Sreča v nesreči 1836 (izvirna izdaja) Sreča v nesreči 1882 (Knjižnica slovenskej mladini) Sreča v nesreči 1936 (Cvetje iz domačih in tujih logov) Sreča v nesreči 1974 (Knjižnica Kondor) Sreča v nesreči 1984 (Hram) Sreča v nesreči 1991 (Slovenska povest)
Sreča v Nesreči, ali POPISVANJE čudne zgodbe dveh dvojčikov. Podučenje starim in mladim, revnim in bogatim.1
Sreča v nesreči ali popisovanje čudne zgodbe dveh dvojčkov. Poučenje starim in mladim, ubožnim in bogatim.1
Sreča v nesreči1
Sreča v nesreči ali popisovanje čudne zgodbe dveh dvojčkov. Podučenje starim in mladim, revnim in bogatim1
Sreča v nesreči ali popisovanje čudne zgodbe dveh dvojčkov. Podučenje starim in mladim, revnim in bogatim1
Sreča v nesreči ali popisovanje čudne zgodbe dveh dvojčkov. Podučenje starim in mladim, revnim in bogatim1
(3)
[(7)−8]
[(38)−39]
[5]
[9]
[5]
Uvod
Uvod
Uvod.1
Uvod
Uvod
Uvod
Blizo1 mesta L....2 v vasi, kjer je bila nekdaj imenitna deleč3 sloveča suknarija ali fabrika4, kjer so žlahtno5 sukno tkali,6 in ga deleč7 po svetu razprodajali, je pred nekaj leti živel9 dober pošten pa tudi brumen junak11. Franc12 Svetin mu je bilo ime. Zgodej13 so mu starši pomerli14, torej15 ni imel nikogar16, de17 bi zanj bil skerbel18. Gospod19 suknarije ali fabrike,20 ga je iz21 dobrote v šolo pošiljal toliko, de23 se je Svetin brati in pisati navadil25; potem je v suknarii27 delal,28 in se vsih29 suknarskih del naučil. Zraven navadniga suknarskiga30 dela je mogel31 Svetin tudi vert obdelovati. Priden32 in prebrisane glave je bil Svetin33. Poleti34 je celi35 dan vert obdeloval36, po noči v suknarii delal37. Per vsih38 svojih delih39 Svetin nikoli ni molitve opustil40, ampak pred vsakim delam41 in po vsakim42 delu je pokleknil in ponižno molil;43 zato mu je Bog tudi44 srečo dal45. V malo letih je Svetin toliko perslužil47 in pervarval48,
Blizu1 mesta L …,2 v vasi, kjer je bila nekdaj imenitna, daleč3 sloveča suknarija ali tovarna4, kjer so lepo5 sukno tkali,6 in ga daleč7 po svetu razprodajali, živel8 je pred nekaj leti dober pošten pa tudi pobožen človek11. Fran12 Svetin mu je bilo ime. Zgodaj13 so mu starši pomrli14, in nikogar15 ni imel, da17 bi bil skrbel zanj18. Gospodar19 suknarije ali tovarne20 ga je z21 dobrote pošiljal22 v šolo toliko, da23 se je Svetin navadil24 brati in pisati; potem je v suknariji27 delal,28 in se vseh29 suknarskih del naučil. Poleg navadnega suknarskega30 dela je Svetin tudi vrt lehko obdeloval. Priden32 in prebrisane glave je bil Svetin33. Po leti34 je ves35 dan vrt delal36, a po noči v tovarni37. Ob vseh38 svojih opravilih39 Svetin nikoli ni opustil molitve40, ampak pred vsakim delom41 in po vsakem42 delu je pokleknil in ponižno molil,43 zato mu je Bog dal44 srečo. V malo letih si46 je Svetin toliko prislužil47 in prihranil48,
Blizu1 mesta L.,2 v vasi, kjer je bila nekdaj imenitna, daleč3 sloveča suknarija ali tovarna4, kjer so tenko5 sukno tkali in ga daleč7 po svetu razprodajali, je pred nekaj leti živel9 dober,10 pošten pa tudi pobožen junak11. Franc12 Svetin mu je bilo ime. Starši13 so mu zgodaj pomrli14, torej15 ni imel nikogar16, da17 bi zanj bil skrbel18. Lastnik19 suknarije ga je iz21 dobrote v šolo pošiljal toliko, da23 se je Svetin brati in pisati navadil25; potem pa26 je v suknariji27 delal in se vseh29 suknarskih del naučil. Zraven navadnega suknarskega30 dela je moral31 Svetin tudi vrt obdelovati. Svetin je bil priden32 in prebrisane glave. Poleti34 je ves35 dan vrt obdeloval36, ponoči v suknariji delal37. Pri vseh38 svojih delih39 Svetin nikoli ni molitve opustil40, ampak pred vsakim delom41 in po vsakem42 delu je pokleknil in ponižno molil;43 zato mu je Bog tudi44 srečo dal45. V malo letih je Svetin toliko prislužil47 in privaroval48,
Blizu1 mesta L.,2 v vasi, kjer je bila nekdaj imenitna, daleč3 sloveča suknarija ali tovarna4, kjer so žlahtno5 sukno tkali in ga daleč7 po svetu razprodajali, je pred nekaj leti živel9 dober,10 pošten pa tudi pobožen junak11. Franc12 Svetin mu je bilo ime. Starši13 so mu zgodaj pomrli14, torej15 ni imel nikogar16, da17 bi zanj bil skrbel18. Lastnik19 suknarije ga je iz21 dobrote v šolo pošiljal toliko, da23 se je Svetin brati in pisati navadil25; potem pa26 je v suknariji27 delal in se vseh29 suknarskih del naučil. Zraven navadnega suknarskega30 dela je moral31 Svetin tudi vrt obdelovati. Svetin je bil priden32 in prebrisane glave. Poleti34 je ves35 dan vrt obdeloval36, ponoči v suknariji delal37. Pri vseh38 svojih delih39 Svetin nikoli ni molitve opustil40, ampak pred vsakim delom41 in po vsakem42 delu je pokleknil in ponižno molil;43 zato mu je Bog tudi44 srečo dal45. V malo letih je Svetin toliko prislužil47 in privaroval48,
Blizu1 mesta L.,2 v vasi, kjer je bila nekdaj imenitna, daleč3 sloveča suknarija ali tovarna4, kjer so žlahtno5 sukno tkali in ga daleč7 po svetu razprodajali, je pred nekaj leti živel9 dober,10 pošten pa tudi pobožen junak11. Franc12 Svetin mu je bilo ime. Starši13 so mu zgodaj pomrli14, torej15 ni imel nikogar16, da17 bi bil zanj skrbel18. Lastnik19 suknarije ga je iz21 dobrote v šolo pošiljal, toliko da23 se je Svetin brati in pisati navadil25; potem je v suknariji27 delal in se vseh29 suknarskih del naučil. Zraven navadnega suknarskega30 dela je moral31 Svetin tudi vrt obdelovati. Svetin je bil priden32 in prebrisane glave. Poleti34 je ves35 dan vrt obdeloval36, ponoči pa v suknariji delal37. Pri vseh38 svojih delih39 Svetin nikoli ni molitve opustil40, ampak pred vsakim delom41 in po vsakem42 delu je pokleknil in ponižno molil;43 zato mu je Bog tudi44 srečo dal45. V malo letih je Svetin toliko prislužil47 in privaroval48,
Blizu1 mesta L.,2 v vasi, kjer je bila nekdaj imenitna, daleč3 sloveča suknarija ali tovarna4, kjer so žlahtno5 sukno tkali in ga daleč7 po svetu razprodajali, je pred nekaj leti živel9 dober,10 pošten pa tudi pobožen junak11. Franc12 Svetin mu je bilo ime. Starši13 so mu zgodaj pomrli14, torej15 ni imel nikogar16, da17 bi zanj bil skrbel18. Lastnik19 suknarije ga je iz21 dobrote v šolo pošiljal toliko, da23 se je Svetin brati in pisati navadil25; potem pa26 je v suknariji27 delal in se vseh29 suknarskih del naučil. Zraven navadnega suknarskega30 dela je moral31 Svetin tudi vrt obdelovati. Svetin je bil priden32 in prebrisane glave. Poleti34 je ves35 dan vrt obdeloval36, ponoči v suknariji delal37. Pri vseh38 svojih delih39 Svetin nikoli ni molitve opustil40, ampak pred vsakim delom41 in po vsakem42 delu je pokleknil in ponižno molil;43 zato mu je Bog tudi44 srečo dal45. V malo letih je Svetin toliko prislužil47 in privaroval48,
(4)
[8−9]
[39]
[5]
[9−10]
[5]
de1 si je seliše2 kupil, hišo naredil3 in nekaj njiv perkupil4. Gospod5 suknarije ga je zato zlo obrajtal, in6 mu eniga7 dne reče8: France!9 všeč mi je, de10 si tako priden; vidim, de11 si pomagaš. Narbolj všeč pa12 mi je, ki13 vidim, de14 nikoli s hudobnimi tovarši15 ne potegneš16, se le svojiga18 dela deržiš19, rad moliš in v cerkev hodiš; ako20 si per volji21, vzami22 mojo kuharco23 Nežo za ženo, ktera24 je tudi poštena in brumna25. Nima veliko dnarjev26, pa je pridna,27 in jest ji28 bom tudi nekaj dal in pomagal. Svetin je v to hitro dovolil30. Pokličejo Nežo, ktera31 se je po svojih stariših32 pisala Neža Terpinc33, in jo vprašajo, ako34 bi bila dovoljna se s Francetam zaročiti35. Neža je v36 to tudi rada dovolila,37 in v štirih tednih so ženitnino38 naredili. K ženitvanji40 je tudi41 prišel gospodar suknarije s svojo gospo, de si43 je bil žlahtniga44 rodu. Svetina so vsi radi imeli. Vesel je živel Svetin s svojo ženo Nežo. Očitno se je nad njima kazala zakonska sreča. Nikoli ni bilo med njima krega ali45 prepira. Ne po posvetnih navadah in po mesnih46 željah, ampak po keršanskih47 in po48 božjih zapovedih sta živela. On je po dnevi vert49 obdeloval, ona je domače dela opravljala52.
da1 si je selišče2 kupil, hišo napravil3 in nekaj njiv prikupil4. Gospodar5 suknarije ga je zato zelo čislal, in6 mu necega7 dne dejal8: »Franc!9 všeč mi je, da10 si tako priden; vidim, da11 si pomagaš. A najbolj všeč12 mi je, ko13 vidim, da se14 nikoli s hudobnimi tovariši15 ne družiš16, da17 se le svojega18 dela držiš19, rad moliš in v cerkev hodiš. Ako20 si voljan21, vzemi22 mojo kuharico23 Nežo za ženo, katera24 je tudi poštena in pobožna25. Nima mnogo denarjev26, a pridna je,27 in jaz jej28 bom tudi nekaj dal in pomagal. Svetin je v to hitro dovolil30. Pokličejo Nežo, katera31 se je po svojih starših32 pisala Neža Trpinec33, in jo vprašajo, ako34 bi bila voljna, s Franom se zaročiti35. Neža je to tudi rada privolila,37 in v štirih tednih so naredili ženitovanje39. K ženitovanji40 je prišel tudi42 gospodar suknarije s svojo gospo, da-si43 je bil plemenitega44 rodu. Svetina so vsi radi imeli. Vesel je živel Svetin s svojo ženo Nežo. Očitno se je nad njima kazala zakonska sreča. Nikoli ni bilo med njima svade niti45 prepira. Ne po posvetnih navadah in po mesenih46 željah, ampak po krščanskih47 in po48 božjih zapovedih sta živela. On je po dnevi49 obdeloval vrt50, a51 ona je opravljala domača opravila52.
da1 si je selišče2 kupil, hišo naredil3 in nekaj njiv prikupil4. Gospod5 suknarije ga je zato zelo v čislih imel in6 mu nekega7 dne rekel8: »France,9 všeč mi je, da10 si tako priden; vidim, da11 si pomagaš. Najbolj všeč pa12 mi je, ko13 vidim, da14 nikoli s hudobnimi tovariši15 ne potegneš16, se le svojega18 dela držiš19, rad moliš in v cerkev hodiš; ako20 si pri volji21, vzemi22 mojo kuharico23 Nežo za ženo, ki24 je tudi poštena in pobožna25. Nima veliko denarjev26, pa je pridna27 in jaz ji28 bom tudi nekaj dal in pomagal.«29 Svetin je v to hitro dovolil30. Pokličejo Nežo, ki31 se je po svojih starših32 pisala Neža Trpinc33, in jo vprašajo, ali34 bi bila zadovoljna poročiti se s Francetom35. Neža je v36 to tudi rada dovolila37 in v štirih tednih so naredili ženitnino39. K ženitovanju40 je prišel tudi42 gospodar suknarije s svojo gospo, dasi43 je bil plemenitega44 rodu. Svetina so vsi radi imeli. Vesel je živel Svetin s svojo ženo Nežo. Očitno se je nad njima kazala zakonska sreča. Nikoli ni bilo med njima prepira. Ne po posvetnih navadah in mestnih46 željah, ampak po krščanskih47 in po48 božjih zapovedih sta živela. On je podnevi vrt49 obdeloval, ona je domača dela opravljala52.
da1 si je selišče2 kupil, hišo naredil3 in nekaj njiv prikupil4. Gospod5 suknarije ga je zato zelo v čislih imel in6 mu nekega7 dne rekel8: »France,9 všeč mi je, da10 si tako priden; vidim, da11 si pomagaš. Najbolj všeč pa12 mi je, ko13 vidim, da14 nikoli s hudobnimi tovariši15 ne potegneš16, se le svojega18 dela držiš19, rad moliš in v cerkev hodiš; ako20 si pri volji21, vzemi22 mojo kuharico23 Nežo za ženo, ki24 je tudi poštena in pobožna25. Nima veliko denarjev26, pa je pridna27 in jaz ji28 bom tudi nekaj dal in pomagal.«29 Svetin je v to hitro dovolil30. Pokličejo Nežo, ki31 se je po svojih starših32 pisala Neža Trpinc33, in jo vprašajo, ali34 bi bila zadovoljna poročiti se s Francetom35. Neža je v36 to tudi rada dovolila37 in v štirih tednih so naredili ženitnino39. K ženitovanju40 je prišel tudi42 gospodar suknarije s svojo gospo, dasi43 je bil žlahtnega44 rodu. Svetina so vsi radi imeli. Vesel je živel Svetin s svojo ženo Nežo. Očitno se je nad njima kazala zakonska sreča. Nikoli ni bilo med njima prepira. Ne po posvetnih navadah in mestnih46 željah, ampak po krščanskih47 in po48 božjih zapovedih sta živela. On je podnevi vrt49 obdeloval, ona je domača dela opravljala52.
da1 si je selišče2 kupil, hišo naredil3 in nekaj njiv prikupil4. Gospodar5 suknarije ga je zato zelo cenil, pa6 mu nekega7 dne reče8: »France,9 všeč mi je, da10 si tako priden; vidim, da11 si pomagaš. Najbolj všeč pa12 mi je, ko13 vidim, da14 nikoli s hudobnimi tovariši15 ne potegneš16, se le svojega18 dela držiš19, rad moliš in v cerkev hodiš; ako20 si pri volji21, vzemi22 mojo kuharico23 Nežo za ženo, ki24 je tudi poštena in pobožna25. Nima veliko denarjev26, pa je pridna27 in jaz ji28 bom tudi nekaj dal in pomagal.«29 Svetin je v to hitro dovolil30. Pokličejo Nežo, ki31 se je po svojih starših32 pisala Neža Trpinc33, in jo vprašajo, ali34 bi bila voljna poročiti se s Francetom35. Neža je v36 to tudi rada dovolila37 in v štirih tednih so naredili ženitnino39. K ženitovanju40 je prišel tudi42 gospodar suknarije s svojo gospo, dasi43 je bil žlahtnega44 rodu. Svetina so vsi radi imeli. Vesel je živel Svetin s svojo ženo Nežo. Očitno se je nad njima kazala zakonska sreča. Nikoli ni bilo med njima krega ali45 prepira. Ne po posvetnih navadah in mestnih46 željah, ampak po krščanskih47 in božjih zapovedih sta živela. On je podnevi vrt49 obdeloval, ona je domača dela opravljala52.
da1 si je selišče2 kupil, hišo naredil3 in nekaj njiv prikupil4. Gospod5 suknarije ga je zato zelo v čislih imel in6 mu nekega7 dne rekel8: »France,9 všeč mi je, da10 si tako priden; vidim, da11 si pomagaš. Najbolj všeč pa12 mi je, ko13 vidim, da14 nikoli s hudobnimi tovariši15 ne potegneš16, se le svojega18 dela držiš19, rad moliš in v cerkev hodiš; ako20 si pri volji21, vzemi22 mojo kuharico23 Nežo za ženo, ki24 je tudi poštena in pobožna25. Nima veliko denarja26, pa je pridna27 in jaz ji28 bom tudi nekaj dal in pomagal.«29 Svetin je v to hitro privolil30. Pokličejo Nežo, ki31 se je po svojih starših32 pisala Neža Trpinc33, in jo vprašajo, ali34 bi bila zadovoljna poročiti se s Francetom35. Neža je v36 to tudi rada dovolila37 in v štirih tednih so naredili ženitnino39. K ženitovanju40 je prišel tudi42 gospodar suknarije s svojo gospo, dasi43 je bil žlahtnega44 rodu. Svetina so vsi radi imeli. Vesel je živel Svetin s svojo ženo Nežo. Očitno se je nad njima kazala zakonska sreča. Nikoli ni bilo med njima prepira. Ne po posvetnih navadah in mestnih46 željah, ampak po krščanskih47 in po48 božjih zapovedih sta živela. On je podnevi vrt49 obdeloval, ona je domača dela opravljala52.
(5)
[9−10]
[39]
[5−6]
[10−11]
[5−6]
Vsak večer sta pokleknila in glasno večerno molitvico opravila1, ko2 bi bila še tako trudna. Vse svoje zaupanje sta le v Boga imela4; torej njima5 je šlo vse po sreči. Dve leti je minilo7, kar sta bila zaročena,8 in Svetinka je bila zdaj v drugim stanu9. Dobila10 sta v eni11 noči dva lepa zdrava fantiča dvojčika14. Per svetim kerstu15 so pervimu16 dali ime Janez, drugimu Pavl17. Gospod18 in gospa suknarije19 sta bila botra20. Vesela21 sta bila22, de njima je23 Bog tako dober, spoznala sta božje dobrote,24 in vedno sta ga hvalila. Tudi25 sta sklenila fantiča26, če jih27 Bog per živlenji28 ohrani, v brumnosti29 in svetosti zrediti,30 in varvati pred zapeljivimi tovaršijami31, de32 bi v starih letih čisto veselje nad njima imela34.
Vsak večer sta pokleknila in glasno opravila večerno molitev1, naj si2 bi bila še tako trudna. Vse svoje zaupanje sta imela3 le v Boga; zatorej5 je njima6 šlo vse po sreči. Dve leti ste minuli7, kar sta bila zaročena,8 in Svetinka je bila zdaj samodruga9. Dobila10 sta v jednej11 noči dva lepa zdrava sinka dvojčka14. Pri svetem krstu15 so prvemu16 dali ime Janez, drugemu Pavel17. Gospod18 in gospa suknarije19 sta bila krstna kuma20. Veselila21 sta se22, da je njima23 Bog tako dober, spoznala sta božje dobrote in vedno sta ga hvalila. Tudi25 sta sklenila sinka26, če ju27 Bog živa28 ohrani, v pobožnosti29 in svetosti vzrediti30 in ju varovati zapeljivih družb31, da32 bi v starih letih imela33 čisto veselje nad njima.
Vsak večer sta pokleknila in glasno večerno molitevco opravila1, ko2 bi bila še tako trudna. Vse svoje zaupanje sta le v Boga imela4; torej jima5 je šlo vse po sreči. Dve leti je minilo7, kar sta bila poročena8 in Svetinka je bila zdaj v drugem stanu9. Tedaj10 sta v eni11 noči dobila12 dva lepa,13 zdrava fantiča dvojčka14. Pri svetem krstu15 so prvemu16 dali ime Janez, drugemu Pavel17. Gospodar suknarije18 in njegova gospa19 sta bila botra20. Oče in mati21 sta bila vesela22, da jima je23 Bog tako dober, spoznala sta božje dobrote in vedno sta ga hvalila. Sklenila25 sta tudi, da bosta fantiča26, če ju27 Bog pri življenju28 ohrani, v pobožnosti29 in svetosti zredila30 in varovala pred zapeljivimi tovarišijami31, da32 bi v starih letih čisto veselje nad njima imela34.
Vsak večer sta pokleknila in glasno večerno molitevco opravila1, ko2 bi bila še tako trudna. Vse svoje zaupanje sta le v Boga imela4; torej jima5 je šlo vse po sreči. Dve leti je minilo7, kar sta bila poročena8 in Svetinka je bila zdaj v drugem stanu9. Tedaj10 sta neke11 noči dobila12 dva lepa,13 zdrava fantiča dvojčka14. Pri svetem krstu15 so prvemu16 dali ime Janez, drugemu Pavel17. Gospodar suknarije18 in njegova gospa19 sta bila botra20. Oče in mati21 sta bila vesela22, da jima je23 Bog tako dober, spoznala sta božje dobrote in vedno sta ga hvalila. Sklenila25 sta tudi fantiča26, če ju27 Bog pri življenju28 ohrani, v pobožnosti29 in svetosti zrediti30 in varovati pred zapeljivimi tovarišijami31, da32 bi v starih letih čisto veselje nad njima imela34.
Vsak večer sta pokleknila in glasno večerno molitevco opravila1, ko2 bi bila še tako trudna. Vse svoje zaupanje sta le v Boga imela4; torej jima5 je šlo vse po sreči. Dve leti je minilo7, kar sta bila poročena,8 in Svetinka je bila zdaj v drugem stanu9. Tedaj10 sta neke11 noči dobila12 dva lepa,13 zdrava fantiča dvojčka14. Pri svetem krstu15 so prvemu16 dali ime Janez, drugemu Pavel17. Gospod18 in gospa suknarije19 sta bila botra20. Vesela21 sta bila22, da jima je23 Bog tako dober, spoznala sta božje dobrote in vedno sta ga hvalila. Sklenila25 sta tudi fantiča26, če ju27 Bog pri življenju28 ohrani, v pobožnosti29 in svetosti zrediti30 in varovati pred zapeljivimi tovarišijami31, da32 bi v starih letih čisto veselje nad njima imela34.
Vsak večer sta pokleknila in glasno večerno molitevco opravila1, ko2 bi bila še tako trudna. Vse svoje zaupanje sta le v Boga imela4; torej jima5 je šlo vse po sreči. Dve leti je minilo7, kar sta bila poročena8 in Svetinka je bila zdaj v drugem stanju9. Tedaj10 sta neke11 noči dobila12 dva lepa,13 zdrava fantiča dvojčka14. Pri svetem krstu15 so prvemu16 dali ime Janez, drugemu Pavel17. Gospodar suknarije18 in njegova gospa19 sta bila botra20. Oče in mati21 sta bila vesela22, da jima je23 Bog tako dober, spoznala sta božje dobrote in vedno sta ga hvalila. Sklenila25 sta tudi fantiča26, če ju27 Bog pri življenju28 ohrani, v pobožnosti29 in svetosti zrediti30 in varovati pred zapeljivimi tovarišijami31, da32 bi v starih letih čisto veselje nad njima imela34.
(7)
[(11)−12]
[(40)]
[7]
[(15)−16]
[7]
PERVI1 DEL.2
PRVI1 DEL.2
PRVI1 DEL
PRVI1 DEL
PRVI1 DEL
PRVI1 DEL
I. France1 Svetin gre na vojsko2 francosko.3
I. Fran1 Svetin gre na francosko vojsko.3
I France1 Svetin gre na francosko vojsko3
I France1 Svetin gre na francosko vojsko3
I France1 Svetin gre na francosko vojsko3
I France1 Svetin gre na francosko vojsko3
Lepo sta skerbela France1 in Neža za fantiča, in2 z združeno močjo si perzadevala3 več perslužiti4, de5 bi fantiča6 mogla pošteno in dobro zrediti7. Zato sta še bolj pridno8 delala in bolj zvesto9 molila. Ob enim lepim spomladanskim dnevu, ravno nedelja je bila,10 ko prideta France11 in Neža popoldne12 iz cerkve, reče France13: Pojdi po bokal vina, de15 vsak malo pijeva16. Nikoli ne greva v oštarijo17, bodiva doma vesela sama,18 in Boga hvaliva, ker nama nič19 ne manka20. Prijazno vkupej22 pijeta in se pogovarjata od tega23 kar sta dansi24 v cerkvi slišala. Med tem25 vpraša France26 svojo ženo in prijazno reče: Ljuba dobra moja Neža!30 povej mi, kako je to, de31 nisi nikoli vesela, kar sva vkup32; nikoli te ne vidim se nasmejati,33 ali zapeti, ampak34 vedno si zamišljena in žalostna,36 in pa večkrat te zdihvati37 slišim. Kaj ti je vender39? Le povej mi, vse rad storim, kar koli40 želiš, de boš41 le vesela. Neža mu nato43 milo odgovori: Ljubi44 moj mož,45 res je de46, sim47 vedno žalostna,48
Lepo sta skrbela Fran1 in Neža za otroka,2 z združeno močjo si prizadevala3 več zaslužiti4, da5 bi sinka6 mogla pošteno in dobro vzrediti7. Zato sta še bolj pridno8 delala in še bolj zvesto9 molila. Ob lepem vzpomladnem dnevi bila je nedelja 10 ko prideta Fran11 in Neža po poludne12 iz cerkve, reče Fran13: »14Pojdi po bokal vina, da15 vsak malo pijeva16. Nikoli ne greva v krčmo17, bodiva doma vesela sama in Boga hvaliva, ker nama ničesar19 ne manjka20. Prijazno skupaj22 pijeta in se pogovarjata od tega,23 kar sta denes24 v cerkvi slišala. V tem25 vpraša Fran26 svojo ženo in jej27 prijazno reče: »28Ljuba,29 dobra moja Neža!30 povej mi, kako je to, da31 nisi nikoli vesela, kar sva skupaj32; nikoli te ne vidim, da bi se nasmijala33 ali malo zapela,34 vedno si le35 zamišljena in žalostna,36 in te tudi po večkrat37 slišim zdihovati38. Kaj ti je vender39? Le povej mi, vse rad storim, kar koli40 želiš, da bodeš41 le vesela.« 42 Neža mu nato43 milo odgovori: »Mož44 moj ljubi!45 res je, da sem47 vedno žalostna,48
Lepo sta skrbela France1 in Neža za fantiča in si2 z združeno močjo prizadevala3 več prislužiti4, da5 bi fantiča6 mogla pošteno in dobro zrediti7. Zato sta še pridneje8 delala in zvesteje9 molila. Ob nekem lepem spomladanskem dnevu, ravno nedelja je bila,10 ko prideta France11 in Neža popoldne12 iz cerkve, reče France13: »14Pojdi po bokal vina, da15 vsak malo popijeva16. Nikoli ne greva v gostilno17, bodiva doma vesela sama in Boga hvaliva, ker nama nič19 ne manjka20.«21 Prijazno vkupaj22 pijeta in se pogovarjata o tem,23 kar sta danes24 v cerkvi slišala. Medtem25 vpraša France26 svojo ženo in prijazno reče: »28Ljuba,29 dobra moja Neža,30 povej mi, kako je to, da31 nisi nikoli vesela, kar sva vkup32; nikoli te ne vidim se nasmejati33 ali zapeti, ampak34 vedno si zamišljena in žalostna in pa večkrat te37 slišim zdihovati38. Kaj ti je vendar39? Le povej mi, vse rad storim, karkoli40 želiš, da boš41 le vesela.«42 Neža mu nato43 milo odgovori: »Ljubi44 moj mož,45 res je, da sem47 vedno žalostna
Lepo sta skrbela France1 in Neža za fantiča in si2 z združeno močjo prizadevala3 več prislužiti4, da5 bi fantiča6 mogla pošteno in dobro zrediti7. Zato sta še pridneje8 delala in zvesteje9 molila. Ob nekem lepem spomladanskem dnevu, ravno nedelja je bila,10 ko prideta France11 in Neža popoldne12 iz cerkve, reče France13: »14Pojdi po bokal vina, da15 vsak malo popijeva16. Nikoli ne greva v gostilno17, bodiva doma vesela sama in Boga hvaliva, ker nama nič19 ne manjka20.«21 Prijazno skupaj22 pijeta in se pogovarjata o tem,23 kar sta danes24 v cerkvi slišala. Medtem25 vpraša France26 svojo ženo in prijazno reče: »28Ljuba,29 dobra moja Neža,30 povej mi, kako je to, da31 nisi nikoli vesela, kar sva vkup32; nikoli te ne vidim se nasmejati33 ali zapeti, ampak34 vedno si zamišljena in žalostna in pa večkrat te37 slišim zdihovati38. Kaj ti je vendar39? Le povej mi, vse rad storim, karkoli40 želiš, da boš41 le vesela.«42 Neža mu nato43 milo odgovori: »Ljubi44 moj mož,45 res je, da sem47 vedno žalostna
Lepo sta skrbela France1 in Neža za fantiča in si2 z združeno močjo prizadevala3 več prislužiti4, da5 bi fantiča6 mogla pošteno in dobro zrediti7. Zato sta še pridneje8 delala in zvesteje9 molila. Ob nekem lepem spomladanskem dnevu, ravno nedelja je bila,10 ko prideta France11 in Neža popoldne12 iz cerkve, reče France13: »14Pojdi po bokal vina, da15 vsak malo popijeva16. Nikoli ne greva v oštarijo17, bodiva doma vesela sama in Boga hvaliva, ker nama nič19 ne manjka20.«21 Prijazno skupaj22 pijeta in se pogovarjata o tem,23 kar sta danes24 v cerkvi slišala. Medtem25 vpraša France26 svojo ženo in prijazno reče: »28Ljuba,29 dobra moja Neža,30 povej mi, kako je to, da31 nisi nikoli vesela, kar sva vkup32; nikoli te ne vidim se nasmejati33 ali zapeti, ampak34 vedno si zamišljena in žalostna in pa večkrat te37 slišim zdihovati38. Kaj ti je vendar39? Le povej mi, vse rad storim, karkoli40 želiš, da boš41 le vesela.«42 Neža mu na to43 milo odgovori: »Ljubi44 moj mož,45 res je, da sem47 vedno žalostna
Lepo sta skrbela France1 in Neža za fantiča in si2 z združeno močjo prizadevala3 več prislužiti4, da5 bi fantiča6 mogla pošteno in dobro zrediti7. Zato sta še pridneje8 delala in zvesteje9 molila. Ob nekem lepem spomladanskem dnevu, ravno nedelja je bila,10 ko prideta France11 in Neža popoldne12 iz cerkve, reče France13: »14Pojdi po bokal vina, da15 vsak malo popijeva16. Nikoli ne greva v gostilno17, bodiva doma vesela sama in Boga hvaliva, ker nama nič19 ne manjka20.«21 Prijazno skupaj22 pijeta in se pogovarjata o tem,23 kar sta danes24 v cerkvi slišala. Medtem25 vpraša France26 svojo ženo in prijazno reče: »28Ljuba,29 dobra moja Neža,30 povej mi, kako je to, da31 nisi nikoli vesela, kar sva vkup32; nikoli te ne vidim se nasmejati33 ali zapeti, ampak34 vedno si zamišljena in žalostna in pa večkrat te37 slišim zdihovati38. Kaj ti je vendar39? Le povej mi, vse rad storim, karkoli40 želiš, da boš41 le vesela.«42 Neža mu nato43 milo odgovori: »Ljubi44 moj mož,45 res je, da sem47 vedno žalostna
8
[12−13]
[(40)−41]
[7−8]
[16−17]
[7−8]
in1 nikoli vesela, tode2 ne zavoljo pomankanja,3 ali zavoljo dela, skerbi4 in truda. Ne misli, de5 te nimam rada,6 srečna vsaka žena, ktera7 ima tako dobriga8 in pridniga9 moža, kakor si ti. Vesela pa10 nikoli ne morem biti, v sercu11 me vedno nekaj skerbi, prihodnost premišlujem,12 in zdi se mi, de naji13 bodo velike nesreče zadele,15 in hude nadloge čez naji16 prišle,17 in Bog ve18 kako je to, de sim19 zavoljo tega vedno žalostna, desiravno prihodniga20 noben človek ne ve. France21 odgovori: Nikar se tega22 ne boj, če naji24 tudi kaj hudiga25 zadene, bova26 vse preterpela,27 v Boga zaupajva, na Boga se zanesiva,28 in dobrotljivi Bog naji29 ne bo30 zapustil. Tako dobrotljivo je Bog za naji31 do zdej skerbel32; tudi zanaprej naji33 ne bo zapustil34. Po tem35 poklekneta in36 večerno molitev opravita37 in gresta k pokoju38. Prav39 je res40, de41 na tem svetu ni prave resnične42 sreče; to je dobro spoznala Neža43 Svetinka, zato ni bila nikoli vesela. Ravno tisto leto44 se je začela huda vojska s Francozam45. Estrajski46 cesar je veliko soldatov potreboval47. Ne le sami48 fantje, ampak tudi mladi možje, kteri49 niso imeli zadosti zemlje ali grunta,50 so mogli iti na51 vojsko. To je zadelo tudi Franceta52 Svetina. Sama hiša ga ni varovala pred soldašino, ni53 bilo drugači54, mogel55 je biti soldat56. Svetin ni bil več kakor57 osem dni v kosarni58, de59 se je malo soldaške60 službe navadil. Deveti dan gre Neža še zadnikrat svojiga61 moža obiskat in od njega slovo vzet63, ker po tistim ga65 nikoli več ni vidila66. Tisti dan je šel na laško,67 in ni ga bilo več nazaj.
ter1 nikoli vesela, a to2 ne zavoljo pomanjkanja3 ali zavoljo dela, skrbi4 in truda. Ne misli, da5 te ne ljubim;6 srečna vsaka žena, katera7 ima tako dobrega8 in pridnega9 moža, kakor si ti. A vesela10 nikoli ne morem biti, v srci11 me vedno nekaj skrbi, prihodnjost premišljujem,12 in zdi se mi, da13 bodo naju14 velike nesreče zadele in hude nadloge bodo čez naju16 prišle;17 in Bog zna18 kako je to, da sem19 zavoljo tega vedno žalostna, da-si prihodnjosti20 noben človek ne ve.« Fran21 odgovori: »Nikoli se22 ne boj tega23, če naju24 tudi kaj hudega25 zadene, vse bodeva pretrpela,27 v Boga zaupajva, na Boga se zanesiva,28 in dobrotljivi Bog naju29 ne bode30 zapustil. Tako dobrotljivo je Bog za naju31 do zdaj skrbel32; tudi zanaprej naju33 ne zapusti34. Potem35 poklekneta, opravita36 večerno molitev in gresta počivat38. Res39 je, da41 na tem svetu ni prave stanovite42 sreče; to je dobro spoznala Svetinka, zato ni bila nikoli vesela. Tistega leta44 se je začela huda vojska z Francozom45. Avstrijski46 cesar je obilo vojakov potreboval47. Ne le sami48 fantje, ampak tudi mladi možje, kateri49 niso imeli zadosti zemljišča, morali50 so iti na51 vojsko. To je zadelo tudi Frana52 Svetina. Sama hiša ga ni varovala vojaščine. Ni53 bilo drugače54, moral55 je biti vojak56. Svetin ni bil več nego57 osem dni v vojašnici58, da59 se je malo vojaške60 službe navadil. Deveti dan gre Neža še zadnjikrat svojega61 moža obiskat in se62 od njega poslovit63, ker ga64 po tem65 nikoli več ni videla66. Tisti dan je šel na Laško,67 in ni ga bilo več nazaj.
in1 nikoli vesela, toda2 ne zavoljo pomanjkanja3 ali zavoljo dela, skrbi4 in truda. Ne misli, da5 te nimam rada;6 srečna vsaka žena, katera7 ima tako dobrega8 in pridnega9 moža, kakor si ti! Vesela pa10 nikoli ne morem biti, v srcu11 me vedno nekaj skrbi; prihodnost premišljujem12 in zdi se mi, da naju13 bodo velike nesreče zadele in hude nadloge nad naju16 prišle;17 in Bog ve,18 kako je to, da sem19 zavoljo tega vedno žalostna, dasiravno prihodnjega20 noben človek ne ve.« France21 odgovori: »Nikar se tega22 ne boj, če naju24 tudi kaj hudega25 zadene, bova26 vse pretrpela;27 v Boga zaupajva, na Boga se zanesiva in dobrotljivi Bog naju29 ne bo30 zapustil. Tako dobrotljivo je Bog za naju31 do zdaj skrbel32; tudi za naprej naju33 ne bo zapustil34.« Potem35 poklekneta in36 večerno molitev opravita37 in gresta k pokoju38. Prav res39 je, da41 na tem svetu ni prave resnične42 sreče; to je dobro spoznala Neža43 Svetinka, zato ni bila nikoli vesela. Ravno tisto leto44 se je začela huda vojska s Francozom45. Avstrijski46 cesar je potreboval veliko vojakov47. Ne le sami48 fantje, ampak tudi mladi možje, kateri49 niso imeli zadosti zemlje,50 so morali iti na51 vojsko. To je zadelo tudi Franceta52 Svetina. Sama hiša ga ni varovala pred vojaščino, ni53 bilo drugače54, moral55 je biti vojak56. Svetin ni bil več kakor57 osem dni v vojašnici58, da59 se je malo vojaške60 službe navadil. Deveti dan gre Neža še zadnjikrat svojega61 moža obiskat in od njega slovo vzeti63, ker po tistem ga65 nikoli več ni videla66. Tisti dan je šel na Laško67 in ni ga bilo več nazaj.
in1 nikoli vesela, toda2 ne zavoljo pomanjkanja3 ali zavoljo dela, skrbi4 in truda. Ne misli, da5 te nimam rada;6 srečna vsaka žena, katera7 ima tako dobrega8 in pridnega9 moža, kakor si ti! Vesela pa10 nikoli ne morem biti, v srcu11 me vedno nekaj skrbi; prihodnost premišljujem12 in zdi se mi, da naju13 bodo velike nesreče zadele in hude nadloge čez naju16 prišle;17 in Bog ve,18 kako je to, da sem19 zavoljo tega vedno žalostna, dasiravno prihodnjega20 noben človek ne ve.« France21 odgovori: »Nikar se tega22 ne boj, če naju24 tudi kaj hudega25 zadene, bova26 vse pretrpela;27 v Boga zaupajva, na Boga se zanesiva in dobrotljivi Bog naju29 ne bo30 zapustil. Tako dobrotljivo je Bog za naju31 do zdaj skrbel32; tudi za naprej naju33 ne bo zapustil34.« Potem35 poklekneta in36 večerno molitev opravita37 in gresta k pokoju38. Prav res39 je, da41 na tem svetu ni prave resnične42 sreče; to je dobro spoznala Neža43 Svetinka, zato ni bila nikoli vesela. Ravno tisto leto44 se je začela huda vojska s Francozom45. Avstrijski46 cesar je potreboval veliko vojakov47. Ne le fantje, ampak tudi mladi možje, kateri49 niso imeli zadosti zemlje,50 so morali iti na51 vojsko. To je zadelo tudi Franceta52 Svetina. Sama hiša ga ni varovala pred vojaščino, ni53 bilo drugače54, moral55 je biti vojak56. Svetin ni bil več kakor57 osem dni v vojašnici58, da59 se je malo vojaške60 službe navadil. Deveti dan gre Neža še zadnjikrat svojega61 moža obiskat in od njega slovo vzet63, ker po tistem ga65 nikoli več ni videla66. Tisti dan je šel na Laško67 in ni ga bilo več nazaj.
in1 nikoli vesela, toda2 ne zavoljo pomanjkanja3 ali zavoljo dela, skrbi4 in truda. Ne misli, da5 te nimam rada;6 srečna vsaka žena, katera7 ima tako dobrega8 in pridnega9 moža, kakor si ti! Vesela pa10 nikoli ne morem biti, v srcu11 me vedno nekaj skrbi; prihodnost premišljujem12 in zdi se mi, da naju13 bodo velike nesreče zadele in hude nadloge čez naju16 prišle;17 in Bog ve,18 kako je to, da sem19 zavoljo tega vedno žalostna, dasiravno prihodnjega20 noben človek ne ve.« France21 odgovori: »Nikar se tega22 ne boj, če naju24 tudi kaj hudega25 zadene, bova26 vse pretrpela;27 v Boga zaupajva, na Boga se zanesiva in dobrotljivi Bog naju29 ne bo30 zapustil. Tako dobrotljivo je Bog za naju31 do zdaj skrbel32; tudi za naprej naju33 ne bo zapustil34.« Potem35 poklekneta in36 večerno molitev opravita37 in gresta k pokoju38. Prav res39 je, da41 na tem svetu ni prave resnične42 sreče; to je dobro spoznala Neža43 Svetinka, zato ni bila nikoli vesela. Ravno tisto leto44 se je začela huda vojska s Francozom45. Avstrijski46 cesar je potreboval veliko vojakov47. Ne le fantje, ampak tudi mladi možje, kateri49 niso imeli zadosti zemlje,50 so morali iti na51 vojsko. To je zadelo tudi Franceta52 Svetina. Sama hiša ga ni varovala pred vojaščino, ni53 bilo drugače54, moral55 je biti vojak56. Svetin ni bil več kakor57 osem dni v vojašnici58, da59 se je malo vojaške60 službe navadil. Deveti dan gre Neža še zadnjikrat svojega61 moža obiskat in od njega slovo vzet63, ker po tistem ga65 nikoli več ni videla66. Tisti dan je šel na Laško67 in ni ga bilo več nazaj.
in1 nikoli vesela, toda2 ne zavoljo pomanjkanja3 ali zavoljo dela, skrbi4 in truda. Ne misli, da5 te nimam rada;6 srečna vsaka žena, katera7 ima tako dobrega8 in pridnega9 moža, kakor si ti! Vesela pa10 nikoli ne morem biti, v srcu11 me vedno nekaj skrbi; prihodnost premišljujem12 in zdi se mi, da naju13 bodo velike nesreče zadele in hude nadloge čez naju16 prišle;17 in Bog ve,18 kako je to, da sem19 zavoljo tega vedno žalostna, dasiravno prihodnjega20 noben človek ne ve.« France21 odgovori: »Nikar se tega22 ne boj, če naju24 tudi kaj hudega25 zadene, bova26 vse pretrpela;27 v Boga zaupajva, na Boga se zanesiva in dobrotljivi Bog naju29 ne bo30 zapustil. Tako dobrotljivo je Bog za naju31 do zdaj skrbel32; tudi za naprej naju33 ne bo zapustil34.« Potem35 poklekneta in36 večerno molitev opravita37 in gresta k pokoju38. Prav res39 je, da41 na tem svetu ni prave resnične42 sreče; to je dobro spoznala Neža43 Svetinka, zato ni bila nikoli vesela. Ravno tisto leto44 se je začela huda vojska s Francozom45. Avstrijski46 cesar je potreboval veliko vojakov47. Ne le fantje, ampak tudi mladi možje, kateri49 niso imeli zadosti zemlje,50 so morali v51 vojsko. To je zadelo tudi Franceta52 Svetina. Sama hiša ga ni varovala pred vojaščino, ni53 bilo drugače54, moral55 je biti vojak56. Svetin ni bil več kakor57 osem dni v vojašnici58, da59 se je malo vojaške60 službe navadil. Deveti dan gre Neža še zadnjikrat svojega61 moža obiskat in od njega slovo vzet63, ker po tistem ga65 nikoli več ni videla66. Tisti dan je šel na Laško67 in ni ga bilo več nazaj.
9
[13−14]
[41−42]
[8]
[17−18]
[8]
Grozno1 je žena za njim2 jokala in žalovala, ni ga3 mogla pozabiti svojiga ljubiga Franceta4. Žalostno je bilo viditi5 kako sta slovo jemala. Neža joka neprenehama6 pred možem in pravi: Kam se bom zdej djala8 sama s fantičama, komej9 sta po dve leti stara?10 Kako jih bom preživila11, kako zredila12? Oh jest uboga sirota13, kdo mi bo14 kaj pomagal, ko so nama bili ljudje tako nevošlivi.15 Tudi Francetu16 se serce terga17, ker18 vidi svojo ženo tako zlo jokati19 in žalovati20; vidil21 je tudi eniga22 dvojčkov, ki ga je bila mati na naročeji23 s sabo pernesla, solze24 se mu udero,25 milo se zjoka26; vender27 jo potrošta in ji serčno reče28: Ljuba29 moja žena30! Ne žaluj tako zlo, kaj31 ne veš de to32 je božja volja.34 Tudi nar manjši35 reč se brez volje37 božje ne zgodi,38 in ne en39 las ne pade iz40 naše glave brez volje nebeškiga41 očeta. Ker je Bog tako sklenil42, se moramo voljno43 njegovim naredbam udati44. Kdor v Boga zaupa, ne bo nikoli zapušen45. Bog naji46 ne bo zapustil47. Lepo Bogu služi,48 in tudi fantiča49 uči Boga se bati in njemu služiti. De51 moram soldat52 biti,53 mi cesarsko povelje ukazuje, gosposkam55 in oblastnikam pa56 moramo zavoljo Boga pokorni biti57. Ne jokaj preveč, ampak moli zame, de58 srečno po tem59 ko sovražnika premagamo spet nazaj pridem. Prosi za me dobrotliviga Boga, de me varje v vsih nevarnostih, de spet srečno nazaj pridem60. Skerbi61 lepo za fantiča, in62 ne pozabi jih63 učiti Boga poznati65, njega moliti in mu služiti, de boš66 vsaj nad otroci veselje67 imela, če tudi69 mene na vojski ubijejo. S temi71 be-
Zelo1 je žena po njem2 jokala in žalovala, ter ni3 mogla pozabiti svojega ljubega Frana4. Žalostno je bilo videti,5 kako sta slovo jemala. Neža neprenehoma joka6 pred možem in pravi: »7Kam se bodem zdaj dejala8 sama z otrokoma? Komaj9 sta po dve leti stara!10 Kako ju bodem preživela11, kako vzredila12? O jaz sirota uboga13, kdo mi bode14 kaj pomagal, ko so nama bili ljudje tako zavidljivi.«15 Tudi Franu16 se srce trga17, ko18 vidi svojo ženo tako zelo jokajočo19 in žalostno20; videl21 je tudi jednega22 dvojčkov, ki ga je bila mati v naročaji23 s seboj prinesla; solze24 se mu udero in25 milo se razjoka26; a vender27 jo tolaži, rekoč28: »Žena29 moja ljuba30! Ne žaluj preveč; ali31 ne veš, da32 je to33 božja volja?34 Tudi najmanjša35 reč se brez božje volje ne zgodi,38 in le jeden39 las ne pade iz40 naše glave brez volje nebeškega41 očeta. Ker je Bog tako ukrenil42, moramo se voljno udati43 njegovim naredbam. Kdor v Boga zaupa, nikoli ne bode zapuščen45. Bog naju46 ne zapusti47. Lepo Bogu služi,48 in tudi otroka49 uči Boga se bati in njemu služiti. Da51 moram vojak52 biti, ukazuje53 mi cesarsko povelje; a gosposki55 in oblastvu56 moramo zavoljo Boga biti pokorni57. Ne jokaj preveč, ampak moli zame, da se58 srečno po tem,59 ko sovražnika premagamo, zopet vrnem. Prosi zame dobrotljivega Boga, da me varuje vseh nevarnosti, ter se zopet srečen in zdrav povrnem60. Skrbi61 lepo za otroka ter62 ne zabi ju63 učiti Boga poznati65, njega moliti in mu služiti, da bodeš66 vsaj nad otroci67 imela veselje68, če tudi69 mene na vojski ubijejo. S temi71 be-
Grozno1 je žena za njim2 jokala in žalovala, ni ga3 mogla pozabiti svojega ljubega Franceta4. Žalostno je bilo videti,5 kako sta slovo jemala. Neža joka neprenehoma6 pred možem in pravi: »7Kam se bom zdaj dela8 sama s fantičema, komaj9 sta po dve leti stara?10 Kako jih bom preživila11, kako zredila12? Oh jaz uboga sirota13, kdo mi bo14 kaj pomagal, ko so nama bili ljudje tako nevoščljivi?«15 Tudi Francetu16 se srce trga17, ker18 vidi svojo ženo tako zelo jokati19 in žalovati20; videl21 je tudi enega22 dvojčkov, ki ga je bila mati na naročaju23 s seboj prinesla. Solze24 se mu udero,25 milo se zjoka26; vendar27 jo potolaži in ji srčno reče28: »Ljuba29 moja žena30! Ne žaluj tako zelo; kaj31 ne veš, da32 je to33 božja volja?34 Tudi najmanjša35 reč se ne zgodi36 brez božje volje38 in ne en39 las ne pade z40 naše glave brez volje nebeškega41 očeta. Ker je Bog tako sklenil42, se moramo43 njegovim naredbam voljno vdati44. Kdor v Boga zaupa, ne bo nikoli zapuščen45. Bog naju46 ne bo zapustil47. Lepo Bogu služi in tudi fantiča49 uči,50 Boga se bati in njemu služiti. Da51 moram biti vojak,53 mi ukazuje54 cesarsko povelje; gosposkam55 in oblastnikom pa56 moramo zavoljo Boga pokorni biti57. Ne jokaj preveč, ampak moli zame, da58 srečno, potem59 ko sovražnika premagamo, spet nazaj pridem60. Skrbi61 lepo za fantiča in62 ne pozabi jih63 učiti,64 Boga se bati65, njega moliti in mu služiti, da boš66 vsaj nad otroki veselje67 imela, četudi69 mene na vojski ubijejo.«70 S temi71 be-
Grozno1 je žena za njim2 jokala in žalovala, ni ga3 mogla pozabiti svojega ljubega Franceta4. Žalostno je bilo videti,5 kako sta slovo jemala. Neža joka neprenehoma6 pred možem in pravi: »7Kam se bom zdaj dela8 sama s fantičema, komaj9 sta po dve leti stara?10 Kako jih bom preživila11, kako zredila12? Oh jaz uboga sirota13, kdo mi bo14 kaj pomagal, ko so nama bili ljudje tako nevoščljivi?«15 Tudi Francetu16 se srce trga17, ker18 vidi svojo ženo tako zelo jokati19 in žalovati20; videl21 je tudi enega22 dvojčkov, ki ga je bila mati na naročaju23 s seboj prinesla. Solze24 se mu udero,25 milo se zjoka26; vendar27 jo potolaži in ji srčno reče28: »Ljuba29 moja žena30! Ne žaluj tako zelo; kaj31 ne veš, da32 je to33 božja volja?34 Tudi najmanjša35 reč se ne zgodi36 brez božje volje38 in ne en39 las ne pade z40 naše glave brez volje nebeškega41 očeta. Ker je Bog tako sklenil42, se moramo43 njegovim naredbam voljno vdati44. Kdor v Boga zaupa, ne bo nikoli zapuščen45. Bog naju46 ne bo zapustil47. Lepo Bogu služi in tudi fantiča49 uči,50 Boga se bati in njemu služiti. Da51 moram biti vojak,53 mi ukazuje54 cesarsko povelje; gosposkam55 in oblastnikom pa56 moramo zavoljo Boga pokorni biti57. Ne jokaj preveč, ampak moli zame, da58 srečno, potem59 ko sovražnika premagamo, spet nazaj pridem. Prosi zame dobrotljivega Boga, da me varuje v vseh nevarnostih60. Skrbi61 lepo za fantiča in62 ne pozabi jih63 učiti,64 Boga poznati65, njega moliti in mu služiti, da boš66 vsaj nad otroki veselje67 imela, četudi69 mene na vojski ubijejo.«70 S temi71 be-
Grozno1 je žena za njim2 jokala in žalovala, ni ga3 mogla pozabiti, svojega ljubega Franceta4. Žalostno je bilo videti,5 kako sta slovo jemala. Neža joka neprenehoma6 pred možem in pravi: »7Kam se bom zdaj dela8 sama s fantičema, komaj9 sta po dve leti stara?10 Kako ju bom preživila11, kako zredila12? Oh, jaz uboga sirota13, kdo mi bo14 kaj pomagal, ko so nama bili ljudje tako nevoščljivi?«15 Tudi Francetu16 se srce trga17, ker18 vidi svojo ženo tako zelo jokati19 in žalovati20; videl21 je tudi enega22 dvojčkov, ki ga je bila mati na naročaju23 s seboj prinesla. Solze24 se mu udero,25 milo se zjoka26; vendar27 jo potolaži in ji srčno reče28: »Ljuba29 moja žena30! Ne žaluj tako zelo; kaj31 ne veš, da32 je to33 božja volja?34 Tudi najmanjša35 reč se ne zgodi36 brez božje volje38 in ne en39 las ne pade z40 naše glave brez volje nebeškega41 očeta. Ker je Bog tako sklenil42, se moramo43 njegovim naredbam voljno vdati44. Kdor v Boga zaupa, ne bo nikoli zapuščen45. Bog naju46 ne bo zapustil47. Lepo Bogu služi in tudi fantiča49 uči Boga se bati in njemu služiti. Da51 moram biti vojak,53 mi ukazuje54 cesarsko povelje; gosposkam55 in oblastnikom pa56 moramo zavoljo Boga pokorni biti57. Ne jokaj preveč, ampak moli zame, da58 srečno, potem59 ko sovražnika premagamo, spet nazaj pridem. Prosi zame dobrotljivega Boga, da me varuje v vseh nevarnostih60. Skrbi61 lepo za fantiča in62 ne pozabi ju63 učiti Boga poznati65, njega moliti in mu služiti, da boš66 vsaj nad otrokoma veselje67 imela, četudi69 mene na vojski ubijejo.«70 S tem71 be-
Grozno1 je žena za njim2 jokala in žalovala, ni ga3 mogla pozabiti svojega ljubega Franceta4. Žalostno je bilo videti,5 kako sta slovo jemala. Neža joka neprenehoma6 pred možem in pravi: »7Kam se bom zdaj dela8 sama s fantičema, komaj9 sta po dve leti stara?10 Kako jih bom preživila11, kako zredila12? Oh jaz uboga sirota13, kdo mi bo14 kaj pomagal, ko so nama bili ljudje tako nevoščljivi?«15 Tudi Francetu16 se srce trga17, ker18 vidi svojo ženo tako zelo jokati19 in žalovati20; videl21 je tudi enega22 dvojčkov, ki ga je bila mati na naročaju23 s seboj prinesla. Solze24 se mu udero,25 milo se zjoka26; vendar27 jo potolaži in ji srčno reče28: »Ljuba29 moja žena30! Ne žaluj tako zelo; kaj31 ne veš, da32 je to33 božja volja?34 Tudi najmanjša35 reč se ne zgodi36 brez božje volje38 in ne en39 las ne pade z40 naše glave brez volje nebeškega41 očeta. Ker je Bog tako sklenil42, se moramo43 njegovim naredbam voljno vdati44. Kdor v Boga zaupa, ne bo nikoli zapuščen45. Bog naju46 ne bo zapustil47. Lepo Bogu služi in tudi fantiča49 uči,50 Boga se bati in njemu služiti. Da51 moram biti vojak,53 mi ukazuje54 cesarsko povelje; gosposkam55 in oblastnikom pa56 moramo zavoljo Boga pokorni biti57. Ne jokaj preveč, ampak moli zame, da58 srečno, potem59 ko sovražnika premagamo, spet nazaj pridem. Prosi zame dobrotljivega Boga, da me varuje v vseh nevarnostih60. Skrbi61 lepo za fantiča in62 ne pozabi jih63 učiti,64 Boga poznati65, njega moliti in mu služiti, da boš66 vsaj nad otroki veselje67 imela, četudi69 mene na vojski ubijejo.«70 S temi71 be-
10
[14−15]
[42−43]
[8−9]
[18−20]
[8−9]
sedami se France1 loči od svoje žene in gre z drugimi soldati3 vred proti laški4 deželi.
sedami se Fran1 loči od svoje žene,2 in gre z drugimi vojaki3 vred proti laškej4 deželi.
sedami se France1 loči od svoje žene in gre z drugimi vojaki3 vred proti laški4 deželi.
sedami se France1 loči od svoje žene in gre z drugimi vojaki3 vred proti laški4 deželi.
sedami se France1 loči od svoje žene in gre z drugimi vojaki3 vred proti laški4 deželi.
sedami se France1 loči od svoje žene in gre z drugimi vojaki3 vred proti laški4 deželi.
II.1 Neža Svetinka da oba dvojčka v službo.2
II.1 Neža Svetinka da oba dvojčka v službo.2
II Neža Svetinka da oba dvojčka v službo
II Neža Svetinka da oba dvojčka v službo
II Neža Svetinka da oba dvojčka v službo
II Neža Svetinka da oba dvojčka v službo
Tisto1 noč, ko je France2 Svetin šel na vojsko, je njegova žena Neža celo4 noč prečula5, molila in jokala. Vidila7 je, de8 si ne more pomagati, se je utolažila10 in vedno Boga prosila, de11 bi mož na vojski srečo imel13, de14 bi ne bil ubit. K sebi je vzela pošteno gostjo15, de16 je pomagala za dvojčke skerbeti,17 in potrebne dela18 opravljati. Oba fantiča sta se lepo redila,19 zdrava sta bila. Kakor hitro sta govoriti začela20, jih21 je skerbna22 mati lepo moliti učila23. Sčasama24, ko sta veči perhajala25, jih je26 ves potrebni keršanski27 nauk naučila28. Nista bila še po sedem let stara, jih29 je že mati naučila30 brati, kar31 je sama dobro znala,32 in v žalostnih dnevih velik trošt33 dobivala v branji34 svetih bukev. Vsako nedeljo in vsak praznik dopoldne35 in popoldne jih36 je s sabo37 v cerkev peljala,38 in jih39 vedno učila lepo in spodobno40 se v cerkvi zaderžati41. Nikoli v nobeno tovaršijo jih42 ni pustila, ampak vedno jih43 je opominvala44 zvesto Bogu služiti45. Pošiljala jih46 je po tem47 v šolo, kjer sta se tako pridno učila, de48 nobeden fantov49 ne tako. Janez in Pavl50 sta tri leta v šolo hodila, že53 sta znala po nemško brati, pisati in rajta54-
Ono1 noč, ko je Fran2 Svetin šel na vojsko, prečula3 je njegova žena vso4 noč, molila je6 in jokala. Videla7 je, da8 si ne more pomagati, utolažila9 se je,10 in vedno Boga prosila, da11 bi imel12 mož na vojski srečo, da14 bi ne bil ubit. K sebi je vzela pošteno gostijo15, da jej16 je pomagala za dvojčka skrbeti17 in potrebne stvari18 opravljati. Oba fantiča sta se lepo redila in19 zdrava sta bila. Kakor hitro sta jela govoriti20, učila ju21 je skrbna22 mati lepo moliti. S časoma24, ko sta bila večja25, naučila ju je26 ves potrebni kerščanski27 nauk. Nista bila še po sedem let stara, naučila ju29 je že mati30 brati, ker31 je sama dobro znala,32 in v žalostnih dnevih veliko tolažbo33 dobivala v branji34 svetih bukev. Vsako nedeljo in vsak praznik do poludne35 in po poludne ju36 je s seboj37 v cerkev peljala,38 in ju39 vedno učila lepo in spodobno40 se v cerkvi vesti41. Nikoli v nobeno tovarišijo ju42 ni pustila, ampak vedno ju43 je opominala44 zvesto Bogu služiti45. Pošiljala ju46 je potem47 v šolo, kjer sta se tako pridno učila, da48 nobeden otrok49 ne tako. Janez in Pavel50 sta hodila51 tri leta v šolo. Že53 sta znala po nemško brati, pisati in raču54-
Tisto1 noč, ko je France2 Svetin šel na vojsko, je njegova žena Neža vso4 noč prečula5, molila in jokala. Videla7 je, da8 si ne more pomagati, tolažila9 se je in vedno Boga prosila, da11 bi mož na vojski srečo imel13, da14 bi ne bil ubit. K sebi je vzela pošteno gostjo15, da16 je pomagala za dvojčke skrbeti17 in potrebna dela18 opravljati. Oba fantiča sta se lepo redila,19 zdrava sta bila. Kakor hitro sta začela govoriti20, jih21 je skrbna22 mati lepo moliti učila23. Sčasoma24, ko sta doraščala25, jih je naučila26 ves potrebni krščanski27 nauk. Nista bila še po sedem let stara, že jih29 je mati naučila30 brati, kar31 je sama dobro znala in v žalostnih dneh veliko tolažbo33 dobivala v branju34 svetih bukev. Vsako nedeljo in vsak praznik dopoldne35 in popoldne jih36 je s sabo37 v cerkev peljala in jih39 vedno učila, naj40 se v cerkvi lepo in spodobno vedeta41. Nikoli v nobeno tovarišijo jih42 ni pustila, ampak vedno jih43 je opominjala, naj44 zvesto Bogu služita45. Pošiljala jih46 je potem47 v šolo, kjer sta se tako pridno učila, da48 nobeden fantov49 ne tako. Janez in Pavel50 sta tri leta hodila52 v šolo; že53 sta znala po nemško brati, pisati in raču54-
Tisto1 noč, ko je France2 Svetin šel na vojsko, je njegova žena Neža vso4 noč prečula5, molila in jokala. Videla7 je, da8 si ne more pomagati, tolažila9 se je in vedno Boga prosila, da11 bi mož na vojski srečo imel13, da14 bi ne bil ubit. K sebi je vzela pošteno gostjo15, da16 je pomagala za dvojčke skrbeti17 in potrebna dela18 opravljati. Oba fantiča sta se lepo redila,19 zdrava sta bila. Kakor hitro sta začela govoriti20, jih21 je skrbna22 mati lepo moliti učila23. Sčasoma24, ko sta postajala večja25, jih je naučila26 ves potrebni krščanski27 nauk. Nista bila še po sedem let stara, že jih29 je mati naučila30 brati, kar31 je sama dobro znala in v žalostnih dneh veliko tolažbo33 dobivala v branju34 svetih bukev. Vsako nedeljo in vsak praznik dopoldne35 in popoldne jih36 je s sabo37 v cerkev peljala in jih39 vedno učila, naj40 se v cerkvi lepo in spodobno vedeta41. Nikoli v nobeno tovarišijo jih42 ni pustila, ampak vedno jih43 je opominjala,44 zvesto Bogu služiti45. Pošiljala jih46 je potem47 v šolo, kjer sta se tako pridno učila, da48 nobeden fantov49 ne tako. Janez in Pavel50 sta tri leta hodila52 v šolo; že53 sta znala po nemško brati, pisati in raču54-
Tisto1 noč, ko je France2 Svetin šel na vojsko, je njegova žena Neža vso4 noč prečula5, molila in jokala. Videla7 je, da8 si ne more pomagati, tolažila9 se je in vedno Boga prosila, da11 bi mož na vojski srečo imel13, da14 bi ne bil ubit. K sebi je vzela pošteno gostjo15, da16 je pomagala za dvojčke skrbeti17 in potrebna dela18 opravljati. Oba fantiča sta se lepo redila,19 zdrava sta bila. Kakor hitro sta začela govoriti20, ju21 je skrbna22 mati lepo moliti učila23. Sčasoma24, ko sta postajala večja25, ju je naučila26 ves potrebni krščanski27 nauk. Nista bila še po sedem let stara, že ju29 je mati naučila30 brati, kar31 je sama dobro znala in v žalostnih dneh veliko tolažbo33 dobivala v branju34 svetih bukev. Vsako nedeljo in vsak praznik dopoldne35 in popoldne ju36 je s sabo37 v cerkev peljala in ju39 vedno učila, naj40 se v cerkvi lepo in spodobno vedeta41. Nikoli v nobeno tovarišijo ju42 ni pustila, ampak vedno ju43 je opominjala44 zvesto Bogu služiti45. Pošiljala ju46 je potem47 v šolo, kjer sta se tako pridno učila, da48 nobeden fantov49 ne tako. Janez in Pavel50 sta tri leta hodila52 v šolo; že53 sta znala po nemško brati, pisati in raču54-
Tisto1 noč, ko je France2 Svetin šel na vojsko, je njegova žena Neža vso4 noč prečula5, molila in jokala. Videla7 je, da8 si ne more pomagati, tolažila9 se je in vedno Boga prosila, da11 bi mož na vojski srečo imel13, da14 bi ne bil ubit. K sebi je vzela pošteno gostjo15, da16 je pomagala za dvojčke skrbeti17 in potrebna dela18 opravljati. Oba fantiča sta se lepo redila,19 zdrava sta bila. Kakor hitro sta začela govoriti20, jih21 je skrbna22 mati lepo moliti učila23. Sčasoma24, ko sta postajala večja25, jih je naučila26 ves potrebni krščanski27 nauk. Nista bila še po sedem let stara, že jih29 je mati naučila30 brati, kar31 je sama dobro znala in v žalostnih dneh veliko tolažbo33 dobivala v branju34 svetih bukev. Vsako nedeljo in vsak praznik dopoldne35 in popoldne jih36 je s sabo37 v cerkev peljala in jih39 vedno učila, naj40 se v cerkvi lepo in spodobno vedeta41. Nikoli v nobeno tovarišijo jih42 ni pustila, ampak vedno jih43 je opominjala,44 zvesto Bogu služiti45. Pošiljala jih46 je potem47 v šolo, kjer sta se tako pridno učila, da48 nobeden fantov49 ne tako. Janez in Pavel50 sta tri leta hodila52 v šolo; že53 sta znala po nemško brati, pisati in raču54-
11
[15−16]
[43−44]
[9−10]
[20−21]
[9−10]
ti1. Vsak večer so vsi trije vkup glasno2 večerno molitev opravili, in mati3 je vselej konc molitve rekla5: Molimo še za vajiga7 očeta, de8 bi srečno nazaj prišel9, de10 bi mu Bog srečo dal11 v daljnih krajih. Bilo je eno13 nedeljo zvečer po zimi14, ko je mati fantama15 ravno od očeta perpovedvala16, kako de17 je mogel18 na vojsko iti, reče Pavle19: Ljuba mati! povejte20 nama, kakšin21 so vender naš22 oče, ki jih nisva nikoli poznala,23 ali bi jih mogla midva24 spoznati, ko bi nazaj prišli25, pa26 bi vas ne bilo, ker ste od dela in žalosti tako zlo28 oslabeli, ko29 bi vi30 nama utegnili umreti.32 Mati žalostna odgovori: Ne mogla bi vidva očeta poznati ne, ker sta bila komej35 po dve leti stara, kader36 nas je mogel37 oče zapustiti. Vender spomnim se38, zamerkajta39 si: Vaji41 oče ima na vsaki42 roki pod srajco nekako znamnje, tako43 z rudečo farbo44 zarezano, de45 se ne da več zbrisati46. Na desni47 roki ima zarezane te besede: Franc48 Svetin. Na levi49 roki ima: Neža Terpinc50; to je moje ime po mojih starših. Take znamnja51 na roke sim jest vajimu52 očetu sama naredila. O ljuba mati54 reče nato Pavle55, naredite tudi meni take znamenja57 na roke, kakoršne oče58 imajo, de60 se bom61 večkrat na njih spomnil62 in za njih molil63. Tudi meni naredite tako, pravi65 Janez. Mati reče67: Ljuba68 moja sinika;69 to se težko naredi. Kdor hoče tako znamenje na životu70 imeti, mora besedo s farbo71 zapisati, po tem72 s šivanko vse čerke pošpikati73, de farba74 pod kožo pride, po tem75 se ne da več zbrisati, to77 pa je boleče78. Nej79
niti1. Vsak večer so vsi trije skupaj na glas2 večerno molitev opravili, in mati3 je vselej konci molitve pristavila5: »6Molimo še za očeta, da8 bi se srečno povrnil9, in10 bi mu Bog pomogel11 v daljnih krajih. Bilo je neko13 nedeljo z večera po zimi14, ko je mati otrokoma15 ravno od očeta pripovedovala16, kako je moral18 na vojsko iti. Zdaj se oglasi Pavel in reče19: »Mati ljuba! povedite20 nama, kakšen21 so vender naju22 oče, ki jih nisva nikoli poznala,23 ali bi jih mogla mi dva24 spoznati, ko bi se vrnili25, in26 bi vas ne bilo na svetu27, ker ste od dela in žalosti tako zelo28 oslabeli, da29 bi nama utegnili umreti?«32 Mati žalostna odgovori: »33Ne mogla bi vidva očeta poznati ne, ker sta bila komaj35 po dve leti stara, ko36 nas je moral37 oče zapustiti. Vender spominam se38, zapomnita39 si dobro40: Vaju41 oče ima na vsakej42 roki pod srajco neko znamenje taki43 z rudečo barvo44 zarezano, da45 se ne da več izbrisati46. Na desnej47 roki ima zarezane te besede: Fran48 Svetin. Na levej49 roki ima: Neža Trpinec50; to je moje ime po mojih starših. Tako znamenje51 na roki sem jaz vajinemu52 očetu sama naredila.« »53O mati ljuba,«54 reče na to Pavel55, »56naredite tudi meni tako znamenje57 na obe roki, kakeršno58 imajo oče59, da60 se jih61 večkrat spomnem62 in za nje molim63.« »64Tudi meni naredite tako,« reče65 Janez. 66 Mati reko67: »Otročiča68 moja ljuba!69 to se težko naredi. Kdor hoče tako znamenje na telesu70 imeti, mora besedo z barvo71 zapisati, potlej72 s šivanko vse črke prebosti73, da barva74 pod kožo pride, potem75 se to znamenje76 ne da več izbrisati; a vse to77 pa zelo boli78.« »Naj79
nati1. Vsak večer so vsi trije glasno vkup opravili2 večerno molitev in konec molitve3 je mati4 vselej rekla5: »6Molimo še za vajinega7 očeta, da8 bi srečno nazaj prišel9, da10 bi mu Bog srečo dal11 v daljnih krajih.«12 Bilo je neko13 nedeljo zvečer pozimi14, ko je mati fantoma15 ravno o očetu pripovedovala16, kako je moral18 na vojsko iti; tedaj reče Pavle19: »Ljuba mati, povejte20 nama, kakšen21 so vendar naš22 oče, ki jih nisva nikoli poznala;23 ali bi jih mogla midva24 spoznati, ko bi nazaj prišli25, pa26 bi vas ne bilo, ker ste od dela in žalosti tako zelo28 oslabeli, ko29 bi nama vi31 utegnili umreti.«32 Mati žalostna odgovori: »33Ne mogla bi vidva očeta poznati,34 ne, ker sta bila komaj35 po dve leti stara, ko36 nas je moral37 oče zapustiti. Vendar se spomnim38, zapomnita39 si: Vajin41 oče ima na vsaki42 roki pod srajco nekako znamenje, tako43 z rdečo barvo44 zarezano, da45 se ne da več zbrisati46. Na desni47 roki ima zarezane te besede: Franc48 Svetin; na levi49 roki ima: Neža Trpinc50; to je moje ime po mojih starših. Taka znamenja51 na roke sem jaz vajinemu52 očetu sama naredila.« »53O ljuba mati,«54 reče nato Pavle55, »56naredite tudi meni taka znamenja57 na roke, kakršna58 imajo oče59, da60 se bom61 večkrat nanje spomnil62 in zanje molil63.« — »64Tudi meni naredite tako,« pravi65 Janez. Mati reče67: »Ljuba68 moja sinka,69 to se težko naredi. Kdor hoče tako znamenje na životu70 imeti, mora besedo z barvo71 zapisati, potem72 s šivanko vse črke na drobno prebosti73, da pride barva74 pod kožo; potem75 se ne da več zbrisati. To77 pa boli78.« »Naj79
nati1. Vsak večer so vsi trije glasno vkup opravili2 večerno molitev in konec molitve3 je mati4 vselej rekla5: »6Molimo še za vajinega7 očeta, da8 bi srečno nazaj prišel9, da10 bi mu Bog srečo dal11 v daljnih krajih.«12 Bilo je neko13 nedeljo zvečer pozimi14, ko je mati fantoma15 ravno o očetu pripovedovala16, kako je moral18 na vojsko iti; tedaj reče Pavle19: »Ljuba mati, povejte20 nama, kakšen21 so vendar naš22 oče, ki jih nisva nikoli poznala;23 ali bi jih mogla midva24 spoznati, ko bi nazaj prišli25, pa26 bi vas ne bilo, ker ste od dela in žalosti tako zelo28 oslabeli, ko29 bi nama vi31 utegnili umreti32 Mati žalostna odgovori: »33Ne mogla bi vidva očeta poznati,34 ne, ker sta bila komaj35 po dve leti stara, ko36 nas je moral37 oče zapustiti. Vendar se spomnim38, zapomnita39 si: Vajin41 oče ima na vsaki42 roki pod srajco nekako znamenje, tako43 z rdečo barvo44 zarezano, da45 se ne da več zbrisati46. Na desni47 roki ima zarezane te besede: Franc48 Svetin; na levi49 roki ima: Neža Trpinc50; to je moje ime po mojih starših. Taka znamenja51 na roke sem jaz vajinemu52 očetu sama naredila.« »53O ljuba mati,«54 reče nato Pavle55, »56naredite tudi meni taka znamenja57 na roke, kakršna58 imajo oče59, da60 se bom61 večkrat nanje spomnil62 in zanje molil63.« — »64Tudi meni naredite tako,« pravi65 Janez. Mati reče67: »Ljuba68 moja sinka,69 to se težko naredi. Kdor hoče tako znamenje na životu70 imeti, mora besedo z barvo71 zapisati, potem72 s šivanko vse črke pošpikati73, da pride barva74 pod kožo; potem75 se ne da več zbrisati. To77 pa je boleče78.« »Naj79
nati1. Vsak večer so vsi trije glasno vkup opravili2 večerno molitev in konec molitve3 je mati4 vselej rekla5: »6Molimo še za vajinega7 očeta, da8 bi srečno nazaj prišel9, da10 bi mu Bog srečo dal11 v daljnih krajih.«12 Bilo je neko13 nedeljo zvečer pozimi14, ko je mati fantoma15 ravno o očetu pripovedovala16, kako da17 je moral18 na vojsko iti; tedaj reče Pavle19: »Ljuba mati, povejte20 nama, kakšen21 so vendar naš22 oče, ki jih nisva nikoli poznala;23 ali bi jih mogla midva24 spoznati, ko bi nazaj prišli25, pa26 bi vas ne bilo, ker ste od dela in žalosti tako zelo28 oslabeli, ko29 bi nama vi31 utegnili umreti?«32 Mati žalostna odgovori: »33Ne mogla bi vidva očeta poznati,34 ne, ker sta bila komaj35 po dve leti stara, ko36 nas je moral37 oče zapustiti. Vendar, spomnim se38, zapomnita39 si: vajin41 oče ima na vsaki42 roki pod srajco nekako znamenje, tako43 z rdečo barvo44 zarezano, da45 se ne da več zbrisati46. Na desni47 roki ima zarezane te besede: Franc48 Svetin; na levi49 roki ima: Neža Trpinc50; to je moje ime po mojih starših. Taka znamenja51 na roke sem jaz vajinemu52 očetu sama naredila.« »53O ljuba mati,«54 reče nato Pavle55, »56naredite tudi meni taka znamenja57 na roke, kakršna58 imajo oče59, da60 se bom61 večkrat nanje spomnil62 in zanje molil63.« — »64Tudi meni naredite tako,« pravi65 Janez. Mati reče67: »Ljuba68 moja sinka,69 to se težko naredi. Kdor hoče tako znamenje na životu70 imeti, mora besedo z barvo71 zapisati, potem72 s šivanko vse črke pošpikati73, da pride barva74 pod kožo; potem75 se ne da več zbrisati. To77 pa je boleče78.« »Naj79
nati1. Vsak večer so vsi trije glasno vkup opravili2 večerno molitev in konec molitve3 je mati4 vselej rekla5: »6Molimo še za vajinega7 očeta, da8 bi srečno nazaj prišel9, da10 bi mu Bog srečo dal11 v daljnih krajih.«12 Bilo je neko13 nedeljo zvečer pozimi14, ko je mati fantoma15 ravno o očetu pripovedovala16, kako je moral18 na vojsko iti; tedaj reče Pavle19: »Ljuba mati, povejte20 nama, kakšen21 so vendar naš22 oče, ki jih nisva nikoli poznala;23 ali bi jih mogla midva24 spoznati, ko bi nazaj prišli25, pa26 bi vas ne bilo, ker ste od dela in žalosti tako zelo28 oslabeli, ko29 bi nama vi31 utegnili umreti.«32 Mati žalostna odgovori: »33Ne mogla bi vidva očeta poznati,34 ne, ker sta bila komaj35 po dve leti stara, ko36 nas je moral37 oče zapustiti. Vendar se spomnim38, zapomnita39 si: Vajin41 oče ima na vsaki42 roki pod srajco nekako znamenje, tako43 z rdečo barvo44 zarezano, da45 se ne da več zbrisati46. Na desni47 roki ima zarezane te besede: Franc48 Svetin; na levi49 roki ima: Neža Trpinc50; to je moje ime po mojih starših. Taka znamenja51 na roke sem jaz vajinemu52 očetu sama naredila.« »53O ljuba mati,«54 reče nato Pavle55, »56naredite tudi meni taka znamenja57 na roke, kakršna58 imajo oče59, da60 se bom61 večkrat nanje spomnil62 in zanje molil63.« — »64Tudi meni naredite tako,« pravi65 Janez. Mati reče67: »Ljuba68 moja sinka,69 to se težko naredi. Kdor hoče tako znamenje na životu70 imeti, mora besedo z barvo71 zapisati, potem72 s šivanko vse črke pošpikati73, da pride barva74 pod kožo; potem75 se ne da več zbrisati. To77 pa je boleče78.« »Naj79
12
[16−17]
[44]
[10]
[21−22]
[10]
boli kakor hoče, pravita fanta3, le naredite nama, vse rada terpiva5, de6 bova le očetovo znamenje na rokah7 imela. Mati jima je naredila na obeh rokah, kakor10 je oče11 imel. Vesela sta bila, ko sta čez tri dni vidila13 na rokah pod kožo lepe rudeče imena očeta14 in matere15. Po devet let sta bila dvojčika16 stara, rada bi bila še oba17 v šolo hodila18, pa19 ni bilo mogoče. Še rediti jih več20 ni mogla mati21, ne potrebniga oblačila jima napravljati22. Mati23 se je res24 noč in dan trudila, vender25 ni mogla shajati, dolg je naredila26, njivco27 in hišico zastavila. Nekak barantavec I. ji28 je posojval, pa29 ne de30 bi bil dobro storil,31 in revni32 Svetinovi družini pomagal, ampak le svojiga dobička je iskal33. Veliko34 dolga se je že nabralo.35 Svetinka ni mogla plačati. Posojevavec36 jo je terdo terjal37 in jo tožiti žugal39, če40 ne plača. Neža ga gre prosit, vzame oba fantiča41 s sabo42. Vsi trije43 pred njim jokajo,44 in prosili so45, de46 bi poterpel,47 in jim vsaj hišco48 pustil. Neusmiljeni tergovc49 jih noče uslišati50, ampak ojstro51 reče Neži: Plačaj,52 kar si dolžna, več53 te ne čakam,54 ako ne plačaš, vse55 ti bo56 prodano; fanta57 sta že zadosti58 velika, de59 si zamoreta60 kaj zaslužiti ni treba61 jima po šolah postavati;63 vsak berač hoče zdaj gospod biti!65 Žalostna gre mati domu s fantama66 in joka,67 tudi fanta68 sta jokala in rekla materi: Ljuba mati!69 kam pojdemo zdej70, ker71 nam bo72 neusmiljeni mož hišo vzel; nič73 se ne bova74 mogla več učiti; kdo75 nam bo76 kaj dal, kdo nam bo77 kaj pomagal; oh de78 nimamo očeta, de79 bi se za nas kaj80 po-
boli kakor hoče,«2 pravita dečka3, »4le naredite nama, vse rada trpiva5, da6 bova le očetovo znamenje na rokah7 imela.« 8 Mati jima je naredila na obeh rokah znamenje9, kakeršno10 je imel oče12. Vesela sta bila, ko sta čez tri dni videla13 na rokah pod kožo lepo rudeče ime očetovo14 in materino15. Po devet let sta bila dvojčka16 stara, rada bi bila še hodila17 v šolo, a19 ni bilo mogoče. Mati ju20 ni mogla več rediti21, niti jima potrebnega oblačila napravljati22. Ako tudi23 se je noč in dan trudila, vender25 ni mogla izhajati; zadolžila se je26, njivo27 in hišico zastavila. Nek skopuh jej28 je pogojeval; a29 ne da30 bi bil dobro storil in ubožnej32 Svetinovi družini pomagal, ampak iskal je le svojega dobička33. Mnogo34 dolga se je že nabralo.35 Svetinka ni mogla plačati. Posojevalec36 jo je trdo tirjal37 in jej pretil, da38 jo bode tožil39, ako40 ne plača. Neža ga gre prosit, vzame oba dečka41 s seboj42. Vse troje43 pred njim joka,44 in prosi45, da46 bi potrpel47 in jim vsaj hišico48 pustil. Neusmiljeni skopuh49 jih ne usliši50, ampak ostro51 reče Neži: »Plačaj52 kar si dolžna, dalje53 te ne počakam;54 ako ne plačaš, vse55 ti bode56 prodano; fanta57 sta že dosti58 velika, da59 si kaj zaslužita, ni61 jima treba62 po šolah postavati;63 vsak berač hoče zdaj že64 gospod biti!« 65 Žalostna gre mati z otrokoma domov66 in joka,67 tudi otroka68 sta jokala in rekla materi: »Mati ljuba,69 kam pojdemo zdaj70, kadar71 nam neusmiljeni mož hišo vzame? Nič73 se ne bodeva74 mogla več učiti, kdo75 nam bode76 kaj dal, kdo nam bode77 kaj pomagal? O da78 nimamo očeta, da79 bi se za nas po-
boli,1 kakor hoče,«2 pravita fanta3, »4le naredite nama, vse rada trpiva5, da6 bova le očetovo znamenje na rokah7 imela.«8 Mati jima je naredila na obeh rokah, kakor10 je imel oče12. Vesela sta bila, ko sta čez tri dni videla13 na rokah pod kožo lepa rdeča imena očeta14 in matere15. Po devet let sta bila dvojčka16 stara, rada bi bila še oba17 v šolo hodila18, pa19 ni bilo mogoče. Še rediti jih20 ni mogla več mati21, ne jima napravljati potrebnega oblačila22. Mati23 se je res24 noč in dan trudila, vendar25 ni mogla izhajati; dolg je naredila26, njivico27 in hišico zastavila. Nekak barantalec I. ji28 je posojeval, pa29 ne da30 bi bil dobro storil in revni32 Svetinovi družini pomagal, ampak le svojega dobička je iskal33. Veliko34 dolga se je že nabralo.35 Svetinka ni mogla plačati. Posojevalec36 jo je trdo terjal37 in jo tožiti žugal39, če40 ne plača. Neža ga gre prosit, vzame oba fantiča41 s sabo42. Vsi trije43 pred njim jokajo44 in prosijo45, da46 bi potrpel47 in jim vsaj hišico48 pustil. Neusmiljeni trgovec49 jih noče uslišati50, ampak ostro51 reče Neži: »Plačaj,52 kar si dolžna, več53 te ne bom čakal;54 ako ne plačaš, ti bo vse56 prodano! Fanta57 sta že zadosti58 velika, da59 si moreta60 kaj zaslužiti; ni61 jima treba62 po šolah postajati;63 vsak berač hoče zdaj gospod biti.«65 Žalostna gre mati s fantoma domov66 in joka;67 tudi fanta68 sta jokala in rekla materi: »Ljuba mati,69 kam pojdemo zdaj70, ker71 nam bo72 neusmiljeni mož hišo vzel; nič73 se ne bova74 mogla več učiti. Kdo75 nam bo76 kaj dal, kdo nam bo77 kaj pomagal? Oh, da78 nimamo očeta, da79 bi se za nas kaj80 po-
boli,1 kakor hoče,«2 pravita fanta3, »4le naredite nama, vse rada trpiva5, da6 bova le očetovo znamenje na rokah7 imela.«8 Mati jima je naredila na obeh rokah, kakor10 je imel oče12. Vesela sta bila, ko sta čez tri dni videla13 na rokah pod kožo lepa rdeča imena očeta14 in matere15. Po devet let sta bila dvojčka16 stara, rada bi bila še oba17 v šolo hodila18, pa19 ni bilo mogoče. Še rediti jih20 ni mogla več mati21, ne jima napravljati potrebnega oblačila22. Mati23 se je res24 noč in dan trudila, vendar25 ni mogla izhajati; dolg je naredila26, njivico27 in hišico zastavila. Nekak barantalec I. ji28 je posojeval, pa29 ne da30 bi bil dobro storil in revni32 Svetinovi družini pomagal, ampak le svojega dobička je iskal33. Veliko34 dolga se je že nabralo,35 Svetinka ni mogla plačati. Posojevalec36 jo je trdo terjal37 in jo tožiti žugal39, če40 ne plača. Neža ga gre prosit, vzame oba fantiča41 s sabo42. Vsi trije43 pred njim jokajo44 in prosijo45, da46 bi potrpel47 in jim vsaj hišico48 pustil. Neusmiljeni trgovec49 jih noče uslišati50, ampak ostro51 reče Neži: »Plačaj,52 kar si dolžna, več53 te ne bom čakal;54 ako ne plačaš, ti bo vse56 prodano! Fanta57 sta že zadosti58 velika, da59 si moreta60 kaj zaslužiti, ni61 jima treba62 po šolah postajati,63 vsak berač hoče zdaj gospod biti65 Žalostna gre mati s fantoma domov66 in joka;67 tudi fanta68 sta jokala in rekla materi: »Ljuba mati,69 kam pojdemo zdaj70, ker71 nam bo72 neusmiljeni mož hišo vzel; nič73 se ne bova74 mogla več učiti. Kdo75 nam bo76 kaj dal, kdo nam bo77 kaj pomagal? Oh, da78 nimamo očeta, da79 bi se za nas kaj80 po-
boli,1 kakor hoče,«2 pravita fanta3, »4le naredite nama, vse rada trpiva5, da6 bova le očetovo znamenje na životu7 imela.«8 Mati jima je naredila na obeh rokah, kakor10 je imel oče12. Vesela sta bila, ko sta čez tri dni videla13 na rokah pod kožo lepa rdeča imena očeta14 in matere15. Po devet let sta bila dvojčka16 stara, rada bi bila oba še17 v šolo hodila18, pa19 ni bilo mogoče. Že ju20 ni mogla mati več rediti21, ne jima napravljati potrebnega oblačila22. Mati23 se je res24 noč in dan trudila, vendar25 ni mogla izhajati; dolg je naredila26, njivico27 in hišico zastavila. Nekak barantalec I. ji28 je posojeval, pa29 ne da30 bi bil dobro storil in revni32 Svetinovi družini pomagal, ampak le svojega dobička je iskal33. Veliko34 dolga se je že nabralo.35 Svetinka ni mogla plačati. Posojevalec36 jo je trdo terjal37 in jo tožiti žugal39, če40 ne plača. Neža ga gre prosit, vzame oba fantiča41 s sabo42. Vsi trije43 pred njim jokajo;44 in prosili so45, da46 bi potrpel47 in jim vsaj hišico48 pustil. Neusmiljeni terjavec49 jih noče uslišati50, ampak ostro51 reče Neži: »Plačaj,52 kar si dolžna, več53 te ne bom čakal;54 ako ne plačaš, ti bo vse56 prodano! Fanta57 sta že zadosti58 velika, da59 si moreta60 kaj zaslužiti; ni61 jima treba62 po šolah postajati;63 vsak berač hoče zdaj gospod biti65 Žalostna gre mati s fantoma domov66 in joka;67 tudi fanta68 sta jokala in rekla materi: »Ljuba mati,69 kam pojdemo zdaj70, ker71 nam bo72 neusmiljeni mož hišo vzel; nič73 se ne bova74 mogla več učiti. Kdo75 nam bo76 kaj dal, kdo nam bo77 kaj pomagal? Oh, da78 nimamo očeta, da79 bi se za nas kaj80 po-
boli,1 kakor hoče,«2 pravita fanta3, »4le naredite nama, vse rada trpiva5, da6 bova le očetovo znamenje na rokah7 imela.«8 Mati jima je naredila na obeh rokah, kakor10 je imel oče12. Vesela sta bila, ko sta čez tri dni videla13 na rokah pod kožo lepa rdeča imena očeta14 in matere15. Po devet let sta bila dvojčka16 stara, rada bi bila še oba17 v šolo hodila18, pa19 ni bilo mogoče. Še rediti jih20 ni mogla več mati21, ne jima napravljati potrebnega oblačila22. Mati23 se je res24 noč in dan trudila, vendar25 ni mogla izhajati; dolg je naredila26, njivico27 in hišico zastavila. Nekak barantalec I. ji28 je posojeval, pa29 ne da30 bi bil dobro storil in revni32 Svetinovi družini pomagal, ampak le svojega dobička je iskal33. Veliko34 dolga se je že nabralo,35 Svetinka ni mogla plačati. Posojevalec36 jo je trdo terjal37 in jo tožiti žugal39, če40 ne plača. Neža ga gre prosit, vzame oba fantiča41 s sabo42. Vsi trije43 pred njim jokajo44 in prosijo45, da46 bi potrpel47 in jim vsaj hišico48 pustil. Neusmiljeni trgovec49 jih noče uslišati50, ampak ostro51 reče Neži: »Plačaj,52 kar si dolžna, več53 te ne bom čakal;54 ako ne plačaš, ti bo vse56 prodano! Fanta57 sta že zadosti58 velika, da59 si moreta60 kaj zaslužiti, ni61 jima treba62 po šolah postajati,63 vsak berač hoče zdaj gospod biti65 Žalostna gre mati s fantoma domov66 in joka;67 tudi fanta68 sta jokala in rekla materi: »Ljuba mati,69 kam pojdemo zdaj70, ker71 nam bo72 neusmiljeni mož hišo vzel; nič73 se ne bova74 mogla več učiti. Kdo75 nam bo76 kaj dal, kdo nam bo77 kaj pomagal? Oh, da78 nimamo očeta, da79 bi se za nas kaj80 po-
13
[17−18]
[44−45]
[10]
[22−24]
[10−11]
tegnili! Mati jima reče: Ljuba2 moja sinika! Nikar ne3 žalujta preveč, sej4 imamo še eniga5 očeta v nebesih, kteri6 je veliko bolji, kakor vsak posvetni oče,7 on nas ne bo zapustil8. On dobrotlivi9 nebeški oče nas bo preskerbel10. Le njega11 prosimo, vanj zaupajmo12 in pridno molimo. Komej13 se je trikrat luna14 premenila, že so perderli oblastniški služabniki v15 Svetinkino hišo. Oznanili so, de17 v 24 urah se mora18 iz hiše spraviti19 in vse zapustiti, ker bo20 vse prodano. Žalostno oznanilo21 je bilo to za Svetinko22. Brez usmiljenja je mogla23 zapustiti s fantički24 vred svojo domačijo,25 in iti po svetu dobrih ljudi iskat. Rekla26 je žalostna27: O de29 bi jest30 sama bila, ne bilo bi meni31 tako težko, ali32 kam se čem s fantiči oberniti. Dobrotlivi33 Bog! usmili34 se me35 uboge sirote! Vsim36 se je smilila ta pravična družinica37. Neža je kmalo38 dobila službo per nekaki brumni gospej39, premožni udovi. Pavle40 je šel k41 gospodarju, kteri42 mu je v rodu bil44; krave je pasel;45 bil je dober pastirček. Janeza je bližen46 sosed spotama47 v Terst48 s sabo49 vzel, kamor je moko naprodaj peljal50. Mislil ga je v Terstu51 kakim ljudem dati, ker je Janezik malo laško govoriti znal52.
tegnili!« 1 Mati jima reče: »Otroka2 moja ljuba! Ne3 žalujta preveč, saj4 imamo še jednega5 očeta v nebesih, kateri6 je mnogo boljši od vsakega posvetnega očeta;7 on nas ne zapusti8. Dobri9 nebeški oče bode za nas skrbel10. Le njega11 prosimo, vanj upajmo12 in pridno molimo.« Komaj13 se je luna trikrat14 premenila, že so pridrli biriči v ubožno15 Svetinkino hišo. Oznanili so jej16, da se mora17 v 24 urah iz hiše izpraviti19 in vse zapustiti, ker jej bode20 vse prodano. Žalostno je bilo to oznanilo Svetinki22. Brez usmiljenja je morala23 zapustiti z otrokoma24 vred svoje domovanje25 in iti po svetu dobrih ljudi iskat. Rekla26 je žalostna27: »28O da29 bi jaz30 sama bila, ne bilo bi meni31 tako težko! Ali32 kam se naj denem z otrokoma? Dobrotljivi33 Bog naj34 se usmili mene35 uboge sirote!« Vsem36 se je smilila ta pravična družina37. Neža je kmalu38 dobila službo pri nekej pobožnej gospe39, imovitej vdovi. Pavel40 je šel k41 gospodarju, ki42 mu je bil43 v rodu; krave je pasel,45 bil je dober pastirček. Janeza je bližnji46 sosed spotoma47 v Trst48 s seboj49 vzel, kamor je moko na prodaj vozil50. Mislil ga je v Trstu51 kakim ljudem dati, ker je bil pripraven deček52.
tegnili!«1 Mati jima reče: »Ljuba2 moja sinka, nikar ne3 žalujta preveč, saj4 imamo še enega5 očeta v nebesih, kateri6 je veliko boljši kakor vsak posvetni oče;7 on nas ne bo zapustil8. On, dobrotljivi9 nebeški oče, nas bo preskrbel10. Le njega11 prosimo, vanj zaupajmo12 in pridno molimo!« Komaj13 se je trikrat luna14 premenila, že so pridrli oblastniški služabniki v15 Svetinkino hišo. Oznanili so, da se mora17 v 24 urah iz hiše spraviti19 in vse zapustiti, ker bo20 vse prodano. Žalostno oznanilo21 je bilo to za Svetinko22. Brez usmiljenja je morala23 zapustiti s fantičkoma24 vred svojo domačijo25 in iti po svetu dobrih ljudi iskat. Žalostna26 je rekla27: »28O da29 bi jaz30 sama bila, ne bilo bi mi31 tako težko, ali32 kam se čem s fantičema obrniti? Dobrotljivi33 Bog, usmili34 se me,35 uboge sirote!« Vsem36 se je smilila ta pravična družinica37. Neža je kmalu38 dobila službo pri neki pobožni gospe39, premožni vdovi. Pavle40 je šel h41 gospodarju, kateri42 mu je v rodu bil44; krave je pasel;45 bil je dober pastirček. Janeza je bližnji46 sosed spotoma47 v Trst48 s sabo49 vzel, kamor je moko na prodaj peljal50. Mislil ga je v Trstu51 kakim ljudem dati, ker je Janezek malo laško govoriti znal52.
tegnili!«1 Mati jima reče: »Ljuba2 moja sinka, nikar ne3 žalujta preveč, saj4 imamo še enega5 očeta v nebesih, kateri6 je veliko boljši kakor vsak posvetni oče;7 on nas ne bo zapustil8. On, dobrotljivi9 nebeški oče, nas bo preskrbel10. Le njega11 prosimo, vanj zaupajmo12 in pridno molimo!« Komaj13 se je trikrat luna14 premenila, že so pridrli oblastniški služabniki v15 Svetinkino hišo. Oznanili so, da se mora17 v 24 urah iz hiše spraviti19 in vse zapustiti, ker bo20 vse prodano. Žalostno oznanilo21 je bilo to za Svetinko22. Brez usmiljenja je morala23 zapustiti s fantičkoma24 vred svojo domačijo25 in iti po svetu dobrih ljudi iskat. Žalostna26 je rekla27: »28O, da29 bi jaz30 sama bila, ne bilo bi mi31 tako težko, ali32 kam se čem s fantičema obrniti? Dobrotljivi33 Bog, usmili34 se me,35 uboge sirote!« Vsem36 se je smilila ta pravična družinica37. Neža je kmalu38 dobila službo pri neki pobožni gospe39, premožni vdovi. Pavle40 je šel h41 gospodarju, kateri42 mu je v rodu bil44; krave je pasel;45 bil je dober pastirček. Janeza je bližnji46 sosed spotoma47 v Trst48 s sabo49 vzel, kamor je moko na prodaj peljal50. Mislil ga je v Trstu51 kakim ljudem dati, ker je Janezek malo laško govoriti znal52.
tegnili!«1 Mati jima reče: »Ljuba2 moja sinka, nikar ne3 žalujta preveč, saj4 imamo še enega5 očeta v nebesih, kateri6 je veliko boljši kakor vsak posvetni oče;7 on nas ne bo zapustil8. On, dobrotljivi9 nebeški oče, nas bo preskrbel10. Njega11 prosimo, vanj zaupajmo12 in pridno molimo!« Komaj13 se je trikrat luna14 premenila, že so pridrli oblastniški služabniki v15 Svetinkino hišo. Oznanili so, da17 v 24 urah se mora18 iz hiše spraviti19 in vse zapustiti, ker bo20 vse prodano. Žalostno oznanilo21 je bilo to za Svetinko22. Brez usmiljenja je morala23 zapustiti s fantičkoma24 vred svojo domačijo25 in iti po svetu dobrih ljudi iskat. Žalostna26 je rekla27: »28O, da29 bi jaz30 sama bila, ne bilo bi mi31 tako težko, ali32 kam se čem s fantičema obrniti? Dobrotljivi33 Bog, usmili34 se me,35 uboge sirote!« Vsem36 se je smilila ta pravična družinica37. Neža je kmalu38 dobila službo pri neki pobožni gospe39, premožni vdovi. Pavle40 je šel h41 gospodarju, kateri42 mu je v rodu bil44; krave je pasel;45 bil je dober pastirček. Janeza je bližnji46 sosed spotoma47 v Trst48 s sabo49 vzel, kamor je moko na prodaj peljal50. Mislil ga je v Trstu51 kakim ljudem dati, ker je Janezek nekoliko laško govoriti znal52.
tegnili!«1 Mati jima reče: »Ljuba2 moja sinka, nikar ne3 žalujta preveč, saj4 imamo še enega5 očeta v nebesih, kateri6 je veliko boljši kakor vsak posvetni oče;7 on nas ne bo zapustil8. On, dobrotljivi9 nebeški oče, nas bo preskrbel10. Le njega11 prosimo, vanj zaupajmo12 in pridno molimo!« Komaj13 se je trikrat luna14 premenila, že so pridrli oblastniški služabniki v15 Svetinkino hišo. Oznanili so, da se mora17 v 24 urah iz hiše spraviti19 in vse zapustiti, ker bo20 vse prodano. Žalostno oznanilo21 je bilo to za Svetinko22. Brez usmiljenja je morala23 zapustiti s fantičkoma24 vred svojo domačijo25 in iti po svetu dobrih ljudi iskat. Žalostna26 je rekla27: »28O, da29 bi jaz30 sama bila, ne bilo bi mi31 tako težko, ali32 kam se čem s fantičema obrniti? Dobrotljivi33 Bog, usmili34 se me,35 uboge sirote!« Vsem36 se je smilila ta pravična družinica37. Neža je kmalu38 dobila službo pri neki pobožni gospe39, premožni vdovi, Pavle40 je šel h41 gospodarju, kateri42 mu je v rodu bil44; krave je pasel;45 bil je dober pastirček. Janeza je bližnji46 sosed spotoma47 v Trst48 s sabo49 vzel, kamor je moko na prodaj peljal50. Mislil ga je v Trstu51 kakim ljudem dati, ker je Janezek malo laško govoriti znal52.
III. Pavle1 Svetin pastir.2
III. Pavel1 Svetin pastir.2
III Pavle1 Svetin pastir
III Pavle1 Svetin pastir
III Pavle1 Svetin pastir
III Pavle1 Svetin pastir
Z drugimi pastirji vred je Pavle1 po spašnjah žvinco gonil,2 in pa3 večkrat per4 svojih tovar-
Z drugimi pastirji vred je Pavel1 po pašnikih živino pasel,2 in je3 večkrat na4 svojih tovar-
Z drugimi pastirji vred je Pavle1 po spašnjah živinico gonil2 in večkrat pri4 svojih tovar-
Z drugimi pastirji vred je Pavle1 po spašnjah živinico gonil2 in večkrat pri4 svojih tovar-
Z drugimi pastirji vred je Pavle1 po spašnjah živinico gonil2 in večkrat pri4 svojih tovar-
Z drugimi pastirji vred je Pavle1 po spašnjah živinico gonil2 in večkrat pri4 svojih tovar-
14
[18−19]
[45−46]
[10−11]
[24−25]
[11]
ših1 kaj napačniga vidil2 in slišal, tode3 nikoli ni z njimi potegnil. Vselej je imel pred očmi lepe nauke svoje dobre matere, ktera4 mu je velikokrat5 rekla: 6Pavle, Pavle! Boga se boj, in7 nikoli nič hudiga ne stori.8 Spomni se vselej, de9 Bog te10 povsod vidi. Če11 se boš12 greha varoval, te Bog14 nikoli ne bo zapustil15.“ Torej16 je Pavle17 gospodarja vselej rad ubogal18, svoje19 delo vselej zvesto opravil20; zato sta ga pa tudi21 gospodar in gospodinja rada imela,22 in mu lepo oblačilo napravila. Tista gospa23, Kordula po imenu, ki24 je Pavletova25 mati per nji služila,26 je kupila grajšinco27 na Štajerskim28. Kader29 se je gospa Kordula na sovjo grajšinco30 preselila, je31 tudi vzela s sabo32 svojo zvesto služabnico Nežo Svetinko. Ravno svetiga35 Florijana dan sta se gospa in služabnica peljale36 na Štajersko37 prav memo38 hiše, kjer je Pavle39, Nežin sin, služil. Takrat ga je40 še zadnikrat vidila mati svojiga dobriga Pavleta, in še mu zadnič41 lepe nauke daja42, de43 naj lepo uboga44, rad moli, in de naj45 se skerbno varje hude tovaršije46. V pričo47 gospodarja mu reče mati: Ljubi moj48 sin Pavle49! Vselej si me rad ubogal50 in rad poslušal moje opominvanje,51 ohrani tudi zdaj v sercu52 besede svoje matere, ktere54 ti iz ljubezni55 in k tvoji56 sreči govorim: Nikoli na57 Boga ne pozabi.58 Zvesto in z veseljem vse stori59, kar ti bota60 gospodar ali61 gospodinja ukazala62, naj te kdo vidi ali ne. S63 hudobnimi tovarši64 se nikdar65 ne pečaj66; skerbno67 glej, de nedolžnost ohraniš, če boš68 nedolžen, boš69 v svoji revšni zlo70 bogat. Bo-
iših1 kaj napačnega videl2 in slišal; ali3 nikoli ni z njimi potegnil. Vselej je imel pred očmi lepe nauke svoje dobre matere, katera4 mu je večkrat5 rekla: »6Pavle, Pavle! Boga se boj ter7 nikoli ne stori nič hudega.8 Spomni se vselej, da te9 Bog povsod vidi. Ako11 se bodeš12 greha varoval, Bog13 te nikoli ne zapusti15.« Zato16 je Pavel17 gospodarja vselej rad poslušal18, svoje19 delo vselej zvesto opravljal20; zato sta ga pa tudi21 gospodar in gospodinja čislala22 in mu lepo oblačilo napravila. Gospa23, Kordula po imenu, pri katerej24 je Pavlova25 mati služila, kupila si26 je graščino27 na Štirskem28. Ko29 se je gospa Kordula na svojo graščino30 preselila, vzela je31 tudi svojo zvesto služabnico,33 Nežo Svetinko, s seboj34. Ravno v svetega35 Florijana dan sta se gospa in služabnica peljali36 na Štirsko37 prav memo38 hiše, kjer je Pavel39, Nežin sin, služil. Takrat je mati40 še zadnjikrat videla svojega dobrega Pavla, in mu še zadnjikrat dala41 lepe nauke, kako43 naj lepo posluša44, rad moli, ter45 se skrbno varuje slabe tovarišije46. V pričo47 gospodarja mu reče mati: »Pavle,48 sin moj ljubi49! Vselej si mi bil pokoren50 in rad poslušal materine opomine,51 ohrani tudi zdaj v srci52 besede svoje dobre53 matere, katere54 ti z ljubeznijo55 in k tvojej56 sreči govorim: »Nikoli57 Boga ne pozabi.58 Zvesto in z veseljem stori vse59, kar ti gospodar ali61 gospodinja ukažeta62, naj te kdo vidi ali ne. Z63 hudobnimi tovariši64 se nikdar65 ne druži66; skrbno67 glej, da ohraniš nedolžnost; ako bodeš68 nedolžen, bodeš69 v svojem uboštvu dosti70 bogat. Bo-
iših1 kaj napačnega videl2 in slišal; toda3 nikoli ni z njimi potegnil. Vselej je imel pred očmi lepe nauke svoje dobre matere, katera4 mu je velikokrat5 rekla: »6Pavle, Pavle! Boga se boj in7 nikoli nič hudega ne stori!8 Spomni se vselej, da te9 Bog povsod vidi. Če11 se boš12 greha varoval, te Bog14 nikoli ne bo zapustil15.« Zatorej16 je Pavle17 gospodarja vselej rad ubogal18, svoje19 delo vselej zvesto opravil20; zato sta ga pa tudi21 gospodar in gospodinja rada imela22 in mu lepo oblačilo napravila. Tista gospa23, Kordula po imenu, ki24 je Pavletova25 mati pri nji služila,26 je kupila graščinico27 na Štajerskem28. Ko29 se je gospa Kordula na svojo graščinico30 preselila, je vzela s seboj31 tudi svojo zvesto služabnico Nežo Svetinko. Ravno svetega35 Florijana dan sta se gospa in služabnica peljali36 na Štajersko37 prav mimo38 hiše, kjer je Pavle39, Nežin sin, služil. Takrat je40 še zadnjikrat videla mati svojega dobrega Pavleta. Še zadnjič mu da41 lepe nauke, da43 naj lepo uboga44, rad moli in da naj45 se skrbno varuje hude tovarišije46. Vpričo47 gospodarja mu reče mati: »Ljubi moj48 sin Pavle49! Vselej si me rad ubogal50 in rad poslušal moje opominjevanje;51 ohrani tudi zdaj v srcu52 besede svoje matere, katere54 ti iz ljubezni55 in k tvoji56 sreči govorim: Nikoli na57 Boga ne pozabi!58 Zvesto in z veseljem vse stori59, kar ti bosta60 gospodar ali61 gospodinja ukazala62, naj te kdo vidi ali ne. S63 hudobnimi tovariši64 se nikdar65 ne druži66; skrbno67 glej, da nedolžnost ohraniš! Če boš68 nedolžen, boš69 v svoji revščini zelo70 bogat. Bo-
iših1 kaj napačnega videl2 in slišal; toda3 nikoli ni z njimi potegnil. Vselej je imel pred očmi lepe nauke svoje dobre matere, katera4 mu je velikokrat5 rekla: »6Pavle, Pavle! Boga se boj in7 nikoli nič hudega ne stori!8 Spomni se vselej, da te9 Bog povsod vidi. Če11 se boš12 greha varoval, te Bog14 nikoli ne bo zapustil15.« Zatorej16 je Pavle17 gospodarja vselej rad ubogal18, svoje19 delo vselej zvesto opravil20; zato sta ga pa tudi21 gospodar in gospodinja rada imela22 in mu lepo oblačilo napravila. Tista gospa23, Kordula po imenu, ki24 je Pavletova25 mati pri nji služila,26 je kupila graščinico27 na Štajerskem28. Ko29 se je gospa Kordula na svojo graščinico30 preselila, je vzela s seboj31 tudi svojo zvesto služabnico Nežo Svetinko. Ravno svetega35 Florijana dan sta se gospa in služabnica peljali36 na Štajersko37 prav mimo38 hiše, kjer je Pavle39, Nežin sin, služil. Takrat je40 še zadnjikrat videla mati svojega dobrega Pavleta in še zadnjič mu da41 lepe nauke, da43 naj lepo uboga44, rad moli in da naj45 se skrbno varuje hude tovarišije46. Vpričo47 gospodarja mu reče mati: »Ljubi moj48 sin Pavle49! Vselej si me rad ubogal50 in rad poslušal moje opominjevanje;51 ohrani tudi zdaj v srcu52 besede svoje matere, katere54 ti iz ljubezni55 in k tvoji56 sreči govorim: Nikoli na57 Boga ne pozabi!58 Zvesto in z veseljem vse stori59, kar ti bosta60 gospodar ali61 gospodinja ukazala62, naj te kdo vidi ali ne. S63 hudobnimi tovariši64 se nikdar65 ne pečaj66; skrbno67 glej, da nedolžnost ohraniš! Če boš68 nedolžen, boš69 v svoji revščini zelo70 bogat. Bo-
iših1 kaj napačnega videl2 in slišal; toda3 nikoli ni z njimi potegnil. Vselej je imel pred očmi lepe nauke svoje dobre matere, katera4 mu je velikokrat5 rekla: »6Pavle, Pavle! Boga se boj in7 nikoli nič hudega ne stori!8 Spomni se vselej, da te9 Bog povsod vidi. Če11 se boš12 greha varoval, te Bog14 nikoli ne bo zapustil15.« Zatorej16 je Pavle17 gospodarja vselej rad ubogal18, delo vselej zvesto opravil20; zato sta ga gospodar in gospodinja rada imela22 in mu lepo oblačilo napravila. Tista gospa23, Kordula po imenu, ki24 je Pavletova25 mati pri nji služila,26 je kupila graščinico27 na Štajerskem28. Ko29 se je gospa Kordula na svojo graščinico30 preselila, je vzela s sabo31 tudi svojo zvesto služabnico Nežo Svetinko. Ravno svetega35 Florijana dan sta se gospa in služabnica peljali36 na Štajersko37 prav mimo38 hiše, kjer je Pavle39, Nežin sin, služil. Takrat je40 še zadnjikrat videla mati svojega dobrega Pavleta in še zadnjič mu daje41 lepe nauke, da43 naj lepo uboga44, rad moli in da naj45 se skrbno varuje hude tovarišije46. Vpričo47 gospodarja mu reče mati: »Ljubi moj48 sin Pavle49! Vselej si me rad ubogal50 in rad poslušal moje opominjevanje;51 ohrani tudi zdaj v srcu52 besede svoje matere, katere54 ti iz ljubezni55 in k tvoji56 sreči govorim: Nikoli na57 Boga ne pozabi!58 Zvesto in z veseljem vse stori59, kar ti bosta60 gospodar in61 gospodinja ukazala62, naj te kdo vidi ali ne. S63 hudobnimi tovariši64 se nikdar65 ne pečaj66; skrbno67 glej, da nedolžnost ohraniš! Če boš68 nedolžen, boš69 v svoji revščini zelo70 bogat. Bo-
iših1 kaj napačnega videl2 in slišal; toda3 nikoli ni z njimi potegnil. Vselej je imel pred očmi lepe nauke svoje dobre matere, katera4 mu je velikokrat5 rekla: »6Pavle, Pavle! Boga se boj in7 nikoli nič hudega ne stori!8 Spomni se vselej, da te9 Bog povsod vidi. Če11 se boš12 greha varoval, te Bog14 nikoli ne bo zapustil15.« Zatorej16 je Pavle17 gospodarja vselej rad ubogal18, svoje19 delo vselej zvesto opravil20; zato sta ga pa tudi21 gospodar in gospodinja rada imela22 in mu lepo oblačilo napravila. Tista gospa23, Kordula po imenu, ki24 je Pavletova25 mati pri nji služila,26 je kupila graščinico27 na Štajerskem28. Ko29 se je gospa Kordula na svojo graščinico30 preselila, je vzela s seboj31 tudi svojo zvesto služabnico Nežo Svetinko. Ravno svetega35 Florijana dan sta se gospa in služabnica peljali36 na Štajersko37 prav mimo38 hiše, kjer je Pavle39, Nežin sin, služil. Takrat je40 še zadnjikrat videla mati svojega dobrega Pavleta in še zadnjič mu da41 lepe nauke, da43 naj lepo uboga44, rad moli in da naj45 se skrbno varuje hude tovarišije46. Vpričo47 gospodarja mu reče mati: »Ljubi moj48 sin Pavle49! Vselej si me rad ubogal50 in rad poslušal moje opominjevanje;51 ohrani tudi zdaj v srcu52 besede svoje matere, katere54 ti iz ljubezni55 in k tvoji56 sreči govorim: Nikoli na57 Boga ne pozabi!58 Zvesto in z veseljem vse stori59, kar ti bosta60 gospodar ali61 gospodinja ukazala62, naj te kdo vidi ali ne. S63 hudobnimi tovariši64 se nikar65 ne pečaj66; skrbno67 glej, da nedolžnost ohraniš! Če boš68 nedolžen, boš69 v svoji revščini zelo70 bogat. Bo-
15
[19−20]
[46−47]
[12]
[25−26]
[11−12]
di priden in rad moli, moli1 tudi za očeta, de2 bi mu bilo dobro v daljnih krajih.3 Moli tudi zame, morebiti se na tem svetu nikoli več ne vidiva. Med tem4 mati objame Pavleta,5 in se od njega loči7. Gospa Kordula je zraven8 stala,9 in vse te besede slišala11, ktere12 so se ji13 tako mile zdele, de14 so ji15 debele solze iz oči pertekle, pa16 hitro si jih obriše,17 obe se vsedete18 na voz,19 in greste naprej20. Neža je bila po potu tako žalostna, de nič21 ni mogla govoriti. Gospa Kordula jo je23 nekaj časa pustila24, de25 se je zjokala26, po tem ji27 prijazno reče28: Ljuba29 moja Neža!30 vem, de31 si žalostna, ker si ob32 vse prišla33; vem vse34 kako se je s tabo35 godilo; vem, de36 si na tem svetu nesrečna, vender37 ne žaluj preveč.38 Ne misli, de39 se na svetu le40 tebi tako hudo godi. Poslušaj, kar41 še ne veš, kako se je z mano42 godilo. Jest sim43 bila srečna srečna44 gospa,45 imela sim blaga46, dnarjev47, vsiga48 v obilnosti49. Moj Gospod50 je bil žlahten51 baron Henrik Gap po imenu. Srečno, veselo sva v zakonu živela54, dobro mi je bilo, tako de55 mi boljši56 ni moglo biti. Huda sila ga je klicala na vojsko. Šel je,57 in kmalo58 je bil ubit; v persi59 mu je kugla perletela60, usterljen61 je bil blizo serca, pade62 in v pol63 ure je bil mertev64. Kolika žalost za me65, si lahko67 misliš. Po tem68 so sovražniki v naše kraje perderli70, so71 mi veliko72 blaga pobrali73 in mi grajšino74 požgali, komej sim75 toliko ohranila, de sim76 kupila grajšinico77, kamor se zdej peljave78. Imela sva samiga79 sina, Karl81 mu je bilo ime; ta je bil komej82 17 let star, ko je
di priden in moli rad; moli1 tudi za očeta, da2 bi mu bilo dobro v daljnih krajih.3 Moli tudi zame, morebiti se na tem svetu nikoli več ne bodeva videla.« Vtem4 mati objame Pavla5 in se loči6 od njega. Gospa Kordula je poleg8 stala in slišala10 vse te besede, katere12 so se jej13 tako mile zdele, da14 so jej15 debele solze iz oči pritekle, a16 hitro si jih obriše;17 obe potem sedeti18 na voz,19 in se odpeljeti dalje20. Neža je bila po potu tako žalostna, da21 ni mogla nič22 govoriti. Gospa Kordula jo nekaj časa pusti24, da25 se je izjokala26, potem jej27 prijazno reče28: »Neža29 moja ljuba!30 vem, da31 si žalostna, ker si izgubila32 vse; vem,34 kako se je s teboj35 godilo; vem, da36 si na tem svetu nesrečna, vender37 ne žaluj preveč.38 Ne misli, da39 se na svetu samo40 tebi tako hudo godi. Poslušaj, česar41 še ne veš, kako se je z menoj42 godilo. Jaz sem43 bila srečna, presrečna44 gospa;45 imela sem blago46, denarjev47, vsega48 v obilosti49. Moj gospod50 je bil plemenit51 baron,52 Henrik Gap po imenu. Srečno, veselo sva živela53 v zakonu, dobro mi je bilo, tako, da55 mi bolje56 ni moglo biti. Huda sila ga je klicala na vojsko. Šel je,57 in kmalu58 je bil ubit; v prsi59 mu je krogla priletela60, ustreljen61 je bil blizu srca, pade62 in v polu63 ure je bil mrtev64. Kolika žalost meni65, to66 si lehko67 misliš. Po tem68 so sovražniki pridrli69 v naše kraje, pobrali71 mi mnogo72 blaga in mi graščino74 požgali, komaj sem75 toliko ohranila, da sem si76 kupila graščinico77, kamor se zdaj peljevi78. Imela sva79 sina jedinca80, Karl81 mu je bilo ime; ta je bil komaj82 17 let star, ko je
di priden in rad moli! Moli1 tudi za očeta, da2 bi mu bilo dobro v daljnih krajih!3 Moli tudi zame, morebiti se na tem svetu nikoli več ne vidiva!« Medtem4 mati objame Pavleta5 in se od njega loči7. Gospa Kordula je zraven8 stala in vse te besede slišala11, katere12 so se ji13 tako mile zdele, da14 so ji15 debele solze iz oči pritekle. Pa16 hitro si jih obriše,17 obe se usedeta18 na voz19 in gresta naprej20. Neža je bila po potu tako žalostna, da nič21 ni mogla govoriti. Gospa Kordula jo je23 nekaj časa pustila24, da25 se je izjokala26, potem pa ji27 prijazno rekla28: »Ljuba29 moja Neža,30 vem, da31 si žalostna, ker si ob32 vse prišla33; vem vse,34 kako se je s tabo35 godilo; vem, da36 si na tem svetu nesrečna, vendar37 ne žaluj preveč!38 Ne misli, da39 se na svetu le40 tebi tako hudo godi. Poslušaj, česar41 še ne veš, kako se je z mano42 godilo: Jaz sem43 bila srečna, srečna44 gospa;45 imela sem blaga46, denarjev47, vsega48 v obilnosti49. Moj mož50 je bil plemenit51 baron,52 Henrik Gap po imenu. Srečno, veselo sva v zakonu živela54, dobro mi je bilo, tako da55 mi bolje56 ni moglo biti. Huda sila ga je klicala na vojsko. Šel je in kmalu58 je bil ubit; v prsi59 mu je priletela krogla60, ustreljen61 je bil blizu srca; padel je62 in v pol63 ure je bil mrtev64. Kolika žalost zame65, si lahko67 misliš. Potem68 so sovražniki v naše kraje pridrli70, so71 mi veliko72 blaga pobrali73 in mi graščino74 požgali; komaj sem75 toliko ohranila, da sem76 kupila graščinico77, kamor se zdaj peljeve78. Imela sem edinega79 sina, Karel81 mu je bilo ime; ta je bil komaj82 17 let star, ko je
di priden in rad moli! Moli1 tudi za očeta, da2 bi mu bilo dobro v daljnih krajih!3 Moli tudi zame, morebiti se na tem svetu nikoli več ne vidiva.« Medtem4 mati objame Pavleta5 in se od njega loči7. Gospa Kordula je zraven8 stala in vse te besede slišala11, katere12 so se ji13 tako mile zdele, da14 so ji15 debele solze iz oči pritekle. Pa16 hitro si jih obriše,17 obe se usedeta18 na voz19 in gresta naprej20. Neža je bila po potu tako žalostna, da nič21 ni mogla govoriti. Gospa Kordula jo je23 nekaj časa pustila24, da25 se je izjokala26, potem pa ji27 prijazno reče28: »Ljuba29 moja Neža,30 vem, da31 si žalostna, ker si ob32 vse prišla33; vem vse,34 kako se je s tabo35 godilo; vem, da36 si na tem svetu nesrečna, vendar37 ne žaluj preveč!38 Ne misli, da39 se na svetu le40 tebi tako hudo godi. Poslušaj, česar41 še ne veš, kako se je z mano42 godilo: Jaz sem43 bila srečna, srečna44 gospa;45 imela sem blaga46, denarjev47, vsega48 v obilnosti49. Moj mož50 je bil žlahten51 baron,52 Henrik Gap po imenu. Srečno, veselo sva v zakonu živela54, dobro mi je bilo, tako da55 mi bolje56 ni moglo biti. Huda sila ga je klicala na vojsko. Šel je in kmalu58 je bil ubit; v prsi59 mu je priletela krogla60, ustreljen61 je bil blizu srca; padel je62 in v pol63 ure je bil mrtev64. Kolika žalost zame65, si lahko67 misliš. Potem68 so sovražniki v naše kraje pridrli70, so71 mi veliko72 blaga pobrali73 in mi graščino74 požgali; komaj sem75 toliko ohranila, da sem76 kupila graščinico77, kamor se zdaj peljeva78. Imela sem edinega79 sina, Karel81 mu je bilo ime; ta je bil komaj82 17 let star, ko je
di priden in rad moli! Moli1 tudi za očeta, da2 bi mu bilo dobro v daljnih krajih.3 Moli tudi zame, morebiti se na tem svetu nikoli več ne vidiva.« Medtem4 mati objame Pavleta5 in se od njega loči7. Gospa Kordula je zraven8 stala in vse te besede slišala11, katere12 so se ji13 tako mile zdele, da14 so ji15 debele solze iz oči pritekle. Pa16 hitro si jih obriše,17 obe se usedeta18 na voz19 in gresta naprej20. Neža je bila po potu tako žalostna, da nič21 ni mogla govoriti. Gospa Kordula jo je23 nekaj časa pustila24, da25 se je izjokala26, potem pa ji27 prijazno reče28: »Ljuba29 moja Neža,30 vem da31 si žalostna, ker si ob32 vse prišla33; vem vse,34 kako se je s tabo35 godilo; vem, da36 si na tem svetu nesrečna, vendar37 ne žaluj preveč!38 Ne misli, da39 se na svetu le40 tebi tako hudo godi. Poslušaj, česar41 še ne veš, kako se je z mano42 godilo. Jaz sem43 bila srečna, srečna44 gospa;45 imela sem blaga46, denarjev47, vsega48 v obilnosti49. Moj mož50 je bil plemenit51 baron,52 Henrik Gap po imenu. Srečno, veselo sva v zakonu živela54, dobro mi je bilo, tako da55 mi bolje56 ni moglo biti. Huda sila ga je klicala na vojsko. Šel je in kmalu58 je bil ubit; v prsi59 mu je priletela krogla60, ustreljen61 je bil blizu srca; padel je62 in v pol63 ure je bil mrtev64. Kolika žalost zame65, si lahko67 misliš. Potem68 so sovražniki v naše kraje pridrli70, so71 mi veliko72 blaga pobrali73 in mi graščino74 požgali; komaj sem75 toliko ohranila, da sem76 kupila graščinico77, kamor se zdaj peljeva78. Imela sva edinega79 sina, Karel81 mu je bilo ime; ta je bil komaj82 17 let star, ko je
di priden in rad moli! Moli1 tudi za očeta, da2 bi mu bilo dobro v daljnih krajih!3 Moli tudi zame, morebiti se na tem svetu nikoli več ne vidiva.« Medtem4 mati objame Pavleta5 in se od njega loči7. Gospa Kordula je zraven8 stala in vse te besede slišala11, katere12 so se ji13 tako mile zdele, da14 so ji15 debele solze iz oči pritekle. Pa16 hitro si jih obriše,17 obe se usedeta18 na vozu19 in gresta naprej20. Neža je bila po potu tako žalostna, da nič21 ni mogla govoriti. Gospa Kordula jo je23 nekaj časa pustila24, da25 se je izjokala26, potem pa ji27 prijazno reče28: »Ljuba29 moja Neža,30 vem, da31 si žalostna, ker si ob32 vse prišla33; vem vse,34 kako se je s tabo35 godilo; vem, da36 si na tem svetu nesrečna, vendar37 ne žaluj preveč!38 Ne misli, da39 se na svetu le40 tebi tako hudo godi. Poslušaj, česar41 še ne veš, kako se je z mano42 godilo: Jaz sem43 bila srečna, srečna44 gospa;45 imela sem blaga46, denarjev47, vsega48 v obilosti49. Moj mož50 je bil žlahten51 baron,52 Henrik Gap po imenu. Srečno, veselo sva v zakonu živela54, dobro mi je bilo, tako da55 mi bolje56 ni moglo biti. Huda sila ga je klicala na vojsko. Šel je in kmalu58 je bil ubit; v prsi59 mu je priletela krogla60, ustreljen61 je bil blizu srca; padel je62 in v pol63 ure je bil mrtev64. Kolika žalost zame65, si lahko67 misliš. Potem68 so sovražniki v naše kraje pridrli70, so71 mi veliko72 blaga pobrali73 in mi graščino74 požgali; komaj sem75 toliko ohranila, da sem76 kupila graščinico77, kamor se zdaj peljeva78. Imela sem edinega79 sina, Karel81 mu je bilo ime; ta je bil komaj82 17 let star, ko je
16
[20−21]
[47−48]
[12−13]
[26−27]
[12]
šel sam1 radovoljno v soldate in pa k francozam2, kteri3 so tisti čas4 čez naše dežele nekaj let gospodarili. O kako sim6 takrat jokala in ga lepo prosila rekoč: Ljubi8 moj Karl!9 ne hodi na10 vojsko, vidiš de sim11 sama, nimam ga pomočnika v nadlogah, če12 me še ti zapustiš, kam se bom obernila potem13 sirota! Kaj bom začela14, če15 še ti umerješ; tvoj16 oče je bil na vojski ubit,17 in s tabo18 se zna ravno19 tako zgoditi. Nič ni pomagalo, vse moje besede so bile zastonj,21 ni me hotel bogati22. Šel je z veliko francosko armado23 v merzle24 kraje Moškovitov25. Že dve leti je tega,26 in nobene besede ne zvem27 in en28 slišim od njega29. Bojim se, de30 je zmerznil31 na rusovski32 zemlji med toliko francozi33. S sabo34 ni od hiše drujiga35 vzel, kakor36 tablico, ki je moja podoba na nji namalana37, ktero38 je na vratu pervezano39 nosil. Kolikorkrat40 mi je pisal, je vselej42 povedal, de vsaki43 dan tablico44 pogleda in se name spomni46. Zdej pa47 ni nobeniga glasa48 več od njega49; o že50 so morebiti51 njegove kosti sognile52 na rusovski53 zemlji!54 Glej Neža!56 pravi gospa Kordula, de imam uržoh57 še bolj žalovati, kakor58 ti, ker imaš dva fanta vender59 živa,60 in ti zna61 ta ali uni62 še v starosti63 veselje delati in ti kaj pomagati; pa64 pravim: Naj bo65 hvaljeno božje ime, Bog tako66 hoče imeti, božja volja je tako69. Bog nas s križi tepe zato71, ko72 nas ljubi, de73 bi nas na unim74 svetu ne tepel75. — Nič ne skerbi76 Neža! per77 meni boš78 dokler boš živa79, in če pred umerjem80, bom81 že naročila, de boš preskerbljena82. Vkup bove živele83 in ena84 dru-
šel radovoljno k vojakom, Francozom2, kateri3 so takrat4 čez naše dežele nekaj let gospodarili. O kako sem6 takrat jokala in ga lepo prosila,7 rekoč: »Karl8 moj ljubi!9 ne hodi na10 vojsko, vidiš, da sem11 sama, nimam ga pomočnika v nadlogah; ako12 me še ti zapustiš, kam se naj potem obrnem13 sirota! Kaj naj začnem14, ako mi15 še ti umerješ. Tvoj16 oče je bil na vojski ubit,17 in s teboj18 se more tudi19 tako zgoditi. Nič ni pomagalo, vse moje besede so bile zaman;21 ni me hotel poslušati22. Šel je z veliko francosko vojsko23 v mrzle24 kraje tja na Rusko25. Že dve leti je tega,26 in nobene besede ne pozvem27 in ne28 slišim o njem29. Bojim se, da30 je zmrznil31 na ruskej32 zemlji med toliko Francozi33. S seboj34 ni od hiše druzega35 vzel, nego36 tablico, ki je moja podoba na njej naslikana37, katero38 je na vratu privezano39 nosil. Kolikorkrat40 mi je pisal, vselej je42 povedal, da vsak43 dan tablico44 pogleda in se mene spomina46. A zdaj47 ni nobenega glasu48 več o njem49; morda50 so že51 njegove kosti segnile52 na ruskej53 zemlji.54 Glej,55 Neža! 56 pravi gospa Kordula da vem, zakaj57 še bolj žalujem nego li58 ti, ker imaš dva sina še vender59 živa,60 in ti utegne61 ta ali oni62 še na starost63 veselje delati in ti kaj pomagati. Ali64 pravim: Naj bode65 hvaljeno božje ime, Bog hoče tako67 imeti, volja68 božja naj se izide69. Bog nas tepe70 s križi in težavami71, zato ker72 nas ljubi, da73 bi nas na onem74 svetu ne kaznoval75. — Nič ne skrbi76 Neža! pri77 meni ostaneš,78 dokler bodeš živela79, in če jaz poprej umerjem80, bodem81 že naročila, da bodeš preskrbljena82. Vkupe bodevi živeli83 in druga84 dru-
šel sam1 radovoljno v vojake in pa k Francozom2, kateri3 so tisti čas4 čez naše dežele nekaj let gospodarili. O kako sem6 takrat jokala in ga lepo prosila,7 rekoč: ,Ljubi8 moj Karel,9 ne hodi na10 vojsko! Vidiš, da sem11 sama, nimam ga pomočnika v nadlogah; če12 me še ti zapustiš, kam se bom obrnila potem13 sirota! Kaj bom začela14, če15 še ti umrješ? Tvoj16 oče je bil na vojski ubit in s tabo18 se utegne ravno19 tako zgoditi.20 Nič ni pomagalo, vse moje besede so bile zaman,21 ni me hotel poslušati22. Šel je z veliko francosko armado23 v mrzle24 kraje Moškovitov25. Že dve leti je tega in nobene besede ne zvem27 in ne28 slišim o njem29. Bojim se, da30 je zmrznil31 na ruski32 zemlji med toliko Francozi33. S sabo34 ni od hiše drugega35 vzel kakor36 tablico, ki je moja podoba na njej naslikana37, katero38 je na vratu privezano39 nosil. Kolikorkrat40 mi je spočetka41 pisal, je vselej42 povedal, da vsak43 dan pogleda podobico45 in se name spomni46. Zdaj pa47 ni nobenega glasa48 več o njem49; o že50 so morebiti51 njegove kosti segnile52 na ruski53 zemlji!54 Glej,55 Neža56 pravi gospa Kordula, »da imam vzrok57 še bolj žalovati kakor58 ti, ker imaš dva fanta vendar59 živa in ti utegne61 ta ali oni62 še v starosti63 veselje delati in ti kaj pomagati. Pa64 pravim: Naj bo65 hvaljeno božje ime, Bog tako66 hoče imeti, božja volja je tako69. Bog nas s križi tepe zato71, ker72 nas ljubi, da73 bi nas na onem74 svetu ne tepel75. — Nič ne skrbi,76 Neža! Pri77 meni boš,78 dokler boš živa79, in če prej umrjem80, bom81 že naročila, da boš preskrbljena82. Vkup bove živeli83 in ena84 dru-
šel sam1 radovoljno v vojake in pa k Francozom2, kateri3 so tisti čas4 čez naše dežele nekaj let gospodarili. O kako sem6 takrat jokala in ga lepo prosila,7 rekoč: ,Ljubi8 moj Karel,9 ne hodi na10 vojsko! Vidiš, da sem11 sama, nimam ga pomočnika v nadlogah; če12 me še ti zapustiš, kam se bom obrnila potem13 sirota! Kaj bom začela14, če15 še ti umrješ? Tvoj16 oče je bil na vojski ubit in s tabo18 se utegne ravno19 tako zgoditi.20 Nič ni pomagalo, vse moje besede so bile zaman,21 ni me hotel ubogati22. Šel je z veliko francosko armado23 v mrzle24 kraje Moškovitov25. Že dve leti je tega in nobene besede ne zvem27 in ne28 slišim o njem29. Bojim se, da30 je zmrznil31 na ruski32 zemlji med toliko Francozi33. S sabo34 ni od hiše drugega35 vzel kakor36 tablico, ki je moja podoba na njej naslikana37, katero38 je na vratu privezano39 nosil. Kolikorkrat40 mi je pisal, je vselej42 povedal, da vsak43 dan pogleda podobico45 in se name spomni46. Zdaj pa47 ni nobenega glasa48 več o njem49; o, že50 so morebiti51 njegove kosti segnile52 na ruski53 zemlji!54 Glej,55 Neža56 pravi gospa Kordula, »da imam vzrok57 še bolj žalovati kakor58 ti, ker imaš dva fanta vendar59 živa in ti utegne61 ta ali oni62 še v starosti63 veselje delati in ti kaj pomagati. Pa64 pravim: Naj bo65 hvaljeno božje ime, Bog tako66 hoče imeti, božja volja je tako69. Bog nas s križi tepe zato71, ker72 nas ljubi, da73 bi nas na onem74 svetu ne tepel75. — Nič ne skrbi,76 Neža! Pri77 meni boš,78 dokler boš živa79, in če prej umrjem80, bom81 že naročila, da boš preskrbljena82. Vkup bova živeli83 in ena84 dru-
šel sam1 radovoljno v vojake in pa k Francozom2, kateri3 so tisti čas4 čez naše dežele nekaj let gospodarili. O,5 kako sem6 takrat jokala in ga lepo prosila,7 rekoč: ,Ljubi8 moj Karel,9 ne hodi na10 vojsko! Vidiš, da sem11 sama, nimam ga pomočnika v nadlogah; če12 me še ti zapustiš, kam se bom obrnila potem13 sirota! Kaj bom začela14, če15 še ti umrješ? Tvoj16 oče je bil na vojski ubit in s tabo18 se utegne ravno19 tako zgoditi.20 Nič ni pomagalo, vse moje besede so bile zaman,21 ni me hotel ubogati22. Šel je z veliko francosko armado23 v mrzle24 kraje Moškovitov25. Že dve leti je tega in nobene besede ne izvem27 in ne28 slišim o njem29. Bojim se, da30 je zmrznil31 na rusovski32 zemlji med toliko Francozi33. S sabo34 ni od hiše drugega35 vzel kakor36 tablico, ki je moja podoba na njej naslikana37, katero38 je na vratu privezano39 nosil. Kolikorkrat40 mi je pisal, je vselej42 povedal, da vsak43 dan pogleda tablico45 in se name spomni46. Zdaj pa47 ni nobenega glasu48 več o njem49; o, že50 so morebiti51 njegove kosti segnile52 na rusovski53 zemlji!54 Glej,55 Neža56 pravi gospa Kordula, »da imam vzrok57 še bolj žalovati kakor58 ti, ker imaš dva fanta vendar59 živa in ti utegne61 ta ali oni62 še v starosti63 veselje delati in ti kaj pomagati. Pa64 pravim: Naj bo65 hvaljeno božje ime, Bog tako66 hoče imeti, božja volja je tako69. Bog nas s križi tepe71, zato ker72 nas ljubi, da73 bi nas na onem74 svetu ne tepel75. — Nič ne skrbi,76 Neža! Pri77 meni boš,78 dokler boš živa79, in če prej umrjem80, bom81 že naročila, da boš preskrbljena82. Vkup bova živeli83 in druga84 dru-
šel sam1 radovoljno v vojake in pa k Francozom2, kateri3 so tisti čas4 čez naše dežele nekaj let gospodarili. O kako sem6 takrat jokala in ga lepo prosila,7 rekoč: ,Ljubi8 moj Karel,9 ne hodi v10 vojsko! Vidiš, da sem11 sama, nimam ga pomočnika v nadlogah; če12 me še ti zapustiš, kam se bom obrnila potem13 sirota! Kaj bom začela14, če15 še ti umrješ? Tvoj16 oče je bil na vojski ubit in s tabo18 se utegne ravno19 tako zgoditi.20 Nič ni pomagalo, vse moje besede so bile zaman,21 ni me hotel ubogati22. Šel je z veliko francosko armado23 v mrzle24 kraje Moškovitov25. Že dve leti je tega in nobene besede ne zvem27 in ne28 slišim o njem29. Bojim se, da30 je zmrznil31 na ruski32 zemlji med toliko Francozi33. S sabo34 ni od hiše drugega35 vzel kakor36 tablico, ki je moja podoba na njej naslikana37, katero38 je na vratu privezano39 nosil. Kolikokrat40 mi je pisal, je vselej42 povedal, da vsak43 dan pogleda podobico45 in se name spomni46. Zdaj pa47 ni nobenega glasa48 več o njem49; o, že50 so morebiti51 njegove kosti segnile52 na ruski53 zemlji!54 Glej,55 Neža56 pravi gospa Kordula, »da imam vzrok57 še bolj žalovati kakor58 ti, ker imaš dva fanta vendar59 živa in ti utegne61 ta ali oni62 še v starosti63 veselje delati in ti kaj pomagati. Pa64 pravim: Naj bo65 hvaljeno božje ime, Bog tako66 hoče imeti, božja volja je tako69. Bog nas s križi tepe zato71, ker72 nas ljubi, da73 bi nas na onem74 svetu ne tepel75. — Nič ne skrbi,76 Neža! Pri77 meni boš,78 dokler boš živa79, in če prej umrjem80, bom81 že naročila, da boš preskrbljena82. Vkup bova živeli83 in ena84 dru-
17
[21−22]
[48]
[13]
[27−28]
[12−13]
go troštale1. Med takimi pogovori so3 se perpeljale4 gospa Kordula in Neža z njo v svojo grajšinco,5 in ste tam brumno in sveto živele, revežem deleč okoli veliko dobriga storile in njim pomagale6. Pavle pastir7 je tudi dolgo časa žalostin bil9, posebno zato, ko10 mu je mati rekla: Morebiti se nikoli več ne bova vidila12. Pavle13 si je zvesto materne14 nauke v serce vtisnil,16 in jih nikdar17 ni pozabil. Z drugimi pastirji, s18 svojimi tovarši se19 nikoli ni hotel21 navadnih jigrač lotiti22, ampak kader23 so drugi pastirji norčije uganjali, se24 je Pavle na stran vsedel, bukvice25 iz torbice vzel in26 bral. Imel je še šolske bukvice:27 Zgodbe s28. pisma, ktere je Pavle zmiram29 z veseljem bral31. Eniga dne32 je bral od Davida33, kako je pastirčval34. Lejte je rekel35 sam per36 sebi: Še37 David, tak imenitin38 mož je39 bil pastir. Žvino41 je pasel kakor jest, in bil43 je potem imeniten kralj. Ne45 želim jest kralj46 biti, ampak zvesto bom bogal nauk božji48, kteri49 pravi, de50 mi bo51 Bog že tukej srečo52 dal, če54 mu bom55 zvesto služil,56 in ga iz serca ljubil57. Pergodilo58 se je, de59 se perpelja60 kočija po cesti memo61 pastirjev, kteri62 so po gmajni žvinco63 pasli in Pavle64 z njimi. Drugi pastirji so svinko pasli,66 to je navadna pastirska igrača. Pavl67 ni z njimi igral, ampak68 za germ69 je sedel, na žvino70 pazil in bukvice72 bral. V kočii73, ktera74 se je ravno memo75 peljala sta76 sedela baron in baronka78 I. ki sta se domu v nemški gradec peljala80. Blizo tistih81 pastirjev se je mogla82 kočija velikimu83 vozu umakniti84. Konji85
go tolažili1.« 2 Med takimi pogovori sti3 se pripeljali4 gospa Kordula in Neža v graščino ter sti ondu pobožno5 in sveto živeli. Dosti dobrega sti storili siromakom daleč na okolo in jim pomagali kolikor sti mogli6. Pavel pastir7 je bil8 tudi dolgo časa žalosten9, posebno zato, ker10 mu je mati rekla: »11Morebiti se nikoli več ne snideva12.« Globoko13 si je vtisnil materine14 nauke v srce16 in jih nikoli17 ni pozabil. Z drugimi pastirji, svojimi tovariši,19 nikoli se20 ni lotil21 navadnih igrač22, temveč ko23 so drugi pastirji norčije uganjali, sedel24 je Pavel na stran, vzel je knjižico25 iz torbice in je26 bral. Imel je še šolsko knjižico »27Zgodbe sv28. pisma,« katere je29 z največjim30 veseljem prebiral31. Neki dan32 je bral od Davida33, kako je pastirčeval34. »Glejte,« dejal je35 sam v36 sebi, »še37 David, tako imeniten38 mož,39 bil je40 pastir. Živino41 je pasel,42 kakor jaz, in43 je bil44 potem imeniten kralj. Ne45 želim jaz46 biti kralj47, ampak zvesto se hočem ravnati po nauku božjem48, kateri49 pravi, da50 mi bode51 Bog že tukaj52 dal srečo53, ako54 mu zvesto služim,56 in ga iz srca ljubim57.« Prigodilo58 se je, da59 se pripelji60 kočija po cesti mimo61 pastirjev, kateri62 so po pašniku živino63 pasli in Pavel64 z njimi. Drugi pastirji so se65 svinko igrali,66 to je navadna pastirska igrača. Pavel67 ni z njimi igral, nego68 za grm69 je sedel, na živino70 pazil,71 in iz knjižice72 bral. V kočiji73, katera74 se je ravno mimo75 peljala,76 sedela sta77 baron in baronovka78 I.,79 ki sta se domov peljala v Nemški Gradec80. Ne daleč od81 pastirjev se je morala82 kočija velikemu83 vozu umakniti84. Konji85
go tolažili1.«2 Med takimi pogovori sta3 se pripeljali4 gospa Kordula in Neža z njo v svojo graščinico in sta tam pobožno5 in sveto živeli, revežem daleč okoli veliko dobrega storili in jim pomagali6. Pastir Pavle7 je bil8 tudi dolgo časa žalosten9, posebno zato, ker10 mu je mati rekla: »11Morebiti se nikoli več ne bova videla12.« Pavle13 si je materine14 nauke zvesto15 v srce vtisnil16 in jih nikdar17 ni pozabil. Z drugimi pastirji, s18 svojimi tovariši se19 nikoli ni hotel21 navadnih igrač lotiti22, ampak, kadar23 so drugi pastirji norčije uganjali, se24 je Pavle ob strani usedel, bukvice25 iz torbice vzel in26 bral. Imel je še šolske bukvice27 Zgodbe sv28. pisma, katere je Pavle zmeraj29 z veseljem bral31. Nekega dne32 je bral o Davidu33, kako je pastirčeval34. »Lejteje rekel35 sam pri36 sebi, »še37 David, tak imeniten38 mož, je39 bil pastir. Živino41 je pasel kakor jaz in bil43 je potem imeniten kralj. Jaz ne45 želim kralj46 biti, ampak zvesto bom poslušal nauk božji48, kateri49 pravi, da50 mi bo51 Bog že tukaj srečo52 dal, če54 mu bom55 zvesto služil56 in ga iz srca ljubil57.« Prigodilo58 se je, da59 se je pripeljala60 kočija po cesti mimo61 pastirjev, kateri62 so po gmajni živinico63 pasli in Pavle64 z njimi. Drugi pastirji so svinko pasli;66 to je navadna pastirska igrača. Pavel67 ni z njimi igral, ampak68 za grm69 je sedel, na živino70 pazil in bukvice72 bral. V kočiji73, katera74 se je ravno mimo75 peljala, sta76 sedela baron in baronka78 I.,79 ki sta se domov v Nemški Gradec peljala80. Blizu tistih81 pastirjev se je morala82 kočija umakniti velikemu83 vozu. Konji85
go tolažili1.«2 Med takimi pogovori sta3 se pripeljali4 gospa Kordula in Neža z njo v svojo graščinico in sta tam pobožno5 in sveto živeli, revežem daleč okoli veliko dobrega storili in jim pomagali6. Pastir Pavle7 je bil8 tudi dolgo časa žalosten9, posebno zato, ker10 mu je mati rekla: »11Morebiti se nikoli več ne bova videla12.« Pavle13 si je materine14 nauke zvesto15 v srce vtisnil16 in jih nikdar17 ni pozabil. Z drugimi pastirji, s18 svojimi tovariši se19 nikoli ni hotel21 navadnih igrač lotiti22, ampak, kadar23 so drugi pastirji norčije uganjali, se24 je Pavle ob strani usedel, bukvice25 iz torbice vzel in26 bral. Imel je še šolske bukvice27 Zgodbe sv28. pisma, katere je Pavle zmeraj29 z veseljem bral31. Nekega dne32 je bral o Davidu33, kako je pastirčeval34. »Lejte,« je rekel35 sam pri36 sebi, »še37 David, tak imeniten38 mož, je39 bil pastir. Živino41 je pasel kakor jaz in bil43 je potem imeniten kralj. Jaz ne45 želim kralj46 biti, ampak zvesto bom ubogal nauk božji48, kateri49 pravi, da50 mi bo51 Bog že tukaj srečo52 dal, če54 mu bom55 zvesto služil56 in ga iz srca ljubil57.« Prigodilo58 se je, da59 se je pripeljala60 kočija po cesti mimo61 pastirjev, kateri62 so po gmajni živinico63 pasli in Pavle64 z njimi. Drugi pastirji so svinko pasli;66 to je navadna pastirska igrača. Pavel67 ni z njimi igral, ampak68 za grm69 je sedel, na živino70 pazil in bukvice72 bral. V kočiji73, katera74 se je ravno mimo75 peljala, sta76 sedela baron in baronka78 I.,79 ki sta se domov v Nemški Gradec peljala80. Blizu tistih81 pastirjev se je morala82 kočija umakniti velikemu83 vozu.
go tolažili1.«2 Med takimi pogovori sta3 se pripeljali4 gospa Kordula in Neža z njo v svojo graščinico in sta tam pobožno5 in sveto živeli ter revežem daleč okoli veliko dobrega storili in jim pomagali6. Pastir Pavle7 je bil8 tudi dolgo časa žalosten9, posebno zato, ker10 mu je mati rekla: »11Morebiti se nikoli več ne bova videla12.« Pavle13 si je materine14 nauke zvesto15 v srce vtisnil16 in jih nikdar17 ni pozabil. Z drugimi pastirji, s18 svojimi tovariši, se19 nikoli ni hotel21 navadnih igrač lotiti22, ampak, kadar23 so drugi pastirji norčije uganjali, se24 je Pavle ob stran usedel, bukvice25 iz torbice vzel in26 bral. Imel je še šolske bukvice27 Zgodbe sv28. pisma, katere je Pavle zmeraj29 z veseljem bral31. Nekega dne32 je bral o Davidu33, kako je pastirčeval34. »Lejte,«je rekel35 sam pri36 sebi, »še37 David, tak imeniten38 mož, je39 bil pastir. Živino41 je pasel kakor jaz in bil43 je potem imeniten kralj. Jaz ne45 želim biti kralj47, ampak zvesto bom ubogal nauk božji48, kateri49 pravi, da50 mi bo51 Bog že tukaj srečo52 dal, če54 mu bom55 zvesto služil56 in ga iz srca ljubil57.« Prigodilo58 se je, da59 se pripelje60 kočija po cesti mimo61 pastirjev, kateri62 so po gmajni živinico63 pasli in Pavle64 z njimi. Drugi pastirji so svinko pasli;66 to je navadna pastirska igrača. Pavel67 ni z njimi igral, ampak68 za grm69 je sedel, na živino70 pazil in bukvice72 bral. V kočiji73, katera74 se je ravno mimo75 peljala, sta76 sedela baron in baronka78 I.,79 ki sta se domov v Nemški Gradec peljala80. Blizu tistih81 pastirjev se je morala82 kočija umakniti velikemu83 vozu.
go tolažili1.«2 Med takimi pogovori sta3 se pripeljali4 gospa Kordula in Neža z njo v svojo graščinico in sta tam pobožno5 in sveto živeli, revežem daleč okoli veliko dobrega storili in jim pomagali6. Pastir Pavle7 je bil8 tudi dolgo časa žalosten9, posebno zato, ker10 mu je mati rekla: »11Morebiti se nikoli več ne bova videla12.« Pavle13 si je materine14 nauke zvesto15 v srce vtisnil16 in jih nikdar17 ni pozabil. Z drugimi pastirji, s18 svojimi tovariši se19 nikoli ni hotel21 navadnih igrač lotiti22, ampak, kadar23 so drugi pastirji norčije uganjali, se24 je Pavle ob strani usedel, bukvice25 iz torbice vzel in26 bral. Imel je še šolske bukvice27 Zgodbe sv28. pisma, katere je Pavle zmeraj29 z veseljem bral31. Nekega dne32 je bral o Davidu33, kako je pastirčeval34. »Lejte,« je rekel35 sam pri36 sebi, »še37 David, tak imeniten38 mož, je39 bil pastir. Živino41 je pasel kakor jaz in bil43 je potem imeniten kralj. Jaz ne45 želim kralj46 biti, ampak zvesto bom ubogal nauk božji48, kateri49 pravi, da50 mi bo51 Bog že tukaj srečo52 dal, če54 mu bom55 zvesto služil56 in ga iz srca ljubil57.« Prigodilo58 se je, da59 se je pripeljala60 kočija po cesti mimo61 pastirjev, kateri62 so po gmajni živinico63 pasli in Pavle64 z njimi. Drugi pastirji so svinko pasli;66 to je navadna pastirska igrača. Pavel67 ni z njimi igral, ampak68 za grm69 je sedel, na živino70 pazil in bukvice72 bral. V kočiji73, katera74 se je ravno mimo75 peljala, sta76 sedela baron in baronka78 I.,79 ki sta se domov v Nemški Gradec peljala80. Blizu tistih81 pastirjev se je morala82 kočija umakniti velikemu83 vozu.
18
[22−23]
[48−49]
[13−14]
[28−29]
[13−14]
so preveč v graben zapeljali3, kočija se zverne,4 in desno zadnje kolo se razdrobi, kočjaž5 je bil po nogah zlo6 ranjen. Komej sta baron in baronka7 iz zvernjene8 kočije zlezla,9 vsa prestrašena se ne vesta10 kam djati11. Na samoti je bilo, blizo12 nobene hiše, kočjaža13 ni bilo mogoče kam poslati, ker je bil ranjen. Konjem scer14 ni bilo15 nič, pa17 zavoljo zdrobljeniga18 kolesa ni bilo mogoče naprej19. Poredni20 pastirji so vse to vidili, pa zraven se21 še smejali22. Baron I. stopi k njim in njim23 po nemško reče: Kje je kaka25 hiša, de26 bi se ljudje sklicali priti27 pomagat.28 Nevedni pastirji niso nič vedli29 odgovoriti, ker niso vedli30 kaj jih vpraša31. Na to kličejo Pavleta rekoč32: Pavle!34 pojdi sim35, ti znaš nemško36, nam boš povedal37 kaj ta gospod vpraša. Pavle38 hitro perteče39, se40 lepo ponižno odkrije in pravi: Gospod žlahten43 kaj bi radi? Baron reče: Fante!46 povej mi kje je kaka hiša, de48 bi jest49 ljudi dobil50, kteri51 bi mi pomagali52 kočijo pervleči53 do vasi, de54 se kolo naredi, drugači55 ne morem naprej56. Pavle57 reče: Gospod, le tukaj dočakajte59, jest tečem60 hitro domu61, bom skusil kmalo62 ljudi perklicati, prosil63 jih bom64, de65 vam bodo prišli66 pomagat. Naprosil bom svojiga67 gospodarja in še koga drujiga68. Vender preden69 grem ljudi klicat, dovolite mi70, de vašimu71 kočijažu nekaj na nogo denem, ker vidim de mu zlo72 kri teče, uteči74 bi mu utegnila preden75 ljudje pridejo. Pavle76 vzame iz torbice nekako zeliše77, kar78 je zmirej per79 sebi nosil80, ga je81 kočijažu na rano položil82, z ruto zavezal84 in mu85 reče:
so preveč v jarek zapeljali3, kočija se zvrne4 in desno zadnje kolo se zdrobi. Kočijaž5 je bil po nogah zelo6 ranjen. Komaj sta baron in baronovka7 iz prevrnene8 kočije zlezla;9 vsa prestrašena ne vesta,10 kam bi se dejala11. Na samoti je bilo, blizu12 nobene hiše, in kočijaža13 ni bilo mogoče kam poslati, ker je bil ranjen. Konjem se14 ni nič zalega zgodilo16, ali17 zavoljo strtega18 kolesa ni bilo mogoče dalje19. Neporedni20 pastirji so vse to videli in se vrhu tega21 še smijali22. Baron I. stopi k njim in jim23 po nemško reče: »24Kje je kaka25 hiša, da26 bi se ljudje poklicali27 pomagat.« 28 Nevedni pastirji niso na to znali ničesar29 odgovoriti, ker niso znali,30 kaj jih baron vpraša31. Potem pokličejo Pavla, rekoč32: »33Pavle!34 pojdi sem35, ti znaš nemški36, povedal nam bodeš,37 kaj ta gospod vpraša.« Pavel38 hitro priteče39, lepo ponižno se41 odkrije,42 in pravi: »Gospod,43 kaj bi radi?«44 Baron reče: »45Fante!46 povej mi,47 kje je kaka hiša, da48 bi jaz49 ljudi sklical50, kateri51 bi mi pomogli52 kočijo privleči53 do vasi, da bi54 se kolo popravilo; drugače55 ne morem dalje56.« Pavel57 reče: »58Gospod, le tukaj počakajte59, jaz tečem60 hitro domov61, ter bodem skušal62 ljudi priklicati, in63 jih bodem prosil64, da65 vam pridejo66 pomagat. Naprosil bodem svojega67 gospodarja in še koga druzega68. Vender, predno69 grem ljudi klicat, dovolite mi70, da vašemu71 kočijažu nekaj na nogo denem, ker vidim, da mu72 kri zelo73 teče; mogla74 bi mu odteči, predno75 ljudje pridejo.« Pavel76 vzame iz torbice neko zelišče77, katero78 je vedno nosil pri79 sebi, položi80, ga kočijažu na rano, obveže jo83 z ruto in mu85 reče:
so zapeljali2 preveč v jarek3, kočija se je zvrnila4 in desno zadnje kolo se je razdrobilo; kočijaž5 je bil po nogah zelo6 ranjen. Komaj sta baron in baronka zlezla7 iz zvrnjene8 kočije, se9 vsa prestrašena nista vedela10 kam dejati11. Na samoti je bilo, blizu12 nobene hiše, kočijaža13 ni bilo mogoče kam poslati, ker je bil ranjen. Konjem sicer14 ni bilo15 nič, pa17 zavoljo zdrobljenega18 kolesa ni bilo mogoče naprej19. Poredni20 pastirji so vse to videli pa zraven se21 še smejali22. Baron I. stopi k njim in jim23 po nemško reče: »24Kje je kaka25 hiša, da26 bi se ljudje sklicali in prišli27 pomagat28 Nevedni pastirji niso nič vedeli29 odgovoriti, ker niso vedeli,30 kaj jih vprašuje31. Nato pokličejo Pavleta32: »33Pavle,34 pojdi sem35, ti znaš nemško36, nam boš povedal,37 kaj ta gospod vprašuje!« Pavle38 hitro priteče39, se40 lepo ponižno odkrije in pravi: »Plemeniti gospod,43 kaj bi radi?«44 Baron reče: »45Fante,46 povej mi,47 kje je kaka hiša, da48 bi jaz49 ljudi dobil50, ki51 bi mi pomagali,52 kočijo privleči53 do vasi, da54 se kolo naredi, drugače55 ne morem naprej56.« Pavle57 reče: »58Gospod, le tukaj počakajte59, jaz stečem60 hitro domov61, bom skusil kmalu62 ljudi priklicati; prosil63 jih bom64, da65 vam bodo prišli66 pomagat. Naprosil bom svojega67 gospodarja in še koga drugega68. Vendar mi dovolite, preden69 grem ljudi klicat, da vašemu71 kočijažu nekaj na nogo denem, ker vidim, da mu zelo72 kri teče; uteči74 bi mu utegnila, preden75 ljudje pridejo. Pavle76 vzame iz torbice nekako zelišče77, ki ga78 je zmeraj pri79 sebi nosil80, ga položi81 kočijažu na rano, z ruto zaveže84 in reče:
Konji1 so zapeljali2 preveč v jarek3, kočija se zvrne4 in desno zadnje kolo se razdrobi; kočijaž5 je bil po nogah zelo6 ranjen. Baron in baronka sta komajda zlezla7 iz zvrnjene8 kočije,9 vsa prestrašena se nista vedela10 kam dejati11. Na samoti je bilo, blizu12 nobene hiše, kočijaža13 ni bilo mogoče kam poslati, ker je bil ranjen. Konjem sicer14 ni bilo15 nič, pa17 zavoljo zdrobljenega18 kolesa ni bilo mogoče naprej19. Poredni20 pastirji so vse to videli pa zraven se21 še smejali22. Baron I. stopi k njim in jim23 po nemško reče: »24Kje je kaka25 hiša, da26 bi se ljudje sklicali in prišli27 pomagat?«28 Nevedni pastirji niso nič vedeli29 odgovoriti, ker niso vedeli,30 kaj jih vprašuje31. Nato pokličejo Pavleta32: »33Pavle,34 pojdi sem35, ti znaš nemško36, nam boš povedal,37 kaj ta gospod vprašuje!« Pavle38 hitro priteče39, se40 lepo ponižno odkrije in pravi: »Žlahtni gospod,43 kaj bi radi?«44 Baron reče: »45Fante,46 povej mi,47 kje je kaka hiša, da48 bi jaz49 ljudi dobil50, ki51 bi mi pomagali,52 kočijo privleči53 do vasi, da54 se kolo naredi, drugače55 ne morem naprej56.« Pavle57 reče: »58Gospod, le tukaj počakajte59, jaz stečem60 hitro domov61, bom skusil kmalu62 ljudi priklicati; prosil63 jih bom64, da65 vam bodo prišli66 pomagat. Naprosil bom svojega67 gospodarja in še koga drugega68. Vendar mi dovolite, preden69 grem ljudi klicat, da vašemu71 kočijažu nekaj na nogo denem, ker vidim, da mu zelo72 kri teče; uteči74 bi mu utegnila, preden75 ljudje pridejo.« Pavle76 vzame iz torbice nekako zelišče77, ki ga78 je zmeraj pri79 sebi nosil80, ga položi81 kočijažu na rano, z ruto zaveže84 in reče:
Konji1 so zapeljali2 preveč v jarek3, kočija se zvrne4 in desno zadnje kolo se razdrobi; kočijaž5 je bil po nogah zelo6 ranjen. Baron in baronka sta komajda zlezla7 iz zvrnjene8 kočije,9 vsa prestrašena se nista vedela10 kam dejati11. Na samoti je bilo, blizu12 nobene hiše in kočijaža13 ni bilo mogoče kam poslati, ker je bil ranjen. Konjem sicer14 ni bilo15 nič, pa17 zavoljo zdrobljenega18 kolesa ni bilo mogoče naprej19. Poredni20 pastirji so vse to videli pa zraven se21 še smejali22. Baron I. stopi k njim in jim23 po nemško reče: »24Kje je kakšna25 hiša, da26 bi se ljudje sklicali in prišli27 pomagat28 Nevedni pastirji niso nič vedeli29 odgovoriti, ker niso vedeli,30 kaj jih vprašuje31. Nato pokličejo Pavleta, rekoč32: »33Pavle,34 pojdi sem35, ti znaš nemško36, nam boš povedal,37 kaj ta gospod vprašuje!« Pavle38 hitro priteče39, se40 lepo ponižno odkrije in pravi: »Žlahtni gospod,43 kaj bi radi?«44 Baron reče: »45Fante,46 povej mi,47 kje je kaka hiša, da48 bi jaz49 ljudi dobil50, ki51 bi mi pomagali privleči52 kočijo do vasi, da54 se kolo naredi, drugače55 ne morem naprej56.« Pavle57 reče: »58Gospod, le tukaj počakajte59, jaz stečem60 hitro domov61, bom skusil kmalu62 ljudi priklicati; prosil63 jih bom64, da65 vam bodo prišli66 pomagat. Naprosil bom svojega67 gospodarja in še koga drugega68. Vendar mi dovolite, preden69 grem ljudi klicat, da vašemu71 kočijažu nekaj na nogo denem, ker vidim, da mu zelo72 kri teče; uteči74 bi mu utegnila, preden75 ljudje pridejo.« Pavle76 vzame iz torbice nekako zelišče77, ki ga78 je zmeraj pri79 sebi nosil80, ga položi81 kočijažu na rano, z ruto zaveže84 in reče:
Konji1 so zapeljali2 preveč v jarek3, kočija se zvrne4 in desno zadnje kolo se razdrobi; kočijaž5 je bil po nogah zelo6 ranjen. Baron in baronka sta komajda zlezla7 iz zvrnjene8 kočije,9 vsa prestrašena se nista vedela10 kam dejati11. Na samoti je bilo, blizu12 nobene hiše, kočijaža13 ni bilo mogoče kam poslati, ker je bil ranjen. Konjem sicer14 ni bilo15 nič, pa17 zavoljo zdrobljenega18 kolesa ni bilo mogoče naprej19. Poredni20 pastirji so vse to videli pa zraven se21 še smejali22. Baron I. stopi k njim in jim23 po nemško reče: »24Kje je kaka25 hiša, da26 bi se ljudje sklicali in prišli27 pomagat28 Nevedni pastirji niso nič vedeli29 odgovoriti, ker niso vedeli,30 kaj jih vprašuje31. Nato pokličejo Pavleta32: »33Pavle,34 pojdi sem35, ti znaš nemško36, nam boš povedal,37 kaj ta gospod vprašuje!« Pavle38 hitro priteče39, se40 lepo ponižno odkrije in pravi: »Žlahtni gospod,43 kaj bi radi?«44 Baron reče: »45Fante,46 povej mi,47 kje je kaka hiša, da48 bi jaz49 ljudi dobil50, ki51 bi mi pomagali,52 kočijo privleči53 do vasi, da54 se kolo naredi, drugače55 ne morem naprej56.« Pavle57 reče: »58Gospod, le tukaj počakajte59, jaz stečem60 hitro domov61, bom skusil kmalu62 ljudi priklicati; prosil63 jih bom64, da65 vam bodo prišli66 pomagat. Naprosil bom svojega67 gospodarja in še koga drugega68. Vendar mi dovolite, preden69 grem ljudi klicat, da vašemu71 kočijažu nekaj na nogo denem, ker vidim, da mu zelo72 kri teče; uteči74 bi mu utegnila, preden75 ljudje pridejo.« Pavle76 vzame iz torbice nekako zelišče77, ki ga78 je zmeraj pri79 sebi nosil80, ga položi81 kočijažu na rano, z ruto zaveže84 in reče:
19
[23−24]
[49−50]
[14−15]
[29−30]
[14]
prijatel1, zdej2 pa le prav3 mirno nogo derži, kmalo4 se bo5 kri vstavila6. Zdej Pavle hitro steče domu7 ljudi klicat. Preden8 je bila9 ura okoli10, pridejo s Pavletam12 trije možje, Pavletov13 gospodar in pa14 dva druga soseda, de16 so s koli in z vervmi17 kočijo tako zvezali, de18 so jo srečno do bližnje pošte pervlekli19. Pavletovo zeliše20 je kočijažu toliko21 dobro storilo22, de23 je že na kočijo sesti smel24. Kader25 je bilo vse narejeno preden se27 baron in baronka28 v kočijo vsedeta29, reče baron Pavletu30: Povej31, reci tem možem, de jih32 prav lepo zahvalim, ki33 so mi pomagali, in34 baron da vsikimu en35 tolar. Ti pa36 Pavle bodi vedno tako priden pa38 dober,39 in dobro ti bo, reče baron in mu ponudi41 tri bele tolarje. Pavle pa42 se lepo zahvali in43 jih noče vzeti rekoč: Gospod!46 možem ste zadosti plačali, ker so vam pomagali, jest nisim47 nič pomagal, pa tudi nič plačila48 ne vzamem; če sim49 šel ljudi klicat, je bila51 moja dolžnost. Baron na to nič53 ne reče, tiho se vsede54 v kočijo in55 se pelje počasu56 do pošte. Ko se gospoda odpelja58, so pastirji Pavletovi tovarši59, kteri60 so zraven61 stali in zjali62, Pavleta63 za norca imeli, in64 ga neumniga65 imenovali, ker ni hotel dnarjev66 vzeti. Še pred68 so pastirji Pavleta iz norčije imenovali fajmaštra70, zato71 ker jim je večkrat kaj dobriga72 in lepiga73 bral, jih večkrat75 svaril in opominjal76, pa ga niso hotli poslušati hudobni poredni pastirji77. Zdaj78 so mu pa79 rekli: Ti si prav81 neumen fajmašter82, takih lepih dnarjev83 ti je gospod ponujal,84 in jih ne vzameš86. Pavle pa87 na vse to druziga88
»Prijatelj1, zdaj2 pa le mirno nogo držite, kmalu4 se vam5 kri ustavi6.« To rekši, naglo steče7 ljudi klicat. Predno8 je ura minila10, pridejo že11 s Pavlom12 trije možje: Pavlov13 gospodar in še14 dva druga krepka15 soseda, ki16 so s koli in vrvmi17 kočijo tako zvezali, da18 so jo srečno do bližnje pošte privlekli19. Pavlovo zelišče20 je kočijažu tako21 dobro delo22, da23 je že na kočijo smel sesti24. Ko25 je bilo že26 vse narejeno, in predno27 baron in baronovka28 v kočijo sedeta29, reče baron Pavlu30: »Pavle31, reci tem možem, da se jim32 prav lepo zahvalim, ker33 so mi pomagali,« in34 baron poda vsacemu po35 tolar. »A ti,36 Pavle,37 bodi vedno tako priden in38 dober,39 in dobro se40 ti bode godilo.« To rekši ponudi mu41 tri bele tolarje. Ali Pavel42 se lepo zahvali, ter43 jih noče vzeti,44 rekoč: »45Gospod!46 možem ste zadosti plačali, ker so vam pomagali, ali jaz nisem47 nič pomagal, zato pa tudi48 ne vzamem plačila; ako sem49 šel ljudi klicat, bila50 je to51 moja dolžnost.« 52 Baron na to ničesar53 ne reče, tiho sede54 v kočijo ter55 se polagoma pelje56 do pošte. Ko se je57 gospoda odpeljala58, so pastirji, Pavlovi tovariši59, ki60 so poleg61 stali in zijali62, Pavla63 za norca imeli ter64 ga neumneža65 imenovali, ker ni hotel vzeti denarjev67. Že poprej68 so se69 pastirji norčevali s Pavlom in ga zaničljivo »fajmoštra« imenovali70, češ,71 ker jim je večkrat kaj dobrega72 in lepega73 bral, in74 jih tudi75 svaril in opominal76, kadar je bilo treba. Ali hudobni pastirji, njegovi tovariši niso ga hoteli poslušati77. A zdaj78 so mu rekli: »80Ti si jako81 neumen fajmošter82, takih lepih denarjev83 ti je gospod ponujal,84 in nisi85 jih hotel vzeti86.« Ali Pavel87 na vse to druzega88
»Prijatelj1, zdaj2 pa le prav3 mirno nogo drži! Kmalu4 se bo5 kri ustavila6.« Zdaj Pavle hitro steče domov7 ljudi klicat. Preden8 je bila9 ura okoli10, pridejo s Pavletom12 trije možje, Pavletov13 gospodar in pa14 dva druga soseda, da16 so s koli in z vrvmi17 kočijo tako zvezali, da18 so jo srečno do bližnje gostilne privlekli19. Pavletovo zelišče20 je kočijažu toliko21 dobro storilo22, da23 je že na kočijo sesti smel24. Ko25 je bilo vse narejeno, preden se27 baron in baronka28 v kočijo usedeta29, reče baron Pavletu30: »Povej31, reci tem možem, da jih32 prav lepo zahvalim, ker33 so mi pomagali.« In34 baron da vsakemu en35 tolar. »Ti pa,36 Pavle,37 bodi vedno tako priden pa38 dober in dobro ti bo,« reče baron in mu ponudi41 tri bele tolarje. Pavle pa42 se lepo zahvali in43 jih noče vzeti,44 rekoč: »45Gospod,46 možem ste zadosti plačali, ker so vam pomagali; jaz nisem47 nič pomagal pa tudi nič plačila48 ne vzamem. Če sem49 šel ljudi klicat, je bila51 moja dolžnost.«52 Baron na to nič53 ne reče, tiho se usede54 v kočijo in55 se pelje počasi56 do pošte. Ko se gospoda odpelja58, so pastirji, Pavletovi tovariši59, kateri60 so zraven61 stali in zijali62, Pavleta63 za norca imeli in64 ga neumnega65 imenovali, ker ni hotel denarjev66 vzeti. Že prej68 so pastirji Pavleta iz norčije imenovali »fajmoštra«70, zato71 ker jim je večkrat kaj dobrega72 in lepega73 bral, jih večkrat75 svaril in opominjal76, pa ga hudobni, poredni pastirji niso hoteli poslušati77. Zdaj78 so mu pa79 rekli: »80Ti si prav81 neumen fajmošter82, takih lepih denarjev83 ti je gospod ponujal in jih ne vzameš86.« Pavle pa87 na vse to drugega88
»Prijatelj1, zdaj2 pa le prav3 mirno nogo drži! Kmalu4 se bo5 kri ustavila6.« Zdaj Pavle hitro steče domov7 ljudi klicat. Preden8 je bila9 ura okoli10, pridejo s Pavletom12 trije možje, Pavletov13 gospodar in pa14 dva druga soseda, da16 so s koli in vrvmi17 kočijo tako zvezali, da18 so jo srečno do bližnje pošte privlekli19. Pavletovo zelišče20 je kočijažu toliko21 dobro storilo22, da23 je že na kočijo sesti smel24. Ko25 je bilo vse narejeno, preden se27 baron in baronka28 v kočijo usedeta29, reče baron Pavletu30: »Povej31, reci tem možem, da jih32 prav lepo zahvalim, ker33 so mi pomagali.« In34 baron da vsakemu en35 tolar. »Ti pa,36 Pavle,37 bodi vedno tako priden pa38 dober in dobro ti bo,« reče baron in mu ponudi41 tri bele tolarje. Pavle pa42 se lepo zahvali in43 jih noče vzeti,44 rekoč: »45Gospod,46 možem ste zadosti plačali, ker so vam pomagali; jaz nisem47 nič pomagal pa tudi nič plačila48 ne vzamem. Če sem49 šel ljudi klicat, je bila51 moja dolžnost.«52 Baron na to nič53 ne reče, tiho se usede54 v kočijo in55 se pelje počasi56 do pošte. Ko se gospoda odpelja58, so pastirji, Pavletovi tovariši59, kateri60 so zraven61 stali in zijali62, Pavleta63 za norca imeli in64 ga neumnega65 imenovali, ker ni hotel denarjev66 vzeti. Že prej68 so pastirji Pavleta iz norčije imenovali »fajmoštra«70, zato71 ker jim je večkrat kaj dobrega72 in lepega73 bral, jih večkrat75 svaril in opominjal76, pa ga hudobni, poredni pastirji niso hoteli poslušati77. Zdaj78 so mu pa79 rekli: »80Ti si prav81 neumen fajmošter82, takih lepih denarjev83 ti je gospod ponujal in jih ne vzameš86.« Pavle pa87 na vse to drugega88
»Prijatelj1, zdaj2 pa le prav3 mirno nogo drži! Kmalu4 se bo5 kri ustavila6.« Zdaj Pavle hitro steče domov7 ljudi klicat. Preden8 je bila9 ura okoli10, pridejo s Pavletom12 trije možje, Pavletov13 gospodar in pa14 dva druga soseda, da16 so s koli in vrvmi17 kočijo tako zvezali, da18 so jo srečno do bližnje pošte privlekli19. Pavletovo zelišče20 je kočijažu toliko21 dobro storilo22, da23 je že na kočijo sesti smel24. Ko25 je bilo vse narejeno, preden se27 baron in baronka28 v kočijo usedeta29, reče baron Pavletu30: »Pavel31, reci tem možem, da jih32 prav lepo zahvalim, ker33 so mi pomagali.« In34 baron da vsakemu en35 tolar. »Ti pa,36 Pavle,37 bodi vedno tako priden pa38 dober in dobro ti bo,« reče baron in mu ponudi41 tri bele tolarje. Pavle pa42 se lepo zahvali in43 jih noče vzeti,44 rekoč: »45Gospod,46 možem ste zadosti plačali, ker so vam pomagali; jaz nisem47 nič pomagal, pa tudi nič plačila48 ne vzamem. Če sem49 šel ljudi klicat, je bila51 moja dolžnost.«52 Baron na to nič53 ne reče, tiho se usede54 v kočijo in55 se pelje počasi56 do pošte. Ko se gospoda odpelja58, so pastirji, Pavletovi tovariši59, kateri60 so zraven61 stali in zijali62, Pavleta63 za norca imeli in64 ga neumnega65 imenovali, ker ni hotel denarjev66 vzeti. Že prej68 so pastirji Pavleta iz norčije imenovali »fajmoštra«70, zato71 ker jim je večkrat kaj dobrega72 in lepega73 bral, jih večkrat75 svaril in opominjal76, pa ga hudobni, poredni pastirji niso hoteli poslušati77. Zdaj78 so mu pa79 rekli: »80Ti si prav81 neumen fajmošter82, takih lepih denarjev83 ti je gospod ponujal,84 in jih ne vzameš86.« Pavle pa87 na vse to drugega88
»Prijatelj1, zdaj2 pa le prav3 mirno nogo drži! Kmalu4 se bo5 kri ustavila6.« Zdaj Pavle hitro steče domov7 ljudi klicat. Preden8 je bila9 ura okoli10, pridejo s Pavletom12 trije možje, Pavletov13 gospodar in pa14 dva druga soseda, da16 so s koli in vrvmi17 kočijo tako zvezali, da18 so jo srečno do bližnje pošte privlekli19. Pavletovo zelišče20 je kočijažu toliko21 dobro storilo22, da23 je že na kočijo sesti smel24. Ko25 je bilo vse narejeno, preden se27 baron in baronka28 v kočijo usedeta29, reče baron Pavletu30: »Povej31, reci tem možem, da jih32 prav lepo zahvalim, ker33 so mi pomagali.« In34 baron da vsakemu en35 tolar. »Ti pa,36 Pavle,37 bodi vedno tako priden pa38 dober in dobro ti bo,« reče baron in mu ponudi41 tri bele tolarje. Pavle pa42 se lepo zahvali in43 jih noče vzeti,44 rekoč: »45Gospod,46 možem ste zadosti plačali, ker so vam pomagali; jaz nisem47 nič pomagal pa tudi nič plačila48 ne vzamem. Če sem49 šel ljudi klicat, je bila51 moja dolžnost.«52 Baron na to nič53 ne reče, tiho se usede54 v kočijo in55 se pelje počasi56 do pošte. Ko se gospoda odpelje58, so pastirji, Pavletovi tovariši59, kateri60 so zraven61 stali in zijali62, Pavleta63 za norca imeli in64 ga neumnega65 imenovali, ker ni hotel denarjev66 vzeti. Že prej68 so pastirji Pavleta iz norčije imenovali »fajmoštra«70, zato71 ker jim je večkrat kaj dobrega72 in lepega73 bral, jih večkrat75 svaril in opominjal76, pa ga hudobni, poredni pastirji niso hoteli poslušati77. Zdaj78 so mu pa79 rekli: »80Ti si prav81 neumen fajmošter82, takih lepih denarjev83 ti je gospod ponujal in jih ne vzameš86.« Pavle pa87 na vse to drugega88
20
[24−25]
[50−51]
[15]
[30−31]
[14−15]
ne reče, ko1 te besede: Če sim2 kaj zaslužil, mi bo že3 Bog plačal, če nisim nič4 zaslužil, tudi dnarjev6 nočem. Pavletov nar boljši prijatel7 reče tovaršem.8 Ne zaničujte Pavleta9, kdo ve10 kaj še bo11 iz njega. Meni so večkrat mati doma pravili12: Če13 človek komu le14 vode piti pernese15 iz dobriga serca16, ne bo17 brez plačila,18 Bog bo19 vse plačal20. Drugi dan se baron in baronka sprehajata22 in od nesreče poprejšniga23 dne se pogovarjata24. Med vsimi26 reče baron mi nar bolj dopade27 pastir Pavle28, ker je le toliko29 prijazen in postrežin fant30. Samo tega ne vem, zakaj ni hotel nič31 vzeti, ker sim32 mu tolarje ponujal in silil. Kako33 veselje mu vender34 moram zato35 storiti, preden36 grem od tod37. Dobro kosilo bom rekel napraviti38, oštir39 mi bo40 svojo kočijo posodil in moje konje vpregel, grem41 in oštir42 z mano, de43 mi hišo pokaže44 kjer fant45 služi, in s saboj ga bom k47 kosilu perpeljal48, de bo49 z nami jedel,50 to mu bo veči51 veselje, ko52 vsi dnarji53. Velika čast bo kmetiškimu54 pastirju se55 v kočii56 z gospodo peljati,57 in per58 gospodi jesti. Okoli59 dvanajste ure tistiga dne60 se perpelja61 po cesti kočija, zavije v63 stran v vas, in64 obstoji pred hišo, kjer je Pavle65 služil. Dva gospoda stopita iz kočije,66 in vprašata gospodinjo: Kje je vaš pastir Pavle68? Odgovori69: ni70 ga še domu71, pase, kmalo72 mora priti, ker bliža se poldne74. Baron in gospodar pošte76 ga čakata de77 pride. Ko pride Pavle78, ga v kočijo posadita80 in s sabo82 na pošto peljata83. Po poti vpraša Pavle84 ponižno: Gospodje!86 kam me peljate.87
ne odgovori, nego1 te besede: »Ako sem res2 kaj zaslužil, plačal mi bode3 Bog, ako pa nisem4 zaslužil ničesar5, tudi denarjev6 nočem.« Pavlov najboljši prijatelj7 reče tovarišem: »8Ne zaničujte mi Pavla9, kdo zna,10 kaj bode še11 iz njega. Meni so večkrat mati doma pripovedovali12: »Ako13 človek, bodi si komur koli, samo14 vode piti prinese15 iz dobrega srca16, ne ostane17 brez plačila,18 Bog mu bode19 vse poplačal20.«21 Drugi dan se baron in baronovka izprehajata22 in od nesreče prejšnega23 dne pogovarjata24. »25Med vsemi26 reče baron, »najbolj se mi dopade27 pastir Pavel28, ker je tako29 prijazen in postrežen deček30. Samo tega ne vem, zakaj ni hotel ničesar31 vzeti, ko sem32 mu tolarje ponujal in silil. Nekakšno33 veselje mu vender34 moram storiti, predno36 grem iz tega kraja37. Dobro kosilo bom rekel narediti38, gostilničar39 mi bode40 svojo kočijo posodil in moje konje vpregel, potem grem jaz41 in gostilničar42 z mano, da43 mi pokaže hišo,44 kjer služi deček46, in ga s seboj h47 kosilu pripeljem48, da bode49 z nami jedel;50 to mu bode večje51 veselje, nego li52 vsi denarji53. Velika čast bode kmetskemu54 pastirju v kočiji se56 z gospodo peljati in pri58 gospodi jesti.« Okolo59 dvanajste ure tisti dan60 se pripelje61 po cesti zala62 kočija, zavije na63 stran v vas ter64 obstoji pred hišo, kjer je Pavel65 služil. Dva gospoda stopita iz kočije in vprašata gospodinjo: »67Kje je vaš pastir Pavel68?« Gospodinja odgovori69: »Ni70 ga še domov71, pase, a kmalu72 mora priti, ker se73 bliža že poludne74.«75 Baron in poštni gospodar76 ga čakata, da77 pride. Ko Pavel domov pride78, posadita79 ga v kočijo in ga81 s seboj82 na pošto peljeta83. Po poti vpraša Pavel84 ponižno: »85Gospodje!86 kam me peljete?«87
ne reče kot1 te besede: »Če sem2 kaj zaslužil, mi bo že3 Bog plačal; če nisem nič4 zaslužil, tudi denarjev6 nočem.« Pavletov najboljši prijatelj7 reče tovarišem: »8Ne zaničujte Pavleta9, kdo ve,10 kaj še bo11 iz njega. Meni so večkrat mati doma pravili12: ‚Če13 človek komu le14 vode piti prinese15 iz dobrega srca16, ne bo17 brez plačila,18 Bog bo19 vse plačal20.«21 Drugi dan se baron in baronka sprehajata22 in se pogovarjata o nesreči poprejšnjega23 dne. »25Med vsemi,«26 reče baron, »mi najbolj ugaja27 pastir Pavle28, ker je toliko29 prijazen in postrežen fant30. Samo tega ne vem, zakaj ni hotel nič31 vzeti, ko sem32 mu tolarje ponujal in silil. Kako33 veselje mu vendar34 moram za to35 storiti, preden36 grem od tod37. Dobro kosilo bom rekel napraviti38, gostilničar39 mi bo40 svojo kočijo posodil in moje konje vpregel; pojdem41 in gostilničar42 z mano, da43 mi hišo pokaže,44 kjer fant45 služi, in s seboj ga bom h47 kosilu pripeljal48, da bo49 z nami jedel;50 to mu bo večje51 veselje ko52 vsi denarji53. Velika čast bo kmečkemu54 pastirju, se55 v kočiji56 z gospodo peljati in pri58 gospodi jesti.« Okoli59 dvanajste ure tistega dne60 se pripelje61 po cesti kočija, zavije stran v vas in64 obstoji pred hišo, kjer je Pavle65 služil. Dva gospoda stopita iz kočije in vprašata gospodinjo: »67Kje je vaš pastir Pavle68?« Žena odgovori69: »Ni70 ga še domov71, pase, kmalu72 mora priti, ker se73 bliža poldne74.«75 Baron in lastnik pošte76 ga čakata, da77 pride. Ko pride Pavle78, ga v kočijo posadita80 in s sabo82 na pošto peljeta83. Po poti vpraša Pavle84 ponižno: »85Gospodje,86 kam me peljete?«87
ne reče ko1 te besede: »Če sem2 kaj zaslužil, mi bo že3 Bog plačal; če nisem nič4 zaslužil, tudi denarjev6 nočem.« Pavletov najboljši prijatelj7 reče tovarišem: »8Ne zaničujte Pavleta9, kdo ve,10 kaj še bo11 iz njega. Meni so večkrat mati doma pravili12: ‚Če13 človek komu le14 vode piti prinese15 iz dobrega srca16, ne bo17 brez plačila.18 Bog bo19 vse plačal20.«21 Drugi dan se baron in baronka sprehajata22 in se pogovarjata o nesreči poprejšnjega23 dne. »25Med vsemi,«26 reče baron, »mi najbolj ugaja27 pastir Pavle28, ker je toliko29 prijazen in postrežen fant30. Samo tega ne vem, zakaj ni hotel nič31 vzeti, ko sem32 mu tolarje ponujal in silil. Kako33 veselje mu vendar34 moram za to35 storiti, preden36 grem od tod37. Dobro kosilo bom rekel napraviti38, gostilničar39 mi bo40 svojo kočijo posodil in moje konje vpregel; pojdem41 in gostilničar42 z mano, da43 mi hišo pokaže,44 kjer fant45 služi, in s seboj ga bom h47 kosilu pripeljal48, da bo49 z nami jedel;50 to mu bo večje51 veselje ko52 vsi denarji53. Velika čast bo kmečkemu54 pastirju, se55 v kočiji56 z gospodo peljati in pri58 gospodi jesti.« Okoli59 dvanajste ure tistega dne60 se pripelje61 po cesti kočija, zavije stran v vas in64 obstoji pred hišo, kjer je Pavle65 služil. Dva gospoda stopita iz kočije in vprašata gospodinjo: »67Kje je vaš pastir Pavle68?« Žena odgovori69: »Ni70 ga še domov71, pase, kmalu72 mora priti, ker se73 bliža poldne74.«75 Baron in gospodar pošte76 ga čakata, da77 pride. Ko pride Pavle78, ga v kočijo posadita80 in s sabo82 na pošto peljeta83. Po poti vpraša Pavle84 ponižno: »85Gospodje,86 kam me peljete?«87
ne reče ko1 te besede: »Če sem2 kaj zaslužil, mi bo že3 Bog plačal; če nisem nič4 zaslužil, tudi denarjev6 nočem.« Pavletov najboljši prijatelj7 reče tovarišem: »8Ne zaničujte Pavleta9, kdo ve,10 kaj še bo11 iz njega. Meni so večkrat mati doma pravili12: ‚Če13 človek komu le14 vode piti prinese15 iz dobrega srca16, ne bo17 brez plačila.18 Bog bo19 vse plačal20.«21 Drugi dan se baron in baronka sprehajata22 in se pogovarjata o nesreči poprejšnjega23 dne. »25Med vsemi,«26 reče baron, »mi najbolj ugaja27 pastir Pavle28, ker je toliko29 prijazen in postrežen fant30. Samo tega ne vem, zakaj ni hotel nič31 vzeti, ko sem32 mu tolarje ponujal in silil. Kako33 veselje mu vendar34 moram za to35 storiti, preden36 grem od tod37. Dobro kosilo bom rekel napraviti38, oštir39 mi bo40 svojo kočijo posodil in moje konje vpregel; pojdem41 in oštir42 z mano, da43 mi hišo pokaže,44 kjer fant45 služi, in s seboj ga bom h47 kosilu pripeljal48, da bo49 z nami jedel;50 to mu bo večje51 veselje ko52 vsi denarji53. Velika čast bo kmečkemu54 pastirju se55 v kočiji56 z gospodo peljati in pri58 gospodi jesti.« Okoli59 dvanajste ure tistega dne60 se pripelje61 po cesti kočija, zavije stran v vas in64 obstoji pred hišo, kjer je Pavle65 služil. Dva gospoda stopita iz kočije in vprašata gospodinjo: »67Kje je vaš pastir Pavle68?« Žena odgovori69: »Ni70 ga še domov71, pase, kmalu72 mora priti, ker se73 bliža poldne74.«75 Baron in gospodar pošte76 ga čakata, da77 pride. Ko pride Pavle78, ga v kočijo posadita80 in s sabo82 na pošto peljeta83. Po poti vpraša Pavle84 ponižno: »85Gospodje,86 kam me peljete?«87
ne reče ko1 te besede: »Če sem2 kaj zaslužil, mi bo že3 Bog plačal; če nisem nič4 zaslužil, tudi denarjev6 nočem.« Pavletov najboljši prijatelj7 reče tovarišem: »8Ne zaničujte Pavleta9, kdo ve,10 kaj še bo11 iz njega. Meni so večkrat mati doma pravili12: »Če13 človek komu le14 vode piti prinese15 iz dobrega srca16, ne bo17 brez plačila.18 Bog bo19 vse plačal20.«21 Drugi dan se baron in baronka sprehajata22 in se pogovarjata o nesreči poprejšnjega23 dne. »25Med vsemi,«26 reče baron, »mi najbolj ugaja27 pastir Pavle28, ker je toliko29 prijazen in postrežen fant30. Samo tega ne vem, zakaj ni hotel nič31 vzeti, ko sem32 mu tolarje ponujal in silil. Kako33 veselje mu vendar34 moram za to35 storiti, preden36 grem od tod37. Dobro kosilo bom rekel napraviti38, gostilničar39 mi bo40 svojo kočijo posodil in moje konje vpregel; pojdem41 in gostilničar42 z mano, da43 mi hišo pokaže,44 kjer fant45 služi, in s seboj ga bom h47 kosilu pripeljal48, da bo49 z nami jedel;50 to mu bo večje51 veselje ko52 vsi denarji53. Velika čast bo kmečkemu54 pastirju, se55 v kočiji56 z gospodo peljati in pri58 gospodi jesti.« Okoli59 dvanajste ure tistega dne60 se pripelje61 po cesti kočija, zavije stran v vas in64 obstoji pred hišo, kjer je Pavle65 služil. Dva gospoda stopita iz kočije in vprašata gospodinjo: »67Kje je vaš pastir Pavle68?« Žena odgovori69: »Ni70 ga še domov71, pase, kmalu72 mora priti, ker se73 bliža poldne74.«75 Baron in gospodar pošte76 ga čakata, da77 pride. Ko pride Pavle78, ga v kočijo posadita80 in s sabo82 na pošto peljeta83. Po poti vpraša Pavle84 ponižno: »85Gospodje,86 kam me peljete?«87
21
[25−26]
[51−52]
[15−16]
[31−33]
[15]
Baron mu odgovori: Ne boj se,2 ti si meni zlo3 ustregel, ker si šel ljudi klicat takrat4 ko sim5 jih nar bolj6 potreboval, plačila nič7 nisi hotel vzeti, zato boš danes8 z nami jedel in pil, in9 se po gosposko11 gostil. Pavle12 se sladko posmeja13 in se zahvali ponižno14 za toliko čast. Boljši15 se mi zdi, je rekel se17 v kočii18 peljati in per gospodi19 jesti, kakor20 še toliko tolarjev, posebno ko je vidil22, de23 so drugi pastirji njegovi tovarši25 za njim zjali26 in se čudili. Vse je že bilo perpravljeno27, ko se perpeljata28 baron in poštni gospodar v kočii29 s Pavletam30. Kar k mizi sedejo, ktera31 je bila polna nar boljših32 jedi,33 in dobriga sladkiga34 vina. Gospoda začne hitro35 jesti, Pavle pa36 debelo gleda in se37 noče k mizi usesti38, kamor so mu odkazali. Baron mu reče: Pavle! usedi se40 in z nami jej42, kolikor se ti bo poljubilo43. Pavle reče44 ponižno: Ne zamerite, gnadlivi47 gospod baron, sej niste48 še molili, pa49 že jeste. Meni so mati zlo zaterdvali50 vselej pred jedjo in po jedi moliti,51 in se spomniti52 dobrotnika, kteri53 nam darove daje54. Večkrat sim55 slišal: Kdor pred jedjo in po jedi ne moli, je žvini enak56. Per tih Pavletovih57 besedah se vsi spogledajo,58 in hiteli so59 moliti molitev pred jedjo. Med jedjo vpraša baron Pavleta60: Povej mi nar pervo62, zakaj nisi od mene nič hotel64 vzeti, ker sim65 ti lepe dnarje66 ponujal? Pavle odgovori ves brihten67 naravnost brez hinavšine69: Gospod baron žlahtni71! Zato nisim72 hotel nič73 od vas vzeti74, ker sim75 obljubil zvesto se deržati77 po nauku svoje matere in po naukih duhovnov78. Mati so me lepo učili in
Baron mu odgovori: »1Ne boj se!2 ti si meni zelo3 ustregel, ker si šel ljudi klicat, takrat4 ko sem5 jih najbolj6 potreboval, a plačila7 nisi hotel vzeti, zato bodeš denes8 z nami jedel in pil ter9 se prav10 po gospodski11 gostil.« Pavel12 se sladko nasmehne13 in ponižno zahvali14 za toliko čast. »Boljše15 se mi zdi,« dejal16 je, »17v kočiji se18 peljati in z gospodo19 jesti, nego li20 še toliko tolarjev,«21 posebno ko je videl22, da23 so drugi pastirji,24 njegovi tovariši, zijali25 za njim in se čudili. Vse je že bilo pripravljeno27, ko se pripeljata28 baron in poštni gospodar v kočiji29 s Pavlom pastirjem30. Kar k mizi sedejo, katera31 je bila polna najboljših32 jedi in dobrega sladkega34 vina. Gospoda začne takoj35 jesti, a Pavel36 debelo gleda, in37 noče k mizi sesti38, kamor so mu odkazali. Baron mu reče: »39Pavle, sedi,40 in jej41 z nami, kolikor se ti poljubi43.« Pavel44 ponižno reče45: »46Ne zamerite, milostivi47 gospod baron, saj48 še niste molili in49 že jeste. Meni so mati večkrat dejali, da moram50 vselej pred jedjo in po jedi moliti in se spominati52 dobrotnika, kateri53 nam deli darove54. Večkrat sem55 slišal: Kdor pred jedjo in po jedi ne moli, podoben je živini56.«