Za vsako posamezno analizo z različnimi nastavitvami je v paketu Stylo ustvarjena Excelova datoteka, ki jo lahko uvozimo v odprtokodno programsko opremo za analizo omrežij Gephi (Bastian idr. 2009). V vizualizaciji v Gephiju so besedila ponazorjena s točkami (nodes) in napisi, povezave med njimi so prikazane z veznimi črtami (edges) med točkami: debelejša črta pomeni večjo podobnost/povezanost glede na relativno pogostnost 100 najpogostejših besed, tanjša pa manjšo.
Pri stilometrični analizi primerjava prevedenih in izvirnih besedil zagotovo predstavlja določene omejitve, zato moramo ta razmerja še posebej izpostaviti v interpretaciji rezultatov, saj so pri prevodih možne različne stopnje zvestobe prevoda izvirniku in vpliv sloga prevajalca. Christopha Schmida so prevajali različni prevajalci, do leta 1836 znotraj dveh središč, ljubljanskega in celovškega.[5] Iz vizualizicije v paketu Stylo in Gephi vidimo, da je osrednje jedro Schmidovega opusa v slovenščini dovolj prepoznavno, ni pa zaokroženo, ampak odprto. Večina Schmidovih del oz. tistih del, katerih avtor je zanesljivo Schmid, se razporedi v središču vizualizacije, najizrazitejše so povezave med štirimi deli: Evstahi (1832), Leseni križ (1832), Genovefa (1841) in Sveti večer (1866), čeprav so jih prevajali različni prevajalci, medtem ko se Sreča dobrega uka (1832) in Martin, mladi puščavnik (1836) razvrstita na rob Schmidovega opusa. Pri Sreči dobrega uka, ki jo je leta 1832 prevedel Jože Burger, glavni predstavnik ljubljanskega kroga prevajalcev (Jevnikar 1939: 196), lahko nekoliko rahlejšo povezanost z drugimi Schmidovimi deli pripišemo žanrskim razlikam, saj se zgodba odvija v obliki pisem med bratom in sestro. V isti izdaji kot Sreča dobriga uka je bila objavljena pripoved Leseni križ. Jevnikar (1939: 190) je pri analizi prevoda ocenil, da čeprav je glede na izvirnik dodan opis Bleda in jezera ter je dogajanje prestavljeno v slovensko okolje, ne gre za samostojno predelavo dela, medtem ko je Plavšak (1963, po Kos 1981: 239) na podlagi podrobne primerjave postavil tezo, da gre skoraj za Burgerjevo izvirno delo. Na podlagi rezultatov stilometrične analize lahko sklenemo, da je prevod kljub določeni poslovenitvi in dodatkom ohranil slogovni pečat izvirnika. Glede na večjo oddaljenost pripovedi Martin, mladi puščavnik bi lahko sklepali na večje oddaljevanje od sloga izvirnika pri prevajanju, vendar bi bila za potrditev potrebna še podrobnejša analiza prevoda.
Dela, ki so razporejena na robovih celotne vizualizacije, npr. Franklinova Prava pot ali Dajnkov prevod Kmet Izidor s svojimi otroki ino ludmi in Dolinarjev prevod Izidor, brumni kmet, kažejo različne šibke povezave z raznimi avtorji, kar pomeni, da se od vseh razlikujejo približno enako in da najbolj podobno delo v korpus ni zajeto. Kot smo že navedli, je stilometrična analiza pokazala tudi, da niti Dajnkovega niti Dolinarjevega prevoda ni mogoče pripisati Schmidu in da bi izvirnik težko pripisali istemu avtorju. Tudi iz vsebinske primerjave nemškega besedila, po katerem naj bi nastal eden ali celo oba prevoda (prim. zgoraj), Isidor, Bauer zu Ried, in obeh slovenskih prevodov lahko ugotovimo, da gre za vsebinsko in slogovno tri zelo različna dela.
Na dendrogramu in v prikazu v Gephiju se jasno izriše medsebojno močno povezana skupina treh Ciglerjevih del: Sreče v nesreči ter obeh Ciglerjevih del iz šestdesetih let 19. stoletja, Deteljice in Kortonice, koroške deklice. Močnejša povezanost med Srečo v nesreči in Deteljico potrjuje tudi opažanja, da Deteljica v večji meri sledi zgledu Sreče v nesreči, medtem ko je v Kortonici opazen večji vsebinski, žanrski in strukturni odmik od Ciglerjeve prve pripovedi. Vsako od Ciglerjevih besedil posamično izkazuje s prevodi nekaterih Schmidovih del in Dolinarjevim prevodom Izidorja zelo rahle povezave, vendar te niso tako izrazite, še zlasti v primerjavi z intenzivnostjo in količino povezav znotraj Ciglerjevih ali Schmidovih osrednjih del. Glede na rezultate stilometrične analize lahko sklenemo, da so osrednja Ciglerjeva pripovedna dela slogovno izrazita in razmeroma oddaljena od prevodov Schmidove literature, hkrati pa med vsemi deli[6] ravno s Schmidovim prevedenim opusom izkazujejo intenzivnejše povezave, kar lahko prepoznamo kot potrditev uvrstitve obeh avtorjev v isto literarnoslogovno smer.
V zvezi s Ciglerjevo Kortonico velja izpostaviti Vrhovnikovo (1892: 37) trditev, da ni izvirna, ampak »posneta« po neki daljši povesti, objavljeni v časniku Pustertaler Bote,[7] in le prestavljena na Koroško. Vendar v izdajah tega časopisa in dostopnih prilogah od začetka izhajanja do izida Kortonice leta 1866 morebitne predloge ali izvirnika ni bilo mogoče najti. Poleg tega je časopis izhajal na štirih straneh, tako da prostora za daljšo povest, kot je Kortonica, praktično ni bilo. Seveda možnosti, da je Kortonica »posneta«, prevedena, prirejena ipd. po predlogi ali izvirniku iz tujejezičnega, najverjetneje nemškega vira, s tem ne moremo izključiti, zelo verjetna pa je tudi domneva, da je Kortonica Ciglerjevo izvirno delo.
Kot smo že omenili, pri Ciglerjevih delih v dendrogramu in prikazu v Gephiju izrazito izstopa delo Življenje s. Heme, brumne koroške grafine, ki glede na stilometrično analizo ne izkazuje nobenih povezav s preostalimi Ciglerjevimi deli, ampak se razporedi na drugo stran prikaza k trem delom različnih avtorjev, in sicer k Waitzeneggerjevi Iti in Veriti-Hofmanovemu Življenju svetnikov. Pri Hemi gre za svetniški življenjepis, v katerem je zgodba osredotočena na življenje družine z dvema sinovoma in usodo njenih posameznih članov. V njej je prepoznaven tipičen potek svetnikovega življenja, značilen za baročne svetniške legende, v nekaterih pasusih pa so prisotni nazori in ideje, tipični za Ciglerjeva pripovedna dela, zlasti Srečo v nesreči, kot na primer zgledno zakonsko življenje glavnih junakov, med katerima ni prepira, vsako nedeljo oz. vsak dan sta pri maši in sta zgled pobožnosti, svoja sinova vzgajata v globoki veri in usmerjenosti v večno življenje. Slovenska literarna zgodovina Ciglerjevo Hemo običajno zgolj našteva med preostalimi Ciglerjevimi deli, nekoliko več o njej pišeta Burian in Jevnikar; Burian je menil, da se je Cigler s Hemo želel približati svojemu vzoru Schmidu oz. njegovemu delu Genovefa in da je uporabil zgodovinsko-legendarno snov iz Carinthie (leto 1821, št. 45, št. 46). Gradivo naj bi »zgolj razčlenil v deset […] poglavij« (Burian 1930: 251). Glede na dejstvo, da legenda v Carinthii obsega vsega skupaj dobre tri strani (prim. Carinthia letnik 1821, št. 45, str. [362−365] in Carinthia letnik 1821, št. 46, str. [370−371]), se te Burianove ugotovitve ne zdijo verjetne. Jevnikar (1968a: 19) je zavrnil Burianove domneve o posnemanju Schmida, pritrdil pa je mnenju, da je Cigler snov črpal iz Carinthie, in dodal, da je ob tem tudi »kritično izbiral« iz številnih legend o sveti Hemi. Vendar pa stilometrična analiza veliko bolj pritrjuje skopi navedbi, da je bila »Sveta Hema, brumna koroška grofinja« [sic!] prevedena iz nemščine (Schumi 1882: 163). Iz leta izida Heme[8] in iz dejstva, da gre v osnovi za svetniški življenjepis, lahko sklepamo, da bilo to delo ali njegov (nemški) izvirnik[9] del zapuščine Mihaela Hofmana, ki je »zbiral gradivo za sistematično slovensko življenje svetnikov« (Kidrič 2013). Večino gradiva je sicer uporabil oz. objavil Franc Veriti, vendar je dostop do Hofmanove zapuščine imel tudi Cigler, na kar lahko sklepamo iz dejstva, da je Cigler istega leta kot Hemo objavil tudi Eksercicije iz zapuščine Mihaela Hofmana. V kontekstu zajemanja virov iz Hofmanove zapuščine so v rezultatih stilometrične analize pomenljive tudi povezave med Ciglerjevo Hemo in Življenjem svetnikov Hofmana in Veritija.
Pri stilometrični analizi pripovedne literature prvih desetletij 19. stoletja smo bili soočeni z določenimi omejitvami, zlasti z obsegom razpoložljivega korpusa besedil in vprašanjem primerjave prevedene in izvirne literature. Vseeno pa smo potrdili nekatere ugotovitve slovenske literarne zgodovine, med njimi domneve o napačno pripisanih avtorstvih ter ugotovitve o slogovni sorodnosti med Ciglerjem in Schmidom. Obenem pa smo potrdili izrazitost in s tem izvirnost Ciglerjeva sloga ter prepoznali napačno pripisano avtorstvo in utemeljili verjetnost te ugotovitve.
