Sreča v nesreči 1836 (izvirna izdaja) Sreča v nesreči 1936 (Cvetje iz domačih in tujih logov) Sreča v nesreči 1974 (Knjižnica Kondor) Sreča v nesreči 1984 (Hram)
Sreča v Nesreči, ali POPISVANJE čudne zgodbe dveh dvojčikov. Podučenje starim in mladim, revnim in bogatim.1
Sreča v nesreči1
Sreča v nesreči ali popisovanje čudne zgodbe dveh dvojčkov. Podučenje starim in mladim, revnim in bogatim1
Sreča v nesreči ali popisovanje čudne zgodbe dveh dvojčkov. Podučenje starim in mladim, revnim in bogatim1
(3)
[(38)−39]
[5]
[9]
Uvod
Uvod.1
Uvod
Uvod
Blizo1 mesta L....2 v vasi, kjer je bila nekdaj imenitna deleč3 sloveča suknarija ali fabrika4, kjer so žlahtno5 sukno tkali,6 in ga deleč7 po svetu razprodajali, je pred nekaj leti živel dober pošten pa tudi brumen9 junak. Franc Svetin mu je bilo ime. Zgodej10 so mu starši pomerli11, torej ni imel nikogar, de12 bi zanj13 bil skerbel14. Gospod15 suknarije ali fabrike,16 ga je iz dobrote v šolo pošiljal toliko17, de18 se je Svetin brati in pisati navadil; potem je v suknarii20 delal,21 in se vsih22 suknarskih del naučil. Zraven navadniga suknarskiga23 dela je mogel24 Svetin tudi vert25 obdelovati. Priden26 in prebrisane glave je bil Svetin27. Poleti je celi28 dan vert29 obdeloval, po noči30 v suknarii31 delal. Per vsih32 svojih delih Svetin nikoli ni molitve opustil, ampak pred vsakim delam33 in po vsakim34 delu je pokleknil in ponižno molil; zato mu je Bog tudi srečo dal. V malo letih je Svetin toliko perslužil35 in pervarval36,
Blizu1 mesta L.,2 v vasi, kjer je bila nekdaj imenitna, daleč3 sloveča suknarija ali tovarna4, kjer so tenko5 sukno tkali in ga daleč7 po svetu razprodajali, je pred nekaj leti živel dober,8 pošten pa tudi pobožen9 junak. Franc Svetin mu je bilo ime. Starši10 so mu zgodaj pomrli11, torej ni imel nikogar, da12 bi zanj13 bil skrbel14. Lastnik15 suknarije ga je iz dobrote v šolo pošiljal toliko17, da18 se je Svetin brati in pisati navadil; potem pa19 je v suknariji20 delal in se vseh22 suknarskih del naučil. Zraven navadnega suknarskega23 dela je moral24 Svetin tudi vrt25 obdelovati. Svetin je bil priden26 in prebrisane glave. Poleti je ves28 dan vrt29 obdeloval, ponoči30 v suknariji31 delal. Pri vseh32 svojih delih Svetin nikoli ni molitve opustil, ampak pred vsakim delom33 in po vsakem34 delu je pokleknil in ponižno molil; zato mu je Bog tudi srečo dal. V malo letih je Svetin toliko prislužil35 in privaroval36,
Blizu1 mesta L.,2 v vasi, kjer je bila nekdaj imenitna, daleč3 sloveča suknarija ali tovarna4, kjer so žlahtno5 sukno tkali in ga daleč7 po svetu razprodajali, je pred nekaj leti živel dober,8 pošten pa tudi pobožen9 junak. Franc Svetin mu je bilo ime. Starši10 so mu zgodaj pomrli11, torej ni imel nikogar, da12 bi zanj13 bil skrbel14. Lastnik15 suknarije ga je iz dobrote v šolo pošiljal toliko17, da18 se je Svetin brati in pisati navadil; potem pa19 je v suknariji20 delal in se vseh22 suknarskih del naučil. Zraven navadnega suknarskega23 dela je moral24 Svetin tudi vrt25 obdelovati. Svetin je bil priden26 in prebrisane glave. Poleti je ves28 dan vrt29 obdeloval, ponoči30 v suknariji31 delal. Pri vseh32 svojih delih Svetin nikoli ni molitve opustil, ampak pred vsakim delom33 in po vsakem34 delu je pokleknil in ponižno molil; zato mu je Bog tudi srečo dal. V malo letih je Svetin toliko prislužil35 in privaroval36,
Blizu1 mesta L.,2 v vasi, kjer je bila nekdaj imenitna, daleč3 sloveča suknarija ali tovarna4, kjer so žlahtno5 sukno tkali in ga daleč7 po svetu razprodajali, je pred nekaj leti živel dober,8 pošten pa tudi pobožen9 junak. Franc Svetin mu je bilo ime. Starši10 so mu zgodaj pomrli11, torej ni imel nikogar, da12 bi bil zanj skrbel14. Lastnik15 suknarije ga je iz dobrote v šolo pošiljal, toliko da18 se je Svetin brati in pisati navadil; potem je v suknariji20 delal in se vseh22 suknarskih del naučil. Zraven navadnega suknarskega23 dela je moral24 Svetin tudi vrt25 obdelovati. Svetin je bil priden26 in prebrisane glave. Poleti je ves28 dan vrt29 obdeloval, ponoči pa30 v suknariji31 delal. Pri vseh32 svojih delih Svetin nikoli ni molitve opustil, ampak pred vsakim delom33 in po vsakem34 delu je pokleknil in ponižno molil; zato mu je Bog tudi srečo dal. V malo letih je Svetin toliko prislužil35 in privaroval36,
(4)
[39]
[5]
[9−10]
de1 si je seliše2 kupil, hišo naredil in nekaj njiv perkupil3. Gospod4 suknarije ga je zato zlo obrajtal, in5 mu eniga6 dne reče7: France!9 všeč mi je, de10 si tako priden; vidim, de11 si pomagaš. Narbolj12 všeč pa mi je, ki13 vidim, de14 nikoli s hudobnimi tovarši15 ne potegneš, se le svojiga16 dela deržiš17, rad moliš in v cerkev hodiš; ako si per18 volji, vzami19 mojo kuharco20 Nežo za ženo, ktera21 je tudi poštena in brumna22. Nima veliko dnarjev23, pa je pridna,24 in jest25 ji bom tudi nekaj dal in pomagal. Svetin je v to hitro dovolil. Pokličejo Nežo, ktera27 se je po svojih stariših28 pisala Neža Terpinc29, in jo vprašajo, ako30 bi bila dovoljna31 se s Francetam zaročiti32. Neža je v to tudi rada dovolila,33 in v štirih tednih so ženitnino34 naredili. K ženitvanji36 je tudi37 prišel gospodar suknarije s svojo gospo, de si39 je bil žlahtniga40 rodu. Svetina so vsi radi imeli. Vesel je živel Svetin s svojo ženo Nežo. Očitno se je nad njima kazala zakonska sreča. Nikoli ni bilo med njima krega ali41 prepira. Ne po posvetnih navadah in po mesnih42 željah, ampak po keršanskih43 in po44 božjih zapovedih sta živela. On je po dnevi vert45 obdeloval, ona je domače46 dela opravljala.
da1 si je selišče2 kupil, hišo naredil in nekaj njiv prikupil3. Gospod4 suknarije ga je zato zelo v čislih imel in5 mu nekega6 dne rekel7: »8France,9 všeč mi je, da10 si tako priden; vidim, da11 si pomagaš. Najbolj12 všeč pa mi je, ko13 vidim, da14 nikoli s hudobnimi tovariši15 ne potegneš, se le svojega16 dela držiš17, rad moliš in v cerkev hodiš; ako si pri18 volji, vzemi19 mojo kuharico20 Nežo za ženo, ki21 je tudi poštena in pobožna22. Nima veliko denarjev23, pa je pridna in jaz25 ji bom tudi nekaj dal in pomagal.«26 Svetin je v to hitro dovolil. Pokličejo Nežo, ki27 se je po svojih starših28 pisala Neža Trpinc29, in jo vprašajo, ali30 bi bila zadovoljna poročiti31 se s Francetom32. Neža je v to tudi rada dovolila in v štirih tednih so naredili ženitnino35. K ženitovanju36 je prišel tudi38 gospodar suknarije s svojo gospo, dasi39 je bil plemenitega40 rodu. Svetina so vsi radi imeli. Vesel je živel Svetin s svojo ženo Nežo. Očitno se je nad njima kazala zakonska sreča. Nikoli ni bilo med njima prepira. Ne po posvetnih navadah in mestnih42 željah, ampak po krščanskih43 in po44 božjih zapovedih sta živela. On je podnevi vrt45 obdeloval, ona je domača46 dela opravljala.
da1 si je selišče2 kupil, hišo naredil in nekaj njiv prikupil3. Gospod4 suknarije ga je zato zelo v čislih imel in5 mu nekega6 dne rekel7: »8France,9 všeč mi je, da10 si tako priden; vidim, da11 si pomagaš. Najbolj12 všeč pa mi je, ko13 vidim, da14 nikoli s hudobnimi tovariši15 ne potegneš, se le svojega16 dela držiš17, rad moliš in v cerkev hodiš; ako si pri18 volji, vzemi19 mojo kuharico20 Nežo za ženo, ki21 je tudi poštena in pobožna22. Nima veliko denarjev23, pa je pridna in jaz25 ji bom tudi nekaj dal in pomagal.«26 Svetin je v to hitro dovolil. Pokličejo Nežo, ki27 se je po svojih starših28 pisala Neža Trpinc29, in jo vprašajo, ali30 bi bila zadovoljna poročiti31 se s Francetom32. Neža je v to tudi rada dovolila in v štirih tednih so naredili ženitnino35. K ženitovanju36 je prišel tudi38 gospodar suknarije s svojo gospo, dasi39 je bil žlahtnega40 rodu. Svetina so vsi radi imeli. Vesel je živel Svetin s svojo ženo Nežo. Očitno se je nad njima kazala zakonska sreča. Nikoli ni bilo med njima prepira. Ne po posvetnih navadah in mestnih42 željah, ampak po krščanskih43 in po44 božjih zapovedih sta živela. On je podnevi vrt45 obdeloval, ona je domača46 dela opravljala.
da1 si je selišče2 kupil, hišo naredil in nekaj njiv prikupil3. Gospodar4 suknarije ga je zato zelo cenil, pa5 mu nekega6 dne reče7: »8France,9 všeč mi je, da10 si tako priden; vidim, da11 si pomagaš. Najbolj12 všeč pa mi je, ko13 vidim, da14 nikoli s hudobnimi tovariši15 ne potegneš, se le svojega16 dela držiš17, rad moliš in v cerkev hodiš; ako si pri18 volji, vzemi19 mojo kuharico20 Nežo za ženo, ki21 je tudi poštena in pobožna22. Nima veliko denarjev23, pa je pridna in jaz25 ji bom tudi nekaj dal in pomagal.«26 Svetin je v to hitro dovolil. Pokličejo Nežo, ki27 se je po svojih starših28 pisala Neža Trpinc29, in jo vprašajo, ali30 bi bila voljna poročiti31 se s Francetom32. Neža je v to tudi rada dovolila in v štirih tednih so naredili ženitnino35. K ženitovanju36 je prišel tudi38 gospodar suknarije s svojo gospo, dasi39 je bil žlahtnega40 rodu. Svetina so vsi radi imeli. Vesel je živel Svetin s svojo ženo Nežo. Očitno se je nad njima kazala zakonska sreča. Nikoli ni bilo med njima krega ali41 prepira. Ne po posvetnih navadah in mestnih42 željah, ampak po krščanskih43 in božjih zapovedih sta živela. On je podnevi vrt45 obdeloval, ona je domača46 dela opravljala.
(5)
[39]
[5−6]
[10−11]
Vsak večer sta pokleknila in glasno večerno molitvico1 opravila, ko bi bila še tako trudna. Vse svoje zaupanje sta le v Boga imela; torej njima2 je šlo vse po sreči. Dve leti je minilo, kar sta bila zaročena,3 in Svetinka je bila zdaj v drugim4 stanu. Dobila5 sta v eni6 noči dva lepa zdrava fantiča dvojčika9. Per svetim kerstu10 so pervimu11 dali ime Janez, drugimu Pavl12. Gospod13 in gospa suknarije14 sta bila botra. Vesela15 sta bila, de njima17 je Bog tako dober, spoznala sta božje dobrote,18 in vedno sta ga hvalila. Tudi19 sta sklenila20 fantiča, če jih21 Bog per živlenji22 ohrani, v brumnosti23 in svetosti zrediti,24 in varvati25 pred zapeljivimi tovaršijami26, de27 bi v starih letih čisto veselje nad njima imela.
Vsak večer sta pokleknila in glasno večerno molitevco1 opravila, ko bi bila še tako trudna. Vse svoje zaupanje sta le v Boga imela; torej jima2 je šlo vse po sreči. Dve leti je minilo, kar sta bila poročena3 in Svetinka je bila zdaj v drugem4 stanu. Tedaj5 sta v eni6 noči dobila7 dva lepa,8 zdrava fantiča dvojčka9. Pri svetem krstu10 so prvemu11 dali ime Janez, drugemu Pavel12. Gospodar suknarije13 in njegova gospa14 sta bila botra. Oče in mati15 sta bila vesela16, da jima17 je Bog tako dober, spoznala sta božje dobrote in vedno sta ga hvalila. Sklenila19 sta tudi, da bosta20 fantiča, če ju21 Bog pri življenju22 ohrani, v pobožnosti23 in svetosti zredila24 in varovala25 pred zapeljivimi tovarišijami26, da27 bi v starih letih čisto veselje nad njima imela.
Vsak večer sta pokleknila in glasno večerno molitevco1 opravila, ko bi bila še tako trudna. Vse svoje zaupanje sta le v Boga imela; torej jima2 je šlo vse po sreči. Dve leti je minilo, kar sta bila poročena3 in Svetinka je bila zdaj v drugem4 stanu. Tedaj5 sta neke6 noči dobila7 dva lepa,8 zdrava fantiča dvojčka9. Pri svetem krstu10 so prvemu11 dali ime Janez, drugemu Pavel12. Gospodar suknarije13 in njegova gospa14 sta bila botra. Oče in mati15 sta bila vesela16, da jima17 je Bog tako dober, spoznala sta božje dobrote in vedno sta ga hvalila. Sklenila19 sta tudi20 fantiča, če ju21 Bog pri življenju22 ohrani, v pobožnosti23 in svetosti zrediti24 in varovati25 pred zapeljivimi tovarišijami26, da27 bi v starih letih čisto veselje nad njima imela.
Vsak večer sta pokleknila in glasno večerno molitevco1 opravila, ko bi bila še tako trudna. Vse svoje zaupanje sta le v Boga imela; torej jima2 je šlo vse po sreči. Dve leti je minilo, kar sta bila poročena,3 in Svetinka je bila zdaj v drugem4 stanu. Tedaj5 sta neke6 noči dobila7 dva lepa,8 zdrava fantiča dvojčka9. Pri svetem krstu10 so prvemu11 dali ime Janez, drugemu Pavel12. Gospod13 in gospa suknarije14 sta bila botra. Vesela15 sta bila, da jima17 je Bog tako dober, spoznala sta božje dobrote in vedno sta ga hvalila. Sklenila19 sta tudi20 fantiča, če ju21 Bog pri življenju22 ohrani, v pobožnosti23 in svetosti zrediti24 in varovati25 pred zapeljivimi tovarišijami26, da27 bi v starih letih čisto veselje nad njima imela.
(7)
[(40)]
[7]
[(15)−16]
PERVI1 DEL.2
PRVI1 DEL
PRVI1 DEL
PRVI1 DEL
I.1 France Svetin gre na vojsko2 francosko.3
I France Svetin gre na francosko vojsko3
I France Svetin gre na francosko vojsko3
I France Svetin gre na francosko vojsko3
Lepo sta skerbela1 France in Neža za fantiča,2 in z združeno močjo si perzadevala4 več perslužiti5, de6 bi fantiča mogla pošteno in dobro zrediti. Zato sta še bolj pridno7 delala in bolj zvesto8 molila. Ob enim lepim spomladanskim9 dnevu, ravno nedelja je bila, ko prideta France in Neža popoldne iz cerkve, reče France: Pojdi po bokal vina, de11 vsak malo pijeva12. Nikoli ne greva v oštarijo13, bodiva doma vesela sama,14 in Boga hvaliva, ker nama nič ne manka15. Prijazno vkupej17 pijeta in se pogovarjata od tega18 kar sta dansi19 v cerkvi slišala. Med tem20 vpraša France svojo ženo in prijazno reče: Ljuba dobra moja Neža!23 povej mi, kako je to, de24 nisi nikoli vesela, kar sva vkup; nikoli te ne vidim se nasmejati,25 ali zapeti, ampak vedno si zamišljena in žalostna,26 in pa večkrat te zdihvati slišim27. Kaj ti je vender28? Le povej mi, vse rad storim, kar koli29 želiš, de30 boš le vesela. Neža mu nato32 milo odgovori: Ljubi moj mož, res je de, sim34 vedno žalostna,35
Lepo sta skrbela1 France in Neža za fantiča in si3 z združeno močjo prizadevala4 več prislužiti5, da6 bi fantiča mogla pošteno in dobro zrediti. Zato sta še pridneje7 delala in zvesteje8 molila. Ob nekem lepem spomladanskem9 dnevu, ravno nedelja je bila, ko prideta France in Neža popoldne iz cerkve, reče France: »10Pojdi po bokal vina, da11 vsak malo popijeva12. Nikoli ne greva v gostilno13, bodiva doma vesela sama in Boga hvaliva, ker nama nič ne manjka15.«16 Prijazno vkupaj17 pijeta in se pogovarjata o tem,18 kar sta danes19 v cerkvi slišala. Medtem20 vpraša France svojo ženo in prijazno reče: »21Ljuba,22 dobra moja Neža,23 povej mi, kako je to, da24 nisi nikoli vesela, kar sva vkup; nikoli te ne vidim se nasmejati ali zapeti, ampak vedno si zamišljena in žalostna in pa večkrat te slišim zdihovati27. Kaj ti je vendar28? Le povej mi, vse rad storim, karkoli29 želiš, da30 boš le vesela.«31 Neža mu nato32 milo odgovori: »33Ljubi moj mož, res je, da sem34 vedno žalostna
Lepo sta skrbela1 France in Neža za fantiča in si3 z združeno močjo prizadevala4 več prislužiti5, da6 bi fantiča mogla pošteno in dobro zrediti. Zato sta še pridneje7 delala in zvesteje8 molila. Ob nekem lepem spomladanskem9 dnevu, ravno nedelja je bila, ko prideta France in Neža popoldne iz cerkve, reče France: »10Pojdi po bokal vina, da11 vsak malo popijeva12. Nikoli ne greva v gostilno13, bodiva doma vesela sama in Boga hvaliva, ker nama nič ne manjka15.«16 Prijazno skupaj17 pijeta in se pogovarjata o tem,18 kar sta danes19 v cerkvi slišala. Medtem20 vpraša France svojo ženo in prijazno reče: »21Ljuba,22 dobra moja Neža,23 povej mi, kako je to, da24 nisi nikoli vesela, kar sva vkup; nikoli te ne vidim se nasmejati ali zapeti, ampak vedno si zamišljena in žalostna in pa večkrat te slišim zdihovati27. Kaj ti je vendar28? Le povej mi, vse rad storim, karkoli29 želiš, da30 boš le vesela.«31 Neža mu nato32 milo odgovori: »33Ljubi moj mož, res je, da sem34 vedno žalostna
Lepo sta skrbela1 France in Neža za fantiča in si3 z združeno močjo prizadevala4 več prislužiti5, da6 bi fantiča mogla pošteno in dobro zrediti. Zato sta še pridneje7 delala in zvesteje8 molila. Ob nekem lepem spomladanskem9 dnevu, ravno nedelja je bila, ko prideta France in Neža popoldne iz cerkve, reče France: »10Pojdi po bokal vina, da11 vsak malo popijeva12. Nikoli ne greva v oštarijo13, bodiva doma vesela sama in Boga hvaliva, ker nama nič ne manjka15.«16 Prijazno skupaj17 pijeta in se pogovarjata o tem,18 kar sta danes19 v cerkvi slišala. Medtem20 vpraša France svojo ženo in prijazno reče: »21Ljuba,22 dobra moja Neža,23 povej mi, kako je to, da24 nisi nikoli vesela, kar sva vkup; nikoli te ne vidim se nasmejati ali zapeti, ampak vedno si zamišljena in žalostna in pa večkrat te slišim zdihovati27. Kaj ti je vendar28? Le povej mi, vse rad storim, karkoli29 želiš, da30 boš le vesela.«31 Neža mu na to32 milo odgovori: »33Ljubi moj mož, res je, da sem34 vedno žalostna
8
[(40)−41]
[7−8]
[16−17]
in nikoli vesela, tode1 ne zavoljo pomankanja,2 ali zavoljo dela, skerbi3 in truda. Ne misli, de4 te nimam rada,5 srečna vsaka žena, ktera6 ima tako dobriga7 in pridniga8 moža, kakor si ti.9 Vesela pa nikoli ne morem biti, v sercu10 me vedno nekaj skerbi,11 prihodnost premišlujem,12 in zdi se mi, de naji13 bodo velike nesreče zadele,14 in hude nadloge čez naji15 prišle,16 in Bog ve kako je to, de sim18 zavoljo tega vedno žalostna, desiravno prihodniga19 noben človek ne ve. France odgovori: Nikar se tega ne boj, če naji22 tudi kaj hudiga23 zadene, bova vse preterpela,24 v Boga zaupajva, na Boga se zanesiva,25 in dobrotljivi Bog naji26 ne bo zapustil. Tako dobrotljivo je Bog za naji27 do zdej skerbel28; tudi zanaprej naji29 ne bo zapustil. Po tem30 poklekneta in večerno molitev opravita in gresta k pokoju. Prav je31 res, de33 na tem svetu ni prave resnične sreče; to je dobro spoznala Neža Svetinka, zato ni bila nikoli vesela. Ravno tisto leto se je začela huda vojska s Francozam34. Estrajski35 cesar je veliko soldatov potreboval36. Ne le sami37 fantje, ampak tudi mladi možje, kteri38 niso imeli zadosti zemlje ali grunta39, so mogli40 iti na vojsko. To je zadelo tudi Franceta Svetina. Sama hiša ga ni varovala pred soldašino41, ni bilo drugači42, mogel43 je biti soldat44. Svetin ni bil več kakor osem dni v kosarni45, de46 se je malo soldaške47 službe navadil. Deveti dan gre Neža še zadnikrat svojiga48 moža obiskat in od njega slovo vzet49, ker po tistim50 ga nikoli več ni vidila51. Tisti dan je šel na laško,52 in ni ga bilo več nazaj.
in nikoli vesela, toda1 ne zavoljo pomanjkanja2 ali zavoljo dela, skrbi3 in truda. Ne misli, da4 te nimam rada;5 srečna vsaka žena, katera6 ima tako dobrega7 in pridnega8 moža, kakor si ti!9 Vesela pa nikoli ne morem biti, v srcu10 me vedno nekaj skrbi;11 prihodnost premišljujem12 in zdi se mi, da naju13 bodo velike nesreče zadele in hude nadloge nad naju15 prišle;16 in Bog ve,17 kako je to, da sem18 zavoljo tega vedno žalostna, dasiravno prihodnjega19 noben človek ne ve.«20 France odgovori: »21Nikar se tega ne boj, če naju22 tudi kaj hudega23 zadene, bova vse pretrpela;24 v Boga zaupajva, na Boga se zanesiva in dobrotljivi Bog naju26 ne bo zapustil. Tako dobrotljivo je Bog za naju27 do zdaj skrbel28; tudi za naprej naju29 ne bo zapustil.« Potem30 poklekneta in večerno molitev opravita in gresta k pokoju. Prav res je32, da33 na tem svetu ni prave resnične sreče; to je dobro spoznala Neža Svetinka, zato ni bila nikoli vesela. Ravno tisto leto se je začela huda vojska s Francozom34. Avstrijski35 cesar je potreboval veliko vojakov36. Ne le sami37 fantje, ampak tudi mladi možje, kateri38 niso imeli zadosti zemlje, so morali40 iti na vojsko. To je zadelo tudi Franceta Svetina. Sama hiša ga ni varovala pred vojaščino41, ni bilo drugače42, moral43 je biti vojak44. Svetin ni bil več kakor osem dni v vojašnici45, da46 se je malo vojaške47 službe navadil. Deveti dan gre Neža še zadnjikrat svojega48 moža obiskat in od njega slovo vzeti49, ker po tistem50 ga nikoli več ni videla51. Tisti dan je šel na Laško52 in ni ga bilo več nazaj.
in nikoli vesela, toda1 ne zavoljo pomanjkanja2 ali zavoljo dela, skrbi3 in truda. Ne misli, da4 te nimam rada;5 srečna vsaka žena, katera6 ima tako dobrega7 in pridnega8 moža, kakor si ti!9 Vesela pa nikoli ne morem biti, v srcu10 me vedno nekaj skrbi;11 prihodnost premišljujem12 in zdi se mi, da naju13 bodo velike nesreče zadele in hude nadloge čez naju15 prišle;16 in Bog ve,17 kako je to, da sem18 zavoljo tega vedno žalostna, dasiravno prihodnjega19 noben človek ne ve.«20 France odgovori: »21Nikar se tega ne boj, če naju22 tudi kaj hudega23 zadene, bova vse pretrpela;24 v Boga zaupajva, na Boga se zanesiva in dobrotljivi Bog naju26 ne bo zapustil. Tako dobrotljivo je Bog za naju27 do zdaj skrbel28; tudi za naprej naju29 ne bo zapustil.« Potem30 poklekneta in večerno molitev opravita in gresta k pokoju. Prav res je32, da33 na tem svetu ni prave resnične sreče; to je dobro spoznala Neža Svetinka, zato ni bila nikoli vesela. Ravno tisto leto se je začela huda vojska s Francozom34. Avstrijski35 cesar je potreboval veliko vojakov36. Ne le fantje, ampak tudi mladi možje, kateri38 niso imeli zadosti zemlje, so morali40 iti na vojsko. To je zadelo tudi Franceta Svetina. Sama hiša ga ni varovala pred vojaščino41, ni bilo drugače42, moral43 je biti vojak44. Svetin ni bil več kakor osem dni v vojašnici45, da46 se je malo vojaške47 službe navadil. Deveti dan gre Neža še zadnjikrat svojega48 moža obiskat in od njega slovo vzet49, ker po tistem50 ga nikoli več ni videla51. Tisti dan je šel na Laško52 in ni ga bilo več nazaj.
in nikoli vesela, toda1 ne zavoljo pomanjkanja2 ali zavoljo dela, skrbi3 in truda. Ne misli, da4 te nimam rada;5 srečna vsaka žena, katera6 ima tako dobrega7 in pridnega8 moža, kakor si ti!9 Vesela pa nikoli ne morem biti, v srcu10 me vedno nekaj skrbi;11 prihodnost premišljujem12 in zdi se mi, da naju13 bodo velike nesreče zadele in hude nadloge čez naju15 prišle;16 in Bog ve,17 kako je to, da sem18 zavoljo tega vedno žalostna, dasiravno prihodnjega19 noben človek ne ve.«20 France odgovori: »21Nikar se tega ne boj, če naju22 tudi kaj hudega23 zadene, bova vse pretrpela;24 v Boga zaupajva, na Boga se zanesiva in dobrotljivi Bog naju26 ne bo zapustil. Tako dobrotljivo je Bog za naju27 do zdaj skrbel28; tudi za naprej naju29 ne bo zapustil.« Potem30 poklekneta in večerno molitev opravita in gresta k pokoju. Prav res je32, da33 na tem svetu ni prave resnične sreče; to je dobro spoznala Neža Svetinka, zato ni bila nikoli vesela. Ravno tisto leto se je začela huda vojska s Francozom34. Avstrijski35 cesar je potreboval veliko vojakov36. Ne le fantje, ampak tudi mladi možje, kateri38 niso imeli zadosti zemlje, so morali40 iti na vojsko. To je zadelo tudi Franceta Svetina. Sama hiša ga ni varovala pred vojaščino41, ni bilo drugače42, moral43 je biti vojak44. Svetin ni bil več kakor osem dni v vojašnici45, da46 se je malo vojaške47 službe navadil. Deveti dan gre Neža še zadnjikrat svojega48 moža obiskat in od njega slovo vzet49, ker po tistem50 ga nikoli več ni videla51. Tisti dan je šel na Laško52 in ni ga bilo več nazaj.
9
[41−42]
[8]
[17−18]
Grozno je žena za njim jokala in žalovala, ni ga mogla pozabiti svojiga ljubiga1 Franceta. Žalostno je bilo viditi2 kako sta slovo jemala. Neža joka neprenehama3 pred možem in pravi: Kam se bom zdej djala5 sama s fantičama6, komej7 sta po dve leti stara? Kako jih8 bom preživila, kako zredila? Oh jest9 uboga sirota, kdo mi bo kaj pomagal, ko so nama bili ljudje tako nevošlivi.10 Tudi Francetu se serce terga11, ker vidi svojo ženo tako zlo12 jokati in žalovati; vidil13 je tudi eniga14 dvojčkov, ki ga je bila mati na naročeji15 s sabo pernesla, solze16 se mu udero, milo se zjoka; vender17 jo potrošta18 in ji serčno19 reče: Ljuba moja žena! Ne žaluj tako zlo,21 kaj ne veš de to22 je božja volja.24 Tudi nar manjši25 reč se brez volje božje26 ne zgodi,27 in ne en las ne pade iz28 naše glave brez volje nebeškiga29 očeta. Ker je Bog tako sklenil, se moramo voljno30 njegovim naredbam udati31. Kdor v Boga zaupa, ne bo nikoli zapušen32. Bog naji33 ne bo zapustil. Lepo Bogu služi,34 in tudi fantiča uči Boga se bati in njemu služiti. De36 moram soldat37 biti, mi cesarsko povelje ukazuje,40 gosposkam in oblastnikam41 pa moramo zavoljo Boga pokorni biti. Ne jokaj preveč, ampak moli zame, de42 srečno po tem43 ko sovražnika premagamo spet nazaj pridem. Prosi za me dobrotliviga Boga, de me varje v vsih nevarnostih44, de45 spet srečno46 nazaj pridem. Skerbi48 lepo za fantiča,49 in ne pozabi jih50 učiti Boga poznati52, njega moliti in mu služiti, de53 boš vsaj nad otroci54 veselje imela, če tudi55 mene na vojski ubijejo. S temi57 be-
Grozno je žena za njim jokala in žalovala, ni ga mogla pozabiti svojega ljubega1 Franceta. Žalostno je bilo videti,2 kako sta slovo jemala. Neža joka neprenehoma3 pred možem in pravi: »4Kam se bom zdaj dela5 sama s fantičema6, komaj7 sta po dve leti stara? Kako jih8 bom preživila, kako zredila? Oh jaz9 uboga sirota, kdo mi bo kaj pomagal, ko so nama bili ljudje tako nevoščljivi?«10 Tudi Francetu se srce trga11, ker vidi svojo ženo tako zelo12 jokati in žalovati; videl13 je tudi enega14 dvojčkov, ki ga je bila mati na naročaju15 s seboj prinesla. Solze16 se mu udero, milo se zjoka; vendar17 jo potolaži18 in ji srčno19 reče: »20Ljuba moja žena! Ne žaluj tako zelo;21 kaj ne veš, da22 je to23 božja volja?24 Tudi najmanjša25 reč se ne zgodi brez božje volje27 in ne en las ne pade z28 naše glave brez volje nebeškega29 očeta. Ker je Bog tako sklenil, se moramo njegovim naredbam voljno vdati31. Kdor v Boga zaupa, ne bo nikoli zapuščen32. Bog naju33 ne bo zapustil. Lepo Bogu služi in tudi fantiča uči,35 Boga se bati in njemu služiti. Da36 moram biti vojak38, mi ukazuje39 cesarsko povelje;40 gosposkam in oblastnikom41 pa moramo zavoljo Boga pokorni biti. Ne jokaj preveč, ampak moli zame, da42 srečno, potem43 ko sovražnika premagamo, spet nazaj pridem. Skrbi48 lepo za fantiča in ne pozabi jih50 učiti,51 Boga se bati52, njega moliti in mu služiti, da53 boš vsaj nad otroki54 veselje imela, četudi55 mene na vojski ubijejo.«56 S temi57 be-
Grozno je žena za njim jokala in žalovala, ni ga mogla pozabiti svojega ljubega1 Franceta. Žalostno je bilo videti,2 kako sta slovo jemala. Neža joka neprenehoma3 pred možem in pravi: »4Kam se bom zdaj dela5 sama s fantičema6, komaj7 sta po dve leti stara? Kako jih8 bom preživila, kako zredila? Oh jaz9 uboga sirota, kdo mi bo kaj pomagal, ko so nama bili ljudje tako nevoščljivi?«10 Tudi Francetu se srce trga11, ker vidi svojo ženo tako zelo12 jokati in žalovati; videl13 je tudi enega14 dvojčkov, ki ga je bila mati na naročaju15 s seboj prinesla. Solze16 se mu udero, milo se zjoka; vendar17 jo potolaži18 in ji srčno19 reče: »20Ljuba moja žena! Ne žaluj tako zelo;21 kaj ne veš, da22 je to23 božja volja?24 Tudi najmanjša25 reč se ne zgodi brez božje volje27 in ne en las ne pade z28 naše glave brez volje nebeškega29 očeta. Ker je Bog tako sklenil, se moramo njegovim naredbam voljno vdati31. Kdor v Boga zaupa, ne bo nikoli zapuščen32. Bog naju33 ne bo zapustil. Lepo Bogu služi in tudi fantiča uči,35 Boga se bati in njemu služiti. Da36 moram biti vojak38, mi ukazuje39 cesarsko povelje;40 gosposkam in oblastnikom41 pa moramo zavoljo Boga pokorni biti. Ne jokaj preveč, ampak moli zame, da42 srečno, potem43 ko sovražnika premagamo, spet nazaj pridem. Prosi zame dobrotljivega Boga, da me varuje v vseh nevarnostih47. Skrbi48 lepo za fantiča in ne pozabi jih50 učiti,51 Boga poznati52, njega moliti in mu služiti, da53 boš vsaj nad otroki54 veselje imela, četudi55 mene na vojski ubijejo.«56 S temi57 be-
Grozno je žena za njim jokala in žalovala, ni ga mogla pozabiti, svojega ljubega1 Franceta. Žalostno je bilo videti,2 kako sta slovo jemala. Neža joka neprenehoma3 pred možem in pravi: »4Kam se bom zdaj dela5 sama s fantičema6, komaj7 sta po dve leti stara? Kako ju8 bom preživila, kako zredila? Oh, jaz9 uboga sirota, kdo mi bo kaj pomagal, ko so nama bili ljudje tako nevoščljivi?«10 Tudi Francetu se srce trga11, ker vidi svojo ženo tako zelo12 jokati in žalovati; videl13 je tudi enega14 dvojčkov, ki ga je bila mati na naročaju15 s seboj prinesla. Solze16 se mu udero, milo se zjoka; vendar17 jo potolaži18 in ji srčno19 reče: »20Ljuba moja žena! Ne žaluj tako zelo;21 kaj ne veš, da22 je to23 božja volja?24 Tudi najmanjša25 reč se ne zgodi brez božje volje27 in ne en las ne pade z28 naše glave brez volje nebeškega29 očeta. Ker je Bog tako sklenil, se moramo njegovim naredbam voljno vdati31. Kdor v Boga zaupa, ne bo nikoli zapuščen32. Bog naju33 ne bo zapustil. Lepo Bogu služi in tudi fantiča uči Boga se bati in njemu služiti. Da36 moram biti vojak38, mi ukazuje39 cesarsko povelje;40 gosposkam in oblastnikom41 pa moramo zavoljo Boga pokorni biti. Ne jokaj preveč, ampak moli zame, da42 srečno, potem43 ko sovražnika premagamo, spet nazaj pridem. Prosi zame dobrotljivega Boga, da me varuje v vseh nevarnostih47. Skrbi48 lepo za fantiča in ne pozabi ju50 učiti Boga poznati52, njega moliti in mu služiti, da53 boš vsaj nad otrokoma54 veselje imela, četudi55 mene na vojski ubijejo.«56 S tem57 be-
10
[42−43]
[8−9]
[18−20]
sedami se France loči od svoje žene in gre z drugimi soldati1 vred proti laški deželi.
sedami se France loči od svoje žene in gre z drugimi vojaki1 vred proti laški deželi.
sedami se France loči od svoje žene in gre z drugimi vojaki1 vred proti laški deželi.
sedami se France loči od svoje žene in gre z drugimi vojaki1 vred proti laški deželi.
II.1 Neža Svetinka da oba dvojčka v službo.2
II Neža Svetinka da oba dvojčka v službo
II Neža Svetinka da oba dvojčka v službo
II Neža Svetinka da oba dvojčka v službo
Tisto noč, ko je France Svetin šel na vojsko, je njegova žena Neža celo1 noč prečula, molila in jokala. Vidila2 je, de3 si ne more pomagati, se je utolažila5 in vedno Boga prosila, de6 bi mož na vojski srečo imel, de7 bi ne bil ubit. K sebi je vzela pošteno gostjo, de8 je pomagala za dvojčke skerbeti,9 in potrebne10 dela opravljati. Oba fantiča sta se lepo redila, zdrava sta bila. Kakor hitro sta govoriti začela12, jih13 je skerbna14 mati lepo moliti učila. Sčasama15, ko sta veči perhajala16, jih17 je ves potrebni keršanski19 nauk naučila20. Nista bila še po sedem let stara, jih21 je že22 mati naučila brati, kar je sama dobro znala,23 in v žalostnih dnevih velik trošt24 dobivala v branji25 svetih bukev. Vsako nedeljo in vsak praznik dopoldne in popoldne jih26 je s sabo v cerkev peljala,27 in jih28 vedno učila lepo in spodobno29 se v cerkvi zaderžati30. Nikoli v nobeno tovaršijo jih31 ni pustila, ampak vedno jih32 je opominvala33 zvesto Bogu služiti34. Pošiljala jih35 je po tem36 v šolo, kjer sta se tako pridno učila, de37 nobeden fantov ne tako. Janez in Pavl38 sta tri leta v šolo hodila,40 že sta znala po nemško brati, pisati in rajta41-
Tisto noč, ko je France Svetin šel na vojsko, je njegova žena Neža vso1 noč prečula, molila in jokala. Videla2 je, da3 si ne more pomagati, tolažila4 se je in vedno Boga prosila, da6 bi mož na vojski srečo imel, da7 bi ne bil ubit. K sebi je vzela pošteno gostjo, da8 je pomagala za dvojčke skrbeti9 in potrebna10 dela opravljati. Oba fantiča sta se lepo redila, zdrava sta bila. Kakor hitro sta začela11 govoriti, jih13 je skrbna14 mati lepo moliti učila. Sčasoma15, ko sta doraščala16, jih17 je naučila18 ves potrebni krščanski19 nauk. Nista bila še po sedem let stara, že jih21 je mati naučila brati, kar je sama dobro znala in v žalostnih dneh veliko tolažbo24 dobivala v branju25 svetih bukev. Vsako nedeljo in vsak praznik dopoldne in popoldne jih26 je s sabo v cerkev peljala in jih28 vedno učila, naj29 se v cerkvi lepo in spodobno vedeta30. Nikoli v nobeno tovarišijo jih31 ni pustila, ampak vedno jih32 je opominjala, naj33 zvesto Bogu služita34. Pošiljala jih35 je potem36 v šolo, kjer sta se tako pridno učila, da37 nobeden fantov ne tako. Janez in Pavel38 sta tri leta hodila39 v šolo;40 že sta znala po nemško brati, pisati in raču41-
Tisto noč, ko je France Svetin šel na vojsko, je njegova žena Neža vso1 noč prečula, molila in jokala. Videla2 je, da3 si ne more pomagati, tolažila4 se je in vedno Boga prosila, da6 bi mož na vojski srečo imel, da7 bi ne bil ubit. K sebi je vzela pošteno gostjo, da8 je pomagala za dvojčke skrbeti9 in potrebna10 dela opravljati. Oba fantiča sta se lepo redila, zdrava sta bila. Kakor hitro sta začela11 govoriti, jih13 je skrbna14 mati lepo moliti učila. Sčasoma15, ko sta postajala večja16, jih17 je naučila18 ves potrebni krščanski19 nauk. Nista bila še po sedem let stara, že jih21 je mati naučila brati, kar je sama dobro znala in v žalostnih dneh veliko tolažbo24 dobivala v branju25 svetih bukev. Vsako nedeljo in vsak praznik dopoldne in popoldne jih26 je s sabo v cerkev peljala in jih28 vedno učila, naj29 se v cerkvi lepo in spodobno vedeta30. Nikoli v nobeno tovarišijo jih31 ni pustila, ampak vedno jih32 je opominjala,33 zvesto Bogu služiti34. Pošiljala jih35 je potem36 v šolo, kjer sta se tako pridno učila, da37 nobeden fantov ne tako. Janez in Pavel38 sta tri leta hodila39 v šolo;40 že sta znala po nemško brati, pisati in raču41-
Tisto noč, ko je France Svetin šel na vojsko, je njegova žena Neža vso1 noč prečula, molila in jokala. Videla2 je, da3 si ne more pomagati, tolažila4 se je in vedno Boga prosila, da6 bi mož na vojski srečo imel, da7 bi ne bil ubit. K sebi je vzela pošteno gostjo, da8 je pomagala za dvojčke skrbeti9 in potrebna10 dela opravljati. Oba fantiča sta se lepo redila, zdrava sta bila. Kakor hitro sta začela11 govoriti, ju13 je skrbna14 mati lepo moliti učila. Sčasoma15, ko sta postajala večja16, ju17 je naučila18 ves potrebni krščanski19 nauk. Nista bila še po sedem let stara, že ju21 je mati naučila brati, kar je sama dobro znala in v žalostnih dneh veliko tolažbo24 dobivala v branju25 svetih bukev. Vsako nedeljo in vsak praznik dopoldne in popoldne ju26 je s sabo v cerkev peljala in ju28 vedno učila, naj29 se v cerkvi lepo in spodobno vedeta30. Nikoli v nobeno tovarišijo ju31 ni pustila, ampak vedno ju32 je opominjala33 zvesto Bogu služiti34. Pošiljala ju35 je potem36 v šolo, kjer sta se tako pridno učila, da37 nobeden fantov ne tako. Janez in Pavel38 sta tri leta hodila39 v šolo;40 že sta znala po nemško brati, pisati in raču41-
11
[43−44]
[9−10]
[20−21]
ti1. Vsak večer so vsi trije vkup glasno3 večerno molitev opravili,4 in mati5 je vselej konc molitve6 rekla: Molimo še za vajiga8 očeta, de9 bi srečno nazaj prišel, de10 bi mu Bog srečo dal v daljnih krajih. Bilo je eno12 nedeljo zvečer po zimi13, ko je mati fantama14 ravno od očeta perpovedvala15, kako de16 je mogel17 na vojsko iti,18 reče Pavle: Ljuba mati!20 povejte nama, kakšin21 so vender22 naš oče, ki jih nisva nikoli poznala,23 ali bi jih mogla midva spoznati, ko bi nazaj prišli, pa bi vas ne bilo, ker ste od dela in žalosti tako zlo24 oslabeli, ko bi vi25 nama utegnili umreti.27 Mati žalostna odgovori: Ne mogla bi vidva očeta poznati ne, ker sta bila komej30 po dve leti stara, kader31 nas je mogel32 oče zapustiti. Vender spomnim se33, zamerkajta34 si: Vaji35 oče ima na vsaki roki pod srajco nekako znamnje36, tako z rudečo farbo37 zarezano, de38 se ne da več zbrisati. Na desni roki ima zarezane te besede: Franc Svetin. Na39 levi roki ima: Neža Terpinc40; to je moje ime po mojih starših. Take znamnja41 na roke sim jest vajimu42 očetu sama naredila. O ljuba mati reče nato Pavle, naredite tudi meni take46 znamenja na roke, kakoršne oče47 imajo, de49 se bom večkrat na njih50 spomnil in za njih51 molil. Tudi meni naredite tako, pravi Janez. Mati reče: Ljuba moja sinika;55 to se težko naredi. Kdor hoče tako znamenje na životu imeti, mora besedo s farbo56 zapisati, po tem57 s šivanko vse čerke pošpikati58, de farba59 pod kožo pride, po tem60 se ne da več zbrisati, to61 pa je boleče62. Nej63
nati1. Vsak večer so vsi trije glasno2 vkup opravili3 večerno molitev in konec molitve5 je mati vselej6 rekla: »7Molimo še za vajinega8 očeta, da9 bi srečno nazaj prišel, da10 bi mu Bog srečo dal v daljnih krajih.«11 Bilo je neko12 nedeljo zvečer pozimi13, ko je mati fantoma14 ravno o očetu pripovedovala15, kako je moral17 na vojsko iti; tedaj18 reče Pavle: »19Ljuba mati,20 povejte nama, kakšen21 so vendar22 naš oče, ki jih nisva nikoli poznala;23 ali bi jih mogla midva spoznati, ko bi nazaj prišli, pa bi vas ne bilo, ker ste od dela in žalosti tako zelo24 oslabeli, ko bi nama vi26 utegnili umreti.«27 Mati žalostna odgovori: »28Ne mogla bi vidva očeta poznati,29 ne, ker sta bila komaj30 po dve leti stara, ko31 nas je moral32 oče zapustiti. Vendar se spomnim33, zapomnita34 si: Vajin35 oče ima na vsaki roki pod srajco nekako znamenje36, tako z rdečo barvo37 zarezano, da38 se ne da več zbrisati. Na desni roki ima zarezane te besede: Franc Svetin; na39 levi roki ima: Neža Trpinc40; to je moje ime po mojih starših. Taka znamenja41 na roke sem jaz vajinemu42 očetu sama naredila.« »43O ljuba mati44 reče nato Pavle, »45naredite tudi meni taka46 znamenja na roke, kakršna47 imajo oče48, da49 se bom večkrat nanje50 spomnil in zanje51 molil.« »52Tudi meni naredite tako,«53 pravi Janez. Mati reče: »54Ljuba moja sinka,55 to se težko naredi. Kdor hoče tako znamenje na životu imeti, mora besedo z barvo56 zapisati, potem57 s šivanko vse črke na drobno prebosti58, da pride barva59 pod kožo; potem60 se ne da več zbrisati. To61 pa boli62.« »Naj63
nati1. Vsak večer so vsi trije glasno2 vkup opravili3 večerno molitev in konec molitve5 je mati vselej6 rekla: »7Molimo še za vajinega8 očeta, da9 bi srečno nazaj prišel, da10 bi mu Bog srečo dal v daljnih krajih.«11 Bilo je neko12 nedeljo zvečer pozimi13, ko je mati fantoma14 ravno o očetu pripovedovala15, kako je moral17 na vojsko iti; tedaj18 reče Pavle: »19Ljuba mati,20 povejte nama, kakšen21 so vendar22 naš oče, ki jih nisva nikoli poznala;23 ali bi jih mogla midva spoznati, ko bi nazaj prišli, pa bi vas ne bilo, ker ste od dela in žalosti tako zelo24 oslabeli, ko bi nama vi26 utegnili umreti27 Mati žalostna odgovori: »28Ne mogla bi vidva očeta poznati,29 ne, ker sta bila komaj30 po dve leti stara, ko31 nas je moral32 oče zapustiti. Vendar se spomnim33, zapomnita34 si: Vajin35 oče ima na vsaki roki pod srajco nekako znamenje36, tako z rdečo barvo37 zarezano, da38 se ne da več zbrisati. Na desni roki ima zarezane te besede: Franc Svetin; na39 levi roki ima: Neža Trpinc40; to je moje ime po mojih starših. Taka znamenja41 na roke sem jaz vajinemu42 očetu sama naredila.« »43O ljuba mati44 reče nato Pavle, »45naredite tudi meni taka46 znamenja na roke, kakršna47 imajo oče48, da49 se bom večkrat nanje50 spomnil in zanje51 molil.« — »52Tudi meni naredite tako,«53 pravi Janez. Mati reče: »54Ljuba moja sinka,55 to se težko naredi. Kdor hoče tako znamenje na životu imeti, mora besedo z barvo56 zapisati, potem57 s šivanko vse črke pošpikati58, da pride barva59 pod kožo; potem60 se ne da več zbrisati. To61 pa je boleče62.« »Naj63
nati1. Vsak večer so vsi trije glasno2 vkup opravili3 večerno molitev in konec molitve5 je mati vselej6 rekla: »7Molimo še za vajinega8 očeta, da9 bi srečno nazaj prišel, da10 bi mu Bog srečo dal v daljnih krajih.«11 Bilo je neko12 nedeljo zvečer pozimi13, ko je mati fantoma14 ravno o očetu pripovedovala15, kako da16 je moral17 na vojsko iti; tedaj18 reče Pavle: »19Ljuba mati,20 povejte nama, kakšen21 so vendar22 naš oče, ki jih nisva nikoli poznala;23 ali bi jih mogla midva spoznati, ko bi nazaj prišli, pa bi vas ne bilo, ker ste od dela in žalosti tako zelo24 oslabeli, ko bi nama vi26 utegnili umreti?«27 Mati žalostna odgovori: »28Ne mogla bi vidva očeta poznati,29 ne, ker sta bila komaj30 po dve leti stara, ko31 nas je moral32 oče zapustiti. Vendar, spomnim se33, zapomnita34 si: vajin35 oče ima na vsaki roki pod srajco nekako znamenje36, tako z rdečo barvo37 zarezano, da38 se ne da več zbrisati. Na desni roki ima zarezane te besede: Franc Svetin; na39 levi roki ima: Neža Trpinc40; to je moje ime po mojih starših. Taka znamenja41 na roke sem jaz vajinemu42 očetu sama naredila.« »43O ljuba mati44 reče nato Pavle, »45naredite tudi meni taka46 znamenja na roke, kakršna47 imajo oče48, da49 se bom večkrat nanje50 spomnil in zanje51 molil.« — »52Tudi meni naredite tako,«53 pravi Janez. Mati reče: »54Ljuba moja sinka,55 to se težko naredi. Kdor hoče tako znamenje na životu imeti, mora besedo z barvo56 zapisati, potem57 s šivanko vse črke pošpikati58, da pride barva59 pod kožo; potem60 se ne da več zbrisati. To61 pa je boleče62.« »Naj63
12
[44]
[10]
[21−22]
boli kakor hoče, pravita fanta, le naredite nama, vse rada terpiva4, de5 bova le očetovo znamenje na rokah6 imela. Mati jima je naredila na obeh rokah, kakor je oče8 imel. Vesela sta bila, ko sta čez tri dni vidila10 na rokah pod kožo lepe rudeče11 imena očeta in matere. Po devet let sta bila dvojčika12 stara, rada bi bila še13 oba v šolo hodila, pa ni bilo mogoče. Še rediti jih več15 ni mogla mati16, ne potrebniga oblačila17 jima napravljati. Mati se je res noč in dan trudila, vender19 ni mogla shajati,20 dolg je naredila, njivco21 in hišico zastavila. Nekak barantavec22 I. ji je posojval23, pa ne de24 bi bil dobro storil,25 in revni Svetinovi družini pomagal, ampak le svojiga26 dobička je iskal. Veliko dolga se je že nabralo.27 Svetinka ni mogla plačati. Posojevavec28 jo je terdo29 terjal in jo tožiti žugal, če ne plača. Neža ga gre prosit, vzame oba fantiča s sabo. Vsi trije pred njim jokajo,30 in prosili so31, de32 bi poterpel,33 in jim vsaj hišco34 pustil. Neusmiljeni tergovc35 jih noče uslišati, ampak ojstro36 reče Neži: Plačaj, kar si dolžna, več te ne čakam,38 ako ne plačaš, vse39 ti bo prodano; fanta41 sta že zadosti velika, de42 si zamoreta43 kaj zaslužiti ni treba44 jima po šolah postavati;46 vsak berač hoče zdaj gospod biti!47 Žalostna gre mati domu48 s fantama49 in joka,50 tudi fanta sta jokala in rekla materi: Ljuba mati!52 kam pojdemo zdej53, ker nam bo neusmiljeni mož hišo vzel; nič se ne bova mogla več učiti; kdo54 nam bo kaj dal, kdo nam bo kaj pomagal; oh de55 nimamo očeta, de56 bi se za nas kaj po-
boli,1 kakor hoče,«2 pravita fanta, »3le naredite nama, vse rada trpiva4, da5 bova le očetovo znamenje na rokah6 imela.«7 Mati jima je naredila na obeh rokah, kakor je imel oče9. Vesela sta bila, ko sta čez tri dni videla10 na rokah pod kožo lepa rdeča11 imena očeta in matere. Po devet let sta bila dvojčka12 stara, rada bi bila še13 oba v šolo hodila, pa ni bilo mogoče. Še rediti jih15 ni mogla več mati16, ne jima napravljati potrebnega oblačila18. Mati se je res noč in dan trudila, vendar19 ni mogla izhajati;20 dolg je naredila, njivico21 in hišico zastavila. Nekak barantalec22 I. ji je posojeval23, pa ne da24 bi bil dobro storil in revni Svetinovi družini pomagal, ampak le svojega26 dobička je iskal. Veliko dolga se je že nabralo.27 Svetinka ni mogla plačati. Posojevalec28 jo je trdo29 terjal in jo tožiti žugal, če ne plača. Neža ga gre prosit, vzame oba fantiča s sabo. Vsi trije pred njim jokajo in prosijo31, da32 bi potrpel33 in jim vsaj hišico34 pustil. Neusmiljeni trgovec35 jih noče uslišati, ampak ostro36 reče Neži: »37Plačaj, kar si dolžna, več te ne bom čakal;38 ako ne plačaš, ti bo vse40 prodano! Fanta41 sta že zadosti velika, da42 si moreta43 kaj zaslužiti; ni44 jima treba45 po šolah postajati;46 vsak berač hoče zdaj gospod biti.«47 Žalostna gre mati s fantoma domov49 in joka;50 tudi fanta sta jokala in rekla materi: »51Ljuba mati,52 kam pojdemo zdaj53, ker nam bo neusmiljeni mož hišo vzel; nič se ne bova mogla več učiti. Kdo54 nam bo kaj dal, kdo nam bo kaj pomagal? Oh, da55 nimamo očeta, da56 bi se za nas kaj po-
boli,1 kakor hoče,«2 pravita fanta, »3le naredite nama, vse rada trpiva4, da5 bova le očetovo znamenje na rokah6 imela.«7 Mati jima je naredila na obeh rokah, kakor je imel oče9. Vesela sta bila, ko sta čez tri dni videla10 na rokah pod kožo lepa rdeča11 imena očeta in matere. Po devet let sta bila dvojčka12 stara, rada bi bila še13 oba v šolo hodila, pa ni bilo mogoče. Še rediti jih15 ni mogla več mati16, ne jima napravljati potrebnega oblačila18. Mati se je res noč in dan trudila, vendar19 ni mogla izhajati;20 dolg je naredila, njivico21 in hišico zastavila. Nekak barantalec22 I. ji je posojeval23, pa ne da24 bi bil dobro storil in revni Svetinovi družini pomagal, ampak le svojega26 dobička je iskal. Veliko dolga se je že nabralo,27 Svetinka ni mogla plačati. Posojevalec28 jo je trdo29 terjal in jo tožiti žugal, če ne plača. Neža ga gre prosit, vzame oba fantiča s sabo. Vsi trije pred njim jokajo in prosijo31, da32 bi potrpel33 in jim vsaj hišico34 pustil. Neusmiljeni trgovec35 jih noče uslišati, ampak ostro36 reče Neži: »37Plačaj, kar si dolžna, več te ne bom čakal;38 ako ne plačaš, ti bo vse40 prodano! Fanta41 sta že zadosti velika, da42 si moreta43 kaj zaslužiti, ni44 jima treba45 po šolah postajati,46 vsak berač hoče zdaj gospod biti47 Žalostna gre mati s fantoma domov49 in joka;50 tudi fanta sta jokala in rekla materi: »51Ljuba mati,52 kam pojdemo zdaj53, ker nam bo neusmiljeni mož hišo vzel; nič se ne bova mogla več učiti. Kdo54 nam bo kaj dal, kdo nam bo kaj pomagal? Oh, da55 nimamo očeta, da56 bi se za nas kaj po-
boli,1 kakor hoče,«2 pravita fanta, »3le naredite nama, vse rada trpiva4, da5 bova le očetovo znamenje na životu6 imela.«7 Mati jima je naredila na obeh rokah, kakor je imel oče9. Vesela sta bila, ko sta čez tri dni videla10 na rokah pod kožo lepa rdeča11 imena očeta in matere. Po devet let sta bila dvojčka12 stara, rada bi bila oba še14 v šolo hodila, pa ni bilo mogoče. Že ju15 ni mogla mati več rediti16, ne jima napravljati potrebnega oblačila18. Mati se je res noč in dan trudila, vendar19 ni mogla izhajati;20 dolg je naredila, njivico21 in hišico zastavila. Nekak barantalec22 I. ji je posojeval23, pa ne da24 bi bil dobro storil in revni Svetinovi družini pomagal, ampak le svojega26 dobička je iskal. Veliko dolga se je že nabralo.27 Svetinka ni mogla plačati. Posojevalec28 jo je trdo29 terjal in jo tožiti žugal, če ne plača. Neža ga gre prosit, vzame oba fantiča s sabo. Vsi trije pred njim jokajo;30 in prosili so31, da32 bi potrpel33 in jim vsaj hišico34 pustil. Neusmiljeni terjavec35 jih noče uslišati, ampak ostro36 reče Neži: »37Plačaj, kar si dolžna, več te ne bom čakal;38 ako ne plačaš, ti bo vse40 prodano! Fanta41 sta že zadosti velika, da42 si moreta43 kaj zaslužiti; ni44 jima treba45 po šolah postajati;46 vsak berač hoče zdaj gospod biti47 Žalostna gre mati s fantoma domov49 in joka;50 tudi fanta sta jokala in rekla materi: »51Ljuba mati,52 kam pojdemo zdaj53, ker nam bo neusmiljeni mož hišo vzel; nič se ne bova mogla več učiti. Kdo54 nam bo kaj dal, kdo nam bo kaj pomagal? Oh, da55 nimamo očeta, da56 bi se za nas kaj po-
13
[44−45]
[10]
[22−24]
tegnili! Mati jima reče: Ljuba moja sinika! Nikar3 ne žalujta preveč, sej4 imamo še eniga5 očeta v nebesih, kteri6 je veliko bolji,7 kakor vsak posvetni oče,8 on nas ne bo zapustil. On dobrotlivi9 nebeški oče nas bo preskerbel11. Le njega12 prosimo, vanj zaupajmo in pridno molimo. Komej13 se je trikrat luna premenila, že so perderli14 oblastniški služabniki v Svetinkino hišo. Oznanili so, de15 v 24 urah se mora16 iz hiše spraviti in vse zapustiti, ker bo vse prodano. Žalostno oznanilo je bilo to za Svetinko. Brez usmiljenja je mogla17 zapustiti s fantički18 vred svojo domačijo,19 in iti po svetu dobrih ljudi iskat. Rekla20 je žalostna21: O de23 bi jest24 sama bila, ne bilo bi meni25 tako težko, ali kam se čem s fantiči oberniti. Dobrotlivi26 Bog!27 usmili se me uboge sirote! Vsim29 se je smilila ta pravična družinica. Neža je kmalo30 dobila službo per nekaki brumni gospej31, premožni udovi32. Pavle je šel k33 gospodarju, kteri34 mu je v rodu bil; krave je pasel; bil je dober pastirček. Janeza je bližen35 sosed spotama36 v Terst37 s sabo vzel, kamor je moko naprodaj38 peljal. Mislil ga je v Terstu39 kakim ljudem dati, ker je Janezik malo40 laško govoriti znal.
tegnili!«1 Mati jima reče: »2Ljuba moja sinka, nikar3 ne žalujta preveč, saj4 imamo še enega5 očeta v nebesih, kateri6 je veliko boljši7 kakor vsak posvetni oče;8 on nas ne bo zapustil. On, dobrotljivi9 nebeški oče,10 nas bo preskrbel11. Le njega12 prosimo, vanj zaupajmo in pridno molimo Komaj13 se je trikrat luna premenila, že so pridrli14 oblastniški služabniki v Svetinkino hišo. Oznanili so, da se mora15 v 24 urah iz hiše spraviti in vse zapustiti, ker bo vse prodano. Žalostno oznanilo je bilo to za Svetinko. Brez usmiljenja je morala17 zapustiti s fantičkoma18 vred svojo domačijo in iti po svetu dobrih ljudi iskat. Žalostna20 je rekla21: »22O da23 bi jaz24 sama bila, ne bilo bi mi25 tako težko, ali kam se čem s fantičema obrniti? Dobrotljivi26 Bog,27 usmili se me,28 uboge sirote!« Vsem29 se je smilila ta pravična družinica. Neža je kmalu30 dobila službo pri neki pobožni gospe31, premožni vdovi32. Pavle je šel h33 gospodarju, kateri34 mu je v rodu bil; krave je pasel; bil je dober pastirček. Janeza je bližnji35 sosed spotoma36 v Trst37 s sabo vzel, kamor je moko na prodaj38 peljal. Mislil ga je v Trstu39 kakim ljudem dati, ker je Janezek malo40 laško govoriti znal.
tegnili!«1 Mati jima reče: »2Ljuba moja sinka, nikar3 ne žalujta preveč, saj4 imamo še enega5 očeta v nebesih, kateri6 je veliko boljši7 kakor vsak posvetni oče;8 on nas ne bo zapustil. On, dobrotljivi9 nebeški oče,10 nas bo preskrbel11. Le njega12 prosimo, vanj zaupajmo in pridno molimo!« Komaj13 se je trikrat luna premenila, že so pridrli14 oblastniški služabniki v Svetinkino hišo. Oznanili so, da se mora15 v 24 urah iz hiše spraviti in vse zapustiti, ker bo vse prodano. Žalostno oznanilo je bilo to za Svetinko. Brez usmiljenja je morala17 zapustiti s fantičkoma18 vred svojo domačijo in iti po svetu dobrih ljudi iskat. Žalostna20 je rekla21: »22O, da23 bi jaz24 sama bila, ne bilo bi mi25 tako težko, ali kam se čem s fantičema obrniti? Dobrotljivi26 Bog,27 usmili se me,28 uboge sirote!« Vsem29 se je smilila ta pravična družinica. Neža je kmalu30 dobila službo pri neki pobožni gospe31, premožni vdovi32. Pavle je šel h33 gospodarju, kateri34 mu je v rodu bil; krave je pasel; bil je dober pastirček. Janeza je bližnji35 sosed spotoma36 v Trst37 s sabo vzel, kamor je moko na prodaj38 peljal. Mislil ga je v Trstu39 kakim ljudem dati, ker je Janezek malo40 laško govoriti znal.
tegnili!«1 Mati jima reče: »2Ljuba moja sinka, nikar3 ne žalujta preveč, saj4 imamo še enega5 očeta v nebesih, kateri6 je veliko boljši7 kakor vsak posvetni oče;8 on nas ne bo zapustil. On, dobrotljivi9 nebeški oče,10 nas bo preskrbel11. Njega12 prosimo, vanj zaupajmo in pridno molimo!« Komaj13 se je trikrat luna premenila, že so pridrli14 oblastniški služabniki v Svetinkino hišo. Oznanili so, da15 v 24 urah se mora16 iz hiše spraviti in vse zapustiti, ker bo vse prodano. Žalostno oznanilo je bilo to za Svetinko. Brez usmiljenja je morala17 zapustiti s fantičkoma18 vred svojo domačijo in iti po svetu dobrih ljudi iskat. Žalostna20 je rekla21: »22O, da23 bi jaz24 sama bila, ne bilo bi mi25 tako težko, ali kam se čem s fantičema obrniti? Dobrotljivi26 Bog,27 usmili se me,28 uboge sirote!« Vsem29 se je smilila ta pravična družinica. Neža je kmalu30 dobila službo pri neki pobožni gospe31, premožni vdovi32. Pavle je šel h33 gospodarju, kateri34 mu je v rodu bil; krave je pasel; bil je dober pastirček. Janeza je bližnji35 sosed spotoma36 v Trst37 s sabo vzel, kamor je moko na prodaj38 peljal. Mislil ga je v Trstu39 kakim ljudem dati, ker je Janezek nekoliko40 laško govoriti znal.
III.1 Pavle Svetin pastir.2
III Pavle Svetin pastir
III Pavle Svetin pastir
III Pavle Svetin pastir
Z drugimi pastirji vred je Pavle po spašnjah žvinco1 gonil,2 in pa3 večkrat per4 svojih tovar-
Z drugimi pastirji vred je Pavle po spašnjah živinico1 gonil in večkrat pri4 svojih tovar-
Z drugimi pastirji vred je Pavle po spašnjah živinico1 gonil in večkrat pri4 svojih tovar-
Z drugimi pastirji vred je Pavle po spašnjah živinico1 gonil in večkrat pri4 svojih tovar-
14
[45−46]
[10−11]
[24−25]
ših1 kaj napačniga vidil2 in slišal, tode3 nikoli ni z njimi potegnil. Vselej je imel pred očmi lepe nauke svoje dobre matere, ktera4 mu je velikokrat rekla: 5Pavle, Pavle! Boga se boj,6 in nikoli nič hudiga7 ne stori.8 Spomni se vselej, de9 Bog te10 povsod vidi. Če se boš greha varoval, te Bog nikoli ne bo zapustil.“ Torej11 je Pavle gospodarja vselej rad ubogal, svoje12 delo vselej zvesto opravil; zato sta ga pa tudi13 gospodar in gospodinja rada imela,14 in mu lepo oblačilo napravila. Tista gospa, Kordula po imenu, ki je Pavletova mati per15 nji služila, je kupila grajšinco16 na Štajerskim17. Kader18 se je gospa Kordula na sovjo grajšinco19 preselila, je tudi20 vzela s sabo21 svojo zvesto služabnico Nežo Svetinko. Ravno svetiga22 Florijana dan sta se gospa in služabnica peljale23 na Štajersko prav memo24 hiše, kjer je Pavle, Nežin sin, služil. Takrat ga25 je še zadnikrat vidila26 mati svojiga dobriga27 Pavleta, in še28 mu zadnič29 lepe nauke daja30, de31 naj lepo uboga, rad moli,32 in de33 naj se skerbno varje34 hude tovaršije35. V pričo36 gospodarja mu reče mati: Ljubi moj sin Pavle! Vselej si me rad ubogal in rad poslušal moje opominvanje,38 ohrani tudi zdaj v sercu39 besede svoje matere, ktere40 ti iz ljubezni in k tvoji sreči govorim: Nikoli na Boga ne pozabi.41 Zvesto in z veseljem vse stori, kar ti bota42 gospodar ali43 gospodinja ukazala, naj te kdo vidi ali ne. S hudobnimi tovarši44 se nikdar ne pečaj45; skerbno46 glej, de47 nedolžnost ohraniš, če48 boš nedolžen, boš v svoji revšni zlo49 bogat. Bo-
iših1 kaj napačnega videl2 in slišal; toda3 nikoli ni z njimi potegnil. Vselej je imel pred očmi lepe nauke svoje dobre matere, katera4 mu je velikokrat rekla: »5Pavle, Pavle! Boga se boj in nikoli nič hudega7 ne stori!8 Spomni se vselej, da te9 Bog povsod vidi. Če se boš greha varoval, te Bog nikoli ne bo zapustil.« Zatorej11 je Pavle gospodarja vselej rad ubogal, svoje12 delo vselej zvesto opravil; zato sta ga pa tudi13 gospodar in gospodinja rada imela in mu lepo oblačilo napravila. Tista gospa, Kordula po imenu, ki je Pavletova mati pri15 nji služila, je kupila graščinico16 na Štajerskem17. Ko18 se je gospa Kordula na svojo graščinico19 preselila, je vzela s seboj tudi21 svojo zvesto služabnico Nežo Svetinko. Ravno svetega22 Florijana dan sta se gospa in služabnica peljali23 na Štajersko prav mimo24 hiše, kjer je Pavle, Nežin sin, služil. Takrat je še zadnjikrat videla26 mati svojega dobrega27 Pavleta. Še zadnjič28 mu da29 lepe nauke, da31 naj lepo uboga, rad moli in da33 naj se skrbno varuje34 hude tovarišije35. Vpričo36 gospodarja mu reče mati: »37Ljubi moj sin Pavle! Vselej si me rad ubogal in rad poslušal moje opominjevanje;38 ohrani tudi zdaj v srcu39 besede svoje matere, katere40 ti iz ljubezni in k tvoji sreči govorim: Nikoli na Boga ne pozabi!41 Zvesto in z veseljem vse stori, kar ti bosta42 gospodar ali43 gospodinja ukazala, naj te kdo vidi ali ne. S hudobnimi tovariši44 se nikdar ne druži45; skrbno46 glej, da47 nedolžnost ohraniš! Če48 boš nedolžen, boš v svoji revščini zelo49 bogat. Bo-
iših1 kaj napačnega videl2 in slišal; toda3 nikoli ni z njimi potegnil. Vselej je imel pred očmi lepe nauke svoje dobre matere, katera4 mu je velikokrat rekla: »5Pavle, Pavle! Boga se boj in nikoli nič hudega7 ne stori!8 Spomni se vselej, da te9 Bog povsod vidi. Če se boš greha varoval, te Bog nikoli ne bo zapustil.« Zatorej11 je Pavle gospodarja vselej rad ubogal, svoje12 delo vselej zvesto opravil; zato sta ga pa tudi13 gospodar in gospodinja rada imela in mu lepo oblačilo napravila. Tista gospa, Kordula po imenu, ki je Pavletova mati pri15 nji služila, je kupila graščinico16 na Štajerskem17. Ko18 se je gospa Kordula na svojo graščinico19 preselila, je vzela s seboj tudi21 svojo zvesto služabnico Nežo Svetinko. Ravno svetega22 Florijana dan sta se gospa in služabnica peljali23 na Štajersko prav mimo24 hiše, kjer je Pavle, Nežin sin, služil. Takrat je še zadnjikrat videla26 mati svojega dobrega27 Pavleta in še zadnjič28 mu da29 lepe nauke, da31 naj lepo uboga, rad moli in da33 naj se skrbno varuje34 hude tovarišije35. Vpričo36 gospodarja mu reče mati: »37Ljubi moj sin Pavle! Vselej si me rad ubogal in rad poslušal moje opominjevanje;38 ohrani tudi zdaj v srcu39 besede svoje matere, katere40 ti iz ljubezni in k tvoji sreči govorim: Nikoli na Boga ne pozabi!41 Zvesto in z veseljem vse stori, kar ti bosta42 gospodar ali43 gospodinja ukazala, naj te kdo vidi ali ne. S hudobnimi tovariši44 se nikdar ne pečaj45; skrbno46 glej, da47 nedolžnost ohraniš! Če48 boš nedolžen, boš v svoji revščini zelo49 bogat. Bo-
iših1 kaj napačnega videl2 in slišal; toda3 nikoli ni z njimi potegnil. Vselej je imel pred očmi lepe nauke svoje dobre matere, katera4 mu je velikokrat rekla: »5Pavle, Pavle! Boga se boj in nikoli nič hudega7 ne stori!8 Spomni se vselej, da te9 Bog povsod vidi. Če se boš greha varoval, te Bog nikoli ne bo zapustil.« Zatorej11 je Pavle gospodarja vselej rad ubogal, delo vselej zvesto opravil; zato sta ga gospodar in gospodinja rada imela in mu lepo oblačilo napravila. Tista gospa, Kordula po imenu, ki je Pavletova mati pri15 nji služila, je kupila graščinico16 na Štajerskem17. Ko18 se je gospa Kordula na svojo graščinico19 preselila, je vzela s sabo tudi21 svojo zvesto služabnico Nežo Svetinko. Ravno svetega22 Florijana dan sta se gospa in služabnica peljali23 na Štajersko prav mimo24 hiše, kjer je Pavle, Nežin sin, služil. Takrat je še zadnjikrat videla26 mati svojega dobrega27 Pavleta in še zadnjič28 mu daje29 lepe nauke, da31 naj lepo uboga, rad moli in da33 naj se skrbno varuje34 hude tovarišije35. Vpričo36 gospodarja mu reče mati: »37Ljubi moj sin Pavle! Vselej si me rad ubogal in rad poslušal moje opominjevanje;38 ohrani tudi zdaj v srcu39 besede svoje matere, katere40 ti iz ljubezni in k tvoji sreči govorim: Nikoli na Boga ne pozabi!41 Zvesto in z veseljem vse stori, kar ti bosta42 gospodar in43 gospodinja ukazala, naj te kdo vidi ali ne. S hudobnimi tovariši44 se nikdar ne pečaj45; skrbno46 glej, da47 nedolžnost ohraniš! Če48 boš nedolžen, boš v svoji revščini zelo49 bogat. Bo-
15
[46−47]
[12]
[25−26]
di priden in rad moli, moli1 tudi za očeta, de2 bi mu bilo dobro v daljnih krajih.3 Moli tudi zame, morebiti se na tem svetu nikoli več ne vidiva. Med tem4 mati objame Pavleta,5 in se od njega loči. Gospa Kordula je zraven stala,6 in vse te besede slišala, ktere7 so se ji tako mile zdele, de8 so ji debele solze iz oči pertekle, pa9 hitro si jih obriše, obe se vsedete10 na voz,11 in greste12 naprej. Neža je bila po potu tako žalostna, de13 nič ni mogla govoriti. Gospa Kordula jo je nekaj časa pustila, de14 se je zjokala15, po tem16 ji prijazno reče17: Ljuba moja Neža!19 vem, de20 si žalostna, ker si ob vse prišla; vem vse kako se je s tabo godilo; vem, de22 si na tem svetu nesrečna, vender23 ne žaluj preveč.24 Ne misli, de25 se na svetu le tebi tako hudo godi. Poslušaj, kar26 še ne veš, kako se je z mano godilo. Jest sim27 bila srečna srečna gospa,29 imela sim30 blaga, dnarjev31, vsiga32 v obilnosti. Moj Gospod33 je bil žlahten34 baron Henrik Gap po imenu. Srečno, veselo sva v zakonu živela, dobro mi je bilo, tako de36 mi boljši37 ni moglo biti. Huda sila ga je klicala na vojsko. Šel je,38 in kmalo39 je bil ubit; v persi40 mu je kugla perletela41, usterljen42 je bil blizo serca, pade43 in v pol ure je bil mertev44. Kolika žalost za me45, si lahko misliš. Po tem46 so sovražniki v naše kraje perderli47, so mi veliko blaga pobrali in mi grajšino48 požgali, komej sim49 toliko ohranila, de sim50 kupila grajšinico51, kamor se zdej peljave52. Imela sva samiga53 sina, Karl54 mu je bilo ime; ta je bil komej55 17 let star, ko je
di priden in rad moli! Moli1 tudi za očeta, da2 bi mu bilo dobro v daljnih krajih!3 Moli tudi zame, morebiti se na tem svetu nikoli več ne vidiva Medtem4 mati objame Pavleta in se od njega loči. Gospa Kordula je zraven stala in vse te besede slišala, katere7 so se ji tako mile zdele, da8 so ji debele solze iz oči pritekle. Pa9 hitro si jih obriše, obe se usedeta10 na voz in gresta12 naprej. Neža je bila po potu tako žalostna, da13 nič ni mogla govoriti. Gospa Kordula jo je nekaj časa pustila, da14 se je izjokala15, potem pa16 ji prijazno rekla17: »18Ljuba moja Neža,19 vem, da20 si žalostna, ker si ob vse prišla; vem vse,21 kako se je s tabo godilo; vem, da22 si na tem svetu nesrečna, vendar23 ne žaluj preveč!24 Ne misli, da25 se na svetu le tebi tako hudo godi. Poslušaj, česar26 še ne veš, kako se je z mano godilo: Jaz sem27 bila srečna,28 srečna gospa;29 imela sem30 blaga, denarjev31, vsega32 v obilnosti. Moj mož33 je bil plemenit34 baron,35 Henrik Gap po imenu. Srečno, veselo sva v zakonu živela, dobro mi je bilo, tako da36 mi bolje37 ni moglo biti. Huda sila ga je klicala na vojsko. Šel je in kmalu39 je bil ubit; v prsi40 mu je priletela krogla41, ustreljen42 je bil blizu srca; padel je43 in v pol ure je bil mrtev44. Kolika žalost zame45, si lahko misliš. Potem46 so sovražniki v naše kraje pridrli47, so mi veliko blaga pobrali in mi graščino48 požgali; komaj sem49 toliko ohranila, da sem50 kupila graščinico51, kamor se zdaj peljeve52. Imela sem edinega53 sina, Karel54 mu je bilo ime; ta je bil komaj55 17 let star, ko je
di priden in rad moli! Moli1 tudi za očeta, da2 bi mu bilo dobro v daljnih krajih!3 Moli tudi zame, morebiti se na tem svetu nikoli več ne vidiva.« Medtem4 mati objame Pavleta in se od njega loči. Gospa Kordula je zraven stala in vse te besede slišala, katere7 so se ji tako mile zdele, da8 so ji debele solze iz oči pritekle. Pa9 hitro si jih obriše, obe se usedeta10 na voz in gresta12 naprej. Neža je bila po potu tako žalostna, da13 nič ni mogla govoriti. Gospa Kordula jo je nekaj časa pustila, da14 se je izjokala15, potem pa16 ji prijazno reče17: »18Ljuba moja Neža,19 vem, da20 si žalostna, ker si ob vse prišla; vem vse,21 kako se je s tabo godilo; vem, da22 si na tem svetu nesrečna, vendar23 ne žaluj preveč!24 Ne misli, da25 se na svetu le tebi tako hudo godi. Poslušaj, česar26 še ne veš, kako se je z mano godilo: Jaz sem27 bila srečna,28 srečna gospa;29 imela sem30 blaga, denarjev31, vsega32 v obilnosti. Moj mož33 je bil žlahten34 baron,35 Henrik Gap po imenu. Srečno, veselo sva v zakonu živela, dobro mi je bilo, tako da36 mi bolje37 ni moglo biti. Huda sila ga je klicala na vojsko. Šel je in kmalu39 je bil ubit; v prsi40 mu je priletela krogla41, ustreljen42 je bil blizu srca; padel je43 in v pol ure je bil mrtev44. Kolika žalost zame45, si lahko misliš. Potem46 so sovražniki v naše kraje pridrli47, so mi veliko blaga pobrali in mi graščino48 požgali; komaj sem49 toliko ohranila, da sem50 kupila graščinico51, kamor se zdaj peljeva52. Imela sem edinega53 sina, Karel54 mu je bilo ime; ta je bil komaj55 17 let star, ko je
di priden in rad moli! Moli1 tudi za očeta, da2 bi mu bilo dobro v daljnih krajih.3 Moli tudi zame, morebiti se na tem svetu nikoli več ne vidiva.« Medtem4 mati objame Pavleta in se od njega loči. Gospa Kordula je zraven stala in vse te besede slišala, katere7 so se ji tako mile zdele, da8 so ji debele solze iz oči pritekle. Pa9 hitro si jih obriše, obe se usedeta10 na voz in gresta12 naprej. Neža je bila po potu tako žalostna, da13 nič ni mogla govoriti. Gospa Kordula jo je nekaj časa pustila, da14 se je izjokala15, potem pa16 ji prijazno reče17: »18Ljuba moja Neža,19 vem da20 si žalostna, ker si ob vse prišla; vem vse,21 kako se je s tabo godilo; vem, da22 si na tem svetu nesrečna, vendar23 ne žaluj preveč!24 Ne misli, da25 se na svetu le tebi tako hudo godi. Poslušaj, česar26 še ne veš, kako se je z mano godilo. Jaz sem27 bila srečna,28 srečna gospa;29 imela sem30 blaga, denarjev31, vsega32 v obilnosti. Moj mož33 je bil plemenit34 baron,35 Henrik Gap po imenu. Srečno, veselo sva v zakonu živela, dobro mi je bilo, tako da36 mi bolje37 ni moglo biti. Huda sila ga je klicala na vojsko. Šel je in kmalu39 je bil ubit; v prsi40 mu je priletela krogla41, ustreljen42 je bil blizu srca; padel je43 in v pol ure je bil mrtev44. Kolika žalost zame45, si lahko misliš. Potem46 so sovražniki v naše kraje pridrli47, so mi veliko blaga pobrali in mi graščino48 požgali; komaj sem49 toliko ohranila, da sem50 kupila graščinico51, kamor se zdaj peljeva52. Imela sva edinega53 sina, Karel54 mu je bilo ime; ta je bil komaj55 17 let star, ko je
16
[47−48]
[12−13]
[26−27]
šel sam radovoljno v soldate1 in pa k francozam2, kteri3 so tisti čas čez naše dežele nekaj let gospodarili. O kako sim5 takrat jokala in ga lepo prosila rekoč: Ljubi moj Karl!8 ne hodi na vojsko, vidiš de sim9 sama, nimam ga pomočnika v nadlogah,10 če me še ti zapustiš, kam se bom obernila11 potem sirota! Kaj bom začela, če še ti umerješ; tvoj12 oče je bil na vojski ubit,13 in s tabo se zna14 ravno tako zgoditi. Nič ni pomagalo, vse moje besede so bile zastonj16, ni me hotel bogati17. Šel je z veliko francosko armado v merzle18 kraje Moškovitov. Že dve leti je tega,19 in nobene besede ne zvem20 in en21 slišim od njega22. Bojim se, de23 je zmerznil24 na rusovski25 zemlji med toliko francozi26. S sabo ni od hiše drujiga27 vzel,28 kakor tablico, ki je moja podoba na nji namalana29, ktero30 je na vratu pervezano31 nosil. Kolikorkrat mi je pisal, je vselej povedal, de vsaki33 dan tablico34 pogleda in se name spomni. Zdej36 pa ni nobeniga glasa37 več od njega38; o že so morebiti njegove kosti sognile40 na rusovski41 zemlji! Glej Neža!43 pravi gospa Kordula, de44 imam uržoh45 še bolj žalovati,46 kakor ti, ker imaš dva fanta vender47 živa,48 in ti zna49 ta ali uni50 še v starosti veselje delati in ti kaj pomagati; pa51 pravim: Naj bo hvaljeno božje ime, Bog tako hoče imeti, božja volja je tako. Bog nas s križi tepe zato52, ko53 nas ljubi, de54 bi nas na unim55 svetu ne tepel. — Nič ne skerbi56 Neža! per57 meni boš dokler boš živa, in če pred umerjem59, bom že naročila, de60 boš preskerbljena61. Vkup bove živele62 in ena63 dru-
šel sam radovoljno v vojake1 in pa k Francozom2, kateri3 so tisti čas čez naše dežele nekaj let gospodarili. O kako sem5 takrat jokala in ga lepo prosila,6 rekoč: ,7Ljubi moj Karel,8 ne hodi na vojsko! Vidiš, da sem9 sama, nimam ga pomočnika v nadlogah;10 če me še ti zapustiš, kam se bom obrnila11 potem sirota! Kaj bom začela, če še ti umrješ? Tvoj12 oče je bil na vojski ubit in s tabo se utegne14 ravno tako zgoditi.15 Nič ni pomagalo, vse moje besede so bile zaman16, ni me hotel poslušati17. Šel je z veliko francosko armado v mrzle18 kraje Moškovitov. Že dve leti je tega in nobene besede ne zvem20 in ne21 slišim o njem22. Bojim se, da23 je zmrznil24 na ruski25 zemlji med toliko Francozi26. S sabo ni od hiše drugega27 vzel kakor tablico, ki je moja podoba na njej naslikana29, katero30 je na vratu privezano31 nosil. Kolikorkrat mi je spočetka32 pisal, je vselej povedal, da vsak33 dan pogleda podobico35 in se name spomni. Zdaj36 pa ni nobenega glasa37 več o njem38; o že so morebiti njegove kosti segnile40 na ruski41 zemlji! Glej,42 Neža,«43 pravi gospa Kordula, »da44 imam vzrok45 še bolj žalovati kakor ti, ker imaš dva fanta vendar47 živa in ti utegne49 ta ali oni50 še v starosti veselje delati in ti kaj pomagati. Pa51 pravim: Naj bo hvaljeno božje ime, Bog tako hoče imeti, božja volja je tako. Bog nas s križi tepe zato52, ker53 nas ljubi, da54 bi nas na onem55 svetu ne tepel. — Nič ne skrbi,56 Neža! Pri57 meni boš,58 dokler boš živa, in če prej umrjem59, bom že naročila, da60 boš preskrbljena61. Vkup bove živeli62 in ena63 dru-
šel sam radovoljno v vojake1 in pa k Francozom2, kateri3 so tisti čas čez naše dežele nekaj let gospodarili. O kako sem5 takrat jokala in ga lepo prosila,6 rekoč: ,7Ljubi moj Karel,8 ne hodi na vojsko! Vidiš, da sem9 sama, nimam ga pomočnika v nadlogah;10 če me še ti zapustiš, kam se bom obrnila11 potem sirota! Kaj bom začela, če še ti umrješ? Tvoj12 oče je bil na vojski ubit in s tabo se utegne14 ravno tako zgoditi.15 Nič ni pomagalo, vse moje besede so bile zaman16, ni me hotel ubogati17. Šel je z veliko francosko armado v mrzle18 kraje Moškovitov. Že dve leti je tega in nobene besede ne zvem20 in ne21 slišim o njem22. Bojim se, da23 je zmrznil24 na ruski25 zemlji med toliko Francozi26. S sabo ni od hiše drugega27 vzel kakor tablico, ki je moja podoba na njej naslikana29, katero30 je na vratu privezano31 nosil. Kolikorkrat mi je pisal, je vselej povedal, da vsak33 dan pogleda podobico35 in se name spomni. Zdaj36 pa ni nobenega glasa37 več o njem38; o,39 že so morebiti njegove kosti segnile40 na ruski41 zemlji! Glej,42 Neža43 pravi gospa Kordula, »da44 imam vzrok45 še bolj žalovati kakor ti, ker imaš dva fanta vendar47 živa in ti utegne49 ta ali oni50 še v starosti veselje delati in ti kaj pomagati. Pa51 pravim: Naj bo hvaljeno božje ime, Bog tako hoče imeti, božja volja je tako. Bog nas s križi tepe zato52, ker53 nas ljubi, da54 bi nas na onem55 svetu ne tepel. — Nič ne skrbi,56 Neža! Pri57 meni boš,58 dokler boš živa, in če prej umrjem59, bom že naročila, da60 boš preskrbljena61. Vkup bova živeli62 in ena63 dru-
šel sam radovoljno v vojake1 in pa k Francozom2, kateri3 so tisti čas čez naše dežele nekaj let gospodarili. O,4 kako sem5 takrat jokala in ga lepo prosila,6 rekoč: ,7Ljubi moj Karel,8 ne hodi na vojsko! Vidiš, da sem9 sama, nimam ga pomočnika v nadlogah;10 če me še ti zapustiš, kam se bom obrnila11 potem sirota! Kaj bom začela, če še ti umrješ? Tvoj12 oče je bil na vojski ubit in s tabo se utegne14 ravno tako zgoditi.15 Nič ni pomagalo, vse moje besede so bile zaman16, ni me hotel ubogati17. Šel je z veliko francosko armado v mrzle18 kraje Moškovitov. Že dve leti je tega in nobene besede ne izvem20 in ne21 slišim o njem22. Bojim se, da23 je zmrznil24 na rusovski25 zemlji med toliko Francozi26. S sabo ni od hiše drugega27 vzel kakor tablico, ki je moja podoba na njej naslikana29, katero30 je na vratu privezano31 nosil. Kolikorkrat mi je pisal, je vselej povedal, da vsak33 dan pogleda tablico35 in se name spomni. Zdaj36 pa ni nobenega glasu37 več o njem38; o,39 že so morebiti njegove kosti segnile40 na rusovski41 zemlji! Glej,42 Neža43 pravi gospa Kordula, »da44 imam vzrok45 še bolj žalovati kakor ti, ker imaš dva fanta vendar47 živa in ti utegne49 ta ali oni50 še v starosti veselje delati in ti kaj pomagati. Pa51 pravim: Naj bo hvaljeno božje ime, Bog tako hoče imeti, božja volja je tako. Bog nas s križi tepe, zato ker53 nas ljubi, da54 bi nas na onem55 svetu ne tepel. — Nič ne skrbi,56 Neža! Pri57 meni boš,58 dokler boš živa, in če prej umrjem59, bom že naročila, da60 boš preskrbljena61. Vkup bova živeli62 in druga63 dru-
17
[48]
[13]
[27−28]
go troštale1. Med takimi pogovori so3 se perpeljale4 gospa Kordula in Neža z njo v svojo grajšinco,5 in ste6 tam brumno7 in sveto živele,8 revežem deleč9 okoli veliko dobriga storile10 in njim pomagale11. Pavle pastir12 je tudi dolgo časa žalostin bil14, posebno zato, ko15 mu je mati rekla: Morebiti se nikoli več ne bova vidila17. Pavle si je zvesto materne19 nauke v serce21 vtisnil,22 in jih nikdar ni pozabil. Z drugimi pastirji, s svojimi tovarši23 se nikoli ni hotel navadnih jigrač24 lotiti, ampak kader25 so drugi pastirji norčije uganjali, se je Pavle na stran vsedel26, bukvice iz torbice vzel in bral. Imel je še šolske bukvice:27 Zgodbe s28. pisma, ktere29 je Pavle zmiram30 z veseljem bral. Eniga31 dne je bral od Davida32, kako je pastirčval33. Lejte je rekel sam per36 sebi: Še37 David, tak imenitin38 mož je bil pastir. Žvino40 je pasel kakor jest,41 in bil je potem imeniten kralj. Ne želim jest kralj42 biti, ampak zvesto bom bogal44 nauk božji, kteri45 pravi, de46 mi bo Bog že tukej47 srečo dal, če mu bom zvesto služil,48 in ga iz serca49 ljubil. Pergodilo50 se je, de51 se perpelja52 kočija po cesti memo53 pastirjev, kteri54 so po gmajni žvinco55 pasli in Pavle z njimi. Drugi pastirji so svinko pasli,56 to je navadna pastirska igrača. Pavl57 ni z njimi igral, ampak za germ58 je sedel, na žvino59 pazil in bukvice bral. V kočii60, ktera61 se je ravno memo62 peljala sta sedela baron in baronka I. ki sta se domu65 v nemški gradec66 peljala. Blizo67 tistih pastirjev se je mogla68 kočija velikimu vozu umakniti69. Konji70
go tolažili1.«2 Med takimi pogovori sta3 se pripeljali4 gospa Kordula in Neža z njo v svojo graščinico5 in sta6 tam pobožno7 in sveto živeli,8 revežem daleč9 okoli veliko dobrega storili10 in jim pomagali11. Pastir Pavle12 je bil13 tudi dolgo časa žalosten14, posebno zato, ker15 mu je mati rekla: »16Morebiti se nikoli več ne bova videla17.«18 Pavle si je materine19 nauke zvesto20 v srce21 vtisnil in jih nikdar ni pozabil. Z drugimi pastirji, s svojimi tovariši23 se nikoli ni hotel navadnih igrač24 lotiti, ampak, kadar25 so drugi pastirji norčije uganjali, se je Pavle ob strani usedel26, bukvice iz torbice vzel in bral. Imel je še šolske bukvice Zgodbe sv28. pisma, katere29 je Pavle zmeraj30 z veseljem bral. Nekega31 dne je bral o Davidu32, kako je pastirčeval33. »34Lejte35 je rekel sam pri36 sebi, »še37 David, tak imeniten38 mož,39 je bil pastir. Živino40 je pasel kakor jaz41 in bil je potem imeniten kralj. Jaz ne želim kralj42 biti, ampak zvesto bom poslušal44 nauk božji, kateri45 pravi, da46 mi bo Bog že tukaj47 srečo dal, če mu bom zvesto služil in ga iz srca49 ljubil.« Prigodilo50 se je, da51 se je pripeljala52 kočija po cesti mimo53 pastirjev, kateri54 so po gmajni živinico55 pasli in Pavle z njimi. Drugi pastirji so svinko pasli;56 to je navadna pastirska igrača. Pavel57 ni z njimi igral, ampak za grm58 je sedel, na živino59 pazil in bukvice bral. V kočiji60, katera61 se je ravno mimo62 peljala,63 sta sedela baron in baronka I.,64 ki sta se domov65 v Nemški Gradec66 peljala. Blizu67 tistih pastirjev se je morala68 kočija umakniti velikemu vozu69. Konji70
go tolažili1.«2 Med takimi pogovori sta3 se pripeljali4 gospa Kordula in Neža z njo v svojo graščinico5 in sta6 tam pobožno7 in sveto živeli,8 revežem daleč9 okoli veliko dobrega storili10 in jim pomagali11. Pastir Pavle12 je bil13 tudi dolgo časa žalosten14, posebno zato, ker15 mu je mati rekla: »16Morebiti se nikoli več ne bova videla17.«18 Pavle si je materine19 nauke zvesto20 v srce21 vtisnil in jih nikdar ni pozabil. Z drugimi pastirji, s svojimi tovariši23 se nikoli ni hotel navadnih igrač24 lotiti, ampak, kadar25 so drugi pastirji norčije uganjali, se je Pavle ob strani usedel26, bukvice iz torbice vzel in bral. Imel je še šolske bukvice Zgodbe sv28. pisma, katere29 je Pavle zmeraj30 z veseljem bral. Nekega31 dne je bral o Davidu32, kako je pastirčeval33. »34Lejte35 je rekel sam pri36 sebi, »še37 David, tak imeniten38 mož,39 je bil pastir. Živino40 je pasel kakor jaz41 in bil je potem imeniten kralj. Jaz ne želim kralj42 biti, ampak zvesto bom ubogal44 nauk božji, kateri45 pravi, da46 mi bo Bog že tukaj47 srečo dal, če mu bom zvesto služil in ga iz srca49 ljubil.« Prigodilo50 se je, da51 se je pripeljala52 kočija po cesti mimo53 pastirjev, kateri54 so po gmajni živinico55 pasli in Pavle z njimi. Drugi pastirji so svinko pasli;56 to je navadna pastirska igrača. Pavel57 ni z njimi igral, ampak za grm58 je sedel, na živino59 pazil in bukvice bral. V kočiji60, katera61 se je ravno mimo62 peljala,63 sta sedela baron in baronka I.,64 ki sta se domov65 v Nemški Gradec66 peljala. Blizu67 tistih pastirjev se je morala68 kočija umakniti velikemu vozu69.
go tolažili1.«2 Med takimi pogovori sta3 se pripeljali4 gospa Kordula in Neža z njo v svojo graščinico5 in sta6 tam pobožno7 in sveto živeli ter8 revežem daleč9 okoli veliko dobrega storili10 in jim pomagali11. Pastir Pavle12 je bil13 tudi dolgo časa žalosten14, posebno zato, ker15 mu je mati rekla: »16Morebiti se nikoli več ne bova videla17.«18 Pavle si je materine19 nauke zvesto20 v srce21 vtisnil in jih nikdar ni pozabil. Z drugimi pastirji, s svojimi tovariši,23 se nikoli ni hotel navadnih igrač24 lotiti, ampak, kadar25 so drugi pastirji norčije uganjali, se je Pavle ob stran usedel26, bukvice iz torbice vzel in bral. Imel je še šolske bukvice Zgodbe sv28. pisma, katere29 je Pavle zmeraj30 z veseljem bral. Nekega31 dne je bral o Davidu32, kako je pastirčeval33. »34Lejte35je rekel sam pri36 sebi, »še37 David, tak imeniten38 mož,39 je bil pastir. Živino40 je pasel kakor jaz41 in bil je potem imeniten kralj. Jaz ne želim42 biti kralj43, ampak zvesto bom ubogal44 nauk božji, kateri45 pravi, da46 mi bo Bog že tukaj47 srečo dal, če mu bom zvesto služil in ga iz srca49 ljubil.« Prigodilo50 se je, da51 se pripelje52 kočija po cesti mimo53 pastirjev, kateri54 so po gmajni živinico55 pasli in Pavle z njimi. Drugi pastirji so svinko pasli;56 to je navadna pastirska igrača. Pavel57 ni z njimi igral, ampak za grm58 je sedel, na živino59 pazil in bukvice bral. V kočiji60, katera61 se je ravno mimo62 peljala,63 sta sedela baron in baronka I.,64 ki sta se domov65 v Nemški Gradec66 peljala. Blizu67 tistih pastirjev se je morala68 kočija umakniti velikemu vozu69.
18
[48−49]
[13−14]
[28−29]
so preveč v graben zapeljali3, kočija se zverne,4 in desno zadnje kolo se razdrobi, kočjaž5 je bil po nogah zlo6 ranjen. Komej sta baron in baronka7 iz zvernjene8 kočije zlezla9, vsa prestrašena se ne vesta11 kam djati12. Na samoti je bilo, blizo13 nobene hiše, kočjaža14 ni bilo mogoče kam poslati, ker je bil ranjen. Konjem scer15 ni bilo nič, pa zavoljo zdrobljeniga16 kolesa ni bilo mogoče naprej. Poredni pastirji so vse to vidili,17 pa zraven se še smejali. Baron I. stopi k njim in njim18 po nemško reče: Kje je kaka20 hiša, de21 bi se ljudje sklicali priti22 pomagat.23 Nevedni pastirji niso nič vedli24 odgovoriti, ker niso vedli25 kaj jih vpraša26. Na to kličejo27 Pavleta rekoč28: Pavle!30 pojdi sim31, ti znaš nemško, nam boš povedal kaj ta gospod vpraša.33 Pavle hitro perteče34, se lepo ponižno odkrije in pravi: Gospod žlahten35 kaj bi radi? Baron reče: Fante!38 povej mi kje je kaka hiša, de40 bi jest41 ljudi dobil, kteri42 bi mi pomagali kočijo pervleči44 do vasi, de45 se kolo naredi, drugači46 ne morem naprej. Pavle reče: Gospod, le tukaj dočakajte49, jest tečem50 hitro domu51, bom skusil kmalo52 ljudi perklicati,53 prosil jih bom, de54 vam bodo prišli pomagat. Naprosil bom svojiga55 gospodarja in še koga drujiga56. Vender57 preden grem ljudi klicat, dovolite mi58, de vašimu59 kočijažu nekaj na nogo denem, ker vidim de60 mu zlo61 kri teče,62 uteči bi mu utegnila preden ljudje pridejo. Pavle vzame iz torbice nekako zeliše65, kar66 je zmirej per67 sebi nosil, ga je68 kočijažu na rano položil69, z ruto zavezal70 in mu71 reče:
so zapeljali2 preveč v jarek3, kočija se je zvrnila4 in desno zadnje kolo se je razdrobilo; kočijaž5 je bil po nogah zelo6 ranjen. Komaj sta baron in baronka zlezla7 iz zvrnjene8 kočije, se10 vsa prestrašena nista vedela11 kam dejati12. Na samoti je bilo, blizu13 nobene hiše, kočijaža14 ni bilo mogoče kam poslati, ker je bil ranjen. Konjem sicer15 ni bilo nič, pa zavoljo zdrobljenega16 kolesa ni bilo mogoče naprej. Poredni pastirji so vse to videli17 pa zraven se še smejali. Baron I. stopi k njim in jim18 po nemško reče: »19Kje je kaka20 hiša, da21 bi se ljudje sklicali in prišli22 pomagat.«23 Nevedni pastirji niso nič vedeli24 odgovoriti, ker niso vedeli,25 kaj jih vprašuje26. Nato pokličejo27 Pavleta: »29Pavle,30 pojdi sem31, ti znaš nemško, nam boš povedal,32 kaj ta gospod vprašuje!«33 Pavle hitro priteče34, se lepo ponižno odkrije in pravi: »Plemeniti gospod,35 kaj bi radi?«36 Baron reče: »37Fante,38 povej mi,39 kje je kaka hiša, da40 bi jaz41 ljudi dobil, ki42 bi mi pomagali,43 kočijo privleči44 do vasi, da45 se kolo naredi, drugače46 ne morem naprej.«47 Pavle reče: »48Gospod, le tukaj počakajte49, jaz stečem50 hitro domov51, bom skusil kmalu52 ljudi priklicati;53 prosil jih bom, da54 vam bodo prišli pomagat. Naprosil bom svojega55 gospodarja in še koga drugega56. Vendar mi dovolite,57 preden grem ljudi klicat, da vašemu59 kočijažu nekaj na nogo denem, ker vidim, da60 mu zelo61 kri teče;62 uteči bi mu utegnila,63 preden ljudje pridejo. Pavle vzame iz torbice nekako zelišče65, ki ga66 je zmeraj pri67 sebi nosil, ga položi68 kočijažu na rano, z ruto zaveže70 in reče:
Konji1 so zapeljali2 preveč v jarek3, kočija se zvrne4 in desno zadnje kolo se razdrobi; kočijaž5 je bil po nogah zelo6 ranjen. Baron in baronka sta komajda zlezla7 iz zvrnjene8 kočije, vsa prestrašena se nista vedela11 kam dejati12. Na samoti je bilo, blizu13 nobene hiše, kočijaža14 ni bilo mogoče kam poslati, ker je bil ranjen. Konjem sicer15 ni bilo nič, pa zavoljo zdrobljenega16 kolesa ni bilo mogoče naprej. Poredni pastirji so vse to videli17 pa zraven se še smejali. Baron I. stopi k njim in jim18 po nemško reče: »19Kje je kaka20 hiša, da21 bi se ljudje sklicali in prišli22 pomagat?«23 Nevedni pastirji niso nič vedeli24 odgovoriti, ker niso vedeli,25 kaj jih vprašuje26. Nato pokličejo27 Pavleta: »29Pavle,30 pojdi sem31, ti znaš nemško, nam boš povedal,32 kaj ta gospod vprašuje!«33 Pavle hitro priteče34, se lepo ponižno odkrije in pravi: »Žlahtni gospod,35 kaj bi radi?«36 Baron reče: »37Fante,38 povej mi,39 kje je kaka hiša, da40 bi jaz41 ljudi dobil, ki42 bi mi pomagali,43 kočijo privleči44 do vasi, da45 se kolo naredi, drugače46 ne morem naprej.«47 Pavle reče: »48Gospod, le tukaj počakajte49, jaz stečem50 hitro domov51, bom skusil kmalu52 ljudi priklicati;53 prosil jih bom, da54 vam bodo prišli pomagat. Naprosil bom svojega55 gospodarja in še koga drugega56. Vendar mi dovolite,57 preden grem ljudi klicat, da vašemu59 kočijažu nekaj na nogo denem, ker vidim, da60 mu zelo61 kri teče;62 uteči bi mu utegnila,63 preden ljudje pridejo.«64 Pavle vzame iz torbice nekako zelišče65, ki ga66 je zmeraj pri67 sebi nosil, ga položi68 kočijažu na rano, z ruto zaveže70 in reče:
Konji1 so zapeljali2 preveč v jarek3, kočija se zvrne4 in desno zadnje kolo se razdrobi; kočijaž5 je bil po nogah zelo6 ranjen. Baron in baronka sta komajda zlezla7 iz zvrnjene8 kočije, vsa prestrašena se nista vedela11 kam dejati12. Na samoti je bilo, blizu13 nobene hiše in kočijaža14 ni bilo mogoče kam poslati, ker je bil ranjen. Konjem sicer15 ni bilo nič, pa zavoljo zdrobljenega16 kolesa ni bilo mogoče naprej. Poredni pastirji so vse to videli17 pa zraven se še smejali. Baron I. stopi k njim in jim18 po nemško reče: »19Kje je kakšna20 hiša, da21 bi se ljudje sklicali in prišli22 pomagat23 Nevedni pastirji niso nič vedeli24 odgovoriti, ker niso vedeli,25 kaj jih vprašuje26. Nato pokličejo27 Pavleta, rekoč28: »29Pavle,30 pojdi sem31, ti znaš nemško, nam boš povedal,32 kaj ta gospod vprašuje!«33 Pavle hitro priteče34, se lepo ponižno odkrije in pravi: »Žlahtni gospod,35 kaj bi radi?«36 Baron reče: »37Fante,38 povej mi,39 kje je kaka hiša, da40 bi jaz41 ljudi dobil, ki42 bi mi pomagali privleči43 kočijo do vasi, da45 se kolo naredi, drugače46 ne morem naprej.«47 Pavle reče: »48Gospod, le tukaj počakajte49, jaz stečem50 hitro domov51, bom skusil kmalu52 ljudi priklicati;53 prosil jih bom, da54 vam bodo prišli pomagat. Naprosil bom svojega55 gospodarja in še koga drugega56. Vendar mi dovolite,57 preden grem ljudi klicat, da vašemu59 kočijažu nekaj na nogo denem, ker vidim, da60 mu zelo61 kri teče;62 uteči bi mu utegnila,63 preden ljudje pridejo.«64 Pavle vzame iz torbice nekako zelišče65, ki ga66 je zmeraj pri67 sebi nosil, ga položi68 kočijažu na rano, z ruto zaveže70 in reče:
19
[49−50]
[14−15]
[29−30]
prijatel1, zdej2 pa le prav mirno nogo derži, kmalo3 se bo kri vstavila4. Zdej5 Pavle hitro steče domu6 ljudi klicat. Preden je bila ura okoli, pridejo s Pavletam7 trije možje, Pavletov gospodar in pa dva druga soseda, de8 so s koli in z vervmi9 kočijo tako zvezali, de10 so jo srečno do bližnje pošte pervlekli11. Pavletovo zeliše12 je kočijažu toliko dobro storilo, de13 je že na kočijo sesti smel. Kader14 je bilo vse narejeno preden se baron in baronka v kočijo vsedeta16, reče baron Pavletu: Povej17, reci tem možem, de18 jih prav lepo zahvalim, ki19 so mi pomagali, in20 baron da vsikimu21 en tolar. Ti pa Pavle bodi vedno tako priden pa dober,25 in dobro ti bo, reče baron in mu ponudi tri bele tolarje. Pavle pa se lepo zahvali in jih noče vzeti rekoč: Gospod!29 možem ste zadosti plačali, ker so vam pomagali, jest nisim30 nič pomagal,31 pa tudi nič plačila ne vzamem; če sim32 šel ljudi klicat, je bila moja dolžnost. Baron na to nič ne reče, tiho se vsede34 v kočijo in se pelje počasu35 do pošte. Ko se gospoda odpelja, so pastirji Pavletovi tovarši37, kteri38 so zraven stali in zjali39, Pavleta za norca imeli,40 in ga neumniga41 imenovali, ker ni hotel dnarjev42 vzeti. Še pred43 so pastirji Pavleta iz norčije imenovali fajmaštra44, zato ker jim je večkrat kaj dobriga45 in lepiga46 bral, jih večkrat svaril in opominjal, pa ga niso hotli poslušati47 hudobni poredni pastirji. Zdaj so mu pa rekli: Ti si prav neumen fajmašter51, takih lepih dnarjev52 ti je gospod ponujal,53 in jih ne vzameš. Pavle pa na vse to druziga55
»Prijatelj1, zdaj2 pa le prav mirno nogo drži! Kmalu3 se bo kri ustavila4.« Zdaj5 Pavle hitro steče domov6 ljudi klicat. Preden je bila ura okoli, pridejo s Pavletom7 trije možje, Pavletov gospodar in pa dva druga soseda, da8 so s koli in z vrvmi9 kočijo tako zvezali, da10 so jo srečno do bližnje gostilne privlekli11. Pavletovo zelišče12 je kočijažu toliko dobro storilo, da13 je že na kočijo sesti smel. Ko14 je bilo vse narejeno,15 preden se baron in baronka v kočijo usedeta16, reče baron Pavletu: »Povej17, reci tem možem, da18 jih prav lepo zahvalim, ker19 so mi pomagali In20 baron da vsakemu21 en tolar. »22Ti pa,23 Pavle,24 bodi vedno tako priden pa dober in dobro ti bo,«26 reče baron in mu ponudi tri bele tolarje. Pavle pa se lepo zahvali in jih noče vzeti,27 rekoč: »28Gospod,29 možem ste zadosti plačali, ker so vam pomagali; jaz nisem30 nič pomagal pa tudi nič plačila ne vzamem. Če sem32 šel ljudi klicat, je bila moja dolžnost.«33 Baron na to nič ne reče, tiho se usede34 v kočijo in se pelje počasi35 do pošte. Ko se gospoda odpelja, so pastirji,36 Pavletovi tovariši37, kateri38 so zraven stali in zijali39, Pavleta za norca imeli in ga neumnega41 imenovali, ker ni hotel denarjev42 vzeti. Že prej43 so pastirji Pavleta iz norčije imenovali »fajmoštra«44, zato ker jim je večkrat kaj dobrega45 in lepega46 bral, jih večkrat svaril in opominjal, pa ga hudobni,48 poredni pastirji niso hoteli poslušati49. Zdaj so mu pa rekli: »50Ti si prav neumen fajmošter51, takih lepih denarjev52 ti je gospod ponujal in jih ne vzameš.«54 Pavle pa na vse to drugega55
»Prijatelj1, zdaj2 pa le prav mirno nogo drži! Kmalu3 se bo kri ustavila4.« Zdaj5 Pavle hitro steče domov6 ljudi klicat. Preden je bila ura okoli, pridejo s Pavletom7 trije možje, Pavletov gospodar in pa dva druga soseda, da8 so s koli in vrvmi9 kočijo tako zvezali, da10 so jo srečno do bližnje pošte privlekli11. Pavletovo zelišče12 je kočijažu toliko dobro storilo, da13 je že na kočijo sesti smel. Ko14 je bilo vse narejeno,15 preden se baron in baronka v kočijo usedeta16, reče baron Pavletu: »Povej17, reci tem možem, da18 jih prav lepo zahvalim, ker19 so mi pomagali.« In20 baron da vsakemu21 en tolar. »22Ti pa,23 Pavle,24 bodi vedno tako priden pa dober in dobro ti bo,«26 reče baron in mu ponudi tri bele tolarje. Pavle pa se lepo zahvali in jih noče vzeti,27 rekoč: »28Gospod,29 možem ste zadosti plačali, ker so vam pomagali; jaz nisem30 nič pomagal pa tudi nič plačila ne vzamem. Če sem32 šel ljudi klicat, je bila moja dolžnost.«33 Baron na to nič ne reče, tiho se usede34 v kočijo in se pelje počasi35 do pošte. Ko se gospoda odpelja, so pastirji,36 Pavletovi tovariši37, kateri38 so zraven stali in zijali39, Pavleta za norca imeli in ga neumnega41 imenovali, ker ni hotel denarjev42 vzeti. Že prej43 so pastirji Pavleta iz norčije imenovali »fajmoštra«44, zato ker jim je večkrat kaj dobrega45 in lepega46 bral, jih večkrat svaril in opominjal, pa ga hudobni,48 poredni pastirji niso hoteli poslušati49. Zdaj so mu pa rekli: »50Ti si prav neumen fajmošter51, takih lepih denarjev52 ti je gospod ponujal in jih ne vzameš.«54 Pavle pa na vse to drugega55
»Prijatelj1, zdaj2 pa le prav mirno nogo drži! Kmalu3 se bo kri ustavila4.« Zdaj5 Pavle hitro steče domov6 ljudi klicat. Preden je bila ura okoli, pridejo s Pavletom7 trije možje, Pavletov gospodar in pa dva druga soseda, da8 so s koli in vrvmi9 kočijo tako zvezali, da10 so jo srečno do bližnje pošte privlekli11. Pavletovo zelišče12 je kočijažu toliko dobro storilo, da13 je že na kočijo sesti smel. Ko14 je bilo vse narejeno,15 preden se baron in baronka v kočijo usedeta16, reče baron Pavletu: »Pavel17, reci tem možem, da18 jih prav lepo zahvalim, ker19 so mi pomagali.« In20 baron da vsakemu21 en tolar. »22Ti pa,23 Pavle,24 bodi vedno tako priden pa dober in dobro ti bo,«26 reče baron in mu ponudi tri bele tolarje. Pavle pa se lepo zahvali in jih noče vzeti,27 rekoč: »28Gospod,29 možem ste zadosti plačali, ker so vam pomagali; jaz nisem30 nič pomagal,31 pa tudi nič plačila ne vzamem. Če sem32 šel ljudi klicat, je bila moja dolžnost.«33 Baron na to nič ne reče, tiho se usede34 v kočijo in se pelje počasi35 do pošte. Ko se gospoda odpelja, so pastirji,36 Pavletovi tovariši37, kateri38 so zraven stali in zijali39, Pavleta za norca imeli in ga neumnega41 imenovali, ker ni hotel denarjev42 vzeti. Že prej43 so pastirji Pavleta iz norčije imenovali »fajmoštra«44, zato ker jim je večkrat kaj dobrega45 in lepega46 bral, jih večkrat svaril in opominjal, pa ga hudobni,48 poredni pastirji niso hoteli poslušati49. Zdaj so mu pa rekli: »50Ti si prav neumen fajmošter51, takih lepih denarjev52 ti je gospod ponujal,53 in jih ne vzameš.«54 Pavle pa na vse to drugega55
20
[50−51]
[15]
[30−31]
ne reče, ko1 te besede: Če sim3 kaj zaslužil, mi bo že Bog plačal,4 če nisim5 nič zaslužil, tudi dnarjev6 nočem. Pavletov nar boljši prijatel7 reče tovaršem.8 Ne zaničujte Pavleta, kdo ve kaj še bo iz njega. Meni so večkrat mati doma pravili: Če človek komu le vode piti pernese11 iz dobriga serca12, ne bo brez plačila,13 Bog bo vse plačal. Drugi dan se baron in baronka sprehajata in od nesreče poprejšniga dne se pogovarjata15. Med vsimi17 reče baron mi nar bolj dopade18 pastir Pavle, ker je le19 toliko prijazen in postrežin20 fant. Samo tega ne vem, zakaj ni hotel nič vzeti, ker sim21 mu tolarje ponujal in silil. Kako veselje mu vender22 moram zato23 storiti, preden grem od tod. Dobro kosilo bom rekel napraviti, oštir24 mi bo svojo kočijo posodil in moje konje vpregel, grem25 in oštir26 z mano, de27 mi hišo pokaže kjer fant služi, in s saboj29 ga bom k30 kosilu perpeljal31, de32 bo z nami jedel,33 to mu bo veči34 veselje,35 ko vsi dnarji36. Velika čast bo kmetiškimu37 pastirju se v kočii39 z gospodo peljati,40 in per41 gospodi jesti. Okoli dvanajste ure tistiga43 dne se perpelja44 po cesti kočija, zavije v45 stran v vas,46 in obstoji pred hišo, kjer je Pavle služil. Dva gospoda stopita iz kočije,47 in vprašata gospodinjo: Kje je vaš pastir Pavle? Odgovori49: ni50 ga še domu51, pase, kmalo52 mora priti, ker bliža53 se poldne. Baron in gospodar56 pošte ga čakata de57 pride. Ko pride Pavle, ga v kočijo posadita in s sabo na pošto peljata58. Po poti vpraša Pavle ponižno: Gospodje!60 kam me peljate.61
ne reče kot1 te besede: »2Če sem3 kaj zaslužil, mi bo že Bog plačal;4 če nisem5 nič zaslužil, tudi denarjev6 nočem.« Pavletov najboljši prijatelj7 reče tovarišem: »8Ne zaničujte Pavleta, kdo ve,9 kaj še bo iz njega. Meni so večkrat mati doma pravili: 10Če človek komu le vode piti prinese11 iz dobrega srca12, ne bo brez plačila,13 Bog bo vse plačal.«14 Drugi dan se baron in baronka sprehajata in se pogovarjata o nesreči poprejšnjega dne15. »16Med vsemi17 reče baron, »mi najbolj ugaja18 pastir Pavle, ker je toliko prijazen in postrežen20 fant. Samo tega ne vem, zakaj ni hotel nič vzeti, ko sem21 mu tolarje ponujal in silil. Kako veselje mu vendar22 moram za to23 storiti, preden grem od tod. Dobro kosilo bom rekel napraviti, gostilničar24 mi bo svojo kočijo posodil in moje konje vpregel; pojdem25 in gostilničar26 z mano, da27 mi hišo pokaže,28 kjer fant služi, in s seboj29 ga bom h30 kosilu pripeljal31, da32 bo z nami jedel;33 to mu bo večje34 veselje ko vsi denarji36. Velika čast bo kmečkemu37 pastirju,38 se v kočiji39 z gospodo peljati in pri41 gospodi jesti.«42 Okoli dvanajste ure tistega43 dne se pripelje44 po cesti kočija, zavije stran v vas in obstoji pred hišo, kjer je Pavle služil. Dva gospoda stopita iz kočije in vprašata gospodinjo: »48Kje je vaš pastir Pavle?« Žena odgovori49: »Ni50 ga še domov51, pase, kmalu52 mora priti, ker se bliža54 poldne.«55 Baron in lastnik56 pošte ga čakata, da57 pride. Ko pride Pavle, ga v kočijo posadita in s sabo na pošto peljeta58. Po poti vpraša Pavle ponižno: »59Gospodje,60 kam me peljete?«61
ne reče ko1 te besede: »2Če sem3 kaj zaslužil, mi bo že Bog plačal;4 če nisem5 nič zaslužil, tudi denarjev6 nočem.« Pavletov najboljši prijatelj7 reče tovarišem: »8Ne zaničujte Pavleta, kdo ve,9 kaj še bo iz njega. Meni so večkrat mati doma pravili: 10Če človek komu le vode piti prinese11 iz dobrega srca12, ne bo brez plačila.13 Bog bo vse plačal.«14 Drugi dan se baron in baronka sprehajata in se pogovarjata o nesreči poprejšnjega dne15. »16Med vsemi,«17 reče baron, »mi najbolj ugaja18 pastir Pavle, ker je toliko prijazen in postrežen20 fant. Samo tega ne vem, zakaj ni hotel nič vzeti, ko sem21 mu tolarje ponujal in silil. Kako veselje mu vendar22 moram za to23 storiti, preden grem od tod. Dobro kosilo bom rekel napraviti, gostilničar24 mi bo svojo kočijo posodil in moje konje vpregel; pojdem25 in gostilničar26 z mano, da27 mi hišo pokaže,28 kjer fant služi, in s seboj29 ga bom h30 kosilu pripeljal31, da32 bo z nami jedel;33 to mu bo večje34 veselje ko vsi denarji36. Velika čast bo kmečkemu37 pastirju,38 se v kočiji39 z gospodo peljati in pri41 gospodi jesti.«42 Okoli dvanajste ure tistega43 dne se pripelje44 po cesti kočija, zavije stran v vas in obstoji pred hišo, kjer je Pavle služil. Dva gospoda stopita iz kočije in vprašata gospodinjo: »48Kje je vaš pastir Pavle?« Žena odgovori49: »Ni50 ga še domov51, pase, kmalu52 mora priti, ker se bliža54 poldne.«55 Baron in gospodar56 pošte ga čakata, da57 pride. Ko pride Pavle, ga v kočijo posadita in s sabo na pošto peljeta58. Po poti vpraša Pavle ponižno: »59Gospodje,60 kam me peljete?«61
ne reče ko1 te besede: »2Če sem3 kaj zaslužil, mi bo že Bog plačal;4 če nisem5 nič zaslužil, tudi denarjev6 nočem.« Pavletov najboljši prijatelj7 reče tovarišem: »8Ne zaničujte Pavleta, kdo ve,9 kaj še bo iz njega. Meni so večkrat mati doma pravili: 10Če človek komu le vode piti prinese11 iz dobrega srca12, ne bo brez plačila.13 Bog bo vse plačal.«14 Drugi dan se baron in baronka sprehajata in se pogovarjata o nesreči poprejšnjega dne15. »16Med vsemi,«17 reče baron, »mi najbolj ugaja18 pastir Pavle, ker je toliko prijazen in postrežen20 fant. Samo tega ne vem, zakaj ni hotel nič vzeti, ko sem21 mu tolarje ponujal in silil. Kako veselje mu vendar22 moram za to23 storiti, preden grem od tod. Dobro kosilo bom rekel napraviti, oštir24 mi bo svojo kočijo posodil in moje konje vpregel; pojdem25 in oštir26 z mano, da27 mi hišo pokaže,28 kjer fant služi, in s seboj29 ga bom h30 kosilu pripeljal31, da32 bo z nami jedel;33 to mu bo večje34 veselje ko vsi denarji36. Velika čast bo kmečkemu37 pastirju se v kočiji39 z gospodo peljati in pri41 gospodi jesti.«42 Okoli dvanajste ure tistega43 dne se pripelje44 po cesti kočija, zavije stran v vas in obstoji pred hišo, kjer je Pavle služil. Dva gospoda stopita iz kočije in vprašata gospodinjo: »48Kje je vaš pastir Pavle?« Žena odgovori49: »Ni50 ga še domov51, pase, kmalu52 mora priti, ker se bliža54 poldne.«55 Baron in gospodar56 pošte ga čakata, da57 pride. Ko pride Pavle, ga v kočijo posadita in s sabo na pošto peljeta58. Po poti vpraša Pavle ponižno: »59Gospodje,60 kam me peljete?«61
21
[51−52]
[15−16]
[31−33]
Baron mu odgovori: Ne boj se, ti si meni zlo2 ustregel, ker si šel ljudi klicat takrat3 ko sim4 jih nar bolj5 potreboval,6 plačila nič nisi hotel vzeti, zato boš danes z nami jedel in pil,7 in se po gosposko gostil. Pavle se sladko posmeja9 in se zahvali10 ponižno za toliko čast. Boljši12 se mi zdi, je rekel se v kočii15 peljati in per16 gospodi jesti,17 kakor še toliko tolarjev, posebno ko je vidil19, de20 so drugi pastirji njegovi tovarši22 za njim zjali23 in se čudili. Vse je že bilo perpravljeno24, ko se perpeljata25 baron in poštni gospodar v kočii26 s Pavletam27. Kar k mizi sedejo, ktera28 je bila polna nar boljših29 jedi,30 in dobriga sladkiga31 vina. Gospoda začne hitro jesti, Pavle pa debelo gleda in se noče k mizi usesti, kamor so mu odkazali. Baron mu reče: Pavle!33 usedi se in z nami jej35, kolikor se ti bo poljubilo36. Pavle reče ponižno: Ne zamerite, gnadlivi39 gospod baron, sej40 niste še molili, pa že jeste. Meni so mati zlo zaterdvali41 vselej pred jedjo in po jedi moliti,42 in se spomniti dobrotnika, kteri43 nam darove daje. Večkrat sim44 slišal: Kdor pred jedjo in po jedi ne moli, je žvini45 enak. Per tih46 Pavletovih besedah se vsi spogledajo,47 in hiteli so48 moliti molitev pred jedjo. Med jedjo vpraša baron Pavleta: Povej mi nar pervo50, zakaj nisi od mene nič hotel vzeti, ker sim51 ti lepe dnarje52 ponujal? Pavle odgovori ves brihten54 naravnost brez hinavšine56: Gospod baron žlahtni58! Zato nisim59 hotel nič od vas vzeti, ker sim60 obljubil zvesto se deržati62 po nauku svoje matere in po naukih duhovnov. Mati so me lepo učili in
Baron mu odgovori: »1Ne boj se, ti si meni zelo2 ustregel, ker si šel ljudi klicat takrat,3 ko sem4 jih najbolj5 potreboval;6 plačila nič nisi hotel vzeti, zato boš danes z nami jedel in pil in se po gosposko gostil.«8 Pavle se sladko posmeje9 in se zahvali10 ponižno za toliko čast. »Boljše12 se mi zdi,«13 je rekel, »14se v kočiji15 peljati in pri16 gospodi jesti,17 kakor še toliko tolarjev,«18 posebno ko je videl19, da20 so drugi pastirji,21 njegovi tovariši,22 za njim zijali23 in se čudili. Vse je že bilo pripravljeno24, ko se pripeljeta25 baron in poštni gospodar v kočiji26 s Pavletom27. Kar k mizi sedejo, katera28 je bila polna najboljših29 jedi in dobrega sladkega31 vina. Gospoda začne hitro jesti, Pavle pa debelo gleda in se noče k mizi usesti, kamor so mu odkazali. Baron mu reče: »32Pavle,33 usedi se in jej34 z nami, kolikor se ti poljubi36.«37 Pavle reče ponižno: »38Ne zamerite, milostivi39 gospod baron, saj40 niste še molili, pa že jeste. Meni so mati zelo zatrjevali,41 vselej pred jedjo in po jedi moliti in se spomniti dobrotnika, kateri43 nam darove daje. Večkrat sem44 slišal: Kdor pred jedjo in po jedi ne moli, je živini45 enak.« Pri teh46 Pavletovih besedah se vsi spogledajo in hite48 moliti molitev pred jedjo. Med jedjo vpraša baron Pavleta: »49Povej mi najprvo50, zakaj nisi od mene nič hotel vzeti, ko sem51 ti lepe denarje52 ponujal?«53 Pavle odgovori ves bister,54 naravnost,55 brez hinavščine56: »57Gospod baron plemeniti58! Zato nisem59 hotel nič od vas vzeti, ker sem60 obljubil,61 zvesto se držati62 po nauku svoje matere in po naukih duhovnov. Mati so me lepo učili in
Baron mu odgovori: »1Ne boj se, ti si meni zelo2 ustregel, ker si šel ljudi klicat takrat,3 ko sem4 jih najbolj5 potreboval;6 plačila nič nisi hotel vzeti, zato boš danes z nami jedel in pil in se po gosposko gostil.«8 Pavle se sladko posmeje9 in se zahvali10 ponižno za toliko čast. »Boljše12 se mi zdi,«13 je rekel, »14se v kočiji15 peljati in pri16 gospodi jesti,17 kakor še toliko tolarjev,«18 posebno ko je videl19, da20 so drugi pastirji,21 njegovi tovariši,22 za njim zijali23 in se čudili. Vse je že bilo pripravljeno24, ko se pripeljeta25 baron in poštni gospodar v kočiji26 s Pavletom27. Kar k mizi sedejo, katera28 je bila polna najboljših29 jedi in dobrega sladkega31 vina. Gospoda začne hitro jesti, Pavle pa debelo gleda in se noče k mizi usesti, kamor so mu odkazali. Baron mu reče: »32Pavle,33 usedi se in jej34 z nami, kolikor se ti poljubi36.«37 Pavle reče ponižno: »38Ne zamerite, milostivi39 gospod baron, saj40 niste še molili, pa že jeste. Meni so mati zelo zatrjevali,41 vselej pred jedjo in po jedi moliti in se spomniti dobrotnika, kateri43 nam darove daje. Večkrat sem44 slišal: Kdor pred jedjo in po jedi ne moli, je živini45 enak.« Pri teh46 Pavletovih besedah se vsi spogledajo in hite48 moliti molitev pred jedjo. Med jedjo vpraša baron Pavleta: »49Povej mi najprvo50, zakaj nisi od mene nič hotel vzeti, ko sem51 ti lepe denarje52 ponujal?«53 Pavle odgovori ves bister,54 naravnost,55 brez hinavščine56: »57Gospod baron žlahtni58! Zato nisem59 hotel nič od vas vzeti, ker sem60 obljubil,61 zvesto se držati62 po nauku svoje matere in po naukih duhovnov. Mati so me lepo učili in
Baron mu odgovori: »1Ne boj se, ti si meni zelo2 ustregel, ker si šel ljudi klicat, takrat3 ko sem4 jih najbolj5 potreboval;6 plačila nič nisi hotel vzeti, zato boš danes z nami jedel in pil in se po gosposko gostil.«8 Pavle se sladko posmeje9 in se ponižno zahvali11 za toliko čast. »Boljše12 se mi zdi,«13 je rekel, »14se v kočiji15 peljati in pri16 gospodi jesti kakor še toliko tolarjev,«18 posebno ko je videl19, da20 so drugi pastirji,21 njegovi tovariši,22 za njim zijali23 in se čudili. Vse je že bilo pripravljeno24, ko se pripeljeta25 baron in poštni gospodar v kočiji26 s Pavletom27. Kar k mizi sedejo, katera28 je bila polna najboljših29 jedi in dobrega sladkega31 vina. Gospoda začne hitro jesti, Pavle pa debelo gleda in se noče k mizi usesti, kamor so mu odkazali. Baron mu reče: »32Pavle,33 usedi se in jej34 z nami, kolikor se ti bo poljubilo36.«37 Pavle reče ponižno: »38Ne zamerite, milostljivi39 gospod baron, saj40 niste še molili, pa že jeste. Meni so mati zelo zatrjevali41 vselej pred jedjo in po jedi moliti in se spomniti dobrotnika, kateri43 nam darove daje. Večkrat sem44 slišal: Kdor pred jedjo in po jedi ne moli, je živini45 enak.« Pri teh46 Pavletovih besedah se vsi spogledajo in hite48 moliti molitev pred jedjo. Med jedjo vpraša baron Pavleta: »49Povej mi najprvo50, zakaj nisi od mene nič hotel vzeti, ko sem51 ti lepe denarje52 ponujal?«53 Pavle odgovori ves bister,54 naravnost,55 brez hinavščine56: »57Gospod baron žlahtni58! Zato nisem59 hotel nič od vas vzeti, ker sem60 obljubil zvesto se držati62 po nauku svoje matere in po naukih duhovnov. Mati so me lepo učili in
22
[52]
[16]
[33−34]
mi večkrat rekli, posebno takrat ko sim2 se od njih ločil, de3 za vsako majhno reč ne4 plačila tirjati5, kar se komu stori. Kdor bo od ljudi za vsako reč na svetu plačan, ne bo na unim6 svetu nič plačila dosegel. Duhovni pastirji nas učijo: Če človek požerk merzle7 vode bližnjimu8 z dobrim sercam9 poda, bo per10 Bogu plačilo imel. Na to11 reče baron: Pavle!13 pridni fant, le tak ostani in srečen boš, Bog te ne bo nikoli zapustil. Tudi gospej15 baronki je bil Pavle zlo ušeč,16 zato ga prijazno vpraša: Kako je to fante, ker si tako brihten19 in dobro glavo imaš, zakaj pa v šolo ne hodiš, de20 bi se kaj več naučil. Per tem vprašanji so21 se Pavletu solze ulile22 in globoko zdihne23 rekoč: O dobra gospa! Rad26 bi bil27 hodil v šolo, pa ni bilo mogoče; čast Bogu, de sim28 se toliko naučil. Nato ob kratkim30 vse razloži, kako se je z njegovimi starši godilo, de31 so bili od vsih zapušeni32, brez pomoči so mogli33 iti po svetu. Gospa tiho reče baronu: Prav dober in prijazen se mi ta fant zdi,36 nama ni Bog otrok dal, kaj ko bi ga za svojiga37 vzela, dobro38 delo bo to,39 in iz fanta zna sčasama40 kaj biti. Baron reče: Ravno ta misel je tudi moja. Vzela ga bova, zanj skerbela,43 in ga dala učit, ker je brihten44. Bog bo nama to povernil45 če ne na tem pa na unim47 svetu. Vender fanta48 moram pred49 vprašati, ali bo per50 volji z nama iti. Baron pokliče Pavleta rekoč: Pavle!54 bi li ti zapustil svojo službo in šel z nama deleč55 — v nemški gradec56? Tam se boš lah-
mi večkrat rekli, posebno takrat,1 ko sem2 se od njih ločil, da nikar3 za vsako majhno reč plačila terjati5, kar se komu stori. Kdor bo od ljudi za vsako reč na svetu plačan, ne bo na onem6 svetu nič plačila dosegel. Duhovni pastirji nas učijo: Če človek požirek mrzle7 vode bližnjemu8 z dobrim srcem9 poda, bo pri10 Bogu plačilo imel.« Nato11 reče baron: »12Pavle,13 pridni fant, le tak ostani in srečen boš, Bog te ne bo nikoli zapustil.«14 Tudi gospe15 baronki je bil Pavle zelo všeč;16 zato ga prijazno vpraša: »17Kako je to,18 fante, ker si tako bister19 in dobro glavo imaš, zakaj pa v šolo ne hodiš, da20 bi se kaj več naučil Pri tem vprašanju21 se Pavletu solze ulijejo22 in globoko vzdihne,23 rekoč: »24O dobra gospa, rad26 bi hodil v šolo, pa ni bilo mogoče; čast Bogu, da sem28 se toliko naučil.«29 Nato ob kratkem30 vse razloži, kako se je z njegovimi starši godilo, da31 so bili od vseh zapuščeni32, brez pomoči so morali33 iti po svetu. Gospa tiho reče baronu: »34Prav dober in prijazen se mi zdi35 ta fant;36 nama ni Bog otrok dal, kaj ko bi ga za svojega37 vzela? Dobro38 delo bo to in iz fanta utegne sčasoma40 kaj biti.«41 Baron reče: »42Ravno ta misel je tudi moja. Vzela ga bova, zanj skrbela43 in ga dala učit, ker je bister44. Bog bo nama to povrnil,45 če ne na tem,46 pa na onem47 svetu. Vendar48 moram fanta prej49 vprašati, ali bo pri50 volji z nama iti.«51 Baron pokliče Pavleta,52 rekoč: »53Pavle,54 bi li ti zapustil svojo službo in šel z nama daleč55 — v Nemški Gradec56? Tam se boš lah-
mi večkrat rekli, posebno takrat,1 ko sem2 se od njih ločil, da nikar3 za vsako majhno reč plačila terjati5, kar se komu stori. Kdor bo od ljudi za vsako reč na svetu plačan, ne bo na onem6 svetu nič plačila dosegel. Duhovni pastirji nas učijo: Če človek požirek mrzle7 vode bližnjemu8 z dobrim srcem9 poda, bo pri10 Bogu plačilo imel.« Nato11 reče baron: »12Pavle,13 pridni fant, le tak ostani in srečen boš, Bog te ne bo nikoli zapustil.«14 Tudi gospej15 baronki je bil Pavle zelo všeč;16 zato ga prijazno vpraša: »17Kako je to,18 fante, ker si tako bister19 in dobro glavo imaš, zakaj pa v šolo ne hodiš, da20 bi se kaj več naučil?« Pri tem vprašanju21 se Pavletu solze ulijejo22 in globoko vzdihne,23 rekoč: »24O,25 dobra gospa, rad26 bi bil27 hodil v šolo, pa ni bilo mogoče; čast Bogu, da sem28 se toliko naučil.«29 Nato ob kratkem30 vse razloži, kako se je z njegovimi starši godilo, da31 so bili od vseh zapuščeni32, brez pomoči so morali33 iti po svetu. Gospa tiho reče baronu: »34Prav dober in prijazen se mi zdi35 ta fant;36 nama ni Bog otrok dal, kaj ko bi ga za svojega37 vzela? Dobro38 delo bo to in iz fanta utegne sčasoma40 kaj biti.«41 Baron reče: »42Ravno ta misel je tudi moja. Vzela ga bova, zanj skrbela43 in ga dala učit, ker je bister44. Bog bo nama to povrnil,45 če ne na tem,46 pa na onem47 svetu. Vendar48 moram fanta prej49 vprašati, ali bo pri50 volji z nama iti.«51 Baron pokliče Pavleta,52 rekoč: »53Pavle,54 bi li ti zapustil svojo službo in šel z nama daleč55 — v Nemški Gradec56? Tam se boš lah-
mi večkrat rekli, posebno takrat,1 ko sem2 se od njih ločil, da nikar3 za vsako majhno reč plačila terjati5, kar se komu stori. Kdor bo od ljudi za vsako reč na svetu plačan, ne bo na onem6 svetu nič plačila dosegel. Duhovni pastirji nas učijo: Če človek požirek mrzle7 vode bližnjemu8 z dobrim srcem9 poda, bo pri10 Bogu plačilo imel.« Nato11 reče baron: »12Pavle,13 pridni fant, le tak ostani in srečen boš, Bog te ne bo nikoli zapustil.«14 Tudi gospe15 baronki je bil Pavle zelo všeč,16 zato ga prijazno vpraša: »17Kako je to,18 fante, ker si tako bister19 in dobro glavo imaš, zakaj pa v šolo ne hodiš, da20 bi se kaj več naučil?« Pri tem vprašanju21 se Pavletu solze ulijejo22 in globoko vzdihne,23 rekoč: »24O,25 dobra gospa, rad26 bi bil27 hodil v šolo, pa ni bilo mogoče; čast Bogu, da sem28 se toliko naučil.«29 Nato ob kratkem30 vse razloži, kako se je z njegovimi starši godilo, da31 so bili od vseh zapuščeni32, brez pomoči so morali33 iti po svetu. Gospa tiho reče baronu: »34Prav dober in prijazen se mi zdi35 ta fant;36 nama ni Bog otrok dal, kaj ko bi ga za svojega37 vzela? Dobro38 delo bo to in iz fanta utegne sčasoma40 kaj biti.«41 Baron reče: »42Ravno ta misel je tudi moja. Vzela ga bova, zanj skrbela43 in ga dala učit, ker je bister44. Bog bo nama to povrnil,45 če ne na tem,46 pa na onem47 svetu. Vendar48 moram fanta prej49 vprašati, ali bo pri50 volji z nama iti.«51 Baron pokliče Pavleta,52 rekoč: »53Pavle,54 bi li ti zapustil svojo službo in šel z nama daleč55 — v Nemški Gradec56? Tam se boš lah-
23
[52−53]
[16−17]
[34−35]
ko učil, v šolo boš hodil. Pavle odgovori: Oh gnadlivi3 gospod baron, grozno rad bi šel, pa ne vem če bo v to moj gospodar pervolil,5 brez pervoljenja6 ne smem in se ne spodobi. Lepo je to, reče baron, všeč mi je,10 hiti tedej domu11, prosi pervoljenja12, in če te bodo pustili, pridi povedat,13 in vzamemo te s seboj. Pavl14 hvaležno kušne15 roko baronu in baronki in gre. Ves vesel peržvižga domu, ko16 v hišo pride17 mu reče gospodar: No, si kaj pernesel domu19? Pavl20 reče: Oh oče!23 ta gospoda me je tako obdarovala, de24 še ne25 eden tako, sim27 le prišel hitro vas prosit, de28 mi dovolite vzeti, kar mi ta dobra gospoda ponuja. Ne bodi vender30 tako perprost31, pravi gospodar;33 vzemi kar ti kdo da.35 Boš pa že spet kaj neumniga36 naredil, kakor včerej37, ko nisi hotel tolarjev vzeti; pa vender38 povej, kaj ti je gospoda ponudila? Baron in baronka sta me nagovorila, de40 me s saboj41 vzameta, če hočem iti, pa sim42 rekel: Rad grem, vender pred43 ne obljubim, de44 vas za svet in za pervoljenje45 prosim. Srečen46 Pavle, reče gospodar, sreča te iše49, ne spusti50 je iz rok. Zdej51 spoznam, de nisim52 prav storil, ker sim53 te včeraj kregal, zato54 ko nisi hotel ponujanih55 tolarjev vzeti. Tvoje dobro serce,56 in tvoja perpravnost bližnimu pomagati57 ti je Bog hitro povernil58. Pojdi berž59 k dobri gospodi nazaj, reci de60 z veseljem dovolim, de61 te vzamejo. Pa čakaj, de62 bo bolj gotovo, grem s tabo63, de64 te izročim. Pavle in gospodar gresta gospodi naproti, ktera66 se ravno po cesti sprehaja. Pavle se od
ko učil, v šolo boš hodil.«1 Pavle odgovori: »2Oh milostivi3 gospod baron, grozno rad bi šel, pa ne vem,4 če bo v to moj gospodar privolil;5 brez privoljenja6 ne smem in se ne spodobi.« »7Lepo je to,«8 reče baron, »9všeč mi je;10 hiti tedaj domov11, prosi privoljenja12, in če te bodo pustili, pridi povedati13 in vzamemo te s seboj.« Pavel14 hvaležno poljubi15 roko baronu in baronki in gre. Ves vesel prižvižga domov. Ko pride16 v hišo,17 mu reče gospodar: »18No, si kaj prinesel domov19?« Pavel20 reče: »21Oh oče,23 ta gospoda me je tako obdarovala, da24 še ne25 eden tako; sem27 le prišel hitro vas prosit, da28 mi dovolite vzeti, kar mi ta dobra gospoda ponuja.« »29Ne bodi vendar30 tako preprost31,«32 pravi gospodar; »33vzemi,34 kar ti kdo da!35 Boš pa že spet kaj neumnega36 naredil, kakor včeraj37, ko nisi hotel tolarjev vzeti; pa vendar38 povej, kaj ti je gospoda ponudila?« »39Baron in baronka sta me nagovorila, da40 me s seboj41 vzameta, če hočem iti, pa sem42 rekel: Rad grem, vendar prej43 ne obljubim, da44 vas za svet in za privoljenje45 prosim.« » Srečni46 Pavle,«47 reče gospodar, »48sreča te išče49, ne pusti50 je iz rok! Zdaj51 spoznam, da nisem52 prav storil, ker sem53 te včeraj zmerjal za to,54 ko nisi hotel ponujanih55 tolarjev vzeti. Tvoje dobro srce56 in tvojo pripravnost, bližnjemu pomagati,57 ti je Bog hitro povrnil58. Pojdi brž59 k dobri gospodi nazaj, reci, da60 z veseljem dovolim, da61 te vzamejo. Pa čakaj, da62 bo bolj gotovo, grem s teboj63, da64 te izročim.«65 Pavle in gospodar gresta gospodi naproti, katera66 se ravno po cesti sprehaja. Pavle se od
ko učil, v šolo boš hodil.«1 Pavle odgovori: »2Oh, milostivi3 gospod baron, grozno rad bi šel, pa ne vem,4 če bo v to moj gospodar privolil;5 brez privoljenja6 ne smem in se ne spodobi.« »7Lepo je to,«8 reče baron, »9všeč mi je;10 hiti tedaj domov11, prosi privoljenja12, in če te bodo pustili, pridi povedat13 in vzamemo te s seboj.« Pavel14 hvaležno poljubi15 roko baronu in baronki in gre. Ves vesel prižvižga domov. Ko pride16 v hišo,17 mu reče gospodar: »18No, si kaj prinesel domov19?« Pavel20 reče: »21Oh,22 oče,23 ta gospoda me je tako obdarovala, da24 še eden ne26 tako; sem27 le prišel hitro vas prosit, da28 mi dovolite vzeti, kar mi ta dobra gospoda ponuja.« »29Ne bodi vendar30 tako preprost31,«32 pravi gospodar; »33vzemi,34 kar ti kdo da!35 Boš pa že spet kaj neumnega36 naredil, kakor včeraj37, ko nisi hotel tolarjev vzeti; pa vendar38 povej, kaj ti je gospoda ponudila?« »39Baron in baronka sta me nagovorila, da40 me s seboj41 vzameta, če hočem iti, pa sem42 rekel: Rad grem, vendar prej43 ne obljubim, da44 vas za svet in za privoljenje45 prosim.« »Srečni46 Pavle,«47 reče gospodar, »48sreča te išče49, ne pusti50 je iz rok! Zdaj51 spoznam, da nisem52 prav storil, ker sem53 te včeraj zmerjal za to,54 ko nisi hotel ponujenih55 tolarjev vzeti. Tvoje dobro srce56 in tvojo pripravljenost, bližnjemu pomagati,57 ti je Bog hitro povrnil58. Pojdi brž59 k dobri gospodi nazaj, reci, da60 z veseljem dovolim, da61 te vzamejo. Pa čakaj, da62 bo bolj gotovo, grem s teboj63, da64 te izročim.«65 Pavle in gospodar gresta gospodi naproti, katera66 se ravno po cesti sprehaja. Pavle se od
ko učil, v šolo boš hodil.«1 Pavle odgovori: »2Oh, milostljivi3 gospod baron, grozno rad bi šel, pa ne vem,4 če bo v to moj gospodar privolil;5 brez privoljenja6 ne smem in se ne spodobi.« »7Lepo je to,«8 reče baron, »9všeč mi je;10 hiti tedaj domov11, prosi privoljenja12, in če te bodo pustili, pridi povedat13 in vzamemo te s seboj.« Pavel14 hvaležno poljubi15 roko baronu in baronki in gre. Ves vesel prižvižga domov. Ko pride16 v hišo,17 mu reče gospodar: »18No, si kaj prinesel domov19?« Pavel20 reče: »21Oh,22 oče,23 ta gospoda me je tako obdarovala, da24 še eden ne26 tako; sem27 le prišel hitro vas prosit, da28 mi dovolite vzeti, kar mi ta dobra gospoda ponuja.« »29Ne bodi vendar30 tako preprost31,«32 pravi gospodar, »33vzemi,34 kar ti kdo da!35 Boš pa že spet kaj neumnega36 naredil, kakor včeraj37, ko nisi hotel tolarjev vzeti; pa vendar38 povej, kaj ti je gospoda ponudila?« »39Baron in baronka sta me nagovorila, da40 me s seboj41 vzameta, če hočem iti, pa sem42 rekel: Rad grem, vendar prej43 ne obljubim, da44 vas za svet in za privoljenje45 prosim.« »Srečni46 Pavle,«47 reče gospodar, »48sreča te išče49, ne pusti50 je iz rok! Zdaj51 spoznam, da nisem52 prav storil, ker sem53 te včeraj zmerjal za to,54 ko nisi hotel ponujenih55 tolarjev vzeti. Tvoje dobro srce56 in tvojo pripravljenost pomagati bližnjemu57 ti je Bog hitro povrnil58. Pojdi brž59 k dobri gospodi nazaj, reci, da60 z veseljem dovolim, da61 te vzamejo. Pa čakaj, da62 bo bolj gotovo, grem s teboj63, da64 te izročim.«65 Pavle in gospodar gresta gospodi naproti, katera66 se ravno po cesti sprehaja. Pavle se od
24
[53−54]
[17−18]
[35−36]
deleč1 odkrije in prosi gospodarja tudi tako storiti. Kader bližej3 prideta, se Pavle ponižno perkloni,4 in gre obema roko kušniti in6 reče: Moj gospodar me rad pusti; de8 je res, je sam prišel pričevati9; prosim zdej10, de11 bi me s saboj12 vzeli, in obljubim vam veliko veselja narediti, ker bom vse rad ubogal in storil, kar mi boste ukazali. Dobrote ne bom nikoli pozabil, vedno vam bom hvaležen. Baron in baronka sta rekla: Prav je to, le priden bodi,15 in nič hudiga16 ti ne bo. Pavle je precej per18 gospodi ostal, gospodar ves zamišljen domu gre19.
daleč1 odkrije in prosi gospodarja,2 tudi tako storiti. Ko bliže3 prideta, se Pavle ponižno prikloni4 in gre ter5 obema roko poljubi in6 reče: »7Moj gospodar me rad pusti; da8 je res, je sam prišel pričevat9; prosim zdaj10, da11 bi me s seboj12 vzeli, in obljubim vam veliko veselja narediti, ker bom vse rad ubogal in storil, kar mi boste ukazali. Dobrote ne bom nikoli pozabil, vedno vam bom hvaležen.«13 Baron in baronka sta rekla: »14Prav je to, le priden bodi in nič hudega16 ti ne bo.«17 Pavle je precej pri18 gospodi ostal, gospodar ves zamišljen domov odšel19.
daleč1 odkrije in prosi gospodarja,2 tudi tako storiti. Ko bliže3 prideta, se Pavle ponižno prikloni4 in gre obema roko poljubiti ter6 reče: »7Moj gospodar me rad pusti; da8 je res, je sam prišel pričevat9; prosim zdaj10, da11 bi me s seboj12 vzeli, in obljubim vam veliko veselja narediti, ker bom vse rad ubogal in storil, kar mi boste ukazali. Dobrote ne bom nikoli pozabil, vedno vam bom hvaležen.«13 Baron in baronka sta rekla: »14Prav je to, le priden bodi in nič hudega16 ti ne bo.«17 Pavle je precej pri18 gospodi ostal, gospodar ves zamišljen domov odšel19.
daleč1 odkrije in prosi gospodarja tudi tako storiti. Ko bliže3 prideta, se Pavle ponižno prikloni4 in gre obema roko poljubit ter6 reče: »7Moj gospodar me rad pusti; da8 je res, je sam prišel pričevat9; prosim zdaj10, da11 bi me s seboj12 vzeli, in obljubim vam veliko veselja narediti, ker bom vse rad ubogal in storil, kar mi boste ukazali. Dobrote ne bom nikoli pozabil, vedno vam bom hvaležen.«13 Baron in baronka sta rekla: »14Prav je to, le priden bodi in nič hudega16 ti ne bo.«17 Pavle je precej pri18 gospodi ostal, gospodar ves zamišljen domov odšel19.
IV.1 Pavle šolar v nemškim gradcu.2
IV Pavle šolar v Nemškem Gradcu2
IV Pavle šolar v Nemškem Gradcu2
IV Pavle šolar v nemškem Gradcu2
Drugi dan je bila kočija že popravljena, gospoda gre naprej in Pavle z njo. Težko mu je bilo per sercu1 zapustiti domačo deželo,2 in iti v ptuje3 kraje med ptuje4 neznane ljudi. Pa si je mislil,5 Bog je povsod, cela6 zemlja je njegova. Dobrotljiviga7 Boga sim8 si za očeta zbral,9 in moj dobrotnik gospod baron bo moj telesen12 oče. S takimi mislami13 zapusti Pavle rojstno deželo. O malim Šmarni14 je prišel Pavle s svojo gospodo v nemški gradec15. Baron je precej ukazal mu lepe gosposke17 oblačila narediti. Dal mu je posebno kamerco18, kupil mu20 potrebne bukve in21 ga potem pelje zapisat22 v šolo. O vsih Svetih23 je jel Pavle hoditi v pervo24 latinsko šolo. Tako se je učil, de25 so se vsi
Drugi dan je bila kočija že popravljena, gospoda gre naprej in Pavle z njo. Težko mu je bilo pri srcu,1 zapustiti domačo deželo in iti v tuje3 kraje med tuje,4 neznane ljudi. Pa si je mislil:5 Bog je povsod, vsa6 zemlja je njegova. Dobrotljivega7 Boga sem8 si za očeta izbral9 in moj dobrotnik,10 gospod baron,11 bo moj telesni12 oče. S takimi mislimi13 zapusti Pavle rojstno deželo. O Malem Šmarnu14 je prišel Pavle s svojo gospodo v Nemški Gradec15. Baron je precej ukazal,16 mu lepa gosposka17 oblačila narediti. Dal mu je posebno sobico18, kupil mu20 potrebne bukve,21 ga potem peljal in zapisal22 v šolo. O Vseh svetih23 je jel Pavle hoditi v prvo24 latinsko šolo. Tako se je učil, da25 so se vsi
Drugi dan je bila kočija že popravljena, gospoda gre naprej in Pavle z njo. Težko mu je bilo pri srcu,1 zapustiti domačo deželo in iti v tuje3 kraje med tuje,4 neznane ljudi. Pa si je mislil:5 Bog je povsod, vsa6 zemlja je njegova. Dobrotljivega7 Boga sem8 si za očeta izbral9 in moj dobrotnik,10 gospod baron,11 bo moj telesni12 oče. S takimi mislimi13 zapusti Pavle rojstno deželo. O Malem Šmarnu14 je prišel Pavle s svojo gospodo v Nemški Gradec15. Baron je precej ukazal,16 mu lepa gosposka17 oblačila narediti. Dal mu je posebno sobico18, kupil mu20 potrebne bukve,21 ga potem peljal in zapisal22 v šolo. O Vseh svetih23 je jel Pavle hoditi v prvo24 latinsko šolo. Tako se je učil, da25 so se vsi
Drugi dan je bila kočija že popravljena, gospoda gre naprej in Pavle z njo. Težko mu je bilo pri srcu1 zapustiti domačo deželo in iti v tuje3 kraje med tuje,4 neznane ljudi. Pa si je mislil:5 Bog je povsod, vsa6 zemlja je njegova. Dobrotljivega7 Boga sem8 si za očeta izbral9 in moj dobrotnik,10 gospod baron,11 bo moj telesni12 oče. S takimi mislimi13 zapusti Pavle rojstno deželo. O malem šmarnu14 je prišel Pavle s svojo gospodo v Nemški Gradec15. Baron je precej ukazal mu lepa gosposka17 oblačila narediti. Dal mu je posebno sobico18, mu19 kupil potrebne bukve in21 ga potem peljal zapisat22 v šolo. O vseh svetih23 je jel Pavle hoditi v prvo24 latinsko šolo. Tako se je učil, da25 so se vsi
25
[54−55]
[18−19]
[36−37]
učeniki1 nad njegovo razumnostjo zavzeli. Nar pervi2 je bil med vsimi3 šolarji svojimi tovarši5. Doma se je pridno učil, gospodi per6 mizi stregel,7 in včasi družini iz kakih lepih bukvic zvečer kaj bral. Molil je tako rad in vselej tako andohtlivo8, de9 so se vsi nad njegovim zaderžanjem10 razgledovali. Od perviga11 do zadnjiga12 so ga per13 hiši vsi radi imeli. Srečno14 je tako15 živel v hiši svojiga16 dobrotnika. S svojimi šolskimi tovarši17 se ni veliko pečal18. Z enim je bil prav prijatel19, Avguštin Zorman20 po imenu, kteri21 je bil žlahtniga22 rodu iz23 Dunaja doma, tudi priden in brumen mladenč24. Po nesreči so Avguštinovi starši ob svoje veliko premoženje prišli; sama grajšina blizo25 Dunaja jim je še ostala, zavoljo ktere26 pa je še pravda tekla. Med tem27 so Avguštinovi starši pomerli,28 in zdaj je bil Avguštin tako reven, de29 le iz dobrot očetovih prijatlov je v Gradcu živel30, kteri31 so mu v šolah pomagali. Cele32 tri leta je bil Pavle Svetin vedno33 vesel, lepo rejen in zali mladenč34. Vedno je Boga hvalil; de35 mu je tako dobriga36 očeta namestil, ker svojiga praviga Očeta37 nikoli ni poznal. Četerto38 leto je Pavle jel klavern40 hoditi in žalosten biti,41 pa še bolj pogosto moliti. Večkrat od barona vprašan42, kaj mu je, le odgovori44: Žalosten sim46, ker vidim marskteriga47, de48 se mu hudo godi, meni pa je dobro. Vsakimu49 bi rad pomagal, kakor ste vi meni pomagali. Baron vpraša tudi druge posle per51 hiši, s kterimi52 je Pavle jedil53, če vedo zakaj Pavle hujša. Rekli so mu: Pavle mora hujšati, on
učitelji1 nad njegovo razumnostjo zavzeli. Najprvi2 je bil med vsemi3 šolarji,4 svojimi tovariši5. Doma se je pridno učil, gospodi pri6 mizi stregel in včasi družini iz kakih lepih bukvic zvečer kaj bral. Molil je tako rad in vselej tako pobožno8, da9 so se vsi nad njegovim vedenjem10 razgledovali. Od prvega11 do zadnjega12 so ga pri13 hiši vsi radi imeli. Tako14 je srečno15 živel v hiši svojega16 dobrotnika. S svojimi šolskimi tovariši17 se ni veliko družil18. Z enim je bil prav prijatelj19, Avguštinom Zormanom20 po imenu, kateri21 je bil plemenitega22 rodu, z23 Dunaja doma, tudi priden in pobožen mladenič24. Po nesreči so Avguštinovi starši ob svoje veliko premoženje prišli; sama graščina blizu25 Dunaja jim je še ostala, zavoljo katere26 pa je še pravda tekla. Medtem27 so Avguštinovi starši pomrli28 in zdaj je bil Avguštin tako reven, da je živel v Gradcu29 le iz dobrot očetovih prijateljev30, kateri31 so mu v šolah pomagali. Cela32 tri leta je bil Pavle Svetin vedno33 vesel, lepo rejen in zal mladenič34. Vedno je Boga hvalil, da35 mu je tako dobrega36 očeta namestil, ker svojega pravega očeta37 nikoli ni poznal. Četrto38 leto je Pavle jel klavrn40 hoditi in žalosten biti pa še bolj pogosto moliti. Baron ga je večkrat vprašal42, kaj mu je, pa je43 le odgovoril44: »45Žalosten sem46, ker vidim marsikaterega47, da48 se mu hudo godi, meni pa je dobro. Vsakemu49 bi rad pomagal, kakor ste vi meni pomagali.«50 Baron vpraša tudi druge posle pri51 hiši, s katerimi52 je Pavle jedel53, če vedo,54 zakaj Pavle hujša. Rekli so mu: »55Pavle mora hujšati, on
učitelji1 nad njegovo razumnostjo zavzeli. Najprvi2 je bil med vsemi3 šolarji,4 svojimi tovariši5. Doma se je pridno učil, gospodi pri6 mizi stregel in včasi družini iz kakih lepih bukvic zvečer kaj bral. Molil je tako rad in vselej tako pobožno8, da9 so se vsi nad njegovim vedenjem10 razgledovali. Od prvega11 do zadnjega12 so ga pri13 hiši vsi radi imeli. Tako14 je srečno15 živel v hiši svojega16 dobrotnika. S svojimi šolskimi tovariši17 se ni veliko pečal18. Z enim je bil prav prijatelj19, Avguštinom Zormanom20 po imenu, kateri21 je bil žlahtnega22 rodu, z23 Dunaja doma, tudi priden in pobožen mladenič24. Po nesreči so Avguštinovi starši ob svoje veliko premoženje prišli; samo graščina blizu25 Dunaja jim je še ostala, zavoljo katere26 pa je še pravda tekla. Medtem27 so Avguštinovi starši pomrli28 in zdaj je bil Avguštin tako reven, da je živel v Gradcu29 le iz dobrot očetovih prijateljev30, kateri31 so mu v šolah pomagali. Cela32 tri leta je bil Pavle Svetin vesel, lepo rejen in zal mladenič34. Vedno je Boga hvalil, da35 mu je tako dobrega36 očeta namestil, ker svojega pravega očeta37 nikoli ni poznal. Četrto38 leto je Pavle jel klavrn40 hoditi in žalosten biti pa še bolj pogosto moliti. Baron ga je večkrat vprašal42, kaj mu je, pa je43 le odgovoril44: »45Žalosten sem46, ker vidim marsikaterega47, da48 se mu hudo godi, meni pa je dobro. Vsakemu49 bi rad pomagal, kakor ste vi meni pomagali.«50 Baron vpraša tudi druge posle pri51 hiši, s katerimi52 je Pavle jedel53, če vedo,54 zakaj Pavle hujša. Rekli so mu: »55Pavle mora hujšati, on
učitelji1 nad njegovo razumnostjo zavzeli. Najprvi2 je bil med vsemi3 šolarji,4 svojimi tovariši5. Doma se je pridno učil, gospodi pri6 mizi stregel in včasi družini iz kakih lepih bukvic zvečer kaj bral. Molil je tako rad in vselej tako pobožno8, da9 so se vsi nad njegovim vedenjem10 razgledovali. Od prvega11 do zadnjega12 so ga pri13 hiši vsi radi imeli. Srečno14 je tako15 živel v hiši svojega16 dobrotnika. S svojimi šolskimi tovariši17 se ni veliko pečal18. Z enim je bil prav prijatelj19, Avguštinom Zormanom20 po imenu, kateri21 je bil žlahtnega22 rodu, z23 Dunaja doma, tudi priden in pobožen mladenič24. Po nesreči so Avguštinovi starši ob svoje veliko premoženje prišli; samo graščina blizu25 Dunaja jim je še ostala, zavoljo katere26 pa je še pravda tekla. Medtem27 so Avguštinovi starši pomrli28 in zdaj je bil Avguštin tako reven, da je živel v Gradcu29 le iz dobrot očetovih prijateljev30, kateri31 so mu v šolah pomagali. Cela32 tri leta je bil Pavle Svetin vesel, lepo rejen in zal mladenič34. Vedno je Boga hvalil, da35 mu je tako dobrega36 očeta namestil, ker svojega pravega očeta37 nikoli ni poznal. Četrto38 leto pa39 je Pavle jel klavrn40 hoditi in žalosten biti pa še bolj pogosto moliti. Baron ga je večkrat vprašal42, kaj mu je, pa je43 le odgovoril44: »45Žalosten sem46, ker vidim marsikaterega47, da48 se mu hudo godi, meni pa je dobro. Vsakemu49 bi rad pomagal, kakor ste vi meni pomagali.«50 Baron vpraša tudi druge posle pri51 hiši, s katerimi52 je Pavle jedel53, če vedo,54 zakaj Pavle hujša. Rekli so mu: »55Pavle mora hujšati, on
26
[55−56]
[19]
[37−38]
grozno malo je,1 več ko polovico si vselej perhrani2, v popir3 zavije,4 pa nekam skrivaje5 nosi, pa nobeden6 ne ve kam. Drugi dan ga baron hitro ko so odkosili pokliče9, in ga pošlje pol ure deleč11 po opravilu. Med tem12 gresta baron in baronka prejiskat Pavletovo skrinjo, se13 hočeta prepričati, ali je res, kar družina od Pavleta perpoveduje15. Res najdeta v skrinji pod oblačili zaviti kosic16 mesa, malo kruha in pa malo sira. Kaj bova zdej strila18 s Pavletam19 vpraša baronka svojiga gospoda?20 To je nehvaležnost! Bolj pametni baron pa reče: Ljuba moja!23 tiho bodi, kar v misli mu ne vzemi, derživa24 se, kakor de25 bi nič zato26 ne vedila,27 še dans28 bova zvedila29 kam nosi, potem bova z njim govorila. Baron skrivej31 ukaže enimu32 svojih služabnikov,33 še dans34 za Pavletam35 iti, kader36 pojde v šolo, in od deleč37 zvesto za njim slediti, kam bo spravljeno meso, kruh in sir nesel. Pavle pride kmalo domu38, po navadi zvesto opravi, kar mu je naloženiga. Vzame39 bukvice in skrivej pobaše40 v aržete41 spravljeno jed,42 in gre v šolo. Baronov služabnik ga od deleč43 pazi, gre za njim, brez de44 bi ga bil Pavle vidil45. Preden gre v šolo, skoči hitro v vežo ene46 hiše ne deleč47 od šole in gre po štengah,48 pod streho v kamerco49, kjer je eden njegovih šolskih tovaršev50 bolan ležal. Hlapec leze tiho za njim in posluša per51 vratih, kaj se pogavarjata52. Toliko je slišal hlapec Pavleta govoriti: O ljubi moj prijatel55! Dans sim56 ti še pernesel57, smiliš se mi,58 ne vem ali ti bom mogel več kaj per60-
grozno malo je;1 več ko polovico si vselej prihrani2, v papir3 zavije pa nekam skrivaje5 nosi, a nihče6 ne ve kam.«7 Drugi dan ga baron hitro,8 ko so odkosili, pokliče10 in ga pošlje pol ure daleč11 po opravilu. Medtem12 gresta baron in baronka ter preiščeta Pavletu skrinjo;13 hočeta se14 prepričati, ali je res, kar družina o Pavletu pripoveduje15. Res najdeta v skrinji pod oblačili zavit kosec16 mesa, malo kruha in pa malo sira. »17Kaj bova zdaj storila18 s Pavletom19 vpraša baronka svojega moža. »20To je nehvaležnost!«21 Bolj pametni baron pa reče: »22Ljuba moja,23 tiho bodi, kar v misli mu ne jemlji! Drživa24 se, kakor da25 bi nič za to26 ne vedela;27 še danes28 bova zvedela,29 kam nosi, potem bova z njim govorila.«30 Baron skrivaj31 ukaže enemu32 svojih služabnikov,33 še danes34 za Pavletom35 iti, kadar36 pojde v šolo, in od daleč37 zvesto za njim slediti, kam bo spravljeno meso, kruh in sir nesel. Pavle pride kmalu domov38, po navadi zvesto opravi, kar mu je naloženega, vzame39 bukvice in skrivaj zmaši40 v žepe41 spravljeno jed in gre v šolo. Baronov služabnik ga od daleč43 pazi, gre za njim, ne da44 bi ga bil Pavle videl45. Preden gre v šolo, skoči hitro v vežo neke46 hiše ne daleč47 od šole in gre po stopnicah48 pod streho v sobico49, kjer je eden njegovih šolskih tovarišev50 bolan ležal. Hlapec leze tiho za njim in posluša pri51 vratih, kaj se pogovarjata52. Toliko je slišal hlapec Pavleta govoriti: »53O ljubi moj prijatelj55! Danes sem56 ti še prinesel57, smiliš se mi;58 ne vem,59 ali ti bom mogel več kaj pri60-
grozno malo je;1 več ko polovico si vselej prihrani2, v papir3 zavije pa nekam skrivaje5 nosi, a nihče6 ne ve kam.«7 Drugi dan ga baron hitro,8 ko so odkosili, pokliče10 in ga pošlje pol ure daleč11 po opravilu. Medtem12 gresta baron in baronka ter preiščeta Pavletu skrinjo;13 hočeta se14 prepričati, ali je res, kar družina o Pavletu pripoveduje15. Res najdeta v skrinji pod oblačili zavit kosec16 mesa, malo kruha in pa malo sira. »17Kaj bova pa zdaj storila18 s Pavletom?«19 vpraša baronka svojega moža. »20To je nehvaležnost!«21 Bolj pametni baron pa reče: »22Ljuba moja,23 tiho bodi, kar v misli mu ne jemlji! Drživa24 se, kakor da25 bi nič za to26 ne vedela;27 še danes28 bova zvedela,29 kam nosi, potem bova z njim govorila.«30 Baron skrivaj31 ukaže enemu32 svojih služabnikov,33 še danes34 za Pavletom35 iti, kadar36 pojde v šolo, in od daleč37 zvesto za njim slediti, kam bo spravljeno meso, kruh in sir nesel. Pavle pride kmalu domov38, po navadi zvesto opravi, kar mu je naloženega, vzame39 bukvice in skrivaj zmaši40 v žepe41 spravljeno jed in gre v šolo. Baronov služabnik ga od daleč43 pazi, gre za njim, ne da44 bi ga bil Pavle videl45. Preden gre v šolo, skoči hitro v vežo neke46 hiše ne daleč47 od šole in gre po stopnicah48 pod streho v sobico49, kjer je eden njegovih šolskih tovarišev50 bolan ležal. Hlapec leze tiho za njim in posluša pri51 vratih, kaj se pogovarjata52. Toliko je slišal hlapec Pavleta govoriti: »53O,54 ljubi moj prijatelj55! Danes sem56 ti še prinesel57, smiliš se mi;58 ne vem,59 ali ti bom mogel več kaj pri60-
grozno malo je;1 več ko polovico si vselej prihrani2, v papir3 zavije pa nekam skrivaj5 nosi, a nihče6 ne ve kam.«7 Drugi dan ga baron hitro,8 ko so odkosili, pokliče10 in ga pošlje pol ure daleč11 po opravilu. Medtem12 gresta baron in baronka ter preiščeta Pavletu skrinjo;13 hočeta se14 prepričati, ali je res, kar družina o Pavletu pripoveduje15. Res najdeta v skrinji pod oblačili zavit kosec16 mesa, malo kruha in pa malo sira. »17Kaj bova pa zdaj storila18 s Pavletom?«19 vpraša baronka svojega moža. »20To je nehvaležnost!«21 Bolj pametni baron pa reče: »22Ljuba moja,23 tiho bodi, kar v misli mu ne jemlji! Drživa24 se, kakor da25 bi nič ne vedela;27 še danes28 bova zvedela,29 kam nosi, potem bova z njim govorila.«30 Baron skrivaj31 ukaže enemu32 svojih služabnikov še danes34 za Pavletom35 iti, kadar36 pojde v šolo, in od daleč37 zvesto za njim slediti, kam bo spravljeno meso, kruh in sir nesel. Pavle pride kmalu domov38, po navadi zvesto opravi, kar mu je naloženega, vzame39 bukvice in skrivaj zmaši40 v žepe41 spravljeno jed in gre v šolo. Baronov služabnik ga od daleč43 pazi, gre za njim, ne da44 bi ga bil Pavle videl45. Preden gre v šolo, skoči hitro v vežo neke46 hiše ne daleč47 od šole in gre po stopnicah48 pod streho v sobico49, kjer je eden njegovih šolskih tovarišev50 bolan ležal. Hlapec leze tiho za njim in posluša pri51 vratih, kaj se pogovarjata52. Toliko je slišal hlapec Pavleta govoriti: »53O,54 ljubi moj prijatelj55! Danes sem56 ti še prinesel57, smiliš se mi;58 ne vem,59 ali ti bom mogel več kaj pri60-
27
[56]
[19−20]
[38−40]
nesti; zdi se mi de1 so me jeli paziti,2 in spoznovati3, de4 ti kaj pernesem5. Bolnik pa na postlji7 ni druziga8 kakor na glas je jokal,9 in rekel: Oh, če me še ti zapustiš, moram od vsiga hudiga11 umreti. Pavle ga je pa troštal13 in ga opominjal v Boga zaupati15. Več hlapec ni slišal, hitro je šel strani16, de17 ga Pavle ni videl, gre domu18 in baronu vse pove19, kar je slišal in si je hišo dobro zamerkal21. Baron, ker22 je vedil23, de24 mora Pavle zdej cele25 dve uri v šoli biti, se napravi, gre,26 hlapec mu mora iti tisto kamerco27 pod streho pokazat28. Kader29 noter stopi, vidi na goli slami ležati bolniga revniga30 šolarja, več merliču31 kakor živimu32 človeku podobniga33. Baron reče bolnimu34 šolarju: Zvedil sim35, de36 si revež in veliko pomanjkanje terpiš37, torej sim38 prišel te obiskat in ti pomagat, vender39 mi povej nar pervo40, kako se ti pravi in kdo so bli41 tvoji starši. Bolnik odgovori, pa tiho, ker je bil slab: Avguštin Zorman mi je ime; moji starši so bli zlo44 premožni, pa ob vse so peršli,46 sama grajšina47 je še ostala, za tisto pa se moji žlahtniki48 pravdajo, de49 je mende50 nikoli ne bom imel desi meni51 gre jerbati52 po starših. Pomagati mi nobeden53 noče. Dokler sim54 hodil, sim per55 dobrih ljudeh kaj dobil, zdej56 pa sim57 sirota, ne morem se ganiti iz postlje58, nikogar ni, de59 bi mi kaj pomagal. O Bogu se usmili, je začel zdej62 bolnik jokati, z grozno nadlogo me je Bog obiskal vse me je zapustilo. Imel sim ljubiga prijatla65 Pavla Svetina po imenu,66 on mi je vsaki67 dan kaj68 jesti pernesel69, kar je sam perstradal70,
nesti; zdi se mi, da1 so me jeli paziti in spoznavati3, da4 ti kaj prinesem5.«6 Bolnik pa na postelji7 ni drugega,8 kakor na glas je jokal in rekel: »10Oh, če me še ti zapustiš, moram od vsega hudega11 umreti.«12 Pavle ga je pa tolažil13 in ga opominjal, naj14 v Boga zaupa15. Več hlapec ni slišal, hitro je šel strani16, da17 ga Pavle ni videl; šel domov18 in baronu vse povedal19, kar je slišal,20 in si je hišo dobro zapomnil21. Baron, ki22 je vedel23, da24 mora Pavle zdaj celi25 dve uri v šoli biti, se napravi, gre,26 hlapec mu mora iti tisto sobico27 pod streho pokazati28. Ko29 noter stopi, vidi na goli slami ležati bolnega, revnega30 šolarja, bolj mrliču31 kakor živemu32 človeku podobnega33. Baron reče bolnemu34 šolarju: »Zvedel sem35, da36 si revež in veliko pomanjkanje trpiš37, torej sem38 prišel te obiskat in ti pomagat. Vendar39 mi povej najprvo40, kako se ti pravi in kdo so bili41 tvoji starši.«42 Bolnik odgovori, pa tiho, ker je bil slab: »43Avguštin Zorman mi je ime; moji starši so bili zelo44 premožni, pa so45 ob vse prišli;46 sama graščina47 je še ostala, za tisto pa se moji sorodniki48 pravdajo, da49 je menda50 nikoli ne bom imel, dasi meni51 gre, dedovati52 po starših. Pomagati mi nihče53 noče. Dokler sem54 hodil, sem pri55 dobrih ljudeh kaj dobil, zdaj56 pa sem57 sirota, ne morem se ganiti iz postelje58, nikogar ni, da59 bi mi kaj pomagal. O Bogu se usmili,«61 je začel zdaj62 bolnik jokati, »63z grozno nadlogo me je Bog obiskal,64 vse me je zapustilo. Imel sem ljubega prijatelja,65 Pavla Svetina po imenu;66 on mi je vsak67 dan kaj68 jesti prinesel69, kar je sam pristradal70,
nesti; zdi se mi, da1 so me jeli paziti in spoznavati3, da4 ti kaj prinesem5.«6 Bolnik pa na postelji7 ni drugega,8 kakor na glas je jokal in rekel: »10Oh, če me še ti zapustiš, moram od vsega hudega11 umreti.«12 Pavle ga je tolažil13 in ga opominjal, naj14 v Boga zaupa15. Več hlapec ni slišal, hitro je šel stran16, da17 ga Pavle ni videl; šel domov18 in baronu vse povedal19, kar je slišal,20 in si je hišo dobro zapomnil21. Baron, ki22 je vedel23, da24 mora Pavle zdaj celi25 dve uri v šoli biti, se napravi, gre,26 hlapec mu mora iti tisto sobico27 pod streho pokazat28. Ko29 noter stopi, vidi na goli slami ležati bolnega, revnega30 šolarja, bolj mrliču31 kakor živemu32 človeku podobnega33. Baron reče bolnemu34 šolarju: »Zvedel sem35, da36 si revež in veliko pomanjkanje trpiš37, torej sem38 prišel te obiskat in ti pomagat. Vendar39 mi povej najprvo40, kako se ti pravi in kdo so bili41 tvoji starši.«42 Bolnik odgovori, pa tiho, ker je bil slab: »43Avguštin Zorman mi je ime; moji starši so bili zelo44 premožni, pa so45 ob vse prišli;46 sama graščina47 je še ostala, za tisto pa se moji sorodniki48 pravdajo, da49 je menda50 nikoli ne bom imel, dasi meni51 gre, dedovati52 po starših. Pomagati mi nihče53 noče. Dokler sem54 hodil, sem pri55 dobrih ljudeh kaj dobil, zdaj56 pa sem57 sirota, ne morem se ganiti iz postelje58, nikogar ni, da59 bi mi kaj pomagal. O,60 Bogu se usmili,«61 je začel zdaj62 bolnik jokati, »63z grozno nadlogo me je Bog obiskal,64 vse me je zapustilo. Imel sem ljubega prijatelja,65 Pavla Svetina po imenu;66 on mi je vsak67 dan kaj68 jesti prinesel69, kar je sam pristradal70,
nesti; zdi se mi, da1 so me jeli paziti in spoznavati3, da4 ti kaj prinesem5.«6 Bolnik pa na postelji7 ni drugega,8 kakor na glas je jokal in rekel: »10Oh, če me še ti zapustiš, moram od vsega hudega11 umreti.«12 Pavle ga je pa tolažil13 in ga opominjal, naj14 v Boga zaupa15. Več hlapec ni slišal, hitro je šel stran16, da17 ga Pavle ni videl, šel domov18 in baronu vse povedal19, kar je slišal,20 in si je hišo dobro zapomnil21. Baron, ki22 je vedel23, da24 mora Pavle zdaj celi25 dve uri v šoli biti, se napravi, gre in26 hlapec mu mora iti tisto sobico27 pod streho pokazat28. Ko29 noter stopi, vidi na goli slami ležati bolnega, revnega30 šolarja, bolj mrliču31 kakor živemu32 človeku podobnega33. Baron reče bolnemu34 šolarju: »Zvedel sem35, da36 si revež in veliko pomanjkanje trpiš37, torej sem38 prišel te obiskat in ti pomagat. Vendar39 mi povej najprvo40, kako se ti pravi in kdo so bili41 tvoji starši.«42 Bolnik odgovori, pa tiho, ker je bil slab: »43Avguštin Zorman mi je ime; moji starši so bili zelo44 premožni, pa so45 ob vse prišli;46 sama graščina47 je še ostala, za tisto pa se moji sorodniki48 pravdajo, da49 je menda50 nikoli ne bom imel, dasi51 gre meni dedovati52 po starših. Pomagati mi nobeden53 noče. Dokler sem54 hodil, sem pri55 dobrih ljudeh kaj dobil, zdaj56 pa sem57 sirota, ne morem se ganiti iz postelje58, nikogar ni, da59 bi mi kaj pomagal. O,60 Bogu se usmili,«61 je začel zdaj62 bolnik jokati, »63z grozno nadlogo me je Bog obiskal,64 vse me je zapustilo. Imel sem ljubega prijatelja,65 Pavla Svetina po imenu,66 on mi je vsak67 dan prinesel68 jesti, kar je sam pristradal70,
28
[56−57]
[20]
[40−41]
in mi je večkrat prestlal. Ravno dans1 mi je pa povedal, de2 ne bo mogel mi3 več pernesti4. Rad bi storil pa ne more. O gospod!7 ne zamerite, ne vem, kdo ste,8 kaj ste, sam Bog vas je pernesil9 mi pomagat,10 prosim vas, de11 mi nekoliko jedi pošljete, če ne, moram od hudiga12 umreti. Bog vam bo obilno poplačal kar mi boste strili, če14 vam drujiga15 ne bom mogel poverniti16, bom za vas molil. Užalilo se je dobrimu18 baronu viditi mladenča19 tako zapušeniga20 in pa žlahtniga21 rodu. Skrivej22 si je solze iz oči obrisal,23 in mu ni drujiga24 rekel, kakor obljubil mu je pošiljati25 dobrih jedi, in gre27. Ko baron domu pride29, vse kar je vidil svoji gospej pove32. Ves žalosten je bil Pavle, ko iz šole domu pride33. Baron ga pokliče, ko Pavle bukve iz rok dene. Hitro uboga,34 gre k baronu, kteriga35 najde na zložnimu36 sedežu in gospo zraven38 njega. Kaj bodo ukazali gnadlivi40 baron,41 vpraša Pavle ponižno. Baron se derži serdito42 in reče.43 Pavle!44 zakaj si nehvaležen? Ne veš, de sim45 ti veliko dobriga46 storil, zakaj zdej skrivej47 od hiše nosiš,48 in mi škodo delaš? Vse vem zdej49, kako ravnaš,50 vselej v šolo grede polne mavhe nabašeš51 jedi in odneseš. Več ne moreš zdaj skrivati in tajiti,53 povej zakaj to delaš? Pavle ves bled in prepaden ponižno odgovori kakor se spodobi gospodu odgovarjati, in reče: gnadlivi59 gospod baron, moj oče!60 moj dobrotnik! prosim de61 mi dovolite odgovoriti. Baron reče, govori:63 Ne tajim, začne Pavle govoriti, de sim65 večkrat nesel jedi od hiše, pa nisim66 nič
in mi je večkrat prestlal. Ravno danes1 mi je pa povedal, da mi2 ne bo mogel več prinesti4. Rad bi storil,5 pa ne more. O gospod,7 ne zamerite, ne vem, kdo ste,8 kaj ste, sam Bog vas je prinesel9 mi pomagat;10 prosim vas, da11 mi nekoliko jedi pošljete, če ne, moram od hudega12 umreti. Bog vam bo obilno poplačal,13 kar mi boste storili. Če14 vam drugega15 ne bom mogel povrniti16, bom za vas molil.«17 Užalilo se je dobremu18 baronu, ko je videl mladeniča19 tako zapuščenega20 in pa plemenitega21 rodu. Skrivaj22 si je solze iz oči obrisal in mu ni drugega24 rekel, kakor obljubil mu je, da mu bo25 dobrih jedi pošiljal26, in je šel27. Ko je28 baron domov prišel29, je povedal30 vse,31 kar je videl, svoji gospe32. Ves žalosten je bil Pavle, ko je prišel domov iz šole33. Baron ga pokliče, ko Pavle bukve iz rok dene. Hitro uboga,34 gre k baronu, katerega35 najde na zložnem36 sedežu in gospo zraven38 njega. »39Kaj bodo ukazali milostivi40 baron?«41 vpraša Pavle ponižno. Baron se drži srdito42 in reče: »43Pavle,44 zakaj si nehvaležen? Ne veš, da sem45 ti veliko dobrega46 storil? Zakaj zdaj skrivaj47 od hiše nosiš in mi škodo delaš? Vse vem zdaj49, kako ravnaš,50 vselej v šolo grede polne malhe51 jedi natlačiš52 in odneseš. Več ne moreš zdaj skrivati in tajiti;53 povej,54 zakaj to delaš?«55 Pavle ves bled in prepaden ponižno odgovori,58 kakor se spodobi gospodu odgovarjati, in reče: »Milostivi59 gospod baron, moj oče,60 moj dobrotnik! Prosim, da61 mi dovolite odgovoriti.«62 Baron reče: »Govori »63Ne tajim,«64 začne Pavle govoriti, »da sem65 večkrat nesel jedi od hiše, pa nisem66 nič
in mi je večkrat prestlal. Ravno danes1 mi je pa povedal, da mi2 ne bo mogel več prinesti4. Rad bi storil,5 pa ne more. O,6 gospod,7 ne zamerite, ne vem, kdo ste,8 kaj ste, sam Bog vas je prinesel9 mi pomagat;10 prosim vas, da11 mi nekoliko jedi pošljete, če ne, moram od hudega12 umreti. Bog vam bo obilno poplačal,13 kar mi boste storili. Če14 vam drugega15 ne bom mogel povrniti16, bom za vas molil.«17 Užalilo se je dobremu18 baronu, ko je videl mladeniča19 tako zapuščenega20 in pa žlahtnega21 rodu. Skrivaj22 si je solze iz oči obrisal in mu ni drugega24 rekel, kakor obljubil mu je, da mu bo25 dobrih jedi pošiljal26, in je šel27. Ko je28 baron domov prišel29, je povedal30 vse,31 kar je videl, svoji gospe32. Ves žalosten je bil Pavle, ko je prišel domov iz šole33. Baron ga pokliče, ko Pavle bukve iz rok dene. Hitro uboga,34 gre k baronu, katerega35 najde na zložnem36 sedežu,37 in gospo zraven38 njega. »39Kaj bodo ukazali milostivi40 baron41 vpraša Pavle ponižno. Baron se drži srdito42 in reče: »43Pavle,44 zakaj si nehvaležen? Ne veš, da sem45 ti veliko dobrega46 storil? Zakaj zdaj skrivaj47 od hiše nosiš in mi škodo delaš? Vse vem zdaj49, kako ravnaš,50 vselej v šolo grede polne malhe51 jedi natlačiš52 in odneseš. Več ne moreš zdaj skrivati in tajiti;53 povej,54 zakaj to delaš?«55 Pavle ves bled in prepaden ponižno odgovori,58 kakor se spodobi gospodu odgovarjati, in reče: »Milostivi59 gospod baron, moj oče,60 moj dobrotnik! Prosim, da61 mi dovolite odgovoriti.«62 Baron reče: »Govori!« »63Ne tajim,«64 začne Pavle govoriti, »da sem65 večkrat nesel jedi od hiše, pa nisem66 nič
in mi je večkrat prestlal. Ravno danes1 mi je pa povedal, da mi2 ne bo mogel več prinesti4. Rad bi storil,5 pa ne more. O gospod,7 ne zamerite, ne vem, kdo ste in8 kaj ste, sam Bog vas je prinesel9 mi pomagat;10 prosim vas, da11 mi nekoliko jedi pošljete, če ne, moram od hudega12 umreti. Bog vam bo obilno poplačal,13 kar mi boste storili. Če14 vam drugega15 ne bom mogel povrniti16, bom za vas molil.«17 Užalilo se je dobremu18 baronu, ko je videl mladeniča19 tako zapuščenega20 in pa žlahtnega21 rodu. Skrivaj22 si je solze iz oči obrisal in mu ni drugega24 rekel, kakor obljubil mu je, da mu bo25 dobrih jedi pošiljal26, in je šel27. Ko je28 baron domov prišel29, je povedal30 vse,31 kar je videl, svoji gospe32. Ves žalosten je bil Pavle, ko je prišel domov iz šole33. Baron ga pokliče, ko Pavle bukve iz rok dene. Hitro uboga in34 gre k baronu, katerega35 najde na zložnem36 sedežu,37 in gospo zdraven38 njega. »39Kaj bodo ukazali, milostljivi40 baron41 vpraša Pavle ponižno. Baron se drži srdito42 in reče: »43Pavle,44 zakaj si nehvaležen? Ne veš, da sem45 ti veliko dobrega46 storil? Zakaj zdaj skrivaj47 od hiše nosiš in mi škodo delaš? Vse vem zdaj49, kako ravnaš;50 vselej v šolo grede polne malhe51 jedi nabašeš52 in odneseš. Več ne moreš zdaj skrivati in tajiti;53 povej,54 zakaj to delaš?«55 Pavle,56 ves bled in prepaden,57 ponižno odgovori,58 kakor se spodobi gospodu odgovarjati, in reče: »Milostljivi59 gospod baron, moj oče,60 moj dobrotnik! Prosim, da61 mi dovolite odgovoriti.«62 Baron reče: »Govori!« »63Ne tajim,«64 začne Pavle govoriti, »da sem65 večkrat nesel jedi od hiše, pa nisem66 nič
29
[57−58]
[20−21]
[41−42]
škode storil. Perstradal sim1, svojim ustam sim pertergal2, de sim revnimu3 bolniku, tovaršu4 nesel. Nar manjši5 reči nisim6 vzel od hiše drujiga7, kot kar sim8 si jedi pertergal9. Vam škodo in krivico delati, mi vest ne dopusti. Vas za drujiga11 prositi si nisim13 upal, ker še14 za te dobrote, kar mi jih storite, ne bom mogel nikoli zadosti zahvaliti. Tovarš15 se mi je zlo16 smilil; mislil sim,17 ker ste vi meni toliko dobriga18 storili in mi toliko pomagali, sim19 tudi jest20 dolžan, če morem kaj drugim pomagati in jim dobriga22 kaj storiti. Baron in baronka sta se k videzu nekaj časa jezno deržala25, pa zdej26 nič več nista mogla,27 obema so se solze uderle,28 in sta djala29: Ne boj se Pavle! Vse nama je znano, kako si ravnal. Rada sva te do zdej32 imela, pa veliko rajši te bova zanaprej33. Bodi vedno tako dober in34 zvest in usmiljen, Bog ti bo srečo dal. Eden35 za drugim ga objameta. Zdej36 si naji37 ljubeznivi sin, od danes ne boš več per38 družini, ampak per39 nama jedel,40 in karkoli boš poželil41, le reci in boš43 vse imel. Prav storiš, če revežem pomagaš to ti bo prav hodilo. Pojdi zdej46 hitro k svojimu bolnimu tovaršu47 in ga razveseli, glej48 vse to mu boš nesel: Nato Baron49 pelje Pavleta v kamro51, kjer sta že perpravljena52 bila dva hlapca, ktera54 sta nesla eden poln jerbas dobrih jedi;55 in sladkiga56 vina, drugi pa mehko postljo57. Odrajtaj58 hitro vse to bolniku in mu reci: tisti59 gospod, ki te je obiskal, ti vse to pošlje,60 in tudi zanaprej, kar61 boš potrebval62, boš dobil64. Drugi dan pošlje gospod tudi svojiga zdravnika ali dohtarja k bolniku66,
škode storil. Pristradal sem1, svojim ustom sem pritrgal2, da sem revnemu3 bolniku, tovarišu4 nesel. Najmanjše5 reči nisem6 vzel od hiše drugega7, kot kar sem8 si jedi pritrgal9. Vam škodo in krivico delati, mi vest ne dopusti. Vas za drugega11 prositi,12 si nisem13 upal, ker se že14 za te dobrote, kar mi jih storite, ne bom mogel nikoli zadosti zahvaliti. Tovariš15 se mi je zelo16 smilil; mislil sem:17 ker ste vi meni toliko dobrega18 storili in mi toliko pomagali, sem19 tudi jaz20 dolžan, če morem,21 kaj drugim pomagati in jim dobrega22 kaj storiti.«24 Baron in baronka sta se k videzu nekaj časa jezno držala25, pa zdaj26 nič več nista mogla;27 obema so se solze udrle28 in sta dejala29: »30Ne boj se,31 Pavle! Vse nama je znano, kako si ravnal. Rada sva te do sedaj32 imela, pa veliko rajši te bova za naprej33. Bodi vedno tako dober,34 zvest in usmiljen, Bog ti bo srečo dal.« Eden35 za drugim ga objameta. »Zdaj36 si naju37 ljubeznivi sin, od danes ne boš več pri38 družini, ampak pri39 nama jedel;40 in karkoli boš poželel41, le reci in vse boš44 imel. Prav storiš, če revežem pomagaš;45 to ti bo prav hodilo. Pojdi zdaj46 hitro k svojemu bolnemu tovarišu47 in ga razveseli! Glej,48 vse to mu boš nesel Nato49 pelje baron50 Pavleta v sobo51, kjer sta že52 bila pripravljena53 dva hlapca, ki54 sta nesla eden poln jerbas dobrih jedi in sladkega56 vina, drugi pa mehko posteljo57. »Oddaj58 hitro vse to bolniku in mu reci: Tisti59 gospod, ki te je obiskal, ti vse to pošilja60 in tudi za naprej61 boš dobil vse62, kar63 boš potreboval64.«65 Drugi dan pošlje gospod k bolniku tudi svojega zdravnika66,
škode storil. Pristradal sem1, svojim ustom sem pritrgal2, da sem revnemu3 bolniku, tovarišu4 nesel. Najmanjše5 reči nisem6 vzel od hiše drugega7, kot kar sem8 si jedi pritrgal9. Vam škodo in krivico delati, mi vest ne dopusti. Vas za drugega11 prositi,12 si nisem13 upal, ker se že14 za te dobrote, kar mi jih storite, ne bom mogel nikoli zadosti zahvaliti. Tovariš15 se mi je zelo16 smilil; mislil sem:17 ker ste vi meni toliko dobrega18 storili in mi toliko pomagali, sem19 tudi jaz20 dolžan, če morem,21 kaj drugim pomagati in jim dobrega22 kaj storiti.«24 Baron in baronka sta se k videzu nekaj časa jezno držala25, pa zdaj26 nič več nista mogla;27 obema so se solze udrle28 in sta dejala29: »30Ne boj se,31 Pavle! Vse nama je znano, kako si ravnal. Rada sva te do sedaj32 imela, pa veliko rajši te bova za naprej33. Bodi vedno tako dober,34 zvest in usmiljen, Bog ti bo srečo dal.« Eden35 za drugim ga objameta. »Zdaj36 si naju37 ljubeznivi sin, od danes ne boš več pri38 družini, ampak pri39 nama jedel;40 in karkoli boš poželel41, le reci in vse boš44 imel. Prav storiš, če revežem pomagaš;45 to ti bo prav hodilo. Pojdi zdaj46 hitro k svojemu bolnemu tovarišu47 in ga razveseli! Glej,48 vse to mu boš nesel.« Nato49 pelje baron50 Pavleta v sobo51, kjer sta že52 bila pripravljena53 dva hlapca, ki54 sta nesla eden poln jerbas dobrih jedi in sladkega56 vina, drugi pa mehko posteljo57. »Oddaj58 hitro vse to bolniku in mu reci: Tisti59 gospod, ki te je obiskal, ti vse to pošilja60 in tudi za naprej61 boš dobil vse62, kar63 boš potreboval64.«65 Drugi dan pošlje gospod k bolniku tudi svojega zdravnika66,
škode storil. Pristradal sem1, svojim ustom sem pritrgal2, da sem revnemu3 bolniku, tovarišu,4 nesel. Najmanjše5 reči nisem6 vzel od hiše drugega7, kot kar sem8 si jedi pritrgal9. Vam škodo in krivico delati, tega10 mi vest ne dopusti. Vas za drugega11 prositi si nisem13 upal, ker se že14 za te dobrote, kar mi jih storite, ne bom mogel nikoli zadosti zahvaliti. Tovariš15 se mi je zelo16 smilil; mislil sem:17 ker ste vi meni toliko dobrega18 storili in mi toliko pomagali, sem19 tudi jaz20 dolžan, če morem,21 kaj drugim pomagati in jim kaj dobrega23 storiti.«24 Baron in baronka sta se k videzu nekaj časa jezno držala25, pa zdaj26 nič več nista mogla;27 obema so se solze udrle28 in sta dejala29: »30Ne boj se,31 Pavle! Vse nama je znano, kako si ravnal. Rada sva te do sedaj32 imela, pa veliko rajši te bova za naprej33. Bodi vedno tako dober,34 zvest in usmiljen, Bog ti bo srečo dal.« Drug35 za drugim ga objameta. »Zdaj36 si naju37 ljubeznivi sin, od danes ne boš več pri38 družini, ampak pri39 nama jedel;40 in karkoli boš poželel41, le reci,42 in vse boš44 imel. Prav storiš, če revežem pomagaš;45 to ti bo prav hodilo. Pojdi zdaj46 hitro k svojemu bolnemu tovarišu47 in ga razveseli! Glej,48 vse to mu boš nesel.« Nato49 pelje baron50 Pavleta v sobo51, kjer sta bila že pripravljena53 dva hlapca, ki54 sta nesla eden poln jerbas dobrih jedi in sladkega56 vina, drugi pa mehko posteljo57. »Oddaj58 hitro vse to bolniku in mu reci: Tisti59 gospod, ki te je obiskal, ti vse to pošilja60 in tudi za naprej61 boš dobil vse62, kar63 boš potreboval64.«65 Drugi dan pošlje gospod k bolniku tudi svojega zdravnika66,
30
[58−59]
[21]
[42−43]
kateri1 je tako dolgo k njemu hodil, de2 ga je ozdravil. S kakim3 veseljem je Pavle šel s hlapcama4 k svojimu bolnimu prijatlu5, se ne da dopovedati. Komej6 stopi v bolnikovo kamerco7, mu hitro oznani rekoč: Hvali Boga, ljubi moj prijatel, on10 je vidil11 tvoje solze, z usmiljenim očesam12 te je pogledal,13 in zdaj ti pomanjša14 tvojo revšnost15. Lej16 moj Gospod17 ti pošlje18 jedi dobre in zdrave bolniku, in vina. Tudi postljo20 mehko, ktere zlo22 potrebuješ. Karkoli boš potrebval23 še za naprej, boš prejel. Moj dobri gospod, moj oče, je obljubil zato skerbeti24, de25 ozdraviš. Glej de26 res Bog nobeniga27 ne pusti od hudiga konc28 vzeti, kteri29 v njega upa. Bolnik ni mogel na vse to nič odgovoriti drujiga,31 kakor oči je proti nebesam obernil32 rekoč: O dobrotlivi34 Bog! nisim35 vreden tolike dobrote, poverni36 obilno mojimu37 dobrotniku, jest38 mu ne morem poverniti39. Vsaki40 dan je potem Pavle smel obiskati svojiga bolniga prijatla41 in mu nesti kar je poželil43. V pol leta je ozdravil,44 in spet k moči prišel. Perva45 pot bolnika Avguština po bolezni je bila v cerkev. Pred velikim altarjem46 je pokleknil in tako zvesto molil in Boga hvalil za zdravje, de47 je bil ves v Boga zamišljen. Ker je bilo to popoldne in nobeniga48 človeka ni bilo v cerkvi, je tudi na glas molil. Med tem49 ko Avguštin ves v andohti vtopljen serčno51 moli,52 in Boga hvali, prideta dva ptuja53 gospoda v cerkev ogledat jo znotrej54. Tiho ona55 hodita, Avguštin jih56 ne vidi, le naprej moli na glas. Te besede sta gospoda slišala, ki jih je govoril: Dobrotlivi57
ki1 je tako dolgo k njemu hodil, da2 ga je ozdravil. S kakšnim3 veseljem je Pavle šel s hlapcema4 k bolnemu prijatelju5, se ne da dopovedati. Komaj6 stopi v bolnikovo sobico7, mu hitro oznani,8 rekoč: »9Hvali Boga, ljubi moj prijatelj! On10 je videl11 tvoje solze, z usmiljenim očesom12 te je pogledal in zdaj ti pomanjšuje14 tvojo revščino15. Glej,16 moj gospod17 ti pošilja18 jedi,19 dobre in zdrave bolniku, in vina. Tudi mehko posteljo21, katere zelo22 potrebuješ. Karkoli boš potreboval23 še za naprej, boš prejel. Moj dobri gospod, moj oče, je obljubil zate skrbeti24, da25 ozdraviš. Glej, da26 res Bog nikogar27 ne pusti od hudega konec28 vzeti, kateri29 v njega upa.«30 Bolnik ni mogel na vse to nič odgovoriti drugega,31 kakor oči je proti nebesom obrnil,32 rekoč: »33O, dobrotljivi34 Bog! Nisem35 vreden tolike dobrote. Povrni36 obilno mojemu37 dobrotniku, jaz38 mu ne morem povrniti39.« Vsak40 dan je potem Pavle smel obiskati svojega bolnega prijatelja41 in mu nesti,42 kar je poželel43. V pol leta je ozdravel44 in spet k moči prišel. Prva45 pot bolnika Avguština po bolezni je bila v cerkev. Pred velikim oltarjem46 je pokleknil in tako zvesto molil in Boga hvalil za zdravje, da47 je bil ves v Boga zamišljen. Ker je bilo to popoldne in nobenega48 človeka ni bilo v cerkvi, je tudi na glas molil. Medtem49 ko Avguštin ves v pobožnosti vtopljen srčno51 moli in Boga hvali, prideta dva tuja53 gospoda v cerkev, ogledovat jo znotraj54. Tiho hodita, Avguštin jih56 ne vidi, le naprej moli na glas. Te besede sta gospoda slišala, ki jih je govoril: »Dobrotljivi57
ki1 je tako dolgo k njemu hodil, da2 ga je ozdravil. S kakšnim3 veseljem je Pavle šel s hlapcema4 k bolnemu prijatelju5, se ne da dopovedati. Komaj6 stopi v bolnikovo sobico7, mu hitro oznani,8 rekoč: »9Hvali Boga, ljubi moj prijatelj! On10 je videl11 tvoje solze, z usmiljenim očesom12 te je pogledal in zdaj ti pomanjšuje14 tvojo revščino15. Glej,16 moj gospod17 ti pošilja18 jedi,19 dobre in zdrave bolniku, in vina. Tudi mehko posteljo21, katere zelo22 potrebuješ. Karkoli boš potreboval23 še za naprej, boš prejel. Moj dobri gospod, moj oče, je obljubil za to skrbeti24, da25 ozdraviš. Glej, da26 res Bog nikogar27 ne pusti od hudega konec28 vzeti, kateri29 v njega upa.«30 Bolnik ni mogel na vse to nič odgovoriti drugega;31 kakor oči je proti nebesom obrnil,32 rekoč: »33O, dobrotljivi34 Bog! Nisem35 vreden tolike dobrote. Povrni36 obilno mojemu37 dobrotniku, jaz38 mu ne morem povrniti39.« Vsak40 dan je potem Pavle smel obiskati svojega bolnega prijatelja41 in mu nesti,42 kar je poželel43. V pol leta je ozdravel44 in spet k moči prišel. Prva45 pot bolnika Avguština po bolezni je bila v cerkev. Pred velikim oltarjem46 je pokleknil in tako zvesto molil in Boga hvalil za zdravje, da47 je bil ves v Boga zamišljen. Ker je bilo to popoldne in nobenega48 človeka ni bilo v cerkvi, je tudi na glas molil. Medtem49 ko Avguštin ves v pobožnosti vtopljen srčno51 moli in Boga hvali, prideta dva tuja53 gospoda v cerkev, ogledovat jo znotraj54. Tiho hodita, Avguštin jih56 ne vidi, le naprej moli na glas. Te besede sta gospoda slišala, ki jih je govoril: »Dobrotljivi57
ki1 je tako dolgo k njemu hodil, da2 ga je ozdravil. S kakšnim3 veseljem je Pavle šel s hlapcema4 k bolnemu prijatelju5, se ne da dopovedati. Komaj6 stopi v bolnikovo sobico7, mu hitro oznani,8 rekoč: »9Hvali Boga, ljubi moj prijatelj! On10 je videl11 tvoje solze, z usmiljenim očesom12 te je pogledal in zdaj ti pomanjšuje14 tvojo revščino15. Glej,16 moj gospod17 ti pošilja18 jedi,19 dobre in zdrave bolniku, in vina. Tudi mehko posteljo21, katere zelo22 potrebuješ. Karkoli boš potreboval23 še za naprej, boš prejel. Moj dobri gospod, moj oče, je obljubil za to skrbeti24, da25 ozdraviš. Glej, da26 res Bog nikogar27 ne pusti od hudega konec28 vzeti, kateri29 v njega upa.«30 Bolnik ni mogel na vse to nič drugega odgovoriti,31 kakor oči je proti nebesom obrnil,32 rekoč: »33O dobrotljivi34 Bog! Nisem35 vreden tolike dobrote. Povrni36 obilno mojemu37 dobrotniku, jaz38 mu ne morem povrniti39.« Vsak40 dan je potem Pavle smel obiskati svojega bolnega prijatelja41 in mu nesti,42 kar je poželel43. V pol leta je ozdravel44 in spet k moči prišel. Prva45 pot bolnika Avguština po bolezni je bila v cerkev. Pred velikim oltarjem46 je pokleknil in tako zvesto molil in Boga hvalil za zdravje, da47 je bil ves v Boga zamišljen. Ker je bilo to popoldne in nobenega48 človeka ni bilo v cerkvi, je tudi na glas molil. Medtem49 ko Avguštin,50 ves v pobožnost utopljen, srčno51 moli in Boga hvali, prideta dva tuja53 gospoda v cerkev ogledovat je znotraj54. Tiho hodita, Avguštin ju56 ne vidi, le naprej moli na glas. Te besede sta gospoda slišala, ki jih je govoril: »Dobrotljivi57
31
[59−60]
[21−22]
[43−44]
Bog! Če je tvoja sveta volja ohrani mi zdravje in daj mi perložnost2 toliko perslužiti3, de4 bom zamogel5 kaj poverniti dobrotnikam6. Ptuja gospoda Avguština7 gledata in se nad njegovo molitvijo izgledujeta; nista10 ga hotla11 motiti, pa rada bi ga bila vidila12 in zvedila13, kdo de14 je. Ko cerkev ogledata, gresta vun15 in per16 vratih čakata molivca mladenča17. Kader18 pride mu rečeta: Ptujca20 sva, iz Duneja prideva,21 ali nama zamoreš22 kaj od te cerkve23 povedati? Koliko je stara, ali kaj24 ima drugih žlahtnih dragih25 reči.26 Avguštin odgovori modro: Rad bi vama povedal, pa ne morem nič vediti,28 se nisim nikoli zato pečal29, sim30 šolar, sim31 se le učil. Zlo sim32 bil bolan, pa mi je Bog spet zdravje dal,34 zato sim35 ga peršel dans na pervo semkej zahvalit36. Nato reče eden ptujih38 gospodov.39 Tudi mi dva40 šolarja iševa41, imava mu nekej zlo veseliga42 povedati,43 morebiti bi nama ti zamogel44 povedati, kje ga najdeva. Avguštin odgovori: Kmalo46 ga bomo našli, če mi le hočeta povedati, kako mu je ime,47 in kako se piše. Gospod odgovori: Šolarju, ki ga iševa50, je ime Avguštin, piše se Zormann51. Avguština še od bolezni slabiga per tej besedi rudečna spreleti,54 in pomolči, misli ali bi povedal ali ne, de56 je on tisti šolar. Vender57 reče: Moja gospoda!59 če tega šolarja išeta60, moram vama povedati, de sim jest61. Prosim vaj62, povejta mi kaj imata meni64 oznaniti. Gospoda rečeta: Ti si še slab od bolezni, idimo na tvoj dom, tam ti bova povedala in pismo pokazala. Ne grem pred domu68, pravi Avguštin, de70 opravim kar
Bog! Če je tvoja sveta volja,1 ohrani mi zdravje in daj mi priložnost,2 toliko prislužiti3, da4 bom mogel5 kaj povrniti dobrotnikom6.« Tuja gospoda7 gledata Avguština8 in se izgledujeta9 nad njegovo molitvijo. Nista10 ga hotela11 motiti, pa rada bi ga bila videla12 in vedela13, kdo je. Ko cerkev ogledata, gresta ven15 in pri16 vratih čakata molilca mladeniča17. Ko18 pride,19 mu rečeta: »Tujca20 sva, z Dunaja prihajava;21 ali nama moreš22 kaj o tej cerkvi23 povedati? Koliko je stara? Ali24 ima kaj dragocenih25 reči?«26 Avguštin odgovori modro: »27Rad bi vama povedal, pa ne morem nič vedeti; nikoli28 se nisem za to zanimal29, sem30 šolar, sem31 se le učil. Zelo sem32 bil bolan, pa mi je ljubi33 Bog spet zdravje dal;34 zato sem35 ga prišel danes najprvo semkaj zahvaliti36.«37 Nato reče eden tujih38 gospodov: »39Tudi midva iščeva40 šolarja, imava mu nekaj zelo veselega42 povedati;43 morebiti bi nama ti mogel44 povedati, kje ga najdeva.«45 Avguštin odgovori: »Kmalu46 ga bomo našli, če mi le hočeta povedati, kako mu je ime in kako se piše.«48 Gospod odgovori: »49Šolarju, ki ga iščeva50, je ime Avguštin, piše se Zorman51.«52 Avguština,53 še od bolezni slabega, spreleti pri tej besedi rdečina54 in pomolči, misli,55 ali bi povedal ali ne, da56 je on tisti šolar. Vendar57 reče: »58Moja gospoda,59 če tega šolarja iščeta60, moram vama povedati, da sem jaz61. Prosim vaju62, povejta mi,63 kaj mi imata64 oznaniti.«65 Gospoda rečeta: »66Ti si še slab od bolezni, idimo na tvoj dom, tam ti bova povedala in pismo pokazala.« »67Ne grem prej domov68,«69 pravi Avguštin, da70 opravim,71 kar
Bog! Če je tvoja sveta volja,1 ohrani mi zdravje in daj mi priložnost,2 toliko prislužiti3, da4 bom mogel5 kaj povrniti dobrotnikom6.« Tuja gospoda7 gledata Avguština8 in se izgledujeta9 nad njegovo molitvijo. Nista10 ga hotela11 motiti, pa rada bi ga bila videla12 in vedela13, kdo da14 je. Ko cerkev ogledata, gresta ven15 in pri16 vratih čakata molilca mladeniča17. Ko18 pride,19 mu rečeta: »Tujca20 sva, z Dunaja prihajava;21 ali nama moreš22 kaj o tej cerkvi23 povedati? Koliko je stara? Ali24 ima kaj dragocenih25 reči26 Avguštin odgovori modro: »27Rad bi vama povedal, pa ne morem nič vedeti; nikoli28 se nisem za to zanimal29, sem30 šolar, sem31 se le učil. Zelo sem32 bil bolan, pa mi je ljubi33 Bog spet zdravje dal;34 zato sem35 ga prišel danes najprvo semkaj zahvalit36.«37 Nato reče eden tujih38 gospodov: »39Tudi midva iščeva40 šolarja, imava mu nekaj zelo veselega42 povedati;43 morebiti bi nama ti mogel44 povedati, kje ga najdeva.«45 Avguštin odgovori: »Kmalu46 ga bomo našli, če mi le hočeta povedati, kako mu je ime in kako se piše.«48 Gospod odgovori: »49Šolarju, ki ga iščeva50, je ime Avguštin, piše se Zorman51.«52 Avguština,53 še od bolezni slabega, spreleti pri tej besedi rdečina54 in pomolči, misli,55 ali bi povedal ali ne, da56 je on tisti šolar. Vendar57 reče: »58Moja gospoda,59 če tega šolarja iščeta60, moram vama povedati, da sem jaz61. Prosim vaju62, povejta mi,63 kaj mi imata64 oznaniti.«65 Gospoda rečeta: »66Ti si še slab od bolezni, idimo na tvoj dom, tam ti bova povedala in pismo pokazala.« »67Ne grem prej domov68,«69 pravi Avguštin, »da70 opravim,71 kar
Bog! Če je tvoja sveta volja,1 ohrani mi zdravje in daj mi priložnost2 toliko prislužiti3, da4 bom mogel5 kaj povrniti dobrotnikom6.« Tuja gospoda7 gledata Avguština8 in se izgledujeta9 nad njegovo molitvijo. Nista10 ga hotela11 motiti, pa rada bi ga bila videla12 in izvedela13, kdo da14 je. Ko cerkev ogledata, gresta ven15 in pri16 vratih čakata molilca mladeniča17. Ko18 pride,19 mu rečeta: »Tujca20 sva, z Dunaja prihajava;21 ali nama moreš22 kaj o tej cerkvi23 povedati? Koliko je stara? Ali24 ima kaj dragocenih25 reči26 Avguštin odgovori modro: »27Rad bi vama povedal, pa ne morem nič vedeti; nikoli28 se nisem za to zanimal29, sem30 šolar, sem31 se le učil. Zelo sem32 bil bolan, pa mi je Bog spet zdravje dal,34 zato sem35 ga prišel danes najprvo semkaj zahvalit36.«37 Nato reče eden tujih38 gospodov: »39Tudi midva iščeva40 šolarja, imava mu nekaj zelo veselega42 povedati;43 morebiti bi nama ti mogel44 povedati, kje ga najdeva.«45 Avguštin odgovori: »Kmalu46 ga bomo našli, če mi le hočeta povedati, kako mu je ime in kako se piše.«48 Gospod odgovori: »49Šolarju, ki ga iščeva50, je ime Avguštin, piše se Zorman51.«52 Avguština,53 še od bolezni slabega, spreleti pri tej besedi rdečina54 in pomolči, misli,55 ali bi povedal ali ne, da56 je on tisti šolar. Vendar57 reče: »58Moja gospoda,59 če tega šolarja iščeta60, moram vama povedati, da sem jaz61. Prosim vaju62, povejta mi,63 kaj mi imata64 oznaniti.«65 Gospoda rečeta: »66Ti si še slab od bolezni, idimo na tvoj dom, tam ti bova povedala in pismo pokazala.« »67Ne grem prej domov68,«69 pravi Avguštin, »da70 opravim,71 kar