Stilometrična analiza: Christoph Schmid in Janez Cigler

Uvod

Raziskava izhodišč in začetkov slovenske pripovedne proze se ne more izogniti vprašanju vpliva pripovedne proze Christopha Schmida na Ciglerjevo prvo izvirno slovensko pripoved Sreča v nesreči. K tej neobhodni razpravi bomo prispevali tudi s stilometrično analizo medsebojnih razmerij besedil obeh avtorjev, v katero bomo primerjalno vključili pripovedna dela drugih avtorjev, ki so nastala v istem časovnem okviru, in sicer od leta 1812 do 1866.

Metoda stilometrije se je razvijala v raziskavah določanja neznanega ali dvomljivega avtorstva, kar je še danes njena najpogostejša aplikacija, tudi v sporadičnih stilometričnih raziskavah slovenske literature; te so po večini poskušale razrešiti vprašanja dvomljivega avtorstva ali na podlagi kvantitativnih podatkov preučevale razmerja znotraj opusa enega avtorja ali med opusom dveh ali več avtorjev. Pogosto pa se stilometrične analize ukvarjajo s prepoznavanjem različnih drugih tipov klasifikacije, na primer po repertoarju, žanrih, stilnih obdobjih, tipu dialogov ipd. (Craig in Greatley-Hirsch 2017: 6). Analizo razmerja med pripovedno literaturo Janeza Ciglerja in Christopha Schmida s paketom Stylo lahko načelno uvrstimo na področje raziskav avtorskega slogovnega signala, odprli pa bomo tudi vprašanja avtorstva nekaterih del enega in drugega avtorja.

Motivne, stilne in strukturne povezave med Schmidom in Ciglerjem

Fran Levstik je leta 1858 za Srečo v nesreči dopustil možnost, da ni v celoti izvirna, vendar se v vprašanje o morebitnih tujejezičnih predlogah ni poglabljal (Levstik 1858: 54). Čeprav sta bila Schmid in Cigler običajno v pregledih zgodovine slovenske literature navedena drug ob drugem (prim. Janežič 1854: 148; Glaser 1895: 132), je verjetno šele Ivan Grafenauer v Kratki zgodovini slovenskega slovstva prvi[1] izrecno zapisal, da so bile Ciglerju »za zgled […] očividno Schmidove povesti za mladino« (Grafenauer 1920: 141).

Prvi je poglobljeno raziskoval vplive Schmida na Ciglerja češki literarni zgodovinar Vaclav Burian v razpravi o začetkih slovenske »razvedrilne« proze. Burian je zapisal, da se je Janez Cigler po Schmidu zgledoval tako v »pripovednem izrazu« kot tudi v snovi (Burian 1930: 248), pri konkretni obravnavi vplivov pa se je iskanju podobnosti v t. i. pripovednem izrazu izognil in našteval le motivna prekrivanja med raznimi Schmidovimi deli v nemščini in slovenskih prevodih ter Ciglerjevo Srečo v nesreči. Burianovo pretresanje snovnih virov, iz katerih bi lahko zajemal Cigler, je popravljal in dopolnjeval Rudolf Kolarič v izdaji Sreče v nesreči ob stoletnici prvega izida. Kolarič najprej opozarja na nelogičnost nekaterih Burianovih ugotovitev, saj so nekatera Schmidova dela, ki jih je Burian navedel kot možne motivne vire za Ciglerja, izšla šele po izidu Ciglerjeve Sreče v nesreči, odkriva pa motivne podobnosti s Schmidovim delom Evstahij, ki jih Burian ni prepoznal. Kolarič v sklepu ugotavlja, da neposrednega zgleda za Srečo v nesreči ni mogoče določiti in da so vsi »vplivi Schmidovih in drugih podobnih vzgojnih povestic tedanje dobe […] splošnega, bolj slogovnega ko snovnega značaja« (Kolarič 1936: 11−15). Martin Jevnikar (1968a: 17−19) pritrjuje Kolariču in prepoznava Schmidov vpliv prvenstveno v obliki in ideji, vendar se vseeno ne more izogniti iskanju motivnih drobcev, ki bi jih Cigler lahko povzel po Schmidu. Kmecl sicer povzema Burianove in Kolaričeve ugotovitve o motivnih vplivih, vendar tudi meni, da so njuna in številna druga podobna sočasna besedila »nastala iz iste dolgotrajne tradicije katoliške nabožne ali celo cerkvene proze, iz istih predstav o vlogi in pomenu pripovedi, iz propagiranja istega (katoliškega) sistema vrednot za zelo podobnega, kar se da preprostega bralca (otroke, neuke kmete), v istem srednjeevropskem civilizacijskem = snovnem prostoru (podobnost snovi), torej so si morala biti nujno do neke mere podobna, pa če se tudi avtorji niso svoj živ dan poznali ali prebirali« (Kmecl 1974: 98). Kot smo ugotovili pri preučevanju mesta in vloge Christopha Schmida v zgodovini nemške literature, motivne, strukturne in tudi stilne podobnosti med Schmidom in Ciglerjem niso v prvi vrsti posledica neposrednega vpliva Schmida na Ciglerja, temveč veliko bolj rezultat prevzemanja skupnih vzorcev literarnega bidermajerja. Janko Kos (1981: 245) motivne podobnosti med Ciglerjem in Schmidom išče le v prevodih do leta 1836, dotedanje raziskave motivov pa dopolni z analizo »temeljnih strukturnih vzorcev« in znotraj teh vzorcev posebne pisateljske tehnike. Po prevzetem pripovednem modelu ali strukturnih vzorcih prepoznava navezave Ciglerjevega pripovedništva – prek Schmidovega Evstahija − na poznoantični krščanski roman (Kos 1981: 250).

S stilometrično analizo bomo preverjali, kako razmerja med Schmidovimi in Ciglerjevimi deli v širšem kontekstu pripovedne literature, ki je nastala v prvih desetletjih 19. stoletja, prepoznava kvantitativna analiza. V interpretaciji rezultatov bomo opazovali tudi razmerja med deli, ki so jih prevajali različni prevajalci, ter med žanrsko različnimi deli.

Korpus analiziranih besedil

Iz celotnega korpusa besedil PriLit smo v podkorpus za to analizo uvrstili 16 besedil, ki jih lahko razdelimo v naslednje sklope:

  1. Sreča v nesreči Janeza Ciglerja iz leta 1836.
  2. V slovenščino prevedena daljša pripovedna proza Christopha Schmida[2] do leta 1836:
  • Evstahi. Povest iz pisem Krištofa Šmida (Ljubljana, 1832), prevedel Jožef Burger,
  • Sreča dobriga uka (Ljubljana, 1832), prevedel Jožef Burger,
  • Leseni križ (Ljubljana, 1832), prevedel Jožef Burger,
  • Martin, mladi pušavnik (Celovec, 1836), prevedel Felicijan Globočnik.

V tem sklopu so nadalje dela, v prevodu katerih avtor izvirnika ni naveden in jih je slovenska bibliografija pripisala Schmidu, čeprav se je kasneje o Schmidovem avtorstvu podvomilo in je bilo tudi ovrženo:

  • Kmet Izidor s svojimi otroki ino ludmi, ali pripodobni nauki dobrih staršev za svoje otroke in podložne (Radgona, 1824), prevedel Peter Dajnko. Christophu Schmidu je avtorstvo pripisal Franc Simonič (Simonič 1903: 456) v Slovenski bibliografiji.
  • Izidor, brumni kmet. Bukvice ljubim kmetam podeljene (Ljubljana, 1835), prevedel Luka Dolinar. Vaclav Burian (1930: 245−246) in Martin Jevnikar (Jevnikar 1968a: 16) sta zapisala, da sta Dajnkov in Dolinarjev prevod Izidorja starejši in novejši prevod istega dela, in sicer Isidor, Bauer zu Ried Josepha Huberja, kasneje pa se je uveljavilo mnenje, da je le Dolinarjev Izidor prevod Huberjevega dela (prim. http://nl.ijs.si/ahlib/dl/FPG_00211-1887.html).
  • Ita Togenburska grafinja (Ljubljana, 1831), prevedel Jurij Kosmač. Delo je tudi v nemškem prostoru dolgo veljalo za Schmidovo; in čeprav je že leta 1824 avtorstvo preklical sam Schmid (Jevnikar 1939: 210), je bilo.še v času Schmidovega življenja, ravno leta 1831, ko je izšel slovenski prevod, v nemščini objavljeno v izboru Schmidovih del (Grießer in Heine 1968: 173−174). Kot prevod Schmidovega dela sta ga navedla Simonič (1903: 455) v Slovenski bibliografiji in Burian (1930: 245) v svoji razpravi. Prvi je na napačno pripisano avtorstvo opozoril Jevnikar (1939: 209) in kot avtorja s sklicevanjem na nemško literarno zgodovino navedel Franza J. Waitzeneggerja.[3]

3. Opus obeh osrednjih avtorjev smo razširili z (nekaterimi) njunimi deli, ki so izšla po letu 1836:

  • Janez Cigler: svetniški življenjepis Življenje s. Heme, brumne koroške grafine (Celovec, 1839),
  • Janez Cigler: Deteljica ali življenje treh kranjskih bratov francoskih vojakov (Celovec, 1863),
  • Janez Cigler: Kortonica, koroška deklica (Celovec, 1866),
  • Christoph Schmid: Genovefa. Povest iz starih časov za vse dobre ljudi, zlasti pa za matere in otroke (Ljubljana, 1841), prevedel Franc Malavašič,
  • Christoph Schmid: Sveti večer. Povest v božični dar pridnim otrokom (Celovec, 1866), prevedel Janez Bilc.

4. V raziskavo smo iz korpusa PriLit vključili še dela, ki so glede na ugotovitve slovenske literarne zgodovine pomembno prispevala k začetkom slovenske pripovedne literature. Ta dela so nastala v prvih desetletjih 19. stoletja:

  • Prevod razsvetljenskega dela Prava pot k dobrimu stanu Benjamina Franklina (Gradec, 1812), prevedel Janez Nepomuk Primic.
  • Alegorična pripoved Popotnik široke inu vozke poti Franca Veritija (Ljubljana, 1828).
  • Življenje svetnikov in prestavni godovi (Ljubljana, 1828), ki jih je zbral in zapisal slovenski duhovnik in nabožni pisatelj Mihael Hofman in po njegovi smrti izdal Franc Veriti.

Stilometrična analiza v paketu Stylo

Za stilometrično analizo so bila besedila posodobljena, ne pa tudi lematizirana, saj smo v predhodni analizi ugotovili, da se pri lematizaciji vseh oblik glagola biti, ki so v korpusu med pogostejšimi nepolnopomenskimi besedami, zabriše dejanska frekvenca nepolnopomenskih besed v analiziranem korpusu.

Pri analizi smo upoštevali osnovne nastavitve paketa Stylo, po katerih je združevanje v skupine po podobnosti glede na 100 najpogostejših besed in s statistično metodo delta prikazano na dendrogramu (drevesnem izrisu). Pri poimenovanju datotek smo sledili priporočilom razvijalcev paketa Stylo, zato imena datotek posameznih besedil vključujejo osnovne metapodatke, ločene s podčrtajem: priimek avtorja, prvo besedo ali smiselno prvih nekaj besed naslova dela,[4] letnico prvega izida in pri prevodih za podčrtajem še priimek prevajalca. V drevesnem izrisu je vsakemu avtorju samodejno pripisana določena barva. Pri delih, ki smo jih navedli v sklopu Schmidovih del s prvotno napačno pripisanim avtorstvom (gl. točko 2 v prejšnjem poglavju), smo kot avtorja na prvem mestu zapisali Schmida in na drugem (domnevnega) pravega avtorja.

Na spodnjem prikazu rezultatov analize na dendrogramu število vej predstavlja skupine, v katere so razporejena ali razdeljena besedila. Iz vozlišč/stičišč razberemo, na kateri razdalji se začnejo enote med seboj ločevati glede na postavljene kriterije. Najnižje vrednosti vozlišč (glede na os y) nam povedo, da so te enote (skupine enot) med seboj zelo podobne in obratno pri višjih vrednostih. Pri stilometrični analizi je pričakovano, da bodo dela istega avtorja uvrščena znotraj istih skupin, močne povezave naj bi se pokazale med Schmidom in Ciglerjem, saj se uvrščata v isto slogovno obdobje. Izpostaviti moramo, da je stilometrija v osnovi primerjalna metoda, zato so rezultati razmerij med besedili v veliki meri odvisni tudi od izbora besedil, vključenih v analizo.

S-C_Slika1.jpg

Razrez na dendrogramu, izdelan v paketu Stylo, razloči dve skupini na najvišji hierarhični ravni, obe skupini razpadeta še na dva dela: znotraj ene skupine so razvrščeni prevodi Christopha Schmida, pri katerih je njegovo avtorstvo nedvomno, ter tri Ciglerjeva dela iz dveh različnih časovnih obdobij, Sreča v nesreči (1836), Kortonica in Deteljica, obe iz šestdesetih let 19. stoletja. Znotraj te skupine je prepoznavna še delitev na Schmidova dela in Ciglerjeva dela, kar kaže na največjo podobnost med Schmidom in Ciglerjem v primerjavi s preostalimi v analizo vključenimi deli. V drugi skupini so preostala dela, Veritijev Popotnik ter Življenje svetnikov (v soavtorstvu s Hofmanom), Franklinova Prava pot ter vsa tista dela, pri katerih je bilo Schmidovo avtorstvo kasneje ovrženo (Dajnkov in Huberjev prevod ter Waitzeneggerjeva Ita Togenburska grafinja), kar potrjuje napačno pripisana avtorstva. Neujemanje glede na 100 najpogostejših besed med obema deloma o kmetu Izidorju kaže, da skoraj ni mogoče, da bi ju napisal isti avtor. Opazno je, da je med Veritijevimi in Hofmanovimi svetniškimi življenjepisi (Življenje svetnikov in prestavni godovi) ter Veritijevim Popotnikom le malo podobnosti, kar je glede na soavtorstvo vsaj deloma pričakovano. V tej skupini pa je nepričakovana uvrstitev Ciglerjevega življenjepisa sv. Heme iz leta 1839.

Vizualizacija rezultatov v programu Gephi

Za vsako posamezno analizo z različnimi nastavitvami je v paketu Stylo ustvarjena Excelova datoteka, ki jo lahko uvozimo v odprtokodno programsko opremo za analizo omrežij Gephi (Bastian idr. 2009). V vizualizaciji v Gephiju so besedila ponazorjena s točkami (nodes) in napisi, povezave med njimi so prikazane z veznimi črtami (edges) med točkami: debelejša črta pomeni večjo podobnost/povezanost glede na relativno pogostnost 100 najpogostejših besed, tanjša pa manjšo.

Pri stilometrični analizi primerjava prevedenih in izvirnih besedil zagotovo predstavlja določene omejitve, zato moramo ta razmerja še posebej izpostaviti v interpretaciji rezultatov, saj so pri prevodih možne različne stopnje zvestobe prevoda izvirniku in vpliv sloga prevajalca. Christopha Schmida so prevajali različni prevajalci, do leta 1836 znotraj dveh središč, ljubljanskega in celovškega.[5] Iz vizualizicije v paketu Stylo in Gephi vidimo, da je osrednje jedro Schmidovega opusa v slovenščini dovolj prepoznavno, ni pa zaokroženo, ampak odprto. Večina Schmidovih del oz. tistih del, katerih avtor je zanesljivo Schmid, se razporedi v središču vizualizacije, najizrazitejše so povezave med štirimi deli: Evstahi (1832), Leseni križ (1832), Genovefa (1841) in Sveti večer (1866), čeprav so jih prevajali različni prevajalci, medtem ko se Sreča dobrega uka (1832) in Martin, mladi puščavnik (1836) razvrstita na rob Schmidovega opusa. Pri Sreči dobrega uka, ki jo je leta 1832 prevedel Jože Burger, glavni predstavnik ljubljanskega kroga prevajalcev (Jevnikar 1939: 196), lahko nekoliko rahlejšo povezanost z drugimi Schmidovimi deli pripišemo žanrskim razlikam, saj se zgodba odvija v obliki pisem med bratom in sestro. V isti izdaji kot Sreča dobriga uka je bila objavljena pripoved Leseni križ. Jevnikar (1939: 190) je pri analizi prevoda ocenil, da čeprav je glede na izvirnik dodan opis Bleda in jezera ter je dogajanje prestavljeno v slovensko okolje, ne gre za samostojno predelavo dela, medtem ko je Plavšak (1963, po Kos 1981: 239) na podlagi podrobne primerjave postavil tezo, da gre skoraj za Burgerjevo izvirno delo. Na podlagi rezultatov stilometrične analize lahko sklenemo, da je prevod kljub določeni poslovenitvi in dodatkom ohranil slogovni pečat izvirnika. Glede na večjo oddaljenost pripovedi Martin, mladi puščavnik bi lahko sklepali na večje oddaljevanje od sloga izvirnika pri prevajanju, vendar bi bila za potrditev potrebna še podrobnejša analiza prevoda.

Dela, ki so razporejena na robovih celotne vizualizacije, npr. Franklinova Prava pot ali Dajnkov prevod Kmet Izidor s svojimi otroki ino ludmi in Dolinarjev prevod Izidor, brumni kmet, kažejo različne šibke povezave z raznimi avtorji, kar pomeni, da se od vseh razlikujejo približno enako in da najbolj podobno delo v korpus ni zajeto. Kot smo že navedli, je stilometrična analiza pokazala tudi, da niti Dajnkovega niti Dolinarjevega prevoda ni mogoče pripisati Schmidu in da bi izvirnik težko pripisali istemu avtorju. Tudi iz vsebinske primerjave nemškega besedila, po katerem naj bi nastal eden ali celo oba prevoda (prim. zgoraj), Isidor, Bauer zu Ried, in obeh slovenskih prevodov lahko ugotovimo, da gre za vsebinsko in slogovno tri zelo različna dela.

Na dendrogramu in v prikazu v Gephiju se jasno izriše medsebojno močno povezana skupina treh Ciglerjevih del: Sreče v nesreči ter obeh Ciglerjevih del iz šestdesetih let 19. stoletja, Deteljice in Kortonice, koroške deklice. Močnejša povezanost med Srečo v nesreči in Deteljico potrjuje tudi opažanja, da Deteljica v večji meri sledi zgledu Sreče v nesreči, medtem ko je v Kortonici opazen večji vsebinski, žanrski in strukturni odmik od Ciglerjeve prve pripovedi. Vsako od Ciglerjevih besedil posamično izkazuje s prevodi nekaterih Schmidovih del in Dolinarjevim prevodom Izidorja zelo rahle povezave, vendar te niso tako izrazite, še zlasti v primerjavi z intenzivnostjo in količino povezav znotraj Ciglerjevih ali Schmidovih osrednjih del. Glede na rezultate stilometrične analize lahko sklenemo, da so osrednja Ciglerjeva pripovedna dela slogovno izrazita in razmeroma oddaljena od prevodov Schmidove literature, hkrati pa med vsemi deli[6] ravno s Schmidovim prevedenim opusom izkazujejo intenzivnejše povezave, kar lahko prepoznamo kot potrditev uvrstitve obeh avtorjev v isto literarnoslogovno smer.

V zvezi s Ciglerjevo Kortonico velja izpostaviti Vrhovnikovo (1892: 37) trditev, da ni izvirna, ampak »posneta« po neki daljši povesti, objavljeni v časniku Pustertaler Bote,[7] in le prestavljena na Koroško. Vendar v izdajah tega časopisa in dostopnih prilogah od začetka izhajanja do izida Kortonice leta 1866 morebitne predloge ali izvirnika ni bilo mogoče najti. Poleg tega je časopis izhajal na štirih straneh, tako da prostora za daljšo povest, kot je Kortonica, praktično ni bilo. Seveda možnosti, da je Kortonica »posneta«, prevedena, prirejena ipd. po predlogi ali izvirniku iz tujejezičnega, najverjetneje nemškega vira, s tem ne moremo izključiti, zelo verjetna pa je tudi domneva, da je Kortonica Ciglerjevo izvirno delo.

Kot smo že omenili, pri Ciglerjevih delih v dendrogramu in prikazu v Gephiju izrazito izstopa delo Življenje s. Heme, brumne koroške grafine, ki glede na stilometrično analizo ne izkazuje nobenih povezav s preostalimi Ciglerjevimi deli, ampak se razporedi na druga stran prikaza k tremi delom različnih avtorjev, in sicer k Waitzeneggerjevi Iti in Veriti-Hofmanovemu Življenju svetnikov. Pri Hemi gre za svetniški življenjepis, v katerem je zgodba osredotočena na življenje družine z dvema sinovoma in usodo njenih posameznih članov. V njej je prepoznaven tipičen potek svetnikovega življenja, značilen za baročne svetniške legende, v nekaterih pasusih pa so prisotni nazori in ideje, tipični za Ciglerjeva pripovedna dela, zlasti Srečo v nesreči, kot na primer zgledno zakonsko življenje glavnih junakov, med katerima ni prepira, vsako nedeljo oz. vsak dan sta pri maši in sta zgled pobožnosti, svoja sinova vzgajata v globoki veri in usmerjenosti v večno življenje. Slovenska literarna zgodovina Ciglerjevo Hemo običajno zgolj našteva med preostalimi Ciglerjevimi deli, nekoliko več o njej pišeta Burian in Jevnikar; Burian je menil, da se je Cigler s Hemo želel približati svojemu vzoru Schmidu oz. njegovemu delu Genovefa in da je uporabil zgodovinsko-legendarno snov iz Carinthie (leto 1821, št. 45, št. 46). Gradivo naj bi »zgolj razčlenil v deset […] poglavij« (Burian 1930: 251). Glede na dejstvo, da legenda v Carinthii obsega vsega skupaj dobre tri strani (prim. Carinthia letnik 1821, št. 45, str. [362−365] in Carinthia letnik 1821, št. 46, str. [370−371]), se te Burianove ugotovitve ne zdijo verjetne. Jevnikar (1968a: 19) je zavrnil Burianove domneve o posnemanju Schmida , pritrdil pa je mnenju, da je Cigler snov črpal iz Carinthie, in dodal, da je ob tem tudi »kritično izbiral« iz številnih legend o sveti Hemi. Vendar pa stilometrična analiza veliko bolj pritrjuje skopi navedbi, da je bila »Sveta Hema, brumna koroška grofinja« [sic!] prevedena iz nemščine (Schumi 1882: 163). Iz leta izida Heme[8] in iz dejstva, da gre v osnovi za svetniški življenjepis, lahko sklepamo, da bilo to delo ali njegov (nemški) izvirnik[9] del zapuščine Mihaela Hofmana, ki je »zbiral gradivo za sistematično slovensko življenje svetnikov« (Kidrič 2013). Večino grdiva je sicer uporabil oz. objavil Franc Veriti, vendar je dostop do Hofmanove zapuščine imel tudi Cigler, na kar lahko sklepamo iz dejstva, da je Cigler istega leta kot Hemo objavil tudi Eksercicije iz zapuščine Mihaela Hofmana. V kontekstu zajemanja virov iz Hofmanove zapouščine so v rezultatih stilometrične analize pomenljive tudi povezave med Ciglerjevo Hemo in Življenjem svetnikov Hofmana in Veritija.

Pri stilometrični analizi pripovedne literature prvih desetletij 19. stoletja smo bili soočeni z določenimi omejitvami, zlasti z obsegom razpoložljivega korpusa besedil in vprašanjem primerjave prevedene in izvirne literature. Vseeno pa smo potrdili nekatere ugotovitve slovenske literarne zgodovine, med njimi domnveve o napačno pripisanih avtorstvih ter ugotovitve o slogovni sorodnosti med Ciglerjem in Schmidom. Obenem pa smo potrdili izrazitost in s tem izvirnost Ciglerjeva sloga ter prepoznali napačno pripisano avtorstvo in utemeljili verjetnost te ugotovitve.

1

V približno deset let starejši Zgodovini novejšega slovenskega slovstva Grafenauer te ugotovitve pri obravnavi Sreče v nesreči še ni zapisal, čeprav se besedili v obeh pregledih na tem mestu precej ujemata (prim. Grafenauer 1909: 51).

2

O zvrstni delitvi Schmidove proze prim. prispevek o Sreči v nesreči kot literaturi bidermajerja.

3

Jevnikar je priimek zapisal Weitzenegger, pojavlja se še varianta Weizenegger. Prim. Deutsche Biographie.

4

Zaradi lažje berljivosti je pri več besedah naslova vsaka beseda zapisana z veliko začetnico.

5

Po letu 1836 se je prevajanje razširilo na Štajersko (Radgona in Gradec) ter Novo mesto.

6

Izstopa le povezava z delom Izidor, brumni kmet.

7

Lokalni časopis Pusteltaler Bote je izhajal v nemščini v Brunecku/Bruneco, danes Južna Tirolska, dvakrat (1850−1852) oz. enkrat tedensko (1853−1927).

8

Na naslovnici je zapisano, da je delo »spisal in na svitlobo dal Janez Ciegler, Višnagorski fajmašter«.

9

Prevajalec Heme bi lahko bil glede na pasuse, ki izkazujejo izjemno podobnost z idejo Sreče v nesreči, Janez Cigler, ni pa nujno.