68 ponujal? Pavle odgovori ves brihten69 naravnost brez hinavšine71: Gospod baron žlahtni73! Zato nisim74 hotel nič75 od vas vzeti76, ker sim77 obljubil zvesto se deržati79 po nauku svoje matere in po naukih duhovnov80. Mati so me lepo učili in
Baron mu odgovori: »1Ne boj se!2 ti si meni zelo3 ustregel, ker si šel ljudi klicat,4 takrat ko sem6 jih najbolj7 potreboval, a plačila8 nisi hotel vzeti, zato bodeš denes9 z nami jedel in pil ter10 se prav11 po gospodski12 gostil.« Pavel13 se sladko nasmehne14 in ponižno15 zahvali za toliko čast. »Boljše17 se mi zdi,« dejal18 je, »19v kočiji se20 peljati in z gospodo21 jesti, nego li22 še toliko tolarjev,«23 posebno ko je videl24, da25 so drugi pastirji,26 njegovi tovariši, zijali27 za njim in se čudili. Vse je že bilo pripravljeno29, ko se pripeljata30 baron in poštni gospodar v kočiji31 s Pavlom pastirjem32. Kar k mizi sedejo, katera33 je bila polna najboljših34 jedi in dobrega sladkega36 vina. Gospoda začne takoj37 jesti, a Pavel38 debelo gleda, in39 noče k mizi sesti40, kamor so mu odkazali. Baron mu reče: »41Pavle, sedi,42 in jej43 z nami, kolikor se ti poljubi45.« — Pavel46 ponižno reče47: »48Ne zamerite, milostivi49 gospod baron, saj50 še niste molili in51 že jeste. Meni so mati večkrat dejali, da moram52 vselej pred jedjo in po jedi moliti in se spominati54 dobrotnika, kateri55 nam deli darove56. Večkrat sem57 slišal: Kdor pred jedjo in po jedi ne moli, podoben je živini58.« — Pri teh Pavlovih59 besedah se vsi spogledajo in so hiteli61 moliti molitev pred jedjo. Med jedjo vpraša baron Pavla62: »63Povej mi najpred64, zakaj nisi hotel65 od mene denarjev66 vzeti, ko sem67 ti jih68 ponujal?« Pavel odgovori69 naravnost brez hinavščine71: »72Gospod baron milostivi73! Zato nisem74 hotel denarjev vzeti75 od vas, ker sem77 obljubil zvesto se ravnati79 po nauku svoje matere in po naukih duhovnih gospodov80. Mati so me lepo učili in
Baron mu odgovori: »1Ne boj se,2 ti si meni zelo3 ustregel, ker si šel ljudi klicat takrat,5 ko sem6 jih najbolj7 potreboval; plačila nič8 nisi hotel vzeti, zato boš danes9 z nami jedel in pil in10 se po gosposko12 gostil.« Pavle13 se sladko posmeje14 in se15 zahvali ponižno16 za toliko čast. »Boljše17 se mi zdi,«18 je rekel, »se19 v kočiji20 peljati in pri gospodi21 jesti, kakor22 še toliko tolarjev,«23 posebno ko je videl24, da25 so drugi pastirji,26 njegovi tovariši,27 za njim zijali28 in se čudili. Vse je že bilo pripravljeno29, ko se pripeljeta30 baron in poštni gospodar v kočiji31 s Pavletom32. Kar k mizi sedejo, katera33 je bila polna najboljših34 jedi in dobrega sladkega36 vina. Gospoda začne hitro37 jesti, Pavle pa38 debelo gleda in se39 noče k mizi usesti40, kamor so mu odkazali. Baron mu reče: »41Pavle, usedi se42 in jej43 z nami, kolikor se ti poljubi45.« Pavle reče46 ponižno: »48Ne zamerite, milostivi49 gospod baron, saj niste50 še molili, pa51 že jeste. Meni so mati zelo zatrjevali,52 vselej pred jedjo in po jedi moliti in se spomniti54 dobrotnika, kateri55 nam darove daje56. Večkrat sem57 slišal: Kdor pred jedjo in po jedi ne moli, je živini enak58.« Pri teh Pavletovih59 besedah se vsi spogledajo in hite61 moliti molitev pred jedjo. Med jedjo vpraša baron Pavleta62: »63Povej mi najprvo64, zakaj nisi od mene nič hotel66 vzeti, ko sem67 ti lepe denarje68 ponujal?« Pavle odgovori ves bister,69 naravnost,70 brez hinavščine71: »72Gospod baron plemeniti73! Zato nisem74 hotel nič75 od vas vzeti76, ker sem77 obljubil,78 zvesto se držati79 po nauku svoje matere in po naukih duhovnov80. Mati so me lepo učili in
22
[26−27]
[52]
⮟
mi večkrat rekli, posebno takrat ko sim1 se od njih ločil, de2 za vsako majhno reč ne3 plačila tirjati4, kar se5 komu stori6. Kdor bo7 od ljudi za vsako reč8 na svetu plačan, ne bo9 na unim10 svetu nič11 plačila dosegel12. Duhovni pastirji nas učijo13: Če14 človek požerk merzle15 vode bližnjimu16 z dobrim sercam poda17, bo per18 Bogu plačilo imel19. Na to20 reče baron: Pavle!22 pridni fant23, le tak ostani in srečen boš,24 Bog te ne bo25 nikoli zapustil26. Tudi gospej baronki28 je bil Pavle zlo ušeč,29 zato ga prijazno vpraša: Kako je to fante31, ker si tako brihten in dobro glavo32 imaš, zakaj pa33 v šolo ne hodiš34, de35 bi se kaj več naučil. Per36 tem vprašanji so37 se Pavletu38 solze ulile in39 globoko zdihne40 rekoč: O dobra41 gospa! Rad42 bi bil43 hodil v šolo, pa44 ni bilo mogoče; čast Bogu, de sim45 se toliko naučil. Nato ob kratkim vse46 razloži, kako se je z njegovimi starši godilo, de48 so bili od vsih zapušeni,49 brez pomoči so mogli50 iti po svetu. Gospa tiho reče baronu: Prav dober in prijazen se mi ta fant zdi, nama ni53 Bog otrok54 dal, kaj ko bi ga56 za svojiga57 vzela, dobro58 delo bo59 to,60 in iz fanta zna sčasama61 kaj biti. Baron reče: Ravno ta misel je tudi moja. Vzela ga bova65, zanj skerbela,66 in ga dala učit67, ker je brihten68. Bog bo69 nama to povernil če71 ne na tem pa na unim73 svetu. Vender fanta74 moram pred75 vprašati, ali bo per volji76 z nama iti77. Baron pokliče Pavleta rekoč79: Pavle!81 bi li ti zapustil82 svojo službo in šel83 z nama deleč84 — v nemški gradec86? Tam se boš lah87-
mi večkrat rekli, posebno takrat, kadar sem1 se od njih ločil, da2 za vsako majheno stvar ne smem3 plačila jemati4, kadar5 komu kaj dobrega storim6. Kdor je že7 od ljudi za vsako stvar8 na svetu plačan, ne bode9 na onem10 svetu imel11 plačila. Duhovni pastirji nas uče13: »Ako14 človek le požirek mrzle15 vode bližnjemu poda16 z dobrim srcem17, imel bode pri18 Bogu plačilo.« Nato20 reče baron: »21Pavle,22 pridni deček23, le tak ostani in srečen bodeš;24 Bog te gotovo25 nikoli ne zapusti26.«27 Tudi gospe baronovki28 je bil Pavel zelo všeč,29 zato ga prijazno vpraša: »30Kako je to, ljubi moj31, da pri tolikej razumnosti, kakor jo32 imaš, vender ne hodiš33 v šolo, da35 bi se kaj več naučil?« — Ob36 tem vprašanji so37 se Pavlu38 solze vlile iz oči,39 globoko vzdahne,40 rekoč: »O41 gospa dobra! rad42 bi bil43 hodil v šolo, ali44 ni bilo mogoče; čast Bogu, da sem45 se toliko naučil.« Potem ob kratkem46 razloži vse47, kako se je z njegovimi starši godilo, da48 so bili od vseh zapuščeni ter so49 brez pomoči morali50 iti po svetu. Gospa tiho reče baronu: »51Prav dober in prijazen se mi ta fant zdi, nama53 Bog ni54 dal otrok55, kaj ko bi tega56 za svojega57 vzela, dobro58 delo bode59 to in iz fanta zna časoma še61 kaj biti.«62 Baron reče: »63Ravno ta misel je tudi moja. »64Vzela ga bodeva65, zanj skrbela,66 in ga dala učiti67, ker je tako razumen68. Bog nama bode70 to povrnil, ako71 ne na tem pa na dnem73 svetu. Vender74 moram dečka še poprej75 vprašati, ali je voljan, da bi šel76 z nama. Baron pokliče Pavla in mu reče79: »80Pavle!81 bi li ti ne hotel zapustiti82 svojo službo in iti83 z nama daleč84 — tja85 v Nemški Gradec86? Tam se bodeš leh87-
mi večkrat rekli, posebno takrat, ko sem1 se od njih ločil, da nikar2 za vsako majhno reč3 plačila terjati4, kar se5 komu stori6. Kdor bo7 od ljudi za vsako reč8 na svetu plačan, ne bo9 na onem10 svetu nič11 plačila dosegel12. Duhovni pastirji nas učijo13: Če14 človek požirek mrzle15 vode bližnjemu16 z dobrim srcem poda17, bo pri18 Bogu plačilo imel19.« Nato20 reče baron: »21Pavle,22 pridni fant23, le tak ostani in srečen boš,24 Bog te ne bo25 nikoli zapustil26.«27 Tudi gospe baronki28 je bil Pavle zelo všeč;29 zato ga prijazno vpraša: »30Kako je to, fante31, ker si tako bister in dobro glavo32 imaš, zakaj pa33 v šolo ne hodiš34, da35 bi se kaj več naučil?« Pri36 tem vprašanju37 se Pavletu38 solze ulijejo in39 globoko vzdihne,40 rekoč: »O dobra41 gospa, rad42 bi hodil v šolo, pa44 ni bilo mogoče; čast Bogu, da sem45 se toliko naučil.« Nato ob kratkem vse46 razloži, kako se je z njegovimi starši godilo, da48 so bili od vseh zapuščeni,49 brez pomoči so morali50 iti po svetu. Gospa tiho reče baronu: »51Prav dober in prijazen se mi zdi52 ta fant; nama ni53 Bog otrok54 dal, kaj ko bi ga56 za svojega57 vzela? Dobro58 delo bo59 to in iz fanta utegne sčasoma61 kaj biti.«62 Baron reče: »63Ravno ta misel je tudi moja. Vzela ga bova65, zanj skrbela66 in ga dala učit67, ker je bister68. Bog bo69 nama to povrnil, če71 ne na tem,72 pa na onem73 svetu. Vendar74 moram fanta prej75 vprašati, ali bo pri volji76 z nama iti77.«78 Baron pokliče Pavleta, rekoč79: »80Pavle,81 bi li ti zapustil82 svojo službo in šel83 z nama daleč84 — v Nemški Gradec86? Tam se boš lah87-
23
[27−28]
[52−53]
⮟
ko učil, v šolo boš hodil1. Pavle2 odgovori: Oh gnadlivi3 gospod baron, grozno4 rad bi šel, pa5 ne vem če bo7 v to moj gospodar pervolil,8 brez pervoljenja9 ne smem in se ne spodobi12. Lepo je to, reče baron, všeč mi je,16 hiti tedej domu17, prosi pervoljenja18, in če te bodo pustili19, pridi povedat,20 in vzamemo te s seboj. Pavl hvaležno kušne roko21 baronu in baronki22 in gre23. Ves vesel peržvižga domu, ko24 v hišo pride mu25 reče gospodar: No27, si kaj pernesel domu29? Pavl30 reče: Oh31 oče!32 ta gospoda me je tako obdarovala, de33 še ne eden34 tako, sim le prišel35 hitro vas prosit, de36 mi dovolite vzeti, kar mi ta dobra gospoda ponuja. Ne bodi vender38 tako perprost39, pravi40 gospodar; vzemi kar ti kdo da. Boš43 pa že spet44 kaj neumniga naredil45, kakor včerej46, ko nisi hotel tolarjev vzeti; pa vender47 povej, kaj ti je gospoda ponudila? Baron in baronka50 sta me nagovorila, de51 me s saboj52 vzameta, če53 hočem iti, pa sim rekel54: Rad grem, vender pred56 ne obljubim, de57 vas za svet in za pervoljenje prosim58. Srečen59 Pavle, reče gospodar, sreča te iše62, ne spusti63 je iz rok. Zdej64 spoznam, de nisim65 prav storil, ker sim66 te včeraj kregal67, zato ko68 nisi hotel ponujanih tolarjev vzeti. Tvoje dobro serce,69 in tvoja perpravnost bližnimu70 pomagati ti je Bog hitro povernil72. Pojdi berž73 k dobri74 gospodi nazaj, reci de76 z veseljem dovolim77, de78 te vzamejo. Pa79 čakaj, de bo80 bolj gotovo, grem s tabo82, de83 te izročim. Pavle84 in gospodar gresta gospodi naproti, ktera85 se ravno po cesti sprehaja86. Pavle87 se od
ko učil, bodeš hodil v šolo1.« Pavel2 odgovori: »O milostivi3 gospod baron, zelo4 rad bi šel, ali5 ne vem,6 če bode7 v to moj gospodar privolil,8 brez dovoljenja gospodarjevega9 ne smem iti10 in se tudi11 ne spodobuje12.« »13Lepo je to,«14 reče baron, »15všeč mi je;16 hiti tedaj domov17, prosi privoljenja18, in če te puste19, pridi povedat20 in vzamemo te s seboj.« Pavel poljubi21 baronu in baronovki roko22 in otide23. Ves vesel prižvižga domov. Ko stopi24 v hišo,25 reče mu26 gospodar: »Nu27, ali28 si kaj prinesel domov29?« Pavel30 reče: »O31 oče!32 ta gospoda me je tako obdarovala, da33 še nihče ne34 tako; prišel sem le35 hitro vas prosit, da36 mi dovolite vzeti, kar mi ta dobra gospoda ponuja.« — »37Ne bodi vender38 tako priprost39,« reče40 gospodar; »41vzemi,42 kar ti kdo da. Bodeš43 pa že zopet44 kaj neumnega napravil45, kakor včeraj46, ko nisi hotel tolarjev vzeti; a47 povej mi vender48, kaj ti je gospoda ponudila?« — »49Baron in baronovka50 sta me nagovorila, da51 me s seboj52 vzameta, ako53 hočem iti, a jaz sem dejal54: »55Rad grem, vender poprej56 ne obljubim, predno57 vas za svet in privoljenje ne poprosim58.« — »Srečen59 Pavle,«60 reče gospodar, »61sreča te išče62, ne izpusti63 je iz rok. Zdaj64 spoznam, da nisem65 prav storil, ko sem66 te včeraj ozmirjal67, ker68 nisi hotel ponujanih tolarjev vzeti. Tvoje dobro srce69 in tvojo pripravnost bližnjemu70 pomagati, hitro71 ti je Bog povrnil72. Pojdi brž73 k dobrej74 gospodi nazaj, in75 reci, da76 z veseljem privolim77, da78 te vzamejo. Ali79 čakaj! da bode80 bolj gotovo, grem jaz sam81 s teboj82, da83 te izročim.« Pavel84 in gospodar gresta gospodi naproti, katera85 se ravno po cesti izprehaja86. Pavel87 se že88 od
ko učil, v šolo boš hodil1.« Pavle2 odgovori: »Oh milostivi3 gospod baron, grozno4 rad bi šel, pa5 ne vem,6 če bo7 v to moj gospodar privolil;8 brez privoljenja9 ne smem in se ne spodobi12.« »13Lepo je to,«14 reče baron, »15všeč mi je;16 hiti tedaj domov17, prosi privoljenja18, in če te bodo pustili19, pridi povedati20 in vzamemo te s seboj.« Pavel hvaležno poljubi roko21 baronu in baronki22 in gre23. Ves vesel prižvižga domov. Ko pride24 v hišo, mu25 reče gospodar: »No27, si kaj prinesel domov29?« Pavel30 reče: »Oh31 oče,32 ta gospoda me je tako obdarovala, da33 še ne eden34 tako; sem le prišel35 hitro vas prosit, da36 mi dovolite vzeti, kar mi ta dobra gospoda ponuja.« »37Ne bodi vendar38 tako preprost39,« pravi40 gospodar; »41vzemi,42 kar ti kdo da! Boš43 pa že spet44 kaj neumnega naredil45, kakor včeraj46, ko nisi hotel tolarjev vzeti; pa vendar47 povej, kaj ti je gospoda ponudila?« »49Baron in baronka50 sta me nagovorila, da51 me s seboj52 vzameta, če53 hočem iti, pa sem rekel54: Rad grem, vendar prej56 ne obljubim, da57 vas za svet in za privoljenje prosim58.« » Srečni59 Pavle,«60 reče gospodar, »61sreča te išče62, ne pusti63 je iz rok! Zdaj64 spoznam, da nisem65 prav storil, ker sem66 te včeraj zmerjal za to67, ko68 nisi hotel ponujanih tolarjev vzeti. Tvoje dobro srce69 in tvojo pripravnost, bližnjemu70 pomagati,71 ti je Bog hitro povrnil72. Pojdi brž73 k dobri74 gospodi nazaj, reci, da76 z veseljem dovolim77, da78 te vzamejo. Pa79 čakaj, da bo80 bolj gotovo, grem s teboj82, da83 te izročim.« Pavle84 in gospodar gresta gospodi naproti, katera85 se ravno po cesti sprehaja86. Pavle87 se od
24
[28−29]
[53−54]
⮟
deleč1 odkrije in prosi gospodarja tudi tako storiti. Kader bližej3 prideta, se Pavle ponižno perkloni, in4 gre obema roko kušniti in reče6: Moj gospodar me rad pusti; de9 je res, je sam prišel pričevati12; prosim zdej13, de14 bi me s saboj15 vzeli, in obljubim16 vam veliko veselja narediti18, ker bom vse rad ubogal in19 storil, kar mi boste ukazali20. Dobrote ne bom nikoli pozabil22, vedno vam bom23 hvaležen. Baron in baronka sta rekla:25 Prav je to, le priden bodi,26 in nič hudiga27 ti ne bo28. Pavle29 je precej per30 gospodi ostal, gospodar ves zamišljen domu gre32.
daleč1 odkrije in prosi gospodarja tudi tako storiti. Ko bližej3 prideta, ponižno se Pavel prikloni ter4 gre obema roko poljubit, rekoč6: »7Moj gospodar me rad pusti z vami8; da9 je to10 res, prišel11 je sam povedat12; prosim zdaj13, da14 bi me s seboj15 vzeli, ker16 vam obljubim17 veliko veselja delati18, vse bodem rad19 storil, kar mi ukažete20. Dobrote nikoli21 ne pozabim22, vedno vam bodem23 hvaležen.«24 Baron in baronovka rečeta: »25Prav je to, le priden bodi in nič hudega27 ti ne bode28.« Pavel29 je precej pri30 gospodi ostal, a31 gospodar ves zamišljen domov otide32.
daleč1 odkrije in prosi gospodarja,2 tudi tako storiti. Ko bliže3 prideta, se Pavle ponižno prikloni in4 gre ter5 obema roko poljubi in reče6: »7Moj gospodar me rad pusti; da9 je res, je sam prišel pričevat12; prosim zdaj13, da14 bi me s seboj15 vzeli, in obljubim16 vam veliko veselja narediti18, ker bom vse rad ubogal in19 storil, kar mi boste ukazali20. Dobrote ne bom nikoli pozabil22, vedno vam bom23 hvaležen.«24 Baron in baronka sta rekla: »25Prav je to, le priden bodi in nič hudega27 ti ne bo28.« Pavle29 je precej pri30 gospodi ostal, gospodar ves zamišljen domov odšel32.
IV. Pavle šolar1 v nemškim gradcu.2
IV. Pavel dijak1 v Nemškem Gradci.2
IV Pavle šolar1 v Nemškem Gradcu2
Drugi dan je bila kočija že popravljena, gospoda gre naprej1 in Pavle z2 njo. Težko mu je bilo per sercu3 zapustiti domačo deželo,4 in iti v ptuje5 kraje med ptuje6 neznane ljudi. Pa7 si je mislil,8 Bog je povsod, cela9 zemlja je njegova. Dobrotljiviga10 Boga sim11 si za očeta zbral,12 in moj dobrotnik gospod baron bo14 moj telesen15 oče. S takimi mislami16 zapusti Pavle rojstno deželo17. O malim Šmarni18 je prišel Pavle19 s svojo gospodo v nemški gradec20. Baron je precej21 ukazal mu lepe gosposke oblačila narediti22. Dal mu je posebno kamerco23, kupil mu potrebne bukve in24 ga potem pelje zapisat25 v šolo. O vsih Svetih26 je jel Pavle27 hoditi v pervo28 latinsko šolo. Tako se je učil, de29 so se vsi
Drugi dan je bila kočija že popravljena, gospoda gre dalje1 in Pavel ž2 njo. Težko mu je bilo pri srci3 zapustiti domačo deželo in iti v ptuje5 kraje med ptuje6 neznane ljudi. A mislil7 si je,8 Bog je povsod, vsa9 zemlja je njegova. Dobrotljivega10 Boga sem11 si za očeta izbral,12 in moj dobrotnik,13 gospod baron, bode14 moj telesni15 oče. S takimi mislimi16 zapusti Pavel rojstni kraj17. O malem Šmarnu18 je prišel Pavel19 s svojo gospodo v Nemški Gradec20. Baron je takoj21 ukazal narediti mu lepo gospodsko oblačilo22. Dal mu je posebno čumnato23, kupil mu potrebne knjige, in24 ga potem pelje zapisat25 v šolo. O vseh Svetih26 je začel Pavel27 hoditi v prvo28 latinsko šolo. Tako se je učil, da29 so se vsi
Drugi dan je bila kočija že popravljena, gospoda gre naprej1 in Pavle z2 njo. Težko mu je bilo pri srcu,3 zapustiti domačo deželo in iti v tuje5 kraje med tuje,6 neznane ljudi. Pa7 si je mislil:8 Bog je povsod, vsa9 zemlja je njegova. Dobrotljivega10 Boga sem11 si za očeta izbral12 in moj dobrotnik,13 gospod baron, bo14 moj telesni15 oče. S takimi mislimi16 zapusti Pavle rojstno deželo17. O Malem Šmarnu18 je prišel Pavle19 s svojo gospodo v Nemški Gradec20. Baron je precej21 ukazal, mu lepa gosposka oblačila narediti22. Dal mu je posebno sobico23, kupil mu potrebne bukve,24 ga potem peljal in zapisal25 v šolo. O Vseh svetih26 je jel Pavle27 hoditi v prvo28 latinsko šolo. Tako se je učil, da29 so se vsi
25
[29−30]
[54−55]
⮟
učeniki nad njegovo razumnostjo zavzeli1. Nar pervi2 je bil med vsimi šolarji3 svojimi tovarši4. Doma se je pridno učil, gospodi per5 mizi stregel,6 in včasi7 družini iz kakih lepih bukvic zvečer8 kaj bral. Molil je tako rad in vselej tako andohtlivo10, de11 so se vsi nad njegovim zaderžanjem razgledovali12. Od perviga13 do zadnjiga14 so ga per15 hiši vsi radi imeli. Srečno16 je tako17 živel v hiši svojiga18 dobrotnika. S svojimi šolskimi tovarši19 se ni veliko pečal20. Z enim21 je bil prav prijatel22, Avguštin Zorman23 po imenu, kteri24 je bil žlahtniga25 rodu iz26 Dunaja doma, tudi priden in brumen mladenč27. Po nesreči so Avguštinovi starši ob28 svoje veliko premoženje prišli29; sama grajšina blizo30 Dunaja jim je še ostala, zavoljo ktere31 pa je še pravda tekla. Med tem32 so Avguštinovi starši pomerli,33 in zdaj je bil Avguštin tako reven34, de35 le iz dobrot očetovih prijatlov je v Gradcu živel36, kteri37 so mu v šolah pomagali. Cele38 tri leta je bil Pavle39 Svetin vedno vesel, lepo rejen in zali mladenč40. Vedno je Boga hvalil; de41 mu je tako dobriga42 očeta namestil43, ker svojiga praviga Očeta44 nikoli ni poznal. Četerto45 leto je Pavle jel klavern hoditi in46 žalosten biti, pa47 še bolj pogosto moliti. Večkrat od barona vprašan48, kaj mu je, le odgovori49: Žalosten sim51, ker vidim marskteriga52, de53 se mu54 hudo godi, meni pa55 je dobro. Vsakimu56 bi rad pomagal, kakor ste vi meni pomagali. Baron vpraša tudi druge posle per58 hiši, s kterimi59 je Pavle jedil60, če61 vedo zakaj Pavle63 hujša. Rekli so64 mu: Pavle66 mora hujšati, on67
učitelji njegovej razumnosti čudili1. Prvi2 je bil med vsemi dijaki,3 svojimi tovariši4. Doma se je pridno učil, gospodi pri5 mizi stregel,6 in časi7 družini iz kakih lepih knjižic z večera8 kaj bral. Molil je tako rad in vselej s9 tako pobožnostjo10, da11 so se vsi njegovej obnaši čudili12. Od prvega13 do zadnjega14 so ga pri15 hiši vsi radi imeli. Srečno16 je tako17 živel v hiši svojega18 dobrotnika. S svojimi sodijaki19 se ni mnogo pečal20. Samo z jednim21 je bil prijatelj22, in ta je bil Avguštin Zorman23 po imenu, kateri24 je bil plemenitega25 rodu in z26 Dunaja doma, tudi priden in bogoljuben mladenič27. Po nesreči so Avguštinovi starši svoje veliko premoženje izgubili29; samo graščina blizu30 Dunaja jim je še ostala, zaradi katere31 pa je še pravda tekla. V tem32 so Avguštinovi starši pomrli,33 in zdaj je bil Avguštin tako ubožen34, da je35 le iz dobrot očetovih prijateljev v Gradcu živel36, kateri37 so mu v šolah pomagali. Cela38 tri leta je bil Pavel39 Svetin vedno vesel, lepo rejen in vrl mladenič40. Vedno je Boga hvalil, da41 mu je tako dobrega42 očeta dal43, ker svojega pravega očeta44 nikoli ni poznal. A četrto45 leto je začel Pavel46 žalosten postajati, in47 še bolj pogosto moliti. Večkrat od barona vprašan48, kaj mu je, odgovoril je49: »50Žalosten sem51, ker vidim toliko ljudi52, da53 se jim54 hudo godi, a meni55 je dobro. Vsakemu56 bi rad pomagal, kakor ste vi meni pomagali.« —57 Baron vpraša tudi druge posle pri58 hiši, s katerimi59 je Pavel jedel60, ako61 vedo,62 zakaj Pavel63 hujša. Rekli mu so65: »Pavel66 mora hujšati, ker67
učitelji nad njegovo razumnostjo zavzeli1. Najprvi2 je bil med vsemi šolarji,3 svojimi tovariši4. Doma se je pridno učil, gospodi pri5 mizi stregel in včasi7 družini iz kakih lepih bukvic zvečer8 kaj bral. Molil je tako rad in vselej tako pobožno10, da11 so se vsi nad njegovim vedenjem razgledovali12. Od prvega13 do zadnjega14 so ga pri15 hiši vsi radi imeli. Tako16 je srečno17 živel v hiši svojega18 dobrotnika. S svojimi šolskimi tovariši19 se ni veliko družil20. Z enim21 je bil prav prijatelj22, Avguštinom Zormanom23 po imenu, kateri24 je bil plemenitega25 rodu, z26 Dunaja doma, tudi priden in pobožen mladenič27. Po nesreči so Avguštinovi starši ob28 svoje veliko premoženje prišli29; sama graščina blizu30 Dunaja jim je še ostala, zavoljo katere31 pa je še pravda tekla. Medtem32 so Avguštinovi starši pomrli33 in zdaj je bil Avguštin tako reven34, da je živel v Gradcu35 le iz dobrot očetovih prijateljev36, kateri37 so mu v šolah pomagali. Cela38 tri leta je bil Pavle39 Svetin vedno vesel, lepo rejen in zal mladenič40. Vedno je Boga hvalil, da41 mu je tako dobrega42 očeta namestil43, ker svojega pravega očeta44 nikoli ni poznal. Četrto45 leto je Pavle jel klavrn hoditi in46 žalosten biti pa47 še bolj pogosto moliti. Baron ga je večkrat vprašal48, kaj mu je, pa je le odgovoril49: »50Žalosten sem51, ker vidim marsikaterega52, da53 se mu54 hudo godi, meni pa55 je dobro. Vsakemu56 bi rad pomagal, kakor ste vi meni pomagali.«57 Baron vpraša tudi druge posle pri58 hiši, s katerimi59 je Pavle jedel60, če61 vedo,62 zakaj Pavle63 hujša. Rekli so64 mu: »Pavle66 mora hujšati, on67
26
[30−31]
[55−56]
⮟
grozno1 malo je,2 več ko3 polovico si vselej perhrani4, v popir5 zavije, pa6 nekam skrivaje7 nosi, pa nobeden8 ne ve kam. Drugi dan ga baron hitro ko so odkosili pokliče10, in ga12 pošlje pol ure deleč13 po opravilu. Med tem14 gresta baron in baronka prejiskat Pavletovo15 skrinjo, se hočeta prepričati16, ali je res, kar družina od Pavleta perpoveduje17. Res18 najdeta v skrinji pod oblačili zaviti kosic19 mesa, malo kruha in pa malo20 sira. Kaj bova zdej strila22 s Pavletam23 vpraša baronka svojiga gospoda? To24 je nehvaležnost! Bolj pametni25 baron pa reče26: Ljuba moja!27 tiho bodi, kar v misli mu ne vzemi, derživa28 se, kakor de29 bi nič zato30 ne vedila,31 še dans bova zvedila32 kam nosi, potem bova33 z njim govorila. Baron skrivej35 ukaže enimu36 svojih služabnikov, še dans za Pavletam iti37, kader38 pojde v šolo, in od deleč zvesto39 za njim slediti40, kam bo41 spravljeno meso, kruh in sir nesel. Pavle42 pride kmalo domu43, po navadi zvesto opravi, kar mu je naloženiga. Vzame bukvice45 in skrivej pobaše46 v aržete47 spravljeno jed, in48 gre v šolo. Baronov služabnik ga od deleč49 pazi, gre za njim, brez de50 bi ga bil Pavle vidil51. Preden52 gre v šolo, skoči hitro v vežo ene53 hiše ne deleč55 od šole in56 gre po štengah, pod streho57 v kamerco58, kjer je eden59 njegovih šolskih tovaršev60 bolan ležal. Hlapec leze tiho za njim in posluša per61 vratih, kaj se pogavarjata62. Toliko je slišal hlapec Pavleta63 govoriti: O ljubi moj prijatel65! Dans sim66 ti še pernesel67, smiliš se mi,68 ne vem ali ti bom70 mogel več71 kaj per72-
zelo1 malo je,2 več nego li3 polovico si vselej prihrani4, v papir5 zavije, in6 nekam skrivaj7 nosi, a nobeden8 ne ve kam.«9 Drugi dan po kosilu ga baron takoj pokliče10, in pošlje pol ure daleč13 po opravilu. V tem14 gresta baron in baronovka, da preiščeta Pavlovo15 skrinjo, in se prepričata16, ali je res, kar družina od Pavla pripoveduje17. Kes18 najdeta v skrinji pod oblačili zavit kosec19 mesa, malo kruha in sira. »21Kaj bodeva zdaj storila22 s Pavlom?«23 vpraša baronovka svojega gospoda; »to24 je nehvaležnost!« — A25 baron jej odgovori26: »Moja ljuba!27 tiho bodi, kar v misli mu ne vzemi; drživa28 se, kakor da29 bi nič za to30 ne znala;31 še denes bodeva zvedela,32 kam nosi, potem bodeva33 z njim govorila.« —34 Baron skrivaj35 ukaže jednemu36 svojih služabnikov, da naj gre za Pavlom37, kadar38 pojde v šolo, in naj od daleč39 za njim sledi40, kam bode41 spravljeno meso, kruh in sir nesel. Pavel42 pride kmalu domov43, po navadi zvesto opravi vse44, kar mu je naloženega. Vzame knjige45 in skrivaj pobaše46 v žepe47 spravljeno jed ter48 gre v šolo. Baronov služabnik ga od daleč49 pazi, gre za njim, brez da50 bi ga bil Pavel opazil51. Predno52 gre v šolo, skoči hitro v vežo neke53 hiše,54 ne daleč55 od šole, ter56 gre po stolbah57 v podstrešno čumnato58, kjer je jeden59 njegovih tovarišev60 bolan ležal. Hlapec leze tiho za njim in posluša pri61 vratih, kaj se pogovarjata62. Toliko je slišal hlapec Pavla63 govoriti: »64O ljubi prijatelj moj65! Denes sem66 ti še prinesel67, smiliš se mi, a68 ne vem ali ti bodem70 mogel še71 kaj pri72-
grozno1 malo je;2 več ko3 polovico si vselej prihrani4, v papir5 zavije pa6 nekam skrivaje7 nosi, a nihče8 ne ve kam.«9 Drugi dan ga baron hitro, ko so odkosili10, pokliče11 in ga12 pošlje pol ure daleč13 po opravilu. Medtem14 gresta baron in baronka ter preiščeta Pavletu15 skrinjo; hočeta se prepričati16, ali je res, kar družina o Pavletu pripoveduje17. Res18 najdeta v skrinji pod oblačili zavit kosec19 mesa, malo kruha in pa malo20 sira. »21Kaj bova zdaj storila22 s Pavletom?«23 vpraša baronka svojega moža. »To24 je nehvaležnost!« Bolj pametni25 baron pa reče26: »Ljuba moja,27 tiho bodi, kar v misli mu ne jemlji! Drživa28 se, kakor da29 bi nič za to30 ne vedela;31 še danes bova zvedela,32 kam nosi, potem bova33 z njim govorila.«34 Baron skrivaj35 ukaže enemu36 svojih služabnikov, še danes za Pavletom iti37, kadar38 pojde v šolo, in od daleč zvesto39 za njim slediti40, kam bo41 spravljeno meso, kruh in sir nesel. Pavle42 pride kmalu domov43, po navadi zvesto opravi, kar mu je naloženega, vzame bukvice45 in skrivaj zmaši46 v žepe47 spravljeno jed in48 gre v šolo. Baronov služabnik ga od daleč49 pazi, gre za njim, ne da50 bi ga bil Pavle videl51. Preden52 gre v šolo, skoči hitro v vežo neke53 hiše ne daleč55 od šole in56 gre po stopnicah pod streho57 v sobico58, kjer je eden59 njegovih šolskih tovarišev60 bolan ležal. Hlapec leze tiho za njim in posluša pri61 vratih, kaj se pogovarjata62. Toliko je slišal hlapec Pavleta63 govoriti: »64O ljubi moj prijatelj65! Danes sem66 ti še prinesel67, smiliš se mi;68 ne vem,69 ali ti bom70 mogel več71 kaj pri72-
27
[31−32]
[56]
⮟
nesti; zdi se mi de so me1 jeli paziti,2 in spoznovati3, de4 ti kaj pernesem5. Bolnik pa na postlji ni druziga kakor6 na glas je jokal,7 in rekel8: Oh,9 če me še ti zapustiš, moram od vsiga hudiga10 umreti. Pavle11 ga je pa troštal12 in ga opominjal13 v Boga zaupati. Več hlapec14 ni slišal, hitro je šel strani16, de17 ga Pavle ni videl, gre domu in baronu18 vse pove19, kar je slišal in si je hišo dobro zamerkal22. Baron, ker23 je vedil24, de25 mora Pavle zdej cele26 dve uri v šoli biti, se27 napravi,28 gre, hlapec mu mora iti tisto kamerco pod streho pokazat. Kader noter31 stopi, vidi na goli33 slami ležati bolniga revniga šolarja34, več merliču kakor živimu35 človeku podobniga36. Baron reče bolnimu šolarju37: Zvedil sim38, de39 si revež40 in veliko pomanjkanje terpiš, torej sim prišel41 te obiskat42 in ti pomagat, vender43 mi povej nar pervo44, kako se ti pravi in kdo so bli45 tvoji starši. Bolnik odgovori, pa47 tiho, ker je bil slab: Avguštin Zorman mi je ime; moji starši so bli zlo50 premožni, pa ob vse51 so peršli,52 sama grajšina53 je še ostala, za tisto pa54 se moji žlahtniki56 pravdajo, de57 je mende58 nikoli ne bom59 imel desi meni gre jerbati po starših60. Pomagati mi nobeden61 noče. Dokler sim62 hodil, sim per63 dobrih ljudeh kaj dobil64, zdej pa sim65 sirota, ne morem se ganiti iz postlje66, nikogar ni, de67 bi mi kaj pomagal68. O Bogu se usmili, je začel zdej69 bolnik jokati, z grozno71 nadlogo me je Bog obiskal vse me je zapustilo. Imel sim ljubiga prijatla73 Pavla Svetina po imenu,74 on mi je vsaki75 dan kaj76 jesti pernesel77, kar je sam perstradal78,
nesti; zdi se mi, da so1 jeli paziti name,2 in so prišli do tega3, da4 ti jedi nosim5.« Bolnik to slišavši,6 na glas je jokal in dejal8: »O9 če me še ti zapustiš, moram od vsega hudega10 umreti.« — Pavel11 ga je tolažil12 in opominal, da naj13 v Boga zaupa, ker Bog nikogar ne zapusti, pa tudi njega ne bode zapustil. Hlapec14 ni več15 slišal, hitro je odšel16, da bi17 ga Pavel ne ugledal. Domov prišedši, povedal je18 vse baronu19, kar je slišal,20 in si je tudi21 hišo dobro zapomnil22. Baron, ker23 je znal24, da25 mora Pavel zdaj celi26 dve uri v šoli biti, napravi se in28 gre, pa tudi29 hlapec mora ž njim, da30 mu pokaže čumnato, v katerej leži bolni dijak. Kadar31 stopi baron v čumnato32, vidi na golej33 slami ležati bolnega, zelo ubožnega dijaka34, ki je bil bolj mrliču nego li živemu35 človeku podoben36. Baron reče bolnemu mladeniču37: »Zvedel sem38, da39 si siromak40 in veliko pomanjkanje trpiš; zatorej pridem, da41 te obiščem42 in ti pomorem; vender43 mi najpred povej44, kako se ti pravi in kdo so bili45 tvoji starši.« —46 Bolnik odgovori, a47 tiho, ker je bil preveč48 slab: »49Avguštin Zorman mi je ime; moji starši so bili zelo50 premožni, a prišli51 so ob vse,52 sama graščina jim53 je še ostala, za katero54 se zdaj55 moji sorodniki56 pravdajo, da57 je menda58 nikoli ne bodem59 imel, dasi po mojih starših le meni pripada60. Pomagati mi nobeden61 noče. Dokler sem62 hodil, dobil sem pri63 dobrih ljudeh kak dar64, a zdaj sem65 sirota, ne morem se ganiti iz postelje66, nikogar ni, da67 bi mi kaj pomogel68. O Bogu se usmili, začel je zdaj69 bolnik jokati, z veliko71 nadlogo me je Bog obiskal,72 vse me je zapustilo. Imel sem ljubega prijatelja,73 Pavla Svetina po imenu,74 on mi je vsak75 dan prinesel76 jesti, kar je sam pristradal78,
nesti; zdi se mi, da so me1 jeli paziti in spoznavati3, da4 ti kaj prinesem5.« Bolnik pa na postelji ni drugega, kakor6 na glas je jokal in rekel8: »Oh,9 če me še ti zapustiš, moram od vsega hudega10 umreti.« Pavle11 ga je pa tolažil12 in ga opominjal, naj13 v Boga zaupa. Več hlapec14 ni slišal, hitro je šel strani16, da17 ga Pavle ni videl; šel domov in baronu18 vse povedal19, kar je slišal,20 in si je hišo dobro zapomnil22. Baron, ki23 je vedel24, da25 mora Pavle zdaj celi26 dve uri v šoli biti, se27 napravi,28 gre, hlapec mu mora iti tisto sobico pod streho pokazati. Ko noter31 stopi, vidi na goli33 slami ležati bolnega, revnega šolarja34, bolj mrliču kakor živemu35 človeku podobnega36. Baron reče bolnemu šolarju37: »Zvedel sem38, da39 si revež40 in veliko pomanjkanje trpiš, torej sem prišel41 te obiskat42 in ti pomagat. Vendar43 mi povej najprvo44, kako se ti pravi in kdo so bili45 tvoji starši.«46 Bolnik odgovori, pa47 tiho, ker je bil slab: »49Avguštin Zorman mi je ime; moji starši so bili zelo50 premožni, pa51 so ob vse prišli;52 sama graščina53 je še ostala, za tisto pa54 se moji sorodniki56 pravdajo, da57 je menda58 nikoli ne bom59 imel, dasi meni gre, dedovati po starših60. Pomagati mi nihče61 noče. Dokler sem62 hodil, sem pri63 dobrih ljudeh kaj dobil64, zdaj pa sem65 sirota, ne morem se ganiti iz postelje66, nikogar ni, da67 bi mi kaj pomagal68. O Bogu se usmili,« je začel zdaj69 bolnik jokati, »70z grozno71 nadlogo me je Bog obiskal,72 vse me je zapustilo. Imel sem ljubega prijatelja,73 Pavla Svetina po imenu;74 on mi je vsak75 dan kaj76 jesti prinesel77, kar je sam pristradal78,
28
[32−33]
[56−57]
⮟
in mi je večkrat prestlal1. Ravno dans2 mi je pa3 povedal, de ne bo mogel mi4 več pernesti5. Rad bi storil pa6 ne more. O gospod!7 ne zamerite,8 ne vem, kdo ste, kaj ste,10 sam Bog vas je pernesil11 mi pomagat,12 prosim vas, de13 mi nekoliko jedi pošljete, če14 ne, moram od hudiga15 umreti. Bog vam bo obilno16 poplačal kar mi boste strili, če18 vam drujiga19 ne bom20 mogel poverniti21, bom22 za vas molil23. Užalilo se je dobrimu25 baronu viditi mladenča26 tako zapušeniga in pa žlahtniga27 rodu. Skrivej28 si je solze iz oči obrisal,29 in mu ni drujiga30 rekel, kakor31 obljubil mu je pošiljati32 dobrih jedi, in gre34. Ko35 baron domu pride36, vse kar je vidil svoji gospej pove39. Ves žalosten je bil Pavle40, ko iz šole domu pride41. Baron ga pokliče, ko Pavle bukve iz rok dene42. Hitro uboga,43 gre k baronu, kteriga44 najde na zložnimu sedežu45 in gospo zraven46 njega. Kaj bodo ukazali gnadlivi48 baron,49 vpraša Pavle50 ponižno. Baron se derži serdito51 in reče.52 Pavle!53 zakaj si nehvaležen? Ne54 veš, de sim55 ti veliko dobriga56 storil, zakaj zdej skrivej57 od hiše nosiš,58 in mi škodo delaš59? Vse vem zdej60, kako ravnaš,61 vselej v šolo grede62 polne mavhe nabašeš63 jedi in64 odneseš. Več ne moreš zdaj skrivati in tajiti,65 povej zakaj to delaš? Pavle67 ves bled in prepaden ponižno odgovori kakor se spodobi69 gospodu odgovarjati, in reče: gnadlivi gospod baron, moj oče!70 moj dobrotnik71! prosim de72 mi dovolite odgovoriti. Baron reče, govori:74 Ne tajim, začne Pavle76 govoriti, de sim77 večkrat nesel jedi od hiše, pa nisim78 nič
in mi je večkrat postelj prestljal1. A ravno denes2 mi je povedal, da mi ne utegne4 več pomagati5. Rad bi storil, a6 ne more. O gospod!7 ne zamerite;8 ne vem, kdo ste, in9 kaj ste;10 sam Bog vas je prinesel11 mi pomagat;12 prosim vas, da13 mi nekoliko jedi pošljete, ako14 ne, moram od pomanjkanja15 umreti. Bog vam bode obilo16 poplačal,17 kar mi bodete dobrega storili; če18 vam druzega19 ne bodem20 mogel povrniti21, molil bodem22 za vas.« —24 Užalilo se je dobremu25 baronu, videčemu mladeniča26 tako zapuščenega, ki je bil tudi plemenitega27 rodu. Skrivaj28 si je solze iz oči obrisal,29 in mu druzega ni30 rekel, nego31 obljubil mu je pošiljati32 dobrih jedi, in odšel je34. Kadar35 baron domov pride36, pove37 vse,38 kar je videl svojej gospe39. Ves žalosten je bil Pavel40, iz šole domov prišedši41. Ko knjige iz rok dene, pokliče ga baron42. Hitro uboga in43 gre k baronu, katerega44 najde na zložnem sedeži45 in gospo poleg46 njega. »47Kaj mi ukažete, gospod48 baron milostivi,«49 vpraša Pavel50 ponižno. Baron se drži srdito51 in reče: »52Pavle!53 zakaj si nehvaležen? Ali ne54 veš, da sem55 ti mnogo dobrega56 storil? Zakaj zdaj skrivaje57 od hiše nosiš in mi delaš kvaro59? Vse vem zdaj60, kako ravnaš;61 vselej v šolo gredoč62 polne mavhe nabašeš63 jedi in jih64 odneseš. Več ne moreš zdaj skrivati in tajiti,65 povej zakaj to delaš?« — Pavel67 ves bled in prepaden ponižno odgovori,68 kakor se spodobuje69 gospodu odgovarjati, in reče: »Gospod baron milostivi, oče70 moj! dobrotnik moj71! prosim, da72 mi dovolite odgovoriti.« —73 Baron reče: »Govori!« — »74Ne tajim,«75 začne Pavel76 govoriti, »da sem77 večkrat nesel jedi od hiše, a nisem78 nič
in mi je večkrat prestlal1. Ravno danes2 mi je pa3 povedal, da mi ne bo mogel4 več prinesti5. Rad bi storil, pa6 ne more. O gospod,7 ne zamerite,8 ne vem, kdo ste, kaj ste,10 sam Bog vas je prinesel11 mi pomagat;12 prosim vas, da13 mi nekoliko jedi pošljete, če14 ne, moram od hudega15 umreti. Bog vam bo obilno16 poplačal,17 kar mi boste storili. Če18 vam drugega19 ne bom20 mogel povrniti21, bom22 za vas molil23.«24 Užalilo se je dobremu25 baronu, ko je videl mladeniča26 tako zapuščenega in pa plemenitega27 rodu. Skrivaj28 si je solze iz oči obrisal in mu ni drugega30 rekel, kakor31 obljubil mu je, da mu bo32 dobrih jedi pošiljal33, in je šel34. Ko je35 baron domov prišel36, je povedal37 vse,38 kar je videl, svoji gospe39. Ves žalosten je bil Pavle40, ko je prišel domov iz šole41. Baron ga pokliče, ko Pavle bukve iz rok dene42. Hitro uboga,43 gre k baronu, katerega44 najde na zložnem sedežu45 in gospo zraven46 njega. »47Kaj bodo ukazali milostivi48 baron?«49 vpraša Pavle50 ponižno. Baron se drži srdito51 in reče: »52Pavle,53 zakaj si nehvaležen? Ne54 veš, da sem55 ti veliko dobrega56 storil? Zakaj zdaj skrivaj57 od hiše nosiš in mi škodo delaš59? Vse vem zdaj60, kako ravnaš,61 vselej v šolo grede62 polne malhe63 jedi natlačiš in64 odneseš. Več ne moreš zdaj skrivati in tajiti;65 povej,66 zakaj to delaš?« Pavle67 ves bled in prepaden ponižno odgovori,68 kakor se spodobi69 gospodu odgovarjati, in reče: »Milostivi gospod baron,70 moj oče, moj dobrotnik71! Prosim, da72 mi dovolite odgovoriti.«73 Baron reče: »Govori!« »74Ne tajim,«75 začne Pavle76 govoriti, »da sem77 večkrat nesel jedi od hiše, pa nisem78 nič
29
[33−34]
[57−58]
⮟
škode storil1. Perstradal sim,2 svojim ustam sim pertergal3, de sim revnimu4 bolniku, tovaršu nesel. Nar manjši reči nisim5 vzel od hiše drujiga6, kot7 kar sim si8 jedi pertergal9. Vam škodo10 in krivico delati, mi11 vest ne dopusti13. Vas za drujiga14 prositi si nisim16 upal, ker še17 za te dobrote, kar mi jih storite, ne bom18 mogel nikoli zadosti19 zahvaliti. Tovarš20 se mi je zlo21 smilil; mislil sim,22 ker ste vi meni toliko dobriga23 storili in mi toliko pomagali, sim24 tudi jest25 dolžan, če26 morem kaj27 drugim pomagati in jim dobriga28 kaj storiti. Baron in baronka31 sta se k videzu32 nekaj časa jezno deržala33, pa zdej nič več nista mogla,34 obema so se solze uderle, in sta djala35: Ne boj se Pavle! Vse nama38 je znano, kako si ravnal. Rada sva te do zdej40 imela, pa41 veliko rajši te bova zanaprej42. Bodi vedno tako dober in43 zvest in usmiljen, Bog ti bo srečo45 dal. Eden47 za drugim ga objameta. Zdej48 si naji ljubeznivi49 sin, od danes50 ne boš51 več per52 družini, ampak per53 nama jedel,54 in karkoli boš poželil55, le56 reci in boš vse57 imel. Prav storiš, če revežem59 pomagaš to ti bo61 prav hodilo. Pojdi zdej62 hitro k svojimu bolnimu tovaršu63 in ga razveseli, glej vse to mu boš nesel: Nato Baron65 pelje Pavleta66 v kamro67, kjer sta že perpravljena bila68 dva hlapca, ktera70 sta nesla eden71 poln jerbas dobrih jedi;72 in sladkiga73 vina, drugi pa74 mehko postljo75. Odrajtaj hitro vse to bolniku in76 mu reci: tisti77 gospod, ki te je obiskal, ti vse to pošlje,79 in tudi zanaprej, kar boš potrebval80, boš dobil81. Drugi dan pošlje gospod tudi svojiga84 zdravnika ali dohtarja k bolniku85,
kvare napravil1. Pristradal sem in2 svojim ustom pritrgaval3, da sem ubožnemu4 bolniku, svojemu tovarišu, nekoliko hrane odnesel. Najmanjše stvari nisem5 vzel od hiše, nego samo to,7 kar sem samemu sebi8 jedi pritrgal9. Vam kvaro10 in krivico delati, vest mi12 ne dopušča13. Vas za druzega14 prositi si nisem16 upal, ker vam še17 za te dobrote, kar mi jih storite, ne bodem18 mogel nikoli dosti se19 zahvaliti. Tovariš20 se mi je zelo21 smilil. Mislil sem si,22 ker ste vi meni toliko dobrega23 storili in mi toliko pomagali, tudi jaz sem25 dolžan, ako26 morem,27 drugim pomagati in jim kaj dobrega29 storiti.« —30 Baron in baronovka31 sta se le na videz32 nekaj časa jezno držala33, a zdaj jima to ni bilo več mogoče,34 obema so se solze iz oči udrle, in dejala sta35: »36Ne boj se,37 Pavle! Vse je nama39 znano, kako si ravnal. Rada sva te do zdaj40 imela, ali še41 veliko rajši te bodeva imela zanaprej42. Bodi vedno tako dober,43 zvest in usmiljen, in44 Bog ti bode45 dal srečo46.« To rekši, objemata ga drug47 za drugim ter potem nadaljujeta: »Zdaj48 si naju ljubeznjiv49 sin, od denes50 ne bodeš51 več jedel pri52 družini, nego z53 nama,54 in kar koli poželiš55, samo56 reci in imel bodeš58. Prav storiš, ako ubožcem59 pomagaš,60 to ti bode vedno61 prav hodilo. Pojdi zdaj62 hitro k svojemu dobremu bolnemu tovarišu63 in ga razveseli s temi stvarmi64, ki jih imaš pripravljene tukaj.« — Potem65 pelje baron Pavla66 v čumnato67, kjer sta že dva hlapca pripravljena bila69, katera70 sta nesla jeden71 poln jerbas dobrih jedi in sladkega73 vina, a drugi74 mehko posteljo75. »Vse to izroči ubozemu, bolnemu dijaku ter76 mu reci: tist77 gospod, ki te je obiskal, pošlje78 ti vse to,79 in tudi zanaprej bodeš dobival vsega80, česar potrebuješ81.«82 Drugi dan pošlje gospod tudi svojega84 zdravnika k bolnemu dijaku85,
škode storil1. Pristradal sem,2 svojim ustom sem pritrgal3, da sem revnemu4 bolniku, tovarišu nesel. Najmanjše reči nisem5 vzel od hiše drugega6, kot7 kar sem si8 jedi pritrgal9. Vam škodo10 in krivico delati, mi11 vest ne dopusti13. Vas za drugega14 prositi,15 si nisem16 upal, ker se že17 za te dobrote, kar mi jih storite, ne bom18 mogel nikoli zadosti19 zahvaliti. Tovariš20 se mi je zelo21 smilil; mislil sem:22 ker ste vi meni toliko dobrega23 storili in mi toliko pomagali, sem24 tudi jaz25 dolžan, če26 morem, kaj27 drugim pomagati in jim dobrega28 kaj storiti.«30 Baron in baronka31 sta se k videzu32 nekaj časa jezno držala33, pa zdaj nič več nista mogla;34 obema so se solze udrle in sta dejala35: »36Ne boj se,37 Pavle! Vse nama38 je znano, kako si ravnal. Rada sva te do sedaj40 imela, pa41 veliko rajši te bova za naprej42. Bodi vedno tako dober,43 zvest in usmiljen, Bog ti bo srečo45 dal.« Eden47 za drugim ga objameta. »Zdaj48 si naju ljubeznivi49 sin, od danes50 ne boš51 več pri52 družini, ampak pri53 nama jedel;54 in karkoli boš poželel55, le56 reci in vse boš57 imel. Prav storiš, če revežem59 pomagaš;60 to ti bo61 prav hodilo. Pojdi zdaj62 hitro k svojemu bolnemu tovarišu63 in ga razveseli! Glej64, vse to mu boš nesel.« Nato65 pelje baron Pavleta66 v sobo67, kjer sta že bila pripravljena68 dva hlapca, ki70 sta nesla eden71 poln jerbas dobrih jedi in sladkega73 vina, drugi pa74 mehko posteljo75. »Oddaj hitro vse to bolniku in76 mu reci: Tisti77 gospod, ki te je obiskal, ti vse to pošilja79 in tudi za naprej boš dobil vse80, kar boš potreboval81.«82 Drugi dan pošlje gospod k bolniku83 tudi svojega84 zdravnika,
30
[34−35]
[58−59]
⮟
kateri1 je tako dolgo k njemu hodil, de2 ga je ozdravil. S kakim4 veseljem je Pavle5 šel s hlapcama6 k svojimu bolnimu prijatlu7, se ne da dopovedati9. Komej10 stopi v bolnikovo kamerco11, mu hitro12 oznani rekoč: Hvali Boga, ljubi15 moj prijatel, on16 je vidil17 tvoje solze,18 z usmiljenim očesam19 te je pogledal,20 in zdaj ti pomanjša21 tvojo revšnost22. Lej23 moj Gospod24 ti pošlje jedi dobre25 in zdrave bolniku26, in vina. Tudi postljo28 mehko, ktere zlo30 potrebuješ. Karkoli boš potrebval še za31 naprej, boš prejel32. Moj dobri gospod, moj oče, je33 obljubil zato skerbeti34, de35 ozdraviš. Glej de res36 Bog nobeniga37 ne pusti od hudiga konc38 vzeti, kteri39 v njega upa. Bolnik ni mogel40 na vse to nič odgovoriti drujiga, kakor oči41 je proti nebesam obernil42 rekoč: O dobrotlivi Bog43! nisim44 vreden tolike dobrote, poverni obilno mojimu45 dobrotniku, jest46 mu ne morem poverniti48. Vsaki49 dan je potem Pavle50 smel obiskati svojiga bolniga prijatla51 in mu nesti kar52 je poželil53. V pol54 leta je ozdravil,55 in spet k moči prišel56. Perva57 pot bolnika58 Avguština po bolezni je bila59 v cerkev. Pred velikim altarjem60 je pokleknil in tako zvesto61 molil in Boga hvalil za zdravje, de62 je bil ves v Boga zamišljen63. Ker je bilo to popoldne in nobeniga človeka ni64 bilo v cerkvi, je tudi65 na glas molil66. Med tem67 ko Avguštin ves v andohti vtopljen serčno68 moli,69 in Boga hvali, prideta dva ptuja70 gospoda v cerkev ogledat71 jo znotrej72. Tiho ona73 hodita,74 Avguštin jih75 ne vidi, le naprej moli na glas76. Te besede77 sta gospoda78 slišala, ki jih je govoril: Dobrotlivi80
kateri1 je tako dolgo k njemu hodil, da2 ga je popolnem3 ozdravil. S kakim4 veseljem je Pavel5 šel s hlapcema6 k svojemu bolnemu prijatelju7, to8 se ne da povedati9. Komaj10 stopi v bolnikovo čumnato11, takoj mu12 oznani,13 rekoč: »14Hvali Boga, prijatelj15 moj ljubi, on16 je videl17 tvoje solze;18 z usmiljenim očesom19 te je pogledal,20 in zdaj ti pomanjša21 tvojo ubožnost22. Glej,23 moj gospod24 ti pošlje dobrih25 in zdravih jedi26, in tudi dobrega27 vina. Tudi mehko posteljo29, katere pač najbolj30 potrebuješ. Kar koli bodeš potreboval še31 naprej, vsega bodeš imel32. Moj dobri gospod, moj oče, obljubil je zate skrbeti34, da zopet35 ozdraviš. Glej, da36 Bog res nikogar37 ne pusti od hudega konec38 vzeti, kdor39 v njega upa.« — Bolnik40 na vse to ni mogel ničesar odgovoriti, obrnil41 je oči k nebesom,42 rekoč: »O Bog dobrotljivi43! nisem44 vreden tolike dobrote; povrni obilo mojemu45 dobrotniku, jaz46 mu povrniti47 ne morem.« — Vsak49 dan je potem Pavel50 smel obiskati svojega bolnega prijatelja,51 in mu nesti, česar mu52 je bilo treba53. V polu54 leta je ozdravel55 in zopet prišel k močem56. Prvi57 pot bolnega58 Avguština po bolezni je bil59 v cerkev. Pred veliki oltar60 je pokleknil in tako goreče61 molil in Boga hvalil za zdravje, da62 je bil ves v Boga zamaknen63. Ker je bilo to po puludne ter ni nobenega človeka64 bilo v cerkvi, molil je65 na glas. V tem,67 ko Avguštin ves v pobožnost zatopljen prisrčno68 moli in Boga hvali, prideta dva tuja70 gospoda v cerkev, da bi71 jo ogledala znotraj72. Tiho hodita;74 Avguštin ju75 ne vidi, le naprej moli glasno76. Gospoda77 sta slišala te le besede79, ki jih je govoril: »Dobri80
ki1 je tako dolgo k njemu hodil, da2 ga je ozdravil. S kakšnim4 veseljem je Pavle5 šel s hlapcema6 k bolnemu prijatelju7, se ne da dopovedati9. Komaj10 stopi v bolnikovo sobico11, mu hitro12 oznani,13 rekoč: »14Hvali Boga, ljubi15 moj prijatelj! On16 je videl17 tvoje solze,18 z usmiljenim očesom19 te je pogledal in zdaj ti pomanjšuje21 tvojo revščino22. Glej,23 moj gospod24 ti pošilja jedi, dobre25 in zdrave bolniku26, in vina. Tudi mehko posteljo29, katere zelo30 potrebuješ. Karkoli boš potreboval še za31 naprej, boš prejel32. Moj dobri gospod, moj oče, je33 obljubil zate skrbeti34, da35 ozdraviš. Glej, da res36 Bog nikogar37 ne pusti od hudega konec38 vzeti, kateri39 v njega upa.« Bolnik ni mogel40 na vse to nič odgovoriti drugega, kakor oči41 je proti nebesom obrnil,42 rekoč: »O, dobrotljivi Bog43! Nisem44 vreden tolike dobrote. Povrni obilno mojemu45 dobrotniku, jaz46 mu ne morem povrniti48.« Vsak49 dan je potem Pavle50 smel obiskati svojega bolnega prijatelja51 in mu nesti, kar52 je poželel53. V pol54 leta je ozdravel55 in spet k moči prišel56. Prva57 pot bolnika58 Avguština po bolezni je bila59 v cerkev. Pred velikim oltarjem60 je pokleknil in tako zvesto61 molil in Boga hvalil za zdravje, da62 je bil ves v Boga zamišljen63. Ker je bilo to popoldne in nobenega človeka ni64 bilo v cerkvi, je tudi65 na glas molil66. Medtem67 ko Avguštin ves v pobožnosti vtopljen srčno68 moli in Boga hvali, prideta dva tuja70 gospoda v cerkev, ogledovat71 jo znotraj72. Tiho hodita,74 Avguštin jih75 ne vidi, le naprej moli na glas76. Te besede77 sta gospoda78 slišala, ki jih je govoril: »Dobrotljivi80
31
[35−36]
[59−60]
⮟
Bog1! Če2 je tvoja sveta volja ohrani mi zdravje in daj mi perložnost4 toliko perslužiti5, de bom zamogel kaj poverniti dobrotnikam6. Ptuja7 gospoda Avguština gledata9 in se nad njegovo molitvijo izgledujeta; nista10 ga hotla11 motiti, pa rada bi ga bila vidila in zvedila12, kdo de13 je. Ko cerkev ogledata, gresta vun16 in per17 vratih čakata molivca mladenča18. Kader19 pride mu20 rečeta: Ptujca22 sva, iz Duneja prideva,23 ali nama zamoreš24 kaj od te cerkve povedati25? Koliko je stara, ali kaj ima drugih žlahtnih dragih reči.26 Avguštin odgovori modro27: Rad bi vama povedal, pa ne morem29 nič vediti, se nisim30 nikoli zato pečal, sim šolar31, sim32 se le učil34. Zlo sim bil35 bolan, pa36 mi je Bog spet37 zdravje dal,38 zato sim ga peršel dans na pervo semkej zahvalit39. Nato40 reče eden ptujih41 gospodov.42 Tudi mi dva šolarja iševa43, imava mu nekej zlo veseliga44 povedati, morebiti bi nama45 ti zamogel46 povedati, kje ga najdeva48. Avguštin odgovori: Kmalo ga bomo našli50, če51 mi le hočeta povedati52, kako mu je ime,53 in kako se piše. Gospod odgovori: Šolarju55, ki ga iševa56, je57 ime Avguštin, piše se Zormann59. Avguština še od bolezni slabiga per tej besedi rudečna spreleti, in62 pomolči,63 misli ali bi povedal ali ne, de65 je on tisti šolar66. Vender67 reče: Moja gospoda! če68 tega šolarja išeta69, moram vama povedati, de sim jest70. Prosim vaj71, povejta72 mi kaj imata meni75 oznaniti. Gospoda rečeta: Ti si še slab od bolezni, idimo na tvoj dom, tam ti bova78 povedala in pismo pokazala. Ne grem pred domu80, pravi81 Avguštin, de82 opravim kar
oče nebeški1! Ako2 je tvoja sveta volja,3 ohrani mi zdravje in daj mi priložnost4 toliko zaslužiti5, da bodem mogel kdaj povrniti dobrotnikom, kar so mi dobrega storili6.« — Tuja7 gospoda Avguština gledata9 in se čudita njegovej gorečej molitvi; nočeta10 ga motiti v njegovej pobožnosti, a vender bi rada znala12, kdo je ta pobožni mladenič14. Ko si15 cerkev ogledata, gresta ven16 in zunaj pri17 vratih čakata molijočega mladeniča18. Kadar19 pride Avguštin iz cerkve,20 rečeta mu21: »Tujca22 sva, prideva z Dunaja,23 ali nama znaš24 kaj povedati od te cerkve25? Koliko je stara in kake znamenitosti hrani v sebi?«26 Avguštin odgovori: »28Rad bi vama povedal, ali meni samemu ni29 nič znanega o tem;30 nikoli se nisem pečal s takimi stvarmi; dijak sem31, in bavil sem32 se do sih dob33 le s šolskimi vedami34. Bil sem zelo35 bolan, a ljubi Bog36 mi je zopet podelil37 zdravje,38 zato sem se mu prišel denes prvič tu sim zahvalit39.« — Potem40 reče jeden tujih41 gospodov; »42Tudi mi dva iščeva dijaka43, imava mu nekaj zelo veselega44 povedati; morda znaš45 ti nama46 povedati, kje bi47 ga dobila48.«49 Avguštin odgovori: »Kmalu ga dobodemo50, ako51 mi le povesta52, kako mu je ime in kako se piše. Gospod odgovori: »Dijaku55, ki ga iščeva56, ime je58 Avguštin, piše se Zorman59.«60 Avguština, ki je bil61 še od bolezni nekoliko slab, ob teh besedah izpreleti rudečica,62 pomolči ter63 misli ali bi povedal ali ne, da65 je on tist, katerega iščeta66. Vender67 reče: »Gospoda moja! ako68 tega dijaka iščeta69, moram vama povedati, da sem jaz70. Prosim vaju71, povedita72 mi,73 kaj imata meni veselega75 oznaniti.« —76 Gospoda rečeta: »77Ti si še slab od bolezni, idimo na tvoj dom, tam ti bodeva78 povedala in pismo pokazala.« — »79Ne grem poprej domov80,« reče81 Avguštin, »dokler ne82 opravim tega,83 kar
Bog1! Če2 je tvoja sveta volja,3 ohrani mi zdravje in daj mi priložnost,4 toliko prislužiti5, da bom mogel kaj povrniti dobrotnikom6.« Tuja7 gospoda gledata8 Avguština in se izgledujeta nad njegovo molitvijo. Nista10 ga hotela11 motiti, pa rada bi ga bila videla in vedela12, kdo je. Ko cerkev ogledata, gresta ven16 in pri17 vratih čakata molilca mladeniča18. Ko19 pride, mu20 rečeta: »Tujca22 sva, z Dunaja prihajava;23 ali nama moreš24 kaj o tej cerkvi povedati25? Koliko je stara? Ali ima kaj dragocenih reči?«26 Avguštin odgovori modro27: »28Rad bi vama povedal, pa ne morem29 nič vedeti;30 nikoli se nisem za to zanimal, sem šolar31, sem32 se le učil34. Zelo sem bil35 bolan, pa36 mi je ljubi Bog spet37 zdravje dal;38 zato sem ga prišel danes najprvo semkaj zahvaliti39.« Nato40 reče eden tujih41 gospodov: »42Tudi midva iščeva šolarja43, imava mu nekaj zelo veselega44 povedati; morebiti bi nama45 ti mogel46 povedati, kje ga najdeva48.«49 Avguštin odgovori: »Kmalu ga bomo našli50, če51 mi le hočeta povedati52, kako mu je ime in kako se piše.«54 Gospod odgovori: »Šolarju55, ki ga iščeva56, je57 ime Avguštin, piše se Zorman59.«60 Avguština,61 še od bolezni slabega, spreleti pri tej besedi rdečina in62 pomolči,63 misli,64 ali bi povedal ali ne, da65 je on tisti šolar66. Vendar67 reče: »Moja gospoda, če68 tega šolarja iščeta69, moram vama povedati, da sem jaz70. Prosim vaju71, povejta72 mi,73 kaj mi74 imata oznaniti.«76 Gospoda rečeta: »77Ti si še slab od bolezni, idimo na tvoj dom, tam ti bova78 povedala in pismo pokazala.« »79Ne grem prej domov80,« pravi81 Avguštin, da82 opravim,83 kar
32
[36−37]
[60−61]
⮟
sim1 obljubil, de grem zahvaliti svojiga dobrotnika2, barona3 I. Prav je pravita5 gospoda, gremo vkup7; tudi midva sva z baronam znana8. Avguštin zahvali barona ponižno10 za vse dobrote in11 mu roko kušne rekoč12: Bog vam poverni, drujiga vam14 ne morem poverniti; molil pa bom15 za vas. Če16 bi kdej priložnost imel17, kterimu18 vaših kaj pomagati, bom19 z veseljem storil,21 vaših dobrot ne bom22 nikoli pozabil23. Zdej24 stopi eden25 dunajskih gospodov in mu26 pokaže pisanje, kar Avguštinu gre27. Baron bere naglas28. Zapisano je bilo: Pravda je končana, krivični žlahtniki Avguština30, kteri31 so se bili grajšine32 polastili, ktera34 po pravici Avguštinu Zormanu gre35, so pravda zgubili36. Avguštin je pravi njeni37 gospodar, njemu se mora precej dati38. Ker se39 pa ne ve40, kje je41, se42 mora po vsih44 mestih iti iskat45, de46 se najde in v svoje48 domovino perpelje49. Ta dva dunejska51 gospoda sta bila dva besednika52, ktera53 sta se za Avguština vlekla in54 mu srečno grajšino55 in vse veliko56 premoženje ohranila57. Torej58 sta sama prišla ga iskat60 in mu to veselje oznanit61. Vsi so skup per62 baronu ostali,63 in se gostili. Baron je tudi64 bil vesel nad to zgodbo65. Nar bolj vesel pa66 je bil Pavle67 Avguštinov tovarš, vender68 se mu je težko zdelo se ločiti69 od svojiga prijatla70. Cel71 teden so bli vkup per72 baronu. Sedmi dan pa73 gre Avguštin z dvema gospodama74 na svojo dobljeno grajšino75. Kader76 sta se ločila Pavle77 in Avguštin so bile Pavletove78 zadnje besede: Bratec!81 v nadlogah si v Boga zaupal;83 v sreči na Boga ne pozabi.84
sem1 obljubil, da se namreč zahvalim svojemu dobrotniku2, baronu3 I.« — »4Prav je,« rečeta5 gospoda, »6gremo tedaj skupaj7; tudi midva sva znana z baronom8.«9 Avguštin se zahvali baronu10 za vse dobrote, poljubi11 mu roko in reče12: »13Bog vam povrni stotero! druzega14 ne morem storiti, nego to, da bodem molil15 za vas. Ako16 bi imeli kdaj priliko17, da bi mogel kateremu18 vaših kaj pomagati, z veseljem bodem20 storil;21 vaših dobrot ne pozabim22 nikoli.« — Zdaj24 stopi jeden25 dunajskih gospodov in pokaže baronu pisanje o Avguštinovih zadevah27. Baron bere glasno28. Zapisano je bilo: »29Pravda je končana, krivični sorodniki Avguštinovi30, kateri31 so se bili polastili graščine33, katera34 po pravici Avguštinu Zormanu pripada35, izgubili so pravdo36. Avguštin je njeni pravi37 gospodar, njemu se mora takej izročiti38. Ker pa nikomur ni znano40, kje živi41, mora se43 po vseh44 mestih iskati45, da46 se najde in povrne47 v svojo48 domovino. Ta dva dunajska51 gospoda sta bila dva odvetnika52, ki53 sta se za Avguština potezala ter54 mu graščino55 in vse premoženje ohranila57. Zatorej58 sta sama prišla, da ga poiščeta60 in mu to veselje naznanita61. Vsi skupaj so pri62 baronu ostali in se gostili. Baron je bil zelo vesel te dogodbe65. A najbolj vesel66 je bil Pavel,67 Avguštinov tovariš, če tudi68 se mu je težko zdelo ločiti se69 od svojega prijatelja70. Ves71 teden so bili skupaj pri72 baronu. A sedmi dan73 gre Avguštin z dvema gospodoma74 na svoje posestvo75. Kadar76 sta se Pavel77 in Avguštin poslavljala, bile so Pavlove78 zadnje besede: »80Bratec!81 v nadlogah si upal82 v Boga, tudi83 v sreči na Boga ne zabi.«84
sem1 obljubil, da grem zahvaliti svojega dobrotnika2, barona3 I.« »4Prav je,« pravita5 gospoda, »6gremo vkup7; tudi midva sva z baronom znana8.«9 Avguštin zahvali barona ponižno10 za vse dobrote in11 mu roko poljubi, rekoč12: »13Bog vam povrni, drugega vam14 ne morem povrniti; molil pa bom15 za vas. Če16 bi kdaj priložnost imel17, kateremu18 vaših kaj pomagati, bom19 z veseljem storil;21 vaših dobrot ne bom22 nikoli pozabil23.« Zdaj24 stopi eden25 dunajskih gospodov in mu26 pokaže pisanje, kar Avguštinu gre27. Baron bere na glas28. Zapisano je bilo: »29Pravda je končana, krivični sorodniki Avguštinovi30, kateri31 so se bili graščine32 polastili, ki34 po pravici Avguštinu Zormanu gre35, so pravdo izgubili36. Avguštin je pravi njen37 gospodar, njemu se mora precej dati38. Ker se39 pa ne ve40, kje je41, se42 mora po vseh44 mestih iti iskat45, da46 se najde in v svojo48 domovino pripelje49.«50 Ta dva dunajska51 gospoda sta bila dva besednika52, katera53 sta se za Avguština vlekla in54 mu srečno ohranila graščino55 in vse veliko56 premoženje. Zato58 sta ga59 sama prišla iskat60 in mu to veselje oznaniti61. Vsi so skup pri62 baronu ostali in se gostili. Baron je tudi64 bil vesel te zgodbe65. Najbolj vesel pa66 je bil Pavle,67 Avguštinov tovariš. Vendar68 se mu je težko zdelo, se ločiti69 od svojega prijatelja70. Ves71 teden so bili vkupaj pri72 baronu. Sedmi dan pa73 gre Avguštin z obema gospodoma74 na svojo dobljeno graščino75. Ko76 sta se ločila Pavle77 in Avguštin, so bile78 zadnje Pavletove79 besede: »80Bratec,81 v nadlogah si v Boga zaupal,83 v sreči na Boga ne pozabi!«84
33
[37−38]
[61]
⮟
Avguštin obljubi in se ločita. Veči del2 je res3: Prijatel4, kader5 je spred6 oči, je kmalo7 iz serca8. Prijatel9 je dober, dokler kaj pomaga; ko ga pa10 ne potrebujemo, nam je malo12 zanj mar. Tako je bilo tudi per13 Avguštinu. Pozabil je na svojiga Pavleta,14 kakor točaj na egiptovskiga16 Jožefa. Več17 se ni18 nanj spomnil19, nikoli mu ni pisal nikoli nič sporočil. Pavle21 ni vedil22 ali Avguštin živi ali kam je prešel25. Nič ni slišal ne od njega, ne od njegove grajšine26. Pavle27 si misli, tako28 je na svetu. Vender ga izgovarja in misli30, ali31 nima časa ali pa32 je bolan. Pavletu je bilo33 zdaj per svojim krušnim očetu Baronu34 I. zlo35 dobro. Imel je karkoli37 je poželel38. Gospod in gospa se nista ganila, ne stopince39 nista storila brez Pavleta40. Pravi oče in prava41 mati ne moreta bolj42 ljubiti svojiga lastniga43 otroka, kakor44 sta ona dva Pavleta45 ljubila, zato46 ker sta vidila de47 ima Pavle žlahtno48 dušo, dobro serce,49 in čisto nedolžnost50. Veliko veselje sta imela nad51 njim. Zraven52 je bil vedno nar pervi po vsih53 šolah. Zdej54 je bil v sedmi56 šoli, pa vedno ves ponižin57 in postrežin58. V taki sreči Pavle vender nikoli59 ni bil prav vesel, ampak vedno zamišljen in od dne do dne bolj žalosten. Kolikokrat61 sta ga gospod in gospa vprašala: Zakaj nisi Pavle63 nikoli prav vesel in dobre volje. Lej64 z nama greš v vsako hišo k vsaki66 gospodi; sej67 ti dava kar hočeš68; kaj ti vender manka. Pavle pravi na ravnost brez hinavšine69: Ravno to me dela žalostniga71, ker se mi zdej preveč dobro72
Avguštin obljubi,1 in ločila sta se. Pač2 je resnica3: Prijatelj4, kadar5 je izpred6 oči, kmalu je7 iz srca8. Prijatelj9 je dober, dokler kaj pomaga; a kadar ga10 ne potrebujemo, malo11 nam je zanj mar. Tako je bilo tudi pri13 Avguštinu. Pozabil je svojega tovariša Pavla,14 kakor nekdaj15 točaj na egiptovskega16 Jožefa. Več17 se ni18 nanj spominal19, nikoli mu ni pisal,20 nikoli nič sporočil. Pavel21 ni znal,22 ali Avguštin še23 živi,24 ali ga morebiti ni več na tem svetu25. Nič ni slišal niti o njem niti o njegovej graščini26. Mislil27 si je: Tako28 je na tem29 svetu; kako hitro se prijatelj pozabi! A vender ni bil hud nanj, misleč si30, da ali31 nima časa, ali32 je bolan. Pavlu se je33 zdaj pri njegovem dobrotniku baronu34 I. zelo35 dobro godilo36. Imel je vsega, česar37 je želel38. Gospod in gospa se nista ganila, niti stopinje39 nista storila brez njega40. Pravi oče in prava41 mati ne moreta bolje42 ljubiti svojega43 otroka, nego44 sta ona dva45 ljubila Pavla. A vse to zaradi tega,,46 ker sta spoznala, da47 ima Pavel plemenito48 dušo, dobro in čisto srce50. Veliko veselje sta imela z51 njim. Vrhu tega52 je bil Pavel vedno prvi v53 šolah. Zdaj54 je bil že55 v sedmej56 šoli, a še vedno ponižen57 in postrežen58. Dasi v tolikej sreči, vender59 ni bil Pavel nikoli60 prav vesel, ampak vedno zamišljen in od dne do dne bolj žalosten. Večkrat61 sta ga gospod in gospa,62 vprašala: »Pavle, zakaj nisi63 nikoli prav vesel in dobre volje? Glej,64 z nama greš v vsako hišo,65 k vsakej66 gospodi; saj67 ti dava vsega, česar želiš68; povej nama vender, čimu si tako zamišljen in žalosten?« — Pavel pove odkritosrčno69: »70Ravno to me žalosti71, ker se mi zdaj predobro72
Avguštin obljubi in se ločita. Večidel2 je res3: Prijatelj4, kadar5 je izpred6 oči, je kmalu7 iz srca8. Prijatelj9 je dober, dokler kaj pomaga; ko ga pa10 ne potrebujemo, nam je malo12 zanj mar. Tako je bilo tudi pri13 Avguštinu. Pozabil je na svojega Pavleta14 kakor točaj na egiptovskega16 Jožefa. Ni17 se več18 nanj spomnil19, nikoli mu ni pisal,20 nikoli nič sporočil. Pavle21 ni vedel,22 ali Avguštin živi,24 ali kam je prešel25. Nič ni slišal ne o njem ne o njegovi graščini26. Pavle27 si misli: tako28 je na svetu. Vendar ga izgovarja in misli30, da31 nima časa, ali pa32 je bolan. Pavletu je bilo33 zdaj pri svojem krušnem očetu baronu34 I. zelo35 dobro. Imel je, karkoli37 je poželel38. Gospod in gospa se nista ganila, ne stopinjice39 nista storila brez Pavleta40. Pravi oče in mati ne moreta bolj42 ljubiti svojega lastnega43 otroka, kakor44 sta onadva45 ljubila Pavleta,46 ker sta videla, da47 ima Pavle plemenito48 dušo, dobro srce49 in čisto nedolžnost50. Veliko veselje sta imela nad51 njim. Zraven52 je bil vedno najprvi po vseh53 šolah. Zdaj54 je bil v sedmi56 šoli, pa vedno ves ponižen57 in postrežen58. V taki sreči Pavle vendar nikoli59 ni bil prav vesel, ampak vedno zamišljen in od dne do dne bolj žalosten. Kolikokrat61 sta ga gospod in gospa vprašala: »Zakaj nisi, Pavle,63 nikoli prav vesel in dobre volje? Glej,64 z nama greš v vsako hišo,65 k vsaki66 gospodi; saj67 ti dava, kar hočeš68; kaj ti vendar manjka?« Pavle pa naravnost, brez hinavščine69: »70Ravno to me dela žalostnega71, ker se mi zdaj preveč dobro72
34
[38−39]
[61−62]
⮟
godi. Bojim se, de1 me bodo spet2 nadloge zadele. Časna sreča je spremenliva, nič ji ni prav upati, in se nanjo zanesti. —3 H koncu druziga4 leta, ko je Pavle5 ravno osmo šolo skončal6, z7 naglo smertjo umerje8 njegov gospod9 baron brez testamenta10. Vpričo11 treh prič je še te besede rekel: Vse za manoj jerba13 moja gospa, in Pavleta14 ne sme pozabiti. Druziga16 več ni mogel naročiti. Grozno17 žalost je občutil Pavle18 v svojim sercu19 ob smerti svojiga20 očeta, svojiga21 dobrotnika. Še hujši pa22 je žalvala23 njegova gospa.24 Ni se dala utoložiti25. Od prevelike žalosti je zbolela26 in čez osem dni tudi umerla27 brez vsiga testamenta, kar28 besedice ni naročila. Preč29 je bila zdej Pavletova30 sreča. Žlahta lakomna je31 vse pobrala, in Pavleta32 iz hiše spodila33 rekoč: Ti si že dosti rancimu35 baronu požerl36, zdaj se poberi kamor hočeš. Lahko38 bi bil si40 kaj od premoženja vzel, v bolezni svoje dobrotnice41, pa42 ni hotel, ker čisto43 je hotel imeti svojo vest. Vedel je, de45 po krivici dobljeno blago nikoli ne tekne. Mogel46 je iti prazen od hiše,47 toliko je vzel, v kar je oblečen48 bil. Kam se čem djati, je51 rekel sam per53 sebi?54 Bog mi je vzel dobrotnike, spet55 ga nimam človeka, de56 bi mi pomagal v veči57 šole stopiti,58 in se še kaj dobriga59 učiti. Zahvalim Boga, de sim60 se toliko naučil, šel bom61 zdaj službe iskat po grajšinah; morebiti63 najdem spet dobre64 ljudi, de65 mi službo in potreben živež dado67. Drugi dan precej Pavle zgodej vstane69 in se napravi70. Preden71 se na pot poda73, gre pred74 v cerkev, je bil75
godi. Bojim se, da1 me bodo zopet2 nadloge zadele. Časna sreča je opotočna, človek ne sme nikoli na njo preveč upati.« —3 H konci druzega4 leta, ko je Pavel5 ravno osmo šolo zvršil6, naglo umrje8 njegov dobrotnik9 baron brez vse oporoke10. V nazočnosti11 treh prič je še te besede rekel: »12Vse za menoj podeduje13 moja gospa, katera pa14 ne sme pozabiti Pavla15.« Druzega16 več ni mogel naročiti. Veliko17 žalost je občutil Pavel18 v svojem srci19 ob smrti svojega20 očeta in21 dobrotnika. A še huje22 je žalovala23 njegova gospa Ni se dala utolažiti25. Od prevelike žalosti je izbolela,26 in čez osem dni tudi ona umrla27 brez vse oporoke. Niti28 besedice ni naročila. Proč29 je bila zdaj Pavlova30 sreča. Lakomni sorodniki so31 vse pobrali ter Pavla32 iz hiše zapodili,33 rekoč: »34Ti si že dosti pokojnemu35 baronu požrl36, zdaj se poberi,37 kamor ti drago.« Lehko38 bi si39 bil Pavel40 kaj od premoženja vzel v bolezni svoje dobrotnice41, ali tega42 ni hotel, ker čisto43 je hotel imeti svojo vest. Vedel je, da45 po krivici dobljeno blago nikoli ne tekne. Moral46 je iti prazen od hiše;47 toliko je vzel, v kar je bil oblečen49. »50Kam se hočem dejati?«51 rekel je52 sam v53 sebi.54 Bog mi je vzel dobrotnike; zopet55 ga nimam človeka, da56 bi mi pomagal v višje57 šole stopiti in se še kaj dobrega59 učiti. Zahvalim Boga, da sem60 se toliko naučil, šel bodem61 zdaj službe si62 iskat po graščinah; morda63 najdem zopet dobrih64 ljudi, da65 mi dado66 službo in potrebnega živeža67.« —68 Drugi dan vstane Pavel zgodaj69 in se napravi70. Predno71 se poda72 na pot, gre še poprej74 v cerkev; bil je75
godi. Bojim se, da1 me bodo spet2 nadloge zadele. Časna sreča je spremenljiva; nič ji ni prav upati in se nanjo zanesti.«3 H koncu drugega4 leta, ko je Pavle5 ravno osmo šolo skončal6, z7 naglo smrtjo umrje8 njegov gospod9 baron brez testamenta10. Vpričo11 treh prič je še te besede rekel: »12Vse za menoj deduje13 moja gospa in Pavleta14 ne sme pozabiti.« Drugega16 več ni mogel naročiti. Grozno17 žalost je občutil Pavle18 v svojem srcu19 ob smrti svojega20 očeta, svojega21 dobrotnika. Še huje pa22 je žalovala23 njegova gospa.24 Ni se dala utolažiti25. Od prevelike žalosti je zbolela26 in čez osem dni tudi umrla27 brez vsega testamenta, kar28 besedice ni naročila. Preč29 je bila zdaj Pavletova30 sreča. Lakomno sorodstvo je31 vse pobralo in Pavleta so32 iz hiše spodili,33 rekoč: »34Ti si že dosti rajnkemu35 baronu požrl36, zdaj se poberi,37 kamor hočeš!« V bolezni svoje dobrotnice38 bi si39 bil lahko40 kaj od premoženja vzel, pa42 ni hotel, ker je hotel imeti svojo vest čisto44. Vedel je, da45 po krivici dobljeno blago nikoli ne tekne. Moral46 je iti prazen od hiše;47 toliko je vzel, v kar je oblečen48 bil. »50Kam se hočem dejati?« je51 rekel sam pri53 sebi. »54Bog mi je vzel dobrotnike, spet55 ga nimam človeka, da56 bi mi pomagal v večje57 šole stopiti in se še kaj dobrega59 učiti. Zahvalim Boga, da sem60 se toliko naučil, šel bom61 zdaj službe iskat po graščinah. Morebiti63 najdem spet dobre64 ljudi, da65 mi službo in potrebni živež dado67.«68 Drugi dan je Pavle zgodaj vstal69 in se napravil70. Preden71 se je naravnal72 na pot, je šel74 v cerkev. Tam je bil75
35
[39−40]
[62−63]
⮟
per s1. maši in je zaupljivo molil2 in Boga prosil, de3 bi mogel priti k ljudem, kjer4 bi mogel pošteno in pravično živeti per njih, in5 je obljubil6 zvesto se vselej vsaciga7 greha varvati8. Kader9 je odmolil, vzame10 bukvice in palico, pa11 se na pot poda, druziga13 ni imel s saboj14 vzeti, vender vesel15 je bil, ker je nesel17 s saboj18 nedolžno serce19.
pri sv1. maši, molil je goreče2 in Boga prosil, da3 bi mogel priti k ljudem, pri katerih4 bi mogel pošteno in pravično živeti ter5 je obljubil6 zvesto se vselej vsacega7 greha varovati8. Ko9 je odmolil, vzame10 bukvice in palico, in11 se poda12 na pot. Druzega13 ni imel s seboj14 vzeti, vender15 je bil vesel16, ker je nesel17 s seboj čisto in18 nedolžno srce19.
pri sv1. maši in je zaupljivo molil2 in Boga prosil, da3 bi mogel priti k ljudem, kjer4 bi mogel pošteno in pravično živeti pri njih. Obljubil5 je,6 zvesto se vselej vsakega7 greha varovati8. Ko9 je odmolil, je vzel10 bukvice in palico in11 se odpravil12 na pot. Drugega13 ni imel s seboj14 vzeti, vendar15 je bil vesel16, ker je imel17 s seboj18 nedolžno srce19.
V. Pavle1 najde svojiga prijatla2 Avguština.3
V. Pavel1 najde svojega prijatelja2 Avguština.3
V Pavle1 najde svojega prijatelja2 Avguština
Ko se je Pavle1 na pot spustil2 in premišljeval, kam bi se obernil4 in šel službe iskat, je naravnost proti Dunaju pomeril6. Rekel je sam per7 sebi: Dunaj je veliko mesto, veliko9 je tam ljudi, še čez tri10 sto tavžent11 jih je; gotovo12 je tudi med tolikim številam veliko13 dobrih in usmiljenih. Kdo ve, če ne najdem kakiga14 dobrotnika, de15 mi pomaga še vikši16 šole izdelati? Nekaj pa, ker sim že veliko se17 naučil, bom sam si perslužil18, bom19 otroke učil. Pavle gre počasu,20 pot mu je bila težavna21, ker ni bil vajen, vedno23 je mogel24 počivati. Kmalo25 ga je tudi pomanjkanje26 začelo nadležvati27. Ker je Pavle ponižin bil28, je zvečer šel30 vselej v kako kmetiško31 hišo, kjer je veči del dobre ljudi našel32. Kaj lepiga njim33 je bral iz bukvic34, ali pa tudi kaj povedal. Radi so36 ga poslušali z veseljem ga39 prenočili,40 in mu večerjo in zjutrej kosilo41 dali, brez42
Ko se je Pavel podal1 na pot,2 in je3 premišljeval, kam bi se obrnil,4 in šel službe iskat, pomeril jo5 je naravnost proti Dunaju. Rekel je sam v7 sebi: »8Dunaj je veliko mesto, mnogo9 je tam ljudi, še nad pet10 sto tisoč11 jih je; gotovo12 je tudi med tolikim številom mnogo13 dobrih in usmiljenih. Kdo ve, če ne najdem kakega14 dobrotnika, da15 mi pomaga še višje16 šole izdelati? Nekaj pa, ker sem se že mnogo17 naučil, prislužim si sam18, kadar bodem19 otroke učil.« Pavel gre počasi;20 pot mu je bil težaven21, ker ni bil hoje22 vajen; vedno23 je moral24 počivati. Kmalu25 ga je tudi začelo pomanjkanje nadlegovati27. Ker je bil Pavel ponižen28, šel29 je zvečer vselej v kako kmetsko31 hišo, kjer je večji del našel dobrih ljudi32. Kaj lepega jim33 je bral iz knjižic34, ali jim35 pa tudi kaj povedal. Radi ga so37 poslušali,38 z veseljem ga39 prenočili,40 in mu večerjo in zajutrek41 dali, brez42
Ko se je Pavle1 na pot spustil2 in premišljeval, kam bi se obrnil4 in šel službe iskat, je naravnost proti Dunaju pomeril6. Rekel je sam pri7 sebi: »8Dunaj je veliko mesto, veliko9 je tam ljudi, še čez tri10 sto tisoč11 jih je. Gotovo12 je tudi med tolikim številom veliko13 dobrih in usmiljenih. Kdo ve, če ne najdem kakega14 dobrotnika, da15 mi pomaga še višje16 šole izdelati? Nekaj pa, ker sem se že veliko17 naučil, si bom sam prislužil18, ko bom19 otroke učil.« Pavle je hodil počasi;20 pot mu je bila težavna21, ker ni bil vajen. Vedno23 je moral24 počivati. Kmalu25 ga je tudi pomanjkanje26 začelo nadlegovati27. Ker je bil Pavle ponižen28, je zvečer šel30 vselej v kako kmečko31 hišo, kjer je večidel dobre ljudi našel32. Kaj lepega jim33 je bral iz bukvic34, ali pa tudi kaj povedal. Radi so36 ga poslušali,38 z veseljem prenočili in mu večerjo in zjutraj kosilo41 dali, ne42
36
[40−41]
[63−64]
⮟
de1 bi bilo treba kaj plačati. Oštarije3 se je vselej rad ogibal4 tudi dokler je še dnarje5 imel. Srečno pride Pavle blizo6 Dunaja, več7 ni bil ko8 še sedem ur od njega, pa10 težko je že hodil. Iz velke11 ceste ugleda12 lepo veliko grajšino14 na lepim zelenim griči15, dobro uro od ceste. Popoldne16 je že bilo; namest naprej17 po cesti iti18, zavije19 v stran in gre20 proti grajšini; mislil21 je, morebiti gospodar grajšine23 ravno kakiga24 pisarja,25 ali kakiga učenika za otroke potrebuje26. Ali pa mi27 zna kam drugam svetvati28. Pavle29 pride do grajšine30 ves trudin, se usede31 na klop pred gradam, in32 čaka de33 bi ga kdo ogovoril. Ker nobeniga34 ni bilo, gre v grajšino,36 in najde hišnika dobro rejeniga38, kteri39 je že od deleč40 zakričal: Kaj hočeš, kaj išeš tukej42? Pavle43 odgovori: Šolar sim44 osme šole, od vsih zapušen45. Druziga46 nimam,47 kakor šolske spričvanja48, kako sim49 se učil in zaderžal50. Prosim vas, če bi potrebvali51, me v službo vzeti53. Hišnik mu reče ojstro55: Gospoda ni doma, pa vem de nobeniga58 ne potrebujemo,59 poberi se. Pavle60 pravi, vsaj61 toliko mi dovolite, de tukej62 prenočim. Pozno je že,63 ne vem kam iti,65 še nikoli nisim66 bil v tem kraji67. Hišnik zavpije.69 Nič ne,70 meni je gospod prepovedal takih potepuhov pod streho imeti. Dobodi kjer moreš, de73 pod streho prideš. Kuharca74! daj mu malo černiga kruha, pa nej se hitro spravi. Kuharca75 je vse to vidila76 in slišala. Zlo77 se ji78 je Pavle79 smilil, mislila80 je, morebiti je pošten človek, pa ga81 naš hišnik tako z gerdo83 odžene; vem84, de85
da1 bi mu2 bilo treba kaj plačati. Krčme3 se je vselej izogibal,4 tudi dokler je še denarjev5 imel. — Srečno pride Pavel blizu6 Dunaja, več7 ni bil kakor8 še kakih9 sedem ur od njega, a10 težko je že hodil. Z velike11 ceste ugleda12 lepo veliko graščino14 na lepem zelenem brdu15, dobro uro od ceste. Po poludne16 je že bilo; namesto da bi šel dalje17 po cesti, zavije19 v stran in gre20 proti graščini; mislil21 je, morebiti gospodar graščine23 ravno kakega24 pisarja ali kakega učitelja svojim otrokom potrebujo26. Ali mi pa27 zna kam drugam svetovati28. Pavel29 pride do graščine30 ves truden in zdelan, sede31 na klop pred gradom ter32 čaka, da33 bi ga kdo ogovoril. Ker ni bilo nikogar35, gre v graščino36 in najde hišnika dobro rejenega38, kateri39 je že od daleč40 zakričal: »41Kaj hočeš, kaj iščeš tukaj42?« Pavel43 odgovori: »Dijak sem44 osme šole, od vseh zapuščen45. Druzega46 nimam,47 kakor šolska spričevala48, kako sem49 se učil in zadržal50. Prosim vas, če bi me potrebovali51, da bi52 me v službo vzeli53.«54 Hišnik mu ostro reče55: »56Gospoda ni doma, pa tudi dobro57 vem, da nobenega58 ne potrebujemo,59 poberi se!« — Pavel60 pravi: »Vsaj61 toliko mi dovolite, da tukaj62 prenočim. Pozno je že ter63 ne vem,64 kam iti,65 še nikoli nisem66 bil v tem kraji67.« —68 Hišnik zavpije: »69Nič ne!70 meni je gospod prepovedal takih potepuhov pod streho imeti. Dobodi,72 kjer moreš, da73 pod streho prideš. Kuharica74! daj mu malo črnega kruha in hitro naj se spravi.« Kuharica75 je vse to videla76 in slišala. Zelo77 se jej78 je Pavel79 smilil, mislila80 je, morebiti je pošten človek in81 naš hišnik ga82 tako z grda83 odžene; vem84, da85
da1 bi bilo treba kaj plačati. Gostilne3 se je vselej rad ogibal,4 tudi dokler je denarje5 imel. Srečno je prišel Pavle blizu6 Dunaja. Več7 ni bil ko8 še sedem ur od njega, toda10 težko je že hodil. Z velike11 ceste je ugledal12 lepo,13 veliko graščino14 na lepem, zelenem griču15, dobro uro od ceste. Popoldne16 je že bilo. Namesto da bi bil šel naprej17 po cesti, je zavil19 v stran in šel20 proti graščini. Mislil21 je, morebiti potrebuje22 gospodar graščine23 ravno kakega24 pisarja ali kakega učitelja za otroke26. Ali pa mi27 zna kam drugam svetovati28. Pavle29 pride do graščine30 ves truden, se usede31 na klop pred gradom in32 čaka, da33 bi ga kdo ogovoril. Ker nikogar34 ni bilo, gre v graščino36 in najde hišnika,37 dobro rejenega38, ki39 je že od daleč40 zakričal: »41Kaj hočeš, kaj iščeš tukaj42?« Pavle43 odgovori: »Šolar sem44 osme šole, od vseh zapuščen45. Drugega46 nimam kakor šolska spričevanja48, kako sem49 se učil in vedel50. Prosim vas, če bi potrebovali51, da bi52 me v službo vzeli53.«54 Hišnik mu reče ostro55: »56Gospoda ni doma, pa vem, da nikogar58 ne potrebujemo;59 poberi se!« Pavle60 pravi: »Vsaj61 toliko mi dovolite, da tukaj62 prenočim. Pozno je že,63 ne vem,64 kam iti;65 še nikoli nisem66 bil v tem kraju67.«68 Hišnik zavpije: »69Nič ne,70 meni je gospod prepovedal,71 takih potepuhov pod streho imeti. Dobodi,72 kjer moreš, da73 pod streho prideš!« Kuharica75 je vse to videla76 in slišala. Zelo77 se ji78 je Pavle79 smilil. Mislila80 je, morebiti je pošten človek, pa ga81 naš hišnik tako zgrda83 odžene. Vem84, da85
37
[41−42]
[64−65]
⮟
bi gospod sam ne bil tako z njim storil, zato ko1 je Pavle2 že osme šole šolar3. Torej kuharca pelja Pavleta4 v svojo kamerco5, mu6 da dobriga7 kruha, nekaj pečeniga8 mesa,9 in mu zraven10 dve petice11 v dar da12, rekoč: Tukaj imate prijatel14 večerjo, petice pa bote15 imeli od postlje plačati17 in pa18 za maslic19 vina. Podajte se20 do perve kajže,21 tam je moja teta, pojdite22 noter in tam prenočite,23 gotovo bodo vas25 sprejeli. Pavle26 gre in po poti spremišluje. Lejte27, si je mislil28, ta29 ki ima priliko dobro storiti, je terdiga, neusmiljeniga serca30, dobre31 usmiljene duše pa na tihama dobro32 delajo. Bog poplačaj usmiljeni34 ženski, ki mi je pomagala s35 dobrim sercam. Neusmiljenimu hišniku pa36 naj Bog terdo serce37 omeči, de38 bi proti drugim ubogim ne bil tako neusmiljen, kakor je bil proti meni. Nič hudiga39 mu zato ne pervošim40. Pavle41 gre do kajže42, kakor mu je kuharca povedala43. Tma44 je že bila, poterka45 na vrata, prosi,46 in ljudje so ga radi prenočili. Vprašali so ga zakaj ni v grajšini prenočil. Pavle pa48, ker49 nikoli ni opravljal, je50 rekel: Kuharca52 mi je k vam svetvala54. Zvečer je Pavle56 ljudem mnoge lepe57 reči perpovedoval,58 vsi so ga radi poslušali. Gospodar je rekel: Dans59 ste nam pač prav prišli, ker ne smemo iti spat, pred de61 se bo Gospod grajšine memo peljal62. On je naš gospod, kajža63 je njegova,64 pusti nas noter65 prebivati, de66 mu kaj postrežemo. Ravno dans68 se je peljal sosedno gospodo obiskat, zvečer69 se bo memo70 peljal,71 nas eniga72 poklical, de73 ga do grada spremi75 in mu sveti76,
bi gospod sam ne bil tako z njim storil, in to že zaradi tega ne, ker1 je Pavel2 že osme šole dijak3. Zatorej pelje kuharica Pavla4 v svojo čumnato5, da mu dobrega7 kruha, nekaj pečenega8 mesa,9 in mu vrhu tega še10 dve petici11 v roko potisne12, rekoč: »13Tukaj imate prijatelj14 večerjo, a petici bodete15 imeli, da plačate16 od postelje,17 in še tudi18 za kozarec19 vina. Podajte se20 do prve koče,21 tam je moja teta; pojdite22 noter in tam prenočite,23 gotovo vas24 bodo radi25 sprejeli.« — Pavel26 gre in po poti premišljuje. »Lejte27,« mislil si je28, »ta29 ki ima priliko dobro storiti, trdega in neusmiljenega srca je30, a dobre31 usmiljene duše na tihoma32 delajo dobro33. Bog poplačaj usmiljenej34 ženski, ki mi je pomagala z35 dobrim srcem. A neusmiljenemu hišniku36 naj Bog trdo srce37 omeči, da38 bi proti drugim ubogim ne bil tako neusmiljen, kakor je bil proti meni. Nič hudega39 mu zato ne želim40.« Pavel41 gre do koče42, kakor mu je kuharica rekla43. Tema44 je že bila, potrka45 na vrata, prosi,46 in ljudje so ga radi prenočili. Vprašali so ga,47 zakaj ni prenočil v graščini? Pavel48, ker49 nikoli ni opravljal, rekel je51: »Kuharica52 mi je svetovala53 k vam.«55 Zvečer je Pavel56 ljudem mnogo lepih57 reči pripovedoval,58 vsi so ga radi poslušali. Gospodar je rekel: »Denes59 ste nam pač prav prišli, ker ne smemo iti spat, predno61 se graščinski gospod mimo ne pripelje62. On je naš gospod, koča63 je njegova,64 pusti nas notri65 prebivati, da66 mu časi67 kaj postrežemo. Ravno denes68 se je peljal sosedno gospodo obiskat, z večera69 se bo mimo70 peljal ter bode71 nas jednega72 poklical, da73 ga do grada spremi75 in mu sveti76,
bi gospod sam ne bil tako z njim storil, zato ne, ker1 je Pavle2 že osme šole šolar3. Kuharica pelje torej Pavleta4 v svojo sobico5, mu6 da dobrega7 kruha, nekaj pečenega8 mesa in mu zraven10 dve petici11 v dar da12, rekoč: »13Tukaj imate, prijatelj,14 večerjo; petice pa boste15 imeli, da boste16 od postelje plačali17 in za maseljc19 vina. Pojdite20 do prve koče;21 tam je moja teta, stopite22 noter in tam prenočite;23 gotovo vas24 bodo sprejeli.« Pavle26 gre in po poti premišljuje: Glejte27, ta28, ki ima priliko dobro storiti, je trdega, neusmiljenega srca; dobre30, usmiljene duše pa natihoma dobro32 delajo. Bog poplačaj usmiljeni34 ženski, ki mi je pomagala z35 dobrim srcem! Neusmiljenemu hišniku pa36 naj Bog trdo srce37 omeči, da38 bi proti drugim ubogim ne bil tako neusmiljen, kakor je bil proti meni. Nič hudega39 mu zato ne privoščim40. Pavle41 gre do koče42, kakor mu je kuharica povedala43. Tema44 je že bila; potrka45 na vrata, prosi in ljudje so ga radi prenočili. Vprašali so ga,47 zakaj ni v graščini prenočil. Pavle pa48, ki49 nikoli ni opravljal, je50 rekel: »Kuharica52 mi je k vam svetovala54.«55 Zvečer je Pavle56 ljudem mnogo lepih57 reči pripovedoval;58 vsi so ga radi poslušali. Gospodar je rekel: »Danes59 ste nam pač prav prišli, ker ne smemo iti spat prej60, da61 se bo gospod graščine mimo peljal62. On je naš gospod, koča63 je njegova;64 pusti nas notri65 prebivati, da66 mu kaj postrežemo. Ravno danes68 se je peljal sosedno gospodo obiskat. Zvečer69 se bo mimo70 peljal,71 nas enega72 poklical, da73 ga bo74 do grada spremil75 in mu svetil76,
38
[42−43]
[65]
⮟
ker pot ni1 še udelana2. Pavle3 vpraša gospodarja: Povejte mi prijatel: Kako5 se vašimu Gospodu6 pravi, kako mu je ime, ali je star ali mlad? Mož pravi: Ime mu je Avguštin, perimk9 ima Zormann10. Mlad je, ravno letas11 se je oženil,12 in torej je13 šel s svojo gospo v sosedno grajšino14 vas. Čudno se je z našim gospodam15 godilo, veliko16 bi imel17 vam povedati, pa meni19 se zdi20, de ravno21 se pelje: Komej23 mož izgovori kar kočjaž25 zavpije: Urban!27 tako je bilo tistimu kajžerju28 ime,29 hiti posvetiti30, gospod so se perpeljali. Pavle31 hitro vzame laterno,32 in reče kajžerju33: Pustite mene, grem jest namest36 vas posvetit37 gospodu, če vam je prav38. Kajžer39 pravi, zlo40 mi ustrežete, pojdite srečno, čakali vas bomo41 z lučjo de nazaj pridete42. Pavle43 spremi grajšaka44 do doma, dobro45 ga je poznal, pa46 se mu ni47 hotel razodeti, celo48 pot je molčal,49 le toliko je povedal, de50 je šolar51 in de bo52 prenočil v kajži53. Gospod ni več porajtal,54 pride domu55, skoči iz56 voza, pelje za roko svojo ženo58 in gre v zgornje kamre59. Druziga60 ni rekel, kakor61 hišniku je ukazal dati kozarec vina šolarju63, kteri64 mu je posvetil. Zdaj je Pavle65 premišljeval, kako bi naredil, de66 bi z gospodam67 govoril,68 in ga skušal, ali ga bo69 hotel poznati ali ne, ki mu je toliko dobriga70 v bolezni storil71. Kuharca72 je bila berž per Pavletu, in ga73 vpraša kako je to, de75 je on peršel posvetit76 gospodu. Potem ko ji77 je vse povedal, jo prosi78 rekoč: Prosim vas, pojdite gori k80 gospodu in recite jim81, de jih jest82 prav dobro poznam,83 in de84 bi rad le eno85 samo be-
ker pot še ni udelan2.« Pavel3 vpraša gospodarja: »4Povejte mi, prijatelj! Kako5 se vašemu gospodu6 pravi, kako mu je ime, ali je star ali mlad?«7 Mož pravi: »8Ime mu je Avguštin, priimek9 ima Zorman10. Mlad je, ravno letos11 se je oženil,12 in je13 šel s svojo gospo v sosedno graščino v14 vas. Čudno se je z našim gospodom15 godilo, mnogo16 bi vam imel18 povedati, a meni19 se zdi20, da21 se ravno22 pelje.« Komaj23 mož izgovori,24 kar kočijaž25 zavpije: »26Urban! —27 tako je bilo kočarju28 ime —29 hiti posvetit30, gospod so se pripeljali.« Pavel31 hitro vzame svetilnico,32 in reče kočarju33: »34Pustite mene, da35 grem jaz namesto36 vas posvetit37 gospodu, če vam je ljubo38.« Kočar39 pravi: »Zelo40 mi ustrežete, pojdite srečno, čakali vas bodemo41 z lučjo, da se povrnete42.« Pavel43 spremi graščaka44 do doma, dobro45 ga je poznal, ali ni46 se mu hotel razodeti. Ves48 pot je molčal;49 le toliko je povedal, da50 je dijak51 in da bode52 prenočil v koči53. Gospod se dalje ni brigal,54 pride domov55, skoči iz56 voza, pelje svojo ženo57 za roko,58 in gre v gorenje sobe59. Druzega60 ni rekel, nego61 hišniku je ukazal dati kozarec vina dijaku63, kateri64 mu je posvetil. Zdaj je Pavel65 premišljeval, kako bi naredil, da66 bi z gospodom67 govoril in ga skušal, ali ga bode69 hotel poznati ali ne, ki mu je toliko dobrega70 v bolezni storil71. Kuharica72 je bila brž pri Pavlu in ga73 vpraša,74 kako je to, da75 je on prišel posvetit76 gospodu. Potem, ko jej77 je vse povedal, prosi jo,78 rekoč: »79Prosim vas, pojdite gori k80 gospodu in recite mu81, da ga jaz82 prav dobro poznam,83 in da84 bi rad le jedno85 samo be-
ker pot še ni udelana2.« Pavle3 vpraša gospodarja: »4Povejte mi, prijatelj, kako5 se vašemu gospodu6 pravi, kako mu je ime, ali je star ali mlad?«7 Mož pravi: »8Ime mu je Avguštin, priimek9 ima Zorman10. Mlad je, ravno letos11 se je oženil in torej13 šel s svojo gospo v sosedno graščino v14 vas. Čudno se je z našim gospodom15 godilo, veliko16 bi vam imel18 povedati, pa zdi19 se mi20, da21 se ravno22 pelje.« Komaj23 mož izgovori,24 kar kočijaž25 zavpije: »26Urban,«27 tako je bilo tistemu kočarju28 ime, »29hiti in posveti30, gospod so se pripeljali!« Pavle31 hitro vzame svetilko32 in reče kočarju33: »34Pustite mene, grem jaz namesto36 vas svetit37 gospodu, če vam je prav38.« Kočar39 pravi: »Zelo40 mi ustrežete, pojdite srečno, čakali vas bomo41 z lučjo, da nazaj pridete42.« Pavle43 spremi graščaka44 do doma. Dobro45 ga je poznal, pa46 se mu ni47 hotel razodeti. Vso48 pot je molčal,49 le toliko je povedal, da50 je šolar51 in da bo52 prenočil v koči53. Gospod se ni več menil. Ko54 pride domov55, skoči z56 voza, pelje za roko svojo ženo58 in gre v zgornje sobe59. Drugega60 ni rekel, kakor61 hišniku je ukazal,62 dati kozarec vina šolarju63, kateri64 mu je posvetil. Zdaj je Pavle65 premišljeval, kako bi naredil, da66 bi z gospodom67 govoril in ga skušal, ali ga bo69 hotel poznati ali ne, ki mu je toliko dobrega storil70 v bolezni. Kuharica72 je bila brž pri Pavletu;73 vpraša ga,74 kako je to, da75 je on prišel svetit76 gospodu. Ko ji77 je vse povedal, jo je prosil,78 rekoč: »79Prosim vas, pojdite gori h80 gospodu in recite jim81, da jih jaz82 prav dobro poznam in da84 bi rad le eno85 samo be-
39
[43−44]
[65−66]
⮟
sedico1 z njimi2 govoril. Kuharca3 gre in pove gospodu, kako šolar4, kteri5 je persvetil6, želi z njim govoriti. Tudi pove7, kako je bil8 ravno ta šolar majhno pred od hišnika9 iz grajšine odgnan10. Gospod hitro11 gre v spodnjo hišo, kjer je šolar13 čakal. Ko noter stopi14, mu15 reče Pavle16: Avguštin, ali me še poznaš, ali me morebiti več18 ne boš poznati hotel! Lej! Pavle19 tvoj nekdajni prijatel20 te je prišel obiskat. Avguštin te besede zaslišati ostermi, kar23 besedice ne more spregovoriti24, ker je zdaj Pavleta25 po glasu in po besedi spoznal. Potem stopi k njemu, ga26 objame in kušne27 in pa mu reče28: Ljubi prijatel29! Ne zameri, de sim30 si pustil31 od tebe tako postreči, de32 mi še po noči33 svetiš,34 in nisim vedil kdo de35 si. Zakaj se mi nisi razodel? O prijatel36, perserčni37 moj prijatel! nikar38 ne misli, de sim39 nate pozabil, ali de40 bi te poznati ne hotel. Vem de41 si to mislil, ker ti celi42 čas nisim, kar sva se ločila43, nič pisal, nič sporočil, pa44 verjemi de sim bil od velicih opravil45 in skerbi nazaj deržan46. Vsaki47 dan sim na-te48 mislil,49 in ko bi bil slišal de kaj50 potrebuješ, bi bil vse52 rad dal. Pojdi z menoj v gornjo hišo53, de boš54 z mano55 večerjal in per56 nas spal. Z groznim58 veseljem pelje zdaj Avguštin svojiga nekdajniga dobrotljiviga Pavleta59 v lepe gornje kamre60, z dragim žlahtnim pohišjem napolnjene,62 in svoji63 ženi vse pove, koliko dobriga64 mu je ta prijatel65 storil. Torej66 ga je tudi gospa, Avguštinova žena, prijazno sprejela,67 in mu ko svojimu bratu stregla68. Per69 večerji sta Avguštin in Pavle71
sedo1 z njim2 govoril.« — Kuharica3 gre in pove gospodu, da dijak4, kateri5 je prisvetil6, želi z njim govoriti. Tudi pove7, kako je bil8 ravno ta dijak malo prej od hišnika9 iz graščine odgnan10. Gospod gre hitro12 v spodnjo hišo, kjer je dijak13 čakal. Ko vstopi14, reče mu Pavel16: »17Avguštin, ali me še poznaš, ali me morebiti že18 ne bodeš hotel poznati? Glej, Pavel,19 tvoj nekdanji prijatelj20 te je prišel obiskat.«21 Avguštin, ko je22 te besede slišal ostrmi, niti23 besedice ne more izpregovoriti24, ker je zdaj Pavla25 po glasu in po besedi spoznal. Potem stopi k njemu, objame ga27 in poljubi, rekoč28: »Prijatelj moj ljubi29! Ne zameri, da sem30 si dal31 od tebe tako postreči, da32 mi še po noči33 svetiš,34 in nisem znal, kdo35 si. Zakaj se mi nisi razodel? O prijatelj36, prisrčni37 moj,38 ne misli, da sem39 nate pozabil, ali da40 bi te poznati ne hotel. Vem, da41 si to mislil, ker ti ves42 čas nisem nič pisal in nič sporočil43, kar sva se ločila; a44 verjemi, da so me velika opravila45 in skrbi zadrževale46. Vsak47 dan sem na te48 mislil,49 in ko bi bil slišal, da česa50 potrebuješ, vse51 bi ti bil52 rad dal. Pojdi z menoj v gorenjo sobo53, da bodeš54 z menoj55 večerjal in pri56 nas spal.«57 Z velikim58 veseljem pelje zdaj Avguštin svojega nekdanjega, dobrotljivega Pavla59 v lepe gorenje sobe60, z drago lepo opravo napolnene,62 in svojej63 ženi vse pove, koliko dobrega64 mu je ta prijatelj65 storil. Zatorej66 ga je tudi gospa, Avguštinova žena, prijazno sprejela,67 in mu stregla kakor svojemu bratu68. Pri69 večerji sta se70 Avguštin in Pavel71
sedico1 z njimi2 govoril.« Kuharica3 gre in pove gospodu, kako šolar4, kateri5 je prisvetil6, želi z njim govoriti. Pove tudi7, kako je ravno tega šolarja malo prej hišnik9 iz graščine odgnal10. Gospod hitro11 gre v spodnjo hišo, kjer je šolar13 čakal. Ko noter stopi14, mu15 reče Pavle16: »17Avguštin, ali me še poznaš, ali me morebiti več18 ne boš poznati hotel? Glej, Pavle,19 tvoj nekdanji prijatelj20 te je prišel obiskat.« Ko21 Avguštin te besede zasliši, ostrmi; kar23 besedice ne more spregovoriti24, ker je zdaj Pavleta25 po glasu in po besedi spoznal. Potem stopi k njemu, ga26 objame in poljubi pa mu reče28: »Ljubi prijatelj29! Ne zameri, da sem30 si pustil31 od tebe tako postreči, da32 mi še ponoči33 svetiš in nisem vedel, kdo35 si. Zakaj se mi nisi razodel? O prijatelj36, presrčni37 moj prijatelj! Nikar38 ne misli, da sem39 nate pozabil, ali da40 bi te poznati ne hotel. Vem, da41 si to mislil, ker ti ves42 čas nisem, kar sva se ločila43, nič pisal, nič sporočil; toda44 verjemi, da sem bil od velikih opravil45 in skrbi zadržan46. Vsak47 dan sem nate48 mislil in ko bi bil slišal, da kaj50 potrebuješ, bi bil vse52 rad dal. Pojdi z menoj v gornjo hišo53, da boš54 z mano55 večerjal in pri56 nas spal.«57 Z velikim58 veseljem pelje zdaj Avguštin svojega nekdanjega, dobrotljivega Pavleta59 v lepe gornje sobe60, napolnjene61 z dragim, krasnim pohišjem62 in svoji63 ženi vse pove, koliko dobrega64 mu je ta prijatelj65 storil. Zato66 ga je tudi gospa, Avguštinova žena, prijazno sprejela in mu ko svojemu bratu stregla68. Pri69 večerji sta se70 Avguštin in Pavle71
40
[44−45]
[66−67]
⮟
po bratovsko se od poprejšnih časov pogovarjala,1 in se spomnila2, kako se jima je godilo. Zadnič pravi3 Avguštin: Povej mi vender ljubi5 moj Pavle6, kaj te je prineslo tako deleč7, kam greš, ali8 kam si se namenil. Pavle9 mu vse po versti10 razloži, kako so mu njegovi dobrotniki pomerli. Kako je odgnan11 brez premoženja12 brez pomoči. Zdaj iše14 službe ali dobriga15 človeka, de16 bi mu pomagal. Zadnič17 reče: Glej Avguštin, tebi se je pred20 hudo godilo, meni je bilo dobro. Zdaj je tebi dobro, meni hudo. Tako22 je s časno srečo23, golufna24 je, o de25 bi le večno neskončno26 srečo v nebesih dosegli! Solze27 so Avguštinu28 v oči stopile29, druziga ni več30 mogel reči,31 kakor te besede: O Pavle!33 ne boš34, ne boš35 nesrečen ne, dokler sim jest36 živ. Nisim37 pozabil, de38 si mi življenje otel. Per39 meni imaš vse, kar poželiš, ako40 bi polovico moje grajšine si42 izvolil, ti jo z veseljem44 dam. Pa od tega45 se bomo46 jutri pomenili47, necoj gremo48 spat, ker je že pozno. Drugi dan ukaže Avguštin napraviti dobro kosilo, veliko pojedno50 in povabi vse svoje prijatle51, de52 bi se gostili in veselili. Per53 jedi je vsim54 povabljenim rekel Avguštin55: Lejte56 ta je moj pravi resnični prijatel58, moj dobrotnik, ki me je prišel obiskat. Perpravljen sim59 mu zdaj kar je mogoče dobrote poverniti, torej vi61 ste priče, karkoli bo poželil mu z veseljem63 dam. Moj hišnik pa64 je včerej65 tega mojiga66 dobrotnika z gerdo67 od hiše odgnal,68 in ko bi69 Bog ne bil70 tako naklonil,71 in ko72 bi dobri ljudje ne bili usmiljeni do njega, bi jest dans73 tega ve-
po bratovski pogovarjala o poprejšnih časih,1 in se spominala2, kako se jima je godilo. Naposled reče3 Avguštin: »4Povej mi vender, Pavle5 moj ljubi6, kaj te je prineslo tako daleč7, kam greš in8 kam si se namenil.« Pavel9 mu vse po vrsti10 razloži, kako so mu njegovi dobrotniki pomrli in kako je odgnan11 brez imenja,12 brez pomoči. Zdaj išče14 službe ali dobrega15 človeka, da16 bi mu pomagal. Naposled17 reče: »18Glej,19 Avguštin, tebi seje prej20 hudo godilo, meni je bilo dobro. Zdaj je tebi dobro, a21 meni hudo. Taka22 je časna sreča23, opotočna24 je; o da25 bi le večno neizkončno26 srečo v nebesih dosegli!« Solze27 so Avguštinu28 v oči stopile29, druzega uže ni30 mogel reči,31 kakor te besede: »32O Pavle!33 ne bodeš34, ne bodeš35 nesrečen ne, dokler bodem jaz36 živ. Nisem37 pozabil, da38 si mi življenje otel. Pri39 meni imaš vse, česar želiš, ako40 bi si41 polovico moje graščine42 izvolil, vesel43 ti jo dam. Ali o tem45 se bodeva46 jutri menila47, nocoj greva48 spat, ker je že pozno.«49 Drugi dan ukaže Avguštin napraviti dobro kosilo, veliko pojedino,50 in povabi vse svoje prijatelje51, da52 bi se gostili in veselili. Pri53 jedi je Avguštin vsem54 povabljenim rekel: »Glejte,56 ta je moj pravi,57 resnični prijatelj58, moj dobrotnik, ki me je prišel obiskat. Pripravljen sem59 mu zdaj,60 kar je mogoče, dobrote povrniti; zatorej vi61 ste priče, česar koli poželi, rad mu63 dam. A moj hišnik64 je včeraj65 tega mojega66 dobrotnika z grda67 od hiše odgnal,68 in da ni69 Bog tako naklonil,71 in da72 bi dobri ljudje ne bili usmiljeni do njega, denes bi jaz73 tega ve-
po bratovsko pogovarjala o poprejšnjih časih1 in se spominjala2, kako se jima je godilo. Slednjič pravi3 Avguštin: »4Povej mi vendar, ljubi5 moj Pavle6, kaj te je prineslo tako daleč7, kam greš, ali8 kam si se namenil?« Pavle9 mu vse po vrsti10 razloži, kako so mu njegovi dobrotniki pomrli, kako so ga11 brez premoženja,12 brez pomoči segnali13. Zdaj išče14 službe ali dobrega15 človeka, da16 bi mu pomagal. Nazadnje17 reče: »18Glej,19 Avguštin, tebi se je prej20 hudo godilo, meni je bilo dobro. Zdaj je tebi dobro, meni hudo. Tako22 je s časno srečo23, goljufna24 je. O da25 bi le večno, neskončno26 srečo v nebesih dosegli!« Avguštinu27 so stopile solze28 v oči, drugega ni več30 mogel reči kakor te besede: »32O Pavle,33 ne boš34, ne boš35 nesrečen ne, dokler sem jaz36 živ. Nisem37 pozabil, da38 si mi življenje otel. Pri39 meni imaš vse, kar poželiš. Ako40 bi si41 polovico moje graščine42 izvolil, ti jo z veseljem44 dam. Pa o tem45 se bomo46 jutri pomenili47, nocoj gremo48 spat, ker je že pozno.«49 Drugi dan ukaže Avguštin napraviti dobro kosilo, veliko pojedino50 in povabi vse svoje prijatelje51, da52 bi se gostili in veselili. Pri53 jedi je Avguštin vsem54 povabljenim rekel: »Glejte,56 ta je moj pravi,57 resnični prijatelj58, moj dobrotnik, ki me je prišel obiskat. Pripravljen sem59 mu zdaj,60 kar je mogoče, dobroto povrniti. Vi61 ste sedaj62 priče: karkoli bo poželel, mu z veseljem63 dam. Moj hišnik pa64 je včeraj65 tega mojega66 dobrotnika zgrda67 od hiše odgnal;68 in ko bi dobri69 Bog ne bil70 tako naklonil in ko72 bi dobri ljudje ne bili usmiljeni do njega, bi jaz danes73 tega ve-
41
[45−46]
[67−68]
⮟
selja ne imel. Do smerti1 bi me bilo bolelo, ko2 bi bil zvedil de3 je moj dobrotnik tako neusmiljeno od moje hiše odgnan. Pokliči hišnika, reče Avguštin hlapcu, ki je per6 mizi stregel, de7 mu vpričo vsih8 povem, kar mu gre. Hišnik pride,10 Avguštin mu serdito11 reče: Poznaš tega Gospoda13? Zakaj si ga včerej14 tako z gerdo15 od hiše stepel16? Ako17 ga ravno18 nisi poznal, vender bi ne19 smel tako neusmiljen biti. Lej20 moj dobrotnik je to, življenje mi je ohranil. Kdor ni usmiljen tudi usmiljenja ni vreden, torej21 pojdi, poiši22 si službe kjer hočeš, per24 meni nimaš več kruha. Sedem dni ti dam odloga službe iskat, ali26 jo najdeš ali ne, se moraš spraviti28. Hišnik se je zgovarjal30 z nevednostjo,31 in prosi de32 bi ga še imeli rekoč: Kam čem35 iti na starost? Kako bomo36 živeli, žena otroci, oh38 Bogu se usmili! Poberi se, zavpije nad njim40 Avguštin, zdaj čutiš, kako hudo dene42 neusmiljenje. S solznimi očmi gre44 hišnik ves žalosten, zdihuje45, ne ve se kam djati46, na glas joka,47 njegovi otroci tudi z njim. Ko48 odide, se Pavle oberne proti svojimu prijatlu49 Avguštinu rekoč: Bog te živi moj prijatel52 Avguštin, gospod te imenitne grajšine53. Ne zameri54, de55 te vpričo vsih56 povabljenih za besedo primem. Obljubil si mi dati, kar57 prosim,58 ne zaverzi tedej59 moje prošnje.60 Prosim te samo to, de61 hišnika ne deneš ob službo, ohrani62 ga do smerti.63 Ne zameri mu64, kar je storil, sej veš65, de bo zanaprej vse drugačin66. Nikdar bi jest67 ne mogel vesel biti, ko68 bi zavoljo69 mene kdo nesrečen70 bil. Rajši ho-
selja ne imel. Do smrti1 bi me bilo bolelo, ako2 bi bil zvedel, da3 je moj dobrotnik tako neusmiljeno od moje hiše odgnan. Pokliči hišnika,«5 reče Avguštin hlapcu, ki je pri6 mizi stregel, »da7 mu v pričo vseh8 povem, kar mu gre.«9 Hišnik pride.10 Avguštin mu srdito11 reče: »12Poznaš tega gospoda13? Zakaj si ga včeraj14 tako z grda15 od hiše iztepel16? Dasi17 ga nisi poznal, vender ne bi19 smel tako neusmiljen biti. Glej,20 moj dobrotnik je to, življenje mi je ohranil. Kdor ni usmiljen, niti usmiljenja vreden ni; zatorej21 pojdi, poišči22 si službe,23 kjer hočeš, pri24 meni uže25 nimaš več kruha. Sedem dni ti dam odloga službe iskat; če26 jo najdeš ali ne, spraviti27 se moraš.«29 Hišnik se je izgovarjal30 z nevednostjo in prosil, da32 bi ga še imeli,33 rekoč: »34Kam hočem35 iti na starost? Kako bodemo36 živeli, žena in37 otroci? O38 Bogu se usmili!« — »39Poberi se!« zavpije nanj40 Avguštin, »41zdaj čutiš, kako hudo deje42 neusmiljenje.« —43 S solznimi očmi odide44 hišnik ves žalosten, vzdihuje45, ne ve se kam dejati46, na glas joka in47 njegovi otroci tudi z njim. Kadar48 odide, obrne se Pavel k svojemu prijatelju49 Avguštinu,50 rekoč: »51Bog te živi, prijatelj moj52 Avguštin, gospod te imenitne graščine53. Ne huduj se54, da55 te v pričo vseh56 povabljenih za besedo primem. Obljubil si mi dati, česar57 prosim,58 ne zametaj tedaj59 moje prošnje.60 Prosim te samo to, da61 hišnika ne deneš iz službe; ohrani62 ga do smrti.63 Ne huduj se o tem64, kar je storil, saj znaš65, da bode naprej ves drugačen66. Nikdar bi jaz67 ne mogel vesel biti, ako68 bi zaradi69 mene kdo bil nesrečen71. Rajši ho-
selja ne imel. Do smrti1 bi me bilo bolelo, ko2 bi bil zvedel, da3 je bil4 moj dobrotnik tako neusmiljeno od moje hiše odgnan. Pokliči hišnika,«5 reče Avguštin hlapcu, ki je pri6 mizi stregel, »da7 mu vpričo vseh8 povem, kar mu gre.«9 Hišnik pride,10 Avguštin mu srdito11 reče: »12Poznaš tega gospoda13? Zakaj si ga včeraj14 tako zgrda15 od hiše stepel16? Ako17 ga ravno18 nisi poznal, vendar bi ne19 smel tako neusmiljen biti. Glej,20 moj dobrotnik je to, življenje mi je ohranil. Kdor ni usmiljen, tudi usmiljenja ni vreden. Torej21 pojdi, poišči22 si službe,23 kjer hočeš, pri24 meni nimaš več kruha. Sedem dni ti dam odloga, službo iskati. Ali26 jo najdeš ali ne, se moraš spraviti28.«29 Hišnik se izgovarja30 z nevednostjo in prosi, da32 bi ga še imeli,33 rekoč: »34Kam čem35 iti na starost? Kako bomo36 živeli, žena,37 otroci? Oh38 Bogu se usmili!« »39Poberi se,« zavpije nad njim40 Avguštin, »41zdaj čutiš, kako hudo dene42 neusmiljenje.«43 S solznimi očmi gre44 hišnik ves žalosten, vzdihuje45, ne ve se kam dejati46, na glas joka,47 njegovi otroci tudi z njim. Ko48 odide, se Pavle obrne proti svojemu prijatelju49 Avguštinu,50 rekoč: »51Bog te živi, moj prijatelj52 Avguštin, gospod te imenitne graščine53. Ne zameri54, da55 te vpričo vseh56 povabljenih za besedo primem. Obljubil si mi dati, kar57 prosim;58 ne zavračaj tedaj59 moje prošnje!60 Prosim te samo to, da61 hišnika ne deneš ob službo. Ohrani62 ga do smrti!63 Ne zameri mu64, kar je storil, saj veš65, da bo za naprej vse drugačen66. Nikdar bi jaz67 ne mogel vesel biti, ko68 bi zavoljo69 mene kdo nesrečen70 bil. Rajši ho-
42
[46−47]
[68−69]
⮟
čem še toliko revšino terpeti1, kakor2 k nesreči bližniga kaj pomagati3. Na te besede4 so se vsi povabljeni razjasnili in oveselili, ker žalostni5 so bili per hišnikovim slovljenji6. O žlahtni8 usmiljeni Pavle!9 ti si nam vsim10 lep izgled keršanske11 ljubezni. Gotovo ti bo12 Bog vse obilno poplačal13. Tako so vsi ob enim15 veseli glas zagnali,16 in na zdravje Pavleta18 in grajšaka19 Avguština pili20. Dobre volje so bili celi21 dan in dolgo zvečer22. Avguštin je hišnika obderžal23 na Pavletovo24 prošnjo,25 in mu obljubil tudi do smerti27 ga imeti28. Vesel29 dan je bil to vsim30, kar jih je bilo per31 gradu,32 posebno vesela je bila kuharca33. Tri tedne je ostal Pavle34 v grajšini35. Med tem36 mu je Avguštin vse nove37 oblačila narediti dal38, mu39 vse potrebne reči napravil,40 in ga potem na Dunaj poslal42. Dal mu je s sabo obilno dnarjev,43 in list, kteriga44 je pisal do svojiga strica45, kteri46 je bil v imenitni48 službi na Dunaji49. Tako je govoril Avguštin svojimu prijatlu Pavletu50, preden51 ga je od sebe spustil52: Ljubi53 Pavle! prežlahtno54 je serce55 tvoje! škoda bi bilo zate56, ko bi ti57 v kako nevarno58 službo prišel59, kjer bi utegnilo tvoje serce spačeno biti60. Bodi dober tudi zanaprej,61 in pojdi se še učit.62 Pojdi na Dunaj de63 skončaš vse šole, loti64 se učenosti, ktere hočeš,65 izvoli si stan, kteri te veseli66, jest pa te bom z vsim potrebnim preskerbel67, kakor si bil preskerbljen per tvojim68 dobrotniku baronu I. v nemškim gradcu69. Pojdi na ravnost70 k mojimu71 stricu, podaj mu pismo,72 in sprejel73 te bo z veseljem,74 in ti bo75 dal na mojo rajten-76
čem še temveč uboštva trpeti1, nego2 k nesreči bližnjega pripomoči3.« — Po teh besedah4 so se vsi povabljeni razjasnili in oveselili, ker žalostni5 so bili ob hišnikovem zmerjanji6. »7O blagi,8 usmiljeni Pavle!9 ti si nam vsem v10 lep vzgled krščanske11 ljubezni. Gotovo ti Bog vse obilo poplača13.«14 Tako so vsi ob jednem15 veseli glas zagnali in na zdravje Pavla18 in graščaka19 Avguština pili20. Dobre volje so bili ves21 dan in dolgo v noč22. Avguštin je hišnika obdržal23 na Pavlovo24 prošnjo in mu je26 obljubil tudi do smrti27 ga imeti28. Tesel29 dan je bil to vsem30, kar jih je bilo v31 gradu,32 posebno vesela je bila kuharica33. Tri tedne je ostal Pavel34 v graščini35. V tem36 mu je Avguštin vsa nova37 oblačila dal storiti38, napravil mu39 vse potrebne reči,40 in ga potem poslal41 na Dunaj. Dal mu je s seboj obilo denarjev43 in list, katerega44 je pisal k svojemu stricu45, kateri46 je bil v imenitnej48 službi na Dunaji49. Tako je govoril Avguštin prijatelju Pavlu50, predno51 ga je od sebe izpustil52: »53Pavle moj dragi! blago54 je tvoje srce! hrani te Bog56, da ne prideš57 v kako pogibelno58 službo, kjer bi se ti srce spačilo60. Bodi dober tudi naprej61 in pojdi se še učit.62 Pojdi na Dunaj, da63 skončaš vse šole; primi64 se učenosti katere koli,65 izvoli si stan, kakeršen koli66, od mene bodeš imel vso potrebo67, kakor si jo imel pri svojem68 dobrotniku baronu I. v Nemškem Gradci69. Pojdi z gladkim potem70 k mojemu71 stricu, podaj mu pismo in vzprejel73 te bode rad74 in ti dal ob mojih troških,76
čem še toliko revščino trpeti1, kakor2 k nesreči bližnjega kaj pomagati3.« Na te besede4 so se vsi povabljeni razjasnili in oveselili, ker so bili pri hišnikovem slovesu žalostni6. »7O plemeniti,8 usmiljeni Pavle,9 ti si nam vsem10 lep zgled krščanske11 ljubezni. Gotovo ti bo12 Bog vse obilno poplačal13. «14 Tako so vsi obenem15 veseli glas zagnali in pili17 na zdravje Pavleta18 in graščaka19 Avguština. Dobre volje so bili ves21 dan in dolgo zvečer22. Avguštin je hišnika na Pavletovo24 prošnjo obdržal25 in mu obljubil tudi, da27 ga bo do smrti imel28. Vesel29 dan je bil to vsem30, kar jih je bilo pri31 gradu;32 posebno vesela je bila kuharica33. Tri tedne je ostal Pavle34 v graščini35. Medtem36 mu je Avguštin dal narediti vsa nova37 oblačila, mu napravil39 vse potrebne reči in ga potem poslal41 na Dunaj. Dal mu je s seboj obilno denarjev43 in list, katerega44 je pisal do svojega strica45, ki46 je bil na Dunaju47 v imenitni48 službi. Tako je govoril Avguštin svojemu prijatelju Pavletu50, preden51 ga je od sebe spustil52: »Ljubi53 Pavle, plemenito54 je tvoje srce, škoda bi bilo zate56, ko bi ti57 v kako nevarno58 službo prišel59, kjer bi se utegnilo tvoje srce spačiti60. Bodi dober tudi za naprej61 in pojdi se še učit!62 Pojdi na Dunaj, da63 skončaš vse šole! Loti64 se učenosti, katere hočeš;65 izvoli si stan, kateri te veseli66, jaz pa te bom z vsem potrebnim preskrbel67, kakor si bil preskrbljen pri tvojem68 dobrotniku baronu I. v Nemškem Gradcu69. Pojdi naravnost70 k mojemu71 stricu, podaj mu pismo in sprejel73 te bo z veseljem74 in ti bo75 dal na moj ra-76
43
[47−48]
[69−70]
⮟
go karkoli boš potrebval1.. Prijazno2 se Pavle3 zahvali za tako dobrotlivo4 prijaznost. Prijatla5 se objameta in kušneta6. Pavle gre7 na Dunaj.
česar bodeš potreboval1.« Lepo2 se Pavel3 zahvali za tako dobrotljivo4 prijaznost. Prijatelja5 se objameta ter poljubita6. Pavel odide7 na Dunaj.
čun, karkoli boš potreboval1.« Pavle2 se prijazno3 zahvali za tako dobrotljivo4 prijaznost. Prijatelja5 se objameta in poljubita6. Pavle gre7 na Dunaj.
VI. Pavle desetašolic1 na Dunaji.2
VI. Pavel desetošolec1 na Dunaji.2
VI Pavle desetošolec1 na Dunaju2
Z groznim1 veseljem gre Pavle2 Svetin proti Duneju, ni3 mu bilo več treba skerbeti4 kam in kje pod streho priti, imel6 je dnarjev7 dosti,8 in na Duneji9 se je vedel10 kam oberniti11. Vesel je bil iz celiga serca de12 bo spet13 v šolo hodil,14 in se lepih reči učil. Posebno so ga že naprej velike ali visoke šole veselile16. Celo17 pot je Boga hvalil, ker mu je toliko dobrotliv18 in usmiljen. Po poti19 je tudi premišljeval, kteriga20 stanu bi se lotil,21 ali bi šel v deseto šolo,22 in se učil in perpravljal23 za duhovski stan, ali bi se prijel24 medicine,25 in se učil zdravila poznati26, de27 bi zdravnik bil29; ali bi se učil pravice30, de31 bi bil besednik ali pravdin dohtar32. Celo33 pot je premišljeval kaj bi si bil35 izvolil, pa36 si za gotovo37 še nič ni zbral38. Kar od deleč zagleda39 visoki turn svetiga40 Štefana, kteri zmed41 velikih poslopjev42 kipi, od kteriga visočine43 je toliko44 že slišal povedati46. Iz celiga serca47 zdaj Pavle zdihne proti nebesam48 rekoč: O dobrotlivi49 Bog! razsvetli50 mi um in pamet, de51 izvolim pravi stan, v kteriga52 si me namenil, de53 se obernem54 na pravo55 pot, ktera56 je tebi všeč. V to cerkev pojdem, ktere turn sim57
Z groznim1 veseljem gre Pavel2 Svetin proti Dunaju; ni3 mu bilo več treba skrbeti,4 kam in kje pod streho priti, imel6 je denarjev7 dosti,8 in na Dunaji9 se je znal10 kam obrniti11. Vesel je bil iz vsega srca, da12 bo zopet hodil13 v šolo in se lepih reči učil. Posebno so ga že naprej veselile15 velike ali visoke šole. Ves17 pot je Boga hvalil, ker mu je toliko dobrotljiv18 in usmiljen. Po potu19 je tudi premišljeval, katerega20 stanu bi se lotil;21 ali bi šel v deseto šolo,22 in se pripravljal23 za duhovski stan, ali bi se poprijel24 medicine,25 in se učil zdravilstva26, da27 bi bil28 zdravnik pozneje29; ali bi se učil prava30, da31 bi bil besednik ali pravdni dohtar32. Ves33 pot je premišljeval,34 kaj bi si izvolil, ali gotovega36 si ni37 še ničesar izbral38. Kar iz daleč ugleda39 visoki stolp cerkve svetega40 Štefana, kateri izmed41 velikih poslopij visoko42 kipi proti nebu, in od katerega visočine43 je že toliko45 slišal pripovedovati46. Iz vsega srca47 zdaj Pavel vzdihne k nebesom,48 rekoč: »O49 Bog dobrotljivi! razsveti50 mi um in pamet, da si51 izvolim pravi stan, v katerega52 si me namenil, da53 se obrnem54 na pravi55 pot, kateri56 je tebi všeč. V to cerkev pojdem, katere zvonik sem57
Z velikim1 veseljem gre Pavle2 Svetin proti Dunaju. Ni3 mu bilo več treba skrbeti,4 kam in kje bo5 pod streho prišel. Imel6 je denarjev7 dosti in na Dunaju9 se je vedel10 kam obrniti11. Vesel je bil iz vsega srca, da12 bo spet13 v šolo hodil14 in se lepih reči učil. Posebno so ga že naprej velike ali visoke šole veselile16. Vso17 pot je Boga hvalil, ker mu je toliko dobrotljiv18 in usmiljen. Po poti19 je tudi premišljeval, katerega20 stanu bi se lotil,21 ali bi šel v deseto šolo in se učil in pripravljal23 za duhovski stan, ali bi se prijel24 medicine in se učil zdravila poznati26, da27 bi zdravnik bil29; ali bi se učil pravice30, da31 bi bil besednik ali pravdni doktor32. Vso33 pot je premišljeval,34 kaj bi si bil35 izvolil, pa36 si zagotovo37 še nič ni izbral38. Kar od daleč zagleda39 visoki stolp svetega40 Štefana, ki izmed41 velikih poslopij42 kipi in o katerega visočini43 je že toliko45 slišal povedati46. Iz vsega srca47 zdaj Pavle vzdihne proti nebesom,48 rekoč: »O dobrotljivi49 Bog, razsvetli50 mi um in pamet, da51 izvolim pravi stan, v katerega52 si me namenil; da53 se obrnem54 na pravo55 pot, katera56 je tebi všeč. V to cerkev pojdem, katere stolp sem57
44
[48−49]
[70]
⮟
napervo zagledal,1 tam čem2 moliti in prositi za razsvetljenje3, de4 to izvolim5, kar je tebi o dobrotljivi Bog, dopadlivo7. Pavle8 gre zdaj srečno naprej,9 ne ustavi se10 tako dolgo de11 pride do velike cerkve svetiga12 Štefana. Naravnost gre v cerkev, bilo13 je ura 4 popoldan14, in15 tako serčno16 in zamišljeno moli, de ni porajtal duhovnov17, kteri so18 ravno po končani19 molitvi tiho iz cerkve šli20. Celo21 uro je Pavle22 molil v cerkvi in premišljeval, kteriga23 stanu bi se lotil. Potem je v svojim sercu24 občutil nekako25 veselje in notranje želje26 po duhovskim27 stanu. Gotovo je božja volja ta29, si je mislil31, Bog me je v duhovski stan namenil, tega si izvolim. S temi mislami Pavle32 vstane in gre iskat s pismam33 gospoda prijatloviga strica34. Kmalo ga spraša, ponižno35 gre do njega. Preden je Pavle36 pismo podal37, ga gospod prijazno vpraša39: Vi ste šolar41 iz ptujiga42 kraja, videl sim43 vas v cerkvi, kaj ne de44 ste bili malo pred45 v cerkvi svetiga46 Štefana,47 pred altarjem matere48 božje; to49 mi je bilo zlo50 všeč. Bil sim52, odgovori Pavle!54 molil sim55 in prosil Boga za razsvetljenje56, de57 bi vedil praviga stanu se58 lotiti. Gospod59 pismo odpre60 in bere,61 kar spozna de62 je to tisti63 Avguštinov zvesti prijatel64 in dobrotnik. Z velikim veseljem ga sprejme, mu reče65, se zraven66 njega usesti, in mu67 tako govori: Ljubeznivi69 Pavle!70 vse vem71 kako se je tebi godilo. Dobro vem72 koliko dobriga73 si mojimu74 stričniku storil,75 in mu pomagal76 v bolezni. Vse to kaže očitno de79 te je Bog v duhovski stan namenil. Bogaj mene80, stopi v deseto šolo, hiti se učiti
najpred ugledal,1 tam hočem2 moliti in prositi razsvitljenja3, da si4 to izberem5, kar je tebi,6 o dobrotljivi Bog, dopadljivo7.« — Pavel8 gre zdaj srečno naprej ter se9 ne ustavi tako dolgo, dokler ne11 pride do velike cerkve svetega12 Štefana. Naravnost gre v cerkev; bila13 je ura 4 po poludne14, ter15 tako prisrčno16 in zamišljeno moli, da se ni brigal za duhovne gospode17, kateri so18 ravno po okončanej19 molitvi tiho iz cerkve šli20. Vso21 uro je Pavel22 molil v cerkvi in premišljeval, katerega23 stanu bi se lotil. Potem je v svojem srci24 občutil neko25 veselje in notranje želje26 po duhovskem27 stanu. Gotovo je to28 božja volja, mislil30 si je, Bog me je v duhovski stan namenil, tega si izvolim. S temi mislimi Pavel32 vstane in gre iskat s pismom33 gospoda prijateljevega strijca34. Kmalu pozve zanj ter35 gre do njega. Predno je Pavel36 pismo oddal37, vpraša38 ga gospod prijazno: »40Vi ste dijak41 iz ptujega42 kraja, videl sem43 vas v cerkvi; kaj ne, da44 ste bili malo poprej45 v cerkvi svetega46 Štefana pred oltarjem matere48 božje? To49 mi je bilo zelo50 všeč.« — »51Bil sem52,«53 odgovori Pavel, »54molil sem55 in prosil Boga razsvitljenja56, da57 bi se mogel pravega stanu58 lotiti.« — Gospod59 pismo odpre60 in bere,61 kar spozna, da62 je to tist63 Avguštinov zvesti prijatelj64 in dobrotnik. Z velikim veseljem ga sprejme, veleč mu65, da poleg66 njega sede, ter mu potlej67 tako le68 govori: »69Pavle moj dragi!70 vse znam,71 kako se je tebi godilo. Znano mi je,72 koliko dobrega73 si mojemu74 stričniku storil in mu pomagal76 v bolezni. Vse to kaže očitno, da79 te je Bog v duhovski stan namenil. Poslušaj mene80, stopi v deseto šolo, hiti se učiti
najprvo zagledal;1 tam čem2 moliti in prositi za razsvetljenje3, da4 to izvolim5, kar je tebi,6 o dobrotljivi Bog, všeč7.« Pavle8 gre zdaj srečno naprej,9 ne ustavi se10 tako dolgo, da11 pride do velike cerkve svetega12 Štefana. Naravnost gre v cerkev, bilo13 je ura 4 popoldan14, in15 tako srčno16 in zamišljeno moli, da ne opazi duhovnov17, kateri18 ravno po končani19 molitvi tiho iz cerkve gredo20. Celo21 uro je Pavle22 molil v cerkvi in premišljeval, katerega23 stanu bi se lotil. Potem je v svojem srcu24 občutil nekako25 veselje in notranjo željo26 po duhovskem27 stanu. Gotovo je to28 božja volja, si je mislil31, Bog me je v duhovski stan namenil, tega si izvolim. S temi mislimi Pavle32 vstane in gre iskat s pismom33 gospoda prijateljevega strica34. Kmalu ga spraša, ponižno35 gre do njega. Preden Pavle36 pismo poda37, ga gospod prijazno vpraša39: »40Vi ste šolar41 iz tujega42 kraja, videl sem43 vas v cerkvi. Kajne da44 ste bili malo prej45 v cerkvi svetega46 Štefana,47 pred oltarjem Matere48 božje? To49 mi je bilo zelo50 všeč.« »51Bil sem52,«53 odgovori Pavle, »54molil sem55 in prosil Boga za razsvetljenje56, da57 bi vedel pravega stanu se58 lotiti.« Gospod odpre59 pismo in bere;61 kar spozna, da62 je to tisti63 Avguštinov zvesti prijatelj64 in dobrotnik. Z velikim veseljem ga sprejme in mu reče65, naj se zraven66 njega usede in67 tako govori: »Ljubeznivi69 Pavle,70 vse vem,71 kako se je tebi godilo. Dobro vem,72 koliko dobrega73 si mojemu74 stričniku storil in mu v bolezni pomagal77. Vse to očitno78 kaže, da79 te je Bog v duhovski stan namenil. Poslušaj me80, stopi v deseto šolo, hiti se učiti
45
[49−50]
[70−71]
⮟
duhovske učenosti1, z vsim boš preskerbljen karkoli2 potrebuješ. Ti boš kdej3 dober duhoven4 pastir. Pavle odgovori5 ponižno: Visoke7 časti vredni gospod! Ravno to je moja misel,9 v cerkvi med molitvijo so mi na enkrat peršle10 v serce11 velike želje po duhovskim12 stanu; tega13 se hočem prijeti, in14 si pridno perzadevati si potrebnih učenost perdobiti15. Vas16 prosim, de17 mi pomagate,18 in me učite, kako se moram19 vredno za ta sveti in imenitni stan, kakor je duhovski, perpravljati21. — Pavle22 je stopil v deseto šolo, pridno23 se učil, de25 mu ga ni bilo enakiga26. Per27 gospodu je imel stanovanje in živež,28 in z vsim29 ga je prijatel Avguštin obilno preskerbil30. Dve leti je hodil v deseto šolo,31 iz gospodove hiše, tretje leto pa33 je bil vzet v duhovšnico34. Četerto35 leto je bil za36 mašnika žegnan37. Ko je Pavle38 vse šole skončal je bil postavljen precej39 za učenika40 v malih šolah, de41 je fante keršanski nauk učil, ktero42 službo je on43 pet let z velikim pridam44 opravljal. Potem je bil zvoljen45 za poglavarja čez male šole, in46 to službo je opravljal47 šest let z veseljem48 in k veselju vsim malim šolarjem49. Zvoljen50 je bil potem Pavle51 za poglavarskiga svetvavca, zavoljo52 njegove velike učenosti, brihtnosti53 in brumnosti54 mu je bilo to imenitno opravilo izročeno56. Per taki imenitni57 službi je bil vender58 vedno ponižen in pohleven. Več ko59 je mogel dobriga60 storiti, bolj61 je bil vesel62. Posebno je revežem64 rad pomagal, vse jim je razdal; desiravno66 je bilo veliko njegovo vsakoletno plačilo67, je revno68 živel.
duhovskih vednosti1, z vsem bodeš preskrbljen, česar koli2 potrebuješ. Ti bodeš kdaj3 dober duhovni4 pastir.« — Pavel5 ponižno odgovori6: »Velike7 časti vredni gospod! Ravno to je tudi8 moja misel;9 v cerkvi med molitvijo so se vzbudile10 v mojem srci11 velike želje po duhovskem12 stanu, tega13 se hočem poprijeti ter14 si prizadevati potrebnih znanosti si pridobiti15. A vas16 prosim, da17 mi pomagate in me učite, kako se mi je19 vredno za ta sveti in imenitni stan, kakor je duhovski, pripravljati21.« — Pavel22 je stopil v deseto šolo, pridno23 se je24 učil, da25 mu ga ni bilo jednakega26. Pri27 gospodu je imel stanovanje in živež,28 in z vsem potrebnem29 ga je oskrbel njegov prijatelj Avguštin30. Dve leti je hodil v deseto šolo iz gospodove hiše, a32 tretje leto je bil vzet v duhovšnico34. Četrto35 leto je bil v36 mašnika posvečen37. Ko je Pavel38 vse šole zvršil, bil je takoj postavljen39 za učitelja40 v malih šolah, da41 je fante učil krščanskega nauka, katero42 službo je pet let z velikim pridom44 opravljal. Potem je bil izvoljen45 za načelnika malim šolam, in46 to službo je opravljal47 šest let v svoje veselje48 in v veselje sebi izročenih učencev49. Pozneje50 je bil izvoljen51 za poglavarskega svetovalca; zaradi52 njegove velike učenosti, bistroumnosti53 in lepega življenja54 mu je bilo to imenitno opravilo izročeno56. Pri takej imenitnej57 službi je bil vender58 vedno ponižen in pohleven. Kar več59 je mogel dobrega60 storiti, tem veselejši61 je bil. Posebno je rad pomagal ubožnim65, vse jim je razdal. Dasi66 je bila velika njegova letna plača67, vender je68 živel jako skromno69.
duhovske učenosti1, z vsem boš preskrbljen, karkoli2 potrebuješ. Ti boš kdaj3 dober duhovni4 pastir.« Pavle odgovori5 ponižno: »Visoke7 časti vredni gospod! Ravno to je moja misel;9 v cerkvi med molitvijo so mi naenkrat prišle10 v srce11 velike želje po duhovskem12 stanu. Tega13 se hočem prijeti in14 si pridno prizadevati, da si pridobim potrebnih učenosti15. Vas pa16 prosim, da17 mi pomagate in me učite, kako se moram19 vredno pripravljati20 za ta sveti in imenitni stan, kakor je duhovski.« Pavle22 je stopil v deseto šolo, se pridno24 učil, da25 mu ga ni bilo enakega26. Pri27 gospodu je imel stanovanje in živež in prijatelj Avguštin29 ga je z vsem obilno preskrbel30. Dve leti je hodil v deseto šolo iz gospodove hiše, tretje leto je bil vzet v duhovščnico34. Četrto35 leto je bil za36 mašnika posvečen37. Ko je Pavle38 vse šole skončal, je bil postavljen precej39 za učenika40 v malih šolah, da41 je fante krščanski nauk učil; to42 službo je pet let z velikim pridom44 opravljal. Potem je bil izvoljen45 za poglavarja male šole in je opravljal46 to službo šest let z veseljem48 in k veselju vsem malim šolarjem49. Nato50 je bil Pavle izvoljen51 za poglavarskega svetovalca; zavoljo52 njegove velike učenosti, bistrosti53 in pobožnosti54 mu je bilo izročeno55 to imenitno opravilo. Pri taki imenitni57 službi je bil vendar58 vedno ponižen in pohleven. Več ko59 je mogel dobrega60 storiti, bolj61 je bil vesel62. Posebno revežem63 je rad pomagal, vse jim je razdal; dasiravno66 je bilo veliko njegovo vsakoletno plačilo67, je revno68 živel.
46
[50−51]
[71−72]
⮟
VII. Pavle1 dvorni svetvavec2, potem škof.3
VII. Pavel1 dvorni svetovalec2, potem škof.3
VII Pavle1 dvorni svetovalec2, potem škof
Znana je bila Pavletova1 učenost, modrost in brumnost,2 ne le tovaršem3, ampak4 tudi vikšim oblastnikam,5 zato je bil od svitliga6 cesarja izvoljen za dvorniga svetvavca7, kader8 je narmanj na to9 mislil. Več drugih tudi učenih mož je bilo cesarju perporočenih11 za to službo, pa le Pavl12 Svetin je bil izvoljen,13 in z veliko častjo v to imenitno službo povzdignjen. Nekaj let je to težavno službo opravljal15. Vsi njegovi vikši16 oblastniki so ga radi imeli, veseli17 so bili de19 so taciga učeniga20 in zvestiga svetovavca21 dobili. Storil je, kar drugi niso mogli storiti, ker je več jezikov do dobriga znal23 govoriti. Izvoljen je bil potem za škofa v I. Sloveča in imenitna škofija je bila to ne zlo deleč25 od Dunaja. Z groznim26 veseljem so ga prebivavci tistiga27 kraja svojiga duhovniga vikšiga28 pastirja sprejeli29, ker so že popred30 toliko od njegove dobrodelnosti slišali31. Velike perhodke32 je imel. Veliko33 blaga in premoženja mu je dajala škofija, vender Pavle34 je ostal per svoji36 navadi, namreč de37 je revno38 živel. Le40 toliko si je perhranil41, kar42 je bilo prav za potrebo43, vse drugo je revežem44 razdal; bolnikam45 pomagal in jim zdravila46 kupoval. Navado48 je imel49 reči: Kar revežem dam51 Bogu dam52. Če bolniku postrežem53 Bogu postrežem54. Torej55 so ga tudi56 vsi revni tistiga57 kraja le očeta imenvali,58 in vedno zanj molili. — Eniga dne59
Znana je bila Pavlova1 učenost, modrost in pobožnost,2 ne le njegovim tovarišem3, nego4 tudi višjim oblastnikom;5 zato je bil od svitlega6 cesarja izvoljen za dvornega svetovalca7, ko si8 je najmanj kaj tacega9 mislil. Več drugih,10 tudi učenih mož je bilo cesarju priporočenih11 za to službo; ali nihče drug nego Pavel12 Svetin je bil izvoljen in z veliko častjo v to imenitno službo povzdignjen. Nekaj let je to težavno službo opravljal15. Vsi njegovi višji16 oblastniki so ga radi imeli in17 so veseli18 bili, da19 so tako učenega20 in zvestega svetovalca21 dobili. Storil je, kar drugi niso mogli storiti, ker je znal22 več jezikov prav dobro23 govoriti. Izvoljen je bil potem za škofa v mestu24 I. Sloveča in imenitna škofija je bila to, nedaleč25 od Dunaja. Z groznim26 veseljem so ga prebivalci tistega27 kraja za svojega duhovnega višjega28 pastirja sprejeli29, ker so že poprej30 toliko slišali od njegovih dobrih del31. Velike prihodke32 je imel. Obilo33 blaga in premoženja mu je dajala škofija, vender34 je Pavel35 ostal pri svojej36 navadi, da37 je namreč38 živel skromno in ponižno39. Samo40 toliko si je prihranil41, kolikor mu42 je bilo neogibno potreba43, vse drugo je razdal ubožcem; bolnikom je45 pomagal in jim46 kupoval zdravila47. Navado48 je imel49 reči: »50Kar siromakom damo, to51 Bogu damo52. Če bolniku postrežemo,53 Bogu postrežemo54.« — Ni čuda, da55 so ga vsi ubožni tistega57 kraja le očeta imenovali58 in vedno zanj molili. — Neki dan59
Znana je bila Pavletova1 učenost, modrost in pobožnost2 ne le tovarišem3, ampak4 tudi višjim oblastnikom;5 zato je bil od svetlega6 cesarja izvoljen za dvornega svetovalca7, ko8 je najmanj na to9 mislil. Več drugih,10 tudi učenih mož je bilo cesarju priporočenih11 za to službo, pa le Pavel12 Svetin je bil izvoljen in z veliko častjo v to imenitno službo povzdignjen. Nekaj let je opravljal14 to težavno službo. Vsi njegovi višji16 oblastniki so ga radi imeli; veseli17 so bili, da19 so takega učenega20 in svetega svetovalca21 dobili. Storil je, kar drugi niso mogli storiti, ker je več jezikov do dobrega znal23 govoriti. Izvoljen je bil potem za škofa v I. Sloveča in imenitna škofija je bila to, ne zelo daleč25 od Dunaja. Z velikim26 veseljem so ga prebivalci tistega27 kraja sprejeli za svojega duhovnega višjega28 pastirja, ker so že prej30 toliko slišali o njegovi dobrodelnosti31. Velike prihodke32 je imel. Veliko33 blaga in premoženja mu je dajala škofija, vendar34 je Pavle35 ostal pri svoji36 navadi, namreč da37 je revno38 živel. Le40 toliko si je prihranil41, kar42 je bilo prav za potrebo43, vse drugo je revežem44 razdal, bolnikom45 pomagal in zdravila46 kupoval. Imel48 je navado49 reči: »50Kar revežem dam,51 Bogu dam52. Če bolniku postrežem,53 Bogu postrežem54.« Zato55 so ga tudi56 vsi revni tistega57 kraja le očeta imenovali58 in vedno zanj molili. — Nekega dne59
47
[51−52]
[72−73]
⮟
ga je nekdajni prijatel1 Avguštin obiskal2, kteriga3 je Pavle škof4 več dni perderžal5, de6 sta se od nekdajnih časov7 pogovarjala, kako jima je bilo nekdaj hudo, zdaj pa9 obema dobro. Kader10 se Avguštin grajšak spet11 na pot proti domu spusti12 ga škof Pavl spremi13 do ceste,14 škofija je bilo15 dobro uro od velike ceste. Tam16 se prijatla ločita17, eden drugimu18 srečo vošita19, si20 obljubita večkrat eden druziga22 obiskati in se23 ločita. Škof Pavl se25 ravno usede26 v kočijo de27 bi hitel domu28, kar stopi k njemu gospodar bližne kajže rekoč29: Gnadljiv30 gospod škof! Prosim31 vas, de32 bi malo v mojo hišo stopili pogledat34 bolnika, kterimu35 je zlo36 hudo. Snoči37 sta peršla38 dva ptujca, vsa revna raztergana39 in lačna. Prosila sta me, de40 bi jih41 prenočil, ker dnarjev42 nimata. Eden44 je bil že včerej grozno45 slab, dans pa46 mu je še47 besedo zaperlo48; bojim se de49 bi brez spovedi ne umerl50. Tovarš njegov51 mu lepo streže pa52 z nami ne more nič53 govoriti,54 zdi se mi de55 je Francoz. Tudi ne vem kake vere je bolnik, na57 vratu ima majhno58 lepo tablico navezano59, na tablici je gosposka ženska namalana61. Škof Pavle63 gre per tej priči64 k bolniku, ga65 vpraša več reči, nič67 ni mogel odgovoriti, tako je oslabel69. Škof je dobro znal govoriti francosko70, torej71 vpraša bolnikoviga tovarša: Od kod prideta72 in kam gresta? Francoz mu odgovori: Iz rusovskiga cesarstva prideva74 iz dežele Siberije75, kjer sva bila vjeta, in76 greva vsak proti svojimu domu77. Francoz je bil vesel, de79 je škof Pavl80 tako lepo po francosko znal81 go-
ga je njegov nekdanji prijatelj1 Avguštin obiskal2, katerega3 je Pavel škof4 več dni pridržal5, da6 sta se od nekdanjih časov7 pogovarjala, kako jima je bilo nekdaj hudo, a8 zdaj je9 obema dobro. Ko10 se graščak Avguštin zopet11 na pot proti domu poda, izpremi12 ga škof Pavel13 do ceste;14 škofija je bila15 dobro uro od velike ceste. Tu16 se prijatelja poslovita17, drug drugemu18 srečo želita19, obljubita si21 večkrat drug druzega22 obiskati, in23 ločita se24. Škof Pavel25 ravno v kočijo sede, da27 bi hitel domov28, kar stopi k njemu gospodar bližnje koče, in mu reče29: »Milostivi30 gospod škof! Prosim31 vas, da32 bi stopili33 malo v mojo hišo pogledat34 bolnika, kateremu35 je zelo36 hudo. Sinoči37 sta prišla38 dva tujca zelo ubožna, raztrgana39 in lačna. Prosila sta me, da40 bi ju41 prenočil, ker nimata denarjev43. Jeden44 je bil že včeraj jako45 slab, a denes46 mu je že47 besedo zaprlo«48; bojim se da49 bi ne umrl brez izpovedi50. Njegov tovariš51 mu lepo streže, ali52 z nami ne more ničesar53 govoriti,54 zdi se mi, da55 je Francoz. Tudi ne vem,56 kake vere je bolnik; na57 vratu ima majheno,58 lepo tablico navezano59, a60 na tablici je podoba neke lepe gospe61.«62 Škof Pavel63 gre takoj64 k bolniku, vpraša ga66 več reči, ali bolnik67 ni mogel ničesar68 odgovoriti, tako je že bil slab69. Škof je dobro znal govoriti francoski70, zatorej71 vpraša bolnikovega tovariša, od kod sta prišla72 in kam gresta? Francoz mu odgovori: »Prideva iz ruskega cesarstva74 iz dežele Sibirije75, kjer sva bila vjeta; a zdaj76 greva vsak na svoj dom77.«78 Francoz je bil vesel, da79 je škof Pavel80 tako lepo znal francoski81 go-
ga je obiskal nekdanji prijatelj1 Avguštin, katerega3 je škof Pavle4 več dni pridrževal5, da6 sta se o nekdanjih časih7 pogovarjala, kako jima je bilo nekdaj hudo, zdaj pa9 obema dobro. Ko10 se graščak Avguštin spet11 na pot proti domu spusti,12 ga škof Pavle spremi13 do ceste;14 škofija je bila15 dobro uro od velike ceste. Tam16 se prijatelja ločita17, eden drugemu18 srečo voščita19, si20 obljubita večkrat eden drugega22 obiskati in se23 ločita. Škof Pavle se25 ravno usede26 v kočijo, da27 bi hitel domov28, kar stopi k njemu gospodar bližnje koče, rekoč29: »Milostivi30 gospod škof, prosim31 vas, da32 bi malo v mojo hišo stopili in pogledali34 bolnika, kateremu35 je zelo36 hudo. Snoči37 sta prišla38 dva tujca, vsa revna, raztrgana39 in lačna. Prosila sta me, da40 bi jih41 prenočil, ker denarjev42 nimata. Eden44 je bil že včeraj zelo45 slab, danes pa46 mu je že47 besedo zaprlo48; bojim se, da49 bi brez spovedi ne umrl50. Njegov tovariš51 mu lepo streže, toda52 z nami ne more nič53 govoriti;54 zdi se mi, da55 je Francoz. Tudi ne vem,56 kake vere je bolnik. Na57 vratu ima navezano majhno,58 lepo tablico, na tablici je naslikana gosposka ženska61.«62 Škof Pavle63 gre pri tej priči64 k bolniku, ga65 vpraša več reči; nič67 ni mogel odgovoriti, tako je oslabel69. Škof je dobro znal govoriti francosko70, zato71 vpraša bolnikovega tovariša: »Odkod prihajata72 in kam gresta?«73 Francoz mu odgovori: »Iz ruskega cesarstva prihajava,74 iz dežele Sibirije75, kjer sva bila ujeta, in76 greva vsak proti svojemu domu77.«78 Francoz je bil vesel, da79 je škof Pavel znal80 tako lepo po francosko81 go-
48
[52−53]
[73−74]
⮟
voriti, in mu je vse razložil2 ob kratkim3, kako se jima je godilo: Jest sim4 pravi Francoz, je rekel5, blizo6 mesta Tulona doma, ime7 mi je Bazil8 Hudon. Zapustil sim9 doma bogate starše, radi bi me bili odkupili, pa10 ni bilo mogoče, mogel sim11 biti soldat,12 in iti z grozno13 Napoleonovo trumo, na gornje merzle rusovske14 dežele. Ta moj bolni tovarš,15 je Illirjan. Imenitniga16 stanu je17, ime mu je Karl18 s primkam19 Gap. Tudi on je mater zapustil20 doma,21 njeno podobo še zdaj na vratu nosi23. Oče pa24 je bil že pred25 v vojski ubit. V vojski sva bila pod enim banderam26, tovarša27 in prijatla28 sva bila. Vkup30 sva služila, vkup31 sva bila vjeta,32 in v daljno deželo, Siberjo,33 odpeljana. Veliko dobriga34 mi je storil Karl35 moj prijatel,36 sam per37 svojih ustih38 si je pertergal39, de40 mi je podal kosček kruha v hudi lakoti41. Že zdavnej42 bi jest43 bil pobit, ko45 bi on46 ne bil neusmiljenih Rusov zame sprosil48. Ker je bil Illirjan49 je z njimi nekoliko govoriti znal. Vjeta50 sva bila celi51 čas vkup52. Rusi so naji53 dali v globoke jame rudo kopat,54 po tri dni nisva beliga dne vidila55, zraven pa56 sva slabo hrano imela58. V taki59 nesreči sva eden druziga troštala,60 spoznala sva, de61 božja previdnost je62 z nama tako naredila. Torej63 sva se iz celiga serca64 k Bogu obernila65, vedno prosila in molila, de66 bi se Bog naji68 usmilil,69 in naji70 iz take nesreče rešil. Dolgo let sva tako zdihvala in molila, de bi se Bog naji usmilil,71 in naji iz take nesreče rešil, in najina72 molitev je peršla pred božji sedež73. Mislila sva, de74 sva od vsih pozabljena in zapušena v75
voriti, in razložil1 mu je vse ob kratkem3, kako se jima je godilo: »Jaz sem4 pravi Francoz,« rekel je5, »blizu6 mesta Tulona doma, ime7 mi je Bazilij8 Hudon. Zapustil sem9 doma bogate starše, radi bi me bili odkupili, a10 ni bilo mogoče, moral sem11 biti vojak12 in iti s silovito13 Napoleonovo vojsko v gorenje mrzle ruske14 dežele. Ta moj bolni tovariš15 je Slovenec, imenitnega16 stanu, ime mu je Karl,18 s priimkom19 Gap. Tudi on je zapustil mater20 doma;21 njeno podobo še zdaj nosi22 na vratu. Oče mu24 je bil že poprej25 v vojski ubit. V vojski sva bila pod jednim praporom26, tovariša27 in prijatelja28 sva si29 bila. Skupaj30 sva služila, skupaj31 sva bila vjeta32 in v daljno deželo, Sibirijo,33 odpeljana. Mnogo dobrega34 mi je storil Karl,35 moj prijatelj;36 sam od37 svojih ust38 si je pritrgaval39, da40 mi je podal košček kruha v hudej lakoti41. Že davno42 bi bil jaz44 pobit, ako45 bi ne bil on47 neusmiljenih Rusov prosil za mene48. Ker je bil Slovenec,49 je z njimi nekoliko govoriti znal. Vjeta50 sva bila ves51 čas skupaj52. Rusi so naju53 dali v globoke jame rudo kopat,54 po tri dni nisva videla belega dneva55, vrhu tega56 sva imela še57 slabo hrano. V takej59 nesreči sva drug druzega tolažila;60 spoznala sva, da je61 božja previdnost z nama tako naredila. Zatorej63 sva se iz vsega srca64 k Bogu obrnila65, vedno prosila in molila, da66 bi se Bog naju68 usmilil in naju70 iz take nesreče rešil,71 in najino72 molitev je uslišal dobri Bog73. Mislila sva, da74 sva od vseh pozabljena in zapuščena v75
voriti, in mu je vse ob kratkem razložil3, kako se jima je godilo: »Jaz sem4 pravi Francoz,« je rekel5, »blizu6 mesta Tulona doma. Ime7 mi je Bazil8 Hudon. Zapustil sem9 doma bogate starše, radi bi me bili odkupili, pa10 ni bilo mogoče. Moral sem11 biti vojak12 in iti v grozno13 Napoleonovo trumo, na gornje mrzle ruske14 dežele. Ta moj bolni tovariš15 je Ilirijan. Imenitnega16 stanu je17, ime mu je Karel,18 s priimkom19 Gap. Tudi on je mater zapustil20 doma,21 njeno podobo še zdaj na vratu nosi23. Oče pa24 je bil že prej25 v vojski ubit. V vojski sva bila pod eno zastavo26, tovariša27 in prijatelja28 sva bila. Vkup30 sva služila, vkup31 sva bila ujeta32 in v daljno deželo Sibirijo33 odpeljana. Veliko dobrega34 mi je storil moj prijatelj Karel;36 sam pri37 svojih ustih38 si je pritrgal39, da40 mi je v hudi lakoti dal košček kruha41. Že zdavnaj42 bi jaz43 bil pobit; ko45 bi on46 ne bil neusmiljenih Rusov zame sprosil48. Ker je bil Ilirijan,49 je z njimi nekoliko govoriti znal. Ujeta50 sva bila ves51 čas vkup52. Rusi so naju53 dali v globoke jame rudo kopat;54 po tri dni nisva belega dne videla55, zraven pa56 sva slabo hrano imela58. V taki59 nesreči sva drug drugega tolažila;60 spoznala sva, da je61 božja previdnost z nama tako naredila. Zato63 sva se iz vsega srca64 k Bogu obrnila65, vedno prosila in molila, da66 bi se naju67 Bog usmilil in naju70 iz take nesreče rešil;71 in najina72 molitev je prišla pred božji sedež73. Mislila sva, da74 sva
49
[53−54]
[74]
⮟
tamnih podzemljiskih1 jamah kakor kert3, kar en dan pride siberski5 poglavar in ukaže naji6 predse perpeljati7. Ko prideva, nama reče8: Zahvalita Boga, rešena sta, tukej10 je pisano povelje11 prišlo od cesarja, vaji per ti13 priči izpustiti,14 in vaji vsaciga15 na svoj dom poslati. Od veselja so se nama per17 tem oznanilu solze uderle18. Karl19 me objame in reče20: Glej bratec, Bog naji je23 uslišal, de24 sva dočakala rešenja25. Vidiš, prav26 je, de27 si me ubogal28 in v Boga zaupal. Ako bi ti29 bil vedno tako nepoterpežliv30 in nevoljin31, kdo ve32, kaj bi se bilo s tabo33 zgodilo. Zahvaliva tedej34 Boga, kteri35 tako dobrotljivo in usmiljeno z nama dela.36 Pokleknila sva in na glas molila. Precej drugi dan se vzdigneva in sva se37 na pot podala38, svoje ljube domovine iskat. Cele kvatre že hodiva39, vse oblačilo je strohnelo, obutalo je stergano40, jesti le toliko imava, kar per41 dobrih ljudeh sprosiva: Dnarci42, kar43 so nama Rusi dali, so kmalo pošli,44 in zdej45 sva zlo46 oslabela. Včeraj pa47 je mojimu tovaršu48 tako hudo prišlo, de49 ne moreva več naprej. Pa naj se nama godi, kokor50 hoče, ne51 zapustim ga svojiga zvestiga prijatla52, de53 ozdravi, ali pa če je božja volja55 tako, de56 mu oči zatisnem. Od hiše do hiše bom57 hodil in sprosil58, kar bom59 mogel, de60 mu pomagam61 in postrežem, tudi62 on v veliki63 revi ni mene zapustil64. V serce66 se je škofu užalilo per67 teh besedah, in reče:68 Glejte hvaležniga prijatla69! Potem se oberne71 k Francozu in mu prijazno reče: Bazile!72 tvoja skerb73 za prijatla74 mi je zlo75 všeč,76 in vsim77 ljudem tukej okoli78 lep izgled79.
temnih podzemeljskih1 jamah,2 kakor krt3, —4 kar pride necega dne sibirski5 poglavar ter ukaže naju6 predse pripeljati7. Ko prideva, reče nama8: Zahvalita Boga, rešena sta; tukaj10 je prišlo pisano12 od cesarja, vaju pri tej13 priči izpustiti,14 in vaju vsacega15 na svoj dom poslati. —16 Od veselja so se nama pri17 tem oznanilu udrle solze18. Karl19 me objame, rekoč20: Glej bratec, Bog je naju23 uslišal, da24 sva dočakala rešenja25. Vidiš, dobro26 je, da27 si me slušal28 in v Boga zaupal. Ako bi bil vedno tako nepotrpežljiv30 in nejevoljen31, kdo zna32, kaj bi se bilo s teboj33 zgodilo. Zahvaliva tedaj34 Boga, kateri35 tako dobrotljivo in usmiljeno z nama dela. —36 Pokleknila sva in na glas molila. Precej drugi dan se vzdigneva, in se37 na pot podava38, svoje ljube domovine iskat. Že hodiva cele kvatre39, vse oblačilo je strohnelo, obutalo je strgano40, jesti le toliko imava, kar si izprosiva pri41 dobrih ljudeh. Denarji42, ki43 so jih nama dali Rusi, kmalu so potekli44 in zdaj45 sva zelo46 oslabela. A včeraj47 je mojemu tovarišu48 tako hudo prišlo, da49 ne moreva več naprej. Pa naj se nama godi, kakor50 hoče, zapustim ga ne, svojega zvestega prijatelja52, da53 ozdravi, ali pa,54 če je volja božja55 tako, da56 mu oči zatisnem. Od hiše do hiše bodem57 hodil in prosil58, kar bodem59 mogel, da60 mu pomagam61 in postrežem, tudi62 on v velikej63 revi ni zapustil mene64.« —65 V srce66 se je škofu užalilo pri67 teh besedah, in reče: »68Glejte hvaležnega prijatelja69!«70 Potem se obrne71 k Francozu in mu prijazno reče: »Bazilij!72 tvoja skrb73 za prijatelja74 mi je zelo75 všeč,76 in je vsem77 ljudem tukaj okolo v78 lep izgled79.
v temnih podzemeljskih1 jamah od vseh pozabljena in zapuščena2 kakor krt3, kar pride nekega dne sibirski5 poglavar in naju ukaže6 predse pripeljati7. Ko prideva, nama reče8: »9Zahvalita Boga, rešena sta; tukaj10 je prišlo pisano povelje12 od cesarja, vaju pri tej13 priči izpustiti in vaju vsakega15 na svoj dom poslati.«16 Od veselja so se nama pri17 tem oznanilu solze udrle18. Karel19 me objame in reče20: »21Glej,22 bratec, Bog naju je23 uslišal, da24 sva dočakala rešenje25. Vidiš, prav26 je, da27 si me ubogal28 in v Boga zaupal. Ako bi ti29 bil vedno tako nepotrpežljiv30 in nevoljen31, kdo ve32, kaj bi se bilo s tabo33 zgodilo. Zahvaliva tedaj34 Boga, ki35 tako dobrotljivo in usmiljeno z nama dela!«36 Pokleknila sva in na glas molila. Precej drugi dan se dvigneva in greva37 na pot, svoje ljube domovine iskat. Cele kvatre že hodiva39, vse oblačilo je strohnelo, obutalo je strgano40, jesti le toliko imava, kar pri41 dobrih ljudeh sprosiva. Denarji42, ki43 so nama jih Rusi dali, so kmalu pošli44 in zdaj45 sva zelo46 oslabela. Včeraj pa47 je mojemu tovarišu48 tako hudo prišlo, da49 ne moreva več naprej. Pa naj se nama godi, kakor50 hoče, ne51 zapustim ga svojega zvestega prijatelja52, da53 ozdravi, ali pa,54 če je božja volja55 tako, da56 mu oči zatisnem. Od hiše do hiše bom57 hodil in sprosil58, kar bom59 mogel, da60 mu pomorem61 in postrežem. Tudi62 on v veliki63 revi ni mene zapustil64.«65 V srce66 se je škofu užalilo pri67 teh besedah. »68Glejte hvaležnega prijatelja69!« reče.70 Potem se obrne71 k Francozu in mu prijazno reče: »Bazile,72 tvoja skrb73 za prijatelja74 mi je zelo75 všeč in vsem77 ljudem tukaj okoli78 lep zgled79.
50
[54−55]
[74−75]
⮟
Žlahtno serce imaš in hvaležno,1 ti delaš, kakor nam keršanska2 ljubezen zapoveduje, torej3 bodi potroštan,4 ne bo5 ti treba prositi6, preskerbljen bo7 tvoj bolni prijatel,8 in zraven9 tudi ti. S tem se Pavle Škof oberne10 in gre. Preden11 se odpelja12, pokliče hišniga13 gospodarja, kjer14 je bolnik ležal, mu da15 dva tolarja,16 in ukaže,17 hitro kokoš zaklati, župo18 bolniku dajati, meso pa20 naj njegov zdravi tovarš povžije, in21 kar bo22 še zraven23 potreboval, naj mu da, vse bo poplačano24. Vsak dan celi25 teden se je Pavl Škof perpeljal26 bolnika obiskat, in zvesto27 je skerbel28, de29 je bil dobro postrežen. Bolnik se je boljšal,30 tako de31 ga je osmi dan Škof32 ukazal v svoje prebivališe perpeljati,33 in tudi tovarša z34 njim, de35 mu je stregel. Dva mesca36 sta ostala per škofu37 bolnik in njegov tovarš,38 z vsim bolj ko doma preskerbljena39. Tudi hvaležna sta bila oba za tolike dobrote40. Vsak dan sta šla v cerkev, potem kader je že42 bolnik vstajal, sta44 hvalila Boga ter46 pridno in serčno47 molila, de48 bi Bog poplačal Škofu take50 dela milosti51. Kader52 se je bolnik že dobro terdniga53 čutil, gre54 ponižno s svojim tovaršem56 k škofu ga zahvaliti57 za vse dobrote,58 in ga prositi59, de60 naj jih61 zdaj pusti naprej62, iskat domovine. Nista vedila63, kako bi prav64 se zahvalila, kar66 govoriti nista mogla, roke67 sta mu kušvala68 in s solzami jih70 močila. Karl71 je toliko rekel73: O gospod škof!75 vi ste me oteli od smerti, druziga76 ne vem poverniti77, kakor dokler bom79 živel bom80 za vas molil81, in solze so se mu uderle83. Škof Pavl pa84 jima reče85 prijazno: Zaupajta87 vselej terdno88
Plemenito in hvaležno srce imaš,1 ti delaš, kakor nam krščanska2 ljubezen zapoveduje; zatorej3 bodi potolažen, prositi4 ne bode5 ti treba več6, preskrbljen bode7 tvoj bolni prijatelj,8 in ž njim9 tudi ti.« To rekši obrne se škof Pavel10 in gre. Predno11 se odpelje12, pokliče hišnega13 gospodarja, pri katerem14 je bolnik ležal, stisne mu15 dva tolarja v roko16 in mu ukaže17 hitro kokoš zaklati, bolniku juho19 dajati, a meso20 naj njegov zdravi tovariš povžije, in21 kar bode22 še bolnik23 potreboval, naj mu da, vse bode poplačano24. Vsak dan skozi ves25 teden se je škof Pavel pripeljal26 bolnika obiskat ter27 je skrbel28, da29 je bil dobro postrežen. Bolnik se je boljšal tako, da31 ga je osmi dan škof32 ukazal v svoje stanovanje pripeljati33 in tudi tovariša ž34 njim, da35 mu je stregel. Dva meseca36 sta ostala pri škofu37 bolnik in njegov tovariš, ter sta bila38 z vsem bolje preskrbljena nego li bi bila doma39. Tudi hvaležna sta bila oba za tolike dobrote40. Vsak dan sta šla v cerkev, in41 potem, ko je42 bolnik že43 vstajal, hvalila sta45 Boga ter46 pridno in srčno47 molila, da48 bi Bog poplačal škofu taka lepa50 dela človeške milodarnosti51. Ko52 se je bolnik že dobro trdnega53 čutil, ponižno gre55 s svojim tovarišem56 k škofu zahvalit se mu57 za vse dobrote in ga prosit59, da60 naj ju61 zdaj pusti dalje iti62, iskat domovine. Nista znala63, kako bi se prav65 zahvalila; niti66 govoriti nista mogla, roki67 sta mu poljubovala68 in s solzami močila. Karl71 je samo72 toliko dejal73: »74O gospod škof!75 vi ste me smrti oteli, druzega vam76 ne morem povrniti77, kakor:78 dokler bodem79 živel, molil bodem80 za vas, in solze so se mu iz oči udrle83. A škof Pavel84 jima prijazno reče86: »Upajta87 vselej trdno88
Plemenito srce imaš in hvaležno;1 ti delaš, kakor nam krščanska2 ljubezen zapoveduje, torej3 bodi potolažen;4 ne bo5 ti treba prositi6, preskrbljen bo7 tvoj bolni prijatelj8 in zraven9 tudi ti.« S tem se škof Pavle obrne10 in gre. Preden11 se odpelje12, pokliče hišnega13 gospodarja, kjer14 je bolnik ležal, mu da15 dva tolarja in ukaže,17 hitro kokoš zaklati, bolniku juho19 dajati, meso pa20 naj njegov zdravi tovariš použije. In21 kar bo22 še zraven23 potreboval, naj mu da, vse bo plačano24. Vsak dan celi25 teden se je škof Pavel pripeljal26 bolnika obiskat in zvesto27 je skrbel28, da29 je bil dobro postrežen. Bolnik se je boljšal,30 tako da31 ga je osmi dan škof32 ukazal v svoje prebivališče pripeljati33 in tudi tovariša z34 njim, da35 mu je stregel. Dva mesca36 sta ostala bolnik in njegov tovariš pri škofu,38 z vsem bolj ko doma preskrbljena39. Tudi hvaležna sta bila oba za toliko dobroto40. Vsak dan sta šla v cerkev, potem ko je42 bolnik že43 vstajal, sta44 hvalila Boga in46 pridno in srčno47 molila, da48 bi Bog škofu49 poplačal taka50 dela milosti51. Ko52 se je bolnik že dobro trdnega53 čutil, gre54 ponižno s svojim tovarišem56 k škofu, ga zahvali57 za vse dobrote in prosi59, da60 naj ju61 zdaj pusti naprej62, iskat domovine. Nista vedela63, kako bi se prav65 zahvalila. Kar66 govoriti nista mogla, roke67 sta mu poljubovala68 in jih69 s solzami močila. Karel71 je toliko rekel73: »74O gospod škof,75 vi ste me oteli od smrti; drugega76 ne vem povrniti77, kakor,78 dokler bom79 živel, bom80 za vas molil81,«82 in solze so se mu udrle83. Škof Pavel pa84 jima reče85 prijazno: »Zaupajta87 vselej trdno88
51
[55−56]
[75−76]
⮟
v Boga, in1 on dobrotljivi Oče vaji2 nikoli ne bo zapustil3. On vselej tako obrača4, de5 človek v potrebi pomoč najde, če je per Bogu iše6. Glej Karl7! Dobrotljivi Bog je mene poslal tebi naproti, de sim8 ti pomagal9, ker je tvoja mati meni in moji10 materi veliko dobriga11 storila,12 še takrat ko je večkrat prišla suknarijo ogledovat. Vedi, de sim14 tudi jest blizo15 mesta L...16 doma, (Karl do zdej17 še tega18 ni vedil,19) in tvojo mater dobro poznam. Glej dobre20 dela staršev Bog še otrokam21 povračuje. Če boš22 tako srečin najti23 svojo mater, spoštuj in ubogaj24 jo,25 Bog te je s terpljenjem zbrihtal26 in ti oči odperl27. Bodi vselej pravičen in brumen28, tako bota29 ti in tvoja mati veliko srečo vživala30. Ko to Karl zasliši31, de32 je Škof33 tudi blizo34 L...35 doma in de37 pozna njegovo mater, začne38 na glas jokati,39 in pravi40: O moj dobrotljivi gospod! Vi43 poznate mojo mater? ali je le44 še živa? Škof pravi46: Ne vem tega47 povedati, veliko48 let nisim49 bil na Ilirskim50, tudi od51 svojih ljudi nič52 ne vem in ne53 slišim. Če pa hočeš počakati še osem dni, de jest54 svoje reči opravim, znaš z mano55 se peljati,56 in tudi tvoj tovarš57, če ravno58 je ptujic59, naš bližnji je. Zlo60 mi je všeč61 ta Francoz, ker ima tako žlahtno62 in hvaležno serce63, kar je v tvoji nevarni64 bolezni zadosti65 pokazal. Zlo66 sta bila oba vesela, rada sta še osem dni ostala per Škofu, pomagala67 sta delati kar sta mogla per70 hiši, de nista71 v lenobi časa tratila. Med tem73 ukaže škof obema nove74 oblačila narediti,75 in ko76 namenjeni dan pride, se Pavl77 škof
v Boga, ker1 on je dobrotljiv oče ter vaju2 nikoli ne zapusti3. On vselej tako obrne4, da5 človek v potrebi pomoč najde, če je išče pri Bogu6. Glej, Karl7! Dobrotljivi Bog je mene poslal tebi naproti, da sem8 ti pomagal9, ker je tvoja mati meni in mojej10 materi mnogo dobrega11 storila,12 še takrat,13 ko je večkrat prišla suknarijo ogledovat. Vedi, da sem14 tudi jaz blizu15 mesta L…16 doma (Karl namreč tega do zdaj17 še ni znal19) in tvojo mater dobro poznam. Glej, dobra20 dela staršev Bog še celi otrokom21 povračuje. Če bodeš22 tako srečen, da najdeš23 svojo mater, spoštuj in poslušaj24 jo;25 Bog te je s trpljenjem izbistril26 in ti oči odprl27. Bodi vselej pravičen in pobožen28, tako bodeta29 ti in tvoja mati veliko srečo uživala30.« Ko Karl to zve31, da32 je škof33 tudi blizu34 L…35 doma,36 in da37 pozna njegovo mater, zajoka38 na glas,39 in reče40: »41O gospod42 moj dobrotljivi; ali res43 poznate mojo mater? je-li44 še živa?« —45 Škof odgovori46: »Tega ne vem47 povedati; mnogo48 let že nisem49 bil na Slovenskem50, niti o51 svojih ljudeh ničesar52 ne vem ni53 slišim. Če pa hočeš počakati še osem dni, da54 svoje reči opravim, lehko55 se pelješ z menoj56 in tudi tvoj tovariš57, dasi58 je ptujec59, naš bližnji je. Zelo60 mi je ljub61 ta Francoz, ker ima tako plemenito62 in hvaležno srce63, kar je ob tvojej nevarnej64 bolezni dosti65 pokazal.« — Zelo66 sta bila oba vesela, rada sta še osem dni pri škofu ostala ter67 sta pomagala68 delati,69 kar sta mogla pri70 hiši, da bi71 v lenobi časa ne72 tratila. V tem73 ukaže škof obema nova74 oblačila narediti,75 in kadar76 namenjeni dan pride, takoj se77 škof Pavel78
v Boga in1 on, dobrotljivi Oče, vaju2 nikoli ne bo zapustil3. On vselej tako obrača4, da5 človek v potrebi pomoč najde, če je pri Bogu išče6. Glej, Karel7! Dobrotljivi Bog je mene poslal tebi naproti, da sem8 ti pomogel9, ker je tvoja mati meni in moji10 materi veliko dobrega11 storila še takrat,13 ko je večkrat prišla suknarijo ogledovat. Vedi, da sem14 tudi jaz blizu15 mesta L.16 doma (Karel do sedaj tega17 še ni vedel19) in tvojo mater dobro poznam. Glej, dobra20 dela staršev Bog še otroku21 povračuje. Če boš22 tako srečen, da boš našel23 svojo mater, spoštuj in ubogaj24 jo,25 Bog te je s trpljenjem zbistril26 in ti oči odprl27. Bodi vselej pravičen in pobožen28, tako bosta29 ti in tvoja mati veliko srečo uživala30.« Ko Karel to zasliši31, da32 je škof33 tudi blizu34 L.35 doma in da37 pozna njegovo mater, začne38 na glas jokati39 in pravi40: »41O moj dobrotljivi gospod, vi43 poznate mojo mater? Ali je44 še živa?«45 Škof pravi46: »Ne vem tega47 povedati, veliko48 let nisem49 bil na Ilirskem50, tudi o51 svojih ljudeh nič52 ne vem in ne53 slišim. Če pa hočeš počakati še osem dni, da jaz54 svoje reči opravim, se moreš z mano peljati56 in tudi tvoj tovariš57, čeravno58 je tujec59, naš bližnji je. Zelo60 mi je všeč61 ta Francoz, ker ima tako plemenito62 in hvaležno srce63, kar je v tvoji nevarni64 bolezni zadosti65 pokazal.« Zelo66 sta bila oba vesela, rada sta še osem dni ostala pri škofu, pomagala67 sta delati,69 kar sta mogla, pri70 hiši, da nista71 v lenobi časa tratila. Medtem73 ukaže škof obema nova74 oblačila narediti in ko76 namenjeni dan pride, se napravi77 škof Pavel78
52
[56−57]
[76−77]
⮟
na pot poda, in v1 kočijo vzame oba popotnika2 s saboj3. Srečno4 pot in lepo vreme so imeli celi5 teden. Celo6 pot so se lepo pogovarjali,7 in eden drugimu perpovedovali8, koliko dobriga9 so od Boga prejeli, koliko10 čudno je Bog eniga ko drujiga11 z velikimi nadlogami obiskal pa mu13 tudi v nadlogah veselje najti dal14. Lepo sta poslušala oba tovarša15 prijazne škofove16 besede, s kterimi jih17 je učil,18 vselej v Boga zaupati,19 in greha20 vedno skerbno se varvati.21 Ohranita si v sercu ljuba22 moja prijatla23, jima reče Škof Pavl24, in25 nikoli ne pozabita te26 resnice: Kdor si perzadeva27, kolikor mu je mogoče28, prav ravnati29, pošteno živeti in greha se varvati30, tisti31 je božji prijatel,32 Bog pa svojiga prijatla33 nikoli ne zapusti. Mislita, kako se je godilo z Danielam34, s Tobijam35, z Jobam36. Kako se je godilo z apostelni37 in z drugimi kristjani38. Terpeli39 so in z veseljem so terpeli41 s terdnim zaupanjem;42 Bog jih ni zapustil. Niso se golfali43, srečno je bila45 njih žalost v večno veselje spreobernjena47, ktero oni48 v nebesih vživajo49. V takih božjih svetih pogovorih jim je čas popotvanja52 hitro minil53. Ravno binkuštno saboto zvečer55 se perpeljajo56 do C...57 na Štajerskim,58 in zavijejo59 v oštarijo per volarji, tam prenočiti60. Postrežni oštir61 hitro perteče62 h kočii63 in spremi64 škofa s tovarši65 vred v hišo, in66 jim odkaže posebno lepo kamerco, kmalo67 napravi tudi nekoliko večerje. Ko je Pavle Škof68 sam s tovarši69 v kamerci70, jima reče71: Zahvalimo dobrotljiviga73 Boga, ki nas je tako po očetovsko74 vse nesre-
napoti in oba popotnika v1 kočijo vzame s seboj3. Srečen4 pot in lepo vreme so imeli ves5 teden. Ves6 pot so se lepo pogovarjali in drug drugemu pripovedovali8, koliko dobrega9 so od Boga prejeli, kako10 čudno je Bog oba11 z velikimi nadlogami obiskal,12 pa tudi v nadlogah njiju razveseljeval14. Lepo sta poslušala oba tovariša15 prijazne škofove16 besede, s katerimi ju17 je učil vselej v Boga upati19 in greha se20 vedno ogibati. »21Ohranita si v srci, prijatelja22 moja ljuba23,« reče jima škof Pavel24, »in25 nikoli ne zabita26 resnice: Kdor si prizadeva27, kolikor mu je moči28, prav delati29, pošteno živeti in greha se ogibati30, ta31 je božji prijatelj, a32 Bog svojega prijatelja33 nikoli ne zapusti. Mislita, kako se je godilo Danielu34, Tobiji35, Jobu36. Kako se je godilo apostolom37 in drugim kristjanom38. Trpeli39 so,40 in z veseljem so trpeli41 s trdnim upom in42 Bog jih ni zapustil. Niso se prevarili43, srečno se44 je njih žalost izpreobrnila46 v večno veselje, katero oni zdaj48 v nebesih uživajo49.«50 V takih božjih in51 svetih pogovorih jim je popotovanje52 hitro minilo53. —54 Ravno binkoštno soboto z večera55 se pripeljejo56 do C…57 na Štirskem,58 in zavijo59 v gostilnico »k volarji« ondu prenočit60. Postrežni gostilničar61 hitro preteče62 h kočiji63 in izpremi64 škofa s tovariši65 vred v hišo ter66 jim odkaže posebno lepo sobo; kmalu67 napravi tudi nekoliko večerje. Ko je škof Pavel68 sam s tovariši69 v sobi70, reče jim71: »72Zahvalimo dobrotljivega73 Boga, ki nas je tako po očetovski74 vse nesre-
na pot. V1 kočijo vzame oba popotnika2 s seboj3. Srečno4 pot in lepo vreme so imeli ves5 teden. Vso6 pot so se lepo pogovarjali in drug drugemu pripovedovali8, koliko dobrega9 so od Boga prejeli, koliko10 čudno je Bog enega ko drugega11 z velikimi nadlogami obiskal,12 pa mu dal13 tudi v nadlogah veselje najti14. Lepo sta poslušala oba tovariša15 prijazne škofovske16 besede, s katerimi ju17 je učil,18 vselej v Boga zaupati19 in se20 vedno skrbno greha varovati. »21Ohranita si v srcu, ljuba22 moja prijatelja23,« jima reče škof Pavel24, »25nikoli ne pozabita te26 resnice: Kdor si prizadeva27, kolikor mu je mogoče28, prav ravnati29, pošteno živeti in greha se varovati30, tisti31 je božji prijatelj.32 Bog pa svojega prijatelja33 nikoli ne zapusti. Mislita, kako se je godilo z Danijelom34, s Tobijem35, z Jobom36. Kako se je godilo z apostoli37 in z drugimi kristjani38. Trpeli39 so in z veseljem so trpeli41 s trdnim zaupanjem;42 Bog jih ni zapustil. Niso se goljufali43, srečno je bila45 njih žalost spreobrnjena46 v večno veselje, katero48 v nebesih uživajo49.«50 V takih božjih,51 svetih pogovorih jim je čas popotovanja52 hitro minil53. Ravno binkoštno soboto zvečer55 se pripeljejo56 do C.57 na Štajerskem58 in zavijejo59 v gostilno »Pri olarju«, da bi tam prenočili60. Postrežni gostilničar61 hitro priteče62 h kočiji63 in spremi64 škofa s tovarišema65 vred v hišo in66 jim odkaže posebno lepo sobico. Kmalu67 napravi tudi nekoliko večerje. Ko je škof Pavle68 sam s tovarišema69 v sobici70, jima reče71: »72Zahvalimo dobrotljivega73 Boga, ki nas je tako po očetovsko74 vse nesre-
53
[57−58]
[77−78]
⮟
če obvarval1 na poti. Jutri pa2, ker je velik praznik, ne pojdemo naprej; če je3 vama prav, bomo tukej ostali4, molili in Boga častili; ne spodobi se6 tak svet7 praznik popotvati8 brez potrebe ali brez9 sile. Vsi trije pokleknejo in glasno Boga hvalijo. Po večerji in po večerni11 molitvi se k pokoju podado12. Binkuštno13 nedeljo zjutrej14, ko15 je jelo po vsih16 cerkvah tistiga17 mesta dnevu18 zvoniti, je škof Pavl vstal20 in poklical oba tovarša21, de22 so vkup23 molili. Glejta, jima reče25 škof: Današni26 dan je sveti Duh na svet prišel čez aposteljne27, kteri28 so bili v molitvi zbrani, molimo29 tudi mi de bomo30 vredni prejeti s.31 Duha; on nas bo razsvetlil32, on bo naše serca oveselil33. Pokleknejo in vsi trije celi35 čas molijo dokler je zvonilo. Ko37 odmolijo, jima reče38 škof Pavl39: Vidva zdaj, če hočeta, še zaspita41 nekoliko časa, jest pa bom43 molil in se perpravljal44 k sveti45 maši. Ob 7. bomo šli46 v cerkev, jest bom opravil ofer s. maše47, vidva pa48 v cerkvi molita in Boga hvalita, ker drugiga opravka49 nimata. Vender Karl!50 povej mi še pred51, kako je to, de52 se ti dans53 tako na smeh deržiš54, ker55 te še nisim vidil ne enkrat se zasmejati,56 in dobre volje biti57, dans pa58 si tako vesel59? Gnadlivi gospod škof!60 odgovori Karl61, kako bi ne bil, ki63 imam takiga žlahtniga64 dobrotnika kakor ste vi, kteri66 ne skerbi67 samo za moje telo, ampak68 tudi za mojo dušo. Vso pot69 ste nama take lepe nauke dajali, de70 je celo71 moje serce72 k Bogu obernjeno,73 in vneto za božjo ljubezen74. Zato sim75 nocoj zlo76 veselo noč imel. Če vam smem po-
če ohranil1 na poti. A jutri2, ker je velik praznik, ne pojdemo dalje; če je3 vama po volji, ostanemo tukaj4, molili bodemo5 in Boga častili; nespodobno je6 tak praznik popotovati8 brez potrebe ali sile.«10 Vsi trije pokleknejo in glasno Boga hvalijo. Po večerji in po večernej11 molitvi gredo počivat12. Binkoštno13 nedeljo jutro14, kadar15 je jelo po vseh16 cerkvah tistega17 mesta k dnevi18 zvoniti, vstal19 je škof Pavel20 in poklical oba tovariša21, da22 so skupaj23 molili. »24Glejta,« reče jima25 škof, »denašnji26 dan je sveti Duh na svet prišel na apostole27, kateri28 so bili v molitvi zbrani. Molimo29 tudi mi, da bodemo30 vredni prejeti sv.31 Duha; on nas razsvetli32, on naša srca oveseli33.«34 Pokleknejo in vsi trije ves35 čas molijo,36 dokler je zvonilo. Kadar37 odmolijo, reče jima38 škof Pavel39: »40Vidva zdaj, če hočeta, še nekoliko časa spita42, a jaz bodem43 molil in se pripravljal44 k sv.45 maši. Ob sedmih pojdemo46 v cerkev, jaz bodem služil sv. mašo47, a vidva48 v cerkvi molita in Boga hvalita, ker drugega opravila49 nimata. Vender, Karl!50 povej mi še poprej51, kako je to, da52 se denes53 tako na smeh držiš54, ker55 te še nisem videl nikdar smijočega56 in veselega57, a denes58 si tako dobre volje59? »Gospod škof milostivi!«60 odgovori Karl61, »62kako bi ne bil, ki63 imam takega plemenitega64 dobrotnika,65 kakor ste vi, kateri66 ne skrbi67 samo za moje telo, nego68 tudi za mojo dušo. Po vsem potu69 ste nama take lepe nauke dajali, da70 je vse71 moje srce72 k Bogu obrneno73 in vneto od božje ljubezni74. Zato sem75 nocoj zelo76 veselo noč imel. Če vam smem po-
če obvaroval1 na poti! Jutri pa2, ker je velik praznik, ne pojdemo naprej. Če3 vama je prav, bomo tukaj ostali4, molili in Boga častili. Ne spodobi se,6 tak sveti7 praznik popotovati8 brez potrebe ali brez9 sile.«10 Vsi trije pokleknejo in glasno Boga hvalijo. Po večerji in večerni11 molitvi se spravijo k pokoju12. Binkoštno13 nedeljo zjutraj14, ko15 je jelo po vseh16 cerkvah tistega17 mesta dnevu18 zvoniti, je škof Pavel vstal20 in poklical oba tovariša21, da22 so vkup23 molili. »24Glejta,« jima reče25 škof, »današnji26 dan je sveti Duh na svet prišel na apostole27, kateri28 so bili v molitvi zbrani. Molimo29 tudi mi, da bomo30 vredni prejeti svetega31 Duha; on nas bo razsvetlil32, on bo naša srca oveselil33.«34 Pokleknejo in vsi trije ves35 čas molijo,36 dokler je zvonilo. Ko37 odmolijo, jima reče38 škof Pavel39: »40Vidva zdaj, če hočeta, še zaspita41 nekoliko časa, jaz pa bom43 molil in se pripravljal44 k sveti45 maši. Ob sedmih bomo šli46 v cerkev, jaz bom opravil daritev svete maše47, vidva pa48 v cerkvi molita in Boga hvalita, ker drugega opravka49 nimata. Vendar, Karel,50 povej mi še prej51, kako je to, da52 se ti danes53 tako na smeh držiš54, ko55 te še nisem videl ne enkrat se nasmejati56 in dobre volje biti57, danes pa58 si tako vesel59?« »Milostivi gospod škof,«60 odgovori Karel61, »62kako bi ne bil, ko63 imam takega plemenitega64 dobrotnika,65 kakor ste vi, kateri66 ne skrbi67 samo za moje telo, ampak68 tudi za mojo dušo. Vso pot69 ste nama take lepe nauke dajali, da70 je vse71 moje srce72 k Bogu obrnjeno73 in vneto za božjo ljubezen74. Zato sem75 nocoj zelo76 veselo noč imel. Če vam smem po-
54
[58−59]
[78]
⮟
vedati, scer na1 sanje nič ne deržim2, vender3 so me nocojšne4 sanje razveselile. Sanjalo se mi je, de5 so me6 moja mati obiskat prišli7, vsi veseli in zdravi, zato sim dans8 tako vesel. Škof Pavl10 odgovori: Morebiti ti je Bog kako veselje dati namenil12, pojdi v cerkev in lepo moli.13
vedati, sicer meni1 sanje niso nič2, vender3 so me nocojšnje4 sanje razveselile. Sanjalo se mi je, da5 so prišli k meni6 moja mati, vsi veseli in zdravi, zato sem denes8 tako vesel.«9 Škof Pavel10 odgovori: »11Morebiti ti je Bog kako veselje odmenil12, pojdi v cerkev in lepo moli.«13
vedati, sicer na1 sanje nič ne držim2, vendar3 so me nocojšnje4 sanje razveselile. Sanjalo se mi je, da5 so me6 moja mati obiskat prišli7, vsi veseli in zdravi, zato sem danes8 tako vesel.«9 Škof Pavel10 odgovori: »11Morebiti ti je Bog kako veselje dati namenil12, pojdi v cerkev in lepo moli!«13
VIII.1 Po škofu Pavlu najde Karl2 baron Gap svojo mater.3
VIII.1 Po škofu Pavlu najde Karl2 baron Gap svojo mater.3
VIII Po škofu Pavlu najde Karel2 baron Gap svojo mater
Škof Pavl1 gre v cerkev, opravi z veliko andohtjo s2. mašo, in3 še potem4 dolgo v cerkvi moli. Ko5 odmoli, gre domu6 še druge dolžne duhovske molitve opravit, tovaršem pa7 ukaže v cerkvi biti,8 potem pa po mestu9 iti kaj pogledat10. Ves zamaknjen11 v molitvi škof sam moli12 v kamerci, kar okoli desete ure zasliši okoli oštirjeve13 hiše veliko ječanje14, zdihvanje15 in vprašanje16. Pogleda per oknu17, kar vidi veliko revnih18, bolnih in slabožnih19, kteri20 so okoli21 hiše hodili in pobiti eden drugimu perpovedvali22: Ni je dans24 naše Kordule!25 ni je dans26! Škof Pavl28 ne ve, kaj to pomeni, radovedno komej30 čaka, de tovarša domu31 prideta in hitro reče Karlnu.33 Pojdi oštirja vprašat34, kaj pomeni de dans35 toliko revežev okoli36 pohaja in po nekaki37 Korduli oprašuje38. Na to oštir gre sam39 k škofu s Karlnam vred40 in mu pravi41: Nič ni čudniga43 to. Vsako nedeljo jih toliko pride okoli44 desete ure, prosit45
Škof Pavel1 gre v cerkev, opravi z veliko pobožnostjo sv2. mašo ter potem3 še dolgo v cerkvi moli. Kadar5 odmoli, gre domov6 še druge dolžne duhovske molitve opravljat; tovarišema7 ukaže v cerkvi ostati in8 potem iti mesta ogledovat10. Škof11 v svojej sobi ves zamaknen12 v molitvi zasliši ob desetej uri okolo gostilničarjeve13 hiše velik hrup14, zdihovanje15 in popraševanje16. Pogleda skozi okno17, kar vidi mnogo ubožnih18, bolnih in nadložnih19, kateri20 so okolo21 hiše hodili in pobiti drug drugemu pripovedovali22: »23Ni je denes24 naše Kordule! o25 ni je denes26!«27 Škof Pavel28 ne ve, kaj je29 to; komaj30 čaka, da tovariša domov31 prideta,32 in hitro reče Karlnu: »33Pojdi gostilničarja vprašat34, kaj je to, da denes35 toliko siromakov okolo36 pohaja in po nekakej37 Korduli poprašuje38.« Gostilničar gre potem s Karlnom vred sam39 k škofu,40 in mu pove41: »42Nič ni čudnega43 to. Vsako nedeljo jih toliko pride okolo44 desete ure,45
Škof Pavel1 gre v cerkev, opravi z veliko pobožnostjo sv2. mašo in3 še potem4 dolgo v cerkvi moli. Ko5 odmoli, gre domov6 še druge dolžne duhovske molitve opraviti, tovarišema pa7 ukaže v cerkvi biti,8 potem pa po mestu9 iti kaj pogledati10. Ves zamaknjen11 v molitvi škof sam moli12 v sobici. Kar zasliši blizu desete ure okoli gostilničarjeve13 hiše veliko ječanje14, zdihovanje15 in vpraševanje16. Pogleda pri oknu17, kar vidi veliko revnih18, bolnih in slabošnih19, kateri20 so okoli21 hiše hodili in pobiti drug drugemu pripovedovali22: »23Ni je danes24 naše Kordule,25 ni je danes26!«27 Škof Pavel28 ne ve, kaj to pomeni. Radovedno komaj30 čaka, da tovariša domov31 prideta in hitro reče Karlu: »33Pojdi in gostilničarja vprašaj34, kaj pomeni, da danes35 toliko revežev okoli36 pohaja in po nekaki37 Korduli vprašuje38.« Nato gre gostilničar s Karlom39 k škofu in mu pravi41: »42Nič ni čudnega43 to. Vsako nedeljo jih toliko pride okoli44 desete ure prosit45
55
[59−60]
[78−79]
⮟
vbogajme nekake gospe1 po imenu Kordule2. Ona je zlo3 dobrodelna. Daje rada revežem4, pomaga bolnikam5, veliko dobriga6 stori. Ob 10.7 uri se vsako nedeljo perpelja8 v cerkev,9 in se per10 nas vselej malo pomudi, de revežem11 razdeli. Je dobro12 uro od tukej grajšinca14, kjer ona gospoduje in15 tako tiho in brumno16 živi, de17 je vsim18 lep izgled19. Dans20 je pa zjutrej21 k maši prišla,22 in se kmalo vernila,23 mora še24 kaj posebniga25 opravila doma imeti. Reveži26 so jo zamudili, zato zdaj po nji oprašujejo27. Karl posluša zvesto oštirjevo perpovedvanje, in28 ga vpraša, kako se ta dobra gospa piše? od kod29 je? Oštir pravi30: Nič več31 ne vem povedati, kakor32 to, de33 je vdova, ime ji je34 Kordula. Nobeden jo drugači36 ne imenuje, kakor37 naša mati Kordula. Per38 sebi ima nekako slušabnico ravno te starosti, obe živite vkup,39 kakor dve prijatlice40, molite41 in ubogim veliko pomagate42. Pred več43 leti je grajšinco44 kupila k veliki sreči vsim revežem našiga45 kraja. Iz Ilirskiga jim46 je sem47 prišla in svojo zvesto služabnico tudi vdovo še50 s sabo perpeljala51. Karl pravi nato k52 škofu Pavlu: Gnadljivi gospod53 škof! Mi dovolite54, de55 grem obiskat tako56 dobro gospo,57 rad bi jo vidil58 in poznal, ker toliko revežem59 pomaga. Zdaj še le vem obrajtati in častiti dobrodelne60 ljudi, ker sim skusil61, kako dobro dene62 človeku v nadlogah najti dobrotljiviga63 pomočnika. Škof Pavl reče65: Prava in dobra je tvoja misel. Ne le67 samo ti, tudi jest68 grem obiskat dobrodelno gospo, vredna je, de69 jo gremo razveselit70. Pa oš-71
vbogajme prosit nekake gospe, Kordule1 po imenu. Ona je zelo3 dobrodelna. Rada daje siromakom4, pomaga bolnikom5, mnogo dobrega6 stori. Ob 10.7 uri se vsako nedeljo pripelje8 v cerkev,9 in se pri10 nas vselej malo pomudi, da siromakom11 razdeli, kar jim je namenila. Dobro12 uro hoda13 od tod je graščinica14, kjer ona vlada, ter15 tako tiho in pobožno16 živi, da17 je vsem v18 lep izgled19. Davi20 je k maši prišla,22 in se kmalu vrnila;23 mora že24 kaj posebnega25 opravila doma imeti. Siromaki26 so jo zamudili, zato zdaj po njej poprašujejo27.« Karl zvesta posluša gostilničarjevo pripovedovanje ter28 ga vpraša, kako se ta dobra gospa piše? od kod29 je? Gostilničar odgovori30: »Druzega31 ne vem, nego li32 to, da33 je vdova, Kordula zvana35. Nihče je drugači36 ne imenuje nego —37 naša mati Kordula. Pri38 sebi ima nekako služabnico svoje dobe, obe živiti skupaj39 kakor prijateljici40, moliti41 in ubožnim mnogo pomagati42. Pred mnogimi43 leti je graščinico44 kupila na veliko srečo vsem siromakom našega45 kraja. Iz Slovenskega46 je sim47 prišla,48 in svojo zvesto služabnico,49 tudi vdovo, že50 s seboj pripeljala51.« Nato reče Karl52 škofu Pavlu: »Gospod53 škof milostivi! Dovolite mi54, da55 grem obiskat dobro gospo;57 rad bi jo videl58 in poznal, ker tolikemu številu siromakov59 pomaga. Zdaj še le vem čislati dobre60 ljudi, ker sem izkusil61, kako dobro deje62 človeku v nadlogah najti dobrotljivega63 pomočnika.«64 Škof Pavel odgovori65: »66Prava in dobra je tvoja misel. Ne le67 samo ti, tudi jaz68 grem obiskat dobrodelno gospo, vredna je, da69 jo gremo razveselit70. A gostilničar!71
vbogajme nekako gospo,1 po imenu Kordulo2. Ona je zelo3 dobrodelna. Daje rada revežem4, pomaga bolnikom5, veliko dobrega6 stori. Ob deseti7 uri se vsako nedeljo pripelje8 v cerkev in se pri10 nas vselej malo pomudi, da revežem11 razdeli. Dobro12 uro od tukaj je graščinica14, kjer ona gospoduje in15 tako tiho pobožno16 živi, da17 je vsem18 lep zgled19. Danes20 je pa zjutraj21 k maši prišla in se kmalu vrnila,23 mora že24 kaj posebnega25 opravila doma imeti. Reveži26 so jo zamudili, zato zdaj po nji vprašujejo27.« Karel zvesto posluša gostilničarjevo pripovedovanje in28 ga vpraša, kako se ta dobra gospa piše, odkod29 je. Gostilničar pravi30: » Nič več31 ne vem povedati kakor32 to, da33 je vdova, ime pa ji je34 Kordula. Nihče je drugače36 ne imenuje kakor37 naša mati Kordula. Pri38 sebi ima nekako služabnico, ravno te starosti. Obe živita vkup39 kakor dve prijateljici40, molita41 in ubogim veliko pomagata42. Pred več43 leti je graščinico44 kupila k veliki sreči vsem revežem našega45 kraja. Z Ilirskega46 je sem47 prišla in svojo zvesto služabnico,49 tudi vdovo, že50 s sabo pripeljala51.« Karel pravi nato k52 škofu Pavlu: »Milostivi gospod53 škof, dovolite mi54, da55 grem obiskat tako56 dobro gospo,57 rad bi jo videl58 in poznal, ker toliko revežem59 pomaga. Zdaj šele vem ceniti in častiti dobrodelne60 ljudi, ker sem skusil61, kako dobro de62 človeku v nadlogah, če najde dobrotljivega63 pomočnika.«64 Škof reče65: »66Prava in dobra je tvoja misel. Ne samo ti, tudi jaz68 grem obiskat dobrodelno gospo, vredna je, da69 jo gremo razveseliti70. Pa, gostilničar,71
56
[60−61]
[79−80]
⮟
tir! povejte1 mi, pravi Škof: Bi pa gospa Kordula rada vidila, ko bi2 jo mi trije prišli obiskat3? O rada5, pravi oštir6, veliko veselje ji bo8 to,9 še vsaciga kmetiškiga10 človeka prijazno11 sprejme, kaj12 bi vas ne? Dobro vem, de13 jo boste zlo razveselili14. Po kosilu ukaže škof Pavl16 napreči in peljati do grajšince17 gospe Kordule, djal18 je: Dans19, ker je praznik, ne gremo naprej, drugiga20 opravka nimamo, lahko gremo tedej obiskat21 dobrodelnico,22 in malo kraje ogledamo23. Perpeljajo se škof Pavl24 in oba tovarša25 do gradiča gospe Kordule, kteri26 na gričku stoji27. Tam stopijo iz kočije,28 in gredo peš proti gradu memo verta29, kteri je30 pred gradam ograjen bil31. Memo verta grede32 vidijo na vertu blizo33 pota sedeti34 na klopici perletno35 ženico, čedno oblečeno, ki je bukvice brala in pa36 jokala. Škof jo s prijazno besedo popraša37: Žena!39 bi nam povedali41, ako42 so gospa Kordula doma? Žena hitro vstane, ker pred44 ni nobeniga vidila45, si hitro46 oči obriše, in gre47 škofu roko kušnit48, ker je po oblačilu vidila de je duhoven, in odgovori ponižno49: Doma so gospa Kordula, doma. Škof: So52 sami? Žena: Niso sami, gospod in gospa z dvema otroci sta per55 njih, pa nobeniga56 ne poznam. Odjedli so, zdej58 nekaj igrajo, meni pa59 so rekli na vert60 iti, de61 me dve uri nič ne potrebujejo. Škof: Kaj63 ste vi gospejna64 služabnica? Žena: Sim še66 dolgo let. Škof: Zakaj pa70 jokate, kaj71 je gospa tako huda? Žena: O Bog varuj! Sej75 ne jokam, le žalujem, desiravno76 mi je dobro; gospa me ima ne77 kakor služabnico,
povedite1 mi,« reče škof, »ali bi gospe Korduli bilo po volji, da2 jo mi trije obiščemo3?« »4O po volji5,« reče gostilničar6, »7veliko veselje jej bode8 to,9 še vsacega kmetskega10 človeka prijazno11 sprejme, zakaj12 bi vas ne? Dobro vem, da13 jo zelo razveselite14.« —15 Po kosilu ukaže škof Pavel16 napreči in peljati do graščinice17 gospe Kordule. Dejal18 je: »Denes19, ker je praznik ne pojdemo dalje, niti druzega20 opravka nimamo, lehko zatorej obiščemo21 dobrodelnico in si malo ogledamo ondukajšnih krajev23.« Pripeljajo se škof Pavel24 in oba tovariša25 do gradiča gospe Kordule, kateri26 na brdu stoji27. Tam stopijo iz kočije in gredo peš proti gradu memo vrta29, ograjenega30 pred gradom31. Memogredoč32 vidijo v vrtu blizu33 pota na klopci sedečo priletno35 ženico, čedno oblečeno, ki je bukvice brala in jokala. Škof jo s prijazno besedo popraša37: »38Žena,39 bi li40 nam povedali41, če42 so gospa Kordula doma?«43 Žena hitro vstane, ker poprej44 ni nikogar videla45, naglo si46 oči obriše in odide47 škofu roko poljubit48, ker je po oblačilo poznala, daje duhoven, ter odgovori prijazno49: »50Doma so gospa Kordula, doma.« −51 Škof: »Ali so52 sami?«53 Žena: »54Niso sami, gospod in gospa in dvoje otrok so pri55 njih, pa nikogar56 ne poznam. —57 Odjedli so, zdaj58 nekaj igrajo, a meni59 so rekli v vrt60 iti, ker61 me dve uri nič ne potrebujejo.«62 Škof: »Ali63 ste vi gospinja64 služabnica? Žena: »Že66 dolgo let sem67.«68 Škof: »69Zakaj li70 jokate? Mar71 je gospa,72 tako huda?«73 Žena: »74O Bog varuj! Saj75 ne jokam, žalujem le, da si tudi76 mi je dobro; gospa me ne drži77 kakor za78 služabnico,
povejte1 mi,« pravi škof, »ali bi pa gospa Kordula rada videla, ko bi2 jo mi trije prišli obiskat3?« »4O rada5,« pravi gostilničar6, »7veliko veselje ji bo8 to;9 še vsakega kmečkega10 človeka sprejme, kaj12 bi vas ne? Dobro vem, da13 jo boste zelo razveselili14.«15 Po kosilu ukaže škof Pavel16 napreči in peljati do graščinice17 gospe Kordule. Dejal18 je: »Danes19, ker je praznik, ne gremo naprej; drugega20 opravka nimamo, lahko gremo tedaj obiskat21 dobrodelnico in malo kraje ogledamo23.« Škof Pavel24 in oba tovariša se pripeljejo25 do gradiča gospe Kordule, kateri stoji26 na griču27. Tam stopijo iz kočije in gredo peš proti gradu mimo vrta29, ki je bil30 pred gradom ograjen31. Mimo vrta grede32 vidijo na vrtu blizu33 pota sedeti34 na klopci priletno35 ženico, čedno oblečeno, ki je bukvice brala in pa36 jokala. Škof jo s prijazno besedo povpraša37: »38Žena,39 bi nam hoteli povedati41, ali42 so gospa Kordula doma?«43 Žena hitro vstane, ker prej44 ni nikogar videla45, si hitro46 oči obriše, gre in47 škofu roko poljubi48, ker je po oblačilu videla, da je duhovni. Ponižno odgovori49: »50Doma so gospa Kordula, doma.«51 Škof: »So52 sami?«53 Žena: »54Niso sami, gospod in gospa z dvema otrokoma sta pri55 njih, pa nobenega56 ne poznam. Odjedli so, zdaj58 nekaj igrajo, meni pa59 so rekli na vrt60 iti, češ da61 me dve uri nič ne potrebujejo.«62 Škof: »Kaj63 ste vi gospenja64 služabnica?«65 Žena: »Sem že66 dolgo let.«68 Škof: »69Zakaj pa70 jokate? Kaj71 je gospa tako huda?«73 Žena: »74O Bog varuj! Saj75 ne jokam, le žalujem, dasiravno76 mi je dobro; gospa me ima ne77 kakor služabnico,
57
[61−62]
[80−81]
⮟
ampak kakor prijatlico1, vse mi zaupa2, vse3 me vpraša, zato ker ve, de sim skerbna4 za vsako delo. Zdihujem pa5 zavoljo drugih britkost6. Škof: Pojdite vprašat gospe: Če smemo iti9 jo obiskat10, ker smo ptujci iz11 Dunaja,12 in nič z njo znani. Žena gre hitro v grad povedat15, de16 trije gospodje iz17 Dunaja bi18 radi prišli gospo obiskat, eden19 med njimi je Škof20, zlat križ ima na vratu21. Gospa Kordula reče: Teci hitro doli in reci jim, de24 jih lepo prosim precej gori priti25. Pavl škof26 gre s tovaršama27 v grad, služabnica jim pokaže stanovanje. Ko29 v hišo pridejo30, se31 po navadi eden drugimu perklonejo in se32 pozdravijo, potem reče Pavl33 škof: Ne zamerite žlahtna36 gospa, de vas pridemo37 obiskat, če ravno38 se ne poznamo:39 Praznik je dans40, ne spodobi41 se popotvat, iz42 Dunaja pridemo43, do L..44. gremo45, dans46 počivamo. Glas vaših dobrih del nas je obudil, de pridemo vas obiskat: Jest sim47 škof v I., ta dva sta moja tovarša48, prideta49 še iz bolj daljne50 dežele. Reveža51 sta, sim jih jest52 k sebi v kočijo vzel,53 domovanja išeta54, popotnika sta, kakor smo vsi na svetu. Gospa Kordula je bila vsa vesela,56 prosila jih je, de57 so posedili58, in ukaže pernesti59 vina, kruha, putra60 in redkve, in je rekla61: Velika čast mi je, de se tako deleč ponižate gnadlivi63 gospod škof, k meni priti,65 in me ubogo žalostno zapušeno67 vdovo obiskati, v serce68 me to veseli: Pa69 ne zamerite gnadlivi70 gospod škof, če vas vprašam, kako vam je ime. Škof Pavl72 odgovori: Pavle73 mi je ime, pišem se Svetin; iz Ilirskiga sim74 doma. Potem reče:
nego za prijateljico1, vse mi upa2, o vsem3 me vpraša, zato ker ve, da sem skrbna4 za vsako delo. A zdihujem5 zavoljo drugih britkosti6.«7 Škof: »8Pojdite vprašat gospe, če9 jo smemo obiskati10, ker smo ptujci z11 Dunaja in nismo13 nič z njo znani.«14 Žena gre hitro v grad povedat15, da16 trije gospodje z17 Dunaja bi18 radi prišli gospo obiskat; jeden19 med njimi je škof20, zlat križ nosi za vratom21. Gospa Kordula reče: »22Teci hitro doli,23 in reci jim, da24 jih lepo prosim gori priti25.« — Škof Pavel26 gre s tovarišema27 v grad, in28 služabnica jim pokaže stanovanje. Kadar29 v sobo stopijo30, po navadi se drug drugemu priklonijo in32 pozdravijo, potem reče škof Pavel34: »35Ne zamerite plemenita36 gospa, da smo prišli vas37 obiskat, če tudi38 se ne poznamo.39 Praznik je denes40, ne spodobuje41 se popotovati; z42 Dunaja smo prišli43, do L…44. pojdemo45, denes46 počivamo. Glas vaših dobrih del nas je obudil, da smo prišli k vam. Jaz sem47 škof v I., ta dva sta moja tovariša48, prišedša49 še iz daljnjejše50 dežele. Siromaka51 sta, zato sem ju52 k sebi v kočijo vzel,53 domovanja iščeta54, popotnika sta, kakor smo vsi na svetu.«55 Gospa Kordula je bila vsa vesela,56 prosila jih je, da57 so sedli58, in ukaže prinesti59 vina, kruha, presnega masla60 in redkve, rekoč61: »62Velika čast mi je, da ste se ponižali, milostivi63 gospod škof, k meni priti,65 in me ubogo,66 žalostno in zapuščeno67 vdovo obiskati, v srce68 me to veseli. A69 ne hudujte se milostivi70 gospod škof, če vas vprašam, kako vam je ime.« —71 Škof Pavel72 odgovori: »Pavel73 mi je ime, pišem se za Svetina in sem z Kranjskega74 doma.«75 Potem reče:
ampak kakor prijateljico1, vse mi zaupa2, vse3 me vpraša, zato ker ve, da sem skrbna4 za vsako delo. Zdihujem pa5 zavoljo drugih bridkosti6.«7 Škof: »8Pojdite in vprašajte gospo, ali9 jo smemo obiskati10, ker smo tujci z11 Dunaja in nič z njo znani.«14 Žena gre hitro v grad pravit15, da bi16 trije gospodje z17 Dunaja radi prišli gospo obiskat, eden19 med njimi je škof20, zlat križ ima na vratu21. Gospa Kordula reče: »22Teci hitro doli in reci jim, da24 jih lepo prosim, naj pridejo precej gori25.« Škof Pavel26 gre s tovarišema27 v grad, služabnica jim pokaže stanovanje. Ko29 v hišo pridejo30, se31 po navadi drug drugemu ;priklonijo in32 pozdravijo, potem reče škof Pavel34: »35Ne zamerite, plemenita36 gospa, da vas prihajamo37 obiskat, čeravno38 se ne poznamo.39 Praznik je danes40, ne spodobi41 se popotovati; z42 Dunaja prihajamo43, do L. gremo45, danes46 počivamo. Glas vaših dobrih del nas je obudil, da vas prihajamo obiskat. Jaz sem47 škof v I., ta dva sta moja tovariša48, prihajata49 še iz bolj daljne50 dežele. Reveža51 sta, zato sem ju jaz52 k sebi v kočijo vzel;53 domovanja iščeta54, popotnika sta, kakor smo vsi na svetu.«55 Gospa Kordula je bila vsa vesela;56 prosila jih je, da57 so posedli58, in ukazala prinesti59 vina, kruha, masla60 in redkve in je rekla61: »62Velika čast mi je, da se tako daleč ponižate, milostivi63 gospod škof, in pridete64 k meni in me ubogo,66 žalostno in zapuščeno67 vdovo obiščete. V srce68 me to veseli. Pa69 ne zamerite, milostivi70 gospod škof, če vas vprašam, kako vam je ime.«71 Škof Pavel72 odgovori: »Pavle73 mi je ime, pišem se Svetin, z Ilirskega sem74 doma.«75 Potem reče:
58
[62−63]
[81−82]
⮟
Žlahtna1 gospa! vašiga imena drujiga2 ne vem kakor3 Kordula,4 smem vas vprašati, kako se še6 vam pravi?8 Gospa Kordula odgovori malo nerada, zato9 ker svojiga praviga primka10 še nikomur ni povedala: vender11 reče: Več12 let sim še13 vdova, moj mož je bil na vojski ubit,14 in zdaj sim15 od vsih zapušena16. Karl17, kteri18 je gospej Korduli ravno nasproti19 sedel, jo je vedno ogledval,21 in serce22 se mu je treslo. Oh! je rekel23 sam per24 sebi, moja mati je bila ravno26 taka; kako zlo ji27 je ta gospa podobna, le28 samo preveč29 je kumerna,30 moja mati je bila debela. Ves31 je bil Karl zmeden32 in rudeč33, kar besede ni mogel govoriti; potem34 se vender serčniga stori35, se perklone36 ponižno in reče: Žlahtna38 gospa Kordula! kaj ne39, vaš mož je bil baron Gap, ki je bil v pervim boji40 umorjen, in vaš sin je bil Karl41, ki je sam radovoljno42 k francozam šel43, desiravno44 ste mu vi zlo zlo45 branili, in je potem na Rusovskim zmerznil46? Vsa bleda gospa47 Kordula postane48 in pravi49: Oh50 vi veste od mojiga Karlna! povejte51 mi, kje je zmerznil52, kje je zakopan? kupit pošlem53 njegove kosti, ali pa sama grem ponje54, de bo55 vsaj mertev zravn56 mene prebival57, ker te sreče nimam, ga živiga več viditi. Oh moj Karl! oh moj Karl58! je zdihvala59 na glas gospa Kordula. Zakaj me nisi ubogal61, sej sim62 ti naprej63 povedala de64 se ti bo65 kaj taciga zgodilo66. — Karl67 se zdaj več68 ni mogel premagati, ker je za gotovo vedil71, de72 je gospa Kordula njegova73 mati. Solze so74 se mu uderle75, glasno začne jokati76, vstane in gre k svoji78 materi jo
»Plemenita1 gospa! vašega imena druzega2 ne vem, nego3 Kordula;4 smem li5 vas vprašati, kako se vam še7 pravi?« —8 Gospa Kordula odgovori malo nerada, zato9 ker svojega pravega priimka10 še nikomur ni povedala; vender11 reče: »Nekaj12 let sem že13 vdova, moj mož je bil na vojski ubit,14 in zdaj sem15 od vseh zapuščena16.« — Karl17, kateri18 je nasproti gospe Kordule19 sedel, ogledoval20 jo je vedno,21 in srce22 se mu je treslo. »O, dejal je23 sam v24 sebi, moja mati je bila vsa26 taka; kako zelo jej27 je ta gospa podobna, samo presuha29 je;30 moja mati je bila debela. Ves31 je bil Karl zmeten32 in rudeč33, kar besede ni mogel izpregovoriti. Potem34 se vender pohrabri35, prikloni se36 ponižno in reče: »Plemenita38 gospa Kordula! kaj ne39, vaš mož je bil baron Gap, ki je bil v prvem boji40 umorjen, in vaš sin je bil Karl41, ki je šel radovoljen42 k Francozom43, da si tudi44 ste mu vi zelo zelo45 branili, in je potem na Ruskem zmrznil46?« Gospa47 Kordula vsa obledi48 in reče49: »O, kaj50 vi veste o mojem Karlu! povedite51 mi, kje je zmrznil52, kje je zakopan? kupit pošljem53 njegove kosti, ali pa sama pojdem po nje54, da bode prebival55 vsaj mrtev poleg56 mene, ker te sreče nimam, da bi še kedaj živega videla. O Karl moj! o Karl moj58!« vzdihovala je59 na glas gospa Kordula. »60Zakaj me nisi poslušal61, saj sem62 ti poprej63 povedala, da64 se ti kaj tacega zgodi66.« — Karl67 se zdaj ni mogel več70 premagati, ker je trdno znal71, da72 je gospa Kordula njega73 mati. Solze se mu udero75, glasno začne jokati76, vstane,77 in gre k svojej78 materi, potem79 jo
»Plemenita1 gospa, vašega drugega imena2 ne vem kakor3 Kordula,4 smem vas vprašati, kako se še6 vam pravi.«8 Gospa Kordula odgovori malo nerada, ker svojega pravega priimka10 še nikomur ni povedala. Vendar11 reče: » Več12 let sem že13 vdova, moj mož je bil na vojski ubit in zdaj sem15 od vseh zapuščena16.« Karel17, ki18 je gospe Korduli ravno nasproti19 sedel, jo je vedno ogledoval21 in srce22 se mu je treslo. »Oh,« je rekel23 sam pri24 sebi, »25moja mati je bila ravno26 taka; kako zelo ji27 je ta gospa podobna, le28 samo preveč29 je suha;30 moja mati je bila debela.« Karel31 je bil ves zmeden32 in rdeč33, kar besede ni mogel spregovoriti. Potem34 se vendar srčnega stori35, se36 ponižno prikloni37 in reče: »Plemenita38 gospa Kordula, kajne39, vaš mož je bil baron Gap, ki je bil v prvem boju40 umorjen, in vaš sin je bil Karel41, ki je sam radovoljno42 k Francozom šel43, dasiravno44 ste mu vi to zelo45 branili, in je potem na Ruskem zmrznil46?« Gospa47 Kordula vsa obledi48 in pravi49: »Oh!50 vi veste o mojem Karlu? Povejte51 mi, kje je zmrznil52, kje je zakopan? Kupiti pošljem53 njegove kosti, ali pa sama grem ponje54, da bo55 vsaj mrtev zraven56 mene prebival57, ker te sreče nimam, da bi ga še živega videla. Oh moj Karel, oh moj Karel58!« je vzdihovala59 na glas gospa Kordula. »60Zakaj me nisi ubogal61, saj sem62 ti naprej63 povedala, da64 se ti bo65 kaj takega zgodilo66.« Karel67 se zdaj ni več69 mogel premagati, ker je za gotovo vedel71, da72 je gospa Kordula njegova73 mati. Solze se mu udero75, glasno zajoka76, vstane in gre k svoji78 materi,79 jo
59
[63−64]
[82−83]
⮟
objame in kušne1, rekoč: Oh2 ljuba moja perserčna3 mati.4 Ne žalujte ne žalujte! lejte6, jest sim7 vaš Karl,8 vaš sin, vaš neboglivi9 sin. Kordula se začudi, ne verjame, de11 bi ta njeni12 sin bil. Oh kako bi to13 bilo mogoče? de15 bi ta moj sin Karl bil17? Karl18 odpne kamžolo19 in vzame iz20 vrata tablico s podobo gospe Kordule, in21 jo da svoji22 materi rekoč: Lejte24 mati vašo25 podobo, ravno tisto26, ktero27 ste mi dali tisti dan28, ko sim29 se od vas ločil. Vedno sim30 jo na vratu nosil,31 in vselej se na33 vas spomnil34, kader sim35 tablico pogledal. Kordula pogleda podobo, jo pozna38 in omedli od veselja. Ko spet k sebi pride39, in se zbrihta, so bile40 njene perve41 besede: Karl42 moj ljubi sin! oh43 kako sim44 srečna, de45 te še enkrat46 vidim. Dobrotljivi, usmiljeni Bog!47 kako neskončno48 si vender49 dober, uslišal50 si moje51 molitve, ozerl52 si se na moje zdihvanje53, dal54 si mi sina, kteriga sim še zdavnej objokvala55 in mislila, de je še červam za jed56. Bodi hvaljen in vekomaj češen57 usmiljeni Bog!58 ker si dans59 mojo žalost v tako veselje spremenil60. Tvoje dobrote o Bog! okušam dans62 posebno, torej63 je moje serce64 polno hvaležnosti. Potem ko65 se serce od veselja in čudenja66 take sreče, na ktero nobeden67 ni mislil, vse užgano potolaži68, reče Karl69 ves vesel in poln otroške70 ljubezni do svoje matere: Ljuba71 moja mati72! Bog nas je dolgo let skušal73 z nadlogami, z74 nesrečami in z75 mnogimi britkostmi76. S tem nas je učil prav moliti in v njega zaupati77. On dobrotljivi nebeški oče je videl našo poterpežljivost80, uslišal
objame in poljubi1, rekoč: »O2 ljuba, prisrčna moja3 mati!4 Ne žalujte,5 ne žalujte! glejte6, jaz sem7 vaš Karl,8 vaš sin, vaš nepoboljšljiv9 sin.« —10 Kordula se začudi, ne verjame, da11 bi ta njen12 sin bil. »O kako bi13 bilo to14 mogoče, da15 bi ta bil16 moj sin Karl17? Karl18 odpne suknjo19 in vzame izza20 vrata tablico s podobo gospe Kordule, ter21 jo da svojej22 materi,23 rekoč: »Poglejte,24 mati,25 podobo, tista je26, katero27 ste mi dali, kadar sem29 se od vas ločil. Vedno sem30 jo nosil za vratom,31 in vselej sem32 se spomenil33 vas, kadar sem35 tablico pogledal.«36 Kordula pogleda podobo, spozna37 jo,38 in omedli od veselja. Kadar se je zopet zavedela39, bile so40 njene prve41 besede: »Karl, sin42 moj ljubi! o43 kako sem44 srečna, da45 te še vidim. Dobrotljivi, usmiljeni Bog!47 kako neizkončno48 si vender49 dober, uslišal50 si mi51 molitve, ozrl52 si se na moje zdihovanje53, vrnil54 si mi sina, katerega sem že iz davna žalovala55 in mislila, da ga že črvje jedo56. Bodi hvaljen in vekomaj češčen,57 usmiljeni Bog!58 ker si denes59 mojo žalost v tako veselje izpremenil60. Tvoje dobrote,61 o Bog! okušam denes62 posebno, zatorej63 je moje serce64 polno hvaležnosti.« Kadar65 se nje srce potolaži od66 take sreče, katera nikomur67 ni bila v mislih68, reče Karl69 ves vesel in poln otročje70 ljubezni do svoje matere: »Mati71 moja ljuba72! Bog nas je dolgo let izkušal73 z nadlogami, nesrečami in mnogimi britkostmi76. S tem nas je učil prav moliti in vanj upati77. On dobrotljivi nebeški oče je videl našo potrpežljivost80, uslišal
objame in poljubi1, rekoč: »Oh2 ljuba moja presrčna3 mati!4 Ne žalujte,5 ne žalujte! Glejte6, jaz sem7 vaš Karel8 vaš sin, vaš neubogljivi9 sin.«10 Kordula se začudi, ne verjame, da11 bi ta njen12 sin bil. Kako bi to13 bilo mogoče, da15 bi ta bil16 moj sin Karel17? Karel18 odpne suknjič19 in vzame izza20 vrata tablico s podobo gospe Kordule in21 jo da svoji22 materi,23 rekoč: »Glejte,24 mati, vašo25 podobo, ravno tisto26, katero27 ste mi dali tisti dan28, ko sem29 se od vas ločil. Vedno sem30 jo na vratu nosil31 in vselej se na33 vas spomnil34, kadar sem35 tablico pogledal.«36 Kordula pogleda podobo, jo spozna38 in omedli od veselja. Ko spet k sebi pride in se ove39, so bile40 njene prve41 besede: »Karel,42 moj ljubi sin,43 kako sem44 srečna, da45 te še enkrat46 vidim. Dobrotljivi, usmiljeni Bog,47 kako neskončno48 si vendar49 dober! Uslišal50 si moje51 molitve, ozrl52 si se na moje zdihovanje53, dal54 si mi sina, ki sem ga že zdavnaj objokovala55 in mislila, da je že črvom za jed56. Bodi hvaljen in vekomaj češčen,57 usmiljeni Bog,58 ker si danes59 mojo žalost v tako veselje spremenil60. Tvoje dobrote,61 o Bog, skušam danes62 posebno, torej63 je moje srce64 polno hvaležnosti.« Ko65 se srce od veselja in čutenja66 take sreče, na katero nobeden67 ni mislil, vse vžgano potolaži68, reče Karel69 ves vesel in poln otroške70 ljubezni do svoje matere: »Ljuba71 moja mati72! Bog nas je dolgo let skušal73 z nadlogami, z74 nesrečami in z75 mnogimi bridkostmi76. S tem nas je učil prav moliti in v njega zaupati77. On,78 dobrotljivi nebeški oče,79 je videl našo potrpežljivost80, uslišal
60
[64−65]
[83]
⮟
je naše zdihvanje,1 in dans2 nam tako veselje storil4. Snoči še5 je bilo moje serce zlo6 veselo, brez de bi bil vedil7 zakaj, dans pa poznam8 in čutim. Ljuba mati!9 vem de10 se je11 vam vse12 leta, kar sva bila ločena, hudo godilo, nar huji pa13 vam je bilo, ker niste od mene nič14 slišali in zvedli15. Veliko hujši vender se je16 meni godilo. Per17 reki Berezini18, kjer je več sto francozov19, lahov20 in nemcov potonilo21, ko22 so nas Rusi podili23, se je most poderl, čez25 nismo mogli, toliko je bilo merličev v26 vodi, de27 se je skorej28 voda zajezila, živi29 so po mertvih čez30 lazili. Strah je še misliti na tisti dan31, kaj smo terpeli per tisti32 vodi Berezini33. Tudi jest sim34 bil že blizo smerti35. Pahnili36 so me v vodo tisti, ki so za nami perderli in pred37 Rusi bežali38. Vsak je hotel pred čez39 vodo priti40 in bežati. Plavati sim sicer enmalo41 znal, vender42 lačen in slab nisim43 mogel naprej, vidil sim44, de45 je zdej46 moja zadnja ura prišla47. Moj tovarš48, s kterim49 sva bila vedno zvesta prijatla, kterimu sim50 večkrat kaj dal, dokler sim dnarjev51 dosti imel, je k sreči vidil53, kako v vodi pojemam, skoči55 v vodo, in56 srečno me iz vode izleče57 in pred smertjo obvarje. Ko58 na suho prideva59, sim60 se mu zahvalil, pa sim61 rekel: Kaj pomaga, ker si me otel pred smertjo v vodi,63 zdaj pa naji bodo64 Rusi pobili, kteri65 so bili komej 3066 stopinj od naji67. Dobri tovarš68 mi reče: V Boga zaupajva70, on naji bo obvarval in per življenji ohranil71. Verziva72 vse orožje od sebe73 in pojdiva Rusam74 naproti prosit, de naji per življenji puste75. Storila sva kakor
je naše zdihovanje,1 in denes2 nam je storil3 tako veselje. Sinoči že5 je bilo moje srce zelo6 veselo, ne vedoče7 zakaj, a denes znam8 in čutim. Mati ljuba!9 vem, da10 se je11 vam vsa12 leta, kar sva bila ločena, hudo godilo; a najhuje13 vam je bilo, ker niste ničesa o meni14 slišali niti zvedeli15. Vender se je mnogo huje16 meni godilo. Pri17 reki Brezini18, kjer je na stotine Francozov19, Lahov20 in Nemcev utonilo21, kadar22 so nas Rusi gonili23, podrl24 se je most, preiti25 nismo mogli, toliko je bilo mrličev po26 vodi, da27 se je malo ne28 voda zajezila, živi29 so po mrtvih30 lazili. Strah je samo spominati se tega dne31, kaj smo trpeli pri tistej32 vodi Brezini33. Tudi jaz sem34 bil že blizu smrti35. Pehnili36 so me v vodo tisti, ki so za nami pridrli, ker so jih37 Rusi pred seboj gnali38. Vsak je hotel poprej39 vodo preiti40 in bežati. Plavati sem nekoliko41 znal, vender42 lačen in slab nisem43 mogel naprej; videl sem44, da45 je prišla46 moja zadnja ura. Moj tovariš48, s katerim49 sva bila vedno zvesta prijatelja in kateremu sem50 večkrat kaj dal, dokler sem denarjev51 dosti imel, videl52 je na mojo srečo53, kako utapam54 v vodi, skočil55 v reko ter me56 srečno izvlekel57 in smrti otel. Kadar sva58 na suho prišla59, zahvalil sem60 se mu in61 rekel: »62Kaj pomaga, ker si me otel smrti? a63 zdaj naju pobijo64 Rusi;« ti65 so namreč bili komaj trideset66 stopinj od naju67. Blagi tovariš68 mi reče: »69V Boga upajva70, on naju ohrani živa71. Odvrziva72 vse orožje in pojdiva Rusom74 naproti prosit, da nama glav ne vzeme75.«76 Storila sva,77 kakor
je naše zdihovanje1 in nam danes3 tako veselje storil4. Snoči že5 je bilo moje srce zelo6 veselo, ne da bi bil vedel7 zakaj, danes pa poznam8 in čutim. Ljuba mati,9 vem, da10 se vam je vsa12 leta, kar sva bila ločena, hudo godilo; najhuje pa13 vam je bilo, ker niste o meni nič14 slišali in zvedeli15. Vendar se je veliko huje16 meni godilo. Pri17 reki Berezini18, kjer je več sto Francozov19, Lahov20 in Nemcev potonilo21, ko22 so nas Rusi podili23, se je most podrl; čez25 nismo mogli, toliko je bilo mrličev v26 vodi, da27 se je skoraj28 voda zajezila. Živi29 so po mrtvih čez30 lazili. Strah je še misliti na tisti dan31, kaj smo trpeli pri tisti32 vodi Berezini33. Tudi jaz sem34 bil že blizu smrti35. Pahnili36 so me v vodo tisti, ki so za nami pridrli in pred37 Rusi bežali38. Vsak je hotel prej čez39 vodo priti40 in bežati. Plavati sem sicer nekoliko41 znal, vendar42 lačen in slab nisem43 mogel naprej; videl sem44, da45 je zdaj46 moja zadnja ura prišla47. Moj tovariš48, s katerim49 sva bila vedno zvesta prijatelja, kateremu sem50 večkrat kaj dal, dokler sem denarjev51 dosti imel, je k sreči videl53, kako v vodi pojemam. Skoči55 v vodo in me56 srečno iz vode izvleče57 in pred smrtjo obvaruje. Ko58 na suho prideva59, sem60 se mu zahvalil in sem61 rekel: »62Kaj pomaga, ker si me otel pred smrtjo v vodi,63 zdaj pa naju bodo64 Rusi pobili, kateri65 so komaj trideset66 stopinj od naju67.« Dobri tovariš68 mi reče: »69V Boga zaupajva70, on naju bo obvaroval in pri življenju ohranil71. Vrziva72 vse orožje od sebe73 in pojdiva Rusom74 naproti prosit, da naju pri življenju puste75.«76 Storila sva,77 kakor
61
[65−66]
[83−84]
⮟
je rekel1, in Rusi so naji dali2 z drugimi vred v temne globoke jame rudo4 kopat, kjer se nama je grozno hudo5 godilo, vender6 sva Boga hvalila, de7 sva per življenji8 ostala. V najnih9 nadlogah sva eden druziga troštala,10 in vedno Boga prosila, de11 bi se naji12 usmilil in nama to srečo dodelil14, še kdej domu15 priti. Moj ljubi tovarš16 in zvesti prijatel17 me ni zapustil, vselej mi je rad pomagal in jest18 njemu. Čez več let19 je Bog najno20 prošnjo, najne molitve21 uslišal. Rešena sva bila oba ob enim22 iz rusovske služnosti, ispušena sva bila domu23. Lete24 mati blizo25 doma sim še26 bil, ne deleč27 od Dunaja, in sim28 tako oslabel, de29 mi več30 ni bilo mogoče naprej31. Ves slab32, zdelan, spotan33 in lačen sim34 omedlel, tako de35 se nisim zavedel36. Moj ljubi tovarš37 me ni zapustil, po bratovsko38 je zame skerbel39, dobrih ljudi prosil de41 so mi pomagali. Brez njega bi bil gotovo umreti mogel na poti. Lejte43, ta zvesti prijatel44, ta moj dobri tovarš45 je Bazili46 Hudon, kteriga tukej47 z mano per mizi48 vidite. Kordula vsa ginjena na to perpovedovanje: O zvesti varh mojiga sina, mu je rekla po francosko51, ker52 je znala tudi dobro govoriti, kakšino53 plačilo ti bom dala54 za take dobre55 dela, ali kako se bom zadosti hvaležna skazala56? Bog vam vse to poplačaj, jest nisim v stanu tolikih57 dobrot, ki58 ste jih mojimu59 sinu storili, poverniti.60 O dobra61 gospa Kordula!62 odgovori Francoz. Zadosti sim63 plačan viditi64 vas in vašiga65 sina tako srečna,67 in tako68 vesela, de69 sta se našla in spet zdrava eden drugiga dobila.70 Bog daj, de71 bi tudi jest svoji72 ma-
je dejal tovariš1, in Rusi so naju poslali2 z drugimi vred v temne globoke rudnike4 kopat, kjer se je nama grozno hudo5 godilo; vender6 sva Boga hvalila, da7 sva živa8 ostala. V naju9 nadlogah sva drug druzega tolažila10 in vedno Boga prosila, da11 bi se naju12 usmilil,13 in nama to srečo dal14, še kedaj domov15 priti. Moj ljubi tovariš16 in zvesti prijatelj17 me ni zapustil, vselej mi je rad pomagal in jaz18 njemu. Za mnogo let19 je Bog naju20 prošnjo, naju molitev21 uslišal. Rešena sva bila oba ob enem22 iz ruske sužnosti in izpuščena domov23. Glejte24 mati, blizu25 doma sem že26 bil, ne daleč27 od Dunaja, in sem28 tako oslabel, da29 mi ni bilo moči dalje iti31. Slaboten32, utrujen33 in lačen sem34 omedlel, da sem35 se onesvestil36. Moj ljubi tovariš37 me ni zapustil, bratovski38 je zame skrbel39, in40 dobrih ljudi prosil, da41 so mi pomagali. Glejte43, ta zvesti prijatelj44, ta moj blagi tovariš45 je Basilij46 Hudon, katerega zdaj47 z menoj za to mizo48 vidite.« —49 Kordula je bila50 vsa usmiljena od tega pripovedovanja. »O zvesti varuh mojega sina!« rekla mu je francoski51, kar52 je znala tudi dobro govoriti, »kakšno53 plačilo ti dam54 za taka dobra55 dela, ali kako ti bodem dovolj hvaležna56? Bog vam vse to poplačaj, jaz ne morem povrniti toliko57 dobrot, kar58 ste jih storili mojemu59 sinu.« — »60O gospa Kordula!«62 odgovori Francoz, »dosti sem63 plačan, da vidim64 vas in vašega65 sina, oba66 tako srečna in vesela, ker69 sta se našla in zopet zdrava sešla,70 Bog daj, da71 bi svojo72 ma-
je rekel1, in Rusi so naju dali2 z drugimi vred v temne,3 globoke jame rudo4 kopat, kjer se nama je grozno5 godilo, vendar6 sva Boga hvalila, da7 sva pri življenju8 ostala. V najinih9 nadlogah sva drug drugega tolažila10 in vedno Boga prosila, da11 bi se naju12 usmilil in nama to srečo dodelil14, še kdaj domov15 priti. Moj ljubi tovariš16 in zvesti prijatelj17 me ni zapustil, vselej mi je rad pomagal in jaz18 njemu. Po več letih19 je Bog najino20 prošnjo, najine molitve21 uslišal. Rešena sva bila oba obenem22 iz ruske sužnjosti, izpuščena sva bila domov23. Glejte,24 mati, blizu25 doma sem že26 bil, ne daleč27 od Dunaja, in sem že28 tako oslabel, da29 mi več30 ni bilo mogoče naprej31. Ves slab in zdelan32, spotan33 in lačen sem34 omedlel, tako da35 se nisem zavedel36. Moj ljubi tovariš37 me ni zapustil, po bratovsko38 je zame skrbel39, dobrih ljudi prosil, da41 so mi pomagali. Brez njega bi bil gotovo moral na poti umreti42. Glejte43, ta zvesti prijatelj44, ta moj dobri tovariš45 je Bazilij46 Hudon, katerega tukaj47 z mano pri mizi48 vidite.«49 Kordula,50 vsa ginjena na to pripovedovanje, mu je rekla po francosko51, ker52 je znala tudi dobro govoriti: »O zvesti varuh mojega sina, kakšno53 plačilo ti bom dala54 za taka dobra55 dela, ali kako se bom zadosti hvaležno izkazala56? Bog vam vse to poplačaj, jaz toliko57 dobrot, ki58 ste jih mojemu59 sinu storili, ne morem povrniti.« »60O dobra61 gospa Kordula,«62 odgovori Francoz, »zadosti sem63 plačan, ko vidim64 vas in vašega65 sina tako srečna in tako68 vesela, da69 sta se našla in spet drug drugega dobila.70 Bog daj, da71 bi tudi jaz svoji72 ma-
62
[66−67]
[84−85]
⮟
teri tako veselje storil1. Kar sim vašimu2 sinu storil, je3 bila moja dolžnost, ne hvalite tedaj5 mene zavoljo tega6. Dolžnost je bila to keršanska,7 in hvaležnost do vašiga8 sina me je vezala9, njega10 ne zapustiti: On mi11 je tudi12 življenje otel, ker ni hotel povedati, de sim14 pravi Francoz, ampak je le Rusam pravil15, de sim njegov tovarš16. Njegovi ilirski17 jezik me je per življenji ohranil, ker je Karl precej z Rusi govoriti znal18, in tako sebe in mene per življenji ohranil20, ker je Rusam22 vedno pravil23, de24 sva bila persiljena se z Rusam vojskovati. Karl naprej tako govori materi Korduli25: Drugi moj in mojiga tovarša27 dobrotnik so leta pričijoči visoke časti vredni28 gospod škof Pavl29. Oni so nama pomagali, naji preskerbeli30, naji31 k sebi vzeli,32 in zdaj še sami naji34 k vam perpeljali35. — Na to36 mati in sin vstaneta, stopita k škofu Pavlu, ga vsak za eno38 roko primeta39 in jo s solzami v očeh hvaležno kušujeta40. O dobri42 duhovni oče! je rekla43 mati Kordula, kako vam moreva zadosti hvaležna biti46, kako dobrote poverniti?47 Bog naj vam obilno poverne. Vam se ne more nikoli hudo goditi, ker tako radi dobre dela milosti storite, sej je sam Jezus rekel: Karkoli boste revežem storili, hočem tako zarajtati, kakor de bi bili meni storili.48 Ker vam druziga49 ne morem poverniti50, vas prosim vikši52 duhovni oče!53 vsaj to veselje nam storite, de54 nekaj dni per55 nas ostanete, vkupej56 hočemo Boga hvaliti za tolike dobrote. Tudi Francoz Bazil57 mora per58 nas ostati,59 in potem če bo60 hotel iti v svojo domovino, ga bom jest dala62
ter tudi jaz tako razveselil1. Kar sem vašemu2 sinu storil, bila je4 moja dolžnost, ne hvalite zatorej5 mene za to6. Dolžnost krščanska7 in hvaležnost do vašega8 sina me je držala9, njega10 ne zapustiti. Tudi meni11 je on pozneje12 življenje otel, ker ni hotel povedati Rusom13, da sem14 pravi Francoz, ampak je le dejal15, da mu sem tovariš16. Njega slovenski17 jezik me je ohranil živega18, in meni glavo otel20, ker jim21 je vedno pripovedoval23, da24 sva prisiljena šla na Ruse.« Karl k temu še doda te besede25: »26Drugi moj in mojega tovariša27 dobrotnik so ta prečastiti28 gospod škof Pavel29. Oni so nama pomagali, naju preskrbeli30, naju31 k sebi vzeli in zdaj še celo33 sami k vam pripeljali35.« — Zdaj36 mati in sin vstaneta, stopita k škofu Pavlu, primeta37 ga vsak za jedno38 roko in jo s solzami v očeh hvaležno poljubujeta40. »41O blagi oče42 duhovni!« rekla je43 mati Kordula, »44kako se45 vam moreva dovolj zahvaliti46, kako dobrote povrniti!47 Bog naj vam obilo plača vse!48 Ker vam druzega49 ne morem povrniti50, prosim51 vas, oče52 duhovni!53 vsaj to veselje nam storite, da54 nekaj dni pri55 nas ostanete; skupaj56 hočemo Boga hvaliti za tolike dobrote. Tudi Francoz Basilij57 mora pri58 nas ostati,59 in potem, ako bode60 hotel iti v svojo domovino, rečem61 ga jaz62
teri tako veselje storil1. Kar sem vašemu2 sinu storil, je3 bila moja dolžnost, ne hvalite tedaj5 mene zavoljo tega6. Dolžnost je bila to krščanska7 in hvaležnost do vašega8 sina me je vezala9, da ga10 ne zapustim. Tudi on11 je meni12 življenje otel, ker ni hotel povedati, da sem14 pravi Francoz, ampak je le Rusom pravil15, da sem njegov tovariš16. Njegov ilirski17 jezik me je pri življenju ohranil18, saj je Karel precej z Rusi govoriti znal19 in tako sebe in mene pri življenju ohranil20, ker je Rusom22 vedno pravil23, da24 sva bila prisiljena se z Rusom vojskovati.« Karel naprej tako govori materi Korduli25: »26Drugi moj in mojega tovariša27 dobrotnik so le-ta pričujoči, visoke časti vredni28 gospod škof Pavel29. Oni so nama pomagali, naju preskrbeli30, naju31 k sebi vzeli in zdaj še sami naju34 k vam pripeljali35.« Nato36 mati in sin vstaneta, stopita k škofu Pavlu, ga vsak za eno38 roko primeta39 in jo s solzami v očeh hvaležno poljubujeta40. »41O dobri42 duhovni oče,« je rekla43 mati Kordula, »44kako vam moreva zadosti hvaležna biti46, kako dobrote povrniti?47 Bog naj vam obilno povrne! Vam se ne more nikoli hudo goditi, ker tako radi dobra dela milosti storite. Saj je sam Jezus rekel: Karkoli boste revežem storili, hočem tako zaračunati, kakor da bi bili meni storili.48 Ker vam drugega49 ne morem povrniti50, vas prosim, višji52 duhovni oče,53 vsaj to veselje nam storite, da54 nekaj dni pri55 nas ostanete. Vkupaj56 hočemo Boga hvaliti za tolike dobrote. Tudi Francoz Bazil57 mora pri58 nas ostati in potem, če bo60 hotel iti v svojo domovino, ga bom jaz62
631
[67]1
[85−86]1
peljati do doma in z vsim ga hočem preskerbeti1, ker vredin2 je tak kristjan žlahtniga serca.3 Škof Pavl4 in Francoz Bazili5 sta dovolila per gospej Korduli6 tri dni ostati7; torej8 pošljeta voznika s kočijo v mesto nazaj10, de11 naj oštirju12 pove; de13 tri dni jih14 ne bo15 nazaj, de bodo per gospej16 Korduli ostali17. Po tem vozniku se je kmalo razoznanilo18 po mestu in okoli19, de je mladi Baron Karl20, sin gospe Kordule, domu prišel, torej21 so reveži22 in drugi znanci prišli Korduli srečo vošit, in mladiga23 Karla vidit24. De je gospa Kordula25 to veselo zgodbo bolj vredno obhajala,26 je ukazala27 drugi dan dobro in žahtno kosilo napraviti28 in je zraven veliko prijatlov29 in prijatlic povabila30. Drugo veliko kosilo31 je tudi zraven napravila za vse reveže tistiga32 kraja,33 in jim ukazala34 dati obilno35 jesti in piti. Vse se je veselilo v gradu in zunej36 grada. Vsi ljudje so djali37: Lejte38, vender39 Bog še40 tudi na tem svetu nekoliko dobrote povračuje42. Koliko dobriga43 je storila gospa Kordula, kolikim revežem44 pomagala. Zraven45 je zmeram zdihvala za svojim sinam, zdaj pa46 je srečno prišel,48 v taki žlahtni tovaršii, je49 našel dobro50 mater, in dobra51 mati je našla svojiga sina čez toliko let52. Brumno živeti53 vselej prav pride54.
peljati domov in mu dati vse, česar bode potreboval1, ker je vreden.«3 Škof Pavel4 in Francoz Basilij5 sta pristala na to, pomuditi se6 tri dni pri gospe Korduli7; zatorej8 pošljeta voznika s kočijo v mesto nazaj10, naj gostilničarju12 pove, da13 tri dni jih14 ne bode15 nazaj, ker ostanejo pri gospe16 Korduli. Po tem vozniku se je naglo razglasilo18 po mestu in okolo19, da se je baronič Karl20, sin gospe Kordule, domov povrnil; zatorej21 so siromaki22 in drugi znanci prišli Korduli čestitat in nje sina23 Karla gledat24. Gospa Kordula hoteč25 to veselo zgodbo dostojneje praznovati, ukazala26 je drugi dan posebno pojedino narediti,28 in je povabila mnogo prijateljev29 in prijateljic30. Drug velik obed31 je tudi ob enem napravila vsem siromakom in prosjakom tega32 kraja,33 in ukazala,34 dati jim obilo35 jesti in piti. Vse se je veselilo v gradu in zunaj36 grada. Vsi ljudje so dejali37: »Glejte38, vender39 Bog že40 tudi na tem svetu nekoliko povračuje41 dobrote. Koliko dobrega43 je storila gospa Kordula, kolikim siromakom44 pomagala! Vrhu tega45 je zmirom zdihovala po svojem sinu, ki se46 je zdaj47 srečno povrnil ter48 v takej plemenitej družbi49 našel svojo50 mater, a51 mati je našla dragega sina za toliko let52. Pobožnost je vender53 vselej Bogu ljuba54.«55
dala peljati do doma in z vsem ga hočem preskrbeti1, ker vreden2 je tak kristjan plemenitega srca.«3 Škof Pavel4 in Francoz Bazilij5 sta dovolila pri gospe Korduli6 tri dni ostati7; zatorej8 pošljeta voznika s kočijo nazaj9 v mesto, naj gostilničarju12 pove, da jih13 tri dni ne bo15 nazaj, da bodo pri gospe16 Korduli ostali17. Po tem vozniku se je kmalu razoznanilo18 po mestu in okoli19, da je mladi baron Karel20, sin gospe Kordule, domov prišel; zato21 so reveži22 in drugi znanci prišli Korduli srečo voščit in mladega23 Karla gledat24. Da je gospa Kordula25 to veselo zgodbo bolj vredno obhajala,26 je ukazala27 drugi dan dobro in izbrano kosilo napraviti28 in je zraven povabila veliko prijateljev29 in prijateljic30. Poleg tega31 je napravila drugo veliko kosilo za vse reveže tistega32 kraja in jim ukazala34 dati obilno35 jesti in piti. Vse se je veselilo v gradu in zunaj36 grada. Vsi ljudje so dejali37: »Glejte38, vendar39 Bog že40 tudi na tem svetu nekoliko dobrote povračuje42. Koliko dobrega43 je storila gospa Kordula, koliko revežem44 pomagala. Zraven45 je zmeraj zdihovala za svojim sinom; zdaj pa46 je srečno prišel,48 v taki plemeniti tovarišiji je49 našel dobro50 mater in dobra51 mati je čez toliko let našla svojega sina52. Pobožno živeti53 vselej prav pride54.«55
64
[68]
[86−87]
⮟
IX.1 Škof Pavl2 najde svojo mater.3
IX.1 Škof Pavel2 najde svojo mater.3
IX Škof Pavel2 najde svojo mater
Drugi dan, bil je ravno binkuštni pondelik1, je škof Pavl v cerkvi, ktera je blizo grada bila, s pervoljenjem fajmaštra tiste fare očitno božjo službo opravil3, kjer4 so vsi vkup konc5 maše hvalno6 pesem zapeli7. Ko domu pridejo zajterkvajo in pa8 si eden drugimu perpovedujejo9, kako se je godilo. Nikoli se niso mogli zadosti zgovoriti11. Vsim vkup12 je Bog dans spet13 novo veselje perpravil14. Med tem15 je bilo kosilo gotovo16. Dobre in drage jedi so služabniki na mizo nosili17, vse je bilo perpravljeno. Poklicani k mizi, preden se k jedi usedejo18, na glas molijo,19 škof Pavl20 je naprej molil, ni si tega pomišljeval21 ali bi glasno molil ali ne, ker per22 gospodi ni navada pred jedjo in po jedi glasno24 moliti. Škof Pavl kar moli, drugi so za njim molili. Po tem se25 k mizi usedejo26, jedo in se od27 mnogih reči28 pogovarjajo. Vsi veseli in dobre volje so bili30. Kmalo31 potem pernese32 Neža, stara zvesta služabnica in prijatlica33 gospe Kordule, novo dobro jed na mizo. Gospa ji35 reče: Glej Neža!38 kako sim39 srečna, ker sim40 sina spet dobila, kteriga nisim nikoli viditi mislila41; iz celiga serca42 tudi tebi tako srečo pervošim43; želim de44 bi tudi ti kdej46 tako veselje vživala47. Neža na to nič48 ne odgovori ampak globoko zdihne50. Ne žaluj ljuba52 moja Neža53! ji54 reče gospa: Dva56 sina imaš, vender57 se bo lahko58 zgodilo de eniga59 najdeš.
Drugi dan, bil je ravno binkoštni ponedeljek1, opravljal2 je škof Pavel s privoljenjem gosp. župnika tiste fare očitno božjo službo v cerkvi, katera je bila blizu grada3, in tu4 so vsi skupaj konci5 maše zahvaljeno6 pesem zapeli7. Domov prišedši, zajterkujejo, in8 si drug druzemu pripovedujejo9, kako se je godilo. Nikoli se niso mogli dogovoriti11. Vsem vkupe12 je Bog denes zopet13 novo veselje pripravil14. V tem15 je bilo kosilo gotovo16. Dobre in drage jedi so služabniki na mizo nosili17, vsega je bilo pripravljeno. Povabljenci, predno sedejo k jedi18, na glas molijo;19 škof Pavel20 je molitev vodil ter se ni pomišljeval21 ali bi glasno molil ali ne, ker gospodi ni navada pred jedjo in po jedi moliti. Škof Pavel je molil in drugi za njim. Po tem25 k mizi sedejo26, jedo in se o27 mnogih stvareh28 pogovarjajo. Vsi so bili29 veseli in dobre volje. Kmalu31 potem prinese32 Neža, stara zvesta služabnica in prijateljica33 gospe Kordule, novo dobro jed na mizo. Gospa jej35 reče: »36Glej,37 Neža!38 kako sem39 srečna, da sem našla40 sina, katerega se nisim nikoli zopet videti nadejala41; od vsega srca42 tudi tebi želim take sreče43; želim, da44 bi se45 tudi ti kedaj46 tako razveselila47.« — Neža ničesar48 ne odgovori,49 ampak globoko vzdahne50. »51Ne žaluj, Neža52 moja ljuba53!«54 reče jej55 gospa, »dva56 sina imaš, zatorej57 se bode lehko58 zgodilo, da jednega59 najdeš.« —60
Drugi dan, bil je ravno binkoštni ponedeljek1, je škof Pavel v cerkvi, ki je blizu grada bila, s privoljenjem župnika tiste fare opravil očitno božjo službo3, pri kateri4 so vsi skupaj konec5 maše zapeli hvalno6 pesem. Ko so prišli domov, so zajtrkovali in8 si drug drugemu pripovedovali9, kako se jim10 je godilo. Nikoli se niso mogli zadosti zgovoriti11. Vsem skupaj12 je Bog danes13 novo veselje pripravil14. Medtem15 je bilo kosilo pripravljeno16. Poklicani k mizi17, preden se usedejo18, na glas molijo;19 škof Pavel20 je naprej molil; ni si tega premišljeval,21 ali bi glasno molil ali ne, ker pri22 gospodi ni navada,23 pred jedjo in po jedi glasno24 moliti. Potem se25 k mizi usedejo26, jedo in se o27 mnogih rečeh28 pogovarjajo. Vsi veseli in dobre volje so bili30. Kmalu31 potem prinese32 Neža, stara zvesta služabnica in prijateljica33 gospe Kordule, novo,34 dobro jed na mizo. Gospa ji35 reče: »36Glej,37 Neža,38 kako sem39 srečna, ker sem spet40 sina dobila, za katerega nikoli nisem mislila, da ga bom videla41; iz celega srca42 tudi tebi tako srečo privoščim43; želim, da44 bi tudi ti kdaj46 tako veselje uživala47.« Neža na to nič48 ne odgovori,49 ampak globoko zdihne50. »51Ne žaluj, ljuba52 moja Neža53!« ji54 reče gospa; » dva56 sina imaš, vendar57 se bo lahko58 zgodilo, da enega59 najdeš.«60
65
[68−69]
[87]
⮟
Škof Pavl, ko1 to sliši2, se oberne k gospej4 Korduli in ji6 reče: Žlahtna7 gospa! povejte8 mi, od kod9 je vaša služabnica doma, ki jo Nežo kličete, prav prav10 znana se mi zdi, še sim11 jo večkrat ogledval12 od strani, nekako posebno nagnjenje do nje čutim,13 in ne vem zakaj?14 Gospa reče: Iz ilirskiga15 je, blizo16 L...17 doma, kjer je bila nekdej18 suknarija. Moža so ji mladiga19 na vojsko vzeli in zdej dolgo21 let nič ne sliši od njega22. Zapustil je dva fantiča23, dala jih24 je v službo, ker jih25 ni mogla sama preživeti, tudi od nobeniga nič26 ne ve, kje je kteri27, ali kako se mu godi. Per28 meni je še dolgo29 let, rada30 jo imam31, zato ker je pridna, zvesta in brumna33. Ena34 drugo sve troštale35 in vkup molile36. Per37 teh besedah je škofa Pavla zelena in rudeča prehajala, drugiga38 ni mogel reči ko39 te besede: Vsaj zdej40 vem, zakaj se mi je ta ženska tako znana zdela. Prosim vas gospa, pravi42 škof, de43 pokličete Nežo k mizi,44 in de45 mi dovolite ji kako veselje storiti46. Gospa kar48 pozvoni, pa49 kakor bi mignil je50 bila Neža per52 mizi, in gospa ji53 reče: Pojdi tukej55 ti gospod škof hočejo56 nekaj povedati. Škof Pavl58 se perklone vsim59 povabljenim rekoč: Mi ne boste zamerili61, de62 tukaj očitno per mizi se63 s služabnico pogovarjam64. Vsi so rekli: Prav je. Potem reče67 škof Neži: Ljuba moja, povejte70 mi kako je bilo vašimu72 možu ime?73 Neža odgovori! Franc74 Svetin. Škof: Koliko otrok sta imela? Neža.78 Ne več ko79 dva fanta in pa dvojčika80 sta bila,81 potem je mož mogel82 iti na vojsko, in ni ga blo83 več nazaj84. Škof:
Škof Pavel1 to slišavši2, obrne3 se k gospe4 Korduli,5 in reče: »Blaga7 gospa! povedite8 mi, od kod9 je vaša služabnica doma, ki jo Nežo zovete? Zelo10 znana se mi zdi, večkrat že sem11 jo ogledoval12 od strani, nekako posebno nagnjenje do nje čutim,13 in ne vem zakaj?«14 Gospa reče: »Z Kranjskega15 je, blizu16 L…17 doma, kjer je bila nekdaj18 suknarija. Moža so jej mladega19 na vojsko vzeli,20 in zdaj mnogo21 let ničesar ne sliši o njem22. Zapustil je dva sina23, dala ju24 je v službo, ker ju25 ni mogla sama preživiti, tudi o nobenem izmed njiju ničesar26 ne ve, kje je kateri27, ali kako se mu godi. Pri28 meni je že mnogo29 let, ljubim30 jo, zato,32 ker je pridna, zvesta in bogoljubna33. Druga34 drugo svi tolažili35 in vkupe molili36.« O37 teh besedah je škofa Pavla rudečica oblila; druzega38 ni mogel reči nego li39 te besede: »Zdaj vsaj40 vem, zakaj se mi je ta ženska tako znana zdela. Prosim vas gospa,« reče42 škof, »da43 pokličete Nežo k mizi,44 in dovolite45 mi, da jo kako razveselim46.«47 Gospa takoj48 pozvoni, in49 kakor bi mignil,50 bila je51 Neža pri52 mizi. Gospa jej53 reče: »54Pojdi sem, tukaj55 ti gospod škof hote56 nekaj povedati.«57 Škof Pavel58 se prikloni vsem59 povabljenim,60 rekoč: »Ne hudujte se61, da se62 tukaj očitno za mizo pogovarjam63 s služabnico.«65 Vsi so rekli: »66Prav je!« Potem67 škof veli68 Neži: »69Ljuba moja! povedite70 mi,71 kako je bilo vašemu72 možu ime?«73 Neža odgovori: »Fran74 Svetin.« —75 Škof: »76Koliko otrok sta imela?« —77 Neža: »78Ne več razven79 dva sina, in dvojčka80 sta bila;81 potem je možu bilo82 iti na vojsko, od koder se ni83 več povrnil84.« —85 Škof:
Ko škof Pavel1 to sliši2, se obrne h gospe4 Korduli in ji6 reče: »Plemenita7 gospa, povejte8 mi, odkod9 je vaša služabnica doma, ki jo Nežo kličete. Prav, prav10 znana se mi zdi; že sem11 jo večkrat ogledoval12 od strani, nekako posebno nagnjenje do nje čutim in ne vem zakaj.«14 Gospa reče: »Z Ilirskega15 je, blizu16 L.17 doma, kjer je bila nekdaj18 suknarija. Moža so ji mladega19 na vojsko vzeli in zdaj dolgo21 let nič o njem ne sliši22. Zapustil je dva fantiča23, dala ju24 je v službo, ker ju25 ni mogla preživeti. Tudi o nobenem nič26 ne ve, kje je kateri27, ali kako se mu godi. Pri28 meni je že dolgo29 let, rada30 jo imam31, zato ker je pridna, zvesta in pobožna33. Druga34 drugo sva tolažili35 in skupaj molili36.« Pri37 teh besedah je škofa zelena in rdeča prehajala; drugega38 ni mogel reči ko39 te besede: »Zdaj vsaj40 vem, zakaj se mi je ta ženska tako znana zdela. Prosim vas,41 gospa,« pravi42 škof, »da43 pokličete Nežo k mizi in da45 mi dovolite, ji kako veselje storiti46.«47 Gospa kar48 pozvoni in49 kakor bi mignil, je50 bila Neža pri52 mizi in gospa ji53 reče: »54Pojdi, tukaj55 ti gospod škof hočejo56 nekaj povedati.«57 Škof Pavel58 se prikloni vsem59 povabljenim,60 rekoč: »Ne boste mi zamerili61, da se62 tukaj očitno pri mizi63 s služabnico pogovarjam64.«65 Vsi so rekli: »66Prav je!« Potem reče67 škof Neži: »69Ljuba moja, povejte70 mi,71 kako je bilo vašemu72 možu ime!«73 Neža odgovori: »Franc74 Svetin.«75 Škof: »76Koliko otrok sta imela?«77 Neža: »78Ne več ko79 dva fanta in pa dvojčka80 sta bila;81 potem je mož moral82 iti na vojsko in ni ga bilo83 več nazaj84.«85 Škof:
66
[69−71]
[87−88]
⮟
Kako je bilo fantam2 ime,3 in kam sta prišla4? Neža: Pervi6 je bil Janez drugi je bil Pavl;7 Janeza je neki sosed v Terst8 odpeljal, potem Bog zna kam9 je prešel10. Pavleta sim11 dala krave pasti12; prišel je neki13 gospod, ga je s saboj14 vzel,15 in od takrat16 ni več glasu od njega17. Per18 teh besedah je Škof Pavl spoznal za gotovo19, de20 je Neža njegova21 prava mati. Več22 se ni23 mogel zatajvati,24 vstane jo25 objame s solznimi očmi rekoč: Ljuba28 moja perserčna mati29! glejte30, kakor je Bog dal včerej vaši dobri gospej31 Korduli tako32 srečo in veselje vživati34, ker je našla svojiga35 sina, ravno tako veselje je vam Bog dans perpravil, pa36 tudi meni. Jest sim37 vaš sin Pavle38, kteriga39 ste krave past dali41. Ne žalujte več, ne zdihvajte moja dobra42 mati! lahko43 vam bom44 zdaj obilno povernil45, kar ste z manoj terpeli46 in zame skerbeli47. Hvalite Boga, kteri48 je moje49 in vaše molitve uslišal.50 Neža se začudi, vsa bleda perhaja51, ne ve ali je resnica,54 ali so sanje, in55 reče: Oh56 to ne more biti, kako57 bi bili58 vi moj sin.60 Škof Pavl61 zaviha rokave,62 in pokaže materi desno roko, kjer je bilo z rudečo farbo63 v kožo zarezano „Franc Svetin64.“ Potem65 pokaže levo roko, kjer je bilo zarezano „Neža Terpinc“ Ko66 Neža to zagleda je spoznala67, de68 je ravno tisto znamnje69, ktero70 je ona sama Pavletu71 še otroku naredila, zdaj72 je spoznala73, de74 je škof Pavl njeni76 pravi sin. Od preveliciga77 veselja je Neža omedlela in nezavedno78 na tla padla79. Na postljo80 so jo mogli nesti; pa81 z dušečimi82 mazili so jo kmalo zbrihtali. Po pražnično83 so jo oblekli,84
»1Kako je bilo dečkoma2 ime,3 in kam sta prešla4?« —5 Neža: »Prvi6 je bil Janez, a drugi Pavel;7 Janeza je neki sosed v Trst8 odpeljal, potem Bog zna, kje9 je zdaj10. Pavla sem11 dala krave past12; prišel je nekak13 gospod, s seboj ga je14 vzel,15 in od tedaj16 ni več glasu o njem17.« — Ob18 teh besedah je škof Pavel do dobrega spoznal19, da20 je Neža njega21 prava mati. Ni22 se mogel dalje zatajevati;24 vstane in25 objame jo26 s solznimi očmi,27 rekoč: »Mati28 moja ljuba prisrčna29! glejte30, kakor je Bog dal včeraj vašej dobrej gospe31 Korduli srečo in veliko33 veselje doživeti34, ker je našla svojega35 sina, ravno tako veselje je denes Bog vam pripravil, in36 tudi meni. Jaz sem37 vaš sin Pavel38, katerega39 ste dali40 krave past. Ne žalujte več, ne zdihujte dobra moja42 mati! lehko43 vam zdaj obilo povrnem45, kar ste z menoj trpeli46 in mi dobrega storili v mojej nežnej mladosti47. Hvalite Boga, kateri48 je mojo49 in vašo molitev uslišal.«50 Neža se začudi, vsa obledi51, ter52 ne ve ali je resnica ali so sanje, kar je slišala od škofa. Potem55 reče: O,56 to ne more biti, da57 bi vi bili59 moj sin.« —60 Škof Pavel61 zaviha rokava62 in pokaže materi desno roko, kjer je bilo z rudečo barvo63 v kožo zarezano ime: Fran Svetin64. Nato65 pokaže levo roko, kjer je bilo zarezano ime: Neža Trpinec. Kadar66 Neža to zagleda, spoznala je67, da68 je ono isto znamenje69, katero70 je ona sama naredila Pavlu, ko je71 še otrok bil. Spoznala72 je zdaj73, da74 je še75 škof Pavel nje76 pravi sin. Od prevelicega77 veselja je Neža omedlela in se nezavedna zgruzila78 na tla. Na posteljo80 so jo mogli nesti; ali81 z dišečimi82 mazili sojo kmalu zopet pripravili k zavesti. Praznično83 so jo oblekli
»1Kako je bilo fantoma2 ime in kam sta prišla4?«5 Neža: »Prvi6 je bil Janez, drugi je bil Pavel.7 Janeza je neki sosed v Trst8 odpeljal, potem Bog zna, kam9 je prešel10. Pavleta sem11 dala krave past12; prišel je neki13 gospod, ga s seboj14 vzel in od takrat16 ni več glasu o njem17.« Pri18 teh besedah je škof Pavel zatrdno spoznal19, da20 je Neža njegova21 prava mati. Več22 se ni23 mogel zatajevati,24 vstane, jo25 objame s solznimi očmi,27 rekoč: »Ljuba28 moja presrčna mati29! Glejte30, kakor je Bog dal včeraj vaši dobri gospe31 Korduli tako32 srečo in veselje uživati34, ker je našla svojega35 sina, ravno tako veselje je Bog danes vam pripravil pa36 tudi meni. Jaz sem37 vaš sin Pavle38, katerega39 ste krave past dali41. Ne žalujte več, ne zdihujte, moja dobra42 mati! Lahko43 vam bom44 zdaj obilno povrnil45, kar ste z menoj trpeli46 in zame skrbeli47. Hvalite Boga, ki48 je uslišal moje49 in vaše molitve!«50 Neža se začudi, vsa bledi51, ne ve,53 ali je resnica,54 ali so sanje, in55 reče: »Oh56 to ne more biti, kako57 bi bili58 vi moj sin?«60 Škof Pavel61 zaviha rokave62 in pokaže materi desno roko, kjer je bilo z rdečo barvo63 v kožo zarezano »Franc Svetin«64. Potem65 pokaže levo roko, kjer je bilo zarezano »Neža Trpinc«. Ko66 Neža to zagleda, spozna67, da68 je ravno tisto znamenje69, katero70 je ona sama Pavletu71 še otroku naredila. Zdaj72 je spoznala73, da74 je škof Pavel njen76 pravi sin. Od prevelikega77 veselja je Neža omedlela in nezavedna pala78 na tla. Odnesti80 so jo morali na posteljo, pa81 z dišečimi82 mazili so jo kmalu osvestili. Po praznično83 so jo oblekli
67
[71−72]
[88−89]
⮟
in k mizi se1 je mogla vsesti2, desiravno3 se je branila. Ko4 k mizi pride5, so se vsi povabljeni grozno6 veselili,7 in čudili se9, de10 dva sina najdeta11 vsak svojo mater, brez de bi bil kteri mislil12. Ni ga13 bilo ne pred ne potlej taciga veselja14 v tistim15 gradu. Celih osem dni so še potem vkup16 ostali, se z gostarijami veselili17, eden drugimu18 svoje pergodbe perpovedvali,19 in Boga hvalili, kteri20 jim je tolikiga21 veselja še22 na tem svetu dočakati23 dal. Osmi dan se ločijo26, pa težavno27 je bilo ločenje28, vsim29 so bile solze v očeh. Škof Pavl30 je rekel: Ne pozabimo božjih dobrot, bodimo zvesti dobrotljivimu Bogu,32 in dal33 nam bo tudi34 srečo, de35 se bomo36 na unim37 svetu spet našli38, kjer se ne bomo39 nikoli več ločili40. Francozu Baziliju42 je dala gospa Kordula toliko dnarjev43, de44 je bil do svojiga doma obilno preskerbljen45, ker46 je bil tako zvest tovarš Karlnov. Kader ga Kordula od sebe spusti,47 mu reče za odhodnjo48: Bog vam50 daj tudi najti svojo mater,52 in ji53 toliko veselja storiti, kolikor ga je meni moj Karl storil55. Če boste56 tako srečni jo živo in zdravo najti59, pišite mi, de bom deležna vašiga60 veselja. Francoz se perklone62, zahvali za dobrote, obljubi zvesto sporočiti64, kako bo65 doma sprejet66, in gre67. Karl68 ga nekaj dalje69 spremi, ko70 se ločita se objameta,71 in obema tečejo solze. Tako je prava resnična prijaznost dva serca sklenila72, de73 sta bila74 v nesreči in sreči ko75 prava brata. Škof Pavl76 vzame svojo mater in jo k sebi v kočijo posadi,77 tudi persede78 gospa Kordula in jo do velike ceste spremi. Težko
in za mizo1 je mogla sesti2, če tudi3 se je branila. Kadar pride4 k mizi, vsi povabljenci so se grozno6 veselili in čudili, da10 dva sina najdeta11 vsak svojo mater, dasi nobeden niti mislil ni na to12. Tacega veselja ni13 bilo še nikdar niti poprej niti potlej14 v tistem15 gradu. Celih osem dni so potlej še vkupe16 ostali, z gostijami se razveseljevali17, drug drugemu18 svoje prigodke pripovedovali19 in Boga hvalili, kateri20 jim je toliko21 veselja že22 na tem svetu učakati23 dal. Osmi dan se ločijo26, a težavna27 je bila ločitev28, vsem29 so bile solze v očeh. Škof Pavel30 je rekel: »31Ne pozabimo božjih dobrot, zvesti bodimo dobremu Bogu,32 in on33 nam bode dal34 srečo, da35 se tudi36 na onem37 svetu zopet najdemo38, kjer se nikoli več ne ločimo40.«41 Francozu Basiliju42 je dala gospa Kordula, ker44 je bil vedno zvest tovariš Karlov, toliko denarjev45, da46 je bil do svojega doma z vsem dobro preskrbljen. Pri odhodu47 mu reče gospa Kordula48: »49Bog daj tudi vam51 najti svojo mater in jej53 toliko veselja storiti, kolikor ga je storil54 meni moj Karl55. Če bodete56 tako srečni, da57 jo živo in zdravo najdete59, pišite mi, da se udeležim vašega60 veselja. Francoz se prikloni62, zahvali se63 za dobrote, obljubi zvesto poročiti64, kako bode65 doma vzprejet66, in odide67. Karl68 ga nekaj časa69 spremi; kadar70 se ločita, objameta se,71 in obema tečejo solze. Tako je pravo resnično prijateljstvo dve srci sklenilo72, da73 sta bila74 v nesreči in sreči kakor75 prava brata. Škof Pavel76 vzame svojo mater in jo k sebi v kočijo posadi;77 tudi gospa Kordula prisede79 in jo do velike ceste spremi. Težko
in k mizi se1 je morala usesti2, dasiravno3 se je branila. Ko je prišla4 k mizi, so se vsi povabljeni silno6 veselili in se8 čudili, da sta10 dva sina našla11 vsak svojo mater, ne da bi bil kateri mislil12. Ni ga13 bilo ne prej ne potlej takega veselja14 v tistem15 gradu. Celih osem dni so še potem vkupaj16 ostali, se veselili z gostijami17, drug drugemu18 svoje zgodbe pripovedovali19 in Boga hvalili, ki20 jim je toliko21 veselja že22 na tem svetu dal dočakati24. Osmi dan so25 se ločili26, pa težavna27 je bila ločitev28, vsem29 so bile solze v očeh. Škof Pavel30 je rekel: »31Ne pozabimo božjih dobrot, bodimo zvesti dobrotljivemu Bogu32 in dal33 nam bo tudi34 srečo, da35 se bomo36 na onem37 svetu spet našli38, kjer se ne bomo39 nikoli več ločili40.«41 Francozu Baziliju42 je dala gospa Kordula toliko denarjev43, da44 je bil do svojega doma obilno preskrbljen45, ker46 je bil tako zvest tovariš Karlov. Ko ga Kordula od sebe pusti,47 mu reče za odhodnjo48: »49Bog vam50 daj tudi najti svojo mater in ji53 toliko veselja storiti, kolikor ga je meni moj Karel storil55. Če boste56 tako srečni, da57 jo boste58 živo in zdravo našli59, pišite mi, da bom deležna vašega60 veselja.«61 Francoz se prikloni62, zahvali za dobrote, obljubi zvesto sporočiti64, kako bo65 doma sprejet66, in gre67. Karel68 ga nekaj dalje69 spremi. Ko70 se ločita, se objameta71 in obema tečejo solze. Tako je prava, resnična prijaznost dve srci sklenila72, da73 sta bili74 v nesreči in sreči ko75 prava brata. Škof Pavel76 vzame svojo mater in jo k sebi v kočijo posadi;77 tudi gospa Kordula prisede79 in jo do velike ceste spremi. Težko
68
[72]
[89]
⮟
se je ločila1 Neža od svoje dobrotnice Kordule. Obe ste jokale preden3 se ločite4. Neža ni mogla druziga5 reči, kakor6 te besede: Žlahtna7 gospa, moja8 dobrotnica!9 ne morem se vam zadosti10 zahvaliti za tolike dobrote, kar11 ste mi jih storili; molila bom12 za vas, de13 se kdej14 v nebesih snidemo15. Tako je šel Francoz iskat na francosko svojiga17 domovanja; škof Pavl pa18 se je peljaj19 s svojo materjo po drugi20 poti nazaj v svojo škofijo. Svojo mater Nežo je per21 sebi imel, lepo za-njo skerbel22 in jo spoštoval.
se je ločila1 Neža od svoje dobrotnice Kordule. Obe sti jokali, predno sti3 se ločili4. Neža ni mogla druzega5 reči, nego li6 te besede: »Blaga7 gospa, dobrotnica moja!9 ne morem se vam dosti10 zahvaliti za tolike dobrote, kar11 ste mi jih storili, molila bodem12 za vas, da13 se kedaj14 v nebesih snidevi15.«16 Tako je šel Francoz iskat na Francosko svojega17 domovanja, a škof Pavel18 se je peljal19 s svojo materjo po drugem20 poti nazaj v svojo škofijo. Svojo mater Nežo je pri21 sebi imel, lepo je zanjo skrbel,22 in jo spoštoval.
se je Neža ločila2 od svoje dobrotnice Kordule. Obe sta jokali, preden sta3 se ločili4. Neža ni mogla drugega5 reči kakor6 te besede: »Plemenita7 gospa, moja8 dobrotnica,9 ne morem se vam zadosti10 zahvaliti za tolike dobrote, ki11 ste mi jih storili. Molila bom12 za vas, da13 se kdaj14 v nebesih snidemo15.«16 Tako je šel Francoz iskat na Francosko svojega17 domovanja, škof Pavel pa18 se je peljal19 s svojo materjo po drugi20 poti nazaj v svojo škofijo. Svojo mater Nežo je pri21 sebi imel, lepo zanjo skrbel22 in jo spoštoval.
69
[(73)−74]
[(90)]
⮟
DRUGI DEL.1
DRUGI DEL.1
DRUGI DEL
I.1 Janez Svetin pek v Terstu.2
I.1 Janez Svetin pek v Trstu.2
I Janez Svetin pek v Trstu2
Neki mokar, kteri1 je poln voz moke v Terst naprodaj peljal, vzame fantiča Janeza2 s saboj3, kteriga mati Neža Svetinka več prerediti4 ni mogla. Mislil6 je mokar, fantič7 je brihten8, zna brati in pisati, tudi enmalo laško zna žlobudrati,10 morebiti ga kam perpravim11, de12 mi bo hvalo vedel13. Ko v Terst pervozi14, kmalo15 pride pek, kteri ob enim17 vso moko kupi, po tem v smehu18 vpraša mokarja: Prodaste19 tudi fanta20, ki je na vozi, zlo21 mi je všeč; mislil22 je pek23, de24 je fant25 mokarjev sin. Kakor nalaš26 so bile mokarju te besede,27 zato berž28 reče: Mož beseda:30 Rad vam ga dam. Ni moj fant31 to, ampak32 sin neke revne33 vdove, ktera34 ga več prerediti35 ne more. Vzel sim37 ga s saboj38, de39 bi ga kam perpravil, če40 vam je resnica ga vzeti41, bole42 dobro delo storili,43 in fant44 vam bo hvalo vedel.45 Pek na to fanta46 z veseljem k sebi vzame,47 in ga uči pekovskiga rokodela48. Kmalo49 se je Janezik pervadil50 v Terstu51. Gospodar in gospodinja, vsi so ga radi imeli,
Neki mokar, kateri1 je poln voz moke v Trst na prodaj, vzel je dečka Janeza2 s seboj3, katerega mati, Neža Svetnika,4 ni mogla več prerediti5. Mislil6 je mokar: »Deček7 je priden8, tudi9 zna brati in pisati,10 morebiti ga kam pripravim11, da12 mi bode hvaležen13. Ko v Trst privozi14, kmalu15 pride pek, kateri17 vso moko kupi. Potem za šalo18 vpraša mokarja: »Ali mi prodate19 tudi dečka20, ki je na vozu? zelo21 mi je všeč.« Mislil22 je pek23, da24 je deček25 mokarjev sin. Kakor nalašč26 so bile mokarju te besede;27 zato brž28 reče: »29Mož beseda!30 Rad vam ga dam. Ni moj sin31 to, nego32 sin neke ubožne33 vdove, katera34 ga dalje35 ne more prerediti36. Vzel sem37 ga s seboj38, da39 bi ga kam pripravil; če40 vam je resnica vzeti ga41, dobro delo storite,43 in deček44 vam bode hvaležen.«45 Pek na to dečka46 z veseljem k sebi vzame,47 in ga uči pekovskega rokodila48. Kmalu49 se je Janezek privadil50 v Trstu51. Gospodar in gospodinja, ter52 vsi so ga radi imeli,
Neki mokar, ki1 je poln voz moke v Trst na prodaj peljal, je vzel2 s seboj fantiča Janeza3, ki ga mati Neža4 ni mogla več prerediti5. Mokar6 je mislil: fantič7 je bister8, zna brati in pisati; tudi nekoliko laško zna žlobudrati;10 morebiti ga kam pripravim11, da12 mi bo hvalo vedel13. Ko v Trst privozi14, pride kmalu16 pek, kateri obenem17 vso moko kupi. Potem v smehu18 vpraša mokarja: »Prodate19 tudi fanta20, ki je na vozu? Zelo21 mi je všeč.« Pek22 je mislil23, da24 je fant25 mokarjev sin. Kakor nalašč26 so bile mokarju te besede,27 zato brž28 reče: »29Mož beseda!30 Rad vam ga dam. Ni moj fant31 to, ampak32 sin neke revne33 vdove, ki34 ga ne more več prerediti36. Vzel sem37 ga s seboj38, da39 bi ga kam pripravil. Če40 vam je resnica ga vzeti41, boste42 dobro delo storili43 in fant44 vam bo hvalo vedel.«45 Pek nato fanta46 z veseljem k sebi vzame in ga uči pekovskega rokodela48. Kmalu49 se je Janezek50 v Trstu privadil51. Gospodar in gospodinja, vsi so ga radi imeli,
70
[74−75]
[(90)−91]
⮟
ker se je k vsakimu1 delu znal perpraviti,2 in je bil grozno priden. Dobro mu je bilo, vender3 tega ni imel, kar je nar bolj4 želel,5 zato je bil zmeram6 tih, pobit in žalosten. Večkrat je ob nedeljih7 in praznikih v kakim samotnim kraji zdihoval8 in jokal. V začetku so vsi menili, fant joka9 po domu, dolg čas11 mu je. Čez13 nekaj časa ga gospodar vpraša: Janezik!14 ti je še zdaj dolg čas, se ti toži po domu, ali16 kaj ti je, ker17 si zmirej18 žalosten? Fant19 odgovori: Nič20 mi ne manka21, dobro mi je, le22 tega nimam kar nar bolj23 želim, pa ne upam se vas24 prositi. Le povej, če se more ti bom storil26, zato ko27 rad bogaš28. Janez odgovori ponižno30: V šolo bi rad hodil, rad bi se kaj učil,32 premalo znam, pa33 še to bom pozabil34. Gospodar mu prijazno reče: Fantič!36 prav všeč mi je to, ne37 bodi žalosten zavoljo tega, če boš zmeram38 tako rad ubogal,39 kakor do zdej,40 tudi v šolo boš41 hodil. Vsak dan vender42 te ne morem pustiti v šolo zavoljo pekarije, v nedeljih44 in praznikih pojdeš vselej v nedelsko46 šolo. Če boš priden, čez47 pol leta bom48 domačim fantam učenika49 v hišo vzel, in51 tudi ti boš smel včasi zraven52 poslušati, kar se bodo učili. Kdo bi bil bolj vesel ko54 Janez per tih55 besedah. Vesel skoči gospodarju roko kušnit,57 in se mu zahvalit58. Od zdaj59 je bil Janez zmeram60 vesel in dobre volje. Precej pervo61 nedeljo je v šolo šel,63 in zvesto pazil na vse kar je v šoli vidil65 in slišal. Učenik66 ga je kmalo67 spoznal,68 in ga zato večkrat očitno hvalil, in69 ga drugim za izgled70
ker se je vsakemu1 delu znal pripraviti,2 in je bil grozno priden. Dobro mu je bilo, a vender3 tega ni imel, kar si je najbolj4 želel;5 zato je bil zmirom6 tih, pobit in žalosten. Večkrat je ob nedeljah7 in praznikih v kakem samotnem kraji vzdihoval8 in jokal. V začetku so vsi menili: deček joka9 po domu, dolg čas11 mu je. — Za13 nekaj časa ga gospodar vpraša: »Janezek! ali14 ti je še zdaj dolg čas, ali15 se ti toži po domu?16 kaj ti je, da17 si zmirom18 žalosten? Deček19 odgovori: »Ničesar20 mi ne manjka21, dobro mi je, samo22 tega nimam česar najbolj23 želim, a ne upam si vas24 prositi.« —25 Le povej, če se more, storim ti26, zato ker27 rad slušaš28. Janez odgovori ponižno30: »31V šolo bi rad hodil, rad bi se kaj učil;32 premalo znam, a33 še to lehko pozabim34.«35 Gospodar mu prijazno reče: »Deček,36 prav všeč mi je to, ne37 bodi žalosten zavoljo tega, če bodeš zmirom38 tako rad ubogal,39 kakor do sih dob,40 tudi v šolo bodeš41 hodil. Vsak dan te vender43 ne morem pustiti v šolo zavoljo pekarije, ali ob nedeljah44 in praznikih pojdeš vselej v nedeljsko46 šolo, če bodeš priden. Čez47 pol leta bodem48 domačim fantom učitelja49 v hišo vzel, in51 tudi ti bodeš smel časi52 poslušati, kar se bodo učili.«53 Kdo bi bil bolj vesel nego li54 Janez ob teh55 besedah. Vesel skoči gospodarju roko poljubit57 in se mu zahvalit58. Od sih dob59 je bil Janez zmirom60 vesel in dobre volje. Takoj prvo61 nedeljo je šel62 v šolo,63 in zvesto pazil na vse,64 kar je v šoli videl65 in slišal. Učitelj66 ga je kmalu67 spoznal,68 in ga zato večkrat očitno hvalil ter69 ga drugim za vzgled70
ker se je k vsakemu1 delu znal pripraviti2 in je bil grozno priden. Dobro mu je bilo, vendar3 tega ni imel, kar je najbolj4 želel;5 zato je bil zmerom6 tih, pobit in žalosten. Večkrat je ob nedeljah7 in praznikih v kakem samotnem kraju zdihoval8 in jokal. V začetku so vsi mislili, da fant9 po domu joka10, da11 mu je dolg čas12. Čez13 nekaj časa ga gospodar vpraša: »Janezek,14 ti je še zdaj dolg čas, se ti toži po domu, ali16 kaj ti je, ker17 si zmeraj18 žalosten?« Fant19 odgovori: »Nič20 mi ne manjka21, dobro mi je, le22 tega nimam, kar najbolj23 želim, pa se vas ne upam24 prositi.« »25Le povej, če se more, ti bom storil26, zato ker27 rad ubogaš28.«29 Janez odgovori: »31V šolo bi rad hodil, rad bi se kaj učil;32 premalo znam pa33 še to bom pozabil34.«35 Gospodar mu prijazno reče: »Fantič,36 prav všeč mi je to. Ne37 bodi žalosten zavoljo tega! Če boš zmerom38 tako rad ubogal kakor do zdaj, boš40 tudi v šolo hodil. Vsak dan te vendar43 ne morem pustiti v šolo zavoljo pekarije, v nedeljah44 in praznikih pojdeš pa45 vselej v nedeljsko46 šolo. Čez47 pol leta bom48 domačim fantom učitelja49 v hišo vzel in če boš priden50, boš51 tudi ti smel včasi zraven52 poslušati, kar se bodo učili.«53 Kdo bi bil bolj vesel ko54 Janez pri teh55 besedah. Vesel skoči,56 gospodarju roko poljubi57 in se mu zahvali58. Od zdaj59 je bil Janez zmerom60 vesel in dobre volje. Precej prvo61 nedeljo je v šolo šel63 in zvesto pazil na vse,64 kar je v šoli videl65 in slišal. Učitelj66 ga je kmalu67 spoznal in ga zato večkrat očitno hvalil in69 ga drugim za zgled70
71
[75−76]
[91−92]
⮟
dal1. Med vsimi2 drugimi rečmi3, ki se jih je Janezik4 v šoli učil, so5 mu bile nar bolj6 všeč rajtenge7. Grozno8 ga je veselilo, kader9 v šoli drugi fantje10 niso mogli narediti rajtengo11, on pa jo12 je urno storil13, če14 je bila15 še tako težka16. Tudi je Janez svojimu gospodarju18 vse rajtenge narejal19, kader20 je moko ali druge reči kupval21. Kader22 je čas imel Janezik23, ni drugih24 norčij vganjal,25 kakor njegovi tovarši26, ampak27 bukvice je v roke vzel29 in kaj dobriga30 bral, zato31 ga je tudi gospodar rad imel32, ker je vidil33, kako zvest in priden fant34 je, in pa35 vedno doma. Nar veči36 dobiček pa37 je imel Janez od tega, ker se je le doma deržal38, de39 se je obvarval pred zapeljivostjo40 hudobnih tovaršev41. Marsikterimu tovaršu42, ki ga je kam vabil je43 odgovoril: Ne grem, sim obljubil46 mater ubogati47, ker so48 mi večkrat prepovedvali49 v tovaršije50 hoditi,51 in so52 mi djali53: Fant! obderži54 v glavi te besede: „55Po hudobni tovaršii glava boli56.“ Eno57 nedeljo so imeli per Janezovim gospodarji58 veliko gostarijo, zato ko59 so pekovskiga60 fanta, kteri61 se je zučil, bil62 je Janezov tovarš,63 v pekovsko bratovšino64 vzeli. Pili in jedli so in dobre volje bili celi popoldan. Janez pa se je skrivej ukradil65, vzel bukvice,67 šel iz mesta v samoten kraj. Vroče je ravno68 bilo, se vsede69 ne deleč70 od ceste na brežičku in morje71 premišljuje. Mislil je sam per73 sebi: Toliko vode,75 kar oči peljajo druziga ni ko76 voda, kaj77 je neki un stran78 vode, ali79 so tudi tam ljudje kali? Ko Janez tako morje premišljuje in bož-
dal1. Med vsemi2 drugimi stvarmi3, ki se jih je Janezek4 v šoli učil, bilo5 mu je najbolj6 všeč računstvo7. Grozno8 ga je veselilo, kadar drugi fantje9 v šoli niso mogli narediti kakega računa11, a on ga12 je hitro izdelal13, naj si14 je bil15 še tako težek16. Tudi je Janez svojemu gospodarju18 vse račune izdelaval19, kadar20 je moko ali druge stvari kupoval21. Kadar22 je imel Janez čas23, ni uganjal24 norčij,25 kakor njegovi tovariši26, nego27 bukvice je vzel28 v roke,29 in kaj lepega30 bral. Zato31 ga je tudi gospodar ljubil32, ker je videl33, kako zvest in priden deček34 je, in35 vedno doma. Največji36 dobiček je imel Janez od tega, ker se je le doma držal38, da39 se je obvaroval zapeljivosti40 hudobnih tovarišev41. Marsikateremu tovarišu42, ki ga je kam vabil,43 odgovoril je44: »45Ne grem, obljubil sem46 mater slušati47, kadar48 mi so prepovedovali49 v tovarišije50 hoditi,51 in mi dejali53: »Sin moj dragi! obdrži54 v glavi te besede: »55Po hudobnej tovarišiji boli glava56.« Neko57 nedeljo so imeli pri Janezovem gospodarji58 veliko gostarijo, zato ker59 so pekovskega60 fanta, kateri61 se je izučil (bil62 je Janezov tovariš)63 v pekovsko bratovščino64 vzeli. Pili in jedli so, ter so bili dobre volje ves po poludne. A Janez seje skrivaj ukradel65, vzel je66 bukvice in67 šel iz mesta v samoten kraj. Vroče je bilo; zatorej sede69 ne daleč70 od ceste na brežičku in premišljuje morje72. Mislil je sam v73 sebi: »74Toliko vode!75 kar oči zro, druzega ni nego76 voda; kaj77 je neki ono stran78 vode? ali79 so tudi tam ljudje kali?«81 Ko Janez tako morje premišljuje in bož-
dajal1. Med vsemi2 drugimi rečmi3, ki se jih je Janezek4 v šoli učil, mu je bilo najbolj6 všeč računanje7. Silno8 ga je veselilo, kadar9 v šoli drugi fantje10 niso mogli narediti računa11, on pa ga12 je urno storil13, če14 je bil15 še tako težak16. Tudi svojemu gospodarju17 je Janez vse račune narejal19, kadar20 je moko ali druge reči kupoval21. Kadar22 je Janezek čas imel23, ni norčij uganjal25 kakor njegovi tovariši26, ampak27 bukvice je v roke vzel29 in kaj dobrega30 bral. Zato31 ga je tudi gospodar rad imel32, ker je videl33, kako zvest in priden fant34 je in pa35 vedno doma. Največji36 dobiček pa37 je imel Janez od tega, ker se je le doma držal38, da39 se je obvaroval pred zapeljivostjo40 hudobnih tovarišev41. Marsikateremu tovarišu42, ki ga je kam vabil, je43 odgovoril: »45Ne grem, obljubil sem ubogati46 mater, ki so48 mi večkrat prepovedovali49 v tovarišijo50 hoditi in so52 mi dejali53: Fant, obdrži54 v glavi te besede: Po hudobni tovarišiji glava boli56.« Neko57 nedeljo so imeli pri Janezovem gospodarju58 veliko gostarijo, zato ker59 so pekovskega60 fanta, ki61 se je izučil — bil62 je Janezov tovariš —63 v pekovsko bratovščino64 vzeli. Pili in jedli so in dobre volje bili ves popoldan. Janez pa se je skrivaj ukradel65, vzel bukvice,67 šel iz mesta v samoten kraj. Vroče je ravno68 bilo; zato se usede69 ne daleč70 od ceste na brežičku in morje71 premišljuje. Mislil je sam pri73 sebi: Toliko vode;75 kar oči peljejo, ni drugega ko76 voda. Kaj77 je neki onstran78 vode? Ali79 so tudi tam ljudje,80 kali? —81 Ko Janez tako morje premišljuje in bož-
72
[76−77]
[92−93]
⮟
jo previdnost hvali1 pod drevesam2, perteče3 kodrast pes tudi4 pod drevo v senco,5 in se zraven6 Janeza vleže7. Janez zagleda8, de je9 pes nekaj rudečiga10 v gobcu pernesel; Janez psa11 hitro spodi,12 in koder pusti13, kar je pernesel14. Bila je lepa štirvoglata mošnica15 iz žlahtniga rudečiga usnja16, kakoršne17 le gospodje per18 sebi nositi navado imajo19, de20 pisma ali kake druge tanke reči21 hranijo. Janez jo odpre, pa22 kako se začudi ko najde noter24 dvanajst bankovcov25 po tavžent26 goldinarjev, šest po pet sto goldinarjev,27 in še več drugih pisem, kterih28 ni poznal. Zraven29 je bil tudi grozno30 lep zlat perstan,31 kamenci so se leskatali32, de ga bleše33. Janez Svetin vse to pregleduje in misli.35 O revež36, kdor koli37 si to zgubil, želim pred ko je38 mogoče najti tistiga39, kteri je zgubil40, de41 mu nazaj dam43. Tudi skušnjave so ga začele motiti45; huda misel je prišla v glavo, ktera46 mu je rekla na tihama48: „49Spravi in tiho bodi, sej50 te nihče ne vidi, dnarjev51 imaš zdaj zadosti52, dokler boš53 živ, zvediti pa54 se ne more, ker živ človek zato nič55 ne ve.“ Na to56 Janez proti nebesam pogeda57, hitro58 se na Boga spomni,60 in sam sebi odgovori62: Res de64 me nihče ne vidi, pa Bog65 me vidi66, pred Bogam67 ne morem nič68 skriti. Kaj mi pomaga krivično blago ali najdeno, ker ni moje; kako bi ga zamogel69 z mirno vestjo vživati.70 Ne, ne,71 ne obderžim ne krajcerja72. Ne bom nikdar materniga nauka pozabil73, kar74 so mi večkrat rekli: „Fant! kader76 kaj najdeš, ne misli de77 je tvoje, daj78 nazaj, zvedi80 čigavo je, daj oznaniti,81 gospodar se bo kmalo dobil, tako82
jo previdnost hvali1 pod drevesom2, priteče3 kodrast pes pod drevo v senco,5 in poleg6 Janeza leže7. Janez ugleda8, da ima9 pes nekaj rudečega10 v gobci; zatorej ga11 hitro spodi,12 in pes izpusti13, kar je prinesel14. Bila je lepa čveterooglata listnica15 iz lepega rudečege usnija16, kakeršne17 le gospodje pri18 sebi nosijo19, da20 pisma ali kake druge tenke stvari v njej21 hranijo. Janez jo odpre, ali22 kako se začudi,23 ko najde notri24 dvanajst bankovcev25 po tisoč26 goldinarjev, šest po pet sto goldinarjev,27 in še več drugih pisem, katerih28 ni poznal. Poleg29 je bil tudi grozno30 lep zlat prstan,31 kamenci so se na njem blesteli32, da ni bilo možno gledati vanj33. Janez Svetin vse to pregleduje,34 in misli: »35O siromak36, kdor koli37 si to izgubil; želim pred kakor38 mogoče dobiti tistega39, katerega so te stvari40, da bi41 mu jih42 nazaj dal43. Tudi skušnjave so ga motile45; huda misel je prišla v glavo, katera46 mu je rekla tihoma48: »49Spravi in tiho bodi, saj50 te nihče ne vidi; zdaj51 imaš dosti denarjev52, dokler bodeš53 živ, a zvedeti54 se ne more, ker živ človek za to ničesar55 ne ve.« Nato56 Janez k nebesom pogleda57, hitro58 se spomni59 na Boga in sam v61 sebi govori62: »63Res, da64 me nihče ne vidi, a Bog65 me vidi66, pred Bogom67 ne moremo ničesar68 skriti. Kaj mi pomaga krivično blago ali najdeno, ker ni moje; kako bi ga mogel69 z mirno vestjo uživati?70 Ne, ne!71 ne obdržim niti krajcarja72. Nikoli ne pozabim nauka svoje matere73, ki74 so mi večkrat rekli: »Janezek, kadar76 kaj najdeš, ne misli, da77 je tvoje,78 nazaj daj79, zvedi80 čigavo je, daj oznaniti in81 gospodar se bode kmalu našel; tako82
jo previdnost pod drevesom hvali2, priteče3 kodrast pes tudi4 pod drevo v senco in se zraven6 Janeza uleže7. Janez zagleda8, da je9 pes nekaj rdečega10 v gobcu prinesel. Janez psa11 hitro spodi in koder spusti13, kar je prinesel14. Bila je lepa štirioglata mošnjica15 iz dragega rdečega usnja16, kakršne imajo17 le gospodje navado pri18 sebi nositi19, da20 pisma ali kake druge tenke reči21 hranijo. Janez jo odpre, pa22 kako se začudi,23 ko najde notri24 dvanajst bankovcev25 po tisoč26 goldinarjev, šest po pet sto goldinarjev in še več drugih pisem, katerih28 ni poznal. Zraven29 je bil tudi silno30 lep zlat prstan;31 kamenci so se lesketali32, da se mu je bleščalo33. Janez Svetin vse to pregleduje in misli: »35O revež36, kdorkoli37 si to izgubil! Želim, prej ko je38 mogoče, najti tistega39, kateri je izgubil40, da41 mu nazaj dam43.«44 Tudi skušnjave so ga začele motiti45; huda misel je prišla v glavo, ki46 mu je natihoma47 rekla: »49Spravi in tiho bodi, saj50 te nihče ne vidi; denarjev51 imaš zdaj zadosti52, dokler boš53 živ. Zvedeti pa54 se ne more, ker živ človek za to nič55 ne ve.« Nato56 Janez proti nebesom pogleda57, se hitro59 na Boga spomni60 in sam sebi odgovori62: »63Res da64 me nihče ne vidi, pa vidi65 me Bog66, pred Bogom67 ne morem nič68 skriti. Kaj mi pomaga krivično blago ali najdeno, ker ni moje; kako bi ga mogel69 z mirno vestjo uživati?70 Ne, ne,71 ne obdržim ne krajcarja72. Nikdar ne bom pozabil materinega nauka73, ki74 so mi ga75 večkrat rekli: Fant, kadar76 kaj najdeš, ne misli, da77 je tvoje; daj78 nazaj! Zvedi79, čigavo je, daj oznaniti,81 gospodar se bo kmalu dobil. Tako82
73
[77−78]
[93−94]
⮟
boš1 pred Bogam2 in pred3 ljudmi pošten ostal4.“5 Janez je tako6 hitro skušnjave7 premagal, materni8 nauk mu je bil dober perpomočik9. V aršet10 spravi lepo mošnico in11 gre počasi domu12 z resničnimi željami najdeno nazaj dati14. Vesel15 gre Janez Svetin proti domu ob morji,16 ne misli več na najdeno blago, kar sreča nekiga gospoda17 lepo oblečeniga18, kteri je19 ob morji20 gori in doli hodil, zdaj naprej zdaj nazaj ves zamišljen21. Njegov obraz22 je bil prepaden in bled, ves23 je bil v žalosti vtopljen, de je bil merliču24 podoben. Svetin ga gleda in misli: Tega gospoda mora grozno nekaj skerbeti27, ki28 je tako zlo29 žalosten. Le stopi k njemu30 in mu reče prijazno:32 Gospod, ne zamerite33, de34 vas vprašam: Kaj hudiga35 se vam je zgodilo, ker37 ste tako žalostni? Gospod bi morebiti39 v svoji40 sreči pekovskiga41 fanta še42 pogledal ne bil, in mu odgovora ne dal43. Nesreča44 in nadloga pa45 tudi prevzetniga46 in visociga47 človeka ponižniga stori; torej48 gospod globoko zdihne49 in reče: Oh50 kaj me vprašaš, ker mi pomagati51 ne moreš. Janez naravnost odgovori, kakor pred54 nedolžen in nepokažen mladenč55: Gospod!57 če vam jest58 ne morem pomagati59, vam Bog lahko pomaga60. Te besede nedolžniga mladenča62 so žalostnimu63 gospodu do serca šle,64 in ga nekoliko zbrihtale65 v Boga zaupati66. Pred67 je bil gospod le v posvetne skerbi68, v barantije in kupčije zamaknjen69. Na Boga je malokdaj ali pa nikoli ne72 mislil. Na to pravi73 gospod, prav74 govoriš. Res je, de75 mi Bog lahko pomaga76, tode77 prevelika je
ostaneš pošten1 pred Bogom2 in ljudmi.«5 Janez je hitro skušnjavo7 premagal, materin8 nauk mu je bil dober pripomočnik9. V žep10 spravi lepo listnico ter11 gre počasi domov12 z resničnimi željami, da bi dal skoraj13 najdeno blago nazaj14. Veselo15 gre Janez Svetin proti domu ob morji ter16 ne misli več na najdeno blago, kar sreča lepo oblečenega gospoda18, ki je19 ob morji hodil20 gori in doli ter ves zamišljen okolo sebe zrl21. Obraz mu22 je bil prepaden in bled, zelo23 je bil žalosten in malo ne mrliču24 podoben. Svetin ga gleda in si25 misli: »26Tega gospoda mora nekaj zelo skrbeti27, ker28 je tako žalosten.« K njemu stopi30 in mu prijazno31 reče: »32Gospod, ne hudujte se33, da34 vas vprašam, kaj35 se vam je hudega36 zgodilo, ker37 ste tako žalostni?«38 Gospod bi morda39 v svojej40 sreči pekovskega41 fanta niti42 pogledal ne bil, kaj li še, da bi mu bil odgovoril43. Ali nesreča44 in nadloga tudi prevzetnega46 in visocega47 človeka storiti ponižnega; zatorej48 gospod globoko vzdahne49 in reče: »O50 kaj me vprašaš, ker mi ne moreš pomagati52.«53 Janez naravnost odgovori, kakor54 nedolžen in nepokvarjen mladenič55: »56Gospod!57 če vam jaz pomagati58 ne morem, lehko vam pomore Bog60.«61 Te besede nedolžnega mladeniča62 so žalostnemu63 gospodu v srce segle64 in ga nekoliko nagnile upati65 v Boga. Poprej67 je bil gospod le v posvetne skrbi68, v barantije in kupčije zamaknen69. Na Boga je le70 malokdaj,71 ali pa nikoli mislil. Nato reče73 gospod: »Prav74 govoriš. Res je, da75 mi Bog lehko pomore76, ali77 prevelika je
boš1 pred Bogom2 in pred3 ljudmi pošten ostal4.«5 Janez je tako6 hitro skušnjave7 premagal, materin8 nauk mu je bil dober pripomoček9. Lepo mošnjico10 spravi v žep in11 gre počasi domov12 z resničnimi željami, da bi13 najdeno nazaj dal14. Vesel15 gre Janez Svetin ob morju proti domu;16 ne misli več na najdeno blago, kar sreča nekega17 lepo oblečenega gospoda18, ki hodi19 ob morju20 gori in doli, zdaj naprej zdaj nazaj, ves zamišljen21. Njegov obraz22 je bil prepaden in bled; ves23 je bil v žalost vtopljen, da je bil mrliču24 podoben. Svetin ga gleda in misli: Tega gospoda mora nekaj grozno skrbeti27, ker28 je tako zelo29 žalosten. Zato stopi k njemu30 in mu reče prijazno: »32Gospod, ne zamerite33, da34 vas vprašam: Kaj35 se vam je hudega36 zgodilo, da37 ste tako žalostni?«38 Gospod bi morebiti39 v svoji40 sreči pekovskega41 fanta še42 pogledal ne bil in mu ne dal odgovora43. Nesreča44 in nadloga pa45 tudi prevzetnega46 in visokega47 človeka ponižnega stori. Zato48 gospod globoko zdihne49 in reče: »Oh50 kaj me vprašaš, ker mi ne moreš pomagati52.«53 Janez naravnost odgovori kakor prej54 nedolžen in nepokažen mladenič55: »56Gospod,57 če vam jaz58 ne morem pomagati59, vam Bog lahko pomaga60. «61 Te besede nedolžnega mladeniča62 so šle žalostnemu63 gospodu do srca64 in ga nekoliko osvestile,65 v Boga zaupati66. Prej67 je bil gospod le v posvetne skrbi68, v barantije in kupčije zamaknjen69. Na Boga je malokdaj ali pa nikoli ne72 mislil. Nato pravi73 gospod: »Prav74 govoriš. Res je, da75 mi Bog lahko pomaga76, toda77 prevelika je
74
[78−79]
[94−95]
⮟
moja nesreča, ne morem je preživeti, ravno1 zdaj pregledujem2 in premišljujem3, kje bi v morje skočil in se vtopil; konec4 je mojiga življenja5, meni ni več6 živeti. Janez Svetin serčno8 stopi k žalostnimu9 gospodu in reče: Gospod!12 lepo vas prosim ne storite14 tega. Če15 ste nesrečen16 na tem svetu, zakaj se hočete še v večno nesrečo pogrezniti. Kaj18 ne veste, de ta greh vam19 ne bo ne20 na tem ne21 na unim22 svetu odpušen; zakaj23 hočete upanje na božjo24 milost zgubiti25 in scagati. Ne veste26, de27 po hudim28 vremenu spet lepo sonce sija. Če29 se vam zdaj hudo godi vam bo že Bog spet srečo dal30. Bog pošilja nesreče, de nas32 z njimi opominja33 na njega ne pozabiti34. Le terdno35 v Boga zaupajte36 in on dobrotlivi37 oče vam bo39 vse to v40 vašo srečo obernil41. Per tih42 besedah je43 gospod ostermel44 in fanta45 debelo gleda, čez46 nekaj časa reče: Fant! dans48 si ti moj angelc varh49. Tvoje besede so me potroštale50. Gotovo bi že bile velike morske ribe moje truplo tergale,51 in z mojo dušo Bog ve52 kaj bi bilo, ko53 bi ti meni54 ne bil tako v serce56 govoril. Bogal bom perprostiga fanta,57 ne bom se vtopil58, naj se mi godi kakor hoče. Žlahtno60 je tvoje serce61 o ljubeznjivi fant, povej62 mi, čigav si, hvalo63 ti bom vedel64, torej65 ti hočem tudi svojo nesrečo66 povedati. Glej, jest sim67 bil bogat, per kupčii sim68 si opomogel. Ravno po kupčiških69 opravilih sim danes zjutrej70 šel,71 in vzel s sabo skorej72 vse premoženje v rudeči mošnici73. Ko74 pridem do kupčije, o strah!75 sežem v aržet76, ni je bilo77 ni-78
moja nesreča, ne morem je preživeti. Ravno1 zdaj gledam2 in premišljam3, kje bi v morje skočil in se vtopil; konec4 je mojemu življenju5, meni ni dalje6 živeti.«7 Janez Svetin srčno8 stopi k žalostnemu9 gospodu in mu10 reče: »11Gospod,12 lepo vas prosim,13 ne storite14 tega. če15 ste nesrečen že16 na tem svetu, zakaj li17 se hočete še v večno nesrečo pogrezniti? Mar18 ne veste, da vam kaj tacega19 ne bode niti20 na tem niti21 na onem22 svetu odpuščeno? Čimu23 hočete zaupanje v24 milost božjo izgubiti25 in zdvojiti? Ali ne znate26, da27 po hudem28 vremenu zopet solnce sije? Ce29 se vam zdaj hudo godi, Bog vam bode dal zopet srečo30. Bog pošilja ljudem31 nesreče, da jih32 z njimi opomina33 na njega ne pozabiti34. Le trdno35 v Boga upajte,36 in on dobrotljivi37 oče vam vse to lehko na40 vašo srečo obrne41.« Ob teh42 besedah je43 gospod ostrmel44 in debelo gleda mladeniča; za46 nekaj časa reče: »47Fant! denes48 si ti moj angel varuh49. Tvoje besede so me potolažile50. Gotovo bi že bile velike morske ribe moje telo trgale,51 in z mojo dušo Bog zna,52 kaj bi bilo, ako53 bi ti ne bil meni55 tako v srce56 govoril. Poslušal bodem priprostega dečka ter57 ne skočim v morje58, naj se mi godi kakor hoče. Blago60 je tvoje srce,61 o deček ljubeznjivi! Povej62 mi, čigav si? Hvaležen63 ti bodem64, zatorej65 ti hočem tudi o svojej nesreči66 povedati. Glej jaz sem67 bil bogat, pri kupčiji sem68 si opomogel. Ravno po kupčijskih69 opravilih sem denes zjutraj70 šel,71 in vzel s seboj malo ne72 vse premoženje v rudečej listnici73. Kadar74 pridem do kupčije, o strah!75 sežem v žep76, in — nikjer je77 ni bilo78
moja nesreča, ne morem je preživeti. Ravno1 zdaj pregledujem2 in premišljujem3, kje bi v morje skočil in se utopil. Konec4 je mojega življenja5, meni ni več6 živeti.«7 Janez Svetin srčno8 stopi k žalostnemu9 gospodu in reče: »11Gospod,12 lepo vas prosim,13 ne delajte14 tega. Če15 ste nesrečni16 na tem svetu, zakaj se hočete še v večno nesrečo pogrezniti? Kaj18 ne veste, da vam ta greh19 ne bo ne20 na tem ne21 na onem22 svetu odpuščen? Zakaj23 hočete upanje na božjo24 milost izgubiti25 in obupati? Ne veste26, da27 po hudem28 vremenu spet lepo sonce sije? Če29 se vam zdaj hudo godi, vam bo že Bog spet srečo dal30. Bog pošilja nesreče, da nas32 z njimi opominja, naj33 na njega ne pozabimo34. Le trdno35 v Boga zaupajte36 in on, dobrotljivi37 oče,38 vam bo39 vse to v40 vašo srečo obrnil41.« Pri teh42 besedah gospod ostrmi44 in fanta45 debelo gleda. Čez46 nekaj časa reče: »47Fant, danes48 si ti moj angel varuh49. Tvoje besede so me potolažile50. Gotovo bi že bile velike morske ribe moje truplo trgale51 in z mojo dušo Bog ve,52 kaj bi bilo, ko53 bi ti meni54 ne bil tako v srce56 govoril. Ubogal bom preprostega fanta,57 ne bom se utopil58, naj se mi godi,59 kakor hoče. Plemenito60 je tvoje srce,61 o ljubeznivi fant. Povej62 mi, čigav si, hvalo63 ti bom vedel64, torej65 ti hočem tudi svojo nesrečo66 povedati. Glej, jaz sem67 bil bogat, pri kupčiji sem68 si opomogel. Ravno po kupčijskih69 opravilih sem danes zjutraj70 šel in vzel s seboj skoraj72 vse premoženje v rdeči mošnjici73. Ko74 pridem do kupčije, o strah,75 sežem v žep76, ni je bilo77 ni-78
75
[79−80]
[95−96]
⮟
kjer mošnice, urno1 se vernem2, tečem nazaj iskat, išem3 in išem pa je4 ne najdem. Več ko6 desetkrat sim7 že dans to8 pot storil, pa vse zastonj9. Janez je zdaj spoznal, de ta11 je pravi gospodar najdene mošne, vender jo13 noče pred14 pokazati, de15 reče gospodu16: Morebiti vam zamorem zvediti tistiga18, kdor jo19 je našel, povejte21 mi, koliko je bilo noter.22 Gospod pravi23: Bilo je noter 12 bankovcov25 po 100026 goldinarjev, 627 po 5 sto28, druge29 pisma so bile pa dobivne30 pisma, ki se po nemško veksel imenujejo,31 tolike vrednosti, de32 ti ne morem izreči33. Zraven34 je bilo pet zlatih cekinov in grozno36 lep drag perstan,38 s takimi žlahtnimi39 kamenci, de40 je veliko41 vreden. Ko42 bi kdo meni vse to nazaj prinesel mu rad 1000 goldinarjev dam,43 če bi pa45 še več hotel, bi46 tudi rad47 dal, kolikor bi sam zmislil49. Janez, kteri je51 zdaj za gotovo spoznal52, de53 je to pravi gospodar najdene mošne54, spodobno reče: Gospod!56 ali vam nisim57 prav pravil58, de le59 v Boga zaupajte60 in nič žaliga si61 ne storite? glejte62 kako kmalo63 vas Bog potrošta. S temi besedami65 potegne mošno66 iz aržeta67 rekoč: Ali je to tista69 vaša zgubljena mošna70? Gospod jo71 ugleda in72 zavpije, moja,73 moja, in74 od veselja mu skorej težko75 pride. Gospod fanta objame76, od veselja joka in pravi: Pošteni fant! koliko77 hočeš de78 ti dam zdaj, ker si meni79 toliko dobriga80 storil, le81 povej, le povej hitro, koliko hočeš, kaj82 si zbereš83. Tavžent84 goldinarjev sim85 sam obljubil, pa86 ti moraš več vzeti. Ti si me otel od87 nesrečne smerti88. Janez na to90 reče: Veseli me, de sim praviga92
listnice z denarji. Urno1 se vrnem2, tečem nazaj iskat, iščem3 in iščem, ali vse zaman,4 ne najdem je5. Več nego li6 desetkrat sem7 že denes ta8 pot storil, pa — listnice le ni9.«10 Janez je zdaj spoznal, da11 je to12 pravi gospodar najdene listnice; vender je13 noče prej14 pokazati, predno ne15 reče gospodarju16: »17Morebiti vam morem zvedeti tistega18, kateri19 je listnico20 našel; povejte21 mi, koliko je bilo notri?«22 Gospod odgovori23: »24Bilo je notri 12 bankovcev25 po 100026 goldinarjev in 6 jih je bilo27 po 500 goldinarjev28, druga29 pisma so bila dobitna30 pisma ali menjice31 tolike vrednosti, da32 ti ne morem povedati33. Poleg34 je bilo tudi še35 pet zlatih cekinov in zelo36 lep,37 drag prstan,38 s tacimi dragimi39 kamenci, da40 je mnogo41 vreden. Ako42 bi kdo meni vse to nazaj prinesel, rad bi mu dal tisoč goldinarjev, in43 če bi še več hotel, tudi še več bi mu47 dal, kolikor bi si48 sam izvolil49.«50 Janez, kateri51 zdaj ni več dvomil52, da53 je to pravi gospodar najdene listnice54, spodobno reče: »55Gospod!56 ali vam nisem57 prav govoril58, kadar vam sem dejal, da59 v Boga upajte60 in si ničesar zalega61 ne storite? Glejte,62 kako kmalu63 vas je64 Bog potolažil!« Ob teh besedah65 potegne listnico66 iz žepa,67 rekoč: »68Ali je to ona69 vaša izgubljena listnica70? »Kadar gospodar listnico71 ugleda,72 zavpije: »Moja!73 moja!« ter mu74 od veselja skoraj slabo75 pride. Zdaj gospod dečka objame76, od veselja joka in pravi: »Deček pošteni? koliko77 hočeš, da78 ti dam zdaj, ker si meni79 toliko dobrega80 storil? Le81 povej, le povej hitro, koliko hočeš, koliko82 si izvoliš83. Tisoč84 goldinarjev sem85 sam obljubil, ali86 ti moraš več vzeti. Ti si me otel nesrečne smrti88.«89 Janez na to90 reče: »91Veseli me, da sem pravega92
kjer mošnjice; urno1 se vrnem2, tečem nazaj iskat, iščem3 in iščem, pa je4 ne najdem. Več ko6 desetkrat sem7 že danes to8 pot storil, pa vse zaman9.«10 Janez je zdaj spoznal, da11 je ta12 pravi gospodar najdene mošnje, vendar je13 noče prej14 pokazati, da15 reče gospodu16: »17Morebiti vam morem zvedeti tistega18, ki jo19 je našel. Povejte21 mi, koliko je bilo notri!«22 Gospod pravi23: »24Bilo je notri dvanajst bankovcev25 po tisoč26 goldinarjev, šest27 po pet sto28, druga29 pisma so bila pa dobivna30 pisma, ki se imenujejo menice,31 tolike vrednosti, da32 ti ne morem izreči33. Zraven34 je bilo pet zlatih cekinov in silno36 lep,37 drag prstan38 s takimi39 kamenci, da40 je veliko41 vreden. Ko42 bi kdo meni vse to nazaj prinesel, mu rad tisoč goldinarjev dam;43 če pa44 bi še več hotel, bi46 tudi rad47 dal, kolikor bi sam zmislil49.«50 Janez, ki je51 zdaj zatrdno spoznal52, da53 je to pravi gospodar najdene mošnje54, spodobno reče: »55Gospod,56 ali vam nisem57 prav pravil58, da le59 v Boga zaupajte60 in si nič žalega61 ne storite? Glejte,62 kako kmalu63 vas Bog potolaži!« S temi besedami65 potegne mošnjo66 iz žepa,67 rekoč: »68Ali je to tista69 vaša izgubljena mošnja70?« Gospod jo71 ugleda in72 zavpije: »Moja,73 moja!« in74 od veselja mu skoraj težko75 pride. Gospod objame fanta76, od veselja joka in pravi: »Pošteni fant! Koliko77 hočeš, da78 ti dam zdaj, ker si mi79 toliko dobrega80 storil? Le81 povej, le povej hitro, koliko hočeš, kaj82 si izbereš83. Tisoč84 goldinarjev sem85 sam obljubil, pa86 ti moraš več vzeti. Ti si me otel nesrečne smrti88.«89 Janez nato90 reče: »91 Veseli me, da sem dobil pravega92
76
[80]
[95−96]
⮟
gospodarja dobil,1 in dal premoženje,2 čigar je, ne3 vzamem pa nič nič4, ko5 bi me ne vem kako silili. Zdaj se gospod še le prav čudi7, de fant nič8 daru noče, in de9 se tako terdno11 brani, zato12 ga vpraša: Fant povej mi, zakaj vender nič15 nočeš od mene vzeti, ko17 si mi toliko dobriga18 storil? Fant19 Janez ob kratkim20 odgovori: Zakaj bom21 od vas jemal, ker nič22 zaslužil nisim; de sim23 vam nazaj dal kar sim26 našel, to je bila moja dolžnost. Sim vesel27, de sim28 se ptujiga blaga kmalo znebil29. Če sim30 pa s tem kaj31 vam pomagal, ker sim33 vas malo na Boga spomnil, mi bo35 že Bog poplačal36, vašiga dnarja pa37 nočem. Hvalite Boga za to srečo ne mene,39 Bog vas je hotel skusiti40. Meni tudi nič42 ni treba, pravi fant nadalej; jesti43 in piti imam, obleko mi napravijo44, per45 dobrih ljudeh sim46, radi47 me imajo48. Gospod ko vidi49, de fant nič daru50 vzeti noče51, vzame mošno52 v roke53, jo54 odpre in pravi: Fant!56 vsaj to mi povej kako ti je ime in perimk, kaj58 si in kje si. Fant pravi59: Janez60 mi je ime61, pišem se Svetin, pekovski fant sim per62 peku pred rudečim mostam63 v Terstu64. Gospod vse to s plaibesam67 zapiše, in68 Janezu en69 cekin v aržet porine70 in gre. Janez pa71 reče: Bog vas obvari.73
gospodarja našel,1 in najdeno blago nemu izročil,2 čigar je; a3 vzamem pa ničesar ne4, naj5 bi me ne vem kako silili.«6 Zdaj se gospod še bolj začudi7, da deček nobenega8 daru ne vzame in9 se ga10 tako trdo11 brani. Zato12 ga vpraša: »13Fant,14 povej mi, zakaj vender15 nočeš od mene ničesar16 vzeti, ker17 si mi toliko dobrega18 storil?«19 Janez ob kratkem20 odgovori: »Čimu bodem21 od vas jemal, ker ničesar22 zaslužil nisem? Da23 vam sem24 nazaj dal,25 kar sem26 našel, to je bila moja dolžnost. Vesel sem27, da sem28 se tako hitro iznebil tujega blaga29. Če sem30 pa s tem vam kaj32 pomagal, da33 vas sem34 malo na Boga spomnil, to mi35 že Bog poplača36, vašega denarja37 nočem. Hvalite Boga za to srečo, a38 ne mene;39 Bog vas je hotel le izkušati40. —41 Meni tudi ničesar42 ni treba,« nadaljuje Janez, »ker jesti43 in piti imam, obleko tudi dobivam44, in pri45 dobrih ljudeh sem46, ki47 me ljubijo48.« — Gospod videč49, da deček noče daril50 vzeti, vzame listnico52 v roki53, odpre jo55 in pravi: »Ljubi moj!56 vsaj to mi povej,57 kako ti je ime in kako se pišeš? Kdo58 si in kje si doma?« Janez odgovori59: »Ime60 mi je Janez61, pišem se Svetin, pekovski fant sem pri62 peku pred rudečim mostom63 v Trstu64.«65 Gospod si66 vse to s svinčnikom67 zapiše, potisne68 Janezu jeden69 cekin v žep70 in gre. Janez mu še71 reče: »72Bog vas obvari!«73
gospodarja in dal premoženje;2 čigar je. Ne3 vzamem pa nič, nič4, ko5 bi me ne vem kako silili.«6 Zdaj se gospod šele prav čudi7, da fant nič8 daru noče in da9 se tako trdno11 brani; zato12 ga vpraša: »13Fant,14 povej mi, zakaj vendar nič15 nočeš od mene vzeti, ko17 si mi toliko dobrega18 storil?« Fant19 Janez ob kratkem20 odgovori: »Zakaj bom21 od vas jemal, ker nisem nič22 zaslužil. Da sem23 vam nazaj dal,25 kar sem26 našel, to je bila moja dolžnost. Vesel sem27, da sem28 se tujega blaga kmalu iznebil29. Če sem30 pa s tem kaj31 vam pomagal, ker sem33 vas malo na Boga spomnil, mi bo35 že Bog poplačal36, vašega denarja pa37 nočem. Hvalite Boga za to srečo,38 ne mene,39 Bog vas je hotel skusiti40. Meni tudi nič42 ni treba,« pravi fant nadalje. »Jesti43 in piti imam, obleko mi napravijo44, pri45 dobrih ljudeh sem46, radi47 me imajo48.« Ko gospod vidi49, da fant nič daru50 vzeti noče51, vzame mošnjo52 v roke53, jo54 odpre in pravi: »Fant,56 vsaj to mi povej,57 kako ti je ime in priimek, kaj58 si in kje si.« Fant pravi59: »Janez60 mi je ime61, pišem se Svetin, pekovski fant sem pri62 peku pred rdečim mostom63 v Trstu64. Gospod vse to s svinčnikom67 zapiše in68 Janezu en69 cekin v žep porine70 in gre. Janez pa71 reče: »72Bog vas obvaruj!«73
77
[81−82]
[96−97]
⮟
II.1 Janez Svetin per velkim tergovcu2 v Terstu.3
II.1 Janez Svetin pri velikem trgovcu2 v Trstu.3
II Janez Svetin pri velikem trgovcu2 v Trstu3
Z veselim sercam1 pride Janez proti večeru domu,2 in hitro da sohranit zlati3 cekin svojimu4 gospodarju. Kje si dobil ta dnar, ga7 vpraša gospodar? Veš de9 velja devet goldinarjev? Janez pravi11: Nekaj sim13 našel in nazaj dal gospodu14, kteri15 je zgubil,16 on mi ga je dal. Silil me je več vzeti, pa nisim17 hotel. Janezovi tovarši pa18 so ga za norca deržali19 rekoč: Zakaj nisi več vzel neumnež, kako lahko22 bi bil ti23 obogatel!24 Janez pa druziga25 ni rekel, kakor27 to: Nisim zaslužil,28 pa nisim29 vzel, kar30 ne zaslužim pa31 tudi ne vzamem! če32 mi je Bog kaj namenil mi bo33 že dal. Drugo34 jutro precej35 pridejo trije gospodje k peku po fantu vprašat36. Nimate37 vi fanta, mu pravijo38, kterimu39 je Janez Svetin ime, radi40 bi ga vidili41 in z42 njim govorili. Mojster pek reče43: Imamo ga, ni45 ga ravno doma, pa kmalo47 pride. Smem vprašati, pravi49 pek, kaj bi mu radi? gospodov eden52 odgovori: Fanta vam bomo vzeli54. Na to55 se mojster56 ustraši in pravi: Za božjo voljo, kaj je naredil, gotovo58 je cekin59 ukradel, kteriga61 je včerej spravit dal62; tega bi ne bil nikoli od fanta mislil63. Gospodje64 so se pa posmehvali65. Med tem fant66 pride, ugleda tri gospode,68 in precej69 med njimi spozna uniga70, kterimu71 je včerej72 najdeno blago nazaj dal73, in mu reče: Kaj vam nisim vsiga75 nazaj dal, ki76 ste za mano78 prišli? Gospod pravi80:
Z veselim srcem1 pride Janez proti večeru domov,2 in hitro da cekin svojemu4 gospodarju, da bi mu ga shranil5. »6Kje si dobil ta denar?«7 vpraša ga8 gospodar, »ali veš, da9 velja devet goldinarjev?«10 Janez odgovori11: »12Nekaj sem13 našel in nazaj dal gospodarju14, kateri15 je bil izgubil;16 on mi ga je dal. Silil me je več vzeti, ali jaz nisem17 hotel.« Janezovi tovariši18 so se mu debelo smijali,19 rekoč: »20Zakaj nisi več vzel neumnež, kako lehko22 bi bil obogatel!« A24 Janez k temu25 ni druzega26 rekel, nego li27 to: »Zaslužil nisem,28 pa nisem29 vzel; česar30 ne zaslužim,31 tudi ne vzamem! Če32 mi je Bog kaj namenil, bode mi33 že dal.« Drugo34 jutro pridejo trije gospodje k peku po Janezu vprašat36. »Ali nimate37 vi fanta,« reko mu38, »kateremu39 je Janez Svetin ime? Radi40 bi ga videli41 in ž42 njim govorili.« Pek odgovori43: »44Imamo ga; zdaj45 ga ni46 ravno doma, a kmalu47 pride. Smem li48 vprašati,« reče49 pek nadalje50, »51kaj bi mu radi?« Gospodov jeden52 odgovori: »53Fanta vam vzamemo54.« — Nato55 se pek zelo56 ustraši in pravi: »57Za božjo voljo, kaj je napravil? Gotovo58 je ukradel cekin60, katerega61 je dal včeraj meni spravit62; tega bi ne bil nikoli mislil od fanta63.« A gospodje64 so se mu tiho posmehovali65. V tem66 pride Janez67, ugleda tri gospode,68 in takoj spozna69 med njimi onega70, kateremu71 je dal včeraj72 najdeno blago nazaj, in mu reče: »74Kaj vam nisem vsega75 nazaj dal, ker76 ste, kakor vidim,77 za menoj78 prišli?«79 Gospod reče80:
Z veselim srcem1 pride Janez proti večeru domov2 in hitro da shraniti zlati3 cekin svojemu4 gospodarju. »6Kje si dobil ta denar?« ga7 vpraša gospodar. »Veš, da9 velja devet goldinarjev?«10 Janez pravi11: »12Nekaj sem13 našel in nazaj dal gospodu14, kateri15 je izgubil,16 on mi ga je dal. Silil me je več vzeti, pa nisem17 hotel.« Janezovi tovariši pa18 so ga za norca držali,19 rekoč: »20Zakaj nisi več vzel,21 neumnež? Kako lahko22 bi bil obogatel?«24 Janez pa25 ni rekel drugega kakor27 to: »Nisem zaslužil28 pa nisem29 vzel; česar30 ne zaslužim, pa31 tudi ne vzamem. Če32 mi je Bog kaj namenil, mi bo33 že dal.« Precej drugo34 jutro pridejo trije gospodje k peku po fantu vpraševat36. »Nimate37 vi fanta,« mu pravijo38, »kateremu39 je Janez Svetin ime? Radi40 bi ga videli41 in z42 njim govorili.« Mojster pek reče43: »44Imamo ga, ni45 ga ravno doma, pa kmalu47 pride. Smem vprašati,« pravi49 pek, »51kaj bi mu radi?« Eden izmed gospodov52 odgovori: »53Fanta vam bomo vzeli54.« Nato55 se gospodar56 ustraši in pravi: »57Za božjo voljo, kaj je naredil? Gotovo58 je cekin59 ukradel, katerega61 je včeraj spraviti dal62; tega bi ne bil nikoli o fantu mislil63.« Gospodje64 so se pa smehljali65. Medtem66 pride fant67, ugleda tri gospode in precej spozna69 med njimi onega70, kateremu71 je včeraj72 najdeno blago nazaj dal73, in mu reče: »74Kaj vam nisem vsega75 nazaj dal, ker76 ste za mano78 prišli?«79 Gospod pravi80:
78
[82−83]
[97−98]
⮟
Vse vse, le3 prišel sim4 prosit tvojiga5 gospodarja in tebe, če bi hotel ti6 z manoj7 iti in per8 meni ostati; dobro9 ti bo svoje10 žive dni, ker si tako veliko dobroto meni12 storil. Tisti gospod pa13 je bil veliki tergovc16 v Terstu17, imenitin gospod, una18 dva sta bila mestna pisarja, de20 sta v pričo21 peka zapisala, de tergovc hoče Svetina fanta preskerbeti do smerti22. Torej23 vpraša gospod: Janez si dovoljin25 z mano26 iti in per27 meni biti; imel boš kar boš hotel,28 učil se boš29 kupčije, pomagal boš per barantii30. Janez reče32: Grem rad33, če me gospodar pusti; brez njegoviga35 dovoljenja ne grem, on36 mi je že veliko dobriga38 storil. Pekovski mojster39, kterimu40 je tergovc41 vse dopovedal42, kako lepo se je Janez zaderžal,43 in ga pred nesrečo obvarval44, se oberne v fanta rekoč46: Janez! Nerad48 te pustim od hiše, zato ko49 si zvest in priden; rad bi te imel; ker pa50 te ta gospod hočejo, in te do smerti preskerbe51, te je sreča došla. Ne bom53 ti branil,54 pojdi le pojdi z gospodam,56 in tudi za57 naprej bodi58 tako priden in zvest, kakor si bil do zdej; srečo59 ti bo Bog60 dal.61 Grem pravi zdaj62 Janez, pa63 prosim samo to, de64 me v šolo pošiljate, ker imam velike želje,65 se kaj več naučiti. Gospod mu vse obljubi; vender preden67 se loči68, se mu je tako vžalilo71, de72 je na glas jokal73. Lepo74 se potem zahvali svojimu mojstru75, mu roko kušne77 in gre78. Svetin, zdaj so ga le tako klicali,81 je per svojim novim gospodarji nar veči82 veselje imel83 v tem, de84 je v šolo hodil86. Zvesto in pridno se je učil, pa87 tudi v88 drugih rečeh89
»1Vse,2 vse, prišel sem samo4 prosit tvojega5 gospodarja in tebe, če bi ti hotel6 z menoj7 iti in pri8 meni ostati; dobro se9 ti bode godilo vse tvoje10 žive dni, ker si mi11 tako veliko dobroto storil.« Gospod, ki13 je tako govoril,14 bil je15 veliki trgovec16 v Trstu17, a ona18 dva druga19 sta bila mestna pisarja, ter20 sta prišla, da bi v pričo21 peka zapisala, da trgovec hoče mladega Svetina do smrti z vsem preskrbeti22. Zatorej23 vpraša gospod: »24Janez, ali te je volja25 z menoj26 iti in pri27 meni ostati? Imel bodeš vsega, česar poželiš;28 učil se bodeš29 kupčije in mi pomagal pri trgovini30.«31 Janez odgovori32: »Kad grem33, če me gospodar pusti; a34 brez njegovega35 dovoljenja ne grem, ker36 mi je on37 že mnogo dobrega38 storil.« Pek39, kateremu40 je trgovec41 vse povedal42, kako lepo se je Janez vedel43 in ga nesreče obvaroval44, obrne45 se k Janezu in mu reče46: »47Janez! nerad48 te pustim od hiše, zato ker49 si zvest in priden; rad bi te imel, ali — ker50 te ta gospod hočejo do smrti preskrbeti, vidim51, da52 te je sreča došla. Ne bodem53 ti branil,54 pojdi,55 le pojdi z gospodom,56 in bodi tudi57 naprej tako priden in zvest, kakor si bil do zdaj; Bog59 ti bode60 dal srečo!« »61Grem,« reče zdaj62 Janez, »a63 prosim samo to, da64 me v šolo pošiljate, ker imam velike želje se kaj več naučiti.«66 Gospod mu vse obljubi; vender, predno67 se Janez loči od svojega gospodarja68, užalilo69 se mu je tako, da72 je na glas jokal73. Potem74 se svojemu mojstru lepo zahvali75, poljubi76 mu roko in odide78. Svetin, —79 zdaj so ga vsi80 le tako imenovali — imel81 je pri svojem novem gospodarji največje82 veselje v tem, da84 je hodil85 v šolo. Zvesto in pridno se je učil, a87 tudi pri88 drugih stvareh89
»1Vse,2 vse, le3 prišel sem4 prosit tvojega5 gospodarja in tebe, če bi hotel ti6 z menoj7 iti in pri8 meni ostati. Dobro9 ti bo svoje10 žive dni, ker si meni11 tako veliko dobroto storil.« Tisti gospod pa13 je bil veliki trgovec16 v Trstu17, imeniten gospod, ona18 dva sta bila mestna pisarja, da20 sta vpričo21 peka zapisala, da hoče trgovec fanta Svetina preskrbeti do smrti22. Zatorej23 vpraša gospod: »24Janez, ali si dovoljen25 z menoj26 iti in pri27 meni biti? Imel boš, kar boš hotel,28 učil se boš29 kupčije, pomagal boš pri trgovanju30. «31 Janez reče32: »Rad grem33, če me gospodar pusti; brez njegovega35 dovoljenja ne grem, on36 mi je že veliko dobrega38 storil.« Pekovski mojster39, kateremu40 je trgovec41 vse dopovedal42, kako lepo se je Janez vedel43 in ga pred nesrečo obvaroval44, se obrne v fanta, rekoč46: »47Janez, nerad48 te pustim od hiše, zato ker49 si zvest in priden; rad bi te imel. Ker pa50 te ta gospod hočejo in te do smrti preskrbe51, te je sreča došla. Ne bom53 ti branil;54 pojdi,55 le pojdi z gospodom56 in tudi za57 naprej bodi58 tako priden in zvest, kakor si bil do zdaj! Srečo59 ti bo Bog60 dal.« »61Grem,« pravi62 Janez, »pa63 prosim samo to, da64 me v šolo pošiljate, ker imam velike želje,65 se kaj več naučiti.«66 Gospod mu vse obljubi. Preden pa67 se je ločil68, se mu je vendar70 tako užalilo71, da72 je na glas zajokal73. Lepo74 se potem zahvali svojemu mojstru75, mu roko poljubi77 in gre78. Svetin, zdaj so ga le tako klicali,81 je pri svojem novem gospodarju največje82 veselje imel83 v tem, da84 je v šolo hodil86. Zvesto in pridno se je učil pa87 tudi v88 drugih rečeh89
79
[83−84]
[98]
⮟
doma pridno pomagal per prodajanji2. Naučil se je francosko3, laško,4 in angleško5 govoriti in dobro pisati, posebno7 se je v velikih rajtengah dobro zučil8. Vsi so ga radi imeli9, zato10 ker je bil le11 toliko priden in brihten12, zraven pa13 toliko ponižen. Nikoli ni šel v hudo nevarno tovaršijo14, ampak15 ob delavnikih in praznikih je šel16 v cerkev, potem pa je17 doma kaj pisal ali pa dobre bukve20 bral. Ob kraji21 morja se je nar rajši sprehajat hodil;22 tudi je šel večkrat23 pod tisto24 drevo, kjer25 je bil mošnico26 z dnarji našel27, ktero28 mu je pes v gobcu pernesel30. Tisto31 drevo je imenoval drevo sreče, in tisti32 kraj je imenoval vesel33 kraj. Iz tistiga veseliga35 kraja je Svetin večkrat preko morja gledal; vnele so se v njem želje deleč deleč36 po svetu iti37, de38 bi v daljnih krajih kaj vidil kaj skusil39. Večkrat je v mnoge kraje pisal, de40 bi za mater zvedil, pa nikoli mu ni mogla nobena živa duša povedati41, ali je mati še živa42 ali mertva43, ali kje de44 je. Zato je premišljeval eniga dne45 pod drevesam46 sreče: Ne vem za očeta ne za mater,49 Bog ve50 kod se morata klatiti,51 kdo ve kako se jima godi, o53 kako bi rad zanje zvedil55, de56 bi jim zdaj57 kaj pomagal, kar bi lahko58 storil, ker imam že nekaj lastniga59 premoženja. Vedno so bile v njegovim sercu veči60 želje križem sveta iti62, pa se ne upa gospodarju v misel vzeti63, ker je vedel64, de65 ga ne bo pustil66. Eniga dne67 pride v Terst velika68 velika barka69 iz francoske dežele, iz mesta ki se mu Tulon pravi. Gospodar barke sam71 se je tudi per72-
je1 doma pridno pomagal, posebno pri prodajanji2. Naučil se je francoski3, laški4 in angleški5 govoriti in tudi6 dobro pisati, a posebno dobro7 se je izuril v potrebnem trgovskem računovodstvu8. Vsi so ga ljubili9, ker je bil toliko priden in bistroumen12, a vrhu tega še13 toliko ponižen. S slabimi tovariši se ni nikoli družil14, ob delavnikih in praznikih je hodil16 v cerkev, in potlej17 doma kaj pisal ali pa kake19 dobre knjige20 bral. Ob kraji21 morja se je najraje izprehajal, ako mu je čas dopuščal;22 tudi je večkrat šel23 pod ono24 drevo, pod katerim25 je bil listnico26 z denarji našel27, katero28 mu je bil29 pes v gobci prinesel30. To31 drevo je imenoval drevo sreče, in32 kraj, na katerem je drevo stalo,33 kraj veselja34. Z tega veselega35 kraja je Svetin večkrat preko morja gledal; vnele so se v njem želje daleč daleč36 po svetu iti37, da38 bi v daljnih krajih kaj videl in poskusil39. Večkrat je v mnoge kraje pisal, da40 bi o materi kaj zvedel41, ali mu mati še živi42 ali mu je že umrla43, ali kje je. Zato je premišljeval neki dan45 pod drevesom46 sreče in dejal sam v sebi47: »48Ne vem za očeta ne za mater.49 Bog zna,50 kod se morata klatiti, in51 kdo ve,52 kako se jima godi! O53 kako rad54 bi za nje zvedel55, da56 bi jim kaj pomagal, kar bi zdaj lehko58 storil, ker imam že nekaj svojega59 premoženja.« Tako je Svetin vzdihoval in vedno večje so bile v njegovem srci60 želje, da bi šel61 križem sveta, ali ni si upal tega gospodarju razodeti63, ker je znal64, da65 ga ne pusti od sebe66. Neki dan67 pride v Trst zelo68 velika ladija69 iz francoske dežele, iz mesta,70 ki se mu Tulon pravi. Gospodar ladije71 se je tudi sam v Trst pri72-
doma pridno pomagal pri prodajanju2. Naučil se je francosko3, laško4 in angleško5 govoriti in dobro pisati. Posebno v računanju7 se je dobro izučil8. Vsi so ga radi imeli9, ker je bil vendar11 toliko priden in umen12, zraven pa13 toliko ponižen. Nikoli ni šel v hudo, nevarno tovarišijo14, ampak je šel15 ob delavnikih in praznikih v cerkev, potem pa je17 doma kaj pisal,18 ali pa dobre bukve20 bral. Ob kraju21 morja se je najrajši hodil sprehajat. Večkrat je šel22 tudi pod tisto24 drevo, kjer25 je bil našel mošnjico26 z denarji27, katero28 mu je pes v gobcu prinesel30. Tisto31 drevo je imenoval drevo sreče in tisti32 kraj veseli33 kraj. S tistega veselega35 kraja je Svetin večkrat preko morja gledal; vnele so se v njem želje, da bi daleč, daleč36 po svetu šel37, da38 bi v daljnih krajih kaj videl, kaj skusil39. Večkrat je v mnoge kraje pisal, da40 bi za mater zvedel41, pa nikoli mu ni mogla nobena živa duša povedati,42 ali je mati še živa ali mrtva43, ali kje je. Zato je nekega dne45 pod drevesom46 sreče premišljeval47: Ne vem za očeta ne za mater,49 Bog ve,50 kod se morata klatiti;51 kdo ve,52 kako se jima godi? O53 kako bi rad zanje zvedel55, da56 bi jim zdaj57 kaj pomagal, kar bi lahko58 storil, ker imam že nekaj lastnega59 premoženja. V njegovem srcu so bile vedno večje60 želje,61 križem sveta iti62, pa si ni upal gospodarju v misel vzeti63, ker je vedel64, da65 ga ne bo pustil66. Nekega dne67 pride v Trst velika,68 velika barka69 iz francoske dežele, iz mesta,70 ki se mu Tulon pravi. Gospodar barke sam71 se je tudi pri72-
80
[84−85]
[98−99]
⮟
peljal v Terst1 zavoljo nove kupčije z židanim blagam2. Gospodar barke je bil3 silno bogat tergovc ali kupec4 iz Tulona, perleten5 moder mož, zraven pa brumen6 in pošten. Ta pride po barantii7 v hišo Svetinoviga8 gospodarja. Ko9 sta kupca že10 svojo kupčijo obravnala,11 in se čez več reči12 pogovorila, reče13 Francoz Svetinovimu14 gospodarju: Skusi15 mi dobiti brihtniga16 človeka, kteri bo17 znal nemško18, laško19, francosko20 in angleško21 govoriti, zlo22 ga potrebujem per mojih23 velikih kupčijah. Imam jih več per25 hiši, taciga vender26 nimam, de27 bi vse te jezike znal29 govoriti, in pa de30 bi bil brihten per kupčii31. Dobro mu bom plačal32, ne bo se ksal de33 je k meni prišel35, če bo36 priden.37 Svetin je te besede slišal;39 bile so mu kakor meč skozi serce41, vender se42 ni upal nič reči44. Skorej45 je že zinil, in46 se ponudil, vender je47 mislil: Ne spodobi se ponujati, obmolči in48 sklene skrivej svojiga49 gospodarja prositi50, de51 naj ga52 ponudi. Svetinov gospodar reče Francozu: Imam ga53 že jest taciga54 človeka, kakoršniga55 vi želite dobiti, to de jest56 ga sam57 potrebujem, torej58 ga tudi59 ne dam; glejte60 ga, ravno ta le61 je;62 pokaže Svetina. Francoz prijazno Svetina pogleda64 rekoč: Ali bi pa66 ti ne hotel67 iti z manoj čez morje68 na francosko69, ko70 bi te gospodar71 pustil in pervolil72? Svetin hitro odgovori: Rad in z groznim75 veseljem bi šel, ker zdavnej76 že imam grozne77 želje iti po svetu kaj skusit80. Gospodar pa81 reče Francozu: Vse vam storim, tega fanta pa85 vam ne morem pustiti86, ne le zato88, ker mi je tako potreben, ampak on89 je moj
peljal zavoljo nove kupčije s svilenim blagom2. Bil je gospodar ladije3 silno bogat trgovec4 iz Tulona, prileten,5 moder mož, a vrhu tega pobožen6 in pošten. Ta pride po trgovini7 v hišo Svetinovega8 gospodarja. Kadar9 sta kupca svojo kupčijo že završila11 in se še o mnogih drugih stvareh12 pogovorila, reče13 Francoz Svetinovemu14 gospodarju: »Skušajte15 mi dobiti spretnega16 človeka, kateri bi17 znal nemški18, laški19, francoski20 in angleški21 govoriti, zelo bi22 ga potreboval pri svojih23 velikih kupčijah.« »24Imam jih več pri25 hiši, ali tacega vender26 nimam, da27 bi znal28 vse te jezike govoriti, in30 bi bil vrhu tega še spreten pri kupčiji,« odgovori Svetinov gospodar31. »Dobro ga plačam32, in žal mu ne bode, da33 je prišel34 k meni, ako bode le36 priden in zvest,« reče nato Francoz.37 Svetin je te besede dobro38 slišal,39 bile so mu kakor oster40 meč v srce41, a42 ni si43 upal, da bi bil kaj rekel na to44. Malo ne odprl45 je že usta, da bi46 se ponudil, ali47 mislil si je: Ni spodobno ponujati se, in raje obmolči ter48 sklene skrivaje svojega49 gospodarja poprositi50, da51 naj njega52 ponudi. Svetinov gospodar reče Francozu: »Imam53 že jaz tacega54 človeka, kakeršnega55 vi želite dobiti, ali jaz56 ga sam57 potrebujem, zatorej58 ga ne morem dati od sebe. Glejte60 ga, ravno ta le tukaj61 je!« to rekši62 pokaže Svetina. Francoz prijazno pogleda63 Svetina,64 rekoč: »65Ali bi ti voljan bil67 iti z menoj preko morja68 na Francosko69, ako70 bi te pustil in v to privolil tvoj gospodar72?«73 Svetin hitro odgovori: »74Rad in z groznim75 veseljem bi šel, ker že davno imam77 želje iti po svetu, da bi79 kaj poskusil80.« Gospodar81 reče Francozu: »82Vse vam rad83 storim, samo84 tega fanta vam ne morem prepustiti86, a to87 ne zavoljo tega88, ker ga jako potrebujem, nego zato ne, ker89 je on90 moj
peljal v Trst1 zavoljo nove kupčije s svilenim blagom2. Gospodar ladje je bil3 silno bogat trgovec ali kupec4 iz Tulona, prileten,5 moder mož, zraven pa pobožen6 in pošten. Ta pride po trgovini7 v hišo Svetinovega8 gospodarja. Ko9 sta kupca že10 svojo kupčijo obravnavala11 in se o več rečeh12 pogovorila, je rekel13 Francoz Svetinovemu14 gospodarju: »Skusi15 mi dobiti bistrega16 človeka, kateri bo17 znal nemško18, laško19, francosko20 in angleško21 govoriti. Zelo22 ga potrebujem pri svojih23 velikih kupčijah. Imam jih več pri25 hiši, takega vendar26 nimam, da27 bi vse te jezike znal29 govoriti in pa da30 bi bil bister pri kupčiji31. Dobro mu bom plačal32, ne bo se kesal, da33 je k meni prišel35, če bo36 priden.«37 Svetin je te besede slišal;39 bile so mu kakor meč skozi srce41, vendar se42 ni upal nič reči44. Skoraj45 je že zinil in46 se ponudil, vendar je47 mislil: Ne spodobi se ponujati! Zato obmolkne in48 sklene skrivaj svojega49 gospodarja prositi50, da51 naj ga52 ponudi. Svetinov gospodar reče Francozu: »Imam ga53 že jaz takega54 človeka, kakršnega55 vi želite dobiti, toda sam56 ga potrebujem, torej58 ga tudi59 ne dam. Glejte60 ga, ravno tale61 je!« in62 pokaže Svetina. Francoz prijazno pogleda63 Svetina,64 rekoč: »65Ali bi pa66 ti ne hotel67 iti z menoj čez morje68 na Francosko69, ko70 bi te gospodar71 pustil in privolil72?«73 Svetin hitro odgovori: »74Rad in z velikim75 veseljem bi šel, ker imam76 že zdavnaj velike77 želje,78 iti po svetu kaj skusiti80.« Gospodar pa81 reče Francozu: »82Vse vam storim, tega fanta pa85 vam ne morem pustiti86, ne le zato88, ker mi je tako potreben, ampak89 je tudi90 moj
81
[85−86]
[99−100]
⮟
dobrotnik, in vse razloži in pove1, kako se je Svetin zaderžal2. Francoz, ki3 je to slišal, še bolj sili6 in prosi7, de8 naj mu pusti Svetina. Svetin tudi9 sam prosi ga pustiti11 po svetu, ker ima le13 tolike želje. Gospodar ni hotel po tem15 več braniti, ki16 je videl, de fant zlo želi s francozam iti17. Rad grem na francosko19, je djal Svetin, de bom videl20 deželo, kjer so moj oče pokopani. Potem reče gospodar Svetinu: Prepustim te temu mojimu prijatlu23, kteriga24 poznam, de25 je pošten mož; per26 njem ti ne bo27 nič hudiga28. Želil sim29, de30 bi ti zmiram per meni ostal31, ker nikoli ne bom32 pozabil, koliko si33 mi dobriga34 storil, ker pa le35 po svetu kaj skusiti želiš36, pojdi, dovolim37 ti. Bodi vselej tako pameten, kakor si bil do zdej39, in Bog te ne bo za pustil40. Ko41 bi si42 ti utegnilo hudo goditi, ali bi kaj pomanjkanja mogel terpeti43, le vediti44 mi daj, kjer koli boš45, dal46 ti bom47, kolikor bi potrebval. Ko48 bi utegnil ob službo priti,49 in ne mogel druge dobiti, pridi51 nazaj, z veseljem te bom sprejel,53 in ti bom54 vselej hvaležen. Ne bom pozabil dobrote tvoje55. Ti si k moji57 hiši žegen božji prinesel, in mene zbrihtal58. Če tudi jest med tem umerjem, bom jerbam naročil za-te skerbeti59, kolikor bi ti potrebval60. Poln veselja je61 zdaj Svetin svojimu62 gospodarju roko kušnil63 in pametno rekel64: Gospod!66 zahvalim, de68 ste mi toliko dobri; ne mene le69 Boga hvalite.70 Potem pelje gospodar svojiga ljubiga71 Svetina k francozu72 v kamro,73 in mu ga izroči s temi besedami: Tukaj vam izročim in perporočim zvestiga75 in pošteniga služabni76-
dobrotnik. Zdaj pove gospodar Francozu vse1, kako se je Svetin zadržal2. Francoz, ki3 je to slišal, zdaj5 še bolj sili6 in prosi7, naj mu pusti Svetina. Tudi Svetin9 sam prosi gospodarja, da bi10 ga pustil11 po svetu iti12, ker ima k temu že davno13 tolike želje. Gospodar potem14 ni hotel več braniti, kadar16 je videl, da si Svetin sam želi z Francozom iti17. »18Rad grem na Francosko19,« dejal je Svetin, da vidim20 deželo, kjer so moj oče pokopani.«21 Potem reče gospodar Svetinu: »22Prepustim te temu svojemu prijatelju23, katerega24 poznam, da25 je pošten mož; pri26 njem ti ne bode27 nič hudega28. Želel sem29, da30 bi ti vedno ostal pri meni31, ker nikoli ne bodem32 pozabil, koliko mi si dobrega34 storil; ali ker sam želiš35 po svetu iti, da bi kaj izkusil36, pojdi, jaz37 ti ne branim38. Bodi vselej tako pameten, kakor si bil do sih dob39, in Bog te ne zapusti40. Ako41 bi se42 ti utegnilo hudo goditi, ali pa, če bi mogel kdaj pomanjkanje trpeti43, samo vedeti44 mi daj; naj si bodeš kjer koli45, dam46 ti, kolikor bodeš potreboval. Ako48 bi utegnil ob službo priti,49 in bi50 ne mogel druge dobiti, kar51 nazaj pridi52, z veseljem te sprejmem vsaki čas,53 in ti bodem54 vselej hvaležen. Tvoje dobrote ne pozabim nikoli55. Ti si k mojej57 hiši prinesel blagoslov božji in si me naučil modrosti58. Če tudi jaz v tem umerjem, naročil bodem dedičem zate skrbeti59, kolikor bi ti treba bilo60.« — Ves vesel61 zdaj Svetin svojemu62 gospodarju roko poljubi63 in mu reče64: »65Gospod,66 zahvalim se vam67, da68 ste mi toliko dobri; ne mene, nego69 Boga hvalite.«70 Potem pelje gospodar svojega ljubega71 Svetina k Francozu72 v sobo73 in mu ga izroči s temi besedami: »74Tukaj vam izročim in priporočim zvestega75 in poštenega služabni76-
dobrotnik,« in vse razloži in pove1, kako se je Svetin vedel2. Ko3 je Francoz4 to slišal, je5 še bolj silil6 in prosil7, da8 naj mu pusti Svetina. Svetin tudi9 sam prosi, naj10 ga pusti11 po svetu, ker ima tolike želje. Gospodar ni hotel po tem15 več braniti, ker16 je videl, da fant zelo želi iti s Francozom17. »18Rad grem na Francosko19,« je dejal Svetin: »da bom videl20 deželo, kjer so moj oče pokopani.«21 Potem reče gospodar Svetinu: »22Prepustim te temu svojemu prijatelju23, katerega24 poznam, da25 je pošten mož; pri26 njem ti ne bo27 nič hudega28. Želel sem29, da30 bi ti zmeraj pri meni ostal31, ker nikoli ne bom32 pozabil, koliko si33 mi dobrega34 storil. Ker pa le35 po svetu kaj skusiti želiš36, pojdi, dovolim37 ti. Bodi vselej tako pameten, kakor si bil do zdaj39, in Bog te ne bo zapustil40. Ko41 bi se42 ti utegnilo hudo goditi, ali bi moral kaj pomanjkanja trpeti43, le vedeti44 mi daj in kjerkoli boš45, dal46 ti bom47, kolikor bi potreboval … Ko48 bi utegnil ob službo priti in ne mogel druge dobiti, pridi51 nazaj, z veseljem te bom sprejel53 in ti bom54 vselej hvaležen. Ne bom pozabil tvoje dobrote55. Ti si prinesel56 k moji57 hiši božji blagoslov in mene izmodril58. Četudi jaz medtem umrjem, bom dedičem naročil, naj zate skrbijo59, kolikor bi ti potreboval60.« Poln veselja je61 zdaj Svetin svojemu62 gospodarju roko poljubil63 in pametno rekel64: »65Gospod,66 zahvalim, da68 ste mi toliko dobri; ne mene, le69 Boga hvalite!«70 Potem pelje gospodar svojega ljubega71 Svetina k Francozu72 v sobo73 in mu ga izroči s temi besedami: »74Tukaj vam izročim in priporočim zvestega75 in poštenega služabn76-
82
[86−87]
[100−101]
⮟
ka1. Ravnajte lepo z njim;2 vem de3 vam bo4 veselje delal. Svetin se ponižno perklone,6 in obljubi priden in pokoren biti8. Čez9 osem dni barka10 odrine,11 in Svetin se pelje s svojim novim gospodarjem po morji12 proti francoski13 deželi. Lep dan je bil, dober14 veter, barka plava hitro ko15 ptica na luftu16. Svetin žalostno gleda18 nazaj proti Terstu,19 in pravi20: „21Bog te obvaruj ljuba domača dežela; morebiti23 te nikoli več ne bom vidil24; pa sej25 je Bog povsod, cela26 zemlja je božja, on dobrotlivi27 oče, kteri28 me je do zdej29 tako skerbno pred hudim varval30, me bo32 tudi zanaprej33 ohranil; v34 njega bom35 vselej zaupal36, on me ne bo zapustil37.“ Med tem38 so se mu solze uderle39, ker se je spomnil, kar je večkrat od matere slišal41, kako žalosten42 je tudi43 njegov oče bil44, ker45 se je mogel46 od doma ločiti. Naslonil se je v barki, v mislih vtopljen47 je premišljeval48, kako se mu bo za49 naprej godilo. Ko spet50 oči povzdigne in51 še enkrat proti Terstu pogleda52, mu je zginil spred54 oči, druziga ne vidi okoli in okoli55 sebe,56 kakor zeleno vodo morja58. Ravno 1959 let je bil Svetin star, ko je šel iz Tersta60 na Francosko.
ka1. Ravnajte lepo z njim;2 vem, da3 vam bode4 veselje delal.«5 Svetin se ponižno prikloni,6 in obljubi priden in pokoren biti8. Za9 osem dni ladija10 odrine,11 in Svetin se pelje s svojim novim gospodarjem po morji12 proti francoskej13 deželi. Lep dan je bil in ugoden14 veter; ladija je plavala kakor15 ptica po zraku16. Svetin je17 žalostno gledal18 nazaj proti Trstu,19 in je dejal sam v sebi20: »21Bog te obvaruj,22 ljuba domača dežela; morebiti23 te nikoli več ne vidim24; pa vsaj25 je Bog povsod, vsa26 zemlja je njegova, in on, dobrotljivi27 oče, kateri28 me je do sih dob29 tako skrbno čuval vsega hudega30, on31 me bode32 tudi naprej33 ohranil; v34 njega bodem35 vselej upal36, on me ne zapusti37.« V tem38 so se mu solze udrle39, ker se je spomnil, kar mu40 je večkrat mati pripovedovala41, kako je njegov oče žalosten bil44, kadar45 se je moral46 od doma ločiti. Naslonil se je v ladiji ob komolec leve roke, globoko se47 je zamislil in jel premišljevati48, kako se mu bode49 naprej godilo. Kadar zopet50 oči povzdigne ter51 še jedenkrat pogleda proti Trstu52, izginil53 mu je izpred54 oči; druzega ni videl okolo55 sebe,56 kakor daleč mu je oko seglo, nego samo57 zeleno morsko vodo58. Ravno devetnajst59 let je bil Svetin star, ko je šel iz Trsta60 na Francosko.
ika1. Ravnajte lepo z njim,2 vem, da3 vam bo4 veselje delal.«5 Svetin se ponižno prikloni6 in obljubi, da bo7 priden in pokoren. Čez9 osem dni barka10 odrine in Svetin se pelje s svojim novim gospodarjem po morju12 proti francoski13 deželi. Lep dan je bil, dober14 veter, barka plava hitro kakor15 ptica po zraku16. Svetin žalostno gleda18 nazaj proti Trstu19 in pravi20: »21Bog te obvaruj,22 ljuba domača dežela! Morebiti23 te nikoli več ne bom videl24; pa saj25 je Bog povsod, vsa26 zemlja je njegova. On, dobrotljivi27 oče, kateri28 me je do zdaj29 tako skrbno pred hudim varoval30, me bo32 tudi za naprej33 ohranil. V34 njega bom35 vselej zaupal36, on me ne bo zapustil37.« Medtem38 so se mu solze udrle39, ker se je spomnil, kar je večkrat od matere slišal41, kako žalosten42 je bil tudi43 njegov oče, ko45 se je moral46 od doma ločiti. Naslonil se je v barki, v mislih utopljen47 je premišljeval48, kako se mu bo za49 naprej godilo. Ko spet50 oči povzdigne in51 še enkrat proti Trstu pogleda52, mu je izginil izpred54 oči; drugega ni videl okoli in okoli55 sebe kakor zeleno vodo morja58. Ravno 1959 let je bil Svetin star, ko je šel iz Trsta60 na Francosko.
III.1 Janez Svetin na morji.2
III.1 Janez Svetin na morji.2
III Janez Svetin na morju2
Celih 191 dni so se vozili po morji2, preden3 na Francosko pridejo4, ker jim je veter nagajal.
Celih devetnajst1 dni so se vozili po morji2, predno so prišli3 na Francosko, ker jim je veter zelo5 nagajal.
Celih devetnajst1 dni so se vozili po morju2, preden so prišli3 na Francosko, ker jim je veter nagajal.
83
[87−88]
[101−102]
⮟
Bila je barka eniga dne1 v nevarnosti vtopiti2 se. Strašno vreme se je4 po morji pergnalo,5 grozen vihar volove žene6 visoke ko hribje; barka7 se je gugala ko8 zibel. Brodniki so kleli in rotili9, ker vihar noče nehati10. Takrat11 še ni bilo velike nevarnosti, kader12 se je pa barka popolnama13 po strani nagnila, so vsi brodniki obledeli15, začnejo16 moliti,17 in vse svetnike na pomoč18 klicati. Vsak je takrat molil, kdor je bil v barki,19 tudi Svetin, kteri20 se je ves tresel,21 še ni nikoli23 tako zvesto molil, ko24 takrat. Še25 njegov gospodar Teodor Eskeles,26 — tako je bilo ime tistimu velikimu tergovcu27 iz Tulona, —28 je rekel29 Svetinu: Fant!30 ti si še morebiti nedolžen,31 vemo, de32 Bog nedolžne rajši usliši,33 moli moli, de35 nas Bog obvarje36, če ne, vsiga bo konc37. Svetin komej odgovori39 od strahu ves boječ: Gospod! sej42 molim celi43 čas, kar hudo vreme terpi44, de45 bi me le Bog uslišal. Černa noč46 je pokrila nebo in morje; velika temota47 je postala48. Druziga49 se ni vidilo ko blisk50, kteri51 je okoli barke52 strašno švigal, druziga53 se ni slišalo, kakor54 grozno bučanje vetrov in treskanje neznano56, ktero57 je na morji58 še veliko hujši, kakor59 na suhim60. Vsi brodniki so zdaj upanje zgubili62, po kotih popadali64 in se k smerti perpravljajo, djali66 so, več67 ni zdaj68 pomoči, vervi69 in platna nam je vihar potergal70, ne vidimo več kam barka72 leti, perletela bo na73 kako skalo, se bo gotovo razbila,74 in naš konc75 je blizo76. Vsi so zdihvali78 od perviga79 do zadnjiga; tudi80 Svetin se je k smerti že perpravil,81 in še k materi božji je82 s po-
Bila je ladija necega dne1 v nevarnosti potopiti2 se. Strašno vreme pribuči,4 po morji5 grozen vihar valove žene,6 visoke kakor hribi; ladija7 se je gugala kakor8 zibel. Brodniki kolnejo in se rote9, ker vihar ne prestane10. Tedaj11 še ni bilo velike nevarnosti; kadar12 se je pa ladija vsa13 po strani nagnila, obledeli14 so vsi brodniki, začeli16 moliti in vse svetnike na pomaganje18 klicati. Vsak je takrat molil, kdor je bil v ladiji;19 tudi Svetin, kateri20 se je ves tresel, nikoli21 še ni tako zvesto molil, kakor24 takrat. Tudi25 njegov gospodar Teodor Eskeles — tako je bilo ime onemu velikemu trgovcu27 iz Tulona — rekel28 je Svetinu: »Dečko!30 ti si še morebiti nedolžen:31 vemo, da32 Bog nedolžne rajši usliši;33 moli,34 moli, da35 nas Bog obvaruje36, če ne, vsega bode konec37. Svetin od strahu ves boječ komaj odgovori40: »41Gospod! saj42 molim ves43 čas, kar hudo vreme trpi44, da45 bi me le Bog uslišal. Črna noč46 je pokrila nebo in morje; velika temota47 je bila48. Druzega49 se ni videlo nego blisek50, kateri51 je okolo ladije52 strašno švigal, druzega53 se ni slišalo, nego54 grozno bučanje vetrov in neznano55 treskanje, katero57 je na morji58 še mnogo huje nego li59 na suhem60. »61Vsi brodniki so zdaj upanje izgubili62, po kotih popadajo64 in se k smrti pripravljajo. Dejali66 so: »Zdaj67 ni več68 pomoči, vrvi69 in platna nam je vihar potrgal70, ne vidimo več kam ladija72 leti, trešči ob73 kako skalo, ter se razbije74 in naš konec75 je blizu76.« —77 Vsi so vzdihovali78 od prvega79 do zadnjega; tudi80 Svetin se je k smrti že pripravil,81 in še k materi božjej je82 s po-
Nekega dne je bila barka1 v nevarnosti, da2 se utopi3. Strašno vreme se je prignalo4 po morju,5 grozen vihar je gnal valove,6 visoke ko hribje: barka7 se je gugala ko8 zibel. Brodniki so kleli in se rotili9, ker vihar ni hotel ponehati10. Takrat11 še ni bilo velike nevarnosti; ko pa12 se je barka popolnoma13 po strani nagnila, so vsi brodniki obledeli15, začeli16 moliti in vse svetnike na pomoč18 klicati. Vsak je takrat molil, kdor je bil v barki,19 tudi Svetin, kateri20 se je ves tresel;21 še nikoli22 ni tako zvesto molil ko24 takrat. Še25 njegov gospodar Teodor Eskeles — tako je bilo ime tistemu velikemu trgovcu27 iz Tulona —28 je rekel29 Svetinu: »Fant,30 ti si še morebiti nedolžen;31 vemo, da32 Bog nedolžne rajši usliši; zato33 moli,34 moli, da35 nas Bog obvaruje36, če ne, bo vsega konec37.«38 Svetin komaj odgovori,39 od strahu ves boječ: »41Gospod, saj42 molim ves43 čas, kar hudo vreme trpi44, da45 bi me le Bog uslišal.« Črna tema46 je pokrila nebo in morje; popolnoma se47 je stemnilo48. Drugega49 se ni videlo ko blisk50, ki51 je strašno švigal okoli barke; drugega53 se ni slišalo kakor54 grozno bučanje vetrov in neznansko55 treskanje, ki57 je na morju58 še veliko hujše kakor59 na suhem60. Vsi brodniki so zdaj izgubili upanje62, popadali63 po kotih in se pripravljali65 k smrti. Dejali66 so: »Zdaj67 ni več68 pomoči. Vrvi69 in platna nam je vihar potrgal70, ne vidimo več,71 kam barka72 leti. Priletela bo na73 kako skalo, se gotovo razbila74 in naš konec75 je blizu76.«77 Vsi od prvega79 do zadnjega so zdihovali. Tudi80 Svetin se je k smrti pripravil81 in še s po-
84
[88−89]
[102]
⮟
sebnim zaupanjem zdihoval,1 in za pomoč2 prosil. Ravno o polnoči3 je bilo, in vihar4 je začel pojemati,5 megle so se jele razpotegvati6, spet7 se je razjasnilo, in barka8 se je spet9 sama poravnala,10 morje je pokojno perhajalo12. To13 so brodniki kmalo čutili14, upanje se je15 v njih sercah obudilo, spravijo16 se na noge,17 in potegnejo hitro za vervi18, kar jih ni bilo poterganih19. Ob dveh čez polnoči20 je bilo morje popolnama21 tiho, brez vse nesreče22 je minilo hudo vreme, razen23 težkih reči24, kar25 so jih po gospodarjevim povelji26 v vodo pometali. Nikoli še27 ni Svetin vidil28, veliko manj pa še skusil takiga straha,29 nikoli še ni bil v taki30 nevarnosti, pa31 tudi potem, ko32 je hudo vreme minilo33, ni vidil ne občutil tolikiga35 veselja, kakor36 takrat v barki37. Gospodar barke38 je ukazal nove vervi39 in nove rjuhe nategniti, potem pokliče vkup40 vse brodnike,41 in druge kar jih je bilo v barki, vsi morajo43 poklekniti, sam tudi poklekne45 in očitno zahvalijo46 Boga, de47 jih je obvarval v taki48 nevarnosti in jih per življenji49 ohranil. V tisti smertni50 nevarnosti na morji51 je Svetin terdno obljubo storil52, nikoli v nobeno krivico ne pervoliti54, ampak55 vselej zvesto in pošteno ravnati56, naj se mu godi57 kakor hoče. To obljubo je tudi deržal celi58 čas svojiga59 življenja.
sebnim zaupanjem vzdihoval,1 in jo pomoči2 prosil. Ravno o polunoči3 je bilo, in vihar4 je nekoliko potihnil;5 megle so se jele razpotezati6, zopet7 se je razjasnilo, ladija8 se je sama poravnala, in10 morje se11 je polagoma upokojilo12. To13 so brodniki kmalu začutili14, upanje se15 v njih srcih obudi, spravijo16 se na noge,17 in potegnejo hitro za vrvi18, kar jih ni bilo potrganih19. Ob dveh čez polunoči20 je bilo morje vse21 tiho, brez nesreče22 je minilo hudo vreme; samo nekoliko23 težkih stvari so izgubili24, ki25 so jih po gospodarjevem povelji26 v vodo pometali. Nikoli poprej27 ni Svetin videl28, a še menj izkusil tak strah,29 nikoli še ni bil v takej30 nevarnosti; a31 tudi potem, kadar32 je hudo vreme minilo33, videl34 ni, niti čutil tolikega35 veselja, nego li36 takrat v ladiji37. Gospodar ladije38 je ukazal nove vrvi39 in nove rjuhe nategniti, potem sklical vkupe40 vse brodnike in druge,42 kar jih je bilo v ladiji, vsi so mogli43 poklekniti, tudi44 sam je pokleknil45 in očitno zahvalil46 Boga, da47 jih je otel take48 nevarnosti in jih žive49 ohranil. V tej smrtnej50 nevarnosti na morji51 je Svetin trdno obljubil52, nikoli v nobeno krivico ne privoliti54, nego55 vselej zvesto in pošteno delati56, naj bode57 kakor hoče. To obljubo je tudi držal ves58 čas svojega59 življenja.
sebnim zaupanjem zdihoval k Materi božji1 in za pomoč2 prosil. Ravno o polnoči3 je bilo, ko4 je vihar začel pojemati;5 megle so se jele razpotegovati6, spet7 se je razjasnilo in barka8 se je spet9 sama poravnala;10 morje se11 je upokojilo12. Brodniki13 so to kmalu čutili14, v njih srcih se je obudilo upanje. Spravijo16 se na noge in potegnejo hitro za vrvi18, kar jih ni bilo potrganih19. Ob dveh čez polnoči20 je bilo morje popolnoma21 tiho in nevihta22 je minila brez vse nesreče, razen23 težkih reči24, ki25 so jih po gospodarjevem povelju26 v vodo pometali. Svetin še27 ni nikoli videl28, veliko manj pa skusil takega straha;29 nikoli še ni bil v taki30 nevarnosti pa31 tudi potem, ko32 je nevihta minila33, ni videl ne občutil tolikega35 veselja kakor36 takrat v barki37. Gospodar barke38 je ukazal nove vrvi39 in nove rjuhe nategniti, potem je poklical vkupaj40 vse brodnike in druge ljudi,42 kar jih je bilo v barki. Vsi so morali43 poklekniti, tudi44 sam je pokleknil45 in očitno zahvalil46 Boga, da47 jih je obvaroval v taki48 nevarnosti in jih pri življenju49 ohranil. V tisti smrtni50 nevarnosti na morju51 je Svetin trdno obljubil52, da ne bo53 nikoli v nobeno krivico privolil54, ampak55 vselej zvesto in pošteno ravnal56, naj se mu godi,57 kakor hoče. To obljubo je tudi ves58 čas svojega59 življenja držal60.
85
[89−90]
[103]
⮟
IV.1 Janez Svetin v mestu Tulonu na Francoskim.2
IV.1 Janez Svetin v mestu Tulonu na Francoskem.2
IV Janez Svetin v mestu Tulonu na Francoskem2
Dvajseti dan po nevarni1 vožnji po morji2 pride barka k kraju3; bil je ravno tudi dvajseti dan mesca4 kimovca, to je tisti5 dan pred s6. Matevžem. Svetin zdaj pervič7 ugleda francosko deželo, iz barke8 je pregledal celo9 lepo veliko francosko mesto Tulon, kamor iti12 je njegov namen. Ko Svetin iz barke pride14 in stopi na suho zemljo, se precej zjoka15, ker so mu oče na misel prišli; rekel16 je sam per17 sebi: Lej tukej18 je zemlja, v kteri19 kosti mojiga20 očeta počivajo21, ali pa če so še živi, Bog zna v kterim24 kotu tiče,25 in kako se jim godi. Svetin se hitro zbrihta27, obriše solze in gre vesel v hišo29 s svojim gospodarjem. Ko pred perljuden fant30 je z vsakim prijazno govoril,32 in se kmalo33, kar jih je per hiši bilo, sprijaznil34. Kader35 ga je gospodar peljal svoji stari gospej pokazat36, je Svetin spodobno svoji novi38 gospodinji roko kušnil39 rekoč: Gospa!41 prosim vas imejte poterpljenje42 z mano43, dokler vsih hišnih navad ne zvem44. Rad bom45 storil vse46, kar mi boste ukazali47, samo de48 vem, kaj vam je všeč. Želim vam ustreči,49 in nikoli50 ne mislim vas radovoljno51 žaliti. Gospa je bila prav zadovoljna imeti53 tako perljudniga54 in pohlevniga55 služabnika. Torej56 mu reče: Lepo se vedi58, zvest bodi in priden per vsih opravilih, tudi jest59 ti bom60 dobra, bom61 ti kakor mati. Na to62 se zahvali63 Svetin,64 in gre prosit gospodarja mu dati opravila, kterih se hoče vaditi65.
Dvajseti dan po nevarnej1 vožnji po morji2 pride ladija h kraji3; bil je ravno tudi dvajseti dan meseca4 kimovca, to je tist5 dan pred sv6. Matevžem. Svetin zdaj prvič7 ugleda francosko deželo; iz ladije8 je pregledal vso9 lepo veliko francosko mesto Tulon, kamor iti12 je njegov namen. Kadar Svetin iz ladije pride14 in stopi na suho zemljo, takoj se razjoka15, ker se je spomnil svojega očeta. Rekel16 je sam v17 sebi: Tukaj18 je zemlja, v katerej počivajo19 kosti mojega20 očeta, ali pa,22 če so še živi, Bog zna,23 v katerem24 kotu tiče,25 in kako se jim godi. Svetin se hitro ohrabri27, obriše si28 solze in gre vesel v hišo29 s svojim gospodarjem. Kakor je bil vselej priljuden, tako30 je tudi zdaj31 z vsakim prijazno govoril,32 in se kmalu z vsemi33, kar jih je bilo pri hiši, sprijaznil34. Kadar35 ga je gospodar peljal svojej starej gospe pokazat36, spodobno37 je Svetin svojej novej38 gospodinji poljubil roko,39 rekoč: »40Gospa!41 prosim vas, potrpite42 z menoj43, dokler se navad v hiši ne privadim44. Rad bodem45 storil vse46, kar mi ukažete47, samo da48 vem, kaj vam je všeč. Želim vam ustrezati49 in vas nikoli50 ne žaliti.«52 Gospa je bila prav zadovoljna imeti53 tako priljudnega54 in pohlevnega55 služabnika. Zatorej56 mu reče: »57Lepo se redi58, zvest bodi in priden pri vseh svojih delih, tudi jaz59 ti bodem60 dobra, bodem61 ti kakor mati.« Potem62 se Svetin lepo zahvali64 in gre prosit gospodarja, da bi mu kako delo odkazal65.
Dvajseti dan po nevarni1 vožnji po morju2 pride barka h kraju3; bil je ravno tudi dvajseti dan mesca4 kimovca, to je tisti5 dan pred sv6. Matevžem. Svetin zdaj prvič7 ugleda francosko deželo. Z barke8 je pregledal vse9 lepo,10 veliko,11 francosko mesto Tulon, kamor je njegov namen iti13. Ko pride Svetin z barke14 in stopi na suho zemljo, se precej zjoka15, ker so mu oče na misel prišli. Rekel16 je sam pri17 sebi: »Glej, tukaj18 je zemlja, v kateri počivajo19 kosti mojega20 očeta, ali pa,22 če so še živi, Bog zna,23 v katerem24 kotu tiče in kako se jim godi.«26 Svetin se hitro zave27, obriše solze in gre vesel s svojim gospodarjem v hišo. Ko prej priljuden fant30 je z vsakim prijazno govoril in se kmalu z vsemi sprijaznil33, kar jih je bilo pri hiši34. Ko35 ga je gospodar peljal svoji stari gospe pokazati36, je Svetin spodobno svoji novi38 gospodinji roko poljubil,39 rekoč: »40Gospa,41 prosim vas, imejte potrpljenje42 z menoj43, dokler ne zvem vseh hišnih navad44. Rad bom vse45 storil, kar mi boste ukazali47, samo da48 vem, kaj vam je všeč. Želim vam ustreči49 in nikoli vas50 ne mislim radovoljno51 žaliti.«52 Gospa je bila prav zadovoljna, da je imela53 tako priljudnega54 in pohlevnega55 služabnika. Zato56 mu reče: »57Lepo se vedi58, zvest bodi in priden pri vseh opravilih! Tudi jaz59 ti bom60 dobra, bom61 ti kakor mati.« Nato62 se Svetin zahvali64 in gre prosit gospodarja, naj mu da opravila, katerih se hoče vaditi65.
86
[90−91]
[103−104]
⮟
Ker je Teodor veliki tergovc bil2 v Tulonu, kteri je deleč in deleč3 v velikih kupčijah zapleten bil4, ni hotel Svetina precej6 v štacuno djati, ampak v svojo pisarnico ali kanclijo ga dene7, de ga skusi8, koliko je Svetin učen9 v kupčijških rajtengah. Pa kmalo je10 Teodor vidil11, de12 je mladi Svetin v rajtengah tako prebrisan14, de15 nobeden njegovih služabnikov, kterih16 je še sedem imel18, ne tako: Nar težji19 in nar hujši rajtengo20, nad ktero21 si je vsakteri22 po 3 po 423 ure glavo belil, preden jo24 je naredil25, pa26 še večkrat27 je bilo kaj napak29, je Svetin naredil ko31 bi mignil z lohkobo33 brez veliciga34 truda. Perletni tergovc35 Teodor, kteri36 si že zavoljo starosti ni mogel z rajtengami veliko37 glave beliti, je kmalo vidil38, kako potreben mu je Svetin zavoljo tolike umnosti39 v rajtengah40. Kmalo41 ga je rajši imel ko vse druge42 svoje služabnike. Kader44 je bilo treba kako težko rajtengo narediti,45 ali kako drugo46 popraviti, le Svetin je bil47 poklican, kteri48 je z veseljem in hitro nar bolj smotene in zahomotane kupčije in rajtenge v red spravil49 in razjasnil50, kar mu51 je veliko veselje in njegovimu53 gospodarju Teodoru54 še veči55 veselje bilo56. Tako vselej57 prav pride človeku58, kar59 se v mladosti s pridam nauči,60 sebi in drugim veselje dela. Teodor je zavoljo svoje neizmerjene63 kupčije grozno rad imel Svetina, vender skušen64 mož je65 že večkrat se nad66 kakim mladenčem golfal67, torej mu68 ni veliko zaupal69. Rekel70 je: Svetin je brihten fant72, le73 premlad je, njegove zvestobe75 še nisim76 prepričan. Če bo77
Ker je bil1 Teodor veliki trgovec2 v Tulonu in daleč po svetu3 v zvezi z velikimi kupčijami4, zatorej5 ni hotel Svetina takoj dejati6 v prodajalnico, nego dejal ga je najpred v svojo pisarno7, da ga poprej izkusi8, koliko je izurjen9 v kupčijskem računovodstvu. Ali kmalu10 Teodor spozna11, da12 je mladi Svetin zelo spreten13 v vseh računih, zadevajočih kupčijo14, ter da15 nobeden njegovih služabnikov, katerih16 je imel17 še sedem, nima tolike sposobnosti in spretnosti. Najtežji19 in najbolj zapleteni račun20, s katerim21 si je vsak22 po tri ali štiri23 ure glavo belil, predno ga24 je izgotovil25, in26 še je bilo večkrat28 kaj napačnega29, izdelal30 je Svetin, kakor31 bi mignil,32 z lehkoto in33 brez posebnega34 truda. Priletni trgovec35 Teodor, kateri36 si že zavoljo starosti ni mogel s težavnimi računi mnogo37 glave beliti, spoznal je kmalu38, kako potreben mu je Svetin zavoljo tolike razumnosti39 v računih40. Kmalu41 ga je rajši imel, nego li vse42 svoje druge43 služabnike. Kadar44 je bilo treba kak težek račun izdelati,45 ali kak drug račun46 popraviti, bil je le Svetin47 poklican, kateri48 je z veseljem in hitro najbolj zamotane kupčijske račune v red spravil49 in razjasnil50, kar je njemu v52 veliko, a njegovemu53 gospodarju v54 še večje55 veselje bilo56. Tako človeku vselej57 prav pride, kar59 se v mladosti izuči;60 sebi in drugim s tem61 veselje dela. Teodor je zavoljo svoje neizmerne63 kupčije Svetina zelo ljubil; ker se je pa vender izkušeni64 mož že večkrat s66 kakim mladeničem bil prevdril67, zatorej tudi Svetinu68 ni dosti upal69. Dejal70 je: »71Svetin je razumen in zelo priden mladenič72, samo73 premlad je še74, o njegovej zvestobi75 še nisem76 prepričan. Če bode77
Ker je bil1 Teodor veliki trgovec2 v Tulonu, ki je bil daleč in daleč3 v velikih kupčijah zapleten4, ni hotel Svetina precej6 v trgovino dejati, ampak ga je dal v svojo pisarnico7, da bi ga skusil8, koliko je Svetin9 v kupčijskih računih učen. Pa10 Teodor je kmalu videl11, da12 je mladi Svetin v računih tako prebrisan14, da15 nobeden njegovih služabnikov, katerih16 je še sedem imel18, ne tako. Najtežji19 in najhujši račun20, nad katerim21 si je vsakteri22 po tri, po štiri23 ure glavo belil, preden ga24 je naredil25, pa26 še večkrat27 je bilo kaj napak29, je Svetin naredil, ko31 bi mignil,32 z lahkobo,33 brez velikega34 truda. Priletni trgovec35 Teodor, kateri36 si že zavoljo starosti ni mogel z računi veliko37 glave beliti, je kmalu videl38, kako potreben mu je Svetin zavoljo tolike umnosti39 v računanju40. Kmalu41 ga je rajši imel ko vse druge42 svoje služabnike. Kadar44 je bilo treba narediti kak težek račun45 ali drugega46 popraviti, je bil le Svetin47 poklican, ki48 je z veseljem in hitro v red spravil in razjasnil najbolj zmotene in zahomotane kupčije49 in račune50, kar je bilo njemu v52 veliko, njegovemu53 gospodarju Teodoru pa54 še v večje55 veselje. Tako vselej človeku57 prav pride, česar59 se v mladosti s pridom nauči,60 sebi in drugim veselje dela. Teodor je imel62 zavoljo svoje neizmerne63 kupčije Svetina silno rad. Vendar se je skušeni64 mož že večkrat nad66 kakim mladeničem goljufal67, zato mu68 ni veliko zaupal69. Rekel70 je: »71Svetin je bister fant72, le73 premlad je, njegove zvestobe75 še nisem76 prepričan. Če bo77
87
[91−92]
[104−105]
⮟
on1 tudi tako zvest, kakor je brihten2 in priden, ni ga meni3 treba boljšiga4 služabnika iskati. V zvestobi5 ga je potem večkrat skusil6. Podvergel7 mu je dnarje,8 tudi druge drage reči; pa9 Svetin nikdar nar manjši stvarice ni premaknil, če10 je kaj našel, je11 vselej pošteno nazaj dal. Gospodar potem naroči enimu svojih služabnikov skrivej13, de naj14 si perzadeva Svetina svojiga tovarša15 v krivico zapeljati16. Tovarš skusi, Svetina17 nagovarja, de naj deli z19 njim dnarje20, za ktere21 je svojiga22 gospodarja ogoljfal23. Svetin pa24, ko25 ni vedel, de26 je to nalaš le k videzu27, prosi tovarša28 rekoč: Ljubi29 moj tovarš!30 se ne bojiš Boga? zakaj31 si gospodarju krivico32 storil? Ne veš de golufi34, tatje,35 krivičniki nikoli36 ne pojdejo v nebesa? Zdaj pa37 še mene hočeš zmotiti in38 zapeljati.39 Ni zadosti40, de41 si hudoben42 sam,43 še druge zapeljuješ.44 Daj nazaj gospodarju46, če47 ne, jest bom povedal,48 in vem, de per ti50 priči pojdeš od hiše. Tovarš51 mu reče: Neumen si, zakaj53 se braniš dnarjev, tudi54 drugi tako delajo, ne bo se zvedilo, kaj boš55 na vsako reč porajtal56? Če nočeš deliti z mano58, bom59 sam imel60. Svetin pravi62: Ljubi63 moj tovarš! če boš64 tako delal, kakor druge hudobne vidiš, boš deleč prišel. Nikoli66 se ti ne bo67 dobro godilo ne68 na tem ne69 na unim70 svetu. Če tudi71 pred ljudmi svoje krivice skriješ, ali72 jih moreš pred Bogam skriti? Glej73 kako pošteni delajo74 in pravični, hudobnih krivičnih ne posnemaj. Veš79, de80 krivičen krajcer81 deset pravičnih uje! Ker pa tovarš ne neha Svetina82 motiti in ga k83 kri-
tudi tako zvest, kakor je razumen2 in priden, ni mi ga3 treba boljšega4 služabnika iskati. Zatorej5 ga je v zvestobi hotel izkušati6. Podvrgel7 mu je denarjev in8 tudi drugih dragih stvari, ali9 Svetin se ni nikoli niti najmanjše stvarce pritaknil. Ce10 je kaj našel, vselej je12 pošteno nazaj dal. Gospodar to videč, naroči tajno jednemu svojih služabnikov13, da14 si naj prizadeva Svetina, svojega tovariša,15 v krivico zapeljati16. Tovariš poskuša in17 nagovarja Svetina18, da si naj ž19 njim deli denarje20, za katere21 je svojega22 gospodarja ogoljufal23. Ali Svetin24, kateri25 ni vedel, da26 je vse to nalašč tako napeljano27, prosi tovariša,28 rekoč: »Tovariš29 moj ljubi! ali30 se ne bojiš Boga? Zakaj31 si gospodarju storil krivico33? Ne veš li, da goljufi34, tatje in35 krivičniki ne pojdejo v nebesa? In zdaj hočeš37 še mene v greh38 zapeljati?39 Ni dosti40, da41 si sam hudoben?43 še druge zapeljuješ?44 Daj gospodarju45 nazaj, kar je njegovega46, ako47 ne, vse mu povem,48 in potlej bode za tebe slabo, ker dobro49 vem, da pri tej50 priči pojdeš od hiše.« Tovariš51 mu reče: »52Neumen si, ker53 se braniš denarjev; saj tudi54 drugi tako delajo. Vzemi in bodi tiho, nihče ne zve, in kaj bi tudi55 na vsako reč gledal56? Če nočeš deliti denarjev57 z menoj58, jih pa59 sam obdržim60.« —61 Svetin odgovori62: »Tovariš63 moj ljubi! Če bodeš64 tako delal, kakor druge hudobne ljudi65 vidiš, potlej bodeš tudi ti vsak dan hudobnejši in nikoli66 se ti ne bode67 dobro godilo niti68 na tem niti69 na onem70 svetu. Če tudi71 pred ljudmi svoje krivice skriješ, pred Bogom72 jih skriti ne moreš. Zatorej glej,73 kako pošteni in pravični ljudje delajo75, a76 hudobnih in77 krivičnih nikar78 ne posnemaj! Ali ne veš79, da jeden80 krivičen denar požre81 deset pravičnih?« Tako je Svetin govoril svojemu tovarišu, ali zaman, ker tovariš ga ni nehal82 motiti in zapeljevati h83 kri-
tudi tako zvest, kakor je bister2 in priden, potem meni ni3 treba boljšega4 služabnika iskati.« V zvestobi5 ga je potem večkrat skusil6. Podvrgel7 mu je denarje in8 tudi druge drage reči, pa9 Svetin ni nikdar najmanjše stvarce premaknil. Če10 je kaj našel, je11 vselej pošteno nazaj dal. Gospodar potem nekemu svojemu služabniku skrivaj naroči13, da naj14 si prizadeva svojega tovariša Svetina zapeljati15 v krivico. Tovariš skusi,17 nagovarja Svetina18, naj deli z19 njim denarje20, za katere21 je ogoljufal svojega22 gospodarja. Svetin pa24, ki25 ni vedel, da26 je to nalašč le k videzu27, prosi tovariša,28 rekoč: »Ljubi29 moj tovariš, ali30 se ne bojiš Boga? Zakaj31 si gospodarju krivico32 storil? Ne veš, da goljufi34, tatje in35 krivičniki nikoli36 ne pojdejo v nebesa? Zdaj pa37 še mene hočeš zmotiti in38 zapeljati?39 Ni zadosti40, da41 si sam hudoben,43 še druge zapeljuješ.44 Daj nazaj gospodarju46, če47 ne, bom jaz povedal48 in vem, da pri tej50 priči pojdeš od hiše.« Tovariš51 mu reče: »52Neumen si; zakaj53 se braniš denarjev? Tudi54 drugi tako delajo, ne bo se zvedelo. Kaj boš55 na vsako reč pazil56? Če nočeš deliti z mano58, bom59 sam imel60.«61 Svetin pravi62: »Ljubi63 moj tovariš, če boš64 tako delal, kakor druge hudobne vidiš, boš daleč prišel. Nikoli66 se ti ne bo67 dobro godilo, ne68 na tem ne69 na onem70 svetu. Četudi71 pred ljudmi svoje krivice skriješ, ali72 jih moreš pred Bogom skriti? Glej,73 kako pošteni in pravični delajo75, hudobnih,77 krivičnih ne posnemaj! Veš79, da80 krivičen krajcar81 deset pravičnih uje.« Ker pa tovariš ne neha Svetina82 motiti in ga h83 kri-
88
[92−93]
[105−106]
⮟
vicam zapeljevati,1 gre Svetin eniga2 dne k3 gospodarju sam4 in mu reče: Gospod ne zamerite! Nekaj7 bi vam rad povedal od vašiga služabnika8, eniga9 mojih tovaršev, samo10 prosim, ne štrafujte12 ga zavoljo13 tega, ampak14 posvarite ga, de15 se poboljša,16 in se17 ne navadi18 hudobije. Krivico vam dela,19 in mene tudi vam21 krivico delati zapeljuje22. Gospodar mu reče24 prijazno: Prav je ljubi27 moj Svetin28, de29 si mi povedal,31 ne skerbi32, bom naredil33, de34 te več ne bo motil36. Od tistiga časa mu37 je Teodor že velike reči zaupal, bolj ko marsikterimu drugimu Svetinovimu tovaršu39. Eniga dne40 sedi Svetin v pisarnici sam42 ves zamišljen v rajtenge43, ktere44 mu je gospodar Teodor rekel zdelati46, kader47 je iz48 doma šel49 v bližno50 mesto zavoljo nekake velike kupčije51. Kar hitro52 stopi v pisarnico velik imeniten, k videzu žlahten54 lepo oblečen gospod, in55 vpraša: Si le56 ti Svetin Teodorov služabnik, kteri58 je tako umetaln59, posebno v rajtengah60? Svetin odgovori pohlevno: Sim ja62, kaj pa63 mi ukažete,64 kaj bi radi, vas ne65 poznam, vas nisim67 še nikoli vidil. Ptuji gospod na to druziga68 ne reče kakor69 te besede: Se bova že v kratkim vidila, in70 vzame iz aržeta mošnico, in jo71 Svetinu verže. Na, pravi72, to je tvoje in beži74 iz pisarnice. Svetin skoči hitro75 za gospodam76, de77 bi mu mošno78 nazaj dal, ker je rekel80: To81 ni moje, in82 kar mojiga83 ni, nočem; vender86 gospoda že87 nikjer ni bilo88. Svetin vzame mošno89 v roke, jo odpre91 in najde noter92 za tri sto frankov vrednosti. Misli,93 in misli, kaj mu je
vicam. Zatorej1 gre Svetin necega2 dne k3 gospodarju in mu reče: »5Gospod,6 ne hudujte se! Nekaj7 bi vam rad povedal o vašem služabniku8, jednem9 mojih tovarišev, samo10 prosim vas11, ne kaznujte12 ga preveč zaradi13 tega, kar vam povem, nego14 posvarite ga, da15 se poboljša in ne zaide v18 hudobije. Krivico vam dela vaš služabnik,19 in tudi20 mene zapeljuje, naj bi tudi jaz vam21 krivico delal22.«23 Gospodar mu prijazno reče25: »26Prav je, Svetin27 moj ljubi28, da29 si mi to30 povedal;31 ne skrbi32, jaz že tako uravnam33, da34 te ne bode nikoli35 več zapeljeval h krivici36.« Od sih dob37 je Teodor Svetinu38 že velike stvari bolj upal nego li bodi si kateremu koli njegovemu tovarišu39. Neki dan40 sedi Svetin sam41 v pisarnici ves zamišljen v račune43, katere44 mu je ukazal45 gospodar Teodor izdelati46, kadar47 je iz48 doma šel49 v bližnje50 mesto po velikih kupčijskih opravkih51. Kar stopi v pisarnico velik,53 imeniten, na videz plemenit in54 lepo oblečen gospod ter55 vpraša: »Ali si56 ti Svetin,57 Teodorov služabnik, kateri58 je tako izurjen59, posebno v kupčijskih računih60?«61 Svetin odgovori pohlevno: »Ako tega iščete62, to sem jaz; prosim, kaj63 mi ukažete?64 kaj bi radi? ne65 poznam vas66, ker vas67 še nikoli nisem videl.« Tuji gospod nato68 ne reče druzega nego69 te besede: »V kratkem se vidiva!«70 vzame iz žepa mošnjico, vrže jo71 Svetinu in mu reče: »Na72, to je tvoje!« To rekši, zbeži74 iz pisarnice. Svetin skoči naglo75 za njim76, da77 bi mu mošnjo78 nazaj dal, ker si79 je mislil80: to81 ni moje, in82 kar ni mojega84, tega85 nočem imeti; ali tujega86 gospoda ni bilo87 nikjer več, izginil je kakor kafra88. Svetin vzame mošnjo89 v roke, odpre90 jo,91 in najde v njej92 za tri sto frankov vrednosti. Misli in misli, kaj mu je
vicam zapeljevati,1 gre Svetin nekega2 dne h3 gospodarju sam4 in mu reče: »5Gospod,6 ne zamerite, nekaj7 bi vam rad povedal o vašem služabniku8, enem9 mojih tovarišev. Samo10 prosim, ne strahujte12 ga zavoljo13 tega, ampak14 posvarite ga, da15 se poboljša in se17 ne navadi18 hudobije. Krivico vam dela in tudi20 mene zapeljuje, naj vam delam21 krivico.«23 Gospodar mu reče24 prijazno: »26Prav je, ljubi27 moj Svetin28, da29 si mi povedal;31 ne skrbi32, naredil bom33, da34 te več ne bo motil36.« — Od tistega časa mu37 je Teodor že velike reči zaupal, bolj ko marsikateremu drugemu Svetinovemu tovarišu39. Nekega dne40 sedi Svetin v pisarnici sam,42 ves zamišljen v račune43, katere44 mu je gospodar Teodor rekel izdelati46, ko47 je šel z48 doma v bližnje50 mesto zavoljo nekake velike kupčije51. Kar hitro52 stopi v pisarnico velik,53 imeniten, k videzu plemenit,54 lepo oblečen gospod in55 vpraša: »Si56 ti Svetin,57 Teodorov služabnik, kateri58 je tako umetelen59, posebno v računih60?«61 Svetin odgovori pohlevno: »Sem62, da, kaj pa63 mi ukažete,64 kaj bi radi? Ne65 poznam vas66, še nikoli vas nisem videl.« Tuji gospod nato drugega68 ne reče kakor69 te besede: »Se bova že v kratkem videla!« in70 vzame iz žepa mošnjico in jo vrže71 Svetinu. »Na,« pravi72, »73to je tvoje!« in beži74 iz pisarnice. Svetin skoči hitro75 za gospodom76, da77 bi mu mošnjo78 nazaj dal, ker je rekel80: »To81 ni moje! In82 kar mojega83 ni, nočem!« Vendar86 gospoda že87 nikjer ni bilo88. Svetin vzame mošnjo89 v roke, jo odpre91 in najde notri92 za tri sto frankov vrednosti. Misli in misli, kaj mu je
89
[93−94]
[106−107]
⮟
storiti. Ne ve, zakaj mu je to pustil1 gospod, kteriga2 ne pozna. Ko3 gospodar Teodor domu pride, je4 bila Svetinova perva skerb6, de7 je tisto mošno8 vzel in mu9 jo nese10 rekoč: Lejte11 to mošnico12 mi je neznan gospod pernesel14, tri sto frankov je v nji, nič15 ne vem zakaj mi je to17 dal, prosim18 vas spravite te dnarje20, zakaj jest21 jih nočem in ne morem imeti. Teodor mu reče: Na moje besede spravi dnarje, in jih imej, tvoji24 so,25 se bo26 že zvedilo27, od kod28 in zakaj so tebi v roke prišli. Svetin uboga. Kmalo potem31 ga Teodor32 pošlje v bližno34 mesto rajtenge na čisto zdelat35 s kupcam36, s kterim37 je Teodor malo pred38 kupčijo storil39. Svetin pride v tisto40 mesto, gre v hišo barantavca41, kamor ga je gospodar poslal rajtenge izčistit42, kar ugleda tistiga43 gospoda, kteri44 mu je mošno dnarjev45 posilil, in to46 je bil sam tiste tergovc47, s kterim48 je Teodor kupčijo storil, zato51 mu hitro52 reče: Lej Svetin! sej sim ti rekel53, de se bova v kratkim vidila. Vedil sim54, de55 te bo56 gospodar poslal57 z mano rajtingo storit58. Ljubi59 moj Svetin!60 nikar me ne stori nesrečniga61. S tvojim gospodarjem imava že velike rajtenge vkup; pa če62 pojde vse na tanko, vse63 po pravici, vem de bom64 ob vse prišel, tvoj65 gospodar me bo66 na beraško palico spravil, jest67 in cela68 moja družina pojdemo vbogajme prosit69, če70 ti čisto in pravično rajtengo storiš71. Lej72 tvoj gospodar je bogat73, sej74 ima de75 sam ne ve koliko,76 star je, otrok nima več ko eno78 samo hčer; jest pa79 imam veliko80 otrok,81 opomogel sim82 si nekaj83, ker sim per rajtengah84
storiti. Ne ve, zakaj mu je dal te denarje1 gospod, katerega2 ne pozna. Kadar je3 gospodar Teodor domov prišel,4 bila je5 Svetinova prva skrb6, da7 je mošnjo8 vzel, in9 jo nesel gospodarju,10 rekoč: »Glejte,11 to mošnjo12 mi je prinesel13 neznan gospod, tri sto frankov je v njej, ali jaz nič15 ne vem,16 zakaj mi jo je17 dal. Prosim18 vas,19 spravite te denarje20, ker jaz21 jih nočem in ne morem imeti.«22 Teodor mu reče: »23Na moje besede spravi denarje, imej jih, tvoji24 so; zvedelo25 se bode26 že, od kod28 in zakaj so tebi v roke prišli.«29 Svetin uboga in stori, kakor mu je gospodar rekel30. Kmalu potem31 ga pošlje Teodor33 v bližnje34 mesto, da bi kupčijske račune izdelal35 s trgovcem36, s katerim37 je Teodor malo poprej38 kupčijo sklenil39. Svetin pride v mesto, gre v trgovčevo hišo41, kamor ga je gospodar poslal račune izvršit42, kar ugleda onega43 gospoda, kateri44 mu je mošnjo z denarji45 posilil, in to46 je bil isti trgovec47, s katerim48 je bil49 Teodor malo poprej50 kupčijo sklenil. Zatorej51 mu ta hitro52 reče: »Glej53, Svetin! saj sem ti dejal54, da55 te gospodar kmalu pošlje57 z menoj račune izvršit58. Svetin59 moj ljubi!60 nikar me ne stori nesrečnega61. S tvojim gospodarjem imava že velike račune vkupe; ako ne62 pojde vse natančno in63 po pravici, vem, da pridem64 ob vse. Tvoj65 gospodar me lehko66 na beraško palico spravi; jaz67 in vsa68 moja družina pojdemo prosjačit69, ako70 ti čisto in pravično račune doženeš71. Glej,72 tvoj gospodar je imovit73, ima, da75 sam ne ve koliko;76 star je že77, otrok nima več nego jedno78 samo hčer. A jaz79 imam mnogo80 otrok;81 opomogel sem82 si nekoliko83, ker sem si pri računih84
storiti. Ne ve, zakaj mu je to pustil1 gospod, katerega2 ne pozna. Ko pride3 gospodar Teodor domov, je4 bila Svetinova prva skrb6, da7 je tisto mošnjo8 vzel in mu9 jo nesel,10 rekoč: »Glejte,11 to mošnjico12 mi je neznan gospod prinesel14, tri sto frankov je v njej. Nič15 ne vem,16 zakaj mi je to17 dal. Prosim18 vas,19 spravite te denarje20, zakaj jaz21 jih nočem in ne morem imeti.«22 Teodor mu reče: »23Na moje besede spravi denarje in jih imej! Tvoji24 so,25 se bo26 že zvedelo27, odkod28 in zakaj so tebi v roke prišli.«29 Svetin uboga. Kmalu nato31 ga pošlje Teodor33 v bližnje34 mesto račune delat35 s trgovcem36, s katerim37 je Teodor malo prej sklenil38 kupčijo. Svetin pride v tisto40 mesto, gre v trgovčevo hišo41, kamor ga je gospodar poslal račune izčistiti42, kar ugleda tistega43 gospoda, kateri44 mu je mošnjo denarjev45 posilil. In ta46 je bil sam tisti trgovec47, s katerim48 je Teodor kupčijo storil; zato51 mu reče: »Glej53, Svetin, saj sem ti rekel, da se bova v kratkem videla. Vedel sem54, da55 te bo56 gospodar poslal57 z menoj račune delat58. Ljubi59 moj Svetin,60 nikar me ne delaj nesrečnega61. S tvojim gospodarjem imava že velike račune vkup, pa če62 pojde vse natanko, vse63 po pravici, vem, da bom64 ob vse prišel. Tvoj65 gospodar me bo66 na beraško palico spravil, jaz67 in vsa68 moja družina pojdemo vbogajme prosit69, če70 ti čisto in pravično račun narediš71. Lej,72 tvoj gospodar je bogat73, saj74 ima, da75 sam ne ve koliko,76 star je, otrok nima več ko eno78 samo hčer. Jaz pa79 imam veliko80 otrok;81 opomogel sem82 si nekaj83, ker sem tvojega gospodarja pri računih84
90
[94−95]
[107]
⮟
tvojiga gospodarja zlo všipnil1, vender vselej2 tako de ni čutel3. Če zdaj čisto rajtengo4 in pravično storimo naše barantije5, moram biti sirota6. Svetin zdaj ne ve, kam se oberniti,9 kaj začeti in10 reče: Gospod!12 po krivici ne smem delati, spet13 se rajši ljudem kakor14 Bogu zamerim. S temi besedami gre15, ukaže napreči in se pelja domu17, brez de18 bi bil rajtengo le perčel19. Ko Svetin domu pride20, ga že21 gospodar na dvoriši čaka in22 ga hitro vpraša: Kako je to, de si24 tako hitro prišel, tako kmalo25 opravil, ker sim menil, de boš nar manj 3 ali 426 dni opraviti imel.28 Svetin reče: Gospod!30 zakaj sim tako kmalo nazaj prišel31, vam ne povem drugači kakor skrivej, de nobeden človek ne bo slišal33. Teodor pelje zdej35 Svetina v svojo pisarnico in mu pravi, zdaj govori.36 Svetin reče37: Rad sim per39 vas,40 zato ko41 vidim, de42 ste mi dobri, vender grem rajši43 od hiše dans44, kakor de45 bi s tem tergovcam rajtengo delal46, kamor47 ste me dans48 poslali, on49 je tisti50, ki mi je mošno dnarjev posilil51, de52 bi zdaj krivično rajtengo delal; tega53 me Bog varuj. Teodor mu54 reče: Zvesti pridni služabnik moj, zdej55 spoznam, de56 si zvest, pojdi nazaj, stori rajtengo s unim tergovcam58 na čisto,59 zavoljo tega ne bo60 nesrečen, če61 bi bil tudi kaj dolžan vse mu bom odpustil63. Svetin uboga, ker ne ve, de65 vse to je66 bila le skušnja67 njegove zvestobe, kakor sta se bila gospoda pogovorila. Od zdaj zanaprej68 je Teodor vse le69 Svetinu zaupal,70 in ga za perviga ali velkiga71 služabnika storil72. Kar je bilo težkih in nevarnih oprav-
tvojega gospodarja mnogo prisvojil1, a to2 tako, da tvoj gospodar o tem ničesar ne ve, in tudi na svojem premoženji prav nič ne čuti3. Ako zdaj najine kupčijske račune izčistiva,4 in najino kupčijo pravično storiva5, moram osiromašiti. Jaz in moja družina bode nesrečna6.«7 Svetin zdaj ne ve, kam bi8 se obrnil in9 kaj bi začel. Zatorej10 reče: »11Gospod!12 po krivici ne smem delati; zopet13 se rajši ljudem, nego li14 Bogu zamerim.« To rekši15, ukaže napreči,16 in se pelje domov17, niti da18 bi bil račune pričel19. Kadar Svetin domov pride20, čaka ga21 gospodar že na dvorišči ter22 ga hitro vpraša: »23Kako je to, da24 tako hitro prideš? Kmalu si25 opravil, a jaz sem mislil, da bodeš najmanj tri do štiri26 dni imel27 opraviti dosti.«28 Svetin reče: »29Gospod!30 zakaj sem se tako naglo vrnil31, tega32 vam ne morem drugače povedati, nego med štirimi očmi, da ne sliši nihče drug, nego li vi sami33.«34 Teodor pelje Svetina v svojo pisarnico in mu reče: »Govori zdaj!«36 Svetin začne37: »38Rad sem pri39 vas zato, ker41 vidim, da42 ste mi dobri, ali rajši grem denes43 od hiše, nego li da45 bi s tem trgovcem račune poravnaval46, h katerem47 ste me denes48 poslali. Ta trgovec49 je oni človek50, ki mi je posilil mošnjo z denarji51, da52 bi zdaj delal zanj krivične račune. Tega53 me Bog varuj!« Teodor54 reče: »Služabnik moj zvesti in pridni! zdaj55 spoznam, da56 si mi57 zvest. Vrni se in stori račun z onim trgovcem58 na čisto,59 zavoljo tega ne bode60 nesrečen; če61 bi bil tudi kaj dolžan,62 vse mu odpustim63.«64 Svetin uboga, ker ne ve, da je65 vse to bila le izkušnja67 njegove zvestobe, kakor sta se bila gospoda pogovorila. Od sih dob68 je Teodor vse samo69 Svetinu upal70 in ga prvega71 služabnika imenoval72. Kar je bilo težkih in nevarnih oprav-
zelo uščipnil1, vendar vselej2 tako, da ni čutil3. Če naredimo sedaj o našem trgovanju čist4 in pravičen račun5, moram biti sirota6.«7 Svetin zdaj ne ve, kam bi8 se obrnil,9 kaj začel. Zato10 reče: »11Gospod,12 po krivici ne smem delati, spet13 se rajši ljudem kakor14 Bogu zamerim.« S temi besedami gre15, ukaže napreči in se pelje domov17, ne da18 bi bil račune le pričel19. Ko pride domov20, ga21 gospodar že na dvorišču čaka in22 ga hitro vpraša: »23Kako je to, da si24 tako hitro prišel, tako kmalu25 opravil, ker sem menil, da boš imel najmanj tri ali štiri26 dni opraviti?«28 Svetin reče: »29Gospod,30 zakaj sem tako kmalu nazaj prišel31, vam ne povem drugače kakor skrivaj, da noben človek ne bo slišal33.«34 Teodor pelje zdaj35 Svetina v svojo pisarnico in mu pravi: »Zdaj govori!«36 Svetin reče37: »38Rad sem pri39 vas zato ker41 vidim, da42 ste mi dobri; vendar grem rajši danes43 od hiše, kakor da45 bi s tem trgovcem račune delal46, kamor47 ste me danes48 poslali. On49 je tisti50, ki mi je mošnjo denarjev posilil51, da52 bi zdaj krivične račune delal. Tega53 me Bog varuj!« Teodor mu54 reče: »Zvesti, pridni moj služabnik, zdaj55 spoznam, da56 si zvest; pojdi nazaj, napravi račune s tistim trgovcem58 na čisto;59 zavoljo tega ne bo60 nesrečen. Če61 bi bil tudi kaj dolžan,62 vse mu bom odpustil63.«64 Svetin uboga, ker ne ve, da je65 vse to bila le skušnja67 njegove zvestobe, kakor sta se bila gospoda pogovorila. Od zdaj za naprej68 je Teodor vse le69 Svetinu zaupal70 in ga storil za prvega ali velikega71 služabnika. Kar je bilo težkih in nevarnih oprav-
91
[95−96]
[107−108]
⮟
kov, je1 le Svetinu izročil2, ker je vedil3, de4 mu bo5 zvesto opravil. To de6 Svetin ni bil samo zvest in priden v službi8, de9 ga je gospodar rad imel10, ampak celo11 njegovo zaderžanje12 je bilo tako, de so13 ga vsi radi imeli15. Ni bil prevzeten zavoljo tega, ko je bil per gospodarji v časti,16 ni se nikoli čez druge povikševal, ampak z vsimi17 je bil prijazen in pohleven, proti svojimu20 gospodarju pa tudi21 ponižen in vselej bogliv22. Tudi na francoski23 zemlji se je ravno tako varoval, pa24 še bolj ko pred, zahajati k norčijam ali igram v tovaršije, ampak25 vsako nedeljo in vsak26 praznik je šel27 v cerkev k božji službi dopoldne in popoldne, potem pa je28 vedno doma bil29 in zvesto30 svete in31 druge dobre bukve bral32. Na francoskim33 so imeli navado in je34 še zdaj35, de36 imajo o praznikih očitne37 igre, keglanje38, jezdarenje39, plesanje in druge norčije, kjer je zraven41 vselej tudi muzika42 in pijača. K tem norčijam so tovarši43 Svetina velikokrat vabili in ga perganjali44, ker so mu rekli45: Celi46 teden si s hudimi rajtengami47 glavo beliš in se trudiš, zakaj bi48 ne šel z nami v nedeljo49 se malo razjasnit51 in razveselit52. Svetin vender53 nikoli ni hotel iti, ampak rekel54 jim je: Mi ni potreba,56 razveselim se nar bolj57, kader58 sam doma ostanem,59 in kaj pridniga60 berem, tudi61 me ne veseli hoditi k takim igračam62, kjer63 se nič prida ne vidi in ne sliši. To je bilo pa zlo65 všeč gospodarju, starimu66 Teodoru in njegovi gospej68 Heleni in njuni69 hčeri Kristini, ktero samo70 sta imela, ker71 vsi trije so bili brumni72 in bogaboječi kristjani. Celih osem let je bil
kov, izročil jih je1 le Svetinu, ker je znal3, da4 mu bode vse5 zvesto opravil. Ali6 Svetin ni bil samo zvest in priden v službi8, da9 ga je gospodar ljubil10, nego vse11 njegovo vedenje12 je bilo tako, da13 ga so14 vsi spoštovali in ljubili15. Ni bil prevzeten zavoljo tega, ker ga je gospodar častil, tudi drugih16 ni nikoli zaničeval, nego z vsemi17 je bil prijazen in pohleven, a19 proti svojemu20 gospodarju še posebno21 ponižen in poslušen22. Tudi na francoskej23 zemlji se je izogibal24 še bolj nego li poprej vsakeršnih iger in zlih tovarišev, ter je šel25 vsako nedeljo in vsak26 praznik v cerkev k službi božjej, a to ne samo do poludne, nego tudi po poludne h krščanskemu nauku in k litanijam. Potem je28 vedno doma bil29 in pridno bral30 svete ali kake31 druge dobre knjige32. Na Francoskem33 so imeli navado in jo imajo menda34 še zdaj35, da36 imajo o praznicih občne37 igre, kegljanje38, jezdarenje39, plesanje in druge take40 norčije, pri katerih je41 vselej tudi godba42 in pijača. K tem norčijam so tovariši43 Svetina velikokrat vabili in priganjali44, rekoč45: »Ves46 teden si glavo beliš s težkimi računi, trudiš se in nikoli48 ne odpočineš; vsaj nedelja bodi tvoja in pojdi49 se z nami50 malo oddahnit51 in razveselit52.« Ali Svetin53 nikoli ni hotel iti, nego rekel54 jim je: »Ni mi treba!56 razveselim se najbolje57, kadar58 sam doma ostanem in kaj koristnega60 berem; tudi61 me ne veseli hoditi k takim igram62, pri katerih63 se nič prida ne vidi in ne sliši.«64 To je bilo pač zelo65 všeč gospodarju, staremu66 Teodoru,67 in njegovej gospe68 Heleni in njiju69 hčeri Kristini, katero jedino70 sta imela, ker71 vsi trije so bili pobožni72 in bogaboječi kristjani. Celih osem let je bil
kov, je izročil1 le Svetinu, ker je vedel3, da4 mu bo5 zvesto opravil. Toda6 Svetin ni bil samo v službi7 zvest in priden, da9 ga je gospodar rad imel10, ampak vse11 njegovo vedenje12 je bilo tako, da so13 ga vsi radi imeli15. Ni bil prevzeten zavoljo tega, ker je bil pri gospodarju v časti, nikoli se16 ni čez druge poviševal, ampak17 je bil z vsemi18 prijazen in pohleven, proti svojemu20 gospodarju pa tudi21 ponižen in vselej ubogljiv22. Tudi na francoski23 zemlji se je ravno tako varoval, pa24 še bolj ko prej in ni zahajal k norčijam ali igram v tovarišije, ampak je šel25 vsako nedeljo in praznik dopoldne in popoldne27 v cerkev k službi božji; potem pa je bil28 vedno doma in zvesto bral30 svete in31 druge pobožne bukve32. Na Francoskem33 so imeli navado in je34 še sedaj35, da36 imajo o praznikih očitne37 igre: kegljanje38, jezdarjenje39, plesanje in druge norčije, kjer je zraven41 vselej tudi muzika42 in pijača. K tem norčijam so tovariši43 Svetina velikokrat vabili in priganjali44, ker so mu rekli45: »Ves46 teden si beliš47 glavo s težkimi računi in se trudiš, zakaj bi48 ne šel z nami v nedeljo in49 se malo razjasnil51 in razveselil52.« Svetin vendar53 nikoli ni hotel iti, ampak54 jim je rekel55: »Ni mi potreba,56 razveselim se najbolj57, kadar58 sam doma ostanem in kaj pridnega60 berem. Tudi61 me ne veseli hoditi k takim igračam62, kjer63 se nič prida ne vidi in ne sliši.«64 To je bilo pa zelo65 všeč gospodarju, staremu66 Teodoru in njegovi gospe68 Heleni in njuni69 hčeri Kristini, katero samo70 sta imela, zakaj71 vsi trije so bili pobožni72 in bogaboječi kristjani. Celih osem let je bil
92
[96−97]
[108−109]
⮟
Svetin per1 tem gospodarji,2 in vse je šlo še bolj po sreči kakor pred3, kakor de4 bi bil on žegen božji h5 hiši pernesel6. Vsi, kolikor jih je bilo per7 hiši, so Svetina čislali8 in obrajtali,9 tudi sosedje in vsi, kteri10 so ga poznali, so veselje nad njim imeli;11 tako se je znal v vsih okolišinah lepo vesti12. Na tem svetu vender res ni prave sreče, ni13 ga veselja na svetu brez grenkobe. Zraven14 Svetina, kteri15 se je srečniga16 mislil, se je kmalo zredila skrivej18 strašna kača, ktera19 mu je vso srečo zlo20 ogrenila, in mu veliko žaliga napravila, in to21 je bila nevošljivost eniga22 njegovih tovaršev23, kterimu24 je bilo ime Ludvik25 Bodin. Ta Ludvik26 Bodin, francoski rojak, zali mladenč, per nar lepših27 letih, je bil29 že od mladosti per30 hiši,31 in tudi na tanko32 zvest svojimu33 gospodarju, zato34 ga je bil Teodor ravno pred dvema letama35 za svojiga namestnika postavil,36 in namenil37 ga za zeta vzeti,39 mu hčer Kristino v zakon dati, in mu40 vse premoženje izročiti41, posebno,42 ker je vedil43, de44 se Ludvik45 in Kristina rada vidita. Zdaj46 je Ludvik vidil47, kako je Svetin od vsih obrajtan,48 videl je, de49 ga gospod in51 gospa in tudi52 gospodična Kristina radi imajo53. To mu je bilo meč v serce, nevošljiv je bil54, torej je Svetina55 ravno tako gerdo56 gledal,57 kakor Kain svojiga58 brata Abelna59. V sercu60 ga je čez vse sovražil62, rad bi ga bil v žlici vode vtopil63, ko64 bi bilo mogoče, vender65 se mu je k videzu po hinavsko prijazniga kazal66, skrivej pa vedno iskal67 ga z lepo68 od hiše spraviti69, tode70 ni bilo mogoče. Ko je pa72 Teodor Svetina za
Svetin pri1 tem gospodarji,2 in vse je šlo še bolj po sreči nego li poprej3, kakor da4 bi bil on blagoslov božji k5 hiši prinesel6. Vsi, kolikor jih je bilo pri7 hiši, ljubili so8 in častili Svetina;9 tudi sosedje in vsi, kateri10 so ga poznali, bili so veseli11 tako dobrega in poštenega človeka12. Na tem svetu se vender ne najde nikjer prava sreča. Ni13 ga veselja na svetu brez grenkobe. Poleg14 Svetina, kateri15 se je srečnega16 mislil, vzredila17 se je kmalu na skrivnem18 strašna kača, katera19 mu je vso srečo zelo20 ogrenila ter mu mnogo hudega storila. Ta strupena kača21 je bila nevošljivost jednega22 njegovih tovarišev23, kateremu24 je bilo ime Ljudevit25 Bodin. Ta Ljudevit26 Bodin, francoski rojak, zal mladenič v najboljših27 letih, bil28 je že od mladih nog pri30 hiši in tudi zelo32 zvest svojemu33 gospodarju; zato34 ga je bil Teodor ravno pred dvema letoma postavil35 za svojega namestnika,36 in si37 ga izbral38 za zeta. Hotel39 mu je dati svojo hčer Kristino v zakon in mu40 vse premoženje izročiti41, posebno42 ker je vedel43, da44 se Ljudevit45 in Kristina rada vidita. Ali zdaj46 je Ljudevit videl47, kako Svetina vsi spoštujejo;48 videl je, da49 ga gospod,51 gospa in gospodična Kristina ljubijo53. To mu je bilo meč v srce; zavidal ga je54, in55 ravno tako grdo56 gledal,57 kakor nekdaj Kajn svojega58 brata Abelna59. V srci60 ga je sovražil61 čez vse, rad bi ga bil v žlici vode utopil63, ako64 bi bil mogel, a vender65 se mu je na videz prav po hinavski kazal prijaznega66, dasi ga je na skrivnem sovražil in si prizadeval67 ga z lepa68 od hiše spraviti69, ali70 ni bilo mogoče. Ko si71 je Teodor Svetina za
Svetin pri1 tem gospodarju2 in vse je šlo še bolj po sreči kakor prej3, kakor da4 bi bil on božji blagoslov k5 hiši prinesel6. Vsi, kolikor jih je bilo pri7 hiši, so Svetina čislali8 in upoštevali;9 tudi sosedje in vsi, kateri10 so ga poznali, so imeli nad njim veselje;11 tako se je znal v vseh okoliščinah lepo vesti12. Na tem svetu vendar res ni prave sreče, ni13 ga veselja na svetu brez grenkobe. Zraven14 Svetina, kateri15 se je srečnega16 mislil, se je kmalu skrivaj zredila18 strašna kača, katera19 mu je vso srečo zelo20 ogrenila in mu veliko žalega napravila; in to21 je bila nevoščljivost nekega22 njegovih tovarišev23, kateremu24 je bilo ime Ludovik25 Bodin. Ta Ludovik26 Bodin, francoski rojak, zal mladenič pri najlepših27 letih, je bil29 že od mladosti pri30 hiši in tudi natanko32 zvest svojemu33 gospodarju. Zato34 ga je bil Teodor ravno pred dvema letoma35 za svojega postavil36 in ga namenil38 za zeta vzeti ter39 mu izročiti40 vse premoženje, ker je vedel43, da44 se Ludovik45 in Kristina rada vidita. Zdaj46 je Ludovik videl47, kako Svetina vsi spoštujejo,48 videl je, da49 ga imajo radi50 gospod in51 gospa in tudi52 gospodična Kristina. To mu je bilo meč v srce, nevoščljiv je bil54, zatorej je Svetina55 ravno tako grdo56 gledal kakor Kajn svojega58 brata Abela59. V srcu60 ga je čez vse sovražil62, rad bi ga bil v žlici vode utopil63, ko64 bi bilo mogoče; vendar65 se mu je k videzu po hinavsko prijaznega kazal66, skrivaj pa vedno iskal, da bi67 ga zlepa68 od hiše spravil69, toda70 ni bilo mogoče. Ko pa71 je Teodor Svetina za
93
[97−98]
[109−110]
⮟
velikiga1 služabnika storil2, se je Ludviku nevošljivost4 še bolj vnela5 in jeza mu je iz serca kupela7. Očitno8 ga je od zdaj9 sovražil, vedno10 mu zabavljal,11 in ga per gospodu černil, de12 bi ga bil preč13 spravil. Mislil je, če15 Svetin per16 hiši ostane, me zna17 ob vso srečo perpraviti18, še gospodično Kristino mi zna zmotiti20, de21 me ne bo hotla22 vzeti, in preč23 je moje premoženje in25 bogastvo, kteriga26 z ženitvijo dobiti upam27. Pazim pa28 že tudi nekaj29 časa, de31 je Kristini ta ptujc32 všeč. Večkrat33 si je perzadeval Ludvik per gospodarji34 Svetina v zamero perpraviti36, in37 je rekel38: Gospod,40 ne vervajte41 toliko, ne zaupajte vse42 temu pertepencu,43 to je hudoben človek;44 ni tako ponižen kakor se kaže, le hinavc46 je, de47 vas s tem slepi, v48 veliko škodo vas sna perpraviti49, če50 ga od hiše ne denete52. Gospodar Teodor pa53, star skušen54 mož, je kmalo vidil55, de mora56 tukaj nevošljivost57 vmes biti,58 mu prijazno reče: Ljubi59 moj Ludvik!60 od mladosti61 si per62 meni, veš de te rad imam63 in ti vse zaupam,64 zato sim ti65 namenil hčer v zakon dati67, vender68 to le takrat69, če bo70 sama radovoljno pervolila71, de72 te rada vzame. Svojo hčer, ker samo73 imam, veš de75 jo ljubim, torej sim ji76 na zberanje dal77 moža vzeti kakoršniga78 hoče. Nikoli ji79 ne bom nobeniga80 silil, in ne81 branil, brihtna in podučena je zadosti82, de bo vedla83 prav zbrati84. Če nar večiga85 berača ali sromaka86 vzame za moža, sim dovoljin87, sej bo88 sama z89 njim živela. Premoženja pa ji90 ne bo manjkalo91, toliko bom92 že zapustil93, de bota94 ona in njeni95 mož lahko žive96-
prvega1 služabnika izvolil2, vnela3 se je v Ljudevitu4 še bolj nevošljivost,5 in jeza mu je iz srca kipela7. Od zdaj8 ga je očitno9 sovražil, vedno10 mu je nagajal11 in ga pri gospodarji črnil, samo zaradi tega, da12 bi ga proč13 spravil. Mislil si14 je, če15 Svetin pri16 hiši ostane, lehko me17 ob vso srečo pripravi18, še celo19 gospodično Kristino mi zna pregovoriti20, da21 me ne bode hotela22 vzeti, in potlej23 je proč24 moje premoženje, moje25 bogastvo, katero sem upal26 z ženitvijo dobiti27. In zdaj28 že dlje29 časa pazim30, da31 je Kristini ta tujec32 všeč. — Večkrat33 si je prizadeval Ljudevit, da bi34 Svetina pri gospodarji35 v zamero pripravil36, ter37 je dejal38: »39Gospod!40 ne verujte41 toliko, ne upajte vse42 temu pritepencu,43 to je hudoben človek;44 ni tako ponižen,45 kakor se kaže, hinavec46 je in slepi47 vas ter vas lehko v48 veliko kvaro pripravi49, ako50 ga še o pravem času51 od hiše ne poženete52.« Ali gospodar Teodor53, star, izkušen54 mož, kmalu je spoznal55, da je56 tukaj nevošljivost57 vmes, zatorej58 mu prijazno reče: »Ljudevit59 moj dragi!60 od mladih nog61 si že pri62 meni, veš, da te ljubim63 in ti vse upam. Ravno64 zato, ker te toliko spoštujem,65 namenil sem ti66 hčer v zakon, a68 to samo tedaj69, če bode Kristina70 sama radovoljno privolila71, da72 te rada vzame. Svojo hčer, ker imam jedino74, veš, da75 jo ljubim, zatorej sem jej dal76 na izbiro, da si vzame77 moža, kakeršnega sama78 hoče. Nikoli jej79 ne bodem nobenega80 silil niti81 branil; razumna je in podučena dosti82, da si bode znala sama83 prav izbrati84. Če si tudi največjega85 berača ali siromaka86 vzame za moža, zadovoljen sem87, saj bode88 sama ž89 njim živela. Premoženja jej90 ne bode nedostajalo91, toliko že zapustim93, da bodeta94 ona in nje95 mož lehko žive96-
velikega1 služabnika storil2, se je Ludoviku nevoščljivost4 še bolj vnela5 in jeza mu je kipela6 iz srca7. Od zdaj8 ga je očitno9 sovražil, mu vedno zabavljal11 in ga pri gospodu črnil, da12 bi ga preč13 spravil. Mislil je: Če15 Svetin pri16 hiši ostane, me utegne17 ob vso srečo pripraviti18, še gospodično Kristino mi bo zmotil20, da21 me ne bo hotela22 vzeti, in preč23 je moje premoženje in25 bogastvo, katerega upam dobiti26 z ženitvijo. Pazim pa28 že tudi nekaj29 časa, da31 je Kristini ta tujec32 všeč. Ludovik33 si je večkrat prizadeval, da bi34 Svetina pri gospodarju35 v zamero spravil36, in37 je rekel38: »39Gospod,40 ne verujte mu41 toliko, ne zaupajte vsega42 temu pritepencu;43 to je hudoben človek,44 ni tako ponižen,45 kakor se kaže, le hinavec46 je, da47 vas s tem slepi. V48 veliko škodo vas utegne pripraviti49, če50 ga od hiše ne denete52.« Gospodar Teodor pa53, star, skušen54 mož, je kmalu videl55, da mora56 tukaj nevoščljivost57 vmes biti; zato58 mu prijazno reče: »Ljubi59 moj Ludovik,60 od mladosti61 si pri62 meni, veš, da te imam rad63 in ti vse zaupam;64 zato sem ti65 namenil hčer v zakon dati67, vendar68 to le takrat69, če bo70 sama radovoljno privolila71, da72 te rada vzame. Svojo hčer, ker samo73 imam, veš, da75 jo ljubim. Zato sem ji dal76 na izbiranje, da si vzame77 moža, kakršnega78 hoče. Nikoli ji79 ne bom nobenega80 silil in ne81 branil; pametna in poučena je zadosti82, da bo vedela83 prav izbrati84. Če največjega85 berača ali siromaka86 vzame za moža, ji dovolim87, saj bo88 sama z89 njim živela. Premoženja pa ji90 ne bo manjkalo91, toliko bom92 že zapustil93, da bosta94 ona in njen95 mož lahko ži96-
94
[98−100]
[110−111]
⮟
la,1 naj vzame tega ko2 hoče. Glej Ludvik!3 če bi se permerilo4, de5 bi te6 moja hči Kristina v zakon vzeti ne hotla8, je ne bom nič10 silil, če ravno sim ti jo11 namenil. V takih rečeh starši12 tudi nimajo pravice otrok siliti, le14 samo dober svet njim zamorejo15 dati. Zato pa16 bodi brez strahu, ti boš17 ravno tako preskerbljen, jest bom18 s svojim premoženjem že tako obernil19, de bo za te prav, nikoli20 ne boš21 pomanjkanja terpel22. Svetina pa ravno tako23 ne morem od hiše djati24, ker mi je kakor veš zavoljo rajteng tako zlo27 potreben, pazil bom nanj,28 če kaj napačniga nad njim znajdem29, ga bom precej30 od hiše spravil in spodil, do zdaj pa v nar manjši reči31 ne spoznam32, de33 bi bil kaj nerodniga34 ali krivičniga35 storil. Ludvik! Ludvik! jest sim36 ti oče, sim ti prijatel37 in dobrotnik kakor veš, naravnost40 ti povem zato ker ti dobro hočem44, ne daj nevošljivosti45 prostora v svojim sercu, to46 je kača, ktera47 te bo umorila48. Nikoli ne boš imel sreče49, če boš nevošljiv50. Kdor svojimu bližnimu sreče ne pervoši, ni vreden51, de bi srečen bil52. Zakaj53 si v sercu54 hudoben, ker sim jest56 Svetinu dober? Pojdi in bodi57 pameten! Ludvik59 je vse te besede ponižno poslušal, to de60 do serca61 niso mogle; zakaj62 v njem je tlela grozna jeza in hudo sovraštvo; kar več63 ni mogel Svetinu64 lepe besede ne lepiga očesa dati65. Ludviku66 je bilo le za Kristino; bal67 se je, de68 bi mu je ne bil69 Svetin izpihal70. Po pravici71 mu je bilo72 za premoženje več ko73 za Kristino. Vse si74 je perzadeval75 Svetina od hiše
la; zatorej1 naj vzame tega, katerega sama želi in2 hoče. Glej, Ljudevit!3 če bi se primerilo4, da5 bi moja hči Kristina tebe ne hotela7 v zakon vzeti8, nič9 je ne bodem10 silil, dasi sem le tebe njej za moža11 namenil. V takih zadevah12 tudi starši13 nimajo pravice otrok siliti;14 samo dober svet jim morajo15 dati. Zatorej16 bodi brez strahu, ti bodeš17 ravno tako dobro preskrbljen, ker bodem jaz18 s svojim premoženjem že tako ukrenil19, da ti20 ne bode21 pomanjkanja trpeti22. A Svetina23 ne morem od hiše dejati24, ker mi je,25 kakor veš,26 zavoljo kupčijskih računov toliko27 potreben, da bi ne mogel brez njega izhajati. Pazil bodem nanj;28 če kaj napačnega najdem pri njem29, takoj ga zapodim30 od hiše; ali do zdaj nimam vzroka tega storiti, ker niti v najmanjšej stvari31 ne najdem32, da33 bi bil kaj napačnega34 ali krivičnega35 storil. Ljudevit! Ljudevit! jaz sem36 ti oče, prijatelj37 in dobrotnik,38 kakor sam to najbolje39 veš; naravnost40 ti povem,41 zato,42 ker ti le43 dobro želim44, ne pusti nevošljivosti45 prostora v svojem srci; nevošljivost46 je kača, katera47 te umori, ako se je ne paziš48. Nikoli ne bodeš srečen49, ako bodeš nevošljiv50. Kdor svojemu bližnjemu srečo zavida51, sam sreče vreden ni52. Ali53 si v srci54 hudoben zato55, ker sem jaz56 Svetinu dober? Pojdi in pameten bodi58!« Ljudevit59 je vse te besede ponižno poslušal, ali60 do srca mu61 niso mogle, ker62 v njem je tlela grozna jeza in hudo sovraštvo. Svetina kar videti63 ni mogel več, nobene64 lepe besede ni mogel ž njimi pregovoriti niti s prijaznim očesom ga pogledati65. Ljudevitu66 je bilo le za Kristino; bal67 se je, da68 bi mu je Svetin ne prevzel70. A bilo71 mu je po pravici le bolj72 za premoženje, nego li73 za Kristino. Vse je storil, da bi75 Svetina od hiše
vela,1 naj vzame tega, ko2 hoče. Glej, Ludovik,3 če bi se primerilo4, da5 bi te6 moja hči Kristina ne hotela vzeti7 v zakon, je ne bom nič10 silil, čeravno sem ti jo11 namenil. V takih rečeh starši12 tudi nimajo pravice otrok siliti, le14 samo dober svet jim morejo15 dati. Zato pa16 bodi brez strahu, ti boš17 ravno tako preskrbljen; jaz bom18 s svojim premoženjem že tako obrnil19, da bo zate prav. Nikoli20 ne boš21 pomanjkanja trpel22. Svetina pa ravno tako23 ne morem od hiše dati24, ker mi je,25 kakor veš,26 zavoljo računov tako zelo27 potreben; pazil bom nanj in,28 če kaj napačnega nad njim najdem29, ga bom precej30 od hiše spravil in spodil. Do zdaj pa v najmanjši reči31 ne spoznam32, da33 bi bil kaj nerodnega34 ali krivičnega35 storil. Ludovik, Ludovik, jaz sem36 ti oče, sem ti prijatelj37 in dobrotnik,38 kakor veš. Naravnost40 ti povem,41 zato ker ti dobro hočem44, ne daj nevoščljivosti45 prostora v svojem srcu. To46 je kača, ki47 te bo umorila48. Nikoli ne boš imel sreče49, če boš nevoščljiv50. Kdor svojemu bližnjemu sreče ne privošči, ni vreden51, da bi bil srečen52. Zakaj53 si v srcu54 hudoben, ker sem jaz56 Svetinu dober? Pojdi in bodi57 pameten!« Ludovik59 je vse te besede ponižno poslušal, toda60 do srca61 niso mogle, zakaj62 v njem je tlela grozna jeza in hudo sovraštvo. Kar več63 ni mogel Svetinu64 lepe besede ne lepega očesa dati65. Ludoviku66 je bilo le za Kristino. Bal67 se je, da68 bi mu je ne bil69 Svetin izpihal70. Po pravici71 mu je bilo72 za premoženje več ko73 za Kristino. Vse si74 je prizadeval, da bi75 Svetina od hiše
95
[100−101]
[111]
⮟
spraviti, in ker per gospodarji nič ni1 opravil, gre eniga2 dne skrivej3 sam do gospodinje Helene,4 in je5 strašne reči ji napovedal čez Svetina in lagal6. Zadnič7 reče: Gospa!9 vaša dobra brumna10 Kristina je v nevarnosti; če11 v kratkim12 tega hinavskiga pertepenca13 od hiše ne spravite, boste vidili14, kaj se vam bo zgodilo?15 Gospa Helena stara brumna17 žena, ktera18 je svojo hčer Kristino skerbno19 in v božjim20 strahu zredila, in21 jo pred spačenim svetam varvala22, je bila na te Ludvikove besede vsa24 prestrašena in žalostna. Zvečer še tistiga dne25 pokliče k sebi svojiga26 moža Teodora,27 in mu reče: Ljubi28 moj mož! Zlo29 me dans serce30 boli zavoljo najine hčeri, zvedila sim dans31, de32 se skrivej33 nerodno vede,34 čudne besede mi je dans Ludvik povedal35. Ker smo do zdaj lepo in pošteno vkup36 živeli,37 in vsi ljudje nas obrajtajo39, bi pač41 to bilo meni42 težko, ko44 bi ljudje od naše hiše45 kaj nerodniga46 govorili; prosim47 te, de48 Svetina od hiše spraviš. Ljuba49 moja žena50! Vesel sim, de51 imaš toliko skerbi52 za naji53 hčerko, za poštenje in za54 dobro ime naše hiše, vender mi55 ne smemo nikogar obsoditi in ga za hudobniga šteti56, pred de57 se prepričamo, ali je obdolženje res ali ne59. Dobro ime svojimu bližnimu odvzeti je lahko60, poverniti61 ga je grozno težko, veš de63 je dobro ime bolji ko dnar64. Ti si slišala le65 to, kar je Ludvik67 povedal, zdaj68 moraš tudi slišati70, kaj ti bo71 Kristina na to rekla, kako se bo74 Svetin odgovoril75. Helena pravi:76 Res je tako, prav imaš, še77 nocoj se moramo na tihama78 do do-
spravil. Ker pri gospodarji ni ničesar1 opravil, gre necega2 dne skrivaj3 sam do gospodinje Helene in jej5 strašne reči pripoveduje o Svetinu, kar je bilo, to se ve, vse zlagano6. Naposled jej7 reče: »8Gospa!9 vaša dobra, pobožna10 Kristina je v nevarnosti; če11 v kratkem12 tega hinavskega pritepenca13 od hiše ne spravite, potem bodete videli14, kaj se vam zgodi!«15 Gospa Helena,16 stara, pobožna17 žena, katera18 je svojo hčer Kristino z veliko skrbjo19 in v božjem20 strahu vzredila ter21 jo izpridenega sveti obvarovala22, bila23 je o teh besedah hudobnega Ljudevita zelo24 prestrašena in žalostna. Še tisti dan z večera25 pokliče k sebi svojega26 moža Teodora in mu reče: »Mož28 moj ljubi! zelo29 me denes srce30 boli zavoljo najine hčere; zvedela sem denes31, da32 se na skrivnem33 nerodno vede;34 čudne besede mi je denes pripovedoval Ljudevit o njej35. Ker smo do zdaj lepo in pošteno vkupe36 živeli in nas38 vsi ljudje spoštujejo39, pač40 bi meni41 to zelo42 težko bilo43, če44 bi ljudje od naše hiše45 kaj neprijetnega46 govorili. Prosim47 te, mož moj ljubi, da48 Svetina od hiše spraviš.« — »Žena49 moja ljuba50! Veseli me, videčega, da51 imaš toliko skrbi52 za naju preljubo53 hčerko, za poštenje in dobro ime naše hiše; vender55 ne smemo nikogar obsoditi in ga k hudobnim prištevati56, predno57 se ne58 prepričamo, ali je resnica, kar se govori o njem59. Dobro ime svojemu bližnjemu vzeti, lehko je60, ali vrniti mu61 ga, to62 je silno težavno; saj veš, da63 je dobro ime bolje nego li denar64. Ti si slišala samo65 to, kar ti66 je Ljudevit67 povedal, slišati68 moraš zdaj69 tudi to70, kaj bode71 Kristina na vse72 to rekla, in73 kako se bode74 Svetin zagovarjal75.« »76Res je tako, kakor si rekel; še77 nocoj se moramo na tihoma78 do do-
spravil; in ker pri gospodarju ni nič1 opravil, gre nekega2 dne skrivaj3 sam do gospodinje Helene in ji napove in nalaže5 strašne reči o Svetinu6. Slednjič7 reče: »8Gospa,9 vaša dobra, pobožna10 Kristina je v nevarnosti. Če11 v kratkem12 tega hinavskega pritepenca13 od hiše ne spravite, boste videli14, kaj se vam bo zgodilo.«15 Gospa Helena,16 stara, pobožna17 žena, ki18 je svojo hčer skrbno19 in v božjem20 strahu zredila in21 jo pred spačenim svetom varovala22, je bila na te Ludovikove besede vsa24 prestrašena in žalostna. Zvečer še tistega dne25 pokliče k sebi svojega26 moža Teodora in mu reče: »Ljubi28 moj mož, zelo29 me danes srce30 boli zavoljo najine hčere; zvedela sem danes31, da32 se skrivaj33 nerodno vede;34 čudne besede mi je danes Ludovik povedal35. Ker smo do zdaj lepo in pošteno skupaj36 živeli in nas38 vsi ljudje spoštujejo39, bi bilo41 to pač meni42 težko, ko44 bi ljudje o naši hiši45 kaj nerodnega46 govorili. Prosim47 te, da48 Svetina od hiše spraviš.« »Ljuba49 moja žena50! Vesel sem, da51 imaš toliko skrbi52 za najino53 hčerko, za poštenje in za54 dobro ime naše hiše, vendar mi55 ne smemo nikogar obsoditi in ga za hudobnega šteti prej56, nego57 se prepričamo, ali je obdolženje res ali ne59. Dobro ime svojemu bližnjemu vzeti je lahko60, povrniti61 ga,62 je zelo težko. Veš, da63 je dobro ime boljše ko denar64. Ti si slišala le65 to, kar je Ludovik67 povedal; zdaj68 moraš tudi slišati70, kaj ti bo71 Kristina na to rekla, kako se bo74 Svetin odgovoril75.« Helena pravi: »76Res je tako, prav imaš. Še77 nocoj se moramo natihoma78 do do-
96
[101−102]
[111−112]
⮟
briga zmeniti1. Kristina je bila nar pervo3 poklicana, ktera4 je precej pertekla po navadi5, kakor6 je vselej rada ubogala7. Kaj8 je Ludvik gospej povedal9, nič10 ni vedila11. Vsi trije, oče, mati in hči se zapro v kamerco12 in stari Teodor vpraša hčer: Kristina! Si še per volji z Ludvikam Bodinam14 se zaročiti15, kakor si pred nekaj časam17 bila.18 Moja in tvoje matere starost vidiš de19 prihaja, čas20 je prišel, de21 si zbereš22 moža, kteri bo23 po tvoji24 volji, in25 gospodarstvo cele hiše26 mu bom izročil27, ti boš29 gospodinja. Kristina odgovori s31 ponižnostjo, kakoršno32 je otrok staršem dolžan,33 in pravi34: Ljubi očka! ljuba moja mamka35! Rada sim36 imela Ludvika,37 in grozno sim38 bila vesela, ker ste mi dovolili se40 z njim zaročiti, kader bom hotla; zdaj pa vam42 naravnost povem, de43 ga nočem iz dveh uržahov. Pervič44 zato, ki45 ga nikoli ne vidim moliti; kjer molitve ni46, ni sreče, ne bo žegna božjiga48. Drugič ga nočem zato, ko49 ima nevošljivo50 in grozno51 sovražno serce52. Glejte, kar53 ste vi Svetina za perviga54 služabnika naredili, ga55 ne more viditi56; nevošljiv57 mu je, ker ga vi radi imate59. Posebno nekaj časa Svetina grozno61 sovraži, kar62 me je vidil63 z njim se pogovarjati. De64 pa nisva65 nič nerodniga66 ali nespodobniga se67 pogovarjala, vam znata povedati dva70 vaša služabnika, ktera72 sta tudi zraven bila73. V skrivnim74 ali v samotnim kraji75 pa nisim76 z njim ne77 besedice pregovorila78. On pa79 meni zdaj to očita. Svetin mi je veliko80 bolj všeč, zato ko81 rad moli, se82 lepo zaderži83 in je ponižen,84 ter
brega pomeniti, da bodemo znali, pri čem da smo1.« —2 Kristina je bila prva3 poklicana, katera4 je takoj pritekla5, ker6 je bila slušati navajena7. Kar8 je Ljudevit materi povedal9, o tem10 ni ničesar vedela11. Vsi trije, oče, mati in hči se zapro v sobo,12 in stari Teodor vpraša hčer: »13Kristina! Je li si še voljna, da14 se z Ljudevitom Bodinom zaročiš15, kakor si še16 pred nekaj časom17 bila.18 Moja in tvoje matere starost prihaja; čas20 je prišel, da21 si izbereš22 moža, kateri bode23 po tvojej24 volji. Vse25 gospodarstvo mu izročim27, in28 ti bodeš29 gospodinja.«30 Kristina odgovori z ono31 ponižnostjo, kakeršno32 je otrok staršem dolžan in reče34: »Oče dragi! mati draga35! rada sem36 imela Ljudevita37 in sem ga38 bila zelo39 vesela, ker ste mi dovolili z njim se41 zaročiti, kadar koli bodem hotela; ali zdaj vama42 naravnost povem, da43 ga nočem iz dveh vzrokov. Prvič ga nočem44 zato, ker45 ga nikoli ne vidim moliti; kjer ni molitve46, tam47 ni sreče niti blagoslova božjega48. Drugič ga nočem zato, ker49 ima nevošljivo50 in zelo51 sovražno srce52. Glejte, odkar53 ste vi Svetina prvega54 služabnika naredili, ne more ga videti več56; zavidljiv57 mu je, ker ga vi ljubite59. Posebno ga zdaj60 nekaj časa grozno61 sovraži, odkar62 me je videl63 z njim se pogovarjati. Da se64 pa nisem65 nič nerodnega66 ali nespodobnega67 pogovarjala z njim68, to69 vam naj povesta, oče ljubi,70 vaša dva71 služabnika, katera72 sta tudi poleg bila73. Na skrivnem74 ali samotnem kraji75 pa nisem76 z njim nikoli77 besedice izpregovorila78. A on79 meni zdaj to očita. Svetin mi je mnogo80 bolj všeč, zato, ker81 rad moli, lepo se vede83 in je ponižen ter
brega zmeniti1.«2 Kristina je bila najprej3 poklicana in4 je precej pritekla po navadi5, kakor6 je vselej rada ubogala7. Kaj8 je Ludovik gospe govoril9, ni nič vedela11. Vsi trije, oče, mati in hči se zapro v sobico12 in stari Teodor vpraša hčer: »13Kristina, ali si še pri volji zaročiti14 se z Ludovikom Bodinom15, kakor si pred nekaj časom17 bila?18 Moja in tvoje matere starost vidiš, da19 prihaja. Čas20 je prišel, da21 si izbereš22 moža, kateri bo23 po tvoji24 volji, in25 gospodarstvo vse hiše26 mu bom izročil27, ti boš29 gospodinja.«30 Kristina odgovori s31 ponižnostjo, kakršno32 je otrok staršem dolžan,33 in pravi34: »Ljubi očka, ljuba moja mamka35! Rada sem36 imela Ludovika37 in silno sem38 bila vesela, ker ste mi dovolili, se40 z njim zaročiti, kadar bom hotela. Zdaj pa vam42 naravnost povem, da43 ga nočem iz dveh vzrokov: Prvič44 zato, ker45 ga nikoli ne vidim moliti; kjer pa molitve ni46, ni sreče, ne bo blagoslova božjega48. Drugič ga nočem zato, ker49 ima nevoščljivo50 in grozno51 sovražno srce52. Glejte, kar53 ste vi Svetina za prvega54 služabnika naredili, ga55 ne more videti56; nevoščljiv57 mu je, ker ga imate58 vi radi59. Posebno nekaj časa Svetina strašno61 sovraži, kar62 me je videl,63 z njim se pogovarjati. Da se64 pa nisva65 nič nerodnega66 ali nespodobnega67 pogovarjala, vam moreta povedati70 vaša dva71 služabnika, ki72 sta tudi bila zraven73. V skrivnem74 ali samotnem kraju75 pa nisem76 z njim niti77 besedice spregovorila78. On pa79 meni zdaj to očita. Svetin mi je veliko80 bolj všeč, zato ker81 rad moli, se82 lepo vede83 in je ponižen ter
97
[102−103]
[112−113]
⮟
nima tako sovražniga serca; vender z njim se zaročiti nočem tudi1 iz dveh uržahov. Pervič2 zato ne, ker je ptujc. Ko3 bi Svetin domač rojak bil5, bi on zame6 bil po moji8 volji. Drugič se ne zaročim s Svetinam9 zato, ker bi Ludvik11 vedno jezo nanj imel. Torej tih dveh nobeniga12 nočem; prosim13 vas, gospodarite še tako dolgo14, de najdem človeka15, kteri bo16 meni in vam všeč. Teodor pravi svoji18 ženi: Ali ti nisim pravil20, de21 mora človek pred se22 prepričati, preden23 takim opravljivim besedam verjame24? Kristina pojdi in pokliči Svetina.26 Svetin pride hitro27, se perklone28 in pravi29: Kaj boste ukazali.31 Teodor pravi32: Svetin!34 veš de sim35 ti že veliko dobriga36 storil,37 in še38 ti storiti znam39, če boš40 priden, pa41 zakaj mojo hčer Kristino motiš in zapeljuješ? Svetin odgovori spodobno43: Zahvalim vas zato45, kar ste mi dobriga46 storili, hvaležen vam bom vselej; tega pa47, česar me dolžite, mi še nikoli49 v misli50 ni prišlo, kako51 bi se52 tudi kaj takiga53 storiti prederznil54? Na samim nisim55 še nikoli nobene besede z gospodično pregovoril, kar sim pa56 očitno govoril, oni ki so slišali57, lahko pričujejo58, de59 ni bilo nič napačniga60. Zdaj vidim, de61 je mogel Ludvik čez-me62 take reči govoriti,63 in me vam tožiti, ker me od tistiga64 časa, kar je gospodična z mano65 govorila, več kar viditi ne more66. De tega razpertja67 v vaši68 hiši ne bom jest69 kriv, de boste70 v miru živeli,71 kakor poprej, vas prosim de72 mi slovo daste,73 grem si iskat druziga74 gospodarja;75 vi boste dobili druziga76 služabnika. Ludvik77 me so-
nima tako sovražnega srca. Vender se tudi z njim ne zaročim1 iz dveh vzrokov. Prvič2 zato ne, ker je tujec, če3 bi Svetin domač rojak bil5, on bi6 bil ves7 po mojej8 volji. Drugič se ne zaročim s Svetinom9 zato ne10, ker bi Ljudevit potem11 vedno jezo imel do njega. Zatorej nobenega teh dveh12 nočem. Prosim13 vas, gospodarite še toliko časa14, da se najde človek15, kateri bode16 meni in vam všeč.«17 Teodor reče svojej18 ženi: »19Ali ti nisem dejal20, da se21 mora človek poprej22 prepričati, predno23 takim opravljivim besedam veruje24? Kristina pojdi in pokliči Svetina.«26 Svetin takoj pride27, prikloni se28 in reče29: »30Kaj mi ukažete?«31 Teodor odgovori32: »33Svetin!34 veš, da sem35 ti že mnogo dobrega36 storil in ti še lehko storim39, ako bodeš40 priden; vprašam te samo to,41 zakaj mojo hčer Kristino motiš in zapeljuješ?«42 Svetin odgovori, kakor se spodobuje43: »44Zahvalim se vam zato45, kar ste mi dobrega46 storili, hvaležen vam bodem ves čas svojega življenja; ali to47, česar me dolžite, nikoli48 mi še niti49 v misel50 ni prišlo. Kako51 bi si52 tudi kaj tacega53 storiti upal54? Na samem nisem55 še nikoli nobene besede z gospodično govoril; a to, kar sem56 očitno govoril, pričajo lehko tisti57, kateri so slišali58, da59 ni bilo nič tacega, česar bi se sramoval60. Zdaj vidim, da61 je le Ljudevit mogel62 take stvari o meni govoriti63 in me vam tožiti, ker me od onega64 časa, kar je gospodična z menoj65 govorila, niti videti več ne more66. Da kake razprtije67 v vašej68 hiši ne bodem jaz69 kriv, in da bodete70 v miru živeli,71 kakor poprej, prosim vas, da bi72 mi slovo dali,73 grem si iskat druzega74 gospodarja, a75 vi si tudi lehko dobodete druzega76 služabnika. Ljudevit77 me so-
nima sovražnega srca. Vendar se tudi z njim nočem zaročiti1 iz dveh vzrokov: Prvič2 zato ne, ker je tujec. Ko3 bi bil4 Svetin domač rojak, bi6 bil zame7 po moji8 volji. Drugič se ne zaročim s Svetinom9 zato, ker bi Ludovik imel nanj11 vedno jezo. Teh dveh torej nobenega12 nočem. Prosim13 vas, gospodarite še tako dolgo14, da najdem človeka15, ki bo16 meni in vam všeč.«17 Teodor pravi svoji18 ženi: »19Ali ti nisem pravil20, da se21 mora človek prej22 prepričati, preden23 takim opravljivim besedam verjame24? Kristina,25 pojdi in pokliči Svetina!«26 Svetin pride hitro27, se prikloni28 in pravi29: »30Kaj boste ukazali?«31 Teodor pravi32: »33Svetin,34 veš, da sem35 ti že veliko dobrega36 storil in ti morem še storiti39, če boš40 priden. Pa41 zakaj mojo hčer Kristino motiš in zapeljuješ?«42 Svetin odgovori spodobno43: »44Zahvalim vas za to45, kar ste mi dobrega46 storili, hvaležen vam bom vselej. To pa47, česar me dolžite, mi še nikoli49 v misli50 ni prišlo. Kako51 bi se52 tudi kaj takega predrznil53 storiti? Na samem nisem55 še nikoli nobene besede z gospodično spregovoril. Kar sem pa56 očitno govoril, oni57, ki so slišali, lahko pričujejo58, da59 ni bilo nič napačnega60. Zdaj vidim, da61 je moral Ludovik o meni62 take reči govoriti63 in me vam tožiti, ker me od tistega64 časa, kar je gospodična z mano65 govorila, kar ne more več videti66. Da tega razprtja67 v vaši68 hiši ne bom jaz69 kriv, da boste70 v miru živeli kakor poprej, vas prosim, da72 mi slovo daste;73 grem si iskat drugega74 gospodarja;75 vi boste dobili drugega76 služabnika. Ludovik77 me so-
98
[103−104]
[113−114]
⮟
vraži in me iše1 od hiše spraviti, zato2 ker se boji, de3 bi ga ne spodlezel5. Nepotreben6 je ta njegov strah, zato8 ker ne mislim tukej10 ostati, ko11 bi tudi12 tako priliko imel, šel bom13 v svojo deželo nazaj14. Vsak Ilirjan15 rad nazaj pride16, tako tudi jest18. Samo de bi od svojiga očeta kaj19 zvedel, ker20 je bil na francosko21 odpeljan!22 potem se precej vernem v Ilirijo23. Stari Teodor in njegova25 gospa Helena sta rekla26: Svetin!28 oba spoznava zdaj tvojo nedolžnost,29 ne boš30 hodil proč31, ampak per32 hiši boš33, ker si potreben, tudi Ludvik nama34 je potreben, torej36 ostaneta oba, kakor sta bila, vender sovražiti37 se ne smeta; jest vaji hočem spet sprijazniti38. Teodor pokliče Ludvika40 in mu reče vpričo41 Svetina: Ludvik!42 od mladosti te imam,43 in per44 meni boš45, dokler bom živ, vender moraš vediti46, de47 sovraštva v moji48 hiši nikoli ne terpim, spravita49 in sprijaznita se s Svetinam, glej50 poznam ga, de51 ti ne bo nič52 napotja delal53, ker perpravljen54 je od hiše iti, rajši kakor56 v sovraštvu živeti; kjer57 je sovraštvo, tam tudi58 ni sreče. Ludvik spozna zdaj svojo59 krivico,60 poda prijazno roko61 Svetinu, in62 v znamnje prave prijaznosti63 se kušneta, in po tem gresta64 po svojih opravilih65. Vsi so bili te sprave veseli,66 in so v miru naprej živeli. Ludvikovo kušvanje vender68 je bilo69 le Judeževo kušvanje70; sprijaznil se je s Svetinam le k videzu71, v sercu pa72 je tlelo zmeram73 skrivno sovraštvo naprej.
vraži in me išče1 od hiše spraviti zato,2 ker se boji, da3 bi ga jaz4 ne izpodlezel5. Ali nepotreben6 je ta njegov strah, ker jaz9 ne mislim tukaj10 ostati, če11 bi še12 tako priliko imel, ampak nameravam13 v svojo domovino se vrniti14. Vsak Slovenec se15 rad v svojo domovino vrne16, in17 tako tudi jaz18. Samo to želim, da bi kaj o svojem očetu19 zvedel, ki20 je bil na Francosko21 odpeljan,22 potem se takoj vrnem na Kranjsko23.«24 Stari Teodor in njega25 gospa Helena sta mu dejala26: »27Svetin!28 oba spoznava zdaj tvojo nedolžnost;29 ne bodeš30 hodil od nas ne31, ampak pri32 hiši ostaneš zato33, ker si nama potreben; tudi Ljudevit34 je nama35 potreben, zatorej36 ostaneta oba, kakor sta bila. Vender sovražiti37 se ne smeta; skrbela bodeva, da sta si zopet dobra prijatelja38.«39 Teodor pokliče Ljudevita40 in mu reče v pričo41 Svetina: »Ljudevit!42 od mladosti te imam,43 in pri44 meni ostaneš45, dokler živim; vender vedeti moraš46, da47 sovraštva v svojej48 hiši nikoli ne trpim. Spravita49 in sprijaznita se s Svetinom. Glej,50 poznam ga, da51 ti ne bode delal52 napotja, ker pripravljen54 je rajši55 od hiše iti, nego živeti56 v sovraštvu. Kjer57 je sovraštvo, ondu58 ni sreče!« Ljudevit prizna59 krivico in60 poda prijazno Svetinu roko;62 v znamenje prave prijaznosti63 se poljubita ter gresta potem vsak64 po svojem opravku65. Vsi so bili te sprave veseli in so zopet67 v miru naprej živeli. Ali Ljudevitov poljubek68 je bil vender69 le Janežev poljubek70; sprijaznil se je s Svetinom samo na videz71, a v srci72 je še zmirom tlelo73 skrivno sovraštvo do Svetina74 naprej.
vraži in me skuša1 od hiše spraviti, zato2 ker se boji, da3 bi ga ne spodlezel5. Nepotreben6 je ta njegov strah zato7, ker ne mislim tukaj10 ostati, ko11 bi tudi12 tako priliko imel; šel bom13 v svojo deželo nazaj14. Vsak Ilirijan15 rad nazaj pride16, tako tudi jaz18. Samo da bi o svojem očetu kaj19 zvedel, ker20 je bil na Francosko21 odpeljan,22 potem se precej vrnem v Ilirijo23.«24 Stari Teodor in njegova25 gospa Helena sta rekla26: »27Svetin,28 oba spoznava zdaj tvojo nedolžnost;29 ne boš30 hodil proč31, ampak pri32 hiši boš33, ker si potreben. Tudi Ludovik nama34 je potreben, torej36 ostaneta oba, kakor sta bila, vendar37 se ne smeta sovražiti. Jaz vaju hočem spet sprijazniti38.«39 Teodor pokliče Ludovika40 in mu reče vpričo41 Svetina: »Ludovik,42 od mladosti te imam in pri44 meni boš45, dokler bom živ. Vendar moraš vedeti46, da47 sovraštva v svoji48 hiši nikoli ne trpim. Spravita49 in sprijaznita se s Svetinom! Glej,50 poznam ga, da51 ti ne bo nič52 napotja delal53, ker je rajši pripravljen55 od hiše iti kakor56 v sovraštvu živeti. Kjer57 je sovraštvo, tam tudi58 ni sreče.« Ludovik spozna zdaj svojo59 krivico,60 poda prijazno roko61 Svetinu in62 v znamenje pravega prijateljstva63 se poljubita in potem gresta64 po svojih opravilih65. Vsi so bili te sprave veseli in so v miru naprej živeli. Ludovikovo poljubovanje68 je bilo vendar69 le Judeževo poljubovanje70; sprijaznil se je s Svetinom le k videzu71, v srcu pa72 je tlelo zmeraj73 skrivno sovraštvo naprej.
99
[104−105]
[114−115]
⮟
V.1 Janez Svetin v ječi.2
V.1 Janez Svetin v ječi.2
V Janez Svetin v ječi
Eniga1 dne se je stari Teodor napravil iti2 po kupčijah v mesto dva dni hoda od Tulona, in5 si je perpravil6 v škatlico 15 sto zlatih cekinov, takih ki eden velja 17 fl. 57 kr.;7 ker ravno toliko je imel nekimu tergovcu plačati8 za blago. Zvečer9 je bilo vse perpravljeno, drugi dan zgodej misli Teodor10 odriniti, škatlico11 s cekini v miznico spravi,13 in gre14 spat. Drugi dan15 se napravi, služabnikov nektere še16 k sebi pokliče17, de18 jim naroči, kako naj ravnajo med20 tem ko21 njega ne bo22 doma, posebno23 je več reči naročil Svetinu in Ludviku24. Konji že25 napreženi so ga26 čakali pred hišo; ko27 vse opravi reče: Zdaj grem,30 še škatlico31 s cekini vzamem, de32 plačam blago, kteriga sim33 že prejel. Pa34 kako se zavzame35, ko miznico36 odpre; škatlice37 s cekini ni bilo. Iše in iše,38 ni je najti39. Vpraša Ludvika40, vpraša Svetina, kje de41 bi bili cekini, nobeden nič43 ne ve. Teodor stari45 se jezi in pravi: že nobeniga ni bilo snoči per meni; preden sim šel spat sim46 cekine v to miznico djal,47 in jo zaklenil, potem ni bilo nikogar k meni; cekinov vender le49 ni, v50 zemljo se niso vderli51, kdo52 jih more53 imeti. Brez de bi54 Teodor bil komu kaj rekel, ali koga dolžil55, pošlje Ludvika56 v kasarno, in prosi oficirja57, de58 naj precej59 pride s šest soldati deželske pravice, kakor so jim Krajnci štrikarji rekli, Francozi pa jim60
Necega1 dne se je stari Teodor napravil po kupčijah v neko3 mesto,4 dva dni hoda od Tulona. Dejal5 si je v skrabijco (škatlico) petnajst sto rumenih cekinov po 17 gld. 57 kr.,7 ker ravno toliko je imel plačati nekemu trgovcu8 za blago. Z večera9 je bilo vse pripravljeno. Druzega dne zgodaj misli10 odriniti, skrabijco11 s cekini spravi12 v miznico,13 in gre14 spat. Druzega dne15 se napravi, in služabnikov nekatere še16 k sebi pokliče17, da18 jim naroči, kako in kaj19 naj delajo v20 tem, kadar21 njega ne bode22 doma. Posebno23 je več reči naročil Svetinu in Ljudevitu24. Konji že25 napreženi so ga26 čakali pred hišo. Kadar27 vse opravi,28 reče: »29Zdaj grem;30 še skrabijco31 s cekini vzamem, da32 plačam blago, katero sem33 že prejel.« Ali34 kako se začudi35, kadar miznico36 odpre in skrabijce37 s cekini le nikjer38 ni. Vpraša Ljudevita40, vpraša Svetina, kje bi bili cekini, ali42 nobeden ničesar43 ne ve. Stari44 Teodor se jezi in pravi: »Predno sem šel spat, dejal sem46 cekine v to miznico in jo zaklenil, potem ni bilo nikogar k meni; ali48 cekinov vender nikjer49 ni! V50 zemljo se niso pogreznili51, kdo52 jih more53 imeti?54 Teodor nikomur ničesar rekši ter nikogar dolžeč55, pošlje Ljudevita56 v vojašnico prosit častnika57, naj takoj59 pride s šestimi žandarji.60
Nekega1 dne se je stari Teodor napravil po kupčijah v mesto,4 dva dni hoda od Tulona, in5 si je pripravil6 v škatlico petnajst sto zlatih cekinov, takih, ki eden velja 17 goldinarjev 57 krajcarjev,7 ker ravno toliko je moral nekemu trgovcu plačati8 za blago. Zvečer9 je bilo vse pripravljeno, drugi dan zgodaj je mislil Teodor10 odriniti. Škatlico11 s cekini je spravil12 v miznico in šel14 spat. Drugi dan15 se napravi, pokliče še nekatere služabnikov16 k sebi, da18 jim naroči, kako naj ravnajo med20 tem, ko21 njega ne bo22 doma; posebno23 je več reči naročil Svetinu in Ludoviku24. Konji so ga25 napreženi že26 čakali pred hišo. Ko27 vse opravi,28 reče: »29Zdaj grem,30 še škatlico31 s cekini vzamem, da32 plačam blago, ki sem ga33 že prejel.« Pa34 kako se zavzame35, ko36 odpre miznico: škatlice37 s cekini ni bilo. Išče in išče,38 ni je najti39. Vpraša Ludovika40, vpraša Svetina, kje bi bili cekini, nobeden nič43 ne ve. Stari44 Teodor se jezi in pravi: »Že nobenega ni bilo snoči pri meni. Preden sem šel spat, sem46 cekine v to miznico dal47 in jo zaklenil, potem ni bilo nikogar k meni; cekinov vendarle49 ni, v50 zemljo se niso vdrli51, nekdo52 jih mora53 imeti.« Ne da bi54 Teodor komu kaj rekel ali koga dolžil55, pošlje Ludovika56 v vojašnico in prosi častnika57, da58 naj precej59 pride s šestimi vojaki deželske pravice, kakor so jim Kranjci »štrikarji« rekli, Francozi pa jim60
100
[105−106]
[115−116]
⮟
pravijo žandarmi. Ko soldatje1 pridejo, reče Teodor oficirju2: Dobro vam bom plačal4, skerbite5, de6 se tat najde; nocoj ponoči7 mi je ukradena škatlica9 polna cekinov. Oficir10 ukaže hitro obstopiti hišo,11 in varvati12, de nobeden ne vun ne noter13 ne pojde, in pravi14: zdaj bomo doma nar pervo vse preiskali,15 če se najdejo, bomo tatu kmalo imeli17; če nič18 ne najdemo19, bomo ga sledili20 drugod, ne bo deleč21. Preden začnejo preiskvati22, pokliče Teodor vse svoje služabnike ženske23 in moške24, kar jih je imel per25 hiši, in26 jim reče: Med vami so ukradeni cekini; vdaj se28, kdor jih je vzel;29 nič hudiga30 se mu ne bo zgodilo,31 očitno obljubim. Še je čas, spoznaj32 kdor jih ima, dokler ne33 začnemo iskati. Per kterim34 jih najdemo, gorje mu bo, sej veste35, kako grozne in ojstre36 so naše postave za tako37 nezvestobo. Vse molči, kar besede ni slišati. Teodor reče naprej39: Nerad vidim, de41 bi kdo iz moje hiše mogel42 očitno štrafan biti, še43 je čas, vsaciga44 še posebej poprašam45, če46 ve kaj47 za cekine.48 Od perviga49 do zadnjiga50 so odgovorili eden51 za drugim: Jest sim52 nedolžen.53 Zdaj začnejo54 preiskovati,55 vsak je mogel56 svojo skrinjo odpreti, soldatje zvesto išejo57. Ko58 pridejo do Svetinove skrinje, vse59 oblačila vun zmečejo60, kar, glejte61 na dnu Svetinove skrinje je bila škatlica62 s cekini. Svetin obledi, z rokami vkup vdari63 in pravi64: Božja roka me je zadela, kako je to mogoče? jest66 jih nisim67 vzel.68 Vsi so se prestrašili,69 in žalostni postali70, ker so Svetina radi imeli in ga za zvestiga šteli72. Žandarmi73 ga precej vklenejo74 in v ječo peljajo76.
Kadar žandarji1 pridejo, reče Teodor častniku2: »3Dobro vam plačam4, skrbite5, da6 se tat najde; nocoj po noči7 mi je ukradena skrabijca9 polna cekinov.« Častnik10 ukaže hitro obstopiti hišo in varovati12, da nihče niti ven niti vanjo13 ne pojde, rekoč14: »Zdaj preiščemo vse najpred doma;15 če se cekini16 najdejo, imamo kmalu tatu17; če se18 ne najdejo19, iskali bodemo tatu20 drugod, daleč gotovo ni21.« Predno začno preiskovati22, pokliče Teodor vse svoje služabnike, možke23 in ženske24, kar jih je imel pri25 hiši, ter26 jim reče: »27Med vami so ukradeni cekini, povej28, kdor jih je vzel;29 nič hudega30 se mu ne zgodi, to31 očitno obljubim. Še je čas, spoznaj,32 kdor jih ima, predno33 začnemo iskati. Pri katerem34 jih najdemo, gorje mu; saj znate35, kako grozne in ostre36 so naše postave za toliko37 nezvestobo.«38 Vse molči, kar besede ni slišati. Teodor reče dalje39: »40Nerad vidim, da41 bi kdo iz moje hiše moral42 očitno kaznovan biti; še43 je čas, vsacega44 še posebej vprašam45, ali46 ve kdo47 za cekine?«48 Od prvega49 do zadnjega50 so odgovorili drug51 za drugim: »Jaz sem52 nedolžen!«53 Zdaj začno54 preiskovati;55 vsak je moral56 svojo skrinjo odpreti; vojaki zvesto iščejo57. Kadar58 pridejo do Svetinove skrinje, vsa59 oblačila ven izmečejo60, in glej!61 na dnu Svetinove skrinje je bila skrabijca62 s cekini. Svetin obledi, z rokama vkupe vdari63 in reče64: »65Božja roka me je zadela, kako je to mogoče? Jaz66 jih nisem67 vzel!«68 Vsi so se ustrašili69 in žalostni postali70, ker so Svetina vsi71 radi imeli in o njegovej zvestobi nihče dvomil ni72. Žandarji73 ga takoj vklenejo74 in v ječo peljejo76.
pravijo žandarmi. Ko vojaki1 pridejo, reče Teodor častniku2: »3Dobro vam bom plačal4, poskrbite5, da6 se tat najde; nocoj ponoči7 mi je bila8 ukradena škatlica,9 polna cekinov.« Častnik10 ukaže hitro obstopiti hišo in varovati12, da nihče ne ven ne noter13 ne pojde, in pravi14: »Zdaj bomo najprej doma vse preiskali;15 če se najdejo, bomo tatu kmalu imeli17; če nič18 ne najdemo19, ga bomo sledili20 drugod, ne bo daleč21.« Preden začnejo preiskovati22, pokliče Teodor vse svoje služabnike, ženske23 in moške24, kar jih je imel pri25 hiši, in26 jim reče: »27Med vami so ukradeni cekini. Vdaj se28, kdor jih je vzel,29 nič hudega30 se mu ne bo zgodilo,31 očitno obljubim. Še je čas, pripoznaj,32 kdor jih ima, dokler ne33 začnemo iskati! Pri katerem34 jih najdemo, gorje mu bo; saj veste35, kako grozne in ostre36 so naše postave za tako37 nezvestobo.«38 Vse molči, kar besede ni slišati. Teodor reče dalje39: »40Nerad vidim, da41 bi kdo iz moje hiše moral biti42 očitno kaznovan. Še43 je čas, vsakega44 še posebej povprašam45, če46 ve kaj47 za cekine.48 Od prvega49 do zadnjega50 so odgovorili drug51 za drugim: »Jaz sem52 nedolžen.«53 Zdaj začno54 preiskovati,55 vsak je moral odpreti56 svojo skrinjo, vojaki pa so iskali57. Ko58 pridejo do Svetinove skrinje, zmečejo vsa59 oblačila ven60, kar, glejte,61 na dnu Svetinove skrinje je bila škatlica62 s cekini. Svetin obledi, z rokami vkup udari63 in pravi64: »65Božja roka me je zadela, kako je to mogoče? Jaz66 jih nisem67 vzel.«68 Vsi so se prestrašili69 in užalostili70, ker so Svetina radi imeli in šteli za zvestega72. Žandarmi so73 ga precej vklenili74 in odpeljali75 v ječo.
101
[106]
[116]
⮟
Več ko1 pol leta je Svetin zdihoval2 v temni3 ječi obložen s težkim železjem, na rokah in nogah vklenjen. Velikokrat5 so ga ispraševali,6 in sodniki7 očitno sklepe deržali8, kako ali9 koliko štrafenge10 bi mu persodili11. Na Francoskim12 je bila in je še zdaj navada vsaciga13 hudodelnika očitno soditi, de vsak14 sme iti15 poslušat. Per vsakim spraševanji17 in sklepanji18 Svetin ni druziga19 odgovoril, kakor20 te besede: Gospodje!22 sodite me, kakor hočete, nedolžin sim, cekine23 ste res v moji25 skrinji našli; kako pa26 so noter27 prišli, ne morem vediti, zvedilo29 se bo gotovo30, če pred31 ne na sodni33 dan; vzel34 jih nikoli nisim35. Sodniki ga pregovarjejo: Naj37 obstoji, naj spozna38, bo štrafenga manjši, veliko hujši bo39, če bo zmeram40 tajil,41 in se nedolžniga42 delal. Svetin je43 na to vselej rekel44: „45Sodite me46, kakor hočete, nedolžin sim. Ojstro je bil Svetin v ječi deržan47, pa48 ni bil tak,49 kakor drugi jetniki, de51 bi bil rotil, preklinjal,53 in hudo pervošil54 svojim sovražnikam55, ampak56 pridno je molil in vedno zdihoval57 rekoč: Dobrotljivi Bog!59 ti vidiš moje serce61, samo tebi62 je znana moja nedolžnost, tvoja63 volja naj se zgodi nad menoj.64 Taka serčna65 molitev in nedolžno serce66 je Svetina terdniga storilo hudo68 ječo voljno terpeti,69 in serčno je svojiga obsojenja perčakval70.
Več nego li1 pol leta je Svetin vzdihoval2 v temnej3 ječi,4 obložen s težkim železjem, na rokah in nogah vklenjen. Mnogokrat5 so ga izpraševali,6 in sodniki7 očitno sklepali8, kako in9 koliko kazni10 bi mu prisodili11. Na Francoskem12 je bila in je še zdaj navada vsacega13 hudodelnika očitno soditi, da14 sme vsak15 poslušat iti16. Pri vsakem izpraševanji17 in sklepanji18 Svetin ni druzega19 odgovoril, nego20 te besede: »21Gospodje!22 sodite me, kakor hočete, jaz sem nedolžen! Cekine23 ste res našli24 v mojej25 skrinji, ali kako26 so vanjo27 prišli, tega vam jaz28 ne morem povedati. Gotovo29 se izve30, če poprej31 ne,32 na sodnji33 dan; jaz le toliko znam povedati, da34 jih jaz vzel nisem35.«36 Sodniki mu prigovarjajo, naj37 obstoji in pripozna svoj pregrešek38, ker bode kazen manjša; a mnogo hujša bode kazen39, ako bode vedno40 tajil in se nedolžnega42 delal. Ali Svetin43 na to vselej odgovori44: »45Sodite me46, kakor hočete, jaz sem nedolžen!« Ostro so imeli Svetina v ječi47, ali on48 ni bil tak,49 kakor so50 drugi jetniki, da51 bi se52 bil rotil, preklinjal in hudo želel54 svojim sovražnikom55, nego56 pridno je molil in vedno vzdihoval,57 rekoč: »58Dobrotljivi oče nebeški!59 ti mi60 vidiš v srce61, samo tebi62 je znana moja nedolžnost; tvoja sveta63 volja naj se izide!«64 Taka srčna65 molitev in nedolžno srce66 je delalo67 Svetina trdnega, da je ostro68 ječo voljno trpel69 in je pogumno pričakoval svoje obsodbe70.
Več ko1 pol leta je Svetin zdihoval2 v temni3 ječi,4 obložen s težkim železjem, na rokah in nogah vklenjen. Sodniki5 so ga velikokrat izpraševali6 in očitno sklepali8, kako in9 koliko kazni10 bi mu prisodili11. Na Francoskem12 je bila in je še zdaj navada, vsakega13 hudodelnika očitno soditi, da vsak14 sme iti15 poslušat. Pri vsakem spraševanju17 in sklepanju18 Svetin ni drugega19 odgovoril kakor20 te besede: »21Gospodje,22 sodite me, kakor hočete, nedolžen sem; cekine23 ste res v moji25 skrinji našli, kako pa26 so noter27 prišli, ne morem vedeti; zvedelo29 se bo gotovo30, če prej31 ne,32 na sodni33 dan; vzel34 jih nikoli nisem35.«36 Sodniki ga pregovarjajo, naj37 obstoji, naj pripozna38, kazen bo manjša; veliko huje bo39, če bo zmerom40 tajil in se nedolžnega42 delal. Svetin je43 na to vselej rekel44: »45Sodite, kakor hočete, nedolžen sem.« Svetina so v ječi ostro držali47, pa48 ni bil tak kakor drugi jetniki, da51 bi bil rotil, preklinjal in hudo privoščil54 svojim sovražnikom55, ampak56 pridno je molil in vedno zdihoval,57 rekoč: »58Dobrotljivi Bog,59 ti vidiš moje srce61, samo Tebi62 je znana moja nedolžnost. Tvoja63 volja naj se zgodi nad menoj.«64 Taka srčna65 molitev in nedolžno srce66 je Svetina trdnega storilo, da je hudo68 ječo voljno trpel69 in srčno pričakoval svoje obsodbe70.
102
[107−108]
[116−117]
⮟
VI.1 Svetin k smerti2 obsojen.3
VI.1 Svetin k smrti2 obsojen.3
VI Svetin k smrti2 obsojen
V osmim mescu1 Svetinove ječe so se sodniki zadnjikrat zavoljo njega v očitni sodnišnici zbrali čeznj sklepat2. Sodba je stekla3, obsojenje je bilo Svetinu v pričo veliko4 ljudi brano5, med kterimi6 je tudi Teodorova hči bila8. Obsojenje pa9 je bilo tako10: Janez Svetin je zavoljo12 velike tatvine in nezvestobe k smerti obsojen13, de mu bo s sekiro14 glava odsekana15. Zavoljo16 njegove nehvaležnosti pa17, ker je tatvino storil svojimu gospodarju18 in svojimu dobrotniku19, in zavoljo terdovratnosti20, ker svoje pregrehe noče obstati in spoznati21, mu bo pred23 desna roka,24 potem še le25 glava odsekana26. Ko27 Svetin to obsojenje zasliši28, ga je smertna britkost obšla; skorej je omedlel, od strahu,29 ves prepaden ne ve30 kam oči oberniti31. V sodni hiši32 je bila na steni podoba Jezusa na križ perbitiga34, pred ktero35 so persegali36, kader37 je bilo persegati38 treba; v39 to podobo milo pogleda in v sercu40 reče: O Jezus! Ti42 si zame veliko več prestal43, ki44 si bil bolj čist ko solnce, tebi h časti45 hočem svojo martro preterpeti46. Ti sam veš de sim47 nedolžen v ti reči48, v kteri49 me sodijo; daj50 mi gnado51, de52 ne omagam, ampak53 do konca v tvoji54 ljubezni stanoviten ostanem. O Jezus! kmalo se troštam55 k tebi priti56. Vsi ljudje, kteri58 so per obsojenji zraven59 bili, so zdihovali60, vsim61 se je smilil. Žandarmi Svetina peljajo62 v ječo nazaj; tri63
V osmem mesecu1 Svetinove ječe so se sodniki zadnjič zbrali, da bi v očitnem sodišči sklepali o njem2. Sodba je iztekla3, in obsodba se je Svetinu brala v pričo mnogo4 ljudi, med katerimi6 je bila7 tudi Teodorova hči Kristina8. Obsodba se9 je glasila10: Janez Svetin je zaradi12 velike tatvine in nezvestobe obsojen k smrti13, s sekiro se mu bode14 glava odsekala15. A zaradi16 njegove nehvaležnosti, ker je okradel svojega gospodarja18 in dobrotnika19, in zaradi trdovratnosti20, ker svoje pregrehe noče priznati21, odsekana22 mu bode poprej23 desna roka in24 potem še le25 glava. Kadar27 Svetin to obsodbo zasliši28, smrtna britkost ga obide; malo ne omedlel je in od strahu29 ves prepaden, ne ve,30 kam bi pogledal31. V sodišči32 je bila na steni podoba Jezusa na križ pribitega34, pred katero35 so prisegali36, kadar37 je bilo prisegati38 treba. V39 to podobo milo pogleda in v srci40 reče: »41O Jezus! ti, ki42 si čistejši nego li solnce43, ti44 si za mene še mnogo več prestal. Tebi na čast45 hočem vse svoje muke voljno pretrpeti46. Ti sam veš, da sem47 nedolžen v tej stvari48, o katerej49 me sodijo; daj50 mi zatorej milost51, da52 ne omagam, nego53 do konca v tvojej54 ljubezni stanoviten ostanem. O Jezus! s tem se tolažim, da kmalu pridem55 k tebi.«57 Vsi ljudje, kateri58 so pri obsodbi nazoči59 bili, vzdihovali so60, ker vsem61 se je smilil. Žandarji peljejo Svetina62 v ječo nazaj; tri63
V osmem mescu1 Svetinove ječe so se sodniki zadnjikrat zavoljo njega v očitni sodniščnici zbrali, da bi o njem sklepali2. Sodba je iztekla3, obsodba je bila Svetinu prebrana vpričo veliko4 ljudi, med katerimi6 je bila7 tudi Teodorova hči. Obsodba pa9 je bila taka10: »11Janez Svetin je zavoljo12 velike tatvine in nezvestobe obsojen k smrti13, da mu bo s sekiro14 glava odsekana15. Zavoljo16 njegove nehvaležnosti pa17, ker je tatvino storil svojemu gospodarju18 in svojemu dobrotniku19, in zavoljo trdovratnosti20, ker svoje pregrehe noče obstati in priznati21, mu bo prej odsekana23 desna roka,24 potem šele25 glava.« Ko je27 Svetin to obsodbo slišal28, ga je obšla smrtna bridkost. Skoraj je omedlel;29 ves prepaden ni vedel,30 kam bi oči obrnil31. V sodni hiši32 je bila na steni podoba Jezusa,33 na križ pribitega34, pred katero35 so prisegali36, kadar37 je bilo prisegati38 treba. V39 to podobo milo pogleda in reče: »41O Jezus! Ti42 si zame veliko več prestal43, ki44 si bil bolj čist ko sonce; tebi k časti45 hočem svojo muko pretrpeti46. Ti sam veš, da sem47 nedolžen v tej reči48, v kateri49 me sodijo. Daj50 mi milost51, da52 ne omagam, ampak53 do konca v tvoji54 ljubezni stanoviten ostanem. O Jezus, kmalu upam55 k tebi priti56.«57 Vsi ljudje, ki58 so pri obsodbi zraven59 bili, so zdihovali60, vsem61 se je smilil. Orožniki odpeljejo Svetina nazaj62 v ječo. Tri63
103
[108−109]
[117−118]
⮟
dni je imel odloga se k smerti perpraviti2. Dali so mu spovednika brumniga mniha; kteri4 je po dnevi5 in po noči per6 njem bil, ga troštal7 in ga8 k smerti perpravljal9. Med drugim ga je dobri pater10 tudi opominjal,11 in mu prijazno rekel12: Ljubi13 moj Svetin!14 zdaj vidiš, de umreti15 moraš, blizo16 je tvoja zadnja ura, tvojiga17 življenja ure so izštete, prosim18 te, stori čisto rajtengo z Bogam, skorej boš19 stopil pred božjiga sodnika20 Jezusa Kristusa; spoznaj svojo pregreho21, ne taji več22, de z greham ne pojdeš iz tega sveta, ne23 bodi terdovraten. Zraven24 je meni tudi25 od deželske pravice naročeno, ti povedati28, de29 ti ne bodo30 roke odsekali31, če32 svojo pregreho spoznaš; stori33 to, de34 ne boš tolike martre terpel35, ker le umorjen boš36. Svetin z jasnim obrazam39, na kterim40 se je nedolžnost očitno vidila41, odgovori spovedniku s spodobnimi besedami: Ljubi moj pater, duhovni42 oče! Ubogal44 vas bom45, kakor me učite, vidim de umreti46 moram, je že47 božja volja tako; vem49, de sim50 v svojim življenji večkrat51 Boga razžalil, vender sim52 velikih pregreh vselej se skerbno53 varoval, in54 zdaj ker sim55 že blizo smertnih56 vrat, me57 nobena reč ne premore greh storiti; bojim60 se z greham62 obložen iz tega63 sveta iti; velik64 greh bi storil, ko65 bi jest66 lagal in rekel, de sim67 v resnici to pregreho68 storil, zavoljo ktere sim k smerti69 obsojen,70 Že sicer v življenji sim71 si vselej perzadeval72 čisto spoved opraviti73, zdaj pred smertjo bi jest lagal74 in nevredno spoved storil75? tega76 me Bog varuj. Čiste so moje roke77 od krivičniga78 blaga; če mi79
dni je imel odloga, da1 se za smrt pripravi2. Dali mu3 so izpovednika, pobožnega miniha, kateri4 je po dnevi5 in po noči pri6 njem bil, tolažil ga7 in k smrti pripravljal9. Med drugim ga je dobri minih10 tudi opominal,11 in mu prijazno dejal12: »Svetin13 moj ljubi!14 zdaj vidiš, da15 moraš umreti, blizu16 je tvoja zadnja ura, tvojega17 življenja ure so izštete; prosim18 te zatorej, da se čisto izpoveš, ker skoraj bodeš19 stopil pred sodnji stol našega odrešenika20 Jezusa Kristusa. Priznaj svojo pregreho21, ne taji dalje22, da ne pojdeš z grehom iz tega sveti; prosim te, ne23 bodi trdovraten. Vrhu tega24 je meni25 od deželske pravice naročeno, naj27 ti povem28, da29 ti roke ne odsekajo31, ako32 svojo pregreho spoznaš. Stori33 to, da ti34 ne bode treba tolikih muk trpeti35, ker bodeš potem samo umorjen36.«37 Svetin z jasnim obrazom39, na katerem40 se je nedolžnost očitno razodevala41, odgovori izpovedniku s spodobnimi besedami, rekoč: »Duhovni42 oče moj ljubi43! Slušal44 vas bodem45, kakor me učite. Vidim, da46 moram umreti;47 božja volja je48 tako. Vem49, da sem50 v svojem življenji velikrat51 Boga razžalil, vender se sem52 velikih pregreh vselej skrbno53 varoval; in54 zdaj, ker sem55 že blizu smrtnih56 vrat, nobena reč me58 ne premore greh storiti. Bojim60 se z grehom62 obložen z63 sveta iti. Velik64 greh bi storil, ako65 bi lagal in rekel, da sem67 v resnici to storil, zaradi česar sem na smrt69 obsojen.70 Že poprej sem71 si vselej prizadeval72 čisto se izpovedati73, kako bi se mogel zdaj pred smrtjo lagati74 in nevredno izpoved storiti75? Tega76 me Bog varuj! Čisti ste moji roki77 od tujega78 blaga. Če mi79
dni je imel odloga, da1 se k smrti pripravi2. Dali so mu spovednika, pobožnega meniha, kateri4 je podnevi5 in ponoči pri6 njem bil, ga tolažil7 in k smrti pripravljal9. Med drugim ga je dobri pater10 tudi opominjal11 in mu prijazno rekel12: »Ljubi13 moj Svetin,14 zdaj vidiš, da15 moraš umreti; blizu16 je tvoja zadnja ura, tvojega17 življenja ure so štete. Prosim18 te, stori čist račun z Bogom. Skoraj boš19 stopil pred božjega sodnika20 Jezusa Kristusa; spoznaj svoje pregrehe21, ne taji več22, da z grehom ne pojdeš s tega sveta. Ne23 bodi trdovraten! Zraven mi24 je od deželske pravice tudi26 naročeno, naj27 ti povem28, da29 ti ne bodo30 roke odsekali31, če32 svojo pregreho priznaš. Stori33 to, da34 ne boš tolike muke trpel35, ker boš samo umorjen36.«37 Svetin odgovori spovedniku38 z jasnim obrazom39, na katerem40 se je očitno videla nedolžnost41, tele spodobne besede: »Ljubi moj pater, duhovni42 oče! Ubogal44 vas bom45, kakor me učite. Vidim, da46 moram umreti, je že47 božja volja tako. Vem49, da sem50 v svojem življenju večkrat51 Boga razžalil, vendar sem se52 velikih pregreh vselej skrbno53 varoval. In54 zdaj, ko sem55 že blizu smrtnih56 vrat, me57 nobena reč ne premore, da bi59 greh storil. Bojim60 se,61 z grehom62 obložen s tega63 sveta iti. Velik64 greh bi storil, ko65 bi lagal in rekel, da sem67 v resnici to pregreho68 storil, zavoljo katere sem k smrti69 obsojen.70 Že sicer v življenju sem71 si vselej prizadeval,72 čisto spoved opraviti73, zdaj pred smrtjo pa bi lagal74 in nevredno spoved opravil75? Tega76 me Bog varuj! Moje roke so čiste77 od krivičnega78 blaga; če79
104
[109−110]
[118−119]
⮟
roke1 in noge odsekajo preden2 me umore, z greham ne bom bolečin odvračeval,3 Bog mi bo4 dal moč5 vse preterpeti6, in on pravični sodnik nas bo enkrat drugači9 sodil. Le10 to iz serca11 želim, de12 bi moj sovražnik, kteri13 me je v tako nesrečo perpravil14, spoznal15 svojo krivico,16 in se spokoril preden umerje17. Tudi Teodorova hči Kristina je šla k smerti obsojeniga19 Svetina obiskat,20 in ga je s solzami v očeh prosila spoznati21 pregreho in je ne tajiti22. Ljuba23 moja gospodična!24 reče z žalostno besedo: Tega26, kar27 nikoli nisim28 storil, ne morem spoznati29. Dosti de sim tukej30 tako nesrečen od vsih ljudi zaveržen31, de bom mogel32 tako zaničlivo33, strašno smert storiti, kaj34 hočete, de naj35 me tudi Bog zaverže37? hočete de bi jest38 še zdaj greh delal in lagal? Dobra gospodična! povejte vašimu39 očetu moje zadnje pozdravljenje,40 recite mu41, naj verjame42, de sim43 nedolžen; kader bom44 že mertev45, naj poprašujejo46, kako se je to zgodilo, s časama bo47 vse na dan prišlo; molite za me48! Gospodična Kristina gre žalostna domu,50 in pove očetu vse Svetinove besede, ktere so mu v sercu veliko žalost delale, zato51 je rekel52: Oh! de54 se je to ravno v moji55 hiši moglo56 zgoditi.57 Bog nas skuša, kaj58 nam pomaga bogastvo,59 premoženje, ktero60 nam greni61 življenje.62 Božja volja je tako, spoznati63 moramo, de64 na svetu res nikoli nikjer ni praviga resničniga65 veselja. Kolikor je bilo ljudi Teodorove hiše, vsi so žalovali za Svetinam, le od njega67 so se pogovarjali,68 in ga milovali, vsim69 se je smilil. Tudi Ludvik70,
roki1 in nogi odsečejo, predno2 me umore, z lažjo si bolečin nočem odvračevati;3 Bog mi bode4 dal moči5 vse pretrpeti6, in on,7 pravični sodnik, bode8 nas jedenkrat vse drugače9 sodil. Samo10 to od srca11 želim, da12 bi moj sovražnik, kateri13 me je v tako nesrečo pripravil14, izpoznal15 svojo krivico in se izpokoril, predno umerje17.«18 Tudi Teodorova hči Kristina je šla k smrti obsojenega19 Svetina obiskat,20 in ga je s solzami v očeh prosila, naj bi spoznal svojo21 pregreho in je ne tajil22. »Gospodična23 moja ljuba!«24 reče Svetin25 z žalostno besedo, »tega26, česar27 nikoli nisem28 storil, ne morem pripoznati29. Dosti, da sem že tukaj30 tako nesrečen in od vseh ljudi zavržen31, ter bodem mogel32 tako zaničljivo33, strašno smrt storiti; ali34 hočete, da35 me naj36 tudi Bog zavrže37? ali želite, da naj bi38 še zdaj greh delal in lagal? Dobra gospodična! izročite svojemu39 očetu moje zadnje pozdravljenje;40 recite mu41, naj veruje42, da sem43 nedolžen. Kadar bodem44 že mrtev45, naj poprašuje46, kako se je to zgodilo; s časoma bode47 vse na dan prišlo. Molite zame48!«49 Gospodična Kristina gre žalostna domov50 in pove očetu vse Svetinove besede, katere mu so v srci veliko žalost delale. Zato51 je dejal52: »53Oh, da54 se je to ravno v mojej55 hiši moglo56 zgoditi!57 Bog nas izkuša. Kaj58 nam pomaga vse59 premoženje, katero60 nam življenje greni!62 Božja volja je taka. Pripoznati63 moramo, da64 na svetu res nikoli nikjer ni pravega resničnega65 veselja.« —66 Kolikor je bilo ljudi Teodorove hiše, vsi so žalovali po Svetinu; samo o njem67 so se pogovarjali in ga milovali; vsem69 se je smilil. Tudi Ljudevit70, njegov71
mi roke1 in noge odsekajo, preden2 me umore, z grehom ne bom bolečin odvračeval.3 Bog mi bo4 dal moč,5 vse pretrpeti6, in on,7 pravični sodnik,8 nas bo nekoč drugače9 sodil. Le10 to iz srca11 želim, da12 bi moj sovražnik, ki13 me je v tako nesrečo pripravil14, spoznal15 svojo krivico in se spokoril, preden umrje17.«18 Tudi Teodorova hči Kristina je šla k smrti obsojenega19 Svetina obiskat in ga je s solzami v očeh prosila, naj prizna21 pregreho in je ne taji22. »Ljuba23 moja gospodična,«24 reče z žalostno besedo, »tega26, kar27 nikoli nisem28 storil, ne morem pripoznati29. Dosti, da sem tukaj30 tako nesrečen, da bom moral32 tako zaničljivo33, strašno umreti. Kaj34 hočete, da naj35 me tudi Bog zavrže37? Hočete, da bi38 še zdaj greh delal in lagal? Dobra gospodična, povejte vašemu39 očetu moje zadnje pozdrave in40 recite, naj verjame42, da sem43 nedolžen. Ko bom44 že mrtev45, naj povprašujejo46, kako se je to zgodilo, sčasoma bo47 vse na dan prišlo. Molite zame48!«49 Gospodična Kristina gre žalostna domov50 in pove očetu vse Svetinove besede. Zelo so ga užalostile in51 je rekel52: »53Oh, da54 se je to ravno v moji55 hiši moralo56 zgoditi.57 Bog nas skuša, kaj58 nam pomaga bogastvo,59 premoženje, katero60 nam greni61 življenje.62 Božja volja je tako; spoznati63 moramo, da64 na svetu res nikoli nikjer ni pravega, resničnega65 veselja.«66 Kolikor je bilo ljudi Teodorove hiše, vsi so žalovali za Svetinom, le o njem67 so se pogovarjali in ga milovali. Vsem69 se je smilil. Tudi Ludovik70,
105
[110−111]
[119−120]
⮟
skrivni sovražnik, se je silil žalosten biti2, vender3 je enkrat rekel: Zdelo4 se mi je, de6 ta pertepenc7 ne bo8 nič prida, nič9 mu nisim zaupal10.
skrivni sovražnik, silil1 se je žalovati2, dasi3 je dejal: »Vedno4 se mi je zdelo5, da6 ta pritepenec7 ne bode nikoli8 nič prida, ničesar9 mu nisem upal10.«11
skrivni sovražnik, se je silil2, da bi bil žalosten, vendar3 je enkrat rekel: »Zdelo4 se mi je, da6 ta pritepenec7 ne bo8 nič prida, nič9 mu nisem zaupal10.«11
VII. Ludvik1 Bodin, Svetinov sovražnik, hudodelnik, vjet.2
VII. Ljudevit1 Bodin, Svetinov sovražnik, hudodelnik, vjet.2
VII Ludovik1 Bodin, Svetinov sovražnik, hudodelnik, ujet2
Drugi dan popoldne Svetinoviga obsojenja1 prideta dva gospoda obiskat stariga prijatla2 Teodora, ki3 sta slišala njegovo žalost zavoljo4 Svetinove smerti5. Bila sta ta dva7 gospoda zmed števila tistih8 sodnikov, ki so Svetina obsodili. Lepo sta ga pogovarjala9, de10 naj si te zgodbe nikar11 k sercu12 ne jemlje in sta13 mu rekla: Prijatel!14 kaj boš zato15 žaloval, sej16 veš hudobija mora štrafana biti18, pravica to ukazuje, ti nisi tega19 kriv; naše20 postave tako21 zapovedujejo, de22 taka hudobija se mora ojstro štrafati23. Teodor svoja dva prijatla perderži per25 večerji, de26 bi se dalej27 z njima pogovarjal. Večerja je bila perpravljena29, vsi se vsedejo k mizi30, le Ludvika31 še ni bilo,32 Teodor ukaže hišni keršenci iti klicat Ludvika33 k večerji, ona34 gre tiho v njegovo kamerco35, ker je menila de36 spi, de37 bi ga na naglim38 ne zbudila39. Najde ga ležati40 na dolgim blazinatim stolu41, kterimu kanape pravijo, pa prestrašena se42 ne upa ga43 poklicati, ker je bil merliču enak, ves44 prepaden in plašen je ležal kakor v omedlevci, in45 večkrat globoko zdihnil46 in kakor v hudih
Drugi dan po poludne po Svetinovej obsodbi1 prideta dva gospoda obiskat starega prijatelja2 Teodora, ker3 sta slišala o njegovej žalosti zaradi bližnje4 Svetinove smrti5. Bila sta gospoda izmed onih8 sodnikov, ki so Svetina obsodili. Lepo sta ga prigovarjala9, naj si te žalostne dogodbe11 k srci12 ne jemlje, in13 mu rekla: »Prijatelj!14 kaj bodeš15 žaloval? saj16 veš, da se17 hudobija mora kaznovati18, pravica to ukazuje; ti tega nisi19 kriv. Naše20 postave zapovedujejo, da se22 taka hudobija mora ostro kaznovati23.«24 Teodor svoja dva prijatelja pridrži pri25 večerji, da26 bi se z njima še kaj28 pogovarjal. Večerja je bila pripravljena29, vsi sedejo za mizo30, samo Ljudevita31 še ni bilo.32 Teodor ukaže dekli, naj gre Ljudevita klicat33 k večerji. Dekla34 gre tiho v njegovo sobo35, meneč, da36 spi, in37 bi ga na naglem38 ne vzbudila39. Najde ležečega40 na dolgej blazinastej klopi41, katerej kanape ali divan pravijo. Vsa prestrašena42 ne upa si ga43 poklicati, ker je bil mrliču podoben. Ves44 prepaden in plašen je ležal kakor v omedlevici,45 večkrat globoko vzdihnil,46 in kakor v hudih
Drugi dan popoldne po Svetinovi obsodbi1 prideta dva gospoda obiskat starega prijatelja2 Teodora, ker3 sta slišala njegovo žalost zavoljo4 Svetinove smrti5. Bila pa6 sta ta dva7 gospoda izmed števila tistih8 sodnikov, ki so Svetina obsodili. Lepo sta ga pogovarjala9, da10 naj si te zgodbe nikar11 k srcu12 ne jemlje in sta13 mu rekla: »Prijatelj,14 kaj boš zato15 žaloval, saj16 veš, da17 hudobija mora biti kaznovana18, pravica to ukazuje. Ti nisi tega19 kriv, naše20 postave tako21 zapovedujejo, da se mora22 taka hudobija tako ostro kaznovati23.«24 Teodor pridrži svoja prijatelja pri25 večerji, da26 bi se dalje27 z njima pogovarjal. Večerja je bila pripravljena29, vsi se usedejo k mizi30, le Ludovika31 še ni bilo.32 Teodor ukaže hišni krščenici, naj gre Ludovika33 k večerji klicat. Ona34 gre tiho v njegovo sobico35, ker je menila, da36 spi, da37 bi ga na naglem38 ne zbudila39. Najde ga ležati40 na dolgem blazinastem stolu41, kateremu pravijo kanape, pa prestrašena se ga42 ne upa poklicati, ker je bil enak mrliču; ves44 prepaden in plašen je ležal kakor v omedlevici in45 večkrat globoko vzdihnil46 in kakor v hudih
106
[111−112]
[120]
⮟
sanjah od cekinov1 govoril. Hišna tiho2 gre iz kamerce povedat4 gospodarju, kar je vidla5. Teodor in oba njegova prijatla6 vstanejo berž od7 mize,8 in gredo v Ludvikovo kamerco9 tiho po perstih10. Že11 je bil v omedlevci12, zdihval13 je in večkrat te besede izgovoril: „14O nedolžni Svetin, o peklenski cekini15!“16 Trikrat je te besede tako izgovoril17, de18 so jih vsi dobro slišali, nič ni vedel19, de20 ga kdo sliši21. Eden22 Teodorovih prijatlov23 migne tiho iti25 iz kamerce26 in pa ga per miru pustiti27. Ko prideta spet k mizi28 reče tisti29 gospod, ki je rekel ga pustiti30: Tiho bodita, gotovo se bo božja32 pravica dans pokazala,33 Bog nedolžniga varje34; kmalo bomo kaj35 več zvedli36. Pustite Ludvika per37 miru, de jest nazaj pridem38. Gospod, kteri40 je bil sodnikov eden41, gre,42 in ko bi trenil kmalo nazaj pride, in perpelja43 s sabo44 tri žandarme, pokliče zraven45 Teodora in uniga svojiga tovarša46. Vsi gredo v Ludvikovo kamerco tiho; še49 je ležal,50 in še so mu nekterikrat51 ušle iz ust tiste besede „52O nedolžni Svetin, o peklenski cekini.“53 Sodnik ukaže žandarmam Ludvika obstopiti55, on stopi k njemu, ga za roko prime,59 in z ojstrimi besedami nad njim zakriči: Ludvik60 Bodin!61 ti gerda pošast, precej62 vstani in z nami pojdeš, zvedili63 smo, kaj si storil,64 ne boš odšel ojstri65 pravici ne. Ludvik66 plane na noge, pa67 se ves trese68, ne ve69, ali se mu sanja70 ali je resnica, druziga71 ni vedel72 reči, kakor hitel73 je: Sej74 grem, sej76 grem „Res sim jest77 cekine ukradel res, pa sim79 jih skrivej80 v Svetinovo skrinjo nesel;81 Svetin je nedolžen. Žandarmi so82 ga zvezali83 in varno ga84 v ječo vlečejo85.
sanjah o cekinih1 govoril. Dekla2 gre tiho3 iz sobe pripovedovat4 gospodarju, kar je videla in slišala5. Teodor in oba njegova prijatelja6 vstanejo brž izza7 mize in v Ljudevitovo sobo9 tiho po prstih gredo10. Še11 je bil v omedlevici12, vzdihoval13 je in večkrat te besede izgovoril: »14O nedolžni Svetin, o prokleti cekin15!«16 Trikrat je te besede tako izrekel17, da18 so jih vsi dobro slišali, ne vedoč19, da20 ga kdo posluša21. Jeden22 Teodorovih prijateljev23 migne, da bi24 tiho šli25 iz sobe26 in ga v miru pustili27. Kadar pridejo zopet za mizo,28 reče oni29 gospod, ki je velel pustiti ga30: »31Tiho bodita, gotovo se še denes32 pravica božja pokaže.33 Bog nedolžnega varuje34; več zvemo36. Pustita Ljudevita pri37 miru, dokler se jaz ne vrnem38.«39 Gospod, kateri40 je bil sodnikov jeden41, gre in se naglo vrne, ter pripelje43 s seboj44 tri žandarje. Potem prizove45 Teodora in ostalega svojega tovariša46. Vsi tiho47 gredo v Ljudevitovo sobo. Še49 je ležal,50 in še so mu nekatere krati51 ušle besede: »52O nedolžni Svetin, o prokleti cekin!«53 Sodnik žandarjem54 ukaže Ljudevita obstopiti55, a56 on stopi k njemu, prime57 ga za roko,59 in ostro zakriči nanj: »Ljudevit60 Bodin,61 ti grdi zločinec! Takoj62 vstani in z nami pojdi! Zvedeli63 smo, kaj si storil;64 ne otideš ostrej65 pravici.« Ljudevit66 plane na nogi, stresne67 se, ne vedoč69, ali so sanje70 ali je resnica. Druzega71 ni mogel72 reči, nego jecal73 je: »Grem,74 grem; pustite me75, saj76 grem! Jes sem jaz77 cekine ukradel res, in sem79 jih skrivaje nesel80 v Svetinovo skrinjo;81 Svetin je nedolžen!« Žandarji so82 ga zvezali83 in vlekli takoj84 v ječo.
sanjah o cekinih1 govoril. Hišna2 gre tiho3 iz sobice in pove4 gospodarju, kar je videla5. Teodor in oba njegova prijatelja6 vstanejo brž od7 mize in gredo9 tiho po prstih v Ludovikovo sobico10. Še11 je bil v omedlevici12, zdihoval13 je in večkrat te besede izgovoril: »14O nedolžni Svetin, o peklenski cekini15!«16 Trikrat je te besede tako izgovoril17, da18 so jih vsi dobro slišali, a nič ni vedel19, da20 ga kdo sliši21. Eden22 Teodorovih prijateljev23 migne, naj gredo24 tiho iz sobice26 in naj puste Ludovika pri miru27. Ko prideta spet k mizi,28 reče tisti29 gospod, ki je rekel, ga pustiti30: »31Tiho bodita, gotovo se bo božja32 pravica danes pokazala,33 Bog nedolžnega varuje34; kmalu bomo kaj35 več zvedeli36. Pustite Ludovika pri37 miru, da nazaj pridem38.«39 Gospod, kateri40 je bil eden izmed sodnikov41, gre in ko bi trenil kmalu nazaj pride in pripelje43 s seboj44 tri žandarme, pokliče zraven45 Teodora in onega svojega tovariša46. Vsi gredo tiho48 v Ludovikovo sobico. Še49 je ležal in še so mu nekaterikrat51 ušle iz ust tiste besede: »52O nedolžni Svetin, o peklenski cekini!«53 Sodnik ukaže orožnikom55, naj Ludovika obstopijo,56 on stopi k njemu, ga prime58 za roko in ostro nad njim zakriči: »Ludovik60 Bodin,61 ti grda pošast, precej62 vstani in z nami pojdeš! Zvedeli63 smo, kaj si storil,64 ne boš odšel ostri65 pravici, ne!« Ludovik66 plane na noge pa67 se ves trese68, ne ve69, ali se mu sanja70 ali je resnica. Drugega71 ni vedel72 reči, kakor hitel73 je: »Saj74 grem, saj76 grem. Res sem jaz77 cekine ukradel,78 res, pa sem79 jih skrivaj80 v Svetinovo skrinjo nesel.81 Svetin je nedolžen.« Žandarmi82 ga zvežejo83 in varno odpeljejo84 v ječo.
107
[112−113]
[120−121]
⮟
Kristina Teodorova hči je precej2, ko3 so Bodina odpeljali, tekla4 v ječo5 Svetinovo, de7 bi mu bila8 povedala, kaj se je zgodilo, pa niso jo soldatje9 k njemu pustili10, ker je bilo ponoči; prosila11 in prosila je le eno13 samo besedo z njim govoriti, pa14 ni bilo dovoljeno. Poglavar straže vender potem reče16: Gospodična!18 če nimate res19 več kakor eno20 samo besedo z njim govoriti, vam dovolim, pa drugači22 ne kakor od deleč, blizo23 njega ne smete iti,24 in vsi moramo slišati, kaj boste rekli!25 Kristina s tem dovoljna prosi de27 naj vrata odpro29, de ga bo od deleč viditi mogla30. Ko31 ga ugleda, mu32 reče od deleč33: Svetin! Tvoja35 nedolžnost se bo pokazala pred ko umerješ, in potem je tekla36 hitro domu37. Ob eni čez polnoči pridejo v ječo38 trije černo39 oblečeni gospodje, kjer40 je Svetin ravno41 sladko spal. Nedolžno serce42 je v nar hujši43 nadlogi in v nar veči44 nesreči pokojno,45 in mirno, zato46 ker ve, de če tudi terpi47, mu bo terpljenje48 k veči49 sreči teknilo50. Gospodje Svetina zbude, in51 mu oznanijo, de njegova smert je52 odložena, de53 zdaj še ne bo54 umorjen, ker morajo sodniki še eniga pred55 izprašati zavoljo56 storjene tatvine. Zdaj je Svetinu57 začelo v sercu rasti58 upanje, de bo morebiti59 njegova nedolžnost na dan prišla; rekel je sam per sebi, morebiti61 se me vender62 Bog usmili,63 in me reši64 iz roke sovražnika; pa naj se zgodi božja volja65, dovoljin sim66, kakor Bog z mano oberne68. Dva mesca70 so sodniki Ludvika izpraševali71 in čez-nj sklepe deržali72, kakor se je pred73
Kristina,1 Teodorova hči, takoj2, kadar3 so Bodina odpeljali, teče4 v Svetinovo ječo6, da7 bi mu povedala, kaj se je zgodilo; a niso jej vojaki dali9 k njemu, ker je bilo že po noči. Prosila11 in prosila je,12 le jedno13 samo besedo z njim govoriti, a14 ni jej15 bilo dovoljeno. Naposled vender reče stražni poglavar16: »17Gospodična!18 če res nimate19 več nego jedno20 samo besedo z njim govoriti, dovolim21 vam; a to drugače22 ne, nego iz daleč; blizu23 njega ne smete iti,24 in vsi moramo slišati, kaj mu porečete.«25 Kristina s tem zadovoljna, prosi,27 naj jej28 vrata odpro29, da bi ga iz daleč videla30. Kadar31 ga ugleda,32 reče mu iz daleč33: »34Svetin! tvoja35 nedolžnost se pokaže, predno umerješ!« To rekši, steče36 hitro domov37. Ob jednej uri čez polu noči pridejo38 trije črno39 oblečeni gospodje v ječo, kjer40 je Svetin še41 sladko spal. Nedolžno srce42 je v najhujšej43 nadlogi in v največjej44 nesreči pokojno in mirno, a to zaradi tega,46 ker ve, da če tudi trpi47, mu je to trpljenje le48 k večjej49 sreči. Gospodje Svetina vzbude ter51 mu oznanijo, da je njegova smrt52 odložena, da53 zdaj še ne bode54 umorjen, ker morajo sodniki še jednega poprej55 izprašati zaradi56 storjene tatvine. Zdaj je začelo Svetinu v srci58 upanje rasti, da59 njegova nedolžnost morda60 na dan pride. Rekel je sam v sebi: »Morda61 se me vender62 Bog usmili in me otme64 iz roke sovražnikove; a volja božja naj se izide65, zadovoljen sem66, kakor koli naredi ljubi67 Bog z menoj68.«69 Dva meseca70 so sodniki Ljudevita izpraševali71 in sklepovali o njem72, kakor se je to poprej tudi73
Kristina,1 Teodorova hči, je precej2, ko3 so Bodina odpeljali, tekla4 v Svetinovo ječo6, da7 bi mu povedala, kaj se je zgodilo, pa jo vojaki niso9 k njemu pustili10, ker je bilo ponoči. Prosila11 in prosila je, da bi smela12 le eno13 samo besedo z njim govoriti, pa14 ni bilo dovoljeno. Poglavar straže vendar potem reče16: »17 Gospodična,18 če nimate res19 več kakor eno20 samo besedo z njim govoriti, vam dovolim, pa drugače22 ne kakor od daleč; blizu23 njega ne smete iti in vsi moramo slišati, kaj boste rekli.«25 Kristina je bila26 s tem zadovoljna in je prosila,27 naj odpro28 vrata, da ga bo od daleč mogla videti30. Ko31 ga ugleda mu32 reče od daleč33: »34Svetin, tvoja35 nedolžnost se bo pokazala prej, ko umrješ.« Nato je stekla36 hitro domov37. Ob eni čez polnoč pridejo v ječo38 trije črno39 oblečeni gospodje; Svetin40 je ravno41 sladko spal. Nedolžno srce42 je v najhujši43 nadlogi in v največji44 nesreči pokojno in mirno, zato46 ker ve, da mu bo47, četudi trpi, trpljenje48 k večji49 sreči teknilo50. Gospodje Svetina zbude in51 mu oznanijo, da je njegova smrt52 odložena, da53 zdaj še ne bo54 umorjen, ker morajo sodniki še enega prej55 izprašati zavoljo56 storjene tatvine. Zdaj je začelo Svetinu v srcu rasti58 upanje, da bo morebiti59 njegova nedolžnost prišla60 na dan. Sam pri sebi je rekel: »Morebiti61 se me vendar62 Bog usmili in me reši64 iz roke sovražnika. Pa naj se zgodi božja volja65, zadovoljen sem66, kakor Bog z mano obrne68.«69 Dva mesca70 so sodniki izpraševali Ludovika71 in o njem sklepali72, kakor se je prej73
108
[113−114]
[121−122]
⮟
s Svetinam godilo2. Od konca3 je vse tajil,4 in le rekel, de6 je v sanjah7 govoril, ko ni vedel8 kaj; pozneji pa10 je vse obstal in spoznal, de11 je on to pregreho storil, zavoljo ktere12 je Svetin obsojen. En večer13 je Ludvik14 Bodin prosil k sebi sodnika16, de17 bi nekaj rad19 z njim govoril20. Sodnik kmalo21 pride,22 in Ludvik23 mu reče: Vest me grize noč in dan, ni25 mi več26 živeti, jest sim27 kriv Svetinove nesreče, prosim28 vas, vzamite29 me kmalo30 pred sodbo, vse bom31 po pravici povedal; storite z mano kar hočete32, štrafajte me,33 kakor se vam zdi, vreden sim34. Rajši umerjem35, kakor de36 bi v takim38 strahu,39 v takim vednim nepokoji40 svoje vesti živel41. Kje mi je mogoče živeti, ker po dnevi42 in po noči mi je nedolžen43 Svetin pred očmi, kako pohlevno podaja svojo nedolžno roko, de46 mu jo bodo odsekali47. Zmeram48 ga vidim49 pred saboj50, kako se trese in trepeta51, ker ga52 rabeljni perpravljajo53 mu glavo odsekati, in jest sim55 tega kriv, on je pa57 nedolžen; to mi serce58 neusmiljeno terga59. Tudi cekine vidim vedno pred saboj60, pa vsi kervavi61 so, ne63 rumeni, kteri vpijejo64, de65 mi bodo vekomej66 v peklenskim67 breznu na duši goreli. Precej68 drugi dan je bil Bodin69 k očitni70 sodbi peljan71, kjer je svojo pregreho spoznal in očitno72 vse po pravici povedal, kakor je storil. K sodnikam se oberne in73 reče: Gospodje!75 sodite me po postavah, kriv sim vsiga sam jest76, nobeden77 drugi, in pustite nedolžniga Svetina78. Gerda nevošljivost79 me je zapeljala, velike štrafenge sim80 vreden, pa81 jo tudi rajši terpim82, ka83-
s Svetinom godilo2. Iz začetka3 je vse tajil,4 in le toliko5 rekel, da6 je v sanjali7 govoril, ne vedoč,8 kaj govori9; a pozneje10 je vse obstal in spoznal, da11 je on to pregreho storil, zaradi katere12 je Svetin obsojen. Necega večera13 je Ljudevit14 Bodin prosil sodnika15 k sebi, ker17 bi rad18 nekaj govoril19 z njim. Sodnik kmalu21 pride in Ljudevit23 mu reče: »24Vest me grize noč in dan ter25 mi ni dalje26 živeti; jaz sem27 kriv Svetinove nesreče. Prosim28 vas, vzemite29 me kmalu30 pred sodbo, ker pripravljen sem vse31 po pravici izpovedati; storite potem z menoj32, kar in33 kakor hočete. Kaznujte me po zasluženji34. Rajši umerjem35, nego da36 bi živel37 v takem38 strahu in39 v vednem nepokoji40 svoje vesti. Kje mi je mogoče živeti, ker mi je po dnevi42 in po noči nedolžni43 Svetin pred očmi? Vidim ga44, kako pohlevno mi45 podaja svojo nedolžno roko, da46 mu jo odsečejo47. Vedno48 ga imam49 pred seboj ter ga vidim50, kako se trese in trepeti51, ker se52 rabeljni pripravljajo, da53 mu odsečejo54 glavo. In jaz sem vsega55 tega kriv, a56 on je nedolžen; to mi neusmiljeno trga sreč59. Tudi cekine vidim vedno pred seboj60, vsi61 so krvavi62, niso63 rumeni, ter vpijo64, da65 mi bodejo vekomaj66 v peklenskem67 breznu na duši goreli.« Takoj68 drugi dan je bil Bodin69 k očitnej70 sodbi peljan71, kjer je svojo pregreho spoznal, in72 vse po pravici povedal, kakor je storil. K sodnikom se obrne ter73 reče: »74Gospodje!75 sodite me po postavah, vsega sem kriv jaz sam76, nobeden77 drugi; Svetin je nedolžen78. Grda nevošljivost79 me je zapeljala, velike kazni sem80 vreden, in81 jo tudi rajši trpim82, ne83-
godilo1 s Svetinom2. Od konca3 je vse tajil in le rekel, da6 je v sanjah7 govoril, ko ni vedel8 kaj; pozneje pa10 je vse obstal in spoznal, da11 je on to pregreho storil, zavoljo katere12 je Svetin obsojen. Nekega večera13 je Ludovik14 Bodin prosil k sebi sodnika16, da17 bi nekaj rad19 z njim govoril20. Sodnik kmalu21 pride in Ludovik23 mu reče: »24Vest me grize noč in dan, ni25 mi več26 živeti. Jaz sem27 kriv Svetinove nesreče, prosim28 vas, vzemite29 me kmalu30 pred sodbo, vse bom31 po pravici povedal. Storite z mano32, kar hočete kaznujte me,33 kakor se vam zdi, vreden sem34. Rajši umrjem35, kakor da36 bi v strahu,39 v takem vednem nepokoju40 svoje vesti živel41. Kje mi je mogoče živeti, ker mi je podnevi42 in ponoči nedolžni43 Svetin pred očmi, kako pohlevno podaja svojo nedolžno roko, da46 mu jo bodo odsekali47. Zmeraj48 ga vidim49 pred seboj50, kako se trese in trepeta51, ker ga52 rabeljni pripravljajo, da53 mu bodo54 glavo odsekali. In jaz sem55 tega kriv, on je nedolžen; to mi neusmiljeno trga srce59. Tudi cekine vidim vedno pred seboj60, pa61 so vsi krvavi62, ne63 rumeni, in vpijejo64, da65 mi bodo vekomaj66 v peklenskem67 breznu na duši goreli.« Precej68 drugi dan so Bodina peljali69 k očitni70 sodbi, kjer je svojo pregreho priznal in očitno72 vse po pravici povedal, kakor je storil. Obrne se k sodnikom in73 reče: »74Gospodje,75 sodite me po postavah, kriv sem vsega samo jaz76, nihče77 drugi in pustite nedolžnega Svetina78. Grda nevoščljivost79 me je zapeljala, velike kazni sem80 vreden, pa81 jo tudi rajši pretrpim82, ka83-
109
[114−115]
[122−123]
⮟
kor1 bi v takim2 strahu,3 s tako4 težko vestjo živel. Drugim sim5 jamo kopal, sam sim vanjo6 padel, prav se mi godi; strašen izgled bom zdaj mogel biti8 starim in mladim, v kako nesrečo perpravi9 človeka nevošljivost10 in sovražno serce11. Naložite mi štrafengo12, kakoršna13 se vam zdi, terpeti14 jo hočem stanovitno, zaslužil sim15 jo, oh de16 bi le Bog meni toliko18 strašno krivico odpustil, kakoršno sim jest19 Svetinu storil! kakor20 Kajn s svojim bratam sim jest naredil21. Kader so Bodina22 sodniki vprašali, kako je cekine ukradel in jih24 v Svetinovo skrinjo perpravil25, je sam26 tako povedal27: Sovraštvo do Svetina je v mojim sercu30 že zdavnej se31 kuhalo, nevošljivost32 je to sovraštvo vnela34. Dolgo sim35 iskal ga iz poti spraviti36, pa37 ni bilo mogoče. Ker mu z jezikam nič nisim39 mogel škodvati40, sim skrivaj dal41 narediti enaki42 ključ od Svetinove skrinje,43 in enaki44 ključ od gospodarjeve kamre45. Tisti46 večer, ko47 je naš gospodar Teodor se48 na pot napravljal po kupčiskih49 opravilih,50 in si cekinov51 v škatlico perpravil52, sim dobro pazil53, kam jih bo tisto noč djal54. Videl sim55, de56 jih je v miznico vtaknil,57 tudi sim58 videl, kam je od miznice ključik sohranil60. Mislil sim61, zdaj je prilika lepa kaj nagoditi svojimu63 sovražniku. O polnoči65, ko66 je vse terdo67 spalo, sim68 tiho vstal in69 bos šel70 v gospodovo kamro71, ktero sim72 tiho odperl73 s ključem, za kteriga nobeden ni74 vedel. Miznico tudi tiho odprem75 in vzamem škatlico76 s cekini vred77. Vse sim78 tiho spet pozaperl79 in šel v svojo kamro80. Vedel sim81, de82 ima Svetin
go1 bi v takem2 strahu in3 s tako4 težko vestjo živel. Drugim sem5 jamo kopal, a sam sem6 padel vanjo7, prav se mi godi; v strašen vzgled naj bodem8 starim in mladim, v kako nesrečo pripravi9 človeka nevošljivost10 in sovražno srce11. Naložite mi kazen12, kakeršna13 se vam zdi; trpeti14 jo hočem voljno, ker sem15 jo zaslužil. O da16 bi mi17 le Bog to18 strašno krivico odpustil, katero sem19 Svetinu storil! Kakor20 Kajn s svojim bratom, tako sem delal jaz21.« — Kadar so22 sodniki Bodina23 vprašali, kako je cekine ukradel in v Svetinovo skrinjo pripravil25, pripovedoval je26 tako: »28Sovraštvo do Svetina se29 je v mojem srci30 že davno31 kuhalo, nevošljivost32 je to sovraštvo vnela34. Dolgo sem35 iskal iz poti ga spraviti36, a37 ni mi38 bilo mogoče. Ker mu z jezikom nisem39 mogel škodovati40, dal sem skrivaje41 narediti ključ od Svetinove skrinje in ključ od gospodarjeve sobe45. oni46 večer, kadar se47 je naš gospodar Teodor na pot napravljal po kupčijskih49 opravilih,50 in si je cekinov51 v skrabijco pripravil52, pazil sem dobro53, kam jih dene54. Videl sem55, da56 jih je v miznico spravil;57 tudi sem58 videl, kam je ključek59 od miznice položil60. Mislil sem si61, zdaj je najlepša62 prilika škodovati svojemu63 sovražniku. O polunoči65, kadar66 je vse trdo67 spalo, vstanem68 tiho in grem69 bos v gospodarjevo sobo71, katero sem72 tiho odprl73 s ključem, o katerem ni nobeden ničesar74 vedel. Tudi miznico odprem75 in vzamem skrabijco76 s cekini. Vse sem zopet78 tiho zaklenil79 in šel v svojo sobo80. Vedel sem81, da82 ima Svetin
kor da1 bi v takem2 strahu s težko vestjo živel. Drugim sem5 jamo kopal, sam sem vanjo6 padel, prav se mi godi. Strašen zgled bom sedaj moral biti8 starim in mladim, v kako nesrečo pripravi9 človeka nevoščljivost10 in sovražno srce11. Naložite mi kazen12, kakršna13 se vam zdi, trpeti14 jo hočem stanovitno zaslužil sem15 jo. Oh da16 bi le Bog meni toliko18 strašno krivico odpustil, kakršno sem jaz19 Svetinu storil. Kakor20 Kajn s svojim bratom sem naredil21.« Ko so22 sodniki Bodina23 vprašali, kako je cekine ukradel in jih24 v Svetinovo skrinjo spravil25, je sam26 tako povedal27: »28Sovraštvo do Svetina se29 je v mojem srcu30 že davno31 kuhalo, nevoščljivost32 je vnela33 to sovraštvo. Dolgo sem35 iskal, da bi ga s poti spravil36, pa37 ni bilo mogoče. Ker mu z jezikom nič hudega nisem39 mogel škodovati40, sem skrivaj dal41 narediti enak42 ključ od Svetinove skrinje in enak44 ključ od gospodarjeve sobe45. Tisti46 večer, ko se47 je naš gospodar Teodor na pot napravljal po kupčijskih49 opravilih in si pripravil51 v škatlico cekinov52, sem dobro pazil53, kam jih bo tisto noč dejal54. Videl sem55, da56 jih je v miznico vtaknil;57 tudi sem58 videl, kam je od miznice ključek shranil60. Mislil sem61, zdaj je prilika lepa, da kaj svojemu63 sovražniku nagodim64. O polnoči65, ko66 je vse trdo67 spalo, sem68 tiho vstal in69 bos šel70 v gospodovo sobo71, katero sem72 tiho odprl73 s ključem, za katerega nihče ni74 vedel. Tudi miznico sem odprl75 in vzel škatlico76 s cekini vred77. Vse sem spet78 tiho pozaprl79 in šel v svojo sobo80. Vedel sem81, da82 ima Svetin
110
[115−116]
[123−124]
⮟
navado vsako jutro zgodej2 vstajati; vsak dan je šel pred3 v cerkev, preden4 je kako delo začel5. Zvesto sim6 poslušal, kdaj bo Svetin7 šel v cerkev; ko9 odide, grem v njegovo kamro10, odprem njegovo skrinjo, perzdignem11 oblačila, in12 na dno denem škatlico13 s cekini. Spet sim lepo14 vse pozaperl15, nobeden16 ni mogel nič17 poznati, kako bi bil kdo noter prišel. Komej18 Svetin iz cerkve pride19, že nas je gospod20 poklical nam še kaj naročiti22. Med tem ko23 gre iz24 doma, hoče vzeti cekine, pa ni25 jih bilo. Tako sim svojimu bližnimu27 nesrečo nakopaval28, sam sim v njo prišel29. Prav mi je, ker nisim za lepe nauke keršanske vere nič maral30, ampak storil sim le31 to kar mi je prevzetnost in nevošljivost svetvala, ta gerda34 pregreha je v mojim sercu36 hude korenine storila,37 in iz njih38 je pognalo39 sovraštvo, ktero40 je vedno skrivej v sercu tlelo, in me41 v tako strašno pregreho spravilo42. Tako se godi vsakimu43, ki se da gospodariti od hudobnih strast44. Jest sim45 Boga zapustil in Bog mene; o de47 bi me Bog48 le na unim49 svetu ne štrafoval! Naj se vsakteri50 nad menoj zgleduje51, de52 ne pride v tako53 nesrečo.
navado,1 vsako jutro zgodaj2 vstajati; vsak dan je šel poprej3 v cerkev, predno se4 je kakega dela poprijel5. Zvesto sem6 poslušal, kdaj bode7 šel Svetin8 v cerkev. Kadar9 odide, grem v njegovo sobo10, odprem njegovo skrinjo, privzdignem11 oblačila ter12 na dno položim skrabijco13 s cekini. Zopet sem14 vse lepo zaklenil15, da16 ni mogel nobeden17 poznati, kako bi bil kdo noter prišel. Komaj18 Svetin iz cerkve pride19, že nas je gospodar20 poklical, da21 nam še kaj naroči, predno odpotuje22. V tem, kadar23 gre iz24 doma, hoče vzeti cekine, a nikjer25 jih ni26 bilo. Tako sem svojemu bližnjemu27 nesrečo nakopaval28, a sam sem padel vanjo29. Prav mi je, ker nisem maral lepih naukov naše krščanske vere30, nego delal sem samo31 to,32 kar mi je prevzetnost in nevošljivost svetovala. Ta grda34 pregreha je v mojem srci36 hude korenine pognala,37 in iz teh38 je vzrastlo39 sovraštvo, katero40 je v srci z velikim plamenom vzkipelo ter me41 v tako strašno pregreho zapeljalo42. Tako se godi vsacemu43, kdor ne kroti strasti44. Jaz sem45 Boga zapustil in Bog je46 mene; o da47 bi me le na dnem49 svetu ne kaznoval. Vsak naj se50 nad menoj vzgleduje51, da52 ne pride v toliko53 nesrečo.
navado vsako jutro zgodaj2 vstajati; vsak dan je šel prej3 v cerkev, preden4 je kako delo začel5. Zvesto sem6 poslušal, kdaj bo Svetin7 šel v cerkev. Ko9 odide, grem v njegovo sobo10, odprem njegovo skrinjo, privzdignem11 oblačila in12 na dno denem škatlico13 s cekini. Spet sem lepo14 vse pozaprl15, nihče16 ni mogel nič17 poznati, kako bi bil kdo noter prišel. Komaj pride18 Svetin iz cerkve, že nas je gospod20 poklical, da bi21 nam še kaj naročil22. Medtem ko23 gre z24 doma, hoče vzeti cekine, pa25 jih ni26 bilo. Tako sem svojemu bližnjemu nakopaval27 nesrečo, sam sem vanjo prišel29. Prav mi je, ker nisem nič maral za lepe nauke krščanske vere30, ampak sem storil31 to,32 kar mi je svetovala33 prevzetnost in nevoščljivost. Ta grda34 pregreha je storila35 v mojem srcu36 hude korenine in iz njih38 je pognalo39 sovraštvo, ki40 je vedno skrivaj v srcu tlelo in me spravilo41 v tako strašno pregreho. Tako se godi vsakemu43, ki se da gospodovati hudobnim strastem44. Jaz sem45 Boga zapustil in Bog mene. O da47 bi me Bog48 le na onem49 svetu ne strahoval! Naj se vsakteri50 nad menoj zgleduje51, da52 ne pride v tako53 nesrečo.«54
VIII.1 Janez Svetin izpušen2, Ludvik3 Bodin umorjen.
VIII.1 Janez Svetin izpuščen2, Ljudevit3 Bodin umorjen.
VIII Janez Svetin izpuščen2, Ludovik3 Bodin umorjen.
Konc druziga mesca1 so se sodniki zadnjikrat2 zbrali Ludvika Bodina očitno sodit3. Ljudje so clo zvedli4, de5 bo tisti6 dan čez-nj sklep stor7-
Koncem druzega meseca1 so se sodniki zadnjič2 zbrali, da bi Ljudevita Bodina sodili3. Ljudje so slišali4, da5 bo ta6 dan Bodin obso7-
Konec drugega mesca1 so se sodniki zadnjikrat2 zbrali in očitno sodili Ludovika Bodina3. Ljudje so celo zvedeli4, da5 bo tisti6 dan obso7-
111
[116−117]
[124−125]
⮟
jen, de mu bo obsojenje oznanjeno, zato1 je grozovitno veliko ljudi vkup prišlo iz radovednosti2, kako bo3 sodba stekla,4 in kaka štrafinga bo5 Bodinu persojena6. Ko7 so bili vsi sodniki zbrani, perpeljejo Bodina9 v sodnico obloženiga10 s težkimi ketnami11 na rokah in na12 nogah vkljenjeniga13. Vikši sodnik14 ga vpraša rekoč15: Ludvik16 Bodin! Je vse to17 res, kar si povedal, kakor si spoznal svojo pregreho18? Odgovori19: Vse res21, vse poterdim23. Sodnik pravi25: Spoznaš26 in verješ27, de28 si štrafenge vreden29? Odgovori30: Spoznam,32 naložite mi jo33, kakor spoznate34, de je prav,35 rad jo bom prestal in preterpel36, de37 bi le na unim38 svetu v večno terpljenje ne prišel39. Sodnik še zadnič vpraša42: Je43 tvoj sovražnik Svetin nedolžen? Odgovori44: Popolnama nedolžen je,45 veliko krivico sim46 mu storil, ker sim48 ga v smertne britkosti perpravil, in49 mu toliko žalosti in terpljenja50 nakopal. Pa več51 ni moj sovražnik, moj prijatel54 je, prosim55 vas moji sodniki!56 dovolite mi vsaj57 toliko, preden umerjem58, de59 Svetina še enkrat60 vidim,61 in ga za odpušanje62 prosim. Veliki sodnik zdaj63 vstane s pisanjem v rokah in65 reče: Ludvik66 Bodin! Vstani zdaj (zakaj dokler ga sprašujejo hudodelnik sedi) in poslušaj svoje obsojenje, in je bral67: Ludvik Bodin,68 je velike pregrehe tatvine, nezvestobe in krivice prepričan, zato70 je po postavah k smerti71 obsojen; ker72 je pa to73 tatvino storil svojimu74 gospodarju in dobrotniku; potem75, ker je storil77 to pregreho zato de78 bi svojiga bližnjiga79 v nesrečo spravil80, mu bo nar pervo81 leva roka, potlej82 desna,83 in zadnjič84 glava s sekiro85 odsekana.
jen, in da bode obsodba očitno oznanena; zatorej se1 je velika množica radovednega ljudstva zbrala, da bi slišala2, kako se bode3 sodba iztekla,4 in kaka kazen bode5 Bodinu prisojena6. Kadar7 so bili že8 vsi sodniki zbrani, pripeljejo Bodina9 v sodišče, obloženega10 s težkimi verigami,11 na rokah in nogah vklenenega13. Predsednik sodišča14 ga vpraša: »Ljudevit16 Bodin! ali je vse17 res, kar si povedal in spoznal o svojej pregrehi18?« Bodin odgovori19: »20Vse je tako, kakor sem povedal21, na22 vse pritrdim23.« —24 Sodnik ga vpraša dalje25: »Ali spoznaš26 in veruješ27, da28 si kazen zaslužil29?« Bodin odgovori30: »31Spoznam;32 naložite mi kazen33, kakeršno znate34, da sem zaslužil;35 rad pretrpim vse36, da37 bi le na dnem38 svetu ne prišel v večno pogubljenje39.«40 Sodnik mu da41 še zadnje vprašanje42: »Ali je43 tvoj sovražnik Svetin nedolžen?« Bodin odgovori44: »Popolnem nedolžen;45 veliko krivico sem46 mu storil jaz47, ker sem48 ga v smrtne britkosti pripravil ter49 mu toliko žalosti in trpljenja50 nakopal. Ali zdaj51 ni več52 moj sovražnik, nego53 moj prijatelj54 je. Prosim55 vas, gospodje!56 dovolite mi samo57 toliko, predno umerjem58, da59 Svetina še jeden-krat60 vidim in ga odpuščenja62 prosim.« Zdaj63 vstane predsednik sodišča64 s pisanjem v roki in65 reče: »Ljudevit66 Bodin! vstani zdaj ter poslušaj svojo obsodbo.« To rekši, bere67: »Ljudevit Bodin68 je velike pregrehe,69 tatvine, nezvestobe in krivice prepričan, zatorej70 je po postavah k smrti71 obsojen. Ker72 je tatvino storil svojemu74 gospodarju in dobrotniku, in76 ker je to pregreho storil zaradi tega, da78 bi svojega bližnjega pripravil ob dobro ime in79 v nesrečo, zato mu bode najpred81 leva roka, potem82 desna,83 in naposled84 glava s sekiro85 odsekana.«86
jen, da mu bo obsojenje oznanjeno. Zato1 je grozovitno veliko ljudi skupaj prišlo iz radovednosti2, kako se bo3 sodba iztekla4 in kakšna kazen bo5 Bodinu prisojena6. Ko7 so bili vsi sodniki zbrani, pripeljejo9 v sodnico Bodina obloženega10 s težkimi verigami,11 na rokah in na12 nogah vklenjenega13. Višji sodnik14 ga vpraša: »Ludovik16 Bodin, je vse to17 res, kar si povedal, kakor si priznal svojo pregreho18?« Bodin odgovori19: »20Vse res21, vse potrdim23.«24 Sodnik pravi25: »Ali spoznaš26 in veruješ27, da28 si kazni vreden29?« Ludovik odvrne30: »31Spoznam,32 naložite mi jo33, kakor spoznate34, da je prav;35 rad jo bom prestal in pretrpel36, da37 bi le na onem38 svetu ne prišel v večno trpljenje39.«40 Sodnik še zadnjič vpraša42: »Je43 tvoj sovražnik Svetin nedolžen?« Bodin pravi44: »Popolnoma nedolžen je,45 veliko krivico sem46 mu storil, ker sem48 ga v smrtne bridkosti pripravil in49 mu toliko žalosti in trpljenja50 nakopal. Pa51 ni več52 moj sovražnik, moj prijatelj54 je. Prosim55 vas, moji sodniki,56 dovolite mi vsaj57 toliko, preden umrjem58, da59 Svetina še enkrat60 vidim in ga za odpuščanje62 prosim.« Veliki sodnik zdaj63 vstane in64 s pisanjem v rokah65 reče: »Ludovik66 Bodin, vstani sedaj,« zakaj dokler ga sprašujejo, hudodelnik sedi, »in poslušaj svojo obsodbo!« Nato bere67: »Ludovik Bodin68 je velike pregrehe tatvine, nezvestobe in krivice prepričan, zato70 je po postavah k smrti71 obsojen. Ker72 je pa to73 tatvino storil svojemu74 gospodarju in dobrotniku, potem,76 ker je storil77 to pregreho zato, da78 bi svojega bližnjega79 v nesrečo spravil80, mu bo najprvo81 leva roka, potlej82 desna in zadnjič84 glava odsekana.«86
112
[117−118]
[125]
⮟
Tri dni mu je bilo dovoljeno se1 k smerti perpravljati2. Premoženje pa3, kar4 ga je imel, je bilo vse Svetinu persojeno6, ker je po nedolžnim taki strah prestal7. Vse ljudstvo je zavpilo: Prav je,9 prav. Naj pogine10 hudobni Bodin, naj živi11 nedolžni Svetin. Ko12 je sodba čez Bodina minila13, oznani14 služabnik deželske pravice rekoč: Kdor hoče17 slišati obsojenje18 še eniga19 jetnika, naj malo počaka. Ludje20 radovedni vsi čakajo viditi tistiga21, ki ga mislijo soditi22. Čez23 malo perpeljajo soldatje vkljenjeniga24 pred dvema mescama25 k smerti obsojeniga26 Svetina. Vsi gledovci27 so bili veseli, in28 večkrat so29 zavpili, dolgo30 naj živi nedolžni Svetin. Na visoko mizo so ga postavili31, zato de32 ga je33 vsak lahko34 videl. Veliki sodnik35 vstane in reče: Glejte nedolžniga37 Janeza Svetina; nedolžnost se38 je nad njim pokazala39; pravi hudodelnik se je našel40, ta pa41 je bil po krivici42 k smerti43 obsojen, očitno44 je zdaj za nedolžniga spoznan,46 očitno izpušen47. Vzamite48 mu proč49 železje, ktero50 je tako dolgo51 po nedolžnim52 nosil; hitro ga očitno odklenejo.53 Dajte mu lepo oblačilo, dosti dolgo54 je po nedolžnim revšino vžival55. Peljite ga s častjo v hišo njegoviga56 dobrotnika. Preden57 Svetina odpeljajo58, je Ludvik59 Bodin prosil z njim60 še eno61 samo besedo govoriti62. Svetin gre k njemu in Bodin mu reče: Prosim te odpusti mi, odpusti mi tako65 krivico, nisim vredin odpušanja66, pa če67 ne zavoljo68 mene, zavoljo69 Boga mi odpusti.71 Svetin ga objame in pravi72: Bog naj ti odpusti, jest75 ti vse iz serca odpustim76,
Tri dni mu je bilo dovoljeno k smrti se pripravljati2. A premoženje3, kolikor4 ga je imel, prisojeno5 je bilo vse Svetinu, ker je po nedolžnem mogel toliko strahu prestati7. Vse ljudstvo je zavpilo: »8Prav je!9 prav je! Pogine naj10 hudobni Bodin, a11 nedolžni Svetin naj živi!« Kadar12 je bila Bodinova obsodba končana13, obznani14 služabnik deželske pravice nazočim ljudem,15 rekoč: »16Kdor želi17 slišati obsodbo18 še jednega19 jetnika, naj malo počaka.« Ljudje20 radovedni čakajo vsi, da bi videli še tistega21, ki ga bodo zdaj obsodili22. Za23 malo časa pripeljejo vojaki vklenenega24 pred dvema mesecema25 k smrti obsojenega26 Svetina. Vsi gledalci27 so se razveselili ter28 večkrat zavpili: »Dolgo, še dolgo30 naj živi nedolžni Svetin!« Na visoko mizo so ga postavili31, da bi32 ga vsak lehko34 videl. Predsednik sodišča35 vstane in reče: »36Glejte nedolžnega37 Janeza Svetina! njegova nedolžnost38 je odkrita39; pravega hudodelnika smo dobili40, a ta41 je bil po nedolžnem42 k smrti43 obsojen; očitno44 je zdaj spoznan45 za nedolžnega in je tudi46 očitno izpuščen47. Vzemite48 mu železje, katero50 je toliko časa51 po nedolžnem52 nosil.« Na sodnikovo povelje mu takoj železje odvzamejo. »53Dajte mu lepo oblačilo, ker54 je dosti dolgo uboštvo prestajal55. Peljite ga s častjo v hišo njegovega56 dobrotnika.« — Predno57 Svetina odpeljejo58, prosil je Ljudevit59 Bodin, da bi smel60 še jedno61 samo besedo ž njim govoriti62. Svetin gre k njemu in Bodin mu reče: »63Prosim te,64 odpusti mi, odpusti mi toliko65 krivico; nisem vreden odpuščenja66, ali67 ne zaradi68 mene, nego zaradi69 Boga te prosim, da70 mi odpustiš.«71 Svetin ga objame, rekoč72: »73Bog naj ti odpusti vse74, jaz75 ti od srca odpuščam76,
Tri dni mu je bilo dovoljeno k smrti se pripravljati2. Premoženje pa3, kar4 ga je imel, je bilo vse Svetinu prisojeno6, ker je po nedolžnem tak strah prestal7. Vse ljudstvo je zavpilo: »8Prav je,9 prav! Naj pogine10 hudobni Bodin, naj živi11 nedolžni Svetin!« Ko se12 je sodba nad Bodinom končala13, oznani14 služabnik deželske pravice,15 rekoč: »16Kdor hoče17 slišati obsodbo18 še enega19 jetnika, naj malo počaka.« Ljudje, vsi20 radovedni, čakajo, da bi videli tistega21, ki ga mislijo soditi22. Čez23 malo časa pripeljejo vojaki vklenjenega,24 pred dvema mescema25 k smrti obsojenega26 Svetina. Vsi gledalci27 so bili veseli in so28 večkrat zavpili: »Dolgo30 naj živi nedolžni Svetin!« Postavili so ga na visok oder31, da bi32 ga vsak lahko34 videl. Veliki sodnik35 vstane in reče: »36Glejte nedolžnega37 Janeza Svetina! Nedolžnost se38 je nad njim pokazala39; pravi hudodelnik se je našel40, ta pa41 je bil po krivici42 k smrti43 obsojen. Očitno44 je zdaj za nedolžnega spoznan,46 očitno izpuščen47. Vzemite48 mu proč49 železje, katero50 je tako dolgo51 po nedolžnem52 nosil!« (Hitro ga očitno odklenejo.) »53Dajte mu lepo oblačilo, dosti dolgo54 je po nedolžnem revščino užival55. Peljite ga s častjo v hišo njegovega56 dobrotnika.« Preden57 Svetina odpeljejo58, prosi Ludovik59 Bodin, da bi z njim60 še eno61 samo besedo govoril62. Svetin gre k njemu in Bodin mu reče: »63Prosim te,64 odpusti mi, odpusti mi tako65 krivico! Nisem vreden odpuščanja66, pa če67 ne zavoljo68 mene, zavoljo69 Boga mi odpusti!«71 Svetin ga objame in pravi72: »73Bog naj ti odpusti, jaz75 ti vse iz srca odpustim76,
113
[118]
[125−126]
⮟
jest1 na vse pozabim, in prosil bom zate Boga2, de stanovitno prestojiš3, kar ti je persojeniga4. Ločila sta se in oba jokala. Svetin je bil6 s častjo v hišo svojiga gospodarja v kočii peljan, veliko7 ljudi ga je spremilo8. Bodin je9 čez tri dni umorjen bil10. Od strahu, od britkosti,11 in od12 strašnih bolečin je rijul13 kakor divja zver, ko so14 mu roke eno za drugo odsekali, tako de15 se je vsim16 smilil, vender17 je na Boga zmeram zaupal, in v19 njegovo ime klical tako dolgo, de20 mu je bila glava odsekana. Stari Teodor, de22 bi povernil Svetinu23 tolike britkosti24, ki jih je po nedolžnim terpeti mogel, ga je zbral26 za svojiga27 zeta in28 mu celo29 svoje veliko30 premoženje izročil,31 in mu svojo hčer Kristino v zakon dati obljubil33. Poroke pa34 Teodor pred35 ni dovolil, kakor de obletnica37 mine.
jaz rad pozabim1 na vse ter bodem Boga prosil zate2, da bi stanovito prestal3, kar ti je prisojenega4.«5 Ločila sta se in oba jokala. Svetin je bil6 s častjo v hišo svojega gospodarja v kočiji pripeljan, mnogo7 ljudi ga je izpremilo8. Bodin je bil9 čez tri dni umorjen10. Od strahu, britkosti11 in strašnih bolečin je rjovel13 kakor divja zver, kadar14 mu so roki odsekavali; zavoljo strašnih bolečin15 se je vsem16 smilil. Vender17 je vedno18 na Boga upal in v19 njegovo ime klical tako dolgo, da20 mu je bila glava odsekana. Stari Teodor, da22 bi Svetinu povrnil23 tolike britkosti24, ki jih je mogel25 po nedolžnem trpeti, izbral si ga je26 za svojega27 zeta, izročil28 mu vse29 svoje premoženje in mu obljubil32 svojo hčer Kristino v zakon. A poroke34 Teodor ni dovolil poprej36, predno obletnica te žalostne dogodbe ne37 mine.
jaz1 na vse pozabim in prosil bom za to Boga2, da stanovitno prestojiš3, kar ti je prisojenega4.«5 Ločila sta se in oba jokala. Svetina so6 s častjo v kočiji odpeljali v hišo njegovega gospodarja. Veliko7 ljudi ga je spremilo8. Bodina pa so9 čez tri dni umorili10. Od strahu, od bridkosti11 in od12 strašnih bolečin je rjul13 kakor divja zver, ko so14 mu roke eno za drugo odsekali, tako da15 se je vsem16 smilil. Vendar17 je na Boga zmeraj zaupal in19 njegovo ime klical tako dolgo, da20 mu je bila glava odsekana. Stari Teodor pa je izbral Svetina21, da22 bi mu povrnil23 tolike bridkosti24, ki jih je moral25 po nedolžnem trpeti,26 za svojega27 zeta in28 mu izročil vse29 svoje veliko30 premoženje in mu obljubil32 svojo hčer Kristino v zakon dati33. Poroke pa34 Teodor prej35 ni dovolil, kakor da obletnica37 mine.
114
[(119)−120]
[(127)]
⮟
TRETJI DEL.1
TRETJI DEL.1
TRETJI DEL
I. France1 Svetin, oče Janeza in Pavla,2 na vojski vjet,3 in na francosko4 odpeljan.5
I. Fran1 Svetin, oče Janeza in Pavla na vojski vjet,3 in na Francosko4 odpeljan.5
I France1 Svetin, oče Janeza in Pavla,2 na vojski ujet3 in na Francosko4 odpeljan
France1 Svetin, kteri2 je takrat, ko je z brambovci mogel4 na vojsko iti5, ženo in oba majhna fantiča zapustil7, je dolgo časa žaloval9 in le na dom mislil. Ko je pa10 videl, de11 si ni mogel12 pomagati, se je božji volji vdal14 in mislil: Bog je dober oče; bo že preživel16 ženo in otroke, de17 bi le jest per življenji ostal,18 in jih še enkrat vidil; molil21 in prosil bom zmeram22 Boga, de bi23 me v nevarnosti pred nesrečo obvarval24. Kmalo ko25 brambovci na laško pridejo26, so se s Francozam sprijeli, veliko28 je bilo pobitih Francozov29 in naših. Svetinu se ni nič žaliga31 zgodilo, ampak32 tista truma33, med ktero34 je Svetin35 bil, je bila od Francozov zajeta,38 in vsi brambovci tiste trume39 so bili vjeti40 in na Francosko odpeljani42. Gnali so jih Francozi43 do mesta Besansona, tam so44 jim dali prostost delat iti46, kar kteri zna,47 in kjer delo dobi49. Ljudje mestni in kmetiški51 so vse brambovce pobrali,52 in jim še radi dobro plačvali53, zato54 ker je ta-
Fran1 Svetin, kateri2 je takrat, ko je moral3 z brambovci na vojsko iti5, zapustil6 ženo in še malozmožna dečka7, žaloval8 je dolgo po njih9 in le na dom mislil. A kadar je10 videl, da11 si ne more12 pomagati, vdal13 se je v božjo voljo14 in mislil sam v sebi15: Bog je dober oče; on uže preživi16 ženo in otroka, da17 bi le meni življenje ohranil,18 in mi19 jih dal20 še jedenkrat videti. Molil21 in prosil bodem vedno22 Boga, da23 me v nevarnosti obvaruje nesreče24. — Kmalu potem, ko so25 brambovci na Laško prišli26, sprijeli27 so se z Francozom; mnogo Francozov28 je bilo pobitih in tudi30 naših. Svetinu se ni nič žalega31 zgodilo, nego32 tista četa33, v katerej34 je bil tudi on36, zajeta37 je bila od Francozov,38 in vsi brambovci te čete39 so bili vjeti40 in na Francosko odpeljani42. Gnali so jih Francozi43 do mesta Bezansona, ondu44 jim dali prostost delat iti46, kar kateri zna,47 in kjer si kdo kako48 delo dobi49. Ljudje mestni in kmetski pobrali51 so vse brambovce,52 in jim še radi dobro plačevali53, ker je ta-
France1 Svetin, ki2 je takrat, ko je moral iti3 z brambovci na vojsko, zapustil6 ženo in oba fantiča7, je dolgo časa žaloval9 in le na dom mislil. Ko je pa10 videl, da11 si ne bo mogel12 pomagati, se je božji volji vdal14 in mislil: Bog je dober oče, bo že preživil16 ženo in otroke; da17 bi le jaz pri življenju ostal18 in jih še enkrat videl! Molil21 in prosil bom zmeraj22 Boga, da bi23 me v nevarnosti pred nesrečo obvaroval24. Ko so25 brambovci na Laško prišli26, so se kmalu sprijeli s Francozom; veliko28 je bilo pobitih, Francozov29 in naših. Svetinu se ni nič žalega31 zgodilo, ampak32 tista truma33, med katero34 je bil Svetin36, je bila od Francozov zajeta38 in vse brambovce tiste trume39 so Francozi ujeli40 in odpeljali41 na Francosko. Gnali so jih do mesta Besansona; tam so44 jim dali prostost, da so šli45 delat, kar bi kateri znal47 in kjer bi48 delo dobil49. Ljudje,50 mestni in kmečki,51 so vse brambovce pobrali52 in jim še radi dobro plačevali53, zato54 ker je ta-
115
[120−121]
[(127)−128]
⮟
krat moških grozno1 po francoskim mankalo, hude2 dolge vojske so jih silno veliko požerle3. Svetin je dopovedal4, de5 zna sukno tkati, de6 je že nekdaj per takim8 delu več časa bil; kmalo9 ga je neki gospod10 najel, kteri12 je suknarijo ali fabriko14, kjer15 se sukno dela, imel16. Ker je gospod vidil17, de Svetinu18 gre delo dobro od20 rok, mu je dal22 dobro jesti in piti in oblačilo23, zraven pa24 še vsak dan v dnarjih en frank25. Svetin je zmeram27 želel še kdej29 v svojo domovino priti,30 in viditi31 svojo ženo in svoje otroke32. Vojska s33 Francozi je pojenjala34, vjeti35 po francoskim36 razkropljeni cesarski podložni37 so bili na dom spušeni;39 Svetina je pa40 gospodar vedno pregovarjal41 še ostati42. Ne hodi še domu44, mu je zmeram rekel,45 vem de46 želiš viditi47 svoje ljudi, pa48 kaj ti pomaga, kader domu49 prideš, spet boš mogel soldat50 biti, vojska52 nova se spet54 kaže. Bodi per55 meni še kaj56 časa, de57 si kaj perslužiš58, in kader se bo prav umerilo59, te bom spustil60 in ti še dobro popotnico dal61. Svetin, ker mu je per suknarji62 dobro bilo63 in si je lepe dnarje perslužil64, se je dal66 pregovoriti, de67 je celih sedem let per suknarji ostal, in si69 toliko premoženja perdobil70, de71 si je upal doma na Ilirskim72 pošteno živeti. Že73 mu je gospodar74 obljubil tisto leto ga domu spustiti,76 kar so Francozi s Španjoli78 hudo vojsko perčeli; kar79 je bilo terdnih moških80, vse so v žold pobrali81, bodi si domač,82 ali ptujc83. Tudi Svetin je mogel biti zdaj Francoski soldat84.
krat možkih delavcev1 po Francoskem zelo primanjkovalo; hude in2 dolge vojske so jih silno veliko požrle3. Svetin je povedal4, da5 zna sukno tkati in6 je že nekdaj pri takem8 delu dlje časa služil; zatorej si9 ga je kmalu10 najel nek gospod11, kateri12 je imel13 suknarijo ali tovarno14, v katerej15 se sukno izdeluje16. Ker je gospod videl17, da18 gre Svetinu19 delo dobro izpod20 rok, dal21 mu je dobro jesti in piti, dal mu je tudi potrebno obleko23, a vrhu tega24 še vsak dan v denarjih po jeden frank25. Svetin si26 je vedno27 želel, da bi28 še kdaj prišel29 v svojo domovino in bi videl31 svojo ženo in svoja otroka32. Vojska z33 Francozi je prestala34, vjeti in35 po Francoskem36 razkropljeni cesarski podložniki37 so bili na dom izpuščeni, a39 Svetina je gospodar vedno prigovarjal, da bi41 še ostal42. »43Ne hodi še domov44,« dejal mu je, »45vem, da46 želiš videti47 svoje ljudi, ali48 kaj ti pomaga, kadar domov49 prideš, zopet bodeš moral vojak50 biti, nova vojska53 se zopet54 kaže. Bodi rajši pri55 meni še nekaj56 časa, da57 si kaj prislužiš58, in kadar bode ugoden čas59, izpustim te60 in ti še dobro popotnico dam61.« Svetin, kateremu se je pri suknariji62 dobro godilo63 in si je tudi lepih denarjev zaslužil64, dal65 se je pregovoriti, da67 je še68 celih sedem let ostal v tovarni svojega gospodarja ter si69 toliko premoženja pridobil70, da71 si je upal doma na Kranjskem72 pošteno živeti. Že73 mu je gospodar74 obljubil, še75 tisto leto ga domov izpustiti,76 kar so Francozi s Španci78 hudo vojsko začeli. Kar koli79 je bilo zdravih in trdnih možkih ljudi80, vse so pobrali k vojakom81, bodi si domačin82 ali tujec83. Tudi Svetin je zdaj moral biti francoski vojak84.
krat moških1 po Francoskem silno manjkalo. Hude in2 dolge vojske so jih silno veliko požrle3. Svetin je dopovedal4, da5 zna sukno tkati, da6 je bil7 že nekdaj več časa pri takem8 delu. Kmalu9 ga je najel neki gospod11, ki12 je imel13 suknarijo ali tovarno14, kjer15 se sukno dela16. Ker je gospod videl17, da18 gre Svetinu19 delo dobro izpod20 rok, mu je dal22 dobro jesti in piti in oblačilo23, zraven pa24 še vsak dan en frank v denarju25. Svetin je zmeraj27 želel, da bi28 še kdaj prišel29 v svojo domovino in videl31 svojo ženo in svoje otroke32. Vojska s33 Francozi je ponehala34, ujeti in35 po Francoskem36 razkropljeni cesarski podložni37 so bili spuščeni38 na dom;39 Svetina je pa40 gospodar vedno pregovarjal, naj41 še ostane42. »43Ne hodi še domov44,« mu je zmeraj govoril; »45vem, da46 želiš videti47 svoje ljudi, pa48 kaj ti pomaga, ko domov49 prideš, boš moral spet50 biti vojak51, nova vojska53 se spet54 kaže. Bodi pri55 meni še kaj56 časa, da57 si kaj prislužiš58, in kadar se bo prav namerilo59, te bom spustil60 in ti še dobro popotnico dal61.« Ker mu je bilo pri suknarju62 dobro in si je lepe denarje prislužil64, se je dal66 pregovoriti, da67 je ostal pri suknarju68 celih sedem let in si pridobil69 toliko premoženja, da71 si je upal doma na Ilirskem72 pošteno živeti. Gospodar73 mu je obljubil, da ga bo še75 tisto leto domov pustil;76 kar so Francozi pričeli77 s Španjoli78 hudo vojsko. Kar79 je bilo trdnih moških80, vse so pobrali v vojake81, bodisi domač82 ali tujec83. Tudi Svetin je moral sedaj biti francoski vojak84.
116
[121−122]
[128−129]
⮟
II. France1 Svetin, francoski soldat2, reši svojiga3 generala.4
II. Fran1 Svetin, francoski vojak2, reši svojega3 generala.4
II France1 Svetin, francoski vojak2, reši svojega3 generala
Še tisti mesic1, ko je Svetin bil vzet k francoskim soldatam, je mogel2 iti z drugimi vred na špansko,3 in se je mogel4 vojskovati tam5 z ljudmi, kterih nikoli ni6 poznal, in za take, ki mu nič mar niso bili; zato7 je vedno na tihama zdihoval in Boga prosil8 za srečo, de9 bi per življenji ostal, in ne bil ubit v ptuji deželi10. Pervi11 dan, ko12 so se Francozi udarili s Španjoli13, je bil14 generalov životni15 služabnik ubit16. General M. si je zmed vsih17 drugih soldatov18 za životniga19 služabnika ali strežeta izbral20 Svetina; zlo všeč21 mu je bil. Bog je tako naklonil, in23 generalu tako misel dal24, de25 si je Svetina26 izvolil, ker je Svetin vedno Boga prosil, de28 bi se29 mu ne bilo treba streljati in ljudi pobijati. Svetin v vsih31 rečeh umen in zbrisan32, je svojimu34 generalu lepo stregel in35 zvesto služil, torej36 ga je gospod tako rad imel, de37 se brez njega ni nikamor38 ganil. Kamor koli40 je general šel,42 ga je mogel43 Svetin spremiti44 in vedno zraven45 njega biti46. Eniga47 dne mu general reče: Ljubi48 moj France Svetin,49 vidim, de zmeram50 po domu zdihuješ51, rad bi šel52 v svojo deželo nazaj53, ker imaš ženo in otroke, ne54 zamerim ti tega, ali glej, tudi jest55 imam doma ženo in otroke, vender56 moram se57 tukaj bojvati; bodi potroštan,58 če boš zmeram59 tako meni60 zvest in priden, kakor si do
Še tist mesec1, ko je bil Svetin vzet k francoskim vojakom, moral je2 iti z drugimi vred na Špansko,3 in se ondu4 vojskovati z ljudmi, katerih ni nikoli6 poznal, in za take, ki mu niso bili nič mari; zatorej7 je vedno na tihem vzdihoval in prosil Boga8 za srečo, da9 bi ga živega ohranil in bi ne bil ubit v tujej deželi10. Prvi11 dan, kadar12 so se Francozi udarili s Španci13, bil je14 generalov telesni15 služabnik ubit16. General M. si je izmed vseh17 drugih vojakov18 za telesnega19 služabnika izbral20 Svetina, ker21 mu je zelo všeč22 bil. Bog je tako naklonil in dal23 generalu tako misel, da25 si je Svetina26 izvolil, ker je Svetin vedno Boga prosil, da28 bi se29 mu ne bilo treba streljati in ljudi pobijati. Svetin v vseh31 rečeh umen in izveden32, stregel33 je lepo svojemu34 generalu in mu35 zvesto služil; zatorej36 ga je gospod tako rad imel, da37 se brez njega nikamor niti38 ganil ni39. Kamor koli40 je šel41 general, moral42 ga je Svetin izpremljevati44 in vedno poleg45 njega biti46. Necega47 dne mu reče general: »Svetin48 moj ljubi!49 vidim, da zmirom50 po domu vzdihuješ51, rad bi se vrnil52 v svojo deželo, ker imaš ženo in otroke, ne54 zamerim ti tega, ali glej, tudi jaz55 imam doma ženo in otroke, in vender se56 moram tukaj bojevati. Bodi potolažen;58 če ostaneš meni vedno59 tako zvest in priden, kakor si bil61 do
Še tisti mesec1, ko so Svetina vzeli v vojake, je moral2 iti z drugimi vred na Špansko3 in se je moral tam4 vojskovati z ljudmi, katerih nikoli ni6 poznal, in za take, ki mu nič mar niso bili. Zato7 je vedno natihoma zdihoval in Boga prosil8 za srečo, da9 bi ostal pri življenju in da ga v tuji deželi ne bi ubili10. Prvi11 dan, ko12 so se Francozi udarili s Španjoli13, je bil ubit14 generalov osebni15 služabnik. General M. si je izmed vseh17 drugih vojakov izbral18 za svojega19 služabnika ali strežeta20 Svetina; zelo všeč21 mu je bil. Bog je tako naklonil in23 generalu tako misel dal24, da25 si je izvolil Svetina27, ker je Svetin vedno Boga prosil, da28 bi mu ne bilo treba streljati in ljudi pobijati. Svetin,30 v vseh31 rečeh umen in zbrisan32, je svojemu34 generalu lepo stregel in35 zvesto služil; zatorej36 ga je gospod tako rad imel, da37 se brez njega nikamor ni38 ganil. Kamorkoli40 je šel41 general,42 ga je moral43 Svetin spremiti44 in vedno biti zraven45 njega. Nekega47 dne mu general reče: »Ljubi48 moj France Svetin,49 vidim, da zmeraj50 po domu zdihuješ51, rad bi šel nazaj52 v svojo deželo, ker imaš ženo in otroke. Ne54 zamerim ti tega, ali glej, tudi jaz55 imam doma ženo in otroke, vendar se56 moram tukaj bojevati. Potolaži se,58 če mi boš zmeraj59 tako zvest in priden, kakor si bil61 do
117
[122−123]
[129−130]
⮟
zdaj bil1, te bom spustil domu,2 in z vsim te preskerbel4, de le5 vojska mine,6 in de7 s španjolam mir naredimo8. Le9 Boga prosi in10 moli de naji Bog per življenji ohrani.11 Svetina je to zlo12 veselilo, tako dobriga14 gospodarja in oblastnika dobiti15, kar je malo kdej per soldatih; še bolj pridno16 mu je stregel, pa zraven18 tudi pridno molil. Per velikim19 mestu, po imenu Salamanka,20 na španskim, so se vstavile obe vojske21 francoska in španjolska22. Na ti23 strani vode, ktera24 je memo25 tekla, so26 stali Francozi, na uni28 strani so bili Španjoli29, kteri30 so sklenili tukaj Francozam31 se terdno32 v bran postaviti33. Oboji so čakali povelja, kdaj34 se bodo udarili35. En večer36 gre general M. na tihama37 ogledovat, kako se Španjoli38 k boju perpravljajo39; rad bi bil vidil,40 kako se razširjajo ob vodi,41 in kam so svoje straže postavili43. Druziga44 ni vzel s sabo, kakor svojiga zvestiga45 služabnika Svetina. Vsak46 na svojiga47 konja sedeta,48 in izdarita49 ob vodi eden50 za drugim. Preveč deleč je51 od svoje straže jezdel general,52 in se preveč od svojih ljudi odločil54. Ravno se je že verniti55 mislil, kar iz bližniga germa per vodi planejo57 štirje španjoli58, generala s služabnikam60 vred obstopijo in puše vanj obernejo61. General izdere meč in se hoče braniti, pa62 ni mogoče. Nato zasuče konja in ga spodbode64, de65 bi španjole poderl66 in oddirjal, in67 Svetinu tudi68 tako storiti reče, pa Španjolov eden je dregnil konja z bajonetam69 v trebuh, de so mu čeva vun šinile, in kar pade z generalam; oditi70
sih dob1, izpustil te bodem domov2 in z vsem potrebnim preskrbel4, kakor hitro5 vojska mine in se7 s Španci naredi mir8. Samo9 Boga prosi ki10 moli, da naju ohrani živa.«11 Svetina je zelo12 veselilo, da ima13 tako dobrega14 gospodarja in oblastnika, kar se pri vojacih le redko kdaj nahaja. Od sih dob16 mu je še bolj pridno17 stregel, a vrhu tega18 tudi pridno molil. Pri velikem19 mestu Salamanki20 na Španskem, ustavili sti se obe vojski21 francoska in španska22. Ob tej23 strani vode, katera24 je memo25 tekla, stali so27 Francozi, ob onej28 strani so bili Španci29, kateri30 so sklenili, da31 se na tem kraji Francozom z vso močjo32 v bran postavijo33. Oboji so čakali povelja, da34 se udarijo35. Necega večera36 gre general M. na tihoma37 ogledovat, kako se Španci38 k boji pripravljajo39; rad bi bil videl,40 kako se razširjajo ob vodi in kam so postavili42 svoje straže. Druzega44 ni vzel s seboj, nego svojega zvestega45 služabnika Svetina. Vsak46 na svojega47 konja sedeta48 in jezdarita49 ob vodi drug50 za drugim. Predaleč51 od svoje straže je jezdil general52 in se preveč oddaljil53 od svojih ljudi. Ravno se je že55 mislil vrniti56, kar planejo iz bližnjega grma pri vodi57 štirje Španci58, obstopijo59 generala s služabnikom60 vred ter nastavijo puške v njiju61. General izdere meč in se hoče braniti, a62 ni mu bilo63 mogoče. Nato zasuče konja in ga izpodbode64, da65 bi Špance podrl66 in oddirjal, ter67 Svetinu tudi68 tako storiti reče. Ali Špancev jeden dregne konja z bajonetom69 v trebuh, in konj pade z generalom vred na tla; pobegniti70
sedaj1, te bom spustil domov2 in te3 z vsem preskrbel4, da le5 vojska mine in da7 s Španjolom mir naredimo8. Le9 Boga prosi in10 moli, da naju Bog pri življenju ohrani.«11 Svetina je to zelo12 veselilo, da je dobil13 tako dobrega14 gospodarja in oblastnika, kar je malokdaj pri vojakih. Še bolj pridno16 mu je stregel, zraven pa18 tudi pridno molil. Pri velikem19 mestu Salamanki20 na Španskem sta se ustavili obe vojske,21 francoska in španjolska22. Na tej23 strani vode, ki24 je mimo25 tekla, so26 stali Francozi, na oni28 strani so bili Španjolci29, kateri30 so sklenili, da31 se bodo tukaj Francozom trdno32 v bran postavili33. Oboji so čakali povelja, kdaj34 se bodo udarili35. Nekega večera36 gre general M. natihoma37 ogledovat, kako se Španjoli38 k boju pripravljajo39; rad bi bil videt40 kako se razširjajo ob vodi in kam so postavili42 svoje straže. Drugega44 ni vzel s seboj kakor svojega zvestega45 služabnika Svetina. Sedeta vsak46 na svojega47 konja in jezdarita49 ob vodi drug50 za drugim. General je šel predaleč51 od svoje straže in se preveč ločil53 od svojih ljudi. Ravno se je mislil vrniti56, kar planejo izza bližnjega grma57 štirje Španjoli58, obstopijo59 generala s služabnikom60 vred in obrnejo vanj puške61. General izdere meč in se hoče braniti, pa62 ni mogoče. Nato zasuče konja in ga spodbode64, da65 bi Španjole podrl66 in oddirjal. Tudi67 Svetinu reče68 tako storiti, pa eden Španjolov je z bajonetom dregnil konja69 v trebuh, da so mu čreva ven šinila. Konj pade z generalom, oditi70
118
[123−124]
[130−131]
⮟
več1 ni mogoče. Svetin, ker je mislil3, de4 je tudi general ranjen, skoči sam iz5 konja, de6 vzdigne generala spod7 konjske krivi8, in pravi9: Gospod general!11 ne branite se več12, de per življenji13 ostaneva, sej14 vidite, de zdaj ni več mogoče si15 pomagati, če16 se z lepo zdaj17 ne podaste18, naji bodo pomahali19 in umorili20. General je nehal se braniti, in Španjoli22 mu roke23 in noge zvežejo in24 ga v čoln denejo, zraven26 njega pervežejo27 Svetina, in28 tako oba vkup čez vodo prepeljajo29. Veliko veselje30 so Španjoli obhajali31, ko so svojiga nasprotnika zdaj32 v svoji33 oblasti imeli34. Tisti možje, ki35 so ga vjeli36, so veliko plačilo dobili39, ker so se v smertni40 nevarnosti na francosko stran podali42 in v germu43 pazili kakiga44 Francoza vjeti45. General M. in Svetin sta bila vsak posebej zaperta, in skerbno varvana46. General je bil ves z vervmi47 zvezan,48 Svetin, ki je bil le služabnik in zraven50 še ptujic51, ni52 bil zvezan, le53 samo zapert je bil54 in varvan55. General je mislil, de bo56 le Španjolski jetnik57, de58 ga bodo kam deleč gnali60 med Španjole61, kjer bo mogel, dokler vojska ne mine62, v služnosti ostati; ko63 vojska mine, bo spet64 v svojo domačo deželo spušen65, kakor je per66 vojskah navada. Kako grozno68 se prestraši general69, ko drugi dan pride70 povelje, kaj je71 z vjetim generalam storiti, obsojen72 je bil k smerti73. Španjolski74 general sam75 je prišel k njemu v ječo,77 in mu oznani obsojenje78, ktero je bilo tako le79: Francoski general M., kteri81 je nar veči82 sovražnik Španjolov,83 in se ni radovoljno vdal84 našim soldatam85, kteri so86 ga vjeli87, ampak88
ni mu več2 mogoče. Svetin, misleč3, da4 je tudi general ranjen, skoči sam raz5 konja, da6 vzdigne generala izpod7 konjske krvi8, in mu reče9: »10Gospod general!11 ne branite se dalje12, da živa13 ostaneva; saj14 vidite, da si zdaj ne moreva več15 pomagati. Ako16 se zdaj z lepa17 ne udaste18, pomahajo naji19 in umore20.«21 General se ni dalje branil; Španci22 mu zvežejo roki23 in nogi ter24 ga denejo25 v čoln, poleg26 njega privežejo27 Svetina ter28 tako oba vkupe prepeljejo preko vode29. Veliko veselje30 so imeli Španci31, imajoč zdaj svojega nasprotnika32 v svojej33 oblasti. Tisti možje, kateri35 so ga vjeli36, dobili37 so veliko plačilo, ker so se v smrtnej40 nevarnosti podali41 na francosko stran in v grmovji43 pazili, da bi vjeli kakega44 Francoza. General M. in Svetin sta bila vsak posebej zaprta in skrbno varovana46. General je bil ves z vrvmi47 zvezan; a48 Svetin, ki je bil le njegov49 služabnik in raz ven tega50 še tujec51, bil je53 samo zaprt54 in varovan55. General je mislil, da bode56 le Španski jetnik57, da58 ga bodo daleč59 kam gnali60 med Špance61, kjer bode moral tako dolgo ostati v sužnjesti62, dokler se vojska ne okonča; a kadar63 vojska mine, izpuščen bode zopet64 v svojo domačo deželo, kakor je to pri66 vojskah sploh67 navada. Ali kako grozno68 se ustraši69, kadar druzega dne pride70 povelje, kaj se ima storiti71 z vjetim generalom. Obsojen72 je bil k smrti73. Španski74 general je sam76 prišel k njemu v ječo in mu naznanil obsodbo78, ki seje glasila takole79: »80Francoski general M., kateri81 je največji82 sovražnik Špancev,83 in se ni radovoljno udal84 našim vojakom85, kateri86 ga so vjeli87, nego88
ni več2 mogoče. Svetin, ki je mislil3, da4 je tudi general ranjen, skoči sam s5 konja, da6 vzdigne generala izpod7 konjske krvi8, in pravi9: »10Gospod general,11 ne branite se več12, da pri življenju13 ostaneva, saj14 vidite, da zdaj ni več mogoče si15 pomagati. Če16 se zdaj zlepo17 ne podaste18, naju bodo potolkli19 in umorili20.«21 General se je nehal braniti in Španjoli22 mu zvežejo roke23 in noge in24 ga denejo25 v čoln; zraven26 njega privežejo27 Svetina in28 tako oba vkup čez vodo prepeljejo29. Španjoli30 so obhajali veliko veselje31, ko so imeli zdaj32 v oblasti svojega nasprotnika34. Tisti možje, ki35 so ga ujeli36, so dobili38 veliko plačilo, ker so se v smrtni40 nevarnosti odpravili41 na francosko stran in v grmu43 pazili, da bi ujeli kakega44 Francoza. General M. in Svetin sta bila vsak posebej zaprta Skrbno so ju varovali46. General je bil ves z vrvmi47 zvezan,48 Svetin, ki je bil le služabnik in zraven50 še tujec51, ni52 bil zvezan, le53 samo zaprt54 in zastražen55. General je mislil, da bo56 le španjolski ujetnik57, da58 ga bodo gnali59 kam daleč60 med Španjole61, kjer bo moral, dokler vojska ne mine62, ostati v sužnosti. Ko63 vojska mine, bo spet64 v svojo domačo deželo spuščen65, kakor je pri66 vojskah navada. Kako grozno pa68 se prestraši69, ko pride drugi dan70 povelje, kaj z ujetim generalom storiti: obsojen72 je bil k smrti73. Španjolski74 general sam75 je prišel k njemu v ječo in mu oznanil obsodbo78, ki je bila takale79: »80Francoski general M., ki81 je največji82 sovražnik Španjolov83 in se ni radovoljno vdal84 našim vojakom85, ki so86 ga ujeli87, ampak88
119
[124−125]
[131]
⮟
se je branil2 in tudi eniga3 ranil, je k smerti obsojen5, de bo6 jutri zjutrej7 ob 7.8 uri per9 vodi ustreljen. Svetin pa10 njegov služabnik tudi vjet12 je svojiga13 gospodarja pregovarjal14 se podati, on15 ker ni francoski rojak, ampak Ilirjan16, tudi zato ker ni nič19 orožja imel20, ni k smerti obsojen22, ampak per generalovi smerti23 mora zraven24 biti, potem bo spušen,25 in Francozam26 nazaj poslan, jim povedati,27 kaj se je z generalam28 zgodilo. Ko je29 ta obsodba oznanjena bila30, je31 bil general M.32 še hujši33 zvezan z vervmi34, ker španjoli35 ravno železja za vklepati niso imeli, in še veliko bolj skerbno varvan36. Svetin je bil precej razvezan, in tudi37 mu je bilo38 dovoljeno svojiga gospodarja iti troštat39 v smertnih britkostih40. Ni41 bilo to42 po pravici, vjetiga43 generala k smerti obsoditi, pa45 grozno sovraštvo je bilo med Francozi in med Španjoli, zato46 če so le kakiga imenitniga47 Francoza vjeli, so ga k smerti obsodili; tako48 so tudi s tem generalam49 storili; vender50 so mu poslali spovednika51, kteri52 je celi popoldan per njem bil,53 in ga k smerti perpravljal54. Svetin je med tim,55 ker je smel okoli hoditi tega pol dne,57 ob vodi hodil58 in pogledoval59, kje bi bila nar manj60 globoka, in pazil dobro61, kje in62 kako deleč narazen Španjolske63 straže stoje64. Zvečer, ko spovednik65 od generala odide in mu obljubi zjutrej zgodej spet priti,66 in ga spremiti67 na moriše68, pride Svetin k69 generalu, kteri70 je ves žalosten in plašan71 v smertnih britkostih za mizo sedel72 v revni leseni hišci73 tako terdno74 zvezan, de75 je že ves višnjav perhajal, soldatov77 šest je stalo zraven79 njega na straži80.
branil1 se je,2 in tudi jednega naših3 ranil, obsojen4 je k smrti5, da bode6 jutri zjutraj7 ob 7.8 uri pri9 vodi ustreljen. A Svetin,10 njegov služabnik,11 tudi vjet, prigovarjal12 je svojega13 gospodarja udati14 se; on zatorej,15 ker ni francoski rojak, nego po rodu Kranjec16, in17 tudi zato,18 ker ni imel nobenega19 orožja pri sebi20, obsojen21 ni k smrti22, nego pri generalovej smrti23 mora poleg24 biti, potlej bode izpuščen25 in Francozom26 nazaj poslan, da jim pove27 kaj se je z generalom28 zgodilo.« Kadar se je29 ta obsodba naznanila30, bil je general32 še hujše33 zvezan z vrvmi34, ker Španci35 ravno železja za vklepati imeli niso, ter je bil še bolj skrbno varovan36. Svetin je bil takoj razvezan in37 mu je bilo tudi38 dovoljeno iti svojega gospoda tolažit39 v smrtnih britkostih40. Ni41 bilo to42 po pravici, vjetega43 generala k smrti obsoditi; ali45 grozno sovraštvo je bilo med Francozi in Španci, zatorej,46 če so le kakega imenitnega47 Francoza vjeli, obsodili so ga takoj k smrti. Tako48 so tudi s tem generalom49 storili, a vender50 so mu poslali izpovednika51, kateri52 je ves po poludne bil pri njem53 in ga pripravljal na smrt54. Svetin je v tem —55 ker mu56 je bilo dovoljeno okolo hoditi tega po poludne — hodil57 ob vodi in gledal59, kje bi bila voda najmanj60 globoka ter je skrbno pazil61, kje ni62 kako daleč stoje španske63 straže narazen64. Z večera, kadar izpovednik65 od generala odide, obljubivši mu, da zjutraj zgodaj zopet pride66 in ga izpremi67 na morišče68, pride Svetin k69 generalu, kateri70 je ves žalosten in preplašen71 v smrtnih britkostih sedel za mizo72 v revnej lesenej hišici,73 tako trdo74 zvezan, da75 je že ves višnjav postajal;77 šest vojakov78 je stalo poleg79 njega in ga stražilo80.
se je branil2 in tudi enega3 ranil, je k smrti obsojen5, da bo6 jutri zjutraj7 ob sedmi8 uri pri9 vodi ustreljen. Svetin pa,10 njegov služabnik,11 tudi ujet,12 je svojega13 gospodarja pregovarjal, naj14 se poda. On,15 ker ni francoski rojak, ampak Ilirijan16, tudi zato,18 ker ni nič19 orožja imel20, ni k smrti obsojen22, ampak pri generalovi smrti23 mora zraven24 biti; potem bo izpuščen25 in Francozom26 nazaj poslan, da jim bo povedal,27 kaj se je z generalom28 zgodilo.« Ko je bila29 ta obsodba oznanjena30, je31 bil general M.32 še huje33 zvezan z vrvmi34, ker Španjoli35 ravno železja za vklepanje niso imeli. Še veliko skrbneje so ga varovali36. Svetina pa so precej razvezali; bilo37 mu je tudi38 dovoljeno, da je smel svojega gospodarja39 v smrtnih bridkostih tolažiti40. To ni41 bilo po pravici, da so ujetega43 generala obsodili44 k smrti, pa45 grozno sovraštvo je bilo med Francozi in Španjoli. Zato so ga k smrti obsodili,46 če so le kakega imenitnega47 Francoza ujeli. Tako48 so tudi s tem generalom49 storili; vendar50 so mu poslali spovednika51, kateri52 je bil ves popoldan pri njem53 in ga pripravljal k smrti54. Svetin je med tem,55 ker je smel tega pol dne okoli hoditi, hodil57 ob vodi in pogledoval59, kje bi bila najmanj60 globoka, in pazil dobro61, kje in62 kako daleč stoje narazen španjolske63 straže. Ko zvečer spovednik odide65 od generala in mu obljubi, da bo zjutraj zgodaj spet prišel66 in ga spremil67 na morišče68, pride Svetin h69 generalu, ki70 je ves žalosten in plašen71 v smrtnih bridkostih sedel72 v revni leseni hišici za mizo73 tako trdno74 zvezan, da75 je bil76 že ves višnjev;77 šest vojakov78 je stalo zraven79 njega na straži80.
120
[125−126]
[131−132]
⮟
General sname perstan1 in ga da Svetinu s temi besedami2: Hrani ta perstan4 dobro,5 in ko na francosko prideš6, pokaži ga moji7 ženi, povej, kako se je z mano9 godilo,10 in troštaj11 jo, ona bo12 zate skerbela,13 in tvojo zvestobo ti povračevala15. Svetin vzame perstan17 in vse18 obljubi zvesto opraviti19, zraven pa reče20: Gospod general! zlo21 se mi smilite, ker jutri boste mogli22 umreti, če drugači23 ne more biti, podajte24 se v božjo voljo25, poterpite26 voljno svojo nesrečo, obernite smertne britkosti27 Bogu k časti za pokoro vaših prestopov;29 Bog je dober in usmiljen, vse vam bo30 rad odpustil, če boste31 voljno prestali32 tukaj, vam33 ne bo34 treba terpeti tamkej35. Če36 vam je pa dobrotlivi37 Bog še življenje odločil, vas tudi še lahko reši iz39 rok sovražnikov,40 in k temu pomagati bom tudi jest poskusil42. Zaupajte43 v Boga terdno; morebiti44 se vas usmili in vas per življenji ohrani45. Vzamite skrivej46 ta cekin, kteriga sim jest47 v srajci zašitiga imel48, de49 ga Španjoli50 niso našli takrat, ko51 so nama vse pobrali. Ko53 se večer stori55, dajte ga soldatam56, kteri bodo takrat na straži vas varvali; recite57 jim, naj si piti58 zanj kupijo in59 naj na vašo srečno smert pijo, prosite61 jih tudi vam malo dati63. Če se napijejo64, morebiti65 zadremljejo, opolnoči bom prišel, in66 na okno tiho popraskal67, skusite mi ga odpreti, potem — zdaj68 je mogel69 Svetin generala zapustiti in iti70 v svojo ječo nazaj71. Ko72 se je tma73 storila, pridejo drugi španjolski soldatje75 generala varvat; med76 njimi je bil k sreči eden77, de78 je francosko govoriti znal79.
General sname prstan z roke1 in ga da Svetinu rekoč2: »3Hrani ta prstan4 dobro,5 in kadar prideš na Francosko6, pokaži ga mojej7 ženi, povej jej8, kako se je z menoj9 godilo,10 in tolaži11 jo; ona bode12 zate skrbela13 in ti14 tvojo zvestobo povračevala15.«16 Svetin vzame prstan17 in obljubi vse zvesto opraviti19, kar mu je bilo naročenega, ter pristavi20: »Gospod general! zelo21 se mi smilite, ker vam je jutri treba22 umreti; če drugače23 ne more biti, uklonite24 se volji božjej25, potrpite26 voljno svojo nesrečo, obrnite smrtne britkosti27 Bogu k časti in28 za pokoro svojih pregreškov;29 Bog je dober in usmiljen, vse vam rad odpusti. Ako31 voljno prestojite32 tukaj, ne bode vam34 treba trpeti na onem svetu35. In če36 vam je dobrotljivi37 Bog še življenje odločil, lehko38 vas tudi še otme sovražnikovih39 rok,40 in k temu vam41 pomagati, poskušal bodem tudi jaz42. Upajte trdno43 v Boga; morda44 se vas usmili in vas živega ohrani45. Vzemite skrivaj46 ta cekin, katerega sem jaz47 v srajci zašitega imel48, da49 ga Španci50 niso našli takrat, kadar51 so nama vse bili52 pobrali. Kadar53 se večer stori55, dajte ga vojakom56, kateri vas bodejo takrat stražili in recite57 jim, naj si kupijo58 zanj vina ter59 naj pijoč60 na vašo srečno smrt; prosite61 jih, naj62 tudi vam malo dado63. Če se napijo64, mogoče, da65 zadremljejo; potem pridem jaz o pulunoči ter66 na okno tiho popraskam67, odprite okno in potem« — zdaj68 je moral69 Svetin generala zapustiti in se vrniti70 v svojo ječo. Kadar72 se je storila tema74, pridejo drugi španski vojaki75 generala čuvat; med76 njimi je bil k sreči jeden77, kateri78 je znal dobro francoski govoriti79.
General sname prstan1 in ga da Svetinu s temi besedami2: »3Hrani ta prstan4 dobro in, ko prideš na Francosko6, pokaži ga moji7 ženi, povej, kako se je z menoj9 godilo in potolaži11 jo! Skrbela bo12 zate in ti povračevala14 tvojo zvestobo.«16 Svetin vzame prstan17 in obljubi, da bo vse zvesto opravil, zraven pa reče20: »Zelo21 se mi smilite, ker boste morali jutri22 umreti. Če drugače23 ne more biti, vdajte24 se v božjo voljo25, potrpite26 voljno svojo nesrečo, obrnite smrtne bridkosti27 Bogu k časti za pokoro vaših prestopkov.29 Bog je dober in usmiljen, vse vam bo30 rad odpustil; če boste31 voljno prestali32 tukaj, vam33 ne bo34 treba trpeti tamkaj35. Če36 vam je pa dobrotljivi37 Bog še življenje odločil, vas tudi še lahko reši iz sovražnikovih39 rok in k temu pomagati, bom tudi jaz poskusil42. Zaupajte trdno43 v Boga! Morebiti44 se vas usmili in vas ohrani pri življenju45. Vzemite skrivaj46 ta cekin, katerega sem jaz imel47 v srajci zašitega48, da49 ga Španjoli50 niso našli takrat, ko51 so nama vse pobrali. Ko53 se stori54 večer, dajte ga vojakom56, kateri vas bodo takrat na straži varovali. Recite57 jim, naj si piti58 zanj kupijo in59 naj pijo60 na vašo srečno smrt. Prosite61 jih, naj62 tudi vam malo dajo63. Če se napijejo64, morebiti65 zadremljejo; opolnoči bom prišel in tiho66 na okno popraskal, skusite mi ga odpreti67, potem ...« Zdaj68 je moral69 Svetin generala zapustiti in iti nazaj70 v svojo ječo. Ko72 se je storila tema74, pridejo drugi španjolski vojaki75 generala varovat. Med76 njimi je bil k sreči eden77, ki78 je znal francosko govoriti79.
121
[126−127]
[132−133]
⮟
General mu prijazno reče: Ljubi1 moji vojšaki!2 vi veste, de jutri3 me boste4 ustrelili; umreti5 moram, kaj mi pomaga dnar6! tukaj7 imam še cekin, vzamite8 ga, kupite si dobriga vina zanj9, ker ste trudni in zdelani, pite10 na mojo srečno smert,11 in prosim vas tudi meni malo dati13, de ložej terpim14. Soldatje15 veseli kupijo dobriga16 vina,17 pijo de so ves cekin18 zapili,19 tudi generalu dado piti20. Tovarše21, ki22 so zunej kajžice23 na straži bili, so soldatje25 noter poklicali26 in se napajali. S časama28 vsi po kotih posedejo30 in zadremljejo31, ker so se pogreli, merzeče32 je bilo še33 takrat, bilo je to v adventu. Ni bilo še polnoči34, pride Svetin tiho36 pod okno in malo steno poškrablja, okno pa38 je že39 bil general odperel40. Svetin reče tiho na ušesa generalu: Zdihnite in pihnite42 luč, ktera je še43 malo berlela, general44 pihne in lampico ugasne, in tega45 nobeden soldatov46 ni spazil, zato ko47 so bili vinjeni. Podajte mi roko50, de51 vam vervice52 porežem, s kterimi53 ste zvezani, pravi54 Svetin, potem vzamite nožiček56 meni iz roke, porežite hitro vervi57 na nogah in kjer58 ste zvezani,59 hitite, nožiček60 je nabrušen, de61 se med tem kteri soldatov62 ne zbudi63. General ima komej roke proste64, vzame65 Svetinov nožiček,66 in ko67 bi mignil, je68 vse vervi69 in vervce porezal70. Ko71 je bil prost, general72 hitro v okno zleze,74 in Svetin mu zunej75 pomaga, de76 se je77 srečno zmašil skoz78 okno, ktero79 je precej tesno bilo81, general pa82 precej trebušen. Preden83 zbežita, sta še okno zaperla,85 in nobeden soldatov86 ni nič87 slišal, vsi88 so spali. General je zdaj le teči90
General mu prijazno reče: »Vojaki1 moji ljubi!2 vi veste, da3 me bodete jutri4 ustrelili; umreti5 moram, kaj mi pomaga denar6! Tukaj7 imam še cekin, vzemite8 ga, kupite si zanj dobrega vina9, ker ste trudni in zdelani, pijte10 na mojo srečno smrt,11 in prosim vas, da bi12 tudi meni piti dali13, da laže pretrpim smrtne bolečine14.« Vojaki15 veseli kupijo dobrega16 vina ter17 pijo, dokler niso vsega cekina18 zapili; dali so19 tudi generalu, da pije20. Tovariše21, kateri22 so zunaj hišice23 na straži bili, poklicali24 so vojaki25 noter in so27 se dobro napajali, časoma28 vsi po kotih posedejo30 in zadremljejo31, ker so se pogreli; mrzlo32 je bilo že33 takrat, bilo je to v adventu. Ni bilo še polunoči34, pride Svetin tiho36 pod okno in malo na37 steno poškrablja; a okno38 je bil general že odprl40. Svetin reče generalu41 tiho na uho: »Vzdihnite in pihnite42 luč, katera že tako43 malo brli!« General44 pihne in svetilnica ugasne, a45 nobeden vojakov46 ni tega zapazil, ker47 so bili vsi48 vinjeni. »49Podajte mi roko50, da51 vam vrvice52 porežem, s katerimi53 ste zvezani,« reče54 Svetin, »55potem vzemite nožek56 meni iz roke, porežite hitro vrvi57 na nogah in povsod, koder58 ste zvezani;59 hitite! nožek60 je nabrušen, da61 se v tem kateri vojakov62 ne vzbudi63.« General ima komaj roki prosti64, vzame65 Svetinov nožek,66 in kakor67 bi mignil, porezal je68 vse vrvi69 in vrvice70. Kadar71 je bil prost, hitro zleze73 v okno,74 in Svetin mu od zunaj75 pomaga, da76 se je77 srečno zmuzal skozi78 okno, katero79 je precej tesno bilo81, a general82 precej trebušen. Predno83 zbežita, zaprla84 sta še poprej okno,85 in nobeden vojakov86 ni ničesar87 slišal, ker88 so vsi trdno89 spali. General je hotel90
General mu prijazno reče: »Ljubi1 moji vojaki,2 vi veste, da3 me boste jutri4 ustrelili. Umreti5 moram, kaj mi pomaga denar6! Tukaj7 imam še cekin, vzemite8 ga, kupite si dobrega vina zanj9, ker ste trudni in zdelani. Pijte10 na mojo srečno smrt11 in prosim vas, dajte12 tudi meni malo13, da bom laže trpel14.« Vojaki15 veseli kupijo dobrega16 vina,17 pijo, da so ves cekin18 zapili;19 tudi generalu dado piti20. Tovariše21, ki22 so zunaj hišice23 na straži bili, so vojaki25 noter poklicali26 in se napajali. Sčasoma so28 vsi posedli29 po kotih in zadremali31, ker so se pogreli; mraz32 je bilo že33 takrat, bilo je to v adventu. Ni bilo še polnoči34, ko35 pride Svetin pod okno in malo steno poškrablja, okno pa38 je že39 bil general odprl40. Svetin reče generalu41 tiho na ušesa, naj pihne42 luč, ki je še43 malo brlela. General44 pihne in ugasne svetilko; tega45 nobeden vojakov46 ni opazil, ker47 so bili vinjeni. »49Podajte mi roke50, da51 vam vrvce52 porežem, s katerimi53 ste zvezani,« pravi54 Svetin, »55potem vzemite nožiček56 meni iz roke, porežite hitro vrvi57 na nogah in kjer58 ste zvezani;59 hitite, nožiček60 je nabrušen, da61 se medtem kateri vojakov62 ne zbudi63.« Komaj je imel general proste roke64, je vzel65 Svetinov nožiček66 in ko67 bi mignil, je porezal68 vse vrvi69 in vrvce70. Ko71 je bil prost, zleze72 hitro v okno in Svetin mu zunaj75 pomaga, da76 se srečno zmaši skoz78 okno, katero79 je bilo80 precej tesno, general pa82 precej trebušen. Preden83 zbežita, sta še okno zaprla85 in nobeden vojakov86 ni nič87 slišal, vsi88 so spali. General je hotel zdaj le90
122
[127−128]
[133−134]
⮟
hotel1 in vlekel Svetina za sabo,3 Svetin mu pa4 reče: Ne tako,6 nevarno je, le7 počasi hodiva, Bog naji bo8 varoval, angelc varh naji bo spremil; če9 bi tekla, kmalo naji zna kdo ugledati, Španjoli tukej okoli ponoči vedno švigajo, precej10 bi vedli11, de12 sva uhajovca, če13 pa počasi pojdeva, bo15 vsak mislil, de17 sva domača; in18 res je bilo tako. Več ko19 tri trume20 sta srečala Španjolov21, kteri22 so simtertje hodili, in pazili23, kaj na drugi strani Francozi počno, ker24 sta pa počasi šla25 in vsak en26 kol na rami nesla, jima nobeden27 ni nič28 storil; vsi so mislili29, de30 sta domača soldata32. Svetin je poprejšen popoldan33 dobro ogledal, kje je voda nar bolj34 plitva,35 in kje ne stoje straže; na tisto mesto pelja36 generala, kamor37 sta dve uri38 hodila. Svetin39 reče generalu: Tukaj ni nobenigu španjolskiga soldata blizo42, voda tudi ni ravno globoka, zdaj morava preplavati, odšla44 sva srečno eni smertni45 nevarnosti,46 Bog daj, de47 bi le še srečno čez vodo prišla48. Če tudi49 voda ni zlo50 globoka, vender51 je bilo treba plavati precej na široko. Svetin je znal dobro plavati, samiga52 ni nič skerbelo preplavati53, general je tudi nekdaj54 znal, pa zdej55, perletin in precej rejen56 je bil, si v vodi57 ni mogel veliko59 pomagati, torej sta oba60 bila v veliki skerbi62. Ni bilo časa veliko pomišljevati, ampak oba63 sta se Bogu izročila64 in angelcu varhu se perporočila65, se za roke primeta67 in bredeta68. Lahko sta bredla nekaj časa, dokler69 je bila voda plitva; ko70 sta na glabokejši72 vodo prišla73, sta mogla74 plavati. General je plaval nekaj časa, zakaj75 v hudi sili76
teči1 in je2 vlekel Svetina za seboj. Ali3 Svetin mu reče: »5Ne tako!6 nevarno je; rajši7 počasi hodiva, Bog bode naju8 varoval in angel varuh bode naju izpremljal. Ako9 bi tekla, kmalu naju kdo ugleda in izgubljena sva. Španci po noči tukaj okolo vedno hodijo ter10 bi takoj uganili11, da12 sva ubežnika; ako13 pa počasi hodiva,15 vsak si bode16 mislil, da17 sva domača človeka.« In18 res je bilo tako. Več nego li19 tri čete Špancev20 sta srečala, kateri22 so hodili sim ter tja pazeč23, kaj delajo Francozi na drugej strani; ker24 sta pa počasi hodila25 in vsak po jeden26 kol na rami nesla, nobeden27 ni jima ničesar žalega28 storil, vsak si je mislil29, da30 sta to31 domača vojaka32. Svetin je že poprejšnjega po poludne33 dobro ogledal, kje je voda najbolj34 plitva,35 in kje ne stoje straže. Tu sim je peljal36 generala, kamor37 sta dve debeli uri38 hodila. Svetin39 reče generalu: »41Tukaj ni nobenega španskega vojaka blizu42, voda tudi ni ravno globoka, zdaj jo43 morava preplavati; odšla44 sva srečno jednej smrtnej45 nevarnosti.46 Bog daj, da47 bi le še srečno preko vode prišli48. Dasi49 voda ni bila zelo50 globoka, vender51 je bilo treba plavati precej na široko. Svetin je znal dobro plavati, samega52 ni nič skrbelo53, da bi vode ne preplaval; tudi general je54 znal nekdaj dobro plavati55, ali zdaj, ko56 je bil že prileten in precej rejen,57 ni si58 mogel mnogo59 pomagati v vodi; zatorej sta60 bila oba61 v velikih skrbeh62. Ni bilo časa mnogo se pomišljevati in prevdarjati; priporočila63 sta se Bogu in angelu varuhu65, potem66 se prijela za roki67 in bredla68. Lehko sta bredla nekaj časa, dokler69 je bila voda plitva, a kadar70 sta prišla71 na globokejšo72 vodo, treba jima je bilo74 plavati. General je plaval nekaj časa, ker75 v hudej sili vsak76
teči1 in je2 vlekel Svetina za sabo.3 Svetin mu pa4 reče: »5Ne tako,6 nevarno je! Le7 počasi hodiva, Bog naju bo8 varoval, angel varuh naju bo spremljal. Če9 bi tekla, naju utegne kmalu kdo ugledati. Španjoli tukaj okoli ponoči vedno švigajo; precej10 bi vedeli11, da12 sva uhajalca. Če13 pa pojdeva14 počasi, bo15 vsak mislil, da17 sva domača.« In18 res je bilo tako. Več ko19 tri trume Španjolov20 sta srečala, ki22 so sem ter tja hodili in pazili23, kaj počno na drugi strani Francozi. Ker24 sta pa počasi hodila25 in vsak en26 kol na rami nesla, jima nihče27 ni nič28 storil. Vsi so mislili29, da30 sta domača vojaka32. Svetin je poprejšnji popoldan33 dobro ogledal, kje je voda najbolj34 plitva in kje ne stoje straže. Na tisto mesto pelje36 generala; dve uri37 sta tja38 hodila. Tamkaj39 reče Svetin40 generalu: »41Tukaj ni nobenega španjolskega vojaka blizu42, voda tudi ni ravno globoka, zdaj morava preplavati. Odšla44 sva srečno eni smrtni45 nevarnosti,46 Bog daj, da47 bi le še srečno čez vodo prišla48.« Četudi49 voda ni bila zelo50 globoka, vendar51 je bilo treba plavati precej na široko. Svetin je znal dobro plavati; samega52 ni nič skrbelo53, da bi ne preplaval. Tudi general je nekaj54 znal, pa zdaj55, prileten in precej rejen56 je bil, si v vodi57 ni mogel veliko59 pomagati; zato sta60 bila oba61 v veliki skrbi62. Ni bilo časa veliko premišljevati, ampak oba63 sta se Bogu izročila64 in angelu varuhu priporočila65, se za roke prijela67 in bredla68. Dokler69 je bila voda plitva, sta lahko bredla; ko70 sta prišla71 na globokejšo72 vodo, sta morala74 plavati. General je plaval nekaj časa, zakaj75 v hudi stiski76
123
[128−129]
[134−135]
⮟
človek grozno veliko1 stori, vender2 dolgo ni mogel, jel je3 pešati in omagvati4. Svetin mu poda roko,5 in pravi6: Jest7 znam nekaj časa z eno8 roko plavati, deržite9 se me,10 in pomagajte si kolikor morete, de12 srečno čez prideva13. Tako plavata vkupej15 nekaj časa. Svetin je začel pešati, general je ves omagal, nič več17 ni mogel18 naprej, že19 se je začel topiti20 in voda mu je že v gerlo šla21. Svetin ves spehan in trudin22, je vender23 generala zmeram24 še za roke vlekel, de ga25 ni pustil vtoniti26. General pa27 je popolnama28 opešal, vender29 si je vso moč vzel30, de31 je še Svetinu te besede32 rekel: Svetin! le35 pusti me, de vtonem, vsaj ti reši svoje življenje36, de oba konc ne vzameva. Rad umerjem rad vtonem37, de38 me le Španjoli39 ne bodo40 streljali. Bog ti bo povernil41, kar si meni storil, plavaj43 srečno Svetin, in povej povej — — tukaj46 je generalu besedi zmankalo47, vtopil48 se je, roke je še iz vode molil z njimi grabil in pomoči iskal, pa49 ni ga50 bilo, de51 bi mu jo dal. Svetin plava naprej in53 se večkrat nazaj54 ozre na tisti55 kraj, kjer se57 je general vtopil58. Ni59 bil Svetin tri korake60 od njega, se general iz vode pokaže63 in kliče64: Svetin, ljubi66 moj Svetin,67 plavaj nazaj k meni, de68 počijeva. Bog je moje69 molitev pod vodo uslišal,71 glej stojim72 na skali, voda mi je do vrata74. Svetin se oberne76 plava do generala, in se zraven vstopi77 na skalo, ktera je bila v78 sredi vode. Na tej skali sta stala in počivala več ko79 pol ure. Med tem80 je general Svetinu tako govoril: Takrat, ko82 si me spustil83 in sim se84 začel topiti85, sim k86
človek mnogo1 stori; ali2 dolgo ni mogel, moči so mu jele3 pešati in onemagal je4. Svetin mu poda roko in reče6: »Jaz7 znam nekaj časa z jedno8 roko plavati, držite9 se mene10 in pomagajte si,11 kolikor morete, da prideva12 srečno preko vode13.«14 Tako plavata vkupe15 nekaj časa. Svetin je začel pešati, a16 general je ves onemogel ter mu17 ni bilo moči18 naprej. Že19 se je začel potepati20 in voda mu je že šla v grlo21. Svetin ves spehan in truden22, vlekel je23 generala še vedno za roki ter mu25 ni pustil utoniti26. Ali general27 je popolnem28 opešal, vzel29 si je še toliko moči30, da31 je Svetinu32 rekel: »34Svetin!35 pusti me, da utonem; vsaj ti si reši življenje36, da oba konca ne vzameva. Rad umerjem, rad utonem37, da38 me le Španci39 ne bodejo40 streljali. Bog ti bode povrnil41, kar si meni dobrega42 storil; plavaj43 srečno Svetin, in povej,45 povej --- tu46 je generalu beseda zastala47, izgubil48 se je pod vodo, le še roki je molil iz nje ter ž njima grabil pomoči iskajoč; a49 ni ga50 bilo, da51 bi mu jo bil52 dal. Svetin plava dalje ter53 se po večkrat54 ozre na tist55 kraj nazaj56, kjer je general utonil58. Ni59 bil Svetin še dober seženj60 od njega, pokaže61 se general iz vode in pokliče64: »65Svetin! Svetin,66 moj ljubi!67 plavaj nazaj k meni, da68 počijeva. Bog je mojo69 molitev uslišal70 pod vodo;71 glej, stojim72 na skali, voda mi je do vratu74.«75 Svetin se takoj obrne,76 plava do generala ter stopi kraj njega77 na skalo, katera je bila78 sredi vode. Na tej skali sta stala in počivala več nego li79 pol ure. V tem80 je general Svetinu tako govoril: »81Takrat, kadar me82 si bil izpustil83 in sem84 začel potepati85, vzdihnil sem k86
človek zelo veliko1 stori, vendar2 dolgo ni mogel, jel je3 pešati in omagovati4. Svetin mu poda roko in pravi6: »Jaz7 znam nekaj časa z eno8 roko plavati, držite9 se me10 in pomagajte si,11 kolikor morete, da12 srečno čez prideva13.«14 Tako plavata vkupaj15 nekaj časa. Svetin je začel pešati, general je ves omagal, nič več17 ni mogel18 naprej. Že19 se je začel topiti20 in voda mu je že šla v grlo21. Svetin ves spehan in truden22, je vendar23 generala zmeraj24 še za roko vlekel in ga25 ni pustil utoniti26. General pa27 je že popolnoma28 opešal, vendar29 si je vso moč vzel30, da31 je še32 rekel Svetinu tele besede33: »34Svetin, le35 pusti me, da utonem37, da38 me le Španjoli39 ne bodo40 streljali. Bog ti bo povrnil41, kar si meni storil. Plavaj43 srečno,44 Svetin, in povej,45 povej …« Tukaj46 je generalu besedi zmanjkalo47, utopil48 se je, roke je še iz vode molil, z njimi grabil in pomoči iskal, pa ga49 ni bilo, da51 bi mu jo dal. Svetin plava naprej in53 se večkrat nazaj54 ozre na tisti55 kraj, kjer se57 je general utopil58. Svetin ni59 bil tri korake60 od njega, ko61 se general pokaže62 iz vode in zakliče64: »65Svetin, ljubi66 moj Svetin,67 plavaj nazaj k meni, da68 počijeva. Bog je uslišal mojo69 molitev pod vodo;71 glej,72 na skali stojim73, voda mi je do vrata74.«75 Svetin se obrne,76 plava do generala in se ustopi zraven77 na skalo sredi vode. Na tej skali sta stala in počivala več ko79 pol ure. Medtem80 je general Svetinu tako govoril: »81Takrat, ko82 si me spustil83 in sem se84 začel topiti85, sem iz dna svojega srca vzdihnil86
124
[129−130]
[135]
⮟
Bogu iz dna svojiga serca zdihnil,1 in rekel: O dobrotljivi Bog!3 usmili se me, usta sim vkup tišal4, de5 me ni voda zalila, z rokami sim7 pod vodo na vse kraje segal in pomoči iskal9, kakor vsakteri10 v smertnih britkostih, kar sim11 z roko v12 steno zadel13, brihta14 še nisim zgubil takrat, hitro15 se začnem16 poprijemati, višej, višej17, tako dolgo de sim se18 na skalo vstopil19 in spet dihati začel20, ko sim21 glavo zunej22 vode imel.23 Svetin pravi24: Glejte! kolike26 dobrote vam skazuje27 usmiljeni Bog. Ko sta na skali zadosti počivala29, začneta naprej plavati30. General plava nekaj časa, pa je zlo opešal31. Svetin mu spet32 poda roko in le z eno plava, tako34 je Svetin precej deleč s težkim trudam35 vlekel generala za sabo po36 vodi. Ko se je37 general spet začel topiti38, kar na enkrat zavpije poln veselja39: Čast Bogu do dna sim41 z nogami42, bredem lahko, tudi44 Svetin se vstopi45 in vkupej46 bredeta počasu47 do kraja. Ko do kraja perbredeta48, je49 že per kraji vode bil50 francoski soldat51 na straži in zavpije52: Kdo je? General reče: Tiho bodi, de57 ne slišijo Španjoli, jest sim58 vaš general, pojdi hitro59 klicat tovaršev60, de61 mi pridejo pomagat iz vode. Soldat je generala berž62 po besedi poznal63, teče64 klicat tovaršev65, kteri so prišli66 z dolgimi preklami67, de so68 generala in Svetina iz vode izlekli; velik69 in stermen70 breg je bil tam. Nikdar71 ni general tako serčno s takim gorečim ajfram72 molil,73 kakor takrat, ko je srečno iz vode prišel,74 in smerti odšel75. V pričo vsih soldatov76 je pokleknil.77 Svetin je
Bogu iz dna svojega srca1 in rekel: O Bog dobrotljivi,3 usmili se me! Usta sem stiskal4, da5 me ni voda zalila, a6 z rokama sem7 pod vodo na vse kraje segal in pomoči iskal9, kakor vsak, kadar je10 v smrtnih britkostih. Zdajci zadenem11 z roko ob12 steno, onesvestil se14 še nisem bil takrat, hitro15 se začnem16 poprijemati više in više17, dokler ne stopim18 na skalo in zopet zasopem20, ko sem imel21 glavo iz22 vode.«23 Svetin reče24: »25Glejte! kolike26 dobrote vam deli27 usmiljeni Bog.« —28 Ko sta na skali dosti odpočila29, plavata dalje30. General plava nekaj časa, a zelo upehan31. Svetin mu zopet32 poda roko in le z jedno plava; tako34 je Svetin precej daleč z velikim trudom35 vlekel generala za seboj po36 vodi. Kadar37 general zopet začne potepati38, zavpije v tem hipu ves vesel39: »40Čast Bogu! na dnu sem41 z nogama42, lehko43 bredem.« Tudi44 Svetin stopi45 in vkupe46 bredeta počasi47 do kraja. Kadar bregu dobredeta48, stoji49 že pri vodi50 francoski vojak51 na straži, kateri zavpije52: »53Kdo je?«54 General mu55 reče: »56Tiho bodi, da57 ne zaslišijo Španci; jaz sem,58 vaš general. Hitro pojdi59 klicat tovarišev60, da61 mi pridejo pomagat iz vode.« Vojak generala takoj spozna62 po besedi, hiti64 klicat tovarišev65, kateri pridejo66 z dolgimi drogovi67, da68 generala in Svetina iz vode potegnejo, ker velik69 in strm70 breg je bil tam. Še nikoli71 ni general tako pobožno in tako goreče72 molil,73 kakor takrat, ko je srečno iz vode stopil74 in odšel smrti75. V pričo vseh vojakov76 je pokleknil, in tudi77 Svetin je
k Bogu1 in rekel: ,2O dobrotljivi Bog,3 usmili se me!‘ Usta sem vkup tiščal4, da5 me ni voda zalila, z rokami sem7 pod vodo na vse kraje segal in iskal8 pomoči, kakor vsakteri10 v smrtnih bridkostih. Kar sem zadel11 z roko v12 steno, zavesti takrat14 še nisem izgubil; hitro sem15 se začel16 poprijemati, više, više17, tako dolgo, da sem se18 na skalo ustopil19 in spet začel dihati20, ko sem imel21 glavo zunaj22 vode.«23 Svetin pravi24: »25Glejte, koliko26 dobrote vam izkazuje27 usmiljeni Bog.«28 Ko sta na skali zadosti počivala29, začneta naprej plavati30. General plava nekaj časa, pa je zelo opešal31. Svetin mu spet32 poda roko in plava33 le z eno. Tako34 je Svetin precej daleč s težkim trudom35 vlekel generala za sabo v36 vodi. Ko se je37 general spet začel topiti38, zavpije kar naenkrat poln veselja39: »40Čast Bogu, do dna sem41 z nogami42, bredem lahko.« Tudi44 Svetin se ustopi45 in vkupaj46 bredeta počasi47 do kraja. Ko pribredeta do kraja48, je49 že pri kraju vode bil50 francoski vojak51 na straži in zavpil52: »53Kdo je?«54 General reče: »56Tiho bodi, da57 ne slišijo Španjoli, jaz sem58 vaš general; pojdi hitro59 klicat tovarišev60, da61 mi pridejo pomagat iz vode.« Vojak je generala brž62 po besedi spoznal63, tekel64 klicat tovarišev65, kateri so prišli66 z dolgimi drogovi67, da so68 generala in Svetina iz vode izvlekli. Velik69 in strm70 breg je bil tam. Nikdar71 ni general tako srčno in s tako gorečnostjo72 molil kakor takrat, ko je srečno iz vode prišel74 in ušel smrti75. Vpričo vseh vojakov76 je pokleknil.77 Svetin je
125
[130−131]
[136]
⮟
mogel zraven1 njega poklekniti, in je tako molil:2 O dobrotlivi usmiljeni Bog!3 kdaj bom povernil4 dobrote, ktere5 si mi storil. Spoznam6, de tolikiga7 usmiljenja nisim vreden,8 od vsih zapušen sim smertne britkosti že okusil, in9 ti o Bog10 si me rešil iz11 rok mojih sovražnikov12, tebe13 o Bog! bom vselej14 častil, dokler bom živ15. General je bil16 potem s Svetinam18 vred peljan19 v bližno20 mesto, kjer je precej21 pisal do cesarja Napoleona,22 in mu povedal, kako je srečno rešen nazaj k svojim prišel24 v velikih nevarnostih, in prosil Svetina obdarovati27 za toliko skerb28 in serčnost29. Kmalo30 je prišlo pisanje31 od cesarja s poveljem, de general33 naj gre na svoj dom se počit in ozdravit35 od takiga strahu36 in terpljenja37. Za Svetina38 je poslal cesar zlat križic39, kteriga40 naj z višnjevim42 in rudečim trakam pervezaniga na levi strani pers perpetiga nosi, in za plačilo zraven tega 50 frankov43 vsak mesic dobiva44. General je med tem tako zlo zbolel45 od strahu in od terpeža47, de so48 ga mogli49 hitro domu50 odpeljati, svojiga zvestiga51 Svetina je pustil per52 svojih konjih in per drugim53 blagu, in54 mu je rekel: Kmalo boš55 za manoj prišel56, skerbi57 za moje blago, de58 se ga59 nič ne pogubi; kader60 prideš, ti bom62 dobrote ktere63 si mi64 storil obilno povernil; dal65 ti bom, kar koli66 si boš zmislil, storil67 ti bom kar koli boš poželel, nikoli68 ne bom pozabil69, de70 si me ti71 otel pred smertjo72, ti73 si bil moj varh75.
moral poleg1 njega poklekniti ter molil takole: »2O Bog usmiljeni in dobrotljivi!3 kdaj povrnem4 dobrote, katere5 si mi storil? Pripoznam6, da tolikega7 usmiljenja vreden nisem;8 od vseh zapuščen sem že okusil smrtne britkosti, ali9 ti, Bog moj! otel10 si me sovražnikovih11 rok; tebe12, o Bog! bodem hvalil in14 častil ves čas svojega življenja15.« General je bil16 potem peljan17 s Svetinom18 vred v bližnje20 mesto, kjer je takoj21 pisal cesarju Napoleonu22 in mu povedal, kako se23 je srečno rešen v velikih nevarnostih povrnil k svojim25, in ga26 prosil Svetina obdarovati27 za toliko skrb28 in pogumnost29. Kmalu30 je prišlo pisanje31 od cesarja s poveljem, naj gre general34 na svoj dom v počitek in oddahnit se35 od tolikega straha36 in trpljenja37. Svetinu38 je poslal cesar zlat križec39, katerega40 naj z višnjavim42 in rudečim trakom pripetega nosi ob levej strani prsi, a vrhu tega naj bode dobival še43 vsak mesec po 50 frankov plačila44. General je v tem zelo hudo izbolel45 od prestanega46 strahu in trpeža47, mogli48 ga so49 hitro domov50 odpeljati. Svojega zvestega51 Svetina je pustil pri52 svojih konjih in drugem53 blagu, rekši54 mu: »Kmalu prideš55 za menoj56, skrbi57 za moje blago, da58 se ga59 nič ne pogubi; kadar60 prideš, povrnem61 ti obilo62 dobrote, katere63 si meni64 storil; dam65 ti, kar koli66 si izmisliš; storim67 ti, kar koli poželiš; nikoli68 ne pozabim69, da70 si me otel smrti72, da73 si mi74 bil varuh75.
moral zraven1 njega poklekniti. General je takole molil: »2O dobrotljivi Bog,3 kdaj bom povrnil4 dobrote, katere5 si mi storil? Spoznam6, da tolikega7 usmiljenja nisem vreden;8 od vseh zapuščen sem že smrtne bridkosti okusil in9 ti, o Bog,10 si me rešil iz11 rok mojih sovražnikov. Tebe12, o Bog, bom vselej14 častil, dokler bom živ15.« Generala so16 potem s Svetinom18 vred peljali19 v bližnje20 mesto, kjer je precej21 pisal do cesarja Napoleona22 in mu povedal, kako je srečno rešen v velikih nevarnostih prišel nazaj k svojim25, in prosil, naj Svetina27 za toliko skrb28 in srčnost obdaruje29. Kmalu30 je prišlo od cesarja pisanje32 s poveljem, da33 naj gre general34 na svoj dom, da se35 od takega strahu36 in trpljenja počije in ozdravi37. Za Svetina38 je poslal cesar zlat križec39, katerega40 naj nosi41 z višnjevim42 in rdečim trakom prevezanega na levi strani prsi; in za plačilo naj dobiva zraven tega43 vsak mesec petdeset frankov44. General je medtem45 od strahu in trpeža tako zelo zbolel47, da so48 ga morali49 hitro domov50 odpeljati. Svojega zvestega51 Svetina je pustil pri52 svojih konjih in pri drugem53 blagu in54 mu rekel: »Kmalu boš55 za menoj prišel56, skrbi57 za moje blago, da58 se nič ne pogubi. Ko60 prideš, ti bom62 dobrote, katere63 si mi64 storil, obilno povrnil. Dal65 ti bom, karkoli66 si boš izmislil, storil67 ti bom, karkoli boš poželel. Nikoli68 ne bom pozabil69, da70 si me ti71 otel pred smrtjo72, da73 si ti74 bil moj varuh75.
126
[131−132]
[136−137]
⮟
III. France Svetin1 na morji vjet2 in v Afriko odpeljan.3
III. Fran Svetin1 na morji vjet2 in v Afriko odpeljan.3
III Franceta Svetina1 na morju ujamejo2 in v Afriko odpeljejo3
Nezapopadlivo1 je bilo veselje, kteriga2 je zdaj3 Svetin občutil4. Nar bolj5 ga je veselilo in mu v sercu poseben trošt dajalo6, de7 je človeka in pa še svojiga oblastnika9 otel,10 in ga pred smertjo obvarval11. Veselilo ga je, de12 ga je cesar tako povikšal14 in ga za konjika častniga reda postavil15. Še16 bolj pa17 ga je veselilo, de18 je imel upanje kmalo19 priti v svojo domačo deželo,20 in de21 je bil zdaj z vsim preskerbljen, de22 mu ne bo24 treba pomanjkanja terpeti,25 in se po svetu okoli26 klatiti. Oh,27 kako sim28 srečen je29 rekel sam per31 sebi, de32 mi je Bog toliko dobriga33 storil,34 in me v tolikih35 hudih nevarnostih obvarval!36 Zdaj se troštam37 še kdej viditi38 ljubo domačo deželo. Šel bom iskat39 svoje žene in dveh fantičev40, če41 še kteriga per življenji42 najdem. Veliko43 jim bom44 vedel povedati,45 in marskak46 lep nauk jim47 dati. O Bog mi48 daj še tega50 doživeti.51 Časna, posvetna sreča je pač golufna52; velikokrat53 človek misli, de54 jo že v rokah ima, pa mu uide,56 in namest57 nje ostane britkost59 in žalost. Tako je bilo tudi s Svetinam zdaj,61 mislil je kmalo priti domu62 in v miru vživati64, kar je zaslužil66, pa revež ne ve67 kaj ga čaka. Po suhim69 ni bilo varno generaloviga70 blaga pošiljati71 za njim, ker so Španjoli per72 cestah skriti vedno prežali Francozam pobrati73 in ško74-
Nepopisno1 je bilo veselje, katero2 je občutil3 Svetin. Najbolj5 ga je veselilo in tolažilo6, da7 je človeka,8 in še celo svojega zapovednika,9 otel,10 in ga smrti obvaroval11. Veselilo ga je, da12 ga je cesar sam13 tako povikšal14 in ga v viteza častnega polka postavil15. Ali še mnogo16 bolj ga je veselilo, da18 je imel upanje kmalu19 priti v svojo domačo deželo,20 in — ker21 je bil zdaj z vsem potrebnem preskrbljen — da22 mu od sih dob23 ne bode24 treba pomankanja trpeti25 in se po svetu okolo26 klatiti. »O27 kako sem28 srečen,«29 rekel je30 sam v31 sebi, »da32 mi je Bog toliko dobrega33 storil in me tolikih35 hudih nevarnostih očuval!36 Zdaj se nadejem, da37 še kdaj vidim38 ljubo domačo deželo. Iskat grem39 svoje žene in dveh otročičev40, ako41 še katerega živega42 najdem. Mnogo43 jim bodem44 vedel povedati in jim marsikak46 lep nauk dati. O Bog,48 daj mi49 še kaj tacega50 doživeti!«51 Časna, posvetna sreča je opotočna52; večkrat53 človek misli, da54 jo ima55 že v rokah, ali uide mu,56 in namesto57 nje ne58 ostane mu druzega razven britkost59 in žalost. Tako je bilo zdaj60 tudi s Svetinom;61 mislil je kmalu domov priti62 in doma,63 v miru uživati64, kar si65 je prislužil66, ali siromak ni vedel,67 kaj ga še68 čaka. Po suhem69 ni bilo varno generalovega70 blaga pošiljati71 za njim, ker so Španci pri72 cestah skriti vedno prežali Francozom vse pobrati73 in jim kva74-
Nezapopadljivo1 je bilo veselje, katerega2 je zdaj3 Svetin občutil4. Najbolj5 ga je veselilo in mu v srcu posebno tolažbo dajalo6, da7 je človeka in pa še svojega oblastnika9 otel in ga pred smrtjo obvaroval11. Veselilo ga je, da12 ga je cesar tako povišal14 in ga postavil za konjika častnega reda15. Še16 bolj pa17 ga je veselilo, da18 je imel upanje kmalu19 priti v svojo domačo deželo in da21 je bil zdaj v vsem preskrbljen, da22 mu ne bo24 treba pomanjkanja trpeti25 in se po svetu okoli26 klatiti. »Oh,27 kako sem28 srečen,« je29 rekel sam pri31 sebi, »da32 mi je Bog toliko dobrega33 storil in me v toliko35 hudih nevarnostih obvaroval.36 Zdaj se tolažim, da bom37 še kdaj videl38 ljubo domačo deželo. Šel bom iskat39 svoje žene in dveh fantičev40, če41 še katerega pri življenju42 najdem. Veliko43 jim bom44 vedel povedati in jim marsikak46 lep nauk dati. O Bog,48 daj mi49 še tega50 doživeti!«51 Časna, posvetna sreča je pač goljufna52; velikokrat53 človek misli, da54 jo že v rokah ima, pa mu uide56 in namesto57 nje ostane bridkost59 in žalost. Tako je bilo zdaj60 tudi s Svetinom;61 mislil je, da bo kmalu domov prišel62 in v miru užival64, kar je zaslužil66, pa ni vedel,67 kaj ga čaka. Po suhem69 ni bilo varno pošiljati generalovega70 blaga za njim, ker so Španjoli pri72 cestah skriti vedno prežali, da so Francozom blago pobrali73 in ško74-
127
[132−133]
[137−138]
⮟
de storiti1, kar koli so mogli; torej2 je mogel3 Svetin nekaj časa čakati4, de5 se je več reči6 nabralo, ktere7 je bilo treba na Francosko poslati. Vse te reči8 so speljali9 k morju, jih10 v barko znosili in11 tako po morji jih12 na Francosko poslali13. Šel14 je v barko Svetin15 z blagam svojiga16 generala, pa ves žalosten in pobit je bil17, kakor de18 bi se mu bilo19 zdelo, de20 vožnja po morji21 ne bo22 srečna. V barki23 je bilo tudi več soldatov24, nekaj ranjenih, nekaj zdravih, nekaj bolehnih; vmes25 so bili tudi drugi popotni26. Pervi27 dan je bila vožnja po morji28 srečna,29 vsi so bili veseli, ker so se troštali skorej30 na svoj dom priti31 in zapustiti španjolsko32 deželo, ktero33 so grozno34 sovražili. Svetin je bil vender le36 žalosten, ni se mu ljubilo ne piti ne jesti, vprašali37 so ga tovarši38, zakaj je tako tih in pobit. Odgovoril jim je: Morje je golufno,40 Bog ve kaj se zna42 še z nami zgoditi, preden43 na suho pridemo44. Drugi so ga troštali47 in mu djali48: Lej49 morje je pokojno50, deleč51 že nimamo do doma, jutrišni dan52 osorej bomo53 že v kraji54. Svetin vender le ves56 zamišljen se ni za nobeno stvar pečal, kakor na tihama je molil, in rekel58: O Bog!60 moje serce61 je nepokojno; vselej sim62 slišal, de63 vožnja po morji je64 nevarna,65 obvaruj me še zdaj, ker sim67 že toliko dobrot od tebe prejel68. Drugi dan zjutrej70 ob sedmih, Svetin je ravno molil, so71 začeli brodniki, kteri72 so verh barke bili,73 žalostno kričati74: Tolovaji! Tolovaji75! zgubljeni76 smo, blizo77 so že78. Na to kričanje perteče80 poglavar barke81, gleda in gleda, pa82 ves bled83
re storiti1, kolikor se je moglo; zatorej2 je moral3 Svetin nekaj časa počakati4, da5 se je več stvari6 nabralo, katere7 je bilo treba na Francosko poslati. Vse te stvari8 so pripeljali9 k morju, znosili jih10 v ladijo ter jih11 tako po morji12 na Francosko odposlali13. Šel14 je Svetin v ladijo15 z blagom svojega16 generala, ali žalosten in ves pobit je bil17, kakor bi se mu zdelo, da20 vožnja po morji21 ne bode22 srečna. V ladiji23 je bilo tudi več vojakov24, nekaj ranjenih, nekaj zdravih, nekaj bolehnih; med njimi25 so bili tudi drugi popotniki26. Prvi27 dan je bila vožnja po morji28 srečna,29 vsi so bili veseli, ker so se nadejali skoraj30 na svoj dom priti31 in zapustiti špansko32 deželo, katero33 so grozno34 sovražili. Ali35 Svetin je bil vender36 žalosten, ni se mu ljubilo ne piti ne jesti. Tovariši37 so ga vprašali38, zakaj je tako tih in pobit. Odgovoril jim je: »39Morje je prevarljivo;40 Bog ve,41 kaj se utegne42 še z nami zgoditi, predno pridemo43 na suho.«45 Drugi so ga tolažili47 in mu dejali48: »Glej,49 morje je mirno50, daleč51 že nimamo do doma, jutri52 osorej bodemo53 že v kraji54.« Ali55 Svetin je bil vender le56 zamišljen in57 se ni za nobeno stvar zanimal; molil je na tihoma in dejal58: »59O Bog!60 moje srce61 je nemirno; vselej sem62 slišal, da63 vožnja po morji je64 nevarna;65 obvaruj me še samo66 zdaj, ker sem67 že toliko dobrot prejel od tebe68.« —69 Drugi dan zjutraj70 ob sedmih, Svetin je ravno molil, začeli so brodniki vrhu ladije73 žalostno vpiti74: »Razbojniki! razbojniki75! izgubljeni76 smo, že77 so blizu78.«79 Na to vpitje priteče80 poglavar ladije81, gleda in gleda ter82 ves bled83
do delali1, kolikor so mogli. Zato2 je moral3 Svetin nekaj časa čakati4, da5 se je več reči6 nabralo, katere7 je bilo treba na Francosko poslati. Vse te reči8 so speljali9 k morju, jih znosili10 v barke in11 tako po morju poslali12 na Francosko. Svetin14 je šel na barko15 z blagom svojega16 generala, pa je bil ves žalosten in pobit17, kakor da18 bi se mu zdelo, da20 vožnja po morju21 ne bo22 srečna. Na barki23 je bilo tudi več vojakov24, nekaj ranjenih, nekaj zdravih, nekaj bolehnih; vmes25 so bili tudi drugi popotni26. Prvi27 dan je bila vožnja po morju28 srečna;29 vsi so bili veseli, ker so se tolažili, da bodo skoraj prišli30 na svoj dom in zapustili španjolsko32 deželo, katero33 so silno34 sovražili. Svetin je bil vendarle36 žalosten, ni se mu ljubilo ne piti ne jesti. Tovariši37 so ga vprašali38, zakaj je tako tih in pobit. Odgovoril jim je: »39Morje je goljufno,40 Bog ve,41 kaj se utegne42 še z nami zgoditi, preden pridemo43 na suho.«45 Drugi dan46 so ga tolažili47 in dejali48: »Glej,49 morje je pokojno50, daleč51 že nimamo do doma, jutrišnji dan52 osorej bomo53 že pri kraju54.«55 Svetin pa je bil vendarle ves56 zamišljen in57 se ni za nobeno stvar brigal, kakor natihoma je molil58: »59O Bog,60 moje srce61 je nepokojno. Vselej sem62 slišal, da je63 vožnja po morju64 nevarna;65 obvaruj me še zdaj, ker sem67 že toliko dobrot od Tebe prejel68.«69 Drugi dan zjutraj70 ob sedmih, Svetin je ravno molil, so71 začeli brodniki, ki72 so bili vrh barke,73 žalostno kričati74: »Tolovaji, tolovaji75! Izgubljeni76 smo, blizu77 so že78.«79 Na to kričanje priteče80 poglavar barke81, gleda in gleda, pa82 ves bledi83
128
[133−134]
[138−139]
⮟
in plašan perhaja,1 spoznal je, de2 so res morski tolovaji3. To so taki tolovaji4, kteri5 imajo velike z groznim7 orožjem obložene barke8. Po morji9 se vozijo in išejo bark10, ktere11 po kupčijah gredo12, ali pa13 kako drugo blago peljajo; kader ktero14 najdejo ali doidejo15, vse16 pobero blago in ljudi. Blago med sabo razdele19, ljudi v služnost prodajo21. Ravno to22 se je zgodilo z barko23, ki je Svetin bil v nji. Došli so jo tolovaji,24 jo ustavijo25, in ker se jim ni nobeden zoperstavil28, so29 vse blago pobrali,30 v svojo barko ga prenesli,31 ljudi povezali32 in jih33 na dno barke zaperli34. Bilo je ljudi s Svetinam35 vred 12036. Peljali so jih do mesta, ki se mu pravi Algir, v Afriki38. Tam39 so jih iz barke zvezane peljali, in jih naravnost na prodaj gnali40. Prodali so jih vse, tega dražji41, uniga ceneji42, kakoršne43 starosti in moči je bil človek; bolnike pa45 so vse v morje pometali. Svetina je kupil neki k videzu mogočen46 gospodar, in47 ga odpelja48. Grozno49 hudo se godi služnim50 v tistih51 krajih, ker neusmiljeni tirani52 ne delajo po človeško, ampak54 po živinsko. Zvečer55 jih zapro živini enako56 v kako poslopje, kjer morajo na golih tleh ležati v mrazu59. Komej si zarija napoči60, že61 pride perganjač62, kteri63 jih z vpitjem, s kletvo64 in s tepenjem65 k težkimu66 delu perganja, ktero67 morajo do terdne69 noči opravljati70, brez de71 bi se kaj oddihnili72. Tako žalosten je stan služnih73, de74 se mu75 morajo smiliti, kdorkoli77 jih vidi. Zavoljo nar manjši reči78, če79 je prav80 ne opravijo, so grozno81 tepeni. Po pet sto palc dobijo nekteri82 po
in plašen postaja;1 spoznal je, da2 so res morski razbojniki3. To so taki razbojniki4, kateri5 imajo velike,6 z grozovitim7 orožjem obložene ladije8. Vozijo9 se po morji ter iščejo ladij10, idočih11 po kupčijah, ali kako drugo blago prevažajočih. Kadar katero tako ladijo14 najdejo ali dobite15, pobero vse17 blago in ljudi. Blago med seboj razdele19, a20 ljudi prodajo v sužnjest21. To22 se je tudi zgodilo ladiji23, v katerej se je peljal Svetin. Dohiteli in ustavili so24 jo razbojniki25, in ker se jim ni nihče protivil28, pobero29 vse blago, preneso ga30 v svojo ladijo, a31 ljudi povežejo32 in na dno ladije zapro34. Bilo je ljudi s Svetinom35 vred okolo sto in dvajset36. Peljali so jih do mesta, ki se imenuje Algier, v Afriki38. Tu39 so jih zvezane iz ladije peljali ter naravnost na prodaj gnali40. Prodali so jih vse, tega draže41, onega ceneje42, kakeršne43 starosti in moči je bil človek; a44 bolnike so vse v morje pometali. Svetina je kupil neki na videz zelo imovit46 gospodar, vzel47 ga je in s seboj odpeljal48. Grozno49 hudo se godi sužnjim50 v teh51 krajih, ker neusmiljeni trinogi52 ne delajo po človeško z ljudmi53, nego prav54 po živinsko. Z večera55 jih zapro kakor živino56 v kako poslopje, kjer morajo v mrazu57 na golih tleh ležati. Komaj se zdani60, pride že priganjač62, kateri63 jih z vpitjem, kletvijo64 in tepenjem65 k težkemu66 delu priganja, katero67 morajo do trdne69 noči opravljati70, niti da71 bi jim bilo dopuščeno oddahniti se72. Tako žalosten je stan sužnjih73, vsacemu74 se morajo v srce76 smiliti, kdor koli77 jih vidi. Zaradi najmanjše stvari78, ako79 je povoljno80 ne opravijo, grozovito so81 tepeni. Po pet sto palic dobe nekateri82 po
od straha;1 spoznal je, da2 so res morski tolovaji3. To so taki tolovaji4, kateri5 imajo velike,6 z groznim7 orožjem obložene barke8. Po morju9 se vozijo in iščejo bark10, katere11 po kupčijah gredo12, ali pa13 kako drugo blago vozijo. Kadar katero14 najdejo ali doidejo15, vse16 pobero,17 blago in ljudi. Blago razdele18 med seboj19, ljudi prodajo v sužnost21. Ravno to22 se je zgodilo z barko23, ki je bil Svetin na njej. Tolovaji so24 jo došli25, jo ustavili26 in,27 ker se jim ni nihče v bran stavil28, so29 vse blago pobrali, ga30 v svojo barko prenesli,31 ljudi povezali32 in jih33 na dno barke zaprli34. Bilo je ljudi s Svetinom35 vred sto in dvajset36. Peljali so jih v Afriko37 do mesta, ki se mu pravi Alžir38. Tam39 so jih peljali z barke zvezane in jih gnali naravnost naprodaj40. Prodali so jih vse, tega draže41, onega ceneje42, kakršne43 starosti in moči je bil človek; bolnike pa45 so vse v morje pometali. Svetina je kupil neki k videzu mogočen46 gospodar in47 ga odpeljal48. Strašno49 hudo se godi sužnim50 v tistih51 krajih, ker neusmiljeni tirani52 ne delajo po človeško, ampak54 po živinsko. Zvečer55 jih živini enako zapro56 v kako poslopje, kjer morajo na golih tleh v mrazu58 ležati. Komaj si zarja napoči60, že61 pride priganjač62, kateri63 jih z vpitjem, s kletvijo64 in tepežem priganja65 k težkemu66 delu, ki ga67 morajo opravljati68 do trde69 noči, ne da71 bi se kaj oddahnili72. Tako žalosten je stan sužnih73, da74 se mu75 morajo smiliti, kdorkoli77 jih vidi. Zavoljo najmanjše reči78, če79 je prav80 ne opravijo, so strašno81 tepeni. Po pet sto palic dobijo nekateri82 po
129
[134−135]
[139−140]
⮟
podplatih, de1 imajo vse razbeljene noge,2 in vender3 jih gonijo neusmiljeni perganjači4, de5 morajo kamnje ali6 vodo ali7 druge reči težko nositi8. Neusmiljeno delajo z revnimi služnimi9, tako de vsak10 umreti želi,11 in komej smerti12 čaka. Jesti dobe zjutraj malo,14 in spet zvečer15 malo černiga16 kruha, pustiga17 in grenkiga18. Brez vsiga trošta,19 brez pomoči so v oblasti neusmiljenih turkov20, kteri21 jih gerdo22 zaničujejo in pretepajo. Tudi duhovniga trošta23 nimajo ti reveži24, ker nimajo ne mašnika ne25 božje službe. Pred nekaj časi jih26 še zakopavali niso mertvih služnih kristjanov, ampak mertve so vergli psam28, de29 so jih raztergali30. Rešiti se iz take hude služnosti31 je težko32, ker veliko dnarjev33 hočejo za vsaciga služniga34, če35 ga kdo36 odkupiti hoče37. Vse to je mogel38 Svetin malo manj ko39 dve leti terpeti40. Več njegovih tovaršev41 je že od žalosti in od terpljenja pomerlo42. Svetin je vedno Boga43 prosil, de45 bi mu dal zdravje in moč46 vse voljno preterpeti47. Svetin je bil tudi v služnosti pridin48 in zvest, zato je tudi toliko bolji49 imel, de ga je gospodar50 bolj obrajtal, mu bolj zaupal51, de52 mu ni bilo treba vedno vklenjenimu53 biti. Hiša Svetinoviga54 gospodarja ni bila deleč55 od morja, kamor se je Svetin večkrat oziral, ko56 bi mogel kdej zagledati barko57, de58 bi ga odpeljala in ga59 rešila iz60 tolikih nadlog. Eniga61 dne se je permerilo62, de63 je bil prav sam na njivi ostal, nar dalej65 od hiše odločeni66. Dan se je nagnil, tma se stori67. Svetin gleda proti morju68, mika ga potegniti69 jo,70 in ujiti71.
podplatih, da1 imajo vse razbeljene noge,2 in vender3 jih gonijo priganjači4, da5 morajo nositi kamenje,6 vodo in7 druge težke stvari8. Neusmiljeno delajo z ubožnimi sužnji9, tako neusmiljeno, da si vsak10 umreti želi11 in komaj12 čaka smrti13. Jesti dobe zjutraj malo,14 in zopet z večera15 malo črnega16 kruha, pustega17 in grenkega18. Brez vse tolažbe in19 brez pomoči so v oblasti neusmiljenih Turkov20, kateri21 jih grdo22 zaničujejo in pretepajo. Tudi dušne tolažbe23 nimajo ti siromaki24, ker nimajo niti duhovnega niti25 božje službe. Pred nekaj časi še celo27 zakopavali niso mrtvih sužnjih kristjanov, nego mrtve so vrgli psom28, da29 so jih raztrgali30. Rešiti se iz take hude sužnjesti31 je silno težavno32, ker mnogo denarjev33 hočejo za vsakega sužnjega34, ako35 ga hoče kdo36 odkupiti. Vse to je moral38 Svetin malo menj nego li39 dve leti trpeti40. Več njegovih tovarišev41 je že od žalosti in trpljenja pomrlo42. Svetin je vedno prosil Boga44, da45 bi mu dal zdravje in moči46 vse voljno pretrpeti47. Tudi v sužnjesti je bil priden48 in zvest, zatorej ga je gospodar rajši49 imel in mu50 bolj upal kakor drugim svojim sužnjikom51, zatorej52 mu ni bilo treba vedno vklenenemu53 biti. Hiša Svetinovega54 gospodarja ni bila daleč55 od morja, kamor se je Svetin večkrat oziral, ne56 bi li ugledal ladije57, da58 bi ga odpeljala in rešila tolikih nadlog. Necega61 dne se primeri62, da63 je bil prav sam ostal64 na njivi, katera je bila najbolj daleč65 od hiše njegovega gospodarja66. Dan se je nagnil in tema nastane67. Svetin gleda na morje68, mika ga, da bi69 jo potegnil70 in ušel71.
podplatih, da1 imajo vse razbeljene noge in vendar3 jih gonijo neusmiljeni priganjači4, da5 morajo težko nositi kamenje ali6 vodo ali7 druge reči8. Neusmiljeno delajo z revnimi sužnimi9, tako da vsak želi10 umreti in komaj smrti12 čaka. Jesti dobe zjutraj malo in spet zvečer15 malo črnega16 kruha, pustega17 in grenkega18. Brez vse tolažbe,19 brez pomoči so v oblasti neusmiljenih Turkov20, ki21 jih grdo22 zaničujejo in pretepajo. Tudi duhovne tolažbe23 nimajo ti reveži24, ker nimajo ne mašnika ne25 božje službe. Pred nekaj časi mrtvih sužnih kristjanov26 še zakopavali niso, ampak so mrtve vrgli psom28, da29 so jih raztrgali30. Rešiti se iz take hude sužnosti31 je težko32, ker hočejo za vsakega sužnega veliko denarjev34, če35 ga kdo hoče36 odkupiti. Vse to je moral38 Svetin malo manj ko39 dve leti trpeti40. Več njegovih tovarišev41 je že od žalosti in trpljenja pomrlo42. Svetin je vedno Boga43 prosil, da45 bi mu dal zdravje in moč, da bi46 vse voljno pretrpel47. Svetin je bil tudi v sužnosti priden48 in zvest, zato je tudi toliko bolje49 imel, da ga je gospodar50 bolj upošteval, mu bolj zaupal51, da52 mu ni bilo treba vedno vklenjenemu53 biti. Hiša Svetinovega54 gospodarja ni bila daleč55 od morja, kamor se je Svetin večkrat oziral, ko56 bi mogel kdaj zagledati barko57, da58 bi ga odpeljala in rešila iz60 tolikih nadlog. Nekega61 dne se je primerilo62, da63 je bil prav sam na njivi ostal, najdlje oddaljeni65 od hiše. Dan se je nagnil, storila se je tema67. Svetin gleda proti morju68, mika ga, da bi69 jo potegnil70 in ušel71.
130
[135−136]
[140]
⮟
Dolgo časa premišluje1, kaj bi storil: Zdej lahko ujidem2, pravi3 sam per4 sebi, noč je,6 pogrešili me ne bodo7 tako berž; pa8 kam čem iti, ne9 poznam kraja ne ljudi; kamor11 pridem, me bodo popadli,12 in morebiti13 še huji14 z mano delali15. Vender16 naj se mi godi kakor hoče, hujši19 mi ne more biti, kakor mi je; to zgovori in zbejži21 v tmoti, in22 hiti proti morju23. Pet24 ur je hodil po gojzdu25 in po grezih de26 je do jutra prišel k morju, pa ni27 se upal pokazati živimu človeku29 zavoljo strahu, de bi30 ga ne prijeli in k poprejšnimu33 gospodarju nazaj ne gnali34. Ker vsak35 gospodar v tistih krajih ima pravico služniga36 umoriti, če37 ga vjame uhajavca38. Služni pa39 se vsi po obleki poznajo. Ves plašan perteče40 Svetin proti morju41 še pred dnem42. Kar je barko zagledal, tje43 hiti in prosi, de45 bi ga v barko46 vzeli. Za božjo voljo vas48 prosim pravi49, pomagajte mi, usmilite se me, uhajavc sim51, hudo se mi je godilo;52 povem po pravici. Gospodar barke55 se hitro oglasi: Ne boj se le k nam pojdi, nič ti ne bo hudiga, in ga potegnejo60 v barko61. Vesel62 je bil Svetin, in mislil, srečen sim63, de sim64 zadel precej65 tako k dobrim ljudem66. Pa kako67 kratko je bilo njegovo veselje! Ko69 v barko70 pride, se71 ustraši, ker vidi, de73 je prišel ravno takimu74 možu v roke, kteri75 je prišel ljudi skuplovat76 in jih potem77 v drugim daljnim kraji78 z dobičkam79 prodajat. Pahnjen je bil Svetin80 med služne81 že kupljene82 na dno barke; ker je pa83 sam prišel in84 ni bil plačan, zato
Dolgo premišljuje1, kaj bi storil. Zdaj lehko uidem2, reče3 sam v4 sebi, noč je in6 pogrešili me ne bodejo7 tako hitro; ali8 kam naj grem, ne9 poznam ne10 kraja ne ljudi; kamor koli11 pridem, lehko me popadejo12 in še hujše14 z menoj delajo kakor moj sedanji gospodar15. Vender,16 naj se mi godi kakor koli18 hoče, hujše19 mi uže20 ne more biti, kakor mi je; to izgovorivši, zbeži21 v temoti ter22 hiti proti morji23. Debelih pet24 ur je hodil po gozdu25 in grezeh, da26 je do jutra prišel do morja. Ali nikomur27 se ni28 upal pokazati zavoljo strahu, da bi30 ga ne prijeli in k poprejšnemu33 gospodarju nazaj ne gnali34. Vsak35 gospodar v tistih krajih ima pravico sužnjega36 umoriti, ako37 ga vjame ubežnika38. A sužnji39 se vsi po obleki poznajo. Ves preplašen priteče40 Svetin k morji41 še predno se je zdanilo42. V tem hipu ugleda ladijo;43 hiti tja44 in prosi, naj45 bi ga v ladij o46 vzeli. »47Za božjo voljo prosim vas49,« reče »50pomagajte mi, usmilite se me, ubežnik sem51, hudo se mi je godilo,52 povem vam53 po pravici.«54 Gospodar ladije55 se hitro oglasi in reče56: »57Ne boj se,58 le k nam pojdi, nič hudega se59 ti ne zgodi.« To rekši, potegnejo ga60 v ladijo61. Vesel62 je bil zdaj Svetin, misleč si, kako srečen sem63, da sem64 zadel na65 tako dobre ljudi66. Ali67 kratko je bilo to68 njegovo veselje! Kadar69 v ladijo70 pride, ustraši se72, ker vidi, da73 je prišel ravno takemu74 možu v roke, kateri75 je prišel ljudi nakupovat76 in jih potlej77 v drugem daljnem kraji78 z dobičkom79 prodajat. Pahnen je bil Svetin80 med že nakupljene sužnje82 na dno ladije; a ker je83 sam prišel ter84 ni bil plačan, zato
Dolgo časa premišljuje1, kaj bi storil: »Zdaj lahko uidem2,« pravi3 sam pri4 sebi, »5noč je,6 pogrešili me ne bodo7 tako brž. Toda8 kam hočem iti? Ne9 poznam kraja ne ljudi. Kamor11 pridem, me bodo popadli12 in morebiti13 še huje14 z mano delali15. Vendar16 naj se mi godi,17 kakor hoče, huje19 mi ne more biti, kakor mi je.« To izgovori in zbeži21 v temoti in22 hiti proti morju23. Pet24 ur je hodil po gozdu25 in po grezih, da26 je do jutra prišel k morju. A ni27 se upal pokazati živemu človeku29 zavoljo strahu, da30 ga ne bi31 prijeli in nazaj gnali32 k poprejšnjemu33 gospodarju. Vsak35 gospodar v tistih krajih ima pravico, sužnega36 umoriti, če37 ga ujame uhajalca38. Sužni pa39 se vsi po obleki poznajo. Ves plašen priteče40 Svetin proti morju41 še pred dnem42. Kar zagleda barko,43 hiti tja44 in prosi, da45 bi ga v barko46 vzeli. »47Za božjo voljo vas48 prosim,« pravi, »50pomagajte mi, usmilite se me, uhajalec sem51, hudo se mi je godilo;52 povem po pravici.«54 Gospodar barke55 se hitro oglasi: »57Ne boj se,58 le k nam pojdi, nič ti ne bo hudega!« Potegnejo ga60 v barko61. Svetin62 je bil vesel in je mislil: Srečen sem63, da sem64 zadel precej k65 tako dobrim ljudem66. Pa kako67 kratko je bilo njegovo veselje! Ko69 v barko70 pride, se71 ustraši, ker vidi, da73 je prišel ravno takemu74 možu v roke, ki75 je prišel ljudi skupljevat76 in jih potem77 v drugem, daljnem kraju78 z dobičkom79 prodajat. Svetina so pahnili80 med že kupljene sužne82 na dno barke. Ker je bil pa83 sam prišel in84 ni bil plačan, zato
131
[136−137]
[140−141]
⮟
ni bil kakor drugi vklenjen2. Drugi dan že so3 odrinili z barko4, ktera5 je še čez6 dve sto služnih7 v Ameriko na prodaj peljala8. Dva mesca9 so bili na vodi,10 večkrat v smertni11 nevarnosti. Svetin je vedno molil in druge svoje revne tovarše troštal, ki jim je rekel:12 Božja volja je to; terpimo13 voljno;14 Bog nam bo15 po smerti dal boljši srečnejši16 življenje.
ni bil vklenen1 kakor drugi. Druzega dne so že3 odrinili z ladijo4, katera5 je preko6 dve sto sužnjih peljala7 v Ameriko na prodaj8. Dva meseca9 so bili na morji in10 večkrat v smrtnej11 nevarnosti. Svetin je vedno molil in druge svoje ubožne tovariše tolažil, rekoč: »12Božja volja je tako, da trpimo; prenašajmo13 voljno vse težave,14 Bog nam da15 po smrti boljše in srečnejše16 življenje.«17
ni bil kakor drugi vklenjen2. Drugi dan že so3 odrinili z barko4, ki5 je peljala čez6 dve sto sužnih na prodaj7 v Ameriko. Dva mesca9 so bili na vodi,10 večkrat v smrtni11 nevarnosti. Svetin je vedno molil in druge svoje revne tovariše tolažil. Rekel jim je: »12Božja volja je to; trpimo13 voljno!14 Bog nam bo15 po smrti dal boljše, srečnejše16 življenje.«17
IV. France Svetin1 v Ameriko odpeljan2 in prodan.3
IV. Fran Svetin1 v Ameriko odpeljan2 in prodan.3
IV Franceta Svetina odpeljejo1 v Ameriko in prodajo3
Barka1, v kteri2 je Svetin3 bil služni4 jetnik, je srečno perplavala6 v Ameriko,7 in ostane per velikim8 mestu, ki se mu pravi Novijork9. Precej10 drugi dan je11 gospodar barke služne12 v mesto peljati13 in jih na semenj postaviti ukazal15. Vsi16 so bili prodani,17 tudi Svetin je zdej18 dobil noviga19 gospodarja. Dober in usmiljen je bil20 Svetinov gospodar, imeniten Amerikan21, kteri je blizo22 mesta Novijorka23 lep velik vert v last imel25. Svetina26 je torej vprašal27, po tem ko ga je kupil, če28 zna kaj vert obdelovati?29 Gospod! mu30 Svetin ponižno odgovori,31 v mladih letih sim z vertnim delam znan bil, več let sim vert obdelovati pomagal; torej bom spet s časama se temu delu lahko pervadil.33 Gospodar mu reče: Prav! če boš34 priden in zvest delavc35 na mojim vertu36, ti ne bo37 krivice. Ne bom te imel38 kakor služniga39, ampak40 kakor domačiga41. Če sim42 te ravno43 kupil, ne boš čutil45, de46 si
Ladija1, v katerej2 je bil Svetin sužnji4 jetnik, priplavala5 je srečno v Ameriko in ostala pri velikem8 mestu, ki se imenuje Novi Jork9. Takoj10 drugi dan ukaže11 gospodar ladije sužnje12 v mesto peljati13 in jih ondu14 na prodaj razpostaviti15. Vsi16 so bili prodani;17 tudi Svetin je dobil novega19 gospodarja. Dober in usmiljen je bil20 Svetinov gospodar, imeniten Američan21, kateri je imel blizu22 mesta Novega Jorka23 lep in24 velik vrt v posestvu25. Vprašal26 je Svetina27, ako28 zna vrt obdelovati. »29Gospod!« odgovori30 Svetin ponižno, »31v svojih32 mladih letih sem se večkrat ukvarjal z delom na vrtu, zatorej mislim, da se tega dela zopet lehko privadim.«33 Gospodar mu reče: »Všeč mi je, ako bodeš34 priden in zvest delavec35 na mojem vrtu36, ne bode ti37 krivice. Imel te ne bodem38 kakor sužnjega39, nego40 kakor domačega človeka41. Če tudi sem42 te kupil, čutil44 ne bodeš45, da46 si
Barka1, v kateri2 je bil Svetin sužni4 jetnik, je srečno priplavala6 v Ameriko in pristala pri velikem8 mestu, ki se mu pravi Novi Jork9. Precej10 drugi dan je11 gospodar barke ukazal peljati sužne12 v mesto in jih postaviti14 na semenj15. Vse16 so prodali,17 tudi Svetin je zdaj18 dobil novega19 gospodarja. Svetinov gospodar, imeniten Amerikan21, je bil dober in usmiljen. Blizu22 mesta Novega Jorka je imel23 lep,24 velik vrt25. Vprašal26 je Svetina27, ko ga je kupil, ali28 zna kaj vrt obdelovati. »29Gospod,« mu odgovori30 Svetin ponižno, »31v mladih letih sem imel z vrtnim delom opravka, več let sem pomagal vrt obdelovati. Torej se bom sčasoma spet lahko delu privadil.«33 Gospodar mu reče: »Prav! Če boš34 priden in zvest delavec35 na mojem vrtu36, ti ne bo37 krivice. Ne bom te imel38 kakor sužnega39, ampak40 kakor domačega41. Če sem42 te ravno43 kupil, ne boš čutil45, da46 si
132
[137−138]
[141−142]
⮟
služen; če boš1 priden in zvest. Jest2 imam usmiljeno serce3, dobro ti bo per4 meni, če boš5 pošteno in zvesto ravnal6. Če boš7 pa kaj napak8 delal, ti9 povem, de boš11 čutil težo moje serditosti13. S tem14 je šel s svojim novim gospodarjem domu16. Svetin17 si je vse perzadeval prijaznost svojiga gospodarja ohraniti; torej18 je pridno vert obdelval,19 in ga tako oskerbel20, de21 je svojimu22 gospodarju veliko veselje storil24. Gospodar vidi25, de26 je Svetin zvest in priden, ga pusti samiga27 po vertu,28 tudi mu29 še pervoli30 vsako nedeljo in vsak praznik k s32. maši iti v mesto, če bo33 o pravim34 času nazaj prišel35. To je bilo Svetinu čez vse36 veselje, ker že več let ni per maši bil. Kolikokrat37 je rekel Svetin38: Bog je vender40 dober, ker mi je tako dobriga gospodarja dal41 in usmiljeniga42. Per43 njem bom44, dokler bom živ45, ker svoje domačije vem de nikdar več vidil46 ne bom47. Dve leti so minile49, kar je Svetin per51 tem gospodarji,52 in je vesel54, v daljnih krajih dobiti56 tako dobriga človeka, de ve kako gre s človekam ravnati57. Eniga58 dne pride z gospodarjem po vertu se sprehajat60 imeniten perleten61 gospod; bil je francoski general M. pa63 po gosposko64 oblečen; po francosko z gospodarjem se pogovarjeta65, kar je Svetin dobro razumel66. Prideta bližej67 Svetina,68 in ogledujeta rože69, ktere70 so bilo lepo oskerbljene71. Svetin uterga72 lepo rožico,73 in jo poda ptujimu74 gospodu s temi ponižnimi besedami75: Gospod! če77 se vam ne zamerim vzamite78 to rožico79 od mene;80 z veseljem vam jo podam,
suženj, ako bodeš1 priden in zvest. Jaz2 imam usmiljeno srce3, dobro ti bode pri4 meni, ako bodeš5 pošteno in zvesto delal6. Če bi se7 pa zgodilo, da bi8 delal zoper moje zapovedi,9 povem ti10, da bodeš11 čutil vso12 težo moje srditosti13.« Po teh besedah14 je šel Svetin15 s svojim novim gospodarjem domov16. Vse17 si je prizadejal, da bi si prijaznost gospodarjevo ohranil; zatorej18 je pridno obdeloval vrt19 in ga tako uredil20, da21 je bilo22 gospodarju v23 veliko veselje24. Gospodar videč25, da26 je Svetin zvest in priden služabnik, pusti ga samega27 po vrtu hoditi,28 tudi mu29 še privoli, da sme30 vsako nedeljo in vsak praznik k sv32. maši iti v mesto, ako33 o pravem34 času domov pride35. To je bilo Svetinu največje36 veselje, ker že več let ni bil pri nobenej sv. maši. Večkrat37 je dejal Svetin38: »39Bog je vender40 dober, ker mi je dal tako dobrega41 in usmiljenega gospodarja42. Pri43 njem bodem44, dokler živim45, ker vem, da svoje domovine nikoli več46 ne vidim47.« —48 Dve leti sti minili49, kar je bil50 Svetin pri51 tem gospodarji,52 in vesel53 je bil54, da je našel55 v daljnih krajih tako dobrega in usmiljenega človeka57. Necega58 dne se59 pride z gospodarjem po vrtu izprehajat60 imeniten prileten61 gospod; bil je to62 francoski general M.,63 po gosposki64 oblečen. Po francoski se z gospodarjem pogovarjata65, kar je Svetin dobro razumil66. Prideta bliže67 Svetina in ogledujeta cvetice69, ki70 so bile ravno v najlepšem cvetji71. Svetin utrga72 lepo cvetico73 in jo poda tujemu74 gospodu, rekoč75: »76Gospod! ako77 se vam ne zamerim, vzemite78 to cvetico79 od mene,80 z veseljem vam jo podam,
sužni, če boš1 priden in zvest. Jaz2 imam usmiljeno srce3, dobro ti bo pri4 meni, če boš5 pošteno in zvesto ravnal6. Če boš7 pa kaj napak8 delal, ti9 povem, da boš11 čutil težo moje srditosti13.« S tem14 je šel s svojim novim gospodarjem domov16. Svetin17 si je vse prizadeval, da bi ohranil prijaznost svojega gospodarja. Zato18 je pridno obdeloval vrt19 in ga tako oskrbel20, da21 je storil svojemu22 gospodarju veliko veselja24. Gospodar je videl25, da26 je Svetin zvest in priden; zato ga je pustil samega27 po vrtu in mu28 tudi še dovolil, da je šel30 vsako nedeljo in vsak praznik v mesto31 k sv32. maši, če bo le33 o pravem34 času nazaj prišel35. To je bilo Svetinu čez vse36 veselje, ker že več let ni bil pri maši. Kolikokrat37 je Svetin rekel38: »39Bog je vendar40 dober, ker mi je dal tako dobrega41 in usmiljenega gospodarja42. Pri43 njem bom44, dokler bom živ45, ker vem, da svoje domačije nikdar več46 ne bom videl47.«48 Dve leti sta minili49, kar je bil50 Svetin pri51 tem gospodarju52 in vesel53 je bil54, da je55 v daljnih krajih dobil56 tako dobrega človeka, da ve, kako gre s človekom ravnati57. Nekega58 dne pride z gospodarjem po vrtu se sprehajat60 imeniten, prileten61 gospod; bil je francoski general M., pa63 po gosposko64 oblečen. Z gospodarjem se pogovarjata po francosko65, kar je Svetin dobro razumel66. Prideta bliže67 Svetina in ogledujeta rože69, ki70 so bile lepo oskrbovane71. Svetin utrga72 lepo rožico73 in jo poda tujemu74 gospodu s temi ponižnimi besedami75: »76Gospod, če77 se vam ne zamerim, vzemite78 to rožico79 od mene;80 z veseljem vam jo podam,
133
[138−139]
[142−143]
⮟
de1 vas le2 še živih3 vidim. Gospod pogleda Svetina po služno slabo oblečeniga in od žalosti vsiga revniga, in5 ga vpraša: Kaj6 me poznaš? Svetin odgovori, kaj pa de8 vas poznam9 general M., kaj vi mene več ne poznate10, ki sim vas11 otel na Španskim12, ko sim13 vas čez vodo14 spravil, de15 vas Španjoli16 niso ustreljili.17 Gospod se zavzame18 in pravi19: Ti si France21 Svetin! Za božjo voljo, kako si ti simkej22 prišel? Svetin ni imel časa perpovedvati24, ker je njegov gospodar gospoda hitro odpeljal. Samo toliko je še rekel.27 O gospod! če28 je mogoče pomagajte mi. Kader General30 M. s Svetinovim gospodarjem v hišo pride, mu31 reče: Gospod prosim vas, dovolite mi, de35 z vašim služnim vertnarjem se malo pogovorim36. Imeniten Amerikan37 se začudi in pravi38: Tak gospod kakor ste vi, general in od francoskiga42 kralja sim poslan zavoljo imenitnih opravil43, se bote s takim hlapcam (služnim) pogovarjali45! General reče: Imam mu nekaj posebniga47 povedati. Na to48 gospodar hitro Svetina pokliče50 mu ukaže iti k51 generalu, in gre strani: Ko je52 Svetin sam zdej pred generalam53, ravno tistim, ki mu54 je pred nekej časam življenje obvarval55, začne jokati, nič ni mogel z generalam druziga govoriti, kakor56 te besede: O Gospod! če58 je mogoče pomagajte mi.60 General ga potrošta in mu reče61: Ne boj se, nisim63 pozabil ne, kaj64 si ti meni storil. Sam Bog je mene sim perpeljal65 tebe rešiti66. Le poterpi67 še dva mesca68, potem bo69 moje opravilo per koncu70 in spet pojdem71 na Francosko nazaj72. Odkupil te bom73 od
ker1 vas še živega3 vidim.«4 Gospod pogleda Svetina, kateri je bil v suženjskej obleki in prepadel od žalosti ter5 ga vpraša: »Ali6 me poznaš?«7 Svetin odgovori: »Kako bi8 vas ne poznal? Vi ste9 general M.; ali ne poznate več mene10, ki vam sem življenje11 otel na Španskem12, ko vas sem preko vode14 spravil, da15 vas Španci16 niso ustrelili?«17 Gospod se začudi18 in reče19: »20Ti si Fran21 Svetin! Za božjo voljo, kako si ti sem22 prišel?«23 Svetin ni imel časa pripovedovati24, ker je njegov gospodar tujega25 gospoda hitro dalje26 odpeljal. Samo toliko je še dejal: »27O gospod, ako28 je mogoče,29 pomagajte mi!« Kadar general30 M. s Svetinovim gospodarjem v hišo pride,31 reče mu32: »33Gospod,34 prosim vas, dovolite mi, da se35 z vašim vrtnarjem še nekoliko pogovorim36.« Imenitni in bogati Američan37 se začudi in reče38: »39Tak gospod,40 kakor ste vi, general,41 in od francoskega42 kralja sem poslan zaradi važnih opravkov43, želite44 se pogovarjati z ubogim hlapcem, mojim sužnjim; tega ne umejem45!«46 General reče: »Nekaj posebnega mu imam47 povedati.« Zdaj48 gospodar hitro pokliče49 Svetina in50 mu ukaže iti k51 generalu, a on odide ter pusti sama.52 Svetin, stoječ pred generalom53, ravno tistim, kateremu54 je pred nekaj časom otel življenje55, začne jokati ter ne more druzega izpregovoriti nego56 te besede: »57O gospod, ako58 je mogoče,59 pomagajte mi!«60 General ga tolaži rekoč61: »62Ne boj se, nisem63 pozabil ne, kar64 si ti meni storil. Sam Bog me je pripeljal, rešit65 tebe. Potrpi samo67 še dva meseca68, potem bode69 moje opravilo končano,70 in zopet se vrnem71 na Francosko. Odkupil te bodem73 od
da1 vas le2 še živih3 vidim.«4 Gospod pogleda Svetina, po sužnje slabo oblečenega in od žalosti vsega revnega, in5 ga vpraša: »Kaj6 me poznaš?«7 Svetin odgovori: »Kajpada8 vas poznam,9 general M. Kaj vi mene več ne poznate10, ki sem vas11 otel na Španskem12, ko sem13 vas čez vodo14 spravil, da15 vas Španjoli16 niso ustrelili?«17 Gospod se zavzame18 in pravi19: »20Ti si, France21 Svetin! Za božjo voljo, kako si ti semkaj22 prišel?«23 Svetin ni imel časa pripovedovati24, ker je njegov gospodar gospoda hitro odpeljal. Samo toliko je še rekel: »27O gospod, če28 je mogoče,29 pomagajte mi!« Ko pride general30 M. s Svetinovim gospodarjem v hišo, mu31 reče: »33Gospod,34 prosim vas, dovolite mi, da35 z vašim sužnim vrtnarjem še malo govorim36.« Imenitni Amerikan37 se začudi in pravi38: »39Tak gospod,40 kakor ste vi, general in od francoskega42 kralja sem zavoljo imenitnih opravil poslan43, se boste s takim hlapcem (sužnim) pogovarjali45!«46 General reče: » Imam mu nekaj posebnega47 povedati.« Nato48 gospodar hitro pokliče49 Svetina in50 mu ukaže iti h51 generalu, sam gre stran. Ko je bil zdaj52 Svetin sam z generalom53, ravno tistim, ki mu54 je pred nekaj časom življenje obvaroval55, začne jokati. Nič drugega ni mogel govoriti z generalom kakor56 te besede: »57O gospod, če58 je mogoče,59 pomagajte mi!«60 General ga potolaži in mu reče61: »62Ne boj se, nisem63 pozabil ne, kaj64 si ti meni storil. Sam Bog je mene sem pripeljal, da65 tebe rešim66. Le potrpi67 še dva mesca68, potem bo69 moje opravilo pri koncu70 in spet pojdem71 na Francosko. Odkupil te bom73 od
134
[139−140]
[143−144]
⮟
služnosti1, naj velja2 kolikor hoče. Lahko3 je zdej Svetin terpel4 svojo nesrečo, ker je imel sladko upanje skorej rešen biti5. Dva mesca6 mineta, kar pride general k Svetinovimu7 gospodarju, se poslovit,8 in prosi9, de10 bi mu vertnarja Svetina izpustil11. Gospodar reče: Tega sam močno13 potrebujem, ker mi veliko14 opravi. Če16 bi ga pa vender le17 radi imeli, vam ga dam19, tode drugači20 ne, kakor de mi daste zanj21 sto tolarjev. General mu precej23 odšteje sto tolarjev, in24 pokliče Svetina, de25 mu pove, de odkupljen26 je zdej, in de pojde nazaj27 v svojo domačo deželo28. Kdo si more zadosti misliti29 Svetinovo veselje, kteriga30 je zdej v svojim sercu31 občutil. Hvali32 Boga, kteri34 tako po očetovsko35 zanj skerbi,36 in ga dobrotljivo reši37 iz nesreče. Med tim39 je general M. Svetinovimu gospodarju vse dopovedal40, kako ga je v grozni smertni42 nevarnosti otel,43 in mu življenje ohranil44. Preden45 gresta;46 pokliče gospodar Svetina in mu reče: Glej sto tolarjev sim zate49 dobil, pa50 ker si tak51 pošten in dober človek, jih tebi vse dam, vzemi53 jih, imej jih za popotnico, in54 hodi srečno v svojo domačo deželo.55
tvoje sužnjesti1, naj stoji,2 kolikor hoče. Lehko3 je bilo zdaj Svetinu trpeti4 svojo nesrečo, ker je bil v sladkej nadi, da bode skoraj konec njegovemu trpljenju5. Dva meseca6 mineta, kar pride general k Svetinovemu7 gospodarju, poslovit se8 in ga prosit9, da10 bi mu izpustil vrtnarja Svetina11. Gospodar reče: »12Tega sam zelo13 potrebujem, ker mi opravi toliko, kolikor nobeden drugi15. Nu, če16 bi ga vender le17 radi imeli, dam18 vam ga, a nikakor20 ne izpod21 sto tolarjev.«22 General mu takoj23 odšteje sto tolarjev ter24 pokliče Svetina, da25 mu pove, da26 je zdaj odkupljen ter se lehko vrne27 v svojo domovino28. Kdo bi mogel popisati29 Svetinovo veselje, katero30 je o teh besedah31 občutil v svojem srci?32 Boga je hvalil33, kateri34 tako očetovski skrbi35 zanj in ga po svojej neskončnej milosti reši37 iz tolike38 nesreče. V tem39 je general M. vse povedal Svetinovemu gospodarju40, kako ga je Svetin41 v groznej smrtnej42 nevarnosti otel in ga živega ohranil44. Predno45 gresta,46 pokliče gospodar Svetina in mu reče: »47Glej,48 sto tolarjev sem49 dobil ker si tako51 pošten in dober človek, dam52 jih tebi, vzemi53 jih, imej jih za popotnico ter54 hodi srečno v svojo domačo deželo.55
sužnosti1, naj velja,2 kolikor hoče.« Svetin3 je zdaj lahko trpel4 svojo nesrečo, ker je imel sladko upanje, da bo skoraj rešen5. Dva mesca6 mineta, kar pride general k Svetinovemu7 gospodarju se poslavljat8 in prosi9, da10 bi mu izpustil vrtnarja Svetina11. Gospodar reče: »12Tega sam močno13 potrebujem, ker mi veliko14 opravi. Če16 bi ga pa vendarle17 radi imeli, vam ga dam19, toda drugače20 ne, kakor da mi daste zanj21 sto tolarjev.«22 General mu precej23 odšteje sto tolarjev in24 pokliče Svetina, da25 mu pove, da26 je zdaj odkupljen in da pojde nazaj27 v svojo domačo deželo28. Kdo si more zadosti misliti29 Svetinovo veselje, ki ga30 je zdaj31 občutil v svojem srcu. Hvali32 Boga, ki34 tako po očetovsko35 zanj skrbi36 in ga dobrotljivo rešuje37 iz nesreče. Medtem39 je general Svetinovemu gospodarju vse dopovedal40, kako ga je v grozni smrtni42 nevarnosti otel in mu ohranil življenje44. Preden45 gresta,46 pokliče gospodar Svetina in mu reče: »47Glej,48 sto tolarjev sem zate49 dobil. Pa50 ker si tako51 pošten in dober človek, jih tebi vse dam. Vzemi53 jih, imej jih za popotnico in54 hodi srečno v svojo domačo deželo!«55
V. France1 Svetin najde svojiga2 sina.3
V. Fran1 Svetin najde svojega2 sina.3
V France1 Svetin najde svojega2 sina
Z groznim veseljem je šel1 Svetin proti morju2 s svojim generalam3; barka ga čaka tam4, ktera5 ga bo6 peljala v domačo deželo. Malo7
Z groznim veseljem je šel1 Svetin proti morji2 s svojim generalom3; ladija ga je ondu čakala4, katera5 ga bode6 peljala v domačo deželo. Nekoliko7
Z groznim veseljem gre1 Svetin s svojim generalom proti morju3; tam čaka generala barka4, ki5 ga bo6 peljala v domačo deželo. Malo7
135
[140−141]
[144]
⮟
časa še1 sta se pomudila v mestu Novijork3, de4 se General per svojih prijatlih zadnič poslovi5. Pervi6 dan velkigatravna mesca gresta7 v barko; veter8 je bil pravi9, brodniki rjuhe napnejo, kakor ptica gre barka po morji10 proti Francoski11 deželi. Svetin še zadnikrat12 pogleda Ameriko, in zdihne rekoč13: Dve leti in dva mesca sim15 srečno prestal služnost,16 Bog mi je dal srečo, poslal mi je angela, kteri17 me je rešil iz18 rok amerikanskiga19 gospodarja; hvaljen20 bodi dobrotljivi nebeški oče. Zdej22 se peljem spet proti svoji domači deželi po nevarnim morji, o23 Bog! varuj24 me pred nesrečami.25 Celih petdeset dni je bil Svetin na morji26 v barki per svojim27 generalu. Devetnajsti28 dan mesca rožencveta29 se perpeljata30 do francoske dežele; iz barke31 gresta v mesto Haver, in32 se potem po suhim peljata33, ker sta se oba po morji34 voziti naveličala35, de prideta36 v mesto Tulon. Tam37 je general M. do smerti ostati sklenil. Svetinu pa reče general38: Ti per meni ostaneš40 in z mano boš per mizi jedel42, dokler se ti bo zljubilo per43 meni živeti. Ne boš več zdej44 moj služabnik, ampak45 moj prijatel, ti46 si mi življenje obvarval47, vselej48 ti bom49 hvaležen. Če boš51 pa hotel v svojo domačo deželo iti53, ti bom54 toliko dnarjev dajal55, de boš lahko56 živel. Med tem58 je bilo v mestu Tulon59 imenitno ženitvanje60. Veliki tergovc61 stari Teodor je62 svojo hčer omožil,63 in k tej ženitnini so prišli tudi generala M. Svetinoviga66 gospoda povabit67. General pravi68: Rad grem k vašimu ženitvanju70, tode drugači71 ne, kakor če72 sme z mano73
časa sta se še2 pomudila v mestu Novem Jorku3, da4 se general še zadnjič poslovi od svojih prijateljev5. V prvi6 dan meseca velikega travna gresta7 v ladijo, veter8 je bil ugoden9, brodniki napne jadra in ladija je šla hitreje kakor ptica pod nebom10 proti francoskej11 deželi. Svetin še zadnjič12 pogleda Ameriko, vzdahne in reče13: »14Dve leti in dva meseca sem15 srečno prebijal sužnjest.16 Bog mi je dal srečo, poslal mi je angela, kateri17 me je otel18 rok amerikanskega19 gospodarja: hvaljen20 bodi dobrotljivi nebeški oče za toliko milost. Zdaj22 se peljem zopet proti svojej domačej deželi po nevarnem morji; o23 Bog, čuvaj24 me nesreče!«25 Celih petdeset dni je bil Svetin na morji26 v ladiji pri svojem27 generalu. V devetnajsti28 dan meseca rožnika29 se pripeljeta30 do francoske dežele. Iz ladije stopivši31 gresta v mesto Havre ter32 se, ker sta se oba že naveličala po morji se34 voziti, po suhem peljeta dalje35, da bi prišla36 v mesto Tulon. V tem mestu37 je general M. sklenil ostati do smrti, a Svetinu je dejal38: »39Ti ostaneš pri meni40 in z menoj bodeš jedel pri jednej mizi42, dokler se ti bode ljubilo pri43 meni živeti. Od sih dob nisi več44 moj služabnik, nego45 moj prijatelj si! Ti46 si mi življenje ohranil47, vedno48 ti bodem49 hvaležen za to50. Če bi51 pa hotel iti52 v svojo domačo deželo, dal ti bodem54 toliko denarjev55, da bodeš lehko56 živel tudi doma57.« V tem58 je bilo v mestu Tulonu59 imenitno ženitovanje60. Veliki trgovec,61 stari Teodor, omožil je62 svojo hčer in k tej ženitnini so prišli tudi generala M., Svetinovega66 gospoda, vabit67. General reče68: »69Rad grem na vaše ženitovanje70, ali drugače71 ne, nego da72 sme z menoj73
časa sta se še2 pomudila v mestu Novi Jork3, da4 se je general pri svojih prijateljih zadnjič poslovil5. Prvi6 dan mesca velikega travna sta šla7 v barko. Veter8 je bil pravi9, brodniki napno jadra. Kakor ptica gre barka po morju10 proti francoski11 deželi. Svetin še zadnjikrat12 pogleda Ameriko in vzdihne13: »14Dve leti in dva mesca sem15 srečno prestal sužnost.16 Bog mi je dal srečo, poslal mi je angela, kateri17 me je rešil iz18 rok amerikanskega19 gospodarja. Hvaljen20 bodi,21 dobrotljivi nebeški oče! Zdaj22 se peljem spet po nevarnem morju proti svoji domači deželi. O23 Bog, varuj24 me pred nesrečami!«25 Celih petdeset dni je bil Svetin na morju26 v barki pri svojem27 generalu. Devetnajsti28 dan mesca rožnicveta29 se pripeljeta30 do francoske dežele. Iz barke31 gresta v mesto Haver in32 se peljeta potem po suhem33, ker sta se oba naveličala34 voziti po morju35, da prideta36 v mesto Tulon. Tam37 je general sklenil do smrti ostati. Svetinu pa reče general38: »39Ti ostaneš pri meni40 in boš41 z mano pri mizi jedel42, dokler se ti bo ljubilo pri43 meni živeti. Zdaj ne boš več44 moj služabnik, ampak45 moj prijatelj; ti46 si mi življenje obvaroval47, vselej48 ti bom49 hvaležen. Če boš51 pa hotel v svojo domačo deželo iti53, ti bom dal54 toliko denarjev55, da boš lahko56 živel.« Medtem58 je bilo v mestu Tulonu59 imenitno ženitovanje60. Veliki trgovec61 stari Teodor je možil62 svojo hčer in k tej imenitni64 ženitnini so prišli vabit65 tudi generala M., Svetinovega66 gospoda. General pravi68: »69Rad grem k vašemu ženitovanju70, toda drugače71 ne, kakor če72 sme z mano73
136
[141−142]
[144−145]
⮟
priti tudi moj služabnik France2 Svetin; pa3 ne de4 bi per5 mizi stregel, ampak de6 bi per mizi7 z manoj8 vred sedel; zakaj če ravno10 je služabnik, je pa moj nar veči13 dobrotnik. Stari Teodor je v to rad pervolil16, ker sta bila z generalam18 velika prijatla19. To ženitvanje20 so obhajali21 ravno na veliki Šmarn22. Veliko23 imenitne gospode se je vkupej24 zbralo. Vsi so Teodoru srečo vošili25 in tudi nevesti Kristini; vsi26 so bili veseli in dobre volje, samo27 Svetin je zraven svojiga28 generala sedel ves zamišljen, in ga29 vsa gostarija30 ni razveselila31, ker je bil s svojimi mislami več per32 svojih ljudeh,33 kakor per34 svatih. General je vse zgodbe svojiga36 življenja svatam perpovedval37, kako se mu je na Španskim hudo38 godilo,39 in kako mu je zvesti Svetin življenje40 otel, zato41 so ga42 vsi svatje spoštovali,43 in tudi na njegovo44 zdravje pili. Pozneje vstane eden zmed45 svatov, prime kupico v roke46 in pravi47: Naj živi tudi Ilirija49, kjer50 je naš ženin doma. Na te besede France51 Svetin od veselja ves rudeč postane52 in misli: Lejte53 ženin je tudi Ilirjan54 kakor jest55; kdo mora neki56 to biti.57 Svetin vpraša tiho svojiga58 generala, kako se ženin piše. General pravi59: Piše se Svetin kakor ti. Rad62 bi bil Svetin63 ženina vprašal, od kod64 je doma, pa se65 ni upal zavoljo gospodov67, ki so okoli njega bili68. Pozneji69, ko70 so svatje že vinjeni bili,72 in se jeli sim74 ter tje prehajati75, dobi76 Svetin perložnost77 z ženinam78 samim govoriti, in ga tako vpraša79: Morebiti sva midva blizo vkup81 doma, ki82 imava oba eno83 ime, povejte84 mi vender od kod85 ste vi prav86 doma?
priti tudi moj nekdanji1 služabnik Fran2 Svetin, a3 ne, da4 bi pri5 mizi stregel, nego da6 bi z menoj8 vred za mizo9 sedel; kajti, dasi10 je bil11 služabnik, bil12 je pa tudi moj največji13 dobrotnik.«14 Stari Teodor je rad15 v to privolil16, ker sta si17 bila z generalom18 velika prijatelja19. Ženitovanje20 so imeli21 ravno na Veliki Šmaren22. Obilo23 imenitne gospode se je vkupe24 zbralo. Vsi so Teodora čestitali,25 in tudi nevesti Kristini. Vsi26 so bili veseli in dobre volje. Samo27 Svetin je poleg svojega28 generala sedel ves zamišljen,29 vsa pojedina ga30 ni veselila31, ker je bil s svojimi mislimi bolj pri32 svojih ljudeh kakor pri34 svatih. General je vse dogodbe svojega36 življenja pripovedoval svatom37, kako se mu je na Španskem38 godilo in kako mu je zvesti Svetin otel življenje; zato41 so ga42 vsi svatje spoštovali in tudi na njega44 zdravje pili. Pozneje vstane jeden izmed45 svatov, prime kupico v roke46 in reče47: »48Naj živi tudi Slovenska49, od koder50 je naš ženin!« Po teh besedah Fran51 Svetin od veselja ves rudeč postane52 in misli: Glejte,53 ženin je tudi Slovenec,54 kakor jaz55; kdo more nek56 to biti.57 Svetin vpraša tiho svojega58 generala, kako se ženin piše. General mu odgovori59: »60Piše se Svetin,61 kakor ti.« Rad62 bi bil Svetin63 ženina vprašal, od kod64 je doma, ali65 ni si66 upal zaradi gospode67, ki je bila okolo njega68. Pozneje69, kadar70 so bili71 svatje že vinjeni in so73 se začeli sim74 ter tja izprehajati75, dobi76 Svetin priložnost77 z ženinom78 samim govoriti. Spodobno se mu prikloni in reče79: »80Morebiti sva midva blizu vkupe81 doma, ker82 imava oba isto83 ime; povedite84 mi vender, kje85 ste vi doma?«87
priti tudi moj služabnik France2 Svetin; pa3 ne, da4 bi pri5 mizi stregel, ampak da6 bi pri mizi7 z menoj8 vred sedel. Zakaj čeravno10 je služabnik, je moj največji13 dobrotnik.«14 Stari Teodor je v to rad privolil16, ker sta bila z generalom18 velika prijatelja19. To ženitovanje20 so obhajali21 ravno na Veliki Šmaren22. Veliko23 imenitne gospode se je vkupaj24 zbralo. Vsi so Teodoru voščili srečo25 in tudi nevesti Kristini. Vsi26 so bili veseli in dobre volje, samo27 Svetin je zraven svojega28 generala sedel ves zamišljen in ga29 vsa gostarija30 ni razveselila31, ker je bil s svojimi mislimi več pri32 svojih ljudeh kakor pa pri34 svatih. General je pripovedoval svatom35 vse zgodbe svojega36 življenja, kako se mu je na Španskem hudo38 godilo in kako mu je zvesti Svetin življenje40 otel. Zato41 so Svetina42 vsi svatje spoštovali in tudi na njegovo44 zdravje pili. Pozneje vstane eden izmed45 svatov, prime kupico v roko46 in pravi47: »48Naj živi tudi Ilirija49, kjer50 je naš ženin doma!« Na te besede zardi France51 Svetin od veselja in misli: Glejte,53 ženin je tudi Ilirijan54 kakor jaz55; kdo mora neki56 to biti?57 Svetin vpraša tiho svojega58 generala, kako se ženin piše. General pravi59: »60Piše se Svetin kakor ti.« Svetin62 bi bil rad63 ženina vprašal, odkod64 je, pa se65 ni upal zavoljo gospodov67, ki so bili okoli njega68. Kasneje69, ko70 so bili71 svatje že vinjeni in se jeli sem74 ter tja sprehajati75, je dobil76 Svetin priložnost, da je77 z ženinom78 samim govoril. Takole ga je vprašal79: »80Morebiti sva midva blizu vkup81 doma, ki82 imava oba eno83 ime. Povejte84 mi vendar, odkod85 ste vi prav86 doma?«87
137
[142−143]
[145−146]
⮟
Ženin odgovori: Blizo1 mesta L..2.. sim3 doma, kjer je bila suknarija sloveča5. Svetin vpraša ženina, imate7 še stariše8? Ženin na to zdihne, in10 solze se mu po licih vdero, pa12 hitro si jih obriše in pravi13: Očeta nisim nikoli14 poznal, na vojsko15 so mogli16, ko sim17 bil dve leti star; mater sim mogel18 zapustiti v devetim19 letu in nikoli več nisim nič od njih20 slišal;21 Bog ve ali so22 še živi,23 ali ne. Očetu je bilo ime France24, materi Neža, tudi25 brata sim26 imel Pavla po imenu27, pa28 tudi od njega nisim29 nikoli več nič30 slišal, toliko31 vem, de32 je za pastirja služil34. Po tih35 besedah je France36 Svetin spoznal, de ravno37 ženin je38 njegov sin, pa39 ni vedil40, kako bi se bil spoznati41 dal. Zato43 prosi ženina, de44 bi se smel z njim v kaki skrivni kamerci45 pogovoriti. Ženin je bil vesel in se rojak z rojakam46 rad pogovarjal. Pelje ga v lepo kamerco47, se usedeta48 na mehke stole,49 in ženin pravi50: No51 oče!52 kaj bi vi53 radi z manoj54 skrivaj govorili. France55 Svetin začne od preveliciga56 veselja na glas57 jokati in pravi58: O Bog!60 kako si ti vender61 dober! Veliko britkosti62 in terpljenja sim mogel63 prestati,64 vse sim preterpel čast Bogu65, in zdej67 me doseže tako68 veselje.69 Ti si moj sin Janez,70 in jest sim71 tvoj oče France72 Svetin. Kdo bi bil mislil de73 te bom74 tukaj in pa75 v takim76 bogastvu našel77! Ženin ostermi79, gleda, se80 čudi,81 ne verjame82. Svetin pa83 zaviha rokava in pokaže v kožo zarezane znamnja85 z rudečo farbo86. Na desni87 roki je imel88 zarezano „France89 Svetin“; na levi roki pa „90Neža Terpinc“91. Ženin se spomni93, de94 ima na rokah ravno take znamnja96 zare-
Ženin odgovori: »Blizu1 mesta L…2. sem3 doma, kjer je bila sloveča4 suknarija.«6 Svetin vpraša ženina: »Ali imate7 še starše8?«9 Ženin nato globoko vzdahne,10 solze se mu po licih vdero, a12 hitro si jih obriše in reče13: »Očeta nisem14 poznal, ker15 so morali na vojsko16, ko sem17 bil dve leti star; mater sem moral18 zapustiti v devetem19 letu svoje dobe ter nisem potem nikoli več ničesar20 slišal o njej;21 Bog zna, ali22 še živi23 ali ne. Očetu je bilo ime Fran24, materi Neža. Tudi25 brata sem26 imel, Pavla po imenu27, a28 tudi o njem nisem29 nikoli več ničesar30 slišal, samo toliko31 vem, da32 je služil33 za pastirja.« O teh35 besedah je Fran36 Svetin spoznal, da je37 ženin njegov sin, a39 ni vedel40, kako bi se mu41 dal spoznati42. Zatorej43 prosi ženina, da44 bi se smel z njim v kakej sobi malo na skrivnem45 pogovoriti. Ženin je bil vesel in se rojak z rojakom46 rad pogovarjal. Pelje ga v lepo sobo47, sedeta48 na mehke stole in ženin reče50: »Nu51 oče!52 kaj bi radi z menoj54 skrivaj govorili?« Fran55 Svetin začne od prevelikega56 veselja glasno57 jokati in reče58: »59O Bog,60 kako si ti vender61 dober! Mnogo britkosti62 in trpljenja sem mogel63 prestati;64 vse sem pretrpel, tebi, o Bog65, bodi čast66 in hvala! In zdaj67 me doleti toliko68 veselje!69 Ti si moj sin Janez,70 in jaz sem71 tvoj oče, Fran72 Svetin. Kdo bi bil mislil, da73 te najdem74 tukaj v tolikem76 bogastvu in sreči77!«78 Ženin ostrmi79, gleda, čudi se ter81 ne veruje82. Zdaj83 zaviha Svetin84 rokava in pokaže v kožo zarezani znamenji85 z rudečo barvo86. Na desnej87 roki ima88 zarezano: »Fran89 Svetin,« a na levej: »90Neža Trpinec91.«92 Ženin se spomne93, da94 ima tudi on95 na rokah taki znamenji96 zare-
Ženin odgovori: »Blizu1 mesta L. sem3 doma, kjer je bila sloveča4 suknarija.«6 Svetin vpraša ženina: »Imate7 še starše8?«9 Ženin nato vzdihne in10 solze se mu uderle11 po licih. Pa12 hitro si jih obriše in pravi13: »Očeta nisem nikoli14 poznal, na vojsko15 so morali16, ko sem17 bil dve leti star. Mater sem moral18 zapustiti v devetem19 letu in nikoli več nisem nič o njih20 slišal.21 Bog ve, ali so22 še ali ne. Očetu je bilo ime France24, materi Neža; tudi25 brata sem26 imel, Pavleta27, pa28 tudi o njem nisem29 nikoli več nič30 slišal. Toliko31 vem, da32 je za pastirja služil34.« Po teh35 besedah je France36 Svetin spoznal, da je ravno37 ženin njegov sin, pa39 ni vedel40, kako bi se bil41 dal spoznati42. Zato43 prosi ženina, da44 bi se smel z njim v kaki skrivni sobici45 pogovoriti. Ženin je bil vesel in se rojak z rojakom46 rad pogovarjal. Pelje ga v lepo sobico47, sedeta se48 na mehke stole in ženin pravi50: »No,51 oče,52 kaj bi radi z menoj54 skrivaj govorili?« France55 Svetin začne od prevelikega56 veselja na glas57 jokati in pravi58: »59O Bog,60 kako si ti vendar61 dober! Veliko bridkosti62 in trpljenja sem moral63 prestati;64 vse sem pretrpel, čast Bogu65, in zdaj67 me doseže tako68 veselje.69 Ti si moj sin Janez in jaz sem71 tvoj oče France72 Svetin. Kdo bi bil mislil, da73 te bom74 tukaj in pa75 v takem76 bogastvu našel77!«78 Ženin ostrmi79, gleda, se80 čudi,81 ne verjame82. Svetin pa83 zaviha rokava in pokaže v kožo zarezana znamenja85 z rdečo barvo86. Na desni87 roki je imel88 zarezano »France89 Svetin«, na levi roki pa »90Neža Trpinc«91. Ženin se spomni93, da94 ima na rokah ravno taka znamenja96 zare-
138
[143−144]
[146−147]
⮟
zane1, ktere2 mu je mati še majhnimu3 naredila. Takrat4 je spoznal, de5 je to res njegov6 oče, zaviha rokave in očetu7 pokaže, de9 je res ta10 njegov sin. Objela12 sta se oče13 in sin, in oba na glas14 jokala od veselja, tako de15 so svatje16 slišali in17 prišli gledat in vprašat, kaj to pomeni. Ker18 so zvedili19, de20 je generalov zvesti služabnik ženinov oče, so bili grozno22 veseli; vsi23 so zdej ženinovga24 očeta zlo spoštovali25 in ga častili, v26 kot ga posade27 za mizo in28 ga goste po gosposko29. Med svati je bil tudi žininov prijatel Basil30 po imenu, kteri31 je per32 velikih vojskah in deleč33 po sveti bil34. Ko35 so vsi eden drugimu36 zgodbe svojiga37 življenja dopovedali38 začne tudi on svoje pergodbe razlagati39, kako se mu je40 po daljnih deželah godilo in41 pravi: Dve nar bolj vesele zgodbe sim42 doživel svoje žive43 dni: Zdej44 in pred nekej46 leti na Štajerskim47 v neki grajšinci48, kjer sta dva sina na enkrat49 našla vsak svojo mater, de si50 se nista troštala51. Našel52 je svojo mater53 mladi baron Karl54 Gap;55 gospa tiste grajšince56 je bila njegova mati. Neki57 škof, Pavl58 Svetin mu je bilo ime, je ravno per tisti gospej našel59 svojo mater, ktera60 je bila dekla. O koliko veselje61 smo obhajali62 takrat in se gostili.64 Škof je šel potem v svojo škofijo,65 in svojo mater s sabo vzel; meni pa dnarjev67 dal, de sim složno domu68 prišel. Morebiti je bil tudi tisti škof vašiga70 rodu, ker je bil ravno tega imena. Pišejo škofu71 iz Tulona in ga vprašajo od kod72 je doma. Kmalo73 pride odgovor,74 in tako so za gotovo zvedili75, de Škof76 je Janezov brat. Pogosto so si potem pisarili in eden78
zani1, kateri2 mu je mati še otroku3 naredila. Tedaj4 je spoznal, da5 je to njegov pravi6 oče. Zaviha si rokava in7 pokaže očetu8, da9 je res njegov pravi11 sin. Objela12 sta se oče13 in sin ter od veselja oba glasno14 jokala. Svatje15 so to16 slišali ter17 prišli gledat in vprašat, kaj to pomeni. Kadar18 so zvedeli19, da20 je nekdanji21 generalov zvesti služabnik ženinov oče, bili so grozno22 veseli; vsi23 so zdaj spoštovali ženinovega24 očeta in ga čestili. V26 kot za mizo so28 ga posadili in gosposki gostili29. Med svati je bil tudi ženinov prijatelj, Basilij30 po imenu, kateri31 je v32 velikih vojskah in daleč33 po svetu bil34. Kadar35 so si vsi, drug za drugim,36 zgodbe svojega37 življenja povedali,38 začne tudi on pripovedovati39, kako se je njemu godilo40 po daljnih deželah ter41 pravi: »Dve najbolj veseli dogodbi sem42 doživel svoje dni: To, katera se vrši zdaj tukaj,44 in drugo45 pred nekaj46 leti na Štirskem47 v nekej graščini48, kjer sta dva sina na jedenkrat49 našla vsak svojo mater, dasi50 se nista nikoli nadejala51. Našel52 je svojo mater53 mladi baron Karel54 Gap, —55 gospa tiste graščine56 je bila njegova mati. Nek57 škof, Pavel58 Svetin mu je bilo ime, našel je pri istej gospe59 svojo mater, katera60 je bila dekla. O koliko veselja61 smo uživali62 takrat in kako dobro63 se gostili!64 Škof je šel potem v svojo škofijo in je vzel66 svojo mater s seboj, a meni je67 dal denarjev, da sem zložno68 prišel domov69. Morebiti je bil tudi tisti škof vašega70 rodu, ker je bil ravno tega imena.« — Pišejo škofu71 iz Tulona in ga vprašajo, od kod72 je doma? Kmalu73 pride odgovor in dokazano je bilo75, da76 je škof77 Janezov brat. Pogosto so si potem pisarili ter drug78
zana1, katera2 mu je mati še majhnemu3 naredila. Takrat4 je spoznal, da5 je to res njegov6 oče. Zaviha rokava in7 pokaže očetu8, da9 je res njegov sin. Oče in sin12 sta se objela13 in oba od veselja na glas14 jokala, tako da15 so slišali svatje in17 prišli gledat in vprašat, kaj to pomeni. Ko18 so zvedeli19, da20 je generalov zvesti služabnik ženinov oče, so bili zelo22 veseli. Vsi23 so zdaj ženinovega24 očeta zelo spoštovali25 in ga častili. V26 kot za mizo so28 ga posadili in ga po gosposko gostili29. Med svati je bil tudi ženinov prijatelj, Bazil30 po imenu, ki31 je bil pri32 velikih vojskah in daleč33 po svetu34. Ko35 so si drug drugemu pripovedovali36 zgodbe svojega37 življenja,38 začne tudi on svoje prigodbe razlagati39, kako se mu je40 po daljnih deželah godilo, in41 pravi: »Dve najbolj veseli zgodbi sem42 doživel svoje žive43 dni: Zdaj44 in pred nekaj46 leti na Štajerskem47 v neki graščinici48, kjer sta dva sina naenkrat49 našla vsak svojo mater, dasi50 se nista nadejala51. Svojo mater52 je našel53 mladi baron Gap;55 gospa tihe graščinice56 je bila njegova mati. Neki57 škof, Pavel58 Svetin mu je bilo ime, je ravno pri tisti gospe našel59 svojo mater, katera60 je bila dekla. O koliko veselja61 smo obhajali62 takrat in se gostili.64 Škof je šel potem v svojo škofijo in svojo mater s sabo vzel, meni pa denarjev67 dal, da sem zložno domov68 prišel. Morebiti je bil tudi tisti škof vašega70 rodu, ker je bil ravno tega imena. Škofu Pavletu pišejo71 iz Tulona in ga vprašajo, odkod72 je doma. Kmalu73 pride odgovor in tako so za gotovo zvedeli75, da76 je škof77 Janezov brat. Pogosto so si potem pisarili in eden78
139
[144−145]
[147]
⮟
drugimu perpovedvali1 svoje čudne žalostne in vesele zgodbe3. Mati škofova4 je kmalo5 potem umerla6, vender7 je še doživela zvediti od svojiga moža,9 in od svojiga sina Janeza zdej velikiga10 in bogatiga tergovca11 v velikim12 mestu Tulonu na Francoskim13. France14 Svetin že star, je vender17 še nekaj let srečno18 in veselo živel per svojim19 sinu Janezu, in vidil20 lepo rasti21 in rediti svoje vnuke22. S starim Teodoram23 Janezovim tastam sta bila vedno prijatla,24 in sta25 večkrat od nekdajnih reči se pogovarjala26. General M. tudi star jih je večkrat obiskal,29 in z njimi veselje delil31. Tako so Svetinovi ljudje, to je cela33 njegova hiša, lepo34 v edinosti v božjim35 strahu živeli, in36 veliko srečo37 imeli. Blizo sedemdeset let38 je France Svetin doživel,39 potem je40 sladko v Gospodu zaspal. Vsi so za njim jokali, ker so ga radi imeli in ga41 častili s tako častjo kakoršna42 se starišem spodobi43. Tako da Bog včasi že na44 tem svetu srečo v nesreči, če45 človek tudi v nesreči vedno46 Bogu zvest ostane.
drugemu pripovedovali1 svoje čudne,2 žalostne in vesele dogodke3. Škofova mati4 je kmalu5 potem umrla6, a vender7 je še poprej8 doživela to veselje, da je slišala o svojem moži9 in o svojem sinu Janezu, velikem10 in bogatem trgovci11 v mestu Tulonu na Francoskem13. Fran14 Svetin, dasi15 že star, živel16 je vendar17 še nekaj let srečno18 in veselo pri svojem19 sinu Janezu ter je gledal, kako20 lepo se vzrejajo21 in rasto njegovi vnuki22. S starim Teodorom,23 Janezovim tastom, bila sta si vedno prijatelja24 in se25 večkrat pogovarjala o nekdanjih dogodkih26. General M.,27 tudi že28 star, pogosto jih je obiskoval29 in se30 z njimi radoval31. —32 Tako so Svetinovi ljudje, rekši vsa33 njegova hiša, živeli34 v složnosti in35 strahu božjem ter36 veliko sreče37 imeli. Blizu sedemdeset let38 je doživel Fran Svetin in39 potem sladko v Gospodu zaspal. Vsi so za njim jokali, ker so ga vsi ljubili, spoštovali in41 častili s tako častjo, kakeršna42 se staršem spodobuje43. Glejte, tako daje Bog časi žena44 tem svetu srečo v nesreči, ako le45 človek tudi v nesreči Bogu vedno47 zvest ostane.
drugemu pripovedovali1 svoje čudne,2 žalostne in vesele zgodbe3. Škofova mati4 je kmalu5 potem umrla6, vendar7 je še doživela, da je zvedela o svojem možu9 in svojem sinu Janezu, zdaj velikem10 in bogatem trgovcu11 v velikem12 mestu Tulonu na Francoskem13. France14 Svetin,15 že star, je vendar17 še nekaj let veselo18 in srečno živel pri svojem19 sinu Janezu in videl20 lepo rasti21 in rediti svoje vnuke22. S starim Teodorom,23 Janezovim tastom, sta bila vedno prijatelja24 in sta se25 večkrat pogovarjala o nekdanjih rečeh26. General M.,27 tudi star, jih je večkrat obiskal29 in bil30 z njimi vesel31. Tako so Svetinovi ljudje, to je vsa33 njegova hiša, lepo34 v edinosti in božjem35 strahu živeli in36 veliko srečo37 imeli. France Svetin38 je doživel blizu sedemdeset let,39 potem je40 sladko v Gospodu zaspal. Vsi so za njim jokali, ker so ga radi imeli in ga41 častili s tako častjo, kakršna42 se staršem spodobi43. Tako da Bog včasi že na44 tem svetu srečo v nesreči, če45 človek tudi v nesreči vedno46 Bogu zvest ostane.