Sreča v nesreči 1836 (izvirna izdaja) Sreča v nesreči 1936 (Cvetje iz domačih in tujih logov) Sreča v nesreči 1974 (Knjižnica Kondor) Sreča v nesreči 1984 (Hram)
Sreča v Nesreči, ali POPISVANJE čudne zgodbe dveh dvojčikov. Podučenje starim in mladim, revnim in bogatim.1
Sreča v nesreči1
Sreča v nesreči ali popisovanje čudne zgodbe dveh dvojčkov. Podučenje starim in mladim, revnim in bogatim1
Sreča v nesreči ali popisovanje čudne zgodbe dveh dvojčkov. Podučenje starim in mladim, revnim in bogatim1
(3)
[(38)−39]
[5]
[9]
Uvod
Uvod.1
Uvod
Uvod
Blizo1 mesta L....2 v vasi, kjer je bila nekdaj imenitna deleč3 sloveča suknarija ali fabrika4, kjer so žlahtno5 sukno tkali,6 in ga deleč7 po svetu razprodajali, je pred nekaj leti živel dober pošten pa tudi brumen9 junak. Franc Svetin mu je bilo ime. Zgodej10 so mu starši pomerli11, torej ni imel nikogar, de12 bi zanj13 bil skerbel14. Gospod15 suknarije ali fabrike,16 ga je iz dobrote v šolo pošiljal toliko17, de18 se je Svetin brati in pisati navadil; potem je v suknarii20 delal,21 in se vsih22 suknarskih del naučil. Zraven navadniga suknarskiga23 dela je mogel24 Svetin tudi vert25 obdelovati. Priden26 in prebrisane glave je bil Svetin27. Poleti je celi28 dan vert29 obdeloval, po noči30 v suknarii31 delal. Per vsih32 svojih delih Svetin nikoli ni molitve opustil, ampak pred vsakim delam33 in po vsakim34 delu je pokleknil in ponižno molil; zato mu je Bog tudi srečo dal. V malo letih je Svetin toliko perslužil35 in pervarval36,
Blizu1 mesta L.,2 v vasi, kjer je bila nekdaj imenitna, daleč3 sloveča suknarija ali tovarna4, kjer so tenko5 sukno tkali in ga daleč7 po svetu razprodajali, je pred nekaj leti živel dober,8 pošten pa tudi pobožen9 junak. Franc Svetin mu je bilo ime. Starši10 so mu zgodaj pomrli11, torej ni imel nikogar, da12 bi zanj13 bil skrbel14. Lastnik15 suknarije ga je iz dobrote v šolo pošiljal toliko17, da18 se je Svetin brati in pisati navadil; potem pa19 je v suknariji20 delal in se vseh22 suknarskih del naučil. Zraven navadnega suknarskega23 dela je moral24 Svetin tudi vrt25 obdelovati. Svetin je bil priden26 in prebrisane glave. Poleti je ves28 dan vrt29 obdeloval, ponoči30 v suknariji31 delal. Pri vseh32 svojih delih Svetin nikoli ni molitve opustil, ampak pred vsakim delom33 in po vsakem34 delu je pokleknil in ponižno molil; zato mu je Bog tudi srečo dal. V malo letih je Svetin toliko prislužil35 in privaroval36,
Blizu1 mesta L.,2 v vasi, kjer je bila nekdaj imenitna, daleč3 sloveča suknarija ali tovarna4, kjer so žlahtno5 sukno tkali in ga daleč7 po svetu razprodajali, je pred nekaj leti živel dober,8 pošten pa tudi pobožen9 junak. Franc Svetin mu je bilo ime. Starši10 so mu zgodaj pomrli11, torej ni imel nikogar, da12 bi zanj13 bil skrbel14. Lastnik15 suknarije ga je iz dobrote v šolo pošiljal toliko17, da18 se je Svetin brati in pisati navadil; potem pa19 je v suknariji20 delal in se vseh22 suknarskih del naučil. Zraven navadnega suknarskega23 dela je moral24 Svetin tudi vrt25 obdelovati. Svetin je bil priden26 in prebrisane glave. Poleti je ves28 dan vrt29 obdeloval, ponoči30 v suknariji31 delal. Pri vseh32 svojih delih Svetin nikoli ni molitve opustil, ampak pred vsakim delom33 in po vsakem34 delu je pokleknil in ponižno molil; zato mu je Bog tudi srečo dal. V malo letih je Svetin toliko prislužil35 in privaroval36,
Blizu1 mesta L.,2 v vasi, kjer je bila nekdaj imenitna, daleč3 sloveča suknarija ali tovarna4, kjer so žlahtno5 sukno tkali in ga daleč7 po svetu razprodajali, je pred nekaj leti živel dober,8 pošten pa tudi pobožen9 junak. Franc Svetin mu je bilo ime. Starši10 so mu zgodaj pomrli11, torej ni imel nikogar, da12 bi bil zanj skrbel14. Lastnik15 suknarije ga je iz dobrote v šolo pošiljal, toliko da18 se je Svetin brati in pisati navadil; potem je v suknariji20 delal in se vseh22 suknarskih del naučil. Zraven navadnega suknarskega23 dela je moral24 Svetin tudi vrt25 obdelovati. Svetin je bil priden26 in prebrisane glave. Poleti je ves28 dan vrt29 obdeloval, ponoči pa30 v suknariji31 delal. Pri vseh32 svojih delih Svetin nikoli ni molitve opustil, ampak pred vsakim delom33 in po vsakem34 delu je pokleknil in ponižno molil; zato mu je Bog tudi srečo dal. V malo letih je Svetin toliko prislužil35 in privaroval36,
(4)
[39]
[5]
[9−10]
de1 si je seliše2 kupil, hišo naredil in nekaj njiv perkupil3. Gospod4 suknarije ga je zato zlo obrajtal, in5 mu eniga6 dne reče7: France!9 všeč mi je, de10 si tako priden; vidim, de11 si pomagaš. Narbolj12 všeč pa mi je, ki13 vidim, de14 nikoli s hudobnimi tovarši15 ne potegneš, se le svojiga16 dela deržiš17, rad moliš in v cerkev hodiš; ako si per18 volji, vzami19 mojo kuharco20 Nežo za ženo, ktera21 je tudi poštena in brumna22. Nima veliko dnarjev23, pa je pridna,24 in jest25 ji bom tudi nekaj dal in pomagal. Svetin je v to hitro dovolil. Pokličejo Nežo, ktera27 se je po svojih stariših28 pisala Neža Terpinc29, in jo vprašajo, ako30 bi bila dovoljna31 se s Francetam zaročiti32. Neža je v to tudi rada dovolila,33 in v štirih tednih so ženitnino34 naredili. K ženitvanji36 je tudi37 prišel gospodar suknarije s svojo gospo, de si39 je bil žlahtniga40 rodu. Svetina so vsi radi imeli. Vesel je živel Svetin s svojo ženo Nežo. Očitno se je nad njima kazala zakonska sreča. Nikoli ni bilo med njima krega ali41 prepira. Ne po posvetnih navadah in po mesnih42 željah, ampak po keršanskih43 in po44 božjih zapovedih sta živela. On je po dnevi vert45 obdeloval, ona je domače46 dela opravljala.
da1 si je selišče2 kupil, hišo naredil in nekaj njiv prikupil3. Gospod4 suknarije ga je zato zelo v čislih imel in5 mu nekega6 dne rekel7: »8France,9 všeč mi je, da10 si tako priden; vidim, da11 si pomagaš. Najbolj12 všeč pa mi je, ko13 vidim, da14 nikoli s hudobnimi tovariši15 ne potegneš, se le svojega16 dela držiš17, rad moliš in v cerkev hodiš; ako si pri18 volji, vzemi19 mojo kuharico20 Nežo za ženo, ki21 je tudi poštena in pobožna22. Nima veliko denarjev23, pa je pridna in jaz25 ji bom tudi nekaj dal in pomagal.«26 Svetin je v to hitro dovolil. Pokličejo Nežo, ki27 se je po svojih starših28 pisala Neža Trpinc29, in jo vprašajo, ali30 bi bila zadovoljna poročiti31 se s Francetom32. Neža je v to tudi rada dovolila in v štirih tednih so naredili ženitnino35. K ženitovanju36 je prišel tudi38 gospodar suknarije s svojo gospo, dasi39 je bil plemenitega40 rodu. Svetina so vsi radi imeli. Vesel je živel Svetin s svojo ženo Nežo. Očitno se je nad njima kazala zakonska sreča. Nikoli ni bilo med njima prepira. Ne po posvetnih navadah in mestnih42 željah, ampak po krščanskih43 in po44 božjih zapovedih sta živela. On je podnevi vrt45 obdeloval, ona je domača46 dela opravljala.
da1 si je selišče2 kupil, hišo naredil in nekaj njiv prikupil3. Gospod4 suknarije ga je zato zelo v čislih imel in5 mu nekega6 dne rekel7: »8France,9 všeč mi je, da10 si tako priden; vidim, da11 si pomagaš. Najbolj12 všeč pa mi je, ko13 vidim, da14 nikoli s hudobnimi tovariši15 ne potegneš, se le svojega16 dela držiš17, rad moliš in v cerkev hodiš; ako si pri18 volji, vzemi19 mojo kuharico20 Nežo za ženo, ki21 je tudi poštena in pobožna22. Nima veliko denarjev23, pa je pridna in jaz25 ji bom tudi nekaj dal in pomagal.«26 Svetin je v to hitro dovolil. Pokličejo Nežo, ki27 se je po svojih starših28 pisala Neža Trpinc29, in jo vprašajo, ali30 bi bila zadovoljna poročiti31 se s Francetom32. Neža je v to tudi rada dovolila in v štirih tednih so naredili ženitnino35. K ženitovanju36 je prišel tudi38 gospodar suknarije s svojo gospo, dasi39 je bil žlahtnega40 rodu. Svetina so vsi radi imeli. Vesel je živel Svetin s svojo ženo Nežo. Očitno se je nad njima kazala zakonska sreča. Nikoli ni bilo med njima prepira. Ne po posvetnih navadah in mestnih42 željah, ampak po krščanskih43 in po44 božjih zapovedih sta živela. On je podnevi vrt45 obdeloval, ona je domača46 dela opravljala.
da1 si je selišče2 kupil, hišo naredil in nekaj njiv prikupil3. Gospodar4 suknarije ga je zato zelo cenil, pa5 mu nekega6 dne reče7: »8France,9 všeč mi je, da10 si tako priden; vidim, da11 si pomagaš. Najbolj12 všeč pa mi je, ko13 vidim, da14 nikoli s hudobnimi tovariši15 ne potegneš, se le svojega16 dela držiš17, rad moliš in v cerkev hodiš; ako si pri18 volji, vzemi19 mojo kuharico20 Nežo za ženo, ki21 je tudi poštena in pobožna22. Nima veliko denarjev23, pa je pridna in jaz25 ji bom tudi nekaj dal in pomagal.«26 Svetin je v to hitro dovolil. Pokličejo Nežo, ki27 se je po svojih starših28 pisala Neža Trpinc29, in jo vprašajo, ali30 bi bila voljna poročiti31 se s Francetom32. Neža je v to tudi rada dovolila in v štirih tednih so naredili ženitnino35. K ženitovanju36 je prišel tudi38 gospodar suknarije s svojo gospo, dasi39 je bil žlahtnega40 rodu. Svetina so vsi radi imeli. Vesel je živel Svetin s svojo ženo Nežo. Očitno se je nad njima kazala zakonska sreča. Nikoli ni bilo med njima krega ali41 prepira. Ne po posvetnih navadah in mestnih42 željah, ampak po krščanskih43 in božjih zapovedih sta živela. On je podnevi vrt45 obdeloval, ona je domača46 dela opravljala.
(5)
[39]
[5−6]
[10−11]
Vsak večer sta pokleknila in glasno večerno molitvico1 opravila, ko bi bila še tako trudna. Vse svoje zaupanje sta le v Boga imela; torej njima2 je šlo vse po sreči. Dve leti je minilo, kar sta bila zaročena,3 in Svetinka je bila zdaj v drugim4 stanu. Dobila5 sta v eni6 noči dva lepa zdrava fantiča dvojčika9. Per svetim kerstu10 so pervimu11 dali ime Janez, drugimu Pavl12. Gospod13 in gospa suknarije14 sta bila botra. Vesela15 sta bila, de njima17 je Bog tako dober, spoznala sta božje dobrote,18 in vedno sta ga hvalila. Tudi19 sta sklenila20 fantiča, če jih21 Bog per živlenji22 ohrani, v brumnosti23 in svetosti zrediti,24 in varvati25 pred zapeljivimi tovaršijami26, de27 bi v starih letih čisto veselje nad njima imela.
Vsak večer sta pokleknila in glasno večerno molitevco1 opravila, ko bi bila še tako trudna. Vse svoje zaupanje sta le v Boga imela; torej jima2 je šlo vse po sreči. Dve leti je minilo, kar sta bila poročena3 in Svetinka je bila zdaj v drugem4 stanu. Tedaj5 sta v eni6 noči dobila7 dva lepa,8 zdrava fantiča dvojčka9. Pri svetem krstu10 so prvemu11 dali ime Janez, drugemu Pavel12. Gospodar suknarije13 in njegova gospa14 sta bila botra. Oče in mati15 sta bila vesela16, da jima17 je Bog tako dober, spoznala sta božje dobrote in vedno sta ga hvalila. Sklenila19 sta tudi, da bosta20 fantiča, če ju21 Bog pri življenju22 ohrani, v pobožnosti23 in svetosti zredila24 in varovala25 pred zapeljivimi tovarišijami26, da27 bi v starih letih čisto veselje nad njima imela.
Vsak večer sta pokleknila in glasno večerno molitevco1 opravila, ko bi bila še tako trudna. Vse svoje zaupanje sta le v Boga imela; torej jima2 je šlo vse po sreči. Dve leti je minilo, kar sta bila poročena3 in Svetinka je bila zdaj v drugem4 stanu. Tedaj5 sta neke6 noči dobila7 dva lepa,8 zdrava fantiča dvojčka9. Pri svetem krstu10 so prvemu11 dali ime Janez, drugemu Pavel12. Gospodar suknarije13 in njegova gospa14 sta bila botra. Oče in mati15 sta bila vesela16, da jima17 je Bog tako dober, spoznala sta božje dobrote in vedno sta ga hvalila. Sklenila19 sta tudi20 fantiča, če ju21 Bog pri življenju22 ohrani, v pobožnosti23 in svetosti zrediti24 in varovati25 pred zapeljivimi tovarišijami26, da27 bi v starih letih čisto veselje nad njima imela.
Vsak večer sta pokleknila in glasno večerno molitevco1 opravila, ko bi bila še tako trudna. Vse svoje zaupanje sta le v Boga imela; torej jima2 je šlo vse po sreči. Dve leti je minilo, kar sta bila poročena,3 in Svetinka je bila zdaj v drugem4 stanu. Tedaj5 sta neke6 noči dobila7 dva lepa,8 zdrava fantiča dvojčka9. Pri svetem krstu10 so prvemu11 dali ime Janez, drugemu Pavel12. Gospod13 in gospa suknarije14 sta bila botra. Vesela15 sta bila, da jima17 je Bog tako dober, spoznala sta božje dobrote in vedno sta ga hvalila. Sklenila19 sta tudi20 fantiča, če ju21 Bog pri življenju22 ohrani, v pobožnosti23 in svetosti zrediti24 in varovati25 pred zapeljivimi tovarišijami26, da27 bi v starih letih čisto veselje nad njima imela.
(7)
[(40)]
[7]
[(15)−16]
PERVI1 DEL.2
PRVI1 DEL
PRVI1 DEL
PRVI1 DEL
I.1 France Svetin gre na vojsko2 francosko.3
I France Svetin gre na francosko vojsko3
I France Svetin gre na francosko vojsko3
I France Svetin gre na francosko vojsko3
Lepo sta skerbela1 France in Neža za fantiča,2 in z združeno močjo si perzadevala4 več perslužiti5, de6 bi fantiča mogla pošteno in dobro zrediti. Zato sta še bolj pridno7 delala in bolj zvesto8 molila. Ob enim lepim spomladanskim9 dnevu, ravno nedelja je bila, ko prideta France in Neža popoldne iz cerkve, reče France: Pojdi po bokal vina, de11 vsak malo pijeva12. Nikoli ne greva v oštarijo13, bodiva doma vesela sama,14 in Boga hvaliva, ker nama nič ne manka15. Prijazno vkupej17 pijeta in se pogovarjata od tega18 kar sta dansi19 v cerkvi slišala. Med tem20 vpraša France svojo ženo in prijazno reče: Ljuba dobra moja Neža!23 povej mi, kako je to, de24 nisi nikoli vesela, kar sva vkup; nikoli te ne vidim se nasmejati,25 ali zapeti, ampak vedno si zamišljena in žalostna,26 in pa večkrat te zdihvati slišim27. Kaj ti je vender28? Le povej mi, vse rad storim, kar koli29 želiš, de30 boš le vesela. Neža mu nato32 milo odgovori: Ljubi moj mož, res je de, sim34 vedno žalostna,35
Lepo sta skrbela1 France in Neža za fantiča in si3 z združeno močjo prizadevala4 več prislužiti5, da6 bi fantiča mogla pošteno in dobro zrediti. Zato sta še pridneje7 delala in zvesteje8 molila. Ob nekem lepem spomladanskem9 dnevu, ravno nedelja je bila, ko prideta France in Neža popoldne iz cerkve, reče France: »10Pojdi po bokal vina, da11 vsak malo popijeva12. Nikoli ne greva v gostilno13, bodiva doma vesela sama in Boga hvaliva, ker nama nič ne manjka15.«16 Prijazno vkupaj17 pijeta in se pogovarjata o tem,18 kar sta danes19 v cerkvi slišala. Medtem20 vpraša France svojo ženo in prijazno reče: »21Ljuba,22 dobra moja Neža,23 povej mi, kako je to, da24 nisi nikoli vesela, kar sva vkup; nikoli te ne vidim se nasmejati ali zapeti, ampak vedno si zamišljena in žalostna in pa večkrat te slišim zdihovati27. Kaj ti je vendar28? Le povej mi, vse rad storim, karkoli29 želiš, da30 boš le vesela.«31 Neža mu nato32 milo odgovori: »33Ljubi moj mož, res je, da sem34 vedno žalostna
Lepo sta skrbela1 France in Neža za fantiča in si3 z združeno močjo prizadevala4 več prislužiti5, da6 bi fantiča mogla pošteno in dobro zrediti. Zato sta še pridneje7 delala in zvesteje8 molila. Ob nekem lepem spomladanskem9 dnevu, ravno nedelja je bila, ko prideta France in Neža popoldne iz cerkve, reče France: »10Pojdi po bokal vina, da11 vsak malo popijeva12. Nikoli ne greva v gostilno13, bodiva doma vesela sama in Boga hvaliva, ker nama nič ne manjka15.«16 Prijazno skupaj17 pijeta in se pogovarjata o tem,18 kar sta danes19 v cerkvi slišala. Medtem20 vpraša France svojo ženo in prijazno reče: »21Ljuba,22 dobra moja Neža,23 povej mi, kako je to, da24 nisi nikoli vesela, kar sva vkup; nikoli te ne vidim se nasmejati ali zapeti, ampak vedno si zamišljena in žalostna in pa večkrat te slišim zdihovati27. Kaj ti je vendar28? Le povej mi, vse rad storim, karkoli29 želiš, da30 boš le vesela.«31 Neža mu nato32 milo odgovori: »33Ljubi moj mož, res je, da sem34 vedno žalostna
Lepo sta skrbela1 France in Neža za fantiča in si3 z združeno močjo prizadevala4 več prislužiti5, da6 bi fantiča mogla pošteno in dobro zrediti. Zato sta še pridneje7 delala in zvesteje8 molila. Ob nekem lepem spomladanskem9 dnevu, ravno nedelja je bila, ko prideta France in Neža popoldne iz cerkve, reče France: »10Pojdi po bokal vina, da11 vsak malo popijeva12. Nikoli ne greva v oštarijo13, bodiva doma vesela sama in Boga hvaliva, ker nama nič ne manjka15.«16 Prijazno skupaj17 pijeta in se pogovarjata o tem,18 kar sta danes19 v cerkvi slišala. Medtem20 vpraša France svojo ženo in prijazno reče: »21Ljuba,22 dobra moja Neža,23 povej mi, kako je to, da24 nisi nikoli vesela, kar sva vkup; nikoli te ne vidim se nasmejati ali zapeti, ampak vedno si zamišljena in žalostna in pa večkrat te slišim zdihovati27. Kaj ti je vendar28? Le povej mi, vse rad storim, karkoli29 želiš, da30 boš le vesela.«31 Neža mu na to32 milo odgovori: »33Ljubi moj mož, res je, da sem34 vedno žalostna
8
[(40)−41]
[7−8]
[16−17]
in nikoli vesela, tode1 ne zavoljo pomankanja,2 ali zavoljo dela, skerbi3 in truda. Ne misli, de4 te nimam rada,5 srečna vsaka žena, ktera6 ima tako dobriga7 in pridniga8 moža, kakor si ti.9 Vesela pa nikoli ne morem biti, v sercu10 me vedno nekaj skerbi,11 prihodnost premišlujem,12 in zdi se mi, de naji13 bodo velike nesreče zadele,14 in hude nadloge čez naji15 prišle,16 in Bog ve kako je to, de sim18 zavoljo tega vedno žalostna, desiravno prihodniga19 noben človek ne ve. France odgovori: Nikar se tega ne boj, če naji22 tudi kaj hudiga23 zadene, bova vse preterpela,24 v Boga zaupajva, na Boga se zanesiva,25 in dobrotljivi Bog naji26 ne bo zapustil. Tako dobrotljivo je Bog za naji27 do zdej skerbel28; tudi zanaprej naji29 ne bo zapustil. Po tem30 poklekneta in večerno molitev opravita in gresta k pokoju. Prav je31 res, de33 na tem svetu ni prave resnične sreče; to je dobro spoznala Neža Svetinka, zato ni bila nikoli vesela. Ravno tisto leto se je začela huda vojska s Francozam34. Estrajski35 cesar je veliko soldatov potreboval36. Ne le sami37 fantje, ampak tudi mladi možje, kteri38 niso imeli zadosti zemlje ali grunta39, so mogli40 iti na vojsko. To je zadelo tudi Franceta Svetina. Sama hiša ga ni varovala pred soldašino41, ni bilo drugači42, mogel43 je biti soldat44. Svetin ni bil več kakor osem dni v kosarni45, de46 se je malo soldaške47 službe navadil. Deveti dan gre Neža še zadnikrat svojiga48 moža obiskat in od njega slovo vzet49, ker po tistim50 ga nikoli več ni vidila51. Tisti dan je šel na laško,52 in ni ga bilo več nazaj.
in nikoli vesela, toda1 ne zavoljo pomanjkanja2 ali zavoljo dela, skrbi3 in truda. Ne misli, da4 te nimam rada;5 srečna vsaka žena, katera6 ima tako dobrega7 in pridnega8 moža, kakor si ti!9 Vesela pa nikoli ne morem biti, v srcu10 me vedno nekaj skrbi;11 prihodnost premišljujem12 in zdi se mi, da naju13 bodo velike nesreče zadele in hude nadloge nad naju15 prišle;16 in Bog ve,17 kako je to, da sem18 zavoljo tega vedno žalostna, dasiravno prihodnjega19 noben človek ne ve.«20 France odgovori: »21Nikar se tega ne boj, če naju22 tudi kaj hudega23 zadene, bova vse pretrpela;24 v Boga zaupajva, na Boga se zanesiva in dobrotljivi Bog naju26 ne bo zapustil. Tako dobrotljivo je Bog za naju27 do zdaj skrbel28; tudi za naprej naju29 ne bo zapustil.« Potem30 poklekneta in večerno molitev opravita in gresta k pokoju. Prav res je32, da33 na tem svetu ni prave resnične sreče; to je dobro spoznala Neža Svetinka, zato ni bila nikoli vesela. Ravno tisto leto se je začela huda vojska s Francozom34. Avstrijski35 cesar je potreboval veliko vojakov36. Ne le sami37 fantje, ampak tudi mladi možje, kateri38 niso imeli zadosti zemlje, so morali40 iti na vojsko. To je zadelo tudi Franceta Svetina. Sama hiša ga ni varovala pred vojaščino41, ni bilo drugače42, moral43 je biti vojak44. Svetin ni bil več kakor osem dni v vojašnici45, da46 se je malo vojaške47 službe navadil. Deveti dan gre Neža še zadnjikrat svojega48 moža obiskat in od njega slovo vzeti49, ker po tistem50 ga nikoli več ni videla51. Tisti dan je šel na Laško52 in ni ga bilo več nazaj.
in nikoli vesela, toda1 ne zavoljo pomanjkanja2 ali zavoljo dela, skrbi3 in truda. Ne misli, da4 te nimam rada;5 srečna vsaka žena, katera6 ima tako dobrega7 in pridnega8 moža, kakor si ti!9 Vesela pa nikoli ne morem biti, v srcu10 me vedno nekaj skrbi;11 prihodnost premišljujem12 in zdi se mi, da naju13 bodo velike nesreče zadele in hude nadloge čez naju15 prišle;16 in Bog ve,17 kako je to, da sem18 zavoljo tega vedno žalostna, dasiravno prihodnjega19 noben človek ne ve.«20 France odgovori: »21Nikar se tega ne boj, če naju22 tudi kaj hudega23 zadene, bova vse pretrpela;24 v Boga zaupajva, na Boga se zanesiva in dobrotljivi Bog naju26 ne bo zapustil. Tako dobrotljivo je Bog za naju27 do zdaj skrbel28; tudi za naprej naju29 ne bo zapustil.« Potem30 poklekneta in večerno molitev opravita in gresta k pokoju. Prav res je32, da33 na tem svetu ni prave resnične sreče; to je dobro spoznala Neža Svetinka, zato ni bila nikoli vesela. Ravno tisto leto se je začela huda vojska s Francozom34. Avstrijski35 cesar je potreboval veliko vojakov36. Ne le fantje, ampak tudi mladi možje, kateri38 niso imeli zadosti zemlje, so morali40 iti na vojsko. To je zadelo tudi Franceta Svetina. Sama hiša ga ni varovala pred vojaščino41, ni bilo drugače42, moral43 je biti vojak44. Svetin ni bil več kakor osem dni v vojašnici45, da46 se je malo vojaške47 službe navadil. Deveti dan gre Neža še zadnjikrat svojega48 moža obiskat in od njega slovo vzet49, ker po tistem50 ga nikoli več ni videla51. Tisti dan je šel na Laško52 in ni ga bilo več nazaj.
in nikoli vesela, toda1 ne zavoljo pomanjkanja2 ali zavoljo dela, skrbi3 in truda. Ne misli, da4 te nimam rada;5 srečna vsaka žena, katera6 ima tako dobrega7 in pridnega8 moža, kakor si ti!9 Vesela pa nikoli ne morem biti, v srcu10 me vedno nekaj skrbi;11 prihodnost premišljujem12 in zdi se mi, da naju13 bodo velike nesreče zadele in hude nadloge čez naju15 prišle;16 in Bog ve,17 kako je to, da sem18 zavoljo tega vedno žalostna, dasiravno prihodnjega19 noben človek ne ve.«20 France odgovori: »21Nikar se tega ne boj, če naju22 tudi kaj hudega23 zadene, bova vse pretrpela;24 v Boga zaupajva, na Boga se zanesiva in dobrotljivi Bog naju26 ne bo zapustil. Tako dobrotljivo je Bog za naju27 do zdaj skrbel28; tudi za naprej naju29 ne bo zapustil.« Potem30 poklekneta in večerno molitev opravita in gresta k pokoju. Prav res je32, da33 na tem svetu ni prave resnične sreče; to je dobro spoznala Neža Svetinka, zato ni bila nikoli vesela. Ravno tisto leto se je začela huda vojska s Francozom34. Avstrijski35 cesar je potreboval veliko vojakov36. Ne le fantje, ampak tudi mladi možje, kateri38 niso imeli zadosti zemlje, so morali40 iti na vojsko. To je zadelo tudi Franceta Svetina. Sama hiša ga ni varovala pred vojaščino41, ni bilo drugače42, moral43 je biti vojak44. Svetin ni bil več kakor osem dni v vojašnici45, da46 se je malo vojaške47 službe navadil. Deveti dan gre Neža še zadnjikrat svojega48 moža obiskat in od njega slovo vzet49, ker po tistem50 ga nikoli več ni videla51. Tisti dan je šel na Laško52 in ni ga bilo več nazaj.
9
[41−42]
[8]
[17−18]
Grozno je žena za njim jokala in žalovala, ni ga mogla pozabiti svojiga ljubiga1 Franceta. Žalostno je bilo viditi2 kako sta slovo jemala. Neža joka neprenehama3 pred možem in pravi: Kam se bom zdej djala5 sama s fantičama6, komej7 sta po dve leti stara? Kako jih8 bom preživila, kako zredila? Oh jest9 uboga sirota, kdo mi bo kaj pomagal, ko so nama bili ljudje tako nevošlivi.10 Tudi Francetu se serce terga11, ker vidi svojo ženo tako zlo12 jokati in žalovati; vidil13 je tudi eniga14 dvojčkov, ki ga je bila mati na naročeji15 s sabo pernesla, solze16 se mu udero, milo se zjoka; vender17 jo potrošta18 in ji serčno19 reče: Ljuba moja žena! Ne žaluj tako zlo,21 kaj ne veš de to22 je božja volja.24 Tudi nar manjši25 reč se brez volje božje26 ne zgodi,27 in ne en las ne pade iz28 naše glave brez volje nebeškiga29 očeta. Ker je Bog tako sklenil, se moramo voljno30 njegovim naredbam udati31. Kdor v Boga zaupa, ne bo nikoli zapušen32. Bog naji33 ne bo zapustil. Lepo Bogu služi,34 in tudi fantiča uči Boga se bati in njemu služiti. De36 moram soldat37 biti, mi cesarsko povelje ukazuje,40 gosposkam in oblastnikam41 pa moramo zavoljo Boga pokorni biti. Ne jokaj preveč, ampak moli zame, de42 srečno po tem43 ko sovražnika premagamo spet nazaj pridem. Prosi za me dobrotliviga Boga, de me varje v vsih nevarnostih44, de45 spet srečno46 nazaj pridem. Skerbi48 lepo za fantiča,49 in ne pozabi jih50 učiti Boga poznati52, njega moliti in mu služiti, de53 boš vsaj nad otroci54 veselje imela, če tudi55 mene na vojski ubijejo. S temi57 be-
Grozno je žena za njim jokala in žalovala, ni ga mogla pozabiti svojega ljubega1 Franceta. Žalostno je bilo videti,2 kako sta slovo jemala. Neža joka neprenehoma3 pred možem in pravi: »4Kam se bom zdaj dela5 sama s fantičema6, komaj7 sta po dve leti stara? Kako jih8 bom preživila, kako zredila? Oh jaz9 uboga sirota, kdo mi bo kaj pomagal, ko so nama bili ljudje tako nevoščljivi?«10 Tudi Francetu se srce trga11, ker vidi svojo ženo tako zelo12 jokati in žalovati; videl13 je tudi enega14 dvojčkov, ki ga je bila mati na naročaju15 s seboj prinesla. Solze16 se mu udero, milo se zjoka; vendar17 jo potolaži18 in ji srčno19 reče: »20Ljuba moja žena! Ne žaluj tako zelo;21 kaj ne veš, da22 je to23 božja volja?24 Tudi najmanjša25 reč se ne zgodi brez božje volje27 in ne en las ne pade z28 naše glave brez volje nebeškega29 očeta. Ker je Bog tako sklenil, se moramo njegovim naredbam voljno vdati31. Kdor v Boga zaupa, ne bo nikoli zapuščen32. Bog naju33 ne bo zapustil. Lepo Bogu služi in tudi fantiča uči,35 Boga se bati in njemu služiti. Da36 moram biti vojak38, mi ukazuje39 cesarsko povelje;40 gosposkam in oblastnikom41 pa moramo zavoljo Boga pokorni biti. Ne jokaj preveč, ampak moli zame, da42 srečno, potem43 ko sovražnika premagamo, spet nazaj pridem. Skrbi48 lepo za fantiča in ne pozabi jih50 učiti,51 Boga se bati52, njega moliti in mu služiti, da53 boš vsaj nad otroki54 veselje imela, četudi55 mene na vojski ubijejo.«56 S temi57 be-
Grozno je žena za njim jokala in žalovala, ni ga mogla pozabiti svojega ljubega1 Franceta. Žalostno je bilo videti,2 kako sta slovo jemala. Neža joka neprenehoma3 pred možem in pravi: »4Kam se bom zdaj dela5 sama s fantičema6, komaj7 sta po dve leti stara? Kako jih8 bom preživila, kako zredila? Oh jaz9 uboga sirota, kdo mi bo kaj pomagal, ko so nama bili ljudje tako nevoščljivi?«10 Tudi Francetu se srce trga11, ker vidi svojo ženo tako zelo12 jokati in žalovati; videl13 je tudi enega14 dvojčkov, ki ga je bila mati na naročaju15 s seboj prinesla. Solze16 se mu udero, milo se zjoka; vendar17 jo potolaži18 in ji srčno19 reče: »20Ljuba moja žena! Ne žaluj tako zelo;21 kaj ne veš, da22 je to23 božja volja?24 Tudi najmanjša25 reč se ne zgodi brez božje volje27 in ne en las ne pade z28 naše glave brez volje nebeškega29 očeta. Ker je Bog tako sklenil, se moramo njegovim naredbam voljno vdati31. Kdor v Boga zaupa, ne bo nikoli zapuščen32. Bog naju33 ne bo zapustil. Lepo Bogu služi in tudi fantiča uči,35 Boga se bati in njemu služiti. Da36 moram biti vojak38, mi ukazuje39 cesarsko povelje;40 gosposkam in oblastnikom41 pa moramo zavoljo Boga pokorni biti. Ne jokaj preveč, ampak moli zame, da42 srečno, potem43 ko sovražnika premagamo, spet nazaj pridem. Prosi zame dobrotljivega Boga, da me varuje v vseh nevarnostih47. Skrbi48 lepo za fantiča in ne pozabi jih50 učiti,51 Boga poznati52, njega moliti in mu služiti, da53 boš vsaj nad otroki54 veselje imela, četudi55 mene na vojski ubijejo.«56 S temi57 be-
Grozno je žena za njim jokala in žalovala, ni ga mogla pozabiti, svojega ljubega1 Franceta. Žalostno je bilo videti,2 kako sta slovo jemala. Neža joka neprenehoma3 pred možem in pravi: »4Kam se bom zdaj dela5 sama s fantičema6, komaj7 sta po dve leti stara? Kako ju8 bom preživila, kako zredila? Oh, jaz9 uboga sirota, kdo mi bo kaj pomagal, ko so nama bili ljudje tako nevoščljivi?«10 Tudi Francetu se srce trga11, ker vidi svojo ženo tako zelo12 jokati in žalovati; videl13 je tudi enega14 dvojčkov, ki ga je bila mati na naročaju15 s seboj prinesla. Solze16 se mu udero, milo se zjoka; vendar17 jo potolaži18 in ji srčno19 reče: »20Ljuba moja žena! Ne žaluj tako zelo;21 kaj ne veš, da22 je to23 božja volja?24 Tudi najmanjša25 reč se ne zgodi brez božje volje27 in ne en las ne pade z28 naše glave brez volje nebeškega29 očeta. Ker je Bog tako sklenil, se moramo njegovim naredbam voljno vdati31. Kdor v Boga zaupa, ne bo nikoli zapuščen32. Bog naju33 ne bo zapustil. Lepo Bogu služi in tudi fantiča uči Boga se bati in njemu služiti. Da36 moram biti vojak38, mi ukazuje39 cesarsko povelje;40 gosposkam in oblastnikom41 pa moramo zavoljo Boga pokorni biti. Ne jokaj preveč, ampak moli zame, da42 srečno, potem43 ko sovražnika premagamo, spet nazaj pridem. Prosi zame dobrotljivega Boga, da me varuje v vseh nevarnostih47. Skrbi48 lepo za fantiča in ne pozabi ju50 učiti Boga poznati52, njega moliti in mu služiti, da53 boš vsaj nad otrokoma54 veselje imela, četudi55 mene na vojski ubijejo.«56 S tem57 be-
10
[42−43]
[8−9]
[18−20]
sedami se France loči od svoje žene in gre z drugimi soldati1 vred proti laški deželi.
sedami se France loči od svoje žene in gre z drugimi vojaki1 vred proti laški deželi.
sedami se France loči od svoje žene in gre z drugimi vojaki1 vred proti laški deželi.
sedami se France loči od svoje žene in gre z drugimi vojaki1 vred proti laški deželi.
II.1 Neža Svetinka da oba dvojčka v službo.2
II Neža Svetinka da oba dvojčka v službo
II Neža Svetinka da oba dvojčka v službo
II Neža Svetinka da oba dvojčka v službo
Tisto noč, ko je France Svetin šel na vojsko, je njegova žena Neža celo1 noč prečula, molila in jokala. Vidila2 je, de3 si ne more pomagati, se je utolažila5 in vedno Boga prosila, de6 bi mož na vojski srečo imel, de7 bi ne bil ubit. K sebi je vzela pošteno gostjo, de8 je pomagala za dvojčke skerbeti,9 in potrebne10 dela opravljati. Oba fantiča sta se lepo redila, zdrava sta bila. Kakor hitro sta govoriti začela12, jih13 je skerbna14 mati lepo moliti učila. Sčasama15, ko sta veči perhajala16, jih17 je ves potrebni keršanski19 nauk naučila20. Nista bila še po sedem let stara, jih21 je že22 mati naučila brati, kar je sama dobro znala,23 in v žalostnih dnevih velik trošt24 dobivala v branji25 svetih bukev. Vsako nedeljo in vsak praznik dopoldne in popoldne jih26 je s sabo v cerkev peljala,27 in jih28 vedno učila lepo in spodobno29 se v cerkvi zaderžati30. Nikoli v nobeno tovaršijo jih31 ni pustila, ampak vedno jih32 je opominvala33 zvesto Bogu služiti34. Pošiljala jih35 je po tem36 v šolo, kjer sta se tako pridno učila, de37 nobeden fantov ne tako. Janez in Pavl38 sta tri leta v šolo hodila,40 že sta znala po nemško brati, pisati in rajta41-
Tisto noč, ko je France Svetin šel na vojsko, je njegova žena Neža vso1 noč prečula, molila in jokala. Videla2 je, da3 si ne more pomagati, tolažila4 se je in vedno Boga prosila, da6 bi mož na vojski srečo imel, da7 bi ne bil ubit. K sebi je vzela pošteno gostjo, da8 je pomagala za dvojčke skrbeti9 in potrebna10 dela opravljati. Oba fantiča sta se lepo redila, zdrava sta bila. Kakor hitro sta začela11 govoriti, jih13 je skrbna14 mati lepo moliti učila. Sčasoma15, ko sta doraščala16, jih17 je naučila18 ves potrebni krščanski19 nauk. Nista bila še po sedem let stara, že jih21 je mati naučila brati, kar je sama dobro znala in v žalostnih dneh veliko tolažbo24 dobivala v branju25 svetih bukev. Vsako nedeljo in vsak praznik dopoldne in popoldne jih26 je s sabo v cerkev peljala in jih28 vedno učila, naj29 se v cerkvi lepo in spodobno vedeta30. Nikoli v nobeno tovarišijo jih31 ni pustila, ampak vedno jih32 je opominjala, naj33 zvesto Bogu služita34. Pošiljala jih35 je potem36 v šolo, kjer sta se tako pridno učila, da37 nobeden fantov ne tako. Janez in Pavel38 sta tri leta hodila39 v šolo;40 že sta znala po nemško brati, pisati in raču41-
Tisto noč, ko je France Svetin šel na vojsko, je njegova žena Neža vso1 noč prečula, molila in jokala. Videla2 je, da3 si ne more pomagati, tolažila4 se je in vedno Boga prosila, da6 bi mož na vojski srečo imel, da7 bi ne bil ubit. K sebi je vzela pošteno gostjo, da8 je pomagala za dvojčke skrbeti9 in potrebna10 dela opravljati. Oba fantiča sta se lepo redila, zdrava sta bila. Kakor hitro sta začela11 govoriti, jih13 je skrbna14 mati lepo moliti učila. Sčasoma15, ko sta postajala večja16, jih17 je naučila18 ves potrebni krščanski19 nauk. Nista bila še po sedem let stara, že jih21 je mati naučila brati, kar je sama dobro znala in v žalostnih dneh veliko tolažbo24 dobivala v branju25 svetih bukev. Vsako nedeljo in vsak praznik dopoldne in popoldne jih26 je s sabo v cerkev peljala in jih28 vedno učila, naj29 se v cerkvi lepo in spodobno vedeta30. Nikoli v nobeno tovarišijo jih31 ni pustila, ampak vedno jih32 je opominjala,33 zvesto Bogu služiti34. Pošiljala jih35 je potem36 v šolo, kjer sta se tako pridno učila, da37 nobeden fantov ne tako. Janez in Pavel38 sta tri leta hodila39 v šolo;40 že sta znala po nemško brati, pisati in raču41-
Tisto noč, ko je France Svetin šel na vojsko, je njegova žena Neža vso1 noč prečula, molila in jokala. Videla2 je, da3 si ne more pomagati, tolažila4 se je in vedno Boga prosila, da6 bi mož na vojski srečo imel, da7 bi ne bil ubit. K sebi je vzela pošteno gostjo, da8 je pomagala za dvojčke skrbeti9 in potrebna10 dela opravljati. Oba fantiča sta se lepo redila, zdrava sta bila. Kakor hitro sta začela11 govoriti, ju13 je skrbna14 mati lepo moliti učila. Sčasoma15, ko sta postajala večja16, ju17 je naučila18 ves potrebni krščanski19 nauk. Nista bila še po sedem let stara, že ju21 je mati naučila brati, kar je sama dobro znala in v žalostnih dneh veliko tolažbo24 dobivala v branju25 svetih bukev. Vsako nedeljo in vsak praznik dopoldne in popoldne ju26 je s sabo v cerkev peljala in ju28 vedno učila, naj29 se v cerkvi lepo in spodobno vedeta30. Nikoli v nobeno tovarišijo ju31 ni pustila, ampak vedno ju32 je opominjala33 zvesto Bogu služiti34. Pošiljala ju35 je potem36 v šolo, kjer sta se tako pridno učila, da37 nobeden fantov ne tako. Janez in Pavel38 sta tri leta hodila39 v šolo;40 že sta znala po nemško brati, pisati in raču41-
11
[43−44]
[9−10]
[20−21]
ti1. Vsak večer so vsi trije vkup glasno3 večerno molitev opravili,4 in mati5 je vselej konc molitve6 rekla: Molimo še za vajiga8 očeta, de9 bi srečno nazaj prišel, de10 bi mu Bog srečo dal v daljnih krajih. Bilo je eno12 nedeljo zvečer po zimi13, ko je mati fantama14 ravno od očeta perpovedvala15, kako de16 je mogel17 na vojsko iti,18 reče Pavle: Ljuba mati!20 povejte nama, kakšin21 so vender22 naš oče, ki jih nisva nikoli poznala,23 ali bi jih mogla midva spoznati, ko bi nazaj prišli, pa bi vas ne bilo, ker ste od dela in žalosti tako zlo24 oslabeli, ko bi vi25 nama utegnili umreti.27 Mati žalostna odgovori: Ne mogla bi vidva očeta poznati ne, ker sta bila komej30 po dve leti stara, kader31 nas je mogel32 oče zapustiti. Vender spomnim se33, zamerkajta34 si: Vaji35 oče ima na vsaki roki pod srajco nekako znamnje36, tako z rudečo farbo37 zarezano, de38 se ne da več zbrisati. Na desni roki ima zarezane te besede: Franc Svetin. Na39 levi roki ima: Neža Terpinc40; to je moje ime po mojih starših. Take znamnja41 na roke sim jest vajimu42 očetu sama naredila. O ljuba mati reče nato Pavle, naredite tudi meni take46 znamenja na roke, kakoršne oče47 imajo, de49 se bom večkrat na njih50 spomnil in za njih51 molil. Tudi meni naredite tako, pravi Janez. Mati reče: Ljuba moja sinika;55 to se težko naredi. Kdor hoče tako znamenje na životu imeti, mora besedo s farbo56 zapisati, po tem57 s šivanko vse čerke pošpikati58, de farba59 pod kožo pride, po tem60 se ne da več zbrisati, to61 pa je boleče62. Nej63
nati1. Vsak večer so vsi trije glasno2 vkup opravili3 večerno molitev in konec molitve5 je mati vselej6 rekla: »7Molimo še za vajinega8 očeta, da9 bi srečno nazaj prišel, da10 bi mu Bog srečo dal v daljnih krajih.«11 Bilo je neko12 nedeljo zvečer pozimi13, ko je mati fantoma14 ravno o očetu pripovedovala15, kako je moral17 na vojsko iti; tedaj18 reče Pavle: »19Ljuba mati,20 povejte nama, kakšen21 so vendar22 naš oče, ki jih nisva nikoli poznala;23 ali bi jih mogla midva spoznati, ko bi nazaj prišli, pa bi vas ne bilo, ker ste od dela in žalosti tako zelo24 oslabeli, ko bi nama vi26 utegnili umreti.«27 Mati žalostna odgovori: »28Ne mogla bi vidva očeta poznati,29 ne, ker sta bila komaj30 po dve leti stara, ko31 nas je moral32 oče zapustiti. Vendar se spomnim33, zapomnita34 si: Vajin35 oče ima na vsaki roki pod srajco nekako znamenje36, tako z rdečo barvo37 zarezano, da38 se ne da več zbrisati. Na desni roki ima zarezane te besede: Franc Svetin; na39 levi roki ima: Neža Trpinc40; to je moje ime po mojih starših. Taka znamenja41 na roke sem jaz vajinemu42 očetu sama naredila.« »43O ljuba mati44 reče nato Pavle, »45naredite tudi meni taka46 znamenja na roke, kakršna47 imajo oče48, da49 se bom večkrat nanje50 spomnil in zanje51 molil.« »52Tudi meni naredite tako,«53 pravi Janez. Mati reče: »54Ljuba moja sinka,55 to se težko naredi. Kdor hoče tako znamenje na životu imeti, mora besedo z barvo56 zapisati, potem57 s šivanko vse črke na drobno prebosti58, da pride barva59 pod kožo; potem60 se ne da več zbrisati. To61 pa boli62.« »Naj63
nati1. Vsak večer so vsi trije glasno2 vkup opravili3 večerno molitev in konec molitve5 je mati vselej6 rekla: »7Molimo še za vajinega8 očeta, da9 bi srečno nazaj prišel, da10 bi mu Bog srečo dal v daljnih krajih.«11 Bilo je neko12 nedeljo zvečer pozimi13, ko je mati fantoma14 ravno o očetu pripovedovala15, kako je moral17 na vojsko iti; tedaj18 reče Pavle: »19Ljuba mati,20 povejte nama, kakšen21 so vendar22 naš oče, ki jih nisva nikoli poznala;23 ali bi jih mogla midva spoznati, ko bi nazaj prišli, pa bi vas ne bilo, ker ste od dela in žalosti tako zelo24 oslabeli, ko bi nama vi26 utegnili umreti27 Mati žalostna odgovori: »28Ne mogla bi vidva očeta poznati,29 ne, ker sta bila komaj30 po dve leti stara, ko31 nas je moral32 oče zapustiti. Vendar se spomnim33, zapomnita34 si: Vajin35 oče ima na vsaki roki pod srajco nekako znamenje36, tako z rdečo barvo37 zarezano, da38 se ne da več zbrisati. Na desni roki ima zarezane te besede: Franc Svetin; na39 levi roki ima: Neža Trpinc40; to je moje ime po mojih starših. Taka znamenja41 na roke sem jaz vajinemu42 očetu sama naredila.« »43O ljuba mati44 reče nato Pavle, »45naredite tudi meni taka46 znamenja na roke, kakršna47 imajo oče48, da49 se bom večkrat nanje50 spomnil in zanje51 molil.« — »52Tudi meni naredite tako,«53 pravi Janez. Mati reče: »54Ljuba moja sinka,55 to se težko naredi. Kdor hoče tako znamenje na životu imeti, mora besedo z barvo56 zapisati, potem57 s šivanko vse črke pošpikati58, da pride barva59 pod kožo; potem60 se ne da več zbrisati. To61 pa je boleče62.« »Naj63
nati1. Vsak večer so vsi trije glasno2 vkup opravili3 večerno molitev in konec molitve5 je mati vselej6 rekla: »7Molimo še za vajinega8 očeta, da9 bi srečno nazaj prišel, da10 bi mu Bog srečo dal v daljnih krajih.«11 Bilo je neko12 nedeljo zvečer pozimi13, ko je mati fantoma14 ravno o očetu pripovedovala15, kako da16 je moral17 na vojsko iti; tedaj18 reče Pavle: »19Ljuba mati,20 povejte nama, kakšen21 so vendar22 naš oče, ki jih nisva nikoli poznala;23 ali bi jih mogla midva spoznati, ko bi nazaj prišli, pa bi vas ne bilo, ker ste od dela in žalosti tako zelo24 oslabeli, ko bi nama vi26 utegnili umreti?«27 Mati žalostna odgovori: »28Ne mogla bi vidva očeta poznati,29 ne, ker sta bila komaj30 po dve leti stara, ko31 nas je moral32 oče zapustiti. Vendar, spomnim se33, zapomnita34 si: vajin35 oče ima na vsaki roki pod srajco nekako znamenje36, tako z rdečo barvo37 zarezano, da38 se ne da več zbrisati. Na desni roki ima zarezane te besede: Franc Svetin; na39 levi roki ima: Neža Trpinc40; to je moje ime po mojih starših. Taka znamenja41 na roke sem jaz vajinemu42 očetu sama naredila.« »43O ljuba mati44 reče nato Pavle, »45naredite tudi meni taka46 znamenja na roke, kakršna47 imajo oče48, da49 se bom večkrat nanje50 spomnil in zanje51 molil.« — »52Tudi meni naredite tako,«53 pravi Janez. Mati reče: »54Ljuba moja sinka,55 to se težko naredi. Kdor hoče tako znamenje na životu imeti, mora besedo z barvo56 zapisati, potem57 s šivanko vse črke pošpikati58, da pride barva59 pod kožo; potem60 se ne da več zbrisati. To61 pa je boleče62.« »Naj63
12
[44]
[10]
[21−22]
boli kakor hoče, pravita fanta, le naredite nama, vse rada terpiva4, de5 bova le očetovo znamenje na rokah6 imela. Mati jima je naredila na obeh rokah, kakor je oče8 imel. Vesela sta bila, ko sta čez tri dni vidila10 na rokah pod kožo lepe rudeče11 imena očeta in matere. Po devet let sta bila dvojčika12 stara, rada bi bila še13 oba v šolo hodila, pa ni bilo mogoče. Še rediti jih več15 ni mogla mati16, ne potrebniga oblačila17 jima napravljati. Mati se je res noč in dan trudila, vender19 ni mogla shajati,20 dolg je naredila, njivco21 in hišico zastavila. Nekak barantavec22 I. ji je posojval23, pa ne de24 bi bil dobro storil,25 in revni Svetinovi družini pomagal, ampak le svojiga26 dobička je iskal. Veliko dolga se je že nabralo.27 Svetinka ni mogla plačati. Posojevavec28 jo je terdo29 terjal in jo tožiti žugal, če ne plača. Neža ga gre prosit, vzame oba fantiča s sabo. Vsi trije pred njim jokajo,30 in prosili so31, de32 bi poterpel,33 in jim vsaj hišco34 pustil. Neusmiljeni tergovc35 jih noče uslišati, ampak ojstro36 reče Neži: Plačaj, kar si dolžna, več te ne čakam,38 ako ne plačaš, vse39 ti bo prodano; fanta41 sta že zadosti velika, de42 si zamoreta43 kaj zaslužiti ni treba44 jima po šolah postavati;46 vsak berač hoče zdaj gospod biti!47 Žalostna gre mati domu48 s fantama49 in joka,50 tudi fanta sta jokala in rekla materi: Ljuba mati!52 kam pojdemo zdej53, ker nam bo neusmiljeni mož hišo vzel; nič se ne bova mogla več učiti; kdo54 nam bo kaj dal, kdo nam bo kaj pomagal; oh de55 nimamo očeta, de56 bi se za nas kaj po-
boli,1 kakor hoče,«2 pravita fanta, »3le naredite nama, vse rada trpiva4, da5 bova le očetovo znamenje na rokah6 imela.«7 Mati jima je naredila na obeh rokah, kakor je imel oče9. Vesela sta bila, ko sta čez tri dni videla10 na rokah pod kožo lepa rdeča11 imena očeta in matere. Po devet let sta bila dvojčka12 stara, rada bi bila še13 oba v šolo hodila, pa ni bilo mogoče. Še rediti jih15 ni mogla več mati16, ne jima napravljati potrebnega oblačila18. Mati se je res noč in dan trudila, vendar19 ni mogla izhajati;20 dolg je naredila, njivico21 in hišico zastavila. Nekak barantalec22 I. ji je posojeval23, pa ne da24 bi bil dobro storil in revni Svetinovi družini pomagal, ampak le svojega26 dobička je iskal. Veliko dolga se je že nabralo.27 Svetinka ni mogla plačati. Posojevalec28 jo je trdo29 terjal in jo tožiti žugal, če ne plača. Neža ga gre prosit, vzame oba fantiča s sabo. Vsi trije pred njim jokajo in prosijo31, da32 bi potrpel33 in jim vsaj hišico34 pustil. Neusmiljeni trgovec35 jih noče uslišati, ampak ostro36 reče Neži: »37Plačaj, kar si dolžna, več te ne bom čakal;38 ako ne plačaš, ti bo vse40 prodano! Fanta41 sta že zadosti velika, da42 si moreta43 kaj zaslužiti; ni44 jima treba45 po šolah postajati;46 vsak berač hoče zdaj gospod biti.«47 Žalostna gre mati s fantoma domov49 in joka;50 tudi fanta sta jokala in rekla materi: »51Ljuba mati,52 kam pojdemo zdaj53, ker nam bo neusmiljeni mož hišo vzel; nič se ne bova mogla več učiti. Kdo54 nam bo kaj dal, kdo nam bo kaj pomagal? Oh, da55 nimamo očeta, da56 bi se za nas kaj po-
boli,1 kakor hoče,«2 pravita fanta, »3le naredite nama, vse rada trpiva4, da5 bova le očetovo znamenje na rokah6 imela.«7 Mati jima je naredila na obeh rokah, kakor je imel oče9. Vesela sta bila, ko sta čez tri dni videla10 na rokah pod kožo lepa rdeča11 imena očeta in matere. Po devet let sta bila dvojčka12 stara, rada bi bila še13 oba v šolo hodila, pa ni bilo mogoče. Še rediti jih15 ni mogla več mati16, ne jima napravljati potrebnega oblačila18. Mati se je res noč in dan trudila, vendar19 ni mogla izhajati;20 dolg je naredila, njivico21 in hišico zastavila. Nekak barantalec22 I. ji je posojeval23, pa ne da24 bi bil dobro storil in revni Svetinovi družini pomagal, ampak le svojega26 dobička je iskal. Veliko dolga se je že nabralo,27 Svetinka ni mogla plačati. Posojevalec28 jo je trdo29 terjal in jo tožiti žugal, če ne plača. Neža ga gre prosit, vzame oba fantiča s sabo. Vsi trije pred njim jokajo in prosijo31, da32 bi potrpel33 in jim vsaj hišico34 pustil. Neusmiljeni trgovec35 jih noče uslišati, ampak ostro36 reče Neži: »37Plačaj, kar si dolžna, več te ne bom čakal;38 ako ne plačaš, ti bo vse40 prodano! Fanta41 sta že zadosti velika, da42 si moreta43 kaj zaslužiti, ni44 jima treba45 po šolah postajati,46 vsak berač hoče zdaj gospod biti47 Žalostna gre mati s fantoma domov49 in joka;50 tudi fanta sta jokala in rekla materi: »51Ljuba mati,52 kam pojdemo zdaj53, ker nam bo neusmiljeni mož hišo vzel; nič se ne bova mogla več učiti. Kdo54 nam bo kaj dal, kdo nam bo kaj pomagal? Oh, da55 nimamo očeta, da56 bi se za nas kaj po-
boli,1 kakor hoče,«2 pravita fanta, »3le naredite nama, vse rada trpiva4, da5 bova le očetovo znamenje na životu6 imela.«7 Mati jima je naredila na obeh rokah, kakor je imel oče9. Vesela sta bila, ko sta čez tri dni videla10 na rokah pod kožo lepa rdeča11 imena očeta in matere. Po devet let sta bila dvojčka12 stara, rada bi bila oba še14 v šolo hodila, pa ni bilo mogoče. Že ju15 ni mogla mati več rediti16, ne jima napravljati potrebnega oblačila18. Mati se je res noč in dan trudila, vendar19 ni mogla izhajati;20 dolg je naredila, njivico21 in hišico zastavila. Nekak barantalec22 I. ji je posojeval23, pa ne da24 bi bil dobro storil in revni Svetinovi družini pomagal, ampak le svojega26 dobička je iskal. Veliko dolga se je že nabralo.27 Svetinka ni mogla plačati. Posojevalec28 jo je trdo29 terjal in jo tožiti žugal, če ne plača. Neža ga gre prosit, vzame oba fantiča s sabo. Vsi trije pred njim jokajo;30 in prosili so31, da32 bi potrpel33 in jim vsaj hišico34 pustil. Neusmiljeni terjavec35 jih noče uslišati, ampak ostro36 reče Neži: »37Plačaj, kar si dolžna, več te ne bom čakal;38 ako ne plačaš, ti bo vse40 prodano! Fanta41 sta že zadosti velika, da42 si moreta43 kaj zaslužiti; ni44 jima treba45 po šolah postajati;46 vsak berač hoče zdaj gospod biti47 Žalostna gre mati s fantoma domov49 in joka;50 tudi fanta sta jokala in rekla materi: »51Ljuba mati,52 kam pojdemo zdaj53, ker nam bo neusmiljeni mož hišo vzel; nič se ne bova mogla več učiti. Kdo54 nam bo kaj dal, kdo nam bo kaj pomagal? Oh, da55 nimamo očeta, da56 bi se za nas kaj po-
13
[44−45]
[10]
[22−24]
tegnili! Mati jima reče: Ljuba moja sinika! Nikar3 ne žalujta preveč, sej4 imamo še eniga5 očeta v nebesih, kteri6 je veliko bolji,7 kakor vsak posvetni oče,8 on nas ne bo zapustil. On dobrotlivi9 nebeški oče nas bo preskerbel11. Le njega12 prosimo, vanj zaupajmo in pridno molimo. Komej13 se je trikrat luna premenila, že so perderli14 oblastniški služabniki v Svetinkino hišo. Oznanili so, de15 v 24 urah se mora16 iz hiše spraviti in vse zapustiti, ker bo vse prodano. Žalostno oznanilo je bilo to za Svetinko. Brez usmiljenja je mogla17 zapustiti s fantički18 vred svojo domačijo,19 in iti po svetu dobrih ljudi iskat. Rekla20 je žalostna21: O de23 bi jest24 sama bila, ne bilo bi meni25 tako težko, ali kam se čem s fantiči oberniti. Dobrotlivi26 Bog!27 usmili se me uboge sirote! Vsim29 se je smilila ta pravična družinica. Neža je kmalo30 dobila službo per nekaki brumni gospej31, premožni udovi32. Pavle je šel k33 gospodarju, kteri34 mu je v rodu bil; krave je pasel; bil je dober pastirček. Janeza je bližen35 sosed spotama36 v Terst37 s sabo vzel, kamor je moko naprodaj38 peljal. Mislil ga je v Terstu39 kakim ljudem dati, ker je Janezik malo40 laško govoriti znal.
tegnili!«1 Mati jima reče: »2Ljuba moja sinka, nikar3 ne žalujta preveč, saj4 imamo še enega5 očeta v nebesih, kateri6 je veliko boljši7 kakor vsak posvetni oče;8 on nas ne bo zapustil. On, dobrotljivi9 nebeški oče,10 nas bo preskrbel11. Le njega12 prosimo, vanj zaupajmo in pridno molimo Komaj13 se je trikrat luna premenila, že so pridrli14 oblastniški služabniki v Svetinkino hišo. Oznanili so, da se mora15 v 24 urah iz hiše spraviti in vse zapustiti, ker bo vse prodano. Žalostno oznanilo je bilo to za Svetinko. Brez usmiljenja je morala17 zapustiti s fantičkoma18 vred svojo domačijo in iti po svetu dobrih ljudi iskat. Žalostna20 je rekla21: »22O da23 bi jaz24 sama bila, ne bilo bi mi25 tako težko, ali kam se čem s fantičema obrniti? Dobrotljivi26 Bog,27 usmili se me,28 uboge sirote!« Vsem29 se je smilila ta pravična družinica. Neža je kmalu30 dobila službo pri neki pobožni gospe31, premožni vdovi32. Pavle je šel h33 gospodarju, kateri34 mu je v rodu bil; krave je pasel; bil je dober pastirček. Janeza je bližnji35 sosed spotoma36 v Trst37 s sabo vzel, kamor je moko na prodaj38 peljal. Mislil ga je v Trstu39 kakim ljudem dati, ker je Janezek malo40 laško govoriti znal.
tegnili!«1 Mati jima reče: »2Ljuba moja sinka, nikar3 ne žalujta preveč, saj4 imamo še enega5 očeta v nebesih, kateri6 je veliko boljši7 kakor vsak posvetni oče;8 on nas ne bo zapustil. On, dobrotljivi9 nebeški oče,10 nas bo preskrbel11. Le njega12 prosimo, vanj zaupajmo in pridno molimo!« Komaj13 se je trikrat luna premenila, že so pridrli14 oblastniški služabniki v Svetinkino hišo. Oznanili so, da se mora15 v 24 urah iz hiše spraviti in vse zapustiti, ker bo vse prodano. Žalostno oznanilo je bilo to za Svetinko. Brez usmiljenja je morala17 zapustiti s fantičkoma18 vred svojo domačijo in iti po svetu dobrih ljudi iskat. Žalostna20 je rekla21: »22O, da23 bi jaz24 sama bila, ne bilo bi mi25 tako težko, ali kam se čem s fantičema obrniti? Dobrotljivi26 Bog,27 usmili se me,28 uboge sirote!« Vsem29 se je smilila ta pravična družinica. Neža je kmalu30 dobila službo pri neki pobožni gospe31, premožni vdovi32. Pavle je šel h33 gospodarju, kateri34 mu je v rodu bil; krave je pasel; bil je dober pastirček. Janeza je bližnji35 sosed spotoma36 v Trst37 s sabo vzel, kamor je moko na prodaj38 peljal. Mislil ga je v Trstu39 kakim ljudem dati, ker je Janezek malo40 laško govoriti znal.
tegnili!«1 Mati jima reče: »2Ljuba moja sinka, nikar3 ne žalujta preveč, saj4 imamo še enega5 očeta v nebesih, kateri6 je veliko boljši7 kakor vsak posvetni oče;8 on nas ne bo zapustil. On, dobrotljivi9 nebeški oče,10 nas bo preskrbel11. Njega12 prosimo, vanj zaupajmo in pridno molimo!« Komaj13 se je trikrat luna premenila, že so pridrli14 oblastniški služabniki v Svetinkino hišo. Oznanili so, da15 v 24 urah se mora16 iz hiše spraviti in vse zapustiti, ker bo vse prodano. Žalostno oznanilo je bilo to za Svetinko. Brez usmiljenja je morala17 zapustiti s fantičkoma18 vred svojo domačijo in iti po svetu dobrih ljudi iskat. Žalostna20 je rekla21: »22O, da23 bi jaz24 sama bila, ne bilo bi mi25 tako težko, ali kam se čem s fantičema obrniti? Dobrotljivi26 Bog,27 usmili se me,28 uboge sirote!« Vsem29 se je smilila ta pravična družinica. Neža je kmalu30 dobila službo pri neki pobožni gospe31, premožni vdovi32. Pavle je šel h33 gospodarju, kateri34 mu je v rodu bil; krave je pasel; bil je dober pastirček. Janeza je bližnji35 sosed spotoma36 v Trst37 s sabo vzel, kamor je moko na prodaj38 peljal. Mislil ga je v Trstu39 kakim ljudem dati, ker je Janezek nekoliko40 laško govoriti znal.
III.1 Pavle Svetin pastir.2
III Pavle Svetin pastir
III Pavle Svetin pastir
III Pavle Svetin pastir
Z drugimi pastirji vred je Pavle po spašnjah žvinco1 gonil,2 in pa3 večkrat per4 svojih tovar-
Z drugimi pastirji vred je Pavle po spašnjah živinico1 gonil in večkrat pri4 svojih tovar-
Z drugimi pastirji vred je Pavle po spašnjah živinico1 gonil in večkrat pri4 svojih tovar-
Z drugimi pastirji vred je Pavle po spašnjah živinico1 gonil in večkrat pri4 svojih tovar-
14
[45−46]
[10−11]
[24−25]
ših1 kaj napačniga vidil2 in slišal, tode3 nikoli ni z njimi potegnil. Vselej je imel pred očmi lepe nauke svoje dobre matere, ktera4 mu je velikokrat rekla: 5Pavle, Pavle! Boga se boj,6 in nikoli nič hudiga7 ne stori.8 Spomni se vselej, de9 Bog te10 povsod vidi. Če se boš greha varoval, te Bog nikoli ne bo zapustil.“ Torej11 je Pavle gospodarja vselej rad ubogal, svoje12 delo vselej zvesto opravil; zato sta ga pa tudi13 gospodar in gospodinja rada imela,14 in mu lepo oblačilo napravila. Tista gospa, Kordula po imenu, ki je Pavletova mati per15 nji služila, je kupila grajšinco16 na Štajerskim17. Kader18 se je gospa Kordula na sovjo grajšinco19 preselila, je tudi20 vzela s sabo21 svojo zvesto služabnico Nežo Svetinko. Ravno svetiga22 Florijana dan sta se gospa in služabnica peljale23 na Štajersko prav memo24 hiše, kjer je Pavle, Nežin sin, služil. Takrat ga25 je še zadnikrat vidila26 mati svojiga dobriga27 Pavleta, in še28 mu zadnič29 lepe nauke daja30, de31 naj lepo uboga, rad moli,32 in de33 naj se skerbno varje34 hude tovaršije35. V pričo36 gospodarja mu reče mati: Ljubi moj sin Pavle! Vselej si me rad ubogal in rad poslušal moje opominvanje,38 ohrani tudi zdaj v sercu39 besede svoje matere, ktere40 ti iz ljubezni in k tvoji sreči govorim: Nikoli na Boga ne pozabi.41 Zvesto in z veseljem vse stori, kar ti bota42 gospodar ali43 gospodinja ukazala, naj te kdo vidi ali ne. S hudobnimi tovarši44 se nikdar ne pečaj45; skerbno46 glej, de47 nedolžnost ohraniš, če48 boš nedolžen, boš v svoji revšni zlo49 bogat. Bo-
iših1 kaj napačnega videl2 in slišal; toda3 nikoli ni z njimi potegnil. Vselej je imel pred očmi lepe nauke svoje dobre matere, katera4 mu je velikokrat rekla: »5Pavle, Pavle! Boga se boj in nikoli nič hudega7 ne stori!8 Spomni se vselej, da te9 Bog povsod vidi. Če se boš greha varoval, te Bog nikoli ne bo zapustil.« Zatorej11 je Pavle gospodarja vselej rad ubogal, svoje12 delo vselej zvesto opravil; zato sta ga pa tudi13 gospodar in gospodinja rada imela in mu lepo oblačilo napravila. Tista gospa, Kordula po imenu, ki je Pavletova mati pri15 nji služila, je kupila graščinico16 na Štajerskem17. Ko18 se je gospa Kordula na svojo graščinico19 preselila, je vzela s seboj tudi21 svojo zvesto služabnico Nežo Svetinko. Ravno svetega22 Florijana dan sta se gospa in služabnica peljali23 na Štajersko prav mimo24 hiše, kjer je Pavle, Nežin sin, služil. Takrat je še zadnjikrat videla26 mati svojega dobrega27 Pavleta. Še zadnjič28 mu da29 lepe nauke, da31 naj lepo uboga, rad moli in da33 naj se skrbno varuje34 hude tovarišije35. Vpričo36 gospodarja mu reče mati: »37Ljubi moj sin Pavle! Vselej si me rad ubogal in rad poslušal moje opominjevanje;38 ohrani tudi zdaj v srcu39 besede svoje matere, katere40 ti iz ljubezni in k tvoji sreči govorim: Nikoli na Boga ne pozabi!41 Zvesto in z veseljem vse stori, kar ti bosta42 gospodar ali43 gospodinja ukazala, naj te kdo vidi ali ne. S hudobnimi tovariši44 se nikdar ne druži45; skrbno46 glej, da47 nedolžnost ohraniš! Če48 boš nedolžen, boš v svoji revščini zelo49 bogat. Bo-
iših1 kaj napačnega videl2 in slišal; toda3 nikoli ni z njimi potegnil. Vselej je imel pred očmi lepe nauke svoje dobre matere, katera4 mu je velikokrat rekla: »5Pavle, Pavle! Boga se boj in nikoli nič hudega7 ne stori!8 Spomni se vselej, da te9 Bog povsod vidi. Če se boš greha varoval, te Bog nikoli ne bo zapustil.« Zatorej11 je Pavle gospodarja vselej rad ubogal, svoje12 delo vselej zvesto opravil; zato sta ga pa tudi13 gospodar in gospodinja rada imela in mu lepo oblačilo napravila. Tista gospa, Kordula po imenu, ki je Pavletova mati pri15 nji služila, je kupila graščinico16 na Štajerskem17. Ko18 se je gospa Kordula na svojo graščinico19 preselila, je vzela s seboj tudi21 svojo zvesto služabnico Nežo Svetinko. Ravno svetega22 Florijana dan sta se gospa in služabnica peljali23 na Štajersko prav mimo24 hiše, kjer je Pavle, Nežin sin, služil. Takrat je še zadnjikrat videla26 mati svojega dobrega27 Pavleta in še zadnjič28 mu da29 lepe nauke, da31 naj lepo uboga, rad moli in da33 naj se skrbno varuje34 hude tovarišije35. Vpričo36 gospodarja mu reče mati: »37Ljubi moj sin Pavle! Vselej si me rad ubogal in rad poslušal moje opominjevanje;38 ohrani tudi zdaj v srcu39 besede svoje matere, katere40 ti iz ljubezni in k tvoji sreči govorim: Nikoli na Boga ne pozabi!41 Zvesto in z veseljem vse stori, kar ti bosta42 gospodar ali43 gospodinja ukazala, naj te kdo vidi ali ne. S hudobnimi tovariši44 se nikdar ne pečaj45; skrbno46 glej, da47 nedolžnost ohraniš! Če48 boš nedolžen, boš v svoji revščini zelo49 bogat. Bo-
iših1 kaj napačnega videl2 in slišal; toda3 nikoli ni z njimi potegnil. Vselej je imel pred očmi lepe nauke svoje dobre matere, katera4 mu je velikokrat rekla: »5Pavle, Pavle! Boga se boj in nikoli nič hudega7 ne stori!8 Spomni se vselej, da te9 Bog povsod vidi. Če se boš greha varoval, te Bog nikoli ne bo zapustil.« Zatorej11 je Pavle gospodarja vselej rad ubogal, delo vselej zvesto opravil; zato sta ga gospodar in gospodinja rada imela in mu lepo oblačilo napravila. Tista gospa, Kordula po imenu, ki je Pavletova mati pri15 nji služila, je kupila graščinico16 na Štajerskem17. Ko18 se je gospa Kordula na svojo graščinico19 preselila, je vzela s sabo tudi21 svojo zvesto služabnico Nežo Svetinko. Ravno svetega22 Florijana dan sta se gospa in služabnica peljali23 na Štajersko prav mimo24 hiše, kjer je Pavle, Nežin sin, služil. Takrat je še zadnjikrat videla26 mati svojega dobrega27 Pavleta in še zadnjič28 mu daje29 lepe nauke, da31 naj lepo uboga, rad moli in da33 naj se skrbno varuje34 hude tovarišije35. Vpričo36 gospodarja mu reče mati: »37Ljubi moj sin Pavle! Vselej si me rad ubogal in rad poslušal moje opominjevanje;38 ohrani tudi zdaj v srcu39 besede svoje matere, katere40 ti iz ljubezni in k tvoji sreči govorim: Nikoli na Boga ne pozabi!41 Zvesto in z veseljem vse stori, kar ti bosta42 gospodar in43 gospodinja ukazala, naj te kdo vidi ali ne. S hudobnimi tovariši44 se nikdar ne pečaj45; skrbno46 glej, da47 nedolžnost ohraniš! Če48 boš nedolžen, boš v svoji revščini zelo49 bogat. Bo-
15
[46−47]
[12]
[25−26]
di priden in rad moli, moli1 tudi za očeta, de2 bi mu bilo dobro v daljnih krajih.3 Moli tudi zame, morebiti se na tem svetu nikoli več ne vidiva. Med tem4 mati objame Pavleta,5 in se od njega loči. Gospa Kordula je zraven stala,6 in vse te besede slišala, ktere7 so se ji tako mile zdele, de8 so ji debele solze iz oči pertekle, pa9 hitro si jih obriše, obe se vsedete10 na voz,11 in greste12 naprej. Neža je bila po potu tako žalostna, de13 nič ni mogla govoriti. Gospa Kordula jo je nekaj časa pustila, de14 se je zjokala15, po tem16 ji prijazno reče17: Ljuba moja Neža!19 vem, de20 si žalostna, ker si ob vse prišla; vem vse kako se je s tabo godilo; vem, de22 si na tem svetu nesrečna, vender23 ne žaluj preveč.24 Ne misli, de25 se na svetu le tebi tako hudo godi. Poslušaj, kar26 še ne veš, kako se je z mano godilo. Jest sim27 bila srečna srečna gospa,29 imela sim30 blaga, dnarjev31, vsiga32 v obilnosti. Moj Gospod33 je bil žlahten34 baron Henrik Gap po imenu. Srečno, veselo sva v zakonu živela, dobro mi je bilo, tako de36 mi boljši37 ni moglo biti. Huda sila ga je klicala na vojsko. Šel je,38 in kmalo39 je bil ubit; v persi40 mu je kugla perletela41, usterljen42 je bil blizo serca, pade43 in v pol ure je bil mertev44. Kolika žalost za me45, si lahko misliš. Po tem46 so sovražniki v naše kraje perderli47, so mi veliko blaga pobrali in mi grajšino48 požgali, komej sim49 toliko ohranila, de sim50 kupila grajšinico51, kamor se zdej peljave52. Imela sva samiga53 sina, Karl54 mu je bilo ime; ta je bil komej55 17 let star, ko je
di priden in rad moli! Moli1 tudi za očeta, da2 bi mu bilo dobro v daljnih krajih!3 Moli tudi zame, morebiti se na tem svetu nikoli več ne vidiva Medtem4 mati objame Pavleta in se od njega loči. Gospa Kordula je zraven stala in vse te besede slišala, katere7 so se ji tako mile zdele, da8 so ji debele solze iz oči pritekle. Pa9 hitro si jih obriše, obe se usedeta10 na voz in gresta12 naprej. Neža je bila po potu tako žalostna, da13 nič ni mogla govoriti. Gospa Kordula jo je nekaj časa pustila, da14 se je izjokala15, potem pa16 ji prijazno rekla17: »18Ljuba moja Neža,19 vem, da20 si žalostna, ker si ob vse prišla; vem vse,21 kako se je s tabo godilo; vem, da22 si na tem svetu nesrečna, vendar23 ne žaluj preveč!24 Ne misli, da25 se na svetu le tebi tako hudo godi. Poslušaj, česar26 še ne veš, kako se je z mano godilo: Jaz sem27 bila srečna,28 srečna gospa;29 imela sem30 blaga, denarjev31, vsega32 v obilnosti. Moj mož33 je bil plemenit34 baron,35 Henrik Gap po imenu. Srečno, veselo sva v zakonu živela, dobro mi je bilo, tako da36 mi bolje37 ni moglo biti. Huda sila ga je klicala na vojsko. Šel je in kmalu39 je bil ubit; v prsi40 mu je priletela krogla41, ustreljen42 je bil blizu srca; padel je43 in v pol ure je bil mrtev44. Kolika žalost zame45, si lahko misliš. Potem46 so sovražniki v naše kraje pridrli47, so mi veliko blaga pobrali in mi graščino48 požgali; komaj sem49 toliko ohranila, da sem50 kupila graščinico51, kamor se zdaj peljeve52. Imela sem edinega53 sina, Karel54 mu je bilo ime; ta je bil komaj55 17 let star, ko je
di priden in rad moli! Moli1 tudi za očeta, da2 bi mu bilo dobro v daljnih krajih!3 Moli tudi zame, morebiti se na tem svetu nikoli več ne vidiva.« Medtem4 mati objame Pavleta in se od njega loči. Gospa Kordula je zraven stala in vse te besede slišala, katere7 so se ji tako mile zdele, da8 so ji debele solze iz oči pritekle. Pa9 hitro si jih obriše, obe se usedeta10 na voz in gresta12 naprej. Neža je bila po potu tako žalostna, da13 nič ni mogla govoriti. Gospa Kordula jo je nekaj časa pustila, da14 se je izjokala15, potem pa16 ji prijazno reče17: »18Ljuba moja Neža,19 vem, da20 si žalostna, ker si ob vse prišla; vem vse,21 kako se je s tabo godilo; vem, da22 si na tem svetu nesrečna, vendar23 ne žaluj preveč!24 Ne misli, da25 se na svetu le tebi tako hudo godi. Poslušaj, česar26 še ne veš, kako se je z mano godilo: Jaz sem27 bila srečna,28 srečna gospa;29 imela sem30 blaga, denarjev31, vsega32 v obilnosti. Moj mož33 je bil žlahten34 baron,35 Henrik Gap po imenu. Srečno, veselo sva v zakonu živela, dobro mi je bilo, tako da36 mi bolje37 ni moglo biti. Huda sila ga je klicala na vojsko. Šel je in kmalu39 je bil ubit; v prsi40 mu je priletela krogla41, ustreljen42 je bil blizu srca; padel je43 in v pol ure je bil mrtev44. Kolika žalost zame45, si lahko misliš. Potem46 so sovražniki v naše kraje pridrli47, so mi veliko blaga pobrali in mi graščino48 požgali; komaj sem49 toliko ohranila, da sem50 kupila graščinico51, kamor se zdaj peljeva52. Imela sem edinega53 sina, Karel54 mu je bilo ime; ta je bil komaj55 17 let star, ko je
di priden in rad moli! Moli1 tudi za očeta, da2 bi mu bilo dobro v daljnih krajih.3 Moli tudi zame, morebiti se na tem svetu nikoli več ne vidiva.« Medtem4 mati objame Pavleta in se od njega loči. Gospa Kordula je zraven stala in vse te besede slišala, katere7 so se ji tako mile zdele, da8 so ji debele solze iz oči pritekle. Pa9 hitro si jih obriše, obe se usedeta10 na voz in gresta12 naprej. Neža je bila po potu tako žalostna, da13 nič ni mogla govoriti. Gospa Kordula jo je nekaj časa pustila, da14 se je izjokala15, potem pa16 ji prijazno reče17: »18Ljuba moja Neža,19 vem da20 si žalostna, ker si ob vse prišla; vem vse,21 kako se je s tabo godilo; vem, da22 si na tem svetu nesrečna, vendar23 ne žaluj preveč!24 Ne misli, da25 se na svetu le tebi tako hudo godi. Poslušaj, česar26 še ne veš, kako se je z mano godilo. Jaz sem27 bila srečna,28 srečna gospa;29 imela sem30 blaga, denarjev31, vsega32 v obilnosti. Moj mož33 je bil plemenit34 baron,35 Henrik Gap po imenu. Srečno, veselo sva v zakonu živela, dobro mi je bilo, tako da36 mi bolje37 ni moglo biti. Huda sila ga je klicala na vojsko. Šel je in kmalu39 je bil ubit; v prsi40 mu je priletela krogla41, ustreljen42 je bil blizu srca; padel je43 in v pol ure je bil mrtev44. Kolika žalost zame45, si lahko misliš. Potem46 so sovražniki v naše kraje pridrli47, so mi veliko blaga pobrali in mi graščino48 požgali; komaj sem49 toliko ohranila, da sem50 kupila graščinico51, kamor se zdaj peljeva52. Imela sva edinega53 sina, Karel54 mu je bilo ime; ta je bil komaj55 17 let star, ko je
16
[47−48]
[12−13]
[26−27]
šel sam radovoljno v soldate1 in pa k francozam2, kteri3 so tisti čas čez naše dežele nekaj let gospodarili. O kako sim5 takrat jokala in ga lepo prosila rekoč: Ljubi moj Karl!8 ne hodi na vojsko, vidiš de sim9 sama, nimam ga pomočnika v nadlogah,10 če me še ti zapustiš, kam se bom obernila11 potem sirota! Kaj bom začela, če še ti umerješ; tvoj12 oče je bil na vojski ubit,13 in s tabo se zna14 ravno tako zgoditi. Nič ni pomagalo, vse moje besede so bile zastonj16, ni me hotel bogati17. Šel je z veliko francosko armado v merzle18 kraje Moškovitov. Že dve leti je tega,19 in nobene besede ne zvem20 in en21 slišim od njega22. Bojim se, de23 je zmerznil24 na rusovski25 zemlji med toliko francozi26. S sabo ni od hiše drujiga27 vzel,28 kakor tablico, ki je moja podoba na nji namalana29, ktero30 je na vratu pervezano31 nosil. Kolikorkrat mi je pisal, je vselej povedal, de vsaki33 dan tablico34 pogleda in se name spomni. Zdej36 pa ni nobeniga glasa37 več od njega38; o že so morebiti njegove kosti sognile40 na rusovski41 zemlji! Glej Neža!43 pravi gospa Kordula, de44 imam uržoh45 še bolj žalovati,46 kakor ti, ker imaš dva fanta vender47 živa,48 in ti zna49 ta ali uni50 še v starosti veselje delati in ti kaj pomagati; pa51 pravim: Naj bo hvaljeno božje ime, Bog tako hoče imeti, božja volja je tako. Bog nas s križi tepe zato52, ko53 nas ljubi, de54 bi nas na unim55 svetu ne tepel. — Nič ne skerbi56 Neža! per57 meni boš dokler boš živa, in če pred umerjem59, bom že naročila, de60 boš preskerbljena61. Vkup bove živele62 in ena63 dru-
šel sam radovoljno v vojake1 in pa k Francozom2, kateri3 so tisti čas čez naše dežele nekaj let gospodarili. O kako sem5 takrat jokala in ga lepo prosila,6 rekoč: ,7Ljubi moj Karel,8 ne hodi na vojsko! Vidiš, da sem9 sama, nimam ga pomočnika v nadlogah;10 če me še ti zapustiš, kam se bom obrnila11 potem sirota! Kaj bom začela, če še ti umrješ? Tvoj12 oče je bil na vojski ubit in s tabo se utegne14 ravno tako zgoditi.15 Nič ni pomagalo, vse moje besede so bile zaman16, ni me hotel poslušati17. Šel je z veliko francosko armado v mrzle18 kraje Moškovitov. Že dve leti je tega in nobene besede ne zvem20 in ne21 slišim o njem22. Bojim se, da23 je zmrznil24 na ruski25 zemlji med toliko Francozi26. S sabo ni od hiše drugega27 vzel kakor tablico, ki je moja podoba na njej naslikana29, katero30 je na vratu privezano31 nosil. Kolikorkrat mi je spočetka32 pisal, je vselej povedal, da vsak33 dan pogleda podobico35 in se name spomni. Zdaj36 pa ni nobenega glasa37 več o njem38; o že so morebiti njegove kosti segnile40 na ruski41 zemlji! Glej,42 Neža,«43 pravi gospa Kordula, »da44 imam vzrok45 še bolj žalovati kakor ti, ker imaš dva fanta vendar47 živa in ti utegne49 ta ali oni50 še v starosti veselje delati in ti kaj pomagati. Pa51 pravim: Naj bo hvaljeno božje ime, Bog tako hoče imeti, božja volja je tako. Bog nas s križi tepe zato52, ker53 nas ljubi, da54 bi nas na onem55 svetu ne tepel. — Nič ne skrbi,56 Neža! Pri57 meni boš,58 dokler boš živa, in če prej umrjem59, bom že naročila, da60 boš preskrbljena61. Vkup bove živeli62 in ena63 dru-
šel sam radovoljno v vojake1 in pa k Francozom2, kateri3 so tisti čas čez naše dežele nekaj let gospodarili. O kako sem5 takrat jokala in ga lepo prosila,6 rekoč: ,7Ljubi moj Karel,8 ne hodi na vojsko! Vidiš, da sem9 sama, nimam ga pomočnika v nadlogah;10 če me še ti zapustiš, kam se bom obrnila11 potem sirota! Kaj bom začela, če še ti umrješ? Tvoj12 oče je bil na vojski ubit in s tabo se utegne14 ravno tako zgoditi.15 Nič ni pomagalo, vse moje besede so bile zaman16, ni me hotel ubogati17. Šel je z veliko francosko armado v mrzle18 kraje Moškovitov. Že dve leti je tega in nobene besede ne zvem20 in ne21 slišim o njem22. Bojim se, da23 je zmrznil24 na ruski25 zemlji med toliko Francozi26. S sabo ni od hiše drugega27 vzel kakor tablico, ki je moja podoba na njej naslikana29, katero30 je na vratu privezano31 nosil. Kolikorkrat mi je pisal, je vselej povedal, da vsak33 dan pogleda podobico35 in se name spomni. Zdaj36 pa ni nobenega glasa37 več o njem38; o,39 že so morebiti njegove kosti segnile40 na ruski41 zemlji! Glej,42 Neža43 pravi gospa Kordula, »da44 imam vzrok45 še bolj žalovati kakor ti, ker imaš dva fanta vendar47 živa in ti utegne49 ta ali oni50 še v starosti veselje delati in ti kaj pomagati. Pa51 pravim: Naj bo hvaljeno božje ime, Bog tako hoče imeti, božja volja je tako. Bog nas s križi tepe zato52, ker53 nas ljubi, da54 bi nas na onem55 svetu ne tepel. — Nič ne skrbi,56 Neža! Pri57 meni boš,58 dokler boš živa, in če prej umrjem59, bom že naročila, da60 boš preskrbljena61. Vkup bova živeli62 in ena63 dru-
šel sam radovoljno v vojake1 in pa k Francozom2, kateri3 so tisti čas čez naše dežele nekaj let gospodarili. O,4 kako sem5 takrat jokala in ga lepo prosila,6 rekoč: ,7Ljubi moj Karel,8 ne hodi na vojsko! Vidiš, da sem9 sama, nimam ga pomočnika v nadlogah;10 če me še ti zapustiš, kam se bom obrnila11 potem sirota! Kaj bom začela, če še ti umrješ? Tvoj12 oče je bil na vojski ubit in s tabo se utegne14 ravno tako zgoditi.15 Nič ni pomagalo, vse moje besede so bile zaman16, ni me hotel ubogati17. Šel je z veliko francosko armado v mrzle18 kraje Moškovitov. Že dve leti je tega in nobene besede ne izvem20 in ne21 slišim o njem22. Bojim se, da23 je zmrznil24 na rusovski25 zemlji med toliko Francozi26. S sabo ni od hiše drugega27 vzel kakor tablico, ki je moja podoba na njej naslikana29, katero30 je na vratu privezano31 nosil. Kolikorkrat mi je pisal, je vselej povedal, da vsak33 dan pogleda tablico35 in se name spomni. Zdaj36 pa ni nobenega glasu37 več o njem38; o,39 že so morebiti njegove kosti segnile40 na rusovski41 zemlji! Glej,42 Neža43 pravi gospa Kordula, »da44 imam vzrok45 še bolj žalovati kakor ti, ker imaš dva fanta vendar47 živa in ti utegne49 ta ali oni50 še v starosti veselje delati in ti kaj pomagati. Pa51 pravim: Naj bo hvaljeno božje ime, Bog tako hoče imeti, božja volja je tako. Bog nas s križi tepe, zato ker53 nas ljubi, da54 bi nas na onem55 svetu ne tepel. — Nič ne skrbi,56 Neža! Pri57 meni boš,58 dokler boš živa, in če prej umrjem59, bom že naročila, da60 boš preskrbljena61. Vkup bova živeli62 in druga63 dru-
17
[48]
[13]
[27−28]
go troštale1. Med takimi pogovori so3 se perpeljale4 gospa Kordula in Neža z njo v svojo grajšinco,5 in ste6 tam brumno7 in sveto živele,8 revežem deleč9 okoli veliko dobriga storile10 in njim pomagale11. Pavle pastir12 je tudi dolgo časa žalostin bil14, posebno zato, ko15 mu je mati rekla: Morebiti se nikoli več ne bova vidila17. Pavle si je zvesto materne19 nauke v serce21 vtisnil,22 in jih nikdar ni pozabil. Z drugimi pastirji, s svojimi tovarši23 se nikoli ni hotel navadnih jigrač24 lotiti, ampak kader25 so drugi pastirji norčije uganjali, se je Pavle na stran vsedel26, bukvice iz torbice vzel in bral. Imel je še šolske bukvice:27 Zgodbe s28. pisma, ktere29 je Pavle zmiram30 z veseljem bral. Eniga31 dne je bral od Davida32, kako je pastirčval33. Lejte je rekel sam per36 sebi: Še37 David, tak imenitin38 mož je bil pastir. Žvino40 je pasel kakor jest,41 in bil je potem imeniten kralj. Ne želim jest kralj42 biti, ampak zvesto bom bogal44 nauk božji, kteri45 pravi, de46 mi bo Bog že tukej47 srečo dal, če mu bom zvesto služil,48 in ga iz serca49 ljubil. Pergodilo50 se je, de51 se perpelja52 kočija po cesti memo53 pastirjev, kteri54 so po gmajni žvinco55 pasli in Pavle z njimi. Drugi pastirji so svinko pasli,56 to je navadna pastirska igrača. Pavl57 ni z njimi igral, ampak za germ58 je sedel, na žvino59 pazil in bukvice bral. V kočii60, ktera61 se je ravno memo62 peljala sta sedela baron in baronka I. ki sta se domu65 v nemški gradec66 peljala. Blizo67 tistih pastirjev se je mogla68 kočija velikimu vozu umakniti69. Konji70
go tolažili1.«2 Med takimi pogovori sta3 se pripeljali4 gospa Kordula in Neža z njo v svojo graščinico5 in sta6 tam pobožno7 in sveto živeli,8 revežem daleč9 okoli veliko dobrega storili10 in jim pomagali11. Pastir Pavle12 je bil13 tudi dolgo časa žalosten14, posebno zato, ker15 mu je mati rekla: »16Morebiti se nikoli več ne bova videla17.«18 Pavle si je materine19 nauke zvesto20 v srce21 vtisnil in jih nikdar ni pozabil. Z drugimi pastirji, s svojimi tovariši23 se nikoli ni hotel navadnih igrač24 lotiti, ampak, kadar25 so drugi pastirji norčije uganjali, se je Pavle ob strani usedel26, bukvice iz torbice vzel in bral. Imel je še šolske bukvice Zgodbe sv28. pisma, katere29 je Pavle zmeraj30 z veseljem bral. Nekega31 dne je bral o Davidu32, kako je pastirčeval33. »34Lejte35 je rekel sam pri36 sebi, »še37 David, tak imeniten38 mož,39 je bil pastir. Živino40 je pasel kakor jaz41 in bil je potem imeniten kralj. Jaz ne želim kralj42 biti, ampak zvesto bom poslušal44 nauk božji, kateri45 pravi, da46 mi bo Bog že tukaj47 srečo dal, če mu bom zvesto služil in ga iz srca49 ljubil.« Prigodilo50 se je, da51 se je pripeljala52 kočija po cesti mimo53 pastirjev, kateri54 so po gmajni živinico55 pasli in Pavle z njimi. Drugi pastirji so svinko pasli;56 to je navadna pastirska igrača. Pavel57 ni z njimi igral, ampak za grm58 je sedel, na živino59 pazil in bukvice bral. V kočiji60, katera61 se je ravno mimo62 peljala,63 sta sedela baron in baronka I.,64 ki sta se domov65 v Nemški Gradec66 peljala. Blizu67 tistih pastirjev se je morala68 kočija umakniti velikemu vozu69. Konji70
go tolažili1.«2 Med takimi pogovori sta3 se pripeljali4 gospa Kordula in Neža z njo v svojo graščinico5 in sta6 tam pobožno7 in sveto živeli,8 revežem daleč9 okoli veliko dobrega storili10 in jim pomagali11. Pastir Pavle12 je bil13 tudi dolgo časa žalosten14, posebno zato, ker15 mu je mati rekla: »16Morebiti se nikoli več ne bova videla17.«18 Pavle si je materine19 nauke zvesto20 v srce21 vtisnil in jih nikdar ni pozabil. Z drugimi pastirji, s svojimi tovariši23 se nikoli ni hotel navadnih igrač24 lotiti, ampak, kadar25 so drugi pastirji norčije uganjali, se je Pavle ob strani usedel26, bukvice iz torbice vzel in bral. Imel je še šolske bukvice Zgodbe sv28. pisma, katere29 je Pavle zmeraj30 z veseljem bral. Nekega31 dne je bral o Davidu32, kako je pastirčeval33. »34Lejte35 je rekel sam pri36 sebi, »še37 David, tak imeniten38 mož,39 je bil pastir. Živino40 je pasel kakor jaz41 in bil je potem imeniten kralj. Jaz ne želim kralj42 biti, ampak zvesto bom ubogal44 nauk božji, kateri45 pravi, da46 mi bo Bog že tukaj47 srečo dal, če mu bom zvesto služil in ga iz srca49 ljubil.« Prigodilo50 se je, da51 se je pripeljala52 kočija po cesti mimo53 pastirjev, kateri54 so po gmajni živinico55 pasli in Pavle z njimi. Drugi pastirji so svinko pasli;56 to je navadna pastirska igrača. Pavel57 ni z njimi igral, ampak za grm58 je sedel, na živino59 pazil in bukvice bral. V kočiji60, katera61 se je ravno mimo62 peljala,63 sta sedela baron in baronka I.,64 ki sta se domov65 v Nemški Gradec66 peljala. Blizu67 tistih pastirjev se je morala68 kočija umakniti velikemu vozu69.
go tolažili1.«2 Med takimi pogovori sta3 se pripeljali4 gospa Kordula in Neža z njo v svojo graščinico5 in sta6 tam pobožno7 in sveto živeli ter8 revežem daleč9 okoli veliko dobrega storili10 in jim pomagali11. Pastir Pavle12 je bil13 tudi dolgo časa žalosten14, posebno zato, ker15 mu je mati rekla: »16Morebiti se nikoli več ne bova videla17.«18 Pavle si je materine19 nauke zvesto20 v srce21 vtisnil in jih nikdar ni pozabil. Z drugimi pastirji, s svojimi tovariši,23 se nikoli ni hotel navadnih igrač24 lotiti, ampak, kadar25 so drugi pastirji norčije uganjali, se je Pavle ob stran usedel26, bukvice iz torbice vzel in bral. Imel je še šolske bukvice Zgodbe sv28. pisma, katere29 je Pavle zmeraj30 z veseljem bral. Nekega31 dne je bral o Davidu32, kako je pastirčeval33. »34Lejte35je rekel sam pri36 sebi, »še37 David, tak imeniten38 mož,39 je bil pastir. Živino40 je pasel kakor jaz41 in bil je potem imeniten kralj. Jaz ne želim42 biti kralj43, ampak zvesto bom ubogal44 nauk božji, kateri45 pravi, da46 mi bo Bog že tukaj47 srečo dal, če mu bom zvesto služil in ga iz srca49 ljubil.« Prigodilo50 se je, da51 se pripelje52 kočija po cesti mimo53 pastirjev, kateri54 so po gmajni živinico55 pasli in Pavle z njimi. Drugi pastirji so svinko pasli;56 to je navadna pastirska igrača. Pavel57 ni z njimi igral, ampak za grm58 je sedel, na živino59 pazil in bukvice bral. V kočiji60, katera61 se je ravno mimo62 peljala,63 sta sedela baron in baronka I.,64 ki sta se domov65 v Nemški Gradec66 peljala. Blizu67 tistih pastirjev se je morala68 kočija umakniti velikemu vozu69.
18
[48−49]
[13−14]
[28−29]
so preveč v graben zapeljali3, kočija se zverne,4 in desno zadnje kolo se razdrobi, kočjaž5 je bil po nogah zlo6 ranjen. Komej sta baron in baronka7 iz zvernjene8 kočije zlezla9, vsa prestrašena se ne vesta11 kam djati12. Na samoti je bilo, blizo13 nobene hiše, kočjaža14 ni bilo mogoče kam poslati, ker je bil ranjen. Konjem scer15 ni bilo nič, pa zavoljo zdrobljeniga16 kolesa ni bilo mogoče naprej. Poredni pastirji so vse to vidili,17 pa zraven se še smejali. Baron I. stopi k njim in njim18 po nemško reče: Kje je kaka20 hiša, de21 bi se ljudje sklicali priti22 pomagat.23 Nevedni pastirji niso nič vedli24 odgovoriti, ker niso vedli25 kaj jih vpraša26. Na to kličejo27 Pavleta rekoč28: Pavle!30 pojdi sim31, ti znaš nemško, nam boš povedal kaj ta gospod vpraša.33 Pavle hitro perteče34, se lepo ponižno odkrije in pravi: Gospod žlahten35 kaj bi radi? Baron reče: Fante!38 povej mi kje je kaka hiša, de40 bi jest41 ljudi dobil, kteri42 bi mi pomagali kočijo pervleči44 do vasi, de45 se kolo naredi, drugači46 ne morem naprej. Pavle reče: Gospod, le tukaj dočakajte49, jest tečem50 hitro domu51, bom skusil kmalo52 ljudi perklicati,53 prosil jih bom, de54 vam bodo prišli pomagat. Naprosil bom svojiga55 gospodarja in še koga drujiga56. Vender57 preden grem ljudi klicat, dovolite mi58, de vašimu59 kočijažu nekaj na nogo denem, ker vidim de60 mu zlo61 kri teče,62 uteči bi mu utegnila preden ljudje pridejo. Pavle vzame iz torbice nekako zeliše65, kar66 je zmirej per67 sebi nosil, ga je68 kočijažu na rano položil69, z ruto zavezal70 in mu71 reče:
so zapeljali2 preveč v jarek3, kočija se je zvrnila4 in desno zadnje kolo se je razdrobilo; kočijaž5 je bil po nogah zelo6 ranjen. Komaj sta baron in baronka zlezla7 iz zvrnjene8 kočije, se10 vsa prestrašena nista vedela11 kam dejati12. Na samoti je bilo, blizu13 nobene hiše, kočijaža14 ni bilo mogoče kam poslati, ker je bil ranjen. Konjem sicer15 ni bilo nič, pa zavoljo zdrobljenega16 kolesa ni bilo mogoče naprej. Poredni pastirji so vse to videli17 pa zraven se še smejali. Baron I. stopi k njim in jim18 po nemško reče: »19Kje je kaka20 hiša, da21 bi se ljudje sklicali in prišli22 pomagat.«23 Nevedni pastirji niso nič vedeli24 odgovoriti, ker niso vedeli,25 kaj jih vprašuje26. Nato pokličejo27 Pavleta: »29Pavle,30 pojdi sem31, ti znaš nemško, nam boš povedal,32 kaj ta gospod vprašuje!«33 Pavle hitro priteče34, se lepo ponižno odkrije in pravi: »Plemeniti gospod,35 kaj bi radi?«36 Baron reče: »37Fante,38 povej mi,39 kje je kaka hiša, da40 bi jaz41 ljudi dobil, ki42 bi mi pomagali,43 kočijo privleči44 do vasi, da45 se kolo naredi, drugače46 ne morem naprej.«47 Pavle reče: »48Gospod, le tukaj počakajte49, jaz stečem50 hitro domov51, bom skusil kmalu52 ljudi priklicati;53 prosil jih bom, da54 vam bodo prišli pomagat. Naprosil bom svojega55 gospodarja in še koga drugega56. Vendar mi dovolite,57 preden grem ljudi klicat, da vašemu59 kočijažu nekaj na nogo denem, ker vidim, da60 mu zelo61 kri teče;62 uteči bi mu utegnila,63 preden ljudje pridejo. Pavle vzame iz torbice nekako zelišče65, ki ga66 je zmeraj pri67 sebi nosil, ga položi68 kočijažu na rano, z ruto zaveže70 in reče:
Konji1 so zapeljali2 preveč v jarek3, kočija se zvrne4 in desno zadnje kolo se razdrobi; kočijaž5 je bil po nogah zelo6 ranjen. Baron in baronka sta komajda zlezla7 iz zvrnjene8 kočije, vsa prestrašena se nista vedela11 kam dejati12. Na samoti je bilo, blizu13 nobene hiše, kočijaža14 ni bilo mogoče kam poslati, ker je bil ranjen. Konjem sicer15 ni bilo nič, pa zavoljo zdrobljenega16 kolesa ni bilo mogoče naprej. Poredni pastirji so vse to videli17 pa zraven se še smejali. Baron I. stopi k njim in jim18 po nemško reče: »19Kje je kaka20 hiša, da21 bi se ljudje sklicali in prišli22 pomagat?«23 Nevedni pastirji niso nič vedeli24 odgovoriti, ker niso vedeli,25 kaj jih vprašuje26. Nato pokličejo27 Pavleta: »29Pavle,30 pojdi sem31, ti znaš nemško, nam boš povedal,32 kaj ta gospod vprašuje!«33 Pavle hitro priteče34, se lepo ponižno odkrije in pravi: »Žlahtni gospod,35 kaj bi radi?«36 Baron reče: »37Fante,38 povej mi,39 kje je kaka hiša, da40 bi jaz41 ljudi dobil, ki42 bi mi pomagali,43 kočijo privleči44 do vasi, da45 se kolo naredi, drugače46 ne morem naprej.«47 Pavle reče: »48Gospod, le tukaj počakajte49, jaz stečem50 hitro domov51, bom skusil kmalu52 ljudi priklicati;53 prosil jih bom, da54 vam bodo prišli pomagat. Naprosil bom svojega55 gospodarja in še koga drugega56. Vendar mi dovolite,57 preden grem ljudi klicat, da vašemu59 kočijažu nekaj na nogo denem, ker vidim, da60 mu zelo61 kri teče;62 uteči bi mu utegnila,63 preden ljudje pridejo.«64 Pavle vzame iz torbice nekako zelišče65, ki ga66 je zmeraj pri67 sebi nosil, ga položi68 kočijažu na rano, z ruto zaveže70 in reče:
Konji1 so zapeljali2 preveč v jarek3, kočija se zvrne4 in desno zadnje kolo se razdrobi; kočijaž5 je bil po nogah zelo6 ranjen. Baron in baronka sta komajda zlezla7 iz zvrnjene8 kočije, vsa prestrašena se nista vedela11 kam dejati12. Na samoti je bilo, blizu13 nobene hiše in kočijaža14 ni bilo mogoče kam poslati, ker je bil ranjen. Konjem sicer15 ni bilo nič, pa zavoljo zdrobljenega16 kolesa ni bilo mogoče naprej. Poredni pastirji so vse to videli17 pa zraven se še smejali. Baron I. stopi k njim in jim18 po nemško reče: »19Kje je kakšna20 hiša, da21 bi se ljudje sklicali in prišli22 pomagat23 Nevedni pastirji niso nič vedeli24 odgovoriti, ker niso vedeli,25 kaj jih vprašuje26. Nato pokličejo27 Pavleta, rekoč28: »29Pavle,30 pojdi sem31, ti znaš nemško, nam boš povedal,32 kaj ta gospod vprašuje!«33 Pavle hitro priteče34, se lepo ponižno odkrije in pravi: »Žlahtni gospod,35 kaj bi radi?«36 Baron reče: »37Fante,38 povej mi,39 kje je kaka hiša, da40 bi jaz41 ljudi dobil, ki42 bi mi pomagali privleči43 kočijo do vasi, da45 se kolo naredi, drugače46 ne morem naprej.«47 Pavle reče: »48Gospod, le tukaj počakajte49, jaz stečem50 hitro domov51, bom skusil kmalu52 ljudi priklicati;53 prosil jih bom, da54 vam bodo prišli pomagat. Naprosil bom svojega55 gospodarja in še koga drugega56. Vendar mi dovolite,57 preden grem ljudi klicat, da vašemu59 kočijažu nekaj na nogo denem, ker vidim, da60 mu zelo61 kri teče;62 uteči bi mu utegnila,63 preden ljudje pridejo.«64 Pavle vzame iz torbice nekako zelišče65, ki ga66 je zmeraj pri67 sebi nosil, ga položi68 kočijažu na rano, z ruto zaveže70 in reče:
19
[49−50]
[14−15]
[29−30]
prijatel1, zdej2 pa le prav mirno nogo derži, kmalo3 se bo kri vstavila4. Zdej5 Pavle hitro steče domu6 ljudi klicat. Preden je bila ura okoli, pridejo s Pavletam7 trije možje, Pavletov gospodar in pa dva druga soseda, de8 so s koli in z vervmi9 kočijo tako zvezali, de10 so jo srečno do bližnje pošte pervlekli11. Pavletovo zeliše12 je kočijažu toliko dobro storilo, de13 je že na kočijo sesti smel. Kader14 je bilo vse narejeno preden se baron in baronka v kočijo vsedeta16, reče baron Pavletu: Povej17, reci tem možem, de18 jih prav lepo zahvalim, ki19 so mi pomagali, in20 baron da vsikimu21 en tolar. Ti pa Pavle bodi vedno tako priden pa dober,25 in dobro ti bo, reče baron in mu ponudi tri bele tolarje. Pavle pa se lepo zahvali in jih noče vzeti rekoč: Gospod!29 možem ste zadosti plačali, ker so vam pomagali, jest nisim30 nič pomagal,31 pa tudi nič plačila ne vzamem; če sim32 šel ljudi klicat, je bila moja dolžnost. Baron na to nič ne reče, tiho se vsede34 v kočijo in se pelje počasu35 do pošte. Ko se gospoda odpelja, so pastirji Pavletovi tovarši37, kteri38 so zraven stali in zjali39, Pavleta za norca imeli,40 in ga neumniga41 imenovali, ker ni hotel dnarjev42 vzeti. Še pred43 so pastirji Pavleta iz norčije imenovali fajmaštra44, zato ker jim je večkrat kaj dobriga45 in lepiga46 bral, jih večkrat svaril in opominjal, pa ga niso hotli poslušati47 hudobni poredni pastirji. Zdaj so mu pa rekli: Ti si prav neumen fajmašter51, takih lepih dnarjev52 ti je gospod ponujal,53 in jih ne vzameš. Pavle pa na vse to druziga55
»Prijatelj1, zdaj2 pa le prav mirno nogo drži! Kmalu3 se bo kri ustavila4.« Zdaj5 Pavle hitro steče domov6 ljudi klicat. Preden je bila ura okoli, pridejo s Pavletom7 trije možje, Pavletov gospodar in pa dva druga soseda, da8 so s koli in z vrvmi9 kočijo tako zvezali, da10 so jo srečno do bližnje gostilne privlekli11. Pavletovo zelišče12 je kočijažu toliko dobro storilo, da13 je že na kočijo sesti smel. Ko14 je bilo vse narejeno,15 preden se baron in baronka v kočijo usedeta16, reče baron Pavletu: »Povej17, reci tem možem, da18 jih prav lepo zahvalim, ker19 so mi pomagali In20 baron da vsakemu21 en tolar. »22Ti pa,23 Pavle,24 bodi vedno tako priden pa dober in dobro ti bo,«26 reče baron in mu ponudi tri bele tolarje. Pavle pa se lepo zahvali in jih noče vzeti,27 rekoč: »28Gospod,29 možem ste zadosti plačali, ker so vam pomagali; jaz nisem30 nič pomagal pa tudi nič plačila ne vzamem. Če sem32 šel ljudi klicat, je bila moja dolžnost.«33 Baron na to nič ne reče, tiho se usede34 v kočijo in se pelje počasi35 do pošte. Ko se gospoda odpelja, so pastirji,36 Pavletovi tovariši37, kateri38 so zraven stali in zijali39, Pavleta za norca imeli in ga neumnega41 imenovali, ker ni hotel denarjev42 vzeti. Že prej43 so pastirji Pavleta iz norčije imenovali »fajmoštra«44, zato ker jim je večkrat kaj dobrega45 in lepega46 bral, jih večkrat svaril in opominjal, pa ga hudobni,48 poredni pastirji niso hoteli poslušati49. Zdaj so mu pa rekli: »50Ti si prav neumen fajmošter51, takih lepih denarjev52 ti je gospod ponujal in jih ne vzameš.«54 Pavle pa na vse to drugega55
»Prijatelj1, zdaj2 pa le prav mirno nogo drži! Kmalu3 se bo kri ustavila4.« Zdaj5 Pavle hitro steče domov6 ljudi klicat. Preden je bila ura okoli, pridejo s Pavletom7 trije možje, Pavletov gospodar in pa dva druga soseda, da8 so s koli in vrvmi9 kočijo tako zvezali, da10 so jo srečno do bližnje pošte privlekli11. Pavletovo zelišče12 je kočijažu toliko dobro storilo, da13 je že na kočijo sesti smel. Ko14 je bilo vse narejeno,15 preden se baron in baronka v kočijo usedeta16, reče baron Pavletu: »Povej17, reci tem možem, da18 jih prav lepo zahvalim, ker19 so mi pomagali.« In20 baron da vsakemu21 en tolar. »22Ti pa,23 Pavle,24 bodi vedno tako priden pa dober in dobro ti bo,«26 reče baron in mu ponudi tri bele tolarje. Pavle pa se lepo zahvali in jih noče vzeti,27 rekoč: »28Gospod,29 možem ste zadosti plačali, ker so vam pomagali; jaz nisem30 nič pomagal pa tudi nič plačila ne vzamem. Če sem32 šel ljudi klicat, je bila moja dolžnost.«33 Baron na to nič ne reče, tiho se usede34 v kočijo in se pelje počasi35 do pošte. Ko se gospoda odpelja, so pastirji,36 Pavletovi tovariši37, kateri38 so zraven stali in zijali39, Pavleta za norca imeli in ga neumnega41 imenovali, ker ni hotel denarjev42 vzeti. Že prej43 so pastirji Pavleta iz norčije imenovali »fajmoštra«44, zato ker jim je večkrat kaj dobrega45 in lepega46 bral, jih večkrat svaril in opominjal, pa ga hudobni,48 poredni pastirji niso hoteli poslušati49. Zdaj so mu pa rekli: »50Ti si prav neumen fajmošter51, takih lepih denarjev52 ti je gospod ponujal in jih ne vzameš.«54 Pavle pa na vse to drugega55
»Prijatelj1, zdaj2 pa le prav mirno nogo drži! Kmalu3 se bo kri ustavila4.« Zdaj5 Pavle hitro steče domov6 ljudi klicat. Preden je bila ura okoli, pridejo s Pavletom7 trije možje, Pavletov gospodar in pa dva druga soseda, da8 so s koli in vrvmi9 kočijo tako zvezali, da10 so jo srečno do bližnje pošte privlekli11. Pavletovo zelišče12 je kočijažu toliko dobro storilo, da13 je že na kočijo sesti smel. Ko14 je bilo vse narejeno,15 preden se baron in baronka v kočijo usedeta16, reče baron Pavletu: »Pavel17, reci tem možem, da18 jih prav lepo zahvalim, ker19 so mi pomagali.« In20 baron da vsakemu21 en tolar. »22Ti pa,23 Pavle,24 bodi vedno tako priden pa dober in dobro ti bo,«26 reče baron in mu ponudi tri bele tolarje. Pavle pa se lepo zahvali in jih noče vzeti,27 rekoč: »28Gospod,29 možem ste zadosti plačali, ker so vam pomagali; jaz nisem30 nič pomagal,31 pa tudi nič plačila ne vzamem. Če sem32 šel ljudi klicat, je bila moja dolžnost.«33 Baron na to nič ne reče, tiho se usede34 v kočijo in se pelje počasi35 do pošte. Ko se gospoda odpelja, so pastirji,36 Pavletovi tovariši37, kateri38 so zraven stali in zijali39, Pavleta za norca imeli in ga neumnega41 imenovali, ker ni hotel denarjev42 vzeti. Že prej43 so pastirji Pavleta iz norčije imenovali »fajmoštra«44, zato ker jim je večkrat kaj dobrega45 in lepega46 bral, jih večkrat svaril in opominjal, pa ga hudobni,48 poredni pastirji niso hoteli poslušati49. Zdaj so mu pa rekli: »50Ti si prav neumen fajmošter51, takih lepih denarjev52 ti je gospod ponujal,53 in jih ne vzameš.«54 Pavle pa na vse to drugega55
20
[50−51]
[15]
[30−31]
ne reče, ko1 te besede: Če sim3 kaj zaslužil, mi bo že Bog plačal,4 če nisim5 nič zaslužil, tudi dnarjev6 nočem. Pavletov nar boljši prijatel7 reče tovaršem.8 Ne zaničujte Pavleta, kdo ve kaj še bo iz njega. Meni so večkrat mati doma pravili: Če človek komu le vode piti pernese11 iz dobriga serca12, ne bo brez plačila,13 Bog bo vse plačal. Drugi dan se baron in baronka sprehajata in od nesreče poprejšniga dne se pogovarjata15. Med vsimi17 reče baron mi nar bolj dopade18 pastir Pavle, ker je le19 toliko prijazen in postrežin20 fant. Samo tega ne vem, zakaj ni hotel nič vzeti, ker sim21 mu tolarje ponujal in silil. Kako veselje mu vender22 moram zato23 storiti, preden grem od tod. Dobro kosilo bom rekel napraviti, oštir24 mi bo svojo kočijo posodil in moje konje vpregel, grem25 in oštir26 z mano, de27 mi hišo pokaže kjer fant služi, in s saboj29 ga bom k30 kosilu perpeljal31, de32 bo z nami jedel,33 to mu bo veči34 veselje,35 ko vsi dnarji36. Velika čast bo kmetiškimu37 pastirju se v kočii39 z gospodo peljati,40 in per41 gospodi jesti. Okoli dvanajste ure tistiga43 dne se perpelja44 po cesti kočija, zavije v45 stran v vas,46 in obstoji pred hišo, kjer je Pavle služil. Dva gospoda stopita iz kočije,47 in vprašata gospodinjo: Kje je vaš pastir Pavle? Odgovori49: ni50 ga še domu51, pase, kmalo52 mora priti, ker bliža53 se poldne. Baron in gospodar56 pošte ga čakata de57 pride. Ko pride Pavle, ga v kočijo posadita in s sabo na pošto peljata58. Po poti vpraša Pavle ponižno: Gospodje!60 kam me peljate.61
ne reče kot1 te besede: »2Če sem3 kaj zaslužil, mi bo že Bog plačal;4 če nisem5 nič zaslužil, tudi denarjev6 nočem.« Pavletov najboljši prijatelj7 reče tovarišem: »8Ne zaničujte Pavleta, kdo ve,9 kaj še bo iz njega. Meni so večkrat mati doma pravili: 10Če človek komu le vode piti prinese11 iz dobrega srca12, ne bo brez plačila,13 Bog bo vse plačal.«14 Drugi dan se baron in baronka sprehajata in se pogovarjata o nesreči poprejšnjega dne15. »16Med vsemi17 reče baron, »mi najbolj ugaja18 pastir Pavle, ker je toliko prijazen in postrežen20 fant. Samo tega ne vem, zakaj ni hotel nič vzeti, ko sem21 mu tolarje ponujal in silil. Kako veselje mu vendar22 moram za to23 storiti, preden grem od tod. Dobro kosilo bom rekel napraviti, gostilničar24 mi bo svojo kočijo posodil in moje konje vpregel; pojdem25 in gostilničar26 z mano, da27 mi hišo pokaže,28 kjer fant služi, in s seboj29 ga bom h30 kosilu pripeljal31, da32 bo z nami jedel;33 to mu bo večje34 veselje ko vsi denarji36. Velika čast bo kmečkemu37 pastirju,38 se v kočiji39 z gospodo peljati in pri41 gospodi jesti.«42 Okoli dvanajste ure tistega43 dne se pripelje44 po cesti kočija, zavije stran v vas in obstoji pred hišo, kjer je Pavle služil. Dva gospoda stopita iz kočije in vprašata gospodinjo: »48Kje je vaš pastir Pavle?« Žena odgovori49: »Ni50 ga še domov51, pase, kmalu52 mora priti, ker se bliža54 poldne.«55 Baron in lastnik56 pošte ga čakata, da57 pride. Ko pride Pavle, ga v kočijo posadita in s sabo na pošto peljeta58. Po poti vpraša Pavle ponižno: »59Gospodje,60 kam me peljete?«61
ne reče ko1 te besede: »2Če sem3 kaj zaslužil, mi bo že Bog plačal;4 če nisem5 nič zaslužil, tudi denarjev6 nočem.« Pavletov najboljši prijatelj7 reče tovarišem: »8Ne zaničujte Pavleta, kdo ve,9 kaj še bo iz njega. Meni so večkrat mati doma pravili: 10Če človek komu le vode piti prinese11 iz dobrega srca12, ne bo brez plačila.13 Bog bo vse plačal.«14 Drugi dan se baron in baronka sprehajata in se pogovarjata o nesreči poprejšnjega dne15. »16Med vsemi,«17 reče baron, »mi najbolj ugaja18 pastir Pavle, ker je toliko prijazen in postrežen20 fant. Samo tega ne vem, zakaj ni hotel nič vzeti, ko sem21 mu tolarje ponujal in silil. Kako veselje mu vendar22 moram za to23 storiti, preden grem od tod. Dobro kosilo bom rekel napraviti, gostilničar24 mi bo svojo kočijo posodil in moje konje vpregel; pojdem25 in gostilničar26 z mano, da27 mi hišo pokaže,28 kjer fant služi, in s seboj29 ga bom h30 kosilu pripeljal31, da32 bo z nami jedel;33 to mu bo večje34 veselje ko vsi denarji36. Velika čast bo kmečkemu37 pastirju,38 se v kočiji39 z gospodo peljati in pri41 gospodi jesti.«42 Okoli dvanajste ure tistega43 dne se pripelje44 po cesti kočija, zavije stran v vas in obstoji pred hišo, kjer je Pavle služil. Dva gospoda stopita iz kočije in vprašata gospodinjo: »48Kje je vaš pastir Pavle?« Žena odgovori49: »Ni50 ga še domov51, pase, kmalu52 mora priti, ker se bliža54 poldne.«55 Baron in gospodar56 pošte ga čakata, da57 pride. Ko pride Pavle, ga v kočijo posadita in s sabo na pošto peljeta58. Po poti vpraša Pavle ponižno: »59Gospodje,60 kam me peljete?«61
ne reče ko1 te besede: »2Če sem3 kaj zaslužil, mi bo že Bog plačal;4 če nisem5 nič zaslužil, tudi denarjev6 nočem.« Pavletov najboljši prijatelj7 reče tovarišem: »8Ne zaničujte Pavleta, kdo ve,9 kaj še bo iz njega. Meni so večkrat mati doma pravili: 10Če človek komu le vode piti prinese11 iz dobrega srca12, ne bo brez plačila.13 Bog bo vse plačal.«14 Drugi dan se baron in baronka sprehajata in se pogovarjata o nesreči poprejšnjega dne15. »16Med vsemi,«17 reče baron, »mi najbolj ugaja18 pastir Pavle, ker je toliko prijazen in postrežen20 fant. Samo tega ne vem, zakaj ni hotel nič vzeti, ko sem21 mu tolarje ponujal in silil. Kako veselje mu vendar22 moram za to23 storiti, preden grem od tod. Dobro kosilo bom rekel napraviti, oštir24 mi bo svojo kočijo posodil in moje konje vpregel; pojdem25 in oštir26 z mano, da27 mi hišo pokaže,28 kjer fant služi, in s seboj29 ga bom h30 kosilu pripeljal31, da32 bo z nami jedel;33 to mu bo večje34 veselje ko vsi denarji36. Velika čast bo kmečkemu37 pastirju se v kočiji39 z gospodo peljati in pri41 gospodi jesti.«42 Okoli dvanajste ure tistega43 dne se pripelje44 po cesti kočija, zavije stran v vas in obstoji pred hišo, kjer je Pavle služil. Dva gospoda stopita iz kočije in vprašata gospodinjo: »48Kje je vaš pastir Pavle?« Žena odgovori49: »Ni50 ga še domov51, pase, kmalu52 mora priti, ker se bliža54 poldne.«55 Baron in gospodar56 pošte ga čakata, da57 pride. Ko pride Pavle, ga v kočijo posadita in s sabo na pošto peljeta58. Po poti vpraša Pavle ponižno: »59Gospodje,60 kam me peljete?«61
21
[51−52]
[15−16]
[31−33]
Baron mu odgovori: Ne boj se, ti si meni zlo2 ustregel, ker si šel ljudi klicat takrat3 ko sim4 jih nar bolj5 potreboval,6 plačila nič nisi hotel vzeti, zato boš danes z nami jedel in pil,7 in se po gosposko gostil. Pavle se sladko posmeja9 in se zahvali10 ponižno za toliko čast. Boljši12 se mi zdi, je rekel se v kočii15 peljati in per16 gospodi jesti,17 kakor še toliko tolarjev, posebno ko je vidil19, de20 so drugi pastirji njegovi tovarši22 za njim zjali23 in se čudili. Vse je že bilo perpravljeno24, ko se perpeljata25 baron in poštni gospodar v kočii26 s Pavletam27. Kar k mizi sedejo, ktera28 je bila polna nar boljših29 jedi,30 in dobriga sladkiga31 vina. Gospoda začne hitro jesti, Pavle pa debelo gleda in se noče k mizi usesti, kamor so mu odkazali. Baron mu reče: Pavle!33 usedi se in z nami jej35, kolikor se ti bo poljubilo36. Pavle reče ponižno: Ne zamerite, gnadlivi39 gospod baron, sej40 niste še molili, pa že jeste. Meni so mati zlo zaterdvali41 vselej pred jedjo in po jedi moliti,42 in se spomniti dobrotnika, kteri43 nam darove daje. Večkrat sim44 slišal: Kdor pred jedjo in po jedi ne moli, je žvini45 enak. Per tih46 Pavletovih besedah se vsi spogledajo,47 in hiteli so48 moliti molitev pred jedjo. Med jedjo vpraša baron Pavleta: Povej mi nar pervo50, zakaj nisi od mene nič hotel vzeti, ker sim51 ti lepe dnarje52 ponujal? Pavle odgovori ves brihten54 naravnost brez hinavšine56: Gospod baron žlahtni58! Zato nisim59 hotel nič od vas vzeti, ker sim60 obljubil zvesto se deržati62 po nauku svoje matere in po naukih duhovnov. Mati so me lepo učili in
Baron mu odgovori: »1Ne boj se, ti si meni zelo2 ustregel, ker si šel ljudi klicat takrat,3 ko sem4 jih najbolj5 potreboval;6 plačila nič nisi hotel vzeti, zato boš danes z nami jedel in pil in se po gosposko gostil.«8 Pavle se sladko posmeje9 in se zahvali10 ponižno za toliko čast. »Boljše12 se mi zdi,«13 je rekel, »14se v kočiji15 peljati in pri16 gospodi jesti,17 kakor še toliko tolarjev,«18 posebno ko je videl19, da20 so drugi pastirji,21 njegovi tovariši,22 za njim zijali23 in se čudili. Vse je že bilo pripravljeno24, ko se pripeljeta25 baron in poštni gospodar v kočiji26 s Pavletom27. Kar k mizi sedejo, katera28 je bila polna najboljših29 jedi in dobrega sladkega31 vina. Gospoda začne hitro jesti, Pavle pa debelo gleda in se noče k mizi usesti, kamor so mu odkazali. Baron mu reče: »32Pavle,33 usedi se in jej34 z nami, kolikor se ti poljubi36.«37 Pavle reče ponižno: »38Ne zamerite, milostivi39 gospod baron, saj40 niste še molili, pa že jeste. Meni so mati zelo zatrjevali,41 vselej pred jedjo in po jedi moliti in se spomniti dobrotnika, kateri43 nam darove daje. Večkrat sem44 slišal: Kdor pred jedjo in po jedi ne moli, je živini45 enak.« Pri teh46 Pavletovih besedah se vsi spogledajo in hite48 moliti molitev pred jedjo. Med jedjo vpraša baron Pavleta: »49Povej mi najprvo50, zakaj nisi od mene nič hotel vzeti, ko sem51 ti lepe denarje52 ponujal?«53 Pavle odgovori ves bister,54 naravnost,55 brez hinavščine56: »57Gospod baron plemeniti58! Zato nisem59 hotel nič od vas vzeti, ker sem60 obljubil,61 zvesto se držati62 po nauku svoje matere in po naukih duhovnov. Mati so me lepo učili in
Baron mu odgovori: »1Ne boj se, ti si meni zelo2 ustregel, ker si šel ljudi klicat takrat,3 ko sem4 jih najbolj5 potreboval;6 plačila nič nisi hotel vzeti, zato boš danes z nami jedel in pil in se po gosposko gostil.«8 Pavle se sladko posmeje9 in se zahvali10 ponižno za toliko čast. »Boljše12 se mi zdi,«13 je rekel, »14se v kočiji15 peljati in pri16 gospodi jesti,17 kakor še toliko tolarjev,«18 posebno ko je videl19, da20 so drugi pastirji,21 njegovi tovariši,22 za njim zijali23 in se čudili. Vse je že bilo pripravljeno24, ko se pripeljeta25 baron in poštni gospodar v kočiji26 s Pavletom27. Kar k mizi sedejo, katera28 je bila polna najboljših29 jedi in dobrega sladkega31 vina. Gospoda začne hitro jesti, Pavle pa debelo gleda in se noče k mizi usesti, kamor so mu odkazali. Baron mu reče: »32Pavle,33 usedi se in jej34 z nami, kolikor se ti poljubi36.«37 Pavle reče ponižno: »38Ne zamerite, milostivi39 gospod baron, saj40 niste še molili, pa že jeste. Meni so mati zelo zatrjevali,41 vselej pred jedjo in po jedi moliti in se spomniti dobrotnika, kateri43 nam darove daje. Večkrat sem44 slišal: Kdor pred jedjo in po jedi ne moli, je živini45 enak.« Pri teh46 Pavletovih besedah se vsi spogledajo in hite48 moliti molitev pred jedjo. Med jedjo vpraša baron Pavleta: »49Povej mi najprvo50, zakaj nisi od mene nič hotel vzeti, ko sem51 ti lepe denarje52 ponujal?«53 Pavle odgovori ves bister,54 naravnost,55 brez hinavščine56: »57Gospod baron žlahtni58! Zato nisem59 hotel nič od vas vzeti, ker sem60 obljubil,61 zvesto se držati62 po nauku svoje matere in po naukih duhovnov. Mati so me lepo učili in
Baron mu odgovori: »1Ne boj se, ti si meni zelo2 ustregel, ker si šel ljudi klicat, takrat3 ko sem4 jih najbolj5 potreboval;6 plačila nič nisi hotel vzeti, zato boš danes z nami jedel in pil in se po gosposko gostil.«8 Pavle se sladko posmeje9 in se ponižno zahvali11 za toliko čast. »Boljše12 se mi zdi,«13 je rekel, »14se v kočiji15 peljati in pri16 gospodi jesti kakor še toliko tolarjev,«18 posebno ko je videl19, da20 so drugi pastirji,21 njegovi tovariši,22 za njim zijali23 in se čudili. Vse je že bilo pripravljeno24, ko se pripeljeta25 baron in poštni gospodar v kočiji26 s Pavletom27. Kar k mizi sedejo, katera28 je bila polna najboljših29 jedi in dobrega sladkega31 vina. Gospoda začne hitro jesti, Pavle pa debelo gleda in se noče k mizi usesti, kamor so mu odkazali. Baron mu reče: »32Pavle,33 usedi se in jej34 z nami, kolikor se ti bo poljubilo36.«37 Pavle reče ponižno: »38Ne zamerite, milostljivi39 gospod baron, saj40 niste še molili, pa že jeste. Meni so mati zelo zatrjevali41 vselej pred jedjo in po jedi moliti in se spomniti dobrotnika, kateri43 nam darove daje. Večkrat sem44 slišal: Kdor pred jedjo in po jedi ne moli, je živini45 enak.« Pri teh46 Pavletovih besedah se vsi spogledajo in hite48 moliti molitev pred jedjo. Med jedjo vpraša baron Pavleta: »49Povej mi najprvo50, zakaj nisi od mene nič hotel vzeti, ko sem51 ti lepe denarje52 ponujal?«53 Pavle odgovori ves bister,54 naravnost,55 brez hinavščine56: »57Gospod baron žlahtni58! Zato nisem59 hotel nič od vas vzeti, ker sem60 obljubil zvesto se držati62 po nauku svoje matere in po naukih duhovnov. Mati so me lepo učili in
22
[52]
[16]
[33−34]
mi večkrat rekli, posebno takrat ko sim2 se od njih ločil, de3 za vsako majhno reč ne4 plačila tirjati5, kar se komu stori. Kdor bo od ljudi za vsako reč na svetu plačan, ne bo na unim6 svetu nič plačila dosegel. Duhovni pastirji nas učijo: Če človek požerk merzle7 vode bližnjimu8 z dobrim sercam9 poda, bo per10 Bogu plačilo imel. Na to11 reče baron: Pavle!13 pridni fant, le tak ostani in srečen boš, Bog te ne bo nikoli zapustil. Tudi gospej15 baronki je bil Pavle zlo ušeč,16 zato ga prijazno vpraša: Kako je to fante, ker si tako brihten19 in dobro glavo imaš, zakaj pa v šolo ne hodiš, de20 bi se kaj več naučil. Per tem vprašanji so21 se Pavletu solze ulile22 in globoko zdihne23 rekoč: O dobra gospa! Rad26 bi bil27 hodil v šolo, pa ni bilo mogoče; čast Bogu, de sim28 se toliko naučil. Nato ob kratkim30 vse razloži, kako se je z njegovimi starši godilo, de31 so bili od vsih zapušeni32, brez pomoči so mogli33 iti po svetu. Gospa tiho reče baronu: Prav dober in prijazen se mi ta fant zdi,36 nama ni Bog otrok dal, kaj ko bi ga za svojiga37 vzela, dobro38 delo bo to,39 in iz fanta zna sčasama40 kaj biti. Baron reče: Ravno ta misel je tudi moja. Vzela ga bova, zanj skerbela,43 in ga dala učit, ker je brihten44. Bog bo nama to povernil45 če ne na tem pa na unim47 svetu. Vender fanta48 moram pred49 vprašati, ali bo per50 volji z nama iti. Baron pokliče Pavleta rekoč: Pavle!54 bi li ti zapustil svojo službo in šel z nama deleč55 — v nemški gradec56? Tam se boš lah-
mi večkrat rekli, posebno takrat,1 ko sem2 se od njih ločil, da nikar3 za vsako majhno reč plačila terjati5, kar se komu stori. Kdor bo od ljudi za vsako reč na svetu plačan, ne bo na onem6 svetu nič plačila dosegel. Duhovni pastirji nas učijo: Če človek požirek mrzle7 vode bližnjemu8 z dobrim srcem9 poda, bo pri10 Bogu plačilo imel.« Nato11 reče baron: »12Pavle,13 pridni fant, le tak ostani in srečen boš, Bog te ne bo nikoli zapustil.«14 Tudi gospe15 baronki je bil Pavle zelo všeč;16 zato ga prijazno vpraša: »17Kako je to,18 fante, ker si tako bister19 in dobro glavo imaš, zakaj pa v šolo ne hodiš, da20 bi se kaj več naučil Pri tem vprašanju21 se Pavletu solze ulijejo22 in globoko vzdihne,23 rekoč: »24O dobra gospa, rad26 bi hodil v šolo, pa ni bilo mogoče; čast Bogu, da sem28 se toliko naučil.«29 Nato ob kratkem30 vse razloži, kako se je z njegovimi starši godilo, da31 so bili od vseh zapuščeni32, brez pomoči so morali33 iti po svetu. Gospa tiho reče baronu: »34Prav dober in prijazen se mi zdi35 ta fant;36 nama ni Bog otrok dal, kaj ko bi ga za svojega37 vzela? Dobro38 delo bo to in iz fanta utegne sčasoma40 kaj biti.«41 Baron reče: »42Ravno ta misel je tudi moja. Vzela ga bova, zanj skrbela43 in ga dala učit, ker je bister44. Bog bo nama to povrnil,45 če ne na tem,46 pa na onem47 svetu. Vendar48 moram fanta prej49 vprašati, ali bo pri50 volji z nama iti.«51 Baron pokliče Pavleta,52 rekoč: »53Pavle,54 bi li ti zapustil svojo službo in šel z nama daleč55 — v Nemški Gradec56? Tam se boš lah-
mi večkrat rekli, posebno takrat,1 ko sem2 se od njih ločil, da nikar3 za vsako majhno reč plačila terjati5, kar se komu stori. Kdor bo od ljudi za vsako reč na svetu plačan, ne bo na onem6 svetu nič plačila dosegel. Duhovni pastirji nas učijo: Če človek požirek mrzle7 vode bližnjemu8 z dobrim srcem9 poda, bo pri10 Bogu plačilo imel.« Nato11 reče baron: »12Pavle,13 pridni fant, le tak ostani in srečen boš, Bog te ne bo nikoli zapustil.«14 Tudi gospej15 baronki je bil Pavle zelo všeč;16 zato ga prijazno vpraša: »17Kako je to,18 fante, ker si tako bister19 in dobro glavo imaš, zakaj pa v šolo ne hodiš, da20 bi se kaj več naučil?« Pri tem vprašanju21 se Pavletu solze ulijejo22 in globoko vzdihne,23 rekoč: »24O,25 dobra gospa, rad26 bi bil27 hodil v šolo, pa ni bilo mogoče; čast Bogu, da sem28 se toliko naučil.«29 Nato ob kratkem30 vse razloži, kako se je z njegovimi starši godilo, da31 so bili od vseh zapuščeni32, brez pomoči so morali33 iti po svetu. Gospa tiho reče baronu: »34Prav dober in prijazen se mi zdi35 ta fant;36 nama ni Bog otrok dal, kaj ko bi ga za svojega37 vzela? Dobro38 delo bo to in iz fanta utegne sčasoma40 kaj biti.«41 Baron reče: »42Ravno ta misel je tudi moja. Vzela ga bova, zanj skrbela43 in ga dala učit, ker je bister44. Bog bo nama to povrnil,45 če ne na tem,46 pa na onem47 svetu. Vendar48 moram fanta prej49 vprašati, ali bo pri50 volji z nama iti.«51 Baron pokliče Pavleta,52 rekoč: »53Pavle,54 bi li ti zapustil svojo službo in šel z nama daleč55 — v Nemški Gradec56? Tam se boš lah-
mi večkrat rekli, posebno takrat,1 ko sem2 se od njih ločil, da nikar3 za vsako majhno reč plačila terjati5, kar se komu stori. Kdor bo od ljudi za vsako reč na svetu plačan, ne bo na onem6 svetu nič plačila dosegel. Duhovni pastirji nas učijo: Če človek požirek mrzle7 vode bližnjemu8 z dobrim srcem9 poda, bo pri10 Bogu plačilo imel.« Nato11 reče baron: »12Pavle,13 pridni fant, le tak ostani in srečen boš, Bog te ne bo nikoli zapustil.«14 Tudi gospe15 baronki je bil Pavle zelo všeč,16 zato ga prijazno vpraša: »17Kako je to,18 fante, ker si tako bister19 in dobro glavo imaš, zakaj pa v šolo ne hodiš, da20 bi se kaj več naučil?« Pri tem vprašanju21 se Pavletu solze ulijejo22 in globoko vzdihne,23 rekoč: »24O,25 dobra gospa, rad26 bi bil27 hodil v šolo, pa ni bilo mogoče; čast Bogu, da sem28 se toliko naučil.«29 Nato ob kratkem30 vse razloži, kako se je z njegovimi starši godilo, da31 so bili od vseh zapuščeni32, brez pomoči so morali33 iti po svetu. Gospa tiho reče baronu: »34Prav dober in prijazen se mi zdi35 ta fant;36 nama ni Bog otrok dal, kaj ko bi ga za svojega37 vzela? Dobro38 delo bo to in iz fanta utegne sčasoma40 kaj biti.«41 Baron reče: »42Ravno ta misel je tudi moja. Vzela ga bova, zanj skrbela43 in ga dala učit, ker je bister44. Bog bo nama to povrnil,45 če ne na tem,46 pa na onem47 svetu. Vendar48 moram fanta prej49 vprašati, ali bo pri50 volji z nama iti.«51 Baron pokliče Pavleta,52 rekoč: »53Pavle,54 bi li ti zapustil svojo službo in šel z nama daleč55 — v Nemški Gradec56? Tam se boš lah-
23
[52−53]
[16−17]
[34−35]
ko učil, v šolo boš hodil. Pavle odgovori: Oh gnadlivi3 gospod baron, grozno rad bi šel, pa ne vem če bo v to moj gospodar pervolil,5 brez pervoljenja6 ne smem in se ne spodobi. Lepo je to, reče baron, všeč mi je,10 hiti tedej domu11, prosi pervoljenja12, in če te bodo pustili, pridi povedat,13 in vzamemo te s seboj. Pavl14 hvaležno kušne15 roko baronu in baronki in gre. Ves vesel peržvižga domu, ko16 v hišo pride17 mu reče gospodar: No, si kaj pernesel domu19? Pavl20 reče: Oh oče!23 ta gospoda me je tako obdarovala, de24 še ne25 eden tako, sim27 le prišel hitro vas prosit, de28 mi dovolite vzeti, kar mi ta dobra gospoda ponuja. Ne bodi vender30 tako perprost31, pravi gospodar;33 vzemi kar ti kdo da.35 Boš pa že spet kaj neumniga36 naredil, kakor včerej37, ko nisi hotel tolarjev vzeti; pa vender38 povej, kaj ti je gospoda ponudila? Baron in baronka sta me nagovorila, de40 me s saboj41 vzameta, če hočem iti, pa sim42 rekel: Rad grem, vender pred43 ne obljubim, de44 vas za svet in za pervoljenje45 prosim. Srečen46 Pavle, reče gospodar, sreča te iše49, ne spusti50 je iz rok. Zdej51 spoznam, de nisim52 prav storil, ker sim53 te včeraj kregal, zato54 ko nisi hotel ponujanih55 tolarjev vzeti. Tvoje dobro serce,56 in tvoja perpravnost bližnimu pomagati57 ti je Bog hitro povernil58. Pojdi berž59 k dobri gospodi nazaj, reci de60 z veseljem dovolim, de61 te vzamejo. Pa čakaj, de62 bo bolj gotovo, grem s tabo63, de64 te izročim. Pavle in gospodar gresta gospodi naproti, ktera66 se ravno po cesti sprehaja. Pavle se od
ko učil, v šolo boš hodil.«1 Pavle odgovori: »2Oh milostivi3 gospod baron, grozno rad bi šel, pa ne vem,4 če bo v to moj gospodar privolil;5 brez privoljenja6 ne smem in se ne spodobi.« »7Lepo je to,«8 reče baron, »9všeč mi je;10 hiti tedaj domov11, prosi privoljenja12, in če te bodo pustili, pridi povedati13 in vzamemo te s seboj.« Pavel14 hvaležno poljubi15 roko baronu in baronki in gre. Ves vesel prižvižga domov. Ko pride16 v hišo,17 mu reče gospodar: »18No, si kaj prinesel domov19?« Pavel20 reče: »21Oh oče,23 ta gospoda me je tako obdarovala, da24 še ne25 eden tako; sem27 le prišel hitro vas prosit, da28 mi dovolite vzeti, kar mi ta dobra gospoda ponuja.« »29Ne bodi vendar30 tako preprost31,«32 pravi gospodar; »33vzemi,34 kar ti kdo da!35 Boš pa že spet kaj neumnega36 naredil, kakor včeraj37, ko nisi hotel tolarjev vzeti; pa vendar38 povej, kaj ti je gospoda ponudila?« »39Baron in baronka sta me nagovorila, da40 me s seboj41 vzameta, če hočem iti, pa sem42 rekel: Rad grem, vendar prej43 ne obljubim, da44 vas za svet in za privoljenje45 prosim.« » Srečni46 Pavle,«47 reče gospodar, »48sreča te išče49, ne pusti50 je iz rok! Zdaj51 spoznam, da nisem52 prav storil, ker sem53 te včeraj zmerjal za to,54 ko nisi hotel ponujanih55 tolarjev vzeti. Tvoje dobro srce56 in tvojo pripravnost, bližnjemu pomagati,57 ti je Bog hitro povrnil58. Pojdi brž59 k dobri gospodi nazaj, reci, da60 z veseljem dovolim, da61 te vzamejo. Pa čakaj, da62 bo bolj gotovo, grem s teboj63, da64 te izročim.«65 Pavle in gospodar gresta gospodi naproti, katera66 se ravno po cesti sprehaja. Pavle se od
ko učil, v šolo boš hodil.«1 Pavle odgovori: »2Oh, milostivi3 gospod baron, grozno rad bi šel, pa ne vem,4 če bo v to moj gospodar privolil;5 brez privoljenja6 ne smem in se ne spodobi.« »7Lepo je to,«8 reče baron, »9všeč mi je;10 hiti tedaj domov11, prosi privoljenja12, in če te bodo pustili, pridi povedat13 in vzamemo te s seboj.« Pavel14 hvaležno poljubi15 roko baronu in baronki in gre. Ves vesel prižvižga domov. Ko pride16 v hišo,17 mu reče gospodar: »18No, si kaj prinesel domov19?« Pavel20 reče: »21Oh,22 oče,23 ta gospoda me je tako obdarovala, da24 še eden ne26 tako; sem27 le prišel hitro vas prosit, da28 mi dovolite vzeti, kar mi ta dobra gospoda ponuja.« »29Ne bodi vendar30 tako preprost31,«32 pravi gospodar; »33vzemi,34 kar ti kdo da!35 Boš pa že spet kaj neumnega36 naredil, kakor včeraj37, ko nisi hotel tolarjev vzeti; pa vendar38 povej, kaj ti je gospoda ponudila?« »39Baron in baronka sta me nagovorila, da40 me s seboj41 vzameta, če hočem iti, pa sem42 rekel: Rad grem, vendar prej43 ne obljubim, da44 vas za svet in za privoljenje45 prosim.« »Srečni46 Pavle,«47 reče gospodar, »48sreča te išče49, ne pusti50 je iz rok! Zdaj51 spoznam, da nisem52 prav storil, ker sem53 te včeraj zmerjal za to,54 ko nisi hotel ponujenih55 tolarjev vzeti. Tvoje dobro srce56 in tvojo pripravljenost, bližnjemu pomagati,57 ti je Bog hitro povrnil58. Pojdi brž59 k dobri gospodi nazaj, reci, da60 z veseljem dovolim, da61 te vzamejo. Pa čakaj, da62 bo bolj gotovo, grem s teboj63, da64 te izročim.«65 Pavle in gospodar gresta gospodi naproti, katera66 se ravno po cesti sprehaja. Pavle se od
ko učil, v šolo boš hodil.«1 Pavle odgovori: »2Oh, milostljivi3 gospod baron, grozno rad bi šel, pa ne vem,4 če bo v to moj gospodar privolil;5 brez privoljenja6 ne smem in se ne spodobi.« »7Lepo je to,«8 reče baron, »9všeč mi je;10 hiti tedaj domov11, prosi privoljenja12, in če te bodo pustili, pridi povedat13 in vzamemo te s seboj.« Pavel14 hvaležno poljubi15 roko baronu in baronki in gre. Ves vesel prižvižga domov. Ko pride16 v hišo,17 mu reče gospodar: »18No, si kaj prinesel domov19?« Pavel20 reče: »21Oh,22 oče,23 ta gospoda me je tako obdarovala, da24 še eden ne26 tako; sem27 le prišel hitro vas prosit, da28 mi dovolite vzeti, kar mi ta dobra gospoda ponuja.« »29Ne bodi vendar30 tako preprost31,«32 pravi gospodar, »33vzemi,34 kar ti kdo da!35 Boš pa že spet kaj neumnega36 naredil, kakor včeraj37, ko nisi hotel tolarjev vzeti; pa vendar38 povej, kaj ti je gospoda ponudila?« »39Baron in baronka sta me nagovorila, da40 me s seboj41 vzameta, če hočem iti, pa sem42 rekel: Rad grem, vendar prej43 ne obljubim, da44 vas za svet in za privoljenje45 prosim.« »Srečni46 Pavle,«47 reče gospodar, »48sreča te išče49, ne pusti50 je iz rok! Zdaj51 spoznam, da nisem52 prav storil, ker sem53 te včeraj zmerjal za to,54 ko nisi hotel ponujenih55 tolarjev vzeti. Tvoje dobro srce56 in tvojo pripravljenost pomagati bližnjemu57 ti je Bog hitro povrnil58. Pojdi brž59 k dobri gospodi nazaj, reci, da60 z veseljem dovolim, da61 te vzamejo. Pa čakaj, da62 bo bolj gotovo, grem s teboj63, da64 te izročim.«65 Pavle in gospodar gresta gospodi naproti, katera66 se ravno po cesti sprehaja. Pavle se od
24
[53−54]
[17−18]
[35−36]
deleč1 odkrije in prosi gospodarja tudi tako storiti. Kader bližej3 prideta, se Pavle ponižno perkloni,4 in gre obema roko kušniti in6 reče: Moj gospodar me rad pusti; de8 je res, je sam prišel pričevati9; prosim zdej10, de11 bi me s saboj12 vzeli, in obljubim vam veliko veselja narediti, ker bom vse rad ubogal in storil, kar mi boste ukazali. Dobrote ne bom nikoli pozabil, vedno vam bom hvaležen. Baron in baronka sta rekla: Prav je to, le priden bodi,15 in nič hudiga16 ti ne bo. Pavle je precej per18 gospodi ostal, gospodar ves zamišljen domu gre19.
daleč1 odkrije in prosi gospodarja,2 tudi tako storiti. Ko bliže3 prideta, se Pavle ponižno prikloni4 in gre ter5 obema roko poljubi in6 reče: »7Moj gospodar me rad pusti; da8 je res, je sam prišel pričevat9; prosim zdaj10, da11 bi me s seboj12 vzeli, in obljubim vam veliko veselja narediti, ker bom vse rad ubogal in storil, kar mi boste ukazali. Dobrote ne bom nikoli pozabil, vedno vam bom hvaležen.«13 Baron in baronka sta rekla: »14Prav je to, le priden bodi in nič hudega16 ti ne bo.«17 Pavle je precej pri18 gospodi ostal, gospodar ves zamišljen domov odšel19.
daleč1 odkrije in prosi gospodarja,2 tudi tako storiti. Ko bliže3 prideta, se Pavle ponižno prikloni4 in gre obema roko poljubiti ter6 reče: »7Moj gospodar me rad pusti; da8 je res, je sam prišel pričevat9; prosim zdaj10, da11 bi me s seboj12 vzeli, in obljubim vam veliko veselja narediti, ker bom vse rad ubogal in storil, kar mi boste ukazali. Dobrote ne bom nikoli pozabil, vedno vam bom hvaležen.«13 Baron in baronka sta rekla: »14Prav je to, le priden bodi in nič hudega16 ti ne bo.«17 Pavle je precej pri18 gospodi ostal, gospodar ves zamišljen domov odšel19.
daleč1 odkrije in prosi gospodarja tudi tako storiti. Ko bliže3 prideta, se Pavle ponižno prikloni4 in gre obema roko poljubit ter6 reče: »7Moj gospodar me rad pusti; da8 je res, je sam prišel pričevat9; prosim zdaj10, da11 bi me s seboj12 vzeli, in obljubim vam veliko veselja narediti, ker bom vse rad ubogal in storil, kar mi boste ukazali. Dobrote ne bom nikoli pozabil, vedno vam bom hvaležen.«13 Baron in baronka sta rekla: »14Prav je to, le priden bodi in nič hudega16 ti ne bo.«17 Pavle je precej pri18 gospodi ostal, gospodar ves zamišljen domov odšel19.
IV.1 Pavle šolar v nemškim gradcu.2
IV Pavle šolar v Nemškem Gradcu2
IV Pavle šolar v Nemškem Gradcu2
IV Pavle šolar v nemškem Gradcu2
Drugi dan je bila kočija že popravljena, gospoda gre naprej in Pavle z njo. Težko mu je bilo per sercu1 zapustiti domačo deželo,2 in iti v ptuje3 kraje med ptuje4 neznane ljudi. Pa si je mislil,5 Bog je povsod, cela6 zemlja je njegova. Dobrotljiviga7 Boga sim8 si za očeta zbral,9 in moj dobrotnik gospod baron bo moj telesen12 oče. S takimi mislami13 zapusti Pavle rojstno deželo. O malim Šmarni14 je prišel Pavle s svojo gospodo v nemški gradec15. Baron je precej ukazal mu lepe gosposke17 oblačila narediti. Dal mu je posebno kamerco18, kupil mu20 potrebne bukve in21 ga potem pelje zapisat22 v šolo. O vsih Svetih23 je jel Pavle hoditi v pervo24 latinsko šolo. Tako se je učil, de25 so se vsi
Drugi dan je bila kočija že popravljena, gospoda gre naprej in Pavle z njo. Težko mu je bilo pri srcu,1 zapustiti domačo deželo in iti v tuje3 kraje med tuje,4 neznane ljudi. Pa si je mislil:5 Bog je povsod, vsa6 zemlja je njegova. Dobrotljivega7 Boga sem8 si za očeta izbral9 in moj dobrotnik,10 gospod baron,11 bo moj telesni12 oče. S takimi mislimi13 zapusti Pavle rojstno deželo. O Malem Šmarnu14 je prišel Pavle s svojo gospodo v Nemški Gradec15. Baron je precej ukazal,16 mu lepa gosposka17 oblačila narediti. Dal mu je posebno sobico18, kupil mu20 potrebne bukve,21 ga potem peljal in zapisal22 v šolo. O Vseh svetih23 je jel Pavle hoditi v prvo24 latinsko šolo. Tako se je učil, da25 so se vsi
Drugi dan je bila kočija že popravljena, gospoda gre naprej in Pavle z njo. Težko mu je bilo pri srcu,1 zapustiti domačo deželo in iti v tuje3 kraje med tuje,4 neznane ljudi. Pa si je mislil:5 Bog je povsod, vsa6 zemlja je njegova. Dobrotljivega7 Boga sem8 si za očeta izbral9 in moj dobrotnik,10 gospod baron,11 bo moj telesni12 oče. S takimi mislimi13 zapusti Pavle rojstno deželo. O Malem Šmarnu14 je prišel Pavle s svojo gospodo v Nemški Gradec15. Baron je precej ukazal,16 mu lepa gosposka17 oblačila narediti. Dal mu je posebno sobico18, kupil mu20 potrebne bukve,21 ga potem peljal in zapisal22 v šolo. O Vseh svetih23 je jel Pavle hoditi v prvo24 latinsko šolo. Tako se je učil, da25 so se vsi
Drugi dan je bila kočija že popravljena, gospoda gre naprej in Pavle z njo. Težko mu je bilo pri srcu1 zapustiti domačo deželo in iti v tuje3 kraje med tuje,4 neznane ljudi. Pa si je mislil:5 Bog je povsod, vsa6 zemlja je njegova. Dobrotljivega7 Boga sem8 si za očeta izbral9 in moj dobrotnik,10 gospod baron,11 bo moj telesni12 oče. S takimi mislimi13 zapusti Pavle rojstno deželo. O malem šmarnu14 je prišel Pavle s svojo gospodo v Nemški Gradec15. Baron je precej ukazal mu lepa gosposka17 oblačila narediti. Dal mu je posebno sobico18, mu19 kupil potrebne bukve in21 ga potem peljal zapisat22 v šolo. O vseh svetih23 je jel Pavle hoditi v prvo24 latinsko šolo. Tako se je učil, da25 so se vsi
25
[54−55]
[18−19]
[36−37]
učeniki1 nad njegovo razumnostjo zavzeli. Nar pervi2 je bil med vsimi3 šolarji svojimi tovarši5. Doma se je pridno učil, gospodi per6 mizi stregel,7 in včasi družini iz kakih lepih bukvic zvečer kaj bral. Molil je tako rad in vselej tako andohtlivo8, de9 so se vsi nad njegovim zaderžanjem10 razgledovali. Od perviga11 do zadnjiga12 so ga per13 hiši vsi radi imeli. Srečno14 je tako15 živel v hiši svojiga16 dobrotnika. S svojimi šolskimi tovarši17 se ni veliko pečal18. Z enim je bil prav prijatel19, Avguštin Zorman20 po imenu, kteri21 je bil žlahtniga22 rodu iz23 Dunaja doma, tudi priden in brumen mladenč24. Po nesreči so Avguštinovi starši ob svoje veliko premoženje prišli; sama grajšina blizo25 Dunaja jim je še ostala, zavoljo ktere26 pa je še pravda tekla. Med tem27 so Avguštinovi starši pomerli,28 in zdaj je bil Avguštin tako reven, de29 le iz dobrot očetovih prijatlov je v Gradcu živel30, kteri31 so mu v šolah pomagali. Cele32 tri leta je bil Pavle Svetin vedno33 vesel, lepo rejen in zali mladenč34. Vedno je Boga hvalil; de35 mu je tako dobriga36 očeta namestil, ker svojiga praviga Očeta37 nikoli ni poznal. Četerto38 leto je Pavle jel klavern40 hoditi in žalosten biti,41 pa še bolj pogosto moliti. Večkrat od barona vprašan42, kaj mu je, le odgovori44: Žalosten sim46, ker vidim marskteriga47, de48 se mu hudo godi, meni pa je dobro. Vsakimu49 bi rad pomagal, kakor ste vi meni pomagali. Baron vpraša tudi druge posle per51 hiši, s kterimi52 je Pavle jedil53, če vedo zakaj Pavle hujša. Rekli so mu: Pavle mora hujšati, on
učitelji1 nad njegovo razumnostjo zavzeli. Najprvi2 je bil med vsemi3 šolarji,4 svojimi tovariši5. Doma se je pridno učil, gospodi pri6 mizi stregel in včasi družini iz kakih lepih bukvic zvečer kaj bral. Molil je tako rad in vselej tako pobožno8, da9 so se vsi nad njegovim vedenjem10 razgledovali. Od prvega11 do zadnjega12 so ga pri13 hiši vsi radi imeli. Tako14 je srečno15 živel v hiši svojega16 dobrotnika. S svojimi šolskimi tovariši17 se ni veliko družil18. Z enim je bil prav prijatelj19, Avguštinom Zormanom20 po imenu, kateri21 je bil plemenitega22 rodu, z23 Dunaja doma, tudi priden in pobožen mladenič24. Po nesreči so Avguštinovi starši ob svoje veliko premoženje prišli; sama graščina blizu25 Dunaja jim je še ostala, zavoljo katere26 pa je še pravda tekla. Medtem27 so Avguštinovi starši pomrli28 in zdaj je bil Avguštin tako reven, da je živel v Gradcu29 le iz dobrot očetovih prijateljev30, kateri31 so mu v šolah pomagali. Cela32 tri leta je bil Pavle Svetin vedno33 vesel, lepo rejen in zal mladenič34. Vedno je Boga hvalil, da35 mu je tako dobrega36 očeta namestil, ker svojega pravega očeta37 nikoli ni poznal. Četrto38 leto je Pavle jel klavrn40 hoditi in žalosten biti pa še bolj pogosto moliti. Baron ga je večkrat vprašal42, kaj mu je, pa je43 le odgovoril44: »45Žalosten sem46, ker vidim marsikaterega47, da48 se mu hudo godi, meni pa je dobro. Vsakemu49 bi rad pomagal, kakor ste vi meni pomagali.«50 Baron vpraša tudi druge posle pri51 hiši, s katerimi52 je Pavle jedel53, če vedo,54 zakaj Pavle hujša. Rekli so mu: »55Pavle mora hujšati, on
učitelji1 nad njegovo razumnostjo zavzeli. Najprvi2 je bil med vsemi3 šolarji,4 svojimi tovariši5. Doma se je pridno učil, gospodi pri6 mizi stregel in včasi družini iz kakih lepih bukvic zvečer kaj bral. Molil je tako rad in vselej tako pobožno8, da9 so se vsi nad njegovim vedenjem10 razgledovali. Od prvega11 do zadnjega12 so ga pri13 hiši vsi radi imeli. Tako14 je srečno15 živel v hiši svojega16 dobrotnika. S svojimi šolskimi tovariši17 se ni veliko pečal18. Z enim je bil prav prijatelj19, Avguštinom Zormanom20 po imenu, kateri21 je bil žlahtnega22 rodu, z23 Dunaja doma, tudi priden in pobožen mladenič24. Po nesreči so Avguštinovi starši ob svoje veliko premoženje prišli; samo graščina blizu25 Dunaja jim je še ostala, zavoljo katere26 pa je še pravda tekla. Medtem27 so Avguštinovi starši pomrli28 in zdaj je bil Avguštin tako reven, da je živel v Gradcu29 le iz dobrot očetovih prijateljev30, kateri31 so mu v šolah pomagali. Cela32 tri leta je bil Pavle Svetin vesel, lepo rejen in zal mladenič34. Vedno je Boga hvalil, da35 mu je tako dobrega36 očeta namestil, ker svojega pravega očeta37 nikoli ni poznal. Četrto38 leto je Pavle jel klavrn40 hoditi in žalosten biti pa še bolj pogosto moliti. Baron ga je večkrat vprašal42, kaj mu je, pa je43 le odgovoril44: »45Žalosten sem46, ker vidim marsikaterega47, da48 se mu hudo godi, meni pa je dobro. Vsakemu49 bi rad pomagal, kakor ste vi meni pomagali.«50 Baron vpraša tudi druge posle pri51 hiši, s katerimi52 je Pavle jedel53, če vedo,54 zakaj Pavle hujša. Rekli so mu: »55Pavle mora hujšati, on
učitelji1 nad njegovo razumnostjo zavzeli. Najprvi2 je bil med vsemi3 šolarji,4 svojimi tovariši5. Doma se je pridno učil, gospodi pri6 mizi stregel in včasi družini iz kakih lepih bukvic zvečer kaj bral. Molil je tako rad in vselej tako pobožno8, da9 so se vsi nad njegovim vedenjem10 razgledovali. Od prvega11 do zadnjega12 so ga pri13 hiši vsi radi imeli. Srečno14 je tako15 živel v hiši svojega16 dobrotnika. S svojimi šolskimi tovariši17 se ni veliko pečal18. Z enim je bil prav prijatelj19, Avguštinom Zormanom20 po imenu, kateri21 je bil žlahtnega22 rodu, z23 Dunaja doma, tudi priden in pobožen mladenič24. Po nesreči so Avguštinovi starši ob svoje veliko premoženje prišli; samo graščina blizu25 Dunaja jim je še ostala, zavoljo katere26 pa je še pravda tekla. Medtem27 so Avguštinovi starši pomrli28 in zdaj je bil Avguštin tako reven, da je živel v Gradcu29 le iz dobrot očetovih prijateljev30, kateri31 so mu v šolah pomagali. Cela32 tri leta je bil Pavle Svetin vesel, lepo rejen in zal mladenič34. Vedno je Boga hvalil, da35 mu je tako dobrega36 očeta namestil, ker svojega pravega očeta37 nikoli ni poznal. Četrto38 leto pa39 je Pavle jel klavrn40 hoditi in žalosten biti pa še bolj pogosto moliti. Baron ga je večkrat vprašal42, kaj mu je, pa je43 le odgovoril44: »45Žalosten sem46, ker vidim marsikaterega47, da48 se mu hudo godi, meni pa je dobro. Vsakemu49 bi rad pomagal, kakor ste vi meni pomagali.«50 Baron vpraša tudi druge posle pri51 hiši, s katerimi52 je Pavle jedel53, če vedo,54 zakaj Pavle hujša. Rekli so mu: »55Pavle mora hujšati, on
26
[55−56]
[19]
[37−38]
grozno malo je,1 več ko polovico si vselej perhrani2, v popir3 zavije,4 pa nekam skrivaje5 nosi, pa nobeden6 ne ve kam. Drugi dan ga baron hitro ko so odkosili pokliče9, in ga pošlje pol ure deleč11 po opravilu. Med tem12 gresta baron in baronka prejiskat Pavletovo skrinjo, se13 hočeta prepričati, ali je res, kar družina od Pavleta perpoveduje15. Res najdeta v skrinji pod oblačili zaviti kosic16 mesa, malo kruha in pa malo sira. Kaj bova zdej strila18 s Pavletam19 vpraša baronka svojiga gospoda?20 To je nehvaležnost! Bolj pametni baron pa reče: Ljuba moja!23 tiho bodi, kar v misli mu ne vzemi, derživa24 se, kakor de25 bi nič zato26 ne vedila,27 še dans28 bova zvedila29 kam nosi, potem bova z njim govorila. Baron skrivej31 ukaže enimu32 svojih služabnikov,33 še dans34 za Pavletam35 iti, kader36 pojde v šolo, in od deleč37 zvesto za njim slediti, kam bo spravljeno meso, kruh in sir nesel. Pavle pride kmalo domu38, po navadi zvesto opravi, kar mu je naloženiga. Vzame39 bukvice in skrivej pobaše40 v aržete41 spravljeno jed,42 in gre v šolo. Baronov služabnik ga od deleč43 pazi, gre za njim, brez de44 bi ga bil Pavle vidil45. Preden gre v šolo, skoči hitro v vežo ene46 hiše ne deleč47 od šole in gre po štengah,48 pod streho v kamerco49, kjer je eden njegovih šolskih tovaršev50 bolan ležal. Hlapec leze tiho za njim in posluša per51 vratih, kaj se pogavarjata52. Toliko je slišal hlapec Pavleta govoriti: O ljubi moj prijatel55! Dans sim56 ti še pernesel57, smiliš se mi,58 ne vem ali ti bom mogel več kaj per60-
grozno malo je;1 več ko polovico si vselej prihrani2, v papir3 zavije pa nekam skrivaje5 nosi, a nihče6 ne ve kam.«7 Drugi dan ga baron hitro,8 ko so odkosili, pokliče10 in ga pošlje pol ure daleč11 po opravilu. Medtem12 gresta baron in baronka ter preiščeta Pavletu skrinjo;13 hočeta se14 prepričati, ali je res, kar družina o Pavletu pripoveduje15. Res najdeta v skrinji pod oblačili zavit kosec16 mesa, malo kruha in pa malo sira. »17Kaj bova zdaj storila18 s Pavletom19 vpraša baronka svojega moža. »20To je nehvaležnost!«21 Bolj pametni baron pa reče: »22Ljuba moja,23 tiho bodi, kar v misli mu ne jemlji! Drživa24 se, kakor da25 bi nič za to26 ne vedela;27 še danes28 bova zvedela,29 kam nosi, potem bova z njim govorila.«30 Baron skrivaj31 ukaže enemu32 svojih služabnikov,33 še danes34 za Pavletom35 iti, kadar36 pojde v šolo, in od daleč37 zvesto za njim slediti, kam bo spravljeno meso, kruh in sir nesel. Pavle pride kmalu domov38, po navadi zvesto opravi, kar mu je naloženega, vzame39 bukvice in skrivaj zmaši40 v žepe41 spravljeno jed in gre v šolo. Baronov služabnik ga od daleč43 pazi, gre za njim, ne da44 bi ga bil Pavle videl45. Preden gre v šolo, skoči hitro v vežo neke46 hiše ne daleč47 od šole in gre po stopnicah48 pod streho v sobico49, kjer je eden njegovih šolskih tovarišev50 bolan ležal. Hlapec leze tiho za njim in posluša pri51 vratih, kaj se pogovarjata52. Toliko je slišal hlapec Pavleta govoriti: »53O ljubi moj prijatelj55! Danes sem56 ti še prinesel57, smiliš se mi;58 ne vem,59 ali ti bom mogel več kaj pri60-
grozno malo je;1 več ko polovico si vselej prihrani2, v papir3 zavije pa nekam skrivaje5 nosi, a nihče6 ne ve kam.«7 Drugi dan ga baron hitro,8 ko so odkosili, pokliče10 in ga pošlje pol ure daleč11 po opravilu. Medtem12 gresta baron in baronka ter preiščeta Pavletu skrinjo;13 hočeta se14 prepričati, ali je res, kar družina o Pavletu pripoveduje15. Res najdeta v skrinji pod oblačili zavit kosec16 mesa, malo kruha in pa malo sira. »17Kaj bova pa zdaj storila18 s Pavletom?«19 vpraša baronka svojega moža. »20To je nehvaležnost!«21 Bolj pametni baron pa reče: »22Ljuba moja,23 tiho bodi, kar v misli mu ne jemlji! Drživa24 se, kakor da25 bi nič za to26 ne vedela;27 še danes28 bova zvedela,29 kam nosi, potem bova z njim govorila.«30 Baron skrivaj31 ukaže enemu32 svojih služabnikov,33 še danes34 za Pavletom35 iti, kadar36 pojde v šolo, in od daleč37 zvesto za njim slediti, kam bo spravljeno meso, kruh in sir nesel. Pavle pride kmalu domov38, po navadi zvesto opravi, kar mu je naloženega, vzame39 bukvice in skrivaj zmaši40 v žepe41 spravljeno jed in gre v šolo. Baronov služabnik ga od daleč43 pazi, gre za njim, ne da44 bi ga bil Pavle videl45. Preden gre v šolo, skoči hitro v vežo neke46 hiše ne daleč47 od šole in gre po stopnicah48 pod streho v sobico49, kjer je eden njegovih šolskih tovarišev50 bolan ležal. Hlapec leze tiho za njim in posluša pri51 vratih, kaj se pogovarjata52. Toliko je slišal hlapec Pavleta govoriti: »53O,54 ljubi moj prijatelj55! Danes sem56 ti še prinesel57, smiliš se mi;58 ne vem,59 ali ti bom mogel več kaj pri60-
grozno malo je;1 več ko polovico si vselej prihrani2, v papir3 zavije pa nekam skrivaj5 nosi, a nihče6 ne ve kam.«7 Drugi dan ga baron hitro,8 ko so odkosili, pokliče10 in ga pošlje pol ure daleč11 po opravilu. Medtem12 gresta baron in baronka ter preiščeta Pavletu skrinjo;13 hočeta se14 prepričati, ali je res, kar družina o Pavletu pripoveduje15. Res najdeta v skrinji pod oblačili zavit kosec16 mesa, malo kruha in pa malo sira. »17Kaj bova pa zdaj storila18 s Pavletom?«19 vpraša baronka svojega moža. »20To je nehvaležnost!«21 Bolj pametni baron pa reče: »22Ljuba moja,23 tiho bodi, kar v misli mu ne jemlji! Drživa24 se, kakor da25 bi nič ne vedela;27 še danes28 bova zvedela,29 kam nosi, potem bova z njim govorila.«30 Baron skrivaj31 ukaže enemu32 svojih služabnikov še danes34 za Pavletom35 iti, kadar36 pojde v šolo, in od daleč37 zvesto za njim slediti, kam bo spravljeno meso, kruh in sir nesel. Pavle pride kmalu domov38, po navadi zvesto opravi, kar mu je naloženega, vzame39 bukvice in skrivaj zmaši40 v žepe41 spravljeno jed in gre v šolo. Baronov služabnik ga od daleč43 pazi, gre za njim, ne da44 bi ga bil Pavle videl45. Preden gre v šolo, skoči hitro v vežo neke46 hiše ne daleč47 od šole in gre po stopnicah48 pod streho v sobico49, kjer je eden njegovih šolskih tovarišev50 bolan ležal. Hlapec leze tiho za njim in posluša pri51 vratih, kaj se pogovarjata52. Toliko je slišal hlapec Pavleta govoriti: »53O,54 ljubi moj prijatelj55! Danes sem56 ti še prinesel57, smiliš se mi;58 ne vem,59 ali ti bom mogel več kaj pri60-
27
[56]
[19−20]
[38−40]
nesti; zdi se mi de1 so me jeli paziti,2 in spoznovati3, de4 ti kaj pernesem5. Bolnik pa na postlji7 ni druziga8 kakor na glas je jokal,9 in rekel: Oh, če me še ti zapustiš, moram od vsiga hudiga11 umreti. Pavle ga je pa troštal13 in ga opominjal v Boga zaupati15. Več hlapec ni slišal, hitro je šel strani16, de17 ga Pavle ni videl, gre domu18 in baronu vse pove19, kar je slišal in si je hišo dobro zamerkal21. Baron, ker22 je vedil23, de24 mora Pavle zdej cele25 dve uri v šoli biti, se napravi, gre,26 hlapec mu mora iti tisto kamerco27 pod streho pokazat28. Kader29 noter stopi, vidi na goli slami ležati bolniga revniga30 šolarja, več merliču31 kakor živimu32 človeku podobniga33. Baron reče bolnimu34 šolarju: Zvedil sim35, de36 si revež in veliko pomanjkanje terpiš37, torej sim38 prišel te obiskat in ti pomagat, vender39 mi povej nar pervo40, kako se ti pravi in kdo so bli41 tvoji starši. Bolnik odgovori, pa tiho, ker je bil slab: Avguštin Zorman mi je ime; moji starši so bli zlo44 premožni, pa ob vse so peršli,46 sama grajšina47 je še ostala, za tisto pa se moji žlahtniki48 pravdajo, de49 je mende50 nikoli ne bom imel desi meni51 gre jerbati52 po starših. Pomagati mi nobeden53 noče. Dokler sim54 hodil, sim per55 dobrih ljudeh kaj dobil, zdej56 pa sim57 sirota, ne morem se ganiti iz postlje58, nikogar ni, de59 bi mi kaj pomagal. O Bogu se usmili, je začel zdej62 bolnik jokati, z grozno nadlogo me je Bog obiskal vse me je zapustilo. Imel sim ljubiga prijatla65 Pavla Svetina po imenu,66 on mi je vsaki67 dan kaj68 jesti pernesel69, kar je sam perstradal70,
nesti; zdi se mi, da1 so me jeli paziti in spoznavati3, da4 ti kaj prinesem5.«6 Bolnik pa na postelji7 ni drugega,8 kakor na glas je jokal in rekel: »10Oh, če me še ti zapustiš, moram od vsega hudega11 umreti.«12 Pavle ga je pa tolažil13 in ga opominjal, naj14 v Boga zaupa15. Več hlapec ni slišal, hitro je šel strani16, da17 ga Pavle ni videl; šel domov18 in baronu vse povedal19, kar je slišal,20 in si je hišo dobro zapomnil21. Baron, ki22 je vedel23, da24 mora Pavle zdaj celi25 dve uri v šoli biti, se napravi, gre,26 hlapec mu mora iti tisto sobico27 pod streho pokazati28. Ko29 noter stopi, vidi na goli slami ležati bolnega, revnega30 šolarja, bolj mrliču31 kakor živemu32 človeku podobnega33. Baron reče bolnemu34 šolarju: »Zvedel sem35, da36 si revež in veliko pomanjkanje trpiš37, torej sem38 prišel te obiskat in ti pomagat. Vendar39 mi povej najprvo40, kako se ti pravi in kdo so bili41 tvoji starši.«42 Bolnik odgovori, pa tiho, ker je bil slab: »43Avguštin Zorman mi je ime; moji starši so bili zelo44 premožni, pa so45 ob vse prišli;46 sama graščina47 je še ostala, za tisto pa se moji sorodniki48 pravdajo, da49 je menda50 nikoli ne bom imel, dasi meni51 gre, dedovati52 po starših. Pomagati mi nihče53 noče. Dokler sem54 hodil, sem pri55 dobrih ljudeh kaj dobil, zdaj56 pa sem57 sirota, ne morem se ganiti iz postelje58, nikogar ni, da59 bi mi kaj pomagal. O Bogu se usmili,«61 je začel zdaj62 bolnik jokati, »63z grozno nadlogo me je Bog obiskal,64 vse me je zapustilo. Imel sem ljubega prijatelja,65 Pavla Svetina po imenu;66 on mi je vsak67 dan kaj68 jesti prinesel69, kar je sam pristradal70,
nesti; zdi se mi, da1 so me jeli paziti in spoznavati3, da4 ti kaj prinesem5.«6 Bolnik pa na postelji7 ni drugega,8 kakor na glas je jokal in rekel: »10Oh, če me še ti zapustiš, moram od vsega hudega11 umreti.«12 Pavle ga je tolažil13 in ga opominjal, naj14 v Boga zaupa15. Več hlapec ni slišal, hitro je šel stran16, da17 ga Pavle ni videl; šel domov18 in baronu vse povedal19, kar je slišal,20 in si je hišo dobro zapomnil21. Baron, ki22 je vedel23, da24 mora Pavle zdaj celi25 dve uri v šoli biti, se napravi, gre,26 hlapec mu mora iti tisto sobico27 pod streho pokazat28. Ko29 noter stopi, vidi na goli slami ležati bolnega, revnega30 šolarja, bolj mrliču31 kakor živemu32 človeku podobnega33. Baron reče bolnemu34 šolarju: »Zvedel sem35, da36 si revež in veliko pomanjkanje trpiš37, torej sem38 prišel te obiskat in ti pomagat. Vendar39 mi povej najprvo40, kako se ti pravi in kdo so bili41 tvoji starši.«42 Bolnik odgovori, pa tiho, ker je bil slab: »43Avguštin Zorman mi je ime; moji starši so bili zelo44 premožni, pa so45 ob vse prišli;46 sama graščina47 je še ostala, za tisto pa se moji sorodniki48 pravdajo, da49 je menda50 nikoli ne bom imel, dasi meni51 gre, dedovati52 po starših. Pomagati mi nihče53 noče. Dokler sem54 hodil, sem pri55 dobrih ljudeh kaj dobil, zdaj56 pa sem57 sirota, ne morem se ganiti iz postelje58, nikogar ni, da59 bi mi kaj pomagal. O,60 Bogu se usmili,«61 je začel zdaj62 bolnik jokati, »63z grozno nadlogo me je Bog obiskal,64 vse me je zapustilo. Imel sem ljubega prijatelja,65 Pavla Svetina po imenu;66 on mi je vsak67 dan kaj68 jesti prinesel69, kar je sam pristradal70,
nesti; zdi se mi, da1 so me jeli paziti in spoznavati3, da4 ti kaj prinesem5.«6 Bolnik pa na postelji7 ni drugega,8 kakor na glas je jokal in rekel: »10Oh, če me še ti zapustiš, moram od vsega hudega11 umreti.«12 Pavle ga je pa tolažil13 in ga opominjal, naj14 v Boga zaupa15. Več hlapec ni slišal, hitro je šel stran16, da17 ga Pavle ni videl, šel domov18 in baronu vse povedal19, kar je slišal,20 in si je hišo dobro zapomnil21. Baron, ki22 je vedel23, da24 mora Pavle zdaj celi25 dve uri v šoli biti, se napravi, gre in26 hlapec mu mora iti tisto sobico27 pod streho pokazat28. Ko29 noter stopi, vidi na goli slami ležati bolnega, revnega30 šolarja, bolj mrliču31 kakor živemu32 človeku podobnega33. Baron reče bolnemu34 šolarju: »Zvedel sem35, da36 si revež in veliko pomanjkanje trpiš37, torej sem38 prišel te obiskat in ti pomagat. Vendar39 mi povej najprvo40, kako se ti pravi in kdo so bili41 tvoji starši.«42 Bolnik odgovori, pa tiho, ker je bil slab: »43Avguštin Zorman mi je ime; moji starši so bili zelo44 premožni, pa so45 ob vse prišli;46 sama graščina47 je še ostala, za tisto pa se moji sorodniki48 pravdajo, da49 je menda50 nikoli ne bom imel, dasi51 gre meni dedovati52 po starših. Pomagati mi nobeden53 noče. Dokler sem54 hodil, sem pri55 dobrih ljudeh kaj dobil, zdaj56 pa sem57 sirota, ne morem se ganiti iz postelje58, nikogar ni, da59 bi mi kaj pomagal. O,60 Bogu se usmili,«61 je začel zdaj62 bolnik jokati, »63z grozno nadlogo me je Bog obiskal,64 vse me je zapustilo. Imel sem ljubega prijatelja,65 Pavla Svetina po imenu,66 on mi je vsak67 dan prinesel68 jesti, kar je sam pristradal70,
28
[56−57]
[20]
[40−41]
in mi je večkrat prestlal. Ravno dans1 mi je pa povedal, de2 ne bo mogel mi3 več pernesti4. Rad bi storil pa ne more. O gospod!7 ne zamerite, ne vem, kdo ste,8 kaj ste, sam Bog vas je pernesil9 mi pomagat,10 prosim vas, de11 mi nekoliko jedi pošljete, če ne, moram od hudiga12 umreti. Bog vam bo obilno poplačal kar mi boste strili, če14 vam drujiga15 ne bom mogel poverniti16, bom za vas molil. Užalilo se je dobrimu18 baronu viditi mladenča19 tako zapušeniga20 in pa žlahtniga21 rodu. Skrivej22 si je solze iz oči obrisal,23 in mu ni drujiga24 rekel, kakor obljubil mu je pošiljati25 dobrih jedi, in gre27. Ko baron domu pride29, vse kar je vidil svoji gospej pove32. Ves žalosten je bil Pavle, ko iz šole domu pride33. Baron ga pokliče, ko Pavle bukve iz rok dene. Hitro uboga,34 gre k baronu, kteriga35 najde na zložnimu36 sedežu in gospo zraven38 njega. Kaj bodo ukazali gnadlivi40 baron,41 vpraša Pavle ponižno. Baron se derži serdito42 in reče.43 Pavle!44 zakaj si nehvaležen? Ne veš, de sim45 ti veliko dobriga46 storil, zakaj zdej skrivej47 od hiše nosiš,48 in mi škodo delaš? Vse vem zdej49, kako ravnaš,50 vselej v šolo grede polne mavhe nabašeš51 jedi in odneseš. Več ne moreš zdaj skrivati in tajiti,53 povej zakaj to delaš? Pavle ves bled in prepaden ponižno odgovori kakor se spodobi gospodu odgovarjati, in reče: gnadlivi59 gospod baron, moj oče!60 moj dobrotnik! prosim de61 mi dovolite odgovoriti. Baron reče, govori:63 Ne tajim, začne Pavle govoriti, de sim65 večkrat nesel jedi od hiše, pa nisim66 nič
in mi je večkrat prestlal. Ravno danes1 mi je pa povedal, da mi2 ne bo mogel več prinesti4. Rad bi storil,5 pa ne more. O gospod,7 ne zamerite, ne vem, kdo ste,8 kaj ste, sam Bog vas je prinesel9 mi pomagat;10 prosim vas, da11 mi nekoliko jedi pošljete, če ne, moram od hudega12 umreti. Bog vam bo obilno poplačal,13 kar mi boste storili. Če14 vam drugega15 ne bom mogel povrniti16, bom za vas molil.«17 Užalilo se je dobremu18 baronu, ko je videl mladeniča19 tako zapuščenega20 in pa plemenitega21 rodu. Skrivaj22 si je solze iz oči obrisal in mu ni drugega24 rekel, kakor obljubil mu je, da mu bo25 dobrih jedi pošiljal26, in je šel27. Ko je28 baron domov prišel29, je povedal30 vse,31 kar je videl, svoji gospe32. Ves žalosten je bil Pavle, ko je prišel domov iz šole33. Baron ga pokliče, ko Pavle bukve iz rok dene. Hitro uboga,34 gre k baronu, katerega35 najde na zložnem36 sedežu in gospo zraven38 njega. »39Kaj bodo ukazali milostivi40 baron?«41 vpraša Pavle ponižno. Baron se drži srdito42 in reče: »43Pavle,44 zakaj si nehvaležen? Ne veš, da sem45 ti veliko dobrega46 storil? Zakaj zdaj skrivaj47 od hiše nosiš in mi škodo delaš? Vse vem zdaj49, kako ravnaš,50 vselej v šolo grede polne malhe51 jedi natlačiš52 in odneseš. Več ne moreš zdaj skrivati in tajiti;53 povej,54 zakaj to delaš?«55 Pavle ves bled in prepaden ponižno odgovori,58 kakor se spodobi gospodu odgovarjati, in reče: »Milostivi59 gospod baron, moj oče,60 moj dobrotnik! Prosim, da61 mi dovolite odgovoriti.«62 Baron reče: »Govori »63Ne tajim,«64 začne Pavle govoriti, »da sem65 večkrat nesel jedi od hiše, pa nisem66 nič
in mi je večkrat prestlal. Ravno danes1 mi je pa povedal, da mi2 ne bo mogel več prinesti4. Rad bi storil,5 pa ne more. O,6 gospod,7 ne zamerite, ne vem, kdo ste,8 kaj ste, sam Bog vas je prinesel9 mi pomagat;10 prosim vas, da11 mi nekoliko jedi pošljete, če ne, moram od hudega12 umreti. Bog vam bo obilno poplačal,13 kar mi boste storili. Če14 vam drugega15 ne bom mogel povrniti16, bom za vas molil.«17 Užalilo se je dobremu18 baronu, ko je videl mladeniča19 tako zapuščenega20 in pa žlahtnega21 rodu. Skrivaj22 si je solze iz oči obrisal in mu ni drugega24 rekel, kakor obljubil mu je, da mu bo25 dobrih jedi pošiljal26, in je šel27. Ko je28 baron domov prišel29, je povedal30 vse,31 kar je videl, svoji gospe32. Ves žalosten je bil Pavle, ko je prišel domov iz šole33. Baron ga pokliče, ko Pavle bukve iz rok dene. Hitro uboga,34 gre k baronu, katerega35 najde na zložnem36 sedežu,37 in gospo zraven38 njega. »39Kaj bodo ukazali milostivi40 baron41 vpraša Pavle ponižno. Baron se drži srdito42 in reče: »43Pavle,44 zakaj si nehvaležen? Ne veš, da sem45 ti veliko dobrega46 storil? Zakaj zdaj skrivaj47 od hiše nosiš in mi škodo delaš? Vse vem zdaj49, kako ravnaš,50 vselej v šolo grede polne malhe51 jedi natlačiš52 in odneseš. Več ne moreš zdaj skrivati in tajiti;53 povej,54 zakaj to delaš?«55 Pavle ves bled in prepaden ponižno odgovori,58 kakor se spodobi gospodu odgovarjati, in reče: »Milostivi59 gospod baron, moj oče,60 moj dobrotnik! Prosim, da61 mi dovolite odgovoriti.«62 Baron reče: »Govori!« »63Ne tajim,«64 začne Pavle govoriti, »da sem65 večkrat nesel jedi od hiše, pa nisem66 nič
in mi je večkrat prestlal. Ravno danes1 mi je pa povedal, da mi2 ne bo mogel več prinesti4. Rad bi storil,5 pa ne more. O gospod,7 ne zamerite, ne vem, kdo ste in8 kaj ste, sam Bog vas je prinesel9 mi pomagat;10 prosim vas, da11 mi nekoliko jedi pošljete, če ne, moram od hudega12 umreti. Bog vam bo obilno poplačal,13 kar mi boste storili. Če14 vam drugega15 ne bom mogel povrniti16, bom za vas molil.«17 Užalilo se je dobremu18 baronu, ko je videl mladeniča19 tako zapuščenega20 in pa žlahtnega21 rodu. Skrivaj22 si je solze iz oči obrisal in mu ni drugega24 rekel, kakor obljubil mu je, da mu bo25 dobrih jedi pošiljal26, in je šel27. Ko je28 baron domov prišel29, je povedal30 vse,31 kar je videl, svoji gospe32. Ves žalosten je bil Pavle, ko je prišel domov iz šole33. Baron ga pokliče, ko Pavle bukve iz rok dene. Hitro uboga in34 gre k baronu, katerega35 najde na zložnem36 sedežu,37 in gospo zdraven38 njega. »39Kaj bodo ukazali, milostljivi40 baron41 vpraša Pavle ponižno. Baron se drži srdito42 in reče: »43Pavle,44 zakaj si nehvaležen? Ne veš, da sem45 ti veliko dobrega46 storil? Zakaj zdaj skrivaj47 od hiše nosiš in mi škodo delaš? Vse vem zdaj49, kako ravnaš;50 vselej v šolo grede polne malhe51 jedi nabašeš52 in odneseš. Več ne moreš zdaj skrivati in tajiti;53 povej,54 zakaj to delaš?«55 Pavle,56 ves bled in prepaden,57 ponižno odgovori,58 kakor se spodobi gospodu odgovarjati, in reče: »Milostljivi59 gospod baron, moj oče,60 moj dobrotnik! Prosim, da61 mi dovolite odgovoriti.«62 Baron reče: »Govori!« »63Ne tajim,«64 začne Pavle govoriti, »da sem65 večkrat nesel jedi od hiše, pa nisem66 nič
29
[57−58]
[20−21]
[41−42]
škode storil. Perstradal sim1, svojim ustam sim pertergal2, de sim revnimu3 bolniku, tovaršu4 nesel. Nar manjši5 reči nisim6 vzel od hiše drujiga7, kot kar sim8 si jedi pertergal9. Vam škodo in krivico delati, mi vest ne dopusti. Vas za drujiga11 prositi si nisim13 upal, ker še14 za te dobrote, kar mi jih storite, ne bom mogel nikoli zadosti zahvaliti. Tovarš15 se mi je zlo16 smilil; mislil sim,17 ker ste vi meni toliko dobriga18 storili in mi toliko pomagali, sim19 tudi jest20 dolžan, če morem kaj drugim pomagati in jim dobriga22 kaj storiti. Baron in baronka sta se k videzu nekaj časa jezno deržala25, pa zdej26 nič več nista mogla,27 obema so se solze uderle,28 in sta djala29: Ne boj se Pavle! Vse nama je znano, kako si ravnal. Rada sva te do zdej32 imela, pa veliko rajši te bova zanaprej33. Bodi vedno tako dober in34 zvest in usmiljen, Bog ti bo srečo dal. Eden35 za drugim ga objameta. Zdej36 si naji37 ljubeznivi sin, od danes ne boš več per38 družini, ampak per39 nama jedel,40 in karkoli boš poželil41, le reci in boš43 vse imel. Prav storiš, če revežem pomagaš to ti bo prav hodilo. Pojdi zdej46 hitro k svojimu bolnimu tovaršu47 in ga razveseli, glej48 vse to mu boš nesel: Nato Baron49 pelje Pavleta v kamro51, kjer sta že perpravljena52 bila dva hlapca, ktera54 sta nesla eden poln jerbas dobrih jedi;55 in sladkiga56 vina, drugi pa mehko postljo57. Odrajtaj58 hitro vse to bolniku in mu reci: tisti59 gospod, ki te je obiskal, ti vse to pošlje,60 in tudi zanaprej, kar61 boš potrebval62, boš dobil64. Drugi dan pošlje gospod tudi svojiga zdravnika ali dohtarja k bolniku66,
škode storil. Pristradal sem1, svojim ustom sem pritrgal2, da sem revnemu3 bolniku, tovarišu4 nesel. Najmanjše5 reči nisem6 vzel od hiše drugega7, kot kar sem8 si jedi pritrgal9. Vam škodo in krivico delati, mi vest ne dopusti. Vas za drugega11 prositi,12 si nisem13 upal, ker se že14 za te dobrote, kar mi jih storite, ne bom mogel nikoli zadosti zahvaliti. Tovariš15 se mi je zelo16 smilil; mislil sem:17 ker ste vi meni toliko dobrega18 storili in mi toliko pomagali, sem19 tudi jaz20 dolžan, če morem,21 kaj drugim pomagati in jim dobrega22 kaj storiti.«24 Baron in baronka sta se k videzu nekaj časa jezno držala25, pa zdaj26 nič več nista mogla;27 obema so se solze udrle28 in sta dejala29: »30Ne boj se,31 Pavle! Vse nama je znano, kako si ravnal. Rada sva te do sedaj32 imela, pa veliko rajši te bova za naprej33. Bodi vedno tako dober,34 zvest in usmiljen, Bog ti bo srečo dal.« Eden35 za drugim ga objameta. »Zdaj36 si naju37 ljubeznivi sin, od danes ne boš več pri38 družini, ampak pri39 nama jedel;40 in karkoli boš poželel41, le reci in vse boš44 imel. Prav storiš, če revežem pomagaš;45 to ti bo prav hodilo. Pojdi zdaj46 hitro k svojemu bolnemu tovarišu47 in ga razveseli! Glej,48 vse to mu boš nesel Nato49 pelje baron50 Pavleta v sobo51, kjer sta že52 bila pripravljena53 dva hlapca, ki54 sta nesla eden poln jerbas dobrih jedi in sladkega56 vina, drugi pa mehko posteljo57. »Oddaj58 hitro vse to bolniku in mu reci: Tisti59 gospod, ki te je obiskal, ti vse to pošilja60 in tudi za naprej61 boš dobil vse62, kar63 boš potreboval64.«65 Drugi dan pošlje gospod k bolniku tudi svojega zdravnika66,
škode storil. Pristradal sem1, svojim ustom sem pritrgal2, da sem revnemu3 bolniku, tovarišu4 nesel. Najmanjše5 reči nisem6 vzel od hiše drugega7, kot kar sem8 si jedi pritrgal9. Vam škodo in krivico delati, mi vest ne dopusti. Vas za drugega11 prositi,12 si nisem13 upal, ker se že14 za te dobrote, kar mi jih storite, ne bom mogel nikoli zadosti zahvaliti. Tovariš15 se mi je zelo16 smilil; mislil sem:17 ker ste vi meni toliko dobrega18 storili in mi toliko pomagali, sem19 tudi jaz20 dolžan, če morem,21 kaj drugim pomagati in jim dobrega22 kaj storiti.«24 Baron in baronka sta se k videzu nekaj časa jezno držala25, pa zdaj26 nič več nista mogla;27 obema so se solze udrle28 in sta dejala29: »30Ne boj se,31 Pavle! Vse nama je znano, kako si ravnal. Rada sva te do sedaj32 imela, pa veliko rajši te bova za naprej33. Bodi vedno tako dober,34 zvest in usmiljen, Bog ti bo srečo dal.« Eden35 za drugim ga objameta. »Zdaj36 si naju37 ljubeznivi sin, od danes ne boš več pri38 družini, ampak pri39 nama jedel;40 in karkoli boš poželel41, le reci in vse boš44 imel. Prav storiš, če revežem pomagaš;45 to ti bo prav hodilo. Pojdi zdaj46 hitro k svojemu bolnemu tovarišu47 in ga razveseli! Glej,48 vse to mu boš nesel.« Nato49 pelje baron50 Pavleta v sobo51, kjer sta že52 bila pripravljena53 dva hlapca, ki54 sta nesla eden poln jerbas dobrih jedi in sladkega56 vina, drugi pa mehko posteljo57. »Oddaj58 hitro vse to bolniku in mu reci: Tisti59 gospod, ki te je obiskal, ti vse to pošilja60 in tudi za naprej61 boš dobil vse62, kar63 boš potreboval64.«65 Drugi dan pošlje gospod k bolniku tudi svojega zdravnika66,
škode storil. Pristradal sem1, svojim ustom sem pritrgal2, da sem revnemu3 bolniku, tovarišu,4 nesel. Najmanjše5 reči nisem6 vzel od hiše drugega7, kot kar sem8 si jedi pritrgal9. Vam škodo in krivico delati, tega10 mi vest ne dopusti. Vas za drugega11 prositi si nisem13 upal, ker se že14 za te dobrote, kar mi jih storite, ne bom mogel nikoli zadosti zahvaliti. Tovariš15 se mi je zelo16 smilil; mislil sem:17 ker ste vi meni toliko dobrega18 storili in mi toliko pomagali, sem19 tudi jaz20 dolžan, če morem,21 kaj drugim pomagati in jim kaj dobrega23 storiti.«24 Baron in baronka sta se k videzu nekaj časa jezno držala25, pa zdaj26 nič več nista mogla;27 obema so se solze udrle28 in sta dejala29: »30Ne boj se,31 Pavle! Vse nama je znano, kako si ravnal. Rada sva te do sedaj32 imela, pa veliko rajši te bova za naprej33. Bodi vedno tako dober,34 zvest in usmiljen, Bog ti bo srečo dal.« Drug35 za drugim ga objameta. »Zdaj36 si naju37 ljubeznivi sin, od danes ne boš več pri38 družini, ampak pri39 nama jedel;40 in karkoli boš poželel41, le reci,42 in vse boš44 imel. Prav storiš, če revežem pomagaš;45 to ti bo prav hodilo. Pojdi zdaj46 hitro k svojemu bolnemu tovarišu47 in ga razveseli! Glej,48 vse to mu boš nesel.« Nato49 pelje baron50 Pavleta v sobo51, kjer sta bila že pripravljena53 dva hlapca, ki54 sta nesla eden poln jerbas dobrih jedi in sladkega56 vina, drugi pa mehko posteljo57. »Oddaj58 hitro vse to bolniku in mu reci: Tisti59 gospod, ki te je obiskal, ti vse to pošilja60 in tudi za naprej61 boš dobil vse62, kar63 boš potreboval64.«65 Drugi dan pošlje gospod k bolniku tudi svojega zdravnika66,
30
[58−59]
[21]
[42−43]
kateri1 je tako dolgo k njemu hodil, de2 ga je ozdravil. S kakim3 veseljem je Pavle šel s hlapcama4 k svojimu bolnimu prijatlu5, se ne da dopovedati. Komej6 stopi v bolnikovo kamerco7, mu hitro oznani rekoč: Hvali Boga, ljubi moj prijatel, on10 je vidil11 tvoje solze, z usmiljenim očesam12 te je pogledal,13 in zdaj ti pomanjša14 tvojo revšnost15. Lej16 moj Gospod17 ti pošlje18 jedi dobre in zdrave bolniku, in vina. Tudi postljo20 mehko, ktere zlo22 potrebuješ. Karkoli boš potrebval23 še za naprej, boš prejel. Moj dobri gospod, moj oče, je obljubil zato skerbeti24, de25 ozdraviš. Glej de26 res Bog nobeniga27 ne pusti od hudiga konc28 vzeti, kteri29 v njega upa. Bolnik ni mogel na vse to nič odgovoriti drujiga,31 kakor oči je proti nebesam obernil32 rekoč: O dobrotlivi34 Bog! nisim35 vreden tolike dobrote, poverni36 obilno mojimu37 dobrotniku, jest38 mu ne morem poverniti39. Vsaki40 dan je potem Pavle smel obiskati svojiga bolniga prijatla41 in mu nesti kar je poželil43. V pol leta je ozdravil,44 in spet k moči prišel. Perva45 pot bolnika Avguština po bolezni je bila v cerkev. Pred velikim altarjem46 je pokleknil in tako zvesto molil in Boga hvalil za zdravje, de47 je bil ves v Boga zamišljen. Ker je bilo to popoldne in nobeniga48 človeka ni bilo v cerkvi, je tudi na glas molil. Med tem49 ko Avguštin ves v andohti vtopljen serčno51 moli,52 in Boga hvali, prideta dva ptuja53 gospoda v cerkev ogledat jo znotrej54. Tiho ona55 hodita, Avguštin jih56 ne vidi, le naprej moli na glas. Te besede sta gospoda slišala, ki jih je govoril: Dobrotlivi57
ki1 je tako dolgo k njemu hodil, da2 ga je ozdravil. S kakšnim3 veseljem je Pavle šel s hlapcema4 k bolnemu prijatelju5, se ne da dopovedati. Komaj6 stopi v bolnikovo sobico7, mu hitro oznani,8 rekoč: »9Hvali Boga, ljubi moj prijatelj! On10 je videl11 tvoje solze, z usmiljenim očesom12 te je pogledal in zdaj ti pomanjšuje14 tvojo revščino15. Glej,16 moj gospod17 ti pošilja18 jedi,19 dobre in zdrave bolniku, in vina. Tudi mehko posteljo21, katere zelo22 potrebuješ. Karkoli boš potreboval23 še za naprej, boš prejel. Moj dobri gospod, moj oče, je obljubil zate skrbeti24, da25 ozdraviš. Glej, da26 res Bog nikogar27 ne pusti od hudega konec28 vzeti, kateri29 v njega upa.«30 Bolnik ni mogel na vse to nič odgovoriti drugega,31 kakor oči je proti nebesom obrnil,32 rekoč: »33O, dobrotljivi34 Bog! Nisem35 vreden tolike dobrote. Povrni36 obilno mojemu37 dobrotniku, jaz38 mu ne morem povrniti39.« Vsak40 dan je potem Pavle smel obiskati svojega bolnega prijatelja41 in mu nesti,42 kar je poželel43. V pol leta je ozdravel44 in spet k moči prišel. Prva45 pot bolnika Avguština po bolezni je bila v cerkev. Pred velikim oltarjem46 je pokleknil in tako zvesto molil in Boga hvalil za zdravje, da47 je bil ves v Boga zamišljen. Ker je bilo to popoldne in nobenega48 človeka ni bilo v cerkvi, je tudi na glas molil. Medtem49 ko Avguštin ves v pobožnosti vtopljen srčno51 moli in Boga hvali, prideta dva tuja53 gospoda v cerkev, ogledovat jo znotraj54. Tiho hodita, Avguštin jih56 ne vidi, le naprej moli na glas. Te besede sta gospoda slišala, ki jih je govoril: »Dobrotljivi57
ki1 je tako dolgo k njemu hodil, da2 ga je ozdravil. S kakšnim3 veseljem je Pavle šel s hlapcema4 k bolnemu prijatelju5, se ne da dopovedati. Komaj6 stopi v bolnikovo sobico7, mu hitro oznani,8 rekoč: »9Hvali Boga, ljubi moj prijatelj! On10 je videl11 tvoje solze, z usmiljenim očesom12 te je pogledal in zdaj ti pomanjšuje14 tvojo revščino15. Glej,16 moj gospod17 ti pošilja18 jedi,19 dobre in zdrave bolniku, in vina. Tudi mehko posteljo21, katere zelo22 potrebuješ. Karkoli boš potreboval23 še za naprej, boš prejel. Moj dobri gospod, moj oče, je obljubil za to skrbeti24, da25 ozdraviš. Glej, da26 res Bog nikogar27 ne pusti od hudega konec28 vzeti, kateri29 v njega upa.«30 Bolnik ni mogel na vse to nič odgovoriti drugega;31 kakor oči je proti nebesom obrnil,32 rekoč: »33O, dobrotljivi34 Bog! Nisem35 vreden tolike dobrote. Povrni36 obilno mojemu37 dobrotniku, jaz38 mu ne morem povrniti39.« Vsak40 dan je potem Pavle smel obiskati svojega bolnega prijatelja41 in mu nesti,42 kar je poželel43. V pol leta je ozdravel44 in spet k moči prišel. Prva45 pot bolnika Avguština po bolezni je bila v cerkev. Pred velikim oltarjem46 je pokleknil in tako zvesto molil in Boga hvalil za zdravje, da47 je bil ves v Boga zamišljen. Ker je bilo to popoldne in nobenega48 človeka ni bilo v cerkvi, je tudi na glas molil. Medtem49 ko Avguštin ves v pobožnosti vtopljen srčno51 moli in Boga hvali, prideta dva tuja53 gospoda v cerkev, ogledovat jo znotraj54. Tiho hodita, Avguštin jih56 ne vidi, le naprej moli na glas. Te besede sta gospoda slišala, ki jih je govoril: »Dobrotljivi57
ki1 je tako dolgo k njemu hodil, da2 ga je ozdravil. S kakšnim3 veseljem je Pavle šel s hlapcema4 k bolnemu prijatelju5, se ne da dopovedati. Komaj6 stopi v bolnikovo sobico7, mu hitro oznani,8 rekoč: »9Hvali Boga, ljubi moj prijatelj! On10 je videl11 tvoje solze, z usmiljenim očesom12 te je pogledal in zdaj ti pomanjšuje14 tvojo revščino15. Glej,16 moj gospod17 ti pošilja18 jedi,19 dobre in zdrave bolniku, in vina. Tudi mehko posteljo21, katere zelo22 potrebuješ. Karkoli boš potreboval23 še za naprej, boš prejel. Moj dobri gospod, moj oče, je obljubil za to skrbeti24, da25 ozdraviš. Glej, da26 res Bog nikogar27 ne pusti od hudega konec28 vzeti, kateri29 v njega upa.«30 Bolnik ni mogel na vse to nič drugega odgovoriti,31 kakor oči je proti nebesom obrnil,32 rekoč: »33O dobrotljivi34 Bog! Nisem35 vreden tolike dobrote. Povrni36 obilno mojemu37 dobrotniku, jaz38 mu ne morem povrniti39.« Vsak40 dan je potem Pavle smel obiskati svojega bolnega prijatelja41 in mu nesti,42 kar je poželel43. V pol leta je ozdravel44 in spet k moči prišel. Prva45 pot bolnika Avguština po bolezni je bila v cerkev. Pred velikim oltarjem46 je pokleknil in tako zvesto molil in Boga hvalil za zdravje, da47 je bil ves v Boga zamišljen. Ker je bilo to popoldne in nobenega48 človeka ni bilo v cerkvi, je tudi na glas molil. Medtem49 ko Avguštin,50 ves v pobožnost utopljen, srčno51 moli in Boga hvali, prideta dva tuja53 gospoda v cerkev ogledovat je znotraj54. Tiho hodita, Avguštin ju56 ne vidi, le naprej moli na glas. Te besede sta gospoda slišala, ki jih je govoril: »Dobrotljivi57
31
[59−60]
[21−22]
[43−44]
Bog! Če je tvoja sveta volja ohrani mi zdravje in daj mi perložnost2 toliko perslužiti3, de4 bom zamogel5 kaj poverniti dobrotnikam6. Ptuja gospoda Avguština7 gledata in se nad njegovo molitvijo izgledujeta; nista10 ga hotla11 motiti, pa rada bi ga bila vidila12 in zvedila13, kdo de14 je. Ko cerkev ogledata, gresta vun15 in per16 vratih čakata molivca mladenča17. Kader18 pride mu rečeta: Ptujca20 sva, iz Duneja prideva,21 ali nama zamoreš22 kaj od te cerkve23 povedati? Koliko je stara, ali kaj24 ima drugih žlahtnih dragih25 reči.26 Avguštin odgovori modro: Rad bi vama povedal, pa ne morem nič vediti,28 se nisim nikoli zato pečal29, sim30 šolar, sim31 se le učil. Zlo sim32 bil bolan, pa mi je Bog spet zdravje dal,34 zato sim35 ga peršel dans na pervo semkej zahvalit36. Nato reče eden ptujih38 gospodov.39 Tudi mi dva40 šolarja iševa41, imava mu nekej zlo veseliga42 povedati,43 morebiti bi nama ti zamogel44 povedati, kje ga najdeva. Avguštin odgovori: Kmalo46 ga bomo našli, če mi le hočeta povedati, kako mu je ime,47 in kako se piše. Gospod odgovori: Šolarju, ki ga iševa50, je ime Avguštin, piše se Zormann51. Avguština še od bolezni slabiga per tej besedi rudečna spreleti,54 in pomolči, misli ali bi povedal ali ne, de56 je on tisti šolar. Vender57 reče: Moja gospoda!59 če tega šolarja išeta60, moram vama povedati, de sim jest61. Prosim vaj62, povejta mi kaj imata meni64 oznaniti. Gospoda rečeta: Ti si še slab od bolezni, idimo na tvoj dom, tam ti bova povedala in pismo pokazala. Ne grem pred domu68, pravi Avguštin, de70 opravim kar
Bog! Če je tvoja sveta volja,1 ohrani mi zdravje in daj mi priložnost,2 toliko prislužiti3, da4 bom mogel5 kaj povrniti dobrotnikom6.« Tuja gospoda7 gledata Avguština8 in se izgledujeta9 nad njegovo molitvijo. Nista10 ga hotela11 motiti, pa rada bi ga bila videla12 in vedela13, kdo je. Ko cerkev ogledata, gresta ven15 in pri16 vratih čakata molilca mladeniča17. Ko18 pride,19 mu rečeta: »Tujca20 sva, z Dunaja prihajava;21 ali nama moreš22 kaj o tej cerkvi23 povedati? Koliko je stara? Ali24 ima kaj dragocenih25 reči?«26 Avguštin odgovori modro: »27Rad bi vama povedal, pa ne morem nič vedeti; nikoli28 se nisem za to zanimal29, sem30 šolar, sem31 se le učil. Zelo sem32 bil bolan, pa mi je ljubi33 Bog spet zdravje dal;34 zato sem35 ga prišel danes najprvo semkaj zahvaliti36.«37 Nato reče eden tujih38 gospodov: »39Tudi midva iščeva40 šolarja, imava mu nekaj zelo veselega42 povedati;43 morebiti bi nama ti mogel44 povedati, kje ga najdeva.«45 Avguštin odgovori: »Kmalu46 ga bomo našli, če mi le hočeta povedati, kako mu je ime in kako se piše.«48 Gospod odgovori: »49Šolarju, ki ga iščeva50, je ime Avguštin, piše se Zorman51.«52 Avguština,53 še od bolezni slabega, spreleti pri tej besedi rdečina54 in pomolči, misli,55 ali bi povedal ali ne, da56 je on tisti šolar. Vendar57 reče: »58Moja gospoda,59 če tega šolarja iščeta60, moram vama povedati, da sem jaz61. Prosim vaju62, povejta mi,63 kaj mi imata64 oznaniti.«65 Gospoda rečeta: »66Ti si še slab od bolezni, idimo na tvoj dom, tam ti bova povedala in pismo pokazala.« »67Ne grem prej domov68,«69 pravi Avguštin, da70 opravim,71 kar
Bog! Če je tvoja sveta volja,1 ohrani mi zdravje in daj mi priložnost,2 toliko prislužiti3, da4 bom mogel5 kaj povrniti dobrotnikom6.« Tuja gospoda7 gledata Avguština8 in se izgledujeta9 nad njegovo molitvijo. Nista10 ga hotela11 motiti, pa rada bi ga bila videla12 in vedela13, kdo da14 je. Ko cerkev ogledata, gresta ven15 in pri16 vratih čakata molilca mladeniča17. Ko18 pride,19 mu rečeta: »Tujca20 sva, z Dunaja prihajava;21 ali nama moreš22 kaj o tej cerkvi23 povedati? Koliko je stara? Ali24 ima kaj dragocenih25 reči26 Avguštin odgovori modro: »27Rad bi vama povedal, pa ne morem nič vedeti; nikoli28 se nisem za to zanimal29, sem30 šolar, sem31 se le učil. Zelo sem32 bil bolan, pa mi je ljubi33 Bog spet zdravje dal;34 zato sem35 ga prišel danes najprvo semkaj zahvalit36.«37 Nato reče eden tujih38 gospodov: »39Tudi midva iščeva40 šolarja, imava mu nekaj zelo veselega42 povedati;43 morebiti bi nama ti mogel44 povedati, kje ga najdeva.«45 Avguštin odgovori: »Kmalu46 ga bomo našli, če mi le hočeta povedati, kako mu je ime in kako se piše.«48 Gospod odgovori: »49Šolarju, ki ga iščeva50, je ime Avguštin, piše se Zorman51.«52 Avguština,53 še od bolezni slabega, spreleti pri tej besedi rdečina54 in pomolči, misli,55 ali bi povedal ali ne, da56 je on tisti šolar. Vendar57 reče: »58Moja gospoda,59 če tega šolarja iščeta60, moram vama povedati, da sem jaz61. Prosim vaju62, povejta mi,63 kaj mi imata64 oznaniti.«65 Gospoda rečeta: »66Ti si še slab od bolezni, idimo na tvoj dom, tam ti bova povedala in pismo pokazala.« »67Ne grem prej domov68,«69 pravi Avguštin, »da70 opravim,71 kar
Bog! Če je tvoja sveta volja,1 ohrani mi zdravje in daj mi priložnost2 toliko prislužiti3, da4 bom mogel5 kaj povrniti dobrotnikom6.« Tuja gospoda7 gledata Avguština8 in se izgledujeta9 nad njegovo molitvijo. Nista10 ga hotela11 motiti, pa rada bi ga bila videla12 in izvedela13, kdo da14 je. Ko cerkev ogledata, gresta ven15 in pri16 vratih čakata molilca mladeniča17. Ko18 pride,19 mu rečeta: »Tujca20 sva, z Dunaja prihajava;21 ali nama moreš22 kaj o tej cerkvi23 povedati? Koliko je stara? Ali24 ima kaj dragocenih25 reči26 Avguštin odgovori modro: »27Rad bi vama povedal, pa ne morem nič vedeti; nikoli28 se nisem za to zanimal29, sem30 šolar, sem31 se le učil. Zelo sem32 bil bolan, pa mi je Bog spet zdravje dal,34 zato sem35 ga prišel danes najprvo semkaj zahvalit36.«37 Nato reče eden tujih38 gospodov: »39Tudi midva iščeva40 šolarja, imava mu nekaj zelo veselega42 povedati;43 morebiti bi nama ti mogel44 povedati, kje ga najdeva.«45 Avguštin odgovori: »Kmalu46 ga bomo našli, če mi le hočeta povedati, kako mu je ime in kako se piše.«48 Gospod odgovori: »49Šolarju, ki ga iščeva50, je ime Avguštin, piše se Zorman51.«52 Avguština,53 še od bolezni slabega, spreleti pri tej besedi rdečina54 in pomolči, misli,55 ali bi povedal ali ne, da56 je on tisti šolar. Vendar57 reče: »58Moja gospoda,59 če tega šolarja iščeta60, moram vama povedati, da sem jaz61. Prosim vaju62, povejta mi,63 kaj mi imata64 oznaniti.«65 Gospoda rečeta: »66Ti si še slab od bolezni, idimo na tvoj dom, tam ti bova povedala in pismo pokazala.« »67Ne grem prej domov68,«69 pravi Avguštin, »da70 opravim,71 kar
32
[60−61]
[22−23]
[44−45]
sim1 obljubil, de2 grem zahvaliti svojiga3 dobrotnika, barona I. Prav je pravita gospoda, gremo vkup7; tudi midva sva z baronam8 znana. Avguštin zahvali10 barona ponižno za vse dobrote in mu roko kušne12 rekoč: Bog vam poverni, drujiga14 vam ne morem poverniti;15 molil pa bom za vas. Če bi kdej16 priložnost imel, kterimu17 vaših kaj pomagati, bom z veseljem storil,18 vaših dobrot ne bom nikoli pozabil. Zdej19 stopi eden dunajskih gospodov in mu pokaže pisanje, kar Avguštinu gre. Baron bere naglas20. Zapisano je bilo: Pravda je končana, krivični žlahtniki Avguština22, kteri23 so se bili grajšine24 polastili, ktera25 po pravici Avguštinu Zormanu gre, so pravda zgubili26. Avguštin je pravi njeni27 gospodar, njemu se mora precej dati. Ker se pa ne ve, kje je, se mora po vsih28 mestih iti iskat, de29 se najde in v svoje30 domovino perpelje31. Ta dva dunejska33 gospoda sta bila dva besednika, ktera34 sta se za Avguština vlekla in mu srečno grajšino35 in vse veliko premoženje ohranila36. Torej37 sta sama prišla ga39 iskat in mu to veselje oznanit40. Vsi so skup per41 baronu ostali,42 in se gostili. Baron je tudi bil vesel nad to zgodbo43. Nar bolj44 vesel pa je bil Pavle Avguštinov tovarš, vender46 se mu je težko zdelo se ločiti48 od svojiga prijatla49. Cel50 teden so bli vkup per51 baronu. Sedmi dan pa gre Avguštin z dvema gospodama52 na svojo dobljeno grajšino53. Kader54 sta se ločila Pavle in Avguštin so bile Pavletove56 zadnje besede: Bratec!59 v nadlogah si v Boga zaupal;60 v sreči na Boga ne pozabi.61
sem1 obljubil, da2 grem zahvaliti svojega3 dobrotnika, barona I.« »4Prav je5 pravita gospoda, »6gremo vkup7; tudi midva sva z baronom8 znana.«9 Avguštin zahvali10 barona ponižno za vse dobrote in mu roko poljubi,12 rekoč: »13Bog vam povrni, drugega14 vam ne morem povrniti;15 molil pa bom za vas. Če bi kdaj16 priložnost imel, kateremu17 vaših kaj pomagati, bom z veseljem storil;18 vaših dobrot ne bom nikoli pozabil.« Zdaj19 stopi eden dunajskih gospodov in mu pokaže pisanje, kar Avguštinu gre. Baron bere na glas20. Zapisano je bilo: »21Pravda je končana, krivični sorodniki Avguštinovi22, kateri23 so se bili graščine24 polastili, ki25 po pravici Avguštinu Zormanu gre, so pravdo izgubili26. Avguštin je pravi njen27 gospodar, njemu se mora precej dati. Ker se pa ne ve, kje je, se mora po vseh28 mestih iti iskat, da29 se najde in v svojo30 domovino pripelje31.«32 Ta dva dunajska33 gospoda sta bila dva besednika, katera34 sta se za Avguština vlekla in mu srečno ohranila graščino35 in vse veliko premoženje. Zato37 sta ga38 sama prišla iskat in mu to veselje oznaniti40. Vsi so skup pri41 baronu ostali in se gostili. Baron je tudi bil vesel te zgodbe43. Najbolj44 vesel pa je bil Pavle,45 Avguštinov tovariš. Vendar46 se mu je težko zdelo,47 se ločiti48 od svojega prijatelja49. Ves50 teden so bili vkupaj pri51 baronu. Sedmi dan pa gre Avguštin z obema gospodoma52 na svojo dobljeno graščino53. Ko54 sta se ločila Pavle in Avguštin,55 so bile zadnje Pavletove57 besede: »58Bratec,59 v nadlogah si v Boga zaupal,60 v sreči na Boga ne pozabi!«61
sem1 obljubil, da2 grem zahvalit svojega3 dobrotnika, barona I.« »4Prav je5 pravita gospoda, »6gremo skup7; tudi midva sva z baronom8 znana.«9 Avguštin zahvali10 barona ponižno za vse dobrote in mu roko poljubi,12 rekoč: »13Bog vam povrni, drugega14 vam ne morem povrniti;15 molil pa bom za vas. Če bi kdaj16 priložnost imel, kateremu17 vaših kaj pomagati, bom z veseljem storil;18 vaših dobrot ne bom nikoli pozabil.« Zdaj19 stopi eden dunajskih gospodov in mu pokaže pisanje, kar Avguštinu gre. Baron bere na glas20. Zapisano je bilo: »21Pravda je končana, krivični sorodniki Avguštinovi22, kateri23 so se bili graščine24 polastili, ki25 po pravici Avguštinu Zormanu gre, so pravdo izgubili26. Avguštin je pravi njen27 gospodar, njemu se mora precej dati. Ker se pa ne ve, kje je, se mora po vseh28 mestih iti iskat, da29 se najde in v svojo30 domovino pripelje31.«32 Ta dva dunajska33 gospoda sta bila dva besednika, katera34 sta se za Avguština vlekla in mu srečno ohranila graščino35 in vse veliko premoženje. Zato37 sta ga38 sama prišla iskat in mu to veselje oznanit40. Vsi so skup pri41 baronu ostali in se gostili. Baron je tudi bil vesel te zgodbe43. Najbolj44 vesel pa je bil Pavle,45 Avguštinov tovariš. Vendar46 se mu je težko zdelo,47 se ločiti48 od svojega prijatelja49. Ves50 teden so bili vkupaj pri51 baronu. Sedmi dan pa gre Avguštin z obema gospodoma52 na svojo dobljeno graščino53. Ko54 sta se ločila Pavle in Avguštin,55 so bile zadnje Pavletove57 besede: »58Bratec,59 v nadlogah si v Boga zaupal,60 v sreči na Boga ne pozabi61
sem1 obljubil, da2 grem zahvalit svojega3 dobrotnika, barona I.« »4Prav je5 pravita gospoda, »6gremo vkup7; tudi midva sva z baronom8 znana.«9 Avguštin barona ponižno zahvali11 za vse dobrote in mu roko poljubi,12 rekoč: »13Bog vam povrni; drugega14 vam ne morem povrniti,15 molil pa bom za vas. Če bi kdaj16 priložnost imel, kateremu17 vaših kaj pomagati, bom z veseljem storil;18 vaših dobrot ne bom nikoli pozabil.« Zdaj19 stopi eden dunajskih gospodov in mu pokaže pisanje, kar Avguštinu gre. Baron bere na glas20. Zapisano je bilo: »21Pravda je končana, krivični sorodniki Avguština22, kateri23 so se bili graščine24 polastili, ki25 po pravici Avguštinu Zormanu gre, so pravdo izgubili26. Avguštin je pravi njen27 gospodar, njemu se mora precej dati. Ker se pa ne ve, kje je, se mora po vseh28 mestih iti iskat, da29 se najde in v svojo30 domovino pripelje31.«32 Ta dva dunajska33 gospoda sta bila dva besednika, katera34 sta se za Avguština vlekla in mu srečno ohranila graščino35 in vse veliko premoženje. Torej37 sta ga38 sama prišla iskat in mu to veselje oznanit40. Vsi so skup pri41 baronu ostali in se gostili. Baron je tudi bil vesel te zgodbe43. Najbolj44 vesel pa je bil Pavle,45 Avguštinov tovariš. Vendar46 se mu je težko zdelo ločiti47 se od svojega prijatelja49. Ves50 teden so bili vkupaj pri51 baronu. Sedmi dan pa gre Avguštin z dvema gospodoma52 na svojo dobljeno graščino53. Ko54 sta se ločila Pavle in Avguštin,55 so bile Pavletove56 zadnje besede: »58Bratec,59 v nadlogah si v Boga zaupal,60 v sreči na Boga ne pozabi61
33
[61]
[23]
[45−46]
Avguštin obljubi in se ločita. Veči del1 je res: Prijatel2, kader3 je spred4 oči, je kmalo5 iz serca6. Prijatel7 je dober, dokler kaj pomaga; ko ga pa ne potrebujemo, nam je malo zanj mar. Tako je bilo tudi per8 Avguštinu. Pozabil je na svojiga9 Pavleta,10 kakor točaj na egiptovskiga11 Jožefa. Več12 se ni13 nanj spomnil, nikoli mu ni pisal nikoli nič sporočil. Pavle ni vedil15 ali Avguštin živi ali kam je prešel. Nič ni slišal ne od njega,17 ne od njegove grajšine18. Pavle si misli,19 tako je na svetu. Vender20 ga izgovarja in misli, ali21 nima časa ali pa je bolan. Pavletu je bilo zdaj per svojim krušnim23 očetu Baronu24 I. zlo25 dobro. Imel je karkoli je poželel. Gospod in gospa se nista ganila, ne stopince27 nista storila brez Pavleta. Pravi oče in prava28 mati ne moreta bolj ljubiti svojiga lastniga29 otroka, kakor sta ona dva30 Pavleta ljubila31, zato32 ker sta vidila de33 ima Pavle žlahtno34 dušo, dobro serce,35 in čisto nedolžnost. Veliko veselje sta imela nad njim. Zraven je bil vedno nar pervi36 po vsih37 šolah. Zdej38 je bil v sedmi šoli, pa vedno ves ponižin39 in postrežin40. V taki sreči Pavle vender41 nikoli ni bil prav vesel, ampak vedno zamišljen in od dne do dne bolj žalosten. Kolikokrat42 sta ga gospod in gospa vprašala: Zakaj nisi Pavle nikoli prav vesel in dobre volje. Lej46 z nama greš v vsako hišo k vsaki gospodi; sej48 ti dava kar hočeš; kaj ti vender manka.50 Pavle pravi na ravnost51 brez hinavšine52: Ravno to me dela žalostniga54, ker se mi zdej55 preveč dobro
Avguštin obljubi in se ločita. Večidel1 je res: Prijatelj2, kadar3 je izpred4 oči, je kmalu5 iz srca6. Prijatelj7 je dober, dokler kaj pomaga; ko ga pa ne potrebujemo, nam je malo zanj mar. Tako je bilo tudi pri8 Avguštinu. Pozabil je na svojega9 Pavleta kakor točaj na egiptovskega11 Jožefa. Ni12 se več13 nanj spomnil, nikoli mu ni pisal,14 nikoli nič sporočil. Pavle ni vedel,15 ali Avguštin živi,16 ali kam je prešel. Nič ni slišal ne o njem17 ne o njegovi graščini18. Pavle si misli:19 tako je na svetu. Vendar20 ga izgovarja in misli, da21 nima časa,22 ali pa je bolan. Pavletu je bilo zdaj pri svojem krušnem23 očetu baronu24 I. zelo25 dobro. Imel je,26 karkoli je poželel. Gospod in gospa se nista ganila, ne stopinjice27 nista storila brez Pavleta. Pravi oče in mati ne moreta bolj ljubiti svojega lastnega29 otroka, kakor sta onadva ljubila30 Pavleta, ker sta videla, da33 ima Pavle plemenito34 dušo, dobro srce35 in čisto nedolžnost. Veliko veselje sta imela nad njim. Zraven je bil vedno najprvi36 po vseh37 šolah. Zdaj38 je bil v sedmi šoli, pa vedno ves ponižen39 in postrežen40. V taki sreči Pavle vendar41 nikoli ni bil prav vesel, ampak vedno zamišljen in od dne do dne bolj žalosten. Kolikokrat42 sta ga gospod in gospa vprašala: »43Zakaj nisi,44 Pavle,45 nikoli prav vesel in dobre volje? Glej,46 z nama greš v vsako hišo,47 k vsaki gospodi; saj48 ti dava,49 kar hočeš; kaj ti vendar manjka?«50 Pavle pa naravnost,51 brez hinavščine52: »53Ravno to me dela žalostnega54, ker se mi zdaj55 preveč dobro
Avguštin obljubi in se ločita. Večidel1 je res: Prijatelj2, kadar3 je izpred4 oči, je kmalu5 iz srca6. Prijatelj7 je dober, dokler kaj pomaga; ko ga pa ne potrebujemo, nam je malo zanj mar. Tako je bilo tudi pri8 Avguštinu. Pozabil je na svojega9 Pavleta kakor točaj na egiptovskega11 Jožefa. Ni12 se več13 nanj spomnil, nikoli mu ni pisal,14 nikoli nič sporočil. Pavle ni vedel,15 ali Avguštin živi,16 ali kam je prešel. Nič ni slišal ne o njem17 ne o njegovi graščini18. Pavle si misli:19 tako je na svetu. Vendar20 ga izgovarja in misli, da21 nima časa,22 ali pa je bolan. Pavletu je bilo zdaj pri svojem krušnem23 očetu baronu24 I. zelo25 dobro. Imel je,26 karkoli je poželel. Gospod in gospa se nista ganila, ne stopinjice27 nista storila brez Pavleta. Pravi oče in prava28 mati ne moreta bolj ljubiti svojega lastnega29 otroka, kakor sta onadva ljubila30 Pavleta, ker sta videla, da33 ima Pavle žlahtno34 dušo, dobro srce35 in čisto nedolžnost. Veliko veselje sta imela nad njim. Zraven je bil vedno najprvi36 po vseh37 šolah. Zdaj38 je bil v sedmi šoli, pa vedno ves ponižen39 in postrežen40. V taki sreči Pavle vendar41 nikoli ni bil prav vesel, ampak vedno zamišljen in od dne do dne bolj žalosten. Kolikokrat42 sta ga gospod in gospa vprašala: »43Zakaj nisi,44 Pavle,45 nikoli prav vesel in dobre volje? Glej,46 z nama greš v vsako hišo,47 k vsaki gospodi; saj48 ti dava,49 kar hočeš; kaj ti vendar manjka?«50 Pavle pravi naravnost,51 brez hinavščine52: »53Ravno to me dela žalostnega54, ker se mi zdaj55 preveč dobro
Avguštin obljubi in se ločita. Večidel1 je res: prijatelj2, kadar3 je izpred4 oči, je kmalu5 iz srca6. Prijatelj7 je dober, dokler kaj pomaga; ko ga pa ne potrebujemo, nam je malo zanj mar. Tako je bilo tudi pri8 Avguštinu. Pozabil je na svojega9 Pavleta kakor točaj na egiptovskega11 Jožefa. Ni12 se več13 nanj spomnil, nikoli mu ni pisal,14 nikoli nič sporočil. Pavle ni vedel,15 ali Avguštin živi ali kam je prešel. Nič ni slišal ne o njem17 ne o njegovi graščini18. Pavle si misli:19 tako je na svetu. Vendar20 ga izgovarja in misli, da21 nima časa ali pa je bolan. Pavletu je bilo zdaj pri njegovem krušnem23 očetu baronu24 I. zelo25 dobro. Imel je,26 karkoli je poželel. Gospod in gospa se nista ganila, ne stopinjice27 nista storila brez Pavleta. Pravi oče in prava28 mati ne moreta bolj ljubiti svojega lastnega29 otroka, kakor sta onadva ljubila30 Pavleta, ker sta videla, da33 ima Pavle žlahtno34 dušo, dobro srce35 in čisto nedolžnost. Veliko veselje sta imela nad njim. Zraven je bil vedno najprvi36 po vseh37 šolah. Zdaj38 je bil v sedmi šoli, pa vedno ves ponižen39 in postrežen40. V taki sreči Pavle vendar41 nikoli ni bil prav vesel, ampak vedno zamišljen in od dne do dne bolj žalosten. Velikokrat42 sta ga gospod in gospa vprašala: »43Zakaj nisi,44 Pavle,45 nikoli prav vesel in dobre volje? Glej,46 z nama greš v vsako hišo,47 k vsaki gospodi; saj48 ti dava,49 kar hočeš; kaj ti vendar manjka?«50 Pavle pravi naravnost,51 brez hinavščine52: »53Ravno to me dela žalostnega54, ker se mi zdaj55 preveč dobro
34
[61−62]
[23−24]
[46−47]
godi. Bojim se, de1 me bodo spet nadloge zadele. Časna sreča je spremenliva,2 nič ji ni prav upati,3 in se nanjo zanesti. 4 H koncu druziga5 leta, ko je Pavle ravno osmo šolo skončal6, z naglo smertjo umerje7 njegov gospod baron brez testamenta. Vpričo treh prič je še te besede rekel: Vse za manoj jerba9 moja gospa,10 in Pavleta ne sme pozabiti. Druziga11 več ni mogel naročiti. Grozno žalost je občutil Pavle v svojim sercu12 ob smerti svojiga13 očeta, svojiga14 dobrotnika. Še hujši15 pa je žalvala16 njegova gospa. Ni se dala utoložiti17. Od prevelike žalosti je zbolela in čez osem dni tudi umerla18 brez vsiga19 testamenta, kar besedice ni naročila. Preč je bila zdej20 Pavletova sreča. Žlahta lakomna21 je vse pobrala,22 in Pavleta iz hiše spodila24 rekoč: Ti si že dosti rancimu26 baronu požerl27, zdaj se poberi kamor hočeš. Lahko29 bi bil si31 kaj od premoženja vzel, v bolezni svoje dobrotnice32, pa ni hotel, ker čisto33 je hotel imeti svojo vest. Vedel je, de35 po krivici dobljeno blago nikoli ne tekne. Mogel36 je iti prazen od hiše,37 toliko je vzel, v kar je oblečen bil. Kam se čem djati,39 je rekel sam per40 sebi?41 Bog mi je vzel dobrotnike, spet ga nimam človeka, de42 bi mi pomagal v veči43 šole stopiti,44 in se še kaj dobriga učiti45. Zahvalim Boga46, de sim47 se toliko naučil, šel bom zdaj službe iskat po grajšinah; morebiti48 najdem spet49 dobre ljudi, de50 mi službo in potreben51 živež dado. Drugi dan precej53 Pavle zgodej vstane54 in se napravi55. Preden se na pot poda57, gre pred58 v cerkev,59 je bil
godi. Bojim se, da1 me bodo spet nadloge zadele. Časna sreča je spremenljiva;2 nič ji ni prav upati in se nanjo zanesti.«4 H koncu drugega5 leta, ko je Pavle ravno osmo šolo skončal6, z naglo smrtjo umrje7 njegov gospod baron brez testamenta. Vpričo treh prič je še te besede rekel: »8Vse za menoj deduje9 moja gospa in Pavleta ne sme pozabiti.« Drugega11 več ni mogel naročiti. Grozno žalost je občutil Pavle v svojem srcu12 ob smrti svojega13 očeta, svojega14 dobrotnika. Še huje15 pa je žalovala16 njegova gospa. Ni se dala utolažiti17. Od prevelike žalosti je zbolela in čez osem dni tudi umrla18 brez vsega19 testamenta, kar besedice ni naročila. Preč je bila zdaj20 Pavletova sreča. Lakomno sorodstvo21 je vse pobralo22 in Pavleta so23 iz hiše spodili,24 rekoč: »25Ti si že dosti rajnkemu26 baronu požrl27, zdaj se poberi,28 kamor hočeš V bolezni svoje dobrotnice29 bi si30 bil lahko31 kaj od premoženja vzel, pa ni hotel, ker je hotel imeti svojo vest čisto34. Vedel je, da35 po krivici dobljeno blago nikoli ne tekne. Moral36 je iti prazen od hiše;37 toliko je vzel, v kar je oblečen bil. »38Kam se hočem dejati?«39 je rekel sam pri40 sebi. »41Bog mi je vzel dobrotnike, spet ga nimam človeka, da42 bi mi pomagal v večje43 šole stopiti in se še kaj dobrega učiti45. Zahvalim Boga46, da sem47 se toliko naučil, šel bom zdaj službe iskat po graščinah. Morebiti48 najdem spet49 dobre ljudi, da50 mi službo in potrebni51 živež dado.«52 Drugi dan je53 Pavle zgodaj vstal54 in se napravil55. Preden se je naravnal56 na pot, je šel58 v cerkev. Tam59 je bil
godi. Bojim se, da1 me bodo spet nadloge zadele. Časna sreča je spremenljiva;2 nič ji ni prav upati in se nanjo zanesti.«4 H koncu drugega5 leta, ko je Pavle ravno osmo šolo skončal6, z naglo smrtjo umrje7 njegov gospod baron brez testamenta. Vpričo treh prič je še te besede rekel: »8Vse za menoj deduje9 moja gospa in Pavleta ne sme pozabiti.« Drugega11 več ni mogel naročiti. Grozno žalost je občutil Pavle v svojem srcu12 ob smrti svojega13 očeta, svojega14 dobrotnika. Še huje15 pa je žalovala16 njegova gospa. Ni se dala utolažiti17. Od prevelike žalosti je zbolela in čez osem dni tudi umrla18 brez vsega19 testamenta, kar besedice ni naročila. Preč je bila zdaj20 Pavletova sreča. Lakomno sorodstvo21 je vse pobralo22 in Pavleta so23 iz hiše spodili,24 rekoč: »25Ti si že dosti rajnkemu26 baronu požrl27, zdaj se poberi,28 kamor hočeš!« V bolezni svoje dobrotnice29 bi si30 bil lahko31 kaj od premoženja vzel, pa ni hotel, ker je hotel imeti svojo vest čisto34. Vedel je, da35 po krivici dobljeno blago nikoli ne tekne. Moral36 je iti prazen od hiše;37 toliko je vzel, v kar je oblečen bil. »38Kam se naj dam39 je rekel sam pri40 sebi. »41Bog mi je vzel dobrotnike, spet ga nimam človeka, da42 bi mi pomagal v večje43 šole stopiti in se še kaj dobrega učiti45. Zahvalim Boga46, da sem47 se toliko naučil, šel bom zdaj službe iskat po graščinah. Morebiti48 najdem spet49 dobre ljudi, da50 mi službo in potrebni51 živež dado.«52 Drugi dan je53 Pavle zgodaj vstal54 in se napravil55. Preden se je naravnal56 na pot, je šel58 v cerkev,59 je bil
godi. Bojim se, da1 me bodo spet nadloge zadele. Časna sreča je spremenljiva;2 nič ji ni prav upati in se nanjo zanesti.«4 H koncu drugega5 leta, ko je Pavle ravno osmo šolo dokončal6, z naglo smrtjo umrje7 njegov gospod baron brez testamenta. Vpričo treh prič je še te besede rekel: »8Vse za menoj deduje9 moja gospa in Pavleta ne sme pozabiti.« Drugega11 več ni mogel naročiti. Grozno žalost je občutil Pavle v svojem srcu12 ob smrti svojega13 očeta, svojega14 dobrotnika. Še huje15 pa je žalovala16 njegova gospa. Ni se dala utolažiti17. Od prevelike žalosti je zbolela in čez osem dni tudi umrla18 brez vsega19 testamenta, kar besedice ni naročila. Preč je bila zdaj20 Pavletova sreča. Lakomno sorodstvo21 je vse pobralo22 in Pavleta so23 iz hiše spodili,24 rekoč: »25Ti si že dosti rajnkemu26 baronu požrl27, zdaj se poberi,28 kamor hočeš!« V bolezni svoje dobrotnice29 bi si30 bil lahko31 kaj od premoženja vzel, pa ni hotel, ker je hotel imeti svojo vest čisto34. Vedel je, da35 po krivici dobljeno blago nikoli ne tekne. Moral36 je iti prazen od hiše;37 toliko je vzel, v kar je oblečen bil. »38Kam se naj dam?«39 je rekel sam pri40 sebi. »41Bog mi je vzel dobrotnike, spet ga nimam človeka, da42 bi mi pomagal v večje43 šole stopiti in se še kaj dobrega naučiti45. Hvala Bogu46, da sem47 se toliko naučil, šel bom zdaj službe iskat po graščinah. Morebiti48 najdem dobre ljudi, da50 mi službo in potrebni51 živež dado.«52 Drugi dan je53 Pavle zgodaj vstal54 in se napravil55. Preden se je naravnal56 na pot, je šel58 v cerkev,59 je bil
35
[62−63]
[24]
[47−48]
per s1. maši in je zaupljivo molil in Boga prosil, de2 bi mogel priti k ljudem, kjer bi mogel pošteno in pravično živeti per3 njih, in4 je obljubil zvesto5 se vselej vsaciga7 greha varvati8. Kader9 je odmolil, vzame10 bukvice in palico, pa11 se na pot poda, druziga13 ni imel s saboj14 vzeti, vender vesel15 je bil, ker je nesel17 s saboj18 nedolžno serce19.
pri sv1. maši in je zaupljivo molil in Boga prosil, da2 bi mogel priti k ljudem, kjer bi mogel pošteno in pravično živeti pri3 njih. Obljubil4 je, zvesto5 se vselej vsakega7 greha varovati8. Ko9 je odmolil, je vzel10 bukvice in palico in11 se odpravil12 na pot. Drugega13 ni imel s seboj14 vzeti, vendar15 je bil vesel16, ker je imel17 s seboj18 nedolžno srce19.
pri sv1. maši in je zaupljivo molil in Boga prosil, da2 bi mogel priti k ljudem, kjer bi mogel pošteno in pravično živeti pri3 njih. Obljubil4 je, zvesto5 se vselej vsakega7 greha varovati8. Ko9 je odmolil, je vzel10 bukvice in palico in11 se odpravil12 na pot. Drugega13 ni imel s seboj14 vzeti, vendar15 je bil vesel16, ker je nesel17 s seboj18 nedolžno srce19.
pri sv1. maši in je zaupljivo molil in Boga prosil, da2 bi mogel priti k ljudem, kjer bi mogel pošteno in pravično živeti pri3 njih. Obljubil4 je, da5 se bo6 vselej zvesto vsakega7 greha varoval8. Ko9 je odmolil, je vzel10 bukvice in palico in11 se odpravil12 na pot. Drugega13 ni imel s seboj14 vzeti, vendar15 je bil vesel16, ker je nesel17 s seboj18 nedolžno srce19.
V.1 Pavle najde svojiga prijatla2 Avguština.3
V Pavle najde svojega prijatelja2 Avguština
V Pavle najde svojega prijatelja2 Avguština
V Pavle najde svojega prijatelja2 Avguština
Ko se je Pavle na pot spustil in premišljeval, kam bi se obernil1 in šel službe iskat, je naravnost proti Dunaju pomeril. Rekel je sam per2 sebi: Dunaj je veliko mesto, veliko je tam ljudi, še čez tri sto tavžent4 jih je; gotovo5 je tudi med tolikim številam6 veliko dobrih in usmiljenih. Kdo ve, če ne najdem kakiga7 dobrotnika, de8 mi pomaga še vikši9 šole izdelati? Nekaj pa, ker sim10 že veliko se11 naučil, bom sam si perslužil13, bom otroke učil. Pavle gre počasu,16 pot mu je bila težavna, ker ni bil vajen, vedno17 je mogel18 počivati. Kmalo19 ga je tudi pomanjkanje začelo nadležvati20. Ker je Pavle ponižin bil21, je zvečer šel vselej v kako kmetiško22 hišo, kjer je veči del23 dobre ljudi našel. Kaj lepiga njim24 je bral iz bukvic,25 ali pa tudi kaj povedal. Radi so ga poslušali z veseljem ga27 prenočili,28 in mu večerjo in zjutrej29 kosilo dali, brez30
Ko se je Pavle na pot spustil in premišljeval, kam bi se obrnil1 in šel službe iskat, je naravnost proti Dunaju pomeril. Rekel je sam pri2 sebi: »3Dunaj je veliko mesto, veliko je tam ljudi, še čez tri sto tisoč4 jih je. Gotovo5 je tudi med tolikim številom6 veliko dobrih in usmiljenih. Kdo ve, če ne najdem kakega7 dobrotnika, da8 mi pomaga še višje9 šole izdelati? Nekaj pa, ker sem se10 že veliko naučil, si12 bom sam prislužil13, ko14 bom otroke učil.«15 Pavle je hodil počasi;16 pot mu je bila težavna, ker ni bil vajen. Vedno17 je moral18 počivati. Kmalu19 ga je tudi pomanjkanje začelo nadlegovati20. Ker je bil Pavle ponižen21, je zvečer šel vselej v kako kmečko22 hišo, kjer je večidel23 dobre ljudi našel. Kaj lepega jim24 je bral iz bukvic,25 ali pa tudi kaj povedal. Radi so ga poslušali,26 z veseljem prenočili in mu večerjo in zjutraj29 kosilo dali, ne30
Ko se je Pavle na pot spustil in premišljeval, kam bi se obrnil1 in šel službe iskat, je naravnost proti Dunaju pomeril. Rekel je sam pri2 sebi: »3Dunaj je veliko mesto, veliko je tam ljudi, še čez tri sto tisoč4 jih je. Gotovo5 je tudi med tolikim številom6 veliko dobrih in usmiljenih. Kdo ve, če ne najdem kakega7 dobrotnika, da8 mi pomaga še višje9 šole izdelati? Nekaj pa, ker sem se10 že veliko naučil, si12 bom sam prislužil13, ko14 bom otroke učil.«15 Pavle je hodil počasi,16 pot mu je bila težavna, ker ni bil vajen. Vedno17 je moral18 počivati. Kmalu19 ga je tudi pomanjkanje začelo nadlegovati20. Ker je bil Pavle ponižen21, je zvečer šel vselej v kako kmečko22 hišo, kjer je večidel23 dobre ljudi našel. Kaj lepega jim24 je bral iz bukvic,25 ali pa tudi kaj povedal. Radi so ga poslušali,26 z veseljem prenočili in mu večerjo in zjutraj29 kosilo dali, ne30
Ko se je Pavle na pot spustil in premišljeval, kam bi se obrnil1 in šel službe iskat, je naravnost proti Dunaju pomeril. Rekel je sam pri2 sebi: »3Dunaj je veliko mesto, veliko je tam ljudi, še čez tristo tisoč4 jih je. Gotovo5 je tudi med tolikim številom6 veliko dobrih in usmiljenih. Kdo ve, če ne najdem kakega7 dobrotnika, da8 mi pomaga še višje9 šole izdelati? Nekaj pa, ker sem se10 že veliko naučil, si12 bom sam prislužil13, ko14 bom otroke učil.«15 Pavle je hodil počasi,16 pot mu je bila težavna, ker ni bil vajen. Vedno17 je moral18 počivati. Kmalu19 ga je tudi pomanjkanje začelo nadlegovati20. Ker je bil Pavle ponižen21, je zvečer šel vselej v kako kmečko22 hišo, kjer je večidel23 dobre ljudi našel. Kaj lepega jim24 je bral iz bukvic ali pa tudi kaj povedal. Radi so ga poslušali,26 z veseljem prenočili in mu večerjo in zjutraj29 kosilo dali, ne30
36
[63−64]
[24−25]
[48−50]
de1 bi bilo treba kaj plačati. Oštarije2 se je vselej rad ogibal tudi dokler je še dnarje4 imel. Srečno pride5 Pavle blizo6 Dunaja, več7 ni bil ko še sedem ur od njega, pa8 težko je že hodil. Iz velke9 ceste ugleda10 lepo veliko grajšino12 na lepim zelenim griči13, dobro uro od ceste. Popoldne je že bilo; namest14 naprej po cesti iti15, zavije16 v stran in gre17 proti grajšini; mislil18 je, morebiti gospodar grajšine20 ravno kakiga21 pisarja,22 ali kakiga učenika23 za otroke potrebuje24. Ali pa mi zna kam drugam svetvati25. Pavle pride do grajšine26 ves trudin27, se usede na klop pred gradam,28 in čaka de29 bi ga kdo ogovoril. Ker nobeniga30 ni bilo, gre v grajšino,31 in najde hišnika dobro rejeniga33, kteri34 je že od deleč35 zakričal: Kaj hočeš, kaj išeš tukej37? Pavle odgovori: Šolar sim40 osme šole, od vsih zapušen41. Druziga42 nimam,43 kakor šolske spričvanja44, kako sim45 se učil in zaderžal46. Prosim vas, če bi potrebvali47, me v službo vzeti49. Hišnik mu reče ojstro51: Gospoda ni doma, pa vem de nobeniga53 ne potrebujemo,54 poberi se.55 Pavle pravi, vsaj56 toliko mi dovolite, de tukej57 prenočim. Pozno je že, ne vem kam iti,59 še nikoli nisim60 bil v tem kraji61. Hišnik zavpije.63 Nič ne, meni je gospod prepovedal takih potepuhov pod streho imeti. Dobodi kjer moreš, de66 pod streho prideš. Kuharca67! daj mu malo černiga kruha, pa nej se hitro spravi. Kuharca68 je vse to vidila69 in slišala. Zlo70 se ji je Pavle smilil, mislila71 je, morebiti je pošten človek, pa ga naš hišnik tako z gerdo72 odžene; vem73, de74
da1 bi bilo treba kaj plačati. Gostilne2 se je vselej rad ogibal,3 tudi dokler je denarje4 imel. Srečno je prišel5 Pavle blizu6 Dunaja. Več7 ni bil ko še sedem ur od njega, toda8 težko je že hodil. Z velike9 ceste je ugledal10 lepo,11 veliko graščino12 na lepem, zelenem griču13, dobro uro od ceste. Popoldne je že bilo. Namesto da bi bil šel14 naprej po cesti, je zavil16 v stran in šel17 proti graščini. Mislil18 je, morebiti potrebuje19 gospodar graščine20 ravno kakega21 pisarja ali kakega učitelja23 za otroke. Ali pa mi zna kam drugam svetovati25. Pavle pride do graščine26 ves truden27, se usede na klop pred gradom28 in čaka, da29 bi ga kdo ogovoril. Ker nikogar30 ni bilo, gre v graščino31 in najde hišnika,32 dobro rejenega33, ki34 je že od daleč35 zakričal: »36Kaj hočeš, kaj iščeš tukaj37?«38 Pavle odgovori: »39Šolar sem40 osme šole, od vseh zapuščen41. Drugega42 nimam kakor šolska spričevanja44, kako sem45 se učil in vedel46. Prosim vas, če bi potrebovali47, da bi48 me v službo vzeli49.«50 Hišnik mu reče ostro51: »52Gospoda ni doma, pa vem, da nikogar53 ne potrebujemo;54 poberi se!«55 Pavle pravi: »Vsaj56 toliko mi dovolite, da tukaj57 prenočim. Pozno je že, ne vem,58 kam iti;59 še nikoli nisem60 bil v tem kraju61.«62 Hišnik zavpije: »63Nič ne, meni je gospod prepovedal,64 takih potepuhov pod streho imeti. Dobodi,65 kjer moreš, da66 pod streho prideš!« Kuharica68 je vse to videla69 in slišala. Zelo70 se ji je Pavle smilil. Mislila71 je, morebiti je pošten človek, pa ga naš hišnik tako zgrda72 odžene. Vem73, da74
da1 bi bilo treba kaj plačati. Gostilne2 se je vselej rad ogibal,3 tudi dokler je denarje4 imel. Srečno je prišel5 Pavle blizu6 Dunaja. Več7 ni bil ko še sedem ur od njega, pa8 težko je že hodil. Z velike9 ceste je ugledal10 lepo,11 veliko graščino12 na lepem, zelenem griču13, dobro uro od ceste. Popoldne je že bilo. Namesto da bi bil šel14 naprej po cesti, je zavil16 v stran in šel17 proti graščini. Mislil18 je, morebiti potrebuje19 gospodar graščine20 ravno kakega21 pisarja ali kakega učitelja23 za otroke. Ali pa mi zna kam drugam svetovati25. Pavle pride do graščine26 ves truden27, se usede na klop pred gradom28 in čaka, da29 bi ga kdo ogovoril. Ker nikogar30 ni bilo, gre v graščino31 in najde hišnika,32 dobro rejenega33, ki34 je že od daleč35 zakričal: »36Kaj hočeš, kaj iščeš tukaj37?«38 Pavle odgovori: »39Šolar sem40 osme šole, od vseh zapuščen41. Drugega42 nimam kakor šolska spričevanja44, kako sem45 se učil in vedel46. Prosim vas, če bi potrebovali47, da bi48 me v službo vzeli49.«50 Hišnik mu reče ostro51: »52Gospoda ni doma, pa vem, da nikogar53 ne potrebujemo;54 poberi se55 Pavle pravi: »Vsaj56 toliko mi dovolite, da tukaj57 prenočim. Pozno je že, ne vem,58 kam iti;59 še nikoli nisem60 bil v tem kraju61.«62 Hišnik zavpije: »63Nič ne, meni je gospod prepovedal,64 takih potepuhov pod streho imeti. Dobodi,65 kjer moreš, da66 pod streho prideš! Kuharica, daj mu malo črnega kruha, pa naj se hitro spravi67!« Kuharica68 je vse to videla69 in slišala. Zelo70 se ji je Pavle smilil. Mislila71 je, morebiti je pošten človek, pa ga naš hišnik tako zgrda72 odžene. Vem73, da74
da1 bi bilo treba kaj plačati. Oštarije2 se je vselej rad ogibal,3 tudi dokler je še denarje4 imel. Srečno je prišel5 Pavle blizu6 Dunaja. Več7 ni bil ko še sedem ur od njega, pa8 težko je že hodil. Z velike9 ceste je ugledal10 lepo,11 veliko graščino12 na lepem, zelenem griču13, dobro uro od ceste. Popoldne je že bilo. Namesto da bi bil šel14 naprej po cesti, je zavil16 v stran in šel17 proti graščini. Mislil18 je, morebiti potrebuje19 gospodar graščine20 ravno kakega21 pisarja ali kakega učitelja23 za otroke. Ali pa mi zna kam drugam svetovati25. Pavle pride do graščine26 ves truden27, se usede na klop pred gradom28 in čaka, da29 bi ga kdo ogovoril. Ker nikogar30 ni bilo, gre v graščino31 in najde hišnika,32 dobro rejenega33, ki34 je že od daleč35 zakričal: »36Kaj hočeš, kaj iščeš tukaj37?«38 Pavle odgovori: »39Šolar sem40 osme šole, od vseh zapuščen41. Drugega42 nimam kakor šolska spričevanja44, kako sem45 se učil in vedel46. Prosim vas, če bi potrebovali47, da bi48 me v službo vzeli49.«50 Hišnik mu reče ostro51: »52Gospoda ni doma, pa vem, da nikogar53 ne potrebujemo;54 poberi se55 Pavle pravi: »Vsaj56 toliko mi dovolite, da tukaj57 prenočim. Pozno je že, ne vem,58 kam iti;59 še nikoli nisem60 bil v tem kraju61.«62 Hišnik zavpije: »63Nič ne, meni je gospod prepovedal takih potepuhov pod streho imeti. Dobodi,65 kjer moreš, da66 pod streho prideš! Kuharica, daj mu malo črnega kruha, pa naj se hitro spravi67!« Kuharica68 je vse to videla69 in slišala. Zelo70 se ji je Pavle smilil. Mislila71 je, morebiti je pošten človek, pa ga naš hišnik tako zgrda72 odžene. Vem73, da74
37
[64−65]
[25−26]
[50−51]
bi gospod sam ne bil tako z njim storil, zato ko1 je Pavle že osme šole šolar. Torej kuharca pelja2 Pavleta v svojo kamerco3, mu da dobriga4 kruha, nekaj pečeniga5 mesa,6 in mu zraven dve petice7 v dar da, rekoč: Tukaj imate prijatel večerjo9, petice pa bote11 imeli od postlje plačati13 in pa14 za maslic15 vina. Podajte se16 do perve kajže,17 tam je moja teta, pojdite18 noter in tam prenočite,19 gotovo bodo20 vas sprejeli. Pavle gre in po poti spremišluje. Lejte23, si je mislil24, ta25 ki ima priliko dobro storiti, je terdiga26, neusmiljeniga serca,27 dobre usmiljene duše pa na tihama29 dobro delajo. Bog poplačaj usmiljeni ženski, ki mi je pomagala s30 dobrim sercam. Neusmiljenimu31 hišniku pa naj Bog terdo serce32 omeči, de33 bi proti drugim ubogim ne bil tako neusmiljen, kakor34 je bil proti meni. Nič hudiga35 mu zato ne pervošim36. Pavle gre do kajže37, kakor mu je kuharca38 povedala. Tma39 je že bila, poterka40 na vrata, prosi,41 in ljudje so ga radi prenočili. Vprašali so ga zakaj ni v grajšini43 prenočil. Pavle pa, ker44 nikoli ni opravljal, je rekel: Kuharca45 mi je k vam svetvala46. Zvečer je Pavle ljudem mnoge lepe48 reči perpovedoval,49 vsi so ga radi poslušali. Gospodar je rekel: Dans50 ste nam pač prav prišli, ker ne smemo iti spat, pred de51 se bo Gospod grajšine memo52 peljal. On je naš gospod, kajža53 je njegova,54 pusti nas noter55 prebivati, de56 mu kaj postrežemo. Ravno dans57 se je peljal sosedno gospodo obiskat, zvečer58 se bo memo59 peljal, nas eniga60 poklical, de61 ga do grada spremi63 in mu sveti64,
bi gospod sam ne bil tako z njim storil, zato ne, ker1 je Pavle že osme šole šolar. Kuharica pelje torej2 Pavleta v svojo sobico3, mu da dobrega4 kruha, nekaj pečenega5 mesa in mu zraven dve petici7 v dar da, rekoč: »8Tukaj imate, prijatelj9, večerjo;10 petice pa boste11 imeli, da boste12 od postelje plačali13 in za maseljc15 vina. Pojdite16 do prve koče;17 tam je moja teta, stopite18 noter in tam prenočite;19 gotovo vas bodo21 sprejeli.«22 Pavle gre in po poti premišljuje: Glejte23, ta24, ki ima priliko dobro storiti, je trdega26, neusmiljenega srca;27 dobre,28 usmiljene duše pa natihoma29 dobro delajo. Bog poplačaj usmiljeni ženski, ki mi je pomagala z30 dobrim srcem! Neusmiljenemu31 hišniku pa naj Bog trdo srce32 omeči, da33 bi proti drugim ubogim ne bil tako neusmiljen, kakor34 je bil proti meni. Nič hudega35 mu zato ne privoščim36. Pavle gre do koče37, kakor mu je kuharica38 povedala. Tema39 je že bila; potrka40 na vrata, prosi in ljudje so ga radi prenočili. Vprašali so ga,42 zakaj ni v graščini43 prenočil. Pavle pa, ki44 nikoli ni opravljal, je rekel: »Kuharica45 mi je k vam svetovala46.«47 Zvečer je Pavle ljudem mnogo lepih48 reči pripovedoval;49 vsi so ga radi poslušali. Gospodar je rekel: »Danes50 ste nam pač prav prišli, ker ne smemo iti spat prej, da51 se bo gospod graščine mimo52 peljal. On je naš gospod, koča53 je njegova;54 pusti nas notri55 prebivati, da56 mu kaj postrežemo. Ravno danes57 se je peljal sosedno gospodo obiskat. Zvečer58 se bo mimo59 peljal, nas enega60 poklical, da61 ga bo62 do grada spremil63 in mu svetil64,
bi gospod sam ne bil tako z njim storil, zato ne, ker1 je Pavle že osme šole šolar. Kuharica pelje torej2 Pavleta v svojo sobico3, mu da dobrega4 kruha, nekaj pečenega5 mesa in mu zraven dve petici7 v dar da, rekoč: »8Tukaj imate, prijatelj9, večerjo;10 petice pa boste11 imeli, da boste12 od postelje plačali13 in za maseljc15 vina. Pojdite16 do prve kajže;17 tam je moja teta, stopite18 noter in tam prenočite;19 gotovo vas bodo21 sprejeli.«22 Pavle gre in po poti premišljuje: Glejte, si je mislil23, ta24, ki ima priliko dobro storiti, je trdega26, neusmiljenega srca;27 dobre,28 usmiljene duše pa natihoma29 dobro delajo. Bog poplačaj usmiljeni ženski, ki mi je pomagala z30 dobrim srcem! Neusmiljenemu31 hišniku pa naj Bog trdo srce32 omeči, da33 bi proti drugim ubogim ne bil tako neusmiljen, kakor34 je bil proti meni. Nič hudega35 mu zato ne privoščim36. Pavle gre do kajže37, kakor mu je kuharica38 povedala. Tema39 je že bila; potrka40 na vrata, prosi in ljudje so ga radi prenočili. Vprašali so ga,42 zakaj ni v graščini43 prenočil. Pavle pa, ki44 nikoli ni opravljal, je rekel: »Kuharica45 mi je k vam svetovala46.«47 Zvečer je Pavle ljudem mnogo lepih48 reči pripovedoval;49 vsi so ga radi poslušali. Gospodar je rekel: »Danes50 ste nam pač prav prišli, ker ne smemo iti spat prej, da51 se bo gospod graščine mimo52 peljal. On je naš gospod, koča53 je njegova;54 pusti nas notri55 prebivati, da56 mu kaj postrežemo. Ravno danes57 se je peljal sosedno gospodo obiskat. Zvečer58 se bo mimo59 peljal, nas enega60 poklical, da61 ga bo62 do grada spremil63 in mu svetil64,
bi gospod sam ne bil tako z njim storil, zato ne, ker1 je Pavle že osme šole šolar. Kuharica pelje torej2 Pavleta v svojo sobico3, mu da dobrega4 kruha, nekaj pečenega5 mesa in mu zraven dve petici7 v dar da, rekoč: »8Tukaj imate, prijatelj9, večerjo;10 petice pa boste11 imeli, da boste12 od postelje plačali13 in za maseljc15 vina. Pojdite16 do prve kajže;17 tam je moja teta, stopite18 noter in tam prenočite;19 gotovo vas bodo21 sprejeli.«22 Pavle gre in po poti premišljuje: Glejte, si je mislil23, ta24, ki ima priliko dobro storiti, je trdega26, neusmiljenega srca;27 dobre,28 usmiljene duše pa natihoma29 dobro delajo. Bog poplačaj usmiljeni ženski, ki mi je pomagala z30 dobrim srcem! Neusmiljenemu31 hišniku pa naj Bog trdo srce32 omeči, da33 bi proti drugim ubogim ne bil tako neusmiljen, kako34 je bil proti meni. Nič hudega35 mu zato ne privoščim36. Pavle gre do kajže37, kakor mu je kuharica38 povedala. Tema39 je že bila; potrka40 na vrata, prosi in ljudje so ga radi prenočili. Vprašali so ga,42 zakaj ni v graščini43 prenočil. Pavle pa, ki44 nikoli ni opravljal, je rekel: »Kuharica45 mi je k vam svetovala46.«47 Zvečer je Pavle ljudem mnogo lepih48 reči pripovedoval;49 vsi so ga radi poslušali. Gospodar je rekel: »Danes50 ste nam pač prav prišli, ker ne smemo iti spat prej, da51 se bo gospod graščine mimo52 peljal. On je naš gospod, koča53 je njegova;54 pusti nas notri55 prebivati, da56 mu kaj postrežemo. Ravno danes57 se je peljal sosedno gospodo obiskat. Zvečer58 se bo mimo59 peljal, nas enega60 poklical, da61 ga bo62 do grada spremil63 in mu svetil64,
38
[65]
[26]
[51−52]
ker pot ni1 še udelana. Pavle vpraša gospodarja: Povejte mi prijatel: Kako5 se vašimu Gospodu6 pravi, kako mu je ime, ali je star ali mlad? Mož pravi: Ime mu je Avguštin, perimk9 ima Zormann10. Mlad je, ravno letas11 se je oženil,12 in torej je13 šel s svojo gospo v sosedno grajšino14 vas. Čudno se je z našim gospodam15 godilo, veliko bi imel16 vam povedati, pa meni18 se zdi19, de ravno20 se pelje: Komej22 mož izgovori kar kočjaž24 zavpije: Urban!26 tako je bilo tistimu kajžerju27 ime, hiti posvetiti29, gospod so se perpeljali.30 Pavle hitro vzame laterno,31 in reče kajžerju32: Pustite mene, grem jest namest34 vas posvetit35 gospodu, če vam je prav. Kajžer36 pravi, zlo37 mi ustrežete, pojdite srečno, čakali vas bomo z lučjo de38 nazaj pridete. Pavle spremi grajšaka40 do doma, dobro41 ga je poznal, pa se mu ni hotel razodeti, celo42 pot je molčal, le toliko je povedal, de43 je šolar in de44 bo prenočil v kajži45. Gospod ni več porajtal,47 pride domu48, skoči iz49 voza, pelje za roko svojo ženo in gre v zgornje kamre50. Druziga51 ni rekel, kakor hišniku je ukazal dati kozarec vina šolarju, kteri53 mu je posvetil. Zdaj je Pavle premišljeval, kako bi naredil, de54 bi z gospodam55 govoril,56 in ga skušal, ali ga bo hotel poznati ali ne, ki mu je toliko dobriga57 v bolezni storil58. Kuharca59 je bila berž per60 Pavletu, in61 ga vpraša62 kako je to, de63 je on peršel posvetit64 gospodu. Potem ko65 ji je vse povedal, jo prosi66 rekoč: Prosim vas, pojdite gori k68 gospodu in recite jim, de69 jih jest70 prav dobro poznam,71 in de72 bi rad le eno samo be-
ker pot še ni2 udelana.«3 Pavle vpraša gospodarja: »4Povejte mi, prijatelj, kako5 se vašemu gospodu6 pravi, kako mu je ime, ali je star ali mlad?«7 Mož pravi: »8Ime mu je Avguštin, priimek9 ima Zorman10. Mlad je, ravno letos11 se je oženil in torej šel s svojo gospo v sosedno graščino v14 vas. Čudno se je z našim gospodom15 godilo, veliko bi vam imel17 povedati, pa zdi18 se mi19, da20 se ravno21 pelje Komaj22 mož izgovori,23 kar kočijaž24 zavpije: »25Urban,«26 tako je bilo tistemu kočarju27 ime, »28hiti in posveti29, gospod so se pripeljali!«30 Pavle hitro vzame svetilko31 in reče kočarju32: »33Pustite mene, grem jaz namesto34 vas svetit35 gospodu, če vam je prav.« Kočar36 pravi: »Zelo37 mi ustrežete, pojdite srečno, čakali vas bomo z lučjo, da38 nazaj pridete.«39 Pavle spremi graščaka40 do doma. Dobro41 ga je poznal, pa se mu ni hotel razodeti. Vso42 pot je molčal, le toliko je povedal, da43 je šolar in da44 bo prenočil v koči45. Gospod se46 ni več menil. Ko47 pride domov48, skoči z49 voza, pelje za roko svojo ženo in gre v zgornje sobe50. Drugega51 ni rekel, kakor hišniku je ukazal,52 dati kozarec vina šolarju, kateri53 mu je posvetil. Zdaj je Pavle premišljeval, kako bi naredil, da54 bi z gospodom55 govoril in ga skušal, ali ga bo hotel poznati ali ne, ki mu je toliko dobrega storil57 v bolezni. Kuharica59 je bila brž pri60 Pavletu; vpraša61 ga,62 kako je to, da63 je on prišel svetit64 gospodu. Ko65 ji je vse povedal, jo je prosil,66 rekoč: »67Prosim vas, pojdite gori h68 gospodu in recite jim, da69 jih jaz70 prav dobro poznam in da72 bi rad le eno samo be-
ker pot še ni2 udelana.«3 Pavle vpraša gospodarja: »4Povejte mi, prijatelj, kako5 se vašemu gospodu6 pravi, kako mu je ime, ali je star ali mlad?«7 Mož pravi: »8Ime mu je Avguštin, priimek9 ima Zorman10. Mlad je, ravno letos11 se je oženil in torej šel s svojo gospo v sosedno graščino v14 vas. Čudno se je z našim gospodom15 godilo, veliko bi vam imel17 povedati, pa zdi18 se mi19, da20 se ravno21 pelje.« Komaj22 mož izgovori,23 kar kočijaž24 zavpije: »25Urban26 tako je bilo tistemu kajžarju27 ime, »28hiti posvetiti29, gospod so se pripeljali!«30 Pavle hitro vzame laterno31 in reče kajžarju32: »33Pustite mene, grem jaz namesto34 vas svetit35 gospodu, če vam je prav.« Kajžar36 pravi: »Zelo37 mi ustrežete, pojdite srečno, čakali vas bomo z lučjo, da38 nazaj pridete.«39 Pavle spremi graščaka40 do doma. Dobro41 ga je poznal, pa se mu ni hotel razodeti. Vso42 pot je molčal, le toliko je povedal, da43 je šolar in da44 bo prenočil v kajži45. Gospod se46 ni več menil. Ko47 pride domov48, skoči z49 voza, pelje za roko svojo ženo in gre v zgornje sobe50. Drugega51 ni rekel, kakor hišniku je ukazal,52 dati kozarec vina šolarju, kateri53 mu je posvetil. Zdaj je Pavle premišljeval, kako bi naredil, da54 bi z gospodom55 govoril in ga skušal, ali ga bo hotel poznati ali ne, ki mu je toliko dobrega storil57 v bolezni. Kuharica59 je bila brž pri60 Pavletu; vpraša61 ga,62 kako je to, da63 je on prišel svetit64 gospodu. Ko65 ji je vse povedal, jo je prosil,66 rekoč: »67Prosim vas, pojdite gori h68 gospodu in recite jim, da69 jih jaz70 prav dobro poznam in da72 bi rad le eno samo be-
ker pot še ni2 udelana.«3 Pavle vpraša gospodarja: »4Povejte mi, prijatelj, kako5 se vašemu gospodu6 pravi, kako mu je ime, ali je star ali mlad?«7 Mož pravi: »8Ime mu je Avguštin, priimek9 ima Zorman10. Mlad je, ravno letos11 se je oženil in torej šel s svojo gospo v sosedno graščino v14 vas. Čudno se je z našim gospodom15 godilo, veliko bi vam imel17 povedati, pa zdi18 se mi19, da20 se ravno21 pelje.« Komaj22 mož izgovori,23 kar kočijaž24 zavpije: »25Urban26 tako je bilo tistemu kajžarju27 ime, »28hiti posvetit29, gospod so se pripeljali!«30 Pavle hitro vzame laterno31 in reče kajžarju32: »33Pustite mene, grem jaz namesto34 vas svetit35 gospodu, če vam je prav.« Kajžar36 pravi: »Zelo37 mi ustrežete, pojdite srečno, čakali vas bomo z lučjo, da38 nazaj pridete.«39 Pavle spremi graščaka40 do doma. Dobro41 ga je poznal, pa se mu ni hotel razodeti. Vso42 pot je molčal, le toliko je povedal, da43 je šolar in da44 bo prenočil v kajži45. Gospod se46 ni več menil. Ko47 pride domov48, skoči z49 voza, pelje za roko svojo ženo in gre v zgornje sobe50. Drugega51 ni rekel, kakor hišniku je ukazal dati kozarec vina šolarju, kateri53 mu je posvetil. Zdaj je Pavle premišljeval, kako bi naredil, da54 bi z gospodom55 govoril in ga skušal, ali ga bo hotel poznati ali ne, ki mu je toliko dobrega storil57 v bolezni. Kuharica59 je bila brž pri60 Pavletu; vpraša61 ga,62 kako je to, da63 je on prišel svetit64 gospodu. Ko65 ji je vse povedal, jo je prosil,66 rekoč: »67Prosim vas, pojdite gori h68 gospodu in recite jim, da69 jih jaz70 prav dobro poznam in da72 bi rad le eno samo be-
39
[65−66]
[26−27]
[52−53]
sedico z njimi govoril. Kuharca1 gre in pove gospodu, kako šolar, kteri2 je persvetil3, želi z njim govoriti. Tudi pove4, kako je bil5 ravno ta šolar majhno pred od hišnika6 iz grajšine odgnan7. Gospod hitro gre v spodnjo hišo, kjer je šolar čakal. Ko noter stopi, mu reče Pavle: Avguštin, ali me še poznaš,9 ali me morebiti več ne boš poznati hotel! Lej!10 Pavle tvoj nekdajni prijatel12 te je prišel obiskat. Avguštin te besede zaslišati ostermi14, kar besedice ne more spregovoriti, ker je zdaj Pavleta po glasu in po besedi spoznal. Potem stopi k njemu, ga objame in kušne in16 pa mu reče: Ljubi prijatel18! Ne zameri, de sim19 si pustil od tebe tako postreči, de20 mi še po noči21 svetiš,22 in nisim vedil kdo de23 si. Zakaj se mi nisi razodel? O prijatel24, perserčni25 moj prijatel26! nikar27 ne misli, de sim28 nate pozabil,29 ali de30 bi te poznati ne hotel. Vem de31 si to mislil, ker ti celi32 čas nisim33, kar sva se ločila, nič pisal, nič sporočil, pa34 verjemi de sim35 bil od velicih36 opravil in skerbi nazaj deržan37. Vsaki38 dan sim na-te39 mislil,40 in ko bi bil slišal de41 kaj potrebuješ, bi bil vse rad dal. Pojdi z menoj v gornjo hišo, de42 boš z mano večerjal in per43 nas spal. Z groznim45 veseljem pelje zdaj Avguštin svojiga nekdajniga dobrotljiviga46 Pavleta v lepe gornje kamre47, z dragim žlahtnim pohišjem napolnjene,49 in svoji ženi vse pove, koliko dobriga50 mu je ta prijatel51 storil. Torej52 ga je tudi gospa, Avguštinova žena, prijazno sprejela,53 in mu ko svojimu54 bratu stregla. Per55 večerji sta Avguštin in Pavle
sedico z njimi govoril.« Kuharica1 gre in pove gospodu, kako šolar, kateri2 je prisvetil3, želi z njim govoriti. Pove tudi4, kako je ravno tega šolarja malo prej hišnik6 iz graščine odgnal7. Gospod hitro gre v spodnjo hišo, kjer je šolar čakal. Ko noter stopi, mu reče Pavle: »8Avguštin, ali me še poznaš,9 ali me morebiti več ne boš poznati hotel? Glej,10 Pavle,11 tvoj nekdanji prijatelj12 te je prišel obiskat.« Ko13 Avguštin te besede zasliši14, ostrmi;15 kar besedice ne more spregovoriti, ker je zdaj Pavleta po glasu in po besedi spoznal. Potem stopi k njemu, ga objame in poljubi16 pa mu reče: »17Ljubi prijatelj18! Ne zameri, da sem19 si pustil od tebe tako postreči, da20 mi še ponoči21 svetiš in nisem vedel, kdo23 si. Zakaj se mi nisi razodel? O prijatelj24, presrčni25 moj prijatelj26! Nikar27 ne misli, da sem28 nate pozabil,29 ali da30 bi te poznati ne hotel. Vem, da31 si to mislil, ker ti ves32 čas nisem33, kar sva se ločila, nič pisal, nič sporočil; toda34 verjemi, da sem35 bil od velikih36 opravil in skrbi zadržan37. Vsak38 dan sem nate39 mislil in ko bi bil slišal, da41 kaj potrebuješ, bi bil vse rad dal. Pojdi z menoj v gornjo hišo, da42 boš z mano večerjal in pri43 nas spal.«44 Z velikim45 veseljem pelje zdaj Avguštin svojega nekdanjega, dobrotljivega46 Pavleta v lepe gornje sobe47, napolnjene48 z dragim, krasnim pohišjem49 in svoji ženi vse pove, koliko dobrega50 mu je ta prijatelj51 storil. Zato52 ga je tudi gospa, Avguštinova žena, prijazno sprejela in mu ko svojemu54 bratu stregla. Pri55 večerji sta se56 Avguštin in Pavle
sedico z njimi govoril.« Kuharica1 gre in pove gospodu, kako šolar, kateri2 je prisvetil3, želi z njim govoriti. Pove tudi4, kako je ravno tega šolarja malo prej hišnik6 iz graščine odgnal7. Gospod hitro gre v spodnjo hišo, kjer je šolar čakal. Ko noter stopi, mu reče Pavle: »8Avguštin, ali me še poznaš,9 ali me morebiti več ne boš poznati hotel? Glej,10 Pavle,11 tvoj nekdanji prijatelj12 te je prišel obiskat.« Ko13 Avguštin te besede zasliši14, ostrmi:15 kar besedice ne more spregovoriti, ker je zdaj Pavleta po glasu in po besedi spoznal. Potem stopi k njemu, ga objame in poljubi16 pa mu reče: »17Ljubi prijatelj18! Ne zameri, da sem19 si pustil od tebe tako postreči, da20 mi še ponoči21 svetiš in nisem vedel, kdo da23 si. Zakaj se mi nisi razodel? O prijatelj24, presrčni25 moj prijatelj26! Nikar27 ne misli, da sem28 nate pozabil;29 ali da30 bi te poznati ne hotel. Vem, da31 si to mislil, ker ti ves32 čas nisem33, kar sva se ločila, nič pisal, nič sporočil; toda34 verjemi, da sem35 bil od velikih36 opravil in skrbi zadržan37. Vsak38 dan sem nate39 mislil in ko bi bil slišal, da41 kaj potrebuješ, bi bil vse rad dal. Pojdi z menoj v gornjo hišo, da42 boš z mano večerjal in pri43 nas spal.«44 Z velikim45 veseljem pelje zdaj Avguštin svojega nekdanjega dobrotljivega46 Pavleta v lepe gornje sobe47, napolnjene48 z dragim, krasnim pohišjem49 in svoji ženi vse pove, koliko dobrega50 mu je ta prijatelj51 storil. Torej52 ga je tudi gospa, Avguštinova žena, prijazno sprejela in mu ko svojemu54 bratu stregla. Pri55 večerji sta se56 Avguštin in Pavle
sedico z njimi govoril.« Kuharica1 gre in pove gospodu, kako šolar, kateri2 je prisvetil3, želi z njim govoriti. Pove tudi4, kako je ravno tega šolarja malo prej hišnik6 iz graščine odgnal7. Gospod hitro gre v spodnjo hišo, kjer je šolar čakal. Ko noter stopi, mu reče Pavle: »8Avguštin, ali me še poznaš ali me morebiti več ne boš poznati hotel? Glej,10 Pavle,11 tvoj nekdanji prijatelj12 te je prišel obiskat.« Ko13 Avguštin te besede zasliši14, ostrmi:15 kar besedice ne more spregovoriti, ker je zdaj Pavleta po glasu in po besedi spoznal. Potem stopi k njemu, ga objame in poljubi16 pa mu reče: »17Ljubi prijatelj18! Ne zameri, da sem19 si pustil od tebe tako postreči, da20 mi še ponoči21 svetiš,22 in nisem vedel, kdo da23 si. Zakaj se mi nisi razodel? O prijatelj24, presrčni25 moj prijatelj26! Nikar27 ne misli, da sem28 nate pozabil ali da30 bi te poznati ne hotel. Vem, da31 si to mislil, ker ti ves32 čas nisem33, kar sva se ločila, nič pisal, nič sporočil; toda34 verjemi, da sem35 bil od velikih36 opravil in skrbi zadržan37. Vsak38 dan sem nate39 mislil,40 in ko bi bil slišal, da41 kaj potrebuješ, bi bil vse rad dal. Pojdi z menoj v gornjo hišo, da42 boš z mano večerjal in pri43 nas spal.«44 Z velikim45 veseljem pelje zdaj Avguštin svojega nekdanjega dobrotljivega46 Pavleta v lepe gornje sobe47, napolnjene48 z dragim, krasnim pohišjem,49 in svoji ženi vse pove, koliko dobrega50 mu je ta prijatelj51 storil. Torej52 ga je tudi gospa, Avguštinova žena, prijazno sprejela in mu ko svojemu54 bratu stregla. Pri55 večerji sta se56 Avguštin in Pavle
40
[66−67]
[27]
[53−54]
po bratovsko se od poprejšnih časov pogovarjala,1 in se spomnila2, kako se jima je godilo. Zadnič3 pravi Avguštin: Povej mi vender5 ljubi moj Pavle, kaj te je prineslo tako deleč6, kam greš,7 ali kam si se namenil.8 Pavle mu vse po versti9 razloži, kako so mu njegovi dobrotniki pomerli. Kako je odgnan10 brez premoženja brez pomoči. Zdaj iše13 službe ali dobriga14 človeka, de15 bi mu pomagal. Zadnič16 reče: Glej Avguštin, tebi se je pred19 hudo godilo, meni je bilo dobro. Zdaj je tebi dobro, meni hudo. Tako je s časno srečo, golufna20 je, o de21 bi le večno neskončno srečo v nebesih dosegli! Solze23 so Avguštinu24 v oči stopile25, druziga26 ni več mogel reči,27 kakor te besede: O Pavle!30 ne boš, ne boš nesrečen ne, dokler sim jest32 živ. Nisim33 pozabil, de34 si mi življenje otel. Per35 meni imaš vse, kar poželiš, ako36 bi polovico moje grajšine si38 izvolil, ti jo z veseljem dam. Pa od tega39 se bomo jutri pomenili, necoj40 gremo spat, ker je že pozno. Drugi dan ukaže Avguštin napraviti dobro kosilo, veliko pojedno42 in povabi vse svoje prijatle43, de44 bi se gostili in veselili. Per45 jedi je vsim46 povabljenim rekel Avguštin47: Lejte48 ta je moj pravi resnični prijatel50, moj dobrotnik, ki me je prišel obiskat. Perpravljen sim51 mu zdaj kar je mogoče dobrote poverniti, torej vi53 ste priče,55 karkoli bo poželil56 mu z veseljem dam. Moj hišnik pa je včerej57 tega mojiga58 dobrotnika z gerdo59 od hiše odgnal,60 in ko bi Bog ne bil tako naklonil,62 in ko bi dobri ljudje ne bili usmiljeni do njega, bi jest dans63 tega ve-
po bratovsko pogovarjala o poprejšnjih časih1 in se spominjala2, kako se jima je godilo. Slednjič3 pravi Avguštin: »4Povej mi vendar,5 ljubi moj Pavle, kaj te je prineslo tako daleč6, kam greš,7 ali kam si se namenil?«8 Pavle mu vse po vrsti9 razloži, kako so mu njegovi dobrotniki pomrli, kako so ga10 brez premoženja,11 brez pomoči segnali12. Zdaj išče13 službe ali dobrega14 človeka, da15 bi mu pomagal. Nazadnje16 reče: »17Glej,18 Avguštin, tebi se je prej19 hudo godilo, meni je bilo dobro. Zdaj je tebi dobro, meni hudo. Tako je s časno srečo, goljufna20 je. O da21 bi le večno,22 neskončno srečo v nebesih dosegli!« Avguštinu23 so stopile solze24 v oči, drugega26 ni več mogel reči kakor te besede: »28O Pavle,30 ne boš, ne boš nesrečen ne, dokler sem jaz32 živ. Nisem33 pozabil, da34 si mi življenje otel. Pri35 meni imaš vse, kar poželiš. Ako36 bi si37 polovico moje graščine38 izvolil, ti jo z veseljem dam. Pa o tem39 se bomo jutri pomenili, nocoj40 gremo spat, ker je že pozno.«41 Drugi dan ukaže Avguštin napraviti dobro kosilo, veliko pojedino42 in povabi vse svoje prijatelje43, da44 bi se gostili in veselili. Pri45 jedi je Avguštin vsem46 povabljenim rekel: »Glejte,48 ta je moj pravi,49 resnični prijatelj50, moj dobrotnik, ki me je prišel obiskat. Pripravljen sem51 mu zdaj,52 kar je mogoče, dobroto povrniti. Vi53 ste sedaj54 priče:55 karkoli bo poželel,56 mu z veseljem dam. Moj hišnik pa je včeraj57 tega mojega58 dobrotnika zgrda59 od hiše odgnal;60 in ko bi dobri61 Bog ne bil tako naklonil in ko bi dobri ljudje ne bili usmiljeni do njega, bi jaz danes63 tega ve-
po bratovsko pogovarjala o poprejšnjih časih1 in se spominjala2, kako se jima je godilo. Slednjič3 pravi Avguštin: »4Povej mi vendar,5 ljubi moj Pavle, kaj te je prineslo tako daleč6, kam greš,7 ali kam si se namenil8 Pavle mu vse po vrsti9 razloži, kako so mu njegovi dobrotniki pomrli, kako so ga10 brez premoženja,11 brez pomoči odgnali12. Zdaj išče13 službe ali dobrega14 človeka, da15 bi mu pomagal. Nazadnje16 reče: »17Glej,18 Avguštin, tebi se je prej19 hudo godilo, meni je bilo dobro. Zdaj je tebi dobro, meni hudo. Tako je s časno srečo, goljufna20 je. O, da21 bi le večno,22 neskončno srečo v nebesih dosegli!« Avguštinu23 so stopile solze24 v oči, drugega26 ni več mogel reči kakor te besede: »28O,29 Pavle,30 ne boš, ne boš nesrečen ne, dokler sem jaz32 živ. Nisem33 pozabil, da34 si mi življenje otel. Pri35 meni imaš vse, kar poželiš. Ako36 bi si37 polovico moje graščine38 izvolil, ti jo z veseljem dam. Pa o tem39 se bomo jutri pomenili, nocoj40 gremo spat, ker je že pozno.«41 Drugi dan ukaže Avguštin napraviti dobro kosilo, veliko pojedino42 in povabi vse svoje prijatelje43, da44 bi se gostili in veselili. Pri45 jedi je Avguštin vsem46 povabljenim rekel: »Glejte,48 ta je moj pravi,49 resnični prijatelj50, moj dobrotnik, ki me je prišel obiskat. Pripravljen sem51 mu zdaj,52 kar je mogoče, dobroto povrniti. Vi53 ste sedaj54 priče:55 karkoli bo poželel,56 mu z veseljem dam. Moj hišnik pa je včeraj57 tega mojega58 dobrotnika zgrda59 od hiše odgnal;60 in ko bi Bog ne bil tako naklonil in ko bi dobri ljudje ne bili usmiljeni do njega, bi jaz danes63 tega ve-
po bratovsko pogovarjala o poprejšnjih časih1 in se spominjala2, kako se jima je godilo. Slednjič3 pravi Avguštin: »4Povej mi vendar,5 ljubi moj Pavle, kaj te je prineslo tako daleč6, kam greš ali kam si se namenil8 Pavle mu vse po vrsti9 razloži, kako so mu njegovi dobrotniki pomrli, kako so ga10 brez premoženja,11 brez pomoči odgnali12. Zdaj išče13 službe ali dobrega14 človeka, da15 bi mu pomagal. Nazadnje16 reče: »17Glej,18 Avguštin, tebi se je prej19 hudo godilo, meni je bilo dobro. Zdaj je tebi dobro, meni hudo. Tako je s časno srečo, goljufna20 je. O, da21 bi le večno,22 neskončno srečo v nebesih dosegli!« Avguštinu23 so stopile solze24 v oči, drugega26 ni več mogel reči kakor te besede: »28O,29 Pavle,30 ne boš, ne boš nesrečen,31 ne, dokler sem jaz32 živ. Nisem33 pozabil, da34 si mi življenje otel. Pri35 meni imaš vse, kar poželiš. Ako36 bi si37 polovico moje graščine38 izvolil, ti jo z veseljem dam. Pa o tem39 se bomo jutri pomenili, nocoj40 gremo spat, ker je že pozno.«41 Drugi dan ukaže Avguštin napraviti dobro kosilo, veliko pojedino42 in povabi vse svoje prijatelje43, da44 bi se gostili in veselili. Pri45 jedi je Avguštin vsem46 povabljenim rekel: »Glejte,48 ta je moj pravi,49 resnični prijatelj50, moj dobrotnik, ki me je prišel obiskat. Pripravljen sem51 mu zdaj,52 kar je mogoče, dobroto povrniti. Vi53 ste sedaj54 priče:55 karkoli bo poželel,56 mu z veseljem dam. Moj hišnik pa je včeraj57 tega mojega58 dobrotnika zgrda59 od hiše odgnal;60 in ko bi Bog ne bil tako naklonil in ko bi dobri ljudje ne bili usmiljeni do njega, bi jaz danes63 tega ve-
41
[67−68]
[27−28]
[54−55]
selja ne imel. Do smerti1 bi me bilo bolelo, ko bi bil zvedil de2 je moj dobrotnik tako neusmiljeno od moje hiše odgnan. Pokliči hišnika, reče Avguštin hlapcu, ki je per5 mizi stregel, de6 mu vpričo vsih7 povem, kar mu gre. Hišnik pride, Avguštin mu serdito9 reče: Poznaš tega Gospoda11? Zakaj si ga včerej12 tako z gerdo13 od hiše stepel? Ako ga ravno nisi poznal, vender14 bi ne smel tako neusmiljen biti. Lej15 moj dobrotnik je to, življenje mi je ohranil. Kdor ni usmiljen tudi usmiljenja ni vreden, torej17 pojdi, poiši18 si službe kjer hočeš, per20 meni nimaš več kruha. Sedem dni ti dam odloga službe iskat, ali21 jo najdeš ali ne, se moraš spraviti. Hišnik se je zgovarjal23 z nevednostjo,24 in prosi de25 bi ga še imeli rekoč: Kam čem iti na starost? Kako bomo živeli, žena otroci, oh29 Bogu se usmili! Poberi se, zavpije nad njim Avguštin, zdaj čutiš, kako hudo dene neusmiljenje. S solznimi očmi gre hišnik ves žalosten, zdihuje34, ne ve se kam djati35, na glas joka, njegovi otroci tudi z njim. Ko odide, se Pavle oberne36 proti svojimu prijatlu37 Avguštinu rekoč: Bog te živi moj prijatel41 Avguštin, gospod te imenitne grajšine42. Ne zameri, de43 te vpričo vsih44 povabljenih za besedo primem. Obljubil si mi dati, kar prosim,45 ne zaverzi tedej46 moje prošnje.47 Prosim te samo to, de48 hišnika ne deneš ob službo, ohrani49 ga do smerti.50 Ne zameri mu, kar je storil, sej51 veš, de52 bo zanaprej53 vse drugačin54. Nikdar bi jest55 ne mogel vesel biti, ko bi zavoljo mene kdo nesrečen bil. Rajši ho-
selja ne imel. Do smrti1 bi me bilo bolelo, ko bi bil zvedel, da2 je bil3 moj dobrotnik tako neusmiljeno od moje hiše odgnan. Pokliči hišnika,«4 reče Avguštin hlapcu, ki je pri5 mizi stregel, »da6 mu vpričo vseh7 povem, kar mu gre.«8 Hišnik pride, Avguštin mu srdito9 reče: »10Poznaš tega gospoda11? Zakaj si ga včeraj12 tako zgrda13 od hiše stepel? Ako ga ravno nisi poznal, vendar14 bi ne smel tako neusmiljen biti. Glej,15 moj dobrotnik je to, življenje mi je ohranil. Kdor ni usmiljen,16 tudi usmiljenja ni vreden. Torej17 pojdi, poišči18 si službe,19 kjer hočeš, pri20 meni nimaš več kruha. Sedem dni ti dam odloga, službo iskati. Ali21 jo najdeš ali ne, se moraš spraviti.«22 Hišnik se izgovarja23 z nevednostjo in prosi, da25 bi ga še imeli,26 rekoč: »27Kam čem iti na starost? Kako bomo živeli, žena,28 otroci? Oh29 Bogu se usmili!« »30Poberi se,«31 zavpije nad njim Avguštin, »32zdaj čutiš, kako hudo dene neusmiljenje.«33 S solznimi očmi gre hišnik ves žalosten, vzdihuje34, ne ve se kam dejati35, na glas joka, njegovi otroci tudi z njim. Ko odide, se Pavle obrne36 proti svojemu prijatelju37 Avguštinu,38 rekoč: »39Bog te živi,40 moj prijatelj41 Avguštin, gospod te imenitne graščine42. Ne zameri, da43 te vpričo vseh44 povabljenih za besedo primem. Obljubil si mi dati, kar prosim;45 ne zavračaj tedaj46 moje prošnje!47 Prosim te samo to, da48 hišnika ne deneš ob službo. Ohrani49 ga do smrti!50 Ne zameri mu, kar je storil, saj51 veš, da52 bo za naprej53 vse drugačen54. Nikdar bi jaz55 ne mogel vesel biti, ko bi zavoljo mene kdo nesrečen bil. Rajši ho-
selja ne imel. Do smrti1 bi me bilo bolelo, ko bi bil zvedel, da2 je bil3 moj dobrotnik tako neusmiljeno od moje hiše odgnan. Pokliči hišnika,«4 reče Avguštin hlapcu, ki je pri5 mizi stregel, »da6 mu vpričo vseh7 povem, kar mu gre.«8 Hišnik pride, Avguštin mu srdito9 reče: »10Poznaš tega gospoda11? Zakaj si ga včeraj12 tako zgrda13 od hiše stepel? Ako ga ravno nisi poznal, vendar14 bi ne smel tako neusmiljen biti. Glej,15 moj dobrotnik je to, življenje mi je ohranil. Kdor ni usmiljen,16 tudi usmiljenja ni vreden. Torej17 pojdi, poišči18 si službe,19 kjer hočeš, pri20 meni nimaš več kruha. Sedem dni ti dam odloga, službo iskati. Ali21 jo najdeš ali ne, se moraš spraviti.«22 Hišnik se izgovarja23 z nevednostjo in prosi, da25 bi ga še imeli,26 rekoč: »27Kam čem iti na starost? Kako bomo živeli, žena,28 otroci? Oh29 Bogu se usmili!« »30Poberi se,«31 zavpije nad njim Avguštin, »32zdaj čutiš, kako hudo dene neusmiljenje.«33 S solznimi očmi gre hišnik ves žalosten, vzdihuje34, ne ve se kam dejati35, na glas joka, njegovi otroci tudi z njim. Ko odide, se Pavle obrne36 proti svojemu prijatelju37 Avguštinu,38 rekoč: »39Bog te živi,40 moj prijatelj41 Avguštin, gospod te imenitne graščine42. Ne zameri, da43 te vpričo vseh44 povabljenih za besedo primem. Obljubil si mi dati, kar prosim;45 ne zavrzi tedaj46 moje prošnje!47 Prosim te samo to, da48 hišnika ne deneš ob službo. Ohrani49 ga do smrti!50 Ne zameri mu, kar je storil, saj51 veš, da52 bo za naprej53 vse drugačen54. Nikdar bi jaz55 ne mogel vesel biti, ko bi zavoljo mene kdo nesrečen bil. Rajši ho-
selja ne imel. Do smrti1 bi me bilo bolelo, ko bi bil zvedel, da2 je bil3 moj dobrotnik tako neusmiljeno od moje hiše odgnan. Pokliči hišnika,«4 reče Avguštin hlapcu, ki je pri5 mizi stregel, »da6 mu vpričo vseh7 povem, kar mu gre.«8 Hišnik pride, Avguštin mu srdito9 reče: »10Poznaš tega gospoda11? Zakaj si ga včeraj12 tako zgrda13 od hiše stepel? Ako ga ravno nisi poznal, vendar14 bi ne smel tako neusmiljen biti. Glej,15 moj dobrotnik je to, življenje mi je ohranil. Kdor ni usmiljen,16 tudi usmiljenja ni vreden. Torej17 pojdi, poišči18 si službe,19 kjer hočeš, pri20 meni nimaš več kruha. Sedem dni ti dam odloga službo iskati. Ali21 jo najdeš ali ne, se moraš spraviti.«22 Hišnik se izgovarja23 z nevednostjo in prosi, da25 bi ga še imeli,26 rekoč: »27Kam čem iti na starost? Kako bomo živeli, žena,28 otroci? Oh,29 Bogu se usmili!« »30Poberi se,«31 zavpije nad njim Avguštin, »32zdaj čutiš, kako hudo dene neusmiljenje.«33 S solznimi očmi gre hišnik ves žalosten, vzdihuje34, ne ve se kam dejati35, na glas joka, njegovi otroci tudi z njim. Ko odide, se Pavle obrne36 proti svojemu prijatelju37 Avguštinu,38 rekoč: »39Bog te živi,40 moj prijatelj41 Avguštin, gospod te imenitne graščine42. Ne zameri, da43 te vpričo vseh44 povabljenih za besedo primem. Obljubil si mi dati, kar prosim;45 ne zavrzi tedaj46 moje prošnje!47 Prosim te samo to, da48 hišnika ne deneš ob službo. Ohrani49 ga do smrti!50 Ne zameri mu, kar je storil, saj51 veš, da52 bo za naprej53 vse drugačen54. Nikdar bi jaz55 ne mogel vesel biti, ko bi zavoljo mene kdo nesrečen bil. Rajši ho-
42
[68−69]
[28−29]
[55−56]
čem še toliko revšino terpeti,1 kakor k nesreči bližniga2 kaj pomagati. Na te besede so se vsi povabljeni razjasnili in oveselili, ker žalostni4 so bili per hišnikovim slovljenji5. O žlahtni7 usmiljeni Pavle!8 ti si nam vsim9 lep izgled keršanske10 ljubezni. Gotovo ti bo Bog vse obilno poplačal. Tako so vsi ob enim veseli12 glas zagnali,13 in na zdravje Pavleta in grajšaka15 Avguština pili. Dobre volje so bili celi dan in dolgo zvečer16. Avguštin je hišnika obderžal17 na Pavletovo prošnjo,18 in mu obljubil tudi do smerti19 ga imeti20. Vesel dan je bil to vsim21, kar jih je bilo per22 gradu,23 posebno vesela je bila kuharca24. Tri tedne je ostal Pavle v grajšini25. Med tem26 mu je Avguštin vse nove oblačila narediti dal27, mu vse potrebne reči napravil,29 in ga potem na Dunaj poslal31. Dal mu je s sabo32 obilno dnarjev,33 in list, kteriga34 je pisal do svojiga35 strica, kteri36 je bil v imenitni službi na Dunaji38. Tako je govoril Avguštin svojimu prijatlu39 Pavletu, preden ga je od sebe spustil: Ljubi Pavle! prežlahtno41 je serce42 tvoje!43 škoda bi bilo zate, ko bi ti v kako nevarno službo prišel, kjer bi utegnilo tvoje serce spačeno biti45. Bodi dober tudi zanaprej,46 in pojdi se še učit.47 Pojdi na Dunaj de48 skončaš vse šole, loti49 se učenosti, ktere50 hočeš,51 izvoli si stan, kteri52 te veseli, jest53 pa te bom z vsim54 potrebnim preskerbel55, kakor si bil preskerbljen per tvojim56 dobrotniku baronu I. v nemškim gradcu57. Pojdi na ravnost58 k mojimu59 stricu, podaj mu pismo,60 in sprejel te bo z veseljem,61 in ti bo dal na mojo rajten62-
čem še toliko revščino trpeti,1 kakor k nesreči bližnjega2 kaj pomagati.«3 Na te besede so se vsi povabljeni razjasnili in oveselili, ker so bili pri hišnikovem slovesu žalostni5. »6O plemeniti,7 usmiljeni Pavle,8 ti si nam vsem9 lep zgled krščanske10 ljubezni. Gotovo ti bo Bog vse obilno poplačal. «11 Tako so vsi obenem veseli12 glas zagnali in pili14 na zdravje Pavleta in graščaka15 Avguština. Dobre volje so bili ves dan in dolgo zvečer16. Avguštin je hišnika na Pavletovo prošnjo obdržal18 in mu obljubil tudi, da19 ga bo do smrti imel20. Vesel dan je bil to vsem21, kar jih je bilo pri22 gradu;23 posebno vesela je bila kuharica24. Tri tedne je ostal Pavle v graščini25. Medtem26 mu je Avguštin dal narediti vsa nova oblačila27, mu napravil28 vse potrebne reči in ga potem poslal30 na Dunaj. Dal mu je s seboj32 obilno denarjev33 in list, katerega34 je pisal do svojega35 strica, ki36 je bil na Dunaju37 v imenitni službi. Tako je govoril Avguštin svojemu prijatelju39 Pavletu, preden ga je od sebe spustil: »40Ljubi Pavle, plemenito41 je tvoje srce,43 škoda bi bilo zate, ko bi ti v kako nevarno službo prišel, kjer bi se44 utegnilo tvoje srce spačiti45. Bodi dober tudi za naprej46 in pojdi se še učit!47 Pojdi na Dunaj, da48 skončaš vse šole! Loti49 se učenosti, katere50 hočeš;51 izvoli si stan, kateri52 te veseli, jaz53 pa te bom z vsem54 potrebnim preskrbel55, kakor si bil preskrbljen pri tvojem56 dobrotniku baronu I. v Nemškem Gradcu57. Pojdi naravnost58 k mojemu59 stricu, podaj mu pismo in sprejel te bo z veseljem in ti bo dal na moj ra62-
čem še toliko revščino trpeti,1 kakor k nesreči bližnjega2 kaj pomagati.«3 Na te besede so se vsi povabljeni razjasnili in oveselili, ker so bili pri hišnikovem slovljenju žalostni5. »6O, plemeniti,7 usmiljeni Pavle,8 ti si nam vsem9 lep zgled krščanske10 ljubezni. Gotovo ti bo Bog vse obilno poplačal.«11 Tako so vsi obenem veseli12 glas zagnali in pili14 na zdravje Pavleta in graščaka15 Avguština. Dobre volje so bili ves dan in dolgo zvečer16. Avguštin je hišnika na Pavletovo prošnjo obdržal18 in mu obljubil tudi, da19 ga bo do smrti imel20. Vesel dan je bil to vsem21, kar jih je bilo pri22 gradu;23 posebno vesela je bila kuharica24. Tri tedne je ostal Pavle v graščini25. Medtem26 mu je Avguštin dal narediti vsa nova oblačila27, mu napravil28 vse potrebne reči in ga potem poslal30 na Dunaj. Dal mu je s seboj32 obilno denarjev33 in list, katerega34 je pisal do svojega35 strica, ki36 je bil na Dunaju37 v imenitni službi. Tako je govoril Avguštin svojemu prijatelju39 Pavletu, preden ga je od sebe spustil: »40Ljubi Pavle, prežlahtno41 je tvoje srce,43 škoda bi bilo zate, ko bi ti v kako nevarno službo prišel, kjer bi se44 utegnilo tvoje srce spačiti45. Bodi dober tudi za naprej46 in pojdi se še učit!47 Pojdi na Dunaj, da48 skončaš vse šole! Loti49 se učenosti, katere50 hočeš;51 izvoli si stan, kateri52 te veseli, jaz53 pa te bom z vsem54 potrebnim preskrbel55, kakor si bil preskrbljen pri tvojem56 dobrotniku baronu I. v Nemškem Gradcu57. Pojdi naravnost58 k mojemu59 stricu, podaj mu pismo in sprejel te bo z veseljem in ti bo dal na moj ra62-
čem še toliko revščino trpeti1 kakor k nesreči bližnjega2 kaj pomagati.«3 Na te besede so se vsi povabljeni razjasnili in oveselili, ker so bili pri hišnikovem slovljenju žalostni5. »6O plemeniti,7 usmiljeni Pavle,8 ti si nam vsem9 lep zgled krščanske10 ljubezni. Gotovo ti bo Bog vse obilno poplačal.«11 Tako so vsi obenem vesel12 glas zagnali in pili14 na zdravje Pavleta in graščaka15 Avguština. Avguštin je hišnika na Pavletovo prošnjo obdržal18 in mu obljubil tudi, da19 ga bo do smrti imel20. Vesel dan je bil to vsem21, kar jih je bilo pri22 gradu;23 posebno vesela je bila kuharica24. Tri tedne je ostal Pavle v graščini25. Medtem26 mu je Avguštin dal narediti vsa nova oblačila27, mu napravil28 vse potrebne reči in ga potem poslal30 na Dunaj. Dal mu je s seboj32 obilno denarjev33 in list, katerega34 je pisal do svojega35 strica, ki36 je bil na Dunaju37 v imenitni službi. Tako je govoril Avguštin svojemu prijatelju39 Pavletu, preden ga je od sebe spustil: »40Ljubi Pavle, prežlahtno41 je tvoje srce,43 škoda bi bilo zate, ko bi ti v kako nevarno službo prišel, kjer bi se44 utegnilo tvoje srce spačiti45. Bodi dober tudi za naprej46 in pojdi se še učit!47 Pojdi na Dunaj, da48 skončaš vse šole! Loti49 se učenosti, katere50 hočeš;51 izvoli si stan, kateri52 te veseli, jaz53 pa te bom z vsem54 potrebnim preskrbel55, kakor si bil preskrbljen pri svojem56 dobrotniku baronu I. v Nemškem Gradcu57. Pojdi naravnost58 k mojemu59 stricu, podaj mu pismo in sprejel te bo z veseljem in ti bo dal na moj ra62-
43
[69−70]
[29]
[56−58]
go1 karkoli boš potrebval2.. Prijazno3 se Pavle4 zahvali za tako dobrotlivo5 prijaznost. Prijatla6 se objameta in kušneta7. Pavle gre na Dunaj.
čun,1 karkoli boš potreboval2.« Pavle3 se prijazno4 zahvali za tako dobrotljivo5 prijaznost. Prijatelja6 se objameta in poljubita7. Pavle gre na Dunaj.
čun,1 karkoli boš potreboval2.« Pavle3 se prijazno4 zahvali za tako dobrotljivo5 prijaznost. Prijatelja6 se objameta in poljubita7. Pavle gre na Dunaj.
čun,1 karkoli boš potreboval2.« Pavle3 se prijazno4 zahvali za tako dobrotljivo5 prijaznost. Prijatelja6 se objameta in poljubita7. Pavle gre na Dunaj.
VI.1 Pavle desetašolic2 na Dunaji.3
VI Pavle desetošolec2 na Dunaju3
VI Pavle desetošolec2 na Dunaju3
VI Pavle desetošolec2 na Dunaju3
Z groznim1 veseljem gre Pavle Svetin proti Duneju, ni2 mu bilo več treba skerbeti3 kam in kje pod streho priti, imel5 je dnarjev6 dosti,7 in na Duneji8 se je vedel kam oberniti9. Vesel je bil iz celiga serca de10 bo spet v šolo hodil,11 in se lepih reči učil. Posebno so ga že naprej velike ali visoke šole veselile. Celo12 pot je Boga hvalil, ker mu je toliko dobrotliv13 in usmiljen. Po poti je tudi premišljeval, kteriga14 stanu bi se lotil, ali bi šel v deseto šolo,15 in se učil in perpravljal16 za duhovski stan, ali bi se prijel medicine,17 in se učil zdravila poznati, de18 bi zdravnik bil;19 ali bi se učil pravice, de20 bi bil besednik ali pravdin dohtar21. Celo22 pot je premišljeval kaj bi si bil izvolil, pa si za gotovo24 še nič ni zbral25. Kar od deleč26 zagleda visoki turn svetiga27 Štefana, kteri zmed28 velikih poslopjev29 kipi, od kteriga visočine30 je toliko že32 slišal povedati. Iz celiga serca33 zdaj Pavle zdihne34 proti nebesam35 rekoč: O dobrotlivi37 Bog!38 razsvetli mi um in pamet, de39 izvolim pravi stan, v kteriga40 si me namenil, de41 se obernem42 na pravo pot, ktera43 je tebi všeč. V to cerkev pojdem, ktere turn sim44
Z velikim1 veseljem gre Pavle Svetin proti Dunaju. Ni2 mu bilo več treba skrbeti,3 kam in kje bo4 pod streho prišel. Imel5 je denarjev6 dosti in na Dunaju8 se je vedel kam obrniti9. Vesel je bil iz vsega srca, da10 bo spet v šolo hodil in se lepih reči učil. Posebno so ga že naprej velike ali visoke šole veselile. Vso12 pot je Boga hvalil, ker mu je toliko dobrotljiv13 in usmiljen. Po poti je tudi premišljeval, katerega14 stanu bi se lotil, ali bi šel v deseto šolo in se učil in pripravljal16 za duhovski stan, ali bi se prijel medicine in se učil zdravila poznati, da18 bi zdravnik bil;19 ali bi se učil pravice, da20 bi bil besednik ali pravdni doktor21. Vso22 pot je premišljeval,23 kaj bi si bil izvolil, pa si zagotovo24 še nič ni izbral25. Kar od daleč26 zagleda visoki stolp svetega27 Štefana, ki izmed28 velikih poslopij29 kipi in o katerega visočini30 je že31 toliko slišal povedati. Iz vsega srca33 zdaj Pavle vzdihne34 proti nebesom,35 rekoč: »36O dobrotljivi37 Bog,38 razsvetli mi um in pamet, da39 izvolim pravi stan, v katerega40 si me namenil; da41 se obrnem42 na pravo pot, katera43 je tebi všeč. V to cerkev pojdem, katere stolp sem44
Z groznim1 veseljem gre Pavle Svetin proti Dunaju. Ni2 mu bilo več treba skrbeti,3 kam in kje bo4 pod streho prišel. Imel5 je denarjev6 dosti in na Dunaju8 se je vedel kam obrniti9. Vesel je bil iz vsega srca, da10 bo spet v šolo hodil in se lepih reči učil. Posebno so ga že naprej velike ali visoke šole veselile. Vso12 pot je Boga hvalil, ker mu je toliko dobrotljiv13 in usmiljen. Po poti je tudi premišljeval, katerega14 stanu bi se lotil, ali bi šel v deseto šolo in se učil in pripravljal16 za duhovski stan, ali bi se prijel medicine in se učil zdravila poznati, da18 bi zdravnik bil;19 ali bi se učil pravice, da20 bi bil besednik ali pravdni doktor21. Vso22 pot je premišljeval,23 kaj bi si bil izvolil, pa si za gotovo24 še nič ni izbral25. Kar od daleč26 zagleda visoki stolp svetega27 Štefana, ki izmed28 velikih poslopij29 kipi in o katerega visočini30 je že31 toliko slišal povedati. Iz vsega srca33 zdaj Pavle vzdihne34 proti nebesom,35 rekoč: »36O, dobrotljivi37 Bog,38 razsvetli mi um in pamet, da39 izvolim pravi stan, v katerega40 si me namenil; da41 se obrnem42 na pravo pot, katera43 je tebi všeč. V to cerkev pojdem, katere stolp sem44
Z groznim1 veseljem gre Pavle Svetin proti Dunaju. Ni2 mu bilo več treba skrbeti,3 kam in kje bo4 pod streho prišel. Imel5 je denarjev6 dosti in na Dunaju8 se je vedel kam obrniti9. Vesel je bil iz vsega srca, da10 bo spet v šolo hodil in se lepih reči učil. Posebno so ga že naprej velike ali visoke šole veselile. Vso12 pot je Boga hvalil, ker mu je toliko dobrotljiv13 in usmiljen. Po poti je tudi premišljeval, katerega14 stanu bi se lotil, ali bi šel v deseto šolo in se učil in pripravljal16 za duhovski stan, ali bi se prijel medicine in se učil zdravila poznati, da18 bi zdravnik bil,19 ali bi se učil pravice, da20 bi bil besednik ali pravdni doktor21. Vso22 pot je premišljeval,23 kaj bi si bil izvolil, pa si za gotovo24 še nič ni izbral25. Kar od daleč26 zagleda visoki stolp svetega27 Štefana, ki izmed28 velikih poslopij29 kipi in o katerega visočini30 je že31 toliko slišal povedati. Iz vsega srca33 zdaj Pavle vzdihne34 proti nebesom,35 rekoč: »36O dobrotljivi37 Bog,38 razsvetli mi um in pamet, da39 izvolim pravi stan, v katerega40 si me namenil; da41 se obrnem42 na pravo pot, katera43 je tebi všeč. V to cerkev pojdem, katere stolp sem44
44
[70]
[29−30]
[58−59]
napervo1 zagledal,2 tam čem moliti in prositi za razsvetljenje, de3 to izvolim, kar je tebi o4 dobrotljivi Bog, dopadlivo5. Pavle gre zdaj srečno naprej, ne ustavi se tako dolgo de7 pride do velike cerkve svetiga8 Štefana. Naravnost gre v cerkev, bilo je ura 4 popoldan9, in tako serčno10 in zamišljeno moli, de ni porajtal11 duhovnov, kteri so12 ravno po končani molitvi tiho iz cerkve šli13. Celo uro je Pavle molil v cerkvi in premišljeval, kteriga14 stanu bi se lotil. Potem je v svojim sercu15 občutil nekako veselje in notranje želje16 po duhovskim17 stanu. Gotovo je božja volja ta19, si je mislil, Bog me je v duhovski stan namenil, tega si izvolim. S temi mislami20 Pavle vstane in gre iskat s pismam21 gospoda prijatloviga22 strica. Kmalo23 ga spraša, ponižno gre do njega. Preden je24 Pavle pismo podal25, ga gospod prijazno vpraša: Vi ste šolar iz ptujiga27 kraja, videl sim28 vas v cerkvi, kaj ne de29 ste bili malo pred30 v cerkvi svetiga31 Štefana, pred altarjem matere32 božje; to33 mi je bilo zlo34 všeč. Bil sim36, odgovori Pavle!38 molil sim39 in prosil Boga za razsvetljenje, de40 bi vedil praviga41 stanu se lotiti. Gospod pismo42 odpre in bere,44 kar spozna de45 je to tisti Avguštinov zvesti prijatel46 in dobrotnik. Z velikim veseljem ga sprejme,47 mu reče, se zraven njega usesti,49 in mu50 tako govori: Ljubeznivi Pavle!52 vse vem kako se je tebi godilo. Dobro vem koliko dobriga55 si mojimu56 stričniku storil,57 in mu pomagal58 v bolezni. Vse to kaže očitno de61 te je Bog v duhovski stan namenil. Bogaj mene62, stopi v deseto šolo, hiti se učiti
najprvo1 zagledal;2 tam čem moliti in prositi za razsvetljenje, da3 to izvolim, kar je tebi, o4 dobrotljivi Bog, všeč5.«6 Pavle gre zdaj srečno naprej, ne ustavi se tako dolgo, da7 pride do velike cerkve svetega8 Štefana. Naravnost gre v cerkev, bilo je ura 4 popoldan9, in tako srčno10 in zamišljeno moli, da ne opazi11 duhovnov, kateri12 ravno po končani molitvi tiho iz cerkve gredo13. Celo uro je Pavle molil v cerkvi in premišljeval, katerega14 stanu bi se lotil. Potem je v svojem srcu15 občutil nekako veselje in notranjo željo16 po duhovskem17 stanu. Gotovo je to18 božja volja, si je mislil, Bog me je v duhovski stan namenil, tega si izvolim. S temi mislimi20 Pavle vstane in gre iskat s pismom21 gospoda prijateljevega22 strica. Kmalu23 ga spraša, ponižno gre do njega. Preden Pavle pismo poda25, ga gospod prijazno vpraša: »26Vi ste šolar iz tujega27 kraja, videl sem28 vas v cerkvi. Kajne da29 ste bili malo prej30 v cerkvi svetega31 Štefana, pred oltarjem Matere32 božje? To33 mi je bilo zelo34 všeč.« »35Bil sem36,«37 odgovori Pavle, »38molil sem39 in prosil Boga za razsvetljenje, da40 bi vedel pravega41 stanu se lotiti.« Gospod42 odpre pismo43 in bere;44 kar spozna, da45 je to tisti Avguštinov zvesti prijatelj46 in dobrotnik. Z velikim veseljem ga sprejme in47 mu reče, naj48 se zraven njega usede49 in tako govori: »51Ljubeznivi Pavle,52 vse vem,53 kako se je tebi godilo. Dobro vem,54 koliko dobrega55 si mojemu56 stričniku storil in mu v bolezni pomagal59. Vse to očitno60 kaže, da61 te je Bog v duhovski stan namenil. Poslušaj me62, stopi v deseto šolo, hiti se učiti
najprvo1 zagledal;2 tam čem moliti in prositi za razsvetljenje, da3 to izvolim, kar je tebi, O4 dobrotljivi Bog, všeč5.«6 Pavle gre zdaj srečno naprej, ne ustavi se tako dolgo, da7 pride do velike cerkve svetega8 Štefana. Naravnost gre v cerkev, bilo je ura 4 popoldne9, in tako srčno10 in zamišljeno moli, da ne opazi11 duhovnov, kateri12 ravno po končani molitvi tiho iz cerkve gredo13. Celo uro je Pavle molil v cerkvi in premišljeval, katerega14 stanu bi se lotil. Potem je v svojem srcu15 občutil nekako veselje in notranjo željo16 po duhovskem17 stanu. Gotovo je to18 božja volja, si je mislil, Bog me je v duhovski stan namenil, tega si izvolim. S temi mislimi20 Pavle vstane in gre iskat s pismom21 gospoda prijateljevega22 strica. Kmalu23 ga spraša, ponižno gre do njega. Preden Pavle pismo poda25, ga gospod prijazno vpraša: »26Vi ste šolar iz tujega27 kraja, videl sem28 vas v cerkvi. Kajne da29 ste bili malo prej30 v cerkvi svetega31 Štefana, pred oltarjem Matere32 božje? To33 mi je bilo zelo34 všeč.« »35Bil sem36,«37 odgovori Pavle, »38molil sem39 in prosil Boga za razsvetljenje, da40 bi vedel pravega41 stanu se lotiti.« Gospod42 odpre pismo43 in bere;44 kar spozna, da45 je to tisti Avguštinov zvesti prijatelj46 in dobrotnik. Z velikim veseljem ga sprejme in47 mu reče, naj48 se zraven njega usede49 in mu50 tako govori: »51Ljubeznivi Pavle,52 vse vem,53 kako se je tebi godilo. Dobro vem,54 koliko dobrega55 si mojemu56 stričniku storil in mu v bolezni pomagal59. Vse to očitno60 kaže, da61 te je Bog v duhovski stan namenil. Poslušaj me62, stopi v deseto šolo, hiti se učiti
najprvo1 zagledal;2 tam čem moliti in prositi za razsvetljenje, da3 to izvolim, kar je tebi, o4 dobrotljivi Bog, všeč5.«6 Pavle gre zdaj srečno naprej, ne ustavi se tako dolgo, da7 pride do velike cerkve svetega8 Štefana. Naravnost gre v cerkev, bilo je ura 4 popoldne9, in tako srčno10 in zamišljeno moli, da ne opazi11 duhovnov, kateri12 ravno po končani molitvi tiho iz cerkve gredo13. Celo uro je Pavle molil v cerkvi in premišljeval, katerega14 stanu bi se lotil. Potem je v svojem srcu15 občutil nekako veselje in notranjo željo16 po duhovskem17 stanu. Gotovo je to18 božja volja, si je mislil, Bog me je v duhovski stan namenil, tega si izvolim. S temi mislimi20 Pavle vstane in gre iskat s pismom21 gospoda prijateljevega22 strica. Kmalu23 ga spraša, ponižno gre do njega. Preden Pavle pismo poda25, ga gospod prijazno vpraša: »26Vi ste šolar iz tujega27 kraja, videl sem28 vas v cerkvi. Kajne, da29 ste bili malo prej30 v cerkvi svetega31 Štefana, pred oltarjem Matere32 božje? To33 mi je bilo zelo34 všeč.« »35Bil sem36,«37 odgovori Pavle, »38molil sem39 in prosil Boga za razsvetljenje, da40 bi vedel pravega41 stanu se lotiti.« Gospod42 odpre pismo43 in bere;44 kar spozna, da45 je to tisti Avguštinov zvesti prijatelj46 in dobrotnik. Z velikim veseljem ga sprejme in47 mu reče, naj48 se zraven njega usede,49 in mu50 tako govori: »51Ljubeznivi Pavle,52 vse vem,53 kako se je tebi godilo. Dobro vem,54 koliko dobrega55 si mojemu56 stričniku storil in mu v bolezni pomagal59. Vse to očitno60 kaže, da61 te je Bog v duhovski stan namenil. Poslušaj me62, stopi v deseto šolo, hiti se učiti
45
[70−71]
[30]
[59−60]
duhovske učenosti, z vsim1 boš preskerbljen2 karkoli potrebuješ. Ti boš kdej3 dober duhoven4 pastir. Pavle odgovori ponižno: Visoke časti vredni7 gospod! Ravno to je moja misel,8 v cerkvi med molitvijo so mi na enkrat peršle9 v serce10 velike želje po duhovskim11 stanu; tega12 se hočem prijeti,13 in si pridno perzadevati14 si potrebnih učenost perdobiti15. Vas prosim, de17 mi pomagate,18 in me učite, kako se moram vredno za ta sveti in imenitni stan, kakor je duhovski, perpravljati20. 21 Pavle je stopil v deseto šolo, pridno22 se učil, de24 mu ga ni bilo enakiga25. Per26 gospodu je imel stanovanje in živež,27 in z vsim28 ga je prijatel Avguštin29 obilno preskerbil30. Dve leti je hodil v deseto šolo,31 iz gospodove hiše, tretje leto pa32 je bil vzet v duhovšnico33. Četerto34 leto je bil za mašnika žegnan35. Ko je Pavle vse šole skončal je bil postavljen precej za učenika37 v malih šolah, de38 je fante keršanski39 nauk učil, ktero40 službo je on41 pet let z velikim pridam42 opravljal. Potem je bil zvoljen43 za poglavarja čez44 male šole, in45 to službo je opravljal46 šest let z veseljem in k veselju vsim47 malim šolarjem. Zvoljen48 je bil potem Pavle49 za poglavarskiga svetvavca,50 zavoljo njegove velike učenosti, brihtnosti51 in brumnosti52 mu je bilo to imenitno opravilo izročeno54. Per55 taki imenitni službi je bil vender56 vedno ponižen in pohleven. Več ko je mogel dobriga57 storiti, bolj je bil vesel. Posebno je revežem59 rad pomagal, vse jim je razdal; desiravno60 je bilo veliko njegovo vsakoletno plačilo, je revno živel.
duhovske učenosti, z vsem1 boš preskrbljen,2 karkoli potrebuješ. Ti boš kdaj3 dober duhovni4 pastir.«5 Pavle odgovori ponižno: »6Visoke časti vredni7 gospod! Ravno to je moja misel;8 v cerkvi med molitvijo so mi naenkrat prišle9 v srce10 velike želje po duhovskem11 stanu. Tega12 se hočem prijeti in si pridno prizadevati, da14 si pridobim potrebnih učenosti15. Vas pa16 prosim, da17 mi pomagate in me učite, kako se moram vredno pripravljati19 za ta sveti in imenitni stan, kakor je duhovski.«21 Pavle je stopil v deseto šolo, se pridno23 učil, da24 mu ga ni bilo enakega25. Pri26 gospodu je imel stanovanje in živež in prijatelj Avguštin28 ga je z vsem29 obilno preskrbel30. Dve leti je hodil v deseto šolo iz gospodove hiše, tretje leto je bil vzet v duhovščnico33. Četrto34 leto je bil za mašnika posvečen35. Ko je Pavle vse šole skončal,36 je bil postavljen precej za učenika37 v malih šolah, da38 je fante krščanski39 nauk učil; to40 službo je pet let z velikim pridom42 opravljal. Potem je bil izvoljen43 za poglavarja male šole in je opravljal45 to službo šest let z veseljem in k veselju vsem47 malim šolarjem. Nato48 je bil Pavle izvoljen49 za poglavarskega svetovalca;50 zavoljo njegove velike učenosti, bistrosti51 in pobožnosti52 mu je bilo izročeno53 to imenitno opravilo. Pri55 taki imenitni službi je bil vendar56 vedno ponižen in pohleven. Več ko je mogel dobrega57 storiti, bolj je bil vesel. Posebno revežem58 je rad pomagal, vse jim je razdal; dasiravno60 je bilo veliko njegovo vsakoletno plačilo, je revno živel.
duhovske učenosti, z vsem1 boš preskrbljen,2 karkoli potrebuješ. Ti boš kdaj3 dober duhovni4 pastir.«5 Pavle odgovori ponižno: »6Visoke časti vredni7 gospod! Ravno to je moja misel;8 v cerkvi med molitvijo so mi naenkrat prišle9 v srce10 velike želje po duhovskem11 stanu. Tega12 se hočem prijeti in si pridno prizadevati, da14 si pridobim potrebnih učenosti15. Vas pa16 prosim, da17 mi pomagate in me učite, kako se moram vredno pripravljati19 za ta sveti in imenitni stan, kakor je duhovski.«21 Pavle je stopil v deseto šolo, se pridno23 učil, da24 mu ga ni bilo enakega25. Pri26 gospodu je imel stanovanje in živež in prijatelj Avguštin28 ga je z vsem29 obilno preskrbel30. Dve leti je hodil v deseto šolo iz gospodove hiše, tretje leto pa32 je bil vzet v duhovščnico33. Četrto34 leto je bil za mašnika posvečen35. Ko je Pavle vse šole skončal,36 je bil postavljen precej za učenika37 v malih šolah, da38 je fante krščanski39 nauk učil; to40 službo je pet let z velikim pridom42 opravljal. Potem je bil izvoljen43 za poglavarja male šole in je opravljal45 to službo šest let z veseljem in k veselju vsem47 malim šolarjem. Nato48 je bil Pavle izvoljen49 za poglavarskega svetovalca;50 zavoljo njegove velike učenosti, bistrosti51 in pobožnosti52 mu je bilo izročeno53 to imenitno opravilo. Pri55 taki imenitni službi je bil vendar56 vedno ponižen in pohleven. Več ko je mogel dobrega57 storiti, bolj je bil vesel. Posebno revežem58 je rad pomagal, vse jim je razdal; dasiravno60 je bilo veliko njegovo vsakoletno plačilo, je revno živel.
duhovske učenosti, z vsem1 boš preskrbljen,2 karkoli potrebuješ. Ti boš kdaj3 dober duhovni4 pastir.«5 Pavle odgovori ponižno: »6Visoke častivredni7 gospod! Ravno to je moja misel;8 v cerkvi med molitvijo so mi naenkrat prišle9 v srce10 velike želje po duhovskem11 stanu. Tega12 se hočem prijeti in si pridno prizadevati, da14 si pridobim potrebnih učenosti15. Vas pa16 prosim, da17 mi pomagate in me učite, kako se moram vredno pripravljati19 za ta sveti in imenitni stan, kakor je duhovski.«21 Pavle je stopil v deseto šolo, se pridno23 učil, da24 mu ga ni bilo enakega25. Pri26 gospodu je imel stanovanje in živež in prijatelj Avguštin28 ga je z vsem29 obilno preskrbel30. Dve leti je hodil v deseto šolo iz gospodove hiše, tretje leto pa32 je bil vzet v duhovščnico33. Četrto34 leto je bil za mašnika posvečen35. Ko je Pavle vse šole skončal,36 je bil postavljen precej za učitelja37 v malih šolah, da38 je fante krščanski39 nauk učil; to40 službo je pet let z velikim pridom42 opravljal. Potem je bil izvoljen43 za poglavarja male šole in je opravljal45 to službo šest let z veseljem in k veselju vsem47 malim šolarjem. Nato48 je bil Pavle izvoljen49 za poglavarskega svetovalca;50 zavoljo njegove velike učenosti, bistrosti51 in pobožnosti52 mu je bilo izročeno53 to imenitno opravilo. Pri55 taki imenitni službi je bil vendar56 vedno ponižen in pohleven. Več ko je mogel dobrega57 storiti, bolj je bil vesel. Posebno revežem58 je rad pomagal, vse jim je razdal; dasiravno60 je bilo veliko njegovo vsakoletno plačilo, je vendar61 revno živel.
46
[71−72]
[31]
[61−62]
VII.1 Pavle dvorni svetvavec2, potem škof.3
VII Pavle dvorni svetovalec2, potem škof
VII Pavle dvorni svetovalec2, potem škof
VII Pavle dvorni svetovalec2, potem škof
Znana je bila Pavletova učenost, modrost in brumnost,1 ne le tovaršem2, ampak tudi vikšim oblastnikam,3 zato je bil od svitliga4 cesarja izvoljen za dvorniga svetvavca5, kader6 je narmanj7 na to mislil. Več drugih tudi učenih mož je bilo cesarju perporočenih9 za to službo, pa le Pavl10 Svetin je bil izvoljen,11 in z veliko častjo v to imenitno službo povzdignjen. Nekaj let je to težavno službo opravljal13. Vsi njegovi vikši14 oblastniki so ga radi imeli,15 veseli so bili de16 so taciga učeniga17 in zvestiga svetovavca18 dobili. Storil je, kar drugi niso mogli storiti, ker je več jezikov do dobriga19 znal govoriti. Izvoljen je bil potem za škofa v I. Sloveča in imenitna škofija je bila to ne zlo deleč21 od Dunaja. Z groznim22 veseljem so ga prebivavci tistiga23 kraja svojiga duhovniga vikšiga pastirja sprejeli24, ker so že popred25 toliko od njegove dobrodelnosti slišali26. Velike perhodke27 je imel. Veliko blaga in premoženja mu je dajala škofija, vender Pavle28 je ostal per30 svoji navadi, namreč de31 je revno živel. Le toliko si je perhranil32, kar je bilo prav za potrebo, vse drugo je revežem razdal; bolnikam33 pomagal in jim34 zdravila kupoval. Navado35 je imel36 reči: Kar revežem dam Bogu dam. Če bolniku postrežem Bogu postrežem. Torej40 so ga tudi vsi revni tistiga41 kraja le očeta imenvali,42 in vedno zanj molili. — Eniga43 dne
Znana je bila Pavletova učenost, modrost in pobožnost1 ne le tovarišem2, ampak tudi višjim oblastnikom;3 zato je bil od svetlega4 cesarja izvoljen za dvornega svetovalca5, ko6 je najmanj7 na to mislil. Več drugih,8 tudi učenih mož je bilo cesarju priporočenih9 za to službo, pa le Pavel10 Svetin je bil izvoljen in z veliko častjo v to imenitno službo povzdignjen. Nekaj let je opravljal12 to težavno službo. Vsi njegovi višji14 oblastniki so ga radi imeli;15 veseli so bili, da16 so takega učenega17 in svetega svetovalca18 dobili. Storil je, kar drugi niso mogli storiti, ker je več jezikov do dobrega19 znal govoriti. Izvoljen je bil potem za škofa v I. Sloveča in imenitna škofija je bila to,20 ne zelo daleč21 od Dunaja. Z velikim22 veseljem so ga prebivalci tistega23 kraja sprejeli za svojega duhovnega višjega pastirja24, ker so že prej25 toliko slišali o njegovi dobrodelnosti26. Velike prihodke27 je imel. Veliko blaga in premoženja mu je dajala škofija, vendar28 je Pavle29 ostal pri30 svoji navadi, namreč da31 je revno živel. Le toliko si je prihranil32, kar je bilo prav za potrebo, vse drugo je revežem razdal, bolnikom33 pomagal in zdravila kupoval. Imel35 je navado36 reči: »37Kar revežem dam,38 Bogu dam. Če bolniku postrežem,39 Bogu postrežem.« Zato40 so ga tudi vsi revni tistega41 kraja le očeta imenovali42 in vedno zanj molili. Nekega43 dne
Znana je bila Pavletova učenost, modrost in pobožnost1 ne le tovarišem2, ampak tudi višjim oblastnikom;3 zato je bil od svetlega4 cesarja izvoljen za dvornega svetovalca5, ko6 je najmanj7 na to mislil. Več drugih,8 tudi učenih mož je bilo cesarju priporočenih9 za to službo, pa le Pavel10 Svetin je bil izvoljen in z veliko častjo v to imenitno službo povzdignjen. Nekaj let je opravljal12 to težavno službo. Vsi njegovi višji14 oblastniki so ga radi imeli;15 veseli so bili, da16 so takega učenega17 in zvestega svetovalca18 dobili. Storil je, kar drugi niso mogli storiti, ker je več jezikov do dobrega19 znal govoriti. Izvoljen je bil potem za škofa v I. Sloveča in imenitna škofija je bila to,20 ne zelo daleč21 od Dunaja. Z groznim22 veseljem so ga prebivalci tistega23 kraja sprejeli za svojega duhovnega višjega pastirja24, ker so že prej25 toliko slišali o njegovi dobrodelnosti26. Velike prihodke27 je imel. Veliko blaga in premoženja mu je dajala škofija, vendar28 je Pavle29 ostal pri30 svoji navadi, namreč da31 je revno živel. Le toliko si je prihranil32, kar je bilo prav za potrebo, vse drugo je revežem razdal, bolnikom33 pomagal in jim34 zdravila kupoval. Imel35 je navado36 reči: »37Kar revežem dam,38 Bogu dam. Če bolniku postrežem,39 Bogu postrežem.« Zato40 so ga tudi vsi revni tistega41 kraja le očeta imenovali42 in vedno zanj molili. Nekega43 dne
Znana je bila Pavletova učenost, modrost in pobožnost1 ne le tovarišem2, ampak tudi višjim oblastnikom;3 zato je bil od svetlega4 cesarja izvoljen za dvornega svetovalca5, ko6 je najmanj7 na to mislil. Več drugih,8 tudi učenih mož je bilo cesarju priporočenih9 za to službo, pa le Pavel10 Svetin je bil izvoljen in z veliko častjo v to imenitno službo povzdignjen. Nekaj let je opravljal12 to težavno službo. Vsi njegovi višji14 oblastniki so ga radi imeli:15 veseli so bili, da16 so takega učenega17 in zvestega svetovalca18 dobili. Storil je, kar drugi niso mogli storiti, ker je več jezikov do dobrega19 znal govoriti. Izvoljen je bil potem za škofa v I. Sloveča in imenitna škofija je bila to,20 ne zelo daleč21 od Dunaja. Z groznim22 veseljem so ga prebivalci tistega23 kraja sprejeli za svojega duhovnega višjega pastirja24, ker so že poprej25 toliko slišali o njegovi dobrodelnosti26. Velike prihodke27 je imel. Veliko blaga in premoženja mu je dajala škofija, vendar28 je Pavle29 ostal pri30 svoji navadi, namreč, da31 je revno živel. Le toliko si je prihranil32, kar je bilo prav za potrebo, vse drugo je revežem razdal, bolnikom je33 pomagal in jim34 zdravila kupoval. Imel35 je navado36 reči: »37Kar revežem dam,38 Bogu dam. Če bolniku postrežem,39 Bogu postrežem.« Zato40 so ga tudi vsi revni tistega41 kraja le očeta imenovali42 in vedno zanj molili. Nekega43 dne
47
[72−73]
[31−32]
[62−63]
ga je nekdajni prijatel Avguštin obiskal1, kteriga2 je Pavle3 škof več dni perderžal5, de6 sta se od nekdajnih časov7 pogovarjala, kako jima je bilo nekdaj hudo, zdaj pa obema dobro. Kader8 se Avguštin grajšak9 spet na pot proti domu spusti ga škof Pavl11 spremi do ceste,12 škofija je bilo13 dobro uro od velike ceste. Tam se prijatla14 ločita, eden drugimu15 srečo vošita16, si obljubita večkrat eden druziga17 obiskati in se ločita. Škof Pavl18 se ravno usede v kočijo de19 bi hitel domu20, kar stopi k njemu gospodar bližne kajže21 rekoč: Gnadljiv22 gospod škof! Prosim23 vas, de24 bi malo v mojo hišo stopili pogledat25 bolnika, kterimu26 je zlo27 hudo. Snoči28 sta peršla29 dva ptujca30, vsa revna raztergana31 in lačna. Prosila sta me, de32 bi jih prenočil, ker dnarjev33 nimata. Eden je bil že včerej grozno34 slab, dans35 pa mu je še36 besedo zaperlo37; bojim se de38 bi brez spovedi ne umerl39. Tovarš njegov40 mu lepo streže pa41 z nami ne more nič govoriti,42 zdi se mi de43 je Francoz. Tudi ne vem kake vere je bolnik, na45 vratu ima majhno lepo tablico navezano48, na tablici je gosposka ženska namalana50. Škof Pavle gre per52 tej priči k bolniku, ga vpraša več reči,53 nič ni mogel odgovoriti, tako je oslabel. Škof je dobro znal govoriti francosko, torej54 vpraša bolnikoviga tovarša55: Od kod prideta56 in kam gresta? Francoz mu odgovori: Iz rusovskiga59 cesarstva prideva60 iz dežele Siberije61, kjer sva bila vjeta62, in greva vsak proti svojimu63 domu. Francoz je bil vesel, de65 je škof Pavl66 tako lepo po francosko znal67 go-
ga je obiskal nekdanji prijatelj Avguštin1, katerega2 je škof Pavle4 več dni pridrževal5, da6 sta se o nekdanjih časih7 pogovarjala, kako jima je bilo nekdaj hudo, zdaj pa obema dobro. Ko8 se graščak Avguštin9 spet na pot proti domu spusti,10 ga škof Pavle11 spremi do ceste;12 škofija je bila13 dobro uro od velike ceste. Tam se prijatelja14 ločita, eden drugemu15 srečo voščita16, si obljubita večkrat eden drugega17 obiskati in se ločita. Škof Pavle18 se ravno usede v kočijo, da19 bi hitel domov20, kar stopi k njemu gospodar bližnje koče,21 rekoč: »Milostivi22 gospod škof, prosim23 vas, da24 bi malo v mojo hišo stopili in pogledali25 bolnika, kateremu26 je zelo27 hudo. Snoči28 sta prišla29 dva tujca30, vsa revna, raztrgana31 in lačna. Prosila sta me, da32 bi jih prenočil, ker denarjev33 nimata. Eden je bil že včeraj zelo34 slab, danes35 pa mu je že36 besedo zaprlo37; bojim se, da38 bi brez spovedi ne umrl39. Njegov tovariš40 mu lepo streže, toda41 z nami ne more nič govoriti;42 zdi se mi, da43 je Francoz. Tudi ne vem,44 kake vere je bolnik. Na45 vratu ima navezano46 majhno,47 lepo tablico, na tablici je naslikana49 gosposka ženska.«51 Škof Pavle gre pri52 tej priči k bolniku, ga vpraša več reči;53 nič ni mogel odgovoriti, tako je oslabel. Škof je dobro znal govoriti francosko, zato54 vpraša bolnikovega tovariša55: »Odkod prihajata56 in kam gresta?«57 Francoz mu odgovori: »58Iz ruskega59 cesarstva prihajava,60 iz dežele Sibirije61, kjer sva bila ujeta62, in greva vsak proti svojemu63 domu.«64 Francoz je bil vesel, da65 je škof Pavel znal66 tako lepo po francosko go-
ga je obiskal nekdanji prijatelj Avguštin1, katerega2 je škof Pavle4 več dni pridrževal5, da6 sta se o nekdanjih časih7 pogovarjala, kako jima je bilo nekdaj hudo, zdaj pa obema dobro. Ko8 se graščak Avguštin9 spet na pot proti domu spusti,10 ga škof Pavle11 spremi do ceste;12 škofija je bila13 dobro uro od velike ceste. Tam se prijatelja14 ločita, eden drugemu15 srečo voščita16, si obljubita večkrat eden drugega17 obiskati in se ločita. Škof Pavle18 se ravno usede v kočijo, da19 bi hitel domov20, kar stopi k njemu gospodar bližnje kajže,21 rekoč: »Milostivi22 gospod škof, prosim23 vas, da24 bi malo v mojo hišo stopili in pogledali25 bolnika, kateremu26 je zelo27 hudo. Snoči28 sta prišla29 dva tujca30, vsa revna, raztrgana31 in lačna. Prosila sta me, da32 bi jih prenočil, ker denarjev33 nimata. Eden je bil že včeraj grozno34 slab, danes35 pa mu je že36 besedo zaprlo37; bojim se, da38 bi brez spovedi ne umrl39. Njegov tovariš40 mu lepo streže, pa41 z nami ne more nič govoriti;42 zdi se mi, da43 je Francoz. Tudi ne vem,44 kake vere je bolnik. Na45 vratu ima navezano46 majhno,47 lepo tablico, na tablici je naslikana49 gosposka ženska.«51 Škof Pavle gre pri52 tej priči k bolniku, ga vpraša več reči;53 nič ni mogel odgovoriti, tako je oslabel. Škof je dobro znal govoriti francosko, zato54 vpraša bolnikovega tovariša55: »Odkod prihajata56 in kam gresta?«57 Francoz mu odgovori: »58Iz ruskega59 cesarstva prihajava,60 iz dežele Sibirije61, kjer sva bila ujeta62, in greva vsak proti svojemu63 domu.«64 Francoz je bil vesel, da65 je škof Pavel znal66 tako lepo po francosko go-
ga je obiskal nekdanji prijatelj Avguštin1, katerega2 je škof Pavle4 več dni pridržal5, da6 sta se o nekdanjih časih7 pogovarjala, kako jima je bilo nekdaj hudo, zdaj pa obema dobro. Ko8 se graščak Avguštin9 spet na pot proti domu spusti,10 ga škof Pavle11 spremi do ceste;12 škofija je bila13 dobro uro od velike ceste. Tam se prijatelja14 ločita, drug drugemu15 srečo voščita16, si obljubita večkrat drug drugega17 obiskati in se ločita. Škof Pavle18 se ravno usede v kočijo, da19 bi hitel domov20, kar stopi k njemu gospodar bližnje kajže,21 rekoč: »Milostljivi22 gospod škof, prosim23 vas, da24 bi malo v mojo hišo stopili in pogledali25 bolnika, kateremu26 je zelo27 hudo. Sinoči28 sta prišla29 dva tujca30, vsa revna, raztrgana31 in lačna. Prosila sta me, da32 bi jih prenočil, ker denarjev33 nimata. Eden je bil že včeraj grozno34 slab, danes35 pa mu je že36 besedo zaprlo37; bojim se, da38 bi brez spovedi ne umrl39. Njegov tovariš40 mu lepo streže, pa41 z nami ne more nič govoriti;42 zdi se mi, da43 je Francoz. Tudi ne vem,44 kake vere je bolnik. Na45 vratu ima navezano46 majhno,47 lepo tablico, na tablici je naslikana49 gosposka ženska.«51 Škof Pavle gre pri52 tej priči k bolniku, ga vpraša več reči;53 nič ni mogel odgovoriti, tako je oslabel. Škof je dobro znal govoriti francosko, zato54 vpraša bolnikovega tovariša55: »Od kod prihajata56 in kam gresta?«57 Francoz mu odgovori: »58Iz rusovskega59 cesarstva prihajava,60 iz dežele Sibirije61, kjer sva bila ujeta62, in greva vsak proti svojemu63 domu.«64 Francoz je bil vesel, da65 je škof Pavel znal66 tako lepo po francosko go-
48
[73−74]
[32]
[63−64]
voriti, in mu je vse razložil1 ob kratkim2, kako se jima je godilo: Jest sim3 pravi Francoz, je rekel, blizo5 mesta Tulona doma, ime6 mi je Bazil Hudon. Zapustil sim7 doma bogate starše, radi bi me bili odkupili, pa ni bilo mogoče, mogel sim8 biti soldat,9 in iti z10 grozno Napoleonovo trumo,11 na gornje merzle rusovske12 dežele. Ta moj bolni tovarš,13 je Illirjan14. Imenitniga15 stanu je, ime mu je Karl17 s primkam18 Gap. Tudi on je mater zapustil doma, njeno podobo še zdaj na vratu nosi. Oče pa je bil že pred19 v vojski ubit. V vojski sva bila pod enim banderam20, tovarša21 in prijatla22 sva bila. Vkup sva služila, vkup sva bila vjeta,23 in v daljno deželo, Siberjo,24 odpeljana. Veliko dobriga25 mi je storil Karl moj prijatel,26 sam per27 svojih ustih si je pertergal28, de29 mi je podal kosček kruha v hudi lakoti30. Že zdavnej31 bi jest32 bil pobit,33 ko bi on ne bil neusmiljenih Rusov zame sprosil. Ker je bil Illirjan34 je z njimi nekoliko govoriti znal. Vjeta35 sva bila celi36 čas vkup. Rusi so naji37 dali v globoke jame rudo kopat,38 po tri dni nisva beliga39 dne vidila40, zraven pa sva slabo hrano imela. V taki nesreči sva eden druziga troštala,41 spoznala sva, de42 božja previdnost je43 z nama tako naredila. Torej44 sva se iz celiga serca45 k Bogu obernila46, vedno prosila in molila, de47 bi se Bog naji usmilil, in naji iz take nesreče rešil. Dolgo let sva tako zdihvala in molila, de bi se48 Bog naji49 usmilil,50 in naji51 iz take nesreče rešil,52 in najina molitev je peršla53 pred božji sedež. Mislila sva, de54 sva od vsih pozabljena in zapušena v55
voriti, in mu je vse ob kratkem razložil2, kako se jima je godilo: »Jaz sem3 pravi Francoz,«4 je rekel, »blizu5 mesta Tulona doma. Ime6 mi je Bazil Hudon. Zapustil sem7 doma bogate starše, radi bi me bili odkupili, pa ni bilo mogoče. Moral sem8 biti vojak9 in iti v10 grozno Napoleonovo trumo,11 na gornje mrzle ruske12 dežele. Ta moj bolni tovariš13 je Ilirijan14. Imenitnega15 stanu je, ime mu je Karel,17 s priimkom18 Gap. Tudi on je mater zapustil doma, njeno podobo še zdaj na vratu nosi. Oče pa je bil že prej19 v vojski ubit. V vojski sva bila pod eno zastavo20, tovariša21 in prijatelja22 sva bila. Vkup sva služila, vkup sva bila ujeta23 in v daljno deželo Sibirijo24 odpeljana. Veliko dobrega25 mi je storil moj prijatelj Karel;26 sam pri27 svojih ustih si je pritrgal28, da29 mi je v hudi lakoti dal košček kruha30. Že zdavnaj31 bi jaz32 bil pobit;33 ko bi on ne bil neusmiljenih Rusov zame sprosil. Ker je bil Ilirijan,34 je z njimi nekoliko govoriti znal. Ujeta35 sva bila ves36 čas vkup. Rusi so naju37 dali v globoke jame rudo kopat;38 po tri dni nisva belega39 dne videla40, zraven pa sva slabo hrano imela. V taki nesreči sva drug drugega tolažila;41 spoznala sva, da je42 božja previdnost z nama tako naredila. Zato44 sva se iz vsega srca45 k Bogu obrnila46, vedno prosila in molila, da47 bi se naju48 Bog usmilil in naju51 iz take nesreče rešil;52 in najina molitev je prišla53 pred božji sedež. Mislila sva, da54 sva
voriti, in mu je vse ob kratkem razložil2, kako se jima je godilo: »Jaz sem3 pravi Francoz,«4 je rekel, »blizu5 mesta Tulona doma. Ime6 mi je Bazil Hudon. Zapustil sem7 doma bogate starše, radi bi me bili odkupili, pa ni bilo mogoče. Moral sem8 biti vojak9 in iti v10 grozno Napoleonovo trumo,11 na gornje mrzle ruske12 dežele. Ta moj bolni tovariš13 je Ilirijan14. Imenitnega15 stanu je, ime pa16 mu je Karel,17 s priimkom18 Gap. Tudi on je mater zapustil doma, njeno podobo še zdaj na vratu nosi. Oče pa je bil že prej19 v vojski ubit. V vojski sva bila pod eno zastavo20, tovariša21 in prijatelja22 sva bila. Vkup sva služila, vkup sva bila ujeta23 in v daljno deželo Sibirijo24 odpeljana. Veliko dobrega25 mi je storil moj prijatelj Karel;26 sam pri27 svojih ustih si je pritrgal28, da29 mi je v hudi lakoti dal košček kruha30. Že zdavnaj31 bi jaz32 bil pobit,33 ko bi on ne bil neusmiljenih Rusov zame sprosil. Ker je bil Ilirijan,34 je z njimi nekoliko govoriti znal. Ujeta35 sva bila ves36 čas vkup. Rusi so naju37 dali v globoke jame rudo kopat;38 po tri dni nisva belega39 dne videla40, zraven pa sva slabo hrano imela. V taki nesreči sva drug drugega tolažila;41 spoznala sva, da je42 božja previdnost z nama tako naredila. Zato44 sva se iz vsega srca45 k Bogu obrnila46, vedno prosila in molila, da47 bi se naju48 Bog usmilil in naju51 iz take nesreče rešil; dolgo let sva tako zdihovala in molila52 in najina molitev je prišla53 pred božji sedež. Mislila sva, da54 sva
voriti, in mu je vse ob kratkem razložil2, kako se jima je godilo: »Jaz sem3 pravi Francoz,«4 je rekel, »blizu5 mesta Tulona doma. Ime6 mi je Bazil Hudon. Zapustil sem7 doma bogate starše, radi bi me bili odkupili, pa ni bilo mogoče. Moral sem8 biti vojak9 in iti z10 grozno Napoleonovo trumo na gornje mrzle rusovske12 dežele. Ta moj bolni tovariš13 je Ilirijan14. Imenitnega15 stanu je, ime pa16 mu je Karel,17 s priimkom18 Gap. Tudi on je mater zapustil doma, njeno podobo še zdaj na vratu nosi. Oče pa je bil že prej19 v vojski ubit. V vojski sva bila pod eno zastavo20, tovariša21 in prijatelja22 sva bila. Vkup sva služila, vkup sva bila ujeta23 in v daljno deželo Sibirijo24 odpeljana. Veliko dobrega25 mi je storil moj prijatelj Karel;26 sam pri27 svojih ustih si je pritrgal28, da29 mi je v hudi lakoti dal košček kruha30. Že zdavnaj31 bi jaz32 bil pobit,33 ko bi on ne bil neusmiljenih Rusov zame sprosil. Ker je bil Ilirijan,34 je z njimi nekoliko govoriti znal. Ujeta35 sva bila ves36 čas vkup. Rusi so naju37 dali v globoke jame rudo kopat;38 po tri dni nisva belega39 dne videla40, zraven pa sva slabo hrano imela. V taki nesreči sva drug drugega tolažila;41 spoznala sva, da je42 božja previdnost z nama tako naredila. Zato44 sva se iz vsega srca45 k Bogu obrnila46, vedno prosila in molila, da47 bi se naju48 Bog usmilil in naju51 iz take nesreče rešil; dolgo let sva tako zdihovala in molila52 in najina molitev je prišla53 pred božji sedež. Mislila sva, da54 sva
49
[74]
[32−33]
[64−65]
tamnih podzemljiskih1 jamah kakor kert3, kar en dan pride siberski4 poglavar in ukaže naji5 predse perpeljati6. Ko prideva, nama reče: Zahvalita Boga, rešena sta, tukej8 je pisano povelje prišlo10 od cesarja, vaji per ti11 priči izpustiti,12 in vaji vsaciga13 na svoj dom poslati. Od veselja so se nama per15 tem oznanilu solze uderle16. Karl17 me objame in reče: Glej bratec, Bog naji20 je uslišal, de21 sva dočakala rešenja22. Vidiš, prav je, de23 si me ubogal in v Boga zaupal. Ako bi ti bil vedno tako nepoterpežliv24 in nevoljin25, kdo ve, kaj bi se bilo s tabo zgodilo. Zahvaliva tedej26 Boga, kteri27 tako dobrotljivo in usmiljeno z nama dela.28 Pokleknila sva in na glas molila. Precej drugi dan se vzdigneva29 in sva se30 na pot podala,31 svoje ljube domovine iskat. Cele kvatre že hodiva, vse oblačilo je strohnelo, obutalo je stergano32, jesti le toliko imava, kar per33 dobrih ljudeh sprosiva: Dnarci34, kar35 so nama Rusi dali, so kmalo37 pošli,38 in zdej39 sva zlo40 oslabela. Včeraj pa je mojimu tovaršu41 tako hudo prišlo, de42 ne moreva več naprej. Pa naj se nama godi, kokor43 hoče, ne zapustim ga svojiga zvestiga prijatla44, de45 ozdravi, ali pa če je božja volja tako, de47 mu oči zatisnem. Od hiše do hiše bom hodil in sprosil, kar bom mogel, de48 mu pomagam49 in postrežem, tudi50 on v veliki revi ni mene zapustil. V serce52 se je škofu užalilo per53 teh besedah, in reče:54 Glejte hvaležniga prijatla55! Potem se oberne57 k Francozu in mu prijazno reče: Bazile!59 tvoja skerb60 za prijatla61 mi je zlo62 všeč,63 in vsim64 ljudem tukej65 okoli lep izgled66.
v temnih podzemeljskih1 jamah od vseh pozabljena in zapuščena2 kakor krt3, kar pride nekega dne sibirski4 poglavar in naju ukaže5 predse pripeljati6. Ko prideva, nama reče: »7Zahvalita Boga, rešena sta; tukaj8 je prišlo9 pisano povelje od cesarja, vaju pri tej11 priči izpustiti in vaju vsakega13 na svoj dom poslati.«14 Od veselja so se nama pri15 tem oznanilu solze udrle16. Karel17 me objame in reče: »18Glej,19 bratec, Bog naju20 je uslišal, da21 sva dočakala rešenje22. Vidiš, prav je, da23 si me ubogal in v Boga zaupal. Ako bi ti bil vedno tako nepotrpežljiv24 in nevoljen25, kdo ve, kaj bi se bilo s tabo zgodilo. Zahvaliva tedaj26 Boga, ki27 tako dobrotljivo in usmiljeno z nama dela!«28 Pokleknila sva in na glas molila. Precej drugi dan se dvigneva29 in greva30 na pot,31 svoje ljube domovine iskat. Cele kvatre že hodiva, vse oblačilo je strohnelo, obutalo je strgano32, jesti le toliko imava, kar pri33 dobrih ljudeh sprosiva. Denarji34, ki35 so nama jih36 Rusi dali, so kmalu37 pošli in zdaj39 sva zelo40 oslabela. Včeraj pa je mojemu tovarišu41 tako hudo prišlo, da42 ne moreva več naprej. Pa naj se nama godi, kakor43 hoče, ne zapustim ga svojega zvestega prijatelja44, da45 ozdravi, ali pa,46 če je božja volja tako, da47 mu oči zatisnem. Od hiše do hiše bom hodil in sprosil, kar bom mogel, da48 mu pomorem49 in postrežem. Tudi50 on v veliki revi ni mene zapustil.«51 V srce52 se je škofu užalilo pri53 teh besedah. »54Glejte hvaležnega prijatelja55!« reče.56 Potem se obrne57 k Francozu in mu prijazno reče: »58Bazile,59 tvoja skrb60 za prijatelja61 mi je zelo62 všeč in vsem64 ljudem tukaj65 okoli lep zgled66.
v temnih podzemeljskih1 jamah od vseh pozabljena in zapuščena2 kakor krt3, kar pride nekega dne sibirski4 poglavar in naju ukaže5 predse pripeljati6. Ko prideva, nama reče: »7Zahvalita Boga, rešena sta; tukaj8 je prišlo9 pisano povelje od cesarja, vaju pri tej11 priči izpustiti in vaju vsakega13 na svoj dom poslati.«14 Od veselja so se nama pri15 tem oznanilu solze udrle16. Karel17 me objame in reče: »18Glej,19 bratec, Bog naju20 je uslišal, da21 sva dočakala rešenje22. Vidiš, prav je, da23 si me ubogal in v Boga zaupal. Ako bi ti bil vedno tako nepotrpežljiv24 in nevoljen25, kdo ve, kaj bi se bilo s tabo zgodilo. Zahvaliva tedaj26 Boga, ki27 tako dobrotljivo in usmiljeno z nama dela28 Pokleknila sva in na glas molila. Precej drugi dan se dvigneva29 in greva30 na pot,31 svoje ljube domovine iskat. Cele kvatre že hodiva, vse oblačilo je strohnelo, obutalo je strgano32, jesti le toliko imava, kar pri33 dobrih ljudeh sprosiva. Denarci34, ki35 so nama jih36 Rusi dali, so kmalu37 pošli in zdaj39 sva zelo40 oslabela. Včeraj pa je mojemu tovarišu41 tako hudo prišlo, da42 ne moreva več naprej. Pa naj se nama godi, kakor43 hoče, ne zapustim ga svojega zvestega prijatelja44, da45 ozdravi, ali pa,46 če je božja volja tako, da47 mu oči zatisnem. Od hiše do hiše bom hodil in sprosil, kar bom mogel, da48 mu pomorem49 in postrežem. Tudi50 on v veliki revi ni mene zapustil.«51 V srce52 se je škofu užalilo pri53 teh besedah in reče: »54Glejte hvaležnega prijatelja55!«56 Potem se obrne57 k Francozu in mu prijazno reče: »58Bazile,59 tvoja skrb60 za prijatelja61 mi je zelo62 všeč in vsem64 ljudem tukaj65 okoli lep zgled66.
v temnih podzemeljskih1 jamah od vseh pozabljena in zapuščena2 kakor krt3, kar pride nekega dne sibirski4 poglavar in naju ukaže5 predse pripeljati6. Ko prideva, nama reče: »7Zahvalita Boga, rešena sta; tukaj8 je prišlo9 pisano povelje od cesarja vaju pri tej11 priči izpustiti in vaju vsakega13 na svoj dom poslati.«14 Od veselja so se nama pri15 tem oznanilu solze udrle16. Karel17 me objame in reče: »18Glej,19 bratec, Bog naju20 je uslišal, da21 sva dočakala rešenje22. Vidiš, prav je, da23 si me ubogal in v Boga zaupal. Ako bi ti bil vedno tako nepotrpežljiv24 in nevoljen25, kdo ve, kaj bi se bilo s tabo zgodilo. Zahvaliva tedaj26 Boga, ki27 tako dobrotljivo in usmiljeno z nama dela28 Pokleknila sva in na glas molila. Precej drugi dan se dvigneva29 in greva30 na pot svoje ljube domovine iskat. Cele kvatre že hodiva, vse oblačilo je strohnelo, obutalo je strgano32, jesti le toliko imava, kar pri33 dobrih ljudeh sprosiva. Denarci34, ki35 so nama jih36 Rusi dali, so kmalu37 pošli in zdaj39 sva zelo40 oslabela. Včeraj pa je mojemu tovarišu41 tako hudo prišlo, da42 ne moreva več naprej. Pa naj se nama godi, kakor43 hoče, ne zapustim ga, svojega zvestega prijatelja44, da45 ozdravi, ali pa,46 če je božja volja tako, da47 mu oči zatisnem. Od hiše do hiše bom hodil in sprosil, kar bom mogel, da48 mu pomorem49 in postrežem. Tudi50 on v veliki revi ni mene zapustil.«51 V srce52 se je škofu užalilo pri53 teh besedah in reče: »54Glejte hvaležnega prijatelja55!«56 Potem se obrne57 k Francozu in mu prijazno reče: »58Bazile,59 tvoja skrb60 za prijatelja61 mi je zelo62 všeč in vsem64 ljudem tukaj65 okoli lep zgled66.
50
[74−75]
[33−34]
[65−66]
Žlahtno serce1 imaš in hvaležno, ti delaš2, kakor nam keršanska3 ljubezen zapoveduje, torej bodi potroštan,4 ne bo ti treba prositi, preskerbljen5 bo tvoj bolni prijatel,6 in zraven tudi ti. S tem se Pavle Škof oberne8 in gre. Preden se odpelja9, pokliče hišniga10 gospodarja, kjer je bolnik ležal, mu da dva tolarja,11 in ukaže,12 hitro kokoš zaklati, župo bolniku13 dajati, meso pa naj njegov zdravi tovarš povžije, in14 kar bo še zraven potreboval, naj mu da, vse bo poplačano15. Vsak dan celi16 teden se je Pavl Škof perpeljal17 bolnika obiskat,18 in zvesto je skerbel19, de20 je bil dobro postrežen. Bolnik se je boljšal, tako de21 ga je osmi dan Škof22 ukazal v svoje prebivališe perpeljati,23 in tudi tovarša24 z njim, de25 mu je stregel. Dva mesca26 sta ostala per škofu27 bolnik in njegov tovarš28, z vsim29 bolj ko doma preskerbljena30. Tudi hvaležna sta bila oba za tolike dobrote31. Vsak dan sta šla v cerkev, potem kader32 je že bolnik34 vstajal, sta hvalila Boga ter35 pridno in serčno36 molila, de37 bi Bog poplačal Škofu take39 dela milosti. Kader40 se je bolnik že dobro terdniga41 čutil, gre ponižno s svojim tovaršem42 k škofu ga zahvaliti44 za vse dobrote,45 in ga prositi46, de47 naj jih48 zdaj pusti naprej,49 iskat domovine. Nista vedila50, kako bi prav se52 zahvalila, kar53 govoriti nista mogla, roke sta mu kušvala54 in s solzami jih56 močila. Karl57 je toliko rekel: O gospod škof!60 vi ste me oteli od smerti, druziga61 ne vem poverniti62, kakor dokler bom živel bom za vas molil, in solze so se mu uderle66. Škof Pavl67 pa jima reče prijazno: Zaupajta vselej terdno69
Plemenito srce1 imaš in hvaležno; ti delaš2, kakor nam krščanska3 ljubezen zapoveduje, torej bodi potolažen;4 ne bo ti treba prositi, preskrbljen5 bo tvoj bolni prijatelj6 in zraven tudi ti.«7 S tem se škof Pavle obrne8 in gre. Preden se odpelje9, pokliče hišnega10 gospodarja, kjer je bolnik ležal, mu da dva tolarja in ukaže,12 hitro kokoš zaklati, bolniku juho13 dajati, meso pa naj njegov zdravi tovariš použije. In14 kar bo še zraven potreboval, naj mu da, vse bo plačano15. Vsak dan celi16 teden se je škof Pavel pripeljal17 bolnika obiskat in zvesto je skrbel19, da20 je bil dobro postrežen. Bolnik se je boljšal, tako da21 ga je osmi dan škof22 ukazal v svoje prebivališče pripeljati23 in tudi tovariša24 z njim, da25 mu je stregel. Dva mesca26 sta ostala bolnik in njegov tovariš pri škofu28, z vsem29 bolj ko doma preskrbljena30. Tudi hvaležna sta bila oba za toliko dobroto31. Vsak dan sta šla v cerkev, potem ko32 je bolnik33 že vstajal, sta hvalila Boga in35 pridno in srčno36 molila, da37 bi Bog škofu38 poplačal taka39 dela milosti. Ko40 se je bolnik že dobro trdnega41 čutil, gre ponižno s svojim tovarišem42 k škofu,43 ga zahvali44 za vse dobrote in prosi46, da47 naj ju48 zdaj pusti naprej,49 iskat domovine. Nista vedela50, kako bi se51 prav zahvalila. Kar53 govoriti nista mogla, roke sta mu poljubovala54 in jih55 s solzami močila. Karel57 je toliko rekel: »58O gospod škof,60 vi ste me oteli od smrti; drugega61 ne vem povrniti62, kakor,63 dokler bom živel,64 bom za vas molil,«65 in solze so se mu udrle66. Škof Pavel67 pa jima reče prijazno: »68Zaupajta vselej trdno69
Žlahtno srce1 imaš in hvaležno; ti delaš2, kakor nam krščanska3 ljubezen zapoveduje, torej bodi potolažen;4 ne bo ti treba prositi, preskrbljen5 bo tvoj bolni prijatelj6 in zraven tudi ti.«7 S tem se škof Pavle obrne8 in gre. Preden se odpelje9, pokliče hišnega10 gospodarja, kjer je bolnik ležal, mu da dva tolarja in ukaže,12 hitro kokoš zaklati, bolniku juho13 dajati, meso pa naj njegov zdravi tovariš použije. In14 kar bo še zraven potreboval, naj mu da, vse bo poplačano15. Vsak dan celi16 teden se je škof Pavel pripeljal17 bolnika obiskat in zvesto je skrbel19, da20 je bil dobro postrežen. Bolnik se je boljšal, tako da21 ga je osmi dan škof22 ukazal v svoje prebivališče pripeljati23 in tudi tovariša24 z njim, da25 mu je stregel. Dva meseca26 sta ostala bolnik in njegov tovariš pri škofu28, z vsem29 bolj ko doma preskrbljena30. Tudi hvaležna sta bila oba za toliko dobroto31. Vsak dan sta šla v cerkev, potem ko32 je bolnik33 že vstajal, sta hvalila Boga in35 pridno in srčno36 molila, da37 bi Bog škofu38 poplačal taka39 dela milosti. Ko40 se je bolnik že dobro trdnega41 čutil, gre ponižno s svojim tovarišem42 k škofu,43 ga zahvali44 za vse dobrote in prosi46, da47 naj ju48 zdaj pusti naprej,49 iskat domovine. Nista vedela50, kako bi se51 prav zahvalila. Kar53 govoriti nista mogla, roke sta mu poljubovala54 in jih55 s solzami močila. Karel57 je toliko rekel: »58O,59 gospod škof,60 vi ste me oteli od smrti; drugega61 ne vem povrniti62, kakor,63 dokler bom živel,64 bom za vas molil,«65 in solze so se mu udrle66. Škof Pavel67 pa jima reče prijazno: »68Zaupajta vselej trdno69
Žlahtno srce1 imaš in hvaležno, kakor nam krščanska3 ljubezen zapoveduje, torej bodi potolažen;4 ne bo ti treba prositi, preskrbljen5 bo tvoj bolni prijatelj6 in zraven tudi ti.«7 S tem se škof Pavle obrne8 in gre. Preden se odpelje9, pokliče hišnega10 gospodarja, kjer je bolnik ležal, mu da dva tolarja in ukaže hitro kokoš zaklati, bolniku juho13 dajati, meso pa naj njegov zdravi tovariš použije. In14 kar bo še zraven potreboval, naj mu da, vse bo poplačano15. Vsak dan cel16 teden se je škof Pavel pripeljal17 bolnika obiskat in zvesto je skrbel19, da20 je bil dobro postrežen. Bolnik se je boljšal, tako da21 ga je osmi dan škof22 ukazal v svoje prebivališče pripeljati23 in tudi tovariša24 z njim, da25 mu je stregel. Dva meseca26 sta ostala bolnik in njegov tovariš pri škofu28, z vsem29 bolj ko doma preskrbljena30. Tudi hvaležna sta bila oba za tolike dobrote31. Vsak dan sta šla v cerkev, potem ko32 je bolnik33 že vstajal, sta hvalila Boga in35 pridno in srečno36 molila, da37 bi Bog škofu38 poplačal taka39 dela milosti. Ko40 se je bolnik že dobro trdnega41 čutil, gre ponižno s svojim tovarišem42 k škofu,43 ga zahvali44 za vse dobrote in prosi46, da47 naj ju48 zdaj pusti naprej iskat domovine. Nista vedela50, kako bi se51 prav zahvalila. Kar53 govoriti nista mogla, roke sta mu poljubovala54 in jih55 s solzami močila. Karel57 je toliko rekel: »58O gospod škof,60 vi ste me oteli od smrti; drugega61 ne vem povrniti62, kakor,63 dokler bom živel,64 bom za vas molil,«65 in solze so se mu udrle66. Škof Pavel67 pa jima reče prijazno: »68Zaupajta vselej trdno69
51
[75−76]
[34]
[66−67]
v Boga,1 in on dobrotljivi Oče vaji3 nikoli ne bo zapustil. On vselej tako obrača, de4 človek v potrebi pomoč najde, če je per5 Bogu iše6. Glej Karl7! Dobrotljivi Bog je mene poslal tebi naproti, de sim8 ti pomagal9, ker je tvoja mati meni in moji materi veliko dobriga10 storila,11 še takrat ko je večkrat prišla suknarijo ogledovat. Vedi, de sim13 tudi jest blizo14 mesta L..15. doma, (Karl16 do zdej17 še tega18 ni vedil,19) in tvojo mater dobro poznam. Glej dobre20 dela staršev Bog še otrokam21 povračuje. Če boš tako srečin najti22 svojo mater, spoštuj in ubogaj jo, Bog te je s terpljenjem zbrihtal23 in ti oči odperl24. Bodi vselej pravičen in brumen25, tako bota26 ti in tvoja mati veliko srečo vživala27. Ko to Karl29 zasliši, de30 je Škof31 tudi blizo32 L..33. doma in de34 pozna njegovo mater, začne na glas jokati,35 in pravi: O moj dobrotljivi gospod! Vi38 poznate mojo mater? ali39 je le40 še živa? Škof pravi: Ne vem tega povedati, veliko let nisim43 bil na Ilirskim44, tudi od45 svojih ljudi46 nič ne vem in ne slišim. Če pa hočeš počakati še osem dni, de jest47 svoje reči opravim, znaš48 z mano se49 peljati,50 in tudi tvoj tovarš, če ravno51 je ptujic52, naš bližnji je. Zlo53 mi je všeč ta Francoz, ker ima tako žlahtno54 in hvaležno serce55, kar je v tvoji nevarni bolezni zadosti pokazal. Zlo56 sta bila oba vesela, rada sta še osem dni ostala per Škofu57, pomagala sta delati kar sta mogla per59 hiši, de60 nista v lenobi časa tratila. Med tem61 ukaže škof obema nove62 oblačila narediti,63 in ko namenjeni dan pride, se Pavl64 škof
v Boga in on,2 dobrotljivi Oče, vaju3 nikoli ne bo zapustil. On vselej tako obrača, da4 človek v potrebi pomoč najde, če je pri5 Bogu išče6. Glej, Karel7! Dobrotljivi Bog je mene poslal tebi naproti, da sem8 ti pomogel9, ker je tvoja mati meni in moji materi veliko dobrega10 storila še takrat,12 ko je večkrat prišla suknarijo ogledovat. Vedi, da sem13 tudi jaz blizu14 mesta L. doma (Karel16 do sedaj tega17 še ni vedel19) in tvojo mater dobro poznam. Glej, dobra20 dela staršev Bog še otroku21 povračuje. Če boš tako srečen, da boš našel22 svojo mater, spoštuj in ubogaj jo, Bog te je s trpljenjem zbistril23 in ti oči odprl24. Bodi vselej pravičen in pobožen25, tako bosta26 ti in tvoja mati veliko srečo uživala27.«28 Ko Karel to29 zasliši, da30 je škof31 tudi blizu32 L. doma in da34 pozna njegovo mater, začne na glas jokati in pravi: »36O moj dobrotljivi gospod, vi38 poznate mojo mater? Ali39 je še živa?«41 Škof pravi: »42Ne vem tega povedati, veliko let nisem43 bil na Ilirskem44, tudi o45 svojih ljudeh46 nič ne vem in ne slišim. Če pa hočeš počakati še osem dni, da jaz47 svoje reči opravim, se moreš48 z mano peljati in tudi tvoj tovariš, čeravno51 je tujec52, naš bližnji je. Zelo53 mi je všeč ta Francoz, ker ima tako plemenito54 in hvaležno srce55, kar je v tvoji nevarni bolezni zadosti pokazal.« Zelo56 sta bila oba vesela, rada sta še osem dni ostala pri škofu57, pomagala sta delati,58 kar sta mogla, pri59 hiši, da60 nista v lenobi časa tratila. Medtem61 ukaže škof obema nova62 oblačila narediti in ko namenjeni dan pride, se napravi64 škof Pavel65
v Boga in on,2 dobrotljivi Oče, vaju3 nikoli ne bo zapustil. On vselej tako obrača, da4 človek v potrebi pomoč najde, če je pri5 Bogu išče6. Glej, Karel7! Dobrotljivi Bog je mene poslal tebi naproti, da sem8 ti pomogel9, ker je tvoja mati meni in moji materi veliko dobrega10 storila še takrat,12 ko je večkrat prišla suknarijo ogledovat. Vedi, da sem13 tudi jaz blizu14 mesta L. doma (Karel16 do sedaj tega17 še ni vedel19) in tvojo mater dobro poznam. Glej, dobra20 dela staršev Bog še otrokom21 povračuje. Če boš tako srečen, da boš našel22 svojo mater, spoštuj in ubogaj jo, Bog te je s trpljenjem zbistril23 in ti oči odprl24. Bodi vselej pravičen in pobožen25, tako bosta26 ti in tvoja mati veliko srečo uživala27.«28 Ko Karel to29 zasliši, da30 je škof31 tudi blizu32 L. doma in da34 pozna njegovo mater, začne na glas jokati in pravi: »36O,37 moj dobrotljivi gospod, vi38 poznate mojo mater? Ali39 je le40 še živa?«41 Škof pravi: »42Ne vem tega povedati, veliko let nisem43 bil na Ilirskem44, tudi o45 svojih ljudeh46 nič ne vem in ne slišim. Če pa hočeš počakati še osem dni, da jaz47 svoje reči opravim, se moreš48 z mano peljati in tudi tvoj tovariš, čeravno51 je tujec52, naš bližnji je. Zelo53 mi je všeč ta Francoz, ker ima tako žlahtno54 in hvaležno srce55, kar je v tvoji nevarni bolezni zadosti pokazal.« Zelo56 sta bila oba vesela, rada sta še osem dni ostala pri škofu57, pomagala sta delati,58 kar sta mogla, pri59 hiši, da60 nista v lenobi časa tratila. Medtem61 ukaže škof obema nova62 oblačila narediti in ko namenjeni dan pride, se napravi64 škof Pavel65
v Boga in on,2 dobrotljivi oče, vaju3 nikoli ne bo zapustil. On vselej tako obrača, da4 človek v potrebi pomoč najde, če je pri5 Bogu išče6. Glej, Karel7! Dobrotljivi Bog je mene poslal tebi naproti, da sem8 ti pomogel9, ker je tvoja mati meni in moji materi veliko dobrega10 storila še takrat,12 ko je večkrat prišla suknarijo ogledovat. Vedi, da sem13 tudi jaz blizu14 mesta L. doma (Karel16 do sedaj tega17 še ni vedel19) in tvojo mater dobro poznam. Glej, dobra20 dela staršev Bog še otrokom21 povračuje. Če boš tako srečen, da boš našel22 svojo mater, spoštuj in ubogaj jo, Bog te je s trpljenjem zbistril23 in ti oči odprl24. Bodi vselej pravičen in pobožen25, tako bosta26 ti in tvoja mati veliko srečo uživala27.«28 Ko Karel to29 zasliši, da30 je škof31 tudi blizu32 L. doma in da34 pozna njegovo mater, začne na glas jokati in pravi: »36O moj dobrotljivi gospod, vi38 poznate mojo mater? Ali39 je le40 še živa?«41 Škof pravi: »42Ne vem tega povedati, veliko let nisem43 bil na Ilirskem44, tudi o45 svojih ljudeh46 nič ne vem in ne slišim. Če pa hočeš počakati še osem dni, da jaz47 svoje reči opravim, se moreš48 z mano peljati in tudi tvoj tovariš; čeravno51 je tujec52, naš bližnji je. Zelo53 mi je všeč ta Francoz, ker ima tako žlahtno54 in hvaležno srce55, kar je v tvoji nevarni bolezni zadosti pokazal.« Zelo56 sta bila oba vesela, rada sta še osem dni ostala pri škofu57, pomagala sta delati,58 kar sta mogla, pri59 hiši, da60 nista v lenobi časa tratila. Medtem61 ukaže škof obema nova62 oblačila narediti,63 in ko namenjeni dan pride, se napravi64 škof Pavel65
52
[76−77]
[34−35]
[67−68]
na pot poda, in v1 kočijo vzame oba popotnika s saboj2. Srečno pot in lepo vreme so imeli celi3 teden. Celo4 pot so se lepo pogovarjali,5 in eden drugimu perpovedovali6, koliko dobriga7 so od Boga prejeli, koliko čudno je Bog eniga8 ko drujiga9 z velikimi nadlogami obiskal pa mu tudi v nadlogah veselje najti dal12. Lepo sta poslušala oba tovarša13 prijazne škofove14 besede, s kterimi jih15 je učil,16 vselej v Boga zaupati,17 in greha18 vedno skerbno se varvati19. Ohranita si v sercu21 ljuba moja prijatla22, jima reče Škof Pavl24, in25 nikoli ne pozabita te resnice: Kdor si perzadeva26, kolikor mu je mogoče, prav ravnati, pošteno živeti in greha se varvati27, tisti je božji prijatel,28 Bog pa svojiga prijatla29 nikoli ne zapusti. Mislita, kako se je godilo z Danielam30, s Tobijam31, z Jobam32. Kako se je godilo z apostelni33 in z drugimi kristjani. Terpeli34 so in z veseljem so terpeli35 s terdnim36 zaupanjem; Bog jih ni zapustil. Niso se golfali38, srečno je bila njih žalost v večno veselje spreobernjena40, ktero oni41 v nebesih vživajo42. V takih božjih svetih pogovorih jim je čas popotvanja45 hitro minil. Ravno binkuštno saboto46 zvečer se perpeljajo47 do C..48. na Štajerskim,49 in zavijejo v oštarijo per volarji50, tam prenočiti52. Postrežni oštir53 hitro perteče54 h kočii55 in spremi škofa s tovarši56 vred v hišo,57 in jim odkaže posebno lepo kamerco, kmalo napravi tudi nekoliko večerje58. Ko je Pavle Škof59 sam s tovarši60 v kamerci61, jima reče: Zahvalimo dobrotljiviga63 Boga, ki nas je tako po očetovsko vse nesre-
na pot. V1 kočijo vzame oba popotnika s seboj2. Srečno pot in lepo vreme so imeli ves3 teden. Vso4 pot so se lepo pogovarjali in drug drugemu pripovedovali6, koliko dobrega7 so od Boga prejeli, koliko čudno je Bog enega8 ko drugega9 z velikimi nadlogami obiskal,10 pa mu dal11 tudi v nadlogah veselje najti. Lepo sta poslušala oba tovariša13 prijazne škofovske14 besede, s katerimi ju15 je učil,16 vselej v Boga zaupati in se18 vedno skrbno greha varovati19. »20Ohranita si v srcu,21 ljuba moja prijatelja22,«23 jima reče škof Pavel24, »25nikoli ne pozabita te resnice: Kdor si prizadeva26, kolikor mu je mogoče, prav ravnati, pošteno živeti in greha se varovati27, tisti je božji prijatelj.28 Bog pa svojega prijatelja29 nikoli ne zapusti. Mislita, kako se je godilo z Danijelom30, s Tobijem31, z Jobom32. Kako se je godilo z apostoli33 in z drugimi kristjani. Trpeli34 so in z veseljem so trpeli35 s trdnim36 zaupanjem; Bog jih ni zapustil. Niso se goljufali38, srečno je bila njih žalost spreobrnjena39 v večno veselje, katero41 v nebesih uživajo42.«43 V takih božjih,44 svetih pogovorih jim je čas popotovanja45 hitro minil. Ravno binkoštno soboto46 zvečer se pripeljejo47 do C. na Štajerskem49 in zavijejo v gostilno »Pri olarju«50, da bi51 tam prenočili52. Postrežni gostilničar53 hitro priteče54 h kočiji55 in spremi škofa s tovarišema56 vred v hišo in jim odkaže posebno lepo sobico. Kmalu napravi tudi nekoliko večerje58. Ko je škof Pavle59 sam s tovarišema60 v sobici61, jima reče: »62Zahvalimo dobrotljivega63 Boga, ki nas je tako po očetovsko vse nesre-
na pot. V1 kočijo vzame oba popotnika s seboj2. Srečno pot in lepo vreme so imeli ves3 teden. Vso4 pot so se lepo pogovarjali in drug drugemu pripovedovali6, koliko dobrega7 so od Boga prejeli, koliko čudno je Bog enega8 ko drugega9 z velikimi nadlogami obiskal,10 pa mu dal11 tudi v nadlogah veselje najti. Lepo sta poslušala oba tovariša13 prijazne škofove14 besede, s katerimi ju15 je učil,16 vselej v Boga zaupati in se18 vedno skrbno greha varovati19. »20Ohranita si v srcu,21 ljuba moja prijatelja22,«23 jima reče škof Pavel24, »in25 nikoli ne pozabita te resnice: Kdor si prizadeva26, kolikor mu je mogoče, prav ravnati, pošteno živeti in greha se varovati27, tisti je božji prijatelj.28 Bog pa svojega prijatelja29 nikoli ne zapusti. Mislita, kako se je godilo z Danijelom30, s Tobijem31, z Jobom32. Kako se je godilo z apostoli33 in z drugimi kristjani. Trpeli34 so in z veseljem so trpeli35 s trdnim36 zaupanjem; Bog jih ni zapustil. Niso se goljufali38, srečno je bila njih žalost spreobrnjena39 v večno veselje, katero41 v nebesih uživajo42.«43 V takih božjih,44 svetih pogovorih jim je čas popotovanja45 hitro minil. Ravno binkoštno soboto46 zvečer se pripeljejo47 do C. na Štajerskem49 in zavijejo v gostilno »Pri volarju«50, da bi51 tam prenočili52. Postrežni gostilničar53 hitro priteče54 h kočiji55 in spremi škofa s tovarišema56 vred v hišo in jim odkaže posebno lepo sobico. Kmalu napravi tudi nekoliko večerje58. Ko je škof Pavle59 sam s tovarišema60 v sobici61, jima reče: »62Zahvalimo dobrotljivega63 Boga, ki nas je tako po očetovsko vse nesre-
na pot. V1 kočijo vzame oba popotnika s seboj2. Srečno pot in lepo vreme so imeli ves3 teden. Vso4 pot so se lepo pogovarjali in drug drugemu pripovedovali6, koliko dobrega7 so od Boga prejeli, koliko čudno je Bog enega8 ko drugega9 z velikimi nadlogami obiskal,10 pa mu dal11 tudi v nadlogah veselje najti. Lepo sta poslušala oba tovariša13 prijazne škofove14 besede, s katerimi ju15 je učil vselej v Boga zaupati in se18 vedno skrbno greha varovati19. »20Ohranita si v srcu,21 ljuba moja prijatelja22,«23 jima reče škof Pavel24, »in25 nikoli ne pozabita te resnice: Kdor si prizadeva26, kolikor mu je mogoče, prav ravnati, pošteno živeti in greha se varovati27, tisti je božji prijatelj.28 Bog pa svojega prijatelja29 nikoli ne zapusti. Mislita, kako se je godilo z Danijelom30, s Tobijem31, z Jobom32. Kako se je godilo z apostoli33 in z drugimi kristjani. Trpeli34 so in z veseljem so trpeli35 s trdnim36 zaupanjem; in37 Bog jih ni zapustil. Niso se goljufali38, srečno je bila njih žalost spreobrnjena39 v večno veselje, katero41 v nebesih uživajo42.«43 V takih božjih in44 svetih pogovorih jim je čas popotovanja45 hitro minil. Ravno binkoštno soboto46 zvečer se pripeljejo47 do C. na Štajerskem49 in zavijejo v oštarijo »Pri volarju«50, da bi51 tam prenočili52. Postrežni oštir53 hitro priteče54 h kočiji55 in spremi škofa s tovarišema56 vred v hišo in jim odkaže posebno lepo sobico58. Ko je škof Pavle59 sam s tovarišema60 v sobici61, jima reče: »62Zahvalimo dobrotljivega63 Boga, ki nas je tako po očetovsko vse nesre-
53
[77−78]
[35]
[68−69]
če obvarval1 na poti.2 Jutri pa, ker je velik praznik, ne pojdemo naprej; če je3 vama prav, bomo tukej5 ostali, molili in Boga častili; ne6 spodobi se tak svet8 praznik popotvati9 brez potrebe ali brez sile. Vsi trije pokleknejo in glasno Boga hvalijo. Po večerji in po11 večerni molitvi se k12 pokoju podado13. Binkuštno14 nedeljo zjutrej15, ko je jelo po vsih16 cerkvah tistiga17 mesta dnevu zvoniti, je škof Pavl18 vstal in poklical oba tovarša19, de20 so vkup molili. Glejta, jima reče škof: Današni23 dan je sveti Duh na svet prišel čez aposteljne24, kteri25 so bili v molitvi zbrani, molimo26 tudi mi de27 bomo vredni prejeti s.28 Duha; on nas bo razsvetlil29, on bo naše serca30 oveselil. Pokleknejo in vsi trije celi32 čas molijo dokler je zvonilo. Ko odmolijo, jima reče škof Pavl34: Vidva zdaj, če hočeta, še zaspita nekoliko časa, jest36 pa bom molil in se perpravljal37 k sveti maši. Ob 7.38 bomo šli v cerkev, jest39 bom opravil ofer s.40 maše, vidva pa v cerkvi molita in Boga hvalita, ker drugiga41 opravka nimata. Vender Karl!42 povej mi še pred43, kako je to, de44 se ti dans45 tako na smeh deržiš46, ker47 te še nisim vidil48 ne enkrat se zasmejati,49 in dobre volje biti, dans50 pa si tako vesel? Gnadlivi51 gospod škof!52 odgovori Karl53, kako bi ne bil, ki55 imam takiga žlahtniga56 dobrotnika kakor ste vi, kteri58 ne skerbi59 samo za moje telo, ampak tudi za mojo dušo. Vso pot ste nama take lepe nauke dajali, de60 je celo61 moje serce62 k Bogu obernjeno,63 in vneto za božjo ljubezen. Zato sim64 nocoj zlo65 veselo noč imel. Če vam smem po-
če obvaroval1 na poti!2 Jutri pa, ker je velik praznik, ne pojdemo naprej. Če3 vama je4 prav, bomo tukaj5 ostali, molili in Boga častili. Ne6 spodobi se,7 tak sveti8 praznik popotovati9 brez potrebe ali brez sile.«10 Vsi trije pokleknejo in glasno Boga hvalijo. Po večerji in večerni molitvi se spravijo k12 pokoju. Binkoštno14 nedeljo zjutraj15, ko je jelo po vseh16 cerkvah tistega17 mesta dnevu zvoniti, je škof Pavel18 vstal in poklical oba tovariša19, da20 so vkup molili. »21Glejta,«22 jima reče škof, »današnji23 dan je sveti Duh na svet prišel na apostole24, kateri25 so bili v molitvi zbrani. Molimo26 tudi mi, da27 bomo vredni prejeti svetega28 Duha; on nas bo razsvetlil29, on bo naša srca30 oveselil.«31 Pokleknejo in vsi trije ves32 čas molijo,33 dokler je zvonilo. Ko odmolijo, jima reče škof Pavel34: »35Vidva zdaj, če hočeta, še zaspita nekoliko časa, jaz36 pa bom molil in se pripravljal37 k sveti maši. Ob sedmih38 bomo šli v cerkev, jaz39 bom opravil daritev svete40 maše, vidva pa v cerkvi molita in Boga hvalita, ker drugega41 opravka nimata. Vendar, Karel,42 povej mi še prej43, kako je to, da44 se ti danes45 tako na smeh držiš46, ko47 te še nisem videl48 ne enkrat se nasmejati49 in dobre volje biti, danes50 pa si tako vesel?« »Milostivi51 gospod škof,«52 odgovori Karel53, »54kako bi ne bil, ko55 imam takega plemenitega56 dobrotnika,57 kakor ste vi, kateri58 ne skrbi59 samo za moje telo, ampak tudi za mojo dušo. Vso pot ste nama take lepe nauke dajali, da60 je vse61 moje srce62 k Bogu obrnjeno63 in vneto za božjo ljubezen. Zato sem64 nocoj zelo65 veselo noč imel. Če vam smem po-
če obvaroval1 na poti!2 Jutri pa, ker je velik praznik, ne pojdemo naprej. Če3 vama je4 prav, bomo tukaj5 ostali, molili in Boga častili. Ne6 spodobi se,7 tak sveti8 praznik popotovati9 brez potrebe ali brez sile.«10 Vsi trije pokleknejo in glasno Boga hvalijo. Po večerji in večerni molitvi se spravijo k12 pokoju. Binkoštno14 nedeljo zjutraj15, ko je jelo po vseh16 cerkvah tistega17 mesta dnevu zvoniti, je škof Pavel18 vstal in poklical oba tovariša19, da20 so vkup molili. »21Glejta,«22 jima reče škof, »današnji23 dan je sveti Duh na svet prišel na apostole24, kateri25 so bili v molitvi zbrani. Molimo26 tudi mi, da27 bomo vredni prejeti svetega28 Duha; on nas bo razsvetlil29, on bo naša srca30 oveselil.«31 Pokleknejo in vsi trije ves32 čas molijo,33 dokler je zvonilo. Ko odmolijo, jima reče škof Pavel34: »35Vidva zdaj, če hočeta, še zaspita nekoliko časa, jaz36 pa bom molil in se pripravljal37 k sveti maši. Ob sedmih38 bomo šli v cerkev, jaz39 bom opravil daritev svete40 maše, vidva pa v cerkvi molita in Boga hvalita, ker drugega41 opravka nimata. Vendar, Karel,42 povej mi še prej43, kako je to, da44 se ti danes45 tako na smeh držiš46, ko47 te še nisem videl48 ne enkrat se nasmejati49 in dobre volje biti, danes50 pa si tako vesel?« »Milostivi51 gospod škof52 odgovori Karel53, »54kako bi ne bil, ko55 imam takega žlahtnega56 dobrotnika,57 kakor ste vi, kateri58 ne skrbi59 samo za moje telo, ampak tudi za mojo dušo. Vso pot ste nama take lepe nauke dajali, da60 je vse61 moje srce62 k Bogu obrnjeno63 in vneto za božjo ljubezen. Zato sem64 nocoj zelo65 veselo noč imel. Če vam smem po-
če obvaroval1 na poti!2 Jutri pa, ker je velik praznik, ne pojdemo naprej. Če3 vama je4 prav, bomo tukaj5 ostali, molili in Boga častili. Ne6 spodobi se tak sveti8 praznik popotovati9 brez potrebe ali brez sile.«10 Vsi trije pokleknejo in glasno Boga hvalijo. Po večerji in večerni molitvi se spravijo v12 pokoju. Binkoštno14 nedeljo zjutraj15, ko je jelo po vseh16 cerkvah tistega17 mesta dnevu zvoniti, je škof Pavel18 vstal in poklical oba tovariša19, da20 so vkup molili. »21Glejta,«22 jima reče škof, »današnji23 dan je sveti Duh na svet prišel na apostole24, kateri25 so bili v molitvi zbrani. Molimo26 tudi mi, da27 bomo vredni prejeti svetega28 Duha; on nas bo razsvetil29, on bo naša srca30 oveselil.«31 Pokleknejo in vsi trije ves32 čas molijo,33 dokler je zvonilo. Ko odmolijo, jima reče škof Pavel34: »35Vidva zdaj, če hočeta, še zaspita nekoliko časa, jaz36 pa bom molil in se pripravljal37 k sveti maši. Ob sedmih38 bomo šli v cerkev, jaz39 bom opravil daritev svete40 maše, vidva pa v cerkvi molita in Boga hvalita, ker drugega41 opravka nimata. Vendar, Karel,42 povej mi še prej43, kako je to, da44 se ti danes45 tako na smeh držiš46, ko47 te še nisem videl48 ne enkrat se nasmejati49 in dobre volje biti, danes50 pa si tako vesel?« »Milostljivi51 gospod škof52 odgovori Karel53, »54kako bi ne bil, ko55 imam takega žlahtnega56 dobrotnika,57 kakor ste vi, kateri58 ne skrbi59 samo za moje telo, ampak tudi za mojo dušo. Vso pot ste nama take lepe nauke dajali, da60 je vse61 moje srce62 k Bogu obrnjeno63 in vneto za božjo ljubezen. Zato sem64 nocoj zelo65 veselo noč imel. Če vam smem po-
54
[78]
[35−36]
[69−72]
vedati, scer1 na sanje nič ne deržim2, vender3 so me nocojšne4 sanje razveselile. Sanjalo se mi je, de5 so me moja mati obiskat prišli, vsi veseli in zdravi, zato sim dans6 tako vesel. Škof Pavl8 odgovori: Morebiti ti je Bog kako veselje dati namenil, pojdi v cerkev in lepo moli.10
vedati, sicer1 na sanje nič ne držim2, vendar3 so me nocojšnje4 sanje razveselile. Sanjalo se mi je, da5 so me moja mati obiskat prišli, vsi veseli in zdravi, zato sem danes6 tako vesel.«7 Škof Pavel8 odgovori: »9Morebiti ti je Bog kako veselje dati namenil, pojdi v cerkev in lepo moli!«10
vedati, sicer1 na sanje nič ne držim2, vendar3 so me nocojšnje4 sanje razveselile. Sanjalo se mi je, da5 so me moja mati obiskat prišli, vsi veseli in zdravi, zato sem danes6 tako vesel.«7 Škof Pavel8 odgovori: »9Morebiti ti je Bog kako veselje dati namenil, pojdi v cerkev in lepo moli10
vedati, sicer1 na sanje nič ne držim2, vendar3 so me nocojšnje4 sanje razveselile. Sanjalo se mi je, da5 so me moja mati obiskat prišli, vsi veseli in zdravi, zato sem danes6 tako vesel.«7 Škof Pavel8 odgovori: »9Morebiti ti je Bog kako veselje dati namenil, pojdi v cerkev in lepo moli10
VIII.1 Po škofu Pavlu najde Karl2 baron Gap svojo mater.3
VIII Po škofu Pavlu najde Karel2 baron Gap svojo mater
VIII Po škofu Pavlu najde Karel2 baron Gap svojo mater
VIII Po škofu Pavlu najde Karel2 baron Gap svojo mater
Škof Pavl1 gre v cerkev, opravi z veliko andohtjo s2. mašo,3 in še potem dolgo v cerkvi moli. Ko odmoli, gre domu4 še druge dolžne duhovske molitve opravit5, tovaršem6 pa ukaže v cerkvi biti, potem pa po mestu iti kaj pogledat7. Ves zamaknjen v molitvi škof sam moli v kamerci, kar okoli8 desete ure zasliši9 okoli oštirjeve10 hiše veliko ječanje, zdihvanje11 in vprašanje12. Pogleda per13 oknu, kar vidi veliko revnih, bolnih in slabožnih14, kteri15 so okoli hiše hodili in pobiti eden drugimu perpovedvali16: Ni je dans18 naše Kordule!19 ni je dans20! Škof Pavl22 ne ve, kaj to pomeni, radovedno komej23 čaka, de tovarša domu24 prideta in hitro reče Karlnu.26 Pojdi oštirja vprašat27, kaj pomeni de dans28 toliko revežev okoli pohaja in po nekaki Korduli oprašuje29. Na to oštir30 gre sam k škofu31 s Karlnam vred32 in mu pravi: Nič ni čudniga34 to. Vsako nedeljo jih toliko pride okoli desete ure,35 prosit
Škof Pavel1 gre v cerkev, opravi z veliko pobožnostjo sv2. mašo in še potem dolgo v cerkvi moli. Ko odmoli, gre domov4 še druge dolžne duhovske molitve opraviti5, tovarišema6 pa ukaže v cerkvi biti, potem pa po mestu iti kaj pogledati7. Ves zamaknjen v molitvi škof sam moli v sobici. Kar zasliši blizu8 desete ure okoli gostilničarjeve10 hiše veliko ječanje, zdihovanje11 in vpraševanje12. Pogleda pri13 oknu, kar vidi veliko revnih, bolnih in slabošnih14, kateri15 so okoli hiše hodili in pobiti drug drugemu pripovedovali16: »17Ni je danes18 naše Kordule,19 ni je danes20!«21 Škof Pavel22 ne ve, kaj to pomeni. Radovedno komaj23 čaka, da tovariša domov24 prideta in hitro reče Karlu: »26Pojdi in gostilničarja vprašaj27, kaj pomeni, da danes28 toliko revežev okoli pohaja in po nekaki Korduli vprašuje29.« Nato30 gre gostilničar31 s Karlom k škofu32 in mu pravi: »33Nič ni čudnega34 to. Vsako nedeljo jih toliko pride okoli desete ure prosit
Škof Pavel1 gre v cerkev, opravi z veliko pobožnostjo sv2. mašo in še potem dolgo v cerkvi moli. Ko odmoli, gre domov4 še druge dolžne duhovske molitve opravit5, tovarišema6 pa ukaže v cerkvi biti, potem pa po mestu iti kaj pogledat7. Ves zamaknjen v molitvi škof sam moli v sobici. Kar zasliši blizu8 desete ure okoli gostilničarjeve10 hiše veliko ječanje, zdihovanje11 in vpraševanje12. Pogleda pri13 oknu, kar vidi veliko revnih, bolnih in slabošnih14, kateri15 so okoli hiše hodili in pobiti drug drugemu pripovedovali16: »17Ni je danes18 naše Kordule,19 ni je danes20!«21 Škof Pavel22 ne ve, kaj to pomeni. Radovedno komaj23 čaka, da tovariša domov24 prideta in hitro reče Karlu: »26Pojdi in gostilničarja vprašaj27, kaj pomeni, da danes28 toliko revežev okoli pohaja in po nekaki Korduli vprašuje29.« Nato30 gre gostilničar31 s Karlom k škofu32 in mu pravi: »33Nič ni čudnega34 to. Vsako nedeljo jih toliko pride okoli desete ure prosit
Škof Pavel1 gre v cerkev, opravi z veliko pobožnostjo sv2. mašo in še potem dolgo v cerkvi moli. Ko odmoli, gre domov4 še druge dolžne duhovske molitve opravit5, tovarišema6 pa ukaže v cerkvi biti, potem pa po mestu iti kaj pogledat7. Ves zamaknjen v molitvi škof sam moli v sobici. Kar zasliši blizu8 desete ure okoli gostilničarjeve10 hiše veliko ječanje, zdihovanje11 in vpraševanje12. Pogleda pri13 oknu, kar vidi veliko revnih, bolnih in slabošnih14, kateri15 so okoli hiše hodili in pobiti drug drugemu pripovedovali16: »17Ni je danes18 naše Kordule,19 ni je danes20!«21 Škof Pavel22 ne ve, kaj to pomeni. Radovedno komaj23 čaka, da tovariša domov24 prideta,25 in hitro reče Karlu: »26Pojdi in oštirja vprašaj27, kaj pomeni, da danes28 toliko revežev okoli pohaja in po nekaki Korduli vprašuje29.« Nato30 gre oštir31 s Karlom k škofu32 in mu pravi: »33Nič ni čudnega34 to. Vsako nedeljo jih toliko pride okoli desete ure prosit
55
[78−79]
[36−37]
[72−73]
vbogajme nekake gospe1 po imenu Kordule2. Ona je zlo3 dobrodelna. Daje rada revežem, pomaga bolnikam4, veliko dobriga5 stori. Ob 10.6 uri se vsako nedeljo perpelja7 v cerkev,8 in se per9 nas vselej malo pomudi, de10 revežem razdeli. Je dobro11 uro od tukej grajšinca12, kjer ona gospoduje in tako tiho in brumno13 živi, de14 je vsim15 lep izgled16. Dans17 je pa zjutrej18 k maši prišla,19 in se kmalo vernila20, mora še21 kaj posebniga22 opravila doma imeti. Reveži so jo zamudili, zato zdaj po nji oprašujejo23. Karl posluša24 zvesto oštirjevo perpovedvanje,25 in ga vpraša, kako se ta dobra gospa piše? od kod26 je? Oštir27 pravi: Nič več ne vem povedati,29 kakor to, de30 je vdova, ime ji je Kordula. Nobeden jo drugači32 ne imenuje,33 kakor naša mati Kordula. Per34 sebi ima nekako slušabnico35 ravno te starosti, obe živite36 vkup,37 kakor dve prijatlice38, molite39 in ubogim veliko pomagate40. Pred več leti je grajšinco41 kupila k veliki sreči vsim42 revežem našiga43 kraja. Iz Ilirskiga jim44 je sem prišla in svojo zvesto služabnico tudi vdovo še46 s sabo perpeljala47. Karl48 pravi nato k škofu Pavlu: Gnadljivi49 gospod škof! Mi dovolite50, de51 grem obiskat tako dobro gospo, rad bi jo vidil52 in poznal, ker toliko revežem pomaga. Zdaj še le53 vem obrajtati54 in častiti dobrodelne ljudi, ker sim55 skusil, kako dobro dene56 človeku v nadlogah najti dobrotljiviga57 pomočnika. Škof Pavl58 reče: Prava in dobra je tvoja misel. Ne le60 samo ti, tudi jest61 grem obiskat dobrodelno gospo, vredna je, de62 jo gremo razveselit63. Pa oš-64
vbogajme nekako gospo,1 po imenu Kordulo2. Ona je zelo3 dobrodelna. Daje rada revežem, pomaga bolnikom4, veliko dobrega5 stori. Ob deseti6 uri se vsako nedeljo pripelje7 v cerkev in se pri9 nas vselej malo pomudi, da10 revežem razdeli. Dobro11 uro od tukaj je graščinica12, kjer ona gospoduje in tako tiho pobožno13 živi, da14 je vsem15 lep zgled16. Danes17 je pa zjutraj18 k maši prišla in se kmalu vrnila20, mora že21 kaj posebnega22 opravila doma imeti. Reveži so jo zamudili, zato zdaj po nji vprašujejo23.« Karel24 zvesto posluša gostilničarjevo pripovedovanje25 in ga vpraša, kako se ta dobra gospa piše, odkod26 je. Gostilničar27 pravi: »28 Nič več ne vem povedati kakor to, da30 je vdova, ime pa31 ji je Kordula. Nihče je drugače32 ne imenuje kakor naša mati Kordula. Pri34 sebi ima nekako služabnico,35 ravno te starosti. Obe živita36 vkup kakor dve prijateljici38, molita39 in ubogim veliko pomagata40. Pred več leti je graščinico41 kupila k veliki sreči vsem42 revežem našega43 kraja. Z Ilirskega44 je sem prišla in svojo zvesto služabnico,45 tudi vdovo, že46 s sabo pripeljala47.« Karel48 pravi nato k škofu Pavlu: »Milostivi49 gospod škof, dovolite mi50, da51 grem obiskat tako dobro gospo, rad bi jo videl52 in poznal, ker toliko revežem pomaga. Zdaj šele53 vem ceniti54 in častiti dobrodelne ljudi, ker sem55 skusil, kako dobro de56 človeku v nadlogah, če najde dobrotljivega57 pomočnika.« Škof58 reče: »59Prava in dobra je tvoja misel. Ne samo ti, tudi jaz61 grem obiskat dobrodelno gospo, vredna je, da62 jo gremo razveseliti63. Pa, gostilničar,64
vbogajme nekako gospo,1 po imenu Kordulo2. Ona je zelo3 dobrodelna. Daje rada revežem, pomaga bolnikom4, veliko dobrega5 stori. Ob deseti6 uri se vsako nedeljo pripelje7 v cerkev in se pri9 nas vselej malo pomudi, da10 revežem razdeli. Dobro11 uro od tukaj je graščinica12, kjer ona gospoduje in tako tiho pobožno13 živi, da14 je vsem15 lep zgled16. Danes17 je pa zjutraj18 k maši prišla in se kmalu vrnila20, mora že21 kaj posebnega22 opravila doma imeti. Reveži so jo zamudili, zato zdaj po nji vprašujejo23.« Karel24 zvesto posluša gostilničarjevo pripovedovanje25 in ga vpraša, kako se ta dobra gospa piše, od kod26 je. Gostilničar27 pravi: »28Nič več ne vem povedati kakor to, da30 je vdova, ime pa31 ji je Kordula. Nihče je drugače32 ne imenuje kakor naša mati Kordula. Pri34 sebi ima nekako služabnico,35 ravno te starosti. Obe živita36 vkup kakor dve prijateljici38, molita39 in ubogim veliko pomagata40. Pred več leti je graščinico41 kupila k veliki sreči vsem42 revežem našega43 kraja. Z Ilirskega44 je sem prišla in svojo zvesto služabnico,45 tudi vdovo, že46 s sabo pripeljala47.« Karel48 pravi nato k škofu Pavlu: »Milostivi49 gospod škof, dovolite mi50, da51 grem obiskat tako dobro gospo, rad bi jo videl52 in poznal, ker toliko revežem pomaga. Zdaj šele53 vem ceniti54 in častiti dobrodelne ljudi, ker sem55 skusil, kako dobro dene56 človeku v nadlogah, če najde dobrotljivega57 pomočnika.« Škof58 reče: »59Prava in dobra je tvoja misel. Ne samo ti, tudi jaz61 grem obiskat dobrodelno gospo, vredna je, da62 jo gremo razveselit63. Pa, gostilničar,64
vbogajme neko gospo,1 po imenu Kordulo2. Ona je zelo3 dobrodelna. Daje rada revežem, pomaga bolnikom4, veliko dobrega5 stori. Ob deseti6 uri se vsako nedeljo pripelje7 v cerkev in se pri9 nas vselej malo pomudi, da10 revežem razdeli. Dobro11 uro od tukaj je graščinica12, kjer ona gospoduje in tako tiho pobožno13 živi, da14 je vsem15 lep zgled16. Danes17 je pa zjutraj18 k maši prišla in se kmalu vrnila20, mora že21 kaj posebnega22 opravila doma imeti. Reveži so jo zamudili, zato zdaj po nji vprašujejo23.« Karel24 zvesto posluša oštirjevo pripovedovanje25 in ga vpraša, kako se ta dobra gospa piše, od kod26 je. Oštir27 pravi: »28Nič več ne vem povedati kakor to, da30 je vdova, ime pa31 ji je Kordula. Nihče je drugače32 ne imenuje kakor naša mati Kordula. Pri34 sebi ima nekako služabnico35 ravno te starosti. Obe živita36 vkup kakor dve prijateljici38, molita39 in ubogim veliko pomagata40. Pred več leti je graščinico41 kupila k veliki sreči vsem42 revežem našega43 kraja. Z Ilirskega44 je sem prišla in svojo zvesto služabnico,45 tudi vdovo, že46 s sabo pripeljala47.« Karel48 pravi nato k škofu Pavlu: »Milostljivi49 gospod škof, dovolite mi50, da51 grem obiskat tako dobro gospo, rad bi jo videl52 in poznal, ker toliko revežem pomaga. Zdaj šele53 vem ceniti54 in častiti dobrodelne ljudi, ker sem55 skusil, kako dobro dene56 človeku v nadlogah, če najde dobrotljivega57 pomočnika.« Škof Pavel58 reče: »59Prava in dobra je tvoja misel. Ne samo ti, tudi jaz61 grem obiskat dobrodelno gospo, vredna je, da62 jo gremo razveselit63. Pa, oštir,64
56
[79−80]
[37]
[73−74]
tir!1 povejte mi, pravi Škof: Bi3 pa gospa Kordula rada vidila4, ko bi jo mi trije prišli obiskat? O rada, pravi oštir8, veliko veselje ji bo to,10 še vsaciga kmetiškiga11 človeka prijazno12 sprejme, kaj bi vas ne?13 Dobro vem, de14 jo boste zlo15 razveselili. Po kosilu ukaže škof Pavl17 napreči in peljati do grajšince18 gospe Kordule, djal19 je: Dans20, ker je praznik, ne gremo naprej, drugiga21 opravka nimamo, lahko gremo tedej22 obiskat dobrodelnico,23 in malo kraje ogledamo. Perpeljajo se škof Pavl24 in oba tovarša25 do gradiča gospe Kordule, kteri na gričku stoji26. Tam stopijo iz kočije,27 in gredo peš proti gradu memo verta28, kteri29 je pred gradam31 ograjen bil32. Memo verta grede33 vidijo na vertu blizo34 pota sedeti na klopici perletno35 ženico, čedno oblečeno, ki je bukvice brala in pa jokala. Škof jo s prijazno besedo popraša36: Žena!38 bi nam povedali39, ako40 so gospa Kordula doma? Žena hitro vstane, ker pred42 ni nobeniga vidila43, si hitro oči obriše, in44 gre škofu roko kušnit46, ker je po oblačilu vidila de47 je duhoven, in48 odgovori ponižno49: Doma so gospa Kordula, doma. Škof: So sami? Žena: Niso sami, gospod in gospa z dvema otroci55 sta per56 njih, pa nobeniga57 ne poznam. Odjedli so, zdej58 nekaj igrajo, meni pa so rekli na vert59 iti, de60 me dve uri nič ne potrebujejo. Škof: Kaj ste vi gospejna63 služabnica? Žena: Sim še65 dolgo let. Škof: Zakaj pa jokate, kaj68 je gospa tako huda? Žena: O Bog varuj! Sej72 ne jokam, le žalujem, desiravno73 mi je dobro; gospa me ima ne kakor služabnico,
povejte mi,«2 pravi škof, »ali bi3 pa gospa Kordula rada videla4, ko bi jo mi trije prišli obiskat?« »5O rada,«7 pravi gostilničar8, »9veliko veselje ji bo to;10 še vsakega kmečkega11 človeka sprejme, kaj bi vas ne?13 Dobro vem, da14 jo boste zelo15 razveselili.«16 Po kosilu ukaže škof Pavel17 napreči in peljati do graščinice18 gospe Kordule. Dejal19 je: »Danes20, ker je praznik, ne gremo naprej; drugega21 opravka nimamo, lahko gremo tedaj22 obiskat dobrodelnico in malo kraje ogledamo.« Škof Pavel24 in oba tovariša se pripeljejo25 do gradiča gospe Kordule, kateri stoji na griču26. Tam stopijo iz kočije in gredo peš proti gradu mimo vrta28, ki29 je bil30 pred gradom31 ograjen. Mimo vrta grede33 vidijo na vrtu blizu34 pota sedeti na klopci priletno35 ženico, čedno oblečeno, ki je bukvice brala in pa jokala. Škof jo s prijazno besedo povpraša36: »37Žena,38 bi nam hoteli povedati39, ali40 so gospa Kordula doma?«41 Žena hitro vstane, ker prej42 ni nikogar videla43, si hitro oči obriše, gre in45 škofu roko poljubi46, ker je po oblačilu videla, da47 je duhovni. Ponižno48 odgovori: »50Doma so gospa Kordula, doma.«51 Škof: »52So sami?«53 Žena: »54Niso sami, gospod in gospa z dvema otrokoma55 sta pri56 njih, pa nobenega57 ne poznam. Odjedli so, zdaj58 nekaj igrajo, meni pa so rekli na vrt59 iti, češ da60 me dve uri nič ne potrebujejo.«61 Škof: »62Kaj ste vi gospenja63 služabnica?«64 Žena: »Sem že65 dolgo let.«66 Škof: »67Zakaj pa jokate? Kaj68 je gospa tako huda?«69 Žena: »70O Bog varuj! Saj72 ne jokam, le žalujem, dasiravno73 mi je dobro; gospa me ima ne kakor služabnico,
povejte mi,«2 pravi škof, »ali bi3 pa gospa Kordula rada videla4, ko bi jo mi trije prišli obiskat?« »5O,6 rada,«7 pravi gostilničar8, »9veliko veselje ji bo to;10 še vsakega kmečkega11 človeka prijazno12 sprejme, kaj bi vas ne!13 Dobro vem, da14 jo boste zelo15 razveselili.«16 Po kosilu ukaže škof Pavel17 napreči in peljati do graščine18 gospe Kordule. Dejal19 je: »Danes20, ker je praznik, ne gremo naprej; drugega21 opravka nimamo, lahko gremo tedaj22 obiskat dobrodelnico in malo kraje ogledamo.« Škof Pavel24 in oba tovariša se pripeljejo25 do gradiča gospe Kordule, kateri stoji na griču26. Tam stopijo iz kočije in gredo peš proti gradu mimo vrta28, ki29 je bil30 pred gradom31 ograjen. Grede33 vidijo na vrtu blizu34 pota sedeti na klopi priletno35 ženico, čedno oblečeno, ki je bukvice brala in pa jokala. Škof jo s prijazno besedo povpraša36: »37Žena,38 bi nam povedali39, ali40 so gospa Kordula doma?«41 Žena hitro vstane, ker prej42 ni nikogar videla43, si hitro oči obriše, gre in45 škofu roko poljubi46, ker je po oblačilu videla, da47 je duhovni. Ponižno48 odgovori: »50Doma so gospa Kordula, doma.«51 Škof: »52So sami?«53 Žena: »54Niso sami, gospod in gospa z dvema otrokoma55 sta pri56 njih, pa nobenega57 ne poznam. Odjedli so, zdaj58 nekaj igrajo, meni pa so rekli na vrt59 iti, češ da60 me dve uri nič ne potrebujejo.«61 Škof: »62Kaj ste vi gospejna63 služabnica?«64 Žena: »Sem že65 dolgo let.«66 Škof: »67Zakaj pa jokate? Kaj68 je gospa tako huda?«69 Žena: »70O,71 Bog varuj! Saj72 ne jokam, le žalujem, dasiravno73 mi je dobro; gospa me ima ne kakor služabnico,
povejte mi,«2 pravi škof, »ali bi3 pa gospa Kordula rada videla4, ko bi jo mi trije prišli obiskat?« »5O,6 rada,«7 pravi oštir8, »9veliko veselje ji bo to;10 še vsakega kmečkega11 človeka prijazno12 sprejme, kaj bi vas ne!13 Dobro vem, da14 jo boste zelo15 razveselili.«16 Po kosilu ukaže škof Pavel17 napreči in peljati do graščine18 gospe Kordule. Dejal19 je: »Danes20, ker je praznik, ne gremo naprej; drugega21 opravka nimamo, lahko gremo tedaj22 obiskat dobrodelnico in malo kraje ogledamo.« Škof Pavel24 in oba tovariša se pripeljejo25 do gradiča gospe Kordule, kateri stoji na gričku26. Tam stopijo iz kočije in gredo peš proti gradu mimo vrta28, ki29 je bil30 pred gradom31 ograjen. Grede33 vidijo na vrtu blizu34 pota sedeti na klopi priletno35 ženico, čedno oblečeno, ki je bukvice brala in pa jokala. Škof jo s prijazno besedo povpraša36: »37Žena,38 bi nam povedali39, ali40 so gospa Kordula doma?«41 Žena hitro vstane, ker prej42 ni nikogar videla43, si hitro oči obriše, gre in45 škofu roko poljubi46, ker je po oblačilu videla, da47 je duhovni. Ponižno48 odgovori: »50Doma so gospa Kordula, doma.«51 Škof: »52So sami?«53 Žena: »54Niso sami, gospod in gospa z dvema otrokoma55 sta pri56 njih, pa nobenega57 ne poznam. Odjedli so, zdaj58 nekaj igrajo, meni pa so rekli na vrt59 iti, češ da60 me dve uri nič ne potrebujejo.«61 Škof: »62Kaj ste vi gospejina63 služabnica?«64 Žena: »Sem že65 dolgo let.«66 Škof: »67Zakaj pa jokate? Kaj68 je gospa tako huda?«69 Žena: »70O,71 Bog varuj! Saj72 ne jokam, le žalujem, dasiravno73 mi je dobro; gospa me ima ne kakor služabnico,
57
[80−81]
[37−38]
[74−75]
ampak kakor prijatlico1, vse mi zaupa, vse me vpraša, zato ker ve, de sim skerbna2 za vsako delo. Zdihujem pa zavoljo drugih britkost3. Škof: Pojdite vprašat gospe: Če smemo iti5 jo obiskat6, ker smo ptujci iz7 Dunaja,8 in nič z njo znani. Žena gre hitro v grad povedat10, de11 trije gospodje iz12 Dunaja bi13 radi prišli gospo obiskat, eden med njimi je Škof14, zlat križ ima na vratu. Gospa Kordula reče: Teci hitro doli16 in reci jim, de17 jih lepo prosim precej gori priti19. Pavl škof20 gre s tovaršama21 v grad, služabnica jim pokaže stanovanje. Ko v hišo pridejo, se po navadi eden drugimu perklonejo in se22 pozdravijo, potem reče Pavl23 škof: Ne zamerite žlahtna26 gospa, de27 vas pridemo28 obiskat, če ravno29 se ne poznamo:30 Praznik je dans31, ne spodobi se popotvat, iz32 Dunaja pridemo33, do L..34. gremo, dans35 počivamo. Glas vaših dobrih del nas je obudil, de pridemo36 vas obiskat: Jest sim38 škof v I., ta dva sta moja tovarša39, prideta40 še iz bolj daljne dežele. Reveža sta, sim jih jest41 k sebi v kočijo vzel,42 domovanja išeta43, popotnika sta, kakor smo vsi na svetu. Gospa Kordula je bila vsa vesela,45 prosila jih je, de46 so posedili47, in ukaže pernesti48 vina, kruha, putra49 in redkve,50 in je rekla: Velika čast mi je, de52 se tako deleč53 ponižate gnadlivi54 gospod škof, k meni priti,55 in me ubogo žalostno zapušeno57 vdovo obiskati, v serce58 me to veseli:59 Pa ne zamerite gnadlivi60 gospod škof, če vas vprašam, kako vam je ime. Škof Pavl62 odgovori: Pavle mi je ime, pišem se Svetin; iz Ilirskiga sim64 doma. Potem reče:
ampak kakor prijateljico1, vse mi zaupa, vse me vpraša, zato ker ve, da sem skrbna2 za vsako delo. Zdihujem pa zavoljo drugih bridkosti3.«4 Škof: »Pojdite in vprašajte gospo, ali5 jo smemo obiskati6, ker smo tujci z7 Dunaja in nič z njo znani.«9 Žena gre hitro v grad pravit10, da bi11 trije gospodje z12 Dunaja radi prišli gospo obiskat, eden med njimi je škof14, zlat križ ima na vratu. Gospa Kordula reče: »15Teci hitro doli16 in reci jim, da17 jih lepo prosim, naj pridejo18 precej gori.« Škof Pavel20 gre s tovarišema21 v grad, služabnica jim pokaže stanovanje. Ko v hišo pridejo, se po navadi drug drugemu ;priklonijo in22 pozdravijo, potem reče škof Pavel24: »25Ne zamerite, plemenita26 gospa, da27 vas prihajamo28 obiskat, čeravno29 se ne poznamo.30 Praznik je danes31, ne spodobi se popotovati; z32 Dunaja prihajamo33, do L. gremo, danes35 počivamo. Glas vaših dobrih del nas je obudil, da36 vas prihajamo37 obiskat. Jaz sem38 škof v I., ta dva sta moja tovariša39, prihajata40 še iz bolj daljne dežele. Reveža sta, zato sem ju jaz41 k sebi v kočijo vzel;42 domovanja iščeta43, popotnika sta, kakor smo vsi na svetu.«44 Gospa Kordula je bila vsa vesela;45 prosila jih je, da46 so posedli47, in ukazala prinesti48 vina, kruha, masla49 in redkve in je rekla: »51Velika čast mi je, da52 se tako daleč53 ponižate, milostivi54 gospod škof, in pridete k meni55 in me ubogo,56 žalostno in zapuščeno57 vdovo obiščete. V srce58 me to veseli.59 Pa ne zamerite, milostivi60 gospod škof, če vas vprašam, kako vam je ime.«61 Škof Pavel62 odgovori: »63Pavle mi je ime, pišem se Svetin, z Ilirskega sem64 doma.«65 Potem reče:
ampak kakor prijateljico1, vse mi zaupa, vse me vpraša, zato ker ve, da sem skrbna2 za vsako delo. Zdihujem pa zavoljo drugih bridkosti3.«4 Škof: »Pojdite in vprašajte gospo, ali5 jo smemo obiskati6, ker smo tujci z7 Dunaja in nič z njo znani.«9 Žena gre hitro v grad pravit10, da bi11 trije gospodje z12 Dunaja radi prišli gospo obiskat, eden med njimi je škof14, zlat križ ima na vratu. Gospa Kordula reče: »15Teci hitro doli16 in reci jim, da17 jih lepo prosim, naj pridejo18 precej gori.« Škof Pavel20 gre s tovarišema21 v grad, služabnica jim pokaže stanovanje. Ko v hišo pridejo, se po navadi drug drugemu priklonijo in22 pozdravijo, potem reče škof Pavel24: »25Ne zamerite, žlahtna26 gospa, da27 vas prihajamo28 obiskat, čeravno29 se ne poznamo.30 Praznik je danes31, ne spodobi se potovati; z32 Dunaja prihajamo33, do L. gremo, danes35 počivamo. Glas vaših dobrih del nas je obudil, da36 vas prihajamo37 obiskat. Jaz sem38 škof v I., ta dva sta moja tovariša39, prihajata40 še iz bolj daljne dežele. Reveža sta, zato sem ju jaz41 k sebi v kočijo vzel;42 domovanja iščeta43, popotnika sta, kakor smo vsi na svetu.«44 Gospa Kordula je bila vsa vesela;45 prosila jih je, da46 so posedli47, in ukazala prinesti48 vina, kruha, masla49 in redkve in je rekla: »51Velika čast mi je, da52 se tako daleč53 ponižate, milostivi54 gospod škof, in pridete k meni55 in me ubogo,56 žalostno in zapuščeno57 vdovo obiščete. V srce58 me to veseli.59 Pa ne zamerite, milostivi60 gospod škof, če vas vprašam, kako vam je ime.«61 Škof Pavel62 odgovori: »63Pavle mi je ime, pišem se Svetin, z Ilirskega sem64 doma.«65 Potem reče:
ampak kakor prijateljico1, vse mi zaupa, vse me vpraša, zato ker ve, da sem skrbna2 za vsako delo. Zdihujem pa zavoljo drugih bridkosti3.«4 Škof: »Pojdite in vprašajte gospo, ali5 jo smemo obiskati6, ker smo tujci z7 Dunaja in nič z njo znani.«9 Žena gre hitro v grad pravit10, da bi11 trije gospodje z12 Dunaja radi prišli gospo obiskat, eden med njimi je škof14, zlat križ ima na vratu. Gospa Kordula reče: »15Teci hitro dol16 in reci jim da17 jih lepo prosim, naj pridejo18 precej gori.« Škof Pavel20 gre s tovarišema21 v grad, služabnica jim pokaže stanovanje. Ko v hišo pridejo, se po navadi drug drugemu priklonijo in22 pozdravijo, potem reče škof Pavel24: »25Ne zamerite, žlahtna26 gospa, da27 vas prihajamo28 obiskat, čeravno29 se ne poznamo.30 Praznik je danes31, ne spodobi se potovati; z32 Dunaja prihajamo33, do L. gremo, danes35 počivamo. Glas vaših dobrih del nas je obudil, da36 vas prihajamo37 obiskat. Jaz sem38 škof v I., ta dva sta moja tovariša39, prihajata40 še iz bolj daljne dežele. Reveža sta, zato sem ju jaz41 k sebi v kočijo vzel;42 domovanja iščeta43, popotnika sta, kakor smo vsi na svetu.«44 Gospa Kordula je bila vsa vesela;45 prosila jih je, da46 so posedli47, in ukazala prinesti48 vina, kruha, masla49 in redkve in je rekla: »51Velika čast mi je, da52 se tako daleč53 ponižate, milostljivi54 gospod škof, in pridete k meni55 in me ubogo,56 žalostno in zapuščeno57 vdovo obiščete. V srce58 me to veseli.59 Pa ne zamerite, milostljivi60 gospod škof, če vas vprašam, kako vam je ime.«61 Škof Pavel62 odgovori: »63Pavle mi je ime, pišem se Svetin, z Ilirskega sem64 doma.«65 Potem reče:
58
[81−82]
[38]
[75−76]
Žlahtna1 gospa! vašiga imena drujiga2 ne vem kakor Kordula, smem vas vprašati3, kako se še vam pravi?4 Gospa Kordula odgovori malo nerada, zato5 ker svojiga praviga primka6 še nikomur ni povedala: vender7 reče: Več let sim še9 vdova, moj mož je bil na vojski ubit,10 in zdaj sim11 od vsih zapušena12. Karl13, kteri14 je gospej15 Korduli ravno nasproti sedel, jo je vedno ogledval,16 in serce17 se mu je treslo. Oh!19 je rekel sam per20 sebi, moja mati je bila ravno taka; kako zlo22 ji je ta gospa podobna, le samo preveč je kumerna,23 moja mati je bila debela. Ves24 je bil Karl25 zmeden in rudeč26, kar besede ni mogel govoriti; potem27 se vender serčniga28 stori, se perklone29 ponižno in reče: Žlahtna31 gospa Kordula! kaj ne32, vaš mož je bil baron Gap, ki je bil v pervim boji33 umorjen, in vaš sin je bil Karl34, ki je sam radovoljno k francozam35 šel, desiravno36 ste mu vi zlo zlo37 branili, in je potem na Rusovskim zmerznil38? Vsa bleda gospa39 Kordula postane40 in pravi: Oh vi veste od mojiga Karlna! povejte43 mi, kje je zmerznil44, kje je zakopan? kupit pošlem45 njegove kosti,46 ali pa sama grem ponje, de47 bo vsaj mertev zravn48 mene prebival, ker te sreče nimam, ga živiga več viditi50. Oh moj Karl!52 oh moj Karl54! je zdihvala56 na glas gospa Kordula. Zakaj me nisi ubogal, sej sim58 ti naprej povedala de59 se ti bo kaj taciga60 zgodilo. — Karl61 se zdaj več62 ni mogel63 premagati, ker je za gotovo vedil64, de65 je gospa Kordula njegova mati. Solze so66 se mu uderle67, glasno začne jokati68, vstane in gre k svoji materi jo
»Plemenita1 gospa, vašega drugega imena2 ne vem kakor Kordula, smem vas vprašati3, kako se še vam pravi.«4 Gospa Kordula odgovori malo nerada, ker svojega pravega priimka6 še nikomur ni povedala. Vendar7 reče: »8 Več let sem že9 vdova, moj mož je bil na vojski ubit in zdaj sem11 od vseh zapuščena12.« Karel13, ki14 je gospe15 Korduli ravno nasproti sedel, jo je vedno ogledoval16 in srce17 se mu je treslo. »18Oh,«19 je rekel sam pri20 sebi, »21moja mati je bila ravno taka; kako zelo22 ji je ta gospa podobna, le samo preveč je suha;23 moja mati je bila debela.« Karel24 je bil ves25 zmeden in rdeč26, kar besede ni mogel spregovoriti. Potem27 se vendar srčnega28 stori, se ponižno prikloni30 in reče: »Plemenita31 gospa Kordula, kajne32, vaš mož je bil baron Gap, ki je bil v prvem boju33 umorjen, in vaš sin je bil Karel34, ki je sam radovoljno k Francozom35 šel, dasiravno36 ste mu vi to zelo37 branili, in je potem na Ruskem zmrznil38?« Gospa39 Kordula vsa obledi40 in pravi: »41Oh!42 vi veste o mojem Karlu? Povejte43 mi, kje je zmrznil44, kje je zakopan? Kupiti pošljem45 njegove kosti,46 ali pa sama grem ponje, da47 bo vsaj mrtev zraven48 mene prebival, ker te sreče nimam, da bi49 ga še živega videla50. Oh moj Karel,52 oh moj Karel54!«55 je vzdihovala56 na glas gospa Kordula. »57Zakaj me nisi ubogal, saj sem58 ti naprej povedala, da59 se ti bo kaj takega60 zgodilo.« Karel61 se zdaj ni več mogel63 premagati, ker je za gotovo vedel64, da65 je gospa Kordula njegova mati. Solze se mu udero67, glasno zajoka68, vstane in gre k svoji materi,69 jo
»Plemenita1 gospa, vašega drugega imena2 ne vem kakor Kordula, smem vas vprašati3, kako se še vam pravi?«4 Gospa Kordula odgovori malo nerada, ker svojega pravega priimka6 še nikomur ni povedala. Vendar7 reče: »8Več let sem že9 vdova, moj mož je bil na vojski ubit in zdaj sem11 od vseh zapuščena12.« Karel13, ki14 je gospe15 Korduli ravno nasproti sedel, jo je vedno ogledoval16 in srce17 se mu je treslo. »18Oh19 je rekel sam pri20 sebi, »21moja mati je bila ravno taka; kako zelo22 ji je ta gospa podobna, le samo preveč je suha;23 moja mati je bila debela.« Karel24 je bil ves25 zmeden in rdeč26, kar besede ni mogel spregovoriti. Potem27 se vendar srčnega28 stori, se ponižno prikloni30 in reče: »Žlahtna31 gospa Kordula, kajne32, vaš mož je bil baron Gap, ki je bil v prvem boju33 umorjen, in vaš sin je bil Karel34, ki je sam radovoljno k Francozom35 šel, dasiravno36 ste mu vi to zelo37 branili, in je potem na Ruskem zmrznil38?« Gospa39 Kordula vsa obledi40 in pravi: »41Oh,42 vi veste o mojem Karlu? Povejte43 mi, kje je zmrznil44, kje je zakopan? Kupit pošljem45 njegove kosti,46 ali pa sama grem ponje, da47 bo vsaj mrtev zraven48 mene prebival, ker te sreče nimam, da bi49 ga še živega videla50. Oh,51 moj Karel,52 oh,53 moj Karel54!«55 je vzdihovala56 na glas gospa Kordula. »57Zakaj me nisi ubogal, saj sem58 ti naprej povedala, da59 se ti bo kaj takega60 zgodilo.« Karel61 se zdaj ni več mogel63 premagati, ker je zagotovo vedel64, da65 je gospa Kordula njegova mati. Solze se mu udero67, glasno zajoka68, vstane in gre k svoji materi,69 jo
»Plemenita1 gospa, vašega drugega imena2 ne vem kakor Kordula, smem vas sprašati3, kako se še vam pravi4 Gospa Kordula odgovori malo nerada, ker svojega pravega priimka6 še nikomur ni povedala. Vendar7 reče: »8Več let sem že9 vdova, moj mož je bil na vojski ubit in zdaj sem11 od vseh zapuščena12.« Karel13, ki14 je gospe15 Korduli ravno nasproti sedel, jo je vedno ogledoval16 in srce17 se mu je treslo. »18Oh19 je rekel sam pri20 sebi, »21moja mati je bila ravno taka; kako zelo22 ji je ta gospa podobna, le samo preveč je suha;23 moja mati je bila debela.« Karel24 je bil ves25 zmeden in rdeč26, kar besede ni mogel spregovoriti. Potem27 se vendar srčnega28 stori, se ponižno prikloni30 in reče: »Žlahtna31 gospa Kordula, kajne32, vaš mož je bil baron Gap, ki je bil v prvem boju33 umorjen, in vaš sin je bil Karel34, ki je sam radovoljno k Francozom35 šel, dasiravno36 ste mu vi to zelo37 branili, in je potem na Rusovskem zmrznil38?« Gospa39 Kordula vsa obledi40 in pravi: »41Oh, kaj42 vi veste o mojem Karlu? Povejte43 mi, kje je zmrznil44, kje je zakopan? Kupit pošljem45 njegove kosti ali pa sama grem ponje, da47 bo vsaj mrtev zraven48 mene prebival, ker te sreče nimam, da bi49 ga še živega videla50. Oh moj Karel,52 oh moj Karel54!«55 je vzdihovala56 na glas gospa Kordula. »57Zakaj me nisi ubogal, saj sem58 ti naprej povedala, da59 se ti bo kaj takega60 zgodilo.« Karel61 se zdaj ni mogel več63 premagati, ker je za gotovo vedel64, da65 je gospa Kordula njegova mati. Solze se mu udero67, glasno zajoka68, vstane in gre k svoji materi, potem69 jo
59
[82−83]
[38−39]
[76−77]
objame in kušne1, rekoč: Oh ljuba moja perserčna4 mati.5 Ne žalujte ne žalujte! lejte7, jest sim8 vaš Karl,9 vaš sin, vaš neboglivi10 sin.11 Kordula se začudi, ne verjame, de12 bi ta njeni13 sin bil. Oh kako14 bi to bilo mogoče? de15 bi ta moj16 sin Karl bil17? Karl18 odpne kamžolo19 in vzame iz20 vrata tablico s podobo gospe Kordule,21 in jo da svoji materi rekoč: Lejte23 mati vašo podobo, ravno tisto, ktero25 ste mi dali tisti dan, ko sim26 se od vas ločil. Vedno sim27 jo na vratu nosil,28 in vselej se na vas spomnil, kader sim29 tablico pogledal. Kordula pogleda podobo, jo pozna31 in omedli od veselja. Ko spet k sebi pride,32 in se zbrihta33, so bile njene perve34 besede: Karl35 moj ljubi sin! oh36 kako sim37 srečna, de38 te še enkrat vidim.39 Dobrotljivi, usmiljeni Bog!40 kako neskončno si vender41 dober, uslišal42 si moje molitve, ozerl43 si se na moje zdihvanje44, dal si mi sina, kteriga sim še zdavnej objokvala45 in mislila, de46 je še červam47 za jed. Bodi hvaljen in vekomaj češen48 usmiljeni Bog!49 ker si dans50 mojo žalost v tako veselje spremenil.51 Tvoje dobrote o Bog! okušam dans53 posebno, torej je moje serce54 polno hvaležnosti. Potem ko55 se serce56 od veselja in čudenja57 take sreče, na ktero58 nobeden ni mislil, vse užgano59 potolaži, reče Karl60 ves vesel in poln otroške ljubezni do svoje matere: Ljuba moja mati! Bog nas je dolgo let skušal z nadlogami, z nesrečami in z mnogimi britkostmi62. S tem nas je učil prav moliti in v njega zaupati. On dobrotljivi nebeški oče je videl našo poterpežljivost65, uslišal
objame in poljubi1, rekoč: »2Oh ljuba moja presrčna4 mati!5 Ne žalujte,6 ne žalujte! Glejte7, jaz sem8 vaš Karel9 vaš sin, vaš neubogljivi10 sin.«11 Kordula se začudi, ne verjame, da12 bi ta njen13 sin bil. Kako14 bi to bilo mogoče, da15 bi ta bil moj16 sin Karel17? Karel18 odpne suknjič19 in vzame izza20 vrata tablico s podobo gospe Kordule in jo da svoji materi,22 rekoč: »Glejte,23 mati,24 vašo podobo, ravno tisto, katero25 ste mi dali tisti dan, ko sem26 se od vas ločil. Vedno sem27 jo na vratu nosil in vselej se na vas spomnil, kadar sem29 tablico pogledal.«30 Kordula pogleda podobo, jo spozna31 in omedli od veselja. Ko spet k sebi pride in se ove33, so bile njene prve34 besede: »Karel,35 moj ljubi sin,36 kako sem37 srečna, da38 te še enkrat vidim.39 Dobrotljivi, usmiljeni Bog,40 kako neskončno si vendar41 dober! Uslišal42 si moje molitve, ozrl43 si se na moje zdihovanje44, dal si mi sina, ki sem ga že zdavnaj objokovala45 in mislila, da46 je že črvom47 za jed. Bodi hvaljen in vekomaj češčen,48 usmiljeni Bog,49 ker si danes50 mojo žalost v tako veselje spremenil.51 Tvoje dobrote,52 o Bog, skušam danes53 posebno, torej je moje srce54 polno hvaležnosti.« Ko55 se srce56 od veselja in čutenja57 take sreče, na katero58 nobeden ni mislil, vse vžgano59 potolaži, reče Karel60 ves vesel in poln otroške ljubezni do svoje matere: »61Ljuba moja mati! Bog nas je dolgo let skušal z nadlogami, z nesrečami in z mnogimi bridkostmi62. S tem nas je učil prav moliti in v njega zaupati. On,63 dobrotljivi nebeški oče,64 je videl našo potrpežljivost65, uslišal
objame in poljubi1, rekoč: »2Oh,3 ljuba moja presrčna4 mati!5 Ne žalujte,6 ne žalujte! Glejte7, jaz sem8 vaš Karel,9 vaš sin, vaš neubogljivi10 sin!«11 Kordula se začudi, ne verjame, da12 bi ta njen13 sin bil. Kako14 bi to bilo mogoče, da15 bi ta bil moj16 sin Karel17? Karel18 odpne kamižolo19 in vzame izza20 vrata tablico s podobo gospe Kordule in jo da svoji materi,22 rekoč: »Glejte,23 mati,24 vašo podobo, ravno tisto, katero25 ste mi dali tisti dan, ko sem26 se od vas ločil. Vedno sem27 jo na vratu nosil in vselej se na vas spomnil, kadar sem29 tablico pogledal.«30 Kordula pogleda podobo, jo spozna31 in omedli od veselja. Ko spet k sebi pride in se ove33, so bile njene prve34 besede: »Karel,35 moj ljubi sin;36 kako sem37 srečna, da38 te še enkrat vidim!39 Dobrotljivi, usmiljeni Bog,40 kako neskončno si vendar41 dober! Uslišal42 si moje molitve, ozrl43 si se na moje zdihovanje44, dal si mi sina, ki sem ga že zdavnaj objokovala45 in mislila, da46 je že črvom47 za jed. Bodi hvaljen in vekomaj čaščen,48 usmiljeni Bog,49 ker si danes50 mojo žalost v tako veselje spremenil!51 Tvoje dobrote,52 o Bog, skušam danes53 posebno, torej je moje srce54 polno hvaležnosti.« Ko55 se srce56 od veselja in čutenja57 take sreče, na katero58 nobeden ni mislil, vse vžgano59 potolaži, reče Karel60 ves vesel in poln otroške ljubezni do svoje matere: »61Ljuba moja mati! Bog nas je dolgo let skušal z nadlogami, z nesrečami in z mnogimi bridkostmi62. S tem nas je učil prav moliti in v njega zaupati. On,63 dobrotljivi nebeški oče,64 je videl našo potrpežljivost65, uslišal
objame in poljubi1, rekoč: »2Oh,3 ljuba moja presrčna4 mati!5 Ne žalujte,6 ne žalujte! Glejte7, jaz sem8 vaš Karel,9 vaš sin, vaš neubogljivi10 sin11 Kordula se začudi, ne verjame, da12 bi ta njen13 sin bil. Oh, kako14 bi to bilo mogoče, da15 bi ta bil njen16 sin Karel17? Karel18 odpne kamižolo19 in vzame izza20 vrata tablico s podobo gospe Kordule in jo da svoji materi,22 rekoč: »Glejte,23 mati,24 vašo podobo, ravno tisto, katero25 ste mi dali tisti dan, ko sem26 se od vas ločil. Vedno sem27 jo na vratu nosil in vselej se na vas spomnil, kadar sem29 tablico pogledal.«30 Kordula pogleda podobo, jo spozna31 in omedli od veselja. Ko spet k sebi pride in se ove33, so bile njene prve34 besede: »Karel,35 moj ljubi sin, oh,36 kako sem37 srečna, da38 te še enkrat vidim!39 Dobrotljivi, usmiljeni Bog,40 kako neskončno si vendar41 dober! Uslišal42 si moje molitve, ozrl43 si se na moje zdihovanje44, dal si mi sina, ki sem ga že zdavnaj objokovala45 in mislila, da46 je že črvom47 za jed. Bodi hvaljen in vekomaj čaščen,48 usmiljeni Bog,49 ker si danes50 mojo žalost v tako veselje spremenil!51 Tvoje dobrote,52 o Bog, skušam danes53 posebno, torej je moje srce54 polno hvaležnosti.« Ko55 se srce,56 od veselja in čutenja57 take sreče, na katero58 nobeden ni mislil, vse vžgano,59 potolaži, reče Karel60 ves vesel in poln otroške ljubezni do svoje matere: »61Ljuba moja mati! Bog nas je dolgo let skušal z nadlogami, z nesrečami in z mnogimi bridkostmi62. S tem nas je učil prav moliti in v njega zaupati. On,63 dobrotljivi nebeški oče,64 je videl našo potrpežljivost65, uslišal
60
[83]
[39−40]
[77−78]
je naše zdihvanje,1 in dans nam2 tako veselje storil. Snoči še3 je bilo moje serce zlo4 veselo, brez de5 bi bil vedil6 zakaj, dans7 pa poznam in čutim. Ljuba mati!8 vem de9 se je10 vam vse11 leta, kar sva bila ločena, hudo godilo, nar huji12 pa vam je bilo, ker niste od mene13 nič slišali in zvedli14. Veliko hujši vender se je15 meni godilo. Per16 reki Berezini, kjer je več sto francozov17, lahov18 in nemcov19 potonilo,20 ko so nas Rusi podili, se je most poderl,21 čez nismo mogli, toliko je bilo merličev22 v vodi, de23 se je skorej24 voda zajezila, živi25 so po mertvih26 čez lazili. Strah je še misliti na tisti dan, kaj smo terpeli per27 tisti vodi Berezini. Tudi jest sim28 bil že blizo smerti29. Pahnili so me v vodo tisti, ki so za nami perderli30 in pred Rusi bežali. Vsak je hotel pred31 čez vodo priti in bežati. Plavati sim32 sicer enmalo33 znal, vender34 lačen in slab nisim35 mogel naprej, vidil sim36, de37 je zdej38 moja zadnja ura prišla. Moj tovarš39, s kterim40 sva bila vedno zvesta prijatla41, kterimu sim42 večkrat kaj dal, dokler sim dnarjev43 dosti imel, je k sreči vidil44, kako v vodi pojemam, skoči45 v vodo, in46 srečno me47 iz vode izleče48 in pred smertjo obvarje49. Ko na suho prideva, sim50 se mu zahvalil, pa sim51 rekel: Kaj pomaga, ker si me otel pred smertjo53 v vodi, zdaj pa naji54 bodo Rusi pobili, kteri55 so bili komej 3056 stopinj od naji57. Dobri tovarš59 mi reče: V Boga zaupajva, on naji61 bo obvarval62 in per življenji63 ohranil. Verziva64 vse orožje od sebe in pojdiva Rusam65 naproti prosit, de naji per življenji66 puste. Storila sva kakor
je naše zdihovanje1 in nam danes2 tako veselje storil. Snoči že3 je bilo moje srce zelo4 veselo, ne da5 bi bil vedel6 zakaj, danes7 pa poznam in čutim. Ljuba mati,8 vem, da9 se vam je vsa11 leta, kar sva bila ločena, hudo godilo; najhuje12 pa vam je bilo, ker niste o meni13 nič slišali in zvedeli14. Vendar se je veliko huje15 meni godilo. Pri16 reki Berezini, kjer je več sto Francozov17, Lahov18 in Nemcev19 potonilo,20 ko so nas Rusi podili, se je most podrl;21 čez nismo mogli, toliko je bilo mrličev22 v vodi, da23 se je skoraj24 voda zajezila. Živi25 so po mrtvih26 čez lazili. Strah je še misliti na tisti dan, kaj smo trpeli pri27 tisti vodi Berezini. Tudi jaz sem28 bil že blizu smrti29. Pahnili so me v vodo tisti, ki so za nami pridrli30 in pred Rusi bežali. Vsak je hotel prej31 čez vodo priti in bežati. Plavati sem32 sicer nekoliko33 znal, vendar34 lačen in slab nisem35 mogel naprej; videl sem36, da37 je zdaj38 moja zadnja ura prišla. Moj tovariš39, s katerim40 sva bila vedno zvesta prijatelja41, kateremu sem42 večkrat kaj dal, dokler sem denarjev43 dosti imel, je k sreči videl44, kako v vodi pojemam. Skoči45 v vodo in me46 srečno iz vode izvleče48 in pred smrtjo obvaruje49. Ko na suho prideva, sem50 se mu zahvalil in sem51 rekel: »52Kaj pomaga, ker si me otel pred smrtjo53 v vodi, zdaj pa naju54 bodo Rusi pobili, kateri55 so komaj trideset56 stopinj od naju57.«58 Dobri tovariš59 mi reče: »60V Boga zaupajva, on naju61 bo obvaroval62 in pri življenju63 ohranil. Vrziva64 vse orožje od sebe in pojdiva Rusom65 naproti prosit, da naju pri življenju66 puste.«67 Storila sva,68 kakor
je naše zdihovanje1 in nam danes2 tako veselje storil. Snoči že3 je bilo moje srce zelo4 veselo, ne da5 bi bil vedel6 zakaj, danes7 pa poznam in čutim. Ljuba mati,8 vem, da9 se vam je vsa11 leta, kar sva bila ločena, hudo godilo; najhuje12 pa vam je bilo, ker niste o meni13 nič slišali in zvedeli14. Vendar se je veliko huje15 meni godilo. Pri16 reki Berezini, kjer je več sto Francozov17, Lahov18 in Nemcev19 potonilo;20 ko so nas Rusi podili, se je most podrl;21 čez nismo mogli, toliko je bilo mrličev22 v vodi, da23 se je skoraj24 voda zajezila, živi25 so po mrtvih26 čez lazili. Strah je še misliti na tisti dan, kaj smo trpeli pri27 tisti vodi Berezini. Tudi jaz sem28 bil že blizu smrti29. Pahnili so me v vodo tisti, ki so za nami pridrli30 in pred Rusi bežali. Vsak je hotel prej31 čez vodo priti in bežati. Plavati sem32 sicer nekoliko33 znal, vendar34 lačen in slab nisem35 mogel naprej; videl sem36, da37 je zdaj38 moja zadnja ura prišla. Moj tovariš39, s katerim40 sva bila vedno zvesta prijatelja41, kateremu sem42 večkrat kaj dal, dokler sem denarjev43 dosti imel, je k sreči videl44, kako v vodi pojemam. Skoči45 v vodo in me46 srečno iz vode izvleče48 in pred smrtjo obvaruje49. Ko na suho prideva, sem50 se mu zahvalil in sem51 rekel: »52Kaj pomaga, ker si me otel pred smrtjo53 v vodi, zdaj pa naju54 bodo Rusi pobili, kateri55 so komaj trideset56 stopinj od naju57.«58 Dobri tovariš59 mi reče: »60V Boga zaupajva, on naju61 bo obvaroval62 in pri življenju63 ohranil. Vrziva64 vse orožje od sebe in pojdiva Rusom65 naproti prosit, da naju pri življenju66 puste.«67 Storila sva,68 kakor
je naše zdihovanje1 in nam danes2 tako veselje storil. Sinoči že3 je bilo moje srce zelo4 veselo, ne da5 bi bil vedel6 zakaj, danes7 pa poznam in čutim. Ljuba mati,8 vem, da9 se vam je vsa11 leta, kar sva bila ločena, hudo godilo; najhuje12 pa vam je bilo, ker niste o meni13 nič slišali in zvedeli14. Vendar se je veliko huje15 meni godilo. Pri16 reki Berezini, kjer je več sto Francozov17, Lahov18 in Nemcev19 potonilo,20 ko so nas Rusi podili, se je most podrl;21 čez nismo mogli, toliko je bilo mrličev22 v vodi, da23 se je skoraj24 voda zajezila. Živi25 so po mrtvih26 čez lazili. Strah je še misliti na tisti dan, kaj smo trpeli pri27 tisti vodi Berezini. Tudi jaz sem28 bil že blizu smrti29. Pahnili so me v vodo tisti, ki so za nami pridrli30 in pred Rusi bežali. Vsak je hotel prej31 čez vodo priti in bežati. Plavati sem32 sicer nekoliko33 znal, vendar34 lačen in slab nisem35 mogel naprej; videl sem36, da37 je zdaj38 moja zadnja ura prišla. Moj tovariš39, s katerim40 sva bila vedno zvesta prijatelja41, kateremu sem42 večkrat kaj dal, dokler sem denarjev43 dosti imel, je k sreči videl44, kako v vodi pojemam. Skoči45 v vodo in me46 srečno iz vode izvleče48 in pred smrtjo obvaruje49. Ko na suho prideva, sem50 se mu zahvalil in sem51 rekel: »52Kaj pomaga, ker si me otel pred smrtjo53 v vodi, zdaj pa naju54 bodo Rusi pobili, kateri55 so komaj trideset56 stopinj od naju57.«58 Dobri tovariš59 mi reče: »60V Boga zaupajva, on naju61 bo obvaroval62 in pri življenju63 ohranil. Vrziva64 vse orožje od sebe in pojdiva Rusom65 naproti prosit, da naju pri življenju66 puste.«67 Storila sva,68 kakor
61
[83−84]
[40]
[78−79]
je rekel, in Rusi so naji1 dali z drugimi vred v temne globoke jame rudo kopat, kjer se nama je grozno hudo3 godilo, vender4 sva Boga hvalila, de5 sva per življenji6 ostala. V najnih7 nadlogah sva eden druziga troštala,8 in vedno Boga prosila, de9 bi se naji10 usmilil in nama to srečo dodelil,11 še kdej domu12 priti. Moj ljubi tovarš13 in zvesti prijatel14 me ni zapustil, vselej mi je rad pomagal in jest15 njemu. Čez16 več let17 je Bog najno18 prošnjo, najne19 molitve uslišal. Rešena sva bila oba ob enim20 iz rusovske služnosti21, ispušena22 sva bila domu23. Lete24 mati blizo25 doma sim še26 bil, ne deleč27 od Dunaja, in sim28 tako oslabel, de29 mi več ni bilo mogoče naprej. Ves slab,30 zdelan, spotan in lačen sim31 omedlel, tako de32 se nisim33 zavedel. Moj ljubi tovarš34 me ni zapustil, po bratovsko je zame skerbel35, dobrih ljudi prosil de36 so mi pomagali. Brez njega bi bil gotovo umreti mogel37 na poti. Lejte39, ta zvesti prijatel40, ta moj dobri tovarš41 je Bazili42 Hudon, kteriga tukej43 z mano per44 mizi vidite. Kordula vsa ginjena na to perpovedovanje: O zvesti varh mojiga sina47, mu je rekla po francosko, ker je znala tudi dobro govoriti, kakšino49 plačilo ti50 bom dala za take dobre51 dela,52 ali kako se bom zadosti hvaležna skazala53? Bog vam vse to poplačaj, jest nisim v stanu tolikih54 dobrot, ki ste jih mojimu55 sinu storili, poverniti56. O dobra gospa Kordula!59 odgovori Francoz. Zadosti sim60 plačan viditi61 vas in vašiga62 sina tako srečna,63 in tako vesela, de64 sta se našla in spet zdrava eden drugiga65 dobila. Bog daj, de66 bi tudi jest67 svoji ma-
je rekel, in Rusi so naju1 dali z drugimi vred v temne,2 globoke jame rudo kopat, kjer se nama je grozno godilo, vendar4 sva Boga hvalila, da5 sva pri življenju6 ostala. V najinih7 nadlogah sva drug drugega tolažila8 in vedno Boga prosila, da9 bi se naju10 usmilil in nama to srečo dodelil,11 še kdaj domov12 priti. Moj ljubi tovariš13 in zvesti prijatelj14 me ni zapustil, vselej mi je rad pomagal in jaz15 njemu. Po16 več letih17 je Bog najino18 prošnjo, najine19 molitve uslišal. Rešena sva bila oba obenem20 iz ruske sužnjosti21, izpuščena22 sva bila domov23. Glejte,24 mati, blizu25 doma sem že26 bil, ne daleč27 od Dunaja, in sem že28 tako oslabel, da29 mi več ni bilo mogoče naprej. Ves slab in30 zdelan, spotan in lačen sem31 omedlel, tako da32 se nisem33 zavedel. Moj ljubi tovariš34 me ni zapustil, po bratovsko je zame skrbel35, dobrih ljudi prosil, da36 so mi pomagali. Brez njega bi bil gotovo moral37 na poti umreti38. Glejte39, ta zvesti prijatelj40, ta moj dobri tovariš41 je Bazilij42 Hudon, katerega tukaj43 z mano pri44 mizi vidite.«45 Kordula,46 vsa ginjena na to pripovedovanje47, mu je rekla po francosko, ker je znala tudi dobro govoriti: »O zvesti varuh mojega sina48, kakšno49 plačilo ti50 bom dala za taka dobra51 dela,52 ali kako se bom zadosti hvaležno izkazala53? Bog vam vse to poplačaj, jaz toliko54 dobrot, ki ste jih mojemu55 sinu storili, ne morem povrniti56.« »57O dobra gospa Kordula,«59 odgovori Francoz, »zadosti sem60 plačan, ko vidim61 vas in vašega62 sina tako srečna in tako vesela, da64 sta se našla in spet drug drugega65 dobila. Bog daj, da66 bi tudi jaz67 svoji ma-
je rekel, in Rusi so naju1 dali z drugimi vred v temne,2 globoke jame rudo kopat, kjer se nama je grozno hudo3 godilo; vendar4 sva Boga hvalila, da5 sva pri življenju6 ostala. V najinih7 nadlogah sva drug drugega tolažila8 in vedno Boga prosila, da9 bi se naju10 usmilil in nama to srečo dodelil,11 še kdaj domov12 priti. Moj ljubi tovariš13 in zvesti prijatelj14 me ni zapustil, vselej mi je rad pomagal in jaz15 njemu. Po16 več letih17 je Bog najino18 prošnjo, najine19 molitve uslišal. Rešena sva bila oba obenem20 iz ruske sužnjosti21, izpuščena22 sva bila domov23. Glejte,24 mati, blizu25 doma sem že26 bil, ne daleč27 od Dunaja, in sem že28 tako oslabel, da29 mi več ni bilo mogoče naprej. Ves slab in30 zdelan, spotan in lačen sem31 omedlel, tako da32 se nisem33 zavedel. Moj ljubi tovariš34 me ni zapustil, po bratovsko je zame skrbel35, dobrih ljudi prosil, da36 so mi pomagali. Brez njega bi bil gotovo moral37 na poti umreti38. Glejte39, ta zvesti prijatelj40, ta moj dobri tovariš41 je Bazilij42 Hudon, katerega tukaj43 z mano pri44 mizi vidite.«45 Kordula,46 vsa ginjena na to pripovedovanje47, mu je rekla po francosko, ker je znala tudi dobro govoriti: »O, zvesti varuh mojega sina48, kakšno49 plačilo ti50 bom dala za taka dobra51 dela,52 ali kako se bom zadosti hvaležno izkazala53? Bog vam vse to poplačaj, jaz toliko54 dobrot, ki ste jih mojemu55 sinu storili, ne morem povrniti56.« »57O,58 dobra gospa Kordula59 odgovori Francoz, »zadosti sem60 plačan, ko vidim61 vas in vašega62 sina tako srečna in tako vesela, da64 sta se našla in spet zdrava drug drugega65 dobila. Bog daj, da66 bi tudi jaz67 svoji ma-
je rekel, in Rusi so naju1 dali z drugimi vred v temne,2 globoke jame rudo kopat, kjer se nama je grozno hudo3 godilo, vendar4 sva Boga hvalila, da5 sva pri življenju6 ostala. V najinih7 nadlogah sva drug drugega tolažila8 in vedno Boga prosila, da9 bi se naju10 usmilil in nama to srečo dodelil še kdaj domov12 priti. Moj ljubi tovariš13 in zvesti prijatelj14 me ni zapustil, vselej mi je rad pomagal in jaz15 njemu. Po16 več letih17 je Bog najino18 prošnjo, najine19 molitve uslišal. Rešena sva bila oba obenem20 iz rusovske sužnosti21, izpuščena22 sva bila domov23. Glejte,24 mati, blizu25 doma sem že26 bil, ne daleč27 od Dunaja, in sem že28 tako oslabel, da29 mi več ni bilo mogoče naprej. Ves slab in30 zdelan, spotan in lačen sem31 omedlel, tako da32 se nisem33 zavedel. Moj ljubi tovariš34 me ni zapustil, po bratovsko je zame skrbel35, dobrih ljudi prosil, da36 so mi pomagali. Brez njega bi bil gotovo moral37 na poti umreti38. Glejte39, ta zvesti prijatelj40, ta moj dobri tovariš,41 je Bazilij42 Hudon, katerega tukaj43 z mano pri44 mizi vidite.«45 Kordula,46 vsa ginjena na to pripovedovanje47, mu je rekla po francosko, ker je znala tudi dobro govoriti: »O zvesti varuh mojega sina48, kakšno49 plačilo vam50 bom dala za taka dobra51 dela ali kako se bom zadosti hvaležno izkazala53? Bog vam vse to poplačaj, jaz toliko54 dobrot, ki ste jih mojemu55 sinu storili, ne morem povrniti56.« »57O dobra gospa Kordula59 odgovori Francoz, »zadosti sem60 plačan, ko vidim61 vas in vašega62 sina tako srečna in tako vesela, da64 sta se našla in spet zdrava drug drugega65 dobila. Bog daj, da66 bi tudi jaz67 svoji ma-
62
[84−85]
[40−41]
[79−80]
teri tako veselje storil. Kar sim vašimu1 sinu storil, je bila moja dolžnost, ne hvalite tedaj mene zavoljo tega. Dolžnost je bila to keršanska,2 in hvaležnost do vašiga3 sina me je vezala, njega4 ne zapustiti: On mi5 je tudi6 življenje otel, ker ni hotel povedati, de sim7 pravi Francoz, ampak je le Rusam8 pravil, de sim9 njegov tovarš10. Njegovi11 ilirski jezik me je per življenji12 ohranil, ker13 je Karl14 precej z Rusi govoriti znal,15 in tako sebe in mene per življenji16 ohranil, ker je Rusam17 vedno pravil, de18 sva bila persiljena19 se z Rusam20 vojskovati. Karl21 naprej tako govori materi Korduli: Drugi moj in mojiga tovarša23 dobrotnik so leta pričijoči24 visoke časti vredni gospod škof Pavl25. Oni so nama pomagali, naji preskerbeli26, naji27 k sebi vzeli,28 in zdaj še sami naji29 k vam perpeljali30. Na to31 mati in sin vstaneta, stopita k škofu Pavlu, ga vsak za eno roko primeta in jo s solzami v očeh hvaležno kušujeta32. O dobri duhovni oče!35 je rekla mati Kordula, kako vam moreva zadosti hvaležna biti, kako dobrote poverniti37? Bog naj vam obilno poverne.38 Vam se ne more nikoli hudo goditi, ker tako radi dobre39 dela milosti storite, sej40 je sam Jezus rekel: Karkoli41 boste revežem storili, hočem tako zarajtati42, kakor de43 bi bili meni storili. Ker vam druziga44 ne morem poverniti45, vas prosim vikši46 duhovni oče!47 vsaj to veselje nam storite, de48 nekaj dni per49 nas ostanete, vkupej50 hočemo Boga hvaliti za tolike dobrote. Tudi Francoz Bazil mora per51 nas ostati,52 in potem če bo hotel iti v svojo domovino, ga bom jest dala54
teri tako veselje storil. Kar sem vašemu1 sinu storil, je bila moja dolžnost, ne hvalite tedaj mene zavoljo tega. Dolžnost je bila to krščanska2 in hvaležnost do vašega3 sina me je vezala, da ga4 ne zapustim. Tudi on5 je meni6 življenje otel, ker ni hotel povedati, da sem7 pravi Francoz, ampak je le Rusom8 pravil, da sem9 njegov tovariš10. Njegov11 ilirski jezik me je pri življenju12 ohranil, saj13 je Karel14 precej z Rusi govoriti znal in tako sebe in mene pri življenju16 ohranil, ker je Rusom17 vedno pravil, da18 sva bila prisiljena19 se z Rusom20 vojskovati.« Karel21 naprej tako govori materi Korduli: »22Drugi moj in mojega tovariša23 dobrotnik so le-ta pričujoči,24 visoke časti vredni gospod škof Pavel25. Oni so nama pomagali, naju preskrbeli26, naju27 k sebi vzeli in zdaj še sami naju29 k vam pripeljali30.« Nato31 mati in sin vstaneta, stopita k škofu Pavlu, ga vsak za eno roko primeta in jo s solzami v očeh hvaležno poljubujeta32. »33O dobri duhovni oče,«35 je rekla mati Kordula, »36kako vam moreva zadosti hvaležna biti, kako dobrote povrniti37? Bog naj vam obilno povrne!38 Vam se ne more nikoli hudo goditi, ker tako radi dobra39 dela milosti storite. Saj40 je sam Jezus rekel: Karkoli41 boste revežem storili, hočem tako zaračunati42, kakor da43 bi bili meni storili. Ker vam drugega44 ne morem povrniti45, vas prosim, višji46 duhovni oče,47 vsaj to veselje nam storite, da48 nekaj dni pri49 nas ostanete. Vkupaj50 hočemo Boga hvaliti za tolike dobrote. Tudi Francoz Bazil mora pri51 nas ostati in potem,53 če bo hotel iti v svojo domovino, ga bom jaz54
teri tako veselje storil. Kar sem vašemu1 sinu storil, je bila moja dolžnost, ne hvalite tedaj mene zavoljo tega. Dolžnost je bila to krščanska2 in hvaležnost do vašega3 sina me je vezala, da ga4 ne zapustim. Tudi on5 je meni6 življenje otel, ker ni hotel povedati, da sem7 pravi Francoz, ampak je le Rusom8 pravil, da sem9 njegov tovariš10. Njegov11 ilirski jezik me je pri življenju12 ohranil, saj13 je Karel14 precej z Rusi govoriti znal in tako sebe in mene pri življenju16 ohranil, ker je Rusom17 vedno pravil, da18 sva bila prisiljena19 se z Rusom20 vojskovati.« Karel21 naprej tako govori materi Korduli: »22Drugi moj in mojega tovariša23 dobrotnik so le ta pričujoči,24 visoke časti vredni gospod škof Pavel25. Oni so nama pomagali, naju preskrbeli26, naju27 k sebi vzeli in zdaj še sami naju29 k vam pripeljali30.« Nato31 mati in sin vstaneta, stopita k škofu Pavlu, ga vsak za eno roko primeta in jo s solzami v očeh hvaležno poljubujeta32. »33O,34 dobri duhovni oče35 je rekla mati Kordula, »36kako vam moreva zadosti hvaležna biti, kako dobrote povrniti37? Bog naj vam obilno povrne!38 Vam se ne more nikoli hudo goditi, ker tako radi dobra39 dela milosti storite. Saj40 je sam Jezus rekel: Karkoli41 boste revežem storili, hočem tako zaračunati42, kakor da43 bi bili meni storili. Ker vam drugega44 ne morem povrniti45, vas prosim, višji46 duhovni oče,47 vsaj to veselje nam storite, da48 nekaj dni pri49 nas ostanete. Vkupaj50 hočemo Boga hvaliti za tolike dobrote. Tudi Francoz Bazil mora pri51 nas ostati in potem,53 če bo hotel iti v svojo domovino, ga bom jaz54
teri tako veselje storil. Kar sem vašemu1 sinu storil, je bila moja dolžnost, ne hvalite tedaj mene zavoljo tega. Dolžnost je bila to krščanska2 in hvaležnost do vašega3 sina me je vezala, da ga4 ne zapustim. Tudi on5 je meni6 življenje otel, ker ni hotel povedati, da sem7 pravi Francoz, ampak je le Rusom8 pravil, da sem9 njegov tovariš10. Njegov11 ilirski jezik me je pri življenju12 ohranil, saj13 je Karel14 precej z Rusi govoriti znal in tako sebe in mene pri življenju16 ohranil, ker je Rusom17 vedno pravil, da18 sva bila prisiljena19 se z Rusom20 vojskovati.« Karel21 naprej tako govori materi Korduli: »22Drugi moj in mojega tovariša23 dobrotnik so le-ta pričujoči,24 visoke časti vredni gospod škof Pavel25. Oni so nama pomagali, naju preskrbeli26, naju27 k sebi vzeli in zdaj še sami naju29 k vam pripeljali30.« Nato31 mati in sin vstaneta, stopita k škofu Pavlu, ga vsak za eno roko primeta in jo s solzami v očeh hvaležno poljubujeta32. »33O dobri duhovni oče35 je rekla mati Kordula, »36kako vam moreva zadosti hvaležna biti, kako dobrote povrniti37? Bog naj vam obilno povrne!38 Vam se ne more nikoli hudo goditi, ker tako radi dobra39 dela milosti storite. Saj40 je sam Jezus rekel: karkoli41 boste revežem storili, hočem tako zaračunati42, kakor da43 bi bili meni storili. Ker vam drugega44 ne morem povrniti45, vas prosim, višji46 duhovni oče,47 vsaj to veselje nam storite, da48 nekaj dni pri49 nas ostanete. Vkupaj50 hočemo Boga hvaliti za tolike dobrote. Tudi Francoz Bazil mora pri51 nas ostati in potem,53 če bo hotel iti v svojo domovino, ga bom jaz54
63
[85−86]
[41]
[80−81]
peljati do doma in z vsim2 ga hočem preskerbeti3, ker vredin4 je tak kristjan žlahtniga serca5. Škof Pavl7 in Francoz Bazili8 sta dovolila per gospej9 Korduli tri dni ostati; torej10 pošljeta voznika s kočijo v mesto nazaj12, de13 naj oštirju14 pove; de15 tri dni jih16 ne bo nazaj, de17 bodo per gospej18 Korduli ostali. Po tem vozniku se je kmalo19 razoznanilo po mestu in okoli, de20 je mladi Baron Karl21, sin gospe Kordule, domu22 prišel, torej23 so reveži in drugi znanci prišli Korduli srečo vošit,24 in mladiga25 Karla vidit26. De27 je gospa Kordula to veselo zgodbo bolj vredno obhajala, je ukazala drugi dan dobro in žahtno28 kosilo napraviti in je zraven veliko prijatlov30 in prijatlic povabila31. Drugo veliko kosilo32 je tudi zraven napravila33 za vse reveže tistiga34 kraja,35 in jim ukazala dati obilno jesti in piti. Vse se je veselilo v gradu in zunej36 grada. Vsi ljudje so djali37: Lejte38, vender39 Bog še40 tudi na tem svetu nekoliko dobrote povračuje. Koliko dobriga41 je storila gospa Kordula, kolikim42 revežem pomagala. Zraven je zmeram zdihvala43 za svojim sinam,44 zdaj pa je srečno prišel, v taki žlahtni tovaršii,45 je našel dobro mater,46 in dobra mati je našla svojiga sina čez toliko let47. Brumno48 živeti vselej prav pride.
dala1 peljati do doma in z vsem2 ga hočem preskrbeti3, ker vreden4 je tak kristjan plemenitega srca5.«6 Škof Pavel7 in Francoz Bazilij8 sta dovolila pri gospe9 Korduli tri dni ostati; zatorej10 pošljeta voznika s kočijo nazaj11 v mesto, naj gostilničarju14 pove, da jih15 tri dni ne bo nazaj, da17 bodo pri gospe18 Korduli ostali. Po tem vozniku se je kmalu19 razoznanilo po mestu in okoli, da20 je mladi baron Karel21, sin gospe Kordule, domov22 prišel; zato23 so reveži in drugi znanci prišli Korduli srečo voščit24 in mladega25 Karla gledat26. Da27 je gospa Kordula to veselo zgodbo bolj vredno obhajala, je ukazala drugi dan dobro in izbrano28 kosilo napraviti in je zraven povabila29 veliko prijateljev30 in prijateljic31. Poleg tega32 je napravila drugo veliko kosilo33 za vse reveže tistega34 kraja in jim ukazala dati obilno jesti in piti. Vse se je veselilo v gradu in zunaj36 grada. Vsi ljudje so dejali37: »Glejte38, vendar39 Bog že40 tudi na tem svetu nekoliko dobrote povračuje. Koliko dobrega41 je storila gospa Kordula, koliko42 revežem pomagala. Zraven je zmeraj zdihovala43 za svojim sinom;44 zdaj pa je srečno prišel, v taki plemeniti tovarišiji45 je našel dobro mater in dobra mati je čez toliko let našla svojega sina47. Pobožno48 živeti vselej prav pride.«49
dala1 peljati do doma in z vsem2 ga hočem preskrbeti3, ker vreden4 je tak kristjan žlahtnega srca5.«6 Škof Pavel7 in Francoz Bazilij8 sta dovolila pri gospe9 Korduli tri dni ostati; zatorej10 pošljeta voznika s kočijo nazaj11 v mesto, naj gostilničarju14 pove, da jih15 tri dni ne bo nazaj, da17 bodo pri gospe18 Korduli ostali. Po tem vozniku se je kmalu19 razoznanilo po mestu in okoli, da20 je mladi baron Karel21, sin gospe Kordule, domov22 prišel; zato23 so reveži in drugi znanci prišli Korduli srečo voščit24 in mladega25 Karla gledat26. Da27 je gospa Kordula to veselo zgodbo bolj vredno obhajala, je ukazala drugi dan dobro in izbrano28 kosilo napraviti in je zraven povabila29 veliko prijateljev30 in prijateljic31. Poleg tega32 je napravila drugo veliko kosilo33 za vse reveže tistega34 kraja in jim ukazala dati obilno jesti in piti. Vse se je veselilo v gradu in zunaj36 grada. Vsi ljudje so dejali37: »Glejte38, vendar39 Bog že40 tudi na tem svetu nekoliko dobrote povračuje. Koliko dobrega41 je storila gospa Kordula, koliko42 revežem pomagala. Zraven je zmeraj zdihovala43 za svojim sinom;44 zdaj pa je srečno prišel, v taki žlahtni tovarišiji45 je našel dobro mater in dobra mati je čez toliko let našla svojega sina47. Pobožno48 živeti vselej prav pride.«49
dala1 peljati do doma in z vsem2 ga hočem preskrbeti3, ker vreden4 je tak kristjan žlahtnega srca5.«6 Škof Pavel7 in Francoz Bazilij8 sta dovolila pri gospe9 Korduli tri dni ostati; zatorej10 pošljeta voznika s kočijo nazaj11 v mesto, naj oštirju14 pove, da jih15 tri dni ne bo nazaj, da17 bodo pri gospe18 Korduli ostali. Po tem vozniku se je kmalu19 razoznanilo po mestu in okoli, da20 je mladi baron Karel21, sin gospe Kordule, domov22 prišel; zato23 so reveži in drugi znanci prišli Korduli srečo voščit24 in mladega25 Karla gledat26. Da27 je gospa Kordula to veselo zgodbo bolj vredno obhajala, je ukazala drugi dan dobro in izbrano28 kosilo napraviti in je zraven povabila29 veliko prijateljev30 in prijateljic31. Poleg tega32 je napravila drugo veliko kosilo33 za vse reveže tistega34 kraja in jim ukazala dati obilno jesti in piti. Vse se je veselilo v gradu in zunaj36 grada. Vsi ljudje so dejali37: »Glejte38, vendar39 Bog že40 tudi na tem svetu nekoliko dobrote povračuje. Koliko dobrega41 je storila gospa Kordula, koliko42 revežem pomagala. Zraven je zmeraj zdihovala43 za svojim sinom;44 zdaj pa je srečno prišel, v taki žlahtni tovarišiji45 je našel dobro mater in dobra mati je čez toliko let našla svojega sina47. Pobožno48 živeti vselej prav pride.«49
64
[86−87]
[42]
[82−83]
IX.1 Škof Pavl2 najde svojo mater.3
IX Škof Pavel2 najde svojo mater
IX Škof Pavel2 najde svojo mater
IX Škof Pavel2 najde svojo mater
Drugi dan, bil je ravno binkuštni pondelik1, je škof Pavl2 v cerkvi, ktera3 je blizo grada4 bila, s pervoljenjem fajmaštra5 tiste fare očitno božjo službo opravil7, kjer8 so vsi vkup konc9 maše hvalno10 pesem zapeli11. Ko domu pridejo zajterkvajo in pa12 si eden drugimu perpovedujejo13, kako se je godilo. Nikoli se niso mogli zadosti zgovoriti. Vsim vkup15 je Bog dans spet16 novo veselje perpravil17. Med tem18 je bilo kosilo gotovo. Dobre in drage jedi so služabniki na mizo nosili, vse je bilo perpravljeno19. Poklicani k mizi, preden se k jedi20 usedejo, na glas molijo,21 škof Pavl22 je naprej molil,23 ni si tega pomišljeval24 ali bi glasno molil ali ne, ker per25 gospodi ni navada pred jedjo in po jedi glasno moliti. Škof Pavl kar moli, drugi so za njim molili. Po tem28 se k mizi usedejo, jedo in se od29 mnogih reči30 pogovarjajo. Vsi veseli in dobre volje so bili. Kmalo31 potem pernese32 Neža, stara zvesta služabnica in prijatlica33 gospe Kordule, novo34 dobro jed na mizo. Gospa ji reče: Glej Neža!37 kako sim38 srečna, ker sim39 sina spet40 dobila, kteriga nisim41 nikoli viditi42 mislila; iz celiga serca44 tudi tebi tako srečo pervošim45; želim de46 bi tudi ti kdej47 tako veselje vživala48. Neža na to nič ne odgovori ampak globoko zdihne. Ne žaluj ljuba moja Neža! ji reče gospa: Dva54 sina imaš, vender55 se bo lahko zgodilo de eniga56 najdeš.
Drugi dan, bil je ravno binkoštni ponedeljek1, je škof Pavel2 v cerkvi, ki3 je blizu grada4 bila, s privoljenjem župnika5 tiste fare opravil6 očitno božjo službo, pri kateri8 so vsi skupaj konec9 maše zapeli hvalno10 pesem. Ko so prišli domov, so zajtrkovali in12 si drug drugemu pripovedovali13, kako se jim14 je godilo. Nikoli se niso mogli zadosti zgovoriti. Vsem skupaj15 je Bog danes16 novo veselje pripravil17. Medtem18 je bilo kosilo pripravljeno19. Poklicani k mizi, preden se usedejo, na glas molijo;21 škof Pavel22 je naprej molil;23 ni si tega premišljeval,24 ali bi glasno molil ali ne, ker pri25 gospodi ni navada,26 pred jedjo in po jedi glasno moliti. Potem28 se k mizi usedejo, jedo in se o29 mnogih rečeh30 pogovarjajo. Vsi veseli in dobre volje so bili. Kmalu31 potem prinese32 Neža, stara zvesta služabnica in prijateljica33 gospe Kordule, novo,34 dobro jed na mizo. Gospa ji reče: »35Glej,36 Neža,37 kako sem38 srečna, ker sem spet39 sina dobila, za katerega41 nikoli nisem42 mislila, da ga bom videla43; iz celega srca44 tudi tebi tako srečo privoščim45; želim, da46 bi tudi ti kdaj47 tako veselje uživala48.«49 Neža na to nič ne odgovori,50 ampak globoko zdihne. »51Ne žaluj,52 ljuba moja Neža!«53 ji reče gospa; » dva54 sina imaš, vendar55 se bo lahko zgodilo, da enega56 najdeš.«57
Drugi dan, bil je ravno binkoštni ponedeljek1, je škof Pavel2 v cerkvi, ki3 je blizu grada4 bila, s privoljenjem župnika5 tiste fare opravil6 očitno božjo službo, pri kateri8 so vsi skupaj konec9 maše zapeli hvalno10 pesem. Ko so prišli domov, so zajtrkovali in12 si drug drugemu pripovedovali13, kako se jim14 je godilo. Nikoli se niso mogli zadosti zgovoriti. Vsem skupaj15 je Bog danes16 novo veselje pripravil17. Medtem18 je bilo kosilo gotovo. Dobre in drage jedi so služabniki na mizo nosili19. Poklicani k mizi, preden se usedejo, na glas molijo;21 škof Pavel22 je naprej molil;23 ni si tega pomišljeval,24 ali bi glasno molil ali ne, ker pri25 gospodi ni navada,26 pred jedjo in po jedi glasno moliti. Potem28 se k mizi usedejo, jedo in se o29 mnogih rečeh30 pogovarjajo. Vsi veseli in dobre volje so bili. Kmalu31 potem prinese32 Neža, stara zvesta služabnica in prijateljica33 gospe Kordule, novo,34 dobro jed na mizo. Gospa ji reče: »35Glej,36 Neža,37 kako sem38 srečna, ker sem spet39 sina dobila, za katerega41 nikoli nisem42 mislila, da ga bom videla43; iz celega srca44 tudi tebi tako srečo privoščim45; želim, da46 bi tudi ti kdaj47 tako veselje uživala48.«49 Neža na to nič ne odgovori,50 ampak globoko zdihne. »51Ne žaluj,52 ljuba moja Neža!«53 ji reče gospa; »dva54 sina imaš, vendar55 se bo lahko zgodilo, da enega56 najdeš.«57
Drugi dan, bil je ravno binkošni ponedeljek1, je škof Pavel2 v cerkvi, ki3 je blizu gradu4 bila, s privoljenjem župnika5 tiste fare opravil6 očitno božjo službo, pri kateri8 so vsi skupaj konec9 maše zapeli hvalo10 pesem. Ko so prišli domov, so zajtrkovali in12 si drug drugemu pripovedovali13, kako se jim14 je godilo. Nikoli se niso mogli zadosti zgovoriti. Vsem skupaj15 je Bog danes16 novo veselje pripravil17. Medtem18 je bilo kosilo gotovo. Dobre in drage jedi so služabniki na mizo nosili. Vse je bilo pripravljeno19. Poklicani k mizi, preden se usedejo, na glas molijo;21 škof Pavel22 je naprej molil;23 ni si tega pomišljeval,24 ali bi glasno molil ali ne, ker pri25 gospodi ni navada pred jedjo in po jedi glasno moliti. Škof Pavel kar moli in drugi so za njim molili27. Potem28 se k mizi usedejo, jedo in se o29 mnogih rečeh30 pogovarjajo. Vsi veseli in dobre volje so bili. Kmalu31 potem prinese32 Neža, stara zvesta služabnica in prijateljica33 gospe Kordule,34 dobro jed na mizo. Gospa ji reče: »35Glej,36 Neža,37 kako sem38 srečna, ker sem spet39 sina dobila, za katerega41 nikoli nisem42 mislila, da ga bom videla43; iz vsega srca44 tudi tebi tako srečo privoščim45; želim, da46 bi tudi ti kdaj47 tako veselje uživala48.«49 Neža na to nič ne odgovori,50 ampak globoko zdihne. »51Ne žaluj,52 ljuba moja Neža!«53 ji reče gospa; »dva54 sina imaš, torej55 se bo lahko zgodilo, da enega56 najdeš.«57
65
[87]
[42−43]
[83−84]
Škof Pavl, ko1 to sliši, se oberne k gospej2 Korduli in ji reče: Žlahtna3 gospa!4 povejte mi, od kod5 je vaša služabnica doma, ki jo Nežo kličete, prav6 prav znana se mi zdi, še sim7 jo večkrat ogledval8 od strani, nekako posebno nagnjenje do nje čutim,9 in ne vem zakaj?10 Gospa reče: Iz ilirskiga11 je, blizo12 L..13. doma, kjer je bila nekdej14 suknarija. Moža so ji mladiga15 na vojsko vzeli in zdej16 dolgo let nič ne sliši od njega18. Zapustil je dva fantiča, dala jih19 je v službo, ker jih20 ni mogla sama21 preživeti, tudi od nobeniga22 nič ne ve, kje je kteri,23 ali kako se mu godi. Per24 meni je še25 dolgo let, rada jo imam, zato ker je pridna, zvesta in brumna26. Ena27 drugo sve troštale28 in vkup molile29. Per30 teh besedah je škofa Pavla31 zelena in rudeča32 prehajala, drugiga33 ni mogel reči ko te besede: Vsaj zdej34 vem, zakaj se mi je ta ženska tako znana zdela. Prosim vas gospa, pravi škof, de37 pokličete Nežo k mizi,38 in de39 mi dovolite ji kako veselje storiti. Gospa kar pozvoni, pa42 kakor bi mignil je bila Neža per44 mizi,45 in gospa ji reče: Pojdi tukej47 ti gospod škof hočejo nekaj povedati. Škof Pavl49 se perklone vsim50 povabljenim rekoč: Mi ne52 boste zamerili, de54 tukaj očitno per55 mizi se56 s služabnico pogovarjam. Vsi so rekli: Prav je.59 Potem reče škof Neži: Ljuba moja, povejte mi kako je bilo vašimu62 možu ime?63 Neža odgovori!64 Franc Svetin. Škof: Koliko otrok sta imela? Neža.68 Ne več ko dva fanta in pa dvojčika69 sta bila,70 potem je mož mogel71 iti na vojsko,72 in ni ga blo73 več nazaj. Škof:
Ko škof Pavel1 to sliši, se obrne h gospe2 Korduli in ji reče: »Plemenita3 gospa,4 povejte mi, odkod5 je vaša služabnica doma, ki jo Nežo kličete. Prav,6 prav znana se mi zdi; že sem7 jo večkrat ogledoval8 od strani, nekako posebno nagnjenje do nje čutim in ne vem zakaj.«10 Gospa reče: »Z Ilirskega11 je, blizu12 L. doma, kjer je bila nekdaj14 suknarija. Moža so ji mladega15 na vojsko vzeli in zdaj16 dolgo let nič o njem17 ne sliši. Zapustil je dva fantiča, dala ju19 je v službo, ker ju20 ni mogla preživeti. Tudi o nobenem22 nič ne ve, kje je kateri,23 ali kako se mu godi. Pri24 meni je že25 dolgo let, rada jo imam, zato ker je pridna, zvesta in pobožna26. Druga27 drugo sva tolažili28 in skupaj molili29.« Pri30 teh besedah je škofa zelena in rdeča32 prehajala; drugega33 ni mogel reči ko te besede: »Zdaj vsaj34 vem, zakaj se mi je ta ženska tako znana zdela. Prosim vas,35 gospa,«36 pravi škof, »da37 pokličete Nežo k mizi in da39 mi dovolite,40 ji kako veselje storiti.«41 Gospa kar pozvoni in42 kakor bi mignil,43 je bila Neža pri44 mizi in gospa ji reče: »46Pojdi, tukaj47 ti gospod škof hočejo nekaj povedati.«48 Škof Pavel49 se prikloni vsem50 povabljenim,51 rekoč: »Ne52 boste mi53 zamerili, da se54 tukaj očitno pri55 mizi s služabnico pogovarjam.«57 Vsi so rekli: »58Prav je!«59 Potem reče škof Neži: »60Ljuba moja, povejte mi,61 kako je bilo vašemu62 možu ime!«63 Neža odgovori: »64Franc Svetin.«65 Škof: »66Koliko otrok sta imela?«67 Neža: »68Ne več ko dva fanta in pa dvojčka69 sta bila;70 potem je mož moral71 iti na vojsko in ni ga bilo73 več nazaj.«74 Škof:
Ko škof Pavel1 to sliši, se obrne h gospe2 Korduli in ji reče: »Žlahtna3 gospa,4 povejte mi, odkod5 je vaša služabnica doma, ki jo Nežo kličete. Prav,6 prav znana se mi zdi; že sem7 jo večkrat ogledoval8 od strani, nekako posebno nagnjenje do nje čutim in ne vem zakaj10 Gospa reče: »Z Ilirskega11 je, blizu12 L. doma, kjer je bila nekdaj14 suknarija. Moža so ji mladega15 na vojsko vzeli in zdaj16 dolgo let nič o njem17 ne sliši. Zapustil je dva fantiča, dala ju19 je v službo, ker ju20 ni mogla sama21 preživeti. Tudi o nobenem22 nič ne ve, kje je kateri,23 ali kako se mu godi. Pri24 meni je že25 dolgo let, rada jo imam, zato ker je pridna, zvesta in pobožna26. Druga27 drugo sva tolažili28 in skupaj molili29.« Pri30 teh besedah je škofa zelena in rdeča32 prehajala; drugega33 ni mogel reči ko te besede: »Zdaj vsaj34 vem, zakaj se mi je ta ženska tako znana zdela. Prosim vas,35 gospa,«36 pravi škof, »da37 pokličete Nežo k mizi in da39 mi dovolite,40 ji kako veselje storiti.«41 Gospa kar pozvoni in42 kakor bi mignil,43 je bila Neža pri44 mizi in gospa ji reče: »46Pojdi, tukaj47 ti gospod škof hočejo nekaj povedati.«48 Škof Pavel49 se prikloni vsem50 povabljenim,51 rekoč: »Ne52 boste mi53 zamerili, da se54 tukaj očitno pri55 mizi s služabnico pogovarjam.«57 Vsi so rekli: »58Prav je59 Potem reče škof Neži: »60Ljuba moja, povejte mi,61 kako je bilo vašemu62 možu ime63 Neža odgovori: »64Franc Svetin.«65 Škof: »66Koliko otrok sta imela?«67 Neža: »68Ne več ko dva fanta in pa dvojčka69 sta bila;70 potem je mož moral71 iti na vojsko in ni ga bilo73 več nazaj.«74 Škof:
Ko škof Pavel1 to sliši, se obrne h gospe2 Korduli in ji reče: »Žlahtna3 gospa,4 povejte mi, odkod5 je vaša služabnica doma, ki jo Nežo kličete. Prav,6 prav znana se mi zdi; že sem7 jo večkrat ogledoval8 od strani, nekako posebno nagnjenje do nje čutim in ne vem zakaj10 Gospa reče: »Z Ilirskega11 je, blizu12 L. doma, kjer je bila nekdaj14 suknarija. Moža so ji mladega15 na vojsko vzeli in zdaj16 dolgo let nič o njem17 ne sliši. Zapustil je dva fantiča, dala ju19 je v službo, ker ju20 ni mogla sama21 preživeti. Tudi o nobenem22 nič ne ve, kje je kateri23 ali kako se mu godi. Pri24 meni je že25 dolgo let, rada jo imam, zato ker je pridna, zvesta in pobožna26. Druga27 drugo sva tolažili28 in skupaj molili29.« Pri30 teh besedah je škofa zelena in rdeča32 prehajala; drugega33 ni mogel reči ko te besede: »Zdaj vsaj34 vem, zakaj se mi je ta ženska tako znana zdela. Prosim vas,35 gospa,«36 pravi škof, »da37 pokličete Nežo k mizi in da39 mi dovolite ji kako veselje storiti.«41 Gospa kar pozvoni, in42 kakor bi mignil,43 je bila Neža pri44 mizi in gospa ji reče: »46Pojdi, tukaj47 ti gospod škof hočejo nekaj povedati.«48 Škof Pavel49 se prikloni vsem50 povabljenim,51 rekoč: »Ne52 boste mi53 zamerili, da se54 tukaj očitno pri55 mizi s služabnico pogovarjam.«57 Vsi so rekli: »58Prav je59 Potem reče škof Neži: »60Ljuba moja, povejte mi,61 kako je bilo vašemu62 možu ime63 Neža odgovori: »64Franc Svetin.«65 Škof: »66Koliko otrok sta imela?«67 Neža: »68Ne več ko dva fanta in pa dvojčka69 sta bila;70 potem je mož moral71 iti na vojsko in ni ga bilo73 več nazaj.«74 Škof:
66
[87−88]
[43]
[84−85]
Kako je bilo fantam2 ime,3 in kam sta prišla? Neža: Pervi5 je bil Janez drugi je bil Pavl;7 Janeza je neki sosed v Terst8 odpeljal, potem Bog zna kam je prešel. Pavleta sim10 dala krave pasti11; prišel je neki gospod, ga je12 s saboj13 vzel,14 in od takrat ni več glasu od njega15. Per16 teh besedah je Škof Pavl spoznal za gotovo17, de18 je Neža njegova prava mati. Več se ni mogel zatajvati19, vstane jo objame s solznimi očmi rekoč: Ljuba moja perserčna23 mati! glejte24, kakor je Bog dal včerej25 vaši dobri gospej26 Korduli tako srečo in veselje vživati27, ker je našla svojiga28 sina, ravno tako veselje je vam29 Bog dans perpravil,30 pa tudi meni. Jest sim31 vaš sin Pavle, kteriga32 ste krave past dali. Ne žalujte več, ne zdihvajte33 moja dobra mati! lahko34 vam bom zdaj obilno povernil35, kar ste z manoj terpeli36 in zame skerbeli37. Hvalite Boga, kteri38 je moje in vaše molitve uslišal.40 Neža se začudi, vsa bleda perhaja41, ne ve ali je resnica,43 ali so sanje, in reče: Oh to ne more biti, kako bi bili vi moj sin.46 Škof Pavl47 zaviha rokave,48 in pokaže materi desno roko, kjer je bilo z rudečo farbo49 v kožo zarezano 50Franc Svetin.“51 Potem pokaže levo roko, kjer je bilo zarezano 52Neža Terpinc“53 Ko Neža to zagleda je spoznala54, de55 je ravno tisto znamnje56, ktero57 je ona sama Pavletu še otroku naredila, zdaj58 je spoznala, de59 je škof Pavl njeni60 pravi sin. Od preveliciga61 veselja je Neža omedlela in nezavedno62 na tla padla63. Na postljo64 so jo mogli nesti;65 pa z dušečimi66 mazili so jo kmalo zbrihtali67. Po pražnično68 so jo oblekli,69
»1Kako je bilo fantoma2 ime in kam sta prišla?«4 Neža: »Prvi5 je bil Janez,6 drugi je bil Pavel.7 Janeza je neki sosed v Trst8 odpeljal, potem Bog zna,9 kam je prešel. Pavleta sem10 dala krave past11; prišel je neki gospod, ga s seboj13 vzel in od takrat ni več glasu o njem15.« Pri16 teh besedah je škof Pavel zatrdno spoznal17, da18 je Neža njegova prava mati. Več se ni mogel zatajevati19, vstane,20 jo objame s solznimi očmi,21 rekoč: »22Ljuba moja presrčna23 mati! Glejte24, kakor je Bog dal včeraj25 vaši dobri gospe26 Korduli tako srečo in veselje uživati27, ker je našla svojega28 sina, ravno tako veselje je Bog danes vam pripravil30 pa tudi meni. Jaz sem31 vaš sin Pavle, katerega32 ste krave past dali. Ne žalujte več, ne zdihujte,33 moja dobra mati! Lahko34 vam bom zdaj obilno povrnil35, kar ste z menoj trpeli36 in zame skrbeli37. Hvalite Boga, ki38 je uslišal39 moje in vaše molitve40 Neža se začudi, vsa bledi41, ne ve,42 ali je resnica,43 ali so sanje, in reče: »44Oh to ne more biti, kako bi bili vi moj sin?«46 Škof Pavel47 zaviha rokave in pokaže materi desno roko, kjer je bilo z rdečo barvo49 v kožo zarezano »50Franc Svetin«.51 Potem pokaže levo roko, kjer je bilo zarezano »52Neža Trpinc«.53 Ko Neža to zagleda, spozna54, da55 je ravno tisto znamenje56, katero57 je ona sama Pavletu še otroku naredila. Zdaj58 je spoznala, da59 je škof Pavel njen60 pravi sin. Od prevelikega61 veselja je Neža omedlela in nezavedna pala62 na tla. Odnesti64 so jo morali na posteljo,65 pa z dišečimi66 mazili so jo kmalu osvestili67. Po praznično68 so jo oblekli
»1Kako je bilo fantoma2 ime in kam sta prišla?«4 Neža: »Prvi5 je bil Janez,6 drugi je bil Pavel.7 Janeza je neki sosed v Trst8 odpeljal, potem Bog zna,9 kam je prešel. Pavleta sem10 dala krave past11; prišel je neki gospod, ga s seboj13 vzel in od takrat ni več glasu o njem15.« Pri16 teh besedah je škof Pavel zagotovo spoznal17, da18 je Neža njegova prava mati. Več se ni mogel zatajevati19, vstane,20 jo objame s solznimi očmi,21 rekoč: »22Ljuba moja presrčna23 mati! Glejte24, kakor je Bog dal včeraj25 vaši dobri gospe26 Korduli tako srečo in veselje uživati27, ker je našla svojega28 sina, ravno tako veselje je Bog danes vam pripravil30 pa tudi meni. Jaz sem31 vaš sin Pavle, katerega32 ste krave past dali. Ne žalujte več, ne zdihujte,33 moja dobra mati! Lahko34 vam bom zdaj obilno povrnil35, kar ste z menoj trpeli36 in zame skrbeli37. Hvalite Boga, ki38 je uslišal39 moje in vaše molitve40 Neža se začudi, vsa bledi41, ne ve,42 ali je resnica,43 ali so sanje, in reče: »44Oh,45 to ne more biti, kako bi bili vi moj sin46 Škof Pavel47 zaviha rokave in pokaže materi desno roko, kjer je bilo z rdečo barvo49 v kožo zarezano »50Franc Svetin«.51 Potem pokaže levo roko, kjer je bilo zarezano »52Neža Trpinc«.53 Ko Neža to zagleda, spozna54, da55 je ravno tisto znamenje56, katero57 je ona sama Pavletu še otroku naredila. Zdaj58 je spoznala, da59 je škof Pavel njen60 pravi sin. Od prevelikega61 veselja je Neža omedlela in nezavedna padla62 na tla. Odnesti64 so jo morali na posteljo,65 pa z dišečimi66 mazili so jo kmalu spravili k sebi67. Po praznično68 so jo oblekli
»1Kako je bilo fantoma2 ime in kam sta prišla?«4 Neža: »Prvi5 je bil Janez,6 drugi je bil Pavel.7 Janeza je neki sosed v Trst8 odpeljal, potem Bog zna,9 kam je prešel. Pavleta sem10 dala krave past11; prišel je neki gospod, ga s seboj13 vzel in od takrat ni več glasu o njem15.« Pri16 teh besedah je škof Pavel za gotovo spoznal17, da18 je Neža njegova prava mati. Več se ni mogel zatajevati19, vstane,20 jo objame s solznimi očmi,21 rekoč: »22Ljuba moja presrčna23 mati! Glejte24, kakor je Bog dal včeraj25 vaši dobri gospe26 Korduli tako srečo in veselje uživati27, ker je našla svojega28 sina, ravno tako veselje je Bog danes vam pripravil30 pa tudi meni. Jaz sem31 vaš sin Pavle, katerega32 ste krave past dali. Ne žalujte več, ne zdihujte,33 moja dobra mati! Lahko34 vam bom zdaj obilno povrnil35, kar ste z menoj trpeli36 in zame skrbeli37. Hvalite Boga, ki38 je uslišal39 moje in vaše molitve40 Neža se začudi, vsa bledi41, ne ve,42 ali je resnica ali so sanje, in reče: »44Oh,45 to ne more biti, kako bi bili vi moj sin46 Škof Pavel47 zaviha rokave in pokaže materi desno roko, kjer je bilo z rdečo barvo49 v kožo zarezano »50Franc Svetin«.51 Potem pokaže levo roko, kjer je bilo zarezano »52Neža Trpinc«.53 Ko Neža to zagleda, spozna54, da55 je ravno tisto znamenje56, katero57 je ona sama Pavletu še otroku naredila. Zdaj58 je spoznala, da59 je škof Pavel njen60 pravi sin. Od prevelikega61 veselja je Neža omedlela in nezavedna padla62 na tla. Odnesti64 so jo morali na posteljo,65 pa z dišečimi66 mazili so jo kmalu spravili k sebi67. Po praznično68 so jo oblekli
67
[88−89]
[43−44]
[85−86]
in k mizi se je mogla vsesti1, desiravno2 se je branila. Ko k mizi pride4, so se vsi povabljeni grozno5 veselili,6 in čudili7 se, de9 dva sina najdeta10 vsak svojo mater, brez de11 bi bil kteri12 mislil. Ni ga bilo ne pred13 ne potlej taciga14 veselja v tistim15 gradu. Celih osem dni so še potem vkup16 ostali, se z gostarijami veselili17, eden drugimu18 svoje pergodbe perpovedvali,19 in Boga hvalili, kteri20 jim je tolikiga21 veselja še22 na tem svetu dočakati23 dal. Osmi dan se ločijo26, pa težavno27 je bilo ločenje28, vsim29 so bile solze v očeh. Škof Pavl30 je rekel: Ne pozabimo božjih dobrot, bodimo zvesti dobrotljivimu32 Bogu,33 in dal nam bo tudi srečo, de34 se bomo na unim35 svetu spet našli, kjer se ne bomo nikoli več ločili. Francozu Baziliju je dala gospa Kordula toliko dnarjev37, de38 je bil do svojiga39 doma obilno preskerbljen40, ker je bil tako zvest tovarš Karlnov41. Kader42 ga Kordula od sebe spusti43, mu reče za odhodnjo: Bog vam daj tudi najti svojo mater,45 in ji toliko veselja storiti, kolikor ga je meni moj Karl46 storil. Če boste tako srečni jo živo in zdravo najti49, pišite mi, de50 bom deležna vašiga51 veselja. Francoz se perklone53, zahvali za dobrote, obljubi zvesto sporočiti, kako bo doma sprejet, in gre. Karl54 ga nekaj dalje55 spremi, ko56 se ločita se objameta,58 in obema tečejo solze. Tako je prava resnična prijaznost dva serca60 sklenila, de61 sta bila62 v nesreči in sreči ko prava brata. Škof Pavl63 vzame svojo mater in jo k sebi v kočijo posadi,64 tudi persede65 gospa Kordula in jo do velike ceste spremi. Težko
in k mizi se je morala usesti1, dasiravno2 se je branila. Ko je prišla3 k mizi, so se vsi povabljeni silno5 veselili in se čudili8, da sta9 dva sina našla10 vsak svojo mater, ne da11 bi bil kateri12 mislil. Ni ga bilo ne prej13 ne potlej takega14 veselja v tistem15 gradu. Celih osem dni so še potem vkupaj16 ostali, se veselili z gostijami17, drug drugemu18 svoje zgodbe pripovedovali19 in Boga hvalili, ki20 jim je toliko21 veselja že22 na tem svetu dal dočakati24. Osmi dan so25 se ločili26, pa težavna27 je bila ločitev28, vsem29 so bile solze v očeh. Škof Pavel30 je rekel: »31Ne pozabimo božjih dobrot, bodimo zvesti dobrotljivemu32 Bogu in dal nam bo tudi srečo, da34 se bomo na onem35 svetu spet našli, kjer se ne bomo nikoli več ločili.«36 Francozu Baziliju je dala gospa Kordula toliko denarjev37, da38 je bil do svojega39 doma obilno preskrbljen40, ker je bil tako zvest tovariš Karlov41. Ko42 ga Kordula od sebe pusti43, mu reče za odhodnjo: »44Bog vam daj tudi najti svojo mater in ji toliko veselja storiti, kolikor ga je meni moj Karel46 storil. Če boste tako srečni, da47 jo boste48 živo in zdravo našli49, pišite mi, da50 bom deležna vašega51 veselja.«52 Francoz se prikloni53, zahvali za dobrote, obljubi zvesto sporočiti, kako bo doma sprejet, in gre. Karel54 ga nekaj dalje55 spremi. Ko56 se ločita,57 se objameta in obema tečejo solze. Tako je prava,59 resnična prijaznost dve srci60 sklenila, da61 sta bili62 v nesreči in sreči ko prava brata. Škof Pavel63 vzame svojo mater in jo k sebi v kočijo posadi;64 tudi gospa Kordula prisede66 in jo do velike ceste spremi. Težko
in k mizi se je morala usesti1, dasiravno2 se je branila. Ko je prišla3 k mizi, so se vsi povabljeni grozno5 veselili in se čudili8, da sta9 dva sina našla10 vsak svojo mater, ne da11 bi bil kateri12 mislil. Ni ga bilo ne prej13 ne potlej takega14 veselja v tistem15 gradu. Celih osem dni so še potem vkup16 ostali, se veselili z gostijami17, drug drugemu18 svoje zgodbe pripovedovali19 in Boga hvalili, ki20 jim je toliko21 veselja že22 na tem svetu dal dočakati24. Osmi dan so25 se ločili26, pa težavna27 je bila ločitev28, vsem29 so bile solze v očeh. Škof Pavel30 je rekel: »31Ne pozabimo božjih dobrot, bodimo zvesti dobrotljivemu32 Bogu in dal nam bo tudi srečo, da34 se bomo na onem35 svetu spet našli, kjer se ne bomo nikoli več ločili.«36 Francozu Baziliju je dala gospa Kordula toliko denarja37, da38 je bil do svojega39 doma obilno preskrbljen40, ker je bil tako zvest tovariš Karlov41. Ko42 ga Kordula od sebe pusti43, mu reče za odhodnjo: »44Bog vam daj tudi najti svojo mater in ji toliko veselja storiti, kolikor ga je meni moj Karel46 storil. Če boste tako srečni, da47 jo boste48 živo in zdravo našli49, pišite mi, da50 bom deležna vašega51 veselja.«52 Francoz se prikloni53, zahvali za dobrote, obljubi zvesto sporočiti, kako bo doma sprejet, in gre. Karel54 ga nekaj dalje55 spremi. Ko56 se ločita,57 se objameta in obema tečejo solze. Tako je prava,59 resnična prijaznost dve srci60 sklenila, da61 sta bili62 v nesreči in sreči ko prava brata. Škof Pavel63 vzame svojo mater in jo k sebi v kočijo posadi;64 tudi gospa Kordula prisede66 in jo do velike ceste spremi. Težko
in k mizi se je morala usesti1, dasiravno2 se je branila. Ko je prišla3 k mizi, so se vsi povabljeni grozno5 veselili in se čudili8, da sta9 dva sina našla10 vsak svojo mater, ne da11 bi bil kateri12 mislil. Ni ga bilo ne prej13 ne potlej takega14 veselja v tistem15 gradu. Celih osem dni so še potem vkup16 ostali, se veselili z gostijami17, drug drugemu18 svoje zgodbe pripovedovali19 in Boga hvalili, ki20 jim je toliko21 veselja že22 na tem svetu dal dočakati24. Osmi dan so25 se ločili26, pa težavna27 je bila ločitev28, vsem29 so bile solze v očeh. Škof Pavel30 je rekel: »31Ne pozabimo božjih dobrot, bodimo zvesti dobrotljivemu32 Bogu in dal nam bo tudi srečo, da34 se bomo na onem35 svetu spet našli, kjer se ne bomo nikoli več ločili.«36 Francozu Baziliju je dala gospa Kordula toliko denarja37, da38 je bil do svojega39 doma obilno preskrbljen40, ker je bil tako zvest tovariš Karlov41. Ko42 ga Kordula od sebe pusti43, mu reče za odhodnjo: »44Bog vam daj tudi najti svojo mater in ji toliko veselja storiti, kolikor ga je meni moj Karel46 storil. Če boste tako srečni, da47 jo boste48 živo in zdravo našli49, pišite mi, da50 bom deležna vašega51 veselja.«52 Francoz se prikloni53, zahvali za dobrote, obljubi zvesto sporočiti, kako bo doma sprejet, in gre. Karel54 ga spremi. Ko56 se ločita,57 se objameta in obema tečejo solze. Tako je prava,59 resnična prijaznost dve srci60 sklenila, da61 sta bili62 v nesreči in sreči ko prava brata. Škof Pavel63 vzame svojo mater in jo k sebi v kočijo posadi;64 tudi gospa Kordula prisede66 in jo do velike ceste spremi. Težko
68
[89]
[44]
[86]
se je ločila1 Neža od svoje dobrotnice Kordule. Obe ste jokale3 preden se ločite5. Neža ni mogla druziga6 reči,7 kakor te besede: Žlahtna8 gospa, moja dobrotnica!9 ne morem se vam zadosti zahvaliti za tolike dobrote, kar10 ste mi jih storili; molila11 bom za vas, de12 se kdej13 v nebesih snidemo. Tako je šel Francoz iskat na francosko svojiga15 domovanja;16 škof Pavl17 pa se je peljaj18 s svojo materjo po drugi poti nazaj v svojo škofijo. Svojo mater Nežo je per19 sebi imel, lepo za-njo skerbel20 in jo spoštoval.
se je Neža ločila2 od svoje dobrotnice Kordule. Obe sta jokali,3 preden sta4 se ločili5. Neža ni mogla drugega6 reči kakor te besede: »Plemenita8 gospa, moja dobrotnica,9 ne morem se vam zadosti zahvaliti za tolike dobrote, ki10 ste mi jih storili. Molila11 bom za vas, da12 se kdaj13 v nebesih snidemo.«14 Tako je šel Francoz iskat na Francosko svojega15 domovanja,16 škof Pavel17 pa se je peljal18 s svojo materjo po drugi poti nazaj v svojo škofijo. Svojo mater Nežo je pri19 sebi imel, lepo zanjo skrbel20 in jo spoštoval.
se je Neža ločila2 od svoje dobrotnice Kordule. Obe sta jokali,3 preden sta4 se ločili5. Neža ni mogla drugega6 reči kakor te besede: »Žlahtna8 gospa, moja dobrotnica,9 ne morem se vam zadosti zahvaliti za tolike dobrote, ki10 ste mi jih storili. Molila11 bom za vas, da12 se kdaj13 v nebesih snidemo.«14 Tako je šel Francoz iskat na Francosko svojega15 domovanja,16 škof Pavel17 pa se je peljal18 s svojo materjo po drugi poti nazaj v svojo škofijo. Svojo mater Nežo je pri19 sebi imel, lepo zanjo skrbel20 in jo spoštoval.
se je Neža ločila2 od svoje dobrotnice Kordule. Obe sta jokali,3 preden sta4 se ločili5. Neža ni mogla drugega6 reči kakor te besede: »Žlahtna8 gospa, moja dobrotnica,9 ne morem se vam zadosti zahvaliti za tolike dobrote, ki10 ste mi jih storili. Molila11 bom za vas, da12 se kdaj13 v nebesih snidemo.«14 Tako je šel Francoz iskat na Francosko svojega15 domovanja,16 škof Pavel17 pa se je peljal18 s svojo materjo po drugi poti nazaj v svojo škofijo. Svojo mater Nežo je pri19 sebi imel, lepo zanjo skrbel20 in jo spoštoval.
69
[(90)]
[45]
[(88)−89]
DRUGI DEL.1
DRUGI DEL
DRUGI DEL
DRUGI DEL
I.1 Janez Svetin pek v Terstu.2
I Janez Svetin pek v Trstu2
I Janez Svetin pek v Trstu2
I Janez Svetin pek v Trstu2
Neki mokar, kteri1 je poln voz moke v Terst naprodaj2 peljal, vzame fantiča Janeza3 s saboj4, kteriga5 mati Neža Svetinka6 več prerediti ni mogla7. Mislil8 je mokar,9 fantič je brihten10, zna brati in pisati,11 tudi enmalo12 laško zna žlobudrati,13 morebiti ga kam perpravim14, de15 mi bo hvalo vedel. Ko v Terst pervozi16, kmalo17 pride pek, kteri ob enim19 vso moko kupi, po tem20 v smehu vpraša mokarja: Prodaste21 tudi fanta, ki je na vozi, zlo22 mi je všeč; mislil23 je pek24, de25 je fant mokarjev sin. Kakor nalaš26 so bile mokarju te besede, zato berž27 reče: Mož beseda:29 Rad vam ga dam. Ni moj fant to, ampak sin neke revne vdove, ktera30 ga več prerediti31 ne more. Vzel sim33 ga s saboj34, de35 bi ga kam perpravil, če36 vam je resnica ga vzeti, bole37 dobro delo storili,38 in fant vam bo hvalo vedel. Pek na to39 fanta z veseljem k sebi vzame,40 in ga uči pekovskiga41 rokodela. Kmalo42 se je Janezik pervadil43 v Terstu44. Gospodar in gospodinja,45 vsi so ga radi imeli,
Neki mokar, ki1 je poln voz moke v Trst na prodaj2 peljal, je vzel3 s seboj fantiča Janeza4, ki ga5 mati Neža ni mogla6 več prerediti. Mokar8 je mislil:9 fantič je bister10, zna brati in pisati;11 tudi nekoliko12 laško zna žlobudrati;13 morebiti ga kam pripravim14, da15 mi bo hvalo vedel. Ko v Trst privozi16, pride kmalu18 pek, kateri obenem19 vso moko kupi. Potem20 v smehu vpraša mokarja: »Prodate21 tudi fanta, ki je na vozu? Zelo22 mi je všeč Pek23 je mislil24, da25 je fant mokarjev sin. Kakor nalašč26 so bile mokarju te besede, zato brž27 reče: »28Mož beseda!29 Rad vam ga dam. Ni moj fant to, ampak sin neke revne vdove, ki30 ga ne more več prerediti32. Vzel sem33 ga s seboj34, da35 bi ga kam pripravil. Če36 vam je resnica ga vzeti, boste37 dobro delo storili in fant vam bo hvalo vedel.« Pek nato39 fanta z veseljem k sebi vzame in ga uči pekovskega41 rokodela. Kmalu42 se je Janezek43 v Trstu privadil44. Gospodar in gospodinja,45 vsi so ga radi imeli,
Neki mokar, ki1 je poln voz moke v Trst na prodaj2 peljal, je vzel3 s seboj fantiča Janeza4, ki ga5 mati Neža ni mogla6 več prerediti. Mokar8 je mislil:9 fantič je bister10, zna brati in pisati;11 tudi nekoliko12 laško zna žlobudrati;13 morebiti ga kam pripravim14, da15 mi bo hvalo vedel. Ko v Trst privozi16, pride kmalu18 pek, kateri obenem19 vso moko kupi. Potem20 v smehu vpraša mokarja: »Prodate21 tudi fanta, ki je na vozu? Zelo22 mi je všeč.« Pek23 je mislil24, da25 je fant mokarjev sin. Kakor nalašč26 so bile mokarju te besede, zato brž27 reče: »28Mož beseda!29 Rad vam ga dam. Ni moj fant to, ampak sin neke revne vdove, ki30 ga ne more več prerediti32. Vzel sem33 ga s seboj34, da35 bi ga kam pripravil. Če36 vam je resnica ga vzeti, boste37 dobro delo storili in fant vam bo hvalo vedel.« Pek nato39 fanta z veseljem k sebi vzame in ga uči pekovskega41 rokodela. Kmalu42 se je Janezek43 v Trstu privadil44. Gospodar in gospodinja,45 vsi so ga radi imeli,
Neki mokar, ki1 je poln voz moke v Trst na prodaj2 peljal, je vzel3 s seboj fantiča Janeza4, ki ga5 mati Neža Svetinka ni mogla6 več prerediti. Mokar8 je mislil:9 fantič je bister10, zna brati in pisati;11 tudi nekoliko12 laško zna žlobudrati;13 morebiti ga kam pripravim14, da15 mi bo hvalo vedel. Ko v Trst privozi16, pride kmalu18 pek, kateri obenem19 vso moko kupi. Potem20 v smehu vpraša mokarja: »Prodate21 tudi fanta, ki je na vozu? Zelo22 mi je všeč.« Pek23 je mislil24, da25 je fant mokarjev sin. Kakor nalašč26 so bile mokarju te besede, zato brž27 reče: »28Mož beseda!29 Rad vam ga dam. Ni moj fant to, ampak sin neke revne vdove, ki30 ga ne more več prerediti32. Vzel sem33 ga s seboj34, da35 bi ga kam pripravil. Če36 vam je resnica ga vzeti, boste37 dobro delo storili in fant vam bo hvalo vedel.« Pek nato39 fanta z veseljem k sebi vzame in ga uči pekovskega41 rokodela. Kmalu42 se je Janezek43 v Trstu privadil44. Gospodar in gospodinja ter45 vsi so ga radi imeli,
70
[(90)−91]
[45−46]
[90−91]
ker se je k vsakimu1 delu znal perpraviti,2 in je bil grozno priden. Dobro mu je bilo, vender3 tega ni imel, kar je nar bolj4 želel,5 zato je bil zmeram6 tih, pobit in žalosten. Večkrat je ob nedeljih7 in praznikih v kakim samotnim kraji8 zdihoval in jokal. V začetku so vsi menili9, fant joka11 po domu, dolg čas13 mu je. Čez nekaj časa ga gospodar vpraša: Janezik!15 ti je še zdaj dolg čas16, se ti toži po domu,17 ali kaj ti je, ker si zmirej18 žalosten? Fant odgovori: Nič mi ne manka21, dobro mi je, le tega nimam kar nar bolj22 želim, pa ne upam23 se vas prositi. Le povej, če se more ti bom storil, zato ko27 rad bogaš28. Janez odgovori ponižno30: V šolo bi rad hodil, rad bi se kaj učil,32 premalo znam,33 pa še to bom pozabil. Gospodar mu prijazno reče: Fantič!36 prav všeč mi je to, ne37 bodi žalosten zavoljo tega, če38 boš zmeram39 tako rad ubogal,40 kakor do zdej41, tudi v šolo boš43 hodil. Vsak dan vender44 te ne morem pustiti v šolo zavoljo pekarije, v nedeljih46 in praznikih pojdeš vselej v nedelsko48 šolo. Če boš priden, čez49 pol leta bom domačim fantam učenika50 v hišo vzel, in52 tudi ti boš53 smel včasi zraven poslušati, kar se bodo učili. Kdo bi bil bolj vesel ko Janez per tih55 besedah. Vesel skoči gospodarju roko kušnit,57 in se mu zahvalit58. Od zdaj je bil Janez zmeram59 vesel in dobre volje. Precej pervo60 nedeljo je v šolo šel,61 in zvesto pazil na vse kar je v šoli vidil63 in slišal. Učenik64 ga je kmalo65 spoznal,66 in ga zato večkrat očitno hvalil,67 in ga drugim za izgled68
ker se je k vsakemu1 delu znal pripraviti2 in je bil grozno priden. Dobro mu je bilo, vendar3 tega ni imel, kar je najbolj4 želel;5 zato je bil zmerom6 tih, pobit in žalosten. Večkrat je ob nedeljah7 in praznikih v kakem samotnem kraju8 zdihoval in jokal. V začetku so vsi mislili9, da10 fant po domu joka12, da13 mu je dolg čas14. Čez nekaj časa ga gospodar vpraša: »Janezek,15 ti je še zdaj dolg čas16, se ti toži po domu,17 ali kaj ti je, ker si zmeraj18 žalosten?«19 Fant odgovori: »20Nič mi ne manjka21, dobro mi je, le tega nimam, kar najbolj22 želim, pa se vas ne upam24 prositi.« »25Le povej, če se more,26 ti bom storil, zato ker27 rad ubogaš28.«29 Janez odgovori: »31V šolo bi rad hodil, rad bi se kaj učil;32 premalo znam pa še to bom pozabil.«34 Gospodar mu prijazno reče: »35Fantič,36 prav všeč mi je to. Ne37 bodi žalosten zavoljo tega! Če38 boš zmerom39 tako rad ubogal kakor do zdaj41, boš42 tudi v šolo hodil. Vsak dan te vendar45 ne morem pustiti v šolo zavoljo pekarije, v nedeljah46 in praznikih pojdeš pa47 vselej v nedeljsko48 šolo. Čez49 pol leta bom domačim fantom učitelja50 v hišo vzel in če boš priden51, boš52 tudi ti smel včasi zraven poslušati, kar se bodo učili.«54 Kdo bi bil bolj vesel ko Janez pri teh55 besedah. Vesel skoči,56 gospodarju roko poljubi57 in se mu zahvali58. Od zdaj je bil Janez zmerom59 vesel in dobre volje. Precej prvo60 nedeljo je v šolo šel in zvesto pazil na vse,62 kar je v šoli videl63 in slišal. Učitelj64 ga je kmalu65 spoznal in ga zato večkrat očitno hvalil in ga drugim za zgled68
ker se je k vsakemu1 delu znal pripraviti2 in je bil grozno priden. Dobro mu je bilo, vendar3 tega ni imel, kar je najbolj4 želel;5 zato je bil zmerom6 tih, pobit in žalosten. Večkrat je ob nedeljah7 in praznikih v kakem samotnem kraju8 zdihoval in jokal. V začetku so vsi mislili9, da10 fant po domu joka12, da13 mu je dolg čas14. Čez nekaj časa ga gospodar vpraša: »Janezek,15 ti je še zdaj dolg čas16, se ti toži po domu,17 ali kaj ti je, ker si zmeraj18 žalosten?«19 Fant odgovori: »20Nič mi ne manjka21, dobro mi je, le tega nimam, kar najbolj22 želim, pa se vas ne upam24 prositi.« »25Le povej, če se more,26 ti bom storil, zato ker27 rad ubogaš28.«29 Janez odgovori: »31V šolo bi rad hodil, rad bi se kaj učil;32 premalo znam pa še to bom pozabil.«34 Gospodar mu prijazno reče: »35Fantič,36 prav všeč mi je to. Ne37 bodi žalosten zavoljo tega! Če38 boš zmerom39 tako rad ubogal kakor do zdaj41, boš42 tudi v šolo hodil. Vsak dan te vendar45 ne morem pustiti v šolo zavoljo pekarije, v nedeljah46 in praznikih pojdeš pa47 vselej v nedeljsko48 šolo. Čez49 pol leta bom domačim fantom učitelja50 v hišo vzel in če boš priden51, boš52 tudi ti smel včasi zraven poslušati, kar se bodo učili.«54 Kdo bi bil bolj vesel ko Janez pri teh55 besedah. Vesel skoči,56 gospodarju roko poljubi57 in se mu zahvali58. Od zdaj je bil Janez zmerom59 vesel in dobre volje. Precej prvo60 nedeljo je v šolo šel in zvesto pazil na vse,62 kar je v šoli videl63 in slišal. Učitelj64 ga je kmalu65 spoznal in ga zato večkrat očitno hvalil in ga drugim za zgled68
ker se je k vsakemu1 delu znal pripraviti2 in je bil grozno priden. Dobro mu je bilo, pa vendar3 tega ni imel, kar je najbolj4 želel;5 zato je bil zmerom6 tih, pobit in žalosten. Večkrat je ob nedeljah7 in praznikih v kakem samotnem kraju8 zdihoval in jokal. V začetku so vsi menili9, da10 fant po domu joka12, da13 mu je dolgčas14. Čez nekaj časa ga gospodar vpraša: »Janezek,15 ti je še zdaj dolgčas16, se ti toži po domu ali kaj ti je, ker si zmeraj18 žalosten?«19 Fant odgovori: »20Nič mi ne manjka21, dobro mi je, le tega nimam, kar najbolj22 želim, pa se vas ne upam24 prositi.« »25Le povej, če se more,26 ti bom storil, zato ker27 rad ubogaš28.«29 Janez odgovori: »31V šolo bi rad hodil, rad bi se kaj učil;32 premalo znam,33 pa še to bom pozabil.«34 Gospodar mu prijazno reče: »35Fantič,36 prav všeč mi je to. Ne37 bodi žalosten zavoljo tega! Če38 boš zmerom39 tako rad ubogal kakor do zdaj41, boš42 tudi v šolo hodil. Vsak dan te vendar45 ne morem pustiti v šolo zavoljo pekarije, v nedeljah46 in praznikih pojdeš pa47 vselej v nedeljsko48 šolo. Čez49 pol leta bom domačim fantom učitelja50 v hišo vzel, in če boš priden51, boš52 tudi ti smel včasi zraven poslušati, kar se bodo učili.«54 Kdo bi bil bolj vesel ko Janez pri teh55 besedah. Vesel skoči,56 gospodarju roko poljubi57 in se mu zahvali58. Od zdaj je bil Janez zmerom59 vesel in dobre volje. Precej prvo60 nedeljo je v šolo šel in zvesto pazil na vse,62 kar je v šoli videl63 in slišal. Učitelj64 ga je kmalu65 spoznal in ga zato večkrat očitno hvalil in ga drugim za zgled68
71
[91−92]
[46]
[91−92]
dal1. Med vsimi2 drugimi rečmi, ki se jih je Janezik3 v šoli učil, so4 mu bile nar bolj5 všeč rajtenge6. Grozno7 ga je veselilo, kader8 v šoli drugi fantje niso mogli narediti rajtengo9, on pa jo10 je urno storil, če je bila11 še tako težka12. Tudi je Janez svojimu gospodarju14 vse rajtenge15 narejal, kader16 je moko ali druge reči kupval17. Kader18 je čas imel Janezik20, ni drugih21 norčij vganjal,22 kakor njegovi tovarši23, ampak bukvice je v roke vzel in kaj dobriga24 bral, zato25 ga je tudi gospodar rad imel, ker je vidil26, kako zvest in priden fant je,27 in pa vedno doma. Nar veči28 dobiček pa je imel Janez od tega, ker se je le doma deržal29, de30 se je obvarval31 pred zapeljivostjo hudobnih tovaršev32. Marsikterimu tovaršu33, ki ga je kam vabil je odgovoril: Ne grem, sim36 obljubil mater37 ubogati, ker39 so mi večkrat prepovedvali40 v tovaršije41 hoditi,42 in so mi djali43: Fant! obderži44 v glavi te besede: 45Po hudobni tovaršii46 glava boli.“ Eno47 nedeljo so imeli per Janezovim gospodarji48 veliko gostarijo, zato ko49 so pekovskiga50 fanta, kteri51 se je zučil,52 bil je Janezov tovarš,53 v pekovsko bratovšino54 vzeli. Pili in jedli so in dobre volje bili celi56 popoldan. Janez pa se je skrivej ukradil57, vzel bukvice,58 šel iz mesta v samoten kraj. Vroče je ravno bilo,59 se vsede60 ne deleč61 od ceste na brežičku in morje premišljuje. Mislil je sam per62 sebi: Toliko vode,63 kar oči peljajo druziga64 ni ko voda, kaj66 je neki un stran67 vode, ali68 so tudi tam ljudje kali? Ko Janez tako morje premišljuje in bož-
dajal1. Med vsemi2 drugimi rečmi, ki se jih je Janezek3 v šoli učil, mu je bilo najbolj5 všeč računanje6. Silno7 ga je veselilo, kadar8 v šoli drugi fantje niso mogli narediti računa9, on pa ga10 je urno storil, če je bil11 še tako težak12. Tudi svojemu gospodarju13 je Janez vse račune15 narejal, kadar16 je moko ali druge reči kupoval17. Kadar18 je Janezek19 čas imel, ni norčij uganjal22 kakor njegovi tovariši23, ampak bukvice je v roke vzel in kaj dobrega24 bral. Zato25 ga je tudi gospodar rad imel, ker je videl26, kako zvest in priden fant je in pa vedno doma. Največji28 dobiček pa je imel Janez od tega, ker se je le doma držal29, da30 se je obvaroval31 pred zapeljivostjo hudobnih tovarišev32. Marsikateremu tovarišu33, ki ga je kam vabil,34 je odgovoril: »35Ne grem, obljubil sem37 ubogati mater38, ki39 so mi večkrat prepovedovali40 v tovarišijo41 hoditi in so mi dejali43: Fant, obdrži44 v glavi te besede: Po hudobni tovarišiji46 glava boli.« Neko47 nedeljo so imeli pri Janezovem gospodarju48 veliko gostarijo, zato ker49 so pekovskega50 fanta, ki51 se je izučil 52 bil je Janezov tovariš 53 v pekovsko bratovščino54 vzeli. Pili in jedli so in dobre volje bili ves56 popoldan. Janez pa se je skrivaj ukradel57, vzel bukvice,58 šel iz mesta v samoten kraj. Vroče je ravno bilo; zato59 se usede60 ne daleč61 od ceste na brežičku in morje premišljuje. Mislil je sam pri62 sebi: Toliko vode;63 kar oči peljejo,64 ni drugega65 ko voda. Kaj66 je neki onstran67 vode? Ali68 so tudi tam ljudje,69 kali? 70 Ko Janez tako morje premišljuje in bož-
dajal1. Med vsemi2 drugimi rečmi, ki se jih je Janezek3 v šoli učil, mu je bilo najbolj5 všeč računanje6. Grozno7 ga je veselilo, kadar8 v šoli drugi fantje niso mogli narediti računa9, on pa ga10 je urno storil, če je bil11 še tako težak12. Tudi svojemu gospodarju13 je Janez vse račune15 narejal, kadar16 je moko ali druge reči kupoval17. Kadar18 je Janezek19 čas imel, ni norčij uganjal22 kakor njegovi tovariši23, ampak bukvice je v roke vzel in kaj dobrega24 bral. Zato25 ga je tudi gospodar rad imel, ker je videl26, kako zvest in priden fant je in pa vedno doma. Največji28 dobiček pa je imel Janez od tega, ker se je le doma držal29, da30 se je obvaroval31 pred zapeljivostjo hudobnih tovarišev32. Marsikateremu tovarišu33, ki ga je kam vabil,34 je odgovoril: »35Ne grem, obljubil sem37 ubogati mater38, ki39 so mi večkrat prepovedali40 v tovarišijo41 hoditi in so mi dejali43: Fant, obdrži44 v glavi te besede: Po hudobni tovarišiji46 glava boli.« Neko47 nedeljo so imeli pri Janezovem gospodarju48 veliko gostarijo, zato ker49 so pekovskega50 fanta, ki51 se je izučil —52 bil je Janezov tovariš —53 v pekovsko bratovščino54 vzeli. Pili in jedli so in dobre volje bili ves56 popoldan. Janez pa se je skrivaj ukradel57, vzel bukvice,58 šel iz mesta v samoten kraj. Vroče je ravno bilo; zato59 se usede60 ne daleč61 od ceste na brežičku in morje premišljuje. Mislil je sam pri62 sebi: Toliko vode;63 kar oči peljejo,64 ni drugega65 ko voda. Kaj66 je neki onstran67 vode? Ali68 so tudi tam ljudje,69 kali? 70 Ko Janez tako morje premišljuje in bož-
dajal1. Med vsemi2 drugimi rečmi, ki se jih je Janezek3 v šoli učil, mu je bilo najbolj5 všeč računanje6. Grozno7 ga je veselilo, kadar8 v šoli drugi fantje niso mogli narediti računa9, on pa ga10 je urno storil, če je bil11 še tako težak12. Tudi svojemu gospodarju13 je Janez vse račune15 narejal, kadar16 je moko ali druge reči kupoval17. Kadar18 je Janezek19 čas imel, ni norčij uganjal22 kakor njegovi tovariši23, ampak bukvice je v roke vzel in kaj dobrega24 bral. Zato25 ga je tudi gospodar rad imel, ker je videl26, kako zvest in priden fant je in pa vedno doma. Največji28 dobiček pa je imel Janez od tega, ker se je le doma držal29, da30 se je obvaroval31 pred zapeljivostjo hudobnih tovarišev32. Marsikateremu tovarišu33, ki ga je kam vabil,34 je odgovoril: »35Ne grem, obljubil sem37 ubogati mater38, ki39 so mi večkrat prepovedali40 v tovarišijo41 hoditi in so mi dejali43: Fant, obdrži44 v glavi te besede: Po hudobni tovarišiji46 glava boli.« Neko47 nedeljo so imeli pri Janezovem gospodarju48 veliko gostarijo, zato ker49 so pekovskega50 fanta, ki51 se je izučil —52 bil je Janezov tovariš —53 v pekovsko bratovščino54 vzeli. Pili in jedli so in dobre volje so55 bili ves56 popoldan. Janez pa se je skrivaj ukradel57, vzel bukvice in58 šel iz mesta v samoten kraj. Vroče je ravno bilo; zato59 se usede60 ne daleč61 od ceste na brežičku in morje premišljuje. Mislil je sam pri62 sebi: Toliko vode;63 kar oči peljejo,64 ni drugega65 ko voda. Kaj66 je neki onstran67 vode? Ali68 so tudi tam ljudje,69 kali? Ko Janez tako morje premišljuje in bož-
72
[92−93]
[46−47]
[92−93]
jo previdnost hvali1 pod drevesam2, perteče3 kodrast pes tudi pod drevo v senco,4 in se zraven Janeza vleže5. Janez zagleda, de6 je pes nekaj rudečiga7 v gobcu pernesel;8 Janez psa hitro spodi,9 in koder pusti10, kar je pernesel11. Bila je lepa štirvoglata mošnica12 iz žlahtniga rudečiga13 usnja, kakoršne14 le gospodje per15 sebi nositi navado imajo16, de17 pisma ali kake druge tanke18 reči hranijo. Janez jo odpre, pa kako se začudi ko najde noter20 dvanajst bankovcov21 po tavžent22 goldinarjev, šest po pet sto23 goldinarjev,24 in še več drugih pisem, kterih25 ni poznal. Zraven je bil tudi grozno26 lep zlat perstan,27 kamenci so se leskatali28, de ga bleše29. Janez Svetin vse to pregleduje in misli.30 O revež, kdor koli32 si to zgubil, želim pred33 ko je mogoče najti tistiga35, kteri36 je zgubil37, de38 mu nazaj dam. Tudi skušnjave so ga začele motiti; huda misel je prišla v glavo, ktera40 mu je rekla na tihama41: 42Spravi in tiho bodi, sej43 te nihče ne vidi, dnarjev44 imaš zdaj zadosti, dokler boš živ, zvediti45 pa se ne more, ker živ človek zato46 nič ne ve. Na to47 Janez proti nebesam pogeda48, hitro49 se na Boga spomni,51 in sam sebi odgovori: Res de53 me nihče ne vidi, pa Bog54 me vidi55, pred Bogam56 ne morem nič skriti. Kaj mi pomaga krivično blago ali najdeno, ker ni moje; kako bi ga zamogel57 z mirno vestjo vživati.58 Ne, ne, ne obderžim59 ne krajcerja60. Ne61 bom nikdar materniga62 nauka pozabil63, kar64 so mi večkrat rekli: 66Fant! kader67 kaj najdeš, ne misli de68 je tvoje,69 daj nazaj, zvedi70 čigavo je, daj oznaniti,71 gospodar se bo kmalo72 dobil, tako73
jo previdnost pod drevesom hvali2, priteče3 kodrast pes tudi pod drevo v senco in se zraven Janeza uleže5. Janez zagleda, da6 je pes nekaj rdečega7 v gobcu prinesel.8 Janez psa hitro spodi in koder spusti10, kar je prinesel11. Bila je lepa štirioglata mošnjica12 iz dragega rdečega13 usnja, kakršne imajo14 le gospodje navado pri15 sebi nositi, da17 pisma ali kake druge tenke18 reči hranijo. Janez jo odpre, pa kako se začudi,19 ko najde notri20 dvanajst bankovcev21 po tisoč22 goldinarjev, šest po pet sto23 goldinarjev in še več drugih pisem, katerih25 ni poznal. Zraven je bil tudi silno26 lep zlat prstan;27 kamenci so se lesketali28, da se mu je bleščalo29. Janez Svetin vse to pregleduje in misli: »30O revež, kdorkoli32 si to izgubil! Želim, prej33 ko je mogoče,34 najti tistega35, kateri36 je izgubil37, da38 mu nazaj dam.«39 Tudi skušnjave so ga začele motiti; huda misel je prišla v glavo, ki40 mu je natihoma rekla41: »42Spravi in tiho bodi, saj43 te nihče ne vidi; denarjev44 imaš zdaj zadosti, dokler boš živ. Zvedeti45 pa se ne more, ker živ človek za to46 nič ne ve.« Nato47 Janez proti nebesom pogleda48, se hitro50 na Boga spomni in sam sebi odgovori: »52Res da53 me nihče ne vidi, pa vidi54 me Bog55, pred Bogom56 ne morem nič skriti. Kaj mi pomaga krivično blago ali najdeno, ker ni moje; kako bi ga mogel57 z mirno vestjo uživati?58 Ne, ne, ne obdržim59 ne krajcarja60. Nikdar ne61 bom pozabil materinega62 nauka, ki64 so mi ga65 večkrat rekli: Fant, kadar67 kaj najdeš, ne misli, da68 je tvoje;69 daj nazaj! Zvedi,70 čigavo je, daj oznaniti,71 gospodar se bo kmalu72 dobil. Tako73
jo previdnost pod drevesom hvali2, priteče3 kodrast pes tudi pod drevo v senco in se zraven Janeza uleže5. Janez zagleda, da6 je pes nekaj rdečega7 v gobcu prinesel.8 Janez psa hitro spodi in koder spusti10, kar je prinesel11. Bila je lepa štirioglata mošnjica12 iz žlahtnega rdečega13 usnja, kakršne imajo14 le gospodje navado pri15 sebi nositi, da17 pisma ali kake druge tenke18 reči hranijo. Janez jo odpre, pa kako se začudi,19 ko najde notri20 dvanajst bankovcev21 po tisoč22 goldinarjev, šest po pet sto23 goldinarjev in še več drugih pisem, katerih25 ni poznal. Zraven je bil tudi grozno26 lep zlat prstan;27 kamenci so se lesketali28, da se mu je bleščalo29. Janez Svetin vse to pregleduje in misli: »30O,31 revež, kdorkoli32 si to izgubil! Želim, prej33 ko je mogoče,34 najti tistega35, kateri36 je izgubil37, da38 mu nazaj dam.«39 Tudi skušnjave so ga začele motiti; huda misel je prišla v glavo, ki40 mu je natihoma rekla41: »42Spravi in tiho bodi, saj43 te nihče ne vidi; denarjev44 imaš zdaj zadosti, dokler boš živ. Zvedeti45 pa se ne more, ker živ človek za to46 nič ne ve.« Nato47 Janez proti nebesom pogleda48, se hitro50 na Boga spomni in sam sebi odgovori: »52Res da53 me nihče ne vidi, pa vidi54 me Bog55, pred Bogom56 ne morem nič skriti. Kaj mi pomaga krivično blago ali najdeno, ker ni moje; kako bi ga mogel57 z mirno vestjo uživati?58 Ne, ne, ne obdržim59 ne krajcarja60. Nikdar ne61 bom pozabil materinega62 nauka, ki64 so mi ga65 večkrat rekli: Fant, kadar67 kaj najdeš, ne misli, da68 je tvoje;69 daj nazaj! Zvedi,70 čigavo je, daj oznaniti;71 gospodar se bo kmalu72 dobil. Tako73
jo previdnost pod drevesom hvali2, priteče3 kodrast pes tudi pod drevo v senco in se zraven Janeza uleže5. Janez zagleda, da6 je pes nekaj rdečega7 v gobcu prinesel.8 Janez psa hitro spodi in koder spusti10, kar je prinesel11. Bila je lepa štirioglata mošnjica12 iz žlahtnega rdečega13 usnja, kakršne imajo14 le gospodje navado pri15 sebi nositi, da17 pisma ali kake druge tenke18 reči hranijo. Janez jo odpre, pa kako se začudi,19 ko najde notri20 dvanajst bankovcev21 po tisoč22 goldinarjev, šest po petsto23 goldinarjev in še več drugih pisem, katerih25 ni poznal. Zraven je bil tudi grozno26 lep zlat prstan;27 kamenci so se lesketali28, da se mu je bleščalo29. Janez Svetin vse to pregleduje in misli: »30O revež, kdorkoli32 si to izgubil! Želim, prej33 ko je mogoče,34 najti tistega35, kateri36 je izgubil37, da38 mu nazaj dam.«39 Tudi skušnjave so ga začele motiti; huda misel je prišla v glavo, ki40 mu je natihoma rekla41: »42Spravi in tiho bodi, saj43 te nihče ne vidi; denarjev44 imaš zdaj zadosti, dokler boš živ. Zvedeti45 pa se ne more, ker živ človek za to46 nič ne ve.« Nato47 Janez proti nebesom pogleda48, se hitro50 na Boga spomni in sam sebi odgovori: »52Res da53 me nihče ne vidi, pa vidi54 me Bog55, pred Bogom56 ne morem nič skriti. Kaj mi pomaga krivično blago ali najdeno, ker ni moje; kako bi ga mogel57 z mirno vestjo uživati?58 Ne, ne, ne obdržim59 ne krajcarja60. Nikdar ne61 bom pozabil materinega62 nauka, ki64 so mi ga65 večkrat rekli: Fant, kadar67 kaj najdeš, ne misli, da68 je tvoje;69 daj nazaj! Zvedi,70 čigavo je, daj oznaniti,71 gospodar se bo kmalu72 dobil. Tako73
73
[93−94]
[47−48]
[93−94]
boš pred Bogam1 in pred ljudmi pošten ostal.2 Janez je tako hitro skušnjave premagal, materni3 nauk mu je bil dober perpomočik4. V aršet5 spravi lepo mošnico6 in gre počasi domu7 z resničnimi željami najdeno nazaj dati9. Vesel gre Janez Svetin proti domu ob morji,10 ne misli več na najdeno blago, kar sreča nekiga gospoda11 lepo oblečeniga12, kteri je13 ob morji14 gori in doli hodil15, zdaj naprej zdaj nazaj ves zamišljen. Njegov obraz je bil prepaden in bled,18 ves je bil v žalosti vtopljen19, de20 je bil merliču21 podoben. Svetin ga gleda in misli: Tega gospoda mora grozno22 nekaj skerbeti23, ki24 je tako zlo25 žalosten. Le26 stopi k njemu in mu reče27 prijazno: Gospod, ne zamerite, de30 vas vprašam: Kaj hudiga31 se vam je zgodilo, ker33 ste tako žalostni? Gospod bi morebiti v svoji sreči pekovskiga35 fanta še pogledal ne bil,36 in mu odgovora37 ne dal. Nesreča in nadloga pa tudi prevzetniga39 in visociga40 človeka ponižniga41 stori; torej42 gospod globoko zdihne in reče: Oh kaj me vprašaš45, ker mi pomagati46 ne moreš. Janez naravnost odgovori,49 kakor pred50 nedolžen in nepokažen mladenč51: Gospod!53 če vam jest54 ne morem pomagati, vam Bog lahko pomaga. Te besede nedolžniga mladenča56 so žalostnimu57 gospodu do serca šle,58 in ga nekoliko zbrihtale59 v Boga zaupati. Pred60 je bil gospod le v posvetne skerbi61, v barantije in kupčije zamaknjen. Na Boga je malokdaj ali pa nikoli ne mislil. Na to62 pravi gospod, prav63 govoriš. Res je, de64 mi Bog lahko pomaga, tode65 prevelika je
boš pred Bogom1 in pred ljudmi pošten ostal.«2 Janez je tako hitro skušnjave premagal, materin3 nauk mu je bil dober pripomoček4. Lepo mošnjico5 spravi v žep6 in gre počasi domov7 z resničnimi željami, da bi8 najdeno nazaj dal9. Vesel gre Janez Svetin ob morju proti domu;10 ne misli več na najdeno blago, kar sreča nekega11 lepo oblečenega gospoda12, ki hodi13 ob morju14 gori in doli, zdaj naprej zdaj nazaj,17 ves zamišljen. Njegov obraz je bil prepaden in bled;18 ves je bil v žalost vtopljen19, da20 je bil mrliču21 podoben. Svetin ga gleda in misli: Tega gospoda mora nekaj grozno skrbeti23, ker24 je tako zelo25 žalosten. Zato26 stopi k njemu in mu reče27 prijazno: »29Gospod, ne zamerite, da30 vas vprašam: Kaj se vam je hudega32 zgodilo, da33 ste tako žalostni?«34 Gospod bi morebiti v svoji sreči pekovskega35 fanta še pogledal ne bil in mu ne dal odgovora38. Nesreča in nadloga pa tudi prevzetnega39 in visokega40 človeka ponižnega41 stori. Zato42 gospod globoko zdihne in reče: »43Oh kaj me vprašaš45, ker mi ne moreš pomagati47.«48 Janez naravnost odgovori kakor prej50 nedolžen in nepokažen mladenič51: »52Gospod,53 če vam jaz54 ne morem pomagati, vam Bog lahko pomaga. «55 Te besede nedolžnega mladeniča56 so šle žalostnemu57 gospodu do srca58 in ga nekoliko osvestile,59 v Boga zaupati. Prej60 je bil gospod le v posvetne skrbi61, v barantije in kupčije zamaknjen. Na Boga je malokdaj ali pa nikoli ne mislil. Nato62 pravi gospod: »Prav63 govoriš. Res je, da64 mi Bog lahko pomaga, toda65 prevelika je
boš pred Bogom1 in pred ljudmi pošten ostal.«2 Janez je tako hitro skušnjave premagal, materin3 nauk mu je bil dober pripomoček4. Lepo mošnjico5 spravi v žep6 in gre počasi domov7 z resničnimi željami, da bi8 najdeno nazaj dal9. Vesel gre Janez Svetin ob morju proti domu;10 ne misli več na najdeno blago, kar sreča nekega11 lepo oblečenega gospoda12, ki hodi13 ob morju14 gori in doli, zdaj naprej zdaj nazaj,17 ves zamišljen. Njegov obraz je bil prepaden in bled;18 ves je bil v žalost vtopljen19, da20 je bil mrliču21 podoben. Svetin ga gleda in misli: Tega gospoda mora nekaj grozno skrbeti23, ker24 je tako zelo25 žalosten. Zato26 stopi k njemu in mu reče27 prijazno: »29Gospod, ne zamerite, da30 vas vprašam: Kaj se vam je hudega32 zgodilo, da33 ste tako žalostni?«34 Gospod bi morebiti v svoji sreči pekovskega35 fanta še pogledal ne bil in mu ne dal odgovora38. Nesreča in nadloga pa tudi prevzetnega39 in visokega40 človeka ponižnega41 stori. Zato42 gospod globoko zdihne in reče: »43Oh,44 kaj me vprašaš45, ker mi ne moreš pomagati47.«48 Janez naravnost odgovori kakor prej50 nedolžen in nepokažen mladenič51: »52Gospod,53 če vam jaz54 ne morem pomagati, vam Bog lahko pomaga.«55 Te besede nedolžnega mladeniča56 so šle žalostnemu57 gospodu do srca58 in ga nekoliko zbistrile,59 v Boga zaupati. Prej60 je bil gospod le v posvetne skrbi61, v barantije in kupčije zamaknjen. Na Boga je malokdaj ali pa nikoli ne mislil. Nato62 pravi gospod: »Prav63 govoriš. Res je, da64 mi Bog lahko pomaga, toda65 prevelika je
boš pred Bogom1 in pred ljudmi pošten ostal.«2 Janez je tako hitro skušnjave premagal, materin3 nauk mu je bil dober pripomoček4. Lepo mošnjico5 spravi v žep6 in gre počasi domov7 z resničnimi željami, da bi8 najdeno nazaj dal9. Vesel gre Janez Svetin ob morju proti domu;10 ne misli več na najdeno blago, kar sreča nekega11 lepo oblečenega gospoda12, ki hodi13 ob morju14 gori in doli, zdaj naprej,16 zdaj nazaj,17 ves zamišljen. Njegov obraz je bil prepaden in bled;18 ves je bil v žalost utopljen19, da20 je bil mrliču21 podoben. Svetin ga gleda in misli: Tega gospoda mora nekaj grozno skrbeti23, ker24 je tako zelo25 žalosten. Zato26 stopi k njemu in mu prijazno reče28: »29Gospod, ne zamerite, da30 vas vprašam: Kaj se vam je hudega32 zgodilo, da33 ste tako žalostni?«34 Gospod bi morebiti v svoji sreči pekovskega35 fanta še pogledal ne bil in mu ne dal odgovora38. Nesreča in nadloga pa tudi prevzetnega39 in visokega40 človeka ponižnega41 stori. Zato42 gospod globoko zdihne in reče: »43Oh,44 kaj me vprašuješ45, ker mi ne moreš pomagati47.«48 Janez naravnost odgovori kakor prej50 nedolžen in nepokažen mladenič51: »52Gospod,53 če vam jaz54 ne morem pomagati, vam Bog lahko pomaga.«55 Te besede nedolžnega mladeniča56 so šle žalostnemu57 gospodu do srca58 in ga nekoliko zbistrile59 v Boga zaupati. Prej60 je bil gospod le v posvetne skrbi61, v barantije in kupčije zamaknjen. Na Boga je malokdaj ali pa nikoli ne mislil. Nato62 pravi gospod: »Prav63 govoriš. Res je, da64 mi Bog lahko pomaga, toda65 prevelika je
74
[94−95]
[48]
[94−95]
moja nesreča, ne morem je preživeti, ravno1 zdaj pregledujem in premišljujem, kje bi v morje skočil in se vtopil; konec2 je mojiga3 življenja, meni ni več živeti. Janez Svetin serčno5 stopi k žalostnimu6 gospodu in reče: Gospod!8 lepo vas prosim ne storite10 tega. Če ste nesrečen11 na tem svetu, zakaj se hočete še v večno nesrečo pogrezniti.12 Kaj ne veste, de13 ta greh vam14 ne bo ne na tem ne na unim15 svetu odpušen; zakaj16 hočete upanje na božjo milost zgubiti17 in scagati.18 Ne veste, de19 po hudim20 vremenu spet lepo sonce sija.21 Če se vam zdaj hudo godi vam bo že Bog spet srečo dal. Bog pošilja nesreče, de23 nas z njimi opominja na njega ne pozabiti25. Le terdno26 v Boga zaupajte in on dobrotlivi27 oče vam bo vse to v vašo srečo obernil29. Per tih besedah je30 gospod ostermel31 in fanta debelo gleda, čez32 nekaj časa reče: Fant! dans34 si ti moj angelc varh35. Tvoje besede so me potroštale36. Gotovo bi že bile velike morske ribe moje truplo tergale,37 in z mojo dušo Bog ve kaj bi bilo, ko bi ti meni ne bil tako v serce40 govoril. Bogal41 bom perprostiga42 fanta, ne bom se vtopil43, naj se mi godi kakor hoče. Žlahtno45 je tvoje serce46 o ljubeznjivi47 fant, povej48 mi, čigav si, hvalo ti bom vedel, torej ti hočem tudi svojo nesrečo povedati. Glej, jest sim49 bil bogat, per kupčii sim50 si opomogel. Ravno po kupčiških opravilih sim51 danes zjutrej52 šel,53 in vzel s sabo skorej54 vse premoženje v rudeči mošnici55. Ko pridem do kupčije, o strah!56 sežem v aržet57, ni je bilo ni-
moja nesreča, ne morem je preživeti. Ravno1 zdaj pregledujem in premišljujem, kje bi v morje skočil in se utopil. Konec2 je mojega3 življenja, meni ni več živeti.«4 Janez Svetin srčno5 stopi k žalostnemu6 gospodu in reče: »7Gospod,8 lepo vas prosim,9 ne delajte10 tega. Če ste nesrečni11 na tem svetu, zakaj se hočete še v večno nesrečo pogrezniti?12 Kaj ne veste, da vam13 ta greh ne bo ne na tem ne na onem15 svetu odpuščen? Zakaj16 hočete upanje na božjo milost izgubiti17 in obupati?18 Ne veste, da19 po hudem20 vremenu spet lepo sonce sije?21 Če se vam zdaj hudo godi,22 vam bo že Bog spet srečo dal. Bog pošilja nesreče, da23 nas z njimi opominja, naj24 na njega ne pozabimo25. Le trdno26 v Boga zaupajte in on, dobrotljivi27 oče,28 vam bo vse to v vašo srečo obrnil29.« Pri teh besedah30 gospod ostrmi31 in fanta debelo gleda. Čez32 nekaj časa reče: »33Fant, danes34 si ti moj angel varuh35. Tvoje besede so me potolažile36. Gotovo bi že bile velike morske ribe moje truplo trgale37 in z mojo dušo Bog ve,39 kaj bi bilo, ko bi ti meni ne bil tako v srce40 govoril. Ubogal41 bom preprostega42 fanta, ne bom se utopil43, naj se mi godi,44 kakor hoče. Plemenito45 je tvoje srce,46 o ljubeznivi47 fant. Povej48 mi, čigav si, hvalo ti bom vedel, torej ti hočem tudi svojo nesrečo povedati. Glej, jaz sem49 bil bogat, pri kupčiji sem50 si opomogel. Ravno po kupčijskih opravilih sem51 danes zjutraj52 šel in vzel s seboj skoraj54 vse premoženje v rdeči mošnjici55. Ko pridem do kupčije, o strah,56 sežem v žep57, ni je bilo ni-
moja nesreča, ne morem je preživeti. Ravno1 zdaj pregledujem in premišljujem, kje bi v morje skočil in se utopil. Konec2 je mojega3 življenja, meni ni več živeti.«4 Janez Svetin srčno5 stopi k žalostnemu6 gospodu in reče: »7Gospod,8 lepo vas prosim,9 ne storite10 tega. Če ste nesrečni11 na tem svetu, zakaj se hočete še v večno nesrečo pogrezniti?12 Kaj ne veste, da vam13 ta greh ne bo ne na tem ne na onem15 svetu odpuščen? Zakaj16 hočete upanje na božjo milost izgubiti17 in obupati?18 Ne veste, da19 po hudem20 vremenu spet lepo sonce sije?21 Če se vam zdaj hudo godi,22 vam bo že Bog spet srečo dal. Bog pošilja nesreče, da23 nas z njimi opominja, naj24 na njega ne pozabimo25. Le trdno26 v Boga zaupajte in on, dobrotljivi27 oče,28 vam bo vse to v vašo srečo obrnil29.« Pri teh besedah30 gospod ostrmi31 in fanta debelo gleda. Čez32 nekaj časa reče: »33Fant, danes34 si ti moj angel varuh35. Tvoje besede so me potolažile36. Gotovo bi že bile velike morske ribe moje truplo trgale37 in z mojo dušo Bog ve,39 kaj bi bilo, ko bi ti meni ne bil tako v srce40 govoril. Ubogal41 bom preprostega42 fanta, ne bom se utopil43, naj se mi godi,44 kakor hoče. Žlahtno45 je tvoje srce,46 o ljubeznivi47 fant! Povej48 mi, čigav si, hvalo ti bom vedel, torej ti hočem tudi svojo nesrečo povedati. Glej, jaz sem49 bil bogat, pri kupčiji sem50 si opomogel. Ravno po kupčijskih opravkih sem51 danes zjutraj52 šel in vzel s seboj skoraj54 vse premoženje v rdeči mošnjici55. Ko pridem do kupčije, o strah,56 sežem v žep57, ni je bilo ni-
moja nesreča, ne morem je preživeti. Ravno1 zdaj pregledujem in premišljujem, kje bi v morje skočil in se utopil. Konec2 je mojega3 življenja, meni ni več živeti.«4 Janez Svetin srčno5 stopi k žalostnemu6 gospodu in reče: »7Gospod,8 lepo vas prosim,9 ne storite10 tega. Če ste nesrečni11 na tem svetu, zakaj se hočete še v večno nesrečo pogrezniti?12 Kaj ne veste, da vam13 ta greh ne bo ne na tem ne na onem15 svetu odpuščen? Zakaj16 hočete upanje na božjo milost izgubiti17 in obupati?18 Ne veste, da19 po hudem20 vremenu spet lepo sonce sije?21 Če se vam zdaj hudo godi,22 vam bo že Bog spet srečo dal. Bog pošilja nesreče, da23 nas z njimi opominja, naj24 na njega ne pozabimo25. Le trdno26 v Boga zaupajte in on, dobrotljivi27 oče,28 vam bo vse to v vašo srečo obrnil29.« Pri teh besedah30 gospod ostrmi31 in fanta debelo gleda. Čez32 nekaj časa reče: »33Fant, danes34 si ti moj angel varuh35. Tvoje besede so me potolažile36. Gotovo bi že bile velike morske ribe moje truplo trgale37 in z mojo dušo,38 Bog ve,39 kaj bi bilo, ko bi ti meni ne bil tako v srce40 govoril. Ubogal41 bom preprostega42 fanta, ne bom se utopil43, naj se mi godi,44 kakor hoče. Žlahtno45 je tvoje srce,46 o ljubeznivi47 fant! Povej48 mi, čigav si, hvalo ti bom vedel, torej ti hočem tudi svojo nesrečo povedati. Glej, jaz sem49 bil bogat, pri kupčiji sem50 si opomogel. Ravno po kupčijskih opravkih sem51 danes zjutraj52 šel in vzel s seboj skoraj54 vse premoženje v rdeči mošnjici55. Ko pridem do kupčije, o strah,56 sežem v žep57, ni je bilo ni-
75
[95−96]
[48−49]
[95−96]
kjer mošnice,1 urno se vernem2, tečem nazaj iskat, išem3 in išem4 pa je ne najdem. Več ko desetkrat sim5 že dans6 to pot storil, pa vse zastonj7. Janez je zdaj spoznal, de ta9 je pravi gospodar najdene mošne11, vender jo12 noče pred13 pokazati, de14 reče gospodu: Morebiti vam zamorem zvediti tistiga16, kdor17 jo je našel, povejte18 mi, koliko je bilo noter.19 Gospod pravi: Bilo je noter 12 bankovcov21 po 100022 goldinarjev, 623 po 5 sto24, druge25 pisma so bile26 pa dobivne27 pisma, ki se po nemško veksel imenujejo28, tolike vrednosti, de29 ti ne morem izreči. Zraven je bilo pet zlatih cekinov in grozno30 lep drag perstan,31 s takimi žlahtnimi32 kamenci, de33 je veliko vreden. Ko bi kdo meni vse to nazaj prinesel mu rad 100035 goldinarjev dam,36 če bi37 pa še več hotel, bi tudi rad dal, kolikor bi sam zmislil. Janez, kteri41 je zdaj za gotovo42 spoznal, de43 je to pravi gospodar najdene mošne44, spodobno reče: Gospod!46 ali vam nisim47 prav pravil, de48 le v Boga zaupajte in nič žaliga si49 ne storite? glejte50 kako kmalo51 vas Bog potrošta.52 S temi besedami potegne mošno53 iz aržeta54 rekoč: Ali je to tista vaša zgubljena mošna56? Gospod jo ugleda in zavpije, moja58, moja,59 in od veselja mu skorej60 težko pride. Gospod fanta61 objame, od veselja joka in pravi: Pošteni fant! koliko64 hočeš de65 ti dam zdaj, ker si meni66 toliko dobriga67 storil, le68 povej, le povej hitro, koliko hočeš, kaj si zbereš69. Tavžent70 goldinarjev sim71 sam obljubil, pa ti moraš več vzeti. Ti si me otel od72 nesrečne smerti73. Janez na to74 reče: Veseli me, de sim praviga76
kjer mošnjice;1 urno se vrnem2, tečem nazaj iskat, iščem3 in iščem,4 pa je ne najdem. Več ko desetkrat sem5 že danes6 to pot storil, pa vse zaman7.«8 Janez je zdaj spoznal, da9 je ta10 pravi gospodar najdene mošnje11, vendar je12 noče prej13 pokazati, da14 reče gospodu: »15Morebiti vam morem zvedeti tistega16, ki17 jo je našel. Povejte18 mi, koliko je bilo notri!«19 Gospod pravi: »20Bilo je notri dvanajst bankovcev21 po tisoč22 goldinarjev, šest23 po pet sto24, druga25 pisma so bila26 pa dobivna27 pisma, ki se imenujejo menice28, tolike vrednosti, da29 ti ne morem izreči. Zraven je bilo pet zlatih cekinov in silno30 lep, drag prstan31 s takimi kamenci, da33 je veliko vreden. Ko bi kdo meni vse to nazaj prinesel,34 mu rad tisoč35 goldinarjev dam;36 če pa bi38 še več hotel, bi tudi rad dal, kolikor bi sam zmislil.«40 Janez, ki41 je zdaj zatrdno42 spoznal, da43 je to pravi gospodar najdene mošnje44, spodobno reče: »45Gospod,46 ali vam nisem47 prav pravil, da48 le v Boga zaupajte in si nič žalega49 ne storite? Glejte,50 kako kmalu51 vas Bog potolaži!«52 S temi besedami potegne mošnjo53 iz žepa,54 rekoč: »55Ali je to tista vaša izgubljena mošnja56?«57 Gospod jo ugleda in zavpije: »Moja58, moja!«59 in od veselja mu skoraj60 težko pride. Gospod objame fanta62, od veselja joka in pravi: »63Pošteni fant! Koliko64 hočeš, da65 ti dam zdaj, ker si mi66 toliko dobrega67 storil? Le68 povej, le povej hitro, koliko hočeš, kaj si izbereš69. Tisoč70 goldinarjev sem71 sam obljubil, pa ti moraš več vzeti. Ti si me otel nesrečne smrti73.« Janez nato74 reče: »75 Veseli me, da sem dobil pravega76
kjer mošnjice;1 urno se vrnem2, tečem nazaj iskat, iščem3 in iščem,4 pa je ne najdem. Več ko desetkrat sem5 že danes6 to pot storil, pa vse zaman7.«8 Janez je zdaj spoznal, da9 je ta10 pravi gospodar najdene mošnje11, vendar je12 noče prej13 pokazati, da14 reče gospodu: »15Morebiti vam morem zvedeti tistega16, ki17 jo je našel. Povejte18 mi, koliko je bilo notri!«19 Gospod pravi: »20Bilo je notri dvanajst bankovcev21 po tisoč22 goldinarjev, šest23 po pet sto24, druga25 pisma so bila26 pa dobivna27 pisma, ki se imenujejo menice28, tolike vrednosti, da29 ti ne morem izreči. Zraven je bilo pet zlatih cekinov in grozno30 lep, drag prstan31 s takimi kamenci, da33 je veliko vreden. Ko bi kdo meni vse to nazaj prinesel,34 mu rad tisoč35 goldinarjev dam;36 če pa bi38 še več hotel, bi tudi rad dal, kolikor bi sam zmislil.«40 Janez, ki41 je zdaj zatrdno42 spoznal, da43 je to pravi gospodar najdene mošnje44, spodobno reče: »45Gospod,46 ali vam nisem47 prav pravil, da48 le v Boga zaupajte in si nič žalega49 ne storite? Glejte,50 kako kmalu51 vas Bog potolaži!«52 S temi besedami potegne mošnjo53 iz žepa,54 rekoč: »55Ali je to tista vaša izgubljena mošnja56?«57 Gospod jo ugleda in zavpije: »Moja58, moja59 in od veselja mu skoraj60 težko pride. Gospod objame fanta62, od veselja joka in pravi: »63Pošteni fant! Koliko64 hočeš, da65 ti dam zdaj, ker si mi66 toliko dobrega67 storil? Le68 povej, le povej hitro, koliko hočeš, kaj si izbereš69. Tisoč70 goldinarjev sem71 sam obljubil, pa ti moraš več vzeti. Ti si me otel nesrečne smrti73.« Janez nato74 reče: »75Veseli me, da sem dobil pravega76
kjer mošnjice;1 urno se vrnem2, tečem nazaj iskat, iščem3 in iščem,4 pa je ne najdem. Več ko desetkrat sem5 že danes6 to pot storil, pa vse zaman7.«8 Janez je zdaj spoznal, da9 je ta10 pravi gospodar najdene mošnje11, vendar je12 noče prej13 pokazati, da14 reče gospodu: »15Morebiti vam morem zvedeti tistega16, ki17 jo je našel. Povejte18 mi, koliko je bilo notri!«19 Gospod pravi: »20Bilo je notri dvanajst bankovcev21 po tisoč22 goldinarjev, šest23 po petsto24, druga25 pisma so bila26 pa dobivna ali menjavska27 pisma, ki se po nemško veksel imenujejo28, tolike vrednosti, da29 ti ne morem izreči. Zraven je bilo pet zlatih cekinov in grozno30 lep, drag prstan31 s takimi žlahtnimi32 kamenci, da33 je veliko vreden. Ko bi kdo meni vse to nazaj prinesel,34 mu rad tisoč35 goldinarjev dam;36 če pa bi38 še več hotel, bi tudi rad dal, kolikor bi si39 sam zmislil.«40 Janez, ki41 je zdaj zatrdno42 spoznal, da43 je to pravi gospodar najdene mošnje44, spodobno reče: »45Gospod,46 ali vam nisem47 prav pravil, da48 le v Boga zaupajte in si nič žalega49 ne storite? Glejte,50 kako kmalu51 vas Bog potolaži!«52 S temi besedami potegne mošnjo53 iz žepa,54 rekoč: »55Ali je to tista vaša izgubljena mošnja56?«57 Gospod jo ugleda in zavpije: »Moja58, moja59 in od veselja mu skoraj60 težko pride. Gospod objame fanta62, od veselja joka in pravi: »63Pošteni fant! Koliko64 hočeš, da65 ti dam zdaj, ker si mi66 toliko dobrega67 storil? Le68 povej, le povej hitro, koliko hočeš, kaj si izbereš69. Tisoč70 goldinarjev sem71 sam obljubil, pa ti moraš več vzeti. Ti si me otel nesrečne smrti73.« Janez nato74 reče: »75Veseli me, da sem dobil pravega76
76
[95−96]
[49]
[96−97]
gospodarja dobil,1 in dal premoženje,3 čigar je, ne4 vzamem pa nič nič, ko bi me ne vem kako silili. Zdaj se gospod še le7 prav čudi, de8 fant nič daru noče,9 in de10 se tako terdno11 brani,12 zato ga vpraša: Fant povej mi, zakaj vender15 nič nočeš od mene vzeti, ko si mi toliko dobriga16 storil? Fant Janez ob kratkim18 odgovori: Zakaj bom od vas jemal, ker nič zaslužil nisim; de sim21 vam nazaj dal kar sim23 našel, to je bila moja dolžnost. Sim vesel24, de sim25 se ptujiga26 blaga kmalo znebil27. Če sim28 pa s tem kaj vam pomagal, ker sim29 vas malo na Boga spomnil, mi bo že Bog poplačal, vašiga dnarja30 pa nočem. Hvalite Boga za to srečo ne mene, Bog vas je hotel skusiti. Meni tudi nič32 ni treba, pravi fant nadalej; jesti35 in piti imam, obleko mi napravijo, per36 dobrih ljudeh sim37, radi me imajo. Gospod ko38 vidi, de39 fant nič daru vzeti noče, vzame mošno40 v roke, jo odpre in pravi: Fant!42 vsaj to mi povej kako ti je ime in perimk44, kaj si in kje si. Fant pravi: Janez mi je ime, pišem se Svetin, pekovski fant sim per47 peku pred rudečim mostam48 v Terstu49. Gospod vse to s plaibesam51 zapiše,52 in Janezu en cekin v aržet53 porine in gre. Janez pa reče: Bog vas obvari.55
gospodarja in dal premoženje;3 čigar je. Ne4 vzamem pa nič,5 nič, ko bi me ne vem kako silili.«6 Zdaj se gospod šele7 prav čudi, da8 fant nič daru noče in da10 se tako trdno11 brani;12 zato ga vpraša: »13Fant,14 povej mi, zakaj vendar15 nič nočeš od mene vzeti, ko si mi toliko dobrega16 storil?«17 Fant Janez ob kratkem18 odgovori: »19Zakaj bom od vas jemal, ker nisem20 nič zaslužil. Da sem21 vam nazaj dal,22 kar sem23 našel, to je bila moja dolžnost. Vesel sem24, da sem25 se tujega26 blaga kmalu iznebil27. Če sem28 pa s tem kaj vam pomagal, ker sem29 vas malo na Boga spomnil, mi bo že Bog poplačal, vašega denarja30 pa nočem. Hvalite Boga za to srečo,31 ne mene, Bog vas je hotel skusiti. Meni tudi nič32 ni treba,«34 pravi fant nadalje. »Jesti35 in piti imam, obleko mi napravijo, pri36 dobrih ljudeh sem37, radi me imajo.« Ko gospod38 vidi, da39 fant nič daru vzeti noče, vzame mošnjo40 v roke, jo odpre in pravi: »41Fant,42 vsaj to mi povej,43 kako ti je ime in priimek44, kaj si in kje si.«45 Fant pravi: »46Janez mi je ime, pišem se Svetin, pekovski fant sem pri47 peku pred rdečim mostom48 v Trstu49. Gospod vse to s svinčnikom51 zapiše in Janezu en cekin v žep53 porine in gre. Janez pa reče: »54Bog vas obvaruj!«55
gospodarja in dal premoženje,3 čigar je. Ne4 vzamem pa nič,5 nič, ko bi me ne vem kako silili.«6 Zdaj se gospod šele7 prav čudi, da8 fant nič daru noče in da10 se tako trdno11 brani;12 zato ga vpraša: »13Fant,14 povej mi, zakaj vendar15 nič nočeš od mene vzeti, ko si mi toliko dobrega16 storil?«17 Fant Janez ob kratkem18 odgovori: »19Zakaj bom od vas jemal, ker nisem20 nič zaslužil. Da sem21 vam nazaj dal,22 kar sem23 našel, to je bila moja dolžnost. Vesel sem24, da sem25 se tujega26 blaga kmalu znebil27. Če sem28 pa s tem kaj vam pomagal, ker sem29 vas malo na Boga spomnil, mi bo že Bog poplačal, vašega denarja30 pa nočem. Hvalite Boga za to srečo,31 ne mene, Bog vas je hotel skusiti. Meni tudi ni nič33 treba,«34 pravi fant nadalje. »Jesti35 in piti imam, obleko mi napravijo, pri36 dobrih ljudeh sem37, radi me imajo.« Ko gospod38 vidi, da39 fant nič daru vzeti noče, vzame mošnjo40 v roke, jo odpre in pravi: »41Fant,42 vsaj to mi povej,43 kako ti je ime in priimek44, kaj si in kje si.«45 Fant pravi: »46Janez mi je ime, pišem se Svetin, pekovski fant sem pri47 peku pred rdečim mostom48 v Trstu49.«50 Gospod vse to s svinčnikom51 zapiše in Janezu en cekin v žep53 porine in gre. Janez pa reče: »54Bog vas obvaruj!«55
gospodarja in dal tistemu2 premoženje,3 čigar je. Ne4 vzamem pa nič,5 nič, ko bi me ne vem kako silili.«6 Zdaj se gospod šele7 prav čudi, da8 fant nič daru noče in da10 se tako trdno11 brani;12 zato ga vpraša: »13Fant,14 povej mi, zakaj vendar15 nič nočeš od mene vzeti, ko si mi toliko dobrega16 storil?«17 Fant Janez ob kratkem18 odgovori: »19Zakaj bom od vas jemal, ker nisem20 nič zaslužil. Da sem21 vam nazaj dal,22 kar sem23 našel, to je bila moja dolžnost. Vesel sem24, da sem25 se tujega26 blaga kmalu znebil27. Če sem28 pa s tem kaj vam pomagal, ker sem29 vas malo na Boga spomnil, mi bo že Bog poplačal, vašega denarja30 pa nočem. Hvalite Boga za to srečo,31 ne mene, Bog vas je hotel skusiti. Meni tudi ni nič33 treba,«34 pravi fant nadalje. »Jesti35 in piti imam, obleko mi napravijo, pri36 dobrih ljudeh sem37, radi me imajo.« Ko gospod38 vidi, da39 fant nič daru vzeti noče, vzame mošnjo40 v roke, jo odpre in pravi: »41Fant,42 vsaj to mi povej,43 kako ti je ime in priimek44, kaj si in kje si.«45 Fant pravi: »46Janez mi je ime, pišem se Svetin, pekovski fant sem pri47 peku pred rdečim mostom48 v Trstu49.«50 Gospod vse to s svinčnikom51 zapiše in Janezu en cekin v žep53 porine in gre. Janez pa reče: »54Bog vas obvaruj!«55
77
[96−97]
[50]
[98−99]
II.1 Janez Svetin per velkim tergovcu2 v Terstu.3
II Janez Svetin pri velikem trgovcu2 v Trstu3
II Janez Svetin pri velikem trgovcu2 v Trstu3
II Janez Svetin pri velikem trgovcu2 v Trstu3
Z veselim sercam1 pride Janez proti večeru domu,2 in hitro da sohranit3 zlati cekin svojimu4 gospodarju. Kje si dobil ta dnar,6 ga vpraša gospodar?7 Veš de8 velja devet goldinarjev? Janez pravi: Nekaj sim11 našel in nazaj dal gospodu, kteri12 je zgubil13, on mi ga je dal. Silil me je več vzeti, pa nisim14 hotel. Janezovi tovarši16 pa so ga za norca deržali17 rekoč: Zakaj nisi več vzel neumnež, kako20 lahko bi bil ti21 obogatel!22 Janez pa druziga23 ni rekel,24 kakor to: Nisim zaslužil,25 pa nisim26 vzel, kar27 ne zaslužim pa tudi ne vzamem! če29 mi je Bog kaj namenil mi bo že dal. Drugo jutro precej31 pridejo trije gospodje k peku po fantu vprašat32. Nimate vi fanta, mu pravijo, kterimu35 je Janez Svetin ime, radi36 bi ga vidili37 in z njim govorili. Mojster pek reče: Imamo ga, ni ga ravno doma, pa kmalo40 pride. Smem vprašati, pravi pek, kaj bi mu radi? gospodov eden43 odgovori: Fanta vam bomo vzeli. Na to45 se mojster46 ustraši in pravi: Za božjo voljo, kaj je naredil, gotovo48 je cekin ukradel, kteriga49 je včerej spravit50 dal; tega bi ne bil nikoli od fanta51 mislil. Gospodje so se pa posmehvali53. Med tem54 fant pride55, ugleda tri gospode,56 in precej med njimi spozna uniga58, kterimu59 je včerej60 najdeno blago nazaj dal, in mu reče: Kaj vam nisim vsiga62 nazaj dal, ki63 ste za mano prišli? Gospod pravi:
Z veselim srcem1 pride Janez proti večeru domov2 in hitro da shraniti3 zlati cekin svojemu4 gospodarju. »5Kje si dobil ta denar?«6 ga vpraša gospodar. »7Veš, da8 velja devet goldinarjev?«9 Janez pravi: »10Nekaj sem11 našel in nazaj dal gospodu, kateri12 je izgubil13, on mi ga je dal. Silil me je več vzeti, pa nisem14 hotel.«15 Janezovi tovariši16 pa so ga za norca držali,17 rekoč: »18Zakaj nisi več vzel,19 neumnež? Kako20 lahko bi bil obogatel?«22 Janez pa ni rekel drugega24 kakor to: »Nisem zaslužil25 pa nisem26 vzel; česar27 ne zaslužim,28 pa tudi ne vzamem. Če29 mi je Bog kaj namenil,30 mi bo že dal.« Precej drugo jutro31 pridejo trije gospodje k peku po fantu vpraševat32. »33Nimate vi fanta,«34 mu pravijo, »kateremu35 je Janez Svetin ime? Radi36 bi ga videli37 in z njim govorili.«38 Mojster pek reče: »39Imamo ga, ni ga ravno doma, pa kmalu40 pride. Smem vprašati,«41 pravi pek, »42kaj bi mu radi?« Eden izmed gospodov43 odgovori: »44Fanta vam bomo vzeli.« Nato45 se gospodar46 ustraši in pravi: »47Za božjo voljo, kaj je naredil? Gotovo48 je cekin ukradel, katerega49 je včeraj spraviti50 dal; tega bi ne bil nikoli o fantu51 mislil.«52 Gospodje so se pa smehljali53. Medtem pride54 fant, ugleda tri gospode in precej spozna57 med njimi onega58, kateremu59 je včeraj60 najdeno blago nazaj dal, in mu reče: »61Kaj vam nisem vsega62 nazaj dal, ker63 ste za mano prišli?«64 Gospod pravi:
Z veselim srcem1 pride Janez proti večeru domov2 in hitro da shraniti3 zlati cekin svojemu4 gospodarju. »5Kje si dobil ta denar?«6 ga vpraša gospodar. »7Veš, da8 velja devet goldinarjev?«9 Janez pravi: »10Nekaj sem11 našel in nazaj dal gospodu, kateri12 je izgubil13, on mi ga je dal. Silil me je več vzeti, pa nisem14 hotel.«15 Janezovi tovariši16 pa so ga za norca držali,17 rekoč: »18Zakaj nisi več vzel,19 neumnež? Kako20 lahko bi bil obogatel22 Janez pa ni rekel drugega24 kakor to: »Nisem zaslužil25 pa nisem26 vzel; česar27 ne zaslužim,28 pa tudi ne vzamem. Če29 mi je Bog kaj namenil,30 mi bo že dal.« Precej drugo jutro31 pridejo trije gospodje k peku po fantu vprašat32. »33Nimate vi fanta,«34 mu pravijo, »kateremu35 je Janez Svetin ime? Radi36 bi ga videli37 in z njim govorili.«38 Mojster pek reče: »39Imamo ga, ni ga ravno doma, pa kmalu40 pride. Smem vprašati,«41 pravi pek, »42kaj bi mu radi?« Eden izmed gospodov43 odgovori: »44Fanta vam bomo vzeli.« Nato45 se gospodar46 ustraši in pravi: »47Za božjo voljo, kaj je naredil? Gotovo48 je cekin ukradel, katerega49 je včeraj spravit50 dal; tega bi ne bil nikoli o fantu51 mislil.«52 Gospodje so se pa smehljali53. Medtem pride54 fant, ugleda tri gospode in precej spozna57 med njimi onega58, kateremu59 je včeraj60 najdeno blago nazaj dal, in mu reče: »61Kaj vam nisem vsega62 nazaj dal, ker63 ste za mano prišli?«64 Gospod pravi:
Z veselim srcem1 pride Janez proti večeru domov2 in hitro da shraniti3 zlati cekin svojemu4 gospodarju. »5Kje si dobil ta denar!«6 ga vpraša gospodar. »7Veš, da8 velja devet goldinarjev?«9 Janez pravi: »10Nekaj sem11 našel in nazaj dal gospodu, kateri12 je izgubil13, on mi ga je dal. Silil me je več vzeti, pa nisem14 hotel.«15 Janezovi tovariši16 pa so ga za norca držali,17 rekoč: »18Zakaj nisi več vzel,19 neumnež? Kako20 lahko bi bil obogatel!«22 Janez pa ni rekel drugega24 kakor to: »Nisem zaslužil,25 pa nisem26 vzel; česar27 ne zaslužim,28 pa tudi ne vzamem. Če29 mi je Bog kaj namenil,30 mi bo že dal.« Precej drugo jutro31 pridejo trije gospodje k peku po fantu vprašat32. »33Nimate vi fanta,«34 mu pravijo, »kateremu35 je Janez Svetin ime? Radi36 bi ga videli37 in z njim govorili.«38 Mojster pek reče: »39Imamo ga, ni ga ravno doma, pa kmalu40 pride. Smem vprašati,«41 pravi pek, »42kaj bi mu radi?« Eden izmed gospodov43 odgovori: »44Fanta vam bomo vzeli.« Nato45 se gospodar46 ustraši in pravi: »47Za božjo voljo, kaj je naredil? Gotovo48 je cekin ukradel, katerega49 je včeraj spravit50 dal; tega bi ne bil nikoli o fantu51 mislil.«52 Gospodje so se pa smehljali53. Medtem pride54 fant, ugleda tri gospode in precej spozna57 med njimi onega58, kateremu59 je včeraj60 najdeno blago nazaj dal, in mu reče: »61Kaj vam nisem vsega62 nazaj dal, ker63 ste za mano prišli?«64 Gospod pravi:
78
[97−98]
[50−51]
[99−100]
Vse vse, le prišel sim3 prosit tvojiga4 gospodarja in tebe, če bi hotel ti z manoj5 iti in per6 meni ostati; dobro7 ti bo svoje žive dni, ker si tako veliko dobroto meni9 storil. Tisti gospod pa je bil veliki tergovc11 v Terstu12, imenitin13 gospod, una14 dva sta bila mestna pisarja, de15 sta v pričo16 peka zapisala, de tergovc17 hoče Svetina18 fanta preskerbeti19 do smerti20. Torej21 vpraša gospod: Janez si dovoljin24 z mano25 iti in per26 meni biti; imel27 boš kar boš hotel, učil se boš kupčije, pomagal boš per barantii29. Janez reče: Grem rad31, če me gospodar pusti; brez njegoviga32 dovoljenja ne grem, on mi je že veliko dobriga33 storil. Pekovski mojster, kterimu35 je tergovc36 vse dopovedal, kako lepo se je Janez zaderžal,37 in ga pred nesrečo obvarval38, se oberne39 v fanta rekoč: Janez! Nerad42 te pustim od hiše, zato ko43 si zvest in priden; rad bi te imel; ker44 pa te ta gospod hočejo,45 in te do smerti preskerbe46, te je sreča došla. Ne bom ti branil,47 pojdi le pojdi z gospodam,49 in tudi za naprej bodi tako priden in zvest, kakor si bil do zdej; srečo50 ti bo Bog dal. Grem pravi zdaj52 Janez, pa prosim samo to, de54 me v šolo pošiljate, ker imam velike želje,55 se kaj več naučiti. Gospod mu vse obljubi; vender preden57 se loči58, se mu je tako vžalilo60, de61 je na glas jokal62. Lepo se potem zahvali svojimu63 mojstru, mu roko kušne64 in gre. Svetin, zdaj so ga le tako klicali, je per svojim novim gospodarji nar veči65 veselje imel v tem, de66 je v šolo hodil. Zvesto in pridno se je učil,67 pa tudi v drugih rečeh
»1Vse,2 vse, le prišel sem3 prosit tvojega4 gospodarja in tebe, če bi hotel ti z menoj5 iti in pri6 meni ostati. Dobro7 ti bo svoje žive dni, ker si meni8 tako veliko dobroto storil.«10 Tisti gospod pa je bil veliki trgovec11 v Trstu12, imeniten13 gospod, ona14 dva sta bila mestna pisarja, da15 sta vpričo16 peka zapisala, da17 hoče trgovec18 fanta Svetina preskrbeti19 do smrti20. Zatorej21 vpraša gospod: »22Janez, ali23 si dovoljen24 z menoj25 iti in pri26 meni biti? Imel27 boš,28 kar boš hotel, učil se boš kupčije, pomagal boš pri trgovanju29. «30 Janez reče: »Rad grem31, če me gospodar pusti; brez njegovega32 dovoljenja ne grem, on mi je že veliko dobrega33 storil.«34 Pekovski mojster, kateremu35 je trgovec36 vse dopovedal, kako lepo se je Janez vedel37 in ga pred nesrečo obvaroval38, se obrne39 v fanta,40 rekoč: »41Janez, nerad42 te pustim od hiše, zato ker43 si zvest in priden; rad bi te imel. Ker44 pa te ta gospod hočejo in te do smrti preskrbe46, te je sreča došla. Ne bom ti branil;47 pojdi,48 le pojdi z gospodom49 in tudi za naprej bodi tako priden in zvest, kakor si bil do zdaj! Srečo50 ti bo Bog dal.« »51Grem pravi52 Janez, »53pa prosim samo to, da54 me v šolo pošiljate, ker imam velike želje,55 se kaj več naučiti.«56 Gospod mu vse obljubi. Preden pa57 se je ločil58, se mu je vendar59 tako užalilo60, da61 je na glas zajokal62. Lepo se potem zahvali svojemu63 mojstru, mu roko poljubi64 in gre. Svetin, zdaj so ga le tako klicali, je pri svojem novem gospodarju največje65 veselje imel v tem, da66 je v šolo hodil. Zvesto in pridno se je učil pa tudi v drugih rečeh
»1Vse,2 vse, le prišel sem3 prosit tvojega4 gospodarja in tebe, če bi hotel ti z menoj5 iti in pri6 meni ostati. Dobro7 ti bo svoje žive dni, ker si meni8 tako veliko dobroto storil.«10 Tisti gospod pa je bil veliki trgovec11 v Trstu12, imeniten13 gospod, ona14 dva sta bila mestna pisarja, da15 sta vpričo16 peka zapisala, da17 hoče trgovec18 fanta Svetina preskrbeti19 do smrti20. Zatorej21 vpraša gospod: »22Janez, ali23 si dovoljen24 z menoj25 iti in pri26 meni biti? Imel27 boš,28 kar boš hotel, učil se boš kupčije, pomagal boš pri trgovanju29.«30 Janez reče: »Rad grem31, če me gospodar pusti; brez njegovega32 dovoljenja ne grem, on mi je že veliko dobrega33 storil.«34 Pekovski mojster, kateremu35 je trgovec36 vse dopovedal, kako lepo se je Janez vedel37 in ga pred nesrečo obvaroval38, se obrne39 v fanta,40 rekoč: »41Janez, nerad42 te pustim od hiše, zato ker43 si zvest in priden; rad bi te imel. Ker44 pa te ta gospod hočejo in te do smrti preskrbe46, te je sreča došla. Ne bom ti branil;47 pojdi,48 le pojdi z gospodom49 in tudi za naprej bodi tako priden in zvest, kakor si bil do zdaj! Srečo50 ti bo Bog dal.« »51Grem,« pravi52 Janez, »53pa prosim samo to, da54 me v šolo pošiljate, ker imam velike želje,55 se kaj več naučiti.«56 Gospod mu vse obljubi. Preden pa57 se je ločil58, se mu je vendar59 tako užalilo60, da61 je na glas zajokal62. Lepo se potem zahvali svojemu63 mojstru, mu roko poljubi64 in gre. Svetin, zdaj so ga le tako klicali, je pri svojem novem gospodarju največje65 veselje imel v tem, da66 je v šolo hodil. Zvesto in pridno se je učil pa tudi v drugih rečeh
»1Vse,2 vse, le prišel sem3 prosit tvojega4 gospodarja in tebe, če bi hotel ti z menoj5 iti in pri6 meni ostati. Dobro7 ti bo svoje žive dni, ker si meni8 tako veliko dobroto storil.«10 Tisti gospod pa je bil velik trgovec11 v Trstu12, imeniten13 gospod, ona14 dva sta bila mestna pisarja, da15 sta vpričo16 peka zapisala, da17 hoče trgovec18 fanta Svetina preskrbeti19 do smrti20. Zatorej21 vpraša gospod: »22Janez, ali23 si dovoljen24 z menoj25 iti in pri26 meni biti? Imel27 boš,28 kar boš hotel, učil se boš kupčije, pomagal boš pri trgovanju29.«30 Janez reče: »Rad grem31, če me gospodar pusti; brez njegovega32 dovoljenja ne grem, on mi je že veliko dobrega33 storil.«34 Pekovski mojster, kateremu35 je trgovec36 vse dopovedal, kako lepo se je Janez vedel37 in ga pred nesrečo obvaroval38, se obrne39 v fanta,40 rekoč: »41Janez, nerad42 te pustim od hiše, zato ker43 si zvest in priden; rad bi te imel. Ker44 pa te ta gospod hočejo in te do smrti preskrbe46, te je sreča došla. Ne bom ti branil;47 pojdi,48 le pojdi z gospodom49 in tudi za naprej bodi tako priden in zvest, kakor si bil do zdaj! Srečo50 ti bo Bog dal.« »51Grem,« pravi zdaj52 Janez, »53pa prosim samo to, da54 me v šolo pošiljate, ker imam velike želje se kaj več naučiti.«56 Gospod mu vse obljubi. Preden pa57 se je ločil58, se mu je vendar59 tako užalilo60, da61 je na glas zajokal62. Lepo se potem zahvali svojemu63 mojstru, mu roko poljubi64 in gre. Svetin, zdaj so ga le tako klicali, je pri svojem novem gospodarju največje65 veselje imel v tem, da66 je v šolo hodil. Zvesto in pridno se je učil pa tudi v drugih rečeh
79
[98]
[51]
[100−101]
doma pridno pomagal per prodajanji1. Naučil se je francosko, laško,2 in angleško govoriti in dobro pisati, posebno3 se je v velikih rajtengah4 dobro zučil5. Vsi so ga radi imeli, zato6 ker je bil le7 toliko priden in brihten8, zraven pa toliko ponižen. Nikoli ni šel v hudo nevarno tovaršijo10, ampak ob delavnikih in praznikih je šel12 v cerkev, potem pa je doma kaj pisal ali pa dobre bukve bral. Ob kraji14 morja se je nar rajši15 sprehajat hodil; tudi16 je šel večkrat17 pod tisto drevo, kjer je bil mošnico18 z dnarji našel19, ktero20 mu je pes v gobcu pernesel21. Tisto drevo je imenoval drevo sreče,22 in tisti kraj je imenoval vesel23 kraj. Iz tistiga veseliga24 kraja je Svetin večkrat preko25 morja gledal; vnele so se v njem želje deleč deleč26 po svetu iti27, de28 bi v daljnih krajih kaj vidil29 kaj skusil. Večkrat je v mnoge kraje pisal, de30 bi za mater zvedil31, pa nikoli mu ni mogla nobena živa duša povedati, ali je mati še živa ali mertva32, ali kje de33 je. Zato je premišljeval eniga34 dne pod drevesam35 sreče: Ne vem za očeta ne za mater, Bog ve kod se morata klatiti,38 kdo ve kako se jima godi, o40 kako bi rad zanje zvedil41, de42 bi jim zdaj kaj pomagal, kar bi lahko storil, ker imam že nekaj lastniga43 premoženja. Vedno so bile v njegovim sercu veči44 želje križem sveta iti, pa se ne upa46 gospodarju v misel vzeti, ker je vedel, de47 ga ne bo pustil. Eniga48 dne pride v Terst49 velika velika barka iz francoske dežele, iz mesta ki se mu Tulon pravi. Gospodar barke sam se je tudi per52-
doma pridno pomagal pri prodajanju1. Naučil se je francosko, laško in angleško govoriti in dobro pisati. Posebno v računanju3 se je dobro izučil5. Vsi so ga radi imeli, ker je bil vendar7 toliko priden in umen8, zraven pa toliko ponižen. Nikoli ni šel v hudo,9 nevarno tovarišijo10, ampak je šel11 ob delavnikih in praznikih v cerkev, potem pa je doma kaj pisal,13 ali pa dobre bukve bral. Ob kraju14 morja se je najrajši hodil15 sprehajat. Večkrat16 je šel tudi17 pod tisto drevo, kjer je bil našel mošnjico18 z denarji19, katero20 mu je pes v gobcu prinesel21. Tisto drevo je imenoval drevo sreče in tisti kraj veseli23 kraj. S tistega veselega24 kraja je Svetin večkrat preko25 morja gledal; vnele so se v njem želje, da bi daleč, daleč26 po svetu šel27, da28 bi v daljnih krajih kaj videl,29 kaj skusil. Večkrat je v mnoge kraje pisal, da30 bi za mater zvedel31, pa nikoli mu ni mogla nobena živa duša povedati, ali je mati še živa ali mrtva32, ali kje je. Zato je nekega34 dne pod drevesom35 sreče premišljeval36: Ne vem za očeta ne za mater, Bog ve,37 kod se morata klatiti;38 kdo ve,39 kako se jima godi? O40 kako bi rad zanje zvedel41, da42 bi jim zdaj kaj pomagal, kar bi lahko storil, ker imam že nekaj lastnega43 premoženja. V njegovem srcu so bile vedno večje44 želje,45 križem sveta iti, pa si ni upal46 gospodarju v misel vzeti, ker je vedel, da47 ga ne bo pustil. Nekega48 dne pride v Trst49 velika,50 velika barka iz francoske dežele, iz mesta,51 ki se mu Tulon pravi. Gospodar barke sam se je tudi pri52-
doma pridno pomagal pri prodajanju1. Naučil se je francosko, laško in angleško govoriti in dobro pisati. Posebno v računanju3 se je dobro izučil5. Vsi so ga radi imeli, ker je bil vendar7 toliko priden in umen8, zraven pa toliko ponižen. Nikoli ni šel v hudo,9 nevarno tovarišijo10, ampak je šel11 ob delavnikih in praznikih v cerkev, potem pa je doma kaj pisal,13 ali pa dobre bukve bral. Ob kraju14 morja se je najrajši hodil15 sprehajat. Večkrat16 je šel tudi17 pod tisto drevo, kjer je bil našel mošnjico18 z denarji19, katero20 mu je pes v gobcu prinesel21. Tisto drevo je imenoval drevo sreče in tisti kraj veseli23 kraj. S tistega veselega24 kraja je Svetin večkrat preko25 morja gledal; vnele so se v njem želje, da bi daleč, daleč26 po svetu šel27, da28 bi v daljnih krajih kaj videl,29 kaj skusil. Večkrat je v mnoge kraje pisal, da30 bi za mater zvedel31, pa nikoli mu ni mogla nobena živa duša povedati, ali je mati še živa ali mrtva32, ali kje da33 je. Zato je nekega34 dne pod drevesom35 sreče premišljeval36: Ne vem za očeta ne za mater, Bog ve,37 kod se morata klatiti;38 kdo ve,39 kako se jima godi? O40 kako bi rad zanje zvedel41, da42 bi jim zdaj kaj pomagal, kar bi lahko storil, ker imam že nekaj lastnega43 premoženja. V njegovem srcu so bile vedno večje44 želje,45 križem sveta iti, pa si ni upal46 gospodarju v misel vzeti, ker je vedel, da47 ga ne bo pustil. Nekega48 dne pride v Trst49 velika,50 velika barka iz francoske dežele, iz mesta,51 ki se mu Tulon pravi. Gospodar barke sam se je tudi pri52-
doma pridno pomagal pri prodajanju1. Naučil se je francosko, laško in angleško govoriti in dobro pisati. Posebno v računanju3 se je dobro izučil5. Vsi so ga radi imeli, ker je bil vendar7 toliko priden in umen8, zraven pa toliko ponižen. Nikoli ni šel v hudo,9 nevarno tovarišijo10, ampak je šel11 ob delavnikih in praznikih v cerkev, potem pa je doma kaj pisal ali pa dobre bukve bral. Ob kraju14 morja se je najrajši hodil15 sprehajat. Večkrat16 je šel tudi17 pod tisto drevo, kjer je bil našel mošnjico18 z denarji19, katero20 mu je pes v gobcu prinesel21. Tisto drevo je imenoval drevo sreče in tisti kraj veseli23 kraj. S tistega veselega24 kraja je Svetin večkrat prek25 morja gledal; vnele so se v njem želje, da bi daleč, daleč26 po svetu šel27, da28 bi v daljnih krajih kaj videl,29 kaj skusil. Večkrat je v mnoge kraje pisal, da30 bi za mater zvedel31, pa nikoli mu ni mogla nobena živa duša povedati, ali je mati še živa ali mrtva32, ali kje da33 je. Zato je nekega34 dne pod drevesom35 sreče premišljeval36: Ne vem za očeta ne za mater, Bog ve,37 kod se morata klatiti;38 kdo ve,39 kako se jima godi? O40 kako bi rad zanje zvedel41, da42 bi jim zdaj kaj pomagal, kar bi lahko storil, ker imam že nekaj lastnega43 premoženja. V njegovem srcu so bile vedno večje44 želje križem sveta iti, pa si ni upal46 gospodarju v misel vzeti, ker je vedel, da47 ga ne bo pustil. Nekega48 dne pride v Trst49 velika,50 velika barka iz francoske dežele, iz mesta,51 ki se mu Tulon pravi. Gospodar barke sam se je tudi pri52-
80
[98−99]
[51−52]
[101−102]
peljal v Terst1 zavoljo nove kupčije z židanim blagam2. Gospodar barke3 je bil silno bogat tergovc4 ali kupec iz Tulona, perleten5 moder mož, zraven pa brumen6 in pošten. Ta pride po barantii7 v hišo Svetinoviga8 gospodarja. Ko sta kupca že svojo kupčijo obravnala,9 in se čez10 več reči11 pogovorila, reče12 Francoz Svetinovimu13 gospodarju: Skusi mi dobiti brihtniga15 človeka, kteri16 bo znal nemško, laško, francosko in angleško govoriti, zlo17 ga potrebujem per mojih18 velikih kupčijah. Imam jih več per19 hiši, taciga vender20 nimam, de21 bi vse te jezike znal govoriti,22 in pa de23 bi bil brihten per kupčii24. Dobro mu bom plačal, ne bo se ksal de25 je k meni prišel, če bo priden. Svetin je te besede slišal; bile so mu kakor meč skozi serce27, vender se28 ni upal nič reči. Skorej29 je že zinil,30 in se ponudil, vender31 je mislil: Ne spodobi se ponujati, obmolči32 in sklene skrivej svojiga33 gospodarja prositi, de34 naj ga ponudi. Svetinov gospodar reče Francozu: Imam ga že jest taciga36 človeka, kakoršniga37 vi želite dobiti, to de jest38 ga sam39 potrebujem, torej ga tudi ne dam; glejte40 ga, ravno ta le41 je;42 pokaže Svetina. Francoz prijazno Svetina pogleda44 rekoč: Ali bi pa ti ne hotel iti z manoj46 čez morje na francosko47, ko bi te gospodar pustil in pervolil48? Svetin hitro odgovori: Rad in z groznim51 veseljem bi šel, ker zdavnej52 že imam grozne53 želje iti po svetu kaj skusit55. Gospodar pa reče Francozu: Vse vam storim, tega58 fanta pa vam ne morem pustiti, ne le zato, ker mi je tako potreben, ampak on59 je moj
peljal v Trst1 zavoljo nove kupčije s svilenim blagom2. Gospodar ladje3 je bil silno bogat trgovec4 ali kupec iz Tulona, prileten,5 moder mož, zraven pa pobožen6 in pošten. Ta pride po trgovini7 v hišo Svetinovega8 gospodarja. Ko sta kupca že svojo kupčijo obravnavala9 in se o10 več rečeh11 pogovorila, je rekel12 Francoz Svetinovemu13 gospodarju: »14Skusi mi dobiti bistrega15 človeka, kateri16 bo znal nemško, laško, francosko in angleško govoriti. Zelo17 ga potrebujem pri svojih18 velikih kupčijah. Imam jih več pri19 hiši, takega vendar20 nimam, da21 bi vse te jezike znal govoriti in pa da23 bi bil bister pri kupčiji24. Dobro mu bom plačal, ne bo se kesal, da25 je k meni prišel, če bo priden.«26 Svetin je te besede slišal; bile so mu kakor meč skozi srce27, vendar se28 ni upal nič reči. Skoraj29 je že zinil in se ponudil, vendar31 je mislil: Ne spodobi se ponujati! Zato obmolkne32 in sklene skrivaj svojega33 gospodarja prositi, da34 naj ga ponudi. Svetinov gospodar reče Francozu: »35Imam ga že jaz takega36 človeka, kakršnega37 vi želite dobiti, toda sam38 ga potrebujem, torej ga tudi ne dam. Glejte40 ga, ravno tale41 je!« in42 pokaže Svetina. Francoz prijazno pogleda43 Svetina,44 rekoč: »45Ali bi pa ti ne hotel iti z menoj46 čez morje na Francosko47, ko bi te gospodar pustil in privolil48?«49 Svetin hitro odgovori: »50Rad in z velikim51 veseljem bi šel, ker imam52 že zdavnaj velike53 želje,54 iti po svetu kaj skusiti55.«56 Gospodar pa reče Francozu: »57Vse vam storim, tega58 fanta pa vam ne morem pustiti, ne le zato, ker mi je tako potreben, ampak je tudi60 moj
peljal v Trst1 zavoljo nove kupčije s svilenim blagom2. Gospodar barke3 je bil silno bogat trgovec4 ali kupec iz Tulona, prileten,5 moder mož, zraven pa pobožen6 in pošten. Ta pride po trgovini7 v hišo Svetinovega8 gospodarja. Ko sta kupca že svojo kupčijo obravnavala9 in se o10 več rečeh11 pogovorila, je rekel12 Francoz Svetinovemu13 gospodarju: »14Skusi mi dobiti bistrega15 človeka, kateri16 bo znal nemško, laško, francosko in angleško govoriti. Zelo17 ga potrebujem pri svojih18 velikih kupčijah. Imam jih več pri19 hiši, takega vendar20 nimam, da21 bi vse te jezike znal govoriti in pa da23 bi bil bister pri kupčiji24. Dobro mu bom plačal, ne bo se kesal, da25 je k meni prišel, če bo priden.«26 Svetin je te besede slišal; bile so mu kakor meč skozi srce27, vendar se28 ni upal nič reči. Skoraj29 je že zinil in se ponudil, vendar31 je mislil: Ne spodobi se ponujati! Zato obmolkne32 in sklene skrivaj svojega33 gospodarja prositi, da34 naj ga ponudi. Svetinov gospodar reče Francozu: »35Imam ga že jaz takega36 človeka, kakršnega37 vi želite dobiti, toda sam38 ga potrebujem, torej ga tudi ne dam. Glejte40 ga, ravno tale41 je!« in42 pokaže Svetina. Francoz prijazno pogleda43 Svetina,44 rekoč: »45Ali bi pa ti ne hotel iti z menoj46 čez morje na Francosko47, ko bi te gospodar pustil in privolil48?«49 Svetin hitro odgovori: »50Rad in z groznim51 veseljem bi šel, ker imam52 že zdavnaj grozne53 želje,54 iti po svetu kaj skusiti55.«56 Gospodar pa reče Francozu: »57Vse vam storim, toda58 fanta pa vam ne morem pustiti, ne le zato, ker mi je tako potreben, ampak je tudi60 moj
peljal v Trst1 zavoljo nove kupčije s svilenim blagom2. Gospodar barke3 je bil silno bogat trgovec4 ali kupec iz Tulona, prileten,5 moder mož, zraven pa pobožen6 in pošten. Ta pride po kupčiji7 v hišo Svetinovega8 gospodarja. Ko sta kupca že svojo kupčijo obravnavala9 in se o10 več rečeh11 pogovorila, je rekel12 Francoz Svetinovemu13 gospodarju: »14Skusi mi dobiti bistrega15 človeka, kateri16 bo znal nemško, laško, francosko in angleško govoriti. Zelo17 ga potrebujem pri svojih18 velikih kupčijah. Imam jih več pri19 hiši, takega vendar20 nimam, da21 bi vse te jezike znal govoriti in pa da23 bi bil bister pri kupčiji24. Dobro mu bom plačal, ne bo se kesal, da25 je k meni prišel, če bo priden.«26 Svetin je te besede slišal; bile so mu kakor meč skozi srce27, vendar si28 ni upal nič reči. Skoraj29 je že zinil in se ponudil, vendar31 je mislil: Ne spodobi se ponujati! Zato obmolkne32 in sklene skrivaj svojega33 gospodarja prositi, da34 naj ga ponudi. Svetinov gospodar reče Francozu: »35Imam ga že jaz takega36 človeka, kakršnega37 vi želite dobiti, toda sam38 ga potrebujem, torej ga tudi ne dam. Glejte40 ga, ravno tale41 je!« in42 pokaže Svetina. Francoz prijazno pogleda43 Svetina,44 rekoč: »45Ali bi pa ti ne hotel iti z menoj46 čez morje na Francosko47, ko bi te gospodar pustil in privolil48?«49 Svetin hitro odgovori: »50Rad in z groznim51 veseljem bi šel, ker imam52 že zdavnaj grozne53 želje iti po svetu kaj skusit55.«56 Gospodar pa reče Francozu: »57Vse vam storim, tega58 fanta pa vam ne morem pustiti, ne le zato, ker mi je tako potreben, ampak je tudi60 moj
81
[99−100]
[52−53]
[102−103]
dobrotnik, in vse razloži in pove2, kako se je Svetin zaderžal3. Francoz, ki4 je to slišal, še bolj sili7 in prosi8, de9 naj mu pusti Svetina. Svetin tudi sam prosi ga pustiti11 po svetu, ker ima le12 tolike želje. Gospodar ni hotel po tem več braniti, ki13 je videl, de14 fant zlo15 želi s francozam iti16. Rad grem na francosko18, je djal20 Svetin, de21 bom videl deželo, kjer so moj oče pokopani. Potem reče gospodar Svetinu: Prepustim te temu mojimu prijatlu24, kteriga25 poznam, de26 je pošten mož; per27 njem ti ne bo nič hudiga28. Želil sim29, de30 bi ti zmiram per31 meni ostal, ker nikoli ne bom pozabil, koliko si mi dobriga32 storil, ker33 pa le po svetu kaj skusiti želiš, pojdi, dovolim ti. Bodi vselej tako pameten, kakor si bil do zdej34, in Bog te ne bo za pustil35. Ko bi si36 ti utegnilo hudo goditi,37 ali bi kaj pomanjkanja mogel terpeti39, le vediti40 mi daj, kjer koli41 boš, dal ti bom, kolikor bi potrebval.42 Ko bi utegnil ob službo priti,43 in ne mogel druge dobiti, pridi nazaj, z veseljem te bom sprejel,45 in ti bom vselej hvaležen. Ne bom pozabil dobrote46 tvoje. Ti si k moji hiši žegen49 božji prinesel,50 in mene zbrihtal51. Če tudi jest med tem umerjem52, bom jerbam53 naročil za-te skerbeti54, kolikor bi ti potrebval55. Poln veselja je zdaj Svetin svojimu57 gospodarju roko kušnil58 in pametno rekel: Gospod!60 zahvalim, de61 ste mi toliko dobri; ne mene le Boga hvalite.63 Potem pelje gospodar svojiga ljubiga64 Svetina k francozu65 v kamro,66 in mu ga izroči s temi besedami: Tukaj vam izročim in perporočim zvestiga68 in pošteniga služabni69-
dobrotnik,«1 in vse razloži in pove2, kako se je Svetin vedel3. Ko4 je Francoz5 to slišal, je6 še bolj silil7 in prosil8, da9 naj mu pusti Svetina. Svetin tudi sam prosi, naj10 ga pusti11 po svetu, ker ima tolike želje. Gospodar ni hotel po tem več braniti, ker13 je videl, da14 fant zelo15 želi iti s Francozom16. »17Rad grem na Francosko18,«19 je dejal20 Svetin: »da21 bom videl deželo, kjer so moj oče pokopani.«22 Potem reče gospodar Svetinu: »23Prepustim te temu svojemu prijatelju24, katerega25 poznam, da26 je pošten mož; pri27 njem ti ne bo nič hudega28. Želel sem29, da30 bi ti zmeraj pri31 meni ostal, ker nikoli ne bom pozabil, koliko si mi dobrega32 storil. Ker33 pa le po svetu kaj skusiti želiš, pojdi, dovolim ti. Bodi vselej tako pameten, kakor si bil do zdaj34, in Bog te ne bo zapustil35. Ko bi se36 ti utegnilo hudo goditi,37 ali bi moral38 kaj pomanjkanja trpeti39, le vedeti40 mi daj in kjerkoli41 boš, dal ti bom, kolikor bi potreboval 42 Ko bi utegnil ob službo priti in ne mogel druge dobiti, pridi nazaj, z veseljem te bom sprejel in ti bom vselej hvaležen. Ne bom pozabil tvoje dobrote47. Ti si prinesel48 k moji hiši božji blagoslov50 in mene izmodril51. Četudi jaz medtem umrjem52, bom dedičem53 naročil, naj zate skrbijo54, kolikor bi ti potreboval55.«56 Poln veselja je zdaj Svetin svojemu57 gospodarju roko poljubil58 in pametno rekel: »59Gospod,60 zahvalim, da61 ste mi toliko dobri; ne mene,62 le Boga hvalite!«63 Potem pelje gospodar svojega ljubega64 Svetina k Francozu65 v sobo66 in mu ga izroči s temi besedami: »67Tukaj vam izročim in priporočim zvestega68 in poštenega služabn69-
dobrotnik,«1 in vse razloži in pove2, kako se je Svetin vedel3. Ko4 je Francoz5 to slišal, je6 še bolj silil7 in prosil8, da9 naj mu pusti Svetina. Svetin tudi sam prosi, naj10 ga pusti11 po svetu, ker ima tolike želje. Gospodar ni hotel po tem več braniti, ker13 je videl, da14 fant zelo15 želi iti s Francozom16. »17Rad grem na Francosko18,«19 je dejal20 Svetin, »da21 bom videl deželo, kjer so moj oče pokopani.«22 Potem reče gospodar Svetinu: »23Prepustim te temu svojemu prijatelju24, katerega25 poznam, da26 je pošten mož; pri27 njem ti ne bo nič hudega28. Želel sem29, da30 bi ti zmeraj pri31 meni ostal, ker nikoli ne bom pozabil, koliko si mi dobrega32 storil. Ker33 pa le po svetu kaj skusiti želiš, pojdi, dovolim ti. Bodi vselej tako pameten, kakor si bil do zdaj34, in Bog te ne bo zapustil35. Ko bi se36 ti utegnilo hudo goditi,37 ali bi moral38 kaj pomanjkanja trpeti39, le vedeti40 mi daj in, kjerkoli41 boš, dal ti bom, kolikor bi potreboval …42 Ko bi utegnil ob službo priti in ne mogel druge dobiti, pridi nazaj, z veseljem te bom sprejel in ti bom vselej hvaležen. Ne bom pozabil tvoje dobrote47. Ti si prinesel48 k moji hiši božji blagoslov50 in mene izmodril51. Četudi jaz medtem umrjem52, bom dedičem53 naročil, naj zate skrbijo54, kolikor bi ti potreboval55.«56 Poln veselja je zdaj Svetin svojemu57 gospodarju roko poljubil58 in pametno rekel: »59Gospod,60 zahvalim, da61 ste mi toliko dobri; ne mene,62 le Boga hvalite63 Potem pelje gospodar svojega ljubega64 Svetina k Francozu65 v sobo66 in mu ga izroči s temi besedami: »67Tukaj vam izročim in priporočim zvestega68 in poštenega služabn69-
dobrotnik,«1 in vse razloži, kako se je Svetin vedel3. Ko4 je Francoz5 to slišal, je6 še bolj silil7 in prosil8, da9 naj mu pusti Svetina. Svetin tudi sam prosi, naj10 ga pusti11 po svetu, ker ima tolike želje. Gospodar ni hotel po tem več braniti, ker13 je videl, da14 fant zelo15 želi iti s Francozom16. »17Rad grem na Francosko18,«19 je dejal20 Svetin, »da21 bom videl deželo, kjer so moj oče pokopani.«22 Potem reče gospodar Svetinu: »23Prepustim te temu svojemu prijatelju24, katerega25 poznam, da26 je pošten mož; pri27 njem ti ne bo nič hudega28. Želel sem29, da30 bi ti zmeraj pri31 meni ostal, ker nikoli ne bom pozabil, koliko si mi dobrega32 storil. Ker33 pa le po svetu kaj skusiti želiš, pojdi, dovolim ti. Bodi vselej tako pameten, kakor si bil do zdaj34, in Bog te ne bo zapustil35. Ko bi se36 ti utegnilo hudo goditi ali bi moral38 kaj pomanjkanja trpeti39, le vedeti40 mi daj in, kjerkoli41 boš, dal ti bom, kolikor bi potreboval.42 Ko bi utegnil ob službo priti in bi44 ne mogel druge dobiti, pridi nazaj, z veseljem te bom sprejel in ti bom vselej hvaležen. Ne bom pozabil tvoje dobrote47. Ti si prinesel48 k moji hiši božji blagoslov50 in mene izmodril51. Četudi jaz medtem umrjem52, bom dedičem53 naročil, naj zate skrbijo54, kolikor bi ti potreboval55.«56 Poln veselja je zdaj Svetin svojemu57 gospodarju roko poljubil58 in pametno rekel: »59Gospod,60 zahvalim, da61 ste mi toliko dobri; ne mene,62 le Boga hvalite63 Potem pelje gospodar svojega ljubega64 Svetina k Francozu65 v sobo66 in mu ga izroči s temi besedami: »67Tukaj vam izročim in priporočim zvestega68 in poštenega služabn69-
82
[100−101]
[53]
[103−105]
ka1. Ravnajte lepo z njim;2 vem de3 vam bo veselje delal. Svetin se ponižno perklone,5 in obljubi priden in pokoren biti7. Čez osem dni barka odrine,8 in Svetin se pelje s svojim novim gospodarjem po morji9 proti francoski deželi. Lep dan je bil, dober veter, barka plava hitro ko10 ptica na luftu11. Svetin žalostno gleda nazaj proti Terstu,12 in pravi: 13Bog te obvaruj ljuba domača dežela; morebiti15 te nikoli več ne bom vidil16; pa sej17 je Bog povsod, cela18 zemlja je božja, on dobrotlivi19 oče, kteri20 me je do zdej21 tako skerbno22 pred hudim varval23, me bo tudi zanaprej24 ohranil; v25 njega bom vselej zaupal, on me ne bo zapustil. Med tem26 so se mu solze uderle27, ker se je spomnil, kar je večkrat od matere slišal, kako žalosten je tudi njegov oče bil29, ker30 se je mogel31 od doma ločiti. Naslonil se je v barki, v mislih vtopljen32 je premišljeval, kako se mu bo za naprej godilo. Ko spet oči povzdigne in še enkrat proti Terstu33 pogleda, mu je zginil spred34 oči, druziga ne vidi35 okoli in okoli sebe,36 kakor zeleno vodo morja. Ravno 19 let je bil Svetin star, ko je šel iz Tersta37 na Francosko.
ika1. Ravnajte lepo z njim,2 vem, da3 vam bo veselje delal.«4 Svetin se ponižno prikloni5 in obljubi, da bo6 priden in pokoren. Čez osem dni barka odrine in Svetin se pelje s svojim novim gospodarjem po morju9 proti francoski deželi. Lep dan je bil, dober veter, barka plava hitro kakor10 ptica po zraku11. Svetin žalostno gleda nazaj proti Trstu12 in pravi: »13Bog te obvaruj,14 ljuba domača dežela! Morebiti15 te nikoli več ne bom videl16; pa saj17 je Bog povsod, vsa18 zemlja je njegova. On, dobrotljivi19 oče, kateri20 me je do zdaj21 tako skrbno22 pred hudim varoval23, me bo tudi za naprej24 ohranil. V25 njega bom vselej zaupal, on me ne bo zapustil.« Medtem26 so se mu solze udrle27, ker se je spomnil, kar je večkrat od matere slišal, kako žalosten je bil28 tudi njegov oče, ko30 se je moral31 od doma ločiti. Naslonil se je v barki, v mislih utopljen32 je premišljeval, kako se mu bo za naprej godilo. Ko spet oči povzdigne in še enkrat proti Trstu33 pogleda, mu je izginil izpred34 oči; drugega ni videl35 okoli in okoli sebe kakor zeleno vodo morja. Ravno 19 let je bil Svetin star, ko je šel iz Trsta37 na Francosko.
ika1. Ravnajte lepo z njim,2 vem, da3 vam bo veselje delal.«4 Svetin se ponižno prikloni5 in obljubi, da bo6 priden in pokoren. Čez osem dni barka odrine in Svetin se pelje s svojim novim gospodarjem po morju9 proti francoski deželi. Lep dan je bil, dober veter, barka plava hitro kakor10 ptica po zraku11. Svetin žalostno gleda nazaj proti Trstu12 in pravi: »13Bog te obvaruj,14 ljuba domača dežela! Morebiti15 te nikoli več ne bom videl16; pa saj17 je Bog povsod, vsa18 zemlja je njegova. On, dobrotljivi19 oče, kateri20 me je do zdaj21 tako skrbno22 pred hudim varoval23, me bo tudi za naprej24 ohranil. V25 njega bom vselej zaupal, on me ne bo zapustil.« Medtem26 so se mu solze udrle27, ker se je spomnil, kar je večkrat od matere slišal, kako žalosten je bil28 tudi njegov oče, ko30 se je moral31 od doma ločiti. Naslonil se je v barki, v mislih utopljen32 je premišljeval, kako se mu bo za naprej godilo. Ko spet oči povzdigne in še enkrat proti Trstu33 pogleda, mu je izginil izpred34 oči; drugega ni videl35 okoli in okoli sebe kakor zeleno vodo morja. Ravno 19 let je bil Svetin star, ko je šel iz Trsta37 na Francosko.
ika1. Ravnajte lepo z njim,2 vem, da3 vam bo veselje delal.«4 Svetin se ponižno prikloni5 in obljubi, da bo6 priden in pokoren. Čez osem dni barka odrine in Svetin se pelje s svojim novim gospodarjem po morju9 proti francoski deželi. Lep dan je bil, dober veter, barka plava hitro kakor10 ptica po zraku11. Svetin žalostno gleda nazaj proti Trstu12 in pravi: »13Bog te obvaruj,14 ljuba domača dežela! Morebiti15 te nikoli več ne bom videl16; pa saj17 je Bog povsod, vsa18 zemlja je božja. On, dobrotljivi19 oče, kateri20 me je do zdaj21 tako skrbno22 pred hudim varoval23, me bo tudi za naprej24 ohranil. V25 njega bom vselej zaupal, on me ne bo zapustil.« Medtem26 so se mu solze udrle27, ker se je spomnil, kar je večkrat od matere slišal, kako žalosten je bil28 tudi njegov oče, ko30 se je moral31 od doma ločiti. Naslonil se je v barki, v mislih utopljen32 je premišljeval, kako se mu bo za naprej godilo. Ko spet oči povzdigne in še enkrat proti Trstu33 pogleda, mu je izginil izpred34 oči; drugega ni videl35 okoli in okoli sebe kakor zeleno vodo morja. Ravno 19 let je bil Svetin star, ko je šel iz Trsta37 na Francosko.
III.1 Janez Svetin na morji.2
III Janez Svetin na morju2
III Janez Svetin na morju2
III Janez Svetin na morju2
Celih 191 dni so se vozili po morji2, preden na Francosko pridejo4, ker jim je veter nagajal.
Celih devetnajst1 dni so se vozili po morju2, preden so prišli3 na Francosko, ker jim je veter nagajal.
Celih devetnajst1 dni so se vozili po morju2, preden so prišli3 na Francosko, ker jim je veter nagajal.
Celih devetnajst1 dni so se vozili po morju2, preden so prišli3 na Francosko, ker jim je veter nagajal.
83
[101−102]
[53−54]
[105−106]
Bila je barka eniga dne1 v nevarnosti vtopiti2 se. Strašno vreme se je po morji pergnalo4, grozen vihar volove žene5 visoke ko hribje;6 barka se je gugala ko zibel. Brodniki so kleli in rotili, ker vihar noče nehati8. Takrat še ni bilo velike nevarnosti, kader9 se je pa10 barka popolnama po strani11 nagnila, so vsi brodniki obledeli, začnejo12 moliti,13 in vse svetnike na pomoč klicati. Vsak je takrat molil, kdor je bil v barki, tudi Svetin, kteri14 se je ves tresel,15 še ni16 nikoli tako zvesto molil,18 ko takrat. Še njegov gospodar Teodor Eskeles,19 — tako je bilo ime tistimu velikimu tergovcu20 iz Tulona,21 — je rekel Svetinu: Fant!23 ti si še morebiti nedolžen,24 vemo, de25 Bog nedolžne rajši usliši,26 moli moli, de28 nas Bog obvarje29, če ne, vsiga30 bo konc31. Svetin komej33 odgovori od strahu ves boječ: Gospod! sej36 molim celi37 čas, kar hudo vreme terpi38, de39 bi me le Bog uslišal. Černa noč40 je pokrila nebo in morje; velika temota41 je postala42. Druziga43 se ni vidilo44 ko blisk, kteri45 je okoli barke46 strašno švigal, druziga47 se ni slišalo,48 kakor grozno bučanje vetrov in treskanje neznano49, ktero50 je na morji51 še veliko hujši,52 kakor na suhim53. Vsi brodniki so zdaj upanje zgubili54, po kotih popadali56 in se k smerti perpravljajo, djali57 so, več58 ni zdaj59 pomoči, vervi60 in platna nam je vihar potergal61, ne vidimo več kam barka leti, perletela63 bo na kako skalo, se bo64 gotovo razbila,65 in naš konc66 je blizo67. Vsi so zdihvali68 od perviga69 do zadnjiga; tudi70 Svetin se je k smerti že perpravil,72 in še k materi božji je73 s po-
Nekega dne je bila barka1 v nevarnosti, da2 se utopi3. Strašno vreme se je prignalo po morju4, grozen vihar je gnal valove,5 visoke ko hribje:6 barka se je gugala ko zibel. Brodniki so kleli in se7 rotili, ker vihar ni hotel ponehati8. Takrat še ni bilo velike nevarnosti; ko pa9 se je barka popolnoma po strani11 nagnila, so vsi brodniki obledeli, začeli12 moliti in vse svetnike na pomoč klicati. Vsak je takrat molil, kdor je bil v barki, tudi Svetin, kateri14 se je ves tresel;15 še nikoli ni17 tako zvesto molil ko takrat. Še njegov gospodar Teodor Eskeles — tako je bilo ime tistemu velikemu trgovcu20 iz Tulona — je rekel Svetinu: »22Fant,23 ti si še morebiti nedolžen;24 vemo, da25 Bog nedolžne rajši usliši; zato26 moli,27 moli, da28 nas Bog obvaruje29, če ne, bo vsega konec31.«32 Svetin komaj33 odgovori,34 od strahu ves boječ: »35Gospod, saj36 molim ves37 čas, kar hudo vreme trpi38, da39 bi me le Bog uslišal.« Črna tema40 je pokrila nebo in morje; popolnoma se41 je stemnilo42. Drugega43 se ni videlo44 ko blisk, ki45 je strašno švigal okoli barke; drugega47 se ni slišalo kakor grozno bučanje vetrov in neznansko treskanje49, ki50 je na morju51 še veliko hujše52 kakor na suhem53. Vsi brodniki so zdaj izgubili upanje54, popadali55 po kotih in se pripravljali k smrti. Dejali57 so: »Zdaj58 ni več59 pomoči. Vrvi60 in platna nam je vihar potrgal61, ne vidimo več,62 kam barka leti. Priletela63 bo na kako skalo, se gotovo razbila in naš konec66 je blizu67.« Vsi68 od prvega69 do zadnjega so zdihovali. Tudi70 Svetin se je k smrti pripravil72 in še s po-
Nekega dne je bila barka1 v nevarnosti, da2 se utopi3. Strašno vreme se je prignalo po morju4, grozen vihar je gnal valove,5 visoke ko hribje:6 barka se je gugala ko zibel. Brodniki so kleli in se7 rotili, ker vihar ni hotel ponehati8. Takrat še ni bilo velike nevarnosti; ko pa9 se je barka popolnoma po strani11 nagnila, so vsi brodniki obledeli, začeli12 moliti in vse svetnike na pomoč klicati. Vsak je takrat molil, kdor je bil v barki, tudi Svetin, kateri14 se je ves tresel;15 še nikoli ni17 tako zvesto molil ko takrat. Še njegov gospodar Teodor Eskeles — tako je bilo ime tistemu velikemu trgovcu20 iz Tulona — je rekel Svetinu: »22Fant,23 ti si še morebiti nedolžen;24 vemo, da25 Bog nedolžne rajši usliši;26 moli,27 moli, da28 nas Bog obvaruje29, če ne, bo vsega konec31.«32 Svetin komaj33 odgovori,34 od strahu ves boječ: »35Gospod, saj36 molim ves37 čas, kar hudo vreme trpi38, da39 bi me le Bog uslišal.« Črna noč40 je pokrila nebo in morje; popolnoma se41 je stemnilo42. Drugega43 se ni videlo44 ko blisk, ki45 je strašno švigal okoli barke; drugega47 se ni slišalo kakor grozno bučanje vetrov in neznansko treskanje49, ki50 je na morju51 še veliko hujše52 kakor na suhem53. Vsi brodniki so zdaj izgubili upanje54, popadali55 po kotih in se pripravljali k smrti. Dejali57 so: »Zdaj58 ni več59 pomoči. Vrvi60 in platna nam je vihar potrgal61, ne vidimo več,62 kam barka leti. Priletela63 bo na kako skalo, se gotovo razbila in naš konec66 je blizu67.« Vsi68 od prvega69 do zadnjega so zdihovali. Tudi70 Svetin se je k smrti pripravil72 in še s po-
Nekega dne je bila barka1 v nevarnosti, da2 se utopi3. Strašno vreme se je prignalo po morju4, grozen vihar je gnal valove,5 visoke ko hribje:6 barka se je gugala ko zibel. Brodniki so kleli in se7 rotili, ker vihar ni hotel ponehati8. Takrat še ni bilo velike nevarnosti; ko pa9 se je barka popolnoma postrani11 nagnila, so vsi brodniki obledeli, začeli12 moliti in vse svetnike na pomoč klicati. Vsak je takrat molil, kdor je bil v barki, tudi Svetin, kateri14 se je ves tresel;15 še nikoli ni17 tako zvesto molil ko takrat. Še njegov gospodar Teodor Eskeles — tako je bilo ime tistemu velikemu trgovcu20 iz Tulona — je rekel Svetinu: »22Fant,23 ti si še morebiti nedolžen;24 vemo, da25 Bog nedolžne rajši usliši;26 moli,27 moli, da28 nas Bog obvaruje29, če ne, bo vsega konec31.«32 Svetin komaj33 odgovori,34 od strahu ves boječ: »35Gospod, saj36 molim ves37 čas, kar hudo vreme trpi38, da39 bi me le Bog uslišal.« Črna noč40 je pokrila nebo in morje; popolnoma se41 je stemnilo42. Drugega43 se ni videlo44 ko blisk, ki45 je strašno švigal okoli barke; drugega47 se ni slišalo kakor grozno bučanje vetrov in neznansko treskanje49, ki50 je na morju51 še veliko hujše52 kakor na suhem53. Vsi brodniki so zdaj izgubili upanje54, popadali55 po kotih in se pripravljali k smrti. Dejali57 so: »Zdaj58 ni več59 pomoči. Vrvi60 in platna nam je vihar potrgal61, ne vidimo več,62 kam barka leti. Priletela63 bo na kako skalo, se gotovo razbila in naš konec66 je blizu67.« Vsi68 od prvega69 do zadnjega so zdihovali. Tudi70 Svetin se je že71 k smrti pripravil72 in še s po-
84
[102]
[54]
[106−107]
sebnim zaupanjem zdihoval,1 in za pomoč prosil. Ravno o polnoči je bilo, in vihar3 je začel pojemati,5 megle so se jele razpotegvati6, spet se je razjasnilo, in7 barka se je spet sama poravnala,8 morje je pokojno perhajalo9. To10 so brodniki kmalo11 čutili, upanje se je12 v njih sercah13 obudilo, spravijo14 se na noge,15 in potegnejo hitro za vervi16, kar jih ni bilo poterganih17. Ob dveh čez polnoči je bilo morje popolnama18 tiho, brez vse nesreče je minilo hudo vreme19, razen20 težkih reči, kar21 so jih po gospodarjevim povelji22 v vodo pometali. Nikoli24 še ni Svetin vidil25, veliko manj pa še26 skusil takiga27 straha,28 nikoli še ni bil v taki nevarnosti,29 pa tudi potem, ko je hudo vreme minilo30, ni vidil31 ne občutil tolikiga32 veselja,33 kakor takrat v barki. Gospodar barke je ukazal nove vervi34 in nove rjuhe nategniti, potem pokliče vkup35 vse brodnike,36 in druge kar jih je bilo v barki, vsi morajo38 poklekniti, sam tudi poklekne40 in očitno zahvalijo41 Boga, de42 jih je obvarval43 v taki nevarnosti in jih per življenji44 ohranil. V tisti smertni45 nevarnosti na morji46 je Svetin terdno obljubo storil,47 nikoli v nobeno krivico ne pervoliti48, ampak vselej zvesto in pošteno ravnati49, naj se mu godi kakor hoče. To obljubo je tudi deržal celi51 čas svojiga52 življenja.
sebnim zaupanjem zdihoval k Materi božji1 in za pomoč prosil. Ravno o polnoči je bilo, ko3 je vihar4 začel pojemati;5 megle so se jele razpotegovati6, spet se je razjasnilo in7 barka se je spet sama poravnala;8 morje se je upokojilo9. Brodniki10 so to kmalu11 čutili, v njih srcih se je13 obudilo upanje. Spravijo14 se na noge in potegnejo hitro za vrvi16, kar jih ni bilo potrganih17. Ob dveh čez polnoči je bilo morje popolnoma18 tiho in nevihta je minila brez vse nesreče19, razen20 težkih reči, ki21 so jih po gospodarjevem povelju22 v vodo pometali. Svetin24 še ni nikoli videl25, veliko manj pa skusil takega27 straha;28 nikoli še ni bil v taki nevarnosti pa tudi potem, ko je nevihta minila30, ni videl31 ne občutil tolikega32 veselja kakor takrat v barki. Gospodar barke je ukazal nove vrvi34 in nove rjuhe nategniti, potem je poklical vkupaj35 vse brodnike in druge ljudi,37 kar jih je bilo v barki. Vsi so morali38 poklekniti, tudi39 sam je pokleknil40 in očitno zahvalil41 Boga, da42 jih je obvaroval43 v taki nevarnosti in jih pri življenju44 ohranil. V tisti smrtni45 nevarnosti na morju46 je Svetin trdno obljubil, da ne bo47 nikoli v nobeno krivico privolil48, ampak vselej zvesto in pošteno ravnal49, naj se mu godi,50 kakor hoče. To obljubo je tudi ves51 čas svojega52 življenja držal53.
sebnim zaupanjem zdihoval k Materi božji1 in za pomoč prosil. Ravno o polnoči je bilo, ko3 je vihar4 začel pojemati;5 megle so se jele razpotegovati6, spet se je razjasnilo in7 barka se je spet sama poravnala;8 morje se je upokojilo9. Brodniki10 so to kmalu11 čutili, v njih srcih se je13 obudilo upanje. Spravijo14 se na noge in potegnejo hitro za vrvi16, kar jih ni bilo potrganih17. Ob dveh čez polnoči je bilo morje popolnoma18 tiho in hudo vreme je minilo brez vse nesreče19, razen20 težkih reči, ki21 so jih po gospodarjevem povelju22 v vodo pometali. Svetin24 še ni nikoli videl25, veliko manj pa skusil takega27 straha;28 nikoli še ni bil v taki nevarnosti,29 pa tudi potem, ko je hudo vreme minilo30, ni videl31 ne občutil tolikega32 veselja kakor takrat v barki. Gospodar barke je ukazal nove vrvi34 in nove rjuhe nategniti, potem je poklical vkupaj35 vse brodnike in druge ljudi,37 kar jih je bilo v barki. Vsi so morali38 poklekniti, tudi39 sam je pokleknil40 in očitno zahvalil41 Boga, da42 jih je obvaroval43 v taki nevarnosti in jih pri življenju44 ohranil. V tisti smrtni45 nevarnosti na morju46 je Svetin trdno obljubil, da ne bo47 nikoli v nobeno krivico privolil48, ampak vselej zvesto in pošteno ravnal49, naj se mu godi,50 kakor hoče. To obljubo je tudi ves51 čas svojega52 življenja držal53.
sebnim zaupanjem zdihoval k Materi božji1 in jo2 za pomoč prosil. Ravno o polnoči je bilo, ko3 je vihar4 začel pojemati;5 megle so se jele razpotegovati6, spet se je razjasnilo;7 barka se je spet sama poravnala in8 morje se je upokojilo9. Brodniki10 so to kmalu11 čutili, v njih srcih se je13 obudilo upanje. Spravijo14 se na noge in potegnejo hitro za vrvi16, kar jih ni bilo potrganih17. Ob dveh čez polnoči je bilo morje popolnoma18 tiho in hudo vreme je minilo brez vse nesreče19, samo nekaj20 težkih reči, ki21 so jih po gospodarjevem povelju22 v vodo pometali, so izgubili23. Svetin24 še ni nikoli videl25, veliko manj pa skusil takega27 straha;28 nikoli še ni bil v taki nevarnosti,29 pa tudi potem, ko je hudo vreme minilo30, ni videl31 ne občutil tolikega32 veselja kakor takrat v barki. Gospodar barke je ukazal nove vrvi34 in nove rjuhe nategniti, potem je poklical vkupaj35 vse brodnike in druge ljudi,37 kar jih je bilo v barki. Vsi so morali38 poklekniti, tudi39 sam je pokleknil40 in očitno zahvalil41 Boga, da42 jih je obvaroval43 v taki nevarnosti in jih pri življenju44 ohranil. V tisti smrtni45 nevarnosti na morju46 je Svetin trdno obljubil, da ne bo47 nikoli v nobeno krivico privolil48, ampak vselej zvesto in pošteno ravnal49, naj se mu godi,50 kakor hoče. To obljubo je tudi ves51 čas svojega52 življenja držal53.
85
[103]
[55]
[108−109]
IV.1 Janez Svetin v mestu Tulonu na Francoskim.2
IV Janez Svetin v mestu Tulonu na Francoskem2
IV Janez Svetin v mestu Tulonu na Francoskem2
IV Janez Svetin v mestu Tulonu na Francoskem2
Dvajseti dan po nevarni vožnji po morji1 pride barka k2 kraju; bil je ravno tudi dvajseti dan mesca kimovca, to je tisti dan pred s3. Matevžem. Svetin zdaj pervič4 ugleda francosko deželo, iz5 barke je pregledal celo6 lepo veliko francosko mesto Tulon, kamor iti9 je njegov namen. Ko Svetin iz12 barke pride13 in stopi na suho zemljo, se precej zjoka, ker so mu oče na misel prišli; rekel14 je sam per15 sebi: Lej tukej16 je zemlja, v kteri17 kosti mojiga18 očeta počivajo19, ali pa če so še živi, Bog zna v kterim22 kotu tiče,23 in kako se jim godi. Svetin se hitro zbrihta25, obriše solze in gre vesel v hišo26 s svojim gospodarjem. Ko pred perljuden28 fant je z vsakim prijazno govoril,29 in se kmalo30, kar jih je per hiši31 bilo, sprijaznil32. Kader33 ga je gospodar peljal svoji stari gospej pokazat34, je Svetin spodobno svoji novi gospodinji roko kušnil35 rekoč: Gospa!37 prosim vas imejte poterpljenje39 z mano40, dokler vsih hišnih navad ne zvem41. Rad bom storil42 vse, kar mi boste ukazali, samo de44 vem, kaj vam je všeč. Želim vam ustreči,45 in nikoli ne mislim vas47 radovoljno žaliti. Gospa je bila prav zadovoljna imeti49 tako perljudniga50 in pohlevniga51 služabnika. Torej52 mu reče: Lepo se vedi, zvest bodi in priden per vsih54 opravilih, tudi jest55 ti bom dobra, bom ti kakor mati. Na to56 se zahvali57 Svetin,58 in gre prosit gospodarja mu dati60 opravila, kterih61 se hoče vaditi.
Dvajseti dan po nevarni vožnji po morju1 pride barka h2 kraju; bil je ravno tudi dvajseti dan mesca kimovca, to je tisti dan pred sv3. Matevžem. Svetin zdaj prvič4 ugleda francosko deželo. Z5 barke je pregledal vse6 lepo,7 veliko,8 francosko mesto Tulon, kamor je njegov namen iti10. Ko pride11 Svetin z12 barke in stopi na suho zemljo, se precej zjoka, ker so mu oče na misel prišli. Rekel14 je sam pri15 sebi: »Glej, tukaj16 je zemlja, v kateri počivajo17 kosti mojega18 očeta, ali pa,20 če so še živi, Bog zna,21 v katerem22 kotu tiče in kako se jim godi.«24 Svetin se hitro zave25, obriše solze in gre vesel s svojim gospodarjem v hišo27. Ko prej priljuden28 fant je z vsakim prijazno govoril in se kmalu z vsemi sprijaznil30, kar jih je bilo pri hiši32. Ko33 ga je gospodar peljal svoji stari gospe pokazati34, je Svetin spodobno svoji novi gospodinji roko poljubil,35 rekoč: »36Gospa,37 prosim vas,38 imejte potrpljenje39 z menoj40, dokler ne zvem vseh hišnih navad41. Rad bom vse storil43, kar mi boste ukazali, samo da44 vem, kaj vam je všeč. Želim vam ustreči in nikoli vas46 ne mislim radovoljno žaliti.«48 Gospa je bila prav zadovoljna, da je imela49 tako priljudnega50 in pohlevnega51 služabnika. Zato52 mu reče: »53Lepo se vedi, zvest bodi in priden pri vseh54 opravilih! Tudi jaz55 ti bom dobra, bom ti kakor mati.« Nato56 se Svetin zahvali58 in gre prosit gospodarja, naj59 mu da60 opravila, katerih61 se hoče vaditi.
Dvajseti dan po nevarni vožnji po morju1 pride barka h2 kraju; bil je ravno tudi dvajseti dan mesca kimovca, to je tisti dan pred sv3. Matevžem. Svetin zdaj prvič4 ugleda francosko deželo. Z5 barke je pregledal vse6 lepo,7 veliko,8 francosko mesto Tulon, kamor je njegov namen iti10. Ko pride11 Svetin z12 barke in stopi na suho zemljo, se precej zjoka, ker so mu oče na misel prišli. Rekel14 je sam pri15 sebi: »Glej, tukaj16 je zemlja, v kateri počivajo17 kosti mojega18 očeta, ali pa,20 če so še živi, Bog zna,21 v katerem22 kotu tiče in kako se jim godi.«24 Svetin se hitro zave25, obriše solze in gre vesel s svojim gospodarjem v hišo27. Ko prej priljuden28 fant je z vsakim prijazno govoril in se kmalu z vsemi sprijaznil30, kar jih je bilo pri hiši32. Ko33 ga je gospodar peljal svoji stari gospe pokazat34, je Svetin spodobno svoji novi gospodinji roko poljubil,35 rekoč: »36Gospa,37 prosim vas,38 imejte potrpljenje39 z menoj40, dokler ne zvem vseh hišnih navad41. Rad bom vse storil43, kar mi boste ukazali, samo da44 vem, kaj vam je všeč. Želim vam ustreči in nikoli vas46 ne mislim radovoljno žaliti.«48 Gospa je bila prav zadovoljna, da je imela49 tako priljudnega50 in pohlevnega51 služabnika. Zato52 mu reče: »53Lepo se vedi, zvest bodi in priden pri vseh54 opravilih! Tudi jaz55 ti bom dobra, bom ti kakor mati.« Nato56 se Svetin zahvali58 in gre prosit gospodarja, naj59 mu da60 opravila, katerih61 se hoče vaditi.
Dvajseti dan po nevarni vožnji po morju1 pride barka h2 kraju; bil je ravno tudi dvajseti dan mesca kimovca, to je tisti dan pred sv3. Matevžem. Svetin zdaj prvič4 ugleda francosko deželo. Z5 barke je pregledal vse6 lepo,7 veliko francosko mesto Tulon, kamor je njegov namen iti10. Ko pride11 Svetin z12 barke in stopi na suho zemljo, se precej zjoka, ker so mu oče na misel prišli. Rekel14 je sam pri15 sebi: »Glej, tukaj16 je zemlja, v kateri počivajo17 kosti mojega18 očeta, ali pa,20 če so še živi, Bog zna,21 v katerem22 kotu tiče in kako se jim godi.«24 Svetin se hitro zave25, obriše solze in gre vesel s svojim gospodarjem v hišo27. Ko prej priljuden28 fant je z vsakim prijazno govoril in se kmalu z vsemi sprijaznil30, kar jih je bilo pri hiši32. Ko33 ga je gospodar peljal svoji stari gospe pokazat34, je Svetin spodobno svoji novi gospodinji roko poljubil,35 rekoč: »36Gospa,37 prosim vas,38 imejte potrpljenje39 z menoj40, dokler ne zvem vseh hišnih navad41. Rad bom vse storil43, kar mi boste ukazali, samo da44 vem, kaj vam je všeč. Želim vam ustreči in nikoli vas46 ne mislim radovoljno žaliti.«48 Gospa je bila prav zadovoljna, da je imela49 tako priljudnega50 in pohlevnega51 služabnika. Zato52 mu reče: »53Lepo se vedi, zvest bodi in priden pri vseh54 opravilih! Tudi jaz55 ti bom dobra, bom ti kakor mati.« Nato56 se Svetin zahvali58 in gre prosit gospodarja, naj59 mu da60 opravila, katerih61 se hoče vaditi.
86
[103−104]
[55−56]
[109−110]
Ker je Teodor veliki tergovc bil2 v Tulonu, kteri3 je deleč4 in deleč5 v velikih kupčijah zapleten bil6, ni hotel Svetina precej v štacuno djati7, ampak v svojo pisarnico ali kanclijo ga dene8, de9 ga skusi10, koliko je Svetin učen11 v kupčijških rajtengah12. Pa kmalo13 je Teodor vidil14, de15 je mladi Svetin v rajtengah16 tako prebrisan, de17 nobeden njegovih služabnikov, kterih18 je še sedem imel, ne tako: Nar težji19 in nar hujši rajtengo20, nad ktero21 si je vsakteri po 322 po 423 ure glavo belil, preden jo24 je naredil, pa še večkrat je bilo kaj napak, je Svetin naredil ko25 bi mignil z lohkobo27 brez veliciga28 truda. Perletni tergovc29 Teodor, kteri30 si že zavoljo starosti ni mogel z rajtengami31 veliko glave beliti, je kmalo vidil32, kako potreben mu je Svetin zavoljo tolike umnosti v rajtengah33. Kmalo34 ga je rajši imel ko vse druge svoje služabnike. Kader35 je bilo treba kako težko rajtengo narediti,36 ali kako drugo37 popraviti, le Svetin38 je bil poklican, kteri40 je z veseljem in hitro nar bolj smotene41 in zahomotane kupčije in rajtenge v red spravil42 in razjasnil43, kar mu je veliko veselje in njegovimu44 gospodarju Teodoru še veči veselje bilo46. Tako vselej prav pride človeku48, kar49 se v mladosti s pridam50 nauči, sebi in drugim veselje dela. Teodor je zavoljo svoje neizmerjene52 kupčije grozno53 rad imel Svetina, vender skušen54 mož je55 že večkrat se56 nad kakim mladenčem golfal57, torej58 mu ni veliko zaupal. Rekel je: Svetin je brihten60 fant, le premlad je, njegove zvestobe še nisim61 prepričan. Če bo
Ker je bil1 Teodor veliki trgovec2 v Tulonu, ki3 je bil daleč4 in daleč5 v velikih kupčijah zapleten, ni hotel Svetina precej v trgovino dejati7, ampak ga je dal v svojo pisarnico8, da bi9 ga skusil10, koliko je Svetin v kupčijskih računih učen12. Pa Teodor13 je kmalu videl14, da15 je mladi Svetin v računih16 tako prebrisan, da17 nobeden njegovih služabnikov, katerih18 je še sedem imel, ne tako. Najtežji19 in najhujši račun20, nad katerim21 si je vsakteri po tri,22 po štiri23 ure glavo belil, preden ga24 je naredil, pa še večkrat je bilo kaj napak, je Svetin naredil, ko25 bi mignil,26 z lahkobo,27 brez velikega28 truda. Priletni trgovec29 Teodor, kateri30 si že zavoljo starosti ni mogel z računi31 veliko glave beliti, je kmalu videl32, kako potreben mu je Svetin zavoljo tolike umnosti v računanju33. Kmalu34 ga je rajši imel ko vse druge svoje služabnike. Kadar35 je bilo treba narediti kak težek račun36 ali drugega37 popraviti, je bil le Svetin39 poklican, ki40 je z veseljem in hitro v red spravil41 in razjasnil najbolj zmotene in zahomotane kupčije42 in račune43, kar je bilo njemu v veliko, njegovemu44 gospodarju Teodoru pa45 še v večje veselje46. Tako vselej človeku47 prav pride, česar49 se v mladosti s pridom50 nauči, sebi in drugim veselje dela. Teodor je imel51 zavoljo svoje neizmerne52 kupčije Svetina silno53 rad. Vendar se je skušeni54 mož že večkrat nad kakim mladeničem goljufal57, zato58 mu ni veliko zaupal. Rekel je: »59Svetin je bister60 fant, le premlad je, njegove zvestobe še nisem61 prepričan. Če bo
Ker je bil1 Teodor veliki trgovec2 v Tulonu, ki3 je bil daleč4 in daleč5 v velikih kupčijah zapleten, ni hotel Svetina precej v trgovino dejati7, ampak ga je dal v svojo pisarnico8, da bi9 ga skusil10, koliko je Svetin v kupčijskih računih učen12. Pa Teodor13 je kmalu videl14, da15 je mladi Svetin v računih16 tako prebrisan, da17 nobeden njegovih služabnikov, katerih18 je še sedem imel, ne tako. Najtežji19 in najhujši račun20, nad katerim21 si je vsakteri po tri,22 po štiri23 ure glavo belil, preden ga24 je naredil, pa še večkrat je bilo kaj napak, je Svetin naredil, ko25 bi mignil,26 z lahkobo,27 brez velikega28 truda. Priletni trgovec29 Teodor, kateri30 si že zavoljo starosti ni mogel z računi31 veliko glave beliti, je kmalu videl32, kako potreben mu je Svetin zavoljo tolike umnosti v računanju33. Kmalu34 ga je rajši imel ko vse druge svoje služabnike. Kadar35 je bilo treba narediti kak težek račun36 ali drugega37 popraviti, je bil le Svetin39 poklican, ki40 je z veseljem in hitro v red spravil41 in razjasnil najbolj zmotene in zahomotane kupčije42 in račune43, kar je bilo njemu v veliko, njegovemu44 gospodarju Teodoru pa45 še v večje veselje46. Tako vselej človeku47 prav pride, česar49 se v mladosti s pridom50 nauči, sebi in drugim veselje dela. Teodor je imel51 zavoljo svoje neizmerne52 kupčije Svetina grozno53 rad. Vendar se je skušeni54 mož že večkrat nad kakim mladeničem goljufal57, zato58 mu ni veliko zaupal. Rekel je: »59Svetin je bister60 fant, le premlad je, njegove zvestobe še nisem61 prepričan. Če bo
Ker je bil1 Teodor veliki trgovec2 v Tulonu, ki3 je bil daleč4 in daleč5 v velikih kupčijah zapleten, ni hotel Svetina precej v trgovino dejati7, ampak ga je dal v svojo pisarnico ali kanclijo8, da bi9 ga skusil10, koliko je Svetin v kupčijskih računih učen12. Pa Teodor13 je kmalu videl14, da15 je mladi Svetin v računih16 tako prebrisan, da17 nobeden njegovih služabnikov, katerih18 je še sedem imel, ne tako. Najtežji19 in najhujši račun20, nad katerim21 si je vsakteri po tri ali22 po štiri23 ure glavo belil, preden ga24 je naredil, pa še večkrat je bilo kaj napak, je Svetin naredil, kot25 bi mignil,26 z lahkobo,27 brez velikega28 truda. Priletni trgovec29 Teodor, kateri30 si že zavoljo starosti ni mogel z računi31 veliko glave beliti, je kmalu videl32, kako potreben mu je Svetin zavoljo tolike umnosti v računanju33. Kmalu34 ga je rajši imel ko vse druge svoje služabnike. Kadar35 je bilo treba narediti kak težek račun36 ali kaj drugega37 popraviti, je bil le Svetin39 poklican, ki40 je z veseljem in hitro v red spravil41 in razjasnil najbolj zmotene in zahomotane kupčije42 in račune43, kar je bilo njemu v veliko,44 gospodarju Teodoru pa45 še v večje veselje46. Tako vselej človeku47 prav pride, česar49 se v mladosti s pridom50 nauči, sebi in drugim veselje dela. Teodor je imel51 zavoljo svoje neizmerne52 kupčije Svetina grozno53 rad. Vendar se je skušeni54 mož že večkrat nad kakim mladeničem goljufal57, zato58 mu ni veliko zaupal. Rekel je: »59Svetin je bister60 fant, le premlad je, njegove zvestobe še nisem61 prepričan. Če bo
87
[104−105]
[56]
[110−111]
on1 tudi tako zvest, kakor je brihten2 in priden, ni ga meni3 treba boljšiga4 služabnika iskati. V zvestobi ga je potem večkrat skusil. Podvergel6 mu je dnarje,7 tudi druge drage reči;8 pa Svetin nikdar nar manjši stvarice ni9 premaknil, če10 je kaj našel, je vselej pošteno nazaj dal. Gospodar potem naroči enimu svojih služabnikov skrivej11, de12 naj si perzadeva Svetina svojiga tovarša13 v krivico zapeljati14. Tovarš15 skusi, Svetina nagovarja17, de18 naj deli z njim dnarje19, za ktere20 je svojiga21 gospodarja ogoljfal22. Svetin pa, ko23 ni vedel, de24 je to nalaš25 le k videzu, prosi tovarša26 rekoč: Ljubi moj tovarš!28 se ne bojiš Boga? zakaj29 si gospodarju krivico storil? Ne veš de golufi30, tatje,31 krivičniki nikoli ne pojdejo v nebesa? Zdaj pa še mene hočeš zmotiti in zapeljati.32 Ni zadosti, de33 si hudoben34 sam, še druge zapeljuješ. Daj nazaj gospodarju, če ne, jest36 bom povedal,37 in vem, de per ti38 priči pojdeš od hiše. Tovarš39 mu reče: Neumen si,41 zakaj se braniš dnarjev, tudi42 drugi tako delajo, ne bo se zvedilo, kaj43 boš na vsako reč porajtal44? Če nočeš deliti z mano, bom sam imel. Svetin pravi: Ljubi moj tovarš!47 če boš tako delal, kakor druge hudobne vidiš, boš deleč48 prišel. Nikoli se ti ne bo dobro godilo ne na tem ne na unim50 svetu. Če tudi51 pred ljudmi svoje krivice skriješ, ali jih moreš pred Bogam52 skriti? Glej kako pošteni delajo54 in pravični, hudobnih krivičnih ne posnemaj.57 Veš, de58 krivičen krajcer59 deset pravičnih uje!60 Ker pa tovarš61 ne neha Svetina motiti in ga k62 kri-
tudi tako zvest, kakor je bister2 in priden, potem meni ni3 treba boljšega4 služabnika iskati.«5 V zvestobi ga je potem večkrat skusil. Podvrgel6 mu je denarje in7 tudi druge drage reči,8 pa Svetin ni nikdar najmanjše stvarce9 premaknil. Če10 je kaj našel, je vselej pošteno nazaj dal. Gospodar potem nekemu svojemu služabniku skrivaj naroči11, da12 naj si prizadeva svojega tovariša Svetina zapeljati13 v krivico. Tovariš15 skusi, nagovarja16 Svetina, naj deli z njim denarje19, za katere20 je ogoljufal svojega21 gospodarja. Svetin pa, ki23 ni vedel, da24 je to nalašč25 le k videzu, prosi tovariša,26 rekoč: »27Ljubi moj tovariš, ali28 se ne bojiš Boga? Zakaj29 si gospodarju krivico storil? Ne veš, da goljufi30, tatje in31 krivičniki nikoli ne pojdejo v nebesa? Zdaj pa še mene hočeš zmotiti in zapeljati?32 Ni zadosti, da33 si sam hudoben35, še druge zapeljuješ. Daj nazaj gospodarju, če ne, bom jaz povedal37 in vem, da pri tej38 priči pojdeš od hiše.« Tovariš39 mu reče: »40Neumen si;41 zakaj se braniš denarjev? Tudi42 drugi tako delajo, ne bo se zvedelo. Kaj43 boš na vsako reč pazil44? Če nočeš deliti z mano, bom sam imel.«45 Svetin pravi: »46Ljubi moj tovariš,47 če boš tako delal, kakor druge hudobne vidiš, boš daleč48 prišel. Nikoli se ti ne bo dobro godilo,49 ne na tem ne na onem50 svetu. Četudi51 pred ljudmi svoje krivice skriješ, ali jih moreš pred Bogom52 skriti? Glej,53 kako pošteni in pravični delajo55, hudobnih,56 krivičnih ne posnemaj!57 Veš, da58 krivičen krajcar59 deset pravičnih uje.«60 Ker pa tovariš61 ne neha Svetina motiti in ga h62 kri-
tudi tako zvest, kakor je bister2 in priden, potem mi ni3 treba boljšega4 služabnika iskati.«5 V zvestobi ga je potem večkrat skusil. Podvrgel6 mu je denarje in7 tudi druge drage reči,8 pa Svetin ni nikdar najmanjše stvarce9 premaknil. Če10 je kaj našel, je vselej pošteno nazaj dal. Gospodar potem nekemu svojemu služabniku skrivaj naroči11, da12 naj si prizadeva svojega tovariša Svetina zapeljati13 v krivico. Tovariš15 skusi, nagovarja16 Svetina, naj deli z njim denarje19, za katere20 je ogoljufal svojega21 gospodarja. Svetin pa, ki23 ni vedel, da24 je to nalašč25 le k videzu, prosi tovariša,26 rekoč: »27Ljubi moj tovariš,28 se ne bojiš Boga? Zakaj29 si gospodarju krivico storil? Ne veš, da goljufi30, tatje in31 krivičniki nikoli ne pojdejo v nebesa? Zdaj pa še mene hočeš zmotiti in zapeljati?32 Ni zadosti, da33 si sam hudoben35, še druge zapeljuješ. Daj nazaj gospodarju, če ne, bom jaz povedal37 in vem, da pri tej38 priči pojdeš od hiše.« Tovariš39 mu reče: »40Neumen si;41 zakaj se braniš denarjev? Tudi42 drugi tako delajo, ne bo se zvedelo. Kaj43 boš na vsako reč pazil44? Če nočeš deliti z mano, bom sam imel.«45 Svetin pravi: »46Ljubi moj tovariš,47 če boš tako delal, kakor druge hudobne vidiš, boš daleč48 prišel. Nikoli se ti ne bo dobro godilo,49 ne na tem ne na onem50 svetu. Četudi51 pred ljudmi svoje krivice skriješ, ali jih moreš pred Bogom52 skriti? Glej,53 kako pošteni in pravični delajo55, hudobnih,56 krivičnih ne posnemaj!57 Veš, da58 krivičen krajcar59 deset pravičnih uje60 Ker pa tovariš61 ne neha Svetina motiti in ga h62 kri-
tudi tako zvest, kakor je bister2 in priden, potem mi ni3 treba boljšega4 služabnika iskati.«5 V zvestobi ga je potem večkrat skusil. Podvrgel6 mu je denarje in7 tudi druge drage reči,8 pa Svetin ni nikdar najmanjše stvarce9 premaknil. Če10 je kaj našel, je vselej pošteno nazaj dal. Gospodar potem nekemu svojemu služabniku skrivaj naroči11, da12 naj si prizadeva svojega tovariša Svetina zapeljati13 v krivico. Tovariš15 skusi, nagovarja16 Svetina, naj deli z njim denarje19, za katere20 je ogoljufal svojega21 gospodarja. Svetin pa, ki23 ni vedel, da24 je to nalašč25 le k videzu, prosi tovariša,26 rekoč: »27Ljubi moj tovariš,28 se ne bojiš Boga? Zakaj29 si gospodarju krivico storil? Ne veš, da goljufi30, tatje in31 krivičniki nikoli ne pojdejo v nebesa? Zdaj pa še mene hočeš zmotiti in zapeljati?32 Ni zadosti, da33 si sam hudoben35, še druge zapeljuješ. Daj nazaj gospodarju, če ne, bom jaz povedal37 in vem, da pri tej38 priči pojdeš od hiše.« Tovariš39 mu reče: »40Neumen si;41 zakaj se braniš denarjev? Tudi42 drugi tako delajo, ne bo se zvedelo. Kaj43 boš na vsako reč pazil44? Če nočeš deliti z mano, bom sam imel.«45 Svetin pravi: »46Ljubi moj tovariš,47 če boš tako delal, kakor druge hudobne vidiš, boš v hudobiji daleč48 prišel. Nikoli se ti ne bo dobro godilo,49 ne na tem ne na onem50 svetu. Četudi51 pred ljudmi svoje krivice skriješ, ali jih moreš pred Bogom52 skriti? Glej,53 kako pošteni in pravični delajo55, hudobnih in56 krivičnih ne posnemaj!57 Veš, da58 krivičen krajcar59 deset pravičnih uje60 Ker pa tovariš61 ne neha Svetina motiti in ga h62 kri-
88
[105−106]
[56−57]
[111−112]
vicam zapeljevati, gre Svetin eniga1 dne k2 gospodarju sam3 in mu reče: Gospod ne zamerite! Nekaj6 bi vam rad povedal od vašiga služabnika7, eniga8 mojih tovaršev, samo9 prosim, ne štrafujte10 ga zavoljo tega, ampak posvarite ga, de12 se poboljša,13 in se ne navadi hudobije. Krivico vam dela,15 in mene tudi vam krivico delati zapeljuje17. Gospodar mu reče prijazno: Prav je ljubi moj Svetin, de21 si mi povedal,22 ne skerbi23, bom24 naredil, de26 te več27 ne bo motil. Od tistiga30 časa mu je Teodor že velike reči zaupal, bolj ko marsikterimu drugimu Svetinovimu tovaršu31. Eniga32 dne sedi Svetin v pisarnici sam ves zamišljen v rajtenge34, ktere35 mu je gospodar Teodor rekel zdelati36, kader37 je iz doma šel38 v bližno39 mesto zavoljo nekake velike kupčije. Kar hitro stopi v pisarnico velik imeniten, k videzu žlahten41 lepo oblečen gospod,42 in vpraša: Si le43 ti Svetin Teodorov služabnik, kteri45 je tako umetaln46, posebno v rajtengah47? Svetin odgovori pohlevno: Sim ja49, kaj pa mi ukažete, kaj bi radi, vas ne50 poznam,51 vas nisim52 še nikoli vidil53. Ptuji gospod na to druziga54 ne reče kakor te besede: Se bova že v kratkim vidila,56 in vzame iz aržeta mošnico,57 in jo Svetinu verže58. Na, pravi, to je tvoje in beži iz pisarnice. Svetin skoči hitro za gospodam63, de64 bi mu mošno65 nazaj dal, ker je66 rekel: To ni moje, in68 kar mojiga69 ni, nočem; vender70 gospoda že nikjer ni bilo. Svetin vzame mošno71 v roke, jo odpre in najde noter72 za tri sto73 frankov vrednosti. Misli,74 in misli, kaj mu je
vicam zapeljevati, gre Svetin nekega1 dne h2 gospodarju sam3 in mu reče: »4Gospod,5 ne zamerite, nekaj6 bi vam rad povedal o vašem služabniku7, enem8 mojih tovarišev. Samo9 prosim, ne strahujte10 ga zavoljo tega, ampak posvarite ga, da12 se poboljša in se ne navadi hudobije. Krivico vam dela in tudi16 mene zapeljuje, naj vam delam krivico17.«18 Gospodar mu reče prijazno: »19Prav je,20 ljubi moj Svetin, da21 si mi povedal;22 ne skrbi23, naredil bom25, da26 te več27 ne bo motil.« 29 Od tistega30 časa mu je Teodor že velike reči zaupal, bolj ko marsikateremu drugemu Svetinovemu tovarišu31. Nekega32 dne sedi Svetin v pisarnici sam,33 ves zamišljen v račune34, katere35 mu je gospodar Teodor rekel izdelati36, ko37 je šel z doma38 v bližnje39 mesto zavoljo nekake velike kupčije. Kar hitro stopi v pisarnico velik,40 imeniten, k videzu plemenit,41 lepo oblečen gospod in vpraša: »Si43 ti Svetin,44 Teodorov služabnik, kateri45 je tako umetelen46, posebno v računih47?«48 Svetin odgovori pohlevno: »Sem, da49, kaj pa mi ukažete, kaj bi radi? Ne50 poznam vas,52 še nikoli vas nisem videl53.« Tuji gospod nato drugega54 ne reče kakor te besede: »55Se bova že v kratkem videla!«56 in vzame iz žepa mošnjico57 in jo vrže Svetinu58. »59Na,«60 pravi, »61to je tvoje62 in beži iz pisarnice. Svetin skoči hitro za gospodom63, da64 bi mu mošnjo65 nazaj dal, ker je66 rekel: »67To ni moje! In68 kar mojega69 ni, nočem Vendar70 gospoda že nikjer ni bilo. Svetin vzame mošnjo71 v roke, jo odpre in najde notri72 za tri sto73 frankov vrednosti. Misli in misli, kaj mu je
vicam zapeljevati, gre Svetin nekega1 dne h2 gospodarju sam3 in mu reče: »4Gospod,5 ne zamerite, nekaj6 bi vam rad povedal o vašem služabniku7, enem8 mojih tovarišev. Samo9 prosim, ne kaznujte10 ga zavoljo tega, ampak posvarite ga, da12 se poboljša in se ne navadi hudobije. Krivico vam dela in tudi16 mene zapeljuje, naj vam delam krivico17.«18 Gospodar mu reče prijazno: »19Prav je,20 ljubi moj Svetin, da21 si mi povedal;22 ne skrbi23, naredil bom25, da26 te več27 ne bo motil.« —29 Od tistega30 časa mu je Teodor že velike reči zaupal, bolj ko marsikateremu drugemu Svetinovemu tovarišu31. Nekega32 dne sedi Svetin v pisarnici sam,33 ves zamišljen v račune34, katere35 mu je gospodar Teodor rekel izdelati36, ko37 je šel z doma38 v bližnje39 mesto zavoljo nekake velike kupčije. Kar hitro stopi v pisarnico velik,40 imeniten, k videzu žlahten,41 lepo oblečen gospod in vpraša: »Si43 ti Svetin,44 Teodorov služabnik, kateri45 je tako umetelen46, posebno v računih47?«48 Svetin odgovori pohlevno: »Sem, da49, kaj pa mi ukažete, kaj bi radi? Ne50 poznam vas,52 še nikoli vas nisem videl53.« Tuji gospod nato drugega54 ne reče kakor te besede: »55Se bova že v kratkem videla!«56 in vzame iz žepa mošnjico57 in jo vrže Svetinu58. »59Na,«60 pravi, »61to je tvoje62 in beži iz pisarnice. Svetin skoči hitro za gospodom63, da64 bi mu mošnjo65 nazaj dal in66 rekel: »67To ni moje! In68 kar mojega69 ni, nočem!« Vendar70 gospoda že nikjer ni bilo. Svetin vzame mošnjo71 v roke, jo odpre in najde notri72 za tri sto73 frankov vrednosti. Misli in misli, kaj mu je
vicam zapeljevati, gre Svetin nekega1 dne h2 gospodarju in mu reče: »4Gospod,5 ne zamerite, nekaj6 bi vam rad povedal o vašem služabniku7, enem8 mojih tovarišev. Samo9 prosim, ne kaznujte10 ga preveč11 zavoljo tega, ampak posvarite ga, da12 se poboljša in da14 se ne navadi hudobije. Krivico vam dela in tudi16 mene zapeljuje, naj vam delam krivico17.«18 Gospodar mu reče prijazno: »19Prav je,20 ljubi moj Svetin, da21 si mi povedal;22 ne skrbi23, naredil bom25, da26 te ne bo več28 motil.« —29 Od tistega30 časa mu je Teodor že velike reči zaupal, bolj ko marsikateremu drugemu Svetinovemu tovarišu31. Nekega32 dne sedi Svetin v pisarnici sam,33 ves zamišljen v račune34, katere35 mu je gospodar Teodor rekel izdelati36, ko37 je šel z doma38 v bližnje39 mesto zavoljo nekake velike kupčije. Kar hitro stopi v pisarnico velik,40 imeniten, k videzu žlahten,41 lepo oblečen gospod in vpraša: »Si43 ti Svetin,44 Teodorov služabnik, kateri45 je tako umetelen46, posebno v računih47?«48 Svetin odgovori pohlevno: »Sem, da49, kaj pa mi ukažete, kaj bi radi? Ne50 poznam vas,52 še nikoli vas nisem videl53.« Tuji gospod nato drugega54 ne reče kakor te besede: »55Se bova že v kratkem videla«56 in vzame iz žepa mošnjico57 in jo vrže Svetinu58. »59Na,«60 pravi, »61to je tvoje62 in beži iz pisarnice. Svetin skoči hitro za gospodom63, da64 bi mu mošnjo65 nazaj dal in66 rekel: »67To ni moje! In68 kar mojega69 ni, nočem!« Vendar70 gospoda že nikjer ni bilo. Svetin vzame mošnjo71 v roke, jo odpre in najde notri72 za tristo73 frankov vrednosti. Misli in misli, kaj mu je
89
[106−107]
[57−58]
[112−113]
storiti. Ne ve, zakaj mu je to pustil gospod, kteriga1 ne pozna. Ko gospodar Teodor domu pride3, je bila Svetinova perva skerb4, de5 je tisto mošno6 vzel in mu jo nese7 rekoč: Lejte8 to mošnico9 mi je neznan gospod pernesel10, tri sto11 frankov je v nji, nič12 ne vem zakaj mi je to dal, prosim14 vas spravite te dnarje16, zakaj jest17 jih nočem in ne morem imeti. Teodor mu reče: Na moje besede spravi dnarje,20 in jih imej, tvoji21 so, se bo že zvedilo22, od kod23 in zakaj so tebi v roke prišli. Svetin uboga. Kmalo potem25 ga Teodor26 pošlje v bližno28 mesto rajtenge na čisto zdelat29 s kupcam30, s kterim31 je Teodor malo pred kupčijo storil32. Svetin pride v tisto mesto, gre v hišo barantavca33, kamor ga je gospodar poslal rajtenge izčistit34, kar ugleda tistiga35 gospoda, kteri36 mu je mošno dnarjev37 posilil, in to38 je bil sam tiste tergovc39, s kterim40 je Teodor kupčijo storil,41 zato mu hitro42 reče: Lej43 Svetin! sej sim44 ti rekel, de45 se bova v kratkim vidila46. Vedil sim47, de48 te bo gospodar poslal z mano rajtingo storit49. Ljubi moj Svetin!50 nikar me ne stori nesrečniga51. S tvojim gospodarjem imava že velike rajtenge52 vkup;53 pa če pojde vse na tanko54, vse po pravici, vem de55 bom ob vse prišel, tvoj56 gospodar me bo na beraško palico spravil, jest57 in cela58 moja družina pojdemo vbogajme prosit, če ti čisto in pravično rajtengo storiš59. Lej tvoj gospodar je bogat, sej61 ima de62 sam ne ve koliko, star je, otrok nima več ko eno samo hčer; jest63 pa imam veliko otrok,64 opomogel sim65 si nekaj, ker sim per rajtengah66
storiti. Ne ve, zakaj mu je to pustil gospod, katerega1 ne pozna. Ko pride2 gospodar Teodor domov3, je bila Svetinova prva skrb4, da5 je tisto mošnjo6 vzel in mu jo nesel,7 rekoč: »Glejte,8 to mošnjico9 mi je neznan gospod prinesel10, tri sto11 frankov je v njej. Nič12 ne vem,13 zakaj mi je to dal. Prosim14 vas,15 spravite te denarje16, zakaj jaz17 jih nočem in ne morem imeti.«18 Teodor mu reče: »19Na moje besede spravi denarje20 in jih imej! Tvoji21 so, se bo že zvedelo22, odkod23 in zakaj so tebi v roke prišli.«24 Svetin uboga. Kmalu nato25 ga pošlje Teodor27 v bližnje28 mesto račune delat29 s trgovcem30, s katerim31 je Teodor malo prej sklenil kupčijo32. Svetin pride v tisto mesto, gre v trgovčevo hišo33, kamor ga je gospodar poslal račune izčistiti34, kar ugleda tistega35 gospoda, kateri36 mu je mošnjo denarjev37 posilil. In ta38 je bil sam tisti trgovec39, s katerim40 je Teodor kupčijo storil;41 zato mu reče: »Glej,43 Svetin, saj sem44 ti rekel, da45 se bova v kratkem videla46. Vedel sem47, da48 te bo gospodar poslal z menoj račune delat49. Ljubi moj Svetin,50 nikar me ne delaj nesrečnega51. S tvojim gospodarjem imava že velike račune52 vkup,53 pa če pojde vse natanko54, vse po pravici, vem, da55 bom ob vse prišel. Tvoj56 gospodar me bo na beraško palico spravil, jaz57 in vsa58 moja družina pojdemo vbogajme prosit, če ti čisto in pravično račun narediš59. Lej,60 tvoj gospodar je bogat, saj61 ima, da62 sam ne ve koliko, star je, otrok nima več ko eno samo hčer. Jaz63 pa imam veliko otrok;64 opomogel sem65 si nekaj, ker sem tvojega gospodarja pri računih66
storiti. Ne ve, zakaj mu je to pustil gospod, katerega1 ne pozna. Ko pride2 gospodar Teodor domov3, je bila Svetinova prva skrb4, da5 je tisto mošnjo6 vzel in mu jo nesel,7 rekoč: »Glejte,8 to mošnjico9 mi je neznan gospod prinesel10, tri sto11 frankov je v njej. Nič12 ne vem,13 zakaj mi je to dal. Prosim14 vas,15 spravite te denarje16, zakaj jaz17 jih nočem in ne morem imeti.«18 Teodor mu reče: »19Na moje besede spravi denarje20 in jih imej! Tvoji21 so, se bo že zvedelo22, od kod23 in zakaj so tebi v roke prišli.«24 Svetin uboga. Kmalu nato25 ga pošlje Teodor27 v bližnje28 mesto račune delat29 s trgovcem30, s katerim31 je Teodor malo prej sklenil kupčijo32. Svetin pride v tisto mesto, gre v trgovčevo hišo33, kamor ga je gospodar poslal račune izčistit34, kar ugleda tistega35 gospoda, kateri36 mu je mošnjo denarjev37 posilil. In ta38 je bil sam tisti trgovec39, s katerim40 je Teodor kupčijo storil;41 zato mu reče: »Glej,43 Svetin, saj sem44 ti rekel, da45 se bova v kratkem videla46. Vedel sem47, da48 te bo gospodar poslal z menoj račune delat49. Ljubi moj Svetin,50 nikar me ne delaj nesrečnega51. S tvojim gospodarjem imava že velike račune52 vkup,53 pa če pojde vse natanko54, vse po pravici, vem, da55 bom ob vse prišel. Tvoj56 gospodar me bo na beraško palico spravil, jaz57 in vsa58 moja družina pojdemo vbogajme prosit, če ti čisto in pravično račun narediš59. Lej,60 tvoj gospodar je bogat, saj61 ima, da62 sam ne ve koliko, star je, otrok nima več ko eno samo hčer. Jaz63 pa imam veliko otrok;64 opomogel sem65 si nekaj, ker sem tvojega gospodarja pri računih66
storiti. Ne ve, zakaj mu je to pustil gospod, katerega1 ne pozna. Ko pride2 gospodar Teodor domov3, je bila Svetinova prva skrb4, da5 je tisto mošnjo6 vzel in mu jo nesel,7 rekoč: »Glejte,8 to mošnjico9 mi je neznan gospod prinesel10, tristo11 frankov je v njej. Nič12 ne vem,13 zakaj mi je to dal. Prosim14 vas,15 spravite te denarje16, zakaj jaz17 jih nočem in ne morem imeti.«18 Teodor mu reče: »19Na moje besede spravi denarje20 in jih imej! Tvoji21 so, se bo že zvedelo22, od kod23 in zakaj so tebi v roke prišli.«24 Svetin uboga. Kmalu nato25 ga pošlje Teodor27 v bližnje28 mesto račune delat29 s trgovcem30, s katerim31 je Teodor malo prej sklenil kupčijo32. Svetin pride v tisto mesto, gre v trgovčevo hišo33, kamor ga je gospodar poslal račune izčistit34, kar ugleda tistega35 gospoda, kateri36 mu je mošnjo denarjev37 posilil. In ta38 je bil sam tisti trgovec39, s katerim40 je Teodor kupčijo storil;41 zato mu reče: »Glej,43 Svetin, saj sem44 ti rekel, da45 se bova v kratkem videla46. Vedel sem47, da48 te bo gospodar poslal z menoj račune delat49. Ljubi moj Svetin,50 nikar me ne delaj nesrečnega51. S tvojim gospodarjem imava že velike račune52 vkup,53 pa če pojde vse natanko54, vse po pravici, vem, da55 bom ob vse prišel. Tvoj56 gospodar me bo na beraško palico spravil, jaz57 in vsa58 moja družina pojdemo vbogajme prosit, če ti čisto in pravično račun narediš59. Lej,60 tvoj gospodar je bogat, saj61 ima, da62 sam ne ve koliko, star je, otrok nima več ko eno samo hčer. Jaz63 pa imam veliko otrok;64 opomogel sem65 si nekaj, ker sem tvojega gospodarja pri računih66
90
[107]
[58]
[113−114]
tvojiga gospodarja zlo všipnil1, vender2 vselej tako de3 ni čutel4. Če zdaj čisto rajtengo in pravično storimo naše barantije5, moram biti sirota. Svetin zdaj ne ve, kam se oberniti8, kaj začeti in9 reče: Gospod!11 po krivici ne smem delati, spet se rajši ljudem kakor Bogu zamerim. S temi besedami gre, ukaže napreči in se pelja domu13, brez de14 bi bil rajtengo15 le perčel16. Ko Svetin domu17 pride, ga že19 gospodar na dvoriši21 čaka in ga hitro vpraša: Kako je to, de23 si tako hitro prišel, tako kmalo24 opravil, ker sim25 menil, de26 boš nar manj 327 ali 428 dni opraviti imel.29 Svetin reče: Gospod!31 zakaj sim32 tako kmalo33 nazaj prišel, vam ne povem drugači34 kakor skrivej35, de nobeden36 človek ne bo slišal. Teodor pelje zdej38 Svetina v svojo pisarnico in mu pravi, zdaj39 govori.40 Svetin reče: Rad sim per42 vas,43 zato ko44 vidim, de45 ste mi dobri, vender46 grem rajši od hiše dans48, kakor de49 bi s tem tergovcam rajtengo50 delal, kamor ste me dans51 poslali, on52 je tisti, ki mi je mošno dnarjev53 posilil, de54 bi zdaj krivično rajtengo55 delal; tega56 me Bog varuj.57 Teodor mu reče: Zvesti pridni služabnik59 moj, zdej61 spoznam, de62 si zvest,63 pojdi nazaj, stori rajtengo64 s unim tergovcam65 na čisto,66 zavoljo tega ne bo nesrečen, če67 bi bil tudi kaj dolžan vse mu bom odpustil. Svetin uboga, ker ne ve, de70 vse to je71 bila le skušnja njegove zvestobe, kakor sta se bila gospoda pogovorila. Od zdaj zanaprej72 je Teodor vse le Svetinu zaupal,73 in ga za perviga75 ali velkiga76 služabnika storil77. Kar je bilo težkih in nevarnih oprav-
zelo uščipnil1, vendar2 vselej tako, da3 ni čutil4. Če naredimo sedaj o našem trgovanju čist in pravičen račun5, moram biti sirota.«6 Svetin zdaj ne ve, kam bi7 se obrnil8, kaj začel. Zato9 reče: »10Gospod,11 po krivici ne smem delati, spet se rajši ljudem kakor Bogu zamerim.«12 S temi besedami gre, ukaže napreči in se pelje domov13, ne da14 bi bil račune15 le pričel16. Ko pride domov18, ga gospodar že20 na dvorišču21 čaka in ga hitro vpraša: »22Kako je to, da23 si tako hitro prišel, tako kmalu24 opravil, ker sem25 menil, da26 boš imel najmanj tri27 ali štiri28 dni opraviti29 Svetin reče: »30Gospod,31 zakaj sem32 tako kmalu33 nazaj prišel, vam ne povem drugače34 kakor skrivaj35, da noben36 človek ne bo slišal.«37 Teodor pelje zdaj38 Svetina v svojo pisarnico in mu pravi: »Zdaj39 govori!«40 Svetin reče: »41Rad sem pri42 vas zato ker44 vidim, da45 ste mi dobri; vendar46 grem rajši danes47 od hiše, kakor da49 bi s tem trgovcem račune50 delal, kamor ste me danes51 poslali. On52 je tisti, ki mi je mošnjo denarjev53 posilil, da54 bi zdaj krivične račune55 delal. Tega56 me Bog varuj!«57 Teodor mu reče: »58Zvesti, pridni59 moj služabnik60, zdaj61 spoznam, da62 si zvest;63 pojdi nazaj, napravi račune64 s tistim trgovcem65 na čisto;66 zavoljo tega ne bo nesrečen. Če67 bi bil tudi kaj dolžan,68 vse mu bom odpustil.«69 Svetin uboga, ker ne ve, da je70 vse to bila le skušnja njegove zvestobe, kakor sta se bila gospoda pogovorila. Od zdaj za naprej72 je Teodor vse le Svetinu zaupal in ga storil74 za prvega75 ali velikega76 služabnika. Kar je bilo težkih in nevarnih oprav-
zelo uščipnil1, vendar2 vselej tako, da3 ni čutil4. Če naredimo sedaj o našem trgovanju čist in pravičen račun5, moram biti sirota.«6 Svetin zdaj ne ve, kam bi7 se obrnil8, kaj začel. Zato9 reče: »10Gospod,11 po krivici ne smem delati, spet se rajši ljudem kakor Bogu zamerim.«12 S temi besedami gre, ukaže napreči in se pelje domov13, ne da14 bi bil račune15 le pričel16. Ko pride domov18, ga gospodar že20 na dvorišču21 čaka in ga hitro vpraša: »22Kako je to, da23 si tako hitro prišel, tako kmalu24 opravil, ker sem25 menil, da26 boš imel najmanj tri27 ali štiri28 dni opraviti29 Svetin reče: »30Gospod,31 zakaj sem32 tako kmalu33 nazaj prišel, vam ne povem drugače34 kakor skrivaj35, da noben36 človek ne bo slišal.«37 Teodor pelje zdaj38 Svetina v svojo pisarnico in mu pravi: »Zdaj39 govori40 Svetin reče: »41Rad sem pri42 vas,43 zato ker44 vidim, da45 ste mi dobri; vendar46 grem rajši danes47 od hiše, kakor da49 bi s tem trgovcem račune50 delal, kamor ste me danes51 poslali. On52 je tisti, ki mi je mošnjo denarjev53 posilil, da54 bi zdaj krivične račune55 delal. Tega56 me Bog varuj57 Teodor mu reče: »58Zvesti, pridni59 moj služabnik60, zdaj61 spoznam, da62 si zvest;63 pojdi nazaj, napravi račune64 s tistim trgovcem65 na čisto;66 zavoljo tega ne bo nesrečen. Če67 bi bil tudi kaj dolžan,68 vse mu bom odpustil.«69 Svetin uboga, ker ne ve, da je70 vse to bila le skušnja njegove zvestobe, kakor sta se bila gospoda pogovorila. Od zdaj za naprej72 je Teodor vse le Svetinu zaupal in ga storil74 za prvega75 ali velikega76 služabnika. Kar je bilo težkih in nevarnih oprav-
zelo uščipnil1, vendar2 vselej tako, da3 ni čutil4. Če naredimo sedaj o našem trgovanju čist in pravičen račun5, moram biti sirota.«6 Svetin zdaj ne ve, kam bi7 se obrnil8, kaj začel. Zato9 reče: »10Gospod,11 po krivici ne smem delati, spet se rajši ljudem kakor Bogu zamerim.«12 S temi besedami gre, ukaže napreči in se pelje domov13, ne da14 bi bil račune15 le pričel16. Ko pride domov18, ga gospodar že20 na dvorišču21 čaka in ga hitro vpraša: »22Kako je to, da23 si tako hitro prišel, tako kmalu24 opravil, ker sem25 menil, da26 boš imel najmanj tri27 ali štiri28 dni opraviti29 Svetin reče: »30Gospod,31 zakaj sem32 tako kmalu33 nazaj prišel, vam ne povem drugače34 kakor skrivaj35, da noben36 človek ne bo slišal.«37 Teodor pelje zdaj38 Svetina v svojo pisarnico in mu pravi: »Zdaj39 govori40 Svetin reče: »41Rad sem pri42 vas,43 zato ker44 vidim, da45 ste mi dobri; vendar46 grem rajši danes47 od hiše, kakor da49 bi s tem trgovcem račune50 delal, kamor ste me danes51 poslali. On52 je tisti, ki mi je mošnjo denarjev53 posilil, da54 bi zdaj krivične račune55 delal. Tega56 me Bog varuj57 Teodor mu reče: »58Zvesti, pridni59 moj služabnik60, zdaj61 spoznam, da62 si zvest;63 pojdi nazaj, napravi račune64 s tistim trgovcem65 na čisto;66 zavoljo tega ne bo nesrečen. Če67 bi bil tudi kaj dolžan,68 vse mu bom odpustil.«69 Svetin uboga, ker ne ve, da je70 vse to bila le skušnja njegove zvestobe, kakor sta se bila gospoda pogovorila. Od zdaj za naprej72 je Teodor vse le Svetinu zaupal in ga storil74 za prvega75 ali velikega76 služabnika. Kar je bilo težkih in nevarnih oprav-
91
[107−108]
[58−59]
[114−115]
kov, je le Svetinu izročil2, ker je vedil3, de4 mu bo zvesto opravil. To de5 Svetin ni bil samo zvest in priden v službi7, de8 ga je gospodar rad imel, ampak celo9 njegovo zaderžanje10 je bilo tako, de11 so ga vsi radi imeli. Ni bil prevzeten zavoljo tega, ko12 je bil per gospodarji13 v časti, ni14 se nikoli15 čez druge povikševal16, ampak z vsimi je bil17 prijazen in pohleven, proti svojimu18 gospodarju pa tudi ponižen in vselej bogliv19. Tudi na francoski zemlji se je ravno tako varoval, pa še bolj ko pred, zahajati20 k norčijam ali igram v tovaršije21, ampak vsako nedeljo in vsak23 praznik je šel24 v cerkev k božji25 službi dopoldne in popoldne,26 potem pa je vedno doma bil28 in zvesto svete in druge dobre30 bukve bral31. Na francoskim32 so imeli navado in je še zdaj33, de34 imajo o praznikih očitne igre, keglanje35, jezdarenje36, plesanje in druge norčije, kjer je zraven vselej tudi muzika in pijača. K tem norčijam so tovarši37 Svetina velikokrat vabili in ga perganjali38, ker so mu rekli: Celi39 teden si s hudimi rajtengami glavo beliš40 in se trudiš, zakaj bi ne šel z nami v nedeljo se malo razjasnit42 in razveselit43. Svetin vender45 nikoli ni hotel iti, ampak rekel46 jim je: Mi ni48 potreba, razveselim se nar bolj49, kader50 sam doma ostanem,51 in kaj pridniga52 berem, tudi53 me ne veseli hoditi k takim igračam, kjer se nič prida ne vidi in ne sliši. To je bilo pa zlo55 všeč gospodarju, starimu56 Teodoru in njegovi gospej57 Heleni in njuni hčeri58 Kristini, ktero59 samo sta imela, ker60 vsi trije so bili brumni61 in bogaboječi kristjani. Celih osem let je bil
kov, je izročil1 le Svetinu, ker je vedel3, da4 mu bo zvesto opravil. Toda5 Svetin ni bil samo v službi6 zvest in priden, da8 ga je gospodar rad imel, ampak vse9 njegovo vedenje10 je bilo tako, da11 so ga vsi radi imeli. Ni bil prevzeten zavoljo tega, ker12 je bil pri gospodarju13 v časti, nikoli14 se ni15 čez druge poviševal16, ampak je bil z vsemi17 prijazen in pohleven, proti svojemu18 gospodarju pa tudi ponižen in vselej ubogljiv19. Tudi na francoski zemlji se je ravno tako varoval, pa še bolj ko prej in ni zahajal20 k norčijam ali igram v tovarišije21, ampak je šel22 vsako nedeljo in praznik dopoldne in popoldne24 v cerkev k službi božji;26 potem pa je bil27 vedno doma in zvesto bral29 svete in druge pobožne30 bukve. Na Francoskem32 so imeli navado in je še sedaj33, da34 imajo o praznikih očitne igre: kegljanje35, jezdarjenje36, plesanje in druge norčije, kjer je zraven vselej tudi muzika in pijača. K tem norčijam so tovariši37 Svetina velikokrat vabili in priganjali38, ker so mu rekli: »Ves39 teden si beliš glavo s težkimi računi40 in se trudiš, zakaj bi ne šel z nami v nedeljo in41 se malo razjasnil42 in razveselil43.«44 Svetin vendar45 nikoli ni hotel iti, ampak jim je rekel47: »Ni mi48 potreba, razveselim se najbolj49, kadar50 sam doma ostanem in kaj pridnega52 berem. Tudi53 me ne veseli hoditi k takim igračam, kjer se nič prida ne vidi in ne sliši.«54 To je bilo pa zelo55 všeč gospodarju, staremu56 Teodoru in njegovi gospe57 Heleni in njuni hčeri58 Kristini, katero59 samo sta imela, zakaj60 vsi trije so bili pobožni61 in bogaboječi kristjani. Celih osem let je bil
kov, je izročil1 le Svetinu, ker je vedel3, da4 mu bo zvesto opravil. Toda5 Svetin ni bil samo v službi6 zvest in priden, da8 ga je gospodar rad imel, ampak vse9 njegovo vedenje10 je bilo tako, da11 so ga vsi radi imeli. Ni bil prevzeten zavoljo tega, ker12 je bil pri gospodarju13 v časti, nikoli14 se ni15 čez druge poviševal16, ampak je bil z vsemi17 prijazen in pohleven, proti svojemu18 gospodarju pa tudi ponižen in vselej ubogljiv19. Tudi na francoski zemlji se je ravno tako varoval, pa še bolj ko prej in ni zahajal20 k norčijam ali igram v tovarišije21, ampak je šel22 vsako nedeljo in praznik dopoldne in popoldne24 v cerkev k službi božji;26 potem pa je bil27 vedno doma in zvesto bral29 svete in druge dobre30 bukve. Na Francoskem32 so imeli navado in je še sedaj33, da34 imajo o praznikih očitne igre: kegljanje35, jezdarjenje36, plesanje in druge norčije, kjer je zraven vselej tudi muzika in pijača. K tem norčijam so tovariši37 Svetina velikokrat vabili in priganjali38, ker so mu rekli: »Ves39 teden si beliš glavo s težkimi računi40 in se trudiš, zakaj bi ne šel z nami v nedeljo in41 se malo razjasnil42 in razveselil43.«44 Svetin vendar45 nikoli ni hotel iti, ampak jim je rekel47: »Ni mi48 potreba, razveselim se najbolj49, kadar50 sam doma ostanem in kaj pridnega52 berem. Tudi53 me ne veseli hoditi k takim igračam, kjer se nič prida ne vidi in ne sliši.«54 To je bilo pa zelo55 všeč gospodarju, staremu56 Teodoru in njegovi gospe57 Heleni in njuni hčerki58 Kristini, katero59 samo sta imela, zakaj60 vsi trije so bili pobožni61 in bogaboječi kristjani. Celih osem let je bil
kov, je izročil1 le Svetinu, ker je vedel3, da4 mu bo zvesto opravil. Toda5 Svetin ni bil samo v službi6 zvest in priden, da8 ga je gospodar rad imel, ampak vse9 njegovo vedenje10 je bilo tako, da11 so ga vsi radi imeli. Ni bil prevzeten zavoljo tega, ker12 je bil pri gospodarju13 v časti, nikoli14 se ni15 čez druge poviševal16, ampak je bil z vsemi17 prijazen in pohleven, proti svojemu18 gospodarju pa tudi ponižen in vselej ubogljiv19. Tudi na francoski zemlji se je ravno tako varoval, pa še bolj ko prej, in ni zahajal20 k norčijam ali igram v tovarišije21, ampak je šel22 vsako nedeljo in vsak23 praznik dopoldne in popoldne24 v cerkev k službi božji;26 potem pa je bil27 vedno doma in zvesto bral29 svete in druge dobre30 bukve. Na Francoskem32 so imeli navado in je še sedaj33, da34 imajo o praznikih očitne igre: kegljanje35, jezdarjenje36, plesanje in druge norčije, kjer je zraven vselej tudi muzika in pijača. K tem norčijam so tovariši37 Svetina velikokrat vabili in priganjali38, ker so mu rekli: »Ves39 teden si beliš glavo s težkimi računi40 in se trudiš, zakaj bi ne šel z nami v nedeljo in41 se malo razjasnil42 in razveselil43.«44 Svetin vendar45 nikoli ni hotel iti, ampak jim je rekel47: »Ni mi48 potreba, razveselim se najbolj49, kadar50 sam doma ostanem in kaj pridnega52 berem. Tudi53 me ne veseli hoditi k takim igračam, kjer se nič prida ne vidi in ne sliši.«54 To je bilo pa zelo55 všeč gospodarju, staremu56 Teodoru in njegovi gospe57 Heleni in njuni hčerki58 Kristini, katero59 samo sta imela, zakaj60 vsi trije so bili pobožni61 in bogaboječi kristjani. Celih osem let je bil
92
[108−109]
[59]
[115−117]
Svetin per1 tem gospodarji,2 in vse je šlo še bolj po sreči kakor pred3, kakor de4 bi bil on žegen božji h5 hiši pernesel6. Vsi, kolikor jih je bilo per7 hiši, so Svetina čislali in obrajtali,8 tudi sosedje in vsi, kteri9 so ga poznali, so veselje10 nad njim imeli11; tako se je znal v vsih okolišinah12 lepo vesti. Na tem svetu vender13 res ni prave sreče, ni ga veselja na svetu brez grenkobe. Zraven Svetina, kteri14 se je srečniga15 mislil, se je kmalo16 zredila skrivej17 strašna kača, ktera18 mu je vso srečo zlo19 ogrenila,20 in mu veliko žaliga21 napravila,22 in to je bila nevošljivost eniga23 njegovih tovaršev24, kterimu25 je bilo ime Ludvik26 Bodin. Ta Ludvik27 Bodin, francoski rojak, zali mladenč, per nar lepših28 letih, je bil že od mladosti per29 hiši,30 in tudi na tanko31 zvest svojimu32 gospodarju, zato33 ga je bil Teodor ravno pred dvema letama34 za svojiga namestnika35 postavil, in36 namenil ga37 za zeta vzeti,38 mu hčer Kristino v zakon dati, in mu39 vse premoženje izročiti, posebno40, ker je vedil42, de43 se Ludvik44 in Kristina rada vidita. Zdaj je Ludvik vidil45, kako je Svetin od vsih obrajtan46, videl je, de47 ga gospod in gospa in tudi gospodična Kristina radi imajo49. To mu je bilo meč v serce50, nevošljiv51 je bil, torej52 je Svetina ravno tako gerdo53 gledal,54 kakor Kain svojiga55 brata Abelna56. V sercu57 ga je čez vse sovražil, rad bi ga bil v žlici vode vtopil58, ko bi bilo mogoče, vender59 se mu je k videzu po hinavsko prijazniga60 kazal, skrivej61 pa vedno iskal ga z lepo63 od hiše spraviti64, tode65 ni bilo mogoče. Ko je pa67 Teodor Svetina za
Svetin pri1 tem gospodarju2 in vse je šlo še bolj po sreči kakor prej3, kakor da4 bi bil on božji blagoslov k5 hiši prinesel6. Vsi, kolikor jih je bilo pri7 hiši, so Svetina čislali in upoštevali;8 tudi sosedje in vsi, kateri9 so ga poznali, so imeli10 nad njim veselje11; tako se je znal v vseh okoliščinah12 lepo vesti. Na tem svetu vendar13 res ni prave sreče, ni ga veselja na svetu brez grenkobe. Zraven Svetina, kateri14 se je srečnega15 mislil, se je kmalu skrivaj16 zredila strašna kača, katera18 mu je vso srečo zelo19 ogrenila in mu veliko žalega21 napravila;22 in to je bila nevoščljivost nekega23 njegovih tovarišev24, kateremu25 je bilo ime Ludovik26 Bodin. Ta Ludovik27 Bodin, francoski rojak, zal mladenič pri najlepših28 letih, je bil že od mladosti pri29 hiši in tudi natanko31 zvest svojemu32 gospodarju. Zato33 ga je bil Teodor ravno pred dvema letoma34 za svojega35 postavil in ga36 namenil za zeta vzeti ter38 mu izročiti39 vse premoženje, ker je vedel42, da43 se Ludovik44 in Kristina rada vidita. Zdaj je Ludovik videl45, kako Svetina vsi spoštujejo46, videl je, da47 ga imajo radi48 gospod in gospa in tudi gospodična Kristina. To mu je bilo meč v srce50, nevoščljiv51 je bil, zatorej52 je Svetina ravno tako grdo53 gledal kakor Kajn svojega55 brata Abela56. V srcu57 ga je čez vse sovražil, rad bi ga bil v žlici vode utopil58, ko bi bilo mogoče; vendar59 se mu je k videzu po hinavsko prijaznega60 kazal, skrivaj61 pa vedno iskal, da bi62 ga zlepa63 od hiše spravil64, toda65 ni bilo mogoče. Ko pa66 je Teodor Svetina za
Svetin pri1 tem gospodarju2 in vse je šlo še bolj po sreči kakor prej3, kakor da4 bi bil on božji blagoslov k5 hiši prinesel6. Vsi, kolikor jih je bilo pri7 hiši, so Svetina čislali in upoštevali;8 tudi sosedje in vsi, kateri9 so ga poznali, so imeli10 nad njim veselje11; tako se je znal v vseh okoliščinah12 lepo vesti. Na tem svetu vendar13 res ni prave sreče, ni ga veselja na svetu brez grenkobe. Zraven Svetina, kateri14 se je srečnega15 mislil, se je kmalu skrivaj16 zredila strašna kača, katera18 mu je vso srečo zelo19 ogrenila in mu veliko žalega21 napravila;22 in to je bila nevoščljivost nekega23 njegovih tovarišev24, kateremu25 je bilo ime Ludvik26 Bodin. Ta Ludvik27 Bodin, francoski rojak, zal mladenič pri najlepših28 letih, je bil že od mladosti pri29 hiši in tudi natanko31 zvest svojemu32 gospodarju. Zato33 ga je bil Teodor ravno pred dvema letoma34 za svojega namestnika35 postavil in ga36 namenil za zeta vzeti ter38 mu izročiti39 vse premoženje, ker je vedel42, da43 se Ludvik44 in Kristina rada vidita. Zdaj je Ludvik videl45, kako Svetina vsi spoštujejo46, videl je, da47 ga imajo radi48 gospod in gospa in tudi gospodična Kristina. To mu je bilo meč v srce50, nevoščljiv51 je bil, torej52 je Svetina ravno tako grdo53 gledal kakor Kajn svojega55 brata Abela56. V srcu57 ga je čez vse sovražil, rad bi ga bil v žlici vode utopil58, ko bi bilo mogoče; vendar59 se mu je k videzu po hinavsko prijaznega60 kazal, skrivaj61 pa vedno iskal, da bi62 ga zlepa63 od hiše spravil64, toda65 ni bilo mogoče. Ko pa66 je Teodor Svetina za
Svetin pri1 tem gospodarju2 in vse je šlo še bolj po sreči kakor prej3, kakor da4 bi bil on božji blagoslov k5 hiši prinesel6. Vsi, kolikor jih je bilo pri7 hiši, so Svetina čislali in upoštevali;8 tudi sosedje in vsi, kateri9 so ga poznali, so imeli10 nad njim veselje11; tako se je znal v vseh okoliščinah12 lepo vesti. Na tem svetu vendar13 res ni prave sreče, ni ga veselja na svetu brez grenkobe. Zraven Svetina, kateri14 se je srečnega15 mislil, se je kmalu skrivaj16 zredila strašna kača, katera18 mu je vso srečo zelo19 ogrenila in mu veliko žalega21 napravila;22 in to je bila nevoščljivost nekega23 njegovih tovarišev24, kateremu25 je bilo ime Ludvik26 Bodin. Ta Ludvik27 Bodin, francoski rojak, zal mladenič pri najlepših28 letih, je bil že od mladosti pri29 hiši in tudi natanko31 zvest svojemu32 gospodarju. Zato33 ga je bil Teodor ravno pred dvema letoma34 za svojega namestnika35 postavil in ga36 namenil za zeta vzeti, mu hčer Kristino v zakon dati ter38 mu izročiti39 vse premoženje, posebno41 ker je vedel42, da43 se Ludvik44 in Kristina rada vidita. Zdaj je Ludvik videl45, kako Svetina vsi spoštujejo46, videl je, da47 ga imajo radi48 gospod in gospa in tudi gospodična Kristina. To mu je bilo meč v srce50, nevoščljiv51 je bil, torej52 je Svetina ravno tako grdo53 gledal kakor Kajn svojega55 brata Abela56. V srcu57 ga je čez vse sovražil, rad bi ga bil v žlici vode utopil58, ko bi bilo mogoče; vendar59 se mu je k videzu po hinavsko prijaznega60 kazal, skrivaj61 pa vedno iskal, da bi62 ga zlepa63 od hiše spravil64, toda65 ni bilo mogoče. Ko pa66 je Teodor Svetina za
93
[109−110]
[59−60]
[117−118]
velikiga1 služabnika storil, se je Ludviku nevošljivost2 še bolj vnela in jeza mu je iz serca kupela3. Očitno4 ga je od zdaj5 sovražil, vedno6 mu zabavljal,8 in ga per9 gospodu černil10, de11 bi ga bil12 preč spravil. Mislil je, če13 Svetin per14 hiši ostane, me zna15 ob vso srečo perpraviti16, še gospodično Kristino mi zna zmotiti17, de18 me ne bo hotla19 vzeti, in preč je moje premoženje in bogastvo, kteriga20 z ženitvijo dobiti upam21. Pazim pa že tudi nekaj časa, de22 je Kristini ta ptujc23 všeč. Večkrat24 si je perzadeval Ludvik per gospodarji25 Svetina v zamero perpraviti27, in je rekel: Gospod, ne vervajte29 toliko, ne zaupajte vse30 temu pertepencu,31 to je hudoben človek;32 ni tako ponižen kakor se kaže, le hinavc34 je, de35 vas s tem slepi, v36 veliko škodo vas sna perpraviti37, če ga od hiše ne denete. Gospodar Teodor pa, star skušen mož, je kmalo vidil40, de41 mora tukaj nevošljivost42 vmes biti,43 mu prijazno reče: Ljubi moj Ludvik!45 od mladosti si per46 meni, veš de te rad47 imam in ti vse zaupam,49 zato sim50 ti namenil hčer v zakon dati, vender51 to le takrat, če bo sama radovoljno pervolila52, de53 te rada vzame. Svojo hčer, ker samo imam, veš de54 jo ljubim, torej sim55 ji na zberanje dal57 moža vzeti kakoršniga58 hoče. Nikoli ji ne bom nobeniga59 silil,60 in ne branil, brihtna61 in podučena62 je zadosti, de63 bo vedla64 prav zbrati65. Če nar večiga66 berača ali sromaka67 vzame za moža, sim dovoljin68, sej69 bo sama z njim živela. Premoženja pa ji ne bo manjkalo, toliko bom že zapustil, de bota70 ona in njeni71 mož lahko žive72-
velikega1 služabnika storil, se je Ludoviku nevoščljivost2 še bolj vnela in jeza mu je kipela iz srca3. Od zdaj4 ga je očitno5 sovražil, mu vedno7 zabavljal in ga pri9 gospodu črnil10, da11 bi ga preč spravil. Mislil je: Če13 Svetin pri14 hiši ostane, me utegne15 ob vso srečo pripraviti16, še gospodično Kristino mi bo zmotil17, da18 me ne bo hotela19 vzeti, in preč je moje premoženje in bogastvo, katerega upam dobiti20 z ženitvijo. Pazim pa že tudi nekaj časa, da22 je Kristini ta tujec23 všeč. Ludovik24 si je večkrat prizadeval, da bi25 Svetina pri gospodarju26 v zamero spravil27, in je rekel: »28Gospod, ne verujte mu29 toliko, ne zaupajte vsega30 temu pritepencu;31 to je hudoben človek,32 ni tako ponižen,33 kakor se kaže, le hinavec34 je, da35 vas s tem slepi. V36 veliko škodo vas utegne pripraviti37, če ga od hiše ne denete.«38 Gospodar Teodor pa, star,39 skušen mož, je kmalu videl40, da41 mora tukaj nevoščljivost42 vmes biti; zato43 mu prijazno reče: »44Ljubi moj Ludovik,45 od mladosti si pri46 meni, veš, da te47 imam rad48 in ti vse zaupam;49 zato sem50 ti namenil hčer v zakon dati, vendar51 to le takrat, če bo sama radovoljno privolila52, da53 te rada vzame. Svojo hčer, ker samo imam, veš, da54 jo ljubim. Zato sem55 ji dal56 na izbiranje, da si vzame57 moža, kakršnega58 hoče. Nikoli ji ne bom nobenega59 silil in ne branil; pametna61 in poučena62 je zadosti, da63 bo vedela64 prav izbrati65. Če največjega66 berača ali siromaka67 vzame za moža, ji dovolim68, saj69 bo sama z njim živela. Premoženja pa ji ne bo manjkalo, toliko bom že zapustil, da bosta70 ona in njen71 mož lahko ži72-
velikega1 služabnika storil, se je Ludviku nevoščljivost2 še bolj vnela in jeza mu je kipela iz srca3. Od zdaj4 ga je očitno5 sovražil, mu vedno7 zabavljal in ga pri9 gospodu črnil10, da11 bi ga bil12 preč spravil. Mislil je: Če13 Svetin pri14 hiši ostane, me utegne15 ob vso srečo pripraviti16, še gospodično Kristino mi bo zmotil17, da18 me ne bo hotela19 vzeti, in preč je moje premoženje in bogastvo, katerega upam dobiti20 z ženitvijo. Pazim pa že tudi nekaj časa, da22 je Kristini ta tujec23 všeč. Ludvik24 si je večkrat prizadeval, da bi25 Svetina pri gospodarju26 v zamero spravil27, in je rekel: »28Gospod, ne verujte mu29 toliko, ne zaupajte vsega30 temu pritepencu;31 to je hudoben človek,32 ni tako ponižen,33 kakor se kaže, le hinavec34 je, da35 vas s tem slepi. V36 veliko škodo vas utegne pripraviti37, če ga od hiše ne denete.«38 Gospodar Teodor pa, star,39 skušen mož, je kmalu videl40, da41 mora tukaj nevoščljivost42 vmes biti; zato43 mu prijazno reče: »44Ljubi moj Ludvik,45 od mladosti si pri46 meni, veš, da te47 imam rad48 in ti vse zaupam;49 zato sem50 ti namenil hčer v zakon dati, vendar51 to le takrat, če bo sama radovoljno privolila52, da53 te rada vzame. Svojo hčer, ker samo imam, veš, da54 jo ljubim. Zato sem55 ji dal56 na izbiranje, da si vzame57 moža, kakršnega58 hoče. Nikoli ji ne bom nobenega59 silil in ne branil; pametna61 in poučena62 je zadosti, da63 bo vedela64 prav izbrati65. Če največjega66 berača ali siromaka67 vzame za moža, sem zadovoljen68, saj69 bo sama z njim živela. Premoženja pa ji ne bo manjkalo, toliko bom že zapustil, da bosta70 ona in njen71 mož lahko ži72-
velikega1 služabnika storil, se je Ludviku nevoščljivost2 še bolj vnela in jeza mu je kipela iz srca3. Od zdaj4 ga je očitno5 sovražil, mu vedno7 zabavljal in ga pri9 gospodu črnil10, da11 bi ga bil12 preč spravil. Mislil je: Če13 Svetin pri14 hiši ostane, me utegne15 ob vso srečo pripraviti16, še gospodično Kristino mi bo zmotil17, da18 me ne bo hotela19 vzeti, in preč je moje premoženje in bogastvo, katerega upam dobiti20 z ženitvijo. Pazim pa že tudi nekaj časa, da22 je Kristini ta tujec23 všeč. Ludvik24 si je večkrat prizadeval, da bi25 Svetina pri gospodarju26 v zamero spravil27, in je rekel: »28Gospod, ne verujte mu29 toliko, ne zaupajte vsega30 temu pritepencu;31 to je hudoben človek,32 ni tako ponižen,33 kakor se kaže, le hinavec34 je, da35 vas s tem slepi. V36 veliko škodo vas utegne pripraviti37, če ga od hiše ne denete.«38 Gospodar Teodor pa, star,39 skušen mož, je kmalu videl40, da41 mora tukaj nevoščljivost42 vmes biti; zato43 mu prijazno reče: »44Ljubi moj Ludvik,45 od mladosti si pri46 meni, veš, da te47 imam rad48 in ti vse zaupam;49 zato sem50 ti namenil hčer v zakon dati, vendar51 to le takrat, če bo sama radovoljno privolila52, da53 te rada vzame. Svojo hčer, ker samo imam, veš, da54 jo ljubim. Zato sem55 ji dal56 na izbiranje, da si vzame57 moža, kakršnega58 hoče. Nikoli ji ne bom nobenega59 silil in ne branil; pametna61 in poučena62 je zadosti, da63 bo vedela64 prav izbrati65. Če največjega66 berača ali siromaka67 vzame za moža, sem zadovoljen68, saj69 bo sama z njim živela. Premoženja pa ji ne bo manjkalo, toliko bom že zapustil, da bosta70 ona in njen71 mož lahko ži72-
94
[110−111]
[60]
[118−119]
la1, naj vzame tega ko hoče. Glej Ludvik!3 če bi se permerilo4, de5 bi te moja hči Kristina v zakon6 vzeti ne hotla7, je ne bom nič silil, če ravno sim8 ti jo namenil. V takih rečeh starši tudi nimajo pravice otrok siliti, le samo dober svet njim zamorejo9 dati. Zato pa bodi brez strahu, ti boš ravno tako preskerbljen, jest10 bom s svojim premoženjem že tako obernil11, de12 bo za te13 prav, nikoli14 ne boš pomanjkanja terpel15. Svetina pa ravno tako16 ne morem od hiše djati17, ker mi je kakor veš zavoljo rajteng20 tako zlo21 potreben,22 pazil bom nanj,23 če kaj napačniga24 nad njim znajdem25, ga bom precej od hiše spravil in spodil, do26 zdaj pa v nar manjši27 reči ne spoznam, de28 bi bil kaj nerodniga29 ali krivičniga30 storil. Ludvik! Ludvik! jest sim31 ti oče, sim32 ti prijatel33 in dobrotnik kakor veš, naravnost35 ti povem zato ker ti dobro hočem, ne daj nevošljivosti38 prostora v svojim sercu, to39 je kača, ktera40 te bo umorila. Nikoli ne boš imel sreče, če boš nevošljiv41. Kdor svojimu bližnimu42 sreče ne pervoši43, ni vreden, de44 bi srečen45 bil. Zakaj si v sercu47 hudoben, ker sim jest48 Svetinu dober? Pojdi in bodi pameten! Ludvik49 je vse te besede ponižno poslušal, to de50 do serca51 niso mogle;52 zakaj v njem je tlela grozna jeza in hudo sovraštvo; kar53 več ni mogel Svetinu lepe besede ne lepiga54 očesa dati. Ludviku55 je bilo le za Kristino; bal56 se je, de57 bi mu je ne bil Svetin izpihal. Po pravici mu je bilo za premoženje več ko za Kristino. Vse si je perzadeval59 Svetina od hiše
vela1, naj vzame tega,2 ko hoče. Glej, Ludovik,3 če bi se primerilo4, da5 bi te moja hči Kristina ne hotela6 vzeti v zakon7, je ne bom nič silil, čeravno sem8 ti jo namenil. V takih rečeh starši tudi nimajo pravice otrok siliti, le samo dober svet jim morejo9 dati. Zato pa bodi brez strahu, ti boš ravno tako preskrbljen; jaz10 bom s svojim premoženjem že tako obrnil11, da12 bo zate13 prav. Nikoli14 ne boš pomanjkanja trpel15. Svetina pa ravno tako16 ne morem od hiše dati17, ker mi je,18 kakor veš,19 zavoljo računov20 tako zelo21 potreben;22 pazil bom nanj in,23 če kaj napačnega24 nad njim najdem25, ga bom precej od hiše spravil in spodil. Do26 zdaj pa v najmanjši27 reči ne spoznam, da28 bi bil kaj nerodnega29 ali krivičnega30 storil. Ludovik, Ludovik, jaz sem31 ti oče, sem32 ti prijatelj33 in dobrotnik,34 kakor veš. Naravnost35 ti povem,36 zato ker ti dobro hočem, ne daj nevoščljivosti38 prostora v svojem srcu. To39 je kača, ki40 te bo umorila. Nikoli ne boš imel sreče, če boš nevoščljiv41. Kdor svojemu bližnjemu42 sreče ne privošči43, ni vreden, da44 bi bil srečen46. Zakaj si v srcu47 hudoben, ker sem jaz48 Svetinu dober? Pojdi in bodi pameten!« Ludovik49 je vse te besede ponižno poslušal, toda50 do srca51 niso mogle,52 zakaj v njem je tlela grozna jeza in hudo sovraštvo. Kar53 več ni mogel Svetinu lepe besede ne lepega54 očesa dati. Ludoviku55 je bilo le za Kristino. Bal56 se je, da57 bi mu je ne bil Svetin izpihal. Po pravici mu je bilo za premoženje več ko za Kristino. Vse si je prizadeval, da bi59 Svetina od hiše
vela1, naj vzame tega,2 ko hoče. Glej, Ludvik,3 če bi se primerilo4, da5 bi te moja hči Kristina ne hotela6 vzeti v zakon7, je ne bom nič silil, čeravno sem8 ti jo namenil. V takih rečeh starši tudi nimajo pravice otrok siliti, le samo dober svet jim morejo9 dati. Zato pa bodi brez strahu, ti boš ravno tako preskrbljen; jaz10 bom s svojim premoženjem že tako obrnil11, da12 bo zate13 prav. Nikoli14 ne boš pomanjkanja trpel15. Svetina pa ravno tako16 ne morem od hiše dati17, ker mi je,18 kakor veš,19 zavoljo računov20 tako zelo21 potreben;22 pazil bom nanj in,23 če kaj napačnega24 nad njim najdem25, ga bom precej od hiše spravil in spodil. Do26 zdaj pa v najmanjši27 reči ne spoznam, da28 bi bil kaj nerodnega29 ali krivičnega30 storil. Ludvik, Ludvik, jaz sem31 ti oče, sem32 ti prijatelj33 in dobrotnik,34 kakor veš. Naravnost35 ti povem,36 zato ker ti dobro hočem, ne daj nevoščljivosti38 prostora v svojem srcu. To39 je kača, ki40 te bo umorila. Nikoli ne boš imel sreče, če boš nevoščljiv41. Kdor svojemu bližnjemu42 sreče ne privošči43, ni vreden, da44 bi bil srečen46. Zakaj si v srcu47 hudoben, ker sem jaz48 Svetinu dober? Pojdi in bodi pameten!« Ludvik49 je vse te besede ponižno poslušal, toda50 do srca51 niso mogle,52 zakaj v njem je tlela grozna jeza in hudo sovraštvo. Kar53 več ni mogel Svetinu lepe besede ne lepega54 očesa dati. Ludviku55 je bilo le za Kristino. Bal56 se je, da57 bi mu je ne bil Svetin izpihal. Po pravici mu je bilo za premoženje več ko za Kristino. Vse si je prizadeval, da bi59 Svetina od hiše
vela1, naj vzame tega,2 ko hoče. Glej, Ludvik,3 če bi se primerilo4, da5 bi te moja hči Kristina ne hotela6 vzeti v zakon7, je ne bom nič silil, čeravno sem8 ti jo namenil. V takih rečeh starši tudi nimajo pravice otrok siliti, le samo dober svet jim morejo9 dati. Zato pa bodi brez strahu, ti boš ravno tako preskrbljen; jaz10 bom s svojim premoženjem že tako obrnil11, da12 bo zate13 prav. Nikoli14 ne boš pomanjkanja trpel15. Svetina pa ne morem od hiše dati17, ker mi je,18 kakor veš,19 zavoljo računov20 tako zelo21 potreben;22 pazil bom nanj, in23 če kaj napačnega24 nad njim najdem25, ga bom precej od hiše spravil in spodil. Do26 zdaj pa v najmanjši27 reči ne spoznam, da28 bi bil kaj nerodnega29 ali krivičnega30 storil. Ludvik, Ludvik, jaz sem31 ti oče, sem32 ti prijatelj33 in dobrotnik,34 kakor veš. Naravnost35 ti povem,36 zato,37 ker ti dobro hočem, ne daj nevoščljivosti38 prostora v svojem srcu. To39 je kača, ki40 te bo umorila. Nikoli ne boš imel sreče, če boš nevoščljiv41. Kdor svojemu bližnjemu42 sreče ne privošči43, ni vreden, da44 bi bil srečen46. Zakaj si v srcu47 hudoben, ker sem jaz48 Svetinu dober? Pojdi in bodi pameten!« Ludvik49 je vse te besede ponižno poslušal, toda50 do srca51 niso mogle,52 zakaj v njem je tlela grozna jeza in hudo sovraštvo. Kar53 več ni mogel Svetinu lepe besede ne lepega54 očesa dati. Ludviku55 je bilo le za Kristino. Bal56 se je, da57 bi mu je ne bil Svetin izpihal. Po pravici mu je bilo pa58 za premoženje več ko za Kristino. Vse si je prizadeval, da bi59 Svetina od hiše
95
[111]
[60−61]
[119−120]
spraviti,1 in ker per gospodarji nič2 ni opravil, gre eniga4 dne skrivej5 sam do gospodinje Helene,6 in je7 strašne reči ji napovedal čez Svetina in lagal8. Zadnič9 reče: Gospa!11 vaša dobra brumna12 Kristina je v nevarnosti; če13 v kratkim14 tega hinavskiga pertepenca15 od hiše ne spravite, boste vidili16, kaj se vam bo zgodilo?17 Gospa Helena stara brumna19 žena, ktera20 je svojo hčer Kristino skerbno21 in v božjim22 strahu zredila,23 in jo pred spačenim svetam varvala24, je bila na te Ludvikove25 besede vsa prestrašena in žalostna. Zvečer še tistiga26 dne pokliče k sebi svojiga27 moža Teodora,28 in mu reče: Ljubi moj mož! Zlo30 me dans serce31 boli zavoljo najine hčeri, zvedila sim dans32, de33 se skrivej34 nerodno vede,35 čudne besede mi je dans Ludvik36 povedal. Ker smo do zdaj lepo in pošteno vkup37 živeli,38 in vsi ljudje nas obrajtajo40, bi pač41 to bilo42 meni težko, ko bi ljudje od naše hiše43 kaj nerodniga44 govorili; prosim45 te, de46 Svetina od hiše spraviš. Ljuba moja žena! Vesel sim48, de49 imaš toliko skerbi50 za naji51 hčerko, za poštenje in za dobro ime naše hiše, vender52 mi ne smemo nikogar obsoditi in ga za hudobniga53 šteti, pred de54 se prepričamo, ali je obdolženje res ali ne. Dobro ime svojimu bližnimu odvzeti55 je lahko, poverniti56 ga je grozno58 težko, veš de59 je dobro ime bolji60 ko dnar61. Ti si slišala le to, kar je Ludvik62 povedal,63 zdaj moraš tudi slišati, kaj ti bo Kristina na to rekla, kako se bo Svetin odgovoril. Helena pravi: Res je tako, prav imaš, še66 nocoj se moramo na tihama67 do do-
spravil;1 in ker pri gospodarju2 ni nič3 opravil, gre nekega4 dne skrivaj5 sam do gospodinje Helene in ji napove6 in nalaže7 strašne reči o Svetinu8. Slednjič9 reče: »10Gospa,11 vaša dobra, pobožna12 Kristina je v nevarnosti. Če13 v kratkem14 tega hinavskega pritepenca15 od hiše ne spravite, boste videli16, kaj se vam bo zgodilo.«17 Gospa Helena,18 stara, pobožna19 žena, ki20 je svojo hčer skrbno21 in v božjem22 strahu zredila in jo pred spačenim svetom varovala24, je bila na te Ludovikove25 besede vsa prestrašena in žalostna. Zvečer še tistega26 dne pokliče k sebi svojega27 moža Teodora in mu reče: »29Ljubi moj mož, zelo30 me danes srce31 boli zavoljo najine hčere; zvedela sem danes32, da33 se skrivaj34 nerodno vede;35 čudne besede mi je danes Ludovik36 povedal. Ker smo do zdaj lepo in pošteno skupaj37 živeli in nas39 vsi ljudje spoštujejo40, bi bilo41 to pač42 meni težko, ko bi ljudje o naši hiši43 kaj nerodnega44 govorili. Prosim45 te, da46 Svetina od hiše spraviš.« »47Ljuba moja žena! Vesel sem48, da49 imaš toliko skrbi50 za najino51 hčerko, za poštenje in za dobro ime naše hiše, vendar52 mi ne smemo nikogar obsoditi in ga za hudobnega53 šteti prej, nego54 se prepričamo, ali je obdolženje res ali ne. Dobro ime svojemu bližnjemu vzeti55 je lahko, povrniti56 ga,57 je zelo58 težko. Veš, da59 je dobro ime boljše60 ko denar61. Ti si slišala le to, kar je Ludovik62 povedal;63 zdaj moraš tudi slišati, kaj ti bo Kristina na to rekla, kako se bo Svetin odgovoril.«64 Helena pravi: »65Res je tako, prav imaš. Še66 nocoj se moramo natihoma67 do do-
spravil;1 in ker pri gospodarju2 ni nič3 opravil, gre nekega4 dne skrivaj5 sam do gospodinje Helene in ji napove6 in nalaže7 strašne reči o Svetinu8. Slednjič9 reče: »10Gospa,11 vaša dobra, pobožna12 Kristina je v nevarnosti. Če13 v kratkem14 tega hinavskega pritepenca15 od hiše ne spravite, boste videli16, kaj se vam bo zgodilo17 Gospa Helena,18 stara, pobožna19 žena, ki20 je svojo hčer skrbno21 in v božjem22 strahu zredila in jo pred spačenim svetom varovala24, je bila na te Ludvikove25 besede vsa prestrašena in žalostna. Zvečer še tistega26 dne pokliče k sebi svojega27 moža Teodora in mu reče: »29Ljubi moj mož, zelo30 me danes srce31 boli zavoljo najine hčere; zvedela sem danes32, da33 se skrivaj34 nerodno vede;35 čudne besede mi je danes Ludvik36 povedal. Ker smo do zdaj lepo in pošteno vkup37 živeli in nas39 vsi ljudje spoštujejo40, bi bilo41 to pač42 meni težko, ko bi ljudje o naši hiši43 kaj nerodnega44 govorili. Prosim45 te, da46 Svetina od hiše spraviš.« »47Ljuba moja žena! Vesel sem48, da49 imaš toliko skrbi50 za najino51 hčerko, za poštenje in za dobro ime naše hiše, vendar52 mi ne smemo nikogar obsoditi in ga za hudobnega53 šteti, prej da54 se prepričamo, ali je obdolženje res ali ne. Dobro ime svojemu bližnjemu vzeti55 je lahko, povrniti56 ga,57 je grozno58 težko. Veš, da59 je dobro ime boljše60 ko denar61. Ti si slišala le to, kar je Ludvik62 povedal;63 zdaj moraš tudi slišati, kaj ti bo Kristina na to rekla, kako se bo Svetin odgovoril.«64 Helena pravi: »65Res je tako, prav imaš. Še66 nocoj se moramo natihoma67 do do-
spravil;1 in ker pri gospodarju2 ni nič3 opravil, gre nekega4 dne skrivaj5 sam do gospodinje Helene in ji napove6 in nalaže7 strašne reči o Svetinu8. Slednjič9 reče: »10Gospa,11 vaša dobra, pobožna12 Kristina je v nevarnosti. Če13 v kratkem14 tega hinavskega pritepenca15 od hiše ne spravite, boste videli16, kaj se vam bo zgodilo17 Gospa Helena,18 stara, pobožna19 žena, ki20 je svojo hčer skrbno21 in v božjem22 strahu zredila in jo pred spačenim svetom varovala24, je bila na te Ludvikove25 besede vsa prestrašena in žalostna. Zvečer še tistega26 dne pokliče k sebi svojega27 moža Teodora in mu reče: »29Ljubi moj mož, zelo30 me danes srce31 boli zavoljo najine hčere; zvedela sem danes32, da33 se skrivaj34 nerodno vede;35 čudne besede mi je danes Ludvik36 povedal. Ker smo do zdaj lepo in pošteno vkup37 živeli in nas39 vsi ljudje spoštujejo40, bi bilo41 to pač42 meni težko, ko bi ljudje o naši hiši43 kaj nerodnega44 govorili. Prosim45 te, da46 Svetina od hiše spraviš.« »47Ljuba moja žena! Vesel sem48, da49 imaš toliko skrbi50 za najino51 hčerko, za poštenje in za dobro ime naše hiše, vendar52 mi ne smemo nikogar obsoditi in ga za hudobnega53 šteti, prej da54 se prepričamo, ali je obdolženje res ali ne. Dobro ime svojemu bližnjemu vzeti55 je lahko, povrniti56 ga je pa grozno58 težko. Veš, da59 je dobro ime boljše60 ko denar61. Ti si slišala le to, kar je Ludvik62 povedal;63 zdaj moraš tudi slišati, kaj ti bo Kristina na to rekla, kako se bo Svetin odgovoril.«64 Helena pravi: »65Res je tako, prav imaš. Še66 nocoj se moramo natihoma67 do do-
96
[111−112]
[61−62]
[120−121]
briga1 zmeniti. Kristina je bila nar pervo3 poklicana, ktera4 je precej pertekla5 po navadi, kakor je vselej rada ubogala. Kaj je Ludvik gospej povedal6, nič ni vedila8. Vsi trije, oče, mati in hči se zapro v kamerco10 in stari Teodor vpraša hčer: Kristina! Si12 še per13 volji z Ludvikam Bodinam se zaročiti14, kakor si pred nekaj časam15 bila.16 Moja in tvoje matere starost vidiš de17 prihaja, čas18 je prišel, de19 si zbereš20 moža, kteri21 bo po tvoji volji, in gospodarstvo cele22 hiše mu bom izročil, ti boš gospodinja. Kristina odgovori s ponižnostjo, kakoršno25 je otrok staršem dolžan, in pravi: Ljubi očka!27 ljuba moja mamka! Rada sim28 imela Ludvika,29 in grozno sim30 bila vesela, ker ste mi dovolili se z njim zaročiti32, kader33 bom hotla; zdaj34 pa vam naravnost povem, de35 ga nočem iz dveh uržahov. Pervič36 zato, ki37 ga nikoli ne vidim moliti; kjer molitve ni, ni sreče,39 ne bo žegna božjiga40. Drugič ga nočem zato, ko41 ima nevošljivo42 in grozno sovražno serce43. Glejte, kar ste vi Svetina za perviga44 služabnika naredili, ga ne more viditi45; nevošljiv46 mu je, ker ga vi radi imate48. Posebno nekaj časa Svetina grozno49 sovraži, kar me je vidil50 z njim se pogovarjati51. De52 pa nisva nič nerodniga53 ali nespodobniga se54 pogovarjala, vam znata55 povedati dva56 vaša služabnika, ktera58 sta tudi zraven59 bila. V skrivnim61 ali v samotnim kraji62 pa nisim63 z njim ne64 besedice pregovorila65. On pa meni zdaj to očita. Svetin mi je veliko bolj všeč, zato ko66 rad moli, se lepo zaderži67 in je ponižen,68 ter
brega1 zmeniti.«2 Kristina je bila najprej3 poklicana in4 je precej pritekla5 po navadi, kakor je vselej rada ubogala. Kaj je Ludovik gospe govoril6, ni7 nič vedela8. Vsi trije, oče, mati in hči se zapro v sobico10 in stari Teodor vpraša hčer: »11Kristina, ali si12 še pri13 volji zaročiti se z Ludovikom Bodinom14, kakor si pred nekaj časom15 bila?16 Moja in tvoje matere starost vidiš, da17 prihaja. Čas18 je prišel, da19 si izbereš20 moža, kateri21 bo po tvoji volji, in gospodarstvo vse22 hiše mu bom izročil, ti boš gospodinja.«24 Kristina odgovori s ponižnostjo, kakršno25 je otrok staršem dolžan, in pravi: »26Ljubi očka,27 ljuba moja mamka! Rada sem28 imela Ludovika29 in silno sem30 bila vesela, ker ste mi dovolili,31 se z njim zaročiti32, kadar33 bom hotela. Zdaj34 pa vam naravnost povem, da35 ga nočem iz dveh vzrokov: Prvič36 zato, ker37 ga nikoli ne vidim moliti; kjer pa38 molitve ni, ni sreče,39 ne bo blagoslova božjega40. Drugič ga nočem zato, ker41 ima nevoščljivo42 in grozno sovražno srce43. Glejte, kar ste vi Svetina za prvega44 služabnika naredili, ga ne more videti45; nevoščljiv46 mu je, ker ga imate47 vi radi. Posebno nekaj časa Svetina strašno49 sovraži, kar me je videl,50 z njim se pogovarjati51. Da se52 pa nisva nič nerodnega53 ali nespodobnega54 pogovarjala, vam moreta55 povedati vaša dva57 služabnika, ki58 sta tudi bila zraven60. V skrivnem61 ali samotnem kraju62 pa nisem63 z njim niti64 besedice spregovorila65. On pa meni zdaj to očita. Svetin mi je veliko bolj všeč, zato ker66 rad moli, se lepo vede67 in je ponižen ter
brega1 zmeniti.«2 Kristina je bila najprej3 poklicana in4 je precej pritekla5 po navadi, kakor je vselej rada ubogala. Kaj je Ludvik gospe govoril6, ni7 nič vedela8. Vsi trije, oče, mati in hči se zapro v sobico10 in stari Teodor vpraša hčer: »11Kristina, si12 še pri13 volji zaročiti se z Ludvikom Bodinom14, kakor si pred nekaj časom15 bila?16 Moja in tvoje matere starost vidiš, da17 prihaja. Čas18 je prišel, da19 si izbereš20 moža, kateri21 bo po tvoji volji, in gospodarstvo vse22 hiše mu bom izročil, ti boš gospodinja.«24 Kristina odgovori s ponižnostjo, kakršno25 je otrok staršem dolžan, in pravi: »26Ljubi očka,27 ljuba moja mamka! Rada sem28 imela Ludvika29 in grozno sem30 bila vesela, ker ste mi dovolili,31 se z njim zaročiti32, kadar33 bom hotela. Zdaj34 pa vam naravnost povem, da35 ga nočem iz dveh vzrokov: Prvič36 zato, ker37 ga nikoli ne vidim moliti; kjer molitve ni, ni sreče,39 ne bo blagoslova božjega40. Drugič ga nočem zato, ker41 ima nevoščljivo42 in grozno sovražno srce43. Glejte, kar ste vi Svetina za prvega44 služabnika naredili, ga ne more videti45; nevoščljiv46 mu je, ker ga imate47 vi radi. Posebno nekaj časa Svetina strašno49 sovraži, kar me je videl,50 z njim se pogovarjati51. Da se52 pa nisva nič nerodnega53 ali nespodobnega54 pogovarjala, vam moreta55 povedati vaša dva57 služabnika, ki58 sta tudi bila zraven60. V skrivnem61 ali samotnem kraju62 pa nisem63 z njim niti64 besedice spregovorila65. On pa meni zdaj to očita. Svetin mi je veliko bolj všeč, zato ker66 rad moli, se lepo vede67 in je ponižen ter
brega1 zmeniti.«2 Kristina je bila najprej3 poklicana in4 je precej pritekla5 po navadi, kakor je vselej rada ubogala. Kaj je Ludvik gospe govoril6, ni7 nič vedela8. Vsi trije, oče, mati in hči,9 se zapro v sobico10 in stari Teodor vpraša hčer: »11Kristina, si12 še pri13 volji zaročiti se z Ludvikom Bodinom14, kakor si pred nekaj časom15 bila?16 Moja in tvoje matere starost vidiš, da17 prihaja. Čas18 je prišel, da19 si izbereš20 moža, kateri21 bo po tvoji volji, in gospodarstvo vse22 hiše mu bom izročil, ti boš pa23 gospodinja.«24 Kristina odgovori s ponižnostjo, kakršno25 je otrok staršem dolžan, in pravi: »26Ljubi očka,27 ljuba moja mamka! Rada sem28 imela Ludvika29 in grozno sem30 bila vesela, ker ste mi dovolili zaročiti31 se z njim, kadar33 bom hotela. Zdaj34 pa vam naravnost povem, da35 ga nočem iz dveh vzrokov: Prvič36 zato, ker37 ga nikoli ne vidim moliti; kjer molitve ni, ni sreče in39 ne bo blagoslova božjega40. Drugič ga nočem zato, ker41 ima nevoščljivo42 in grozno sovražno srce43. Glejte, kar ste vi Svetina za prvega44 služabnika naredili, ga ne more videti45; nevoščljiv46 mu je, ker ga imate47 vi radi. Posebno nekaj časa Svetina strašno49 sovraži, kar me je videl pogovarjati se50 z njim. Da se52 pa nisva nič nerodnega53 ali nespodobnega54 pogovarjala, vam moreta55 povedati vaša dva57 služabnika, ki58 sta tudi bila zraven60. V skrivnem61 ali samotnem kraju62 pa nisem63 z njim niti64 besedice spregovorila65. On pa meni zdaj to očita. Svetin mi je veliko bolj všeč, zato ker66 rad moli, se lepo vede67 in je ponižen ter
97
[112−113]
[62]
[121−122]
nima tako sovražniga serca; vender1 z njim se2 zaročiti nočem tudi3 iz dveh uržahov. Pervič4 zato ne, ker je ptujc5. Ko bi Svetin domač rojak bil7, bi on8 zame bil9 po moji volji. Drugič se ne zaročim s Svetinam10 zato, ker bi Ludvik11 vedno jezo nanj imel12. Torej tih dveh nobeniga13 nočem; prosim14 vas, gospodarite še tako dolgo, de15 najdem človeka, kteri16 bo meni in vam všeč. Teodor pravi svoji ženi: Ali ti nisim19 pravil, de20 mora človek pred se21 prepričati, preden takim opravljivim besedam verjame? Kristina pojdi in pokliči Svetina.23 Svetin pride hitro, se perklone24 in pravi: Kaj boste ukazali.26 Teodor pravi: Svetin!28 veš de sim29 ti že veliko dobriga30 storil,31 in še32 ti storiti znam33, če boš priden, pa34 zakaj mojo hčer35 Kristino motiš in zapeljuješ? Svetin odgovori spodobno: Zahvalim vas zato38, kar ste mi dobriga39 storili, hvaležen vam bom vselej; tega40 pa, česar me dolžite, mi še nikoli v misli ni prišlo, kako41 bi se tudi kaj takiga storiti prederznil42? Na samim nisim43 še nikoli nobene besede z gospodično pregovoril, kar sim44 pa očitno govoril, oni ki so slišali, lahko pričujejo, de46 ni bilo nič napačniga47. Zdaj vidim, de48 je mogel Ludvik čez-me49 take reči govoriti,50 in me vam tožiti, ker me od tistiga51 časa, kar je gospodična z mano govorila, več52 kar viditi53 ne more. De55 tega razpertja56 v vaši hiši ne bom jest57 kriv, de58 boste v miru živeli,59 kakor poprej, vas prosim de60 mi slovo daste,61 grem si iskat druziga62 gospodarja; vi boste dobili druziga64 služabnika. Ludvik65 me so-
nima sovražnega srca. Vendar se tudi1 z njim nočem2 zaročiti iz dveh vzrokov: Prvič4 zato ne, ker je tujec5. Ko bi bil6 Svetin domač rojak, bi bil8 zame po moji volji. Drugič se ne zaročim s Svetinom10 zato, ker bi Ludovik imel nanj11 vedno jezo. Teh dveh torej nobenega13 nočem. Prosim14 vas, gospodarite še tako dolgo, da15 najdem človeka, ki16 bo meni in vam všeč.«17 Teodor pravi svoji ženi: »18Ali ti nisem19 pravil, da se20 mora človek prej21 prepričati, preden takim opravljivim besedam verjame? Kristina,22 pojdi in pokliči Svetina!«23 Svetin pride hitro, se prikloni24 in pravi: »25Kaj boste ukazali?«26 Teodor pravi: »27Svetin,28 veš, da sem29 ti že veliko dobrega30 storil in ti morem še storiti33, če boš priden. Pa34 zakaj mojo hčer35 Kristino motiš in zapeljuješ?«36 Svetin odgovori spodobno: »37Zahvalim vas za to38, kar ste mi dobrega39 storili, hvaležen vam bom vselej. To40 pa, česar me dolžite, mi še nikoli v misli ni prišlo. Kako41 bi se tudi kaj takega predrznil storiti42? Na samem nisem43 še nikoli nobene besede z gospodično spregovoril. Kar sem44 pa očitno govoril, oni,45 ki so slišali, lahko pričujejo, da46 ni bilo nič napačnega47. Zdaj vidim, da48 je moral Ludovik o meni49 take reči govoriti in me vam tožiti, ker me od tistega51 časa, kar je gospodična z mano govorila, kar ne more več videti54. Da55 tega razprtja56 v vaši hiši ne bom jaz57 kriv, da58 boste v miru živeli kakor poprej, vas prosim, da60 mi slovo daste;61 grem si iskat drugega62 gospodarja; vi boste dobili drugega64 služabnika. Ludovik65 me so-
nima tako sovražnega srca. Vendar se tudi1 z njim nočem2 zaročiti iz dveh vzrokov: Prvič4 zato ne, ker je tujec5. Ko bi bil6 Svetin domač rojak, bi bil8 zame po moji volji. Drugič se ne zaročim s Svetinom10 zato, ker bi Ludvik imel nanj11 vedno jezo. Teh dveh torej nobenega13 nočem. Prosim14 vas, gospodarite še tako dolgo, da15 najdem človeka, ki16 bo meni in vam všeč.«17 Teodor pravi svoji ženi: »18Ali ti nisem19 pravil, da se20 mora človek prej21 prepričati, preden takim opravljivim besedam verjame? Kristina,22 pojdi in pokliči Svetina23 Svetin pride hitro, se prikloni24 in pravi: »25Kaj boste ukazali26 Teodor pravi: »27Svetin,28 veš, da sem29 ti že veliko dobrega30 storil in ti morem še storiti33, če boš priden. Pa34 zakaj mojo hčer35 Kristino motiš in zapeljuješ?«36 Svetin odgovori spodobno: »37Zahvalim vas za to38, kar ste mi dobrega39 storili, hvaležen vam bom vselej. To40 pa, česar me dolžite, mi še nikoli v misli ni prišlo. Kako41 bi se tudi kaj takega predrznil storiti42? Na samem nisem43 še nikoli nobene besede z gospodično spregovoril. Kar sem44 pa očitno govoril, oni,45 ki so slišali, lahko pričujejo, da46 ni bilo nič napačnega47. Zdaj vidim, da48 je moral Ludvik o meni49 take reči govoriti in me vam tožiti, ker me od tistega51 časa, kar je gospodična z mano govorila, kar ne more več videti54. Da55 tega razprtja56 v vaši hiši ne bom jaz57 kriv, da58 boste v miru živeli kakor poprej, vas prosim, da60 mi slovo daste;61 grem si iskat drugega62 gospodarja; vi boste dobili drugega64 služabnika. Ludvik65 me so-
nima tako sovražnega srca. Vendar se tudi1 z njim nočem2 zaročiti iz dveh vzrokov: Prvič4 zato ne, ker je tujec5. Ko bi bil6 Svetin domač rojak, bi bil8 zame po moji volji. Drugič se ne zaročim s Svetinom10 zato, ker bi Ludvik imel nanj11 vedno jezo. Teh dveh torej nobenega13 nočem. Prosim14 vas, gospodarite še tako dolgo, da15 najdem človeka, ki16 bo meni in vam všeč.«17 Teodor pravi svoji ženi: »18Ali ti nisem19 pravil, da se20 mora človek prej21 prepričati, preden takim opravljivim besedam verjame? Kristina,22 pojdi in pokliči Svetina23 Svetin pride hitro, se prikloni24 in pravi: »25Kaj boste ukazali26 Teodor pravi: »27Svetin,28 veš, da sem29 ti že veliko dobrega30 storil in ti morem še storiti33, če boš priden. Pa34 zakaj mojo hčerko35 Kristino motiš in zapeljuješ?«36 Svetin odgovori spodobno: »37Zahvalim vas za to38, kar ste mi dobrega39 storili, hvaležen vam bom vselej. To40 pa, česar me dolžite, mi še nikoli v misli ni prišlo. Kako41 bi se tudi kaj takega predrznil storiti42? Na samem nisem43 še nikoli nobene besede z gospodično spregovoril. Kar sem44 pa očitno govoril, oni,45 ki so slišali, lahko pričujejo, da46 ni bilo nič napačnega47. Zdaj vidim, da48 je moral Ludvik o meni49 take reči govoriti in me vam tožiti, ker me od tistega51 časa, kar je gospodična z mano govorila, kar ne more več videti54. Da55 tega razprtja56 v vaši hiši ne bom jaz57 kriv, da58 boste v miru živeli kakor poprej, vas prosim, da60 mi slovo daste;61 grem si iskat drugega62 gospodarja; vi boste lahko63 dobili drugega64 služabnika. Ludvik65 me so-
98
[113−114]
[62−63]
[122−123]
vraži in me iše1 od hiše spraviti, zato ker se boji, de2 bi ga ne spodlezel. Nepotreben je ta njegov strah,4 zato ker ne mislim tukej6 ostati, ko bi tudi tako priliko imel,7 šel bom v svojo deželo nazaj. Vsak Ilirjan8 rad nazaj pride, tako tudi jest9. Samo de10 bi od svojiga očeta11 kaj zvedel, ker je bil na francosko12 odpeljan!13 potem se precej vernem14 v Ilirijo. Stari Teodor in njegova gospa Helena sta rekla: Svetin!17 oba spoznava zdaj tvojo nedolžnost,18 ne boš hodil proč, ampak per19 hiši boš, ker si potreben, tudi Ludvik20 nama je potreben, torej ostaneta oba, kakor sta bila, vender sovražiti21 se ne smeta; jest vaji22 hočem spet sprijazniti. Teodor pokliče Ludvika24 in mu reče vpričo Svetina: Ludvik!25 od mladosti te imam,26 in per27 meni boš, dokler bom živ, vender28 moraš vediti29, de30 sovraštva v moji31 hiši nikoli ne terpim, spravita32 in sprijaznita se s Svetinam, glej33 poznam ga, de34 ti ne bo nič napotja delal, ker perpravljen35 je od hiše iti, rajši37 kakor v sovraštvu živeti; kjer38 je sovraštvo, tam tudi ni sreče. Ludvik39 spozna zdaj svojo krivico, poda prijazno roko Svetinu,40 in v znamnje prave prijaznosti41 se kušneta,42 in po tem43 gresta po svojih opravilih. Vsi so bili te sprave veseli,44 in so v miru naprej živeli. Ludvikovo kušvanje vender45 je bilo le Judeževo kušvanje47; sprijaznil se je s Svetinam48 le k videzu, v sercu49 pa je tlelo zmeram50 skrivno sovraštvo naprej.
vraži in me skuša1 od hiše spraviti, zato ker se boji, da2 bi ga ne spodlezel. Nepotreben je ta njegov strah zato,5 ker ne mislim tukaj6 ostati, ko bi tudi tako priliko imel;7 šel bom v svojo deželo nazaj. Vsak Ilirijan8 rad nazaj pride, tako tudi jaz9. Samo da10 bi o svojem očetu11 kaj zvedel, ker je bil na Francosko12 odpeljan,13 potem se precej vrnem14 v Ilirijo.«15 Stari Teodor in njegova gospa Helena sta rekla: »16Svetin,17 oba spoznava zdaj tvojo nedolžnost;18 ne boš hodil proč, ampak pri19 hiši boš, ker si potreben. Tudi Ludovik20 nama je potreben, torej ostaneta oba, kakor sta bila, vendar21 se ne smeta sovražiti. Jaz vaju22 hočem spet sprijazniti.«23 Teodor pokliče Ludovika24 in mu reče vpričo Svetina: »Ludovik,25 od mladosti te imam in pri27 meni boš, dokler bom živ. Vendar28 moraš vedeti29, da30 sovraštva v svoji31 hiši nikoli ne trpim. Spravita32 in sprijaznita se s Svetinom! Glej,33 poznam ga, da34 ti ne bo nič napotja delal, ker je rajši pripravljen36 od hiše iti kakor v sovraštvu živeti. Kjer38 je sovraštvo, tam tudi ni sreče.« Ludovik39 spozna zdaj svojo krivico, poda prijazno roko Svetinu in v znamenje pravega prijateljstva41 se poljubita42 in potem43 gresta po svojih opravilih. Vsi so bili te sprave veseli in so v miru naprej živeli. Ludovikovo poljubovanje45 je bilo vendar46 le Judeževo poljubovanje47; sprijaznil se je s Svetinom48 le k videzu, v srcu49 pa je tlelo zmeraj50 skrivno sovraštvo naprej.
vraži in me skuša1 od hiše spraviti, zato ker se boji, da2 bi ga ne spodlezel. Nepotreben je ta njegov strah zato,5 ker ne mislim tukaj6 ostati, ko bi tudi tako priliko imel;7 šel bom v svojo deželo nazaj. Vsak Ilirijan8 rad nazaj pride, tako tudi jaz9. Samo da10 bi o svojem očetu11 kaj zvedel, ker je bil na Francosko12 odpeljan,13 potem se precej vrnem14 v Ilirijo.«15 Stari Teodor in njegova gospa Helena sta rekla: »16Svetin,17 oba spoznava zdaj tvojo nedolžnost;18 ne boš hodil proč, ampak pri19 hiši boš, ker si potreben. Tudi Ludvik20 nama je potreben, torej ostaneta oba, kakor sta bila, vendar21 se ne smeta sovražiti. Jaz vaju22 hočem spet sprijazniti.«23 Teodor pokliče Ludvika24 in mu reče vpričo Svetina: »Ludvik,25 od mladosti te imam in pri27 meni boš, dokler bom živ. Vendar28 moraš vedeti29, da30 sovraštva v svoji31 hiši nikoli ne trpim. Spravita32 in sprijaznita se s Svetinom! Glej,33 poznam ga, da34 ti ne bo nič napotja delal, ker je rajši pripravljen36 od hiše iti kakor v sovraštvu živeti. Kjer38 je sovraštvo, tam tudi ni sreče.« Ludvik39 spozna zdaj svojo krivico, poda prijazno roko Svetinu in v znamenje pravega prijateljstva41 se poljubita42 in potem43 gresta po svojih opravilih. Vsi so bili te sprave veseli in so v miru naprej živeli. Ludvikovo poljubovanje45 je bilo vendar46 le Judeževo poljubovanje47; sprijaznil se je s Svetinom48 le k videzu, v srcu49 pa je tlelo zmeraj50 skrivno sovraštvo naprej.
vraži in me skuša1 od hiše spraviti, zato ker se boji, da2 bi ga ne spodlezel. Nepotreben je pa3 ta njegov strah zato,5 ker ne mislim tukaj6 ostati, ko bi tudi tako priliko imel;7 šel bom v svojo deželo nazaj. Vsak Ilirijan8 rad nazaj pride, tako tudi jaz9. Samo da10 bi o svojem očetu11 kaj zvedel, ker je bil na Francosko12 odpeljan,13 potem se precej vrnem14 v Ilirijo.«15 Stari Teodor in njegova gospa Helena sta rekla: »16Svetin,17 oba spoznava zdaj tvojo nedolžnost;18 ne boš hodil proč, ampak pri19 hiši boš, ker si potreben. Tudi Ludvik20 nama je potreben, torej ostaneta oba, kakor sta bila, vendar21 se ne smeta sovražiti. Jaz vaju22 hočem spet sprijazniti.«23 Teodor pokliče Ludvika24 in mu reče vpričo Svetina: »Ludvik,25 od mladosti te imam in pri27 meni boš, dokler bom živ. Vendar28 moraš vedeti29, da30 sovraštva v svoji31 hiši nikoli ne trpim. Spravita32 in sprijaznita se s Svetinom! Glej,33 poznam ga, da34 ti ne bo nič napotja delal, ker je rajši pripravljen36 od hiše iti kakor v sovraštvu živeti. Kjer38 je sovraštvo, tam tudi ni sreče.« Ludvik39 spozna zdaj svojo krivico, poda prijazno roko Svetinu in v znamenje pravega prijateljstva41 se poljubita42 in potem43 gresta po svojih opravilih. Vsi so bili te sprave veseli in so v miru naprej živeli. Ludvikovo poljubovanje pa45 je bilo vendar46 le Judeževo poljubovanje47; sprijaznil se je s Svetinom48 le k videzu, v srcu49 pa je tlelo zmeraj50 skrivno sovraštvo naprej.
99
[114−115]
[63−64]
[124−125]
V.1 Janez Svetin v ječi.2
V Janez Svetin v ječi
V Janez Svetin v ječi
V Janez Svetin v ječi
Eniga1 dne se je stari Teodor napravil iti2 po kupčijah v mesto dva dni hoda od Tulona, in si je perpravil5 v škatlico 15 sto6 zlatih cekinov, takih ki eden velja 17 fl.8 57 kr.;9 ker ravno toliko je imel nekimu tergovcu10 plačati za blago. Zvečer je bilo vse perpravljeno11, drugi dan zgodej misli12 Teodor odriniti, škatlico13 s cekini v miznico spravi,14 in gre15 spat. Drugi dan se napravi, služabnikov nektere16 še k sebi pokliče18, de19 jim naroči, kako naj ravnajo med tem20 ko njega ne bo doma,21 posebno je več reči naročil Svetinu in Ludviku22. Konji že napreženi23 so ga čakali pred hišo; ko26 vse opravi reče: Zdaj grem, še škatlico s cekini vzamem29, de30 plačam blago, kteriga sim31 že prejel. Pa kako se zavzame, ko miznico33 odpre;34 škatlice s cekini ni bilo. Iše35 in iše36, ni je najti. Vpraša Ludvika37, vpraša Svetina, kje de38 bi bili cekini, nobeden nič ne ve. Teodor stari40 se jezi in pravi: že nobeniga41 ni bilo snoči per42 meni; preden sim43 šel spat sim44 cekine v to miznico djal,45 in jo46 zaklenil, potem ni bilo nikogar k meni; cekinov vender le47 ni, v zemljo se niso vderli48, kdo49 jih more50 imeti. Brez de51 bi Teodor bil52 komu kaj rekel,53 ali koga dolžil, pošlje Ludvika54 v kasarno,55 in prosi oficirja56, de57 naj precej pride s šest soldati58 deželske pravice, kakor so jim Krajnci59 štrikarji rekli, Francozi pa jim
Nekega1 dne se je stari Teodor napravil po kupčijah v mesto,4 dva dni hoda od Tulona, in si je pripravil5 v škatlico petnajst sto6 zlatih cekinov, takih,7 ki eden velja 17 goldinarjev8 57 krajcarjev,9 ker ravno toliko je moral nekemu trgovcu10 plačati za blago. Zvečer je bilo vse pripravljeno11, drugi dan zgodaj je mislil12 Teodor odriniti. Škatlico13 s cekini je spravil v miznico14 in šel15 spat. Drugi dan se napravi, pokliče16 še nekatere služabnikov17 k sebi, da19 jim naroči, kako naj ravnajo med tem,20 ko njega ne bo doma;21 posebno je več reči naročil Svetinu in Ludoviku22. Konji so ga napreženi že24 čakali pred hišo. Ko26 vse opravi,27 reče: »28Zdaj grem, še škatlico s cekini vzamem29, da30 plačam blago, ki sem ga31 že prejel.«32 Pa kako se zavzame, ko odpre miznico:34 škatlice s cekini ni bilo. Išče35 in išče36, ni je najti. Vpraša Ludovika37, vpraša Svetina, kje bi bili cekini, nobeden nič ne ve. Stari Teodor40 se jezi in pravi: »Že nobenega41 ni bilo snoči pri42 meni. Preden sem43 šel spat, sem44 cekine v to miznico dal45 in jo46 zaklenil, potem ni bilo nikogar k meni; cekinov vendarle47 ni, v zemljo se niso vdrli48, nekdo49 jih mora50 imeti.« Ne da51 bi Teodor komu kaj rekel ali koga dolžil, pošlje Ludovika54 v vojašnico55 in prosi častnika56, da57 naj precej pride s šestimi vojaki58 deželske pravice, kakor so jim Kranjci »59štrikarji«60 rekli, Francozi pa jim
Nekega1 dne se je stari Teodor napravil po kupčijah v mesto,4 dva dni hoda od Tulona, in si je pripravil5 v škatlico petnajst sto6 zlatih cekinov, takih,7 ki eden velja 17 goldinarjev8 57 krajcarjev,9 ker ravno toliko je moral nekemu trgovcu10 plačati za blago. Zvečer je bilo vse pripravljeno11, drugi dan zgodaj je mislil12 Teodor odriniti. Škatlico13 s cekini je spravil v miznico14 in šel15 spat. Drugi dan se napravi, pokliče16 še nekatere služabnikov17 k sebi, da19 jim naroči, kako naj ravnajo med tem,20 ko njega ne bo doma;21 posebno je več reči naročil Svetinu in Ludviku22. Konji so ga napreženi že24 čakali pred hišo. Ko26 vse opravi,27 reče: »28Zdaj grem, še škatlico s cekini vzamem29, da30 plačam blago, ki sem ga31 že prejel.«32 Pa kako se zavzame, ko odpre miznico:34 škatlice s cekini ni bilo. Išče35 in išče36, ni je najti. Vpraša Ludvika37, vpraša Svetina, kje bi bili cekini, nobeden nič ne ve. Stari Teodor40 se jezi in pravi: »Že nobenega41 ni bilo snoči pri42 meni. Preden sem43 šel spat, sem44 cekine v to miznico dal45 in jo46 zaklenil, potem ni bilo nikogar k meni; cekinov vendarle47 ni, v zemljo se niso vdrli48, nekdo49 jih mora50 imeti.« Ne da51 bi Teodor komu kaj rekel ali koga dolžil, pošlje Ludvika54 v vojašnico55 in prosi častnika56, da57 naj precej pride s šestimi vojaki58 deželske pravice, kakor so jim Kranjci »59štrikarji«60 rekli, Francozi pa jim
Nekega1 dne se je stari Teodor napravil po kupčijah v neko3 mesto,4 dva dni hoda od Tulona, in si je pripravil5 v škatlico petnajststo6 zlatih cekinov, takih,7 ki eden velja 17 goldinarjev8 57 krajcarjev,9 ker ravno toliko je moral nekemu trgovcu10 plačati za blago. Zvečer je bilo vse pripravljeno11, drugi dan zgodaj je mislil12 Teodor odriniti. Škatlico13 s cekini je spravil v miznico14 in šel15 spat. Drugi dan se napravi, pokliče16 še nekatere služabnikov17 k sebi, da19 jim naroči, kako naj ravnajo, medtem20 ko njega ne bo doma;21 posebno je več reči naročil Svetinu in Ludviku22. Konji so ga že24 čakali napreženi25 pred hišo. Ko26 vse opravi,27 reče: »28Zdaj grem, še škatlico s cekini bom vzel29, da30 plačam blago, ki sem ga31 že prejel.«32 Pa kako se zavzame, ko odpre miznico:34 škatlice s cekini ni bilo. Išče35 in išče36, ni je najti. Vpraša Ludvika37, vpraša Svetina, kje bi bili cekini, pa39 nobeden nič ne ve. Stari Teodor40 se jezi in pravi: »Že nobenega41 ni bilo sinoči pri42 meni. Preden sem43 šel spat, sem44 cekine v to miznico dal45 in zaklenil, potem ni bilo nikogar k meni; cekinov vendarle47 ni, v zemljo se niso vdrli48, nekdo49 jih mora50 imeti.« Ne da51 bi Teodor komu kaj rekel ali koga dolžil, pošlje Ludvika54 v vojašnico55 in prosi častnika56, da57 naj precej pride s šestimi vojaki58 deželske pravice, kakor so jim Kranjci »59štrikarji«60 rekli, Francozi pa jim
100
[115−116]
[64]
[125−126]
pravijo žandarmi. Ko soldatje1 pridejo, reče Teodor oficirju2: Dobro vam bom plačal, skerbite4, de5 se tat najde; nocoj ponoči mi je ukradena škatlica polna cekinov. Oficir8 ukaže hitro obstopiti hišo,9 in varvati10, de nobeden11 ne vun12 ne noter ne pojde, in pravi: zdaj bomo doma nar pervo13 vse preiskali,14 če se najdejo, bomo tatu kmalo15 imeli; če nič ne najdemo, bomo16 ga sledili drugod, ne bo deleč18. Preden začnejo preiskvati20, pokliče Teodor vse svoje služabnike ženske in moške, kar jih je imel per22 hiši, in jim reče: Med vami so ukradeni cekini; vdaj24 se, kdor jih je vzel;25 nič hudiga26 se mu ne bo zgodilo, očitno obljubim. Še je čas, spoznaj27 kdor jih ima, dokler ne začnemo iskati. Per kterim28 jih najdemo, gorje mu bo, sej29 veste, kako grozne in ojstre30 so naše postave za tako nezvestobo. Vse molči, kar besede ni slišati. Teodor reče naprej32: Nerad vidim, de34 bi kdo iz moje hiše mogel očitno štrafan biti, še35 je čas, vsaciga36 še posebej poprašam37, če ve kaj za cekine. Od perviga39 do zadnjiga40 so odgovorili eden41 za drugim: Jest sim42 nedolžen. Zdaj začnejo44 preiskovati, vsak je mogel45 svojo skrinjo odpreti46, soldatje zvesto išejo47. Ko pridejo do Svetinove skrinje, vse oblačila vun zmečejo48, kar, glejte na dnu Svetinove skrinje je bila škatlica s cekini. Svetin obledi, z rokami vkup vdari50 in pravi: Božja roka me je zadela, kako je to mogoče? jest52 jih nisim53 vzel. Vsi so se prestrašili,55 in žalostni postali56, ker so Svetina radi imeli in ga57 za zvestiga šteli58. Žandarmi ga precej vklenejo60 in v ječo peljajo62.
pravijo žandarmi. Ko vojaki1 pridejo, reče Teodor častniku2: »3Dobro vam bom plačal, poskrbite4, da5 se tat najde; nocoj ponoči mi je bila6 ukradena škatlica,7 polna cekinov.« Častnik8 ukaže hitro obstopiti hišo in varovati10, da nihče11 ne ven12 ne noter ne pojde, in pravi: »Zdaj bomo najprej doma13 vse preiskali;14 če se najdejo, bomo tatu kmalu15 imeli; če nič ne najdemo, ga bomo17 sledili drugod, ne bo daleč18.«19 Preden začnejo preiskovati20, pokliče Teodor vse svoje služabnike,21 ženske in moške, kar jih je imel pri22 hiši, in jim reče: »23Med vami so ukradeni cekini. Vdaj24 se, kdor jih je vzel,25 nič hudega26 se mu ne bo zgodilo, očitno obljubim. Še je čas, pripoznaj,27 kdor jih ima, dokler ne začnemo iskati! Pri katerem28 jih najdemo, gorje mu bo; saj29 veste, kako grozne in ostre30 so naše postave za tako nezvestobo.«31 Vse molči, kar besede ni slišati. Teodor reče dalje32: »33Nerad vidim, da34 bi kdo iz moje hiše moral biti očitno kaznovan. Še35 je čas, vsakega36 še posebej povprašam37, če ve kaj za cekine. Od prvega39 do zadnjega40 so odgovorili drug41 za drugim: »Jaz sem42 nedolžen.«43 Zdaj začno44 preiskovati, vsak je moral odpreti45 svojo skrinjo, vojaki pa so iskali47. Ko pridejo do Svetinove skrinje, zmečejo vsa oblačila ven48, kar, glejte,49 na dnu Svetinove skrinje je bila škatlica s cekini. Svetin obledi, z rokami vkup udari50 in pravi: »51Božja roka me je zadela, kako je to mogoče? Jaz52 jih nisem53 vzel.«54 Vsi so se prestrašili in užalostili56, ker so Svetina radi imeli in šteli57 za zvestega58. Žandarmi so59 ga precej vklenili60 in odpeljali61 v ječo.
pravijo žandarmi. Ko vojaki1 pridejo, reče Teodor častniku2: »3Dobro vam bom plačal, poskrbite4, da5 se tat najde; nocoj ponoči mi je bila6 ukradena škatlica,7 polna cekinov.« Častnik8 ukaže hitro obstopiti hišo in varovati10, da nihče11 ne ven12 ne noter ne pojde, in pravi: »Zdaj bomo najprej doma13 vse preiskali;14 če se najdejo, bomo tatu kmalu15 imeli; če nič ne najdemo, ga bomo17 sledili drugod, ne bo daleč18.«19 Preden začnejo preiskovati20, pokliče Teodor vse svoje služabnike,21 ženske in moške, kar jih je imel pri22 hiši, in jim reče: »23Med vami so ukradeni cekini. Vdaj24 se, kdor jih je vzel,25 nič hudega26 se mu ne bo zgodilo, očitno obljubim. Še je čas, pripoznaj,27 kdor jih ima, dokler ne začnemo iskati! Pri katerem28 jih najdemo, gorje mu bo; saj29 veste, kako grozne in ostre30 so naše postave za tako nezvestobo.«31 Vse molči, kar besede ni slišati. Teodor reče dalje32: »33Nerad vidim, da34 bi kdo iz moje hiše moral biti očitno kaznovan. Še35 je čas, vsakega36 še posebej povprašam37, če ve kaj za cekine.«38 Od prvega39 do zadnjega40 so odgovorili drug41 za drugim: »Jaz sem42 nedolžen.«43 Zdaj začno44 preiskovati, vsak je moral odpreti45 svojo skrinjo, vojaki so zvesto iskali47. Ko pridejo do Svetinove skrinje, zmečejo vsa oblačila ven48, kar, glejte,49 na dnu Svetinove skrinje je bila škatlica s cekini. Svetin obledi, z rokami vkup udari50 in pravi: »51Božja roka me je zadela, kako je to mogoče? Jaz52 jih nisem53 vzel.«54 Vsi so se prestrašili in užalostili56, ker so Svetina radi imeli in šteli57 za zvestega58. Žandarmi so59 ga precej vklenili60 in odpeljali61 v ječo.
pravijo žandarmi. Ko vojaki1 pridejo, reče Teodor častniku2: »3Dobro vam bom plačal, poskrbite4, da5 se tat najde; nocoj ponoči mi je bila6 ukradena škatlica,7 polna cekinov.« Častnik8 ukaže hitro obstopiti hišo in varovati10, da nihče11 ne ven12 ne noter ne pojde, in pravi: »Zdaj bomo najprej doma13 vse preiskali;14 če se najdejo, bomo tatu kmalu15 imeli; če nič ne najdemo, ga bomo17 sledili drugod, ne bo daleč18.«19 Preden začnejo preiskovati20, pokliče Teodor vse svoje služabnike,21 ženske in moške, kar jih je imel pri22 hiši, in jim reče: »23Med vami so ukradeni cekini. Vdaj24 se, kdor jih je vzel,25 nič hudega26 se mu ne bo zgodilo, očitno obljubim. Še je čas, pripoznaj,27 kdor jih ima, dokler ne začnemo iskati! Pri katerem28 jih najdemo, gorje mu bo; saj29 veste, kako grozne in ostre30 so naše postave za tako nezvestobo.«31 Vse molči, kar besede ni slišati. Teodor reče dalje32: »33Nerad vidim, da34 bi kdo iz moje hiše moral biti očitno kaznovan. Še35 je čas, vsakega36 še posebej povprašam37, če ve kaj za cekine.«38 Od prvega39 do zadnjega40 so odgovorili drug41 za drugim: »Jaz sem42 nedolžen.«43 Zdaj začno44 preiskovati, vsak je moral odpreti45 svojo skrinjo, vojaki so zvesto iskali47. Ko pridejo do Svetinove skrinje, zmečejo vsa oblačila ven48, kar, glejte,49 na dnu Svetinove skrinje je bila škatlica s cekini. Svetin obledi, z rokami vkup udari50 in pravi: »51Božja roka me je zadela, kako je to mogoče? Jaz52 jih nisem53 vzel.«54 Vsi so se prestrašili in užalostili56, ker so Svetina radi imeli in šteli57 za zvestega58. Žandarmi so59 ga precej vklenili60 in odpeljali61 v ječo.
101
[116]
[64−65]
[126−127]
Več ko pol leta je Svetin zdihoval v temni ječi obložen s težkim železjem, na rokah in nogah vklenjen. Velikokrat2 so ga ispraševali,3 in sodniki4 očitno sklepe deržali5, kako ali6 koliko štrafenge7 bi mu persodili8. Na Francoskim9 je bila in je še zdaj navada vsaciga10 hudodelnika očitno soditi, de11 vsak sme iti poslušat. Per vsakim spraševanji12 in sklepanji13 Svetin ni druziga14 odgovoril,15 kakor te besede: Gospodje!17 sodite me, kakor hočete, nedolžin sim,18 cekine ste res v moji skrinji našli;19 kako pa so noter prišli, ne morem vediti, zvedilo20 se bo gotovo, če pred21 ne na sodni dan; vzel jih nikoli nisim24. Sodniki ga pregovarjejo: Naj26 obstoji, naj spozna27, bo štrafenga manjši,28 veliko hujši29 bo, če bo zmeram30 tajil,31 in se nedolžniga32 delal. Svetin je na to vselej rekel: 33Sodite me34, kakor hočete, nedolžin sim35. Ojstro je bil Svetin36 v ječi deržan37, pa ni bil tak,38 kakor drugi jetniki, de39 bi bil rotil, preklinjal,40 in hudo pervošil41 svojim sovražnikam42, ampak pridno je molil in vedno zdihoval rekoč: Dobrotljivi Bog!45 ti vidiš moje serce46, samo tebi47 je znana moja nedolžnost, tvoja48 volja naj se zgodi nad menoj. Taka serčna50 molitev in nedolžno serce51 je Svetina terdniga52 storilo hudo ječo voljno terpeti,54 in serčno je svojiga obsojenja perčakval55.
Več ko pol leta je Svetin zdihoval v temni ječi,1 obložen s težkim železjem, na rokah in nogah vklenjen. Sodniki2 so ga velikokrat izpraševali3 in očitno sklepali5, kako in6 koliko kazni7 bi mu prisodili8. Na Francoskem9 je bila in je še zdaj navada, vsakega10 hudodelnika očitno soditi, da11 vsak sme iti poslušat. Pri vsakem spraševanju12 in sklepanju13 Svetin ni drugega14 odgovoril kakor te besede: »16Gospodje,17 sodite me, kakor hočete, nedolžen sem;18 cekine ste res v moji skrinji našli,19 kako pa so noter prišli, ne morem vedeti; zvedelo20 se bo gotovo, če prej21 ne,22 na sodni dan; vzel jih nikoli nisem24.«25 Sodniki ga pregovarjajo, naj26 obstoji, naj pripozna27, kazen bo manjša;28 veliko huje29 bo, če bo zmerom30 tajil in se nedolžnega32 delal. Svetin je na to vselej rekel: »33Sodite, kakor hočete, nedolžen sem35.« Svetina so36 v ječi ostro držali37, pa ni bil tak kakor drugi jetniki, da39 bi bil rotil, preklinjal in hudo privoščil41 svojim sovražnikom42, ampak pridno je molil in vedno zdihoval,43 rekoč: »44Dobrotljivi Bog,45 ti vidiš moje srce46, samo Tebi47 je znana moja nedolžnost. Tvoja48 volja naj se zgodi nad menoj.«49 Taka srčna50 molitev in nedolžno srce51 je Svetina trdnega52 storilo, da je53 hudo ječo voljno trpel54 in srčno pričakoval svoje obsodbe55.
Več ko pol leta je Svetin zdihoval v temni ječi,1 obložen s težkim železjem, na rokah in nogah vklenjen. Sodniki2 so ga velikokrat izpraševali3 in očitno sklepali5, kako in6 koliko kazni7 bi mu prisodili8. Na Francoskem9 je bila in je še zdaj navada, vsakega10 hudodelnika očitno soditi, da11 vsak sme iti poslušat. Pri vsakem spraševanju12 in sklepanju13 Svetin ni drugega14 odgovoril kakor te besede: »16Gospodje,17 sodite me, kakor hočete, nedolžen sem;18 cekine ste res v moji skrinji našli,19 kako pa so noter prišli, ne morem vedeti; zvedelo20 se bo gotovo, če prej21 ne,22 na sodni dan; vzel jih nikoli nisem24.«25 Sodniki ga pregovarjajo, naj26 obstoji, naj pripozna27, kazen bo manjša;28 veliko huje29 bo, če bo zmerom30 tajil in se nedolžnega32 delal. Svetin je na to vselej rekel: »33Sodite, kakor hočete, nedolžen sem35.« Svetina so36 v ječi ostro držali37, pa ni bil tak kakor drugi jetniki, da39 bi bil rotil, preklinjal in hudo privoščil41 svojim sovražnikom42, ampak pridno je molil in vedno zdihoval,43 rekoč: »44Dobrotljivi Bog,45 ti vidiš moje srce46, samo Tebi47 je znana moja nedolžnost. Tvoja48 volja naj se zgodi nad menoj.«49 Taka srčna50 molitev in nedolžno srce51 je Svetina trdnega52 storilo, da je53 hudo ječo voljno trpel54 in srčno pričakoval svoje obsodbe55.
Več ko pol leta je Svetin zdihoval v temni ječi,1 obložen s težkim železjem, na rokah in nogah vklenjen. Sodniki2 so ga velikokrat izpraševali3 in očitno sklepali5, kako in6 koliko kazni7 bi mu prisodili8. Na Francoskem9 je bila in je še zdaj navada vsakega10 hudodelnika očitno soditi, da11 vsak sme iti poslušat. Pri vsakem spraševanju12 in sklepanju13 Svetin ni drugega14 odgovoril kakor te besede: »16Gospodje,17 sodite me, kakor hočete, nedolžen sem;18 cekine ste res v moji skrinji našli,19 kako pa so noter prišli, ne morem vedeti; zvedelo20 se bo gotovo, če prej21 ne,22 na sodni dan; vzel jih nisem23 nikoli.«25 Sodniki ga pregovarjajo, naj26 obstoji, naj pripozna27, kazen bo manjša;28 veliko huje29 bo, če bo zmerom30 tajil in se nedolžnega32 delal. Svetin je na to vselej rekel: »33Sodite me34, kakor hočete, nedolžen sem35.« Svetina so36 v ječi ostro držali37, pa ni bil tak kakor drugi jetniki, da39 bi bil rotil, preklinjal in hudo privoščil41 svojim sovražnikom42, ampak pridno je molil in vedno zdihoval,43 rekoč: »44Dobrotljivi Bog,45 ti vidiš moje srce46, samo tebi47 je znana moja nedolžnost. Tvoja48 volja naj se zgodi nad menoj.«49 Taka srčna50 molitev in nedolžno srce51 je Svetina trdnega52 storilo, da je53 hudo ječo voljno trpel54 in srčno pričakoval svoje obsodbe55.
102
[116−117]
[65−66]
[128−129]
VI.1 Svetin k smerti2 obsojen.3
VI Svetin k smrti2 obsojen
VI Svetin k smrti2 obsojen
VI Svetin k smrti2 obsojen
V osmim mescu1 Svetinove ječe so se sodniki zadnjikrat zavoljo njega v očitni sodnišnici2 zbrali čeznj sklepat3. Sodba je stekla4, obsojenje5 je bilo6 Svetinu v pričo7 veliko ljudi brano8, med kterimi9 je tudi Teodorova hči bila11. Obsojenje12 pa je bilo tako13: Janez Svetin je zavoljo velike tatvine in nezvestobe k smerti obsojen15, de16 mu bo s sekiro glava odsekana. Zavoljo njegove nehvaležnosti pa, ker je tatvino storil svojimu17 gospodarju in svojimu18 dobrotniku, in zavoljo terdovratnosti19, ker svoje pregrehe noče obstati in spoznati20, mu bo pred21 desna roka, potem še le22 glava odsekana23. Ko Svetin to obsojenje zasliši26, ga je smertna britkost obšla; skorej27 je omedlel, od strahu,28 ves prepaden ne ve29 kam oči oberniti31. V sodni hiši je bila na steni podoba Jezusa na križ perbitiga33, pred ktero34 so persegali35, kader36 je bilo persegati37 treba; v38 to podobo milo pogleda in v sercu39 reče: O Jezus! Ti si zame veliko več prestal, ki si bil bolj čist ko solnce,41 tebi h42 časti hočem svojo martro preterpeti43. Ti sam veš de sim44 nedolžen v ti45 reči, v kteri46 me sodijo; daj47 mi gnado48, de49 ne omagam, ampak do konca v tvoji ljubezni stanoviten ostanem. O Jezus! kmalo se troštam50 k tebi priti. Vsi ljudje, kteri52 so per obsojenji53 zraven bili, so zdihovali, vsim54 se je smilil. Žandarmi55 Svetina peljajo56 v ječo nazaj; tri57
V osmem mescu1 Svetinove ječe so se sodniki zadnjikrat zavoljo njega v očitni sodniščnici2 zbrali, da bi o njem sklepali3. Sodba je iztekla4, obsodba5 je bila6 Svetinu prebrana vpričo7 veliko ljudi, med katerimi9 je bila10 tudi Teodorova hči. Obsodba12 pa je bila taka13: »14Janez Svetin je zavoljo velike tatvine in nezvestobe obsojen k smrti15, da16 mu bo s sekiro glava odsekana. Zavoljo njegove nehvaležnosti pa, ker je tatvino storil svojemu17 gospodarju in svojemu18 dobrotniku, in zavoljo trdovratnosti19, ker svoje pregrehe noče obstati in priznati20, mu bo prej odsekana21 desna roka, potem šele22 glava.«24 Ko je25 Svetin to obsodbo slišal26, ga je obšla smrtna bridkost. Skoraj27 je omedlel;28 ves prepaden ni vedel,29 kam bi30 oči obrnil31. V sodni hiši je bila na steni podoba Jezusa,32 na križ pribitega33, pred katero34 so prisegali35, kadar36 je bilo prisegati37 treba. V38 to podobo milo pogleda in reče: »40O Jezus! Ti si zame veliko več prestal, ki si bil bolj čist ko sonce;41 tebi k42 časti hočem svojo muko pretrpeti43. Ti sam veš, da sem44 nedolžen v tej45 reči, v kateri46 me sodijo. Daj47 mi milost48, da49 ne omagam, ampak do konca v tvoji ljubezni stanoviten ostanem. O Jezus, kmalu upam50 k tebi priti.«51 Vsi ljudje, ki52 so pri obsodbi53 zraven bili, so zdihovali, vsem54 se je smilil. Orožniki odpeljejo55 Svetina nazaj56 v ječo. Tri57
V osmem mesecu1 Svetinove ječe so se sodniki zadnjikrat zavoljo njega v očitni sodniščnici2 zbrali, da bi o njem sklepali3. Sodba je iztekla4, obsodba5 je bila6 Svetinu prebrana vpričo7 veliko ljudi, med katerimi9 je bila10 tudi Teodorova hči. Obsodba12 pa je bila taka13: »14Janez Svetin je zavoljo velike tatvine in nezvestobe obsojen k smrti15, da16 mu bo s sekiro glava odsekana. Zavoljo njegove nehvaležnosti pa, ker je tatvino storil svojemu17 gospodarju in svojemu18 dobrotniku, in zavoljo trdovratnosti19, ker svoje pregrehe noče obstati in priznati20, mu bo prej odsekana21 desna roka, potem šele22 glava.«24 Ko je25 Svetin to obsodbo slišal26, ga je obšla smrtna bridkost. Skoraj27 je omedlel od strahu;28 ves prepaden ni vedel,29 kam bi30 oči obrnil31. V sodni hiši je bila na steni podoba Jezusa,32 na križ pribitega33, pred katero34 so prisegli35, kadar36 je bilo prisegati37 treba. V38 to podobo milo pogleda in v srcu39 reče: »40O Jezus! Ti si zame veliko več prestal, ki si bil bolj čist ko sonce;41 tebi k42 časti hočem svojo muko pretrpeti43. Ti sam veš, da sem44 nedolžen v tej45 reči, v kateri46 me sodijo. Daj47 mi milost48, da49 ne omagam, ampak do konca v tvoji ljubezni stanoviten ostanem. O Jezus, kmalu upam50 k tebi priti.«51 Vsi ljudje, ki52 so pri obsodbi53 zraven bili, so zdihovali, vsem54 se je smilil. Orožniki odpeljejo55 Svetina nazaj56 v ječo. Tri57
V osmem mesecu1 Svetinove ječe so se sodniki zadnjikrat zavoljo njega v očitni sodniščnici2 zbrali, da bi o njem sklepali3. Sodba je iztekla4, obsodba5 je bila6 Svetinu prebrana vpričo7 veliko ljudi, med katerimi9 je bila10 tudi Teodorova hči. Obsodba12 pa je bila taka13: »14Janez Svetin je zavoljo velike tatvine in nezvestobe obsojen k smrti15, da16 mu bo s sekiro glava odsekana. Zavoljo njegove nehvaležnosti pa, ker je tatvino storil svojemu17 gospodarju in svojemu18 dobrotniku, in zavoljo trdovratnosti19, ker svoje pregrehe noče obstati in priznati20, mu bo prej odsekana21 desna roka, potem šele22 glava.«24 Ko je25 Svetin to obsodbo slišal26, ga je obšla smrtna bridkost. Skoraj27 je omedlel;28 ves prepaden od strahu ni vedel,29 kam bi30 oči obrnil31. V sodni hiši je bila na steni podoba Jezusa,32 na križ pribitega33, pred katero34 so prisegli35, kadar36 je bilo prisegati37 treba. V38 to podobo milo pogleda in v srcu39 reče: »40O Jezus! Ti si zame veliko več prestal, ki si bil bolj čist ko sonce;41 tebi k42 časti hočem svojo muko pretrpeti43. Ti sam veš, da sem44 nedolžen v tej45 reči, v kateri46 me sodijo. Daj47 mi milost48, da49 ne omagam, ampak do konca v tvoji ljubezni stanoviten ostanem. O Jezus, kmalu upam50 k tebi priti.«51 Vsi ljudje, ki52 so pri obsodbi53 zraven bili, so zdihovali, vsem54 se je smilil. Žandarmi odpeljejo55 Svetina nazaj56 v ječo. Tri57
103
[117−118]
[66]
[129−130]
dni je imel odloga se k smerti perpraviti2. Dali so mu spovednika brumniga mniha; kteri je po dnevi3 in po noči per4 njem bil, ga troštal5 in ga6 k smerti perpravljal7. Med drugim ga je dobri pater tudi opominjal,8 in mu prijazno rekel: Ljubi moj Svetin!10 zdaj vidiš, de umreti11 moraš, blizo12 je tvoja zadnja ura, tvojiga13 življenja ure so izštete, prosim14 te, stori čisto rajtengo15 z Bogam, skorej16 boš stopil pred božjiga17 sodnika Jezusa Kristusa; spoznaj svojo pregreho18, ne taji več, de19 z greham20 ne pojdeš iz21 tega sveta, ne22 bodi terdovraten.23 Zraven je meni tudi24 od deželske pravice naročeno, ti povedati27, de28 ti ne bodo roke odsekali, če svojo pregreho spoznaš; stori29 to, de30 ne boš tolike martre terpel31, ker le umorjen boš32. Svetin z jasnim obrazam35, na kterim36 se je nedolžnost37 očitno vidila, odgovori spovedniku s spodobnimi besedami38: Ljubi moj pater, duhovni oče! Ubogal vas bom, kakor me učite, vidim de umreti40 moram, je že božja volja tako; vem42, de sim43 v svojim življenji44 večkrat Boga razžalil, vender sim45 velikih pregreh vselej se skerbno46 varoval, in47 zdaj ker sim48 že blizo smertnih49 vrat, me nobena reč ne premore greh storiti; bojim51 se z greham53 obložen iz54 tega sveta iti; velik55 greh bi storil, ko bi jest56 lagal in rekel, de sim57 v resnici to pregreho storil, zavoljo ktere sim58 k smerti59 obsojen,60 Že sicer v življenji sim61 si vselej perzadeval62 čisto spoved opraviti, zdaj pred smertjo bi jest63 lagal in nevredno spoved storil64? tega65 me Bog varuj. Čiste so moje roke66 od krivičniga67 blaga; če mi68
dni je imel odloga, da1 se k smrti pripravi2. Dali so mu spovednika, pobožnega meniha, kateri je podnevi3 in ponoči pri4 njem bil, ga tolažil5 in k smrti pripravljal7. Med drugim ga je dobri pater tudi opominjal in mu prijazno rekel: »9Ljubi moj Svetin,10 zdaj vidiš, da11 moraš umreti; blizu12 je tvoja zadnja ura, tvojega13 življenja ure so štete. Prosim14 te, stori čist račun15 z Bogom. Skoraj16 boš stopil pred božjega17 sodnika Jezusa Kristusa; spoznaj svoje pregrehe18, ne taji več, da19 z grehom20 ne pojdeš s21 tega sveta. Ne22 bodi trdovraten!23 Zraven mi je24 od deželske pravice tudi25 naročeno, naj26 ti povem27, da28 ti ne bodo roke odsekali, če svojo pregreho priznaš. Stori29 to, da30 ne boš tolike muke trpel31, ker boš samo umorjen32.«33 Svetin odgovori spovedniku34 z jasnim obrazom35, na katerem36 se je očitno videla nedolžnost, tele spodobne besede38: »39Ljubi moj pater, duhovni oče! Ubogal vas bom, kakor me učite. Vidim, da40 moram umreti41, je že božja volja tako. Vem42, da sem43 v svojem življenju44 večkrat Boga razžalil, vendar sem se45 velikih pregreh vselej skrbno46 varoval. In47 zdaj, ko sem48 že blizu smrtnih49 vrat, me nobena reč ne premore, da bi50 greh storil. Bojim51 se,52 z grehom53 obložen s54 tega sveta iti. Velik55 greh bi storil, ko bi lagal in rekel, da sem57 v resnici to pregreho storil, zavoljo katere sem58 k smrti59 obsojen.60 Že sicer v življenju sem61 si vselej prizadeval,62 čisto spoved opraviti, zdaj pred smrtjo pa bi63 lagal in nevredno spoved opravil64? Tega65 me Bog varuj! Moje roke so čiste66 od krivičnega67 blaga; če
dni je imel odloga, da1 se k smrti pripravi2. Dali so mu spovednika, pobožnega meniha, ki je podnevi3 in ponoči pri4 njem bil, ga tolažil5 in k smrti pripravljal7. Med drugim ga je dobri pater tudi opominjal in mu prijazno rekel: »9Ljubi moj Svetin,10 zdaj vidiš, da11 moraš umreti; blizu12 je tvoja zadnja ura, tvojega13 življenja ure so štete. Prosim14 te, stori čist račun15 z Bogom. Skoraj16 boš stopil pred božjega17 sodnika Jezusa Kristusa; spoznaj svojo pregreho18, ne taji več, da19 z grehom20 ne pojdeš s21 tega sveta. Ne22 bodi trdovraten!23 Zraven mi je24 od deželske pravice tudi25 naročeno, naj26 ti povem27, da28 ti ne bodo roke odsekali, če svojo pregreho priznaš. Stori29 to, da30 ne boš tolike muke trpel31, ker boš samo umorjen32.«33 Svetin odgovori spovedniku34 z jasnim obrazom35, na katerem36 se je očitno videla nedolžnost, tele spodobne besede38: »39Ljubi moj pater, duhovni oče! Ubogal vas bom, kakor me učite. Vidim, da40 moram umreti41, je že božja volja tako. Vem42, da sem43 v svojem življenju44 večkrat Boga razžalil, vendar sem se45 velikih pregreh vselej skrbno46 varoval. In47 zdaj, ko sem48 že blizu smrtnih49 vrat, me nobena reč ne premore, da bi50 greh storil. Bojim51 se,52 z grehom53 obložen s54 tega sveta iti. Velik55 greh bi storil, ko bi lagal in rekel, da sem57 v resnici to pregreho storil, zavoljo katere sem58 k smrti59 obsojen.60 Že sicer v življenju sem61 si vselej prizadeval,62 čisto spoved opraviti, zdaj pred smrtjo pa bi63 lagal in nevredno spoved opravil64? Tega65 me Bog varuj! Moje roke so čiste66 od krivičnega67 blaga; če
dni je imel odloga, da1 se k smrti pripravi2. Dali so mu spovednika, pobožnega meniha, ki je podnevi3 in ponoči pri4 njem bil, ga tolažil5 in k smrti pripravljal7. Med drugim ga je dobri pater tudi opominjal in mu prijazno rekel: »9Ljubi moj Svetin,10 zdaj vidiš, da11 moraš umreti; blizu12 je tvoja zadnja ura, tvojega13 življenja ure so štete. Prosim14 te, stori čist račun15 z Bogom. Skoraj16 boš stopil pred božjega17 sodnika Jezusa Kristusa; spoznaj svojo pregreho18, ne taji več, da19 z grehom20 ne pojdeš s21 tega sveta. Ne22 bodi trdovraten!23 Zraven mi je24 od deželske pravice tudi25 naročeno, naj26 ti povem27, da28 ti ne bodo roke odsekali, če svojo pregreho priznaš. Stori29 to, da30 ne boš tolike muke trpel31, ker boš samo umorjen32.«33 Svetin odgovori spovedniku34 z jasnim obrazom35, na katerem36 se je očitno videla nedolžnost, tele spodobne besede38: »39Ljubi moj pater, duhovni oče! Ubogal vas bom, kakor me učite. Vidim, da40 moram umreti41, je že božja volja tako. Vem42, da sem43 v svojem življenju44 večkrat Boga razžalil, vendar sem se45 velikih pregreh vselej skrbno46 varoval. In47 zdaj, ko sem48 že blizu smrtnih49 vrat, me nobena reč ne premore, da bi50 greh storil. Bojim51 se z grehom53 obložen s54 tega sveta iti. Velik55 greh bi storil, ko bi lagal in rekel, da sem57 v resnici to pregreho storil, zavoljo katere sem58 k smrti59 obsojen.60 Že sicer v življenju sem61 si vselej prizadeval62 čisto spoved opraviti, zdaj pred smrtjo pa bi63 lagal in nevredno spoved opravil64? Tega65 me Bog varuj! Moje roke so čiste66 od krivičnega67 blaga; če
104
[118−119]
[66−67]
[130−131]
roke in noge odsekajo preden me umore, z greham3 ne bom bolečin odvračeval,4 Bog mi bo dal moč vse preterpeti6, in on pravični sodnik nas bo enkrat drugači9 sodil. Le to iz serca10 želim, de11 bi moj sovražnik, kteri12 me je v tako nesrečo perpravil13, spoznal svojo krivico,14 in se spokoril preden umerje16. Tudi Teodorova hči Kristina je šla k smerti obsojeniga18 Svetina obiskat,19 in ga je s solzami v očeh prosila spoznati20 pregreho in je ne tajiti21. Ljuba moja gospodična!23 reče z žalostno besedo: Tega24, kar nikoli nisim25 storil, ne morem spoznati26. Dosti de sim tukej27 tako nesrečen od vsih ljudi zaveržen28, de29 bom mogel30 tako zaničlivo31, strašno smert storiti, kaj32 hočete, de33 naj me tudi Bog zaverže34? hočete de bi jest35 še zdaj greh delal in lagal? Dobra gospodična!36 povejte vašimu37 očetu moje zadnje pozdravljenje,38 recite mu39, naj verjame, de sim40 nedolžen; kader41 bom že mertev42, naj poprašujejo43, kako se je to zgodilo, s časama44 bo vse na dan prišlo; molite za me45! Gospodična Kristina gre žalostna domu,47 in pove očetu vse Svetinove besede, ktere48 so mu v sercu veliko žalost delale, zato49 je rekel: Oh! de51 se je to ravno v moji hiši moglo52 zgoditi. Bog nas skuša, kaj nam pomaga bogastvo,53 premoženje, ktero54 nam greni življenje. Božja volja je tako,55 spoznati moramo, de56 na svetu res nikoli nikjer ni praviga resničniga57 veselja. Kolikor je bilo ljudi Teodorove hiše, vsi so žalovali za Svetinam59, le od njega60 so se pogovarjali,61 in ga milovali, vsim62 se je smilil. Tudi Ludvik63,
mi1 roke in noge odsekajo,2 preden me umore, z grehom3 ne bom bolečin odvračeval.4 Bog mi bo dal moč,5 vse pretrpeti6, in on,7 pravični sodnik,8 nas bo nekoč drugače9 sodil. Le to iz srca10 želim, da11 bi moj sovražnik, ki12 me je v tako nesrečo pripravil13, spoznal svojo krivico in se spokoril,15 preden umrje16.«17 Tudi Teodorova hči Kristina je šla k smrti obsojenega18 Svetina obiskat in ga je s solzami v očeh prosila, naj prizna20 pregreho in je ne taji21. »22Ljuba moja gospodična,«23 reče z žalostno besedo, »tega24, kar nikoli nisem25 storil, ne morem pripoznati26. Dosti, da sem tukaj27 tako nesrečen, da29 bom moral30 tako zaničljivo31, strašno umreti. Kaj32 hočete, da33 naj me tudi Bog zavrže34? Hočete, da bi35 še zdaj greh delal in lagal? Dobra gospodična,36 povejte vašemu37 očetu moje zadnje pozdrave in38 recite, naj verjame, da sem40 nedolžen. Ko41 bom že mrtev42, naj povprašujejo43, kako se je to zgodilo, sčasoma44 bo vse na dan prišlo. Molite zame45!«46 Gospodična Kristina gre žalostna domov47 in pove očetu vse Svetinove besede. Zelo48 so ga užalostile in49 je rekel: »50Oh, da51 se je to ravno v moji hiši moralo52 zgoditi. Bog nas skuša, kaj nam pomaga bogastvo,53 premoženje, katero54 nam greni življenje. Božja volja je tako;55 spoznati moramo, da56 na svetu res nikoli nikjer ni pravega, resničnega57 veselja.«58 Kolikor je bilo ljudi Teodorove hiše, vsi so žalovali za Svetinom59, le o njem60 so se pogovarjali in ga milovali. Vsem62 se je smilil. Tudi Ludovik63,
mi1 roke in noge odsekajo,2 preden me umore, z grehom3 ne bom bolečin odvračeval.4 Bog mi bo dal moč,5 vse pretrpeti6, in on,7 pravični sodnik,8 nas bo nekoč drugače9 sodil. Le to iz srca10 želim, da11 bi moj sovražnik, ki12 me je v tako nesrečo pripravil13, spoznal svojo krivico in se spokoril,15 preden umrje16.«17 Tudi Teodorova hči Kristina je šla k smrti obsojenega18 Svetina obiskat in ga je s solzami v očeh prosila, naj prizna20 pregreho in je ne taji21. »22Ljuba moja gospodična23 reče z žalostno besedo, »tega24, kar nikoli nisem25 storil, ne morem pripoznati26. Dosti, da sem tukaj27 tako nesrečen, od vseh ljudi zavržen28, da29 bom moral30 tako zaničljivo31, strašno umreti. Kaj32 hočete, da33 naj me tudi Bog zavrže34? Hočete, da bi35 še zdaj greh delal in lagal? Dobra gospodična,36 povejte vašemu37 očetu moje zadnje pozdrave in38 recite, naj verjame, da sem40 nedolžen. Ko41 bom že mrtev42, naj povprašujejo43, kako se je to zgodilo, sčasoma44 bo vse na dan prišlo. Molite zame45!«46 Gospodična Kristina gre žalostna domov47 in pove očetu vse Svetinove besede. Zelo48 so ga užalostile in49 je rekel: »50Oh, da51 se je to ravno v moji hiši moralo52 zgoditi. Bog nas skuša, kaj nam pomaga bogastvo,53 premoženje, katero54 nam greni življenje. Božja volja je tako;55 spoznati moramo, da56 na svetu res nikoli nikjer ni pravega, resničnega57 veselja.«58 Kolikor je bilo ljudi Teodorove hiše, vsi so žalovali za Svetinom59, le o njem60 so se pogovarjali in ga milovali. Vsem62 se je smilil. Tudi Ludvik63,
mi1 roke in noge odsekajo,2 preden me umore, z grehom3 ne bom bolečin odvračeval.4 Bog mi bo dal moč, da5 vse pretrpim6, in on,7 pravični sodnik,8 nas bo nekoč drugače9 sodil. Le to iz srca10 želim, da11 bi moj sovražnik, ki12 me je v tako nesrečo pripravil13, spoznal svojo krivico in se spokoril,15 preden umrje16.«17 Tudi Teodorova hči Kristina je šla k smrti obsojenega18 Svetina obiskat in ga je s solzami v očeh prosila, naj prizna20 pregreho in je ne taji21. »22Ljuba moja gospodična23 reče z žalostno besedo, »tega24, kar nikoli nisem25 storil, ne morem pripoznati26. Dosti, da sem tukaj27 tako nesrečen in od vseh ljudi zavržen28, da29 bom moral30 tako zaničljivo31, strašno umreti. Kaj32 hočete, da33 naj me tudi Bog zavrže34? Hočete, da bi35 še zdaj greh delal in lagal? Dobra gospodična,36 povejte vašemu37 očetu moje zadnje pozdrave in38 recite, naj verjame, da sem40 nedolžen. Ko41 bom že mrtev42, naj povprašujejo43, kako se je to zgodilo, sčasoma44 bo vse na dan prišlo. Molite zame45!«46 Gospodična Kristina gre žalostna domov47 in pove očetu vse Svetinove besede. Zelo48 so ga užalostile in49 je rekel: »50Oh, da51 se je to ravno v moji hiši moralo52 zgoditi. Bog nas skuša, kaj nam pomaga bogastvo ali53 premoženje, katero54 nam greni življenje. Božja volja je tako;55 spoznati moramo, da56 na svetu res nikoli nikjer ni pravega, resničnega57 veselja.«58 Kolikor je bilo ljudi Teodorove hiše, vsi so žalovali za Svetinom59, le o njem60 so se pogovarjali in ga milovali. Vsem62 se je smilil. Tudi Ludvik63,
105
[119−120]
[67]
[131−133]
skrivni sovražnik, se je silil žalosten biti1, vender2 je enkrat rekel: Zdelo se mi je, de4 ta pertepenc5 ne bo nič prida, nič mu nisim6 zaupal.
skrivni sovražnik, se je silil, da bi bil žalosten1, vendar2 je enkrat rekel: »3Zdelo se mi je, da4 ta pritepenec5 ne bo nič prida, nič mu nisem6 zaupal.«7
skrivni sovražnik, se je silil, da bi bil žalosten1, vendar2 je enkrat rekel: »3Zdelo se mi je, da4 ta pritepenec5 ne bo nič prida, nič mu nisem6 zaupal.«7
skrivni sovražnik, se je silil, da bi bil žalosten1, vendar2 je enkrat rekel: »3Zdelo se mi je, da4 ta pritepenec5 ne bo nič prida, nič mu nisem6 zaupal.«7
VII. Ludvik1 Bodin, Svetinov sovražnik, hudodelnik, vjet.2
VII Ludovik1 Bodin, Svetinov sovražnik, hudodelnik, ujet2
VII Ludvik1 Bodin, Svetinov sovražnik, hudodelnik, ujet2
VII Ludvik1 Bodin, Svetinov sovražnik, hudodelnik, ujet2
Drugi dan popoldne Svetinoviga obsojenja1 prideta dva gospoda obiskat stariga prijatla2 Teodora, ki3 sta slišala njegovo žalost zavoljo Svetinove smerti5. Bila sta ta dva gospoda zmed7 števila tistih sodnikov, ki so Svetina obsodili. Lepo sta ga pogovarjala, de8 naj si te zgodbe nikar k sercu9 ne jemlje in sta mu rekla: Prijatel!11 kaj boš zato žaloval, sej12 veš hudobija mora štrafana14 biti, pravica to ukazuje, ti16 nisi tega kriv;17 naše postave tako zapovedujejo, de18 taka hudobija se mora ojstro štrafati19. Teodor svoja dva prijatla perderži per20 večerji, de21 bi se dalej22 z njima pogovarjal. Večerja je bila perpravljena23, vsi se vsedejo24 k mizi, le Ludvika25 še ni bilo,26 Teodor ukaže hišni keršenci iti klicat Ludvika27 k večerji, ona28 gre tiho v njegovo kamerco29, ker je menila de30 spi, de31 bi ga na naglim32 ne zbudila. Najde ga ležati na dolgim blazinatim33 stolu, kterimu kanape34 pravijo, pa prestrašena se ne upa ga37 poklicati, ker je bil merliču38 enak,39 ves prepaden in plašen je ležal kakor v omedlevci,40 in večkrat globoko zdihnil41 in kakor v hudih
Drugi dan popoldne po Svetinovi obsodbi1 prideta dva gospoda obiskat starega prijatelja2 Teodora, ker3 sta slišala njegovo žalost zavoljo Svetinove smrti5. Bila pa6 sta ta dva gospoda izmed7 števila tistih sodnikov, ki so Svetina obsodili. Lepo sta ga pogovarjala, da8 naj si te zgodbe nikar k srcu9 ne jemlje in sta mu rekla: »Prijatelj,11 kaj boš zato žaloval, saj12 veš, da13 hudobija mora biti kaznovana15, pravica to ukazuje. Ti16 nisi tega kriv,17 naše postave tako zapovedujejo, da se mora18 taka hudobija tako ostro kaznovati19.« Teodor pridrži svoja prijatelja pri20 večerji, da21 bi se dalje22 z njima pogovarjal. Večerja je bila pripravljena23, vsi se usedejo24 k mizi, le Ludovika25 še ni bilo.26 Teodor ukaže hišni krščenici, naj gre Ludovika27 k večerji klicat. Ona28 gre tiho v njegovo sobico29, ker je menila, da30 spi, da31 bi ga na naglem32 ne zbudila. Najde ga ležati na dolgem blazinastem33 stolu, kateremu34 pravijo kanape35, pa prestrašena se ga36 ne upa poklicati, ker je bil enak mrliču;39 ves prepaden in plašen je ležal kakor v omedlevici40 in večkrat globoko vzdihnil41 in kakor v hudih
Drugi dan popoldne po Svetinovi obsodbi1 prideta dva gospoda obiskat starega prijatelja2 Teodora, ker3 sta slišala njegovo žalost zavoljo Svetinove smrti5. Bila pa6 sta ta dva gospoda izmed7 števila tistih sodnikov, ki so Svetina obsodili. Lepo sta ga pogovarjala, da8 naj si te zgodbe nikar k srcu9 ne jemlje in sta mu rekla: »Prijatelj,11 kaj boš zato žaloval, saj12 veš, da13 hudobija mora biti kaznovana15, pravica to ukazuje. Ti16 nisi tega kriv,17 naše postave tako zapovedujejo, da se mora18 taka hudobija tako ostro kaznovati19.« Teodor pridrži svoja prijatelja pri20 večerji, da21 bi se dalje22 z njima pogovarjal. Večerja je bila pripravljena23, vsi se usedejo24 k mizi, le Ludvika25 še ni bilo.26 Teodor ukaže hišni krščenici, naj gre Ludvika27 k večerji klicat. Ona28 gre tiho v njegovo sobico29, ker je menila, da30 spi, da31 bi ga na naglem32 ne zbudila. Najde ga ležati na dolgem blazinastem33 stolu, kateremu34 pravijo kanape35, pa prestrašena se ga36 ne upa poklicati, ker je bil enak mrliču;39 ves prepaden in plašen je ležal kakor v omedlevici40 in večkrat globoko vzdihnil41 in kakor v hudih
Drugi dan popoldne po Svetinovi obsodbi1 prideta dva gospoda obiskat starega prijatelja2 Teodora, ker3 sta slišala njegovo žalost zavoljo bližnje4 Svetinove smrti5. Bila pa6 sta ta dva gospoda izmed7 števila tistih sodnikov, ki so Svetina obsodili. Lepo sta ga pogovarjala, da8 naj si te zgodbe nikar k srcu9 ne jemlje,10 in sta mu rekla: »Prijatelj,11 kaj boš zato žaloval, saj12 veš, da13 hudobija mora biti kaznovana15, pravica to ukazuje. Ti16 nisi tega kriv,17 naše postave tako zapovedujejo, da se mora18 taka hudobija ostro kaznovati19.« Teodor pridrži svoja prijatelja pri20 večerji, da21 bi se dalje22 z njima pogovarjal. Večerja je bila pripravljena23, vsi se usedejo24 k mizi, le Ludvika25 še ni bilo.26 Teodor ukaže hišni krščenici, naj gre Ludvika27 k večerji klicat. Ona28 gre tiho v njegovo sobico29, ker je menila, da30 spi, da31 bi ga na naglem32 ne zbudila. Najde ga ležati na dolgem blazinastem33 stolu, kateremu34 pravijo kanape35, pa prestrašena se ga36 ne upa poklicati, ker je bil enak mrliču;39 ves prepaden in plašen je ležal kakor v omedlevici40 in večkrat globoko vzdihnil41 in kakor v hudih
106
[120]
[67−68]
[133−134]
sanjah od cekinov1 govoril. Hišna tiho2 gre iz kamerce povedat4 gospodarju, kar je vidla5. Teodor in oba njegova prijatla6 vstanejo berž7 od mize,8 in gredo v Ludvikovo kamerco tiho po perstih9. Že10 je bil v omedlevci11, zdihval12 je in večkrat te besede izgovoril: 13O nedolžni Svetin, o peklenski cekini!16 Trikrat je te besede tako izgovoril, de17 so jih vsi dobro slišali, nič ni vedel, de19 ga kdo sliši. Eden Teodorovih prijatlov20 migne tiho iti21 iz kamerce22 in pa ga per miru pustiti23. Ko prideta spet k mizi reče tisti gospod, ki je rekel ga pustiti26: Tiho bodita, gotovo se bo božja pravica dans28 pokazala,29 Bog nedolžniga varje30; kmalo31 bomo kaj več zvedli32. Pustite Ludvika per33 miru, de jest34 nazaj pridem. Gospod, kteri36 je bil sodnikov37 eden, gre38, in ko bi trenil kmalo40 nazaj pride,41 in perpelja42 s sabo43 tri žandarme, pokliče zraven Teodora in uniga svojiga tovarša44. Vsi gredo v Ludvikovo kamerco tiho; še45 je ležal,46 in še so mu nekterikrat47 ušle iz ust tiste besede 48O nedolžni Svetin, o peklenski cekini.“51 Sodnik ukaže žandarmam Ludvika obstopiti52, on stopi k njemu, ga za roko prime,54 in z ojstrimi besedami55 nad njim zakriči: Ludvik56 Bodin!57 ti gerda58 pošast, precej vstani in z nami pojdeš, zvedili59 smo, kaj si storil, ne boš odšel ojstri60 pravici ne. Ludvik62 plane na noge,63 pa se ves trese, ne ve, ali se mu sanja ali je resnica, druziga64 ni vedel reči, kakor hitel je: Sej65 grem, sej66 grem 67Res sim jest68 cekine ukradel res, pa sim70 jih skrivej71 v Svetinovo skrinjo nesel;73 Svetin je nedolžen. Žandarmi so74 ga zvezali75 in varno ga76 v ječo vlečejo77.
sanjah o cekinih1 govoril. Hišna gre tiho3 iz sobice in pove4 gospodarju, kar je videla5. Teodor in oba njegova prijatelja6 vstanejo brž7 od mize in gredo tiho po prstih v Ludovikovo sobico9. Še10 je bil v omedlevici11, zdihoval12 je in večkrat te besede izgovoril: »13O nedolžni Svetin, o peklenski cekini!«16 Trikrat je te besede tako izgovoril, da17 so jih vsi dobro slišali, a18 nič ni vedel, da19 ga kdo sliši. Eden Teodorovih prijateljev20 migne, naj gredo tiho21 iz sobice22 in naj puste Ludovika pri miru23. Ko prideta spet k mizi,24 reče tisti gospod, ki je rekel,25 ga pustiti26: »27Tiho bodita, gotovo se bo božja pravica danes28 pokazala,29 Bog nedolžnega varuje30; kmalu31 bomo kaj več zvedeli32. Pustite Ludovika pri33 miru, da34 nazaj pridem.«35 Gospod, kateri36 je bil eden izmed sodnikov38, gre39 in ko bi trenil kmalu40 nazaj pride in pripelje42 s seboj43 tri žandarme, pokliče zraven Teodora in onega svojega tovariša44. Vsi gredo tiho v Ludovikovo sobico. Še45 je ležal in še so mu nekaterikrat47 ušle iz ust tiste besede: »48O nedolžni Svetin, o peklenski cekini51 Sodnik ukaže orožnikom, naj Ludovika obstopijo52, on stopi k njemu, ga prime53 za roko in ostro55 nad njim zakriči: »Ludovik56 Bodin,57 ti grda58 pošast, precej vstani in z nami pojdeš! Zvedeli59 smo, kaj si storil, ne boš odšel ostri60 pravici,61 ne Ludovik62 plane na noge pa se ves trese, ne ve, ali se mu sanja ali je resnica. Drugega64 ni vedel reči, kakor hitel je: »Saj65 grem, saj66 grem.67 Res sem jaz68 cekine ukradel,69 res, pa sem70 jih skrivaj71 v Svetinovo skrinjo nesel.73 Svetin je nedolžen.« Žandarmi74 ga zvežejo75 in varno odpeljejo76 v ječo.
sanjah o cekinih1 govoril. Hišna gre tiho3 iz sobice in pove4 gospodarju, kar je videla5. Teodor in oba njegova prijatelja6 vstanejo brž7 od mize in gredo tiho po prstih v Ludvikovo sobico9. Še10 je bil v omedlevici11, zdihoval12 je in večkrat te besede izgovoril: »13O,14 nedolžni Svetin, o,15 peklenski cekini!«16 Trikrat je te besede tako izgovoril, da17 so jih vsi dobro slišali, a18 nič ni vedel, da19 ga kdo sliši. Eden Teodorovih prijateljev20 migne, naj gredo tiho21 iz sobice22 in naj puste Ludvika pri miru23. Ko prideta spet k mizi,24 reče tisti gospod, ki je rekel,25 ga pustiti26: »27Tiho bodita, gotovo se bo božja pravica danes28 pokazala.29 Bog nedolžnega varuje30; kmalu31 bomo kaj več zvedeli32. Pustite Ludvika pri33 miru, da34 nazaj pridem.«35 Gospod, kateri36 je bil eden izmed sodnikov38, gre39 in ko bi trenil kmalu40 nazaj pride in pripelje42 s seboj43 tri žandarme, pokliče zraven Teodora in onega svojega tovariša44. Vsi gredo tiho v Ludvikovo sobico. Še45 je ležal in še so mu nekaterikrat47 ušle iz ust tiste besede: »48O,49 nedolžni Svetin, o,50 peklenski cekini51 Sodnik ukaže orožnikom, naj Ludvika obstopijo52, on stopi k njemu, ga prime53 za roko in ostro55 nad njim zakriči: »Ludvik56 Bodin,57 ti grda58 pošast, precej vstani in z nami pojdeš! Zvedeli59 smo, kaj si storil, ne boš ušel ostri60 pravici,61 neLudvik62 plane na noge pa se ves trese, ne ve, ali se mu sanja ali je resnica. Drugega64 ni vedel reči, kakor hitel je: »Saj65 grem, saj66 grem.67 Res sem jaz68 cekine ukradel,69 res, pa sem70 jih skrivaj71 v Svetinovo skrinjo,72 nesel.73 Svetin je nedolžen.« Žandarmi74 ga zvežejo75 in varno odvlečejo76 v ječo.
sanjah o cekinih1 govoril. Hišna gre tiho3 iz sobice in pove4 gospodarju, kar je videla5. Teodor in oba njegova prijatelja6 vstanejo brž7 od mize in gredo tiho po prstih v Ludvikovo sobico9. Še10 je bil v omedlevici11, zdihoval12 je in večkrat te besede izgovoril: »13O nedolžni Svetin, o peklenski cekini!«16 Trikrat je te besede tako izgovoril, da17 so jih vsi dobro slišali, a18 nič ni vedel, da19 ga kdo sliši. Eden Teodorovih prijateljev20 migne, naj gredo tiho21 iz sobice22 in naj puste Ludvika pri miru23. Ko prideta spet k mizi,24 reče tisti gospod, ki je rekel, naj25 ga pustijo26: »27Tiho bodita, gotovo se bo božja pravica danes28 pokazala.29 Bog nedolžnega varuje30; kmalu31 bomo kaj več zvedeli32. Pustite Ludvika pri33 miru, da34 nazaj pridem.«35 Gospod, kateri36 je bil eden izmed sodnikov38, gre,39 in ko bi trenil, kmalu40 nazaj pride in pripelje42 s seboj43 tri žandarme, pokliče zraven Teodora in onega svojega tovariša44. Vsi gredo v Ludvikovo sobico. Še45 je ležal in še so mu nekaterikrat47 ušle iz ust tiste besede: »48O nedolžni Svetin, o peklenski cekini51 Sodnik ukaže žandarmom, naj Ludvika obstopijo52, on stopi k njemu, ga prime53 za roko in ostro55 nad njim zakriči: »Ludvik56 Bodin,57 ti grda58 pošast, precej vstani in z nami pojdeš! Zvedeli59 smo, kaj si storil, ne boš ušel ostri60 pravici,61 ne!« Ludvik62 plane na noge pa se ves trese, ne ve, ali se mu sanja ali je resnica. Drugega64 ni vedel reči, kakor hitel je: »Saj65 grem, saj66 grem.67 Res sem jaz68 cekine ukradel,69 res, pa sem70 jih skrivaj71 v Svetinovo skrinjo nesel.73 Svetin je nedolžen.« Žandarmi74 ga zvežejo75 in precej odvlečejo76 v ječo.
107
[120−121]
[68−69]
[134−135]
Kristina Teodorova hči je precej, ko so Bodina odpeljali, tekla v ječo3 Svetinovo, de5 bi mu bila6 povedala, kaj se je zgodilo, pa niso jo soldatje7 k njemu pustili, ker je bilo ponoči; prosila8 in prosila je le eno samo besedo z njim govoriti, pa ni bilo dovoljeno. Poglavar straže vender10 potem reče: Gospodična!12 če nimate res več kakor eno samo besedo z njim govoriti, vam dovolim, pa drugači13 ne kakor od deleč, blizo14 njega ne smete iti,15 in vsi moramo slišati, kaj boste rekli!16 Kristina s tem dovoljna prosi de naj vrata18 odpro, de20 ga bo od deleč viditi21 mogla. Ko ga ugleda,23 mu reče od deleč24: Svetin! Tvoja26 nedolžnost se bo pokazala pred27 ko umerješ, in potem28 je tekla29 hitro domu30. Ob eni čez polnoči31 pridejo v ječo trije černo32 oblečeni gospodje, kjer33 je Svetin34 ravno sladko spal. Nedolžno serce35 je v nar hujši36 nadlogi in v nar veči37 nesreči pokojno,38 in mirno, zato ker ve, de če tudi terpi39, mu bo terpljenje40 k veči41 sreči teknilo. Gospodje Svetina zbude,42 in mu oznanijo, de njegova smert je43 odložena, de44 zdaj še ne bo umorjen, ker morajo sodniki še eniga pred45 izprašati zavoljo storjene tatvine. Zdaj je Svetinu46 začelo v sercu48 rasti upanje, de49 bo morebiti njegova nedolžnost na dan prišla; rekel je sam per sebi, morebiti51 se me vender52 Bog usmili,53 in me reši iz roke sovražnika; pa54 naj se zgodi božja volja, dovoljin sim55, kakor Bog z mano oberne56. Dva mesca58 so sodniki Ludvika59 izpraševali in čez-nj sklepe deržali61, kakor se je pred62
Kristina,1 Teodorova hči,2 je precej, ko so Bodina odpeljali, tekla v Svetinovo ječo4, da5 bi mu povedala, kaj se je zgodilo, pa jo vojaki niso7 k njemu pustili, ker je bilo ponoči. Prosila8 in prosila je, da bi smela9 le eno samo besedo z njim govoriti, pa ni bilo dovoljeno. Poglavar straže vendar10 potem reče: »11 Gospodična,12 če nimate res več kakor eno samo besedo z njim govoriti, vam dovolim, pa drugače13 ne kakor od daleč; blizu14 njega ne smete iti in vsi moramo slišati, kaj boste rekli.«16 Kristina je bila17 s tem zadovoljna in je prosila, naj18 odpro vrata19, da20 ga bo od daleč21 mogla videti22. Ko ga ugleda mu reče od daleč24: »25Svetin, tvoja26 nedolžnost se bo pokazala prej,27 ko umrješ.« Nato28 je stekla29 hitro domov30. Ob eni čez polnoč31 pridejo v ječo trije črno32 oblečeni gospodje; Svetin33 je ravno sladko spal. Nedolžno srce35 je v najhujši36 nadlogi in v največji37 nesreči pokojno in mirno, zato ker ve, da mu bo39, četudi trpi, trpljenje40 k večji41 sreči teknilo. Gospodje Svetina zbude42 in mu oznanijo, da je njegova smrt43 odložena, da44 zdaj še ne bo umorjen, ker morajo sodniki še enega prej45 izprašati zavoljo storjene tatvine. Zdaj je začelo Svetinu47 v srcu48 rasti upanje, da49 bo morebiti njegova nedolžnost prišla50 na dan. Sam pri sebi je rekel: »Morebiti51 se me vendar52 Bog usmili in me reši iz roke sovražnika. Pa54 naj se zgodi božja volja, zadovoljen sem55, kakor Bog z mano obrne56.«57 Dva mesca58 so sodniki izpraševali Ludovika60 in o njem sklepali61, kakor se je prej62
Kristina,1 Teodorova hči,2 je precej, ko so Bodina odpeljali, tekla v Svetinovo ječo4, da5 bi mu bila6 povedala, kaj se je zgodilo, pa je vojaki niso7 k njemu pustili, ker je bilo ponoči. Prosila8 in prosila je, da bi smela9 le eno samo besedo z njim govoriti, pa ni bilo dovoljeno. Poglavar straže vendar10 potem reče: »11Gospodična,12 če nimate res več kakor eno samo besedo z njim govoriti, vam dovolim, pa drugače13 ne kakor od daleč; blizu14 njega ne smete iti in vsi moramo slišati, kaj boste rekli16 Kristina je bila17 s tem zadovoljna in je prosila, naj18 odpro vrata19, da20 ga bo od daleč21 mogla videti22. Ko ga ugleda,23 mu reče od daleč24: »25Svetin, tvoja26 nedolžnost se bo pokazala prej,27 ko umrješ.« In potem28 je stekla29 hitro domov30. Ob eni čez polnoč31 pridejo v ječo trije črno32 oblečeni gospodje; Svetin33 je ravno sladko spal. Nedolžno srce35 je v najhujši36 nadlogi in v največji37 nesreči pokojno in mirno, zato ker ve, da mu bo39, četudi trpi, trpljenje40 k večji41 sreči teknilo. Gospodje Svetina zbude42 in mu oznanijo, da je njegova smrt43 odložena, da44 zdaj še ne bo umorjen, ker morajo sodniki še enega prej45 izprašati zavoljo storjene tatvine. Zdaj je začelo Svetinu47 v srcu48 rasti upanje, da49 bo morebiti njegova nedolžnost prišla50 na dan. Sam pri sebi je rekel: »Morebiti51 se me vendar52 Bog usmili in me reši iz roke sovražnika. Pa54 naj se zgodi božja volja, zadovoljen sem55, kakor Bog z mano obrne56.«57 Dva meseca58 so sodniki izpraševali Ludvika60 in o njem sklepali61, kakor se je prej62
Kristina,1 Teodorova hči,2 je precej, ko so Bodina odpeljali, tekla v Svetinovo ječo4, da5 bi mu bila6 povedala, kaj se je zgodilo, pa je vojaki niso7 k njemu pustili, ker je bilo ponoči. Prosila8 in prosila je, da bi smela9 le eno samo besedo z njim govoriti, pa ni bilo dovoljeno. Poglavar straže vendar10 potem reče: »11Gospodična,12 če nimate res več kakor eno samo besedo z njim govoriti, vam dovolim, pa drugače13 ne kakor od daleč; blizu14 njega ne smete iti in vsi moramo slišati, kaj boste rekli16 Kristina je bila17 s tem zadovoljna in je prosila, naj18 odpro vrata19, da20 ga bo od daleč21 mogla videti22. Ko ga ugleda,23 mu reče od daleč24: »25Svetin, tvoja26 nedolžnost se bo pokazala prej,27 ko umrješ.« In potem28 je stekla29 hitro domov30. Ob eni čez polnoč31 pridejo v ječo trije črno32 oblečeni gospodje; Svetin33 je ravno sladko spal. Nedolžno srce35 je v najhujši36 nadlogi in v največji37 nesreči pokojno in mirno, zato ker ve, da mu bo39, četudi trpi, trpljenje40 k večji41 sreči teknilo. Gospodje Svetina zbudijo42 in mu oznanijo, da je njegova smrt43 odložena, da44 zdaj še ne bo umorjen, ker morajo sodniki še enega prej45 izprašati zavoljo storjene tatvine. Zdaj je začelo Svetinu47 v srcu48 rasti upanje, da49 bo morebiti njegova nedolžnost prišla50 na dan. Sam pri sebi je rekel: »Morebiti51 se me vendar52 Bog usmili in me reši iz roke sovražnika. Pa54 naj se zgodi božja volja, zadovoljen sem55, kakor Bog z mano obrne56.«57 Dva meseca58 so sodniki izpraševali Ludvika60 in o njem sklepali61, kakor se je prej62
108
[121−122]
[69]
[135−136]
s Svetinam godilo1. Od konca je vse tajil,2 in le rekel, de3 je v sanjah govoril, ko ni vedel kaj; pozneji4 pa je vse obstal in spoznal5, de6 je on to pregreho storil, zavoljo ktere7 je Svetin obsojen. En večer8 je Ludvik9 Bodin prosil k sebi sodnika, de10 bi nekaj rad z njim govoril. Sodnik kmalo11 pride,12 in Ludvik13 mu reče: Vest me grize noč in dan, ni mi več živeti, jest sim15 kriv Svetinove nesreče, prosim vas, vzamite16 me kmalo17 pred sodbo, vse bom po pravici povedal; storite18 z mano kar hočete, štrafajte20 me, kakor se vam zdi, vreden sim21. Rajši umerjem22, kakor de23 bi v takim24 strahu, v takim vednim nepokoji25 svoje vesti živel. Kje mi je mogoče živeti, ker po dnevi26 in po noči mi je nedolžen27 Svetin pred očmi, kako pohlevno podaja svojo nedolžno roko, de28 mu jo bodo odsekali. Zmeram29 ga vidim pred saboj30, kako se trese in trepeta, ker ga rabeljni perpravljajo31 mu glavo odsekati, in jest sim33 tega kriv, on je pa34 nedolžen; to mi serce neusmiljeno terga35. Tudi cekine vidim vedno pred saboj36, pa vsi kervavi so38, ne rumeni, kteri39 vpijejo, de40 mi bodo vekomej41 v peklenskim42 breznu na duši goreli. Precej drugi dan je bil Bodin44 k očitni sodbi peljan45, kjer je svojo pregreho spoznal46 in očitno vse po pravici povedal, kakor je storil. K sodnikam se oberne47 in reče: Gospodje!49 sodite me po postavah, kriv sim vsiga sam jest50, nobeden drugi,51 in pustite nedolžniga52 Svetina. Gerda nevošljivost53 me je zapeljala, velike štrafenge sim54 vreden, pa jo tudi rajši terpim55, ka-
godilo s Svetinom1. Od konca je vse tajil in le rekel, da3 je v sanjah govoril, ko ni vedel kaj; pozneje4 pa je vse obstal in spoznal5, da6 je on to pregreho storil, zavoljo katere7 je Svetin obsojen. Nekega večera8 je Ludovik9 Bodin prosil k sebi sodnika, da10 bi nekaj rad z njim govoril. Sodnik kmalu11 pride in Ludovik13 mu reče: »14Vest me grize noč in dan, ni mi več živeti. Jaz sem15 kriv Svetinove nesreče, prosim vas, vzemite16 me kmalu17 pred sodbo, vse bom po pravici povedal. Storite18 z mano,19 kar hočete kaznujte20 me, kakor se vam zdi, vreden sem21. Rajši umrjem22, kakor da23 bi v strahu, v takem vednem nepokoju25 svoje vesti živel. Kje mi je mogoče živeti, ker mi je podnevi26 in ponoči nedolžni27 Svetin pred očmi, kako pohlevno podaja svojo nedolžno roko, da28 mu jo bodo odsekali. Zmeraj29 ga vidim pred seboj30, kako se trese in trepeta, ker ga rabeljni pripravljajo, da31 mu bodo32 glavo odsekali. In jaz sem33 tega kriv, on je nedolžen; to mi neusmiljeno trga srce35. Tudi cekine vidim vedno pred seboj36, pa so37 vsi krvavi38, ne rumeni, in39 vpijejo, da40 mi bodo vekomaj41 v peklenskem42 breznu na duši goreli.«43 Precej drugi dan so Bodina peljali44 k očitni sodbi, kjer je svojo pregreho priznal46 in očitno vse po pravici povedal, kakor je storil. Obrne se k sodnikom47 in reče: »48Gospodje,49 sodite me po postavah, kriv sem vsega samo jaz50, nihče drugi51 in pustite nedolžnega52 Svetina. Grda nevoščljivost53 me je zapeljala, velike kazni sem54 vreden, pa jo tudi rajši pretrpim55, ka-
godilo s Svetinom1. Od konca je vse tajil in le rekel, da3 je v sanjah govoril, ko ni vedel kaj; pozneje4 pa je vse obstal in spoznal5, da6 je on to pregreho storil, zavoljo katere7 je Svetin obsojen. Nekega večera8 je Ludvik9 Bodin prosil k sebi sodnika, da10 bi nekaj rad z njim govoril. Sodnik kmalu11 pride in Ludvik13 mu reče: »14Vest me grize noč in dan, ni mi več živeti. Jaz sem15 kriv Svetinove nesreče, prosim vas, vzemite16 me kmalu17 pred sodbo, vse bom po pravici povedal. Storite18 z mano,19 kar hočete, kaznujte20 me, kakor se vam zdi, vreden sem21. Rajši umrjem22, kakor da23 bi v strahu, v takem vednem nepokoju25 svoje vesti živel. Kje mi je mogoče živeti, ker mi je podnevi26 in ponoči nedolžni27 Svetin pred očmi, kako pohlevno podaja svojo nedolžno roko, da28 mu jo bodo odsekali! Zmeraj29 ga vidim pred seboj30, kako se trese in trepeta, ker ga rabeljni pripravljajo, da31 mu bodo32 glavo odsekali. In jaz sem33 tega kriv, on je nedolžen; to mi neusmiljeno trga srce35. Tudi cekine vidim vedno pred seboj36, pa so37 vsi krvavi38, ne rumeni, in39 vpijejo, da40 mi bodo vekomaj41 v peklenskem42 breznu na duši goreli.«43 Precej drugi dan so Bodina peljali44 k očitni sodbi, kjer je svojo pregreho priznal46 in očitno vse po pravici povedal, kakor je storil. Obrne se k sodnikom47 in reče: »48Gospodje,49 sodite me po postavah, kriv sem vsega samo jaz50, nihče drugi51 in pustite nedolžnega52 Svetina. Grda nevoščljivost53 me je zapeljala, velike kazni sem54 vreden, pa jo tudi rajši pretrpim55, ka-
godilo s Svetinom1. Od konca je vse tajil in le rekel, da3 je v sanjah govoril, ko ni vedel kaj; pozneje4 pa je vse obstal in pripoznal5, da6 je on to pregreho storil, zavoljo katere7 je Svetin obsojen. Nekega večera8 je Ludvik9 Bodin prosil k sebi sodnika, da10 bi nekaj rad z njim govoril. Sodnik kmalu11 pride in Ludvik13 mu reče: »14Vest me grize noč in dan, ni mi več živeti. Jaz sem15 kriv Svetinove nesreče, prosim vas, vzemite16 me kmalu17 pred sodbo, vse bom po pravici povedal. Storite18 z mano,19 kar hočete, kaznujte20 me, kakor se vam zdi, vreden sem21. Rajši umrem22, kakor da23 bi v takem24 strahu, v takem vednem nepokoju25 svoje vesti živel. Kje mi je mogoče živeti, ker mi je podnevi26 in ponoči nedolžni27 Svetin pred očmi, kako pohlevno podaja svojo nedolžno roko, da28 mu jo bodo odsekali! Zmeraj29 ga vidim pred seboj30, kako se trese in trepeta, ker ga rabeljni pripravljajo, da31 mu bodo32 glavo odsekali. In jaz sem33 tega kriv, on je nedolžen; to mi neusmiljeno trga srce35. Tudi cekine vidim vedno pred seboj36, pa so37 vsi krvavi38, ne rumeni, in39 vpijejo, da40 mi bodo vekomaj41 v peklenskem42 breznu na duši goreli.«43 Precej drugi dan so Bodina peljali44 k očitni sodbi, kjer je svojo pregreho priznal46 in očitno vse po pravici povedal, kakor je storil. Obrne se k sodnikom47 in reče: »48Gospodje,49 sodite me po postavah, kriv sem vsega samo jaz50, nihče drug,51 in pustite nedolžnega52 Svetina. Grda nevoščljivost53 me je zapeljala, velike kazni sem54 vreden, pa jo tudi rajši pretrpim55, ka-
109
[122−123]
[69−70]
[136−137]
kor bi v takim2 strahu,3 s tako4 težko vestjo živel. Drugim sim5 jamo kopal, sam sim6 vanjo padel, prav se mi godi; strašen izgled7 bom zdaj mogel8 biti starim in mladim, v kako nesrečo perpravi9 človeka nevošljivost10 in sovražno serce11. Naložite mi štrafengo12, kakoršna13 se vam zdi, terpeti14 jo hočem stanovitno,15 zaslužil sim16 jo, oh de17 bi le Bog meni toliko strašno krivico odpustil, kakoršno sim jest18 Svetinu storil! kakor19 Kajn s svojim bratam sim jest20 naredil. Kader21 so Bodina sodniki23 vprašali, kako je cekine ukradel in jih v Svetinovo skrinjo perpravil24, je sam tako povedal: Sovraštvo do Svetina je v mojim sercu27 že zdavnej se28 kuhalo, nevošljivost29 je to sovraštvo vnela31. Dolgo sim32 iskal ga iz34 poti spraviti35, pa ni bilo mogoče. Ker mu z jezikam36 nič nisim37 mogel škodvati38, sim39 skrivaj dal narediti enaki40 ključ od Svetinove skrinje,41 in enaki42 ključ od gospodarjeve kamre43. Tisti večer, ko je naš gospodar Teodor se45 na pot napravljal po kupčiskih46 opravilih,47 in si cekinov48 v škatlico perpravil49, sim50 dobro pazil, kam jih bo tisto noč djal51. Videl sim52, de53 jih je v miznico vtaknil,54 tudi sim55 videl, kam je od miznice ključik sohranil56. Mislil sim57, zdaj je prilika lepa kaj nagoditi svojimu58 sovražniku. O polnoči, ko je vse terdo60 spalo, sim61 tiho vstal in bos šel v gospodovo kamro62, ktero sim63 tiho odperl64 s ključem, za kteriga nobeden65 ni vedel. Miznico tudi tiho odprem66 in vzamem67 škatlico s cekini vred. Vse sim tiho68 spet pozaperl69 in šel v svojo kamro70. Vedel sim71, de72 ima Svetin
kor da1 bi v takem2 strahu s težko vestjo živel. Drugim sem5 jamo kopal, sam sem6 vanjo padel, prav se mi godi. Strašen zgled7 bom sedaj moral8 biti starim in mladim, v kako nesrečo pripravi9 človeka nevoščljivost10 in sovražno srce11. Naložite mi kazen12, kakršna13 se vam zdi, trpeti14 jo hočem stanovitno zaslužil sem16 jo. Oh da17 bi le Bog meni toliko strašno krivico odpustil, kakršno sem jaz18 Svetinu storil. Kakor19 Kajn s svojim bratom sem20 naredil.« Ko21 so sodniki22 Bodina vprašali, kako je cekine ukradel in jih v Svetinovo skrinjo spravil24, je sam tako povedal: »25Sovraštvo do Svetina se26 je v mojem srcu27 že davno28 kuhalo, nevoščljivost29 je vnela30 to sovraštvo. Dolgo sem32 iskal, da bi33 ga s34 poti spravil35, pa ni bilo mogoče. Ker mu z jezikom36 nič hudega nisem37 mogel škodovati38, sem39 skrivaj dal narediti enak40 ključ od Svetinove skrinje in enak42 ključ od gospodarjeve sobe43. Tisti večer, ko se44 je naš gospodar Teodor na pot napravljal po kupčijskih46 opravilih in si pripravil48 v škatlico cekinov49, sem50 dobro pazil, kam jih bo tisto noč dejal51. Videl sem52, da53 jih je v miznico vtaknil;54 tudi sem55 videl, kam je od miznice ključek shranil56. Mislil sem57, zdaj je prilika lepa, da kaj svojemu58 sovražniku nagodim59. O polnoči, ko je vse trdo60 spalo, sem61 tiho vstal in bos šel v gospodovo sobo62, katero sem63 tiho odprl64 s ključem, za katerega nihče65 ni vedel. Tudi miznico sem odprl66 in vzel67 škatlico s cekini vred. Vse sem68 spet tiho pozaprl69 in šel v svojo sobo70. Vedel sem71, da72 ima Svetin
kor da1 bi v takem2 strahu s težko vestjo živel. Drugim sem5 jamo kopal, sam sem6 vanjo padel, prav se mi godi. Strašen zgled7 bom sedaj moral8 biti starim in mladim, v kako nesrečo pripravi9 človeka nevoščljivost10 in sovražno srce11. Naložite mi kazen12, kakršna13 se vam zdi, trpeti14 jo hočem stanovitno,15 zaslužil sem16 jo. Oh da17 bi le Bog meni toliko strašno krivico odpustil, kakršno sem jaz18 Svetinu storil. Kakor19 Kajn s svojim bratom sem20 naredil.« Ko21 so sodniki22 Bodina vprašali, kako je cekine ukradel in jih v Svetinovo skrinjo spravil24, je sam tako povedal: »25Sovraštvo do Svetina se26 je v mojem srcu27 že davno28 kuhalo, nevoščljivost29 je vnela30 to sovraštvo. Dolgo sem32 iskal, da bi33 ga s34 poti spravil35, pa ni bilo mogoče. Ker mu z jezikom36 nič hudega nisem37 mogel škodovati38, sem39 skrivaj dal narediti enak40 ključ od Svetinove skrinje in enak42 ključ od gospodarjeve sobe43. Tisti večer, ko se44 je naš gospodar Teodor na pot napravljal po kupčijskih46 opravilih in si pripravil48 v škatlico cekinov49, sem50 dobro pazil, kam jih bo tisto noč dejal51. Videl sem52, da53 jih je v miznico vtaknil;54 tudi sem55 videl, kam je od miznice ključek shranil56. Mislil sem57, zdaj je prilika lepa, da kaj svojemu58 sovražniku nagodim59. O polnoči, ko je vse trdo60 spalo, sem61 tiho vstal in bos šel v gospodovo sobo62, katero sem63 tiho odprl64 s ključem, za katerega nihče65 ni vedel. Tudi miznico sem odprl66 in vzel67 škatlico s cekini vred. Vse sem68 spet tiho pozaprl69 in šel v svojo sobo70. Vedel sem71, da72 ima Svetin
kor da1 bi v takem2 strahu s težko vestjo živel. Drugim sem5 jamo kopal, sam sem6 vanjo padel, prav se mi godi. Strašen zgled7 bom sedaj moral8 biti starim in mladim, v kako nesrečo pripravi9 človeka nevoščljivost10 in sovražno srce11. Naložite mi kazen12, kakršna13 se vam zdi, trpeti14 jo hočem stanovitno,15 zaslužil sem16 jo. Oh, da17 bi le Bog meni toliko strašno krivico odpustil, kakršno sem jaz18 Svetinu storil. Kakor19 Kajn s svojim bratom sem20 naredil.« Ko21 so sodniki22 Bodina vprašali, kako je cekine ukradel in jih v Svetinovo skrinjo spravil24, je sam tako povedal: »25Sovraštvo do Svetina se26 je v mojem srcu27 že davno28 kuhalo, nevoščljivost29 je vnela30 to sovraštvo. Dolgo sem32 iskal, da bi33 ga s34 poti spravil35, pa ni bilo mogoče. Ker mu z jezikom36 nič nisem37 mogel škodovati38, sem39 skrivaj dal narediti enak40 ključ od Svetinove skrinje in enak42 ključ od gospodarjeve sobe43. Tisti večer, ko se44 je naš gospodar Teodor na pot napravljal po kupčijskih46 opravilih in si pripravil48 v škatlico cekinov49, sem50 dobro pazil, kam jih bo tisto noč dejal51. Videl sem52, da53 jih je v miznico vtaknil;54 tudi sem55 videl, kam je od miznice ključek shranil56. Mislil sem57, zdaj je prilika lepa, da kaj svojemu58 sovražniku nagodim59. O polnoči, ko je vse trdo60 spalo, sem61 tiho vstal in bos šel v gospodovo sobo62, katero sem63 tiho odprl64 s ključem, za katerega nihče65 ni vedel. Tudi miznico sem tiho odprl66 in vzel67 škatlico s cekini vred. Vse sem68 spet tiho pozaprl69 in šel v svojo sobo70. Vedel sem71, da72 ima Svetin
110
[123−124]
[70−71]
[137−139]
navado vsako jutro zgodej2 vstajati;3 vsak dan je šel pred4 v cerkev, preden je kako delo začel. Zvesto sim5 poslušal, kdaj bo Svetin šel v cerkev; ko6 odide, grem v njegovo kamro7, odprem njegovo skrinjo, perzdignem8 oblačila,9 in na dno denem škatlico s cekini. Spet sim10 lepo vse pozaperl11, nobeden12 ni mogel nič poznati, kako bi bil kdo noter prišel. Komej13 Svetin iz cerkve pride14, že nas je gospod poklical nam še kaj naročiti16. Med tem17 ko gre iz18 doma, hoče vzeti cekine, pa ni19 jih bilo. Tako sim svojimu bližnimu nesrečo21 nakopaval, sam sim v njo23 prišel. Prav mi je, ker nisim24 za lepe nauke keršanske25 vere nič maral26, ampak storil sim le27 to kar mi je prevzetnost in nevošljivost svetvala, ta gerda30 pregreha je v mojim sercu32 hude korenine storila,33 in iz njih je pognalo sovraštvo, ktero34 je vedno skrivej35 v sercu36 tlelo,37 in me v tako strašno pregreho spravilo39. Tako se godi vsakimu40, ki se da gospodariti od hudobnih strast41. Jest sim42 Boga zapustil in Bog mene; o de43 bi me Bog le na unim44 svetu ne štrafoval45! Naj se vsakteri nad menoj zgleduje, de46 ne pride v tako nesrečo.47
navado vsako jutro zgodaj2 vstajati;3 vsak dan je šel prej4 v cerkev, preden je kako delo začel. Zvesto sem5 poslušal, kdaj bo Svetin šel v cerkev. Ko6 odide, grem v njegovo sobo7, odprem njegovo skrinjo, privzdignem8 oblačila in na dno denem škatlico s cekini. Spet sem10 lepo vse pozaprl11, nihče12 ni mogel nič poznati, kako bi bil kdo noter prišel. Komaj pride13 Svetin iz cerkve, že nas je gospod poklical, da bi15 nam še kaj naročil16. Medtem17 ko gre z18 doma, hoče vzeti cekine, pa jih ni20 bilo. Tako sem svojemu bližnjemu21 nakopaval nesrečo22, sam sem vanjo23 prišel. Prav mi je, ker nisem nič maral24 za lepe nauke krščanske25 vere, ampak sem storil27 to,28 kar mi je svetovala29 prevzetnost in nevoščljivost. Ta grda30 pregreha je storila31 v mojem srcu32 hude korenine in iz njih je pognalo sovraštvo, ki34 je vedno skrivaj35 v srcu36 tlelo in me spravilo38 v tako strašno pregreho. Tako se godi vsakemu40, ki se da gospodovati hudobnim strastem41. Jaz sem42 Boga zapustil in Bog mene. O da43 bi me Bog le na onem44 svetu ne strahoval45! Naj se vsakteri nad menoj zgleduje, da46 ne pride v tako nesrečo.«47
navado,1 vsako jutro zgodaj2 vstajati,3 vsak dan je šel prej4 v cerkev, preden je kako delo začel. Zvesto sem5 poslušal, kdaj bo Svetin šel v cerkev. Ko6 odide, grem v njegovo sobo7, odprem njegovo skrinjo, privzdignem8 oblačila in na dno denem škatlico s cekini. Spet sem10 lepo vse pozaprl11, nihče12 ni mogel nič poznati, kako bi bil kdo noter prišel. Komaj pride13 Svetin iz cerkve, že nas je gospod poklical, da bi15 nam še kaj naročil16. Medtem17 ko gre z18 doma, hoče vzeti cekine, pa jih ni20 bilo. Tako sem svojemu bližnjemu21 nakopaval nesrečo22, sam sem vanjo23 prišel. Prav mi je, ker nisem nič maral24 za lepe nauke krščanske25 vere, ampak sem storil le27 to,28 kar mi je svetovala29 prevzetnost in nevoščljivost. Ta grda30 pregreha je storila31 v mojem srcu32 hude korenine in iz njih je pognalo sovraštvo, ki34 je vedno skrivaj35 v srcu36 tlelo in me spravilo38 v tako strašno pregreho. Tako se godi vsakemu40, ki se da gospodovati hudobnim strastem41. Jaz sem42 Boga zapustil in Bog mene. O, da43 bi me Bog le na onem44 svetu ne strahoval45! Naj se vsakteri nad menoj zgleduje, da46 ne pride v tako nesrečo!«47
navado vsako jutro zgodaj2 vstajati,3 vsak dan je šel prej4 v cerkev, preden je kako delo začel. Zvesto sem5 poslušal, kdaj bo Svetin šel v cerkev. Ko6 odide, grem v njegovo sobo7, odprem njegovo skrinjo, privzdignem8 oblačila in na dno denem škatlico s cekini. Spet sem10 lepo vse pozaprl11, nihče12 ni mogel nič poznati, kako bi bil kdo noter prišel. Komaj pride13 Svetin iz cerkve, že nas je gospod poklical, da bi15 nam še kaj naročil16. Medtem17 ko gre z18 doma, hoče vzeti cekine, pa jih ni20 bilo. Tako sem svojemu bližnjemu21 nakopaval nesrečo22, sam sem vanjo23 prišel. Prav mi je, ker nisem nič maral24 za lepe nauke krščanske25 vere, ampak sem storil le27 to,28 kar mi je svetovala29 prevzetnost in nevoščljivost. Ta grda30 pregreha je storila31 v mojem srcu32 hude korenine in iz njih je pognalo sovraštvo, ki34 je vedno skrivaj35 v srcu36 tlelo in me spravilo38 v tako strašno pregreho. Tako se godi vsakemu40, ki se da gospodovati hudobnim strastem41. Jaz sem42 Boga zapustil in Bog mene. O, da43 bi me Bog le na onem44 svetu ne strahoval45! Naj se vsakteri nad menoj zgleduje, da46 ne pride v tako nesrečo47
VIII.1 Janez Svetin izpušen2, Ludvik3 Bodin umorjen.4
VIII Janez Svetin izpuščen2, Ludovik3 Bodin umorjen.4
VIII Janez Svetin izpuščen2, Ludvik3 Bodin umorjen
VIII Janez Svetin izpuščen2, Ludvik3 Bodin umorjen
Konc druziga mesca1 so se sodniki zadnjikrat zbrali Ludvika Bodina2 očitno sodit3. Ljudje so clo zvedli4, de5 bo tisti dan čez-nj sklep stor6-
Konec drugega mesca1 so se sodniki zadnjikrat zbrali in2 očitno sodili Ludovika Bodina3. Ljudje so celo zvedeli4, da5 bo tisti dan obso6-
Konec drugega meseca1 so se sodniki zadnjikrat zbrali in2 očitno sodili Ludvika Bodina3. Ljudje so celo zvedeli4, da5 bo tisti dan obso6-
Konec drugega meseca1 so se sodniki zadnjikrat zbrali in2 očitno sodili Ludvika Bodina3. Ljudje so celo zvedeli4, da5 bo tisti dan obso6-
111
[124−125]
[71]
[139−140]
jen, de1 mu bo obsojenje oznanjeno, zato2 je grozovitno veliko ljudi vkup3 prišlo iz radovednosti, kako bo sodba stekla,5 in kaka štrafinga6 bo Bodinu persojena7. Ko so bili vsi sodniki zbrani, perpeljejo Bodina8 v sodnico obloženiga9 s težkimi ketnami10 na rokah in na nogah vkljenjeniga11. Vikši12 sodnik ga vpraša rekoč13: Ludvik14 Bodin! Je15 vse to res, kar si povedal, kakor si spoznal16 svojo pregreho? Odgovori17: Vse res, vse poterdim19. Sodnik pravi: Spoznaš21 in verješ22, de23 si štrafenge24 vreden? Odgovori25: Spoznam, naložite mi jo, kakor spoznate, de27 je prav,28 rad jo bom prestal in preterpel29, de30 bi le na unim31 svetu v večno terpljenje ne prišel32. Sodnik še zadnič34 vpraša: Je tvoj sovražnik Svetin nedolžen? Odgovori36: Popolnama37 nedolžen je, veliko krivico sim38 mu storil, ker sim39 ga v smertne britkosti perpravil,40 in mu toliko žalosti in terpljenja41 nakopal. Pa več42 ni moj sovražnik, moj prijatel44 je, prosim45 vas moji sodniki!47 dovolite mi vsaj toliko, preden umerjem48, de49 Svetina še enkrat vidim,50 in ga za odpušanje51 prosim. Veliki sodnik zdaj vstane s pisanjem v rokah in54 reče: Ludvik55 Bodin! Vstani zdaj (zakaj56 dokler ga sprašujejo hudodelnik sedi)58 in poslušaj svoje obsojenje, in je bral59: Ludvik Bodin,60 je velike pregrehe tatvine, nezvestobe in krivice prepričan, zato je po postavah k smerti61 obsojen; ker62 je pa to tatvino storil svojimu63 gospodarju in dobrotniku;64 potem, ker je storil to pregreho zato de65 bi svojiga bližnjiga66 v nesrečo spravil, mu bo nar pervo67 leva roka, potlej desna,68 in zadnjič glava s sekiro69 odsekana.
jen, da1 mu bo obsojenje oznanjeno. Zato2 je grozovitno veliko ljudi skupaj3 prišlo iz radovednosti, kako se4 bo sodba iztekla5 in kakšna kazen6 bo Bodinu prisojena7. Ko so bili vsi sodniki zbrani, pripeljejo8 v sodnico Bodina obloženega9 s težkimi verigami,10 na rokah in na nogah vklenjenega11. Višji12 sodnik ga vpraša: »Ludovik14 Bodin, je15 vse to res, kar si povedal, kakor si priznal16 svojo pregreho?« Bodin odgovori17: »18Vse res, vse potrdim19.«20 Sodnik pravi: »Ali spoznaš21 in veruješ22, da23 si kazni24 vreden?« Ludovik odvrne25: »26Spoznam, naložite mi jo, kakor spoznate, da27 je prav;28 rad jo bom prestal in pretrpel29, da30 bi le na onem31 svetu ne prišel v večno trpljenje32.«33 Sodnik še zadnjič34 vpraša: »35Je tvoj sovražnik Svetin nedolžen?« Bodin pravi36: »Popolnoma37 nedolžen je, veliko krivico sem38 mu storil, ker sem39 ga v smrtne bridkosti pripravil40 in mu toliko žalosti in trpljenja41 nakopal. Pa ni več43 moj sovražnik, moj prijatelj44 je. Prosim45 vas,46 moji sodniki,47 dovolite mi vsaj toliko, preden umrjem48, da49 Svetina še enkrat vidim in ga za odpuščanje51 prosim.«52 Veliki sodnik zdaj vstane in53 s pisanjem v rokah54 reče: »Ludovik55 Bodin, vstani sedaj,« zakaj56 dokler ga sprašujejo,57 hudodelnik sedi, »58in poslušaj svojo obsodbo!« Nato bere59: »Ludovik Bodin60 je velike pregrehe tatvine, nezvestobe in krivice prepričan, zato je po postavah k smrti61 obsojen. Ker62 je pa to tatvino storil svojemu63 gospodarju in dobrotniku,64 potem, ker je storil to pregreho zato, da65 bi svojega bližnjega66 v nesrečo spravil, mu bo najprvo67 leva roka, potlej desna in zadnjič glava odsekana.«70
jen, da1 mu bo obsojenje oznanjeno. Zato2 je grozovitno veliko ljudi skupaj3 prišlo iz radovednosti, kako se4 bo sodba iztekla5 in kakšna kazen6 bo Bodinu prisojena7. Ko so bili vsi sodniki zbrani, pripeljejo8 v sodnico Bodina, obloženega9 s težkimi verigami,10 na rokah in na nogah vklenjenega11. Višji12 sodnik ga vpraša rekoč13: »Ludvik14 Bodin, je15 vse to res, kar si povedal, kakor si priznal16 svojo pregreho?« Bodin odgovori17: »18Vse res, vse potrdim19.«20 Sodnik pravi: »Ali spoznaš21 in veruješ22, da23 si kazni24 vreden?« Ludvik odvrne25: »26Spoznam, naložite mi jo, kakor spoznate, da27 je prav;28 rad jo bom prestal in pretrpel29, da30 bi le na onem31 svetu ne prišel v večno trpljenje32.«33 Sodnik še zadnjič34 vpraša: »35Je tvoj sovražnik Svetin nedolžen?« Bodin pravi36: »Popolnoma37 nedolžen je, veliko krivico sem38 mu storil, ker sem39 ga v smrtne bridkosti pripravil40 in mu toliko žalosti in trpljenja41 nakopal. Pa ni več43 moj sovražnik, moj prijatelj44 je. Prosim45 vas,46 moji sodniki,47 dovolite mi vsaj toliko, preden umrjem48, da49 Svetina še enkrat vidim in ga za odpuščanje51 prosim.«52 Veliki sodnik zdaj vstane in53 s pisanjem v rokah54 reče: »Ludvik55 Bodin, vstani sedaj,« zakaj56 dokler ga sprašujejo,57 hudodelnik sedi, »58in poslušaj svojo obsodbo.« Nato bere59: »Ludvik Bodin60 je velike pregrehe tatvine, nezvestobe in krivice prepričan, zato je po postavah k smrti61 obsojen. Ker62 je pa to tatvino storil svojemu63 gospodarju in dobrotniku,64 potem, ker je storil to pregreho zato, da65 bi svojega bližnjega66 v nesrečo spravil, mu bo najprvo67 leva roka, potlej desna in zadnjič glava s sekiro69 odsekana.«70
jen, da1 mu bo obsojenje oznanjeno. Zato2 je grozovitno veliko ljudi skupaj3 prišlo iz radovednosti, kako se4 bo sodba iztekla5 in kakšna kazen6 bo Bodinu prisojena7. Ko so bili vsi sodniki zbrani, pripeljejo8 v sodnico Bodina, obloženega9 s težkimi verigami,10 na rokah in na nogah vklenjenega11. Višji12 sodnik ga vpraša, rekoč13: »Ludvik14 Bodin, je15 vse to res, kar si povedal, kakor si priznal16 svojo pregreho?« Bodin odgovori17: »18Vse res, vse potrdim19.«20 Sodnik pravi: »Ali spoznaš21 in veruješ22, da23 si kazni24 vreden?« Ludvik odvrne25: »26Spoznam, naložite mi jo, kakor spoznate, da27 je prav;28 rad jo bom prestal in pretrpel29, da30 bi le na onem31 svetu ne prišel v večno trpljenje32.«33 Sodnik še zadnjič34 vpraša: »35Je tvoj sovražnik Svetin nedolžen?« Bodin pravi36: »Popolnoma37 nedolžen je, veliko krivico sem38 mu storil, ker sem39 ga v smrtne bridkosti pripravil40 in mu toliko žalosti in trpljenja41 nakopal. Pa ni več43 moj sovražnik, moj prijatelj44 je. Prosim45 vas,46 moji sodniki,47 dovolite mi vsaj toliko, preden umrjem48, da49 Svetina še enkrat vidim in ga za odpuščanje51 prosim.«52 Veliki sodnik zdaj vstane in53 s pisanjem v roki54 reče: »Ludvik55 Bodin, vstani sedaj,« zakaj56 dokler ga sprašujejo,57 hudodelnik sedi, »58in poslušaj svojo obsodbo!« Nato bere59: »Ludvik Bodin60 je velike pregrehe tatvine, nezvestobe in krivice prepričan, zato je po postavah k smrti61 obsojen. Ker62 je pa to tatvino storil svojemu63 gospodarju in dobrotniku,64 potem, ker je storil to pregreho zato, da65 bi svojega bližnjega66 v nesrečo spravil, mu bo najprvo67 leva roka, potlej desna in zadnjič glava s sekiro69 odsekana.«70
112
[125]
[71−72]
[140−141]
Tri dni mu je bilo dovoljeno se1 k smerti perpravljati2. Premoženje pa, kar ga je imel, je bilo vse Svetinu persojeno3, ker je po nedolžnim taki4 strah prestal. Vse ljudstvo je zavpilo: Prav je, prav.6 Naj pogine hudobni Bodin, naj živi nedolžni Svetin.7 Ko je sodba čez Bodina minila9, oznani služabnik deželske pravice rekoč: Kdor hoče slišati obsojenje12 še eniga13 jetnika, naj malo počaka. Ludje radovedni14 vsi čakajo viditi tistiga16, ki ga mislijo soditi. Čez malo perpeljajo soldatje vkljenjeniga17 pred dvema mescama18 k smerti obsojeniga19 Svetina. Vsi gledovci20 so bili veseli,21 in večkrat22 so zavpili, dolgo24 naj živi nedolžni Svetin. Na visoko mizo25 so ga postavili26, zato de27 ga je28 vsak lahko videl. Veliki sodnik vstane in reče: Glejte nedolžniga30 Janeza Svetina; nedolžnost31 se je nad njim pokazala; pravi hudodelnik se je našel, ta pa je bil po krivici k smerti32 obsojen, očitno33 je zdaj za nedolžniga34 spoznan, očitno izpušen35. Vzamite36 mu proč železje, ktero37 je tako dolgo po nedolžnim38 nosil; hitro39 ga očitno odklenejo. Dajte mu lepo oblačilo, dosti dolgo je po nedolžnim revšino vžival41. Peljite ga s častjo v hišo njegoviga42 dobrotnika. Preden Svetina odpeljajo44, je Ludvik45 Bodin prosil46 z njim še eno samo besedo govoriti47. Svetin gre k njemu in Bodin mu reče: Prosim te odpusti mi, odpusti mi tako krivico, nisim vredin odpušanja50, pa če ne zavoljo mene, zavoljo Boga mi odpusti.51 Svetin ga objame in pravi: Bog naj ti odpusti, jest53 ti vse iz serca54 odpustim,
Tri dni mu je bilo dovoljeno k smrti se pripravljati2. Premoženje pa, kar ga je imel, je bilo vse Svetinu prisojeno3, ker je po nedolžnem tak4 strah prestal. Vse ljudstvo je zavpilo: »5Prav je, prav!6 Naj pogine hudobni Bodin, naj živi nedolžni Svetin!«7 Ko se8 je sodba nad Bodinom končala9, oznani služabnik deželske pravice,10 rekoč: »11Kdor hoče slišati obsodbo12 še enega13 jetnika, naj malo počaka.« Ljudje,14 vsi radovedni,15 čakajo, da bi videli tistega16, ki ga mislijo soditi. Čez malo časa pripeljejo vojaki vklenjenega,17 pred dvema mescema18 k smrti obsojenega19 Svetina. Vsi gledalci20 so bili veseli in so večkrat23 zavpili: »Dolgo24 naj živi nedolžni Svetin Postavili25 so ga na visok oder26, da bi27 ga vsak lahko videl. Veliki sodnik vstane in reče: »29Glejte nedolžnega30 Janeza Svetina! Nedolžnost31 se je nad njim pokazala; pravi hudodelnik se je našel, ta pa je bil po krivici k smrti32 obsojen. Očitno33 je zdaj za nedolžnega34 spoznan, očitno izpuščen35. Vzemite36 mu proč železje, katero37 je tako dolgo po nedolžnem38 nosil (Hitro39 ga očitno odklenejo.) »40Dajte mu lepo oblačilo, dosti dolgo je po nedolžnem revščino užival41. Peljite ga s častjo v hišo njegovega42 dobrotnika.«43 Preden Svetina odpeljejo44, prosi Ludovik45 Bodin, da bi46 z njim še eno samo besedo govoril47. Svetin gre k njemu in Bodin mu reče: »48Prosim te,49 odpusti mi, odpusti mi tako krivico! Nisem vreden odpuščanja50, pa če ne zavoljo mene, zavoljo Boga mi odpusti!«51 Svetin ga objame in pravi: »52Bog naj ti odpusti, jaz53 ti vse iz srca54 odpustim,
Tri dni mu je bilo dovoljeno k smrti se pripravljati2. Premoženje pa, kar ga je imel, je bilo vse Svetinu prisojeno3, ker je po nedolžnem tak4 strah prestal. Vse ljudstvo je zavpilo: »5Prav je, prav!6 Naj pogine hudobni Bodin, naj živi nedolžni Svetin7 Ko se8 je sodba nad Bodinom končala9, oznani služabnik deželske pravice,10 rekoč: »11Kdor hoče slišati obsodbo12 še enega13 jetnika, naj malo počaka.« Ljudje,14 vsi radovedni,15 čakajo, da bi videli tistega16, ki ga mislijo soditi. Čez malo časa pripeljejo vojaki vklenjenega,17 pred dvema mescema18 k smrti obsojenega19 Svetina. Vsi gledalci20 so bili veseli in so večkrat23 zavpili: »Dolgo24 naj živi nedolžni Svetin!« Postavili25 so ga na visok oder26, da bi27 ga vsak lahko videl. Veliki sodnik vstane in reče: »29Glejte nedolžnega30 Janeza Svetina! Nedolžnost31 se je nad njim pokazala; pravi hudodelnik se je našel, ta pa je bil po krivici k smrti32 obsojen. Očitno33 je zdaj za nedolžnega34 spoznan, očitno izpuščen35. Vzemite36 mu proč železje, katero37 je tako dolgo po nedolžnem38 nosilHitro39 ga očitno odklenejo. »40Dajte mu lepo oblačilo, dosti dolgo je po nedolžnem revščino užival41. Peljite ga s častjo v hišo njegovega42 dobrotnika.«43 Preden Svetina odpeljejo44, prosi Ludvik45 Bodin, da bi46 z njim še eno samo besedo govoril47. Svetin gre k njemu in Bodin mu reče: »48Prosim te,49 odpusti mi, odpusti mi tako krivico! Nisem vreden odpuščanja50, pa če ne zavoljo mene, zavoljo Boga mi odpusti51 Svetin ga objame in pravi: »52Bog naj ti odpusti, jaz53 ti vse iz srca54 odpustim,
Tri dni mu je bilo dovoljeno k smrti se pripravljati2. Premoženje pa, kar ga je imel, je bilo vse Svetinu prisojeno3, ker je po nedolžnem tak4 strah prestal. Vse ljudstvo je zavpilo: »5Prav je, prav!6 Naj pogine hudobni Bodin, naj živi nedolžni Svetin7 Ko se8 je sodba nad Bodinom končala9, oznani služabnik deželske pravice,10 rekoč: »11Kdor hoče slišati obsodbo12 še enega13 jetnika, naj malo počaka.« Ljudje,14 vsi radovedni,15 čakajo, da bi videli tistega16, ki ga mislijo soditi. Čez nekaj časa pripeljejo vojaki vklenjenega,17 pred dvema mesecema18 k smrti obsojenega19 Svetina. Vsi gledalci20 so bili veseli in so večkrat23 zavpili: »Dolgo24 naj živi nedolžni Svetin!« Postavili25 so ga na visok oder26, da bi27 ga vsak lahko videl. Veliki sodnik vstane in reče: »29Glejte nedolžnega30 Janeza Svetina! Nedolžnost31 se je nad njim pokazala; pravi hudodelnik se je našel, ta pa je bil po krivici k smrti32 obsojen. Očitno33 je zdaj za nedolžnega34 spoznan, očitno izpuščen35. Vzemite36 mu proč železje, katero37 je tako dolgo po nedolžnem38 nosil!« Hitro39 ga očitno odklenejo. »40Dajte mu lepo oblačilo, dosti dolgo je po nedolžnem revščino užival41. Peljite ga s častjo v hišo njegovega42 dobrotnika.«43 Preden Svetina odpeljejo44, prosi Ludvik45 Bodin, da bi46 z njim še eno samo besedo govoril47. Svetin gre k njemu in Bodin mu reče: »48Prosim te,49 odpusti mi, odpusti mi tako krivico! Nisem vreden odpuščanja50, pa če ne zavoljo mene, zavoljo Boga mi odpusti51 Svetin ga objame in pravi: »52Bog naj ti odpusti, jaz53 ti vse iz srca54 odpustim,
113
[125−126]
[72]
[141−142]
jest1 na vse pozabim,2 in prosil bom zate3 Boga, de4 stanovitno prestojiš, kar ti je persojeniga5. Ločila sta se in oba jokala. Svetin je bil7 s častjo v hišo svojiga gospodarja8 v kočii peljan, veliko9 ljudi ga je spremilo. Bodin je10 čez tri dni umorjen bil11. Od strahu, od britkosti,12 in od strašnih bolečin je rijul13 kakor divja zver, ko so mu roke eno14 za drugo odsekali, tako de15 se je vsim16 smilil, vender17 je na Boga zmeram18 zaupal,19 in v20 njegovo ime klical tako dolgo, de21 mu je bila glava odsekana. Stari Teodor, de23 bi povernil Svetinu24 tolike britkosti25, ki jih je po nedolžnim terpeti mogel26, ga je zbral27 za svojiga28 zeta in mu celo29 svoje veliko premoženje izročil,30 in mu svojo hčer Kristino v zakon dati obljubil32. Poroke pa Teodor pred33 ni dovolil, kakor de34 obletnica mine.
jaz1 na vse pozabim in prosil bom za to3 Boga, da4 stanovitno prestojiš, kar ti je prisojenega5.«6 Ločila sta se in oba jokala. Svetina so7 s častjo v kočiji odpeljali8 v hišo njegovega gospodarja. Veliko9 ljudi ga je spremilo. Bodina pa so10 čez tri dni umorili11. Od strahu, od bridkosti12 in od strašnih bolečin je rjul13 kakor divja zver, ko so mu roke eno14 za drugo odsekali, tako da15 se je vsem16 smilil. Vendar17 je na Boga zmeraj18 zaupal in njegovo ime klical tako dolgo, da21 mu je bila glava odsekana. Stari Teodor pa je izbral Svetina22, da23 bi mu povrnil24 tolike bridkosti25, ki jih je moral po nedolžnem trpeti26, za svojega28 zeta in mu izročil vse29 svoje veliko premoženje in mu obljubil31 svojo hčer Kristino v zakon dati. Poroke pa Teodor prej33 ni dovolil, kakor da34 obletnica mine.
jaz1 na vse pozabim in prosil bom zate3 Boga, da4 stanovitno prestojiš, kar ti je prisojenega5.«6 Ločila sta se in oba jokala. Svetina so7 s častjo v kočiji odpeljali8 v hišo njegovega gospodarja. Veliko9 ljudi ga je spremilo. Bodina pa so10 čez tri dni umorili11. Od strahu, od bridkosti12 in od strašnih bolečin je rjul13 kakor divja zver, ko so mu roke eno14 za drugo odsekali, tako da15 se je vsem16 smilil. Vendar17 je na Boga zmeraj18 zaupal in njegovo ime klical tako dolgo, da21 mu je bila glava odsekana. Stari Teodor pa je izbral Svetina22, da23 bi mu povrnil24 tolike bridkosti25, ki jih je moral po nedolžnem trpeti26, za svojega28 zeta in mu izročil vse29 svoje veliko premoženje in mu obljubil31 svojo hčer Kristino v zakon dati. Poroke pa Teodor prej33 ni dovolil, kakor da34 obletnica mine.
jaz1 na vse pozabim in prosil bom zate3 Boga, da4 stanovitno prestojiš, kar ti je prisojenega5.«6 Ločila sta se in oba jokala. Svetina so7 s častjo v kočiji odpeljali8 v hišo njegovega gospodarja. Veliko9 ljudi ga je spremilo. Bodina pa so10 čez tri dni umorili11. Od strahu, od bridkosti12 in od strašnih bolečin je rjul13 kakor divja zver, ko so mu roke drugo14 za drugo odsekali, tako da15 se je vsem16 smilil. Vendar17 je na Boga zmeraj18 zaupal in njegovo ime klical tako dolgo, da21 mu je bila glava odsekana. Stari Teodor pa je izbral Svetina22, da23 bi mu povrnil24 tolike bridkosti25, ki jih je moral po nedolžnem trpeti26, za svojega28 zeta in mu izročil vse29 svoje veliko premoženje in mu obljubil31 svojo hčer Kristino v zakon dati. Poroke pa Teodor prej33 ni dovolil, kakor da34 obletnica mine.
114
[(127)]
[73]
[(145)−146]
TRETJI DEL.1
TRETJI DEL
TRETJI DEL
TRETJI DEL
I.1 France Svetin, oče Janeza in Pavla, na vojski vjet,2 in na francosko3 odpeljan.4
I France Svetin, oče Janeza in Pavla, na vojski ujet2 in na Francosko3 odpeljan
I France Svetin, oče Janeza in Pavla, na vojski ujet2 in na Francosko3 odpeljan
I France Svetin, oče Janeza in Pavla, na vojski ujet2 in na Francosko3 odpeljan
France Svetin, kteri1 je takrat, ko je z brambovci mogel3 na vojsko iti4, ženo in oba majhna6 fantiča zapustil7, je dolgo časa žaloval in le na dom mislil. Ko je pa videl, de8 si ni9 mogel pomagati, se je božji volji vdal in mislil: Bog je dober oče;10 bo že preživel11 ženo in otroke, de12 bi le jest per življenji13 ostal,14 in jih še enkrat vidil; molil15 in prosil bom zmeram16 Boga, de17 bi me v nevarnosti pred nesrečo obvarval18. Kmalo ko19 brambovci na laško pridejo20, so se s Francozam sprijeli,21 veliko je bilo pobitih Francozov in naših. Svetinu se ni nič žaliga23 zgodilo, ampak tista truma, med ktero24 je Svetin25 bil, je bila od Francozov zajeta,27 in vsi brambovci28 tiste trume so bili vjeti29 in na Francosko odpeljani31. Gnali so jih Francozi32 do mesta Besansona,33 tam so jim dali prostost delat iti34, kar kteri zna,35 in kjer delo dobi37. Ljudje mestni in kmetiški39 so vse brambovce pobrali,40 in jim še radi dobro plačvali41, zato ker je ta-
France Svetin, ki1 je takrat, ko je moral iti2 z brambovci na vojsko, zapustil5 ženo in oba fantiča, je dolgo časa žaloval in le na dom mislil. Ko je pa videl, da8 si ne bo9 mogel pomagati, se je božji volji vdal in mislil: Bog je dober oče,10 bo že preživil11 ženo in otroke; da12 bi le jaz pri življenju13 ostal in jih še enkrat videl! Molil15 in prosil bom zmeraj16 Boga, da17 bi me v nevarnosti pred nesrečo obvaroval18. Ko so19 brambovci na Laško prišli20, so se kmalu sprijeli s Francozom;21 veliko je bilo pobitih,22 Francozov in naših. Svetinu se ni nič žalega23 zgodilo, ampak tista truma, med katero24 je bil Svetin26, je bila od Francozov zajeta in vse brambovce28 tiste trume so Francozi ujeli29 in odpeljali30 na Francosko. Gnali so jih do mesta Besansona;33 tam so jim dali prostost, da so šli delat34, kar bi kateri znal35 in kjer bi36 delo dobil37. Ljudje,38 mestni in kmečki,39 so vse brambovce pobrali in jim še radi dobro plačevali41, zato ker je ta-
France Svetin, ki1 je takrat, ko je moral iti2 z brambovci na vojsko, zapustil5 ženo in oba fantiča, je dolgo časa žaloval in le na dom mislil. Ko je pa videl, da8 si ne bo9 mogel pomagati, se je božji volji vdal in mislil: Bog je dober oče,10 bo že preživil11 ženo in otroke; da12 bi le jaz pri življenju13 ostal in jih še enkrat videl! Molil15 in prosil bom zmeraj16 Boga, da17 bi me v nevarnosti pred nesrečo obvaroval18. Kmalu potem ko so19 brambovci na Laško prišli20, so se sprijeli s Francozom;21 veliko je bilo pobitih,22 Francozov in naših. Svetinu se ni nič žalega23 zgodilo, ampak tista truma, med katero24 je bil Svetin26, je bila od Francozov zajeta in vse brambovce28 tiste trume so Francozi ujeli29 in odpeljali30 na Francosko. Gnali so jih do mesta Besansona;33 tam so jim dali prostost, da so šli delat34, kar bi kateri znal35 in kjer bi36 delo dobil37. Ljudje,38 mestni in kmečki,39 so vse brambovce pobrali in jim še radi dobro plačevali41, zato ker je ta-
France Svetin, ki1 je takrat, ko je moral iti2 z brambovci na vojsko, zapustil5 ženo in oba fantiča, je dolgo časa žaloval in le na dom mislil. Ko je pa videl, da8 si ne bo9 mogel pomagati, se je božji volji vdal in mislil: Bog je dober oče,10 bo že preživil11 ženo in otroke; da12 bi le jaz pri življenju13 ostal in jih še enkrat videl! Molil15 in prosil bom zmeraj16 Boga, da17 bi me v nevarnosti pred nesrečo obvaroval18. Kmalu potem, ko so19 brambovci na Laško prišli20, so se sprijeli s Francozom;21 veliko je bilo pobitih,22 Francozov in naših. Svetinu se ni nič žalega23 zgodilo, ampak tista truma, med katero24 je bil Svetin26, je bila od Francozov zajeta in vse brambovce28 tiste trume so Francozi ujeli29 in odpeljali30 na Francosko. Gnali so jih do mesta Besansona;33 tam so jim dali prostost, da so šli delat34, kar bi kateri znal35 in kjer bi36 delo dobil37. Ljudje,38 mestni in kmečki,39 so vse brambovce pobrali in jim še radi dobro plačevali41, zato ker je ta-
115
[(127)−128]
[73−74]
[146−147]
krat moških grozno1 po francoskim mankalo, hude2 dolge vojske so jih silno veliko požerle3. Svetin je dopovedal, de4 zna sukno tkati, de5 je že nekdaj per takim delu7 več časa bil; kmalo8 ga je neki gospod najel10, kteri11 je suknarijo ali fabriko13, kjer se sukno dela, imel14. Ker je gospod vidil15, de Svetinu16 gre delo dobro od18 rok, mu je dal dobro jesti in piti in oblačilo, zraven pa še vsak dan v dnarjih19 en frank. Svetin je zmeram21 želel še kdej23 v svojo domovino priti,24 in viditi25 svojo ženo in svoje26 otroke. Vojska s Francozi je pojenjala27, vjeti28 po francoskim29 razkropljeni cesarski podložni so bili na dom spušeni31; Svetina je pa gospodar vedno pregovarjal še ostati33. Ne hodi še domu35, mu je zmeram rekel,37 vem de38 želiš viditi39 svoje ljudi, pa kaj ti pomaga, kader domu40 prideš, spet41 boš mogel soldat42 biti, vojska43 nova se spet kaže. Bodi per45 meni še kaj46 časa, de47 si kaj perslužiš48, in kader49 se bo prav umerilo50, te bom spustil in ti še dobro popotnico dal. Svetin, ker51 mu je per suknarji dobro bilo52 in si je lepe dnarje perslužil53, se je dal pregovoriti, de55 je celih sedem let per suknarji ostal,56 in si toliko premoženja perdobil58, de59 si je upal doma na Ilirskim60 pošteno živeti. Že61 mu je gospodar62 obljubil tisto leto63 ga domu spustiti,64 kar so Francozi s Španjoli67 hudo vojsko perčeli; kar68 je bilo terdnih69 moških, vse so v žold pobrali70, bodi si71 domač,72 ali ptujc73. Tudi Svetin je mogel biti zdaj Francoski soldat74.
krat moških po Francoskem silno manjkalo. Hude in2 dolge vojske so jih silno veliko požrle3. Svetin je dopovedal, da4 zna sukno tkati, da5 je bil6 že nekdaj več časa pri takem delu. Kmalu8 ga je najel9 neki gospod, ki11 je imel12 suknarijo ali tovarno13, kjer se sukno dela. Ker je gospod videl15, da16 gre Svetinu17 delo dobro izpod18 rok, mu je dal dobro jesti in piti in oblačilo, zraven pa še vsak dan en frank v denarju20. Svetin je zmeraj21 želel, da bi22 še kdaj prišel23 v svojo domovino in videl25 svojo ženo in svoje26 otroke. Vojska s Francozi je ponehala27, ujeti in28 po Francoskem29 razkropljeni cesarski podložni so bili spuščeni30 na dom; Svetina je pa gospodar vedno pregovarjal, naj32 še ostane33. »34Ne hodi še domov35,«36 mu je zmeraj govoril; »37vem, da38 želiš videti39 svoje ljudi, pa kaj ti pomaga, ko domov40 prideš, boš moral spet42 biti vojak,43 nova vojska44 se spet kaže. Bodi pri45 meni še kaj46 časa, da47 si kaj prislužiš48, in kadar49 se bo prav namerilo50, te bom spustil in ti še dobro popotnico dal.« Ker51 mu je bilo pri suknarju dobro52 in si je lepe denarje prislužil53, se je dal pregovoriti, da55 je ostal pri suknarju celih sedem let56 in si pridobil57 toliko premoženja, da59 si je upal doma na Ilirskem60 pošteno živeti. Gospodar61 mu je obljubil, da63 ga bo še tisto leto domov pustil;64 kar so Francozi pričeli66 s Španjoli67 hudo vojsko. Kar68 je bilo trdnih69 moških, vse so pobrali v vojake70, bodisi71 domač ali tujec73. Tudi Svetin je moral sedaj biti francoski vojak74.
krat moških po Francoskem grozno manjkalo. Hude in2 dolge vojske so jih silno veliko požrle3. Svetin je dopovedal, da4 zna sukno tkati, da5 je bil6 že nekdaj več časa pri takem delu. Kmalu8 ga je najel9 neki gospod, ki11 je imel12 suknarijo ali tovarno13, kjer se sukno dela. Ker je gospod videl15, da16 gre Svetinu17 delo dobro izpod18 rok, mu je dal dobro jesti in piti in oblačilo, zraven pa še vsak dan en frank v denarju20. Svetin je zmeraj21 želel, da bi22 še kdaj prišel23 v svojo domovino in videl25 svojo ženo in svoje26 otroke. Vojska s Francozi je pojenjala27, ujeti in28 po Francoskem29 razkropljeni cesarski podložni so bili spuščeni30 na dom; Svetina je pa gospodar vedno pregovarjal, naj32 še ostane33. »34Ne hodi še domov35,«36 mu je zmeraj govoril; »37vem, da38 želiš videti39 svoje ljudi, pa kaj ti pomaga, ko domov40 prideš, boš moral spet42 biti vojak,43 nova vojska44 se spet kaže. Bodi pri45 meni še nekaj46 časa, da47 si kaj prislužiš48, in kadar49 se bo prav namerilo50, te bom spustil in ti še dobro popotnico dal.« Ker51 mu je bilo pri suknarju dobro52 in si je lepe denarje prislužil53, se je dal Svetin54 pregovoriti, da55 je ostal pri suknarju celih sedem let56 in si pridobil57 toliko premoženja, da59 si je upal doma na Ilirskem60 pošteno živeti. Gospodar61 mu je obljubil, da63 ga bo še tisto leto domov pustil;64 kar so Francozi pričeli66 s Španjolci67 hudo vojsko. Kar68 je bilo trdnih69 moških, vse so pobrali v vojake70, bodisi71 domač ali tujec73. Tudi Svetin je moral sedaj biti francoski vojak74.
krat moških po Francoskem grozno manjkalo. Hude in2 dolge vojske so jih silno veliko požrle3. Svetin je dopovedal, da4 zna sukno tkati, da5 je bil6 že nekdaj več časa pri takem delu. Kmalu8 ga je najel9 neki gospod, ki11 je imel12 suknarijo ali tovarno13, kjer se sukno dela. Ker je gospod videl15, da16 gre Svetinu17 delo dobro izpod18 rok, mu je dal dobro jesti in piti in oblačilo, zraven pa še vsak dan en frank v denarju20. Svetin je zmeraj21 želel, da bi22 še kdaj prišel23 v svojo domovino in videl25 svojo ženo in otroke. Vojska s Francozi je pojenjala27, ujeti in28 po Francoskem29 razkropljeni cesarski podložni so bili spuščeni30 na dom; Svetina je pa gospodar vedno pregovarjal, naj32 še ostane33. »34Ne hodi še domov35,«36 mu je zmeraj govoril; »37vem, da38 želiš videti39 svoje ljudi, pa kaj ti pomaga, ko domov40 prideš, boš moral spet42 biti vojak,43 nova vojska44 se spet kaže. Bodi pri45 meni še nekaj46 časa, da47 si kaj prislužiš48, in kadar49 se bo prav namerilo50, te bom spustil in ti še dobro popotnico dal.« Ker51 mu je bilo pri suknarju dobro52 in si je lepe denarje prislužil53, se je dal Svetin54 pregovoriti, da55 je ostal pri suknarju celih sedem let56 in si pridobil57 toliko premoženja, da59 si je upal doma na Ilirskem60 pošteno živeti. Gospodar61 mu je obljubil, da63 ga bo še tisto leto domov pustil;64 kar so pričeli65 Francozi s Španjoli67 hudo vojsko. Kar68 je bilo trdnih69 moških, vse so pobrali v vojake70, bodisi71 domač ali tujec73. Tudi Svetin je moral sedaj biti francoski vojak74.
116
[128−129]
[74−75]
[148−149]
II.1 France Svetin, francoski soldat2, reši svojiga3 generala.4
II France Svetin, francoski vojak2, reši svojega3 generala
II France Svetin, francoski vojak2, reši svojega3 generala
II France Svetin, francoski vojak2, reši svojega3 generala
Še tisti mesic1, ko je Svetin bil vzet k francoskim soldatam2, je mogel3 iti z drugimi vred na špansko,4 in se je mogel5 vojskovati tam6 z ljudmi, kterih7 nikoli ni poznal, in za take, ki mu nič mar niso bili; zato8 je vedno na tihama9 zdihoval in Boga prosil za srečo, de10 bi per življenji ostal,11 in ne bil ubit12 v ptuji13 deželi. Pervi15 dan, ko so se Francozi udarili s Španjoli, je bil generalov životni17 služabnik ubit18. General M. si je zmed vsih19 drugih soldatov20 za životniga21 služabnika ali strežeta izbral22 Svetina; zlo23 všeč mu je bil. Bog je tako naklonil,24 in generalu tako misel dal, de25 si je Svetina izvolil27, ker je Svetin vedno Boga prosil, de28 bi se29 mu ne bilo treba streljati in ljudi pobijati. Svetin v vsih31 rečeh umen in zbrisan, je svojimu32 generalu lepo stregel in zvesto služil, torej33 ga je gospod tako rad imel, de34 se brez njega ni nikamor36 ganil. Kamor koli je37 general šel38, ga je mogel39 Svetin spremiti in vedno40 zraven njega biti41. Eniga42 dne mu general reče: Ljubi moj France Svetin, vidim, de zmeram44 po domu zdihuješ, rad bi šel v svojo deželo nazaj46, ker imaš ženo in otroke, ne47 zamerim ti tega, ali glej, tudi jest48 imam doma ženo in otroke, vender49 moram se50 tukaj bojvati; bodi potroštan51, če boš zmeram53 tako meni54 zvest in priden, kakor si do
Še tisti mesec1, ko so Svetina vzeli v vojake2, je moral3 iti z drugimi vred na Špansko4 in se je moral tam5 vojskovati z ljudmi, katerih7 nikoli ni poznal, in za take, ki mu nič mar niso bili. Zato8 je vedno natihoma9 zdihoval in Boga prosil za srečo, da10 bi ostal pri življenju11 in da ga12 v tuji13 deželi ne bi ubili14. Prvi15 dan, ko so se Francozi udarili s Španjoli, je bil ubit16 generalov osebni17 služabnik. General M. si je izmed vseh19 drugih vojakov izbral20 za svojega21 služabnika ali strežeta Svetina; zelo23 všeč mu je bil. Bog je tako naklonil in generalu tako misel dal, da25 si je izvolil26 Svetina, ker je Svetin vedno Boga prosil, da28 bi mu ne bilo treba streljati in ljudi pobijati. Svetin,30 v vseh31 rečeh umen in zbrisan, je svojemu32 generalu lepo stregel in zvesto služil; zatorej33 ga je gospod tako rad imel, da34 se brez njega nikamor35 ni ganil. Kamorkoli je šel37 general, ga je moral39 Svetin spremiti in vedno biti40 zraven njega. Nekega42 dne mu general reče: »43Ljubi moj France Svetin, vidim, da zmeraj44 po domu zdihuješ, rad bi šel nazaj45 v svojo deželo, ker imaš ženo in otroke. Ne47 zamerim ti tega, ali glej, tudi jaz48 imam doma ženo in otroke, vendar se49 moram tukaj bojevati. Potolaži se51, če mi52 boš zmeraj53 tako zvest in priden, kakor si bil55 do
Še tisti mesec1, ko so Svetina vzeli v vojake2, je moral3 iti z drugimi vred na Špansko4 in se je moral tam5 vojskovati z ljudmi, katerih7 nikoli ni poznal, in za take, ki mu nič mar niso bili. Zato8 je vedno natihoma9 zdihoval in Boga prosil za srečo, da10 bi ostal pri življenju11 in da ga12 v tuji13 deželi ne bi ubili14. Prvi15 dan, ko so se Francozi udarili s Španjoli, je bil ubit16 generalov osebni17 služabnik. General M. si je izmed vseh19 drugih vojakov izbral20 za svojega21 služabnika ali strežeta Svetina; zelo23 všeč mu je bil. Bog je tako naklonil in generalu tako misel dal, da25 si je izvolil26 Svetina, ker je Svetin vedno Boga prosil, da28 bi se29 mu ne bilo treba streljati in ljudi pobijati. Svetin,30 v vseh31 rečeh umen in zbrisan, je svojemu32 generalu lepo stregel in zvesto služil; zatorej33 ga je gospod tako rad imel, da34 se brez njega nikamor35 ni ganil. Kamorkoli je šel37 general, ga je moral39 Svetin spremiti in vedno biti40 zraven njega. Nekega42 dne mu general reče: »43Ljubi moj France Svetin, vidim, da zmeraj44 po domu zdihuješ, rad bi šel nazaj45 v svojo deželo, ker imaš ženo in otroke. Ne47 zamerim ti tega, ali glej, tudi jaz48 imam doma ženo in otroke, vendar se49 moram tukaj bojevati. Potolaži se51, če mi52 boš zmeraj53 tako zvest in priden, kakor si bil55 do
Še tisti mesec1, ko so Svetina vzeli v vojake2, je moral3 iti z drugimi vred na Špansko4 in se je moral tam5 vojskovati z ljudmi, katerih7 nikoli ni poznal, in za take, ki mu nič mar niso bili. Zato8 je vedno natihoma9 zdihoval in Boga prosil za srečo, da10 bi ostal pri življenju11 in da ga12 v tuji13 deželi ne bi ubili14. Prvi15 dan, ko so se Francozi udarili s Španjoli, je bil ubit16 generalov osebni17 služabnik. General M. si je izmed vseh19 drugih vojakov izbral20 za svojega21 služabnika ali strežeta Svetina; zelo23 všeč mu je bil. Bog je tako naklonil in generalu tako misel dal, da25 si je izvolil26 Svetina, ker je Svetin vedno Boga prosil, da28 bi se29 mu ne bilo treba streljati in ljudi pobijati. Svetin,30 v vseh31 rečeh umen in zbrisan, je svojemu32 generalu lepo stregel in zvesto služil; zatorej33 ga je gospod tako rad imel, da34 se brez njega nikamor35 ni ganil. Kamorkoli je šel37 general, ga je moral39 Svetin spremiti in biti vedno40 zraven njega. Nekega42 dne mu general reče: »43Ljubi moj France Svetin, vidim, da zmeraj44 po domu zdihuješ, rad bi šel nazaj45 v svojo deželo, ker imaš ženo in otroke. Ne47 zamerim ti tega, ali glej, tudi jaz48 imam doma ženo in otroke, vendar se49 moram tukaj bojevati. Potolaži se51, če mi52 boš zmeraj53 tako zvest in priden, kakor si bil55 do
117
[129−130]
[75]
[149−150]
zdaj bil1, te bom spustil domu, in2 z vsim te preskerbel3, de4 le vojska mine,5 in de6 s španjolam7 mir naredimo. Le Boga prosi in moli de naji8 Bog per življenji9 ohrani. Svetina je to zlo11 veselilo, tako dobriga13 gospodarja in oblastnika dobiti14, kar je malo kdej per soldatih; še15 bolj pridno mu je stregel, pa16 zraven tudi pridno molil. Per velikim18 mestu, po imenu Salamanka,19 na španskim, so20 se vstavile21 obe vojske22 francoska in španjolska. Na ti23 strani vode, ktera24 je memo25 tekla, so stali Francozi, na uni26 strani so bili Španjoli27, kteri28 so sklenili tukaj Francozam29 se terdno30 v bran postaviti31. Oboji so čakali povelja, kdaj se bodo udarili. En večer32 gre general M. na tihama33 ogledovat, kako se Španjoli k boju perpravljajo34; rad bi bil vidil,35 kako se razširjajo ob vodi,36 in kam so svoje straže postavili38. Druziga39 ni vzel s sabo,40 kakor svojiga zvestiga41 služabnika Svetina. Vsak42 na svojiga43 konja sedeta,44 in izdarita45 ob vodi eden46 za drugim. Preveč deleč je47 od svoje straže jezdel general,48 in se preveč od svojih ljudi odločil50. Ravno se je že verniti mislil51, kar iz bližniga germa per vodi planejo52 štirje španjoli53, generala s služabnikam55 vred obstopijo56 in puše57 vanj obernejo58. General izdere meč in se hoče braniti, pa ni mogoče. Nato zasuče konja in ga spodbode, de59 bi španjole poderl60 in oddirjal, in61 Svetinu tudi62 tako storiti reče63, pa Španjolov eden je65 dregnil konja z bajonetam66 v trebuh, de67 so mu čeva vun šinile, in kar68 pade z generalam;69 oditi
sedaj1, te bom spustil domov in te2 z vsem preskrbel3, da4 le vojska mine in da6 s Španjolom7 mir naredimo. Le Boga prosi in moli, da naju8 Bog pri življenju9 ohrani.«10 Svetina je to zelo11 veselilo, da je dobil12 tako dobrega13 gospodarja in oblastnika, kar je malokdaj pri vojakih. Še15 bolj pridno mu je stregel, zraven pa17 tudi pridno molil. Pri velikem18 mestu Salamanki19 na Španskem sta20 se ustavili21 obe vojske,22 francoska in španjolska. Na tej23 strani vode, ki24 je mimo25 tekla, so stali Francozi, na oni26 strani so bili Španjolci27, kateri28 so sklenili, da29 se bodo tukaj Francozom trdno30 v bran postavili31. Oboji so čakali povelja, kdaj se bodo udarili. Nekega večera32 gre general M. natihoma33 ogledovat, kako se Španjoli k boju pripravljajo34; rad bi bil videt35 kako se razširjajo ob vodi in kam so postavili37 svoje straže. Drugega39 ni vzel s seboj40 kakor svojega zvestega41 služabnika Svetina. Sedeta vsak42 na svojega43 konja in jezdarita45 ob vodi drug46 za drugim. General je šel predaleč47 od svoje straže in se preveč ločil49 od svojih ljudi. Ravno se je mislil vrniti51, kar planejo izza bližnjega grma52 štirje Španjoli53, obstopijo54 generala s služabnikom55 vred in obrnejo57 vanj puške58. General izdere meč in se hoče braniti, pa ni mogoče. Nato zasuče konja in ga spodbode, da59 bi Španjole podrl60 in oddirjal. Tudi61 Svetinu reče62 tako storiti, pa eden64 Španjolov je z bajonetom65 dregnil konja v trebuh, da67 so mu čreva ven šinila. Konj68 pade z generalom,69 oditi
sedaj1, te bom spustil domov in te2 z vsem preskrbel3, da4 le vojska mine in da6 s Španjolom7 mir naredimo. Le Boga prosi in moli, da naju8 Bog pri življenju9 ohrani.«10 Svetina je to zelo11 veselilo, da je dobil12 tako dobrega13 gospodarja in oblastnika, kar je malokdaj pri vojakih. Še15 bolj pridno mu je stregel, zraven pa17 tudi pridno molil. Pri velikem18 mestu Salamanki19 na Španskem sta20 se ustavili21 obe vojski,22 francoska in španjolska. Na tej23 strani vode, ki24 je mimo25 tekla, so stali Francozi, na oni26 strani so bili Španjolci27, kateri28 so sklenili, da29 se bodo tukaj Francozom trdno30 v bran postavili31. Oboji so čakali povelja, kdaj se bodo udarili. Nekega večera32 gre general M. natihoma33 ogledovat, kako se Španjoli k boju pripravljajo34; rad bi bil videl,35 kako se razširjajo ob vodi in kam so postavili37 svoje straže. Drugega39 ni vzel s seboj40 kakor svojega zvestega41 služabnika Svetina. Sedeta vsak42 na svojega43 konja in jezdarita45 ob vodi drug46 za drugim. General je jezdil predaleč47 od svoje straže in se preveč ločil49 od svojih ljudi. Ravno se je že mislil vrniti51, kar planejo izza bližnjega grma ob vodi52 štirje Španjoli53, obstopijo54 generala s služabnikom55 vred in obrnejo57 vanj puške58. General izdere meč in se hoče braniti, pa ni mogoče. Nato zasuče konja in ga spodbode, da59 bi Španjole podrl60 in oddirjal. Tudi61 Svetinu reče62 tako storiti, pa eden64 Španjolov je z bajonetom65 dregnil konja v trebuh, da67 so mu čreva ven šinila. Konj68 pade z generalom,69 oditi
sedaj1, te bom spustil domov in te2 z vsem preskrbel3, da4 le vojska mine in da6 s Španjolom7 mir naredimo. Le Boga prosi in moli, da naju8 Bog pri življenju9 ohrani.«10 Svetina je to zelo11 veselilo, da je dobil12 tako dobrega13 gospodarja in oblastnika, kar je malokdaj pri vojakih. Še15 bolj pridno mu je stregel, zraven pa17 tudi pridno molil. Pri velikem18 mestu Salamanki19 na Španskem sta20 se ustavili21 obe vojski,22 francoska in španjolska. Na tej23 strani vode, ki24 je mimo25 tekla, so stali Francozi, na oni26 strani so bili Španjoli27, kateri28 so sklenili, da29 se bodo tukaj Francozom trdno30 v bran postavili31. Oboji so čakali povelja, kdaj se bodo udarili. Nekega večera32 gre general M. natihoma33 ogledovat, kako se Španjoli k boju pripravljajo34; rad bi bil videl,35 kako se razširjajo ob vodi in kam so postavili37 svoje straže. Drugega39 ni vzel s seboj40 kakor svojega zvestega41 služabnika Svetina. Sedeta vsak42 na svojega43 konja in jezdarita45 ob vodi drug46 za drugim. General je jezdil predaleč47 od svoje straže in se preveč ločil49 od svojih ljudi. Ravno se je že mislil vrniti51, kar planejo izza bližnjega grma ob vodi52 štirje Španjoli53, obstopijo54 generala s služabnikom55 vred in obrnejo57 vanj puške58. General izdere meč in se hoče braniti, pa ni mogoče. Nato zasuče konja in ga spodbode, da59 bi Španjole podrl60 in oddirjal. Tudi61 Svetinu reče62 tako storiti, pa eden64 Španjolov je z bajonetom65 dregnil konja v trebuh, da67 so mu čreva ven šinila. Konj68 pade z generalom,69 oditi
118
[130−131]
[75−76]
[150−151]
več1 ni mogoče. Svetin, ker3 je mislil, de4 je tudi general ranjen, skoči sam iz5 konja, de6 vzdigne generala spod7 konjske krivi8, in pravi: Gospod general!10 ne branite se več, de per življenji11 ostaneva, sej12 vidite, de13 zdaj ni več mogoče si pomagati, če14 se z lepo15 zdaj ne podaste, naji17 bodo pomahali18 in umorili. General je nehal se21 braniti,22 in Španjoli mu roke in noge zvežejo24 in ga v čoln denejo,26 zraven njega pervežejo27 Svetina,28 in tako oba vkup čez vodo prepeljajo29. Veliko veselje so Španjoli obhajali30, ko so svojiga nasprotnika31 zdaj v svoji oblasti imeli32. Tisti možje, ki so ga vjeli33, so veliko plačilo dobili35, ker so se v smertni36 nevarnosti na francosko stran podali38 in v germu39 pazili kakiga Francoza vjeti40. General M. in Svetin sta bila vsak posebej zaperta, in skerbno varvana41. General je bil ves z vervmi42 zvezan, Svetin, ki je bil le služabnik in zraven še ptujic43, ni bil zvezan, le samo zapert je bil44 in varvan45. General je mislil, de46 bo le Španjolski jetnik47, de48 ga bodo kam deleč gnali50 med Španjole, kjer bo mogel51, dokler vojska ne mine, v služnosti ostati; ko53 vojska mine, bo spet v svojo domačo deželo spušen54, kakor je per55 vojskah navada. Kako grozno se prestraši general57, ko drugi dan pride59 povelje, kaj je60 z vjetim generalam61 storiti,62 obsojen je bil k smerti63. Španjolski general sam je prišel k njemu v ječo,64 in mu oznani obsojenje65, ktero66 je bilo tako le:67 Francoski general M., kteri68 je nar veči69 sovražnik Španjolov,70 in se ni radovoljno vdal našim soldatam71, kteri72 so ga vjeli73, ampak
ni več2 mogoče. Svetin, ki3 je mislil, da4 je tudi general ranjen, skoči sam s5 konja, da6 vzdigne generala izpod7 konjske krvi8, in pravi: »9Gospod general,10 ne branite se več, da pri življenju11 ostaneva, saj12 vidite, da13 zdaj ni več mogoče si pomagati. Če14 se zdaj zlepo16 ne podaste, naju17 bodo potolkli18 in umorili.«19 General se20 je nehal braniti in Španjoli mu zvežejo23 roke in noge in ga denejo25 v čoln;26 zraven njega privežejo27 Svetina in tako oba vkup čez vodo prepeljejo29. Španjoli so obhajali veliko veselje30, ko so imeli31 zdaj v oblasti svojega nasprotnika32. Tisti možje, ki so ga ujeli33, so dobili34 veliko plačilo, ker so se v smrtni36 nevarnosti odpravili37 na francosko stran in v grmu39 pazili, da bi ujeli kakega Francoza40. General M. in Svetin sta bila vsak posebej zaprta Skrbno so ju varovali41. General je bil ves z vrvmi42 zvezan, Svetin, ki je bil le služabnik in zraven še tujec43, ni bil zvezan, le samo zaprt44 in zastražen45. General je mislil, da46 bo le španjolski ujetnik47, da48 ga bodo gnali49 kam daleč50 med Španjole, kjer bo moral51, dokler vojska ne mine, ostati52 v sužnosti. Ko53 vojska mine, bo spet v svojo domačo deželo spuščen54, kakor je pri55 vojskah navada. Kako grozno pa56 se prestraši, ko pride58 drugi dan povelje, kaj z ujetim generalom61 storiti:62 obsojen je bil k smrti63. Španjolski general sam je prišel k njemu v ječo in mu oznanil obsodbo65, ki66 je bila takale: »67Francoski general M., ki68 je največji69 sovražnik Španjolov in se ni radovoljno vdal našim vojakom71, ki72 so ga ujeli73, ampak
ni več2 mogoče. Svetin, ki3 je mislil, da4 je tudi general ranjen, skoči sam s5 konja, da6 vzdigne generala izpod7 konjske krvi8, in pravi: »9Gospod general,10 ne branite se več, da pri življenju11 ostaneva, saj12 vidite, da13 zdaj ni več mogoče si pomagati. Če14 se zdaj z lepo16 ne podaste, naju17 bodo potolkli18 in umorili.«19 General se20 je nehal braniti in Španjoli mu zavežejo23 roke in noge in ga denejo25 v čoln;26 zraven njega privežejo27 Svetina in tako oba vkup čez vodo prepeljejo29. Španjoli so obhajali veliko veselje30, ko so imeli31 zdaj v oblasti svojega nasprotnika32. Tisti možje, ki so ga ujeli33, so dobili34 veliko plačilo, ker so se v smrtni36 nevarnosti odpravili37 na francosko stran in v grmu39 pazili, da bi ujeli kakega Francoza40. General M. in Svetin sta bila vsak posebej zaprta in skrbno varovana41. General je bil ves z vrvmi42 zvezan, Svetin, ki je bil le služabnik in zraven še tujec43, ni bil zvezan, le samo zaprt44 in zastražen45. General je mislil, da46 bo le španjolski ujetnik47, da48 ga bodo gnali49 kam daleč50 med Španjole, kjer bo moral51, dokler vojska ne mine, ostati52 v sužnosti. Ko53 vojska mine, bo spet v svojo domačo deželo spuščen54, kakor je pri55 vojskah navada. Kako grozno pa56 se prestraši, ko pride58 drugi dan povelje, kaj z ujetim generalom61 storiti:62 obsojen je bil k smrti63. Španjolski general sam je prišel k njemu v ječo in mu oznanil obsojenje65, ki66 je bilo takole: »67Francoski general M., ki68 je največji69 sovražnik Španjolov in se ni radovoljno vdal našim vojakom71, ki72 so ga ujeli73, ampak
ni več2 mogoče. Svetin, ki3 je mislil, da4 je tudi general ranjen, skoči sam s5 konja, da6 vzdigne generala izpod7 konjske krvi8, in pravi: »9Gospod general,10 ne branite se več, da pri življenju11 ostaneva, saj12 vidite, da13 zdaj ni več mogoče si pomagati. Če14 se zdaj z lepo16 ne podaste, naju17 bodo potolkli18 in umorili.«19 General se20 je nehal braniti in Španjoli mu zvežejo23 roke in noge in ga denejo25 v čoln;26 zraven njega privežejo27 Svetina in tako oba vkup čez vodo prepeljejo29. Španjoli so obhajali veliko veselje30, ko so imeli31 zdaj v oblasti svojega nasprotnika32. Tisti možje, ki so ga ujeli33, so dobili34 veliko plačilo, ker so se v smrtni36 nevarnosti odpravili37 na francosko stran in v grmu39 pazili, da bi ujeli kakega Francoza40. General M. in Svetin sta bila vsak posebej zaprta in skrbno varovana41. General je bil ves z vrvmi42 zvezan, Svetin, ki je bil le služabnik in zraven še tujec43, ni bil zvezan, le samo zaprt je bil44 in zastražen45. General je mislil, da46 bo le španjolski ujetnik47, da48 ga bodo gnali49 kam daleč50 med Španjole, kjer bo moral51, dokler vojska ne mine, ostati52 v sužnosti. Ko53 vojska mine, bo spet v svojo domačo deželo spuščen54, kakor je pri55 vojskah navada. Kako grozno pa56 se prestraši, ko pride58 drugi dan povelje, kaj z ujetim generalom61 storiti;62 obsojen je bil k smrti63. Španjolski general sam je prišel k njemu v ječo in mu oznanil obsojenje65, ki66 je bilo takole: »67Francoski general M., ki68 je največji69 sovražnik Španjolov in se ni radovoljno vdal našim vojakom71, ki72 so ga ujeli73, ampak
119
[131]
[76]
[151−152]
se je branil in tudi eniga1 ranil, je k smerti2 obsojen, de3 bo jutri zjutrej4 ob 7.5 uri per6 vodi ustreljen. Svetin pa njegov služabnik tudi vjet9 je svojiga10 gospodarja pregovarjal se podati, on12 ker ni francoski rojak, ampak Ilirjan13, tudi zato ker ni nič orožja imel, ni k smerti15 obsojen, ampak per16 generalovi smerti17 mora zraven biti,18 potem bo spušen,19 in Francozam20 nazaj poslan, jim povedati22, kaj se je z generalam23 zgodilo. Ko je ta obsodba oznanjena bila26, je bil general M. še hujši27 zvezan z vervmi28, ker španjoli29 ravno železja za vklepati30 niso imeli, in še31 veliko bolj skerbno varvan32. Svetin je bil33 precej razvezan, in tudi34 mu je bilo35 dovoljeno svojiga gospodarja iti troštat36 v smertnih britkostih37. Ni bilo to38 po pravici, vjetiga39 generala k smerti obsoditi40, pa grozno sovraštvo je bilo med Francozi in med41 Španjoli, zato če42 so le kakiga imenitniga Francoza vjeli43, so ga k smerti obsodili; tako45 so tudi s tem generalam46 storili; vender47 so mu poslali spovednika, kteri48 je celi49 popoldan per50 njem bil,51 in ga k smerti perpravljal52. Svetin je med tim53, ker je smel okoli hoditi54 tega pol dne, ob vodi hodil57 in pogledoval, kje bi bila nar manj58 globoka, in pazil59 dobro, kje in kako deleč narazen Španjolske61 straže stoje62. Zvečer, ko63 spovednik od generala odide65 in mu obljubi zjutrej zgodej spet priti,66 in ga spremiti67 na moriše68, pride Svetin k69 generalu, kteri70 je ves žalosten in plašan71 v smertnih britkostih za mizo72 sedel v revni leseni hišci73 tako terdno74 zvezan, de75 je že ves višnjav perhajal, soldatov77 šest je stalo zraven njega na straži.
se je branil in tudi enega1 ranil, je k smrti2 obsojen, da3 bo jutri zjutraj4 ob sedmi5 uri pri6 vodi ustreljen. Svetin pa,7 njegov služabnik,8 tudi ujet,9 je svojega10 gospodarja pregovarjal, naj11 se poda. On,12 ker ni francoski rojak, ampak Ilirijan13, tudi zato,14 ker ni nič orožja imel, ni k smrti15 obsojen, ampak pri16 generalovi smrti17 mora zraven biti;18 potem bo izpuščen19 in Francozom20 nazaj poslan, da21 jim bo povedal22, kaj se je z generalom23 zgodilo.«24 Ko je bila25 ta obsodba oznanjena, je bil general M. še huje27 zvezan z vrvmi28, ker Španjoli29 ravno železja za vklepanje30 niso imeli. Še31 veliko skrbneje so ga varovali32. Svetina pa so33 precej razvezali; bilo34 mu je tudi35 dovoljeno, da je smel svojega gospodarja36 v smrtnih bridkostih tolažiti37. To ni bilo38 po pravici, da so ujetega39 generala obsodili k smrti40, pa grozno sovraštvo je bilo med Francozi in Španjoli. Zato42 so ga k smrti obsodili43, če44 so le kakega imenitnega Francoza ujeli. Tako45 so tudi s tem generalom46 storili; vendar47 so mu poslali spovednika, kateri48 je bil ves49 popoldan pri50 njem in ga pripravljal k smrti52. Svetin je med tem53, ker je smel tega pol dne okoli hoditi55, hodil56 ob vodi in pogledoval, kje bi bila najmanj58 globoka, in pazil59 dobro, kje in kako daleč stoje narazen španjolske61 straže. Ko zvečer63 spovednik odide64 od generala in mu obljubi, da bo zjutraj zgodaj spet prišel66 in ga spremil67 na morišče68, pride Svetin h69 generalu, ki70 je ves žalosten in plašen71 v smrtnih bridkostih72 sedel v revni leseni hišici za mizo73 tako trdno74 zvezan, da75 je bil76 že ves višnjev;77 šest vojakov78 je stalo zraven njega na straži.
se je branil in tudi enega1 ranil, je k smrti2 obsojen, da3 bo jutri zjutraj4 ob 75 uri pri6 vodi ustreljen. Svetin pa,7 njegov služabnik,8 tudi ujet,9 je svojega10 gospodarja pregovarjal, naj11 se poda. On,12 ker ni francoski rojak, ampak Ilirijan13, tudi zato,14 ker ni nič orožja imel, ni k smrti15 obsojen, ampak pri16 generalovi smrti17 mora zraven biti;18 potem bo izpuščen19 in Francozom20 nazaj poslan, da21 jim pove22, kaj se je z generalom23 zgodilo.«24 Ko je bila25 ta obsodba oznanjena, je bil general M. še huje27 zvezan z vrvmi28, ker Španjoli29 ravno železja za vklepanje30 niso imeli in še31 veliko skrbneje so ga varovali32. Svetina pa so33 precej razvezali; bilo34 mu je tudi35 dovoljeno, da je smel svojega gospodarja36 v smrtnih bridkostih tolažiti37. To ni bilo38 po pravici, da so ujetega39 generala obsodili k smrti40, pa grozno sovraštvo je bilo med Francozi in Španjoli. Zato42 so ga k smrti obsodili43, če44 so le kakega imenitnega Francoza ujeli. Tako45 so tudi s tem generalom46 storili; vendar47 so mu poslali spovednika, kateri48 je bil ves49 popoldan pri50 njem in ga pripravljal k smrti52. Svetin je med tem53, ker je smel tega pol dne okoli hoditi55, hodil56 ob vodi in pogledoval, kje bi bila najmanj58 globoka, in pazil59 dobro, kje in kako daleč narazen stoje španjolske61 straže. Ko zvečer63 spovednik odide64 od generala in mu obljubi, da bo zjutraj zgodaj spet prišel66 in ga spremil67 na morišče68, pride Svetin h69 generalu, ki70 je ves žalosten in plašen71 v smrtnih bridkostih72 sedel v revni leseni hišici za mizo73 tako trdno74 zvezan, da75 je bil76 že ves višnjev;77 šest vojakov78 je stalo zraven njega na straži.
se je branil in tudi enega1 ranil, je k smrti2 obsojen, da3 bo jutri zjutraj4 ob 7.5 uri pri6 vodi ustreljen. Svetin pa,7 njegov služabnik,8 tudi ujet,9 je svojega10 gospodarja pregovarjal, naj11 se poda. On,12 ker ni francoski rojak, ampak Ilirijan13, tudi zato,14 ker ni nič orožja imel, ni k smrti15 obsojen, ampak pri16 generalovi smrti17 mora zraven biti;18 potem bo izpuščen19 in Francozom20 nazaj poslan, da21 jim pove22, kaj se je z generalom23 zgodilo.«24 Ko je bila25 ta obsodba oznanjena, je bil general M. še huje27 zvezan z vrvmi28, ker Španjoli29 ravno železja za vklepanje30 niso imeli in še31 veliko skrbneje so ga varovali32. Svetina pa so33 precej razvezali; bilo34 mu je tudi35 dovoljeno, da je smel svojega gospodarja36 v smrtnih bridkostih tolažiti37. To ni bilo38 po pravici, da so ujetega39 generala obsodili k smrti40, pa grozno sovraštvo je bilo med Francozi in Španjoli. Zato42 so ga k smrti obsodili43, če44 so le kakega imenitnega Francoza ujeli. Tako45 so tudi s tem generalom46 storili; vendar47 so mu poslali spovednika, kateri48 je bil ves49 popoldan pri50 njem in ga pripravljal k smrti52. Svetin je med tem53, ker je smel tega pol dne okoli hoditi55, hodil56 ob vodi in pogledoval, kje bi bila najmanj58 globoka, in dobro pazil60, kje in kako daleč narazen stoje španjolske61 straže. Ko zvečer63 spovednik odide64 od generala in mu obljubi, da bo zgodaj zjutraj spet prišel66 in ga spremil67 na morišče68, pride Svetin h69 generalu, ki70 je ves žalosten in plašen71 v smrtnih bridkostih72 sedel v revni leseni hišici za mizo73 tako trdno74 zvezan, da75 je bil76 že ves višnjev;77 šest vojakov78 je stalo zraven njega na straži.
120
[131−132]
[76−77]
[152−153]
General sname perstan1 in ga da Svetinu s temi besedami: Hrani ta perstan3 dobro, in4 ko na francosko prideš5, pokaži ga moji ženi, povej, kako se je z mano6 godilo,7 in troštaj8 jo, ona9 bo zate skerbela, in10 tvojo zvestobo ti povračevala.11 Svetin vzame perstan12 in vse obljubi13 zvesto opraviti14, zraven pa reče: Gospod general! zlo15 se mi smilite, ker jutri17 boste mogli18 umreti, če drugači19 ne more biti, podajte20 se v božjo voljo, poterpite21 voljno svojo nesrečo, obernite smertne britkosti22 Bogu k časti za pokoro vaših prestopov;23 Bog je dober in usmiljen, vse vam bo rad odpustil,24 če boste voljno prestali tukaj, vam ne bo treba terpeti tamkej25. Če vam je pa dobrotlivi26 Bog še življenje odločil, vas tudi še lahko reši iz rok sovražnikov,27 in k temu pomagati bom tudi jest29 poskusil. Zaupajte v Boga terdno; morebiti31 se vas usmili in vas per življenji ohrani32. Vzamite skrivej33 ta cekin, kteriga sim jest34 v srajci zašitiga imel35, de36 ga Španjoli niso našli takrat, ko so nama vse pobrali. Ko se večer37 stori, dajte ga soldatam39, kteri40 bodo takrat na straži vas varvali; recite41 jim, naj si piti zanj kupijo in naj na vašo srečno smert pijo, prosite43 jih tudi vam malo dati45. Če se napijejo, morebiti zadremljejo,46 opolnoči bom prišel,47 in na okno tiho49 popraskal, skusite mi ga odpreti, potem — zdaj50 je mogel51 Svetin generala zapustiti in iti v svojo ječo nazaj53. Ko se je tma54 storila, pridejo drugi španjolski soldatje56 generala varvat; med57 njimi je bil k sreči eden, de58 je francosko govoriti znal60.
General sname prstan1 in ga da Svetinu s temi besedami: »2Hrani ta prstan3 dobro in,4 ko prideš na Francosko5, pokaži ga moji ženi, povej, kako se je z menoj6 godilo in potolaži8 jo! Skrbela9 bo zate in ti povračevala10 tvojo zvestobo11 Svetin vzame prstan12 in obljubi, da bo vse13 zvesto opravil14, zraven pa reče: »Zelo15 se mi smilite, ker boste morali jutri18 umreti. Če drugače19 ne more biti, vdajte20 se v božjo voljo, potrpite21 voljno svojo nesrečo, obrnite smrtne bridkosti22 Bogu k časti za pokoro vaših prestopkov.23 Bog je dober in usmiljen, vse vam bo rad odpustil;24 če boste voljno prestali tukaj, vam ne bo treba trpeti tamkaj25. Če vam je pa dobrotljivi26 Bog še življenje odločil, vas tudi še lahko reši iz sovražnikovih rok27 in k temu pomagati,28 bom tudi jaz29 poskusil. Zaupajte trdno30 v Boga! Morebiti31 se vas usmili in vas ohrani pri življenju32. Vzemite skrivaj33 ta cekin, katerega sem jaz imel34 v srajci zašitega35, da36 ga Španjoli niso našli takrat, ko so nama vse pobrali. Ko se stori večer38, dajte ga vojakom39, kateri vas40 bodo takrat na straži varovali. Recite41 jim, naj si piti zanj kupijo in naj pijo42 na vašo srečno smrt. Prosite43 jih, naj44 tudi vam malo dajo45. Če se napijejo, morebiti zadremljejo;46 opolnoči bom prišel in tiho48 na okno popraskal, skusite mi ga odpreti, potem .. Zdaj50 je moral51 Svetin generala zapustiti in iti nazaj52 v svojo ječo53. Ko se je storila tema55, pridejo drugi španjolski vojaki56 generala varovat. Med57 njimi je bil k sreči eden, ki58 je znal59 francosko govoriti.
General sname prstan1 in ga da Svetinu s temi besedami: »2Hrani ta prstan3 dobro in,4 ko prideš na Francosko5, pokaži ga moji ženi, povej, kako se je z menoj6 godilo in potolaži8 jo! Skrbela9 bo zate in ti povračevala10 tvojo zvestobo11 Svetin vzame prstan12 in obljubi, da bo vse13 zvesto opravil14, zraven pa reče: »Zelo15 se mi smilite, ker boste morali jutri18 umreti. Če drugače19 ne more biti, vdajte20 se v božjo voljo, potrpite21 voljno svojo nesrečo, obrnite smrtne bridkosti22 Bogu k časti za pokoro vaših prestopkov.23 Bog je dober in usmiljen, vse vam bo rad odpustil;24 če boste voljno prestali tukaj, vam ne bo treba trpeti tamkaj25. Če vam je pa dobrotljivi26 Bog še življenje odločil, vas tudi še lahko reši iz sovražnikovih rok27 in k temu pomagati,28 bom tudi jaz29 poskusil. Zaupajte trdno30 v Boga! Morebiti31 se vas usmili in vas ohrani pri življenju32. Vzemite skrivaj33 ta cekin, katerega sem jaz imel34 v srajci zašitega35, da36 ga Španjoli niso našli takrat, ko so nama vse pobrali. Ko se stori večer38, dajte ga vojakom39, kateri vas40 bodo takrat na straži varovali. Recite41 jim, naj si piti zanj kupijo in naj pijo42 na vašo srečno smrt. Prosite43 jih, naj44 tudi vam malo dajo45. Če se napijejo, morebiti zadremljejo;46 opolnoči bom prišel in tiho48 na okno popraskal, skusite mi ga odpreti, potem ...« Zdaj50 je moral51 Svetin generala zapustiti in iti nazaj52 v svojo sobo53. Ko se je storila tema55, pridejo drugi španjolski vojaki56 generala varovat. Med57 njimi je bil k sreči eden, ki58 je znal59 francosko govoriti.
General sname prstan1 in ga da Svetinu s temi besedami: »2Hrani ta prstan3 dobro, in4 ko prideš na Francosko5, pokaži ga moji ženi, povej, kako se je z menoj6 godilo in potolaži8 jo! Skrbela9 bo zate in ti povračevala10 tvojo zvestobo11 Svetin vzame prstan12 in obljubi, da bo vse13 zvesto opravil14, zraven pa reče: »Zelo15 se mi smilite, gospod general16, ker boste morali jutri18 umreti. Če drugače19 ne more biti, vdajte20 se v božjo voljo, potrpite21 voljno svojo nesrečo, obrnite smrtne bridkosti22 Bogu k časti za pokoro vaših prestopkov.23 Bog je dober in usmiljen, vse vam bo rad odpustil;24 če boste voljno prestali tukaj, vam ne bo treba trpeti tamkaj25. Če vam je pa dobrotljivi26 Bog še življenje odločil, vas tudi še lahko reši iz sovražnikovih rok;27 in k temu pomagati bom tudi jaz29 poskusil. Zaupajte trdno30 v Boga! Morebiti31 se vas usmili in vas ohrani pri življenju32. Vzemite skrivaj33 ta cekin, katerega sem jaz imel34 v srajci zašitega35, da36 ga Španjoli niso našli takrat, ko so nama vse pobrali. Ko se stori večer38, dajte ga vojakom39, kateri vas40 bodo takrat na straži varovali. Recite41 jim, naj si piti zanj kupijo in naj pijo42 na vašo srečno smrt. Prosite43 jih, naj44 tudi vam malo dajo45. Če se napijejo, morebiti zadremljejo;46 opolnoči bom prišel in tiho48 na okno popraskal, skusite mi ga odpreti, potem...« Zdaj50 je moral51 Svetin generala zapustiti in iti nazaj52 v svojo ječo53. Ko se je storila tema55, pridejo drugi španjolski vojaki56 generala varovat. Med57 njimi je bil k sreči eden, ki58 je znal59 francosko govoriti.
121
[132−133]
[77−78]
[153−154]
General mu prijazno reče: Ljubi moji vojšaki!2 vi veste, de jutri3 me boste ustrelili; umreti5 moram, kaj mi pomaga dnar6! tukaj7 imam še cekin, vzamite8 ga, kupite si dobriga9 vina zanj, ker ste trudni in zdelani, pite10 na mojo srečno smert,11 in prosim vas tudi meni malo dati13, de ložej terpim14. Soldatje15 veseli kupijo dobriga16 vina, pijo de17 so ves cekin zapili,18 tudi generalu dado piti. Tovarše19, ki so zunej kajžice20 na straži bili, so soldatje21 noter poklicali in se napajali. S časama22 vsi po kotih posedejo24 in zadremljejo25, ker so se pogreli, merzeče26 je bilo še takrat27, bilo je to28 v adventu. Ni bilo še polnoči, pride Svetin tiho30 pod okno in malo steno poškrablja, okno pa je že bil32 general odperel33. Svetin reče tiho na ušesa generalu: Zdihnite in pihnite35 luč, ktera36 je še malo berlela, general37 pihne in lampico38 ugasne, in39 tega nobeden soldatov40 ni spazil41, zato ko42 so bili vinjeni. Podajte mi roko44, de45 vam vervice46 porežem, s kterimi47 ste zvezani, pravi Svetin, potem vzamite50 nožiček meni iz roke, porežite hitro vervi51 na nogah in kjer ste zvezani,52 hitite, nožiček je nabrušen, de53 se med tem kteri soldatov54 ne zbudi. General ima komej roke55 proste, vzame57 Svetinov nožiček,58 in ko bi mignil, je vse vervi60 in vervce porezal61. Ko je bil prost, general62 hitro v okno zleze,63 in Svetin mu zunej64 pomaga, de65 se je66 srečno zmašil67 skoz okno, ktero68 je precej tesno bilo70, general pa precej trebušen. Preden zbežita, sta še okno zaperla,71 in nobeden soldatov72 ni nič slišal, vsi so spali. General je zdaj le teči74
General mu prijazno reče: »1Ljubi moji vojaki,2 vi veste, da3 me boste jutri4 ustrelili. Umreti5 moram, kaj mi pomaga denar6! Tukaj7 imam še cekin, vzemite8 ga, kupite si dobrega9 vina zanj, ker ste trudni in zdelani. Pijte10 na mojo srečno smrt11 in prosim vas, dajte12 tudi meni malo, da bom laže trpel14.« Vojaki15 veseli kupijo dobrega16 vina, pijo, da17 so ves cekin zapili;18 tudi generalu dado piti. Tovariše19, ki so zunaj hišice20 na straži bili, so vojaki21 noter poklicali in se napajali. Sčasoma so22 vsi posedli23 po kotih in zadremali25, ker so se pogreli; mraz26 je bilo že takrat27, bilo je to28 v adventu. Ni bilo še polnoči, ko29 pride Svetin pod okno in malo steno poškrablja, okno pa je že bil32 general odprl33. Svetin reče generalu34 tiho na ušesa, naj pihne35 luč, ki36 je še malo brlela. General37 pihne in ugasne svetilko;39 tega nobeden vojakov40 ni opazil41, ker42 so bili vinjeni. »43Podajte mi roke44, da45 vam vrvce46 porežem, s katerimi47 ste zvezani,«48 pravi Svetin, »49potem vzemite50 nožiček meni iz roke, porežite hitro vrvi51 na nogah in kjer ste zvezani;52 hitite, nožiček je nabrušen, da53 se medtem kateri vojakov54 ne zbudi.« Komaj je imel general55 proste roke56, je vzel57 Svetinov nožiček in ko bi mignil, je porezal59 vse vrvi60 in vrvce61. Ko je bil prost, zleze62 hitro v okno in Svetin mu zunaj64 pomaga, da65 se srečno zmaši67 skoz okno, katero68 je bilo69 precej tesno, general pa precej trebušen. Preden zbežita, sta še okno zaprla71 in nobeden vojakov72 ni nič slišal, vsi so spali. General je hotel73 zdaj le
General mu prijazno reče: »1Ljubi moji vojaki,2 vi veste, da3 me boste jutri4 ustrelili. Umreti5 moram, kaj mi pomaga denar6! Tukaj7 imam še cekin, vzemite8 ga, kupite si dobrega9 vina zanj, ker ste trudni in zdelani. Pijte10 na mojo srečno smrt11 in prosim vas, dajte12 tudi meni malo, da bom laže trpel14.« Vojaki15 veseli kupijo dobrega16 vina, pijo, da17 so ves cekin zapili;18 tudi generalu dado piti. Tovariše19, ki so zunaj kajžice20 na straži bili, so vojaki21 noter poklicali in se napajali. Sčasoma so22 vsi posedli23 po kotih in zadremali25, ker so se pogreli; mraz26 je bilo že takrat27, bilo je to28 v adventu. Ni bilo še polnoči, ko29 pride Svetin pod okno in malo steno poškrablja, okno pa je že bil32 general odprl33. Svetin reče generalu34 tiho na ušesa, naj pihne35 luč, ki36 je še malo brlela. General37 pihne in ugasne svetilko;39 tega nobeden vojakov40 ni opazil41, ker42 so bili vinjeni. »43Podajte mi roke44, da45 vam vrvce46 porežem, s katerimi47 ste zvezani,«48 pravi Svetin, »49potem vzemite50 nožiček meni iz roke, porežite hitro vrvi51 na nogah in kjer ste zvezani;52 hitite, nožiček je nabrušen, da53 se medtem kateri vojakov54 ne zbudi.« Komaj je imel general55 proste roke56, je vzel57 Svetinov nožiček in ko bi mignil, je porezal59 vse vrvi60 in vrvce61. Ko je bil prost, zleze62 hitro v okno in Svetin mu zunaj64 pomaga, da65 se srečno zmaši67 skoz okno, ki68 je bilo69 precej tesno, general pa precej trebušen. Preden zbežita, sta še okno zaprla71 in nobeden vojakov72 ni nič slišal, vsi so spali. General je hotel73 zdaj le
General mu prijazno reče: »1Ljubi moji vojščaki,2 vi veste, da3 me boste jutri4 ustrelili. Umreti5 moram, kaj mi pomaga denar6! Tukaj7 imam še cekin, vzemite8 ga, kupite si dobrega9 vina zanj, ker ste trudni in zdelani. Pijte10 na mojo srečno smrt11 in prosim vas, dajte12 tudi meni malo, da bom laže trpel14.« Vojaki15 veseli kupijo dobrega16 vina, pijo, da17 so ves cekin zapili;18 tudi generalu dado piti. Tovariše19, ki so zunaj kajžice20 na straži bili, so vojaki21 noter poklicali in se napajali. Sčasoma so22 vsi posedli23 po kotih in zadremali25, ker so se pogreli; mraz26 je že bilo27, bilo je v adventu. Ni bilo še polnoči, ko29 pride Svetin pod okno in malo steno poškrablja, okno pa je bil31 že general odprl33. Svetin reče generalu34 tiho na ušesa, naj pihne35 luč, ki36 je še malo brlela. General37 pihne in ugasne svetilko;39 tega nobeden vojakov40 ni opazil41, ker42 so bili vinjeni. »43Podajte mi roke44, da45 vam vrvce46 porežem, s katerimi47 ste zvezani,«48 pravi Svetin, »49potem vzemite50 nožiček meni iz roke, porežite hitro vrvi51 na nogah in kjer ste zvezani;52 hitite, nožiček je nabrušen, da53 se medtem kateri vojakov54 ne zbudi.« Komaj je imel general55 proste roke56, je vzel57 Svetinov nožiček,58 in ko bi mignil, je porezal59 vse vrvi60 in vrvce61. Ko je bil prost, zleze62 hitro v okno in Svetin mu zunaj64 pomaga, da65 se srečno zmaši67 skoz okno, ki68 je bilo69 precej tesno, general pa precej trebušen. Preden zbežita, sta še okno zaprla71 in nobeden vojakov72 ni nič slišal, vsi so spali. General je hotel73 zdaj le
122
[133−134]
[78]
[154−155]
hotel1 in vlekel Svetina za sabo,3 Svetin mu pa reče: Ne tako, nevarno je, le5 počasi hodiva, Bog naji6 bo varoval, angelc varh naji7 bo spremil; če8 bi tekla, kmalo naji zna9 kdo ugledati,10 Španjoli tukej11 okoli ponoči vedno švigajo,12 precej bi vedli13, de14 sva uhajovca, če15 pa počasi16 pojdeva, bo vsak mislil, de18 sva domača; in19 res je bilo tako. Več ko tri trume sta srečala Španjolov21, kteri22 so simtertje hodili,23 in pazili, kaj na drugi strani Francozi počno, ker25 sta pa počasi šla26 in vsak en kol na rami nesla, jima nobeden27 ni nič storil; vsi28 so mislili, de29 sta domača soldata30. Svetin je poprejšen31 popoldan dobro ogledal, kje je voda nar bolj32 plitva,33 in kje ne stoje straže; na34 tisto mesto pelja35 generala, kamor sta36 dve uri hodila. Svetin38 reče generalu: Tukaj ni nobenigu španjolskiga soldata blizo41, voda tudi ni ravno globoka, zdaj morava preplavati, odšla42 sva srečno eni smertni43 nevarnosti, Bog daj, de44 bi le še srečno čez vodo prišla. Če tudi45 voda ni zlo46 globoka, vender47 je bilo treba plavati precej na široko. Svetin je znal dobro plavati, samiga48 ni nič skerbelo preplavati49, general je tudi nekdaj51 znal, pa zdej52, perletin53 in precej rejen je bil, si v vodi ni mogel veliko pomagati, torej54 sta oba55 bila v veliki skerbi57. Ni bilo časa veliko pomišljevati58, ampak oba sta se Bogu izročila in angelcu varhu se perporočila59, se za roke primeta60 in bredeta61. Lahko sta bredla nekaj časa62, dokler je bila voda plitva63; ko sta na glabokejši65 vodo prišla66, sta mogla67 plavati. General je plaval nekaj časa, zakaj v hudi sili68
teči1 in je2 vlekel Svetina za sabo.3 Svetin mu pa reče: »4Ne tako, nevarno je! Le5 počasi hodiva, Bog naju6 bo varoval, angel varuh naju7 bo spremljal. Če8 bi tekla, naju utegne kmalu9 kdo ugledati.10 Španjoli tukaj11 okoli ponoči vedno švigajo;12 precej bi vedeli13, da14 sva uhajalca. Če15 pa pojdeva počasi17, bo vsak mislil, da18 sva domača In19 res je bilo tako. Več ko tri trume Španjolov20 sta srečala, ki22 so sem ter tja hodili23 in pazili, kaj počno24 na drugi strani Francozi. Ker25 sta pa počasi hodila26 in vsak en kol na rami nesla, jima nihče27 ni nič storil. Vsi28 so mislili, da29 sta domača vojaka30. Svetin je poprejšnji31 popoldan dobro ogledal, kje je voda najbolj32 plitva in kje ne stoje straže. Na34 tisto mesto pelje35 generala;36 dve uri sta tja37 hodila. Tamkaj38 reče Svetin39 generalu: »40Tukaj ni nobenega španjolskega vojaka blizu41, voda tudi ni ravno globoka, zdaj morava preplavati. Odšla42 sva srečno eni smrtni43 nevarnosti, Bog daj, da44 bi le še srečno čez vodo prišla.« Četudi45 voda ni bila zelo46 globoka, vendar47 je bilo treba plavati precej na široko. Svetin je znal dobro plavati; samega48 ni nič skrbelo49, da bi ne preplaval. Tudi50 general je nekaj51 znal, pa zdaj52, prileten53 in precej rejen je bil, si v vodi ni mogel veliko pomagati; zato54 sta bila oba56 v veliki skrbi57. Ni bilo časa veliko premišljevati58, ampak oba sta se Bogu izročila in angelu varuhu priporočila59, se za roke prijela60 in bredla61. Dokler je bila voda plitva62, sta lahko bredla63; ko sta prišla64 na globokejšo65 vodo, sta morala67 plavati. General je plaval nekaj časa, zakaj v hudi stiski68
teči1 in je2 vlekel Svetina za sabo.3 Svetin mu pa reče: »4Ne tako, nevarno je! Le5 počasi hodiva, Bog naju6 bo varoval, angel varuh naju7 bo spremljal. Če8 bi tekla, naju utegne kmalu9 kdo ugledati.10 Španjoli tukaj11 okoli ponoči vedno švigajo;12 precej bi vedeli13, da14 sva uhajalca. Če15 pa pojdeva počasi17, bo vsak mislil, da18 sva domača.« In19 res je bilo tako. Več ko tri trume Španjolov20 sta srečala, ki22 so sem ter tja hodili23 in pazili, kaj počno24 na drugi strani Francozi. Ker25 sta pa počasi šla26 in vsak en kol na rami nesla, jima nihče27 ni nič storil. Vsi28 so mislili, da29 sta domača vojaka30. Svetin je poprejšnji31 popoldan dobro ogledal, kje je voda najbolj32 plitva in kje ne stoje straže. Na34 tisto mesto pelje35 generala:36 dve uri sta tja37 hodila. Tamkaj38 reče Svetin39 generalu: »40Tukaj ni nobenega španjolskega vojaka blizu41, voda tudi ni ravno globoka, zdaj morava preplavati. Odšla42 sva srečno eni smrtni43 nevarnosti, Bog daj, da44 bi le še srečno čez vodo prišla.« Četudi45 voda ni bila zelo46 globoka, vendar47 je bilo treba plavati precej na široko. Svetin je znal dobro plavati; samega48 ni nič skrbelo49, da bi ne preplaval. Tudi50 general je nekaj51 znal, pa zdaj52, prileten53 in precej rejen je bil, si v vodi ni mogel veliko pomagati; zato54 sta bila oba56 v veliki skrbi57. Ni bilo časa veliko pomišljevati58, ampak oba sta se Bogu izročila in angelu varuhu priporočila59, se za roke prijela60 in bredla61. Dokler je bila voda plitva62, sta lahko bredla63; ko sta prišla64 na globokejšo65 vodo, sta morala67 plavati. General je plaval nekaj časa, zakaj v hudi sili68
teči1 in je2 vlekel Svetina za sabo.3 Svetin mu pa reče: »4Ne tako, nevarno je! Le5 počasi hodiva, Bog naju6 bo varoval, angel varuh naju7 bo spremljal. Če8 bi tekla, naju utegne kmalu9 kdo ugledati.10 Španjoli tukaj11 okoli ponoči vedno švigajo;12 precej bi vedeli13, da14 sva uhajalca. Če15 pa pojdeva počasi17, bo vsak mislil, da18 sva domača.« In19 res je bilo tako. Več ko tri trume Španjolov20 sta srečala, ki22 so sem ter tja hodili23 in pazili, kaj počno24 na drugi strani Francozi. Ker25 sta pa počasi šla26 in vsak en kol na rami nesla, jima nihče27 ni nič storil. Vsi28 so mislili, da29 sta domača vojaka30. Svetin je poprejšnji31 popoldan dobro ogledal, kje je voda najbolj32 plitva in kje ne stoje straže. Na34 tisto mesto pelje35 generala:36 dve uri sta tja37 hodila. Tamkaj38 reče Svetin39 generalu: »40Tukaj ni nobenega španjolskega vojaka blizu41, voda tudi ni ravno globoka, zdaj morava preplavati. Odšla42 sva srečno eni smrtni43 nevarnosti, Bog daj, da44 bi le še srečno čez vodo prišla.« Četudi45 voda ni bila zelo46 globoka, vendar47 je bilo treba plavati precej na široko. Svetin je znal dobro plavati; samega48 ni nič skrbelo49, da bi ne preplaval. Tudi50 general je nekdaj51 znal, pa zdaj52, prileten53 in precej rejen je bil, si v vodi ni mogel veliko pomagati; zato54 sta bila oba56 v veliki skrbi57. Ni bilo časa veliko pomišljevati58, ampak oba sta se Bogu izročila in angelu varuhu priporočila59, se za roke prijela60 in bredla61. Dokler je bila voda plitva62, sta lahko bredla63; ko sta prišla pa64 na globokejšo65 vodo, sta morala67 plavati. General je plaval nekaj časa, zakaj v hudi sili68
123
[134−135]
[78−79]
[155−157]
človek grozno1 veliko stori, vender2 dolgo ni mogel, jel je pešati in omagvati3. Svetin mu poda roko,4 in pravi: Jest5 znam nekaj časa z eno roko plavati, deržite6 se me,7 in pomagajte si kolikor morete, de9 srečno čez prideva. Tako plavata vkupej11 nekaj časa. Svetin je začel pešati, general je ves omagal, nič več ni mogel naprej, že12 se je začel topiti in voda mu je že v gerlo šla13. Svetin ves spehan in trudin15, je vender16 generala zmeram17 še za roke18 vlekel, de19 ga ni pustil vtoniti20. General pa je popolnama21 opešal, vender22 si je vso moč vzel, de23 je še Svetinu te25 besede rekel26: Svetin!28 le pusti me, de vtonem30, vsaj ti reši svoje življenje, de oba konc ne vzameva. Rad umerjem rad vtonem, de31 me le Španjoli ne bodo streljali. Bog ti bo povernil32, kar si meni storil, plavaj33 srečno Svetin, in povej povej — — tukaj36 je generalu besedi zmankalo37, vtopil38 se je, roke je še iz vode molil z njimi grabil in pomoči iskal, pa ni ga41 bilo, de42 bi mu jo dal. Svetin plava naprej in se večkrat nazaj ozre na tisti kraj, kjer se je general vtopil43. Ni44 bil Svetin45 tri korake od njega, se general iz vode pokaže48 in kliče49: Svetin, ljubi moj Svetin, plavaj nazaj k meni, de51 počijeva. Bog je moje52 molitev pod vodo uslišal,53 glej stojim54 na skali, voda mi je do vrata. Svetin se oberne57 plava do generala,58 in se zraven vstopi60 na skalo, ktera je bila v61 sredi vode. Na tej skali sta stala in počivala več ko pol ure. Med tem62 je general Svetinu tako govoril: Takrat, ko si me spustil in sim64 se začel topiti, sim k65
človek zelo1 veliko stori, vendar2 dolgo ni mogel, jel je pešati in omagovati3. Svetin mu poda roko in pravi: »Jaz5 znam nekaj časa z eno roko plavati, držite6 se me in pomagajte si,8 kolikor morete, da9 srečno čez prideva.«10 Tako plavata vkupaj11 nekaj časa. Svetin je začel pešati, general je ves omagal, nič več ni mogel naprej. Že12 se je začel topiti in voda mu je že šla v grlo13. Svetin ves spehan in truden15, je vendar16 generala zmeraj17 še za roko18 vlekel in19 ga ni pustil utoniti20. General pa je že popolnoma21 opešal, vendar22 si je vso moč vzel, da23 je še rekel24 Svetinu tele25 besede: »27Svetin,28 le pusti me, da utonem30, da31 me le Španjoli ne bodo streljali. Bog ti bo povrnil32, kar si meni storil. Plavaj33 srečno,34 Svetin, in povej,35 povej …« Tukaj36 je generalu besedi zmanjkalo37, utopil38 se je, roke je še iz vode molil,39 z njimi grabil in pomoči iskal, pa ga40 ni bilo, da42 bi mu jo dal. Svetin plava naprej in se večkrat nazaj ozre na tisti kraj, kjer se je general utopil43. Svetin ni44 bil tri korake od njega, ko46 se general pokaže47 iz vode in zakliče49: »50Svetin, ljubi moj Svetin, plavaj nazaj k meni, da51 počijeva. Bog je uslišal mojo52 molitev pod vodo;53 glej,54 na skali stojim55, voda mi je do vrata.«56 Svetin se obrne,57 plava do generala in se ustopi59 zraven na skalo sredi vode. Na tej skali sta stala in počivala več ko pol ure. Medtem62 je general Svetinu tako govoril: »63Takrat, ko si me spustil in sem64 se začel topiti, sem iz dna svojega srca vzdihnil65
človek zelo1 veliko stori, vendar2 dolgo ni mogel, jel je pešati in omagovati3. Svetin mu poda roko in pravi: »Jaz5 znam nekaj časa z eno roko plavati, držite6 se me in pomagajte si kolikor morete, da9 srečno čez prideva.«10 Tako plavata vkupaj11 nekaj časa. Svetin je začel pešati, general je ves omagal, nič več ni mogel naprej, že12 se je začel topiti in voda mu je že šla v grlo13. Svetin ves spehan in truden15, je vendar16 generala zmeraj17 še za roko18 vlekel in19 ga ni pustil utoniti20. General pa je popolnoma21 opešal, vendar22 si je vso moč vzel, da23 je še rekel24 Svetinu tele25 besede: »27Svetin,28 le pusti me, da utonem, vsaj ti si reši svoje življenje29, da oba konec ne vzameva! Rad umrjem, rad utonem30, da31 me le Španjoli ne bodo streljali. Bog ti bo povrnil32, kar si meni storil. Plavaj33 srečno,34 Svetin, in povej,35 povej …« Tukaj36 je generalu besedi zmanjkalo37, utopil38 se je, roke je še iz vode molil,39 z njimi grabil in pomoči iskal, pa ga40 ni bilo, da42 bi mu jo dal. Svetin plava naprej in se večkrat nazaj ozre na tisti kraj, kjer se je general utopil43. Svetin ni44 bil tri korake od njega, ko46 se general pokaže47 iz vode in kliče49: »50Svetin, ljubi moj Svetin, plavaj nazaj k meni, da51 počijeva. Bog je uslišal mojo52 molitev pod vodo;53 glej,54 na skali stojim55, voda mi je do vrata.«56 Svetin se obrne,57 plava do generala in se ustopi59 zraven na skalo sredi vode. Na tej skali sta stala in počivala več ko pol ure. Medtem62 je general Svetinu tako govoril: »63Takrat, ko si me spustil in sem64 se začel topiti, sem iz dna svojega srca vzdihnil65
človek zelo1 veliko stori, vendar2 dolgo ni mogel, jel je pešati in omagovati3. Svetin mu poda roko in pravi: »Jaz5 znam nekaj časa z eno roko plavati, držite6 se me in pomagajte si,8 kolikor morete, da9 srečno čez prideva.«10 Tako plavata vkupaj11 nekaj časa. Svetin je začel pešati, general je ves omagal, nič več ni mogel naprej, že12 se je začel topiti in voda mu je že šla v grlo13. Svetin,14 ves spehan in truden15, je vendar16 generala zmeraj17 še za roko18 vlekel in19 ga ni pustil utoniti20. General pa je popolnoma21 opešal, vendar22 si je vso moč vzel, da23 je še rekel24 Svetinu tele25 besede: »27Svetin,28 le pusti me, da utonem, vsaj ti si reši svoje življenje29, da oba konec ne vzameva! Rad umrjem, rad utonem30, da31 me le Španjoli ne bodo streljali. Bog ti bo povrnil32, kar si meni storil. Plavaj33 srečno,34 Svetin, in povej,35 povej …« Tukaj36 je generalu besedi zmanjkalo37, utopil38 se je, roke je še iz vode molil,39 z njimi grabil in pomoči iskal, pa ga40 ni bilo, da42 bi mu jo dal. Svetin plava naprej in se večkrat nazaj ozre na tisti kraj, kjer se je general utopil43. Svetin ni44 bil tri korake od njega, ko46 se general pokaže47 iz vode in kliče49: »50Svetin, ljubi moj Svetin, plavaj nazaj k meni, da51 počijeva. Bog je uslišal mojo52 molitev pod vodo;53 glej,54 na skali stojim55, voda mi je do vrata.«56 Svetin se obrne,57 plava do generala in se ustopi59 zraven na skalo sredi vode. Na tej skali sta stala in počivala več ko pol ure. Medtem62 je general Svetinu tako govoril: »63Takrat, ko si me spustil in sem64 se začel topiti, sem iz dna svojega srca vzdihnil65
124
[135]
[79]
[157−158]
Bogu iz dna svojiga serca zdihnil,1 in rekel: O dobrotljivi Bog!3 usmili se me, usta sim4 vkup tišal5, de6 me ni voda zalila, z rokami sim7 pod vodo na vse kraje segal in pomoči iskal9, kakor vsakteri v smertnih britkostih, kar sim10 z roko v steno zadel, brihta11 še nisim zgubil takrat, hitro12 se začnem13 poprijemati, višej14, višej15, tako dolgo de sim16 se na skalo vstopil17 in spet dihati začel19, ko sim20 glavo zunej21 vode imel22. Svetin pravi: Glejte! kolike25 dobrote vam skazuje26 usmiljeni Bog. Ko sta na skali zadosti počivala, začneta naprej plavati. General plava nekaj časa, pa je zlo28 opešal. Svetin mu spet poda roko in le z eno plava, tako30 je Svetin precej deleč31 s težkim trudam32 vlekel generala za sabo po33 vodi. Ko se je general spet začel topiti, kar na enkrat zavpije34 poln veselja: Čast Bogu do dna sim37 z nogami, bredem lahko, tudi38 Svetin se vstopi39 in vkupej40 bredeta počasu41 do kraja. Ko do kraja perbredeta43, je že per kraji44 vode bil francoski soldat45 na straži in zavpije46: Kdo je? General reče: Tiho bodi, de50 ne slišijo Španjoli, jest sim51 vaš general,52 pojdi hitro klicat tovaršev53, de54 mi pridejo pomagat iz vode. Soldat55 je generala berž56 po besedi poznal57, teče58 klicat tovaršev59, kteri60 so prišli z dolgimi preklami61, de62 so generala in Svetina iz vode izlekli; velik63 in stermen64 breg je bil tam. Nikdar ni general tako serčno s takim gorečim ajfram65 molil,66 kakor takrat, ko je srečno iz vode prišel,67 in smerti odšel68. V pričo vsih soldatov69 je pokleknil.70 Svetin je
k Bogu1 in rekel: ,2O dobrotljivi Bog,3 usmili se me! Usta sem4 vkup tiščal5, da6 me ni voda zalila, z rokami sem7 pod vodo na vse kraje segal in iskal8 pomoči, kakor vsakteri v smrtnih bridkostih. Kar sem zadel10 z roko v steno, zavesti takrat11 še nisem izgubil; hitro sem12 se začel13 poprijemati, više14, više15, tako dolgo, da sem16 se na skalo ustopil17 in spet začel18 dihati, ko sem imel20 glavo zunaj21 vode.«23 Svetin pravi: »24Glejte, koliko25 dobrote vam izkazuje26 usmiljeni Bog.«27 Ko sta na skali zadosti počivala, začneta naprej plavati. General plava nekaj časa, pa je zelo28 opešal. Svetin mu spet poda roko in plava29 le z eno. Tako30 je Svetin precej daleč31 s težkim trudom32 vlekel generala za sabo v33 vodi. Ko se je general spet začel topiti, zavpije kar naenkrat34 poln veselja: »35Čast Bogu,36 do dna sem37 z nogami, bredem lahko Tudi38 Svetin se ustopi39 in vkupaj40 bredeta počasi41 do kraja. Ko pribredeta42 do kraja, je že pri kraju44 vode bil francoski vojak45 na straži in zavpil46: »47Kdo je?«48 General reče: »49Tiho bodi, da50 ne slišijo Španjoli, jaz sem51 vaš general;52 pojdi hitro klicat tovarišev53, da54 mi pridejo pomagat iz vode.« Vojak55 je generala brž56 po besedi spoznal57, tekel58 klicat tovarišev59, kateri60 so prišli z dolgimi drogovi61, da62 so generala in Svetina iz vode izvlekli. Velik63 in strm64 breg je bil tam. Nikdar ni general tako srčno in s tako gorečnostjo65 molil kakor takrat, ko je srečno iz vode prišel in ušel smrti68. Vpričo vseh vojakov69 je pokleknil.70 Svetin je
k Bogu1 in rekel: ,2O dobrotljivi Bog,3 usmili se me!‘ Usta sem4 vkup tiščal5, da6 me ni voda zalila, z rokami sem7 pod vodo na vse kraje segal in iskal8 pomoči, kakor vsakteri v smrtnih bridkostih. Kar sem zadel10 z roko v steno, zavesti takrat11 še nisem izgubil; hitro12 se začnem13 poprijemati, više14, više15, tako dolgo, da sem16 se na skalo ustopil17 in spet začel18 dihati, ko sem imel20 glavo zunaj21 vode.«23 Svetin pravi: »24Glejte, koliko25 dobrote vam izkazuje26 usmiljeni Bog.«27 Ko sta na skali zadosti počivala, začneta naprej plavati. General plava nekaj časa, pa je zelo28 opešal. Svetin mu spet poda roko in plava29 le z eno. Tako30 je Svetin precej daleč31 s težkim trudom32 vlekel generala za sabo v33 vodi. Ko se je general spet začel topiti, zavpije kar naenkrat34 poln veselja: »35Čast Bogu,36 do dna sem37 z nogami, bredem lahko.« Tudi38 Svetin se ustopi39 in vkupaj40 bredeta počasi41 do kraja. Ko pribredeta42 do kraja, je že pri kraju44 vode bil francoski vojak45 na straži in zavpil46: »47Kdo je?«48 General reče: »49Tiho bodi, da50 ne slišijo Španjoli, jaz sem51 vaš general;52 pojdi hitro klicat tovarišev53, da54 mi pridejo pomagat iz vode.« Vojak55 je generala brž56 po besedi spoznal57, tekel58 klicat tovarišev59, ki60 so prišli z dolgimi drogovi61, da62 so generala in Svetina iz vode izvlekli. Velik63 in strm64 breg je bil tam. Nikdar ni general tako srčno in s tako gorečnostjo65 molil kakor takrat, ko je srečno iz vode prišel in ušel smrti68. Vpričo vseh vojakov69 je pokleknil,70 Svetin je
k Bogu1 in rekel: ,2O dobrotljivi Bog,3 usmili se me!‘ Usta sem4 vkup tiščal5, da6 me ni voda zalila, z rokami sem7 pod vodo na vse kraje segal in iskal8 pomoči, kakor vsakteri v smrtnih bridkostih. Kar sem zadel10 z roko v steno, zavesti takrat11 še nisem izgubil; hitro12 se začnem13 poprijemati, više14, više15, tako dolgo, da sem16 se na skalo ustopil17 in spet začel18 dihati, ko sem imel20 glavo zunaj21 vode.«23 Svetin pravi: »24Glejte, koliko25 dobrote vam izkazuje26 usmiljeni Bog.«27 Ko sta na skali zadosti počivala, začneta naprej plavati. General plava nekaj časa, pa je zelo28 opešal. Svetin mu spet poda roko in plava29 le z eno. Tako30 je Svetin precej daleč31 s težkim trudom32 vlekel generala za sabo po33 vodi. Ko se je general spet začel topiti, zavpije kar naenkrat34 poln veselja: »35Čast Bogu,36 do dna sem37 z nogami, bredem lahko.« Tudi38 Svetin se ustopi39 in vkupaj40 bredeta počasi41 do kraja. Ko pribredeta42 do kraja, je že pri kraju44 vode bil francoski vojak45 na straži in zavpil46: »47Kdo je?«48 General reče: »49Tiho bodi, da50 ne slišijo Španjoli, jaz sem51 vaš general;52 pojdi hitro klicat tovarišev53, da54 mi pridejo pomagat iz vode.« Vojak55 je generala brž56 po besedi spoznal57, tekel58 klicat tovarišev59, ki60 so prišli z dolgimi drogovi61, da62 so generala in Svetina iz vode izvlekli. Velik63 in strm64 breg je bil tam. Nikdar ni general tako srčno in s tako gorečnostjo65 molil kakor takrat, ko je srečno iz vode prišel in ušel smrti68. Vpričo vseh vojakov69 je pokleknil in70 Svetin je
125
[136]
[79−80]
[158−159]
mogel1 zraven njega poklekniti, in2 je tako3 molil: O dobrotlivi usmiljeni4 Bog!5 kdaj bom povernil6 dobrote, ktere7 si mi storil.8 Spoznam, de tolikiga9 usmiljenja nisim10 vreden,11 od vsih zapušen sim smertne britkosti že12 okusil,13 in ti o Bog si me rešil iz rok mojih sovražnikov, tebe16 o Bog!17 bom vselej častil, dokler bom živ. General je bil18 potem s Svetinam19 vred peljan20 v bližno21 mesto, kjer je precej pisal do cesarja Napoleona,22 in mu povedal, kako je srečno rešen nazaj k svojim23 prišel v velikih nevarnostih24, in prosil Svetina obdarovati25 za toliko skerb26 in serčnost27. Kmalo28 je prišlo pisanje29 od cesarja s poveljem, de general31 naj gre na svoj dom se počit in ozdravit33 od takiga34 strahu in terpljenja35. Za Svetina je poslal cesar zlat križic36, kteriga37 naj z višnjevim in rudečim trakam pervezaniga39 na levi strani pers perpetiga nosi,40 in za plačilo zraven tega 50 frankov41 vsak mesic dobiva42. General je med tem tako zlo zbolel43 od strahu in od terpeža44, de45 so ga mogli46 hitro domu47 odpeljati, svojiga zvestiga48 Svetina je pustil per49 svojih konjih in per drugim50 blagu,51 in mu je52 rekel: Kmalo53 boš za manoj54 prišel, skerbi55 za moje blago, de56 se ga57 nič ne pogubi; kader58 prideš, ti bom dobrote ktere59 si mi storil obilno povernil; dal61 ti bom, kar koli62 si boš zmislil63, storil ti bom kar koli64 boš poželel, nikoli65 ne bom pozabil, de66 si me ti otel pred smertjo67, ti68 si bil moj varh70.
moral1 zraven njega poklekniti. General2 je takole3 molil: »O dobrotljivi4 Bog,5 kdaj bom povrnil6 dobrote, katere7 si mi storil?8 Spoznam, da tolikega9 usmiljenja nisem10 vreden;11 od vseh zapuščen sem že smrtne bridkosti12 okusil in ti,14 o Bog,15 si me rešil iz rok mojih sovražnikov. Tebe,16 o Bog,17 bom vselej častil, dokler bom živ.« Generala so18 potem s Svetinom19 vred peljali20 v bližnje21 mesto, kjer je precej pisal do cesarja Napoleona in mu povedal, kako je srečno rešen v velikih nevarnostih23 prišel nazaj k svojim24, in prosil, naj Svetina25 za toliko skrb26 in srčnost obdaruje27. Kmalu28 je prišlo od cesarja pisanje30 s poveljem, da31 naj gre general32 na svoj dom, da se33 od takega34 strahu in trpljenja počije in ozdravi35. Za Svetina je poslal cesar zlat križec36, katerega37 naj nosi38 z višnjevim in rdečim trakom prevezanega39 na levi strani prsi;40 in za plačilo naj dobiva zraven tega41 vsak mesec petdeset frankov42. General je medtem43 od strahu in trpeža tako zelo zbolel44, da45 so ga morali46 hitro domov47 odpeljati. Svojega zvestega48 Svetina je pustil pri49 svojih konjih in pri drugem50 blagu in mu rekel: »Kmalu53 boš za menoj54 prišel, skrbi55 za moje blago, da56 se nič ne pogubi. Ko58 prideš, ti bom dobrote, katere59 si mi storil,60 obilno povrnil. Dal61 ti bom, karkoli62 si boš izmislil63, storil ti bom, karkoli64 boš poželel. Nikoli65 ne bom pozabil, da66 si me ti otel pred smrtjo67, da68 si ti69 bil moj varuh70.
moral1 zraven njega poklekniti. General2 je takole3 molil: »O dobrotljivi usmiljeni4 Bog,5 kdaj bom povrnil6 dobrote, katere7 si mi storil?8 Spoznam, da tolikega9 usmiljenja nisem10 vreden;11 od vseh zapuščen sem že smrtne bridkosti12 okusil in ti,14 o Bog,15 si me rešil iz rok mojih sovražnikov. Tebe,16 o Bog,17 bom vselej častil, dokler bom živ.« Generala so18 potem s Svetinom19 vred peljali20 v bližnje21 mesto, kjer je precej pisal do cesarja Napoleona in mu povedal, kako je srečno rešen v velikih nevarnostih23 prišel nazaj k svojim24, in prosil, naj Svetina25 za toliko skrb26 in srčnost obdaruje27. Kmalu28 je prišlo od cesarja pisanje30 s poveljem, da31 naj gre general32 na svoj dom, da se33 od takega34 strahu in trpljenja počije in ozdravi35. Za Svetina je poslal cesar zlat križec36, katerega37 naj nosi38 z višnjevim in rdečim trakom privezanega39 na levi strani prsi;40 in za plačilo naj dobiva zraven tega41 vsak mesec 50 frankov42. General je medtem43 od strahu in trpeža tako zelo zbolel44, da45 so ga morali46 hitro domov47 odpeljati. Svojega zvestega48 Svetina je pustil pri49 svojih konjih in pri drugem50 blagu in mu rekel: »Kmalu53 boš za menoj54 prišel, skrbi55 za moje blago, da56 se nič ne pogubi. Ko58 prideš, ti bom dobrote, katere59 si mi storil,60 obilno povrnil. Dal61 ti bom, karkoli62 si boš izmislil63, storil ti bom, karkoli64 boš poželel, nikoli65 ne bom pozabil, da66 si me ti otel pred smrtjo67, ti68 si bil moj varuh70.«71
moral1 zraven njega poklekniti. General2 je takole3 molil: »O dobrotljivi, usmiljeni4 Bog,5 kdaj bom povrnil6 dobrote, katere7 si mi storil?8 Spoznam, da tolikega9 usmiljenja nisem10 vreden;11 od vseh zapuščen sem že smrtne bridkosti12 okusil in ti,14 o Bog,15 si me rešil iz rok mojih sovražnikov. Tebe,16 o Bog,17 bom vselej častil, dokler bom živ.« Generala so18 potem s Svetinom19 vred peljali20 v bližnje21 mesto, kjer je precej pisal do cesarja Napoleona in mu povedal, kako je srečno rešen v velikih nevarnostih23 prišel nazaj k svojim24, in prosil, naj Svetina25 za toliko skrb26 in srčnost obdaruje27. Kmalu28 je prišlo od cesarja pisanje30 s poveljem, da31 naj gre general32 na svoj dom, da se33 od takega34 strahu in trpljenja počije in ozdravi35. Za Svetina je poslal cesar zlat križec36, katerega37 naj nosi38 z višnjevim in rdečim trakom privezanega39 na levi strani prsi;40 in za plačilo naj dobiva zraven tega41 vsak mesec 50 frankov42. General je medtem43 od strahu in trpeža tako zelo zbolel44, da45 so ga morali46 hitro domov47 odpeljati. Svojega zvestega48 Svetina je pustil pri49 svojih konjih in pri drugem50 blagu in mu rekel: »Kmalu53 boš za menoj54 prišel, skrbi55 za moje blago, da56 se nič ne pogubi. Ko58 prideš, ti bom dobrote, katere59 si mi storil,60 obilno povrnil. Dal61 ti bom, karkoli62 si boš izmislil63, storil ti bom, karkoli64 boš poželel, nikoli65 ne bom pozabil, da66 si me ti otel pred smrtjo67, da68 si bil moj varuh70.«71
126
[136−137]
[80−81]
[160−161]
III. France Svetin1 na morji vjet2 in v Afriko odpeljan.3
III Franceta Svetina1 na morju ujamejo2 in v Afriko odpeljejo3
III Franceta Svetina1 na morju ujamejo2 in v Afriko odpeljejo3
III Franceta Svetina1 na morju ujamejo2 in v Afriko odpeljejo3
Nezapopadlivo1 je bilo veselje, kteriga2 je zdaj Svetin občutil. Nar bolj3 ga je veselilo in mu v sercu poseben trošt4 dajalo, de5 je človeka in pa še svojiga6 oblastnika otel,7 in ga pred smertjo obvarval8. Veselilo ga je, de9 ga je cesar tako povikšal10 in ga za konjika častniga12 reda postavil13. Še bolj pa ga je veselilo, de14 je imel upanje kmalo15 priti v svojo domačo deželo,16 in de17 je bil zdaj z vsim preskerbljen18, de19 mu ne bo treba pomanjkanja terpeti,20 in se po svetu okoli klatiti. Oh, kako sim22 srečen je rekel sam per24 sebi, de25 mi je Bog toliko dobriga26 storil,27 in me v tolikih28 hudih nevarnostih obvarval!29 Zdaj se troštam30 še kdej viditi31 ljubo domačo deželo. Šel bom iskat svoje žene in dveh fantičev, če še kteriga per življenji32 najdem. Veliko jim bom vedel povedati,33 in marskak34 lep nauk jim35 dati. O Bog mi36 daj še tega doživeti.38 Časna, posvetna sreča je pač golufna39; velikokrat človek misli, de40 jo že v rokah ima, pa mu uide,41 in namest42 nje ostane britkost43 in žalost. Tako je bilo tudi44 s Svetinam zdaj,45 mislil je kmalo priti domu46 in v miru vživati47, kar je zaslužil, pa revež ne ve48 kaj ga čaka. Po suhim49 ni bilo varno generaloviga blaga pošiljati50 za njim, ker so Španjoli per51 cestah skriti vedno prežali Francozam pobrati52 in ško-
Nezapopadljivo1 je bilo veselje, katerega2 je zdaj Svetin občutil. Najbolj3 ga je veselilo in mu v srcu posebno tolažbo4 dajalo, da5 je človeka in pa še svojega6 oblastnika otel in ga pred smrtjo obvaroval8. Veselilo ga je, da9 ga je cesar tako povišal10 in ga postavil11 za konjika častnega12 reda. Še bolj pa ga je veselilo, da14 je imel upanje kmalu15 priti v svojo domačo deželo in da17 je bil zdaj v vsem preskrbljen18, da19 mu ne bo treba pomanjkanja trpeti20 in se po svetu okoli klatiti. »21Oh, kako sem22 srečen23 je rekel sam pri24 sebi, »da25 mi je Bog toliko dobrega26 storil in me v toliko28 hudih nevarnostih obvaroval.29 Zdaj se tolažim, da bom30 še kdaj videl31 ljubo domačo deželo. Šel bom iskat svoje žene in dveh fantičev, če še katerega pri življenju32 najdem. Veliko jim bom vedel povedati in jim marsikak34 lep nauk dati. O Bog,36 daj mi37 še tega doživeti!«38 Časna, posvetna sreča je pač goljufna39; velikokrat človek misli, da40 jo že v rokah ima, pa mu uide in namesto42 nje ostane bridkost43 in žalost. Tako je bilo zdaj tudi44 s Svetinom;45 mislil je, da bo kmalu domov prišel46 in v miru užival47, kar je zaslužil, pa ni vedel,48 kaj ga čaka. Po suhem49 ni bilo varno pošiljati generalovega blaga50 za njim, ker so Španjoli pri51 cestah skriti vedno prežali, da so Francozom blago pobrali52 in ško-
Nezapopadljivo1 je bilo veselje, katerega2 je zdaj Svetin občutil. Najbolj3 ga je veselilo in mu v srcu posebno tolažbo4 dajalo, da5 je človeka in pa še svojega6 oblastnika otel in ga pred smrtjo obvaroval8. Veselilo ga je, da9 ga je cesar tako povišal10 in ga postavil11 za konjika častnega12 reda. Še bolj pa ga je veselilo, da14 je imel upanje kmalu15 priti v svojo domačo deželo in da17 je bil zdaj z vsem preskrbljen18, da19 mu ne bo treba pomanjkanja trpeti20 in se po svetu okoli klatiti. »21Oh, kako sem22 srečen23 je rekel sam pri24 sebi, »da25 mi je Bog toliko dobrega26 storil in me v tolikih28 hudih nevarnostih obvaroval!29 Zdaj se tolažim, da bom30 še kdaj videl31 ljubo domačo deželo. Šel bom iskat svoje žene in dveh fantičev, če še katerega pri življenju32 najdem. Veliko jim bom vedel povedati in jim marsikak34 lep nauk dati. O Bog,36 daj mi37 še tega doživeti38 Časna, posvetna sreča je pač goljufna39; velikokrat človek misli, da40 jo že v rokah ima, pa mu uide in namesto42 nje ostane bridkost43 in žalost. Tako je bilo zdaj tudi44 s Svetinom;45 mislil je, da bo kmalu domov prišel46 in v miru užival47, kar je zaslužil, pa ni revež vedel,48 kaj ga čaka. Po suhem49 ni bilo varno pošiljati generalovega blaga50 za njim, ker so Španjoli pri51 cestah skriti vedno prežali, da so Francozom blago pobrali52 in ško-
Nezapopadljivo1 je bilo veselje, katerega2 je zdaj Svetin občutil. Najbolj3 ga je veselilo in mu v srcu posebno tolažbo4 dajalo, da5 je človeka in pa še svojega6 oblastnika otel in ga pred smrtjo obvaroval8. Veselilo ga je, da9 ga je cesar tako povišal10 in ga postavil11 za konjika častnega12 reda. Še bolj pa ga je veselilo, da14 je imel upanje kmalu15 priti v svojo domačo deželo in da17 je bil zdaj z vsem preskrbljen18, da19 mu ne bo treba pomanjkanja trpeti20 in se po svetu okoli klatiti. »21Oh, kako sem22 srečen23 je rekel sam pri24 sebi, »da25 mi je Bog toliko dobrega26 storil in me v tolikih28 hudih nevarnostih obvaroval!29 Zdaj se tolažim, da bom30 še kdaj videl31 ljubo domačo deželo. Šel bom iskat svoje žene in dveh fantičev, če še katerega pri življenju32 najdem. Veliko jim bom vedel povedati in jim marsikak34 lep nauk dati. O Bog,36 daj mi37 še tega doživeti38 Časna, posvetna sreča je pač goljufna39; velikokrat človek misli, da40 jo že v rokah ima, pa mu uide in namesto42 nje ostane bridkost43 in žalost. Tako je bilo zdaj44 s Svetinom;45 mislil je, da bo kmalu domov prišel46 in v miru užival47, kar je zaslužil, pa ni revež vedel,48 kaj ga čaka. Po suhem49 ni bilo varno pošiljati generalovega blaga50 za njim, ker so Španjoli pri51 cestah skriti vedno prežali, da so Francozom blago pobrali52 in ško-
1271
[137−138]1
[81]1
[161−162]1
de storiti1, kar koli2 so mogli; torej3 je mogel4 Svetin nekaj časa čakati, de5 se je več reči nabralo, ktere6 je bilo treba na Francosko poslati. Vse te reči so speljali k morju, jih v barko znosili8 in tako po morji jih9 na Francosko poslali10. Šel11 je v12 barko Svetin13 z blagam svojiga14 generala, pa ves žalosten in pobit je bil16, kakor de17 bi se mu bilo18 zdelo, de19 vožnja po morji20 ne bo srečna. V21 barki je bilo tudi več soldatov22, nekaj ranjenih, nekaj zdravih, nekaj bolehnih; vmes so bili tudi drugi popotni. Pervi23 dan je bila vožnja po morji24 srečna,25 vsi so bili veseli, ker so se troštali skorej26 na svoj dom priti27 in zapustiti28 španjolsko deželo, ktero29 so grozno30 sovražili. Svetin je bil vender le31 žalosten, ni se mu ljubilo ne piti ne jesti, vprašali32 so ga tovarši33, zakaj je tako tih in pobit. Odgovoril jim je: Morje je golufno35, Bog ve kaj se zna37 še z nami zgoditi, preden na suho pridemo39. Drugi so ga troštali42 in mu djali43: Lej44 morje je pokojno, deleč45 že nimamo do doma, jutrišni46 dan osorej bomo že v kraji47. Svetin vender le49 ves zamišljen se ni za nobeno stvar pečal51, kakor na tihama52 je molil, in rekel53: O Bog!55 moje serce56 je nepokojno; vselej sim57 slišal, de58 vožnja po morji je59 nevarna,60 obvaruj me še zdaj, ker sim61 že toliko dobrot od tebe62 prejel. Drugi dan zjutrej64 ob sedmih, Svetin je ravno molil, so začeli brodniki, kteri65 so verh barke bili66, žalostno kričati: Tolovaji! Tolovaji68! zgubljeni69 smo, blizo70 so že. Na to kričanje perteče72 poglavar barke, gleda in gleda, pa ves bled73
do delali1, kolikor2 so mogli. Zato3 je moral4 Svetin nekaj časa čakati, da5 se je več reči nabralo, katere6 je bilo treba na Francosko poslati. Vse te reči so speljali k morju, jih znosili7 v barke8 in tako po morju poslali9 na Francosko. Svetin11 je šel na12 barko z blagom svojega14 generala, pa je bil15 ves žalosten in pobit, kakor da17 bi se mu zdelo, da19 vožnja po morju20 ne bo srečna. Na21 barki je bilo tudi več vojakov22, nekaj ranjenih, nekaj zdravih, nekaj bolehnih; vmes so bili tudi drugi popotni. Prvi23 dan je bila vožnja po morju24 srečna;25 vsi so bili veseli, ker so se tolažili, da bodo skoraj prišli26 na svoj dom in zapustili28 španjolsko deželo, katero29 so silno30 sovražili. Svetin je bil vendarle31 žalosten, ni se mu ljubilo ne piti ne jesti. Tovariši32 so ga vprašali33, zakaj je tako tih in pobit. Odgovoril jim je: »34Morje je goljufno35, Bog ve,36 kaj se utegne37 še z nami zgoditi, preden pridemo38 na suho.«40 Drugi dan41 so ga tolažili42 in dejali43: »Glej,44 morje je pokojno, daleč45 že nimamo do doma, jutrišnji46 dan osorej bomo že pri kraju47.«48 Svetin pa je bil vendarle49 ves zamišljen in50 se ni za nobeno stvar brigal51, kakor natihoma52 je molil: »54O Bog,55 moje srce56 je nepokojno. Vselej sem57 slišal, da je58 vožnja po morju59 nevarna;60 obvaruj me še zdaj, ker sem61 že toliko dobrot od Tebe62 prejel.«63 Drugi dan zjutraj64 ob sedmih, Svetin je ravno molil, so začeli brodniki, ki65 so bili vrh barke66, žalostno kričati: »67Tolovaji, tolovaji68! Izgubljeni69 smo, blizu70 so že.«71 Na to kričanje priteče72 poglavar barke, gleda in gleda, pa ves bledi73
do delali1, kolikor2 so mogli. Torej3 je moral4 Svetin nekaj časa čakati, da5 se je več reči nabralo, katere6 je bilo treba na Francosko poslati. Vse te reči so speljali k morju, jih nosili7 v barke8 in tako po morju poslali9 na Francosko. Svetin11 je šel na12 barko z blagom svojega14 generala, pa je bil15 ves žalosten in pobit, kakor da17 bi se mu bilo18 zdelo, da19 vožnja po morju20 ne bo srečna. Na21 barki je bilo tudi več vojakov22, nekaj ranjenih, nekaj zdravih, nekaj bolehnih; vmes so bili tudi drugi popotni. Prvi23 dan je bila vožnja po morju24 srečna;25 vsi so bili veseli, ker so se tolažili, da bodo skoraj prišli26 na svoj dom in zapustili28 španjolsko deželo, katero29 so grozno30 sovražili. Svetin je bil vendarle31 žalosten, ni se mu ljubilo ne piti ne jesti. Tovariši32 so ga vprašali33, zakaj je tako tih in pobit. Odgovoril jim je: »34Morje je goljufno35, Bog ve,36 kaj se utegne37 še z nami zgoditi, preden pridemo38 na suho.«40 Drugi so ga tolažili42 in dejali43: »Glej,44 morje je pokojno, daleč45 že nimamo do doma, jutrišnji46 dan osorej bomo že pri kraju47.«48 Svetin pa je bil vendarle49 ves zamišljen in50 se ni za nobeno stvar brigal51, kakor natihoma52 je molil: »54O Bog,55 moje srce56 je nepokojno. Vselej sem57 slišal, da je58 vožnja po morju59 nevarna;60 obvaruj me še zdaj, ker sem61 že toliko dobrot od Tebe62 prejel.«63 Drugi dan zjutraj64 ob sedmih, Svetin je ravno molil, so začeli brodniki, ki65 so bili vrh barke66, žalostno kričati: »67Tolovaji, tolovaji68! Izgubljeni69 smo, blizu70 so že.«71 Na to kričanje priteče72 poglavar barke, gleda in gleda, pa ves bled73
do delali1, kolikor2 so mogli. Torej3 je moral4 Svetin nekaj časa čakati, da5 se je več reči nabralo, katere6 je bilo treba na Francosko poslati. Vse te reči so speljali k morju, jih znosili7 v barko8 in tako po morju poslali9 na Francosko. Svetin11 je šel na12 barko z blagom svojega14 generala, pa je bil15 ves žalosten in pobit, kakor da17 bi se mu bilo18 zdelo, da19 vožnja po morju20 ne bo srečna. Na21 barki je bilo tudi več vojakov22, nekaj ranjenih, nekaj zdravih, nekaj bolehnih; vmes so bili tudi drugi popotni. Prvi23 dan je bila vožnja po morju24 srečna;25 vsi so bili veseli, ker so se tolažili, da bodo skoraj prišli26 na svoj dom in zapustili28 španjolsko deželo, katero29 so grozno30 sovražili. Svetin je bil vendarle31 žalosten, ni se mu ljubilo ne piti ne jesti. Tovariši32 so ga vprašali33, zakaj je tako tih in pobit. Odgovoril jim je: »34Morje je goljufno35, Bog ve,36 kaj se utegne37 še z nami zgoditi, preden pridemo38 na suho.«40 Drugi so ga tolažili42 in dejali43: »Glej,44 morje je pokojno, daleč45 že nimamo do doma, jutrišnji46 dan osorej bomo že pri kraju47.«48 Svetin pa je bil vendarle49 ves zamišljen in50 se ni za nobeno stvar brigal51, kakor natihoma52 je molil: »54O Bog,55 moje srce56 je nepokojno. Vselej sem57 slišal, da je58 vožnja po morju59 nevarna;60 obvaruj me še zdaj, ker sem61 že toliko dobrot od tebe62 prejel.«63 Drugi dan zjutraj64 ob sedmih, Svetin je ravno molil, so začeli brodniki, ki65 so bili vrh barke66, žalostno kričati: »67Tolovaji, tolovaji68! Izgubljeni69 smo, blizu70 so že.«71 Na to kričanje priteče72 poglavar barke, gleda in gleda, pa ves bled73
128
[138−139]
[81−82]
[162−163]
in plašan perhaja,1 spoznal je, de2 so res morski tolovaji. To so taki tolovaji, kteri3 imajo velike z groznim orožjem obložene barke. Po morji5 se vozijo in išejo bark6, ktere7 po kupčijah gredo,8 ali pa kako drugo blago peljajo; kader ktero9 najdejo ali doidejo, vse pobero blago in ljudi. Blago med sabo razdele11, ljudi v služnost prodajo12. Ravno to se je zgodilo z barko, ki je Svetin13 bil v nji14. Došli15 so jo tolovaji16, jo ustavijo,17 in ker se jim ni nobeden zoperstavil19, so vse blago pobrali, v svojo barko ga21 prenesli, ljudi povezali in jih na dno barke zaperli22. Bilo je ljudi s Svetinam23 vred 12024. Peljali so jih do mesta, ki se mu pravi Algir, v Afriki26. Tam so jih iz27 barke zvezane peljali,28 in jih naravnost na prodaj gnali29. Prodali so jih vse, tega dražji30, uniga ceneji31, kakoršne32 starosti in moči je bil človek; bolnike pa so vse v morje pometali. Svetina je kupil neki k videzu mogočen gospodar, in ga odpelja33. Grozno34 hudo se godi služnim35 v tistih krajih, ker neusmiljeni tirani ne delajo po človeško, ampak po živinsko. Zvečer jih zapro36 živini enako v kako poslopje, kjer morajo na golih tleh ležati38 v mrazu. Komej40 si zarija41 napoči, že pride perganjač42, kteri43 jih z vpitjem, s kletvo44 in s tepenjem45 k težkimu46 delu perganja47, ktero48 morajo do terdne50 noči opravljati51, brez de52 bi se kaj oddihnili53. Tako žalosten je stan služnih54, de55 se mu morajo smiliti, kdorkoli jih vidi. Zavoljo nar manjši56 reči, če je prav ne opravijo, so grozno57 tepeni. Po pet sto palc58 dobijo nekteri59 po
od straha;1 spoznal je, da2 so res morski tolovaji. To so taki tolovaji, kateri3 imajo velike,4 z groznim orožjem obložene barke. Po morju5 se vozijo in iščejo bark6, katere7 po kupčijah gredo,8 ali pa kako drugo blago vozijo. Kadar katero9 najdejo ali doidejo, vse pobero,10 blago in ljudi. Blago razdele med seboj11, ljudi prodajo v sužnost12. Ravno to se je zgodilo z barko, ki je bil Svetin na njej14. Tolovaji15 so jo došli16, jo ustavili17 in,18 ker se jim ni nihče v bran stavil19, so vse blago pobrali, ga20 v svojo barko prenesli, ljudi povezali in jih na dno barke zaprli22. Bilo je ljudi s Svetinom23 vred sto in dvajset24. Peljali so jih v Afriko25 do mesta, ki se mu pravi Alžir26. Tam so jih peljali z27 barke zvezane28 in jih gnali naravnost naprodaj29. Prodali so jih vse, tega draže30, onega ceneje31, kakršne32 starosti in moči je bil človek; bolnike pa so vse v morje pometali. Svetina je kupil neki k videzu mogočen gospodar in ga odpeljal33. Strašno34 hudo se godi sužnim35 v tistih krajih, ker neusmiljeni tirani ne delajo po človeško, ampak po živinsko. Zvečer jih živini enako zapro37 v kako poslopje, kjer morajo na golih tleh v mrazu ležati39. Komaj40 si zarja41 napoči, že pride priganjač42, kateri43 jih z vpitjem, s kletvijo44 in tepežem priganja45 k težkemu46 delu, ki ga48 morajo opravljati49 do trde50 noči, ne da52 bi se kaj oddahnili53. Tako žalosten je stan sužnih54, da55 se mu morajo smiliti, kdorkoli jih vidi. Zavoljo najmanjše56 reči, če je prav ne opravijo, so strašno57 tepeni. Po pet sto palic58 dobijo nekateri59 po
in plašen postaja;1 spoznal je, da2 so res morski tolovaji. To so taki tolovaji, kateri3 imajo velike,4 z groznim orožjem obložene barke. Po morju5 se vozijo in iščejo bark6, katere7 po kupčijah gredo,8 ali pa kako drugo blago peljejo. Kadar katero9 najdejo ali doidejo, vse pobero,10 blago in ljudi. Blago razdele med seboj11, ljudi prodajo v sužnost12. Ravno to se je zgodilo z barko, ki je bil Svetin na njej14. Tolovaji15 so jo došli16, jo ustavili17 in,18 ker se jim ni nihče zoperstavil19, so vse blago pobrali, ga20 v svojo barko prenesli, ljudi povezali in jih na dno barke zaprli22. Bilo je ljudi s Svetinom23 vred 12024. Peljali so jih v Afriko25 do mesta, ki se mu pravi Alžir26. Tam so jih peljali zvezane z27 barke in jih gnali naravnost naprodaj29. Prodali so jih vse, tega draže30, onega ceneje31, kakršne32 starosti in moči je bil človek; bolnike pa so vse v morje pometali. Svetina je kupil neki k videzu mogočen gospodar in ga odpeljal33. Grozno34 hudo se godi sužnim35 v tistih krajih, ker neusmiljeni tirani ne delajo po človeško, ampak po živinsko. Zvečer jih živini enako zapro37 v kako poslopje, kjer morajo na golih tleh v mrazu ležati39. Komaj40 si zarja41 napoči, že pride priganjač42, kateri43 jih z vpitjem, s kletvijo44 in tepenjem priganja45 k težkemu46 delu, ki ga48 morajo opravljati49 do trde50 noči, ne da52 bi se kaj oddihnili53. Tako žalosten je stan sužnih54, da55 se mu morajo smiliti, kdorkoli jih vidi. Zavoljo najmanjše56 reči, če je prav ne opravijo, so grozno57 tepeni. Po pet sto palic58 dobijo nekateri59 po
in plašen postaja;1 spoznal je, da2 so res morski tolovaji. To so taki tolovaji, kateri3 imajo velike,4 z groznim orožjem obložene barke. Po morju5 se vozijo in iščejo barke6, katere7 po kupčijah gredo ali pa kako drugo blago peljejo. Kadar katero9 najdejo ali doidejo, vse pobero,10 blago in ljudi. Blago razdele med seboj11, ljudi prodajo v sužnost12. Ravno to se je zgodilo z barko, ki je bil Svetin na njej14. Tolovaji15 so jo došli16, jo ustavili17 in,18 ker se jim ni nihče zoperstavil19, so vse blago pobrali, ga20 v svojo barko prenesli, ljudi povezali in jih na dno barke zaprli22. Bilo je ljudi s Svetinom23 vred 12024. Peljali so jih v Afriko25 do mesta, ki se mu pravi Alžir26. Tam so jih peljali zvezane z27 barke in jih gnali naravnost na prodaj29. Prodali so jih vse, tega draže30, onega ceneje31, kakršne32 starosti in moči je bil človek; bolnike pa so vse v morje pometali. Svetina je kupil neki k videzu mogočen gospodar. Grozno34 hudo se godi sužnjem35 v tistih krajih, ker neusmiljeni tirani ne delajo po človeško, ampak po živinsko. Zvečer jih živini enako zapro37 v kako poslopje, kjer morajo na golih tleh v mrazu ležati39. Komaj40 si zarja41 napoči, že pride priganjač42, kateri43 jih z vpitjem, s kletvijo44 in tepenjem priganja45 k težkemu46 delu, ki ga48 morajo opravljati49 do trde50 noči, ne da52 bi se kaj oddihnili53. Tako žalosten je stan sužnjev54, da55 se mu morajo smiliti, kdorkoli jih vidi. Zavoljo najmanjše56 reči, če je prav ne opravijo, so grozno57 tepeni. Po petsto palic58 dobijo nekateri59 po
129
[139−140]
[82−83]
[163−164]
podplatih, de1 imajo vse razbeljene noge,2 in vender3 jih gonijo neusmiljeni perganjači4, de5 morajo kamnje6 ali vodo ali druge reči težko nositi7. Neusmiljeno delajo z revnimi služnimi8, tako de9 vsak umreti10 želi,11 in komej smerti12 čaka. Jesti dobe zjutraj malo,14 in spet zvečer malo černiga15 kruha, pustiga16 in grenkiga17. Brez vsiga trošta18, brez pomoči so v oblasti neusmiljenih turkov19, kteri20 jih gerdo21 zaničujejo in pretepajo. Tudi duhovniga trošta22 nimajo ti reveži, ker nimajo ne mašnika ne božje službe. Pred nekaj časi jih23 še zakopavali niso mertvih služnih kristjanov24, ampak mertve so vergli psam25, de26 so jih raztergali27. Rešiti se iz take hude služnosti28 je težko, ker veliko dnarjev hočejo za vsaciga služniga29, če ga kdo odkupiti hoče31. Vse to je mogel32 Svetin malo manj ko dve leti terpeti33. Več njegovih tovaršev34 je že od žalosti in od terpljenja pomerlo35. Svetin je vedno Boga prosil, de36 bi mu dal zdravje in moč vse voljno preterpeti38. Svetin je bil tudi v služnosti pridin39 in zvest, zato je tudi toliko bolji40 imel, de41 ga je gospodar bolj obrajtal42, mu bolj zaupal, de43 mu ni bilo treba vedno vklenjenimu44 biti. Hiša Svetinoviga45 gospodarja ni bila deleč46 od morja, kamor se je Svetin večkrat oziral, ko bi mogel kdej47 zagledati barko, de48 bi ga odpeljala in ga49 rešila iz tolikih nadlog. Eniga50 dne se je permerilo51, de52 je bil prav sam na njivi ostal, nar dalej53 od hiše odločeni54. Dan se je nagnil, tma55 se stori56. Svetin gleda proti morju, mika ga potegniti57 jo,58 in ujiti59.
podplatih, da1 imajo vse razbeljene noge in vendar3 jih gonijo neusmiljeni priganjači4, da5 morajo težko nositi kamenje6 ali vodo ali druge reči. Neusmiljeno delajo z revnimi sužnimi8, tako da9 vsak želi umreti11 in komaj smrti12 čaka. Jesti dobe zjutraj malo in spet zvečer malo črnega15 kruha, pustega16 in grenkega17. Brez vse tolažbe18, brez pomoči so v oblasti neusmiljenih Turkov19, ki20 jih grdo21 zaničujejo in pretepajo. Tudi duhovne tolažbe22 nimajo ti reveži, ker nimajo ne mašnika ne božje službe. Pred nekaj časi mrtvih sužnih kristjanov23 še zakopavali niso, ampak so mrtve vrgli psom25, da26 so jih raztrgali27. Rešiti se iz take hude sužnosti28 je težko, ker hočejo za vsakega sužnega veliko denarjev29, če ga kdo hoče30 odkupiti. Vse to je moral32 Svetin malo manj ko dve leti trpeti33. Več njegovih tovarišev34 je že od žalosti in trpljenja pomrlo35. Svetin je vedno Boga prosil, da36 bi mu dal zdravje in moč, da bi37 vse voljno pretrpel38. Svetin je bil tudi v sužnosti priden39 in zvest, zato je tudi toliko bolje40 imel, da41 ga je gospodar bolj upošteval42, mu bolj zaupal, da43 mu ni bilo treba vedno vklenjenemu44 biti. Hiša Svetinovega45 gospodarja ni bila daleč46 od morja, kamor se je Svetin večkrat oziral, ko bi mogel kdaj47 zagledati barko, da48 bi ga odpeljala in rešila iz tolikih nadlog. Nekega50 dne se je primerilo51, da52 je bil prav sam na njivi ostal, najdlje oddaljeni53 od hiše. Dan se je nagnil, storila55 se je tema56. Svetin gleda proti morju, mika ga, da bi57 jo potegnil58 in ušel59.
podplatih, da1 imajo vse razbeljene noge in vendar3 jih gonijo neusmiljeni priganjači4, da5 morajo težko nositi kamenje6 ali vodo ali druge reči. Neusmiljeno delajo z revnimi sužnimi8, tako da9 vsak želi umreti11 in komaj12 čaka smrti13. Jesti dobe zjutraj malo in spet zvečer malo črnega15 kruha, pustega16 in grenkega17. Brez vse tolažbe18, brez pomoči so v oblasti neusmiljenih Turkov19, ki20 jih grdo21 zaničujejo in pretepajo. Tudi duhovne tolažbe22 nimajo ti reveži, ker nimajo ne mašnika ne božje službe. Pred nekaj časi mrtvih sužnih kristjanov23 še zakopavali niso, ampak so mrtve vrgli psom25, da26 so jih raztrgali27. Rešiti se iz take hude sužnosti28 je težko, ker hočejo za vsakega sužnega veliko denarjev29, če ga kdo hoče30 odkupiti. Vse to je moral32 Svetin malo manj ko dve leti trpeti33. Več njegovih tovarišev34 je že od žalosti in trpljenja pomrlo35. Svetin je vedno Boga prosil, da36 bi mu dal zdravje in moč, da bi37 vse voljno pretrpel38. Svetin je bil tudi v sužnosti priden39 in zvest, zato je tudi toliko bolje40 imel, da41 ga je gospodar bolj upošteval42, mu bolj zaupal, da43 mu ni bilo treba vedno vklenjenemu44 biti. Hiša Svetinovega45 gospodarja ni bila daleč46 od morja, kamor se je Svetin večkrat oziral, ko bi mogel kdaj47 zagledati barko, da48 bi ga odpeljala in rešila iz tolikih nadlog. Nekega50 dne se je primerilo51, da52 je bil prav sam na njivi ostal, najdlje oddaljeni53 od hiše. Dan se je nagnil, storila55 se je tema56. Svetin gleda proti morju, mika ga, da bi57 jo potegnil58 in ušel59.
podplatih, da1 imajo vse razbeljene noge,2 in vendar3 jih gonijo neusmiljeni priganjači4, da5 morajo težko nositi kamenje6 ali vodo ali druge reči. Neusmiljeno delajo z revnimi sužnji8, tako da9 vsak želi umreti11 in komaj12 čaka smrti13. Jesti dobe zjutraj malo in spet zvečer malo črnega15 kruha, pustega16 in grenkega17. Brez vse tolažbe18, brez pomoči so v oblasti neusmiljenih Turkov19, ki20 jih grdo21 zaničujejo in pretepajo. Tudi duhovne tolažbe22 nimajo ti reveži, ker nimajo ne mašnika ne božje službe. Pred nekaj časi mrtvih sužnjev kristjanov23 še zakopavali niso, ampak so mrtve vrgli psom25, da26 so jih raztrgali27. Rešiti se iz take hude sužnosti28 je težko, ker hočejo za vsakega sužnja veliko denarjev29, če ga kdo hoče30 odkupiti. Vse to je moral32 Svetin malo manj ko dve leti trpeti33. Več njegovih tovarišev34 je že od žalosti in trpljenja pomrlo35. Svetin je vedno Boga prosil, da36 bi mu dal zdravje in moč, da bi37 vse voljno pretrpel38. Svetin je bil tudi v sužnosti priden39 in zvest, zato je tudi toliko bolje40 imel, da41 ga je gospodar bolj upošteval42, mu bolj zaupal, da43 mu ni bilo treba vedno vklenjenemu44 biti. Hiša Svetinovega45 gospodarja ni bila daleč46 od morja, kamor se je Svetin večkrat oziral, ko bi mogel kdaj47 zagledati barko, da48 bi ga odpeljala in rešila iz tolikih nadlog. Nekega50 dne se je primerilo51, da52 je bil prav sam na njivi ostal, najdlje oddaljeni53 od hiše. Dan se je nagnil, storila55 se je tema56. Svetin gleda proti morju, mika ga, da bi57 jo potegnil58 in ušel59.
130
[140]
[83]
[164−165]
Dolgo časa premišluje1, kaj bi storil: Zdej2 lahko ujidem3, pravi sam per5 sebi, noč je, pogrešili me ne bodo tako berž; pa7 kam čem8 iti, ne9 poznam kraja ne ljudi; kamor10 pridem, me bodo popadli,11 in morebiti še huji12 z mano delali. Vender13 naj se mi godi kakor hoče, hujši15 mi ne more biti, kakor mi je; to zgovori16 in zbejži17 v tmoti,18 in hiti proti morju. Pet ur je hodil po gojzdu19 in po grezih de20 je do jutra prišel k morju, pa21 ni se upal pokazati živimu22 človeku zavoljo strahu, de bi23 ga ne prijeli in k poprejšnimu gospodarju nazaj ne gnali25. Ker vsak26 gospodar v tistih krajih ima pravico služniga28 umoriti, če ga vjame uhajavca29. Služni30 pa se vsi po obleki poznajo. Ves plašan perteče31 Svetin proti morju še pred dnem. Kar je32 barko zagledal33, tje34 hiti in prosi, de36 bi ga v barko vzeli. Za božjo voljo vas prosim pravi, pomagajte mi, usmilite se me, uhajavc sim40, hudo se mi je godilo; povem po pravici. Gospodar barke se hitro oglasi: Ne boj se le k nam pojdi, nič ti ne bo hudiga, in ga potegnejo44 v barko. Vesel45 je bil Svetin,46 in mislil, srečen sim48, de sim49 zadel precej tako50 k dobrim ljudem. Pa kako kratko je bilo njegovo veselje! Ko v barko pride, se ustraši, ker vidi, de52 je prišel ravno takimu53 možu v roke, kteri54 je prišel ljudi skuplovat55 in jih potem v drugim daljnim kraji56 z dobičkam57 prodajat. Pahnjen je bil Svetin58 med služne59 že kupljene na dno barke; ker61 je pa sam prišel in ni bil plačan, zato
Dolgo časa premišljuje1, kaj bi storil: »Zdaj2 lahko uidem3,«4 pravi sam pri5 sebi, »6noč je, pogrešili me ne bodo tako brž. Toda7 kam hočem8 iti? Ne9 poznam kraja ne ljudi. Kamor10 pridem, me bodo popadli in morebiti še huje12 z mano delali. Vendar13 naj se mi godi,14 kakor hoče, huje15 mi ne more biti, kakor mi je To izgovori16 in zbeži17 v temoti18 in hiti proti morju. Pet ur je hodil po gozdu19 in po grezih, da20 je do jutra prišel k morju. A21 ni se upal pokazati živemu22 človeku zavoljo strahu, da23 ga ne bi24 prijeli in nazaj gnali k poprejšnjemu gospodarju25. Vsak26 gospodar v tistih krajih ima pravico, sužnega28 umoriti, če ga ujame uhajalca29. Sužni30 pa se vsi po obleki poznajo. Ves plašen priteče31 Svetin proti morju še pred dnem. Kar zagleda32 barko, hiti tja35 in prosi, da36 bi ga v barko vzeli. »37Za božjo voljo vas prosim38 pravi, »39pomagajte mi, usmilite se me, uhajalec sem40, hudo se mi je godilo; povem po pravici.«41 Gospodar barke se hitro oglasi: »42Ne boj se,43 le k nam pojdi, nič ti ne bo hudega!« Potegnejo ga44 v barko. Svetin45 je bil vesel46 in je47 mislil: Srečen sem48, da sem49 zadel precej k tako51 dobrim ljudem. Pa kako kratko je bilo njegovo veselje! Ko v barko pride, se ustraši, ker vidi, da52 je prišel ravno takemu53 možu v roke, ki54 je prišel ljudi skupljevat55 in jih potem v drugem, daljnem kraju56 z dobičkom57 prodajat. Svetina so pahnili58 med že kupljene sužne60 na dno barke. Ker61 je bil62 pa sam prišel in ni bil plačan, zato
Dolgo časa premišljuje1, kaj bi storil: »Zdaj2 lahko uidem3,«4 pravi sam pri5 sebi, »6noč je, pogrešili me ne bodo tako brž. Pa7 kam čem8 iti? Ne9 poznam kraja ne ljudi. Kamor10 pridem, me bodo popadli in morebiti še huje12 z mano delali. Vendar13 naj se mi godi,14 kakor hoče, huje15 mi ne more biti, kakor mi je.« To izgovori16 in zbeži17 v temoti18 in hiti proti morju. Pet ur je hodil po gozdu19 in po grezih, da20 je do jutra prišel k morju, a21 ni se upal pokazati živemu22 človeku zavoljo strahu, da23 ga ne bi24 prijeli in nazaj gnali k poprejšnjemu gospodarju25. Vsak26 gospodar v tistih krajih ima namreč27 pravico, sužnega28 umoriti, če ga ujame uhajalca29. Sužni30 pa se vsi po obleki poznajo. Ves plašen priteče31 Svetin proti morju še pred dnem. Kar zagleda32 barko, hiti tja35 in prosi, da36 bi ga v barko vzeli. »37Za božjo voljo vas prosim38 pravi, »39pomagajte mi, usmilite se me, uhajalec sem40, hudo se mi je godilo; povem po pravici.«41 Gospodar barke se hitro oglasi: »42Ne boj se,43 le k nam pojdi, nič ti ne bo hudega!« Potegnejo ga44 v barko. Svetin45 je bil vesel46 in je47 mislil: Srečen sem48, da sem49 zadel precej k tako51 dobrim ljudem. Pa kako kratko je bilo njegovo veselje! Ko v barko pride, se ustraši, ker vidi, da52 je prišel ravno takemu53 možu v roke, ki54 je prišel ljudi skupljevat55 in jih potem v drugem, daljnem kraju56 z dobičkom57 prodajat. Svetina so pahnili58 med že kupljene sužne60 na dno barke. Ker61 je bil62 pa sam prišel in ni bil plačan, zato
Dolgo časa premišljuje1, kaj bi storil: »Zdaj2 lahko uidem3,«4 pravi sam pri5 sebi, »6noč je, pogrešili me ne bodo tako brž. Pa7 kam čem8 iti? Ne9 poznam kraja ne ljudi. Kamor10 pridem, me bodo popadli in morebiti še huje12 z mano delali. Vendar13 naj se mi godi,14 kakor hoče, huje15 mi ne more biti, kakor mi je.« To izgovori16 in zbeži17 v temoti18 in hiti proti morju. Pet ur je hodil po gozdu19 in po grezih, da20 je do jutra prišel k morju, a21 ni se upal pokazati živemu22 človeku zavoljo strahu, da23 ga ne bi24 prijeli in nazaj gnali k poprejšnjemu gospodarju25. Vsak26 gospodar v tistih krajih ima namreč27 pravico sužnja28 umoriti, če ga ujame uhajalca29. Sužnji30 pa se vsi po obleki poznajo. Ves plašen priteče31 Svetin proti morju še pred dnem. Kar zagleda32 barko, hiti tja35 in prosi, da36 bi ga v barko vzeli. »37Za božjo voljo vas prosim38 pravi, »39pomagajte mi, usmilite se me, uhajalec sem40, hudo se mi je godilo; povem po pravici.«41 Gospodar barke se hitro oglasi: »42Ne boj se,43 le k nam pojdi, nič ti ne bo hudega!« Potegnejo ga44 v barko. Svetin45 je bil vesel46 in je47 mislil: Srečen sem48, da sem49 zadel precej k tako51 dobrim ljudem. Pa kako kratko je bilo njegovo veselje! Ko v barko pride, se ustraši, ker vidi, da52 je prišel ravno takemu53 možu v roke, ki54 je prišel ljudi skupljevat55 in jih potem v drugem, daljnem kraju56 z dobičkom57 prodajat. Svetina so pahnili58 med že kupljene sužnje60 na dno barke. Ker61 je bil62 pa sam prišel in ni bil plačan, zato
131
[140−141]
[83−84]
[165−166]
ni bil kakor drugi vklenjen. Drugi dan že1 so odrinili z barko, ktera3 je še4 čez dve sto služnih v Ameriko5 na prodaj peljala6. Dva mesca7 so bili na vodi,8 večkrat v smertni9 nevarnosti. Svetin je vedno molil in druge svoje revne tovarše troštal, ki10 jim je rekel:11 Božja volja je to; terpimo12 voljno;13 Bog nam bo po smerti14 dal boljši srečnejši15 življenje.
ni bil kakor drugi vklenjen. Drugi dan že1 so odrinili z barko, ki3 je peljala4 čez dve sto sužnih5 na prodaj v Ameriko6. Dva mesca7 so bili na vodi,8 večkrat v smrtni9 nevarnosti. Svetin je vedno molil in druge svoje revne tovariše tolažil. Rekel10 jim je: »11Božja volja je to; trpimo12 voljno!13 Bog nam bo po smrti14 dal boljše, srečnejše15 življenje.«16
ni bil kakor drugi vklenjen. Drugi dan so že2 odrinili z barko, ki3 je peljala4 čez dve sto sužnih5 na prodaj v Ameriko6. Dva mesca7 so bili na vodi,8 večkrat v smrtni9 nevarnosti. Svetin je vedno molil in druge svoje revne tovariše tolažil. Rekel10 jim je: »11Božja volja je to; trpimo12 voljno!13 Bog nam bo po smrti14 dal boljše, srečnejše15 življenje.«16
ni bil kakor drugi vklenjen. Drugi dan so že2 odrinili z barko, ki3 je peljala4 čez dvesto sužnjev5 na prodaj v Ameriko6. Dva meseca7 so bili na vodi in8 večkrat v smrtni9 nevarnosti. Svetin je vedno molil in druge svoje revne tovariše tolažil. Rekel10 jim je: »11Božja volja je to; trpimo12 voljno!13 Bog nam bo po smrti14 dal boljše, srečnejše15 življenje.«16
IV. France Svetin1 v Ameriko odpeljan2 in prodan.3
IV Franceta Svetina odpeljejo1 v Ameriko in prodajo3
IV Franceta Svetina odpeljejo1 v Ameriko in prodajo3
IV Franceta Svetina odpeljejo1 v Ameriko in prodajo3
Barka, v kteri1 je Svetin2 bil služni3 jetnik, je srečno perplavala4 v Ameriko,5 in ostane per velikim6 mestu, ki se mu pravi Novijork7. Precej drugi dan je gospodar barke služne8 v mesto peljati9 in jih na semenj postaviti ukazal11. Vsi12 so bili prodani13, tudi Svetin je zdej14 dobil noviga15 gospodarja. Dober in usmiljen je bil16 Svetinov gospodar, imeniten Amerikan17, kteri je blizo18 mesta Novijorka lep velik vert v last imel19. Svetina20 je torej vprašal21, po tem22 ko ga je kupil, če23 zna kaj vert24 obdelovati?25 Gospod!26 mu Svetin ponižno odgovori,28 v mladih letih sim29 z vertnim delam znan bil30, več let sim vert31 obdelovati pomagal; torej32 bom spet s časama se temu33 delu lahko pervadil.34 Gospodar mu reče: Prav! če36 boš priden in zvest delavc37 na mojim vertu38, ti ne bo krivice. Ne bom te imel kakor služniga39, ampak kakor domačiga40. Če sim41 te ravno kupil, ne boš čutil, de42 si
Barka, v kateri1 je bil Svetin sužni3 jetnik, je srečno priplavala4 v Ameriko in pristala pri velikem6 mestu, ki se mu pravi Novi Jork7. Precej drugi dan je gospodar barke ukazal peljati sužne8 v mesto in jih postaviti10 na semenj. Vse12 so prodali13, tudi Svetin je zdaj14 dobil novega15 gospodarja. Svetinov gospodar, imeniten Amerikan17, je bil dober in usmiljen. Blizu18 mesta Novega Jorka je imel lep, velik vrt19. Vprašal20 je Svetina21, ko ga je kupil, ali23 zna kaj vrt24 obdelovati. »25Gospod,«26 mu odgovori27 Svetin ponižno, »28v mladih letih sem imel29 z vrtnim delom opravka30, več let sem pomagal vrt31 obdelovati. Torej se32 bom sčasoma spet lahko33 delu privadil.«34 Gospodar mu reče: »35Prav! Če36 boš priden in zvest delavec37 na mojem vrtu38, ti ne bo krivice. Ne bom te imel kakor sužnega39, ampak kakor domačega40. Če sem41 te ravno kupil, ne boš čutil, da42 si
Barka, v kateri1 je bil Svetin sužni3 jetnik, je srečno priplavala4 v Ameriko in pristala pri velikem6 mestu, ki se mu pravi Novi Jork7. Precej drugi dan je gospodar barke ukazal peljati sužne8 v mesto in jih postaviti10 na semenj. Vse12 so prodali13, tudi Svetin je zdaj14 dobil novega15 gospodarja. Svetinov gospodar, imeniten Amerikan17, je bil dober in usmiljen. Blizu18 mesta Novega Jorka je bil lep, velik vrt19. Vprašal20 je Svetina21, potem22 ko ga je kupil, ali23 zna kaj vrt24 obdelovati. »25Gospod26 mu odgovori27 Svetin ponižno, »28v mladih letih sem imel29 z vrtnim delom opravka30, več let sem pomagal vrt31 obdelovati. Torej se32 bom sčasoma spet lahko temu33 delu privadil.«34 Gospodar mu reče: »35Prav! Če36 boš priden in zvest delavec37 na mojem vrtu38, ti ne bo krivice. Ne bom te imel kakor sužnega39, ampak kakor domačega40. Če sem41 te ravno kupil, ne boš čutil, da42 si
Barka, v kateri1 je bil Svetin sužni3 jetnik, je srečno priplavala4 v Ameriko in pristala pri velikem6 mestu, ki se mu pravi Novi Jork7. Precej drugi dan je gospodar barke ukazal peljati sužnje8 v mesto in jih postaviti10 na semenj. Vse12 so prodali13, tudi Svetin je zdaj14 dobil novega15 gospodarja. Svetinov gospodar, imeniten Amerikanec17, je bil dober in usmiljen. Blizu18 mesta Novega Jorka je bil lep, velik vrt19. Vprašal20 je Svetina21, potem22 ko ga je kupil, ali23 zna kaj vrt24 obdelovati. »25Gospod26 mu odgovori27 Svetin ponižno, »28v mladih letih sem imel29 z vrtnim delom opravka30, več let sem pomagal vrt31 obdelovati. Torej se32 bom sčasoma spet lahko temu33 delu privadil.«34 Gospodar mu reče: »35Prav! Če36 boš priden in zvest delavec37 na mojem vrtu38, ti ne bo krivice. Ne bom te imel kakor sužnega39, ampak kakor domačega40. Če sem41 te ravno kupil, ne boš čutil, da42 si
132
[141−142]
[84−85]
[166−168]
služen;1 če boš priden in zvest. Jest2 imam usmiljeno serce3, dobro ti bo per4 meni, če boš pošteno in zvesto ravnal. Če boš pa kaj napak delal, ti povem, de5 boš čutil težo moje serditosti6. S tem je šel s svojim novim gospodarjem domu8. Svetin si je vse perzadeval9 prijaznost svojiga10 gospodarja ohraniti; torej11 je pridno vert obdelval,12 in ga tako oskerbel13, de14 je svojimu15 gospodarju veliko veselje storil16. Gospodar vidi17, de18 je Svetin zvest in priden,19 ga pusti samiga po vertu, tudi20 mu še pervoli22 vsako nedeljo in vsak praznik k s24. maši iti v mesto25, če bo o pravim27 času nazaj28 prišel. To je bilo Svetinu čez vse veselje, ker že več let ni per maši bil30. Kolikokrat je rekel31 Svetin: Bog je vender34 dober, ker mi je tako dobriga gospodarja dal35 in usmiljeniga36. Per37 njem bom, dokler bom živ, ker svoje domačije vem de38 nikdar več vidil39 ne bom. Dve leti so minile42, kar je Svetin per44 tem gospodarji,45 in je vesel47, v daljnih krajih dobiti49 tako dobriga50 človeka, de51 ve kako gre s človekam53 ravnati. Eniga54 dne pride z gospodarjem po vertu55 se sprehajat imeniten perleten56 gospod; bil je francoski general M. pa po gosposko oblečen; po francosko z58 gospodarjem se pogovarjeta59, kar je Svetin dobro razumel. Prideta bližej60 Svetina,61 in ogledujeta rože, ktere62 so bilo63 lepo oskerbljene64. Svetin uterga65 lepo rožico,66 in jo poda ptujimu67 gospodu s temi ponižnimi besedami: Gospod!69 če se vam ne zamerim vzamite70 to rožico od mene; z veseljem vam jo podam,
sužni,1 če boš priden in zvest. Jaz2 imam usmiljeno srce3, dobro ti bo pri4 meni, če boš pošteno in zvesto ravnal. Če boš pa kaj napak delal, ti povem, da5 boš čutil težo moje srditosti6.«7 S tem je šel s svojim novim gospodarjem domov8. Svetin si je vse prizadeval, da bi ohranil9 prijaznost svojega10 gospodarja. Zato11 je pridno obdeloval vrt12 in ga tako oskrbel13, da14 je storil svojemu15 gospodarju veliko veselja16. Gospodar je videl17, da18 je Svetin zvest in priden; zato19 ga je pustil samega po vrtu in20 mu tudi21 še dovolil, da je šel22 vsako nedeljo in vsak praznik v mesto23 k sv24. maši, če bo le26 o pravem27 času nazaj28 prišel. To je bilo Svetinu čez vse veselje, ker že več let ni bil pri maši30. Kolikokrat je Svetin rekel32: »33Bog je vendar34 dober, ker mi je dal tako dobrega35 in usmiljenega gospodarja36. Pri37 njem bom, dokler bom živ, ker vem, da svoje domačije38 nikdar več ne bom videl40.«41 Dve leti sta minili42, kar je bil43 Svetin pri44 tem gospodarju45 in vesel46 je bil47, da je48 v daljnih krajih dobil49 tako dobrega50 človeka, da51 ve,52 kako gre s človekom53 ravnati. Nekega54 dne pride z gospodarjem po vrtu55 se sprehajat imeniten, prileten56 gospod; bil je francoski general M.,57 pa po gosposko oblečen. Z58 gospodarjem se pogovarjata po francosko59, kar je Svetin dobro razumel. Prideta bliže60 Svetina in ogledujeta rože, ki62 so bile63 lepo oskrbovane64. Svetin utrga65 lepo rožico in jo poda tujemu67 gospodu s temi ponižnimi besedami: »68Gospod,69 če se vam ne zamerim, vzemite70 to rožico od mene; z veseljem vam jo podam,
sužni,1 če boš priden in zvest. Jaz2 imam usmiljeno srce3, dobro ti bo pri4 meni, če boš pošteno in zvesto ravnal. Če boš pa kaj napak delal, ti povem, da5 boš čutil težo moje srditosti6.«7 S tem je šel s svojim novim gospodarjem domov8. Svetin si je vse prizadeval, da bi ohranil9 prijaznost svojega10 gospodarja. Zato11 je pridno obdeloval vrt12 in ga tako oskrbel13, da14 je storil svojemu15 gospodarju veliko veselja16. Gospodar je videl17, da18 je Svetin zvest in priden; zato19 ga je pustil samega po vrtu in20 mu tudi21 še dovolil, da je šel22 vsako nedeljo in vsak praznik v mesto23 k sv24. maši, če bo le26 o pravem27 času prišel nazaj29. To je bilo Svetinu čez vse veselje, ker že več let ni bil pri maši30. Kolikokrat je Svetin rekel32: »33Bog je vendar34 dober, ker mi je dal tako dobrega35 in usmiljenega gospodarja36. Pri37 njem bom, dokler bom živ, ker vem, da svoje domačije38 nikdar več ne bom videl40.«41 Dve leti sta minili42, kar je bil43 Svetin pri44 tem gospodarju45 in vesel46 je bil47, da je48 v daljnih krajih dobil49 tako dobrega50 človeka, da51 ve,52 kako gre s človekom53 ravnati. Nekega54 dne pride z gospodarjem po vrtu55 se sprehajat imeniten, prileten56 gospod; bil je francoski general M.,57 pa po gosposko oblečen. Z58 gospodarjem se pogovarjata po francosko59, kar je Svetin dobro razumel. Prideta bliže60 Svetina in ogledujeta rože, ki62 so bile63 lepo oskrbovane64. Svetin utrga65 lepo rožico in jo poda tujemu67 gospodu s temi ponižnimi besedami: »68Gospod,69 če se vam ne zamerim, vzemite70 to rožico od mene; z veseljem vam jo podam,
suženj,1 če boš priden in zvest. Jaz2 imam usmiljeno srce3, dobro ti bo pri4 meni, če boš pošteno in zvesto ravnal. Če boš pa kaj napak delal, ti povem, da5 boš čutil težo moje srditosti6.«7 S tem je šel s svojim novim gospodarjem. Svetin si je vse prizadeval, da bi ohranil9 prijaznost svojega10 gospodarja. Zato11 je pridno obdeloval vrt12 in ga tako oskrbel13, da14 je storil svojemu15 gospodarju veliko veselja16. Gospodar je videl17, da18 je Svetin zvest in priden; zato19 ga je pustil samega po vrtu in20 mu tudi21 še dovolil, da je šel22 vsako nedeljo in vsak praznik v mesto23 k sv24. maši, če bo le26 o pravem27 času prišel nazaj29. To je bilo Svetinu čez vse veselje, ker že več let ni bil pri maši30. Kolikokrat je Svetin rekel32: »33Bog je vendar34 dober, ker mi je dal tako dobrega35 in usmiljenega gospodarja36. Pri37 njem bom, dokler bom živ, ker vem, da svoje domačije38 nikdar več ne bom videl40.«41 Dve leti sta minili42, kar je bil43 Svetin pri44 tem gospodarju,45 in vesel46 je bil47, da je48 v daljnih krajih dobil49 tako dobrega50 človeka, da51 ve,52 kako gre s človekom53 ravnati. Nekega54 dne pride z gospodarjem po vrtu55 se sprehajat imeniten, prileten56 gospod; bil je francoski general M.,57 pa po gosposko oblečen. Z58 gospodarjem se pogovarjata po francosko59, kar je Svetin dobro razumel. Prideta bliže60 Svetina in ogledujeta rože, ki62 so bile63 lepo oskrbovane64. Svetin utrga65 lepo rožico in jo poda tujemu67 gospodu s temi ponižnimi besedami: »68Gospod,69 če se vam ne zamerim, vzemite70 to rožico od mene; z veseljem vam jo podam,
133
[142−143]
[85]
[168−169]
de1 vas le še živih vidim. Gospod pogleda Svetina po služno4 slabo oblečeniga5 in od žalosti vsiga revniga6, in ga vpraša: Kaj me poznaš? Svetin odgovori, kaj pa de9 vas poznam general M., kaj11 vi mene več ne poznate, ki sim12 vas otel na Španskim13, ko sim14 vas čez vodo spravil, de15 vas Španjoli niso ustreljili.16 Gospod se zavzame in pravi: Ti si France Svetin! Za božjo voljo, kako si ti simkej19 prišel? Svetin ni imel časa perpovedvati21, ker je njegov gospodar gospoda hitro odpeljal. Samo toliko je še rekel.22 O gospod!24 če je mogoče pomagajte mi. Kader General26 M. s Svetinovim gospodarjem v hišo pride27, mu reče: Gospod prosim vas, dovolite mi, de30 z vašim služnim vertnarjem se31 malo pogovorim32. Imeniten33 Amerikan se začudi in pravi: Tak gospod kakor ste vi, general in od francoskiga37 kralja sim poslan38 zavoljo imenitnih opravil, se bote40 s takim hlapcam (služnim41) pogovarjali! General reče: Imam mu nekaj posebniga44 povedati. Na to45 gospodar hitro Svetina pokliče47 mu ukaže iti k48 generalu, in49 gre strani:50 Ko je Svetin sam zdej pred generalam52, ravno tistim, ki mu je pred nekej časam53 življenje obvarval54, začne jokati, nič55 ni mogel z generalam druziga56 govoriti,57 kakor te besede: O Gospod!59 če je mogoče pomagajte mi.61 General ga potrošta62 in mu reče: Ne boj se, nisim64 pozabil ne, kaj si ti meni storil. Sam Bog je mene sim perpeljal66 tebe rešiti67. Le poterpi68 še dva mesca69, potem bo moje opravilo per70 koncu in spet pojdem na Francosko nazaj71. Odkupil te bom od
da1 vas le še živih vidim.«2 Gospod pogleda Svetina,3 po sužnje4 slabo oblečenega5 in od žalosti vsega revnega6, in ga vpraša: »7Kaj me poznaš?«8 Svetin odgovori: »Kajpada9 vas poznam,10 general M. Kaj11 vi mene več ne poznate, ki sem12 vas otel na Španskem13, ko sem14 vas čez vodo spravil, da15 vas Španjoli niso ustrelili?«16 Gospod se zavzame in pravi: »17Ti si,18 France Svetin! Za božjo voljo, kako si ti semkaj19 prišel?«20 Svetin ni imel časa pripovedovati21, ker je njegov gospodar gospoda hitro odpeljal. Samo toliko je še rekel: »22O gospod,24 če je mogoče,25 pomagajte mi Ko pride general26 M. s Svetinovim gospodarjem v hišo, mu reče: »28Gospod,29 prosim vas, dovolite mi, da30 z vašim sužnim vrtnarjem še31 malo govorim32.« Imenitni33 Amerikan se začudi in pravi: »34Tak gospod,35 kakor ste vi, general in od francoskega37 kralja sem38 zavoljo imenitnih opravil poslan39, se boste40 s takim hlapcem (sužnim41) pogovarjali!«42 General reče: »43 Imam mu nekaj posebnega44 povedati.« Nato45 gospodar hitro pokliče46 Svetina in47 mu ukaže iti h48 generalu, sam49 gre stran.50 Ko je bil zdaj51 Svetin sam z generalom52, ravno tistim, ki mu je pred nekaj časom53 življenje obvaroval54, začne jokati. Nič drugega55 ni mogel govoriti z generalom57 kakor te besede: »58O gospod,59 če je mogoče,60 pomagajte mi!«61 General ga potolaži62 in mu reče: »63Ne boj se, nisem64 pozabil ne, kaj si ti meni storil. Sam Bog je mene sem pripeljal, da66 tebe rešim67. Le potrpi68 še dva mesca69, potem bo moje opravilo pri70 koncu in spet pojdem na Francosko. Odkupil te bom od
da1 vas le še živih vidim.«2 Gospod pogleda Svetina,3 po sužnje4 slabo oblečenega5 in od žalosti vsega revnega6, in ga vpraša: »7Kaj me poznaš?«8 Svetin odgovori: »Kajpada9 vas poznam,10 general M. Kaj11 vi mene več ne poznate, ki sem12 vas otel na Španskem13, ko sem14 vas čez vodo spravil, da15 vas Španjoli niso ustrelili?«16 Gospod se zavzame in pravi: »17Ti si,18 France Svetin! Za božjo voljo, kako si ti semkaj19 prišel?«20 Svetin ni imel časa pripovedovati21, ker je njegov gospodar gospoda hitro odpeljal. Samo toliko je še rekel: »22O,23 gospod,24 če je mogoče,25 pomagajte mi!« Ko pride general26 M. s Svetinovim gospodarjem v hišo, mu reče: »28Gospod,29 prosim vas, dovolite mi, da30 z vašim sužnim vrtnarjem še31 malo govorim32.« Imenitni33 Amerikan se začudi in pravi: »34Tak gospod,35 kakor ste vi, general in od francoskega37 kralja sem38 zavoljo imenitnih opravil poslan39, se boste40 s takim hlapcem (sužnim41) pogovarjali!«42 General reče: »43Imam mu nekaj posebnega44 povedati.« Nato45 gospodar hitro pokliče46 Svetina in47 mu ukaže iti h48 generalu, sam49 gre stran.50 Ko je bil zdaj51 Svetin sam z generalom52, ravno tistim, ki mu je pred nekaj časom53 življenje obvaroval54, začne jokati. Nič drugega55 ni mogel govoriti z generalom57 kakor te besede: »58O, gospod,59 če je mogoče,60 pomagajte mi61 General ga potolaži62 in mu reče: »63Ne boj se, nisem64 pozabil ne, kaj si ti meni storil. Sam Bog je mene sem pripeljal, da66 tebe rešim67. Le potrpi68 še dva mesca69, potem bo moje opravilo pri70 koncu in spet pojdem na Francosko. Odkupil te bom od
da1 vas le še živih vidim.«2 Gospod pogleda Svetina,3 po sužnje4 slabo oblečenega5 in od žalosti vsega revnega6, in ga vpraša: »7Kaj me poznaš?«8 Svetin odgovori: »Kajpada9 vas poznam,10 general M. Kaj11 vi mene več ne poznate, ki sem12 vas otel na Španskem13, ko sem14 vas čez vodo spravil, da15 vas Španjoli niso ustrelili?«16 Gospod se zavzame in pravi: »17Ti si,18 France Svetin! Za božjo voljo, kako si ti semkaj19 prišel?«20 Svetin ni imel časa pripovedovati21, ker je njegov gospodar gospoda hitro odpeljal. Samo toliko je še rekel: »22O,23 gospod,24 če je mogoče,25 pomagajte mi!« Ko pride general26 M. s Svetinovim gospodarjem v hišo, mu reče: »28Gospod,29 prosim vas, dovolite mi, da30 z vašim sužnim vrtnarjem še31 malo govorim32.« Imenitni33 Amerikan se začudi in pravi: »34Tak gospod,35 kakor ste vi, general,36 in od francoskega37 kralja sem38 zavoljo imenitnih opravil poslan39, se boste40 s takim hlapcem (sužnjem41) pogovarjali!«42 General reče: »43Imam mu nekaj posebnega44 povedati.« Nato45 gospodar hitro pokliče46 Svetina in47 mu ukaže iti h48 generalu, sam49 gre stran.50 Ko je bil zdaj51 Svetin sam z generalom52, ravno tistim, ki mu je pred nekaj časom53 življenje obvaroval54, začne jokati. Nič drugega55 ni mogel govoriti z generalom57 kakor te besede: »58O, gospod,59 če je mogoče,60 pomagajte mi61 General ga potolaži62 in mu reče: »63Ne boj se, nisem64 pozabil,65 ne, kaj si ti meni storil. Sam Bog je mene sem pripeljal, da66 tebe rešim67. Le potrpi68 še dva meseca69, potem bo moje opravilo pri70 koncu in spet pojdem na Francosko. Odkupil te bom od
134
[143−144]
[85−86]
[169−170]
služnosti1, naj velja kolikor hoče. Lahko3 je zdej Svetin terpel4 svojo nesrečo, ker je imel sladko upanje skorej rešen biti5. Dva mesca6 mineta, kar pride general k Svetinovimu7 gospodarju,8 se poslovit,9 in prosi, de10 bi mu vertnarja Svetina izpustil11. Gospodar reče: Tega sam močno potrebujem, ker mi veliko opravi. Če bi ga pa vender le13 radi imeli, vam ga dam, tode drugači14 ne, kakor de15 mi daste zanj sto tolarjev. General mu precej odšteje sto tolarjev,17 in pokliče Svetina, de18 mu pove, de odkupljen19 je zdej,20 in de21 pojde nazaj v svojo domačo deželo. Kdo si more zadosti misliti Svetinovo veselje, kteriga22 je zdej v svojim sercu občutil23. Hvali Boga, kteri24 tako po25 očetovsko zanj skerbi,26 in ga dobrotljivo reši27 iz nesreče. Med tim28 je general M. Svetinovimu29 gospodarju vse dopovedal, kako ga je v grozni smertni30 nevarnosti otel,31 in mu življenje ohranil33. Preden gresta;34 pokliče gospodar Svetina in mu reče: Glej sto tolarjev sim37 zate dobil, pa38 ker si tak39 pošten in dober človek, jih tebi vse dam, vzemi40 jih, imej jih za popotnico,41 in hodi srečno v svojo domačo deželo.42
sužnosti1, naj velja,2 kolikor hoče.« Svetin3 je zdaj lahko trpel4 svojo nesrečo, ker je imel sladko upanje, da bo skoraj rešen5. Dva mesca6 mineta, kar pride general k Svetinovemu7 gospodarju se poslavljat9 in prosi, da10 bi mu izpustil vrtnarja Svetina11. Gospodar reče: »12Tega sam močno potrebujem, ker mi veliko opravi. Če bi ga pa vendarle13 radi imeli, vam ga dam, toda drugače14 ne, kakor da15 mi daste zanj sto tolarjev.«16 General mu precej odšteje sto tolarjev in pokliče Svetina, da18 mu pove, da19 je zdaj odkupljen20 in da21 pojde nazaj v svojo domačo deželo. Kdo si more zadosti misliti Svetinovo veselje, ki ga22 je zdaj občutil v svojem srcu23. Hvali Boga, ki24 tako po25 očetovsko zanj skrbi26 in ga dobrotljivo rešuje27 iz nesreče. Medtem28 je general Svetinovemu29 gospodarju vse dopovedal, kako ga je v grozni smrtni30 nevarnosti otel in mu ohranil32 življenje. Preden gresta,34 pokliče gospodar Svetina in mu reče: »35Glej,36 sto tolarjev sem37 zate dobil. Pa38 ker si tako39 pošten in dober človek, jih tebi vse dam. Vzemi40 jih, imej jih za popotnico in hodi srečno v svojo domačo deželo!«42
sužnosti1, naj velja,2 kolikor hoče.« Svetin3 je zdaj lahko trpel4 svojo nesrečo, ker je imel sladko upanje, da bo skoraj rešen5. Dva mesca6 mineta, kar pride general k Svetinovemu7 gospodarju se poslavljat9 in prosi, da10 bi mu izpustil vrtnarja Svetina11. Gospodar reče: »12Tega sam močno potrebujem, ker mi veliko opravi. Če bi ga pa vendarle13 radi imeli, vam ga dam, toda drugače14 ne, kakor da15 mi daste zanj sto tolarjev.«16 General mu precej odšteje sto tolarjev in pokliče Svetina, da18 mu pove, da19 je zdaj odkupljen20 in da21 pojde nazaj v svojo domačo deželo. Kdo si more zadosti misliti Svetinovo veselje, ki ga22 je zdaj občutil v svojem srcu23. Hvali Boga, ki24 tako očetovsko zanj skrbi26 in ga dobrotljivo rešuje27 iz nesreče. Medtem28 je general Svetinovemu29 gospodarju vse dopovedal, kako ga je v grozni smrtni30 nevarnosti otel in mu ohranil32 življenje. Preden gresta,34 pokliče gospodar Svetina in mu reče: »35Glej,36 sto tolarjev sem37 zate dobil. Pa38 ker si tako39 pošten in dober človek, jih tebi vse dam. Vzemi40 jih, imej jih za popotnico in hodi srečno v svojo domačo deželo42
sužnosti1, naj velja,2 kolikor hoče.« Svetin3 je zdaj lahko trpel4 svojo nesrečo, ker je imel sladko upanje, da bo skoraj rešen5. Dva meseca6 mineta, kar pride general k Svetinovemu7 gospodarju se poslavljat9 in prosi, da10 bi mu izpustil vrtnarja Svetina11. Gospodar reče: »12Tega sam močno potrebujem, ker mi veliko opravi. Če bi ga pa vendarle13 radi imeli, vam ga dam, toda drugače14 ne, kakor da15 mi daste zanj sto tolarjev.«16 General mu precej odšteje sto tolarjev in pokliče Svetina, da18 mu pove, da19 je zdaj odkupljen20 in da21 pojde nazaj v svojo domačo deželo. Kdo si more zadosti misliti Svetinovo veselje, ki ga22 je zdaj občutil v svojem srcu23. Hvali Boga, ki24 tako očetovsko zanj skrbi26 in ga dobrotljivo rešuje27 iz nesreče. Medtem28 je general Svetinovemu29 gospodarju vse dopovedal, kako ga je v grozni smrtni30 nevarnosti otel in mu ohranil32 življenje. Preden gresta,34 pokliče gospodar Svetina in mu reče: »35Glej,36 sto tolarjev sem37 zate dobil. Pa38 ker si tak39 pošten in dober človek, jih tebi vse dam. Vzemi40 jih, imej jih za popotnico in hodi srečno v svojo domačo deželo42
V.1 France Svetin najde svojiga2 sina.3
V France Svetin najde svojega2 sina
V France Svetin najde svojega2 sina
V France Svetin najde svojega2 sina
Z groznim veseljem je šel1 Svetin proti morju s svojim generalam2; barka ga čaka tam3, ktera4 ga bo peljala v domačo deželo. Malo
Z groznim veseljem gre1 Svetin s svojim generalom proti morju2; tam čaka generala barka3, ki4 ga bo peljala v domačo deželo. Malo
Z groznim veseljem gre1 Svetin s svojim generalom proti morju2; tam ga čaka barka3, ki4 ga bo peljala v domačo deželo. Malo
Z groznim veseljem gre1 Svetin s svojim generalom proti morju2; tam ga čaka barka3, ki4 ga bo peljala v domačo deželo. Malo
135
[144]
[86−87]
[170−171]
časa še1 sta se pomudila v mestu Novijork3, de4 se General per5 svojih prijatlih zadnič poslovi6. Pervi7 dan velkigatravna mesca gresta8 v barko; veter9 je bil pravi, brodniki rjuhe napnejo, kakor10 ptica gre barka po morji11 proti Francoski12 deželi. Svetin še zadnikrat13 pogleda Ameriko,14 in zdihne rekoč15: Dve leti in dva mesca sim17 srečno prestal služnost,18 Bog mi je dal srečo, poslal mi je angela, kteri19 me je rešil iz rok amerikanskiga20 gospodarja; hvaljen21 bodi dobrotljivi nebeški oče. Zdej23 se peljem spet proti svoji domači deželi po nevarnim morji, o25 Bog!26 varuj me pred nesrečami.27 Celih petdeset dni je bil Svetin na morji28 v barki per svojim29 generalu. Devetnajsti dan mesca rožencveta30 se perpeljata31 do francoske dežele; iz32 barke gresta v mesto Haver,33 in se potem po suhim peljata35, ker sta se oba po morji36 voziti naveličala37, de38 prideta v mesto Tulon. Tam je general M.39 do smerti40 ostati sklenil41. Svetinu pa reče general: Ti per meni ostaneš43 in z mano boš per45 mizi jedel, dokler se ti bo zljubilo per46 meni živeti. Ne47 boš več zdej48 moj služabnik, ampak moj prijatel,49 ti si mi življenje obvarval50, vselej ti bom hvaležen. Če boš pa hotel v svojo domačo deželo iti, ti bom toliko dnarjev dajal51, de52 boš lahko živel. Med tem53 je bilo v mestu Tulon54 imenitno ženitvanje55. Veliki tergovc56 stari Teodor je svojo hčer omožil,59 in k tej ženitnini so prišli tudi generala M. Svetinoviga gospoda povabit62. General pravi: Rad grem k vašimu ženitvanju64, tode drugači65 ne, kakor če sme z mano
časa sta se še2 pomudila v mestu Novi Jork3, da4 se je general pri5 svojih prijateljih zadnjič poslovil6. Prvi7 dan mesca velikega travna sta šla8 v barko. Veter9 je bil pravi, brodniki napno jadra. Kakor10 ptica gre barka po morju11 proti francoski12 deželi. Svetin še zadnjikrat13 pogleda Ameriko in vzdihne15: »16Dve leti in dva mesca sem17 srečno prestal sužnost.18 Bog mi je dal srečo, poslal mi je angela, kateri19 me je rešil iz rok amerikanskega20 gospodarja. Hvaljen21 bodi,22 dobrotljivi nebeški oče! Zdaj23 se peljem spet po nevarnem morju24 proti svoji domači deželi. O25 Bog,26 varuj me pred nesrečami!«27 Celih petdeset dni je bil Svetin na morju28 v barki pri svojem29 generalu. Devetnajsti dan mesca rožnicveta30 se pripeljeta31 do francoske dežele. Iz32 barke gresta v mesto Haver in se peljeta34 potem po suhem35, ker sta se oba naveličala36 voziti po morju37, da38 prideta v mesto Tulon. Tam je general sklenil39 do smrti40 ostati. Svetinu pa reče general: »42Ti ostaneš pri meni43 in boš44 z mano pri45 mizi jedel, dokler se ti bo ljubilo pri46 meni živeti. Zdaj ne47 boš več moj služabnik, ampak moj prijatelj;49 ti si mi življenje obvaroval50, vselej ti bom hvaležen. Če boš pa hotel v svojo domačo deželo iti, ti bom dal toliko denarjev51, da52 boš lahko živel.« Medtem53 je bilo v mestu Tulonu54 imenitno ženitovanje55. Veliki trgovec56 stari Teodor je možil58 svojo hčer in k tej imenitni60 ženitnini so prišli vabit61 tudi generala M., Svetinovega gospoda62. General pravi: »63Rad grem k vašemu ženitovanju64, toda drugače65 ne, kakor če sme z mano
časa sta se še2 pomudila v mestu Novi Jork3, da4 se je general pri5 svojih prijateljih zadnjič poslovil6. Prvi7 dan mesca velikega travna sta šla8 v barko. Veter9 je bil pravi, brodniki napno jadra. Kakor10 ptica gre barka po morju11 proti francoski12 deželi. Svetin še zadnjikrat13 pogleda Ameriko in vzdihne15: »16Dve leti in dva mesca sem17 srečno prestal sužnost.18 Bog mi je dal srečo, poslal mi je angela, kateri19 me je rešil iz rok amerikanskega20 gospodarja. Hvaljen21 bodi,22 dobrotljivi nebeški oče! Zdaj23 se peljem spet po nevarnem morju24 proti svoji domači deželi. O25 Bog,26 varuj me pred nesrečami27 Celih petdeset dni je bil Svetin na morju28 v barki pri svojem29 generalu. Devetnajsti dan mesca rožnicveta30 se pripeljeta31 do francoske dežele. Iz32 barke gresta v mesto Haver in se peljeta34 potem po suhem35, ker sta se oba naveličala36 voziti po morju37, da38 prideta v mesto Tulon. Tam je general sklenil39 do smrti40 ostati. Svetinu pa reče general: »42Ti ostaneš pri meni43 in boš44 z mano pri45 mizi jedel, dokler se ti bo ljubilo pri46 meni živeti. Zdaj ne47 boš več moj služabnik, ampak moj prijatelj;49 ti si mi življenje obvaroval50, vselej ti bom hvaležen. Če boš pa hotel v svojo domačo deželo iti, ti bom dajal toliko denarjev51, da52 boš lahko živel.« Medtem53 je bilo v mestu Tulonu54 imenitno ženitovanje55. Veliki trgovec56 stari Teodor je možil58 svojo hčer in k tej imenitni60 ženitnini so prišli vabit61 tudi generala M., Svetinovega gospoda62. General pravi: »63Rad grem k vašemu ženitovanju64, toda drugače65 ne, kakor če sme z mano
časa sta se še2 pomudila v mestu Novi Jork3, da4 se je general pri5 svojih prijateljih poslovil6. Prvi7 dan velikega travna sta šla8 v barko. Veter9 je bil pravi, brodniki napno jadra. Kakor10 ptica gre barka proti francoski12 deželi. Svetin še zadnjikrat13 pogleda Ameriko in vzdihne15: »16Dve leti in dva meseca sem17 srečno prestal sužnost.18 Bog mi je dal srečo, poslal mi je angela, kateri19 me je rešil iz rok amerikanskega20 gospodarja. Hvaljen21 bodi,22 dobrotljivi nebeški oče! Zdaj23 se peljem spet po nevarnem morju24 proti svoji domači deželi. O25 Bog,26 varuj me pred nesrečami27 Celih petdeset dni je bil Svetin na morju28 v barki pri svojem29 generalu. Devetnajsti dan meseca rožencveta30 se pripeljeta31 do francoske dežele. Iz32 barke gresta v mesto Haver in se peljeta34 potem po suhem35, ker sta se oba naveličala36 voziti po morju37, da38 prideta v mesto Tulon. Tam je general sklenil39 do smrti40 ostati. Svetinu pa reče general: »42Ti ostaneš pri meni43 in boš44 z mano pri45 mizi jedel, dokler se ti bo ljubilo pri46 meni živeti. Zdaj ne47 boš več moj služabnik, ampak moj prijatelj;49 ti si mi življenje obvaroval50, vselej ti bom hvaležen. Če boš pa hotel v svojo domačo deželo iti, ti bom dal toliko denarjev51, da52 boš lahko živel.« Medtem53 je bilo v mestu Tulon54 imenitno ženitovanje55. Veliki trgovec,56 stari Teodor,57 je možil58 svojo hčer in k tej imenitni60 ženitnini so prišli vabit61 tudi generala M., Svetinovega gospoda62. General pravi: »63Rad grem k vašemu ženitovanju64, toda drugače65 ne, kakor če sme z mano
136
[144−145]
[87]
[171−172]
priti tudi moj služabnik France Svetin; pa ne de1 bi per2 mizi stregel, ampak de3 bi per4 mizi z manoj5 vred sedel; zakaj če ravno6 je služabnik, je pa8 moj nar veči9 dobrotnik. Stari Teodor je v to rad pervolil11, ker sta bila z generalam12 velika prijatla13. To ženitvanje14 so obhajali ravno na veliki Šmarn15. Veliko imenitne gospode se je vkupej16 zbralo. Vsi so Teodoru srečo vošili18 in tudi nevesti Kristini; vsi19 so bili veseli in dobre volje, samo Svetin je zraven svojiga20 generala sedel ves zamišljen,21 in ga vsa gostarija ni razveselila, ker je bil s svojimi mislami22 več per23 svojih ljudeh, kakor per24 svatih. General je vse zgodbe svojiga26 življenja svatam perpovedval27, kako se mu je na Španskim28 hudo godilo,29 in kako mu je zvesti Svetin življenje otel, zato30 so ga31 vsi svatje spoštovali,32 in tudi na njegovo zdravje pili. Pozneje vstane eden zmed33 svatov, prime kupico v roke34 in pravi: Naj živi tudi Ilirija, kjer je naš ženin doma.36 Na te besede France Svetin od veselja ves rudeč postane38 in misli: Lejte39 ženin je tudi Ilirjan40 kakor jest41; kdo mora neki to biti.42 Svetin vpraša tiho svojiga43 generala, kako se ženin piše. General pravi: Piše se Svetin kakor ti. Rad45 bi bil Svetin46 ženina vprašal, od kod47 je doma48, pa se ni upal zavoljo gospodov, ki so okoli njega bili50. Pozneji51, ko so svatje že vinjeni bili,53 in se jeli sim54 ter tje prehajati55, dobi56 Svetin perložnost57 z ženinam58 samim govoriti, in59 ga tako vpraša60: Morebiti sva midva blizo62 vkup doma, ki imava oba eno ime, povejte63 mi vender od kod64 ste vi prav doma?
priti tudi moj služabnik France Svetin; pa ne, da1 bi pri2 mizi stregel, ampak da3 bi pri4 mizi z menoj5 vred sedel. Zakaj čeravno6 je služabnik, je moj največji9 dobrotnik.«10 Stari Teodor je v to rad privolil11, ker sta bila z generalom12 velika prijatelja13. To ženitovanje14 so obhajali ravno na Veliki Šmaren15. Veliko imenitne gospode se je vkupaj16 zbralo. Vsi so Teodoru voščili17 srečo in tudi nevesti Kristini. Vsi19 so bili veseli in dobre volje, samo Svetin je zraven svojega20 generala sedel ves zamišljen in ga vsa gostarija ni razveselila, ker je bil s svojimi mislimi22 več pri23 svojih ljudeh kakor pa pri24 svatih. General je pripovedoval svatom25 vse zgodbe svojega26 življenja, kako se mu je na Španskem28 hudo godilo in kako mu je zvesti Svetin življenje otel. Zato30 so Svetina31 vsi svatje spoštovali in tudi na njegovo zdravje pili. Pozneje vstane eden izmed33 svatov, prime kupico v roko34 in pravi: »35Naj živi tudi Ilirija, kjer je naš ženin doma!«36 Na te besede zardi37 France Svetin od veselja in misli: Glejte,39 ženin je tudi Ilirijan40 kakor jaz41; kdo mora neki to biti?42 Svetin vpraša tiho svojega43 generala, kako se ženin piše. General pravi: »44Piše se Svetin kakor ti.« Svetin45 bi bil rad46 ženina vprašal, odkod47 je, pa se ni upal zavoljo gospodov, ki so bili49 okoli njega. Kasneje51, ko so bili52 svatje že vinjeni in se jeli sem54 ter tja sprehajati55, je dobil56 Svetin priložnost, da je57 z ženinom58 samim govoril. Takole59 ga je vprašal60: »61Morebiti sva midva blizu62 vkup doma, ki imava oba eno ime. Povejte63 mi vendar, odkod64 ste vi prav doma?«65
priti tudi moj služabnik France Svetin; pa ne, da1 bi pri2 mizi stregel, ampak da3 bi pri4 mizi z menoj5 vred sedel. Zakaj čeravno6 je služabnik, je moj največji9 dobrotnik.«10 Stari Teodor je v to rad privolil11, ker sta bila z generalom12 velika prijatelja13. To ženitovanje14 so obhajali ravno na Veliki Šmaren15. Veliko imenitne gospode se je vkupaj16 zbralo. Vsi so Teodoru voščili17 srečo in tudi nevesti Kristini. Vsi19 so bili veseli in dobre volje, samo Svetin je zraven svojega20 generala sedel ves zamišljen in ga vsa gostarija ni razveselila, ker je bil s svojimi mislimi22 več pri23 svojih ljudeh kakor pa pri24 svatih. General je pripovedoval svatom25 vse zgodbe svojega26 življenja, kako se mu je na Španskem28 hudo godilo in kako mu je zvesti Svetin življenje otel. Zato30 so Svetina31 vsi svatje spoštovali in tudi na njegovo zdravje pili. Pozneje vstane eden izmed33 svatov, prime kupico v roko34 in pravi: »35Naj živi tudi Ilirija, kjer je naš ženin doma36 Na te besede zardi37 France Svetin od veselja in misli: Glejte,39 ženin je tudi Ilirijan40 kakor jaz41; kdo mora neki to biti?42 Svetin vpraša tiho svojega43 generala, kako se ženin piše. General pravi: »44Piše se Svetin kakor ti.« Svetin45 bi bil rad46 ženina vprašal, odkod47 je doma48, pa se ni upal zavoljo gospodov, ki so bili49 okoli njega. Pozneje51, ko so bili52 svatje že vinjeni in se jeli sem54 ter tja sprehajati55, je dobil56 Svetin priložnost, da je57 z ženinom58 samim govoril. Takole59 ga je vprašal60: »61Morebiti sva midva blizu62 vkup doma, ki imava oba eno ime. Povejte63 mi vendar, odkod64 ste vi prav doma?«65
priti tudi moj služabnik France Svetin; pa ne, da1 bi pri2 mizi stregel, ampak da3 bi pri4 mizi z menoj5 vred sedel. Zakaj čeravno6 je bil7 služabnik, je bil8 moj največji9 dobrotnik.«10 Stari Teodor je v to rad privolil11, ker sta bila z generalom12 velika prijatelja13. To ženitovanje14 so obhajali ravno na veliki šmaren15. Veliko imenitne gospode se je vkup16 zbralo. Vsi so Teodoru voščili17 srečo in tudi nevesti Kristini. Vsi19 so bili veseli in dobre volje, samo Svetin je zraven svojega20 generala sedel ves zamišljen in ga vsa gostarija ni razveselila, ker je bil s svojimi mislimi22 več pri23 svojih ljudeh kakor pa pri24 svatih. General je pripovedoval svatom25 vse zgodbe svojega26 življenja, kako se mu je na Španskem28 hudo godilo in kako mu je zvesti Svetin življenje otel. Zato30 so Svetina31 vsi svatje spoštovali in tudi na njegovo zdravje pili. Pozneje vstane eden izmed33 svatov, prime kupico v roko34 in pravi: »35Naj živi tudi Ilirija, kjer je naš ženin doma36 Na te besede zardi37 France Svetin od veselja in misli: Glejte,39 ženin je tudi Ilirijan40 kakor jaz41; kdo mora neki to biti?42 Svetin vpraša tiho svojega43 generala, kako se ženin piše. General pravi: »44Piše se Svetin kakor ti.« Svetin45 bi bil rad46 ženina vprašal, odkod47 je doma48, pa se ni upal zavoljo gospodov, ki so bili49 okoli njega. Pozneje51, ko so bili52 svatje že vinjeni in se jeli sem54 ter tja sprehajati55, je dobil56 Svetin priložnost, da je57 z ženinom58 samim govoril. Takole59 ga je vprašal60: »61Morebiti sva midva blizu62 vkup doma, ki imava oba eno ime. Povejte63 mi vendar, od kod64 ste vi prav doma?«65
137
[145−146]
[87−88]
[172−173]
Ženin odgovori: Blizo1 mesta L.2... sim3 doma, kjer je bila suknarija sloveča.5 Svetin vpraša ženina, imate6 še stariše7? Ženin na to zdihne,8 in solze se mu po licih vdero, pa10 hitro si jih obriše in pravi: Očeta nisim12 nikoli poznal, na vojsko so mogli13, ko sim14 bil dve leti star; mater sim mogel15 zapustiti v devetim16 letu in nikoli več nisim17 nič od18 njih slišal;19 Bog ve ali so še živi,21 ali ne. Očetu je bilo ime France, materi Neža,22 tudi brata sim23 imel Pavla po imenu24, pa tudi od njega nisim25 nikoli več nič slišal, toliko26 vem, de27 je za pastirja služil. Po tih29 besedah je France Svetin spoznal, de30 ravno ženin je31 njegov sin, pa ni vedil32, kako bi se bil spoznati dal34. Zato prosi ženina, de35 bi se smel z njim v kaki skrivni kamerci36 pogovoriti. Ženin je bil vesel in se rojak z rojakam37 rad pogovarjal. Pelje ga v lepo kamerco38, se usedeta40 na mehke stole,41 in ženin pravi: No oče!44 kaj bi vi45 radi z manoj46 skrivaj govorili.47 France Svetin začne od preveliciga48 veselja na glas jokati in pravi: O Bog!51 kako si ti vender52 dober! Veliko britkosti53 in terpljenja sim mogel54 prestati,55 vse sim preterpel56 čast Bogu, in zdej57 me doseže tako veselje. Ti si moj sin Janez,58 in jest sim59 tvoj oče France Svetin. Kdo bi bil mislil de60 te bom tukaj in pa v takim61 bogastvu našel! Ženin ostermi63, gleda, se čudi, ne verjame. Svetin pa zaviha rokava in pokaže v kožo zarezane znamnja64 z rudečo farbo65. Na desni roki je imel zarezano 66France Svetin“;67 na levi roki pa 68Neža Terpinc“69. Ženin se spomni, de70 ima na rokah ravno take znamnja71 zare-
Ženin odgovori: »Blizu1 mesta L. sem3 doma, kjer je bila sloveča4 suknarija5 Svetin vpraša ženina: »Imate6 še starše7?« Ženin nato vzdihne8 in solze se mu uderle9 po licih. Pa10 hitro si jih obriše in pravi: »11Očeta nisem12 nikoli poznal, na vojsko so morali13, ko sem14 bil dve leti star. Mater sem moral15 zapustiti v devetem16 letu in nikoli več nisem17 nič o18 njih slišal.19 Bog ve,20 ali so še ali ne. Očetu je bilo ime France, materi Neža;22 tudi brata sem23 imel, Pavleta24, pa tudi o njem nisem25 nikoli več nič slišal. Toliko26 vem, da27 je za pastirja služil.«28 Po teh29 besedah je France Svetin spoznal, da je30 ravno ženin njegov sin, pa ni vedel32, kako bi se bil dal33 spoznati. Zato prosi ženina, da35 bi se smel z njim v kaki skrivni sobici36 pogovoriti. Ženin je bil vesel in se rojak z rojakom37 rad pogovarjal. Pelje ga v lepo sobico38, sedeta39 se na mehke stole in ženin pravi: »42No,43 oče,44 kaj bi radi z menoj46 skrivaj govorili?«47 France Svetin začne od prevelikega48 veselja na glas jokati in pravi: »49O Bog,51 kako si ti vendar52 dober! Veliko bridkosti53 in trpljenja sem moral54 prestati;55 vse sem pretrpel,56 čast Bogu, in zdaj57 me doseže tako veselje. Ti si moj sin Janez in jaz sem59 tvoj oče France Svetin. Kdo bi bil mislil, da60 te bom tukaj in pa v takem61 bogastvu našel!«62 Ženin ostrmi63, gleda, se čudi, ne verjame. Svetin pa zaviha rokava in pokaže v kožo zarezana znamenja64 z rdečo barvo65. Na desni roki je imel zarezano »66France Svetin«,67 na levi roki pa »68Neža Trpinc«69. Ženin se spomni, da70 ima na rokah ravno taka znamenja71 zare-
Ženin odgovori: »Blizu1 mesta L. sem3 doma, kjer je bila sloveča4 suknarija5 Svetin vpraša ženina: »Imate6 še starše7?« Ženin nato vzdihne8 in solze se mu udero9 po licih, pa10 hitro si jih obriše in pravi: »11Očeta nisem12 nikoli poznal, na vojsko so morali13, ko sem14 bil dve leti star. Mater sem moral15 zapustiti v devetem16 letu in nikoli več nisem17 nič o18 njih slišal.19 Bog ve,20 ali so še živi21 ali ne. Očetu je bilo ime France, materi Neža;22 tudi brata sem23 imel, Pavla po imenu24, pa tudi o njem nisem25 nikoli več nič slišal. Toliko26 vem, da27 je za pastirja služil.«28 Po teh29 besedah je France Svetin spoznal, da je30 ravno ženin njegov sin, pa ni vedel32, kako bi se bil dal33 spoznati. Zato prosi ženina, da35 bi se smel z njim v kaki skrivni sobici36 pogovoriti. Ženin je bil vesel in se rojak z rojakom37 rad pogovarjal. Pelje ga v lepo sobico38, usedeta39 se na mehke stole in ženin pravi: »42No,43 oče,44 kaj bi radi z menoj46 skrivaj govorili47 France Svetin začne od prevelikega48 veselja na glas jokati in pravi: »49O,50 Bog,51 kako si ti vendar52 dober! Veliko bridkosti53 in trpljenja sem moral54 prestati;55 vse sem pretrpel,56 čast Bogu, in zdaj57 me doseže tako veselje. Ti si moj sin Janez in jaz sem59 tvoj oče France Svetin. Kdo bi bil mislil, da60 te bom tukaj in pa v takem61 bogastvu našel!«62 Ženin ostrmi63, gleda, se čudi, ne verjame. Svetin pa zaviha rokava in pokaže v kožo zarezana znamenja64 z rdečo barvo65. Na desni roki je imel zarezano »66France Svetin«,67 na levi roki pa »68Neža Trpinc«69. Ženin se spomni, da70 ima na rokah ravno taka znamenja71 zare-
Ženin odgovori: »Blizu1 mesta L. sem3 doma, kjer je bila sloveča4 suknarija5 Svetin vpraša ženina: »Imate6 še starše7?« Ženin nato vzdihne8 in solze se mu udero9 po licih, pa10 hitro si jih obriše in pravi: »11Očeta nisem12 nikoli poznal, na vojsko so morali13, ko sem14 bil dve leti star. Mater sem moral15 zapustiti v devetem16 letu in nikoli več nisem17 nič o18 njih slišal.19 Bog ve,20 ali so še živi21 ali ne. Očetu je bilo ime France, materi Neža;22 tudi brata sem23 imel, Pavla po imenu24, pa tudi o njem nisem25 nikoli več nič slišal. Toliko26 vem, da27 je za pastirja služil.«28 Po teh29 besedah je France Svetin spoznal, da je30 ravno ženin njegov sin, pa ni vedel32, kako bi se bil dal33 spoznati. Zato prosi ženina, da35 bi se smel z njim v kaki skrivni sobici36 pogovoriti. Ženin je bil vesel in se rojak z rojakom37 rad pogovarjal. Pelje ga v lepo sobico38, usedeta39 se na mehke stole in ženin pravi: »42No,43 oče,44 kaj bi radi z menoj46 skrivaj govorili47 France Svetin začne od prevelikega48 veselja na glas jokati in pravi: »49O,50 Bog,51 kako si ti vendar52 dober! Veliko bridkosti53 in trpljenja sem moral54 prestati;55 vse sem pretrpel,56 čast Bogu, in zdaj57 me doseže tako veselje. Ti si moj sin Janez in jaz sem59 tvoj oče France Svetin. Kdo bi bil mislil, da60 te bom tukaj in pa v takem61 bogastvu našel!«62 Ženin ostrmi63, gleda, se čudi, ne verjame. Svetin pa zaviha rokava in pokaže v kožo zarezana znamenja64 z rdečo barvo65. Na desni roki je imel zarezano »66France Svetin«,67 na levi roki pa »68Neža Trpinc«69. Ženin se spomni, da70 ima na rokah ravno taka znamenja71 zare-
138
[146−147]
[88−89]
[173−174]
zane1, ktere2 mu je mati še majhnimu3 naredila. Takrat je spoznal, de4 je to res njegov oče, zaviha rokave5 in očetu6 pokaže, de8 je res ta9 njegov sin. Objela10 sta se oče11 in sin, in oba12 na glas jokala od veselja13, tako de14 so svatje slišali16 in prišli gledat in vprašat, kaj to pomeni. Ker17 so zvedili18, de19 je generalov zvesti služabnik ženinov oče, so bili grozno21 veseli; vsi22 so zdej ženinovga23 očeta zlo24 spoštovali in ga častili, v25 kot ga posade za mizo26 in ga goste27 po gosposko. Med svati je bil tudi žininov prijatel Basil29 po imenu, kteri30 je per31 velikih vojskah in deleč32 po sveti bil33. Ko so vsi eden drugimu34 zgodbe svojiga35 življenja dopovedali36 začne tudi on svoje pergodbe37 razlagati, kako se mu je po daljnih deželah godilo in pravi: Dve nar bolj vesele zgodbe sim39 doživel svoje žive dni: Zdej40 in pred nekej41 leti na Štajerskim42 v neki grajšinci43, kjer sta dva sina na enkrat44 našla vsak svojo mater, de si45 se nista troštala46. Našel je svojo mater47 mladi baron Karl48 Gap; gospa tiste grajšince49 je bila njegova mati. Neki škof, Pavl50 Svetin mu je bilo ime, je ravno per51 tisti gospej52 našel svojo mater, ktera53 je bila dekla. O koliko veselje55 smo obhajali takrat in se gostili.56 Škof je šel potem v svojo škofijo,57 in svojo mater s sabo vzel;58 meni pa dnarjev59 dal, de sim složno domu60 prišel. Morebiti je bil tudi tisti škof vašiga61 rodu, ker je bil ravno tega imena. Pišejo škofu62 iz Tulona in ga vprašajo od kod63 je doma. Kmalo64 pride odgovor,65 in tako so za gotovo zvedili66, de Škof je67 Janezov brat. Pogosto so si potem pisarili in eden68
zana1, katera2 mu je mati še majhnemu3 naredila. Takrat je spoznal, da4 je to res njegov oče. Zaviha rokava5 in pokaže očetu7, da8 je res njegov sin. Oče in sin10 sta se objela11 in oba od veselja12 na glas jokala, tako da14 so slišali15 svatje in prišli gledat in vprašat, kaj to pomeni. Ko17 so zvedeli18, da19 je generalov zvesti služabnik ženinov oče, so bili zelo21 veseli. Vsi22 so zdaj ženinovega23 očeta zelo24 spoštovali in ga častili. V25 kot za mizo so ga posadili26 in ga po gosposko gostili28. Med svati je bil tudi ženinov prijatelj, Bazil29 po imenu, ki30 je bil pri31 velikih vojskah in daleč32 po svetu33. Ko so si drug drugemu pripovedovali34 zgodbe svojega35 življenja,36 začne tudi on svoje prigodbe37 razlagati, kako se mu je po daljnih deželah godilo,38 in pravi: »Dve najbolj veseli zgodbi sem39 doživel svoje žive dni: Zdaj40 in pred nekaj41 leti na Štajerskem42 v neki graščinici43, kjer sta dva sina naenkrat44 našla vsak svojo mater, dasi45 se nista nadejala46. Svojo mater je našel47 mladi baron Gap; gospa tihe graščinice49 je bila njegova mati. Neki škof, Pavel50 Svetin mu je bilo ime, je ravno pri51 tisti gospe52 našel svojo mater, katera53 je bila dekla. O koliko veselja55 smo obhajali takrat in se gostili.56 Škof je šel potem v svojo škofijo in svojo mater s sabo vzel,58 meni pa denarjev59 dal, da sem zložno domov60 prišel. Morebiti je bil tudi tisti škof vašega61 rodu, ker je bil ravno tega imena. Škofu Pavletu pišejo62 iz Tulona in ga vprašajo, odkod63 je doma. Kmalu64 pride odgovor in tako so za gotovo zvedeli66, da je škof67 Janezov brat. Pogosto so si potem pisarili in eden68
zana1, katera2 mu je mati še majhnemu3 naredila. Takrat je spoznal, da4 je to res njegov oče. Zaviha rokava5 in pokaže očetu7, da8 je res njegov sin. Oče in sin10 sta se objela11 in oba od veselja12 na glas jokala, tako da14 so slišali15 svatje in prišli gledat in vprašat, kaj to pomeni. Ko17 so zvedeli18, da19 je generalov zvesti služabnik ženinov oče, so bili grozno21 veseli. Vsi22 so zdaj ženinovega23 očeta zelo24 spoštovali in ga častili. V25 kot za mizo so ga posadili26 in ga po gosposko gostili28. Med svati je bil tudi ženinov prijatelj, Bazil29 po imenu, ki30 je bil pri31 velikih vojskah in daleč32 po svetu33. Ko so vsi drug drugemu pripovedovali34 zgodbe svojega35 življenja,36 začne tudi on svoje prigodbe37 razlagati, kako se mu je po daljnih deželah godilo,38 in pravi: »Dve najbolj veseli zgodbi sem39 doživel svoje žive dni: zdaj40 in pred nekaj41 leti na Štajerskem42 v neki graščinici43, kjer sta dva sina naenkrat44 našla vsak svojo mater, dasi45 se nista nadejala46. Svojo mater je našel47 mladi baron Karel48 Gap; gospa tihe graščinice49 je bila njegova mati. Neki škof, Pavel50 Svetin mu je bilo ime, je ravno pri51 tisti gospej52 našel svojo mater, ki53 je bila dekla. O,54 koliko veselja55 smo obhajali takrat in se gostili!56 Škof je šel potem v svojo škofijo in svojo mater s sabo vzel,58 meni pa denarjev59 dal, da sem zložno domov60 prišel. Morebiti je bil tudi tisti škof vašega61 rodu, ker je bil ravno tega imena.« Škofu Pavletu pišejo62 iz Tulona in ga vprašajo, odkod63 je doma. Kmalu64 pride odgovor in tako so za gotovo zvedeli66, da je škof67 Janezov brat. Pogosto so si potem pisarili in eden68
zana1, katera2 mu je mati še majhnemu3 naredila. Takrat je spoznal, da4 je to res njegov oče. Zaviha rokava5 in pokaže očetu7, da8 je res njegov sin. Oče in sin10 sta se objela11 in oba od veselja12 na glas jokala, tako da14 so slišali15 svatje in prišli gledat in vprašat, kaj to pomeni. Ko17 so zvedeli18, da19 je nekdanji20 generalov zvesti služabnik ženinov oče, so bili grozno21 veseli. Vsi22 so zdaj ženinovega23 očeta zelo24 spoštovali in ga častili. V25 kot za mizo so ga posadili26 in ga po gosposko gostili28. Med svati je bil tudi ženinov prijatelj, Bazil29 po imenu, ki30 je bil pri31 velikih vojskah in daleč32 po svetu33. Ko so vsi drug drugemu pripovedovali34 zgodbe svojega35 življenja,36 začne tudi on svoje prigodbe37 razlagati, kako se mu je po daljnih deželah godilo,38 in pravi: »Dve najbolj veseli zgodbi sem39 doživel svoje žive dni: zdaj40 in pred nekaj41 leti na Štajerskem42 v neki graščini43, kjer sta dva sina naenkrat44 našla vsak svojo mater, dasi45 se nista nadejala46. Svojo mater je našel47 mladi baron Karel48 Gap; gospa tiste graščinice49 je bila njegova mati. Neki škof, Pavel50 Svetin mu je bilo ime, je ravno pri51 tisti gospe52 našel svojo mater, ki53 je bila dekla. O,54 koliko veselja55 smo obhajali takrat in se gostili!56 Škof je šel potem v svojo škofijo in svojo mater s sabo vzel,58 meni pa denarjev59 dal, da sem zložno domov60 prišel. Morebiti je bil tudi tisti škof vašega61 rodu, ker je bil ravno tega imena.« Škofu Pavletu pišejo62 iz Tulona in ga vprašajo, od kod63 je doma. Kmalu64 pride odgovor in tako so za gotovo zvedeli66, da je škof67 Janezov brat. Pogosto so si potem pisarili in drug68
139
[147]
[89]
[175]
drugimu perpovedvali1 svoje čudne žalostne in vesele zgodbe. Mati škofova3 je kmalo4 potem umerla5, vender6 je še doživela zvediti od svojiga moža,7 in od svojiga sina Janeza zdej velikiga8 in bogatiga tergovca9 v velikim10 mestu Tulonu na Francoskim11. France Svetin že star, je vender13 še nekaj let srečno14 in veselo15 živel per svojim16 sinu Janezu,17 in vidil18 lepo rasti in rediti svoje vnuke. S starim Teodoram19 Janezovim tastam20 sta bila vedno prijatla,21 in sta večkrat od nekdajnih reči se pogovarjala22. General M. tudi star jih je večkrat obiskal,25 in z njimi veselje delil27. Tako so Svetinovi ljudje, to je cela28 njegova hiša, lepo v edinosti v božjim29 strahu živeli,30 in veliko srečo imeli. Blizo sedemdeset let31 je France Svetin doživel32, potem je sladko v Gospodu zaspal. Vsi so za njim jokali, ker so ga radi33 imeli in ga častili s tako častjo kakoršna35 se starišem36 spodobi. Tako da Bog včasi že na tem svetu srečo v nesreči, če človek tudi v nesreči vedno Bogu zvest ostane.
drugemu pripovedovali1 svoje čudne,2 žalostne in vesele zgodbe. Škofova mati3 je kmalu4 potem umrla5, vendar6 je še doživela, da je zvedela o svojem možu7 in svojem sinu Janezu, zdaj velikem8 in bogatem trgovcu9 v velikem10 mestu Tulonu na Francoskem11. France Svetin,12 že star, je vendar13 še nekaj let veselo14 in srečno15 živel pri svojem16 sinu Janezu in videl18 lepo rasti in rediti svoje vnuke. S starim Teodorom,19 Janezovim tastom,20 sta bila vedno prijatelja21 in sta se večkrat pogovarjala o nekdanjih rečeh22. General M.,23 tudi star,24 jih je večkrat obiskal in bil26 z njimi vesel27. Tako so Svetinovi ljudje, to je vsa28 njegova hiša, lepo v edinosti in božjem29 strahu živeli in veliko srečo imeli. France Svetin31 je doživel blizu sedemdeset let32, potem je sladko v Gospodu zaspal. Vsi so za njim jokali, ker so ga radi33 imeli in ga častili s tako častjo, kakršna35 se staršem36 spodobi. Tako da Bog včasi že na tem svetu srečo v nesreči, če človek tudi v nesreči vedno Bogu zvest ostane.
drugemu pripovedovali1 svoje čudne,2 žalostne in vesele zgodbe. Škofova mati3 je kmalu4 potem umrla5, vendar6 je še doživela, da je zvedela o svojem možu7 in svojem sinu Janezu, zdaj velikem8 in bogatem trgovcu9 v velikem10 mestu Tulonu na Francoskem11. France Svetin,12 že star, je vendar13 še nekaj let veselo14 in srečno15 živel pri svojem16 sinu Janezu in videl18 lepo rasti in rediti svoje vnuke. S starim Teodorom,19 Janezovim tastom,20 sta bila vedno prijatelja21 in sta se večkrat pogovarjala o nekdanjih rečeh22. General M.,23 tudi star,24 jih je večkrat obiskal in z njimi delil veselje27. Tako so Svetinovi ljudje, to je vsa28 njegova hiša, lepo v edinosti in božjem29 strahu živeli in veliko srečo imeli. France Svetin31 je doživel blizu sedemdeset let32, potem je sladko v Gospodu zaspal. Vsi so za njim jokali, ker so ga radi33 imeli in ga častili s tako častjo, kakršna35 se staršem36 spodobi. Tako da Bog včasi že na tem svetu srečo v nesreči, če človek tudi v nesreči vedno Bogu zvest ostane.
drugemu pripovedovali1 svoje čudne,2 žalostne in vesele zgodbe. Škofova mati3 je kmalu4 potem umrla5, vendar6 je še doživela, da je zvedela o svojem možu7 in svojem sinu Janezu, zdaj velikem8 in bogatem trgovcu9 v velikem10 mestu Tulonu na Francoskem11. France Svetin,12 že star, je vendar13 še nekaj let veselo14 in srečno15 živel pri svojem16 sinu Janezu in videl18 lepo rasti in rediti svoje vnuke. S starim Teodorom,19 Janezovim tastom,20 sta bila vedno prijatelja21 in sta se večkrat pogovarjala o nekdanjih rečeh22. General M.,23 tudi star,24 jih je večkrat obiskal in z njimi delil veselje27. Tako so Svetinovi ljudje, to je vsa28 njegova hiša, lepo v edinosti in božjem29 strahu živeli in veliko srečo imeli. France Svetin31 je doživel blizu sedemdeset let32, potem je sladko v Gospodu zaspal. Vsi so za njim jokali, ker so ga imeli radi34 in ga častili s tako častjo, kakršna35 se staršem36 spodobi. Tako da Bog včasi že na tem svetu srečo v nesreči, če človek tudi v nesreči vedno Bogu zvest ostane.