Sreča v nesreči 1836 (izvirna izdaja) Sreča v nesreči 1882 (Knjižnica slovenskej mladini) Sreča v nesreči 1936 (Cvetje iz domačih in tujih logov) Sreča v nesreči 1974 (Knjižnica Kondor) Sreča v nesreči 1984 (Hram) Sreča v nesreči 1991 (Slovenska povest)
Sreča v Nesreči, ali POPISVANJE čudne zgodbe dveh dvojčikov. Podučenje starim in mladim, revnim in bogatim.1
Sreča v nesreči ali popisovanje čudne zgodbe dveh dvojčkov. Poučenje starim in mladim, ubožnim in bogatim.1
Sreča v nesreči1
Sreča v nesreči ali popisovanje čudne zgodbe dveh dvojčkov. Podučenje starim in mladim, revnim in bogatim1
Sreča v nesreči ali popisovanje čudne zgodbe dveh dvojčkov. Podučenje starim in mladim, revnim in bogatim1
Sreča v nesreči ali popisovanje čudne zgodbe dveh dvojčkov. Podučenje starim in mladim, revnim in bogatim1
(3)
[(7)−8]
[(38)−39]
[5]
[9]
[5]
⮟
Uvod
Uvod
Uvod.1
Uvod
Uvod
Uvod
Blizo1 mesta L....2 v vasi, kjer je bila nekdaj imenitna deleč3 sloveča suknarija ali fabrika4, kjer so žlahtno5 sukno tkali,6 in ga deleč7 po svetu razprodajali, je pred nekaj leti živel9 dober pošten pa tudi brumen junak11. Franc12 Svetin mu je bilo ime. Zgodej13 so mu starši pomerli14, torej15 ni imel nikogar16, de17 bi zanj bil skerbel18. Gospod19 suknarije ali fabrike,20 ga je iz21 dobrote v šolo pošiljal toliko, de23 se je Svetin brati in pisati navadil25; potem je v suknarii27 delal,28 in se vsih29 suknarskih del naučil. Zraven navadniga suknarskiga30 dela je mogel31 Svetin tudi vert obdelovati. Priden32 in prebrisane glave je bil Svetin33. Poleti34 je celi35 dan vert obdeloval36, po noči v suknarii delal37. Per vsih38 svojih delih39 Svetin nikoli ni molitve opustil40, ampak pred vsakim delam41 in po vsakim42 delu je pokleknil in ponižno molil;43 zato mu je Bog tudi44 srečo dal45. V malo letih je Svetin toliko perslužil47 in pervarval48,
Blizu1 mesta L …,2 v vasi, kjer je bila nekdaj imenitna, daleč3 sloveča suknarija ali tovarna4, kjer so lepo5 sukno tkali,6 in ga daleč7 po svetu razprodajali, živel8 je pred nekaj leti dober pošten pa tudi pobožen človek11. Fran12 Svetin mu je bilo ime. Zgodaj13 so mu starši pomrli14, in nikogar15 ni imel, da17 bi bil skrbel zanj18. Gospodar19 suknarije ali tovarne20 ga je z21 dobrote pošiljal22 v šolo toliko, da23 se je Svetin navadil24 brati in pisati; potem je v suknariji27 delal,28 in se vseh29 suknarskih del naučil. Poleg navadnega suknarskega30 dela je Svetin tudi vrt lehko obdeloval. Priden32 in prebrisane glave je bil Svetin33. Po leti34 je ves35 dan vrt delal36, a po noči v tovarni37. Ob vseh38 svojih opravilih39 Svetin nikoli ni opustil molitve40, ampak pred vsakim delom41 in po vsakem42 delu je pokleknil in ponižno molil,43 zato mu je Bog dal44 srečo. V malo letih si46 je Svetin toliko prislužil47 in prihranil48,
Blizu1 mesta L.,2 v vasi, kjer je bila nekdaj imenitna, daleč3 sloveča suknarija ali tovarna4, kjer so tenko5 sukno tkali in ga daleč7 po svetu razprodajali, je pred nekaj leti živel9 dober,10 pošten pa tudi pobožen junak11. Franc12 Svetin mu je bilo ime. Starši13 so mu zgodaj pomrli14, torej15 ni imel nikogar16, da17 bi zanj bil skrbel18. Lastnik19 suknarije ga je iz21 dobrote v šolo pošiljal toliko, da23 se je Svetin brati in pisati navadil25; potem pa26 je v suknariji27 delal in se vseh29 suknarskih del naučil. Zraven navadnega suknarskega30 dela je moral31 Svetin tudi vrt obdelovati. Svetin je bil priden32 in prebrisane glave. Poleti34 je ves35 dan vrt obdeloval36, ponoči v suknariji delal37. Pri vseh38 svojih delih39 Svetin nikoli ni molitve opustil40, ampak pred vsakim delom41 in po vsakem42 delu je pokleknil in ponižno molil;43 zato mu je Bog tudi44 srečo dal45. V malo letih je Svetin toliko prislužil47 in privaroval48,
Blizu1 mesta L.,2 v vasi, kjer je bila nekdaj imenitna, daleč3 sloveča suknarija ali tovarna4, kjer so žlahtno5 sukno tkali in ga daleč7 po svetu razprodajali, je pred nekaj leti živel9 dober,10 pošten pa tudi pobožen junak11. Franc12 Svetin mu je bilo ime. Starši13 so mu zgodaj pomrli14, torej15 ni imel nikogar16, da17 bi zanj bil skrbel18. Lastnik19 suknarije ga je iz21 dobrote v šolo pošiljal toliko, da23 se je Svetin brati in pisati navadil25; potem pa26 je v suknariji27 delal in se vseh29 suknarskih del naučil. Zraven navadnega suknarskega30 dela je moral31 Svetin tudi vrt obdelovati. Svetin je bil priden32 in prebrisane glave. Poleti34 je ves35 dan vrt obdeloval36, ponoči v suknariji delal37. Pri vseh38 svojih delih39 Svetin nikoli ni molitve opustil40, ampak pred vsakim delom41 in po vsakem42 delu je pokleknil in ponižno molil;43 zato mu je Bog tudi44 srečo dal45. V malo letih je Svetin toliko prislužil47 in privaroval48,
Blizu1 mesta L.,2 v vasi, kjer je bila nekdaj imenitna, daleč3 sloveča suknarija ali tovarna4, kjer so žlahtno5 sukno tkali in ga daleč7 po svetu razprodajali, je pred nekaj leti živel9 dober,10 pošten pa tudi pobožen junak11. Franc12 Svetin mu je bilo ime. Starši13 so mu zgodaj pomrli14, torej15 ni imel nikogar16, da17 bi bil zanj skrbel18. Lastnik19 suknarije ga je iz21 dobrote v šolo pošiljal, toliko da23 se je Svetin brati in pisati navadil25; potem je v suknariji27 delal in se vseh29 suknarskih del naučil. Zraven navadnega suknarskega30 dela je moral31 Svetin tudi vrt obdelovati. Svetin je bil priden32 in prebrisane glave. Poleti34 je ves35 dan vrt obdeloval36, ponoči pa v suknariji delal37. Pri vseh38 svojih delih39 Svetin nikoli ni molitve opustil40, ampak pred vsakim delom41 in po vsakem42 delu je pokleknil in ponižno molil;43 zato mu je Bog tudi44 srečo dal45. V malo letih je Svetin toliko prislužil47 in privaroval48,
Blizu1 mesta L.,2 v vasi, kjer je bila nekdaj imenitna, daleč3 sloveča suknarija ali tovarna4, kjer so žlahtno5 sukno tkali in ga daleč7 po svetu razprodajali, je pred nekaj leti živel9 dober,10 pošten pa tudi pobožen junak11. Franc12 Svetin mu je bilo ime. Starši13 so mu zgodaj pomrli14, torej15 ni imel nikogar16, da17 bi zanj bil skrbel18. Lastnik19 suknarije ga je iz21 dobrote v šolo pošiljal toliko, da23 se je Svetin brati in pisati navadil25; potem pa26 je v suknariji27 delal in se vseh29 suknarskih del naučil. Zraven navadnega suknarskega30 dela je moral31 Svetin tudi vrt obdelovati. Svetin je bil priden32 in prebrisane glave. Poleti34 je ves35 dan vrt obdeloval36, ponoči v suknariji delal37. Pri vseh38 svojih delih39 Svetin nikoli ni molitve opustil40, ampak pred vsakim delom41 in po vsakem42 delu je pokleknil in ponižno molil;43 zato mu je Bog tudi44 srečo dal45. V malo letih je Svetin toliko prislužil47 in privaroval48,
(4)
[8−9]
[39]
[5]
[9−10]
[5]
⮟
de1 si je seliše2 kupil, hišo naredil3 in nekaj njiv perkupil4. Gospod5 suknarije ga je zato zlo obrajtal, in6 mu eniga7 dne reče8: France!9 všeč mi je, de10 si tako priden; vidim, de11 si pomagaš. Narbolj všeč pa12 mi je, ki13 vidim, de14 nikoli s hudobnimi tovarši15 ne potegneš16, se le svojiga18 dela deržiš19, rad moliš in v cerkev hodiš; ako20 si per volji21, vzami22 mojo kuharco23 Nežo za ženo, ktera24 je tudi poštena in brumna25. Nima veliko dnarjev26, pa je pridna,27 in jest ji28 bom tudi nekaj dal in pomagal. Svetin je v to hitro dovolil30. Pokličejo Nežo, ktera31 se je po svojih stariših32 pisala Neža Terpinc33, in jo vprašajo, ako34 bi bila dovoljna se s Francetam zaročiti35. Neža je v36 to tudi rada dovolila,37 in v štirih tednih so ženitnino38 naredili. K ženitvanji40 je tudi41 prišel gospodar suknarije s svojo gospo, de si43 je bil žlahtniga44 rodu. Svetina so vsi radi imeli. Vesel je živel Svetin s svojo ženo Nežo. Očitno se je nad njima kazala zakonska sreča. Nikoli ni bilo med njima krega ali45 prepira. Ne po posvetnih navadah in po mesnih46 željah, ampak po keršanskih47 in po48 božjih zapovedih sta živela. On je po dnevi vert49 obdeloval, ona je domače dela opravljala52.
da1 si je selišče2 kupil, hišo napravil3 in nekaj njiv prikupil4. Gospodar5 suknarije ga je zato zelo čislal, in6 mu necega7 dne dejal8: »Franc!9 všeč mi je, da10 si tako priden; vidim, da11 si pomagaš. A najbolj všeč12 mi je, ko13 vidim, da se14 nikoli s hudobnimi tovariši15 ne družiš16, da17 se le svojega18 dela držiš19, rad moliš in v cerkev hodiš. Ako20 si voljan21, vzemi22 mojo kuharico23 Nežo za ženo, katera24 je tudi poštena in pobožna25. Nima mnogo denarjev26, a pridna je,27 in jaz jej28 bom tudi nekaj dal in pomagal. Svetin je v to hitro dovolil30. Pokličejo Nežo, katera31 se je po svojih starših32 pisala Neža Trpinec33, in jo vprašajo, ako34 bi bila voljna, s Franom se zaročiti35. Neža je to tudi rada privolila,37 in v štirih tednih so naredili ženitovanje39. K ženitovanji40 je prišel tudi42 gospodar suknarije s svojo gospo, da-si43 je bil plemenitega44 rodu. Svetina so vsi radi imeli. Vesel je živel Svetin s svojo ženo Nežo. Očitno se je nad njima kazala zakonska sreča. Nikoli ni bilo med njima svade niti45 prepira. Ne po posvetnih navadah in po mesenih46 željah, ampak po krščanskih47 in po48 božjih zapovedih sta živela. On je po dnevi49 obdeloval vrt50, a51 ona je opravljala domača opravila52.
da1 si je selišče2 kupil, hišo naredil3 in nekaj njiv prikupil4. Gospod5 suknarije ga je zato zelo v čislih imel in6 mu nekega7 dne rekel8: »France,9 všeč mi je, da10 si tako priden; vidim, da11 si pomagaš. Najbolj všeč pa12 mi je, ko13 vidim, da14 nikoli s hudobnimi tovariši15 ne potegneš16, se le svojega18 dela držiš19, rad moliš in v cerkev hodiš; ako20 si pri volji21, vzemi22 mojo kuharico23 Nežo za ženo, ki24 je tudi poštena in pobožna25. Nima veliko denarjev26, pa je pridna27 in jaz ji28 bom tudi nekaj dal in pomagal.«29 Svetin je v to hitro dovolil30. Pokličejo Nežo, ki31 se je po svojih starših32 pisala Neža Trpinc33, in jo vprašajo, ali34 bi bila zadovoljna poročiti se s Francetom35. Neža je v36 to tudi rada dovolila37 in v štirih tednih so naredili ženitnino39. K ženitovanju40 je prišel tudi42 gospodar suknarije s svojo gospo, dasi43 je bil plemenitega44 rodu. Svetina so vsi radi imeli. Vesel je živel Svetin s svojo ženo Nežo. Očitno se je nad njima kazala zakonska sreča. Nikoli ni bilo med njima prepira. Ne po posvetnih navadah in mestnih46 željah, ampak po krščanskih47 in po48 božjih zapovedih sta živela. On je podnevi vrt49 obdeloval, ona je domača dela opravljala52.
da1 si je selišče2 kupil, hišo naredil3 in nekaj njiv prikupil4. Gospod5 suknarije ga je zato zelo v čislih imel in6 mu nekega7 dne rekel8: »France,9 všeč mi je, da10 si tako priden; vidim, da11 si pomagaš. Najbolj všeč pa12 mi je, ko13 vidim, da14 nikoli s hudobnimi tovariši15 ne potegneš16, se le svojega18 dela držiš19, rad moliš in v cerkev hodiš; ako20 si pri volji21, vzemi22 mojo kuharico23 Nežo za ženo, ki24 je tudi poštena in pobožna25. Nima veliko denarjev26, pa je pridna27 in jaz ji28 bom tudi nekaj dal in pomagal.«29 Svetin je v to hitro dovolil30. Pokličejo Nežo, ki31 se je po svojih starših32 pisala Neža Trpinc33, in jo vprašajo, ali34 bi bila zadovoljna poročiti se s Francetom35. Neža je v36 to tudi rada dovolila37 in v štirih tednih so naredili ženitnino39. K ženitovanju40 je prišel tudi42 gospodar suknarije s svojo gospo, dasi43 je bil žlahtnega44 rodu. Svetina so vsi radi imeli. Vesel je živel Svetin s svojo ženo Nežo. Očitno se je nad njima kazala zakonska sreča. Nikoli ni bilo med njima prepira. Ne po posvetnih navadah in mestnih46 željah, ampak po krščanskih47 in po48 božjih zapovedih sta živela. On je podnevi vrt49 obdeloval, ona je domača dela opravljala52.
da1 si je selišče2 kupil, hišo naredil3 in nekaj njiv prikupil4. Gospodar5 suknarije ga je zato zelo cenil, pa6 mu nekega7 dne reče8: »France,9 všeč mi je, da10 si tako priden; vidim, da11 si pomagaš. Najbolj všeč pa12 mi je, ko13 vidim, da14 nikoli s hudobnimi tovariši15 ne potegneš16, se le svojega18 dela držiš19, rad moliš in v cerkev hodiš; ako20 si pri volji21, vzemi22 mojo kuharico23 Nežo za ženo, ki24 je tudi poštena in pobožna25. Nima veliko denarjev26, pa je pridna27 in jaz ji28 bom tudi nekaj dal in pomagal.«29 Svetin je v to hitro dovolil30. Pokličejo Nežo, ki31 se je po svojih starših32 pisala Neža Trpinc33, in jo vprašajo, ali34 bi bila voljna poročiti se s Francetom35. Neža je v36 to tudi rada dovolila37 in v štirih tednih so naredili ženitnino39. K ženitovanju40 je prišel tudi42 gospodar suknarije s svojo gospo, dasi43 je bil žlahtnega44 rodu. Svetina so vsi radi imeli. Vesel je živel Svetin s svojo ženo Nežo. Očitno se je nad njima kazala zakonska sreča. Nikoli ni bilo med njima krega ali45 prepira. Ne po posvetnih navadah in mestnih46 željah, ampak po krščanskih47 in božjih zapovedih sta živela. On je podnevi vrt49 obdeloval, ona je domača dela opravljala52.
da1 si je selišče2 kupil, hišo naredil3 in nekaj njiv prikupil4. Gospod5 suknarije ga je zato zelo v čislih imel in6 mu nekega7 dne rekel8: »France,9 všeč mi je, da10 si tako priden; vidim, da11 si pomagaš. Najbolj všeč pa12 mi je, ko13 vidim, da14 nikoli s hudobnimi tovariši15 ne potegneš16, se le svojega18 dela držiš19, rad moliš in v cerkev hodiš; ako20 si pri volji21, vzemi22 mojo kuharico23 Nežo za ženo, ki24 je tudi poštena in pobožna25. Nima veliko denarja26, pa je pridna27 in jaz ji28 bom tudi nekaj dal in pomagal.«29 Svetin je v to hitro privolil30. Pokličejo Nežo, ki31 se je po svojih starših32 pisala Neža Trpinc33, in jo vprašajo, ali34 bi bila zadovoljna poročiti se s Francetom35. Neža je v36 to tudi rada dovolila37 in v štirih tednih so naredili ženitnino39. K ženitovanju40 je prišel tudi42 gospodar suknarije s svojo gospo, dasi43 je bil žlahtnega44 rodu. Svetina so vsi radi imeli. Vesel je živel Svetin s svojo ženo Nežo. Očitno se je nad njima kazala zakonska sreča. Nikoli ni bilo med njima prepira. Ne po posvetnih navadah in mestnih46 željah, ampak po krščanskih47 in po48 božjih zapovedih sta živela. On je podnevi vrt49 obdeloval, ona je domača dela opravljala52.
(5)
[9−10]
[39]
[5−6]
[10−11]
[5−6]
⮟
Vsak večer sta pokleknila in glasno večerno molitvico opravila1, ko2 bi bila še tako trudna. Vse svoje zaupanje sta le v Boga imela4; torej njima5 je šlo vse po sreči. Dve leti je minilo7, kar sta bila zaročena,8 in Svetinka je bila zdaj v drugim stanu9. Dobila10 sta v eni11 noči dva lepa zdrava fantiča dvojčika14. Per svetim kerstu15 so pervimu16 dali ime Janez, drugimu Pavl17. Gospod18 in gospa suknarije19 sta bila botra20. Vesela21 sta bila22, de njima je23 Bog tako dober, spoznala sta božje dobrote,24 in vedno sta ga hvalila. Tudi25 sta sklenila fantiča26, če jih27 Bog per živlenji28 ohrani, v brumnosti29 in svetosti zrediti,30 in varvati pred zapeljivimi tovaršijami31, de32 bi v starih letih čisto veselje nad njima imela34.
Vsak večer sta pokleknila in glasno opravila večerno molitev1, naj si2 bi bila še tako trudna. Vse svoje zaupanje sta imela3 le v Boga; zatorej5 je njima6 šlo vse po sreči. Dve leti ste minuli7, kar sta bila zaročena,8 in Svetinka je bila zdaj samodruga9. Dobila10 sta v jednej11 noči dva lepa zdrava sinka dvojčka14. Pri svetem krstu15 so prvemu16 dali ime Janez, drugemu Pavel17. Gospod18 in gospa suknarije19 sta bila krstna kuma20. Veselila21 sta se22, da je njima23 Bog tako dober, spoznala sta božje dobrote in vedno sta ga hvalila. Tudi25 sta sklenila sinka26, če ju27 Bog živa28 ohrani, v pobožnosti29 in svetosti vzrediti30 in ju varovati zapeljivih družb31, da32 bi v starih letih imela33 čisto veselje nad njima.
Vsak večer sta pokleknila in glasno večerno molitevco opravila1, ko2 bi bila še tako trudna. Vse svoje zaupanje sta le v Boga imela4; torej jima5 je šlo vse po sreči. Dve leti je minilo7, kar sta bila poročena8 in Svetinka je bila zdaj v drugem stanu9. Tedaj10 sta v eni11 noči dobila12 dva lepa,13 zdrava fantiča dvojčka14. Pri svetem krstu15 so prvemu16 dali ime Janez, drugemu Pavel17. Gospodar suknarije18 in njegova gospa19 sta bila botra20. Oče in mati21 sta bila vesela22, da jima je23 Bog tako dober, spoznala sta božje dobrote in vedno sta ga hvalila. Sklenila25 sta tudi, da bosta fantiča26, če ju27 Bog pri življenju28 ohrani, v pobožnosti29 in svetosti zredila30 in varovala pred zapeljivimi tovarišijami31, da32 bi v starih letih čisto veselje nad njima imela34.
Vsak večer sta pokleknila in glasno večerno molitevco opravila1, ko2 bi bila še tako trudna. Vse svoje zaupanje sta le v Boga imela4; torej jima5 je šlo vse po sreči. Dve leti je minilo7, kar sta bila poročena8 in Svetinka je bila zdaj v drugem stanu9. Tedaj10 sta neke11 noči dobila12 dva lepa,13 zdrava fantiča dvojčka14. Pri svetem krstu15 so prvemu16 dali ime Janez, drugemu Pavel17. Gospodar suknarije18 in njegova gospa19 sta bila botra20. Oče in mati21 sta bila vesela22, da jima je23 Bog tako dober, spoznala sta božje dobrote in vedno sta ga hvalila. Sklenila25 sta tudi fantiča26, če ju27 Bog pri življenju28 ohrani, v pobožnosti29 in svetosti zrediti30 in varovati pred zapeljivimi tovarišijami31, da32 bi v starih letih čisto veselje nad njima imela34.
Vsak večer sta pokleknila in glasno večerno molitevco opravila1, ko2 bi bila še tako trudna. Vse svoje zaupanje sta le v Boga imela4; torej jima5 je šlo vse po sreči. Dve leti je minilo7, kar sta bila poročena,8 in Svetinka je bila zdaj v drugem stanu9. Tedaj10 sta neke11 noči dobila12 dva lepa,13 zdrava fantiča dvojčka14. Pri svetem krstu15 so prvemu16 dali ime Janez, drugemu Pavel17. Gospod18 in gospa suknarije19 sta bila botra20. Vesela21 sta bila22, da jima je23 Bog tako dober, spoznala sta božje dobrote in vedno sta ga hvalila. Sklenila25 sta tudi fantiča26, če ju27 Bog pri življenju28 ohrani, v pobožnosti29 in svetosti zrediti30 in varovati pred zapeljivimi tovarišijami31, da32 bi v starih letih čisto veselje nad njima imela34.
Vsak večer sta pokleknila in glasno večerno molitevco opravila1, ko2 bi bila še tako trudna. Vse svoje zaupanje sta le v Boga imela4; torej jima5 je šlo vse po sreči. Dve leti je minilo7, kar sta bila poročena8 in Svetinka je bila zdaj v drugem stanju9. Tedaj10 sta neke11 noči dobila12 dva lepa,13 zdrava fantiča dvojčka14. Pri svetem krstu15 so prvemu16 dali ime Janez, drugemu Pavel17. Gospodar suknarije18 in njegova gospa19 sta bila botra20. Oče in mati21 sta bila vesela22, da jima je23 Bog tako dober, spoznala sta božje dobrote in vedno sta ga hvalila. Sklenila25 sta tudi fantiča26, če ju27 Bog pri življenju28 ohrani, v pobožnosti29 in svetosti zrediti30 in varovati pred zapeljivimi tovarišijami31, da32 bi v starih letih čisto veselje nad njima imela34.
(7)
[(11)−12]
[(40)]
[7]
[(15)−16]
[7]
⮟
PERVI1 DEL.2
PRVI1 DEL.2
PRVI1 DEL
PRVI1 DEL
PRVI1 DEL
PRVI1 DEL
I. France1 Svetin gre na vojsko2 francosko.3
I. Fran1 Svetin gre na francosko vojsko.3
I France1 Svetin gre na francosko vojsko3
I France1 Svetin gre na francosko vojsko3
I France1 Svetin gre na francosko vojsko3
I France1 Svetin gre na francosko vojsko3
Lepo sta skerbela France1 in Neža za fantiča, in2 z združeno močjo si perzadevala3 več perslužiti4, de5 bi fantiča6 mogla pošteno in dobro zrediti7. Zato sta še bolj pridno8 delala in bolj zvesto9 molila. Ob enim lepim spomladanskim dnevu, ravno nedelja je bila,10 ko prideta France11 in Neža popoldne12 iz cerkve, reče France13: Pojdi po bokal vina, de15 vsak malo pijeva16. Nikoli ne greva v oštarijo17, bodiva doma vesela sama,18 in Boga hvaliva, ker nama nič19 ne manka20. Prijazno vkupej22 pijeta in se pogovarjata od tega23 kar sta dansi24 v cerkvi slišala. Med tem25 vpraša France26 svojo ženo in prijazno reče: Ljuba dobra moja Neža!30 povej mi, kako je to, de31 nisi nikoli vesela, kar sva vkup32; nikoli te ne vidim se nasmejati,33 ali zapeti, ampak34 vedno si zamišljena in žalostna,36 in pa večkrat te zdihvati37 slišim. Kaj ti je vender39? Le povej mi, vse rad storim, kar koli40 želiš, de boš41 le vesela. Neža mu nato43 milo odgovori: Ljubi44 moj mož,45 res je de46, sim47 vedno žalostna,48
Lepo sta skrbela Fran1 in Neža za otroka,2 z združeno močjo si prizadevala3 več zaslužiti4, da5 bi sinka6 mogla pošteno in dobro vzrediti7. Zato sta še bolj pridno8 delala in še bolj zvesto9 molila. Ob lepem vzpomladnem dnevi — bila je nedelja —10 ko prideta Fran11 in Neža po poludne12 iz cerkve, reče Fran13: »14Pojdi po bokal vina, da15 vsak malo pijeva16. Nikoli ne greva v krčmo17, bodiva doma vesela sama in Boga hvaliva, ker nama ničesar19 ne manjka20. Prijazno skupaj22 pijeta in se pogovarjata od tega,23 kar sta denes24 v cerkvi slišala. V tem25 vpraša Fran26 svojo ženo in jej27 prijazno reče: »28Ljuba,29 dobra moja Neža!30 povej mi, kako je to, da31 nisi nikoli vesela, kar sva skupaj32; nikoli te ne vidim, da bi se nasmijala33 ali malo zapela,34 vedno si le35 zamišljena in žalostna,36 in te tudi po večkrat37 slišim zdihovati38. Kaj ti je vender39? Le povej mi, vse rad storim, kar koli40 želiš, da bodeš41 le vesela.« —42 Neža mu nato43 milo odgovori: »Mož44 moj ljubi!45 res je, da sem47 vedno žalostna,48
Lepo sta skrbela France1 in Neža za fantiča in si2 z združeno močjo prizadevala3 več prislužiti4, da5 bi fantiča6 mogla pošteno in dobro zrediti7. Zato sta še pridneje8 delala in zvesteje9 molila. Ob nekem lepem spomladanskem dnevu, ravno nedelja je bila,10 ko prideta France11 in Neža popoldne12 iz cerkve, reče France13: »14Pojdi po bokal vina, da15 vsak malo popijeva16. Nikoli ne greva v gostilno17, bodiva doma vesela sama in Boga hvaliva, ker nama nič19 ne manjka20.«21 Prijazno vkupaj22 pijeta in se pogovarjata o tem,23 kar sta danes24 v cerkvi slišala. Medtem25 vpraša France26 svojo ženo in prijazno reče: »28Ljuba,29 dobra moja Neža,30 povej mi, kako je to, da31 nisi nikoli vesela, kar sva vkup32; nikoli te ne vidim se nasmejati33 ali zapeti, ampak34 vedno si zamišljena in žalostna in pa večkrat te37 slišim zdihovati38. Kaj ti je vendar39? Le povej mi, vse rad storim, karkoli40 želiš, da boš41 le vesela.«42 Neža mu nato43 milo odgovori: »Ljubi44 moj mož,45 res je, da sem47 vedno žalostna
Lepo sta skrbela France1 in Neža za fantiča in si2 z združeno močjo prizadevala3 več prislužiti4, da5 bi fantiča6 mogla pošteno in dobro zrediti7. Zato sta še pridneje8 delala in zvesteje9 molila. Ob nekem lepem spomladanskem dnevu, ravno nedelja je bila,10 ko prideta France11 in Neža popoldne12 iz cerkve, reče France13: »14Pojdi po bokal vina, da15 vsak malo popijeva16. Nikoli ne greva v gostilno17, bodiva doma vesela sama in Boga hvaliva, ker nama nič19 ne manjka20.«21 Prijazno skupaj22 pijeta in se pogovarjata o tem,23 kar sta danes24 v cerkvi slišala. Medtem25 vpraša France26 svojo ženo in prijazno reče: »28Ljuba,29 dobra moja Neža,30 povej mi, kako je to, da31 nisi nikoli vesela, kar sva vkup32; nikoli te ne vidim se nasmejati33 ali zapeti, ampak34 vedno si zamišljena in žalostna in pa večkrat te37 slišim zdihovati38. Kaj ti je vendar39? Le povej mi, vse rad storim, karkoli40 želiš, da boš41 le vesela.«42 Neža mu nato43 milo odgovori: »Ljubi44 moj mož,45 res je, da sem47 vedno žalostna
Lepo sta skrbela France1 in Neža za fantiča in si2 z združeno močjo prizadevala3 več prislužiti4, da5 bi fantiča6 mogla pošteno in dobro zrediti7. Zato sta še pridneje8 delala in zvesteje9 molila. Ob nekem lepem spomladanskem dnevu, ravno nedelja je bila,10 ko prideta France11 in Neža popoldne12 iz cerkve, reče France13: »14Pojdi po bokal vina, da15 vsak malo popijeva16. Nikoli ne greva v oštarijo17, bodiva doma vesela sama in Boga hvaliva, ker nama nič19 ne manjka20.«21 Prijazno skupaj22 pijeta in se pogovarjata o tem,23 kar sta danes24 v cerkvi slišala. Medtem25 vpraša France26 svojo ženo in prijazno reče: »28Ljuba,29 dobra moja Neža,30 povej mi, kako je to, da31 nisi nikoli vesela, kar sva vkup32; nikoli te ne vidim se nasmejati33 ali zapeti, ampak34 vedno si zamišljena in žalostna in pa večkrat te37 slišim zdihovati38. Kaj ti je vendar39? Le povej mi, vse rad storim, karkoli40 želiš, da boš41 le vesela.«42 Neža mu na to43 milo odgovori: »Ljubi44 moj mož,45 res je, da sem47 vedno žalostna
Lepo sta skrbela France1 in Neža za fantiča in si2 z združeno močjo prizadevala3 več prislužiti4, da5 bi fantiča6 mogla pošteno in dobro zrediti7. Zato sta še pridneje8 delala in zvesteje9 molila. Ob nekem lepem spomladanskem dnevu, ravno nedelja je bila,10 ko prideta France11 in Neža popoldne12 iz cerkve, reče France13: »14Pojdi po bokal vina, da15 vsak malo popijeva16. Nikoli ne greva v gostilno17, bodiva doma vesela sama in Boga hvaliva, ker nama nič19 ne manjka20.«21 Prijazno skupaj22 pijeta in se pogovarjata o tem,23 kar sta danes24 v cerkvi slišala. Medtem25 vpraša France26 svojo ženo in prijazno reče: »28Ljuba,29 dobra moja Neža,30 povej mi, kako je to, da31 nisi nikoli vesela, kar sva vkup32; nikoli te ne vidim se nasmejati33 ali zapeti, ampak34 vedno si zamišljena in žalostna in pa večkrat te37 slišim zdihovati38. Kaj ti je vendar39? Le povej mi, vse rad storim, karkoli40 želiš, da boš41 le vesela.«42 Neža mu nato43 milo odgovori: »Ljubi44 moj mož,45 res je, da sem47 vedno žalostna
8
[12−13]
[(40)−41]
[7−8]
[16−17]
[7−8]
⮟
in1 nikoli vesela, tode2 ne zavoljo pomankanja,3 ali zavoljo dela, skerbi4 in truda. Ne misli, de5 te nimam rada,6 srečna vsaka žena, ktera7 ima tako dobriga8 in pridniga9 moža, kakor si ti. Vesela pa10 nikoli ne morem biti, v sercu11 me vedno nekaj skerbi, prihodnost premišlujem,12 in zdi se mi, de naji13 bodo velike nesreče zadele,15 in hude nadloge čez naji16 prišle,17 in Bog ve18 kako je to, de sim19 zavoljo tega vedno žalostna, desiravno prihodniga20 noben človek ne ve. France21 odgovori: Nikar se tega22 ne boj, če naji24 tudi kaj hudiga25 zadene, bova26 vse preterpela,27 v Boga zaupajva, na Boga se zanesiva,28 in dobrotljivi Bog naji29 ne bo30 zapustil. Tako dobrotljivo je Bog za naji31 do zdej skerbel32; tudi zanaprej naji33 ne bo zapustil34. Po tem35 poklekneta in36 večerno molitev opravita37 in gresta k pokoju38. Prav39 je res40, de41 na tem svetu ni prave resnične42 sreče; to je dobro spoznala Neža43 Svetinka, zato ni bila nikoli vesela. Ravno tisto leto44 se je začela huda vojska s Francozam45. Estrajski46 cesar je veliko soldatov potreboval47. Ne le sami48 fantje, ampak tudi mladi možje, kteri49 niso imeli zadosti zemlje ali grunta,50 so mogli iti na51 vojsko. To je zadelo tudi Franceta52 Svetina. Sama hiša ga ni varovala pred soldašino, ni53 bilo drugači54, mogel55 je biti soldat56. Svetin ni bil več kakor57 osem dni v kosarni58, de59 se je malo soldaške60 službe navadil. Deveti dan gre Neža še zadnikrat svojiga61 moža obiskat in od njega slovo vzet63, ker po tistim ga65 nikoli več ni vidila66. Tisti dan je šel na laško,67 in ni ga bilo več nazaj.
ter1 nikoli vesela, a to2 ne zavoljo pomanjkanja3 ali zavoljo dela, skrbi4 in truda. Ne misli, da5 te ne ljubim;6 srečna vsaka žena, katera7 ima tako dobrega8 in pridnega9 moža, kakor si ti. A vesela10 nikoli ne morem biti, v srci11 me vedno nekaj skrbi, prihodnjost premišljujem,12 in zdi se mi, da13 bodo naju14 velike nesreče zadele in hude nadloge bodo čez naju16 prišle;17 in Bog zna18 kako je to, da sem19 zavoljo tega vedno žalostna, da-si prihodnjosti20 noben človek ne ve.« Fran21 odgovori: »Nikoli se22 ne boj tega23, če naju24 tudi kaj hudega25 zadene, vse bodeva pretrpela,27 v Boga zaupajva, na Boga se zanesiva,28 in dobrotljivi Bog naju29 ne bode30 zapustil. Tako dobrotljivo je Bog za naju31 do zdaj skrbel32; tudi zanaprej naju33 ne zapusti34. Potem35 poklekneta, opravita36 večerno molitev in gresta počivat38. Res39 je, da41 na tem svetu ni prave stanovite42 sreče; to je dobro spoznala Svetinka, zato ni bila nikoli vesela. — Tistega leta44 se je začela huda vojska z Francozom45. Avstrijski46 cesar je obilo vojakov potreboval47. Ne le sami48 fantje, ampak tudi mladi možje, kateri49 niso imeli zadosti zemljišča, morali50 so iti na51 vojsko. To je zadelo tudi Frana52 Svetina. Sama hiša ga ni varovala vojaščine. Ni53 bilo drugače54, moral55 je biti vojak56. Svetin ni bil več nego57 osem dni v vojašnici58, da59 se je malo vojaške60 službe navadil. Deveti dan gre Neža še zadnjikrat svojega61 moža obiskat in se62 od njega poslovit63, ker ga64 po tem65 nikoli več ni videla66. Tisti dan je šel na Laško,67 in ni ga bilo več nazaj.
in1 nikoli vesela, toda2 ne zavoljo pomanjkanja3 ali zavoljo dela, skrbi4 in truda. Ne misli, da5 te nimam rada;6 srečna vsaka žena, katera7 ima tako dobrega8 in pridnega9 moža, kakor si ti! Vesela pa10 nikoli ne morem biti, v srcu11 me vedno nekaj skrbi; prihodnost premišljujem12 in zdi se mi, da naju13 bodo velike nesreče zadele in hude nadloge nad naju16 prišle;17 in Bog ve,18 kako je to, da sem19 zavoljo tega vedno žalostna, dasiravno prihodnjega20 noben človek ne ve.« France21 odgovori: »Nikar se tega22 ne boj, če naju24 tudi kaj hudega25 zadene, bova26 vse pretrpela;27 v Boga zaupajva, na Boga se zanesiva in dobrotljivi Bog naju29 ne bo30 zapustil. Tako dobrotljivo je Bog za naju31 do zdaj skrbel32; tudi za naprej naju33 ne bo zapustil34.« Potem35 poklekneta in36 večerno molitev opravita37 in gresta k pokoju38. Prav res39 je, da41 na tem svetu ni prave resnične42 sreče; to je dobro spoznala Neža43 Svetinka, zato ni bila nikoli vesela. Ravno tisto leto44 se je začela huda vojska s Francozom45. Avstrijski46 cesar je potreboval veliko vojakov47. Ne le sami48 fantje, ampak tudi mladi možje, kateri49 niso imeli zadosti zemlje,50 so morali iti na51 vojsko. To je zadelo tudi Franceta52 Svetina. Sama hiša ga ni varovala pred vojaščino, ni53 bilo drugače54, moral55 je biti vojak56. Svetin ni bil več kakor57 osem dni v vojašnici58, da59 se je malo vojaške60 službe navadil. Deveti dan gre Neža še zadnjikrat svojega61 moža obiskat in od njega slovo vzeti63, ker po tistem ga65 nikoli več ni videla66. Tisti dan je šel na Laško67 in ni ga bilo več nazaj.
in1 nikoli vesela, toda2 ne zavoljo pomanjkanja3 ali zavoljo dela, skrbi4 in truda. Ne misli, da5 te nimam rada;6 srečna vsaka žena, katera7 ima tako dobrega8 in pridnega9 moža, kakor si ti! Vesela pa10 nikoli ne morem biti, v srcu11 me vedno nekaj skrbi; prihodnost premišljujem12 in zdi se mi, da naju13 bodo velike nesreče zadele in hude nadloge čez naju16 prišle;17 in Bog ve,18 kako je to, da sem19 zavoljo tega vedno žalostna, dasiravno prihodnjega20 noben človek ne ve.« France21 odgovori: »Nikar se tega22 ne boj, če naju24 tudi kaj hudega25 zadene, bova26 vse pretrpela;27 v Boga zaupajva, na Boga se zanesiva in dobrotljivi Bog naju29 ne bo30 zapustil. Tako dobrotljivo je Bog za naju31 do zdaj skrbel32; tudi za naprej naju33 ne bo zapustil34.« Potem35 poklekneta in36 večerno molitev opravita37 in gresta k pokoju38. Prav res39 je, da41 na tem svetu ni prave resnične42 sreče; to je dobro spoznala Neža43 Svetinka, zato ni bila nikoli vesela. Ravno tisto leto44 se je začela huda vojska s Francozom45. Avstrijski46 cesar je potreboval veliko vojakov47. Ne le fantje, ampak tudi mladi možje, kateri49 niso imeli zadosti zemlje,50 so morali iti na51 vojsko. To je zadelo tudi Franceta52 Svetina. Sama hiša ga ni varovala pred vojaščino, ni53 bilo drugače54, moral55 je biti vojak56. Svetin ni bil več kakor57 osem dni v vojašnici58, da59 se je malo vojaške60 službe navadil. Deveti dan gre Neža še zadnjikrat svojega61 moža obiskat in od njega slovo vzet63, ker po tistem ga65 nikoli več ni videla66. Tisti dan je šel na Laško67 in ni ga bilo več nazaj.
in1 nikoli vesela, toda2 ne zavoljo pomanjkanja3 ali zavoljo dela, skrbi4 in truda. Ne misli, da5 te nimam rada;6 srečna vsaka žena, katera7 ima tako dobrega8 in pridnega9 moža, kakor si ti! Vesela pa10 nikoli ne morem biti, v srcu11 me vedno nekaj skrbi; prihodnost premišljujem12 in zdi se mi, da naju13 bodo velike nesreče zadele in hude nadloge čez naju16 prišle;17 in Bog ve,18 kako je to, da sem19 zavoljo tega vedno žalostna, dasiravno prihodnjega20 noben človek ne ve.« France21 odgovori: »Nikar se tega22 ne boj, če naju24 tudi kaj hudega25 zadene, bova26 vse pretrpela;27 v Boga zaupajva, na Boga se zanesiva in dobrotljivi Bog naju29 ne bo30 zapustil. Tako dobrotljivo je Bog za naju31 do zdaj skrbel32; tudi za naprej naju33 ne bo zapustil34.« Potem35 poklekneta in36 večerno molitev opravita37 in gresta k pokoju38. Prav res39 je, da41 na tem svetu ni prave resnične42 sreče; to je dobro spoznala Neža43 Svetinka, zato ni bila nikoli vesela. Ravno tisto leto44 se je začela huda vojska s Francozom45. Avstrijski46 cesar je potreboval veliko vojakov47. Ne le fantje, ampak tudi mladi možje, kateri49 niso imeli zadosti zemlje,50 so morali iti na51 vojsko. To je zadelo tudi Franceta52 Svetina. Sama hiša ga ni varovala pred vojaščino, ni53 bilo drugače54, moral55 je biti vojak56. Svetin ni bil več kakor57 osem dni v vojašnici58, da59 se je malo vojaške60 službe navadil. Deveti dan gre Neža še zadnjikrat svojega61 moža obiskat in od njega slovo vzet63, ker po tistem ga65 nikoli več ni videla66. Tisti dan je šel na Laško67 in ni ga bilo več nazaj.
in1 nikoli vesela, toda2 ne zavoljo pomanjkanja3 ali zavoljo dela, skrbi4 in truda. Ne misli, da5 te nimam rada;6 srečna vsaka žena, katera7 ima tako dobrega8 in pridnega9 moža, kakor si ti! Vesela pa10 nikoli ne morem biti, v srcu11 me vedno nekaj skrbi; prihodnost premišljujem12 in zdi se mi, da naju13 bodo velike nesreče zadele in hude nadloge čez naju16 prišle;17 in Bog ve,18 kako je to, da sem19 zavoljo tega vedno žalostna, dasiravno prihodnjega20 noben človek ne ve.« France21 odgovori: »Nikar se tega22 ne boj, če naju24 tudi kaj hudega25 zadene, bova26 vse pretrpela;27 v Boga zaupajva, na Boga se zanesiva in dobrotljivi Bog naju29 ne bo30 zapustil. Tako dobrotljivo je Bog za naju31 do zdaj skrbel32; tudi za naprej naju33 ne bo zapustil34.« Potem35 poklekneta in36 večerno molitev opravita37 in gresta k pokoju38. Prav res39 je, da41 na tem svetu ni prave resnične42 sreče; to je dobro spoznala Neža43 Svetinka, zato ni bila nikoli vesela. Ravno tisto leto44 se je začela huda vojska s Francozom45. Avstrijski46 cesar je potreboval veliko vojakov47. Ne le fantje, ampak tudi mladi možje, kateri49 niso imeli zadosti zemlje,50 so morali v51 vojsko. To je zadelo tudi Franceta52 Svetina. Sama hiša ga ni varovala pred vojaščino, ni53 bilo drugače54, moral55 je biti vojak56. Svetin ni bil več kakor57 osem dni v vojašnici58, da59 se je malo vojaške60 službe navadil. Deveti dan gre Neža še zadnjikrat svojega61 moža obiskat in od njega slovo vzet63, ker po tistem ga65 nikoli več ni videla66. Tisti dan je šel na Laško67 in ni ga bilo več nazaj.
9
[13−14]
[41−42]
[8]
[17−18]
[8]
⮟
Grozno1 je žena za njim2 jokala in žalovala, ni ga3 mogla pozabiti svojiga ljubiga Franceta4. Žalostno je bilo viditi5 kako sta slovo jemala. Neža joka neprenehama6 pred možem in pravi: Kam se bom zdej djala8 sama s fantičama, komej9 sta po dve leti stara?10 Kako jih bom preživila11, kako zredila12? Oh jest uboga sirota13, kdo mi bo14 kaj pomagal, ko so nama bili ljudje tako nevošlivi.15 Tudi Francetu16 se serce terga17, ker18 vidi svojo ženo tako zlo jokati19 in žalovati20; vidil21 je tudi eniga22 dvojčkov, ki ga je bila mati na naročeji23 s sabo pernesla, solze24 se mu udero,25 milo se zjoka26; vender27 jo potrošta in ji serčno reče28: Ljuba29 moja žena30! Ne žaluj tako zlo, kaj31 ne veš de to32 je božja volja.34 Tudi nar manjši35 reč se brez volje37 božje ne zgodi,38 in ne en39 las ne pade iz40 naše glave brez volje nebeškiga41 očeta. Ker je Bog tako sklenil42, se moramo voljno43 njegovim naredbam udati44. Kdor v Boga zaupa, ne bo nikoli zapušen45. Bog naji46 ne bo zapustil47. Lepo Bogu služi,48 in tudi fantiča49 uči Boga se bati in njemu služiti. De51 moram soldat52 biti,53 mi cesarsko povelje ukazuje, gosposkam55 in oblastnikam pa56 moramo zavoljo Boga pokorni biti57. Ne jokaj preveč, ampak moli zame, de58 srečno po tem59 ko sovražnika premagamo spet nazaj pridem. Prosi za me dobrotliviga Boga, de me varje v vsih nevarnostih, de spet srečno nazaj pridem60. Skerbi61 lepo za fantiča, in62 ne pozabi jih63 učiti Boga poznati65, njega moliti in mu služiti, de boš66 vsaj nad otroci veselje67 imela, če tudi69 mene na vojski ubijejo. S temi71 be-
Zelo1 je žena po njem2 jokala in žalovala, ter ni3 mogla pozabiti svojega ljubega Frana4. Žalostno je bilo videti,5 kako sta slovo jemala. Neža neprenehoma joka6 pred možem in pravi: »7Kam se bodem zdaj dejala8 sama z otrokoma? Komaj9 sta po dve leti stara!10 Kako ju bodem preživela11, kako vzredila12? O jaz sirota uboga13, kdo mi bode14 kaj pomagal, ko so nama bili ljudje tako zavidljivi.«15 Tudi Franu16 se srce trga17, ko18 vidi svojo ženo tako zelo jokajočo19 in žalostno20; videl21 je tudi jednega22 dvojčkov, ki ga je bila mati v naročaji23 s seboj prinesla; solze24 se mu udero in25 milo se razjoka26; a vender27 jo tolaži, rekoč28: »Žena29 moja ljuba30! Ne žaluj preveč; ali31 ne veš, da32 je to33 božja volja?34 Tudi najmanjša35 reč se brez božje volje ne zgodi,38 in le jeden39 las ne pade iz40 naše glave brez volje nebeškega41 očeta. Ker je Bog tako ukrenil42, moramo se voljno udati43 njegovim naredbam. Kdor v Boga zaupa, nikoli ne bode zapuščen45. Bog naju46 ne zapusti47. Lepo Bogu služi,48 in tudi otroka49 uči Boga se bati in njemu služiti. Da51 moram vojak52 biti, ukazuje53 mi cesarsko povelje; a gosposki55 in oblastvu56 moramo zavoljo Boga biti pokorni57. Ne jokaj preveč, ampak moli zame, da se58 srečno po tem,59 ko sovražnika premagamo, zopet vrnem. Prosi zame dobrotljivega Boga, da me varuje vseh nevarnosti, ter se zopet srečen in zdrav povrnem60. Skrbi61 lepo za otroka ter62 ne zabi ju63 učiti Boga poznati65, njega moliti in mu služiti, da bodeš66 vsaj nad otroci67 imela veselje68, če tudi69 mene na vojski ubijejo. S temi71 be-
Grozno1 je žena za njim2 jokala in žalovala, ni ga3 mogla pozabiti svojega ljubega Franceta4. Žalostno je bilo videti,5 kako sta slovo jemala. Neža joka neprenehoma6 pred možem in pravi: »7Kam se bom zdaj dela8 sama s fantičema, komaj9 sta po dve leti stara?10 Kako jih bom preživila11, kako zredila12? Oh jaz uboga sirota13, kdo mi bo14 kaj pomagal, ko so nama bili ljudje tako nevoščljivi?«15 Tudi Francetu16 se srce trga17, ker18 vidi svojo ženo tako zelo jokati19 in žalovati20; videl21 je tudi enega22 dvojčkov, ki ga je bila mati na naročaju23 s seboj prinesla. Solze24 se mu udero,25 milo se zjoka26; vendar27 jo potolaži in ji srčno reče28: »Ljuba29 moja žena30! Ne žaluj tako zelo; kaj31 ne veš, da32 je to33 božja volja?34 Tudi najmanjša35 reč se ne zgodi36 brez božje volje38 in ne en39 las ne pade z40 naše glave brez volje nebeškega41 očeta. Ker je Bog tako sklenil42, se moramo43 njegovim naredbam voljno vdati44. Kdor v Boga zaupa, ne bo nikoli zapuščen45. Bog naju46 ne bo zapustil47. Lepo Bogu služi in tudi fantiča49 uči,50 Boga se bati in njemu služiti. Da51 moram biti vojak,53 mi ukazuje54 cesarsko povelje; gosposkam55 in oblastnikom pa56 moramo zavoljo Boga pokorni biti57. Ne jokaj preveč, ampak moli zame, da58 srečno, potem59 ko sovražnika premagamo, spet nazaj pridem60. Skrbi61 lepo za fantiča in62 ne pozabi jih63 učiti,64 Boga se bati65, njega moliti in mu služiti, da boš66 vsaj nad otroki veselje67 imela, četudi69 mene na vojski ubijejo.«70 S temi71 be-
Grozno1 je žena za njim2 jokala in žalovala, ni ga3 mogla pozabiti svojega ljubega Franceta4. Žalostno je bilo videti,5 kako sta slovo jemala. Neža joka neprenehoma6 pred možem in pravi: »7Kam se bom zdaj dela8 sama s fantičema, komaj9 sta po dve leti stara?10 Kako jih bom preživila11, kako zredila12? Oh jaz uboga sirota13, kdo mi bo14 kaj pomagal, ko so nama bili ljudje tako nevoščljivi?«15 Tudi Francetu16 se srce trga17, ker18 vidi svojo ženo tako zelo jokati19 in žalovati20; videl21 je tudi enega22 dvojčkov, ki ga je bila mati na naročaju23 s seboj prinesla. Solze24 se mu udero,25 milo se zjoka26; vendar27 jo potolaži in ji srčno reče28: »Ljuba29 moja žena30! Ne žaluj tako zelo; kaj31 ne veš, da32 je to33 božja volja?34 Tudi najmanjša35 reč se ne zgodi36 brez božje volje38 in ne en39 las ne pade z40 naše glave brez volje nebeškega41 očeta. Ker je Bog tako sklenil42, se moramo43 njegovim naredbam voljno vdati44. Kdor v Boga zaupa, ne bo nikoli zapuščen45. Bog naju46 ne bo zapustil47. Lepo Bogu služi in tudi fantiča49 uči,50 Boga se bati in njemu služiti. Da51 moram biti vojak,53 mi ukazuje54 cesarsko povelje; gosposkam55 in oblastnikom pa56 moramo zavoljo Boga pokorni biti57. Ne jokaj preveč, ampak moli zame, da58 srečno, potem59 ko sovražnika premagamo, spet nazaj pridem. Prosi zame dobrotljivega Boga, da me varuje v vseh nevarnostih60. Skrbi61 lepo za fantiča in62 ne pozabi jih63 učiti,64 Boga poznati65, njega moliti in mu služiti, da boš66 vsaj nad otroki veselje67 imela, četudi69 mene na vojski ubijejo.«70 S temi71 be-
Grozno1 je žena za njim2 jokala in žalovala, ni ga3 mogla pozabiti, svojega ljubega Franceta4. Žalostno je bilo videti,5 kako sta slovo jemala. Neža joka neprenehoma6 pred možem in pravi: »7Kam se bom zdaj dela8 sama s fantičema, komaj9 sta po dve leti stara?10 Kako ju bom preživila11, kako zredila12? Oh, jaz uboga sirota13, kdo mi bo14 kaj pomagal, ko so nama bili ljudje tako nevoščljivi?«15 Tudi Francetu16 se srce trga17, ker18 vidi svojo ženo tako zelo jokati19 in žalovati20; videl21 je tudi enega22 dvojčkov, ki ga je bila mati na naročaju23 s seboj prinesla. Solze24 se mu udero,25 milo se zjoka26; vendar27 jo potolaži in ji srčno reče28: »Ljuba29 moja žena30! Ne žaluj tako zelo; kaj31 ne veš, da32 je to33 božja volja?34 Tudi najmanjša35 reč se ne zgodi36 brez božje volje38 in ne en39 las ne pade z40 naše glave brez volje nebeškega41 očeta. Ker je Bog tako sklenil42, se moramo43 njegovim naredbam voljno vdati44. Kdor v Boga zaupa, ne bo nikoli zapuščen45. Bog naju46 ne bo zapustil47. Lepo Bogu služi in tudi fantiča49 uči Boga se bati in njemu služiti. Da51 moram biti vojak,53 mi ukazuje54 cesarsko povelje; gosposkam55 in oblastnikom pa56 moramo zavoljo Boga pokorni biti57. Ne jokaj preveč, ampak moli zame, da58 srečno, potem59 ko sovražnika premagamo, spet nazaj pridem. Prosi zame dobrotljivega Boga, da me varuje v vseh nevarnostih60. Skrbi61 lepo za fantiča in62 ne pozabi ju63 učiti Boga poznati65, njega moliti in mu služiti, da boš66 vsaj nad otrokoma veselje67 imela, četudi69 mene na vojski ubijejo.«70 S tem71 be-
Grozno1 je žena za njim2 jokala in žalovala, ni ga3 mogla pozabiti svojega ljubega Franceta4. Žalostno je bilo videti,5 kako sta slovo jemala. Neža joka neprenehoma6 pred možem in pravi: »7Kam se bom zdaj dela8 sama s fantičema, komaj9 sta po dve leti stara?10 Kako jih bom preživila11, kako zredila12? Oh jaz uboga sirota13, kdo mi bo14 kaj pomagal, ko so nama bili ljudje tako nevoščljivi?«15 Tudi Francetu16 se srce trga17, ker18 vidi svojo ženo tako zelo jokati19 in žalovati20; videl21 je tudi enega22 dvojčkov, ki ga je bila mati na naročaju23 s seboj prinesla. Solze24 se mu udero,25 milo se zjoka26; vendar27 jo potolaži in ji srčno reče28: »Ljuba29 moja žena30! Ne žaluj tako zelo; kaj31 ne veš, da32 je to33 božja volja?34 Tudi najmanjša35 reč se ne zgodi36 brez božje volje38 in ne en39 las ne pade z40 naše glave brez volje nebeškega41 očeta. Ker je Bog tako sklenil42, se moramo43 njegovim naredbam voljno vdati44. Kdor v Boga zaupa, ne bo nikoli zapuščen45. Bog naju46 ne bo zapustil47. Lepo Bogu služi in tudi fantiča49 uči,50 Boga se bati in njemu služiti. Da51 moram biti vojak,53 mi ukazuje54 cesarsko povelje; gosposkam55 in oblastnikom pa56 moramo zavoljo Boga pokorni biti57. Ne jokaj preveč, ampak moli zame, da58 srečno, potem59 ko sovražnika premagamo, spet nazaj pridem. Prosi zame dobrotljivega Boga, da me varuje v vseh nevarnostih60. Skrbi61 lepo za fantiča in62 ne pozabi jih63 učiti,64 Boga poznati65, njega moliti in mu služiti, da boš66 vsaj nad otroki veselje67 imela, četudi69 mene na vojski ubijejo.«70 S temi71 be-
10
[14−15]
[42−43]
[8−9]
[18−20]
[8−9]
⮟
sedami se France1 loči od svoje žene in gre z drugimi soldati3 vred proti laški4 deželi.
sedami se Fran1 loči od svoje žene,2 in gre z drugimi vojaki3 vred proti laškej4 deželi.
sedami se France1 loči od svoje žene in gre z drugimi vojaki3 vred proti laški4 deželi.
sedami se France1 loči od svoje žene in gre z drugimi vojaki3 vred proti laški4 deželi.
sedami se France1 loči od svoje žene in gre z drugimi vojaki3 vred proti laški4 deželi.
sedami se France1 loči od svoje žene in gre z drugimi vojaki3 vred proti laški4 deželi.
II.1 Neža Svetinka da oba dvojčka v službo.2
II.1 Neža Svetinka da oba dvojčka v službo.2
II Neža Svetinka da oba dvojčka v službo
II Neža Svetinka da oba dvojčka v službo
II Neža Svetinka da oba dvojčka v službo
II Neža Svetinka da oba dvojčka v službo
Tisto1 noč, ko je France2 Svetin šel na vojsko, je njegova žena Neža celo4 noč prečula5, molila in jokala. Vidila7 je, de8 si ne more pomagati, se je utolažila10 in vedno Boga prosila, de11 bi mož na vojski srečo imel13, de14 bi ne bil ubit. K sebi je vzela pošteno gostjo15, de16 je pomagala za dvojčke skerbeti,17 in potrebne dela18 opravljati. Oba fantiča sta se lepo redila,19 zdrava sta bila. Kakor hitro sta govoriti začela20, jih21 je skerbna22 mati lepo moliti učila23. Sčasama24, ko sta veči perhajala25, jih je26 ves potrebni keršanski27 nauk naučila28. Nista bila še po sedem let stara, jih29 je že mati naučila30 brati, kar31 je sama dobro znala,32 in v žalostnih dnevih velik trošt33 dobivala v branji34 svetih bukev. Vsako nedeljo in vsak praznik dopoldne35 in popoldne jih36 je s sabo37 v cerkev peljala,38 in jih39 vedno učila lepo in spodobno40 se v cerkvi zaderžati41. Nikoli v nobeno tovaršijo jih42 ni pustila, ampak vedno jih43 je opominvala44 zvesto Bogu služiti45. Pošiljala jih46 je po tem47 v šolo, kjer sta se tako pridno učila, de48 nobeden fantov49 ne tako. Janez in Pavl50 sta tri leta v šolo hodila, že53 sta znala po nemško brati, pisati in rajta54-
Ono1 noč, ko je Fran2 Svetin šel na vojsko, prečula3 je njegova žena vso4 noč, molila je6 in jokala. Videla7 je, da8 si ne more pomagati, utolažila9 se je,10 in vedno Boga prosila, da11 bi imel12 mož na vojski srečo, da14 bi ne bil ubit. K sebi je vzela pošteno gostijo15, da jej16 je pomagala za dvojčka skrbeti17 in potrebne stvari18 opravljati. Oba fantiča sta se lepo redila in19 zdrava sta bila. Kakor hitro sta jela govoriti20, učila ju21 je skrbna22 mati lepo moliti. S časoma24, ko sta bila večja25, naučila ju je26 ves potrebni kerščanski27 nauk. Nista bila še po sedem let stara, naučila ju29 je že mati30 brati, ker31 je sama dobro znala,32 in v žalostnih dnevih veliko tolažbo33 dobivala v branji34 svetih bukev. Vsako nedeljo in vsak praznik do poludne35 in po poludne ju36 je s seboj37 v cerkev peljala,38 in ju39 vedno učila lepo in spodobno40 se v cerkvi vesti41. Nikoli v nobeno tovarišijo ju42 ni pustila, ampak vedno ju43 je opominala44 zvesto Bogu služiti45. Pošiljala ju46 je potem47 v šolo, kjer sta se tako pridno učila, da48 nobeden otrok49 ne tako. Janez in Pavel50 sta hodila51 tri leta v šolo. Že53 sta znala po nemško brati, pisati in raču54-
Tisto1 noč, ko je France2 Svetin šel na vojsko, je njegova žena Neža vso4 noč prečula5, molila in jokala. Videla7 je, da8 si ne more pomagati, tolažila9 se je in vedno Boga prosila, da11 bi mož na vojski srečo imel13, da14 bi ne bil ubit. K sebi je vzela pošteno gostjo15, da16 je pomagala za dvojčke skrbeti17 in potrebna dela18 opravljati. Oba fantiča sta se lepo redila,19 zdrava sta bila. Kakor hitro sta začela govoriti20, jih21 je skrbna22 mati lepo moliti učila23. Sčasoma24, ko sta doraščala25, jih je naučila26 ves potrebni krščanski27 nauk. Nista bila še po sedem let stara, že jih29 je mati naučila30 brati, kar31 je sama dobro znala in v žalostnih dneh veliko tolažbo33 dobivala v branju34 svetih bukev. Vsako nedeljo in vsak praznik dopoldne35 in popoldne jih36 je s sabo37 v cerkev peljala in jih39 vedno učila, naj40 se v cerkvi lepo in spodobno vedeta41. Nikoli v nobeno tovarišijo jih42 ni pustila, ampak vedno jih43 je opominjala, naj44 zvesto Bogu služita45. Pošiljala jih46 je potem47 v šolo, kjer sta se tako pridno učila, da48 nobeden fantov49 ne tako. Janez in Pavel50 sta tri leta hodila52 v šolo; že53 sta znala po nemško brati, pisati in raču54-
Tisto1 noč, ko je France2 Svetin šel na vojsko, je njegova žena Neža vso4 noč prečula5, molila in jokala. Videla7 je, da8 si ne more pomagati, tolažila9 se je in vedno Boga prosila, da11 bi mož na vojski srečo imel13, da14 bi ne bil ubit. K sebi je vzela pošteno gostjo15, da16 je pomagala za dvojčke skrbeti17 in potrebna dela18 opravljati. Oba fantiča sta se lepo redila,19 zdrava sta bila. Kakor hitro sta začela govoriti20, jih21 je skrbna22 mati lepo moliti učila23. Sčasoma24, ko sta postajala večja25, jih je naučila26 ves potrebni krščanski27 nauk. Nista bila še po sedem let stara, že jih29 je mati naučila30 brati, kar31 je sama dobro znala in v žalostnih dneh veliko tolažbo33 dobivala v branju34 svetih bukev. Vsako nedeljo in vsak praznik dopoldne35 in popoldne jih36 je s sabo37 v cerkev peljala in jih39 vedno učila, naj40 se v cerkvi lepo in spodobno vedeta41. Nikoli v nobeno tovarišijo jih42 ni pustila, ampak vedno jih43 je opominjala,44 zvesto Bogu služiti45. Pošiljala jih46 je potem47 v šolo, kjer sta se tako pridno učila, da48 nobeden fantov49 ne tako. Janez in Pavel50 sta tri leta hodila52 v šolo; že53 sta znala po nemško brati, pisati in raču54-
Tisto1 noč, ko je France2 Svetin šel na vojsko, je njegova žena Neža vso4 noč prečula5, molila in jokala. Videla7 je, da8 si ne more pomagati, tolažila9 se je in vedno Boga prosila, da11 bi mož na vojski srečo imel13, da14 bi ne bil ubit. K sebi je vzela pošteno gostjo15, da16 je pomagala za dvojčke skrbeti17 in potrebna dela18 opravljati. Oba fantiča sta se lepo redila,19 zdrava sta bila. Kakor hitro sta začela govoriti20, ju21 je skrbna22 mati lepo moliti učila23. Sčasoma24, ko sta postajala večja25, ju je naučila26 ves potrebni krščanski27 nauk. Nista bila še po sedem let stara, že ju29 je mati naučila30 brati, kar31 je sama dobro znala in v žalostnih dneh veliko tolažbo33 dobivala v branju34 svetih bukev. Vsako nedeljo in vsak praznik dopoldne35 in popoldne ju36 je s sabo37 v cerkev peljala in ju39 vedno učila, naj40 se v cerkvi lepo in spodobno vedeta41. Nikoli v nobeno tovarišijo ju42 ni pustila, ampak vedno ju43 je opominjala44 zvesto Bogu služiti45. Pošiljala ju46 je potem47 v šolo, kjer sta se tako pridno učila, da48 nobeden fantov49 ne tako. Janez in Pavel50 sta tri leta hodila52 v šolo; že53 sta znala po nemško brati, pisati in raču54-
Tisto1 noč, ko je France2 Svetin šel na vojsko, je njegova žena Neža vso4 noč prečula5, molila in jokala. Videla7 je, da8 si ne more pomagati, tolažila9 se je in vedno Boga prosila, da11 bi mož na vojski srečo imel13, da14 bi ne bil ubit. K sebi je vzela pošteno gostjo15, da16 je pomagala za dvojčke skrbeti17 in potrebna dela18 opravljati. Oba fantiča sta se lepo redila,19 zdrava sta bila. Kakor hitro sta začela govoriti20, jih21 je skrbna22 mati lepo moliti učila23. Sčasoma24, ko sta postajala večja25, jih je naučila26 ves potrebni krščanski27 nauk. Nista bila še po sedem let stara, že jih29 je mati naučila30 brati, kar31 je sama dobro znala in v žalostnih dneh veliko tolažbo33 dobivala v branju34 svetih bukev. Vsako nedeljo in vsak praznik dopoldne35 in popoldne jih36 je s sabo37 v cerkev peljala in jih39 vedno učila, naj40 se v cerkvi lepo in spodobno vedeta41. Nikoli v nobeno tovarišijo jih42 ni pustila, ampak vedno jih43 je opominjala,44 zvesto Bogu služiti45. Pošiljala jih46 je potem47 v šolo, kjer sta se tako pridno učila, da48 nobeden fantov49 ne tako. Janez in Pavel50 sta tri leta hodila52 v šolo; že53 sta znala po nemško brati, pisati in raču54-
11
[15−16]
[43−44]
[9−10]
[20−21]
[9−10]
⮟
ti1. Vsak večer so vsi trije vkup glasno2 večerno molitev opravili, in mati3 je vselej konc molitve rekla5: Molimo še za vajiga7 očeta, de8 bi srečno nazaj prišel9, de10 bi mu Bog srečo dal11 v daljnih krajih. Bilo je eno13 nedeljo zvečer po zimi14, ko je mati fantama15 ravno od očeta perpovedvala16, kako de17 je mogel18 na vojsko iti, reče Pavle19: Ljuba mati! povejte20 nama, kakšin21 so vender naš22 oče, ki jih nisva nikoli poznala,23 ali bi jih mogla midva24 spoznati, ko bi nazaj prišli25, pa26 bi vas ne bilo, ker ste od dela in žalosti tako zlo28 oslabeli, ko29 bi vi30 nama utegnili umreti.32 Mati žalostna odgovori: Ne mogla bi vidva očeta poznati ne, ker sta bila komej35 po dve leti stara, kader36 nas je mogel37 oče zapustiti. Vender spomnim se38, zamerkajta39 si: Vaji41 oče ima na vsaki42 roki pod srajco nekako znamnje, tako43 z rudečo farbo44 zarezano, de45 se ne da več zbrisati46. Na desni47 roki ima zarezane te besede: Franc48 Svetin. Na levi49 roki ima: Neža Terpinc50; to je moje ime po mojih starših. Take znamnja51 na roke sim jest vajimu52 očetu sama naredila. O ljuba mati54 reče nato Pavle55, naredite tudi meni take znamenja57 na roke, kakoršne oče58 imajo, de60 se bom61 večkrat na njih spomnil62 in za njih molil63. Tudi meni naredite tako, pravi65 Janez. Mati reče67: Ljuba68 moja sinika;69 to se težko naredi. Kdor hoče tako znamenje na životu70 imeti, mora besedo s farbo71 zapisati, po tem72 s šivanko vse čerke pošpikati73, de farba74 pod kožo pride, po tem75 se ne da več zbrisati, to77 pa je boleče78. Nej79
niti1. Vsak večer so vsi trije skupaj na glas2 večerno molitev opravili, in mati3 je vselej konci molitve pristavila5: »6Molimo še za očeta, da8 bi se srečno povrnil9, in10 bi mu Bog pomogel11 v daljnih krajih. Bilo je neko13 nedeljo z večera po zimi14, ko je mati otrokoma15 ravno od očeta pripovedovala16, kako je moral18 na vojsko iti. Zdaj se oglasi Pavel in reče19: »Mati ljuba! povedite20 nama, kakšen21 so vender naju22 oče, ki jih nisva nikoli poznala,23 ali bi jih mogla mi dva24 spoznati, ko bi se vrnili25, in26 bi vas ne bilo na svetu27, ker ste od dela in žalosti tako zelo28 oslabeli, da29 bi nama utegnili umreti?«32 Mati žalostna odgovori: »33Ne mogla bi vidva očeta poznati ne, ker sta bila komaj35 po dve leti stara, ko36 nas je moral37 oče zapustiti. Vender spominam se38, zapomnita39 si dobro40: Vaju41 oče ima na vsakej42 roki pod srajco neko znamenje taki43 z rudečo barvo44 zarezano, da45 se ne da več izbrisati46. Na desnej47 roki ima zarezane te besede: Fran48 Svetin. Na levej49 roki ima: Neža Trpinec50; to je moje ime po mojih starših. Tako znamenje51 na roki sem jaz vajinemu52 očetu sama naredila.« — »53O mati ljuba,«54 reče na to Pavel55, »56naredite tudi meni tako znamenje57 na obe roki, kakeršno58 imajo oče59, da60 se jih61 večkrat spomnem62 in za nje molim63.« — »64Tudi meni naredite tako,« reče65 Janez. —66 Mati reko67: »Otročiča68 moja ljuba!69 to se težko naredi. Kdor hoče tako znamenje na telesu70 imeti, mora besedo z barvo71 zapisati, potlej72 s šivanko vse črke prebosti73, da barva74 pod kožo pride, potem75 se to znamenje76 ne da več izbrisati; a vse to77 pa zelo boli78.« — »Naj79
nati1. Vsak večer so vsi trije glasno vkup opravili2 večerno molitev in konec molitve3 je mati4 vselej rekla5: »6Molimo še za vajinega7 očeta, da8 bi srečno nazaj prišel9, da10 bi mu Bog srečo dal11 v daljnih krajih.«12 Bilo je neko13 nedeljo zvečer pozimi14, ko je mati fantoma15 ravno o očetu pripovedovala16, kako je moral18 na vojsko iti; tedaj reče Pavle19: »Ljuba mati, povejte20 nama, kakšen21 so vendar naš22 oče, ki jih nisva nikoli poznala;23 ali bi jih mogla midva24 spoznati, ko bi nazaj prišli25, pa26 bi vas ne bilo, ker ste od dela in žalosti tako zelo28 oslabeli, ko29 bi nama vi31 utegnili umreti.«32 Mati žalostna odgovori: »33Ne mogla bi vidva očeta poznati,34 ne, ker sta bila komaj35 po dve leti stara, ko36 nas je moral37 oče zapustiti. Vendar se spomnim38, zapomnita39 si: Vajin41 oče ima na vsaki42 roki pod srajco nekako znamenje, tako43 z rdečo barvo44 zarezano, da45 se ne da več zbrisati46. Na desni47 roki ima zarezane te besede: Franc48 Svetin; na levi49 roki ima: Neža Trpinc50; to je moje ime po mojih starših. Taka znamenja51 na roke sem jaz vajinemu52 očetu sama naredila.« »53O ljuba mati,«54 reče nato Pavle55, »56naredite tudi meni taka znamenja57 na roke, kakršna58 imajo oče59, da60 se bom61 večkrat nanje spomnil62 in zanje molil63.« — »64Tudi meni naredite tako,« pravi65 Janez. Mati reče67: »Ljuba68 moja sinka,69 to se težko naredi. Kdor hoče tako znamenje na životu70 imeti, mora besedo z barvo71 zapisati, potem72 s šivanko vse črke na drobno prebosti73, da pride barva74 pod kožo; potem75 se ne da več zbrisati. To77 pa boli78.« »Naj79
nati1. Vsak večer so vsi trije glasno vkup opravili2 večerno molitev in konec molitve3 je mati4 vselej rekla5: »6Molimo še za vajinega7 očeta, da8 bi srečno nazaj prišel9, da10 bi mu Bog srečo dal11 v daljnih krajih.«12 Bilo je neko13 nedeljo zvečer pozimi14, ko je mati fantoma15 ravno o očetu pripovedovala16, kako je moral18 na vojsko iti; tedaj reče Pavle19: »Ljuba mati, povejte20 nama, kakšen21 so vendar naš22 oče, ki jih nisva nikoli poznala;23 ali bi jih mogla midva24 spoznati, ko bi nazaj prišli25, pa26 bi vas ne bilo, ker ste od dela in žalosti tako zelo28 oslabeli, ko29 bi nama vi31 utegnili umreti.«32 Mati žalostna odgovori: »33Ne mogla bi vidva očeta poznati,34 ne, ker sta bila komaj35 po dve leti stara, ko36 nas je moral37 oče zapustiti. Vendar se spomnim38, zapomnita39 si: Vajin41 oče ima na vsaki42 roki pod srajco nekako znamenje, tako43 z rdečo barvo44 zarezano, da45 se ne da več zbrisati46. Na desni47 roki ima zarezane te besede: Franc48 Svetin; na levi49 roki ima: Neža Trpinc50; to je moje ime po mojih starših. Taka znamenja51 na roke sem jaz vajinemu52 očetu sama naredila.« »53O ljuba mati,«54 reče nato Pavle55, »56naredite tudi meni taka znamenja57 na roke, kakršna58 imajo oče59, da60 se bom61 večkrat nanje spomnil62 in zanje molil63.« — »64Tudi meni naredite tako,« pravi65 Janez. Mati reče67: »Ljuba68 moja sinka,69 to se težko naredi. Kdor hoče tako znamenje na životu70 imeti, mora besedo z barvo71 zapisati, potem72 s šivanko vse črke pošpikati73, da pride barva74 pod kožo; potem75 se ne da več zbrisati. To77 pa je boleče78.« »Naj79
nati1. Vsak večer so vsi trije glasno vkup opravili2 večerno molitev in konec molitve3 je mati4 vselej rekla5: »6Molimo še za vajinega7 očeta, da8 bi srečno nazaj prišel9, da10 bi mu Bog srečo dal11 v daljnih krajih.«12 Bilo je neko13 nedeljo zvečer pozimi14, ko je mati fantoma15 ravno o očetu pripovedovala16, kako da17 je moral18 na vojsko iti; tedaj reče Pavle19: »Ljuba mati, povejte20 nama, kakšen21 so vendar naš22 oče, ki jih nisva nikoli poznala;23 ali bi jih mogla midva24 spoznati, ko bi nazaj prišli25, pa26 bi vas ne bilo, ker ste od dela in žalosti tako zelo28 oslabeli, ko29 bi nama vi31 utegnili umreti?«32 Mati žalostna odgovori: »33Ne mogla bi vidva očeta poznati,34 ne, ker sta bila komaj35 po dve leti stara, ko36 nas je moral37 oče zapustiti. Vendar, spomnim se38, zapomnita39 si: vajin41 oče ima na vsaki42 roki pod srajco nekako znamenje, tako43 z rdečo barvo44 zarezano, da45 se ne da več zbrisati46. Na desni47 roki ima zarezane te besede: Franc48 Svetin; na levi49 roki ima: Neža Trpinc50; to je moje ime po mojih starših. Taka znamenja51 na roke sem jaz vajinemu52 očetu sama naredila.« »53O ljuba mati,«54 reče nato Pavle55, »56naredite tudi meni taka znamenja57 na roke, kakršna58 imajo oče59, da60 se bom61 večkrat nanje spomnil62 in zanje molil63.« — »64Tudi meni naredite tako,« pravi65 Janez. Mati reče67: »Ljuba68 moja sinka,69 to se težko naredi. Kdor hoče tako znamenje na životu70 imeti, mora besedo z barvo71 zapisati, potem72 s šivanko vse črke pošpikati73, da pride barva74 pod kožo; potem75 se ne da več zbrisati. To77 pa je boleče78.« »Naj79
nati1. Vsak večer so vsi trije glasno vkup opravili2 večerno molitev in konec molitve3 je mati4 vselej rekla5: »6Molimo še za vajinega7 očeta, da8 bi srečno nazaj prišel9, da10 bi mu Bog srečo dal11 v daljnih krajih.«12 Bilo je neko13 nedeljo zvečer pozimi14, ko je mati fantoma15 ravno o očetu pripovedovala16, kako je moral18 na vojsko iti; tedaj reče Pavle19: »Ljuba mati, povejte20 nama, kakšen21 so vendar naš22 oče, ki jih nisva nikoli poznala;23 ali bi jih mogla midva24 spoznati, ko bi nazaj prišli25, pa26 bi vas ne bilo, ker ste od dela in žalosti tako zelo28 oslabeli, ko29 bi nama vi31 utegnili umreti.«32 Mati žalostna odgovori: »33Ne mogla bi vidva očeta poznati,34 ne, ker sta bila komaj35 po dve leti stara, ko36 nas je moral37 oče zapustiti. Vendar se spomnim38, zapomnita39 si: Vajin41 oče ima na vsaki42 roki pod srajco nekako znamenje, tako43 z rdečo barvo44 zarezano, da45 se ne da več zbrisati46. Na desni47 roki ima zarezane te besede: Franc48 Svetin; na levi49 roki ima: Neža Trpinc50; to je moje ime po mojih starših. Taka znamenja51 na roke sem jaz vajinemu52 očetu sama naredila.« »53O ljuba mati,«54 reče nato Pavle55, »56naredite tudi meni taka znamenja57 na roke, kakršna58 imajo oče59, da60 se bom61 večkrat nanje spomnil62 in zanje molil63.« — »64Tudi meni naredite tako,« pravi65 Janez. Mati reče67: »Ljuba68 moja sinka,69 to se težko naredi. Kdor hoče tako znamenje na životu70 imeti, mora besedo z barvo71 zapisati, potem72 s šivanko vse črke pošpikati73, da pride barva74 pod kožo; potem75 se ne da več zbrisati. To77 pa je boleče78.« »Naj79
12
[16−17]
[44]
[10]
[21−22]
[10]
⮟
boli kakor hoče, pravita fanta3, le naredite nama, vse rada terpiva5, de6 bova le očetovo znamenje na rokah7 imela. Mati jima je naredila na obeh rokah, kakor10 je oče11 imel. Vesela sta bila, ko sta čez tri dni vidila13 na rokah pod kožo lepe rudeče imena očeta14 in matere15. Po devet let sta bila dvojčika16 stara, rada bi bila še oba17 v šolo hodila18, pa19 ni bilo mogoče. Še rediti jih več20 ni mogla mati21, ne potrebniga oblačila jima napravljati22. Mati23 se je res24 noč in dan trudila, vender25 ni mogla shajati, dolg je naredila26, njivco27 in hišico zastavila. Nekak barantavec I. ji28 je posojval, pa29 ne de30 bi bil dobro storil,31 in revni32 Svetinovi družini pomagal, ampak le svojiga dobička je iskal33. Veliko34 dolga se je že nabralo.35 Svetinka ni mogla plačati. Posojevavec36 jo je terdo terjal37 in jo tožiti žugal39, če40 ne plača. Neža ga gre prosit, vzame oba fantiča41 s sabo42. Vsi trije43 pred njim jokajo,44 in prosili so45, de46 bi poterpel,47 in jim vsaj hišco48 pustil. Neusmiljeni tergovc49 jih noče uslišati50, ampak ojstro51 reče Neži: Plačaj,52 kar si dolžna, več53 te ne čakam,54 ako ne plačaš, vse55 ti bo56 prodano; fanta57 sta že zadosti58 velika, de59 si zamoreta60 kaj zaslužiti ni treba61 jima po šolah postavati;63 vsak berač hoče zdaj gospod biti!65 Žalostna gre mati domu s fantama66 in joka,67 tudi fanta68 sta jokala in rekla materi: Ljuba mati!69 kam pojdemo zdej70, ker71 nam bo72 neusmiljeni mož hišo vzel; nič73 se ne bova74 mogla več učiti; kdo75 nam bo76 kaj dal, kdo nam bo77 kaj pomagal; oh de78 nimamo očeta, de79 bi se za nas kaj80 po-
boli kakor hoče,«2 pravita dečka3, »4le naredite nama, vse rada trpiva5, da6 bova le očetovo znamenje na rokah7 imela.« —8 Mati jima je naredila na obeh rokah znamenje9, kakeršno10 je imel oče12. Vesela sta bila, ko sta čez tri dni videla13 na rokah pod kožo lepo rudeče ime očetovo14 in materino15. Po devet let sta bila dvojčka16 stara, rada bi bila še hodila17 v šolo, a19 ni bilo mogoče. Mati ju20 ni mogla več rediti21, niti jima potrebnega oblačila napravljati22. Ako tudi23 se je noč in dan trudila, vender25 ni mogla izhajati; zadolžila se je26, njivo27 in hišico zastavila. Nek skopuh jej28 je pogojeval; a29 ne da30 bi bil dobro storil in ubožnej32 Svetinovi družini pomagal, ampak iskal je le svojega dobička33. Mnogo34 dolga se je že nabralo.35 Svetinka ni mogla plačati. Posojevalec36 jo je trdo tirjal37 in jej pretil, da38 jo bode tožil39, ako40 ne plača. Neža ga gre prosit, vzame oba dečka41 s seboj42. Vse troje43 pred njim joka,44 in prosi45, da46 bi potrpel47 in jim vsaj hišico48 pustil. Neusmiljeni skopuh49 jih ne usliši50, ampak ostro51 reče Neži: »Plačaj52 kar si dolžna, dalje53 te ne počakam;54 ako ne plačaš, vse55 ti bode56 prodano; fanta57 sta že dosti58 velika, da59 si kaj zaslužita, ni61 jima treba62 po šolah postavati;63 vsak berač hoče zdaj že64 gospod biti!« —65 Žalostna gre mati z otrokoma domov66 in joka,67 tudi otroka68 sta jokala in rekla materi: »Mati ljuba,69 kam pojdemo zdaj70, kadar71 nam neusmiljeni mož hišo vzame? Nič73 se ne bodeva74 mogla več učiti, kdo75 nam bode76 kaj dal, kdo nam bode77 kaj pomagal? O da78 nimamo očeta, da79 bi se za nas po-
boli,1 kakor hoče,«2 pravita fanta3, »4le naredite nama, vse rada trpiva5, da6 bova le očetovo znamenje na rokah7 imela.«8 Mati jima je naredila na obeh rokah, kakor10 je imel oče12. Vesela sta bila, ko sta čez tri dni videla13 na rokah pod kožo lepa rdeča imena očeta14 in matere15. Po devet let sta bila dvojčka16 stara, rada bi bila še oba17 v šolo hodila18, pa19 ni bilo mogoče. Še rediti jih20 ni mogla več mati21, ne jima napravljati potrebnega oblačila22. Mati23 se je res24 noč in dan trudila, vendar25 ni mogla izhajati; dolg je naredila26, njivico27 in hišico zastavila. Nekak barantalec I. ji28 je posojeval, pa29 ne da30 bi bil dobro storil in revni32 Svetinovi družini pomagal, ampak le svojega dobička je iskal33. Veliko34 dolga se je že nabralo.35 Svetinka ni mogla plačati. Posojevalec36 jo je trdo terjal37 in jo tožiti žugal39, če40 ne plača. Neža ga gre prosit, vzame oba fantiča41 s sabo42. Vsi trije43 pred njim jokajo44 in prosijo45, da46 bi potrpel47 in jim vsaj hišico48 pustil. Neusmiljeni trgovec49 jih noče uslišati50, ampak ostro51 reče Neži: »Plačaj,52 kar si dolžna, več53 te ne bom čakal;54 ako ne plačaš, ti bo vse56 prodano! Fanta57 sta že zadosti58 velika, da59 si moreta60 kaj zaslužiti; ni61 jima treba62 po šolah postajati;63 vsak berač hoče zdaj gospod biti.«65 Žalostna gre mati s fantoma domov66 in joka;67 tudi fanta68 sta jokala in rekla materi: »Ljuba mati,69 kam pojdemo zdaj70, ker71 nam bo72 neusmiljeni mož hišo vzel; nič73 se ne bova74 mogla več učiti. Kdo75 nam bo76 kaj dal, kdo nam bo77 kaj pomagal? Oh, da78 nimamo očeta, da79 bi se za nas kaj80 po-
boli,1 kakor hoče,«2 pravita fanta3, »4le naredite nama, vse rada trpiva5, da6 bova le očetovo znamenje na rokah7 imela.«8 Mati jima je naredila na obeh rokah, kakor10 je imel oče12. Vesela sta bila, ko sta čez tri dni videla13 na rokah pod kožo lepa rdeča imena očeta14 in matere15. Po devet let sta bila dvojčka16 stara, rada bi bila še oba17 v šolo hodila18, pa19 ni bilo mogoče. Še rediti jih20 ni mogla več mati21, ne jima napravljati potrebnega oblačila22. Mati23 se je res24 noč in dan trudila, vendar25 ni mogla izhajati; dolg je naredila26, njivico27 in hišico zastavila. Nekak barantalec I. ji28 je posojeval, pa29 ne da30 bi bil dobro storil in revni32 Svetinovi družini pomagal, ampak le svojega dobička je iskal33. Veliko34 dolga se je že nabralo,35 Svetinka ni mogla plačati. Posojevalec36 jo je trdo terjal37 in jo tožiti žugal39, če40 ne plača. Neža ga gre prosit, vzame oba fantiča41 s sabo42. Vsi trije43 pred njim jokajo44 in prosijo45, da46 bi potrpel47 in jim vsaj hišico48 pustil. Neusmiljeni trgovec49 jih noče uslišati50, ampak ostro51 reče Neži: »Plačaj,52 kar si dolžna, več53 te ne bom čakal;54 ako ne plačaš, ti bo vse56 prodano! Fanta57 sta že zadosti58 velika, da59 si moreta60 kaj zaslužiti, ni61 jima treba62 po šolah postajati,63 vsak berač hoče zdaj gospod biti.«65 Žalostna gre mati s fantoma domov66 in joka;67 tudi fanta68 sta jokala in rekla materi: »Ljuba mati,69 kam pojdemo zdaj70, ker71 nam bo72 neusmiljeni mož hišo vzel; nič73 se ne bova74 mogla več učiti. Kdo75 nam bo76 kaj dal, kdo nam bo77 kaj pomagal? Oh, da78 nimamo očeta, da79 bi se za nas kaj80 po-
boli,1 kakor hoče,«2 pravita fanta3, »4le naredite nama, vse rada trpiva5, da6 bova le očetovo znamenje na životu7 imela.«8 Mati jima je naredila na obeh rokah, kakor10 je imel oče12. Vesela sta bila, ko sta čez tri dni videla13 na rokah pod kožo lepa rdeča imena očeta14 in matere15. Po devet let sta bila dvojčka16 stara, rada bi bila oba še17 v šolo hodila18, pa19 ni bilo mogoče. Že ju20 ni mogla mati več rediti21, ne jima napravljati potrebnega oblačila22. Mati23 se je res24 noč in dan trudila, vendar25 ni mogla izhajati; dolg je naredila26, njivico27 in hišico zastavila. Nekak barantalec I. ji28 je posojeval, pa29 ne da30 bi bil dobro storil in revni32 Svetinovi družini pomagal, ampak le svojega dobička je iskal33. Veliko34 dolga se je že nabralo.35 Svetinka ni mogla plačati. Posojevalec36 jo je trdo terjal37 in jo tožiti žugal39, če40 ne plača. Neža ga gre prosit, vzame oba fantiča41 s sabo42. Vsi trije43 pred njim jokajo;44 in prosili so45, da46 bi potrpel47 in jim vsaj hišico48 pustil. Neusmiljeni terjavec49 jih noče uslišati50, ampak ostro51 reče Neži: »Plačaj,52 kar si dolžna, več53 te ne bom čakal;54 ako ne plačaš, ti bo vse56 prodano! Fanta57 sta že zadosti58 velika, da59 si moreta60 kaj zaslužiti; ni61 jima treba62 po šolah postajati;63 vsak berač hoče zdaj gospod biti.«65 Žalostna gre mati s fantoma domov66 in joka;67 tudi fanta68 sta jokala in rekla materi: »Ljuba mati,69 kam pojdemo zdaj70, ker71 nam bo72 neusmiljeni mož hišo vzel; nič73 se ne bova74 mogla več učiti. Kdo75 nam bo76 kaj dal, kdo nam bo77 kaj pomagal? Oh, da78 nimamo očeta, da79 bi se za nas kaj80 po-
boli,1 kakor hoče,«2 pravita fanta3, »4le naredite nama, vse rada trpiva5, da6 bova le očetovo znamenje na rokah7 imela.«8 Mati jima je naredila na obeh rokah, kakor10 je imel oče12. Vesela sta bila, ko sta čez tri dni videla13 na rokah pod kožo lepa rdeča imena očeta14 in matere15. Po devet let sta bila dvojčka16 stara, rada bi bila še oba17 v šolo hodila18, pa19 ni bilo mogoče. Še rediti jih20 ni mogla več mati21, ne jima napravljati potrebnega oblačila22. Mati23 se je res24 noč in dan trudila, vendar25 ni mogla izhajati; dolg je naredila26, njivico27 in hišico zastavila. Nekak barantalec I. ji28 je posojeval, pa29 ne da30 bi bil dobro storil in revni32 Svetinovi družini pomagal, ampak le svojega dobička je iskal33. Veliko34 dolga se je že nabralo,35 Svetinka ni mogla plačati. Posojevalec36 jo je trdo terjal37 in jo tožiti žugal39, če40 ne plača. Neža ga gre prosit, vzame oba fantiča41 s sabo42. Vsi trije43 pred njim jokajo44 in prosijo45, da46 bi potrpel47 in jim vsaj hišico48 pustil. Neusmiljeni trgovec49 jih noče uslišati50, ampak ostro51 reče Neži: »Plačaj,52 kar si dolžna, več53 te ne bom čakal;54 ako ne plačaš, ti bo vse56 prodano! Fanta57 sta že zadosti58 velika, da59 si moreta60 kaj zaslužiti, ni61 jima treba62 po šolah postajati,63 vsak berač hoče zdaj gospod biti.«65 Žalostna gre mati s fantoma domov66 in joka;67 tudi fanta68 sta jokala in rekla materi: »Ljuba mati,69 kam pojdemo zdaj70, ker71 nam bo72 neusmiljeni mož hišo vzel; nič73 se ne bova74 mogla več učiti. Kdo75 nam bo76 kaj dal, kdo nam bo77 kaj pomagal? Oh, da78 nimamo očeta, da79 bi se za nas kaj80 po-
13
[17−18]
[44−45]
[10]
[22−24]
[10−11]
⮟
tegnili! Mati jima reče: Ljuba2 moja sinika! Nikar ne3 žalujta preveč, sej4 imamo še eniga5 očeta v nebesih, kteri6 je veliko bolji, kakor vsak posvetni oče,7 on nas ne bo zapustil8. On dobrotlivi9 nebeški oče nas bo preskerbel10. Le njega11 prosimo, vanj zaupajmo12 in pridno molimo. Komej13 se je trikrat luna14 premenila, že so perderli oblastniški služabniki v15 Svetinkino hišo. Oznanili so, de17 v 24 urah se mora18 iz hiše spraviti19 in vse zapustiti, ker bo20 vse prodano. Žalostno oznanilo21 je bilo to za Svetinko22. Brez usmiljenja je mogla23 zapustiti s fantički24 vred svojo domačijo,25 in iti po svetu dobrih ljudi iskat. Rekla26 je žalostna27: O de29 bi jest30 sama bila, ne bilo bi meni31 tako težko, ali32 kam se čem s fantiči oberniti. Dobrotlivi33 Bog! usmili34 se me35 uboge sirote! Vsim36 se je smilila ta pravična družinica37. Neža je kmalo38 dobila službo per nekaki brumni gospej39, premožni udovi. Pavle40 je šel k41 gospodarju, kteri42 mu je v rodu bil44; krave je pasel;45 bil je dober pastirček. Janeza je bližen46 sosed spotama47 v Terst48 s sabo49 vzel, kamor je moko naprodaj peljal50. Mislil ga je v Terstu51 kakim ljudem dati, ker je Janezik malo laško govoriti znal52.
tegnili!« —1 Mati jima reče: »Otroka2 moja ljuba! Ne3 žalujta preveč, saj4 imamo še jednega5 očeta v nebesih, kateri6 je mnogo boljši od vsakega posvetnega očeta;7 on nas ne zapusti8. Dobri9 nebeški oče bode za nas skrbel10. Le njega11 prosimo, vanj upajmo12 in pridno molimo.« Komaj13 se je luna trikrat14 premenila, že so pridrli biriči v ubožno15 Svetinkino hišo. Oznanili so jej16, da se mora17 v 24 urah iz hiše izpraviti19 in vse zapustiti, ker jej bode20 vse prodano. Žalostno je bilo to oznanilo Svetinki22. Brez usmiljenja je morala23 zapustiti z otrokoma24 vred svoje domovanje25 in iti po svetu dobrih ljudi iskat. Rekla26 je žalostna27: »28O da29 bi jaz30 sama bila, ne bilo bi meni31 tako težko! Ali32 kam se naj denem z otrokoma? Dobrotljivi33 Bog naj34 se usmili mene35 uboge sirote!« — Vsem36 se je smilila ta pravična družina37. Neža je kmalu38 dobila službo pri nekej pobožnej gospe39, imovitej vdovi. Pavel40 je šel k41 gospodarju, ki42 mu je bil43 v rodu; krave je pasel,45 bil je dober pastirček. Janeza je bližnji46 sosed spotoma47 v Trst48 s seboj49 vzel, kamor je moko na prodaj vozil50. Mislil ga je v Trstu51 kakim ljudem dati, ker je bil pripraven deček52.
tegnili!«1 Mati jima reče: »Ljuba2 moja sinka, nikar ne3 žalujta preveč, saj4 imamo še enega5 očeta v nebesih, kateri6 je veliko boljši kakor vsak posvetni oče;7 on nas ne bo zapustil8. On, dobrotljivi9 nebeški oče, nas bo preskrbel10. Le njega11 prosimo, vanj zaupajmo12 in pridno molimo!« Komaj13 se je trikrat luna14 premenila, že so pridrli oblastniški služabniki v15 Svetinkino hišo. Oznanili so, da se mora17 v 24 urah iz hiše spraviti19 in vse zapustiti, ker bo20 vse prodano. Žalostno oznanilo21 je bilo to za Svetinko22. Brez usmiljenja je morala23 zapustiti s fantičkoma24 vred svojo domačijo25 in iti po svetu dobrih ljudi iskat. Žalostna26 je rekla27: »28O da29 bi jaz30 sama bila, ne bilo bi mi31 tako težko, ali32 kam se čem s fantičema obrniti? Dobrotljivi33 Bog, usmili34 se me,35 uboge sirote!« Vsem36 se je smilila ta pravična družinica37. Neža je kmalu38 dobila službo pri neki pobožni gospe39, premožni vdovi. Pavle40 je šel h41 gospodarju, kateri42 mu je v rodu bil44; krave je pasel;45 bil je dober pastirček. Janeza je bližnji46 sosed spotoma47 v Trst48 s sabo49 vzel, kamor je moko na prodaj peljal50. Mislil ga je v Trstu51 kakim ljudem dati, ker je Janezek malo laško govoriti znal52.
tegnili!«1 Mati jima reče: »Ljuba2 moja sinka, nikar ne3 žalujta preveč, saj4 imamo še enega5 očeta v nebesih, kateri6 je veliko boljši kakor vsak posvetni oče;7 on nas ne bo zapustil8. On, dobrotljivi9 nebeški oče, nas bo preskrbel10. Le njega11 prosimo, vanj zaupajmo12 in pridno molimo!« Komaj13 se je trikrat luna14 premenila, že so pridrli oblastniški služabniki v15 Svetinkino hišo. Oznanili so, da se mora17 v 24 urah iz hiše spraviti19 in vse zapustiti, ker bo20 vse prodano. Žalostno oznanilo21 je bilo to za Svetinko22. Brez usmiljenja je morala23 zapustiti s fantičkoma24 vred svojo domačijo25 in iti po svetu dobrih ljudi iskat. Žalostna26 je rekla27: »28O, da29 bi jaz30 sama bila, ne bilo bi mi31 tako težko, ali32 kam se čem s fantičema obrniti? Dobrotljivi33 Bog, usmili34 se me,35 uboge sirote!« Vsem36 se je smilila ta pravična družinica37. Neža je kmalu38 dobila službo pri neki pobožni gospe39, premožni vdovi. Pavle40 je šel h41 gospodarju, kateri42 mu je v rodu bil44; krave je pasel;45 bil je dober pastirček. Janeza je bližnji46 sosed spotoma47 v Trst48 s sabo49 vzel, kamor je moko na prodaj peljal50. Mislil ga je v Trstu51 kakim ljudem dati, ker je Janezek malo laško govoriti znal52.
tegnili!«1 Mati jima reče: »Ljuba2 moja sinka, nikar ne3 žalujta preveč, saj4 imamo še enega5 očeta v nebesih, kateri6 je veliko boljši kakor vsak posvetni oče;7 on nas ne bo zapustil8. On, dobrotljivi9 nebeški oče, nas bo preskrbel10. Njega11 prosimo, vanj zaupajmo12 in pridno molimo!« Komaj13 se je trikrat luna14 premenila, že so pridrli oblastniški služabniki v15 Svetinkino hišo. Oznanili so, da17 v 24 urah se mora18 iz hiše spraviti19 in vse zapustiti, ker bo20 vse prodano. Žalostno oznanilo21 je bilo to za Svetinko22. Brez usmiljenja je morala23 zapustiti s fantičkoma24 vred svojo domačijo25 in iti po svetu dobrih ljudi iskat. Žalostna26 je rekla27: »28O, da29 bi jaz30 sama bila, ne bilo bi mi31 tako težko, ali32 kam se čem s fantičema obrniti? Dobrotljivi33 Bog, usmili34 se me,35 uboge sirote!« Vsem36 se je smilila ta pravična družinica37. Neža je kmalu38 dobila službo pri neki pobožni gospe39, premožni vdovi. Pavle40 je šel h41 gospodarju, kateri42 mu je v rodu bil44; krave je pasel;45 bil je dober pastirček. Janeza je bližnji46 sosed spotoma47 v Trst48 s sabo49 vzel, kamor je moko na prodaj peljal50. Mislil ga je v Trstu51 kakim ljudem dati, ker je Janezek nekoliko laško govoriti znal52.
tegnili!«1 Mati jima reče: »Ljuba2 moja sinka, nikar ne3 žalujta preveč, saj4 imamo še enega5 očeta v nebesih, kateri6 je veliko boljši kakor vsak posvetni oče;7 on nas ne bo zapustil8. On, dobrotljivi9 nebeški oče, nas bo preskrbel10. Le njega11 prosimo, vanj zaupajmo12 in pridno molimo!« Komaj13 se je trikrat luna14 premenila, že so pridrli oblastniški služabniki v15 Svetinkino hišo. Oznanili so, da se mora17 v 24 urah iz hiše spraviti19 in vse zapustiti, ker bo20 vse prodano. Žalostno oznanilo21 je bilo to za Svetinko22. Brez usmiljenja je morala23 zapustiti s fantičkoma24 vred svojo domačijo25 in iti po svetu dobrih ljudi iskat. Žalostna26 je rekla27: »28O, da29 bi jaz30 sama bila, ne bilo bi mi31 tako težko, ali32 kam se čem s fantičema obrniti? Dobrotljivi33 Bog, usmili34 se me,35 uboge sirote!« Vsem36 se je smilila ta pravična družinica37. Neža je kmalu38 dobila službo pri neki pobožni gospe39, premožni vdovi, Pavle40 je šel h41 gospodarju, kateri42 mu je v rodu bil44; krave je pasel;45 bil je dober pastirček. Janeza je bližnji46 sosed spotoma47 v Trst48 s sabo49 vzel, kamor je moko na prodaj peljal50. Mislil ga je v Trstu51 kakim ljudem dati, ker je Janezek malo laško govoriti znal52.
III. Pavle1 Svetin pastir.2
III. Pavel1 Svetin pastir.2
III Pavle1 Svetin pastir
III Pavle1 Svetin pastir
III Pavle1 Svetin pastir
III Pavle1 Svetin pastir
Z drugimi pastirji vred je Pavle1 po spašnjah žvinco gonil,2 in pa3 večkrat per4 svojih tovar-
Z drugimi pastirji vred je Pavel1 po pašnikih živino pasel,2 in je3 večkrat na4 svojih tovar-
Z drugimi pastirji vred je Pavle1 po spašnjah živinico gonil2 in večkrat pri4 svojih tovar-
Z drugimi pastirji vred je Pavle1 po spašnjah živinico gonil2 in večkrat pri4 svojih tovar-
Z drugimi pastirji vred je Pavle1 po spašnjah živinico gonil2 in večkrat pri4 svojih tovar-
Z drugimi pastirji vred je Pavle1 po spašnjah živinico gonil2 in večkrat pri4 svojih tovar-
14
[18−19]
[45−46]
[10−11]
[24−25]
[11]
⮟
ših1 kaj napačniga vidil2 in slišal, tode3 nikoli ni z njimi potegnil. Vselej je imel pred očmi lepe nauke svoje dobre matere, ktera4 mu je velikokrat5 rekla: „6Pavle, Pavle! Boga se boj, in7 nikoli nič hudiga ne stori.8 Spomni se vselej, de9 Bog te10 povsod vidi. Če11 se boš12 greha varoval, te Bog14 nikoli ne bo zapustil15.“ Torej16 je Pavle17 gospodarja vselej rad ubogal18, svoje19 delo vselej zvesto opravil20; zato sta ga pa tudi21 gospodar in gospodinja rada imela,22 in mu lepo oblačilo napravila. Tista gospa23, Kordula po imenu, ki24 je Pavletova25 mati per nji služila,26 je kupila grajšinco27 na Štajerskim28. Kader29 se je gospa Kordula na sovjo grajšinco30 preselila, je31 tudi vzela s sabo32 svojo zvesto služabnico Nežo Svetinko. Ravno svetiga35 Florijana dan sta se gospa in služabnica peljale36 na Štajersko37 prav memo38 hiše, kjer je Pavle39, Nežin sin, služil. Takrat ga je40 še zadnikrat vidila mati svojiga dobriga Pavleta, in še mu zadnič41 lepe nauke daja42, de43 naj lepo uboga44, rad moli, in de naj45 se skerbno varje hude tovaršije46. V pričo47 gospodarja mu reče mati: Ljubi moj48 sin Pavle49! Vselej si me rad ubogal50 in rad poslušal moje opominvanje,51 ohrani tudi zdaj v sercu52 besede svoje matere, ktere54 ti iz ljubezni55 in k tvoji56 sreči govorim: Nikoli na57 Boga ne pozabi.58 Zvesto in z veseljem vse stori59, kar ti bota60 gospodar ali61 gospodinja ukazala62, naj te kdo vidi ali ne. S63 hudobnimi tovarši64 se nikdar65 ne pečaj66; skerbno67 glej, de nedolžnost ohraniš, če boš68 nedolžen, boš69 v svoji revšni zlo70 bogat. Bo-
iših1 kaj napačnega videl2 in slišal; ali3 nikoli ni z njimi potegnil. Vselej je imel pred očmi lepe nauke svoje dobre matere, katera4 mu je večkrat5 rekla: »6Pavle, Pavle! Boga se boj ter7 nikoli ne stori nič hudega.8 Spomni se vselej, da te9 Bog povsod vidi. Ako11 se bodeš12 greha varoval, Bog13 te nikoli ne zapusti15.« Zato16 je Pavel17 gospodarja vselej rad poslušal18, svoje19 delo vselej zvesto opravljal20; zato sta ga pa tudi21 gospodar in gospodinja čislala22 in mu lepo oblačilo napravila. Gospa23, Kordula po imenu, pri katerej24 je Pavlova25 mati služila, kupila si26 je graščino27 na Štirskem28. Ko29 se je gospa Kordula na svojo graščino30 preselila, vzela je31 tudi svojo zvesto služabnico,33 Nežo Svetinko, s seboj34. Ravno v svetega35 Florijana dan sta se gospa in služabnica peljali36 na Štirsko37 prav memo38 hiše, kjer je Pavel39, Nežin sin, služil. Takrat je mati40 še zadnjikrat videla svojega dobrega Pavla, in mu še zadnjikrat dala41 lepe nauke, kako43 naj lepo posluša44, rad moli, ter45 se skrbno varuje slabe tovarišije46. V pričo47 gospodarja mu reče mati: »Pavle,48 sin moj ljubi49! Vselej si mi bil pokoren50 in rad poslušal materine opomine,51 ohrani tudi zdaj v srci52 besede svoje dobre53 matere, katere54 ti z ljubeznijo55 in k tvojej56 sreči govorim: »Nikoli57 Boga ne pozabi.58 Zvesto in z veseljem stori vse59, kar ti gospodar ali61 gospodinja ukažeta62, naj te kdo vidi ali ne. Z63 hudobnimi tovariši64 se nikdar65 ne druži66; skrbno67 glej, da ohraniš nedolžnost; ako bodeš68 nedolžen, bodeš69 v svojem uboštvu dosti70 bogat. Bo-
iših1 kaj napačnega videl2 in slišal; toda3 nikoli ni z njimi potegnil. Vselej je imel pred očmi lepe nauke svoje dobre matere, katera4 mu je velikokrat5 rekla: »6Pavle, Pavle! Boga se boj in7 nikoli nič hudega ne stori!8 Spomni se vselej, da te9 Bog povsod vidi. Če11 se boš12 greha varoval, te Bog14 nikoli ne bo zapustil15.« Zatorej16 je Pavle17 gospodarja vselej rad ubogal18, svoje19 delo vselej zvesto opravil20; zato sta ga pa tudi21 gospodar in gospodinja rada imela22 in mu lepo oblačilo napravila. Tista gospa23, Kordula po imenu, ki24 je Pavletova25 mati pri nji služila,26 je kupila graščinico27 na Štajerskem28. Ko29 se je gospa Kordula na svojo graščinico30 preselila, je vzela s seboj31 tudi svojo zvesto služabnico Nežo Svetinko. Ravno svetega35 Florijana dan sta se gospa in služabnica peljali36 na Štajersko37 prav mimo38 hiše, kjer je Pavle39, Nežin sin, služil. Takrat je40 še zadnjikrat videla mati svojega dobrega Pavleta. Še zadnjič mu da41 lepe nauke, da43 naj lepo uboga44, rad moli in da naj45 se skrbno varuje hude tovarišije46. Vpričo47 gospodarja mu reče mati: »Ljubi moj48 sin Pavle49! Vselej si me rad ubogal50 in rad poslušal moje opominjevanje;51 ohrani tudi zdaj v srcu52 besede svoje matere, katere54 ti iz ljubezni55 in k tvoji56 sreči govorim: Nikoli na57 Boga ne pozabi!58 Zvesto in z veseljem vse stori59, kar ti bosta60 gospodar ali61 gospodinja ukazala62, naj te kdo vidi ali ne. S63 hudobnimi tovariši64 se nikdar65 ne druži66; skrbno67 glej, da nedolžnost ohraniš! Če boš68 nedolžen, boš69 v svoji revščini zelo70 bogat. Bo-
iših1 kaj napačnega videl2 in slišal; toda3 nikoli ni z njimi potegnil. Vselej je imel pred očmi lepe nauke svoje dobre matere, katera4 mu je velikokrat5 rekla: »6Pavle, Pavle! Boga se boj in7 nikoli nič hudega ne stori!8 Spomni se vselej, da te9 Bog povsod vidi. Če11 se boš12 greha varoval, te Bog14 nikoli ne bo zapustil15.« Zatorej16 je Pavle17 gospodarja vselej rad ubogal18, svoje19 delo vselej zvesto opravil20; zato sta ga pa tudi21 gospodar in gospodinja rada imela22 in mu lepo oblačilo napravila. Tista gospa23, Kordula po imenu, ki24 je Pavletova25 mati pri nji služila,26 je kupila graščinico27 na Štajerskem28. Ko29 se je gospa Kordula na svojo graščinico30 preselila, je vzela s seboj31 tudi svojo zvesto služabnico Nežo Svetinko. Ravno svetega35 Florijana dan sta se gospa in služabnica peljali36 na Štajersko37 prav mimo38 hiše, kjer je Pavle39, Nežin sin, služil. Takrat je40 še zadnjikrat videla mati svojega dobrega Pavleta in še zadnjič mu da41 lepe nauke, da43 naj lepo uboga44, rad moli in da naj45 se skrbno varuje hude tovarišije46. Vpričo47 gospodarja mu reče mati: »Ljubi moj48 sin Pavle49! Vselej si me rad ubogal50 in rad poslušal moje opominjevanje;51 ohrani tudi zdaj v srcu52 besede svoje matere, katere54 ti iz ljubezni55 in k tvoji56 sreči govorim: Nikoli na57 Boga ne pozabi!58 Zvesto in z veseljem vse stori59, kar ti bosta60 gospodar ali61 gospodinja ukazala62, naj te kdo vidi ali ne. S63 hudobnimi tovariši64 se nikdar65 ne pečaj66; skrbno67 glej, da nedolžnost ohraniš! Če boš68 nedolžen, boš69 v svoji revščini zelo70 bogat. Bo-
iših1 kaj napačnega videl2 in slišal; toda3 nikoli ni z njimi potegnil. Vselej je imel pred očmi lepe nauke svoje dobre matere, katera4 mu je velikokrat5 rekla: »6Pavle, Pavle! Boga se boj in7 nikoli nič hudega ne stori!8 Spomni se vselej, da te9 Bog povsod vidi. Če11 se boš12 greha varoval, te Bog14 nikoli ne bo zapustil15.« Zatorej16 je Pavle17 gospodarja vselej rad ubogal18, delo vselej zvesto opravil20; zato sta ga gospodar in gospodinja rada imela22 in mu lepo oblačilo napravila. Tista gospa23, Kordula po imenu, ki24 je Pavletova25 mati pri nji služila,26 je kupila graščinico27 na Štajerskem28. Ko29 se je gospa Kordula na svojo graščinico30 preselila, je vzela s sabo31 tudi svojo zvesto služabnico Nežo Svetinko. Ravno svetega35 Florijana dan sta se gospa in služabnica peljali36 na Štajersko37 prav mimo38 hiše, kjer je Pavle39, Nežin sin, služil. Takrat je40 še zadnjikrat videla mati svojega dobrega Pavleta in še zadnjič mu daje41 lepe nauke, da43 naj lepo uboga44, rad moli in da naj45 se skrbno varuje hude tovarišije46. Vpričo47 gospodarja mu reče mati: »Ljubi moj48 sin Pavle49! Vselej si me rad ubogal50 in rad poslušal moje opominjevanje;51 ohrani tudi zdaj v srcu52 besede svoje matere, katere54 ti iz ljubezni55 in k tvoji56 sreči govorim: Nikoli na57 Boga ne pozabi!58 Zvesto in z veseljem vse stori59, kar ti bosta60 gospodar in61 gospodinja ukazala62, naj te kdo vidi ali ne. S63 hudobnimi tovariši64 se nikdar65 ne pečaj66; skrbno67 glej, da nedolžnost ohraniš! Če boš68 nedolžen, boš69 v svoji revščini zelo70 bogat. Bo-
iših1 kaj napačnega videl2 in slišal; toda3 nikoli ni z njimi potegnil. Vselej je imel pred očmi lepe nauke svoje dobre matere, katera4 mu je velikokrat5 rekla: »6Pavle, Pavle! Boga se boj in7 nikoli nič hudega ne stori!8 Spomni se vselej, da te9 Bog povsod vidi. Če11 se boš12 greha varoval, te Bog14 nikoli ne bo zapustil15.« Zatorej16 je Pavle17 gospodarja vselej rad ubogal18, svoje19 delo vselej zvesto opravil20; zato sta ga pa tudi21 gospodar in gospodinja rada imela22 in mu lepo oblačilo napravila. Tista gospa23, Kordula po imenu, ki24 je Pavletova25 mati pri nji služila,26 je kupila graščinico27 na Štajerskem28. Ko29 se je gospa Kordula na svojo graščinico30 preselila, je vzela s seboj31 tudi svojo zvesto služabnico Nežo Svetinko. Ravno svetega35 Florijana dan sta se gospa in služabnica peljali36 na Štajersko37 prav mimo38 hiše, kjer je Pavle39, Nežin sin, služil. Takrat je40 še zadnjikrat videla mati svojega dobrega Pavleta in še zadnjič mu da41 lepe nauke, da43 naj lepo uboga44, rad moli in da naj45 se skrbno varuje hude tovarišije46. Vpričo47 gospodarja mu reče mati: »Ljubi moj48 sin Pavle49! Vselej si me rad ubogal50 in rad poslušal moje opominjevanje;51 ohrani tudi zdaj v srcu52 besede svoje matere, katere54 ti iz ljubezni55 in k tvoji56 sreči govorim: Nikoli na57 Boga ne pozabi!58 Zvesto in z veseljem vse stori59, kar ti bosta60 gospodar ali61 gospodinja ukazala62, naj te kdo vidi ali ne. S63 hudobnimi tovariši64 se nikar65 ne pečaj66; skrbno67 glej, da nedolžnost ohraniš! Če boš68 nedolžen, boš69 v svoji revščini zelo70 bogat. Bo-
15
[19−20]
[46−47]
[12]
[25−26]
[11−12]
⮟
di priden in rad moli, moli1 tudi za očeta, de2 bi mu bilo dobro v daljnih krajih.3 Moli tudi zame, morebiti se na tem svetu nikoli več ne vidiva. Med tem4 mati objame Pavleta,5 in se od njega loči7. Gospa Kordula je zraven8 stala,9 in vse te besede slišala11, ktere12 so se ji13 tako mile zdele, de14 so ji15 debele solze iz oči pertekle, pa16 hitro si jih obriše,17 obe se vsedete18 na voz,19 in greste naprej20. Neža je bila po potu tako žalostna, de nič21 ni mogla govoriti. Gospa Kordula jo je23 nekaj časa pustila24, de25 se je zjokala26, po tem ji27 prijazno reče28: Ljuba29 moja Neža!30 vem, de31 si žalostna, ker si ob32 vse prišla33; vem vse34 kako se je s tabo35 godilo; vem, de36 si na tem svetu nesrečna, vender37 ne žaluj preveč.38 Ne misli, de39 se na svetu le40 tebi tako hudo godi. Poslušaj, kar41 še ne veš, kako se je z mano42 godilo. Jest sim43 bila srečna srečna44 gospa,45 imela sim blaga46, dnarjev47, vsiga48 v obilnosti49. Moj Gospod50 je bil žlahten51 baron Henrik Gap po imenu. Srečno, veselo sva v zakonu živela54, dobro mi je bilo, tako de55 mi boljši56 ni moglo biti. Huda sila ga je klicala na vojsko. Šel je,57 in kmalo58 je bil ubit; v persi59 mu je kugla perletela60, usterljen61 je bil blizo serca, pade62 in v pol63 ure je bil mertev64. Kolika žalost za me65, si lahko67 misliš. Po tem68 so sovražniki v naše kraje perderli70, so71 mi veliko72 blaga pobrali73 in mi grajšino74 požgali, komej sim75 toliko ohranila, de sim76 kupila grajšinico77, kamor se zdej peljave78. Imela sva samiga79 sina, Karl81 mu je bilo ime; ta je bil komej82 17 let star, ko je
di priden in moli rad; moli1 tudi za očeta, da2 bi mu bilo dobro v daljnih krajih.3 Moli tudi zame, morebiti se na tem svetu nikoli več ne bodeva videla.« — Vtem4 mati objame Pavla5 in se loči6 od njega. Gospa Kordula je poleg8 stala in slišala10 vse te besede, katere12 so se jej13 tako mile zdele, da14 so jej15 debele solze iz oči pritekle, a16 hitro si jih obriše;17 obe potem sedeti18 na voz,19 in se odpeljeti dalje20. Neža je bila po potu tako žalostna, da21 ni mogla nič22 govoriti. Gospa Kordula jo nekaj časa pusti24, da25 se je izjokala26, potem jej27 prijazno reče28: »Neža29 moja ljuba!30 vem, da31 si žalostna, ker si izgubila32 vse; vem,34 kako se je s teboj35 godilo; vem, da36 si na tem svetu nesrečna, vender37 ne žaluj preveč.38 Ne misli, da39 se na svetu samo40 tebi tako hudo godi. Poslušaj, česar41 še ne veš, kako se je z menoj42 godilo. Jaz sem43 bila srečna, presrečna44 gospa;45 imela sem blago46, denarjev47, vsega48 v obilosti49. Moj gospod50 je bil plemenit51 baron,52 Henrik Gap po imenu. Srečno, veselo sva živela53 v zakonu, dobro mi je bilo, tako, da55 mi bolje56 ni moglo biti. Huda sila ga je klicala na vojsko. Šel je,57 in kmalu58 je bil ubit; v prsi59 mu je krogla priletela60, ustreljen61 je bil blizu srca, pade62 in v polu63 ure je bil mrtev64. Kolika žalost meni65, to66 si lehko67 misliš. Po tem68 so sovražniki pridrli69 v naše kraje, pobrali71 mi mnogo72 blaga in mi graščino74 požgali, komaj sem75 toliko ohranila, da sem si76 kupila graščinico77, kamor se zdaj peljevi78. Imela sva79 sina jedinca80, Karl81 mu je bilo ime; ta je bil komaj82 17 let star, ko je
di priden in rad moli! Moli1 tudi za očeta, da2 bi mu bilo dobro v daljnih krajih!3 Moli tudi zame, morebiti se na tem svetu nikoli več ne vidiva!« Medtem4 mati objame Pavleta5 in se od njega loči7. Gospa Kordula je zraven8 stala in vse te besede slišala11, katere12 so se ji13 tako mile zdele, da14 so ji15 debele solze iz oči pritekle. Pa16 hitro si jih obriše,17 obe se usedeta18 na voz19 in gresta naprej20. Neža je bila po potu tako žalostna, da nič21 ni mogla govoriti. Gospa Kordula jo je23 nekaj časa pustila24, da25 se je izjokala26, potem pa ji27 prijazno rekla28: »Ljuba29 moja Neža,30 vem, da31 si žalostna, ker si ob32 vse prišla33; vem vse,34 kako se je s tabo35 godilo; vem, da36 si na tem svetu nesrečna, vendar37 ne žaluj preveč!38 Ne misli, da39 se na svetu le40 tebi tako hudo godi. Poslušaj, česar41 še ne veš, kako se je z mano42 godilo: Jaz sem43 bila srečna, srečna44 gospa;45 imela sem blaga46, denarjev47, vsega48 v obilnosti49. Moj mož50 je bil plemenit51 baron,52 Henrik Gap po imenu. Srečno, veselo sva v zakonu živela54, dobro mi je bilo, tako da55 mi bolje56 ni moglo biti. Huda sila ga je klicala na vojsko. Šel je in kmalu58 je bil ubit; v prsi59 mu je priletela krogla60, ustreljen61 je bil blizu srca; padel je62 in v pol63 ure je bil mrtev64. Kolika žalost zame65, si lahko67 misliš. Potem68 so sovražniki v naše kraje pridrli70, so71 mi veliko72 blaga pobrali73 in mi graščino74 požgali; komaj sem75 toliko ohranila, da sem76 kupila graščinico77, kamor se zdaj peljeve78. Imela sem edinega79 sina, Karel81 mu je bilo ime; ta je bil komaj82 17 let star, ko je
di priden in rad moli! Moli1 tudi za očeta, da2 bi mu bilo dobro v daljnih krajih!3 Moli tudi zame, morebiti se na tem svetu nikoli več ne vidiva.« Medtem4 mati objame Pavleta5 in se od njega loči7. Gospa Kordula je zraven8 stala in vse te besede slišala11, katere12 so se ji13 tako mile zdele, da14 so ji15 debele solze iz oči pritekle. Pa16 hitro si jih obriše,17 obe se usedeta18 na voz19 in gresta naprej20. Neža je bila po potu tako žalostna, da nič21 ni mogla govoriti. Gospa Kordula jo je23 nekaj časa pustila24, da25 se je izjokala26, potem pa ji27 prijazno reče28: »Ljuba29 moja Neža,30 vem, da31 si žalostna, ker si ob32 vse prišla33; vem vse,34 kako se je s tabo35 godilo; vem, da36 si na tem svetu nesrečna, vendar37 ne žaluj preveč!38 Ne misli, da39 se na svetu le40 tebi tako hudo godi. Poslušaj, česar41 še ne veš, kako se je z mano42 godilo: Jaz sem43 bila srečna, srečna44 gospa;45 imela sem blaga46, denarjev47, vsega48 v obilnosti49. Moj mož50 je bil žlahten51 baron,52 Henrik Gap po imenu. Srečno, veselo sva v zakonu živela54, dobro mi je bilo, tako da55 mi bolje56 ni moglo biti. Huda sila ga je klicala na vojsko. Šel je in kmalu58 je bil ubit; v prsi59 mu je priletela krogla60, ustreljen61 je bil blizu srca; padel je62 in v pol63 ure je bil mrtev64. Kolika žalost zame65, si lahko67 misliš. Potem68 so sovražniki v naše kraje pridrli70, so71 mi veliko72 blaga pobrali73 in mi graščino74 požgali; komaj sem75 toliko ohranila, da sem76 kupila graščinico77, kamor se zdaj peljeva78. Imela sem edinega79 sina, Karel81 mu je bilo ime; ta je bil komaj82 17 let star, ko je
di priden in rad moli! Moli1 tudi za očeta, da2 bi mu bilo dobro v daljnih krajih.3 Moli tudi zame, morebiti se na tem svetu nikoli več ne vidiva.« Medtem4 mati objame Pavleta5 in se od njega loči7. Gospa Kordula je zraven8 stala in vse te besede slišala11, katere12 so se ji13 tako mile zdele, da14 so ji15 debele solze iz oči pritekle. Pa16 hitro si jih obriše,17 obe se usedeta18 na voz19 in gresta naprej20. Neža je bila po potu tako žalostna, da nič21 ni mogla govoriti. Gospa Kordula jo je23 nekaj časa pustila24, da25 se je izjokala26, potem pa ji27 prijazno reče28: »Ljuba29 moja Neža,30 vem da31 si žalostna, ker si ob32 vse prišla33; vem vse,34 kako se je s tabo35 godilo; vem, da36 si na tem svetu nesrečna, vendar37 ne žaluj preveč!38 Ne misli, da39 se na svetu le40 tebi tako hudo godi. Poslušaj, česar41 še ne veš, kako se je z mano42 godilo. Jaz sem43 bila srečna, srečna44 gospa;45 imela sem blaga46, denarjev47, vsega48 v obilnosti49. Moj mož50 je bil plemenit51 baron,52 Henrik Gap po imenu. Srečno, veselo sva v zakonu živela54, dobro mi je bilo, tako da55 mi bolje56 ni moglo biti. Huda sila ga je klicala na vojsko. Šel je in kmalu58 je bil ubit; v prsi59 mu je priletela krogla60, ustreljen61 je bil blizu srca; padel je62 in v pol63 ure je bil mrtev64. Kolika žalost zame65, si lahko67 misliš. Potem68 so sovražniki v naše kraje pridrli70, so71 mi veliko72 blaga pobrali73 in mi graščino74 požgali; komaj sem75 toliko ohranila, da sem76 kupila graščinico77, kamor se zdaj peljeva78. Imela sva edinega79 sina, Karel81 mu je bilo ime; ta je bil komaj82 17 let star, ko je
di priden in rad moli! Moli1 tudi za očeta, da2 bi mu bilo dobro v daljnih krajih!3 Moli tudi zame, morebiti se na tem svetu nikoli več ne vidiva.« Medtem4 mati objame Pavleta5 in se od njega loči7. Gospa Kordula je zraven8 stala in vse te besede slišala11, katere12 so se ji13 tako mile zdele, da14 so ji15 debele solze iz oči pritekle. Pa16 hitro si jih obriše,17 obe se usedeta18 na vozu19 in gresta naprej20. Neža je bila po potu tako žalostna, da nič21 ni mogla govoriti. Gospa Kordula jo je23 nekaj časa pustila24, da25 se je izjokala26, potem pa ji27 prijazno reče28: »Ljuba29 moja Neža,30 vem, da31 si žalostna, ker si ob32 vse prišla33; vem vse,34 kako se je s tabo35 godilo; vem, da36 si na tem svetu nesrečna, vendar37 ne žaluj preveč!38 Ne misli, da39 se na svetu le40 tebi tako hudo godi. Poslušaj, česar41 še ne veš, kako se je z mano42 godilo: Jaz sem43 bila srečna, srečna44 gospa;45 imela sem blaga46, denarjev47, vsega48 v obilosti49. Moj mož50 je bil žlahten51 baron,52 Henrik Gap po imenu. Srečno, veselo sva v zakonu živela54, dobro mi je bilo, tako da55 mi bolje56 ni moglo biti. Huda sila ga je klicala na vojsko. Šel je in kmalu58 je bil ubit; v prsi59 mu je priletela krogla60, ustreljen61 je bil blizu srca; padel je62 in v pol63 ure je bil mrtev64. Kolika žalost zame65, si lahko67 misliš. Potem68 so sovražniki v naše kraje pridrli70, so71 mi veliko72 blaga pobrali73 in mi graščino74 požgali; komaj sem75 toliko ohranila, da sem76 kupila graščinico77, kamor se zdaj peljeva78. Imela sem edinega79 sina, Karel81 mu je bilo ime; ta je bil komaj82 17 let star, ko je
16
[20−21]
[47−48]
[12−13]
[26−27]
[12]
⮟
šel sam1 radovoljno v soldate in pa k francozam2, kteri3 so tisti čas4 čez naše dežele nekaj let gospodarili. O kako sim6 takrat jokala in ga lepo prosila rekoč: Ljubi8 moj Karl!9 ne hodi na10 vojsko, vidiš de sim11 sama, nimam ga pomočnika v nadlogah, če12 me še ti zapustiš, kam se bom obernila potem13 sirota! Kaj bom začela14, če15 še ti umerješ; tvoj16 oče je bil na vojski ubit,17 in s tabo18 se zna ravno19 tako zgoditi. Nič ni pomagalo, vse moje besede so bile zastonj,21 ni me hotel bogati22. Šel je z veliko francosko armado23 v merzle24 kraje Moškovitov25. Že dve leti je tega,26 in nobene besede ne zvem27 in en28 slišim od njega29. Bojim se, de30 je zmerznil31 na rusovski32 zemlji med toliko francozi33. S sabo34 ni od hiše drujiga35 vzel, kakor36 tablico, ki je moja podoba na nji namalana37, ktero38 je na vratu pervezano39 nosil. Kolikorkrat40 mi je pisal, je vselej42 povedal, de vsaki43 dan tablico44 pogleda in se name spomni46. Zdej pa47 ni nobeniga glasa48 več od njega49; o že50 so morebiti51 njegove kosti sognile52 na rusovski53 zemlji!54 Glej Neža!56 pravi gospa Kordula, de imam uržoh57 še bolj žalovati, kakor58 ti, ker imaš dva fanta vender59 živa,60 in ti zna61 ta ali uni62 še v starosti63 veselje delati in ti kaj pomagati; pa64 pravim: Naj bo65 hvaljeno božje ime, Bog tako66 hoče imeti, božja volja je tako69. Bog nas s križi tepe zato71, ko72 nas ljubi, de73 bi nas na unim74 svetu ne tepel75. — Nič ne skerbi76 Neža! per77 meni boš78 dokler boš živa79, in če pred umerjem80, bom81 že naročila, de boš preskerbljena82. Vkup bove živele83 in ena84 dru-
šel radovoljno k vojakom, Francozom2, kateri3 so takrat4 čez naše dežele nekaj let gospodarili. O kako sem6 takrat jokala in ga lepo prosila,7 rekoč: »Karl8 moj ljubi!9 ne hodi na10 vojsko, vidiš, da sem11 sama, nimam ga pomočnika v nadlogah; ako12 me še ti zapustiš, kam se naj potem obrnem13 sirota! Kaj naj začnem14, ako mi15 še ti umerješ. Tvoj16 oče je bil na vojski ubit,17 in s teboj18 se more tudi19 tako zgoditi. Nič ni pomagalo, vse moje besede so bile zaman;21 ni me hotel poslušati22. Šel je z veliko francosko vojsko23 v mrzle24 kraje tja na Rusko25. Že dve leti je tega,26 in nobene besede ne pozvem27 in ne28 slišim o njem29. Bojim se, da30 je zmrznil31 na ruskej32 zemlji med toliko Francozi33. S seboj34 ni od hiše druzega35 vzel, nego36 tablico, ki je moja podoba na njej naslikana37, katero38 je na vratu privezano39 nosil. Kolikorkrat40 mi je pisal, vselej je42 povedal, da vsak43 dan tablico44 pogleda in se mene spomina46. A zdaj47 ni nobenega glasu48 več o njem49; morda50 so že51 njegove kosti segnile52 na ruskej53 zemlji.54 Glej,55 Neža! —56 pravi gospa Kordula — da vem, zakaj57 še bolj žalujem nego li58 ti, ker imaš dva sina še vender59 živa,60 in ti utegne61 ta ali oni62 še na starost63 veselje delati in ti kaj pomagati. Ali64 pravim: Naj bode65 hvaljeno božje ime, Bog hoče tako67 imeti, volja68 božja naj se izide69. Bog nas tepe70 s križi in težavami71, zato ker72 nas ljubi, da73 bi nas na onem74 svetu ne kaznoval75. — Nič ne skrbi76 Neža! pri77 meni ostaneš,78 dokler bodeš živela79, in če jaz poprej umerjem80, bodem81 že naročila, da bodeš preskrbljena82. Vkupe bodevi živeli83 in druga84 dru-
šel sam1 radovoljno v vojake in pa k Francozom2, kateri3 so tisti čas4 čez naše dežele nekaj let gospodarili. O kako sem6 takrat jokala in ga lepo prosila,7 rekoč: ,Ljubi8 moj Karel,9 ne hodi na10 vojsko! Vidiš, da sem11 sama, nimam ga pomočnika v nadlogah; če12 me še ti zapustiš, kam se bom obrnila potem13 sirota! Kaj bom začela14, če15 še ti umrješ? Tvoj16 oče je bil na vojski ubit in s tabo18 se utegne ravno19 tako zgoditi.‘20 Nič ni pomagalo, vse moje besede so bile zaman,21 ni me hotel poslušati22. Šel je z veliko francosko armado23 v mrzle24 kraje Moškovitov25. Že dve leti je tega in nobene besede ne zvem27 in ne28 slišim o njem29. Bojim se, da30 je zmrznil31 na ruski32 zemlji med toliko Francozi33. S sabo34 ni od hiše drugega35 vzel kakor36 tablico, ki je moja podoba na njej naslikana37, katero38 je na vratu privezano39 nosil. Kolikorkrat40 mi je spočetka41 pisal, je vselej42 povedal, da vsak43 dan pogleda podobico45 in se name spomni46. Zdaj pa47 ni nobenega glasa48 več o njem49; o že50 so morebiti51 njegove kosti segnile52 na ruski53 zemlji!54 Glej,55 Neža,«56 pravi gospa Kordula, »da imam vzrok57 še bolj žalovati kakor58 ti, ker imaš dva fanta vendar59 živa in ti utegne61 ta ali oni62 še v starosti63 veselje delati in ti kaj pomagati. Pa64 pravim: Naj bo65 hvaljeno božje ime, Bog tako66 hoče imeti, božja volja je tako69. Bog nas s križi tepe zato71, ker72 nas ljubi, da73 bi nas na onem74 svetu ne tepel75. — Nič ne skrbi,76 Neža! Pri77 meni boš,78 dokler boš živa79, in če prej umrjem80, bom81 že naročila, da boš preskrbljena82. Vkup bove živeli83 in ena84 dru-
šel sam1 radovoljno v vojake in pa k Francozom2, kateri3 so tisti čas4 čez naše dežele nekaj let gospodarili. O kako sem6 takrat jokala in ga lepo prosila,7 rekoč: ,Ljubi8 moj Karel,9 ne hodi na10 vojsko! Vidiš, da sem11 sama, nimam ga pomočnika v nadlogah; če12 me še ti zapustiš, kam se bom obrnila potem13 sirota! Kaj bom začela14, če15 še ti umrješ? Tvoj16 oče je bil na vojski ubit in s tabo18 se utegne ravno19 tako zgoditi.‘20 Nič ni pomagalo, vse moje besede so bile zaman,21 ni me hotel ubogati22. Šel je z veliko francosko armado23 v mrzle24 kraje Moškovitov25. Že dve leti je tega in nobene besede ne zvem27 in ne28 slišim o njem29. Bojim se, da30 je zmrznil31 na ruski32 zemlji med toliko Francozi33. S sabo34 ni od hiše drugega35 vzel kakor36 tablico, ki je moja podoba na njej naslikana37, katero38 je na vratu privezano39 nosil. Kolikorkrat40 mi je pisal, je vselej42 povedal, da vsak43 dan pogleda podobico45 in se name spomni46. Zdaj pa47 ni nobenega glasa48 več o njem49; o, že50 so morebiti51 njegove kosti segnile52 na ruski53 zemlji!54 Glej,55 Neža,«56 pravi gospa Kordula, »da imam vzrok57 še bolj žalovati kakor58 ti, ker imaš dva fanta vendar59 živa in ti utegne61 ta ali oni62 še v starosti63 veselje delati in ti kaj pomagati. Pa64 pravim: Naj bo65 hvaljeno božje ime, Bog tako66 hoče imeti, božja volja je tako69. Bog nas s križi tepe zato71, ker72 nas ljubi, da73 bi nas na onem74 svetu ne tepel75. — Nič ne skrbi,76 Neža! Pri77 meni boš,78 dokler boš živa79, in če prej umrjem80, bom81 že naročila, da boš preskrbljena82. Vkup bova živeli83 in ena84 dru-
šel sam1 radovoljno v vojake in pa k Francozom2, kateri3 so tisti čas4 čez naše dežele nekaj let gospodarili. O,5 kako sem6 takrat jokala in ga lepo prosila,7 rekoč: ,Ljubi8 moj Karel,9 ne hodi na10 vojsko! Vidiš, da sem11 sama, nimam ga pomočnika v nadlogah; če12 me še ti zapustiš, kam se bom obrnila potem13 sirota! Kaj bom začela14, če15 še ti umrješ? Tvoj16 oče je bil na vojski ubit in s tabo18 se utegne ravno19 tako zgoditi.‘20 Nič ni pomagalo, vse moje besede so bile zaman,21 ni me hotel ubogati22. Šel je z veliko francosko armado23 v mrzle24 kraje Moškovitov25. Že dve leti je tega in nobene besede ne izvem27 in ne28 slišim o njem29. Bojim se, da30 je zmrznil31 na rusovski32 zemlji med toliko Francozi33. S sabo34 ni od hiše drugega35 vzel kakor36 tablico, ki je moja podoba na njej naslikana37, katero38 je na vratu privezano39 nosil. Kolikorkrat40 mi je pisal, je vselej42 povedal, da vsak43 dan pogleda tablico45 in se name spomni46. Zdaj pa47 ni nobenega glasu48 več o njem49; o, že50 so morebiti51 njegove kosti segnile52 na rusovski53 zemlji!54 Glej,55 Neža,«56 pravi gospa Kordula, »da imam vzrok57 še bolj žalovati kakor58 ti, ker imaš dva fanta vendar59 živa in ti utegne61 ta ali oni62 še v starosti63 veselje delati in ti kaj pomagati. Pa64 pravim: Naj bo65 hvaljeno božje ime, Bog tako66 hoče imeti, božja volja je tako69. Bog nas s križi tepe71, zato ker72 nas ljubi, da73 bi nas na onem74 svetu ne tepel75. — Nič ne skrbi,76 Neža! Pri77 meni boš,78 dokler boš živa79, in če prej umrjem80, bom81 že naročila, da boš preskrbljena82. Vkup bova živeli83 in druga84 dru-
šel sam1 radovoljno v vojake in pa k Francozom2, kateri3 so tisti čas4 čez naše dežele nekaj let gospodarili. O kako sem6 takrat jokala in ga lepo prosila,7 rekoč: ,Ljubi8 moj Karel,9 ne hodi v10 vojsko! Vidiš, da sem11 sama, nimam ga pomočnika v nadlogah; če12 me še ti zapustiš, kam se bom obrnila potem13 sirota! Kaj bom začela14, če15 še ti umrješ? Tvoj16 oče je bil na vojski ubit in s tabo18 se utegne ravno19 tako zgoditi.‘20 Nič ni pomagalo, vse moje besede so bile zaman,21 ni me hotel ubogati22. Šel je z veliko francosko armado23 v mrzle24 kraje Moškovitov25. Že dve leti je tega in nobene besede ne zvem27 in ne28 slišim o njem29. Bojim se, da30 je zmrznil31 na ruski32 zemlji med toliko Francozi33. S sabo34 ni od hiše drugega35 vzel kakor36 tablico, ki je moja podoba na njej naslikana37, katero38 je na vratu privezano39 nosil. Kolikokrat40 mi je pisal, je vselej42 povedal, da vsak43 dan pogleda podobico45 in se name spomni46. Zdaj pa47 ni nobenega glasa48 več o njem49; o, že50 so morebiti51 njegove kosti segnile52 na ruski53 zemlji!54 Glej,55 Neža,«56 pravi gospa Kordula, »da imam vzrok57 še bolj žalovati kakor58 ti, ker imaš dva fanta vendar59 živa in ti utegne61 ta ali oni62 še v starosti63 veselje delati in ti kaj pomagati. Pa64 pravim: Naj bo65 hvaljeno božje ime, Bog tako66 hoče imeti, božja volja je tako69. Bog nas s križi tepe zato71, ker72 nas ljubi, da73 bi nas na onem74 svetu ne tepel75. — Nič ne skrbi,76 Neža! Pri77 meni boš,78 dokler boš živa79, in če prej umrjem80, bom81 že naročila, da boš preskrbljena82. Vkup bova živeli83 in ena84 dru-
17
[21−22]
[48]
[13]
[27−28]
[12−13]
⮟
go troštale1. Med takimi pogovori so3 se perpeljale4 gospa Kordula in Neža z njo v svojo grajšinco,5 in ste tam brumno in sveto živele, revežem deleč okoli veliko dobriga storile in njim pomagale6. Pavle pastir7 je tudi dolgo časa žalostin bil9, posebno zato, ko10 mu je mati rekla: Morebiti se nikoli več ne bova vidila12. Pavle13 si je zvesto materne14 nauke v serce vtisnil,16 in jih nikdar17 ni pozabil. Z drugimi pastirji, s18 svojimi tovarši se19 nikoli ni hotel21 navadnih jigrač lotiti22, ampak kader23 so drugi pastirji norčije uganjali, se24 je Pavle na stran vsedel, bukvice25 iz torbice vzel in26 bral. Imel je še šolske bukvice:27 Zgodbe s28. pisma, ktere je Pavle zmiram29 z veseljem bral31. Eniga dne32 je bral od Davida33, kako je pastirčval34. Lejte je rekel35 sam per36 sebi: Še37 David, tak imenitin38 mož je39 bil pastir. Žvino41 je pasel kakor jest, in bil43 je potem imeniten kralj. Ne45 želim jest kralj46 biti, ampak zvesto bom bogal nauk božji48, kteri49 pravi, de50 mi bo51 Bog že tukej srečo52 dal, če54 mu bom55 zvesto služil,56 in ga iz serca ljubil57. Pergodilo58 se je, de59 se perpelja60 kočija po cesti memo61 pastirjev, kteri62 so po gmajni žvinco63 pasli in Pavle64 z njimi. Drugi pastirji so svinko pasli,66 to je navadna pastirska igrača. Pavl67 ni z njimi igral, ampak68 za germ69 je sedel, na žvino70 pazil in bukvice72 bral. V kočii73, ktera74 se je ravno memo75 peljala sta76 sedela baron in baronka78 I. ki sta se domu v nemški gradec peljala80. Blizo tistih81 pastirjev se je mogla82 kočija velikimu83 vozu umakniti84. Konji85
go tolažili1.« —2 Med takimi pogovori sti3 se pripeljali4 gospa Kordula in Neža v graščino ter sti ondu pobožno5 in sveto živeli. Dosti dobrega sti storili siromakom daleč na okolo in jim pomagali kolikor sti mogli6. Pavel pastir7 je bil8 tudi dolgo časa žalosten9, posebno zato, ker10 mu je mati rekla: »11Morebiti se nikoli več ne snideva12.« Globoko13 si je vtisnil materine14 nauke v srce16 in jih nikoli17 ni pozabil. Z drugimi pastirji, svojimi tovariši,19 nikoli se20 ni lotil21 navadnih igrač22, temveč ko23 so drugi pastirji norčije uganjali, sedel24 je Pavel na stran, vzel je knjižico25 iz torbice in je26 bral. Imel je še šolsko knjižico »27Zgodbe sv28. pisma,« katere je29 z največjim30 veseljem prebiral31. Neki dan32 je bral od Davida33, kako je pastirčeval34. »Glejte,« dejal je35 sam v36 sebi, »še37 David, tako imeniten38 mož,39 bil je40 pastir. Živino41 je pasel,42 kakor jaz, in43 je bil44 potem imeniten kralj. Ne45 želim jaz46 biti kralj47, ampak zvesto se hočem ravnati po nauku božjem48, kateri49 pravi, da50 mi bode51 Bog že tukaj52 dal srečo53, ako54 mu zvesto služim,56 in ga iz srca ljubim57.« Prigodilo58 se je, da59 se pripelji60 kočija po cesti mimo61 pastirjev, kateri62 so po pašniku živino63 pasli in Pavel64 z njimi. Drugi pastirji so se65 svinko igrali,66 to je navadna pastirska igrača. Pavel67 ni z njimi igral, nego68 za grm69 je sedel, na živino70 pazil,71 in iz knjižice72 bral. V kočiji73, katera74 se je ravno mimo75 peljala,76 sedela sta77 baron in baronovka78 I.,79 ki sta se domov peljala v Nemški Gradec80. Ne daleč od81 pastirjev se je morala82 kočija velikemu83 vozu umakniti84. Konji85
go tolažili1.«2 Med takimi pogovori sta3 se pripeljali4 gospa Kordula in Neža z njo v svojo graščinico in sta tam pobožno5 in sveto živeli, revežem daleč okoli veliko dobrega storili in jim pomagali6. Pastir Pavle7 je bil8 tudi dolgo časa žalosten9, posebno zato, ker10 mu je mati rekla: »11Morebiti se nikoli več ne bova videla12.« Pavle13 si je materine14 nauke zvesto15 v srce vtisnil16 in jih nikdar17 ni pozabil. Z drugimi pastirji, s18 svojimi tovariši se19 nikoli ni hotel21 navadnih igrač lotiti22, ampak, kadar23 so drugi pastirji norčije uganjali, se24 je Pavle ob strani usedel, bukvice25 iz torbice vzel in26 bral. Imel je še šolske bukvice27 Zgodbe sv28. pisma, katere je Pavle zmeraj29 z veseljem bral31. Nekega dne32 je bral o Davidu33, kako je pastirčeval34. »Lejte,« je rekel35 sam pri36 sebi, »še37 David, tak imeniten38 mož, je39 bil pastir. Živino41 je pasel kakor jaz in bil43 je potem imeniten kralj. Jaz ne45 želim kralj46 biti, ampak zvesto bom poslušal nauk božji48, kateri49 pravi, da50 mi bo51 Bog že tukaj srečo52 dal, če54 mu bom55 zvesto služil56 in ga iz srca ljubil57.« Prigodilo58 se je, da59 se je pripeljala60 kočija po cesti mimo61 pastirjev, kateri62 so po gmajni živinico63 pasli in Pavle64 z njimi. Drugi pastirji so svinko pasli;66 to je navadna pastirska igrača. Pavel67 ni z njimi igral, ampak68 za grm69 je sedel, na živino70 pazil in bukvice72 bral. V kočiji73, katera74 se je ravno mimo75 peljala, sta76 sedela baron in baronka78 I.,79 ki sta se domov v Nemški Gradec peljala80. Blizu tistih81 pastirjev se je morala82 kočija umakniti velikemu83 vozu. Konji85
go tolažili1.«2 Med takimi pogovori sta3 se pripeljali4 gospa Kordula in Neža z njo v svojo graščinico in sta tam pobožno5 in sveto živeli, revežem daleč okoli veliko dobrega storili in jim pomagali6. Pastir Pavle7 je bil8 tudi dolgo časa žalosten9, posebno zato, ker10 mu je mati rekla: »11Morebiti se nikoli več ne bova videla12.« Pavle13 si je materine14 nauke zvesto15 v srce vtisnil16 in jih nikdar17 ni pozabil. Z drugimi pastirji, s18 svojimi tovariši se19 nikoli ni hotel21 navadnih igrač lotiti22, ampak, kadar23 so drugi pastirji norčije uganjali, se24 je Pavle ob strani usedel, bukvice25 iz torbice vzel in26 bral. Imel je še šolske bukvice27 Zgodbe sv28. pisma, katere je Pavle zmeraj29 z veseljem bral31. Nekega dne32 je bral o Davidu33, kako je pastirčeval34. »Lejte,« je rekel35 sam pri36 sebi, »še37 David, tak imeniten38 mož, je39 bil pastir. Živino41 je pasel kakor jaz in bil43 je potem imeniten kralj. Jaz ne45 želim kralj46 biti, ampak zvesto bom ubogal nauk božji48, kateri49 pravi, da50 mi bo51 Bog že tukaj srečo52 dal, če54 mu bom55 zvesto služil56 in ga iz srca ljubil57.« Prigodilo58 se je, da59 se je pripeljala60 kočija po cesti mimo61 pastirjev, kateri62 so po gmajni živinico63 pasli in Pavle64 z njimi. Drugi pastirji so svinko pasli;66 to je navadna pastirska igrača. Pavel67 ni z njimi igral, ampak68 za grm69 je sedel, na živino70 pazil in bukvice72 bral. V kočiji73, katera74 se je ravno mimo75 peljala, sta76 sedela baron in baronka78 I.,79 ki sta se domov v Nemški Gradec peljala80. Blizu tistih81 pastirjev se je morala82 kočija umakniti velikemu83 vozu.
go tolažili1.«2 Med takimi pogovori sta3 se pripeljali4 gospa Kordula in Neža z njo v svojo graščinico in sta tam pobožno5 in sveto živeli ter revežem daleč okoli veliko dobrega storili in jim pomagali6. Pastir Pavle7 je bil8 tudi dolgo časa žalosten9, posebno zato, ker10 mu je mati rekla: »11Morebiti se nikoli več ne bova videla12.« Pavle13 si je materine14 nauke zvesto15 v srce vtisnil16 in jih nikdar17 ni pozabil. Z drugimi pastirji, s18 svojimi tovariši, se19 nikoli ni hotel21 navadnih igrač lotiti22, ampak, kadar23 so drugi pastirji norčije uganjali, se24 je Pavle ob stran usedel, bukvice25 iz torbice vzel in26 bral. Imel je še šolske bukvice27 Zgodbe sv28. pisma, katere je Pavle zmeraj29 z veseljem bral31. Nekega dne32 je bral o Davidu33, kako je pastirčeval34. »Lejte,«je rekel35 sam pri36 sebi, »še37 David, tak imeniten38 mož, je39 bil pastir. Živino41 je pasel kakor jaz in bil43 je potem imeniten kralj. Jaz ne45 želim biti kralj47, ampak zvesto bom ubogal nauk božji48, kateri49 pravi, da50 mi bo51 Bog že tukaj srečo52 dal, če54 mu bom55 zvesto služil56 in ga iz srca ljubil57.« Prigodilo58 se je, da59 se pripelje60 kočija po cesti mimo61 pastirjev, kateri62 so po gmajni živinico63 pasli in Pavle64 z njimi. Drugi pastirji so svinko pasli;66 to je navadna pastirska igrača. Pavel67 ni z njimi igral, ampak68 za grm69 je sedel, na živino70 pazil in bukvice72 bral. V kočiji73, katera74 se je ravno mimo75 peljala, sta76 sedela baron in baronka78 I.,79 ki sta se domov v Nemški Gradec peljala80. Blizu tistih81 pastirjev se je morala82 kočija umakniti velikemu83 vozu.
go tolažili1.«2 Med takimi pogovori sta3 se pripeljali4 gospa Kordula in Neža z njo v svojo graščinico in sta tam pobožno5 in sveto živeli, revežem daleč okoli veliko dobrega storili in jim pomagali6. Pastir Pavle7 je bil8 tudi dolgo časa žalosten9, posebno zato, ker10 mu je mati rekla: »11Morebiti se nikoli več ne bova videla12.« Pavle13 si je materine14 nauke zvesto15 v srce vtisnil16 in jih nikdar17 ni pozabil. Z drugimi pastirji, s18 svojimi tovariši se19 nikoli ni hotel21 navadnih igrač lotiti22, ampak, kadar23 so drugi pastirji norčije uganjali, se24 je Pavle ob strani usedel, bukvice25 iz torbice vzel in26 bral. Imel je še šolske bukvice27 Zgodbe sv28. pisma, katere je Pavle zmeraj29 z veseljem bral31. Nekega dne32 je bral o Davidu33, kako je pastirčeval34. »Lejte,« je rekel35 sam pri36 sebi, »še37 David, tak imeniten38 mož, je39 bil pastir. Živino41 je pasel kakor jaz in bil43 je potem imeniten kralj. Jaz ne45 želim kralj46 biti, ampak zvesto bom ubogal nauk božji48, kateri49 pravi, da50 mi bo51 Bog že tukaj srečo52 dal, če54 mu bom55 zvesto služil56 in ga iz srca ljubil57.« Prigodilo58 se je, da59 se je pripeljala60 kočija po cesti mimo61 pastirjev, kateri62 so po gmajni živinico63 pasli in Pavle64 z njimi. Drugi pastirji so svinko pasli;66 to je navadna pastirska igrača. Pavel67 ni z njimi igral, ampak68 za grm69 je sedel, na živino70 pazil in bukvice72 bral. V kočiji73, katera74 se je ravno mimo75 peljala, sta76 sedela baron in baronka78 I.,79 ki sta se domov v Nemški Gradec peljala80. Blizu tistih81 pastirjev se je morala82 kočija umakniti velikemu83 vozu.
18
[22−23]
[48−49]
[13−14]
[28−29]
[13−14]
⮟
so preveč v graben zapeljali3, kočija se zverne,4 in desno zadnje kolo se razdrobi, kočjaž5 je bil po nogah zlo6 ranjen. Komej sta baron in baronka7 iz zvernjene8 kočije zlezla,9 vsa prestrašena se ne vesta10 kam djati11. Na samoti je bilo, blizo12 nobene hiše, kočjaža13 ni bilo mogoče kam poslati, ker je bil ranjen. Konjem scer14 ni bilo15 nič, pa17 zavoljo zdrobljeniga18 kolesa ni bilo mogoče naprej19. Poredni20 pastirji so vse to vidili, pa zraven se21 še smejali22. Baron I. stopi k njim in njim23 po nemško reče: Kje je kaka25 hiša, de26 bi se ljudje sklicali priti27 pomagat.28 Nevedni pastirji niso nič vedli29 odgovoriti, ker niso vedli30 kaj jih vpraša31. Na to kličejo Pavleta rekoč32: Pavle!34 pojdi sim35, ti znaš nemško36, nam boš povedal37 kaj ta gospod vpraša. Pavle38 hitro perteče39, se40 lepo ponižno odkrije in pravi: Gospod žlahten43 kaj bi radi? Baron reče: Fante!46 povej mi kje je kaka hiša, de48 bi jest49 ljudi dobil50, kteri51 bi mi pomagali52 kočijo pervleči53 do vasi, de54 se kolo naredi, drugači55 ne morem naprej56. Pavle57 reče: Gospod, le tukaj dočakajte59, jest tečem60 hitro domu61, bom skusil kmalo62 ljudi perklicati, prosil63 jih bom64, de65 vam bodo prišli66 pomagat. Naprosil bom svojiga67 gospodarja in še koga drujiga68. Vender preden69 grem ljudi klicat, dovolite mi70, de vašimu71 kočijažu nekaj na nogo denem, ker vidim de mu zlo72 kri teče, uteči74 bi mu utegnila preden75 ljudje pridejo. Pavle76 vzame iz torbice nekako zeliše77, kar78 je zmirej per79 sebi nosil80, ga je81 kočijažu na rano položil82, z ruto zavezal84 in mu85 reče:
so preveč v jarek zapeljali3, kočija se zvrne4 in desno zadnje kolo se zdrobi. Kočijaž5 je bil po nogah zelo6 ranjen. Komaj sta baron in baronovka7 iz prevrnene8 kočije zlezla;9 vsa prestrašena ne vesta,10 kam bi se dejala11. Na samoti je bilo, blizu12 nobene hiše, in kočijaža13 ni bilo mogoče kam poslati, ker je bil ranjen. Konjem se14 ni nič zalega zgodilo16, ali17 zavoljo strtega18 kolesa ni bilo mogoče dalje19. Neporedni20 pastirji so vse to videli in se vrhu tega21 še smijali22. Baron I. stopi k njim in jim23 po nemško reče: »24Kje je kaka25 hiša, da26 bi se ljudje poklicali27 pomagat.« —28 Nevedni pastirji niso na to znali ničesar29 odgovoriti, ker niso znali,30 kaj jih baron vpraša31. Potem pokličejo Pavla, rekoč32: »33Pavle!34 pojdi sem35, ti znaš nemški36, povedal nam bodeš,37 kaj ta gospod vpraša.« — Pavel38 hitro priteče39, lepo ponižno se41 odkrije,42 in pravi: »Gospod,43 kaj bi radi?«44 Baron reče: »45Fante!46 povej mi,47 kje je kaka hiša, da48 bi jaz49 ljudi sklical50, kateri51 bi mi pomogli52 kočijo privleči53 do vasi, da bi54 se kolo popravilo; drugače55 ne morem dalje56.« — Pavel57 reče: »58Gospod, le tukaj počakajte59, jaz tečem60 hitro domov61, ter bodem skušal62 ljudi priklicati, in63 jih bodem prosil64, da65 vam pridejo66 pomagat. Naprosil bodem svojega67 gospodarja in še koga druzega68. Vender, predno69 grem ljudi klicat, dovolite mi70, da vašemu71 kočijažu nekaj na nogo denem, ker vidim, da mu72 kri zelo73 teče; mogla74 bi mu odteči, predno75 ljudje pridejo.« Pavel76 vzame iz torbice neko zelišče77, katero78 je vedno nosil pri79 sebi, položi80, ga kočijažu na rano, obveže jo83 z ruto in mu85 reče:
so zapeljali2 preveč v jarek3, kočija se je zvrnila4 in desno zadnje kolo se je razdrobilo; kočijaž5 je bil po nogah zelo6 ranjen. Komaj sta baron in baronka zlezla7 iz zvrnjene8 kočije, se9 vsa prestrašena nista vedela10 kam dejati11. Na samoti je bilo, blizu12 nobene hiše, kočijaža13 ni bilo mogoče kam poslati, ker je bil ranjen. Konjem sicer14 ni bilo15 nič, pa17 zavoljo zdrobljenega18 kolesa ni bilo mogoče naprej19. Poredni20 pastirji so vse to videli pa zraven se21 še smejali22. Baron I. stopi k njim in jim23 po nemško reče: »24Kje je kaka25 hiša, da26 bi se ljudje sklicali in prišli27 pomagat.«28 Nevedni pastirji niso nič vedeli29 odgovoriti, ker niso vedeli,30 kaj jih vprašuje31. Nato pokličejo Pavleta32: »33Pavle,34 pojdi sem35, ti znaš nemško36, nam boš povedal,37 kaj ta gospod vprašuje!« Pavle38 hitro priteče39, se40 lepo ponižno odkrije in pravi: »Plemeniti gospod,43 kaj bi radi?«44 Baron reče: »45Fante,46 povej mi,47 kje je kaka hiša, da48 bi jaz49 ljudi dobil50, ki51 bi mi pomagali,52 kočijo privleči53 do vasi, da54 se kolo naredi, drugače55 ne morem naprej56.« Pavle57 reče: »58Gospod, le tukaj počakajte59, jaz stečem60 hitro domov61, bom skusil kmalu62 ljudi priklicati; prosil63 jih bom64, da65 vam bodo prišli66 pomagat. Naprosil bom svojega67 gospodarja in še koga drugega68. Vendar mi dovolite, preden69 grem ljudi klicat, da vašemu71 kočijažu nekaj na nogo denem, ker vidim, da mu zelo72 kri teče; uteči74 bi mu utegnila, preden75 ljudje pridejo. Pavle76 vzame iz torbice nekako zelišče77, ki ga78 je zmeraj pri79 sebi nosil80, ga položi81 kočijažu na rano, z ruto zaveže84 in reče:
Konji1 so zapeljali2 preveč v jarek3, kočija se zvrne4 in desno zadnje kolo se razdrobi; kočijaž5 je bil po nogah zelo6 ranjen. Baron in baronka sta komajda zlezla7 iz zvrnjene8 kočije,9 vsa prestrašena se nista vedela10 kam dejati11. Na samoti je bilo, blizu12 nobene hiše, kočijaža13 ni bilo mogoče kam poslati, ker je bil ranjen. Konjem sicer14 ni bilo15 nič, pa17 zavoljo zdrobljenega18 kolesa ni bilo mogoče naprej19. Poredni20 pastirji so vse to videli pa zraven se21 še smejali22. Baron I. stopi k njim in jim23 po nemško reče: »24Kje je kaka25 hiša, da26 bi se ljudje sklicali in prišli27 pomagat?«28 Nevedni pastirji niso nič vedeli29 odgovoriti, ker niso vedeli,30 kaj jih vprašuje31. Nato pokličejo Pavleta32: »33Pavle,34 pojdi sem35, ti znaš nemško36, nam boš povedal,37 kaj ta gospod vprašuje!« Pavle38 hitro priteče39, se40 lepo ponižno odkrije in pravi: »Žlahtni gospod,43 kaj bi radi?«44 Baron reče: »45Fante,46 povej mi,47 kje je kaka hiša, da48 bi jaz49 ljudi dobil50, ki51 bi mi pomagali,52 kočijo privleči53 do vasi, da54 se kolo naredi, drugače55 ne morem naprej56.« Pavle57 reče: »58Gospod, le tukaj počakajte59, jaz stečem60 hitro domov61, bom skusil kmalu62 ljudi priklicati; prosil63 jih bom64, da65 vam bodo prišli66 pomagat. Naprosil bom svojega67 gospodarja in še koga drugega68. Vendar mi dovolite, preden69 grem ljudi klicat, da vašemu71 kočijažu nekaj na nogo denem, ker vidim, da mu zelo72 kri teče; uteči74 bi mu utegnila, preden75 ljudje pridejo.« Pavle76 vzame iz torbice nekako zelišče77, ki ga78 je zmeraj pri79 sebi nosil80, ga položi81 kočijažu na rano, z ruto zaveže84 in reče:
Konji1 so zapeljali2 preveč v jarek3, kočija se zvrne4 in desno zadnje kolo se razdrobi; kočijaž5 je bil po nogah zelo6 ranjen. Baron in baronka sta komajda zlezla7 iz zvrnjene8 kočije,9 vsa prestrašena se nista vedela10 kam dejati11. Na samoti je bilo, blizu12 nobene hiše in kočijaža13 ni bilo mogoče kam poslati, ker je bil ranjen. Konjem sicer14 ni bilo15 nič, pa17 zavoljo zdrobljenega18 kolesa ni bilo mogoče naprej19. Poredni20 pastirji so vse to videli pa zraven se21 še smejali22. Baron I. stopi k njim in jim23 po nemško reče: »24Kje je kakšna25 hiša, da26 bi se ljudje sklicali in prišli27 pomagat?«28 Nevedni pastirji niso nič vedeli29 odgovoriti, ker niso vedeli,30 kaj jih vprašuje31. Nato pokličejo Pavleta, rekoč32: »33Pavle,34 pojdi sem35, ti znaš nemško36, nam boš povedal,37 kaj ta gospod vprašuje!« Pavle38 hitro priteče39, se40 lepo ponižno odkrije in pravi: »Žlahtni gospod,43 kaj bi radi?«44 Baron reče: »45Fante,46 povej mi,47 kje je kaka hiša, da48 bi jaz49 ljudi dobil50, ki51 bi mi pomagali privleči52 kočijo do vasi, da54 se kolo naredi, drugače55 ne morem naprej56.« Pavle57 reče: »58Gospod, le tukaj počakajte59, jaz stečem60 hitro domov61, bom skusil kmalu62 ljudi priklicati; prosil63 jih bom64, da65 vam bodo prišli66 pomagat. Naprosil bom svojega67 gospodarja in še koga drugega68. Vendar mi dovolite, preden69 grem ljudi klicat, da vašemu71 kočijažu nekaj na nogo denem, ker vidim, da mu zelo72 kri teče; uteči74 bi mu utegnila, preden75 ljudje pridejo.« Pavle76 vzame iz torbice nekako zelišče77, ki ga78 je zmeraj pri79 sebi nosil80, ga položi81 kočijažu na rano, z ruto zaveže84 in reče:
Konji1 so zapeljali2 preveč v jarek3, kočija se zvrne4 in desno zadnje kolo se razdrobi; kočijaž5 je bil po nogah zelo6 ranjen. Baron in baronka sta komajda zlezla7 iz zvrnjene8 kočije,9 vsa prestrašena se nista vedela10 kam dejati11. Na samoti je bilo, blizu12 nobene hiše, kočijaža13 ni bilo mogoče kam poslati, ker je bil ranjen. Konjem sicer14 ni bilo15 nič, pa17 zavoljo zdrobljenega18 kolesa ni bilo mogoče naprej19. Poredni20 pastirji so vse to videli pa zraven se21 še smejali22. Baron I. stopi k njim in jim23 po nemško reče: »24Kje je kaka25 hiša, da26 bi se ljudje sklicali in prišli27 pomagat?«28 Nevedni pastirji niso nič vedeli29 odgovoriti, ker niso vedeli,30 kaj jih vprašuje31. Nato pokličejo Pavleta32: »33Pavle,34 pojdi sem35, ti znaš nemško36, nam boš povedal,37 kaj ta gospod vprašuje!« Pavle38 hitro priteče39, se40 lepo ponižno odkrije in pravi: »Žlahtni gospod,43 kaj bi radi?«44 Baron reče: »45Fante,46 povej mi,47 kje je kaka hiša, da48 bi jaz49 ljudi dobil50, ki51 bi mi pomagali,52 kočijo privleči53 do vasi, da54 se kolo naredi, drugače55 ne morem naprej56.« Pavle57 reče: »58Gospod, le tukaj počakajte59, jaz stečem60 hitro domov61, bom skusil kmalu62 ljudi priklicati; prosil63 jih bom64, da65 vam bodo prišli66 pomagat. Naprosil bom svojega67 gospodarja in še koga drugega68. Vendar mi dovolite, preden69 grem ljudi klicat, da vašemu71 kočijažu nekaj na nogo denem, ker vidim, da mu zelo72 kri teče; uteči74 bi mu utegnila, preden75 ljudje pridejo.« Pavle76 vzame iz torbice nekako zelišče77, ki ga78 je zmeraj pri79 sebi nosil80, ga položi81 kočijažu na rano, z ruto zaveže84 in reče:
19
[23−24]
[49−50]
[14−15]
[29−30]
[14]
⮟
prijatel1, zdej2 pa le prav3 mirno nogo derži, kmalo4 se bo5 kri vstavila6. Zdej Pavle hitro steče domu7 ljudi klicat. Preden8 je bila9 ura okoli10, pridejo s Pavletam12 trije možje, Pavletov13 gospodar in pa14 dva druga soseda, de16 so s koli in z vervmi17 kočijo tako zvezali, de18 so jo srečno do bližnje pošte pervlekli19. Pavletovo zeliše20 je kočijažu toliko21 dobro storilo22, de23 je že na kočijo sesti smel24. Kader25 je bilo vse narejeno preden se27 baron in baronka28 v kočijo vsedeta29, reče baron Pavletu30: Povej31, reci tem možem, de jih32 prav lepo zahvalim, ki33 so mi pomagali, in34 baron da vsikimu en35 tolar. Ti pa36 Pavle bodi vedno tako priden pa38 dober,39 in dobro ti bo, reče baron in mu ponudi41 tri bele tolarje. Pavle pa42 se lepo zahvali in43 jih noče vzeti rekoč: Gospod!46 možem ste zadosti plačali, ker so vam pomagali, jest nisim47 nič pomagal, pa tudi nič plačila48 ne vzamem; če sim49 šel ljudi klicat, je bila51 moja dolžnost. Baron na to nič53 ne reče, tiho se vsede54 v kočijo in55 se pelje počasu56 do pošte. Ko se gospoda odpelja58, so pastirji Pavletovi tovarši59, kteri60 so zraven61 stali in zjali62, Pavleta63 za norca imeli, in64 ga neumniga65 imenovali, ker ni hotel dnarjev66 vzeti. Še pred68 so pastirji Pavleta iz norčije imenovali fajmaštra70, zato71 ker jim je večkrat kaj dobriga72 in lepiga73 bral, jih večkrat75 svaril in opominjal76, pa ga niso hotli poslušati hudobni poredni pastirji77. Zdaj78 so mu pa79 rekli: Ti si prav81 neumen fajmašter82, takih lepih dnarjev83 ti je gospod ponujal,84 in jih ne vzameš86. Pavle pa87 na vse to druziga88
»Prijatelj1, zdaj2 pa le mirno nogo držite, kmalu4 se vam5 kri ustavi6.« To rekši, naglo steče7 ljudi klicat. Predno8 je ura minila10, pridejo že11 s Pavlom12 trije možje: Pavlov13 gospodar in še14 dva druga krepka15 soseda, ki16 so s koli in vrvmi17 kočijo tako zvezali, da18 so jo srečno do bližnje pošte privlekli19. Pavlovo zelišče20 je kočijažu tako21 dobro delo22, da23 je že na kočijo smel sesti24. Ko25 je bilo že26 vse narejeno, in predno27 baron in baronovka28 v kočijo sedeta29, reče baron Pavlu30: »Pavle31, reci tem možem, da se jim32 prav lepo zahvalim, ker33 so mi pomagali,« in34 baron poda vsacemu po35 tolar. »A ti,36 Pavle,37 bodi vedno tako priden in38 dober,39 in dobro se40 ti bode godilo.« To rekši ponudi mu41 tri bele tolarje. Ali Pavel42 se lepo zahvali, ter43 jih noče vzeti,44 rekoč: »45Gospod!46 možem ste zadosti plačali, ker so vam pomagali, ali jaz nisem47 nič pomagal, zato pa tudi48 ne vzamem plačila; ako sem49 šel ljudi klicat, bila50 je to51 moja dolžnost.« —52 Baron na to ničesar53 ne reče, tiho sede54 v kočijo ter55 se polagoma pelje56 do pošte. Ko se je57 gospoda odpeljala58, so pastirji, Pavlovi tovariši59, ki60 so poleg61 stali in zijali62, Pavla63 za norca imeli ter64 ga neumneža65 imenovali, ker ni hotel vzeti denarjev67. Že poprej68 so se69 pastirji norčevali s Pavlom in ga zaničljivo »fajmoštra« imenovali70, češ,71 ker jim je večkrat kaj dobrega72 in lepega73 bral, in74 jih tudi75 svaril in opominal76, kadar je bilo treba. Ali hudobni pastirji, njegovi tovariši niso ga hoteli poslušati77. A zdaj78 so mu rekli: »80Ti si jako81 neumen fajmošter82, takih lepih denarjev83 ti je gospod ponujal,84 in nisi85 jih hotel vzeti86.« Ali Pavel87 na vse to druzega88
»Prijatelj1, zdaj2 pa le prav3 mirno nogo drži! Kmalu4 se bo5 kri ustavila6.« Zdaj Pavle hitro steče domov7 ljudi klicat. Preden8 je bila9 ura okoli10, pridejo s Pavletom12 trije možje, Pavletov13 gospodar in pa14 dva druga soseda, da16 so s koli in z vrvmi17 kočijo tako zvezali, da18 so jo srečno do bližnje gostilne privlekli19. Pavletovo zelišče20 je kočijažu toliko21 dobro storilo22, da23 je že na kočijo sesti smel24. Ko25 je bilo vse narejeno, preden se27 baron in baronka28 v kočijo usedeta29, reče baron Pavletu30: »Povej31, reci tem možem, da jih32 prav lepo zahvalim, ker33 so mi pomagali.« In34 baron da vsakemu en35 tolar. »Ti pa,36 Pavle,37 bodi vedno tako priden pa38 dober in dobro ti bo,« reče baron in mu ponudi41 tri bele tolarje. Pavle pa42 se lepo zahvali in43 jih noče vzeti,44 rekoč: »45Gospod,46 možem ste zadosti plačali, ker so vam pomagali; jaz nisem47 nič pomagal pa tudi nič plačila48 ne vzamem. Če sem49 šel ljudi klicat, je bila51 moja dolžnost.«52 Baron na to nič53 ne reče, tiho se usede54 v kočijo in55 se pelje počasi56 do pošte. Ko se gospoda odpelja58, so pastirji, Pavletovi tovariši59, kateri60 so zraven61 stali in zijali62, Pavleta63 za norca imeli in64 ga neumnega65 imenovali, ker ni hotel denarjev66 vzeti. Že prej68 so pastirji Pavleta iz norčije imenovali »fajmoštra«70, zato71 ker jim je večkrat kaj dobrega72 in lepega73 bral, jih večkrat75 svaril in opominjal76, pa ga hudobni, poredni pastirji niso hoteli poslušati77. Zdaj78 so mu pa79 rekli: »80Ti si prav81 neumen fajmošter82, takih lepih denarjev83 ti je gospod ponujal in jih ne vzameš86.« Pavle pa87 na vse to drugega88
»Prijatelj1, zdaj2 pa le prav3 mirno nogo drži! Kmalu4 se bo5 kri ustavila6.« Zdaj Pavle hitro steče domov7 ljudi klicat. Preden8 je bila9 ura okoli10, pridejo s Pavletom12 trije možje, Pavletov13 gospodar in pa14 dva druga soseda, da16 so s koli in vrvmi17 kočijo tako zvezali, da18 so jo srečno do bližnje pošte privlekli19. Pavletovo zelišče20 je kočijažu toliko21 dobro storilo22, da23 je že na kočijo sesti smel24. Ko25 je bilo vse narejeno, preden se27 baron in baronka28 v kočijo usedeta29, reče baron Pavletu30: »Povej31, reci tem možem, da jih32 prav lepo zahvalim, ker33 so mi pomagali.« In34 baron da vsakemu en35 tolar. »Ti pa,36 Pavle,37 bodi vedno tako priden pa38 dober in dobro ti bo,« reče baron in mu ponudi41 tri bele tolarje. Pavle pa42 se lepo zahvali in43 jih noče vzeti,44 rekoč: »45Gospod,46 možem ste zadosti plačali, ker so vam pomagali; jaz nisem47 nič pomagal pa tudi nič plačila48 ne vzamem. Če sem49 šel ljudi klicat, je bila51 moja dolžnost.«52 Baron na to nič53 ne reče, tiho se usede54 v kočijo in55 se pelje počasi56 do pošte. Ko se gospoda odpelja58, so pastirji, Pavletovi tovariši59, kateri60 so zraven61 stali in zijali62, Pavleta63 za norca imeli in64 ga neumnega65 imenovali, ker ni hotel denarjev66 vzeti. Že prej68 so pastirji Pavleta iz norčije imenovali »fajmoštra«70, zato71 ker jim je večkrat kaj dobrega72 in lepega73 bral, jih večkrat75 svaril in opominjal76, pa ga hudobni, poredni pastirji niso hoteli poslušati77. Zdaj78 so mu pa79 rekli: »80Ti si prav81 neumen fajmošter82, takih lepih denarjev83 ti je gospod ponujal in jih ne vzameš86.« Pavle pa87 na vse to drugega88
»Prijatelj1, zdaj2 pa le prav3 mirno nogo drži! Kmalu4 se bo5 kri ustavila6.« Zdaj Pavle hitro steče domov7 ljudi klicat. Preden8 je bila9 ura okoli10, pridejo s Pavletom12 trije možje, Pavletov13 gospodar in pa14 dva druga soseda, da16 so s koli in vrvmi17 kočijo tako zvezali, da18 so jo srečno do bližnje pošte privlekli19. Pavletovo zelišče20 je kočijažu toliko21 dobro storilo22, da23 je že na kočijo sesti smel24. Ko25 je bilo vse narejeno, preden se27 baron in baronka28 v kočijo usedeta29, reče baron Pavletu30: »Pavel31, reci tem možem, da jih32 prav lepo zahvalim, ker33 so mi pomagali.« In34 baron da vsakemu en35 tolar. »Ti pa,36 Pavle,37 bodi vedno tako priden pa38 dober in dobro ti bo,« reče baron in mu ponudi41 tri bele tolarje. Pavle pa42 se lepo zahvali in43 jih noče vzeti,44 rekoč: »45Gospod,46 možem ste zadosti plačali, ker so vam pomagali; jaz nisem47 nič pomagal, pa tudi nič plačila48 ne vzamem. Če sem49 šel ljudi klicat, je bila51 moja dolžnost.«52 Baron na to nič53 ne reče, tiho se usede54 v kočijo in55 se pelje počasi56 do pošte. Ko se gospoda odpelja58, so pastirji, Pavletovi tovariši59, kateri60 so zraven61 stali in zijali62, Pavleta63 za norca imeli in64 ga neumnega65 imenovali, ker ni hotel denarjev66 vzeti. Že prej68 so pastirji Pavleta iz norčije imenovali »fajmoštra«70, zato71 ker jim je večkrat kaj dobrega72 in lepega73 bral, jih večkrat75 svaril in opominjal76, pa ga hudobni, poredni pastirji niso hoteli poslušati77. Zdaj78 so mu pa79 rekli: »80Ti si prav81 neumen fajmošter82, takih lepih denarjev83 ti je gospod ponujal,84 in jih ne vzameš86.« Pavle pa87 na vse to drugega88
»Prijatelj1, zdaj2 pa le prav3 mirno nogo drži! Kmalu4 se bo5 kri ustavila6.« Zdaj Pavle hitro steče domov7 ljudi klicat. Preden8 je bila9 ura okoli10, pridejo s Pavletom12 trije možje, Pavletov13 gospodar in pa14 dva druga soseda, da16 so s koli in vrvmi17 kočijo tako zvezali, da18 so jo srečno do bližnje pošte privlekli19. Pavletovo zelišče20 je kočijažu toliko21 dobro storilo22, da23 je že na kočijo sesti smel24. Ko25 je bilo vse narejeno, preden se27 baron in baronka28 v kočijo usedeta29, reče baron Pavletu30: »Povej31, reci tem možem, da jih32 prav lepo zahvalim, ker33 so mi pomagali.« In34 baron da vsakemu en35 tolar. »Ti pa,36 Pavle,37 bodi vedno tako priden pa38 dober in dobro ti bo,« reče baron in mu ponudi41 tri bele tolarje. Pavle pa42 se lepo zahvali in43 jih noče vzeti,44 rekoč: »45Gospod,46 možem ste zadosti plačali, ker so vam pomagali; jaz nisem47 nič pomagal pa tudi nič plačila48 ne vzamem. Če sem49 šel ljudi klicat, je bila51 moja dolžnost.«52 Baron na to nič53 ne reče, tiho se usede54 v kočijo in55 se pelje počasi56 do pošte. Ko se gospoda odpelje58, so pastirji, Pavletovi tovariši59, kateri60 so zraven61 stali in zijali62, Pavleta63 za norca imeli in64 ga neumnega65 imenovali, ker ni hotel denarjev66 vzeti. Že prej68 so pastirji Pavleta iz norčije imenovali »fajmoštra«70, zato71 ker jim je večkrat kaj dobrega72 in lepega73 bral, jih večkrat75 svaril in opominjal76, pa ga hudobni, poredni pastirji niso hoteli poslušati77. Zdaj78 so mu pa79 rekli: »80Ti si prav81 neumen fajmošter82, takih lepih denarjev83 ti je gospod ponujal in jih ne vzameš86.« Pavle pa87 na vse to drugega88
20
[24−25]
[50−51]
[15]
[30−31]
[14−15]
⮟
ne reče, ko1 te besede: Če sim2 kaj zaslužil, mi bo že3 Bog plačal, če nisim nič4 zaslužil, tudi dnarjev6 nočem. Pavletov nar boljši prijatel7 reče tovaršem.8 Ne zaničujte Pavleta9, kdo ve10 kaj še bo11 iz njega. Meni so večkrat mati doma pravili12: Če13 človek komu le14 vode piti pernese15 iz dobriga serca16, ne bo17 brez plačila,18 Bog bo19 vse plačal20. Drugi dan se baron in baronka sprehajata22 in od nesreče poprejšniga23 dne se pogovarjata24. Med vsimi26 reče baron mi nar bolj dopade27 pastir Pavle28, ker je le toliko29 prijazen in postrežin fant30. Samo tega ne vem, zakaj ni hotel nič31 vzeti, ker sim32 mu tolarje ponujal in silil. Kako33 veselje mu vender34 moram zato35 storiti, preden36 grem od tod37. Dobro kosilo bom rekel napraviti38, oštir39 mi bo40 svojo kočijo posodil in moje konje vpregel, grem41 in oštir42 z mano, de43 mi hišo pokaže44 kjer fant45 služi, in s saboj ga bom k47 kosilu perpeljal48, de bo49 z nami jedel,50 to mu bo veči51 veselje, ko52 vsi dnarji53. Velika čast bo kmetiškimu54 pastirju se55 v kočii56 z gospodo peljati,57 in per58 gospodi jesti. Okoli59 dvanajste ure tistiga dne60 se perpelja61 po cesti kočija, zavije v63 stran v vas, in64 obstoji pred hišo, kjer je Pavle65 služil. Dva gospoda stopita iz kočije,66 in vprašata gospodinjo: Kje je vaš pastir Pavle68? Odgovori69: ni70 ga še domu71, pase, kmalo72 mora priti, ker bliža se poldne74. Baron in gospodar pošte76 ga čakata de77 pride. Ko pride Pavle78, ga v kočijo posadita80 in s sabo82 na pošto peljata83. Po poti vpraša Pavle84 ponižno: Gospodje!86 kam me peljate.87
ne odgovori, nego1 te besede: »Ako sem res2 kaj zaslužil, plačal mi bode3 Bog, ako pa nisem4 zaslužil ničesar5, tudi denarjev6 nočem.« — Pavlov najboljši prijatelj7 reče tovarišem: »8Ne zaničujte mi Pavla9, kdo zna,10 kaj bode še11 iz njega. Meni so večkrat mati doma pripovedovali12: »Ako13 človek, bodi si komur koli, samo14 vode piti prinese15 iz dobrega srca16, ne ostane17 brez plačila,18 Bog mu bode19 vse poplačal20.«21 Drugi dan se baron in baronovka izprehajata22 in od nesreče prejšnega23 dne pogovarjata24. »25Med vsemi,«26 reče baron, »najbolj se mi dopade27 pastir Pavel28, ker je tako29 prijazen in postrežen deček30. Samo tega ne vem, zakaj ni hotel ničesar31 vzeti, ko sem32 mu tolarje ponujal in silil. Nekakšno33 veselje mu vender34 moram storiti, predno36 grem iz tega kraja37. Dobro kosilo bom rekel narediti38, gostilničar39 mi bode40 svojo kočijo posodil in moje konje vpregel, potem grem jaz41 in gostilničar42 z mano, da43 mi pokaže hišo,44 kjer služi deček46, in ga s seboj h47 kosilu pripeljem48, da bode49 z nami jedel;50 to mu bode večje51 veselje, nego li52 vsi denarji53. Velika čast bode kmetskemu54 pastirju v kočiji se56 z gospodo peljati in pri58 gospodi jesti.« — Okolo59 dvanajste ure tisti dan60 se pripelje61 po cesti zala62 kočija, zavije na63 stran v vas ter64 obstoji pred hišo, kjer je Pavel65 služil. Dva gospoda stopita iz kočije in vprašata gospodinjo: »67Kje je vaš pastir Pavel68?« Gospodinja odgovori69: »Ni70 ga še domov71, pase, a kmalu72 mora priti, ker se73 bliža že poludne74.«75 Baron in poštni gospodar76 ga čakata, da77 pride. Ko Pavel domov pride78, posadita79 ga v kočijo in ga81 s seboj82 na pošto peljeta83. Po poti vpraša Pavel84 ponižno: »85Gospodje!86 kam me peljete?«87
ne reče kot1 te besede: »Če sem2 kaj zaslužil, mi bo že3 Bog plačal; če nisem nič4 zaslužil, tudi denarjev6 nočem.« Pavletov najboljši prijatelj7 reče tovarišem: »8Ne zaničujte Pavleta9, kdo ve,10 kaj še bo11 iz njega. Meni so večkrat mati doma pravili12: ‚Če13 človek komu le14 vode piti prinese15 iz dobrega srca16, ne bo17 brez plačila,18 Bog bo19 vse plačal20.«21 Drugi dan se baron in baronka sprehajata22 in se pogovarjata o nesreči poprejšnjega23 dne. »25Med vsemi,«26 reče baron, »mi najbolj ugaja27 pastir Pavle28, ker je toliko29 prijazen in postrežen fant30. Samo tega ne vem, zakaj ni hotel nič31 vzeti, ko sem32 mu tolarje ponujal in silil. Kako33 veselje mu vendar34 moram za to35 storiti, preden36 grem od tod37. Dobro kosilo bom rekel napraviti38, gostilničar39 mi bo40 svojo kočijo posodil in moje konje vpregel; pojdem41 in gostilničar42 z mano, da43 mi hišo pokaže,44 kjer fant45 služi, in s seboj ga bom h47 kosilu pripeljal48, da bo49 z nami jedel;50 to mu bo večje51 veselje ko52 vsi denarji53. Velika čast bo kmečkemu54 pastirju, se55 v kočiji56 z gospodo peljati in pri58 gospodi jesti.« Okoli59 dvanajste ure tistega dne60 se pripelje61 po cesti kočija, zavije stran v vas in64 obstoji pred hišo, kjer je Pavle65 služil. Dva gospoda stopita iz kočije in vprašata gospodinjo: »67Kje je vaš pastir Pavle68?« Žena odgovori69: »Ni70 ga še domov71, pase, kmalu72 mora priti, ker se73 bliža poldne74.«75 Baron in lastnik pošte76 ga čakata, da77 pride. Ko pride Pavle78, ga v kočijo posadita80 in s sabo82 na pošto peljeta83. Po poti vpraša Pavle84 ponižno: »85Gospodje,86 kam me peljete?«87
ne reče ko1 te besede: »Če sem2 kaj zaslužil, mi bo že3 Bog plačal; če nisem nič4 zaslužil, tudi denarjev6 nočem.« Pavletov najboljši prijatelj7 reče tovarišem: »8Ne zaničujte Pavleta9, kdo ve,10 kaj še bo11 iz njega. Meni so večkrat mati doma pravili12: ‚Če13 človek komu le14 vode piti prinese15 iz dobrega srca16, ne bo17 brez plačila.18 Bog bo19 vse plačal20.«21 Drugi dan se baron in baronka sprehajata22 in se pogovarjata o nesreči poprejšnjega23 dne. »25Med vsemi,«26 reče baron, »mi najbolj ugaja27 pastir Pavle28, ker je toliko29 prijazen in postrežen fant30. Samo tega ne vem, zakaj ni hotel nič31 vzeti, ko sem32 mu tolarje ponujal in silil. Kako33 veselje mu vendar34 moram za to35 storiti, preden36 grem od tod37. Dobro kosilo bom rekel napraviti38, gostilničar39 mi bo40 svojo kočijo posodil in moje konje vpregel; pojdem41 in gostilničar42 z mano, da43 mi hišo pokaže,44 kjer fant45 služi, in s seboj ga bom h47 kosilu pripeljal48, da bo49 z nami jedel;50 to mu bo večje51 veselje ko52 vsi denarji53. Velika čast bo kmečkemu54 pastirju, se55 v kočiji56 z gospodo peljati in pri58 gospodi jesti.« Okoli59 dvanajste ure tistega dne60 se pripelje61 po cesti kočija, zavije stran v vas in64 obstoji pred hišo, kjer je Pavle65 služil. Dva gospoda stopita iz kočije in vprašata gospodinjo: »67Kje je vaš pastir Pavle68?« Žena odgovori69: »Ni70 ga še domov71, pase, kmalu72 mora priti, ker se73 bliža poldne74.«75 Baron in gospodar pošte76 ga čakata, da77 pride. Ko pride Pavle78, ga v kočijo posadita80 in s sabo82 na pošto peljeta83. Po poti vpraša Pavle84 ponižno: »85Gospodje,86 kam me peljete?«87
ne reče ko1 te besede: »Če sem2 kaj zaslužil, mi bo že3 Bog plačal; če nisem nič4 zaslužil, tudi denarjev6 nočem.« Pavletov najboljši prijatelj7 reče tovarišem: »8Ne zaničujte Pavleta9, kdo ve,10 kaj še bo11 iz njega. Meni so večkrat mati doma pravili12: ‚Če13 človek komu le14 vode piti prinese15 iz dobrega srca16, ne bo17 brez plačila.18 Bog bo19 vse plačal20.‛«21 Drugi dan se baron in baronka sprehajata22 in se pogovarjata o nesreči poprejšnjega23 dne. »25Med vsemi,«26 reče baron, »mi najbolj ugaja27 pastir Pavle28, ker je toliko29 prijazen in postrežen fant30. Samo tega ne vem, zakaj ni hotel nič31 vzeti, ko sem32 mu tolarje ponujal in silil. Kako33 veselje mu vendar34 moram za to35 storiti, preden36 grem od tod37. Dobro kosilo bom rekel napraviti38, oštir39 mi bo40 svojo kočijo posodil in moje konje vpregel; pojdem41 in oštir42 z mano, da43 mi hišo pokaže,44 kjer fant45 služi, in s seboj ga bom h47 kosilu pripeljal48, da bo49 z nami jedel;50 to mu bo večje51 veselje ko52 vsi denarji53. Velika čast bo kmečkemu54 pastirju se55 v kočiji56 z gospodo peljati in pri58 gospodi jesti.« Okoli59 dvanajste ure tistega dne60 se pripelje61 po cesti kočija, zavije stran v vas in64 obstoji pred hišo, kjer je Pavle65 služil. Dva gospoda stopita iz kočije in vprašata gospodinjo: »67Kje je vaš pastir Pavle68?« Žena odgovori69: »Ni70 ga še domov71, pase, kmalu72 mora priti, ker se73 bliža poldne74.«75 Baron in gospodar pošte76 ga čakata, da77 pride. Ko pride Pavle78, ga v kočijo posadita80 in s sabo82 na pošto peljeta83. Po poti vpraša Pavle84 ponižno: »85Gospodje,86 kam me peljete?«87
ne reče ko1 te besede: »Če sem2 kaj zaslužil, mi bo že3 Bog plačal; če nisem nič4 zaslužil, tudi denarjev6 nočem.« Pavletov najboljši prijatelj7 reče tovarišem: »8Ne zaničujte Pavleta9, kdo ve,10 kaj še bo11 iz njega. Meni so večkrat mati doma pravili12: »Če13 človek komu le14 vode piti prinese15 iz dobrega srca16, ne bo17 brez plačila.18 Bog bo19 vse plačal20.«21 Drugi dan se baron in baronka sprehajata22 in se pogovarjata o nesreči poprejšnjega23 dne. »25Med vsemi,«26 reče baron, »mi najbolj ugaja27 pastir Pavle28, ker je toliko29 prijazen in postrežen fant30. Samo tega ne vem, zakaj ni hotel nič31 vzeti, ko sem32 mu tolarje ponujal in silil. Kako33 veselje mu vendar34 moram za to35 storiti, preden36 grem od tod37. Dobro kosilo bom rekel napraviti38, gostilničar39 mi bo40 svojo kočijo posodil in moje konje vpregel; pojdem41 in gostilničar42 z mano, da43 mi hišo pokaže,44 kjer fant45 služi, in s seboj ga bom h47 kosilu pripeljal48, da bo49 z nami jedel;50 to mu bo večje51 veselje ko52 vsi denarji53. Velika čast bo kmečkemu54 pastirju, se55 v kočiji56 z gospodo peljati in pri58 gospodi jesti.« Okoli59 dvanajste ure tistega dne60 se pripelje61 po cesti kočija, zavije stran v vas in64 obstoji pred hišo, kjer je Pavle65 služil. Dva gospoda stopita iz kočije in vprašata gospodinjo: »67Kje je vaš pastir Pavle68?« Žena odgovori69: »Ni70 ga še domov71, pase, kmalu72 mora priti, ker se73 bliža poldne74.«75 Baron in gospodar pošte76 ga čakata, da77 pride. Ko pride Pavle78, ga v kočijo posadita80 in s sabo82 na pošto peljeta83. Po poti vpraša Pavle84 ponižno: »85Gospodje,86 kam me peljete?«87
21
[25−26]
[51−52]
[15−16]
[31−33]
[15]
⮟
Baron mu odgovori: Ne boj se,2 ti si meni zlo3 ustregel, ker si šel ljudi klicat takrat4 ko sim5 jih nar bolj6 potreboval, plačila nič7 nisi hotel vzeti, zato boš danes8 z nami jedel in pil, in9 se po gosposko11 gostil. Pavle12 se sladko posmeja13 in se zahvali ponižno14 za toliko čast. Boljši15 se mi zdi, je rekel se17 v kočii18 peljati in per gospodi19 jesti, kakor20 še toliko tolarjev, posebno ko je vidil22, de23 so drugi pastirji njegovi tovarši25 za njim zjali26 in se čudili. Vse je že bilo perpravljeno27, ko se perpeljata28 baron in poštni gospodar v kočii29 s Pavletam30. Kar k mizi sedejo, ktera31 je bila polna nar boljših32 jedi,33 in dobriga sladkiga34 vina. Gospoda začne hitro35 jesti, Pavle pa36 debelo gleda in se37 noče k mizi usesti38, kamor so mu odkazali. Baron mu reče: Pavle! usedi se40 in z nami jej42, kolikor se ti bo poljubilo43. Pavle reče44 ponižno: Ne zamerite, gnadlivi47 gospod baron, sej niste48 še molili, pa49 že jeste. Meni so mati zlo zaterdvali50 vselej pred jedjo in po jedi moliti,51 in se spomniti52 dobrotnika, kteri53 nam darove daje54. Večkrat sim55 slišal: Kdor pred jedjo in po jedi ne moli, je žvini enak56. Per tih Pavletovih57 besedah se vsi spogledajo,58 in hiteli so59 moliti molitev pred jedjo. Med jedjo vpraša baron Pavleta60: Povej mi nar pervo62, zakaj nisi od mene nič hotel64 vzeti, ker sim65 ti lepe dnarje66 ponujal? Pavle odgovori ves brihten67 naravnost brez hinavšine69: Gospod baron žlahtni71! Zato nisim72 hotel nič73 od vas vzeti74, ker sim75 obljubil zvesto se deržati77 po nauku svoje matere in po naukih duhovnov78. Mati so me lepo učili in
Baron mu odgovori: »1Ne boj se!2 ti si meni zelo3 ustregel, ker si šel ljudi klicat, takrat4 ko sem5 jih najbolj6 potreboval, a plačila7 nisi hotel vzeti, zato bodeš denes8 z nami jedel in pil ter9 se prav10 po gospodski11 gostil.« Pavel12 se sladko nasmehne13 in ponižno zahvali14 za toliko čast. »Boljše15 se mi zdi,« dejal16 je, »17v kočiji se18 peljati in z gospodo19 jesti, nego li20 še toliko tolarjev,«21 posebno ko je videl22, da23 so drugi pastirji,24 njegovi tovariši, zijali25 za njim in se čudili. Vse je že bilo pripravljeno27, ko se pripeljata28 baron in poštni gospodar v kočiji29 s Pavlom pastirjem30. Kar k mizi sedejo, katera31 je bila polna najboljših32 jedi in dobrega sladkega34 vina. Gospoda začne takoj35 jesti, a Pavel36 debelo gleda, in37 noče k mizi sesti38, kamor so mu odkazali. Baron mu reče: »39Pavle, sedi,40 in jej41 z nami, kolikor se ti poljubi43.« — Pavel44 ponižno reče45: »46Ne zamerite, milostivi47 gospod baron, saj48 še niste molili in49 že jeste. Meni so mati večkrat dejali, da moram50 vselej pred jedjo in po jedi moliti in se spominati52 dobrotnika, kateri53 nam deli darove54. Večkrat sem55 slišal: Kdor pred jedjo in po jedi ne moli, podoben je živini56.« — Pri teh Pavlovih57 besedah se vsi spogledajo in so hiteli59 moliti molitev pred jedjo. Med jedjo vpraša baron Pavla60: »61Povej mi najpred62, zakaj nisi hotel63 od mene denarjev64 vzeti, ko sem65 ti jih66 ponujal?« Pavel odgovori67 naravnost brez hinavščine69: »70Gospod baron milostivi71! Zato nisem72 hotel denarjev vzeti73 od vas, ker sem75 obljubil zvesto se ravnati77 po nauku svoje matere in po naukih duhovnih gospodov78. Mati so me lepo učili in
Baron mu odgovori: »1Ne boj se,2 ti si meni zelo3 ustregel, ker si šel ljudi klicat takrat,4 ko sem5 jih najbolj6 potreboval; plačila nič7 nisi hotel vzeti, zato boš danes8 z nami jedel in pil in9 se po gosposko11 gostil.« Pavle12 se sladko posmeje13 in se zahvali ponižno14 za toliko čast. »Boljše15 se mi zdi,«16 je rekel, »se17 v kočiji18 peljati in pri gospodi19 jesti, kakor20 še toliko tolarjev,«21 posebno ko je videl22, da23 so drugi pastirji,24 njegovi tovariši,25 za njim zijali26 in se čudili. Vse je že bilo pripravljeno27, ko se pripeljeta28 baron in poštni gospodar v kočiji29 s Pavletom30. Kar k mizi sedejo, katera31 je bila polna najboljših32 jedi in dobrega sladkega34 vina. Gospoda začne hitro35 jesti, Pavle pa36 debelo gleda in se37 noče k mizi usesti38, kamor so mu odkazali. Baron mu reče: »39Pavle, usedi se40 in jej41 z nami, kolikor se ti poljubi43.« Pavle reče44 ponižno: »46Ne zamerite, milostivi47 gospod baron, saj niste48 še molili, pa49 že jeste. Meni so mati zelo zatrjevali,50 vselej pred jedjo in po jedi moliti in se spomniti52 dobrotnika, kateri53 nam darove daje54. Večkrat sem55 slišal: Kdor pred jedjo in po jedi ne moli, je živini enak56.« Pri teh Pavletovih57 besedah se vsi spogledajo in hite59 moliti molitev pred jedjo. Med jedjo vpraša baron Pavleta60: »61Povej mi najprvo62, zakaj nisi od mene nič hotel64 vzeti, ko sem65 ti lepe denarje66 ponujal?« Pavle odgovori ves bister,67 naravnost,68 brez hinavščine69: »70Gospod baron plemeniti71! Zato nisem72 hotel nič73 od vas vzeti74, ker sem75 obljubil,76 zvesto se držati77 po nauku svoje matere in po naukih duhovnov78. Mati so me lepo učili in
Baron mu odgovori: »1Ne boj se,2 ti si meni zelo3 ustregel, ker si šel ljudi klicat takrat,4 ko sem5 jih najbolj6 potreboval; plačila nič7 nisi hotel vzeti, zato boš danes8 z nami jedel in pil in9 se po gosposko11 gostil.« Pavle12 se sladko posmeje13 in se zahvali ponižno14 za toliko čast. »Boljše15 se mi zdi,«16 je rekel, »se17 v kočiji18 peljati in pri gospodi19 jesti, kakor20 še toliko tolarjev,«21 posebno ko je videl22, da23 so drugi pastirji,24 njegovi tovariši,25 za njim zijali26 in se čudili. Vse je že bilo pripravljeno27, ko se pripeljeta28 baron in poštni gospodar v kočiji29 s Pavletom30. Kar k mizi sedejo, katera31 je bila polna najboljših32 jedi in dobrega sladkega34 vina. Gospoda začne hitro35 jesti, Pavle pa36 debelo gleda in se37 noče k mizi usesti38, kamor so mu odkazali. Baron mu reče: »39Pavle, usedi se40 in jej41 z nami, kolikor se ti poljubi43.« Pavle reče44 ponižno: »46Ne zamerite, milostivi47 gospod baron, saj niste48 še molili, pa49 že jeste. Meni so mati zelo zatrjevali,50 vselej pred jedjo in po jedi moliti in se spomniti52 dobrotnika, kateri53 nam darove daje54. Večkrat sem55 slišal: Kdor pred jedjo in po jedi ne moli, je živini enak56.« Pri teh Pavletovih57 besedah se vsi spogledajo in hite59 moliti molitev pred jedjo. Med jedjo vpraša baron Pavleta60: »61Povej mi najprvo62, zakaj nisi od mene nič hotel64 vzeti, ko sem65 ti lepe denarje66 ponujal?« Pavle odgovori ves bister,67 naravnost,68 brez hinavščine69: »70Gospod baron žlahtni71! Zato nisem72 hotel nič73 od vas vzeti74, ker sem75 obljubil,76 zvesto se držati77 po nauku svoje matere in po naukih duhovnov78. Mati so me lepo učili in
Baron mu odgovori: »1Ne boj se,2 ti si meni zelo3 ustregel, ker si šel ljudi klicat, takrat4 ko sem5 jih najbolj6 potreboval; plačila nič7 nisi hotel vzeti, zato boš danes8 z nami jedel in pil in9 se po gosposko11 gostil.« Pavle12 se sladko posmeje13 in se ponižno zahvali14 za toliko čast. »Boljše15 se mi zdi,«16 je rekel, »se17 v kočiji18 peljati in pri gospodi19 jesti kakor20 še toliko tolarjev,«21 posebno ko je videl22, da23 so drugi pastirji,24 njegovi tovariši,25 za njim zijali26 in se čudili. Vse je že bilo pripravljeno27, ko se pripeljeta28 baron in poštni gospodar v kočiji29 s Pavletom30. Kar k mizi sedejo, katera31 je bila polna najboljših32 jedi in dobrega sladkega34 vina. Gospoda začne hitro35 jesti, Pavle pa36 debelo gleda in se37 noče k mizi usesti38, kamor so mu odkazali. Baron mu reče: »39Pavle, usedi se40 in jej41 z nami, kolikor se ti bo poljubilo43.« Pavle reče44 ponižno: »46Ne zamerite, milostljivi47 gospod baron, saj niste48 še molili, pa49 že jeste. Meni so mati zelo zatrjevali50 vselej pred jedjo in po jedi moliti in se spomniti52 dobrotnika, kateri53 nam darove daje54. Večkrat sem55 slišal: Kdor pred jedjo in po jedi ne moli, je živini enak56.« Pri teh Pavletovih57 besedah se vsi spogledajo in hite59 moliti molitev pred jedjo. Med jedjo vpraša baron Pavleta60: »61Povej mi najprvo62, zakaj nisi od mene nič hotel64 vzeti, ko sem65 ti lepe denarje66 ponujal?« Pavle odgovori ves bister,67 naravnost,68 brez hinavščine69: »70Gospod baron žlahtni71! Zato nisem72 hotel nič73 od vas vzeti74, ker sem75 obljubil zvesto se držati77 po nauku svoje matere in po naukih duhovnov78. Mati so me lepo učili in
Baron mu odgovori: »1Ne boj se,2 ti si meni zelo3 ustregel, ker si šel ljudi klicat takrat,4 ko sem5 jih najbolj6 potreboval; plačila nič7 nisi hotel vzeti, zato boš danes8 z nami jedel in pil in9 se po gosposko11 gostil.« Pavle12 se sladko posmeje13 in se zahvali ponižno14 za toliko čast. »Boljše15 se mi zdi,«16 je rekel, »se17 v kočiji18 peljati in pri gospodi19 jesti, kakor20 še toliko tolarjev,«21 posebno ko je videl22, da23 so drugi pastirji,24 njegovi tovariši,25 za njim zijali26 in se čudili. Vse je že bilo pripravljeno27, ko se pripeljeta28 baron in poštni gospodar v kočiji29 s Pavletom30. Kar k mizi sedejo, katera31 je bila polna najboljših32 jedi in dobrega sladkega34 vina. Gospoda začne hitro35 jesti, Pavle pa36 debelo gleda in se37 noče k mizi usesti38, kamor so mu odkazali. Baron mu reče: »39Pavle, usedi se40 in jej41 z nami, kolikor se ti poljubi43.« Pavle reče44 ponižno: »46Ne zamerite, milostivi47 gospod baron, saj niste48 še molili, pa49 že jeste. Meni so mati zelo zatrjevali,50 vselej pred jedjo in po jedi moliti in se spomniti52 dobrotnika, kateri53 nam darove daje54. Večkrat sem55 slišal: Kdor pred jedjo in po jedi ne moli, je živini enak56.« Pri teh Pavletovih57 besedah se vsi spogledajo in hite59 moliti molitev pred jedjo. Med jedjo vpraša baron Pavleta60: »61Povej mi najprvo62, zakaj nisi od mene nič hotel64 vzeti, ko sem65 ti lepe denarje66 ponujal?« Pavle odgovori ves bister,67 naravnost,68 brez hinavščine69: »70Gospod baron žlahtni71! Zato nisem72 hotel nič73 od vas vzeti74, ker sem75 obljubil,76 zvesto se držati77 po nauku svoje matere in po naukih duhovnov78. Mati so me lepo učili in
22
[26−27]
[52]
[16]
[33−34]
[15−16]
⮟
mi večkrat rekli, posebno takrat ko sim1 se od njih ločil, de2 za vsako majhno reč ne3 plačila tirjati4, kar se5 komu stori6. Kdor bo7 od ljudi za vsako reč8 na svetu plačan, ne bo9 na unim10 svetu nič11 plačila dosegel12. Duhovni pastirji nas učijo13: Če14 človek požerk merzle15 vode bližnjimu16 z dobrim sercam poda17, bo per18 Bogu plačilo imel19. Na to20 reče baron: Pavle!22 pridni fant23, le tak ostani in srečen boš,24 Bog te ne bo25 nikoli zapustil26. Tudi gospej baronki28 je bil Pavle zlo ušeč,29 zato ga prijazno vpraša: Kako je to fante31, ker si tako brihten in dobro glavo32 imaš, zakaj pa33 v šolo ne hodiš34, de35 bi se kaj več naučil. Per36 tem vprašanji so37 se Pavletu38 solze ulile in39 globoko zdihne40 rekoč: O dobra41 gospa! Rad42 bi bil43 hodil v šolo, pa44 ni bilo mogoče; čast Bogu, de sim45 se toliko naučil. Nato ob kratkim vse46 razloži, kako se je z njegovimi starši godilo, de48 so bili od vsih zapušeni,49 brez pomoči so mogli50 iti po svetu. Gospa tiho reče baronu: Prav dober in prijazen se mi ta fant zdi, nama ni53 Bog otrok54 dal, kaj ko bi ga56 za svojiga57 vzela, dobro58 delo bo59 to,60 in iz fanta zna sčasama61 kaj biti. Baron reče: Ravno ta misel je tudi moja. Vzela ga bova65, zanj skerbela,66 in ga dala učit67, ker je brihten68. Bog bo69 nama to povernil če71 ne na tem pa na unim73 svetu. Vender fanta74 moram pred75 vprašati, ali bo per volji76 z nama iti77. Baron pokliče Pavleta rekoč79: Pavle!81 bi li ti zapustil82 svojo službo in šel83 z nama deleč84 — v nemški gradec86? Tam se boš lah87-
mi večkrat rekli, posebno takrat, kadar sem1 se od njih ločil, da2 za vsako majheno stvar ne smem3 plačila jemati4, kadar5 komu kaj dobrega storim6. Kdor je že7 od ljudi za vsako stvar8 na svetu plačan, ne bode9 na onem10 svetu imel11 plačila. Duhovni pastirji nas uče13: »Ako14 človek le požirek mrzle15 vode bližnjemu poda16 z dobrim srcem17, imel bode pri18 Bogu plačilo.« Nato20 reče baron: »21Pavle,22 pridni deček23, le tak ostani in srečen bodeš;24 Bog te gotovo25 nikoli ne zapusti26.«27 Tudi gospe baronovki28 je bil Pavel zelo všeč,29 zato ga prijazno vpraša: »30Kako je to, ljubi moj31, da pri tolikej razumnosti, kakor jo32 imaš, vender ne hodiš33 v šolo, da35 bi se kaj več naučil?« — Ob36 tem vprašanji so37 se Pavlu38 solze vlile iz oči,39 globoko vzdahne,40 rekoč: »O41 gospa dobra! rad42 bi bil43 hodil v šolo, ali44 ni bilo mogoče; čast Bogu, da sem45 se toliko naučil.« Potem ob kratkem46 razloži vse47, kako se je z njegovimi starši godilo, da48 so bili od vseh zapuščeni ter so49 brez pomoči morali50 iti po svetu. Gospa tiho reče baronu: »51Prav dober in prijazen se mi ta fant zdi, nama53 Bog ni54 dal otrok55, kaj ko bi tega56 za svojega57 vzela, dobro58 delo bode59 to in iz fanta zna časoma še61 kaj biti.«62 Baron reče: »63Ravno ta misel je tudi moja. »64Vzela ga bodeva65, zanj skrbela,66 in ga dala učiti67, ker je tako razumen68. Bog nama bode70 to povrnil, ako71 ne na tem pa na dnem73 svetu. Vender74 moram dečka še poprej75 vprašati, ali je voljan, da bi šel76 z nama. Baron pokliče Pavla in mu reče79: »80Pavle!81 bi li ti ne hotel zapustiti82 svojo službo in iti83 z nama daleč84 — tja85 v Nemški Gradec86? Tam se bodeš leh87-
mi večkrat rekli, posebno takrat, ko sem1 se od njih ločil, da nikar2 za vsako majhno reč3 plačila terjati4, kar se5 komu stori6. Kdor bo7 od ljudi za vsako reč8 na svetu plačan, ne bo9 na onem10 svetu nič11 plačila dosegel12. Duhovni pastirji nas učijo13: Če14 človek požirek mrzle15 vode bližnjemu16 z dobrim srcem poda17, bo pri18 Bogu plačilo imel19.« Nato20 reče baron: »21Pavle,22 pridni fant23, le tak ostani in srečen boš,24 Bog te ne bo25 nikoli zapustil26.«27 Tudi gospe baronki28 je bil Pavle zelo všeč;29 zato ga prijazno vpraša: »30Kako je to, fante31, ker si tako bister in dobro glavo32 imaš, zakaj pa33 v šolo ne hodiš34, da35 bi se kaj več naučil?« Pri36 tem vprašanju37 se Pavletu38 solze ulijejo in39 globoko vzdihne,40 rekoč: »O dobra41 gospa, rad42 bi hodil v šolo, pa44 ni bilo mogoče; čast Bogu, da sem45 se toliko naučil.« Nato ob kratkem vse46 razloži, kako se je z njegovimi starši godilo, da48 so bili od vseh zapuščeni,49 brez pomoči so morali50 iti po svetu. Gospa tiho reče baronu: »51Prav dober in prijazen se mi zdi52 ta fant; nama ni53 Bog otrok54 dal, kaj ko bi ga56 za svojega57 vzela? Dobro58 delo bo59 to in iz fanta utegne sčasoma61 kaj biti.«62 Baron reče: »63Ravno ta misel je tudi moja. Vzela ga bova65, zanj skrbela66 in ga dala učit67, ker je bister68. Bog bo69 nama to povrnil, če71 ne na tem,72 pa na onem73 svetu. Vendar74 moram fanta prej75 vprašati, ali bo pri volji76 z nama iti77.«78 Baron pokliče Pavleta, rekoč79: »80Pavle,81 bi li ti zapustil82 svojo službo in šel83 z nama daleč84 — v Nemški Gradec86? Tam se boš lah87-
mi večkrat rekli, posebno takrat, ko sem1 se od njih ločil, da nikar2 za vsako majhno reč3 plačila terjati4, kar se5 komu stori6. Kdor bo7 od ljudi za vsako reč8 na svetu plačan, ne bo9 na onem10 svetu nič11 plačila dosegel12. Duhovni pastirji nas učijo13: Če14 človek požirek mrzle15 vode bližnjemu16 z dobrim srcem poda17, bo pri18 Bogu plačilo imel19.« Nato20 reče baron: »21Pavle,22 pridni fant23, le tak ostani in srečen boš,24 Bog te ne bo25 nikoli zapustil26.«27 Tudi gospej baronki28 je bil Pavle zelo všeč;29 zato ga prijazno vpraša: »30Kako je to, fante31, ker si tako bister in dobro glavo32 imaš, zakaj pa33 v šolo ne hodiš34, da35 bi se kaj več naučil?« Pri36 tem vprašanju37 se Pavletu38 solze ulijejo in39 globoko vzdihne,40 rekoč: »O, dobra41 gospa, rad42 bi bil43 hodil v šolo, pa44 ni bilo mogoče; čast Bogu, da sem45 se toliko naučil.« Nato ob kratkem vse46 razloži, kako se je z njegovimi starši godilo, da48 so bili od vseh zapuščeni,49 brez pomoči so morali50 iti po svetu. Gospa tiho reče baronu: »51Prav dober in prijazen se mi zdi52 ta fant; nama ni53 Bog otrok54 dal, kaj ko bi ga56 za svojega57 vzela? Dobro58 delo bo59 to in iz fanta utegne sčasoma61 kaj biti.«62 Baron reče: »63Ravno ta misel je tudi moja. Vzela ga bova65, zanj skrbela66 in ga dala učit67, ker je bister68. Bog bo69 nama to povrnil, če71 ne na tem,72 pa na onem73 svetu. Vendar74 moram fanta prej75 vprašati, ali bo pri volji76 z nama iti77.«78 Baron pokliče Pavleta, rekoč79: »80Pavle,81 bi li ti zapustil82 svojo službo in šel83 z nama daleč84 — v Nemški Gradec86? Tam se boš lah87-
mi večkrat rekli, posebno takrat, ko sem1 se od njih ločil, da nikar2 za vsako majhno reč3 plačila terjati4, kar se5 komu stori6. Kdor bo7 od ljudi za vsako reč8 na svetu plačan, ne bo9 na onem10 svetu nič11 plačila dosegel12. Duhovni pastirji nas učijo13: Če14 človek požirek mrzle15 vode bližnjemu16 z dobrim srcem poda17, bo pri18 Bogu plačilo imel19.« Nato20 reče baron: »21Pavle,22 pridni fant23, le tak ostani in srečen boš,24 Bog te ne bo25 nikoli zapustil26.«27 Tudi gospe baronki28 je bil Pavle zelo všeč,29 zato ga prijazno vpraša: »30Kako je to, fante31, ker si tako bister in dobro glavo32 imaš, zakaj pa33 v šolo ne hodiš34, da35 bi se kaj več naučil?« Pri36 tem vprašanju37 se Pavletu38 solze ulijejo in39 globoko vzdihne,40 rekoč: »O, dobra41 gospa, rad42 bi bil43 hodil v šolo, pa44 ni bilo mogoče; čast Bogu, da sem45 se toliko naučil.« Nato ob kratkem vse46 razloži, kako se je z njegovimi starši godilo, da48 so bili od vseh zapuščeni,49 brez pomoči so morali50 iti po svetu. Gospa tiho reče baronu: »51Prav dober in prijazen se mi zdi52 ta fant; nama ni53 Bog otrok54 dal, kaj ko bi ga56 za svojega57 vzela? Dobro58 delo bo59 to in iz fanta utegne sčasoma61 kaj biti.«62 Baron reče: »63Ravno ta misel je tudi moja. Vzela ga bova65, zanj skrbela66 in ga dala učit67, ker je bister68. Bog bo69 nama to povrnil, če71 ne na tem,72 pa na onem73 svetu. Vendar74 moram fanta prej75 vprašati, ali bo pri volji76 z nama iti77.«78 Baron pokliče Pavleta, rekoč79: »80Pavle,81 bi li ti zapustil82 svojo službo in šel83 z nama daleč84 — v Nemški Gradec86? Tam se boš lah87-
mi večkrat rekli, posebno takrat, ko sem1 se od njih ločil, da nikar2 za vsako majhno reč3 plačila terjati4, kar se5 komu stori6. Kdor bo7 od ljudi za vsako reč8 na svetu plačan, ne bo9 na onem10 svetu nič11 plačila dosegel12. Duhovni pastirji nas učijo13: Če14 človek požirek mrzle15 vode bližnjemu16 z dobrim srcem poda17, bo pri18 Bogu plačilo imel19.« Nato20 reče baron: »21Pavle,22 pridni fant23, le tak ostani in srečen boš,24 Bog te ne bo25 nikoli zapustil26.«27 Tudi gospej baronki28 je bil Pavle zelo všeč;29 zato ga prijazno vpraša: »30Kako je to, fante31, ker si tako bister in dobro glavo32 imaš, zakaj pa33 v šolo ne hodiš34, da35 bi se kaj več naučil?« Pri36 tem vprašanju37 se Pavletu38 solze ulijejo in39 globoko vzdihne,40 rekoč: »O, dobra41 gospa, rad42 bi bil43 hodil v šolo, pa44 ni bilo mogoče; čast Bogu, da sem45 se toliko naučil.« Nato ob kratkem vse46 razloži, kako se je z njegovimi starši godilo, da48 so bili od vseh zapuščeni,49 brez pomoči so morali50 iti po svetu. Gospa tiho reče baronu: »51Prav dober in prijazen se mi zdi52 ta fant; nama ni53 Bog otrok54 dal, kaj ko bi ga56 za svojega57 vzela? Dobro58 delo bo59 to in iz fanta utegne sčasoma61 kaj biti.«62 Baron reče: »63Ravno ta misel je tudi moja. Vzela ga bova65, zanj skrbela66 in ga dala učit67, ker je bister68. Bog bo69 nama to povrnil, če71 ne na tem,72 pa na onem73 svetu. Vendar74 moram fanta prej75 vprašati, ali bo pri volji76 z nama iti77.«78 Baron pokliče Pavleta, rekoč79: »80Pavle,81 bi li ti zapustil82 svojo službo in šel83 z nama daleč84 — v Nemški Gradec86? Tam se boš lah87-
23
[27−28]
[52−53]
[16−17]
[34−35]
[16−17]
⮟
ko učil, v šolo boš hodil1. Pavle2 odgovori: Oh gnadlivi3 gospod baron, grozno4 rad bi šel, pa5 ne vem če bo7 v to moj gospodar pervolil,8 brez pervoljenja9 ne smem in se ne spodobi12. Lepo je to, reče baron, všeč mi je,16 hiti tedej domu17, prosi pervoljenja18, in če te bodo pustili19, pridi povedat,20 in vzamemo te s seboj. Pavl hvaležno kušne roko21 baronu in baronki22 in gre23. Ves vesel peržvižga domu, ko24 v hišo pride mu25 reče gospodar: No27, si kaj pernesel domu29? Pavl30 reče: Oh31 oče!32 ta gospoda me je tako obdarovala, de33 še ne eden34 tako, sim le prišel35 hitro vas prosit, de36 mi dovolite vzeti, kar mi ta dobra gospoda ponuja. Ne bodi vender38 tako perprost39, pravi40 gospodar;41 vzemi kar ti kdo da. Boš43 pa že spet44 kaj neumniga naredil45, kakor včerej46, ko nisi hotel tolarjev vzeti; pa vender47 povej, kaj ti je gospoda ponudila? Baron in baronka50 sta me nagovorila, de51 me s saboj52 vzameta, če53 hočem iti, pa sim rekel54: Rad grem, vender pred56 ne obljubim, de57 vas za svet in za pervoljenje prosim58. Srečen59 Pavle, reče gospodar, sreča te iše62, ne spusti63 je iz rok. Zdej64 spoznam, de nisim65 prav storil, ker sim66 te včeraj kregal67, zato ko68 nisi hotel ponujanih69 tolarjev vzeti. Tvoje dobro serce,70 in tvoja perpravnost bližnimu pomagati71 ti je Bog hitro povernil72. Pojdi berž73 k dobri74 gospodi nazaj, reci de76 z veseljem dovolim77, de78 te vzamejo. Pa79 čakaj, de bo80 bolj gotovo, grem s tabo82, de83 te izročim. Pavle84 in gospodar gresta gospodi naproti, ktera85 se ravno po cesti sprehaja86. Pavle87 se od
ko učil, bodeš hodil v šolo1.« Pavel2 odgovori: »O milostivi3 gospod baron, zelo4 rad bi šel, ali5 ne vem,6 če bode7 v to moj gospodar privolil,8 brez dovoljenja gospodarjevega9 ne smem iti10 in se tudi11 ne spodobuje12.« »13Lepo je to,«14 reče baron, »15všeč mi je;16 hiti tedaj domov17, prosi privoljenja18, in če te puste19, pridi povedat20 in vzamemo te s seboj.« Pavel poljubi21 baronu in baronovki roko22 in otide23. Ves vesel prižvižga domov. Ko stopi24 v hišo,25 reče mu26 gospodar: »Nu27, ali28 si kaj prinesel domov29?« Pavel30 reče: »O31 oče!32 ta gospoda me je tako obdarovala, da33 še nihče ne34 tako; prišel sem le35 hitro vas prosit, da36 mi dovolite vzeti, kar mi ta dobra gospoda ponuja.« — »37Ne bodi vender38 tako priprost39,« reče40 gospodar; »41vzemi,42 kar ti kdo da. Bodeš43 pa že zopet44 kaj neumnega napravil45, kakor včeraj46, ko nisi hotel tolarjev vzeti; a47 povej mi vender48, kaj ti je gospoda ponudila?« — »49Baron in baronovka50 sta me nagovorila, da51 me s seboj52 vzameta, ako53 hočem iti, a jaz sem dejal54: »55Rad grem, vender poprej56 ne obljubim, predno57 vas za svet in privoljenje ne poprosim58.« — »Srečen59 Pavle,«60 reče gospodar, »61sreča te išče62, ne izpusti63 je iz rok. Zdaj64 spoznam, da nisem65 prav storil, ko sem66 te včeraj ozmirjal67, ker68 nisi hotel ponujanih69 tolarjev vzeti. Tvoje dobro srce70 in tvojo pripravnost bližnjemu pomagati, hitro71 ti je Bog povrnil72. Pojdi brž73 k dobrej74 gospodi nazaj, in75 reci, da76 z veseljem privolim77, da78 te vzamejo. Ali79 čakaj! da bode80 bolj gotovo, grem jaz sam81 s teboj82, da83 te izročim.« Pavel84 in gospodar gresta gospodi naproti, katera85 se ravno po cesti izprehaja86. Pavel87 se že88 od
ko učil, v šolo boš hodil1.« Pavle2 odgovori: »Oh milostivi3 gospod baron, grozno4 rad bi šel, pa5 ne vem,6 če bo7 v to moj gospodar privolil;8 brez privoljenja9 ne smem in se ne spodobi12.« »13Lepo je to,«14 reče baron, »15všeč mi je;16 hiti tedaj domov17, prosi privoljenja18, in če te bodo pustili19, pridi povedati20 in vzamemo te s seboj.« Pavel hvaležno poljubi roko21 baronu in baronki22 in gre23. Ves vesel prižvižga domov. Ko pride24 v hišo, mu25 reče gospodar: »No27, si kaj prinesel domov29?« Pavel30 reče: »Oh31 oče,32 ta gospoda me je tako obdarovala, da33 še ne eden34 tako; sem le prišel35 hitro vas prosit, da36 mi dovolite vzeti, kar mi ta dobra gospoda ponuja.« »37Ne bodi vendar38 tako preprost39,« pravi40 gospodar; »41vzemi,42 kar ti kdo da! Boš43 pa že spet44 kaj neumnega naredil45, kakor včeraj46, ko nisi hotel tolarjev vzeti; pa vendar47 povej, kaj ti je gospoda ponudila?« »49Baron in baronka50 sta me nagovorila, da51 me s seboj52 vzameta, če53 hočem iti, pa sem rekel54: Rad grem, vendar prej56 ne obljubim, da57 vas za svet in za privoljenje prosim58.« » Srečni59 Pavle,«60 reče gospodar, »61sreča te išče62, ne pusti63 je iz rok! Zdaj64 spoznam, da nisem65 prav storil, ker sem66 te včeraj zmerjal za to67, ko68 nisi hotel ponujanih69 tolarjev vzeti. Tvoje dobro srce70 in tvojo pripravnost, bližnjemu pomagati,71 ti je Bog hitro povrnil72. Pojdi brž73 k dobri74 gospodi nazaj, reci, da76 z veseljem dovolim77, da78 te vzamejo. Pa79 čakaj, da bo80 bolj gotovo, grem s teboj82, da83 te izročim.« Pavle84 in gospodar gresta gospodi naproti, katera85 se ravno po cesti sprehaja86. Pavle87 se od
ko učil, v šolo boš hodil1.« Pavle2 odgovori: »Oh, milostivi3 gospod baron, grozno4 rad bi šel, pa5 ne vem,6 če bo7 v to moj gospodar privolil;8 brez privoljenja9 ne smem in se ne spodobi12.« »13Lepo je to,«14 reče baron, »15všeč mi je;16 hiti tedaj domov17, prosi privoljenja18, in če te bodo pustili19, pridi povedat20 in vzamemo te s seboj.« Pavel hvaležno poljubi roko21 baronu in baronki22 in gre23. Ves vesel prižvižga domov. Ko pride24 v hišo, mu25 reče gospodar: »No27, si kaj prinesel domov29?« Pavel30 reče: »Oh,31 oče,32 ta gospoda me je tako obdarovala, da33 še eden ne34 tako; sem le prišel35 hitro vas prosit, da36 mi dovolite vzeti, kar mi ta dobra gospoda ponuja.« »37Ne bodi vendar38 tako preprost39,« pravi40 gospodar; »41vzemi,42 kar ti kdo da! Boš43 pa že spet44 kaj neumnega naredil45, kakor včeraj46, ko nisi hotel tolarjev vzeti; pa vendar47 povej, kaj ti je gospoda ponudila?« »49Baron in baronka50 sta me nagovorila, da51 me s seboj52 vzameta, če53 hočem iti, pa sem rekel54: Rad grem, vendar prej56 ne obljubim, da57 vas za svet in za privoljenje prosim58.« »Srečni59 Pavle,«60 reče gospodar, »61sreča te išče62, ne pusti63 je iz rok! Zdaj64 spoznam, da nisem65 prav storil, ker sem66 te včeraj zmerjal za to67, ko68 nisi hotel ponujenih69 tolarjev vzeti. Tvoje dobro srce70 in tvojo pripravljenost, bližnjemu pomagati,71 ti je Bog hitro povrnil72. Pojdi brž73 k dobri74 gospodi nazaj, reci, da76 z veseljem dovolim77, da78 te vzamejo. Pa79 čakaj, da bo80 bolj gotovo, grem s teboj82, da83 te izročim.« Pavle84 in gospodar gresta gospodi naproti, katera85 se ravno po cesti sprehaja86. Pavle87 se od
ko učil, v šolo boš hodil1.« Pavle2 odgovori: »Oh, milostljivi3 gospod baron, grozno4 rad bi šel, pa5 ne vem,6 če bo7 v to moj gospodar privolil;8 brez privoljenja9 ne smem in se ne spodobi12.« »13Lepo je to,«14 reče baron, »15všeč mi je;16 hiti tedaj domov17, prosi privoljenja18, in če te bodo pustili19, pridi povedat20 in vzamemo te s seboj.« Pavel hvaležno poljubi roko21 baronu in baronki22 in gre23. Ves vesel prižvižga domov. Ko pride24 v hišo, mu25 reče gospodar: »No27, si kaj prinesel domov29?« Pavel30 reče: »Oh,31 oče,32 ta gospoda me je tako obdarovala, da33 še eden ne34 tako; sem le prišel35 hitro vas prosit, da36 mi dovolite vzeti, kar mi ta dobra gospoda ponuja.« »37Ne bodi vendar38 tako preprost39,« pravi40 gospodar, »41vzemi,42 kar ti kdo da! Boš43 pa že spet44 kaj neumnega naredil45, kakor včeraj46, ko nisi hotel tolarjev vzeti; pa vendar47 povej, kaj ti je gospoda ponudila?« »49Baron in baronka50 sta me nagovorila, da51 me s seboj52 vzameta, če53 hočem iti, pa sem rekel54: Rad grem, vendar prej56 ne obljubim, da57 vas za svet in za privoljenje prosim58.« »Srečni59 Pavle,«60 reče gospodar, »61sreča te išče62, ne pusti63 je iz rok! Zdaj64 spoznam, da nisem65 prav storil, ker sem66 te včeraj zmerjal za to67, ko68 nisi hotel ponujenih69 tolarjev vzeti. Tvoje dobro srce70 in tvojo pripravljenost pomagati bližnjemu71 ti je Bog hitro povrnil72. Pojdi brž73 k dobri74 gospodi nazaj, reci, da76 z veseljem dovolim77, da78 te vzamejo. Pa79 čakaj, da bo80 bolj gotovo, grem s teboj82, da83 te izročim.« Pavle84 in gospodar gresta gospodi naproti, katera85 se ravno po cesti sprehaja86. Pavle87 se od
ko učil, v šolo boš hodil1.« Pavle2 odgovori: »Oh, milostivi3 gospod baron, grozno4 rad bi šel, pa5 ne vem,6 če bo7 v to moj gospodar privolil;8 brez privoljenja9 ne smem in se ne spodobi12.« »13Lepo je to,«14 reče baron, »15všeč mi je;16 hiti tedaj domov17, prosi privoljenja18, in če te bodo pustili19, pridi povedat20 in vzamemo te s seboj.« Pavel hvaležno poljubi roko21 baronu in baronki22 in gre23. Ves vesel prižvižga domov. Ko pride24 v hišo, mu25 reče gospodar: »No27, si kaj prinesel domov29?« Pavel30 reče: »Oh,31 oče,32 ta gospoda me je tako obdarovala, da33 še eden ne34 tako; sem le prišel35 hitro vas prosit, da36 mi dovolite vzeti, kar mi ta dobra gospoda ponuja.« »37Ne bodi no vendar38 tako preprost39,« pravi40 gospodar; »41vzemi,42 kar ti kdo da! Boš43 pa že spet44 kaj neumnega naredil45, kakor včeraj46, ko nisi hotel tolarjev vzeti; pa vendar47 povej, kaj ti je gospoda ponudila?« »49Baron in baronka50 sta me nagovorila, da51 me s seboj52 vzameta, če53 hočem iti, pa sem rekel54: Rad grem, vendar prej56 ne obljubim, da57 vas za svet in za privoljenje prosim58.« »Srečni59 Pavle,«60 reče gospodar, »61sreča te išče62, ne pusti63 je iz rok! Zdaj64 spoznam, da nisem65 prav storil, ker sem66 te včeraj zmerjal za to67, ko68 nisi hotel ponujenih69 tolarjev vzeti. Tvoje dobro srce70 in tvojo pripravljenost, bližnjemu pomagati,71 ti je Bog hitro povrnil72. Pojdi brž73 k dobri74 gospodi nazaj, reci, da76 z veseljem dovolim77, da78 te vzamejo. Pa79 čakaj, da bo80 bolj gotovo, grem s teboj82, da83 te izročim.« Pavle84 in gospodar gresta gospodi naproti, katera85 se ravno po cesti sprehaja86. Pavle87 se od
24
[28−29]
[53−54]
[17−18]
[35−36]
[17]
⮟
deleč1 odkrije in prosi gospodarja tudi tako storiti. Kader bližej3 prideta, se Pavle ponižno perkloni, in4 gre obema roko kušniti in reče6: Moj gospodar me rad pusti; de9 je res, je sam prišel pričevati12; prosim zdej13, de14 bi me s saboj15 vzeli, in obljubim16 vam veliko veselja narediti18, ker bom vse rad ubogal in19 storil, kar mi boste ukazali20. Dobrote ne bom nikoli pozabil22, vedno vam bom23 hvaležen. Baron in baronka sta rekla:25 Prav je to, le priden bodi,26 in nič hudiga27 ti ne bo28. Pavle29 je precej per30 gospodi ostal, gospodar ves zamišljen domu gre32.
daleč1 odkrije in prosi gospodarja tudi tako storiti. Ko bližej3 prideta, ponižno se Pavel prikloni ter4 gre obema roko poljubit, rekoč6: »7Moj gospodar me rad pusti z vami8; da9 je to10 res, prišel11 je sam povedat12; prosim zdaj13, da14 bi me s seboj15 vzeli, ker16 vam obljubim17 veliko veselja delati18, vse bodem rad19 storil, kar mi ukažete20. Dobrote nikoli21 ne pozabim22, vedno vam bodem23 hvaležen.«24 Baron in baronovka rečeta: »25Prav je to, le priden bodi in nič hudega27 ti ne bode28.« Pavel29 je precej pri30 gospodi ostal, a31 gospodar ves zamišljen domov otide32.
daleč1 odkrije in prosi gospodarja,2 tudi tako storiti. Ko bliže3 prideta, se Pavle ponižno prikloni in4 gre ter5 obema roko poljubi in reče6: »7Moj gospodar me rad pusti; da9 je res, je sam prišel pričevat12; prosim zdaj13, da14 bi me s seboj15 vzeli, in obljubim16 vam veliko veselja narediti18, ker bom vse rad ubogal in19 storil, kar mi boste ukazali20. Dobrote ne bom nikoli pozabil22, vedno vam bom23 hvaležen.«24 Baron in baronka sta rekla: »25Prav je to, le priden bodi in nič hudega27 ti ne bo28.« Pavle29 je precej pri30 gospodi ostal, gospodar ves zamišljen domov odšel32.
daleč1 odkrije in prosi gospodarja,2 tudi tako storiti. Ko bliže3 prideta, se Pavle ponižno prikloni in4 gre obema roko poljubiti ter reče6: »7Moj gospodar me rad pusti; da9 je res, je sam prišel pričevat12; prosim zdaj13, da14 bi me s seboj15 vzeli, in obljubim16 vam veliko veselja narediti18, ker bom vse rad ubogal in19 storil, kar mi boste ukazali20. Dobrote ne bom nikoli pozabil22, vedno vam bom23 hvaležen.«24 Baron in baronka sta rekla: »25Prav je to, le priden bodi in nič hudega27 ti ne bo28.« Pavle29 je precej pri30 gospodi ostal, gospodar ves zamišljen domov odšel32.
daleč1 odkrije in prosi gospodarja tudi tako storiti. Ko bliže3 prideta, se Pavle ponižno prikloni in4 gre obema roko poljubit ter reče6: »7Moj gospodar me rad pusti; da9 je res, je sam prišel pričevat12; prosim zdaj13, da14 bi me s seboj15 vzeli, in obljubim16 vam veliko veselja narediti18, ker bom vse rad ubogal in19 storil, kar mi boste ukazali20. Dobrote ne bom nikoli pozabil22, vedno vam bom23 hvaležen.«24 Baron in baronka sta rekla: »25Prav je to, le priden bodi in nič hudega27 ti ne bo28.« Pavle29 je precej pri30 gospodi ostal, gospodar ves zamišljen domov odšel32.
daleč1 odkrije in prosi gospodarja,2 tudi tako storiti. Ko bliže3 prideta, se Pavle ponižno prikloni in4 gre obema roko poljubiti ter reče6: »7Moj gospodar me rad pusti; da9 je res, je sam prišel pričevat12; prosim zdaj13, da14 bi me s seboj15 vzeli, in obljubim16 vam veliko veselja narediti18, ker bom vse rad ubogal in19 storil, kar mi boste ukazali20. Dobrote ne bom nikoli pozabil22, vedno vam bom23 hvaležen.«24 Baron in baronka sta rekla: »25Prav je to, le priden bodi in nič hudega27 ti ne bo28.« Pavle29 je precej pri30 gospodi ostal, gospodar ves zamišljen domov odšel32.
IV. Pavle šolar1 v nemškim gradcu.2
IV. Pavel dijak1 v Nemškem Gradci.2
IV Pavle šolar1 v Nemškem Gradcu2
IV Pavle šolar1 v Nemškem Gradcu2
IV Pavle šolar1 v nemškem Gradcu2
IV Pavle šolar1 v Nemškem Gradcu2
Drugi dan je bila kočija že popravljena, gospoda gre naprej1 in Pavle z2 njo. Težko mu je bilo per sercu3 zapustiti domačo deželo,4 in iti v ptuje5 kraje med ptuje6 neznane ljudi. Pa7 si je mislil,8 Bog je povsod, cela9 zemlja je njegova. Dobrotljiviga10 Boga sim11 si za očeta zbral,12 in moj dobrotnik gospod baron bo14 moj telesen15 oče. S takimi mislami16 zapusti Pavle rojstno deželo17. O malim Šmarni18 je prišel Pavle19 s svojo gospodo v nemški gradec20. Baron je precej21 ukazal mu lepe gosposke oblačila narediti22. Dal mu je posebno kamerco23, kupil mu25 potrebne bukve in26 ga potem pelje zapisat27 v šolo. O vsih Svetih28 je jel Pavle29 hoditi v pervo30 latinsko šolo. Tako se je učil, de31 so se vsi
Drugi dan je bila kočija že popravljena, gospoda gre dalje1 in Pavel ž2 njo. Težko mu je bilo pri srci3 zapustiti domačo deželo in iti v ptuje5 kraje med ptuje6 neznane ljudi. A mislil7 si je,8 Bog je povsod, vsa9 zemlja je njegova. Dobrotljivega10 Boga sem11 si za očeta izbral,12 in moj dobrotnik,13 gospod baron, bode14 moj telesni15 oče. S takimi mislimi16 zapusti Pavel rojstni kraj17. O malem Šmarnu18 je prišel Pavel19 s svojo gospodo v Nemški Gradec20. Baron je takoj21 ukazal narediti mu lepo gospodsko oblačilo22. Dal mu je posebno čumnato23, kupil mu25 potrebne knjige, in26 ga potem pelje zapisat27 v šolo. O vseh Svetih28 je začel Pavel29 hoditi v prvo30 latinsko šolo. Tako se je učil, da31 so se vsi
Drugi dan je bila kočija že popravljena, gospoda gre naprej1 in Pavle z2 njo. Težko mu je bilo pri srcu,3 zapustiti domačo deželo in iti v tuje5 kraje med tuje,6 neznane ljudi. Pa7 si je mislil:8 Bog je povsod, vsa9 zemlja je njegova. Dobrotljivega10 Boga sem11 si za očeta izbral12 in moj dobrotnik,13 gospod baron, bo14 moj telesni15 oče. S takimi mislimi16 zapusti Pavle rojstno deželo17. O Malem Šmarnu18 je prišel Pavle19 s svojo gospodo v Nemški Gradec20. Baron je precej21 ukazal, mu lepa gosposka oblačila narediti22. Dal mu je posebno sobico23, kupil mu25 potrebne bukve,26 ga potem peljal in zapisal27 v šolo. O Vseh svetih28 je jel Pavle29 hoditi v prvo30 latinsko šolo. Tako se je učil, da31 so se vsi
Drugi dan je bila kočija že popravljena, gospoda gre naprej1 in Pavle z2 njo. Težko mu je bilo pri srcu,3 zapustiti domačo deželo in iti v tuje5 kraje med tuje,6 neznane ljudi. Pa7 si je mislil:8 Bog je povsod, vsa9 zemlja je njegova. Dobrotljivega10 Boga sem11 si za očeta izbral12 in moj dobrotnik,13 gospod baron, bo14 moj telesni15 oče. S takimi mislimi16 zapusti Pavle rojstno deželo17. O Malem Šmarnu18 je prišel Pavle19 s svojo gospodo v Nemški Gradec20. Baron je precej21 ukazal, mu lepa gosposka oblačila narediti22. Dal mu je posebno sobico23, kupil mu25 potrebne bukve,26 ga potem peljal in zapisal27 v šolo. O Vseh svetih28 je jel Pavle29 hoditi v prvo30 latinsko šolo. Tako se je učil, da31 so se vsi
Drugi dan je bila kočija že popravljena, gospoda gre naprej1 in Pavle z2 njo. Težko mu je bilo pri srcu3 zapustiti domačo deželo in iti v tuje5 kraje med tuje,6 neznane ljudi. Pa7 si je mislil:8 Bog je povsod, vsa9 zemlja je njegova. Dobrotljivega10 Boga sem11 si za očeta izbral12 in moj dobrotnik,13 gospod baron, bo14 moj telesni15 oče. S takimi mislimi16 zapusti Pavle rojstno deželo17. O malem šmarnu18 je prišel Pavle19 s svojo gospodo v Nemški Gradec20. Baron je precej21 ukazal mu lepa gosposka oblačila narediti22. Dal mu je posebno sobico23, mu24 kupil potrebne bukve in26 ga potem peljal zapisat27 v šolo. O vseh svetih28 je jel Pavle29 hoditi v prvo30 latinsko šolo. Tako se je učil, da31 so se vsi
Drugi dan je bila kočija že popravljena, gospoda gre naprej1 in Pavle z2 njo. Težko mu je bilo pri srcu,3 zapustiti domačo deželo in iti v tuje5 kraje med tuje,6 neznane ljudi. Pa7 si je mislil:8 Bog je povsod, vsa9 zemlja je njegova. Dobrotljivega10 Boga sem11 si za očeta izbral12 in moj dobrotnik,13 gospod baron, bo14 moj telesni15 oče. S takimi mislimi16 zapusti Pavle rojstno deželo17. O Malem Šmarnu18 je prišel Pavle19 s svojo gospodo v Nemški Gradec20. Baron je precej21 ukazal, mu lepa gosposka oblačila narediti22. Dal mu je posebno sobico23, kupil mu25 potrebne bukve,26 ga potem peljal in zapisal27 v šolo. O Vseh svetih28 je jel Pavle29 hoditi v prvo30 latinsko šolo. Tako se je učil, da31 so se vsi
25
[29−30]
[54−55]
[18−19]
[36−37]
[17−18]
⮟
učeniki nad njegovo razumnostjo zavzeli1. Nar pervi2 je bil med vsimi šolarji3 svojimi tovarši4. Doma se je pridno učil, gospodi per5 mizi stregel,6 in včasi7 družini iz kakih lepih bukvic zvečer8 kaj bral. Molil je tako rad in vselej tako andohtlivo10, de11 so se vsi nad njegovim zaderžanjem razgledovali12. Od perviga13 do zadnjiga14 so ga per15 hiši vsi radi imeli. Srečno16 je tako17 živel v hiši svojiga18 dobrotnika. S svojimi šolskimi tovarši19 se ni veliko pečal20. Z enim21 je bil prav prijatel22, Avguštin Zorman23 po imenu, kteri24 je bil žlahtniga25 rodu iz26 Dunaja doma, tudi priden in brumen mladenč27. Po nesreči so Avguštinovi starši ob28 svoje veliko premoženje prišli29; sama grajšina blizo30 Dunaja jim je še ostala, zavoljo ktere31 pa je še pravda tekla. Med tem32 so Avguštinovi starši pomerli,33 in zdaj je bil Avguštin tako reven34, de35 le iz dobrot očetovih prijatlov je v Gradcu živel36, kteri37 so mu v šolah pomagali. Cele38 tri leta je bil Pavle39 Svetin vedno40 vesel, lepo rejen in zali mladenč41. Vedno je Boga hvalil; de42 mu je tako dobriga43 očeta namestil44, ker svojiga praviga Očeta45 nikoli ni poznal. Četerto46 leto je Pavle jel klavern hoditi in48 žalosten biti, pa49 še bolj pogosto moliti. Večkrat od barona vprašan50, kaj mu je, le odgovori51: Žalosten sim53, ker vidim marskteriga54, de55 se mu56 hudo godi, meni pa57 je dobro. Vsakimu58 bi rad pomagal, kakor ste vi meni pomagali. Baron vpraša tudi druge posle per60 hiši, s kterimi61 je Pavle jedil62, če63 vedo zakaj Pavle65 hujša. Rekli so66 mu: Pavle68 mora hujšati, on69
učitelji njegovej razumnosti čudili1. Prvi2 je bil med vsemi dijaki,3 svojimi tovariši4. Doma se je pridno učil, gospodi pri5 mizi stregel,6 in časi7 družini iz kakih lepih knjižic z večera8 kaj bral. Molil je tako rad in vselej s9 tako pobožnostjo10, da11 so se vsi njegovej obnaši čudili12. Od prvega13 do zadnjega14 so ga pri15 hiši vsi radi imeli. Srečno16 je tako17 živel v hiši svojega18 dobrotnika. S svojimi sodijaki19 se ni mnogo pečal20. Samo z jednim21 je bil prijatelj22, in ta je bil Avguštin Zorman23 po imenu, kateri24 je bil plemenitega25 rodu in z26 Dunaja doma, tudi priden in bogoljuben mladenič27. Po nesreči so Avguštinovi starši svoje veliko premoženje izgubili29; samo graščina blizu30 Dunaja jim je še ostala, zaradi katere31 pa je še pravda tekla. V tem32 so Avguštinovi starši pomrli,33 in zdaj je bil Avguštin tako ubožen34, da je35 le iz dobrot očetovih prijateljev v Gradcu živel36, kateri37 so mu v šolah pomagali. Cela38 tri leta je bil Pavel39 Svetin vedno40 vesel, lepo rejen in vrl mladenič41. Vedno je Boga hvalil, da42 mu je tako dobrega43 očeta dal44, ker svojega pravega očeta45 nikoli ni poznal. A četrto46 leto je začel Pavel48 žalosten postajati, in49 še bolj pogosto moliti. Večkrat od barona vprašan50, kaj mu je, odgovoril je51: »52Žalosten sem53, ker vidim toliko ljudi54, da55 se jim56 hudo godi, a meni57 je dobro. Vsakemu58 bi rad pomagal, kakor ste vi meni pomagali.« —59 Baron vpraša tudi druge posle pri60 hiši, s katerimi61 je Pavel jedel62, ako63 vedo,64 zakaj Pavel65 hujša. Rekli mu so67: »Pavel68 mora hujšati, ker69
učitelji nad njegovo razumnostjo zavzeli1. Najprvi2 je bil med vsemi šolarji,3 svojimi tovariši4. Doma se je pridno učil, gospodi pri5 mizi stregel in včasi7 družini iz kakih lepih bukvic zvečer8 kaj bral. Molil je tako rad in vselej tako pobožno10, da11 so se vsi nad njegovim vedenjem razgledovali12. Od prvega13 do zadnjega14 so ga pri15 hiši vsi radi imeli. Tako16 je srečno17 živel v hiši svojega18 dobrotnika. S svojimi šolskimi tovariši19 se ni veliko družil20. Z enim21 je bil prav prijatelj22, Avguštinom Zormanom23 po imenu, kateri24 je bil plemenitega25 rodu, z26 Dunaja doma, tudi priden in pobožen mladenič27. Po nesreči so Avguštinovi starši ob28 svoje veliko premoženje prišli29; sama graščina blizu30 Dunaja jim je še ostala, zavoljo katere31 pa je še pravda tekla. Medtem32 so Avguštinovi starši pomrli33 in zdaj je bil Avguštin tako reven34, da je živel v Gradcu35 le iz dobrot očetovih prijateljev36, kateri37 so mu v šolah pomagali. Cela38 tri leta je bil Pavle39 Svetin vedno40 vesel, lepo rejen in zal mladenič41. Vedno je Boga hvalil, da42 mu je tako dobrega43 očeta namestil44, ker svojega pravega očeta45 nikoli ni poznal. Četrto46 leto je Pavle jel klavrn hoditi in48 žalosten biti pa49 še bolj pogosto moliti. Baron ga je večkrat vprašal50, kaj mu je, pa je le odgovoril51: »52Žalosten sem53, ker vidim marsikaterega54, da55 se mu56 hudo godi, meni pa57 je dobro. Vsakemu58 bi rad pomagal, kakor ste vi meni pomagali.«59 Baron vpraša tudi druge posle pri60 hiši, s katerimi61 je Pavle jedel62, če63 vedo,64 zakaj Pavle65 hujša. Rekli so66 mu: »Pavle68 mora hujšati, on69
učitelji nad njegovo razumnostjo zavzeli1. Najprvi2 je bil med vsemi šolarji,3 svojimi tovariši4. Doma se je pridno učil, gospodi pri5 mizi stregel in včasi7 družini iz kakih lepih bukvic zvečer8 kaj bral. Molil je tako rad in vselej tako pobožno10, da11 so se vsi nad njegovim vedenjem razgledovali12. Od prvega13 do zadnjega14 so ga pri15 hiši vsi radi imeli. Tako16 je srečno17 živel v hiši svojega18 dobrotnika. S svojimi šolskimi tovariši19 se ni veliko pečal20. Z enim21 je bil prav prijatelj22, Avguštinom Zormanom23 po imenu, kateri24 je bil žlahtnega25 rodu, z26 Dunaja doma, tudi priden in pobožen mladenič27. Po nesreči so Avguštinovi starši ob28 svoje veliko premoženje prišli29; samo graščina blizu30 Dunaja jim je še ostala, zavoljo katere31 pa je še pravda tekla. Medtem32 so Avguštinovi starši pomrli33 in zdaj je bil Avguštin tako reven34, da je živel v Gradcu35 le iz dobrot očetovih prijateljev36, kateri37 so mu v šolah pomagali. Cela38 tri leta je bil Pavle39 Svetin vesel, lepo rejen in zal mladenič41. Vedno je Boga hvalil, da42 mu je tako dobrega43 očeta namestil44, ker svojega pravega očeta45 nikoli ni poznal. Četrto46 leto je Pavle jel klavrn hoditi in48 žalosten biti pa49 še bolj pogosto moliti. Baron ga je večkrat vprašal50, kaj mu je, pa je le odgovoril51: »52Žalosten sem53, ker vidim marsikaterega54, da55 se mu56 hudo godi, meni pa57 je dobro. Vsakemu58 bi rad pomagal, kakor ste vi meni pomagali.«59 Baron vpraša tudi druge posle pri60 hiši, s katerimi61 je Pavle jedel62, če63 vedo,64 zakaj Pavle65 hujša. Rekli so66 mu: »Pavle68 mora hujšati, on69
učitelji nad njegovo razumnostjo zavzeli1. Najprvi2 je bil med vsemi šolarji,3 svojimi tovariši4. Doma se je pridno učil, gospodi pri5 mizi stregel in včasi7 družini iz kakih lepih bukvic zvečer8 kaj bral. Molil je tako rad in vselej tako pobožno10, da11 so se vsi nad njegovim vedenjem razgledovali12. Od prvega13 do zadnjega14 so ga pri15 hiši vsi radi imeli. Srečno16 je tako17 živel v hiši svojega18 dobrotnika. S svojimi šolskimi tovariši19 se ni veliko pečal20. Z enim21 je bil prav prijatelj22, Avguštinom Zormanom23 po imenu, kateri24 je bil žlahtnega25 rodu, z26 Dunaja doma, tudi priden in pobožen mladenič27. Po nesreči so Avguštinovi starši ob28 svoje veliko premoženje prišli29; samo graščina blizu30 Dunaja jim je še ostala, zavoljo katere31 pa je še pravda tekla. Medtem32 so Avguštinovi starši pomrli33 in zdaj je bil Avguštin tako reven34, da je živel v Gradcu35 le iz dobrot očetovih prijateljev36, kateri37 so mu v šolah pomagali. Cela38 tri leta je bil Pavle39 Svetin vesel, lepo rejen in zal mladenič41. Vedno je Boga hvalil, da42 mu je tako dobrega43 očeta namestil44, ker svojega pravega očeta45 nikoli ni poznal. Četrto46 leto pa47 je Pavle jel klavrn hoditi in48 žalosten biti pa49 še bolj pogosto moliti. Baron ga je večkrat vprašal50, kaj mu je, pa je le odgovoril51: »52Žalosten sem53, ker vidim marsikaterega54, da55 se mu56 hudo godi, meni pa57 je dobro. Vsakemu58 bi rad pomagal, kakor ste vi meni pomagali.«59 Baron vpraša tudi druge posle pri60 hiši, s katerimi61 je Pavle jedel62, če63 vedo,64 zakaj Pavle65 hujša. Rekli so66 mu: »Pavle68 mora hujšati, on69
učitelji nad njegovo razumnostjo zavzeli1. Najprvi2 je bil med vsemi šolarji,3 svojimi tovariši4. Doma se je pridno učil, gospodi pri5 mizi stregel in včasi7 družini iz kakih lepih bukvic zvečer8 kaj bral. Molil je tako rad in vselej tako pobožno10, da11 so se vsi nad njegovim vedenjem razgledovali12. Od prvega13 do zadnjega14 so ga pri15 hiši vsi radi imeli. Tako16 je srečno17 živel v hiši svojega18 dobrotnika. S svojimi šolskimi tovariši19 se ni veliko pečal20. Z enim21 je bil prav prijatelj22, Avguštinom Zormanom23 po imenu, kateri24 je bil žlahtnega25 rodu, z26 Dunaja doma, tudi priden in pobožen mladenič27. Po nesreči so Avguštinovi starši ob28 svoje veliko premoženje prišli29; samo graščina blizu30 Dunaja jim je še ostala, zavoljo katere31 pa je še pravda tekla. Medtem32 so Avguštinovi starši pomrli33 in zdaj je bil Avguštin tako reven34, da je živel v Gradcu35 le iz dobrot očetovih prijateljev36, kateri37 so mu v šolah pomagali. Cela38 tri leta je bil Pavle39 Svetin vesel, lepo rejen in zal mladenič41. Vedno je Boga hvalil, da42 mu je tako dobrega43 očeta namestil44, ker svojega pravega očeta45 nikoli ni poznal. Četrto46 leto je Pavle jel klavrn hoditi in48 žalosten biti pa49 še bolj pogosto moliti. Baron ga je večkrat vprašal50, kaj mu je, pa je le govoril51: »52Žalosten sem53, ker vidim marsikaterega54, da55 se mu56 hudo godi, meni pa57 je dobro. Vsakemu58 bi rad pomagal, kakor ste vi meni pomagali.«59 Baron vpraša tudi druge posle pri60 hiši, s katerimi61 je Pavle jedel62, če63 vedo,64 zakaj Pavle65 hujša. Rekli so66 mu: »Pavle68 mora hujšati, on69
26
[30−31]
[55−56]
[19]
[37−38]
[18]
⮟
grozno1 malo je,2 več ko3 polovico si vselej perhrani4, v popir5 zavije, pa6 nekam skrivaje7 nosi, pa nobeden8 ne ve kam. Drugi dan ga baron hitro ko so odkosili pokliče10, in ga12 pošlje pol ure deleč13 po opravilu. Med tem14 gresta baron in baronka prejiskat Pavletovo15 skrinjo, se hočeta prepričati16, ali je res, kar družina od Pavleta perpoveduje17. Res18 najdeta v skrinji pod oblačili zaviti kosic19 mesa, malo kruha in pa malo20 sira. Kaj bova zdej strila22 s Pavletam23 vpraša baronka svojiga gospoda? To24 je nehvaležnost! Bolj pametni25 baron pa reče26: Ljuba moja!27 tiho bodi, kar v misli mu ne vzemi, derživa28 se, kakor de29 bi nič zato30 ne vedila,31 še dans bova zvedila32 kam nosi, potem bova33 z njim govorila. Baron skrivej35 ukaže enimu36 svojih služabnikov, še dans za Pavletam iti37, kader38 pojde v šolo, in od deleč zvesto39 za njim slediti40, kam bo41 spravljeno meso, kruh in sir nesel. Pavle42 pride kmalo domu43, po navadi zvesto opravi, kar mu je naloženiga. Vzame bukvice45 in skrivej pobaše46 v aržete47 spravljeno jed, in48 gre v šolo. Baronov služabnik ga od deleč49 pazi, gre za njim, brez de50 bi ga bil Pavle vidil51. Preden52 gre v šolo, skoči hitro v vežo ene53 hiše ne deleč55 od šole in56 gre po štengah, pod streho57 v kamerco58, kjer je eden59 njegovih šolskih tovaršev60 bolan ležal. Hlapec leze tiho za njim in posluša per61 vratih, kaj se pogavarjata62. Toliko je slišal hlapec Pavleta63 govoriti: O ljubi moj prijatel66! Dans sim67 ti še pernesel68, smiliš se mi,69 ne vem ali ti bom71 mogel več72 kaj per73-
zelo1 malo je,2 več nego li3 polovico si vselej prihrani4, v papir5 zavije, in6 nekam skrivaj7 nosi, a nobeden8 ne ve kam.«9 Drugi dan po kosilu ga baron takoj pokliče10, in pošlje pol ure daleč13 po opravilu. V tem14 gresta baron in baronovka, da preiščeta Pavlovo15 skrinjo, in se prepričata16, ali je res, kar družina od Pavla pripoveduje17. Kes18 najdeta v skrinji pod oblačili zavit kosec19 mesa, malo kruha in sira. »21Kaj bodeva zdaj storila22 s Pavlom?«23 vpraša baronovka svojega gospoda; »to24 je nehvaležnost!« — A25 baron jej odgovori26: »Moja ljuba!27 tiho bodi, kar v misli mu ne vzemi; drživa28 se, kakor da29 bi nič za to30 ne znala;31 še denes bodeva zvedela,32 kam nosi, potem bodeva33 z njim govorila.« —34 Baron skrivaj35 ukaže jednemu36 svojih služabnikov, da naj gre za Pavlom37, kadar38 pojde v šolo, in naj od daleč39 za njim sledi40, kam bode41 spravljeno meso, kruh in sir nesel. Pavel42 pride kmalu domov43, po navadi zvesto opravi vse44, kar mu je naloženega. Vzame knjige45 in skrivaj pobaše46 v žepe47 spravljeno jed ter48 gre v šolo. Baronov služabnik ga od daleč49 pazi, gre za njim, brez da50 bi ga bil Pavel opazil51. Predno52 gre v šolo, skoči hitro v vežo neke53 hiše,54 ne daleč55 od šole, ter56 gre po stolbah57 v podstrešno čumnato58, kjer je jeden59 njegovih tovarišev60 bolan ležal. Hlapec leze tiho za njim in posluša pri61 vratih, kaj se pogovarjata62. Toliko je slišal hlapec Pavla63 govoriti: »64O ljubi prijatelj moj66! Denes sem67 ti še prinesel68, smiliš se mi, a69 ne vem ali ti bodem71 mogel še72 kaj pri73-
grozno1 malo je;2 več ko3 polovico si vselej prihrani4, v papir5 zavije pa6 nekam skrivaje7 nosi, a nihče8 ne ve kam.«9 Drugi dan ga baron hitro, ko so odkosili10, pokliče11 in ga12 pošlje pol ure daleč13 po opravilu. Medtem14 gresta baron in baronka ter preiščeta Pavletu15 skrinjo; hočeta se prepričati16, ali je res, kar družina o Pavletu pripoveduje17. Res18 najdeta v skrinji pod oblačili zavit kosec19 mesa, malo kruha in pa malo20 sira. »21Kaj bova zdaj storila22 s Pavletom?«23 vpraša baronka svojega moža. »To24 je nehvaležnost!« Bolj pametni25 baron pa reče26: »Ljuba moja,27 tiho bodi, kar v misli mu ne jemlji! Drživa28 se, kakor da29 bi nič za to30 ne vedela;31 še danes bova zvedela,32 kam nosi, potem bova33 z njim govorila.«34 Baron skrivaj35 ukaže enemu36 svojih služabnikov, še danes za Pavletom iti37, kadar38 pojde v šolo, in od daleč zvesto39 za njim slediti40, kam bo41 spravljeno meso, kruh in sir nesel. Pavle42 pride kmalu domov43, po navadi zvesto opravi, kar mu je naloženega, vzame bukvice45 in skrivaj zmaši46 v žepe47 spravljeno jed in48 gre v šolo. Baronov služabnik ga od daleč49 pazi, gre za njim, ne da50 bi ga bil Pavle videl51. Preden52 gre v šolo, skoči hitro v vežo neke53 hiše ne daleč55 od šole in56 gre po stopnicah pod streho57 v sobico58, kjer je eden59 njegovih šolskih tovarišev60 bolan ležal. Hlapec leze tiho za njim in posluša pri61 vratih, kaj se pogovarjata62. Toliko je slišal hlapec Pavleta63 govoriti: »64O ljubi moj prijatelj66! Danes sem67 ti še prinesel68, smiliš se mi;69 ne vem,70 ali ti bom71 mogel več72 kaj pri73-
grozno1 malo je;2 več ko3 polovico si vselej prihrani4, v papir5 zavije pa6 nekam skrivaje7 nosi, a nihče8 ne ve kam.«9 Drugi dan ga baron hitro, ko so odkosili10, pokliče11 in ga12 pošlje pol ure daleč13 po opravilu. Medtem14 gresta baron in baronka ter preiščeta Pavletu15 skrinjo; hočeta se prepričati16, ali je res, kar družina o Pavletu pripoveduje17. Res18 najdeta v skrinji pod oblačili zavit kosec19 mesa, malo kruha in pa malo20 sira. »21Kaj bova pa zdaj storila22 s Pavletom?«23 vpraša baronka svojega moža. »To24 je nehvaležnost!« Bolj pametni25 baron pa reče26: »Ljuba moja,27 tiho bodi, kar v misli mu ne jemlji! Drživa28 se, kakor da29 bi nič za to30 ne vedela;31 še danes bova zvedela,32 kam nosi, potem bova33 z njim govorila.«34 Baron skrivaj35 ukaže enemu36 svojih služabnikov, še danes za Pavletom iti37, kadar38 pojde v šolo, in od daleč zvesto39 za njim slediti40, kam bo41 spravljeno meso, kruh in sir nesel. Pavle42 pride kmalu domov43, po navadi zvesto opravi, kar mu je naloženega, vzame bukvice45 in skrivaj zmaši46 v žepe47 spravljeno jed in48 gre v šolo. Baronov služabnik ga od daleč49 pazi, gre za njim, ne da50 bi ga bil Pavle videl51. Preden52 gre v šolo, skoči hitro v vežo neke53 hiše ne daleč55 od šole in56 gre po stopnicah pod streho57 v sobico58, kjer je eden59 njegovih šolskih tovarišev60 bolan ležal. Hlapec leze tiho za njim in posluša pri61 vratih, kaj se pogovarjata62. Toliko je slišal hlapec Pavleta63 govoriti: »64O,65 ljubi moj prijatelj66! Danes sem67 ti še prinesel68, smiliš se mi;69 ne vem,70 ali ti bom71 mogel več72 kaj pri73-
grozno1 malo je;2 več ko3 polovico si vselej prihrani4, v papir5 zavije pa6 nekam skrivaj7 nosi, a nihče8 ne ve kam.«9 Drugi dan ga baron hitro, ko so odkosili10, pokliče11 in ga12 pošlje pol ure daleč13 po opravilu. Medtem14 gresta baron in baronka ter preiščeta Pavletu15 skrinjo; hočeta se prepričati16, ali je res, kar družina o Pavletu pripoveduje17. Res18 najdeta v skrinji pod oblačili zavit kosec19 mesa, malo kruha in pa malo20 sira. »21Kaj bova pa zdaj storila22 s Pavletom?«23 vpraša baronka svojega moža. »To24 je nehvaležnost!« Bolj pametni25 baron pa reče26: »Ljuba moja,27 tiho bodi, kar v misli mu ne jemlji! Drživa28 se, kakor da29 bi nič ne vedela;31 še danes bova zvedela,32 kam nosi, potem bova33 z njim govorila.«34 Baron skrivaj35 ukaže enemu36 svojih služabnikov še danes za Pavletom iti37, kadar38 pojde v šolo, in od daleč zvesto39 za njim slediti40, kam bo41 spravljeno meso, kruh in sir nesel. Pavle42 pride kmalu domov43, po navadi zvesto opravi, kar mu je naloženega, vzame bukvice45 in skrivaj zmaši46 v žepe47 spravljeno jed in48 gre v šolo. Baronov služabnik ga od daleč49 pazi, gre za njim, ne da50 bi ga bil Pavle videl51. Preden52 gre v šolo, skoči hitro v vežo neke53 hiše ne daleč55 od šole in56 gre po stopnicah pod streho57 v sobico58, kjer je eden59 njegovih šolskih tovarišev60 bolan ležal. Hlapec leze tiho za njim in posluša pri61 vratih, kaj se pogovarjata62. Toliko je slišal hlapec Pavleta63 govoriti: »64O,65 ljubi moj prijatelj66! Danes sem67 ti še prinesel68, smiliš se mi;69 ne vem,70 ali ti bom71 mogel več72 kaj pri73-
grozno1 malo je;2 več kot3 polovico si vselej prihrani4, v papir5 zavije pa6 nekam skrivaje7 nosi, a nihče8 ne ve kam.«9 Drugi dan ga baron hitro, ko so odkosili10, pokliče11 in ga12 pošlje pol ure daleč13 po opravilu. Medtem14 gresta baron in baronka ter preiščeta Pavletu15 skrinjo; hočeta se prepričati16, ali je res, kar družina o Pavletu pripoveduje17. Res18 najdeta v skrinji pod oblačili zavit kosec19 mesa, malo kruha in pa malo20 sira. »21Kaj bova pa zdaj storila22 s Pavletom?«23 vpraša baronka svojega moža. »To24 je nehvaležnost!« Bolj pametni25 baron pa reče26: »Ljuba moja,27 tiho bodi, kar v misli mu ne jemlji! Drživa28 se, kakor da29 bi nič za to30 ne vedela;31 še danes bova zvedela,32 kam nosi, potem bova33 z njim govorila.«34 Baron skrivaj35 ukaže enemu36 svojih služabnikov, še danes za Pavletom iti37, kadar38 pojde v šolo, in od daleč zvesto39 za njim slediti40, kam bo41 spravljeno meso, kruh in sir nesel. Pavle42 pride kmalu domov43, po navadi zvesto opravi, kar mu je naloženega, vzame bukvice45 in skrivaj zmaši46 v žepe47 spravljeno jed in48 gre v šolo. Baronov služabnik ga od daleč49 pazi, gre za njim, ne da50 bi ga bil Pavle videl51. Preden52 gre v šolo, skoči hitro v vežo neke53 hiše ne daleč55 od šole in56 gre po stopnicah pod streho57 v sobico58, kjer je eden59 njegovih šolskih tovarišev60 bolan ležal. Hlapec leze tiho za njim in posluša pri61 vratih, kaj se pogovarjata62. Toliko je slišal hlapec Pavleta63 govoriti: »64O,65 ljubi moj prijatelj66! Danes sem67 ti še prinesel68, smiliš se mi;69 ne vem,70 ali ti bom71 mogel več72 kaj pri73-
27
[31−32]
[56]
[19−20]
[38−40]
[18−19]
⮟
nesti; zdi se mi de so me1 jeli paziti,2 in spoznovati3, de4 ti kaj pernesem5. Bolnik pa na postlji ni druziga kakor6 na glas je jokal,7 in rekel8: Oh,9 če me še ti zapustiš, moram od vsiga hudiga10 umreti. Pavle11 ga je pa troštal12 in ga opominjal13 v Boga zaupati. Več hlapec14 ni slišal, hitro je šel strani16, de17 ga Pavle ni videl, gre domu in baronu18 vse pove19, kar je slišal in si je hišo dobro zamerkal22. Baron, ker23 je vedil24, de25 mora Pavle zdej cele26 dve uri v šoli biti, se27 napravi,28 gre,29 hlapec mu mora iti tisto kamerco pod streho pokazat. Kader noter31 stopi, vidi na goli33 slami ležati bolniga revniga šolarja34, več merliču kakor živimu35 človeku podobniga36. Baron reče bolnimu šolarju37: Zvedil sim38, de39 si revež40 in veliko pomanjkanje terpiš, torej sim prišel41 te obiskat42 in ti pomagat, vender43 mi povej nar pervo44, kako se ti pravi in kdo so bli45 tvoji starši. Bolnik odgovori, pa47 tiho, ker je bil slab: Avguštin Zorman mi je ime; moji starši so bli zlo50 premožni, pa ob vse51 so peršli,52 sama grajšina53 je še ostala, za tisto pa54 se moji žlahtniki56 pravdajo, de57 je mende58 nikoli ne bom59 imel desi meni gre jerbati po starših60. Pomagati mi nobeden61 noče. Dokler sim62 hodil, sim per63 dobrih ljudeh kaj dobil64, zdej pa sim65 sirota, ne morem se ganiti iz postlje66, nikogar ni, de67 bi mi kaj pomagal68. O Bogu se usmili, je začel zdej70 bolnik jokati, z grozno72 nadlogo me je Bog obiskal vse me je zapustilo. Imel sim ljubiga prijatla74 Pavla Svetina po imenu,75 on mi je vsaki76 dan kaj77 jesti pernesel78, kar je sam perstradal79,
nesti; zdi se mi, da so1 jeli paziti name,2 in so prišli do tega3, da4 ti jedi nosim5.« Bolnik to slišavši,6 na glas je jokal in dejal8: »O9 če me še ti zapustiš, moram od vsega hudega10 umreti.« — Pavel11 ga je tolažil12 in opominal, da naj13 v Boga zaupa, ker Bog nikogar ne zapusti, pa tudi njega ne bode zapustil. Hlapec14 ni več15 slišal, hitro je odšel16, da bi17 ga Pavel ne ugledal. Domov prišedši, povedal je18 vse baronu19, kar je slišal,20 in si je tudi21 hišo dobro zapomnil22. Baron, ker23 je znal24, da25 mora Pavel zdaj celi26 dve uri v šoli biti, napravi se in28 gre, pa tudi29 hlapec mora ž njim, da30 mu pokaže čumnato, v katerej leži bolni dijak. Kadar31 stopi baron v čumnato32, vidi na golej33 slami ležati bolnega, zelo ubožnega dijaka34, ki je bil bolj mrliču nego li živemu35 človeku podoben36. Baron reče bolnemu mladeniču37: »Zvedel sem38, da39 si siromak40 in veliko pomanjkanje trpiš; zatorej pridem, da41 te obiščem42 in ti pomorem; vender43 mi najpred povej44, kako se ti pravi in kdo so bili45 tvoji starši.« —46 Bolnik odgovori, a47 tiho, ker je bil preveč48 slab: »49Avguštin Zorman mi je ime; moji starši so bili zelo50 premožni, a prišli51 so ob vse,52 sama graščina jim53 je še ostala, za katero54 se zdaj55 moji sorodniki56 pravdajo, da57 je menda58 nikoli ne bodem59 imel, dasi po mojih starših le meni pripada60. Pomagati mi nobeden61 noče. Dokler sem62 hodil, dobil sem pri63 dobrih ljudeh kak dar64, a zdaj sem65 sirota, ne morem se ganiti iz postelje66, nikogar ni, da67 bi mi kaj pomogel68. O Bogu se usmili, začel je zdaj70 bolnik jokati, z veliko72 nadlogo me je Bog obiskal,73 vse me je zapustilo. Imel sem ljubega prijatelja,74 Pavla Svetina po imenu,75 on mi je vsak76 dan prinesel77 jesti, kar je sam pristradal79,
nesti; zdi se mi, da so me1 jeli paziti in spoznavati3, da4 ti kaj prinesem5.« Bolnik pa na postelji ni drugega, kakor6 na glas je jokal in rekel8: »Oh,9 če me še ti zapustiš, moram od vsega hudega10 umreti.« Pavle11 ga je pa tolažil12 in ga opominjal, naj13 v Boga zaupa. Več hlapec14 ni slišal, hitro je šel strani16, da17 ga Pavle ni videl; šel domov in baronu18 vse povedal19, kar je slišal,20 in si je hišo dobro zapomnil22. Baron, ki23 je vedel24, da25 mora Pavle zdaj celi26 dve uri v šoli biti, se27 napravi,28 gre,29 hlapec mu mora iti tisto sobico pod streho pokazati. Ko noter31 stopi, vidi na goli33 slami ležati bolnega, revnega šolarja34, bolj mrliču kakor živemu35 človeku podobnega36. Baron reče bolnemu šolarju37: »Zvedel sem38, da39 si revež40 in veliko pomanjkanje trpiš, torej sem prišel41 te obiskat42 in ti pomagat. Vendar43 mi povej najprvo44, kako se ti pravi in kdo so bili45 tvoji starši.«46 Bolnik odgovori, pa47 tiho, ker je bil slab: »49Avguštin Zorman mi je ime; moji starši so bili zelo50 premožni, pa51 so ob vse prišli;52 sama graščina53 je še ostala, za tisto pa54 se moji sorodniki56 pravdajo, da57 je menda58 nikoli ne bom59 imel, dasi meni gre, dedovati po starših60. Pomagati mi nihče61 noče. Dokler sem62 hodil, sem pri63 dobrih ljudeh kaj dobil64, zdaj pa sem65 sirota, ne morem se ganiti iz postelje66, nikogar ni, da67 bi mi kaj pomagal68. O Bogu se usmili,« je začel zdaj70 bolnik jokati, »71z grozno72 nadlogo me je Bog obiskal,73 vse me je zapustilo. Imel sem ljubega prijatelja,74 Pavla Svetina po imenu;75 on mi je vsak76 dan kaj77 jesti prinesel78, kar je sam pristradal79,
nesti; zdi se mi, da so me1 jeli paziti in spoznavati3, da4 ti kaj prinesem5.« Bolnik pa na postelji ni drugega, kakor6 na glas je jokal in rekel8: »Oh,9 če me še ti zapustiš, moram od vsega hudega10 umreti.« Pavle11 ga je tolažil12 in ga opominjal, naj13 v Boga zaupa. Več hlapec14 ni slišal, hitro je šel stran16, da17 ga Pavle ni videl; šel domov in baronu18 vse povedal19, kar je slišal,20 in si je hišo dobro zapomnil22. Baron, ki23 je vedel24, da25 mora Pavle zdaj celi26 dve uri v šoli biti, se27 napravi,28 gre,29 hlapec mu mora iti tisto sobico pod streho pokazat. Ko noter31 stopi, vidi na goli33 slami ležati bolnega, revnega šolarja34, bolj mrliču kakor živemu35 človeku podobnega36. Baron reče bolnemu šolarju37: »Zvedel sem38, da39 si revež40 in veliko pomanjkanje trpiš, torej sem prišel41 te obiskat42 in ti pomagat. Vendar43 mi povej najprvo44, kako se ti pravi in kdo so bili45 tvoji starši.«46 Bolnik odgovori, pa47 tiho, ker je bil slab: »49Avguštin Zorman mi je ime; moji starši so bili zelo50 premožni, pa51 so ob vse prišli;52 sama graščina53 je še ostala, za tisto pa54 se moji sorodniki56 pravdajo, da57 je menda58 nikoli ne bom59 imel, dasi meni gre, dedovati po starših60. Pomagati mi nihče61 noče. Dokler sem62 hodil, sem pri63 dobrih ljudeh kaj dobil64, zdaj pa sem65 sirota, ne morem se ganiti iz postelje66, nikogar ni, da67 bi mi kaj pomagal68. O,69 Bogu se usmili,« je začel zdaj70 bolnik jokati, »71z grozno72 nadlogo me je Bog obiskal,73 vse me je zapustilo. Imel sem ljubega prijatelja,74 Pavla Svetina po imenu;75 on mi je vsak76 dan kaj77 jesti prinesel78, kar je sam pristradal79,
nesti; zdi se mi, da so me1 jeli paziti in spoznavati3, da4 ti kaj prinesem5.« Bolnik pa na postelji ni drugega, kakor6 na glas je jokal in rekel8: »Oh,9 če me še ti zapustiš, moram od vsega hudega10 umreti.« Pavle11 ga je pa tolažil12 in ga opominjal, naj13 v Boga zaupa. Več hlapec14 ni slišal, hitro je šel stran16, da17 ga Pavle ni videl, šel domov in baronu18 vse povedal19, kar je slišal,20 in si je hišo dobro zapomnil22. Baron, ki23 je vedel24, da25 mora Pavle zdaj celi26 dve uri v šoli biti, se27 napravi,28 gre in29 hlapec mu mora iti tisto sobico pod streho pokazat. Ko noter31 stopi, vidi na goli33 slami ležati bolnega, revnega šolarja34, bolj mrliču kakor živemu35 človeku podobnega36. Baron reče bolnemu šolarju37: »Zvedel sem38, da39 si revež40 in veliko pomanjkanje trpiš, torej sem prišel41 te obiskat42 in ti pomagat. Vendar43 mi povej najprvo44, kako se ti pravi in kdo so bili45 tvoji starši.«46 Bolnik odgovori, pa47 tiho, ker je bil slab: »49Avguštin Zorman mi je ime; moji starši so bili zelo50 premožni, pa51 so ob vse prišli;52 sama graščina53 je še ostala, za tisto pa54 se moji sorodniki56 pravdajo, da57 je menda58 nikoli ne bom59 imel, dasi gre meni dedovati po starših60. Pomagati mi nobeden61 noče. Dokler sem62 hodil, sem pri63 dobrih ljudeh kaj dobil64, zdaj pa sem65 sirota, ne morem se ganiti iz postelje66, nikogar ni, da67 bi mi kaj pomagal68. O,69 Bogu se usmili,« je začel zdaj70 bolnik jokati, »71z grozno72 nadlogo me je Bog obiskal,73 vse me je zapustilo. Imel sem ljubega prijatelja,74 Pavla Svetina po imenu,75 on mi je vsak76 dan prinesel77 jesti, kar je sam pristradal79,
nesti; zdi se mi, da so me1 jeli paziti in spoznavati3, da4 ti kaj prinesem5.« Bolnik pa na postelji ni drugega, kakor6 na glas je jokal in rekel8: »Oh,9 če me še ti zapustiš, moram od vsega hudega10 umreti.« Pavle11 ga je tolažil12 in ga opominjal, naj13 v Boga zaupa. Več hlapec14 ni slišal, hitro je šel stran16, da17 ga Pavle ni videl; šel domov in baronu18 vse povedal19, kar je slišal,20 in si je hišo dobro zapomnil22. Baron, ki23 je vedel24, da25 mora Pavle zdaj celi26 dve uri v šoli biti, se27 napravi,28 gre,29 hlapec mu mora iti tisto sobico pod streho pokazati. Ko noter31 stopi, vidi na goli33 slami ležati bolnega, revnega šolarja34, bolj mrliču kakor živemu35 človeku podobnega36. Baron reče bolnemu šolarju37: »Zvedel sem38, da39 si revež40 in veliko pomanjkanje trpiš, torej sem prišel41 te obiskat42 in ti pomagat. Vendar43 mi povej najprvo44, kako se ti pravi in kdo so bili45 tvoji starši.«46 Bolnik odgovori, pa47 tiho, ker je bil slab: »49Avguštin Zorman mi je ime; moji starši so bili zelo50 premožni, pa51 so ob vse prišli;52 sama graščina53 je še ostala, za tisto pa54 se moji sorodniki56 pravdajo, da57 je menda58 nikoli ne bom59 imel, dasi meni gre, dedovati po starših60. Pomagati mi nihče61 noče. Dokler sem62 hodil, sem pri63 dobrih ljudeh kaj dobil64, zdaj pa sem65 sirota, ne morem se ganiti iz postelje66, nikogar ni, da67 bi mi kaj pomagal68. O,69 Bogu se usmili,« je začel zdaj70 bolnik jokati, »71z grozno72 nadlogo me je Bog obiskal,73 vse me je zapustilo. Imel sem ljubega prijatelja,74 Pavla Svetina po imenu;75 on mi je vsak76 dan kaj77 jesti prinesel78, kar je sam pristradal79,
28
[32−33]
[56−57]
[20]
[40−41]
[19]
⮟
in mi je večkrat prestlal1. Ravno dans2 mi je pa3 povedal, de ne bo mogel mi4 več pernesti5. Rad bi storil pa6 ne more. O gospod!8 ne zamerite,9 ne vem, kdo ste,10 kaj ste,11 sam Bog vas je pernesil12 mi pomagat,13 prosim vas, de14 mi nekoliko jedi pošljete, če15 ne, moram od hudiga16 umreti. Bog vam bo obilno17 poplačal kar mi boste strili, če19 vam drujiga20 ne bom21 mogel poverniti22, bom23 za vas molil24. Užalilo se je dobrimu26 baronu viditi mladenča27 tako zapušeniga in pa žlahtniga28 rodu. Skrivej29 si je solze iz oči obrisal,30 in mu ni drujiga31 rekel, kakor32 obljubil mu je pošiljati33 dobrih jedi, in gre35. Ko36 baron domu pride37, vse kar je vidil svoji gospej pove40. Ves žalosten je bil Pavle41, ko iz šole domu pride42. Baron ga pokliče, ko Pavle bukve iz rok dene43. Hitro uboga,44 gre k baronu, kteriga45 najde na zložnimu sedežu46 in gospo zraven47 njega. Kaj bodo ukazali gnadlivi49 baron,50 vpraša Pavle51 ponižno. Baron se derži serdito52 in reče.53 Pavle!54 zakaj si nehvaležen? Ne55 veš, de sim56 ti veliko dobriga57 storil, zakaj zdej skrivej58 od hiše nosiš,59 in mi škodo delaš60? Vse vem zdej61, kako ravnaš,62 vselej v šolo grede63 polne mavhe nabašeš64 jedi in65 odneseš. Več ne moreš zdaj skrivati in tajiti,66 povej zakaj to delaš? Pavle68 ves bled in prepaden ponižno odgovori kakor se spodobi71 gospodu odgovarjati, in reče: gnadlivi gospod baron, moj oče!72 moj dobrotnik73! prosim de74 mi dovolite odgovoriti. Baron reče, govori:76 Ne tajim, začne Pavle78 govoriti, de sim79 večkrat nesel jedi od hiše, pa nisim80 nič
in mi je večkrat postelj prestljal1. A ravno denes2 mi je povedal, da mi ne utegne4 več pomagati5. Rad bi storil, a6 ne more. O gospod!8 ne zamerite;9 ne vem, kdo ste, in10 kaj ste;11 sam Bog vas je prinesel12 mi pomagat;13 prosim vas, da14 mi nekoliko jedi pošljete, ako15 ne, moram od pomanjkanja16 umreti. Bog vam bode obilo17 poplačal,18 kar mi bodete dobrega storili; če19 vam druzega20 ne bodem21 mogel povrniti22, molil bodem23 za vas.« —25 Užalilo se je dobremu26 baronu, videčemu mladeniča27 tako zapuščenega, ki je bil tudi plemenitega28 rodu. Skrivaj29 si je solze iz oči obrisal,30 in mu druzega ni31 rekel, nego32 obljubil mu je pošiljati33 dobrih jedi, in odšel je35. Kadar36 baron domov pride37, pove38 vse,39 kar je videl svojej gospe40. Ves žalosten je bil Pavel41, iz šole domov prišedši42. Ko knjige iz rok dene, pokliče ga baron43. Hitro uboga in44 gre k baronu, katerega45 najde na zložnem sedeži46 in gospo poleg47 njega. »48Kaj mi ukažete, gospod49 baron milostivi,«50 vpraša Pavel51 ponižno. Baron se drži srdito52 in reče: »53Pavle!54 zakaj si nehvaležen? Ali ne55 veš, da sem56 ti mnogo dobrega57 storil? Zakaj zdaj skrivaje58 od hiše nosiš in mi delaš kvaro60? Vse vem zdaj61, kako ravnaš;62 vselej v šolo gredoč63 polne mavhe nabašeš64 jedi in jih65 odneseš. Več ne moreš zdaj skrivati in tajiti,66 povej zakaj to delaš?« — Pavel68 ves bled in prepaden ponižno odgovori,70 kakor se spodobuje71 gospodu odgovarjati, in reče: »Gospod baron milostivi, oče72 moj! dobrotnik moj73! prosim, da74 mi dovolite odgovoriti.« —75 Baron reče: »Govori!« — »76Ne tajim,«77 začne Pavel78 govoriti, »da sem79 večkrat nesel jedi od hiše, a nisem80 nič
in mi je večkrat prestlal1. Ravno danes2 mi je pa3 povedal, da mi ne bo mogel4 več prinesti5. Rad bi storil, pa6 ne more. O gospod,8 ne zamerite,9 ne vem, kdo ste,10 kaj ste,11 sam Bog vas je prinesel12 mi pomagat;13 prosim vas, da14 mi nekoliko jedi pošljete, če15 ne, moram od hudega16 umreti. Bog vam bo obilno17 poplačal,18 kar mi boste storili. Če19 vam drugega20 ne bom21 mogel povrniti22, bom23 za vas molil24.«25 Užalilo se je dobremu26 baronu, ko je videl mladeniča27 tako zapuščenega in pa plemenitega28 rodu. Skrivaj29 si je solze iz oči obrisal in mu ni drugega31 rekel, kakor32 obljubil mu je, da mu bo33 dobrih jedi pošiljal34, in je šel35. Ko je36 baron domov prišel37, je povedal38 vse,39 kar je videl, svoji gospe40. Ves žalosten je bil Pavle41, ko je prišel domov iz šole42. Baron ga pokliče, ko Pavle bukve iz rok dene43. Hitro uboga,44 gre k baronu, katerega45 najde na zložnem sedežu46 in gospo zraven47 njega. »48Kaj bodo ukazali milostivi49 baron?«50 vpraša Pavle51 ponižno. Baron se drži srdito52 in reče: »53Pavle,54 zakaj si nehvaležen? Ne55 veš, da sem56 ti veliko dobrega57 storil? Zakaj zdaj skrivaj58 od hiše nosiš in mi škodo delaš60? Vse vem zdaj61, kako ravnaš,62 vselej v šolo grede63 polne malhe64 jedi natlačiš in65 odneseš. Več ne moreš zdaj skrivati in tajiti;66 povej,67 zakaj to delaš?« Pavle68 ves bled in prepaden ponižno odgovori,70 kakor se spodobi71 gospodu odgovarjati, in reče: »Milostivi gospod baron,72 moj oče, moj dobrotnik73! Prosim, da74 mi dovolite odgovoriti.«75 Baron reče: »Govori!« »76Ne tajim,«77 začne Pavle78 govoriti, »da sem79 večkrat nesel jedi od hiše, pa nisem80 nič
in mi je večkrat prestlal1. Ravno danes2 mi je pa3 povedal, da mi ne bo mogel4 več prinesti5. Rad bi storil, pa6 ne more. O,7 gospod,8 ne zamerite,9 ne vem, kdo ste,10 kaj ste,11 sam Bog vas je prinesel12 mi pomagat;13 prosim vas, da14 mi nekoliko jedi pošljete, če15 ne, moram od hudega16 umreti. Bog vam bo obilno17 poplačal,18 kar mi boste storili. Če19 vam drugega20 ne bom21 mogel povrniti22, bom23 za vas molil24.«25 Užalilo se je dobremu26 baronu, ko je videl mladeniča27 tako zapuščenega in pa žlahtnega28 rodu. Skrivaj29 si je solze iz oči obrisal in mu ni drugega31 rekel, kakor32 obljubil mu je, da mu bo33 dobrih jedi pošiljal34, in je šel35. Ko je36 baron domov prišel37, je povedal38 vse,39 kar je videl, svoji gospe40. Ves žalosten je bil Pavle41, ko je prišel domov iz šole42. Baron ga pokliče, ko Pavle bukve iz rok dene43. Hitro uboga,44 gre k baronu, katerega45 najde na zložnem sedežu,46 in gospo zraven47 njega. »48Kaj bodo ukazali milostivi49 baron?«50 vpraša Pavle51 ponižno. Baron se drži srdito52 in reče: »53Pavle,54 zakaj si nehvaležen? Ne55 veš, da sem56 ti veliko dobrega57 storil? Zakaj zdaj skrivaj58 od hiše nosiš in mi škodo delaš60? Vse vem zdaj61, kako ravnaš,62 vselej v šolo grede63 polne malhe64 jedi natlačiš in65 odneseš. Več ne moreš zdaj skrivati in tajiti;66 povej,67 zakaj to delaš?« Pavle68 ves bled in prepaden ponižno odgovori,70 kakor se spodobi71 gospodu odgovarjati, in reče: »Milostivi gospod baron,72 moj oče, moj dobrotnik73! Prosim, da74 mi dovolite odgovoriti.«75 Baron reče: »Govori!« »76Ne tajim,«77 začne Pavle78 govoriti, »da sem79 večkrat nesel jedi od hiše, pa nisem80 nič
in mi je večkrat prestlal1. Ravno danes2 mi je pa3 povedal, da mi ne bo mogel4 več prinesti5. Rad bi storil, pa6 ne more. O gospod,8 ne zamerite,9 ne vem, kdo ste in10 kaj ste,11 sam Bog vas je prinesel12 mi pomagat;13 prosim vas, da14 mi nekoliko jedi pošljete, če15 ne, moram od hudega16 umreti. Bog vam bo obilno17 poplačal,18 kar mi boste storili. Če19 vam drugega20 ne bom21 mogel povrniti22, bom23 za vas molil24.«25 Užalilo se je dobremu26 baronu, ko je videl mladeniča27 tako zapuščenega in pa žlahtnega28 rodu. Skrivaj29 si je solze iz oči obrisal in mu ni drugega31 rekel, kakor32 obljubil mu je, da mu bo33 dobrih jedi pošiljal34, in je šel35. Ko je36 baron domov prišel37, je povedal38 vse,39 kar je videl, svoji gospe40. Ves žalosten je bil Pavle41, ko je prišel domov iz šole42. Baron ga pokliče, ko Pavle bukve iz rok dene43. Hitro uboga in44 gre k baronu, katerega45 najde na zložnem sedežu,46 in gospo zdraven47 njega. »48Kaj bodo ukazali, milostljivi49 baron?«50 vpraša Pavle51 ponižno. Baron se drži srdito52 in reče: »53Pavle,54 zakaj si nehvaležen? Ne55 veš, da sem56 ti veliko dobrega57 storil? Zakaj zdaj skrivaj58 od hiše nosiš in mi škodo delaš60? Vse vem zdaj61, kako ravnaš;62 vselej v šolo grede63 polne malhe64 jedi nabašeš in65 odneseš. Več ne moreš zdaj skrivati in tajiti;66 povej,67 zakaj to delaš?« Pavle,68 ves bled in prepaden,69 ponižno odgovori,70 kakor se spodobi71 gospodu odgovarjati, in reče: »Milostljivi gospod baron,72 moj oče, moj dobrotnik73! Prosim, da74 mi dovolite odgovoriti.«75 Baron reče: »Govori!« »76Ne tajim,«77 začne Pavle78 govoriti, »da sem79 večkrat nesel jedi od hiše, pa nisem80 nič
in mi je večkrat prestlal1. Ravno danes2 mi je pa3 povedal, da mi ne bo mogel4 več prinesti5. Rad bi storil, pa6 ne more. O,7 gospod,8 ne zamerite,9 ne vem, kdo ste,10 kaj ste,11 sam Bog vas je prinesel12 mi pomagat;13 prosim vas, da14 mi nekoliko jedi pošljete, če15 ne, moram od hudega16 umreti. Bog vam bo obilno17 poplačal,18 kar mi boste storili. Če19 vam drugega20 ne bom21 mogel povrniti22, bom23 za vas molil24.«25 Užalilo se je dobremu26 baronu, ko je videl mladeniča27 tako zapuščenega in pa žlahtnega28 rodu. Skrivaj29 si je solze iz oči obrisal in mu ni drugega31 rekel, kakor32 obljubil mu je, da mu bo33 dobrih jedi pošiljal34, in je šel35. Ko je36 baron domov prišel37, je povedal38 vse,39 kar je videl, svoji gospe40. Ves žalosten je bil Pavle41, ko je prišel domov iz šole42. Baron ga pokliče, ko Pavle bukve iz rok dene43. Hitro uboga,44 gre k baronu, katerega45 najde na zložnem sedežu,46 in gospo zraven47 njega. »48Kaj bodo ukazali milostivi49 baron?«50 vpraša Pavle51 ponižno. Baron se drži srdito52 in reče: »53Pavle,54 zakaj si nehvaležen? Ne55 veš, da sem56 ti veliko dobrega57 storil? Zakaj zdaj skrivaj58 od hiše nosiš in mi škodo delaš60? Vse vem zdaj61, kako ravnaš,62 vselej v šolo grede63 polne malhe64 jedi natlačiš in65 odneseš. Več ne moreš zdaj skrivati in tajiti;66 povej,67 zakaj to delaš?« Pavle68 ves bled in prepaden ponižno odgovori,70 kakor se spodobi71 gospodu odgovarjati, in reče: »Milostivi gospod baron,72 moj oče, moj dobrotnik73! Prosim, da74 mi dovolite odgovoriti.«75 Baron reče: »Govori!« »76Ne tajim,«77 začne Pavle78 govoriti, »da sem79 večkrat nesel jedi od hiše, pa nisem80 nič
29
[33−34]
[57−58]
[20−21]
[41−42]
[19−20]
⮟
škode storil1. Perstradal sim,2 svojim ustam sim pertergal3, de sim revnimu4 bolniku, tovaršu nesel. Nar manjši reči nisim5 vzel od hiše drujiga6, kot7 kar sim si8 jedi pertergal9. Vam škodo10 in krivico delati, mi11 vest ne dopusti13. Vas za drujiga14 prositi si nisim16 upal, ker še17 za te dobrote, kar mi jih storite, ne bom18 mogel nikoli zadosti19 zahvaliti. Tovarš20 se mi je zlo21 smilil; mislil sim,22 ker ste vi meni toliko dobriga23 storili in mi toliko pomagali, sim24 tudi jest25 dolžan, če26 morem kaj27 drugim pomagati in jim dobriga28 kaj storiti. Baron in baronka31 sta se k videzu32 nekaj časa jezno deržala33, pa zdej nič več nista mogla,34 obema so se solze uderle, in sta djala35: Ne boj se Pavle! Vse nama38 je znano, kako si ravnal. Rada sva te do zdej40 imela, pa41 veliko rajši te bova zanaprej42. Bodi vedno tako dober in43 zvest in usmiljen, Bog ti bo srečo45 dal. Eden47 za drugim ga objameta. Zdej48 si naji ljubeznivi49 sin, od danes50 ne boš51 več per52 družini, ampak per53 nama jedel,54 in karkoli boš poželil55, le56 reci in boš vse58 imel. Prav storiš, če revežem60 pomagaš to ti bo62 prav hodilo. Pojdi zdej63 hitro k svojimu bolnimu tovaršu64 in ga razveseli, glej vse to mu boš nesel: Nato Baron66 pelje Pavleta67 v kamro68, kjer sta že perpravljena bila69 dva hlapca, ktera71 sta nesla eden72 poln jerbas dobrih jedi;73 in sladkiga74 vina, drugi pa75 mehko postljo76. Odrajtaj hitro vse to bolniku in77 mu reci: tisti78 gospod, ki te je obiskal, ti vse to pošlje,80 in tudi zanaprej, kar boš potrebval81, boš dobil82. Drugi dan pošlje gospod tudi svojiga85 zdravnika ali dohtarja k bolniku86,
kvare napravil1. Pristradal sem in2 svojim ustom pritrgaval3, da sem ubožnemu4 bolniku, svojemu tovarišu, nekoliko hrane odnesel. Najmanjše stvari nisem5 vzel od hiše, nego samo to,7 kar sem samemu sebi8 jedi pritrgal9. Vam kvaro10 in krivico delati, vest mi12 ne dopušča13. Vas za druzega14 prositi si nisem16 upal, ker vam še17 za te dobrote, kar mi jih storite, ne bodem18 mogel nikoli dosti se19 zahvaliti. Tovariš20 se mi je zelo21 smilil. Mislil sem si,22 ker ste vi meni toliko dobrega23 storili in mi toliko pomagali, tudi jaz sem25 dolžan, ako26 morem,27 drugim pomagati in jim kaj dobrega29 storiti.« —30 Baron in baronovka31 sta se le na videz32 nekaj časa jezno držala33, a zdaj jima to ni bilo več mogoče,34 obema so se solze iz oči udrle, in dejala sta35: »36Ne boj se,37 Pavle! Vse je nama39 znano, kako si ravnal. Rada sva te do zdaj40 imela, ali še41 veliko rajši te bodeva imela zanaprej42. Bodi vedno tako dober,43 zvest in usmiljen, in44 Bog ti bode45 dal srečo46.« To rekši, objemata ga drug47 za drugim ter potem nadaljujeta: »Zdaj48 si naju ljubeznjiv49 sin, od denes50 ne bodeš51 več jedel pri52 družini, nego z53 nama,54 in kar koli poželiš55, samo56 reci in imel bodeš59. Prav storiš, ako ubožcem60 pomagaš,61 to ti bode vedno62 prav hodilo. Pojdi zdaj63 hitro k svojemu dobremu bolnemu tovarišu64 in ga razveseli s temi stvarmi65, ki jih imaš pripravljene tukaj.« — Potem66 pelje baron Pavla67 v čumnato68, kjer sta že69 dva hlapca pripravljena bila70, katera71 sta nesla jeden72 poln jerbas dobrih jedi in sladkega74 vina, a drugi75 mehko posteljo76. »Vse to izroči ubozemu, bolnemu dijaku ter77 mu reci: tist78 gospod, ki te je obiskal, pošlje79 ti vse to,80 in tudi zanaprej bodeš dobival vsega81, česar potrebuješ82.«83 Drugi dan pošlje gospod tudi svojega85 zdravnika k bolnemu dijaku86,
škode storil1. Pristradal sem,2 svojim ustom sem pritrgal3, da sem revnemu4 bolniku, tovarišu nesel. Najmanjše reči nisem5 vzel od hiše drugega6, kot7 kar sem si8 jedi pritrgal9. Vam škodo10 in krivico delati, mi11 vest ne dopusti13. Vas za drugega14 prositi,15 si nisem16 upal, ker se že17 za te dobrote, kar mi jih storite, ne bom18 mogel nikoli zadosti19 zahvaliti. Tovariš20 se mi je zelo21 smilil; mislil sem:22 ker ste vi meni toliko dobrega23 storili in mi toliko pomagali, sem24 tudi jaz25 dolžan, če26 morem, kaj27 drugim pomagati in jim dobrega28 kaj storiti.«30 Baron in baronka31 sta se k videzu32 nekaj časa jezno držala33, pa zdaj nič več nista mogla;34 obema so se solze udrle in sta dejala35: »36Ne boj se,37 Pavle! Vse nama38 je znano, kako si ravnal. Rada sva te do sedaj40 imela, pa41 veliko rajši te bova za naprej42. Bodi vedno tako dober,43 zvest in usmiljen, Bog ti bo srečo45 dal.« Eden47 za drugim ga objameta. »Zdaj48 si naju ljubeznivi49 sin, od danes50 ne boš51 več pri52 družini, ampak pri53 nama jedel;54 in karkoli boš poželel55, le56 reci in vse boš58 imel. Prav storiš, če revežem60 pomagaš;61 to ti bo62 prav hodilo. Pojdi zdaj63 hitro k svojemu bolnemu tovarišu64 in ga razveseli! Glej65, vse to mu boš nesel.« Nato66 pelje baron Pavleta67 v sobo68, kjer sta že bila pripravljena69 dva hlapca, ki71 sta nesla eden72 poln jerbas dobrih jedi in sladkega74 vina, drugi pa75 mehko posteljo76. »Oddaj hitro vse to bolniku in77 mu reci: Tisti78 gospod, ki te je obiskal, ti vse to pošilja80 in tudi za naprej boš dobil vse81, kar boš potreboval82.«83 Drugi dan pošlje gospod k bolniku84 tudi svojega85 zdravnika,
škode storil1. Pristradal sem,2 svojim ustom sem pritrgal3, da sem revnemu4 bolniku, tovarišu nesel. Najmanjše reči nisem5 vzel od hiše drugega6, kot7 kar sem si8 jedi pritrgal9. Vam škodo10 in krivico delati, mi11 vest ne dopusti13. Vas za drugega14 prositi,15 si nisem16 upal, ker se že17 za te dobrote, kar mi jih storite, ne bom18 mogel nikoli zadosti19 zahvaliti. Tovariš20 se mi je zelo21 smilil; mislil sem:22 ker ste vi meni toliko dobrega23 storili in mi toliko pomagali, sem24 tudi jaz25 dolžan, če26 morem, kaj27 drugim pomagati in jim dobrega28 kaj storiti.«30 Baron in baronka31 sta se k videzu32 nekaj časa jezno držala33, pa zdaj nič več nista mogla;34 obema so se solze udrle in sta dejala35: »36Ne boj se,37 Pavle! Vse nama38 je znano, kako si ravnal. Rada sva te do sedaj40 imela, pa41 veliko rajši te bova za naprej42. Bodi vedno tako dober,43 zvest in usmiljen, Bog ti bo srečo45 dal.« Eden47 za drugim ga objameta. »Zdaj48 si naju ljubeznivi49 sin, od danes50 ne boš51 več pri52 družini, ampak pri53 nama jedel;54 in karkoli boš poželel55, le56 reci in vse boš58 imel. Prav storiš, če revežem60 pomagaš;61 to ti bo62 prav hodilo. Pojdi zdaj63 hitro k svojemu bolnemu tovarišu64 in ga razveseli! Glej65, vse to mu boš nesel.« Nato66 pelje baron Pavleta67 v sobo68, kjer sta že bila pripravljena69 dva hlapca, ki71 sta nesla eden72 poln jerbas dobrih jedi in sladkega74 vina, drugi pa75 mehko posteljo76. »Oddaj hitro vse to bolniku in77 mu reci: Tisti78 gospod, ki te je obiskal, ti vse to pošilja80 in tudi za naprej boš dobil vse81, kar boš potreboval82.«83 Drugi dan pošlje gospod k bolniku84 tudi svojega85 zdravnika,
škode storil1. Pristradal sem,2 svojim ustom sem pritrgal3, da sem revnemu4 bolniku, tovarišu, nesel. Najmanjše reči nisem5 vzel od hiše drugega6, kot7 kar sem si8 jedi pritrgal9. Vam škodo10 in krivico delati, tega mi11 vest ne dopusti13. Vas za drugega14 prositi si nisem16 upal, ker se že17 za te dobrote, kar mi jih storite, ne bom18 mogel nikoli zadosti19 zahvaliti. Tovariš20 se mi je zelo21 smilil; mislil sem:22 ker ste vi meni toliko dobrega23 storili in mi toliko pomagali, sem24 tudi jaz25 dolžan, če26 morem, kaj27 drugim pomagati in jim kaj dobrega29 storiti.«30 Baron in baronka31 sta se k videzu32 nekaj časa jezno držala33, pa zdaj nič več nista mogla;34 obema so se solze udrle in sta dejala35: »36Ne boj se,37 Pavle! Vse nama38 je znano, kako si ravnal. Rada sva te do sedaj40 imela, pa41 veliko rajši te bova za naprej42. Bodi vedno tako dober,43 zvest in usmiljen, Bog ti bo srečo45 dal.« Drug47 za drugim ga objameta. »Zdaj48 si naju ljubeznivi49 sin, od danes50 ne boš51 več pri52 družini, ampak pri53 nama jedel;54 in karkoli boš poželel55, le56 reci,57 in vse boš58 imel. Prav storiš, če revežem60 pomagaš;61 to ti bo62 prav hodilo. Pojdi zdaj63 hitro k svojemu bolnemu tovarišu64 in ga razveseli! Glej65, vse to mu boš nesel.« Nato66 pelje baron Pavleta67 v sobo68, kjer sta bila že pripravljena69 dva hlapca, ki71 sta nesla eden72 poln jerbas dobrih jedi in sladkega74 vina, drugi pa75 mehko posteljo76. »Oddaj hitro vse to bolniku in77 mu reci: Tisti78 gospod, ki te je obiskal, ti vse to pošilja80 in tudi za naprej boš dobil vse81, kar boš potreboval82.«83 Drugi dan pošlje gospod k bolniku84 tudi svojega85 zdravnika,
škode storil1. Pristradal sem,2 svojim ustom sem pritrgal3, da sem revnemu4 bolniku, tovarišu nesel. Najmanjše reči nisem5 vzel od hiše drugega6, kot7 kar sem si8 jedi pritrgal9. Vam škodo10 in krivico delati, mi11 vest ne dopusti13. Vas za drugega14 prositi,15 si nisem16 upal, ker se že17 za te dobrote, kar mi jih storite, ne bom18 mogel nikoli zadosti19 zahvaliti. Tovariš20 se mi je zelo21 smilil; mislil sem:22 ker ste vi meni toliko dobrega23 storili in mi toliko pomagali, sem24 tudi jaz25 dolžan, če26 morem, kaj27 drugim pomagati in jim dobrega28 kaj storiti.«30 Baron in baronka31 sta se k videzu32 nekaj časa jezno držala33, pa zdaj nič več nista mogla;34 obema so se solze udrle in sta dejala35: »36Ne boj se,37 Pavle! Vse nama38 je znano, kako si ravnal. Rada sva te do sedaj40 imela, pa41 veliko rajši te bova za naprej42. Bodi vedno tako dober,43 zvest in usmiljen, Bog ti bo srečo45 dal.« Eden47 za drugim ga objameta. »Zdaj48 si naju ljubeznivi49 sin, od danes50 ne boš51 več pri52 družini, ampak pri53 nama jedel;54 in karkoli boš poželel55, le56 reci in vse boš58 imel. Prav storiš, če revežem60 pomagaš;61 to ti bo62 prav hodilo. Pojdi zdaj63 hitro k svojemu bolnemu tovarišu64 in ga razveseli! Glej65, vse to mu boš nesel.« Nato66 pelje baron Pavleta67 v sobo68, kjer sta že bila pripravljena69 dva hlapca, ki71 sta nesla eden72 poln jerbas dobrih jedi in sladkega74 vina, drugi pa75 mehko posteljo76. »Oddaj hitro vse to bolniku in77 mu reci: Tisti78 gospod, ki te je obiskal, ti vse to pošilja80 in tudi za naprej boš dobil vse81, kar boš potreboval82.«83 Drugi dan pošlje gospod k bolniku84 tudi svojega85 zdravnika,
30
[34−35]
[58−59]
[21]
[42−43]
[20−21]
⮟
kateri1 je tako dolgo k njemu hodil, de2 ga je ozdravil. S kakim4 veseljem je Pavle5 šel s hlapcama6 k svojimu bolnimu prijatlu7, se ne da dopovedati9. Komej10 stopi v bolnikovo kamerco11, mu hitro12 oznani rekoč: Hvali Boga, ljubi15 moj prijatel, on16 je vidil17 tvoje solze,18 z usmiljenim očesam19 te je pogledal,20 in zdaj ti pomanjša21 tvojo revšnost22. Lej23 moj Gospod24 ti pošlje jedi dobre25 in zdrave bolniku26, in vina. Tudi postljo28 mehko, ktere zlo30 potrebuješ. Karkoli boš potrebval še za31 naprej, boš prejel32. Moj dobri gospod, moj oče, je33 obljubil zato skerbeti34, de35 ozdraviš. Glej de res36 Bog nobeniga37 ne pusti od hudiga konc38 vzeti, kteri39 v njega upa. Bolnik ni mogel40 na vse to nič odgovoriti drujiga, kakor oči41 je proti nebesam obernil42 rekoč: O dobrotlivi Bog43! nisim44 vreden tolike dobrote, poverni obilno mojimu45 dobrotniku, jest46 mu ne morem poverniti48. Vsaki49 dan je potem Pavle50 smel obiskati svojiga bolniga prijatla51 in mu nesti kar52 je poželil53. V pol54 leta je ozdravil,55 in spet k moči prišel56. Perva57 pot bolnika58 Avguština po bolezni je bila59 v cerkev. Pred velikim altarjem60 je pokleknil in tako zvesto61 molil in Boga hvalil za zdravje, de62 je bil ves v Boga zamišljen63. Ker je bilo to popoldne in nobeniga človeka ni64 bilo v cerkvi, je tudi65 na glas molil66. Med tem67 ko Avguštin ves v andohti vtopljen serčno69 moli,70 in Boga hvali, prideta dva ptuja71 gospoda v cerkev ogledat jo znotrej72. Tiho ona73 hodita,74 Avguštin jih75 ne vidi, le naprej moli na glas76. Te besede77 sta gospoda78 slišala, ki jih je govoril: Dobrotlivi80
kateri1 je tako dolgo k njemu hodil, da2 ga je popolnem3 ozdravil. S kakim4 veseljem je Pavel5 šel s hlapcema6 k svojemu bolnemu prijatelju7, to8 se ne da povedati9. Komaj10 stopi v bolnikovo čumnato11, takoj mu12 oznani,13 rekoč: »14Hvali Boga, prijatelj15 moj ljubi, on16 je videl17 tvoje solze;18 z usmiljenim očesom19 te je pogledal,20 in zdaj ti pomanjša21 tvojo ubožnost22. Glej,23 moj gospod24 ti pošlje dobrih25 in zdravih jedi26, in tudi dobrega27 vina. Tudi mehko posteljo29, katere pač najbolj30 potrebuješ. Kar koli bodeš potreboval še31 naprej, vsega bodeš imel32. Moj dobri gospod, moj oče, obljubil je zate skrbeti34, da zopet35 ozdraviš. Glej, da36 Bog res nikogar37 ne pusti od hudega konec38 vzeti, kdor39 v njega upa.« — Bolnik40 na vse to ni mogel ničesar odgovoriti, obrnil41 je oči k nebesom,42 rekoč: »O Bog dobrotljivi43! nisem44 vreden tolike dobrote; povrni obilo mojemu45 dobrotniku, jaz46 mu povrniti47 ne morem.« — Vsak49 dan je potem Pavel50 smel obiskati svojega bolnega prijatelja,51 in mu nesti, česar mu52 je bilo treba53. V polu54 leta je ozdravel55 in zopet prišel k močem56. Prvi57 pot bolnega58 Avguština po bolezni je bil59 v cerkev. Pred veliki oltar60 je pokleknil in tako goreče61 molil in Boga hvalil za zdravje, da62 je bil ves v Boga zamaknen63. Ker je bilo to po puludne ter ni nobenega človeka64 bilo v cerkvi, molil je65 na glas. V tem,67 ko Avguštin ves v pobožnost zatopljen prisrčno69 moli in Boga hvali, prideta dva tuja71 gospoda v cerkev, da bi jo ogledala znotraj72. Tiho hodita;74 Avguštin ju75 ne vidi, le naprej moli glasno76. Gospoda77 sta slišala te le besede79, ki jih je govoril: »Dobri80
ki1 je tako dolgo k njemu hodil, da2 ga je ozdravil. S kakšnim4 veseljem je Pavle5 šel s hlapcema6 k bolnemu prijatelju7, se ne da dopovedati9. Komaj10 stopi v bolnikovo sobico11, mu hitro12 oznani,13 rekoč: »14Hvali Boga, ljubi15 moj prijatelj! On16 je videl17 tvoje solze,18 z usmiljenim očesom19 te je pogledal in zdaj ti pomanjšuje21 tvojo revščino22. Glej,23 moj gospod24 ti pošilja jedi, dobre25 in zdrave bolniku26, in vina. Tudi mehko posteljo29, katere zelo30 potrebuješ. Karkoli boš potreboval še za31 naprej, boš prejel32. Moj dobri gospod, moj oče, je33 obljubil zate skrbeti34, da35 ozdraviš. Glej, da res36 Bog nikogar37 ne pusti od hudega konec38 vzeti, kateri39 v njega upa.« Bolnik ni mogel40 na vse to nič odgovoriti drugega, kakor oči41 je proti nebesom obrnil,42 rekoč: »O, dobrotljivi Bog43! Nisem44 vreden tolike dobrote. Povrni obilno mojemu45 dobrotniku, jaz46 mu ne morem povrniti48.« Vsak49 dan je potem Pavle50 smel obiskati svojega bolnega prijatelja51 in mu nesti, kar52 je poželel53. V pol54 leta je ozdravel55 in spet k moči prišel56. Prva57 pot bolnika58 Avguština po bolezni je bila59 v cerkev. Pred velikim oltarjem60 je pokleknil in tako zvesto61 molil in Boga hvalil za zdravje, da62 je bil ves v Boga zamišljen63. Ker je bilo to popoldne in nobenega človeka ni64 bilo v cerkvi, je tudi65 na glas molil66. Medtem67 ko Avguštin ves v pobožnosti vtopljen srčno69 moli in Boga hvali, prideta dva tuja71 gospoda v cerkev, ogledovat jo znotraj72. Tiho hodita,74 Avguštin jih75 ne vidi, le naprej moli na glas76. Te besede77 sta gospoda78 slišala, ki jih je govoril: »Dobrotljivi80
ki1 je tako dolgo k njemu hodil, da2 ga je ozdravil. S kakšnim4 veseljem je Pavle5 šel s hlapcema6 k bolnemu prijatelju7, se ne da dopovedati9. Komaj10 stopi v bolnikovo sobico11, mu hitro12 oznani,13 rekoč: »14Hvali Boga, ljubi15 moj prijatelj! On16 je videl17 tvoje solze,18 z usmiljenim očesom19 te je pogledal in zdaj ti pomanjšuje21 tvojo revščino22. Glej,23 moj gospod24 ti pošilja jedi, dobre25 in zdrave bolniku26, in vina. Tudi mehko posteljo29, katere zelo30 potrebuješ. Karkoli boš potreboval še za31 naprej, boš prejel32. Moj dobri gospod, moj oče, je33 obljubil za to skrbeti34, da35 ozdraviš. Glej, da res36 Bog nikogar37 ne pusti od hudega konec38 vzeti, kateri39 v njega upa.« Bolnik ni mogel40 na vse to nič odgovoriti drugega; kakor oči41 je proti nebesom obrnil,42 rekoč: »O, dobrotljivi Bog43! Nisem44 vreden tolike dobrote. Povrni obilno mojemu45 dobrotniku, jaz46 mu ne morem povrniti48.« Vsak49 dan je potem Pavle50 smel obiskati svojega bolnega prijatelja51 in mu nesti, kar52 je poželel53. V pol54 leta je ozdravel55 in spet k moči prišel56. Prva57 pot bolnika58 Avguština po bolezni je bila59 v cerkev. Pred velikim oltarjem60 je pokleknil in tako zvesto61 molil in Boga hvalil za zdravje, da62 je bil ves v Boga zamišljen63. Ker je bilo to popoldne in nobenega človeka ni64 bilo v cerkvi, je tudi65 na glas molil66. Medtem67 ko Avguštin ves v pobožnosti vtopljen srčno69 moli in Boga hvali, prideta dva tuja71 gospoda v cerkev, ogledovat jo znotraj72. Tiho hodita,74 Avguštin jih75 ne vidi, le naprej moli na glas76. Te besede77 sta gospoda78 slišala, ki jih je govoril: »Dobrotljivi80
ki1 je tako dolgo k njemu hodil, da2 ga je ozdravil. S kakšnim4 veseljem je Pavle5 šel s hlapcema6 k bolnemu prijatelju7, se ne da dopovedati9. Komaj10 stopi v bolnikovo sobico11, mu hitro12 oznani,13 rekoč: »14Hvali Boga, ljubi15 moj prijatelj! On16 je videl17 tvoje solze,18 z usmiljenim očesom19 te je pogledal in zdaj ti pomanjšuje21 tvojo revščino22. Glej,23 moj gospod24 ti pošilja jedi, dobre25 in zdrave bolniku26, in vina. Tudi mehko posteljo29, katere zelo30 potrebuješ. Karkoli boš potreboval še za31 naprej, boš prejel32. Moj dobri gospod, moj oče, je33 obljubil za to skrbeti34, da35 ozdraviš. Glej, da res36 Bog nikogar37 ne pusti od hudega konec38 vzeti, kateri39 v njega upa.« Bolnik ni mogel40 na vse to nič drugega odgovoriti, kakor oči41 je proti nebesom obrnil,42 rekoč: »O dobrotljivi Bog43! Nisem44 vreden tolike dobrote. Povrni obilno mojemu45 dobrotniku, jaz46 mu ne morem povrniti48.« Vsak49 dan je potem Pavle50 smel obiskati svojega bolnega prijatelja51 in mu nesti, kar52 je poželel53. V pol54 leta je ozdravel55 in spet k moči prišel56. Prva57 pot bolnika58 Avguština po bolezni je bila59 v cerkev. Pred velikim oltarjem60 je pokleknil in tako zvesto61 molil in Boga hvalil za zdravje, da62 je bil ves v Boga zamišljen63. Ker je bilo to popoldne in nobenega človeka ni64 bilo v cerkvi, je tudi65 na glas molil66. Medtem67 ko Avguštin,68 ves v pobožnost utopljen, srčno69 moli in Boga hvali, prideta dva tuja71 gospoda v cerkev ogledovat je znotraj72. Tiho hodita,74 Avguštin ju75 ne vidi, le naprej moli na glas76. Te besede77 sta gospoda78 slišala, ki jih je govoril: »Dobrotljivi80
ki1 je tako dolgo k njemu hodil, da2 ga je ozdravil. S kakšnim4 veseljem je Pavle5 šel s hlapcema6 k bolnemu prijatelju7, se ne da dopovedati9. Komaj10 stopi v bolnikovo sobico11, mu hitro12 oznani,13 rekoč: »14Hvali Boga, ljubi15 moj prijatelj! On16 je videl17 tvoje solze,18 z usmiljenim očesom19 te je pogledal in zdaj ti pomanjšuje21 tvojo revščino22. Glej,23 moj gospod24 ti pošilja jedi, dobre25 in zdrave bolniku26, in vina. Tudi mehko posteljo29, katere zelo30 potrebuješ. Karkoli boš potreboval še za31 naprej, boš prejel32. Moj dobri gospod, moj oče, je33 obljubil za to skrbeti34, da35 ozdraviš. Glej, da res36 Bog nikogar37 ne pusti od hudega konec38 vzeti, kateri39 v njega upa.« Bolnik ni mogel40 na vse to nič odgovoriti drugega; kakor oči41 je proti nebesom obrnil,42 rekoč: »O, dobrotljivi Bog43! Nisem44 vreden tolike dobrote. Povrni obilno mojemu45 dobrotniku, jaz46 mu ne morem povrniti48.« Vsak49 dan je potem Pavle50 smel obiskati svojega bolnega prijatelja51 in mu nesti, kar52 je poželel53. V pol54 leta je ozdravel55 in spet k moči prišel56. Prva57 pot bolnika58 Avguština po bolezni je bila59 v cerkev. Pred velikim oltarjem60 je pokleknil in tako zvesto61 molil in Boga hvalil za zdravje, da62 je bil ves v Boga zamišljen63. Ker je bilo to popoldne in nobenega človeka ni64 bilo v cerkvi, je tudi65 na glas molil66. Medtem67 ko Avguštin ves v pobožnosti vtopljen srčno69 moli in Boga hvali, prideta dva tuja71 gospoda v cerkev, ogledovat jo znotraj72. Tiho hodita,74 Avguštin ne vidi, le naprej moli na glas76. Te besede77 sta gospoda78 slišala, ki jih je govoril: »Dobrotljivi80
31
[35−36]
[59−60]
[21−22]
[43−44]
[21]
⮟
Bog1! Če2 je tvoja sveta volja ohrani mi zdravje in daj mi perložnost4 toliko perslužiti5, de bom zamogel kaj poverniti dobrotnikam6. Ptuja7 gospoda Avguština gledata9 in se nad njegovo molitvijo izgledujeta; nista10 ga hotla11 motiti, pa rada bi ga bila vidila in zvedila12, kdo de13 je. Ko cerkev ogledata, gresta vun16 in per17 vratih čakata molivca mladenča18. Kader19 pride mu20 rečeta: Ptujca22 sva, iz Duneja prideva,23 ali nama zamoreš24 kaj od te cerkve povedati25? Koliko je stara, ali kaj ima drugih žlahtnih dragih reči.26 Avguštin odgovori modro27: Rad bi vama povedal, pa ne morem29 nič vediti, se nisim30 nikoli zato pečal, sim šolar31, sim32 se le učil34. Zlo sim bil35 bolan, pa36 mi je Bog spet37 zdravje dal,38 zato sim ga peršel dans na pervo semkej zahvalit39. Nato40 reče eden ptujih41 gospodov.42 Tudi mi dva šolarja iševa43, imava mu nekej zlo veseliga44 povedati, morebiti bi nama45 ti zamogel46 povedati, kje ga najdeva48. Avguštin odgovori: Kmalo ga bomo našli50, če51 mi le hočeta povedati52, kako mu je ime,53 in kako se piše. Gospod odgovori: Šolarju55, ki ga iševa56, je57 ime Avguštin, piše se Zormann59. Avguština še od bolezni slabiga per tej besedi rudečna spreleti, in62 pomolči,63 misli ali bi povedal ali ne, de65 je on tisti šolar66. Vender67 reče: Moja gospoda! če68 tega šolarja išeta69, moram vama povedati, de sim jest70. Prosim vaj71, povejta72 mi kaj imata meni75 oznaniti. Gospoda rečeta: Ti si še slab od bolezni, idimo na tvoj dom, tam ti bova78 povedala in pismo pokazala. Ne grem pred domu80, pravi81 Avguštin, de82 opravim kar
oče nebeški1! Ako2 je tvoja sveta volja,3 ohrani mi zdravje in daj mi priložnost4 toliko zaslužiti5, da bodem mogel kdaj povrniti dobrotnikom, kar so mi dobrega storili6.« — Tuja7 gospoda Avguština gledata9 in se čudita njegovej gorečej molitvi; nočeta10 ga motiti v njegovej pobožnosti, a vender bi rada znala12, kdo je ta pobožni mladenič14. Ko si15 cerkev ogledata, gresta ven16 in zunaj pri17 vratih čakata molijočega mladeniča18. Kadar19 pride Avguštin iz cerkve,20 rečeta mu21: »Tujca22 sva, prideva z Dunaja,23 ali nama znaš24 kaj povedati od te cerkve25? Koliko je stara in kake znamenitosti hrani v sebi?«26 Avguštin odgovori: »28Rad bi vama povedal, ali meni samemu ni29 nič znanega o tem;30 nikoli se nisem pečal s takimi stvarmi; dijak sem31, in bavil sem32 se do sih dob33 le s šolskimi vedami34. Bil sem zelo35 bolan, a ljubi Bog36 mi je zopet podelil37 zdravje,38 zato sem se mu prišel denes prvič tu sim zahvalit39.« — Potem40 reče jeden tujih41 gospodov; »42Tudi mi dva iščeva dijaka43, imava mu nekaj zelo veselega44 povedati; morda znaš45 ti nama46 povedati, kje bi47 ga dobila48.«49 Avguštin odgovori: »Kmalu ga dobodemo50, ako51 mi le povesta52, kako mu je ime in kako se piše. Gospod odgovori: »Dijaku55, ki ga iščeva56, ime je58 Avguštin, piše se Zorman59.«60 Avguština, ki je bil61 še od bolezni nekoliko slab, ob teh besedah izpreleti rudečica,62 pomolči ter63 misli ali bi povedal ali ne, da65 je on tist, katerega iščeta66. Vender67 reče: »Gospoda moja! ako68 tega dijaka iščeta69, moram vama povedati, da sem jaz70. Prosim vaju71, povedita72 mi,73 kaj imata meni veselega75 oznaniti.« —76 Gospoda rečeta: »77Ti si še slab od bolezni, idimo na tvoj dom, tam ti bodeva78 povedala in pismo pokazala.« — »79Ne grem poprej domov80,« reče81 Avguštin, »dokler ne82 opravim tega,83 kar
Bog1! Če2 je tvoja sveta volja,3 ohrani mi zdravje in daj mi priložnost,4 toliko prislužiti5, da bom mogel kaj povrniti dobrotnikom6.« Tuja7 gospoda gledata8 Avguština in se izgledujeta nad njegovo molitvijo. Nista10 ga hotela11 motiti, pa rada bi ga bila videla in vedela12, kdo je. Ko cerkev ogledata, gresta ven16 in pri17 vratih čakata molilca mladeniča18. Ko19 pride, mu20 rečeta: »Tujca22 sva, z Dunaja prihajava;23 ali nama moreš24 kaj o tej cerkvi povedati25? Koliko je stara? Ali ima kaj dragocenih reči?«26 Avguštin odgovori modro27: »28Rad bi vama povedal, pa ne morem29 nič vedeti;30 nikoli se nisem za to zanimal, sem šolar31, sem32 se le učil34. Zelo sem bil35 bolan, pa36 mi je ljubi Bog spet37 zdravje dal;38 zato sem ga prišel danes najprvo semkaj zahvaliti39.« Nato40 reče eden tujih41 gospodov: »42Tudi midva iščeva šolarja43, imava mu nekaj zelo veselega44 povedati; morebiti bi nama45 ti mogel46 povedati, kje ga najdeva48.«49 Avguštin odgovori: »Kmalu ga bomo našli50, če51 mi le hočeta povedati52, kako mu je ime in kako se piše.«54 Gospod odgovori: »Šolarju55, ki ga iščeva56, je57 ime Avguštin, piše se Zorman59.«60 Avguština,61 še od bolezni slabega, spreleti pri tej besedi rdečina in62 pomolči,63 misli,64 ali bi povedal ali ne, da65 je on tisti šolar66. Vendar67 reče: »Moja gospoda, če68 tega šolarja iščeta69, moram vama povedati, da sem jaz70. Prosim vaju71, povejta72 mi,73 kaj mi74 imata oznaniti.«76 Gospoda rečeta: »77Ti si še slab od bolezni, idimo na tvoj dom, tam ti bova78 povedala in pismo pokazala.« »79Ne grem prej domov80,« pravi81 Avguštin, da82 opravim,83 kar
Bog1! Če2 je tvoja sveta volja,3 ohrani mi zdravje in daj mi priložnost,4 toliko prislužiti5, da bom mogel kaj povrniti dobrotnikom6.« Tuja7 gospoda gledata8 Avguština in se izgledujeta nad njegovo molitvijo. Nista10 ga hotela11 motiti, pa rada bi ga bila videla in vedela12, kdo da13 je. Ko cerkev ogledata, gresta ven16 in pri17 vratih čakata molilca mladeniča18. Ko19 pride, mu20 rečeta: »Tujca22 sva, z Dunaja prihajava;23 ali nama moreš24 kaj o tej cerkvi povedati25? Koliko je stara? Ali ima kaj dragocenih reči?«26 Avguštin odgovori modro27: »28Rad bi vama povedal, pa ne morem29 nič vedeti;30 nikoli se nisem za to zanimal, sem šolar31, sem32 se le učil34. Zelo sem bil35 bolan, pa36 mi je ljubi Bog spet37 zdravje dal;38 zato sem ga prišel danes najprvo semkaj zahvalit39.« Nato40 reče eden tujih41 gospodov: »42Tudi midva iščeva šolarja43, imava mu nekaj zelo veselega44 povedati; morebiti bi nama45 ti mogel46 povedati, kje ga najdeva48.«49 Avguštin odgovori: »Kmalu ga bomo našli50, če51 mi le hočeta povedati52, kako mu je ime in kako se piše.«54 Gospod odgovori: »Šolarju55, ki ga iščeva56, je57 ime Avguštin, piše se Zorman59.«60 Avguština,61 še od bolezni slabega, spreleti pri tej besedi rdečina in62 pomolči,63 misli,64 ali bi povedal ali ne, da65 je on tisti šolar66. Vendar67 reče: »Moja gospoda, če68 tega šolarja iščeta69, moram vama povedati, da sem jaz70. Prosim vaju71, povejta72 mi,73 kaj mi74 imata oznaniti.«76 Gospoda rečeta: »77Ti si še slab od bolezni, idimo na tvoj dom, tam ti bova78 povedala in pismo pokazala.« »79Ne grem prej domov80,« pravi81 Avguštin, »da82 opravim,83 kar
Bog1! Če2 je tvoja sveta volja,3 ohrani mi zdravje in daj mi priložnost4 toliko prislužiti5, da bom mogel kaj povrniti dobrotnikom6.« Tuja7 gospoda gledata8 Avguština in se izgledujeta nad njegovo molitvijo. Nista10 ga hotela11 motiti, pa rada bi ga bila videla in izvedela12, kdo da13 je. Ko cerkev ogledata, gresta ven16 in pri17 vratih čakata molilca mladeniča18. Ko19 pride, mu20 rečeta: »Tujca22 sva, z Dunaja prihajava;23 ali nama moreš24 kaj o tej cerkvi povedati25? Koliko je stara? Ali ima kaj dragocenih reči?«26 Avguštin odgovori modro27: »28Rad bi vama povedal, pa ne morem29 nič vedeti;30 nikoli se nisem za to zanimal, sem šolar31, sem32 se le učil34. Zelo sem bil35 bolan, pa36 mi je Bog spet37 zdravje dal,38 zato sem ga prišel danes najprvo semkaj zahvalit39.« Nato40 reče eden tujih41 gospodov: »42Tudi midva iščeva šolarja43, imava mu nekaj zelo veselega44 povedati; morebiti bi nama45 ti mogel46 povedati, kje ga najdeva48.«49 Avguštin odgovori: »Kmalu ga bomo našli50, če51 mi le hočeta povedati52, kako mu je ime in kako se piše.«54 Gospod odgovori: »Šolarju55, ki ga iščeva56, je57 ime Avguštin, piše se Zorman59.«60 Avguština,61 še od bolezni slabega, spreleti pri tej besedi rdečina in62 pomolči,63 misli,64 ali bi povedal ali ne, da65 je on tisti šolar66. Vendar67 reče: »Moja gospoda, če68 tega šolarja iščeta69, moram vama povedati, da sem jaz70. Prosim vaju71, povejta72 mi,73 kaj mi74 imata oznaniti.«76 Gospoda rečeta: »77Ti si še slab od bolezni, idimo na tvoj dom, tam ti bova78 povedala in pismo pokazala.« »79Ne grem prej domov80,« pravi81 Avguštin, »da82 opravim,83 kar
Bog1! Če2 je tvoja sveta volja,3 ohrani mi zdravje in daj mi priložnost,4 toliko prislužiti5, da bom mogel kaj povrniti dobrotnikom6.« Tuja7 gospoda gledata8 Avguština in se izgledujeta nad njegovo molitvijo. Nista10 ga hotela11 motiti, pa rada bi ga bila videla in vedela12, kdo da13 je. Ko cerkev ogledata, gresta ven16 in pri17 vratih čakata molilca mladeniča18. Ko19 pride, mu20 rečeta: »Tujca22 sva, z Dunaja prihajava;23 ali nama moreš24 kaj o tej cerkvi povedati25? Koliko je stara? Ali ima kaj dragocenih reči?«26 Avguštin odgovori modro27: »28Rad bi vama povedal, pa ne morem29 nič vedeti;30 nikoli se nisem za to zanimal, sem šolar31, sem32 se le učil34. Zelo sem bil35 bolan, pa36 mi je ljubi Bog spet37 zdravje dal;38 zato sem ga prišel danes najprvo semkaj zahvalit39.« Nato40 reče eden tujih41 gospodov: »42Tudi midva iščeva šolarja43, imava mu nekaj zelo veselega44 povedati; morebiti bi nama45 ti mogel46 povedati, kje ga najdeva48.«49 Avguštin odgovori: »Kmalu ga bomo našli50, če51 mi le hočeta povedati52, kako mu je ime in kako se piše.«54 Gospod odgovori: »Šolarju55, ki ga iščeva56, je57 ime Avguštin, piše se Zorman59.«60 Avguština,61 še od bolezni slabega, spreleti pri tej besedi rdečina in62 pomolči,63 misli,64 ali bi povedal ali ne, da65 je on tisti šolar66. Vendar67 reče: »Moja gospoda, če68 tega šolarja iščeta69, moram vama povedati, da sem jaz70. Prosim vaju71, povejta72 mi,73 kaj mi74 imata oznaniti.«76 Gospoda rečeta: »77Ti si še slab od bolezni, idimo na tvoj dom, tam ti bova78 povedala in pismo pokazala.« »79Ne grem prej domov80,« pravi81 Avguštin, »da82 opravim,83 kar
32
[36−37]
[60−61]
[22−23]
[44−45]
[21−22]
⮟
sim1 obljubil, de grem zahvaliti svojiga dobrotnika2, barona3 I. Prav je pravita5 gospoda, gremo vkup7; tudi midva sva z baronam znana8. Avguštin zahvali barona ponižno10 za vse dobrote in11 mu roko kušne rekoč12: Bog vam poverni, drujiga vam14 ne morem poverniti; molil pa bom15 za vas. Če16 bi kdej priložnost imel17, kterimu18 vaših kaj pomagati, bom19 z veseljem storil,21 vaših dobrot ne bom22 nikoli pozabil23. Zdej24 stopi eden25 dunajskih gospodov in mu26 pokaže pisanje, kar Avguštinu gre27. Baron bere naglas28. Zapisano je bilo: Pravda je končana, krivični žlahtniki Avguština30, kteri31 so se bili grajšine32 polastili, ktera34 po pravici Avguštinu Zormanu gre35, so pravda zgubili36. Avguštin je pravi njeni37 gospodar, njemu se mora precej dati38. Ker se39 pa ne ve40, kje je41, se42 mora po vsih44 mestih iti iskat45, de46 se najde in v svoje48 domovino perpelje49. Ta dva dunejska51 gospoda sta bila dva besednika52, ktera53 sta se za Avguština vlekla in54 mu srečno grajšino55 in vse veliko56 premoženje ohranila57. Torej58 sta sama prišla ga iskat60 in mu to veselje oznanit61. Vsi so skup per62 baronu ostali,63 in se gostili. Baron je tudi64 bil vesel nad to zgodbo65. Nar bolj vesel pa66 je bil Pavle67 Avguštinov tovarš, vender68 se mu je težko zdelo se ločiti69 od svojiga prijatla70. Cel71 teden so bli vkup per72 baronu. Sedmi dan pa73 gre Avguštin z dvema gospodama74 na svojo dobljeno grajšino75. Kader76 sta se ločila Pavle77 in Avguštin so bile Pavletove78 zadnje besede: Bratec!81 v nadlogah si v Boga zaupal;83 v sreči na Boga ne pozabi.84
sem1 obljubil, da se namreč zahvalim svojemu dobrotniku2, baronu3 I.« — »4Prav je,« rečeta5 gospoda, »6gremo tedaj skupaj7; tudi midva sva znana z baronom8.«9 Avguštin se zahvali baronu10 za vse dobrote, poljubi11 mu roko in reče12: »13Bog vam povrni stotero! druzega14 ne morem storiti, nego to, da bodem molil15 za vas. Ako16 bi imeli kdaj priliko17, da bi mogel kateremu18 vaših kaj pomagati, z veseljem bodem20 storil;21 vaših dobrot ne pozabim22 nikoli.« — Zdaj24 stopi jeden25 dunajskih gospodov in pokaže baronu pisanje o Avguštinovih zadevah27. Baron bere glasno28. Zapisano je bilo: »29Pravda je končana, krivični sorodniki Avguštinovi30, kateri31 so se bili polastili graščine33, katera34 po pravici Avguštinu Zormanu pripada35, izgubili so pravdo36. Avguštin je njeni pravi37 gospodar, njemu se mora takej izročiti38. Ker pa nikomur ni znano40, kje živi41, mora se43 po vseh44 mestih iskati45, da46 se najde in povrne47 v svojo48 domovino. Ta dva dunajska51 gospoda sta bila dva odvetnika52, ki53 sta se za Avguština potezala ter54 mu graščino55 in vse premoženje ohranila57. Zatorej58 sta sama prišla, da ga poiščeta60 in mu to veselje naznanita61. Vsi skupaj so pri62 baronu ostali in se gostili. Baron je bil zelo vesel te dogodbe65. A najbolj vesel66 je bil Pavel,67 Avguštinov tovariš, če tudi68 se mu je težko zdelo ločiti se69 od svojega prijatelja70. Ves71 teden so bili skupaj pri72 baronu. A sedmi dan73 gre Avguštin z dvema gospodoma74 na svoje posestvo75. Kadar76 sta se Pavel77 in Avguštin poslavljala, bile so Pavlove78 zadnje besede: »80Bratec!81 v nadlogah si upal82 v Boga, tudi83 v sreči na Boga ne zabi.«84
sem1 obljubil, da grem zahvaliti svojega dobrotnika2, barona3 I.« »4Prav je,« pravita5 gospoda, »6gremo vkup7; tudi midva sva z baronom znana8.«9 Avguštin zahvali barona ponižno10 za vse dobrote in11 mu roko poljubi, rekoč12: »13Bog vam povrni, drugega vam14 ne morem povrniti; molil pa bom15 za vas. Če16 bi kdaj priložnost imel17, kateremu18 vaših kaj pomagati, bom19 z veseljem storil;21 vaših dobrot ne bom22 nikoli pozabil23.« Zdaj24 stopi eden25 dunajskih gospodov in mu26 pokaže pisanje, kar Avguštinu gre27. Baron bere na glas28. Zapisano je bilo: »29Pravda je končana, krivični sorodniki Avguštinovi30, kateri31 so se bili graščine32 polastili, ki34 po pravici Avguštinu Zormanu gre35, so pravdo izgubili36. Avguštin je pravi njen37 gospodar, njemu se mora precej dati38. Ker se39 pa ne ve40, kje je41, se42 mora po vseh44 mestih iti iskat45, da46 se najde in v svojo48 domovino pripelje49.«50 Ta dva dunajska51 gospoda sta bila dva besednika52, katera53 sta se za Avguština vlekla in54 mu srečno ohranila graščino55 in vse veliko56 premoženje. Zato58 sta ga59 sama prišla iskat60 in mu to veselje oznaniti61. Vsi so skup pri62 baronu ostali in se gostili. Baron je tudi64 bil vesel te zgodbe65. Najbolj vesel pa66 je bil Pavle,67 Avguštinov tovariš. Vendar68 se mu je težko zdelo, se ločiti69 od svojega prijatelja70. Ves71 teden so bili vkupaj pri72 baronu. Sedmi dan pa73 gre Avguštin z obema gospodoma74 na svojo dobljeno graščino75. Ko76 sta se ločila Pavle77 in Avguštin, so bile78 zadnje Pavletove79 besede: »80Bratec,81 v nadlogah si v Boga zaupal,83 v sreči na Boga ne pozabi!«84
sem1 obljubil, da grem zahvalit svojega dobrotnika2, barona3 I.« »4Prav je,« pravita5 gospoda, »6gremo skup7; tudi midva sva z baronom znana8.«9 Avguštin zahvali barona ponižno10 za vse dobrote in11 mu roko poljubi, rekoč12: »13Bog vam povrni, drugega vam14 ne morem povrniti; molil pa bom15 za vas. Če16 bi kdaj priložnost imel17, kateremu18 vaših kaj pomagati, bom19 z veseljem storil;21 vaših dobrot ne bom22 nikoli pozabil23.« Zdaj24 stopi eden25 dunajskih gospodov in mu26 pokaže pisanje, kar Avguštinu gre27. Baron bere na glas28. Zapisano je bilo: »29Pravda je končana, krivični sorodniki Avguštinovi30, kateri31 so se bili graščine32 polastili, ki34 po pravici Avguštinu Zormanu gre35, so pravdo izgubili36. Avguštin je pravi njen37 gospodar, njemu se mora precej dati38. Ker se39 pa ne ve40, kje je41, se42 mora po vseh44 mestih iti iskat45, da46 se najde in v svojo48 domovino pripelje49.«50 Ta dva dunajska51 gospoda sta bila dva besednika52, katera53 sta se za Avguština vlekla in54 mu srečno ohranila graščino55 in vse veliko56 premoženje. Zato58 sta ga59 sama prišla iskat60 in mu to veselje oznanit61. Vsi so skup pri62 baronu ostali in se gostili. Baron je tudi64 bil vesel te zgodbe65. Najbolj vesel pa66 je bil Pavle,67 Avguštinov tovariš. Vendar68 se mu je težko zdelo, se ločiti69 od svojega prijatelja70. Ves71 teden so bili vkupaj pri72 baronu. Sedmi dan pa73 gre Avguštin z obema gospodoma74 na svojo dobljeno graščino75. Ko76 sta se ločila Pavle77 in Avguštin, so bile78 zadnje Pavletove79 besede: »80Bratec,81 v nadlogah si v Boga zaupal,83 v sreči na Boga ne pozabi!«84
sem1 obljubil, da grem zahvalit svojega dobrotnika2, barona3 I.« »4Prav je,« pravita5 gospoda, »6gremo vkup7; tudi midva sva z baronom znana8.«9 Avguštin barona ponižno zahvali10 za vse dobrote in11 mu roko poljubi, rekoč12: »13Bog vam povrni; drugega vam14 ne morem povrniti, molil pa bom15 za vas. Če16 bi kdaj priložnost imel17, kateremu18 vaših kaj pomagati, bom19 z veseljem storil;21 vaših dobrot ne bom22 nikoli pozabil23.« Zdaj24 stopi eden25 dunajskih gospodov in mu26 pokaže pisanje, kar Avguštinu gre27. Baron bere na glas28. Zapisano je bilo: »29Pravda je končana, krivični sorodniki Avguština30, kateri31 so se bili graščine32 polastili, ki34 po pravici Avguštinu Zormanu gre35, so pravdo izgubili36. Avguštin je pravi njen37 gospodar, njemu se mora precej dati38. Ker se39 pa ne ve40, kje je41, se42 mora po vseh44 mestih iti iskat45, da46 se najde in v svojo48 domovino pripelje49.«50 Ta dva dunajska51 gospoda sta bila dva besednika52, katera53 sta se za Avguština vlekla in54 mu srečno ohranila graščino55 in vse veliko56 premoženje. Torej58 sta ga59 sama prišla iskat60 in mu to veselje oznanit61. Vsi so skup pri62 baronu ostali in se gostili. Baron je tudi64 bil vesel te zgodbe65. Najbolj vesel pa66 je bil Pavle,67 Avguštinov tovariš. Vendar68 se mu je težko zdelo ločiti se69 od svojega prijatelja70. Ves71 teden so bili vkupaj pri72 baronu. Sedmi dan pa73 gre Avguštin z dvema gospodoma74 na svojo dobljeno graščino75. Ko76 sta se ločila Pavle77 in Avguštin, so bile Pavletove78 zadnje besede: »80Bratec,81 v nadlogah si v Boga zaupal,83 v sreči na Boga ne pozabi!«84
sem1 obljubil, da grem zahvalit svojega dobrotnika2, barona3 I.« »4Prav je,« pravita5 gospoda, »6gremo skup7; tudi midva sva z baronom znana8.«9 Avguštin zahvali barona ponižno10 za vse dobrote in11 mu roko poljubi, rekoč12: »13Bog vam povrni, drugega vam14 ne morem povrniti; molil pa bom15 za vas. Če16 bi kdaj priložnost imel17, kateremu18 vaših kaj pomagati, bom19 z veseljem storil;21 vaših dobrot ne bom22 nikoli pozabil23.« Zdaj24 stopi eden25 dunajskih gospodov in mu26 pokaže pisanje, kar Avguštinu gre27. Baron bere na glas28. Zapisano je bilo: »29Pravda je končana, krivični sorodniki Avguštinovi30, kateri31 so se bili graščine32 polastili, ki34 po pravici Avguštinu Zormanu gre35, so pravdo izgubili36. Avguštin je pravi njen37 gospodar, njemu se mora precej dati38. Ker se39 pa ne ve40, kje je41, se42 mora po vseh44 mestih iti iskat45, da46 se najde in v svojo48 domovino pripelje49.«50 Ta dva dunajska51 gospoda sta bila dva besednika52, katera53 sta se za Avguština vlekla in54 mu srečno ohranila graščino55 in vse veliko56 premoženje. Zato58 sta ga59 sama prišla iskat60 in mu to veselje oznanit61. Vsi so skup pri62 baronu ostali in se gostili. Baron je tudi64 bil vesel te zgodbe65. Najbolj vesel pa66 je bil Pavle,67 Avguštinov tovariš. Vendar68 se mu je težko zdelo, se ločiti69 od svojega prijatelja70. Ves71 teden so bili vkupaj pri72 baronu. Sedmi dan pa73 gre Avguštin z obema gospodoma74 na svojo dobljeno graščino75. Ko76 sta se ločila Pavle77 in Avguštin, so bile78 zadnje Pavletove79 besede: »80Bratec,81 v nadlogah si v Boga zaupal,83 v sreči na Boga ne pozabi!«84
33
[37−38]
[61]
[23]
[45−46]
[22]
⮟
Avguštin obljubi in se ločita. Veči del2 je res3: Prijatel4, kader5 je spred6 oči, je kmalo7 iz serca8. Prijatel9 je dober, dokler kaj pomaga; ko ga pa10 ne potrebujemo, nam je malo12 zanj mar. Tako je bilo tudi per13 Avguštinu. Pozabil je na svojiga Pavleta,14 kakor točaj na egiptovskiga16 Jožefa. Več17 se ni18 nanj spomnil19, nikoli mu ni pisal nikoli nič sporočil. Pavle21 ni vedil22 ali Avguštin živi ali kam je prešel25. Nič ni slišal ne od njega, ne od njegove grajšine26. Pavle27 si misli, tako28 je na svetu. Vender ga izgovarja in misli30, ali31 nima časa ali pa32 je bolan. Pavletu je bilo33 zdaj per svojim krušnim očetu Baronu34 I. zlo35 dobro. Imel je karkoli37 je poželel38. Gospod in gospa se nista ganila, ne stopince39 nista storila brez Pavleta40. Pravi oče in prava41 mati ne moreta bolj42 ljubiti svojiga lastniga43 otroka, kakor44 sta ona dva Pavleta45 ljubila, zato46 ker sta vidila de47 ima Pavle žlahtno48 dušo, dobro serce,49 in čisto nedolžnost50. Veliko veselje sta imela nad51 njim. Zraven52 je bil vedno nar pervi po vsih53 šolah. Zdej54 je bil v sedmi56 šoli, pa vedno ves ponižin57 in postrežin58. V taki sreči Pavle vender nikoli59 ni bil prav vesel, ampak vedno zamišljen in od dne do dne bolj žalosten. Kolikokrat61 sta ga gospod in gospa vprašala: Zakaj nisi Pavle63 nikoli prav vesel in dobre volje. Lej64 z nama greš v vsako hišo k vsaki66 gospodi; sej67 ti dava kar hočeš68; kaj ti vender manka. Pavle pravi na ravnost brez hinavšine69: Ravno to me dela žalostniga71, ker se mi zdej preveč dobro72
Avguštin obljubi,1 in ločila sta se. Pač2 je resnica3: Prijatelj4, kadar5 je izpred6 oči, kmalu je7 iz srca8. Prijatelj9 je dober, dokler kaj pomaga; a kadar ga10 ne potrebujemo, malo11 nam je zanj mar. Tako je bilo tudi pri13 Avguštinu. Pozabil je svojega tovariša Pavla,14 kakor nekdaj15 točaj na egiptovskega16 Jožefa. Več17 se ni18 nanj spominal19, nikoli mu ni pisal,20 nikoli nič sporočil. Pavel21 ni znal,22 ali Avguštin še23 živi,24 ali ga morebiti ni več na tem svetu25. Nič ni slišal niti o njem niti o njegovej graščini26. Mislil27 si je: Tako28 je na tem29 svetu; kako hitro se prijatelj pozabi! A vender ni bil hud nanj, misleč si30, da ali31 nima časa, ali32 je bolan. Pavlu se je33 zdaj pri njegovem dobrotniku baronu34 I. zelo35 dobro godilo36. Imel je vsega, česar37 je želel38. Gospod in gospa se nista ganila, niti stopinje39 nista storila brez njega40. Pravi oče in prava41 mati ne moreta bolje42 ljubiti svojega43 otroka, nego44 sta ona dva45 ljubila Pavla. A vse to zaradi tega,,46 ker sta spoznala, da47 ima Pavel plemenito48 dušo, dobro in čisto srce50. Veliko veselje sta imela z51 njim. Vrhu tega52 je bil Pavel vedno prvi v53 šolah. Zdaj54 je bil že55 v sedmej56 šoli, a še vedno ponižen57 in postrežen58. Dasi v tolikej sreči, vender59 ni bil Pavel nikoli60 prav vesel, ampak vedno zamišljen in od dne do dne bolj žalosten. Večkrat61 sta ga gospod in gospa,62 vprašala: »Pavle, zakaj nisi63 nikoli prav vesel in dobre volje? Glej,64 z nama greš v vsako hišo,65 k vsakej66 gospodi; saj67 ti dava vsega, česar želiš68; povej nama vender, čimu si tako zamišljen in žalosten?« — Pavel pove odkritosrčno69: »70Ravno to me žalosti71, ker se mi zdaj predobro72
Avguštin obljubi in se ločita. Večidel2 je res3: Prijatelj4, kadar5 je izpred6 oči, je kmalu7 iz srca8. Prijatelj9 je dober, dokler kaj pomaga; ko ga pa10 ne potrebujemo, nam je malo12 zanj mar. Tako je bilo tudi pri13 Avguštinu. Pozabil je na svojega Pavleta14 kakor točaj na egiptovskega16 Jožefa. Ni17 se več18 nanj spomnil19, nikoli mu ni pisal,20 nikoli nič sporočil. Pavle21 ni vedel,22 ali Avguštin živi,24 ali kam je prešel25. Nič ni slišal ne o njem ne o njegovi graščini26. Pavle27 si misli: tako28 je na svetu. Vendar ga izgovarja in misli30, da31 nima časa, ali pa32 je bolan. Pavletu je bilo33 zdaj pri svojem krušnem očetu baronu34 I. zelo35 dobro. Imel je, karkoli37 je poželel38. Gospod in gospa se nista ganila, ne stopinjice39 nista storila brez Pavleta40. Pravi oče in mati ne moreta bolj42 ljubiti svojega lastnega43 otroka, kakor44 sta onadva45 ljubila Pavleta,46 ker sta videla, da47 ima Pavle plemenito48 dušo, dobro srce49 in čisto nedolžnost50. Veliko veselje sta imela nad51 njim. Zraven52 je bil vedno najprvi po vseh53 šolah. Zdaj54 je bil v sedmi56 šoli, pa vedno ves ponižen57 in postrežen58. V taki sreči Pavle vendar nikoli59 ni bil prav vesel, ampak vedno zamišljen in od dne do dne bolj žalosten. Kolikokrat61 sta ga gospod in gospa vprašala: »Zakaj nisi, Pavle,63 nikoli prav vesel in dobre volje? Glej,64 z nama greš v vsako hišo,65 k vsaki66 gospodi; saj67 ti dava, kar hočeš68; kaj ti vendar manjka?« Pavle pa naravnost, brez hinavščine69: »70Ravno to me dela žalostnega71, ker se mi zdaj preveč dobro72
Avguštin obljubi in se ločita. Večidel2 je res3: Prijatelj4, kadar5 je izpred6 oči, je kmalu7 iz srca8. Prijatelj9 je dober, dokler kaj pomaga; ko ga pa10 ne potrebujemo, nam je malo12 zanj mar. Tako je bilo tudi pri13 Avguštinu. Pozabil je na svojega Pavleta14 kakor točaj na egiptovskega16 Jožefa. Ni17 se več18 nanj spomnil19, nikoli mu ni pisal,20 nikoli nič sporočil. Pavle21 ni vedel,22 ali Avguštin živi,24 ali kam je prešel25. Nič ni slišal ne o njem ne o njegovi graščini26. Pavle27 si misli: tako28 je na svetu. Vendar ga izgovarja in misli30, da31 nima časa, ali pa32 je bolan. Pavletu je bilo33 zdaj pri svojem krušnem očetu baronu34 I. zelo35 dobro. Imel je, karkoli37 je poželel38. Gospod in gospa se nista ganila, ne stopinjice39 nista storila brez Pavleta40. Pravi oče in prava41 mati ne moreta bolj42 ljubiti svojega lastnega43 otroka, kakor44 sta onadva45 ljubila Pavleta,46 ker sta videla, da47 ima Pavle žlahtno48 dušo, dobro srce49 in čisto nedolžnost50. Veliko veselje sta imela nad51 njim. Zraven52 je bil vedno najprvi po vseh53 šolah. Zdaj54 je bil v sedmi56 šoli, pa vedno ves ponižen57 in postrežen58. V taki sreči Pavle vendar nikoli59 ni bil prav vesel, ampak vedno zamišljen in od dne do dne bolj žalosten. Kolikokrat61 sta ga gospod in gospa vprašala: »Zakaj nisi, Pavle,63 nikoli prav vesel in dobre volje? Glej,64 z nama greš v vsako hišo,65 k vsaki66 gospodi; saj67 ti dava, kar hočeš68; kaj ti vendar manjka?« Pavle pravi naravnost, brez hinavščine69: »70Ravno to me dela žalostnega71, ker se mi zdaj preveč dobro72
Avguštin obljubi in se ločita. Večidel2 je res3: prijatelj4, kadar5 je izpred6 oči, je kmalu7 iz srca8. Prijatelj9 je dober, dokler kaj pomaga; ko ga pa10 ne potrebujemo, nam je malo12 zanj mar. Tako je bilo tudi pri13 Avguštinu. Pozabil je na svojega Pavleta14 kakor točaj na egiptovskega16 Jožefa. Ni17 se več18 nanj spomnil19, nikoli mu ni pisal,20 nikoli nič sporočil. Pavle21 ni vedel,22 ali Avguštin živi ali kam je prešel25. Nič ni slišal ne o njem ne o njegovi graščini26. Pavle27 si misli: tako28 je na svetu. Vendar ga izgovarja in misli30, da31 nima časa ali pa32 je bolan. Pavletu je bilo33 zdaj pri njegovem krušnem očetu baronu34 I. zelo35 dobro. Imel je, karkoli37 je poželel38. Gospod in gospa se nista ganila, ne stopinjice39 nista storila brez Pavleta40. Pravi oče in prava41 mati ne moreta bolj42 ljubiti svojega lastnega43 otroka, kakor44 sta onadva45 ljubila Pavleta,46 ker sta videla, da47 ima Pavle žlahtno48 dušo, dobro srce49 in čisto nedolžnost50. Veliko veselje sta imela nad51 njim. Zraven52 je bil vedno najprvi po vseh53 šolah. Zdaj54 je bil v sedmi56 šoli, pa vedno ves ponižen57 in postrežen58. V taki sreči Pavle vendar nikoli59 ni bil prav vesel, ampak vedno zamišljen in od dne do dne bolj žalosten. Velikokrat61 sta ga gospod in gospa vprašala: »Zakaj nisi, Pavle,63 nikoli prav vesel in dobre volje? Glej,64 z nama greš v vsako hišo,65 k vsaki66 gospodi; saj67 ti dava, kar hočeš68; kaj ti vendar manjka?« Pavle pravi naravnost, brez hinavščine69: »70Ravno to me dela žalostnega71, ker se mi zdaj preveč dobro72
Avguštin obljubi in se ločita. Večidel2 je res3: Prijatelj4, kadar5 je izpred6 oči, je kmalu7 iz srca8. Prijatelj9 je dober, dokler kaj pomaga; ko ga pa10 ne potrebujemo, nam je malo12 zanj mar. Tako je bilo tudi pri13 Avguštinu. Pozabil je na svojega Pavleta14 kakor točaj na egiptovskega16 Jožefa. Ni17 se več18 nanj spomnil19, nikoli mu ni pisal,20 nikoli nič sporočil. Pavle21 ni vedel,22 ali Avguštin živi,24 ali kam je prešel25. Nič ni slišal ne o njem ne o njegovi graščini26. Pavle27 si misli: tako28 je na svetu. Vendar ga izgovarja in misli30, da31 nima časa, ali pa32 je bolan. Pavletu je bilo33 zdaj pri svojem krušnem očetu baronu34 I. zelo35 dobro. Imel je, karkoli37 je poželel38. Gospod in gospa se nista ganila, ne stopinjice39 nista storila brez Pavleta40. Pravi oče in prava41 mati ne moreta bolj42 ljubiti svojega lastnega43 otroka, kakor44 sta onadva45 ljubila Pavleta,46 ker sta videla, da47 ima Pavle žlahtno48 dušo, dobro srce49 in čisto nedolžnost50. Veliko veselje sta imela nad51 njim. Zraven52 je bil vedno najprvi po vseh53 šolah. Zdaj54 je bil v sedmi56 šoli, pa vedno ves ponižen57 in postrežen58. V taki sreči Pavle vendar nikoli59 ni bil prav vesel, ampak vedno zamišljen in od dne do dne bolj žalosten. Kolikokrat61 sta ga gospod in gospa vprašala: »Zakaj nisi, Pavle,63 nikoli prav vesel in dobre volje? Glej,64 z nama greš v vsako hišo,65 k vsaki66 gospodi; saj67 ti dava, kar hočeš68; kaj ti vendar manjka?« Pavle pravi naravnost, brez hinavščine69: »70Ravno to me dela žalostnega71, ker se mi zdaj preveč dobro72
34
[38−39]
[61−62]
[23−24]
[46−47]
[22−23]
⮟
godi. Bojim se, de1 me bodo spet2 nadloge zadele. Časna sreča je spremenliva, nič ji ni prav upati, in se nanjo zanesti. —3 H koncu druziga4 leta, ko je Pavle5 ravno osmo šolo skončal6, z7 naglo smertjo umerje8 njegov gospod9 baron brez testamenta10. Vpričo11 treh prič je še te besede rekel: Vse za manoj jerba13 moja gospa, in Pavleta14 ne sme pozabiti. Druziga16 več ni mogel naročiti. Grozno17 žalost je občutil Pavle18 v svojim sercu19 ob smerti svojiga20 očeta, svojiga21 dobrotnika. Še hujši pa22 je žalvala23 njegova gospa.24 Ni se dala utoložiti25. Od prevelike žalosti je zbolela26 in čez osem dni tudi umerla27 brez vsiga testamenta, kar28 besedice ni naročila. Preč29 je bila zdej Pavletova30 sreča. Žlahta lakomna je31 vse pobrala, in Pavleta32 iz hiše spodila33 rekoč: Ti si že dosti rancimu35 baronu požerl36, zdaj se poberi kamor hočeš. Lahko38 bi bil si40 kaj od premoženja vzel, v bolezni svoje dobrotnice41, pa42 ni hotel, ker čisto43 je hotel imeti svojo vest. Vedel je, de45 po krivici dobljeno blago nikoli ne tekne. Mogel46 je iti prazen od hiše,47 toliko je vzel, v kar je oblečen48 bil. Kam se čem djati, je51 rekel sam per53 sebi?54 Bog mi je vzel dobrotnike, spet55 ga nimam človeka, de56 bi mi pomagal v veči57 šole stopiti,58 in se še kaj dobriga učiti59. Zahvalim Boga60, de sim61 se toliko naučil, šel bom62 zdaj službe iskat po grajšinah; morebiti64 najdem spet dobre65 ljudi, de66 mi službo in potreben živež dado68. Drugi dan precej Pavle zgodej vstane70 in se napravi71. Preden72 se na pot poda74, gre pred75 v cerkev, je bil76
godi. Bojim se, da1 me bodo zopet2 nadloge zadele. Časna sreča je opotočna, človek ne sme nikoli na njo preveč upati.« —3 H konci druzega4 leta, ko je Pavel5 ravno osmo šolo zvršil6, naglo umrje8 njegov dobrotnik9 baron brez vse oporoke10. V nazočnosti11 treh prič je še te besede rekel: »12Vse za menoj podeduje13 moja gospa, katera pa14 ne sme pozabiti Pavla15.« Druzega16 več ni mogel naročiti. Veliko17 žalost je občutil Pavel18 v svojem srci19 ob smrti svojega20 očeta in21 dobrotnika. A še huje22 je žalovala23 njegova gospa Ni se dala utolažiti25. Od prevelike žalosti je izbolela,26 in čez osem dni tudi ona umrla27 brez vse oporoke. Niti28 besedice ni naročila. Proč29 je bila zdaj Pavlova30 sreča. Lakomni sorodniki so31 vse pobrali ter Pavla32 iz hiše zapodili,33 rekoč: »34Ti si že dosti pokojnemu35 baronu požrl36, zdaj se poberi,37 kamor ti drago.« Lehko38 bi si39 bil Pavel40 kaj od premoženja vzel v bolezni svoje dobrotnice41, ali tega42 ni hotel, ker čisto43 je hotel imeti svojo vest. Vedel je, da45 po krivici dobljeno blago nikoli ne tekne. Moral46 je iti prazen od hiše;47 toliko je vzel, v kar je bil oblečen49. »50Kam se hočem dejati?«51 rekel je52 sam v53 sebi.54 Bog mi je vzel dobrotnike; zopet55 ga nimam človeka, da56 bi mi pomagal v višje57 šole stopiti in se še kaj dobrega učiti59. Zahvalim Boga60, da sem61 se toliko naučil, šel bodem62 zdaj službe si63 iskat po graščinah; morda64 najdem zopet dobrih65 ljudi, da66 mi dado67 službo in potrebnega živeža68.« —69 Drugi dan vstane Pavel zgodaj70 in se napravi71. Predno72 se poda73 na pot, gre še poprej75 v cerkev; bil je76
godi. Bojim se, da1 me bodo spet2 nadloge zadele. Časna sreča je spremenljiva; nič ji ni prav upati in se nanjo zanesti.«3 H koncu drugega4 leta, ko je Pavle5 ravno osmo šolo skončal6, z7 naglo smrtjo umrje8 njegov gospod9 baron brez testamenta10. Vpričo11 treh prič je še te besede rekel: »12Vse za menoj deduje13 moja gospa in Pavleta14 ne sme pozabiti.« Drugega16 več ni mogel naročiti. Grozno17 žalost je občutil Pavle18 v svojem srcu19 ob smrti svojega20 očeta, svojega21 dobrotnika. Še huje pa22 je žalovala23 njegova gospa.24 Ni se dala utolažiti25. Od prevelike žalosti je zbolela26 in čez osem dni tudi umrla27 brez vsega testamenta, kar28 besedice ni naročila. Preč29 je bila zdaj Pavletova30 sreča. Lakomno sorodstvo je31 vse pobralo in Pavleta so32 iz hiše spodili,33 rekoč: »34Ti si že dosti rajnkemu35 baronu požrl36, zdaj se poberi,37 kamor hočeš!« V bolezni svoje dobrotnice38 bi si39 bil lahko40 kaj od premoženja vzel, pa42 ni hotel, ker je hotel imeti svojo vest čisto44. Vedel je, da45 po krivici dobljeno blago nikoli ne tekne. Moral46 je iti prazen od hiše;47 toliko je vzel, v kar je oblečen48 bil. »50Kam se hočem dejati?« je51 rekel sam pri53 sebi. »54Bog mi je vzel dobrotnike, spet55 ga nimam človeka, da56 bi mi pomagal v večje57 šole stopiti in se še kaj dobrega učiti59. Zahvalim Boga60, da sem61 se toliko naučil, šel bom62 zdaj službe iskat po graščinah. Morebiti64 najdem spet dobre65 ljudi, da66 mi službo in potrebni živež dado68.«69 Drugi dan je Pavle zgodaj vstal70 in se napravil71. Preden72 se je naravnal73 na pot, je šel75 v cerkev. Tam je bil76
godi. Bojim se, da1 me bodo spet2 nadloge zadele. Časna sreča je spremenljiva; nič ji ni prav upati in se nanjo zanesti.«3 H koncu drugega4 leta, ko je Pavle5 ravno osmo šolo skončal6, z7 naglo smrtjo umrje8 njegov gospod9 baron brez testamenta10. Vpričo11 treh prič je še te besede rekel: »12Vse za menoj deduje13 moja gospa in Pavleta14 ne sme pozabiti.« Drugega16 več ni mogel naročiti. Grozno17 žalost je občutil Pavle18 v svojem srcu19 ob smrti svojega20 očeta, svojega21 dobrotnika. Še huje pa22 je žalovala23 njegova gospa.24 Ni se dala utolažiti25. Od prevelike žalosti je zbolela26 in čez osem dni tudi umrla27 brez vsega testamenta, kar28 besedice ni naročila. Preč29 je bila zdaj Pavletova30 sreča. Lakomno sorodstvo je31 vse pobralo in Pavleta so32 iz hiše spodili,33 rekoč: »34Ti si že dosti rajnkemu35 baronu požrl36, zdaj se poberi,37 kamor hočeš!« V bolezni svoje dobrotnice38 bi si39 bil lahko40 kaj od premoženja vzel, pa42 ni hotel, ker je hotel imeti svojo vest čisto44. Vedel je, da45 po krivici dobljeno blago nikoli ne tekne. Moral46 je iti prazen od hiše;47 toliko je vzel, v kar je oblečen48 bil. »50Kam se naj dam?« je51 rekel sam pri53 sebi. »54Bog mi je vzel dobrotnike, spet55 ga nimam človeka, da56 bi mi pomagal v večje57 šole stopiti in se še kaj dobrega učiti59. Zahvalim Boga60, da sem61 se toliko naučil, šel bom62 zdaj službe iskat po graščinah. Morebiti64 najdem spet dobre65 ljudi, da66 mi službo in potrebni živež dado68.«69 Drugi dan je Pavle zgodaj vstal70 in se napravil71. Preden72 se je naravnal73 na pot, je šel75 v cerkev, je bil76
godi. Bojim se, da1 me bodo spet2 nadloge zadele. Časna sreča je spremenljiva; nič ji ni prav upati in se nanjo zanesti.«3 H koncu drugega4 leta, ko je Pavle5 ravno osmo šolo dokončal6, z7 naglo smrtjo umrje8 njegov gospod9 baron brez testamenta10. Vpričo11 treh prič je še te besede rekel: »12Vse za menoj deduje13 moja gospa in Pavleta14 ne sme pozabiti.« Drugega16 več ni mogel naročiti. Grozno17 žalost je občutil Pavle18 v svojem srcu19 ob smrti svojega20 očeta, svojega21 dobrotnika. Še huje pa22 je žalovala23 njegova gospa.24 Ni se dala utolažiti25. Od prevelike žalosti je zbolela26 in čez osem dni tudi umrla27 brez vsega testamenta, kar28 besedice ni naročila. Preč29 je bila zdaj Pavletova30 sreča. Lakomno sorodstvo je31 vse pobralo in Pavleta so32 iz hiše spodili,33 rekoč: »34Ti si že dosti rajnkemu35 baronu požrl36, zdaj se poberi,37 kamor hočeš!« V bolezni svoje dobrotnice38 bi si39 bil lahko40 kaj od premoženja vzel, pa42 ni hotel, ker je hotel imeti svojo vest čisto44. Vedel je, da45 po krivici dobljeno blago nikoli ne tekne. Moral46 je iti prazen od hiše;47 toliko je vzel, v kar je oblečen48 bil. »50Kam se naj dam?« je51 rekel sam pri53 sebi. »54Bog mi je vzel dobrotnike, spet55 ga nimam človeka, da56 bi mi pomagal v večje57 šole stopiti in se še kaj dobrega naučiti59. Hvala Bogu60, da sem61 se toliko naučil, šel bom62 zdaj službe iskat po graščinah. Morebiti64 najdem dobre65 ljudi, da66 mi službo in potrebni živež dado68.«69 Drugi dan je Pavle zgodaj vstal70 in se napravil71. Preden72 se je naravnal73 na pot, je šel75 v cerkev, je bil76
godi. Bojim se, da1 me bodo spet2 nadloge zadele. Časna sreča je spremenljiva; nič ji ni prav upati in se nanjo zanesti.«3 H koncu drugega4 leta, ko je Pavle5 ravno osmo šolo skončal6, z7 naglo smrtjo umrje8 njegov gospod9 baron brez testamenta10. Vpričo11 treh prič je še te besede rekel: »12Vse za menoj deduje13 moja gospa in Pavleta14 ne sme pozabiti.« Drugega16 več ni mogel naročiti. Grozno17 žalost je občutil Pavle18 v svojem srcu19 ob smrti svojega20 očeta, svojega21 dobrotnika. Še huje pa22 je žalovala23 njegova gospa.24 Ni se dala utolažiti25. Od prevelike žalosti je zbolela26 in čez osem dni tudi umrla27 brez vsega testamenta, kar28 besedice ni naročila. Preč29 je bila zdaj Pavletova30 sreča. Lakomno sorodstvo je31 vse pobralo in Pavleta so32 iz hiše spodili,33 rekoč: »34Ti si že dosti rajnkemu35 baronu požrl36, zdaj se poberi,37 kamor hočeš!« V bolezni svoje dobrotnice38 bi si39 bil lahko40 kaj od premoženja vzel, pa42 ni hotel, ker je hotel imeti svojo vest čisto44. Vedel je, da45 po krivici dobljeno blago nikoli ne tekne. Moral46 je iti prazen od hiše;47 toliko je vzel, v kar je oblečen48 bil. »50Kam se naj dam?« je51 rekel sam pri53 sebi. »54Bog mi je vzel dobrotnike, spet55 ga nimam človeka, da56 bi mi pomagal v večje57 šole stopiti in se še kaj dobrega učiti59. Zahvalim Boga60, da sem61 se toliko naučil, šel bom62 zdaj službe iskat po graščinah. Morebiti64 najdem spet dobre65 ljudi, da66 mi službo in potrebni živež dado68.«69 Drugi dan je Pavel zgodaj vstal70 in se napravil71. Preden72 se je naravnal73 na pot, je šel75 v cerkev, je bil76
35
[39−40]
[62−63]
[24]
[47−48]
[23−24]
⮟
per s1. maši in je zaupljivo molil2 in Boga prosil, de3 bi mogel priti k ljudem, kjer4 bi mogel pošteno in pravično živeti per njih, in5 je obljubil zvesto6 se vselej vsaciga8 greha varvati9. Kader10 je odmolil, vzame11 bukvice in palico, pa12 se na pot poda, druziga14 ni imel s saboj15 vzeti, vender vesel16 je bil, ker je nesel18 s saboj19 nedolžno serce20.
pri sv1. maši, molil je goreče2 in Boga prosil, da3 bi mogel priti k ljudem, pri katerih4 bi mogel pošteno in pravično živeti ter5 je obljubil zvesto6 se vselej vsacega8 greha varovati9. Ko10 je odmolil, vzame11 bukvice in palico, in12 se poda13 na pot. Druzega14 ni imel s seboj15 vzeti, vender16 je bil vesel17, ker je nesel18 s seboj čisto in19 nedolžno srce20.
pri sv1. maši in je zaupljivo molil2 in Boga prosil, da3 bi mogel priti k ljudem, kjer4 bi mogel pošteno in pravično živeti pri njih. Obljubil5 je, zvesto6 se vselej vsakega8 greha varovati9. Ko10 je odmolil, je vzel11 bukvice in palico in12 se odpravil13 na pot. Drugega14 ni imel s seboj15 vzeti, vendar16 je bil vesel17, ker je imel18 s seboj19 nedolžno srce20.
pri sv1. maši in je zaupljivo molil2 in Boga prosil, da3 bi mogel priti k ljudem, kjer4 bi mogel pošteno in pravično živeti pri njih. Obljubil5 je, zvesto6 se vselej vsakega8 greha varovati9. Ko10 je odmolil, je vzel11 bukvice in palico in12 se odpravil13 na pot. Drugega14 ni imel s seboj15 vzeti, vendar16 je bil vesel17, ker je nesel18 s seboj19 nedolžno srce20.
pri sv1. maši in je zaupljivo molil2 in Boga prosil, da3 bi mogel priti k ljudem, kjer4 bi mogel pošteno in pravično živeti pri njih. Obljubil5 je, da6 se bo7 vselej zvesto vsakega8 greha varoval9. Ko10 je odmolil, je vzel11 bukvice in palico in12 se odpravil13 na pot. Drugega14 ni imel s seboj15 vzeti, vendar16 je bil vesel17, ker je nesel18 s seboj19 nedolžno srce20.
pri sv1. maši in je zaupljivo molil2 in Boga prosil, da3 bi mogel priti k ljudem, kjer4 bi mogel pošteno in pravično živeti pri njih. Obljubil5 je, zvesto6 se vselej vsakega8 greha varovati9. Ko10 je odmolil, je vzel11 bukvice in palico in12 se odpravil13 na pot. Drugega14 ni imel s seboj15 vzeti, vendar16 je bil vesel17, ker je nesel18 s seboj19 nedolžno srce20.
V. Pavle1 najde svojiga prijatla2 Avguština.3
V. Pavel1 najde svojega prijatelja2 Avguština.3
V Pavle1 najde svojega prijatelja2 Avguština
V Pavle1 najde svojega prijatelja2 Avguština
V Pavle1 najde svojega prijatelja2 Avguština
V Pavle1 najde svojega prijatelja2 Avguština
Ko se je Pavle1 na pot spustil2 in premišljeval, kam bi se obernil4 in šel službe iskat, je naravnost proti Dunaju pomeril6. Rekel je sam per7 sebi: Dunaj je veliko mesto, veliko9 je tam ljudi, še čez tri sto tavžent10 jih je; gotovo11 je tudi med tolikim številam veliko12 dobrih in usmiljenih. Kdo ve, če ne najdem kakiga13 dobrotnika, de14 mi pomaga še vikši15 šole izdelati? Nekaj pa, ker sim že veliko se16 naučil, bom sam si perslužil17, bom18 otroke učil. Pavle gre počasu,19 pot mu je bila težavna20, ker ni bil vajen, vedno22 je mogel23 počivati. Kmalo24 ga je tudi pomanjkanje25 začelo nadležvati26. Ker je Pavle ponižin bil27, je zvečer šel29 vselej v kako kmetiško30 hišo, kjer je veči del dobre ljudi našel31. Kaj lepiga njim32 je bral iz bukvic,33 ali pa tudi kaj povedal. Radi so35 ga poslušali z veseljem ga38 prenočili,39 in mu večerjo in zjutrej kosilo40 dali, brez41
Ko se je Pavel podal1 na pot,2 in je3 premišljeval, kam bi se obrnil,4 in šel službe iskat, pomeril jo5 je naravnost proti Dunaju. Rekel je sam v7 sebi: »8Dunaj je veliko mesto, mnogo9 je tam ljudi, še nad pet sto tisoč10 jih je; gotovo11 je tudi med tolikim številom mnogo12 dobrih in usmiljenih. Kdo ve, če ne najdem kakega13 dobrotnika, da14 mi pomaga še višje15 šole izdelati? Nekaj pa, ker sem se že mnogo16 naučil, prislužim si sam17, kadar bodem18 otroke učil.« Pavel gre počasi;19 pot mu je bil težaven20, ker ni bil hoje21 vajen; vedno22 je moral23 počivati. Kmalu24 ga je tudi začelo pomanjkanje nadlegovati26. Ker je bil Pavel ponižen27, šel28 je zvečer vselej v kako kmetsko30 hišo, kjer je večji del našel dobrih ljudi31. Kaj lepega jim32 je bral iz knjižic,33 ali jim34 pa tudi kaj povedal. Radi ga so36 poslušali,37 z veseljem ga38 prenočili,39 in mu večerjo in zajutrek40 dali, brez41
Ko se je Pavle1 na pot spustil2 in premišljeval, kam bi se obrnil4 in šel službe iskat, je naravnost proti Dunaju pomeril6. Rekel je sam pri7 sebi: »8Dunaj je veliko mesto, veliko9 je tam ljudi, še čez tri sto tisoč10 jih je. Gotovo11 je tudi med tolikim številom veliko12 dobrih in usmiljenih. Kdo ve, če ne najdem kakega13 dobrotnika, da14 mi pomaga še višje15 šole izdelati? Nekaj pa, ker sem se že veliko16 naučil, si bom sam prislužil17, ko bom18 otroke učil.« Pavle je hodil počasi;19 pot mu je bila težavna20, ker ni bil vajen. Vedno22 je moral23 počivati. Kmalu24 ga je tudi pomanjkanje25 začelo nadlegovati26. Ker je bil Pavle ponižen27, je zvečer šel29 vselej v kako kmečko30 hišo, kjer je večidel dobre ljudi našel31. Kaj lepega jim32 je bral iz bukvic,33 ali pa tudi kaj povedal. Radi so35 ga poslušali,37 z veseljem prenočili in mu večerjo in zjutraj kosilo40 dali, ne41
Ko se je Pavle1 na pot spustil2 in premišljeval, kam bi se obrnil4 in šel službe iskat, je naravnost proti Dunaju pomeril6. Rekel je sam pri7 sebi: »8Dunaj je veliko mesto, veliko9 je tam ljudi, še čez tri sto tisoč10 jih je. Gotovo11 je tudi med tolikim številom veliko12 dobrih in usmiljenih. Kdo ve, če ne najdem kakega13 dobrotnika, da14 mi pomaga še višje15 šole izdelati? Nekaj pa, ker sem se že veliko16 naučil, si bom sam prislužil17, ko bom18 otroke učil.« Pavle je hodil počasi,19 pot mu je bila težavna20, ker ni bil vajen. Vedno22 je moral23 počivati. Kmalu24 ga je tudi pomanjkanje25 začelo nadlegovati26. Ker je bil Pavle ponižen27, je zvečer šel29 vselej v kako kmečko30 hišo, kjer je večidel dobre ljudi našel31. Kaj lepega jim32 je bral iz bukvic,33 ali pa tudi kaj povedal. Radi so35 ga poslušali,37 z veseljem prenočili in mu večerjo in zjutraj kosilo40 dali, ne41
Ko se je Pavle1 na pot spustil2 in premišljeval, kam bi se obrnil4 in šel službe iskat, je naravnost proti Dunaju pomeril6. Rekel je sam pri7 sebi: »8Dunaj je veliko mesto, veliko9 je tam ljudi, še čez tristo tisoč10 jih je. Gotovo11 je tudi med tolikim številom veliko12 dobrih in usmiljenih. Kdo ve, če ne najdem kakega13 dobrotnika, da14 mi pomaga še višje15 šole izdelati? Nekaj pa, ker sem se že veliko16 naučil, si bom sam prislužil17, ko bom18 otroke učil.« Pavle je hodil počasi,19 pot mu je bila težavna20, ker ni bil vajen. Vedno22 je moral23 počivati. Kmalu24 ga je tudi pomanjkanje25 začelo nadlegovati26. Ker je bil Pavle ponižen27, je zvečer šel29 vselej v kako kmečko30 hišo, kjer je večidel dobre ljudi našel31. Kaj lepega jim32 je bral iz bukvic33 ali pa tudi kaj povedal. Radi so35 ga poslušali,37 z veseljem prenočili in mu večerjo in zjutraj kosilo40 dali, ne41
Ko se je Pavle1 na pot spustil2 in premišljeval, kam bi se obrnil4 in šel službe iskat, je naravnost proti Dunaju pomeril6. Rekel je sam pri7 sebi: »8Dunaj je veliko mesto, veliko9 je tam ljudi, še čez tri sto tisoč10 jih je. Gotovo11 je tudi med tolikim številom veliko12 dobrih in usmiljenih. Kdo ve, če ne najdem kakega13 dobrotnika, da14 mi pomaga še višje15 šole izdelati? Nekaj pa, ker sem se že veliko16 naučil, si bom sam prislužil17, ko bom18 otroke učil.« Pavle je hodil počasi,19 pot mu je bila težavna20, ker ni bil vajen. Vedno22 je moral23 počivati. Kmalu24 ga je tudi pomanjkanje25 začelo nadlegovati26. Ker je bil Pavle ponižen27, je zvečer šel29 vselej v kako kmečko30 hišo, kjer je večidel dobre ljudi našel31. Kaj lepega jim32 je bral iz bukvic,33 ali pa tudi kaj povedal. Radi so35 ga poslušali,37 z veseljem prenočili in mu večerjo in zjutraj kosilo40 dali, ne41
36
[40−41]
[63−64]
[24−25]
[48−50]
[24]
⮟
de1 bi bilo treba kaj plačati. Oštarije3 se je vselej rad ogibal4 tudi dokler je še dnarje5 imel. Srečno pride Pavle blizo6 Dunaja, več7 ni bil ko8 še sedem ur od njega, pa10 težko je že hodil. Iz velke11 ceste ugleda12 lepo veliko grajšino14 na lepim zelenim griči15, dobro uro od ceste. Popoldne16 je že bilo; namest naprej17 po cesti iti18, zavije19 v stran in gre20 proti grajšini; mislil21 je, morebiti gospodar grajšine23 ravno kakiga pisarja,24 ali kakiga učenika za otroke potrebuje25. Ali pa mi26 zna kam drugam svetvati27. Pavle28 pride do grajšine29 ves trudin, se usede30 na klop pred gradam, in31 čaka de32 bi ga kdo ogovoril. Ker nobeniga33 ni bilo, gre v grajšino,35 in najde hišnika dobro rejeniga37, kteri38 je že od deleč39 zakričal: Kaj hočeš, kaj išeš tukej41? Pavle42 odgovori: Šolar sim43 osme šole, od vsih zapušen44. Druziga45 nimam,46 kakor šolske spričvanja47, kako sim48 se učil in zaderžal49. Prosim vas, če bi potrebvali50, me v službo vzeti52. Hišnik mu reče ojstro54: Gospoda ni doma, pa vem de nobeniga57 ne potrebujemo,58 poberi se. Pavle59 pravi, vsaj60 toliko mi dovolite, de tukej61 prenočim. Pozno je že,62 ne vem kam iti,64 še nikoli nisim65 bil v tem kraji66. Hišnik zavpije.68 Nič ne,69 meni je gospod prepovedal takih potepuhov pod streho imeti. Dobodi kjer moreš, de72 pod streho prideš. Kuharca73! daj mu malo černiga kruha, pa nej se hitro spravi. Kuharca74 je vse to vidila75 in slišala. Zlo76 se ji77 je Pavle78 smilil, mislila79 je, morebiti je pošten človek, pa ga80 naš hišnik tako z gerdo82 odžene; vem83, de84
da1 bi mu2 bilo treba kaj plačati. Krčme3 se je vselej izogibal,4 tudi dokler je še denarjev5 imel. — Srečno pride Pavel blizu6 Dunaja, več7 ni bil kakor8 še kakih9 sedem ur od njega, a10 težko je že hodil. Z velike11 ceste ugleda12 lepo veliko graščino14 na lepem zelenem brdu15, dobro uro od ceste. Po poludne16 je že bilo; namesto da bi šel dalje17 po cesti, zavije19 v stran in gre20 proti graščini; mislil21 je, morebiti gospodar graščine23 ravno kakega pisarja24 ali kakega učitelja svojim otrokom potrebujo25. Ali mi pa26 zna kam drugam svetovati27. Pavel28 pride do graščine29 ves truden in zdelan, sede30 na klop pred gradom ter31 čaka, da32 bi ga kdo ogovoril. Ker ni bilo nikogar34, gre v graščino35 in najde hišnika dobro rejenega37, kateri38 je že od daleč39 zakričal: »40Kaj hočeš, kaj iščeš tukaj41?« Pavel42 odgovori: »Dijak sem43 osme šole, od vseh zapuščen44. Druzega45 nimam,46 kakor šolska spričevala47, kako sem48 se učil in zadržal49. Prosim vas, če bi me potrebovali50, da bi51 me v službo vzeli52.«53 Hišnik mu ostro reče54: »55Gospoda ni doma, pa tudi dobro56 vem, da nobenega57 ne potrebujemo,58 poberi se!« — Pavel59 pravi: »Vsaj60 toliko mi dovolite, da tukaj61 prenočim. Pozno je že ter62 ne vem,63 kam iti,64 še nikoli nisem65 bil v tem kraji66.« —67 Hišnik zavpije: »68Nič ne!69 meni je gospod prepovedal takih potepuhov pod streho imeti. Dobodi,71 kjer moreš, da72 pod streho prideš. Kuharica73! daj mu malo črnega kruha in hitro naj se spravi.« Kuharica74 je vse to videla75 in slišala. Zelo76 se jej77 je Pavel78 smilil, mislila79 je, morebiti je pošten človek in80 naš hišnik ga81 tako z grda82 odžene; vem83, da84
da1 bi bilo treba kaj plačati. Gostilne3 se je vselej rad ogibal,4 tudi dokler je denarje5 imel. Srečno je prišel Pavle blizu6 Dunaja. Več7 ni bil ko8 še sedem ur od njega, toda10 težko je že hodil. Z velike11 ceste je ugledal12 lepo,13 veliko graščino14 na lepem, zelenem griču15, dobro uro od ceste. Popoldne16 je že bilo. Namesto da bi bil šel naprej17 po cesti, je zavil19 v stran in šel20 proti graščini. Mislil21 je, morebiti potrebuje22 gospodar graščine23 ravno kakega pisarja24 ali kakega učitelja za otroke25. Ali pa mi26 zna kam drugam svetovati27. Pavle28 pride do graščine29 ves truden, se usede30 na klop pred gradom in31 čaka, da32 bi ga kdo ogovoril. Ker nikogar33 ni bilo, gre v graščino35 in najde hišnika,36 dobro rejenega37, ki38 je že od daleč39 zakričal: »40Kaj hočeš, kaj iščeš tukaj41?« Pavle42 odgovori: »Šolar sem43 osme šole, od vseh zapuščen44. Drugega45 nimam kakor šolska spričevanja47, kako sem48 se učil in vedel49. Prosim vas, če bi potrebovali50, da bi51 me v službo vzeli52.«53 Hišnik mu reče ostro54: »55Gospoda ni doma, pa vem, da nikogar57 ne potrebujemo;58 poberi se!« Pavle59 pravi: »Vsaj60 toliko mi dovolite, da tukaj61 prenočim. Pozno je že,62 ne vem,63 kam iti;64 še nikoli nisem65 bil v tem kraju66.«67 Hišnik zavpije: »68Nič ne,69 meni je gospod prepovedal,70 takih potepuhov pod streho imeti. Dobodi,71 kjer moreš, da72 pod streho prideš!« Kuharica74 je vse to videla75 in slišala. Zelo76 se ji77 je Pavle78 smilil. Mislila79 je, morebiti je pošten človek, pa ga80 naš hišnik tako zgrda82 odžene. Vem83, da84
da1 bi bilo treba kaj plačati. Gostilne3 se je vselej rad ogibal,4 tudi dokler je denarje5 imel. Srečno je prišel Pavle blizu6 Dunaja. Več7 ni bil ko8 še sedem ur od njega, pa10 težko je že hodil. Z velike11 ceste je ugledal12 lepo,13 veliko graščino14 na lepem, zelenem griču15, dobro uro od ceste. Popoldne16 je že bilo. Namesto da bi bil šel naprej17 po cesti, je zavil19 v stran in šel20 proti graščini. Mislil21 je, morebiti potrebuje22 gospodar graščine23 ravno kakega pisarja24 ali kakega učitelja za otroke25. Ali pa mi26 zna kam drugam svetovati27. Pavle28 pride do graščine29 ves truden, se usede30 na klop pred gradom in31 čaka, da32 bi ga kdo ogovoril. Ker nikogar33 ni bilo, gre v graščino35 in najde hišnika,36 dobro rejenega37, ki38 je že od daleč39 zakričal: »40Kaj hočeš, kaj iščeš tukaj41?« Pavle42 odgovori: »Šolar sem43 osme šole, od vseh zapuščen44. Drugega45 nimam kakor šolska spričevanja47, kako sem48 se učil in vedel49. Prosim vas, če bi potrebovali50, da bi51 me v službo vzeli52.«53 Hišnik mu reče ostro54: »55Gospoda ni doma, pa vem, da nikogar57 ne potrebujemo;58 poberi se!« Pavle59 pravi: »Vsaj60 toliko mi dovolite, da tukaj61 prenočim. Pozno je že,62 ne vem,63 kam iti;64 še nikoli nisem65 bil v tem kraju66.«67 Hišnik zavpije: »68Nič ne,69 meni je gospod prepovedal,70 takih potepuhov pod streho imeti. Dobodi,71 kjer moreš, da72 pod streho prideš! Kuharica, daj mu malo črnega kruha, pa naj se hitro spravi73!« Kuharica74 je vse to videla75 in slišala. Zelo76 se ji77 je Pavle78 smilil. Mislila79 je, morebiti je pošten človek, pa ga80 naš hišnik tako zgrda82 odžene. Vem83, da84
da1 bi bilo treba kaj plačati. Oštarije3 se je vselej rad ogibal,4 tudi dokler je še denarje5 imel. Srečno je prišel Pavle blizu6 Dunaja. Več7 ni bil ko8 še sedem ur od njega, pa10 težko je že hodil. Z velike11 ceste je ugledal12 lepo,13 veliko graščino14 na lepem, zelenem griču15, dobro uro od ceste. Popoldne16 je že bilo. Namesto da bi bil šel naprej17 po cesti, je zavil19 v stran in šel20 proti graščini. Mislil21 je, morebiti potrebuje22 gospodar graščine23 ravno kakega pisarja24 ali kakega učitelja za otroke25. Ali pa mi26 zna kam drugam svetovati27. Pavle28 pride do graščine29 ves truden, se usede30 na klop pred gradom in31 čaka, da32 bi ga kdo ogovoril. Ker nikogar33 ni bilo, gre v graščino35 in najde hišnika,36 dobro rejenega37, ki38 je že od daleč39 zakričal: »40Kaj hočeš, kaj iščeš tukaj41?« Pavle42 odgovori: »Šolar sem43 osme šole, od vseh zapuščen44. Drugega45 nimam kakor šolska spričevanja47, kako sem48 se učil in vedel49. Prosim vas, če bi potrebovali50, da bi51 me v službo vzeli52.«53 Hišnik mu reče ostro54: »55Gospoda ni doma, pa vem, da nikogar57 ne potrebujemo;58 poberi se!« Pavle59 pravi: »Vsaj60 toliko mi dovolite, da tukaj61 prenočim. Pozno je že,62 ne vem,63 kam iti;64 še nikoli nisem65 bil v tem kraju66.«67 Hišnik zavpije: »68Nič ne,69 meni je gospod prepovedal takih potepuhov pod streho imeti. Dobodi,71 kjer moreš, da72 pod streho prideš! Kuharica, daj mu malo črnega kruha, pa naj se hitro spravi73!« Kuharica74 je vse to videla75 in slišala. Zelo76 se ji77 je Pavle78 smilil. Mislila79 je, morebiti je pošten človek, pa ga80 naš hišnik tako zgrda82 odžene. Vem83, da84
da1 bi bilo treba kaj plačati. Gostilne3 se je vselej rad ogibal,4 tudi dokler je denarje5 imel. Srečno je prišel Pavle blizu6 Dunaja. Več7 ni bil ko8 še sedem ur od njega, pa10 težko je že hodil. Z velike11 ceste je ugledal12 lepo,13 veliko graščino14 na lepem, zelenem griču15, dobro uro od ceste. Popoldne16 je že bilo. Namesto da bi bil šel naprej17 po cesti, je zavil19 v stran in šel20 proti graščini. Mislil21 je, morebiti potrebuje22 gospodar graščine23 ravno kakega pastirja24 ali kakega učitelja za otroke25. Ali pa mi26 zna kam drugam svetovati27. Pavle28 pride do graščine29 ves truden, se usede30 na klop pred gradom in31 čaka, da32 bi ga kdo ogovoril. Ker nikogar33 ni bilo, gre v graščino35 in najde hišnika,36 dobro rejenega37, ki38 je že od daleč39 zakričal: »40Kaj hočeš, kaj iščeš tukaj41?« Pavle42 odgovori: »Šolar sem43 osme šole, od vseh zapuščen44. Drugega45 nimam kakor šolska spričevanja47, kako sem48 se učil in vedel49. Prosim vas, če bi potrebovali50, da bi51 me v službo vzeli52.«53 Hišnik mu reče ostro54: »55Gospoda ni doma, pa vem, da nikogar57 ne potrebujemo;58 poberi se!« Pavle59 pravi: »Vsaj60 toliko mi dovolite, da tukaj61 prenočim. Pozno je že,62 ne vem,63 kam iti;64 še nikoli nisem65 bil v tem kraju66.«67 Hišnik zavpije: »68Nič ne,69 meni je gospod prepovedal,70 takih potepuhov pod streho imeti. Dobodi,71 kjer moreš, da72 pod streho prideš! Kuharica, daj mu malo črnega kruha, pa naj se hitro spravi73!« Kuharica74 je vse to videla75 in slišala. Zelo76 se ji77 je Pavle78 smilil. Mislila79 je, morebiti je pošten človek, pa ga80 naš hišnik tako zgrda82 odžene. Vem83, da84
37
[41−42]
[64−65]
[25−26]
[50−51]
[24−25]
⮟
bi gospod sam ne bil tako z njim storil, zato ko1 je Pavle2 že osme šole šolar3. Torej kuharca pelja Pavleta4 v svojo kamerco5, mu6 da dobriga7 kruha, nekaj pečeniga8 mesa,9 in mu zraven10 dve petice11 v dar da12, rekoč: Tukaj imate prijatel14 večerjo, petice pa bote15 imeli od postlje plačati17 in pa18 za maslic19 vina. Podajte se20 do perve kajže,21 tam je moja teta, pojdite22 noter in tam prenočite,23 gotovo bodo vas25 sprejeli. Pavle26 gre in po poti spremišluje. Lejte27, si je mislil28, ta29 ki ima priliko dobro storiti, je terdiga, neusmiljeniga serca30, dobre31 usmiljene duše pa na tihama dobro32 delajo. Bog poplačaj usmiljeni34 ženski, ki mi je pomagala s35 dobrim sercam. Neusmiljenimu hišniku pa36 naj Bog terdo serce37 omeči, de38 bi proti drugim ubogim ne bil tako neusmiljen, kakor39 je bil proti meni. Nič hudiga40 mu zato ne pervošim41. Pavle42 gre do kajže43, kakor mu je kuharca povedala44. Tma45 je že bila, poterka46 na vrata, prosi,47 in ljudje so ga radi prenočili. Vprašali so ga zakaj ni v grajšini prenočil. Pavle pa49, ker50 nikoli ni opravljal, je51 rekel: Kuharca53 mi je k vam svetvala55. Zvečer je Pavle57 ljudem mnoge lepe58 reči perpovedoval,59 vsi so ga radi poslušali. Gospodar je rekel: Dans60 ste nam pač prav prišli, ker ne smemo iti spat, pred de62 se bo Gospod grajšine memo peljal63. On je naš gospod, kajža64 je njegova,65 pusti nas noter66 prebivati, de67 mu kaj postrežemo. Ravno dans69 se je peljal sosedno gospodo obiskat, zvečer70 se bo memo71 peljal,72 nas eniga73 poklical, de74 ga do grada spremi76 in mu sveti77,
bi gospod sam ne bil tako z njim storil, in to že zaradi tega ne, ker1 je Pavel2 že osme šole dijak3. Zatorej pelje kuharica Pavla4 v svojo čumnato5, da mu dobrega7 kruha, nekaj pečenega8 mesa,9 in mu vrhu tega še10 dve petici11 v roko potisne12, rekoč: »13Tukaj imate prijatelj14 večerjo, a petici bodete15 imeli, da plačate16 od postelje,17 in še tudi18 za kozarec19 vina. Podajte se20 do prve koče,21 tam je moja teta; pojdite22 noter in tam prenočite,23 gotovo vas24 bodo radi25 sprejeli.« — Pavel26 gre in po poti premišljuje. »Lejte27,« mislil si je28, »ta29 ki ima priliko dobro storiti, trdega in neusmiljenega srca je30, a dobre31 usmiljene duše na tihoma32 delajo dobro33. Bog poplačaj usmiljenej34 ženski, ki mi je pomagala z35 dobrim srcem. A neusmiljenemu hišniku36 naj Bog trdo srce37 omeči, da38 bi proti drugim ubogim ne bil tako neusmiljen, kakor39 je bil proti meni. Nič hudega40 mu zato ne želim41.« Pavel42 gre do koče43, kakor mu je kuharica rekla44. Tema45 je že bila, potrka46 na vrata, prosi,47 in ljudje so ga radi prenočili. Vprašali so ga,48 zakaj ni prenočil v graščini? Pavel49, ker50 nikoli ni opravljal, rekel je52: »Kuharica53 mi je svetovala54 k vam.«56 Zvečer je Pavel57 ljudem mnogo lepih58 reči pripovedoval,59 vsi so ga radi poslušali. Gospodar je rekel: »Denes60 ste nam pač prav prišli, ker ne smemo iti spat, predno62 se graščinski gospod mimo ne pripelje63. On je naš gospod, koča64 je njegova,65 pusti nas notri66 prebivati, da67 mu časi68 kaj postrežemo. Ravno denes69 se je peljal sosedno gospodo obiskat, z večera70 se bo mimo71 peljal ter bode72 nas jednega73 poklical, da74 ga do grada spremi76 in mu sveti77,
bi gospod sam ne bil tako z njim storil, zato ne, ker1 je Pavle2 že osme šole šolar3. Kuharica pelje torej Pavleta4 v svojo sobico5, mu6 da dobrega7 kruha, nekaj pečenega8 mesa in mu zraven10 dve petici11 v dar da12, rekoč: »13Tukaj imate, prijatelj,14 večerjo; petice pa boste15 imeli, da boste16 od postelje plačali17 in za maseljc19 vina. Pojdite20 do prve koče;21 tam je moja teta, stopite22 noter in tam prenočite;23 gotovo vas24 bodo sprejeli.« Pavle26 gre in po poti premišljuje: Glejte27, ta28, ki ima priliko dobro storiti, je trdega, neusmiljenega srca; dobre30, usmiljene duše pa natihoma dobro32 delajo. Bog poplačaj usmiljeni34 ženski, ki mi je pomagala z35 dobrim srcem! Neusmiljenemu hišniku pa36 naj Bog trdo srce37 omeči, da38 bi proti drugim ubogim ne bil tako neusmiljen, kakor39 je bil proti meni. Nič hudega40 mu zato ne privoščim41. Pavle42 gre do koče43, kakor mu je kuharica povedala44. Tema45 je že bila; potrka46 na vrata, prosi in ljudje so ga radi prenočili. Vprašali so ga,48 zakaj ni v graščini prenočil. Pavle pa49, ki50 nikoli ni opravljal, je51 rekel: »Kuharica53 mi je k vam svetovala55.«56 Zvečer je Pavle57 ljudem mnogo lepih58 reči pripovedoval;59 vsi so ga radi poslušali. Gospodar je rekel: »Danes60 ste nam pač prav prišli, ker ne smemo iti spat prej61, da62 se bo gospod graščine mimo peljal63. On je naš gospod, koča64 je njegova;65 pusti nas notri66 prebivati, da67 mu kaj postrežemo. Ravno danes69 se je peljal sosedno gospodo obiskat. Zvečer70 se bo mimo71 peljal,72 nas enega73 poklical, da74 ga bo75 do grada spremil76 in mu svetil77,
bi gospod sam ne bil tako z njim storil, zato ne, ker1 je Pavle2 že osme šole šolar3. Kuharica pelje torej Pavleta4 v svojo sobico5, mu6 da dobrega7 kruha, nekaj pečenega8 mesa in mu zraven10 dve petici11 v dar da12, rekoč: »13Tukaj imate, prijatelj,14 večerjo; petice pa boste15 imeli, da boste16 od postelje plačali17 in za maseljc19 vina. Pojdite20 do prve kajže;21 tam je moja teta, stopite22 noter in tam prenočite;23 gotovo vas24 bodo sprejeli.« Pavle26 gre in po poti premišljuje: Glejte, si je mislil27, ta28, ki ima priliko dobro storiti, je trdega, neusmiljenega srca; dobre30, usmiljene duše pa natihoma dobro32 delajo. Bog poplačaj usmiljeni34 ženski, ki mi je pomagala z35 dobrim srcem! Neusmiljenemu hišniku pa36 naj Bog trdo srce37 omeči, da38 bi proti drugim ubogim ne bil tako neusmiljen, kakor39 je bil proti meni. Nič hudega40 mu zato ne privoščim41. Pavle42 gre do kajže43, kakor mu je kuharica povedala44. Tema45 je že bila; potrka46 na vrata, prosi in ljudje so ga radi prenočili. Vprašali so ga,48 zakaj ni v graščini prenočil. Pavle pa49, ki50 nikoli ni opravljal, je51 rekel: »Kuharica53 mi je k vam svetovala55.«56 Zvečer je Pavle57 ljudem mnogo lepih58 reči pripovedoval;59 vsi so ga radi poslušali. Gospodar je rekel: »Danes60 ste nam pač prav prišli, ker ne smemo iti spat prej61, da62 se bo gospod graščine mimo peljal63. On je naš gospod, koča64 je njegova;65 pusti nas notri66 prebivati, da67 mu kaj postrežemo. Ravno danes69 se je peljal sosedno gospodo obiskat. Zvečer70 se bo mimo71 peljal,72 nas enega73 poklical, da74 ga bo75 do grada spremil76 in mu svetil77,
bi gospod sam ne bil tako z njim storil, zato ne, ker1 je Pavle2 že osme šole šolar3. Kuharica pelje torej Pavleta4 v svojo sobico5, mu6 da dobrega7 kruha, nekaj pečenega8 mesa in mu zraven10 dve petici11 v dar da12, rekoč: »13Tukaj imate, prijatelj,14 večerjo; petice pa boste15 imeli, da boste16 od postelje plačali17 in za maseljc19 vina. Pojdite20 do prve kajže;21 tam je moja teta, stopite22 noter in tam prenočite;23 gotovo vas24 bodo sprejeli.« Pavle26 gre in po poti premišljuje: Glejte, si je mislil27, ta28, ki ima priliko dobro storiti, je trdega, neusmiljenega srca; dobre30, usmiljene duše pa natihoma dobro32 delajo. Bog poplačaj usmiljeni34 ženski, ki mi je pomagala z35 dobrim srcem! Neusmiljenemu hišniku pa36 naj Bog trdo srce37 omeči, da38 bi proti drugim ubogim ne bil tako neusmiljen, kako39 je bil proti meni. Nič hudega40 mu zato ne privoščim41. Pavle42 gre do kajže43, kakor mu je kuharica povedala44. Tema45 je že bila; potrka46 na vrata, prosi in ljudje so ga radi prenočili. Vprašali so ga,48 zakaj ni v graščini prenočil. Pavle pa49, ki50 nikoli ni opravljal, je51 rekel: »Kuharica53 mi je k vam svetovala55.«56 Zvečer je Pavle57 ljudem mnogo lepih58 reči pripovedoval;59 vsi so ga radi poslušali. Gospodar je rekel: »Danes60 ste nam pač prav prišli, ker ne smemo iti spat prej61, da62 se bo gospod graščine mimo peljal63. On je naš gospod, koča64 je njegova;65 pusti nas notri66 prebivati, da67 mu kaj postrežemo. Ravno danes69 se je peljal sosedno gospodo obiskat. Zvečer70 se bo mimo71 peljal,72 nas enega73 poklical, da74 ga bo75 do grada spremil76 in mu svetil77,
bi gospod sam ne bil tako z njim storil, zato ne, ker1 je Pavle2 že osme šole šolar3. Kuharica pelje torej Pavleta4 v svojo sobico5, mu6 da dobrega7 kruha, nekaj pečenega8 mesa in mu zraven10 dve petici11 v dar da12, rekoč: »13Tukaj imate, prijatelj,14 večerjo; petice pa boste15 imeli, da boste16 od postelje plačali17 in za maseljc19 vina. Pojdite20 do prve kajže;21 tam je moja teta, stopite22 noter in tam prenočite;23 gotovo vas24 bodo sprejeli.« Pavle26 gre in po poti premišljuje: Glejte, si je mislil27, ta28, ki ima priliko dobro storiti, je trdega, neusmiljenega srca; dobre30, usmiljene duše pa natihoma dobro32 delajo. Bog poplačaj usmiljeni34 ženski, ki mi je pomagala z35 dobrim srcem! Neusmiljenemu hišniku pa36 naj Bog trdo srce37 omeči, da38 bi proti drugim ubogim ne bil tako neusmiljen, kakor39 je bil proti meni. Nič hudega40 mu zato ne privoščim41. Pavle42 gre do kajže43, kakor mu je kuharica povedala44. Tema45 je že bila; potrka46 na vrata, prosi in ljudje so ga radi prenočili. Vprašali so ga,48 zakaj ni v graščini prenočil. Pavle pa49, ki50 nikoli ni opravljal, je51 rekel: »Kuharica53 mi je k vam svetovala55.«56 Zvečer je Pavle57 ljudem mnogo lepih58 reči pripovedoval;59 vsi so ga radi poslušali. Gospodar je rekel: »Danes60 ste nam pač prav prišli, ker ne smemo iti spat prej61, da62 se bo gospod graščine mimo peljal63. On je naš gospod, koča64 je njegova;65 pusti nas notri66 prebivati, da67 mu kaj postrežemo. Ravno danes69 se je peljal sosedno gospodo obiskat. Zvečer70 se bo mimo71 peljal,72 nas enega73 poklical, da74 ga bo75 do grada spremil76 in mu svetil77,
38
[42−43]
[65]
[26]
[51−52]
[25]
⮟
ker pot ni1 še udelana2. Pavle3 vpraša gospodarja: Povejte mi prijatel: Kako5 se vašimu Gospodu6 pravi, kako mu je ime, ali je star ali mlad? Mož pravi: Ime mu je Avguštin, perimk9 ima Zormann10. Mlad je, ravno letas11 se je oženil,12 in torej je13 šel s svojo gospo v sosedno grajšino14 vas. Čudno se je z našim gospodam15 godilo, veliko16 bi imel17 vam povedati, pa meni19 se zdi20, de ravno21 se pelje: Komej23 mož izgovori kar kočjaž25 zavpije: Urban!27 tako je bilo tistimu kajžerju28 ime,29 hiti posvetiti30, gospod so se perpeljali. Pavle31 hitro vzame laterno,32 in reče kajžerju33: Pustite mene, grem jest namest36 vas posvetit37 gospodu, če vam je prav38. Kajžer39 pravi, zlo40 mi ustrežete, pojdite srečno, čakali vas bomo41 z lučjo de nazaj pridete42. Pavle43 spremi grajšaka44 do doma, dobro45 ga je poznal, pa46 se mu ni47 hotel razodeti, celo48 pot je molčal,49 le toliko je povedal, de50 je šolar51 in de bo52 prenočil v kajži53. Gospod ni več porajtal,54 pride domu55, skoči iz56 voza, pelje za roko svojo ženo58 in gre v zgornje kamre59. Druziga60 ni rekel, kakor61 hišniku je ukazal dati kozarec vina šolarju63, kteri64 mu je posvetil. Zdaj je Pavle65 premišljeval, kako bi naredil, de66 bi z gospodam67 govoril,68 in ga skušal, ali ga bo69 hotel poznati ali ne, ki mu je toliko dobriga70 v bolezni storil71. Kuharca72 je bila berž per Pavletu, in ga73 vpraša kako je to, de75 je on peršel posvetit76 gospodu. Potem ko ji77 je vse povedal, jo prosi78 rekoč: Prosim vas, pojdite gori k80 gospodu in recite jim81, de jih jest82 prav dobro poznam,83 in de84 bi rad le eno85 samo be-
ker pot še ni udelan2.« Pavel3 vpraša gospodarja: »4Povejte mi, prijatelj! Kako5 se vašemu gospodu6 pravi, kako mu je ime, ali je star ali mlad?«7 Mož pravi: »8Ime mu je Avguštin, priimek9 ima Zorman10. Mlad je, ravno letos11 se je oženil,12 in je13 šel s svojo gospo v sosedno graščino v14 vas. Čudno se je z našim gospodom15 godilo, mnogo16 bi vam imel18 povedati, a meni19 se zdi20, da21 se ravno22 pelje.« Komaj23 mož izgovori,24 kar kočijaž25 zavpije: »26Urban! —27 tako je bilo kočarju28 ime —29 hiti posvetit30, gospod so se pripeljali.« Pavel31 hitro vzame svetilnico,32 in reče kočarju33: »34Pustite mene, da35 grem jaz namesto36 vas posvetit37 gospodu, če vam je ljubo38.« Kočar39 pravi: »Zelo40 mi ustrežete, pojdite srečno, čakali vas bodemo41 z lučjo, da se povrnete42.« Pavel43 spremi graščaka44 do doma, dobro45 ga je poznal, ali ni46 se mu hotel razodeti. Ves48 pot je molčal;49 le toliko je povedal, da50 je dijak51 in da bode52 prenočil v koči53. Gospod se dalje ni brigal,54 pride domov55, skoči iz56 voza, pelje svojo ženo57 za roko,58 in gre v gorenje sobe59. Druzega60 ni rekel, nego61 hišniku je ukazal dati kozarec vina dijaku63, kateri64 mu je posvetil. Zdaj je Pavel65 premišljeval, kako bi naredil, da66 bi z gospodom67 govoril in ga skušal, ali ga bode69 hotel poznati ali ne, ki mu je toliko dobrega70 v bolezni storil71. Kuharica72 je bila brž pri Pavlu in ga73 vpraša,74 kako je to, da75 je on prišel posvetit76 gospodu. Potem, ko jej77 je vse povedal, prosi jo,78 rekoč: »79Prosim vas, pojdite gori k80 gospodu in recite mu81, da ga jaz82 prav dobro poznam,83 in da84 bi rad le jedno85 samo be-
ker pot še ni udelana2.« Pavle3 vpraša gospodarja: »4Povejte mi, prijatelj, kako5 se vašemu gospodu6 pravi, kako mu je ime, ali je star ali mlad?«7 Mož pravi: »8Ime mu je Avguštin, priimek9 ima Zorman10. Mlad je, ravno letos11 se je oženil in torej13 šel s svojo gospo v sosedno graščino v14 vas. Čudno se je z našim gospodom15 godilo, veliko16 bi vam imel18 povedati, pa zdi19 se mi20, da21 se ravno22 pelje.« Komaj23 mož izgovori,24 kar kočijaž25 zavpije: »26Urban,«27 tako je bilo tistemu kočarju28 ime, »29hiti in posveti30, gospod so se pripeljali!« Pavle31 hitro vzame svetilko32 in reče kočarju33: »34Pustite mene, grem jaz namesto36 vas svetit37 gospodu, če vam je prav38.« Kočar39 pravi: »Zelo40 mi ustrežete, pojdite srečno, čakali vas bomo41 z lučjo, da nazaj pridete42.« Pavle43 spremi graščaka44 do doma. Dobro45 ga je poznal, pa46 se mu ni47 hotel razodeti. Vso48 pot je molčal,49 le toliko je povedal, da50 je šolar51 in da bo52 prenočil v koči53. Gospod se ni več menil. Ko54 pride domov55, skoči z56 voza, pelje za roko svojo ženo58 in gre v zgornje sobe59. Drugega60 ni rekel, kakor61 hišniku je ukazal,62 dati kozarec vina šolarju63, kateri64 mu je posvetil. Zdaj je Pavle65 premišljeval, kako bi naredil, da66 bi z gospodom67 govoril in ga skušal, ali ga bo69 hotel poznati ali ne, ki mu je toliko dobrega storil70 v bolezni. Kuharica72 je bila brž pri Pavletu;73 vpraša ga,74 kako je to, da75 je on prišel svetit76 gospodu. Ko ji77 je vse povedal, jo je prosil,78 rekoč: »79Prosim vas, pojdite gori h80 gospodu in recite jim81, da jih jaz82 prav dobro poznam in da84 bi rad le eno85 samo be-
ker pot še ni udelana2.« Pavle3 vpraša gospodarja: »4Povejte mi, prijatelj, kako5 se vašemu gospodu6 pravi, kako mu je ime, ali je star ali mlad?«7 Mož pravi: »8Ime mu je Avguštin, priimek9 ima Zorman10. Mlad je, ravno letos11 se je oženil in torej13 šel s svojo gospo v sosedno graščino v14 vas. Čudno se je z našim gospodom15 godilo, veliko16 bi vam imel18 povedati, pa zdi19 se mi20, da21 se ravno22 pelje.« Komaj23 mož izgovori,24 kar kočijaž25 zavpije: »26Urban,«27 tako je bilo tistemu kajžarju28 ime, »29hiti posvetiti30, gospod so se pripeljali!« Pavle31 hitro vzame laterno32 in reče kajžarju33: »34Pustite mene, grem jaz namesto36 vas svetit37 gospodu, če vam je prav38.« Kajžar39 pravi: »Zelo40 mi ustrežete, pojdite srečno, čakali vas bomo41 z lučjo, da nazaj pridete42.« Pavle43 spremi graščaka44 do doma. Dobro45 ga je poznal, pa46 se mu ni47 hotel razodeti. Vso48 pot je molčal,49 le toliko je povedal, da50 je šolar51 in da bo52 prenočil v kajži53. Gospod se ni več menil. Ko54 pride domov55, skoči z56 voza, pelje za roko svojo ženo58 in gre v zgornje sobe59. Drugega60 ni rekel, kakor61 hišniku je ukazal,62 dati kozarec vina šolarju63, kateri64 mu je posvetil. Zdaj je Pavle65 premišljeval, kako bi naredil, da66 bi z gospodom67 govoril in ga skušal, ali ga bo69 hotel poznati ali ne, ki mu je toliko dobrega storil70 v bolezni. Kuharica72 je bila brž pri Pavletu;73 vpraša ga,74 kako je to, da75 je on prišel svetit76 gospodu. Ko ji77 je vse povedal, jo je prosil,78 rekoč: »79Prosim vas, pojdite gori h80 gospodu in recite jim81, da jih jaz82 prav dobro poznam in da84 bi rad le eno85 samo be-
ker pot še ni udelana2.« Pavle3 vpraša gospodarja: »4Povejte mi, prijatelj, kako5 se vašemu gospodu6 pravi, kako mu je ime, ali je star ali mlad?«7 Mož pravi: »8Ime mu je Avguštin, priimek9 ima Zorman10. Mlad je, ravno letos11 se je oženil in torej13 šel s svojo gospo v sosedno graščino v14 vas. Čudno se je z našim gospodom15 godilo, veliko16 bi vam imel18 povedati, pa zdi19 se mi20, da21 se ravno22 pelje.« Komaj23 mož izgovori,24 kar kočijaž25 zavpije: »26Urban,«27 tako je bilo tistemu kajžarju28 ime, »29hiti posvetit30, gospod so se pripeljali!« Pavle31 hitro vzame laterno32 in reče kajžarju33: »34Pustite mene, grem jaz namesto36 vas svetit37 gospodu, če vam je prav38.« Kajžar39 pravi: »Zelo40 mi ustrežete, pojdite srečno, čakali vas bomo41 z lučjo, da nazaj pridete42.« Pavle43 spremi graščaka44 do doma. Dobro45 ga je poznal, pa46 se mu ni47 hotel razodeti. Vso48 pot je molčal,49 le toliko je povedal, da50 je šolar51 in da bo52 prenočil v kajži53. Gospod se ni več menil. Ko54 pride domov55, skoči z56 voza, pelje za roko svojo ženo58 in gre v zgornje sobe59. Drugega60 ni rekel, kakor61 hišniku je ukazal dati kozarec vina šolarju63, kateri64 mu je posvetil. Zdaj je Pavle65 premišljeval, kako bi naredil, da66 bi z gospodom67 govoril in ga skušal, ali ga bo69 hotel poznati ali ne, ki mu je toliko dobrega storil70 v bolezni. Kuharica72 je bila brž pri Pavletu;73 vpraša ga,74 kako je to, da75 je on prišel svetit76 gospodu. Ko ji77 je vse povedal, jo je prosil,78 rekoč: »79Prosim vas, pojdite gori h80 gospodu in recite jim81, da jih jaz82 prav dobro poznam in da84 bi rad le eno85 samo be-
ker pot še ni udelana2.« Pavle3 vpraša gospodarja: »4Povejte mi, prijatelj, kako5 se vašemu gospodu6 pravi, kako mu je ime, ali je star ali mlad?«7 Mož pravi: »8Ime mu je Avguštin, priimek9 ima Zorman10. Mlad je, ravno letos11 se je oženil in torej13 šel s svojo gospo v sosedno graščino v14 vas. Čudno se je z našim gospodom15 godilo, veliko16 bi vam imel18 povedati, pa zdi19 se mi20, da21 se ravno22 pelje.« Komaj23 mož izgovori,24 kar kočijaž25 zavpije: »26Urban,«27 tako je bilo tistemu kajžarju28 ime, »29hiti posvetiti30, gospod so se pripeljali!« Pavle31 hitro vzame laterno32 in reče kajžarju33: »34Pustite mene, grem jaz namesto36 vas svetit37 gospodu, če vam je prav38.« Kajžar39 pravi: »Zelo40 mi ustrežete, pojdite srečno, čakali vas bomo41 z lučjo, da nazaj pridete42.« Pavle43 spremi graščaka44 do doma. Dobro45 ga je poznal, pa46 se mu ni47 hotel razodeti. Vso48 pot je molčal,49 le toliko je povedal, da50 je šolar51 in da bo52 prenočil v kajži53. Gospod se ni več menil. Ko54 pride domov55, skoči z56 voza, pelje za roko svojo ženo58 in gre v zgornje sobe59. Drugega60 ni rekel, kakor61 hišniku je ukazal,62 dati kozarec vina šolarju63, kateri64 mu je posvetil. Zdaj je Pavle65 premišljeval, kako bi naredil, da66 bi z gospodom67 govoril in ga skušal, ali ga bo69 hotel poznati ali ne, ki mu je toliko dobrega storil70 v bolezni. Kuharica72 je bila brž pri Pavletu;73 vpraša ga,74 kako je to, da75 je on prišel svetit76 gospodu. Ko ji77 je vse povedal, jo je prosil,78 rekoč: »79Prosim vas, pojdite gori h80 gospodu in recite jim81, da jih jaz82 prav dobro poznam in da84 bi rad le eno85 samo be-
39
[43−44]
[65−66]
[26−27]
[52−53]
[25−26]
⮟
sedico1 z njimi2 govoril. Kuharca3 gre in pove gospodu, kako šolar4, kteri5 je persvetil6, želi z njim govoriti. Tudi pove7, kako je bil8 ravno ta šolar majhno pred od hišnika9 iz grajšine odgnan10. Gospod hitro11 gre v spodnjo hišo, kjer je šolar13 čakal. Ko noter stopi14, mu15 reče Pavle16: Avguštin, ali me še poznaš,18 ali me morebiti več19 ne boš poznati hotel! Lej! Pavle20 tvoj nekdajni prijatel21 te je prišel obiskat. Avguštin te besede zaslišati ostermi, kar24 besedice ne more spregovoriti25, ker je zdaj Pavleta26 po glasu in po besedi spoznal. Potem stopi k njemu, ga27 objame in kušne28 in pa mu reče29: Ljubi prijatel30! Ne zameri, de sim31 si pustil32 od tebe tako postreči, de33 mi še po noči34 svetiš,35 in nisim vedil kdo de36 si. Zakaj se mi nisi razodel? O prijatel37, perserčni38 moj prijatel! nikar39 ne misli, de sim40 nate pozabil,41 ali de42 bi te poznati ne hotel. Vem de43 si to mislil, ker ti celi44 čas nisim, kar sva se ločila45, nič pisal, nič sporočil, pa46 verjemi de sim bil od velicih opravil47 in skerbi nazaj deržan48. Vsaki49 dan sim na-te50 mislil,51 in ko bi bil slišal de kaj52 potrebuješ, bi bil vse54 rad dal. Pojdi z menoj v gornjo hišo55, de boš56 z mano57 večerjal in per58 nas spal. Z groznim60 veseljem pelje zdaj Avguštin svojiga nekdajniga dobrotljiviga Pavleta61 v lepe gornje kamre62, z dragim žlahtnim pohišjem napolnjene,64 in svoji65 ženi vse pove, koliko dobriga66 mu je ta prijatel67 storil. Torej68 ga je tudi gospa, Avguštinova žena, prijazno sprejela,69 in mu ko svojimu bratu stregla70. Per71 večerji sta Avguštin in Pavle73
sedo1 z njim2 govoril.« — Kuharica3 gre in pove gospodu, da dijak4, kateri5 je prisvetil6, želi z njim govoriti. Tudi pove7, kako je bil8 ravno ta dijak malo prej od hišnika9 iz graščine odgnan10. Gospod gre hitro12 v spodnjo hišo, kjer je dijak13 čakal. Ko vstopi14, reče mu Pavel16: »17Avguštin, ali me še poznaš,18 ali me morebiti že19 ne bodeš hotel poznati? Glej, Pavel,20 tvoj nekdanji prijatelj21 te je prišel obiskat.«22 Avguštin, ko je23 te besede slišal ostrmi, niti24 besedice ne more izpregovoriti25, ker je zdaj Pavla26 po glasu in po besedi spoznal. Potem stopi k njemu, objame ga28 in poljubi, rekoč29: »Prijatelj moj ljubi30! Ne zameri, da sem31 si dal32 od tebe tako postreči, da33 mi še po noči34 svetiš,35 in nisem znal, kdo36 si. Zakaj se mi nisi razodel? O prijatelj37, prisrčni38 moj,39 ne misli, da sem40 nate pozabil,41 ali da42 bi te poznati ne hotel. Vem, da43 si to mislil, ker ti ves44 čas nisem nič pisal in nič sporočil45, kar sva se ločila; a46 verjemi, da so me velika opravila47 in skrbi zadrževale48. Vsak49 dan sem na te50 mislil,51 in ko bi bil slišal, da česa52 potrebuješ, vse53 bi ti bil54 rad dal. Pojdi z menoj v gorenjo sobo55, da bodeš56 z menoj57 večerjal in pri58 nas spal.«59 Z velikim60 veseljem pelje zdaj Avguštin svojega nekdanjega, dobrotljivega Pavla61 v lepe gorenje sobe62, z drago lepo opravo napolnene,64 in svojej65 ženi vse pove, koliko dobrega66 mu je ta prijatelj67 storil. Zatorej68 ga je tudi gospa, Avguštinova žena, prijazno sprejela,69 in mu stregla kakor svojemu bratu70. Pri71 večerji sta se72 Avguštin in Pavel73
sedico1 z njimi2 govoril.« Kuharica3 gre in pove gospodu, kako šolar4, kateri5 je prisvetil6, želi z njim govoriti. Pove tudi7, kako je ravno tega šolarja malo prej hišnik9 iz graščine odgnal10. Gospod hitro11 gre v spodnjo hišo, kjer je šolar13 čakal. Ko noter stopi14, mu15 reče Pavle16: »17Avguštin, ali me še poznaš,18 ali me morebiti več19 ne boš poznati hotel? Glej, Pavle,20 tvoj nekdanji prijatelj21 te je prišel obiskat.« Ko22 Avguštin te besede zasliši, ostrmi; kar24 besedice ne more spregovoriti25, ker je zdaj Pavleta26 po glasu in po besedi spoznal. Potem stopi k njemu, ga27 objame in poljubi pa mu reče29: »Ljubi prijatelj30! Ne zameri, da sem31 si pustil32 od tebe tako postreči, da33 mi še ponoči34 svetiš in nisem vedel, kdo36 si. Zakaj se mi nisi razodel? O prijatelj37, presrčni38 moj prijatelj! Nikar39 ne misli, da sem40 nate pozabil,41 ali da42 bi te poznati ne hotel. Vem, da43 si to mislil, ker ti ves44 čas nisem, kar sva se ločila45, nič pisal, nič sporočil; toda46 verjemi, da sem bil od velikih opravil47 in skrbi zadržan48. Vsak49 dan sem nate50 mislil in ko bi bil slišal, da kaj52 potrebuješ, bi bil vse54 rad dal. Pojdi z menoj v gornjo hišo55, da boš56 z mano57 večerjal in pri58 nas spal.«59 Z velikim60 veseljem pelje zdaj Avguštin svojega nekdanjega, dobrotljivega Pavleta61 v lepe gornje sobe62, napolnjene63 z dragim, krasnim pohišjem64 in svoji65 ženi vse pove, koliko dobrega66 mu je ta prijatelj67 storil. Zato68 ga je tudi gospa, Avguštinova žena, prijazno sprejela in mu ko svojemu bratu stregla70. Pri71 večerji sta se72 Avguštin in Pavle73
sedico1 z njimi2 govoril.« Kuharica3 gre in pove gospodu, kako šolar4, kateri5 je prisvetil6, želi z njim govoriti. Pove tudi7, kako je ravno tega šolarja malo prej hišnik9 iz graščine odgnal10. Gospod hitro11 gre v spodnjo hišo, kjer je šolar13 čakal. Ko noter stopi14, mu15 reče Pavle16: »17Avguštin, ali me še poznaš,18 ali me morebiti več19 ne boš poznati hotel? Glej, Pavle,20 tvoj nekdanji prijatelj21 te je prišel obiskat.« Ko22 Avguštin te besede zasliši, ostrmi: kar24 besedice ne more spregovoriti25, ker je zdaj Pavleta26 po glasu in po besedi spoznal. Potem stopi k njemu, ga27 objame in poljubi pa mu reče29: »Ljubi prijatelj30! Ne zameri, da sem31 si pustil32 od tebe tako postreči, da33 mi še ponoči34 svetiš in nisem vedel, kdo da36 si. Zakaj se mi nisi razodel? O prijatelj37, presrčni38 moj prijatelj! Nikar39 ne misli, da sem40 nate pozabil;41 ali da42 bi te poznati ne hotel. Vem, da43 si to mislil, ker ti ves44 čas nisem, kar sva se ločila45, nič pisal, nič sporočil; toda46 verjemi, da sem bil od velikih opravil47 in skrbi zadržan48. Vsak49 dan sem nate50 mislil in ko bi bil slišal, da kaj52 potrebuješ, bi bil vse54 rad dal. Pojdi z menoj v gornjo hišo55, da boš56 z mano57 večerjal in pri58 nas spal.«59 Z velikim60 veseljem pelje zdaj Avguštin svojega nekdanjega dobrotljivega Pavleta61 v lepe gornje sobe62, napolnjene63 z dragim, krasnim pohišjem64 in svoji65 ženi vse pove, koliko dobrega66 mu je ta prijatelj67 storil. Torej68 ga je tudi gospa, Avguštinova žena, prijazno sprejela in mu ko svojemu bratu stregla70. Pri71 večerji sta se72 Avguštin in Pavle73
sedico1 z njimi2 govoril.« Kuharica3 gre in pove gospodu, kako šolar4, kateri5 je prisvetil6, želi z njim govoriti. Pove tudi7, kako je ravno tega šolarja malo prej hišnik9 iz graščine odgnal10. Gospod hitro11 gre v spodnjo hišo, kjer je šolar13 čakal. Ko noter stopi14, mu15 reče Pavle16: »17Avguštin, ali me še poznaš ali me morebiti več19 ne boš poznati hotel? Glej, Pavle,20 tvoj nekdanji prijatelj21 te je prišel obiskat.« Ko22 Avguštin te besede zasliši, ostrmi: kar24 besedice ne more spregovoriti25, ker je zdaj Pavleta26 po glasu in po besedi spoznal. Potem stopi k njemu, ga27 objame in poljubi pa mu reče29: »Ljubi prijatelj30! Ne zameri, da sem31 si pustil32 od tebe tako postreči, da33 mi še ponoči34 svetiš,35 in nisem vedel, kdo da36 si. Zakaj se mi nisi razodel? O prijatelj37, presrčni38 moj prijatelj! Nikar39 ne misli, da sem40 nate pozabil ali da42 bi te poznati ne hotel. Vem, da43 si to mislil, ker ti ves44 čas nisem, kar sva se ločila45, nič pisal, nič sporočil; toda46 verjemi, da sem bil od velikih opravil47 in skrbi zadržan48. Vsak49 dan sem nate50 mislil,51 in ko bi bil slišal, da kaj52 potrebuješ, bi bil vse54 rad dal. Pojdi z menoj v gornjo hišo55, da boš56 z mano57 večerjal in pri58 nas spal.«59 Z velikim60 veseljem pelje zdaj Avguštin svojega nekdanjega dobrotljivega Pavleta61 v lepe gornje sobe62, napolnjene63 z dragim, krasnim pohišjem,64 in svoji65 ženi vse pove, koliko dobrega66 mu je ta prijatelj67 storil. Torej68 ga je tudi gospa, Avguštinova žena, prijazno sprejela in mu ko svojemu bratu stregla70. Pri71 večerji sta se72 Avguštin in Pavle73
sedico1 z njimi2 govoril.« Kuharica3 gre in pove gospodu, kako šolar4, kateri5 je prisvetil6, želi z njim govoriti. Pove tudi7, kako je ravno tega šolarja malo prej hišnik9 iz graščine odgnal10. Gospod hitro11 gre v spodnjo hišo, kjer je šolar13 čakal. Ko noter stopi14, mu15 reče Pavle16: »17Avguštin, ali me še poznaš,18 ali me morebiti več19 ne boš poznati hotel? Glej, Pavle,20 tvoj nekdanji prijatelj21 te je prišel obiskat.« Ko22 Avguštin te besede zasliši, ostrmi: kar24 besedice ne more spregovoriti25, ker je zdaj Pavleta26 po glasu in po besedi spoznal. Potem stopi k njemu, ga27 objame in poljubi pa mu reče29: »Ljubi prijatelj30! Ne zameri, da sem31 si pustil32 od tebe tako postreči, da33 mi še ponoči34 svetiš in nisem vedel, kdo da36 si. Zakaj se mi nisi razodel? O prijatelj37, presrčni38 moj prijatelj! Nikar39 ne misli, da sem40 nate pozabil;41 ali da42 bi te poznati ne hotel. Vem, da43 si to mislil, ker ti ves44 čas nisem, kar sva se ločila45, nič pisal, nič sporočil; toda46 verjemi, da sem bil od velikih opravil47 in skrbi zadržan48. Vsak49 dan sem nate50 mislil in ko bi bil slišal, da kaj52 potrebuješ, bi bil vse54 rad dal. Pojdi z menoj v gornjo hišo55, da boš56 z mano57 večerjal in pri58 nas spal.«59 Z velikim60 veseljem pelje zdaj Avguštin svojega nekdanjega dobrotljivega Pavleta61 v lepe gornje sobe62, napolnjene63 z dragim, krasnim pohišjem64 in svoji65 ženi vse pove, koliko dobrega66 mu je ta prijatelj67 storil. Torej68 ga je tudi gospa, Avguštinova žena, prijazno sprejela in mu ko svojemu bratu stregla70. Pri71 večerji sta se72 Avguštin in Pavle73
40
[44−45]
[66−67]
[27]
[53−54]
[26]
⮟
po bratovsko se od poprejšnih časov pogovarjala,1 in se spomnila2, kako se jima je godilo. Zadnič pravi3 Avguštin: Povej mi vender ljubi5 moj Pavle6, kaj te je prineslo tako deleč7, kam greš, ali8 kam si se namenil. Pavle9 mu vse po versti10 razloži, kako so mu njegovi dobrotniki pomerli. Kako je odgnan11 brez premoženja12 brez pomoči. Zdaj iše14 službe ali dobriga15 človeka, de16 bi mu pomagal. Zadnič17 reče: Glej Avguštin, tebi se je pred20 hudo godilo, meni je bilo dobro. Zdaj je tebi dobro, meni hudo. Tako22 je s časno srečo23, golufna24 je, o de25 bi le večno neskončno26 srečo v nebesih dosegli! Solze27 so Avguštinu28 v oči stopile29, druziga ni več30 mogel reči,31 kakor te besede: O Pavle!34 ne boš35, ne boš36 nesrečen ne, dokler sim jest38 živ. Nisim39 pozabil, de40 si mi življenje otel. Per41 meni imaš vse, kar poželiš, ako42 bi polovico moje grajšine si44 izvolil, ti jo z veseljem46 dam. Pa od tega47 se bomo48 jutri pomenili49, necoj gremo50 spat, ker je že pozno. Drugi dan ukaže Avguštin napraviti dobro kosilo, veliko pojedno52 in povabi vse svoje prijatle53, de54 bi se gostili in veselili. Per55 jedi je vsim56 povabljenim rekel Avguštin57: Lejte58 ta je moj pravi resnični prijatel60, moj dobrotnik, ki me je prišel obiskat. Perpravljen sim61 mu zdaj kar je mogoče dobrote poverniti, torej vi63 ste priče, karkoli bo poželil mu z veseljem65 dam. Moj hišnik pa66 je včerej67 tega mojiga68 dobrotnika z gerdo69 od hiše odgnal,70 in ko bi71 Bog ne bil72 tako naklonil,73 in ko74 bi dobri ljudje ne bili usmiljeni do njega, bi jest dans75 tega ve-
po bratovski pogovarjala o poprejšnih časih,1 in se spominala2, kako se jima je godilo. Naposled reče3 Avguštin: »4Povej mi vender, Pavle5 moj ljubi6, kaj te je prineslo tako daleč7, kam greš in8 kam si se namenil.« Pavel9 mu vse po vrsti10 razloži, kako so mu njegovi dobrotniki pomrli in kako je odgnan11 brez imenja,12 brez pomoči. Zdaj išče14 službe ali dobrega15 človeka, da16 bi mu pomagal. Naposled17 reče: »18Glej,19 Avguštin, tebi seje prej20 hudo godilo, meni je bilo dobro. Zdaj je tebi dobro, a21 meni hudo. Taka22 je časna sreča23, opotočna24 je; o da25 bi le večno neizkončno26 srečo v nebesih dosegli!« Solze27 so Avguštinu28 v oči stopile29, druzega uže ni30 mogel reči,31 kakor te besede: »32O Pavle!34 ne bodeš35, ne bodeš36 nesrečen ne, dokler bodem jaz38 živ. Nisem39 pozabil, da40 si mi življenje otel. Pri41 meni imaš vse, česar želiš, ako42 bi si43 polovico moje graščine44 izvolil, vesel45 ti jo dam. Ali o tem47 se bodeva48 jutri menila49, nocoj greva50 spat, ker je že pozno.«51 Drugi dan ukaže Avguštin napraviti dobro kosilo, veliko pojedino,52 in povabi vse svoje prijatelje53, da54 bi se gostili in veselili. Pri55 jedi je Avguštin vsem56 povabljenim rekel: »Glejte,58 ta je moj pravi,59 resnični prijatelj60, moj dobrotnik, ki me je prišel obiskat. Pripravljen sem61 mu zdaj,62 kar je mogoče, dobrote povrniti; zatorej vi63 ste priče, česar koli poželi, rad mu65 dam. A moj hišnik66 je včeraj67 tega mojega68 dobrotnika z grda69 od hiše odgnal,70 in da ni71 Bog tako naklonil,73 in da74 bi dobri ljudje ne bili usmiljeni do njega, denes bi jaz75 tega ve-
po bratovsko pogovarjala o poprejšnjih časih1 in se spominjala2, kako se jima je godilo. Slednjič pravi3 Avguštin: »4Povej mi vendar, ljubi5 moj Pavle6, kaj te je prineslo tako daleč7, kam greš, ali8 kam si se namenil?« Pavle9 mu vse po vrsti10 razloži, kako so mu njegovi dobrotniki pomrli, kako so ga11 brez premoženja,12 brez pomoči segnali13. Zdaj išče14 službe ali dobrega15 človeka, da16 bi mu pomagal. Nazadnje17 reče: »18Glej,19 Avguštin, tebi se je prej20 hudo godilo, meni je bilo dobro. Zdaj je tebi dobro, meni hudo. Tako22 je s časno srečo23, goljufna24 je. O da25 bi le večno, neskončno26 srečo v nebesih dosegli!« Avguštinu27 so stopile solze28 v oči, drugega ni več30 mogel reči kakor te besede: »32O Pavle,34 ne boš35, ne boš36 nesrečen ne, dokler sem jaz38 živ. Nisem39 pozabil, da40 si mi življenje otel. Pri41 meni imaš vse, kar poželiš. Ako42 bi si43 polovico moje graščine44 izvolil, ti jo z veseljem46 dam. Pa o tem47 se bomo48 jutri pomenili49, nocoj gremo50 spat, ker je že pozno.«51 Drugi dan ukaže Avguštin napraviti dobro kosilo, veliko pojedino52 in povabi vse svoje prijatelje53, da54 bi se gostili in veselili. Pri55 jedi je Avguštin vsem56 povabljenim rekel: »Glejte,58 ta je moj pravi,59 resnični prijatelj60, moj dobrotnik, ki me je prišel obiskat. Pripravljen sem61 mu zdaj,62 kar je mogoče, dobroto povrniti. Vi63 ste sedaj64 priče: karkoli bo poželel, mu z veseljem65 dam. Moj hišnik pa66 je včeraj67 tega mojega68 dobrotnika zgrda69 od hiše odgnal;70 in ko bi dobri71 Bog ne bil72 tako naklonil in ko74 bi dobri ljudje ne bili usmiljeni do njega, bi jaz danes75 tega ve-
po bratovsko pogovarjala o poprejšnjih časih1 in se spominjala2, kako se jima je godilo. Slednjič pravi3 Avguštin: »4Povej mi vendar, ljubi5 moj Pavle6, kaj te je prineslo tako daleč7, kam greš, ali8 kam si se namenil?« Pavle9 mu vse po vrsti10 razloži, kako so mu njegovi dobrotniki pomrli, kako so ga11 brez premoženja,12 brez pomoči odgnali13. Zdaj išče14 službe ali dobrega15 človeka, da16 bi mu pomagal. Nazadnje17 reče: »18Glej,19 Avguštin, tebi se je prej20 hudo godilo, meni je bilo dobro. Zdaj je tebi dobro, meni hudo. Tako22 je s časno srečo23, goljufna24 je. O, da25 bi le večno, neskončno26 srečo v nebesih dosegli!« Avguštinu27 so stopile solze28 v oči, drugega ni več30 mogel reči kakor te besede: »32O,33 Pavle,34 ne boš35, ne boš36 nesrečen ne, dokler sem jaz38 živ. Nisem39 pozabil, da40 si mi življenje otel. Pri41 meni imaš vse, kar poželiš. Ako42 bi si43 polovico moje graščine44 izvolil, ti jo z veseljem46 dam. Pa o tem47 se bomo48 jutri pomenili49, nocoj gremo50 spat, ker je že pozno.«51 Drugi dan ukaže Avguštin napraviti dobro kosilo, veliko pojedino52 in povabi vse svoje prijatelje53, da54 bi se gostili in veselili. Pri55 jedi je Avguštin vsem56 povabljenim rekel: »Glejte,58 ta je moj pravi,59 resnični prijatelj60, moj dobrotnik, ki me je prišel obiskat. Pripravljen sem61 mu zdaj,62 kar je mogoče, dobroto povrniti. Vi63 ste sedaj64 priče: karkoli bo poželel, mu z veseljem65 dam. Moj hišnik pa66 je včeraj67 tega mojega68 dobrotnika zgrda69 od hiše odgnal;70 in ko bi71 Bog ne bil72 tako naklonil in ko74 bi dobri ljudje ne bili usmiljeni do njega, bi jaz danes75 tega ve-
po bratovsko pogovarjala o poprejšnjih časih1 in se spominjala2, kako se jima je godilo. Slednjič pravi3 Avguštin: »4Povej mi vendar, ljubi5 moj Pavle6, kaj te je prineslo tako daleč7, kam greš ali8 kam si se namenil?« Pavle9 mu vse po vrsti10 razloži, kako so mu njegovi dobrotniki pomrli, kako so ga11 brez premoženja,12 brez pomoči odgnali13. Zdaj išče14 službe ali dobrega15 človeka, da16 bi mu pomagal. Nazadnje17 reče: »18Glej,19 Avguštin, tebi se je prej20 hudo godilo, meni je bilo dobro. Zdaj je tebi dobro, meni hudo. Tako22 je s časno srečo23, goljufna24 je. O, da25 bi le večno, neskončno26 srečo v nebesih dosegli!« Avguštinu27 so stopile solze28 v oči, drugega ni več30 mogel reči kakor te besede: »32O,33 Pavle,34 ne boš35, ne boš36 nesrečen,37 ne, dokler sem jaz38 živ. Nisem39 pozabil, da40 si mi življenje otel. Pri41 meni imaš vse, kar poželiš. Ako42 bi si43 polovico moje graščine44 izvolil, ti jo z veseljem46 dam. Pa o tem47 se bomo48 jutri pomenili49, nocoj gremo50 spat, ker je že pozno.«51 Drugi dan ukaže Avguštin napraviti dobro kosilo, veliko pojedino52 in povabi vse svoje prijatelje53, da54 bi se gostili in veselili. Pri55 jedi je Avguštin vsem56 povabljenim rekel: »Glejte,58 ta je moj pravi,59 resnični prijatelj60, moj dobrotnik, ki me je prišel obiskat. Pripravljen sem61 mu zdaj,62 kar je mogoče, dobroto povrniti. Vi63 ste sedaj64 priče: karkoli bo poželel, mu z veseljem65 dam. Moj hišnik pa66 je včeraj67 tega mojega68 dobrotnika zgrda69 od hiše odgnal;70 in ko bi71 Bog ne bil72 tako naklonil in ko74 bi dobri ljudje ne bili usmiljeni do njega, bi jaz danes75 tega ve-
po bratovsko pogovarjala o poprejšnjih časih1 in se spominjala2, kako se jima je godilo. Slednjič pravi3 Avguštin: »4Povej mi vendar, ljubi5 moj Pavle6, kaj te je prineslo tako daleč7, kam greš, ali8 kam si se namenil?« Pavle9 mu vse po vrsti10 razloži, kako so mu njegovi dobrotniki pomrli, kako so ga11 brez premoženja,12 brez pomoči odgnali13. Zdaj išče14 službe ali dobrega15 človeka, da16 bi mu pomagal. Nazadnje17 reče: »18Glej,19 Avguštin, tebi se je prej20 hudo godilo, meni je bilo dobro. Zdaj je tebi dobro, meni hudo. Tako22 je s časno srečo23, goljufna24 je. O, da25 bi le večno, neskončno26 srečo v nebesih dosegli!« Avguštinu27 so stopile solze28 v oči, drugega ni več30 mogel reči kakor te besede: »32O,33 Pavle,34 ne boš35, ne boš36 nesrečen ne, dokler sem jaz38 živ. Nisem39 pozabil, da40 si mi življenje otel. Pri41 meni imaš vse, kar poželiš. Ako42 bi si43 polovico moje graščine44 izvolil, ti jo z veseljem46 dam. Pa o tem47 se bomo48 jutri pomenili49, nocoj gremo50 spat, ker je že pozno.«51 Drugi dan ukaže Avguštin napraviti dobro kosilo, veliko pojedino52 in povabi vse svoje prijatelje53, da54 bi se gostili in veselili. Pri55 jedi je Avguštin vsem56 povabljenim rekel: »Glejte,58 ta je moj pravi,59 resnični prijatelj60, moj dobrotnik, ki me je prišel obiskat. Pripravljen sem61 mu zdaj,62 kar je mogoče, dobroto povrniti. Vi63 ste sedaj64 priče: karkoli bo poželel, mu z veseljem65 dam. Moj hišnik pa66 je včeraj67 tega mojega68 dobrotnika zgrda69 od hiše odgnal;70 in ko bi71 Bog ne bil72 tako naklonil in ko74 bi dobri ljudje ne bili usmiljeni do njega, bi jaz danes75 tega ve-
41
[45−46]
[67−68]
[27−28]
[54−55]
[26−27]
⮟
selja ne imel. Do smerti1 bi me bilo bolelo, ko2 bi bil zvedil de3 je moj dobrotnik tako neusmiljeno od moje hiše odgnan. Pokliči hišnika, reče Avguštin hlapcu, ki je per6 mizi stregel, de7 mu vpričo vsih8 povem, kar mu gre. Hišnik pride,10 Avguštin mu serdito11 reče: Poznaš tega Gospoda13? Zakaj si ga včerej14 tako z gerdo15 od hiše stepel16? Ako17 ga ravno18 nisi poznal, vender bi ne19 smel tako neusmiljen biti. Lej20 moj dobrotnik je to, življenje mi je ohranil. Kdor ni usmiljen tudi usmiljenja ni vreden, torej21 pojdi, poiši22 si službe kjer hočeš, per24 meni nimaš več kruha. Sedem dni ti dam odloga službe iskat, ali26 jo najdeš ali ne, se moraš spraviti28. Hišnik se je zgovarjal30 z nevednostjo,31 in prosi de32 bi ga še imeli rekoč: Kam čem35 iti na starost? Kako bomo36 živeli, žena otroci, oh38 Bogu se usmili! Poberi se, zavpije nad njim40 Avguštin, zdaj čutiš, kako hudo dene42 neusmiljenje. S solznimi očmi gre44 hišnik ves žalosten, zdihuje45, ne ve se kam djati46, na glas joka,47 njegovi otroci tudi z njim. Ko48 odide, se Pavle oberne proti svojimu prijatlu49 Avguštinu rekoč: Bog te živi moj prijatel52 Avguštin, gospod te imenitne grajšine53. Ne zameri54, de55 te vpričo vsih56 povabljenih za besedo primem. Obljubil si mi dati, kar57 prosim,58 ne zaverzi tedej59 moje prošnje.60 Prosim te samo to, de61 hišnika ne deneš ob službo, ohrani62 ga do smerti.63 Ne zameri mu64, kar je storil, sej veš65, de bo zanaprej vse drugačin66. Nikdar bi jest67 ne mogel vesel biti, ko68 bi zavoljo69 mene kdo nesrečen70 bil. Rajši ho-
selja ne imel. Do smrti1 bi me bilo bolelo, ako2 bi bil zvedel, da3 je moj dobrotnik tako neusmiljeno od moje hiše odgnan. Pokliči hišnika,«5 reče Avguštin hlapcu, ki je pri6 mizi stregel, »da7 mu v pričo vseh8 povem, kar mu gre.«9 Hišnik pride.10 Avguštin mu srdito11 reče: »12Poznaš tega gospoda13? Zakaj si ga včeraj14 tako z grda15 od hiše iztepel16? Dasi17 ga nisi poznal, vender ne bi19 smel tako neusmiljen biti. Glej,20 moj dobrotnik je to, življenje mi je ohranil. Kdor ni usmiljen, niti usmiljenja vreden ni; zatorej21 pojdi, poišči22 si službe,23 kjer hočeš, pri24 meni uže25 nimaš več kruha. Sedem dni ti dam odloga službe iskat; če26 jo najdeš ali ne, spraviti27 se moraš.«29 Hišnik se je izgovarjal30 z nevednostjo in prosil, da32 bi ga še imeli,33 rekoč: »34Kam hočem35 iti na starost? Kako bodemo36 živeli, žena in37 otroci? O38 Bogu se usmili!« — »39Poberi se!« zavpije nanj40 Avguštin, »41zdaj čutiš, kako hudo deje42 neusmiljenje.« —43 S solznimi očmi odide44 hišnik ves žalosten, vzdihuje45, ne ve se kam dejati46, na glas joka in47 njegovi otroci tudi z njim. Kadar48 odide, obrne se Pavel k svojemu prijatelju49 Avguštinu,50 rekoč: »51Bog te živi, prijatelj moj52 Avguštin, gospod te imenitne graščine53. Ne huduj se54, da55 te v pričo vseh56 povabljenih za besedo primem. Obljubil si mi dati, česar57 prosim,58 ne zametaj tedaj59 moje prošnje.60 Prosim te samo to, da61 hišnika ne deneš iz službe; ohrani62 ga do smrti.63 Ne huduj se o tem64, kar je storil, saj znaš65, da bode naprej ves drugačen66. Nikdar bi jaz67 ne mogel vesel biti, ako68 bi zaradi69 mene kdo bil nesrečen71. Rajši ho-
selja ne imel. Do smrti1 bi me bilo bolelo, ko2 bi bil zvedel, da3 je bil4 moj dobrotnik tako neusmiljeno od moje hiše odgnan. Pokliči hišnika,«5 reče Avguštin hlapcu, ki je pri6 mizi stregel, »da7 mu vpričo vseh8 povem, kar mu gre.«9 Hišnik pride,10 Avguštin mu srdito11 reče: »12Poznaš tega gospoda13? Zakaj si ga včeraj14 tako zgrda15 od hiše stepel16? Ako17 ga ravno18 nisi poznal, vendar bi ne19 smel tako neusmiljen biti. Glej,20 moj dobrotnik je to, življenje mi je ohranil. Kdor ni usmiljen, tudi usmiljenja ni vreden. Torej21 pojdi, poišči22 si službe,23 kjer hočeš, pri24 meni nimaš več kruha. Sedem dni ti dam odloga, službo iskati. Ali26 jo najdeš ali ne, se moraš spraviti28.«29 Hišnik se izgovarja30 z nevednostjo in prosi, da32 bi ga še imeli,33 rekoč: »34Kam čem35 iti na starost? Kako bomo36 živeli, žena,37 otroci? Oh38 Bogu se usmili!« »39Poberi se,« zavpije nad njim40 Avguštin, »41zdaj čutiš, kako hudo dene42 neusmiljenje.«43 S solznimi očmi gre44 hišnik ves žalosten, vzdihuje45, ne ve se kam dejati46, na glas joka,47 njegovi otroci tudi z njim. Ko48 odide, se Pavle obrne proti svojemu prijatelju49 Avguštinu,50 rekoč: »51Bog te živi, moj prijatelj52 Avguštin, gospod te imenitne graščine53. Ne zameri54, da55 te vpričo vseh56 povabljenih za besedo primem. Obljubil si mi dati, kar57 prosim;58 ne zavračaj tedaj59 moje prošnje!60 Prosim te samo to, da61 hišnika ne deneš ob službo. Ohrani62 ga do smrti!63 Ne zameri mu64, kar je storil, saj veš65, da bo za naprej vse drugačen66. Nikdar bi jaz67 ne mogel vesel biti, ko68 bi zavoljo69 mene kdo nesrečen70 bil. Rajši ho-
selja ne imel. Do smrti1 bi me bilo bolelo, ko2 bi bil zvedel, da3 je bil4 moj dobrotnik tako neusmiljeno od moje hiše odgnan. Pokliči hišnika,«5 reče Avguštin hlapcu, ki je pri6 mizi stregel, »da7 mu vpričo vseh8 povem, kar mu gre.«9 Hišnik pride,10 Avguštin mu srdito11 reče: »12Poznaš tega gospoda13? Zakaj si ga včeraj14 tako zgrda15 od hiše stepel16? Ako17 ga ravno18 nisi poznal, vendar bi ne19 smel tako neusmiljen biti. Glej,20 moj dobrotnik je to, življenje mi je ohranil. Kdor ni usmiljen, tudi usmiljenja ni vreden. Torej21 pojdi, poišči22 si službe,23 kjer hočeš, pri24 meni nimaš več kruha. Sedem dni ti dam odloga, službo iskati. Ali26 jo najdeš ali ne, se moraš spraviti28.«29 Hišnik se izgovarja30 z nevednostjo in prosi, da32 bi ga še imeli,33 rekoč: »34Kam čem35 iti na starost? Kako bomo36 živeli, žena,37 otroci? Oh38 Bogu se usmili!« »39Poberi se,« zavpije nad njim40 Avguštin, »41zdaj čutiš, kako hudo dene42 neusmiljenje.«43 S solznimi očmi gre44 hišnik ves žalosten, vzdihuje45, ne ve se kam dejati46, na glas joka,47 njegovi otroci tudi z njim. Ko48 odide, se Pavle obrne proti svojemu prijatelju49 Avguštinu,50 rekoč: »51Bog te živi, moj prijatelj52 Avguštin, gospod te imenitne graščine53. Ne zameri54, da55 te vpričo vseh56 povabljenih za besedo primem. Obljubil si mi dati, kar57 prosim;58 ne zavrzi tedaj59 moje prošnje!60 Prosim te samo to, da61 hišnika ne deneš ob službo. Ohrani62 ga do smrti!63 Ne zameri mu64, kar je storil, saj veš65, da bo za naprej vse drugačen66. Nikdar bi jaz67 ne mogel vesel biti, ko68 bi zavoljo69 mene kdo nesrečen70 bil. Rajši ho-
selja ne imel. Do smrti1 bi me bilo bolelo, ko2 bi bil zvedel, da3 je bil4 moj dobrotnik tako neusmiljeno od moje hiše odgnan. Pokliči hišnika,«5 reče Avguštin hlapcu, ki je pri6 mizi stregel, »da7 mu vpričo vseh8 povem, kar mu gre.«9 Hišnik pride,10 Avguštin mu srdito11 reče: »12Poznaš tega gospoda13? Zakaj si ga včeraj14 tako zgrda15 od hiše stepel16? Ako17 ga ravno18 nisi poznal, vendar bi ne19 smel tako neusmiljen biti. Glej,20 moj dobrotnik je to, življenje mi je ohranil. Kdor ni usmiljen, tudi usmiljenja ni vreden. Torej21 pojdi, poišči22 si službe,23 kjer hočeš, pri24 meni nimaš več kruha. Sedem dni ti dam odloga službo iskati. Ali26 jo najdeš ali ne, se moraš spraviti28.«29 Hišnik se izgovarja30 z nevednostjo in prosi, da32 bi ga še imeli,33 rekoč: »34Kam čem35 iti na starost? Kako bomo36 živeli, žena,37 otroci? Oh,38 Bogu se usmili!« »39Poberi se,« zavpije nad njim40 Avguštin, »41zdaj čutiš, kako hudo dene42 neusmiljenje.«43 S solznimi očmi gre44 hišnik ves žalosten, vzdihuje45, ne ve se kam dejati46, na glas joka,47 njegovi otroci tudi z njim. Ko48 odide, se Pavle obrne proti svojemu prijatelju49 Avguštinu,50 rekoč: »51Bog te živi, moj prijatelj52 Avguštin, gospod te imenitne graščine53. Ne zameri54, da55 te vpričo vseh56 povabljenih za besedo primem. Obljubil si mi dati, kar57 prosim;58 ne zavrzi tedaj59 moje prošnje!60 Prosim te samo to, da61 hišnika ne deneš ob službo. Ohrani62 ga do smrti!63 Ne zameri mu64, kar je storil, saj veš65, da bo za naprej vse drugačen66. Nikdar bi jaz67 ne mogel vesel biti, ko68 bi zavoljo69 mene kdo nesrečen70 bil. Rajši ho-
selja ne imel. Do smrti1 bi me bilo bolelo, ko2 bi bil zvedel, da3 je bil4 moj dobrotnik tako neusmiljeno od moje hiše odgnan. Pokliči hišnika,«5 reče Avguštin hlapcu, ki je pri6 mizi stregel, »da7 mu vpričo vseh8 povem, kar mu gre.«9 Hišnik pride,10 Avguštin mu srdito11 reče: »12Poznaš tega gospoda13? Zakaj si ga včeraj14 tako zgrda15 od hiše stepel16? Ako17 ga ravno18 nisi poznal, vendar bi ne19 smel tako neusmiljen biti. Glej,20 moj dobrotnik je to, življenje mi je ohranil. Kdor ni usmiljen, tudi usmiljenja ni vreden. Torej21 pojdi, poišči22 si službe,23 kjer hočeš, pri24 meni nimaš več kruha. Sedem dni ti dam odloga, službo iskati. Ali26 jo najdeš ali ne, se moraš spraviti28.«29 Hišnik se izgovarja30 z nevednostjo in prosi, da32 bi ga še imeli,33 rekoč: »34Kam čem35 iti na starost? Kako bomo36 živeli, žena,37 otroci? Oh38 Bogu se usmili!« »39Poberi se,« zavpije nad njim40 Avguštin, »41zdaj čutiš, kako hudo dene42 neusmiljenje.«43 S solznimi očmi gre44 hišnik ves žalosten, vzdihuje45, ne ve se kam dejati46, na glas joka,47 njegovi otroci tudi z njim. Ko48 odide, se Pavle obrne proti svojemu prijatelju49 Avguštinu,50 rekoč: »51Bog te živi, moj prijatelj52 Avguštin, gospod te imenitne graščine53. Ne zameri54, da55 te pričo vseh56 povabljenih za besedo primem. Obljubil si mi dati, kar57 prosim;58 ne zavrzi tedaj59 moje prošnje!60 Prosim te samo to, da61 hišnika ne deneš ob službo. Ohrani62 ga do smrti!63 Ne zameri mu64, kar je storil, saj veš65, da bo za naprej vse drugačen66. Nikdar bi jaz67 ne mogel vesel biti, ko68 bi zavoljo69 mene kdo nesrečen70 bil. Rajši ho-
42
[46−47]
[68−69]
[28−29]
[55−56]
[27−28]
⮟
čem še toliko revšino terpeti, kakor1 k nesreči bližniga kaj pomagati2. Na te besede3 so se vsi povabljeni razjasnili in oveselili, ker žalostni4 so bili per hišnikovim slovljenji5. O žlahtni7 usmiljeni Pavle!8 ti si nam vsim9 lep izgled keršanske10 ljubezni. Gotovo ti bo11 Bog vse obilno poplačal12. Tako so vsi ob enim veseli14 glas zagnali,15 in na zdravje Pavleta17 in grajšaka18 Avguština pili. Dobre volje so bili celi dan in dolgo zvečer19. Avguštin je hišnika obderžal20 na Pavletovo21 prošnjo,22 in mu obljubil tudi do smerti24 ga imeti25. Vesel26 dan je bil to vsim27, kar jih je bilo per28 gradu,29 posebno vesela je bila kuharca30. Tri tedne je ostal Pavle31 v grajšini32. Med tem33 mu je Avguštin vse nove34 oblačila narediti dal35, mu36 vse potrebne reči napravil,37 in ga potem na Dunaj poslal39. Dal mu je s sabo obilno dnarjev,40 in list, kteriga41 je pisal do svojiga strica42, kteri43 je bil v imenitni45 službi na Dunaji46. Tako je govoril Avguštin svojimu prijatlu Pavletu47, preden48 ga je od sebe spustil49: Ljubi50 Pavle! prežlahtno51 je serce52 tvoje! škoda bi bilo zate53, ko bi ti54 v kako nevarno55 službo prišel56, kjer bi utegnilo tvoje serce spačeno biti57. Bodi dober tudi zanaprej,58 in pojdi se še učit.59 Pojdi na Dunaj de60 skončaš vse šole, loti61 se učenosti, ktere hočeš,62 izvoli si stan, kteri te veseli63, jest pa te bom z vsim potrebnim preskerbel64, kakor si bil preskerbljen per tvojim65 dobrotniku baronu I. v nemškim gradcu66. Pojdi na ravnost67 k mojimu68 stricu, podaj mu pismo,69 in sprejel70 te bo z veseljem,71 in ti bo72 dal na mojo rajten-73
čem še temveč uboštva trpeti, nego1 k nesreči bližnjega pripomoči2.« — Po teh besedah3 so se vsi povabljeni razjasnili in oveselili, ker žalostni4 so bili ob hišnikovem zmerjanji5. »6O blagi,7 usmiljeni Pavle!8 ti si nam vsem v9 lep vzgled krščanske10 ljubezni. Gotovo ti Bog vse obilo poplača12.«13 Tako so vsi ob jednem veseli14 glas zagnali in na zdravje Pavla17 in graščaka18 Avguština pili. Dobre volje so bili ves dan in dolgo v noč19. Avguštin je hišnika obdržal20 na Pavlovo21 prošnjo in mu je23 obljubil tudi do smrti24 ga imeti25. Tesel26 dan je bil to vsem27, kar jih je bilo v28 gradu,29 posebno vesela je bila kuharica30. Tri tedne je ostal Pavel31 v graščini32. V tem33 mu je Avguštin vsa nova34 oblačila dal storiti35, napravil mu36 vse potrebne reči,37 in ga potem poslal38 na Dunaj. Dal mu je s seboj obilo denarjev40 in list, katerega41 je pisal k svojemu stricu42, kateri43 je bil v imenitnej45 službi na Dunaji46. Tako je govoril Avguštin prijatelju Pavlu47, predno48 ga je od sebe izpustil49: »50Pavle moj dragi! blago51 je tvoje srce! hrani te Bog53, da ne prideš54 v kako pogibelno55 službo, kjer bi se ti srce spačilo57. Bodi dober tudi naprej58 in pojdi se še učit.59 Pojdi na Dunaj, da60 skončaš vse šole; primi61 se učenosti katere koli,62 izvoli si stan, kakeršen koli63, od mene bodeš imel vso potrebo64, kakor si jo imel pri svojem65 dobrotniku baronu I. v Nemškem Gradci66. Pojdi z gladkim potem67 k mojemu68 stricu, podaj mu pismo in vzprejel70 te bode rad71 in ti dal ob mojih troških,73
čem še toliko revščino trpeti, kakor1 k nesreči bližnjega kaj pomagati2.« Na te besede3 so se vsi povabljeni razjasnili in oveselili, ker so bili pri hišnikovem slovesu žalostni5. »6O plemeniti,7 usmiljeni Pavle,8 ti si nam vsem9 lep zgled krščanske10 ljubezni. Gotovo ti bo11 Bog vse obilno poplačal12. «13 Tako so vsi obenem veseli14 glas zagnali in pili16 na zdravje Pavleta17 in graščaka18 Avguština. Dobre volje so bili ves dan in dolgo zvečer19. Avguštin je hišnika na Pavletovo21 prošnjo obdržal22 in mu obljubil tudi, da24 ga bo do smrti imel25. Vesel26 dan je bil to vsem27, kar jih je bilo pri28 gradu;29 posebno vesela je bila kuharica30. Tri tedne je ostal Pavle31 v graščini32. Medtem33 mu je Avguštin dal narediti vsa nova34 oblačila, mu napravil36 vse potrebne reči in ga potem poslal38 na Dunaj. Dal mu je s seboj obilno denarjev40 in list, katerega41 je pisal do svojega strica42, ki43 je bil na Dunaju44 v imenitni45 službi. Tako je govoril Avguštin svojemu prijatelju Pavletu47, preden48 ga je od sebe spustil49: »Ljubi50 Pavle, plemenito51 je tvoje srce, škoda bi bilo zate53, ko bi ti54 v kako nevarno55 službo prišel56, kjer bi se utegnilo tvoje srce spačiti57. Bodi dober tudi za naprej58 in pojdi se še učit!59 Pojdi na Dunaj, da60 skončaš vse šole! Loti61 se učenosti, katere hočeš;62 izvoli si stan, kateri te veseli63, jaz pa te bom z vsem potrebnim preskrbel64, kakor si bil preskrbljen pri tvojem65 dobrotniku baronu I. v Nemškem Gradcu66. Pojdi naravnost67 k mojemu68 stricu, podaj mu pismo in sprejel70 te bo z veseljem71 in ti bo72 dal na moj ra-73
čem še toliko revščino trpeti, kakor1 k nesreči bližnjega kaj pomagati2.« Na te besede3 so se vsi povabljeni razjasnili in oveselili, ker so bili pri hišnikovem slovljenju žalostni5. »6O, plemeniti,7 usmiljeni Pavle,8 ti si nam vsem9 lep zgled krščanske10 ljubezni. Gotovo ti bo11 Bog vse obilno poplačal12.«13 Tako so vsi obenem veseli14 glas zagnali in pili16 na zdravje Pavleta17 in graščaka18 Avguština. Dobre volje so bili ves dan in dolgo zvečer19. Avguštin je hišnika na Pavletovo21 prošnjo obdržal22 in mu obljubil tudi, da24 ga bo do smrti imel25. Vesel26 dan je bil to vsem27, kar jih je bilo pri28 gradu;29 posebno vesela je bila kuharica30. Tri tedne je ostal Pavle31 v graščini32. Medtem33 mu je Avguštin dal narediti vsa nova34 oblačila, mu napravil36 vse potrebne reči in ga potem poslal38 na Dunaj. Dal mu je s seboj obilno denarjev40 in list, katerega41 je pisal do svojega strica42, ki43 je bil na Dunaju44 v imenitni45 službi. Tako je govoril Avguštin svojemu prijatelju Pavletu47, preden48 ga je od sebe spustil49: »Ljubi50 Pavle, prežlahtno51 je tvoje srce, škoda bi bilo zate53, ko bi ti54 v kako nevarno55 službo prišel56, kjer bi se utegnilo tvoje srce spačiti57. Bodi dober tudi za naprej58 in pojdi se še učit!59 Pojdi na Dunaj, da60 skončaš vse šole! Loti61 se učenosti, katere hočeš;62 izvoli si stan, kateri te veseli63, jaz pa te bom z vsem potrebnim preskrbel64, kakor si bil preskrbljen pri tvojem65 dobrotniku baronu I. v Nemškem Gradcu66. Pojdi naravnost67 k mojemu68 stricu, podaj mu pismo in sprejel70 te bo z veseljem71 in ti bo72 dal na moj ra-73
čem še toliko revščino trpeti kakor1 k nesreči bližnjega kaj pomagati2.« Na te besede3 so se vsi povabljeni razjasnili in oveselili, ker so bili pri hišnikovem slovljenju žalostni5. »6O plemeniti,7 usmiljeni Pavle,8 ti si nam vsem9 lep zgled krščanske10 ljubezni. Gotovo ti bo11 Bog vse obilno poplačal12.«13 Tako so vsi obenem vesel14 glas zagnali in pili16 na zdravje Pavleta17 in graščaka18 Avguština. Avguštin je hišnika na Pavletovo21 prošnjo obdržal22 in mu obljubil tudi, da24 ga bo do smrti imel25. Vesel26 dan je bil to vsem27, kar jih je bilo pri28 gradu;29 posebno vesela je bila kuharica30. Tri tedne je ostal Pavle31 v graščini32. Medtem33 mu je Avguštin dal narediti vsa nova34 oblačila, mu napravil36 vse potrebne reči in ga potem poslal38 na Dunaj. Dal mu je s seboj obilno denarjev40 in list, katerega41 je pisal do svojega strica42, ki43 je bil na Dunaju44 v imenitni45 službi. Tako je govoril Avguštin svojemu prijatelju Pavletu47, preden48 ga je od sebe spustil49: »Ljubi50 Pavle, prežlahtno51 je tvoje srce, škoda bi bilo zate53, ko bi ti54 v kako nevarno55 službo prišel56, kjer bi se utegnilo tvoje srce spačiti57. Bodi dober tudi za naprej58 in pojdi se še učit!59 Pojdi na Dunaj, da60 skončaš vse šole! Loti61 se učenosti, katere hočeš;62 izvoli si stan, kateri te veseli63, jaz pa te bom z vsem potrebnim preskrbel64, kakor si bil preskrbljen pri svojem65 dobrotniku baronu I. v Nemškem Gradcu66. Pojdi naravnost67 k mojemu68 stricu, podaj mu pismo in sprejel70 te bo z veseljem71 in ti bo72 dal na moj ra-73
čem še toliko revščino trpeti, kakor1 k nesreči bližnjega kaj pomagati2.« Na te besede3 so se vsi povabljeni razjasnili in oveselili, ker so bili pri hišnikovem slovljenju žalostni5. »6O, plemeniti,7 usmiljeni Pavle,8 ti si nam vsem9 lep zgled krščanske10 ljubezni. Gotovo ti bo11 Bog vse obilno poplačal12.«13 Tako so vsi obenem veseli14 glas zagnali in pili16 na zdravje Pavleta17 in graščaka18 Avguština. Dobre volje so bili ves dan in dolgo zvečer19. Avguštin je hišnika na Pavletovo21 prošnjo obdržal22 in mu obljubil tudi, da24 ga bo do smrti imel25. Vesel26 dan je bil to vsem27, kar jih je bilo pri28 gradu;29 posebno vesela je bila kuharica30. Tri tedne je ostal Pavle31 v graščini32. Medtem33 mu je Avguštin dal narediti vsa nova34 oblačila, mu napravil36 vse potrebne reči in ga potem poslal38 na Dunaj. Dal mu je s seboj obilno denarjev40 in list, katerega41 je pisal do svojega strica42, ki43 je bil na Dunaju44 v imenitni45 službi. Tako je govoril Avguštin svojemu prijatelju Pavletu47, preden48 ga je od sebe spustil49: »Ljubi50 Pavle, prežlahtno51 je tvoje srce, škoda bi bilo zate53, ko bi ti54 v kako nevarno55 službo prišel56, kjer bi se utegnilo tvoje srce spačiti57. Bodi dober tudi za naprej58 in pojdi se še učit!59 Pojdi na Dunaj, da60 skončaš vse šole! Loti61 se učenosti, katere hočeš;62 izvoli si stan, kateri te veseli63, jaz pa te bom z vsem potrebnim preskrbel64, kakor si bil preskrbljen pri tvojem65 dobrotniku baronu I. v Nemškem Gradcu66. Pojdi naravnost67 k mojemu68 stricu, podaj mu pismo in sprejel70 te bo z veseljem71 in ti bo72 dal na moj ra-73
43
[47−48]
[69−70]
[29]
[56−58]
[28]
⮟
go karkoli boš potrebval1.. Prijazno2 se Pavle zahvali3 za tako dobrotlivo4 prijaznost. Prijatla5 se objameta in kušneta6. Pavle gre7 na Dunaj.
česar bodeš potreboval1.« Lepo2 se Pavel zahvali3 za tako dobrotljivo4 prijaznost. Prijatelja5 se objameta ter poljubita6. Pavel odide7 na Dunaj.
čun, karkoli boš potreboval1.« Pavle2 se prijazno zahvali3 za tako dobrotljivo4 prijaznost. Prijatelja5 se objameta in poljubita6. Pavle gre7 na Dunaj.
čun, karkoli boš potreboval1.« Pavle2 se prijazno zahvali3 za tako dobrotljivo4 prijaznost. Prijatelja5 se objameta in poljubita6. Pavle gre7 na Dunaj.
čun, karkoli boš potreboval1.« Pavle2 se prijazno zahvali3 za tako dobrotljivo4 prijaznost. Prijatelja5 se objameta in poljubita6. Pavle gre7 na Dunaj.
čun, karkoli boš potreboval1.« Pavle2 se je prijazno zahvalil3 za tako dobrotljivo4 prijaznost. Prijatelja5 se objameta in poljubita6. Pavle gre7 na Dunaj.
VI. Pavle desetašolic1 na Dunaji.2
VI. Pavel desetošolec1 na Dunaji.2
VI Pavle desetošolec1 na Dunaju2
VI Pavle desetošolec1 na Dunaju2
VI Pavle desetošolec1 na Dunaju2
VI Pavle desetošolec1 na Dunaju2
Z groznim1 veseljem gre Pavle2 Svetin proti Duneju, ni3 mu bilo več treba skerbeti4 kam in kje pod streho priti, imel6 je dnarjev7 dosti,8 in na Duneji9 se je vedel10 kam oberniti11. Vesel je bil iz celiga serca de12 bo spet13 v šolo hodil,14 in se lepih reči učil. Posebno so ga že naprej velike ali visoke šole veselile16. Celo17 pot je Boga hvalil, ker mu je toliko dobrotliv18 in usmiljen. Po poti19 je tudi premišljeval, kteriga20 stanu bi se lotil,21 ali bi šel v deseto šolo,22 in se učil in perpravljal23 za duhovski stan, ali bi se prijel24 medicine,25 in se učil zdravila poznati26, de27 bi zdravnik bil;29 ali bi se učil pravice30, de31 bi bil besednik ali pravdin dohtar32. Celo33 pot je premišljeval kaj bi si bil35 izvolil, pa36 si za gotovo37 še nič ni zbral38. Kar od deleč zagleda39 visoki turn svetiga40 Štefana, kteri zmed41 velikih poslopjev42 kipi, od kteriga visočine43 je toliko44 že slišal povedati46. Iz celiga serca47 zdaj Pavle zdihne proti nebesam48 rekoč: O dobrotlivi49 Bog! razsvetli50 mi um in pamet, de51 izvolim pravi stan, v kteriga52 si me namenil, de53 se obernem54 na pravo55 pot, ktera56 je tebi všeč. V to cerkev pojdem, ktere turn sim57
Z groznim1 veseljem gre Pavel2 Svetin proti Dunaju; ni3 mu bilo več treba skrbeti,4 kam in kje pod streho priti, imel6 je denarjev7 dosti,8 in na Dunaji9 se je znal10 kam obrniti11. Vesel je bil iz vsega srca, da12 bo zopet hodil13 v šolo in se lepih reči učil. Posebno so ga že naprej veselile15 velike ali visoke šole. Ves17 pot je Boga hvalil, ker mu je toliko dobrotljiv18 in usmiljen. Po potu19 je tudi premišljeval, katerega20 stanu bi se lotil;21 ali bi šel v deseto šolo,22 in se pripravljal23 za duhovski stan, ali bi se poprijel24 medicine,25 in se učil zdravilstva26, da27 bi bil28 zdravnik pozneje;29 ali bi se učil prava30, da31 bi bil besednik ali pravdni dohtar32. Ves33 pot je premišljeval,34 kaj bi si izvolil, ali gotovega36 si ni37 še ničesar izbral38. Kar iz daleč ugleda39 visoki stolp cerkve svetega40 Štefana, kateri izmed41 velikih poslopij visoko42 kipi proti nebu, in od katerega visočine43 je že toliko45 slišal pripovedovati46. Iz vsega srca47 zdaj Pavel vzdihne k nebesom,48 rekoč: »O49 Bog dobrotljivi! razsveti50 mi um in pamet, da si51 izvolim pravi stan, v katerega52 si me namenil, da53 se obrnem54 na pravi55 pot, kateri56 je tebi všeč. V to cerkev pojdem, katere zvonik sem57
Z velikim1 veseljem gre Pavle2 Svetin proti Dunaju. Ni3 mu bilo več treba skrbeti,4 kam in kje bo5 pod streho prišel. Imel6 je denarjev7 dosti in na Dunaju9 se je vedel10 kam obrniti11. Vesel je bil iz vsega srca, da12 bo spet13 v šolo hodil14 in se lepih reči učil. Posebno so ga že naprej velike ali visoke šole veselile16. Vso17 pot je Boga hvalil, ker mu je toliko dobrotljiv18 in usmiljen. Po poti19 je tudi premišljeval, katerega20 stanu bi se lotil,21 ali bi šel v deseto šolo in se učil in pripravljal23 za duhovski stan, ali bi se prijel24 medicine in se učil zdravila poznati26, da27 bi zdravnik bil;29 ali bi se učil pravice30, da31 bi bil besednik ali pravdni doktor32. Vso33 pot je premišljeval,34 kaj bi si bil35 izvolil, pa36 si zagotovo37 še nič ni izbral38. Kar od daleč zagleda39 visoki stolp svetega40 Štefana, ki izmed41 velikih poslopij42 kipi in o katerega visočini43 je že toliko45 slišal povedati46. Iz vsega srca47 zdaj Pavle vzdihne proti nebesom,48 rekoč: »O dobrotljivi49 Bog, razsvetli50 mi um in pamet, da51 izvolim pravi stan, v katerega52 si me namenil; da53 se obrnem54 na pravo55 pot, katera56 je tebi všeč. V to cerkev pojdem, katere stolp sem57
Z groznim1 veseljem gre Pavle2 Svetin proti Dunaju. Ni3 mu bilo več treba skrbeti,4 kam in kje bo5 pod streho prišel. Imel6 je denarjev7 dosti in na Dunaju9 se je vedel10 kam obrniti11. Vesel je bil iz vsega srca, da12 bo spet13 v šolo hodil14 in se lepih reči učil. Posebno so ga že naprej velike ali visoke šole veselile16. Vso17 pot je Boga hvalil, ker mu je toliko dobrotljiv18 in usmiljen. Po poti19 je tudi premišljeval, katerega20 stanu bi se lotil,21 ali bi šel v deseto šolo in se učil in pripravljal23 za duhovski stan, ali bi se prijel24 medicine in se učil zdravila poznati26, da27 bi zdravnik bil;29 ali bi se učil pravice30, da31 bi bil besednik ali pravdni doktor32. Vso33 pot je premišljeval,34 kaj bi si bil35 izvolil, pa36 si za gotovo37 še nič ni izbral38. Kar od daleč zagleda39 visoki stolp svetega40 Štefana, ki izmed41 velikih poslopij42 kipi in o katerega visočini43 je že toliko45 slišal povedati46. Iz vsega srca47 zdaj Pavle vzdihne proti nebesom,48 rekoč: »O, dobrotljivi49 Bog, razsvetli50 mi um in pamet, da51 izvolim pravi stan, v katerega52 si me namenil; da53 se obrnem54 na pravo55 pot, katera56 je tebi všeč. V to cerkev pojdem, katere stolp sem57
Z groznim1 veseljem gre Pavle2 Svetin proti Dunaju. Ni3 mu bilo več treba skrbeti,4 kam in kje bo5 pod streho prišel. Imel6 je denarjev7 dosti in na Dunaju9 se je vedel10 kam obrniti11. Vesel je bil iz vsega srca, da12 bo spet13 v šolo hodil14 in se lepih reči učil. Posebno so ga že naprej velike ali visoke šole veselile16. Vso17 pot je Boga hvalil, ker mu je toliko dobrotljiv18 in usmiljen. Po poti19 je tudi premišljeval, katerega20 stanu bi se lotil,21 ali bi šel v deseto šolo in se učil in pripravljal23 za duhovski stan, ali bi se prijel24 medicine in se učil zdravila poznati26, da27 bi zdravnik bil,29 ali bi se učil pravice30, da31 bi bil besednik ali pravdni doktor32. Vso33 pot je premišljeval,34 kaj bi si bil35 izvolil, pa36 si za gotovo37 še nič ni izbral38. Kar od daleč zagleda39 visoki stolp svetega40 Štefana, ki izmed41 velikih poslopij42 kipi in o katerega visočini43 je že toliko45 slišal povedati46. Iz vsega srca47 zdaj Pavle vzdihne proti nebesom,48 rekoč: »O dobrotljivi49 Bog, razsvetli50 mi um in pamet, da51 izvolim pravi stan, v katerega52 si me namenil; da53 se obrnem54 na pravo55 pot, katera56 je tebi všeč. V to cerkev pojdem, katere stolp sem57
Z groznim1 veseljem gre Pavle2 Svetin proti Dunaju. Ni3 mu bilo več treba skrbeti,4 kam in kje bo5 pod streho prišel. Imel6 je denarjev7 dosti in na Dunaju9 se je vedel10 kam obrniti11. Vesel je bil iz vsega srca, da12 bo spet13 v šolo hodil14 in se lepih reči učil. Posebno so ga že naprej velike ali visoke šole veselile16. Vso17 pot je Boga hvalil, ker mu je toliko dobrotljiv18 in usmiljen. Po poti19 je tudi premišljeval, katerega20 stanu bi se lotil,21 ali bi šel v deseto šolo in se učil in pripravljal23 za duhovski stan, ali bi se prijel24 medicine in se učil zdravila poznati26, da27 bi zdravnik bil;29 ali bi se učil pravice30, da31 bi bil besednik ali pravdni doktor32. Vso33 pot je premišljeval,34 kaj bi si izvolil, pa36 si za gotovo37 še nič ni izbral38. Kar od daleč zagleda39 visoki stolp svetega40 Štefana, ki izmed41 velikih poslopij42 kipi in o katerega visočini43 je že toliko45 slišal povedati46. Iz vsega srca47 zdaj Pavle vzdihne proti nebesom,48 rekoč: »O, dobrotljivi49 Bog, razsvetli50 mi um in pamet, da51 izvolim pravi stan, v katerega52 si me namenil; da53 se obrnem54 na pravo55 pot, katera56 je tebi všeč. V to cerkev pojdem, katere stolp sem57
44
[48−49]
[70]
[29−30]
[58−59]
[28−29]
⮟
napervo zagledal,1 tam čem2 moliti in prositi za razsvetljenje3, de4 to izvolim5, kar je tebi o6 dobrotljivi Bog, dopadlivo7. Pavle8 gre zdaj srečno naprej,9 ne ustavi se10 tako dolgo de11 pride do velike cerkve svetiga12 Štefana. Naravnost gre v cerkev, bilo13 je ura 4 popoldan14, in15 tako serčno16 in zamišljeno moli, de ni porajtal duhovnov17, kteri so18 ravno po končani19 molitvi tiho iz cerkve šli20. Celo21 uro je Pavle22 molil v cerkvi in premišljeval, kteriga23 stanu bi se lotil. Potem je v svojim sercu24 občutil nekako25 veselje in notranje želje26 po duhovskim27 stanu. Gotovo je božja volja ta29, si je mislil31, Bog me je v duhovski stan namenil, tega si izvolim. S temi mislami Pavle32 vstane in gre iskat s pismam33 gospoda prijatloviga strica34. Kmalo ga spraša, ponižno35 gre do njega. Preden je Pavle36 pismo podal37, ga gospod prijazno vpraša39: Vi ste šolar41 iz ptujiga42 kraja, videl sim43 vas v cerkvi, kaj ne de44 ste bili malo pred45 v cerkvi svetiga46 Štefana,47 pred altarjem matere48 božje; to49 mi je bilo zlo50 všeč. Bil sim52, odgovori Pavle!54 molil sim55 in prosil Boga za razsvetljenje56, de57 bi vedil praviga stanu se58 lotiti. Gospod59 pismo odpre60 in bere,61 kar spozna de62 je to tisti63 Avguštinov zvesti prijatel64 in dobrotnik. Z velikim veseljem ga sprejme, mu reče65, se zraven66 njega usesti, in mu67 tako govori: Ljubeznivi69 Pavle!70 vse vem71 kako se je tebi godilo. Dobro vem72 koliko dobriga73 si mojimu74 stričniku storil,75 in mu pomagal76 v bolezni. Vse to kaže očitno de79 te je Bog v duhovski stan namenil. Bogaj mene80, stopi v deseto šolo, hiti se učiti
najpred ugledal,1 tam hočem2 moliti in prositi razsvitljenja3, da si4 to izberem5, kar je tebi, o6 dobrotljivi Bog, dopadljivo7.« — Pavel8 gre zdaj srečno naprej ter se9 ne ustavi tako dolgo, dokler ne11 pride do velike cerkve svetega12 Štefana. Naravnost gre v cerkev; bila13 je ura 4 po poludne14, ter15 tako prisrčno16 in zamišljeno moli, da se ni brigal za duhovne gospode17, kateri so18 ravno po okončanej19 molitvi tiho iz cerkve šli20. Vso21 uro je Pavel22 molil v cerkvi in premišljeval, katerega23 stanu bi se lotil. Potem je v svojem srci24 občutil neko25 veselje in notranje želje26 po duhovskem27 stanu. Gotovo je to28 božja volja, mislil30 si je, Bog me je v duhovski stan namenil, tega si izvolim. S temi mislimi Pavel32 vstane in gre iskat s pismom33 gospoda prijateljevega strijca34. Kmalu pozve zanj ter35 gre do njega. Predno je Pavel36 pismo oddal37, vpraša38 ga gospod prijazno: »40Vi ste dijak41 iz ptujega42 kraja, videl sem43 vas v cerkvi; kaj ne, da44 ste bili malo poprej45 v cerkvi svetega46 Štefana pred oltarjem matere48 božje? To49 mi je bilo zelo50 všeč.« — »51Bil sem52,«53 odgovori Pavel, »54molil sem55 in prosil Boga razsvitljenja56, da57 bi se mogel pravega stanu58 lotiti.« — Gospod59 pismo odpre60 in bere,61 kar spozna, da62 je to tist63 Avguštinov zvesti prijatelj64 in dobrotnik. Z velikim veseljem ga sprejme, veleč mu65, da poleg66 njega sede, ter mu potlej67 tako le68 govori: »69Pavle moj dragi!70 vse znam,71 kako se je tebi godilo. Znano mi je,72 koliko dobrega73 si mojemu74 stričniku storil in mu pomagal76 v bolezni. Vse to kaže očitno, da79 te je Bog v duhovski stan namenil. Poslušaj mene80, stopi v deseto šolo, hiti se učiti
najprvo zagledal;1 tam čem2 moliti in prositi za razsvetljenje3, da4 to izvolim5, kar je tebi, o6 dobrotljivi Bog, všeč7.« Pavle8 gre zdaj srečno naprej,9 ne ustavi se10 tako dolgo, da11 pride do velike cerkve svetega12 Štefana. Naravnost gre v cerkev, bilo13 je ura 4 popoldan14, in15 tako srčno16 in zamišljeno moli, da ne opazi duhovnov17, kateri18 ravno po končani19 molitvi tiho iz cerkve gredo20. Celo21 uro je Pavle22 molil v cerkvi in premišljeval, katerega23 stanu bi se lotil. Potem je v svojem srcu24 občutil nekako25 veselje in notranjo željo26 po duhovskem27 stanu. Gotovo je to28 božja volja, si je mislil31, Bog me je v duhovski stan namenil, tega si izvolim. S temi mislimi Pavle32 vstane in gre iskat s pismom33 gospoda prijateljevega strica34. Kmalu ga spraša, ponižno35 gre do njega. Preden Pavle36 pismo poda37, ga gospod prijazno vpraša39: »40Vi ste šolar41 iz tujega42 kraja, videl sem43 vas v cerkvi. Kajne da44 ste bili malo prej45 v cerkvi svetega46 Štefana,47 pred oltarjem Matere48 božje? To49 mi je bilo zelo50 všeč.« »51Bil sem52,«53 odgovori Pavle, »54molil sem55 in prosil Boga za razsvetljenje56, da57 bi vedel pravega stanu se58 lotiti.« Gospod odpre59 pismo in bere;61 kar spozna, da62 je to tisti63 Avguštinov zvesti prijatelj64 in dobrotnik. Z velikim veseljem ga sprejme in mu reče65, naj se zraven66 njega usede in67 tako govori: »Ljubeznivi69 Pavle,70 vse vem,71 kako se je tebi godilo. Dobro vem,72 koliko dobrega73 si mojemu74 stričniku storil in mu v bolezni pomagal77. Vse to očitno78 kaže, da79 te je Bog v duhovski stan namenil. Poslušaj me80, stopi v deseto šolo, hiti se učiti
najprvo zagledal;1 tam čem2 moliti in prositi za razsvetljenje3, da4 to izvolim5, kar je tebi, O6 dobrotljivi Bog, všeč7.« Pavle8 gre zdaj srečno naprej,9 ne ustavi se10 tako dolgo, da11 pride do velike cerkve svetega12 Štefana. Naravnost gre v cerkev, bilo13 je ura 4 popoldne14, in15 tako srčno16 in zamišljeno moli, da ne opazi duhovnov17, kateri18 ravno po končani19 molitvi tiho iz cerkve gredo20. Celo21 uro je Pavle22 molil v cerkvi in premišljeval, katerega23 stanu bi se lotil. Potem je v svojem srcu24 občutil nekako25 veselje in notranjo željo26 po duhovskem27 stanu. Gotovo je to28 božja volja, si je mislil31, Bog me je v duhovski stan namenil, tega si izvolim. S temi mislimi Pavle32 vstane in gre iskat s pismom33 gospoda prijateljevega strica34. Kmalu ga spraša, ponižno35 gre do njega. Preden Pavle36 pismo poda37, ga gospod prijazno vpraša39: »40Vi ste šolar41 iz tujega42 kraja, videl sem43 vas v cerkvi. Kajne da44 ste bili malo prej45 v cerkvi svetega46 Štefana,47 pred oltarjem Matere48 božje? To49 mi je bilo zelo50 všeč.« »51Bil sem52,«53 odgovori Pavle, »54molil sem55 in prosil Boga za razsvetljenje56, da57 bi vedel pravega stanu se58 lotiti.« Gospod odpre59 pismo in bere;61 kar spozna, da62 je to tisti63 Avguštinov zvesti prijatelj64 in dobrotnik. Z velikim veseljem ga sprejme in mu reče65, naj se zraven66 njega usede in mu67 tako govori: »Ljubeznivi69 Pavle,70 vse vem,71 kako se je tebi godilo. Dobro vem,72 koliko dobrega73 si mojemu74 stričniku storil in mu v bolezni pomagal77. Vse to očitno78 kaže, da79 te je Bog v duhovski stan namenil. Poslušaj me80, stopi v deseto šolo, hiti se učiti
najprvo zagledal;1 tam čem2 moliti in prositi za razsvetljenje3, da4 to izvolim5, kar je tebi, o6 dobrotljivi Bog, všeč7.« Pavle8 gre zdaj srečno naprej,9 ne ustavi se10 tako dolgo, da11 pride do velike cerkve svetega12 Štefana. Naravnost gre v cerkev, bilo13 je ura 4 popoldne14, in15 tako srčno16 in zamišljeno moli, da ne opazi duhovnov17, kateri18 ravno po končani19 molitvi tiho iz cerkve gredo20. Celo21 uro je Pavle22 molil v cerkvi in premišljeval, katerega23 stanu bi se lotil. Potem je v svojem srcu24 občutil nekako25 veselje in notranjo željo26 po duhovskem27 stanu. Gotovo je to28 božja volja, si je mislil31, Bog me je v duhovski stan namenil, tega si izvolim. S temi mislimi Pavle32 vstane in gre iskat s pismom33 gospoda prijateljevega strica34. Kmalu ga spraša, ponižno35 gre do njega. Preden Pavle36 pismo poda37, ga gospod prijazno vpraša39: »40Vi ste šolar41 iz tujega42 kraja, videl sem43 vas v cerkvi. Kajne, da44 ste bili malo prej45 v cerkvi svetega46 Štefana,47 pred oltarjem Matere48 božje? To49 mi je bilo zelo50 všeč.« »51Bil sem52,«53 odgovori Pavle, »54molil sem55 in prosil Boga za razsvetljenje56, da57 bi vedel pravega stanu se58 lotiti.« Gospod odpre59 pismo in bere;61 kar spozna, da62 je to tisti63 Avguštinov zvesti prijatelj64 in dobrotnik. Z velikim veseljem ga sprejme in mu reče65, naj se zraven66 njega usede, in mu67 tako govori: »Ljubeznivi69 Pavle,70 vse vem,71 kako se je tebi godilo. Dobro vem,72 koliko dobrega73 si mojemu74 stričniku storil in mu v bolezni pomagal77. Vse to očitno78 kaže, da79 te je Bog v duhovski stan namenil. Poslušaj me80, stopi v deseto šolo, hiti se učiti
najprvo zagledal;1 tam čem2 moliti in prositi za razsvetljenje3, da4 to izvolim5, kar je tebi, O6 dobrotljivi Bog, všeč7.« Pavle8 gre zdaj srečno naprej,9 ne ustavi se10 tako dolgo, da11 pride do velike cerkve svetega12 Štefana. Naravnost gre v cerkev, bilo13 je ura 4 popoldne14, in15 tako srčno16 in zamišljeno moli, da ne opazi duhovnov17, kateri18 ravno po končani19 molitvi tiho iz cerkve gredo20. Celo21 uro je Pavle22 molil v cerkvi in premišljeval, katerega23 stanu bi se lotil. Potem je v svojem srcu24 občutil nekako25 veselje in notranjo željo26 po duhovskem27 stanu. Gotovo je to28 božja volja, si je mislil31, Bog me je v duhovski stan namenil, tega si izvolim. S temi mislimi Pavle32 vstane in gre iskat s pismom33 gospoda prijateljevega strica34. Kmalu ga spraša, ponižno35 gre do njega. Preden Pavle36 pismo poda37, ga gospod prijazno vpraša39: »40Vi ste šolar41 iz tujega42 kraja, videl sem43 vas v cerkvi. Kajne da44 ste bili malo prej45 v cerkvi svetega46 Štefana,47 pred oltarjem Matere48 božje? To49 mi je bilo zelo50 všeč.« »51Bil sem52,«53 odgovori Pavle, »54molil sem55 in prosil Boga za razsvetljenje56, da57 bi vedel pravega stanu se58 lotiti.« Gospod odpre59 pismo in bere;61 kar spozna, da62 je to tisti63 Avguštinov zvesti prijatelj64 in dobrotnik. Z velikim veseljem ga sprejme in mu reče65, naj se zraven66 njega usede in mu67 tako govori: »Ljubeznivi69 Pavle,70 vse vem,71 kako se je tebi godilo. Dobro vem,72 koliko dobrega73 si mojemu74 stričniku storil in mu v bolezni pomagal77. Vse to očitno78 kaže, da79 te je Bog v duhovski stan namenil. Poslušaj me80, stopi v deseto šolo, hiti se učiti
45
[49−50]
[70−71]
[30]
[59−60]
[29]
⮟
duhovske učenosti1, z vsim boš preskerbljen karkoli2 potrebuješ. Ti boš kdej3 dober duhoven4 pastir. Pavle odgovori5 ponižno: Visoke časti vredni7 gospod! Ravno to je moja misel,9 v cerkvi med molitvijo so mi na enkrat peršle10 v serce11 velike želje po duhovskim12 stanu; tega13 se hočem prijeti, in14 si pridno perzadevati si potrebnih učenost perdobiti15. Vas16 prosim, de17 mi pomagate,18 in me učite, kako se moram19 vredno za ta sveti in imenitni stan, kakor je duhovski, perpravljati21. — Pavle22 je stopil v deseto šolo, pridno23 se učil, de25 mu ga ni bilo enakiga26. Per27 gospodu je imel stanovanje in živež,28 in z vsim29 ga je prijatel Avguštin obilno preskerbil30. Dve leti je hodil v deseto šolo,31 iz gospodove hiše, tretje leto pa33 je bil vzet v duhovšnico34. Četerto35 leto je bil za36 mašnika žegnan37. Ko je Pavle38 vse šole skončal je bil postavljen precej39 za učenika40 v malih šolah, de41 je fante keršanski nauk učil, ktero42 službo je on43 pet let z velikim pridam44 opravljal. Potem je bil zvoljen45 za poglavarja čez male šole, in46 to službo je opravljal47 šest let z veseljem48 in k veselju vsim malim šolarjem49. Zvoljen50 je bil potem Pavle51 za poglavarskiga svetvavca, zavoljo52 njegove velike učenosti, brihtnosti53 in brumnosti54 mu je bilo to imenitno opravilo izročeno56. Per taki imenitni57 službi je bil vender58 vedno ponižen in pohleven. Več ko59 je mogel dobriga60 storiti, bolj61 je bil vesel62. Posebno je revežem64 rad pomagal, vse jim je razdal; desiravno66 je bilo veliko njegovo vsakoletno plačilo67, je revno68 živel.
duhovskih vednosti1, z vsem bodeš preskrbljen, česar koli2 potrebuješ. Ti bodeš kdaj3 dober duhovni4 pastir.« — Pavel5 ponižno odgovori6: »Velike časti vredni7 gospod! Ravno to je tudi8 moja misel;9 v cerkvi med molitvijo so se vzbudile10 v mojem srci11 velike želje po duhovskem12 stanu, tega13 se hočem poprijeti ter14 si prizadevati potrebnih znanosti si pridobiti15. A vas16 prosim, da17 mi pomagate in me učite, kako se mi je19 vredno za ta sveti in imenitni stan, kakor je duhovski, pripravljati21.« — Pavel22 je stopil v deseto šolo, pridno23 se je24 učil, da25 mu ga ni bilo jednakega26. Pri27 gospodu je imel stanovanje in živež,28 in z vsem potrebnem29 ga je oskrbel njegov prijatelj Avguštin30. Dve leti je hodil v deseto šolo iz gospodove hiše, a32 tretje leto je bil vzet v duhovšnico34. Četrto35 leto je bil v36 mašnika posvečen37. Ko je Pavel38 vse šole zvršil, bil je takoj postavljen39 za učitelja40 v malih šolah, da41 je fante učil krščanskega nauka, katero42 službo je pet let z velikim pridom44 opravljal. Potem je bil izvoljen45 za načelnika malim šolam, in46 to službo je opravljal47 šest let v svoje veselje48 in v veselje sebi izročenih učencev49. Pozneje50 je bil izvoljen51 za poglavarskega svetovalca; zaradi52 njegove velike učenosti, bistroumnosti53 in lepega življenja54 mu je bilo to imenitno opravilo izročeno56. Pri takej imenitnej57 službi je bil vender58 vedno ponižen in pohleven. Kar več59 je mogel dobrega60 storiti, tem veselejši61 je bil. Posebno je rad pomagal ubožnim65, vse jim je razdal. Dasi66 je bila velika njegova letna plača67, vender je68 živel jako skromno69.
duhovske učenosti1, z vsem boš preskrbljen, karkoli2 potrebuješ. Ti boš kdaj3 dober duhovni4 pastir.« Pavle odgovori5 ponižno: »Visoke časti vredni7 gospod! Ravno to je moja misel;9 v cerkvi med molitvijo so mi naenkrat prišle10 v srce11 velike želje po duhovskem12 stanu. Tega13 se hočem prijeti in14 si pridno prizadevati, da si pridobim potrebnih učenosti15. Vas pa16 prosim, da17 mi pomagate in me učite, kako se moram19 vredno pripravljati20 za ta sveti in imenitni stan, kakor je duhovski.« Pavle22 je stopil v deseto šolo, se pridno24 učil, da25 mu ga ni bilo enakega26. Pri27 gospodu je imel stanovanje in živež in prijatelj Avguštin29 ga je z vsem obilno preskrbel30. Dve leti je hodil v deseto šolo iz gospodove hiše, tretje leto je bil vzet v duhovščnico34. Četrto35 leto je bil za36 mašnika posvečen37. Ko je Pavle38 vse šole skončal, je bil postavljen precej39 za učenika40 v malih šolah, da41 je fante krščanski nauk učil; to42 službo je pet let z velikim pridom44 opravljal. Potem je bil izvoljen45 za poglavarja male šole in je opravljal46 to službo šest let z veseljem48 in k veselju vsem malim šolarjem49. Nato50 je bil Pavle izvoljen51 za poglavarskega svetovalca; zavoljo52 njegove velike učenosti, bistrosti53 in pobožnosti54 mu je bilo izročeno55 to imenitno opravilo. Pri taki imenitni57 službi je bil vendar58 vedno ponižen in pohleven. Več ko59 je mogel dobrega60 storiti, bolj61 je bil vesel62. Posebno revežem63 je rad pomagal, vse jim je razdal; dasiravno66 je bilo veliko njegovo vsakoletno plačilo67, je revno68 živel.
duhovske učenosti1, z vsem boš preskrbljen, karkoli2 potrebuješ. Ti boš kdaj3 dober duhovni4 pastir.« Pavle odgovori5 ponižno: »Visoke časti vredni7 gospod! Ravno to je moja misel;9 v cerkvi med molitvijo so mi naenkrat prišle10 v srce11 velike želje po duhovskem12 stanu. Tega13 se hočem prijeti in14 si pridno prizadevati, da si pridobim potrebnih učenosti15. Vas pa16 prosim, da17 mi pomagate in me učite, kako se moram19 vredno pripravljati20 za ta sveti in imenitni stan, kakor je duhovski.« Pavle22 je stopil v deseto šolo, se pridno24 učil, da25 mu ga ni bilo enakega26. Pri27 gospodu je imel stanovanje in živež in prijatelj Avguštin29 ga je z vsem obilno preskrbel30. Dve leti je hodil v deseto šolo iz gospodove hiše, tretje leto pa33 je bil vzet v duhovščnico34. Četrto35 leto je bil za36 mašnika posvečen37. Ko je Pavle38 vse šole skončal, je bil postavljen precej39 za učenika40 v malih šolah, da41 je fante krščanski nauk učil; to42 službo je pet let z velikim pridom44 opravljal. Potem je bil izvoljen45 za poglavarja male šole in je opravljal46 to službo šest let z veseljem48 in k veselju vsem malim šolarjem49. Nato50 je bil Pavle izvoljen51 za poglavarskega svetovalca; zavoljo52 njegove velike učenosti, bistrosti53 in pobožnosti54 mu je bilo izročeno55 to imenitno opravilo. Pri taki imenitni57 službi je bil vendar58 vedno ponižen in pohleven. Več ko59 je mogel dobrega60 storiti, bolj61 je bil vesel62. Posebno revežem63 je rad pomagal, vse jim je razdal; dasiravno66 je bilo veliko njegovo vsakoletno plačilo67, je revno68 živel.
duhovske učenosti1, z vsem boš preskrbljen, karkoli2 potrebuješ. Ti boš kdaj3 dober duhovni4 pastir.« Pavle odgovori5 ponižno: »Visoke častivredni7 gospod! Ravno to je moja misel;9 v cerkvi med molitvijo so mi naenkrat prišle10 v srce11 velike želje po duhovskem12 stanu. Tega13 se hočem prijeti in14 si pridno prizadevati, da si pridobim potrebnih učenosti15. Vas pa16 prosim, da17 mi pomagate in me učite, kako se moram19 vredno pripravljati20 za ta sveti in imenitni stan, kakor je duhovski.« Pavle22 je stopil v deseto šolo, se pridno24 učil, da25 mu ga ni bilo enakega26. Pri27 gospodu je imel stanovanje in živež in prijatelj Avguštin29 ga je z vsem obilno preskrbel30. Dve leti je hodil v deseto šolo iz gospodove hiše, tretje leto pa33 je bil vzet v duhovščnico34. Četrto35 leto je bil za36 mašnika posvečen37. Ko je Pavle38 vse šole skončal, je bil postavljen precej39 za učitelja40 v malih šolah, da41 je fante krščanski nauk učil; to42 službo je pet let z velikim pridom44 opravljal. Potem je bil izvoljen45 za poglavarja male šole in je opravljal46 to službo šest let z veseljem48 in k veselju vsem malim šolarjem49. Nato50 je bil Pavle izvoljen51 za poglavarskega svetovalca; zavoljo52 njegove velike učenosti, bistrosti53 in pobožnosti54 mu je bilo izročeno55 to imenitno opravilo. Pri taki imenitni57 službi je bil vendar58 vedno ponižen in pohleven. Več ko59 je mogel dobrega60 storiti, bolj61 je bil vesel62. Posebno revežem63 je rad pomagal, vse jim je razdal; dasiravno66 je bilo veliko njegovo vsakoletno plačilo67, je vendar revno68 živel.
duhovske učenosti1, z vsem boš preskrbljen, karkoli2 potrebuješ. Ti boš kdaj3 dober duhovni4 pastir.« Pavle odgovori5 ponižno: »Visoke časti vredni7 gospod! Ravno to je moja misel;9 v cerkvi med molitvijo so mi naenkrat prišle10 v srce11 velike želje po duhovskem12 stanu. Tega13 se hočem prijeti in14 si pridno prizadevati, da si pridobim potrebnih učenosti15. Vas pa16 prosim, da17 mi pomagate in me učite, kako se moram19 vredno pripravljati20 za ta sveti in imenitni stan, kakor je duhovski.« Pavle22 je stopil v deseto šolo, se pridno24 učil, da25 mu ga ni bilo enakega26. Pri27 gospodu je imel stanovanje in živež in prijatelj Avguštin29 ga je z vsem obilno preskrbel30. Dve leti je hodil v deseto šolo iz gospodove hiše, tretje leto pa33 je bil vzet v duhovščnico34. Četrto35 leto je bil za36 mašnika posvečen37. Ko je Pavle38 vse šole končal, je bil postavljen precej39 za učenika40 v malih šolah, da41 je fante krščanski nauk učil; to42 službo je pet let z velikim pridom44 opravljal. Potem je bil izvoljen45 za poglavarja male šole in je opravljal46 to službo šest let z veseljem48 in k veselju vsem malim šolarjem49. Nato50 je bil Pavle izvoljen51 za poglavarskega svetovalca; zavoljo52 njegove velike učenosti, bistrosti53 in pobožnosti54 mu je bilo izročeno55 to imenitno opravilo. Pri taki imenitni57 službi je bil vendar58 vedno ponižen in pohleven. Več ko59 je mogel dobrega60 storiti, bolj61 je bil vesel62. Posebno revežem63 je rad pomagal, vse jim je razdal; dasiravno66 je bilo veliko njegovo vsakoletno plačilo67, je revno68 živel.
46
[50−51]
[71−72]
[31]
[61−62]
[30]
⮟
VII. Pavle1 dvorni svetvavec2, potem škof.3
VII. Pavel1 dvorni svetovalec2, potem škof.3
VII Pavle1 dvorni svetovalec2, potem škof
VII Pavle1 dvorni svetovalec2, potem škof
VII Pavle1 dvorni svetovalec2, potem škof
VII Pavle1 dvorni svetovalec2, potem škof
Znana je bila Pavletova1 učenost, modrost in brumnost,2 ne le tovaršem3, ampak4 tudi vikšim oblastnikam,5 zato je bil od svitliga6 cesarja izvoljen za dvorniga svetvavca7, kader8 je narmanj na to9 mislil. Več drugih tudi učenih mož je bilo cesarju perporočenih11 za to službo, pa le Pavl12 Svetin je bil izvoljen,13 in z veliko častjo v to imenitno službo povzdignjen. Nekaj let je to težavno službo opravljal15. Vsi njegovi vikši16 oblastniki so ga radi imeli, veseli17 so bili de19 so taciga učeniga20 in zvestiga svetovavca21 dobili. Storil je, kar drugi niso mogli storiti, ker je več jezikov do dobriga znal23 govoriti. Izvoljen je bil potem za škofa v I. Sloveča in imenitna škofija je bila to ne zlo deleč25 od Dunaja. Z groznim26 veseljem so ga prebivavci tistiga27 kraja svojiga duhovniga vikšiga28 pastirja sprejeli29, ker so že popred30 toliko od njegove dobrodelnosti slišali31. Velike perhodke32 je imel. Veliko33 blaga in premoženja mu je dajala škofija, vender Pavle34 je ostal per svoji36 navadi, namreč de37 je revno38 živel. Le40 toliko si je perhranil41, kar42 je bilo prav za potrebo43, vse drugo je revežem44 razdal; bolnikam45 pomagal in jim zdravila46 kupoval. Navado48 je imel49 reči: Kar revežem dam51 Bogu dam52. Če bolniku postrežem53 Bogu postrežem54. Torej55 so ga tudi56 vsi revni tistiga57 kraja le očeta imenvali,58 in vedno zanj molili. — Eniga dne59
Znana je bila Pavlova1 učenost, modrost in pobožnost,2 ne le njegovim tovarišem3, nego4 tudi višjim oblastnikom;5 zato je bil od svitlega6 cesarja izvoljen za dvornega svetovalca7, ko si8 je najmanj kaj tacega9 mislil. Več drugih,10 tudi učenih mož je bilo cesarju priporočenih11 za to službo; ali nihče drug nego Pavel12 Svetin je bil izvoljen in z veliko častjo v to imenitno službo povzdignjen. Nekaj let je to težavno službo opravljal15. Vsi njegovi višji16 oblastniki so ga radi imeli in17 so veseli18 bili, da19 so tako učenega20 in zvestega svetovalca21 dobili. Storil je, kar drugi niso mogli storiti, ker je znal22 več jezikov prav dobro23 govoriti. Izvoljen je bil potem za škofa v mestu24 I. Sloveča in imenitna škofija je bila to, nedaleč25 od Dunaja. Z groznim26 veseljem so ga prebivalci tistega27 kraja za svojega duhovnega višjega28 pastirja sprejeli29, ker so že poprej30 toliko slišali od njegovih dobrih del31. Velike prihodke32 je imel. Obilo33 blaga in premoženja mu je dajala škofija, vender34 je Pavel35 ostal pri svojej36 navadi, da37 je namreč38 živel skromno in ponižno39. Samo40 toliko si je prihranil41, kolikor mu42 je bilo neogibno potreba43, vse drugo je razdal ubožcem; bolnikom je45 pomagal in jim46 kupoval zdravila47. Navado48 je imel49 reči: »50Kar siromakom damo, to51 Bogu damo52. Če bolniku postrežemo,53 Bogu postrežemo54.« — Ni čuda, da55 so ga vsi ubožni tistega57 kraja le očeta imenovali58 in vedno zanj molili. — Neki dan59
Znana je bila Pavletova1 učenost, modrost in pobožnost2 ne le tovarišem3, ampak4 tudi višjim oblastnikom;5 zato je bil od svetlega6 cesarja izvoljen za dvornega svetovalca7, ko8 je najmanj na to9 mislil. Več drugih,10 tudi učenih mož je bilo cesarju priporočenih11 za to službo, pa le Pavel12 Svetin je bil izvoljen in z veliko častjo v to imenitno službo povzdignjen. Nekaj let je opravljal14 to težavno službo. Vsi njegovi višji16 oblastniki so ga radi imeli; veseli17 so bili, da19 so takega učenega20 in svetega svetovalca21 dobili. Storil je, kar drugi niso mogli storiti, ker je več jezikov do dobrega znal23 govoriti. Izvoljen je bil potem za škofa v I. Sloveča in imenitna škofija je bila to, ne zelo daleč25 od Dunaja. Z velikim26 veseljem so ga prebivalci tistega27 kraja sprejeli za svojega duhovnega višjega28 pastirja, ker so že prej30 toliko slišali o njegovi dobrodelnosti31. Velike prihodke32 je imel. Veliko33 blaga in premoženja mu je dajala škofija, vendar34 je Pavle35 ostal pri svoji36 navadi, namreč da37 je revno38 živel. Le40 toliko si je prihranil41, kar42 je bilo prav za potrebo43, vse drugo je revežem44 razdal, bolnikom45 pomagal in zdravila46 kupoval. Imel48 je navado49 reči: »50Kar revežem dam,51 Bogu dam52. Če bolniku postrežem,53 Bogu postrežem54.« Zato55 so ga tudi56 vsi revni tistega57 kraja le očeta imenovali58 in vedno zanj molili. — Nekega dne59
Znana je bila Pavletova1 učenost, modrost in pobožnost2 ne le tovarišem3, ampak4 tudi višjim oblastnikom;5 zato je bil od svetlega6 cesarja izvoljen za dvornega svetovalca7, ko8 je najmanj na to9 mislil. Več drugih,10 tudi učenih mož je bilo cesarju priporočenih11 za to službo, pa le Pavel12 Svetin je bil izvoljen in z veliko častjo v to imenitno službo povzdignjen. Nekaj let je opravljal14 to težavno službo. Vsi njegovi višji16 oblastniki so ga radi imeli; veseli17 so bili, da19 so takega učenega20 in zvestega svetovalca21 dobili. Storil je, kar drugi niso mogli storiti, ker je več jezikov do dobrega znal23 govoriti. Izvoljen je bil potem za škofa v I. Sloveča in imenitna škofija je bila to, ne zelo daleč25 od Dunaja. Z groznim26 veseljem so ga prebivalci tistega27 kraja sprejeli za svojega duhovnega višjega28 pastirja, ker so že prej30 toliko slišali o njegovi dobrodelnosti31. Velike prihodke32 je imel. Veliko33 blaga in premoženja mu je dajala škofija, vendar34 je Pavle35 ostal pri svoji36 navadi, namreč da37 je revno38 živel. Le40 toliko si je prihranil41, kar42 je bilo prav za potrebo43, vse drugo je revežem44 razdal, bolnikom45 pomagal in jim zdravila46 kupoval. Imel48 je navado49 reči: »50Kar revežem dam,51 Bogu dam52. Če bolniku postrežem,53 Bogu postrežem54.« Zato55 so ga tudi56 vsi revni tistega57 kraja le očeta imenovali58 in vedno zanj molili. — Nekega dne59
Znana je bila Pavletova1 učenost, modrost in pobožnost2 ne le tovarišem3, ampak4 tudi višjim oblastnikom;5 zato je bil od svetlega6 cesarja izvoljen za dvornega svetovalca7, ko8 je najmanj na to9 mislil. Več drugih,10 tudi učenih mož je bilo cesarju priporočenih11 za to službo, pa le Pavel12 Svetin je bil izvoljen in z veliko častjo v to imenitno službo povzdignjen. Nekaj let je opravljal14 to težavno službo. Vsi njegovi višji16 oblastniki so ga radi imeli: veseli17 so bili, da19 so takega učenega20 in zvestega svetovalca21 dobili. Storil je, kar drugi niso mogli storiti, ker je več jezikov do dobrega znal23 govoriti. Izvoljen je bil potem za škofa v I. Sloveča in imenitna škofija je bila to, ne zelo daleč25 od Dunaja. Z groznim26 veseljem so ga prebivalci tistega27 kraja sprejeli za svojega duhovnega višjega28 pastirja, ker so že poprej30 toliko slišali o njegovi dobrodelnosti31. Velike prihodke32 je imel. Veliko33 blaga in premoženja mu je dajala škofija, vendar34 je Pavle35 ostal pri svoji36 navadi, namreč, da37 je revno38 živel. Le40 toliko si je prihranil41, kar42 je bilo prav za potrebo43, vse drugo je revežem44 razdal, bolnikom je45 pomagal in jim zdravila46 kupoval. Imel48 je navado49 reči: »50Kar revežem dam,51 Bogu dam52. Če bolniku postrežem,53 Bogu postrežem54.« Zato55 so ga tudi56 vsi revni tistega57 kraja le očeta imenovali58 in vedno zanj molili. Nekega dne59
Znana je bila Pavletova1 učenost, modrost in pobožnost2 ne le tovarišem3, ampak4 tudi višjim oblastnikom;5 zato je bil od svetlega6 cesarja izvoljen za dvornega svetovalca7, ko8 je najmanj na to9 mislil. Več drugih,10 tudi učenih mož je bilo cesarju priporočenih11 za to službo, pa le Pavel12 Svetin je bil izvoljen in z veliko častjo v to imenitno službo povzdignjen. Nekaj let je opravljal14 to težavno službo. Vsi njegovi višji16 oblastniki so ga radi imeli; veseli17 so bili, da19 so takega učenega20 in zvestega svetovalca21 dobili. Storil je, kar drugi niso mogli storiti, ker je več jezikov do dobrega znal23 govoriti. Izvoljen je bil potem za škofa v I. Sloveča in imenitna škofija je bila to, ne zelo daleč25 od Dunaja. Z groznim26 veseljem so ga prebivalci tistega27 kraja sprejeli za svojega duhovnega višjega28 pastirja, ker so že prej30 toliko slišali o njegovi dobrodelnosti31. Velike prihodke32 je imel. Veliko33 blaga in premoženja mu je dajala škofija, vendar34 je Pavle35 ostal pri svoji36 navadi, namreč da37 je revno38 živel. Le40 toliko si je prihranil41, kar42 je bilo prav za potrebo43, vse drugo je revežem44 razdal, bolnikom45 pomagal in jim zdravila46 kupoval. Imel48 je navado49 reči: »50Kar revežem dam,51 Bogu dam52. Če bolniku postrežem,53 Bogu postrežem54.« Zato55 so ga tudi56 vsi revni tistega57 kraja le očeta imenovali58 in vedno zanj molili. — Nekega dne59
47
[51−52]
[72−73]
[31−32]
[62−63]
[30−31]
⮟
ga je nekdajni prijatel1 Avguštin obiskal2, kteriga3 je Pavle škof4 več dni perderžal5, de6 sta se od nekdajnih časov7 pogovarjala,8 kako jima je bilo nekdaj hudo, zdaj pa10 obema dobro. Kader11 se Avguštin grajšak spet12 na pot proti domu spusti13 ga škof Pavl spremi14 do ceste,15 škofija je bilo16 dobro uro od velike ceste. Tam17 se prijatla ločita18, eden drugimu19 srečo vošita20, si21 obljubita večkrat eden druziga23 obiskati in se24 ločita. Škof Pavl se26 ravno usede27 v kočijo de28 bi hitel domu29, kar stopi k njemu gospodar bližne kajže rekoč30: Gnadljiv31 gospod škof! Prosim32 vas, de33 bi malo v mojo hišo stopili pogledat35 bolnika, kterimu36 je zlo37 hudo. Snoči38 sta peršla39 dva ptujca, vsa revna raztergana40 in lačna. Prosila sta me, de41 bi jih42 prenočil, ker dnarjev43 nimata. Eden45 je bil že včerej grozno46 slab, dans pa47 mu je še48 besedo zaperlo49; bojim se de50 bi brez spovedi ne umerl51. Tovarš njegov52 mu lepo streže pa53 z nami ne more nič54 govoriti,55 zdi se mi de56 je Francoz. Tudi ne vem kake vere je bolnik, na58 vratu ima majhno59 lepo tablico navezano60, na tablici je gosposka ženska namalana62. Škof Pavle64 gre per tej priči65 k bolniku, ga66 vpraša več reči, nič68 ni mogel odgovoriti, tako je oslabel70. Škof je dobro znal govoriti francosko71, torej72 vpraša bolnikoviga tovarša: Od kod prideta73 in kam gresta? Francoz mu odgovori: Iz rusovskiga cesarstva prideva75 iz dežele Siberije76, kjer sva bila vjeta, in77 greva vsak proti svojimu domu78. Francoz je bil vesel, de80 je škof Pavl81 tako lepo po francosko znal82 go-
ga je njegov nekdanji prijatelj1 Avguštin obiskal2, katerega3 je Pavel škof4 več dni pridržal5, da6 sta se od nekdanjih časov7 pogovarjala,8 kako jima je bilo nekdaj hudo, a9 zdaj je10 obema dobro. Ko11 se graščak Avguštin zopet12 na pot proti domu poda, izpremi13 ga škof Pavel14 do ceste;15 škofija je bila16 dobro uro od velike ceste. Tu17 se prijatelja poslovita18, drug drugemu19 srečo želita20, obljubita si22 večkrat drug druzega23 obiskati, in24 ločita se25. Škof Pavel26 ravno v kočijo sede, da28 bi hitel domov29, kar stopi k njemu gospodar bližnje koče, in mu reče30: »Milostivi31 gospod škof! Prosim32 vas, da33 bi stopili34 malo v mojo hišo pogledat35 bolnika, kateremu36 je zelo37 hudo. Sinoči38 sta prišla39 dva tujca zelo ubožna, raztrgana40 in lačna. Prosila sta me, da41 bi ju42 prenočil, ker nimata denarjev44. Jeden45 je bil že včeraj jako46 slab, a denes47 mu je že48 besedo zaprlo«49; bojim se da50 bi ne umrl brez izpovedi51. Njegov tovariš52 mu lepo streže, ali53 z nami ne more ničesar54 govoriti,55 zdi se mi, da56 je Francoz. Tudi ne vem,57 kake vere je bolnik; na58 vratu ima majheno,59 lepo tablico navezano60, a61 na tablici je podoba neke lepe gospe62.«63 Škof Pavel64 gre takoj65 k bolniku, vpraša ga67 več reči, ali bolnik68 ni mogel ničesar69 odgovoriti, tako je že bil slab70. Škof je dobro znal govoriti francoski71, zatorej72 vpraša bolnikovega tovariša, od kod sta prišla73 in kam gresta? Francoz mu odgovori: »Prideva iz ruskega cesarstva75 iz dežele Sibirije76, kjer sva bila vjeta; a zdaj77 greva vsak na svoj dom78.«79 Francoz je bil vesel, da80 je škof Pavel81 tako lepo znal francoski82 go-
ga je obiskal nekdanji prijatelj1 Avguštin, katerega3 je škof Pavle4 več dni pridrževal5, da6 sta se o nekdanjih časih7 pogovarjala,8 kako jima je bilo nekdaj hudo, zdaj pa10 obema dobro. Ko11 se graščak Avguštin spet12 na pot proti domu spusti,13 ga škof Pavle spremi14 do ceste;15 škofija je bila16 dobro uro od velike ceste. Tam17 se prijatelja ločita18, eden drugemu19 srečo voščita20, si21 obljubita večkrat eden drugega23 obiskati in se24 ločita. Škof Pavle se26 ravno usede27 v kočijo, da28 bi hitel domov29, kar stopi k njemu gospodar bližnje koče, rekoč30: »Milostivi31 gospod škof, prosim32 vas, da33 bi malo v mojo hišo stopili in pogledali35 bolnika, kateremu36 je zelo37 hudo. Snoči38 sta prišla39 dva tujca, vsa revna, raztrgana40 in lačna. Prosila sta me, da41 bi jih42 prenočil, ker denarjev43 nimata. Eden45 je bil že včeraj zelo46 slab, danes pa47 mu je že48 besedo zaprlo49; bojim se, da50 bi brez spovedi ne umrl51. Njegov tovariš52 mu lepo streže, toda53 z nami ne more nič54 govoriti;55 zdi se mi, da56 je Francoz. Tudi ne vem,57 kake vere je bolnik. Na58 vratu ima navezano majhno,59 lepo tablico, na tablici je naslikana gosposka ženska62.«63 Škof Pavle64 gre pri tej priči65 k bolniku, ga66 vpraša več reči; nič68 ni mogel odgovoriti, tako je oslabel70. Škof je dobro znal govoriti francosko71, zato72 vpraša bolnikovega tovariša: »Odkod prihajata73 in kam gresta?«74 Francoz mu odgovori: »Iz ruskega cesarstva prihajava,75 iz dežele Sibirije76, kjer sva bila ujeta, in77 greva vsak proti svojemu domu78.«79 Francoz je bil vesel, da80 je škof Pavel znal81 tako lepo po francosko82 go-
ga je obiskal nekdanji prijatelj1 Avguštin, katerega3 je škof Pavle4 več dni pridrževal5, da6 sta se o nekdanjih časih7 pogovarjala,8 kako jima je bilo nekdaj hudo, zdaj pa10 obema dobro. Ko11 se graščak Avguštin spet12 na pot proti domu spusti,13 ga škof Pavle spremi14 do ceste;15 škofija je bila16 dobro uro od velike ceste. Tam17 se prijatelja ločita18, eden drugemu19 srečo voščita20, si21 obljubita večkrat eden drugega23 obiskati in se24 ločita. Škof Pavle se26 ravno usede27 v kočijo, da28 bi hitel domov29, kar stopi k njemu gospodar bližnje kajže, rekoč30: »Milostivi31 gospod škof, prosim32 vas, da33 bi malo v mojo hišo stopili in pogledali35 bolnika, kateremu36 je zelo37 hudo. Snoči38 sta prišla39 dva tujca, vsa revna, raztrgana40 in lačna. Prosila sta me, da41 bi jih42 prenočil, ker denarjev43 nimata. Eden45 je bil že včeraj grozno46 slab, danes pa47 mu je že48 besedo zaprlo49; bojim se, da50 bi brez spovedi ne umrl51. Njegov tovariš52 mu lepo streže, pa53 z nami ne more nič54 govoriti;55 zdi se mi, da56 je Francoz. Tudi ne vem,57 kake vere je bolnik. Na58 vratu ima navezano majhno,59 lepo tablico, na tablici je naslikana gosposka ženska62.«63 Škof Pavle64 gre pri tej priči65 k bolniku, ga66 vpraša več reči; nič68 ni mogel odgovoriti, tako je oslabel70. Škof je dobro znal govoriti francosko71, zato72 vpraša bolnikovega tovariša: »Odkod prihajata73 in kam gresta?«74 Francoz mu odgovori: »Iz ruskega cesarstva prihajava,75 iz dežele Sibirije76, kjer sva bila ujeta, in77 greva vsak proti svojemu domu78.«79 Francoz je bil vesel, da80 je škof Pavel znal81 tako lepo po francosko82 go-
ga je obiskal nekdanji prijatelj1 Avguštin, katerega3 je škof Pavle4 več dni pridržal5, da6 sta se o nekdanjih časih7 pogovarjala,8 kako jima je bilo nekdaj hudo, zdaj pa10 obema dobro. Ko11 se graščak Avguštin spet12 na pot proti domu spusti,13 ga škof Pavle spremi14 do ceste;15 škofija je bila16 dobro uro od velike ceste. Tam17 se prijatelja ločita18, drug drugemu19 srečo voščita20, si21 obljubita večkrat drug drugega23 obiskati in se24 ločita. Škof Pavle se26 ravno usede27 v kočijo, da28 bi hitel domov29, kar stopi k njemu gospodar bližnje kajže, rekoč30: »Milostljivi31 gospod škof, prosim32 vas, da33 bi malo v mojo hišo stopili in pogledali35 bolnika, kateremu36 je zelo37 hudo. Sinoči38 sta prišla39 dva tujca, vsa revna, raztrgana40 in lačna. Prosila sta me, da41 bi jih42 prenočil, ker denarjev43 nimata. Eden45 je bil že včeraj grozno46 slab, danes pa47 mu je že48 besedo zaprlo49; bojim se, da50 bi brez spovedi ne umrl51. Njegov tovariš52 mu lepo streže, pa53 z nami ne more nič54 govoriti;55 zdi se mi, da56 je Francoz. Tudi ne vem,57 kake vere je bolnik. Na58 vratu ima navezano majhno,59 lepo tablico, na tablici je naslikana gosposka ženska62.«63 Škof Pavle64 gre pri tej priči65 k bolniku, ga66 vpraša več reči; nič68 ni mogel odgovoriti, tako je oslabel70. Škof je dobro znal govoriti francosko71, zato72 vpraša bolnikovega tovariša: »Od kod prihajata73 in kam gresta?«74 Francoz mu odgovori: »Iz rusovskega cesarstva prihajava,75 iz dežele Sibirije76, kjer sva bila ujeta, in77 greva vsak proti svojemu domu78.«79 Francoz je bil vesel, da80 je škof Pavel znal81 tako lepo po francosko82 go-
ga je obiskal nekdanji prijatelj1 Avguštin, katerega3 je škof Pavle4 več dni pridrževal5, da6 sta se o nekdanjih časih7 pogovarjala;8 kako jima je bilo nekdaj hudo, zdaj pa10 obema dobro. Ko11 se graščak Avguštin spet12 na pot proti domu spusti,13 ga škof Pavle spremi14 do ceste;15 škofija je bila16 dobro uro od velike ceste. Tam17 se prijatelja ločita18, eden drugemu19 srečo voščita20, si21 obljubita večkrat eden drugega23 obiskati in se24 ločita. Škof Pavle se26 ravno usede27 v kočijo, da28 bi hitel domov29, kar stopi k njemu gospodar bližnje kajže, rekoč30: »Milostivi31 gospod škof, prosim32 vas, da33 bi malo v mojo hišo stopili in pogledali35 bolnika, kateremu36 je zelo37 hudo. Snoči38 sta prišla39 dva tujca, vsa revna, raztrgana40 in lačna. Prosila sta me, da41 bi jih42 prenočil, ker denarjev43 nimata. Eden45 je bil že včeraj grozno46 slab, danes pa47 mu je že48 besedo zaprlo49; bojim se, da50 bi brez spovedi umrl51. Njegov tovariš52 mu lepo streže, pa53 z nami ne more nič54 govoriti;55 zdi se mi, da56 je Francoz. Tudi ne vem,57 kake vere je bolnik. Na58 vratu ima navezano59 lepo tablico, na tablici je naslikana gosposka ženska62.«63 Škof Pavle64 gre pri tej priči65 k bolniku, ga66 vpraša več reči; nič68 ni mogel odgovoriti, tako je oslabel70. Škof je dobro znal govoriti francosko71, zato72 vpraša bolnikovega tovariša: »Odkod prihajata73 in kam gresta?«74 Francoz mu odgovori: »Iz ruskega cesarstva prihajava,75 iz dežele Sibirije76, kjer sva bila ujeta, in77 greva vsak proti svojemu domu78.«79 Francoz je bil vesel, da80 je škof Pavel znal81 tako lepo po francosko82 go-
48
[52−53]
[73−74]
[32]
[63−64]
[31]
⮟
voriti, in mu je vse razložil2 ob kratkim3, kako se jima je godilo: Jest sim4 pravi Francoz, je rekel5, blizo6 mesta Tulona doma, ime7 mi je Bazil8 Hudon. Zapustil sim9 doma bogate starše, radi bi me bili odkupili, pa10 ni bilo mogoče, mogel sim11 biti soldat,12 in iti z grozno13 Napoleonovo trumo, na gornje merzle rusovske14 dežele. Ta moj bolni tovarš,15 je Illirjan. Imenitniga16 stanu je17, ime mu je Karl19 s primkam20 Gap. Tudi on je mater zapustil21 doma,22 njeno podobo še zdaj na vratu nosi24. Oče pa25 je bil že pred26 v vojski ubit. V vojski sva bila pod enim banderam27, tovarša28 in prijatla29 sva bila. Vkup31 sva služila, vkup32 sva bila vjeta,33 in v daljno deželo, Siberjo,34 odpeljana. Veliko dobriga35 mi je storil Karl36 moj prijatel,37 sam per38 svojih ustih39 si je pertergal40, de41 mi je podal kosček kruha v hudi lakoti42. Že zdavnej43 bi jest44 bil pobit, ko46 bi on47 ne bil neusmiljenih Rusov zame sprosil49. Ker je bil Illirjan50 je z njimi nekoliko govoriti znal. Vjeta51 sva bila celi52 čas vkup53. Rusi so naji54 dali v globoke jame rudo kopat,55 po tri dni nisva beliga dne vidila56, zraven pa57 sva slabo hrano imela59. V taki60 nesreči sva eden druziga troštala,61 spoznala sva, de62 božja previdnost je63 z nama tako naredila. Torej64 sva se iz celiga serca65 k Bogu obernila66, vedno prosila in molila, de67 bi se Bog naji69 usmilil,70 in naji71 iz take nesreče rešil. Dolgo let sva tako zdihvala in molila, de bi se Bog naji usmilil,72 in naji iz take nesreče rešil, in najina73 molitev je peršla pred božji sedež74. Mislila sva, de75 sva od vsih pozabljena in zapušena v76
voriti, in razložil1 mu je vse ob kratkem3, kako se jima je godilo: »Jaz sem4 pravi Francoz,« rekel je5, »blizu6 mesta Tulona doma, ime7 mi je Bazilij8 Hudon. Zapustil sem9 doma bogate starše, radi bi me bili odkupili, a10 ni bilo mogoče, moral sem11 biti vojak12 in iti s silovito13 Napoleonovo vojsko v gorenje mrzle ruske14 dežele. Ta moj bolni tovariš15 je Slovenec, imenitnega16 stanu, ime mu je Karl,19 s priimkom20 Gap. Tudi on je zapustil mater21 doma;22 njeno podobo še zdaj nosi23 na vratu. Oče mu25 je bil že poprej26 v vojski ubit. V vojski sva bila pod jednim praporom27, tovariša28 in prijatelja29 sva si30 bila. Skupaj31 sva služila, skupaj32 sva bila vjeta33 in v daljno deželo, Sibirijo,34 odpeljana. Mnogo dobrega35 mi je storil Karl,36 moj prijatelj;37 sam od38 svojih ust39 si je pritrgaval40, da41 mi je podal košček kruha v hudej lakoti42. Že davno43 bi bil jaz45 pobit, ako46 bi ne bil on48 neusmiljenih Rusov prosil za mene49. Ker je bil Slovenec,50 je z njimi nekoliko govoriti znal. Vjeta51 sva bila ves52 čas skupaj53. Rusi so naju54 dali v globoke jame rudo kopat,55 po tri dni nisva videla belega dneva56, vrhu tega57 sva imela še58 slabo hrano. V takej60 nesreči sva drug druzega tolažila;61 spoznala sva, da je62 božja previdnost z nama tako naredila. Zatorej64 sva se iz vsega srca65 k Bogu obrnila66, vedno prosila in molila, da67 bi se Bog naju69 usmilil in naju71 iz take nesreče rešil,72 in najino73 molitev je uslišal dobri Bog74. Mislila sva, da75 sva od vseh pozabljena in zapuščena v76
voriti, in mu je vse ob kratkem razložil3, kako se jima je godilo: »Jaz sem4 pravi Francoz,« je rekel5, »blizu6 mesta Tulona doma. Ime7 mi je Bazil8 Hudon. Zapustil sem9 doma bogate starše, radi bi me bili odkupili, pa10 ni bilo mogoče. Moral sem11 biti vojak12 in iti v grozno13 Napoleonovo trumo, na gornje mrzle ruske14 dežele. Ta moj bolni tovariš15 je Ilirijan. Imenitnega16 stanu je17, ime mu je Karel,19 s priimkom20 Gap. Tudi on je mater zapustil21 doma,22 njeno podobo še zdaj na vratu nosi24. Oče pa25 je bil že prej26 v vojski ubit. V vojski sva bila pod eno zastavo27, tovariša28 in prijatelja29 sva bila. Vkup31 sva služila, vkup32 sva bila ujeta33 in v daljno deželo Sibirijo34 odpeljana. Veliko dobrega35 mi je storil moj prijatelj Karel;37 sam pri38 svojih ustih39 si je pritrgal40, da41 mi je v hudi lakoti dal košček kruha42. Že zdavnaj43 bi jaz44 bil pobit; ko46 bi on47 ne bil neusmiljenih Rusov zame sprosil49. Ker je bil Ilirijan,50 je z njimi nekoliko govoriti znal. Ujeta51 sva bila ves52 čas vkup53. Rusi so naju54 dali v globoke jame rudo kopat;55 po tri dni nisva belega dne videla56, zraven pa57 sva slabo hrano imela59. V taki60 nesreči sva drug drugega tolažila;61 spoznala sva, da je62 božja previdnost z nama tako naredila. Zato64 sva se iz vsega srca65 k Bogu obrnila66, vedno prosila in molila, da67 bi se naju68 Bog usmilil in naju71 iz take nesreče rešil;72 in najina73 molitev je prišla pred božji sedež74. Mislila sva, da75 sva
voriti, in mu je vse ob kratkem razložil3, kako se jima je godilo: »Jaz sem4 pravi Francoz,« je rekel5, »blizu6 mesta Tulona doma. Ime7 mi je Bazil8 Hudon. Zapustil sem9 doma bogate starše, radi bi me bili odkupili, pa10 ni bilo mogoče. Moral sem11 biti vojak12 in iti v grozno13 Napoleonovo trumo, na gornje mrzle ruske14 dežele. Ta moj bolni tovariš15 je Ilirijan. Imenitnega16 stanu je17, ime pa18 mu je Karel,19 s priimkom20 Gap. Tudi on je mater zapustil21 doma,22 njeno podobo še zdaj na vratu nosi24. Oče pa25 je bil že prej26 v vojski ubit. V vojski sva bila pod eno zastavo27, tovariša28 in prijatelja29 sva bila. Vkup31 sva služila, vkup32 sva bila ujeta33 in v daljno deželo Sibirijo34 odpeljana. Veliko dobrega35 mi je storil moj prijatelj Karel;37 sam pri38 svojih ustih39 si je pritrgal40, da41 mi je v hudi lakoti dal košček kruha42. Že zdavnaj43 bi jaz44 bil pobit, ko46 bi on47 ne bil neusmiljenih Rusov zame sprosil49. Ker je bil Ilirijan,50 je z njimi nekoliko govoriti znal. Ujeta51 sva bila ves52 čas vkup53. Rusi so naju54 dali v globoke jame rudo kopat;55 po tri dni nisva belega dne videla56, zraven pa57 sva slabo hrano imela59. V taki60 nesreči sva drug drugega tolažila;61 spoznala sva, da je62 božja previdnost z nama tako naredila. Zato64 sva se iz vsega srca65 k Bogu obrnila66, vedno prosila in molila, da67 bi se naju68 Bog usmilil in naju71 iz take nesreče rešil; dolgo let sva tako zdihovala in molila72 in najina73 molitev je prišla pred božji sedež74. Mislila sva, da75 sva
voriti, in mu je vse ob kratkem razložil3, kako se jima je godilo: »Jaz sem4 pravi Francoz,« je rekel5, »blizu6 mesta Tulona doma. Ime7 mi je Bazil8 Hudon. Zapustil sem9 doma bogate starše, radi bi me bili odkupili, pa10 ni bilo mogoče. Moral sem11 biti vojak12 in iti z grozno13 Napoleonovo trumo na gornje mrzle rusovske14 dežele. Ta moj bolni tovariš15 je Ilirijan. Imenitnega16 stanu je17, ime pa18 mu je Karel,19 s priimkom20 Gap. Tudi on je mater zapustil21 doma,22 njeno podobo še zdaj na vratu nosi24. Oče pa25 je bil že prej26 v vojski ubit. V vojski sva bila pod eno zastavo27, tovariša28 in prijatelja29 sva bila. Vkup31 sva služila, vkup32 sva bila ujeta33 in v daljno deželo Sibirijo34 odpeljana. Veliko dobrega35 mi je storil moj prijatelj Karel;37 sam pri38 svojih ustih39 si je pritrgal40, da41 mi je v hudi lakoti dal košček kruha42. Že zdavnaj43 bi jaz44 bil pobit, ko46 bi on47 ne bil neusmiljenih Rusov zame sprosil49. Ker je bil Ilirijan,50 je z njimi nekoliko govoriti znal. Ujeta51 sva bila ves52 čas vkup53. Rusi so naju54 dali v globoke jame rudo kopat;55 po tri dni nisva belega dne videla56, zraven pa57 sva slabo hrano imela59. V taki60 nesreči sva drug drugega tolažila;61 spoznala sva, da je62 božja previdnost z nama tako naredila. Zato64 sva se iz vsega srca65 k Bogu obrnila66, vedno prosila in molila, da67 bi se naju68 Bog usmilil in naju71 iz take nesreče rešil; dolgo let sva tako zdihovala in molila72 in najina73 molitev je prišla pred božji sedež74. Mislila sva, da75 sva
voriti, in mu je vse ob kratkem razložil3, kako se jima je godilo: »Jaz sem4 pravi Francoz,« je rekel5, »blizu6 mesta Tulona doma. Ime7 mi je Bazil8 Hudon. Zapustil sem9 doma bogate starše, radi bi me bili odkupili, pa10 ni bilo mogoče. Moral sem11 biti vojak12 in iti v grozno13 Napoleonovo trumo, na gornje mrzle ruske14 dežele. Ta moj bolni tovariš15 je Ilirijan. Imenitnega16 stanu je17, ime pa18 mu je Karel,19 s priimkom20 Gap. Tudi on je mater zapustil21 doma,22 njeno podobo še zdaj na vratu nosi24. Oče pa25 je bil že prej26 v vojski ubit. V vojski sva bila pod eno zastavo27, tovariša28 in prijatelja29 sva bila. Vkup31 sva služila, vkup32 sva bila ujeta33 in v daljno deželo Sibirijo34 odpeljana. Veliko dobrega35 mi je storil moj prijatelj Karel;37 sam pri38 svojih ustih39 si je pritrgal40, da41 mi je v hudi lakoti dal košček kruha42. Že zdavnaj43 bi jaz44 bil pobit, ko46 bi on47 ne bil neusmiljenih Rusov zame sprosil49. Ker je bil Ilirjan,50 je z njimi nekoliko govoriti znal. Ujeta51 sva bila ves52 čas vkup53. Rusi so naju54 dali v globoke jame rudo kopat;55 po tri dni nisva belega dne videla56, zraven pa57 sva slabo hrano imela59. V taki60 nesreči sva drug drugega tolažila;61 spoznala sva, da je62 božja previdnost z nama tako naredila. Zato64 sva se iz vsega srca65 k Bogu obrnila66, vedno prosila in molila, da67 bi se naju68 Bog usmilil in naju71 iz take nesreče rešil; dolgo let sva tako zdihovala in molila72 in najina73 molitev je prišla pred božji sedež74. Mislila sva, da75 sva
49
[53−54]
[74]
[32−33]
[64−65]
[31−32]
⮟
tamnih podzemljiskih1 jamah kakor kert3, kar en dan pride siberski5 poglavar in ukaže naji6 predse perpeljati7. Ko prideva, nama reče8: Zahvalita Boga, rešena sta, tukej10 je pisano povelje11 prišlo od cesarja, vaji per ti13 priči izpustiti,14 in vaji vsaciga15 na svoj dom poslati. Od veselja so se nama per17 tem oznanilu solze uderle18. Karl19 me objame in reče20: Glej bratec, Bog naji je23 uslišal, de24 sva dočakala rešenja25. Vidiš, prav26 je, de27 si me ubogal28 in v Boga zaupal. Ako bi ti29 bil vedno tako nepoterpežliv30 in nevoljin31, kdo ve32, kaj bi se bilo s tabo33 zgodilo. Zahvaliva tedej34 Boga, kteri35 tako dobrotljivo in usmiljeno z nama dela.36 Pokleknila sva in na glas molila. Precej drugi dan se vzdigneva in sva se37 na pot podala,38 svoje ljube domovine iskat. Cele kvatre že hodiva39, vse oblačilo je strohnelo, obutalo40 je stergano41, jesti le toliko imava, kar per42 dobrih ljudeh sprosiva: Dnarci43, kar44 so nama Rusi dali, so kmalo pošli,45 in zdej46 sva zlo47 oslabela. Včeraj pa48 je mojimu tovaršu49 tako hudo prišlo, de50 ne moreva več naprej. Pa naj se nama godi, kokor51 hoče, ne52 zapustim ga svojiga zvestiga prijatla53, de54 ozdravi, ali pa če je božja volja56 tako, de57 mu oči zatisnem. Od hiše do hiše bom58 hodil in sprosil59, kar bom60 mogel, de61 mu pomagam62 in postrežem, tudi63 on v veliki64 revi ni mene zapustil65. V serce67 se je škofu užalilo per68 teh besedah, in reče:69 Glejte hvaležniga prijatla70! Potem se oberne72 k Francozu in mu prijazno reče: Bazile!73 tvoja skerb74 za prijatla75 mi je zlo76 všeč,77 in vsim78 ljudem tukej okoli79 lep izgled80.
temnih podzemeljskih1 jamah,2 kakor krt3, —4 kar pride necega dne sibirski5 poglavar ter ukaže naju6 predse pripeljati7. Ko prideva, reče nama8: Zahvalita Boga, rešena sta; tukaj10 je prišlo pisano12 od cesarja, vaju pri tej13 priči izpustiti,14 in vaju vsacega15 na svoj dom poslati. —16 Od veselja so se nama pri17 tem oznanilu udrle solze18. Karl19 me objame, rekoč20: Glej bratec, Bog je naju23 uslišal, da24 sva dočakala rešenja25. Vidiš, dobro26 je, da27 si me slušal28 in v Boga zaupal. Ako bi bil vedno tako nepotrpežljiv30 in nejevoljen31, kdo zna32, kaj bi se bilo s teboj33 zgodilo. Zahvaliva tedaj34 Boga, kateri35 tako dobrotljivo in usmiljeno z nama dela. —36 Pokleknila sva in na glas molila. Precej drugi dan se vzdigneva, in se37 na pot podava,38 svoje ljube domovine iskat. Že hodiva cele kvatre39, vse oblačilo je strohnelo, obutalo40 je strgano41, jesti le toliko imava, kar si izprosiva pri42 dobrih ljudeh. Denarji43, ki44 so jih nama dali Rusi, kmalu so potekli45 in zdaj46 sva zelo47 oslabela. A včeraj48 je mojemu tovarišu49 tako hudo prišlo, da50 ne moreva več naprej. Pa naj se nama godi, kakor51 hoče, zapustim ga ne, svojega zvestega prijatelja53, da54 ozdravi, ali pa,55 če je volja božja56 tako, da57 mu oči zatisnem. Od hiše do hiše bodem58 hodil in prosil59, kar bodem60 mogel, da61 mu pomagam62 in postrežem, tudi63 on v velikej64 revi ni zapustil mene65.« —66 V srce67 se je škofu užalilo pri68 teh besedah, in reče: »69Glejte hvaležnega prijatelja70!«71 Potem se obrne72 k Francozu in mu prijazno reče: »Bazilij!73 tvoja skrb74 za prijatelja75 mi je zelo76 všeč,77 in je vsem78 ljudem tukaj okolo v79 lep izgled80.
v temnih podzemeljskih1 jamah od vseh pozabljena in zapuščena2 kakor krt3, kar pride nekega dne sibirski5 poglavar in naju ukaže6 predse pripeljati7. Ko prideva, nama reče8: »9Zahvalita Boga, rešena sta; tukaj10 je prišlo pisano povelje12 od cesarja, vaju pri tej13 priči izpustiti in vaju vsakega15 na svoj dom poslati.«16 Od veselja so se nama pri17 tem oznanilu solze udrle18. Karel19 me objame in reče20: »21Glej,22 bratec, Bog naju je23 uslišal, da24 sva dočakala rešenje25. Vidiš, prav26 je, da27 si me ubogal28 in v Boga zaupal. Ako bi ti29 bil vedno tako nepotrpežljiv30 in nevoljen31, kdo ve32, kaj bi se bilo s tabo33 zgodilo. Zahvaliva tedaj34 Boga, ki35 tako dobrotljivo in usmiljeno z nama dela!«36 Pokleknila sva in na glas molila. Precej drugi dan se dvigneva in greva37 na pot,38 svoje ljube domovine iskat. Cele kvatre že hodiva39, vse oblačilo je strohnelo, obutalo40 je strgano41, jesti le toliko imava, kar pri42 dobrih ljudeh sprosiva. Denarji43, ki44 so nama jih Rusi dali, so kmalu pošli45 in zdaj46 sva zelo47 oslabela. Včeraj pa48 je mojemu tovarišu49 tako hudo prišlo, da50 ne moreva več naprej. Pa naj se nama godi, kakor51 hoče, ne52 zapustim ga svojega zvestega prijatelja53, da54 ozdravi, ali pa,55 če je božja volja56 tako, da57 mu oči zatisnem. Od hiše do hiše bom58 hodil in sprosil59, kar bom60 mogel, da61 mu pomorem62 in postrežem. Tudi63 on v veliki64 revi ni mene zapustil65.«66 V srce67 se je škofu užalilo pri68 teh besedah. »69Glejte hvaležnega prijatelja70!« reče.71 Potem se obrne72 k Francozu in mu prijazno reče: »Bazile,73 tvoja skrb74 za prijatelja75 mi je zelo76 všeč in vsem78 ljudem tukaj okoli79 lep zgled80.
v temnih podzemeljskih1 jamah od vseh pozabljena in zapuščena2 kakor krt3, kar pride nekega dne sibirski5 poglavar in naju ukaže6 predse pripeljati7. Ko prideva, nama reče8: »9Zahvalita Boga, rešena sta; tukaj10 je prišlo pisano povelje12 od cesarja, vaju pri tej13 priči izpustiti in vaju vsakega15 na svoj dom poslati.«16 Od veselja so se nama pri17 tem oznanilu solze udrle18. Karel19 me objame in reče20: »21Glej,22 bratec, Bog naju je23 uslišal, da24 sva dočakala rešenje25. Vidiš, prav26 je, da27 si me ubogal28 in v Boga zaupal. Ako bi ti29 bil vedno tako nepotrpežljiv30 in nevoljen31, kdo ve32, kaj bi se bilo s tabo33 zgodilo. Zahvaliva tedaj34 Boga, ki35 tako dobrotljivo in usmiljeno z nama dela!«36 Pokleknila sva in na glas molila. Precej drugi dan se dvigneva in greva37 na pot,38 svoje ljube domovine iskat. Cele kvatre že hodiva39, vse oblačilo je strohnelo, obutalo40 je strgano41, jesti le toliko imava, kar pri42 dobrih ljudeh sprosiva. Denarci43, ki44 so nama jih Rusi dali, so kmalu pošli45 in zdaj46 sva zelo47 oslabela. Včeraj pa48 je mojemu tovarišu49 tako hudo prišlo, da50 ne moreva več naprej. Pa naj se nama godi, kakor51 hoče, ne52 zapustim ga svojega zvestega prijatelja53, da54 ozdravi, ali pa,55 če je božja volja56 tako, da57 mu oči zatisnem. Od hiše do hiše bom58 hodil in sprosil59, kar bom60 mogel, da61 mu pomorem62 in postrežem. Tudi63 on v veliki64 revi ni mene zapustil65.«66 V srce67 se je škofu užalilo pri68 teh besedah in reče: »69Glejte hvaležnega prijatelja70!«71 Potem se obrne72 k Francozu in mu prijazno reče: »Bazile,73 tvoja skrb74 za prijatelja75 mi je zelo76 všeč in vsem78 ljudem tukaj okoli79 lep zgled80.
v temnih podzemeljskih1 jamah od vseh pozabljena in zapuščena2 kakor krt3, kar pride nekega dne sibirski5 poglavar in naju ukaže6 predse pripeljati7. Ko prideva, nama reče8: »9Zahvalita Boga, rešena sta; tukaj10 je prišlo pisano povelje12 od cesarja vaju pri tej13 priči izpustiti in vaju vsakega15 na svoj dom poslati.«16 Od veselja so se nama pri17 tem oznanilu solze udrle18. Karel19 me objame in reče20: »21Glej,22 bratec, Bog naju je23 uslišal, da24 sva dočakala rešenje25. Vidiš, prav26 je, da27 si me ubogal28 in v Boga zaupal. Ako bi ti29 bil vedno tako nepotrpežljiv30 in nevoljen31, kdo ve32, kaj bi se bilo s tabo33 zgodilo. Zahvaliva tedaj34 Boga, ki35 tako dobrotljivo in usmiljeno z nama dela!«36 Pokleknila sva in na glas molila. Precej drugi dan se dvigneva in greva37 na pot svoje ljube domovine iskat. Cele kvatre že hodiva39, vse oblačilo je strohnelo, obutalo40 je strgano41, jesti le toliko imava, kar pri42 dobrih ljudeh sprosiva. Denarci43, ki44 so nama jih Rusi dali, so kmalu pošli45 in zdaj46 sva zelo47 oslabela. Včeraj pa48 je mojemu tovarišu49 tako hudo prišlo, da50 ne moreva več naprej. Pa naj se nama godi, kakor51 hoče, ne52 zapustim ga, svojega zvestega prijatelja53, da54 ozdravi, ali pa,55 če je božja volja56 tako, da57 mu oči zatisnem. Od hiše do hiše bom58 hodil in sprosil59, kar bom60 mogel, da61 mu pomorem62 in postrežem. Tudi63 on v veliki64 revi ni mene zapustil65.«66 V srce67 se je škofu užalilo pri68 teh besedah in reče: »69Glejte hvaležnega prijatelja70!«71 Potem se obrne72 k Francozu in mu prijazno reče: »Bazile,73 tvoja skrb74 za prijatelja75 mi je zelo76 všeč in vsem78 ljudem tukaj okoli79 lep zgled80.
v temnih podzemeljskih1 jamah od vseh pozabljena in zapuščena2 kakor krt3, kar pride nekega dne sibirski5 poglavar in naju ukaže6 predse pripeljati7. Ko prideva, nama reče8: »9Zahvalita Boga, rešena sta; tukaj10 je prišlo pisano povelje12 od cesarja, vaju pri tej13 priči izpustiti in vaju vsakega15 na svoj dom poslati.«16 Od veselja so se nama pri17 tem oznanilu solze udrle18. Karel19 me objame in reče20: »21Glej,22 bratec, Bog naju je23 uslišal, da24 sva dočakala rešenje25. Vidiš, prav26 je, da27 si me ubogal28 in v Boga zaupal. Ako bi ti29 bil vedno tako nepotrpežljiv30 in nevoljen31, kdo ve32, kaj bi se bilo s tabo33 zgodilo. Zahvaliva tedaj34 Boga, ki35 tako dobrotljivo in usmiljeno z nama dela!«36 Pokleknila sva in na glas molila. Precej drugi dan se dvigneva in greva37 na pot,38 svoje ljube domovine iskat. Celo kvatre že hodiva39, vse oblačilo je strohnelo, obuvalo40 je strgano41, jesti le toliko imava, kar pri42 dobrih ljudeh sprosiva. Denarci43, ki44 so nama jih Rusi dali, so kmalu pošli45 in zdaj46 sva zelo47 oslabela. Včeraj pa48 je mojemu tovarišu49 tako hudo prišlo, da50 ne moreva več naprej. Pa naj se nama godi, kakor51 hoče, ne52 zapustim ga svojega zvestega prijatelja53, da54 ozdravi, ali pa,55 če je božja volja56 tako, da57 mu oči zatisnem. Od hiše do hiše bom58 hodil in sprosil59, kar bom60 mogel, da61 mu pomorem62 in postrežem. Tudi63 on v veliki64 revi ni mene zapustil65.«66 V srce67 se je škofu užalilo pri68 teh besedah in reče: »69Glejte hvaležnega prijatelja70!«71 Potem se obrne72 k Francozu in mu prijazno reče: »Bazile,73 tvoja skrb74 za prijatelja75 mi je zelo76 všeč in vsem78 ljudem tukaj okoli79 lep zgled80.
50
[54−55]
[74−75]
[33−34]
[65−66]
[32]
⮟
Žlahtno serce imaš in hvaležno, ti delaš1, kakor nam keršanska2 ljubezen zapoveduje, torej3 bodi potroštan,4 ne bo5 ti treba prositi6, preskerbljen bo7 tvoj bolni prijatel,8 in zraven9 tudi ti. S tem se Pavle Škof oberne10 in gre. Preden11 se odpelja12, pokliče hišniga13 gospodarja, kjer14 je bolnik ležal, mu da15 dva tolarja,16 in ukaže,17 hitro kokoš zaklati, župo18 bolniku dajati, meso pa20 naj njegov zdravi tovarš povžije, in21 kar bo22 še zraven23 potreboval, naj mu da, vse bo poplačano24. Vsak dan celi25 teden se je Pavl Škof perpeljal26 bolnika obiskat, in zvesto27 je skerbel28, de29 je bil dobro postrežen. Bolnik se je boljšal,30 tako de31 ga je osmi dan Škof32 ukazal v svoje prebivališe perpeljati,33 in tudi tovarša z34 njim, de35 mu je stregel. Dva mesca36 sta ostala per škofu37 bolnik in njegov tovarš,38 z vsim bolj ko doma preskerbljena39. Tudi hvaležna sta bila oba za tolike dobrote40. Vsak dan sta šla v cerkev, potem kader je že42 bolnik vstajal, sta44 hvalila Boga ter46 pridno in serčno47 molila, de48 bi Bog poplačal Škofu take50 dela milosti51. Kader52 se je bolnik že dobro terdniga53 čutil, gre54 ponižno s svojim tovaršem56 k škofu ga zahvaliti57 za vse dobrote,58 in ga prositi59, de60 naj jih61 zdaj pusti naprej,62 iskat domovine. Nista vedila63, kako bi prav64 se zahvalila, kar66 govoriti nista mogla, roke67 sta mu kušvala68 in s solzami jih70 močila. Karl71 je toliko rekel73: O gospod škof!76 vi ste me oteli od smerti, druziga77 ne vem poverniti78, kakor dokler bom80 živel bom81 za vas molil82, in solze so se mu uderle84. Škof Pavl pa85 jima reče86 prijazno: Zaupajta88 vselej terdno89
Plemenito in hvaležno srce imaš, ti delaš1, kakor nam krščanska2 ljubezen zapoveduje; zatorej3 bodi potolažen, prositi4 ne bode5 ti treba več6, preskrbljen bode7 tvoj bolni prijatelj,8 in ž njim9 tudi ti.« To rekši obrne se škof Pavel10 in gre. Predno11 se odpelje12, pokliče hišnega13 gospodarja, pri katerem14 je bolnik ležal, stisne mu15 dva tolarja v roko16 in mu ukaže17 hitro kokoš zaklati, bolniku juho19 dajati, a meso20 naj njegov zdravi tovariš povžije, in21 kar bode22 še bolnik23 potreboval, naj mu da, vse bode poplačano24. Vsak dan skozi ves25 teden se je škof Pavel pripeljal26 bolnika obiskat ter27 je skrbel28, da29 je bil dobro postrežen. Bolnik se je boljšal tako, da31 ga je osmi dan škof32 ukazal v svoje stanovanje pripeljati33 in tudi tovariša ž34 njim, da35 mu je stregel. Dva meseca36 sta ostala pri škofu37 bolnik in njegov tovariš, ter sta bila38 z vsem bolje preskrbljena nego li bi bila doma39. Tudi hvaležna sta bila oba za tolike dobrote40. Vsak dan sta šla v cerkev, in41 potem, ko je42 bolnik že43 vstajal, hvalila sta45 Boga ter46 pridno in srčno47 molila, da48 bi Bog poplačal škofu taka lepa50 dela človeške milodarnosti51. Ko52 se je bolnik že dobro trdnega53 čutil, ponižno gre55 s svojim tovarišem56 k škofu zahvalit se mu57 za vse dobrote in ga prosit59, da60 naj ju61 zdaj pusti dalje iti,62 iskat domovine. Nista znala63, kako bi se prav65 zahvalila; niti66 govoriti nista mogla, roki67 sta mu poljubovala68 in s solzami močila. Karl71 je samo72 toliko dejal73: »74O gospod škof!76 vi ste me smrti oteli, druzega vam77 ne morem povrniti78, kakor:79 dokler bodem80 živel, molil bodem81 za vas, in solze so se mu iz oči udrle84. A škof Pavel85 jima prijazno reče87: »Upajta88 vselej trdno89
Plemenito srce imaš in hvaležno; ti delaš1, kakor nam krščanska2 ljubezen zapoveduje, torej3 bodi potolažen;4 ne bo5 ti treba prositi6, preskrbljen bo7 tvoj bolni prijatelj8 in zraven9 tudi ti.« S tem se škof Pavle obrne10 in gre. Preden11 se odpelje12, pokliče hišnega13 gospodarja, kjer14 je bolnik ležal, mu da15 dva tolarja in ukaže,17 hitro kokoš zaklati, bolniku juho19 dajati, meso pa20 naj njegov zdravi tovariš použije. In21 kar bo22 še zraven23 potreboval, naj mu da, vse bo plačano24. Vsak dan celi25 teden se je škof Pavel pripeljal26 bolnika obiskat in zvesto27 je skrbel28, da29 je bil dobro postrežen. Bolnik se je boljšal,30 tako da31 ga je osmi dan škof32 ukazal v svoje prebivališče pripeljati33 in tudi tovariša z34 njim, da35 mu je stregel. Dva mesca36 sta ostala bolnik in njegov tovariš pri škofu,38 z vsem bolj ko doma preskrbljena39. Tudi hvaležna sta bila oba za toliko dobroto40. Vsak dan sta šla v cerkev, potem ko je42 bolnik že43 vstajal, sta44 hvalila Boga in46 pridno in srčno47 molila, da48 bi Bog škofu49 poplačal taka50 dela milosti51. Ko52 se je bolnik že dobro trdnega53 čutil, gre54 ponižno s svojim tovarišem56 k škofu, ga zahvali57 za vse dobrote in prosi59, da60 naj ju61 zdaj pusti naprej,62 iskat domovine. Nista vedela63, kako bi se prav65 zahvalila. Kar66 govoriti nista mogla, roke67 sta mu poljubovala68 in jih69 s solzami močila. Karel71 je toliko rekel73: »74O gospod škof,76 vi ste me oteli od smrti; drugega77 ne vem povrniti78, kakor,79 dokler bom80 živel, bom81 za vas molil82,«83 in solze so se mu udrle84. Škof Pavel pa85 jima reče86 prijazno: »Zaupajta88 vselej trdno89
Žlahtno srce imaš in hvaležno; ti delaš1, kakor nam krščanska2 ljubezen zapoveduje, torej3 bodi potolažen;4 ne bo5 ti treba prositi6, preskrbljen bo7 tvoj bolni prijatelj8 in zraven9 tudi ti.« S tem se škof Pavle obrne10 in gre. Preden11 se odpelje12, pokliče hišnega13 gospodarja, kjer14 je bolnik ležal, mu da15 dva tolarja in ukaže,17 hitro kokoš zaklati, bolniku juho19 dajati, meso pa20 naj njegov zdravi tovariš použije. In21 kar bo22 še zraven23 potreboval, naj mu da, vse bo poplačano24. Vsak dan celi25 teden se je škof Pavel pripeljal26 bolnika obiskat in zvesto27 je skrbel28, da29 je bil dobro postrežen. Bolnik se je boljšal,30 tako da31 ga je osmi dan škof32 ukazal v svoje prebivališče pripeljati33 in tudi tovariša z34 njim, da35 mu je stregel. Dva meseca36 sta ostala bolnik in njegov tovariš pri škofu,38 z vsem bolj ko doma preskrbljena39. Tudi hvaležna sta bila oba za toliko dobroto40. Vsak dan sta šla v cerkev, potem ko je42 bolnik že43 vstajal, sta44 hvalila Boga in46 pridno in srčno47 molila, da48 bi Bog škofu49 poplačal taka50 dela milosti51. Ko52 se je bolnik že dobro trdnega53 čutil, gre54 ponižno s svojim tovarišem56 k škofu, ga zahvali57 za vse dobrote in prosi59, da60 naj ju61 zdaj pusti naprej,62 iskat domovine. Nista vedela63, kako bi se prav65 zahvalila. Kar66 govoriti nista mogla, roke67 sta mu poljubovala68 in jih69 s solzami močila. Karel71 je toliko rekel73: »74O,75 gospod škof,76 vi ste me oteli od smrti; drugega77 ne vem povrniti78, kakor,79 dokler bom80 živel, bom81 za vas molil82,«83 in solze so se mu udrle84. Škof Pavel pa85 jima reče86 prijazno: »Zaupajta88 vselej trdno89
Žlahtno srce imaš in hvaležno1, kakor nam krščanska2 ljubezen zapoveduje, torej3 bodi potolažen;4 ne bo5 ti treba prositi6, preskrbljen bo7 tvoj bolni prijatelj8 in zraven9 tudi ti.« S tem se škof Pavle obrne10 in gre. Preden11 se odpelje12, pokliče hišnega13 gospodarja, kjer14 je bolnik ležal, mu da15 dva tolarja in ukaže17 hitro kokoš zaklati, bolniku juho19 dajati, meso pa20 naj njegov zdravi tovariš použije. In21 kar bo22 še zraven23 potreboval, naj mu da, vse bo poplačano24. Vsak dan cel25 teden se je škof Pavel pripeljal26 bolnika obiskat in zvesto27 je skrbel28, da29 je bil dobro postrežen. Bolnik se je boljšal,30 tako da31 ga je osmi dan škof32 ukazal v svoje prebivališče pripeljati33 in tudi tovariša z34 njim, da35 mu je stregel. Dva meseca36 sta ostala bolnik in njegov tovariš pri škofu,38 z vsem bolj ko doma preskrbljena39. Tudi hvaležna sta bila oba za tolike dobrote40. Vsak dan sta šla v cerkev, potem ko je42 bolnik že43 vstajal, sta44 hvalila Boga in46 pridno in srečno47 molila, da48 bi Bog škofu49 poplačal taka50 dela milosti51. Ko52 se je bolnik že dobro trdnega53 čutil, gre54 ponižno s svojim tovarišem56 k škofu, ga zahvali57 za vse dobrote in prosi59, da60 naj ju61 zdaj pusti naprej62 iskat domovine. Nista vedela63, kako bi se prav65 zahvalila. Kar66 govoriti nista mogla, roke67 sta mu poljubovala68 in jih69 s solzami močila. Karel71 je toliko rekel73: »74O gospod škof,76 vi ste me oteli od smrti; drugega77 ne vem povrniti78, kakor,79 dokler bom80 živel, bom81 za vas molil82,«83 in solze so se mu udrle84. Škof Pavel pa85 jima reče86 prijazno: »Zaupajta88 vselej trdno89
Žlahtno srce imaš in hvaležno; ti delaš1, kakor nam krščanska2 ljubezen zapoveduje, torej3 bodi potolažen;4 ne bo5 ti treba prositi6, preskrbljen bo7 tvoj bolni prijatelj8 in zraven9 tudi ti.« S tem se škof Pavle obrne10 in gre. Preden11 se odpelje12, pokliče hišnega13 gospodarja, kjer14 je bolnik ležal, mu da15 dva tolarja in ukaže,17 hitro kokoš zaklati, bolniku juho19 dajati, meso pa20 naj njegov zdravi tovariš použije. In21 kar bo22 še zraven23 potreboval, naj mu da, vse bo poplačano24. Vsak dan celi25 teden se je škof Pavel pripeljal26 bolnika obiskat in zvesto27 je skrbel28, da29 je bil dobro postrežen. Bolnik se je boljšal,30 tako da31 ga je osmi dan škof32 ukazal v svoje prebivališče pripeljati33 in tudi tovariša z34 njim, da35 mu je stregel. Dva meseca36 sta ostala bolnik in njegov tovariš pri škofu,38 z vsem bolj ko doma preskrbljena39. Tudi hvaležna sta bila oba za toliko dobroto40. Vsak dan sta šla v cerkev, potem ko je42 bolnik že43 vstajal, sta44 hvalila Boga in46 pridno in srčno47 molila, da48 bi Bog škofu49 poplačal taka50 dela milosti51. Ko52 se je bolnik že dobro trdnega53 čutil, gre54 ponižno s svojim tovarišem56 k škofu, ga zahvali57 za vse dobrote in prosi59, da60 naj ju61 zdaj pusti naprej,62 iskat domovine. Nista vedela63, kako bi se prav65 zahvalila. Kar66 govoriti nista mogla, roke67 sta mu poljubovala68 in jih69 s solzami močila. Karel71 je toliko rekel73: »74O,75 gospod škof,76 vi ste me oteli od smrti; drugega77 ne vem povrniti78, kakor,79 dokler bom80 živel, bom81 za vas molil82,«83 in solze so se mu udrle84. Škof Pavel pa85 jima reče86 prijazno: »Zaupajta88 vselej trdno89
51
[55−56]
[75−76]
[34]
[66−67]
[32−33]
⮟
v Boga, in1 on dobrotljivi Oče vaji2 nikoli ne bo zapustil3. On vselej tako obrača4, de5 človek v potrebi pomoč najde, če je per Bogu iše6. Glej Karl7! Dobrotljivi Bog je mene poslal tebi naproti, de sim8 ti pomagal9, ker je tvoja mati meni in moji10 materi veliko dobriga11 storila,12 še takrat ko je večkrat prišla suknarijo ogledovat. Vedi, de sim14 tudi jest blizo15 mesta L...16 doma, (Karl do zdej17 še tega18 ni vedil,19) in tvojo mater dobro poznam. Glej dobre20 dela staršev Bog še otrokam21 povračuje. Če boš22 tako srečin najti23 svojo mater, spoštuj in ubogaj24 jo,25 Bog te je s terpljenjem zbrihtal26 in ti oči odperl27. Bodi vselej pravičen in brumen28, tako bota29 ti in tvoja mati veliko srečo vživala30. Ko to Karl zasliši31, de32 je Škof33 tudi blizo34 L...35 doma in de37 pozna njegovo mater, začne38 na glas jokati,39 in pravi40: O moj dobrotljivi gospod! Vi43 poznate mojo mater? ali je le44 še živa? Škof pravi46: Ne vem tega47 povedati, veliko48 let nisim49 bil na Ilirskim50, tudi od51 svojih ljudi nič52 ne vem in ne53 slišim. Če pa hočeš počakati še osem dni, de jest54 svoje reči opravim, znaš z mano55 se peljati,56 in tudi tvoj tovarš, če ravno57 je ptujic58, naš bližnji je. Zlo59 mi je všeč60 ta Francoz, ker ima tako žlahtno61 in hvaležno serce62, kar je v tvoji nevarni63 bolezni zadosti64 pokazal. Zlo65 sta bila oba vesela, rada sta še osem dni ostala per Škofu, pomagala66 sta delati kar sta mogla per69 hiši, de nista70 v lenobi časa tratila. Med tem72 ukaže škof obema nove73 oblačila narediti,74 in ko75 namenjeni dan pride, se Pavl76 škof
v Boga, ker1 on je dobrotljiv oče ter vaju2 nikoli ne zapusti3. On vselej tako obrne4, da5 človek v potrebi pomoč najde, če je išče pri Bogu6. Glej, Karl7! Dobrotljivi Bog je mene poslal tebi naproti, da sem8 ti pomagal9, ker je tvoja mati meni in mojej10 materi mnogo dobrega11 storila,12 še takrat,13 ko je večkrat prišla suknarijo ogledovat. Vedi, da sem14 tudi jaz blizu15 mesta L…16 doma (Karl namreč tega do zdaj17 še ni znal19) in tvojo mater dobro poznam. Glej, dobra20 dela staršev Bog še celi otrokom21 povračuje. Če bodeš22 tako srečen, da najdeš23 svojo mater, spoštuj in poslušaj24 jo;25 Bog te je s trpljenjem izbistril26 in ti oči odprl27. Bodi vselej pravičen in pobožen28, tako bodeta29 ti in tvoja mati veliko srečo uživala30.« Ko Karl to zve31, da32 je škof33 tudi blizu34 L…35 doma,36 in da37 pozna njegovo mater, zajoka38 na glas,39 in reče40: »41O gospod42 moj dobrotljivi; ali res43 poznate mojo mater? je-li44 še živa?« —45 Škof odgovori46: »Tega ne vem47 povedati; mnogo48 let že nisem49 bil na Slovenskem50, niti o51 svojih ljudeh ničesar52 ne vem ni53 slišim. Če pa hočeš počakati še osem dni, da54 svoje reči opravim, lehko55 se pelješ z menoj56 in tudi tvoj tovariš, dasi57 je ptujec58, naš bližnji je. Zelo59 mi je ljub60 ta Francoz, ker ima tako plemenito61 in hvaležno srce62, kar je ob tvojej nevarnej63 bolezni dosti64 pokazal.« — Zelo65 sta bila oba vesela, rada sta še osem dni pri škofu ostala ter66 sta pomagala67 delati,68 kar sta mogla pri69 hiši, da bi70 v lenobi časa ne71 tratila. V tem72 ukaže škof obema nova73 oblačila narediti,74 in kadar75 namenjeni dan pride, takoj se76 škof Pavel77
v Boga in1 on, dobrotljivi Oče, vaju2 nikoli ne bo zapustil3. On vselej tako obrača4, da5 človek v potrebi pomoč najde, če je pri Bogu išče6. Glej, Karel7! Dobrotljivi Bog je mene poslal tebi naproti, da sem8 ti pomogel9, ker je tvoja mati meni in moji10 materi veliko dobrega11 storila še takrat,13 ko je večkrat prišla suknarijo ogledovat. Vedi, da sem14 tudi jaz blizu15 mesta L.16 doma (Karel do sedaj tega17 še ni vedel19) in tvojo mater dobro poznam. Glej, dobra20 dela staršev Bog še otroku21 povračuje. Če boš22 tako srečen, da boš našel23 svojo mater, spoštuj in ubogaj24 jo,25 Bog te je s trpljenjem zbistril26 in ti oči odprl27. Bodi vselej pravičen in pobožen28, tako bosta29 ti in tvoja mati veliko srečo uživala30.« Ko Karel to zasliši31, da32 je škof33 tudi blizu34 L.35 doma in da37 pozna njegovo mater, začne38 na glas jokati39 in pravi40: »41O moj dobrotljivi gospod, vi43 poznate mojo mater? Ali je44 še živa?«45 Škof pravi46: »Ne vem tega47 povedati, veliko48 let nisem49 bil na Ilirskem50, tudi o51 svojih ljudeh nič52 ne vem in ne53 slišim. Če pa hočeš počakati še osem dni, da jaz54 svoje reči opravim, se moreš z mano peljati56 in tudi tvoj tovariš, čeravno57 je tujec58, naš bližnji je. Zelo59 mi je všeč60 ta Francoz, ker ima tako plemenito61 in hvaležno srce62, kar je v tvoji nevarni63 bolezni zadosti64 pokazal.« Zelo65 sta bila oba vesela, rada sta še osem dni ostala pri škofu, pomagala66 sta delati,68 kar sta mogla, pri69 hiši, da nista70 v lenobi časa tratila. Medtem72 ukaže škof obema nova73 oblačila narediti in ko75 namenjeni dan pride, se napravi76 škof Pavel77
v Boga in1 on, dobrotljivi Oče, vaju2 nikoli ne bo zapustil3. On vselej tako obrača4, da5 človek v potrebi pomoč najde, če je pri Bogu išče6. Glej, Karel7! Dobrotljivi Bog je mene poslal tebi naproti, da sem8 ti pomogel9, ker je tvoja mati meni in moji10 materi veliko dobrega11 storila še takrat,13 ko je večkrat prišla suknarijo ogledovat. Vedi, da sem14 tudi jaz blizu15 mesta L.16 doma (Karel do sedaj tega17 še ni vedel19) in tvojo mater dobro poznam. Glej, dobra20 dela staršev Bog še otrokom21 povračuje. Če boš22 tako srečen, da boš našel23 svojo mater, spoštuj in ubogaj24 jo,25 Bog te je s trpljenjem zbistril26 in ti oči odprl27. Bodi vselej pravičen in pobožen28, tako bosta29 ti in tvoja mati veliko srečo uživala30.« Ko Karel to zasliši31, da32 je škof33 tudi blizu34 L.35 doma in da37 pozna njegovo mater, začne38 na glas jokati39 in pravi40: »41O,42 moj dobrotljivi gospod, vi43 poznate mojo mater? Ali je le44 še živa?«45 Škof pravi46: »Ne vem tega47 povedati, veliko48 let nisem49 bil na Ilirskem50, tudi o51 svojih ljudeh nič52 ne vem in ne53 slišim. Če pa hočeš počakati še osem dni, da jaz54 svoje reči opravim, se moreš z mano peljati56 in tudi tvoj tovariš, čeravno57 je tujec58, naš bližnji je. Zelo59 mi je všeč60 ta Francoz, ker ima tako žlahtno61 in hvaležno srce62, kar je v tvoji nevarni63 bolezni zadosti64 pokazal.« Zelo65 sta bila oba vesela, rada sta še osem dni ostala pri škofu, pomagala66 sta delati,68 kar sta mogla, pri69 hiši, da nista70 v lenobi časa tratila. Medtem72 ukaže škof obema nova73 oblačila narediti in ko75 namenjeni dan pride, se napravi76 škof Pavel77
v Boga in1 on, dobrotljivi oče, vaju2 nikoli ne bo zapustil3. On vselej tako obrača4, da5 človek v potrebi pomoč najde, če je pri Bogu išče6. Glej, Karel7! Dobrotljivi Bog je mene poslal tebi naproti, da sem8 ti pomogel9, ker je tvoja mati meni in moji10 materi veliko dobrega11 storila še takrat,13 ko je večkrat prišla suknarijo ogledovat. Vedi, da sem14 tudi jaz blizu15 mesta L.16 doma (Karel do sedaj tega17 še ni vedel19) in tvojo mater dobro poznam. Glej, dobra20 dela staršev Bog še otrokom21 povračuje. Če boš22 tako srečen, da boš našel23 svojo mater, spoštuj in ubogaj24 jo,25 Bog te je s trpljenjem zbistril26 in ti oči odprl27. Bodi vselej pravičen in pobožen28, tako bosta29 ti in tvoja mati veliko srečo uživala30.« Ko Karel to zasliši31, da32 je škof33 tudi blizu34 L.35 doma in da37 pozna njegovo mater, začne38 na glas jokati39 in pravi40: »41O moj dobrotljivi gospod, vi43 poznate mojo mater? Ali je le44 še živa?«45 Škof pravi46: »Ne vem tega47 povedati, veliko48 let nisem49 bil na Ilirskem50, tudi o51 svojih ljudeh nič52 ne vem in ne53 slišim. Če pa hočeš počakati še osem dni, da jaz54 svoje reči opravim, se moreš z mano peljati56 in tudi tvoj tovariš; čeravno57 je tujec58, naš bližnji je. Zelo59 mi je všeč60 ta Francoz, ker ima tako žlahtno61 in hvaležno srce62, kar je v tvoji nevarni63 bolezni zadosti64 pokazal.« Zelo65 sta bila oba vesela, rada sta še osem dni ostala pri škofu, pomagala66 sta delati,68 kar sta mogla, pri69 hiši, da nista70 v lenobi časa tratila. Medtem72 ukaže škof obema nova73 oblačila narediti,74 in ko75 namenjeni dan pride, se napravi76 škof Pavel77
v Boga in1 on, dobrotljivi Oče, vaju2 nikoli ne bo zapustil3. On vselej tako obrača4, da5 človek v potrebi pomoč najde, če je pri Bogu išče6. Glej, Karel7! Dobrotljivi Bog je mene poslal tebi naproti, da sem8 ti pomogel9, ker je tvoja mati meni in moji10 materi veliko dobrega11 storila še takrat,13 ko je večkrat prišla suknarijo ogledovat. Vedi, da sem14 tudi jaz blizu15 mesta L.16 doma (Karel do sedaj tega17 še ni vedel19) in tvojo mater dobro poznam. Glej, dobra20 dela staršev Bog še otrokom21 povračuje. Če boš22 tako srečen, da boš našel23 svojo mater, spoštuj in ubogaj24 jo,25 Bog te je s trpljenjem zbistril26 in ti oči odprl27. Bodi vselej pravičen in pobožen28, tako bosta29 ti in tvoja mati veliko srečo uživala30.« Ko Karel to zasliši31, da32 je škof33 tudi blizu34 L.35 doma in da37 pozna njegovo mater, začne38 na glas jokati39 in pravi40: »41O,42 moj dobrotljivi gospod, vi43 poznate mojo mater? Ali je le44 še živa?«45 Škof pravi46: »Ne vem tega47 povedati, veliko48 let nisem49 bil na Ilirskem50, tudi o51 svojih ljudeh nič52 ne vem in ne53 slišim. Če pa hočeš počakati še osem dni, da jaz54 svoje reči opravim, se moreš z mano peljati56 in tudi tvoj tovariš, čeravno57 je tujec58, naš bližnji je. Zelo59 mi je všeč60 ta Francoz, ker ima tako žlahtno61 in hvaležno srce62, kar je v tvoji nevarni63 bolezni pokazal.« Zelo65 sta bila oba vesela, rada sta še osem dni ostala pri škofu, pomagala66 sta delati,68 kar sta mogla, pri69 hiši, da nista70 v lenobi časa tratila. Medtem72 ukaže škof obema nova73 oblačila narediti in ko75 namenjeni dan pride, se napravi76 škof Pavel77
52
[56−57]
[76−77]
[34−35]
[67−68]
[33]
⮟
na pot poda, in v1 kočijo vzame oba popotnika2 s saboj3. Srečno4 pot in lepo vreme so imeli celi5 teden. Celo6 pot so se lepo pogovarjali,7 in eden drugimu perpovedovali8, koliko dobriga9 so od Boga prejeli, koliko10 čudno je Bog eniga ko drujiga11 z velikimi nadlogami obiskal pa mu13 tudi v nadlogah veselje najti dal14. Lepo sta poslušala oba tovarša15 prijazne škofove16 besede, s kterimi jih17 je učil,18 vselej v Boga zaupati,19 in greha20 vedno skerbno se varvati.21 Ohranita si v sercu ljuba22 moja prijatla23, jima reče Škof Pavl24, in25 nikoli ne pozabita te26 resnice: Kdor si perzadeva27, kolikor mu je mogoče28, prav ravnati29, pošteno živeti in greha se varvati30, tisti31 je božji prijatel,32 Bog pa svojiga prijatla33 nikoli ne zapusti. Mislita, kako se je godilo z Danielam34, s Tobijam35, z Jobam36. Kako se je godilo z apostelni37 in z drugimi kristjani38. Terpeli39 so in z veseljem so terpeli41 s terdnim zaupanjem;42 Bog jih ni zapustil. Niso se golfali43, srečno je bila45 njih žalost v večno veselje spreobernjena47, ktero oni48 v nebesih vživajo49. V takih51 božjih svetih pogovorih jim je čas popotvanja53 hitro minil54. Ravno binkuštno saboto zvečer56 se perpeljajo57 do C...58 na Štajerskim,59 in zavijejo60 v oštarijo per volarji, tam prenočiti61. Postrežni oštir62 hitro perteče63 h kočii64 in spremi65 škofa s tovarši66 vred v hišo, in67 jim odkaže posebno lepo kamerco, kmalo napravi tudi nekoliko večerje68. Ko je Pavle Škof69 sam s tovarši70 v kamerci71, jima reče72: Zahvalimo dobrotljiviga74 Boga, ki nas je tako po očetovsko75 vse nesre-
napoti in oba popotnika v1 kočijo vzame s seboj3. Srečen4 pot in lepo vreme so imeli ves5 teden. Ves6 pot so se lepo pogovarjali in drug drugemu pripovedovali8, koliko dobrega9 so od Boga prejeli, kako10 čudno je Bog oba11 z velikimi nadlogami obiskal,12 pa tudi v nadlogah njiju razveseljeval14. Lepo sta poslušala oba tovariša15 prijazne škofove16 besede, s katerimi ju17 je učil vselej v Boga upati19 in greha se20 vedno ogibati. »21Ohranita si v srci, prijatelja22 moja ljuba23,« reče jima škof Pavel24, »in25 nikoli ne zabita26 resnice: Kdor si prizadeva27, kolikor mu je moči28, prav delati29, pošteno živeti in greha se ogibati30, ta31 je božji prijatelj, a32 Bog svojega prijatelja33 nikoli ne zapusti. Mislita, kako se je godilo Danielu34, Tobiji35, Jobu36. Kako se je godilo apostolom37 in drugim kristjanom38. Trpeli39 so,40 in z veseljem so trpeli41 s trdnim upom in42 Bog jih ni zapustil. Niso se prevarili43, srečno se44 je njih žalost izpreobrnila46 v večno veselje, katero oni zdaj48 v nebesih uživajo49.«50 V takih51 božjih in52 svetih pogovorih jim je popotovanje53 hitro minilo54. —55 Ravno binkoštno soboto z večera56 se pripeljejo57 do C…58 na Štirskem,59 in zavijo60 v gostilnico »k volarji« ondu prenočit61. Postrežni gostilničar62 hitro preteče63 h kočiji64 in izpremi65 škofa s tovariši66 vred v hišo ter67 jim odkaže posebno lepo sobo; kmalu napravi tudi nekoliko večerje68. Ko je škof Pavel69 sam s tovariši70 v sobi71, reče jim72: »73Zahvalimo dobrotljivega74 Boga, ki nas je tako po očetovski75 vse nesre-
na pot. V1 kočijo vzame oba popotnika2 s seboj3. Srečno4 pot in lepo vreme so imeli ves5 teden. Vso6 pot so se lepo pogovarjali in drug drugemu pripovedovali8, koliko dobrega9 so od Boga prejeli, koliko10 čudno je Bog enega ko drugega11 z velikimi nadlogami obiskal,12 pa mu dal13 tudi v nadlogah veselje najti14. Lepo sta poslušala oba tovariša15 prijazne škofovske16 besede, s katerimi ju17 je učil,18 vselej v Boga zaupati19 in se20 vedno skrbno greha varovati. »21Ohranita si v srcu, ljuba22 moja prijatelja23,« jima reče škof Pavel24, »25nikoli ne pozabita te26 resnice: Kdor si prizadeva27, kolikor mu je mogoče28, prav ravnati29, pošteno živeti in greha se varovati30, tisti31 je božji prijatelj.32 Bog pa svojega prijatelja33 nikoli ne zapusti. Mislita, kako se je godilo z Danijelom34, s Tobijem35, z Jobom36. Kako se je godilo z apostoli37 in z drugimi kristjani38. Trpeli39 so in z veseljem so trpeli41 s trdnim zaupanjem;42 Bog jih ni zapustil. Niso se goljufali43, srečno je bila45 njih žalost spreobrnjena46 v večno veselje, katero48 v nebesih uživajo49.«50 V takih51 božjih,52 svetih pogovorih jim je čas popotovanja53 hitro minil54. Ravno binkoštno soboto zvečer56 se pripeljejo57 do C.58 na Štajerskem59 in zavijejo60 v gostilno »Pri olarju«, da bi tam prenočili61. Postrežni gostilničar62 hitro priteče63 h kočiji64 in spremi65 škofa s tovarišema66 vred v hišo in67 jim odkaže posebno lepo sobico. Kmalu napravi tudi nekoliko večerje68. Ko je škof Pavle69 sam s tovarišema70 v sobici71, jima reče72: »73Zahvalimo dobrotljivega74 Boga, ki nas je tako po očetovsko75 vse nesre-
na pot. V1 kočijo vzame oba popotnika2 s seboj3. Srečno4 pot in lepo vreme so imeli ves5 teden. Vso6 pot so se lepo pogovarjali in drug drugemu pripovedovali8, koliko dobrega9 so od Boga prejeli, koliko10 čudno je Bog enega ko drugega11 z velikimi nadlogami obiskal,12 pa mu dal13 tudi v nadlogah veselje najti14. Lepo sta poslušala oba tovariša15 prijazne škofove16 besede, s katerimi ju17 je učil,18 vselej v Boga zaupati19 in se20 vedno skrbno greha varovati. »21Ohranita si v srcu, ljuba22 moja prijatelja23,« jima reče škof Pavel24, »in25 nikoli ne pozabita te26 resnice: Kdor si prizadeva27, kolikor mu je mogoče28, prav ravnati29, pošteno živeti in greha se varovati30, tisti31 je božji prijatelj.32 Bog pa svojega prijatelja33 nikoli ne zapusti. Mislita, kako se je godilo z Danijelom34, s Tobijem35, z Jobom36. Kako se je godilo z apostoli37 in z drugimi kristjani38. Trpeli39 so in z veseljem so trpeli41 s trdnim zaupanjem;42 Bog jih ni zapustil. Niso se goljufali43, srečno je bila45 njih žalost spreobrnjena46 v večno veselje, katero48 v nebesih uživajo49.«50 V takih51 božjih,52 svetih pogovorih jim je čas popotovanja53 hitro minil54. Ravno binkoštno soboto zvečer56 se pripeljejo57 do C.58 na Štajerskem59 in zavijejo60 v gostilno »Pri volarju«, da bi tam prenočili61. Postrežni gostilničar62 hitro priteče63 h kočiji64 in spremi65 škofa s tovarišema66 vred v hišo in67 jim odkaže posebno lepo sobico. Kmalu napravi tudi nekoliko večerje68. Ko je škof Pavle69 sam s tovarišema70 v sobici71, jima reče72: »73Zahvalimo dobrotljivega74 Boga, ki nas je tako po očetovsko75 vse nesre-
na pot. V1 kočijo vzame oba popotnika2 s seboj3. Srečno4 pot in lepo vreme so imeli ves5 teden. Vso6 pot so se lepo pogovarjali in drug drugemu pripovedovali8, koliko dobrega9 so od Boga prejeli, koliko10 čudno je Bog enega ko drugega11 z velikimi nadlogami obiskal,12 pa mu dal13 tudi v nadlogah veselje najti14. Lepo sta poslušala oba tovariša15 prijazne škofove16 besede, s katerimi ju17 je učil vselej v Boga zaupati19 in se20 vedno skrbno greha varovati. »21Ohranita si v srcu, ljuba22 moja prijatelja23,« jima reče škof Pavel24, »in25 nikoli ne pozabita te26 resnice: Kdor si prizadeva27, kolikor mu je mogoče28, prav ravnati29, pošteno živeti in greha se varovati30, tisti31 je božji prijatelj.32 Bog pa svojega prijatelja33 nikoli ne zapusti. Mislita, kako se je godilo z Danijelom34, s Tobijem35, z Jobom36. Kako se je godilo z apostoli37 in z drugimi kristjani38. Trpeli39 so in z veseljem so trpeli41 s trdnim zaupanjem; in42 Bog jih ni zapustil. Niso se goljufali43, srečno je bila45 njih žalost spreobrnjena46 v večno veselje, katero48 v nebesih uživajo49.«50 V takih51 božjih in52 svetih pogovorih jim je čas popotovanja53 hitro minil54. Ravno binkoštno soboto zvečer56 se pripeljejo57 do C.58 na Štajerskem59 in zavijejo60 v oštarijo »Pri volarju«, da bi tam prenočili61. Postrežni oštir62 hitro priteče63 h kočiji64 in spremi65 škofa s tovarišema66 vred v hišo in67 jim odkaže posebno lepo sobico68. Ko je škof Pavle69 sam s tovarišema70 v sobici71, jima reče72: »73Zahvalimo dobrotljivega74 Boga, ki nas je tako po očetovsko75 vse nesre-
na pot. V1 kočijo vzame oba popotnika2 s seboj3. Srečno4 pot in lepo vreme so imeli ves5 teden. Vso6 pot so se lepo pogovarjali in drug drugemu pripovedovali8, koliko dobrega9 so od Boga prejeli, koliko10 čudno je Bog enega ko drugega11 z velikimi nadlogami obiskal,12 pa mu dal13 tudi v nadlogah veselje najti14. Lepo sta poslušala oba tovariša15 prijazne škofove16 besede, s katerimi ju17 je učil,18 vselej v Boga zaupati19 in se20 vedno skrbno greha varovati. »21Ohranita si v srcu, ljuba22 moja prijatelja23,« jima reče škof Pavel24, »in25 nikoli ne pozabita te26 resnice: Kdor si prizadeva27, kolikor mu je mogoče28, prav ravnati29, pošteno živeti in greha se varovati30, tisti31 je božji prijatelj.32 Bog pa svojega prijatelja33 nikoli ne zapusti. Mislita, kako se je godilo z Danijelom34, s Tobijem35, z Jobom36. Kako se je godilo z apostoli37 in z drugimi kristjani38. Trpeli39 so in z veseljem so trpeli41 s trdnim zaupanjem;42 Bog jih ni zapustil. Niso se goljufali43, srečno je bila45 njih žalost spreobrnjena46 v večno veselje, katero48 v nebesih uživajo49.«50 V tako51 božjih,52 svetih pogovorih jim je čas popotovanja53 hitro minil54. Ravno binkoštno soboto zvečer56 se pripeljejo57 do C.58 na Štajerskem59 in zavijejo60 v gostilno »Pri volarju«, da bi tam prenočili61. Postrežni gostilničar62 hitro priteče63 h kočiji64 in spremi65 škofa s tovarišema66 vred v hišo in67 jim odkaže posebno lepo sobico. Kmalu napravi tudi nekoliko večerje68. Ko je škof Pavle69 sam s tovarišema70 v sobici71, jima reče72: »73Zahvalimo dobrotljivega74 Boga, ki nas je tako po očetovsko75 vse nesre-
53
[57−58]
[77−78]
[35]
[68−69]
[33−34]
⮟
če obvarval1 na poti. Jutri pa2, ker je velik praznik, ne pojdemo naprej; če je3 vama prav, bomo tukej ostali4, molili in Boga častili; ne spodobi se6 tak svet7 praznik popotvati8 brez potrebe ali brez9 sile. Vsi trije pokleknejo in glasno Boga hvalijo. Po večerji in po večerni11 molitvi se k pokoju podado12. Binkuštno13 nedeljo zjutrej14, ko15 je jelo po vsih16 cerkvah tistiga17 mesta dnevu18 zvoniti, je škof Pavl vstal20 in poklical oba tovarša21, de22 so vkup23 molili. Glejta, jima reče25 škof: Današni26 dan je sveti Duh na svet prišel čez aposteljne27, kteri28 so bili v molitvi zbrani, molimo29 tudi mi de bomo30 vredni prejeti s.31 Duha; on nas bo razsvetlil32, on bo naše serca oveselil33. Pokleknejo in vsi trije celi35 čas molijo dokler je zvonilo. Ko37 odmolijo, jima reče38 škof Pavl39: Vidva zdaj, če hočeta, še zaspita41 nekoliko časa, jest pa bom43 molil in se perpravljal44 k sveti45 maši. Ob 7. bomo šli46 v cerkev, jest bom opravil ofer s. maše47, vidva pa48 v cerkvi molita in Boga hvalita, ker drugiga opravka49 nimata. Vender Karl!50 povej mi še pred51, kako je to, de52 se ti dans53 tako na smeh deržiš, ker54 te še nisim vidil ne enkrat se zasmejati,55 in dobre volje biti56, dans pa57 si tako vesel58? Gnadlivi gospod škof!59 odgovori Karl60, kako bi ne bil, ki62 imam takiga žlahtniga63 dobrotnika kakor ste vi, kteri65 ne skerbi66 samo za moje telo, ampak67 tudi za mojo dušo. Vso pot68 ste nama take lepe nauke dajali, de69 je celo70 moje serce71 k Bogu obernjeno,72 in vneto za božjo ljubezen73. Zato sim74 nocoj zlo75 veselo noč imel. Če vam smem po-
če ohranil1 na poti. A jutri2, ker je velik praznik, ne pojdemo dalje; če je3 vama po volji, ostanemo tukaj4, molili bodemo5 in Boga častili; nespodobno je6 tak praznik popotovati8 brez potrebe ali sile.«10 Vsi trije pokleknejo in glasno Boga hvalijo. Po večerji in po večernej11 molitvi gredo počivat12. Binkoštno13 nedeljo jutro14, kadar15 je jelo po vseh16 cerkvah tistega17 mesta k dnevi18 zvoniti, vstal19 je škof Pavel20 in poklical oba tovariša21, da22 so skupaj23 molili. »24Glejta,« reče jima25 škof, »denašnji26 dan je sveti Duh na svet prišel na apostole27, kateri28 so bili v molitvi zbrani. Molimo29 tudi mi, da bodemo30 vredni prejeti sv.31 Duha; on nas razsvetli32, on naša srca oveseli33.«34 Pokleknejo in vsi trije ves35 čas molijo,36 dokler je zvonilo. Kadar37 odmolijo, reče jima38 škof Pavel39: »40Vidva zdaj, če hočeta, še nekoliko časa spita42, a jaz bodem43 molil in se pripravljal44 k sv.45 maši. Ob sedmih pojdemo46 v cerkev, jaz bodem služil sv. mašo47, a vidva48 v cerkvi molita in Boga hvalita, ker drugega opravila49 nimata. Vender, Karl!50 povej mi še poprej51, kako je to, da52 se denes53 tako na smeh držiš, ker54 te še nisem videl nikdar smijočega55 in veselega56, a denes57 si tako dobre volje58? »Gospod škof milostivi!«59 odgovori Karl60, »61kako bi ne bil, ki62 imam takega plemenitega63 dobrotnika,64 kakor ste vi, kateri65 ne skrbi66 samo za moje telo, nego67 tudi za mojo dušo. Po vsem potu68 ste nama take lepe nauke dajali, da69 je vse70 moje srce71 k Bogu obrneno72 in vneto od božje ljubezni73. Zato sem74 nocoj zelo75 veselo noč imel. Če vam smem po-
če obvaroval1 na poti! Jutri pa2, ker je velik praznik, ne pojdemo naprej. Če3 vama je prav, bomo tukaj ostali4, molili in Boga častili. Ne spodobi se,6 tak sveti7 praznik popotovati8 brez potrebe ali brez9 sile.«10 Vsi trije pokleknejo in glasno Boga hvalijo. Po večerji in večerni11 molitvi se spravijo k pokoju12. Binkoštno13 nedeljo zjutraj14, ko15 je jelo po vseh16 cerkvah tistega17 mesta dnevu18 zvoniti, je škof Pavel vstal20 in poklical oba tovariša21, da22 so vkup23 molili. »24Glejta,« jima reče25 škof, »današnji26 dan je sveti Duh na svet prišel na apostole27, kateri28 so bili v molitvi zbrani. Molimo29 tudi mi, da bomo30 vredni prejeti svetega31 Duha; on nas bo razsvetlil32, on bo naša srca oveselil33.«34 Pokleknejo in vsi trije ves35 čas molijo,36 dokler je zvonilo. Ko37 odmolijo, jima reče38 škof Pavel39: »40Vidva zdaj, če hočeta, še zaspita41 nekoliko časa, jaz pa bom43 molil in se pripravljal44 k sveti45 maši. Ob sedmih bomo šli46 v cerkev, jaz bom opravil daritev svete maše47, vidva pa48 v cerkvi molita in Boga hvalita, ker drugega opravka49 nimata. Vendar, Karel,50 povej mi še prej51, kako je to, da52 se ti danes53 tako na smeh držiš, ko54 te še nisem videl ne enkrat se nasmejati55 in dobre volje biti56, danes pa57 si tako vesel58?« »Milostivi gospod škof,«59 odgovori Karel60, »61kako bi ne bil, ko62 imam takega plemenitega63 dobrotnika,64 kakor ste vi, kateri65 ne skrbi66 samo za moje telo, ampak67 tudi za mojo dušo. Vso pot68 ste nama take lepe nauke dajali, da69 je vse70 moje srce71 k Bogu obrnjeno72 in vneto za božjo ljubezen73. Zato sem74 nocoj zelo75 veselo noč imel. Če vam smem po-
če obvaroval1 na poti! Jutri pa2, ker je velik praznik, ne pojdemo naprej. Če3 vama je prav, bomo tukaj ostali4, molili in Boga častili. Ne spodobi se,6 tak sveti7 praznik popotovati8 brez potrebe ali brez9 sile.«10 Vsi trije pokleknejo in glasno Boga hvalijo. Po večerji in večerni11 molitvi se spravijo k pokoju12. Binkoštno13 nedeljo zjutraj14, ko15 je jelo po vseh16 cerkvah tistega17 mesta dnevu18 zvoniti, je škof Pavel vstal20 in poklical oba tovariša21, da22 so vkup23 molili. »24Glejta,« jima reče25 škof, »današnji26 dan je sveti Duh na svet prišel na apostole27, kateri28 so bili v molitvi zbrani. Molimo29 tudi mi, da bomo30 vredni prejeti svetega31 Duha; on nas bo razsvetlil32, on bo naša srca oveselil33.«34 Pokleknejo in vsi trije ves35 čas molijo,36 dokler je zvonilo. Ko37 odmolijo, jima reče38 škof Pavel39: »40Vidva zdaj, če hočeta, še zaspita41 nekoliko časa, jaz pa bom43 molil in se pripravljal44 k sveti45 maši. Ob sedmih bomo šli46 v cerkev, jaz bom opravil daritev svete maše47, vidva pa48 v cerkvi molita in Boga hvalita, ker drugega opravka49 nimata. Vendar, Karel,50 povej mi še prej51, kako je to, da52 se ti danes53 tako na smeh držiš, ko54 te še nisem videl ne enkrat se nasmejati55 in dobre volje biti56, danes pa57 si tako vesel58?« »Milostivi gospod škof,«59 odgovori Karel60, »61kako bi ne bil, ko62 imam takega žlahtnega63 dobrotnika,64 kakor ste vi, kateri65 ne skrbi66 samo za moje telo, ampak67 tudi za mojo dušo. Vso pot68 ste nama take lepe nauke dajali, da69 je vse70 moje srce71 k Bogu obrnjeno72 in vneto za božjo ljubezen73. Zato sem74 nocoj zelo75 veselo noč imel. Če vam smem po-
če obvaroval1 na poti! Jutri pa2, ker je velik praznik, ne pojdemo naprej. Če3 vama je prav, bomo tukaj ostali4, molili in Boga častili. Ne spodobi se6 tak sveti7 praznik popotovati8 brez potrebe ali brez9 sile.«10 Vsi trije pokleknejo in glasno Boga hvalijo. Po večerji in večerni11 molitvi se spravijo v pokoju12. Binkoštno13 nedeljo zjutraj14, ko15 je jelo po vseh16 cerkvah tistega17 mesta dnevu18 zvoniti, je škof Pavel vstal20 in poklical oba tovariša21, da22 so vkup23 molili. »24Glejta,« jima reče25 škof, »današnji26 dan je sveti Duh na svet prišel na apostole27, kateri28 so bili v molitvi zbrani. Molimo29 tudi mi, da bomo30 vredni prejeti svetega31 Duha; on nas bo razsvetil32, on bo naša srca oveselil33.«34 Pokleknejo in vsi trije ves35 čas molijo,36 dokler je zvonilo. Ko37 odmolijo, jima reče38 škof Pavel39: »40Vidva zdaj, če hočeta, še zaspita41 nekoliko časa, jaz pa bom43 molil in se pripravljal44 k sveti45 maši. Ob sedmih bomo šli46 v cerkev, jaz bom opravil daritev svete maše47, vidva pa48 v cerkvi molita in Boga hvalita, ker drugega opravka49 nimata. Vendar, Karel,50 povej mi še prej51, kako je to, da52 se ti danes53 tako na smeh držiš, ko54 te še nisem videl ne enkrat se nasmejati55 in dobre volje biti56, danes pa57 si tako vesel58?« »Milostljivi gospod škof,«59 odgovori Karel60, »61kako bi ne bil, ko62 imam takega žlahtnega63 dobrotnika,64 kakor ste vi, kateri65 ne skrbi66 samo za moje telo, ampak67 tudi za mojo dušo. Vso pot68 ste nama take lepe nauke dajali, da69 je vse70 moje srce71 k Bogu obrnjeno72 in vneto za božjo ljubezen73. Zato sem74 nocoj zelo75 veselo noč imel. Če vam smem po-
če obvaroval1 na poti! Jutri pa2, ker je velik praznik, ne pojdemo naprej. Če3 vama je prav, bomo tukaj ostali4, molili in Boga častili. Ne spodobi se,6 tak sveti7 praznik popotovati8 brez potrebe ali brez9 sile.«10 Vsi trije pokleknejo in glasno Boga hvalijo. Po večerji in večerni11 molitvi se spravijo k pokoju12. Binkoštno13 nedeljo zjutraj14, ko15 je jelo po vseh16 cerkvah tistega17 mesta dnevu18 zvoniti, je škof Pavel vstal20 in poklical oba tovariša21, da22 so vkup23 molili. »24Glejta,« jima reče25 škof, »današnji26 dan je sveti Duh na svet prišel na apostole27, kateri28 so bili v molitvi zbrani. Molimo29 tudi mi, da bomo30 vredni prejeti svetega31 Duha; on nas bo razsveselil32, on bo naša srca oveselil33.«34 Pokleknejo in vsi trije ves35 čas molijo,36 dokler je zvonilo. Ko37 odmolijo, jima reče38 škof Pavel39: »40Vidva zdaj, če hočeta, še zaspita41 nekoliko časa, jaz pa bom43 molil in se pripravljal44 k sveti45 maši. Ob sedmih bomo šli46 v cerkev, jaz bom opravil daritev svete maše47, vidva pa48 v cerkvi molita in Boga hvalita, ker drugega opravka49 nimata. Vendar, Karel,50 povej mi še prej51, kako je to, da52 se ti danes53 tako na smeh držiš; ko54 te še nisem videl ne enkrat se nasmejati55 in dobre volje biti56, danes pa57 si tako vesel58?« »Milostivi gospod škof,«59 odgovori Karel60, »61kako bi ne bil, ko62 imam takega žlahtnega63 dobrotnika,64 kakor ste vi, kateri65 ne skrbi66 samo za moje telo, ampak67 tudi za mojo dušo. Vso pot68 ste nama take lepe nauke dajali, da69 je vse70 moje srce71 k Bogu obrnjeno72 in vneto za božjo ljubezen73. Zato sem74 nocoj zelo75 veselo noč imel. Če vam smem po-
54
[58−59]
[78]
[35−36]
[69−72]
[34−35]
⮟
vedati, scer na1 sanje nič ne deržim2, vender3 so me nocojšne4 sanje razveselile. Sanjalo se mi je, de5 so me6 moja mati obiskat prišli7, vsi veseli in zdravi, zato sim dans8 tako vesel. Škof Pavl10 odgovori: Morebiti ti je Bog kako veselje dati namenil12, pojdi v cerkev in lepo moli.13
vedati, sicer meni1 sanje niso nič2, vender3 so me nocojšnje4 sanje razveselile. Sanjalo se mi je, da5 so prišli k meni6 moja mati, vsi veseli in zdravi, zato sem denes8 tako vesel.«9 Škof Pavel10 odgovori: »11Morebiti ti je Bog kako veselje odmenil12, pojdi v cerkev in lepo moli.«13
vedati, sicer na1 sanje nič ne držim2, vendar3 so me nocojšnje4 sanje razveselile. Sanjalo se mi je, da5 so me6 moja mati obiskat prišli7, vsi veseli in zdravi, zato sem danes8 tako vesel.«9 Škof Pavel10 odgovori: »11Morebiti ti je Bog kako veselje dati namenil12, pojdi v cerkev in lepo moli!«13
vedati, sicer na1 sanje nič ne držim2, vendar3 so me nocojšnje4 sanje razveselile. Sanjalo se mi je, da5 so me6 moja mati obiskat prišli7, vsi veseli in zdravi, zato sem danes8 tako vesel.«9 Škof Pavel10 odgovori: »11Morebiti ti je Bog kako veselje dati namenil12, pojdi v cerkev in lepo moli!«13
vedati, sicer na1 sanje nič ne držim2, vendar3 so me nocojšnje4 sanje razveselile. Sanjalo se mi je, da5 so me6 moja mati obiskat prišli7, vsi veseli in zdravi, zato sem danes8 tako vesel.«9 Škof Pavel10 odgovori: »11Morebiti ti je Bog kako veselje dati namenil12, pojdi v cerkev in lepo moli!«13
vedati, sicer na1 sanje nič ne držim2, vendar3 so me nocojšnje4 sanje razveselile. Sanjalo se mi je, da5 so me6 moja mati obiskat prišli7, vsi veseli in zdravi, zato sem danes8 tako vesel.«9 Škof Pavel10 odgovori: »11Morebiti ti je Bog kako veselje dati namenil12, pojdi v cerkev in lepo moli!«13
VIII.1 Po škofu Pavlu najde Karl2 baron Gap svojo mater.3
VIII.1 Po škofu Pavlu najde Karl2 baron Gap svojo mater.3
VIII Po škofu Pavlu najde Karel2 baron Gap svojo mater
VIII Po škofu Pavlu najde Karel2 baron Gap svojo mater
VIII Po škofu Pavlu najde Karel2 baron Gap svojo mater
VIII Po škofu Pavlu najde Karel2 baron Gap svojo mater
Škof Pavl1 gre v cerkev, opravi z veliko andohtjo s2. mašo, in3 še potem4 dolgo v cerkvi moli. Ko5 odmoli, gre domu6 še druge dolžne duhovske molitve opravit, tovaršem pa7 ukaže v cerkvi biti,8 potem pa po mestu9 iti kaj pogledat10. Ves zamaknjen11 v molitvi škof sam moli12 v kamerci, kar okoli desete ure zasliši okoli oštirjeve13 hiše veliko ječanje14, zdihvanje15 in vprašanje16. Pogleda per oknu17, kar vidi veliko revnih18, bolnih in slabožnih19, kteri20 so okoli21 hiše hodili in pobiti eden drugimu perpovedvali22: Ni je dans24 naše Kordule!25 ni je dans26! Škof Pavl28 ne ve, kaj to pomeni, radovedno komej30 čaka, de tovarša domu31 prideta in hitro reče Karlnu.33 Pojdi oštirja vprašat34, kaj pomeni de dans35 toliko revežev okoli36 pohaja in po nekaki37 Korduli oprašuje38. Na to oštir gre sam39 k škofu s Karlnam vred40 in mu pravi41: Nič ni čudniga43 to. Vsako nedeljo jih toliko pride okoli44 desete ure, prosit45
Škof Pavel1 gre v cerkev, opravi z veliko pobožnostjo sv2. mašo ter potem3 še dolgo v cerkvi moli. Kadar5 odmoli, gre domov6 še druge dolžne duhovske molitve opravljat; tovarišema7 ukaže v cerkvi ostati in8 potem iti mesta ogledovat10. Škof11 v svojej sobi ves zamaknen12 v molitvi zasliši ob desetej uri okolo gostilničarjeve13 hiše velik hrup14, zdihovanje15 in popraševanje16. Pogleda skozi okno17, kar vidi mnogo ubožnih18, bolnih in nadložnih19, kateri20 so okolo21 hiše hodili in pobiti drug drugemu pripovedovali22: »23Ni je denes24 naše Kordule! o25 ni je denes26!«27 Škof Pavel28 ne ve, kaj je29 to; komaj30 čaka, da tovariša domov31 prideta,32 in hitro reče Karlnu: »33Pojdi gostilničarja vprašat34, kaj je to, da denes35 toliko siromakov okolo36 pohaja in po nekakej37 Korduli poprašuje38.« Gostilničar gre potem s Karlnom vred sam39 k škofu,40 in mu pove41: »42Nič ni čudnega43 to. Vsako nedeljo jih toliko pride okolo44 desete ure,45
Škof Pavel1 gre v cerkev, opravi z veliko pobožnostjo sv2. mašo in3 še potem4 dolgo v cerkvi moli. Ko5 odmoli, gre domov6 še druge dolžne duhovske molitve opraviti, tovarišema pa7 ukaže v cerkvi biti,8 potem pa po mestu9 iti kaj pogledati10. Ves zamaknjen11 v molitvi škof sam moli12 v sobici. Kar zasliši blizu desete ure okoli gostilničarjeve13 hiše veliko ječanje14, zdihovanje15 in vpraševanje16. Pogleda pri oknu17, kar vidi veliko revnih18, bolnih in slabošnih19, kateri20 so okoli21 hiše hodili in pobiti drug drugemu pripovedovali22: »23Ni je danes24 naše Kordule,25 ni je danes26!«27 Škof Pavel28 ne ve, kaj to pomeni. Radovedno komaj30 čaka, da tovariša domov31 prideta in hitro reče Karlu: »33Pojdi in gostilničarja vprašaj34, kaj pomeni, da danes35 toliko revežev okoli36 pohaja in po nekaki37 Korduli vprašuje38.« Nato gre gostilničar s Karlom39 k škofu in mu pravi41: »42Nič ni čudnega43 to. Vsako nedeljo jih toliko pride okoli44 desete ure prosit45
Škof Pavel1 gre v cerkev, opravi z veliko pobožnostjo sv2. mašo in3 še potem4 dolgo v cerkvi moli. Ko5 odmoli, gre domov6 še druge dolžne duhovske molitve opravit, tovarišema pa7 ukaže v cerkvi biti,8 potem pa po mestu9 iti kaj pogledat10. Ves zamaknjen11 v molitvi škof sam moli12 v sobici. Kar zasliši blizu desete ure okoli gostilničarjeve13 hiše veliko ječanje14, zdihovanje15 in vpraševanje16. Pogleda pri oknu17, kar vidi veliko revnih18, bolnih in slabošnih19, kateri20 so okoli21 hiše hodili in pobiti drug drugemu pripovedovali22: »23Ni je danes24 naše Kordule,25 ni je danes26!«27 Škof Pavel28 ne ve, kaj to pomeni. Radovedno komaj30 čaka, da tovariša domov31 prideta in hitro reče Karlu: »33Pojdi in gostilničarja vprašaj34, kaj pomeni, da danes35 toliko revežev okoli36 pohaja in po nekaki37 Korduli vprašuje38.« Nato gre gostilničar s Karlom39 k škofu in mu pravi41: »42Nič ni čudnega43 to. Vsako nedeljo jih toliko pride okoli44 desete ure prosit45
Škof Pavel1 gre v cerkev, opravi z veliko pobožnostjo sv2. mašo in3 še potem4 dolgo v cerkvi moli. Ko5 odmoli, gre domov6 še druge dolžne duhovske molitve opravit, tovarišema pa7 ukaže v cerkvi biti,8 potem pa po mestu9 iti kaj pogledat10. Ves zamaknjen11 v molitvi škof sam moli12 v sobici. Kar zasliši blizu desete ure okoli gostilničarjeve13 hiše veliko ječanje14, zdihovanje15 in vpraševanje16. Pogleda pri oknu17, kar vidi veliko revnih18, bolnih in slabošnih19, kateri20 so okoli21 hiše hodili in pobiti drug drugemu pripovedovali22: »23Ni je danes24 naše Kordule,25 ni je danes26!«27 Škof Pavel28 ne ve, kaj to pomeni. Radovedno komaj30 čaka, da tovariša domov31 prideta,32 in hitro reče Karlu: »33Pojdi in oštirja vprašaj34, kaj pomeni, da danes35 toliko revežev okoli36 pohaja in po nekaki37 Korduli vprašuje38.« Nato gre oštir s Karlom39 k škofu in mu pravi41: »42Nič ni čudnega43 to. Vsako nedeljo jih toliko pride okoli44 desete ure prosit45
Škof Pavel1 gre v cerkev, opravi z veliko pobožnostjo sv2. mašo in3 še potem4 dolgo v cerkvi moli. Ko5 odmoli, gre domov6 še druge dolžne duhovske molitve opravit, tovarišema pa7 ukaže v cerkvi biti,8 potem pa po mestu9 iti kaj pogledat10. Ves zamaknjen11 v molitvi škof sam moli12 v sobici. Kar zasliši blizu desete ure okoli gostilničarjeve13 hiše veliko ječanje14, zdihovanje15 in vpraševanje16. Pogleda pri oknu17, kar vidi veliko revnih18, bolnih in slabošnih19, kateri20 so okoli21 hiše hodili in pobiti drug drugemu pripovedovali22: »23Ni je danes24 naše Kordule,25 ni je danes26!«27 Škof Pavel28 ne ve, kaj to pomeni. Radovedno komaj30 čaka, da tovariša domov31 prideta in hitro reče Karlu: »33Pojdi in gostilničarja vprašaj34, kaj pomeni, da danes35 toliko revežev okoli36 pohaja in po nekaki37 Korduli vprašuje38.« Nato gre gostilničar s Karlom39 k škofu in mu pravi41: »42Nič ni čudnega43 to. Vsako nedeljo jih toliko pride okoli44 desete ure prosit45
55
[59−60]
[78−79]
[36−37]
[72−73]
[35]
⮟
vbogajme nekake gospe1 po imenu Kordule2. Ona je zlo3 dobrodelna. Daje rada revežem4, pomaga bolnikam5, veliko dobriga6 stori. Ob 10.7 uri se vsako nedeljo perpelja8 v cerkev,9 in se per10 nas vselej malo pomudi, de revežem11 razdeli. Je dobro12 uro od tukej grajšinca14, kjer ona gospoduje in15 tako tiho in brumno16 živi, de17 je vsim18 lep izgled19. Dans20 je pa zjutrej21 k maši prišla,22 in se kmalo vernila,23 mora še24 kaj posebniga25 opravila doma imeti. Reveži26 so jo zamudili, zato zdaj po nji oprašujejo27. Karl posluša zvesto oštirjevo perpovedvanje, in28 ga vpraša, kako se ta dobra gospa piše? od kod29 je? Oštir pravi30: Nič več31 ne vem povedati, kakor32 to, de33 je vdova, ime ji je34 Kordula. Nobeden jo drugači36 ne imenuje, kakor37 naša mati Kordula. Per38 sebi ima nekako slušabnico ravno te starosti, obe živite vkup,39 kakor dve prijatlice40, molite41 in ubogim veliko pomagate42. Pred več43 leti je grajšinco44 kupila k veliki sreči vsim revežem našiga45 kraja. Iz Ilirskiga jim46 je sem47 prišla in svojo zvesto služabnico tudi vdovo še50 s sabo perpeljala51. Karl pravi nato k52 škofu Pavlu: Gnadljivi gospod53 škof! Mi dovolite54, de55 grem obiskat tako56 dobro gospo,57 rad bi jo vidil58 in poznal, ker toliko revežem59 pomaga. Zdaj še le vem obrajtati in častiti dobrodelne60 ljudi, ker sim skusil61, kako dobro dene62 človeku v nadlogah najti dobrotljiviga63 pomočnika. Škof Pavl reče65: Prava in dobra je tvoja misel. Ne le67 samo ti, tudi jest68 grem obiskat dobrodelno gospo, vredna je, de69 jo gremo razveselit70. Pa oš-71
vbogajme prosit nekake gospe, Kordule1 po imenu. Ona je zelo3 dobrodelna. Rada daje siromakom4, pomaga bolnikom5, mnogo dobrega6 stori. Ob 10.7 uri se vsako nedeljo pripelje8 v cerkev,9 in se pri10 nas vselej malo pomudi, da siromakom11 razdeli, kar jim je namenila. Dobro12 uro hoda13 od tod je graščinica14, kjer ona vlada, ter15 tako tiho in pobožno16 živi, da17 je vsem v18 lep izgled19. Davi20 je k maši prišla,22 in se kmalu vrnila;23 mora že24 kaj posebnega25 opravila doma imeti. Siromaki26 so jo zamudili, zato zdaj po njej poprašujejo27.« Karl zvesta posluša gostilničarjevo pripovedovanje ter28 ga vpraša, kako se ta dobra gospa piše? od kod29 je? Gostilničar odgovori30: »Druzega31 ne vem, nego li32 to, da33 je vdova, Kordula zvana35. Nihče je drugači36 ne imenuje nego —37 naša mati Kordula. Pri38 sebi ima nekako služabnico svoje dobe, obe živiti skupaj39 kakor prijateljici40, moliti41 in ubožnim mnogo pomagati42. Pred mnogimi43 leti je graščinico44 kupila na veliko srečo vsem siromakom našega45 kraja. Iz Slovenskega46 je sim47 prišla,48 in svojo zvesto služabnico,49 tudi vdovo, že50 s seboj pripeljala51.« Nato reče Karl52 škofu Pavlu: »Gospod53 škof milostivi! Dovolite mi54, da55 grem obiskat dobro gospo;57 rad bi jo videl58 in poznal, ker tolikemu številu siromakov59 pomaga. Zdaj še le vem čislati dobre60 ljudi, ker sem izkusil61, kako dobro deje62 človeku v nadlogah najti dobrotljivega63 pomočnika.«64 Škof Pavel odgovori65: »66Prava in dobra je tvoja misel. Ne le67 samo ti, tudi jaz68 grem obiskat dobrodelno gospo, vredna je, da69 jo gremo razveselit70. A gostilničar!71
vbogajme nekako gospo,1 po imenu Kordulo2. Ona je zelo3 dobrodelna. Daje rada revežem4, pomaga bolnikom5, veliko dobrega6 stori. Ob deseti7 uri se vsako nedeljo pripelje8 v cerkev in se pri10 nas vselej malo pomudi, da revežem11 razdeli. Dobro12 uro od tukaj je graščinica14, kjer ona gospoduje in15 tako tiho pobožno16 živi, da17 je vsem18 lep zgled19. Danes20 je pa zjutraj21 k maši prišla in se kmalu vrnila,23 mora že24 kaj posebnega25 opravila doma imeti. Reveži26 so jo zamudili, zato zdaj po nji vprašujejo27.« Karel zvesto posluša gostilničarjevo pripovedovanje in28 ga vpraša, kako se ta dobra gospa piše, odkod29 je. Gostilničar pravi30: » Nič več31 ne vem povedati kakor32 to, da33 je vdova, ime pa ji je34 Kordula. Nihče je drugače36 ne imenuje kakor37 naša mati Kordula. Pri38 sebi ima nekako služabnico, ravno te starosti. Obe živita vkup39 kakor dve prijateljici40, molita41 in ubogim veliko pomagata42. Pred več43 leti je graščinico44 kupila k veliki sreči vsem revežem našega45 kraja. Z Ilirskega46 je sem47 prišla in svojo zvesto služabnico,49 tudi vdovo, že50 s sabo pripeljala51.« Karel pravi nato k52 škofu Pavlu: »Milostivi gospod53 škof, dovolite mi54, da55 grem obiskat tako56 dobro gospo,57 rad bi jo videl58 in poznal, ker toliko revežem59 pomaga. Zdaj šele vem ceniti in častiti dobrodelne60 ljudi, ker sem skusil61, kako dobro de62 človeku v nadlogah, če najde dobrotljivega63 pomočnika.«64 Škof reče65: »66Prava in dobra je tvoja misel. Ne samo ti, tudi jaz68 grem obiskat dobrodelno gospo, vredna je, da69 jo gremo razveseliti70. Pa, gostilničar,71
vbogajme nekako gospo,1 po imenu Kordulo2. Ona je zelo3 dobrodelna. Daje rada revežem4, pomaga bolnikom5, veliko dobrega6 stori. Ob deseti7 uri se vsako nedeljo pripelje8 v cerkev in se pri10 nas vselej malo pomudi, da revežem11 razdeli. Dobro12 uro od tukaj je graščinica14, kjer ona gospoduje in15 tako tiho pobožno16 živi, da17 je vsem18 lep zgled19. Danes20 je pa zjutraj21 k maši prišla in se kmalu vrnila,23 mora že24 kaj posebnega25 opravila doma imeti. Reveži26 so jo zamudili, zato zdaj po nji vprašujejo27.« Karel zvesto posluša gostilničarjevo pripovedovanje in28 ga vpraša, kako se ta dobra gospa piše, od kod29 je. Gostilničar pravi30: »Nič več31 ne vem povedati kakor32 to, da33 je vdova, ime pa ji je34 Kordula. Nihče je drugače36 ne imenuje kakor37 naša mati Kordula. Pri38 sebi ima nekako služabnico, ravno te starosti. Obe živita vkup39 kakor dve prijateljici40, molita41 in ubogim veliko pomagata42. Pred več43 leti je graščinico44 kupila k veliki sreči vsem revežem našega45 kraja. Z Ilirskega46 je sem47 prišla in svojo zvesto služabnico,49 tudi vdovo, že50 s sabo pripeljala51.« Karel pravi nato k52 škofu Pavlu: »Milostivi gospod53 škof, dovolite mi54, da55 grem obiskat tako56 dobro gospo,57 rad bi jo videl58 in poznal, ker toliko revežem59 pomaga. Zdaj šele vem ceniti in častiti dobrodelne60 ljudi, ker sem skusil61, kako dobro dene62 človeku v nadlogah, če najde dobrotljivega63 pomočnika.«64 Škof reče65: »66Prava in dobra je tvoja misel. Ne samo ti, tudi jaz68 grem obiskat dobrodelno gospo, vredna je, da69 jo gremo razveselit70. Pa, gostilničar,71
vbogajme neko gospo,1 po imenu Kordulo2. Ona je zelo3 dobrodelna. Daje rada revežem4, pomaga bolnikom5, veliko dobrega6 stori. Ob deseti7 uri se vsako nedeljo pripelje8 v cerkev in se pri10 nas vselej malo pomudi, da revežem11 razdeli. Dobro12 uro od tukaj je graščinica14, kjer ona gospoduje in15 tako tiho pobožno16 živi, da17 je vsem18 lep zgled19. Danes20 je pa zjutraj21 k maši prišla in se kmalu vrnila,23 mora že24 kaj posebnega25 opravila doma imeti. Reveži26 so jo zamudili, zato zdaj po nji vprašujejo27.« Karel zvesto posluša oštirjevo pripovedovanje in28 ga vpraša, kako se ta dobra gospa piše, od kod29 je. Oštir pravi30: »Nič več31 ne vem povedati kakor32 to, da33 je vdova, ime pa ji je34 Kordula. Nihče je drugače36 ne imenuje kakor37 naša mati Kordula. Pri38 sebi ima nekako služabnico ravno te starosti. Obe živita vkup39 kakor dve prijateljici40, molita41 in ubogim veliko pomagata42. Pred več43 leti je graščinico44 kupila k veliki sreči vsem revežem našega45 kraja. Z Ilirskega46 je sem47 prišla in svojo zvesto služabnico,49 tudi vdovo, že50 s sabo pripeljala51.« Karel pravi nato k52 škofu Pavlu: »Milostljivi gospod53 škof, dovolite mi54, da55 grem obiskat tako56 dobro gospo,57 rad bi jo videl58 in poznal, ker toliko revežem59 pomaga. Zdaj šele vem ceniti in častiti dobrodelne60 ljudi, ker sem skusil61, kako dobro dene62 človeku v nadlogah, če najde dobrotljivega63 pomočnika.«64 Škof Pavel reče65: »66Prava in dobra je tvoja misel. Ne samo ti, tudi jaz68 grem obiskat dobrodelno gospo, vredna je, da69 jo gremo razveselit70. Pa, oštir,71
vbogajme nekako gospo,1 po imenu Kordulo2. Ona je zelo3 dobrodelna. Daje rada revežem4, pomaga bolnikom5, veliko dobrega6 stori. Ob deseti7 uri se vsako nedeljo pripelje8 v cerkev in se pri10 nas vselej malo pomudi, da revežem11 razdeli. Dobro12 uro od tukaj je graščinica14, kjer ona gospoduje in15 tako tiho pobožno16 živi, da17 je vsem18 lep zgled19. Danes20 je pa zjutraj21 k maši prišla in se kmalu vrnila,23 mora že24 kaj posebnega25 opravila doma imeti. Reveži26 so jo zamudili, zato zdaj po nji vprašujejo27.« Karel zvesto posluša gostilničarjevo pripovedovanje in28 ga vpraša, kako se ta dobra gospa piše, od kod29 je. Gostilničar pravi30: »Nič več31 ne vem povedati kakor32 to, da33 je vdova, ime pa ji je34 Kordula. Nihče je drugače36 ne imenuje kakor37 naša mati Kordula. Pri38 sebi ima nekako služabnico, ravno te starosti. Obe živita vkup39 kakor dve prijateljici40, molita41 in ubogim veliko pomagata42. Pred več43 leti je graščinico44 kupila k veliki sreči vsem revežem našega45 kraja. Z Ilirskega46 je sem47 prišla in svojo zvesto služabnico,49 tudi vdovo, že50 s sabo pripeljala51.« Karel pravi nato k52 škofu Pavlu: »Milostivi gospod53 škof, dovolite mi54, da55 grem obiskat tako56 dobro gospo,57 rad bi jo videl58 in poznal, ker toliko revežem59 pomaga. Zdaj šele vem ceniti in častiti dobrodelne60 ljudi, ker sem skusil61, kako dobro dene62 človeku v nadlogah, če najde dobrotljivega63 pomočnika.«64 Škof reče65: »66Prava in dobra je tvoja misel. Ne samo ti, tudi jaz68 grem obiskat dobrodelno gospo, vredna je, da69 jo gremo razveselit70. Pa, gostilničar,71
56
[60−61]
[79−80]
[37]
[73−74]
[35−36]
⮟
tir! povejte1 mi, pravi Škof: Bi pa gospa Kordula rada vidila, ko bi2 jo mi trije prišli obiskat3? O rada5, pravi oštir6, veliko veselje ji bo8 to,9 še vsaciga kmetiškiga10 človeka prijazno11 sprejme, kaj12 bi vas ne?13 Dobro vem, de14 jo boste zlo razveselili15. Po kosilu ukaže škof Pavl17 napreči in peljati do grajšince18 gospe Kordule, djal19 je: Dans20, ker je praznik, ne gremo naprej, drugiga21 opravka nimamo, lahko gremo tedej obiskat22 dobrodelnico,23 in malo kraje ogledamo24. Perpeljajo se škof Pavl25 in oba tovarša26 do gradiča gospe Kordule, kteri27 na gričku stoji28. Tam stopijo iz kočije,29 in gredo peš proti gradu memo verta30, kteri je31 pred gradam ograjen bil32. Memo verta grede33 vidijo na vertu blizo34 pota sedeti35 na klopici perletno36 ženico, čedno oblečeno, ki je bukvice brala in pa37 jokala. Škof jo s prijazno besedo popraša38: Žena!40 bi nam povedali42, ako43 so gospa Kordula doma? Žena hitro vstane, ker pred45 ni nobeniga vidila46, si hitro47 oči obriše, in gre48 škofu roko kušnit49, ker je po oblačilu vidila de je duhoven, in odgovori ponižno50: Doma so gospa Kordula, doma. Škof: So53 sami? Žena: Niso sami, gospod in gospa z dvema otroci sta per56 njih, pa nobeniga57 ne poznam. Odjedli so, zdej59 nekaj igrajo, meni pa60 so rekli na vert61 iti, de62 me dve uri nič ne potrebujejo. Škof: Kaj64 ste vi gospejna65 služabnica? Žena: Sim še67 dolgo let. Škof: Zakaj pa71 jokate, kaj72 je gospa tako huda? Žena: O Bog varuj! Sej77 ne jokam, le žalujem, desiravno78 mi je dobro; gospa me ima ne79 kakor služabnico,
povedite1 mi,« reče škof, »ali bi gospe Korduli bilo po volji, da2 jo mi trije obiščemo3?« »4O po volji5,« reče gostilničar6, »7veliko veselje jej bode8 to,9 še vsacega kmetskega10 človeka prijazno11 sprejme, zakaj12 bi vas ne?13 Dobro vem, da14 jo zelo razveselite15.« —16 Po kosilu ukaže škof Pavel17 napreči in peljati do graščinice18 gospe Kordule. Dejal19 je: »Denes20, ker je praznik ne pojdemo dalje, niti druzega21 opravka nimamo, lehko zatorej obiščemo22 dobrodelnico in si malo ogledamo ondukajšnih krajev24.« Pripeljajo se škof Pavel25 in oba tovariša26 do gradiča gospe Kordule, kateri27 na brdu stoji28. Tam stopijo iz kočije in gredo peš proti gradu memo vrta30, ograjenega31 pred gradom32. Memogredoč33 vidijo v vrtu blizu34 pota na klopci sedečo priletno36 ženico, čedno oblečeno, ki je bukvice brala in jokala. Škof jo s prijazno besedo popraša38: »39Žena,40 bi li41 nam povedali42, če43 so gospa Kordula doma?«44 Žena hitro vstane, ker poprej45 ni nikogar videla46, naglo si47 oči obriše in odide48 škofu roko poljubit49, ker je po oblačilo poznala, daje duhoven, ter odgovori prijazno50: »51Doma so gospa Kordula, doma.« −52 Škof: »Ali so53 sami?«54 Žena: »55Niso sami, gospod in gospa in dvoje otrok so pri56 njih, pa nikogar57 ne poznam. —58 Odjedli so, zdaj59 nekaj igrajo, a meni60 so rekli v vrt61 iti, ker62 me dve uri nič ne potrebujejo.«63 Škof: »Ali64 ste vi gospinja65 služabnica? Žena: »Že67 dolgo let sem68.«69 Škof: »70Zakaj li71 jokate? Mar72 je gospa,73 tako huda?«74 Žena: »75O Bog varuj! Saj77 ne jokam, žalujem le, da si tudi78 mi je dobro; gospa me ne drži79 kakor za80 služabnico,
povejte1 mi,« pravi škof, »ali bi pa gospa Kordula rada videla, ko bi2 jo mi trije prišli obiskat3?« »4O rada5,« pravi gostilničar6, »7veliko veselje ji bo8 to;9 še vsakega kmečkega10 človeka sprejme, kaj12 bi vas ne?13 Dobro vem, da14 jo boste zelo razveselili15.«16 Po kosilu ukaže škof Pavel17 napreči in peljati do graščinice18 gospe Kordule. Dejal19 je: »Danes20, ker je praznik, ne gremo naprej; drugega21 opravka nimamo, lahko gremo tedaj obiskat22 dobrodelnico in malo kraje ogledamo24.« Škof Pavel25 in oba tovariša se pripeljejo26 do gradiča gospe Kordule, kateri stoji27 na griču28. Tam stopijo iz kočije in gredo peš proti gradu mimo vrta30, ki je bil31 pred gradom ograjen32. Mimo vrta grede33 vidijo na vrtu blizu34 pota sedeti35 na klopci priletno36 ženico, čedno oblečeno, ki je bukvice brala in pa37 jokala. Škof jo s prijazno besedo povpraša38: »39Žena,40 bi nam hoteli povedati42, ali43 so gospa Kordula doma?«44 Žena hitro vstane, ker prej45 ni nikogar videla46, si hitro47 oči obriše, gre in48 škofu roko poljubi49, ker je po oblačilu videla, da je duhovni. Ponižno odgovori50: »51Doma so gospa Kordula, doma.«52 Škof: »So53 sami?«54 Žena: »55Niso sami, gospod in gospa z dvema otrokoma sta pri56 njih, pa nobenega57 ne poznam. Odjedli so, zdaj59 nekaj igrajo, meni pa60 so rekli na vrt61 iti, češ da62 me dve uri nič ne potrebujejo.«63 Škof: »Kaj64 ste vi gospenja65 služabnica?«66 Žena: »Sem že67 dolgo let.«69 Škof: »70Zakaj pa71 jokate? Kaj72 je gospa tako huda?«74 Žena: »75O Bog varuj! Saj77 ne jokam, le žalujem, dasiravno78 mi je dobro; gospa me ima ne79 kakor služabnico,
povejte1 mi,« pravi škof, »ali bi pa gospa Kordula rada videla, ko bi2 jo mi trije prišli obiskat3?« »4O, rada5,« pravi gostilničar6, »7veliko veselje ji bo8 to;9 še vsakega kmečkega10 človeka prijazno11 sprejme, kaj12 bi vas ne!13 Dobro vem, da14 jo boste zelo razveselili15.«16 Po kosilu ukaže škof Pavel17 napreči in peljati do graščine18 gospe Kordule. Dejal19 je: »Danes20, ker je praznik, ne gremo naprej; drugega21 opravka nimamo, lahko gremo tedaj obiskat22 dobrodelnico in malo kraje ogledamo24.« Škof Pavel25 in oba tovariša se pripeljejo26 do gradiča gospe Kordule, kateri stoji27 na griču28. Tam stopijo iz kočije in gredo peš proti gradu mimo vrta30, ki je bil31 pred gradom ograjen32. Grede33 vidijo na vrtu blizu34 pota sedeti35 na klopi priletno36 ženico, čedno oblečeno, ki je bukvice brala in pa37 jokala. Škof jo s prijazno besedo povpraša38: »39Žena,40 bi nam povedali42, ali43 so gospa Kordula doma?«44 Žena hitro vstane, ker prej45 ni nikogar videla46, si hitro47 oči obriše, gre in48 škofu roko poljubi49, ker je po oblačilu videla, da je duhovni. Ponižno odgovori50: »51Doma so gospa Kordula, doma.«52 Škof: »So53 sami?«54 Žena: »55Niso sami, gospod in gospa z dvema otrokoma sta pri56 njih, pa nobenega57 ne poznam. Odjedli so, zdaj59 nekaj igrajo, meni pa60 so rekli na vrt61 iti, češ da62 me dve uri nič ne potrebujejo.«63 Škof: »Kaj64 ste vi gospejna65 služabnica?«66 Žena: »Sem že67 dolgo let.«69 Škof: »70Zakaj pa71 jokate? Kaj72 je gospa tako huda?«74 Žena: »75O,76 Bog varuj! Saj77 ne jokam, le žalujem, dasiravno78 mi je dobro; gospa me ima ne79 kakor služabnico,
povejte1 mi,« pravi škof, »ali bi pa gospa Kordula rada videla, ko bi2 jo mi trije prišli obiskat3?« »4O, rada5,« pravi oštir6, »7veliko veselje ji bo8 to;9 še vsakega kmečkega10 človeka prijazno11 sprejme, kaj12 bi vas ne!13 Dobro vem, da14 jo boste zelo razveselili15.«16 Po kosilu ukaže škof Pavel17 napreči in peljati do graščine18 gospe Kordule. Dejal19 je: »Danes20, ker je praznik, ne gremo naprej; drugega21 opravka nimamo, lahko gremo tedaj obiskat22 dobrodelnico in malo kraje ogledamo24.« Škof Pavel25 in oba tovariša se pripeljejo26 do gradiča gospe Kordule, kateri stoji27 na gričku28. Tam stopijo iz kočije in gredo peš proti gradu mimo vrta30, ki je bil31 pred gradom ograjen32. Grede33 vidijo na vrtu blizu34 pota sedeti35 na klopi priletno36 ženico, čedno oblečeno, ki je bukvice brala in pa37 jokala. Škof jo s prijazno besedo povpraša38: »39Žena,40 bi nam povedali42, ali43 so gospa Kordula doma?«44 Žena hitro vstane, ker prej45 ni nikogar videla46, si hitro47 oči obriše, gre in48 škofu roko poljubi49, ker je po oblačilu videla, da je duhovni. Ponižno odgovori50: »51Doma so gospa Kordula, doma.«52 Škof: »So53 sami?«54 Žena: »55Niso sami, gospod in gospa z dvema otrokoma sta pri56 njih, pa nobenega57 ne poznam. Odjedli so, zdaj59 nekaj igrajo, meni pa60 so rekli na vrt61 iti, češ da62 me dve uri nič ne potrebujejo.«63 Škof: »Kaj64 ste vi gospejina65 služabnica?«66 Žena: »Sem že67 dolgo let.«69 Škof: »70Zakaj pa71 jokate? Kaj72 je gospa tako huda?«74 Žena: »75O,76 Bog varuj! Saj77 ne jokam, le žalujem, dasiravno78 mi je dobro; gospa me ima ne79 kakor služabnico,
povejte1 mi,« pravi škof, »ali bi pa gospa Kordula rada videla, ko bi2 jo mi trije prišli obiskat3?« »4O, rada5,« pravi gostilničar6, »7veliko veselje ji bo8 to;9 še vsakega kmečkega10 človeka prijazno11 sprejme, kaj12 bi vas ne!13 Dobro vem, da14 jo boste zelo razveselili15.«16 Po kosilu ukaže škof Pavel17 napreči in peljati do graščine18 gospe Kordule. Dejal19 je: »Danes20, ker je praznik, ne gremo naprej; drugega21 opravka nimamo, lahko gremo tedaj obiskat22 dobrodelnico in malo kraje ogledamo24.« Škof Pavel25 in oba tovariša se pripeljejo26 do gradiča gospe Kordule, kateri stoji27 na griču28. Tam stopijo iz kočije in gredo peš proti gradu mimo vrta30, ki je bil31 pred gradom ograjen32. Grede33 vidijo na vrtu blizu34 pota sedeti35 na klopi priletno36 ženico, čedno oblečeno, ki je bukvice brala in pa37 jokala. Škof jo s prijazno besedo povpraša38: »39Žena,40 bi nam povedali42, ali43 so gospa Kordula doma?«44 Žena hitro vstane, ker prej45 ni nikogar videla46, si hitro47 oči obriše, gre in48 škofu roko poljubi49, ker je po oblačilu videla, da je duhovni. Ponižno odgovori50: »51Doma so gospa Kordula, doma.«52 Škof: »So53 sami?«54 Žena: »55Niso sami, gospod in gospa z dvema otrokoma sta pri56 njih, pa nobenega57 ne poznam. Odjedli so, zdaj59 nekaj igrajo, meni pa60 so rekli na vrt61 iti, češ da62 me dve uri nič ne potrebujejo.«63 Škof: »Kaj64 ste vi gospejna65 služabnica?«66 Žena: »Sem že67 dolgo let.«69 Škof: »70Zakaj pa71 jokate? Kaj72 je gospa tako huda?«74 Žena: »75O,76 Bog varuj! Saj77 ne jokam, le žalujem, dasiravno78 mi je dobro; gospa me ima ne79 kakor služabnico,
57
[61−62]
[80−81]
[37−38]
[74−75]
[36]
⮟
ampak kakor prijatlico1, vse mi zaupa2, vse3 me vpraša, zato ker ve, de sim skerbna4 za vsako delo. Zdihujem pa5 zavoljo drugih britkost6. Škof: Pojdite vprašat gospe: Če smemo iti9 jo obiskat10, ker smo ptujci iz11 Dunaja,12 in nič z njo znani. Žena gre hitro v grad povedat15, de16 trije gospodje iz17 Dunaja bi18 radi prišli gospo obiskat, eden19 med njimi je Škof20, zlat križ ima na vratu21. Gospa Kordula reče: Teci hitro doli23 in reci jim, de24 jih lepo prosim precej gori priti25. Pavl škof26 gre s tovaršama27 v grad, služabnica jim pokaže stanovanje. Ko29 v hišo pridejo30, se31 po navadi eden drugimu perklonejo in se32 pozdravijo, potem reče Pavl33 škof: Ne zamerite žlahtna36 gospa, de vas pridemo37 obiskat, če ravno38 se ne poznamo:39 Praznik je dans40, ne spodobi41 se popotvat, iz42 Dunaja pridemo43, do L..44. gremo45, dans46 počivamo. Glas vaših dobrih del nas je obudil, de pridemo vas obiskat: Jest sim47 škof v I., ta dva sta moja tovarša48, prideta49 še iz bolj daljne50 dežele. Reveža51 sta, sim jih jest52 k sebi v kočijo vzel,53 domovanja išeta54, popotnika sta, kakor smo vsi na svetu. Gospa Kordula je bila vsa vesela,56 prosila jih je, de57 so posedili58, in ukaže pernesti59 vina, kruha, putra60 in redkve, in je rekla61: Velika čast mi je, de se tako deleč ponižate gnadlivi63 gospod škof, k meni priti,65 in me ubogo žalostno zapušeno67 vdovo obiskati, v serce68 me to veseli: Pa69 ne zamerite gnadlivi70 gospod škof, če vas vprašam, kako vam je ime. Škof Pavl72 odgovori: Pavle73 mi je ime, pišem se Svetin; iz Ilirskiga sim74 doma. Potem reče:
nego za prijateljico1, vse mi upa2, o vsem3 me vpraša, zato ker ve, da sem skrbna4 za vsako delo. A zdihujem5 zavoljo drugih britkosti6.«7 Škof: »8Pojdite vprašat gospe, če9 jo smemo obiskati10, ker smo ptujci z11 Dunaja in nismo13 nič z njo znani.«14 Žena gre hitro v grad povedat15, da16 trije gospodje z17 Dunaja bi18 radi prišli gospo obiskat; jeden19 med njimi je škof20, zlat križ nosi za vratom21. Gospa Kordula reče: »22Teci hitro doli,23 in reci jim, da24 jih lepo prosim gori priti25.« — Škof Pavel26 gre s tovarišema27 v grad, in28 služabnica jim pokaže stanovanje. Kadar29 v sobo stopijo30, po navadi se drug drugemu priklonijo in32 pozdravijo, potem reče škof Pavel34: »35Ne zamerite plemenita36 gospa, da smo prišli vas37 obiskat, če tudi38 se ne poznamo.39 Praznik je denes40, ne spodobuje41 se popotovati; z42 Dunaja smo prišli43, do L…44. pojdemo45, denes46 počivamo. Glas vaših dobrih del nas je obudil, da smo prišli k vam. Jaz sem47 škof v I., ta dva sta moja tovariša48, prišedša49 še iz daljnjejše50 dežele. Siromaka51 sta, zato sem ju52 k sebi v kočijo vzel,53 domovanja iščeta54, popotnika sta, kakor smo vsi na svetu.«55 Gospa Kordula je bila vsa vesela,56 prosila jih je, da57 so sedli58, in ukaže prinesti59 vina, kruha, presnega masla60 in redkve, rekoč61: »62Velika čast mi je, da ste se ponižali, milostivi63 gospod škof, k meni priti,65 in me ubogo,66 žalostno in zapuščeno67 vdovo obiskati, v srce68 me to veseli. A69 ne hudujte se milostivi70 gospod škof, če vas vprašam, kako vam je ime.« —71 Škof Pavel72 odgovori: »Pavel73 mi je ime, pišem se za Svetina in sem z Kranjskega74 doma.«75 Potem reče:
ampak kakor prijateljico1, vse mi zaupa2, vse3 me vpraša, zato ker ve, da sem skrbna4 za vsako delo. Zdihujem pa5 zavoljo drugih bridkosti6.«7 Škof: »8Pojdite in vprašajte gospo, ali9 jo smemo obiskati10, ker smo tujci z11 Dunaja in nič z njo znani.«14 Žena gre hitro v grad pravit15, da bi16 trije gospodje z17 Dunaja radi prišli gospo obiskat, eden19 med njimi je škof20, zlat križ ima na vratu21. Gospa Kordula reče: »22Teci hitro doli23 in reci jim, da24 jih lepo prosim, naj pridejo precej gori25.« Škof Pavel26 gre s tovarišema27 v grad, služabnica jim pokaže stanovanje. Ko29 v hišo pridejo30, se31 po navadi drug drugemu ;priklonijo in32 pozdravijo, potem reče škof Pavel34: »35Ne zamerite, plemenita36 gospa, da vas prihajamo37 obiskat, čeravno38 se ne poznamo.39 Praznik je danes40, ne spodobi41 se popotovati; z42 Dunaja prihajamo43, do L. gremo45, danes46 počivamo. Glas vaših dobrih del nas je obudil, da vas prihajamo obiskat. Jaz sem47 škof v I., ta dva sta moja tovariša48, prihajata49 še iz bolj daljne50 dežele. Reveža51 sta, zato sem ju jaz52 k sebi v kočijo vzel;53 domovanja iščeta54, popotnika sta, kakor smo vsi na svetu.«55 Gospa Kordula je bila vsa vesela;56 prosila jih je, da57 so posedli58, in ukazala prinesti59 vina, kruha, masla60 in redkve in je rekla61: »62Velika čast mi je, da se tako daleč ponižate, milostivi63 gospod škof, in pridete64 k meni in me ubogo,66 žalostno in zapuščeno67 vdovo obiščete. V srce68 me to veseli. Pa69 ne zamerite, milostivi70 gospod škof, če vas vprašam, kako vam je ime.«71 Škof Pavel72 odgovori: »Pavle73 mi je ime, pišem se Svetin, z Ilirskega sem74 doma.«75 Potem reče:
ampak kakor prijateljico1, vse mi zaupa2, vse3 me vpraša, zato ker ve, da sem skrbna4 za vsako delo. Zdihujem pa5 zavoljo drugih bridkosti6.«7 Škof: »8Pojdite in vprašajte gospo, ali9 jo smemo obiskati10, ker smo tujci z11 Dunaja in nič z njo znani.«14 Žena gre hitro v grad pravit15, da bi16 trije gospodje z17 Dunaja radi prišli gospo obiskat, eden19 med njimi je škof20, zlat križ ima na vratu21. Gospa Kordula reče: »22Teci hitro doli23 in reci jim, da24 jih lepo prosim, naj pridejo precej gori25.« Škof Pavel26 gre s tovarišema27 v grad, služabnica jim pokaže stanovanje. Ko29 v hišo pridejo30, se31 po navadi drug drugemu priklonijo in32 pozdravijo, potem reče škof Pavel34: »35Ne zamerite, žlahtna36 gospa, da vas prihajamo37 obiskat, čeravno38 se ne poznamo.39 Praznik je danes40, ne spodobi41 se potovati; z42 Dunaja prihajamo43, do L. gremo45, danes46 počivamo. Glas vaših dobrih del nas je obudil, da vas prihajamo obiskat. Jaz sem47 škof v I., ta dva sta moja tovariša48, prihajata49 še iz bolj daljne50 dežele. Reveža51 sta, zato sem ju jaz52 k sebi v kočijo vzel;53 domovanja iščeta54, popotnika sta, kakor smo vsi na svetu.«55 Gospa Kordula je bila vsa vesela;56 prosila jih je, da57 so posedli58, in ukazala prinesti59 vina, kruha, masla60 in redkve in je rekla61: »62Velika čast mi je, da se tako daleč ponižate, milostivi63 gospod škof, in pridete64 k meni in me ubogo,66 žalostno in zapuščeno67 vdovo obiščete. V srce68 me to veseli. Pa69 ne zamerite, milostivi70 gospod škof, če vas vprašam, kako vam je ime.«71 Škof Pavel72 odgovori: »Pavle73 mi je ime, pišem se Svetin, z Ilirskega sem74 doma.«75 Potem reče:
ampak kakor prijateljico1, vse mi zaupa2, vse3 me vpraša, zato ker ve, da sem skrbna4 za vsako delo. Zdihujem pa5 zavoljo drugih bridkosti6.«7 Škof: »8Pojdite in vprašajte gospo, ali9 jo smemo obiskati10, ker smo tujci z11 Dunaja in nič z njo znani.«14 Žena gre hitro v grad pravit15, da bi16 trije gospodje z17 Dunaja radi prišli gospo obiskat, eden19 med njimi je škof20, zlat križ ima na vratu21. Gospa Kordula reče: »22Teci hitro dol23 in reci jim da24 jih lepo prosim, naj pridejo precej gori25.« Škof Pavel26 gre s tovarišema27 v grad, služabnica jim pokaže stanovanje. Ko29 v hišo pridejo30, se31 po navadi drug drugemu priklonijo in32 pozdravijo, potem reče škof Pavel34: »35Ne zamerite, žlahtna36 gospa, da vas prihajamo37 obiskat, čeravno38 se ne poznamo.39 Praznik je danes40, ne spodobi41 se potovati; z42 Dunaja prihajamo43, do L. gremo45, danes46 počivamo. Glas vaših dobrih del nas je obudil, da vas prihajamo obiskat. Jaz sem47 škof v I., ta dva sta moja tovariša48, prihajata49 še iz bolj daljne50 dežele. Reveža51 sta, zato sem ju jaz52 k sebi v kočijo vzel;53 domovanja iščeta54, popotnika sta, kakor smo vsi na svetu.«55 Gospa Kordula je bila vsa vesela;56 prosila jih je, da57 so posedli58, in ukazala prinesti59 vina, kruha, masla60 in redkve in je rekla61: »62Velika čast mi je, da se tako daleč ponižate, milostljivi63 gospod škof, in pridete64 k meni in me ubogo,66 žalostno in zapuščeno67 vdovo obiščete. V srce68 me to veseli. Pa69 ne zamerite, milostljivi70 gospod škof, če vas vprašam, kako vam je ime.«71 Škof Pavel72 odgovori: »Pavle73 mi je ime, pišem se Svetin, z Ilirskega sem74 doma.«75 Potem reče:
ampak kakor prijateljico1, vse mi zaupa2, vse3 me vpraša, zato ker ve, da sem skrbna in4 za vsako delo. Zdihujem pa5 zavoljo drugih bridkosti6.«7 Škof: »8Pojdite in vprašajte gospo, ali9 jo smemo obiskati10, ker smo tujci z11 Dunaja in nič z njo znani.«14 Žena gre hitro v grad pravit15, da bi16 trije gospodje z17 Dunaja radi prišli gospo obiskat, eden19 med njimi je škof20, zlat križ ima na vratu21. Gospa Kordula reče: »22Teci hitro doli23 in reci jim, da24 jih lepo prosim, naj pridejo precej gori25.« Škof Pavel26 gre s tovarišema27 v grad, služabnica jim pokaže stanovanje. Ko29 v hišo pridejo30, se31 po navadi drug drugemu priklonijo in32 pozdravijo, potem reče škof Pavel34: »35Ne zamerite, žlahtna36 gospa, da vas prihajamo37 obiskat, čeravno38 se ne poznamo.39 Praznik je danes40, ne spodobi41 se potovati; z42 Dunaja prihajamo43, do L. gremo45, danes46 počivamo. Glas vaših dobrih del nas je obudil, da vas prihajamo obiskat. Jaz sem47 škof v I., ta dva sta moja tovariša48, prihajata49 še iz bolj daljne50 dežele. Reveža51 sta, zato sem ju jaz52 k sebi v kočijo vzel;53 domovanja iščeta54, popotnika sta, kakor smo vsi na svetu.«55 Gospa Kordula je bila vsa vesela;56 prosila jih je, da57 so posedli58, in ukazala prinesti59 vina, kruha, masla60 in redkve in je rekla61: »62Velika čast mi je, da se tako daleč ponižate, milostivi63 gospod škof, in pridete64 k meni in me ubogo,66 žalostno in zapuščeno67 vdovo obiščete. V srce68 me to veseli. Pa69 ne zamerite, milostivi70 gospod škof, če vas vprašam, kako vam je ime.«71 Škof Pavel72 odgovori: »Pavle73 mi je ime, pišem se Svetin, z Ilirskega sem74 doma.«75 Potem reče:
58
[62−63]
[81−82]
[38]
[75−76]
[36−37]
⮟
Žlahtna1 gospa! vašiga imena drujiga2 ne vem kakor3 Kordula,4 smem vas vprašati6, kako se še7 vam pravi?9 Gospa Kordula odgovori malo nerada, zato10 ker svojiga praviga primka11 še nikomur ni povedala: vender12 reče: Več13 let sim še14 vdova, moj mož je bil na vojski ubit,15 in zdaj sim16 od vsih zapušena17. Karl18, kteri19 je gospej Korduli ravno nasproti20 sedel, jo je vedno ogledval,22 in serce23 se mu je treslo. Oh! je rekel24 sam per25 sebi, moja mati je bila ravno27 taka; kako zlo ji28 je ta gospa podobna, le29 samo preveč30 je kumerna,31 moja mati je bila debela. Ves32 je bil Karl zmeden33 in rudeč34, kar besede ni mogel govoriti; potem35 se vender serčniga stori36, se perklone37 ponižno in reče: Žlahtna39 gospa Kordula! kaj ne40, vaš mož je bil baron Gap, ki je bil v pervim boji41 umorjen, in vaš sin je bil Karl42, ki je sam radovoljno43 k francozam šel44, desiravno45 ste mu vi zlo zlo46 branili, in je potem na Rusovskim zmerznil47? Vsa bleda gospa48 Kordula postane49 in pravi50: Oh51 vi veste od mojiga Karlna! povejte52 mi, kje je zmerznil53, kje je zakopan? kupit pošlem54 njegove kosti,55 ali pa sama grem ponje56, de bo57 vsaj mertev zravn58 mene prebival59, ker te sreče nimam, ga živiga več viditi. Oh moj Karl! oh moj Karl60! je zdihvala61 na glas gospa Kordula. Zakaj me nisi ubogal63, sej sim64 ti naprej65 povedala de66 se ti bo67 kaj taciga zgodilo68. — Karl69 se zdaj več70 ni mogel71 premagati, ker je za gotovo vedil72, de73 je gospa Kordula njegova74 mati. Solze so75 se mu uderle76, glasno začne jokati77, vstane in gre k svoji79 materi jo
»Plemenita1 gospa! vašega imena druzega2 ne vem, nego3 Kordula;4 smem li5 vas vprašati6, kako se vam še8 pravi?« —9 Gospa Kordula odgovori malo nerada, zato10 ker svojega pravega priimka11 še nikomur ni povedala; vender12 reče: »Nekaj13 let sem že14 vdova, moj mož je bil na vojski ubit,15 in zdaj sem16 od vseh zapuščena17.« — Karl18, kateri19 je nasproti gospe Kordule20 sedel, ogledoval21 jo je vedno,22 in srce23 se mu je treslo. »O, dejal je24 sam v25 sebi, moja mati je bila vsa27 taka; kako zelo jej28 je ta gospa podobna, samo presuha30 je;31 moja mati je bila debela. Ves32 je bil Karl zmeten33 in rudeč34, kar besede ni mogel izpregovoriti. Potem35 se vender pohrabri36, prikloni se37 ponižno in reče: »Plemenita39 gospa Kordula! kaj ne40, vaš mož je bil baron Gap, ki je bil v prvem boji41 umorjen, in vaš sin je bil Karl42, ki je šel radovoljen43 k Francozom44, da si tudi45 ste mu vi zelo zelo46 branili, in je potem na Ruskem zmrznil47?« Gospa48 Kordula vsa obledi49 in reče50: »O, kaj51 vi veste o mojem Karlu! povedite52 mi, kje je zmrznil53, kje je zakopan? kupit pošljem54 njegove kosti,55 ali pa sama pojdem po nje56, da bode prebival57 vsaj mrtev poleg58 mene, ker te sreče nimam, da bi še kedaj živega videla. O Karl moj! o Karl moj60!« vzdihovala je61 na glas gospa Kordula. »62Zakaj me nisi poslušal63, saj sem64 ti poprej65 povedala, da66 se ti kaj tacega zgodi68.« — Karl69 se zdaj ni mogel več71 premagati, ker je trdno znal72, da73 je gospa Kordula njega74 mati. Solze se mu udero76, glasno začne jokati77, vstane,78 in gre k svojej79 materi, potem80 jo
»Plemenita1 gospa, vašega drugega imena2 ne vem kakor3 Kordula,4 smem vas vprašati6, kako se še7 vam pravi.«9 Gospa Kordula odgovori malo nerada, ker svojega pravega priimka11 še nikomur ni povedala. Vendar12 reče: » Več13 let sem že14 vdova, moj mož je bil na vojski ubit in zdaj sem16 od vseh zapuščena17.« Karel18, ki19 je gospe Korduli ravno nasproti20 sedel, jo je vedno ogledoval22 in srce23 se mu je treslo. »Oh,« je rekel24 sam pri25 sebi, »26moja mati je bila ravno27 taka; kako zelo ji28 je ta gospa podobna, le29 samo preveč30 je suha;31 moja mati je bila debela.« Karel32 je bil ves zmeden33 in rdeč34, kar besede ni mogel spregovoriti. Potem35 se vendar srčnega stori36, se37 ponižno prikloni38 in reče: »Plemenita39 gospa Kordula, kajne40, vaš mož je bil baron Gap, ki je bil v prvem boju41 umorjen, in vaš sin je bil Karel42, ki je sam radovoljno43 k Francozom šel44, dasiravno45 ste mu vi to zelo46 branili, in je potem na Ruskem zmrznil47?« Gospa48 Kordula vsa obledi49 in pravi50: »Oh!51 vi veste o mojem Karlu? Povejte52 mi, kje je zmrznil53, kje je zakopan? Kupiti pošljem54 njegove kosti,55 ali pa sama grem ponje56, da bo57 vsaj mrtev zraven58 mene prebival59, ker te sreče nimam, da bi ga še živega videla. Oh moj Karel, oh moj Karel60!« je vzdihovala61 na glas gospa Kordula. »62Zakaj me nisi ubogal63, saj sem64 ti naprej65 povedala, da66 se ti bo67 kaj takega zgodilo68.« Karel69 se zdaj ni več mogel71 premagati, ker je za gotovo vedel72, da73 je gospa Kordula njegova74 mati. Solze se mu udero76, glasno zajoka77, vstane in gre k svoji79 materi,80 jo
»Plemenita1 gospa, vašega drugega imena2 ne vem kakor3 Kordula,4 smem vas vprašati6, kako se še7 vam pravi?«9 Gospa Kordula odgovori malo nerada, ker svojega pravega priimka11 še nikomur ni povedala. Vendar12 reče: »Več13 let sem že14 vdova, moj mož je bil na vojski ubit in zdaj sem16 od vseh zapuščena17.« Karel18, ki19 je gospe Korduli ravno nasproti20 sedel, jo je vedno ogledoval22 in srce23 se mu je treslo. »Oh,« je rekel24 sam pri25 sebi, »26moja mati je bila ravno27 taka; kako zelo ji28 je ta gospa podobna, le29 samo preveč30 je suha;31 moja mati je bila debela.« Karel32 je bil ves zmeden33 in rdeč34, kar besede ni mogel spregovoriti. Potem35 se vendar srčnega stori36, se37 ponižno prikloni38 in reče: »Žlahtna39 gospa Kordula, kajne40, vaš mož je bil baron Gap, ki je bil v prvem boju41 umorjen, in vaš sin je bil Karel42, ki je sam radovoljno43 k Francozom šel44, dasiravno45 ste mu vi to zelo46 branili, in je potem na Ruskem zmrznil47?« Gospa48 Kordula vsa obledi49 in pravi50: »Oh,51 vi veste o mojem Karlu? Povejte52 mi, kje je zmrznil53, kje je zakopan? Kupit pošljem54 njegove kosti,55 ali pa sama grem ponje56, da bo57 vsaj mrtev zraven58 mene prebival59, ker te sreče nimam, da bi ga še živega videla. Oh, moj Karel, oh, moj Karel60!« je vzdihovala61 na glas gospa Kordula. »62Zakaj me nisi ubogal63, saj sem64 ti naprej65 povedala, da66 se ti bo67 kaj takega zgodilo68.« Karel69 se zdaj ni več mogel71 premagati, ker je zagotovo vedel72, da73 je gospa Kordula njegova74 mati. Solze se mu udero76, glasno zajoka77, vstane in gre k svoji79 materi,80 jo
»Plemenita1 gospa, vašega drugega imena2 ne vem kakor3 Kordula,4 smem vas sprašati6, kako se še7 vam pravi?«9 Gospa Kordula odgovori malo nerada, ker svojega pravega priimka11 še nikomur ni povedala. Vendar12 reče: »Več13 let sem že14 vdova, moj mož je bil na vojski ubit in zdaj sem16 od vseh zapuščena17.« Karel18, ki19 je gospe Korduli ravno nasproti20 sedel, jo je vedno ogledoval22 in srce23 se mu je treslo. »Oh,« je rekel24 sam pri25 sebi, »26moja mati je bila ravno27 taka; kako zelo ji28 je ta gospa podobna, le29 samo preveč30 je suha;31 moja mati je bila debela.« Karel32 je bil ves zmeden33 in rdeč34, kar besede ni mogel spregovoriti. Potem35 se vendar srčnega stori36, se37 ponižno prikloni38 in reče: »Žlahtna39 gospa Kordula, kajne40, vaš mož je bil baron Gap, ki je bil v prvem boju41 umorjen, in vaš sin je bil Karel42, ki je sam radovoljno43 k Francozom šel44, dasiravno45 ste mu vi to zelo46 branili, in je potem na Rusovskem zmrznil47?« Gospa48 Kordula vsa obledi49 in pravi50: »Oh, kaj51 vi veste o mojem Karlu? Povejte52 mi, kje je zmrznil53, kje je zakopan? Kupit pošljem54 njegove kosti ali pa sama grem ponje56, da bo57 vsaj mrtev zraven58 mene prebival59, ker te sreče nimam, da bi ga še živega videla. Oh moj Karel, oh moj Karel60!« je vzdihovala61 na glas gospa Kordula. »62Zakaj me nisi ubogal63, saj sem64 ti naprej65 povedala, da66 se ti bo67 kaj takega zgodilo68.« Karel69 se zdaj ni mogel več71 premagati, ker je za gotovo vedel72, da73 je gospa Kordula njegova74 mati. Solze se mu udero76, glasno zajoka77, vstane in gre k svoji79 materi, potem80 jo
»Plemenita1 gospa, vašega drugega imena2 ne vem kakor3 Kordula,4 smem vas vprašati6, kako se še7 vam pravi?«9 Gospa Kordula odgovori malo nerada, ker svojega pravega priimka11 še nikomur ni povedala. Vendar12 reče: »Več13 let sem že14 vdova, moj mož je bil na vojski ubit in zdaj sem16 od vseh zapuščena17.« Karel18, ki19 je gospe Korduli ravno nasproti20 sedel, jo je vedno ogledoval22 in srce23 se mu je treslo. »Oh,« je rekel24 sam pri25 sebi, »26moja mati je bila ravno27 taka; kako zelo ji28 je ta gospa podobna, le29 samo preveč30 je suha;31 moja mati je bila debela.« Karel32 je bil ves zmeden33 in rdeč34, kar besede ni mogel spregovoriti. Potem35 se vendar srčnega stori36, se37 ponižno prikloni38 in reče: »Žlahtna39 gospa Kordula, kajne40, vaš mož je bil baron Gap, ki je bil v prvem boju41 umorjen, in vaš sin je bil Karel42, ki je sam radovoljno43 k Francozom šel44, dasiravno45 ste mu vi to zelo46 branili, in je potem na Ruskem zmrznil47?« Gospa48 Kordula vsa obledi49 in pravi50: »Oh,51 vi veste o mojem Karlu? Povejte52 mi, kje je zmrznil53, kje je zakopan? Kupit pošljem54 njegove kosti,55 ali pa sama grem ponje56, da bo57 vsaj mrtev zraven58 mene prebival59, ker te sreče nimam, da bi ga še živega videla. Oh, moj Karel, oh, moj Karel60!« je vzdihovala61 na glas gospa Kordula. »62Zakaj me nisi ubogal63, saj sem64 ti naprej65 povedala, da66 se ti bo67 kaj takega zgodilo68.« Karel69 se zdaj ni več mogel71 premagati, ker je zagotovo vedel72, da73 je gospa Kordula njegova74 mati. Solze se mu udero76, glasno zajoka77, vstane in gre k svoji79 materi,80 jo
59
[63−64]
[82−83]
[38−39]
[76−77]
[37−38]
⮟
objame in kušne1, rekoč: Oh2 ljuba moja perserčna3 mati.4 Ne žalujte ne žalujte! lejte6, jest sim7 vaš Karl,8 vaš sin, vaš neboglivi9 sin.10 Kordula se začudi, ne verjame, de11 bi ta njeni12 sin bil. Oh kako bi to13 bilo mogoče? de15 bi ta moj16 sin Karl bil17? Karl18 odpne kamžolo19 in vzame iz20 vrata tablico s podobo gospe Kordule, in21 jo da svoji22 materi rekoč: Lejte24 mati vašo25 podobo, ravno tisto26, ktero27 ste mi dali tisti dan28, ko sim29 se od vas ločil. Vedno sim30 jo na vratu nosil,31 in vselej se na33 vas spomnil34, kader sim35 tablico pogledal. Kordula pogleda podobo, jo pozna38 in omedli od veselja. Ko spet k sebi pride39, in se zbrihta, so bile40 njene perve41 besede: Karl42 moj ljubi sin! oh43 kako sim44 srečna, de45 te še enkrat46 vidim.47 Dobrotljivi, usmiljeni Bog!48 kako neskončno49 si vender50 dober, uslišal51 si moje52 molitve, ozerl53 si se na moje zdihvanje54, dal55 si mi sina, kteriga sim še zdavnej objokvala56 in mislila, de je še červam za jed57. Bodi hvaljen in vekomaj češen58 usmiljeni Bog!59 ker si dans60 mojo žalost v tako veselje spremenil.61 Tvoje dobrote o Bog! okušam dans63 posebno, torej64 je moje serce65 polno hvaležnosti. Potem ko66 se serce od veselja in čudenja67 take sreče, na ktero nobeden68 ni mislil, vse užgano potolaži69, reče Karl70 ves vesel in poln otroške71 ljubezni do svoje matere: Ljuba72 moja mati73! Bog nas je dolgo let skušal74 z nadlogami, z75 nesrečami in z76 mnogimi britkostmi77. S tem nas je učil prav moliti in v njega zaupati78. On dobrotljivi nebeški oče je videl našo poterpežljivost81, uslišal
objame in poljubi1, rekoč: »O2 ljuba, prisrčna moja3 mati!4 Ne žalujte,5 ne žalujte! glejte6, jaz sem7 vaš Karl,8 vaš sin, vaš nepoboljšljiv9 sin.« —10 Kordula se začudi, ne verjame, da11 bi ta njen12 sin bil. »O kako bi13 bilo to14 mogoče, da15 bi ta bil moj16 sin Karl17? Karl18 odpne suknjo19 in vzame izza20 vrata tablico s podobo gospe Kordule, ter21 jo da svojej22 materi,23 rekoč: »Poglejte,24 mati,25 podobo, tista je26, katero27 ste mi dali, kadar sem29 se od vas ločil. Vedno sem30 jo nosil za vratom,31 in vselej sem32 se spomenil33 vas, kadar sem35 tablico pogledal.«36 Kordula pogleda podobo, spozna37 jo,38 in omedli od veselja. Kadar se je zopet zavedela39, bile so40 njene prve41 besede: »Karl, sin42 moj ljubi! o43 kako sem44 srečna, da45 te še vidim.47 Dobrotljivi, usmiljeni Bog!48 kako neizkončno49 si vender50 dober, uslišal51 si mi52 molitve, ozrl53 si se na moje zdihovanje54, vrnil55 si mi sina, katerega sem že iz davna žalovala56 in mislila, da ga že črvje jedo57. Bodi hvaljen in vekomaj češčen,58 usmiljeni Bog!59 ker si denes60 mojo žalost v tako veselje izpremenil.61 Tvoje dobrote,62 o Bog! okušam denes63 posebno, zatorej64 je moje serce65 polno hvaležnosti.« Kadar66 se nje srce potolaži od67 take sreče, katera nikomur68 ni bila v mislih69, reče Karl70 ves vesel in poln otročje71 ljubezni do svoje matere: »Mati72 moja ljuba73! Bog nas je dolgo let izkušal74 z nadlogami, nesrečami in mnogimi britkostmi77. S tem nas je učil prav moliti in vanj upati78. On dobrotljivi nebeški oče je videl našo potrpežljivost81, uslišal
objame in poljubi1, rekoč: »Oh2 ljuba moja presrčna3 mati!4 Ne žalujte,5 ne žalujte! Glejte6, jaz sem7 vaš Karel8 vaš sin, vaš neubogljivi9 sin.«10 Kordula se začudi, ne verjame, da11 bi ta njen12 sin bil. Kako bi to13 bilo mogoče, da15 bi ta bil moj16 sin Karel17? Karel18 odpne suknjič19 in vzame izza20 vrata tablico s podobo gospe Kordule in21 jo da svoji22 materi,23 rekoč: »Glejte,24 mati, vašo25 podobo, ravno tisto26, katero27 ste mi dali tisti dan28, ko sem29 se od vas ločil. Vedno sem30 jo na vratu nosil31 in vselej se na33 vas spomnil34, kadar sem35 tablico pogledal.«36 Kordula pogleda podobo, jo spozna38 in omedli od veselja. Ko spet k sebi pride in se ove39, so bile40 njene prve41 besede: »Karel,42 moj ljubi sin,43 kako sem44 srečna, da45 te še enkrat46 vidim.47 Dobrotljivi, usmiljeni Bog,48 kako neskončno49 si vendar50 dober! Uslišal51 si moje52 molitve, ozrl53 si se na moje zdihovanje54, dal55 si mi sina, ki sem ga že zdavnaj objokovala56 in mislila, da je že črvom za jed57. Bodi hvaljen in vekomaj češčen,58 usmiljeni Bog,59 ker si danes60 mojo žalost v tako veselje spremenil.61 Tvoje dobrote,62 o Bog, skušam danes63 posebno, torej64 je moje srce65 polno hvaležnosti.« Ko66 se srce od veselja in čutenja67 take sreče, na katero nobeden68 ni mislil, vse vžgano potolaži69, reče Karel70 ves vesel in poln otroške71 ljubezni do svoje matere: »Ljuba72 moja mati73! Bog nas je dolgo let skušal74 z nadlogami, z75 nesrečami in z76 mnogimi bridkostmi77. S tem nas je učil prav moliti in v njega zaupati78. On,79 dobrotljivi nebeški oče,80 je videl našo potrpežljivost81, uslišal
objame in poljubi1, rekoč: »Oh,2 ljuba moja presrčna3 mati!4 Ne žalujte,5 ne žalujte! Glejte6, jaz sem7 vaš Karel,8 vaš sin, vaš neubogljivi9 sin!«10 Kordula se začudi, ne verjame, da11 bi ta njen12 sin bil. Kako bi to13 bilo mogoče, da15 bi ta bil moj16 sin Karel17? Karel18 odpne kamižolo19 in vzame izza20 vrata tablico s podobo gospe Kordule in21 jo da svoji22 materi,23 rekoč: »Glejte,24 mati, vašo25 podobo, ravno tisto26, katero27 ste mi dali tisti dan28, ko sem29 se od vas ločil. Vedno sem30 jo na vratu nosil31 in vselej se na33 vas spomnil34, kadar sem35 tablico pogledal.«36 Kordula pogleda podobo, jo spozna38 in omedli od veselja. Ko spet k sebi pride in se ove39, so bile40 njene prve41 besede: »Karel,42 moj ljubi sin;43 kako sem44 srečna, da45 te še enkrat46 vidim!47 Dobrotljivi, usmiljeni Bog,48 kako neskončno49 si vendar50 dober! Uslišal51 si moje52 molitve, ozrl53 si se na moje zdihovanje54, dal55 si mi sina, ki sem ga že zdavnaj objokovala56 in mislila, da je že črvom za jed57. Bodi hvaljen in vekomaj čaščen,58 usmiljeni Bog,59 ker si danes60 mojo žalost v tako veselje spremenil!61 Tvoje dobrote,62 o Bog, skušam danes63 posebno, torej64 je moje srce65 polno hvaležnosti.« Ko66 se srce od veselja in čutenja67 take sreče, na katero nobeden68 ni mislil, vse vžgano potolaži69, reče Karel70 ves vesel in poln otroške71 ljubezni do svoje matere: »Ljuba72 moja mati73! Bog nas je dolgo let skušal74 z nadlogami, z75 nesrečami in z76 mnogimi bridkostmi77. S tem nas je učil prav moliti in v njega zaupati78. On,79 dobrotljivi nebeški oče,80 je videl našo potrpežljivost81, uslišal
objame in poljubi1, rekoč: »Oh,2 ljuba moja presrčna3 mati!4 Ne žalujte,5 ne žalujte! Glejte6, jaz sem7 vaš Karel,8 vaš sin, vaš neubogljivi9 sin!«10 Kordula se začudi, ne verjame, da11 bi ta njen12 sin bil. Oh, kako bi to13 bilo mogoče, da15 bi ta bil njen16 sin Karel17? Karel18 odpne kamižolo19 in vzame izza20 vrata tablico s podobo gospe Kordule in21 jo da svoji22 materi,23 rekoč: »Glejte,24 mati, vašo25 podobo, ravno tisto26, katero27 ste mi dali tisti dan28, ko sem29 se od vas ločil. Vedno sem30 jo na vratu nosil31 in vselej se na33 vas spomnil34, kadar sem35 tablico pogledal.«36 Kordula pogleda podobo, jo spozna38 in omedli od veselja. Ko spet k sebi pride in se ove39, so bile40 njene prve41 besede: »Karel,42 moj ljubi sin, oh,43 kako sem44 srečna, da45 te še enkrat46 vidim!47 Dobrotljivi, usmiljeni Bog,48 kako neskončno49 si vendar50 dober! Uslišal51 si moje52 molitve, ozrl53 si se na moje zdihovanje54, dal55 si mi sina, ki sem ga že zdavnaj objokovala56 in mislila, da je že črvom za jed57. Bodi hvaljen in vekomaj čaščen,58 usmiljeni Bog,59 ker si danes60 mojo žalost v tako veselje spremenil!61 Tvoje dobrote,62 o Bog, skušam danes63 posebno, torej64 je moje srce65 polno hvaležnosti.« Ko66 se srce, od veselja in čutenja67 take sreče, na katero nobeden68 ni mislil, vse vžgano, potolaži69, reče Karel70 ves vesel in poln otroške71 ljubezni do svoje matere: »Ljuba72 moja mati73! Bog nas je dolgo let skušal74 z nadlogami, z75 nesrečami in z76 mnogimi bridkostmi77. S tem nas je učil prav moliti in v njega zaupati78. On,79 dobrotljivi nebeški oče,80 je videl našo potrpežljivost81, uslišal
objame in poljubi1, rekoč: »Oh,2 ljuba moja presrčna3 mati!4 Ne žalujte,5 ne žalujte! Glejte6, jaz sem7 vaš Karel,8 vaš sin, vaš neubogljivi9 sin!«10 Kordula se začudi, ne verjame, da11 bi ta njen12 sin bil. Kako bi to13 bilo mogoče, da15 bi ta bil moj16 sin Karel17? Karel18 odpne kamižolo19 in vzame izza20 vrata tablico s podobo gospe Kordule in21 jo da svoji22 materi,23 rekoč: »Glejte,24 mati, vašo25 podobo, ravno tisto26, katero27 ste mi dali tisti dan28, ko sem29 se od vas ločil. Vedno sem30 jo na vratu nosil31 in vselej se na33 vas spomnil34, kadar sem35 tablico pogledal.«36 Kordula pogleda podobo, jo spozna38 in omedli od veselja. Ko spet k sebi pride in se ove39, so bile40 njene prve41 besede: »Karel,42 moj ljubi sin;43 kako sem44 srečna, da45 te še enkrat46 vidim!47 Dobrotljivi, usmiljeni Bog,48 kako neskončno49 si vendar50 dober! Uslišal51 si moje52 molitve, ozrl53 si se na moje zdihovanje54, dal55 si mi sina, ki sem ga že zdavnaj objokovala56 in mislila, da je že črvom za jed57. Bodi hvaljen in vekomaj čaščen,58 usmiljeni Bog,59 ker si danes60 mojo žalost v tako veselje spremenil!61 Tvoje dobrote,62 o Bog, skušam danes63 posebno, torej64 je moje srce65 polno hvaležnosti.« Ko66 se srce od veselja in čutenja67 take sreče, na katero nobeden68 ni mislil, vse vžgano potolaži69, reče Karel70 ves vesel in poln otroške71 ljubezni do svoje matere: »Ljuba72 moja mati73! Bog nas je dolgo let skušal74 z nadlogami, z75 nesrečami in z76 mnogimi bridkostmi77. S tem nas je učil prav moliti in v njega zaupati78. On,79 dobrotljivi nebeški oče,80 je videl našo potrpežljivost81, uslišal
60
[64−65]
[83]
[39−40]
[77−78]
[38]
⮟
je naše zdihvanje,1 in dans2 nam tako veselje storil4. Snoči še5 je bilo moje serce zlo6 veselo, brez de bi bil vedil7 zakaj, dans pa poznam8 in čutim. Ljuba mati!9 vem de10 se je11 vam vse12 leta, kar sva bila ločena, hudo godilo, nar huji pa13 vam je bilo, ker niste od mene nič14 slišali in zvedli15. Veliko hujši vender se je16 meni godilo. Per17 reki Berezini18, kjer je več sto francozov19, lahov20 in nemcov potonilo, ko21 so nas Rusi podili22, se je most poderl, čez24 nismo mogli, toliko je bilo merličev v25 vodi, de26 se je skorej27 voda zajezila, živi28 so po mertvih čez29 lazili. Strah je še misliti na tisti dan30, kaj smo terpeli per tisti31 vodi Berezini32. Tudi jest sim33 bil že blizo smerti34. Pahnili35 so me v vodo tisti, ki so za nami perderli in pred36 Rusi bežali37. Vsak je hotel pred čez38 vodo priti39 in bežati. Plavati sim sicer enmalo40 znal, vender41 lačen in slab nisim42 mogel naprej, vidil sim43, de44 je zdej45 moja zadnja ura prišla46. Moj tovarš47, s kterim48 sva bila vedno zvesta prijatla, kterimu sim49 večkrat kaj dal, dokler sim dnarjev50 dosti imel, je k sreči vidil52, kako v vodi pojemam, skoči54 v vodo, in55 srečno me iz vode izleče56 in pred smertjo obvarje. Ko57 na suho prideva58, sim59 se mu zahvalil, pa sim60 rekel: Kaj pomaga, ker si me otel pred smertjo v vodi,62 zdaj pa naji bodo63 Rusi pobili, kteri64 so bili komej 3065 stopinj od naji66. Dobri tovarš67 mi reče: V Boga zaupajva69, on naji bo obvarval in per življenji ohranil70. Verziva71 vse orožje od sebe72 in pojdiva Rusam73 naproti prosit, de naji per življenji puste74. Storila sva kakor
je naše zdihovanje,1 in denes2 nam je storil3 tako veselje. Sinoči že5 je bilo moje srce zelo6 veselo, ne vedoče7 zakaj, a denes znam8 in čutim. Mati ljuba!9 vem, da10 se je11 vam vsa12 leta, kar sva bila ločena, hudo godilo; a najhuje13 vam je bilo, ker niste ničesa o meni14 slišali niti zvedeli15. Vender se je mnogo huje16 meni godilo. Pri17 reki Brezini18, kjer je na stotine Francozov19, Lahov20 in Nemcev utonilo, kadar21 so nas Rusi gonili22, podrl23 se je most, preiti24 nismo mogli, toliko je bilo mrličev po25 vodi, da26 se je malo ne27 voda zajezila, živi28 so po mrtvih29 lazili. Strah je samo spominati se tega dne30, kaj smo trpeli pri tistej31 vodi Brezini32. Tudi jaz sem33 bil že blizu smrti34. Pehnili35 so me v vodo tisti, ki so za nami pridrli, ker so jih36 Rusi pred seboj gnali37. Vsak je hotel poprej38 vodo preiti39 in bežati. Plavati sem nekoliko40 znal, vender41 lačen in slab nisem42 mogel naprej; videl sem43, da44 je prišla45 moja zadnja ura. Moj tovariš47, s katerim48 sva bila vedno zvesta prijatelja in kateremu sem49 večkrat kaj dal, dokler sem denarjev50 dosti imel, videl51 je na mojo srečo52, kako utapam53 v vodi, skočil54 v reko ter me55 srečno izvlekel56 in smrti otel. Kadar sva57 na suho prišla58, zahvalil sem59 se mu in60 rekel: »61Kaj pomaga, ker si me otel smrti? a62 zdaj naju pobijo63 Rusi;« ti64 so namreč bili komaj trideset65 stopinj od naju66. Blagi tovariš67 mi reče: »68V Boga upajva69, on naju ohrani živa70. Odvrziva71 vse orožje in pojdiva Rusom73 naproti prosit, da nama glav ne vzeme74.«75 Storila sva,76 kakor
je naše zdihovanje1 in nam danes3 tako veselje storil4. Snoči že5 je bilo moje srce zelo6 veselo, ne da bi bil vedel7 zakaj, danes pa poznam8 in čutim. Ljuba mati,9 vem, da10 se vam je vsa12 leta, kar sva bila ločena, hudo godilo; najhuje pa13 vam je bilo, ker niste o meni nič14 slišali in zvedeli15. Vendar se je veliko huje16 meni godilo. Pri17 reki Berezini18, kjer je več sto Francozov19, Lahov20 in Nemcev potonilo, ko21 so nas Rusi podili22, se je most podrl; čez24 nismo mogli, toliko je bilo mrličev v25 vodi, da26 se je skoraj27 voda zajezila. Živi28 so po mrtvih čez29 lazili. Strah je še misliti na tisti dan30, kaj smo trpeli pri tisti31 vodi Berezini32. Tudi jaz sem33 bil že blizu smrti34. Pahnili35 so me v vodo tisti, ki so za nami pridrli in pred36 Rusi bežali37. Vsak je hotel prej čez38 vodo priti39 in bežati. Plavati sem sicer nekoliko40 znal, vendar41 lačen in slab nisem42 mogel naprej; videl sem43, da44 je zdaj45 moja zadnja ura prišla46. Moj tovariš47, s katerim48 sva bila vedno zvesta prijatelja, kateremu sem49 večkrat kaj dal, dokler sem denarjev50 dosti imel, je k sreči videl52, kako v vodi pojemam. Skoči54 v vodo in me55 srečno iz vode izvleče56 in pred smrtjo obvaruje. Ko57 na suho prideva58, sem59 se mu zahvalil in sem60 rekel: »61Kaj pomaga, ker si me otel pred smrtjo v vodi,62 zdaj pa naju bodo63 Rusi pobili, kateri64 so komaj trideset65 stopinj od naju66.« Dobri tovariš67 mi reče: »68V Boga zaupajva69, on naju bo obvaroval in pri življenju ohranil70. Vrziva71 vse orožje od sebe72 in pojdiva Rusom73 naproti prosit, da naju pri življenju puste74.«75 Storila sva,76 kakor
je naše zdihovanje1 in nam danes3 tako veselje storil4. Snoči že5 je bilo moje srce zelo6 veselo, ne da bi bil vedel7 zakaj, danes pa poznam8 in čutim. Ljuba mati,9 vem, da10 se vam je vsa12 leta, kar sva bila ločena, hudo godilo; najhuje pa13 vam je bilo, ker niste o meni nič14 slišali in zvedeli15. Vendar se je veliko huje16 meni godilo. Pri17 reki Berezini18, kjer je več sto Francozov19, Lahov20 in Nemcev potonilo; ko21 so nas Rusi podili22, se je most podrl; čez24 nismo mogli, toliko je bilo mrličev v25 vodi, da26 se je skoraj27 voda zajezila, živi28 so po mrtvih čez29 lazili. Strah je še misliti na tisti dan30, kaj smo trpeli pri tisti31 vodi Berezini32. Tudi jaz sem33 bil že blizu smrti34. Pahnili35 so me v vodo tisti, ki so za nami pridrli in pred36 Rusi bežali37. Vsak je hotel prej čez38 vodo priti39 in bežati. Plavati sem sicer nekoliko40 znal, vendar41 lačen in slab nisem42 mogel naprej; videl sem43, da44 je zdaj45 moja zadnja ura prišla46. Moj tovariš47, s katerim48 sva bila vedno zvesta prijatelja, kateremu sem49 večkrat kaj dal, dokler sem denarjev50 dosti imel, je k sreči videl52, kako v vodi pojemam. Skoči54 v vodo in me55 srečno iz vode izvleče56 in pred smrtjo obvaruje. Ko57 na suho prideva58, sem59 se mu zahvalil in sem60 rekel: »61Kaj pomaga, ker si me otel pred smrtjo v vodi,62 zdaj pa naju bodo63 Rusi pobili, kateri64 so komaj trideset65 stopinj od naju66.« Dobri tovariš67 mi reče: »68V Boga zaupajva69, on naju bo obvaroval in pri življenju ohranil70. Vrziva71 vse orožje od sebe72 in pojdiva Rusom73 naproti prosit, da naju pri življenju puste74.«75 Storila sva,76 kakor
je naše zdihovanje1 in nam danes3 tako veselje storil4. Sinoči že5 je bilo moje srce zelo6 veselo, ne da bi bil vedel7 zakaj, danes pa poznam8 in čutim. Ljuba mati,9 vem, da10 se vam je vsa12 leta, kar sva bila ločena, hudo godilo; najhuje pa13 vam je bilo, ker niste o meni nič14 slišali in zvedeli15. Vendar se je veliko huje16 meni godilo. Pri17 reki Berezini18, kjer je več sto Francozov19, Lahov20 in Nemcev potonilo, ko21 so nas Rusi podili22, se je most podrl; čez24 nismo mogli, toliko je bilo mrličev v25 vodi, da26 se je skoraj27 voda zajezila. Živi28 so po mrtvih čez29 lazili. Strah je še misliti na tisti dan30, kaj smo trpeli pri tisti31 vodi Berezini32. Tudi jaz sem33 bil že blizu smrti34. Pahnili35 so me v vodo tisti, ki so za nami pridrli in pred36 Rusi bežali37. Vsak je hotel prej čez38 vodo priti39 in bežati. Plavati sem sicer nekoliko40 znal, vendar41 lačen in slab nisem42 mogel naprej; videl sem43, da44 je zdaj45 moja zadnja ura prišla46. Moj tovariš47, s katerim48 sva bila vedno zvesta prijatelja, kateremu sem49 večkrat kaj dal, dokler sem denarjev50 dosti imel, je k sreči videl52, kako v vodi pojemam. Skoči54 v vodo in me55 srečno iz vode izvleče56 in pred smrtjo obvaruje. Ko57 na suho prideva58, sem59 se mu zahvalil in sem60 rekel: »61Kaj pomaga, ker si me otel pred smrtjo v vodi,62 zdaj pa naju bodo63 Rusi pobili, kateri64 so komaj trideset65 stopinj od naju66.« Dobri tovariš67 mi reče: »68V Boga zaupajva69, on naju bo obvaroval in pri življenju ohranil70. Vrziva71 vse orožje od sebe72 in pojdiva Rusom73 naproti prosit, da naju pri življenju puste74.«75 Storila sva,76 kakor
je naše zdihovanje1 in nam danes3 tako veselje storil4. Snoči že5 je bilo moje srce zelo6 veselo, ne da bi bil vedel7 zakaj, danes pa poznam8 in čutim. Ljuba mati,9 vem, da10 se vam je vsa12 leta, kar sva bila ločena, hudo godilo; najhuje pa13 vam je bilo, ker niste o meni nič14 slišali in zvedeli15. Vendar se je veliko huje16 meni godilo. Pri17 reki Berezini18, kjer je več sto Francozov19, Lahov20 in Nemcev potonilo; ko21 so nas Rusi podili22, se je most podrl; čez24 nismo mogli, toliko je bilo mrličev v25 vodi, da26 se je skoraj27 voda zajezila, živi28 so po mrtvih čez29 lazili. Strah je še misliti na tisti dan30, kaj smo trpeli pri tisti31 vodi Berezini32. Tudi jaz sem33 bil že blizu smrti34. Pahnili35 so me v vodo tisti, ki so za nami pridrli in pred36 Rusi bežali37. Vsak je hotel prej čez38 vodo priti39 in bežati. Plavati sem sicer nekoliko40 znal, vendar41 lačen in slab nisem42 mogel naprej; videl sem43, da44 je zdaj45 moja zadnja ura prišla46. Moj tovariš47, s katerim48 sva bila vedno zvesta prijatelja, kateremu sem49 večkrat kaj dal, dokler sem denarjev50 dosti imel, je k sreči videl52, kako v vodi pojemam. Skoči54 v vodo in me55 srečno iz vode izvleče56 in pred smrtjo obvaruje. Ko57 na suho prideva58, sem59 se mu zahvalil in sem60 rekel: »61Kaj pomaga, ker si me otel pred smrtjo v vodi,62 zdaj pa naju bodo63 Rusi pobili, kateri64 so komaj trideset65 stopinj od naju66.« Dobri tovariš67 mi reče: »68V Boga zaupajva69, on naju bo obvaroval in pri življenju ohranil70. Vrziva71 vse orožje od sebe72 in pojdiva Rusom73 naproti prosit, da naju pri življenju puste74.«75 Storila sva,76 kakor
61
[65−66]
[83−84]
[40]
[78−79]
[38−39]
⮟
je rekel1, in Rusi so naji dali2 z drugimi vred v temne globoke jame rudo4 kopat, kjer se nama je grozno hudo5 godilo, vender6 sva Boga hvalila, de7 sva per življenji8 ostala. V najnih9 nadlogah sva eden druziga troštala,10 in vedno Boga prosila, de11 bi se naji12 usmilil in nama to srečo dodelil,14 še kdej domu15 priti. Moj ljubi tovarš16 in zvesti prijatel17 me ni zapustil, vselej mi je rad pomagal in jest18 njemu. Čez več let19 je Bog najno20 prošnjo, najne molitve21 uslišal. Rešena sva bila oba ob enim22 iz rusovske služnosti, ispušena sva bila domu23. Lete24 mati blizo25 doma sim še26 bil, ne deleč27 od Dunaja, in sim28 tako oslabel, de29 mi več30 ni bilo mogoče naprej31. Ves slab32, zdelan, spotan33 in lačen sim34 omedlel, tako de35 se nisim zavedel36. Moj ljubi tovarš37 me ni zapustil, po bratovsko38 je zame skerbel39, dobrih ljudi prosil de41 so mi pomagali. Brez njega bi bil gotovo umreti mogel na poti. Lejte43, ta zvesti prijatel44, ta moj dobri tovarš45 je Bazili46 Hudon, kteriga tukej47 z mano per mizi48 vidite. Kordula vsa ginjena na to perpovedovanje: O zvesti varh mojiga sina, mu je rekla po francosko51, ker52 je znala tudi dobro govoriti, kakšino53 plačilo ti bom dala54 za take dobre55 dela,56 ali kako se bom zadosti hvaležna skazala57? Bog vam vse to poplačaj, jest nisim v stanu tolikih58 dobrot, ki59 ste jih mojimu60 sinu storili, poverniti.61 O dobra62 gospa Kordula!63 odgovori Francoz. Zadosti sim64 plačan viditi65 vas in vašiga66 sina tako srečna,68 in tako69 vesela, de70 sta se našla in spet zdrava eden drugiga dobila.71 Bog daj, de72 bi tudi jest svoji73 ma-
je dejal tovariš1, in Rusi so naju poslali2 z drugimi vred v temne globoke rudnike4 kopat, kjer se je nama grozno hudo5 godilo; vender6 sva Boga hvalila, da7 sva živa8 ostala. V naju9 nadlogah sva drug druzega tolažila10 in vedno Boga prosila, da11 bi se naju12 usmilil,13 in nama to srečo dal,14 še kedaj domov15 priti. Moj ljubi tovariš16 in zvesti prijatelj17 me ni zapustil, vselej mi je rad pomagal in jaz18 njemu. Za mnogo let19 je Bog naju20 prošnjo, naju molitev21 uslišal. Rešena sva bila oba ob enem22 iz ruske sužnosti in izpuščena domov23. Glejte24 mati, blizu25 doma sem že26 bil, ne daleč27 od Dunaja, in sem28 tako oslabel, da29 mi ni bilo moči dalje iti31. Slaboten32, utrujen33 in lačen sem34 omedlel, da sem35 se onesvestil36. Moj ljubi tovariš37 me ni zapustil, bratovski38 je zame skrbel39, in40 dobrih ljudi prosil, da41 so mi pomagali. Glejte43, ta zvesti prijatelj44, ta moj blagi tovariš45 je Basilij46 Hudon, katerega zdaj47 z menoj za to mizo48 vidite.« —49 Kordula je bila50 vsa usmiljena od tega pripovedovanja. »O zvesti varuh mojega sina!« rekla mu je francoski51, kar52 je znala tudi dobro govoriti, »kakšno53 plačilo ti dam54 za taka dobra55 dela,56 ali kako ti bodem dovolj hvaležna57? Bog vam vse to poplačaj, jaz ne morem povrniti toliko58 dobrot, kar59 ste jih storili mojemu60 sinu.« — »61O gospa Kordula!«63 odgovori Francoz, »dosti sem64 plačan, da vidim65 vas in vašega66 sina, oba67 tako srečna in vesela, ker70 sta se našla in zopet zdrava sešla,71 Bog daj, da72 bi svojo73 ma-
je rekel1, in Rusi so naju dali2 z drugimi vred v temne,3 globoke jame rudo4 kopat, kjer se nama je grozno5 godilo, vendar6 sva Boga hvalila, da7 sva pri življenju8 ostala. V najinih9 nadlogah sva drug drugega tolažila10 in vedno Boga prosila, da11 bi se naju12 usmilil in nama to srečo dodelil,14 še kdaj domov15 priti. Moj ljubi tovariš16 in zvesti prijatelj17 me ni zapustil, vselej mi je rad pomagal in jaz18 njemu. Po več letih19 je Bog najino20 prošnjo, najine molitve21 uslišal. Rešena sva bila oba obenem22 iz ruske sužnjosti, izpuščena sva bila domov23. Glejte,24 mati, blizu25 doma sem že26 bil, ne daleč27 od Dunaja, in sem že28 tako oslabel, da29 mi več30 ni bilo mogoče naprej31. Ves slab in zdelan32, spotan33 in lačen sem34 omedlel, tako da35 se nisem zavedel36. Moj ljubi tovariš37 me ni zapustil, po bratovsko38 je zame skrbel39, dobrih ljudi prosil, da41 so mi pomagali. Brez njega bi bil gotovo moral na poti umreti42. Glejte43, ta zvesti prijatelj44, ta moj dobri tovariš45 je Bazilij46 Hudon, katerega tukaj47 z mano pri mizi48 vidite.«49 Kordula,50 vsa ginjena na to pripovedovanje, mu je rekla po francosko51, ker52 je znala tudi dobro govoriti: »O zvesti varuh mojega sina, kakšno53 plačilo ti bom dala54 za taka dobra55 dela,56 ali kako se bom zadosti hvaležno izkazala57? Bog vam vse to poplačaj, jaz toliko58 dobrot, ki59 ste jih mojemu60 sinu storili, ne morem povrniti.« »61O dobra62 gospa Kordula,«63 odgovori Francoz, »zadosti sem64 plačan, ko vidim65 vas in vašega66 sina tako srečna in tako69 vesela, da70 sta se našla in spet drug drugega dobila.71 Bog daj, da72 bi tudi jaz svoji73 ma-
je rekel1, in Rusi so naju dali2 z drugimi vred v temne,3 globoke jame rudo4 kopat, kjer se nama je grozno hudo5 godilo; vendar6 sva Boga hvalila, da7 sva pri življenju8 ostala. V najinih9 nadlogah sva drug drugega tolažila10 in vedno Boga prosila, da11 bi se naju12 usmilil in nama to srečo dodelil,14 še kdaj domov15 priti. Moj ljubi tovariš16 in zvesti prijatelj17 me ni zapustil, vselej mi je rad pomagal in jaz18 njemu. Po več letih19 je Bog najino20 prošnjo, najine molitve21 uslišal. Rešena sva bila oba obenem22 iz ruske sužnjosti, izpuščena sva bila domov23. Glejte,24 mati, blizu25 doma sem že26 bil, ne daleč27 od Dunaja, in sem že28 tako oslabel, da29 mi več30 ni bilo mogoče naprej31. Ves slab in zdelan32, spotan33 in lačen sem34 omedlel, tako da35 se nisem zavedel36. Moj ljubi tovariš37 me ni zapustil, po bratovsko38 je zame skrbel39, dobrih ljudi prosil, da41 so mi pomagali. Brez njega bi bil gotovo moral na poti umreti42. Glejte43, ta zvesti prijatelj44, ta moj dobri tovariš45 je Bazilij46 Hudon, katerega tukaj47 z mano pri mizi48 vidite.«49 Kordula,50 vsa ginjena na to pripovedovanje, mu je rekla po francosko51, ker52 je znala tudi dobro govoriti: »O, zvesti varuh mojega sina, kakšno53 plačilo ti bom dala54 za taka dobra55 dela,56 ali kako se bom zadosti hvaležno izkazala57? Bog vam vse to poplačaj, jaz toliko58 dobrot, ki59 ste jih mojemu60 sinu storili, ne morem povrniti.« »61O, dobra62 gospa Kordula,«63 odgovori Francoz, »zadosti sem64 plačan, ko vidim65 vas in vašega66 sina tako srečna in tako69 vesela, da70 sta se našla in spet zdrava drug drugega dobila.71 Bog daj, da72 bi tudi jaz svoji73 ma-
je rekel1, in Rusi so naju dali2 z drugimi vred v temne,3 globoke jame rudo4 kopat, kjer se nama je grozno hudo5 godilo, vendar6 sva Boga hvalila, da7 sva pri življenju8 ostala. V najinih9 nadlogah sva drug drugega tolažila10 in vedno Boga prosila, da11 bi se naju12 usmilil in nama to srečo dodelil14 še kdaj domov15 priti. Moj ljubi tovariš16 in zvesti prijatelj17 me ni zapustil, vselej mi je rad pomagal in jaz18 njemu. Po več letih19 je Bog najino20 prošnjo, najine molitve21 uslišal. Rešena sva bila oba obenem22 iz rusovske sužnosti, izpuščena sva bila domov23. Glejte,24 mati, blizu25 doma sem že26 bil, ne daleč27 od Dunaja, in sem že28 tako oslabel, da29 mi več30 ni bilo mogoče naprej31. Ves slab in zdelan32, spotan33 in lačen sem34 omedlel, tako da35 se nisem zavedel36. Moj ljubi tovariš37 me ni zapustil, po bratovsko38 je zame skrbel39, dobrih ljudi prosil, da41 so mi pomagali. Brez njega bi bil gotovo moral na poti umreti42. Glejte43, ta zvesti prijatelj44, ta moj dobri tovariš,45 je Bazilij46 Hudon, katerega tukaj47 z mano pri mizi48 vidite.«49 Kordula,50 vsa ginjena na to pripovedovanje, mu je rekla po francosko51, ker52 je znala tudi dobro govoriti: »O zvesti varuh mojega sina, kakšno53 plačilo vam bom dala54 za taka dobra55 dela ali kako se bom zadosti hvaležno izkazala57? Bog vam vse to poplačaj, jaz toliko58 dobrot, ki59 ste jih mojemu60 sinu storili, ne morem povrniti.« »61O dobra62 gospa Kordula,«63 odgovori Francoz, »zadosti sem64 plačan, ko vidim65 vas in vašega66 sina tako srečna in tako69 vesela, da70 sta se našla in spet zdrava drug drugega dobila.71 Bog daj, da72 bi tudi jaz svoji73 ma-
je rekel1, in Rusi so naju dali2 z drugimi vred v temne,3 globoke jame rudo4 kopat, kjer se nama je grozno hudo5 godilo; vendar6 sva Boga hvalila, da7 sva pri življenju8 ostala. V najinih9 nadlogah sva drug drugega tolažila10 in vedno Boga prosila, da11 bi se naju12 usmilil in nama to srečo dodelil,14 še kdaj domov15 priti. Moj ljubi tovariš16 in zvesti prijatelj17 me ni zapustil, vselej mi je rad pomagal in jaz18 njemu. Po več letih19 je Bog najino20 prošnjo, najine molitve21 uslišal. Rešena sva bila oba obenem22 iz ruske sužnjosti, izpuščena sva bila domov23. Glejte,24 mati, blizu25 doma sem že26 bil, ne daleč27 od Dunaja, in sem že28 tako oslabel, da29 mi več30 ni bilo mogoče naprej31. Ves slab in zdelan32, spotan33 in lačen sem34 omedlel, tako da35 se nisem zavedel36. Moj ljubi tovariš37 me ni zapustil, po bratovsko38 je zame skrbel39, dobrih ljudi prosil, da41 so mi pomagali. Brez njega bi bil gotovo moral na poti umreti42. Glejte43, ta zvesti prijatelj44, ta moj dobri tovariš45 je Bazilij46 Hudon, katerega tukaj47 z mano pri mizi48 vidite.«49 Kordula,50 vsa ginjena na to pripovedovanje, mu je rekla po francosko51, ker52 je znala tudi dobro govoriti: »O, zvesti varuh mojega sina, kakšno53 plačilo ti bom dala54 za taka dobra55 dela,56 ali kako se bom zadosti hvaležno izkazala57? Bog vam vse to poplačaj, jaz toliko58 dobrot, ki59 ste jih mojemu60 sinu storili, ne morem povrniti.« »61O, dobra62 gospa Kordula,«63 odgovori Francoz, »zadosti sem64 plačan, ko vidim65 vas in vašega66 sina tako srečna in tako69 vesela, da70 sta se našla in spet zdrava drug drugega dobila.71 Bog daj, da72 bi tudi jaz svoji73 ma-
62
[66−67]
[84−85]
[40−41]
[79−80]
[39]
⮟
teri tako veselje storil1. Kar sim vašimu2 sinu storil, je3 bila moja dolžnost, ne hvalite tedaj5 mene zavoljo tega6. Dolžnost je bila to keršanska,7 in hvaležnost do vašiga8 sina me je vezala9, njega10 ne zapustiti: On mi11 je tudi12 življenje otel, ker ni hotel povedati, de sim14 pravi Francoz, ampak je le Rusam pravil15, de sim njegov tovarš16. Njegovi ilirski17 jezik me je per življenji ohranil, ker je Karl precej z Rusi govoriti znal18, in tako sebe in mene per življenji ohranil20, ker je Rusam22 vedno pravil23, de24 sva bila persiljena se z Rusam vojskovati. Karl naprej tako govori materi Korduli25: Drugi moj in mojiga tovarša27 dobrotnik so leta pričijoči visoke časti vredni28 gospod škof Pavl29. Oni so nama pomagali, naji preskerbeli30, naji31 k sebi vzeli,32 in zdaj še sami naji34 k vam perpeljali35. — Na to36 mati in sin vstaneta, stopita k škofu Pavlu, ga vsak za eno38 roko primeta39 in jo s solzami v očeh hvaležno kušujeta40. O dobri42 duhovni oče! je rekla43 mati Kordula, kako vam moreva zadosti hvaležna biti46, kako dobrote poverniti?47 Bog naj vam obilno poverne. Vam se ne more nikoli hudo goditi, ker tako radi dobre dela milosti storite, sej je sam Jezus rekel: Karkoli boste revežem storili, hočem tako zarajtati, kakor de bi bili meni storili.48 Ker vam druziga49 ne morem poverniti50, vas prosim vikši52 duhovni oče!53 vsaj to veselje nam storite, de54 nekaj dni per55 nas ostanete, vkupej56 hočemo Boga hvaliti za tolike dobrote. Tudi Francoz Bazil57 mora per58 nas ostati,59 in potem če bo60 hotel iti v svojo domovino, ga bom jest dala62
ter tudi jaz tako razveselil1. Kar sem vašemu2 sinu storil, bila je4 moja dolžnost, ne hvalite zatorej5 mene za to6. Dolžnost krščanska7 in hvaležnost do vašega8 sina me je držala9, njega10 ne zapustiti. Tudi meni11 je on pozneje12 življenje otel, ker ni hotel povedati Rusom13, da sem14 pravi Francoz, ampak je le dejal15, da mu sem tovariš16. Njega slovenski17 jezik me je ohranil živega18, in meni glavo otel20, ker jim21 je vedno pripovedoval23, da24 sva prisiljena šla na Ruse.« Karl k temu še doda te besede25: »26Drugi moj in mojega tovariša27 dobrotnik so ta prečastiti28 gospod škof Pavel29. Oni so nama pomagali, naju preskrbeli30, naju31 k sebi vzeli in zdaj še celo33 sami k vam pripeljali35.« — Zdaj36 mati in sin vstaneta, stopita k škofu Pavlu, primeta37 ga vsak za jedno38 roko in jo s solzami v očeh hvaležno poljubujeta40. »41O blagi oče42 duhovni!« rekla je43 mati Kordula, »44kako se45 vam moreva dovolj zahvaliti46, kako dobrote povrniti!47 Bog naj vam obilo plača vse!48 Ker vam druzega49 ne morem povrniti50, prosim51 vas, oče52 duhovni!53 vsaj to veselje nam storite, da54 nekaj dni pri55 nas ostanete; skupaj56 hočemo Boga hvaliti za tolike dobrote. Tudi Francoz Basilij57 mora pri58 nas ostati,59 in potem, ako bode60 hotel iti v svojo domovino, rečem61 ga jaz62
teri tako veselje storil1. Kar sem vašemu2 sinu storil, je3 bila moja dolžnost, ne hvalite tedaj5 mene zavoljo tega6. Dolžnost je bila to krščanska7 in hvaležnost do vašega8 sina me je vezala9, da ga10 ne zapustim. Tudi on11 je meni12 življenje otel, ker ni hotel povedati, da sem14 pravi Francoz, ampak je le Rusom pravil15, da sem njegov tovariš16. Njegov ilirski17 jezik me je pri življenju ohranil18, saj je Karel precej z Rusi govoriti znal19 in tako sebe in mene pri življenju ohranil20, ker je Rusom22 vedno pravil23, da24 sva bila prisiljena se z Rusom vojskovati.« Karel naprej tako govori materi Korduli25: »26Drugi moj in mojega tovariša27 dobrotnik so le-ta pričujoči, visoke časti vredni28 gospod škof Pavel29. Oni so nama pomagali, naju preskrbeli30, naju31 k sebi vzeli in zdaj še sami naju34 k vam pripeljali35.« Nato36 mati in sin vstaneta, stopita k škofu Pavlu, ga vsak za eno38 roko primeta39 in jo s solzami v očeh hvaležno poljubujeta40. »41O dobri42 duhovni oče,« je rekla43 mati Kordula, »44kako vam moreva zadosti hvaležna biti46, kako dobrote povrniti?47 Bog naj vam obilno povrne! Vam se ne more nikoli hudo goditi, ker tako radi dobra dela milosti storite. Saj je sam Jezus rekel: Karkoli boste revežem storili, hočem tako zaračunati, kakor da bi bili meni storili.48 Ker vam drugega49 ne morem povrniti50, vas prosim, višji52 duhovni oče,53 vsaj to veselje nam storite, da54 nekaj dni pri55 nas ostanete. Vkupaj56 hočemo Boga hvaliti za tolike dobrote. Tudi Francoz Bazil57 mora pri58 nas ostati in potem, če bo60 hotel iti v svojo domovino, ga bom jaz62
teri tako veselje storil1. Kar sem vašemu2 sinu storil, je3 bila moja dolžnost, ne hvalite tedaj5 mene zavoljo tega6. Dolžnost je bila to krščanska7 in hvaležnost do vašega8 sina me je vezala9, da ga10 ne zapustim. Tudi on11 je meni12 življenje otel, ker ni hotel povedati, da sem14 pravi Francoz, ampak je le Rusom pravil15, da sem njegov tovariš16. Njegov ilirski17 jezik me je pri življenju ohranil18, saj je Karel precej z Rusi govoriti znal19 in tako sebe in mene pri življenju ohranil20, ker je Rusom22 vedno pravil23, da24 sva bila prisiljena se z Rusom vojskovati.« Karel naprej tako govori materi Korduli25: »26Drugi moj in mojega tovariša27 dobrotnik so le ta pričujoči, visoke časti vredni28 gospod škof Pavel29. Oni so nama pomagali, naju preskrbeli30, naju31 k sebi vzeli in zdaj še sami naju34 k vam pripeljali35.« Nato36 mati in sin vstaneta, stopita k škofu Pavlu, ga vsak za eno38 roko primeta39 in jo s solzami v očeh hvaležno poljubujeta40. »41O, dobri42 duhovni oče,« je rekla43 mati Kordula, »44kako vam moreva zadosti hvaležna biti46, kako dobrote povrniti?47 Bog naj vam obilno povrne! Vam se ne more nikoli hudo goditi, ker tako radi dobra dela milosti storite. Saj je sam Jezus rekel: Karkoli boste revežem storili, hočem tako zaračunati, kakor da bi bili meni storili.48 Ker vam drugega49 ne morem povrniti50, vas prosim, višji52 duhovni oče,53 vsaj to veselje nam storite, da54 nekaj dni pri55 nas ostanete. Vkupaj56 hočemo Boga hvaliti za tolike dobrote. Tudi Francoz Bazil57 mora pri58 nas ostati in potem, če bo60 hotel iti v svojo domovino, ga bom jaz62
teri tako veselje storil1. Kar sem vašemu2 sinu storil, je3 bila moja dolžnost, ne hvalite tedaj5 mene zavoljo tega6. Dolžnost je bila to krščanska7 in hvaležnost do vašega8 sina me je vezala9, da ga10 ne zapustim. Tudi on11 je meni12 življenje otel, ker ni hotel povedati, da sem14 pravi Francoz, ampak je le Rusom pravil15, da sem njegov tovariš16. Njegov ilirski17 jezik me je pri življenju ohranil18, saj je Karel precej z Rusi govoriti znal19 in tako sebe in mene pri življenju ohranil20, ker je Rusom22 vedno pravil23, da24 sva bila prisiljena se z Rusom vojskovati.« Karel naprej tako govori materi Korduli25: »26Drugi moj in mojega tovariša27 dobrotnik so le-ta pričujoči, visoke časti vredni28 gospod škof Pavel29. Oni so nama pomagali, naju preskrbeli30, naju31 k sebi vzeli in zdaj še sami naju34 k vam pripeljali35.« Nato36 mati in sin vstaneta, stopita k škofu Pavlu, ga vsak za eno38 roko primeta39 in jo s solzami v očeh hvaležno poljubujeta40. »41O dobri42 duhovni oče,« je rekla43 mati Kordula, »44kako vam moreva zadosti hvaležna biti46, kako dobrote povrniti?47 Bog naj vam obilno povrne! Vam se ne more nikoli hudo goditi, ker tako radi dobra dela milosti storite. Saj je sam Jezus rekel: karkoli boste revežem storili, hočem tako zaračunati, kakor da bi bili meni storili.48 Ker vam drugega49 ne morem povrniti50, vas prosim, višji52 duhovni oče,53 vsaj to veselje nam storite, da54 nekaj dni pri55 nas ostanete. Vkupaj56 hočemo Boga hvaliti za tolike dobrote. Tudi Francoz Bazil57 mora pri58 nas ostati in potem, če bo60 hotel iti v svojo domovino, ga bom jaz62
teri tako veselje storil1. Kar sem vašemu2 sinu storil, je3 bila moja dolžnost, ne hvalite tedaj5 mene zavoljo tega6. Dolžnost je bila to krščanska7 in hvaležnost do vašega8 sina me je vezala9, da ga10 ne zapustim. Tudi on11 je meni12 življenje otel, ker ni hotel povedati, da sem14 pravi Francoz, ampak je le Rusom pravil15, da sem njegov tovariš16. Njegov ilirski17 jezik me je pri življenju ohranil18, saj je Karel precej z Rusi govoriti znal19 in tako sebe in mene pri življenju ohranil20, ker je Rusom22 vedno pravil23, da24 sva bila prisiljena se z Rusom vojskovati.« Karel naprej tako govori Korduli25: »26Drugi moj in mojega tovariša27 dobrotnik so le ta pričujoči, visoke časti vredni28 gospod škof Pavel29. Oni so nama pomagali, naju preskrbeli30, naju31 k sebi vzeli in zdaj še sami naju34 k vam pripeljali35.« Nato36 mati in sin vstaneta, stopita k škofu Pavlu, ga vsak za eno38 roko primeta39 in jo s solzami v očeh hvaležno poljubujeta40. »41O, dobri42 duhovni oče,« je rekla43 mati Kordula, »44kako vam moreva zadosti hvaležna biti46, kako dobrote povrniti?47 Bog naj vam obilno povrne! Vam se ne more nikoli hudo goditi, ker tako radi dobra dela milosti storite. Saj je sam Jezus rekel: Karkoli boste revežem storili, hočem tako zaračunati, kakor da bi bili meni storili.48 Ker vam drugega49 ne morem povrniti50, vas prosim, višji52 duhovni oče,53 vsaj to veselje nam storite, da54 nekaj dni pri55 nas ostanete. Vkupaj56 hočemo Boga hvaliti za tolike dobrote. Tudi Francoz Bazil57 mora pri58 nas ostati in potem, če bo60 hotel iti v svojo domovino, ga bom jaz62
63
[67]
[85−86]
[41]
[80−81]
[39−40]
⮟
peljati do doma in z vsim ga hočem preskerbeti1, ker vredin2 je tak kristjan žlahtniga serca.3 Škof Pavl4 in Francoz Bazili5 sta dovolila per gospej Korduli6 tri dni ostati7; torej8 pošljeta voznika s kočijo v mesto nazaj10, de11 naj oštirju12 pove; de13 tri dni jih14 ne bo15 nazaj, de bodo per gospej16 Korduli ostali17. Po tem vozniku se je kmalo razoznanilo18 po mestu in okoli19, de je mladi Baron Karl20, sin gospe Kordule, domu prišel, torej21 so reveži22 in drugi znanci prišli Korduli srečo vošit, in mladiga23 Karla vidit24. De je gospa Kordula25 to veselo zgodbo bolj vredno obhajala,26 je ukazala27 drugi dan dobro in žahtno kosilo napraviti28 in je zraven veliko prijatlov29 in prijatlic povabila30. Drugo veliko kosilo31 je tudi zraven napravila za vse reveže tistiga32 kraja,33 in jim ukazala34 dati obilno35 jesti in piti. Vse se je veselilo v gradu in zunej36 grada. Vsi ljudje so djali37: Lejte38, vender39 Bog še40 tudi na tem svetu nekoliko dobrote povračuje42. Koliko dobriga43 je storila gospa Kordula, kolikim revežem44 pomagala. Zraven45 je zmeram zdihvala za svojim sinam, zdaj pa46 je srečno prišel,48 v taki žlahtni tovaršii, je49 našel dobro50 mater, in dobra51 mati je našla svojiga sina čez toliko let52. Brumno živeti53 vselej prav pride54.
peljati domov in mu dati vse, česar bode potreboval1, ker je vreden.«3 Škof Pavel4 in Francoz Basilij5 sta pristala na to, pomuditi se6 tri dni pri gospe Korduli7; zatorej8 pošljeta voznika s kočijo v mesto nazaj10, naj gostilničarju12 pove, da13 tri dni jih14 ne bode15 nazaj, ker ostanejo pri gospe16 Korduli. Po tem vozniku se je naglo razglasilo18 po mestu in okolo19, da se je baronič Karl20, sin gospe Kordule, domov povrnil; zatorej21 so siromaki22 in drugi znanci prišli Korduli čestitat in nje sina23 Karla gledat24. Gospa Kordula hoteč25 to veselo zgodbo dostojneje praznovati, ukazala26 je drugi dan posebno pojedino narediti,28 in je povabila mnogo prijateljev29 in prijateljic30. Drug velik obed31 je tudi ob enem napravila vsem siromakom in prosjakom tega32 kraja,33 in ukazala,34 dati jim obilo35 jesti in piti. Vse se je veselilo v gradu in zunaj36 grada. Vsi ljudje so dejali37: »Glejte38, vender39 Bog že40 tudi na tem svetu nekoliko povračuje41 dobrote. Koliko dobrega43 je storila gospa Kordula, kolikim siromakom44 pomagala! Vrhu tega45 je zmirom zdihovala po svojem sinu, ki se46 je zdaj47 srečno povrnil ter48 v takej plemenitej družbi49 našel svojo50 mater, a51 mati je našla dragega sina za toliko let52. Pobožnost je vender53 vselej Bogu ljuba54.«55
dala peljati do doma in z vsem ga hočem preskrbeti1, ker vreden2 je tak kristjan plemenitega srca.«3 Škof Pavel4 in Francoz Bazilij5 sta dovolila pri gospe Korduli6 tri dni ostati7; zatorej8 pošljeta voznika s kočijo nazaj9 v mesto, naj gostilničarju12 pove, da jih13 tri dni ne bo15 nazaj, da bodo pri gospe16 Korduli ostali17. Po tem vozniku se je kmalu razoznanilo18 po mestu in okoli19, da je mladi baron Karel20, sin gospe Kordule, domov prišel; zato21 so reveži22 in drugi znanci prišli Korduli srečo voščit in mladega23 Karla gledat24. Da je gospa Kordula25 to veselo zgodbo bolj vredno obhajala,26 je ukazala27 drugi dan dobro in izbrano kosilo napraviti28 in je zraven povabila veliko prijateljev29 in prijateljic30. Poleg tega31 je napravila drugo veliko kosilo za vse reveže tistega32 kraja in jim ukazala34 dati obilno35 jesti in piti. Vse se je veselilo v gradu in zunaj36 grada. Vsi ljudje so dejali37: »Glejte38, vendar39 Bog že40 tudi na tem svetu nekoliko dobrote povračuje42. Koliko dobrega43 je storila gospa Kordula, koliko revežem44 pomagala. Zraven45 je zmeraj zdihovala za svojim sinom; zdaj pa46 je srečno prišel,48 v taki plemeniti tovarišiji je49 našel dobro50 mater in dobra51 mati je čez toliko let našla svojega sina52. Pobožno živeti53 vselej prav pride54.«55
dala peljati do doma in z vsem ga hočem preskrbeti1, ker vreden2 je tak kristjan žlahtnega srca.«3 Škof Pavel4 in Francoz Bazilij5 sta dovolila pri gospe Korduli6 tri dni ostati7; zatorej8 pošljeta voznika s kočijo nazaj9 v mesto, naj gostilničarju12 pove, da jih13 tri dni ne bo15 nazaj, da bodo pri gospe16 Korduli ostali17. Po tem vozniku se je kmalu razoznanilo18 po mestu in okoli19, da je mladi baron Karel20, sin gospe Kordule, domov prišel; zato21 so reveži22 in drugi znanci prišli Korduli srečo voščit in mladega23 Karla gledat24. Da je gospa Kordula25 to veselo zgodbo bolj vredno obhajala,26 je ukazala27 drugi dan dobro in izbrano kosilo napraviti28 in je zraven povabila veliko prijateljev29 in prijateljic30. Poleg tega31 je napravila drugo veliko kosilo za vse reveže tistega32 kraja in jim ukazala34 dati obilno35 jesti in piti. Vse se je veselilo v gradu in zunaj36 grada. Vsi ljudje so dejali37: »Glejte38, vendar39 Bog že40 tudi na tem svetu nekoliko dobrote povračuje42. Koliko dobrega43 je storila gospa Kordula, koliko revežem44 pomagala. Zraven45 je zmeraj zdihovala za svojim sinom; zdaj pa46 je srečno prišel,48 v taki žlahtni tovarišiji je49 našel dobro50 mater in dobra51 mati je čez toliko let našla svojega sina52. Pobožno živeti53 vselej prav pride54.«55
dala peljati do doma in z vsem ga hočem preskrbeti1, ker vreden2 je tak kristjan žlahtnega srca.«3 Škof Pavel4 in Francoz Bazilij5 sta dovolila pri gospe Korduli6 tri dni ostati7; zatorej8 pošljeta voznika s kočijo nazaj9 v mesto, naj oštirju12 pove, da jih13 tri dni ne bo15 nazaj, da bodo pri gospe16 Korduli ostali17. Po tem vozniku se je kmalu razoznanilo18 po mestu in okoli19, da je mladi baron Karel20, sin gospe Kordule, domov prišel; zato21 so reveži22 in drugi znanci prišli Korduli srečo voščit in mladega23 Karla gledat24. Da je gospa Kordula25 to veselo zgodbo bolj vredno obhajala,26 je ukazala27 drugi dan dobro in izbrano kosilo napraviti28 in je zraven povabila veliko prijateljev29 in prijateljic30. Poleg tega31 je napravila drugo veliko kosilo za vse reveže tistega32 kraja in jim ukazala34 dati obilno35 jesti in piti. Vse se je veselilo v gradu in zunaj36 grada. Vsi ljudje so dejali37: »Glejte38, vendar39 Bog že40 tudi na tem svetu nekoliko dobrote povračuje42. Koliko dobrega43 je storila gospa Kordula, koliko revežem44 pomagala. Zraven45 je zmeraj zdihovala za svojim sinom; zdaj pa46 je srečno prišel,48 v taki žlahtni tovarišiji je49 našel dobro50 mater in dobra51 mati je čez toliko let našla svojega sina52. Pobožno živeti53 vselej prav pride54.«55
dala peljati do doma in z vsem ga hočem preskrbeti1, ker vreden2 je tak kristjan žlahtnega srca.«3 Škof Pavel4 in Francoz Bazilij5 sta dovolila pri gospe Korduli6 tri dni ostati7; zatorej8 pošljeta voznika s kočijo nazaj9 v mesto, naj gostilničarju12 pove, da jih13 tri dni ne bo15 nazaj, da bodo pri gospe16 Korduli ostali17. Po tem vozniku se je kmalu razoznanilo18 po mestu in okoli19, da je mladi baron Karel20, sin gospe Kordule, domov prišel; zato21 so reveži22 in drugi znanci prišli Korduli srečo voščit in mladega23 Karla gledat24. Da je gospa Kordula25 to veselo zgodbo bolj vredno obhajala,26 je ukazala27 drugi dan dobro in izbrano kosilo napraviti28 in je zraven povabila veliko prijateljev29 in prijateljic30. Poleg tega31 je napravila drugo veliko kosilo za vse reveže tistega32 kraja in jim ukazala34 dati obilno35 jesti in piti. Vse se je veselilo v gradu in zunaj36 grada. Vsi ljudje so dejali37: »Glejte38, vendar39 Bog že40 tudi na tem svetu nekoliko dobrote povračuje42. Koliko dobrega43 je storila gospa Kordula, koliko revežem44 pomagala. Zraven45 je zmeraj zdihovala za svojim sinom; zdaj pa46 je srečno prišel,48 v taki žlahtni tovarišiji je49 našel dobro50 mater in dobra51 mati je čez toliko let našla svojega sina52. Pobožno živeti53 vselej prav pride54.«55
64
[68]
[86−87]
[42]
[82−83]
[40]
⮟
IX.1 Škof Pavl2 najde svojo mater.3
IX.1 Škof Pavel2 najde svojo mater.3
IX Škof Pavel2 najde svojo mater
IX Škof Pavel2 najde svojo mater
IX Škof Pavel2 najde svojo mater
IX Škof Pavel2 najde svojo mater
Drugi dan, bil je ravno binkuštni pondelik1, je škof Pavl v cerkvi, ktera je blizo grada bila, s pervoljenjem fajmaštra tiste fare očitno božjo službo opravil3, kjer4 so vsi vkup konc5 maše hvalno6 pesem zapeli7. Ko domu pridejo zajterkvajo in pa8 si eden drugimu perpovedujejo9, kako se je godilo. Nikoli se niso mogli zadosti zgovoriti11. Vsim vkup12 je Bog dans spet13 novo veselje perpravil14. Med tem15 je bilo kosilo gotovo16. Dobre in drage jedi so služabniki na mizo nosili17, vse je bilo perpravljeno. Poklicani k mizi, preden se k jedi usedejo18, na glas molijo,19 škof Pavl20 je naprej molil, ni si tega pomišljeval21 ali bi glasno molil ali ne, ker per22 gospodi ni navada pred jedjo in po jedi glasno24 moliti. Škof Pavl kar moli, drugi so za njim molili. Po tem se26 k mizi usedejo27, jedo in se od28 mnogih reči29 pogovarjajo. Vsi veseli in dobre volje so bili31. Kmalo32 potem pernese33 Neža, stara zvesta služabnica in prijatlica34 gospe Kordule, novo35 dobro jed na mizo. Gospa ji36 reče: Glej Neža!39 kako sim40 srečna, ker sim41 sina spet dobila, kteriga nisim nikoli viditi mislila42; iz celiga serca43 tudi tebi tako srečo pervošim44; želim de45 bi tudi ti kdej47 tako veselje vživala48. Neža na to nič49 ne odgovori ampak globoko zdihne51. Ne žaluj ljuba53 moja Neža54! ji55 reče gospa: Dva57 sina imaš, vender58 se bo lahko59 zgodilo de eniga60 najdeš.
Drugi dan, bil je ravno binkoštni ponedeljek1, opravljal2 je škof Pavel s privoljenjem gosp. župnika tiste fare očitno božjo službo v cerkvi, katera je bila blizu grada3, in tu4 so vsi skupaj konci5 maše zahvaljeno6 pesem zapeli7. Domov prišedši, zajterkujejo, in8 si drug druzemu pripovedujejo9, kako se je godilo. Nikoli se niso mogli dogovoriti11. Vsem vkupe12 je Bog denes zopet13 novo veselje pripravil14. V tem15 je bilo kosilo gotovo16. Dobre in drage jedi so služabniki na mizo nosili17, vsega je bilo pripravljeno. Povabljenci, predno sedejo k jedi18, na glas molijo;19 škof Pavel20 je molitev vodil ter se ni pomišljeval21 ali bi glasno molil ali ne, ker gospodi ni navada pred jedjo in po jedi moliti. Škof Pavel je molil in drugi za njim. Po tem26 k mizi sedejo27, jedo in se o28 mnogih stvareh29 pogovarjajo. Vsi so bili30 veseli in dobre volje. Kmalu32 potem prinese33 Neža, stara zvesta služabnica in prijateljica34 gospe Kordule, novo35 dobro jed na mizo. Gospa jej36 reče: »37Glej,38 Neža!39 kako sem40 srečna, da sem našla41 sina, katerega se nisim nikoli zopet videti nadejala42; od vsega srca43 tudi tebi želim take sreče44; želim, da45 bi se46 tudi ti kedaj47 tako razveselila48.« — Neža ničesar49 ne odgovori,50 ampak globoko vzdahne51. »52Ne žaluj, Neža53 moja ljuba54!«55 reče jej56 gospa, »dva57 sina imaš, zatorej58 se bode lehko59 zgodilo, da jednega60 najdeš.« —61
Drugi dan, bil je ravno binkoštni ponedeljek1, je škof Pavel v cerkvi, ki je blizu grada bila, s privoljenjem župnika tiste fare opravil očitno božjo službo3, pri kateri4 so vsi skupaj konec5 maše zapeli hvalno6 pesem. Ko so prišli domov, so zajtrkovali in8 si drug drugemu pripovedovali9, kako se jim10 je godilo. Nikoli se niso mogli zadosti zgovoriti11. Vsem skupaj12 je Bog danes13 novo veselje pripravil14. Medtem15 je bilo kosilo pripravljeno16. Poklicani k mizi17, preden se usedejo18, na glas molijo;19 škof Pavel20 je naprej molil; ni si tega premišljeval,21 ali bi glasno molil ali ne, ker pri22 gospodi ni navada,23 pred jedjo in po jedi glasno24 moliti. Potem se26 k mizi usedejo27, jedo in se o28 mnogih rečeh29 pogovarjajo. Vsi veseli in dobre volje so bili31. Kmalu32 potem prinese33 Neža, stara zvesta služabnica in prijateljica34 gospe Kordule, novo,35 dobro jed na mizo. Gospa ji36 reče: »37Glej,38 Neža,39 kako sem40 srečna, ker sem spet41 sina dobila, za katerega nikoli nisem mislila, da ga bom videla42; iz celega srca43 tudi tebi tako srečo privoščim44; želim, da45 bi tudi ti kdaj47 tako veselje uživala48.« Neža na to nič49 ne odgovori,50 ampak globoko zdihne51. »52Ne žaluj, ljuba53 moja Neža54!« ji55 reče gospa; » dva57 sina imaš, vendar58 se bo lahko59 zgodilo, da enega60 najdeš.«61
Drugi dan, bil je ravno binkoštni ponedeljek1, je škof Pavel v cerkvi, ki je blizu grada bila, s privoljenjem župnika tiste fare opravil očitno božjo službo3, pri kateri4 so vsi skupaj konec5 maše zapeli hvalno6 pesem. Ko so prišli domov, so zajtrkovali in8 si drug drugemu pripovedovali9, kako se jim10 je godilo. Nikoli se niso mogli zadosti zgovoriti11. Vsem skupaj12 je Bog danes13 novo veselje pripravil14. Medtem15 je bilo kosilo gotovo. Dobre in drage jedi so služabniki na mizo nosili16. Poklicani k mizi17, preden se usedejo18, na glas molijo;19 škof Pavel20 je naprej molil; ni si tega pomišljeval,21 ali bi glasno molil ali ne, ker pri22 gospodi ni navada,23 pred jedjo in po jedi glasno24 moliti. Potem se26 k mizi usedejo27, jedo in se o28 mnogih rečeh29 pogovarjajo. Vsi veseli in dobre volje so bili31. Kmalu32 potem prinese33 Neža, stara zvesta služabnica in prijateljica34 gospe Kordule, novo,35 dobro jed na mizo. Gospa ji36 reče: »37Glej,38 Neža,39 kako sem40 srečna, ker sem spet41 sina dobila, za katerega nikoli nisem mislila, da ga bom videla42; iz celega srca43 tudi tebi tako srečo privoščim44; želim, da45 bi tudi ti kdaj47 tako veselje uživala48.« Neža na to nič49 ne odgovori,50 ampak globoko zdihne51. »52Ne žaluj, ljuba53 moja Neža54!« ji55 reče gospa; »dva57 sina imaš, vendar58 se bo lahko59 zgodilo, da enega60 najdeš.«61
Drugi dan, bil je ravno binkošni ponedeljek1, je škof Pavel v cerkvi, ki je blizu gradu bila, s privoljenjem župnika tiste fare opravil očitno božjo službo3, pri kateri4 so vsi skupaj konec5 maše zapeli hvalo6 pesem. Ko so prišli domov, so zajtrkovali in8 si drug drugemu pripovedovali9, kako se jim10 je godilo. Nikoli se niso mogli zadosti zgovoriti11. Vsem skupaj12 je Bog danes13 novo veselje pripravil14. Medtem15 je bilo kosilo gotovo. Dobre in drage jedi so služabniki na mizo nosili. Vse je bilo pripravljeno16. Poklicani k mizi17, preden se usedejo18, na glas molijo;19 škof Pavel20 je naprej molil; ni si tega pomišljeval,21 ali bi glasno molil ali ne, ker pri22 gospodi ni navada pred jedjo in po jedi glasno24 moliti. Škof Pavel kar moli in drugi so za njim molili25. Potem se26 k mizi usedejo27, jedo in se o28 mnogih rečeh29 pogovarjajo. Vsi veseli in dobre volje so bili31. Kmalu32 potem prinese33 Neža, stara zvesta služabnica in prijateljica34 gospe Kordule,35 dobro jed na mizo. Gospa ji36 reče: »37Glej,38 Neža,39 kako sem40 srečna, ker sem spet41 sina dobila, za katerega nikoli nisem mislila, da ga bom videla42; iz vsega srca43 tudi tebi tako srečo privoščim44; želim, da45 bi tudi ti kdaj47 tako veselje uživala48.« Neža na to nič49 ne odgovori,50 ampak globoko zdihne51. »52Ne žaluj, ljuba53 moja Neža54!« ji55 reče gospa; »dva57 sina imaš, torej58 se bo lahko59 zgodilo, da enega60 najdeš.«61
Drugi dan, bil je ravno binkoštni ponedeljek1, je škof Pavel v cerkvi, ki je blizu grada bila, s privoljenjem župnika tiste fare opravil očitno božjo službo3, pri kateri4 so vsi skupaj konec5 maše zapeli hvalno6 pesem. Ko so prišli domov, so zajtrkovali in8 si drug drugemu pripovedovali9, kako se jim10 je godilo. Nikoli se niso mogli zadosti zgovoriti11. Vsem skupaj12 je Bog danes13 novo veselje pripravil14. Medtem15 je bilo kosilo gotovo. Dobre in drage jedi so služabniki na mizo nosili16. Poklicani k mizi17, preden se usedejo18, na glas molijo;19 škof Pavel20 je naprej molil; ni si tega pomišljeval,21 ali bi glasno molil ali ne, ker pri22 gospodi ni navada,23 pred jedjo in po jedi glasno24 moliti. Potem se26 k mizi usedejo27, jedo in se o28 mnogih rečeh29 pogovarjajo. Vsi veseli in dobre volje so bili31. Kmalu32 potem prinese33 Neža, stara zvesta služabnica in prijateljica34 gospe Kordule, novo,35 dobro jed na mizo. Gospa ji36 reče: »37Glej,38 Neža,39 kako sem40 srečna, ker sem spet41 sina dobila, za katerega nikoli nisem mislila, da ga bom videla42; iz celega srca43 tudi tebi tako srečo privoščim44; želim, da45 bi tudi ti kdaj47 tako veselje uživala48.« Neža na to nič49 ne odgovori,50 ampak globoko zdihne51. »52Ne žaluj, ljuba53 moja Neža54!« ji55 reče gospa; »dva57 sina imaš, vendar58 se bo lahko59 zgodilo, da enega60 najdeš.«61
65
[68−69]
[87]
[42−43]
[83−84]
[40−41]
⮟
Škof Pavl, ko1 to sliši2, se oberne k gospej4 Korduli in ji6 reče: Žlahtna7 gospa! povejte8 mi, od kod9 je vaša služabnica doma, ki jo Nežo kličete, prav prav10 znana se mi zdi, še sim11 jo večkrat ogledval12 od strani, nekako posebno nagnjenje do nje čutim,13 in ne vem zakaj?14 Gospa reče: Iz ilirskiga15 je, blizo16 L...17 doma, kjer je bila nekdej18 suknarija. Moža so ji mladiga19 na vojsko vzeli in zdej dolgo21 let nič ne sliši od njega22. Zapustil je dva fantiča23, dala jih24 je v službo, ker jih25 ni mogla sama preživeti, tudi od nobeniga nič26 ne ve, kje je kteri,27 ali kako se mu godi. Per28 meni je še dolgo29 let, rada30 jo imam31, zato ker je pridna, zvesta in brumna33. Ena34 drugo sve troštale35 in vkup molile36. Per37 teh besedah je škofa Pavla zelena in rudeča prehajala, drugiga38 ni mogel reči ko39 te besede: Vsaj zdej40 vem, zakaj se mi je ta ženska tako znana zdela. Prosim vas gospa, pravi42 škof, de43 pokličete Nežo k mizi,44 in de45 mi dovolite ji kako veselje storiti46. Gospa kar48 pozvoni, pa49 kakor bi mignil je50 bila Neža per52 mizi, in gospa ji53 reče: Pojdi tukej55 ti gospod škof hočejo56 nekaj povedati. Škof Pavl58 se perklone vsim59 povabljenim rekoč: Mi ne boste zamerili61, de62 tukaj očitno per mizi se63 s služabnico pogovarjam64. Vsi so rekli: Prav je. Potem reče67 škof Neži: Ljuba moja, povejte70 mi kako je bilo vašimu72 možu ime?73 Neža odgovori! Franc74 Svetin. Škof: Koliko otrok sta imela? Neža.78 Ne več ko79 dva fanta in pa dvojčika80 sta bila,81 potem je mož mogel82 iti na vojsko, in ni ga blo83 več nazaj84. Škof:
Škof Pavel1 to slišavši2, obrne3 se k gospe4 Korduli,5 in reče: »Blaga7 gospa! povedite8 mi, od kod9 je vaša služabnica doma, ki jo Nežo zovete? Zelo10 znana se mi zdi, večkrat že sem11 jo ogledoval12 od strani, nekako posebno nagnjenje do nje čutim,13 in ne vem zakaj?«14 Gospa reče: »Z Kranjskega15 je, blizu16 L…17 doma, kjer je bila nekdaj18 suknarija. Moža so jej mladega19 na vojsko vzeli,20 in zdaj mnogo21 let ničesar ne sliši o njem22. Zapustil je dva sina23, dala ju24 je v službo, ker ju25 ni mogla sama preživiti, tudi o nobenem izmed njiju ničesar26 ne ve, kje je kateri,27 ali kako se mu godi. Pri28 meni je že mnogo29 let, ljubim30 jo, zato,32 ker je pridna, zvesta in bogoljubna33. Druga34 drugo svi tolažili35 in vkupe molili36.« O37 teh besedah je škofa Pavla rudečica oblila; druzega38 ni mogel reči nego li39 te besede: »Zdaj vsaj40 vem, zakaj se mi je ta ženska tako znana zdela. Prosim vas gospa,« reče42 škof, »da43 pokličete Nežo k mizi,44 in dovolite45 mi, da jo kako razveselim46.«47 Gospa takoj48 pozvoni, in49 kakor bi mignil,50 bila je51 Neža pri52 mizi. Gospa jej53 reče: »54Pojdi sem, tukaj55 ti gospod škof hote56 nekaj povedati.«57 Škof Pavel58 se prikloni vsem59 povabljenim,60 rekoč: »Ne hudujte se61, da se62 tukaj očitno za mizo pogovarjam63 s služabnico.«65 Vsi so rekli: »66Prav je!« Potem67 škof veli68 Neži: »69Ljuba moja! povedite70 mi,71 kako je bilo vašemu72 možu ime?«73 Neža odgovori: »Fran74 Svetin.« —75 Škof: »76Koliko otrok sta imela?« —77 Neža: »78Ne več razven79 dva sina, in dvojčka80 sta bila;81 potem je možu bilo82 iti na vojsko, od koder se ni83 več povrnil84.« —85 Škof:
Ko škof Pavel1 to sliši2, se obrne h gospe4 Korduli in ji6 reče: »Plemenita7 gospa, povejte8 mi, odkod9 je vaša služabnica doma, ki jo Nežo kličete. Prav, prav10 znana se mi zdi; že sem11 jo večkrat ogledoval12 od strani, nekako posebno nagnjenje do nje čutim in ne vem zakaj.«14 Gospa reče: »Z Ilirskega15 je, blizu16 L.17 doma, kjer je bila nekdaj18 suknarija. Moža so ji mladega19 na vojsko vzeli in zdaj dolgo21 let nič o njem ne sliši22. Zapustil je dva fantiča23, dala ju24 je v službo, ker ju25 ni mogla preživeti. Tudi o nobenem nič26 ne ve, kje je kateri,27 ali kako se mu godi. Pri28 meni je že dolgo29 let, rada30 jo imam31, zato ker je pridna, zvesta in pobožna33. Druga34 drugo sva tolažili35 in skupaj molili36.« Pri37 teh besedah je škofa zelena in rdeča prehajala; drugega38 ni mogel reči ko39 te besede: »Zdaj vsaj40 vem, zakaj se mi je ta ženska tako znana zdela. Prosim vas,41 gospa,« pravi42 škof, »da43 pokličete Nežo k mizi in da45 mi dovolite, ji kako veselje storiti46.«47 Gospa kar48 pozvoni in49 kakor bi mignil, je50 bila Neža pri52 mizi in gospa ji53 reče: »54Pojdi, tukaj55 ti gospod škof hočejo56 nekaj povedati.«57 Škof Pavel58 se prikloni vsem59 povabljenim,60 rekoč: »Ne boste mi zamerili61, da se62 tukaj očitno pri mizi63 s služabnico pogovarjam64.«65 Vsi so rekli: »66Prav je!« Potem reče67 škof Neži: »69Ljuba moja, povejte70 mi,71 kako je bilo vašemu72 možu ime!«73 Neža odgovori: »Franc74 Svetin.«75 Škof: »76Koliko otrok sta imela?«77 Neža: »78Ne več ko79 dva fanta in pa dvojčka80 sta bila;81 potem je mož moral82 iti na vojsko in ni ga bilo83 več nazaj84.«85 Škof:
Ko škof Pavel1 to sliši2, se obrne h gospe4 Korduli in ji6 reče: »Žlahtna7 gospa, povejte8 mi, odkod9 je vaša služabnica doma, ki jo Nežo kličete. Prav, prav10 znana se mi zdi; že sem11 jo večkrat ogledoval12 od strani, nekako posebno nagnjenje do nje čutim in ne vem zakaj.«14 Gospa reče: »Z Ilirskega15 je, blizu16 L.17 doma, kjer je bila nekdaj18 suknarija. Moža so ji mladega19 na vojsko vzeli in zdaj dolgo21 let nič o njem ne sliši22. Zapustil je dva fantiča23, dala ju24 je v službo, ker ju25 ni mogla sama preživeti. Tudi o nobenem nič26 ne ve, kje je kateri,27 ali kako se mu godi. Pri28 meni je že dolgo29 let, rada30 jo imam31, zato ker je pridna, zvesta in pobožna33. Druga34 drugo sva tolažili35 in skupaj molili36.« Pri37 teh besedah je škofa zelena in rdeča prehajala; drugega38 ni mogel reči ko39 te besede: »Zdaj vsaj40 vem, zakaj se mi je ta ženska tako znana zdela. Prosim vas,41 gospa,« pravi42 škof, »da43 pokličete Nežo k mizi in da45 mi dovolite, ji kako veselje storiti46.«47 Gospa kar48 pozvoni in49 kakor bi mignil, je50 bila Neža pri52 mizi in gospa ji53 reče: »54Pojdi, tukaj55 ti gospod škof hočejo56 nekaj povedati.«57 Škof Pavel58 se prikloni vsem59 povabljenim,60 rekoč: »Ne boste mi zamerili61, da se62 tukaj očitno pri mizi63 s služabnico pogovarjam64.«65 Vsi so rekli: »66Prav je!« Potem reče67 škof Neži: »69Ljuba moja, povejte70 mi,71 kako je bilo vašemu72 možu ime!«73 Neža odgovori: »Franc74 Svetin.«75 Škof: »76Koliko otrok sta imela?«77 Neža: »78Ne več ko79 dva fanta in pa dvojčka80 sta bila;81 potem je mož moral82 iti na vojsko in ni ga bilo83 več nazaj84.«85 Škof:
Ko škof Pavel1 to sliši2, se obrne h gospe4 Korduli in ji6 reče: »Žlahtna7 gospa, povejte8 mi, odkod9 je vaša služabnica doma, ki jo Nežo kličete. Prav, prav10 znana se mi zdi; že sem11 jo večkrat ogledoval12 od strani, nekako posebno nagnjenje do nje čutim in ne vem zakaj.«14 Gospa reče: »Z Ilirskega15 je, blizu16 L.17 doma, kjer je bila nekdaj18 suknarija. Moža so ji mladega19 na vojsko vzeli in zdaj dolgo21 let nič o njem ne sliši22. Zapustil je dva fantiča23, dala ju24 je v službo, ker ju25 ni mogla sama preživeti. Tudi o nobenem nič26 ne ve, kje je kateri27 ali kako se mu godi. Pri28 meni je že dolgo29 let, rada30 jo imam31, zato ker je pridna, zvesta in pobožna33. Druga34 drugo sva tolažili35 in skupaj molili36.« Pri37 teh besedah je škofa zelena in rdeča prehajala; drugega38 ni mogel reči ko39 te besede: »Zdaj vsaj40 vem, zakaj se mi je ta ženska tako znana zdela. Prosim vas,41 gospa,« pravi42 škof, »da43 pokličete Nežo k mizi in da45 mi dovolite ji kako veselje storiti46.«47 Gospa kar48 pozvoni, in49 kakor bi mignil, je50 bila Neža pri52 mizi in gospa ji53 reče: »54Pojdi, tukaj55 ti gospod škof hočejo56 nekaj povedati.«57 Škof Pavel58 se prikloni vsem59 povabljenim,60 rekoč: »Ne boste mi zamerili61, da se62 tukaj očitno pri mizi63 s služabnico pogovarjam64.«65 Vsi so rekli: »66Prav je!« Potem reče67 škof Neži: »69Ljuba moja, povejte70 mi,71 kako je bilo vašemu72 možu ime!«73 Neža odgovori: »Franc74 Svetin.«75 Škof: »76Koliko otrok sta imela?«77 Neža: »78Ne več ko79 dva fanta in pa dvojčka80 sta bila;81 potem je mož moral82 iti na vojsko in ni ga bilo83 več nazaj84.«85 Škof:
Ko škof Pavel1 to sliši2, se obrne h gospe4 Korduli in ji6 reče: »Žlahtna7 gospa, povejte8 mi, odkod9 je vaša služabnica doma, ki jo Nežo kličete. Prav, prav10 znana se mi zdi; že sem11 jo večkrat ogledoval12 od strani, nekako posebno nagnjenje do nje čutim in ne vem zakaj.«14 Gospa reče: »Z Ilirskega15 je, blizu16 L.17 doma, kjer je bila nekdaj18 suknarija. Moža so ji mladega19 na vojsko vzeli in zdaj dolgo21 let nič o njem ne sliši22. Zapustil je dva fantiča23, dala ju24 je v službo, ker ju25 ni mogla sama preživeti. Tudi o nobenem nič26 ne ve, kje je kateri,27 ali kako se mu godi. Pri28 meni je že dolgo29 let, rada30 jo imam31, zato ker je pridna, zvesta in pobožna33. Druga34 drugo sva tolažili35 in skupaj molili36.« Pri37 teh besedah je škofa zelena in rdeča prehajala; drugega38 ni mogel reči kot39 te besede: »Zdaj vsaj40 vem, zakaj se mi je ta ženska tako znana zdela. Prosim vas,41 gospa,« pravi42 škof, »da43 pokličete Nežo k mizi in da45 mi dovolite, ji kako veselje storiti46.«47 Gospa kar48 pozvoni in49 kakor bi mignil, je50 bila Neža pri52 mizi in gospa ji53 reče: »54Pojdi, tukaj55 ti gospod škof hočejo56 nekaj povedati.«57 Škof Pavel58 se prikloni vsem59 povabljenim,60 rekoč: »Ne boste mi zamerili61, da se62 tukaj očitno pri mizi63 s služabnico pogovarjam64.«65 Vsi so rekli: »66Prav je!« Potem reče67 škof Neži: »69Ljuba moja, povejte70 mi,71 kako je bilo vašemu72 možu ime!«73 Neža odgovori: »Franc74 Svetin.«75 Škof: »76Koliko otrok sta imela?«77 Neža: »78Ne več ko79 dva fanta in pa dvojčka80 sta bila;81 potem je mož moral82 iti na vojsko in ni ga bilo83 več nazaj84.«85 Škof:
66
[69−71]
[87−88]
[43]
[84−85]
[41−42]
⮟
Kako je bilo fantam2 ime,3 in kam sta prišla4? Neža: Pervi6 je bil Janez drugi je bil Pavl;7 Janeza je neki sosed v Terst8 odpeljal, potem Bog zna kam9 je prešel10. Pavleta sim11 dala krave pasti12; prišel je neki13 gospod, ga je s saboj14 vzel,15 in od takrat16 ni več glasu od njega17. Per18 teh besedah je Škof Pavl spoznal za gotovo19, de20 je Neža njegova21 prava mati. Več22 se ni23 mogel zatajvati,24 vstane jo25 objame s solznimi očmi rekoč: Ljuba28 moja perserčna mati29! glejte30, kakor je Bog dal včerej vaši dobri gospej31 Korduli tako32 srečo in veselje vživati34, ker je našla svojiga35 sina, ravno tako veselje je vam Bog dans perpravil, pa36 tudi meni. Jest sim37 vaš sin Pavle38, kteriga39 ste krave past dali41. Ne žalujte več, ne zdihvajte moja dobra42 mati! lahko43 vam bom44 zdaj obilno povernil45, kar ste z manoj terpeli46 in zame skerbeli47. Hvalite Boga, kteri48 je moje49 in vaše molitve uslišal.50 Neža se začudi, vsa bleda perhaja51, ne ve ali je resnica,54 ali so sanje, in55 reče: Oh56 to ne more biti, kako57 bi bili58 vi moj sin.60 Škof Pavl61 zaviha rokave,62 in pokaže materi desno roko, kjer je bilo z rudečo farbo63 v kožo zarezano „Franc Svetin64.“ Potem65 pokaže levo roko, kjer je bilo zarezano „Neža Terpinc“ Ko66 Neža to zagleda je spoznala67, de68 je ravno tisto znamnje69, ktero70 je ona sama Pavletu71 še otroku naredila, zdaj72 je spoznala73, de74 je škof Pavl njeni76 pravi sin. Od preveliciga77 veselja je Neža omedlela in nezavedno78 na tla padla79. Na postljo80 so jo mogli nesti; pa81 z dušečimi82 mazili so jo kmalo zbrihtali. Po pražnično83 so jo oblekli,84
»1Kako je bilo dečkoma2 ime,3 in kam sta prešla4?« —5 Neža: »Prvi6 je bil Janez, a drugi Pavel;7 Janeza je neki sosed v Trst8 odpeljal, potem Bog zna, kje9 je zdaj10. Pavla sem11 dala krave past12; prišel je nekak13 gospod, s seboj ga je14 vzel,15 in od tedaj16 ni več glasu o njem17.« — Ob18 teh besedah je škof Pavel do dobrega spoznal19, da20 je Neža njega21 prava mati. Ni22 se mogel dalje zatajevati;24 vstane in25 objame jo26 s solznimi očmi,27 rekoč: »Mati28 moja ljuba prisrčna29! glejte30, kakor je Bog dal včeraj vašej dobrej gospe31 Korduli srečo in veliko33 veselje doživeti34, ker je našla svojega35 sina, ravno tako veselje je denes Bog vam pripravil, in36 tudi meni. Jaz sem37 vaš sin Pavel38, katerega39 ste dali40 krave past. Ne žalujte več, ne zdihujte dobra moja42 mati! lehko43 vam zdaj obilo povrnem45, kar ste z menoj trpeli46 in mi dobrega storili v mojej nežnej mladosti47. Hvalite Boga, kateri48 je mojo49 in vašo molitev uslišal.«50 Neža se začudi, vsa obledi51, ter52 ne ve ali je resnica ali so sanje, kar je slišala od škofa. Potem55 reče: O,56 to ne more biti, da57 bi vi bili59 moj sin.« —60 Škof Pavel61 zaviha rokava62 in pokaže materi desno roko, kjer je bilo z rudečo barvo63 v kožo zarezano ime: Fran Svetin64. Nato65 pokaže levo roko, kjer je bilo zarezano ime: Neža Trpinec. Kadar66 Neža to zagleda, spoznala je67, da68 je ono isto znamenje69, katero70 je ona sama naredila Pavlu, ko je71 še otrok bil. Spoznala72 je zdaj73, da74 je še75 škof Pavel nje76 pravi sin. Od prevelicega77 veselja je Neža omedlela in se nezavedna zgruzila78 na tla. Na posteljo80 so jo mogli nesti; ali81 z dišečimi82 mazili sojo kmalu zopet pripravili k zavesti. Praznično83 so jo oblekli
»1Kako je bilo fantoma2 ime in kam sta prišla4?«5 Neža: »Prvi6 je bil Janez, drugi je bil Pavel.7 Janeza je neki sosed v Trst8 odpeljal, potem Bog zna, kam9 je prešel10. Pavleta sem11 dala krave past12; prišel je neki13 gospod, ga s seboj14 vzel in od takrat16 ni več glasu o njem17.« Pri18 teh besedah je škof Pavel zatrdno spoznal19, da20 je Neža njegova21 prava mati. Več22 se ni23 mogel zatajevati,24 vstane, jo25 objame s solznimi očmi,27 rekoč: »Ljuba28 moja presrčna mati29! Glejte30, kakor je Bog dal včeraj vaši dobri gospe31 Korduli tako32 srečo in veselje uživati34, ker je našla svojega35 sina, ravno tako veselje je Bog danes vam pripravil pa36 tudi meni. Jaz sem37 vaš sin Pavle38, katerega39 ste krave past dali41. Ne žalujte več, ne zdihujte, moja dobra42 mati! Lahko43 vam bom44 zdaj obilno povrnil45, kar ste z menoj trpeli46 in zame skrbeli47. Hvalite Boga, ki48 je uslišal moje49 in vaše molitve!«50 Neža se začudi, vsa bledi51, ne ve,53 ali je resnica,54 ali so sanje, in55 reče: »Oh56 to ne more biti, kako57 bi bili58 vi moj sin?«60 Škof Pavel61 zaviha rokave62 in pokaže materi desno roko, kjer je bilo z rdečo barvo63 v kožo zarezano »Franc Svetin«64. Potem65 pokaže levo roko, kjer je bilo zarezano »Neža Trpinc«. Ko66 Neža to zagleda, spozna67, da68 je ravno tisto znamenje69, katero70 je ona sama Pavletu71 še otroku naredila. Zdaj72 je spoznala73, da74 je škof Pavel njen76 pravi sin. Od prevelikega77 veselja je Neža omedlela in nezavedna pala78 na tla. Odnesti80 so jo morali na posteljo, pa81 z dišečimi82 mazili so jo kmalu osvestili. Po praznično83 so jo oblekli
»1Kako je bilo fantoma2 ime in kam sta prišla4?«5 Neža: »Prvi6 je bil Janez, drugi je bil Pavel.7 Janeza je neki sosed v Trst8 odpeljal, potem Bog zna, kam9 je prešel10. Pavleta sem11 dala krave past12; prišel je neki13 gospod, ga s seboj14 vzel in od takrat16 ni več glasu o njem17.« Pri18 teh besedah je škof Pavel zagotovo spoznal19, da20 je Neža njegova21 prava mati. Več22 se ni23 mogel zatajevati,24 vstane, jo25 objame s solznimi očmi,27 rekoč: »Ljuba28 moja presrčna mati29! Glejte30, kakor je Bog dal včeraj vaši dobri gospe31 Korduli tako32 srečo in veselje uživati34, ker je našla svojega35 sina, ravno tako veselje je Bog danes vam pripravil pa36 tudi meni. Jaz sem37 vaš sin Pavle38, katerega39 ste krave past dali41. Ne žalujte več, ne zdihujte, moja dobra42 mati! Lahko43 vam bom44 zdaj obilno povrnil45, kar ste z menoj trpeli46 in zame skrbeli47. Hvalite Boga, ki48 je uslišal moje49 in vaše molitve!«50 Neža se začudi, vsa bledi51, ne ve,53 ali je resnica,54 ali so sanje, in55 reče: »Oh,56 to ne more biti, kako57 bi bili58 vi moj sin?«60 Škof Pavel61 zaviha rokave62 in pokaže materi desno roko, kjer je bilo z rdečo barvo63 v kožo zarezano »Franc Svetin«64. Potem65 pokaže levo roko, kjer je bilo zarezano »Neža Trpinc«. Ko66 Neža to zagleda, spozna67, da68 je ravno tisto znamenje69, katero70 je ona sama Pavletu71 še otroku naredila. Zdaj72 je spoznala73, da74 je škof Pavel njen76 pravi sin. Od prevelikega77 veselja je Neža omedlela in nezavedna padla78 na tla. Odnesti80 so jo morali na posteljo, pa81 z dišečimi82 mazili so jo kmalu spravili k sebi. Po praznično83 so jo oblekli
»1Kako je bilo fantoma2 ime in kam sta prišla4?«5 Neža: »Prvi6 je bil Janez, drugi je bil Pavel.7 Janeza je neki sosed v Trst8 odpeljal, potem Bog zna, kam9 je prešel10. Pavleta sem11 dala krave past12; prišel je neki13 gospod, ga s seboj14 vzel in od takrat16 ni več glasu o njem17.« Pri18 teh besedah je škof Pavel za gotovo spoznal19, da20 je Neža njegova21 prava mati. Več22 se ni23 mogel zatajevati,24 vstane, jo25 objame s solznimi očmi,27 rekoč: »Ljuba28 moja presrčna mati29! Glejte30, kakor je Bog dal včeraj vaši dobri gospe31 Korduli tako32 srečo in veselje uživati34, ker je našla svojega35 sina, ravno tako veselje je Bog danes vam pripravil pa36 tudi meni. Jaz sem37 vaš sin Pavle38, katerega39 ste krave past dali41. Ne žalujte več, ne zdihujte, moja dobra42 mati! Lahko43 vam bom44 zdaj obilno povrnil45, kar ste z menoj trpeli46 in zame skrbeli47. Hvalite Boga, ki48 je uslišal moje49 in vaše molitve!«50 Neža se začudi, vsa bledi51, ne ve,53 ali je resnica ali so sanje, in55 reče: »Oh,56 to ne more biti, kako57 bi bili58 vi moj sin?«60 Škof Pavel61 zaviha rokave62 in pokaže materi desno roko, kjer je bilo z rdečo barvo63 v kožo zarezano »Franc Svetin«64. Potem65 pokaže levo roko, kjer je bilo zarezano »Neža Trpinc«. Ko66 Neža to zagleda, spozna67, da68 je ravno tisto znamenje69, katero70 je ona sama Pavletu71 še otroku naredila. Zdaj72 je spoznala73, da74 je škof Pavel njen76 pravi sin. Od prevelikega77 veselja je Neža omedlela in nezavedna padla78 na tla. Odnesti80 so jo morali na posteljo, pa81 z dišečimi82 mazili so jo kmalu spravili k sebi. Po praznično83 so jo oblekli
»1Kako je bilo fantoma2 ime in kam sta prišla4?«5 Neža: »Prvi6 je bil Janez, drugi je bil Pavel.7 Janeza je neki sosed v Trst8 odpeljal, potem Bog zna, kam9 je prešel10. Pavleta sem11 dala krave past12; prišel je neki13 gospod, ga s seboj14 vzel in od takrat16 ni več glasu o njem17.« Pri18 teh besedah je škof Pavel zagotovo spoznal19, da20 je Neža njegova21 prava mati. Več22 se ni23 mogel zatajevati,24 vstane, jo25 objame s solznimi očmi,27 rekoč: »Ljuba28 moja presrčna mati29! Glejte30, kakor je Bog dal včeraj vaši dobri gospe31 Korduli tako32 srečo in veselje uživati34, ker je našla svojega35 sina, ravno tako veselje je Bog danes vam pripravil pa36 tudi meni. Jaz sem37 vaš sin Pavle38, katerega39 ste krave past dali41. Ne žalujte več, ne zdihujte, moja dobra42 mati! Lahko43 vam bom44 zdaj obilno povrnil45, kar ste z menoj trpeli46 in zame skrbeli47. Hvalite Boga, ki48 je uslišal moje49 in vaše molitve!«50 Neža se začudi, vsa bledi51, ne ve,53 ali je resnica,54 ali so sanje, in55 reče: »Oh,56 to ne more biti, kako57 bi bili58 vi moj sin?«60 Škof Pavel61 zaviha rokave62 in pokaže materi desno roko, kjer je bilo z rdečo barvo63 v kožo zarezano »Franc Svetin«64. Potem65 pokaže levo roko, kjer je bilo zarezano »Neža Trpinc«. Ko66 Neža to zagleda, spozna67, da68 je ravno tisto znamenje69, katero70 je ona sama Pavletu71 še otroku naredila. Zdaj72 je spoznala73, da74 je škof Pavel njen76 pravi sin. Od prevelikega77 veselja je Neža omedlela in nezavedna padla78 na tla. Odnesti80 so jo morali na posteljo, pa81 z dišečimi82 mazili so jo kmalu spravili k sebi. Po praznično83 so jo oblekli
67
[71−72]
[88−89]
[43−44]
[85−86]
[42]
⮟
in k mizi se1 je mogla vsesti2, desiravno3 se je branila. Ko4 k mizi pride5, so se vsi povabljeni grozno6 veselili,7 in čudili se9, de10 dva sina najdeta11 vsak svojo mater, brez de bi bil kteri mislil12. Ni ga13 bilo ne pred ne potlej taciga veselja14 v tistim15 gradu. Celih osem dni so še potem vkup16 ostali, se z gostarijami veselili17, eden drugimu18 svoje pergodbe perpovedvali,19 in Boga hvalili, kteri20 jim je tolikiga21 veselja še22 na tem svetu dočakati23 dal. Osmi dan se ločijo26, pa težavno27 je bilo ločenje28, vsim29 so bile solze v očeh. Škof Pavl30 je rekel: Ne pozabimo božjih dobrot, bodimo zvesti dobrotljivimu Bogu,32 in dal33 nam bo tudi34 srečo, de35 se bomo36 na unim37 svetu spet našli38, kjer se ne bomo39 nikoli več ločili40. Francozu Baziliju42 je dala gospa Kordula toliko dnarjev43, de44 je bil do svojiga doma obilno preskerbljen45, ker46 je bil tako zvest tovarš Karlnov. Kader ga Kordula od sebe spusti,47 mu reče za odhodnjo48: Bog vam50 daj tudi najti svojo mater,52 in ji53 toliko veselja storiti, kolikor ga je meni moj Karl storil55. Če boste56 tako srečni jo živo in zdravo najti59, pišite mi, de bom deležna vašiga60 veselja. Francoz se perklone62, zahvali za dobrote, obljubi zvesto sporočiti64, kako bo65 doma sprejet66, in gre67. Karl68 ga nekaj dalje69 spremi, ko70 se ločita se objameta,71 in obema tečejo solze. Tako je prava resnična prijaznost dva serca sklenila72, de73 sta bila74 v nesreči in sreči ko75 prava brata. Škof Pavl76 vzame svojo mater in jo k sebi v kočijo posadi,77 tudi persede78 gospa Kordula in jo do velike ceste spremi. Težko
in za mizo1 je mogla sesti2, če tudi3 se je branila. Kadar pride4 k mizi, vsi povabljenci so se grozno6 veselili in čudili, da10 dva sina najdeta11 vsak svojo mater, dasi nobeden niti mislil ni na to12. Tacega veselja ni13 bilo še nikdar niti poprej niti potlej14 v tistem15 gradu. Celih osem dni so potlej še vkupe16 ostali, z gostijami se razveseljevali17, drug drugemu18 svoje prigodke pripovedovali19 in Boga hvalili, kateri20 jim je toliko21 veselja že22 na tem svetu učakati23 dal. Osmi dan se ločijo26, a težavna27 je bila ločitev28, vsem29 so bile solze v očeh. Škof Pavel30 je rekel: »31Ne pozabimo božjih dobrot, zvesti bodimo dobremu Bogu,32 in on33 nam bode dal34 srečo, da35 se tudi36 na onem37 svetu zopet najdemo38, kjer se nikoli več ne ločimo40.«41 Francozu Basiliju42 je dala gospa Kordula, ker44 je bil vedno zvest tovariš Karlov, toliko denarjev45, da46 je bil do svojega doma z vsem dobro preskrbljen. Pri odhodu47 mu reče gospa Kordula48: »49Bog daj tudi vam51 najti svojo mater in jej53 toliko veselja storiti, kolikor ga je storil54 meni moj Karl55. Če bodete56 tako srečni, da57 jo živo in zdravo najdete59, pišite mi, da se udeležim vašega60 veselja. Francoz se prikloni62, zahvali se63 za dobrote, obljubi zvesto poročiti64, kako bode65 doma vzprejet66, in odide67. Karl68 ga nekaj časa69 spremi; kadar70 se ločita, objameta se,71 in obema tečejo solze. Tako je pravo resnično prijateljstvo dve srci sklenilo72, da73 sta bila74 v nesreči in sreči kakor75 prava brata. Škof Pavel76 vzame svojo mater in jo k sebi v kočijo posadi;77 tudi gospa Kordula prisede79 in jo do velike ceste spremi. Težko
in k mizi se1 je morala usesti2, dasiravno3 se je branila. Ko je prišla4 k mizi, so se vsi povabljeni silno6 veselili in se8 čudili, da sta10 dva sina našla11 vsak svojo mater, ne da bi bil kateri mislil12. Ni ga13 bilo ne prej ne potlej takega veselja14 v tistem15 gradu. Celih osem dni so še potem vkupaj16 ostali, se veselili z gostijami17, drug drugemu18 svoje zgodbe pripovedovali19 in Boga hvalili, ki20 jim je toliko21 veselja že22 na tem svetu dal dočakati24. Osmi dan so25 se ločili26, pa težavna27 je bila ločitev28, vsem29 so bile solze v očeh. Škof Pavel30 je rekel: »31Ne pozabimo božjih dobrot, bodimo zvesti dobrotljivemu Bogu32 in dal33 nam bo tudi34 srečo, da35 se bomo36 na onem37 svetu spet našli38, kjer se ne bomo39 nikoli več ločili40.«41 Francozu Baziliju42 je dala gospa Kordula toliko denarjev43, da44 je bil do svojega doma obilno preskrbljen45, ker46 je bil tako zvest tovariš Karlov. Ko ga Kordula od sebe pusti,47 mu reče za odhodnjo48: »49Bog vam50 daj tudi najti svojo mater in ji53 toliko veselja storiti, kolikor ga je meni moj Karel storil55. Če boste56 tako srečni, da57 jo boste58 živo in zdravo našli59, pišite mi, da bom deležna vašega60 veselja.«61 Francoz se prikloni62, zahvali za dobrote, obljubi zvesto sporočiti64, kako bo65 doma sprejet66, in gre67. Karel68 ga nekaj dalje69 spremi. Ko70 se ločita, se objameta71 in obema tečejo solze. Tako je prava, resnična prijaznost dve srci sklenila72, da73 sta bili74 v nesreči in sreči ko75 prava brata. Škof Pavel76 vzame svojo mater in jo k sebi v kočijo posadi;77 tudi gospa Kordula prisede79 in jo do velike ceste spremi. Težko
in k mizi se1 je morala usesti2, dasiravno3 se je branila. Ko je prišla4 k mizi, so se vsi povabljeni grozno6 veselili in se8 čudili, da sta10 dva sina našla11 vsak svojo mater, ne da bi bil kateri mislil12. Ni ga13 bilo ne prej ne potlej takega veselja14 v tistem15 gradu. Celih osem dni so še potem vkup16 ostali, se veselili z gostijami17, drug drugemu18 svoje zgodbe pripovedovali19 in Boga hvalili, ki20 jim je toliko21 veselja že22 na tem svetu dal dočakati24. Osmi dan so25 se ločili26, pa težavna27 je bila ločitev28, vsem29 so bile solze v očeh. Škof Pavel30 je rekel: »31Ne pozabimo božjih dobrot, bodimo zvesti dobrotljivemu Bogu32 in dal33 nam bo tudi34 srečo, da35 se bomo36 na onem37 svetu spet našli38, kjer se ne bomo39 nikoli več ločili40.«41 Francozu Baziliju42 je dala gospa Kordula toliko denarja43, da44 je bil do svojega doma obilno preskrbljen45, ker46 je bil tako zvest tovariš Karlov. Ko ga Kordula od sebe pusti,47 mu reče za odhodnjo48: »49Bog vam50 daj tudi najti svojo mater in ji53 toliko veselja storiti, kolikor ga je meni moj Karel storil55. Če boste56 tako srečni, da57 jo boste58 živo in zdravo našli59, pišite mi, da bom deležna vašega60 veselja.«61 Francoz se prikloni62, zahvali za dobrote, obljubi zvesto sporočiti64, kako bo65 doma sprejet66, in gre67. Karel68 ga nekaj dalje69 spremi. Ko70 se ločita, se objameta71 in obema tečejo solze. Tako je prava, resnična prijaznost dve srci sklenila72, da73 sta bili74 v nesreči in sreči ko75 prava brata. Škof Pavel76 vzame svojo mater in jo k sebi v kočijo posadi;77 tudi gospa Kordula prisede79 in jo do velike ceste spremi. Težko
in k mizi se1 je morala usesti2, dasiravno3 se je branila. Ko je prišla4 k mizi, so se vsi povabljeni grozno6 veselili in se8 čudili, da sta10 dva sina našla11 vsak svojo mater, ne da bi bil kateri mislil12. Ni ga13 bilo ne prej ne potlej takega veselja14 v tistem15 gradu. Celih osem dni so še potem vkup16 ostali, se veselili z gostijami17, drug drugemu18 svoje zgodbe pripovedovali19 in Boga hvalili, ki20 jim je toliko21 veselja že22 na tem svetu dal dočakati24. Osmi dan so25 se ločili26, pa težavna27 je bila ločitev28, vsem29 so bile solze v očeh. Škof Pavel30 je rekel: »31Ne pozabimo božjih dobrot, bodimo zvesti dobrotljivemu Bogu32 in dal33 nam bo tudi34 srečo, da35 se bomo36 na onem37 svetu spet našli38, kjer se ne bomo39 nikoli več ločili40.«41 Francozu Baziliju42 je dala gospa Kordula toliko denarja43, da44 je bil do svojega doma obilno preskrbljen45, ker46 je bil tako zvest tovariš Karlov. Ko ga Kordula od sebe pusti,47 mu reče za odhodnjo48: »49Bog vam50 daj tudi najti svojo mater in ji53 toliko veselja storiti, kolikor ga je meni moj Karel storil55. Če boste56 tako srečni, da57 jo boste58 živo in zdravo našli59, pišite mi, da bom deležna vašega60 veselja.«61 Francoz se prikloni62, zahvali za dobrote, obljubi zvesto sporočiti64, kako bo65 doma sprejet66, in gre67. Karel68 ga spremi. Ko70 se ločita, se objameta71 in obema tečejo solze. Tako je prava, resnična prijaznost dve srci sklenila72, da73 sta bili74 v nesreči in sreči ko75 prava brata. Škof Pavel76 vzame svojo mater in jo k sebi v kočijo posadi;77 tudi gospa Kordula prisede79 in jo do velike ceste spremi. Težko
in k mizi se1 je morala usesti2, dasiravno3 se je branila. Ko je prišla4 k mizi, so se vsi povabljeni grozno6 veselili in se8 čudili, da sta10 dva sina našla11 vsak svojo mater, ne da bi bil kateri mislil12. Ni ga13 bilo ne prej ne potlej takega veselja14 v tistem15 gradu. Celih osem dni so še potem vkup16 ostali, se veselili z gostijami17, drug drugemu18 svoje zgodbe pripovedovali19 in Boga hvalili, ki20 jim je toliko21 veselja že22 na tem svetu dal dočakati24. Osmi dan so25 se ločili26, pa težavna27 je bila ločitev28, vsem29 so bile solze v očeh. Škof Pavel30 je rekel: »31Ne pozabimo božjih dobrot, bodimo zvesti dobrotljivemu Bogu32 in dal33 nam bo tudi34 srečo, da35 se bomo36 na onem37 svetu spet našli38, kjer se ne bomo39 nikoli več ločili40.«41 Francozu Baziliju42 je dala gospa Kordula toliko denarja43, da44 je bil do svojega doma obilno preskrbljen45, ker46 je bil tako zvest tovariš Karlov. Ko ga Kordula od sebe pusti,47 mu reče za odhodnjo48: »49Bog vam50 daj tudi najti svojo mater in ji53 toliko veselja storiti, kolikor ga je meni moj Karel storil55. Če boste56 tako srečni, da57 jo boste58 živo in zdravo našli59, pišite mi, da bom deležna vašega60 veselja.«61 Francoz se prikloni62, zahvali za dobrote, obljubi zvesto sporočiti64, kako bo65 doma sprejet66, in gre67. Karel68 ga nekaj dalje69 spremi. Ko70 se ločita, se objameta71 in obema tečejo solze. Tako je prava, resnična prijaznost dve srci sklenila72, da73 sta bili74 v nesreči in sreči ko75 prava brata. Škof Pavel76 vzame svojo mater in jo k sebi v kočijo posadi;77 tudi gospa Kordula prisede79 in jo do velike ceste spremi. Težko
68
[72]
[89]
[44]
[86]
[42]
⮟
se je ločila1 Neža od svoje dobrotnice Kordule. Obe ste jokale preden3 se ločite4. Neža ni mogla druziga5 reči, kakor6 te besede: Žlahtna7 gospa, moja8 dobrotnica!9 ne morem se vam zadosti10 zahvaliti za tolike dobrote, kar11 ste mi jih storili; molila bom12 za vas, de13 se kdej14 v nebesih snidemo15. Tako je šel Francoz iskat na francosko svojiga17 domovanja; škof Pavl pa18 se je peljaj19 s svojo materjo po drugi20 poti nazaj v svojo škofijo. Svojo mater Nežo je per21 sebi imel, lepo za-njo skerbel22 in jo spoštoval.
se je ločila1 Neža od svoje dobrotnice Kordule. Obe sti jokali, predno sti3 se ločili4. Neža ni mogla druzega5 reči, nego li6 te besede: »Blaga7 gospa, dobrotnica moja!9 ne morem se vam dosti10 zahvaliti za tolike dobrote, kar11 ste mi jih storili, molila bodem12 za vas, da13 se kedaj14 v nebesih snidevi15.«16 Tako je šel Francoz iskat na Francosko svojega17 domovanja, a škof Pavel18 se je peljal19 s svojo materjo po drugem20 poti nazaj v svojo škofijo. Svojo mater Nežo je pri21 sebi imel, lepo je zanjo skrbel,22 in jo spoštoval.
se je Neža ločila2 od svoje dobrotnice Kordule. Obe sta jokali, preden sta3 se ločili4. Neža ni mogla drugega5 reči kakor6 te besede: »Plemenita7 gospa, moja8 dobrotnica,9 ne morem se vam zadosti10 zahvaliti za tolike dobrote, ki11 ste mi jih storili. Molila bom12 za vas, da13 se kdaj14 v nebesih snidemo15.«16 Tako je šel Francoz iskat na Francosko svojega17 domovanja, škof Pavel pa18 se je peljal19 s svojo materjo po drugi20 poti nazaj v svojo škofijo. Svojo mater Nežo je pri21 sebi imel, lepo zanjo skrbel22 in jo spoštoval.
se je Neža ločila2 od svoje dobrotnice Kordule. Obe sta jokali, preden sta3 se ločili4. Neža ni mogla drugega5 reči kakor6 te besede: »Žlahtna7 gospa, moja8 dobrotnica,9 ne morem se vam zadosti10 zahvaliti za tolike dobrote, ki11 ste mi jih storili. Molila bom12 za vas, da13 se kdaj14 v nebesih snidemo15.«16 Tako je šel Francoz iskat na Francosko svojega17 domovanja, škof Pavel pa18 se je peljal19 s svojo materjo po drugi20 poti nazaj v svojo škofijo. Svojo mater Nežo je pri21 sebi imel, lepo zanjo skrbel22 in jo spoštoval.
se je Neža ločila2 od svoje dobrotnice Kordule. Obe sta jokali, preden sta3 se ločili4. Neža ni mogla drugega5 reči kakor6 te besede: »Žlahtna7 gospa, moja8 dobrotnica,9 ne morem se vam zadosti10 zahvaliti za tolike dobrote, ki11 ste mi jih storili. Molila bom12 za vas, da13 se kdaj14 v nebesih snidemo15.«16 Tako je šel Francoz iskat na Francosko svojega17 domovanja, škof Pavel pa18 se je peljal19 s svojo materjo po drugi20 poti nazaj v svojo škofijo. Svojo mater Nežo je pri21 sebi imel, lepo zanjo skrbel22 in jo spoštoval.
se je Neža ločila2 od svoje dobrotnice Kordule. Obe sta jokali, preden sta3 se ločili4. Neža ni mogla drugega5 reči kakor6 te besede: »Žlahtna7 gospa, moja8 dobrotnica,9 ne morem se vam zadosti10 zahvaliti za tolike dobrote, ki11 ste mi jih storili. Molila bom12 za vas, da13 se kdaj14 v nebesih snidemo15.«16 Tako je šel Francoz iskat na Francosko svojega17 domovanja, škof Pavel pa18 se je peljal19 s svojo materjo po drugi20 poti nazaj v svojo škofijo. Svojo mater Nežo je pri21 sebi imel, lepo zanjo skrbel22 in jo spoštoval.
69
[(73)−74]
[(90)]
[45]
[(88)−89]
[43]
⮟
DRUGI DEL.1
DRUGI DEL.1
DRUGI DEL
DRUGI DEL
DRUGI DEL
DRUGI DEL
I.1 Janez Svetin pek v Terstu.2
I.1 Janez Svetin pek v Trstu.2
I Janez Svetin pek v Trstu2
I Janez Svetin pek v Trstu2
I Janez Svetin pek v Trstu2
I Janez Svetin pek v Trstu2
Neki mokar, kteri1 je poln voz moke v Terst naprodaj peljal, vzame fantiča Janeza2 s saboj3, kteriga mati Neža Svetinka več prerediti4 ni mogla. Mislil6 je mokar, fantič7 je brihten8, zna brati in pisati, tudi enmalo laško zna žlobudrati,10 morebiti ga kam perpravim11, de12 mi bo hvalo vedel13. Ko v Terst pervozi14, kmalo15 pride pek, kteri ob enim17 vso moko kupi, po tem v smehu18 vpraša mokarja: Prodaste19 tudi fanta20, ki je na vozi, zlo21 mi je všeč; mislil22 je pek23, de24 je fant25 mokarjev sin. Kakor nalaš26 so bile mokarju te besede,27 zato berž28 reče: Mož beseda:30 Rad vam ga dam. Ni moj fant31 to, ampak32 sin neke revne33 vdove, ktera34 ga več prerediti35 ne more. Vzel sim37 ga s saboj38, de39 bi ga kam perpravil, če40 vam je resnica ga vzeti41, bole42 dobro delo storili,43 in fant44 vam bo hvalo vedel.45 Pek na to fanta46 z veseljem k sebi vzame,47 in ga uči pekovskiga rokodela48. Kmalo49 se je Janezik pervadil50 v Terstu51. Gospodar in gospodinja,52 vsi so ga radi imeli,
Neki mokar, kateri1 je poln voz moke v Trst na prodaj, vzel je dečka Janeza2 s seboj3, katerega mati, Neža Svetnika,4 ni mogla več prerediti5. Mislil6 je mokar: »Deček7 je priden8, tudi9 zna brati in pisati,10 morebiti ga kam pripravim11, da12 mi bode hvaležen13. Ko v Trst privozi14, kmalu15 pride pek, kateri17 vso moko kupi. Potem za šalo18 vpraša mokarja: »Ali mi prodate19 tudi dečka20, ki je na vozu? zelo21 mi je všeč.« Mislil22 je pek23, da24 je deček25 mokarjev sin. Kakor nalašč26 so bile mokarju te besede;27 zato brž28 reče: »29Mož beseda!30 Rad vam ga dam. Ni moj sin31 to, nego32 sin neke ubožne33 vdove, katera34 ga dalje35 ne more prerediti36. Vzel sem37 ga s seboj38, da39 bi ga kam pripravil; če40 vam je resnica vzeti ga41, dobro delo storite,43 in deček44 vam bode hvaležen.«45 Pek na to dečka46 z veseljem k sebi vzame,47 in ga uči pekovskega rokodila48. Kmalu49 se je Janezek privadil50 v Trstu51. Gospodar in gospodinja, ter52 vsi so ga radi imeli,
Neki mokar, ki1 je poln voz moke v Trst na prodaj peljal, je vzel2 s seboj fantiča Janeza3, ki ga mati Neža4 ni mogla več prerediti5. Mokar6 je mislil: fantič7 je bister8, zna brati in pisati; tudi nekoliko laško zna žlobudrati;10 morebiti ga kam pripravim11, da12 mi bo hvalo vedel13. Ko v Trst privozi14, pride kmalu16 pek, kateri obenem17 vso moko kupi. Potem v smehu18 vpraša mokarja: »Prodate19 tudi fanta20, ki je na vozu? Zelo21 mi je všeč.« Pek22 je mislil23, da24 je fant25 mokarjev sin. Kakor nalašč26 so bile mokarju te besede,27 zato brž28 reče: »29Mož beseda!30 Rad vam ga dam. Ni moj fant31 to, ampak32 sin neke revne33 vdove, ki34 ga ne more več prerediti36. Vzel sem37 ga s seboj38, da39 bi ga kam pripravil. Če40 vam je resnica ga vzeti41, boste42 dobro delo storili43 in fant44 vam bo hvalo vedel.«45 Pek nato fanta46 z veseljem k sebi vzame in ga uči pekovskega rokodela48. Kmalu49 se je Janezek50 v Trstu privadil51. Gospodar in gospodinja,52 vsi so ga radi imeli,
Neki mokar, ki1 je poln voz moke v Trst na prodaj peljal, je vzel2 s seboj fantiča Janeza3, ki ga mati Neža4 ni mogla več prerediti5. Mokar6 je mislil: fantič7 je bister8, zna brati in pisati; tudi nekoliko laško zna žlobudrati;10 morebiti ga kam pripravim11, da12 mi bo hvalo vedel13. Ko v Trst privozi14, pride kmalu16 pek, kateri obenem17 vso moko kupi. Potem v smehu18 vpraša mokarja: »Prodate19 tudi fanta20, ki je na vozu? Zelo21 mi je všeč.« Pek22 je mislil23, da24 je fant25 mokarjev sin. Kakor nalašč26 so bile mokarju te besede,27 zato brž28 reče: »29Mož beseda!30 Rad vam ga dam. Ni moj fant31 to, ampak32 sin neke revne33 vdove, ki34 ga ne more več prerediti36. Vzel sem37 ga s seboj38, da39 bi ga kam pripravil. Če40 vam je resnica ga vzeti41, boste42 dobro delo storili43 in fant44 vam bo hvalo vedel.«45 Pek nato fanta46 z veseljem k sebi vzame in ga uči pekovskega rokodela48. Kmalu49 se je Janezek50 v Trstu privadil51. Gospodar in gospodinja,52 vsi so ga radi imeli,
Neki mokar, ki1 je poln voz moke v Trst na prodaj peljal, je vzel2 s seboj fantiča Janeza3, ki ga mati Neža Svetinka4 ni mogla več prerediti5. Mokar6 je mislil: fantič7 je bister8, zna brati in pisati; tudi nekoliko laško zna žlobudrati;10 morebiti ga kam pripravim11, da12 mi bo hvalo vedel13. Ko v Trst privozi14, pride kmalu16 pek, kateri obenem17 vso moko kupi. Potem v smehu18 vpraša mokarja: »Prodate19 tudi fanta20, ki je na vozu? Zelo21 mi je všeč.« Pek22 je mislil23, da24 je fant25 mokarjev sin. Kakor nalašč26 so bile mokarju te besede,27 zato brž28 reče: »29Mož beseda!30 Rad vam ga dam. Ni moj fant31 to, ampak32 sin neke revne33 vdove, ki34 ga ne more več prerediti36. Vzel sem37 ga s seboj38, da39 bi ga kam pripravil. Če40 vam je resnica ga vzeti41, boste42 dobro delo storili43 in fant44 vam bo hvalo vedel.«45 Pek nato fanta46 z veseljem k sebi vzame in ga uči pekovskega rokodela48. Kmalu49 se je Janezek50 v Trstu privadil51. Gospodar in gospodinja ter52 vsi so ga radi imeli,
Neki mokar, ki1 je poln voz moke v Trst na prodaj peljal, je vzel2 s seboj fantiča Janeza3, ki ga mati Neža4 ni mogla več prerediti5. Mokar6 je mislil: fantič7 je bister8, zna brati in pisati; tudi nekoliko laško zna žlobudrati;10 morebiti ga kam pripravim11, da12 mi bo hvalo vedel13. Ko v Trst privozi14, pride kmalu16 pek, kateri obenem17 vso moko kupi. Potem v smehu18 vpraša mokarja: »Prodate19 tudi fanta20, ki je na vozu? Zelo21 mi je všeč.« Pek22 je mislil23, da24 je fant25 mokarjev sin. Kakor nalašč26 so bile mokarju te besede,27 zato brž28 reče: »29Mož beseda!30 Rad vam ga dam. Ni moj fant31 to, ampak32 sin neke revne33 vdove, ki34 ga ne more več prerediti36. Vzel sem37 ga s seboj38, da39 bi ga kam pripravil. Če40 vam je resnica ga vzeti41, boste42 dobro delo storili43 in fant44 vam bo hvalo vedel.«45 Pek nato fanta46 z veseljem k sebi vzame in ga uči pekovskega rokodela48. Kmalu49 se je Janezek50 v Trstu privadil51. Gospodar in gospodinja,52 vsi so ga radi imeli,
70
[74−75]
[(90)−91]
[45−46]
[90−91]
[43−44]
⮟
ker se je k vsakimu1 delu znal perpraviti,2 in je bil grozno priden. Dobro mu je bilo, vender3 tega ni imel, kar je nar bolj4 želel,5 zato je bil zmeram6 tih, pobit in žalosten. Večkrat je ob nedeljih7 in praznikih v kakim samotnim kraji zdihoval8 in jokal. V začetku so vsi menili, fant joka9 po domu, dolg čas11 mu je. Čez13 nekaj časa ga gospodar vpraša: Janezik!14 ti je še zdaj dolg čas15, se ti toži po domu, ali17 kaj ti je, ker18 si zmirej19 žalosten? Fant20 odgovori: Nič21 mi ne manka22, dobro mi je, le23 tega nimam kar nar bolj24 želim, pa ne upam se vas25 prositi. Le povej, če se more ti bom storil27, zato ko28 rad bogaš29. Janez odgovori ponižno31: V šolo bi rad hodil, rad bi se kaj učil,33 premalo znam, pa34 še to bom pozabil35. Gospodar mu prijazno reče: Fantič!37 prav všeč mi je to, ne38 bodi žalosten zavoljo tega, če boš zmeram39 tako rad ubogal,40 kakor do zdej,41 tudi v šolo boš42 hodil. Vsak dan vender43 te ne morem pustiti v šolo zavoljo pekarije, v nedeljih45 in praznikih pojdeš vselej v nedelsko47 šolo. Če boš priden, čez48 pol leta bom49 domačim fantam učenika50 v hišo vzel, in52 tudi ti boš smel včasi zraven53 poslušati, kar se bodo učili. Kdo bi bil bolj vesel ko55 Janez per tih56 besedah. Vesel skoči gospodarju roko kušnit,58 in se mu zahvalit59. Od zdaj60 je bil Janez zmeram61 vesel in dobre volje. Precej pervo62 nedeljo je v šolo šel,64 in zvesto pazil na vse kar je v šoli vidil66 in slišal. Učenik67 ga je kmalo68 spoznal,69 in ga zato večkrat očitno hvalil, in70 ga drugim za izgled71
ker se je vsakemu1 delu znal pripraviti,2 in je bil grozno priden. Dobro mu je bilo, a vender3 tega ni imel, kar si je najbolj4 želel;5 zato je bil zmirom6 tih, pobit in žalosten. Večkrat je ob nedeljah7 in praznikih v kakem samotnem kraji vzdihoval8 in jokal. V začetku so vsi menili: deček joka9 po domu, dolg čas11 mu je. — Za13 nekaj časa ga gospodar vpraša: »Janezek! ali14 ti je še zdaj dolg čas15, ali16 se ti toži po domu?17 kaj ti je, da18 si zmirom19 žalosten? Deček20 odgovori: »Ničesar21 mi ne manjka22, dobro mi je, samo23 tega nimam česar najbolj24 želim, a ne upam si vas25 prositi.« —26 Le povej, če se more, storim ti27, zato ker28 rad slušaš29. Janez odgovori ponižno31: »32V šolo bi rad hodil, rad bi se kaj učil;33 premalo znam, a34 še to lehko pozabim35.«36 Gospodar mu prijazno reče: »Deček,37 prav všeč mi je to, ne38 bodi žalosten zavoljo tega, če bodeš zmirom39 tako rad ubogal,40 kakor do sih dob,41 tudi v šolo bodeš42 hodil. Vsak dan te vender44 ne morem pustiti v šolo zavoljo pekarije, ali ob nedeljah45 in praznikih pojdeš vselej v nedeljsko47 šolo, če bodeš priden. Čez48 pol leta bodem49 domačim fantom učitelja50 v hišo vzel, in52 tudi ti bodeš smel časi53 poslušati, kar se bodo učili.«54 Kdo bi bil bolj vesel nego li55 Janez ob teh56 besedah. Vesel skoči gospodarju roko poljubit58 in se mu zahvalit59. Od sih dob60 je bil Janez zmirom61 vesel in dobre volje. Takoj prvo62 nedeljo je šel63 v šolo,64 in zvesto pazil na vse,65 kar je v šoli videl66 in slišal. Učitelj67 ga je kmalu68 spoznal,69 in ga zato večkrat očitno hvalil ter70 ga drugim za vzgled71
ker se je k vsakemu1 delu znal pripraviti2 in je bil grozno priden. Dobro mu je bilo, vendar3 tega ni imel, kar je najbolj4 želel;5 zato je bil zmerom6 tih, pobit in žalosten. Večkrat je ob nedeljah7 in praznikih v kakem samotnem kraju zdihoval8 in jokal. V začetku so vsi mislili, da fant9 po domu joka10, da11 mu je dolg čas12. Čez13 nekaj časa ga gospodar vpraša: »Janezek,14 ti je še zdaj dolg čas15, se ti toži po domu, ali17 kaj ti je, ker18 si zmeraj19 žalosten?« Fant20 odgovori: »Nič21 mi ne manjka22, dobro mi je, le23 tega nimam, kar najbolj24 želim, pa se vas ne upam25 prositi.« »26Le povej, če se more, ti bom storil27, zato ker28 rad ubogaš29.«30 Janez odgovori: »32V šolo bi rad hodil, rad bi se kaj učil;33 premalo znam pa34 še to bom pozabil35.«36 Gospodar mu prijazno reče: »Fantič,37 prav všeč mi je to. Ne38 bodi žalosten zavoljo tega! Če boš zmerom39 tako rad ubogal kakor do zdaj, boš41 tudi v šolo hodil. Vsak dan te vendar44 ne morem pustiti v šolo zavoljo pekarije, v nedeljah45 in praznikih pojdeš pa46 vselej v nedeljsko47 šolo. Čez48 pol leta bom49 domačim fantom učitelja50 v hišo vzel in če boš priden51, boš52 tudi ti smel včasi zraven53 poslušati, kar se bodo učili.«54 Kdo bi bil bolj vesel ko55 Janez pri teh56 besedah. Vesel skoči,57 gospodarju roko poljubi58 in se mu zahvali59. Od zdaj60 je bil Janez zmerom61 vesel in dobre volje. Precej prvo62 nedeljo je v šolo šel64 in zvesto pazil na vse,65 kar je v šoli videl66 in slišal. Učitelj67 ga je kmalu68 spoznal in ga zato večkrat očitno hvalil in70 ga drugim za zgled71
ker se je k vsakemu1 delu znal pripraviti2 in je bil grozno priden. Dobro mu je bilo, vendar3 tega ni imel, kar je najbolj4 želel;5 zato je bil zmerom6 tih, pobit in žalosten. Večkrat je ob nedeljah7 in praznikih v kakem samotnem kraju zdihoval8 in jokal. V začetku so vsi mislili, da fant9 po domu joka10, da11 mu je dolg čas12. Čez13 nekaj časa ga gospodar vpraša: »Janezek,14 ti je še zdaj dolg čas15, se ti toži po domu, ali17 kaj ti je, ker18 si zmeraj19 žalosten?« Fant20 odgovori: »Nič21 mi ne manjka22, dobro mi je, le23 tega nimam, kar najbolj24 želim, pa se vas ne upam25 prositi.« »26Le povej, če se more, ti bom storil27, zato ker28 rad ubogaš29.«30 Janez odgovori: »32V šolo bi rad hodil, rad bi se kaj učil;33 premalo znam pa34 še to bom pozabil35.«36 Gospodar mu prijazno reče: »Fantič,37 prav všeč mi je to. Ne38 bodi žalosten zavoljo tega! Če boš zmerom39 tako rad ubogal kakor do zdaj, boš41 tudi v šolo hodil. Vsak dan te vendar44 ne morem pustiti v šolo zavoljo pekarije, v nedeljah45 in praznikih pojdeš pa46 vselej v nedeljsko47 šolo. Čez48 pol leta bom49 domačim fantom učitelja50 v hišo vzel in če boš priden51, boš52 tudi ti smel včasi zraven53 poslušati, kar se bodo učili.«54 Kdo bi bil bolj vesel ko55 Janez pri teh56 besedah. Vesel skoči,57 gospodarju roko poljubi58 in se mu zahvali59. Od zdaj60 je bil Janez zmerom61 vesel in dobre volje. Precej prvo62 nedeljo je v šolo šel64 in zvesto pazil na vse,65 kar je v šoli videl66 in slišal. Učitelj67 ga je kmalu68 spoznal in ga zato večkrat očitno hvalil in70 ga drugim za zgled71
ker se je k vsakemu1 delu znal pripraviti2 in je bil grozno priden. Dobro mu je bilo, pa vendar3 tega ni imel, kar je najbolj4 želel;5 zato je bil zmerom6 tih, pobit in žalosten. Večkrat je ob nedeljah7 in praznikih v kakem samotnem kraju zdihoval8 in jokal. V začetku so vsi menili, da fant9 po domu joka10, da11 mu je dolgčas12. Čez13 nekaj časa ga gospodar vpraša: »Janezek,14 ti je še zdaj dolgčas15, se ti toži po domu ali17 kaj ti je, ker18 si zmeraj19 žalosten?« Fant20 odgovori: »Nič21 mi ne manjka22, dobro mi je, le23 tega nimam, kar najbolj24 želim, pa se vas ne upam25 prositi.« »26Le povej, če se more, ti bom storil27, zato ker28 rad ubogaš29.«30 Janez odgovori: »32V šolo bi rad hodil, rad bi se kaj učil;33 premalo znam, pa34 še to bom pozabil35.«36 Gospodar mu prijazno reče: »Fantič,37 prav všeč mi je to. Ne38 bodi žalosten zavoljo tega! Če boš zmerom39 tako rad ubogal kakor do zdaj, boš41 tudi v šolo hodil. Vsak dan te vendar44 ne morem pustiti v šolo zavoljo pekarije, v nedeljah45 in praznikih pojdeš pa46 vselej v nedeljsko47 šolo. Čez48 pol leta bom49 domačim fantom učitelja50 v hišo vzel, in če boš priden51, boš52 tudi ti smel včasi zraven53 poslušati, kar se bodo učili.«54 Kdo bi bil bolj vesel ko55 Janez pri teh56 besedah. Vesel skoči,57 gospodarju roko poljubi58 in se mu zahvali59. Od zdaj60 je bil Janez zmerom61 vesel in dobre volje. Precej prvo62 nedeljo je v šolo šel64 in zvesto pazil na vse,65 kar je v šoli videl66 in slišal. Učitelj67 ga je kmalu68 spoznal in ga zato večkrat očitno hvalil in70 ga drugim za zgled71
ker se je k vsakemu1 delu znal pripraviti2 in je bil grozno priden. Dobro mu je bilo, vendar3 tega ni imel, kar je najbolj4 želel;5 zato je bil zmerom6 tih, pobit in žalosten. Večkrat je ob nedeljah7 in praznikih v kakem samotnem kraju zdihoval8 in jokal. V začetku so vsi mislili, da fant9 po domu joka10, da11 mu je dolg čas12. Čez13 nekaj časa ga gospodar vpraša: »Janezek,14 ti je še zdaj dolg čas15, se ti toži po domu, ali17 kaj ti je, ker18 si zmeraj19 žalosten?« Fant20 odgovori: »Nič21 mi ne manjka22, dobro mi je, le23 tega nimam, kar najbolj24 želim, pa se vas ne upam25 prositi.« »26Le povej, če se more, ti bom storil27, zato ker28 rad ubogaš29.«30 Janez odgovori: »32V šolo bi rad hodil, rad bi se kaj učil;33 premalo znam pa34 še to bom pozabil35.«36 Gospodar mu prijazno reče: »Fantič,37 prav všeč mi je to. Ne38 bodi žalosten zavoljo tega! Če boš zmerom39 tako rad ubogal kakor do zdaj, boš41 tudi v šolo hodil. Vsak dan te vendar44 ne morem pustiti v šolo zavoljo pekarije, v nedeljah45 in praznikih pojdeš pa46 vselej v nedeljsko47 šolo. Čez48 pol leta bom49 domačim fantom učitelja50 v hišo vzel in če boš priden51, boš52 tudi ti smel včasi zraven53 poslušati, kar se bodo učili.«54 Kdo bi bil bolj vesel ko55 Janez pri teh56 besedah. Vesel skoči,57 gospodarju roko poljubi58 in se mu zahvali59. Od zdaj60 je bil Janez zmerom61 vesel in dobre volje. Precej prvo62 nedeljo je v šolo šel64 in zvesto pazil na vse,65 kar je v šoli videl66 in slišal. Učitelj67 ga je kmalu68 spoznal in ga zato večkrat očitno hvalil in70 ga drugim za zgled71
71
[75−76]
[91−92]
[46]
[91−92]
[44]
⮟
dal1. Med vsimi2 drugimi rečmi3, ki se jih je Janezik4 v šoli učil, so5 mu bile nar bolj6 všeč rajtenge7. Grozno8 ga je veselilo, kader9 v šoli drugi fantje10 niso mogli narediti rajtengo11, on pa jo12 je urno storil13, če14 je bila15 še tako težka16. Tudi je Janez svojimu gospodarju18 vse rajtenge narejal19, kader20 je moko ali druge reči kupval21. Kader22 je čas imel Janezik23, ni drugih24 norčij vganjal,25 kakor njegovi tovarši26, ampak27 bukvice je v roke vzel29 in kaj dobriga30 bral, zato31 ga je tudi gospodar rad imel32, ker je vidil33, kako zvest in priden fant34 je, in pa35 vedno doma. Nar veči36 dobiček pa37 je imel Janez od tega, ker se je le doma deržal38, de39 se je obvarval pred zapeljivostjo40 hudobnih tovaršev41. Marsikterimu tovaršu42, ki ga je kam vabil je43 odgovoril: Ne grem, sim obljubil46 mater ubogati47, ker so48 mi večkrat prepovedvali49 v tovaršije50 hoditi,51 in so52 mi djali53: Fant! obderži54 v glavi te besede: „55Po hudobni tovaršii glava boli56.“ Eno57 nedeljo so imeli per Janezovim gospodarji58 veliko gostarijo, zato ko59 so pekovskiga60 fanta, kteri61 se je zučil, bil62 je Janezov tovarš,63 v pekovsko bratovšino64 vzeli. Pili in jedli so in dobre volje bili celi popoldan. Janez pa se je skrivej ukradil65, vzel bukvice,67 šel iz mesta v samoten kraj. Vroče je ravno68 bilo, se vsede69 ne deleč70 od ceste na brežičku in morje71 premišljuje. Mislil je sam per73 sebi: Toliko vode,75 kar oči peljajo druziga ni ko76 voda, kaj77 je neki un stran78 vode, ali79 so tudi tam ljudje kali? Ko Janez tako morje premišljuje in bož-
dal1. Med vsemi2 drugimi stvarmi3, ki se jih je Janezek4 v šoli učil, bilo5 mu je najbolj6 všeč računstvo7. Grozno8 ga je veselilo, kadar drugi fantje9 v šoli niso mogli narediti kakega računa11, a on ga12 je hitro izdelal13, naj si14 je bil15 še tako težek16. Tudi je Janez svojemu gospodarju18 vse račune izdelaval19, kadar20 je moko ali druge stvari kupoval21. Kadar22 je imel Janez čas23, ni uganjal24 norčij,25 kakor njegovi tovariši26, nego27 bukvice je vzel28 v roke,29 in kaj lepega30 bral. Zato31 ga je tudi gospodar ljubil32, ker je videl33, kako zvest in priden deček34 je, in35 vedno doma. Največji36 dobiček je imel Janez od tega, ker se je le doma držal38, da39 se je obvaroval zapeljivosti40 hudobnih tovarišev41. Marsikateremu tovarišu42, ki ga je kam vabil,43 odgovoril je44: »45Ne grem, obljubil sem46 mater slušati47, kadar48 mi so prepovedovali49 v tovarišije50 hoditi,51 in mi dejali53: »Sin moj dragi! obdrži54 v glavi te besede: »55Po hudobnej tovarišiji boli glava56.« Neko57 nedeljo so imeli pri Janezovem gospodarji58 veliko gostarijo, zato ker59 so pekovskega60 fanta, kateri61 se je izučil (bil62 je Janezov tovariš)63 v pekovsko bratovščino64 vzeli. Pili in jedli so, ter so bili dobre volje ves po poludne. A Janez seje skrivaj ukradel65, vzel je66 bukvice in67 šel iz mesta v samoten kraj. Vroče je bilo; zatorej sede69 ne daleč70 od ceste na brežičku in premišljuje morje72. Mislil je sam v73 sebi: »74Toliko vode!75 kar oči zro, druzega ni nego76 voda; kaj77 je neki ono stran78 vode? ali79 so tudi tam ljudje kali?«81 Ko Janez tako morje premišljuje in bož-
dajal1. Med vsemi2 drugimi rečmi3, ki se jih je Janezek4 v šoli učil, mu je bilo najbolj6 všeč računanje7. Silno8 ga je veselilo, kadar9 v šoli drugi fantje10 niso mogli narediti računa11, on pa ga12 je urno storil13, če14 je bil15 še tako težak16. Tudi svojemu gospodarju17 je Janez vse račune narejal19, kadar20 je moko ali druge reči kupoval21. Kadar22 je Janezek čas imel23, ni norčij uganjal25 kakor njegovi tovariši26, ampak27 bukvice je v roke vzel29 in kaj dobrega30 bral. Zato31 ga je tudi gospodar rad imel32, ker je videl33, kako zvest in priden fant34 je in pa35 vedno doma. Največji36 dobiček pa37 je imel Janez od tega, ker se je le doma držal38, da39 se je obvaroval pred zapeljivostjo40 hudobnih tovarišev41. Marsikateremu tovarišu42, ki ga je kam vabil, je43 odgovoril: »45Ne grem, obljubil sem ubogati46 mater, ki so48 mi večkrat prepovedovali49 v tovarišijo50 hoditi in so52 mi dejali53: Fant, obdrži54 v glavi te besede: Po hudobni tovarišiji glava boli56.« Neko57 nedeljo so imeli pri Janezovem gospodarju58 veliko gostarijo, zato ker59 so pekovskega60 fanta, ki61 se je izučil — bil62 je Janezov tovariš —63 v pekovsko bratovščino64 vzeli. Pili in jedli so in dobre volje bili ves popoldan. Janez pa se je skrivaj ukradel65, vzel bukvice,67 šel iz mesta v samoten kraj. Vroče je ravno68 bilo; zato se usede69 ne daleč70 od ceste na brežičku in morje71 premišljuje. Mislil je sam pri73 sebi: Toliko vode;75 kar oči peljejo, ni drugega ko76 voda. Kaj77 je neki onstran78 vode? Ali79 so tudi tam ljudje,80 kali? —81 Ko Janez tako morje premišljuje in bož-
dajal1. Med vsemi2 drugimi rečmi3, ki se jih je Janezek4 v šoli učil, mu je bilo najbolj6 všeč računanje7. Grozno8 ga je veselilo, kadar9 v šoli drugi fantje10 niso mogli narediti računa11, on pa ga12 je urno storil13, če14 je bil15 še tako težak16. Tudi svojemu gospodarju17 je Janez vse račune narejal19, kadar20 je moko ali druge reči kupoval21. Kadar22 je Janezek čas imel23, ni norčij uganjal25 kakor njegovi tovariši26, ampak27 bukvice je v roke vzel29 in kaj dobrega30 bral. Zato31 ga je tudi gospodar rad imel32, ker je videl33, kako zvest in priden fant34 je in pa35 vedno doma. Največji36 dobiček pa37 je imel Janez od tega, ker se je le doma držal38, da39 se je obvaroval pred zapeljivostjo40 hudobnih tovarišev41. Marsikateremu tovarišu42, ki ga je kam vabil, je43 odgovoril: »45Ne grem, obljubil sem ubogati46 mater, ki so48 mi večkrat prepovedali49 v tovarišijo50 hoditi in so52 mi dejali53: Fant, obdrži54 v glavi te besede: Po hudobni tovarišiji glava boli56.« Neko57 nedeljo so imeli pri Janezovem gospodarju58 veliko gostarijo, zato ker59 so pekovskega60 fanta, ki61 se je izučil — bil62 je Janezov tovariš —63 v pekovsko bratovščino64 vzeli. Pili in jedli so in dobre volje bili ves popoldan. Janez pa se je skrivaj ukradel65, vzel bukvice,67 šel iz mesta v samoten kraj. Vroče je ravno68 bilo; zato se usede69 ne daleč70 od ceste na brežičku in morje71 premišljuje. Mislil je sam pri73 sebi: Toliko vode;75 kar oči peljejo, ni drugega ko76 voda. Kaj77 je neki onstran78 vode? Ali79 so tudi tam ljudje,80 kali? —81 Ko Janez tako morje premišljuje in bož-
dajal1. Med vsemi2 drugimi rečmi3, ki se jih je Janezek4 v šoli učil, mu je bilo najbolj6 všeč računanje7. Grozno8 ga je veselilo, kadar9 v šoli drugi fantje10 niso mogli narediti računa11, on pa ga12 je urno storil13, če14 je bil15 še tako težak16. Tudi svojemu gospodarju17 je Janez vse račune narejal19, kadar20 je moko ali druge reči kupoval21. Kadar22 je Janezek čas imel23, ni norčij uganjal25 kakor njegovi tovariši26, ampak27 bukvice je v roke vzel29 in kaj dobrega30 bral. Zato31 ga je tudi gospodar rad imel32, ker je videl33, kako zvest in priden fant34 je in pa35 vedno doma. Največji36 dobiček pa37 je imel Janez od tega, ker se je le doma držal38, da39 se je obvaroval pred zapeljivostjo40 hudobnih tovarišev41. Marsikateremu tovarišu42, ki ga je kam vabil, je43 odgovoril: »45Ne grem, obljubil sem ubogati46 mater, ki so48 mi večkrat prepovedali49 v tovarišijo50 hoditi in so52 mi dejali53: Fant, obdrži54 v glavi te besede: Po hudobni tovarišiji glava boli56.« Neko57 nedeljo so imeli pri Janezovem gospodarju58 veliko gostarijo, zato ker59 so pekovskega60 fanta, ki61 se je izučil — bil62 je Janezov tovariš —63 v pekovsko bratovščino64 vzeli. Pili in jedli so in dobre volje so bili ves popoldan. Janez pa se je skrivaj ukradel65, vzel bukvice in67 šel iz mesta v samoten kraj. Vroče je ravno68 bilo; zato se usede69 ne daleč70 od ceste na brežičku in morje71 premišljuje. Mislil je sam pri73 sebi: Toliko vode;75 kar oči peljejo, ni drugega ko76 voda. Kaj77 je neki onstran78 vode? Ali79 so tudi tam ljudje,80 kali? Ko Janez tako morje premišljuje in bož-
dajal1. Med vsemi2 drugimi rečmi3, ki se jih je Janezek4 v šoli učil, mu je bilo najbolj6 všeč računanje7. Grozno8 ga je veselilo, kadar9 v šoli drugi fantje10 niso mogli narediti računa11, on pa ga12 je urno storil13, če14 je bil15 še tako težak16. Tudi svojemu gospodarju17 je Janez vse račune narejal19, kadar20 je moko ali druge reči kupoval21. Kadar22 je Janezek čas imel23, ni norčij uganjal25 kakor njegovi tovariši26, ampak27 bukvice je v roke vzel29 in kaj dobrega30 bral. Zato31 ga je tudi gospodar rad imel32, ker je videl33, kako zvest in priden fant34 je in pa35 vedno doma. Največji36 dobiček pa37 je imel Janez od tega, ker se je le doma držal38, da39 se je obvaroval pred zapeljivostjo40 hudobnih tovarišev41. Marsikateremu tovarišu42, ki ga je kam vabil, je43 odgovoril: »45Ne grem, obljubil sem ubogati46 mater, ki so48 mi večkrat prepovedali49 v tovarišijo50 hoditi in so52 mi dejali53: Fant, obdrži54 v glavi te besede: Po hudobni tovarišiji glava boli56.« Neko57 nedeljo so imeli pri Janezovem gospodarju58 veliko gostarijo, zato ker59 so pekovskega60 fanta, ki61 se je izučil — bil62 je Janezov tovariš —63 v pekovsko bratovščino64 vzeli. Pili in jedli so in dobre volje bili ves popoldan. Janez pa se je skrivaj ukradel65, vzel bukvice,67 šel iz mesta v samoten kraj. Vroče je ravno68 bilo; zato se usede69 ne daleč70 od ceste na brežičku in morje71 premišljuje. Mislil je sam pri73 sebi: Toliko vode;75 kar oči peljejo, ni drugega ko76 voda. Kaj77 je neki onstran78 vode? Ali79 so tudi tam ljudje,80 kali? —81 Ko Janez tako morje premišljuje in bož-
72
[76−77]
[92−93]
[46−47]
[92−93]
[44−45]
⮟
jo previdnost hvali1 pod drevesam2, perteče3 kodrast pes tudi4 pod drevo v senco,5 in se zraven6 Janeza vleže7. Janez zagleda8, de je9 pes nekaj rudečiga10 v gobcu pernesel; Janez psa11 hitro spodi,12 in koder pusti13, kar je pernesel14. Bila je lepa štirvoglata mošnica15 iz žlahtniga rudečiga usnja16, kakoršne17 le gospodje per18 sebi nositi navado imajo19, de20 pisma ali kake druge tanke reči21 hranijo. Janez jo odpre, pa22 kako se začudi ko najde noter24 dvanajst bankovcov25 po tavžent26 goldinarjev, šest po pet sto27 goldinarjev,28 in še več drugih pisem, kterih29 ni poznal. Zraven30 je bil tudi grozno31 lep zlat perstan,32 kamenci so se leskatali33, de ga bleše34. Janez Svetin vse to pregleduje in misli.36 O revež37, kdor koli38 si to zgubil, želim pred ko je39 mogoče najti tistiga40, kteri je zgubil41, de42 mu nazaj dam44. Tudi skušnjave so ga začele motiti46; huda misel je prišla v glavo, ktera47 mu je rekla na tihama49: „50Spravi in tiho bodi, sej51 te nihče ne vidi, dnarjev52 imaš zdaj zadosti53, dokler boš54 živ, zvediti pa55 se ne more, ker živ človek zato nič56 ne ve.“ Na to57 Janez proti nebesam pogeda58, hitro59 se na Boga spomni,61 in sam sebi odgovori63: Res de65 me nihče ne vidi, pa Bog66 me vidi67, pred Bogam68 ne morem nič69 skriti. Kaj mi pomaga krivično blago ali najdeno, ker ni moje; kako bi ga zamogel70 z mirno vestjo vživati.71 Ne, ne,72 ne obderžim ne krajcerja73. Ne bom nikdar materniga nauka pozabil74, kar75 so mi večkrat rekli: „Fant! kader77 kaj najdeš, ne misli de78 je tvoje, daj79 nazaj, zvedi81 čigavo je, daj oznaniti,82 gospodar se bo kmalo dobil, tako83
jo previdnost hvali1 pod drevesom2, priteče3 kodrast pes pod drevo v senco,5 in poleg6 Janeza leže7. Janez ugleda8, da ima9 pes nekaj rudečega10 v gobci; zatorej ga11 hitro spodi,12 in pes izpusti13, kar je prinesel14. Bila je lepa čveterooglata listnica15 iz lepega rudečege usnija16, kakeršne17 le gospodje pri18 sebi nosijo19, da20 pisma ali kake druge tenke stvari v njej21 hranijo. Janez jo odpre, ali22 kako se začudi,23 ko najde notri24 dvanajst bankovcev25 po tisoč26 goldinarjev, šest po pet sto27 goldinarjev,28 in še več drugih pisem, katerih29 ni poznal. Poleg30 je bil tudi grozno31 lep zlat prstan,32 kamenci so se na njem blesteli33, da ni bilo možno gledati vanj34. Janez Svetin vse to pregleduje,35 in misli: »36O siromak37, kdor koli38 si to izgubil; želim pred kakor39 mogoče dobiti tistega40, katerega so te stvari41, da bi42 mu jih43 nazaj dal44. Tudi skušnjave so ga motile46; huda misel je prišla v glavo, katera47 mu je rekla tihoma49: »50Spravi in tiho bodi, saj51 te nihče ne vidi; zdaj52 imaš dosti denarjev53, dokler bodeš54 živ, a zvedeti55 se ne more, ker živ človek za to ničesar56 ne ve.« Nato57 Janez k nebesom pogleda58, hitro59 se spomni60 na Boga in sam v62 sebi govori63: »64Res, da65 me nihče ne vidi, a Bog66 me vidi67, pred Bogom68 ne moremo ničesar69 skriti. Kaj mi pomaga krivično blago ali najdeno, ker ni moje; kako bi ga mogel70 z mirno vestjo uživati?71 Ne, ne!72 ne obdržim niti krajcarja73. Nikoli ne pozabim nauka svoje matere74, ki75 so mi večkrat rekli: »Janezek, kadar77 kaj najdeš, ne misli, da78 je tvoje,79 nazaj daj80, zvedi81 čigavo je, daj oznaniti in82 gospodar se bode kmalu našel; tako83
jo previdnost pod drevesom hvali2, priteče3 kodrast pes tudi4 pod drevo v senco in se zraven6 Janeza uleže7. Janez zagleda8, da je9 pes nekaj rdečega10 v gobcu prinesel. Janez psa11 hitro spodi in koder spusti13, kar je prinesel14. Bila je lepa štirioglata mošnjica15 iz dragega rdečega usnja16, kakršne imajo17 le gospodje navado pri18 sebi nositi19, da20 pisma ali kake druge tenke reči21 hranijo. Janez jo odpre, pa22 kako se začudi,23 ko najde notri24 dvanajst bankovcev25 po tisoč26 goldinarjev, šest po pet sto27 goldinarjev in še več drugih pisem, katerih29 ni poznal. Zraven30 je bil tudi silno31 lep zlat prstan;32 kamenci so se lesketali33, da se mu je bleščalo34. Janez Svetin vse to pregleduje in misli: »36O revež37, kdorkoli38 si to izgubil! Želim, prej ko je39 mogoče, najti tistega40, kateri je izgubil41, da42 mu nazaj dam44.«45 Tudi skušnjave so ga začele motiti46; huda misel je prišla v glavo, ki47 mu je natihoma48 rekla: »50Spravi in tiho bodi, saj51 te nihče ne vidi; denarjev52 imaš zdaj zadosti53, dokler boš54 živ. Zvedeti pa55 se ne more, ker živ človek za to nič56 ne ve.« Nato57 Janez proti nebesom pogleda58, se hitro60 na Boga spomni61 in sam sebi odgovori63: »64Res da65 me nihče ne vidi, pa vidi66 me Bog67, pred Bogom68 ne morem nič69 skriti. Kaj mi pomaga krivično blago ali najdeno, ker ni moje; kako bi ga mogel70 z mirno vestjo uživati?71 Ne, ne,72 ne obdržim ne krajcarja73. Nikdar ne bom pozabil materinega nauka74, ki75 so mi ga76 večkrat rekli: Fant, kadar77 kaj najdeš, ne misli, da78 je tvoje; daj79 nazaj! Zvedi80, čigavo je, daj oznaniti,82 gospodar se bo kmalu dobil. Tako83
jo previdnost pod drevesom hvali2, priteče3 kodrast pes tudi4 pod drevo v senco in se zraven6 Janeza uleže7. Janez zagleda8, da je9 pes nekaj rdečega10 v gobcu prinesel. Janez psa11 hitro spodi in koder spusti13, kar je prinesel14. Bila je lepa štirioglata mošnjica15 iz žlahtnega rdečega usnja16, kakršne imajo17 le gospodje navado pri18 sebi nositi19, da20 pisma ali kake druge tenke reči21 hranijo. Janez jo odpre, pa22 kako se začudi,23 ko najde notri24 dvanajst bankovcev25 po tisoč26 goldinarjev, šest po pet sto27 goldinarjev in še več drugih pisem, katerih29 ni poznal. Zraven30 je bil tudi grozno31 lep zlat prstan;32 kamenci so se lesketali33, da se mu je bleščalo34. Janez Svetin vse to pregleduje in misli: »36O, revež37, kdorkoli38 si to izgubil! Želim, prej ko je39 mogoče, najti tistega40, kateri je izgubil41, da42 mu nazaj dam44.«45 Tudi skušnjave so ga začele motiti46; huda misel je prišla v glavo, ki47 mu je natihoma48 rekla: »50Spravi in tiho bodi, saj51 te nihče ne vidi; denarjev52 imaš zdaj zadosti53, dokler boš54 živ. Zvedeti pa55 se ne more, ker živ človek za to nič56 ne ve.« Nato57 Janez proti nebesom pogleda58, se hitro60 na Boga spomni61 in sam sebi odgovori63: »64Res da65 me nihče ne vidi, pa vidi66 me Bog67, pred Bogom68 ne morem nič69 skriti. Kaj mi pomaga krivično blago ali najdeno, ker ni moje; kako bi ga mogel70 z mirno vestjo uživati?71 Ne, ne,72 ne obdržim ne krajcarja73. Nikdar ne bom pozabil materinega nauka74, ki75 so mi ga76 večkrat rekli: Fant, kadar77 kaj najdeš, ne misli, da78 je tvoje; daj79 nazaj! Zvedi80, čigavo je, daj oznaniti;82 gospodar se bo kmalu dobil. Tako83
jo previdnost pod drevesom hvali2, priteče3 kodrast pes tudi4 pod drevo v senco in se zraven6 Janeza uleže7. Janez zagleda8, da je9 pes nekaj rdečega10 v gobcu prinesel. Janez psa11 hitro spodi in koder spusti13, kar je prinesel14. Bila je lepa štirioglata mošnjica15 iz žlahtnega rdečega usnja16, kakršne imajo17 le gospodje navado pri18 sebi nositi19, da20 pisma ali kake druge tenke reči21 hranijo. Janez jo odpre, pa22 kako se začudi,23 ko najde notri24 dvanajst bankovcev25 po tisoč26 goldinarjev, šest po petsto27 goldinarjev in še več drugih pisem, katerih29 ni poznal. Zraven30 je bil tudi grozno31 lep zlat prstan;32 kamenci so se lesketali33, da se mu je bleščalo34. Janez Svetin vse to pregleduje in misli: »36O revež37, kdorkoli38 si to izgubil! Želim, prej ko je39 mogoče, najti tistega40, kateri je izgubil41, da42 mu nazaj dam44.«45 Tudi skušnjave so ga začele motiti46; huda misel je prišla v glavo, ki47 mu je natihoma48 rekla: »50Spravi in tiho bodi, saj51 te nihče ne vidi; denarjev52 imaš zdaj zadosti53, dokler boš54 živ. Zvedeti pa55 se ne more, ker živ človek za to nič56 ne ve.« Nato57 Janez proti nebesom pogleda58, se hitro60 na Boga spomni61 in sam sebi odgovori63: »64Res da65 me nihče ne vidi, pa vidi66 me Bog67, pred Bogom68 ne morem nič69 skriti. Kaj mi pomaga krivično blago ali najdeno, ker ni moje; kako bi ga mogel70 z mirno vestjo uživati?71 Ne, ne,72 ne obdržim ne krajcarja73. Nikdar ne bom pozabil materinega nauka74, ki75 so mi ga76 večkrat rekli: Fant, kadar77 kaj najdeš, ne misli, da78 je tvoje; daj79 nazaj! Zvedi80, čigavo je, daj oznaniti,82 gospodar se bo kmalu dobil. Tako83
jo previdnost pod drevesom hvali2, priteče3 kodrast pes tudi4 pod drevo v senco in se zraven6 Janeza uleže7. Janez zagleda8, da je9 pes nekaj rdečega10 v gobcu prinesel. Janez psa11 hitro spodi in koder spusti13, kar je prinesel14. Bila je lepa štirioglata mošnjica15 iz žlahtnega rdečega usnja16, kakršne imajo17 le gospodje navado pri18 sebi nositi19, da20 pisma ali kake druge tenke reči21 hranijo. Janez jo odpre, pa22 kako se začudi,23 ko najde notri24 dvanajst bankovcev25 po tisoč26 goldinarjev, šest po pet sto27 goldinarjev in še več drugih pisem, katerih29 ni poznal. Zraven30 je bil tudi grozno31 lep zlat prstan;32 kamenci so se lesketali33, da se mu je bleščalo34. Janez Svetin vse to pregleduje in misli: »36O, revež37, kdorkoli38 si to izgubil! Želim, prej ko je39 mogoče, najti tistega40, kateri je izgubil41, da42 mu nazaj dam44.«45 Tudi skušnjave so ga začele motiti46; huda misel je prišla v glavo, ki47 mu je natihoma48 rekla: »50Spravi in tiho bodi, saj51 te nihče ne vidi; denarjev52 imaš zdaj zadosti53, dokler boš54 živ. Zvedeti pa55 se ne more, ker živ človek za to nič56 ne ve.« Nato57 Janez proti nebesom pogleda58, se hitro60 na Boga spomni61 in sam sebi odgovori63: »64Res da65 me nihče ne vidi, pa vidi66 me Bog67, pred Bogom68 ne morem nič69 skriti. Kaj mi pomaga krivično blago ali najdeno, ker ni moje; kako bi ga mogel70 z mirno vestjo uživati?71 Ne, ne,72 ne obdržim ne krajcarja73. Nikdar ne bom pozabil materinega nauka74, ki75 so mi ga76 večkrat rekli: Fant, kadar77 kaj najdeš, ne misli, da78 je tvoje; daj79 nazaj! Zvedi80, čigavo je, daj oznaniti;82 gospodar se bo kmalu dobil. Tako83
73
[77−78]
[93−94]
[47−48]
[93−94]
[45]
⮟
boš1 pred Bogam2 in pred3 ljudmi pošten ostal4.“5 Janez je tako6 hitro skušnjave7 premagal, materni8 nauk mu je bil dober perpomočik9. V aršet10 spravi lepo mošnico in11 gre počasi domu12 z resničnimi željami najdeno nazaj dati14. Vesel15 gre Janez Svetin proti domu ob morji,16 ne misli več na najdeno blago, kar sreča nekiga gospoda17 lepo oblečeniga18, kteri je19 ob morji20 gori in doli hodil, zdaj naprej zdaj nazaj ves zamišljen21. Njegov obraz22 je bil prepaden in bled, ves23 je bil v žalosti vtopljen, de je bil merliču24 podoben. Svetin ga gleda in misli: Tega gospoda mora grozno nekaj skerbeti27, ki28 je tako zlo29 žalosten. Le stopi k njemu30 in mu reče prijazno:31 Gospod, ne zamerite32, de33 vas vprašam: Kaj hudiga34 se vam je zgodilo, ker36 ste tako žalostni? Gospod bi morebiti38 v svoji39 sreči pekovskiga40 fanta še41 pogledal ne bil, in mu odgovora ne dal42. Nesreča43 in nadloga pa44 tudi prevzetniga45 in visociga46 človeka ponižniga stori; torej47 gospod globoko zdihne48 in reče: Oh49 kaj me vprašaš50, ker mi pomagati51 ne moreš. Janez naravnost odgovori, kakor pred54 nedolžen in nepokažen mladenč55: Gospod!57 če vam jest58 ne morem pomagati59, vam Bog lahko pomaga60. Te besede nedolžniga mladenča62 so žalostnimu63 gospodu do serca šle,64 in ga nekoliko zbrihtale65 v Boga zaupati66. Pred67 je bil gospod le v posvetne skerbi68, v barantije in kupčije zamaknjen69. Na Boga je malokdaj ali pa nikoli ne72 mislil. Na to pravi73 gospod, prav74 govoriš. Res je, de75 mi Bog lahko pomaga76, tode77 prevelika je
ostaneš pošten1 pred Bogom2 in ljudmi.«5 Janez je hitro skušnjavo7 premagal, materin8 nauk mu je bil dober pripomočnik9. V žep10 spravi lepo listnico ter11 gre počasi domov12 z resničnimi željami, da bi dal skoraj13 najdeno blago nazaj14. Veselo15 gre Janez Svetin proti domu ob morji ter16 ne misli več na najdeno blago, kar sreča lepo oblečenega gospoda18, ki je19 ob morji hodil20 gori in doli ter ves zamišljen okolo sebe zrl21. Obraz mu22 je bil prepaden in bled, zelo23 je bil žalosten in malo ne mrliču24 podoben. Svetin ga gleda in si25 misli: »26Tega gospoda mora nekaj zelo skrbeti27, ker28 je tako žalosten.« K njemu stopi30 in mu prijazno reče: »31Gospod, ne hudujte se32, da33 vas vprašam, kaj34 se vam je hudega35 zgodilo, ker36 ste tako žalostni?«37 Gospod bi morda38 v svojej39 sreči pekovskega40 fanta niti41 pogledal ne bil, kaj li še, da bi mu bil odgovoril42. Ali nesreča43 in nadloga tudi prevzetnega45 in visocega46 človeka storiti ponižnega; zatorej47 gospod globoko vzdahne48 in reče: »O49 kaj me vprašaš50, ker mi ne moreš pomagati52.«53 Janez naravnost odgovori, kakor54 nedolžen in nepokvarjen mladenič55: »56Gospod!57 če vam jaz pomagati58 ne morem, lehko vam pomore Bog60.«61 Te besede nedolžnega mladeniča62 so žalostnemu63 gospodu v srce segle64 in ga nekoliko nagnile upati65 v Boga. Poprej67 je bil gospod le v posvetne skrbi68, v barantije in kupčije zamaknen69. Na Boga je le70 malokdaj,71 ali pa nikoli mislil. Nato reče73 gospod: »Prav74 govoriš. Res je, da75 mi Bog lehko pomore76, ali77 prevelika je
boš1 pred Bogom2 in pred3 ljudmi pošten ostal4.«5 Janez je tako6 hitro skušnjave7 premagal, materin8 nauk mu je bil dober pripomoček9. Lepo mošnjico10 spravi v žep in11 gre počasi domov12 z resničnimi željami, da bi13 najdeno nazaj dal14. Vesel15 gre Janez Svetin ob morju proti domu;16 ne misli več na najdeno blago, kar sreča nekega17 lepo oblečenega gospoda18, ki hodi19 ob morju20 gori in doli, zdaj naprej zdaj nazaj, ves zamišljen21. Njegov obraz22 je bil prepaden in bled; ves23 je bil v žalost vtopljen, da je bil mrliču24 podoben. Svetin ga gleda in misli: Tega gospoda mora nekaj grozno skrbeti27, ker28 je tako zelo29 žalosten. Zato stopi k njemu30 in mu reče prijazno: »31Gospod, ne zamerite32, da33 vas vprašam: Kaj34 se vam je hudega35 zgodilo, da36 ste tako žalostni?«37 Gospod bi morebiti38 v svoji39 sreči pekovskega40 fanta še41 pogledal ne bil in mu ne dal odgovora42. Nesreča43 in nadloga pa44 tudi prevzetnega45 in visokega46 človeka ponižnega stori. Zato47 gospod globoko zdihne48 in reče: »Oh49 kaj me vprašaš50, ker mi ne moreš pomagati52.«53 Janez naravnost odgovori kakor prej54 nedolžen in nepokažen mladenič55: »56Gospod,57 če vam jaz58 ne morem pomagati59, vam Bog lahko pomaga60. «61 Te besede nedolžnega mladeniča62 so šle žalostnemu63 gospodu do srca64 in ga nekoliko osvestile,65 v Boga zaupati66. Prej67 je bil gospod le v posvetne skrbi68, v barantije in kupčije zamaknjen69. Na Boga je malokdaj ali pa nikoli ne72 mislil. Nato pravi73 gospod: »Prav74 govoriš. Res je, da75 mi Bog lahko pomaga76, toda77 prevelika je
boš1 pred Bogom2 in pred3 ljudmi pošten ostal4.«5 Janez je tako6 hitro skušnjave7 premagal, materin8 nauk mu je bil dober pripomoček9. Lepo mošnjico10 spravi v žep in11 gre počasi domov12 z resničnimi željami, da bi13 najdeno nazaj dal14. Vesel15 gre Janez Svetin ob morju proti domu;16 ne misli več na najdeno blago, kar sreča nekega17 lepo oblečenega gospoda18, ki hodi19 ob morju20 gori in doli, zdaj naprej zdaj nazaj, ves zamišljen21. Njegov obraz22 je bil prepaden in bled; ves23 je bil v žalost vtopljen, da je bil mrliču24 podoben. Svetin ga gleda in misli: Tega gospoda mora nekaj grozno skrbeti27, ker28 je tako zelo29 žalosten. Zato stopi k njemu30 in mu reče prijazno: »31Gospod, ne zamerite32, da33 vas vprašam: Kaj34 se vam je hudega35 zgodilo, da36 ste tako žalostni?«37 Gospod bi morebiti38 v svoji39 sreči pekovskega40 fanta še41 pogledal ne bil in mu ne dal odgovora42. Nesreča43 in nadloga pa44 tudi prevzetnega45 in visokega46 človeka ponižnega stori. Zato47 gospod globoko zdihne48 in reče: »Oh,49 kaj me vprašaš50, ker mi ne moreš pomagati52.«53 Janez naravnost odgovori kakor prej54 nedolžen in nepokažen mladenič55: »56Gospod,57 če vam jaz58 ne morem pomagati59, vam Bog lahko pomaga60.«61 Te besede nedolžnega mladeniča62 so šle žalostnemu63 gospodu do srca64 in ga nekoliko zbistrile,65 v Boga zaupati66. Prej67 je bil gospod le v posvetne skrbi68, v barantije in kupčije zamaknjen69. Na Boga je malokdaj ali pa nikoli ne72 mislil. Nato pravi73 gospod: »Prav74 govoriš. Res je, da75 mi Bog lahko pomaga76, toda77 prevelika je
boš1 pred Bogom2 in pred3 ljudmi pošten ostal4.«5 Janez je tako6 hitro skušnjave7 premagal, materin8 nauk mu je bil dober pripomoček9. Lepo mošnjico10 spravi v žep in11 gre počasi domov12 z resničnimi željami, da bi13 najdeno nazaj dal14. Vesel15 gre Janez Svetin ob morju proti domu;16 ne misli več na najdeno blago, kar sreča nekega17 lepo oblečenega gospoda18, ki hodi19 ob morju20 gori in doli, zdaj naprej, zdaj nazaj, ves zamišljen21. Njegov obraz22 je bil prepaden in bled; ves23 je bil v žalost utopljen, da je bil mrliču24 podoben. Svetin ga gleda in misli: Tega gospoda mora nekaj grozno skrbeti27, ker28 je tako zelo29 žalosten. Zato stopi k njemu30 in mu prijazno reče: »31Gospod, ne zamerite32, da33 vas vprašam: Kaj34 se vam je hudega35 zgodilo, da36 ste tako žalostni?«37 Gospod bi morebiti38 v svoji39 sreči pekovskega40 fanta še41 pogledal ne bil in mu ne dal odgovora42. Nesreča43 in nadloga pa44 tudi prevzetnega45 in visokega46 človeka ponižnega stori. Zato47 gospod globoko zdihne48 in reče: »Oh,49 kaj me vprašuješ50, ker mi ne moreš pomagati52.«53 Janez naravnost odgovori kakor prej54 nedolžen in nepokažen mladenič55: »56Gospod,57 če vam jaz58 ne morem pomagati59, vam Bog lahko pomaga60.«61 Te besede nedolžnega mladeniča62 so šle žalostnemu63 gospodu do srca64 in ga nekoliko zbistrile65 v Boga zaupati66. Prej67 je bil gospod le v posvetne skrbi68, v barantije in kupčije zamaknjen69. Na Boga je malokdaj ali pa nikoli ne72 mislil. Nato pravi73 gospod: »Prav74 govoriš. Res je, da75 mi Bog lahko pomaga76, toda77 prevelika je
boš1 pred Bogom2 in pred3 ljudmi pošten ostal4.«5 Janez je tako6 hitro skušnjave7 premagal, materin8 nauk mu je bil dober pripomoček9. Lepo mošnjico10 spravi v žep in11 gre počasi domov12 z resničnimi željami, da bi13 najdeno nazaj dal14. Vesel15 gre Janez Svetin ob morju proti domu;16 ne misli več na najdeno blago, kar sreča nekega17 lepo oblečenega gospoda18, ki hodi19 ob morju20 gori in doli, zdaj naprej zdaj nazaj, ves zamišljen21. Njegov obraz22 je bil prepaden in bled; ves23 je bil v žalost vtopljen, da je bil mrliču24 podoben. Svetin ga gleda in misli: Tega gospoda mora nekaj grozno skrbeti27, ker28 je tako zelo29 žalosten. Zato stopi k njemu30 in mu reče prijazno: »31Gospod, ne zamerite32, da33 vas vprašam: Kaj34 se vam je hudega35 zgodilo, da36 ste tako žalostni?«37 Gospod bi morebiti38 v svoji39 sreči pekovskega40 fanta še41 pogledal ne bil in mu ne dal odgovora42. Nesreča43 in nadloga pa44 tudi prevzetnega45 in visokega46 človeka ponižnega stori. Zato47 gospod globoko zdihne48 in reče: »Oh,49 kaj me vprašaš50, ker mi ne moreš pomagati52.«53 Janez naravnost odgovori kakor prej54 nedolžen in nepokažen mladenič55: »56Gospod,57 če vam jaz58 ne morem pomagati59, vam Bog lahko pomaga60.«61 Te besede nedolžnega mladeniča62 so šle žalostnemu63 gospodu do srca64 in ga nekoliko zbistrile,65 v Boga zaupati66. Prej67 je bil gospod le v posvetne skrbi68, v barantije in kupčije zamaknjen69. Na Boga je malokdaj ali pa nikoli ne72 mislil. Nato pravi73 gospod: »Prav74 govoriš. Res je, da75 mi Bog lahko pomaga76, toda77 prevelika je
74
[78−79]
[94−95]
[48]
[94−95]
[45−46]
⮟
moja nesreča, ne morem je preživeti, ravno1 zdaj pregledujem2 in premišljujem3, kje bi v morje skočil in se vtopil; konec4 je mojiga življenja5, meni ni več6 živeti. Janez Svetin serčno8 stopi k žalostnimu9 gospodu in reče: Gospod!12 lepo vas prosim ne storite14 tega. Če15 ste nesrečen16 na tem svetu, zakaj se hočete še v večno nesrečo pogrezniti. Kaj18 ne veste, de ta greh vam19 ne bo ne20 na tem ne21 na unim22 svetu odpušen; zakaj23 hočete upanje na božjo24 milost zgubiti25 in scagati. Ne veste26, de27 po hudim28 vremenu spet lepo sonce sija. Če29 se vam zdaj hudo godi vam bo že Bog spet srečo dal30. Bog pošilja nesreče, de nas32 z njimi opominja33 na njega ne pozabiti34. Le terdno35 v Boga zaupajte36 in on dobrotlivi37 oče vam bo39 vse to v40 vašo srečo obernil41. Per tih42 besedah je43 gospod ostermel44 in fanta45 debelo gleda, čez46 nekaj časa reče: Fant! dans48 si ti moj angelc varh49. Tvoje besede so me potroštale50. Gotovo bi že bile velike morske ribe moje truplo tergale,51 in z mojo dušo Bog ve53 kaj bi bilo, ko54 bi ti meni55 ne bil tako v serce57 govoril. Bogal bom perprostiga fanta,58 ne bom se vtopil59, naj se mi godi kakor hoče. Žlahtno61 je tvoje serce62 o ljubeznjivi fant, povej63 mi, čigav si, hvalo64 ti bom vedel65, torej66 ti hočem tudi svojo nesrečo67 povedati. Glej, jest sim68 bil bogat, per kupčii sim69 si opomogel. Ravno po kupčiških opravilih sim danes zjutrej70 šel,71 in vzel s sabo skorej72 vse premoženje v rudeči mošnici73. Ko74 pridem do kupčije, o strah!75 sežem v aržet76, ni je bilo77 ni-78
moja nesreča, ne morem je preživeti. Ravno1 zdaj gledam2 in premišljam3, kje bi v morje skočil in se vtopil; konec4 je mojemu življenju5, meni ni dalje6 živeti.«7 Janez Svetin srčno8 stopi k žalostnemu9 gospodu in mu10 reče: »11Gospod,12 lepo vas prosim,13 ne storite14 tega. če15 ste nesrečen že16 na tem svetu, zakaj li17 se hočete še v večno nesrečo pogrezniti? Mar18 ne veste, da vam kaj tacega19 ne bode niti20 na tem niti21 na onem22 svetu odpuščeno? Čimu23 hočete zaupanje v24 milost božjo izgubiti25 in zdvojiti? Ali ne znate26, da27 po hudem28 vremenu zopet solnce sije? Ce29 se vam zdaj hudo godi, Bog vam bode dal zopet srečo30. Bog pošilja ljudem31 nesreče, da jih32 z njimi opomina33 na njega ne pozabiti34. Le trdno35 v Boga upajte,36 in on dobrotljivi37 oče vam vse to lehko na40 vašo srečo obrne41.« Ob teh42 besedah je43 gospod ostrmel44 in debelo gleda mladeniča; za46 nekaj časa reče: »47Fant! denes48 si ti moj angel varuh49. Tvoje besede so me potolažile50. Gotovo bi že bile velike morske ribe moje telo trgale,51 in z mojo dušo Bog zna,53 kaj bi bilo, ako54 bi ti ne bil meni56 tako v srce57 govoril. Poslušal bodem priprostega dečka ter58 ne skočim v morje59, naj se mi godi kakor hoče. Blago61 je tvoje srce,62 o deček ljubeznjivi! Povej63 mi, čigav si? Hvaležen64 ti bodem65, zatorej66 ti hočem tudi o svojej nesreči67 povedati. Glej jaz sem68 bil bogat, pri kupčiji sem69 si opomogel. Ravno po kupčijskih opravilih sem denes zjutraj70 šel,71 in vzel s seboj malo ne72 vse premoženje v rudečej listnici73. Kadar74 pridem do kupčije, o strah!75 sežem v žep76, in — nikjer je77 ni bilo78
moja nesreča, ne morem je preživeti. Ravno1 zdaj pregledujem2 in premišljujem3, kje bi v morje skočil in se utopil. Konec4 je mojega življenja5, meni ni več6 živeti.«7 Janez Svetin srčno8 stopi k žalostnemu9 gospodu in reče: »11Gospod,12 lepo vas prosim,13 ne delajte14 tega. Če15 ste nesrečni16 na tem svetu, zakaj se hočete še v večno nesrečo pogrezniti? Kaj18 ne veste, da vam ta greh19 ne bo ne20 na tem ne21 na onem22 svetu odpuščen? Zakaj23 hočete upanje na božjo24 milost izgubiti25 in obupati? Ne veste26, da27 po hudem28 vremenu spet lepo sonce sije? Če29 se vam zdaj hudo godi, vam bo že Bog spet srečo dal30. Bog pošilja nesreče, da nas32 z njimi opominja, naj33 na njega ne pozabimo34. Le trdno35 v Boga zaupajte36 in on, dobrotljivi37 oče,38 vam bo39 vse to v40 vašo srečo obrnil41.« Pri teh42 besedah gospod ostrmi44 in fanta45 debelo gleda. Čez46 nekaj časa reče: »47Fant, danes48 si ti moj angel varuh49. Tvoje besede so me potolažile50. Gotovo bi že bile velike morske ribe moje truplo trgale51 in z mojo dušo Bog ve,53 kaj bi bilo, ko54 bi ti meni55 ne bil tako v srce57 govoril. Ubogal bom preprostega fanta,58 ne bom se utopil59, naj se mi godi,60 kakor hoče. Plemenito61 je tvoje srce,62 o ljubeznivi fant. Povej63 mi, čigav si, hvalo64 ti bom vedel65, torej66 ti hočem tudi svojo nesrečo67 povedati. Glej, jaz sem68 bil bogat, pri kupčiji sem69 si opomogel. Ravno po kupčijskih opravilih sem danes zjutraj70 šel in vzel s seboj skoraj72 vse premoženje v rdeči mošnjici73. Ko74 pridem do kupčije, o strah,75 sežem v žep76, ni je bilo77 ni-78
moja nesreča, ne morem je preživeti. Ravno1 zdaj pregledujem2 in premišljujem3, kje bi v morje skočil in se utopil. Konec4 je mojega življenja5, meni ni več6 živeti.«7 Janez Svetin srčno8 stopi k žalostnemu9 gospodu in reče: »11Gospod,12 lepo vas prosim,13 ne storite14 tega. Če15 ste nesrečni16 na tem svetu, zakaj se hočete še v večno nesrečo pogrezniti? Kaj18 ne veste, da vam ta greh19 ne bo ne20 na tem ne21 na onem22 svetu odpuščen? Zakaj23 hočete upanje na božjo24 milost izgubiti25 in obupati? Ne veste26, da27 po hudem28 vremenu spet lepo sonce sije? Če29 se vam zdaj hudo godi, vam bo že Bog spet srečo dal30. Bog pošilja nesreče, da nas32 z njimi opominja, naj33 na njega ne pozabimo34. Le trdno35 v Boga zaupajte36 in on, dobrotljivi37 oče,38 vam bo39 vse to v40 vašo srečo obrnil41.« Pri teh42 besedah gospod ostrmi44 in fanta45 debelo gleda. Čez46 nekaj časa reče: »47Fant, danes48 si ti moj angel varuh49. Tvoje besede so me potolažile50. Gotovo bi že bile velike morske ribe moje truplo trgale51 in z mojo dušo Bog ve,53 kaj bi bilo, ko54 bi ti meni55 ne bil tako v srce57 govoril. Ubogal bom preprostega fanta,58 ne bom se utopil59, naj se mi godi,60 kakor hoče. Žlahtno61 je tvoje srce,62 o ljubeznivi fant! Povej63 mi, čigav si, hvalo64 ti bom vedel65, torej66 ti hočem tudi svojo nesrečo67 povedati. Glej, jaz sem68 bil bogat, pri kupčiji sem69 si opomogel. Ravno po kupčijskih opravkih sem danes zjutraj70 šel in vzel s seboj skoraj72 vse premoženje v rdeči mošnjici73. Ko74 pridem do kupčije, o strah,75 sežem v žep76, ni je bilo77 ni-78
moja nesreča, ne morem je preživeti. Ravno1 zdaj pregledujem2 in premišljujem3, kje bi v morje skočil in se utopil. Konec4 je mojega življenja5, meni ni več6 živeti.«7 Janez Svetin srčno8 stopi k žalostnemu9 gospodu in reče: »11Gospod,12 lepo vas prosim,13 ne storite14 tega. Če15 ste nesrečni16 na tem svetu, zakaj se hočete še v večno nesrečo pogrezniti? Kaj18 ne veste, da vam ta greh19 ne bo ne20 na tem ne21 na onem22 svetu odpuščen? Zakaj23 hočete upanje na božjo24 milost izgubiti25 in obupati? Ne veste26, da27 po hudem28 vremenu spet lepo sonce sije? Če29 se vam zdaj hudo godi, vam bo že Bog spet srečo dal30. Bog pošilja nesreče, da nas32 z njimi opominja, naj33 na njega ne pozabimo34. Le trdno35 v Boga zaupajte36 in on, dobrotljivi37 oče,38 vam bo39 vse to v40 vašo srečo obrnil41.« Pri teh42 besedah gospod ostrmi44 in fanta45 debelo gleda. Čez46 nekaj časa reče: »47Fant, danes48 si ti moj angel varuh49. Tvoje besede so me potolažile50. Gotovo bi že bile velike morske ribe moje truplo trgale51 in z mojo dušo,52 Bog ve,53 kaj bi bilo, ko54 bi ti meni55 ne bil tako v srce57 govoril. Ubogal bom preprostega fanta,58 ne bom se utopil59, naj se mi godi,60 kakor hoče. Žlahtno61 je tvoje srce,62 o ljubeznivi fant! Povej63 mi, čigav si, hvalo64 ti bom vedel65, torej66 ti hočem tudi svojo nesrečo67 povedati. Glej, jaz sem68 bil bogat, pri kupčiji sem69 si opomogel. Ravno po kupčijskih opravkih sem danes zjutraj70 šel in vzel s seboj skoraj72 vse premoženje v rdeči mošnjici73. Ko74 pridem do kupčije, o strah,75 sežem v žep76, ni je bilo77 ni-78
moja nesreča, ne morem je preživeti. Ravno1 zdaj pregledujem2 in premišljujem3, kje bi v morje skočil in se utopil. Konec4 je mojega življenja5, meni ni več6 živeti.«7 Janez Svetin srčno8 stopi k žalostnemu9 gospodu in reče: »11Gospod,12 lepo vas prosim,13 ne storite14 tega. Če15 ste nesrečni16 na tem svetu, zakaj se hočete še v večno nesrečo pogrezniti? Kaj18 ne veste, da vam ta greh19 ne bo ne20 na tem ne21 na onem22 svetu odpuščen? Zakaj23 hočete upanje na božjo24 milost izgubiti25 in obupati? Ne veste26, da27 po hudem28 vremenu spet lepo sonce sije? Če29 se vam zdaj hudo godi, vam bo že Bog spet srečo dal30. Bog pošilja nesreče, da nas32 z njimi opominja, naj33 na njega ne pozabimo34. Le trdno35 v Boga zaupajte36 in on, dobrotljivi37 oče,38 vam bo39 vse to v40 vašo srečo obrnil41.« Pri teh42 besedah gospod ostrmi44 in fanta45 debelo gleda. Čez46 nekaj časa reče: »47Fant, danes48 si ti moj angel varuh49. Tvoje besede so me potolažile50. Gotovo bi že bile velike morske ribe moje truplo trgale51 in z mojo dušo Bog ve,53 kaj bi bilo, ko54 bi ti meni55 ne bil tako v srce57 govoril. Ubogal bom preprostega fanta,58 ne bom se utopil59, naj se mi godi,60 kakor hoče. Žlahtno61 je tvoje srce,62 o ljubeznivi fant! Povej63 mi, čigav si, hvalo64 ti bom vedel65, torej66 ti hočem tudi svojo nesrečo67 povedati. Glej, jaz sem68 bil bogat, pri kupčiji sem69 si opomogel. Ravno po kupčijskih opravkih sem danes zjutraj70 šel in vzel s seboj skoraj72 vse premoženje v rdeči mošnjici73. Ko74 pridem do kupčije, o strah,75 sežem v žep76, ni je bilo77 ni-78
75
[79−80]
[95−96]
[48−49]
[95−96]
[46]
⮟
kjer mošnice, urno1 se vernem2, tečem nazaj iskat, išem3 in išem pa je4 ne najdem. Več ko6 desetkrat sim7 že dans to8 pot storil, pa vse zastonj9. Janez je zdaj spoznal, de ta11 je pravi gospodar najdene mošne, vender jo13 noče pred14 pokazati, de15 reče gospodu16: Morebiti vam zamorem zvediti tistiga18, kdor jo19 je našel, povejte21 mi, koliko je bilo noter.22 Gospod pravi23: Bilo je noter 12 bankovcov25 po 100026 goldinarjev, 627 po 5 sto28, druge29 pisma so bile pa dobivne30 pisma, ki se po nemško veksel imenujejo,31 tolike vrednosti, de32 ti ne morem izreči33. Zraven34 je bilo pet zlatih cekinov in grozno36 lep drag perstan,38 s takimi žlahtnimi39 kamenci, de40 je veliko41 vreden. Ko42 bi kdo meni vse to nazaj prinesel mu rad 1000 goldinarjev dam,43 če bi pa45 še več hotel, bi46 tudi rad47 dal, kolikor bi sam zmislil49. Janez, kteri je51 zdaj za gotovo spoznal52, de53 je to pravi gospodar najdene mošne54, spodobno reče: Gospod!56 ali vam nisim57 prav pravil58, de le59 v Boga zaupajte60 in nič žaliga si61 ne storite? glejte62 kako kmalo63 vas Bog potrošta. S temi besedami65 potegne mošno66 iz aržeta67 rekoč: Ali je to tista69 vaša zgubljena mošna70? Gospod jo71 ugleda in72 zavpije, moja,73 moja, in74 od veselja mu skorej težko75 pride. Gospod fanta objame76, od veselja joka in pravi: Pošteni fant! koliko77 hočeš de78 ti dam zdaj, ker si meni79 toliko dobriga80 storil, le81 povej, le povej hitro, koliko hočeš, kaj82 si zbereš83. Tavžent84 goldinarjev sim85 sam obljubil, pa86 ti moraš več vzeti. Ti si me otel od87 nesrečne smerti88. Janez na to90 reče: Veseli me, de sim praviga92
listnice z denarji. Urno1 se vrnem2, tečem nazaj iskat, iščem3 in iščem, ali vse zaman,4 ne najdem je5. Več nego li6 desetkrat sem7 že denes ta8 pot storil, pa — listnice le ni9.«10 Janez je zdaj spoznal, da11 je to12 pravi gospodar najdene listnice; vender je13 noče prej14 pokazati, predno ne15 reče gospodarju16: »17Morebiti vam morem zvedeti tistega18, kateri19 je listnico20 našel; povejte21 mi, koliko je bilo notri?«22 Gospod odgovori23: »24Bilo je notri 12 bankovcev25 po 100026 goldinarjev in 6 jih je bilo27 po 500 goldinarjev28, druga29 pisma so bila dobitna30 pisma ali menjice31 tolike vrednosti, da32 ti ne morem povedati33. Poleg34 je bilo tudi še35 pet zlatih cekinov in zelo36 lep,37 drag prstan,38 s tacimi dragimi39 kamenci, da40 je mnogo41 vreden. Ako42 bi kdo meni vse to nazaj prinesel, rad bi mu dal tisoč goldinarjev, in43 če bi še več hotel, tudi še več bi mu47 dal, kolikor bi si48 sam izvolil49.«50 Janez, kateri51 zdaj ni več dvomil52, da53 je to pravi gospodar najdene listnice54, spodobno reče: »55Gospod!56 ali vam nisem57 prav govoril58, kadar vam sem dejal, da59 v Boga upajte60 in si ničesar zalega61 ne storite? Glejte,62 kako kmalu63 vas je64 Bog potolažil!« Ob teh besedah65 potegne listnico66 iz žepa,67 rekoč: »68Ali je to ona69 vaša izgubljena listnica70? »Kadar gospodar listnico71 ugleda,72 zavpije: »Moja!73 moja!« ter mu74 od veselja skoraj slabo75 pride. Zdaj gospod dečka objame76, od veselja joka in pravi: »Deček pošteni? koliko77 hočeš, da78 ti dam zdaj, ker si meni79 toliko dobrega80 storil? Le81 povej, le povej hitro, koliko hočeš, koliko82 si izvoliš83. Tisoč84 goldinarjev sem85 sam obljubil, ali86 ti moraš več vzeti. Ti si me otel nesrečne smrti88.«89 Janez na to90 reče: »91Veseli me, da sem pravega92
kjer mošnjice; urno1 se vrnem2, tečem nazaj iskat, iščem3 in iščem, pa je4 ne najdem. Več ko6 desetkrat sem7 že danes to8 pot storil, pa vse zaman9.«10 Janez je zdaj spoznal, da11 je ta12 pravi gospodar najdene mošnje, vendar je13 noče prej14 pokazati, da15 reče gospodu16: »17Morebiti vam morem zvedeti tistega18, ki jo19 je našel. Povejte21 mi, koliko je bilo notri!«22 Gospod pravi23: »24Bilo je notri dvanajst bankovcev25 po tisoč26 goldinarjev, šest27 po pet sto28, druga29 pisma so bila pa dobivna30 pisma, ki se imenujejo menice,31 tolike vrednosti, da32 ti ne morem izreči33. Zraven34 je bilo pet zlatih cekinov in silno36 lep,37 drag prstan38 s takimi39 kamenci, da40 je veliko41 vreden. Ko42 bi kdo meni vse to nazaj prinesel, mu rad tisoč goldinarjev dam;43 če pa44 bi še več hotel, bi46 tudi rad47 dal, kolikor bi sam zmislil49.«50 Janez, ki je51 zdaj zatrdno spoznal52, da53 je to pravi gospodar najdene mošnje54, spodobno reče: »55Gospod,56 ali vam nisem57 prav pravil58, da le59 v Boga zaupajte60 in si nič žalega61 ne storite? Glejte,62 kako kmalu63 vas Bog potolaži!« S temi besedami65 potegne mošnjo66 iz žepa,67 rekoč: »68Ali je to tista69 vaša izgubljena mošnja70?« Gospod jo71 ugleda in72 zavpije: »Moja,73 moja!« in74 od veselja mu skoraj težko75 pride. Gospod objame fanta76, od veselja joka in pravi: »Pošteni fant! Koliko77 hočeš, da78 ti dam zdaj, ker si mi79 toliko dobrega80 storil? Le81 povej, le povej hitro, koliko hočeš, kaj82 si izbereš83. Tisoč84 goldinarjev sem85 sam obljubil, pa86 ti moraš več vzeti. Ti si me otel nesrečne smrti88.«89 Janez nato90 reče: »91 Veseli me, da sem dobil pravega92
kjer mošnjice; urno1 se vrnem2, tečem nazaj iskat, iščem3 in iščem, pa je4 ne najdem. Več ko6 desetkrat sem7 že danes to8 pot storil, pa vse zaman9.«10 Janez je zdaj spoznal, da11 je ta12 pravi gospodar najdene mošnje, vendar je13 noče prej14 pokazati, da15 reče gospodu16: »17Morebiti vam morem zvedeti tistega18, ki jo19 je našel. Povejte21 mi, koliko je bilo notri!«22 Gospod pravi23: »24Bilo je notri dvanajst bankovcev25 po tisoč26 goldinarjev, šest27 po pet sto28, druga29 pisma so bila pa dobivna30 pisma, ki se imenujejo menice,31 tolike vrednosti, da32 ti ne morem izreči33. Zraven34 je bilo pet zlatih cekinov in grozno36 lep,37 drag prstan38 s takimi39 kamenci, da40 je veliko41 vreden. Ko42 bi kdo meni vse to nazaj prinesel, mu rad tisoč goldinarjev dam;43 če pa44 bi še več hotel, bi46 tudi rad47 dal, kolikor bi sam zmislil49.«50 Janez, ki je51 zdaj zatrdno spoznal52, da53 je to pravi gospodar najdene mošnje54, spodobno reče: »55Gospod,56 ali vam nisem57 prav pravil58, da le59 v Boga zaupajte60 in si nič žalega61 ne storite? Glejte,62 kako kmalu63 vas Bog potolaži!« S temi besedami65 potegne mošnjo66 iz žepa,67 rekoč: »68Ali je to tista69 vaša izgubljena mošnja70?« Gospod jo71 ugleda in72 zavpije: »Moja,73 moja!« in74 od veselja mu skoraj težko75 pride. Gospod objame fanta76, od veselja joka in pravi: »Pošteni fant! Koliko77 hočeš, da78 ti dam zdaj, ker si mi79 toliko dobrega80 storil? Le81 povej, le povej hitro, koliko hočeš, kaj82 si izbereš83. Tisoč84 goldinarjev sem85 sam obljubil, pa86 ti moraš več vzeti. Ti si me otel nesrečne smrti88.«89 Janez nato90 reče: »91Veseli me, da sem dobil pravega92
kjer mošnjice; urno1 se vrnem2, tečem nazaj iskat, iščem3 in iščem, pa je4 ne najdem. Več ko6 desetkrat sem7 že danes to8 pot storil, pa vse zaman9.«10 Janez je zdaj spoznal, da11 je ta12 pravi gospodar najdene mošnje, vendar je13 noče prej14 pokazati, da15 reče gospodu16: »17Morebiti vam morem zvedeti tistega18, ki jo19 je našel. Povejte21 mi, koliko je bilo notri!«22 Gospod pravi23: »24Bilo je notri dvanajst bankovcev25 po tisoč26 goldinarjev, šest27 po petsto28, druga29 pisma so bila pa dobivna ali menjavska30 pisma, ki se po nemško veksel imenujejo,31 tolike vrednosti, da32 ti ne morem izreči33. Zraven34 je bilo pet zlatih cekinov in grozno36 lep,37 drag prstan38 s takimi žlahtnimi39 kamenci, da40 je veliko41 vreden. Ko42 bi kdo meni vse to nazaj prinesel, mu rad tisoč goldinarjev dam;43 če pa44 bi še več hotel, bi46 tudi rad47 dal, kolikor bi si48 sam zmislil49.«50 Janez, ki je51 zdaj zatrdno spoznal52, da53 je to pravi gospodar najdene mošnje54, spodobno reče: »55Gospod,56 ali vam nisem57 prav pravil58, da le59 v Boga zaupajte60 in si nič žalega61 ne storite? Glejte,62 kako kmalu63 vas Bog potolaži!« S temi besedami65 potegne mošnjo66 iz žepa,67 rekoč: »68Ali je to tista69 vaša izgubljena mošnja70?« Gospod jo71 ugleda in72 zavpije: »Moja,73 moja!« in74 od veselja mu skoraj težko75 pride. Gospod objame fanta76, od veselja joka in pravi: »Pošteni fant! Koliko77 hočeš, da78 ti dam zdaj, ker si mi79 toliko dobrega80 storil? Le81 povej, le povej hitro, koliko hočeš, kaj82 si izbereš83. Tisoč84 goldinarjev sem85 sam obljubil, pa86 ti moraš več vzeti. Ti si me otel nesrečne smrti88.«89 Janez nato90 reče: »91Veseli me, da sem dobil pravega92
kjer mošnjice; urno1 se vrnem2, tečem nazaj iskat, iščem3 in iščem, pa je4 ne najdem. Več ko6 desetkrat sem7 že danes to8 pot storil, pa vse zaman9.«10 Janez je zdaj spoznal, da11 je ta12 pravi gospodar najdene mošnje, vendar je13 noče prej14 pokazati, da15 reče gospodu16: »17Morebiti vam morem zvedeti tistega18, ki jo19 je našel. Povejte21 mi, koliko je bilo notri!«22 Gospod pravi23: »24Bilo je notri dvanajst bankovcev25 po tisoč26 goldinarjev, šest27 po pet sto28, druga29 pisma so bila pa dobivna30 pisma, ki se imenujejo menice,31 tolike vrednosti, da32 ti ne morem izreči33. Zraven34 je bilo pet zlatih cekinov in grozno36 lep,37 drag prstan38 s takimi39 kamenci, da40 je veliko41 vreden. Ko42 bi kdo meni vse to nazaj prinesel, mu rad tisoč goldinarjev dam;43 če pa44 bi še več hotel, bi46 tudi rad47 dal, kolikor bi sam zmislil49.«50 Janez, ki je51 zdaj zatrdno spoznal52, da53 je to pravi gospodar najdene mošnje54, spodobno reče: »55Gospod,56 ali vam nisem57 prav pravil58, da le59 v Boga zaupajte60 in si nič žalega61 ne storite? Glejte,62 kako kmalu63 vas Bog potolaži!« S temi besedami65 potegne mošnjo66 iz žepa,67 rekoč: »68Ali je to tista69 vaša izgubljena mošnja70?« Gospod jo71 ugleda in72 zavpije: »Moja,73 moja!« in74 od veselja mu skoraj težko75 pride. Gospod objame fanta76, od veselja joka in pravi: »Pošteni fant! Koliko77 hočeš, da78 ti dam zdaj, ker si mi79 toliko dobrega80 storil? Le81 povej, le povej hitro, koliko hočeš, kaj82 si izbereš83. Tisoč84 goldinarjev sem85 sam obljubil, pa86 ti moraš več vzeti. Ti si me otel nesrečne smrti88.«89 Janez nato90 reče: »91Veseli me, da sem dobil pravega92
76
[80]
[95−96]
[49]
[96−97]
[46−47]
⮟
gospodarja dobil,1 in dal premoženje,2 čigar je, ne3 vzamem pa nič nič4, ko5 bi me ne vem kako silili. Zdaj se gospod še le prav čudi7, de fant nič8 daru noče, in de9 se tako terdno11 brani, zato12 ga vpraša: Fant povej mi, zakaj vender nič15 nočeš od mene vzeti, ko17 si mi toliko dobriga18 storil? Fant19 Janez ob kratkim20 odgovori: Zakaj bom21 od vas jemal, ker nič22 zaslužil nisim; de sim23 vam nazaj dal kar sim26 našel, to je bila moja dolžnost. Sim vesel27, de sim28 se ptujiga blaga kmalo znebil29. Če sim30 pa s tem kaj31 vam pomagal, ker sim33 vas malo na Boga spomnil, mi bo35 že Bog poplačal36, vašiga dnarja pa37 nočem. Hvalite Boga za to srečo ne mene,39 Bog vas je hotel skusiti40. Meni tudi nič42 ni treba, pravi fant nadalej; jesti44 in piti imam, obleko mi napravijo45, per46 dobrih ljudeh sim47, radi48 me imajo49. Gospod ko vidi50, de fant nič daru51 vzeti noče52, vzame mošno53 v roke54, jo55 odpre in pravi: Fant!57 vsaj to mi povej kako ti je ime in perimk, kaj59 si in kje si. Fant pravi60: Janez61 mi je ime62, pišem se Svetin, pekovski fant sim per63 peku pred rudečim mostam64 v Terstu65. Gospod vse to s plaibesam68 zapiše, in69 Janezu en70 cekin v aržet porine71 in gre. Janez pa72 reče: Bog vas obvari.74
gospodarja našel,1 in najdeno blago nemu izročil,2 čigar je; a3 vzamem pa ničesar ne4, naj5 bi me ne vem kako silili.«6 Zdaj se gospod še bolj začudi7, da deček nobenega8 daru ne vzame in9 se ga10 tako trdo11 brani. Zato12 ga vpraša: »13Fant,14 povej mi, zakaj vender15 nočeš od mene ničesar16 vzeti, ker17 si mi toliko dobrega18 storil?«19 Janez ob kratkem20 odgovori: »Čimu bodem21 od vas jemal, ker ničesar22 zaslužil nisem? Da23 vam sem24 nazaj dal,25 kar sem26 našel, to je bila moja dolžnost. Vesel sem27, da sem28 se tako hitro iznebil tujega blaga29. Če sem30 pa s tem vam kaj32 pomagal, da33 vas sem34 malo na Boga spomnil, to mi35 že Bog poplača36, vašega denarja37 nočem. Hvalite Boga za to srečo, a38 ne mene;39 Bog vas je hotel le izkušati40. —41 Meni tudi ničesar42 ni treba,« nadaljuje Janez, »ker jesti44 in piti imam, obleko tudi dobivam45, in pri46 dobrih ljudeh sem47, ki48 me ljubijo49.« — Gospod videč50, da deček noče daril51 vzeti, vzame listnico53 v roki54, odpre jo56 in pravi: »Ljubi moj!57 vsaj to mi povej,58 kako ti je ime in kako se pišeš? Kdo59 si in kje si doma?« Janez odgovori60: »Ime61 mi je Janez62, pišem se Svetin, pekovski fant sem pri63 peku pred rudečim mostom64 v Trstu65.«66 Gospod si67 vse to s svinčnikom68 zapiše, potisne69 Janezu jeden70 cekin v žep71 in gre. Janez mu še72 reče: »73Bog vas obvari!«74
gospodarja in dal premoženje;2 čigar je. Ne3 vzamem pa nič, nič4, ko5 bi me ne vem kako silili.«6 Zdaj se gospod šele prav čudi7, da fant nič8 daru noče in da9 se tako trdno11 brani; zato12 ga vpraša: »13Fant,14 povej mi, zakaj vendar nič15 nočeš od mene vzeti, ko17 si mi toliko dobrega18 storil?« Fant19 Janez ob kratkem20 odgovori: »Zakaj bom21 od vas jemal, ker nisem nič22 zaslužil. Da sem23 vam nazaj dal,25 kar sem26 našel, to je bila moja dolžnost. Vesel sem27, da sem28 se tujega blaga kmalu iznebil29. Če sem30 pa s tem kaj31 vam pomagal, ker sem33 vas malo na Boga spomnil, mi bo35 že Bog poplačal36, vašega denarja pa37 nočem. Hvalite Boga za to srečo,38 ne mene,39 Bog vas je hotel skusiti40. Meni tudi nič42 ni treba,« pravi fant nadalje. »Jesti44 in piti imam, obleko mi napravijo45, pri46 dobrih ljudeh sem47, radi48 me imajo49.« Ko gospod vidi50, da fant nič daru51 vzeti noče52, vzame mošnjo53 v roke54, jo55 odpre in pravi: »Fant,57 vsaj to mi povej,58 kako ti je ime in priimek, kaj59 si in kje si.« Fant pravi60: »Janez61 mi je ime62, pišem se Svetin, pekovski fant sem pri63 peku pred rdečim mostom64 v Trstu65. Gospod vse to s svinčnikom68 zapiše in69 Janezu en70 cekin v žep porine71 in gre. Janez pa72 reče: »73Bog vas obvaruj!«74
gospodarja in dal premoženje,2 čigar je. Ne3 vzamem pa nič, nič4, ko5 bi me ne vem kako silili.«6 Zdaj se gospod šele prav čudi7, da fant nič8 daru noče in da9 se tako trdno11 brani; zato12 ga vpraša: »13Fant,14 povej mi, zakaj vendar nič15 nočeš od mene vzeti, ko17 si mi toliko dobrega18 storil?« Fant19 Janez ob kratkem20 odgovori: »Zakaj bom21 od vas jemal, ker nisem nič22 zaslužil. Da sem23 vam nazaj dal,25 kar sem26 našel, to je bila moja dolžnost. Vesel sem27, da sem28 se tujega blaga kmalu znebil29. Če sem30 pa s tem kaj31 vam pomagal, ker sem33 vas malo na Boga spomnil, mi bo35 že Bog poplačal36, vašega denarja pa37 nočem. Hvalite Boga za to srečo,38 ne mene,39 Bog vas je hotel skusiti40. Meni tudi ni nič43 treba,« pravi fant nadalje. »Jesti44 in piti imam, obleko mi napravijo45, pri46 dobrih ljudeh sem47, radi48 me imajo49.« Ko gospod vidi50, da fant nič daru51 vzeti noče52, vzame mošnjo53 v roke54, jo55 odpre in pravi: »Fant,57 vsaj to mi povej,58 kako ti je ime in priimek, kaj59 si in kje si.« Fant pravi60: »Janez61 mi je ime62, pišem se Svetin, pekovski fant sem pri63 peku pred rdečim mostom64 v Trstu65.«66 Gospod vse to s svinčnikom68 zapiše in69 Janezu en70 cekin v žep porine71 in gre. Janez pa72 reče: »73Bog vas obvaruj!«74
gospodarja in dal tistemu premoženje,2 čigar je. Ne3 vzamem pa nič, nič4, ko5 bi me ne vem kako silili.«6 Zdaj se gospod šele prav čudi7, da fant nič8 daru noče in da9 se tako trdno11 brani; zato12 ga vpraša: »13Fant,14 povej mi, zakaj vendar nič15 nočeš od mene vzeti, ko17 si mi toliko dobrega18 storil?« Fant19 Janez ob kratkem20 odgovori: »Zakaj bom21 od vas jemal, ker nisem nič22 zaslužil. Da sem23 vam nazaj dal,25 kar sem26 našel, to je bila moja dolžnost. Vesel sem27, da sem28 se tujega blaga kmalu znebil29. Če sem30 pa s tem kaj31 vam pomagal, ker sem33 vas malo na Boga spomnil, mi bo35 že Bog poplačal36, vašega denarja pa37 nočem. Hvalite Boga za to srečo,38 ne mene,39 Bog vas je hotel skusiti40. Meni tudi ni nič43 treba,« pravi fant nadalje. »Jesti44 in piti imam, obleko mi napravijo45, pri46 dobrih ljudeh sem47, radi48 me imajo49.« Ko gospod vidi50, da fant nič daru51 vzeti noče52, vzame mošnjo53 v roke54, jo55 odpre in pravi: »Fant,57 vsaj to mi povej,58 kako ti je ime in priimek, kaj59 si in kje si.« Fant pravi60: »Janez61 mi je ime62, pišem se Svetin, pekovski fant sem pri63 peku pred rdečim mostom64 v Trstu65.«66 Gospod vse to s svinčnikom68 zapiše in69 Janezu en70 cekin v žep porine71 in gre. Janez pa72 reče: »73Bog vas obvaruj!«74
gospodarja in dal premoženje,2 čigar je. Ne3 vzamem pa nič, nič4, ko5 bi me ne vem kako silili.«6 Zdaj se gospod šele prav čudi7, da fant nič8 daru noče in da9 se tako trdno11 brani; zato12 ga vpraša: »13Fant,14 povej mi, zakaj vendar nič15 nočeš od mene vzeti, ko17 si mi toliko dobrega18 storil?« Fant19 Janez ob kratkem20 odgovori: »Zakaj bom21 od vas jemal, ker nisem nič22 zaslužil. Da sem23 vam nazaj dal,25 kar sem26 našel, to je bila moja dolžnost. Vesel sem27, da sem28 se tujega blaga kmalu znebil29. Če sem30 pa s tem kaj31 vam pomagal, ker sem33 vas malo na Boga spomnil, mi bo35 že Bog poplačal36, vašega denarja pa37 nočem. Hvalite Boga za to srečo,38 ne mene,39 Bog vas je hotel skusiti40. Meni tudi ni nič43 treba,« pravi fant nadalje. »Jesti44 in piti imam, obleko mi napravijo45, pri46 dobrih ljudeh sem47, radi48 me imajo49.« Ko gospod vidi50, da fant nič daru51 vzeti noče52, vzame mošnjo53 v roke54, jo55 odpre in pravi: »Fant,57 vsaj to mi povej,58 kako ti je ime in priimek, kaj59 si in kje si.« Fant pravi60: »Janez61 mi je ime62, pišem se Svetin, pekovski fant sem pri63 peku pred rdečim mostom64 v Trstu65.«66 Gospod vse to s svinčnikom68 zapiše in69 Janezu en70 cekin v žep porine71 in gre. Janez pa72 reče: »73Bog vas obvaruj!«74
77
[81−82]
[96−97]
[50]
[98−99]
[47]
⮟
II.1 Janez Svetin per velkim tergovcu2 v Terstu.3
II.1 Janez Svetin pri velikem trgovcu2 v Trstu.3
II Janez Svetin pri velikem trgovcu2 v Trstu3
II Janez Svetin pri velikem trgovcu2 v Trstu3
II Janez Svetin pri velikem trgovcu2 v Trstu3
II Janez Svetin pri velikem trgovcu2 v Trstu3
Z veselim sercam1 pride Janez proti večeru domu,2 in hitro da sohranit zlati3 cekin svojimu4 gospodarju. Kje si dobil ta dnar, ga7 vpraša gospodar? Veš de9 velja devet goldinarjev? Janez pravi11: Nekaj sim13 našel in nazaj dal gospodu14, kteri15 je zgubil,16 on mi ga je dal. Silil me je več vzeti, pa nisim17 hotel. Janezovi tovarši pa18 so ga za norca deržali19 rekoč: Zakaj nisi več vzel neumnež, kako lahko22 bi bil ti23 obogatel!24 Janez pa druziga25 ni rekel, kakor27 to: Nisim zaslužil,28 pa nisim29 vzel, kar30 ne zaslužim pa31 tudi ne vzamem! če32 mi je Bog kaj namenil mi bo33 že dal. Drugo34 jutro precej35 pridejo trije gospodje k peku po fantu vprašat36. Nimate37 vi fanta, mu pravijo38, kterimu39 je Janez Svetin ime, radi40 bi ga vidili41 in z42 njim govorili. Mojster pek reče43: Imamo ga, ni45 ga ravno doma, pa kmalo47 pride. Smem vprašati, pravi49 pek, kaj bi mu radi? gospodov eden52 odgovori: Fanta vam bomo vzeli54. Na to55 se mojster56 ustraši in pravi: Za božjo voljo, kaj je naredil, gotovo58 je cekin59 ukradel, kteriga61 je včerej spravit dal62; tega bi ne bil nikoli od fanta mislil63. Gospodje64 so se pa posmehvali65. Med tem fant66 pride, ugleda tri gospode,68 in precej69 med njimi spozna uniga70, kterimu71 je včerej72 najdeno blago nazaj dal73, in mu reče: Kaj vam nisim vsiga75 nazaj dal, ki76 ste za mano78 prišli? Gospod pravi80:
Z veselim srcem1 pride Janez proti večeru domov,2 in hitro da cekin svojemu4 gospodarju, da bi mu ga shranil5. »6Kje si dobil ta denar?«7 vpraša ga8 gospodar, »ali veš, da9 velja devet goldinarjev?«10 Janez odgovori11: »12Nekaj sem13 našel in nazaj dal gospodarju14, kateri15 je bil izgubil;16 on mi ga je dal. Silil me je več vzeti, ali jaz nisem17 hotel.« Janezovi tovariši18 so se mu debelo smijali,19 rekoč: »20Zakaj nisi več vzel neumnež, kako lehko22 bi bil obogatel!« A24 Janez k temu25 ni druzega26 rekel, nego li27 to: »Zaslužil nisem,28 pa nisem29 vzel; česar30 ne zaslužim,31 tudi ne vzamem! Če32 mi je Bog kaj namenil, bode mi33 že dal.« Drugo34 jutro pridejo trije gospodje k peku po Janezu vprašat36. »Ali nimate37 vi fanta,« reko mu38, »kateremu39 je Janez Svetin ime? Radi40 bi ga videli41 in ž42 njim govorili.« Pek odgovori43: »44Imamo ga; zdaj45 ga ni46 ravno doma, a kmalu47 pride. Smem li48 vprašati,« reče49 pek nadalje50, »51kaj bi mu radi?« Gospodov jeden52 odgovori: »53Fanta vam vzamemo54.« — Nato55 se pek zelo56 ustraši in pravi: »57Za božjo voljo, kaj je napravil? Gotovo58 je ukradel cekin60, katerega61 je dal včeraj meni spravit62; tega bi ne bil nikoli mislil od fanta63.« A gospodje64 so se mu tiho posmehovali65. V tem66 pride Janez67, ugleda tri gospode,68 in takoj spozna69 med njimi onega70, kateremu71 je dal včeraj72 najdeno blago nazaj, in mu reče: »74Kaj vam nisem vsega75 nazaj dal, ker76 ste, kakor vidim,77 za menoj78 prišli?«79 Gospod reče80:
Z veselim srcem1 pride Janez proti večeru domov2 in hitro da shraniti zlati3 cekin svojemu4 gospodarju. »6Kje si dobil ta denar?« ga7 vpraša gospodar. »Veš, da9 velja devet goldinarjev?«10 Janez pravi11: »12Nekaj sem13 našel in nazaj dal gospodu14, kateri15 je izgubil,16 on mi ga je dal. Silil me je več vzeti, pa nisem17 hotel.« Janezovi tovariši pa18 so ga za norca držali,19 rekoč: »20Zakaj nisi več vzel,21 neumnež? Kako lahko22 bi bil obogatel?«24 Janez pa25 ni rekel drugega kakor27 to: »Nisem zaslužil28 pa nisem29 vzel; česar30 ne zaslužim, pa31 tudi ne vzamem. Če32 mi je Bog kaj namenil, mi bo33 že dal.« Precej drugo34 jutro pridejo trije gospodje k peku po fantu vpraševat36. »Nimate37 vi fanta,« mu pravijo38, »kateremu39 je Janez Svetin ime? Radi40 bi ga videli41 in z42 njim govorili.« Mojster pek reče43: »44Imamo ga, ni45 ga ravno doma, pa kmalu47 pride. Smem vprašati,« pravi49 pek, »51kaj bi mu radi?« Eden izmed gospodov52 odgovori: »53Fanta vam bomo vzeli54.« Nato55 se gospodar56 ustraši in pravi: »57Za božjo voljo, kaj je naredil? Gotovo58 je cekin59 ukradel, katerega61 je včeraj spraviti dal62; tega bi ne bil nikoli o fantu mislil63.« Gospodje64 so se pa smehljali65. Medtem66 pride fant67, ugleda tri gospode in precej spozna69 med njimi onega70, kateremu71 je včeraj72 najdeno blago nazaj dal73, in mu reče: »74Kaj vam nisem vsega75 nazaj dal, ker76 ste za mano78 prišli?«79 Gospod pravi80:
Z veselim srcem1 pride Janez proti večeru domov2 in hitro da shraniti zlati3 cekin svojemu4 gospodarju. »6Kje si dobil ta denar?« ga7 vpraša gospodar. »Veš, da9 velja devet goldinarjev?«10 Janez pravi11: »12Nekaj sem13 našel in nazaj dal gospodu14, kateri15 je izgubil,16 on mi ga je dal. Silil me je več vzeti, pa nisem17 hotel.« Janezovi tovariši pa18 so ga za norca držali,19 rekoč: »20Zakaj nisi več vzel,21 neumnež? Kako lahko22 bi bil obogatel?«24 Janez pa25 ni rekel drugega kakor27 to: »Nisem zaslužil28 pa nisem29 vzel; česar30 ne zaslužim, pa31 tudi ne vzamem. Če32 mi je Bog kaj namenil, mi bo33 že dal.« Precej drugo34 jutro pridejo trije gospodje k peku po fantu vprašat36. »Nimate37 vi fanta,« mu pravijo38, »kateremu39 je Janez Svetin ime? Radi40 bi ga videli41 in z42 njim govorili.« Mojster pek reče43: »44Imamo ga, ni45 ga ravno doma, pa kmalu47 pride. Smem vprašati,« pravi49 pek, »51kaj bi mu radi?« Eden izmed gospodov52 odgovori: »53Fanta vam bomo vzeli54.« Nato55 se gospodar56 ustraši in pravi: »57Za božjo voljo, kaj je naredil? Gotovo58 je cekin59 ukradel, katerega61 je včeraj spravit dal62; tega bi ne bil nikoli o fantu mislil63.« Gospodje64 so se pa smehljali65. Medtem66 pride fant67, ugleda tri gospode in precej spozna69 med njimi onega70, kateremu71 je včeraj72 najdeno blago nazaj dal73, in mu reče: »74Kaj vam nisem vsega75 nazaj dal, ker76 ste za mano78 prišli?«79 Gospod pravi80:
Z veselim srcem1 pride Janez proti večeru domov2 in hitro da shraniti zlati3 cekin svojemu4 gospodarju. »6Kje si dobil ta denar!« ga7 vpraša gospodar. »Veš, da9 velja devet goldinarjev?«10 Janez pravi11: »12Nekaj sem13 našel in nazaj dal gospodu14, kateri15 je izgubil,16 on mi ga je dal. Silil me je več vzeti, pa nisem17 hotel.« Janezovi tovariši pa18 so ga za norca držali,19 rekoč: »20Zakaj nisi več vzel,21 neumnež? Kako lahko22 bi bil obogatel!«24 Janez pa25 ni rekel drugega kakor27 to: »Nisem zaslužil,28 pa nisem29 vzel; česar30 ne zaslužim, pa31 tudi ne vzamem. Če32 mi je Bog kaj namenil, mi bo33 že dal.« Precej drugo34 jutro pridejo trije gospodje k peku po fantu vprašat36. »Nimate37 vi fanta,« mu pravijo38, »kateremu39 je Janez Svetin ime? Radi40 bi ga videli41 in z42 njim govorili.« Mojster pek reče43: »44Imamo ga, ni45 ga ravno doma, pa kmalu47 pride. Smem vprašati,« pravi49 pek, »51kaj bi mu radi?« Eden izmed gospodov52 odgovori: »53Fanta vam bomo vzeli54.« Nato55 se gospodar56 ustraši in pravi: »57Za božjo voljo, kaj je naredil? Gotovo58 je cekin59 ukradel, katerega61 je včeraj spravit dal62; tega bi ne bil nikoli o fantu mislil63.« Gospodje64 so se pa smehljali65. Medtem66 pride fant67, ugleda tri gospode in precej spozna69 med njimi onega70, kateremu71 je včeraj72 najdeno blago nazaj dal73, in mu reče: »74Kaj vam nisem vsega75 nazaj dal, ker76 ste za mano78 prišli?«79 Gospod pravi80:
Z veselim srcem1 pride Janez proti večeru domov2 in hitro da shraniti zlati3 cekin svojemu4 gospodarju. »6Kje si dobil ta denar?« ga7 vpraša gospodar. »Veš, da9 velja devet goldinarjev?«10 Janez pravi11: »12Nekaj sem13 našel in nazaj dal gospodu14, kateri15 je izgubil,16 on mi ga je dal. Silil me je več vzeti, pa nisem17 hotel.« Janezovi tovariši pa18 so ga za norca držali,19 rekoč: »20Zakaj nisi več vzel,21 neumnež? Kako lahko22 bi bil obogatel?«24 Janez pa25 ni rekel drugega kakor27 to: »Nisem zaslužil28 pa nisem29 vzel; česar30 ne zaslužim, pa31 tudi ne vzamem. Če32 mi je Bog kaj namenil, mi bo33 že dal.« Precej drugo34 jutro pridejo trije gospodje k peku po fantu vprašat36. »Nimate37 vi fanta,« mu pravijo38, »kateremu39 je Janez Svetin ime? Radi40 bi ga videli41 in z42 njim govorili.« Mojster pek reče43: »44Imamo ga, ni45 ga ravno doma, pa kmalu47 pride. Smem vprašati,« pravi49 pek, »51kaj bi mu radi?« Eden izmed gospodov52 odgovori: »53Fanta vam bomo vzeli54.« Nato55 se gospodar56 ustraši in pravi: »57Za božjo voljo, kaj je naredil? Gotovo58 je cekin59 ukradel, katerega61 je včeraj spravit dal62; tega bi ne bil nikoli o fantu mislil63.« Gospodje64 so se pa smehljali65. Medtem66 pride fant67, ugleda tri gospode in precej spozna69 med njimi onega70, kateremu71 je včeraj72 najdeno blago nazaj dal73, in mu reče: »74Kaj vam nisem vsega75 nazaj dal, ker76 ste za mano78 prišli?«79 Gospod pravi80:
78
[82−83]
[97−98]
[50−51]
[99−100]
[47−48]
⮟
Vse vse, le3 prišel sim4 prosit tvojiga5 gospodarja in tebe, če bi hotel ti6 z manoj7 iti in per8 meni ostati; dobro9 ti bo svoje10 žive dni, ker si tako veliko dobroto meni12 storil. Tisti gospod pa13 je bil veliki tergovc15 v Terstu16, imenitin gospod, una17 dva sta bila mestna pisarja, de19 sta v pričo20 peka zapisala, de tergovc hoče Svetina fanta preskerbeti do smerti21. Torej22 vpraša gospod: Janez si dovoljin24 z mano25 iti in per26 meni biti; imel boš kar boš hotel,27 učil se boš28 kupčije, pomagal boš per barantii29. Janez reče31: Grem rad32, če me gospodar pusti; brez njegoviga34 dovoljenja ne grem, on35 mi je že veliko dobriga37 storil. Pekovski mojster38, kterimu39 je tergovc40 vse dopovedal41, kako lepo se je Janez zaderžal,42 in ga pred nesrečo obvarval43, se oberne v fanta rekoč45: Janez! Nerad47 te pustim od hiše, zato ko48 si zvest in priden; rad bi te imel; ker pa49 te ta gospod hočejo, in te do smerti preskerbe50, te je sreča došla. Ne bom52 ti branil,53 pojdi le pojdi z gospodam,55 in tudi za56 naprej bodi57 tako priden in zvest, kakor si bil do zdej; srečo58 ti bo Bog59 dal.60 Grem pravi zdaj61 Janez, pa62 prosim samo to, de63 me v šolo pošiljate, ker imam velike želje,64 se kaj več naučiti. Gospod mu vse obljubi; vender preden66 se loči67, se mu je tako vžalilo70, de71 je na glas jokal72. Lepo73 se potem zahvali svojimu mojstru74, mu roko kušne76 in gre77. Svetin, zdaj so ga le tako klicali,80 je per svojim novim gospodarji nar veči81 veselje imel82 v tem, de83 je v šolo hodil85. Zvesto in pridno se je učil, pa86 tudi v87 drugih rečeh88
»1Vse,2 vse, prišel sem samo4 prosit tvojega5 gospodarja in tebe, če bi ti hotel6 z menoj7 iti in pri8 meni ostati; dobro se9 ti bode godilo vse tvoje10 žive dni, ker si mi11 tako veliko dobroto storil.« Gospod, ki13 je tako govoril,14 bil je veliki trgovec15 v Trstu16, a ona17 dva druga18 sta bila mestna pisarja, ter19 sta prišla, da bi v pričo20 peka zapisala, da trgovec hoče mladega Svetina do smrti z vsem preskrbeti21. Zatorej22 vpraša gospod: »23Janez, ali te je volja24 z menoj25 iti in pri26 meni ostati? Imel bodeš vsega, česar poželiš;27 učil se bodeš28 kupčije in mi pomagal pri trgovini29.«30 Janez odgovori31: »Kad grem32, če me gospodar pusti; a33 brez njegovega34 dovoljenja ne grem, ker35 mi je on36 že mnogo dobrega37 storil.« Pek38, kateremu39 je trgovec40 vse povedal41, kako lepo se je Janez vedel42 in ga nesreče obvaroval43, obrne44 se k Janezu in mu reče45: »46Janez! nerad47 te pustim od hiše, zato ker48 si zvest in priden; rad bi te imel, ali — ker49 te ta gospod hočejo do smrti preskrbeti, vidim50, da51 te je sreča došla. Ne bodem52 ti branil,53 pojdi,54 le pojdi z gospodom,55 in bodi tudi56 naprej tako priden in zvest, kakor si bil do zdaj; Bog58 ti bode59 dal srečo!« »60Grem,« reče zdaj61 Janez, »a62 prosim samo to, da63 me v šolo pošiljate, ker imam velike želje se kaj več naučiti.«65 Gospod mu vse obljubi; vender, predno66 se Janez loči od svojega gospodarja67, užalilo68 se mu je tako, da71 je na glas jokal72. Potem73 se svojemu mojstru lepo zahvali74, poljubi75 mu roko in odide77. Svetin, —78 zdaj so ga vsi79 le tako imenovali — imel80 je pri svojem novem gospodarji največje81 veselje v tem, da83 je hodil84 v šolo. Zvesto in pridno se je učil, a86 tudi pri87 drugih stvareh88
»1Vse,2 vse, le3 prišel sem4 prosit tvojega5 gospodarja in tebe, če bi hotel ti6 z menoj7 iti in pri8 meni ostati. Dobro9 ti bo svoje10 žive dni, ker si meni11 tako veliko dobroto storil.« Tisti gospod pa13 je bil veliki trgovec15 v Trstu16, imeniten gospod, ona17 dva sta bila mestna pisarja, da19 sta vpričo20 peka zapisala, da hoče trgovec fanta Svetina preskrbeti do smrti21. Zatorej22 vpraša gospod: »23Janez, ali si dovoljen24 z menoj25 iti in pri26 meni biti? Imel boš, kar boš hotel,27 učil se boš28 kupčije, pomagal boš pri trgovanju29. «30 Janez reče31: »Rad grem32, če me gospodar pusti; brez njegovega34 dovoljenja ne grem, on35 mi je že veliko dobrega37 storil.« Pekovski mojster38, kateremu39 je trgovec40 vse dopovedal41, kako lepo se je Janez vedel42 in ga pred nesrečo obvaroval43, se obrne v fanta, rekoč45: »46Janez, nerad47 te pustim od hiše, zato ker48 si zvest in priden; rad bi te imel. Ker pa49 te ta gospod hočejo in te do smrti preskrbe50, te je sreča došla. Ne bom52 ti branil;53 pojdi,54 le pojdi z gospodom55 in tudi za56 naprej bodi57 tako priden in zvest, kakor si bil do zdaj! Srečo58 ti bo Bog59 dal.« »60Grem,« pravi61 Janez, »pa62 prosim samo to, da63 me v šolo pošiljate, ker imam velike želje,64 se kaj več naučiti.«65 Gospod mu vse obljubi. Preden pa66 se je ločil67, se mu je vendar69 tako užalilo70, da71 je na glas zajokal72. Lepo73 se potem zahvali svojemu mojstru74, mu roko poljubi76 in gre77. Svetin, zdaj so ga le tako klicali,80 je pri svojem novem gospodarju največje81 veselje imel82 v tem, da83 je v šolo hodil85. Zvesto in pridno se je učil pa86 tudi v87 drugih rečeh88
»1Vse,2 vse, le3 prišel sem4 prosit tvojega5 gospodarja in tebe, če bi hotel ti6 z menoj7 iti in pri8 meni ostati. Dobro9 ti bo svoje10 žive dni, ker si meni11 tako veliko dobroto storil.« Tisti gospod pa13 je bil veliki trgovec15 v Trstu16, imeniten gospod, ona17 dva sta bila mestna pisarja, da19 sta vpričo20 peka zapisala, da hoče trgovec fanta Svetina preskrbeti do smrti21. Zatorej22 vpraša gospod: »23Janez, ali si dovoljen24 z menoj25 iti in pri26 meni biti? Imel boš, kar boš hotel,27 učil se boš28 kupčije, pomagal boš pri trgovanju29.«30 Janez reče31: »Rad grem32, če me gospodar pusti; brez njegovega34 dovoljenja ne grem, on35 mi je že veliko dobrega37 storil.« Pekovski mojster38, kateremu39 je trgovec40 vse dopovedal41, kako lepo se je Janez vedel42 in ga pred nesrečo obvaroval43, se obrne v fanta, rekoč45: »46Janez, nerad47 te pustim od hiše, zato ker48 si zvest in priden; rad bi te imel. Ker pa49 te ta gospod hočejo in te do smrti preskrbe50, te je sreča došla. Ne bom52 ti branil;53 pojdi,54 le pojdi z gospodom55 in tudi za56 naprej bodi57 tako priden in zvest, kakor si bil do zdaj! Srečo58 ti bo Bog59 dal.« »60Grem,« pravi61 Janez, »pa62 prosim samo to, da63 me v šolo pošiljate, ker imam velike želje,64 se kaj več naučiti.«65 Gospod mu vse obljubi. Preden pa66 se je ločil67, se mu je vendar69 tako užalilo70, da71 je na glas zajokal72. Lepo73 se potem zahvali svojemu mojstru74, mu roko poljubi76 in gre77. Svetin, zdaj so ga le tako klicali,80 je pri svojem novem gospodarju največje81 veselje imel82 v tem, da83 je v šolo hodil85. Zvesto in pridno se je učil pa86 tudi v87 drugih rečeh88
»1Vse,2 vse, le3 prišel sem4 prosit tvojega5 gospodarja in tebe, če bi hotel ti6 z menoj7 iti in pri8 meni ostati. Dobro9 ti bo svoje10 žive dni, ker si meni11 tako veliko dobroto storil.« Tisti gospod pa13 je bil velik trgovec15 v Trstu16, imeniten gospod, ona17 dva sta bila mestna pisarja, da19 sta vpričo20 peka zapisala, da hoče trgovec fanta Svetina preskrbeti do smrti21. Zatorej22 vpraša gospod: »23Janez, ali si dovoljen24 z menoj25 iti in pri26 meni biti? Imel boš, kar boš hotel,27 učil se boš28 kupčije, pomagal boš pri trgovanju29.«30 Janez reče31: »Rad grem32, če me gospodar pusti; brez njegovega34 dovoljenja ne grem, on35 mi je že veliko dobrega37 storil.« Pekovski mojster38, kateremu39 je trgovec40 vse dopovedal41, kako lepo se je Janez vedel42 in ga pred nesrečo obvaroval43, se obrne v fanta, rekoč45: »46Janez, nerad47 te pustim od hiše, zato ker48 si zvest in priden; rad bi te imel. Ker pa49 te ta gospod hočejo in te do smrti preskrbe50, te je sreča došla. Ne bom52 ti branil;53 pojdi,54 le pojdi z gospodom55 in tudi za56 naprej bodi57 tako priden in zvest, kakor si bil do zdaj! Srečo58 ti bo Bog59 dal.« »60Grem,« pravi zdaj61 Janez, »pa62 prosim samo to, da63 me v šolo pošiljate, ker imam velike želje se kaj več naučiti.«65 Gospod mu vse obljubi. Preden pa66 se je ločil67, se mu je vendar69 tako užalilo70, da71 je na glas zajokal72. Lepo73 se potem zahvali svojemu mojstru74, mu roko poljubi76 in gre77. Svetin, zdaj so ga le tako klicali,80 je pri svojem novem gospodarju največje81 veselje imel82 v tem, da83 je v šolo hodil85. Zvesto in pridno se je učil pa86 tudi v87 drugih rečeh88
»1Vse,2 vse, le3 prišel sem4 prosit tvojega5 gospodarja in tebe, če bi hotel ti6 z menoj7 iti in pri8 meni ostati. Dobro9 ti bo svoje10 žive dni, ker si meni11 tako veliko dobroto storil.« Tisti gospod pa13 je bil velik trgovec15 v Trstu16, imeniten gospod, ona17 dva sta bila mestna pisarja, da19 sta vpričo20 peka zapisala, da hoče trgovec fanta Svetina preskrbeti do smrti21. Zatorej22 vpraša gospod: »23Janez, ali si dovoljen24 z menoj25 iti in pri26 meni biti? Imel boš, kar boš hotel,27 učil se boš28 kupčije, pomagal boš pri trgovanju29.«30 Janez reče31: »Rad grem32, če me gospodar pusti; brez njegovega34 dovoljenja ne grem, on35 mi je že veliko dobrega37 storil.« Pekovski mojster38, kateremu39 je trgovec40 vse dopovedal41, kako lepo se je Janez vedel42 in ga pred nesrečo obvaroval43, se obrne v fanta, rekoč45: »46Janez, nerad47 te pustim od hiše, zato ker48 si zvest in priden; rad bi te imel. Ker pa49 te ta gospod hočejo in te do smrti preskrbe50, te je sreča došla. Ne bom52 ti branil;53 pojdi,54 le pojdi z gospodom55 in tudi za56 naprej bodi57 tako priden in zvest, kakor si bil do zdaj! Srečo58 ti bo Bog59 dal.« »60Grem,« pravi61 Janez, »pa62 prosim samo to, da63 me v šolo pošiljate, ker imam velike želje,64 se kaj več naučiti.«65 Gospod mu vse obljubi. Preden pa66 se je ločil67, se mu je vendar69 tako užalilo70, da71 je na glas zajokal72. Lepo73 se potem zahvali svojemu mojstru74, mu roko poljubi76 in gre77. Svetin, zdaj so ga le tako klicali,80 je pri svojem novem gospodarju največje81 veselje imel82 v tem, da83 je v šolo hodil85. Zvesto in pridno se je učil pa86 tudi v87 drugih rečeh88
79
[83−84]
[98]
[51]
[100−101]
[48−49]
⮟
doma pridno pomagal per prodajanji2. Naučil se je francosko3, laško,4 in angleško5 govoriti in dobro pisati, posebno7 se je v velikih rajtengah dobro zučil8. Vsi so ga radi imeli9, zato10 ker je bil le11 toliko priden in brihten12, zraven pa13 toliko ponižen. Nikoli ni šel v hudo nevarno tovaršijo14, ampak15 ob delavnikih in praznikih je šel16 v cerkev, potem pa je17 doma kaj pisal ali pa dobre bukve20 bral. Ob kraji21 morja se je nar rajši sprehajat hodil;22 tudi je šel večkrat23 pod tisto24 drevo, kjer25 je bil mošnico26 z dnarji našel27, ktero28 mu je pes v gobcu pernesel30. Tisto31 drevo je imenoval drevo sreče, in tisti32 kraj je imenoval vesel33 kraj. Iz tistiga veseliga35 kraja je Svetin večkrat preko36 morja gledal; vnele so se v njem želje deleč deleč37 po svetu iti38, de39 bi v daljnih krajih kaj vidil kaj skusil40. Večkrat je v mnoge kraje pisal, de41 bi za mater zvedil, pa nikoli mu ni mogla nobena živa duša povedati42, ali je mati še živa43 ali mertva44, ali kje de45 je. Zato je premišljeval eniga dne46 pod drevesam47 sreče: Ne vem za očeta ne za mater,50 Bog ve51 kod se morata klatiti,52 kdo ve kako se jima godi, o54 kako bi rad zanje zvedil56, de57 bi jim zdaj58 kaj pomagal, kar bi lahko59 storil, ker imam že nekaj lastniga60 premoženja. Vedno so bile v njegovim sercu veči61 želje križem sveta iti63, pa se ne upa gospodarju v misel vzeti64, ker je vedel65, de66 ga ne bo pustil67. Eniga dne68 pride v Terst velika69 velika barka70 iz francoske dežele, iz mesta ki se mu Tulon pravi. Gospodar barke sam72 se je tudi per73-
je1 doma pridno pomagal, posebno pri prodajanji2. Naučil se je francoski3, laški4 in angleški5 govoriti in tudi6 dobro pisati, a posebno dobro7 se je izuril v potrebnem trgovskem računovodstvu8. Vsi so ga ljubili9, ker je bil toliko priden in bistroumen12, a vrhu tega še13 toliko ponižen. S slabimi tovariši se ni nikoli družil14, ob delavnikih in praznikih je hodil16 v cerkev, in potlej17 doma kaj pisal ali pa kake19 dobre knjige20 bral. Ob kraji21 morja se je najraje izprehajal, ako mu je čas dopuščal;22 tudi je večkrat šel23 pod ono24 drevo, pod katerim25 je bil listnico26 z denarji našel27, katero28 mu je bil29 pes v gobci prinesel30. To31 drevo je imenoval drevo sreče, in32 kraj, na katerem je drevo stalo,33 kraj veselja34. Z tega veselega35 kraja je Svetin večkrat preko36 morja gledal; vnele so se v njem želje daleč daleč37 po svetu iti38, da39 bi v daljnih krajih kaj videl in poskusil40. Večkrat je v mnoge kraje pisal, da41 bi o materi kaj zvedel42, ali mu mati še živi43 ali mu je že umrla44, ali kje je. Zato je premišljeval neki dan46 pod drevesom47 sreče in dejal sam v sebi48: »49Ne vem za očeta ne za mater.50 Bog zna,51 kod se morata klatiti, in52 kdo ve,53 kako se jima godi! O54 kako rad55 bi za nje zvedel56, da57 bi jim kaj pomagal, kar bi zdaj lehko59 storil, ker imam že nekaj svojega60 premoženja.« Tako je Svetin vzdihoval in vedno večje so bile v njegovem srci61 želje, da bi šel62 križem sveta, ali ni si upal tega gospodarju razodeti64, ker je znal65, da66 ga ne pusti od sebe67. Neki dan68 pride v Trst zelo69 velika ladija70 iz francoske dežele, iz mesta,71 ki se mu Tulon pravi. Gospodar ladije72 se je tudi sam v Trst pri73-
doma pridno pomagal pri prodajanju2. Naučil se je francosko3, laško4 in angleško5 govoriti in dobro pisati. Posebno v računanju7 se je dobro izučil8. Vsi so ga radi imeli9, ker je bil vendar11 toliko priden in umen12, zraven pa13 toliko ponižen. Nikoli ni šel v hudo, nevarno tovarišijo14, ampak je šel15 ob delavnikih in praznikih v cerkev, potem pa je17 doma kaj pisal,18 ali pa dobre bukve20 bral. Ob kraju21 morja se je najrajši hodil sprehajat. Večkrat je šel22 tudi pod tisto24 drevo, kjer25 je bil našel mošnjico26 z denarji27, katero28 mu je pes v gobcu prinesel30. Tisto31 drevo je imenoval drevo sreče in tisti32 kraj veseli33 kraj. S tistega veselega35 kraja je Svetin večkrat preko36 morja gledal; vnele so se v njem želje, da bi daleč, daleč37 po svetu šel38, da39 bi v daljnih krajih kaj videl, kaj skusil40. Večkrat je v mnoge kraje pisal, da41 bi za mater zvedel42, pa nikoli mu ni mogla nobena živa duša povedati,43 ali je mati še živa ali mrtva44, ali kje je. Zato je nekega dne46 pod drevesom47 sreče premišljeval48: Ne vem za očeta ne za mater,50 Bog ve,51 kod se morata klatiti;52 kdo ve,53 kako se jima godi? O54 kako bi rad zanje zvedel56, da57 bi jim zdaj58 kaj pomagal, kar bi lahko59 storil, ker imam že nekaj lastnega60 premoženja. V njegovem srcu so bile vedno večje61 želje,62 križem sveta iti63, pa si ni upal gospodarju v misel vzeti64, ker je vedel65, da66 ga ne bo pustil67. Nekega dne68 pride v Trst velika,69 velika barka70 iz francoske dežele, iz mesta,71 ki se mu Tulon pravi. Gospodar barke sam72 se je tudi pri73-
doma pridno pomagal pri prodajanju2. Naučil se je francosko3, laško4 in angleško5 govoriti in dobro pisati. Posebno v računanju7 se je dobro izučil8. Vsi so ga radi imeli9, ker je bil vendar11 toliko priden in umen12, zraven pa13 toliko ponižen. Nikoli ni šel v hudo, nevarno tovarišijo14, ampak je šel15 ob delavnikih in praznikih v cerkev, potem pa je17 doma kaj pisal,18 ali pa dobre bukve20 bral. Ob kraju21 morja se je najrajši hodil sprehajat. Večkrat je šel22 tudi pod tisto24 drevo, kjer25 je bil našel mošnjico26 z denarji27, katero28 mu je pes v gobcu prinesel30. Tisto31 drevo je imenoval drevo sreče in tisti32 kraj veseli33 kraj. S tistega veselega35 kraja je Svetin večkrat preko36 morja gledal; vnele so se v njem želje, da bi daleč, daleč37 po svetu šel38, da39 bi v daljnih krajih kaj videl, kaj skusil40. Večkrat je v mnoge kraje pisal, da41 bi za mater zvedel42, pa nikoli mu ni mogla nobena živa duša povedati,43 ali je mati še živa ali mrtva44, ali kje da45 je. Zato je nekega dne46 pod drevesom47 sreče premišljeval48: Ne vem za očeta ne za mater,50 Bog ve,51 kod se morata klatiti;52 kdo ve,53 kako se jima godi? O54 kako bi rad zanje zvedel56, da57 bi jim zdaj58 kaj pomagal, kar bi lahko59 storil, ker imam že nekaj lastnega60 premoženja. V njegovem srcu so bile vedno večje61 želje,62 križem sveta iti63, pa si ni upal gospodarju v misel vzeti64, ker je vedel65, da66 ga ne bo pustil67. Nekega dne68 pride v Trst velika,69 velika barka70 iz francoske dežele, iz mesta,71 ki se mu Tulon pravi. Gospodar barke sam72 se je tudi pri73-
doma pridno pomagal pri prodajanju2. Naučil se je francosko3, laško4 in angleško5 govoriti in dobro pisati. Posebno v računanju7 se je dobro izučil8. Vsi so ga radi imeli9, ker je bil vendar11 toliko priden in umen12, zraven pa13 toliko ponižen. Nikoli ni šel v hudo, nevarno tovarišijo14, ampak je šel15 ob delavnikih in praznikih v cerkev, potem pa je17 doma kaj pisal ali pa dobre bukve20 bral. Ob kraju21 morja se je najrajši hodil sprehajat. Večkrat je šel22 tudi pod tisto24 drevo, kjer25 je bil našel mošnjico26 z denarji27, katero28 mu je pes v gobcu prinesel30. Tisto31 drevo je imenoval drevo sreče in tisti32 kraj veseli33 kraj. S tistega veselega35 kraja je Svetin večkrat prek36 morja gledal; vnele so se v njem želje, da bi daleč, daleč37 po svetu šel38, da39 bi v daljnih krajih kaj videl, kaj skusil40. Večkrat je v mnoge kraje pisal, da41 bi za mater zvedel42, pa nikoli mu ni mogla nobena živa duša povedati,43 ali je mati še živa ali mrtva44, ali kje da45 je. Zato je nekega dne46 pod drevesom47 sreče premišljeval48: Ne vem za očeta ne za mater,50 Bog ve,51 kod se morata klatiti;52 kdo ve,53 kako se jima godi? O54 kako bi rad zanje zvedel56, da57 bi jim zdaj58 kaj pomagal, kar bi lahko59 storil, ker imam že nekaj lastnega60 premoženja. V njegovem srcu so bile vedno večje61 želje križem sveta iti63, pa si ni upal gospodarju v misel vzeti64, ker je vedel65, da66 ga ne bo pustil67. Nekega dne68 pride v Trst velika,69 velika barka70 iz francoske dežele, iz mesta,71 ki se mu Tulon pravi. Gospodar barke sam72 se je tudi pri73-
doma pridno pomagal pri prodajanju2. Naučil se je francosko3, laško4 in angleško5 govoriti in dobro pisati. Posebno v računanju7 se je dobro izučil8. Vsi so ga radi imeli9, ker je bil vendar11 toliko priden in umen12, zraven pa13 toliko ponižen. Nikoli ni šel v hudo, nevarno tovarišijo14, ampak je šel15 ob delavnikih in praznikih v cerkev, potem pa je17 doma kaj pisal,18 ali pa dobre bukve20 bral. Ob kraju21 morja se je najrajši hodil sprehajat. Večkrat je šel22 tudi pod tisto24 drevo, kjer25 je bil našel mošnjico26 z denarji27, katero28 mu je pes v gobcu prinesel30. Tisto31 drevo je imenoval drevo sreče in tisti32 kraj veseli33 kraj. S tistega veselega35 kraja je Svetin večkrat preko36 morja gledal; vnele so se v njem želje, da bi daleč, daleč37 po svetu šel38, da39 bi v daljnih krajih kaj videl, kaj skusil40. Večkrat je v mnoge kraje pisal, da41 bi za mater zvedel42, pa nikoli mu ni mogla nobena živa duša povedati,43 ali je mati še živa ali mrtva44, ali kje da45 je. Zato je nekega dne46 pod drevesom47 sreče premišljeval48: Ne vem za očeta ne za mater,50 Bog ve,51 kod se morata klatiti;52 kdo ve,53 kako se jima godi? O54 kako bi rad zanje zvedel56, da57 bi jim zdaj58 kaj pomagal, kar bi lahko59 storil, ker imam že nekaj lastnega60 premoženja. V njegovem srcu so bile vedno večje61 želje,62 križem sveta iti63, pa si ni upal gospodarju v misel vzeti64, ker je vedel65, da66 ga ne bo pustil67. Nekega dne68 pride v Trst velika,69 velika barka70 iz francoske dežele, iz mesta,71 ki se mu Tulon pravi. Gospodar barke sam72 se je tudi pri73-
80
[84−85]
[98−99]
[51−52]
[101−102]
[49]
⮟
peljal v Terst1 zavoljo nove kupčije z židanim blagam2. Gospodar barke je bil3 silno bogat tergovc ali kupec4 iz Tulona, perleten5 moder mož, zraven pa brumen6 in pošten. Ta pride po barantii7 v hišo Svetinoviga8 gospodarja. Ko9 sta kupca že10 svojo kupčijo obravnala,11 in se čez več reči12 pogovorila, reče13 Francoz Svetinovimu14 gospodarju: Skusi15 mi dobiti brihtniga16 človeka, kteri bo17 znal nemško18, laško19, francosko20 in angleško21 govoriti, zlo22 ga potrebujem per mojih23 velikih kupčijah. Imam jih več per25 hiši, taciga vender26 nimam, de27 bi vse te jezike znal29 govoriti, in pa de30 bi bil brihten per kupčii31. Dobro mu bom plačal32, ne bo se ksal de33 je k meni prišel35, če bo36 priden.37 Svetin je te besede slišal;39 bile so mu kakor meč skozi serce41, vender se42 ni upal nič reči44. Skorej45 je že zinil, in46 se ponudil, vender je47 mislil: Ne spodobi se ponujati, obmolči in48 sklene skrivej svojiga49 gospodarja prositi50, de51 naj ga52 ponudi. Svetinov gospodar reče Francozu: Imam ga53 že jest taciga54 človeka, kakoršniga55 vi želite dobiti, to de jest56 ga sam57 potrebujem, torej58 ga tudi59 ne dam; glejte60 ga, ravno ta le61 je;62 pokaže Svetina. Francoz prijazno Svetina pogleda64 rekoč: Ali bi pa66 ti ne hotel67 iti z manoj čez morje68 na francosko69, ko70 bi te gospodar71 pustil in pervolil72? Svetin hitro odgovori: Rad in z groznim75 veseljem bi šel, ker zdavnej76 že imam grozne77 želje iti po svetu kaj skusit80. Gospodar pa81 reče Francozu: Vse vam storim, tega84 fanta pa85 vam ne morem pustiti86, ne le zato88, ker mi je tako potreben, ampak on89 je moj
peljal zavoljo nove kupčije s svilenim blagom2. Bil je gospodar ladije3 silno bogat trgovec4 iz Tulona, prileten,5 moder mož, a vrhu tega pobožen6 in pošten. Ta pride po trgovini7 v hišo Svetinovega8 gospodarja. Kadar9 sta kupca svojo kupčijo že završila11 in se še o mnogih drugih stvareh12 pogovorila, reče13 Francoz Svetinovemu14 gospodarju: »Skušajte15 mi dobiti spretnega16 človeka, kateri bi17 znal nemški18, laški19, francoski20 in angleški21 govoriti, zelo bi22 ga potreboval pri svojih23 velikih kupčijah.« »24Imam jih več pri25 hiši, ali tacega vender26 nimam, da27 bi znal28 vse te jezike govoriti, in30 bi bil vrhu tega še spreten pri kupčiji,« odgovori Svetinov gospodar31. »Dobro ga plačam32, in žal mu ne bode, da33 je prišel34 k meni, ako bode le36 priden in zvest,« reče nato Francoz.37 Svetin je te besede dobro38 slišal,39 bile so mu kakor oster40 meč v srce41, a42 ni si43 upal, da bi bil kaj rekel na to44. Malo ne odprl45 je že usta, da bi46 se ponudil, ali47 mislil si je: Ni spodobno ponujati se, in raje obmolči ter48 sklene skrivaje svojega49 gospodarja poprositi50, da51 naj njega52 ponudi. Svetinov gospodar reče Francozu: »Imam53 že jaz tacega54 človeka, kakeršnega55 vi želite dobiti, ali jaz56 ga sam57 potrebujem, zatorej58 ga ne morem dati od sebe. Glejte60 ga, ravno ta le tukaj61 je!« to rekši62 pokaže Svetina. Francoz prijazno pogleda63 Svetina,64 rekoč: »65Ali bi ti voljan bil67 iti z menoj preko morja68 na Francosko69, ako70 bi te pustil in v to privolil tvoj gospodar72?«73 Svetin hitro odgovori: »74Rad in z groznim75 veseljem bi šel, ker že davno imam77 želje iti po svetu, da bi79 kaj poskusil80.« Gospodar81 reče Francozu: »82Vse vam rad83 storim, samo tega84 fanta vam ne morem prepustiti86, a to87 ne zavoljo tega88, ker ga jako potrebujem, nego zato ne, ker89 je on90 moj
peljal v Trst1 zavoljo nove kupčije s svilenim blagom2. Gospodar ladje je bil3 silno bogat trgovec ali kupec4 iz Tulona, prileten,5 moder mož, zraven pa pobožen6 in pošten. Ta pride po trgovini7 v hišo Svetinovega8 gospodarja. Ko9 sta kupca že10 svojo kupčijo obravnavala11 in se o več rečeh12 pogovorila, je rekel13 Francoz Svetinovemu14 gospodarju: »Skusi15 mi dobiti bistrega16 človeka, kateri bo17 znal nemško18, laško19, francosko20 in angleško21 govoriti. Zelo22 ga potrebujem pri svojih23 velikih kupčijah. Imam jih več pri25 hiši, takega vendar26 nimam, da27 bi vse te jezike znal29 govoriti in pa da30 bi bil bister pri kupčiji31. Dobro mu bom plačal32, ne bo se kesal, da33 je k meni prišel35, če bo36 priden.«37 Svetin je te besede slišal;39 bile so mu kakor meč skozi srce41, vendar se42 ni upal nič reči44. Skoraj45 je že zinil in46 se ponudil, vendar je47 mislil: Ne spodobi se ponujati! Zato obmolkne in48 sklene skrivaj svojega49 gospodarja prositi50, da51 naj ga52 ponudi. Svetinov gospodar reče Francozu: »Imam ga53 že jaz takega54 človeka, kakršnega55 vi želite dobiti, toda sam56 ga potrebujem, torej58 ga tudi59 ne dam. Glejte60 ga, ravno tale61 je!« in62 pokaže Svetina. Francoz prijazno pogleda63 Svetina,64 rekoč: »65Ali bi pa66 ti ne hotel67 iti z menoj čez morje68 na Francosko69, ko70 bi te gospodar71 pustil in privolil72?«73 Svetin hitro odgovori: »74Rad in z velikim75 veseljem bi šel, ker imam76 že zdavnaj velike77 želje,78 iti po svetu kaj skusiti80.« Gospodar pa81 reče Francozu: »82Vse vam storim, tega84 fanta pa85 vam ne morem pustiti86, ne le zato88, ker mi je tako potreben, ampak89 je tudi90 moj
peljal v Trst1 zavoljo nove kupčije s svilenim blagom2. Gospodar barke je bil3 silno bogat trgovec ali kupec4 iz Tulona, prileten,5 moder mož, zraven pa pobožen6 in pošten. Ta pride po trgovini7 v hišo Svetinovega8 gospodarja. Ko9 sta kupca že10 svojo kupčijo obravnavala11 in se o več rečeh12 pogovorila, je rekel13 Francoz Svetinovemu14 gospodarju: »Skusi15 mi dobiti bistrega16 človeka, kateri bo17 znal nemško18, laško19, francosko20 in angleško21 govoriti. Zelo22 ga potrebujem pri svojih23 velikih kupčijah. Imam jih več pri25 hiši, takega vendar26 nimam, da27 bi vse te jezike znal29 govoriti in pa da30 bi bil bister pri kupčiji31. Dobro mu bom plačal32, ne bo se kesal, da33 je k meni prišel35, če bo36 priden.«37 Svetin je te besede slišal;39 bile so mu kakor meč skozi srce41, vendar se42 ni upal nič reči44. Skoraj45 je že zinil in46 se ponudil, vendar je47 mislil: Ne spodobi se ponujati! Zato obmolkne in48 sklene skrivaj svojega49 gospodarja prositi50, da51 naj ga52 ponudi. Svetinov gospodar reče Francozu: »Imam ga53 že jaz takega54 človeka, kakršnega55 vi želite dobiti, toda sam56 ga potrebujem, torej58 ga tudi59 ne dam. Glejte60 ga, ravno tale61 je!« in62 pokaže Svetina. Francoz prijazno pogleda63 Svetina,64 rekoč: »65Ali bi pa66 ti ne hotel67 iti z menoj čez morje68 na Francosko69, ko70 bi te gospodar71 pustil in privolil72?«73 Svetin hitro odgovori: »74Rad in z groznim75 veseljem bi šel, ker imam76 že zdavnaj grozne77 želje,78 iti po svetu kaj skusiti80.« Gospodar pa81 reče Francozu: »82Vse vam storim, toda84 fanta pa85 vam ne morem pustiti86, ne le zato88, ker mi je tako potreben, ampak89 je tudi90 moj
peljal v Trst1 zavoljo nove kupčije s svilenim blagom2. Gospodar barke je bil3 silno bogat trgovec ali kupec4 iz Tulona, prileten,5 moder mož, zraven pa pobožen6 in pošten. Ta pride po kupčiji7 v hišo Svetinovega8 gospodarja. Ko9 sta kupca že10 svojo kupčijo obravnavala11 in se o več rečeh12 pogovorila, je rekel13 Francoz Svetinovemu14 gospodarju: »Skusi15 mi dobiti bistrega16 človeka, kateri bo17 znal nemško18, laško19, francosko20 in angleško21 govoriti. Zelo22 ga potrebujem pri svojih23 velikih kupčijah. Imam jih več pri25 hiši, takega vendar26 nimam, da27 bi vse te jezike znal29 govoriti in pa da30 bi bil bister pri kupčiji31. Dobro mu bom plačal32, ne bo se kesal, da33 je k meni prišel35, če bo36 priden.«37 Svetin je te besede slišal;39 bile so mu kakor meč skozi srce41, vendar si42 ni upal nič reči44. Skoraj45 je že zinil in46 se ponudil, vendar je47 mislil: Ne spodobi se ponujati! Zato obmolkne in48 sklene skrivaj svojega49 gospodarja prositi50, da51 naj ga52 ponudi. Svetinov gospodar reče Francozu: »Imam ga53 že jaz takega54 človeka, kakršnega55 vi želite dobiti, toda sam56 ga potrebujem, torej58 ga tudi59 ne dam. Glejte60 ga, ravno tale61 je!« in62 pokaže Svetina. Francoz prijazno pogleda63 Svetina,64 rekoč: »65Ali bi pa66 ti ne hotel67 iti z menoj čez morje68 na Francosko69, ko70 bi te gospodar71 pustil in privolil72?«73 Svetin hitro odgovori: »74Rad in z groznim75 veseljem bi šel, ker imam76 že zdavnaj grozne77 želje iti po svetu kaj skusit80.« Gospodar pa81 reče Francozu: »82Vse vam storim, tega84 fanta pa85 vam ne morem pustiti86, ne le zato88, ker mi je tako potreben, ampak89 je tudi90 moj
peljal v Trst1 zavoljo nove kupčije s svilenim blagom2. Gospodar barke je bil3 silno bogat trgovec ali kupec4 iz Tulona, prileten,5 moder mož, zraven pa pobožen6 in pošten. Ta pride po trgovini7 v hišo Svetinovega8 gospodarja. Ko9 sta kupca že10 svojo kupčijo obravnavala11 in se o več rečeh12 pogovorila, je rekel13 Francoz Svetinovemu14 gospodarju: »Skusi15 mi dobiti bistrega16 človeka, kateri bo17 znal nemško18, laško19, francosko20 in angleško21 govoriti. Zelo22 ga potrebujem pri svojih23 velikih kupčijah. Imam jih več pri25 hiši, takega vendar26 nimam, da27 bi vse te jezike znal29 govoriti in pa da30 bi bil bister pri kupčiji31. Dobro mu bom plačal32, ne bo se kesal, da33 je k meni prišel35, če bo36 priden.«37 Svetin je te besede slišal;39 bile so mu kakor meč skozi srce41, vendar se42 ni upal nič reči44. Skoraj45 je že zinil in46 se ponudil, vendar je47 mislil: Ne spodobi se ponujati! Zato obmolkne in48 sklene skrivaj svojega49 gospodarja prositi50, da51 naj ga52 ponudi. Svetinov gospodar reče Francozu: »Imam ga53 že jaz takega54 človeka, kakršnega55 vi želite dobiti, toda sam56 ga potrebujem, torej58 ga tudi59 ne dam. Glejte60 ga, ravno tale61 je!« in62 pokaže Svetina. Francoz prijazno pogleda63 Svetina,64 rekoč: »65Ali bi pa66 ti ne hotel67 iti z menoj čez morje68 na Francosko69, ko70 bi te gospodar71 pustil in privolil72?«73 Svetin hitro odgovori: »74Rad in z groznim75 veseljem bi šel, ker imam76 že zdavnaj grozne77 želje,78 iti po svetu kaj skusiti80.« Gospodar pa81 reče Francozu: »82Vse vam storim, toda84 fanta pa85 vam ne morem pustiti86, ne le zato88, ker mi je tako potreben, ampak89 je tudi90 moj
81
[85−86]
[99−100]
[52−53]
[102−103]
[49−50]
⮟
dobrotnik, in vse razloži in pove1, kako se je Svetin zaderžal2. Francoz, ki3 je to slišal, še bolj sili6 in prosi7, de8 naj mu pusti Svetina. Svetin tudi9 sam prosi ga pustiti11 po svetu, ker ima le13 tolike želje. Gospodar ni hotel po tem15 več braniti, ki16 je videl, de fant zlo želi s francozam iti17. Rad grem na francosko19, je djal Svetin, de bom videl20 deželo, kjer so moj oče pokopani. Potem reče gospodar Svetinu: Prepustim te temu mojimu prijatlu23, kteriga24 poznam, de25 je pošten mož; per26 njem ti ne bo27 nič hudiga28. Želil sim29, de30 bi ti zmiram per meni ostal31, ker nikoli ne bom32 pozabil, koliko si33 mi dobriga34 storil, ker pa le35 po svetu kaj skusiti želiš36, pojdi, dovolim37 ti. Bodi vselej tako pameten, kakor si bil do zdej39, in Bog te ne bo za pustil40. Ko41 bi si42 ti utegnilo hudo goditi,43 ali bi kaj pomanjkanja mogel terpeti44, le vediti45 mi daj, kjer koli boš46, dal47 ti bom48, kolikor bi potrebval. Ko49 bi utegnil ob službo priti,50 in ne mogel druge dobiti, pridi52 nazaj, z veseljem te bom sprejel,54 in ti bom55 vselej hvaležen. Ne bom pozabil dobrote tvoje56. Ti si k moji58 hiši žegen božji prinesel, in mene zbrihtal59. Če tudi jest med tem umerjem, bom jerbam naročil za-te skerbeti60, kolikor bi ti potrebval61. Poln veselja je62 zdaj Svetin svojimu63 gospodarju roko kušnil64 in pametno rekel65: Gospod!67 zahvalim, de69 ste mi toliko dobri; ne mene le70 Boga hvalite.71 Potem pelje gospodar svojiga ljubiga72 Svetina k francozu73 v kamro,74 in mu ga izroči s temi besedami: Tukaj vam izročim in perporočim zvestiga76 in pošteniga služabni77-
dobrotnik. Zdaj pove gospodar Francozu vse1, kako se je Svetin zadržal2. Francoz, ki3 je to slišal, zdaj5 še bolj sili6 in prosi7, naj mu pusti Svetina. Tudi Svetin9 sam prosi gospodarja, da bi10 ga pustil11 po svetu iti12, ker ima k temu že davno13 tolike želje. Gospodar potem14 ni hotel več braniti, kadar16 je videl, da si Svetin sam želi z Francozom iti17. »18Rad grem na Francosko19,« dejal je Svetin, da vidim20 deželo, kjer so moj oče pokopani.«21 Potem reče gospodar Svetinu: »22Prepustim te temu svojemu prijatelju23, katerega24 poznam, da25 je pošten mož; pri26 njem ti ne bode27 nič hudega28. Želel sem29, da30 bi ti vedno ostal pri meni31, ker nikoli ne bodem32 pozabil, koliko mi si dobrega34 storil; ali ker sam želiš35 po svetu iti, da bi kaj izkusil36, pojdi, jaz37 ti ne branim38. Bodi vselej tako pameten, kakor si bil do sih dob39, in Bog te ne zapusti40. Ako41 bi se42 ti utegnilo hudo goditi,43 ali pa, če bi mogel kdaj pomanjkanje trpeti44, samo vedeti45 mi daj; naj si bodeš kjer koli46, dam47 ti, kolikor bodeš potreboval. Ako49 bi utegnil ob službo priti,50 in bi51 ne mogel druge dobiti, kar52 nazaj pridi53, z veseljem te sprejmem vsaki čas,54 in ti bodem55 vselej hvaležen. Tvoje dobrote ne pozabim nikoli56. Ti si k mojej58 hiši prinesel blagoslov božji in si me naučil modrosti59. Če tudi jaz v tem umerjem, naročil bodem dedičem zate skrbeti60, kolikor bi ti treba bilo61.« — Ves vesel62 zdaj Svetin svojemu63 gospodarju roko poljubi64 in mu reče65: »66Gospod,67 zahvalim se vam68, da69 ste mi toliko dobri; ne mene, nego70 Boga hvalite.«71 Potem pelje gospodar svojega ljubega72 Svetina k Francozu73 v sobo74 in mu ga izroči s temi besedami: »75Tukaj vam izročim in priporočim zvestega76 in poštenega služabni77-
dobrotnik,« in vse razloži in pove1, kako se je Svetin vedel2. Ko3 je Francoz4 to slišal, je5 še bolj silil6 in prosil7, da8 naj mu pusti Svetina. Svetin tudi9 sam prosi, naj10 ga pusti11 po svetu, ker ima tolike želje. Gospodar ni hotel po tem15 več braniti, ker16 je videl, da fant zelo želi iti s Francozom17. »18Rad grem na Francosko19,« je dejal Svetin: »da bom videl20 deželo, kjer so moj oče pokopani.«21 Potem reče gospodar Svetinu: »22Prepustim te temu svojemu prijatelju23, katerega24 poznam, da25 je pošten mož; pri26 njem ti ne bo27 nič hudega28. Želel sem29, da30 bi ti zmeraj pri meni ostal31, ker nikoli ne bom32 pozabil, koliko si33 mi dobrega34 storil. Ker pa le35 po svetu kaj skusiti želiš36, pojdi, dovolim37 ti. Bodi vselej tako pameten, kakor si bil do zdaj39, in Bog te ne bo zapustil40. Ko41 bi se42 ti utegnilo hudo goditi,43 ali bi moral kaj pomanjkanja trpeti44, le vedeti45 mi daj in kjerkoli boš46, dal47 ti bom48, kolikor bi potreboval … Ko49 bi utegnil ob službo priti in ne mogel druge dobiti, pridi52 nazaj, z veseljem te bom sprejel54 in ti bom55 vselej hvaležen. Ne bom pozabil tvoje dobrote56. Ti si prinesel57 k moji58 hiši božji blagoslov in mene izmodril59. Četudi jaz medtem umrjem, bom dedičem naročil, naj zate skrbijo60, kolikor bi ti potreboval61.« Poln veselja je62 zdaj Svetin svojemu63 gospodarju roko poljubil64 in pametno rekel65: »66Gospod,67 zahvalim, da69 ste mi toliko dobri; ne mene, le70 Boga hvalite!«71 Potem pelje gospodar svojega ljubega72 Svetina k Francozu73 v sobo74 in mu ga izroči s temi besedami: »75Tukaj vam izročim in priporočim zvestega76 in poštenega služabn77-
dobrotnik,« in vse razloži in pove1, kako se je Svetin vedel2. Ko3 je Francoz4 to slišal, je5 še bolj silil6 in prosil7, da8 naj mu pusti Svetina. Svetin tudi9 sam prosi, naj10 ga pusti11 po svetu, ker ima tolike želje. Gospodar ni hotel po tem15 več braniti, ker16 je videl, da fant zelo želi iti s Francozom17. »18Rad grem na Francosko19,« je dejal Svetin, »da bom videl20 deželo, kjer so moj oče pokopani.«21 Potem reče gospodar Svetinu: »22Prepustim te temu svojemu prijatelju23, katerega24 poznam, da25 je pošten mož; pri26 njem ti ne bo27 nič hudega28. Želel sem29, da30 bi ti zmeraj pri meni ostal31, ker nikoli ne bom32 pozabil, koliko si33 mi dobrega34 storil. Ker pa le35 po svetu kaj skusiti želiš36, pojdi, dovolim37 ti. Bodi vselej tako pameten, kakor si bil do zdaj39, in Bog te ne bo zapustil40. Ko41 bi se42 ti utegnilo hudo goditi,43 ali bi moral kaj pomanjkanja trpeti44, le vedeti45 mi daj in, kjerkoli boš46, dal47 ti bom48, kolikor bi potreboval … Ko49 bi utegnil ob službo priti in ne mogel druge dobiti, pridi52 nazaj, z veseljem te bom sprejel54 in ti bom55 vselej hvaležen. Ne bom pozabil tvoje dobrote56. Ti si prinesel57 k moji58 hiši božji blagoslov in mene izmodril59. Četudi jaz medtem umrjem, bom dedičem naročil, naj zate skrbijo60, kolikor bi ti potreboval61.« Poln veselja je62 zdaj Svetin svojemu63 gospodarju roko poljubil64 in pametno rekel65: »66Gospod,67 zahvalim, da69 ste mi toliko dobri; ne mene, le70 Boga hvalite!«71 Potem pelje gospodar svojega ljubega72 Svetina k Francozu73 v sobo74 in mu ga izroči s temi besedami: »75Tukaj vam izročim in priporočim zvestega76 in poštenega služabn77-
dobrotnik,« in vse razloži1, kako se je Svetin vedel2. Ko3 je Francoz4 to slišal, je5 še bolj silil6 in prosil7, da8 naj mu pusti Svetina. Svetin tudi9 sam prosi, naj10 ga pusti11 po svetu, ker ima tolike želje. Gospodar ni hotel po tem15 več braniti, ker16 je videl, da fant zelo želi iti s Francozom17. »18Rad grem na Francosko19,« je dejal Svetin, »da bom videl20 deželo, kjer so moj oče pokopani.«21 Potem reče gospodar Svetinu: »22Prepustim te temu svojemu prijatelju23, katerega24 poznam, da25 je pošten mož; pri26 njem ti ne bo27 nič hudega28. Želel sem29, da30 bi ti zmeraj pri meni ostal31, ker nikoli ne bom32 pozabil, koliko si33 mi dobrega34 storil. Ker pa le35 po svetu kaj skusiti želiš36, pojdi, dovolim37 ti. Bodi vselej tako pameten, kakor si bil do zdaj39, in Bog te ne bo zapustil40. Ko41 bi se42 ti utegnilo hudo goditi ali bi moral kaj pomanjkanja trpeti44, le vedeti45 mi daj in, kjerkoli boš46, dal47 ti bom48, kolikor bi potreboval. Ko49 bi utegnil ob službo priti in bi51 ne mogel druge dobiti, pridi52 nazaj, z veseljem te bom sprejel54 in ti bom55 vselej hvaležen. Ne bom pozabil tvoje dobrote56. Ti si prinesel57 k moji58 hiši božji blagoslov in mene izmodril59. Četudi jaz medtem umrjem, bom dedičem naročil, naj zate skrbijo60, kolikor bi ti potreboval61.« Poln veselja je62 zdaj Svetin svojemu63 gospodarju roko poljubil64 in pametno rekel65: »66Gospod,67 zahvalim, da69 ste mi toliko dobri; ne mene, le70 Boga hvalite!«71 Potem pelje gospodar svojega ljubega72 Svetina k Francozu73 v sobo74 in mu ga izroči s temi besedami: »75Tukaj vam izročim in priporočim zvestega76 in poštenega služabn77-
dobrotnik,« in vse razloži in pove1, kako se je Svetin vedel2. Ko3 je Francoz4 to slišal, je5 še bolj silil6 in prosil7, da8 naj mu pusti Svetina. Svetin tudi9 sam prosi, naj10 ga pusti11 po svetu, ker ima tolike želje. Gospodar ni hotel po tem15 več braniti, ker16 je videl, da fant zelo želi iti s Francozom17. »18Rad grem na Francosko19,« je dejal Svetin, »da bom videl20 deželo, kjer so moj oče pokopani.«21 Potem reče gospodar Svetinu: »22Prepustim te temu svojemu prijatelju23, katerega24 poznam, da25 je pošten mož; pri26 njem ti ne bo27 nič hudega28. Želel sem29, da30 bi ti zmeraj pri meni ostal31, ker nikoli ne bom32 pozabil, koliko si33 mi dobrega34 storil. Ker pa le35 po svetu kaj skusiti želiš36, pojdi, dovolim37 ti. Bodi vselej tako pameten, kakor si bil do zdaj39, in Bog te ne bo zapustil40. Ko41 bi se42 ti utegnilo hudo goditi,43 ali bi moral kaj pomanjkanja trpeti44, le vedeti45 mi daj in, kjerkoli boš46, dal47 ti bom48, kolikor bi potreboval … Ko49 bi utegnil ob službo priti in ne mogel druge dobiti, pridi52 nazaj, z veseljem te bom sprejel54 in ti bom55 vselej hvaležen. Ne bom pozabil tvoje dobrote56. Ti si prinesel57 k moji58 hiši božji blagoslov in mene izmodril59. Četudi jaz medtem umrjem, bom dedičem naročil60, kolikor bi ti potreboval61.« Poln veselja je62 zdaj Svetin svojemu63 gospodarju roko poljubil64 in pametno rekel65: »66Gospod,67 zahvalim, da69 ste mi toliko dobri; ne mene, le70 Boga hvalite!«71 Potem pelje gospodar svojega ljubega72 Svetina k Francozu73 v sobo74 in mu ga izroči s temi besedami: »75Tukaj vam izročim in priporočim zvestega76 in poštenega služabn77-
82
[86−87]
[100−101]
[53]
[103−105]
[50−51]
⮟
ka1. Ravnajte lepo z njim;2 vem de3 vam bo4 veselje delal. Svetin se ponižno perklone,6 in obljubi priden in pokoren biti8. Čez9 osem dni barka10 odrine,11 in Svetin se pelje s svojim novim gospodarjem po morji12 proti francoski13 deželi. Lep dan je bil, dober14 veter, barka plava hitro ko15 ptica na luftu16. Svetin žalostno gleda18 nazaj proti Terstu,19 in pravi20: „21Bog te obvaruj ljuba domača dežela; morebiti23 te nikoli več ne bom vidil24; pa sej25 je Bog povsod, cela26 zemlja je božja, on dobrotlivi27 oče, kteri28 me je do zdej29 tako skerbno pred hudim varval30, me bo32 tudi zanaprej33 ohranil; v34 njega bom35 vselej zaupal36, on me ne bo zapustil37.“ Med tem38 so se mu solze uderle39, ker se je spomnil, kar je večkrat od matere slišal41, kako žalosten42 je tudi43 njegov oče bil44, ker45 se je mogel46 od doma ločiti. Naslonil se je v barki, v mislih vtopljen47 je premišljeval48, kako se mu bo za49 naprej godilo. Ko spet50 oči povzdigne in51 še enkrat proti Terstu pogleda52, mu je zginil spred54 oči, druziga ne vidi okoli in okoli55 sebe,56 kakor zeleno vodo morja58. Ravno 1959 let je bil Svetin star, ko je šel iz Tersta60 na Francosko.
ka1. Ravnajte lepo z njim;2 vem, da3 vam bode4 veselje delal.«5 Svetin se ponižno prikloni,6 in obljubi priden in pokoren biti8. Za9 osem dni ladija10 odrine,11 in Svetin se pelje s svojim novim gospodarjem po morji12 proti francoskej13 deželi. Lep dan je bil in ugoden14 veter; ladija je plavala kakor15 ptica po zraku16. Svetin je17 žalostno gledal18 nazaj proti Trstu,19 in je dejal sam v sebi20: »21Bog te obvaruj,22 ljuba domača dežela; morebiti23 te nikoli več ne vidim24; pa vsaj25 je Bog povsod, vsa26 zemlja je njegova, in on, dobrotljivi27 oče, kateri28 me je do sih dob29 tako skrbno čuval vsega hudega30, on31 me bode32 tudi naprej33 ohranil; v34 njega bodem35 vselej upal36, on me ne zapusti37.« V tem38 so se mu solze udrle39, ker se je spomnil, kar mu40 je večkrat mati pripovedovala41, kako je njegov oče žalosten bil44, kadar45 se je moral46 od doma ločiti. Naslonil se je v ladiji ob komolec leve roke, globoko se47 je zamislil in jel premišljevati48, kako se mu bode49 naprej godilo. Kadar zopet50 oči povzdigne ter51 še jedenkrat pogleda proti Trstu52, izginil53 mu je izpred54 oči; druzega ni videl okolo55 sebe,56 kakor daleč mu je oko seglo, nego samo57 zeleno morsko vodo58. Ravno devetnajst59 let je bil Svetin star, ko je šel iz Trsta60 na Francosko.
ika1. Ravnajte lepo z njim,2 vem, da3 vam bo4 veselje delal.«5 Svetin se ponižno prikloni6 in obljubi, da bo7 priden in pokoren. Čez9 osem dni barka10 odrine in Svetin se pelje s svojim novim gospodarjem po morju12 proti francoski13 deželi. Lep dan je bil, dober14 veter, barka plava hitro kakor15 ptica po zraku16. Svetin žalostno gleda18 nazaj proti Trstu19 in pravi20: »21Bog te obvaruj,22 ljuba domača dežela! Morebiti23 te nikoli več ne bom videl24; pa saj25 je Bog povsod, vsa26 zemlja je njegova. On, dobrotljivi27 oče, kateri28 me je do zdaj29 tako skrbno pred hudim varoval30, me bo32 tudi za naprej33 ohranil. V34 njega bom35 vselej zaupal36, on me ne bo zapustil37.« Medtem38 so se mu solze udrle39, ker se je spomnil, kar je večkrat od matere slišal41, kako žalosten42 je bil tudi43 njegov oče, ko45 se je moral46 od doma ločiti. Naslonil se je v barki, v mislih utopljen47 je premišljeval48, kako se mu bo za49 naprej godilo. Ko spet50 oči povzdigne in51 še enkrat proti Trstu pogleda52, mu je izginil izpred54 oči; drugega ni videl okoli in okoli55 sebe kakor zeleno vodo morja58. Ravno 1959 let je bil Svetin star, ko je šel iz Trsta60 na Francosko.
ika1. Ravnajte lepo z njim,2 vem, da3 vam bo4 veselje delal.«5 Svetin se ponižno prikloni6 in obljubi, da bo7 priden in pokoren. Čez9 osem dni barka10 odrine in Svetin se pelje s svojim novim gospodarjem po morju12 proti francoski13 deželi. Lep dan je bil, dober14 veter, barka plava hitro kakor15 ptica po zraku16. Svetin žalostno gleda18 nazaj proti Trstu19 in pravi20: »21Bog te obvaruj,22 ljuba domača dežela! Morebiti23 te nikoli več ne bom videl24; pa saj25 je Bog povsod, vsa26 zemlja je njegova. On, dobrotljivi27 oče, kateri28 me je do zdaj29 tako skrbno pred hudim varoval30, me bo32 tudi za naprej33 ohranil. V34 njega bom35 vselej zaupal36, on me ne bo zapustil37.« Medtem38 so se mu solze udrle39, ker se je spomnil, kar je večkrat od matere slišal41, kako žalosten42 je bil tudi43 njegov oče, ko45 se je moral46 od doma ločiti. Naslonil se je v barki, v mislih utopljen47 je premišljeval48, kako se mu bo za49 naprej godilo. Ko spet50 oči povzdigne in51 še enkrat proti Trstu pogleda52, mu je izginil izpred54 oči; drugega ni videl okoli in okoli55 sebe kakor zeleno vodo morja58. Ravno 1959 let je bil Svetin star, ko je šel iz Trsta60 na Francosko.
ika1. Ravnajte lepo z njim,2 vem, da3 vam bo4 veselje delal.«5 Svetin se ponižno prikloni6 in obljubi, da bo7 priden in pokoren. Čez9 osem dni barka10 odrine in Svetin se pelje s svojim novim gospodarjem po morju12 proti francoski13 deželi. Lep dan je bil, dober14 veter, barka plava hitro kakor15 ptica po zraku16. Svetin žalostno gleda18 nazaj proti Trstu19 in pravi20: »21Bog te obvaruj,22 ljuba domača dežela! Morebiti23 te nikoli več ne bom videl24; pa saj25 je Bog povsod, vsa26 zemlja je božja. On, dobrotljivi27 oče, kateri28 me je do zdaj29 tako skrbno pred hudim varoval30, me bo32 tudi za naprej33 ohranil. V34 njega bom35 vselej zaupal36, on me ne bo zapustil37.« Medtem38 so se mu solze udrle39, ker se je spomnil, kar je večkrat od matere slišal41, kako žalosten42 je bil tudi43 njegov oče, ko45 se je moral46 od doma ločiti. Naslonil se je v barki, v mislih utopljen47 je premišljeval48, kako se mu bo za49 naprej godilo. Ko spet50 oči povzdigne in51 še enkrat proti Trstu pogleda52, mu je izginil izpred54 oči; drugega ni videl okoli in okoli55 sebe kakor zeleno vodo morja58. Ravno 1959 let je bil Svetin star, ko je šel iz Trsta60 na Francosko.
ika1. Ravnajte lepo z njim,2 vem, da3 vam bo4 veselje delal.«5 Svetin se ponižno prikloni6 in obljubi, da bo7 priden in pokoren. Čez9 osem dni barka10 odrine in Svetin se pelje s svojim novim gospodarjem po morju12 proti francoski13 deželi. Lep dan je bil, dober14 veter, barka plava hitro kakor15 ptica po zraku16. Svetin žalostno gleda18 nazaj proti Trstu19 in pravi20: »21Bog te obvaruj,22 ljuba domača dežela! Morebiti23 te nikoli več ne bom videl24; pa saj25 je Bog povsod, vsa26 zemlja je njegova. On, dobrotljivi27 oče, kateri28 me je do zdaj29 tako skrbno pred hudim varoval30, me bo32 tudi za naprej33 ohranil. V34 njega bom35 vselej zaupal36, on me ne bo zapustil37.« Medtem38 so se mu solze udrle39, ker se je spomnil, kar je večkrat od matere slišal41, kako žalosten42 je bil tudi43 njegov oče, ko45 se je moral46 od doma ločiti. Naslonil se je v barki, v mislih utopljen47 je premišljeval48, kako se mu bo za49 naprej godilo. Ko spet50 oči povzdigne in51 še enkrat proti Trstu pogleda52, mu je izginil izpred54 oči; drugega ni videl okoli in okoli55 sebe kakor zeleno vodo morja58. Ravno 1959 let je bil Svetin star, ko je šel iz Trsta60 na Francosko.
III.1 Janez Svetin na morji.2
III.1 Janez Svetin na morji.2
III Janez Svetin na morju2
III Janez Svetin na morju2
III Janez Svetin na morju2
III Janez Svetin na morju2
Celih 191 dni so se vozili po morji2, preden3 na Francosko pridejo4, ker jim je veter nagajal.
Celih devetnajst1 dni so se vozili po morji2, predno so prišli3 na Francosko, ker jim je veter zelo5 nagajal.
Celih devetnajst1 dni so se vozili po morju2, preden so prišli3 na Francosko, ker jim je veter nagajal.
Celih devetnajst1 dni so se vozili po morju2, preden so prišli3 na Francosko, ker jim je veter nagajal.
Celih devetnajst1 dni so se vozili po morju2, preden so prišli3 na Francosko, ker jim je veter nagajal.
Celih devetnajst1 dni so se vozili po morju2, preden so prišli3 na Francosko, ker jim je veter nagajal.
83
[87−88]
[101−102]
[53−54]
[105−106]
[51]
⮟
Bila je barka eniga dne1 v nevarnosti vtopiti2 se. Strašno vreme se je4 po morji pergnalo,5 grozen vihar volove žene6 visoke ko hribje; barka7 se je gugala ko8 zibel. Brodniki so kleli in rotili9, ker vihar noče nehati10. Takrat11 še ni bilo velike nevarnosti, kader12 se je pa barka popolnama po strani13 nagnila, so vsi brodniki obledeli15, začnejo16 moliti,17 in vse svetnike na pomoč18 klicati. Vsak je takrat molil, kdor je bil v barki,19 tudi Svetin, kteri20 se je ves tresel,21 še ni nikoli23 tako zvesto molil, ko24 takrat. Še25 njegov gospodar Teodor Eskeles,26 — tako je bilo ime tistimu velikimu tergovcu27 iz Tulona, —28 je rekel29 Svetinu: Fant!30 ti si še morebiti nedolžen,31 vemo, de32 Bog nedolžne rajši usliši,33 moli moli, de35 nas Bog obvarje36, če ne, vsiga bo konc37. Svetin komej odgovori39 od strahu ves boječ: Gospod! sej42 molim celi43 čas, kar hudo vreme terpi44, de45 bi me le Bog uslišal. Černa noč46 je pokrila nebo in morje; velika temota47 je postala48. Druziga49 se ni vidilo ko blisk50, kteri51 je okoli barke52 strašno švigal, druziga53 se ni slišalo, kakor54 grozno bučanje vetrov in treskanje neznano56, ktero57 je na morji58 še veliko hujši, kakor59 na suhim60. Vsi brodniki so zdaj upanje zgubili62, po kotih popadali64 in se k smerti perpravljajo, djali66 so, več67 ni zdaj68 pomoči, vervi69 in platna nam je vihar potergal70, ne vidimo več kam barka72 leti, perletela bo na73 kako skalo, se bo gotovo razbila,74 in naš konc75 je blizo76. Vsi so zdihvali78 od perviga79 do zadnjiga; tudi80 Svetin se je k smerti že perpravil,82 in še k materi božji je83 s po-
Bila je ladija necega dne1 v nevarnosti potopiti2 se. Strašno vreme pribuči,4 po morji5 grozen vihar valove žene,6 visoke kakor hribi; ladija7 se je gugala kakor8 zibel. Brodniki kolnejo in se rote9, ker vihar ne prestane10. Tedaj11 še ni bilo velike nevarnosti; kadar12 se je pa ladija vsa po strani13 nagnila, obledeli14 so vsi brodniki, začeli16 moliti in vse svetnike na pomaganje18 klicati. Vsak je takrat molil, kdor je bil v ladiji;19 tudi Svetin, kateri20 se je ves tresel, nikoli21 še ni tako zvesto molil, kakor24 takrat. Tudi25 njegov gospodar Teodor Eskeles — tako je bilo ime onemu velikemu trgovcu27 iz Tulona — rekel28 je Svetinu: »Dečko!30 ti si še morebiti nedolžen:31 vemo, da32 Bog nedolžne rajši usliši;33 moli,34 moli, da35 nas Bog obvaruje36, če ne, vsega bode konec37. Svetin od strahu ves boječ komaj odgovori40: »41Gospod! saj42 molim ves43 čas, kar hudo vreme trpi44, da45 bi me le Bog uslišal. Črna noč46 je pokrila nebo in morje; velika temota47 je bila48. Druzega49 se ni videlo nego blisek50, kateri51 je okolo ladije52 strašno švigal, druzega53 se ni slišalo, nego54 grozno bučanje vetrov in neznano55 treskanje, katero57 je na morji58 še mnogo huje nego li59 na suhem60. »61Vsi brodniki so zdaj upanje izgubili62, po kotih popadajo64 in se k smrti pripravljajo. Dejali66 so: »Zdaj67 ni več68 pomoči, vrvi69 in platna nam je vihar potrgal70, ne vidimo več kam ladija72 leti, trešči ob73 kako skalo, ter se razbije74 in naš konec75 je blizu76.« —77 Vsi so vzdihovali78 od prvega79 do zadnjega; tudi80 Svetin se je k smrti že pripravil,82 in še k materi božjej je83 s po-
Nekega dne je bila barka1 v nevarnosti, da2 se utopi3. Strašno vreme se je prignalo4 po morju,5 grozen vihar je gnal valove,6 visoke ko hribje: barka7 se je gugala ko8 zibel. Brodniki so kleli in se rotili9, ker vihar ni hotel ponehati10. Takrat11 še ni bilo velike nevarnosti; ko pa12 se je barka popolnoma po strani13 nagnila, so vsi brodniki obledeli15, začeli16 moliti in vse svetnike na pomoč18 klicati. Vsak je takrat molil, kdor je bil v barki,19 tudi Svetin, kateri20 se je ves tresel;21 še nikoli22 ni tako zvesto molil ko24 takrat. Še25 njegov gospodar Teodor Eskeles — tako je bilo ime tistemu velikemu trgovcu27 iz Tulona —28 je rekel29 Svetinu: »Fant,30 ti si še morebiti nedolžen;31 vemo, da32 Bog nedolžne rajši usliši; zato33 moli,34 moli, da35 nas Bog obvaruje36, če ne, bo vsega konec37.«38 Svetin komaj odgovori,39 od strahu ves boječ: »41Gospod, saj42 molim ves43 čas, kar hudo vreme trpi44, da45 bi me le Bog uslišal.« Črna tema46 je pokrila nebo in morje; popolnoma se47 je stemnilo48. Drugega49 se ni videlo ko blisk50, ki51 je strašno švigal okoli barke; drugega53 se ni slišalo kakor54 grozno bučanje vetrov in neznansko55 treskanje, ki57 je na morju58 še veliko hujše kakor59 na suhem60. Vsi brodniki so zdaj izgubili upanje62, popadali63 po kotih in se pripravljali65 k smrti. Dejali66 so: »Zdaj67 ni več68 pomoči. Vrvi69 in platna nam je vihar potrgal70, ne vidimo več,71 kam barka72 leti. Priletela bo na73 kako skalo, se gotovo razbila74 in naš konec75 je blizu76.«77 Vsi od prvega79 do zadnjega so zdihovali. Tudi80 Svetin se je k smrti pripravil82 in še s po-
Nekega dne je bila barka1 v nevarnosti, da2 se utopi3. Strašno vreme se je prignalo4 po morju,5 grozen vihar je gnal valove,6 visoke ko hribje: barka7 se je gugala ko8 zibel. Brodniki so kleli in se rotili9, ker vihar ni hotel ponehati10. Takrat11 še ni bilo velike nevarnosti; ko pa12 se je barka popolnoma po strani13 nagnila, so vsi brodniki obledeli15, začeli16 moliti in vse svetnike na pomoč18 klicati. Vsak je takrat molil, kdor je bil v barki,19 tudi Svetin, kateri20 se je ves tresel;21 še nikoli22 ni tako zvesto molil ko24 takrat. Še25 njegov gospodar Teodor Eskeles — tako je bilo ime tistemu velikemu trgovcu27 iz Tulona —28 je rekel29 Svetinu: »Fant,30 ti si še morebiti nedolžen;31 vemo, da32 Bog nedolžne rajši usliši;33 moli,34 moli, da35 nas Bog obvaruje36, če ne, bo vsega konec37.«38 Svetin komaj odgovori,39 od strahu ves boječ: »41Gospod, saj42 molim ves43 čas, kar hudo vreme trpi44, da45 bi me le Bog uslišal.« Črna noč46 je pokrila nebo in morje; popolnoma se47 je stemnilo48. Drugega49 se ni videlo ko blisk50, ki51 je strašno švigal okoli barke; drugega53 se ni slišalo kakor54 grozno bučanje vetrov in neznansko55 treskanje, ki57 je na morju58 še veliko hujše kakor59 na suhem60. Vsi brodniki so zdaj izgubili upanje62, popadali63 po kotih in se pripravljali65 k smrti. Dejali66 so: »Zdaj67 ni več68 pomoči. Vrvi69 in platna nam je vihar potrgal70, ne vidimo več,71 kam barka72 leti. Priletela bo na73 kako skalo, se gotovo razbila74 in naš konec75 je blizu76.«77 Vsi od prvega79 do zadnjega so zdihovali. Tudi80 Svetin se je k smrti pripravil82 in še s po-
Nekega dne je bila barka1 v nevarnosti, da2 se utopi3. Strašno vreme se je prignalo4 po morju,5 grozen vihar je gnal valove,6 visoke ko hribje: barka7 se je gugala ko8 zibel. Brodniki so kleli in se rotili9, ker vihar ni hotel ponehati10. Takrat11 še ni bilo velike nevarnosti; ko pa12 se je barka popolnoma postrani13 nagnila, so vsi brodniki obledeli15, začeli16 moliti in vse svetnike na pomoč18 klicati. Vsak je takrat molil, kdor je bil v barki,19 tudi Svetin, kateri20 se je ves tresel;21 še nikoli22 ni tako zvesto molil ko24 takrat. Še25 njegov gospodar Teodor Eskeles — tako je bilo ime tistemu velikemu trgovcu27 iz Tulona —28 je rekel29 Svetinu: »Fant,30 ti si še morebiti nedolžen;31 vemo, da32 Bog nedolžne rajši usliši;33 moli,34 moli, da35 nas Bog obvaruje36, če ne, bo vsega konec37.«38 Svetin komaj odgovori,39 od strahu ves boječ: »41Gospod, saj42 molim ves43 čas, kar hudo vreme trpi44, da45 bi me le Bog uslišal.« Črna noč46 je pokrila nebo in morje; popolnoma se47 je stemnilo48. Drugega49 se ni videlo ko blisk50, ki51 je strašno švigal okoli barke; drugega53 se ni slišalo kakor54 grozno bučanje vetrov in neznansko55 treskanje, ki57 je na morju58 še veliko hujše kakor59 na suhem60. Vsi brodniki so zdaj izgubili upanje62, popadali63 po kotih in se pripravljali65 k smrti. Dejali66 so: »Zdaj67 ni več68 pomoči. Vrvi69 in platna nam je vihar potrgal70, ne vidimo več,71 kam barka72 leti. Priletela bo na73 kako skalo, se gotovo razbila74 in naš konec75 je blizu76.«77 Vsi od prvega79 do zadnjega so zdihovali. Tudi80 Svetin se je že81 k smrti pripravil82 in še s po-
Nekega dne je bila barka1 v nevarnosti, da2 se utopi3. Strašno vreme se je prignalo4 po morju,5 grozen vihar je gnal valove,6 visoke ko hribje: barka7 se je gugala ko8 zibel. Brodniki so kleli in se rotili9, ker vihar ni hotel ponehati10. Takrat11 še ni bilo velike nevarnosti; ko pa12 se je barka popolnoma po strani13 nagnila, so vsi brodniki obledeli15, začeli16 moliti in vse svetnike na pomoč18 klicati. Vsak je takrat molil, kdor je bil v barki,19 tudi Svetin, kateri20 se je ves tresel;21 še nikoli22 ni tako zvesto molil ko24 takrat. Še25 njegov gospodar Teodor Eskeles — tako je bilo ime tistemu velikemu trgovcu27 iz Tulona —28 je rekel29 Svetinu: »Fant,30 ti si še morebiti nedolžen;31 vemo, da32 Bog nedolžne rajši usliši;33 moli,34 moli, da35 nas Bog obvaruje36, če ne, bo vsega konec37.«38 Svetin komaj odgovori,39 od strahu ves boječ: »41Gospod, saj42 molim ves43 čas, kar hudo vreme trpi44, da45 bi me le Bog uslišal.« Črna noč46 je pokrila nebo in morje; popolnoma se47 je stemnilo48. Drugega49 se ni videlo ko blisk50, ki51 je strašno švigal okoli barke; drugega53 se ni slišalo kakor54 grozno bučanje vetrov in neznansko55 treskanje, ki57 je na morju58 še veliko hujše kakor59 na suhem60. Vsi brodniki so zdaj izgubili upanje62, popadali63 po kotih in se pripravljali65 k smrti. Dejali66 so: »Zdaj67 ni več68 pomoči. Vrvi69 in platna nam je vihar potrgal70, ne vidimo več,71 kam barka72 leti. Priletela bo na73 kako skalo, se gotovo razbila74 in naš konec75 je blizu76.«77 Vsi od prvega79 do zadnjega so zdihovali. Tudi80 Svetin se je k smrti pripravil82 in še s po-
84
[88−89]
[102]
[54]
[106−107]
[51−52]
⮟
sebnim zaupanjem zdihoval,1 in za pomoč2 prosil. Ravno o polnoči3 je bilo, in vihar4 je začel pojemati,5 megle so se jele razpotegvati6, spet7 se je razjasnilo, in barka8 se je spet9 sama poravnala,10 morje je pokojno perhajalo12. To13 so brodniki kmalo čutili14, upanje se je15 v njih sercah obudilo, spravijo16 se na noge,17 in potegnejo hitro za vervi18, kar jih ni bilo poterganih19. Ob dveh čez polnoči20 je bilo morje popolnama21 tiho, brez vse nesreče22 je minilo hudo vreme, razen23 težkih reči24, kar25 so jih po gospodarjevim povelji26 v vodo pometali. Nikoli še28 ni Svetin vidil29, veliko manj pa še skusil takiga straha,30 nikoli še ni bil v taki31 nevarnosti, pa32 tudi potem, ko33 je hudo vreme minilo34, ni vidil ne občutil tolikiga36 veselja, kakor37 takrat v barki38. Gospodar barke39 je ukazal nove vervi40 in nove rjuhe nategniti, potem pokliče vkup41 vse brodnike,42 in druge kar jih je bilo v barki, vsi morajo44 poklekniti, sam tudi poklekne46 in očitno zahvalijo47 Boga, de48 jih je obvarval v taki49 nevarnosti in jih per življenji50 ohranil. V tisti smertni51 nevarnosti na morji52 je Svetin terdno obljubo storil53, nikoli v nobeno krivico ne pervoliti55, ampak56 vselej zvesto in pošteno ravnati57, naj se mu godi58 kakor hoče. To obljubo je tudi deržal celi59 čas svojiga60 življenja.
sebnim zaupanjem vzdihoval,1 in jo pomoči2 prosil. Ravno o polunoči3 je bilo, in vihar4 je nekoliko potihnil;5 megle so se jele razpotezati6, zopet7 se je razjasnilo, ladija8 se je sama poravnala, in10 morje se11 je polagoma upokojilo12. To13 so brodniki kmalu začutili14, upanje se15 v njih srcih obudi, spravijo16 se na noge,17 in potegnejo hitro za vrvi18, kar jih ni bilo potrganih19. Ob dveh čez polunoči20 je bilo morje vse21 tiho, brez nesreče22 je minilo hudo vreme; samo nekoliko23 težkih stvari so izgubili24, ki25 so jih po gospodarjevem povelji26 v vodo pometali. Nikoli poprej28 ni Svetin videl29, a še menj izkusil tak strah,30 nikoli še ni bil v takej31 nevarnosti; a32 tudi potem, kadar33 je hudo vreme minilo34, videl35 ni, niti čutil tolikega36 veselja, nego li37 takrat v ladiji38. Gospodar ladije39 je ukazal nove vrvi40 in nove rjuhe nategniti, potem sklical vkupe41 vse brodnike in druge,43 kar jih je bilo v ladiji, vsi so mogli44 poklekniti, tudi45 sam je pokleknil46 in očitno zahvalil47 Boga, da48 jih je otel take49 nevarnosti in jih žive50 ohranil. V tej smrtnej51 nevarnosti na morji52 je Svetin trdno obljubil53, nikoli v nobeno krivico ne privoliti55, nego56 vselej zvesto in pošteno delati57, naj bode58 kakor hoče. To obljubo je tudi držal ves59 čas svojega60 življenja.
sebnim zaupanjem zdihoval k Materi božji1 in za pomoč2 prosil. Ravno o polnoči3 je bilo, ko4 je vihar začel pojemati;5 megle so se jele razpotegovati6, spet7 se je razjasnilo in barka8 se je spet9 sama poravnala;10 morje se11 je upokojilo12. Brodniki13 so to kmalu čutili14, v njih srcih se je obudilo upanje. Spravijo16 se na noge in potegnejo hitro za vrvi18, kar jih ni bilo potrganih19. Ob dveh čez polnoči20 je bilo morje popolnoma21 tiho in nevihta22 je minila brez vse nesreče, razen23 težkih reči24, ki25 so jih po gospodarjevem povelju26 v vodo pometali. Svetin še28 ni nikoli videl29, veliko manj pa skusil takega straha;30 nikoli še ni bil v taki31 nevarnosti pa32 tudi potem, ko33 je nevihta minila34, ni videl ne občutil tolikega36 veselja kakor37 takrat v barki38. Gospodar barke39 je ukazal nove vrvi40 in nove rjuhe nategniti, potem je poklical vkupaj41 vse brodnike in druge ljudi,43 kar jih je bilo v barki. Vsi so morali44 poklekniti, tudi45 sam je pokleknil46 in očitno zahvalil47 Boga, da48 jih je obvaroval v taki49 nevarnosti in jih pri življenju50 ohranil. V tisti smrtni51 nevarnosti na morju52 je Svetin trdno obljubil53, da ne bo54 nikoli v nobeno krivico privolil55, ampak56 vselej zvesto in pošteno ravnal57, naj se mu godi,58 kakor hoče. To obljubo je tudi ves59 čas svojega60 življenja držal61.
sebnim zaupanjem zdihoval k Materi božji1 in za pomoč2 prosil. Ravno o polnoči3 je bilo, ko4 je vihar začel pojemati;5 megle so se jele razpotegovati6, spet7 se je razjasnilo in barka8 se je spet9 sama poravnala;10 morje se11 je upokojilo12. Brodniki13 so to kmalu čutili14, v njih srcih se je obudilo upanje. Spravijo16 se na noge in potegnejo hitro za vrvi18, kar jih ni bilo potrganih19. Ob dveh čez polnoči20 je bilo morje popolnoma21 tiho in hudo vreme22 je minilo brez vse nesreče, razen23 težkih reči24, ki25 so jih po gospodarjevem povelju26 v vodo pometali. Svetin še28 ni nikoli videl29, veliko manj pa skusil takega straha;30 nikoli še ni bil v taki31 nevarnosti, pa32 tudi potem, ko33 je hudo vreme minilo34, ni videl ne občutil tolikega36 veselja kakor37 takrat v barki38. Gospodar barke39 je ukazal nove vrvi40 in nove rjuhe nategniti, potem je poklical vkupaj41 vse brodnike in druge ljudi,43 kar jih je bilo v barki. Vsi so morali44 poklekniti, tudi45 sam je pokleknil46 in očitno zahvalil47 Boga, da48 jih je obvaroval v taki49 nevarnosti in jih pri življenju50 ohranil. V tisti smrtni51 nevarnosti na morju52 je Svetin trdno obljubil53, da ne bo54 nikoli v nobeno krivico privolil55, ampak56 vselej zvesto in pošteno ravnal57, naj se mu godi,58 kakor hoče. To obljubo je tudi ves59 čas svojega60 življenja držal61.
sebnim zaupanjem zdihoval k Materi božji1 in jo za pomoč2 prosil. Ravno o polnoči3 je bilo, ko4 je vihar začel pojemati;5 megle so se jele razpotegovati6, spet7 se je razjasnilo; barka8 se je spet9 sama poravnala in10 morje se11 je upokojilo12. Brodniki13 so to kmalu čutili14, v njih srcih se je obudilo upanje. Spravijo16 se na noge in potegnejo hitro za vrvi18, kar jih ni bilo potrganih19. Ob dveh čez polnoči20 je bilo morje popolnoma21 tiho in hudo vreme22 je minilo brez vse nesreče, samo nekaj23 težkih reči24, ki25 so jih po gospodarjevem povelju26 v vodo pometali, so izgubili27. Svetin še28 ni nikoli videl29, veliko manj pa skusil takega straha;30 nikoli še ni bil v taki31 nevarnosti, pa32 tudi potem, ko33 je hudo vreme minilo34, ni videl ne občutil tolikega36 veselja kakor37 takrat v barki38. Gospodar barke39 je ukazal nove vrvi40 in nove rjuhe nategniti, potem je poklical vkupaj41 vse brodnike in druge ljudi,43 kar jih je bilo v barki. Vsi so morali44 poklekniti, tudi45 sam je pokleknil46 in očitno zahvalil47 Boga, da48 jih je obvaroval v taki49 nevarnosti in jih pri življenju50 ohranil. V tisti smrtni51 nevarnosti na morju52 je Svetin trdno obljubil53, da ne bo54 nikoli v nobeno krivico privolil55, ampak56 vselej zvesto in pošteno ravnal57, naj se mu godi,58 kakor hoče. To obljubo je tudi ves59 čas svojega60 življenja držal61.
sebnim zaupanjem zdihoval k Materi božji1 in za pomoč2 prosil. Ravno o polnoči3 je bilo, ko4 je vihar začel pojemati;5 megle so se jele razpotegovati6, spet7 se je razjasnilo in barka8 se je spet9 sama poravnala;10 morje se11 je upokojilo12. Brodniki13 so to kmalu čutili14, v njih srcih se je obudilo upanje. Spravijo16 se na noge in potegnejo hitro za vrvi18, kar jih ni bilo potrganih19. Ob dveh čez polnoči20 je bilo morje popolnoma21 tiho in hudo vreme22 je minilo brez vse nesreče, razen23 težkih reči24, ki25 so jih po gospodarjevem povelju26 v vodo pometali. Svetin še28 ni nikoli videl29, veliko manj pa skusil takega straha;30 nikoli še ni bil v taki31 nevarnosti, pa32 tudi potem, ko33 je hudo vreme minilo34, ni videl ne občutil tolikega36 veselja kakor37 takrat v barki38. Gospodar barke39 je ukazal nove vrvi40 in nove rjuhe nategniti, potem je poklical vkupaj41 vse brodnike in druge ljudi,43 kar jih je bilo v barki. Vsi so morali44 poklekniti, tudi45 sam je pokleknil46 in očitno zahvalil47 Boga, da48 jih je obvaroval v taki49 nevarnosti in jih pri življenju50 ohranil. V tisti smrtni51 nevarnosti na morju52 je Svetin trdno obljubil53, da ne bo54 nikoli v nobeno krivico privolil55, ampak56 vselej zvesto in pošteno ravnal57, naj se mu godi,58 kakor hoče. To obljubo je tudi ves59 čas svojega60 življenja držal61.
85
[89−90]
[103]
[55]
[108−109]
[52]
⮟
IV.1 Janez Svetin v mestu Tulonu na Francoskim.2
IV.1 Janez Svetin v mestu Tulonu na Francoskem.2
IV Janez Svetin v mestu Tulonu na Francoskem2
IV Janez Svetin v mestu Tulonu na Francoskem2
IV Janez Svetin v mestu Tulonu na Francoskem2
IV Janez Svetin v mestu Tulonu na Francoskem2
Dvajseti dan po nevarni1 vožnji po morji2 pride barka k kraju3; bil je ravno tudi dvajseti dan mesca4 kimovca, to je tisti5 dan pred s6. Matevžem. Svetin zdaj pervič7 ugleda francosko deželo, iz barke8 je pregledal celo9 lepo veliko francosko mesto Tulon, kamor iti12 je njegov namen. Ko Svetin iz barke pride14 in stopi na suho zemljo, se precej zjoka15, ker so mu oče na misel prišli; rekel16 je sam per17 sebi: Lej tukej18 je zemlja, v kteri19 kosti mojiga20 očeta počivajo21, ali pa če so še živi, Bog zna v kterim24 kotu tiče,25 in kako se jim godi. Svetin se hitro zbrihta27, obriše solze in gre vesel v hišo29 s svojim gospodarjem. Ko pred perljuden fant30 je z vsakim prijazno govoril,32 in se kmalo33, kar jih je per hiši bilo, sprijaznil34. Kader35 ga je gospodar peljal svoji stari gospej pokazat36, je Svetin spodobno svoji novi38 gospodinji roko kušnil39 rekoč: Gospa!41 prosim vas imejte poterpljenje42 z mano43, dokler vsih hišnih navad ne zvem44. Rad bom45 storil vse46, kar mi boste ukazali47, samo de48 vem, kaj vam je všeč. Želim vam ustreči,49 in nikoli50 ne mislim vas radovoljno51 žaliti. Gospa je bila prav zadovoljna imeti53 tako perljudniga54 in pohlevniga55 služabnika. Torej56 mu reče: Lepo se vedi58, zvest bodi in priden per vsih opravilih, tudi jest59 ti bom60 dobra, bom61 ti kakor mati. Na to62 se zahvali63 Svetin,64 in gre prosit gospodarja mu dati opravila, kterih se hoče vaditi65.
Dvajseti dan po nevarnej1 vožnji po morji2 pride ladija h kraji3; bil je ravno tudi dvajseti dan meseca4 kimovca, to je tist5 dan pred sv6. Matevžem. Svetin zdaj prvič7 ugleda francosko deželo; iz ladije8 je pregledal vso9 lepo veliko francosko mesto Tulon, kamor iti12 je njegov namen. Kadar Svetin iz ladije pride14 in stopi na suho zemljo, takoj se razjoka15, ker se je spomnil svojega očeta. Rekel16 je sam v17 sebi: Tukaj18 je zemlja, v katerej počivajo19 kosti mojega20 očeta, ali pa,22 če so še živi, Bog zna,23 v katerem24 kotu tiče,25 in kako se jim godi. Svetin se hitro ohrabri27, obriše si28 solze in gre vesel v hišo29 s svojim gospodarjem. Kakor je bil vselej priljuden, tako30 je tudi zdaj31 z vsakim prijazno govoril,32 in se kmalu z vsemi33, kar jih je bilo pri hiši, sprijaznil34. Kadar35 ga je gospodar peljal svojej starej gospe pokazat36, spodobno37 je Svetin svojej novej38 gospodinji poljubil roko,39 rekoč: »40Gospa!41 prosim vas, potrpite42 z menoj43, dokler se navad v hiši ne privadim44. Rad bodem45 storil vse46, kar mi ukažete47, samo da48 vem, kaj vam je všeč. Želim vam ustrezati49 in vas nikoli50 ne žaliti.«52 Gospa je bila prav zadovoljna imeti53 tako priljudnega54 in pohlevnega55 služabnika. Zatorej56 mu reče: »57Lepo se redi58, zvest bodi in priden pri vseh svojih delih, tudi jaz59 ti bodem60 dobra, bodem61 ti kakor mati.« Potem62 se Svetin lepo zahvali64 in gre prosit gospodarja, da bi mu kako delo odkazal65.
Dvajseti dan po nevarni1 vožnji po morju2 pride barka h kraju3; bil je ravno tudi dvajseti dan mesca4 kimovca, to je tisti5 dan pred sv6. Matevžem. Svetin zdaj prvič7 ugleda francosko deželo. Z barke8 je pregledal vse9 lepo,10 veliko,11 francosko mesto Tulon, kamor je njegov namen iti13. Ko pride Svetin z barke14 in stopi na suho zemljo, se precej zjoka15, ker so mu oče na misel prišli. Rekel16 je sam pri17 sebi: »Glej, tukaj18 je zemlja, v kateri počivajo19 kosti mojega20 očeta, ali pa,22 če so še živi, Bog zna,23 v katerem24 kotu tiče in kako se jim godi.«26 Svetin se hitro zave27, obriše solze in gre vesel s svojim gospodarjem v hišo. Ko prej priljuden fant30 je z vsakim prijazno govoril in se kmalu z vsemi sprijaznil33, kar jih je bilo pri hiši34. Ko35 ga je gospodar peljal svoji stari gospe pokazati36, je Svetin spodobno svoji novi38 gospodinji roko poljubil,39 rekoč: »40Gospa,41 prosim vas, imejte potrpljenje42 z menoj43, dokler ne zvem vseh hišnih navad44. Rad bom vse45 storil, kar mi boste ukazali47, samo da48 vem, kaj vam je všeč. Želim vam ustreči49 in nikoli vas50 ne mislim radovoljno51 žaliti.«52 Gospa je bila prav zadovoljna, da je imela53 tako priljudnega54 in pohlevnega55 služabnika. Zato56 mu reče: »57Lepo se vedi58, zvest bodi in priden pri vseh opravilih! Tudi jaz59 ti bom60 dobra, bom61 ti kakor mati.« Nato62 se Svetin zahvali64 in gre prosit gospodarja, naj mu da opravila, katerih se hoče vaditi65.
Dvajseti dan po nevarni1 vožnji po morju2 pride barka h kraju3; bil je ravno tudi dvajseti dan mesca4 kimovca, to je tisti5 dan pred sv6. Matevžem. Svetin zdaj prvič7 ugleda francosko deželo. Z barke8 je pregledal vse9 lepo,10 veliko,11 francosko mesto Tulon, kamor je njegov namen iti13. Ko pride Svetin z barke14 in stopi na suho zemljo, se precej zjoka15, ker so mu oče na misel prišli. Rekel16 je sam pri17 sebi: »Glej, tukaj18 je zemlja, v kateri počivajo19 kosti mojega20 očeta, ali pa,22 če so še živi, Bog zna,23 v katerem24 kotu tiče in kako se jim godi.«26 Svetin se hitro zave27, obriše solze in gre vesel s svojim gospodarjem v hišo. Ko prej priljuden fant30 je z vsakim prijazno govoril in se kmalu z vsemi sprijaznil33, kar jih je bilo pri hiši34. Ko35 ga je gospodar peljal svoji stari gospe pokazat36, je Svetin spodobno svoji novi38 gospodinji roko poljubil,39 rekoč: »40Gospa,41 prosim vas, imejte potrpljenje42 z menoj43, dokler ne zvem vseh hišnih navad44. Rad bom vse45 storil, kar mi boste ukazali47, samo da48 vem, kaj vam je všeč. Želim vam ustreči49 in nikoli vas50 ne mislim radovoljno51 žaliti.«52 Gospa je bila prav zadovoljna, da je imela53 tako priljudnega54 in pohlevnega55 služabnika. Zato56 mu reče: »57Lepo se vedi58, zvest bodi in priden pri vseh opravilih! Tudi jaz59 ti bom60 dobra, bom61 ti kakor mati.« Nato62 se Svetin zahvali64 in gre prosit gospodarja, naj mu da opravila, katerih se hoče vaditi65.
Dvajseti dan po nevarni1 vožnji po morju2 pride barka h kraju3; bil je ravno tudi dvajseti dan mesca4 kimovca, to je tisti5 dan pred sv6. Matevžem. Svetin zdaj prvič7 ugleda francosko deželo. Z barke8 je pregledal vse9 lepo,10 veliko francosko mesto Tulon, kamor je njegov namen iti13. Ko pride Svetin z barke14 in stopi na suho zemljo, se precej zjoka15, ker so mu oče na misel prišli. Rekel16 je sam pri17 sebi: »Glej, tukaj18 je zemlja, v kateri počivajo19 kosti mojega20 očeta, ali pa,22 če so še živi, Bog zna,23 v katerem24 kotu tiče in kako se jim godi.«26 Svetin se hitro zave27, obriše solze in gre vesel s svojim gospodarjem v hišo. Ko prej priljuden fant30 je z vsakim prijazno govoril in se kmalu z vsemi sprijaznil33, kar jih je bilo pri hiši34. Ko35 ga je gospodar peljal svoji stari gospe pokazat36, je Svetin spodobno svoji novi38 gospodinji roko poljubil,39 rekoč: »40Gospa,41 prosim vas, imejte potrpljenje42 z menoj43, dokler ne zvem vseh hišnih navad44. Rad bom vse45 storil, kar mi boste ukazali47, samo da48 vem, kaj vam je všeč. Želim vam ustreči49 in nikoli vas50 ne mislim radovoljno51 žaliti.«52 Gospa je bila prav zadovoljna, da je imela53 tako priljudnega54 in pohlevnega55 služabnika. Zato56 mu reče: »57Lepo se vedi58, zvest bodi in priden pri vseh opravilih! Tudi jaz59 ti bom60 dobra, bom61 ti kakor mati.« Nato62 se Svetin zahvali64 in gre prosit gospodarja, naj mu da opravila, katerih se hoče vaditi65.
Dvajseti dan po nevarni1 vožnji po morju2 pride barka h kraju3; bil je ravno tudi dvajseti dan meseca4 kimovca, to je tisti5 dan pred sv6. Matevžem. Svetin zdaj prvič7 ugleda francosko deželo. Z barke8 je pregledal vse9 lepo,10 veliko,11 francosko mesto Tulon, kamor je njegov namen iti13. Ko pride Svetin z barke14 in stopi na suho zemljo, se precej zjoka15, ker so mu oče na misel prišli. Rekel16 je sam pri17 sebi: »Glej, tukaj18 je zemlja, v kateri počivajo19 kosti mojega20 očeta, ali pa,22 če so še živi, Bog zna,23 v katerem24 kotu tiče in kako se jim godi.«26 Svetin se hitro zave27, obriše solze in gre vesel s svojim gospodarjem v hišo. Ko prej priljuden fant30 je z vsakim prijazno govoril in se kmalu z vsemi sprijaznil33, kar jih je bilo pri hiši34. Ko35 ga je gospodar peljal svoji stari gospe pokazat36, je Svetin spodobno svoji novi38 gospodinji roko poljubil,39 rekoč: »40Gospa,41 prosim vas, imejte potrpljenje42 z menoj43, dokler ne zvem vseh hišnih navad44. Rad bom vse45 storil, kar mi boste ukazali47, samo da48 vem, kaj vam je všeč. Želim vam ustreči49 in nikoli vas50 ne mislim radovoljno51 žaliti.«52 Gospa je bila prav zadovoljna, da je imela53 tako priljudnega54 in pohlevnega55 služabnika. Zato56 mu reče: »57Lepo se vedi58, zvest bodi in priden pri vseh opravilih! Tudi jaz59 ti bom60 dobra, bom61 ti kakor mati.« Nato62 se Svetin zahvali64 in gre prosit gospodarja, naj mu da opravila, katerih se hoče vaditi65.
86
[90−91]
[103−104]
[55−56]
[109−110]
[52−53]
⮟
Ker je Teodor veliki tergovc bil2 v Tulonu, kteri je deleč in deleč3 v velikih kupčijah zapleten bil4, ni hotel Svetina precej6 v štacuno djati, ampak v svojo pisarnico ali kanclijo ga dene7, de ga skusi8, koliko je Svetin učen9 v kupčijških rajtengah. Pa kmalo je10 Teodor vidil11, de12 je mladi Svetin v rajtengah tako prebrisan14, de15 nobeden njegovih služabnikov, kterih16 je še sedem imel18, ne tako: Nar težji19 in nar hujši rajtengo20, nad ktero21 si je vsakteri22 po 3 po 423 ure glavo belil, preden jo24 je naredil25, pa26 še večkrat27 je bilo kaj napak29, je Svetin naredil ko31 bi mignil z lohkobo33 brez veliciga34 truda. Perletni tergovc35 Teodor, kteri36 si že zavoljo starosti ni mogel z rajtengami veliko37 glave beliti, je kmalo vidil38, kako potreben mu je Svetin zavoljo tolike umnosti39 v rajtengah40. Kmalo41 ga je rajši imel ko vse druge42 svoje služabnike. Kader44 je bilo treba kako težko rajtengo narediti,45 ali kako drugo46 popraviti, le Svetin je bil47 poklican, kteri48 je z veseljem in hitro nar bolj smotene in zahomotane kupčije in rajtenge v red spravil49 in razjasnil50, kar mu51 je veliko veselje in njegovimu53 gospodarju Teodoru54 še veči55 veselje bilo56. Tako vselej57 prav pride človeku58, kar59 se v mladosti s pridam nauči,60 sebi in drugim veselje dela. Teodor je zavoljo svoje neizmerjene63 kupčije grozno rad imel Svetina, vender skušen64 mož je65 že večkrat se nad66 kakim mladenčem golfal67, torej mu68 ni veliko zaupal69. Rekel70 je: Svetin je brihten fant72, le73 premlad je, njegove zvestobe75 še nisim76 prepričan. Če bo77
Ker je bil1 Teodor veliki trgovec2 v Tulonu in daleč po svetu3 v zvezi z velikimi kupčijami4, zatorej5 ni hotel Svetina takoj dejati6 v prodajalnico, nego dejal ga je najpred v svojo pisarno7, da ga poprej izkusi8, koliko je izurjen9 v kupčijskem računovodstvu. Ali kmalu10 Teodor spozna11, da12 je mladi Svetin zelo spreten13 v vseh računih, zadevajočih kupčijo14, ter da15 nobeden njegovih služabnikov, katerih16 je imel17 še sedem, nima tolike sposobnosti in spretnosti. Najtežji19 in najbolj zapleteni račun20, s katerim21 si je vsak22 po tri ali štiri23 ure glavo belil, predno ga24 je izgotovil25, in26 še je bilo večkrat28 kaj napačnega29, izdelal30 je Svetin, kakor31 bi mignil,32 z lehkoto in33 brez posebnega34 truda. Priletni trgovec35 Teodor, kateri36 si že zavoljo starosti ni mogel s težavnimi računi mnogo37 glave beliti, spoznal je kmalu38, kako potreben mu je Svetin zavoljo tolike razumnosti39 v računih40. Kmalu41 ga je rajši imel, nego li vse42 svoje druge43 služabnike. Kadar44 je bilo treba kak težek račun izdelati,45 ali kak drug račun46 popraviti, bil je le Svetin47 poklican, kateri48 je z veseljem in hitro najbolj zamotane kupčijske račune v red spravil49 in razjasnil50, kar je njemu v52 veliko, a njegovemu53 gospodarju v54 še večje55 veselje bilo56. Tako človeku vselej57 prav pride, kar59 se v mladosti izuči;60 sebi in drugim s tem61 veselje dela. Teodor je zavoljo svoje neizmerne63 kupčije Svetina zelo ljubil; ker se je pa vender izkušeni64 mož že večkrat s66 kakim mladeničem bil prevdril67, zatorej tudi Svetinu68 ni dosti upal69. Dejal70 je: »71Svetin je razumen in zelo priden mladenič72, samo73 premlad je še74, o njegovej zvestobi75 še nisem76 prepričan. Če bode77
Ker je bil1 Teodor veliki trgovec2 v Tulonu, ki je bil daleč in daleč3 v velikih kupčijah zapleten4, ni hotel Svetina precej6 v trgovino dejati, ampak ga je dal v svojo pisarnico7, da bi ga skusil8, koliko je Svetin9 v kupčijskih računih učen. Pa10 Teodor je kmalu videl11, da12 je mladi Svetin v računih tako prebrisan14, da15 nobeden njegovih služabnikov, katerih16 je še sedem imel18, ne tako. Najtežji19 in najhujši račun20, nad katerim21 si je vsakteri22 po tri, po štiri23 ure glavo belil, preden ga24 je naredil25, pa26 še večkrat27 je bilo kaj napak29, je Svetin naredil, ko31 bi mignil,32 z lahkobo,33 brez velikega34 truda. Priletni trgovec35 Teodor, kateri36 si že zavoljo starosti ni mogel z računi veliko37 glave beliti, je kmalu videl38, kako potreben mu je Svetin zavoljo tolike umnosti39 v računanju40. Kmalu41 ga je rajši imel ko vse druge42 svoje služabnike. Kadar44 je bilo treba narediti kak težek račun45 ali drugega46 popraviti, je bil le Svetin47 poklican, ki48 je z veseljem in hitro v red spravil in razjasnil najbolj zmotene in zahomotane kupčije49 in račune50, kar je bilo njemu v52 veliko, njegovemu53 gospodarju Teodoru pa54 še v večje55 veselje. Tako vselej človeku57 prav pride, česar59 se v mladosti s pridom nauči,60 sebi in drugim veselje dela. Teodor je imel62 zavoljo svoje neizmerne63 kupčije Svetina silno rad. Vendar se je skušeni64 mož že večkrat nad66 kakim mladeničem goljufal67, zato mu68 ni veliko zaupal69. Rekel70 je: »71Svetin je bister fant72, le73 premlad je, njegove zvestobe75 še nisem76 prepričan. Če bo77
Ker je bil1 Teodor veliki trgovec2 v Tulonu, ki je bil daleč in daleč3 v velikih kupčijah zapleten4, ni hotel Svetina precej6 v trgovino dejati, ampak ga je dal v svojo pisarnico7, da bi ga skusil8, koliko je Svetin9 v kupčijskih računih učen. Pa10 Teodor je kmalu videl11, da12 je mladi Svetin v računih tako prebrisan14, da15 nobeden njegovih služabnikov, katerih16 je še sedem imel18, ne tako. Najtežji19 in najhujši račun20, nad katerim21 si je vsakteri22 po tri, po štiri23 ure glavo belil, preden ga24 je naredil25, pa26 še večkrat27 je bilo kaj napak29, je Svetin naredil, ko31 bi mignil,32 z lahkobo,33 brez velikega34 truda. Priletni trgovec35 Teodor, kateri36 si že zavoljo starosti ni mogel z računi veliko37 glave beliti, je kmalu videl38, kako potreben mu je Svetin zavoljo tolike umnosti39 v računanju40. Kmalu41 ga je rajši imel ko vse druge42 svoje služabnike. Kadar44 je bilo treba narediti kak težek račun45 ali drugega46 popraviti, je bil le Svetin47 poklican, ki48 je z veseljem in hitro v red spravil in razjasnil najbolj zmotene in zahomotane kupčije49 in račune50, kar je bilo njemu v52 veliko, njegovemu53 gospodarju Teodoru pa54 še v večje55 veselje. Tako vselej človeku57 prav pride, česar59 se v mladosti s pridom nauči,60 sebi in drugim veselje dela. Teodor je imel62 zavoljo svoje neizmerne63 kupčije Svetina grozno rad. Vendar se je skušeni64 mož že večkrat nad66 kakim mladeničem goljufal67, zato mu68 ni veliko zaupal69. Rekel70 je: »71Svetin je bister fant72, le73 premlad je, njegove zvestobe75 še nisem76 prepričan. Če bo77
Ker je bil1 Teodor veliki trgovec2 v Tulonu, ki je bil daleč in daleč3 v velikih kupčijah zapleten4, ni hotel Svetina precej6 v trgovino dejati, ampak ga je dal v svojo pisarnico ali kanclijo7, da bi ga skusil8, koliko je Svetin9 v kupčijskih računih učen. Pa10 Teodor je kmalu videl11, da12 je mladi Svetin v računih tako prebrisan14, da15 nobeden njegovih služabnikov, katerih16 je še sedem imel18, ne tako. Najtežji19 in najhujši račun20, nad katerim21 si je vsakteri22 po tri ali po štiri23 ure glavo belil, preden ga24 je naredil25, pa26 še večkrat27 je bilo kaj napak29, je Svetin naredil, kot31 bi mignil,32 z lahkobo,33 brez velikega34 truda. Priletni trgovec35 Teodor, kateri36 si že zavoljo starosti ni mogel z računi veliko37 glave beliti, je kmalu videl38, kako potreben mu je Svetin zavoljo tolike umnosti39 v računanju40. Kmalu41 ga je rajši imel ko vse druge42 svoje služabnike. Kadar44 je bilo treba narediti kak težek račun45 ali kaj drugega46 popraviti, je bil le Svetin47 poklican, ki48 je z veseljem in hitro v red spravil in razjasnil najbolj zmotene in zahomotane kupčije49 in račune50, kar je bilo njemu v52 veliko,53 gospodarju Teodoru pa54 še v večje55 veselje. Tako vselej človeku57 prav pride, česar59 se v mladosti s pridom nauči,60 sebi in drugim veselje dela. Teodor je imel62 zavoljo svoje neizmerne63 kupčije Svetina grozno rad. Vendar se je skušeni64 mož že večkrat nad66 kakim mladeničem goljufal67, zato mu68 ni veliko zaupal69. Rekel70 je: »71Svetin je bister fant72, le73 premlad je, njegove zvestobe75 še nisem76 prepričan. Če bo77
Ker je bil1 Teodor veliki trgovec2 v Tulonu, ki je bil daleč in daleč3 v velikih kupčijah zapleten4, ni hotel Svetina precej6 v trgovino dejati, ampak ga je dal v svojo pisarnico7, da bi ga skusil8, koliko je Svetin9 v kupčijskih računih učen. Pa10 Teodor je kmalu videl11, da12 je mladi Svetin v računih tako prebrisan14, da15 nobeden njegovih služabnikov, katerih16 je še sedem imel18, ne tako. Najtežji19 in najhujši račun20, nad katerim21 si je vsakteri22 po tri, po štiri23 ure glavo belil, preden ga24 je naredil25, pa26 še večkrat27 je bilo kaj napak29, je Svetin naredil, ko31 bi mignil,32 z lahkobo,33 brez velikega34 truda. Priletni trgovec35 Teodor, kateri36 si že zavoljo starosti ni mogel z računi veliko37 glave beliti, je kmalu videl38, kako potreben mu je Svetin zavoljo tolike umnosti39 v računanju40. Kmalu41 ga je rajši imel ko vse druge42 svoje služabnike. Kadar44 je bilo treba narediti kak težak račun45 ali drugega46 popraviti, je bil le Svetin47 poklican, ki48 je z veseljem in hitro v red spravil in razjasnil najbolj zmotene in zahomotane kupčije49 in račune50, kar je bilo njemu v52 veliko, njegovemu53 gospodarju Teodoru pa54 še v večje55 veselje. Tako vselej človeku57 prav pride, česar59 se v mladosti s pridom nauči,60 sebi in drugim veselje dela. Teodor je imel62 zavoljo svoje neizmerne63 kupčije Svetina grozno rad. Vendar se je skušeni64 mož že večkrat nad66 kakim mladeničem goljufal67, zato mu68 ni veliko zaupal69. Rekel70 je: »71Svetin je bister fant72, le73 premlad je, njegove zvestobe75 še nisem76 prepričan. Če bo77
87
[91−92]
[104−105]
[56]
[110−111]
[53]
⮟
on1 tudi tako zvest, kakor je brihten2 in priden, ni ga meni3 treba boljšiga4 služabnika iskati. V zvestobi5 ga je potem večkrat skusil6. Podvergel7 mu je dnarje,8 tudi druge drage reči; pa9 Svetin nikdar nar manjši stvarice ni premaknil, če10 je kaj našel, je11 vselej pošteno nazaj dal. Gospodar potem naroči enimu svojih služabnikov skrivej13, de naj14 si perzadeva Svetina svojiga tovarša15 v krivico zapeljati16. Tovarš skusi, Svetina17 nagovarja, de naj deli z19 njim dnarje20, za ktere21 je svojiga22 gospodarja ogoljfal23. Svetin pa24, ko25 ni vedel, de26 je to nalaš le k videzu27, prosi tovarša28 rekoč: Ljubi29 moj tovarš!30 se ne bojiš Boga? zakaj31 si gospodarju krivico32 storil? Ne veš de golufi34, tatje,35 krivičniki nikoli36 ne pojdejo v nebesa? Zdaj pa37 še mene hočeš zmotiti in38 zapeljati.39 Ni zadosti40, de41 si hudoben42 sam,43 še druge zapeljuješ.44 Daj nazaj gospodarju46, če47 ne, jest bom povedal,48 in vem, de per ti50 priči pojdeš od hiše. Tovarš51 mu reče: Neumen si, zakaj53 se braniš dnarjev, tudi54 drugi tako delajo, ne bo se zvedilo, kaj boš55 na vsako reč porajtal56? Če nočeš deliti57 z mano58, bom59 sam imel60. Svetin pravi62: Ljubi63 moj tovarš! če boš64 tako delal, kakor druge hudobne vidiš, boš deleč prišel. Nikoli66 se ti ne bo67 dobro godilo ne68 na tem ne69 na unim70 svetu. Če tudi71 pred ljudmi svoje krivice skriješ, ali72 jih moreš pred Bogam skriti? Glej73 kako pošteni delajo74 in pravični, hudobnih krivičnih ne posnemaj. Veš79, de80 krivičen krajcer81 deset pravičnih uje! Ker pa tovarš ne neha Svetina82 motiti in ga k83 kri-
tudi tako zvest, kakor je razumen2 in priden, ni mi ga3 treba boljšega4 služabnika iskati. Zatorej5 ga je v zvestobi hotel izkušati6. Podvrgel7 mu je denarjev in8 tudi drugih dragih stvari, ali9 Svetin se ni nikoli niti najmanjše stvarce pritaknil. Ce10 je kaj našel, vselej je12 pošteno nazaj dal. Gospodar to videč, naroči tajno jednemu svojih služabnikov13, da14 si naj prizadeva Svetina, svojega tovariša,15 v krivico zapeljati16. Tovariš poskuša in17 nagovarja Svetina18, da si naj ž19 njim deli denarje20, za katere21 je svojega22 gospodarja ogoljufal23. Ali Svetin24, kateri25 ni vedel, da26 je vse to nalašč tako napeljano27, prosi tovariša,28 rekoč: »Tovariš29 moj ljubi! ali30 se ne bojiš Boga? Zakaj31 si gospodarju storil krivico33? Ne veš li, da goljufi34, tatje in35 krivičniki ne pojdejo v nebesa? In zdaj hočeš37 še mene v greh38 zapeljati?39 Ni dosti40, da41 si sam hudoben?43 še druge zapeljuješ?44 Daj gospodarju45 nazaj, kar je njegovega46, ako47 ne, vse mu povem,48 in potlej bode za tebe slabo, ker dobro49 vem, da pri tej50 priči pojdeš od hiše.« Tovariš51 mu reče: »52Neumen si, ker53 se braniš denarjev; saj tudi54 drugi tako delajo. Vzemi in bodi tiho, nihče ne zve, in kaj bi tudi55 na vsako reč gledal56? Če nočeš deliti denarjev57 z menoj58, jih pa59 sam obdržim60.« —61 Svetin odgovori62: »Tovariš63 moj ljubi! Če bodeš64 tako delal, kakor druge hudobne ljudi65 vidiš, potlej bodeš tudi ti vsak dan hudobnejši in nikoli66 se ti ne bode67 dobro godilo niti68 na tem niti69 na onem70 svetu. Če tudi71 pred ljudmi svoje krivice skriješ, pred Bogom72 jih skriti ne moreš. Zatorej glej,73 kako pošteni in pravični ljudje delajo75, a76 hudobnih in77 krivičnih nikar78 ne posnemaj! Ali ne veš79, da jeden80 krivičen denar požre81 deset pravičnih?« Tako je Svetin govoril svojemu tovarišu, ali zaman, ker tovariš ga ni nehal82 motiti in zapeljevati h83 kri-
tudi tako zvest, kakor je bister2 in priden, potem meni ni3 treba boljšega4 služabnika iskati.« V zvestobi5 ga je potem večkrat skusil6. Podvrgel7 mu je denarje in8 tudi druge drage reči, pa9 Svetin ni nikdar najmanjše stvarce premaknil. Če10 je kaj našel, je11 vselej pošteno nazaj dal. Gospodar potem nekemu svojemu služabniku skrivaj naroči13, da naj14 si prizadeva svojega tovariša Svetina zapeljati15 v krivico. Tovariš skusi,17 nagovarja Svetina18, naj deli z19 njim denarje20, za katere21 je ogoljufal svojega22 gospodarja. Svetin pa24, ki25 ni vedel, da26 je to nalašč le k videzu27, prosi tovariša,28 rekoč: »Ljubi29 moj tovariš, ali30 se ne bojiš Boga? Zakaj31 si gospodarju krivico32 storil? Ne veš, da goljufi34, tatje in35 krivičniki nikoli36 ne pojdejo v nebesa? Zdaj pa37 še mene hočeš zmotiti in38 zapeljati?39 Ni zadosti40, da41 si sam hudoben,43 še druge zapeljuješ.44 Daj nazaj gospodarju46, če47 ne, bom jaz povedal48 in vem, da pri tej50 priči pojdeš od hiše.« Tovariš51 mu reče: »52Neumen si; zakaj53 se braniš denarjev? Tudi54 drugi tako delajo, ne bo se zvedelo. Kaj boš55 na vsako reč pazil56? Če nočeš deliti57 z mano58, bom59 sam imel60.«61 Svetin pravi62: »Ljubi63 moj tovariš, če boš64 tako delal, kakor druge hudobne vidiš, boš daleč prišel. Nikoli66 se ti ne bo67 dobro godilo, ne68 na tem ne69 na onem70 svetu. Četudi71 pred ljudmi svoje krivice skriješ, ali72 jih moreš pred Bogom skriti? Glej,73 kako pošteni in pravični delajo75, hudobnih,77 krivičnih ne posnemaj! Veš79, da80 krivičen krajcar81 deset pravičnih uje.« Ker pa tovariš ne neha Svetina82 motiti in ga h83 kri-
tudi tako zvest, kakor je bister2 in priden, potem mi ni3 treba boljšega4 služabnika iskati.« V zvestobi5 ga je potem večkrat skusil6. Podvrgel7 mu je denarje in8 tudi druge drage reči, pa9 Svetin ni nikdar najmanjše stvarce premaknil. Če10 je kaj našel, je11 vselej pošteno nazaj dal. Gospodar potem nekemu svojemu služabniku skrivaj naroči13, da naj14 si prizadeva svojega tovariša Svetina zapeljati15 v krivico. Tovariš skusi,17 nagovarja Svetina18, naj deli z19 njim denarje20, za katere21 je ogoljufal svojega22 gospodarja. Svetin pa24, ki25 ni vedel, da26 je to nalašč le k videzu27, prosi tovariša,28 rekoč: »Ljubi29 moj tovariš,30 se ne bojiš Boga? Zakaj31 si gospodarju krivico32 storil? Ne veš, da goljufi34, tatje in35 krivičniki nikoli36 ne pojdejo v nebesa? Zdaj pa37 še mene hočeš zmotiti in38 zapeljati?39 Ni zadosti40, da41 si sam hudoben,43 še druge zapeljuješ.44 Daj nazaj gospodarju46, če47 ne, bom jaz povedal48 in vem, da pri tej50 priči pojdeš od hiše.« Tovariš51 mu reče: »52Neumen si; zakaj53 se braniš denarjev? Tudi54 drugi tako delajo, ne bo se zvedelo. Kaj boš55 na vsako reč pazil56? Če nočeš deliti57 z mano58, bom59 sam imel60.«61 Svetin pravi62: »Ljubi63 moj tovariš, če boš64 tako delal, kakor druge hudobne vidiš, boš daleč prišel. Nikoli66 se ti ne bo67 dobro godilo, ne68 na tem ne69 na onem70 svetu. Četudi71 pred ljudmi svoje krivice skriješ, ali72 jih moreš pred Bogom skriti? Glej,73 kako pošteni in pravični delajo75, hudobnih,77 krivičnih ne posnemaj! Veš79, da80 krivičen krajcar81 deset pravičnih uje.« Ker pa tovariš ne neha Svetina82 motiti in ga h83 kri-
tudi tako zvest, kakor je bister2 in priden, potem mi ni3 treba boljšega4 služabnika iskati.« V zvestobi5 ga je potem večkrat skusil6. Podvrgel7 mu je denarje in8 tudi druge drage reči, pa9 Svetin ni nikdar najmanjše stvarce premaknil. Če10 je kaj našel, je11 vselej pošteno nazaj dal. Gospodar potem nekemu svojemu služabniku skrivaj naroči13, da naj14 si prizadeva svojega tovariša Svetina zapeljati15 v krivico. Tovariš skusi,17 nagovarja Svetina18, naj deli z19 njim denarje20, za katere21 je ogoljufal svojega22 gospodarja. Svetin pa24, ki25 ni vedel, da26 je to nalašč le k videzu27, prosi tovariša,28 rekoč: »Ljubi29 moj tovariš,30 se ne bojiš Boga? Zakaj31 si gospodarju krivico32 storil? Ne veš, da goljufi34, tatje in35 krivičniki nikoli36 ne pojdejo v nebesa? Zdaj pa37 še mene hočeš zmotiti in38 zapeljati?39 Ni zadosti40, da41 si sam hudoben,43 še druge zapeljuješ.44 Daj nazaj gospodarju46, če47 ne, bom jaz povedal48 in vem, da pri tej50 priči pojdeš od hiše.« Tovariš51 mu reče: »52Neumen si; zakaj53 se braniš denarjev? Tudi54 drugi tako delajo, ne bo se zvedelo. Kaj boš55 na vsako reč pazil56? Če nočeš deliti57 z mano58, bom59 sam imel60.«61 Svetin pravi62: »Ljubi63 moj tovariš, če boš64 tako delal, kakor druge hudobne vidiš, boš v hudobiji daleč prišel. Nikoli66 se ti ne bo67 dobro godilo, ne68 na tem ne69 na onem70 svetu. Četudi71 pred ljudmi svoje krivice skriješ, ali72 jih moreš pred Bogom skriti? Glej,73 kako pošteni in pravični delajo75, hudobnih in77 krivičnih ne posnemaj! Veš79, da80 krivičen krajcar81 deset pravičnih uje.« Ker pa tovariš ne neha Svetina82 motiti in ga h83 kri-
tudi tako zvest, kakor je bister2 in priden, potem mi ni3 treba boljšega4 služabnika iskati.« V zvestobi5 ga je potem večkrat skusil6. Podvrgel7 mu je denarje in8 tudi druge drage reči, pa9 Svetin ni nikdar najmanjše stvarce premaknil. Če10 je kaj našel, je11 vselej pošteno nazaj dal. Gospodar potem nekemu svojemu služabniku skrivaj naroči13, da naj14 si prizadeva svojega tovariša Svetina zapeljati15 v krivico. Tovariš skusi,17 nagovarja Svetina18, naj deli z19 njim denarje20, za katere21 je ogoljufal svojega22 gospodarja. Svetin pa24, ki25 ni vedel, da26 je to nalašč le k videzu27, prosi tovariša,28 rekoč: »Ljubi29 moj tovariš,30 se ne bojiš Boga? Zakaj31 si gospodarju krivico32 storil? Ne veš, da goljufi34, tatje in35 krivičniki nikoli36 ne pojdejo v nebesa? Zdaj pa37 še mene hočeš zmotiti in38 zapeljati?39 Ni zadosti40, da41 si sam hudoben,43 še druge zapeljuješ.44 Daj nazaj gospodarju46, če47 ne, bom jaz povedal48 in vem, da pri tej50 priči pojdeš od hiše.« Tovariš51 mu reče: »52Neumen si; zakaj53 se braniš denarjev? Tudi54 drugi tako delajo, ne bo se zvedelo. Kaj boš55 na vsako reč pazil56? Če nočeš delati57 z mano58, bom59 sam imel60.«61 Svetin pravi62: »Ljubi63 moj tovariš, če boš64 tako delal, kakor druge hudobne vidiš, boš daleč prišel. Nikoli66 se ti ne bo67 dobro godilo, ne68 na tem ne69 na onem70 svetu. Četudi71 pred ljudmi svoje krivice skriješ, ali72 jih moreš pred Bogom skriti? Glej,73 kako pošteni in pravični delajo75, hudobnih,77 krivičnih ne posnemaj! Veš79, da80 krivičen krajcar81 deset pravičnih uje.« Ker pa tovariš ne neha Svetina82 motiti in ga h83 kri-
88
[92−93]
[105−106]
[56−57]
[111−112]
[53−54]
⮟
vicam zapeljevati,1 gre Svetin eniga2 dne k3 gospodarju sam4 in mu reče: Gospod ne zamerite! Nekaj7 bi vam rad povedal od vašiga služabnika8, eniga9 mojih tovaršev, samo10 prosim, ne štrafujte12 ga zavoljo13 tega, ampak14 posvarite ga, de15 se poboljša,16 in se17 ne navadi18 hudobije. Krivico vam dela,19 in mene tudi vam21 krivico delati zapeljuje22. Gospodar mu reče24 prijazno: Prav je ljubi27 moj Svetin28, de29 si mi povedal,31 ne skerbi32, bom naredil33, de34 te več ne bo motil35. Od tistiga časa mu36 je Teodor že velike reči zaupal, bolj ko marsikterimu drugimu Svetinovimu tovaršu38. Eniga dne39 sedi Svetin v pisarnici sam41 ves zamišljen v rajtenge42, ktere43 mu je gospodar Teodor rekel zdelati45, kader46 je iz47 doma šel48 v bližno49 mesto zavoljo nekake velike kupčije50. Kar hitro51 stopi v pisarnico velik imeniten, k videzu žlahten53 lepo oblečen gospod, in54 vpraša: Si le55 ti Svetin Teodorov služabnik, kteri57 je tako umetaln58, posebno v rajtengah59? Svetin odgovori pohlevno: Sim ja61, kaj pa62 mi ukažete,63 kaj bi radi, vas ne64 poznam, vas nisim66 še nikoli vidil. Ptuji gospod na to druziga67 ne reče kakor68 te besede: Se bova že v kratkim vidila, in69 vzame iz aržeta mošnico, in jo70 Svetinu verže. Na, pravi71, to je tvoje in beži73 iz pisarnice. Svetin skoči hitro74 za gospodam75, de76 bi mu mošno77 nazaj dal, ker je rekel78: To79 ni moje, in80 kar mojiga81 ni, nočem; vender84 gospoda že85 nikjer ni bilo86. Svetin vzame mošno87 v roke, jo odpre89 in najde noter90 za tri sto91 frankov vrednosti. Misli,92 in misli, kaj mu je
vicam. Zatorej1 gre Svetin necega2 dne k3 gospodarju in mu reče: »5Gospod,6 ne hudujte se! Nekaj7 bi vam rad povedal o vašem služabniku8, jednem9 mojih tovarišev, samo10 prosim vas11, ne kaznujte12 ga preveč zaradi13 tega, kar vam povem, nego14 posvarite ga, da15 se poboljša in ne zaide v18 hudobije. Krivico vam dela vaš služabnik,19 in tudi20 mene zapeljuje, naj bi tudi jaz vam21 krivico delal22.«23 Gospodar mu prijazno reče25: »26Prav je, Svetin27 moj ljubi28, da29 si mi to30 povedal;31 ne skrbi32, jaz že tako uravnam33, da34 te ne bode nikoli več zapeljeval h krivici35.« Od sih dob36 je Teodor Svetinu37 že velike stvari bolj upal nego li bodi si kateremu koli njegovemu tovarišu38. Neki dan39 sedi Svetin sam40 v pisarnici ves zamišljen v račune42, katere43 mu je ukazal44 gospodar Teodor izdelati45, kadar46 je iz47 doma šel48 v bližnje49 mesto po velikih kupčijskih opravkih50. Kar stopi v pisarnico velik,52 imeniten, na videz plemenit in53 lepo oblečen gospod ter54 vpraša: »Ali si55 ti Svetin,56 Teodorov služabnik, kateri57 je tako izurjen58, posebno v kupčijskih računih59?«60 Svetin odgovori pohlevno: »Ako tega iščete61, to sem jaz; prosim, kaj62 mi ukažete?63 kaj bi radi? ne64 poznam vas65, ker vas66 še nikoli nisem videl.« Tuji gospod nato67 ne reče druzega nego68 te besede: »V kratkem se vidiva!«69 vzame iz žepa mošnjico, vrže jo70 Svetinu in mu reče: »Na71, to je tvoje!« To rekši, zbeži73 iz pisarnice. Svetin skoči naglo74 za njim75, da76 bi mu mošnjo77 nazaj dal, ker si je mislil78: to79 ni moje, in80 kar ni mojega82, tega83 nočem imeti; ali tujega84 gospoda ni bilo85 nikjer več, izginil je kakor kafra86. Svetin vzame mošnjo87 v roke, odpre88 jo,89 in najde v njej90 za tri sto91 frankov vrednosti. Misli in misli, kaj mu je
vicam zapeljevati,1 gre Svetin nekega2 dne h3 gospodarju sam4 in mu reče: »5Gospod,6 ne zamerite, nekaj7 bi vam rad povedal o vašem služabniku8, enem9 mojih tovarišev. Samo10 prosim, ne strahujte12 ga zavoljo13 tega, ampak14 posvarite ga, da15 se poboljša in se17 ne navadi18 hudobije. Krivico vam dela in tudi20 mene zapeljuje, naj vam delam21 krivico.«23 Gospodar mu reče24 prijazno: »26Prav je, ljubi27 moj Svetin28, da29 si mi povedal;31 ne skrbi32, naredil bom33, da34 te več ne bo motil35.« — Od tistega časa mu36 je Teodor že velike reči zaupal, bolj ko marsikateremu drugemu Svetinovemu tovarišu38. Nekega dne39 sedi Svetin v pisarnici sam,41 ves zamišljen v račune42, katere43 mu je gospodar Teodor rekel izdelati45, ko46 je šel z47 doma v bližnje49 mesto zavoljo nekake velike kupčije50. Kar hitro51 stopi v pisarnico velik,52 imeniten, k videzu plemenit,53 lepo oblečen gospod in54 vpraša: »Si55 ti Svetin,56 Teodorov služabnik, kateri57 je tako umetelen58, posebno v računih59?«60 Svetin odgovori pohlevno: »Sem61, da, kaj pa62 mi ukažete,63 kaj bi radi? Ne64 poznam vas65, še nikoli vas nisem videl.« Tuji gospod nato drugega67 ne reče kakor68 te besede: »Se bova že v kratkem videla!« in69 vzame iz žepa mošnjico in jo vrže70 Svetinu. »Na,« pravi71, »72to je tvoje!« in beži73 iz pisarnice. Svetin skoči hitro74 za gospodom75, da76 bi mu mošnjo77 nazaj dal, ker je rekel78: »To79 ni moje! In80 kar mojega81 ni, nočem!« Vendar84 gospoda že85 nikjer ni bilo86. Svetin vzame mošnjo87 v roke, jo odpre89 in najde notri90 za tri sto91 frankov vrednosti. Misli in misli, kaj mu je
vicam zapeljevati,1 gre Svetin nekega2 dne h3 gospodarju sam4 in mu reče: »5Gospod,6 ne zamerite, nekaj7 bi vam rad povedal o vašem služabniku8, enem9 mojih tovarišev. Samo10 prosim, ne kaznujte12 ga zavoljo13 tega, ampak14 posvarite ga, da15 se poboljša in se17 ne navadi18 hudobije. Krivico vam dela in tudi20 mene zapeljuje, naj vam delam21 krivico.«23 Gospodar mu reče24 prijazno: »26Prav je, ljubi27 moj Svetin28, da29 si mi povedal;31 ne skrbi32, naredil bom33, da34 te več ne bo motil35.« — Od tistega časa mu36 je Teodor že velike reči zaupal, bolj ko marsikateremu drugemu Svetinovemu tovarišu38. Nekega dne39 sedi Svetin v pisarnici sam,41 ves zamišljen v račune42, katere43 mu je gospodar Teodor rekel izdelati45, ko46 je šel z47 doma v bližnje49 mesto zavoljo nekake velike kupčije50. Kar hitro51 stopi v pisarnico velik,52 imeniten, k videzu žlahten,53 lepo oblečen gospod in54 vpraša: »Si55 ti Svetin,56 Teodorov služabnik, kateri57 je tako umetelen58, posebno v računih59?«60 Svetin odgovori pohlevno: »Sem61, da, kaj pa62 mi ukažete,63 kaj bi radi? Ne64 poznam vas65, še nikoli vas nisem videl.« Tuji gospod nato drugega67 ne reče kakor68 te besede: »Se bova že v kratkem videla!« in69 vzame iz žepa mošnjico in jo vrže70 Svetinu. »Na,« pravi71, »72to je tvoje!« in beži73 iz pisarnice. Svetin skoči hitro74 za gospodom75, da76 bi mu mošnjo77 nazaj dal in rekel78: »To79 ni moje! In80 kar mojega81 ni, nočem!« Vendar84 gospoda že85 nikjer ni bilo86. Svetin vzame mošnjo87 v roke, jo odpre89 in najde notri90 za tri sto91 frankov vrednosti. Misli in misli, kaj mu je
vicam zapeljevati,1 gre Svetin nekega2 dne h3 gospodarju in mu reče: »5Gospod,6 ne zamerite, nekaj7 bi vam rad povedal o vašem služabniku8, enem9 mojih tovarišev. Samo10 prosim, ne kaznujte12 ga preveč zavoljo13 tega, ampak14 posvarite ga, da15 se poboljša in da se17 ne navadi18 hudobije. Krivico vam dela in tudi20 mene zapeljuje, naj vam delam21 krivico.«23 Gospodar mu reče24 prijazno: »26Prav je, ljubi27 moj Svetin28, da29 si mi povedal;31 ne skrbi32, naredil bom33, da34 te ne bo več motil35.« — Od tistega časa mu36 je Teodor že velike reči zaupal, bolj ko marsikateremu drugemu Svetinovemu tovarišu38. Nekega dne39 sedi Svetin v pisarnici sam,41 ves zamišljen v račune42, katere43 mu je gospodar Teodor rekel izdelati45, ko46 je šel z47 doma v bližnje49 mesto zavoljo nekake velike kupčije50. Kar hitro51 stopi v pisarnico velik,52 imeniten, k videzu žlahten,53 lepo oblečen gospod in54 vpraša: »Si55 ti Svetin,56 Teodorov služabnik, kateri57 je tako umetelen58, posebno v računih59?«60 Svetin odgovori pohlevno: »Sem61, da, kaj pa62 mi ukažete,63 kaj bi radi? Ne64 poznam vas65, še nikoli vas nisem videl.« Tuji gospod nato drugega67 ne reče kakor68 te besede: »Se bova že v kratkem videla« in69 vzame iz žepa mošnjico in jo vrže70 Svetinu. »Na,« pravi71, »72to je tvoje!« in beži73 iz pisarnice. Svetin skoči hitro74 za gospodom75, da76 bi mu mošnjo77 nazaj dal in rekel78: »To79 ni moje! In80 kar mojega81 ni, nočem!« Vendar84 gospoda že85 nikjer ni bilo86. Svetin vzame mošnjo87 v roke, jo odpre89 in najde notri90 za tristo91 frankov vrednosti. Misli in misli, kaj mu je
vicam zapeljavati,1 gre Svetin nekega2 dne h3 gospodarju sam4 in mu reče: »5Gospod,6 ne zamerite, nekaj7 bi vam rad povedal o vašem služabniku8, enem9 mojih tovarišev. Samo10 prosim, ne kaznujte12 ga zavoljo13 tega, ampak14 posvarite ga, da15 se poboljša in se17 ne navadi18 hudobije. Krivico vam dela in tudi20 mene zapeljuje, naj vam delam21 krivico.«23 Gospodar mu reče24 prijazno: »26Prav je, ljubi27 moj Svetin28, da29 si mi povedal;31 ne skrbi32, naredil bom33, da34 te več ne bo motil35.« — Od tistega časa mu36 je Teodor že velike reči zaupal, bolj ko marsikateremu drugemu Svetinovemu tovarišu38. Nekega dne39 sedi Svetin v pisarnici sam,41 ves zamišljen v račune42, katere43 mu je gospodar Teodor rekel izdelati45, ko46 je šel z47 doma v bližnje49 mesto zavoljo nekake velike kupčije50. Kar hitro51 stopi v pisarnico velik,52 imeniten, k videzu žlahten,53 lepo oblečen gospod in54 vpraša: »Si55 ti Svetin,56 Teodorov služabnik, kateri57 je tako umetelen58, posebno v računih59?«60 Svetin odgovori pohlevno: »Sem61, da, kaj pa62 mi ukažete,63 kaj bi radi? Ne64 poznam vas65, še nikoli vas nisem videl.« Tuji gospod nato drugega67 ne reče kakor68 te besede: »Se bova že v kratkem videla!« in69 vzame iz žepa mošnjico in jo vrže70 Svetinu. »Na,« pravi71, »72to je tvoje!« in beži73 iz pisarnice. Svetin skoči hitro74 za gospodom75, da76 bi mu mošnjo77 nazaj dal in rekel78: »To79 ni moje! In80 kar mojega81 ni, nočem!« Vendar84 gospoda že85 nikjer ni bilo86. Svetin vzame mošnjo87 v roke, jo odpre89 in najde notri90 za tri sto91 frankov vrednosti. Misli in misli, kaj mu je
89
[93−94]
[106−107]
[57−58]
[112−113]
[54−55]
⮟
storiti. Ne ve, zakaj mu je to pustil1 gospod, kteriga2 ne pozna. Ko3 gospodar Teodor domu pride, je4 bila Svetinova perva skerb6, de7 je tisto mošno8 vzel in mu9 jo nese10 rekoč: Lejte11 to mošnico12 mi je neznan gospod pernesel14, tri sto15 frankov je v nji, nič16 ne vem zakaj mi je to18 dal, prosim19 vas spravite te dnarje21, zakaj jest22 jih nočem in ne morem imeti. Teodor mu reče: Na moje besede spravi dnarje, in jih imej, tvoji25 so,26 se bo27 že zvedilo28, od kod29 in zakaj so tebi v roke prišli. Svetin uboga. Kmalo potem32 ga Teodor33 pošlje v bližno35 mesto rajtenge na čisto zdelat36 s kupcam37, s kterim38 je Teodor malo pred39 kupčijo storil40. Svetin pride v tisto41 mesto, gre v hišo barantavca42, kamor ga je gospodar poslal rajtenge izčistit43, kar ugleda tistiga44 gospoda, kteri45 mu je mošno dnarjev46 posilil, in to47 je bil sam tiste tergovc48, s kterim49 je Teodor kupčijo storil, zato52 mu hitro53 reče: Lej Svetin! sej sim ti rekel54, de se bova v kratkim vidila. Vedil sim55, de56 te bo57 gospodar poslal58 z mano rajtingo storit59. Ljubi60 moj Svetin!61 nikar me ne stori nesrečniga62. S tvojim gospodarjem imava že velike rajtenge vkup; pa če63 pojde vse na tanko, vse64 po pravici, vem de bom65 ob vse prišel, tvoj66 gospodar me bo67 na beraško palico spravil, jest68 in cela69 moja družina pojdemo vbogajme prosit70, če71 ti čisto in pravično rajtengo storiš72. Lej73 tvoj gospodar je bogat74, sej75 ima de76 sam ne ve koliko,77 star je, otrok nima več ko eno79 samo hčer; jest pa80 imam veliko81 otrok,82 opomogel sim83 si nekaj84, ker sim per rajtengah85
storiti. Ne ve, zakaj mu je dal te denarje1 gospod, katerega2 ne pozna. Kadar je3 gospodar Teodor domov prišel,4 bila je5 Svetinova prva skrb6, da7 je mošnjo8 vzel, in9 jo nesel gospodarju,10 rekoč: »Glejte,11 to mošnjo12 mi je prinesel13 neznan gospod, tri sto15 frankov je v njej, ali jaz nič16 ne vem,17 zakaj mi jo je18 dal. Prosim19 vas,20 spravite te denarje21, ker jaz22 jih nočem in ne morem imeti.«23 Teodor mu reče: »24Na moje besede spravi denarje, imej jih, tvoji25 so; zvedelo26 se bode27 že, od kod29 in zakaj so tebi v roke prišli.«30 Svetin uboga in stori, kakor mu je gospodar rekel31. Kmalu potem32 ga pošlje Teodor34 v bližnje35 mesto, da bi kupčijske račune izdelal36 s trgovcem37, s katerim38 je Teodor malo poprej39 kupčijo sklenil40. Svetin pride v mesto, gre v trgovčevo hišo42, kamor ga je gospodar poslal račune izvršit43, kar ugleda onega44 gospoda, kateri45 mu je mošnjo z denarji46 posilil, in to47 je bil isti trgovec48, s katerim49 je bil50 Teodor malo poprej51 kupčijo sklenil. Zatorej52 mu ta hitro53 reče: »Glej54, Svetin! saj sem ti dejal55, da56 te gospodar kmalu pošlje58 z menoj račune izvršit59. Svetin60 moj ljubi!61 nikar me ne stori nesrečnega62. S tvojim gospodarjem imava že velike račune vkupe; ako ne63 pojde vse natančno in64 po pravici, vem, da pridem65 ob vse. Tvoj66 gospodar me lehko67 na beraško palico spravi; jaz68 in vsa69 moja družina pojdemo prosjačit70, ako71 ti čisto in pravično račune doženeš72. Glej,73 tvoj gospodar je imovit74, ima, da76 sam ne ve koliko;77 star je že78, otrok nima več nego jedno79 samo hčer. A jaz80 imam mnogo81 otrok;82 opomogel sem83 si nekoliko84, ker sem si pri računih85
storiti. Ne ve, zakaj mu je to pustil1 gospod, katerega2 ne pozna. Ko pride3 gospodar Teodor domov, je4 bila Svetinova prva skrb6, da7 je tisto mošnjo8 vzel in mu9 jo nesel,10 rekoč: »Glejte,11 to mošnjico12 mi je neznan gospod prinesel14, tri sto15 frankov je v njej. Nič16 ne vem,17 zakaj mi je to18 dal. Prosim19 vas,20 spravite te denarje21, zakaj jaz22 jih nočem in ne morem imeti.«23 Teodor mu reče: »24Na moje besede spravi denarje in jih imej! Tvoji25 so,26 se bo27 že zvedelo28, odkod29 in zakaj so tebi v roke prišli.«30 Svetin uboga. Kmalu nato32 ga pošlje Teodor34 v bližnje35 mesto račune delat36 s trgovcem37, s katerim38 je Teodor malo prej sklenil39 kupčijo. Svetin pride v tisto41 mesto, gre v trgovčevo hišo42, kamor ga je gospodar poslal račune izčistiti43, kar ugleda tistega44 gospoda, kateri45 mu je mošnjo denarjev46 posilil. In ta47 je bil sam tisti trgovec48, s katerim49 je Teodor kupčijo storil; zato52 mu reče: »Glej54, Svetin, saj sem ti rekel, da se bova v kratkem videla. Vedel sem55, da56 te bo57 gospodar poslal58 z menoj račune delat59. Ljubi60 moj Svetin,61 nikar me ne delaj nesrečnega62. S tvojim gospodarjem imava že velike račune vkup, pa če63 pojde vse natanko, vse64 po pravici, vem, da bom65 ob vse prišel. Tvoj66 gospodar me bo67 na beraško palico spravil, jaz68 in vsa69 moja družina pojdemo vbogajme prosit70, če71 ti čisto in pravično račun narediš72. Lej,73 tvoj gospodar je bogat74, saj75 ima, da76 sam ne ve koliko,77 star je, otrok nima več ko eno79 samo hčer. Jaz pa80 imam veliko81 otrok;82 opomogel sem83 si nekaj84, ker sem tvojega gospodarja pri računih85
storiti. Ne ve, zakaj mu je to pustil1 gospod, katerega2 ne pozna. Ko pride3 gospodar Teodor domov, je4 bila Svetinova prva skrb6, da7 je tisto mošnjo8 vzel in mu9 jo nesel,10 rekoč: »Glejte,11 to mošnjico12 mi je neznan gospod prinesel14, tri sto15 frankov je v njej. Nič16 ne vem,17 zakaj mi je to18 dal. Prosim19 vas,20 spravite te denarje21, zakaj jaz22 jih nočem in ne morem imeti.«23 Teodor mu reče: »24Na moje besede spravi denarje in jih imej! Tvoji25 so,26 se bo27 že zvedelo28, od kod29 in zakaj so tebi v roke prišli.«30 Svetin uboga. Kmalu nato32 ga pošlje Teodor34 v bližnje35 mesto račune delat36 s trgovcem37, s katerim38 je Teodor malo prej sklenil39 kupčijo. Svetin pride v tisto41 mesto, gre v trgovčevo hišo42, kamor ga je gospodar poslal račune izčistit43, kar ugleda tistega44 gospoda, kateri45 mu je mošnjo denarjev46 posilil. In ta47 je bil sam tisti trgovec48, s katerim49 je Teodor kupčijo storil; zato52 mu reče: »Glej54, Svetin, saj sem ti rekel, da se bova v kratkem videla. Vedel sem55, da56 te bo57 gospodar poslal58 z menoj račune delat59. Ljubi60 moj Svetin,61 nikar me ne delaj nesrečnega62. S tvojim gospodarjem imava že velike račune vkup, pa če63 pojde vse natanko, vse64 po pravici, vem, da bom65 ob vse prišel. Tvoj66 gospodar me bo67 na beraško palico spravil, jaz68 in vsa69 moja družina pojdemo vbogajme prosit70, če71 ti čisto in pravično račun narediš72. Lej,73 tvoj gospodar je bogat74, saj75 ima, da76 sam ne ve koliko,77 star je, otrok nima več ko eno79 samo hčer. Jaz pa80 imam veliko81 otrok;82 opomogel sem83 si nekaj84, ker sem tvojega gospodarja pri računih85
storiti. Ne ve, zakaj mu je to pustil1 gospod, katerega2 ne pozna. Ko pride3 gospodar Teodor domov, je4 bila Svetinova prva skrb6, da7 je tisto mošnjo8 vzel in mu9 jo nesel,10 rekoč: »Glejte,11 to mošnjico12 mi je neznan gospod prinesel14, tristo15 frankov je v njej. Nič16 ne vem,17 zakaj mi je to18 dal. Prosim19 vas,20 spravite te denarje21, zakaj jaz22 jih nočem in ne morem imeti.«23 Teodor mu reče: »24Na moje besede spravi denarje in jih imej! Tvoji25 so,26 se bo27 že zvedelo28, od kod29 in zakaj so tebi v roke prišli.«30 Svetin uboga. Kmalu nato32 ga pošlje Teodor34 v bližnje35 mesto račune delat36 s trgovcem37, s katerim38 je Teodor malo prej sklenil39 kupčijo. Svetin pride v tisto41 mesto, gre v trgovčevo hišo42, kamor ga je gospodar poslal račune izčistit43, kar ugleda tistega44 gospoda, kateri45 mu je mošnjo denarjev46 posilil. In ta47 je bil sam tisti trgovec48, s katerim49 je Teodor kupčijo storil; zato52 mu reče: »Glej54, Svetin, saj sem ti rekel, da se bova v kratkem videla. Vedel sem55, da56 te bo57 gospodar poslal58 z menoj račune delat59. Ljubi60 moj Svetin,61 nikar me ne delaj nesrečnega62. S tvojim gospodarjem imava že velike račune vkup, pa če63 pojde vse natanko, vse64 po pravici, vem, da bom65 ob vse prišel. Tvoj66 gospodar me bo67 na beraško palico spravil, jaz68 in vsa69 moja družina pojdemo vbogajme prosit70, če71 ti čisto in pravično račun narediš72. Lej,73 tvoj gospodar je bogat74, saj75 ima, da76 sam ne ve koliko,77 star je, otrok nima več ko eno79 samo hčer. Jaz pa80 imam veliko81 otrok;82 opomogel sem83 si nekaj84, ker sem tvojega gospodarja pri računih85
storiti. Ne ve, zakaj mu je to pustil1 gospod, katerega2 ne pozna. Ko pride3 gospodar Teodor domov, je4 bila Svetinova prva skrb6, da7 je tisto mošnjo8 vzel in mu9 jo nesel,10 rekoč: »Glejte,11 to mošnjico12 mi je neznan gospod prinesel14, tri sto15 frankov je v njej. Nič16 ne vem,17 zakaj mi je to18 dal. Prosim19 vas,20 spravite te denarje21, zakaj jaz22 jih nočem in ne morem imeti.«23 Teodor mu reče: »24Na moje besede spravi denarje in jih imej! Tvoji25 so,26 se bo27 že zvedelo28, od kod29 in zakaj so tebi v roke prišli.«30 Svetin uboga. Kmalu nato32 ga pošlje Teodor34 v bližnje35 mesto račune delat36 s trgovcem37, s katerim38 je Teodor malo prej sklenil39 kupčijo. Svetin pride v tisto41 mesto, gre v trgovčevo hišo42, kamor ga je gospodar poslal račune izčistit43, kar ugleda tistega44 gospoda, kateri45 mu je mošnjo denarjev46 posilil. In ta47 je bil sam tisti trgovec48, s katerim49 je Teodor kupčijo storil; zato52 mu reče: »Glej54, Svetin, saj sem ti rekel, da se bova v kratkem videla. Vedel sem55, da56 te bo57 gospodar poslal58 z menoj račune delat59. Ljubi60 moj Svetin,61 nikar me ne delaj nesrečnega62. S tvojim gospodarjem imava že velike račune vkup, pa če63 pojde vse natanko, vse64 po pravici, vem, da bom65 ob vse prišel. Tvoj66 gospodar me bo67 na beraško palico spravil, jaz68 in vsa69 moja družina pojdemo vbogajme prosit70, če71 ti čisto in pravično račun narediš72. Lej,73 tvoj gospodar je bogat74, saj75 ima, da76 sam ne ve koliko,77 star je, otrok nima več ko eno79 samo hčer. Jaz pa80 imam veliko81 otrok;82 opomogel sem83 si nekaj84, ker sem tvojega gospodarja pri računih85
90
[94−95]
[107]
[58]
[113−114]
[55]
⮟
tvojiga gospodarja zlo všipnil1, vender vselej2 tako de ni čutel3. Če zdaj čisto rajtengo4 in pravično storimo naše barantije5, moram biti sirota6. Svetin zdaj ne ve, kam se oberniti,9 kaj začeti in10 reče: Gospod!12 po krivici ne smem delati, spet13 se rajši ljudem kakor14 Bogu zamerim. S temi besedami gre15, ukaže napreči in se pelja domu17, brez de18 bi bil rajtengo le perčel19. Ko Svetin domu pride20, ga že21 gospodar na dvoriši čaka in22 ga hitro vpraša: Kako je to, de si24 tako hitro prišel, tako kmalo25 opravil, ker sim menil, de boš nar manj 3 ali 426 dni opraviti imel.28 Svetin reče: Gospod!30 zakaj sim tako kmalo nazaj prišel31, vam ne povem drugači kakor skrivej, de nobeden človek ne bo slišal33. Teodor pelje zdej35 Svetina v svojo pisarnico in mu pravi, zdaj govori.36 Svetin reče37: Rad sim per39 vas,40 zato ko41 vidim, de42 ste mi dobri, vender grem rajši43 od hiše dans44, kakor de45 bi s tem tergovcam rajtengo delal46, kamor47 ste me dans48 poslali, on49 je tisti50, ki mi je mošno dnarjev posilil51, de52 bi zdaj krivično rajtengo delal; tega53 me Bog varuj. Teodor mu54 reče: Zvesti pridni služabnik moj, zdej55 spoznam, de56 si zvest, pojdi nazaj, stori rajtengo s unim tergovcam58 na čisto,59 zavoljo tega ne bo60 nesrečen, če61 bi bil tudi kaj dolžan vse mu bom odpustil63. Svetin uboga, ker ne ve, de65 vse to je66 bila le skušnja67 njegove zvestobe, kakor sta se bila gospoda pogovorila. Od zdaj zanaprej68 je Teodor vse le69 Svetinu zaupal,70 in ga za perviga ali velkiga71 služabnika storil72. Kar je bilo težkih in nevarnih oprav-
tvojega gospodarja mnogo prisvojil1, a to2 tako, da tvoj gospodar o tem ničesar ne ve, in tudi na svojem premoženji prav nič ne čuti3. Ako zdaj najine kupčijske račune izčistiva,4 in najino kupčijo pravično storiva5, moram osiromašiti. Jaz in moja družina bode nesrečna6.«7 Svetin zdaj ne ve, kam bi8 se obrnil in9 kaj bi začel. Zatorej10 reče: »11Gospod!12 po krivici ne smem delati; zopet13 se rajši ljudem, nego li14 Bogu zamerim.« To rekši15, ukaže napreči,16 in se pelje domov17, niti da18 bi bil račune pričel19. Kadar Svetin domov pride20, čaka ga21 gospodar že na dvorišči ter22 ga hitro vpraša: »23Kako je to, da24 tako hitro prideš? Kmalu si25 opravil, a jaz sem mislil, da bodeš najmanj tri do štiri26 dni imel27 opraviti dosti.«28 Svetin reče: »29Gospod!30 zakaj sem se tako naglo vrnil31, tega32 vam ne morem drugače povedati, nego med štirimi očmi, da ne sliši nihče drug, nego li vi sami33.«34 Teodor pelje Svetina v svojo pisarnico in mu reče: »Govori zdaj!«36 Svetin začne37: »38Rad sem pri39 vas zato, ker41 vidim, da42 ste mi dobri, ali rajši grem denes43 od hiše, nego li da45 bi s tem trgovcem račune poravnaval46, h katerem47 ste me denes48 poslali. Ta trgovec49 je oni človek50, ki mi je posilil mošnjo z denarji51, da52 bi zdaj delal zanj krivične račune. Tega53 me Bog varuj!« Teodor54 reče: »Služabnik moj zvesti in pridni! zdaj55 spoznam, da56 si mi57 zvest. Vrni se in stori račun z onim trgovcem58 na čisto,59 zavoljo tega ne bode60 nesrečen; če61 bi bil tudi kaj dolžan,62 vse mu odpustim63.«64 Svetin uboga, ker ne ve, da je65 vse to bila le izkušnja67 njegove zvestobe, kakor sta se bila gospoda pogovorila. Od sih dob68 je Teodor vse samo69 Svetinu upal70 in ga prvega71 služabnika imenoval72. Kar je bilo težkih in nevarnih oprav-
zelo uščipnil1, vendar vselej2 tako, da ni čutil3. Če naredimo sedaj o našem trgovanju čist4 in pravičen račun5, moram biti sirota6.«7 Svetin zdaj ne ve, kam bi8 se obrnil,9 kaj začel. Zato10 reče: »11Gospod,12 po krivici ne smem delati, spet13 se rajši ljudem kakor14 Bogu zamerim.« S temi besedami gre15, ukaže napreči in se pelje domov17, ne da18 bi bil račune le pričel19. Ko pride domov20, ga21 gospodar že na dvorišču čaka in22 ga hitro vpraša: »23Kako je to, da si24 tako hitro prišel, tako kmalu25 opravil, ker sem menil, da boš imel najmanj tri ali štiri26 dni opraviti?«28 Svetin reče: »29Gospod,30 zakaj sem tako kmalu nazaj prišel31, vam ne povem drugače kakor skrivaj, da noben človek ne bo slišal33.«34 Teodor pelje zdaj35 Svetina v svojo pisarnico in mu pravi: »Zdaj govori!«36 Svetin reče37: »38Rad sem pri39 vas zato ker41 vidim, da42 ste mi dobri; vendar grem rajši danes43 od hiše, kakor da45 bi s tem trgovcem račune delal46, kamor47 ste me danes48 poslali. On49 je tisti50, ki mi je mošnjo denarjev posilil51, da52 bi zdaj krivične račune delal. Tega53 me Bog varuj!« Teodor mu54 reče: »Zvesti, pridni moj služabnik, zdaj55 spoznam, da56 si zvest; pojdi nazaj, napravi račune s tistim trgovcem58 na čisto;59 zavoljo tega ne bo60 nesrečen. Če61 bi bil tudi kaj dolžan,62 vse mu bom odpustil63.«64 Svetin uboga, ker ne ve, da je65 vse to bila le skušnja67 njegove zvestobe, kakor sta se bila gospoda pogovorila. Od zdaj za naprej68 je Teodor vse le69 Svetinu zaupal70 in ga storil za prvega ali velikega71 služabnika. Kar je bilo težkih in nevarnih oprav-
zelo uščipnil1, vendar vselej2 tako, da ni čutil3. Če naredimo sedaj o našem trgovanju čist4 in pravičen račun5, moram biti sirota6.«7 Svetin zdaj ne ve, kam bi8 se obrnil,9 kaj začel. Zato10 reče: »11Gospod,12 po krivici ne smem delati, spet13 se rajši ljudem kakor14 Bogu zamerim.« S temi besedami gre15, ukaže napreči in se pelje domov17, ne da18 bi bil račune le pričel19. Ko pride domov20, ga21 gospodar že na dvorišču čaka in22 ga hitro vpraša: »23Kako je to, da si24 tako hitro prišel, tako kmalu25 opravil, ker sem menil, da boš imel najmanj tri ali štiri26 dni opraviti?«28 Svetin reče: »29Gospod,30 zakaj sem tako kmalu nazaj prišel31, vam ne povem drugače kakor skrivaj, da noben človek ne bo slišal33.«34 Teodor pelje zdaj35 Svetina v svojo pisarnico in mu pravi: »Zdaj govori!«36 Svetin reče37: »38Rad sem pri39 vas,40 zato ker41 vidim, da42 ste mi dobri; vendar grem rajši danes43 od hiše, kakor da45 bi s tem trgovcem račune delal46, kamor47 ste me danes48 poslali. On49 je tisti50, ki mi je mošnjo denarjev posilil51, da52 bi zdaj krivične račune delal. Tega53 me Bog varuj!« Teodor mu54 reče: »Zvesti, pridni moj služabnik, zdaj55 spoznam, da56 si zvest; pojdi nazaj, napravi račune s tistim trgovcem58 na čisto;59 zavoljo tega ne bo60 nesrečen. Če61 bi bil tudi kaj dolžan,62 vse mu bom odpustil63.«64 Svetin uboga, ker ne ve, da je65 vse to bila le skušnja67 njegove zvestobe, kakor sta se bila gospoda pogovorila. Od zdaj za naprej68 je Teodor vse le69 Svetinu zaupal70 in ga storil za prvega ali velikega71 služabnika. Kar je bilo težkih in nevarnih oprav-
zelo uščipnil1, vendar vselej2 tako, da ni čutil3. Če naredimo sedaj o našem trgovanju čist4 in pravičen račun5, moram biti sirota6.«7 Svetin zdaj ne ve, kam bi8 se obrnil,9 kaj začel. Zato10 reče: »11Gospod,12 po krivici ne smem delati, spet13 se rajši ljudem kakor14 Bogu zamerim.« S temi besedami gre15, ukaže napreči in se pelje domov17, ne da18 bi bil račune le pričel19. Ko pride domov20, ga21 gospodar že na dvorišču čaka in22 ga hitro vpraša: »23Kako je to, da si24 tako hitro prišel, tako kmalu25 opravil, ker sem menil, da boš imel najmanj tri ali štiri26 dni opraviti?«28 Svetin reče: »29Gospod,30 zakaj sem tako kmalu nazaj prišel31, vam ne povem drugače kakor skrivaj, da noben človek ne bo slišal33.«34 Teodor pelje zdaj35 Svetina v svojo pisarnico in mu pravi: »Zdaj govori!«36 Svetin reče37: »38Rad sem pri39 vas,40 zato ker41 vidim, da42 ste mi dobri; vendar grem rajši danes43 od hiše, kakor da45 bi s tem trgovcem račune delal46, kamor47 ste me danes48 poslali. On49 je tisti50, ki mi je mošnjo denarjev posilil51, da52 bi zdaj krivične račune delal. Tega53 me Bog varuj!« Teodor mu54 reče: »Zvesti, pridni moj služabnik, zdaj55 spoznam, da56 si zvest; pojdi nazaj, napravi račune s tistim trgovcem58 na čisto;59 zavoljo tega ne bo60 nesrečen. Če61 bi bil tudi kaj dolžan,62 vse mu bom odpustil63.«64 Svetin uboga, ker ne ve, da je65 vse to bila le skušnja67 njegove zvestobe, kakor sta se bila gospoda pogovorila. Od zdaj za naprej68 je Teodor vse le69 Svetinu zaupal70 in ga storil za prvega ali velikega71 služabnika. Kar je bilo težkih in nevarnih oprav-
zelo uščipnil1, vendar vselej2 tako, da ni čutil3. Če naredimo sedaj o našem trgovanju čist4 in pravičen račun5, moram biti sirota6.«7 Svetin zdaj ne ve, kam bi8 se obrnil,9 kaj začel. Zato10 reče: »11Gospod,12 po krivici ne smem delati, spet13 se rajši ljudem kakor14 Bogu zamerim.« S temi besedami gre15, ukaže napreči in se pelje domov17, ne da18 bi bil račune le pričel19. Ko pride domov20, ga21 gospodar že na dvorišču čaka in22 ga hitro vpraša: »23Kako je to, da si24 tako hitro prišel, tako kmalu25 opravil, ker sem menil, da boš imel najmanj tri ali štiri26 dni opraviti?«28 Svetin reče: »29Gospod,30 zakaj sem tako kmalu nazaj prišel31, vam ne povem drugače kakor skrivaj, da noben človek ne bo slišal33.«34 Teodor pelje zdaj35 Svetina v svojo pisarnico in mu pravi: »Zdaj govori!«36 Svetin reče37: »38Rad sem pri39 vas,40 zato ker41 vidim, da42 ste mi dobri; vendar grem rajši danes43 od hiše, kakor da45 bi s tem trgovcem račune delal46, kamor47 ste me danes48 poslali. On49 je tisti50, ki mi je mošnjo denarjev posilil51, da52 bi zdaj krivične račune delal. Tega53 me Bog varuj!« Teodor mu54 reče: »Zvesti, pridni moj služabnik, zdaj55 spoznam, da56 si zvest; pojdi nazaj, napravi račune s tistim trgovcem58 na čisto;59 zavoljo tega ne bo60 nesrečen. Če61 bi bil tudi kaj dolžan,62 vse mu bom odpustil63.«64 Svetin uboga, ker ne ve, da je65 vse to bila le skušnja67 njegove zvestobe, kakor sta se bila gospoda pogovorila. Od zdaj za naprej68 je Teodor vse le69 Svetinu zaupal70 in ga storil za prvega ali velikega71 služabnika. Kar je bilo težkih in nevarnih oprav-
91
[95−96]
[107−108]
[58−59]
[114−115]
[55−56]
⮟
kov, je1 le Svetinu izročil2, ker je vedil3, de4 mu bo5 zvesto opravil. To de6 Svetin ni bil samo zvest in priden v službi8, de9 ga je gospodar rad imel10, ampak celo11 njegovo zaderžanje12 je bilo tako, de so13 ga vsi radi imeli15. Ni bil prevzeten zavoljo tega, ko je bil per gospodarji v časti,16 ni se nikoli čez druge povikševal, ampak z vsimi17 je bil prijazen in pohleven, proti svojimu20 gospodarju pa tudi21 ponižen in vselej bogliv22. Tudi na francoski23 zemlji se je ravno tako varoval, pa24 še bolj ko pred, zahajati k norčijam ali igram v tovaršije, ampak25 vsako nedeljo in vsak26 praznik je šel27 v cerkev k božji službi dopoldne in popoldne, potem pa je28 vedno doma bil29 in zvesto30 svete in31 druge dobre bukve bral32. Na francoskim33 so imeli navado in je34 še zdaj35, de36 imajo o praznikih očitne37 igre, keglanje38, jezdarenje39, plesanje in druge norčije, kjer je zraven41 vselej tudi muzika42 in pijača. K tem norčijam so tovarši43 Svetina velikokrat vabili in ga perganjali44, ker so mu rekli45: Celi46 teden si s hudimi rajtengami47 glavo beliš in se trudiš, zakaj bi48 ne šel z nami v nedeljo49 se malo razjasnit51 in razveselit52. Svetin vender53 nikoli ni hotel iti, ampak rekel54 jim je: Mi ni potreba,56 razveselim se nar bolj57, kader58 sam doma ostanem,59 in kaj pridniga60 berem, tudi61 me ne veseli hoditi k takim igračam62, kjer63 se nič prida ne vidi in ne sliši. To je bilo pa zlo65 všeč gospodarju, starimu66 Teodoru in njegovi gospej68 Heleni in njuni hčeri69 Kristini, ktero samo70 sta imela, ker71 vsi trije so bili brumni72 in bogaboječi kristjani. Celih osem let je bil
kov, izročil jih je1 le Svetinu, ker je znal3, da4 mu bode vse5 zvesto opravil. Ali6 Svetin ni bil samo zvest in priden v službi8, da9 ga je gospodar ljubil10, nego vse11 njegovo vedenje12 je bilo tako, da13 ga so14 vsi spoštovali in ljubili15. Ni bil prevzeten zavoljo tega, ker ga je gospodar častil, tudi drugih16 ni nikoli zaničeval, nego z vsemi17 je bil prijazen in pohleven, a19 proti svojemu20 gospodarju še posebno21 ponižen in poslušen22. Tudi na francoskej23 zemlji se je izogibal24 še bolj nego li poprej vsakeršnih iger in zlih tovarišev, ter je šel25 vsako nedeljo in vsak26 praznik v cerkev k službi božjej, a to ne samo do poludne, nego tudi po poludne h krščanskemu nauku in k litanijam. Potem je28 vedno doma bil29 in pridno bral30 svete ali kake31 druge dobre knjige32. Na Francoskem33 so imeli navado in jo imajo menda34 še zdaj35, da36 imajo o praznicih občne37 igre, kegljanje38, jezdarenje39, plesanje in druge take40 norčije, pri katerih je41 vselej tudi godba42 in pijača. K tem norčijam so tovariši43 Svetina velikokrat vabili in priganjali44, rekoč45: »Ves46 teden si glavo beliš s težkimi računi, trudiš se in nikoli48 ne odpočineš; vsaj nedelja bodi tvoja in pojdi49 se z nami50 malo oddahnit51 in razveselit52.« Ali Svetin53 nikoli ni hotel iti, nego rekel54 jim je: »Ni mi treba!56 razveselim se najbolje57, kadar58 sam doma ostanem in kaj koristnega60 berem; tudi61 me ne veseli hoditi k takim igram62, pri katerih63 se nič prida ne vidi in ne sliši.«64 To je bilo pač zelo65 všeč gospodarju, staremu66 Teodoru,67 in njegovej gospe68 Heleni in njiju hčeri69 Kristini, katero jedino70 sta imela, ker71 vsi trije so bili pobožni72 in bogaboječi kristjani. Celih osem let je bil
kov, je izročil1 le Svetinu, ker je vedel3, da4 mu bo5 zvesto opravil. Toda6 Svetin ni bil samo v službi7 zvest in priden, da9 ga je gospodar rad imel10, ampak vse11 njegovo vedenje12 je bilo tako, da so13 ga vsi radi imeli15. Ni bil prevzeten zavoljo tega, ker je bil pri gospodarju v časti, nikoli se16 ni čez druge poviševal, ampak17 je bil z vsemi18 prijazen in pohleven, proti svojemu20 gospodarju pa tudi21 ponižen in vselej ubogljiv22. Tudi na francoski23 zemlji se je ravno tako varoval, pa24 še bolj ko prej in ni zahajal k norčijam ali igram v tovarišije, ampak je šel25 vsako nedeljo in praznik dopoldne in popoldne27 v cerkev k službi božji; potem pa je bil28 vedno doma in zvesto bral30 svete in31 druge pobožne bukve32. Na Francoskem33 so imeli navado in je34 še sedaj35, da36 imajo o praznikih očitne37 igre: kegljanje38, jezdarjenje39, plesanje in druge norčije, kjer je zraven41 vselej tudi muzika42 in pijača. K tem norčijam so tovariši43 Svetina velikokrat vabili in priganjali44, ker so mu rekli45: »Ves46 teden si beliš47 glavo s težkimi računi in se trudiš, zakaj bi48 ne šel z nami v nedeljo in49 se malo razjasnil51 in razveselil52.« Svetin vendar53 nikoli ni hotel iti, ampak54 jim je rekel55: »Ni mi potreba,56 razveselim se najbolj57, kadar58 sam doma ostanem in kaj pridnega60 berem. Tudi61 me ne veseli hoditi k takim igračam62, kjer63 se nič prida ne vidi in ne sliši.«64 To je bilo pa zelo65 všeč gospodarju, staremu66 Teodoru in njegovi gospe68 Heleni in njuni hčeri69 Kristini, katero samo70 sta imela, zakaj71 vsi trije so bili pobožni72 in bogaboječi kristjani. Celih osem let je bil
kov, je izročil1 le Svetinu, ker je vedel3, da4 mu bo5 zvesto opravil. Toda6 Svetin ni bil samo v službi7 zvest in priden, da9 ga je gospodar rad imel10, ampak vse11 njegovo vedenje12 je bilo tako, da so13 ga vsi radi imeli15. Ni bil prevzeten zavoljo tega, ker je bil pri gospodarju v časti, nikoli se16 ni čez druge poviševal, ampak17 je bil z vsemi18 prijazen in pohleven, proti svojemu20 gospodarju pa tudi21 ponižen in vselej ubogljiv22. Tudi na francoski23 zemlji se je ravno tako varoval, pa24 še bolj ko prej in ni zahajal k norčijam ali igram v tovarišije, ampak je šel25 vsako nedeljo in praznik dopoldne in popoldne27 v cerkev k službi božji; potem pa je bil28 vedno doma in zvesto bral30 svete in31 druge dobre bukve32. Na Francoskem33 so imeli navado in je34 še sedaj35, da36 imajo o praznikih očitne37 igre: kegljanje38, jezdarjenje39, plesanje in druge norčije, kjer je zraven41 vselej tudi muzika42 in pijača. K tem norčijam so tovariši43 Svetina velikokrat vabili in priganjali44, ker so mu rekli45: »Ves46 teden si beliš47 glavo s težkimi računi in se trudiš, zakaj bi48 ne šel z nami v nedeljo in49 se malo razjasnil51 in razveselil52.« Svetin vendar53 nikoli ni hotel iti, ampak54 jim je rekel55: »Ni mi potreba,56 razveselim se najbolj57, kadar58 sam doma ostanem in kaj pridnega60 berem. Tudi61 me ne veseli hoditi k takim igračam62, kjer63 se nič prida ne vidi in ne sliši.«64 To je bilo pa zelo65 všeč gospodarju, staremu66 Teodoru in njegovi gospe68 Heleni in njuni hčerki69 Kristini, katero samo70 sta imela, zakaj71 vsi trije so bili pobožni72 in bogaboječi kristjani. Celih osem let je bil
kov, je izročil1 le Svetinu, ker je vedel3, da4 mu bo5 zvesto opravil. Toda6 Svetin ni bil samo v službi7 zvest in priden, da9 ga je gospodar rad imel10, ampak vse11 njegovo vedenje12 je bilo tako, da so13 ga vsi radi imeli15. Ni bil prevzeten zavoljo tega, ker je bil pri gospodarju v časti, nikoli se16 ni čez druge poviševal, ampak17 je bil z vsemi18 prijazen in pohleven, proti svojemu20 gospodarju pa tudi21 ponižen in vselej ubogljiv22. Tudi na francoski23 zemlji se je ravno tako varoval, pa24 še bolj ko prej, in ni zahajal k norčijam ali igram v tovarišije, ampak je šel25 vsako nedeljo in vsak26 praznik dopoldne in popoldne27 v cerkev k službi božji; potem pa je bil28 vedno doma in zvesto bral30 svete in31 druge dobre bukve32. Na Francoskem33 so imeli navado in je34 še sedaj35, da36 imajo o praznikih očitne37 igre: kegljanje38, jezdarjenje39, plesanje in druge norčije, kjer je zraven41 vselej tudi muzika42 in pijača. K tem norčijam so tovariši43 Svetina velikokrat vabili in priganjali44, ker so mu rekli45: »Ves46 teden si beliš47 glavo s težkimi računi in se trudiš, zakaj bi48 ne šel z nami v nedeljo in49 se malo razjasnil51 in razveselil52.« Svetin vendar53 nikoli ni hotel iti, ampak54 jim je rekel55: »Ni mi potreba,56 razveselim se najbolj57, kadar58 sam doma ostanem in kaj pridnega60 berem. Tudi61 me ne veseli hoditi k takim igračam62, kjer63 se nič prida ne vidi in ne sliši.«64 To je bilo pa zelo65 všeč gospodarju, staremu66 Teodoru in njegovi gospe68 Heleni in njuni hčerki69 Kristini, katero samo70 sta imela, zakaj71 vsi trije so bili pobožni72 in bogaboječi kristjani. Celih osem let je bil
kov, je izročil1 le Svetinu, ker je vedel3, da4 mu bo5 zvesto opravil. Toda6 Svetin ni bil samo v službi7 zvest in priden, da9 ga je gospodar rad imel10, ampak vse11 njegovo vedenje12 je bilo tako, da so13 ga vsi radi imeli15. Ni bil prevzeten zavoljo tega, ker je bil pri gospodarju v časti, nikoli se16 ni čez druge poviševal, ampak17 je bil z vsemi18 prijazen in pohleven, proti svojemu20 gospodarju pa tudi21 ponižen in vselej ubogljiv22. Tudi na francoski23 zemlji se je ravno tako varoval, pa24 še bolj ko prej in ni zahajal k norčijam ali igram v tovarišije, ampak je šel25 vsako nedeljo in praznik dopoldne in popoldne27 v cerkev k službi božji; potem pa je bil28 vedno doma in zvesto bral30 svete in31 druge dobre bukve32. Na Francoskem33 so imeli navado in je34 še sedaj35, da36 imajo o praznikih očitne37 igre: kegljanje38, jezdarjenje39, plesanje in druge norčije, kjer je zraven41 vselej tudi muzika42 in pijača. K tem norčijam so tovariši43 Svetina velikokrat vabili in priganjali44, ker so mu rekli45: »Ves46 teden si beliš47 glavo s težkimi računi in se trudiš, zakaj bi48 ne šel z nami v nedeljo in49 se malo razjasnil51 in razveselil52.« Svetin vendar53 nikoli ni hotel iti, ampak54 jim je rekel55: »Ni mi potreba,56 razveselim se najbolj57, kadar58 sam doma ostanem in kaj pridnega60 berem. Tudi61 me ne veseli hoditi k takim igračam62, kjer63 se nič prida ne vidi in ne sliši.«64 To je bilo pa zelo65 všeč gospodarju, staremu66 Teodoru in njegovi gospe68 Heleni in njuni hčerki69 Kristini, katero samo70 sta imela, zakaj71 vsi trije so bili pobožni72 in bogaboječi kristjani. Celih osem let je bil
92
[96−97]
[108−109]
[59]
[115−117]
[56]
⮟
Svetin per1 tem gospodarji,2 in vse je šlo še bolj po sreči kakor pred3, kakor de4 bi bil on žegen božji h5 hiši pernesel6. Vsi, kolikor jih je bilo per7 hiši, so Svetina čislali8 in obrajtali,9 tudi sosedje in vsi, kteri10 so ga poznali, so veselje nad njim imeli;11 tako se je znal v vsih okolišinah lepo vesti12. Na tem svetu vender res ni prave sreče, ni13 ga veselja na svetu brez grenkobe. Zraven14 Svetina, kteri15 se je srečniga16 mislil, se je kmalo zredila skrivej18 strašna kača, ktera19 mu je vso srečo zlo20 ogrenila, in mu veliko žaliga napravila, in to21 je bila nevošljivost eniga22 njegovih tovaršev23, kterimu24 je bilo ime Ludvik25 Bodin. Ta Ludvik26 Bodin, francoski rojak, zali mladenč, per nar lepših27 letih, je bil29 že od mladosti per30 hiši,31 in tudi na tanko32 zvest svojimu33 gospodarju, zato34 ga je bil Teodor ravno pred dvema letama35 za svojiga namestnika postavil,36 in namenil37 ga za zeta vzeti,39 mu hčer Kristino v zakon dati, in mu40 vse premoženje izročiti41, posebno,42 ker je vedil43, de44 se Ludvik45 in Kristina rada vidita. Zdaj46 je Ludvik vidil47, kako je Svetin od vsih obrajtan,48 videl je, de49 ga gospod in51 gospa in tudi52 gospodična Kristina radi imajo53. To mu je bilo meč v serce, nevošljiv je bil54, torej je Svetina55 ravno tako gerdo56 gledal,57 kakor Kain svojiga58 brata Abelna59. V sercu60 ga je čez vse sovražil62, rad bi ga bil v žlici vode vtopil63, ko64 bi bilo mogoče, vender65 se mu je k videzu po hinavsko prijazniga kazal66, skrivej pa vedno iskal67 ga z lepo68 od hiše spraviti69, tode70 ni bilo mogoče. Ko je pa72 Teodor Svetina za
Svetin pri1 tem gospodarji,2 in vse je šlo še bolj po sreči nego li poprej3, kakor da4 bi bil on blagoslov božji k5 hiši prinesel6. Vsi, kolikor jih je bilo pri7 hiši, ljubili so8 in častili Svetina;9 tudi sosedje in vsi, kateri10 so ga poznali, bili so veseli11 tako dobrega in poštenega človeka12. Na tem svetu se vender ne najde nikjer prava sreča. Ni13 ga veselja na svetu brez grenkobe. Poleg14 Svetina, kateri15 se je srečnega16 mislil, vzredila17 se je kmalu na skrivnem18 strašna kača, katera19 mu je vso srečo zelo20 ogrenila ter mu mnogo hudega storila. Ta strupena kača21 je bila nevošljivost jednega22 njegovih tovarišev23, kateremu24 je bilo ime Ljudevit25 Bodin. Ta Ljudevit26 Bodin, francoski rojak, zal mladenič v najboljših27 letih, bil28 je že od mladih nog pri30 hiši in tudi zelo32 zvest svojemu33 gospodarju; zato34 ga je bil Teodor ravno pred dvema letoma postavil35 za svojega namestnika,36 in si37 ga izbral38 za zeta. Hotel39 mu je dati svojo hčer Kristino v zakon in mu40 vse premoženje izročiti41, posebno42 ker je vedel43, da44 se Ljudevit45 in Kristina rada vidita. Ali zdaj46 je Ljudevit videl47, kako Svetina vsi spoštujejo;48 videl je, da49 ga gospod,51 gospa in gospodična Kristina ljubijo53. To mu je bilo meč v srce; zavidal ga je54, in55 ravno tako grdo56 gledal,57 kakor nekdaj Kajn svojega58 brata Abelna59. V srci60 ga je sovražil61 čez vse, rad bi ga bil v žlici vode utopil63, ako64 bi bil mogel, a vender65 se mu je na videz prav po hinavski kazal prijaznega66, dasi ga je na skrivnem sovražil in si prizadeval67 ga z lepa68 od hiše spraviti69, ali70 ni bilo mogoče. Ko si71 je Teodor Svetina za
Svetin pri1 tem gospodarju2 in vse je šlo še bolj po sreči kakor prej3, kakor da4 bi bil on božji blagoslov k5 hiši prinesel6. Vsi, kolikor jih je bilo pri7 hiši, so Svetina čislali8 in upoštevali;9 tudi sosedje in vsi, kateri10 so ga poznali, so imeli nad njim veselje;11 tako se je znal v vseh okoliščinah lepo vesti12. Na tem svetu vendar res ni prave sreče, ni13 ga veselja na svetu brez grenkobe. Zraven14 Svetina, kateri15 se je srečnega16 mislil, se je kmalu skrivaj zredila18 strašna kača, katera19 mu je vso srečo zelo20 ogrenila in mu veliko žalega napravila; in to21 je bila nevoščljivost nekega22 njegovih tovarišev23, kateremu24 je bilo ime Ludovik25 Bodin. Ta Ludovik26 Bodin, francoski rojak, zal mladenič pri najlepših27 letih, je bil29 že od mladosti pri30 hiši in tudi natanko32 zvest svojemu33 gospodarju. Zato34 ga je bil Teodor ravno pred dvema letoma35 za svojega postavil36 in ga namenil38 za zeta vzeti ter39 mu izročiti40 vse premoženje, ker je vedel43, da44 se Ludovik45 in Kristina rada vidita. Zdaj46 je Ludovik videl47, kako Svetina vsi spoštujejo,48 videl je, da49 ga imajo radi50 gospod in51 gospa in tudi52 gospodična Kristina. To mu je bilo meč v srce, nevoščljiv je bil54, zatorej je Svetina55 ravno tako grdo56 gledal kakor Kajn svojega58 brata Abela59. V srcu60 ga je čez vse sovražil62, rad bi ga bil v žlici vode utopil63, ko64 bi bilo mogoče; vendar65 se mu je k videzu po hinavsko prijaznega kazal66, skrivaj pa vedno iskal, da bi67 ga zlepa68 od hiše spravil69, toda70 ni bilo mogoče. Ko pa71 je Teodor Svetina za
Svetin pri1 tem gospodarju2 in vse je šlo še bolj po sreči kakor prej3, kakor da4 bi bil on božji blagoslov k5 hiši prinesel6. Vsi, kolikor jih je bilo pri7 hiši, so Svetina čislali8 in upoštevali;9 tudi sosedje in vsi, kateri10 so ga poznali, so imeli nad njim veselje;11 tako se je znal v vseh okoliščinah lepo vesti12. Na tem svetu vendar res ni prave sreče, ni13 ga veselja na svetu brez grenkobe. Zraven14 Svetina, kateri15 se je srečnega16 mislil, se je kmalu skrivaj zredila18 strašna kača, katera19 mu je vso srečo zelo20 ogrenila in mu veliko žalega napravila; in to21 je bila nevoščljivost nekega22 njegovih tovarišev23, kateremu24 je bilo ime Ludvik25 Bodin. Ta Ludvik26 Bodin, francoski rojak, zal mladenič pri najlepših27 letih, je bil29 že od mladosti pri30 hiši in tudi natanko32 zvest svojemu33 gospodarju. Zato34 ga je bil Teodor ravno pred dvema letoma35 za svojega namestnika postavil36 in ga namenil38 za zeta vzeti ter39 mu izročiti40 vse premoženje, ker je vedel43, da44 se Ludvik45 in Kristina rada vidita. Zdaj46 je Ludvik videl47, kako Svetina vsi spoštujejo,48 videl je, da49 ga imajo radi50 gospod in51 gospa in tudi52 gospodična Kristina. To mu je bilo meč v srce, nevoščljiv je bil54, torej je Svetina55 ravno tako grdo56 gledal kakor Kajn svojega58 brata Abela59. V srcu60 ga je čez vse sovražil62, rad bi ga bil v žlici vode utopil63, ko64 bi bilo mogoče; vendar65 se mu je k videzu po hinavsko prijaznega kazal66, skrivaj pa vedno iskal, da bi67 ga zlepa68 od hiše spravil69, toda70 ni bilo mogoče. Ko pa71 je Teodor Svetina za
Svetin pri1 tem gospodarju2 in vse je šlo še bolj po sreči kakor prej3, kakor da4 bi bil on božji blagoslov k5 hiši prinesel6. Vsi, kolikor jih je bilo pri7 hiši, so Svetina čislali8 in upoštevali;9 tudi sosedje in vsi, kateri10 so ga poznali, so imeli nad njim veselje;11 tako se je znal v vseh okoliščinah lepo vesti12. Na tem svetu vendar res ni prave sreče, ni13 ga veselja na svetu brez grenkobe. Zraven14 Svetina, kateri15 se je srečnega16 mislil, se je kmalu skrivaj zredila18 strašna kača, katera19 mu je vso srečo zelo20 ogrenila in mu veliko žalega napravila; in to21 je bila nevoščljivost nekega22 njegovih tovarišev23, kateremu24 je bilo ime Ludvik25 Bodin. Ta Ludvik26 Bodin, francoski rojak, zal mladenič pri najlepših27 letih, je bil29 že od mladosti pri30 hiši in tudi natanko32 zvest svojemu33 gospodarju. Zato34 ga je bil Teodor ravno pred dvema letoma35 za svojega namestnika postavil36 in ga namenil38 za zeta vzeti, mu hčer Kristino v zakon dati ter39 mu izročiti40 vse premoženje, posebno42 ker je vedel43, da44 se Ludvik45 in Kristina rada vidita. Zdaj46 je Ludvik videl47, kako Svetina vsi spoštujejo,48 videl je, da49 ga imajo radi50 gospod in51 gospa in tudi52 gospodična Kristina. To mu je bilo meč v srce, nevoščljiv je bil54, torej je Svetina55 ravno tako grdo56 gledal kakor Kajn svojega58 brata Abela59. V srcu60 ga je čez vse sovražil62, rad bi ga bil v žlici vode utopil63, ko64 bi bilo mogoče; vendar65 se mu je k videzu po hinavsko prijaznega kazal66, skrivaj pa vedno iskal, da bi67 ga zlepa68 od hiše spravil69, toda70 ni bilo mogoče. Ko pa71 je Teodor Svetina za
Svetin pri1 tem gospodarju2 in vse je šlo še bolj po sreči kakor prej3, kakor da4 bi bil on božji blagoslov k5 hiši prinesel6. Vsi, kolikor jih je bilo pri7 hiši, so Svetina čislali8 in upoštevali;9 tudi sosedje in vsi, kateri10 so ga poznali, so imeli nad njim veselje;11 tako se je znal v vseh okoliščinah lepo vesti12. Na tem svetu vendar res ni prave sreče, ni13 ga veselja na svetu brez grenkobe. Zraven14 Svetina, kateri15 se je srečnega16 mislil, se je kmalu skrivaj zredila18 strašna kača, katera19 mu je vso srečo zelo20 ogrenila in mu veliko žalega napravila; in to21 je bila nevoščljivost nekega22 njegovih tovarišev23, kateremu24 je bilo ime Ludvik25 Bodin. Ta Ludvik26 Bodin, francoski rojak, zal mladenič pri najlepših27 letih, je bil29 že od mladosti pri30 hiši in tudi natanko32 zvest svojemu33 gospodarju. Zato34 ga je bil Teodor ravno pred dvema letoma35 za svojega namestnika postavil36 in ga namenil38 za zeta vzeti ter39 mu izročiti40 vse premoženje, ker je vedel43, da44 se Ludvik45 in Kristina rada vidita. Zdaj46 je Ludvik videl47, kako Svetina vsi spoštujejo,48 videl je, da49 ga imajo radi50 gospod in51 gospa in tudi52 gospodična Kristina. To mu je bilo meč v srce, nevoščljiv je bil54, torej je Svetina55 ravno tako grdo56 gledal kakor Kajn svojega58 brata Abela59. V srcu60 ga je čez vse sovražil62, rad bi ga bil v žlici vode utopil63, ko64 bi bilo mogoče; vendar65 se mu je k videzu po hinavsko prijaznega kazal66, skrivaj pa vedno iskal, da bi67 ga zlepa68 od hiše spravil69, toda70 ni bilo mogoče. Ko pa71 je Teodor Svetina za
93
[97−98]
[109−110]
[59−60]
[117−118]
[56−57]
⮟
velikiga1 služabnika storil2, se je Ludviku nevošljivost4 še bolj vnela5 in jeza mu je iz serca kupela7. Očitno8 ga je od zdaj9 sovražil, vedno10 mu zabavljal,11 in ga per gospodu černil, de12 bi ga bil preč13 spravil. Mislil je, če15 Svetin per16 hiši ostane, me zna17 ob vso srečo perpraviti18, še gospodično Kristino mi zna zmotiti20, de21 me ne bo hotla22 vzeti, in preč23 je moje premoženje in25 bogastvo, kteriga26 z ženitvijo dobiti upam27. Pazim pa28 že tudi nekaj29 časa, de31 je Kristini ta ptujc32 všeč. Večkrat33 si je perzadeval Ludvik per gospodarji34 Svetina v zamero perpraviti36, in37 je rekel38: Gospod,40 ne vervajte41 toliko, ne zaupajte vse42 temu pertepencu,43 to je hudoben človek;44 ni tako ponižen kakor se kaže, le hinavc46 je, de47 vas s tem slepi, v48 veliko škodo vas sna perpraviti49, če50 ga od hiše ne denete52. Gospodar Teodor pa53, star skušen54 mož, je kmalo vidil55, de mora56 tukaj nevošljivost57 vmes biti,58 mu prijazno reče: Ljubi59 moj Ludvik!60 od mladosti61 si per62 meni, veš de te rad imam63 in ti vse zaupam,64 zato sim ti65 namenil hčer v zakon dati67, vender68 to le takrat69, če bo70 sama radovoljno pervolila71, de72 te rada vzame. Svojo hčer, ker samo73 imam, veš de75 jo ljubim, torej sim ji76 na zberanje dal77 moža vzeti kakoršniga78 hoče. Nikoli ji79 ne bom nobeniga80 silil, in ne81 branil, brihtna in podučena je zadosti82, de bo vedla83 prav zbrati84. Če nar večiga85 berača ali sromaka86 vzame za moža, sim dovoljin87, sej bo88 sama z89 njim živela. Premoženja pa ji90 ne bo manjkalo91, toliko bom92 že zapustil93, de bota94 ona in njeni95 mož lahko žive96-
prvega1 služabnika izvolil2, vnela3 se je v Ljudevitu4 še bolj nevošljivost,5 in jeza mu je iz srca kipela7. Od zdaj8 ga je očitno9 sovražil, vedno10 mu je nagajal11 in ga pri gospodarji črnil, samo zaradi tega, da12 bi ga proč13 spravil. Mislil si14 je, če15 Svetin pri16 hiši ostane, lehko me17 ob vso srečo pripravi18, še celo19 gospodično Kristino mi zna pregovoriti20, da21 me ne bode hotela22 vzeti, in potlej23 je proč24 moje premoženje, moje25 bogastvo, katero sem upal26 z ženitvijo dobiti27. In zdaj28 že dlje29 časa pazim30, da31 je Kristini ta tujec32 všeč. — Večkrat33 si je prizadeval Ljudevit, da bi34 Svetina pri gospodarji35 v zamero pripravil36, ter37 je dejal38: »39Gospod!40 ne verujte41 toliko, ne upajte vse42 temu pritepencu,43 to je hudoben človek;44 ni tako ponižen,45 kakor se kaže, hinavec46 je in slepi47 vas ter vas lehko v48 veliko kvaro pripravi49, ako50 ga še o pravem času51 od hiše ne poženete52.« Ali gospodar Teodor53, star, izkušen54 mož, kmalu je spoznal55, da je56 tukaj nevošljivost57 vmes, zatorej58 mu prijazno reče: »Ljudevit59 moj dragi!60 od mladih nog61 si že pri62 meni, veš, da te ljubim63 in ti vse upam. Ravno64 zato, ker te toliko spoštujem,65 namenil sem ti66 hčer v zakon, a68 to samo tedaj69, če bode Kristina70 sama radovoljno privolila71, da72 te rada vzame. Svojo hčer, ker imam jedino74, veš, da75 jo ljubim, zatorej sem jej dal76 na izbiro, da si vzame77 moža, kakeršnega sama78 hoče. Nikoli jej79 ne bodem nobenega80 silil niti81 branil; razumna je in podučena dosti82, da si bode znala sama83 prav izbrati84. Če si tudi največjega85 berača ali siromaka86 vzame za moža, zadovoljen sem87, saj bode88 sama ž89 njim živela. Premoženja jej90 ne bode nedostajalo91, toliko že zapustim93, da bodeta94 ona in nje95 mož lehko žive96-
velikega1 služabnika storil2, se je Ludoviku nevoščljivost4 še bolj vnela5 in jeza mu je kipela6 iz srca7. Od zdaj8 ga je očitno9 sovražil, mu vedno zabavljal11 in ga pri gospodu črnil, da12 bi ga preč13 spravil. Mislil je: Če15 Svetin pri16 hiši ostane, me utegne17 ob vso srečo pripraviti18, še gospodično Kristino mi bo zmotil20, da21 me ne bo hotela22 vzeti, in preč23 je moje premoženje in25 bogastvo, katerega upam dobiti26 z ženitvijo. Pazim pa28 že tudi nekaj29 časa, da31 je Kristini ta tujec32 všeč. Ludovik33 si je večkrat prizadeval, da bi34 Svetina pri gospodarju35 v zamero spravil36, in37 je rekel38: »39Gospod,40 ne verujte mu41 toliko, ne zaupajte vsega42 temu pritepencu;43 to je hudoben človek,44 ni tako ponižen,45 kakor se kaže, le hinavec46 je, da47 vas s tem slepi. V48 veliko škodo vas utegne pripraviti49, če50 ga od hiše ne denete52.« Gospodar Teodor pa53, star, skušen54 mož, je kmalu videl55, da mora56 tukaj nevoščljivost57 vmes biti; zato58 mu prijazno reče: »Ljubi59 moj Ludovik,60 od mladosti61 si pri62 meni, veš, da te imam rad63 in ti vse zaupam;64 zato sem ti65 namenil hčer v zakon dati67, vendar68 to le takrat69, če bo70 sama radovoljno privolila71, da72 te rada vzame. Svojo hčer, ker samo73 imam, veš, da75 jo ljubim. Zato sem ji dal76 na izbiranje, da si vzame77 moža, kakršnega78 hoče. Nikoli ji79 ne bom nobenega80 silil in ne81 branil; pametna in poučena je zadosti82, da bo vedela83 prav izbrati84. Če največjega85 berača ali siromaka86 vzame za moža, ji dovolim87, saj bo88 sama z89 njim živela. Premoženja pa ji90 ne bo manjkalo91, toliko bom92 že zapustil93, da bosta94 ona in njen95 mož lahko ži96-
velikega1 služabnika storil2, se je Ludviku nevoščljivost4 še bolj vnela5 in jeza mu je kipela6 iz srca7. Od zdaj8 ga je očitno9 sovražil, mu vedno zabavljal11 in ga pri gospodu črnil, da12 bi ga bil preč13 spravil. Mislil je: Če15 Svetin pri16 hiši ostane, me utegne17 ob vso srečo pripraviti18, še gospodično Kristino mi bo zmotil20, da21 me ne bo hotela22 vzeti, in preč23 je moje premoženje in25 bogastvo, katerega upam dobiti26 z ženitvijo. Pazim pa28 že tudi nekaj29 časa, da31 je Kristini ta tujec32 všeč. Ludvik33 si je večkrat prizadeval, da bi34 Svetina pri gospodarju35 v zamero spravil36, in37 je rekel38: »39Gospod,40 ne verujte mu41 toliko, ne zaupajte vsega42 temu pritepencu;43 to je hudoben človek,44 ni tako ponižen,45 kakor se kaže, le hinavec46 je, da47 vas s tem slepi. V48 veliko škodo vas utegne pripraviti49, če50 ga od hiše ne denete52.« Gospodar Teodor pa53, star, skušen54 mož, je kmalu videl55, da mora56 tukaj nevoščljivost57 vmes biti; zato58 mu prijazno reče: »Ljubi59 moj Ludvik,60 od mladosti61 si pri62 meni, veš, da te imam rad63 in ti vse zaupam;64 zato sem ti65 namenil hčer v zakon dati67, vendar68 to le takrat69, če bo70 sama radovoljno privolila71, da72 te rada vzame. Svojo hčer, ker samo73 imam, veš, da75 jo ljubim. Zato sem ji dal76 na izbiranje, da si vzame77 moža, kakršnega78 hoče. Nikoli ji79 ne bom nobenega80 silil in ne81 branil; pametna in poučena je zadosti82, da bo vedela83 prav izbrati84. Če največjega85 berača ali siromaka86 vzame za moža, sem zadovoljen87, saj bo88 sama z89 njim živela. Premoženja pa ji90 ne bo manjkalo91, toliko bom92 že zapustil93, da bosta94 ona in njen95 mož lahko ži96-
velikega1 služabnika storil2, se je Ludviku nevoščljivost4 še bolj vnela5 in jeza mu je kipela6 iz srca7. Od zdaj8 ga je očitno9 sovražil, mu vedno zabavljal11 in ga pri gospodu črnil, da12 bi ga bil preč13 spravil. Mislil je: Če15 Svetin pri16 hiši ostane, me utegne17 ob vso srečo pripraviti18, še gospodično Kristino mi bo zmotil20, da21 me ne bo hotela22 vzeti, in preč23 je moje premoženje in25 bogastvo, katerega upam dobiti26 z ženitvijo. Pazim pa28 že tudi nekaj29 časa, da31 je Kristini ta tujec32 všeč. Ludvik33 si je večkrat prizadeval, da bi34 Svetina pri gospodarju35 v zamero spravil36, in37 je rekel38: »39Gospod,40 ne verujte mu41 toliko, ne zaupajte vsega42 temu pritepencu;43 to je hudoben človek,44 ni tako ponižen,45 kakor se kaže, le hinavec46 je, da47 vas s tem slepi. V48 veliko škodo vas utegne pripraviti49, če50 ga od hiše ne denete52.« Gospodar Teodor pa53, star, skušen54 mož, je kmalu videl55, da mora56 tukaj nevoščljivost57 vmes biti; zato58 mu prijazno reče: »Ljubi59 moj Ludvik,60 od mladosti61 si pri62 meni, veš, da te imam rad63 in ti vse zaupam;64 zato sem ti65 namenil hčer v zakon dati67, vendar68 to le takrat69, če bo70 sama radovoljno privolila71, da72 te rada vzame. Svojo hčer, ker samo73 imam, veš, da75 jo ljubim. Zato sem ji dal76 na izbiranje, da si vzame77 moža, kakršnega78 hoče. Nikoli ji79 ne bom nobenega80 silil in ne81 branil; pametna in poučena je zadosti82, da bo vedela83 prav izbrati84. Če največjega85 berača ali siromaka86 vzame za moža, sem zadovoljen87, saj bo88 sama z89 njim živela. Premoženja pa ji90 ne bo manjkalo91, toliko bom92 že zapustil93, da bosta94 ona in njen95 mož lahko ži96-
velikega1 služabnika storil2, se je Ludviku nevoščljivost4 še bolj vnela5 in jeza mu je kipela6 iz srca7. Od zdaj8 ga je očitno9 sovražil, mu vedno zabavljal11 in ga pri gospodu črnil, da12 bi ga bil preč13 spravil. Mislil je: Če15 Svetin pri16 hiši ostane, me utegne17 ob vso srečo pripraviti18, še gospodično Kristino mi bo zmotil20, da21 me ne bo hotela22 vzeti, in preč23 je moje premoženje in25 bogastvo, katerega upam dobiti26 z ženitvijo. Pazim pa28 že tudi nekaj29 časa, da31 je Kristini ta tujec32 všeč. Ludvik33 si je večkrat prizadeval, da bi34 Svetina pri gospodarju35 v zamero spravil36, in37 je rekel38: »39Gospod,40 ne verujte mu41 toliko, ne zaupajte vsega42 temu pritepencu;43 to je hudoben človek,44 ni tako ponižen,45 kakor se kaže, le hinavec46 je, da47 vas s tem slepi. V48 veliko škodo vas utegne pripraviti49, če50 ga od hiše ne denete52.« Gospodar Teodor pa53, star, skušen54 mož, je kmalu videl55, da mora56 tukaj nevoščljivost57 vmes biti; zato58 mu prijazno reče: »Ljubi59 moj Ludvik,60 od mladosti61 si pri62 meni, veš, da te imam rad63 in ti vse zaupam;64 zato sem ti65 namenil hčer v zakon dati67, vendar68 to le takrat69, če bo70 sama radovoljno privolila71, da72 te rada vzame. Svojo hčer, ker samo73 imam, veš, da75 jo ljubim. Zato sem ji dal76 na izbiranje, da si vzame77 moža, kakršnega78 hoče. Nikoli ji79 ne bom nobenega80 silil in ne81 branil; pametna in poučena je zadosti82, da bo vedela83 prav izbrati84. Če največjega85 berača ali siromaka86 vzame za moža, sem zadovoljen87, saj bo88 sama z89 njim živela. Premoženja pa ji90 ne bo manjkalo91, toliko bom92 že zapustil93, da bosta94 ona in njen95 mož lahko ži96-
94
[98−100]
[110−111]
[60]
[118−119]
[57−58]
⮟
la,1 naj vzame tega ko2 hoče. Glej Ludvik!3 če bi se permerilo4, de5 bi te6 moja hči Kristina v zakon vzeti ne hotla8, je ne bom nič10 silil, če ravno sim ti jo11 namenil. V takih rečeh starši12 tudi nimajo pravice otrok siliti, le14 samo dober svet njim zamorejo15 dati. Zato pa16 bodi brez strahu, ti boš17 ravno tako preskerbljen, jest bom18 s svojim premoženjem že tako obernil19, de bo za te prav, nikoli20 ne boš21 pomanjkanja terpel22. Svetina pa ravno tako23 ne morem od hiše djati24, ker mi je kakor veš zavoljo rajteng tako zlo27 potreben, pazil bom nanj,28 če kaj napačniga nad njim znajdem29, ga bom precej30 od hiše spravil in spodil, do zdaj pa v nar manjši reči31 ne spoznam32, de33 bi bil kaj nerodniga34 ali krivičniga35 storil. Ludvik! Ludvik! jest sim36 ti oče, sim ti prijatel37 in dobrotnik kakor veš, naravnost40 ti povem zato ker ti dobro hočem44, ne daj nevošljivosti45 prostora v svojim sercu, to46 je kača, ktera47 te bo umorila48. Nikoli ne boš imel sreče49, če boš nevošljiv50. Kdor svojimu bližnimu sreče ne pervoši, ni vreden51, de bi srečen bil52. Zakaj53 si v sercu54 hudoben, ker sim jest56 Svetinu dober? Pojdi in bodi57 pameten! Ludvik59 je vse te besede ponižno poslušal, to de60 do serca61 niso mogle; zakaj62 v njem je tlela grozna jeza in hudo sovraštvo; kar več63 ni mogel Svetinu64 lepe besede ne lepiga očesa dati65. Ludviku66 je bilo le za Kristino; bal67 se je, de68 bi mu je ne bil69 Svetin izpihal70. Po pravici71 mu je bilo72 za premoženje več ko73 za Kristino. Vse si74 je perzadeval75 Svetina od hiše
la; zatorej1 naj vzame tega, katerega sama želi in2 hoče. Glej, Ljudevit!3 če bi se primerilo4, da5 bi moja hči Kristina tebe ne hotela7 v zakon vzeti8, nič9 je ne bodem10 silil, dasi sem le tebe njej za moža11 namenil. V takih zadevah12 tudi starši13 nimajo pravice otrok siliti;14 samo dober svet jim morajo15 dati. Zatorej16 bodi brez strahu, ti bodeš17 ravno tako dobro preskrbljen, ker bodem jaz18 s svojim premoženjem že tako ukrenil19, da ti20 ne bode21 pomanjkanja trpeti22. A Svetina23 ne morem od hiše dejati24, ker mi je,25 kakor veš,26 zavoljo kupčijskih računov toliko27 potreben, da bi ne mogel brez njega izhajati. Pazil bodem nanj;28 če kaj napačnega najdem pri njem29, takoj ga zapodim30 od hiše; ali do zdaj nimam vzroka tega storiti, ker niti v najmanjšej stvari31 ne najdem32, da33 bi bil kaj napačnega34 ali krivičnega35 storil. Ljudevit! Ljudevit! jaz sem36 ti oče, prijatelj37 in dobrotnik,38 kakor sam to najbolje39 veš; naravnost40 ti povem,41 zato,42 ker ti le43 dobro želim44, ne pusti nevošljivosti45 prostora v svojem srci; nevošljivost46 je kača, katera47 te umori, ako se je ne paziš48. Nikoli ne bodeš srečen49, ako bodeš nevošljiv50. Kdor svojemu bližnjemu srečo zavida51, sam sreče vreden ni52. Ali53 si v srci54 hudoben zato55, ker sem jaz56 Svetinu dober? Pojdi in pameten bodi58!« Ljudevit59 je vse te besede ponižno poslušal, ali60 do srca mu61 niso mogle, ker62 v njem je tlela grozna jeza in hudo sovraštvo. Svetina kar videti63 ni mogel več, nobene64 lepe besede ni mogel ž njimi pregovoriti niti s prijaznim očesom ga pogledati65. Ljudevitu66 je bilo le za Kristino; bal67 se je, da68 bi mu je Svetin ne prevzel70. A bilo71 mu je po pravici le bolj72 za premoženje, nego li73 za Kristino. Vse je storil, da bi75 Svetina od hiše
vela,1 naj vzame tega, ko2 hoče. Glej, Ludovik,3 če bi se primerilo4, da5 bi te6 moja hči Kristina ne hotela vzeti7 v zakon, je ne bom nič10 silil, čeravno sem ti jo11 namenil. V takih rečeh starši12 tudi nimajo pravice otrok siliti, le14 samo dober svet jim morejo15 dati. Zato pa16 bodi brez strahu, ti boš17 ravno tako preskrbljen; jaz bom18 s svojim premoženjem že tako obrnil19, da bo zate prav. Nikoli20 ne boš21 pomanjkanja trpel22. Svetina pa ravno tako23 ne morem od hiše dati24, ker mi je,25 kakor veš,26 zavoljo računov tako zelo27 potreben; pazil bom nanj in,28 če kaj napačnega nad njim najdem29, ga bom precej30 od hiše spravil in spodil. Do zdaj pa v najmanjši reči31 ne spoznam32, da33 bi bil kaj nerodnega34 ali krivičnega35 storil. Ludovik, Ludovik, jaz sem36 ti oče, sem ti prijatelj37 in dobrotnik,38 kakor veš. Naravnost40 ti povem,41 zato ker ti dobro hočem44, ne daj nevoščljivosti45 prostora v svojem srcu. To46 je kača, ki47 te bo umorila48. Nikoli ne boš imel sreče49, če boš nevoščljiv50. Kdor svojemu bližnjemu sreče ne privošči, ni vreden51, da bi bil srečen52. Zakaj53 si v srcu54 hudoben, ker sem jaz56 Svetinu dober? Pojdi in bodi57 pameten!« Ludovik59 je vse te besede ponižno poslušal, toda60 do srca61 niso mogle, zakaj62 v njem je tlela grozna jeza in hudo sovraštvo. Kar več63 ni mogel Svetinu64 lepe besede ne lepega očesa dati65. Ludoviku66 je bilo le za Kristino. Bal67 se je, da68 bi mu je ne bil69 Svetin izpihal70. Po pravici71 mu je bilo72 za premoženje več ko73 za Kristino. Vse si74 je prizadeval, da bi75 Svetina od hiše
vela,1 naj vzame tega, ko2 hoče. Glej, Ludvik,3 če bi se primerilo4, da5 bi te6 moja hči Kristina ne hotela vzeti7 v zakon, je ne bom nič10 silil, čeravno sem ti jo11 namenil. V takih rečeh starši12 tudi nimajo pravice otrok siliti, le14 samo dober svet jim morejo15 dati. Zato pa16 bodi brez strahu, ti boš17 ravno tako preskrbljen; jaz bom18 s svojim premoženjem že tako obrnil19, da bo zate prav. Nikoli20 ne boš21 pomanjkanja trpel22. Svetina pa ravno tako23 ne morem od hiše dati24, ker mi je,25 kakor veš,26 zavoljo računov tako zelo27 potreben; pazil bom nanj in,28 če kaj napačnega nad njim najdem29, ga bom precej30 od hiše spravil in spodil. Do zdaj pa v najmanjši reči31 ne spoznam32, da33 bi bil kaj nerodnega34 ali krivičnega35 storil. Ludvik, Ludvik, jaz sem36 ti oče, sem ti prijatelj37 in dobrotnik,38 kakor veš. Naravnost40 ti povem,41 zato ker ti dobro hočem44, ne daj nevoščljivosti45 prostora v svojem srcu. To46 je kača, ki47 te bo umorila48. Nikoli ne boš imel sreče49, če boš nevoščljiv50. Kdor svojemu bližnjemu sreče ne privošči, ni vreden51, da bi bil srečen52. Zakaj53 si v srcu54 hudoben, ker sem jaz56 Svetinu dober? Pojdi in bodi57 pameten!« Ludvik59 je vse te besede ponižno poslušal, toda60 do srca61 niso mogle, zakaj62 v njem je tlela grozna jeza in hudo sovraštvo. Kar več63 ni mogel Svetinu64 lepe besede ne lepega očesa dati65. Ludviku66 je bilo le za Kristino. Bal67 se je, da68 bi mu je ne bil69 Svetin izpihal70. Po pravici71 mu je bilo72 za premoženje več ko73 za Kristino. Vse si74 je prizadeval, da bi75 Svetina od hiše
vela,1 naj vzame tega, ko2 hoče. Glej, Ludvik,3 če bi se primerilo4, da5 bi te6 moja hči Kristina ne hotela vzeti7 v zakon, je ne bom nič10 silil, čeravno sem ti jo11 namenil. V takih rečeh starši12 tudi nimajo pravice otrok siliti, le14 samo dober svet jim morejo15 dati. Zato pa16 bodi brez strahu, ti boš17 ravno tako preskrbljen; jaz bom18 s svojim premoženjem že tako obrnil19, da bo zate prav. Nikoli20 ne boš21 pomanjkanja trpel22. Svetina pa23 ne morem od hiše dati24, ker mi je,25 kakor veš,26 zavoljo računov tako zelo27 potreben; pazil bom nanj, in28 če kaj napačnega nad njim najdem29, ga bom precej30 od hiše spravil in spodil. Do zdaj pa v najmanjši reči31 ne spoznam32, da33 bi bil kaj nerodnega34 ali krivičnega35 storil. Ludvik, Ludvik, jaz sem36 ti oče, sem ti prijatelj37 in dobrotnik,38 kakor veš. Naravnost40 ti povem,41 zato,42 ker ti dobro hočem44, ne daj nevoščljivosti45 prostora v svojem srcu. To46 je kača, ki47 te bo umorila48. Nikoli ne boš imel sreče49, če boš nevoščljiv50. Kdor svojemu bližnjemu sreče ne privošči, ni vreden51, da bi bil srečen52. Zakaj53 si v srcu54 hudoben, ker sem jaz56 Svetinu dober? Pojdi in bodi57 pameten!« Ludvik59 je vse te besede ponižno poslušal, toda60 do srca61 niso mogle, zakaj62 v njem je tlela grozna jeza in hudo sovraštvo. Kar več63 ni mogel Svetinu64 lepe besede ne lepega očesa dati65. Ludviku66 je bilo le za Kristino. Bal67 se je, da68 bi mu je ne bil69 Svetin izpihal70. Po pravici71 mu je bilo pa72 za premoženje več ko73 za Kristino. Vse si74 je prizadeval, da bi75 Svetina od hiše
vela,1 naj vzame tega, ko2 hoče. Glej, Ludvik,3 če bi se primerilo4, da5 bi te6 moja hči Kristina ne hotela vzeti7 v zakon, je ne bom nič10 silil, čeravno sem ti jo11 namenil. V takih rečeh starši12 tudi nimajo pravice otrok siliti, le14 samo dober svet jim morejo15 dati. Zato pa16 bodi brez strahu, ti boš17 ravno tako preskrbljen; jaz bom18 s svojim premoženjem že tako obrnil19, da bo zate prav. Nikoli20 ne boš21 pomanjkanja trpel22. Svetina pa ravno tako23 ne morem od hiše dati24, ker mi je,25 kakor veš,26 zavoljo računov tako zelo27 potreben; pazil bom nanj in,28 če kaj napačnega nad njim najdem29, ga bom precej30 od hiše spravil in spodil. Do zdaj pa v najmanjši reči31 ne spoznam32, da33 bi bil kaj nerodnega34 ali krivičnega35 storil. Ludvik, Ludvik, jaz sem36 ti oče, sem ti prijatelj37 in dobrotnik,38 kakor veš. Naravnost40 ti povem,41 zato ker ti dobro hočem44, ne daj nevoščljivosti45 prostora v svojem srcu. To46 je kača, ki47 te bo umorila48. Nikoli ne boš imel sreče49, če boš nevoščljiv50. Kdor svojemu bližnjemu sreče ne privošči, ni vreden51, da bi bil srečen52. Zakaj53 si v srcu54 hudoben, ker sem jaz56 Svetinu dober? Pojdi in bodi57 pameten!« Ludvik59 je vse te besede ponižno poslušal, toda60 do srca61 niso mogle, zakaj62 v njem je tlela grozna jeza in hudo sovraštvo. Kar več63 ni mogel Svetinu64 lepe besede ne lepega očesa dati65. Ludviku66 je bilo le za Kristino. Bal67 se je, da68 bi mu je ne bil69 Svetin izpihal70. Po pravici71 mu je bilo72 za premoženje več ko73 za Kristino. Vse si74 je prizadeval, da bi75 Svetina od hiše
95
[100−101]
[111]
[60−61]
[119−120]
[58]
⮟
spraviti, in ker per gospodarji nič ni1 opravil, gre eniga2 dne skrivej3 sam do gospodinje Helene,4 in je5 strašne reči ji napovedal čez Svetina in lagal6. Zadnič7 reče: Gospa!9 vaša dobra brumna10 Kristina je v nevarnosti; če11 v kratkim12 tega hinavskiga pertepenca13 od hiše ne spravite, boste vidili14, kaj se vam bo zgodilo?15 Gospa Helena stara brumna17 žena, ktera18 je svojo hčer Kristino skerbno19 in v božjim20 strahu zredila, in21 jo pred spačenim svetam varvala22, je bila na te Ludvikove besede vsa24 prestrašena in žalostna. Zvečer še tistiga dne25 pokliče k sebi svojiga26 moža Teodora,27 in mu reče: Ljubi28 moj mož! Zlo29 me dans serce30 boli zavoljo najine hčeri, zvedila sim dans31, de32 se skrivej33 nerodno vede,34 čudne besede mi je dans Ludvik povedal35. Ker smo do zdaj lepo in pošteno vkup36 živeli,37 in vsi ljudje nas obrajtajo39, bi pač41 to bilo meni42 težko, ko44 bi ljudje od naše hiše45 kaj nerodniga46 govorili; prosim47 te, de48 Svetina od hiše spraviš. Ljuba49 moja žena50! Vesel sim, de51 imaš toliko skerbi52 za naji53 hčerko, za poštenje in za54 dobro ime naše hiše, vender mi55 ne smemo nikogar obsoditi in ga za hudobniga šteti56, pred de57 se prepričamo, ali je obdolženje res ali ne59. Dobro ime svojimu bližnimu odvzeti je lahko60, poverniti61 ga je grozno težko, veš de62 je dobro ime bolji ko dnar63. Ti si slišala le64 to, kar je Ludvik66 povedal, zdaj67 moraš tudi slišati69, kaj ti bo70 Kristina na to rekla, kako se bo73 Svetin odgovoril74. Helena pravi:75 Res je tako, prav imaš, še76 nocoj se moramo na tihama77 do do-
spravil. Ker pri gospodarji ni ničesar1 opravil, gre necega2 dne skrivaj3 sam do gospodinje Helene in jej5 strašne reči pripoveduje o Svetinu, kar je bilo, to se ve, vse zlagano6. Naposled jej7 reče: »8Gospa!9 vaša dobra, pobožna10 Kristina je v nevarnosti; če11 v kratkem12 tega hinavskega pritepenca13 od hiše ne spravite, potem bodete videli14, kaj se vam zgodi!«15 Gospa Helena,16 stara, pobožna17 žena, katera18 je svojo hčer Kristino z veliko skrbjo19 in v božjem20 strahu vzredila ter21 jo izpridenega sveti obvarovala22, bila23 je o teh besedah hudobnega Ljudevita zelo24 prestrašena in žalostna. Še tisti dan z večera25 pokliče k sebi svojega26 moža Teodora in mu reče: »Mož28 moj ljubi! zelo29 me denes srce30 boli zavoljo najine hčere; zvedela sem denes31, da32 se na skrivnem33 nerodno vede;34 čudne besede mi je denes pripovedoval Ljudevit o njej35. Ker smo do zdaj lepo in pošteno vkupe36 živeli in nas38 vsi ljudje spoštujejo39, pač40 bi meni41 to zelo42 težko bilo43, če44 bi ljudje od naše hiše45 kaj neprijetnega46 govorili. Prosim47 te, mož moj ljubi, da48 Svetina od hiše spraviš.« — »Žena49 moja ljuba50! Veseli me, videčega, da51 imaš toliko skrbi52 za naju preljubo53 hčerko, za poštenje in dobro ime naše hiše; vender55 ne smemo nikogar obsoditi in ga k hudobnim prištevati56, predno57 se ne58 prepričamo, ali je resnica, kar se govori o njem59. Dobro ime svojemu bližnjemu vzeti, lehko je60, ali vrniti mu61 ga, to je silno težavno; saj veš, da62 je dobro ime bolje nego li denar63. Ti si slišala samo64 to, kar ti65 je Ljudevit66 povedal, slišati67 moraš zdaj68 tudi to69, kaj bode70 Kristina na vse71 to rekla, in72 kako se bode73 Svetin zagovarjal74.« »75Res je tako, kakor si rekel; še76 nocoj se moramo na tihoma77 do do-
spravil; in ker pri gospodarju ni nič1 opravil, gre nekega2 dne skrivaj3 sam do gospodinje Helene in ji napove in nalaže5 strašne reči o Svetinu6. Slednjič7 reče: »8Gospa,9 vaša dobra, pobožna10 Kristina je v nevarnosti. Če11 v kratkem12 tega hinavskega pritepenca13 od hiše ne spravite, boste videli14, kaj se vam bo zgodilo.«15 Gospa Helena,16 stara, pobožna17 žena, ki18 je svojo hčer skrbno19 in v božjem20 strahu zredila in21 jo pred spačenim svetom varovala22, je bila na te Ludovikove besede vsa24 prestrašena in žalostna. Zvečer še tistega dne25 pokliče k sebi svojega26 moža Teodora in mu reče: »Ljubi28 moj mož, zelo29 me danes srce30 boli zavoljo najine hčere; zvedela sem danes31, da32 se skrivaj33 nerodno vede;34 čudne besede mi je danes Ludovik povedal35. Ker smo do zdaj lepo in pošteno skupaj36 živeli in nas38 vsi ljudje spoštujejo39, bi bilo41 to pač meni42 težko, ko44 bi ljudje o naši hiši45 kaj nerodnega46 govorili. Prosim47 te, da48 Svetina od hiše spraviš.« »Ljuba49 moja žena50! Vesel sem, da51 imaš toliko skrbi52 za najino53 hčerko, za poštenje in za54 dobro ime naše hiše, vendar mi55 ne smemo nikogar obsoditi in ga za hudobnega šteti prej56, nego57 se prepričamo, ali je obdolženje res ali ne59. Dobro ime svojemu bližnjemu vzeti je lahko60, povrniti61 ga, je zelo težko. Veš, da62 je dobro ime boljše ko denar63. Ti si slišala le64 to, kar je Ludovik66 povedal; zdaj67 moraš tudi slišati69, kaj ti bo70 Kristina na to rekla, kako se bo73 Svetin odgovoril74.« Helena pravi: »75Res je tako, prav imaš. Še76 nocoj se moramo natihoma77 do do-
spravil; in ker pri gospodarju ni nič1 opravil, gre nekega2 dne skrivaj3 sam do gospodinje Helene in ji napove in nalaže5 strašne reči o Svetinu6. Slednjič7 reče: »8Gospa,9 vaša dobra, pobožna10 Kristina je v nevarnosti. Če11 v kratkem12 tega hinavskega pritepenca13 od hiše ne spravite, boste videli14, kaj se vam bo zgodilo.«15 Gospa Helena,16 stara, pobožna17 žena, ki18 je svojo hčer skrbno19 in v božjem20 strahu zredila in21 jo pred spačenim svetom varovala22, je bila na te Ludvikove besede vsa24 prestrašena in žalostna. Zvečer še tistega dne25 pokliče k sebi svojega26 moža Teodora in mu reče: »Ljubi28 moj mož, zelo29 me danes srce30 boli zavoljo najine hčere; zvedela sem danes31, da32 se skrivaj33 nerodno vede;34 čudne besede mi je danes Ludvik povedal35. Ker smo do zdaj lepo in pošteno vkup36 živeli in nas38 vsi ljudje spoštujejo39, bi bilo41 to pač meni42 težko, ko44 bi ljudje o naši hiši45 kaj nerodnega46 govorili. Prosim47 te, da48 Svetina od hiše spraviš.« »Ljuba49 moja žena50! Vesel sem, da51 imaš toliko skrbi52 za najino53 hčerko, za poštenje in za54 dobro ime naše hiše, vendar mi55 ne smemo nikogar obsoditi in ga za hudobnega šteti56, prej da57 se prepričamo, ali je obdolženje res ali ne59. Dobro ime svojemu bližnjemu vzeti je lahko60, povrniti61 ga, je grozno težko. Veš, da62 je dobro ime boljše ko denar63. Ti si slišala le64 to, kar je Ludvik66 povedal; zdaj67 moraš tudi slišati69, kaj ti bo70 Kristina na to rekla, kako se bo73 Svetin odgovoril74.« Helena pravi: »75Res je tako, prav imaš. Še76 nocoj se moramo natihoma77 do do-
spravil; in ker pri gospodarju ni nič1 opravil, gre nekega2 dne skrivaj3 sam do gospodinje Helene in ji napove in nalaže5 strašne reči o Svetinu6. Slednjič7 reče: »8Gospa,9 vaša dobra, pobožna10 Kristina je v nevarnosti. Če11 v kratkem12 tega hinavskega pritepenca13 od hiše ne spravite, boste videli14, kaj se vam bo zgodilo.«15 Gospa Helena,16 stara, pobožna17 žena, ki18 je svojo hčer skrbno19 in v božjem20 strahu zredila in21 jo pred spačenim svetom varovala22, je bila na te Ludvikove besede vsa24 prestrašena in žalostna. Zvečer še tistega dne25 pokliče k sebi svojega26 moža Teodora in mu reče: »Ljubi28 moj mož, zelo29 me danes srce30 boli zavoljo najine hčere; zvedela sem danes31, da32 se skrivaj33 nerodno vede;34 čudne besede mi je danes Ludvik povedal35. Ker smo do zdaj lepo in pošteno vkup36 živeli in nas38 vsi ljudje spoštujejo39, bi bilo41 to pač meni42 težko, ko44 bi ljudje o naši hiši45 kaj nerodnega46 govorili. Prosim47 te, da48 Svetina od hiše spraviš.« »Ljuba49 moja žena50! Vesel sem, da51 imaš toliko skrbi52 za najino53 hčerko, za poštenje in za54 dobro ime naše hiše, vendar mi55 ne smemo nikogar obsoditi in ga za hudobnega šteti56, prej da57 se prepričamo, ali je obdolženje res ali ne59. Dobro ime svojemu bližnjemu vzeti je lahko60, povrniti61 ga je pa grozno težko. Veš, da62 je dobro ime boljše ko denar63. Ti si slišala le64 to, kar je Ludvik66 povedal; zdaj67 moraš tudi slišati69, kaj ti bo70 Kristina na to rekla, kako se bo73 Svetin odgovoril74.« Helena pravi: »75Res je tako, prav imaš. Še76 nocoj se moramo natihoma77 do do-
spravil; in ker pri gospodarju ni nič1 opravil, gre nekega2 dne skrivaj3 sam do gospodinje Helene in ji napove in nalaže5 strašne reči o Svetinu6. Slednjič7 reče: »8Gospa,9 vaša dobra, pobožna10 Kristina je v nevarnosti. Če11 v kratkem12 tega hinavskega pritepenca13 od hiše ne spravite, boste videli14, kaj se vam bo zgodilo.«15 Gospa Helena,16 stara, pobožna17 žena, ki18 je svojo hčer skrbno19 in v božjem20 strahu zredila in21 jo pred spačenim svetom varovala22, je bila na te Ludvikove besede vsa24 prestrašena in žalostna. Zvečer še tistega dne25 pokliče k sebi svojega26 moža Teodora in mu reče: »Ljubi28 moj mož, zelo29 me danes srce30 boli zavoljo najine hčere; zvedela sem danes31, da32 se skrivaj33 nerodno vede;34 čudne besede mi je danes Ludvik povedal35. Ker smo do zdaj lepo in pošteno vkup36 živeli in nas38 vsi ljudje spoštujejo39, bi bilo41 to pač meni42 težko, ko44 bi ljudje o naši hiši45 kaj nerodnega46 govorili. Prosim47 te, da48 Svetina od hiše spraviš.« »Ljuba49 moja žena50! Vesel sem, da51 imaš toliko skrbi52 za najino53 hčerko, za poštenje in za54 dobro ime naše hiše, vendar mi55 ne smemo nikogar obsoditi in ga za hudobnega šteti56, prej da57 se prepričamo, ali je obdolženje res ali ne59. Dobro ime svojemu bližnjemu vzeti je lahko60, povrniti61 ga, je grozno težko. Veš, da62 je dobro ime boljše ko denar63. Ti si slišala le64 to, kar je Ludvik66 povedal; zdaj67 moraš tudi slišati69, kaj ti bo70 Kristina na to rekla, kako se bo73 Svetin odgovoril74.« Helena pravi: »75Res je tako, prav imaš. Še76 nocoj se moramo natihoma77 do do-
96
[101−102]
[111−112]
[61−62]
[120−121]
[58−59]
⮟
briga zmeniti1. Kristina je bila nar pervo3 poklicana, ktera4 je precej pertekla po navadi5, kakor6 je vselej rada ubogala7. Kaj8 je Ludvik gospej povedal9, nič10 ni vedila11. Vsi trije, oče, mati in hči se zapro v kamerco13 in stari Teodor vpraša hčer: Kristina! Si še per volji z Ludvikam Bodinam15 se zaročiti16, kakor si pred nekaj časam18 bila.19 Moja in tvoje matere starost vidiš de20 prihaja, čas21 je prišel, de22 si zbereš23 moža, kteri bo24 po tvoji25 volji, in26 gospodarstvo cele hiše27 mu bom izročil28, ti boš30 gospodinja. Kristina odgovori s32 ponižnostjo, kakoršno33 je otrok staršem dolžan,34 in pravi35: Ljubi očka! ljuba moja mamka36! Rada sim37 imela Ludvika,38 in grozno sim39 bila vesela, ker ste mi dovolili se41 z njim zaročiti42, kader bom hotla; zdaj pa vam43 naravnost povem, de44 ga nočem iz dveh uržahov. Pervič45 zato, ki46 ga nikoli ne vidim moliti; kjer molitve ni47, ni sreče, ne bo žegna božjiga49. Drugič ga nočem zato, ko50 ima nevošljivo51 in grozno52 sovražno serce53. Glejte, kar54 ste vi Svetina za perviga55 služabnika naredili, ga56 ne more viditi57; nevošljiv58 mu je, ker ga vi radi imate60. Posebno nekaj časa Svetina grozno62 sovraži, kar63 me je vidil64 z njim se pogovarjati65. De66 pa nisva67 nič nerodniga68 ali nespodobniga se69 pogovarjala, vam znata povedati dva72 vaša služabnika, ktera74 sta tudi zraven bila75. V skrivnim76 ali v samotnim kraji77 pa nisim78 z njim ne79 besedice pregovorila80. On pa81 meni zdaj to očita. Svetin mi je veliko82 bolj všeč, zato ko83 rad moli, se84 lepo zaderži85 in je ponižen,86 ter
brega pomeniti, da bodemo znali, pri čem da smo1.« —2 Kristina je bila prva3 poklicana, katera4 je takoj pritekla5, ker6 je bila slušati navajena7. Kar8 je Ljudevit materi povedal9, o tem10 ni ničesar vedela11. Vsi trije, oče, mati in hči se zapro v sobo,13 in stari Teodor vpraša hčer: »14Kristina! Je li si še voljna, da15 se z Ljudevitom Bodinom zaročiš16, kakor si še17 pred nekaj časom18 bila.19 Moja in tvoje matere starost prihaja; čas21 je prišel, da22 si izbereš23 moža, kateri bode24 po tvojej25 volji. Vse26 gospodarstvo mu izročim28, in29 ti bodeš30 gospodinja.«31 Kristina odgovori z ono32 ponižnostjo, kakeršno33 je otrok staršem dolžan in reče35: »Oče dragi! mati draga36! rada sem37 imela Ljudevita38 in sem ga39 bila zelo40 vesela, ker ste mi dovolili z njim se zaročiti42, kadar koli bodem hotela; ali zdaj vama43 naravnost povem, da44 ga nočem iz dveh vzrokov. Prvič ga nočem45 zato, ker46 ga nikoli ne vidim moliti; kjer ni molitve47, tam48 ni sreče niti blagoslova božjega49. Drugič ga nočem zato, ker50 ima nevošljivo51 in zelo52 sovražno srce53. Glejte, odkar54 ste vi Svetina prvega55 služabnika naredili, ne more ga videti več57; zavidljiv58 mu je, ker ga vi ljubite60. Posebno ga zdaj61 nekaj časa grozno62 sovraži, odkar63 me je videl64 z njim se pogovarjati65. Da se66 pa nisem67 nič nerodnega68 ali nespodobnega69 pogovarjala z njim70, to71 vam naj povesta, oče ljubi,72 vaša dva73 služabnika, katera74 sta tudi poleg bila75. Na skrivnem76 ali samotnem kraji77 pa nisem78 z njim nikoli79 besedice izpregovorila80. A on81 meni zdaj to očita. Svetin mi je mnogo82 bolj všeč, zato, ker83 rad moli, lepo se vede85 in je ponižen ter
brega zmeniti1.«2 Kristina je bila najprej3 poklicana in4 je precej pritekla po navadi5, kakor6 je vselej rada ubogala7. Kaj8 je Ludovik gospe govoril9, ni nič vedela11. Vsi trije, oče, mati in hči se zapro v sobico13 in stari Teodor vpraša hčer: »14Kristina, ali si še pri volji zaročiti15 se z Ludovikom Bodinom16, kakor si pred nekaj časom18 bila?19 Moja in tvoje matere starost vidiš, da20 prihaja. Čas21 je prišel, da22 si izbereš23 moža, kateri bo24 po tvoji25 volji, in26 gospodarstvo vse hiše27 mu bom izročil28, ti boš30 gospodinja.«31 Kristina odgovori s32 ponižnostjo, kakršno33 je otrok staršem dolžan,34 in pravi35: »Ljubi očka, ljuba moja mamka36! Rada sem37 imela Ludovika38 in silno sem39 bila vesela, ker ste mi dovolili, se41 z njim zaročiti42, kadar bom hotela. Zdaj pa vam43 naravnost povem, da44 ga nočem iz dveh vzrokov: Prvič45 zato, ker46 ga nikoli ne vidim moliti; kjer pa molitve ni47, ni sreče, ne bo blagoslova božjega49. Drugič ga nočem zato, ker50 ima nevoščljivo51 in grozno52 sovražno srce53. Glejte, kar54 ste vi Svetina za prvega55 služabnika naredili, ga56 ne more videti57; nevoščljiv58 mu je, ker ga imate59 vi radi60. Posebno nekaj časa Svetina strašno62 sovraži, kar63 me je videl,64 z njim se pogovarjati65. Da se66 pa nisva67 nič nerodnega68 ali nespodobnega69 pogovarjala, vam moreta povedati72 vaša dva73 služabnika, ki74 sta tudi bila zraven75. V skrivnem76 ali samotnem kraju77 pa nisem78 z njim niti79 besedice spregovorila80. On pa81 meni zdaj to očita. Svetin mi je veliko82 bolj všeč, zato ker83 rad moli, se84 lepo vede85 in je ponižen ter
brega zmeniti1.«2 Kristina je bila najprej3 poklicana in4 je precej pritekla po navadi5, kakor6 je vselej rada ubogala7. Kaj8 je Ludvik gospe govoril9, ni nič vedela11. Vsi trije, oče, mati in hči se zapro v sobico13 in stari Teodor vpraša hčer: »14Kristina, si še pri volji zaročiti15 se z Ludvikom Bodinom16, kakor si pred nekaj časom18 bila?19 Moja in tvoje matere starost vidiš, da20 prihaja. Čas21 je prišel, da22 si izbereš23 moža, kateri bo24 po tvoji25 volji, in26 gospodarstvo vse hiše27 mu bom izročil28, ti boš30 gospodinja.«31 Kristina odgovori s32 ponižnostjo, kakršno33 je otrok staršem dolžan,34 in pravi35: »Ljubi očka, ljuba moja mamka36! Rada sem37 imela Ludvika38 in grozno sem39 bila vesela, ker ste mi dovolili, se41 z njim zaročiti42, kadar bom hotela. Zdaj pa vam43 naravnost povem, da44 ga nočem iz dveh vzrokov: Prvič45 zato, ker46 ga nikoli ne vidim moliti; kjer molitve ni47, ni sreče, ne bo blagoslova božjega49. Drugič ga nočem zato, ker50 ima nevoščljivo51 in grozno52 sovražno srce53. Glejte, kar54 ste vi Svetina za prvega55 služabnika naredili, ga56 ne more videti57; nevoščljiv58 mu je, ker ga imate59 vi radi60. Posebno nekaj časa Svetina strašno62 sovraži, kar63 me je videl,64 z njim se pogovarjati65. Da se66 pa nisva67 nič nerodnega68 ali nespodobnega69 pogovarjala, vam moreta povedati72 vaša dva73 služabnika, ki74 sta tudi bila zraven75. V skrivnem76 ali samotnem kraju77 pa nisem78 z njim niti79 besedice spregovorila80. On pa81 meni zdaj to očita. Svetin mi je veliko82 bolj všeč, zato ker83 rad moli, se84 lepo vede85 in je ponižen ter
brega zmeniti1.«2 Kristina je bila najprej3 poklicana in4 je precej pritekla po navadi5, kakor6 je vselej rada ubogala7. Kaj8 je Ludvik gospe govoril9, ni nič vedela11. Vsi trije, oče, mati in hči,12 se zapro v sobico13 in stari Teodor vpraša hčer: »14Kristina, si še pri volji zaročiti15 se z Ludvikom Bodinom16, kakor si pred nekaj časom18 bila?19 Moja in tvoje matere starost vidiš, da20 prihaja. Čas21 je prišel, da22 si izbereš23 moža, kateri bo24 po tvoji25 volji, in26 gospodarstvo vse hiše27 mu bom izročil28, ti boš pa30 gospodinja.«31 Kristina odgovori s32 ponižnostjo, kakršno33 je otrok staršem dolžan,34 in pravi35: »Ljubi očka, ljuba moja mamka36! Rada sem37 imela Ludvika38 in grozno sem39 bila vesela, ker ste mi dovolili zaročiti se41 z njim, kadar bom hotela. Zdaj pa vam43 naravnost povem, da44 ga nočem iz dveh vzrokov: Prvič45 zato, ker46 ga nikoli ne vidim moliti; kjer molitve ni47, ni sreče in ne bo blagoslova božjega49. Drugič ga nočem zato, ker50 ima nevoščljivo51 in grozno52 sovražno srce53. Glejte, kar54 ste vi Svetina za prvega55 služabnika naredili, ga56 ne more videti57; nevoščljiv58 mu je, ker ga imate59 vi radi60. Posebno nekaj časa Svetina strašno62 sovraži, kar63 me je videl pogovarjati se64 z njim. Da se66 pa nisva67 nič nerodnega68 ali nespodobnega69 pogovarjala, vam moreta povedati72 vaša dva73 služabnika, ki74 sta tudi bila zraven75. V skrivnem76 ali samotnem kraju77 pa nisem78 z njim niti79 besedice spregovorila80. On pa81 meni zdaj to očita. Svetin mi je veliko82 bolj všeč, zato ker83 rad moli, se84 lepo vede85 in je ponižen ter
brega zmeniti1. Kristina je bila najprej3 poklicana in4 je precej pritekla po navadi5, kakor6 je vselej rada ubogala7. Kaj8 je Ludvik gospe govoril9, ni nič vedela11. Vsi trije, oče, mati in hči se zapro v sobico13 in stari Teodor vpraša hčer: »14Kristina, si še pri volji zaročiti15 se z Ludvikom Bodinom16, kakor si pred nekaj časom18 bila?19 Moja in tvoje matere starost vidiš, da20 prihaja. Čas21 je prišel, da22 si izbereš23 moža, kateri bo24 po tvoji25 volji, in26 gospodarstvo vse hiše27 mu bom izročil28, ti boš30 gospodinja.«31 Kristina odgovori s32 ponižnostjo, kakršno33 je otrok staršem dolžan,34 in pravi35: »Ljubi očka, ljuba moja mamka36! Rada sem37 imela Ludvika38 in grozno sem39 bila vesela, ker ste mi dovolili, se41 z njim zaročiti42, kadar bom hotela. Zdaj pa vam43 naravnost povem, da44 ga nočem iz dveh vzrokov: Prvič45 zato, ker46 ga nikoli ne vidim moliti; kjer molitve ni47, ni sreče, ne bo blagoslova božjega49. Drugič ga nočem zato, ker50 ima nevoščljivo51 in grozno52 sovražno srce53. Glejte, kar54 ste vi Svetina za prvega55 služabnika naredili, ga56 ne more videti57; nevoščljiv58 mu je, ker ga imate59 vi radi60. Posebno nekaj časa Svetina strašno62 sovraži, kar63 me je videl,64 z njim se pogovarjati65. Da se66 pa nisva67 nič nerodnega68 ali nespodobnega69 pogovarjala, vam moreta povedati72 vaša dva73 služabnika, ki74 sta tudi bila zraven75. V skrivnem76 ali samotnem kraju77 pa nisem78 z njim niti79 besedice spregovorila80. On pa81 meni zdaj to očita. Svetin mi je veliko82 bolj všeč, zato ker83 rad moli, se84 lepo vede85 in je ponižen ter
97
[102−103]
[112−113]
[62]
[121−122]
[59]
⮟
nima tako sovražniga serca; vender z njim se zaročiti nočem tudi1 iz dveh uržahov. Pervič2 zato ne, ker je ptujc. Ko3 bi Svetin domač rojak bil5, bi on zame6 bil po moji8 volji. Drugič se ne zaročim s Svetinam9 zato, ker bi Ludvik11 vedno jezo nanj imel. Torej tih dveh nobeniga12 nočem; prosim13 vas, gospodarite še tako dolgo14, de najdem človeka15, kteri bo16 meni in vam všeč. Teodor pravi svoji18 ženi: Ali ti nisim pravil20, de21 mora človek pred se22 prepričati, preden23 takim opravljivim besedam verjame24? Kristina pojdi in pokliči Svetina.26 Svetin pride hitro27, se perklone28 in pravi29: Kaj boste ukazali.31 Teodor pravi32: Svetin!34 veš de sim35 ti že veliko dobriga36 storil,37 in še38 ti storiti znam39, če boš40 priden, pa41 zakaj mojo hčer42 Kristino motiš in zapeljuješ? Svetin odgovori spodobno44: Zahvalim vas zato46, kar ste mi dobriga47 storili, hvaležen vam bom vselej; tega pa48, česar me dolžite, mi še nikoli50 v misli51 ni prišlo, kako52 bi se53 tudi kaj takiga54 storiti prederznil55? Na samim nisim56 še nikoli nobene besede z gospodično pregovoril, kar sim pa57 očitno govoril, oni ki so slišali58, lahko pričujejo59, de60 ni bilo nič napačniga61. Zdaj vidim, de62 je mogel Ludvik čez-me63 take reči govoriti,64 in me vam tožiti, ker me od tistiga65 časa, kar je gospodična z mano66 govorila, več kar viditi ne more67. De tega razpertja68 v vaši69 hiši ne bom jest70 kriv, de boste71 v miru živeli,72 kakor poprej, vas prosim de73 mi slovo daste,74 grem si iskat druziga75 gospodarja;76 vi boste dobili druziga77 služabnika. Ludvik78 me so-
nima tako sovražnega srca. Vender se tudi z njim ne zaročim1 iz dveh vzrokov. Prvič2 zato ne, ker je tujec, če3 bi Svetin domač rojak bil5, on bi6 bil ves7 po mojej8 volji. Drugič se ne zaročim s Svetinom9 zato ne10, ker bi Ljudevit potem11 vedno jezo imel do njega. Zatorej nobenega teh dveh12 nočem. Prosim13 vas, gospodarite še toliko časa14, da se najde človek15, kateri bode16 meni in vam všeč.«17 Teodor reče svojej18 ženi: »19Ali ti nisem dejal20, da se21 mora človek poprej22 prepričati, predno23 takim opravljivim besedam veruje24? Kristina pojdi in pokliči Svetina.«26 Svetin takoj pride27, prikloni se28 in reče29: »30Kaj mi ukažete?«31 Teodor odgovori32: »33Svetin!34 veš, da sem35 ti že mnogo dobrega36 storil in ti še lehko storim39, ako bodeš40 priden; vprašam te samo to,41 zakaj mojo hčer42 Kristino motiš in zapeljuješ?«43 Svetin odgovori, kakor se spodobuje44: »45Zahvalim se vam zato46, kar ste mi dobrega47 storili, hvaležen vam bodem ves čas svojega življenja; ali to48, česar me dolžite, nikoli49 mi še niti50 v misel51 ni prišlo. Kako52 bi si53 tudi kaj tacega54 storiti upal55? Na samem nisem56 še nikoli nobene besede z gospodično govoril; a to, kar sem57 očitno govoril, pričajo lehko tisti58, kateri so slišali59, da60 ni bilo nič tacega, česar bi se sramoval61. Zdaj vidim, da62 je le Ljudevit mogel63 take stvari o meni govoriti64 in me vam tožiti, ker me od onega65 časa, kar je gospodična z menoj66 govorila, niti videti več ne more67. Da kake razprtije68 v vašej69 hiši ne bodem jaz70 kriv, in da bodete71 v miru živeli,72 kakor poprej, prosim vas, da bi73 mi slovo dali,74 grem si iskat druzega75 gospodarja, a76 vi si tudi lehko dobodete druzega77 služabnika. Ljudevit78 me so-
nima sovražnega srca. Vendar se tudi z njim nočem zaročiti1 iz dveh vzrokov: Prvič2 zato ne, ker je tujec. Ko3 bi bil4 Svetin domač rojak, bi6 bil zame7 po moji8 volji. Drugič se ne zaročim s Svetinom9 zato, ker bi Ludovik imel nanj11 vedno jezo. Teh dveh torej nobenega12 nočem. Prosim13 vas, gospodarite še tako dolgo14, da najdem človeka15, ki bo16 meni in vam všeč.«17 Teodor pravi svoji18 ženi: »19Ali ti nisem pravil20, da se21 mora človek prej22 prepričati, preden23 takim opravljivim besedam verjame24? Kristina,25 pojdi in pokliči Svetina!«26 Svetin pride hitro27, se prikloni28 in pravi29: »30Kaj boste ukazali?«31 Teodor pravi32: »33Svetin,34 veš, da sem35 ti že veliko dobrega36 storil in ti morem še storiti39, če boš40 priden. Pa41 zakaj mojo hčer42 Kristino motiš in zapeljuješ?«43 Svetin odgovori spodobno44: »45Zahvalim vas za to46, kar ste mi dobrega47 storili, hvaležen vam bom vselej. To pa48, česar me dolžite, mi še nikoli50 v misli51 ni prišlo. Kako52 bi se53 tudi kaj takega predrznil54 storiti? Na samem nisem56 še nikoli nobene besede z gospodično spregovoril. Kar sem pa57 očitno govoril, oni58, ki so slišali, lahko pričujejo59, da60 ni bilo nič napačnega61. Zdaj vidim, da62 je moral Ludovik o meni63 take reči govoriti64 in me vam tožiti, ker me od tistega65 časa, kar je gospodična z mano66 govorila, kar ne more več videti67. Da tega razprtja68 v vaši69 hiši ne bom jaz70 kriv, da boste71 v miru živeli kakor poprej, vas prosim, da73 mi slovo daste;74 grem si iskat drugega75 gospodarja;76 vi boste dobili drugega77 služabnika. Ludovik78 me so-
nima tako sovražnega srca. Vendar se tudi z njim nočem zaročiti1 iz dveh vzrokov: Prvič2 zato ne, ker je tujec. Ko3 bi bil4 Svetin domač rojak, bi6 bil zame7 po moji8 volji. Drugič se ne zaročim s Svetinom9 zato, ker bi Ludvik imel nanj11 vedno jezo. Teh dveh torej nobenega12 nočem. Prosim13 vas, gospodarite še tako dolgo14, da najdem človeka15, ki bo16 meni in vam všeč.«17 Teodor pravi svoji18 ženi: »19Ali ti nisem pravil20, da se21 mora človek prej22 prepričati, preden23 takim opravljivim besedam verjame24? Kristina,25 pojdi in pokliči Svetina!«26 Svetin pride hitro27, se prikloni28 in pravi29: »30Kaj boste ukazali?«31 Teodor pravi32: »33Svetin,34 veš, da sem35 ti že veliko dobrega36 storil in ti morem še storiti39, če boš40 priden. Pa41 zakaj mojo hčer42 Kristino motiš in zapeljuješ?«43 Svetin odgovori spodobno44: »45Zahvalim vas za to46, kar ste mi dobrega47 storili, hvaležen vam bom vselej. To pa48, česar me dolžite, mi še nikoli50 v misli51 ni prišlo. Kako52 bi se53 tudi kaj takega predrznil54 storiti? Na samem nisem56 še nikoli nobene besede z gospodično spregovoril. Kar sem pa57 očitno govoril, oni58, ki so slišali, lahko pričujejo59, da60 ni bilo nič napačnega61. Zdaj vidim, da62 je moral Ludvik o meni63 take reči govoriti64 in me vam tožiti, ker me od tistega65 časa, kar je gospodična z mano66 govorila, kar ne more več videti67. Da tega razprtja68 v vaši69 hiši ne bom jaz70 kriv, da boste71 v miru živeli kakor poprej, vas prosim, da73 mi slovo daste;74 grem si iskat drugega75 gospodarja;76 vi boste dobili drugega77 služabnika. Ludvik78 me so-
nima tako sovražnega srca. Vendar se tudi z njim nočem zaročiti1 iz dveh vzrokov: Prvič2 zato ne, ker je tujec. Ko3 bi bil4 Svetin domač rojak, bi6 bil zame7 po moji8 volji. Drugič se ne zaročim s Svetinom9 zato, ker bi Ludvik imel nanj11 vedno jezo. Teh dveh torej nobenega12 nočem. Prosim13 vas, gospodarite še tako dolgo14, da najdem človeka15, ki bo16 meni in vam všeč.«17 Teodor pravi svoji18 ženi: »19Ali ti nisem pravil20, da se21 mora človek prej22 prepričati, preden23 takim opravljivim besedam verjame24? Kristina,25 pojdi in pokliči Svetina!«26 Svetin pride hitro27, se prikloni28 in pravi29: »30Kaj boste ukazali?«31 Teodor pravi32: »33Svetin,34 veš, da sem35 ti že veliko dobrega36 storil in ti morem še storiti39, če boš40 priden. Pa41 zakaj mojo hčerko42 Kristino motiš in zapeljuješ?«43 Svetin odgovori spodobno44: »45Zahvalim vas za to46, kar ste mi dobrega47 storili, hvaležen vam bom vselej. To pa48, česar me dolžite, mi še nikoli50 v misli51 ni prišlo. Kako52 bi se53 tudi kaj takega predrznil54 storiti? Na samem nisem56 še nikoli nobene besede z gospodično spregovoril. Kar sem pa57 očitno govoril, oni58, ki so slišali, lahko pričujejo59, da60 ni bilo nič napačnega61. Zdaj vidim, da62 je moral Ludvik o meni63 take reči govoriti64 in me vam tožiti, ker me od tistega65 časa, kar je gospodična z mano66 govorila, kar ne more več videti67. Da tega razprtja68 v vaši69 hiši ne bom jaz70 kriv, da boste71 v miru živeli kakor poprej, vas prosim, da73 mi slovo daste;74 grem si iskat drugega75 gospodarja;76 vi boste lahko dobili drugega77 služabnika. Ludvik78 me so-
nima tako sovražnega srca. Vendar se tudi z njim nočem zaročiti1 iz dveh vzrokov: Prvič2 zato ne, ker je tujec. Ko3 bi bil4 Svetin domač rojak, bi6 bil zame7 po moji8 volji. Drugič se ne zaročim s Svetinom9 zato, ker bi Ludvik imel nanj11 vedno jezo. Teh dveh torej nobenega12 nočem. Prosim13 vas, gospodarite še tako dolgo14, da najdem človeka15, ki bo16 meni in vam všeč.«17 Teodor pravi svoji18 ženi: »19Ali nisem pravil20, da se21 mora človek prej22 prepričati, preden23 takim opravljivim besedam verjame24? Kristina,25 pojdi in pokliči Svetina!«26 Svetin pride hitro27, se prikloni28 in pravi29: »30Kaj boste ukazali?«31 Teodor pravi32: »33Svetin,34 veš, da sem35 ti že veliko dobrega36 storil in ti morem še storiti39, če boš40 priden. Pa41 zakaj mojo hčer42 Kristino motiš in zapeljuješ?«43 Svetin odgovori spodobno44: »45Zahvalim vas za to46, kar ste mi dobrega47 storili, hvaležen vam bom vselej. To pa48, česar me dolžite, mi še nikoli50 v misli51 ni prišlo. Kako52 bi se53 tudi kaj takega predrznil54 storiti? Na samem nisem56 še nikoli nobene besede z gospodično spregovoril. Kar sem pa57 očitno govoril, oni58, ki so slišali, lahko pričujejo59, da60 ni bilo nič napačnega61. Zdaj vidim, da62 je moral Ludvik o meni63 take reči govoriti64 in me vam tožiti, ker me od tistega65 časa, kar je gospodična z mano66 govorila, kar ne more več videti67. Da tega razprtja68 v vaši69 hiši ne bom jaz70 kriv, da boste71 v miru živeli kakor poprej, vas prosim, da73 mi slovo daste;74 grem si iskat drugega75 gospodarja;76 vi boste dobili drugega77 služabnika. Ludvik78 me so-
98
[103−104]
[113−114]
[62−63]
[122−123]
[59−60]
⮟
vraži in me iše1 od hiše spraviti, zato2 ker se boji, de3 bi ga ne spodlezel5. Nepotreben6 je ta njegov strah, zato9 ker ne mislim tukej11 ostati, ko12 bi tudi13 tako priliko imel, šel bom14 v svojo deželo nazaj15. Vsak Ilirjan16 rad nazaj pride17, tako tudi jest19. Samo de bi od svojiga očeta kaj20 zvedel, ker21 je bil na francosko22 odpeljan!23 potem se precej vernem v Ilirijo24. Stari Teodor in njegova26 gospa Helena sta rekla27: Svetin!29 oba spoznava zdaj tvojo nedolžnost,30 ne boš31 hodil proč32, ampak per33 hiši boš34, ker si potreben, tudi Ludvik nama35 je potreben, torej37 ostaneta oba, kakor sta bila, vender sovražiti38 se ne smeta; jest vaji hočem spet sprijazniti39. Teodor pokliče Ludvika41 in mu reče vpričo42 Svetina: Ludvik!43 od mladosti te imam,44 in per45 meni boš46, dokler bom živ, vender moraš vediti47, de48 sovraštva v moji49 hiši nikoli ne terpim, spravita50 in sprijaznita se s Svetinam, glej51 poznam ga, de52 ti ne bo nič53 napotja delal54, ker perpravljen55 je od hiše iti, rajši kakor57 v sovraštvu živeti; kjer58 je sovraštvo, tam tudi59 ni sreče. Ludvik spozna zdaj svojo60 krivico,61 poda prijazno roko62 Svetinu, in63 v znamnje prave prijaznosti64 se kušneta, in po tem gresta65 po svojih opravilih66. Vsi so bili te sprave veseli,67 in so v miru naprej živeli. Ludvikovo kušvanje vender69 je bilo70 le Judeževo kušvanje71; sprijaznil se je s Svetinam le k videzu72, v sercu pa73 je tlelo zmeram74 skrivno sovraštvo naprej.
vraži in me išče1 od hiše spraviti zato,2 ker se boji, da3 bi ga jaz4 ne izpodlezel5. Ali nepotreben6 je ta njegov strah, ker jaz10 ne mislim tukaj11 ostati, če12 bi še13 tako priliko imel, ampak nameravam14 v svojo domovino se vrniti15. Vsak Slovenec se16 rad v svojo domovino vrne17, in18 tako tudi jaz19. Samo to želim, da bi kaj o svojem očetu20 zvedel, ki21 je bil na Francosko22 odpeljan,23 potem se takoj vrnem na Kranjsko24.«25 Stari Teodor in njega26 gospa Helena sta mu dejala27: »28Svetin!29 oba spoznava zdaj tvojo nedolžnost;30 ne bodeš31 hodil od nas ne32, ampak pri33 hiši ostaneš zato34, ker si nama potreben; tudi Ljudevit35 je nama36 potreben, zatorej37 ostaneta oba, kakor sta bila. Vender sovražiti38 se ne smeta; skrbela bodeva, da sta si zopet dobra prijatelja39.«40 Teodor pokliče Ljudevita41 in mu reče v pričo42 Svetina: »Ljudevit!43 od mladosti te imam,44 in pri45 meni ostaneš46, dokler živim; vender vedeti moraš47, da48 sovraštva v svojej49 hiši nikoli ne trpim. Spravita50 in sprijaznita se s Svetinom. Glej,51 poznam ga, da52 ti ne bode delal53 napotja, ker pripravljen55 je rajši56 od hiše iti, nego živeti57 v sovraštvu. Kjer58 je sovraštvo, ondu59 ni sreče!« Ljudevit prizna60 krivico in61 poda prijazno Svetinu roko;63 v znamenje prave prijaznosti64 se poljubita ter gresta potem vsak65 po svojem opravku66. Vsi so bili te sprave veseli in so zopet68 v miru naprej živeli. Ali Ljudevitov poljubek69 je bil vender70 le Janežev poljubek71; sprijaznil se je s Svetinom samo na videz72, a v srci73 je še zmirom tlelo74 skrivno sovraštvo do Svetina75 naprej.
vraži in me skuša1 od hiše spraviti, zato2 ker se boji, da3 bi ga ne spodlezel5. Nepotreben6 je ta njegov strah zato8, ker ne mislim tukaj11 ostati, ko12 bi tudi13 tako priliko imel; šel bom14 v svojo deželo nazaj15. Vsak Ilirijan16 rad nazaj pride17, tako tudi jaz19. Samo da bi o svojem očetu kaj20 zvedel, ker21 je bil na Francosko22 odpeljan,23 potem se precej vrnem v Ilirijo24.«25 Stari Teodor in njegova26 gospa Helena sta rekla27: »28Svetin,29 oba spoznava zdaj tvojo nedolžnost;30 ne boš31 hodil proč32, ampak pri33 hiši boš34, ker si potreben. Tudi Ludovik nama35 je potreben, torej37 ostaneta oba, kakor sta bila, vendar38 se ne smeta sovražiti. Jaz vaju hočem spet sprijazniti39.«40 Teodor pokliče Ludovika41 in mu reče vpričo42 Svetina: »Ludovik,43 od mladosti te imam in pri45 meni boš46, dokler bom živ. Vendar moraš vedeti47, da48 sovraštva v svoji49 hiši nikoli ne trpim. Spravita50 in sprijaznita se s Svetinom! Glej,51 poznam ga, da52 ti ne bo nič53 napotja delal54, ker je rajši pripravljen56 od hiše iti kakor57 v sovraštvu živeti. Kjer58 je sovraštvo, tam tudi59 ni sreče.« Ludovik spozna zdaj svojo60 krivico,61 poda prijazno roko62 Svetinu in63 v znamenje pravega prijateljstva64 se poljubita in potem gresta65 po svojih opravilih66. Vsi so bili te sprave veseli in so v miru naprej živeli. Ludovikovo poljubovanje69 je bilo vendar70 le Judeževo poljubovanje71; sprijaznil se je s Svetinom le k videzu72, v srcu pa73 je tlelo zmeraj74 skrivno sovraštvo naprej.
vraži in me skuša1 od hiše spraviti, zato2 ker se boji, da3 bi ga ne spodlezel5. Nepotreben6 je ta njegov strah zato8, ker ne mislim tukaj11 ostati, ko12 bi tudi13 tako priliko imel; šel bom14 v svojo deželo nazaj15. Vsak Ilirijan16 rad nazaj pride17, tako tudi jaz19. Samo da bi o svojem očetu kaj20 zvedel, ker21 je bil na Francosko22 odpeljan,23 potem se precej vrnem v Ilirijo24.«25 Stari Teodor in njegova26 gospa Helena sta rekla27: »28Svetin,29 oba spoznava zdaj tvojo nedolžnost;30 ne boš31 hodil proč32, ampak pri33 hiši boš34, ker si potreben. Tudi Ludvik nama35 je potreben, torej37 ostaneta oba, kakor sta bila, vendar38 se ne smeta sovražiti. Jaz vaju hočem spet sprijazniti39.«40 Teodor pokliče Ludvika41 in mu reče vpričo42 Svetina: »Ludvik,43 od mladosti te imam in pri45 meni boš46, dokler bom živ. Vendar moraš vedeti47, da48 sovraštva v svoji49 hiši nikoli ne trpim. Spravita50 in sprijaznita se s Svetinom! Glej,51 poznam ga, da52 ti ne bo nič53 napotja delal54, ker je rajši pripravljen56 od hiše iti kakor57 v sovraštvu živeti. Kjer58 je sovraštvo, tam tudi59 ni sreče.« Ludvik spozna zdaj svojo60 krivico,61 poda prijazno roko62 Svetinu in63 v znamenje pravega prijateljstva64 se poljubita in potem gresta65 po svojih opravilih66. Vsi so bili te sprave veseli in so v miru naprej živeli. Ludvikovo poljubovanje69 je bilo vendar70 le Judeževo poljubovanje71; sprijaznil se je s Svetinom le k videzu72, v srcu pa73 je tlelo zmeraj74 skrivno sovraštvo naprej.
vraži in me skuša1 od hiše spraviti, zato2 ker se boji, da3 bi ga ne spodlezel5. Nepotreben6 je pa7 ta njegov strah zato8, ker ne mislim tukaj11 ostati, ko12 bi tudi13 tako priliko imel; šel bom14 v svojo deželo nazaj15. Vsak Ilirijan16 rad nazaj pride17, tako tudi jaz19. Samo da bi o svojem očetu kaj20 zvedel, ker21 je bil na Francosko22 odpeljan,23 potem se precej vrnem v Ilirijo24.«25 Stari Teodor in njegova26 gospa Helena sta rekla27: »28Svetin,29 oba spoznava zdaj tvojo nedolžnost;30 ne boš31 hodil proč32, ampak pri33 hiši boš34, ker si potreben. Tudi Ludvik nama35 je potreben, torej37 ostaneta oba, kakor sta bila, vendar38 se ne smeta sovražiti. Jaz vaju hočem spet sprijazniti39.«40 Teodor pokliče Ludvika41 in mu reče vpričo42 Svetina: »Ludvik,43 od mladosti te imam in pri45 meni boš46, dokler bom živ. Vendar moraš vedeti47, da48 sovraštva v svoji49 hiši nikoli ne trpim. Spravita50 in sprijaznita se s Svetinom! Glej,51 poznam ga, da52 ti ne bo nič53 napotja delal54, ker je rajši pripravljen56 od hiše iti kakor57 v sovraštvu živeti. Kjer58 je sovraštvo, tam tudi59 ni sreče.« Ludvik spozna zdaj svojo60 krivico,61 poda prijazno roko62 Svetinu in63 v znamenje pravega prijateljstva64 se poljubita in potem gresta65 po svojih opravilih66. Vsi so bili te sprave veseli in so v miru naprej živeli. Ludvikovo poljubovanje pa69 je bilo vendar70 le Judeževo poljubovanje71; sprijaznil se je s Svetinom le k videzu72, v srcu pa73 je tlelo zmeraj74 skrivno sovraštvo naprej.
vraži in me skuša1 od hiše spraviti, zato2 ker se boji, da3 bi ga ne spodlezel5. Nepotreben6 je ta njegov strah zato8, ker ne mislim tukaj11 ostati, ko12 bi tudi13 tako priliko imel; šel bom14 v svojo deželo nazaj15. Vsak Ilirijan16 rad nazaj pride17, tako tudi jaz19. Samo da bi o svojem očetu kaj20 zvedel, ker21 je bil na Francosko22 odpeljan,23 potem se precej vrnem v Ilirijo24.«25 Stari Teodor in njegova26 gospa Helena sta rekla27: »28Svetin,29 oba spoznava zdaj tvojo nedolžnost;30 ne boš31 hodil proč32, ampak pri33 hiši boš34, ker si potreben. Tudi Ludvik nama35 je potreben, torej37 ostaneta oba, kakor sta bila, vendar38 se ne smeta sovražiti. Jaz vaju hočem spet sprijazniti39.«40 Teodor pokliče Ludvika41 in mu reče vpričo42 Svetina: »Ludvik,43 od mladosti te imam in pri45 meni boš46, dokler bom živ. Vendar moraš vedeti47, da48 sovraštva v svoji49 hiši nikoli ne trpim. Spravita50 in sprijaznita se s Svetinom! Glej,51 poznam ga, da52 ti ne bo nič53 napotja delal54, ker je rajši pripravljen56 od hiše iti kakor57 v sovraštvu živeti. Kjer58 je sovraštvo, tam tudi59 ni sreče.« Ludvik spozna zdaj svojo60 krivico,61 poda prijazno roko62 Svetinu in63 v znamenje pravega prijateljstva64 se poljubita in potem gresta65 po svojih opravilih66. Vsi so bili te sprave veseli in so v miru naprej živeli. Ludvikovo poljubovanje69 je bilo vendar70 le Judeževo poljubovanje71; sprijaznil se je s Svetinom le k videzu72, v srcu pa73 je tlelo zmeraj74 skrivno sovraštvo naprej.
99
[104−105]
[114−115]
[63−64]
[124−125]
[60]
⮟
V.1 Janez Svetin v ječi.2
V.1 Janez Svetin v ječi.2
V Janez Svetin v ječi
V Janez Svetin v ječi
V Janez Svetin v ječi
V Janez Svetin v ječi
Eniga1 dne se je stari Teodor napravil iti2 po kupčijah v mesto dva dni hoda od Tulona, in5 si je perpravil6 v škatlico 15 sto zlatih cekinov, takih ki eden velja 17 fl. 57 kr.;7 ker ravno toliko je imel nekimu tergovcu plačati8 za blago. Zvečer9 je bilo vse perpravljeno, drugi dan zgodej misli Teodor10 odriniti, škatlico11 s cekini v miznico spravi,13 in gre14 spat. Drugi dan15 se napravi, služabnikov nektere še16 k sebi pokliče17, de18 jim naroči, kako naj ravnajo med tem ko20 njega ne bo21 doma, posebno22 je več reči naročil Svetinu in Ludviku23. Konji že napreženi so ga24 čakali pred hišo; ko26 vse opravi reče: Zdaj grem,29 še škatlico30 s cekini vzamem31, de32 plačam blago, kteriga sim33 že prejel. Pa34 kako se zavzame35, ko miznico36 odpre; škatlice37 s cekini ni bilo. Iše in iše,38 ni je najti39. Vpraša Ludvika40, vpraša Svetina, kje de41 bi bili cekini, nobeden nič43 ne ve. Teodor stari45 se jezi in pravi: že nobeniga ni bilo snoči per meni; preden sim šel spat sim46 cekine v to miznico djal,47 in jo48 zaklenil, potem ni bilo nikogar k meni; cekinov vender le50 ni, v51 zemljo se niso vderli52, kdo53 jih more54 imeti. Brez de bi55 Teodor bil komu kaj rekel, ali koga dolžil56, pošlje Ludvika57 v kasarno, in prosi oficirja58, de59 naj precej60 pride s šest soldati deželske pravice, kakor so jim Krajnci štrikarji rekli, Francozi pa jim61
Necega1 dne se je stari Teodor napravil po kupčijah v neko3 mesto,4 dva dni hoda od Tulona. Dejal5 si je v skrabijco (škatlico) petnajst sto rumenih cekinov po 17 gld. 57 kr.,7 ker ravno toliko je imel plačati nekemu trgovcu8 za blago. Z večera9 je bilo vse pripravljeno. Druzega dne zgodaj misli10 odriniti, skrabijco11 s cekini spravi12 v miznico,13 in gre14 spat. Druzega dne15 se napravi, in služabnikov nekatere še16 k sebi pokliče17, da18 jim naroči, kako in kaj19 naj delajo v tem, kadar20 njega ne bode21 doma. Posebno22 je več reči naročil Svetinu in Ljudevitu23. Konji že napreženi so ga24 čakali pred hišo. Kadar26 vse opravi,27 reče: »28Zdaj grem;29 še skrabijco30 s cekini vzamem31, da32 plačam blago, katero sem33 že prejel.« Ali34 kako se začudi35, kadar miznico36 odpre in skrabijce37 s cekini le nikjer38 ni. Vpraša Ljudevita40, vpraša Svetina, kje bi bili cekini, ali42 nobeden ničesar43 ne ve. Stari44 Teodor se jezi in pravi: »Predno sem šel spat, dejal sem46 cekine v to miznico in jo48 zaklenil, potem ni bilo nikogar k meni; ali49 cekinov vender nikjer50 ni! V51 zemljo se niso pogreznili52, kdo53 jih more54 imeti?55 Teodor nikomur ničesar rekši ter nikogar dolžeč56, pošlje Ljudevita57 v vojašnico prosit častnika58, naj takoj60 pride s šestimi žandarji.61
Nekega1 dne se je stari Teodor napravil po kupčijah v mesto,4 dva dni hoda od Tulona, in5 si je pripravil6 v škatlico petnajst sto zlatih cekinov, takih, ki eden velja 17 goldinarjev 57 krajcarjev,7 ker ravno toliko je moral nekemu trgovcu plačati8 za blago. Zvečer9 je bilo vse pripravljeno, drugi dan zgodaj je mislil Teodor10 odriniti. Škatlico11 s cekini je spravil12 v miznico in šel14 spat. Drugi dan15 se napravi, pokliče še nekatere služabnikov16 k sebi, da18 jim naroči, kako naj ravnajo med tem, ko20 njega ne bo21 doma; posebno22 je več reči naročil Svetinu in Ludoviku23. Konji so ga napreženi že24 čakali pred hišo. Ko26 vse opravi,27 reče: »28Zdaj grem,29 še škatlico30 s cekini vzamem31, da32 plačam blago, ki sem ga33 že prejel.« Pa34 kako se zavzame35, ko36 odpre miznico: škatlice37 s cekini ni bilo. Išče in išče,38 ni je najti39. Vpraša Ludovika40, vpraša Svetina, kje bi bili cekini, nobeden nič43 ne ve. Stari44 Teodor se jezi in pravi: »Že nobenega ni bilo snoči pri meni. Preden sem šel spat, sem46 cekine v to miznico dal47 in jo48 zaklenil, potem ni bilo nikogar k meni; cekinov vendarle50 ni, v51 zemljo se niso vdrli52, nekdo53 jih mora54 imeti.« Ne da bi55 Teodor komu kaj rekel ali koga dolžil56, pošlje Ludovika57 v vojašnico in prosi častnika58, da59 naj precej60 pride s šestimi vojaki deželske pravice, kakor so jim Kranjci »štrikarji« rekli, Francozi pa jim61
Nekega1 dne se je stari Teodor napravil po kupčijah v mesto,4 dva dni hoda od Tulona, in5 si je pripravil6 v škatlico petnajst sto zlatih cekinov, takih, ki eden velja 17 goldinarjev 57 krajcarjev,7 ker ravno toliko je moral nekemu trgovcu plačati8 za blago. Zvečer9 je bilo vse pripravljeno, drugi dan zgodaj je mislil Teodor10 odriniti. Škatlico11 s cekini je spravil12 v miznico in šel14 spat. Drugi dan15 se napravi, pokliče še nekatere služabnikov16 k sebi, da18 jim naroči, kako naj ravnajo med tem, ko20 njega ne bo21 doma; posebno22 je več reči naročil Svetinu in Ludviku23. Konji so ga napreženi že24 čakali pred hišo. Ko26 vse opravi,27 reče: »28Zdaj grem,29 še škatlico30 s cekini vzamem31, da32 plačam blago, ki sem ga33 že prejel.« Pa34 kako se zavzame35, ko36 odpre miznico: škatlice37 s cekini ni bilo. Išče in išče,38 ni je najti39. Vpraša Ludvika40, vpraša Svetina, kje bi bili cekini, nobeden nič43 ne ve. Stari44 Teodor se jezi in pravi: »Že nobenega ni bilo snoči pri meni. Preden sem šel spat, sem46 cekine v to miznico dal47 in jo48 zaklenil, potem ni bilo nikogar k meni; cekinov vendarle50 ni, v51 zemljo se niso vdrli52, nekdo53 jih mora54 imeti.« Ne da bi55 Teodor komu kaj rekel ali koga dolžil56, pošlje Ludvika57 v vojašnico in prosi častnika58, da59 naj precej60 pride s šestimi vojaki deželske pravice, kakor so jim Kranjci »štrikarji« rekli, Francozi pa jim61
Nekega1 dne se je stari Teodor napravil po kupčijah v neko3 mesto,4 dva dni hoda od Tulona, in5 si je pripravil6 v škatlico petnajststo zlatih cekinov, takih, ki eden velja 17 goldinarjev 57 krajcarjev,7 ker ravno toliko je moral nekemu trgovcu plačati8 za blago. Zvečer9 je bilo vse pripravljeno, drugi dan zgodaj je mislil Teodor10 odriniti. Škatlico11 s cekini je spravil12 v miznico in šel14 spat. Drugi dan15 se napravi, pokliče še nekatere služabnikov16 k sebi, da18 jim naroči, kako naj ravnajo, medtem ko20 njega ne bo21 doma; posebno22 je več reči naročil Svetinu in Ludviku23. Konji so ga že24 čakali napreženi25 pred hišo. Ko26 vse opravi,27 reče: »28Zdaj grem,29 še škatlico30 s cekini bom vzel31, da32 plačam blago, ki sem ga33 že prejel.« Pa34 kako se zavzame35, ko36 odpre miznico: škatlice37 s cekini ni bilo. Išče in išče,38 ni je najti39. Vpraša Ludvika40, vpraša Svetina, kje bi bili cekini, pa42 nobeden nič43 ne ve. Stari44 Teodor se jezi in pravi: »Že nobenega ni bilo sinoči pri meni. Preden sem šel spat, sem46 cekine v to miznico dal47 in zaklenil, potem ni bilo nikogar k meni; cekinov vendarle50 ni, v51 zemljo se niso vdrli52, nekdo53 jih mora54 imeti.« Ne da bi55 Teodor komu kaj rekel ali koga dolžil56, pošlje Ludvika57 v vojašnico in prosi častnika58, da59 naj precej60 pride s šestimi vojaki deželske pravice, kakor so jim Kranjci »štrikarji« rekli, Francozi pa jim61
Nekega1 dne se je stari Teodor napravil po kupčijah v mesto,4 dva dni hoda od Tulona, in5 si je pripravil6 v škatlico petnajst sto zlatih cekinov, takih, ki eden velja 17 goldinarjev 57 krajcarjev,7 ker ravno toliko je moral nekemu trgovcu plačati8 za blago. Zvečer9 je bilo vse pripravljeno, drugi dan zgodaj je mislil Teodor10 odriniti. Škatlico11 s cekini je spravil12 v miznico in šel14 spat. Drugi dan15 se napravi, pokliče še nekatere služabnikov16 k sebi, da18 jim naroči, kako naj ravnajo med tem, ko20 njega ne bo21 doma; posebno22 je več reči naročil Svetinu in Ludviku23. Konji so ga napreženi že24 čakali pred hišo. Ko26 vse opravi,27 reče: »28Zdaj grem,29 še škatlico30 s cekini vzamem31, da32 plačam blago, ki sem ga33 že prejel.« Pa34 kako se zavzame35, ko36 odpre miznico: škatlice37 s cekini ni bilo. Išče in išče,38 ni je najti39. Vpraša Ludvika40, vpraša Svetina, kje bi bili cekini, nobeden nič43 ne ve. Stari44 Teodor se jezi in pravi: »Že nobenega ni bilo snoči pri meni. Preden sem šel spat, sem46 cekine v to miznico dal47 in jo48 zaklenil, potem ni bilo nikogar k meni; cekinov vendarle50 ni, v51 zemljo se niso vdrli52, nekdo53 jih mora54 imeti.« Ne da bi55 Teodor komu kaj rekel ali koga dolžil56, pošlje Ludvika57 v vojašnico in prosi častnika58, da59 naj precej60 pride s šestimi vojaki deželske pravice, kakor so jim Kranjci »štrikarji« rekli, Francozi pa jim61
100
[105−106]
[115−116]
[64]
[125−126]
[60−61]
⮟
pravijo žandarmi. Ko soldatje1 pridejo, reče Teodor oficirju2: Dobro vam bom plačal4, skerbite5, de6 se tat najde; nocoj ponoči7 mi je ukradena škatlica9 polna cekinov. Oficir10 ukaže hitro obstopiti hišo,11 in varvati12, de nobeden ne vun ne noter13 ne pojde, in pravi14: zdaj bomo doma nar pervo vse preiskali,15 če se najdejo, bomo tatu kmalo imeli17; če nič18 ne najdemo19, bomo ga sledili20 drugod, ne bo deleč21. Preden začnejo preiskvati22, pokliče Teodor vse svoje služabnike ženske23 in moške24, kar jih je imel per25 hiši, in26 jim reče: Med vami so ukradeni cekini; vdaj se28, kdor jih je vzel;29 nič hudiga30 se mu ne bo zgodilo,31 očitno obljubim. Še je čas, spoznaj32 kdor jih ima, dokler ne33 začnemo iskati. Per kterim34 jih najdemo, gorje mu bo, sej veste35, kako grozne in ojstre36 so naše postave za tako37 nezvestobo. Vse molči, kar besede ni slišati. Teodor reče naprej39: Nerad vidim, de41 bi kdo iz moje hiše mogel42 očitno štrafan biti, še43 je čas, vsaciga44 še posebej poprašam45, če46 ve kaj47 za cekine.48 Od perviga49 do zadnjiga50 so odgovorili eden51 za drugim: Jest sim52 nedolžen.53 Zdaj začnejo54 preiskovati,55 vsak je mogel56 svojo skrinjo odpreti, soldatje zvesto išejo57. Ko58 pridejo do Svetinove skrinje, vse59 oblačila vun zmečejo60, kar, glejte61 na dnu Svetinove skrinje je bila škatlica62 s cekini. Svetin obledi, z rokami vkup vdari63 in pravi64: Božja roka me je zadela, kako je to mogoče? jest66 jih nisim67 vzel.68 Vsi so se prestrašili,69 in žalostni postali70, ker so Svetina radi imeli in ga za zvestiga šteli72. Žandarmi73 ga precej vklenejo74 in v ječo peljajo76.
Kadar žandarji1 pridejo, reče Teodor častniku2: »3Dobro vam plačam4, skrbite5, da6 se tat najde; nocoj po noči7 mi je ukradena skrabijca9 polna cekinov.« Častnik10 ukaže hitro obstopiti hišo in varovati12, da nihče niti ven niti vanjo13 ne pojde, rekoč14: »Zdaj preiščemo vse najpred doma;15 če se cekini16 najdejo, imamo kmalu tatu17; če se18 ne najdejo19, iskali bodemo tatu20 drugod, daleč gotovo ni21.« Predno začno preiskovati22, pokliče Teodor vse svoje služabnike, možke23 in ženske24, kar jih je imel pri25 hiši, ter26 jim reče: »27Med vami so ukradeni cekini, povej28, kdor jih je vzel;29 nič hudega30 se mu ne zgodi, to31 očitno obljubim. Še je čas, spoznaj,32 kdor jih ima, predno33 začnemo iskati. Pri katerem34 jih najdemo, gorje mu; saj znate35, kako grozne in ostre36 so naše postave za toliko37 nezvestobo.«38 Vse molči, kar besede ni slišati. Teodor reče dalje39: »40Nerad vidim, da41 bi kdo iz moje hiše moral42 očitno kaznovan biti; še43 je čas, vsacega44 še posebej vprašam45, ali46 ve kdo47 za cekine?«48 Od prvega49 do zadnjega50 so odgovorili drug51 za drugim: »Jaz sem52 nedolžen!«53 Zdaj začno54 preiskovati;55 vsak je moral56 svojo skrinjo odpreti; vojaki zvesto iščejo57. Kadar58 pridejo do Svetinove skrinje, vsa59 oblačila ven izmečejo60, in glej!61 na dnu Svetinove skrinje je bila skrabijca62 s cekini. Svetin obledi, z rokama vkupe vdari63 in reče64: »65Božja roka me je zadela, kako je to mogoče? Jaz66 jih nisem67 vzel!«68 Vsi so se ustrašili69 in žalostni postali70, ker so Svetina vsi71 radi imeli in o njegovej zvestobi nihče dvomil ni72. Žandarji73 ga takoj vklenejo74 in v ječo peljejo76.
pravijo žandarmi. Ko vojaki1 pridejo, reče Teodor častniku2: »3Dobro vam bom plačal4, poskrbite5, da6 se tat najde; nocoj ponoči7 mi je bila8 ukradena škatlica,9 polna cekinov.« Častnik10 ukaže hitro obstopiti hišo in varovati12, da nihče ne ven ne noter13 ne pojde, in pravi14: »Zdaj bomo najprej doma vse preiskali;15 če se najdejo, bomo tatu kmalu imeli17; če nič18 ne najdemo19, ga bomo sledili20 drugod, ne bo daleč21.« Preden začnejo preiskovati22, pokliče Teodor vse svoje služabnike, ženske23 in moške24, kar jih je imel pri25 hiši, in26 jim reče: »27Med vami so ukradeni cekini. Vdaj se28, kdor jih je vzel,29 nič hudega30 se mu ne bo zgodilo,31 očitno obljubim. Še je čas, pripoznaj,32 kdor jih ima, dokler ne33 začnemo iskati! Pri katerem34 jih najdemo, gorje mu bo; saj veste35, kako grozne in ostre36 so naše postave za tako37 nezvestobo.«38 Vse molči, kar besede ni slišati. Teodor reče dalje39: »40Nerad vidim, da41 bi kdo iz moje hiše moral biti42 očitno kaznovan. Še43 je čas, vsakega44 še posebej povprašam45, če46 ve kaj47 za cekine.48 Od prvega49 do zadnjega50 so odgovorili drug51 za drugim: »Jaz sem52 nedolžen.«53 Zdaj začno54 preiskovati,55 vsak je moral odpreti56 svojo skrinjo, vojaki pa so iskali57. Ko58 pridejo do Svetinove skrinje, zmečejo vsa59 oblačila ven60, kar, glejte,61 na dnu Svetinove skrinje je bila škatlica62 s cekini. Svetin obledi, z rokami vkup udari63 in pravi64: »65Božja roka me je zadela, kako je to mogoče? Jaz66 jih nisem67 vzel.«68 Vsi so se prestrašili69 in užalostili70, ker so Svetina radi imeli in šteli za zvestega72. Žandarmi so73 ga precej vklenili74 in odpeljali75 v ječo.
pravijo žandarmi. Ko vojaki1 pridejo, reče Teodor častniku2: »3Dobro vam bom plačal4, poskrbite5, da6 se tat najde; nocoj ponoči7 mi je bila8 ukradena škatlica,9 polna cekinov.« Častnik10 ukaže hitro obstopiti hišo in varovati12, da nihče ne ven ne noter13 ne pojde, in pravi14: »Zdaj bomo najprej doma vse preiskali;15 če se najdejo, bomo tatu kmalu imeli17; če nič18 ne najdemo19, ga bomo sledili20 drugod, ne bo daleč21.« Preden začnejo preiskovati22, pokliče Teodor vse svoje služabnike, ženske23 in moške24, kar jih je imel pri25 hiši, in26 jim reče: »27Med vami so ukradeni cekini. Vdaj se28, kdor jih je vzel,29 nič hudega30 se mu ne bo zgodilo,31 očitno obljubim. Še je čas, pripoznaj,32 kdor jih ima, dokler ne33 začnemo iskati! Pri katerem34 jih najdemo, gorje mu bo; saj veste35, kako grozne in ostre36 so naše postave za tako37 nezvestobo.«38 Vse molči, kar besede ni slišati. Teodor reče dalje39: »40Nerad vidim, da41 bi kdo iz moje hiše moral biti42 očitno kaznovan. Še43 je čas, vsakega44 še posebej povprašam45, če46 ve kaj47 za cekine.«48 Od prvega49 do zadnjega50 so odgovorili drug51 za drugim: »Jaz sem52 nedolžen.«53 Zdaj začno54 preiskovati,55 vsak je moral odpreti56 svojo skrinjo, vojaki so zvesto iskali57. Ko58 pridejo do Svetinove skrinje, zmečejo vsa59 oblačila ven60, kar, glejte,61 na dnu Svetinove skrinje je bila škatlica62 s cekini. Svetin obledi, z rokami vkup udari63 in pravi64: »65Božja roka me je zadela, kako je to mogoče? Jaz66 jih nisem67 vzel.«68 Vsi so se prestrašili69 in užalostili70, ker so Svetina radi imeli in šteli za zvestega72. Žandarmi so73 ga precej vklenili74 in odpeljali75 v ječo.
pravijo žandarmi. Ko vojaki1 pridejo, reče Teodor častniku2: »3Dobro vam bom plačal4, poskrbite5, da6 se tat najde; nocoj ponoči7 mi je bila8 ukradena škatlica,9 polna cekinov.« Častnik10 ukaže hitro obstopiti hišo in varovati12, da nihče ne ven ne noter13 ne pojde, in pravi14: »Zdaj bomo najprej doma vse preiskali;15 če se najdejo, bomo tatu kmalu imeli17; če nič18 ne najdemo19, ga bomo sledili20 drugod, ne bo daleč21.« Preden začnejo preiskovati22, pokliče Teodor vse svoje služabnike, ženske23 in moške24, kar jih je imel pri25 hiši, in26 jim reče: »27Med vami so ukradeni cekini. Vdaj se28, kdor jih je vzel,29 nič hudega30 se mu ne bo zgodilo,31 očitno obljubim. Še je čas, pripoznaj,32 kdor jih ima, dokler ne33 začnemo iskati! Pri katerem34 jih najdemo, gorje mu bo; saj veste35, kako grozne in ostre36 so naše postave za tako37 nezvestobo.«38 Vse molči, kar besede ni slišati. Teodor reče dalje39: »40Nerad vidim, da41 bi kdo iz moje hiše moral biti42 očitno kaznovan. Še43 je čas, vsakega44 še posebej povprašam45, če46 ve kaj47 za cekine.«48 Od prvega49 do zadnjega50 so odgovorili drug51 za drugim: »Jaz sem52 nedolžen.«53 Zdaj začno54 preiskovati,55 vsak je moral odpreti56 svojo skrinjo, vojaki so zvesto iskali57. Ko58 pridejo do Svetinove skrinje, zmečejo vsa59 oblačila ven60, kar, glejte,61 na dnu Svetinove skrinje je bila škatlica62 s cekini. Svetin obledi, z rokami vkup udari63 in pravi64: »65Božja roka me je zadela, kako je to mogoče? Jaz66 jih nisem67 vzel.«68 Vsi so se prestrašili69 in užalostili70, ker so Svetina radi imeli in šteli za zvestega72. Žandarmi so73 ga precej vklenili74 in odpeljali75 v ječo.
pravijo žandarmi. Ko vojaki1 pridejo, reče Teodor častniku2: »3Dobro vam bom plačal4, poskrbite5, da6 se tat najde; nocoj ponoči7 mi je bila8 ukradena škatlica,9 polna cekinov.« Častnik10 ukaže hitro obstopiti hišo in varovati12, da nihče ne ven ne noter13 ne pojde, in pravi14: »Zdaj bomo najprej doma vse preiskali;15 če se najdejo, bomo tatu kmalu imeli17; če nič18 ne najdemo19, ga bomo sledili20 drugod, ne bo daleč21.« Preden začnejo preiskovati22, pokliče Teodor vse svoje služabnike, ženske23 in moške24, kar jih je imel pri25 hiši, in26 jim reče: »27Med vami so ukradeni cekini. Vdaj se28, kdor jih je vzel,29 nič hudega30 se mu ne bo zgodilo,31 očitno obljubim. Še je čas, pripoznaj,32 kdor jih ima, dokler ne33 začnemo iskati! Pri katerem34 jih najdemo, gorje mu bo; saj veste35, kako grozne in ostre36 so naše postave za tako37 nezvestobo.«38 Vse molči, kar besede ni slišati. Teodor reče dalje39: »40Nerad vidim, da41 bi kdo iz moje hiše moral biti42 očitno kaznovan. Še43 je čas, vsakega44 še posebej povprašam45, če46 ve kaj47 za cekine.«48 Od prvega49 do zadnjega50 so odgovorili drug51 za drugim: »Jaz sem52 nedolžen.«53 Zdaj začno54 preiskovati,55 vsak je moral odpreti56 svojo skrinjo, vojaki so zvesto iskali57. Ko58 pridejo do Svetinove skrinje, zmečejo vsa59 oblačila ven60, kar, glejte,61 na dnu Svetinove skrinje je bila škatlica62 s cekini. Svetin obledi, z rokami vkup udari63 in pravi64: »65Božja roka me je zadela, kako je to mogoče? Jaz66 jih nisem67 vzel.«68 Vsi so se prestrašili69 in užalostili70, ker so Svetina radi imeli in šteli za zvestega72. Žandarmi so73 ga precej vklenili74 in odpeljali75 v ječo.
101
[106]
[116]
[64−65]
[126−127]
[61]
⮟
Več ko1 pol leta je Svetin zdihoval2 v temni3 ječi obložen s težkim železjem, na rokah in nogah vklenjen. Velikokrat5 so ga ispraševali,6 in sodniki7 očitno sklepe deržali8, kako ali9 koliko štrafenge10 bi mu persodili11. Na Francoskim12 je bila in je še zdaj navada vsaciga13 hudodelnika očitno soditi, de vsak14 sme iti15 poslušat. Per vsakim spraševanji17 in sklepanji18 Svetin ni druziga19 odgovoril, kakor20 te besede: Gospodje!22 sodite me, kakor hočete, nedolžin sim, cekine23 ste res v moji25 skrinji našli; kako pa26 so noter27 prišli, ne morem vediti, zvedilo29 se bo gotovo30, če pred31 ne na sodni33 dan; vzel34 jih nikoli nisim35. Sodniki ga pregovarjejo: Naj37 obstoji, naj spozna38, bo štrafenga manjši, veliko hujši bo39, če bo zmeram40 tajil,41 in se nedolžniga42 delal. Svetin je43 na to vselej rekel44: „45Sodite me46, kakor hočete, nedolžin sim. Ojstro je bil Svetin v ječi deržan47, pa48 ni bil tak,49 kakor drugi jetniki, de51 bi bil rotil, preklinjal,53 in hudo pervošil54 svojim sovražnikam55, ampak56 pridno je molil in vedno zdihoval57 rekoč: Dobrotljivi Bog!59 ti vidiš moje serce61, samo tebi62 je znana moja nedolžnost, tvoja63 volja naj se zgodi nad menoj.64 Taka serčna65 molitev in nedolžno serce66 je Svetina terdniga storilo hudo68 ječo voljno terpeti,69 in serčno je svojiga obsojenja perčakval70.
Več nego li1 pol leta je Svetin vzdihoval2 v temnej3 ječi,4 obložen s težkim železjem, na rokah in nogah vklenjen. Mnogokrat5 so ga izpraševali,6 in sodniki7 očitno sklepali8, kako in9 koliko kazni10 bi mu prisodili11. Na Francoskem12 je bila in je še zdaj navada vsacega13 hudodelnika očitno soditi, da14 sme vsak15 poslušat iti16. Pri vsakem izpraševanji17 in sklepanji18 Svetin ni druzega19 odgovoril, nego20 te besede: »21Gospodje!22 sodite me, kakor hočete, jaz sem nedolžen! Cekine23 ste res našli24 v mojej25 skrinji, ali kako26 so vanjo27 prišli, tega vam jaz28 ne morem povedati. Gotovo29 se izve30, če poprej31 ne,32 na sodnji33 dan; jaz le toliko znam povedati, da34 jih jaz vzel nisem35.«36 Sodniki mu prigovarjajo, naj37 obstoji in pripozna svoj pregrešek38, ker bode kazen manjša; a mnogo hujša bode kazen39, ako bode vedno40 tajil in se nedolžnega42 delal. Ali Svetin43 na to vselej odgovori44: »45Sodite me46, kakor hočete, jaz sem nedolžen!« Ostro so imeli Svetina v ječi47, ali on48 ni bil tak,49 kakor so50 drugi jetniki, da51 bi se52 bil rotil, preklinjal in hudo želel54 svojim sovražnikom55, nego56 pridno je molil in vedno vzdihoval,57 rekoč: »58Dobrotljivi oče nebeški!59 ti mi60 vidiš v srce61, samo tebi62 je znana moja nedolžnost; tvoja sveta63 volja naj se izide!«64 Taka srčna65 molitev in nedolžno srce66 je delalo67 Svetina trdnega, da je ostro68 ječo voljno trpel69 in je pogumno pričakoval svoje obsodbe70.
Več ko1 pol leta je Svetin zdihoval2 v temni3 ječi,4 obložen s težkim železjem, na rokah in nogah vklenjen. Sodniki5 so ga velikokrat izpraševali6 in očitno sklepali8, kako in9 koliko kazni10 bi mu prisodili11. Na Francoskem12 je bila in je še zdaj navada, vsakega13 hudodelnika očitno soditi, da vsak14 sme iti15 poslušat. Pri vsakem spraševanju17 in sklepanju18 Svetin ni drugega19 odgovoril kakor20 te besede: »21Gospodje,22 sodite me, kakor hočete, nedolžen sem; cekine23 ste res v moji25 skrinji našli, kako pa26 so noter27 prišli, ne morem vedeti; zvedelo29 se bo gotovo30, če prej31 ne,32 na sodni33 dan; vzel34 jih nikoli nisem35.«36 Sodniki ga pregovarjajo, naj37 obstoji, naj pripozna38, kazen bo manjša; veliko huje bo39, če bo zmerom40 tajil in se nedolžnega42 delal. Svetin je43 na to vselej rekel44: »45Sodite, kakor hočete, nedolžen sem.« Svetina so v ječi ostro držali47, pa48 ni bil tak kakor drugi jetniki, da51 bi bil rotil, preklinjal in hudo privoščil54 svojim sovražnikom55, ampak56 pridno je molil in vedno zdihoval,57 rekoč: »58Dobrotljivi Bog,59 ti vidiš moje srce61, samo Tebi62 je znana moja nedolžnost. Tvoja63 volja naj se zgodi nad menoj.«64 Taka srčna65 molitev in nedolžno srce66 je Svetina trdnega storilo, da je hudo68 ječo voljno trpel69 in srčno pričakoval svoje obsodbe70.
Več ko1 pol leta je Svetin zdihoval2 v temni3 ječi,4 obložen s težkim železjem, na rokah in nogah vklenjen. Sodniki5 so ga velikokrat izpraševali6 in očitno sklepali8, kako in9 koliko kazni10 bi mu prisodili11. Na Francoskem12 je bila in je še zdaj navada, vsakega13 hudodelnika očitno soditi, da vsak14 sme iti15 poslušat. Pri vsakem spraševanju17 in sklepanju18 Svetin ni drugega19 odgovoril kakor20 te besede: »21Gospodje,22 sodite me, kakor hočete, nedolžen sem; cekine23 ste res v moji25 skrinji našli, kako pa26 so noter27 prišli, ne morem vedeti; zvedelo29 se bo gotovo30, če prej31 ne,32 na sodni33 dan; vzel34 jih nikoli nisem35.«36 Sodniki ga pregovarjajo, naj37 obstoji, naj pripozna38, kazen bo manjša; veliko huje bo39, če bo zmerom40 tajil in se nedolžnega42 delal. Svetin je43 na to vselej rekel44: »45Sodite, kakor hočete, nedolžen sem.« Svetina so v ječi ostro držali47, pa48 ni bil tak kakor drugi jetniki, da51 bi bil rotil, preklinjal in hudo privoščil54 svojim sovražnikom55, ampak56 pridno je molil in vedno zdihoval,57 rekoč: »58Dobrotljivi Bog,59 ti vidiš moje srce61, samo Tebi62 je znana moja nedolžnost. Tvoja63 volja naj se zgodi nad menoj.«64 Taka srčna65 molitev in nedolžno srce66 je Svetina trdnega storilo, da je hudo68 ječo voljno trpel69 in srčno pričakoval svoje obsodbe70.
Več ko1 pol leta je Svetin zdihoval2 v temni3 ječi,4 obložen s težkim železjem, na rokah in nogah vklenjen. Sodniki5 so ga velikokrat izpraševali6 in očitno sklepali8, kako in9 koliko kazni10 bi mu prisodili11. Na Francoskem12 je bila in je še zdaj navada vsakega13 hudodelnika očitno soditi, da vsak14 sme iti15 poslušat. Pri vsakem spraševanju17 in sklepanju18 Svetin ni drugega19 odgovoril kakor20 te besede: »21Gospodje,22 sodite me, kakor hočete, nedolžen sem; cekine23 ste res v moji25 skrinji našli, kako pa26 so noter27 prišli, ne morem vedeti; zvedelo29 se bo gotovo30, če prej31 ne,32 na sodni33 dan; vzel34 jih nisem nikoli35.«36 Sodniki ga pregovarjajo, naj37 obstoji, naj pripozna38, kazen bo manjša; veliko huje bo39, če bo zmerom40 tajil in se nedolžnega42 delal. Svetin je43 na to vselej rekel44: »45Sodite me46, kakor hočete, nedolžen sem.« Svetina so v ječi ostro držali47, pa48 ni bil tak kakor drugi jetniki, da51 bi bil rotil, preklinjal in hudo privoščil54 svojim sovražnikom55, ampak56 pridno je molil in vedno zdihoval,57 rekoč: »58Dobrotljivi Bog,59 ti vidiš moje srce61, samo tebi62 je znana moja nedolžnost. Tvoja63 volja naj se zgodi nad menoj.«64 Taka srčna65 molitev in nedolžno srce66 je Svetina trdnega storilo, da je hudo68 ječo voljno trpel69 in srčno pričakoval svoje obsodbe70.
Več ko1 pol leta je Svetin zdihoval2 v temni3 ječi,4 obložen s težkim železjem, na rokah in nogah vklenjen. Sodniki5 so ga velikokrat izpraševali6 in očitno sklepali8, kako in9 koliko kazni10 bi mu prisodili11. Na Francoskem12 je bila in je še zdaj navada, vsakega13 hudodelnika očitno soditi, da vsak14 sme iti15 poslušat. Pri vsakem spraševanju17 in sklepanju18 Svetin ni drugega19 odgovoril kakor20 te besede: »21Gospodje,22 sodite me, kakor hočete, nedolžen sem; cekine23 ste res v moji25 skrinji našli, kako pa26 so noter27 prišli, ne morem vedeti; zvedelo29 se bo gotovo30, če prej31 ne,32 na sodni33 dan; vzel34 jih nikoli nisem35.«36 Sodniki ga pregovarjajo, naj37 obstoji, naj pripozna38, kazen bo manjša; veliko huje bo39, če bo zmerom40 tajil in se nedolžnega42 delal. Svetin je43 na to vselej rekel44: »45Sodite, kakor hočete, nedolžen sem.« Svetina so v ječi ostro držali47, pa48 ni bil tak kakor drugi jetniki, da51 bi bil rotil, preklinjal in hudo privoščil54 svojim sovražnikom55, ampak56 pridno je molil in vedno zdihoval,57 rekoč: »58Dobrotljivi Bog,59 ti vidiš moje srce61, samo Tebi62 je znana moja nedolžnost, Tvoja63 volja naj se zgodi nad menoj.«64 Taka srčna65 molitev in nedolžno srce66 je Svetina trdnega storilo, da je hudo68 ječo voljno trpel69 in srčno pričakoval svoje obsodbe70.
102
[107−108]
[116−117]
[65−66]
[128−129]
[62]
⮟
VI.1 Svetin k smerti2 obsojen.3
VI.1 Svetin k smrti2 obsojen.3
VI Svetin k smrti2 obsojen
VI Svetin k smrti2 obsojen
VI Svetin k smrti2 obsojen
VI Svetin k smrti2 obsojen
V osmim mescu1 Svetinove ječe so se sodniki zadnjikrat zavoljo njega v očitni sodnišnici zbrali čeznj sklepat2. Sodba je stekla3, obsojenje je bilo Svetinu v pričo veliko4 ljudi brano5, med kterimi6 je tudi Teodorova hči bila8. Obsojenje pa9 je bilo tako10: Janez Svetin je zavoljo12 velike tatvine in nezvestobe k smerti obsojen13, de mu bo s sekiro14 glava odsekana15. Zavoljo16 njegove nehvaležnosti pa17, ker je tatvino storil svojimu gospodarju18 in svojimu dobrotniku19, in zavoljo terdovratnosti20, ker svoje pregrehe noče obstati in spoznati21, mu bo pred23 desna roka,24 potem še le25 glava odsekana26. Ko27 Svetin to obsojenje zasliši28, ga je smertna britkost obšla; skorej je omedlel, od strahu,29 ves prepaden ne ve30 kam oči oberniti31. V sodni hiši32 je bila na steni podoba Jezusa na križ perbitiga34, pred ktero35 so persegali36, kader37 je bilo persegati38 treba; v39 to podobo milo pogleda in v sercu40 reče: O Jezus! Ti42 si zame veliko več prestal43, ki44 si bil bolj čist ko solnce, tebi h časti45 hočem svojo martro preterpeti46. Ti sam veš de sim47 nedolžen v ti reči48, v kteri49 me sodijo; daj50 mi gnado51, de52 ne omagam, ampak53 do konca v tvoji54 ljubezni stanoviten ostanem. O Jezus! kmalo se troštam55 k tebi priti56. Vsi ljudje, kteri58 so per obsojenji zraven59 bili, so zdihovali60, vsim61 se je smilil. Žandarmi Svetina peljajo62 v ječo nazaj; tri63
V osmem mesecu1 Svetinove ječe so se sodniki zadnjič zbrali, da bi v očitnem sodišči sklepali o njem2. Sodba je iztekla3, in obsodba se je Svetinu brala v pričo mnogo4 ljudi, med katerimi6 je bila7 tudi Teodorova hči Kristina8. Obsodba se9 je glasila10: Janez Svetin je zaradi12 velike tatvine in nezvestobe obsojen k smrti13, s sekiro se mu bode14 glava odsekala15. A zaradi16 njegove nehvaležnosti, ker je okradel svojega gospodarja18 in dobrotnika19, in zaradi trdovratnosti20, ker svoje pregrehe noče priznati21, odsekana22 mu bode poprej23 desna roka in24 potem še le25 glava. Kadar27 Svetin to obsodbo zasliši28, smrtna britkost ga obide; malo ne omedlel je in od strahu29 ves prepaden, ne ve,30 kam bi pogledal31. V sodišči32 je bila na steni podoba Jezusa na križ pribitega34, pred katero35 so prisegali36, kadar37 je bilo prisegati38 treba. V39 to podobo milo pogleda in v srci40 reče: »41O Jezus! ti, ki42 si čistejši nego li solnce43, ti44 si za mene še mnogo več prestal. Tebi na čast45 hočem vse svoje muke voljno pretrpeti46. Ti sam veš, da sem47 nedolžen v tej stvari48, o katerej49 me sodijo; daj50 mi zatorej milost51, da52 ne omagam, nego53 do konca v tvojej54 ljubezni stanoviten ostanem. O Jezus! s tem se tolažim, da kmalu pridem55 k tebi.«57 Vsi ljudje, kateri58 so pri obsodbi nazoči59 bili, vzdihovali so60, ker vsem61 se je smilil. Žandarji peljejo Svetina62 v ječo nazaj; tri63
V osmem mescu1 Svetinove ječe so se sodniki zadnjikrat zavoljo njega v očitni sodniščnici zbrali, da bi o njem sklepali2. Sodba je iztekla3, obsodba je bila Svetinu prebrana vpričo veliko4 ljudi, med katerimi6 je bila7 tudi Teodorova hči. Obsodba pa9 je bila taka10: »11Janez Svetin je zavoljo12 velike tatvine in nezvestobe obsojen k smrti13, da mu bo s sekiro14 glava odsekana15. Zavoljo16 njegove nehvaležnosti pa17, ker je tatvino storil svojemu gospodarju18 in svojemu dobrotniku19, in zavoljo trdovratnosti20, ker svoje pregrehe noče obstati in priznati21, mu bo prej odsekana23 desna roka,24 potem šele25 glava.« Ko je27 Svetin to obsodbo slišal28, ga je obšla smrtna bridkost. Skoraj je omedlel;29 ves prepaden ni vedel,30 kam bi oči obrnil31. V sodni hiši32 je bila na steni podoba Jezusa,33 na križ pribitega34, pred katero35 so prisegali36, kadar37 je bilo prisegati38 treba. V39 to podobo milo pogleda in reče: »41O Jezus! Ti42 si zame veliko več prestal43, ki44 si bil bolj čist ko sonce; tebi k časti45 hočem svojo muko pretrpeti46. Ti sam veš, da sem47 nedolžen v tej reči48, v kateri49 me sodijo. Daj50 mi milost51, da52 ne omagam, ampak53 do konca v tvoji54 ljubezni stanoviten ostanem. O Jezus, kmalu upam55 k tebi priti56.«57 Vsi ljudje, ki58 so pri obsodbi zraven59 bili, so zdihovali60, vsem61 se je smilil. Orožniki odpeljejo Svetina nazaj62 v ječo. Tri63
V osmem mesecu1 Svetinove ječe so se sodniki zadnjikrat zavoljo njega v očitni sodniščnici zbrali, da bi o njem sklepali2. Sodba je iztekla3, obsodba je bila Svetinu prebrana vpričo veliko4 ljudi, med katerimi6 je bila7 tudi Teodorova hči. Obsodba pa9 je bila taka10: »11Janez Svetin je zavoljo12 velike tatvine in nezvestobe obsojen k smrti13, da mu bo s sekiro14 glava odsekana15. Zavoljo16 njegove nehvaležnosti pa17, ker je tatvino storil svojemu gospodarju18 in svojemu dobrotniku19, in zavoljo trdovratnosti20, ker svoje pregrehe noče obstati in priznati21, mu bo prej odsekana23 desna roka,24 potem šele25 glava.« Ko je27 Svetin to obsodbo slišal28, ga je obšla smrtna bridkost. Skoraj je omedlel od strahu;29 ves prepaden ni vedel,30 kam bi oči obrnil31. V sodni hiši32 je bila na steni podoba Jezusa,33 na križ pribitega34, pred katero35 so prisegli36, kadar37 je bilo prisegati38 treba. V39 to podobo milo pogleda in v srcu40 reče: »41O Jezus! Ti42 si zame veliko več prestal43, ki44 si bil bolj čist ko sonce; tebi k časti45 hočem svojo muko pretrpeti46. Ti sam veš, da sem47 nedolžen v tej reči48, v kateri49 me sodijo. Daj50 mi milost51, da52 ne omagam, ampak53 do konca v tvoji54 ljubezni stanoviten ostanem. O Jezus, kmalu upam55 k tebi priti56.«57 Vsi ljudje, ki58 so pri obsodbi zraven59 bili, so zdihovali60, vsem61 se je smilil. Orožniki odpeljejo Svetina nazaj62 v ječo. Tri63
V osmem mesecu1 Svetinove ječe so se sodniki zadnjikrat zavoljo njega v očitni sodniščnici zbrali, da bi o njem sklepali2. Sodba je iztekla3, obsodba je bila Svetinu prebrana vpričo veliko4 ljudi, med katerimi6 je bila7 tudi Teodorova hči. Obsodba pa9 je bila taka10: »11Janez Svetin je zavoljo12 velike tatvine in nezvestobe obsojen k smrti13, da mu bo s sekiro14 glava odsekana15. Zavoljo16 njegove nehvaležnosti pa17, ker je tatvino storil svojemu gospodarju18 in svojemu dobrotniku19, in zavoljo trdovratnosti20, ker svoje pregrehe noče obstati in priznati21, mu bo prej odsekana23 desna roka,24 potem šele25 glava.« Ko je27 Svetin to obsodbo slišal28, ga je obšla smrtna bridkost. Skoraj je omedlel;29 ves prepaden od strahu ni vedel,30 kam bi oči obrnil31. V sodni hiši32 je bila na steni podoba Jezusa,33 na križ pribitega34, pred katero35 so prisegli36, kadar37 je bilo prisegati38 treba. V39 to podobo milo pogleda in v srcu40 reče: »41O Jezus! Ti42 si zame veliko več prestal43, ki44 si bil bolj čist ko sonce; tebi k časti45 hočem svojo muko pretrpeti46. Ti sam veš, da sem47 nedolžen v tej reči48, v kateri49 me sodijo. Daj50 mi milost51, da52 ne omagam, ampak53 do konca v tvoji54 ljubezni stanoviten ostanem. O Jezus, kmalu upam55 k tebi priti56.«57 Vsi ljudje, ki58 so pri obsodbi zraven59 bili, so zdihovali60, vsem61 se je smilil. Žandarmi odpeljejo Svetina nazaj62 v ječo. Tri63
V osmem mesecu1 Svetinove ječe so se sodniki zadnjikrat zavoljo njega v očitni sodniščnici zbrali, da bi o njem sklepali2. Sodba je iztekla3, obsodba je bila Svetinu prebrana vpričo veliko4 ljudi, med katerimi6 je bila7 tudi Teodorova hči. Obsodba pa9 je bila taka10: »11Janez Svetin je zavoljo12 velike tatvine in nezvestobe obsojen k smrti13, da mu bo s sekiro14 glava odsekana15. Zavoljo16 njegove nehvaležnosti pa17, ker je tatvino storil svojemu gospodarju18 in svojemu dobrotniku19, in zavoljo trdovratnosti20, ker svoje pregrehe noče obstati in priznati21, mu bo prej odsekana23 desna roka,24 potem pa še25 glava.« Ko je27 Svetin to obsodbo slišal28, ga je obšla smrtna bridkost. Skoraj je omedlel od strahu;29 ves prepaden ni vedel,30 kam bi oči obrnil31. V sodni hiši32 je bila na steni podoba Jezusa,33 na križ pribitega34, pred katero35 so prisegli36, kadar37 je bilo prisegati38 treba. V39 to podobo milo pogleda in v srcu40 reče: »41O Jezus! Ti42 si zame veliko več prestal43, ki44 si bil bolj čist ko sonce; tebi k časti45 hočem svojo muko pretrpeti46. Ti sam veš, da sem47 nedolžen v tej reči48, v kateri49 me sodijo. Daj50 mi milost51, da52 ne omagam, ampak53 do konca v tvoji54 ljubezni stanoviten ostanem. O Jezus, kmalu upam55 k tebi priti56.«57 Vsi ljudje, ki58 so pri obsodbi zraven59 bili, so zdihovali60, vsem61 se je smilil. Orožniki odpeljejo Svetina nazaj62 v ječo. Tri63
103
[108−109]
[117−118]
[66]
[129−130]
[62−63]
⮟
dni je imel odloga se k smerti perpraviti2. Dali so mu spovednika brumniga mniha; kteri4 je po dnevi5 in po noči per6 njem bil, ga troštal7 in ga8 k smerti perpravljal9. Med drugim ga je dobri pater10 tudi opominjal,11 in mu prijazno rekel12: Ljubi13 moj Svetin!14 zdaj vidiš, de umreti15 moraš, blizo16 je tvoja zadnja ura, tvojiga17 življenja ure so izštete, prosim18 te, stori čisto rajtengo z Bogam, skorej boš19 stopil pred božjiga sodnika20 Jezusa Kristusa; spoznaj svojo pregreho21, ne taji več22, de z greham ne pojdeš iz tega sveta, ne23 bodi terdovraten. Zraven24 je meni tudi25 od deželske pravice naročeno, ti povedati28, de29 ti ne bodo30 roke odsekali31, če32 svojo pregreho spoznaš; stori33 to, de34 ne boš tolike martre terpel35, ker le umorjen boš36. Svetin z jasnim obrazam39, na kterim40 se je nedolžnost očitno vidila41, odgovori spovedniku s spodobnimi besedami: Ljubi moj pater, duhovni42 oče! Ubogal44 vas bom45, kakor me učite, vidim de umreti46 moram, je že47 božja volja tako; vem49, de sim50 v svojim življenji večkrat51 Boga razžalil, vender sim52 velikih pregreh vselej se skerbno53 varoval, in54 zdaj ker sim55 že blizo smertnih56 vrat, me57 nobena reč ne premore greh storiti; bojim60 se z greham62 obložen iz tega63 sveta iti; velik64 greh bi storil, ko65 bi jest66 lagal in rekel, de sim67 v resnici to pregreho68 storil, zavoljo ktere sim k smerti69 obsojen,70 Že sicer v življenji sim71 si vselej perzadeval72 čisto spoved opraviti73, zdaj pred smertjo bi jest lagal74 in nevredno spoved storil75? tega76 me Bog varuj. Čiste so moje roke77 od krivičniga78 blaga; če mi79
dni je imel odloga, da1 se za smrt pripravi2. Dali mu3 so izpovednika, pobožnega miniha, kateri4 je po dnevi5 in po noči pri6 njem bil, tolažil ga7 in k smrti pripravljal9. Med drugim ga je dobri minih10 tudi opominal,11 in mu prijazno dejal12: »Svetin13 moj ljubi!14 zdaj vidiš, da15 moraš umreti, blizu16 je tvoja zadnja ura, tvojega17 življenja ure so izštete; prosim18 te zatorej, da se čisto izpoveš, ker skoraj bodeš19 stopil pred sodnji stol našega odrešenika20 Jezusa Kristusa. Priznaj svojo pregreho21, ne taji dalje22, da ne pojdeš z grehom iz tega sveti; prosim te, ne23 bodi trdovraten. Vrhu tega24 je meni25 od deželske pravice naročeno, naj27 ti povem28, da29 ti roke ne odsekajo31, ako32 svojo pregreho spoznaš. Stori33 to, da ti34 ne bode treba tolikih muk trpeti35, ker bodeš potem samo umorjen36.«37 Svetin z jasnim obrazom39, na katerem40 se je nedolžnost očitno razodevala41, odgovori izpovedniku s spodobnimi besedami, rekoč: »Duhovni42 oče moj ljubi43! Slušal44 vas bodem45, kakor me učite. Vidim, da46 moram umreti;47 božja volja je48 tako. Vem49, da sem50 v svojem življenji velikrat51 Boga razžalil, vender se sem52 velikih pregreh vselej skrbno53 varoval; in54 zdaj, ker sem55 že blizu smrtnih56 vrat, nobena reč me58 ne premore greh storiti. Bojim60 se z grehom62 obložen z63 sveta iti. Velik64 greh bi storil, ako65 bi lagal in rekel, da sem67 v resnici to storil, zaradi česar sem na smrt69 obsojen.70 Že poprej sem71 si vselej prizadeval72 čisto se izpovedati73, kako bi se mogel zdaj pred smrtjo lagati74 in nevredno izpoved storiti75? Tega76 me Bog varuj! Čisti ste moji roki77 od tujega78 blaga. Če mi79
dni je imel odloga, da1 se k smrti pripravi2. Dali so mu spovednika, pobožnega meniha, kateri4 je podnevi5 in ponoči pri6 njem bil, ga tolažil7 in k smrti pripravljal9. Med drugim ga je dobri pater10 tudi opominjal11 in mu prijazno rekel12: »Ljubi13 moj Svetin,14 zdaj vidiš, da15 moraš umreti; blizu16 je tvoja zadnja ura, tvojega17 življenja ure so štete. Prosim18 te, stori čist račun z Bogom. Skoraj boš19 stopil pred božjega sodnika20 Jezusa Kristusa; spoznaj svoje pregrehe21, ne taji več22, da z grehom ne pojdeš s tega sveta. Ne23 bodi trdovraten! Zraven mi24 je od deželske pravice tudi26 naročeno, naj27 ti povem28, da29 ti ne bodo30 roke odsekali31, če32 svojo pregreho priznaš. Stori33 to, da34 ne boš tolike muke trpel35, ker boš samo umorjen36.«37 Svetin odgovori spovedniku38 z jasnim obrazom39, na katerem40 se je očitno videla nedolžnost41, tele spodobne besede: »Ljubi moj pater, duhovni42 oče! Ubogal44 vas bom45, kakor me učite. Vidim, da46 moram umreti, je že47 božja volja tako. Vem49, da sem50 v svojem življenju večkrat51 Boga razžalil, vendar sem se52 velikih pregreh vselej skrbno53 varoval. In54 zdaj, ko sem55 že blizu smrtnih56 vrat, me57 nobena reč ne premore, da bi59 greh storil. Bojim60 se,61 z grehom62 obložen s tega63 sveta iti. Velik64 greh bi storil, ko65 bi lagal in rekel, da sem67 v resnici to pregreho68 storil, zavoljo katere sem k smrti69 obsojen.70 Že sicer v življenju sem71 si vselej prizadeval,72 čisto spoved opraviti73, zdaj pred smrtjo pa bi lagal74 in nevredno spoved opravil75? Tega76 me Bog varuj! Moje roke so čiste77 od krivičnega78 blaga; če79
dni je imel odloga, da1 se k smrti pripravi2. Dali so mu spovednika, pobožnega meniha, ki4 je podnevi5 in ponoči pri6 njem bil, ga tolažil7 in k smrti pripravljal9. Med drugim ga je dobri pater10 tudi opominjal11 in mu prijazno rekel12: »Ljubi13 moj Svetin,14 zdaj vidiš, da15 moraš umreti; blizu16 je tvoja zadnja ura, tvojega17 življenja ure so štete. Prosim18 te, stori čist račun z Bogom. Skoraj boš19 stopil pred božjega sodnika20 Jezusa Kristusa; spoznaj svojo pregreho21, ne taji več22, da z grehom ne pojdeš s tega sveta. Ne23 bodi trdovraten! Zraven mi24 je od deželske pravice tudi26 naročeno, naj27 ti povem28, da29 ti ne bodo30 roke odsekali31, če32 svojo pregreho priznaš. Stori33 to, da34 ne boš tolike muke trpel35, ker boš samo umorjen36.«37 Svetin odgovori spovedniku38 z jasnim obrazom39, na katerem40 se je očitno videla nedolžnost41, tele spodobne besede: »Ljubi moj pater, duhovni42 oče! Ubogal44 vas bom45, kakor me učite. Vidim, da46 moram umreti, je že47 božja volja tako. Vem49, da sem50 v svojem življenju večkrat51 Boga razžalil, vendar sem se52 velikih pregreh vselej skrbno53 varoval. In54 zdaj, ko sem55 že blizu smrtnih56 vrat, me57 nobena reč ne premore, da bi59 greh storil. Bojim60 se,61 z grehom62 obložen s tega63 sveta iti. Velik64 greh bi storil, ko65 bi lagal in rekel, da sem67 v resnici to pregreho68 storil, zavoljo katere sem k smrti69 obsojen.70 Že sicer v življenju sem71 si vselej prizadeval,72 čisto spoved opraviti73, zdaj pred smrtjo pa bi lagal74 in nevredno spoved opravil75? Tega76 me Bog varuj! Moje roke so čiste77 od krivičnega78 blaga; če79
dni je imel odloga, da1 se k smrti pripravi2. Dali so mu spovednika, pobožnega meniha, ki4 je podnevi5 in ponoči pri6 njem bil, ga tolažil7 in k smrti pripravljal9. Med drugim ga je dobri pater10 tudi opominjal11 in mu prijazno rekel12: »Ljubi13 moj Svetin,14 zdaj vidiš, da15 moraš umreti; blizu16 je tvoja zadnja ura, tvojega17 življenja ure so štete. Prosim18 te, stori čist račun z Bogom. Skoraj boš19 stopil pred božjega sodnika20 Jezusa Kristusa; spoznaj svojo pregreho21, ne taji več22, da z grehom ne pojdeš s tega sveta. Ne23 bodi trdovraten! Zraven mi24 je od deželske pravice tudi26 naročeno, naj27 ti povem28, da29 ti ne bodo30 roke odsekali31, če32 svojo pregreho priznaš. Stori33 to, da34 ne boš tolike muke trpel35, ker boš samo umorjen36.«37 Svetin odgovori spovedniku38 z jasnim obrazom39, na katerem40 se je očitno videla nedolžnost41, tele spodobne besede: »Ljubi moj pater, duhovni42 oče! Ubogal44 vas bom45, kakor me učite. Vidim, da46 moram umreti, je že47 božja volja tako. Vem49, da sem50 v svojem življenju večkrat51 Boga razžalil, vendar sem se52 velikih pregreh vselej skrbno53 varoval. In54 zdaj, ko sem55 že blizu smrtnih56 vrat, me57 nobena reč ne premore, da bi59 greh storil. Bojim60 se z grehom62 obložen s tega63 sveta iti. Velik64 greh bi storil, ko65 bi lagal in rekel, da sem67 v resnici to pregreho68 storil, zavoljo katere sem k smrti69 obsojen.70 Že sicer v življenju sem71 si vselej prizadeval72 čisto spoved opraviti73, zdaj pred smrtjo pa bi lagal74 in nevredno spoved opravil75? Tega76 me Bog varuj! Moje roke so čiste77 od krivičnega78 blaga; če79
dni je imel odloga, da1 se k smrti pripravi2. Dali so mu spovednika, pobožnega meniha, ki4 je podnevi5 in ponoči pri6 njem bil, ga tolažil7 in k smrti pripravljal9. Med drugim ga je dobri pater10 tudi opominjal11 in mu prijazno rekel12: »Ljubi13 moj Svetin,14 zdaj vidiš, da15 moraš umreti; blizu16 je tvoja zadnja ura, tvojega17 življenja ure so štete. Prosim18 te, stori čist račun z Bogom. Skoraj boš19 stopil pred božjega sodnika20 Jezusa Kristusa; spoznaj svojo pregreho21, ne taji več22, da z grehom ne pojdeš s tega sveta. Ne23 bodi trdovraten! Zraven mi24 je od deželske pravice tudi26 naročeno, naj27 ti povem28, da29 ti ne bodo30 roke odsekali31, če32 svojo pregreho priznaš. Stori33 to, da34 ne boš tolike muke trpel35, ker boš samo umorjen36.«37 Svetin odgovori spovedniku38 z jasnim obrazom39, na katerem40 se je očitno videla nedolžnost41, tele spodobne besede: »Ljubi moj pater, duhovni42 oče! Ubogal44 vas bom45, kakor me učite. Vidim, da46 moram umreti, je že47 božja volja tako. Vem49, da sem50 v svojem življenju večkrat51 Boga razžalil, vendar sem se52 velikih pregreh vselej skrbno53 varoval. In54 zdaj, ko sem55 že blizu smrtnih56 vrat, me57 nobena reč ne premore, da bi59 greh storil. Bojim60 se,61 z grehom62 obložen s tega63 sveta iti. Velik64 greh bi storil, ko65 bi lagal in rekel, da sem67 v resnici to pregreho68 storil, zavoljo katere sem k smrti69 obsojen.70 Že sicer v življenju sem71 si vselej prizadeval,72 čisto spoved opraviti73, zdaj pred smrtjo pa bi lagal74 in nevredno spoved opravil75? Tega76 me Bog obvaruj! Moje roke so čiste77 od krivičnega78 blaga; če79
104
[109−110]
[118−119]
[66−67]
[130−131]
[63]
⮟
roke1 in noge odsekajo preden2 me umore, z greham ne bom bolečin odvračeval,3 Bog mi bo4 dal moč5 vse preterpeti6, in on pravični sodnik nas bo enkrat drugači9 sodil. Le10 to iz serca11 želim, de12 bi moj sovražnik, kteri13 me je v tako nesrečo perpravil14, spoznal15 svojo krivico,16 in se spokoril preden umerje17. Tudi Teodorova hči Kristina je šla k smerti obsojeniga19 Svetina obiskat,20 in ga je s solzami v očeh prosila spoznati21 pregreho in je ne tajiti22. Ljuba23 moja gospodična!24 reče z žalostno besedo: Tega26, kar27 nikoli nisim28 storil, ne morem spoznati29. Dosti de sim tukej30 tako nesrečen od vsih ljudi zaveržen31, de bom mogel32 tako zaničlivo33, strašno smert storiti, kaj34 hočete, de naj35 me tudi Bog zaverže37? hočete de bi jest38 še zdaj greh delal in lagal? Dobra gospodična! povejte vašimu39 očetu moje zadnje pozdravljenje,40 recite mu41, naj verjame42, de sim43 nedolžen; kader bom44 že mertev45, naj poprašujejo46, kako se je to zgodilo, s časama bo47 vse na dan prišlo; molite za me48! Gospodična Kristina gre žalostna domu,50 in pove očetu vse Svetinove besede, ktere so mu v sercu veliko žalost delale, zato51 je rekel52: Oh! de54 se je to ravno v moji55 hiši moglo56 zgoditi.57 Bog nas skuša, kaj58 nam pomaga bogastvo,59 premoženje, ktero60 nam greni61 življenje.62 Božja volja je tako, spoznati63 moramo, de64 na svetu res nikoli nikjer ni praviga resničniga65 veselja. Kolikor je bilo ljudi Teodorove hiše, vsi so žalovali za Svetinam, le od njega67 so se pogovarjali,68 in ga milovali, vsim69 se je smilil. Tudi Ludvik70,
roki1 in nogi odsečejo, predno2 me umore, z lažjo si bolečin nočem odvračevati;3 Bog mi bode4 dal moči5 vse pretrpeti6, in on,7 pravični sodnik, bode8 nas jedenkrat vse drugače9 sodil. Samo10 to od srca11 želim, da12 bi moj sovražnik, kateri13 me je v tako nesrečo pripravil14, izpoznal15 svojo krivico in se izpokoril, predno umerje17.«18 Tudi Teodorova hči Kristina je šla k smrti obsojenega19 Svetina obiskat,20 in ga je s solzami v očeh prosila, naj bi spoznal svojo21 pregreho in je ne tajil22. »Gospodična23 moja ljuba!«24 reče Svetin25 z žalostno besedo, »tega26, česar27 nikoli nisem28 storil, ne morem pripoznati29. Dosti, da sem že tukaj30 tako nesrečen in od vseh ljudi zavržen31, ter bodem mogel32 tako zaničljivo33, strašno smrt storiti; ali34 hočete, da35 me naj36 tudi Bog zavrže37? ali želite, da naj bi38 še zdaj greh delal in lagal? Dobra gospodična! izročite svojemu39 očetu moje zadnje pozdravljenje;40 recite mu41, naj veruje42, da sem43 nedolžen. Kadar bodem44 že mrtev45, naj poprašuje46, kako se je to zgodilo; s časoma bode47 vse na dan prišlo. Molite zame48!«49 Gospodična Kristina gre žalostna domov50 in pove očetu vse Svetinove besede, katere mu so v srci veliko žalost delale. Zato51 je dejal52: »53Oh, da54 se je to ravno v mojej55 hiši moglo56 zgoditi!57 Bog nas izkuša. Kaj58 nam pomaga vse59 premoženje, katero60 nam življenje greni!62 Božja volja je taka. Pripoznati63 moramo, da64 na svetu res nikoli nikjer ni pravega resničnega65 veselja.« —66 Kolikor je bilo ljudi Teodorove hiše, vsi so žalovali po Svetinu; samo o njem67 so se pogovarjali in ga milovali; vsem69 se je smilil. Tudi Ljudevit70, njegov71
mi roke1 in noge odsekajo, preden2 me umore, z grehom ne bom bolečin odvračeval.3 Bog mi bo4 dal moč,5 vse pretrpeti6, in on,7 pravični sodnik,8 nas bo nekoč drugače9 sodil. Le10 to iz srca11 želim, da12 bi moj sovražnik, ki13 me je v tako nesrečo pripravil14, spoznal15 svojo krivico in se spokoril, preden umrje17.«18 Tudi Teodorova hči Kristina je šla k smrti obsojenega19 Svetina obiskat in ga je s solzami v očeh prosila, naj prizna21 pregreho in je ne taji22. »Ljuba23 moja gospodična,«24 reče z žalostno besedo, »tega26, kar27 nikoli nisem28 storil, ne morem pripoznati29. Dosti, da sem tukaj30 tako nesrečen, da bom moral32 tako zaničljivo33, strašno umreti. Kaj34 hočete, da naj35 me tudi Bog zavrže37? Hočete, da bi38 še zdaj greh delal in lagal? Dobra gospodična, povejte vašemu39 očetu moje zadnje pozdrave in40 recite, naj verjame42, da sem43 nedolžen. Ko bom44 že mrtev45, naj povprašujejo46, kako se je to zgodilo, sčasoma bo47 vse na dan prišlo. Molite zame48!«49 Gospodična Kristina gre žalostna domov50 in pove očetu vse Svetinove besede. Zelo so ga užalostile in51 je rekel52: »53Oh, da54 se je to ravno v moji55 hiši moralo56 zgoditi.57 Bog nas skuša, kaj58 nam pomaga bogastvo,59 premoženje, katero60 nam greni61 življenje.62 Božja volja je tako; spoznati63 moramo, da64 na svetu res nikoli nikjer ni pravega, resničnega65 veselja.«66 Kolikor je bilo ljudi Teodorove hiše, vsi so žalovali za Svetinom, le o njem67 so se pogovarjali in ga milovali. Vsem69 se je smilil. Tudi Ludovik70,
mi roke1 in noge odsekajo, preden2 me umore, z grehom ne bom bolečin odvračeval.3 Bog mi bo4 dal moč,5 vse pretrpeti6, in on,7 pravični sodnik,8 nas bo nekoč drugače9 sodil. Le10 to iz srca11 želim, da12 bi moj sovražnik, ki13 me je v tako nesrečo pripravil14, spoznal15 svojo krivico in se spokoril, preden umrje17.«18 Tudi Teodorova hči Kristina je šla k smrti obsojenega19 Svetina obiskat in ga je s solzami v očeh prosila, naj prizna21 pregreho in je ne taji22. »Ljuba23 moja gospodična,«24 reče z žalostno besedo, »tega26, kar27 nikoli nisem28 storil, ne morem pripoznati29. Dosti, da sem tukaj30 tako nesrečen, od vseh ljudi zavržen31, da bom moral32 tako zaničljivo33, strašno umreti. Kaj34 hočete, da naj35 me tudi Bog zavrže37? Hočete, da bi38 še zdaj greh delal in lagal? Dobra gospodična, povejte vašemu39 očetu moje zadnje pozdrave in40 recite, naj verjame42, da sem43 nedolžen. Ko bom44 že mrtev45, naj povprašujejo46, kako se je to zgodilo, sčasoma bo47 vse na dan prišlo. Molite zame48!«49 Gospodična Kristina gre žalostna domov50 in pove očetu vse Svetinove besede. Zelo so ga užalostile in51 je rekel52: »53Oh, da54 se je to ravno v moji55 hiši moralo56 zgoditi.57 Bog nas skuša, kaj58 nam pomaga bogastvo,59 premoženje, katero60 nam greni61 življenje.62 Božja volja je tako; spoznati63 moramo, da64 na svetu res nikoli nikjer ni pravega, resničnega65 veselja.«66 Kolikor je bilo ljudi Teodorove hiše, vsi so žalovali za Svetinom, le o njem67 so se pogovarjali in ga milovali. Vsem69 se je smilil. Tudi Ludvik70,
mi roke1 in noge odsekajo, preden2 me umore, z grehom ne bom bolečin odvračeval.3 Bog mi bo4 dal moč, da5 vse pretrpim6, in on,7 pravični sodnik,8 nas bo nekoč drugače9 sodil. Le10 to iz srca11 želim, da12 bi moj sovražnik, ki13 me je v tako nesrečo pripravil14, spoznal15 svojo krivico in se spokoril, preden umrje17.«18 Tudi Teodorova hči Kristina je šla k smrti obsojenega19 Svetina obiskat in ga je s solzami v očeh prosila, naj prizna21 pregreho in je ne taji22. »Ljuba23 moja gospodična,«24 reče z žalostno besedo, »tega26, kar27 nikoli nisem28 storil, ne morem pripoznati29. Dosti, da sem tukaj30 tako nesrečen in od vseh ljudi zavržen31, da bom moral32 tako zaničljivo33, strašno umreti. Kaj34 hočete, da naj35 me tudi Bog zavrže37? Hočete, da bi38 še zdaj greh delal in lagal? Dobra gospodična, povejte vašemu39 očetu moje zadnje pozdrave in40 recite, naj verjame42, da sem43 nedolžen. Ko bom44 že mrtev45, naj povprašujejo46, kako se je to zgodilo, sčasoma bo47 vse na dan prišlo. Molite zame48!«49 Gospodična Kristina gre žalostna domov50 in pove očetu vse Svetinove besede. Zelo so ga užalostile in51 je rekel52: »53Oh, da54 se je to ravno v moji55 hiši moralo56 zgoditi.57 Bog nas skuša, kaj58 nam pomaga bogastvo ali59 premoženje, katero60 nam greni61 življenje.62 Božja volja je tako; spoznati63 moramo, da64 na svetu res nikoli nikjer ni pravega, resničnega65 veselja.«66 Kolikor je bilo ljudi Teodorove hiše, vsi so žalovali za Svetinom, le o njem67 so se pogovarjali in ga milovali. Vsem69 se je smilil. Tudi Ludvik70,
mi roke1 in noge odsekajo, preden2 me umore, z grehom ne bom bolečin odvračeval.3 Bog mi bo4 dal moč,5 vse pretrpeti6, in on,7 pravični sodnik,8 nas bo nekoč drugače9 sodil. Le10 to iz srca11 želim, da12 bi moj sovražnik, ki13 me je v tako nesrečo pripravil14, spoznal15 svojo krivico in se spokoril, preden umrje17.«18 Tudi Teodorova hči Kristina je šla k smrti obsojenega19 Svetina obiskat in ga je s solzami v očeh prosila, naj prizna21 pregreho in je ne taji22. »Ljuba23 moja gospodična,«24 reče z žalostno besedo, »tega26, kar27 nikoli nisem28 storil, ne morem pripoznati29. Dosti, da sem tukaj30 tako nesrečen, od vseh ljudi zavržen31, da bom moral32 tako zaničljivo33, strašno umreti. Kaj34 hočete, da naj35 me tudi Bog zavrže37? Hočete, da bi38 še zdaj greh delal in lagal? Dobra gospodična, povejte vašemu39 očetu moje zadnje pozdrave in40 recite, naj verjame42, da sem43 nedolžen. Ko bom44 že mrtev45, naj povprašujejo46, kako se je to zgodilo, sčasoma bo47 vse na dan prišlo. Molite zame48!«49 Gospodična Kristina gre žalostno domov50 in pove očetu vse Svetinove besede. Zelo so ga užalostile in51 je rekel52: »53Oh, da54 se je to ravno v moji55 hiši moralo56 zgoditi.57 Bog nas skuša, kaj58 nam pomaga bogastvo,59 premoženje, katero60 nam greni61 življenje.62 Božja volja je tako; spoznati63 moramo, da64 na svetu res nikoli nikjer ni pravega, resničnega65 veselja.«66 Kolikor je bilo ljudi Teodorove hiše, vsi so žalovali za Svetinom, le o njem67 so se pogovarjali in ga milovali. Vsem69 se je smilil. Tudi Ludvik70,
105
[110−111]
[119−120]
[67]
[131−133]
[63−64]
⮟
skrivni sovražnik, se je silil žalosten biti2, vender3 je enkrat rekel: Zdelo4 se mi je, de6 ta pertepenc7 ne bo8 nič prida, nič9 mu nisim zaupal10.
skrivni sovražnik, silil1 se je žalovati2, dasi3 je dejal: »Vedno4 se mi je zdelo5, da6 ta pritepenec7 ne bode nikoli8 nič prida, ničesar9 mu nisem upal10.«11
skrivni sovražnik, se je silil2, da bi bil žalosten, vendar3 je enkrat rekel: »Zdelo4 se mi je, da6 ta pritepenec7 ne bo8 nič prida, nič9 mu nisem zaupal10.«11
skrivni sovražnik, se je silil2, da bi bil žalosten, vendar3 je enkrat rekel: »Zdelo4 se mi je, da6 ta pritepenec7 ne bo8 nič prida, nič9 mu nisem zaupal10.«11
skrivni sovražnik, se je silil2, da bi bil žalosten, vendar3 je enkrat rekel: »Zdelo4 se mi je, da6 ta pritepenec7 ne bo8 nič prida, nič9 mu nisem zaupal10.«11
skrivni sovražnik, se je silil2, da bi bil žalosten, vendar3 je enkrat rekel: »Zdelo4 se mi je, da6 ta pritepenec7 ne bo8 nič prida, nič9 mu nisem zaupal10.«11
VII. Ludvik1 Bodin, Svetinov sovražnik, hudodelnik, vjet.2
VII. Ljudevit1 Bodin, Svetinov sovražnik, hudodelnik, vjet.2
VII Ludovik1 Bodin, Svetinov sovražnik, hudodelnik, ujet2
VII Ludvik1 Bodin, Svetinov sovražnik, hudodelnik, ujet2
VII Ludvik1 Bodin, Svetinov sovražnik, hudodelnik, ujet2
VII Ludvik1 Bodin, Svetinov sovražnik, hudodelnik, ujet2
Drugi dan popoldne Svetinoviga obsojenja1 prideta dva gospoda obiskat stariga prijatla2 Teodora, ki3 sta slišala njegovo žalost zavoljo4 Svetinove smerti5. Bila sta ta dva7 gospoda zmed števila tistih8 sodnikov, ki so Svetina obsodili. Lepo sta ga pogovarjala9, de10 naj si te zgodbe nikar11 k sercu12 ne jemlje in sta13 mu rekla: Prijatel!14 kaj boš zato15 žaloval, sej16 veš hudobija mora štrafana biti18, pravica to ukazuje, ti nisi tega19 kriv; naše20 postave tako21 zapovedujejo, de22 taka hudobija se mora ojstro štrafati23. Teodor svoja dva prijatla perderži per25 večerji, de26 bi se dalej27 z njima pogovarjal. Večerja je bila perpravljena29, vsi se vsedejo k mizi30, le Ludvika31 še ni bilo,32 Teodor ukaže hišni keršenci iti klicat Ludvika33 k večerji, ona34 gre tiho v njegovo kamerco35, ker je menila de36 spi, de37 bi ga na naglim38 ne zbudila39. Najde ga ležati40 na dolgim blazinatim stolu41, kterimu kanape pravijo, pa prestrašena se42 ne upa ga43 poklicati, ker je bil merliču enak, ves44 prepaden in plašen je ležal kakor v omedlevci, in45 večkrat globoko zdihnil46 in kakor v hudih
Drugi dan po poludne po Svetinovej obsodbi1 prideta dva gospoda obiskat starega prijatelja2 Teodora, ker3 sta slišala o njegovej žalosti zaradi bližnje4 Svetinove smrti5. Bila sta gospoda izmed onih8 sodnikov, ki so Svetina obsodili. Lepo sta ga prigovarjala9, naj si te žalostne dogodbe11 k srci12 ne jemlje, in13 mu rekla: »Prijatelj!14 kaj bodeš15 žaloval? saj16 veš, da se17 hudobija mora kaznovati18, pravica to ukazuje; ti tega nisi19 kriv. Naše20 postave zapovedujejo, da se22 taka hudobija mora ostro kaznovati23.«24 Teodor svoja dva prijatelja pridrži pri25 večerji, da26 bi se z njima še kaj28 pogovarjal. Večerja je bila pripravljena29, vsi sedejo za mizo30, samo Ljudevita31 še ni bilo.32 Teodor ukaže dekli, naj gre Ljudevita klicat33 k večerji. Dekla34 gre tiho v njegovo sobo35, meneč, da36 spi, in37 bi ga na naglem38 ne vzbudila39. Najde ležečega40 na dolgej blazinastej klopi41, katerej kanape ali divan pravijo. Vsa prestrašena42 ne upa si ga43 poklicati, ker je bil mrliču podoben. Ves44 prepaden in plašen je ležal kakor v omedlevici,45 večkrat globoko vzdihnil,46 in kakor v hudih
Drugi dan popoldne po Svetinovi obsodbi1 prideta dva gospoda obiskat starega prijatelja2 Teodora, ker3 sta slišala njegovo žalost zavoljo4 Svetinove smrti5. Bila pa6 sta ta dva7 gospoda izmed števila tistih8 sodnikov, ki so Svetina obsodili. Lepo sta ga pogovarjala9, da10 naj si te zgodbe nikar11 k srcu12 ne jemlje in sta13 mu rekla: »Prijatelj,14 kaj boš zato15 žaloval, saj16 veš, da17 hudobija mora biti kaznovana18, pravica to ukazuje. Ti nisi tega19 kriv, naše20 postave tako21 zapovedujejo, da se mora22 taka hudobija tako ostro kaznovati23.«24 Teodor pridrži svoja prijatelja pri25 večerji, da26 bi se dalje27 z njima pogovarjal. Večerja je bila pripravljena29, vsi se usedejo k mizi30, le Ludovika31 še ni bilo.32 Teodor ukaže hišni krščenici, naj gre Ludovika33 k večerji klicat. Ona34 gre tiho v njegovo sobico35, ker je menila, da36 spi, da37 bi ga na naglem38 ne zbudila39. Najde ga ležati40 na dolgem blazinastem stolu41, kateremu pravijo kanape, pa prestrašena se ga42 ne upa poklicati, ker je bil enak mrliču; ves44 prepaden in plašen je ležal kakor v omedlevici in45 večkrat globoko vzdihnil46 in kakor v hudih
Drugi dan popoldne po Svetinovi obsodbi1 prideta dva gospoda obiskat starega prijatelja2 Teodora, ker3 sta slišala njegovo žalost zavoljo4 Svetinove smrti5. Bila pa6 sta ta dva7 gospoda izmed števila tistih8 sodnikov, ki so Svetina obsodili. Lepo sta ga pogovarjala9, da10 naj si te zgodbe nikar11 k srcu12 ne jemlje in sta13 mu rekla: »Prijatelj,14 kaj boš zato15 žaloval, saj16 veš, da17 hudobija mora biti kaznovana18, pravica to ukazuje. Ti nisi tega19 kriv, naše20 postave tako21 zapovedujejo, da se mora22 taka hudobija tako ostro kaznovati23.«24 Teodor pridrži svoja prijatelja pri25 večerji, da26 bi se dalje27 z njima pogovarjal. Večerja je bila pripravljena29, vsi se usedejo k mizi30, le Ludvika31 še ni bilo.32 Teodor ukaže hišni krščenici, naj gre Ludvika33 k večerji klicat. Ona34 gre tiho v njegovo sobico35, ker je menila, da36 spi, da37 bi ga na naglem38 ne zbudila39. Najde ga ležati40 na dolgem blazinastem stolu41, kateremu pravijo kanape, pa prestrašena se ga42 ne upa poklicati, ker je bil enak mrliču; ves44 prepaden in plašen je ležal kakor v omedlevici in45 večkrat globoko vzdihnil46 in kakor v hudih
Drugi dan popoldne po Svetinovi obsodbi1 prideta dva gospoda obiskat starega prijatelja2 Teodora, ker3 sta slišala njegovo žalost zavoljo bližnje4 Svetinove smrti5. Bila pa6 sta ta dva7 gospoda izmed števila tistih8 sodnikov, ki so Svetina obsodili. Lepo sta ga pogovarjala9, da10 naj si te zgodbe nikar11 k srcu12 ne jemlje, in sta13 mu rekla: »Prijatelj,14 kaj boš zato15 žaloval, saj16 veš, da17 hudobija mora biti kaznovana18, pravica to ukazuje. Ti nisi tega19 kriv, naše20 postave tako21 zapovedujejo, da se mora22 taka hudobija ostro kaznovati23.«24 Teodor pridrži svoja prijatelja pri25 večerji, da26 bi se dalje27 z njima pogovarjal. Večerja je bila pripravljena29, vsi se usedejo k mizi30, le Ludvika31 še ni bilo.32 Teodor ukaže hišni krščenici, naj gre Ludvika33 k večerji klicat. Ona34 gre tiho v njegovo sobico35, ker je menila, da36 spi, da37 bi ga na naglem38 ne zbudila39. Najde ga ležati40 na dolgem blazinastem stolu41, kateremu pravijo kanape, pa prestrašena se ga42 ne upa poklicati, ker je bil enak mrliču; ves44 prepaden in plašen je ležal kakor v omedlevici in45 večkrat globoko vzdihnil46 in kakor v hudih
Drugi dan popoldne po Svetinovi obsodbi1 prideta dva gospoda obiskat starega prijatelja2 Teodora, ker3 sta slišala njegovo žalost zavoljo4 Svetinove smrti5. Bila pa6 sta ta dva7 gospoda izmed števila tistih8 sodnikov, ki so Svetina obsodili. Lepo sta ga pogovarjala9, da10 naj si te zgodbe nikar11 k srcu12 ne jemlje in sta13 mu rekla: »Prijatelj,14 kaj boš zato15 žaloval, saj16 veš, da17 hudobija mora biti kaznovana18, pravica to ukazuje. Ti nisi tega19 kriv, naše20 postave tako21 zapovedujejo, da se mora22 taka hudobija tako ostro kaznovati23.«24 Teodor pridrži svoja prijatelja pri25 večerji, da26 bi se dalje27 z njima pogovarjal. Večerja je bila pripravljena29, vsi se usedejo k mizi30, le Ludvika31 še ni bilo.32 Teodor ukaže hišni krščenici, naj gre Ludvika33 k večerji klicat. Ona34 gre tiho v njegovo sobico35, ker je menila, da36 spi, da37 bi ga na naglem38 ne zbudila39. Najde ga ležati40 na dolgem blazinastem stolu41, kateremu pravijo kanape, pa prestrašena se ga42 ne upa poklicati, ker je bil enak mrliču; ves44 prepaden in plašen je ležal kakor v omedlevici in45 večkrat globoko vzdihnil46 in kakor v hudih
106
[111−112]
[120]
[67−68]
[133−134]
[64−65]
⮟
sanjah od cekinov1 govoril. Hišna tiho2 gre iz kamerce povedat4 gospodarju, kar je vidla5. Teodor in oba njegova prijatla6 vstanejo berž od7 mize,8 in gredo v Ludvikovo kamerco tiho po perstih9. Že10 je bil v omedlevci11, zdihval12 je in večkrat te besede izgovoril: „13O nedolžni Svetin, o peklenski cekini15!“16 Trikrat je te besede tako izgovoril17, de18 so jih vsi dobro slišali, nič ni vedel19, de20 ga kdo sliši21. Eden22 Teodorovih prijatlov23 migne tiho iti25 iz kamerce26 in pa ga per miru pustiti27. Ko prideta spet k mizi28 reče tisti29 gospod, ki je rekel ga pustiti30: Tiho bodita, gotovo se bo božja32 pravica dans pokazala,33 Bog nedolžniga varje34; kmalo bomo kaj35 več zvedli36. Pustite Ludvika per37 miru, de jest nazaj pridem38. Gospod, kteri40 je bil sodnikov eden41, gre,42 in ko bi trenil kmalo nazaj pride, in perpelja43 s sabo44 tri žandarme, pokliče zraven45 Teodora in uniga svojiga tovarša46. Vsi gredo v Ludvikovo kamerco tiho; še49 je ležal,50 in še so mu nekterikrat51 ušle iz ust tiste besede „52O nedolžni Svetin, o peklenski cekini.“54 Sodnik ukaže žandarmam Ludvika obstopiti56, on stopi k njemu, ga za roko prime,60 in z ojstrimi besedami nad njim zakriči: Ludvik61 Bodin!62 ti gerda pošast, precej63 vstani in z nami pojdeš, zvedili64 smo, kaj si storil,65 ne boš odšel ojstri66 pravici ne. Ludvik67 plane na noge, pa68 se ves trese69, ne ve70, ali se mu sanja71 ali je resnica, druziga72 ni vedel73 reči, kakor hitel74 je: Sej75 grem, sej77 grem „Res sim jest78 cekine ukradel res, pa sim80 jih skrivej81 v Svetinovo skrinjo nesel;82 Svetin je nedolžen. Žandarmi so83 ga zvezali84 in varno ga85 v ječo vlečejo86.
sanjah o cekinih1 govoril. Dekla2 gre tiho3 iz sobe pripovedovat4 gospodarju, kar je videla in slišala5. Teodor in oba njegova prijatelja6 vstanejo brž izza7 mize in v Ljudevitovo sobo tiho po prstih gredo9. Še10 je bil v omedlevici11, vzdihoval12 je in večkrat te besede izgovoril: »13O nedolžni Svetin, o prokleti cekin15!«16 Trikrat je te besede tako izrekel17, da18 so jih vsi dobro slišali, ne vedoč19, da20 ga kdo posluša21. Jeden22 Teodorovih prijateljev23 migne, da bi24 tiho šli25 iz sobe26 in ga v miru pustili27. Kadar pridejo zopet za mizo,28 reče oni29 gospod, ki je velel pustiti ga30: »31Tiho bodita, gotovo se še denes32 pravica božja pokaže.33 Bog nedolžnega varuje34; več zvemo36. Pustita Ljudevita pri37 miru, dokler se jaz ne vrnem38.«39 Gospod, kateri40 je bil sodnikov jeden41, gre in se naglo vrne, ter pripelje43 s seboj44 tri žandarje. Potem prizove45 Teodora in ostalega svojega tovariša46. Vsi tiho47 gredo v Ljudevitovo sobo. Še49 je ležal,50 in še so mu nekatere krati51 ušle besede: »52O nedolžni Svetin, o prokleti cekin!«54 Sodnik žandarjem55 ukaže Ljudevita obstopiti56, a57 on stopi k njemu, prime58 ga za roko,60 in ostro zakriči nanj: »Ljudevit61 Bodin,62 ti grdi zločinec! Takoj63 vstani in z nami pojdi! Zvedeli64 smo, kaj si storil;65 ne otideš ostrej66 pravici.« Ljudevit67 plane na nogi, stresne68 se, ne vedoč70, ali so sanje71 ali je resnica. Druzega72 ni mogel73 reči, nego jecal74 je: »Grem,75 grem; pustite me76, saj77 grem! Jes sem jaz78 cekine ukradel res, in sem80 jih skrivaje nesel81 v Svetinovo skrinjo;82 Svetin je nedolžen!« Žandarji so83 ga zvezali84 in vlekli takoj85 v ječo.
sanjah o cekinih1 govoril. Hišna2 gre tiho3 iz sobice in pove4 gospodarju, kar je videla5. Teodor in oba njegova prijatelja6 vstanejo brž od7 mize in gredo tiho po prstih v Ludovikovo sobico9. Še10 je bil v omedlevici11, zdihoval12 je in večkrat te besede izgovoril: »13O nedolžni Svetin, o peklenski cekini15!«16 Trikrat je te besede tako izgovoril17, da18 so jih vsi dobro slišali, a nič ni vedel19, da20 ga kdo sliši21. Eden22 Teodorovih prijateljev23 migne, naj gredo24 tiho iz sobice26 in naj puste Ludovika pri miru27. Ko prideta spet k mizi,28 reče tisti29 gospod, ki je rekel, ga pustiti30: »31Tiho bodita, gotovo se bo božja32 pravica danes pokazala,33 Bog nedolžnega varuje34; kmalu bomo kaj35 več zvedeli36. Pustite Ludovika pri37 miru, da nazaj pridem38.«39 Gospod, kateri40 je bil eden izmed sodnikov41, gre in ko bi trenil kmalu nazaj pride in pripelje43 s seboj44 tri žandarme, pokliče zraven45 Teodora in onega svojega tovariša46. Vsi gredo tiho48 v Ludovikovo sobico. Še49 je ležal in še so mu nekaterikrat51 ušle iz ust tiste besede: »52O nedolžni Svetin, o peklenski cekini!«54 Sodnik ukaže orožnikom56, naj Ludovika obstopijo,57 on stopi k njemu, ga prime59 za roko in ostro nad njim zakriči: »Ludovik61 Bodin,62 ti grda pošast, precej63 vstani in z nami pojdeš! Zvedeli64 smo, kaj si storil,65 ne boš odšel ostri66 pravici, ne!« Ludovik67 plane na noge pa68 se ves trese69, ne ve70, ali se mu sanja71 ali je resnica. Drugega72 ni vedel73 reči, kakor hitel74 je: »Saj75 grem, saj77 grem. Res sem jaz78 cekine ukradel,79 res, pa sem80 jih skrivaj81 v Svetinovo skrinjo nesel.82 Svetin je nedolžen.« Žandarmi83 ga zvežejo84 in varno odpeljejo85 v ječo.
sanjah o cekinih1 govoril. Hišna2 gre tiho3 iz sobice in pove4 gospodarju, kar je videla5. Teodor in oba njegova prijatelja6 vstanejo brž od7 mize in gredo tiho po prstih v Ludvikovo sobico9. Še10 je bil v omedlevici11, zdihoval12 je in večkrat te besede izgovoril: »13O,14 nedolžni Svetin, o, peklenski cekini15!«16 Trikrat je te besede tako izgovoril17, da18 so jih vsi dobro slišali, a nič ni vedel19, da20 ga kdo sliši21. Eden22 Teodorovih prijateljev23 migne, naj gredo24 tiho iz sobice26 in naj puste Ludvika pri miru27. Ko prideta spet k mizi,28 reče tisti29 gospod, ki je rekel, ga pustiti30: »31Tiho bodita, gotovo se bo božja32 pravica danes pokazala.33 Bog nedolžnega varuje34; kmalu bomo kaj35 več zvedeli36. Pustite Ludvika pri37 miru, da nazaj pridem38.«39 Gospod, kateri40 je bil eden izmed sodnikov41, gre in ko bi trenil kmalu nazaj pride in pripelje43 s seboj44 tri žandarme, pokliče zraven45 Teodora in onega svojega tovariša46. Vsi gredo tiho48 v Ludvikovo sobico. Še49 je ležal in še so mu nekaterikrat51 ušle iz ust tiste besede: »52O,53 nedolžni Svetin, o, peklenski cekini!«54 Sodnik ukaže orožnikom56, naj Ludvika obstopijo,57 on stopi k njemu, ga prime59 za roko in ostro nad njim zakriči: »Ludvik61 Bodin,62 ti grda pošast, precej63 vstani in z nami pojdeš! Zvedeli64 smo, kaj si storil,65 ne boš ušel ostri66 pravici, ne!« Ludvik67 plane na noge pa68 se ves trese69, ne ve70, ali se mu sanja71 ali je resnica. Drugega72 ni vedel73 reči, kakor hitel74 je: »Saj75 grem, saj77 grem. Res sem jaz78 cekine ukradel,79 res, pa sem80 jih skrivaj81 v Svetinovo skrinjo, nesel.82 Svetin je nedolžen.« Žandarmi83 ga zvežejo84 in varno odvlečejo85 v ječo.
sanjah o cekinih1 govoril. Hišna2 gre tiho3 iz sobice in pove4 gospodarju, kar je videla5. Teodor in oba njegova prijatelja6 vstanejo brž od7 mize in gredo tiho po prstih v Ludvikovo sobico9. Še10 je bil v omedlevici11, zdihoval12 je in večkrat te besede izgovoril: »13O nedolžni Svetin, o peklenski cekini15!«16 Trikrat je te besede tako izgovoril17, da18 so jih vsi dobro slišali, a nič ni vedel19, da20 ga kdo sliši21. Eden22 Teodorovih prijateljev23 migne, naj gredo24 tiho iz sobice26 in naj puste Ludvika pri miru27. Ko prideta spet k mizi,28 reče tisti29 gospod, ki je rekel, naj ga pustijo30: »31Tiho bodita, gotovo se bo božja32 pravica danes pokazala.33 Bog nedolžnega varuje34; kmalu bomo kaj35 več zvedeli36. Pustite Ludvika pri37 miru, da nazaj pridem38.«39 Gospod, kateri40 je bil eden izmed sodnikov41, gre,42 in ko bi trenil, kmalu nazaj pride in pripelje43 s seboj44 tri žandarme, pokliče zraven45 Teodora in onega svojega tovariša46. Vsi gredo v Ludvikovo sobico. Še49 je ležal in še so mu nekaterikrat51 ušle iz ust tiste besede: »52O nedolžni Svetin, o peklenski cekini!«54 Sodnik ukaže žandarmom56, naj Ludvika obstopijo,57 on stopi k njemu, ga prime59 za roko in ostro nad njim zakriči: »Ludvik61 Bodin,62 ti grda pošast, precej63 vstani in z nami pojdeš! Zvedeli64 smo, kaj si storil,65 ne boš ušel ostri66 pravici, ne!« Ludvik67 plane na noge pa68 se ves trese69, ne ve70, ali se mu sanja71 ali je resnica. Drugega72 ni vedel73 reči, kakor hitel74 je: »Saj75 grem, saj77 grem. Res sem jaz78 cekine ukradel,79 res, pa sem80 jih skrivaj81 v Svetinovo skrinjo nesel.82 Svetin je nedolžen.« Žandarmi83 ga zvežejo84 in precej odvlečejo85 v ječo.
sanjah o cekinih1 govoril. Hišna2 gre tiho3 iz sobice in pove4 gospodarju, kar je videla5. Teodor in oba njegova prijatelja6 vstanejo brž od7 mize in gredo v Ludvikovo sobico9. Še10 je bil v omedlevici11, zdihoval12 je in večkrat te besede izgovoril: »13O,14 nedolžni Svetin, o, peklenski cekini15!«16 Trikrat je te besede tako izgovoril17, da18 so jih vsi dobro slišali, a nič ni vedel19, da20 ga kdo sliši21. Eden22 Teodorovih prijateljev23 migne, naj gredo24 tiho iz sobice26 in naj puste Ludvika pri miru27. Ko prideta spet k mizi,28 reče tisti29 gospod, ki je rekel, ga pustiti30: »31Tiho bodita, gotovo se bo božja32 pravica danes pokazala.33 Bog nedolžnega varuje34; kmalu bomo kaj35 več zvedeli36. Pustite Ludvika pri37 miru, da nazaj pridem38.«39 Gospod, kateri40 je bil eden izmed sodnikov41, gre in kot bi trenil kmalu nazaj pride in pripelje43 s seboj44 tri žandarme, pokliče zraven45 Teodora in onega svojega tovariša46. Vsi gredo tiho48 v Ludvikovo sobico. Še49 je ležal in še so mu nekaterikrat51 ušle iz ust tiste besede: »52O,53 nedolžni Svetin, o, peklenski cekini!«54 Sodnik ukaže orožnikom56, naj Ludvika obstopijo,57 on stopi k njemu, ga prime59 za roko in ostro nad njim zakriči: »Ludvik61 Bodin,62 ti grda pošast, precej63 vstani in z nami pojdeš! Zvedeli64 smo, kaj si storil,65 ne boš ušel ostri66 pravici, ne!« Ludvik67 plane na noge pa68 se ves trese69, ne ve70, ali se mu sanja71 ali je resnica. Drugega72 ni vedel73 reči, kakor hitel74 je: »Saj75 grem, saj77 grem. Res sem jaz78 cekine ukradel,79 res, pa sem80 jih skrivaj81 v Svetinovo skrinjo, nesel.82 Svetin je nedolžen.« Žandarmi83 ga zvežejo84 in varno odvlečejo85 v ječo.
107
[112−113]
[120−121]
[68−69]
[134−135]
[65]
⮟
Kristina Teodorova hči je precej2, ko3 so Bodina odpeljali, tekla4 v ječo5 Svetinovo, de7 bi mu bila8 povedala, kaj se je zgodilo, pa niso jo soldatje9 k njemu pustili10, ker je bilo ponoči; prosila11 in prosila je le eno13 samo besedo z njim govoriti, pa14 ni bilo dovoljeno. Poglavar straže vender potem reče16: Gospodična!18 če nimate res19 več kakor eno20 samo besedo z njim govoriti, vam dovolim, pa drugači22 ne kakor od deleč, blizo23 njega ne smete iti,24 in vsi moramo slišati, kaj boste rekli!25 Kristina s tem dovoljna prosi de27 naj vrata odpro29, de ga bo od deleč viditi mogla30. Ko31 ga ugleda, mu32 reče od deleč33: Svetin! Tvoja35 nedolžnost se bo pokazala pred ko umerješ, in potem je tekla36 hitro domu37. Ob eni čez polnoči pridejo v ječo38 trije černo39 oblečeni gospodje, kjer40 je Svetin ravno41 sladko spal. Nedolžno serce42 je v nar hujši43 nadlogi in v nar veči44 nesreči pokojno,45 in mirno, zato46 ker ve, de če tudi terpi47, mu bo terpljenje48 k veči49 sreči teknilo50. Gospodje Svetina zbude, in51 mu oznanijo, de njegova smert je52 odložena, de53 zdaj še ne bo54 umorjen, ker morajo sodniki še eniga pred55 izprašati zavoljo56 storjene tatvine. Zdaj je Svetinu57 začelo v sercu rasti58 upanje, de bo morebiti59 njegova nedolžnost na dan prišla; rekel je sam per sebi, morebiti61 se me vender62 Bog usmili,63 in me reši64 iz roke sovražnika; pa naj se zgodi božja volja65, dovoljin sim66, kakor Bog z mano oberne68. Dva mesca70 so sodniki Ludvika izpraševali71 in čez-nj sklepe deržali72, kakor se je pred73
Kristina,1 Teodorova hči, takoj2, kadar3 so Bodina odpeljali, teče4 v Svetinovo ječo6, da7 bi mu povedala, kaj se je zgodilo; a niso jej vojaki dali9 k njemu, ker je bilo že po noči. Prosila11 in prosila je,12 le jedno13 samo besedo z njim govoriti, a14 ni jej15 bilo dovoljeno. Naposled vender reče stražni poglavar16: »17Gospodična!18 če res nimate19 več nego jedno20 samo besedo z njim govoriti, dovolim21 vam; a to drugače22 ne, nego iz daleč; blizu23 njega ne smete iti,24 in vsi moramo slišati, kaj mu porečete.«25 Kristina s tem zadovoljna, prosi,27 naj jej28 vrata odpro29, da bi ga iz daleč videla30. Kadar31 ga ugleda,32 reče mu iz daleč33: »34Svetin! tvoja35 nedolžnost se pokaže, predno umerješ!« To rekši, steče36 hitro domov37. Ob jednej uri čez polu noči pridejo38 trije črno39 oblečeni gospodje v ječo, kjer40 je Svetin še41 sladko spal. Nedolžno srce42 je v najhujšej43 nadlogi in v največjej44 nesreči pokojno in mirno, a to zaradi tega,46 ker ve, da če tudi trpi47, mu je to trpljenje le48 k večjej49 sreči. Gospodje Svetina vzbude ter51 mu oznanijo, da je njegova smrt52 odložena, da53 zdaj še ne bode54 umorjen, ker morajo sodniki še jednega poprej55 izprašati zaradi56 storjene tatvine. Zdaj je začelo Svetinu v srci58 upanje rasti, da59 njegova nedolžnost morda60 na dan pride. Rekel je sam v sebi: »Morda61 se me vender62 Bog usmili in me otme64 iz roke sovražnikove; a volja božja naj se izide65, zadovoljen sem66, kakor koli naredi ljubi67 Bog z menoj68.«69 Dva meseca70 so sodniki Ljudevita izpraševali71 in sklepovali o njem72, kakor se je to poprej tudi73
Kristina,1 Teodorova hči, je precej2, ko3 so Bodina odpeljali, tekla4 v Svetinovo ječo6, da7 bi mu povedala, kaj se je zgodilo, pa jo vojaki niso9 k njemu pustili10, ker je bilo ponoči. Prosila11 in prosila je, da bi smela12 le eno13 samo besedo z njim govoriti, pa14 ni bilo dovoljeno. Poglavar straže vendar potem reče16: »17 Gospodična,18 če nimate res19 več kakor eno20 samo besedo z njim govoriti, vam dovolim, pa drugače22 ne kakor od daleč; blizu23 njega ne smete iti in vsi moramo slišati, kaj boste rekli.«25 Kristina je bila26 s tem zadovoljna in je prosila,27 naj odpro28 vrata, da ga bo od daleč mogla videti30. Ko31 ga ugleda mu32 reče od daleč33: »34Svetin, tvoja35 nedolžnost se bo pokazala prej, ko umrješ.« Nato je stekla36 hitro domov37. Ob eni čez polnoč pridejo v ječo38 trije črno39 oblečeni gospodje; Svetin40 je ravno41 sladko spal. Nedolžno srce42 je v najhujši43 nadlogi in v največji44 nesreči pokojno in mirno, zato46 ker ve, da mu bo47, četudi trpi, trpljenje48 k večji49 sreči teknilo50. Gospodje Svetina zbude in51 mu oznanijo, da je njegova smrt52 odložena, da53 zdaj še ne bo54 umorjen, ker morajo sodniki še enega prej55 izprašati zavoljo56 storjene tatvine. Zdaj je začelo Svetinu v srcu rasti58 upanje, da bo morebiti59 njegova nedolžnost prišla60 na dan. Sam pri sebi je rekel: »Morebiti61 se me vendar62 Bog usmili in me reši64 iz roke sovražnika. Pa naj se zgodi božja volja65, zadovoljen sem66, kakor Bog z mano obrne68.«69 Dva mesca70 so sodniki izpraševali Ludovika71 in o njem sklepali72, kakor se je prej73
Kristina,1 Teodorova hči, je precej2, ko3 so Bodina odpeljali, tekla4 v Svetinovo ječo6, da7 bi mu bila8 povedala, kaj se je zgodilo, pa je vojaki niso9 k njemu pustili10, ker je bilo ponoči. Prosila11 in prosila je, da bi smela12 le eno13 samo besedo z njim govoriti, pa14 ni bilo dovoljeno. Poglavar straže vendar potem reče16: »17Gospodična,18 če nimate res19 več kakor eno20 samo besedo z njim govoriti, vam dovolim, pa drugače22 ne kakor od daleč; blizu23 njega ne smete iti in vsi moramo slišati, kaj boste rekli.«25 Kristina je bila26 s tem zadovoljna in je prosila,27 naj odpro28 vrata, da ga bo od daleč mogla videti30. Ko31 ga ugleda, mu32 reče od daleč33: »34Svetin, tvoja35 nedolžnost se bo pokazala prej, ko umrješ.« In potem je stekla36 hitro domov37. Ob eni čez polnoč pridejo v ječo38 trije črno39 oblečeni gospodje; Svetin40 je ravno41 sladko spal. Nedolžno srce42 je v najhujši43 nadlogi in v največji44 nesreči pokojno in mirno, zato46 ker ve, da mu bo47, četudi trpi, trpljenje48 k večji49 sreči teknilo50. Gospodje Svetina zbude in51 mu oznanijo, da je njegova smrt52 odložena, da53 zdaj še ne bo54 umorjen, ker morajo sodniki še enega prej55 izprašati zavoljo56 storjene tatvine. Zdaj je začelo Svetinu v srcu rasti58 upanje, da bo morebiti59 njegova nedolžnost prišla60 na dan. Sam pri sebi je rekel: »Morebiti61 se me vendar62 Bog usmili in me reši64 iz roke sovražnika. Pa naj se zgodi božja volja65, zadovoljen sem66, kakor Bog z mano obrne68.«69 Dva meseca70 so sodniki izpraševali Ludvika71 in o njem sklepali72, kakor se je prej73
Kristina,1 Teodorova hči, je precej2, ko3 so Bodina odpeljali, tekla4 v Svetinovo ječo6, da7 bi mu bila8 povedala, kaj se je zgodilo, pa je vojaki niso9 k njemu pustili10, ker je bilo ponoči. Prosila11 in prosila je, da bi smela12 le eno13 samo besedo z njim govoriti, pa14 ni bilo dovoljeno. Poglavar straže vendar potem reče16: »17Gospodična,18 če nimate res19 več kakor eno20 samo besedo z njim govoriti, vam dovolim, pa drugače22 ne kakor od daleč; blizu23 njega ne smete iti in vsi moramo slišati, kaj boste rekli.«25 Kristina je bila26 s tem zadovoljna in je prosila,27 naj odpro28 vrata, da ga bo od daleč mogla videti30. Ko31 ga ugleda, mu32 reče od daleč33: »34Svetin, tvoja35 nedolžnost se bo pokazala prej, ko umrješ.« In potem je stekla36 hitro domov37. Ob eni čez polnoč pridejo v ječo38 trije črno39 oblečeni gospodje; Svetin40 je ravno41 sladko spal. Nedolžno srce42 je v najhujši43 nadlogi in v največji44 nesreči pokojno in mirno, zato46 ker ve, da mu bo47, četudi trpi, trpljenje48 k večji49 sreči teknilo50. Gospodje Svetina zbudijo in51 mu oznanijo, da je njegova smrt52 odložena, da53 zdaj še ne bo54 umorjen, ker morajo sodniki še enega prej55 izprašati zavoljo56 storjene tatvine. Zdaj je začelo Svetinu v srcu rasti58 upanje, da bo morebiti59 njegova nedolžnost prišla60 na dan. Sam pri sebi je rekel: »Morebiti61 se me vendar62 Bog usmili in me reši64 iz roke sovražnika. Pa naj se zgodi božja volja65, zadovoljen sem66, kakor Bog z mano obrne68.«69 Dva meseca70 so sodniki izpraševali Ludvika71 in o njem sklepali72, kakor se je prej73
Kristina,1 Teodorova hči, je precej2, ko3 so Bodina odpeljali, tekla4 v Svetinovo ječo6, da7 bi mu bila8 povedala, kaj se je zgodilo, pa je vojaki niso9 k njemu pustili10, ker je bilo ponoči. Prosila11 in prosila je, da bi smela12 le eno13 samo besedo z njim govoriti, pa14 ni bilo dovoljeno. Poglavar straže vendar potem reče16: »17Gospodična,18 če nimate res19 več kakor eno20 samo besedo z njim govoriti, vam dovolim, pa drugače22 ne kakor od daleč; blizu23 njega ne smete iti in vsi moramo slišati, kaj boste rekli.«25 Kristina je bila26 s tem zadovoljna in je prosila,27 naj odpro28 vrata, da ga bo od daleč mogla videti30. Ko31 ga ugleda, mu32 reče od daleč33: »34Svetin, tvoja35 nedolžnost se bo pokazala prej, ko umrješ.« In potem je stekla36 hitro domov37. Ob eni čez polnoč pridejo v ječo38 trije črno39 oblečeni gospodje; Svetin40 je ravno41 sladko spal. Nedolžno srce42 je v najhujši43 nadlogi in v največji44 nesreči pokojno in mirno, zato46 ker ve, da mu bo47, četudi trpi, trpljenje48 k večji49 sreči teknilo50. Gospodje Svetina zbude in51 mu oznanijo, da je njegova smrt52 odložena, da53 zdaj še ne bo54 umorjen, ker morajo sodniki še enega prej55 izprašati zavoljo56 storjene tatvine. Zdaj je začelo Svetinu v srcu rasti58 upanje, da bo morebiti59 njegova nedolžnost prišla60 na dan. Sam pri sebi je rekel: »Morebiti61 se me vendar62 Bog usmili in me reši64 iz roke sovražnika. Pa naj se zgodi božja volja65, zadovoljen sem66, kakor Bog z mano obrne68.«69 Dva meseca70 so sodniki izpraševali Ludvika71 in o njem sklepali72, kakor se je prej73
108
[113−114]
[121−122]
[69]
[135−136]
[65]
⮟
s Svetinam godilo2. Od konca3 je vse tajil,4 in le rekel, de6 je v sanjah7 govoril, ko ni vedel8 kaj; pozneji pa10 je vse obstal in spoznal11, de12 je on to pregreho storil, zavoljo ktere13 je Svetin obsojen. En večer14 je Ludvik15 Bodin prosil k sebi sodnika17, de18 bi nekaj rad20 z njim govoril21. Sodnik kmalo22 pride,23 in Ludvik24 mu reče: Vest me grize noč in dan, ni26 mi več27 živeti, jest sim28 kriv Svetinove nesreče, prosim29 vas, vzamite30 me kmalo31 pred sodbo, vse bom32 po pravici povedal; storite z mano kar hočete33, štrafajte me,34 kakor se vam zdi, vreden sim35. Rajši umerjem36, kakor de37 bi v takim39 strahu,40 v takim vednim nepokoji41 svoje vesti živel42. Kje mi je mogoče živeti, ker po dnevi43 in po noči mi je nedolžen44 Svetin pred očmi, kako pohlevno podaja svojo nedolžno roko, de47 mu jo bodo odsekali. Zmeram48 ga vidim49 pred saboj50, kako se trese in trepeta51, ker ga52 rabeljni perpravljajo53 mu glavo odsekati, in jest sim55 tega kriv, on je pa57 nedolžen; to mi serce58 neusmiljeno terga59. Tudi cekine vidim vedno pred saboj60, pa vsi kervavi61 so, ne63 rumeni, kteri vpijejo64, de65 mi bodo vekomej66 v peklenskim67 breznu na duši goreli. Precej68 drugi dan je bil Bodin69 k očitni70 sodbi peljan71, kjer je svojo pregreho spoznal in očitno72 vse po pravici povedal, kakor je storil. K sodnikam se oberne in73 reče: Gospodje!75 sodite me po postavah, kriv sim vsiga sam jest76, nobeden drugi, in pustite nedolžniga Svetina77. Gerda nevošljivost78 me je zapeljala, velike štrafenge sim79 vreden, pa80 jo tudi rajši terpim81, ka82-
s Svetinom godilo2. Iz začetka3 je vse tajil,4 in le toliko5 rekel, da6 je v sanjali7 govoril, ne vedoč,8 kaj govori9; a pozneje10 je vse obstal in spoznal11, da12 je on to pregreho storil, zaradi katere13 je Svetin obsojen. Necega večera14 je Ljudevit15 Bodin prosil sodnika16 k sebi, ker18 bi rad19 nekaj govoril20 z njim. Sodnik kmalu22 pride in Ljudevit24 mu reče: »25Vest me grize noč in dan ter26 mi ni dalje27 živeti; jaz sem28 kriv Svetinove nesreče. Prosim29 vas, vzemite30 me kmalu31 pred sodbo, ker pripravljen sem vse32 po pravici izpovedati; storite potem z menoj33, kar in34 kakor hočete. Kaznujte me po zasluženji35. Rajši umerjem36, nego da37 bi živel38 v takem39 strahu in40 v vednem nepokoji41 svoje vesti. Kje mi je mogoče živeti, ker mi je po dnevi43 in po noči nedolžni44 Svetin pred očmi? Vidim ga45, kako pohlevno mi46 podaja svojo nedolžno roko, da47 mu jo odsečejo. Vedno48 ga imam49 pred seboj ter ga vidim50, kako se trese in trepeti51, ker se52 rabeljni pripravljajo, da53 mu odsečejo54 glavo. In jaz sem vsega55 tega kriv, a56 on je nedolžen; to mi neusmiljeno trga sreč59. Tudi cekine vidim vedno pred seboj60, vsi61 so krvavi62, niso63 rumeni, ter vpijo64, da65 mi bodejo vekomaj66 v peklenskem67 breznu na duši goreli.« Takoj68 drugi dan je bil Bodin69 k očitnej70 sodbi peljan71, kjer je svojo pregreho spoznal, in72 vse po pravici povedal, kakor je storil. K sodnikom se obrne ter73 reče: »74Gospodje!75 sodite me po postavah, vsega sem kriv jaz sam76, nobeden drugi; Svetin je nedolžen77. Grda nevošljivost78 me je zapeljala, velike kazni sem79 vreden, in80 jo tudi rajši trpim81, ne82-
godilo1 s Svetinom2. Od konca3 je vse tajil in le rekel, da6 je v sanjah7 govoril, ko ni vedel8 kaj; pozneje pa10 je vse obstal in spoznal11, da12 je on to pregreho storil, zavoljo katere13 je Svetin obsojen. Nekega večera14 je Ludovik15 Bodin prosil k sebi sodnika17, da18 bi nekaj rad20 z njim govoril21. Sodnik kmalu22 pride in Ludovik24 mu reče: »25Vest me grize noč in dan, ni26 mi več27 živeti. Jaz sem28 kriv Svetinove nesreče, prosim29 vas, vzemite30 me kmalu31 pred sodbo, vse bom32 po pravici povedal. Storite z mano33, kar hočete kaznujte me,34 kakor se vam zdi, vreden sem35. Rajši umrjem36, kakor da37 bi v strahu,40 v takem vednem nepokoju41 svoje vesti živel42. Kje mi je mogoče živeti, ker mi je podnevi43 in ponoči nedolžni44 Svetin pred očmi, kako pohlevno podaja svojo nedolžno roko, da47 mu jo bodo odsekali. Zmeraj48 ga vidim49 pred seboj50, kako se trese in trepeta51, ker ga52 rabeljni pripravljajo, da53 mu bodo54 glavo odsekali. In jaz sem55 tega kriv, on je nedolžen; to mi neusmiljeno trga srce59. Tudi cekine vidim vedno pred seboj60, pa61 so vsi krvavi62, ne63 rumeni, in vpijejo64, da65 mi bodo vekomaj66 v peklenskem67 breznu na duši goreli.« Precej68 drugi dan so Bodina peljali69 k očitni70 sodbi, kjer je svojo pregreho priznal in očitno72 vse po pravici povedal, kakor je storil. Obrne se k sodnikom in73 reče: »74Gospodje,75 sodite me po postavah, kriv sem vsega samo jaz76, nihče drugi in pustite nedolžnega Svetina77. Grda nevoščljivost78 me je zapeljala, velike kazni sem79 vreden, pa80 jo tudi rajši pretrpim81, ka82-
godilo1 s Svetinom2. Od konca3 je vse tajil in le rekel, da6 je v sanjah7 govoril, ko ni vedel8 kaj; pozneje pa10 je vse obstal in spoznal11, da12 je on to pregreho storil, zavoljo katere13 je Svetin obsojen. Nekega večera14 je Ludvik15 Bodin prosil k sebi sodnika17, da18 bi nekaj rad20 z njim govoril21. Sodnik kmalu22 pride in Ludvik24 mu reče: »25Vest me grize noč in dan, ni26 mi več27 živeti. Jaz sem28 kriv Svetinove nesreče, prosim29 vas, vzemite30 me kmalu31 pred sodbo, vse bom32 po pravici povedal. Storite z mano33, kar hočete, kaznujte me,34 kakor se vam zdi, vreden sem35. Rajši umrjem36, kakor da37 bi v strahu,40 v takem vednem nepokoju41 svoje vesti živel42. Kje mi je mogoče živeti, ker mi je podnevi43 in ponoči nedolžni44 Svetin pred očmi, kako pohlevno podaja svojo nedolžno roko, da47 mu jo bodo odsekali! Zmeraj48 ga vidim49 pred seboj50, kako se trese in trepeta51, ker ga52 rabeljni pripravljajo, da53 mu bodo54 glavo odsekali. In jaz sem55 tega kriv, on je nedolžen; to mi neusmiljeno trga srce59. Tudi cekine vidim vedno pred seboj60, pa61 so vsi krvavi62, ne63 rumeni, in vpijejo64, da65 mi bodo vekomaj66 v peklenskem67 breznu na duši goreli.« Precej68 drugi dan so Bodina peljali69 k očitni70 sodbi, kjer je svojo pregreho priznal in očitno72 vse po pravici povedal, kakor je storil. Obrne se k sodnikom in73 reče: »74Gospodje,75 sodite me po postavah, kriv sem vsega samo jaz76, nihče drugi in pustite nedolžnega Svetina77. Grda nevoščljivost78 me je zapeljala, velike kazni sem79 vreden, pa80 jo tudi rajši pretrpim81, ka82-
godilo1 s Svetinom2. Od konca3 je vse tajil in le rekel, da6 je v sanjah7 govoril, ko ni vedel8 kaj; pozneje pa10 je vse obstal in pripoznal11, da12 je on to pregreho storil, zavoljo katere13 je Svetin obsojen. Nekega večera14 je Ludvik15 Bodin prosil k sebi sodnika17, da18 bi nekaj rad20 z njim govoril21. Sodnik kmalu22 pride in Ludvik24 mu reče: »25Vest me grize noč in dan, ni26 mi več27 živeti. Jaz sem28 kriv Svetinove nesreče, prosim29 vas, vzemite30 me kmalu31 pred sodbo, vse bom32 po pravici povedal. Storite z mano33, kar hočete, kaznujte me,34 kakor se vam zdi, vreden sem35. Rajši umrem36, kakor da37 bi v takem39 strahu,40 v takem vednem nepokoju41 svoje vesti živel42. Kje mi je mogoče živeti, ker mi je podnevi43 in ponoči nedolžni44 Svetin pred očmi, kako pohlevno podaja svojo nedolžno roko, da47 mu jo bodo odsekali! Zmeraj48 ga vidim49 pred seboj50, kako se trese in trepeta51, ker ga52 rabeljni pripravljajo, da53 mu bodo54 glavo odsekali. In jaz sem55 tega kriv, on je nedolžen; to mi neusmiljeno trga srce59. Tudi cekine vidim vedno pred seboj60, pa61 so vsi krvavi62, ne63 rumeni, in vpijejo64, da65 mi bodo vekomaj66 v peklenskem67 breznu na duši goreli.« Precej68 drugi dan so Bodina peljali69 k očitni70 sodbi, kjer je svojo pregreho priznal in očitno72 vse po pravici povedal, kakor je storil. Obrne se k sodnikom in73 reče: »74Gospodje,75 sodite me po postavah, kriv sem vsega samo jaz76, nihče drug, in pustite nedolžnega Svetina77. Grda nevoščljivost78 me je zapeljala, velike kazni sem79 vreden, pa80 jo tudi rajši pretrpim81, ka82-
godilo1 s Svetinom2. Od konca3 je vse tajil in le rekel, da6 je v sanjah7 govoril, ko ni vedel8 kaj; pozneje pa10 je vse obstal in spoznal11, da12 je on to pregreho storil, zavoljo katere13 je Svetin obsojen. Nekega večera14 je Ludvik15 Bodin prosil k sebi sodnika17, da18 bi nekaj rad20 z njim govoril21. Sodnik kmalu22 pride in Ludvik24 mu reče: »25Vest me grize noč in dan, ni26 mi več27 živeti. Jaz sem28 kriv Svetinove nesreče, prosim29 vas, vzemite30 me kmalu31 pred sodbo, vse bom32 po pravici povedal. Storite z mano33, kar hočete, kaznujte me,34 kakor se vam zdi, vreden sem35. Rajši umrjem36, kakor da37 bi v strahu,40 v takem vednem nepokoju41 svoje vesti živel42. Kje mi je mogoče živeti, ker mi je podnevi43 in ponoči nedolžni44 Svetin pred očmi, kako pohlevno podaja svojo nedolžno roko, da47 mu jo bodo odsekali! Zmeraj48 ga vidim49 pred seboj50, kako se trese in trepeta51, ker ga52 rabeljni pripravljajo, da53 mu bodo54 glavo odsekali. In jaz sem55 tega kriv, on je nedolžen; to mi neusmiljeno trga srce59. Tudi cekine vidim vedno pred seboj60, pa61 so vsi krvavi62, ne63 rumeni, in vpijejo64, da65 mi bodo vekomaj66 v peklenskem67 breznu na duši goreli.« Precej68 drugi dan so Bodina peljali69 k očitni70 sodbi, kjer je svojo pregreho priznal in očitno72 vse po pravici povedal, kakor je storil. Obrne se k sodnikom in73 reče: »74Gospodje,75 sodite me po postavah, kriv sem vsega samo jaz76, nihče drugi in pustite nedolžnega Svetina77. Grda nevoščljivost78 me je zapeljala, velike kazni sem79 vreden, pa80 jo tudi rajši pretrpim81, ka82-
109
[114−115]
[122−123]
[69−70]
[136−137]
[65−66]
⮟
kor1 bi v takim2 strahu,3 s tako4 težko vestjo živel. Drugim sim5 jamo kopal, sam sim vanjo6 padel, prav se mi godi; strašen izgled bom zdaj mogel biti8 starim in mladim, v kako nesrečo perpravi9 človeka nevošljivost10 in sovražno serce11. Naložite mi štrafengo12, kakoršna13 se vam zdi, terpeti14 jo hočem stanovitno, zaslužil sim15 jo, oh de16 bi le Bog meni toliko18 strašno krivico odpustil, kakoršno sim jest19 Svetinu storil! kakor20 Kajn s svojim bratam sim jest naredil21. Kader so Bodina22 sodniki vprašali, kako je cekine ukradel in jih24 v Svetinovo skrinjo perpravil25, je sam26 tako povedal27: Sovraštvo do Svetina je v mojim sercu30 že zdavnej se31 kuhalo, nevošljivost32 je to sovraštvo vnela34. Dolgo sim35 iskal ga iz poti spraviti36, pa37 ni bilo mogoče. Ker mu z jezikam nič nisim39 mogel škodvati40, sim skrivaj dal41 narediti enaki42 ključ od Svetinove skrinje,43 in enaki44 ključ od gospodarjeve kamre45. Tisti46 večer, ko47 je naš gospodar Teodor se48 na pot napravljal po kupčiskih49 opravilih,50 in si cekinov51 v škatlico perpravil52, sim dobro pazil53, kam jih bo tisto noč djal54. Videl sim55, de56 jih je v miznico vtaknil,57 tudi sim58 videl, kam je od miznice ključik sohranil60. Mislil sim61, zdaj je prilika lepa kaj nagoditi svojimu63 sovražniku. O polnoči65, ko66 je vse terdo67 spalo, sim68 tiho vstal in69 bos šel70 v gospodovo kamro71, ktero sim72 tiho odperl73 s ključem, za kteriga nobeden ni74 vedel. Miznico tudi tiho odprem75 in vzamem škatlico76 s cekini vred77. Vse sim78 tiho spet pozaperl79 in šel v svojo kamro80. Vedel sim81, de82 ima Svetin
go1 bi v takem2 strahu in3 s tako4 težko vestjo živel. Drugim sem5 jamo kopal, a sam sem6 padel vanjo7, prav se mi godi; v strašen vzgled naj bodem8 starim in mladim, v kako nesrečo pripravi9 človeka nevošljivost10 in sovražno srce11. Naložite mi kazen12, kakeršna13 se vam zdi; trpeti14 jo hočem voljno, ker sem15 jo zaslužil. O da16 bi mi17 le Bog to18 strašno krivico odpustil, katero sem19 Svetinu storil! Kakor20 Kajn s svojim bratom, tako sem delal jaz21.« — Kadar so22 sodniki Bodina23 vprašali, kako je cekine ukradel in v Svetinovo skrinjo pripravil25, pripovedoval je26 tako: »28Sovraštvo do Svetina se29 je v mojem srci30 že davno31 kuhalo, nevošljivost32 je to sovraštvo vnela34. Dolgo sem35 iskal iz poti ga spraviti36, a37 ni mi38 bilo mogoče. Ker mu z jezikom nisem39 mogel škodovati40, dal sem skrivaje41 narediti ključ od Svetinove skrinje in ključ od gospodarjeve sobe45. oni46 večer, kadar se47 je naš gospodar Teodor na pot napravljal po kupčijskih49 opravilih,50 in si je cekinov51 v skrabijco pripravil52, pazil sem dobro53, kam jih dene54. Videl sem55, da56 jih je v miznico spravil;57 tudi sem58 videl, kam je ključek59 od miznice položil60. Mislil sem si61, zdaj je najlepša62 prilika škodovati svojemu63 sovražniku. O polunoči65, kadar66 je vse trdo67 spalo, vstanem68 tiho in grem69 bos v gospodarjevo sobo71, katero sem72 tiho odprl73 s ključem, o katerem ni nobeden ničesar74 vedel. Tudi miznico odprem75 in vzamem skrabijco76 s cekini. Vse sem zopet78 tiho zaklenil79 in šel v svojo sobo80. Vedel sem81, da82 ima Svetin
kor da1 bi v takem2 strahu s težko vestjo živel. Drugim sem5 jamo kopal, sam sem vanjo6 padel, prav se mi godi. Strašen zgled bom sedaj moral biti8 starim in mladim, v kako nesrečo pripravi9 človeka nevoščljivost10 in sovražno srce11. Naložite mi kazen12, kakršna13 se vam zdi, trpeti14 jo hočem stanovitno zaslužil sem15 jo. Oh da16 bi le Bog meni toliko18 strašno krivico odpustil, kakršno sem jaz19 Svetinu storil. Kakor20 Kajn s svojim bratom sem naredil21.« Ko so22 sodniki Bodina23 vprašali, kako je cekine ukradel in jih24 v Svetinovo skrinjo spravil25, je sam26 tako povedal27: »28Sovraštvo do Svetina se29 je v mojem srcu30 že davno31 kuhalo, nevoščljivost32 je vnela33 to sovraštvo. Dolgo sem35 iskal, da bi ga s poti spravil36, pa37 ni bilo mogoče. Ker mu z jezikom nič hudega nisem39 mogel škodovati40, sem skrivaj dal41 narediti enak42 ključ od Svetinove skrinje in enak44 ključ od gospodarjeve sobe45. Tisti46 večer, ko se47 je naš gospodar Teodor na pot napravljal po kupčijskih49 opravilih in si pripravil51 v škatlico cekinov52, sem dobro pazil53, kam jih bo tisto noč dejal54. Videl sem55, da56 jih je v miznico vtaknil;57 tudi sem58 videl, kam je od miznice ključek shranil60. Mislil sem61, zdaj je prilika lepa, da kaj svojemu63 sovražniku nagodim64. O polnoči65, ko66 je vse trdo67 spalo, sem68 tiho vstal in69 bos šel70 v gospodovo sobo71, katero sem72 tiho odprl73 s ključem, za katerega nihče ni74 vedel. Tudi miznico sem odprl75 in vzel škatlico76 s cekini vred77. Vse sem spet78 tiho pozaprl79 in šel v svojo sobo80. Vedel sem81, da82 ima Svetin
kor da1 bi v takem2 strahu s težko vestjo živel. Drugim sem5 jamo kopal, sam sem vanjo6 padel, prav se mi godi. Strašen zgled bom sedaj moral biti8 starim in mladim, v kako nesrečo pripravi9 človeka nevoščljivost10 in sovražno srce11. Naložite mi kazen12, kakršna13 se vam zdi, trpeti14 jo hočem stanovitno, zaslužil sem15 jo. Oh da16 bi le Bog meni toliko18 strašno krivico odpustil, kakršno sem jaz19 Svetinu storil. Kakor20 Kajn s svojim bratom sem naredil21.« Ko so22 sodniki Bodina23 vprašali, kako je cekine ukradel in jih24 v Svetinovo skrinjo spravil25, je sam26 tako povedal27: »28Sovraštvo do Svetina se29 je v mojem srcu30 že davno31 kuhalo, nevoščljivost32 je vnela33 to sovraštvo. Dolgo sem35 iskal, da bi ga s poti spravil36, pa37 ni bilo mogoče. Ker mu z jezikom nič hudega nisem39 mogel škodovati40, sem skrivaj dal41 narediti enak42 ključ od Svetinove skrinje in enak44 ključ od gospodarjeve sobe45. Tisti46 večer, ko se47 je naš gospodar Teodor na pot napravljal po kupčijskih49 opravilih in si pripravil51 v škatlico cekinov52, sem dobro pazil53, kam jih bo tisto noč dejal54. Videl sem55, da56 jih je v miznico vtaknil;57 tudi sem58 videl, kam je od miznice ključek shranil60. Mislil sem61, zdaj je prilika lepa, da kaj svojemu63 sovražniku nagodim64. O polnoči65, ko66 je vse trdo67 spalo, sem68 tiho vstal in69 bos šel70 v gospodovo sobo71, katero sem72 tiho odprl73 s ključem, za katerega nihče ni74 vedel. Tudi miznico sem odprl75 in vzel škatlico76 s cekini vred77. Vse sem spet78 tiho pozaprl79 in šel v svojo sobo80. Vedel sem81, da82 ima Svetin
kor da1 bi v takem2 strahu s težko vestjo živel. Drugim sem5 jamo kopal, sam sem vanjo6 padel, prav se mi godi. Strašen zgled bom sedaj moral biti8 starim in mladim, v kako nesrečo pripravi9 človeka nevoščljivost10 in sovražno srce11. Naložite mi kazen12, kakršna13 se vam zdi, trpeti14 jo hočem stanovitno, zaslužil sem15 jo. Oh, da16 bi le Bog meni toliko18 strašno krivico odpustil, kakršno sem jaz19 Svetinu storil. Kakor20 Kajn s svojim bratom sem naredil21.« Ko so22 sodniki Bodina23 vprašali, kako je cekine ukradel in jih24 v Svetinovo skrinjo spravil25, je sam26 tako povedal27: »28Sovraštvo do Svetina se29 je v mojem srcu30 že davno31 kuhalo, nevoščljivost32 je vnela33 to sovraštvo. Dolgo sem35 iskal, da bi ga s poti spravil36, pa37 ni bilo mogoče. Ker mu z jezikom nič nisem39 mogel škodovati40, sem skrivaj dal41 narediti enak42 ključ od Svetinove skrinje in enak44 ključ od gospodarjeve sobe45. Tisti46 večer, ko se47 je naš gospodar Teodor na pot napravljal po kupčijskih49 opravilih in si pripravil51 v škatlico cekinov52, sem dobro pazil53, kam jih bo tisto noč dejal54. Videl sem55, da56 jih je v miznico vtaknil;57 tudi sem58 videl, kam je od miznice ključek shranil60. Mislil sem61, zdaj je prilika lepa, da kaj svojemu63 sovražniku nagodim64. O polnoči65, ko66 je vse trdo67 spalo, sem68 tiho vstal in69 bos šel70 v gospodovo sobo71, katero sem72 tiho odprl73 s ključem, za katerega nihče ni74 vedel. Tudi miznico sem tiho odprl75 in vzel škatlico76 s cekini vred77. Vse sem spet78 tiho pozaprl79 in šel v svojo sobo80. Vedel sem81, da82 ima Svetin
kor da1 bi v takem2 strahu s težko vestjo živel. Drugim sem5 jamo kopal, sam sem vanjo6 padel, prav se mi godi. Strašen zgled bom sedaj moral biti8 starim in mladim, v kako nesrečo pripravi9 človeka nevoščljivost10 in sovražno srce11. Naložite mi kazen12, kakršna13 se vam zdi, trpeti14 jo hočem stanovitno, zaslužil sem15 jo. Oh da16 bi le Bog meni toliko18 strašno krivico odpustil, kakršno sem jaz19 Svetinu storil. Kakor20 Kajn s svojim bratom sem naredil21.« Ko so22 sodniki Bodina23 vprašali, kako je cekine ukradel in jih24 v Svetinovo skrinjo spravil25, je sam26 tako povedal27: »28Sovraštvo do Svetina se29 je v mojem srcu30 že davno31 kuhalo, nevoščljivost32 je vnela33 to sovraštvo. Dolgo sem35 iskal, da bi ga s poti spravil36, pa37 ni bilo mogoče. Ker mu z jezikom nič hudega nisem39 mogel škodovati40, sem skrivaj dal41 narediti enak42 ključ od Svetinove skrinje in enak44 ključ od gospodarjeve sobe45. Tisti46 večer, ko se47 je naš gospodar Teodor na pot napravljal po kupčijskih49 opravilih in si pripravil51 v škatlico cekinov52, sem dobro pazil53, kam jih bo tisto noč dejal54. Videl sem55, da56 jih je v mizico vtaknil;57 tudi sem58 videl, kam je od miznice ključek shranil60. Mislil sem61, zdaj je prilika lepa, da kaj svojemu63 sovražniku nagodim64. O polnoči65, ko66 je vse trdo67 spalo, sem68 tiho vstal in69 bos šel70 v gospodovo sobo71, katero sem72 tiho odprl73 s ključem, za katerega nihče ni74 vedel. Tudi miznico sem odprl75 in vzel škatlico76 s cekini vred77. Vse sem spet78 tiho pozaprl79 in šel v svojo sobo80. Vedel sem81, da82 ima Svetin
110
[115−116]
[123−124]
[70−71]
[137−139]
[66−67]
⮟
navado vsako jutro zgodej2 vstajati;3 vsak dan je šel pred4 v cerkev, preden5 je kako delo začel6. Zvesto sim7 poslušal, kdaj bo Svetin8 šel v cerkev; ko10 odide, grem v njegovo kamro11, odprem njegovo skrinjo, perzdignem12 oblačila, in13 na dno denem škatlico14 s cekini. Spet sim lepo15 vse pozaperl16, nobeden17 ni mogel nič18 poznati, kako bi bil kdo noter prišel. Komej19 Svetin iz cerkve pride20, že nas je gospod21 poklical nam še kaj naročiti23. Med tem ko24 gre iz25 doma, hoče vzeti cekine, pa ni26 jih bilo. Tako sim svojimu bližnimu28 nesrečo nakopaval29, sam sim v njo prišel30. Prav mi je, ker nisim za lepe nauke keršanske vere nič maral31, ampak storil sim le32 to kar mi je prevzetnost in nevošljivost svetvala, ta gerda35 pregreha je v mojim sercu37 hude korenine storila,38 in iz njih39 je pognalo40 sovraštvo, ktero41 je vedno skrivej v sercu tlelo, in me42 v tako strašno pregreho spravilo43. Tako se godi vsakimu44, ki se da gospodariti od hudobnih strast45. Jest sim46 Boga zapustil in Bog mene; o de48 bi me Bog49 le na unim50 svetu ne štrafoval! Naj se vsakteri51 nad menoj zgleduje52, de53 ne pride v tako54 nesrečo.55
navado,1 vsako jutro zgodaj2 vstajati;3 vsak dan je šel poprej4 v cerkev, predno se5 je kakega dela poprijel6. Zvesto sem7 poslušal, kdaj bode8 šel Svetin9 v cerkev. Kadar10 odide, grem v njegovo sobo11, odprem njegovo skrinjo, privzdignem12 oblačila ter13 na dno položim skrabijco14 s cekini. Zopet sem15 vse lepo zaklenil16, da17 ni mogel nobeden18 poznati, kako bi bil kdo noter prišel. Komaj19 Svetin iz cerkve pride20, že nas je gospodar21 poklical, da22 nam še kaj naroči, predno odpotuje23. V tem, kadar24 gre iz25 doma, hoče vzeti cekine, a nikjer26 jih ni27 bilo. Tako sem svojemu bližnjemu28 nesrečo nakopaval29, a sam sem padel vanjo30. Prav mi je, ker nisem maral lepih naukov naše krščanske vere31, nego delal sem samo32 to,33 kar mi je prevzetnost in nevošljivost svetovala. Ta grda35 pregreha je v mojem srci37 hude korenine pognala,38 in iz teh39 je vzrastlo40 sovraštvo, katero41 je v srci z velikim plamenom vzkipelo ter me42 v tako strašno pregreho zapeljalo43. Tako se godi vsacemu44, kdor ne kroti strasti45. Jaz sem46 Boga zapustil in Bog je47 mene; o da48 bi me le na dnem50 svetu ne kaznoval. Vsak naj se51 nad menoj vzgleduje52, da53 ne pride v toliko54 nesrečo.55
navado vsako jutro zgodaj2 vstajati;3 vsak dan je šel prej4 v cerkev, preden5 je kako delo začel6. Zvesto sem7 poslušal, kdaj bo Svetin8 šel v cerkev. Ko10 odide, grem v njegovo sobo11, odprem njegovo skrinjo, privzdignem12 oblačila in13 na dno denem škatlico14 s cekini. Spet sem lepo15 vse pozaprl16, nihče17 ni mogel nič18 poznati, kako bi bil kdo noter prišel. Komaj pride19 Svetin iz cerkve, že nas je gospod21 poklical, da bi22 nam še kaj naročil23. Medtem ko24 gre z25 doma, hoče vzeti cekine, pa26 jih ni27 bilo. Tako sem svojemu bližnjemu nakopaval28 nesrečo, sam sem vanjo prišel30. Prav mi je, ker nisem nič maral za lepe nauke krščanske vere31, ampak sem storil32 to,33 kar mi je svetovala34 prevzetnost in nevoščljivost. Ta grda35 pregreha je storila36 v mojem srcu37 hude korenine in iz njih39 je pognalo40 sovraštvo, ki41 je vedno skrivaj v srcu tlelo in me spravilo42 v tako strašno pregreho. Tako se godi vsakemu44, ki se da gospodovati hudobnim strastem45. Jaz sem46 Boga zapustil in Bog mene. O da48 bi me Bog49 le na onem50 svetu ne strahoval! Naj se vsakteri51 nad menoj zgleduje52, da53 ne pride v tako54 nesrečo.«55
navado,1 vsako jutro zgodaj2 vstajati,3 vsak dan je šel prej4 v cerkev, preden5 je kako delo začel6. Zvesto sem7 poslušal, kdaj bo Svetin8 šel v cerkev. Ko10 odide, grem v njegovo sobo11, odprem njegovo skrinjo, privzdignem12 oblačila in13 na dno denem škatlico14 s cekini. Spet sem lepo15 vse pozaprl16, nihče17 ni mogel nič18 poznati, kako bi bil kdo noter prišel. Komaj pride19 Svetin iz cerkve, že nas je gospod21 poklical, da bi22 nam še kaj naročil23. Medtem ko24 gre z25 doma, hoče vzeti cekine, pa26 jih ni27 bilo. Tako sem svojemu bližnjemu nakopaval28 nesrečo, sam sem vanjo prišel30. Prav mi je, ker nisem nič maral za lepe nauke krščanske vere31, ampak sem storil le32 to,33 kar mi je svetovala34 prevzetnost in nevoščljivost. Ta grda35 pregreha je storila36 v mojem srcu37 hude korenine in iz njih39 je pognalo40 sovraštvo, ki41 je vedno skrivaj v srcu tlelo in me spravilo42 v tako strašno pregreho. Tako se godi vsakemu44, ki se da gospodovati hudobnim strastem45. Jaz sem46 Boga zapustil in Bog mene. O, da48 bi me Bog49 le na onem50 svetu ne strahoval! Naj se vsakteri51 nad menoj zgleduje52, da53 ne pride v tako54 nesrečo!«55
navado vsako jutro zgodaj2 vstajati,3 vsak dan je šel prej4 v cerkev, preden5 je kako delo začel6. Zvesto sem7 poslušal, kdaj bo Svetin8 šel v cerkev. Ko10 odide, grem v njegovo sobo11, odprem njegovo skrinjo, privzdignem12 oblačila in13 na dno denem škatlico14 s cekini. Spet sem lepo15 vse pozaprl16, nihče17 ni mogel nič18 poznati, kako bi bil kdo noter prišel. Komaj pride19 Svetin iz cerkve, že nas je gospod21 poklical, da bi22 nam še kaj naročil23. Medtem ko24 gre z25 doma, hoče vzeti cekine, pa26 jih ni27 bilo. Tako sem svojemu bližnjemu nakopaval28 nesrečo, sam sem vanjo prišel30. Prav mi je, ker nisem nič maral za lepe nauke krščanske vere31, ampak sem storil le32 to,33 kar mi je svetovala34 prevzetnost in nevoščljivost. Ta grda35 pregreha je storila36 v mojem srcu37 hude korenine in iz njih39 je pognalo40 sovraštvo, ki41 je vedno skrivaj v srcu tlelo in me spravilo42 v tako strašno pregreho. Tako se godi vsakemu44, ki se da gospodovati hudobnim strastem45. Jaz sem46 Boga zapustil in Bog mene. O, da48 bi me Bog49 le na onem50 svetu ne strahoval! Naj se vsakteri51 nad menoj zgleduje52, da53 ne pride v tako54 nesrečo!«55
navado,1 vsako jutro zgodaj2 vstajati,3 vsak dan je šel prej4 v cerkev, preden5 je kako delo začel6. Zvesto sem7 poslušal, kdaj bo Svetin8 šel v cerkev. Ko10 odide, grem v njegovo sobo11, odprem njegovo skrinjo, privzdignem12 oblačila in13 na dno denem škatlico14 s cekini. Spet sem lepo15 vse pozaprl16, nihče17 ni mogel nič18 poznati, kako bi bil kdo noter prišel. Komaj pride19 Svetin iz cerkve, že nas je gospod21 poklical, da bi22 nam še kaj naročil23. Medtem ko24 gre z25 doma, hoče vzeti cekine, pa26 jih ni27 bilo. Tako sem svojemu bližnjemu nakopaval28 nesrečo, sam sem vanjo prišel30. Prav mi je, ker nisem nič maral za lepe nauke krščanske vere31, ampak sem storil le32 to,33 kar mi je svetovala34 prevzetnost in nevoščljivost. Ta grda35 pregreha je storila36 v mojem srcu37 hude korenine in iz njih39 je pognalo40 sovraštvo, ki41 je vedno skrivaj v srcu tlelo in me spravilo42 v tako strašno pregreho. Tako se godi vsakemu44, ki se da gospodovati hudobnim strastem45. Jaz sem46 Boga zapustil in Bog mene. O, da48 bi me Bog49 le na onem50 svetu ne strahoval! Naj se vsakteri51 nad menoj zgleduje52, da53 ne pride v tako54 nesrečo!«55
VIII.1 Janez Svetin izpušen2, Ludvik3 Bodin umorjen.4
VIII.1 Janez Svetin izpuščen2, Ljudevit3 Bodin umorjen.4
VIII Janez Svetin izpuščen2, Ludovik3 Bodin umorjen.4
VIII Janez Svetin izpuščen2, Ludvik3 Bodin umorjen
VIII Janez Svetin izpuščen2, Ludvik3 Bodin umorjen
VIII Janez Svetin izpuščen2, Ludvik3 Bodin umorjen
Konc druziga mesca1 so se sodniki zadnjikrat2 zbrali Ludvika Bodina očitno sodit3. Ljudje so clo zvedli4, de5 bo tisti6 dan čez-nj sklep stor7-
Koncem druzega meseca1 so se sodniki zadnjič2 zbrali, da bi Ljudevita Bodina sodili3. Ljudje so slišali4, da5 bo ta6 dan Bodin obso7-
Konec drugega mesca1 so se sodniki zadnjikrat2 zbrali in očitno sodili Ludovika Bodina3. Ljudje so celo zvedeli4, da5 bo tisti6 dan obso7-
Konec drugega meseca1 so se sodniki zadnjikrat2 zbrali in očitno sodili Ludvika Bodina3. Ljudje so celo zvedeli4, da5 bo tisti6 dan obso7-
Konec drugega meseca1 so se sodniki zadnjikrat2 zbrali in očitno sodili Ludvika Bodina3. Ljudje so celo zvedeli4, da5 bo tisti6 dan obso7-
Konec drugega meseca1 so se sodniki zadnjikrat2 zbrali in očitno sodili Ludviku Bodinu3. Ljudje so celo zvedeli4, da5 bo tisti6 dan obso7-
111
[116−117]
[124−125]
[71]
[139−140]
[67−68]
⮟
jen, de mu bo obsojenje oznanjeno, zato1 je grozovitno veliko ljudi vkup prišlo iz radovednosti2, kako bo3 sodba stekla,4 in kaka štrafinga bo5 Bodinu persojena6. Ko7 so bili vsi sodniki zbrani, perpeljejo Bodina9 v sodnico obloženiga10 s težkimi ketnami11 na rokah in na12 nogah vkljenjeniga13. Vikši sodnik14 ga vpraša rekoč15: Ludvik16 Bodin! Je vse to17 res, kar si povedal, kakor si spoznal svojo pregreho18? Odgovori19: Vse res21, vse poterdim23. Sodnik pravi25: Spoznaš26 in verješ27, de28 si štrafenge vreden29? Odgovori30: Spoznam,32 naložite mi jo33, kakor spoznate34, de je prav,35 rad jo bom prestal in preterpel36, de37 bi le na unim38 svetu v večno terpljenje ne prišel39. Sodnik še zadnič vpraša42: Je43 tvoj sovražnik Svetin nedolžen? Odgovori44: Popolnama nedolžen je,45 veliko krivico sim46 mu storil, ker sim48 ga v smertne britkosti perpravil, in49 mu toliko žalosti in terpljenja50 nakopal. Pa več51 ni moj sovražnik, moj prijatel54 je, prosim55 vas moji sodniki!56 dovolite mi vsaj57 toliko, preden umerjem58, de59 Svetina še enkrat60 vidim,61 in ga za odpušanje62 prosim. Veliki sodnik zdaj63 vstane s pisanjem v rokah in65 reče: Ludvik66 Bodin! Vstani zdaj (zakaj dokler ga sprašujejo hudodelnik sedi) in poslušaj svoje obsojenje, in je bral67: Ludvik Bodin,68 je velike pregrehe tatvine, nezvestobe in krivice prepričan, zato70 je po postavah k smerti71 obsojen; ker72 je pa to73 tatvino storil svojimu74 gospodarju in dobrotniku; potem75, ker je storil77 to pregreho zato de78 bi svojiga bližnjiga79 v nesrečo spravil80, mu bo nar pervo81 leva roka, potlej82 desna,83 in zadnjič84 glava s sekiro85 odsekana.
jen, in da bode obsodba očitno oznanena; zatorej se1 je velika množica radovednega ljudstva zbrala, da bi slišala2, kako se bode3 sodba iztekla,4 in kaka kazen bode5 Bodinu prisojena6. Kadar7 so bili že8 vsi sodniki zbrani, pripeljejo Bodina9 v sodišče, obloženega10 s težkimi verigami,11 na rokah in nogah vklenenega13. Predsednik sodišča14 ga vpraša: »Ljudevit16 Bodin! ali je vse17 res, kar si povedal in spoznal o svojej pregrehi18?« Bodin odgovori19: »20Vse je tako, kakor sem povedal21, na22 vse pritrdim23.« —24 Sodnik ga vpraša dalje25: »Ali spoznaš26 in veruješ27, da28 si kazen zaslužil29?« Bodin odgovori30: »31Spoznam;32 naložite mi kazen33, kakeršno znate34, da sem zaslužil;35 rad pretrpim vse36, da37 bi le na dnem38 svetu ne prišel v večno pogubljenje39.«40 Sodnik mu da41 še zadnje vprašanje42: »Ali je43 tvoj sovražnik Svetin nedolžen?« Bodin odgovori44: »Popolnem nedolžen;45 veliko krivico sem46 mu storil jaz47, ker sem48 ga v smrtne britkosti pripravil ter49 mu toliko žalosti in trpljenja50 nakopal. Ali zdaj51 ni več52 moj sovražnik, nego53 moj prijatelj54 je. Prosim55 vas, gospodje!56 dovolite mi samo57 toliko, predno umerjem58, da59 Svetina še jeden-krat60 vidim in ga odpuščenja62 prosim.« Zdaj63 vstane predsednik sodišča64 s pisanjem v roki in65 reče: »Ljudevit66 Bodin! vstani zdaj ter poslušaj svojo obsodbo.« To rekši, bere67: »Ljudevit Bodin68 je velike pregrehe,69 tatvine, nezvestobe in krivice prepričan, zatorej70 je po postavah k smrti71 obsojen. Ker72 je tatvino storil svojemu74 gospodarju in dobrotniku, in76 ker je to pregreho storil zaradi tega, da78 bi svojega bližnjega pripravil ob dobro ime in79 v nesrečo, zato mu bode najpred81 leva roka, potem82 desna,83 in naposled84 glava s sekiro85 odsekana.«86
jen, da mu bo obsojenje oznanjeno. Zato1 je grozovitno veliko ljudi skupaj prišlo iz radovednosti2, kako se bo3 sodba iztekla4 in kakšna kazen bo5 Bodinu prisojena6. Ko7 so bili vsi sodniki zbrani, pripeljejo9 v sodnico Bodina obloženega10 s težkimi verigami,11 na rokah in na12 nogah vklenjenega13. Višji sodnik14 ga vpraša: »Ludovik16 Bodin, je vse to17 res, kar si povedal, kakor si priznal svojo pregreho18?« Bodin odgovori19: »20Vse res21, vse potrdim23.«24 Sodnik pravi25: »Ali spoznaš26 in veruješ27, da28 si kazni vreden29?« Ludovik odvrne30: »31Spoznam,32 naložite mi jo33, kakor spoznate34, da je prav;35 rad jo bom prestal in pretrpel36, da37 bi le na onem38 svetu ne prišel v večno trpljenje39.«40 Sodnik še zadnjič vpraša42: »Je43 tvoj sovražnik Svetin nedolžen?« Bodin pravi44: »Popolnoma nedolžen je,45 veliko krivico sem46 mu storil, ker sem48 ga v smrtne bridkosti pripravil in49 mu toliko žalosti in trpljenja50 nakopal. Pa51 ni več52 moj sovražnik, moj prijatelj54 je. Prosim55 vas, moji sodniki,56 dovolite mi vsaj57 toliko, preden umrjem58, da59 Svetina še enkrat60 vidim in ga za odpuščanje62 prosim.« Veliki sodnik zdaj63 vstane in64 s pisanjem v rokah65 reče: »Ludovik66 Bodin, vstani sedaj,« zakaj dokler ga sprašujejo, hudodelnik sedi, »in poslušaj svojo obsodbo!« Nato bere67: »Ludovik Bodin68 je velike pregrehe tatvine, nezvestobe in krivice prepričan, zato70 je po postavah k smrti71 obsojen. Ker72 je pa to73 tatvino storil svojemu74 gospodarju in dobrotniku, potem,76 ker je storil77 to pregreho zato, da78 bi svojega bližnjega79 v nesrečo spravil80, mu bo najprvo81 leva roka, potlej82 desna in zadnjič84 glava odsekana.«86
jen, da mu bo obsojenje oznanjeno. Zato1 je grozovitno veliko ljudi skupaj prišlo iz radovednosti2, kako se bo3 sodba iztekla4 in kakšna kazen bo5 Bodinu prisojena6. Ko7 so bili vsi sodniki zbrani, pripeljejo9 v sodnico Bodina, obloženega10 s težkimi verigami,11 na rokah in na12 nogah vklenjenega13. Višji sodnik14 ga vpraša rekoč15: »Ludvik16 Bodin, je vse to17 res, kar si povedal, kakor si priznal svojo pregreho18?« Bodin odgovori19: »20Vse res21, vse potrdim23.«24 Sodnik pravi25: »Ali spoznaš26 in veruješ27, da28 si kazni vreden29?« Ludvik odvrne30: »31Spoznam,32 naložite mi jo33, kakor spoznate34, da je prav;35 rad jo bom prestal in pretrpel36, da37 bi le na onem38 svetu ne prišel v večno trpljenje39.«40 Sodnik še zadnjič vpraša42: »Je43 tvoj sovražnik Svetin nedolžen?« Bodin pravi44: »Popolnoma nedolžen je,45 veliko krivico sem46 mu storil, ker sem48 ga v smrtne bridkosti pripravil in49 mu toliko žalosti in trpljenja50 nakopal. Pa51 ni več52 moj sovražnik, moj prijatelj54 je. Prosim55 vas, moji sodniki,56 dovolite mi vsaj57 toliko, preden umrjem58, da59 Svetina še enkrat60 vidim in ga za odpuščanje62 prosim.« Veliki sodnik zdaj63 vstane in64 s pisanjem v rokah65 reče: »Ludvik66 Bodin, vstani sedaj,« zakaj dokler ga sprašujejo, hudodelnik sedi, »in poslušaj svojo obsodbo.« Nato bere67: »Ludvik Bodin68 je velike pregrehe tatvine, nezvestobe in krivice prepričan, zato70 je po postavah k smrti71 obsojen. Ker72 je pa to73 tatvino storil svojemu74 gospodarju in dobrotniku, potem,76 ker je storil77 to pregreho zato, da78 bi svojega bližnjega79 v nesrečo spravil80, mu bo najprvo81 leva roka, potlej82 desna in zadnjič84 glava s sekiro85 odsekana.«86
jen, da mu bo obsojenje oznanjeno. Zato1 je grozovitno veliko ljudi skupaj prišlo iz radovednosti2, kako se bo3 sodba iztekla4 in kakšna kazen bo5 Bodinu prisojena6. Ko7 so bili vsi sodniki zbrani, pripeljejo9 v sodnico Bodina, obloženega10 s težkimi verigami,11 na rokah in na12 nogah vklenjenega13. Višji sodnik14 ga vpraša, rekoč15: »Ludvik16 Bodin, je vse to17 res, kar si povedal, kakor si priznal svojo pregreho18?« Bodin odgovori19: »20Vse res21, vse potrdim23.«24 Sodnik pravi25: »Ali spoznaš26 in veruješ27, da28 si kazni vreden29?« Ludvik odvrne30: »31Spoznam,32 naložite mi jo33, kakor spoznate34, da je prav;35 rad jo bom prestal in pretrpel36, da37 bi le na onem38 svetu ne prišel v večno trpljenje39.«40 Sodnik še zadnjič vpraša42: »Je43 tvoj sovražnik Svetin nedolžen?« Bodin pravi44: »Popolnoma nedolžen je,45 veliko krivico sem46 mu storil, ker sem48 ga v smrtne bridkosti pripravil in49 mu toliko žalosti in trpljenja50 nakopal. Pa51 ni več52 moj sovražnik, moj prijatelj54 je. Prosim55 vas, moji sodniki,56 dovolite mi vsaj57 toliko, preden umrjem58, da59 Svetina še enkrat60 vidim in ga za odpuščanje62 prosim.« Veliki sodnik zdaj63 vstane in64 s pisanjem v roki65 reče: »Ludvik66 Bodin, vstani sedaj,« zakaj dokler ga sprašujejo, hudodelnik sedi, »in poslušaj svojo obsodbo!« Nato bere67: »Ludvik Bodin68 je velike pregrehe tatvine, nezvestobe in krivice prepričan, zato70 je po postavah k smrti71 obsojen. Ker72 je pa to73 tatvino storil svojemu74 gospodarju in dobrotniku, potem,76 ker je storil77 to pregreho zato, da78 bi svojega bližnjega79 v nesrečo spravil80, mu bo najprvo81 leva roka, potlej82 desna in zadnjič84 glava s sekiro85 odsekana.«86
jen, da mu bo obsojenje oznanjeno. Zato1 je grozovitno veliko ljudi skupaj prišlo iz radovednosti2, kako se bo3 sodba iztekla4 in kakšna kazen bo5 Bodinu prisojena6. Ko7 so bili vsi sodniki zbrani, pripeljejo9 v sodnico Bodina, obloženega10 s težkimi verigami,11 na rokah in na12 nogah vklenjenega13. Višji sodnik14 ga vpraša rekoč15: »Ludvik16 Bodin, je vse to17 res, kar si povedal, kakor si priznal svojo pregreho18?« Bodin odgovori19: »20Vse res21, vse potrdim23.«24 Sodnik pravi25: »Ali spoznaš26 in veruješ27, da28 si kazni vreden29?« Ludvik odvrne30: »31Spoznam,32 naložite mi jo33, kakor spoznate34, da je prav;35 rad jo bom prestal in pretrpel36, da37 bi le na onem38 svetu ne prišel v večno trpljenje39.«40 Sodnik še zadnjič vpraša42: »Je43 tvoj sovražnik Svetin nedolžen?« Bodin pravi44: »Popolnoma nedolžen je,45 veliko krivico sem46 mu storil, ker sem48 ga v smrtne bridkosti pripravil in49 mu toliko žalosti in trpljenja50 nakopal. Pa51 ni več52 moj sovražnik, moj prijatelj54 je. Prosim55 vas, moji sodniki,56 dovolite mi vsaj57 toliko, preden umrjem58, da59 Svetina še enkrat60 vidim in ga za odpuščanje62 prosim.« Veliki sodnik zdaj63 vstane in64 s pisanjem v rokah65 reče: »Ludvik66 Bodin, vstani sedaj,« zakaj dokler ga sprašujejo, hudodelnik sedi, »in poslušaj svojo obsodbo.« Nato bere67: »Ludvik Bodin68 je velike pregrehe tatvine, nezvestobe in krivice prepričan, zato70 je po postavah k smrti71 obsojen. Ker72 je pa to73 tatvino storil svojemu74 gospodarju in dobrotniku, potem,76 ker je storil77 to pregreho zato, da78 bi svojega bližnjega79 v nesrečo spravil80, mu bo najprvo81 leva roka, potlej82 desna in zadnjič84 glava s sekiro85 odsekana.«86
112
[117−118]
[125]
[71−72]
[140−141]
[68]
⮟
Tri dni mu je bilo dovoljeno se1 k smerti perpravljati2. Premoženje pa3, kar4 ga je imel, je bilo vse Svetinu persojeno6, ker je po nedolžnim taki strah prestal7. Vse ljudstvo je zavpilo: Prav je,9 prav. Naj pogine10 hudobni Bodin, naj živi11 nedolžni Svetin. Ko12 je sodba čez Bodina minila13, oznani14 služabnik deželske pravice rekoč: Kdor hoče17 slišati obsojenje18 še eniga19 jetnika, naj malo počaka. Ludje20 radovedni vsi čakajo viditi tistiga21, ki ga mislijo soditi22. Čez malo perpeljajo soldatje vkljenjeniga23 pred dvema mescama24 k smerti obsojeniga25 Svetina. Vsi gledovci26 so bili veseli, in27 večkrat so28 zavpili, dolgo29 naj živi nedolžni Svetin. Na visoko mizo so ga postavili30, zato de31 ga je32 vsak lahko33 videl. Veliki sodnik34 vstane in reče: Glejte nedolžniga36 Janeza Svetina; nedolžnost se37 je nad njim pokazala38; pravi hudodelnik se je našel39, ta pa40 je bil po krivici41 k smerti42 obsojen, očitno43 je zdaj za nedolžniga spoznan,45 očitno izpušen46. Vzamite47 mu proč48 železje, ktero49 je tako dolgo50 po nedolžnim51 nosil; hitro ga očitno odklenejo.52 Dajte mu lepo oblačilo, dosti dolgo53 je po nedolžnim revšino vžival54. Peljite ga s častjo v hišo njegoviga55 dobrotnika. Preden56 Svetina odpeljajo57, je Ludvik58 Bodin prosil z njim59 še eno60 samo besedo govoriti61. Svetin gre k njemu in Bodin mu reče: Prosim te odpusti mi, odpusti mi tako64 krivico, nisim vredin odpušanja65, pa če66 ne zavoljo67 mene, zavoljo68 Boga mi odpusti.70 Svetin ga objame in pravi71: Bog naj ti odpusti, jest74 ti vse iz serca odpustim75,
Tri dni mu je bilo dovoljeno k smrti se pripravljati2. A premoženje3, kolikor4 ga je imel, prisojeno5 je bilo vse Svetinu, ker je po nedolžnem mogel toliko strahu prestati7. Vse ljudstvo je zavpilo: »8Prav je!9 prav je! Pogine naj10 hudobni Bodin, a11 nedolžni Svetin naj živi!« Kadar12 je bila Bodinova obsodba končana13, obznani14 služabnik deželske pravice nazočim ljudem,15 rekoč: »16Kdor želi17 slišati obsodbo18 še jednega19 jetnika, naj malo počaka.« Ljudje20 radovedni čakajo vsi, da bi videli še tistega21, ki ga bodo zdaj obsodili22. Za malo časa pripeljejo vojaki vklenenega23 pred dvema mesecema24 k smrti obsojenega25 Svetina. Vsi gledalci26 so se razveselili ter27 večkrat zavpili: »Dolgo, še dolgo29 naj živi nedolžni Svetin!« Na visoko mizo so ga postavili30, da bi31 ga vsak lehko33 videl. Predsednik sodišča34 vstane in reče: »35Glejte nedolžnega36 Janeza Svetina! njegova nedolžnost37 je odkrita38; pravega hudodelnika smo dobili39, a ta40 je bil po nedolžnem41 k smrti42 obsojen; očitno43 je zdaj spoznan44 za nedolžnega in je tudi45 očitno izpuščen46. Vzemite47 mu železje, katero49 je toliko časa50 po nedolžnem51 nosil.« Na sodnikovo povelje mu takoj železje odvzamejo. »52Dajte mu lepo oblačilo, ker53 je dosti dolgo uboštvo prestajal54. Peljite ga s častjo v hišo njegovega55 dobrotnika.« — Predno56 Svetina odpeljejo57, prosil je Ljudevit58 Bodin, da bi smel59 še jedno60 samo besedo ž njim govoriti61. Svetin gre k njemu in Bodin mu reče: »62Prosim te,63 odpusti mi, odpusti mi toliko64 krivico; nisem vreden odpuščenja65, ali66 ne zaradi67 mene, nego zaradi68 Boga te prosim, da69 mi odpustiš.«70 Svetin ga objame, rekoč71: »72Bog naj ti odpusti vse73, jaz74 ti od srca odpuščam75,
Tri dni mu je bilo dovoljeno k smrti se pripravljati2. Premoženje pa3, kar4 ga je imel, je bilo vse Svetinu prisojeno6, ker je po nedolžnem tak strah prestal7. Vse ljudstvo je zavpilo: »8Prav je,9 prav! Naj pogine10 hudobni Bodin, naj živi11 nedolžni Svetin!« Ko se12 je sodba nad Bodinom končala13, oznani14 služabnik deželske pravice,15 rekoč: »16Kdor hoče17 slišati obsodbo18 še enega19 jetnika, naj malo počaka.« Ljudje, vsi20 radovedni, čakajo, da bi videli tistega21, ki ga mislijo soditi22. Čez malo časa pripeljejo vojaki vklenjenega,23 pred dvema mescema24 k smrti obsojenega25 Svetina. Vsi gledalci26 so bili veseli in so27 večkrat zavpili: »Dolgo29 naj živi nedolžni Svetin!« Postavili so ga na visok oder30, da bi31 ga vsak lahko33 videl. Veliki sodnik34 vstane in reče: »35Glejte nedolžnega36 Janeza Svetina! Nedolžnost se37 je nad njim pokazala38; pravi hudodelnik se je našel39, ta pa40 je bil po krivici41 k smrti42 obsojen. Očitno43 je zdaj za nedolžnega spoznan,45 očitno izpuščen46. Vzemite47 mu proč48 železje, katero49 je tako dolgo50 po nedolžnem51 nosil!« (Hitro ga očitno odklenejo.) »52Dajte mu lepo oblačilo, dosti dolgo53 je po nedolžnem revščino užival54. Peljite ga s častjo v hišo njegovega55 dobrotnika.« Preden56 Svetina odpeljejo57, prosi Ludovik58 Bodin, da bi z njim59 še eno60 samo besedo govoril61. Svetin gre k njemu in Bodin mu reče: »62Prosim te,63 odpusti mi, odpusti mi tako64 krivico! Nisem vreden odpuščanja65, pa če66 ne zavoljo67 mene, zavoljo68 Boga mi odpusti!«70 Svetin ga objame in pravi71: »72Bog naj ti odpusti, jaz74 ti vse iz srca odpustim75,
Tri dni mu je bilo dovoljeno k smrti se pripravljati2. Premoženje pa3, kar4 ga je imel, je bilo vse Svetinu prisojeno6, ker je po nedolžnem tak strah prestal7. Vse ljudstvo je zavpilo: »8Prav je,9 prav! Naj pogine10 hudobni Bodin, naj živi11 nedolžni Svetin!« Ko se12 je sodba nad Bodinom končala13, oznani14 služabnik deželske pravice,15 rekoč: »16Kdor hoče17 slišati obsodbo18 še enega19 jetnika, naj malo počaka.« Ljudje, vsi20 radovedni, čakajo, da bi videli tistega21, ki ga mislijo soditi22. Čez malo časa pripeljejo vojaki vklenjenega,23 pred dvema mescema24 k smrti obsojenega25 Svetina. Vsi gledalci26 so bili veseli in so27 večkrat zavpili: »Dolgo29 naj živi nedolžni Svetin!« Postavili so ga na visok oder30, da bi31 ga vsak lahko33 videl. Veliki sodnik34 vstane in reče: »35Glejte nedolžnega36 Janeza Svetina! Nedolžnost se37 je nad njim pokazala38; pravi hudodelnik se je našel39, ta pa40 je bil po krivici41 k smrti42 obsojen. Očitno43 je zdaj za nedolžnega spoznan,45 očitno izpuščen46. Vzemite47 mu proč48 železje, katero49 je tako dolgo50 po nedolžnem51 nosil!« Hitro ga očitno odklenejo. »52Dajte mu lepo oblačilo, dosti dolgo53 je po nedolžnem revščino užival54. Peljite ga s častjo v hišo njegovega55 dobrotnika.« Preden56 Svetina odpeljejo57, prosi Ludvik58 Bodin, da bi z njim59 še eno60 samo besedo govoril61. Svetin gre k njemu in Bodin mu reče: »62Prosim te,63 odpusti mi, odpusti mi tako64 krivico! Nisem vreden odpuščanja65, pa če66 ne zavoljo67 mene, zavoljo68 Boga mi odpusti!«70 Svetin ga objame in pravi71: »72Bog naj ti odpusti, jaz74 ti vse iz srca odpustim75,
Tri dni mu je bilo dovoljeno k smrti se pripravljati2. Premoženje pa3, kar4 ga je imel, je bilo vse Svetinu prisojeno6, ker je po nedolžnem tak strah prestal7. Vse ljudstvo je zavpilo: »8Prav je,9 prav! Naj pogine10 hudobni Bodin, naj živi11 nedolžni Svetin!« Ko se12 je sodba nad Bodinom končala13, oznani14 služabnik deželske pravice,15 rekoč: »16Kdor hoče17 slišati obsodbo18 še enega19 jetnika, naj malo počaka.« Ljudje, vsi20 radovedni, čakajo, da bi videli tistega21, ki ga mislijo soditi22. Čez nekaj časa pripeljejo vojaki vklenjenega,23 pred dvema mesecema24 k smrti obsojenega25 Svetina. Vsi gledalci26 so bili veseli in so27 večkrat zavpili: »Dolgo29 naj živi nedolžni Svetin!« Postavili so ga na visok oder30, da bi31 ga vsak lahko33 videl. Veliki sodnik34 vstane in reče: »35Glejte nedolžnega36 Janeza Svetina! Nedolžnost se37 je nad njim pokazala38; pravi hudodelnik se je našel39, ta pa40 je bil po krivici41 k smrti42 obsojen. Očitno43 je zdaj za nedolžnega spoznan,45 očitno izpuščen46. Vzemite47 mu proč48 železje, katero49 je tako dolgo50 po nedolžnem51 nosil!« Hitro ga očitno odklenejo. »52Dajte mu lepo oblačilo, dosti dolgo53 je po nedolžnem revščino užival54. Peljite ga s častjo v hišo njegovega55 dobrotnika.« Preden56 Svetina odpeljejo57, prosi Ludvik58 Bodin, da bi z njim59 še eno60 samo besedo govoril61. Svetin gre k njemu in Bodin mu reče: »62Prosim te,63 odpusti mi, odpusti mi tako64 krivico! Nisem vreden odpuščanja65, pa če66 ne zavoljo67 mene, zavoljo68 Boga mi odpusti!«70 Svetin ga objame in pravi71: »72Bog naj ti odpusti, jaz74 ti vse iz srca odpustim75,
Tri dni mu je bilo dovoljeno k smrti se pripravljati2. Premoženje pa3, kar4 ga je imel, je bilo vse Svetinu prisojeno6, ker je po nedolžnem tak strah prestal7. Vse ljudstvo je zavpilo: »8Prav je,9 prav! Naj pogine10 hudobni Bodin, naj živi11 nedolžni Svetin!« Ko se12 je sodba nad Bodinom končala13, oznani14 služabnik deželske pravice,15 rekoč: »16Kdor hoče17 slišati obsodbo18 še enega19 jetnika, naj malo počaka.« Ljudje, vsi20 radovedni, čakajo, da bi videli tistega21, ki ga mislijo soditi22. Čez malo časa pripeljejo vojaki vklenjenega,23 pred dvema mesecema24 k smrti obsojenega25 Svetina. Vsi gledalci26 so bili veseli in so27 večkrat zavpili: »Dolgo29 naj živi nedolžni Svetin!« Postavili so ga na visok oder30, da bi31 ga vsak lahko33 videl. Veliki sodnik34 vstane in reče: »35Glejte nedolžnega36 Janeza Svetina! Nedolžnost se37 je nad njim pokazala38; pravi hudodelnik se je našel39, ta pa40 je bil po krivici41 k smrti42 obsojen. Očitno43 je zdaj za nedolžnega spoznan,45 očitno izpuščen46. Vzemite47 mu proč48 železje, katero49 je tako dolgo50 po nedolžnem51 nosil!« Hitro ga očitno odklenejo. »52Dajte mu lepo oblačilo, dosti dolgo53 je po nedolžnem revščino užival54. Peljite ga s častjo v hišo njegovega55 dobrotnika.« Preden56 Svetina odpeljejo57, prosi Ludvik58 Bodin, da bi z njim59 še eno60 samo besedo govoril61. Svetin gre k njemu in Bodin mu reče: »62Prosim te,63 odpusti mi, odpusti mi tako64 krivico! Nisem vreden odpuščanja65, pa če66 ne zavoljo67 mene, zavoljo68 Boga mi odpusti!«70 Svetin ga objame in pravi71: »72Bog naj ti odpusti, jaz74 ti vse iz srca odpustim75,
113
[118]
[125−126]
[72]
[141−142]
[68]
⮟
jest1 na vse pozabim, in prosil bom zate Boga2, de stanovitno prestojiš3, kar ti je persojeniga4. Ločila sta se in oba jokala. Svetin je bil6 s častjo v hišo svojiga gospodarja v kočii peljan, veliko7 ljudi ga je spremilo8. Bodin je9 čez tri dni umorjen bil10. Od strahu, od britkosti,11 in od12 strašnih bolečin je rijul13 kakor divja zver, ko so14 mu roke eno za drugo odsekali, tako de15 se je vsim16 smilil, vender17 je na Boga zmeram zaupal, in v19 njegovo ime klical tako dolgo, de20 mu je bila glava odsekana. Stari Teodor, de22 bi povernil Svetinu23 tolike britkosti24, ki jih je po nedolžnim terpeti mogel, ga je zbral26 za svojiga27 zeta in28 mu celo29 svoje veliko30 premoženje izročil,31 in mu svojo hčer Kristino v zakon dati obljubil33. Poroke pa34 Teodor pred35 ni dovolil, kakor de obletnica37 mine.
jaz rad pozabim1 na vse ter bodem Boga prosil zate2, da bi stanovito prestal3, kar ti je prisojenega4.«5 Ločila sta se in oba jokala. Svetin je bil6 s častjo v hišo svojega gospodarja v kočiji pripeljan, mnogo7 ljudi ga je izpremilo8. Bodin je bil9 čez tri dni umorjen10. Od strahu, britkosti11 in strašnih bolečin je rjovel13 kakor divja zver, kadar14 mu so roki odsekavali; zavoljo strašnih bolečin15 se je vsem16 smilil. Vender17 je vedno18 na Boga upal in v19 njegovo ime klical tako dolgo, da20 mu je bila glava odsekana. Stari Teodor, da22 bi Svetinu povrnil23 tolike britkosti24, ki jih je mogel25 po nedolžnem trpeti, izbral si ga je26 za svojega27 zeta, izročil28 mu vse29 svoje premoženje in mu obljubil32 svojo hčer Kristino v zakon. A poroke34 Teodor ni dovolil poprej36, predno obletnica te žalostne dogodbe ne37 mine.
jaz1 na vse pozabim in prosil bom za to Boga2, da stanovitno prestojiš3, kar ti je prisojenega4.«5 Ločila sta se in oba jokala. Svetina so6 s častjo v kočiji odpeljali v hišo njegovega gospodarja. Veliko7 ljudi ga je spremilo8. Bodina pa so9 čez tri dni umorili10. Od strahu, od bridkosti11 in od12 strašnih bolečin je rjul13 kakor divja zver, ko so14 mu roke eno za drugo odsekali, tako da15 se je vsem16 smilil. Vendar17 je na Boga zmeraj zaupal in19 njegovo ime klical tako dolgo, da20 mu je bila glava odsekana. Stari Teodor pa je izbral Svetina21, da22 bi mu povrnil23 tolike bridkosti24, ki jih je moral25 po nedolžnem trpeti,26 za svojega27 zeta in28 mu izročil vse29 svoje veliko30 premoženje in mu obljubil32 svojo hčer Kristino v zakon dati33. Poroke pa34 Teodor prej35 ni dovolil, kakor da obletnica37 mine.
jaz1 na vse pozabim in prosil bom zate Boga2, da stanovitno prestojiš3, kar ti je prisojenega4.«5 Ločila sta se in oba jokala. Svetina so6 s častjo v kočiji odpeljali v hišo njegovega gospodarja. Veliko7 ljudi ga je spremilo8. Bodina pa so9 čez tri dni umorili10. Od strahu, od bridkosti11 in od12 strašnih bolečin je rjul13 kakor divja zver, ko so14 mu roke eno za drugo odsekali, tako da15 se je vsem16 smilil. Vendar17 je na Boga zmeraj zaupal in19 njegovo ime klical tako dolgo, da20 mu je bila glava odsekana. Stari Teodor pa je izbral Svetina21, da22 bi mu povrnil23 tolike bridkosti24, ki jih je moral25 po nedolžnem trpeti,26 za svojega27 zeta in28 mu izročil vse29 svoje veliko30 premoženje in mu obljubil32 svojo hčer Kristino v zakon dati33. Poroke pa34 Teodor prej35 ni dovolil, kakor da obletnica37 mine.
jaz1 na vse pozabim in prosil bom zate Boga2, da stanovitno prestojiš3, kar ti je prisojenega4.«5 Ločila sta se in oba jokala. Svetina so6 s častjo v kočiji odpeljali v hišo njegovega gospodarja. Veliko7 ljudi ga je spremilo8. Bodina pa so9 čez tri dni umorili10. Od strahu, od bridkosti11 in od12 strašnih bolečin je rjul13 kakor divja zver, ko so14 mu roke drugo za drugo odsekali, tako da15 se je vsem16 smilil. Vendar17 je na Boga zmeraj zaupal in19 njegovo ime klical tako dolgo, da20 mu je bila glava odsekana. Stari Teodor pa je izbral Svetina21, da22 bi mu povrnil23 tolike bridkosti24, ki jih je moral25 po nedolžnem trpeti,26 za svojega27 zeta in28 mu izročil vse29 svoje veliko30 premoženje in mu obljubil32 svojo hčer Kristino v zakon dati33. Poroke pa34 Teodor prej35 ni dovolil, kakor da obletnica37 mine.
jaz1 na vse pozabim in prosil bom zate Boga2, da stanovitno prestojiš3, kar ti je prisojenega4.«5 Ločila sta se in oba jokala. Svetina so6 s častjo v kočiji odpeljali v hišo njegovega gospodarja. Veliko7 ljudi ga je spremilo8. Bodina pa so9 čez tri dni umorili10. Od strahu, od bridkosti11 in od12 strašnih bolečin je rjul13 kakor divja zver, ko so14 mu roke eno za drugo odsekali, tako da15 se je vsem16 smilil. Vendar17 je na Boga zmeraj zaupal in19 njegovo ime klical tako dolgo, da20 mu je bila glava odsekana. Stari Teodor pa je izbral Svetina21, da22 bi mu povrnil23 tolike bridkosti24, ki jih je moral25 po nedolžnem trpeti,26 za svojega27 zeta in28 mu izročil vse29 svoje veliko30 premoženje in mu obljubil32 svojo hčer Kristino v zakon dati33. Poroke pa34 Teodor prej35 ni dovolil, kakor da obletnica37 mine.
114
[(119)−120]
[(127)]
[73]
[(145)−146]
[69]
⮟
TRETJI DEL.1
TRETJI DEL.1
TRETJI DEL
TRETJI DEL
TRETJI DEL
TRETJI DEL
I. France1 Svetin, oče Janeza in Pavla,2 na vojski vjet,3 in na francosko4 odpeljan.5
I. Fran1 Svetin, oče Janeza in Pavla na vojski vjet,3 in na Francosko4 odpeljan.5
I France1 Svetin, oče Janeza in Pavla,2 na vojski ujet3 in na Francosko4 odpeljan
I France1 Svetin, oče Janeza in Pavla,2 na vojski ujet3 in na Francosko4 odpeljan
I France1 Svetin, oče Janeza in Pavla,2 na vojski ujet3 in na Francosko4 odpeljan
I France1 Svetin, oče Janeza in Pavla,2 na vojski ujet3 in na Francosko4 odpeljan
France1 Svetin, kteri2 je takrat, ko je z brambovci mogel4 na vojsko iti5, ženo in oba majhna fantiča zapustil7, je dolgo časa žaloval9 in le na dom mislil. Ko je pa10 videl, de11 si ni mogel12 pomagati, se je božji volji vdal14 in mislil: Bog je16 dober oče; bo že preživel17 ženo in otroke, de18 bi le jest per življenji ostal,19 in jih še enkrat vidil; molil22 in prosil bom zmeram23 Boga, de bi24 me v nevarnosti pred nesrečo obvarval25. Kmalo ko26 brambovci na laško pridejo27, so se s Francozam sprijeli, veliko29 je bilo pobitih Francozov30 in naših. Svetinu se ni nič žaliga32 zgodilo, ampak33 tista truma34, med ktero35 je Svetin36 bil, je bila od Francozov zajeta,39 in vsi brambovci tiste trume40 so bili vjeti41 in na Francosko odpeljani43. Gnali so jih Francozi44 do mesta Besansona, tam so45 jim dali prostost delat iti47, kar kteri zna,48 in kjer delo dobi50. Ljudje mestni in kmetiški52 so vse brambovce pobrali,53 in jim še radi dobro plačvali54, zato55 ker je ta-
Fran1 Svetin, kateri2 je takrat, ko je moral3 z brambovci na vojsko iti5, zapustil6 ženo in še malozmožna dečka7, žaloval8 je dolgo po njih9 in le na dom mislil. A kadar je10 videl, da11 si ne more12 pomagati, vdal13 se je v božjo voljo14 in mislil sam v sebi15: Bog je16 dober oče; on uže preživi17 ženo in otroka, da18 bi le meni življenje ohranil,19 in mi20 jih dal21 še jedenkrat videti. Molil22 in prosil bodem vedno23 Boga, da24 me v nevarnosti obvaruje nesreče25. — Kmalu potem, ko so26 brambovci na Laško prišli27, sprijeli28 so se z Francozom; mnogo Francozov29 je bilo pobitih in tudi31 naših. Svetinu se ni nič žalega32 zgodilo, nego33 tista četa34, v katerej35 je bil tudi on37, zajeta38 je bila od Francozov,39 in vsi brambovci te čete40 so bili vjeti41 in na Francosko odpeljani43. Gnali so jih Francozi44 do mesta Bezansona, ondu45 jim dali prostost delat iti47, kar kateri zna,48 in kjer si kdo kako49 delo dobi50. Ljudje mestni in kmetski pobrali52 so vse brambovce,53 in jim še radi dobro plačevali54, ker je ta-
France1 Svetin, ki2 je takrat, ko je moral iti3 z brambovci na vojsko, zapustil6 ženo in oba fantiča7, je dolgo časa žaloval9 in le na dom mislil. Ko je pa10 videl, da11 si ne bo mogel12 pomagati, se je božji volji vdal14 in mislil: Bog je16 dober oče, bo že preživil17 ženo in otroke; da18 bi le jaz pri življenju ostal19 in jih še enkrat videl! Molil22 in prosil bom zmeraj23 Boga, da bi24 me v nevarnosti pred nesrečo obvaroval25. Ko so26 brambovci na Laško prišli27, so se kmalu sprijeli s Francozom; veliko29 je bilo pobitih, Francozov30 in naših. Svetinu se ni nič žalega32 zgodilo, ampak33 tista truma34, med katero35 je bil Svetin37, je bila od Francozov zajeta39 in vse brambovce tiste trume40 so Francozi ujeli41 in odpeljali42 na Francosko. Gnali so jih do mesta Besansona; tam so45 jim dali prostost, da so šli46 delat, kar bi kateri znal48 in kjer bi49 delo dobil50. Ljudje,51 mestni in kmečki,52 so vse brambovce pobrali53 in jim še radi dobro plačevali54, zato55 ker je ta-
France1 Svetin, ki2 je takrat, ko je moral iti3 z brambovci na vojsko, zapustil6 ženo in oba fantiča7, je dolgo časa žaloval9 in le na dom mislil. Ko je pa10 videl, da11 si ne bo mogel12 pomagati, se je božji volji vdal14 in mislil: Bog je16 dober oče, bo že preživil17 ženo in otroke; da18 bi le jaz pri življenju ostal19 in jih še enkrat videl! Molil22 in prosil bom zmeraj23 Boga, da bi24 me v nevarnosti pred nesrečo obvaroval25. Kmalu potem ko so26 brambovci na Laško prišli27, so se sprijeli s Francozom; veliko29 je bilo pobitih, Francozov30 in naših. Svetinu se ni nič žalega32 zgodilo, ampak33 tista truma34, med katero35 je bil Svetin37, je bila od Francozov zajeta39 in vse brambovce tiste trume40 so Francozi ujeli41 in odpeljali42 na Francosko. Gnali so jih do mesta Besansona; tam so45 jim dali prostost, da so šli46 delat, kar bi kateri znal48 in kjer bi49 delo dobil50. Ljudje,51 mestni in kmečki,52 so vse brambovce pobrali53 in jim še radi dobro plačevali54, zato55 ker je ta-
France1 Svetin, ki2 je takrat, ko je moral iti3 z brambovci na vojsko, zapustil6 ženo in oba fantiča7, je dolgo časa žaloval9 in le na dom mislil. Ko je pa10 videl, da11 si ne bo mogel12 pomagati, se je božji volji vdal14 in mislil: Bog je16 dober oče, bo že preživil17 ženo in otroke; da18 bi le jaz pri življenju ostal19 in jih še enkrat videl! Molil22 in prosil bom zmeraj23 Boga, da bi24 me v nevarnosti pred nesrečo obvaroval25. Kmalu potem, ko so26 brambovci na Laško prišli27, so se sprijeli s Francozom; veliko29 je bilo pobitih, Francozov30 in naših. Svetinu se ni nič žalega32 zgodilo, ampak33 tista truma34, med katero35 je bil Svetin37, je bila od Francozov zajeta39 in vse brambovce tiste trume40 so Francozi ujeli41 in odpeljali42 na Francosko. Gnali so jih do mesta Besansona; tam so45 jim dali prostost, da so šli46 delat, kar bi kateri znal48 in kjer bi49 delo dobil50. Ljudje,51 mestni in kmečki,52 so vse brambovce pobrali53 in jim še radi dobro plačevali54, zato55 ker je ta-
France1 Svetin, ki2 je takrat, ko je moral iti3 z brambovci na vojsko, zapustil6 ženo in oba fantiča7, je dolgo časa žaloval9 in le na dom mislil. Ko je pa10 videl, da11 si ne bo mogel12 pomagati, se je božji volji vdal14 in mislil: Bog dober oče, bo že preživil17 ženo in otroke; da18 bi le jaz pri življenju ostal19 in jih še enkrat videl! Molil22 in prosil bom zmeraj23 Boga, da bi24 me v nevarnosti pred nesrečo obvaroval25. Kmalu potem ko so26 brambovci na Laško prišli27, so se sprijeli s Francozom; veliko29 je bilo pobitih, Francozov30 in naših. Svetinu se ni nič žalega32 zgodilo, ampak33 tista truma34, med katero35 je bil Svetin37, je bila od Francozov zajeta39 in vse brambovce tiste trume40 so Francozi ujeli41 in odpeljali42 na Francosko. Gnali so jih do mesta Besansona; tam so45 jim dali prostost, da so šli46 delat, kar bi kateri znal48 in kjer bi49 delo dobil50. Ljudje,51 mestni in kmečki,52 so vse brambovce pobrali53 in jim še radi dobro plačevali54, zato55 ker je ta-
115
[120−121]
[(127)−128]
[73−74]
[146−147]
[69−70]
⮟
krat moških grozno1 po francoskim mankalo, hude2 dolge vojske so jih silno veliko požerle3. Svetin je dopovedal4, de5 zna sukno tkati, de6 je že nekdaj per takim8 delu več časa bil; kmalo9 ga je neki gospod10 najel, kteri12 je suknarijo ali fabriko14, kjer15 se sukno dela, imel16. Ker je gospod vidil17, de Svetinu18 gre delo dobro od20 rok, mu je dal22 dobro jesti in piti in oblačilo23, zraven pa24 še vsak dan v dnarjih en frank25. Svetin je zmeram27 želel še kdej29 v svojo domovino priti,30 in viditi31 svojo ženo in svoje otroke32. Vojska s33 Francozi je pojenjala34, vjeti35 po francoskim36 razkropljeni cesarski podložni37 so bili na dom spušeni;39 Svetina je pa40 gospodar vedno pregovarjal41 še ostati42. Ne hodi še domu44, mu je zmeram rekel,45 vem de46 želiš viditi47 svoje ljudi, pa48 kaj ti pomaga, kader domu49 prideš, spet boš mogel soldat50 biti, vojska52 nova se spet54 kaže. Bodi per55 meni še kaj56 časa, de57 si kaj perslužiš58, in kader se bo prav umerilo59, te bom spustil60 in ti še dobro popotnico dal61. Svetin, ker mu je per suknarji62 dobro bilo63 in si je lepe dnarje perslužil64, se je dal66 pregovoriti, de67 je celih sedem let per suknarji ostal, in si69 toliko premoženja perdobil70, de71 si je upal doma na Ilirskim72 pošteno živeti. Že73 mu je gospodar74 obljubil tisto leto ga domu spustiti,76 kar so Francozi s Španjoli79 hudo vojsko perčeli; kar80 je bilo terdnih moških81, vse so v žold pobrali82, bodi si domač,83 ali ptujc84. Tudi Svetin je mogel biti zdaj Francoski soldat85.
krat možkih delavcev1 po Francoskem zelo primanjkovalo; hude in2 dolge vojske so jih silno veliko požrle3. Svetin je povedal4, da5 zna sukno tkati in6 je že nekdaj pri takem8 delu dlje časa služil; zatorej si9 ga je kmalu10 najel nek gospod11, kateri12 je imel13 suknarijo ali tovarno14, v katerej15 se sukno izdeluje16. Ker je gospod videl17, da18 gre Svetinu19 delo dobro izpod20 rok, dal21 mu je dobro jesti in piti, dal mu je tudi potrebno obleko23, a vrhu tega24 še vsak dan v denarjih po jeden frank25. Svetin si26 je vedno27 želel, da bi28 še kdaj prišel29 v svojo domovino in bi videl31 svojo ženo in svoja otroka32. Vojska z33 Francozi je prestala34, vjeti in35 po Francoskem36 razkropljeni cesarski podložniki37 so bili na dom izpuščeni, a39 Svetina je gospodar vedno prigovarjal, da bi41 še ostal42. »43Ne hodi še domov44,« dejal mu je, »45vem, da46 želiš videti47 svoje ljudi, ali48 kaj ti pomaga, kadar domov49 prideš, zopet bodeš moral vojak50 biti, nova vojska53 se zopet54 kaže. Bodi rajši pri55 meni še nekaj56 časa, da57 si kaj prislužiš58, in kadar bode ugoden čas59, izpustim te60 in ti še dobro popotnico dam61.« Svetin, kateremu se je pri suknariji62 dobro godilo63 in si je tudi lepih denarjev zaslužil64, dal65 se je pregovoriti, da67 je še68 celih sedem let ostal v tovarni svojega gospodarja ter si69 toliko premoženja pridobil70, da71 si je upal doma na Kranjskem72 pošteno živeti. Že73 mu je gospodar74 obljubil, še75 tisto leto ga domov izpustiti,76 kar so Francozi s Španci79 hudo vojsko začeli. Kar koli80 je bilo zdravih in trdnih možkih ljudi81, vse so pobrali k vojakom82, bodi si domačin83 ali tujec84. Tudi Svetin je zdaj moral biti francoski vojak85.
krat moških1 po Francoskem silno manjkalo. Hude in2 dolge vojske so jih silno veliko požrle3. Svetin je dopovedal4, da5 zna sukno tkati, da6 je bil7 že nekdaj več časa pri takem8 delu. Kmalu9 ga je najel neki gospod11, ki12 je imel13 suknarijo ali tovarno14, kjer15 se sukno dela16. Ker je gospod videl17, da18 gre Svetinu19 delo dobro izpod20 rok, mu je dal22 dobro jesti in piti in oblačilo23, zraven pa24 še vsak dan en frank v denarju25. Svetin je zmeraj27 želel, da bi28 še kdaj prišel29 v svojo domovino in videl31 svojo ženo in svoje otroke32. Vojska s33 Francozi je ponehala34, ujeti in35 po Francoskem36 razkropljeni cesarski podložni37 so bili spuščeni38 na dom;39 Svetina je pa40 gospodar vedno pregovarjal, naj41 še ostane42. »43Ne hodi še domov44,« mu je zmeraj govoril; »45vem, da46 želiš videti47 svoje ljudi, pa48 kaj ti pomaga, ko domov49 prideš, boš moral spet50 biti vojak51, nova vojska53 se spet54 kaže. Bodi pri55 meni še kaj56 časa, da57 si kaj prislužiš58, in kadar se bo prav namerilo59, te bom spustil60 in ti še dobro popotnico dal61.« Ker mu je bilo pri suknarju62 dobro in si je lepe denarje prislužil64, se je dal66 pregovoriti, da67 je ostal pri suknarju68 celih sedem let in si pridobil69 toliko premoženja, da71 si je upal doma na Ilirskem72 pošteno živeti. Gospodar73 mu je obljubil, da ga bo še75 tisto leto domov pustil;76 kar so Francozi pričeli78 s Španjoli79 hudo vojsko. Kar80 je bilo trdnih moških81, vse so pobrali v vojake82, bodisi domač83 ali tujec84. Tudi Svetin je moral sedaj biti francoski vojak85.
krat moških1 po Francoskem grozno manjkalo. Hude in2 dolge vojske so jih silno veliko požrle3. Svetin je dopovedal4, da5 zna sukno tkati, da6 je bil7 že nekdaj več časa pri takem8 delu. Kmalu9 ga je najel neki gospod11, ki12 je imel13 suknarijo ali tovarno14, kjer15 se sukno dela16. Ker je gospod videl17, da18 gre Svetinu19 delo dobro izpod20 rok, mu je dal22 dobro jesti in piti in oblačilo23, zraven pa24 še vsak dan en frank v denarju25. Svetin je zmeraj27 želel, da bi28 še kdaj prišel29 v svojo domovino in videl31 svojo ženo in svoje otroke32. Vojska s33 Francozi je pojenjala34, ujeti in35 po Francoskem36 razkropljeni cesarski podložni37 so bili spuščeni38 na dom;39 Svetina je pa40 gospodar vedno pregovarjal, naj41 še ostane42. »43Ne hodi še domov44,« mu je zmeraj govoril; »45vem, da46 želiš videti47 svoje ljudi, pa48 kaj ti pomaga, ko domov49 prideš, boš moral spet50 biti vojak51, nova vojska53 se spet54 kaže. Bodi pri55 meni še nekaj56 časa, da57 si kaj prislužiš58, in kadar se bo prav namerilo59, te bom spustil60 in ti še dobro popotnico dal61.« Ker mu je bilo pri suknarju62 dobro in si je lepe denarje prislužil64, se je dal Svetin66 pregovoriti, da67 je ostal pri suknarju68 celih sedem let in si pridobil69 toliko premoženja, da71 si je upal doma na Ilirskem72 pošteno živeti. Gospodar73 mu je obljubil, da ga bo še75 tisto leto domov pustil;76 kar so Francozi pričeli78 s Španjolci79 hudo vojsko. Kar80 je bilo trdnih moških81, vse so pobrali v vojake82, bodisi domač83 ali tujec84. Tudi Svetin je moral sedaj biti francoski vojak85.
krat moških1 po Francoskem grozno manjkalo. Hude in2 dolge vojske so jih silno veliko požrle3. Svetin je dopovedal4, da5 zna sukno tkati, da6 je bil7 že nekdaj več časa pri takem8 delu. Kmalu9 ga je najel neki gospod11, ki12 je imel13 suknarijo ali tovarno14, kjer15 se sukno dela16. Ker je gospod videl17, da18 gre Svetinu19 delo dobro izpod20 rok, mu je dal22 dobro jesti in piti in oblačilo23, zraven pa24 še vsak dan en frank v denarju25. Svetin je zmeraj27 želel, da bi28 še kdaj prišel29 v svojo domovino in videl31 svojo ženo in otroke32. Vojska s33 Francozi je pojenjala34, ujeti in35 po Francoskem36 razkropljeni cesarski podložni37 so bili spuščeni38 na dom;39 Svetina je pa40 gospodar vedno pregovarjal, naj41 še ostane42. »43Ne hodi še domov44,« mu je zmeraj govoril; »45vem, da46 želiš videti47 svoje ljudi, pa48 kaj ti pomaga, ko domov49 prideš, boš moral spet50 biti vojak51, nova vojska53 se spet54 kaže. Bodi pri55 meni še nekaj56 časa, da57 si kaj prislužiš58, in kadar se bo prav namerilo59, te bom spustil60 in ti še dobro popotnico dal61.« Ker mu je bilo pri suknarju62 dobro in si je lepe denarje prislužil64, se je dal Svetin66 pregovoriti, da67 je ostal pri suknarju68 celih sedem let in si pridobil69 toliko premoženja, da71 si je upal doma na Ilirskem72 pošteno živeti. Gospodar73 mu je obljubil, da ga bo še75 tisto leto domov pustil;76 kar so pričeli77 Francozi s Španjoli79 hudo vojsko. Kar80 je bilo trdnih moških81, vse so pobrali v vojake82, bodisi domač83 ali tujec84. Tudi Svetin je moral sedaj biti francoski vojak85.
krat moških1 po Francoskem grozno manjkalo. Hude in2 dolge vojske so jih silno veliko požrle3. Svetin je dopovedal4, da5 zna sukno tkati, da6 je bil7 že nekdaj več časa pri takem8 delu. Kmalu9 ga je najel neki gospod11, ki12 je imel13 suknarijo ali tovarno14, kjer15 se sukno dela16. Ker je gospod videl17, da18 gre Svetinu19 delo dobro izpod20 rok, mu je dal22 dobro jesti in piti in oblačilo23, zraven pa24 še vsak dan en frank v denarju25. Svetin je zmeraj27 želel, da bi28 še kdaj prišel29 v svojo domovino in videl31 svojo ženo in svoje otroke32. Vojska s33 Francozi je pojenjala34, ujeti in35 po Francoskem36 razkropljeni cesarski podložni37 so bili spuščeni38 na dom.39 Svetina je pa40 gospodar vedno pregovarjal, naj41 še ostane42. »43Ne hodi še domov44,« mu je zmeraj govoril; »45vem, da46 želiš videti47 svoje ljudi, pa48 kaj ti pomaga, ko domov49 prideš, boš moral spet50 biti vojak51, nova vojska53 se spet54 kaže. Bodi pri55 meni še nekaj56 časa, da57 si kaj prislužiš58, in kadar se bo prav namerilo59, te bom spustil60 in ti še dobro popotnico dal61.« Ker mu je bilo pri suknarju62 dobro in si je lepe denarje prislužil64, se je dal Svetin66 pregovoriti, da67 je ostal pri suknarju68 celih sedem let in si pridobil69 toliko premoženja, da71 si je upal doma na Ilirskem72 pošteno živeti. Gospodar73 mu je obljubil, da ga bo še75 tisto leto domov pustil;76 kar so Francozi pričeli78 s Španjolci79 hudo vojsko. Kar80 je bilo trdnih moških81, vse so pobrali v vojake82, bodisi domač83 ali tujec84. Tudi Svetin je moral sedaj biti francoski vojak85.
116
[121−122]
[128−129]
[74−75]
[148−149]
[70]
⮟
II. France1 Svetin, francoski soldat2, reši svojiga3 generala.4
II. Fran1 Svetin, francoski vojak2, reši svojega3 generala.4
II France1 Svetin, francoski vojak2, reši svojega3 generala
II France1 Svetin, francoski vojak2, reši svojega3 generala
II France1 Svetin, francoski vojak2, reši svojega3 generala
II France1 Svetin, francoski vojak2, reši svojega3 generala
Še tisti mesic1, ko je Svetin bil vzet k francoskim soldatam, je mogel2 iti z drugimi vred na špansko,3 in se je mogel4 vojskovati tam5 z ljudmi, kterih nikoli ni6 poznal, in za take, ki mu nič mar niso bili; zato7 je vedno na tihama zdihoval in Boga prosil8 za srečo, de9 bi per življenji ostal, in ne bil ubit v ptuji deželi10. Pervi11 dan, ko12 so se Francozi udarili s Španjoli13, je bil14 generalov životni15 služabnik ubit16. General M. si je zmed vsih17 drugih soldatov18 za životniga19 služabnika ali strežeta izbral20 Svetina; zlo všeč21 mu je bil. Bog je tako naklonil, in23 generalu tako misel dal24, de25 si je Svetina26 izvolil, ker je Svetin vedno Boga prosil, de28 bi se29 mu ne bilo treba streljati in ljudi pobijati. Svetin v vsih31 rečeh umen in zbrisan32, je svojimu34 generalu lepo stregel in35 zvesto služil, torej36 ga je gospod tako rad imel, de37 se brez njega ni nikamor38 ganil. Kamor koli40 je general šel,42 ga je mogel43 Svetin spremiti44 in vedno zraven45 njega biti46. Eniga47 dne mu general reče: Ljubi48 moj France Svetin,49 vidim, de zmeram50 po domu zdihuješ51, rad bi šel52 v svojo deželo nazaj53, ker imaš ženo in otroke, ne54 zamerim ti tega, ali glej, tudi jest55 imam doma ženo in otroke, vender56 moram se57 tukaj bojvati; bodi potroštan,58 če boš zmeram59 tako meni60 zvest in priden, kakor si do
Še tist mesec1, ko je bil Svetin vzet k francoskim vojakom, moral je2 iti z drugimi vred na Špansko,3 in se ondu4 vojskovati z ljudmi, katerih ni nikoli6 poznal, in za take, ki mu niso bili nič mari; zatorej7 je vedno na tihem vzdihoval in prosil Boga8 za srečo, da9 bi ga živega ohranil in bi ne bil ubit v tujej deželi10. Prvi11 dan, kadar12 so se Francozi udarili s Španci13, bil je14 generalov telesni15 služabnik ubit16. General M. si je izmed vseh17 drugih vojakov18 za telesnega19 služabnika izbral20 Svetina, ker21 mu je zelo všeč22 bil. Bog je tako naklonil in dal23 generalu tako misel, da25 si je Svetina26 izvolil, ker je Svetin vedno Boga prosil, da28 bi se29 mu ne bilo treba streljati in ljudi pobijati. Svetin v vseh31 rečeh umen in izveden32, stregel33 je lepo svojemu34 generalu in mu35 zvesto služil; zatorej36 ga je gospod tako rad imel, da37 se brez njega nikamor niti38 ganil ni39. Kamor koli40 je šel41 general, moral42 ga je Svetin izpremljevati44 in vedno poleg45 njega biti46. Necega47 dne mu reče general: »Svetin48 moj ljubi!49 vidim, da zmirom50 po domu vzdihuješ51, rad bi se vrnil52 v svojo deželo, ker imaš ženo in otroke, ne54 zamerim ti tega, ali glej, tudi jaz55 imam doma ženo in otroke, in vender se56 moram tukaj bojevati. Bodi potolažen;58 če ostaneš meni vedno59 tako zvest in priden, kakor si bil61 do
Še tisti mesec1, ko so Svetina vzeli v vojake, je moral2 iti z drugimi vred na Špansko3 in se je moral tam4 vojskovati z ljudmi, katerih nikoli ni6 poznal, in za take, ki mu nič mar niso bili. Zato7 je vedno natihoma zdihoval in Boga prosil8 za srečo, da9 bi ostal pri življenju in da ga v tuji deželi ne bi ubili10. Prvi11 dan, ko12 so se Francozi udarili s Španjoli13, je bil ubit14 generalov osebni15 služabnik. General M. si je izmed vseh17 drugih vojakov izbral18 za svojega19 služabnika ali strežeta20 Svetina; zelo všeč21 mu je bil. Bog je tako naklonil in23 generalu tako misel dal24, da25 si je izvolil Svetina27, ker je Svetin vedno Boga prosil, da28 bi mu ne bilo treba streljati in ljudi pobijati. Svetin,30 v vseh31 rečeh umen in zbrisan32, je svojemu34 generalu lepo stregel in35 zvesto služil; zatorej36 ga je gospod tako rad imel, da37 se brez njega nikamor ni38 ganil. Kamorkoli40 je šel41 general,42 ga je moral43 Svetin spremiti44 in vedno biti zraven45 njega. Nekega47 dne mu general reče: »Ljubi48 moj France Svetin,49 vidim, da zmeraj50 po domu zdihuješ51, rad bi šel nazaj52 v svojo deželo, ker imaš ženo in otroke. Ne54 zamerim ti tega, ali glej, tudi jaz55 imam doma ženo in otroke, vendar se56 moram tukaj bojevati. Potolaži se,58 če mi boš zmeraj59 tako zvest in priden, kakor si bil61 do
Še tisti mesec1, ko so Svetina vzeli v vojake, je moral2 iti z drugimi vred na Špansko3 in se je moral tam4 vojskovati z ljudmi, katerih nikoli ni6 poznal, in za take, ki mu nič mar niso bili. Zato7 je vedno natihoma zdihoval in Boga prosil8 za srečo, da9 bi ostal pri življenju in da ga v tuji deželi ne bi ubili10. Prvi11 dan, ko12 so se Francozi udarili s Španjoli13, je bil ubit14 generalov osebni15 služabnik. General M. si je izmed vseh17 drugih vojakov izbral18 za svojega19 služabnika ali strežeta20 Svetina; zelo všeč21 mu je bil. Bog je tako naklonil in23 generalu tako misel dal24, da25 si je izvolil Svetina27, ker je Svetin vedno Boga prosil, da28 bi se29 mu ne bilo treba streljati in ljudi pobijati. Svetin,30 v vseh31 rečeh umen in zbrisan32, je svojemu34 generalu lepo stregel in35 zvesto služil; zatorej36 ga je gospod tako rad imel, da37 se brez njega nikamor ni38 ganil. Kamorkoli40 je šel41 general,42 ga je moral43 Svetin spremiti44 in vedno biti zraven45 njega. Nekega47 dne mu general reče: »Ljubi48 moj France Svetin,49 vidim, da zmeraj50 po domu zdihuješ51, rad bi šel nazaj52 v svojo deželo, ker imaš ženo in otroke. Ne54 zamerim ti tega, ali glej, tudi jaz55 imam doma ženo in otroke, vendar se56 moram tukaj bojevati. Potolaži se,58 če mi boš zmeraj59 tako zvest in priden, kakor si bil61 do
Še tisti mesec1, ko so Svetina vzeli v vojake, je moral2 iti z drugimi vred na Špansko3 in se je moral tam4 vojskovati z ljudmi, katerih nikoli ni6 poznal, in za take, ki mu nič mar niso bili. Zato7 je vedno natihoma zdihoval in Boga prosil8 za srečo, da9 bi ostal pri življenju in da ga v tuji deželi ne bi ubili10. Prvi11 dan, ko12 so se Francozi udarili s Španjoli13, je bil ubit14 generalov osebni15 služabnik. General M. si je izmed vseh17 drugih vojakov izbral18 za svojega19 služabnika ali strežeta20 Svetina; zelo všeč21 mu je bil. Bog je tako naklonil in23 generalu tako misel dal24, da25 si je izvolil Svetina27, ker je Svetin vedno Boga prosil, da28 bi se29 mu ne bilo treba streljati in ljudi pobijati. Svetin,30 v vseh31 rečeh umen in zbrisan32, je svojemu34 generalu lepo stregel in35 zvesto služil; zatorej36 ga je gospod tako rad imel, da37 se brez njega nikamor ni38 ganil. Kamorkoli40 je šel41 general,42 ga je moral43 Svetin spremiti44 in biti vedno zraven45 njega. Nekega47 dne mu general reče: »Ljubi48 moj France Svetin,49 vidim, da zmeraj50 po domu zdihuješ51, rad bi šel nazaj52 v svojo deželo, ker imaš ženo in otroke. Ne54 zamerim ti tega, ali glej, tudi jaz55 imam doma ženo in otroke, vendar se56 moram tukaj bojevati. Potolaži se,58 če mi boš zmeraj59 tako zvest in priden, kakor si bil61 do
Še tisti mesec1, ko so Svetina vzeli v vojake, je moral2 iti z drugimi vred na Špansko3 in se je moral tam4 vojskovati z ljudmi, katerih nikoli ni6 poznal, in za take, ki mu nič mar niso bili. Zato7 je vedno natihoma zdihoval in Boga prosil8 za srečo, da9 bi ostal pri življenju in da ga v tuji deželi ne bi ubili10. Prvi11 dan, ko12 so se Francozi udarili s Španjoli13, je bil ubit14 generalov osebni15 služabnik. General M. si je izmed vseh17 drugih vojakov izbral18 za svojega19 služabnika ali strežeta20 Svetina; zelo všeč21 mu je bil. Bog je tako naklonil in23 generalu tako misel dal24, da25 si je izvolil Svetina27, ker je Svetin vedno Boga prosil, da28 bi se29 mu ne bilo treba streljati in ljudi pobijati. Svetin,30 v vseh31 rečeh umen in zbrisan32, je svojemu34 generalu lepo stregel in35 zvesto služil; zatorej36 ga je gospod tako rad imel, da37 se brez njega nikamor ni38 ganil. Kamorkoli40 je šel41 general,42 ga je moral43 Svetin spremiti44 in vedno biti zraven45 njega. Nekega47 dne mu general reče: »Ljubi48 moj France Svetin,49 vidim, da zmeraj50 po domu zdihuješ51, rad bi šel nazaj52 v svojo deželo, ker imaš ženo in otroke. Ne54 zamerim ti tega, ali glej, tudi jaz55 imam doma ženo in otroke, vendar se56 moram tukaj bojevati. Potolaži se,58 če mi boš zmeraj59 tako zvest in priden, kakor si bil61 do
117
[122−123]
[129−130]
[75]
[149−150]
[70−71]
⮟
zdaj bil1, te bom spustil domu,2 in z vsim te preskerbel4, de le5 vojska mine,6 in de7 s španjolam mir naredimo8. Le9 Boga prosi in10 moli de naji Bog per življenji ohrani.11 Svetina je to zlo12 veselilo, tako dobriga14 gospodarja in oblastnika dobiti15, kar je malo kdej per soldatih; še bolj pridno16 mu je stregel, pa zraven18 tudi pridno molil. Per velikim19 mestu, po imenu Salamanka,20 na španskim, so se vstavile obe vojske21 francoska in španjolska22. Na ti23 strani vode, ktera24 je memo25 tekla, so26 stali Francozi, na uni28 strani so bili Španjoli29, kteri30 so sklenili tukaj Francozam31 se terdno32 v bran postaviti33. Oboji so čakali povelja, kdaj34 se bodo udarili35. En večer36 gre general M. na tihama37 ogledovat, kako se Španjoli38 k boju perpravljajo39; rad bi bil vidil,40 kako se razširjajo ob vodi,41 in kam so svoje straže postavili43. Druziga44 ni vzel s sabo, kakor svojiga zvestiga45 služabnika Svetina. Vsak46 na svojiga47 konja sedeta,48 in izdarita49 ob vodi eden50 za drugim. Preveč deleč je51 od svoje straže jezdel general,52 in se preveč od svojih ljudi odločil54. Ravno se je že verniti55 mislil, kar iz bližniga germa per vodi planejo57 štirje španjoli58, generala s služabnikam60 vred obstopijo in puše vanj obernejo61. General izdere meč in se hoče braniti, pa62 ni mogoče. Nato zasuče konja in ga spodbode64, de65 bi španjole poderl66 in oddirjal, in67 Svetinu tudi68 tako storiti reče, pa Španjolov eden je dregnil konja z bajonetam69 v trebuh, de so mu čeva vun šinile, in kar pade z generalam; oditi70
sih dob1, izpustil te bodem domov2 in z vsem potrebnim preskrbel4, kakor hitro5 vojska mine in se7 s Španci naredi mir8. Samo9 Boga prosi ki10 moli, da naju ohrani živa.«11 Svetina je zelo12 veselilo, da ima13 tako dobrega14 gospodarja in oblastnika, kar se pri vojacih le redko kdaj nahaja. Od sih dob16 mu je še bolj pridno17 stregel, a vrhu tega18 tudi pridno molil. Pri velikem19 mestu Salamanki20 na Španskem, ustavili sti se obe vojski21 francoska in španska22. Ob tej23 strani vode, katera24 je memo25 tekla, stali so27 Francozi, ob onej28 strani so bili Španci29, kateri30 so sklenili, da31 se na tem kraji Francozom z vso močjo32 v bran postavijo33. Oboji so čakali povelja, da34 se udarijo35. Necega večera36 gre general M. na tihoma37 ogledovat, kako se Španci38 k boji pripravljajo39; rad bi bil videl,40 kako se razširjajo ob vodi in kam so postavili42 svoje straže. Druzega44 ni vzel s seboj, nego svojega zvestega45 služabnika Svetina. Vsak46 na svojega47 konja sedeta48 in jezdarita49 ob vodi drug50 za drugim. Predaleč51 od svoje straže je jezdil general52 in se preveč oddaljil53 od svojih ljudi. Ravno se je že55 mislil vrniti56, kar planejo iz bližnjega grma pri vodi57 štirje Španci58, obstopijo59 generala s služabnikom60 vred ter nastavijo puške v njiju61. General izdere meč in se hoče braniti, a62 ni mu bilo63 mogoče. Nato zasuče konja in ga izpodbode64, da65 bi Špance podrl66 in oddirjal, ter67 Svetinu tudi68 tako storiti reče. Ali Špancev jeden dregne konja z bajonetom69 v trebuh, in konj pade z generalom vred na tla; pobegniti70
sedaj1, te bom spustil domov2 in te3 z vsem preskrbel4, da le5 vojska mine in da7 s Španjolom mir naredimo8. Le9 Boga prosi in10 moli, da naju Bog pri življenju ohrani.«11 Svetina je to zelo12 veselilo, da je dobil13 tako dobrega14 gospodarja in oblastnika, kar je malokdaj pri vojakih. Še bolj pridno16 mu je stregel, zraven pa18 tudi pridno molil. Pri velikem19 mestu Salamanki20 na Španskem sta se ustavili obe vojske,21 francoska in španjolska22. Na tej23 strani vode, ki24 je mimo25 tekla, so26 stali Francozi, na oni28 strani so bili Španjolci29, kateri30 so sklenili, da31 se bodo tukaj Francozom trdno32 v bran postavili33. Oboji so čakali povelja, kdaj34 se bodo udarili35. Nekega večera36 gre general M. natihoma37 ogledovat, kako se Španjoli38 k boju pripravljajo39; rad bi bil videt40 kako se razširjajo ob vodi in kam so postavili42 svoje straže. Drugega44 ni vzel s seboj kakor svojega zvestega45 služabnika Svetina. Sedeta vsak46 na svojega47 konja in jezdarita49 ob vodi drug50 za drugim. General je šel predaleč51 od svoje straže in se preveč ločil53 od svojih ljudi. Ravno se je mislil vrniti56, kar planejo izza bližnjega grma57 štirje Španjoli58, obstopijo59 generala s služabnikom60 vred in obrnejo vanj puške61. General izdere meč in se hoče braniti, pa62 ni mogoče. Nato zasuče konja in ga spodbode64, da65 bi Španjole podrl66 in oddirjal. Tudi67 Svetinu reče68 tako storiti, pa eden Španjolov je z bajonetom dregnil konja69 v trebuh, da so mu čreva ven šinila. Konj pade z generalom, oditi70
sedaj1, te bom spustil domov2 in te3 z vsem preskrbel4, da le5 vojska mine in da7 s Španjolom mir naredimo8. Le9 Boga prosi in10 moli, da naju Bog pri življenju ohrani.«11 Svetina je to zelo12 veselilo, da je dobil13 tako dobrega14 gospodarja in oblastnika, kar je malokdaj pri vojakih. Še bolj pridno16 mu je stregel, zraven pa18 tudi pridno molil. Pri velikem19 mestu Salamanki20 na Španskem sta se ustavili obe vojski,21 francoska in španjolska22. Na tej23 strani vode, ki24 je mimo25 tekla, so26 stali Francozi, na oni28 strani so bili Španjolci29, kateri30 so sklenili, da31 se bodo tukaj Francozom trdno32 v bran postavili33. Oboji so čakali povelja, kdaj34 se bodo udarili35. Nekega večera36 gre general M. natihoma37 ogledovat, kako se Španjoli38 k boju pripravljajo39; rad bi bil videl,40 kako se razširjajo ob vodi in kam so postavili42 svoje straže. Drugega44 ni vzel s seboj kakor svojega zvestega45 služabnika Svetina. Sedeta vsak46 na svojega47 konja in jezdarita49 ob vodi drug50 za drugim. General je jezdil predaleč51 od svoje straže in se preveč ločil53 od svojih ljudi. Ravno se je že55 mislil vrniti56, kar planejo izza bližnjega grma ob vodi57 štirje Španjoli58, obstopijo59 generala s služabnikom60 vred in obrnejo vanj puške61. General izdere meč in se hoče braniti, pa62 ni mogoče. Nato zasuče konja in ga spodbode64, da65 bi Španjole podrl66 in oddirjal. Tudi67 Svetinu reče68 tako storiti, pa eden Španjolov je z bajonetom dregnil konja69 v trebuh, da so mu čreva ven šinila. Konj pade z generalom, oditi70
sedaj1, te bom spustil domov2 in te3 z vsem preskrbel4, da le5 vojska mine in da7 s Španjolom mir naredimo8. Le9 Boga prosi in10 moli, da naju Bog pri življenju ohrani.«11 Svetina je to zelo12 veselilo, da je dobil13 tako dobrega14 gospodarja in oblastnika, kar je malokdaj pri vojakih. Še bolj pridno16 mu je stregel, zraven pa18 tudi pridno molil. Pri velikem19 mestu Salamanki20 na Španskem sta se ustavili obe vojski,21 francoska in španjolska22. Na tej23 strani vode, ki24 je mimo25 tekla, so26 stali Francozi, na oni28 strani so bili Španjoli29, kateri30 so sklenili, da31 se bodo tukaj Francozom trdno32 v bran postavili33. Oboji so čakali povelja, kdaj34 se bodo udarili35. Nekega večera36 gre general M. natihoma37 ogledovat, kako se Španjoli38 k boju pripravljajo39; rad bi bil videl,40 kako se razširjajo ob vodi in kam so postavili42 svoje straže. Drugega44 ni vzel s seboj kakor svojega zvestega45 služabnika Svetina. Sedeta vsak46 na svojega47 konja in jezdarita49 ob vodi drug50 za drugim. General je jezdil predaleč51 od svoje straže in se preveč ločil53 od svojih ljudi. Ravno se je že55 mislil vrniti56, kar planejo izza bližnjega grma ob vodi57 štirje Španjoli58, obstopijo59 generala s služabnikom60 vred in obrnejo vanj puške61. General izdere meč in se hoče braniti, pa62 ni mogoče. Nato zasuče konja in ga spodbode64, da65 bi Španjole podrl66 in oddirjal. Tudi67 Svetinu reče68 tako storiti, pa eden Španjolov je z bajonetom dregnil konja69 v trebuh, da so mu čreva ven šinila. Konj pade z generalom, oditi70
sedaj1, te bom spustil domov2 in te3 z vsem preskrbel4, da le5 vojska mine in da7 s Španjolom mir naredimo8. Le9 Boga prosi in10 moli, da naju Bog pri življenju ohrani.«11 Svetina je to zelo12 veselilo, da je dobil13 tako dobrega14 gospodarja in oblastnika, kar je malokdaj pri vojakih. Še bolj pridno16 mu je stregel, zraven pa18 tudi pridno molil. Pri velikem19 mestu Salamanki20 na Španskem sta se ustavili obe vojski,21 francoska in španjolska22. Na tej23 strani vode, ki24 je mimo25 tekla, so26 stali Francozi, na oni28 strani so bili Španjolci29, kateri30 so sklenili, da31 se bodo tukaj Francozom trdno32 v bran postavili33. Oboji so čakali povelja, kdaj34 se bodo udarili35. Nekega večera36 gre general M. natihoma37 ogledovat, kako se Španjoli38 k boju pripravljajo39; rad bi bil videl,40 kako se razširjajo ob vodi in kam so postavili42 svoje straže. Drugega44 ni vzel s seboj kakor svojega zvestega45 služabnika Svetina. Sedeta vsak46 na svojega47 konja in jezdarita49 ob vodi drug50 za drugim. General je jezdil predaleč51 od svoje straže in se preveč ločil53 od svojih ljudi. Ravno se je že55 mislil vrniti56, kar planejo izza bližnjega grma ob vodi57 štirje Španjoli58, obstopijo59 generala s služabnikom60 vred in obrnejo vanj puške61. General izdere meč in se hoče braniti, pa62 ni mogoče. Nato zasuče konja in ga spodbode64, da65 bi Španjole podrl66 in oddirjal. Tudi67 Svetinu reče68 tako storiti, pa eden Španjolov je z bajonetom dregnil konja69 v trebuh, da so mu čreva ven šinila. Konj pade z generalom, oditi70
118
[123−124]
[130−131]
[75−76]
[150−151]
[71]
⮟
več1 ni mogoče. Svetin, ker je mislil3, de4 je tudi general ranjen, skoči sam iz5 konja, de6 vzdigne generala spod7 konjske krivi8, in pravi9: Gospod general!11 ne branite se več12, de per življenji13 ostaneva, sej14 vidite, de zdaj ni več mogoče si15 pomagati, če16 se z lepo zdaj17 ne podaste18, naji bodo pomahali19 in umorili20. General je nehal se braniti, in Španjoli22 mu roke23 in noge zvežejo in24 ga v čoln denejo, zraven26 njega pervežejo27 Svetina, in28 tako oba vkup čez vodo prepeljajo29. Veliko veselje30 so Španjoli obhajali31, ko so svojiga nasprotnika zdaj32 v svoji33 oblasti imeli34. Tisti možje, ki35 so ga vjeli36, so veliko plačilo dobili39, ker so se v smertni40 nevarnosti na francosko stran podali42 in v germu43 pazili kakiga44 Francoza vjeti45. General M. in Svetin sta bila vsak posebej zaperta, in skerbno varvana46. General je bil ves z vervmi47 zvezan,48 Svetin, ki je bil le služabnik in zraven50 še ptujic51, ni52 bil zvezan, le53 samo zapert je bil54 in varvan55. General je mislil, de bo56 le Španjolski jetnik57, de58 ga bodo kam deleč gnali60 med Španjole61, kjer bo mogel, dokler vojska ne mine62, v služnosti ostati; ko63 vojska mine, bo spet64 v svojo domačo deželo spušen65, kakor je per66 vojskah navada. Kako grozno68 se prestraši general69, ko drugi dan pride70 povelje, kaj je71 z vjetim generalam storiti, obsojen72 je bil k smerti73. Španjolski74 general sam75 je prišel k njemu v ječo,77 in mu oznani obsojenje78, ktero je bilo tako le79: Francoski general M., kteri81 je nar veči82 sovražnik Španjolov,83 in se ni radovoljno vdal84 našim soldatam85, kteri so86 ga vjeli87, ampak88
ni mu več2 mogoče. Svetin, misleč3, da4 je tudi general ranjen, skoči sam raz5 konja, da6 vzdigne generala izpod7 konjske krvi8, in mu reče9: »10Gospod general!11 ne branite se dalje12, da živa13 ostaneva; saj14 vidite, da si zdaj ne moreva več15 pomagati. Ako16 se zdaj z lepa17 ne udaste18, pomahajo naji19 in umore20.«21 General se ni dalje branil; Španci22 mu zvežejo roki23 in nogi ter24 ga denejo25 v čoln, poleg26 njega privežejo27 Svetina ter28 tako oba vkupe prepeljejo preko vode29. Veliko veselje30 so imeli Španci31, imajoč zdaj svojega nasprotnika32 v svojej33 oblasti. Tisti možje, kateri35 so ga vjeli36, dobili37 so veliko plačilo, ker so se v smrtnej40 nevarnosti podali41 na francosko stran in v grmovji43 pazili, da bi vjeli kakega44 Francoza. General M. in Svetin sta bila vsak posebej zaprta in skrbno varovana46. General je bil ves z vrvmi47 zvezan; a48 Svetin, ki je bil le njegov49 služabnik in raz ven tega50 še tujec51, bil je53 samo zaprt54 in varovan55. General je mislil, da bode56 le Španski jetnik57, da58 ga bodo daleč59 kam gnali60 med Špance61, kjer bode moral tako dolgo ostati v sužnjesti62, dokler se vojska ne okonča; a kadar63 vojska mine, izpuščen bode zopet64 v svojo domačo deželo, kakor je to pri66 vojskah sploh67 navada. Ali kako grozno68 se ustraši69, kadar druzega dne pride70 povelje, kaj se ima storiti71 z vjetim generalom. Obsojen72 je bil k smrti73. Španski74 general je sam76 prišel k njemu v ječo in mu naznanil obsodbo78, ki seje glasila takole79: »80Francoski general M., kateri81 je največji82 sovražnik Špancev,83 in se ni radovoljno udal84 našim vojakom85, kateri86 ga so vjeli87, nego88
ni več2 mogoče. Svetin, ki je mislil3, da4 je tudi general ranjen, skoči sam s5 konja, da6 vzdigne generala izpod7 konjske krvi8, in pravi9: »10Gospod general,11 ne branite se več12, da pri življenju13 ostaneva, saj14 vidite, da zdaj ni več mogoče si15 pomagati. Če16 se zdaj zlepo17 ne podaste18, naju bodo potolkli19 in umorili20.«21 General se je nehal braniti in Španjoli22 mu zvežejo roke23 in noge in24 ga denejo25 v čoln; zraven26 njega privežejo27 Svetina in28 tako oba vkup čez vodo prepeljejo29. Španjoli30 so obhajali veliko veselje31, ko so imeli zdaj32 v oblasti svojega nasprotnika34. Tisti možje, ki35 so ga ujeli36, so dobili38 veliko plačilo, ker so se v smrtni40 nevarnosti odpravili41 na francosko stran in v grmu43 pazili, da bi ujeli kakega44 Francoza. General M. in Svetin sta bila vsak posebej zaprta Skrbno so ju varovali46. General je bil ves z vrvmi47 zvezan,48 Svetin, ki je bil le služabnik in zraven50 še tujec51, ni52 bil zvezan, le53 samo zaprt54 in zastražen55. General je mislil, da bo56 le španjolski ujetnik57, da58 ga bodo gnali59 kam daleč60 med Španjole61, kjer bo moral, dokler vojska ne mine62, ostati v sužnosti. Ko63 vojska mine, bo spet64 v svojo domačo deželo spuščen65, kakor je pri66 vojskah navada. Kako grozno pa68 se prestraši69, ko pride drugi dan70 povelje, kaj z ujetim generalom storiti: obsojen72 je bil k smrti73. Španjolski74 general sam75 je prišel k njemu v ječo in mu oznanil obsodbo78, ki je bila takale79: »80Francoski general M., ki81 je največji82 sovražnik Španjolov83 in se ni radovoljno vdal84 našim vojakom85, ki so86 ga ujeli87, ampak88
ni več2 mogoče. Svetin, ki je mislil3, da4 je tudi general ranjen, skoči sam s5 konja, da6 vzdigne generala izpod7 konjske krvi8, in pravi9: »10Gospod general,11 ne branite se več12, da pri življenju13 ostaneva, saj14 vidite, da zdaj ni več mogoče si15 pomagati. Če16 se zdaj z lepo17 ne podaste18, naju bodo potolkli19 in umorili20.«21 General se je nehal braniti in Španjoli22 mu zavežejo roke23 in noge in24 ga denejo25 v čoln; zraven26 njega privežejo27 Svetina in28 tako oba vkup čez vodo prepeljejo29. Španjoli30 so obhajali veliko veselje31, ko so imeli zdaj32 v oblasti svojega nasprotnika34. Tisti možje, ki35 so ga ujeli36, so dobili38 veliko plačilo, ker so se v smrtni40 nevarnosti odpravili41 na francosko stran in v grmu43 pazili, da bi ujeli kakega44 Francoza. General M. in Svetin sta bila vsak posebej zaprta in skrbno varovana46. General je bil ves z vrvmi47 zvezan,48 Svetin, ki je bil le služabnik in zraven50 še tujec51, ni52 bil zvezan, le53 samo zaprt54 in zastražen55. General je mislil, da bo56 le španjolski ujetnik57, da58 ga bodo gnali59 kam daleč60 med Španjole61, kjer bo moral, dokler vojska ne mine62, ostati v sužnosti. Ko63 vojska mine, bo spet64 v svojo domačo deželo spuščen65, kakor je pri66 vojskah navada. Kako grozno pa68 se prestraši69, ko pride drugi dan70 povelje, kaj z ujetim generalom storiti: obsojen72 je bil k smrti73. Španjolski74 general sam75 je prišel k njemu v ječo in mu oznanil obsojenje78, ki je bilo takole79: »80Francoski general M., ki81 je največji82 sovražnik Španjolov83 in se ni radovoljno vdal84 našim vojakom85, ki so86 ga ujeli87, ampak88
ni več2 mogoče. Svetin, ki je mislil3, da4 je tudi general ranjen, skoči sam s5 konja, da6 vzdigne generala izpod7 konjske krvi8, in pravi9: »10Gospod general,11 ne branite se več12, da pri življenju13 ostaneva, saj14 vidite, da zdaj ni več mogoče si15 pomagati. Če16 se zdaj z lepo17 ne podaste18, naju bodo potolkli19 in umorili20.«21 General se je nehal braniti in Španjoli22 mu zvežejo roke23 in noge in24 ga denejo25 v čoln; zraven26 njega privežejo27 Svetina in28 tako oba vkup čez vodo prepeljejo29. Španjoli30 so obhajali veliko veselje31, ko so imeli zdaj32 v oblasti svojega nasprotnika34. Tisti možje, ki35 so ga ujeli36, so dobili38 veliko plačilo, ker so se v smrtni40 nevarnosti odpravili41 na francosko stran in v grmu43 pazili, da bi ujeli kakega44 Francoza. General M. in Svetin sta bila vsak posebej zaprta in skrbno varovana46. General je bil ves z vrvmi47 zvezan,48 Svetin, ki je bil le služabnik in zraven50 še tujec51, ni52 bil zvezan, le53 samo zaprt je bil54 in zastražen55. General je mislil, da bo56 le španjolski ujetnik57, da58 ga bodo gnali59 kam daleč60 med Španjole61, kjer bo moral, dokler vojska ne mine62, ostati v sužnosti. Ko63 vojska mine, bo spet64 v svojo domačo deželo spuščen65, kakor je pri66 vojskah navada. Kako grozno pa68 se prestraši69, ko pride drugi dan70 povelje, kaj z ujetim generalom storiti; obsojen72 je bil k smrti73. Španjolski74 general sam75 je prišel k njemu v ječo in mu oznanil obsojenje78, ki je bilo takole79: »80Francoski general M., ki81 je največji82 sovražnik Španjolov83 in se ni radovoljno vdal84 našim vojakom85, ki so86 ga ujeli87, ampak88
ni več2 mogoče. Svetin, ki je mislil3, da4 je tudi general ranjen, skoči sam s5 konja, da6 vzdigne generala izpod7 konjske krvi8, in pravi9: »10Gospod general,11 ne branite se več12, da pri življenju13 ostaneva, saj14 vidite, da zdaj ni več mogoče si15 pomagati. Če16 se zdaj zlepa17 ne podaste18, naju bodo potolkli19 in umorili20.«21 General se je nehal braniti in Španjoli22 mu zavežejo roke23 in noge in24 ga denejo25 v čoln; zraven26 njega privežejo27 Svetina in28 tako oba vkup čez vodo prepeljejo29. Španjoli30 so obhajali veliko veselje31, ko so imeli zdaj32 v oblasti svojega nasprotnika34. Tisti možje, ki35 so ga ujeli36, so dobili38 veliko plačilo, ker so se v smrtni40 nevarnosti odpravili41 na francosko stran in v grmu43 pazili, da bi ujeli kakega44 Francoza. General M. in Svetin sta bila vsak posebej zaprta in skrbno varovana46. General je bil ves z vrvmi47 zvezan,48 Svetin, ki je bil le služabnik in zraven50 še tujec51, ni52 bil zvezan, le53 samo zaprt54 in zastražen55. General je mislil, da bo56 le španjolski ujetnik57, da58 ga bodo gnali59 kam daleč60 med Španjole61, kjer bo moral, dokler vojska ne mine62, ostati v sužnosti. Ko63 vojska mine, bo spet64 v svojo domačo deželo spuščen65, kakor je pri66 vojskah navada. Kako grozno pa68 se prestraši69, ko pride drugi dan70 povelje, kaj z ujetim generalom storiti: obsojen72 je bil k smrti73. Španjolski74 general sam75 je prišel k njemu v ječo in mu oznanil obsojenje78, ki je bilo takole79: »80Francoski general M., ki81 je največji82 sovražnik Španjolov83 in se ni radovoljno vdal84 našim vojakom85, ki so86 ga ujeli87, ampak88
119
[124−125]
[131]
[76]
[151−152]
[71−72]
⮟
se je branil2 in tudi eniga3 ranil, je k smerti obsojen5, de bo6 jutri zjutrej7 ob 7.8 uri per9 vodi ustreljen. Svetin pa10 njegov služabnik tudi vjet12 je svojiga13 gospodarja pregovarjal14 se podati, on15 ker ni francoski rojak, ampak Ilirjan16, tudi zato ker ni nič19 orožja imel20, ni k smerti obsojen22, ampak per generalovi smerti23 mora zraven24 biti, potem bo spušen,25 in Francozam26 nazaj poslan, jim povedati,27 kaj se je z generalam28 zgodilo. Ko je29 ta obsodba oznanjena bila30, je31 bil general M.32 še hujši33 zvezan z vervmi34, ker španjoli35 ravno železja za vklepati niso imeli, in še veliko bolj skerbno varvan36. Svetin je bil precej razvezan, in tudi37 mu je bilo38 dovoljeno svojiga gospodarja iti troštat39 v smertnih britkostih40. Ni41 bilo to42 po pravici, vjetiga43 generala k smerti obsoditi, pa45 grozno sovraštvo je bilo med Francozi in med Španjoli, zato46 če so le kakiga imenitniga47 Francoza vjeli, so ga k smerti obsodili; tako48 so tudi s tem generalam49 storili; vender50 so mu poslali spovednika51, kteri52 je celi popoldan per njem bil,53 in ga k smerti perpravljal54. Svetin je med tim,55 ker je smel okoli hoditi tega pol dne,57 ob vodi hodil58 in pogledoval59, kje bi bila nar manj60 globoka, in pazil dobro61, kje in62 kako deleč narazen Španjolske63 straže stoje64. Zvečer, ko spovednik65 od generala odide in mu obljubi zjutrej zgodej spet priti,66 in ga spremiti67 na moriše68, pride Svetin k69 generalu, kteri70 je ves žalosten in plašan71 v smertnih britkostih za mizo sedel72 v revni leseni hišci73 tako terdno74 zvezan, de75 je že ves višnjav perhajal, soldatov77 šest je stalo zraven79 njega na straži80.
branil1 se je,2 in tudi jednega naših3 ranil, obsojen4 je k smrti5, da bode6 jutri zjutraj7 ob 7.8 uri pri9 vodi ustreljen. A Svetin,10 njegov služabnik,11 tudi vjet, prigovarjal12 je svojega13 gospodarja udati14 se; on zatorej,15 ker ni francoski rojak, nego po rodu Kranjec16, in17 tudi zato,18 ker ni imel nobenega19 orožja pri sebi20, obsojen21 ni k smrti22, nego pri generalovej smrti23 mora poleg24 biti, potlej bode izpuščen25 in Francozom26 nazaj poslan, da jim pove27 kaj se je z generalom28 zgodilo.« Kadar se je29 ta obsodba naznanila30, bil je general32 še hujše33 zvezan z vrvmi34, ker Španci35 ravno železja za vklepati imeli niso, ter je bil še bolj skrbno varovan36. Svetin je bil takoj razvezan in37 mu je bilo tudi38 dovoljeno iti svojega gospoda tolažit39 v smrtnih britkostih40. Ni41 bilo to42 po pravici, vjetega43 generala k smrti obsoditi; ali45 grozno sovraštvo je bilo med Francozi in Španci, zatorej,46 če so le kakega imenitnega47 Francoza vjeli, obsodili so ga takoj k smrti. Tako48 so tudi s tem generalom49 storili, a vender50 so mu poslali izpovednika51, kateri52 je ves po poludne bil pri njem53 in ga pripravljal na smrt54. Svetin je v tem —55 ker mu56 je bilo dovoljeno okolo hoditi tega po poludne — hodil57 ob vodi in gledal59, kje bi bila voda najmanj60 globoka ter je skrbno pazil61, kje ni62 kako daleč stoje španske63 straže narazen64. Z večera, kadar izpovednik65 od generala odide, obljubivši mu, da zjutraj zgodaj zopet pride66 in ga izpremi67 na morišče68, pride Svetin k69 generalu, kateri70 je ves žalosten in preplašen71 v smrtnih britkostih sedel za mizo72 v revnej lesenej hišici,73 tako trdo74 zvezan, da75 je že ves višnjav postajal;77 šest vojakov78 je stalo poleg79 njega in ga stražilo80.
se je branil2 in tudi enega3 ranil, je k smrti obsojen5, da bo6 jutri zjutraj7 ob sedmi8 uri pri9 vodi ustreljen. Svetin pa,10 njegov služabnik,11 tudi ujet,12 je svojega13 gospodarja pregovarjal, naj14 se poda. On,15 ker ni francoski rojak, ampak Ilirijan16, tudi zato,18 ker ni nič19 orožja imel20, ni k smrti obsojen22, ampak pri generalovi smrti23 mora zraven24 biti; potem bo izpuščen25 in Francozom26 nazaj poslan, da jim bo povedal,27 kaj se je z generalom28 zgodilo.« Ko je bila29 ta obsodba oznanjena30, je31 bil general M.32 še huje33 zvezan z vrvmi34, ker Španjoli35 ravno železja za vklepanje niso imeli. Še veliko skrbneje so ga varovali36. Svetina pa so precej razvezali; bilo37 mu je tudi38 dovoljeno, da je smel svojega gospodarja39 v smrtnih bridkostih tolažiti40. To ni41 bilo po pravici, da so ujetega43 generala obsodili44 k smrti, pa45 grozno sovraštvo je bilo med Francozi in Španjoli. Zato so ga k smrti obsodili,46 če so le kakega imenitnega47 Francoza ujeli. Tako48 so tudi s tem generalom49 storili; vendar50 so mu poslali spovednika51, kateri52 je bil ves popoldan pri njem53 in ga pripravljal k smrti54. Svetin je med tem,55 ker je smel tega pol dne okoli hoditi, hodil57 ob vodi in pogledoval59, kje bi bila najmanj60 globoka, in pazil dobro61, kje in62 kako daleč stoje narazen španjolske63 straže. Ko zvečer spovednik odide65 od generala in mu obljubi, da bo zjutraj zgodaj spet prišel66 in ga spremil67 na morišče68, pride Svetin h69 generalu, ki70 je ves žalosten in plašen71 v smrtnih bridkostih sedel72 v revni leseni hišici za mizo73 tako trdno74 zvezan, da75 je bil76 že ves višnjev;77 šest vojakov78 je stalo zraven79 njega na straži80.
se je branil2 in tudi enega3 ranil, je k smrti obsojen5, da bo6 jutri zjutraj7 ob 78 uri pri9 vodi ustreljen. Svetin pa,10 njegov služabnik,11 tudi ujet,12 je svojega13 gospodarja pregovarjal, naj14 se poda. On,15 ker ni francoski rojak, ampak Ilirijan16, tudi zato,18 ker ni nič19 orožja imel20, ni k smrti obsojen22, ampak pri generalovi smrti23 mora zraven24 biti; potem bo izpuščen25 in Francozom26 nazaj poslan, da jim pove,27 kaj se je z generalom28 zgodilo.« Ko je bila29 ta obsodba oznanjena30, je31 bil general M.32 še huje33 zvezan z vrvmi34, ker Španjoli35 ravno železja za vklepanje niso imeli in še veliko skrbneje so ga varovali36. Svetina pa so precej razvezali; bilo37 mu je tudi38 dovoljeno, da je smel svojega gospodarja39 v smrtnih bridkostih tolažiti40. To ni41 bilo po pravici, da so ujetega43 generala obsodili44 k smrti, pa45 grozno sovraštvo je bilo med Francozi in Španjoli. Zato so ga k smrti obsodili,46 če so le kakega imenitnega47 Francoza ujeli. Tako48 so tudi s tem generalom49 storili; vendar50 so mu poslali spovednika51, kateri52 je bil ves popoldan pri njem53 in ga pripravljal k smrti54. Svetin je med tem,55 ker je smel tega pol dne okoli hoditi, hodil57 ob vodi in pogledoval59, kje bi bila najmanj60 globoka, in pazil dobro61, kje in62 kako daleč narazen stoje španjolske63 straže. Ko zvečer spovednik odide65 od generala in mu obljubi, da bo zjutraj zgodaj spet prišel66 in ga spremil67 na morišče68, pride Svetin h69 generalu, ki70 je ves žalosten in plašen71 v smrtnih bridkostih sedel72 v revni leseni hišici za mizo73 tako trdno74 zvezan, da75 je bil76 že ves višnjev;77 šest vojakov78 je stalo zraven79 njega na straži80.
se je branil2 in tudi enega3 ranil, je k smrti obsojen5, da bo6 jutri zjutraj7 ob 7.8 uri pri9 vodi ustreljen. Svetin pa,10 njegov služabnik,11 tudi ujet,12 je svojega13 gospodarja pregovarjal, naj14 se poda. On,15 ker ni francoski rojak, ampak Ilirijan16, tudi zato,18 ker ni nič19 orožja imel20, ni k smrti obsojen22, ampak pri generalovi smrti23 mora zraven24 biti; potem bo izpuščen25 in Francozom26 nazaj poslan, da jim pove,27 kaj se je z generalom28 zgodilo.« Ko je bila29 ta obsodba oznanjena30, je31 bil general M.32 še huje33 zvezan z vrvmi34, ker Španjoli35 ravno železja za vklepanje niso imeli in še veliko skrbneje so ga varovali36. Svetina pa so precej razvezali; bilo37 mu je tudi38 dovoljeno, da je smel svojega gospodarja39 v smrtnih bridkostih tolažiti40. To ni41 bilo po pravici, da so ujetega43 generala obsodili44 k smrti, pa45 grozno sovraštvo je bilo med Francozi in Španjoli. Zato so ga k smrti obsodili,46 če so le kakega imenitnega47 Francoza ujeli. Tako48 so tudi s tem generalom49 storili; vendar50 so mu poslali spovednika51, kateri52 je bil ves popoldan pri njem53 in ga pripravljal k smrti54. Svetin je med tem,55 ker je smel tega pol dne okoli hoditi, hodil57 ob vodi in pogledoval59, kje bi bila najmanj60 globoka, in dobro pazil61, kje in62 kako daleč narazen stoje španjolske63 straže. Ko zvečer spovednik odide65 od generala in mu obljubi, da bo zgodaj zjutraj spet prišel66 in ga spremil67 na morišče68, pride Svetin h69 generalu, ki70 je ves žalosten in plašen71 v smrtnih bridkostih sedel72 v revni leseni hišici za mizo73 tako trdno74 zvezan, da75 je bil76 že ves višnjev;77 šest vojakov78 je stalo zraven79 njega na straži80.
se je branil2 in tudi enega3 ranil, je k smrti obsojen5, da bo6 jutri zjutraj7 ob 78 uri pri9 vodi ustreljen. Svetin pa,10 njegov služabnik,11 tudi ujet,12 je svojega13 gospodarja pregovarjal, naj14 se poda. On,15 ker ni francoski rojak, ampak Ilirijan16, tudi zato,18 ker ni nič19 orožja imel20, ni k smrti obsojen22, ampak pri generalovi smrti23 mora zraven24 biti; potem bo izpuščen25 in Francozom26 nazaj poslan, da jim pove,27 kaj se je z generalom28 zgodilo.« Ko je bila29 ta obsodba oznanjena30, je31 bil general M.32 še huje33 zvezan z vrvmi34, ker Španjoli35 ravno železja za vklepanje niso imeli in še veliko skrbneje so ga varovali36. Svetina pa so precej razvezali; bilo37 mu je tudi38 dovoljeno, da je smel svojega gospodarja39 v smrtnih bridkostih tolažiti40. To ni41 bilo po pravici, da so ujetega43 generala obsodili44 k smrti, pa45 grozno sovraštvo je bilo med Francozi in Španjoli. Zato so ga k smrti obsodili,46 če so le kakega imenitnega47 Francoza ujeli. Tako48 so tudi s tem generalom49 storili; vendar50 so mu poslali spovednika51, kateri52 je bil ves popoldan pri njem53 in ga pripravljal k smrti54. Svetin je med tem,55 ker je smel tega pol dne okoli hoditi, hodil57 ob vodi in pogledoval59, kje bi bila najmanj60 globoka, in pazil dobro61, kje in62 kako daleč narazen stoje španjolske63 straže. Ko zvečer spovednik odide65 od generala in mu obljubi, da bo zjutraj zgodaj spet prišel66 in ga spremil67 na morišče68, pride Svetin h69 generalu, ki70 je ves žalosten in plašen71 v smrtnih bridkostih sedel72 v revni leseni hišici za mizo73 tako trdno74 zvezan, da75 je bil76 že ves višnjev;77 šest vojakov78 je stalo zraven79 njega na straži80.
120
[125−126]
[131−132]
[76−77]
[152−153]
[72]
⮟
General sname perstan1 in ga da Svetinu s temi besedami2: Hrani ta perstan4 dobro, in ko na francosko prideš5, pokaži ga moji6 ženi, povej, kako se je z mano8 godilo,9 in troštaj10 jo, ona bo11 zate skerbela,12 in tvojo zvestobo ti povračevala14. Svetin vzame perstan16 in vse17 obljubi zvesto opraviti18, zraven pa reče19: Gospod general! zlo20 se mi smilite, ker jutri boste mogli22 umreti, če drugači23 ne more biti, podajte24 se v božjo voljo25, poterpite26 voljno svojo nesrečo, obernite smertne britkosti27 Bogu k28 časti za pokoro vaših prestopov;30 Bog je dober in usmiljen, vse vam bo31 rad odpustil, če boste32 voljno prestali33 tukaj, vam34 ne bo35 treba terpeti tamkej36. Če37 vam je pa dobrotlivi38 Bog še življenje odločil,39 vas tudi še lahko reši iz40 rok sovražnikov,41 in k temu pomagati bom tudi jest poskusil43. Zaupajte44 v Boga terdno; morebiti45 se vas usmili in vas per življenji ohrani46. Vzamite skrivej47 ta cekin, kteriga sim jest48 v srajci zašitiga imel49, de50 ga Španjoli51 niso našli takrat, ko52 so nama vse pobrali. Ko54 se večer stori56, dajte ga soldatam57, kteri bodo takrat na straži vas varvali; recite58 jim, naj si piti59 zanj kupijo in60 naj na vašo srečno smert pijo, prosite62 jih tudi vam malo dati64. Če se napijejo65, morebiti66 zadremljejo, opolnoči bom prišel, in67 na okno tiho popraskal68, skusite mi ga odpreti, potem — zdaj69 je mogel70 Svetin generala zapustiti in iti71 v svojo ječo nazaj72. Ko73 se je tma74 storila, pridejo drugi španjolski soldatje76 generala varvat; med77 njimi je bil k sreči eden78, de79 je francosko govoriti znal80.
General sname prstan z roke1 in ga da Svetinu rekoč2: »3Hrani ta prstan4 dobro, in kadar prideš na Francosko5, pokaži ga mojej6 ženi, povej jej7, kako se je z menoj8 godilo,9 in tolaži10 jo; ona bode11 zate skrbela12 in ti13 tvojo zvestobo povračevala14.«15 Svetin vzame prstan16 in obljubi vse zvesto opraviti18, kar mu je bilo naročenega, ter pristavi19: »Gospod general! zelo20 se mi smilite, ker vam je jutri treba22 umreti; če drugače23 ne more biti, uklonite24 se volji božjej25, potrpite26 voljno svojo nesrečo, obrnite smrtne britkosti27 Bogu k28 časti in29 za pokoro svojih pregreškov;30 Bog je dober in usmiljen, vse vam rad odpusti. Ako32 voljno prestojite33 tukaj, ne bode vam35 treba trpeti na onem svetu36. In če37 vam je dobrotljivi38 Bog še življenje odločil, lehko39 vas tudi še otme sovražnikovih40 rok,41 in k temu vam42 pomagati, poskušal bodem tudi jaz43. Upajte trdno44 v Boga; morda45 se vas usmili in vas živega ohrani46. Vzemite skrivaj47 ta cekin, katerega sem jaz48 v srajci zašitega imel49, da50 ga Španci51 niso našli takrat, kadar52 so nama vse bili53 pobrali. Kadar54 se večer stori56, dajte ga vojakom57, kateri vas bodejo takrat stražili in recite58 jim, naj si kupijo59 zanj vina ter60 naj pijoč61 na vašo srečno smrt; prosite62 jih, naj63 tudi vam malo dado64. Če se napijo65, mogoče, da66 zadremljejo; potem pridem jaz o pulunoči ter67 na okno tiho popraskam68, odprite okno in potem« — zdaj69 je moral70 Svetin generala zapustiti in se vrniti71 v svojo ječo72. Kadar73 se je storila tema75, pridejo drugi španski vojaki76 generala čuvat; med77 njimi je bil k sreči jeden78, kateri79 je znal dobro francoski govoriti80.
General sname prstan1 in ga da Svetinu s temi besedami2: »3Hrani ta prstan4 dobro in, ko prideš na Francosko5, pokaži ga moji6 ženi, povej, kako se je z menoj8 godilo in potolaži10 jo! Skrbela bo11 zate in ti povračevala13 tvojo zvestobo.«15 Svetin vzame prstan16 in obljubi, da bo vse zvesto opravil, zraven pa reče19: »Zelo20 se mi smilite, ker boste morali jutri22 umreti. Če drugače23 ne more biti, vdajte24 se v božjo voljo25, potrpite26 voljno svojo nesrečo, obrnite smrtne bridkosti27 Bogu k28 časti za pokoro vaših prestopkov.30 Bog je dober in usmiljen, vse vam bo31 rad odpustil; če boste32 voljno prestali33 tukaj, vam34 ne bo35 treba trpeti tamkaj36. Če37 vam je pa dobrotljivi38 Bog še življenje odločil,39 vas tudi še lahko reši iz sovražnikovih40 rok in k temu pomagati, bom tudi jaz poskusil43. Zaupajte trdno44 v Boga! Morebiti45 se vas usmili in vas ohrani pri življenju46. Vzemite skrivaj47 ta cekin, katerega sem jaz imel48 v srajci zašitega49, da50 ga Španjoli51 niso našli takrat, ko52 so nama vse pobrali. Ko54 se stori55 večer, dajte ga vojakom57, kateri vas bodo takrat na straži varovali. Recite58 jim, naj si piti59 zanj kupijo in60 naj pijo61 na vašo srečno smrt. Prosite62 jih, naj63 tudi vam malo dajo64. Če se napijejo65, morebiti66 zadremljejo; opolnoči bom prišel in tiho67 na okno popraskal, skusite mi ga odpreti68, potem ...« Zdaj69 je moral70 Svetin generala zapustiti in iti nazaj71 v svojo ječo72. Ko73 se je storila tema75, pridejo drugi španjolski vojaki76 generala varovat. Med77 njimi je bil k sreči eden78, ki79 je znal francosko govoriti80.
General sname prstan1 in ga da Svetinu s temi besedami2: »3Hrani ta prstan4 dobro in, ko prideš na Francosko5, pokaži ga moji6 ženi, povej, kako se je z menoj8 godilo in potolaži10 jo! Skrbela bo11 zate in ti povračevala13 tvojo zvestobo.«15 Svetin vzame prstan16 in obljubi, da bo vse zvesto opravil, zraven pa reče19: »Zelo20 se mi smilite, ker boste morali jutri22 umreti. Če drugače23 ne more biti, vdajte24 se v božjo voljo25, potrpite26 voljno svojo nesrečo, obrnite smrtne bridkosti27 Bogu k28 časti za pokoro vaših prestopkov.30 Bog je dober in usmiljen, vse vam bo31 rad odpustil; če boste32 voljno prestali33 tukaj, vam34 ne bo35 treba trpeti tamkaj36. Če37 vam je pa dobrotljivi38 Bog še življenje odločil,39 vas tudi še lahko reši iz sovražnikovih40 rok in k temu pomagati, bom tudi jaz poskusil43. Zaupajte trdno44 v Boga! Morebiti45 se vas usmili in vas ohrani pri življenju46. Vzemite skrivaj47 ta cekin, katerega sem jaz imel48 v srajci zašitega49, da50 ga Španjoli51 niso našli takrat, ko52 so nama vse pobrali. Ko54 se stori55 večer, dajte ga vojakom57, kateri vas bodo takrat na straži varovali. Recite58 jim, naj si piti59 zanj kupijo in60 naj pijo61 na vašo srečno smrt. Prosite62 jih, naj63 tudi vam malo dajo64. Če se napijejo65, morebiti66 zadremljejo; opolnoči bom prišel in tiho67 na okno popraskal, skusite mi ga odpreti68, potem ...« Zdaj69 je moral70 Svetin generala zapustiti in iti nazaj71 v svojo sobo72. Ko73 se je storila tema75, pridejo drugi španjolski vojaki76 generala varovat. Med77 njimi je bil k sreči eden78, ki79 je znal francosko govoriti80.
General sname prstan1 in ga da Svetinu s temi besedami2: »3Hrani ta prstan4 dobro, in ko prideš na Francosko5, pokaži ga moji6 ženi, povej, kako se je z menoj8 godilo in potolaži10 jo! Skrbela bo11 zate in ti povračevala13 tvojo zvestobo.«15 Svetin vzame prstan16 in obljubi, da bo vse zvesto opravil, zraven pa reče19: »Zelo20 se mi smilite, gospod general21, ker boste morali jutri22 umreti. Če drugače23 ne more biti, vdajte24 se v božjo voljo25, potrpite26 voljno svojo nesrečo, obrnite smrtne bridkosti27 Bogu k28 časti za pokoro vaših prestopkov.30 Bog je dober in usmiljen, vse vam bo31 rad odpustil; če boste32 voljno prestali33 tukaj, vam34 ne bo35 treba trpeti tamkaj36. Če37 vam je pa dobrotljivi38 Bog še življenje odločil,39 vas tudi še lahko reši iz sovražnikovih40 rok;41 in k temu pomagati bom tudi jaz poskusil43. Zaupajte trdno44 v Boga! Morebiti45 se vas usmili in vas ohrani pri življenju46. Vzemite skrivaj47 ta cekin, katerega sem jaz imel48 v srajci zašitega49, da50 ga Španjoli51 niso našli takrat, ko52 so nama vse pobrali. Ko54 se stori55 večer, dajte ga vojakom57, kateri vas bodo takrat na straži varovali. Recite58 jim, naj si piti59 zanj kupijo in60 naj pijo61 na vašo srečno smrt. Prosite62 jih, naj63 tudi vam malo dajo64. Če se napijejo65, morebiti66 zadremljejo; opolnoči bom prišel in tiho67 na okno popraskal, skusite mi ga odpreti68, potem...« Zdaj69 je moral70 Svetin generala zapustiti in iti nazaj71 v svojo ječo72. Ko73 se je storila tema75, pridejo drugi španjolski vojaki76 generala varovat. Med77 njimi je bil k sreči eden78, ki79 je znal francosko govoriti80.
General sname prstan1 in ga da Svetinu s temi besedami2: »3Hrani ta prstan4 dobro in, ko prideš na Francosko5, pokaži ga moji6 ženi, povej, kako se je z menoj8 godilo in potolaži10 jo! Skrbela bo11 zate in ti povračevala13 tvojo zvestobo.«15 Svetin vzame prstan16 in obljubi, da bo vse zvesto opravil, zraven pa reče19: »Zelo20 se mi smilite, ker boste morali jutri22 umreti. Če drugače23 ne more biti, vdajte24 se v božjo voljo25, potrpite26 voljno svojo nesrečo, obrnite smrtne bridkosti27 Bogu v28 časti za pokoro vaših prestopkov.30 Bog je dober in usmiljen, vse vam bo31 rad odpustil; če boste32 voljno prestali33 tukaj, vam34 ne bo35 treba trpeti tamkaj36. Če37 vam je pa dobrotljivi38 Bog še življenje določil;39 vas tudi še lahko reši iz sovražnikovih40 rok in k temu pomagati, bom tudi jaz poskusil43. Zaupajte trdno44 v Boga! Morebiti45 se vas usmili in vas ohrani pri življenju46. Vzemite skrivaj47 ta cekin, katerega sem jaz imel48 v srajci zašitega49, da50 ga Španjoli51 niso našli takrat, ko52 so nama vse pobrali. Ko54 se stori55 večer, dajte ga vojakom57, kateri vas bodo takrat na straži varovali. Recite58 jim, naj si piti59 zanj kupijo in60 naj pijo61 na vašo srečno smrt. Prosite62 jih, naj63 tudi vam malo dajo64. Če se napijejo65, morebiti66 zadremljejo; opolnoči bom prišel in tiho67 na okno popraskal, skusite mi ga odpreti68, potem ...« Zdaj69 je moral70 Svetin generala zapustiti in iti nazaj71 v svojo sobo72. Ko73 se je storila tema75, pridejo drugi španjolski vojaki76 generala varovat. Med77 njimi je bil k sreči eden78, ki79 je znal francosko govoriti80.
121
[126−127]
[132−133]
[77−78]
[153−154]
[72−73]
⮟
General mu prijazno reče: Ljubi1 moji vojšaki!2 vi veste, de jutri3 me boste4 ustrelili; umreti5 moram, kaj mi pomaga dnar6! tukaj7 imam še cekin, vzamite8 ga, kupite si dobriga vina zanj9, ker ste trudni in zdelani, pite10 na mojo srečno smert,11 in prosim vas tudi meni malo dati13, de ložej terpim14. Soldatje15 veseli kupijo dobriga16 vina,17 pijo de so ves cekin18 zapili,19 tudi generalu dado piti20. Tovarše21, ki22 so zunej kajžice23 na straži bili, so soldatje25 noter poklicali26 in se napajali. S časama28 vsi po kotih posedejo30 in zadremljejo31, ker so se pogreli, merzeče32 je bilo še takrat33, bilo je to34 v adventu. Ni bilo še polnoči35, pride Svetin tiho37 pod okno in malo steno poškrablja, okno pa39 je že bil40 general odperel41. Svetin reče tiho na ušesa generalu: Zdihnite in pihnite43 luč, ktera je še44 malo berlela, general45 pihne in lampico ugasne, in tega46 nobeden soldatov47 ni spazil, zato ko48 so bili vinjeni. Podajte mi roko51, de52 vam vervice53 porežem, s kterimi54 ste zvezani55, pravi56 Svetin, potem vzamite nožiček58 meni iz roke, porežite hitro vervi59 na nogah in kjer60 ste zvezani,61 hitite, nožiček62 je nabrušen, de63 se med tem kteri soldatov64 ne zbudi65. General ima komej roke proste66, vzame67 Svetinov nožiček,68 in ko69 bi mignil, je70 vse vervi71 in vervce porezal72. Ko73 je bil prost, general74 hitro v okno zleze,76 in Svetin mu zunej77 pomaga, de78 se je79 srečno zmašil skoz80 okno, ktero81 je precej tesno bilo83, general pa84 precej trebušen. Preden85 zbežita, sta še okno zaperla,87 in nobeden soldatov88 ni nič89 slišal, vsi90 so spali. General je zdaj le teči92
General mu prijazno reče: »Vojaki1 moji ljubi!2 vi veste, da3 me bodete jutri4 ustrelili; umreti5 moram, kaj mi pomaga denar6! Tukaj7 imam še cekin, vzemite8 ga, kupite si zanj dobrega vina9, ker ste trudni in zdelani, pijte10 na mojo srečno smrt,11 in prosim vas, da bi12 tudi meni piti dali13, da laže pretrpim smrtne bolečine14.« Vojaki15 veseli kupijo dobrega16 vina ter17 pijo, dokler niso vsega cekina18 zapili; dali so19 tudi generalu, da pije20. Tovariše21, kateri22 so zunaj hišice23 na straži bili, poklicali24 so vojaki25 noter in so27 se dobro napajali, časoma28 vsi po kotih posedejo30 in zadremljejo31, ker so se pogreli; mrzlo32 je bilo že takrat33, bilo je to34 v adventu. Ni bilo še polunoči35, pride Svetin tiho37 pod okno in malo na38 steno poškrablja; a okno39 je bil40 general že odprl41. Svetin reče generalu42 tiho na uho: »Vzdihnite in pihnite43 luč, katera že tako44 malo brli!« General45 pihne in svetilnica ugasne, a46 nobeden vojakov47 ni tega zapazil, ker48 so bili vsi49 vinjeni. »50Podajte mi roko51, da52 vam vrvice53 porežem, s katerimi54 ste zvezani55,« reče56 Svetin, »57potem vzemite nožek58 meni iz roke, porežite hitro vrvi59 na nogah in povsod, koder60 ste zvezani;61 hitite! nožek62 je nabrušen, da63 se v tem kateri vojakov64 ne vzbudi65.« General ima komaj roki prosti66, vzame67 Svetinov nožek,68 in kakor69 bi mignil, porezal je70 vse vrvi71 in vrvice72. Kadar73 je bil prost, hitro zleze75 v okno,76 in Svetin mu od zunaj77 pomaga, da78 se je79 srečno zmuzal skozi80 okno, katero81 je precej tesno bilo83, a general84 precej trebušen. Predno85 zbežita, zaprla86 sta še poprej okno,87 in nobeden vojakov88 ni ničesar89 slišal, ker90 so vsi trdno91 spali. General je hotel92
General mu prijazno reče: »Ljubi1 moji vojaki,2 vi veste, da3 me boste jutri4 ustrelili. Umreti5 moram, kaj mi pomaga denar6! Tukaj7 imam še cekin, vzemite8 ga, kupite si dobrega vina zanj9, ker ste trudni in zdelani. Pijte10 na mojo srečno smrt11 in prosim vas, dajte12 tudi meni malo13, da bom laže trpel14.« Vojaki15 veseli kupijo dobrega16 vina,17 pijo, da so ves cekin18 zapili;19 tudi generalu dado piti20. Tovariše21, ki22 so zunaj hišice23 na straži bili, so vojaki25 noter poklicali26 in se napajali. Sčasoma so28 vsi posedli29 po kotih in zadremali31, ker so se pogreli; mraz32 je bilo že takrat33, bilo je to34 v adventu. Ni bilo še polnoči35, ko36 pride Svetin pod okno in malo steno poškrablja, okno pa39 je že bil40 general odprl41. Svetin reče generalu42 tiho na ušesa, naj pihne43 luč, ki je še44 malo brlela. General45 pihne in ugasne svetilko; tega46 nobeden vojakov47 ni opazil, ker48 so bili vinjeni. »50Podajte mi roke51, da52 vam vrvce53 porežem, s katerimi54 ste zvezani55,« pravi56 Svetin, »57potem vzemite nožiček58 meni iz roke, porežite hitro vrvi59 na nogah in kjer60 ste zvezani;61 hitite, nožiček62 je nabrušen, da63 se medtem kateri vojakov64 ne zbudi65.« Komaj je imel general proste roke66, je vzel67 Svetinov nožiček68 in ko69 bi mignil, je porezal70 vse vrvi71 in vrvce72. Ko73 je bil prost, zleze74 hitro v okno in Svetin mu zunaj77 pomaga, da78 se srečno zmaši skoz80 okno, katero81 je bilo82 precej tesno, general pa84 precej trebušen. Preden85 zbežita, sta še okno zaprla87 in nobeden vojakov88 ni nič89 slišal, vsi90 so spali. General je hotel zdaj le92
General mu prijazno reče: »Ljubi1 moji vojaki,2 vi veste, da3 me boste jutri4 ustrelili. Umreti5 moram, kaj mi pomaga denar6! Tukaj7 imam še cekin, vzemite8 ga, kupite si dobrega vina zanj9, ker ste trudni in zdelani. Pijte10 na mojo srečno smrt11 in prosim vas, dajte12 tudi meni malo13, da bom laže trpel14.« Vojaki15 veseli kupijo dobrega16 vina,17 pijo, da so ves cekin18 zapili;19 tudi generalu dado piti20. Tovariše21, ki22 so zunaj kajžice23 na straži bili, so vojaki25 noter poklicali26 in se napajali. Sčasoma so28 vsi posedli29 po kotih in zadremali31, ker so se pogreli; mraz32 je bilo že takrat33, bilo je to34 v adventu. Ni bilo še polnoči35, ko36 pride Svetin pod okno in malo steno poškrablja, okno pa39 je že bil40 general odprl41. Svetin reče generalu42 tiho na ušesa, naj pihne43 luč, ki je še44 malo brlela. General45 pihne in ugasne svetilko; tega46 nobeden vojakov47 ni opazil, ker48 so bili vinjeni. »50Podajte mi roke51, da52 vam vrvce53 porežem, s katerimi54 ste zvezani55,« pravi56 Svetin, »57potem vzemite nožiček58 meni iz roke, porežite hitro vrvi59 na nogah in kjer60 ste zvezani;61 hitite, nožiček62 je nabrušen, da63 se medtem kateri vojakov64 ne zbudi65.« Komaj je imel general proste roke66, je vzel67 Svetinov nožiček68 in ko69 bi mignil, je porezal70 vse vrvi71 in vrvce72. Ko73 je bil prost, zleze74 hitro v okno in Svetin mu zunaj77 pomaga, da78 se srečno zmaši skoz80 okno, ki81 je bilo82 precej tesno, general pa84 precej trebušen. Preden85 zbežita, sta še okno zaprla87 in nobeden vojakov88 ni nič89 slišal, vsi90 so spali. General je hotel zdaj le92
General mu prijazno reče: »Ljubi1 moji vojščaki,2 vi veste, da3 me boste jutri4 ustrelili. Umreti5 moram, kaj mi pomaga denar6! Tukaj7 imam še cekin, vzemite8 ga, kupite si dobrega vina zanj9, ker ste trudni in zdelani. Pijte10 na mojo srečno smrt11 in prosim vas, dajte12 tudi meni malo13, da bom laže trpel14.« Vojaki15 veseli kupijo dobrega16 vina,17 pijo, da so ves cekin18 zapili;19 tudi generalu dado piti20. Tovariše21, ki22 so zunaj kajžice23 na straži bili, so vojaki25 noter poklicali26 in se napajali. Sčasoma so28 vsi posedli29 po kotih in zadremali31, ker so se pogreli; mraz32 je že bilo33, bilo je v adventu. Ni bilo še polnoči35, ko36 pride Svetin pod okno in malo steno poškrablja, okno pa39 je bil že40 general odprl41. Svetin reče generalu42 tiho na ušesa, naj pihne43 luč, ki je še44 malo brlela. General45 pihne in ugasne svetilko; tega46 nobeden vojakov47 ni opazil, ker48 so bili vinjeni. »50Podajte mi roke51, da52 vam vrvce53 porežem, s katerimi54 ste zvezani55,« pravi56 Svetin, »57potem vzemite nožiček58 meni iz roke, porežite hitro vrvi59 na nogah in kjer60 ste zvezani;61 hitite, nožiček62 je nabrušen, da63 se medtem kateri vojakov64 ne zbudi65.« Komaj je imel general proste roke66, je vzel67 Svetinov nožiček,68 in ko69 bi mignil, je porezal70 vse vrvi71 in vrvce72. Ko73 je bil prost, zleze74 hitro v okno in Svetin mu zunaj77 pomaga, da78 se srečno zmaši skoz80 okno, ki81 je bilo82 precej tesno, general pa84 precej trebušen. Preden85 zbežita, sta še okno zaprla87 in nobeden vojakov88 ni nič89 slišal, vsi90 so spali. General je hotel zdaj le92
General mu prijazno reče: »Ljubi1 moji vojaki,2 vi veste, da3 me boste jutri4 ustrelili. Umreti5 moram, kaj mi pomaga denar6! Tukaj7 imam še cekin, vzemite8 ga, kupite si dobrega vina zanj9, ker ste trudni in zdelani. Pijte10 na mojo srečno smrt11 in prosim vas, dajte12 tudi meni malo13, da bom laže trpel14.« Vojaki15 veseli kupijo dobrega16 vina,17 pijo, da so ves cekin18 zapili;19 tudi generalu dado piti20. Tovariše21, ki22 so zunaj kajžice23 na straži bili, so vojaki25 noter poklicali26 in se napajali. Sčasoma so28 vsi posedli29 po kotih in zadremali31, ker so se pogreli; mraz32 je bilo že takrat33, bilo je to34 v adventu. Ni bilo še polnoči35, ko36 pride Svetin pod okno in malo steno poškrablja, okno pa39 je že bil40 general odprl41. Svetin reče generalu42 tiho na ušesa, naj pihne43 luč, ki je še44 malo brlela. General45 pihne in ugasne svetilko; tega46 nobeden vojakov47 ni opazil, ker48 so bili vinjeni. »50Podajte mi roke51, da52 vam vrvce53 porežem, s katerimi54 ste zavezani55,« pravi56 Svetin, »57potem vzemite nožiček58 meni iz roke, porežite hitro vrvi59 na nogah in kjer60 ste zvezani;61 hitite, nožiček62 je nabrušen, da63 se medtem kateri vojakov64 ne zbudi65.« Komaj je imel general proste roke66, je vzel67 Svetinov nožiček68 in ko69 bi mignil, je porezal70 vse vrvi71 in vrvce72. Ko73 je bil prost, zleze74 hitro v okno in Svetin mu zunaj77 pomaga, da78 se srečno zmaši skoz80 okno, ki81 je bilo82 precej tesno, general pa84 precej trebušen. Preden85 zbežita, sta še okno zaprla87 in nobeden vojakov88 ni nič89 slišal, vsi90 so spali. General je hotel zdaj le92
122
[127−128]
[133−134]
[78]
[154−155]
[73−74]
⮟
hotel1 in vlekel Svetina za sabo,3 Svetin mu pa4 reče: Ne tako,6 nevarno je, le7 počasi hodiva, Bog naji bo8 varoval, angelc varh naji bo spremil; če9 bi tekla, kmalo naji zna kdo ugledati, Španjoli tukej okoli ponoči vedno švigajo, precej10 bi vedli11, de12 sva uhajovca, če13 pa počasi pojdeva, bo15 vsak mislil, de17 sva domača; in18 res je bilo tako. Več ko19 tri trume20 sta srečala Španjolov21, kteri22 so simtertje hodili, in pazili23, kaj na drugi strani Francozi počno, ker24 sta pa počasi šla25 in vsak en26 kol na rami nesla, jima nobeden27 ni nič28 storil; vsi so mislili29, de30 sta domača soldata32. Svetin je poprejšen popoldan33 dobro ogledal, kje je voda nar bolj34 plitva,35 in kje ne stoje straže; na tisto mesto pelja36 generala, kamor37 sta dve uri38 hodila. Svetin39 reče generalu: Tukaj ni nobenigu španjolskiga soldata blizo42, voda tudi ni ravno globoka, zdaj morava preplavati, odšla44 sva srečno eni smertni45 nevarnosti,46 Bog daj, de47 bi le še srečno čez vodo prišla48. Če tudi49 voda ni zlo50 globoka, vender51 je bilo treba plavati precej na široko. Svetin je znal dobro plavati, samiga52 ni nič skerbelo preplavati53, general je tudi nekdaj54 znal, pa zdej55, perletin in precej rejen56 je bil, si v vodi57 ni mogel veliko59 pomagati, torej sta oba60 bila v veliki skerbi62. Ni bilo časa veliko pomišljevati, ampak oba63 sta se Bogu izročila64 in angelcu varhu se perporočila65, se za roke primeta67 in bredeta68. Lahko sta bredla nekaj časa, dokler69 je bila voda plitva; ko70 sta na glabokejši72 vodo prišla73, sta mogla74 plavati. General je plaval nekaj časa, zakaj75 v hudi sili76
teči1 in je2 vlekel Svetina za seboj. Ali3 Svetin mu reče: »5Ne tako!6 nevarno je; rajši7 počasi hodiva, Bog bode naju8 varoval in angel varuh bode naju izpremljal. Ako9 bi tekla, kmalu naju kdo ugleda in izgubljena sva. Španci po noči tukaj okolo vedno hodijo ter10 bi takoj uganili11, da12 sva ubežnika; ako13 pa počasi hodiva,15 vsak si bode16 mislil, da17 sva domača človeka.« In18 res je bilo tako. Več nego li19 tri čete Špancev20 sta srečala, kateri22 so hodili sim ter tja pazeč23, kaj delajo Francozi na drugej strani; ker24 sta pa počasi hodila25 in vsak po jeden26 kol na rami nesla, nobeden27 ni jima ničesar žalega28 storil, vsak si je mislil29, da30 sta to31 domača vojaka32. Svetin je že poprejšnjega po poludne33 dobro ogledal, kje je voda najbolj34 plitva,35 in kje ne stoje straže. Tu sim je peljal36 generala, kamor37 sta dve debeli uri38 hodila. Svetin39 reče generalu: »41Tukaj ni nobenega španskega vojaka blizu42, voda tudi ni ravno globoka, zdaj jo43 morava preplavati; odšla44 sva srečno jednej smrtnej45 nevarnosti.46 Bog daj, da47 bi le še srečno preko vode prišli48. Dasi49 voda ni bila zelo50 globoka, vender51 je bilo treba plavati precej na široko. Svetin je znal dobro plavati, samega52 ni nič skrbelo53, da bi vode ne preplaval; tudi general je54 znal nekdaj dobro plavati55, ali zdaj, ko56 je bil že prileten in precej rejen,57 ni si58 mogel mnogo59 pomagati v vodi; zatorej sta60 bila oba61 v velikih skrbeh62. Ni bilo časa mnogo se pomišljevati in prevdarjati; priporočila63 sta se Bogu in angelu varuhu65, potem66 se prijela za roki67 in bredla68. Lehko sta bredla nekaj časa, dokler69 je bila voda plitva, a kadar70 sta prišla71 na globokejšo72 vodo, treba jima je bilo74 plavati. General je plaval nekaj časa, ker75 v hudej sili vsak76
teči1 in je2 vlekel Svetina za sabo.3 Svetin mu pa4 reče: »5Ne tako,6 nevarno je! Le7 počasi hodiva, Bog naju bo8 varoval, angel varuh naju bo spremljal. Če9 bi tekla, naju utegne kmalu kdo ugledati. Španjoli tukaj okoli ponoči vedno švigajo; precej10 bi vedeli11, da12 sva uhajalca. Če13 pa pojdeva14 počasi, bo15 vsak mislil, da17 sva domača.« In18 res je bilo tako. Več ko19 tri trume Španjolov20 sta srečala, ki22 so sem ter tja hodili in pazili23, kaj počno na drugi strani Francozi. Ker24 sta pa počasi hodila25 in vsak en26 kol na rami nesla, jima nihče27 ni nič28 storil. Vsi so mislili29, da30 sta domača vojaka32. Svetin je poprejšnji popoldan33 dobro ogledal, kje je voda najbolj34 plitva in kje ne stoje straže. Na tisto mesto pelje36 generala; dve uri37 sta tja38 hodila. Tamkaj39 reče Svetin40 generalu: »41Tukaj ni nobenega španjolskega vojaka blizu42, voda tudi ni ravno globoka, zdaj morava preplavati. Odšla44 sva srečno eni smrtni45 nevarnosti,46 Bog daj, da47 bi le še srečno čez vodo prišla48.« Četudi49 voda ni bila zelo50 globoka, vendar51 je bilo treba plavati precej na široko. Svetin je znal dobro plavati; samega52 ni nič skrbelo53, da bi ne preplaval. Tudi general je nekaj54 znal, pa zdaj55, prileten in precej rejen56 je bil, si v vodi57 ni mogel veliko59 pomagati; zato sta60 bila oba61 v veliki skrbi62. Ni bilo časa veliko premišljevati, ampak oba63 sta se Bogu izročila64 in angelu varuhu priporočila65, se za roke prijela67 in bredla68. Dokler69 je bila voda plitva, sta lahko bredla; ko70 sta prišla71 na globokejšo72 vodo, sta morala74 plavati. General je plaval nekaj časa, zakaj75 v hudi stiski76
teči1 in je2 vlekel Svetina za sabo.3 Svetin mu pa4 reče: »5Ne tako,6 nevarno je! Le7 počasi hodiva, Bog naju bo8 varoval, angel varuh naju bo spremljal. Če9 bi tekla, naju utegne kmalu kdo ugledati. Španjoli tukaj okoli ponoči vedno švigajo; precej10 bi vedeli11, da12 sva uhajalca. Če13 pa pojdeva14 počasi, bo15 vsak mislil, da17 sva domača.« In18 res je bilo tako. Več ko19 tri trume Španjolov20 sta srečala, ki22 so sem ter tja hodili in pazili23, kaj počno na drugi strani Francozi. Ker24 sta pa počasi šla25 in vsak en26 kol na rami nesla, jima nihče27 ni nič28 storil. Vsi so mislili29, da30 sta domača vojaka32. Svetin je poprejšnji popoldan33 dobro ogledal, kje je voda najbolj34 plitva in kje ne stoje straže. Na tisto mesto pelje36 generala: dve uri37 sta tja38 hodila. Tamkaj39 reče Svetin40 generalu: »41Tukaj ni nobenega španjolskega vojaka blizu42, voda tudi ni ravno globoka, zdaj morava preplavati. Odšla44 sva srečno eni smrtni45 nevarnosti,46 Bog daj, da47 bi le še srečno čez vodo prišla48.« Četudi49 voda ni bila zelo50 globoka, vendar51 je bilo treba plavati precej na široko. Svetin je znal dobro plavati; samega52 ni nič skrbelo53, da bi ne preplaval. Tudi general je nekaj54 znal, pa zdaj55, prileten in precej rejen56 je bil, si v vodi57 ni mogel veliko59 pomagati; zato sta60 bila oba61 v veliki skrbi62. Ni bilo časa veliko pomišljevati, ampak oba63 sta se Bogu izročila64 in angelu varuhu priporočila65, se za roke prijela67 in bredla68. Dokler69 je bila voda plitva, sta lahko bredla; ko70 sta prišla71 na globokejšo72 vodo, sta morala74 plavati. General je plaval nekaj časa, zakaj75 v hudi sili76
teči1 in je2 vlekel Svetina za sabo.3 Svetin mu pa4 reče: »5Ne tako,6 nevarno je! Le7 počasi hodiva, Bog naju bo8 varoval, angel varuh naju bo spremljal. Če9 bi tekla, naju utegne kmalu kdo ugledati. Španjoli tukaj okoli ponoči vedno švigajo; precej10 bi vedeli11, da12 sva uhajalca. Če13 pa pojdeva14 počasi, bo15 vsak mislil, da17 sva domača.« In18 res je bilo tako. Več ko19 tri trume Španjolov20 sta srečala, ki22 so sem ter tja hodili in pazili23, kaj počno na drugi strani Francozi. Ker24 sta pa počasi šla25 in vsak en26 kol na rami nesla, jima nihče27 ni nič28 storil. Vsi so mislili29, da30 sta domača vojaka32. Svetin je poprejšnji popoldan33 dobro ogledal, kje je voda najbolj34 plitva in kje ne stoje straže. Na tisto mesto pelje36 generala: dve uri37 sta tja38 hodila. Tamkaj39 reče Svetin40 generalu: »41Tukaj ni nobenega španjolskega vojaka blizu42, voda tudi ni ravno globoka, zdaj morava preplavati. Odšla44 sva srečno eni smrtni45 nevarnosti,46 Bog daj, da47 bi le še srečno čez vodo prišla48.« Četudi49 voda ni bila zelo50 globoka, vendar51 je bilo treba plavati precej na široko. Svetin je znal dobro plavati; samega52 ni nič skrbelo53, da bi ne preplaval. Tudi general je nekdaj54 znal, pa zdaj55, prileten in precej rejen56 je bil, si v vodi57 ni mogel veliko59 pomagati; zato sta60 bila oba61 v veliki skrbi62. Ni bilo časa veliko pomišljevati, ampak oba63 sta se Bogu izročila64 in angelu varuhu priporočila65, se za roke prijela67 in bredla68. Dokler69 je bila voda plitva, sta lahko bredla; ko70 sta prišla pa71 na globokejšo72 vodo, sta morala74 plavati. General je plaval nekaj časa, zakaj75 v hudi sili76
teči1 in je2 vlekel Svetina za sabo.3 Svetin mu pa4 reče: »5Ne tako,6 nevarno je! Le7 počasi hodiva, Bog naju bo8 varoval, angel varuh naju bo spremljal. Če9 bi tekla, naju utegne kmalu kdo ugledati. Španjoli tukaj okoli ponoči vedno švigajo; precej10 bi videli11, da12 sva uhajalca. Če13 pa pojdeva14 počasi, bo15 vsak mislil, da17 sva domača.« In18 res je bilo tako. Več ko19 tri trume Španjolov20 sta srečala, ki22 so sem ter tja hodili in pazili23, kaj počno na drugi strani Francozi. Ker24 sta pa počasi šla25 in vsak en26 kol na rami nesla, jima nihče27 ni nič28 storil. Vsi so mislili29, da30 sta domača vojaka32. Svetin je poprejšnji popoldan33 dobro ogledal, kje je voda najbolj34 plitva in kje ne stoje straže. Na tisto mesto pelje36 generala: dve uri37 sta tja38 hodila. Tamkaj39 reče Svetin40 generalu: »41Tukaj ni nobenega španjolskega vojaka blizu42, voda tudi ni ravno globoka, zdaj morava preplavati. Odšla44 sva srečno eni smrtni45 nevarnosti,46 Bog daj, da47 bi le še srečno čez vodo prišla48.« Četudi49 voda ni bila zelo50 globoka, vendar51 je bilo treba plavati precej na široko. Svetin je znal dobro plavati; samega52 ni nič skrbelo53, da bi ne preplaval. Tudi general je nekaj54 znal, pa zdaj55, prileten in precej rejen56 je bil, si v vodi57 ni mogel veliko59 pomagati; zato sta60 bila oba61 v veliki skrbi62. Ni bilo časa veliko pomišljevati, ampak oba63 sta se Bogu izročila64 in angelu varuhu priporočila65, se za roke prijela67 in bredla68. Dokler69 je bila voda plitva, sta lahko bredla; ko70 sta prišla71 na globokejšo72 vodo, sta morala74 plavati. General je plaval nekaj časa, zakaj75 v hudi sili76
123
[128−129]
[134−135]
[78−79]
[155−157]
[74]
⮟
človek grozno veliko1 stori, vender2 dolgo ni mogel, jel je3 pešati in omagvati4. Svetin mu poda roko,5 in pravi6: Jest7 znam nekaj časa z eno8 roko plavati, deržite9 se me,10 in pomagajte si kolikor morete, de12 srečno čez prideva13. Tako plavata vkupej15 nekaj časa. Svetin je začel pešati, general je ves omagal, nič več17 ni mogel18 naprej, že19 se je začel topiti20 in voda mu je že v gerlo šla21. Svetin ves spehan in trudin23, je vender24 generala zmeram25 še za roke vlekel, de ga26 ni pustil vtoniti27. General pa28 je popolnama29 opešal, vender30 si je vso moč vzel31, de32 je še Svetinu te besede33 rekel: Svetin! le36 pusti me, de vtonem, vsaj ti reši svoje življenje37, de oba konc ne vzameva. Rad umerjem rad vtonem38, de39 me le Španjoli40 ne bodo41 streljali. Bog ti bo povernil42, kar si meni storil, plavaj44 srečno Svetin, in povej povej — — tukaj47 je generalu besedi zmankalo48, vtopil49 se je, roke je še iz vode molil z njimi grabil in pomoči iskal, pa50 ni ga51 bilo, de52 bi mu jo dal. Svetin plava naprej in54 se večkrat nazaj55 ozre na tisti56 kraj, kjer se58 je general vtopil59. Ni60 bil Svetin tri korake61 od njega, se general iz vode pokaže64 in kliče65: Svetin, ljubi67 moj Svetin,68 plavaj nazaj k meni, de69 počijeva. Bog je moje70 molitev pod vodo uslišal,72 glej stojim73 na skali, voda mi je do vrata75. Svetin se oberne77 plava do generala, in se zraven vstopi78 na skalo, ktera je bila v79 sredi vode. Na tej skali sta stala in počivala več ko80 pol ure. Med tem81 je general Svetinu tako govoril: Takrat, ko83 si me spustil84 in sim se85 začel topiti86, sim k87
človek mnogo1 stori; ali2 dolgo ni mogel, moči so mu jele3 pešati in onemagal je4. Svetin mu poda roko in reče6: »Jaz7 znam nekaj časa z jedno8 roko plavati, držite9 se mene10 in pomagajte si,11 kolikor morete, da prideva12 srečno preko vode13.«14 Tako plavata vkupe15 nekaj časa. Svetin je začel pešati, a16 general je ves onemogel ter mu17 ni bilo moči18 naprej. Že19 se je začel potepati20 in voda mu je že šla v grlo21. Svetin ves spehan in truden23, vlekel je24 generala še vedno za roki ter mu26 ni pustil utoniti27. Ali general28 je popolnem29 opešal, vzel30 si je še toliko moči31, da32 je Svetinu33 rekel: »35Svetin!36 pusti me, da utonem; vsaj ti si reši življenje37, da oba konca ne vzameva. Rad umerjem, rad utonem38, da39 me le Španci40 ne bodejo41 streljali. Bog ti bode povrnil42, kar si meni dobrega43 storil; plavaj44 srečno Svetin, in povej,46 povej --- tu47 je generalu beseda zastala48, izgubil49 se je pod vodo, le še roki je molil iz nje ter ž njima grabil pomoči iskajoč; a50 ni ga51 bilo, da52 bi mu jo bil53 dal. Svetin plava dalje ter54 se po večkrat55 ozre na tist56 kraj nazaj57, kjer je general utonil59. Ni60 bil Svetin še dober seženj61 od njega, pokaže62 se general iz vode in pokliče65: »66Svetin! Svetin,67 moj ljubi!68 plavaj nazaj k meni, da69 počijeva. Bog je mojo70 molitev uslišal71 pod vodo;72 glej, stojim73 na skali, voda mi je do vratu75.«76 Svetin se takoj obrne,77 plava do generala ter stopi kraj njega78 na skalo, katera je bila79 sredi vode. Na tej skali sta stala in počivala več nego li80 pol ure. V tem81 je general Svetinu tako govoril: »82Takrat, kadar me83 si bil izpustil84 in sem85 začel potepati86, vzdihnil sem k87
človek zelo veliko1 stori, vendar2 dolgo ni mogel, jel je3 pešati in omagovati4. Svetin mu poda roko in pravi6: »Jaz7 znam nekaj časa z eno8 roko plavati, držite9 se me10 in pomagajte si,11 kolikor morete, da12 srečno čez prideva13.«14 Tako plavata vkupaj15 nekaj časa. Svetin je začel pešati, general je ves omagal, nič več17 ni mogel18 naprej. Že19 se je začel topiti20 in voda mu je že šla v grlo21. Svetin ves spehan in truden23, je vendar24 generala zmeraj25 še za roko vlekel in ga26 ni pustil utoniti27. General pa28 je že popolnoma29 opešal, vendar30 si je vso moč vzel31, da32 je še33 rekel Svetinu tele besede34: »35Svetin, le36 pusti me, da utonem38, da39 me le Španjoli40 ne bodo41 streljali. Bog ti bo povrnil42, kar si meni storil. Plavaj44 srečno,45 Svetin, in povej,46 povej …« Tukaj47 je generalu besedi zmanjkalo48, utopil49 se je, roke je še iz vode molil, z njimi grabil in pomoči iskal, pa ga50 ni bilo, da52 bi mu jo dal. Svetin plava naprej in54 se večkrat nazaj55 ozre na tisti56 kraj, kjer se58 je general utopil59. Svetin ni60 bil tri korake61 od njega, ko62 se general pokaže63 iz vode in zakliče65: »66Svetin, ljubi67 moj Svetin,68 plavaj nazaj k meni, da69 počijeva. Bog je uslišal mojo70 molitev pod vodo;72 glej,73 na skali stojim74, voda mi je do vrata75.«76 Svetin se obrne,77 plava do generala in se ustopi zraven78 na skalo sredi vode. Na tej skali sta stala in počivala več ko80 pol ure. Medtem81 je general Svetinu tako govoril: »82Takrat, ko83 si me spustil84 in sem se85 začel topiti86, sem iz dna svojega srca vzdihnil87
človek zelo veliko1 stori, vendar2 dolgo ni mogel, jel je3 pešati in omagovati4. Svetin mu poda roko in pravi6: »Jaz7 znam nekaj časa z eno8 roko plavati, držite9 se me10 in pomagajte si kolikor morete, da12 srečno čez prideva13.«14 Tako plavata vkupaj15 nekaj časa. Svetin je začel pešati, general je ves omagal, nič več17 ni mogel18 naprej, že19 se je začel topiti20 in voda mu je že šla v grlo21. Svetin ves spehan in truden23, je vendar24 generala zmeraj25 še za roko vlekel in ga26 ni pustil utoniti27. General pa28 je popolnoma29 opešal, vendar30 si je vso moč vzel31, da32 je še33 rekel Svetinu tele besede34: »35Svetin, le36 pusti me, da utonem, vsaj ti si reši svoje življenje37, da oba konec ne vzameva! Rad umrjem, rad utonem38, da39 me le Španjoli40 ne bodo41 streljali. Bog ti bo povrnil42, kar si meni storil. Plavaj44 srečno,45 Svetin, in povej,46 povej …« Tukaj47 je generalu besedi zmanjkalo48, utopil49 se je, roke je še iz vode molil, z njimi grabil in pomoči iskal, pa ga50 ni bilo, da52 bi mu jo dal. Svetin plava naprej in54 se večkrat nazaj55 ozre na tisti56 kraj, kjer se58 je general utopil59. Svetin ni60 bil tri korake61 od njega, ko62 se general pokaže63 iz vode in kliče65: »66Svetin, ljubi67 moj Svetin,68 plavaj nazaj k meni, da69 počijeva. Bog je uslišal mojo70 molitev pod vodo;72 glej,73 na skali stojim74, voda mi je do vrata75.«76 Svetin se obrne,77 plava do generala in se ustopi zraven78 na skalo sredi vode. Na tej skali sta stala in počivala več ko80 pol ure. Medtem81 je general Svetinu tako govoril: »82Takrat, ko83 si me spustil84 in sem se85 začel topiti86, sem iz dna svojega srca vzdihnil87
človek zelo veliko1 stori, vendar2 dolgo ni mogel, jel je3 pešati in omagovati4. Svetin mu poda roko in pravi6: »Jaz7 znam nekaj časa z eno8 roko plavati, držite9 se me10 in pomagajte si,11 kolikor morete, da12 srečno čez prideva13.«14 Tako plavata vkupaj15 nekaj časa. Svetin je začel pešati, general je ves omagal, nič več17 ni mogel18 naprej, že19 se je začel topiti20 in voda mu je že šla v grlo21. Svetin,22 ves spehan in truden23, je vendar24 generala zmeraj25 še za roko vlekel in ga26 ni pustil utoniti27. General pa28 je popolnoma29 opešal, vendar30 si je vso moč vzel31, da32 je še33 rekel Svetinu tele besede34: »35Svetin, le36 pusti me, da utonem, vsaj ti si reši svoje življenje37, da oba konec ne vzameva! Rad umrjem, rad utonem38, da39 me le Španjoli40 ne bodo41 streljali. Bog ti bo povrnil42, kar si meni storil. Plavaj44 srečno,45 Svetin, in povej,46 povej …« Tukaj47 je generalu besedi zmanjkalo48, utopil49 se je, roke je še iz vode molil, z njimi grabil in pomoči iskal, pa ga50 ni bilo, da52 bi mu jo dal. Svetin plava naprej in54 se večkrat nazaj55 ozre na tisti56 kraj, kjer se58 je general utopil59. Svetin ni60 bil tri korake61 od njega, ko62 se general pokaže63 iz vode in kliče65: »66Svetin, ljubi67 moj Svetin,68 plavaj nazaj k meni, da69 počijeva. Bog je uslišal mojo70 molitev pod vodo;72 glej,73 na skali stojim74, voda mi je do vrata75.«76 Svetin se obrne,77 plava do generala in se ustopi zraven78 na skalo sredi vode. Na tej skali sta stala in počivala več ko80 pol ure. Medtem81 je general Svetinu tako govoril: »82Takrat, ko83 si me spustil84 in sem se85 začel topiti86, sem iz dna svojega srca vzdihnil87
človek zelo veliko1 stori, vendar2 dolgo ni mogel, jel je3 pešati in omagovati4. Svetin mu poda roko in pravi6: »Jaz7 znam nekaj časa z eno8 roko plavati, držite9 se me10 in pomagajte si kolikor morete, da12 srečno čez prideva13.«14 Tako plavata vkupaj15 nekaj časa. Svetin je začel pešati, general je ves omagal, nič več17 ni mogel18 naprej, že19 se je začel topiti20 in voda mu je že šla v grlo21. Svetin ves spehan in truden23, je vendar24 generala zmeraj25 še za roko vlekel in ga26 ni pustil utoniti27. General pa28 je popolnoma29 opešal, vendar30 si je vso moč vzel31, da32 je še33 rekel Svetinu tele besede34: »35Svetin, le36 pusti me, da utonem, vsaj ti si reši svoje življenje37, da oba konec ne vzameva! Rad umrjem, rad utonem38, da39 me le Španjoli40 ne bodo41 streljali. Bog ti bo povrnil42, kar si meni storil. Plavaj44 srečno,45 Svetin, in povej,46 povej …« Tukaj47 je generalu besedi zmanjkalo48, utopil49 se je, roke je še iz vode molil, z njimi grabil in pomoči iskal, pa ga50 ni bilo, da52 bi mu jo dal. Svetin plava naprej in54 se večkrat55 ozre na tisti56 kraj, kjer se58 je general utopil59. Svetin ni60 bil tri korake61 od njega, ko62 se general pokaže63 iz vode in kliče65: »66Svetin, ljubi67 moj Svetin,68 plavaj nazaj k meni, da69 počijeva. Bog je uslišal mojo70 molitev pod vodo;72 glej,73 na skali stojim74, voda mi je do vrata75.«76 Svetin se obrne,77 plava do generala in se ustopi zraven78 na skalo sredi vode. Na tej skali sta stala in počivala več ko80 pol ure. Medtem81 je general Svetinu tako govoril: »82Takrat, ko83 si me spustil84 in sem se85 začel topiti86, sem iz dna svojega srca vzdihnil87
124
[129−130]
[135]
[79]
[157−158]
[74−75]
⮟
Bogu iz dna svojiga serca zdihnil,1 in rekel: O dobrotljivi Bog!3 usmili se me, usta sim vkup tišal4, de5 me ni voda zalila, z rokami sim7 pod vodo na vse kraje segal in pomoči iskal9, kakor vsakteri10 v smertnih britkostih, kar sim11 z roko v12 steno zadel13, brihta14 še nisim zgubil takrat, hitro15 se začnem16 poprijemati, višej, višej17, tako dolgo de sim se18 na skalo vstopil19 in spet dihati začel20, ko sim21 glavo zunej22 vode imel.23 Svetin pravi24: Glejte! kolike26 dobrote vam skazuje27 usmiljeni Bog. Ko sta na skali zadosti počivala29, začneta naprej plavati30. General plava nekaj časa, pa je zlo opešal31. Svetin mu spet32 poda roko in le z eno plava, tako34 je Svetin precej deleč s težkim trudam35 vlekel generala za sabo po36 vodi. Ko se je37 general spet začel topiti38, kar na enkrat zavpije poln veselja39: Čast Bogu do dna sim41 z nogami42, bredem lahko, tudi44 Svetin se vstopi45 in vkupej46 bredeta počasu47 do kraja. Ko do kraja perbredeta48, je49 že per kraji vode bil50 francoski soldat51 na straži in zavpije52: Kdo je? General reče: Tiho bodi, de57 ne slišijo Španjoli, jest sim58 vaš general, pojdi hitro59 klicat tovaršev60, de61 mi pridejo pomagat iz vode. Soldat je generala berž62 po besedi poznal63, teče64 klicat tovaršev65, kteri so prišli66 z dolgimi preklami67, de so68 generala in Svetina iz vode izlekli; velik69 in stermen70 breg je bil tam. Nikdar71 ni general tako serčno s takim gorečim ajfram72 molil,73 kakor takrat, ko je srečno iz vode prišel,74 in smerti odšel75. V pričo vsih soldatov76 je pokleknil.77 Svetin je
Bogu iz dna svojega srca1 in rekel: O Bog dobrotljivi,3 usmili se me! Usta sem stiskal4, da5 me ni voda zalila, a6 z rokama sem7 pod vodo na vse kraje segal in pomoči iskal9, kakor vsak, kadar je10 v smrtnih britkostih. Zdajci zadenem11 z roko ob12 steno, onesvestil se14 še nisem bil takrat, hitro15 se začnem16 poprijemati više in više17, dokler ne stopim18 na skalo in zopet zasopem20, ko sem imel21 glavo iz22 vode.«23 Svetin reče24: »25Glejte! kolike26 dobrote vam deli27 usmiljeni Bog.« —28 Ko sta na skali dosti odpočila29, plavata dalje30. General plava nekaj časa, a zelo upehan31. Svetin mu zopet32 poda roko in le z jedno plava; tako34 je Svetin precej daleč z velikim trudom35 vlekel generala za seboj po36 vodi. Kadar37 general zopet začne potepati38, zavpije v tem hipu ves vesel39: »40Čast Bogu! na dnu sem41 z nogama42, lehko43 bredem.« Tudi44 Svetin stopi45 in vkupe46 bredeta počasi47 do kraja. Kadar bregu dobredeta48, stoji49 že pri vodi50 francoski vojak51 na straži, kateri zavpije52: »53Kdo je?«54 General mu55 reče: »56Tiho bodi, da57 ne zaslišijo Španci; jaz sem,58 vaš general. Hitro pojdi59 klicat tovarišev60, da61 mi pridejo pomagat iz vode.« Vojak generala takoj spozna62 po besedi, hiti64 klicat tovarišev65, kateri pridejo66 z dolgimi drogovi67, da68 generala in Svetina iz vode potegnejo, ker velik69 in strm70 breg je bil tam. Še nikoli71 ni general tako pobožno in tako goreče72 molil,73 kakor takrat, ko je srečno iz vode stopil74 in odšel smrti75. V pričo vseh vojakov76 je pokleknil, in tudi77 Svetin je
k Bogu1 in rekel: ,2O dobrotljivi Bog,3 usmili se me!‘ Usta sem vkup tiščal4, da5 me ni voda zalila, z rokami sem7 pod vodo na vse kraje segal in iskal8 pomoči, kakor vsakteri10 v smrtnih bridkostih. Kar sem zadel11 z roko v12 steno, zavesti takrat14 še nisem izgubil; hitro sem15 se začel16 poprijemati, više, više17, tako dolgo, da sem se18 na skalo ustopil19 in spet začel dihati20, ko sem imel21 glavo zunaj22 vode.«23 Svetin pravi24: »25Glejte, koliko26 dobrote vam izkazuje27 usmiljeni Bog.«28 Ko sta na skali zadosti počivala29, začneta naprej plavati30. General plava nekaj časa, pa je zelo opešal31. Svetin mu spet32 poda roko in plava33 le z eno. Tako34 je Svetin precej daleč s težkim trudom35 vlekel generala za sabo v36 vodi. Ko se je37 general spet začel topiti38, zavpije kar naenkrat poln veselja39: »40Čast Bogu, do dna sem41 z nogami42, bredem lahko.« Tudi44 Svetin se ustopi45 in vkupaj46 bredeta počasi47 do kraja. Ko pribredeta do kraja48, je49 že pri kraju vode bil50 francoski vojak51 na straži in zavpil52: »53Kdo je?«54 General reče: »56Tiho bodi, da57 ne slišijo Španjoli, jaz sem58 vaš general; pojdi hitro59 klicat tovarišev60, da61 mi pridejo pomagat iz vode.« Vojak je generala brž62 po besedi spoznal63, tekel64 klicat tovarišev65, kateri so prišli66 z dolgimi drogovi67, da so68 generala in Svetina iz vode izvlekli. Velik69 in strm70 breg je bil tam. Nikdar71 ni general tako srčno in s tako gorečnostjo72 molil kakor takrat, ko je srečno iz vode prišel74 in ušel smrti75. Vpričo vseh vojakov76 je pokleknil.77 Svetin je
k Bogu1 in rekel: ,2O dobrotljivi Bog,3 usmili se me!‘ Usta sem vkup tiščal4, da5 me ni voda zalila, z rokami sem7 pod vodo na vse kraje segal in iskal8 pomoči, kakor vsakteri10 v smrtnih bridkostih. Kar sem zadel11 z roko v12 steno, zavesti takrat14 še nisem izgubil; hitro15 se začnem16 poprijemati, više, više17, tako dolgo, da sem se18 na skalo ustopil19 in spet začel dihati20, ko sem imel21 glavo zunaj22 vode.«23 Svetin pravi24: »25Glejte, koliko26 dobrote vam izkazuje27 usmiljeni Bog.«28 Ko sta na skali zadosti počivala29, začneta naprej plavati30. General plava nekaj časa, pa je zelo opešal31. Svetin mu spet32 poda roko in plava33 le z eno. Tako34 je Svetin precej daleč s težkim trudom35 vlekel generala za sabo v36 vodi. Ko se je37 general spet začel topiti38, zavpije kar naenkrat poln veselja39: »40Čast Bogu, do dna sem41 z nogami42, bredem lahko.« Tudi44 Svetin se ustopi45 in vkupaj46 bredeta počasi47 do kraja. Ko pribredeta do kraja48, je49 že pri kraju vode bil50 francoski vojak51 na straži in zavpil52: »53Kdo je?«54 General reče: »56Tiho bodi, da57 ne slišijo Španjoli, jaz sem58 vaš general; pojdi hitro59 klicat tovarišev60, da61 mi pridejo pomagat iz vode.« Vojak je generala brž62 po besedi spoznal63, tekel64 klicat tovarišev65, ki so prišli66 z dolgimi drogovi67, da so68 generala in Svetina iz vode izvlekli. Velik69 in strm70 breg je bil tam. Nikdar71 ni general tako srčno in s tako gorečnostjo72 molil kakor takrat, ko je srečno iz vode prišel74 in ušel smrti75. Vpričo vseh vojakov76 je pokleknil,77 Svetin je
k Bogu1 in rekel: ,2O dobrotljivi Bog,3 usmili se me!‘ Usta sem vkup tiščal4, da5 me ni voda zalila, z rokami sem7 pod vodo na vse kraje segal in iskal8 pomoči, kakor vsakteri10 v smrtnih bridkostih. Kar sem zadel11 z roko v12 steno, zavesti takrat14 še nisem izgubil; hitro15 se začnem16 poprijemati, više, više17, tako dolgo, da sem se18 na skalo ustopil19 in spet začel dihati20, ko sem imel21 glavo zunaj22 vode.«23 Svetin pravi24: »25Glejte, koliko26 dobrote vam izkazuje27 usmiljeni Bog.«28 Ko sta na skali zadosti počivala29, začneta naprej plavati30. General plava nekaj časa, pa je zelo opešal31. Svetin mu spet32 poda roko in plava33 le z eno. Tako34 je Svetin precej daleč s težkim trudom35 vlekel generala za sabo po36 vodi. Ko se je37 general spet začel topiti38, zavpije kar naenkrat poln veselja39: »40Čast Bogu, do dna sem41 z nogami42, bredem lahko.« Tudi44 Svetin se ustopi45 in vkupaj46 bredeta počasi47 do kraja. Ko pribredeta do kraja48, je49 že pri kraju vode bil50 francoski vojak51 na straži in zavpil52: »53Kdo je?«54 General reče: »56Tiho bodi, da57 ne slišijo Španjoli, jaz sem58 vaš general; pojdi hitro59 klicat tovarišev60, da61 mi pridejo pomagat iz vode.« Vojak je generala brž62 po besedi spoznal63, tekel64 klicat tovarišev65, ki so prišli66 z dolgimi drogovi67, da so68 generala in Svetina iz vode izvlekli. Velik69 in strm70 breg je bil tam. Nikdar71 ni general tako srčno in s tako gorečnostjo72 molil kakor takrat, ko je srečno iz vode prišel74 in ušel smrti75. Vpričo vseh vojakov76 je pokleknil in77 Svetin je
k Bogu1 in rekel: ,2O dobrotljivi Bog,3 usmili se me!‘ Usta sem vkup tiščal4, da5 me ni voda zalila, z rokami sem7 pod vodo na vse kraje segal in iskal8 pomoči, kakor vsakteri10 v smrtnih bridkostih. Kar sem zadel11 z roko v12 steno, zavesti takrat14 še nisem izgubil; hitro15 se začnem16 poprijemati, više, više17, tako dolgo, da sem se18 na skalo ustopil19 in spet začel dihati20, ko sem imel21 glavo zunaj22 vode.«23 Svetin pravi24: »25Glejte, koliko26 dobrote vam izkazuje27 usmiljeni Bog.«28 Ko sta na skali zadosti počivala29, začneta naprej plavati30. General plava nekaj časa, pa je zelo opešal31. Svetin mu spet32 poda roko in plava33 le z eno. Tako34 je Svetin precej daleč s težkim trudom35 vlekel generala za sabo v36 vodi. Ko se je37 general spet začel topiti38, zavpije kar naenkrat poln veselja39: »40Čast Bogu, do dna sem41 z nogami42, bredem lahko.« Tudi44 Svetin se ustopi45 in vkupaj46 bredeta počasi47 do kraja. Ko pribredeta do kraja48, je49 že pri kraju vode bil50 francoski vojak51 na straži in zavpil52: »53Kdo je?«54 General reče: »56Tiho bodi, da57 ne slišijo Španjoli, jaz sem58 vaš general; pojdi hitro59 klicat tovarišev60, da61 mi pridejo pomagat iz vode.« Vojak je generala brž62 po besedi spoznal63, tekel64 klicat tovarištev65, ki so prišli66 z dolgimi drogovi67, da so68 generala in Svetina iz vode izvlekli. Velik69 in strm70 breg je bil tam. Nikdar71 ni general tako srčno in s tako gorečnostjo72 molil kakor takrat, ko je srečno iz vode prišel74 in ušel smrti75. Vpričo vseh vojakov76 je pokleknil,77 Svetin je
125
[130−131]
[136]
[79−80]
[158−159]
[75]
⮟
mogel zraven1 njega poklekniti, in je tako molil:2 O dobrotlivi usmiljeni Bog!3 kdaj bom povernil4 dobrote, ktere5 si mi storil. Spoznam6, de tolikiga7 usmiljenja nisim vreden,8 od vsih zapušen sim smertne britkosti že okusil, in9 ti o Bog10 si me rešil iz11 rok mojih sovražnikov12, tebe13 o Bog! bom vselej14 častil, dokler bom živ15. General je bil16 potem s Svetinam18 vred peljan19 v bližno20 mesto, kjer je precej21 pisal do cesarja Napoleona,22 in mu povedal, kako je srečno rešen nazaj k svojim prišel24 v velikih nevarnostih, in prosil Svetina obdarovati27 za toliko skerb28 in serčnost29. Kmalo30 je prišlo pisanje31 od cesarja s poveljem, de general33 naj gre na svoj dom se počit in ozdravit35 od takiga strahu36 in terpljenja37. Za Svetina38 je poslal cesar zlat križic39, kteriga40 naj z višnjevim42 in rudečim trakam pervezaniga na levi strani pers perpetiga nosi, in za plačilo zraven tega 50 frankov43 vsak mesic dobiva44. General je med tem tako zlo zbolel45 od strahu in od terpeža47, de so48 ga mogli49 hitro domu50 odpeljati, svojiga zvestiga51 Svetina je pustil per52 svojih konjih in per drugim53 blagu, in54 mu je rekel: Kmalo boš55 za manoj prišel56, skerbi57 za moje blago, de58 se ga59 nič ne pogubi; kader60 prideš, ti bom62 dobrote ktere63 si mi64 storil obilno povernil; dal65 ti bom, kar koli66 si boš zmislil, storil67 ti bom kar koli boš poželel, nikoli68 ne bom pozabil69, de70 si me ti71 otel pred smertjo72, ti73 si bil moj varh75.
moral poleg1 njega poklekniti ter molil takole: »2O Bog usmiljeni in dobrotljivi!3 kdaj povrnem4 dobrote, katere5 si mi storil? Pripoznam6, da tolikega7 usmiljenja vreden nisem;8 od vseh zapuščen sem že okusil smrtne britkosti, ali9 ti, Bog moj! otel10 si me sovražnikovih11 rok; tebe12, o Bog! bodem hvalil in14 častil ves čas svojega življenja15.« General je bil16 potem peljan17 s Svetinom18 vred v bližnje20 mesto, kjer je takoj21 pisal cesarju Napoleonu22 in mu povedal, kako se23 je srečno rešen v velikih nevarnostih povrnil k svojim25, in ga26 prosil Svetina obdarovati27 za toliko skrb28 in pogumnost29. Kmalu30 je prišlo pisanje31 od cesarja s poveljem, naj gre general34 na svoj dom v počitek in oddahnit se35 od tolikega straha36 in trpljenja37. Svetinu38 je poslal cesar zlat križec39, katerega40 naj z višnjavim42 in rudečim trakom pripetega nosi ob levej strani prsi, a vrhu tega naj bode dobival še43 vsak mesec po 50 frankov plačila44. General je v tem zelo hudo izbolel45 od prestanega46 strahu in trpeža47, mogli48 ga so49 hitro domov50 odpeljati. Svojega zvestega51 Svetina je pustil pri52 svojih konjih in drugem53 blagu, rekši54 mu: »Kmalu prideš55 za menoj56, skrbi57 za moje blago, da58 se ga59 nič ne pogubi; kadar60 prideš, povrnem61 ti obilo62 dobrote, katere63 si meni64 storil; dam65 ti, kar koli66 si izmisliš; storim67 ti, kar koli poželiš; nikoli68 ne pozabim69, da70 si me otel smrti72, da73 si mi74 bil varuh75.
moral zraven1 njega poklekniti. General je takole molil: »2O dobrotljivi Bog,3 kdaj bom povrnil4 dobrote, katere5 si mi storil? Spoznam6, da tolikega7 usmiljenja nisem vreden;8 od vseh zapuščen sem že smrtne bridkosti okusil in9 ti, o Bog,10 si me rešil iz11 rok mojih sovražnikov. Tebe12, o Bog, bom vselej14 častil, dokler bom živ15.« Generala so16 potem s Svetinom18 vred peljali19 v bližnje20 mesto, kjer je precej21 pisal do cesarja Napoleona22 in mu povedal, kako je srečno rešen v velikih nevarnostih prišel nazaj k svojim25, in prosil, naj Svetina27 za toliko skrb28 in srčnost obdaruje29. Kmalu30 je prišlo od cesarja pisanje32 s poveljem, da33 naj gre general34 na svoj dom, da se35 od takega strahu36 in trpljenja počije in ozdravi37. Za Svetina38 je poslal cesar zlat križec39, katerega40 naj nosi41 z višnjevim42 in rdečim trakom prevezanega na levi strani prsi; in za plačilo naj dobiva zraven tega43 vsak mesec petdeset frankov44. General je medtem45 od strahu in trpeža tako zelo zbolel47, da so48 ga morali49 hitro domov50 odpeljati. Svojega zvestega51 Svetina je pustil pri52 svojih konjih in pri drugem53 blagu in54 mu rekel: »Kmalu boš55 za menoj prišel56, skrbi57 za moje blago, da58 se nič ne pogubi. Ko60 prideš, ti bom62 dobrote, katere63 si mi64 storil, obilno povrnil. Dal65 ti bom, karkoli66 si boš izmislil, storil67 ti bom, karkoli boš poželel. Nikoli68 ne bom pozabil69, da70 si me ti71 otel pred smrtjo72, da73 si ti74 bil moj varuh75.
moral zraven1 njega poklekniti. General je takole molil: »2O dobrotljivi usmiljeni Bog,3 kdaj bom povrnil4 dobrote, katere5 si mi storil? Spoznam6, da tolikega7 usmiljenja nisem vreden;8 od vseh zapuščen sem že smrtne bridkosti okusil in9 ti, o Bog,10 si me rešil iz11 rok mojih sovražnikov. Tebe12, o Bog, bom vselej14 častil, dokler bom živ15.« Generala so16 potem s Svetinom18 vred peljali19 v bližnje20 mesto, kjer je precej21 pisal do cesarja Napoleona22 in mu povedal, kako je srečno rešen v velikih nevarnostih prišel nazaj k svojim25, in prosil, naj Svetina27 za toliko skrb28 in srčnost obdaruje29. Kmalu30 je prišlo od cesarja pisanje32 s poveljem, da33 naj gre general34 na svoj dom, da se35 od takega strahu36 in trpljenja počije in ozdravi37. Za Svetina38 je poslal cesar zlat križec39, katerega40 naj nosi41 z višnjevim42 in rdečim trakom privezanega na levi strani prsi; in za plačilo naj dobiva zraven tega43 vsak mesec 50 frankov44. General je medtem45 od strahu in trpeža tako zelo zbolel47, da so48 ga morali49 hitro domov50 odpeljati. Svojega zvestega51 Svetina je pustil pri52 svojih konjih in pri drugem53 blagu in54 mu rekel: »Kmalu boš55 za menoj prišel56, skrbi57 za moje blago, da58 se nič ne pogubi. Ko60 prideš, ti bom62 dobrote, katere63 si mi64 storil, obilno povrnil. Dal65 ti bom, karkoli66 si boš izmislil, storil67 ti bom, karkoli boš poželel, nikoli68 ne bom pozabil69, da70 si me ti71 otel pred smrtjo72, ti73 si bil moj varuh75.«76
moral zraven1 njega poklekniti. General je takole molil: »2O dobrotljivi, usmiljeni Bog,3 kdaj bom povrnil4 dobrote, katere5 si mi storil? Spoznam6, da tolikega7 usmiljenja nisem vreden;8 od vseh zapuščen sem že smrtne bridkosti okusil in9 ti, o Bog,10 si me rešil iz11 rok mojih sovražnikov. Tebe12, o Bog, bom vselej14 častil, dokler bom živ15.« Generala so16 potem s Svetinom18 vred peljali19 v bližnje20 mesto, kjer je precej21 pisal do cesarja Napoleona22 in mu povedal, kako je srečno rešen v velikih nevarnostih prišel nazaj k svojim25, in prosil, naj Svetina27 za toliko skrb28 in srčnost obdaruje29. Kmalu30 je prišlo od cesarja pisanje32 s poveljem, da33 naj gre general34 na svoj dom, da se35 od takega strahu36 in trpljenja počije in ozdravi37. Za Svetina38 je poslal cesar zlat križec39, katerega40 naj nosi41 z višnjevim42 in rdečim trakom privezanega na levi strani prsi; in za plačilo naj dobiva zraven tega43 vsak mesec 50 frankov44. General je medtem45 od strahu in trpeža tako zelo zbolel47, da so48 ga morali49 hitro domov50 odpeljati. Svojega zvestega51 Svetina je pustil pri52 svojih konjih in pri drugem53 blagu in54 mu rekel: »Kmalu boš55 za menoj prišel56, skrbi57 za moje blago, da58 se nič ne pogubi. Ko60 prideš, ti bom62 dobrote, katere63 si mi64 storil, obilno povrnil. Dal65 ti bom, karkoli66 si boš izmislil, storil67 ti bom, karkoli boš poželel, nikoli68 ne bom pozabil69, da70 si me ti71 otel pred smrtjo72, da73 si bil moj varuh75.«76
moral zraven1 njega poklekniti. General je takole molil: »2O dobrotljivi usmiljeni Bog,3 kdaj bom povrnil4 dobrote, katere5 si mi storil? Spoznam6, da tolikega7 usmiljenja nisem vreden;8 od vseh zapuščen sem že smrtne bridkosti okusil in9 ti, o Bog,10 si me rešil iz11 rok mojih sovražnikov. Tebe12, o Bog, bom vselej14 častil, dokler bom živ15.« Generala so16 potem s Svetinom18 vred peljali19 v bližnje20 mesto, kjer je precej21 pisal do cesarja Napoleona22 in mu povedal, kako je srečno rešen v velikih nevarnostih prišel nazaj k svojim25, in prosil, naj Svetina27 za toliko skrb28 in srčnost obdaruje29. Kmalu30 je prišlo od cesarja pisanje32 s poveljem, da33 naj gre general34 na svoj dom, da se35 od takega strahu36 in trpljenja počije in ozdravi37. Za Svetina38 je poslal cesar zlat križec39, katerega40 naj nosi41 z višnjevim42 in rdečim trakom privezanega na levi strani prsi; in za plačilo naj dobiva zraven tega43 vsak mesec 50 frankov44. General je medtem45 od strahu in trpeža tako hudo zbolel47, da so48 ga morali49 hitro domov50 odpeljati. Svojega zvestega51 Svetina je pustil pri52 svojih konjih in pri drugem53 blagu in54 mu rekel: »Kmalu boš55 za menoj prišel56, skrbi57 za moje blago, da58 se nič ne pogubi. Ko60 prideš, ti bom62 dobrote, katere63 si mi64 storil, obilno povrnil. Dal65 ti bom, karkoli66 si boš izmislil, storil67 ti bom, karkoli boš poželel, nikoli68 ne bom pozabil69, da70 si me ti71 otel pred smrtjo72, ti73 si bil moj varuh75.«76
126
[131−132]
[136−137]
[80−81]
[160−161]
[76]
⮟
III. France Svetin1 na morji vjet2 in v Afriko odpeljan.3
III. Fran Svetin1 na morji vjet2 in v Afriko odpeljan.3
III Franceta Svetina1 na morju ujamejo2 in v Afriko odpeljejo3
III Franceta Svetina1 na morju ujamejo2 in v Afriko odpeljejo3
III Franceta Svetina1 na morju ujamejo2 in v Afriko odpeljejo3
III Franceta Svetina1 na morju ujamejo2 in v Afriko odpeljejo3
Nezapopadlivo1 je bilo veselje, kteriga2 je zdaj3 Svetin občutil4. Nar bolj5 ga je veselilo in mu v sercu poseben trošt dajalo6, de7 je človeka in pa še svojiga oblastnika9 otel,10 in ga pred smertjo obvarval11. Veselilo ga je, de12 ga je cesar tako povikšal14 in ga za konjika častniga reda postavil15. Še16 bolj pa17 ga je veselilo, de18 je imel upanje kmalo19 priti v svojo domačo deželo,20 in de21 je bil zdaj z vsim preskerbljen, de22 mu ne bo24 treba pomanjkanja terpeti,25 in se po svetu okoli26 klatiti. Oh,27 kako sim28 srečen je29 rekel sam per31 sebi, de32 mi je Bog toliko dobriga33 storil,34 in me v tolikih35 hudih nevarnostih obvarval!36 Zdaj se troštam37 še kdej viditi38 ljubo domačo deželo. Šel bom iskat39 svoje žene in dveh fantičev40, če41 še kteriga per življenji42 najdem. Veliko43 jim bom44 vedel povedati,45 in marskak46 lep nauk jim47 dati. O Bog mi48 daj še tega50 doživeti.51 Časna, posvetna sreča je pač golufna52; velikokrat53 človek misli, de54 jo že v rokah ima, pa mu uide,56 in namest57 nje ostane britkost59 in žalost. Tako je bilo tudi60 s Svetinam zdaj,61 mislil je kmalo priti domu62 in v miru vživati64, kar je zaslužil66, pa revež ne ve67 kaj ga čaka. Po suhim69 ni bilo varno generaloviga70 blaga pošiljati71 za njim, ker so Španjoli per72 cestah skriti vedno prežali Francozam pobrati73 in ško74-
Nepopisno1 je bilo veselje, katero2 je občutil3 Svetin. Najbolj5 ga je veselilo in tolažilo6, da7 je človeka,8 in še celo svojega zapovednika,9 otel,10 in ga smrti obvaroval11. Veselilo ga je, da12 ga je cesar sam13 tako povikšal14 in ga v viteza častnega polka postavil15. Ali še mnogo16 bolj ga je veselilo, da18 je imel upanje kmalu19 priti v svojo domačo deželo,20 in — ker21 je bil zdaj z vsem potrebnem preskrbljen — da22 mu od sih dob23 ne bode24 treba pomankanja trpeti25 in se po svetu okolo26 klatiti. »O27 kako sem28 srečen,«29 rekel je30 sam v31 sebi, »da32 mi je Bog toliko dobrega33 storil in me tolikih35 hudih nevarnostih očuval!36 Zdaj se nadejem, da37 še kdaj vidim38 ljubo domačo deželo. Iskat grem39 svoje žene in dveh otročičev40, ako41 še katerega živega42 najdem. Mnogo43 jim bodem44 vedel povedati in jim marsikak46 lep nauk dati. O Bog,48 daj mi49 še kaj tacega50 doživeti!«51 Časna, posvetna sreča je opotočna52; večkrat53 človek misli, da54 jo ima55 že v rokah, ali uide mu,56 in namesto57 nje ne58 ostane mu druzega razven britkost59 in žalost. Tako je bilo zdaj tudi60 s Svetinom;61 mislil je kmalu domov priti62 in doma,63 v miru uživati64, kar si65 je prislužil66, ali siromak ni vedel,67 kaj ga še68 čaka. Po suhem69 ni bilo varno generalovega70 blaga pošiljati71 za njim, ker so Španci pri72 cestah skriti vedno prežali Francozom vse pobrati73 in jim kva74-
Nezapopadljivo1 je bilo veselje, katerega2 je zdaj3 Svetin občutil4. Najbolj5 ga je veselilo in mu v srcu posebno tolažbo dajalo6, da7 je človeka in pa še svojega oblastnika9 otel in ga pred smrtjo obvaroval11. Veselilo ga je, da12 ga je cesar tako povišal14 in ga postavil za konjika častnega reda15. Še16 bolj pa17 ga je veselilo, da18 je imel upanje kmalu19 priti v svojo domačo deželo in da21 je bil zdaj v vsem preskrbljen, da22 mu ne bo24 treba pomanjkanja trpeti25 in se po svetu okoli26 klatiti. »Oh,27 kako sem28 srečen,« je29 rekel sam pri31 sebi, »da32 mi je Bog toliko dobrega33 storil in me v toliko35 hudih nevarnostih obvaroval.36 Zdaj se tolažim, da bom37 še kdaj videl38 ljubo domačo deželo. Šel bom iskat39 svoje žene in dveh fantičev40, če41 še katerega pri življenju42 najdem. Veliko43 jim bom44 vedel povedati in jim marsikak46 lep nauk dati. O Bog,48 daj mi49 še tega50 doživeti!«51 Časna, posvetna sreča je pač goljufna52; velikokrat53 človek misli, da54 jo že v rokah ima, pa mu uide56 in namesto57 nje ostane bridkost59 in žalost. Tako je bilo zdaj tudi60 s Svetinom;61 mislil je, da bo kmalu domov prišel62 in v miru užival64, kar je zaslužil66, pa ni vedel,67 kaj ga čaka. Po suhem69 ni bilo varno pošiljati generalovega70 blaga za njim, ker so Španjoli pri72 cestah skriti vedno prežali, da so Francozom blago pobrali73 in ško74-
Nezapopadljivo1 je bilo veselje, katerega2 je zdaj3 Svetin občutil4. Najbolj5 ga je veselilo in mu v srcu posebno tolažbo dajalo6, da7 je človeka in pa še svojega oblastnika9 otel in ga pred smrtjo obvaroval11. Veselilo ga je, da12 ga je cesar tako povišal14 in ga postavil za konjika častnega reda15. Še16 bolj pa17 ga je veselilo, da18 je imel upanje kmalu19 priti v svojo domačo deželo in da21 je bil zdaj z vsem preskrbljen, da22 mu ne bo24 treba pomanjkanja trpeti25 in se po svetu okoli26 klatiti. »Oh,27 kako sem28 srečen,« je29 rekel sam pri31 sebi, »da32 mi je Bog toliko dobrega33 storil in me v tolikih35 hudih nevarnostih obvaroval!36 Zdaj se tolažim, da bom37 še kdaj videl38 ljubo domačo deželo. Šel bom iskat39 svoje žene in dveh fantičev40, če41 še katerega pri življenju42 najdem. Veliko43 jim bom44 vedel povedati in jim marsikak46 lep nauk dati. O Bog,48 daj mi49 še tega50 doživeti!«51 Časna, posvetna sreča je pač goljufna52; velikokrat53 človek misli, da54 jo že v rokah ima, pa mu uide56 in namesto57 nje ostane bridkost59 in žalost. Tako je bilo zdaj tudi60 s Svetinom;61 mislil je, da bo kmalu domov prišel62 in v miru užival64, kar je zaslužil66, pa ni revež vedel,67 kaj ga čaka. Po suhem69 ni bilo varno pošiljati generalovega70 blaga za njim, ker so Španjoli pri72 cestah skriti vedno prežali, da so Francozom blago pobrali73 in ško74-
Nezapopadljivo1 je bilo veselje, katerega2 je zdaj3 Svetin občutil4. Najbolj5 ga je veselilo in mu v srcu posebno tolažbo dajalo6, da7 je človeka in pa še svojega oblastnika9 otel in ga pred smrtjo obvaroval11. Veselilo ga je, da12 ga je cesar tako povišal14 in ga postavil za konjika častnega reda15. Še16 bolj pa17 ga je veselilo, da18 je imel upanje kmalu19 priti v svojo domačo deželo in da21 je bil zdaj z vsem preskrbljen, da22 mu ne bo24 treba pomanjkanja trpeti25 in se po svetu okoli26 klatiti. »Oh,27 kako sem28 srečen,« je29 rekel sam pri31 sebi, »da32 mi je Bog toliko dobrega33 storil in me v tolikih35 hudih nevarnostih obvaroval!36 Zdaj se tolažim, da bom37 še kdaj videl38 ljubo domačo deželo. Šel bom iskat39 svoje žene in dveh fantičev40, če41 še katerega pri življenju42 najdem. Veliko43 jim bom44 vedel povedati in jim marsikak46 lep nauk dati. O Bog,48 daj mi49 še tega50 doživeti!«51 Časna, posvetna sreča je pač goljufna52; velikokrat53 človek misli, da54 jo že v rokah ima, pa mu uide56 in namesto57 nje ostane bridkost59 in žalost. Tako je bilo zdaj60 s Svetinom;61 mislil je, da bo kmalu domov prišel62 in v miru užival64, kar je zaslužil66, pa ni revež vedel,67 kaj ga čaka. Po suhem69 ni bilo varno pošiljati generalovega70 blaga za njim, ker so Španjoli pri72 cestah skriti vedno prežali, da so Francozom blago pobrali73 in ško74-
Nezapopadljivo1 je bilo veselje, katerega2 je zdaj3 Svetin občutil4. Najbolj5 ga je veselilo in mu v srcu posebno tolažbo dajalo6, da7 je človeka in pa še svojega oblastnika9 otel in ga pred smrtjo obvaroval11. Veselilo ga je, da12 ga je cesar tako povišal14 in ga postavil za konjika častnega reda15. Še16 bolj pa17 ga je veselilo, da18 je imel upanje kmalu19 priti v svojo domačo deželo in da21 je bil zdaj z vsem preskrbljen, da22 mu ne bo24 treba pomanjkanja trpeti25 in se po svetu okoli26 klatiti. »Oh,27 kako sem28 srečen,« je29 rekel sam pri31 sebi, »da32 mi je Bog toliko dobrega33 storil in me v tolikih35 hudih nevarnostih obvaroval!36 Zdaj se tolažim, da bom37 še kdaj videl38 ljubo domačo deželo. Šel bom iskat39 svoje žene in dveh fantičev40, če41 še katerega pri življenju42 najdem. Veliko43 jim bom44 vedel povedati in jim marsikak46 lep nauk dati. O Bog,48 daj mi49 še tega50 doživeti!«51 Časna, posvetna sreča je pač goljufna52; velikokrat53 človek misli, da54 jo že v rokah ima, pa mu uide56 in namesto57 nje ostane bridkost59 in žalost. Tako je bilo zdaj tudi60 s Svetinom;61 mislil je, da bo kmalu domov prišel62 in v miru užival64, kar je zaslužil66, pa ni revež vedel,67 kaj ga čaka. Po suhem69 ni bilo varno pošiljati generalovega70 blaga za njim, ker so Španjoli pri72 cestah skriti vedno prežali, da so Francozom blago pobrali73 in ško74-
127
[132−133]
[137−138]
[81]
[161−162]
[76−77]
⮟
de storiti1, kar koli so mogli; torej2 je mogel3 Svetin nekaj časa čakati4, de5 se je več reči6 nabralo, ktere7 je bilo treba na Francosko poslati. Vse te reči8 so speljali9 k morju, jih10 v barko znosili in11 tako po morji jih12 na Francosko poslali13. Šel14 je v barko Svetin15 z blagam svojiga16 generala, pa ves žalosten in pobit je bil17, kakor de18 bi se mu bilo19 zdelo, de20 vožnja po morji21 ne bo22 srečna. V barki23 je bilo tudi več soldatov24, nekaj ranjenih, nekaj zdravih, nekaj bolehnih; vmes25 so bili tudi drugi popotni26. Pervi27 dan je bila vožnja po morji28 srečna,29 vsi so bili veseli, ker so se troštali skorej30 na svoj dom priti31 in zapustiti španjolsko32 deželo, ktero33 so grozno34 sovražili. Svetin je bil vender le36 žalosten, ni se mu ljubilo ne piti ne jesti, vprašali37 so ga tovarši38, zakaj je tako tih in pobit. Odgovoril jim je: Morje je golufno,40 Bog ve kaj se zna42 še z nami zgoditi, preden43 na suho pridemo44. Drugi so ga troštali47 in mu djali48: Lej49 morje je pokojno50, deleč51 že nimamo do doma, jutrišni dan52 osorej bomo53 že v kraji54. Svetin vender le ves56 zamišljen se ni za nobeno stvar pečal, kakor na tihama je molil, in rekel58: O Bog!60 moje serce61 je nepokojno; vselej sim62 slišal, de63 vožnja po morji je64 nevarna,65 obvaruj me še zdaj, ker sim67 že toliko dobrot od tebe prejel68. Drugi dan zjutrej70 ob sedmih, Svetin je ravno molil, so71 začeli brodniki, kteri72 so verh barke bili,73 žalostno kričati74: Tolovaji! Tolovaji75! zgubljeni76 smo, blizo77 so že78. Na to kričanje perteče80 poglavar barke81, gleda in gleda, pa82 ves bled83
re storiti1, kolikor se je moglo; zatorej2 je moral3 Svetin nekaj časa počakati4, da5 se je več stvari6 nabralo, katere7 je bilo treba na Francosko poslati. Vse te stvari8 so pripeljali9 k morju, znosili jih10 v ladijo ter jih11 tako po morji12 na Francosko odposlali13. Šel14 je Svetin v ladijo15 z blagom svojega16 generala, ali žalosten in ves pobit je bil17, kakor bi se mu zdelo, da20 vožnja po morji21 ne bode22 srečna. V ladiji23 je bilo tudi več vojakov24, nekaj ranjenih, nekaj zdravih, nekaj bolehnih; med njimi25 so bili tudi drugi popotniki26. Prvi27 dan je bila vožnja po morji28 srečna,29 vsi so bili veseli, ker so se nadejali skoraj30 na svoj dom priti31 in zapustiti špansko32 deželo, katero33 so grozno34 sovražili. Ali35 Svetin je bil vender36 žalosten, ni se mu ljubilo ne piti ne jesti. Tovariši37 so ga vprašali38, zakaj je tako tih in pobit. Odgovoril jim je: »39Morje je prevarljivo;40 Bog ve,41 kaj se utegne42 še z nami zgoditi, predno pridemo43 na suho.«45 Drugi so ga tolažili47 in mu dejali48: »Glej,49 morje je mirno50, daleč51 že nimamo do doma, jutri52 osorej bodemo53 že v kraji54.« Ali55 Svetin je bil vender le56 zamišljen in57 se ni za nobeno stvar zanimal; molil je na tihoma in dejal58: »59O Bog!60 moje srce61 je nemirno; vselej sem62 slišal, da63 vožnja po morji je64 nevarna;65 obvaruj me še samo66 zdaj, ker sem67 že toliko dobrot prejel od tebe68.« —69 Drugi dan zjutraj70 ob sedmih, Svetin je ravno molil, začeli so brodniki vrhu ladije73 žalostno vpiti74: »Razbojniki! razbojniki75! izgubljeni76 smo, že77 so blizu78.«79 Na to vpitje priteče80 poglavar ladije81, gleda in gleda ter82 ves bled83
do delali1, kolikor so mogli. Zato2 je moral3 Svetin nekaj časa čakati4, da5 se je več reči6 nabralo, katere7 je bilo treba na Francosko poslati. Vse te reči8 so speljali9 k morju, jih znosili10 v barke in11 tako po morju poslali12 na Francosko. Svetin14 je šel na barko15 z blagom svojega16 generala, pa je bil ves žalosten in pobit17, kakor da18 bi se mu zdelo, da20 vožnja po morju21 ne bo22 srečna. Na barki23 je bilo tudi več vojakov24, nekaj ranjenih, nekaj zdravih, nekaj bolehnih; vmes25 so bili tudi drugi popotni26. Prvi27 dan je bila vožnja po morju28 srečna;29 vsi so bili veseli, ker so se tolažili, da bodo skoraj prišli30 na svoj dom in zapustili španjolsko32 deželo, katero33 so silno34 sovražili. Svetin je bil vendarle36 žalosten, ni se mu ljubilo ne piti ne jesti. Tovariši37 so ga vprašali38, zakaj je tako tih in pobit. Odgovoril jim je: »39Morje je goljufno,40 Bog ve,41 kaj se utegne42 še z nami zgoditi, preden pridemo43 na suho.«45 Drugi dan46 so ga tolažili47 in dejali48: »Glej,49 morje je pokojno50, daleč51 že nimamo do doma, jutrišnji dan52 osorej bomo53 že pri kraju54.«55 Svetin pa je bil vendarle ves56 zamišljen in57 se ni za nobeno stvar brigal, kakor natihoma je molil58: »59O Bog,60 moje srce61 je nepokojno. Vselej sem62 slišal, da je63 vožnja po morju64 nevarna;65 obvaruj me še zdaj, ker sem67 že toliko dobrot od Tebe prejel68.«69 Drugi dan zjutraj70 ob sedmih, Svetin je ravno molil, so71 začeli brodniki, ki72 so bili vrh barke,73 žalostno kričati74: »Tolovaji, tolovaji75! Izgubljeni76 smo, blizu77 so že78.«79 Na to kričanje priteče80 poglavar barke81, gleda in gleda, pa82 ves bledi83
do delali1, kolikor so mogli. Torej2 je moral3 Svetin nekaj časa čakati4, da5 se je več reči6 nabralo, katere7 je bilo treba na Francosko poslati. Vse te reči8 so speljali9 k morju, jih nosili10 v barke in11 tako po morju poslali12 na Francosko. Svetin14 je šel na barko15 z blagom svojega16 generala, pa je bil ves žalosten in pobit17, kakor da18 bi se mu bilo19 zdelo, da20 vožnja po morju21 ne bo22 srečna. Na barki23 je bilo tudi več vojakov24, nekaj ranjenih, nekaj zdravih, nekaj bolehnih; vmes25 so bili tudi drugi popotni26. Prvi27 dan je bila vožnja po morju28 srečna;29 vsi so bili veseli, ker so se tolažili, da bodo skoraj prišli30 na svoj dom in zapustili španjolsko32 deželo, katero33 so grozno34 sovražili. Svetin je bil vendarle36 žalosten, ni se mu ljubilo ne piti ne jesti. Tovariši37 so ga vprašali38, zakaj je tako tih in pobit. Odgovoril jim je: »39Morje je goljufno,40 Bog ve,41 kaj se utegne42 še z nami zgoditi, preden pridemo43 na suho.«45 Drugi so ga tolažili47 in dejali48: »Glej,49 morje je pokojno50, daleč51 že nimamo do doma, jutrišnji dan52 osorej bomo53 že pri kraju54.«55 Svetin pa je bil vendarle ves56 zamišljen in57 se ni za nobeno stvar brigal, kakor natihoma je molil58: »59O Bog,60 moje srce61 je nepokojno. Vselej sem62 slišal, da je63 vožnja po morju64 nevarna;65 obvaruj me še zdaj, ker sem67 že toliko dobrot od Tebe prejel68.«69 Drugi dan zjutraj70 ob sedmih, Svetin je ravno molil, so71 začeli brodniki, ki72 so bili vrh barke,73 žalostno kričati74: »Tolovaji, tolovaji75! Izgubljeni76 smo, blizu77 so že78.«79 Na to kričanje priteče80 poglavar barke81, gleda in gleda, pa82 ves bled83
do delali1, kolikor so mogli. Torej2 je moral3 Svetin nekaj časa čakati4, da5 se je več reči6 nabralo, katere7 je bilo treba na Francosko poslati. Vse te reči8 so speljali9 k morju, jih znosili10 v barko in11 tako po morju poslali12 na Francosko. Svetin14 je šel na barko15 z blagom svojega16 generala, pa je bil ves žalosten in pobit17, kakor da18 bi se mu bilo19 zdelo, da20 vožnja po morju21 ne bo22 srečna. Na barki23 je bilo tudi več vojakov24, nekaj ranjenih, nekaj zdravih, nekaj bolehnih; vmes25 so bili tudi drugi popotni26. Prvi27 dan je bila vožnja po morju28 srečna;29 vsi so bili veseli, ker so se tolažili, da bodo skoraj prišli30 na svoj dom in zapustili španjolsko32 deželo, katero33 so grozno34 sovražili. Svetin je bil vendarle36 žalosten, ni se mu ljubilo ne piti ne jesti. Tovariši37 so ga vprašali38, zakaj je tako tih in pobit. Odgovoril jim je: »39Morje je goljufno,40 Bog ve,41 kaj se utegne42 še z nami zgoditi, preden pridemo43 na suho.«45 Drugi so ga tolažili47 in dejali48: »Glej,49 morje je pokojno50, daleč51 že nimamo do doma, jutrišnji dan52 osorej bomo53 že pri kraju54.«55 Svetin pa je bil vendarle ves56 zamišljen in57 se ni za nobeno stvar brigal, kakor natihoma je molil58: »59O Bog,60 moje srce61 je nepokojno. Vselej sem62 slišal, da je63 vožnja po morju64 nevarna;65 obvaruj me še zdaj, ker sem67 že toliko dobrot od tebe prejel68.«69 Drugi dan zjutraj70 ob sedmih, Svetin je ravno molil, so71 začeli brodniki, ki72 so bili vrh barke,73 žalostno kričati74: »Tolovaji, tolovaji75! Izgubljeni76 smo, blizu77 so že78.«79 Na to kričanje priteče80 poglavar barke81, gleda in gleda, pa82 ves bled83
do delali1, kolikor so mogli. Torej2 je moral3 Svetin nekaj časa čakati4, da5 se je več reči6 nabralo, katere7 je bilo treba na Francosko poslati. Vse te reči8 so speljali9 k morju, jih nosili10 v barke in11 tako po morju poslali12 na Francosko. Svetin14 je šel na barko15 z blagom svojega16 generala, pa je bil ves žalosten in pobit17, kakor da18 bi se mu bilo19 zdelo, da20 vožnja po morju21 ne bo22 srečna. Na barki23 je bilo tudi več vojakov24, nekaj ranjenih, nekaj zdravih, nekaj bolehnih; vmes25 so bili tudi drugi popotni26. Prvi27 dan je bila vožnja po morju28 srečna;29 vsi so bili veseli, ker so se tolažili, da bodo skoraj prišli30 na svoj dom in zapustili španjolsko32 deželo, katero33 so grozno34 sovražili. Svetin je bil vendarle36 žalosten, ni se mu ljubilo ne piti ne jesti. Tovariši37 so ga vprašali38, zakaj je tako tih in pobit. Odgovoril jim je: »39Morje je goljufno,40 Bog ve,41 kaj se utegne42 še z nami zgoditi, preden pridemo43 na suho.«45 Drugi so ga tolažili47 in dejali48: »Glej,49 morje je pokojno50, daleč51 že nimamo do doma, jutrišnji dan52 osorej bomo53 že pri kraju54.«55 Svetin pa je bil vendarle ves56 zamišljen in57 se ni za nobeno stvar brigal, kakor natihoma je molil58: »59O Bog,60 moje srce61 je nepokojno. Vselej sem62 slišal, da je63 vožnja po morju64 nevarna;65 obvaruj me še zdaj, ker sem67 že toliko dobrot od Tebe prejel68.«69 Drugi dan zjutraj70 ob sedmih, Svetin je ravno molil, so71 začeli brodniki, ki72 so bili vrh barke,73 žalostno kričati74: »Tolovaji, tolovaji75! Izgubljeni76 smo, blizu77 so že78.«79 Na to kričanje priteče80 poglavar barke81, gleda in gleda, pa82 ves bled83
128
[133−134]
[138−139]
[81−82]
[162−163]
[77]
⮟
in plašan perhaja,1 spoznal je, de2 so res morski tolovaji3. To so taki tolovaji4, kteri5 imajo velike z groznim7 orožjem obložene barke8. Po morji9 se vozijo in išejo bark10, ktere11 po kupčijah gredo,12 ali pa13 kako drugo blago peljajo; kader ktero14 najdejo ali doidejo15, vse16 pobero blago in ljudi. Blago med sabo razdele19, ljudi v služnost prodajo21. Ravno to22 se je zgodilo z barko23, ki je Svetin bil v nji. Došli so jo tolovaji,24 jo ustavijo25, in ker se jim ni nobeden zoperstavil28, so29 vse blago pobrali,30 v svojo barko ga prenesli,31 ljudi povezali32 in jih33 na dno barke zaperli34. Bilo je ljudi s Svetinam35 vred 12036. Peljali so jih do mesta, ki se mu pravi Algir, v Afriki38. Tam39 so jih iz barke zvezane peljali, in jih naravnost na prodaj gnali40. Prodali so jih vse, tega dražji41, uniga ceneji42, kakoršne43 starosti in moči je bil človek; bolnike pa45 so vse v morje pometali. Svetina je kupil neki k videzu mogočen46 gospodar, in ga odpelja47. Grozno48 hudo se godi služnim49 v tistih50 krajih, ker neusmiljeni tirani51 ne delajo po človeško, ampak53 po živinsko. Zvečer54 jih zapro živini enako55 v kako poslopje, kjer morajo na golih tleh ležati v mrazu58. Komej si zarija napoči59, že60 pride perganjač61, kteri62 jih z vpitjem, s kletvo63 in s tepenjem64 k težkimu65 delu perganja, ktero66 morajo do terdne68 noči opravljati69, brez de70 bi se kaj oddihnili71. Tako žalosten je stan služnih72, de73 se mu74 morajo smiliti, kdorkoli76 jih vidi. Zavoljo nar manjši reči77, če78 je prav79 ne opravijo, so grozno80 tepeni. Po pet sto palc dobijo nekteri81 po
in plašen postaja;1 spoznal je, da2 so res morski razbojniki3. To so taki razbojniki4, kateri5 imajo velike,6 z grozovitim7 orožjem obložene ladije8. Vozijo9 se po morji ter iščejo ladij10, idočih11 po kupčijah,12 ali kako drugo blago prevažajočih. Kadar katero tako ladijo14 najdejo ali dobite15, pobero vse17 blago in ljudi. Blago med seboj razdele19, a20 ljudi prodajo v sužnjest21. To22 se je tudi zgodilo ladiji23, v katerej se je peljal Svetin. Dohiteli in ustavili so24 jo razbojniki25, in ker se jim ni nihče protivil28, pobero29 vse blago, preneso ga30 v svojo ladijo, a31 ljudi povežejo32 in na dno ladije zapro34. Bilo je ljudi s Svetinom35 vred okolo sto in dvajset36. Peljali so jih do mesta, ki se imenuje Algier, v Afriki38. Tu39 so jih zvezane iz ladije peljali ter naravnost na prodaj gnali40. Prodali so jih vse, tega draže41, onega ceneje42, kakeršne43 starosti in moči je bil človek; a44 bolnike so vse v morje pometali. Svetina je kupil neki na videz zelo imovit46 gospodar, vzel ga je in s seboj odpeljal47. Grozno48 hudo se godi sužnjim49 v teh50 krajih, ker neusmiljeni trinogi51 ne delajo po človeško z ljudmi52, nego prav53 po živinsko. Z večera54 jih zapro kakor živino55 v kako poslopje, kjer morajo v mrazu56 na golih tleh ležati. Komaj se zdani59, pride že priganjač61, kateri62 jih z vpitjem, kletvijo63 in tepenjem64 k težkemu65 delu priganja, katero66 morajo do trdne68 noči opravljati69, niti da70 bi jim bilo dopuščeno oddahniti se71. Tako žalosten je stan sužnjih72, vsacemu73 se morajo v srce75 smiliti, kdor koli76 jih vidi. Zaradi najmanjše stvari77, ako78 je povoljno79 ne opravijo, grozovito so80 tepeni. Po pet sto palic dobe nekateri81 po
od straha;1 spoznal je, da2 so res morski tolovaji3. To so taki tolovaji4, kateri5 imajo velike,6 z groznim7 orožjem obložene barke8. Po morju9 se vozijo in iščejo bark10, katere11 po kupčijah gredo,12 ali pa13 kako drugo blago vozijo. Kadar katero14 najdejo ali doidejo15, vse16 pobero,17 blago in ljudi. Blago razdele18 med seboj19, ljudi prodajo v sužnost21. Ravno to22 se je zgodilo z barko23, ki je bil Svetin na njej. Tolovaji so24 jo došli25, jo ustavili26 in,27 ker se jim ni nihče v bran stavil28, so29 vse blago pobrali, ga30 v svojo barko prenesli,31 ljudi povezali32 in jih33 na dno barke zaprli34. Bilo je ljudi s Svetinom35 vred sto in dvajset36. Peljali so jih v Afriko37 do mesta, ki se mu pravi Alžir38. Tam39 so jih peljali z barke zvezane in jih gnali naravnost naprodaj40. Prodali so jih vse, tega draže41, onega ceneje42, kakršne43 starosti in moči je bil človek; bolnike pa45 so vse v morje pometali. Svetina je kupil neki k videzu mogočen46 gospodar in ga odpeljal47. Strašno48 hudo se godi sužnim49 v tistih50 krajih, ker neusmiljeni tirani51 ne delajo po človeško, ampak53 po živinsko. Zvečer54 jih živini enako zapro55 v kako poslopje, kjer morajo na golih tleh v mrazu57 ležati. Komaj si zarja napoči59, že60 pride priganjač61, kateri62 jih z vpitjem, s kletvijo63 in tepežem priganja64 k težkemu65 delu, ki ga66 morajo opravljati67 do trde68 noči, ne da70 bi se kaj oddahnili71. Tako žalosten je stan sužnih72, da73 se mu74 morajo smiliti, kdorkoli76 jih vidi. Zavoljo najmanjše reči77, če78 je prav79 ne opravijo, so strašno80 tepeni. Po pet sto palic dobijo nekateri81 po
in plašen postaja;1 spoznal je, da2 so res morski tolovaji3. To so taki tolovaji4, kateri5 imajo velike,6 z groznim7 orožjem obložene barke8. Po morju9 se vozijo in iščejo bark10, katere11 po kupčijah gredo,12 ali pa13 kako drugo blago peljejo. Kadar katero14 najdejo ali doidejo15, vse16 pobero,17 blago in ljudi. Blago razdele18 med seboj19, ljudi prodajo v sužnost21. Ravno to22 se je zgodilo z barko23, ki je bil Svetin na njej. Tolovaji so24 jo došli25, jo ustavili26 in,27 ker se jim ni nihče zoperstavil28, so29 vse blago pobrali, ga30 v svojo barko prenesli,31 ljudi povezali32 in jih33 na dno barke zaprli34. Bilo je ljudi s Svetinom35 vred 12036. Peljali so jih v Afriko37 do mesta, ki se mu pravi Alžir38. Tam39 so jih peljali zvezane z barke in jih gnali naravnost naprodaj40. Prodali so jih vse, tega draže41, onega ceneje42, kakršne43 starosti in moči je bil človek; bolnike pa45 so vse v morje pometali. Svetina je kupil neki k videzu mogočen46 gospodar in ga odpeljal47. Grozno48 hudo se godi sužnim49 v tistih50 krajih, ker neusmiljeni tirani51 ne delajo po človeško, ampak53 po živinsko. Zvečer54 jih živini enako zapro55 v kako poslopje, kjer morajo na golih tleh v mrazu57 ležati. Komaj si zarja napoči59, že60 pride priganjač61, kateri62 jih z vpitjem, s kletvijo63 in tepenjem priganja64 k težkemu65 delu, ki ga66 morajo opravljati67 do trde68 noči, ne da70 bi se kaj oddihnili71. Tako žalosten je stan sužnih72, da73 se mu74 morajo smiliti, kdorkoli76 jih vidi. Zavoljo najmanjše reči77, če78 je prav79 ne opravijo, so grozno80 tepeni. Po pet sto palic dobijo nekateri81 po
in plašen postaja;1 spoznal je, da2 so res morski tolovaji3. To so taki tolovaji4, kateri5 imajo velike,6 z groznim7 orožjem obložene barke8. Po morju9 se vozijo in iščejo barke10, katere11 po kupčijah gredo12 ali pa13 kako drugo blago peljejo. Kadar katero14 najdejo ali doidejo15, vse16 pobero,17 blago in ljudi. Blago razdele18 med seboj19, ljudi prodajo v sužnost21. Ravno to22 se je zgodilo z barko23, ki je bil Svetin na njej. Tolovaji so24 jo došli25, jo ustavili26 in,27 ker se jim ni nihče zoperstavil28, so29 vse blago pobrali, ga30 v svojo barko prenesli,31 ljudi povezali32 in jih33 na dno barke zaprli34. Bilo je ljudi s Svetinom35 vred 12036. Peljali so jih v Afriko37 do mesta, ki se mu pravi Alžir38. Tam39 so jih peljali zvezane z barke in jih gnali naravnost na prodaj40. Prodali so jih vse, tega draže41, onega ceneje42, kakršne43 starosti in moči je bil človek; bolnike pa45 so vse v morje pometali. Svetina je kupil neki k videzu mogočen46 gospodar. Grozno48 hudo se godi sužnjem49 v tistih50 krajih, ker neusmiljeni tirani51 ne delajo po človeško, ampak53 po živinsko. Zvečer54 jih živini enako zapro55 v kako poslopje, kjer morajo na golih tleh v mrazu57 ležati. Komaj si zarja napoči59, že60 pride priganjač61, kateri62 jih z vpitjem, s kletvijo63 in tepenjem priganja64 k težkemu65 delu, ki ga66 morajo opravljati67 do trde68 noči, ne da70 bi se kaj oddihnili71. Tako žalosten je stan sužnjev72, da73 se mu74 morajo smiliti, kdorkoli76 jih vidi. Zavoljo najmanjše reči77, če78 je prav79 ne opravijo, so grozno80 tepeni. Po petsto palic dobijo nekateri81 po
in plašen postaja;1 spoznal je, da2 so res morski tolovaji3. To so taki tolovaji4, kateri5 imajo velike,6 z groznim7 orožjem obložene barke8. Po morju9 se vozijo in iščejo bark10, katere11 po kupčijah gredo,12 ali pa13 kako drugo blago peljejo. Kadar katero14 najdejo ali doidejo15, vse16 pobero,17 blago in ljudi. Blago razdele18 med seboj19, ljudi prodajo v sužnost21. Ravno to22 se je zgodilo z barko23, ki je bil Svetin na njej. Tolovaji so24 jo došli25, jo ustavili26 in,27 ker se jim ni nihče zoperstavil28, so29 vse blago pobrali, ga30 v svojo barko prenesli,31 ljudi povezali32 in jih33 na dno barke zaprli34. Bilo je ljudi s Svetinom35 vred 12036. Peljali so jih v Afriko37 do mesta, ki se mu pravi Alžir38. Tam39 so jih peljali zvezane z barke in jih gnali naravnost naprodaj40. Prodali so jih vse, tega draže41, onega ceneje42, kakršne43 starosti in moči je bil človek; bolnike pa45 so vse v morje pometali. Svetina je kupil neki k videzu mogočen46 gospodar in ga odpeljal47. Grozno48 hudo se godi sužnim49 v tistih50 krajih, ker neusmiljeni tirani51 ne delajo po človeško, ampak53 po živinsko. Zvečer54 jih živini enako zapro55 v kako poslopje, kjer morajo na golih tleh v mrazu57 ležati. Komaj si zarja napoči59, že60 pride priganjač61, kateri62 jih z vpitjem, s kletvijo63 in tepenjem priganja64 k težkemu65 delu, ki ga66 morajo opravljati67 do trde68 noči, ne da70 bi se kaj oddihnili71. Tako žalosten je stan sužnih72, da73 se mu74 morajo smiliti, kdorkoli76 jih vidi. Zavoljo najmanjše reči77, če78 je prav79 ne opravijo, so grozno80 tepeni. Po pet sto palic dobijo nekateri81 po
129
[134−135]
[139−140]
[82−83]
[163−164]
[77−78]
⮟
podplatih, de1 imajo vse razbeljene noge,2 in vender3 jih gonijo neusmiljeni perganjači4, de5 morajo kamnje ali6 vodo ali7 druge reči težko nositi8. Neusmiljeno delajo z revnimi služnimi9, tako de vsak10 umreti želi,11 in komej smerti12 čaka. Jesti dobe zjutraj malo,14 in spet zvečer15 malo černiga16 kruha, pustiga17 in grenkiga18. Brez vsiga trošta,19 brez pomoči so v oblasti neusmiljenih turkov20, kteri21 jih gerdo22 zaničujejo in pretepajo. Tudi duhovniga trošta23 nimajo ti reveži24, ker nimajo ne mašnika ne25 božje službe. Pred nekaj časi jih26 še zakopavali niso mertvih služnih kristjanov, ampak mertve so vergli psam28, de29 so jih raztergali30. Rešiti se iz take hude služnosti31 je težko32, ker veliko dnarjev33 hočejo za vsaciga služniga34, če35 ga kdo36 odkupiti hoče37. Vse to je mogel38 Svetin malo manj ko39 dve leti terpeti40. Več njegovih tovaršev41 je že od žalosti in od terpljenja pomerlo42. Svetin je vedno Boga43 prosil, de45 bi mu dal zdravje in moč46 vse voljno preterpeti47. Svetin je bil tudi v služnosti pridin48 in zvest, zato je tudi toliko bolji49 imel, de ga je gospodar50 bolj obrajtal, mu bolj zaupal51, de52 mu ni bilo treba vedno vklenjenimu53 biti. Hiša Svetinoviga54 gospodarja ni bila deleč55 od morja, kamor se je Svetin večkrat oziral, ko56 bi mogel kdej zagledati barko57, de58 bi ga odpeljala in ga59 rešila iz60 tolikih nadlog. Eniga61 dne se je permerilo62, de63 je bil prav sam na njivi ostal, nar dalej65 od hiše odločeni66. Dan se je nagnil, tma se stori67. Svetin gleda proti morju68, mika ga potegniti69 jo,70 in ujiti71.
podplatih, da1 imajo vse razbeljene noge,2 in vender3 jih gonijo priganjači4, da5 morajo nositi kamenje,6 vodo in7 druge težke stvari8. Neusmiljeno delajo z ubožnimi sužnji9, tako neusmiljeno, da si vsak10 umreti želi11 in komaj12 čaka smrti13. Jesti dobe zjutraj malo,14 in zopet z večera15 malo črnega16 kruha, pustega17 in grenkega18. Brez vse tolažbe in19 brez pomoči so v oblasti neusmiljenih Turkov20, kateri21 jih grdo22 zaničujejo in pretepajo. Tudi dušne tolažbe23 nimajo ti siromaki24, ker nimajo niti duhovnega niti25 božje službe. Pred nekaj časi še celo27 zakopavali niso mrtvih sužnjih kristjanov, nego mrtve so vrgli psom28, da29 so jih raztrgali30. Rešiti se iz take hude sužnjesti31 je silno težavno32, ker mnogo denarjev33 hočejo za vsakega sužnjega34, ako35 ga hoče kdo36 odkupiti. Vse to je moral38 Svetin malo menj nego li39 dve leti trpeti40. Več njegovih tovarišev41 je že od žalosti in trpljenja pomrlo42. Svetin je vedno prosil Boga44, da45 bi mu dal zdravje in moči46 vse voljno pretrpeti47. Tudi v sužnjesti je bil priden48 in zvest, zatorej ga je gospodar rajši49 imel in mu50 bolj upal kakor drugim svojim sužnjikom51, zatorej52 mu ni bilo treba vedno vklenenemu53 biti. Hiša Svetinovega54 gospodarja ni bila daleč55 od morja, kamor se je Svetin večkrat oziral, ne56 bi li ugledal ladije57, da58 bi ga odpeljala in rešila tolikih nadlog. Necega61 dne se primeri62, da63 je bil prav sam ostal64 na njivi, katera je bila najbolj daleč65 od hiše njegovega gospodarja66. Dan se je nagnil in tema nastane67. Svetin gleda na morje68, mika ga, da bi69 jo potegnil70 in ušel71.
podplatih, da1 imajo vse razbeljene noge in vendar3 jih gonijo neusmiljeni priganjači4, da5 morajo težko nositi kamenje ali6 vodo ali7 druge reči8. Neusmiljeno delajo z revnimi sužnimi9, tako da vsak želi10 umreti in komaj smrti12 čaka. Jesti dobe zjutraj malo in spet zvečer15 malo črnega16 kruha, pustega17 in grenkega18. Brez vse tolažbe,19 brez pomoči so v oblasti neusmiljenih Turkov20, ki21 jih grdo22 zaničujejo in pretepajo. Tudi duhovne tolažbe23 nimajo ti reveži24, ker nimajo ne mašnika ne25 božje službe. Pred nekaj časi mrtvih sužnih kristjanov26 še zakopavali niso, ampak so mrtve vrgli psom28, da29 so jih raztrgali30. Rešiti se iz take hude sužnosti31 je težko32, ker hočejo za vsakega sužnega veliko denarjev34, če35 ga kdo hoče36 odkupiti. Vse to je moral38 Svetin malo manj ko39 dve leti trpeti40. Več njegovih tovarišev41 je že od žalosti in trpljenja pomrlo42. Svetin je vedno Boga43 prosil, da45 bi mu dal zdravje in moč, da bi46 vse voljno pretrpel47. Svetin je bil tudi v sužnosti priden48 in zvest, zato je tudi toliko bolje49 imel, da ga je gospodar50 bolj upošteval, mu bolj zaupal51, da52 mu ni bilo treba vedno vklenjenemu53 biti. Hiša Svetinovega54 gospodarja ni bila daleč55 od morja, kamor se je Svetin večkrat oziral, ko56 bi mogel kdaj zagledati barko57, da58 bi ga odpeljala in rešila iz60 tolikih nadlog. Nekega61 dne se je primerilo62, da63 je bil prav sam na njivi ostal, najdlje oddaljeni65 od hiše. Dan se je nagnil, storila se je tema67. Svetin gleda proti morju68, mika ga, da bi69 jo potegnil70 in ušel71.
podplatih, da1 imajo vse razbeljene noge in vendar3 jih gonijo neusmiljeni priganjači4, da5 morajo težko nositi kamenje ali6 vodo ali7 druge reči8. Neusmiljeno delajo z revnimi sužnimi9, tako da vsak želi10 umreti in komaj12 čaka smrti13. Jesti dobe zjutraj malo in spet zvečer15 malo črnega16 kruha, pustega17 in grenkega18. Brez vse tolažbe,19 brez pomoči so v oblasti neusmiljenih Turkov20, ki21 jih grdo22 zaničujejo in pretepajo. Tudi duhovne tolažbe23 nimajo ti reveži24, ker nimajo ne mašnika ne25 božje službe. Pred nekaj časi mrtvih sužnih kristjanov26 še zakopavali niso, ampak so mrtve vrgli psom28, da29 so jih raztrgali30. Rešiti se iz take hude sužnosti31 je težko32, ker hočejo za vsakega sužnega veliko denarjev34, če35 ga kdo hoče36 odkupiti. Vse to je moral38 Svetin malo manj ko39 dve leti trpeti40. Več njegovih tovarišev41 je že od žalosti in trpljenja pomrlo42. Svetin je vedno Boga43 prosil, da45 bi mu dal zdravje in moč, da bi46 vse voljno pretrpel47. Svetin je bil tudi v sužnosti priden48 in zvest, zato je tudi toliko bolje49 imel, da ga je gospodar50 bolj upošteval, mu bolj zaupal51, da52 mu ni bilo treba vedno vklenjenemu53 biti. Hiša Svetinovega54 gospodarja ni bila daleč55 od morja, kamor se je Svetin večkrat oziral, ko56 bi mogel kdaj zagledati barko57, da58 bi ga odpeljala in rešila iz60 tolikih nadlog. Nekega61 dne se je primerilo62, da63 je bil prav sam na njivi ostal, najdlje oddaljeni65 od hiše. Dan se je nagnil, storila se je tema67. Svetin gleda proti morju68, mika ga, da bi69 jo potegnil70 in ušel71.
podplatih, da1 imajo vse razbeljene noge,2 in vendar3 jih gonijo neusmiljeni priganjači4, da5 morajo težko nositi kamenje ali6 vodo ali7 druge reči8. Neusmiljeno delajo z revnimi sužnji9, tako da vsak želi10 umreti in komaj12 čaka smrti13. Jesti dobe zjutraj malo in spet zvečer15 malo črnega16 kruha, pustega17 in grenkega18. Brez vse tolažbe,19 brez pomoči so v oblasti neusmiljenih Turkov20, ki21 jih grdo22 zaničujejo in pretepajo. Tudi duhovne tolažbe23 nimajo ti reveži24, ker nimajo ne mašnika ne25 božje službe. Pred nekaj časi mrtvih sužnjev kristjanov26 še zakopavali niso, ampak so mrtve vrgli psom28, da29 so jih raztrgali30. Rešiti se iz take hude sužnosti31 je težko32, ker hočejo za vsakega sužnja veliko denarjev34, če35 ga kdo hoče36 odkupiti. Vse to je moral38 Svetin malo manj ko39 dve leti trpeti40. Več njegovih tovarišev41 je že od žalosti in trpljenja pomrlo42. Svetin je vedno Boga43 prosil, da45 bi mu dal zdravje in moč, da bi46 vse voljno pretrpel47. Svetin je bil tudi v sužnosti priden48 in zvest, zato je tudi toliko bolje49 imel, da ga je gospodar50 bolj upošteval, mu bolj zaupal51, da52 mu ni bilo treba vedno vklenjenemu53 biti. Hiša Svetinovega54 gospodarja ni bila daleč55 od morja, kamor se je Svetin večkrat oziral, ko56 bi mogel kdaj zagledati barko57, da58 bi ga odpeljala in rešila iz60 tolikih nadlog. Nekega61 dne se je primerilo62, da63 je bil prav sam na njivi ostal, najdlje oddaljeni65 od hiše. Dan se je nagnil, storila se je tema67. Svetin gleda proti morju68, mika ga, da bi69 jo potegnil70 in ušel71.
podplatih, da1 imajo vse razbeljene noge in vendar3 jih gonijo neusmiljeni priganjači4, da5 morajo težko nositi kamenje ali6 vodo ali7 druge reči8. Neusmiljeno delajo z revnimi sužnimi9, tako da vsak želi10 umreti in komaj12 čaka smrti13. Jesti dobe zjutraj malo in spet zvečer15 malo črnega16 kruha, pustega17 in grenkega18. Brez vse tolažbe,19 brez pomoči so v oblasti neusmiljenih Turkov20, ki21 jih grdo22 zaničujejo in pretepajo. Tudi duhovne tolažbe23 nimajo ti reveži24, ker nimajo ne mašnika ne25 božje službe. Pred nekaj časi mrtvih sužnih kristjanov26 še zakopavali niso, ampak so mrtve vrgli psom28, da29 so jih raztrgali30. Rešiti se iz take hude sužnosti31 je težko32, ker hočejo za vsakega sužnega veliko denarjev34, če35 ga kdo hoče36 odkupiti. Vse to je moral38 Svetin malo manj ko39 dve leti trpeti40. Več njegovih tovarišev41 je že od žalosti in trpljenja pomrlo42. Svetin je vedno Boga43 prosil, da45 bi mu dal zdravje in moč, da bi46 vse voljno pretrpel47. Svetin je bil tudi v sužnosti priden48 in zvest, zato je tudi toliko bolje49 imel, da ga je gospodar50 bolj upošteval, mu bolj zaupal51, da52 mu ni bilo treba vedno vklenjenemu53 biti. Hiša Svetinovega54 gospodarja ni bila daleč55 od morja, kamor se je Svetin večkrat oziral, ko56 bi mogel kdaj zagledati barko57, da58 bi ga odpeljala in rešila iz60 tolikih nadlog. Nekega61 dne se je primerilo62, da63 je bil prav sam na njivi ostal, najdlje oddaljeni65 od hiše. Dan se je nagnil, storila se je tema67. Svetin gleda proti morju68, mika ga, da bi69 jo potegnil70 in ušel71.
130
[135−136]
[140]
[83]
[164−165]
[78]
⮟
Dolgo časa premišluje1, kaj bi storil: Zdej lahko ujidem2, pravi3 sam per4 sebi, noč je,6 pogrešili me ne bodo7 tako berž; pa8 kam čem iti, ne9 poznam kraja ne ljudi; kamor11 pridem, me bodo popadli,12 in morebiti13 še huji14 z mano delali15. Vender16 naj se mi godi kakor hoče, hujši19 mi ne more biti, kakor mi je; to zgovori in zbejži21 v tmoti, in22 hiti proti morju23. Pet24 ur je hodil po gojzdu25 in po grezih de26 je do jutra prišel k morju, pa ni27 se upal pokazati živimu človeku29 zavoljo strahu, de bi30 ga ne prijeli in k poprejšnimu33 gospodarju nazaj ne gnali34. Ker vsak35 gospodar v tistih krajih ima pravico služniga37 umoriti, če38 ga vjame uhajavca39. Služni pa40 se vsi po obleki poznajo. Ves plašan perteče41 Svetin proti morju42 še pred dnem43. Kar je barko zagledal, tje44 hiti in prosi, de46 bi ga v barko47 vzeli. Za božjo voljo vas49 prosim pravi50, pomagajte mi, usmilite se me, uhajavc sim52, hudo se mi je godilo;53 povem po pravici. Gospodar barke56 se hitro oglasi: Ne boj se le k nam pojdi, nič ti ne bo hudiga, in ga potegnejo61 v barko62. Vesel63 je bil Svetin, in mislil, srečen sim64, de sim65 zadel precej66 tako k dobrim ljudem67. Pa kako68 kratko je bilo njegovo veselje! Ko70 v barko71 pride, se72 ustraši, ker vidi, de74 je prišel ravno takimu75 možu v roke, kteri76 je prišel ljudi skuplovat77 in jih potem78 v drugim daljnim kraji79 z dobičkam80 prodajat. Pahnjen je bil Svetin81 med služne82 že kupljene83 na dno barke; ker je pa84 sam prišel in85 ni bil plačan, zato
Dolgo premišljuje1, kaj bi storil. Zdaj lehko uidem2, reče3 sam v4 sebi, noč je in6 pogrešili me ne bodejo7 tako hitro; ali8 kam naj grem, ne9 poznam ne10 kraja ne ljudi; kamor koli11 pridem, lehko me popadejo12 in še hujše14 z menoj delajo kakor moj sedanji gospodar15. Vender,16 naj se mi godi kakor koli18 hoče, hujše19 mi uže20 ne more biti, kakor mi je; to izgovorivši, zbeži21 v temoti ter22 hiti proti morji23. Debelih pet24 ur je hodil po gozdu25 in grezeh, da26 je do jutra prišel do morja. Ali nikomur27 se ni28 upal pokazati zavoljo strahu, da bi30 ga ne prijeli in k poprejšnemu33 gospodarju nazaj ne gnali34. Vsak35 gospodar v tistih krajih ima pravico sužnjega37 umoriti, ako38 ga vjame ubežnika39. A sužnji40 se vsi po obleki poznajo. Ves preplašen priteče41 Svetin k morji42 še predno se je zdanilo43. V tem hipu ugleda ladijo;44 hiti tja45 in prosi, naj46 bi ga v ladij o47 vzeli. »48Za božjo voljo prosim vas50,« reče »51pomagajte mi, usmilite se me, ubežnik sem52, hudo se mi je godilo,53 povem vam54 po pravici.«55 Gospodar ladije56 se hitro oglasi in reče57: »58Ne boj se,59 le k nam pojdi, nič hudega se60 ti ne zgodi.« To rekši, potegnejo ga61 v ladijo62. Vesel63 je bil zdaj Svetin, misleč si, kako srečen sem64, da sem65 zadel na66 tako dobre ljudi67. Ali68 kratko je bilo to69 njegovo veselje! Kadar70 v ladijo71 pride, ustraši se73, ker vidi, da74 je prišel ravno takemu75 možu v roke, kateri76 je prišel ljudi nakupovat77 in jih potlej78 v drugem daljnem kraji79 z dobičkom80 prodajat. Pahnen je bil Svetin81 med že nakupljene sužnje83 na dno ladije; a ker je84 sam prišel ter85 ni bil plačan, zato
Dolgo časa premišljuje1, kaj bi storil: »Zdaj lahko uidem2,« pravi3 sam pri4 sebi, »5noč je,6 pogrešili me ne bodo7 tako brž. Toda8 kam hočem iti? Ne9 poznam kraja ne ljudi. Kamor11 pridem, me bodo popadli12 in morebiti13 še huje14 z mano delali15. Vendar16 naj se mi godi,17 kakor hoče, huje19 mi ne more biti, kakor mi je.« To izgovori in zbeži21 v temoti in22 hiti proti morju23. Pet24 ur je hodil po gozdu25 in po grezih, da26 je do jutra prišel k morju. A ni27 se upal pokazati živemu človeku29 zavoljo strahu, da30 ga ne bi31 prijeli in nazaj gnali32 k poprejšnjemu33 gospodarju. Vsak35 gospodar v tistih krajih ima pravico, sužnega37 umoriti, če38 ga ujame uhajalca39. Sužni pa40 se vsi po obleki poznajo. Ves plašen priteče41 Svetin proti morju42 še pred dnem43. Kar zagleda barko,44 hiti tja45 in prosi, da46 bi ga v barko47 vzeli. »48Za božjo voljo vas49 prosim,« pravi, »51pomagajte mi, usmilite se me, uhajalec sem52, hudo se mi je godilo;53 povem po pravici.«55 Gospodar barke56 se hitro oglasi: »58Ne boj se,59 le k nam pojdi, nič ti ne bo hudega!« Potegnejo ga61 v barko62. Svetin63 je bil vesel in je mislil: Srečen sem64, da sem65 zadel precej k66 tako dobrim ljudem67. Pa kako68 kratko je bilo njegovo veselje! Ko70 v barko71 pride, se72 ustraši, ker vidi, da74 je prišel ravno takemu75 možu v roke, ki76 je prišel ljudi skupljevat77 in jih potem78 v drugem, daljnem kraju79 z dobičkom80 prodajat. Svetina so pahnili81 med že kupljene sužne83 na dno barke. Ker je bil pa84 sam prišel in85 ni bil plačan, zato
Dolgo časa premišljuje1, kaj bi storil: »Zdaj lahko uidem2,« pravi3 sam pri4 sebi, »5noč je,6 pogrešili me ne bodo7 tako brž. Pa8 kam čem iti? Ne9 poznam kraja ne ljudi. Kamor11 pridem, me bodo popadli12 in morebiti13 še huje14 z mano delali15. Vendar16 naj se mi godi,17 kakor hoče, huje19 mi ne more biti, kakor mi je.« To izgovori in zbeži21 v temoti in22 hiti proti morju23. Pet24 ur je hodil po gozdu25 in po grezih, da26 je do jutra prišel k morju, a ni27 se upal pokazati živemu človeku29 zavoljo strahu, da30 ga ne bi31 prijeli in nazaj gnali32 k poprejšnjemu33 gospodarju. Vsak35 gospodar v tistih krajih ima namreč36 pravico, sužnega37 umoriti, če38 ga ujame uhajalca39. Sužni pa40 se vsi po obleki poznajo. Ves plašen priteče41 Svetin proti morju42 še pred dnem43. Kar zagleda barko,44 hiti tja45 in prosi, da46 bi ga v barko47 vzeli. »48Za božjo voljo vas49 prosim,« pravi, »51pomagajte mi, usmilite se me, uhajalec sem52, hudo se mi je godilo;53 povem po pravici.«55 Gospodar barke56 se hitro oglasi: »58Ne boj se,59 le k nam pojdi, nič ti ne bo hudega!« Potegnejo ga61 v barko62. Svetin63 je bil vesel in je mislil: Srečen sem64, da sem65 zadel precej k66 tako dobrim ljudem67. Pa kako68 kratko je bilo njegovo veselje! Ko70 v barko71 pride, se72 ustraši, ker vidi, da74 je prišel ravno takemu75 možu v roke, ki76 je prišel ljudi skupljevat77 in jih potem78 v drugem, daljnem kraju79 z dobičkom80 prodajat. Svetina so pahnili81 med že kupljene sužne83 na dno barke. Ker je bil pa84 sam prišel in85 ni bil plačan, zato
Dolgo časa premišljuje1, kaj bi storil: »Zdaj lahko uidem2,« pravi3 sam pri4 sebi, »5noč je,6 pogrešili me ne bodo7 tako brž. Pa8 kam čem iti? Ne9 poznam kraja ne ljudi. Kamor11 pridem, me bodo popadli12 in morebiti13 še huje14 z mano delali15. Vendar16 naj se mi godi,17 kakor hoče, huje19 mi ne more biti, kakor mi je.« To izgovori in zbeži21 v temoti in22 hiti proti morju23. Pet24 ur je hodil po gozdu25 in po grezih, da26 je do jutra prišel k morju, a ni27 se upal pokazati živemu človeku29 zavoljo strahu, da30 ga ne bi31 prijeli in nazaj gnali32 k poprejšnjemu33 gospodarju. Vsak35 gospodar v tistih krajih ima namreč36 pravico sužnja37 umoriti, če38 ga ujame uhajalca39. Sužnji pa40 se vsi po obleki poznajo. Ves plašen priteče41 Svetin proti morju42 še pred dnem43. Kar zagleda barko,44 hiti tja45 in prosi, da46 bi ga v barko47 vzeli. »48Za božjo voljo vas49 prosim,« pravi, »51pomagajte mi, usmilite se me, uhajalec sem52, hudo se mi je godilo;53 povem po pravici.«55 Gospodar barke56 se hitro oglasi: »58Ne boj se,59 le k nam pojdi, nič ti ne bo hudega!« Potegnejo ga61 v barko62. Svetin63 je bil vesel in je mislil: Srečen sem64, da sem65 zadel precej k66 tako dobrim ljudem67. Pa kako68 kratko je bilo njegovo veselje! Ko70 v barko71 pride, se72 ustraši, ker vidi, da74 je prišel ravno takemu75 možu v roke, ki76 je prišel ljudi skupljevat77 in jih potem78 v drugem, daljnem kraju79 z dobičkom80 prodajat. Svetina so pahnili81 med že kupljene sužnje83 na dno barke. Ker je bil pa84 sam prišel in85 ni bil plačan, zato
Dolgo časa premišljuje1, kaj bi storil: »Zdaj lahko uidem2,« pravi3 sam pri4 sebi, »5noč je,6 pogrešili me ne bodo7 tako brž. Pa8 kam čem iti? Ne9 poznam kraja ne ljudi. Kamor11 pridem, me bodo popadli12 in morebiti13 še huje14 z mano delali15. Vendar16 naj se mi godi,17 kakor hoče, huje19 mi ne more biti, kakor mi je.« To izgovori in zbeži21 v temoti in22 hiti proti morju23. Pet24 ur je hodil po gozdu25 in po grezih, da26 je do jutra prišel k morju, a ni27 se upal pokazati živemu človeku29 zavoljo strahu, da30 ga ne bi31 prijeli in nazaj gnali32 k poprejšnjemu33 gospodarju. Vsak35 gospodar v tistih krajih ima namreč36 pravico, sužnega37 umoriti, če38 ga ujame uhajalca39. Sužni pa40 se vsi po obleki poznajo. Ves plašen priteče41 Svetin proti morju42 še pred dnem43. Kar zagleda barko,44 hiti tja45 in prosi, da46 bi ga v barko47 vzeli. »48Za božjo voljo vas49 prosim,« pravi, »51pomagajte mi, usmilite se me, uhajalec sem52, hudo se mi je godilo;53 povem po pravici.«55 Gospodar barke56 se hitro oglasi: »58Ne boj se,59 le k nam pojdi, nič ti ne bo hudega!« Potegnejo ga61 v barko62. Svetin63 je bil vesel in je mislil: Srečen sem64, da sem65 zadel precej k66 tako dobrim ljudem67. Pa kako68 kratko je bilo njegovo veselje! Ko70 v barko71 pride, se72 ustraši, ker vidi, da74 je prišel ravno takemu75 možu v roke, ki76 je prišel ljudi skupljevat77 in jih potem78 v drugem, daljnem kraju79 z dobičkom80 prodajat. Svetina so pahnili81 med že kupljene sužne83 na dno barke. Ker je bil pa84 sam prišel in85 ni bil plačan, zato
131
[136−137]
[140−141]
[83−84]
[165−166]
[78−79]
⮟
ni bil kakor drugi vklenjen2. Drugi dan že so3 odrinili z barko4, ktera5 je še čez dve sto služnih6 v Ameriko na prodaj peljala7. Dva mesca8 so bili na vodi,9 večkrat v smertni10 nevarnosti. Svetin je vedno molil in druge svoje revne tovarše troštal, ki jim je rekel:11 Božja volja je to; terpimo12 voljno;13 Bog nam bo14 po smerti dal boljši srečnejši15 življenje.
ni bil vklenen1 kakor drugi. Druzega dne so že3 odrinili z ladijo4, katera5 je preko dve sto sužnjih peljala6 v Ameriko na prodaj7. Dva meseca8 so bili na morji in9 večkrat v smrtnej10 nevarnosti. Svetin je vedno molil in druge svoje ubožne tovariše tolažil, rekoč: »11Božja volja je tako, da trpimo; prenašajmo12 voljno vse težave,13 Bog nam da14 po smrti boljše in srečnejše15 življenje.«16
ni bil kakor drugi vklenjen2. Drugi dan že so3 odrinili z barko4, ki5 je peljala čez dve sto sužnih na prodaj6 v Ameriko. Dva mesca8 so bili na vodi,9 večkrat v smrtni10 nevarnosti. Svetin je vedno molil in druge svoje revne tovariše tolažil. Rekel jim je: »11Božja volja je to; trpimo12 voljno!13 Bog nam bo14 po smrti dal boljše, srečnejše15 življenje.«16
ni bil kakor drugi vklenjen2. Drugi dan so že3 odrinili z barko4, ki5 je peljala čez dve sto sužnih na prodaj6 v Ameriko. Dva mesca8 so bili na vodi,9 večkrat v smrtni10 nevarnosti. Svetin je vedno molil in druge svoje revne tovariše tolažil. Rekel jim je: »11Božja volja je to; trpimo12 voljno!13 Bog nam bo14 po smrti dal boljše, srečnejše15 življenje.«16
ni bil kakor drugi vklenjen2. Drugi dan so že3 odrinili z barko4, ki5 je peljala čez dvesto sužnjev na prodaj6 v Ameriko. Dva meseca8 so bili na vodi in9 večkrat v smrtni10 nevarnosti. Svetin je vedno molil in druge svoje revne tovariše tolažil. Rekel jim je: »11Božja volja je to; trpimo12 voljno!13 Bog nam bo14 po smrti dal boljše, srečnejše15 življenje.«16
ni bil kakor drugi vklenjen2. Drugi dan so že3 odrinili z barko4, ki5 je peljala čez dve sto sužnih na prodaj6 v Ameriko. Dva meseca8 so bili na vodi,9 večkrat v smrtni10 nevarnosti. Svetin je vedno molil in druge svoje revne tovariše tolažil. Rekel jim je: »11Božja volja je to; trpimo12 voljno!13 Bog nam bo14 po smrti dal boljše, srečnejše15 življenje.«16
IV. France Svetin1 v Ameriko odpeljan2 in prodan.3
IV. Fran Svetin1 v Ameriko odpeljan2 in prodan.3
IV Franceta Svetina odpeljejo1 v Ameriko in prodajo3
IV Franceta Svetina odpeljejo1 v Ameriko in prodajo3
IV Franceta Svetina odpeljejo1 v Ameriko in prodajo3
IV Franceta Svetina odpeljejo1 v Ameriko in prodajo3
Barka1, v kteri2 je Svetin3 bil služni4 jetnik, je srečno perplavala6 v Ameriko,7 in ostane per velikim8 mestu, ki se mu pravi Novijork9. Precej10 drugi dan je11 gospodar barke služne12 v mesto peljati13 in jih na semenj postaviti ukazal15. Vsi16 so bili prodani,17 tudi Svetin je zdej18 dobil noviga19 gospodarja. Dober in usmiljen je bil20 Svetinov gospodar, imeniten Amerikan21, kteri je blizo22 mesta Novijorka23 lep velik vert v last imel25. Svetina26 je torej vprašal27, po tem ko ga je kupil, če28 zna kaj vert obdelovati?29 Gospod! mu30 Svetin ponižno odgovori,31 v mladih letih sim z vertnim delam znan bil, več let sim vert obdelovati pomagal; torej bom spet s časama se temu delu lahko pervadil.33 Gospodar mu reče: Prav! če boš34 priden in zvest delavc35 na mojim vertu36, ti ne bo37 krivice. Ne bom te imel38 kakor služniga39, ampak40 kakor domačiga41. Če sim42 te ravno43 kupil, ne boš čutil45, de46 si
Ladija1, v katerej2 je bil Svetin sužnji4 jetnik, priplavala5 je srečno v Ameriko in ostala pri velikem8 mestu, ki se imenuje Novi Jork9. Takoj10 drugi dan ukaže11 gospodar ladije sužnje12 v mesto peljati13 in jih ondu14 na prodaj razpostaviti15. Vsi16 so bili prodani;17 tudi Svetin je dobil novega19 gospodarja. Dober in usmiljen je bil20 Svetinov gospodar, imeniten Američan21, kateri je imel blizu22 mesta Novega Jorka23 lep in24 velik vrt v posestvu25. Vprašal26 je Svetina27, ako28 zna vrt obdelovati. »29Gospod!« odgovori30 Svetin ponižno, »31v svojih32 mladih letih sem se večkrat ukvarjal z delom na vrtu, zatorej mislim, da se tega dela zopet lehko privadim.«33 Gospodar mu reče: »Všeč mi je, ako bodeš34 priden in zvest delavec35 na mojem vrtu36, ne bode ti37 krivice. Imel te ne bodem38 kakor sužnjega39, nego40 kakor domačega človeka41. Če tudi sem42 te kupil, čutil44 ne bodeš45, da46 si
Barka1, v kateri2 je bil Svetin sužni4 jetnik, je srečno priplavala6 v Ameriko in pristala pri velikem8 mestu, ki se mu pravi Novi Jork9. Precej10 drugi dan je11 gospodar barke ukazal peljati sužne12 v mesto in jih postaviti14 na semenj15. Vse16 so prodali,17 tudi Svetin je zdaj18 dobil novega19 gospodarja. Svetinov gospodar, imeniten Amerikan21, je bil dober in usmiljen. Blizu22 mesta Novega Jorka je imel23 lep,24 velik vrt25. Vprašal26 je Svetina27, ko ga je kupil, ali28 zna kaj vrt obdelovati. »29Gospod,« mu odgovori30 Svetin ponižno, »31v mladih letih sem imel z vrtnim delom opravka, več let sem pomagal vrt obdelovati. Torej se bom sčasoma spet lahko delu privadil.«33 Gospodar mu reče: »Prav! Če boš34 priden in zvest delavec35 na mojem vrtu36, ti ne bo37 krivice. Ne bom te imel38 kakor sužnega39, ampak40 kakor domačega41. Če sem42 te ravno43 kupil, ne boš čutil45, da46 si
Barka1, v kateri2 je bil Svetin sužni4 jetnik, je srečno priplavala6 v Ameriko in pristala pri velikem8 mestu, ki se mu pravi Novi Jork9. Precej10 drugi dan je11 gospodar barke ukazal peljati sužne12 v mesto in jih postaviti14 na semenj15. Vse16 so prodali,17 tudi Svetin je zdaj18 dobil novega19 gospodarja. Svetinov gospodar, imeniten Amerikan21, je bil dober in usmiljen. Blizu22 mesta Novega Jorka je bil23 lep,24 velik vrt25. Vprašal26 je Svetina27, potem ko ga je kupil, ali28 zna kaj vrt obdelovati. »29Gospod,« mu odgovori30 Svetin ponižno, »31v mladih letih sem imel z vrtnim delom opravka, več let sem pomagal vrt obdelovati. Torej se bom sčasoma spet lahko temu delu privadil.«33 Gospodar mu reče: »Prav! Če boš34 priden in zvest delavec35 na mojem vrtu36, ti ne bo37 krivice. Ne bom te imel38 kakor sužnega39, ampak40 kakor domačega41. Če sem42 te ravno43 kupil, ne boš čutil45, da46 si
Barka1, v kateri2 je bil Svetin sužni4 jetnik, je srečno priplavala6 v Ameriko in pristala pri velikem8 mestu, ki se mu pravi Novi Jork9. Precej10 drugi dan je11 gospodar barke ukazal peljati sužnje12 v mesto in jih postaviti14 na semenj15. Vse16 so prodali,17 tudi Svetin je zdaj18 dobil novega19 gospodarja. Svetinov gospodar, imeniten Amerikanec21, je bil dober in usmiljen. Blizu22 mesta Novega Jorka je bil23 lep,24 velik vrt25. Vprašal26 je Svetina27, potem ko ga je kupil, ali28 zna kaj vrt obdelovati. »29Gospod,« mu odgovori30 Svetin ponižno, »31v mladih letih sem imel z vrtnim delom opravka, več let sem pomagal vrt obdelovati. Torej se bom sčasoma spet lahko temu delu privadil.«33 Gospodar mu reče: »Prav! Če boš34 priden in zvest delavec35 na mojem vrtu36, ti ne bo37 krivice. Ne bom te imel38 kakor sužnega39, ampak40 kakor domačega41. Če sem42 te ravno43 kupil, ne boš čutil45, da46 si
Barka1, v kateri2 je bil Svetin sužni4 jetnik, je srečno priplavala6 v Ameriko in pristala pri velikem8 mestu, ki se mu pravi Novi Jork9. Precej10 drugi dan je11 gospodar barke ukazal peljati sužne12 v mesto in jih postaviti14 na semenj15. Vse16 so prodali,17 tudi Svetin je zdaj18 dobil novega19 gospodarja. Svetinov gospodar, imeniten Amerikan21, je bil dober in usmiljen. Blizu22 mesta Novega Jorka je bil23 lep,24 velik vrt25. Vprašal26 je Svetina27, potem ko ga je kupil, ali28 zna kaj vrt obdelovati. »29Gospod,« mu odgovori30 Svetin ponižno, »31v mladih letih sem imel z vrtnim delom opravka, več let sem pomagal vrt obdelovati. Torej se bom sčasoma spet lahko temu delu privadil.«33 Gospodar mu reče: »Prav! Če boš34 priden in zvest delavec35 na mojem vrtu36, ti ne bo37 krivice. Ne bom te imel38 kakor sužnega39, ampak40 kakor domačega41. Če sem42 te ravno43 kupil, ne boš čutil45, da46 si
132
[137−138]
[141−142]
[84−85]
[166−168]
[79]
⮟
služen; če boš1 priden in zvest. Jest2 imam usmiljeno serce3, dobro ti bo per4 meni, če boš5 pošteno in zvesto ravnal6. Če boš7 pa kaj napak8 delal, ti9 povem, de boš11 čutil težo moje serditosti13. S tem14 je šel s svojim novim gospodarjem domu16. Svetin17 si je vse perzadeval prijaznost svojiga gospodarja ohraniti; torej18 je pridno vert obdelval,19 in ga tako oskerbel20, de21 je svojimu22 gospodarju veliko veselje storil24. Gospodar vidi25, de26 je Svetin zvest in priden, ga pusti samiga27 po vertu,28 tudi mu29 še pervoli30 vsako nedeljo in vsak praznik k s32. maši iti v mesto, če bo33 o pravim34 času nazaj prišel35. To je bilo Svetinu čez vse36 veselje, ker že več let ni per maši bil. Kolikokrat37 je rekel Svetin38: Bog je vender40 dober, ker mi je tako dobriga gospodarja dal41 in usmiljeniga42. Per43 njem bom44, dokler bom živ45, ker svoje domačije vem de nikdar več vidil46 ne bom47. Dve leti so minile49, kar je Svetin per51 tem gospodarji,52 in je vesel54, v daljnih krajih dobiti56 tako dobriga človeka, de ve kako gre s človekam ravnati57. Eniga58 dne pride z gospodarjem po vertu se sprehajat60 imeniten perleten61 gospod; bil je francoski general M. pa63 po gosposko64 oblečen; po francosko z gospodarjem se pogovarjeta65, kar je Svetin dobro razumel66. Prideta bližej67 Svetina,68 in ogledujeta rože69, ktere70 so bilo lepo oskerbljene71. Svetin uterga72 lepo rožico,73 in jo poda ptujimu74 gospodu s temi ponižnimi besedami75: Gospod! če77 se vam ne zamerim vzamite78 to rožico79 od mene;80 z veseljem vam jo podam,
suženj, ako bodeš1 priden in zvest. Jaz2 imam usmiljeno srce3, dobro ti bode pri4 meni, ako bodeš5 pošteno in zvesto delal6. Če bi se7 pa zgodilo, da bi8 delal zoper moje zapovedi,9 povem ti10, da bodeš11 čutil vso12 težo moje srditosti13.« Po teh besedah14 je šel Svetin15 s svojim novim gospodarjem domov16. Vse17 si je prizadejal, da bi si prijaznost gospodarjevo ohranil; zatorej18 je pridno obdeloval vrt19 in ga tako uredil20, da21 je bilo22 gospodarju v23 veliko veselje24. Gospodar videč25, da26 je Svetin zvest in priden služabnik, pusti ga samega27 po vrtu hoditi,28 tudi mu29 še privoli, da sme30 vsako nedeljo in vsak praznik k sv32. maši iti v mesto, ako33 o pravem34 času domov pride35. To je bilo Svetinu največje36 veselje, ker že več let ni bil pri nobenej sv. maši. Večkrat37 je dejal Svetin38: »39Bog je vender40 dober, ker mi je dal tako dobrega41 in usmiljenega gospodarja42. Pri43 njem bodem44, dokler živim45, ker vem, da svoje domovine nikoli več46 ne vidim47.« —48 Dve leti sti minili49, kar je bil50 Svetin pri51 tem gospodarji,52 in vesel53 je bil54, da je našel55 v daljnih krajih tako dobrega in usmiljenega človeka57. Necega58 dne se59 pride z gospodarjem po vrtu izprehajat60 imeniten prileten61 gospod; bil je to62 francoski general M.,63 po gosposki64 oblečen. Po francoski se z gospodarjem pogovarjata65, kar je Svetin dobro razumil66. Prideta bliže67 Svetina in ogledujeta cvetice69, ki70 so bile ravno v najlepšem cvetji71. Svetin utrga72 lepo cvetico73 in jo poda tujemu74 gospodu, rekoč75: »76Gospod! ako77 se vam ne zamerim, vzemite78 to cvetico79 od mene,80 z veseljem vam jo podam,
sužni, če boš1 priden in zvest. Jaz2 imam usmiljeno srce3, dobro ti bo pri4 meni, če boš5 pošteno in zvesto ravnal6. Če boš7 pa kaj napak8 delal, ti9 povem, da boš11 čutil težo moje srditosti13.« S tem14 je šel s svojim novim gospodarjem domov16. Svetin17 si je vse prizadeval, da bi ohranil prijaznost svojega gospodarja. Zato18 je pridno obdeloval vrt19 in ga tako oskrbel20, da21 je storil svojemu22 gospodarju veliko veselja24. Gospodar je videl25, da26 je Svetin zvest in priden; zato ga je pustil samega27 po vrtu in mu28 tudi še dovolil, da je šel30 vsako nedeljo in vsak praznik v mesto31 k sv32. maši, če bo le33 o pravem34 času nazaj prišel35. To je bilo Svetinu čez vse36 veselje, ker že več let ni bil pri maši. Kolikokrat37 je Svetin rekel38: »39Bog je vendar40 dober, ker mi je dal tako dobrega41 in usmiljenega gospodarja42. Pri43 njem bom44, dokler bom živ45, ker vem, da svoje domačije nikdar več46 ne bom videl47.«48 Dve leti sta minili49, kar je bil50 Svetin pri51 tem gospodarju52 in vesel53 je bil54, da je55 v daljnih krajih dobil56 tako dobrega človeka, da ve, kako gre s človekom ravnati57. Nekega58 dne pride z gospodarjem po vrtu se sprehajat60 imeniten, prileten61 gospod; bil je francoski general M., pa63 po gosposko64 oblečen. Z gospodarjem se pogovarjata po francosko65, kar je Svetin dobro razumel66. Prideta bliže67 Svetina in ogledujeta rože69, ki70 so bile lepo oskrbovane71. Svetin utrga72 lepo rožico73 in jo poda tujemu74 gospodu s temi ponižnimi besedami75: »76Gospod, če77 se vam ne zamerim, vzemite78 to rožico79 od mene;80 z veseljem vam jo podam,
sužni, če boš1 priden in zvest. Jaz2 imam usmiljeno srce3, dobro ti bo pri4 meni, če boš5 pošteno in zvesto ravnal6. Če boš7 pa kaj napak8 delal, ti9 povem, da boš11 čutil težo moje srditosti13.« S tem14 je šel s svojim novim gospodarjem domov16. Svetin17 si je vse prizadeval, da bi ohranil prijaznost svojega gospodarja. Zato18 je pridno obdeloval vrt19 in ga tako oskrbel20, da21 je storil svojemu22 gospodarju veliko veselja24. Gospodar je videl25, da26 je Svetin zvest in priden; zato ga je pustil samega27 po vrtu in mu28 tudi še dovolil, da je šel30 vsako nedeljo in vsak praznik v mesto31 k sv32. maši, če bo le33 o pravem34 času prišel nazaj35. To je bilo Svetinu čez vse36 veselje, ker že več let ni bil pri maši. Kolikokrat37 je Svetin rekel38: »39Bog je vendar40 dober, ker mi je dal tako dobrega41 in usmiljenega gospodarja42. Pri43 njem bom44, dokler bom živ45, ker vem, da svoje domačije nikdar več46 ne bom videl47.«48 Dve leti sta minili49, kar je bil50 Svetin pri51 tem gospodarju52 in vesel53 je bil54, da je55 v daljnih krajih dobil56 tako dobrega človeka, da ve, kako gre s človekom ravnati57. Nekega58 dne pride z gospodarjem po vrtu se sprehajat60 imeniten, prileten61 gospod; bil je francoski general M., pa63 po gosposko64 oblečen. Z gospodarjem se pogovarjata po francosko65, kar je Svetin dobro razumel66. Prideta bliže67 Svetina in ogledujeta rože69, ki70 so bile lepo oskrbovane71. Svetin utrga72 lepo rožico73 in jo poda tujemu74 gospodu s temi ponižnimi besedami75: »76Gospod, če77 se vam ne zamerim, vzemite78 to rožico79 od mene;80 z veseljem vam jo podam,
suženj, če boš1 priden in zvest. Jaz2 imam usmiljeno srce3, dobro ti bo pri4 meni, če boš5 pošteno in zvesto ravnal6. Če boš7 pa kaj napak8 delal, ti9 povem, da boš11 čutil težo moje srditosti13.« S tem14 je šel s svojim novim gospodarjem. Svetin17 si je vse prizadeval, da bi ohranil prijaznost svojega gospodarja. Zato18 je pridno obdeloval vrt19 in ga tako oskrbel20, da21 je storil svojemu22 gospodarju veliko veselja24. Gospodar je videl25, da26 je Svetin zvest in priden; zato ga je pustil samega27 po vrtu in mu28 tudi še dovolil, da je šel30 vsako nedeljo in vsak praznik v mesto31 k sv32. maši, če bo le33 o pravem34 času prišel nazaj35. To je bilo Svetinu čez vse36 veselje, ker že več let ni bil pri maši. Kolikokrat37 je Svetin rekel38: »39Bog je vendar40 dober, ker mi je dal tako dobrega41 in usmiljenega gospodarja42. Pri43 njem bom44, dokler bom živ45, ker vem, da svoje domačije nikdar več46 ne bom videl47.«48 Dve leti sta minili49, kar je bil50 Svetin pri51 tem gospodarju,52 in vesel53 je bil54, da je55 v daljnih krajih dobil56 tako dobrega človeka, da ve, kako gre s človekom ravnati57. Nekega58 dne pride z gospodarjem po vrtu se sprehajat60 imeniten, prileten61 gospod; bil je francoski general M., pa63 po gosposko64 oblečen. Z gospodarjem se pogovarjata po francosko65, kar je Svetin dobro razumel66. Prideta bliže67 Svetina in ogledujeta rože69, ki70 so bile lepo oskrbovane71. Svetin utrga72 lepo rožico73 in jo poda tujemu74 gospodu s temi ponižnimi besedami75: »76Gospod, če77 se vam ne zamerim, vzemite78 to rožico79 od mene;80 z veseljem vam jo podam,
sužni, če boš1 priden in zvest. Jaz2 imam usmiljeno srce3, dobro ti bo pri4 meni, če boš5 pošteno in zvesto ravnal6. Če boš7 pa kaj napak8 delal, ti9 povem, da boš11 čutil težo moje srditosti13.« S tem14 je šel s svojim novim gospodarjem domov16. Svetin17 si je vse prizadeval, da bi ohranil prijaznost svojega gospodarja. Zato18 je pridno obdeloval vrt19 in ga tako oskrbel20, da21 je storil svojemu22 gospodarju veliko veselja24. Gospodar je videl25, da26 je Svetin zvest in priden; zato ga je pustil samega27 po vrtu in mu28 tudi še dovolil, da je šel30 vsako nedeljo in vsak praznik k sv32. maši, če bo le33 o pravnem34 času prišel nazaj35. To je bilo Svetinu čez vse36 veselje, ker že več let ni bil pri maši. Kolikokrat37 je Svetin rekel38: »39Bog je vendar40 dober, ker mi je dal tako dobrega41 in usmiljenega gospodarja42. Pri43 njem bom44, dokler bom živ45, ker vem, da svoje domačije nikdar več46 ne bom videl47.«48 Dve leti sta minili49, kar je bil50 Svetin pri51 tem gospodarju52 in vesel53 je bil54, da je55 v daljnih krajih dobil56 tako dobrega človeka, da ve, kako gre s človekom ravnati57. Nekega58 dne pride z gospodarjem po vrtu se sprehajat60 imeniten, prileten61 gospod; bil je francoski general M., pa63 po gosposko64 oblečen. Z gospodarjem se pogovarjata po francosko65, kar je Svetin dobro razumel66. Prideta bliže67 Svetina in ogledujeta rože69, ki70 so bile lepo oskrbovane71. Svetin utrga72 lepo rožico73 in jo poda tujemu74 gospodu s temi ponižnimi besedami75: »76Gospod, če77 se vam ne zamerim, vzemite78 to rožico79 od mene;80 z veseljem vam jo podam,
133
[138−139]
[142−143]
[85]
[168−169]
[79−80]
⮟
de1 vas le2 še živih3 vidim. Gospod pogleda Svetina po služno slabo oblečeniga in od žalosti vsiga revniga, in5 ga vpraša: Kaj6 me poznaš? Svetin odgovori, kaj pa de8 vas poznam9 general M., kaj vi mene več ne poznate10, ki sim vas11 otel na Španskim12, ko sim13 vas čez vodo14 spravil, de15 vas Španjoli16 niso ustreljili.17 Gospod se zavzame18 in pravi19: Ti si France21 Svetin! Za božjo voljo, kako si ti simkej22 prišel? Svetin ni imel časa perpovedvati24, ker je njegov gospodar gospoda hitro odpeljal. Samo toliko je še rekel.27 O gospod! če29 je mogoče pomagajte mi. Kader General31 M. s Svetinovim gospodarjem v hišo pride, mu32 reče: Gospod prosim vas, dovolite mi, de36 z vašim služnim vertnarjem se malo pogovorim37. Imeniten Amerikan38 se začudi in pravi39: Tak gospod kakor ste vi, general in od francoskiga43 kralja sim poslan zavoljo imenitnih opravil44, se bote s takim hlapcam (služnim) pogovarjali46! General reče: Imam mu nekaj posebniga48 povedati. Na to49 gospodar hitro Svetina pokliče51 mu ukaže iti k52 generalu, in gre strani: Ko je53 Svetin sam zdej pred generalam54, ravno tistim, ki mu55 je pred nekej časam življenje obvarval56, začne jokati, nič ni mogel z generalam druziga govoriti, kakor57 te besede: O Gospod! če59 je mogoče pomagajte mi.61 General ga potrošta in mu reče62: Ne boj se, nisim64 pozabil ne, kaj66 si ti meni storil. Sam Bog je mene sim perpeljal67 tebe rešiti68. Le poterpi69 še dva mesca70, potem bo71 moje opravilo per koncu72 in spet pojdem73 na Francosko nazaj74. Odkupil te bom75 od
ker1 vas še živega3 vidim.«4 Gospod pogleda Svetina, kateri je bil v suženjskej obleki in prepadel od žalosti ter5 ga vpraša: »Ali6 me poznaš?«7 Svetin odgovori: »Kako bi8 vas ne poznal? Vi ste9 general M.; ali ne poznate več mene10, ki vam sem življenje11 otel na Španskem12, ko vas sem preko vode14 spravil, da15 vas Španci16 niso ustrelili?«17 Gospod se začudi18 in reče19: »20Ti si Fran21 Svetin! Za božjo voljo, kako si ti sem22 prišel?«23 Svetin ni imel časa pripovedovati24, ker je njegov gospodar tujega25 gospoda hitro dalje26 odpeljal. Samo toliko je še dejal: »27O gospod, ako29 je mogoče,30 pomagajte mi!« Kadar general31 M. s Svetinovim gospodarjem v hišo pride,32 reče mu33: »34Gospod,35 prosim vas, dovolite mi, da se36 z vašim vrtnarjem še nekoliko pogovorim37.« Imenitni in bogati Američan38 se začudi in reče39: »40Tak gospod,41 kakor ste vi, general,42 in od francoskega43 kralja sem poslan zaradi važnih opravkov44, želite45 se pogovarjati z ubogim hlapcem, mojim sužnjim; tega ne umejem46!«47 General reče: »Nekaj posebnega mu imam48 povedati.« Zdaj49 gospodar hitro pokliče50 Svetina in51 mu ukaže iti k52 generalu, a on odide ter pusti sama.53 Svetin, stoječ pred generalom54, ravno tistim, kateremu55 je pred nekaj časom otel življenje56, začne jokati ter ne more druzega izpregovoriti nego57 te besede: »58O gospod, ako59 je mogoče,60 pomagajte mi!«61 General ga tolaži rekoč62: »63Ne boj se, nisem64 pozabil ne, kar66 si ti meni storil. Sam Bog me je pripeljal, rešit67 tebe. Potrpi samo69 še dva meseca70, potem bode71 moje opravilo končano,72 in zopet se vrnem73 na Francosko. Odkupil te bodem75 od
da1 vas le2 še živih3 vidim.«4 Gospod pogleda Svetina, po sužnje slabo oblečenega in od žalosti vsega revnega, in5 ga vpraša: »Kaj6 me poznaš?«7 Svetin odgovori: »Kajpada8 vas poznam,9 general M. Kaj vi mene več ne poznate10, ki sem vas11 otel na Španskem12, ko sem13 vas čez vodo14 spravil, da15 vas Španjoli16 niso ustrelili?«17 Gospod se zavzame18 in pravi19: »20Ti si, France21 Svetin! Za božjo voljo, kako si ti semkaj22 prišel?«23 Svetin ni imel časa pripovedovati24, ker je njegov gospodar gospoda hitro odpeljal. Samo toliko je še rekel: »27O gospod, če29 je mogoče,30 pomagajte mi!« Ko pride general31 M. s Svetinovim gospodarjem v hišo, mu32 reče: »34Gospod,35 prosim vas, dovolite mi, da36 z vašim sužnim vrtnarjem še malo govorim37.« Imenitni Amerikan38 se začudi in pravi39: »40Tak gospod,41 kakor ste vi, general in od francoskega43 kralja sem zavoljo imenitnih opravil poslan44, se boste s takim hlapcem (sužnim) pogovarjali46!«47 General reče: » Imam mu nekaj posebnega48 povedati.« Nato49 gospodar hitro pokliče50 Svetina in51 mu ukaže iti h52 generalu, sam gre stran. Ko je bil zdaj53 Svetin sam z generalom54, ravno tistim, ki mu55 je pred nekaj časom življenje obvaroval56, začne jokati. Nič drugega ni mogel govoriti z generalom kakor57 te besede: »58O gospod, če59 je mogoče,60 pomagajte mi!«61 General ga potolaži in mu reče62: »63Ne boj se, nisem64 pozabil ne, kaj66 si ti meni storil. Sam Bog je mene sem pripeljal, da67 tebe rešim68. Le potrpi69 še dva mesca70, potem bo71 moje opravilo pri koncu72 in spet pojdem73 na Francosko. Odkupil te bom75 od
da1 vas le2 še živih3 vidim.«4 Gospod pogleda Svetina, po sužnje slabo oblečenega in od žalosti vsega revnega, in5 ga vpraša: »Kaj6 me poznaš?«7 Svetin odgovori: »Kajpada8 vas poznam,9 general M. Kaj vi mene več ne poznate10, ki sem vas11 otel na Španskem12, ko sem13 vas čez vodo14 spravil, da15 vas Španjoli16 niso ustrelili?«17 Gospod se zavzame18 in pravi19: »20Ti si, France21 Svetin! Za božjo voljo, kako si ti semkaj22 prišel?«23 Svetin ni imel časa pripovedovati24, ker je njegov gospodar gospoda hitro odpeljal. Samo toliko je še rekel: »27O,28 gospod, če29 je mogoče,30 pomagajte mi!« Ko pride general31 M. s Svetinovim gospodarjem v hišo, mu32 reče: »34Gospod,35 prosim vas, dovolite mi, da36 z vašim sužnim vrtnarjem še malo govorim37.« Imenitni Amerikan38 se začudi in pravi39: »40Tak gospod,41 kakor ste vi, general in od francoskega43 kralja sem zavoljo imenitnih opravil poslan44, se boste s takim hlapcem (sužnim) pogovarjali46!«47 General reče: »Imam mu nekaj posebnega48 povedati.« Nato49 gospodar hitro pokliče50 Svetina in51 mu ukaže iti h52 generalu, sam gre stran. Ko je bil zdaj53 Svetin sam z generalom54, ravno tistim, ki mu55 je pred nekaj časom življenje obvaroval56, začne jokati. Nič drugega ni mogel govoriti z generalom kakor57 te besede: »58O, gospod, če59 je mogoče,60 pomagajte mi!«61 General ga potolaži in mu reče62: »63Ne boj se, nisem64 pozabil ne, kaj66 si ti meni storil. Sam Bog je mene sem pripeljal, da67 tebe rešim68. Le potrpi69 še dva mesca70, potem bo71 moje opravilo pri koncu72 in spet pojdem73 na Francosko. Odkupil te bom75 od
da1 vas le2 še živih3 vidim.«4 Gospod pogleda Svetina, po sužnje slabo oblečenega in od žalosti vsega revnega, in5 ga vpraša: »Kaj6 me poznaš?«7 Svetin odgovori: »Kajpada8 vas poznam,9 general M. Kaj vi mene več ne poznate10, ki sem vas11 otel na Španskem12, ko sem13 vas čez vodo14 spravil, da15 vas Španjoli16 niso ustrelili?«17 Gospod se zavzame18 in pravi19: »20Ti si, France21 Svetin! Za božjo voljo, kako si ti semkaj22 prišel?«23 Svetin ni imel časa pripovedovati24, ker je njegov gospodar gospoda hitro odpeljal. Samo toliko je še rekel: »27O,28 gospod, če29 je mogoče,30 pomagajte mi!« Ko pride general31 M. s Svetinovim gospodarjem v hišo, mu32 reče: »34Gospod,35 prosim vas, dovolite mi, da36 z vašim sužnim vrtnarjem še malo govorim37.« Imenitni Amerikan38 se začudi in pravi39: »40Tak gospod,41 kakor ste vi, general,42 in od francoskega43 kralja sem zavoljo imenitnih opravil poslan44, se boste s takim hlapcem (sužnjem) pogovarjali46!«47 General reče: »Imam mu nekaj posebnega48 povedati.« Nato49 gospodar hitro pokliče50 Svetina in51 mu ukaže iti h52 generalu, sam gre stran. Ko je bil zdaj53 Svetin sam z generalom54, ravno tistim, ki mu55 je pred nekaj časom življenje obvaroval56, začne jokati. Nič drugega ni mogel govoriti z generalom kakor57 te besede: »58O, gospod, če59 je mogoče,60 pomagajte mi!«61 General ga potolaži in mu reče62: »63Ne boj se, nisem64 pozabil,65 ne, kaj66 si ti meni storil. Sam Bog je mene sem pripeljal, da67 tebe rešim68. Le potrpi69 še dva meseca70, potem bo71 moje opravilo pri koncu72 in spet pojdem73 na Francosko. Odkupil te bom75 od
da1 vas le2 še živih3 vidim.«4 Gospod pogleda Svetina, po sužnje slabo oblečenega in od žalosti vsega revnega, in5 ga vpraša: »Kaj6 me poznaš?«7 Svetin odgovori: »Kajpada8 vas poznam,9 general M. Kaj vi mene več ne poznate10, ki sem vas11 otel na Španskem12, ko sem13 vas čez vodo14 spravil, da15 vas Španjoli16 niso ustrelili?«17 Gospod se zavzame18 in pravi19: »20Ti si, France21 Svetin! Za božjo voljo, kako si semkaj22 prišel?«23 Svetin ni imel časa pripovedovati24, ker je njegov gospodar gospoda hitro odpeljal. Samo toliko je še rekel: »27O,28 gospod, če29 je mogoče,30 pomagajte mi!« Ko pride general31 M. s Svetinovim gospodarjem v hišo, mu32 reče: »34Gospod,35 prosim vas, dovolite mi, da36 z vašim sužnim vrtnarjem še malo govorim37.« Imenitni Amerikan38 se začudi in pravi39: »40Tak gospod,41 kakor ste vi, general in od francoskega43 kralja sem zavoljo imenitnih opravil poslan44, se boste s takim hlapcem (sužnim) pogovarjali46!«47 General reče: »Imam mu nekaj posebnega48 povedati.« Nato49 gospodar hitro pokliče50 Svetina in51 mu ukaže iti h52 generalu, sam gre stran. Ko je bil zdaj53 Svetin sam z generalom54, ravno tistim, ki mu55 je pred nekaj časom življenje obvaroval56, začne jokati. Nič drugega ni mogel govoriti z generalom kakor57 te besede: »58O, gospod, če59 je mogoče,60 pomagajte mi!«61 General ga potolaži in mu reče62: »63Ne boj se, nisem64 pozabil ne, kaj66 si ti meni storil. Sam Bog je mene sem pripeljal, da67 tebe rešim68. Le potrpi69 še dva meseca70, potem bo71 moje opravilo pri koncu72 in spet pojdem73 na Francosko. Odkupil te bom75 od
134
[139−140]
[143−144]
[85−86]
[169−170]
[80−81]
⮟
služnosti1, naj velja2 kolikor hoče. Lahko3 je zdej Svetin terpel4 svojo nesrečo, ker je imel sladko upanje skorej rešen biti5. Dva mesca6 mineta, kar pride general k Svetinovimu7 gospodarju, se poslovit,8 in prosi9, de10 bi mu vertnarja Svetina izpustil11. Gospodar reče: Tega sam močno13 potrebujem, ker mi veliko14 opravi. Če16 bi ga pa vender le17 radi imeli, vam ga dam19, tode drugači20 ne, kakor de mi daste zanj21 sto tolarjev. General mu precej23 odšteje sto tolarjev, in24 pokliče Svetina, de25 mu pove, de odkupljen26 je zdej, in de pojde nazaj27 v svojo domačo deželo28. Kdo si more zadosti misliti29 Svetinovo veselje, kteriga30 je zdej v svojim sercu31 občutil. Hvali32 Boga, kteri34 tako po očetovsko35 zanj skerbi,36 in ga dobrotljivo reši37 iz nesreče. Med tim39 je general M. Svetinovimu gospodarju vse dopovedal40, kako ga je v grozni smertni42 nevarnosti otel,43 in mu življenje ohranil44. Preden45 gresta;46 pokliče gospodar Svetina in mu reče: Glej sto tolarjev sim zate49 dobil, pa50 ker si tak51 pošten in dober človek, jih tebi vse dam, vzemi53 jih, imej jih za popotnico, in54 hodi srečno v svojo domačo deželo.55
tvoje sužnjesti1, naj stoji,2 kolikor hoče. Lehko3 je bilo zdaj Svetinu trpeti4 svojo nesrečo, ker je bil v sladkej nadi, da bode skoraj konec njegovemu trpljenju5. Dva meseca6 mineta, kar pride general k Svetinovemu7 gospodarju, poslovit se8 in ga prosit9, da10 bi mu izpustil vrtnarja Svetina11. Gospodar reče: »12Tega sam zelo13 potrebujem, ker mi opravi toliko, kolikor nobeden drugi15. Nu, če16 bi ga vender le17 radi imeli, dam18 vam ga, a nikakor20 ne izpod21 sto tolarjev.«22 General mu takoj23 odšteje sto tolarjev ter24 pokliče Svetina, da25 mu pove, da26 je zdaj odkupljen ter se lehko vrne27 v svojo domovino28. Kdo bi mogel popisati29 Svetinovo veselje, katero30 je o teh besedah31 občutil v svojem srci?32 Boga je hvalil33, kateri34 tako očetovski skrbi35 zanj in ga po svojej neskončnej milosti reši37 iz tolike38 nesreče. V tem39 je general M. vse povedal Svetinovemu gospodarju40, kako ga je Svetin41 v groznej smrtnej42 nevarnosti otel in ga živega ohranil44. Predno45 gresta,46 pokliče gospodar Svetina in mu reče: »47Glej,48 sto tolarjev sem49 dobil ker si tako51 pošten in dober človek, dam52 jih tebi, vzemi53 jih, imej jih za popotnico ter54 hodi srečno v svojo domačo deželo.55
sužnosti1, naj velja,2 kolikor hoče.« Svetin3 je zdaj lahko trpel4 svojo nesrečo, ker je imel sladko upanje, da bo skoraj rešen5. Dva mesca6 mineta, kar pride general k Svetinovemu7 gospodarju se poslavljat8 in prosi9, da10 bi mu izpustil vrtnarja Svetina11. Gospodar reče: »12Tega sam močno13 potrebujem, ker mi veliko14 opravi. Če16 bi ga pa vendarle17 radi imeli, vam ga dam19, toda drugače20 ne, kakor da mi daste zanj21 sto tolarjev.«22 General mu precej23 odšteje sto tolarjev in24 pokliče Svetina, da25 mu pove, da26 je zdaj odkupljen in da pojde nazaj27 v svojo domačo deželo28. Kdo si more zadosti misliti29 Svetinovo veselje, ki ga30 je zdaj31 občutil v svojem srcu. Hvali32 Boga, ki34 tako po očetovsko35 zanj skrbi36 in ga dobrotljivo rešuje37 iz nesreče. Medtem39 je general Svetinovemu gospodarju vse dopovedal40, kako ga je v grozni smrtni42 nevarnosti otel in mu ohranil življenje44. Preden45 gresta,46 pokliče gospodar Svetina in mu reče: »47Glej,48 sto tolarjev sem zate49 dobil. Pa50 ker si tako51 pošten in dober človek, jih tebi vse dam. Vzemi53 jih, imej jih za popotnico in54 hodi srečno v svojo domačo deželo!«55
sužnosti1, naj velja,2 kolikor hoče.« Svetin3 je zdaj lahko trpel4 svojo nesrečo, ker je imel sladko upanje, da bo skoraj rešen5. Dva mesca6 mineta, kar pride general k Svetinovemu7 gospodarju se poslavljat8 in prosi9, da10 bi mu izpustil vrtnarja Svetina11. Gospodar reče: »12Tega sam močno13 potrebujem, ker mi veliko14 opravi. Če16 bi ga pa vendarle17 radi imeli, vam ga dam19, toda drugače20 ne, kakor da mi daste zanj21 sto tolarjev.«22 General mu precej23 odšteje sto tolarjev in24 pokliče Svetina, da25 mu pove, da26 je zdaj odkupljen in da pojde nazaj27 v svojo domačo deželo28. Kdo si more zadosti misliti29 Svetinovo veselje, ki ga30 je zdaj31 občutil v svojem srcu. Hvali32 Boga, ki34 tako očetovsko35 zanj skrbi36 in ga dobrotljivo rešuje37 iz nesreče. Medtem39 je general Svetinovemu gospodarju vse dopovedal40, kako ga je v grozni smrtni42 nevarnosti otel in mu ohranil življenje44. Preden45 gresta,46 pokliče gospodar Svetina in mu reče: »47Glej,48 sto tolarjev sem zate49 dobil. Pa50 ker si tako51 pošten in dober človek, jih tebi vse dam. Vzemi53 jih, imej jih za popotnico in54 hodi srečno v svojo domačo deželo!«55
sužnosti1, naj velja,2 kolikor hoče.« Svetin3 je zdaj lahko trpel4 svojo nesrečo, ker je imel sladko upanje, da bo skoraj rešen5. Dva meseca6 mineta, kar pride general k Svetinovemu7 gospodarju se poslavljat8 in prosi9, da10 bi mu izpustil vrtnarja Svetina11. Gospodar reče: »12Tega sam močno13 potrebujem, ker mi veliko14 opravi. Če16 bi ga pa vendarle17 radi imeli, vam ga dam19, toda drugače20 ne, kakor da mi daste zanj21 sto tolarjev.«22 General mu precej23 odšteje sto tolarjev in24 pokliče Svetina, da25 mu pove, da26 je zdaj odkupljen in da pojde nazaj27 v svojo domačo deželo28. Kdo si more zadosti misliti29 Svetinovo veselje, ki ga30 je zdaj31 občutil v svojem srcu. Hvali32 Boga, ki34 tako očetovsko35 zanj skrbi36 in ga dobrotljivo rešuje37 iz nesreče. Medtem39 je general Svetinovemu gospodarju vse dopovedal40, kako ga je v grozni smrtni42 nevarnosti otel in mu ohranil življenje44. Preden45 gresta,46 pokliče gospodar Svetina in mu reče: »47Glej,48 sto tolarjev sem zate49 dobil. Pa50 ker si tak51 pošten in dober človek, jih tebi vse dam. Vzemi53 jih, imej jih za popotnico in54 hodi srečno v svojo domačo deželo!«55
sužnosti1, naj velja,2 kolikor hoče.« Svetin3 je zdaj lahko trpel4 svojo nesrečo, ker je imel sladko upanje, da bo skoraj rešen5. Dva meseca6 mineta, kar pride general k Svetinovemu7 gospodarju se poslavljat8 in prosi9, da10 bi mu izpustil vrtnarja Svetina11. Gospodar reče: »12Tega sam močno13 potrebujem, ker mi veliko14 opravi. Če16 bi ga pa vendarle17 radi imeli, vam ga dam19, toda drugače20 ne, kakor da mi daste zanj21 sto tolarjev.«22 General mu precej23 odšteje sto tolarjev in24 pokliče Svetina, da25 mu pove, da26 je zdaj odkupljen in da pojde nazaj27 v svojo domačo deželo28. Kdo si more zadosti misliti29 Svetinovo veselje, ki ga30 je zdaj31 občutil v svojem srcu. Hvali32 Boga, ki34 tako očetovsko35 zanj skrbi36 in ga dobrotljivo rešuje37 iz nesreče. Medtem39 je general Svetinovemu gospodarju vse dopovedal40, kako ga je v grozni smrtni42 nevarnosti otel in mu ohranil življenje44. Preden45 gresta,46 pokliče gospodar Svetina in mu reče: »47Glej,48 sto tolarjev sem zate49 dobil. Pa50 ker si tako51 pošten in dober človek, jih tebi vse dam. Vzemi53 jih, imej jih za popotnico in54 hodi srečno v svojo domačo deželo!«55
V. France1 Svetin najde svojiga2 sina.3
V. Fran1 Svetin najde svojega2 sina.3
V France1 Svetin najde svojega2 sina
V France1 Svetin najde svojega2 sina
V France1 Svetin najde svojega2 sina
V France1 Svetin najde svojega2 sina
Z groznim veseljem je šel1 Svetin proti morju2 s svojim generalam3; barka ga čaka tam4, ktera5 ga bo6 peljala v domačo deželo. Malo7
Z groznim veseljem je šel1 Svetin proti morji2 s svojim generalom3; ladija ga je ondu čakala4, katera5 ga bode6 peljala v domačo deželo. Nekoliko7
Z groznim veseljem gre1 Svetin s svojim generalom proti morju3; tam čaka generala barka4, ki5 ga bo6 peljala v domačo deželo. Malo7
Z groznim veseljem gre1 Svetin s svojim generalom proti morju3; tam ga čaka barka4, ki5 ga bo6 peljala v domačo deželo. Malo7
Z groznim veseljem gre1 Svetin s svojim generalom proti morju3; tam ga čaka barka4, ki5 ga bo6 peljala v domačo deželo. Malo7
Z groznim veseljem gre1 Svetin s svojim generalom proti morju3; tam ga čaka barka4, ki5 ga bo6 peljala v domačo deželo. Malo7
135
[140−141]
[144]
[86−87]
[170−171]
[81]
⮟
časa še1 sta se pomudila v mestu Novijork3, de4 se General per svojih prijatlih zadnič poslovi5. Pervi6 dan velkigatravna mesca gresta7 v barko; veter8 je bil pravi9, brodniki rjuhe napnejo, kakor ptica gre barka po morji10 proti Francoski11 deželi. Svetin še zadnikrat12 pogleda Ameriko, in zdihne rekoč13: Dve leti in dva mesca sim15 srečno prestal služnost,16 Bog mi je dal srečo, poslal mi je angela, kteri17 me je rešil iz18 rok amerikanskiga19 gospodarja; hvaljen20 bodi dobrotljivi nebeški oče. Zdej22 se peljem spet proti svoji domači deželi po nevarnim morji, o23 Bog! varuj24 me pred nesrečami.25 Celih petdeset dni je bil Svetin na morji26 v barki per svojim27 generalu. Devetnajsti28 dan mesca rožencveta29 se perpeljata30 do francoske dežele; iz barke31 gresta v mesto Haver, in32 se potem po suhim peljata33, ker sta se oba po morji34 voziti naveličala35, de prideta36 v mesto Tulon. Tam37 je general M. do smerti ostati sklenil. Svetinu pa reče general38: Ti per meni ostaneš40 in z mano boš per mizi jedel42, dokler se ti bo zljubilo per43 meni živeti. Ne boš več zdej44 moj služabnik, ampak45 moj prijatel, ti46 si mi življenje obvarval47, vselej48 ti bom49 hvaležen. Če boš51 pa hotel v svojo domačo deželo iti53, ti bom54 toliko dnarjev dajal55, de boš lahko56 živel. Med tem58 je bilo v mestu Tulon59 imenitno ženitvanje60. Veliki tergovc61 stari Teodor je62 svojo hčer omožil,63 in k tej ženitnini so prišli tudi generala M. Svetinoviga66 gospoda povabit67. General pravi68: Rad grem k vašimu ženitvanju70, tode drugači71 ne, kakor če72 sme z mano73
časa sta se še2 pomudila v mestu Novem Jorku3, da4 se general še zadnjič poslovi od svojih prijateljev5. V prvi6 dan meseca velikega travna gresta7 v ladijo, veter8 je bil ugoden9, brodniki napne jadra in ladija je šla hitreje kakor ptica pod nebom10 proti francoskej11 deželi. Svetin še zadnjič12 pogleda Ameriko, vzdahne in reče13: »14Dve leti in dva meseca sem15 srečno prebijal sužnjest.16 Bog mi je dal srečo, poslal mi je angela, kateri17 me je otel18 rok amerikanskega19 gospodarja: hvaljen20 bodi dobrotljivi nebeški oče za toliko milost. Zdaj22 se peljem zopet proti svojej domačej deželi po nevarnem morji; o23 Bog, čuvaj24 me nesreče!«25 Celih petdeset dni je bil Svetin na morji26 v ladiji pri svojem27 generalu. V devetnajsti28 dan meseca rožnika29 se pripeljeta30 do francoske dežele. Iz ladije stopivši31 gresta v mesto Havre ter32 se, ker sta se oba že naveličala po morji se34 voziti, po suhem peljeta dalje35, da bi prišla36 v mesto Tulon. V tem mestu37 je general M. sklenil ostati do smrti, a Svetinu je dejal38: »39Ti ostaneš pri meni40 in z menoj bodeš jedel pri jednej mizi42, dokler se ti bode ljubilo pri43 meni živeti. Od sih dob nisi več44 moj služabnik, nego45 moj prijatelj si! Ti46 si mi življenje ohranil47, vedno48 ti bodem49 hvaležen za to50. Če bi51 pa hotel iti52 v svojo domačo deželo, dal ti bodem54 toliko denarjev55, da bodeš lehko56 živel tudi doma57.« V tem58 je bilo v mestu Tulonu59 imenitno ženitovanje60. Veliki trgovec,61 stari Teodor, omožil je62 svojo hčer in k tej ženitnini so prišli tudi generala M., Svetinovega66 gospoda, vabit67. General reče68: »69Rad grem na vaše ženitovanje70, ali drugače71 ne, nego da72 sme z menoj73
časa sta se še2 pomudila v mestu Novi Jork3, da4 se je general pri svojih prijateljih zadnjič poslovil5. Prvi6 dan mesca velikega travna sta šla7 v barko. Veter8 je bil pravi9, brodniki napno jadra. Kakor ptica gre barka po morju10 proti francoski11 deželi. Svetin še zadnjikrat12 pogleda Ameriko in vzdihne13: »14Dve leti in dva mesca sem15 srečno prestal sužnost.16 Bog mi je dal srečo, poslal mi je angela, kateri17 me je rešil iz18 rok amerikanskega19 gospodarja. Hvaljen20 bodi,21 dobrotljivi nebeški oče! Zdaj22 se peljem spet po nevarnem morju proti svoji domači deželi. O23 Bog, varuj24 me pred nesrečami!«25 Celih petdeset dni je bil Svetin na morju26 v barki pri svojem27 generalu. Devetnajsti28 dan mesca rožnicveta29 se pripeljeta30 do francoske dežele. Iz barke31 gresta v mesto Haver in32 se peljeta potem po suhem33, ker sta se oba naveličala34 voziti po morju35, da prideta36 v mesto Tulon. Tam37 je general sklenil do smrti ostati. Svetinu pa reče general38: »39Ti ostaneš pri meni40 in boš41 z mano pri mizi jedel42, dokler se ti bo ljubilo pri43 meni živeti. Zdaj ne boš več44 moj služabnik, ampak45 moj prijatelj; ti46 si mi življenje obvaroval47, vselej48 ti bom49 hvaležen. Če boš51 pa hotel v svojo domačo deželo iti53, ti bom dal54 toliko denarjev55, da boš lahko56 živel.« Medtem58 je bilo v mestu Tulonu59 imenitno ženitovanje60. Veliki trgovec61 stari Teodor je možil62 svojo hčer in k tej imenitni64 ženitnini so prišli vabit65 tudi generala M., Svetinovega66 gospoda. General pravi68: »69Rad grem k vašemu ženitovanju70, toda drugače71 ne, kakor če72 sme z mano73
časa sta se še2 pomudila v mestu Novi Jork3, da4 se je general pri svojih prijateljih zadnjič poslovil5. Prvi6 dan mesca velikega travna sta šla7 v barko. Veter8 je bil pravi9, brodniki napno jadra. Kakor ptica gre barka po morju10 proti francoski11 deželi. Svetin še zadnjikrat12 pogleda Ameriko in vzdihne13: »14Dve leti in dva mesca sem15 srečno prestal sužnost.16 Bog mi je dal srečo, poslal mi je angela, kateri17 me je rešil iz18 rok amerikanskega19 gospodarja. Hvaljen20 bodi,21 dobrotljivi nebeški oče! Zdaj22 se peljem spet po nevarnem morju proti svoji domači deželi. O23 Bog, varuj24 me pred nesrečami!«25 Celih petdeset dni je bil Svetin na morju26 v barki pri svojem27 generalu. Devetnajsti28 dan mesca rožnicveta29 se pripeljeta30 do francoske dežele. Iz barke31 gresta v mesto Haver in32 se peljeta potem po suhem33, ker sta se oba naveličala34 voziti po morju35, da prideta36 v mesto Tulon. Tam37 je general sklenil do smrti ostati. Svetinu pa reče general38: »39Ti ostaneš pri meni40 in boš41 z mano pri mizi jedel42, dokler se ti bo ljubilo pri43 meni živeti. Zdaj ne boš več44 moj služabnik, ampak45 moj prijatelj; ti46 si mi življenje obvaroval47, vselej48 ti bom49 hvaležen. Če boš51 pa hotel v svojo domačo deželo iti53, ti bom dajal54 toliko denarjev55, da boš lahko56 živel.« Medtem58 je bilo v mestu Tulonu59 imenitno ženitovanje60. Veliki trgovec61 stari Teodor je možil62 svojo hčer in k tej imenitni64 ženitnini so prišli vabit65 tudi generala M., Svetinovega66 gospoda. General pravi68: »69Rad grem k vašemu ženitovanju70, toda drugače71 ne, kakor če72 sme z mano73
časa sta se še2 pomudila v mestu Novi Jork3, da4 se je general pri svojih prijateljih poslovil5. Prvi6 dan velikega travna sta šla7 v barko. Veter8 je bil pravi9, brodniki napno jadra. Kakor ptica gre barka10 proti francoski11 deželi. Svetin še zadnjikrat12 pogleda Ameriko in vzdihne13: »14Dve leti in dva meseca sem15 srečno prestal sužnost.16 Bog mi je dal srečo, poslal mi je angela, kateri17 me je rešil iz18 rok amerikanskega19 gospodarja. Hvaljen20 bodi,21 dobrotljivi nebeški oče! Zdaj22 se peljem spet po nevarnem morju proti svoji domači deželi. O23 Bog, varuj24 me pred nesrečami!«25 Celih petdeset dni je bil Svetin na morju26 v barki pri svojem27 generalu. Devetnajsti28 dan meseca rožencveta29 se pripeljeta30 do francoske dežele. Iz barke31 gresta v mesto Haver in32 se peljeta potem po suhem33, ker sta se oba naveličala34 voziti po morju35, da prideta36 v mesto Tulon. Tam37 je general sklenil do smrti ostati. Svetinu pa reče general38: »39Ti ostaneš pri meni40 in boš41 z mano pri mizi jedel42, dokler se ti bo ljubilo pri43 meni živeti. Zdaj ne boš več44 moj služabnik, ampak45 moj prijatelj; ti46 si mi življenje obvaroval47, vselej48 ti bom49 hvaležen. Če boš51 pa hotel v svojo domačo deželo iti53, ti bom dal54 toliko denarjev55, da boš lahko56 živel.« Medtem58 je bilo v mestu Tulon59 imenitno ženitovanje60. Veliki trgovec,61 stari Teodor, je možil62 svojo hčer in k tej imenitni64 ženitnini so prišli vabit65 tudi generala M., Svetinovega66 gospoda. General pravi68: »69Rad grem k vašemu ženitovanju70, toda drugače71 ne, kakor če72 sme z mano73
časa sta se še2 pomudila v mestu Novi Jork3, da4 se je general pri svojih prijateljih zadnjič poslovil5. Prvi6 dan mesca velikega travna sta šla7 v barko. Veter8 je bil pravi9, brodniki napno jadra. Kakor ptica gre barka po morju10 proti francoski11 deželi. Svetin še zadnjikrat12 pogleda Ameriko in vzdihne13: »14Dve leti in dva meseca sem15 srečno prestal sužnost.16 Bog mi je dal srečo, poslal mi je angela, kateri17 me je rešil iz18 rok amerikanskega19 gospodarja. Hvaljen20 bodi,21 dobrotljivi nebeški oče! Zdaj22 se peljem spet po nevarnem morju proti svoji domači deželi. O23 Bog, varuj24 me pred nesrečami!«25 Celih petdeset dni je bil Svetin na morju26 v barki pri svojem27 generalu. Devetnajsti28 dan meseca rožnicveta29 se pripeljeta30 do francoske dežele. Iz barke31 gresta v mesto Haver in32 se peljeta potem po suhem33, ker sta se oba naveličala34 voziti po morju35, da prideta36 v mesto Tulon. Tam37 je general sklenil do smrti ostati. Svetinu pa reče general38: »39Ti ostaneš pri meni40 in boš41 z mano pri mizi jedel42, dokler se ti bo ljubilo pri43 meni živeti. Zdaj ne boš več44 moj služabnik, ampak45 moj prijatelj; ti46 si mi življenje obvaroval47, vselej48 ti bom49 hvaležen. Če boš51 pa hotel v svojo domačo deželo iti53, ti bom dajal54 toliko denarjev55, da boš lahko56 živel.« Medtem58 je bilo v mestu Tulonu59 imenitno ženitovanje60. Veliki trgovec61 stari Teodor je možil62 svojo hčer in k tej imenitni64 ženitnini so prišli vabit65 tudi generala M., Svetinovega66 gospoda. General pravi68: »69Rad grem k vašemu ženitovanju70, toda drugače71 ne, kakor če72 sme z mano73
136
[141−142]
[144−145]
[87]
[171−172]
[81−82]
⮟
priti tudi moj služabnik France2 Svetin; pa3 ne de4 bi per5 mizi stregel, ampak de6 bi per mizi7 z manoj8 vred sedel; zakaj če ravno10 je služabnik, je pa moj nar veči13 dobrotnik. Stari Teodor je v to rad pervolil16, ker sta bila z generalam18 velika prijatla19. To ženitvanje20 so obhajali21 ravno na veliki Šmarn22. Veliko23 imenitne gospode se je vkupej24 zbralo. Vsi so Teodoru srečo vošili25 in tudi nevesti Kristini; vsi26 so bili veseli in dobre volje, samo27 Svetin je zraven svojiga28 generala sedel ves zamišljen, in ga29 vsa gostarija30 ni razveselila31, ker je bil s svojimi mislami več per32 svojih ljudeh,33 kakor per34 svatih. General je vse zgodbe svojiga36 življenja svatam perpovedval37, kako se mu je na Španskim hudo38 godilo,39 in kako mu je zvesti Svetin življenje40 otel, zato41 so ga42 vsi svatje spoštovali,43 in tudi na njegovo44 zdravje pili. Pozneje vstane eden zmed45 svatov, prime kupico v roke46 in pravi47: Naj živi tudi Ilirija49, kjer50 je naš ženin doma. Na te besede France51 Svetin od veselja ves rudeč postane52 in misli: Lejte53 ženin je tudi Ilirjan54 kakor jest55; kdo mora neki56 to biti.57 Svetin vpraša tiho svojiga58 generala, kako se ženin piše. General pravi59: Piše se Svetin kakor ti. Rad62 bi bil Svetin63 ženina vprašal, od kod64 je doma, pa se65 ni upal zavoljo gospodov67, ki so okoli njega bili68. Pozneji69, ko70 so svatje že vinjeni bili,72 in se jeli sim74 ter tje prehajati75, dobi76 Svetin perložnost77 z ženinam78 samim govoriti, in ga tako vpraša79: Morebiti sva midva blizo vkup81 doma, ki82 imava oba eno83 ime, povejte84 mi vender od kod85 ste vi prav86 doma?
priti tudi moj nekdanji1 služabnik Fran2 Svetin, a3 ne, da4 bi pri5 mizi stregel, nego da6 bi z menoj8 vred za mizo9 sedel; kajti, dasi10 je bil11 služabnik, bil12 je pa tudi moj največji13 dobrotnik.«14 Stari Teodor je rad15 v to privolil16, ker sta si17 bila z generalom18 velika prijatelja19. Ženitovanje20 so imeli21 ravno na Veliki Šmaren22. Obilo23 imenitne gospode se je vkupe24 zbralo. Vsi so Teodora čestitali,25 in tudi nevesti Kristini. Vsi26 so bili veseli in dobre volje. Samo27 Svetin je poleg svojega28 generala sedel ves zamišljen,29 vsa pojedina ga30 ni veselila31, ker je bil s svojimi mislimi bolj pri32 svojih ljudeh kakor pri34 svatih. General je vse dogodbe svojega36 življenja pripovedoval svatom37, kako se mu je na Španskem38 godilo in kako mu je zvesti Svetin otel življenje; zato41 so ga42 vsi svatje spoštovali in tudi na njega44 zdravje pili. Pozneje vstane jeden izmed45 svatov, prime kupico v roke46 in reče47: »48Naj živi tudi Slovenska49, od koder50 je naš ženin!« Po teh besedah Fran51 Svetin od veselja ves rudeč postane52 in misli: Glejte,53 ženin je tudi Slovenec,54 kakor jaz55; kdo more nek56 to biti.57 Svetin vpraša tiho svojega58 generala, kako se ženin piše. General mu odgovori59: »60Piše se Svetin,61 kakor ti.« Rad62 bi bil Svetin63 ženina vprašal, od kod64 je doma, ali65 ni si66 upal zaradi gospode67, ki je bila okolo njega68. Pozneje69, kadar70 so bili71 svatje že vinjeni in so73 se začeli sim74 ter tja izprehajati75, dobi76 Svetin priložnost77 z ženinom78 samim govoriti. Spodobno se mu prikloni in reče79: »80Morebiti sva midva blizu vkupe81 doma, ker82 imava oba isto83 ime; povedite84 mi vender, kje85 ste vi doma?«87
priti tudi moj služabnik France2 Svetin; pa3 ne, da4 bi pri5 mizi stregel, ampak da6 bi pri mizi7 z menoj8 vred sedel. Zakaj čeravno10 je služabnik, je moj največji13 dobrotnik.«14 Stari Teodor je v to rad privolil16, ker sta bila z generalom18 velika prijatelja19. To ženitovanje20 so obhajali21 ravno na Veliki Šmaren22. Veliko23 imenitne gospode se je vkupaj24 zbralo. Vsi so Teodoru voščili srečo25 in tudi nevesti Kristini. Vsi26 so bili veseli in dobre volje, samo27 Svetin je zraven svojega28 generala sedel ves zamišljen in ga29 vsa gostarija30 ni razveselila31, ker je bil s svojimi mislimi več pri32 svojih ljudeh kakor pa pri34 svatih. General je pripovedoval svatom35 vse zgodbe svojega36 življenja, kako se mu je na Španskem hudo38 godilo in kako mu je zvesti Svetin življenje40 otel. Zato41 so Svetina42 vsi svatje spoštovali in tudi na njegovo44 zdravje pili. Pozneje vstane eden izmed45 svatov, prime kupico v roko46 in pravi47: »48Naj živi tudi Ilirija49, kjer50 je naš ženin doma!« Na te besede zardi France51 Svetin od veselja in misli: Glejte,53 ženin je tudi Ilirijan54 kakor jaz55; kdo mora neki56 to biti?57 Svetin vpraša tiho svojega58 generala, kako se ženin piše. General pravi59: »60Piše se Svetin kakor ti.« Svetin62 bi bil rad63 ženina vprašal, odkod64 je, pa se65 ni upal zavoljo gospodov67, ki so bili okoli njega68. Kasneje69, ko70 so bili71 svatje že vinjeni in se jeli sem74 ter tja sprehajati75, je dobil76 Svetin priložnost, da je77 z ženinom78 samim govoril. Takole ga je vprašal79: »80Morebiti sva midva blizu vkup81 doma, ki82 imava oba eno83 ime. Povejte84 mi vendar, odkod85 ste vi prav86 doma?«87
priti tudi moj služabnik France2 Svetin; pa3 ne, da4 bi pri5 mizi stregel, ampak da6 bi pri mizi7 z menoj8 vred sedel. Zakaj čeravno10 je služabnik, je moj največji13 dobrotnik.«14 Stari Teodor je v to rad privolil16, ker sta bila z generalom18 velika prijatelja19. To ženitovanje20 so obhajali21 ravno na Veliki Šmaren22. Veliko23 imenitne gospode se je vkupaj24 zbralo. Vsi so Teodoru voščili srečo25 in tudi nevesti Kristini. Vsi26 so bili veseli in dobre volje, samo27 Svetin je zraven svojega28 generala sedel ves zamišljen in ga29 vsa gostarija30 ni razveselila31, ker je bil s svojimi mislimi več pri32 svojih ljudeh kakor pa pri34 svatih. General je pripovedoval svatom35 vse zgodbe svojega36 življenja, kako se mu je na Španskem hudo38 godilo in kako mu je zvesti Svetin življenje40 otel. Zato41 so Svetina42 vsi svatje spoštovali in tudi na njegovo44 zdravje pili. Pozneje vstane eden izmed45 svatov, prime kupico v roko46 in pravi47: »48Naj živi tudi Ilirija49, kjer50 je naš ženin doma!« Na te besede zardi France51 Svetin od veselja in misli: Glejte,53 ženin je tudi Ilirijan54 kakor jaz55; kdo mora neki56 to biti?57 Svetin vpraša tiho svojega58 generala, kako se ženin piše. General pravi59: »60Piše se Svetin kakor ti.« Svetin62 bi bil rad63 ženina vprašal, odkod64 je doma, pa se65 ni upal zavoljo gospodov67, ki so bili okoli njega68. Pozneje69, ko70 so bili71 svatje že vinjeni in se jeli sem74 ter tja sprehajati75, je dobil76 Svetin priložnost, da je77 z ženinom78 samim govoril. Takole ga je vprašal79: »80Morebiti sva midva blizu vkup81 doma, ki82 imava oba eno83 ime. Povejte84 mi vendar, odkod85 ste vi prav86 doma?«87
priti tudi moj služabnik France2 Svetin; pa3 ne, da4 bi pri5 mizi stregel, ampak da6 bi pri mizi7 z menoj8 vred sedel. Zakaj čeravno10 je bil11 služabnik, je bil moj največji13 dobrotnik.«14 Stari Teodor je v to rad privolil16, ker sta bila z generalom18 velika prijatelja19. To ženitovanje20 so obhajali21 ravno na veliki šmaren22. Veliko23 imenitne gospode se je vkup24 zbralo. Vsi so Teodoru voščili srečo25 in tudi nevesti Kristini. Vsi26 so bili veseli in dobre volje, samo27 Svetin je zraven svojega28 generala sedel ves zamišljen in ga29 vsa gostarija30 ni razveselila31, ker je bil s svojimi mislimi več pri32 svojih ljudeh kakor pa pri34 svatih. General je pripovedoval svatom35 vse zgodbe svojega36 življenja, kako se mu je na Španskem hudo38 godilo in kako mu je zvesti Svetin življenje40 otel. Zato41 so Svetina42 vsi svatje spoštovali in tudi na njegovo44 zdravje pili. Pozneje vstane eden izmed45 svatov, prime kupico v roko46 in pravi47: »48Naj živi tudi Ilirija49, kjer50 je naš ženin doma!« Na te besede zardi France51 Svetin od veselja in misli: Glejte,53 ženin je tudi Ilirijan54 kakor jaz55; kdo mora neki56 to biti?57 Svetin vpraša tiho svojega58 generala, kako se ženin piše. General pravi59: »60Piše se Svetin kakor ti.« Svetin62 bi bil rad63 ženina vprašal, odkod64 je doma, pa se65 ni upal zavoljo gospodov67, ki so bili okoli njega68. Pozneje69, ko70 so bili71 svatje že vinjeni in se jeli sem74 ter tja sprehajati75, je dobil76 Svetin priložnost, da je77 z ženinom78 samim govoril. Takole ga je vprašal79: »80Morebiti sva midva blizu vkup81 doma, ki82 imava oba eno83 ime. Povejte84 mi vendar, od kod85 ste vi prav86 doma?«87
priti tudi moj služabnik France2 Svetin; pa3 ne, da4 bi pri5 mizi stregel, ampak da6 bi pri mizi7 z menoj8 vred sedel. Zakaj čeravno10 je služabnik, je moj največji13 dobrotnik.«14 Stari Teodor je v to rad privolil16, ker sta bila z generalom18 velika prijatelja19. To ženitovanje20 so obhajali21 ravno na Veliki Šmaren22. Veliko23 imenitne gospode se je vkupaj24 zbralo. Vsi so Teodoru voščili srečo25 in tudi nevesti Kristini. Vsi26 so bili veseli in dobre volje, samo27 Svetin je zraven svojega28 generala sedel ves zamišljen in ga29 vsa gostarija30 ni razveselila31, ker je bil s svojimi mislimi več pri32 svojih ljudeh kakor pa pri34 svatih. General je pripovedoval svatom35 vse zgodbe svojega36 življenja, kako se mu je na Španskem hudo38 godilo in kako mu je zvesti Svetin življenje40 otel. Zato41 so Svetina42 vsi svatje spoštovali in tudi na njegovo44 zdravje pili. Pozneje vstane eden izmed45 svatov, prime kupico v roko46 in pravi47: »48Naj živi tudi Ilirija49, kjer50 je naš ženin doma!« Na te besede zardi France51 Svetin od veselja in misli: Glejte,53 ženin je tudi Ilirijan54 kakor jaz55; kdo mora neki56 to biti?57 Svetin vpraša tiho svojega58 generala, kako se ženin piše. General pravi59: »60Piše se Svetin kakor ti.« Svetin62 bi bil rad63 ženina vprašal, odkod64 je doma, pa se65 ni upal zavoljo gospodov67, ki so bili okoli njega68. Pozneje69, ko70 so bili71 svatje že vinjeni in se jeli sem74 ter tja sprehajati75, je dobil76 Svetin priložnost, da je77 z ženinom78 samim govoril. Takole ga je vprašal79: »80Morebiti sva midva blizu vkup81 doma, ki82 imava oba eno83 ime. Povejte84 mi vendar, odkod85 ste vi prav86 doma?«87
137
[142−143]
[145−146]
[87−88]
[172−173]
[82]
⮟
Ženin odgovori: Blizo1 mesta L..2.. sim3 doma, kjer je bila suknarija sloveča5. Svetin vpraša ženina, imate7 še stariše8? Ženin na to zdihne, in10 solze se mu po licih vdero, pa12 hitro si jih obriše in pravi13: Očeta nisim nikoli14 poznal, na vojsko15 so mogli16, ko sim17 bil dve leti star; mater sim mogel18 zapustiti v devetim19 letu in nikoli več nisim nič od njih20 slišal;21 Bog ve ali so22 še živi,23 ali ne. Očetu je bilo ime France24, materi Neža, tudi25 brata sim26 imel Pavla po imenu27, pa28 tudi od njega nisim29 nikoli več nič30 slišal, toliko31 vem, de32 je za pastirja služil34. Po tih35 besedah je France36 Svetin spoznal, de ravno37 ženin je38 njegov sin, pa39 ni vedil40, kako bi se bil spoznati41 dal. Zato43 prosi ženina, de44 bi se smel z njim v kaki skrivni kamerci45 pogovoriti. Ženin je bil vesel in se rojak z rojakam46 rad pogovarjal. Pelje ga v lepo kamerco47, se usedeta48 na mehke stole,49 in ženin pravi50: No51 oče!52 kaj bi vi53 radi z manoj54 skrivaj govorili. France55 Svetin začne od preveliciga56 veselja na glas57 jokati in pravi58: O Bog!61 kako si ti vender62 dober! Veliko britkosti63 in terpljenja sim mogel64 prestati,65 vse sim preterpel čast Bogu66, in zdej68 me doseže tako69 veselje.70 Ti si moj sin Janez,71 in jest sim72 tvoj oče France73 Svetin. Kdo bi bil mislil de74 te bom75 tukaj in pa76 v takim77 bogastvu našel78! Ženin ostermi80, gleda, se81 čudi,82 ne verjame83. Svetin pa84 zaviha rokava in pokaže v kožo zarezane znamnja86 z rudečo farbo87. Na desni88 roki je imel89 zarezano „France90 Svetin“; na levi roki pa „91Neža Terpinc“92. Ženin se spomni94, de95 ima na rokah ravno take znamnja97 zare-
Ženin odgovori: »Blizu1 mesta L…2. sem3 doma, kjer je bila sloveča4 suknarija.«6 Svetin vpraša ženina: »Ali imate7 še starše8?«9 Ženin nato globoko vzdahne,10 solze se mu po licih vdero, a12 hitro si jih obriše in reče13: »Očeta nisem14 poznal, ker15 so morali na vojsko16, ko sem17 bil dve leti star; mater sem moral18 zapustiti v devetem19 letu svoje dobe ter nisem potem nikoli več ničesar20 slišal o njej;21 Bog zna, ali22 še živi23 ali ne. Očetu je bilo ime Fran24, materi Neža. Tudi25 brata sem26 imel, Pavla po imenu27, a28 tudi o njem nisem29 nikoli več ničesar30 slišal, samo toliko31 vem, da32 je služil33 za pastirja.« O teh35 besedah je Fran36 Svetin spoznal, da je37 ženin njegov sin, a39 ni vedel40, kako bi se mu41 dal spoznati42. Zatorej43 prosi ženina, da44 bi se smel z njim v kakej sobi malo na skrivnem45 pogovoriti. Ženin je bil vesel in se rojak z rojakom46 rad pogovarjal. Pelje ga v lepo sobo47, sedeta48 na mehke stole in ženin reče50: »Nu51 oče!52 kaj bi radi z menoj54 skrivaj govorili?« Fran55 Svetin začne od prevelikega56 veselja glasno57 jokati in reče58: »59O Bog,61 kako si ti vender62 dober! Mnogo britkosti63 in trpljenja sem mogel64 prestati;65 vse sem pretrpel, tebi, o Bog66, bodi čast67 in hvala! In zdaj68 me doleti toliko69 veselje!70 Ti si moj sin Janez,71 in jaz sem72 tvoj oče, Fran73 Svetin. Kdo bi bil mislil, da74 te najdem75 tukaj v tolikem77 bogastvu in sreči78!«79 Ženin ostrmi80, gleda, čudi se ter82 ne veruje83. Zdaj84 zaviha Svetin85 rokava in pokaže v kožo zarezani znamenji86 z rudečo barvo87. Na desnej88 roki ima89 zarezano: »Fran90 Svetin,« a na levej: »91Neža Trpinec92.«93 Ženin se spomne94, da95 ima tudi on96 na rokah taki znamenji97 zare-
Ženin odgovori: »Blizu1 mesta L. sem3 doma, kjer je bila sloveča4 suknarija.«6 Svetin vpraša ženina: »Imate7 še starše8?«9 Ženin nato vzdihne in10 solze se mu uderle11 po licih. Pa12 hitro si jih obriše in pravi13: »Očeta nisem nikoli14 poznal, na vojsko15 so morali16, ko sem17 bil dve leti star. Mater sem moral18 zapustiti v devetem19 letu in nikoli več nisem nič o njih20 slišal.21 Bog ve, ali so22 še ali ne. Očetu je bilo ime France24, materi Neža; tudi25 brata sem26 imel, Pavleta27, pa28 tudi o njem nisem29 nikoli več nič30 slišal. Toliko31 vem, da32 je za pastirja služil34.« Po teh35 besedah je France36 Svetin spoznal, da je ravno37 ženin njegov sin, pa39 ni vedel40, kako bi se bil41 dal spoznati42. Zato43 prosi ženina, da44 bi se smel z njim v kaki skrivni sobici45 pogovoriti. Ženin je bil vesel in se rojak z rojakom46 rad pogovarjal. Pelje ga v lepo sobico47, sedeta se48 na mehke stole in ženin pravi50: »No,51 oče,52 kaj bi radi z menoj54 skrivaj govorili?« France55 Svetin začne od prevelikega56 veselja na glas57 jokati in pravi58: »59O Bog,61 kako si ti vendar62 dober! Veliko bridkosti63 in trpljenja sem moral64 prestati;65 vse sem pretrpel, čast Bogu66, in zdaj68 me doseže tako69 veselje.70 Ti si moj sin Janez in jaz sem72 tvoj oče France73 Svetin. Kdo bi bil mislil, da74 te bom75 tukaj in pa76 v takem77 bogastvu našel78!«79 Ženin ostrmi80, gleda, se81 čudi,82 ne verjame83. Svetin pa84 zaviha rokava in pokaže v kožo zarezana znamenja86 z rdečo barvo87. Na desni88 roki je imel89 zarezano »France90 Svetin«, na levi roki pa »91Neža Trpinc«92. Ženin se spomni94, da95 ima na rokah ravno taka znamenja97 zare-
Ženin odgovori: »Blizu1 mesta L. sem3 doma, kjer je bila sloveča4 suknarija.«6 Svetin vpraša ženina: »Imate7 še starše8?«9 Ženin nato vzdihne in10 solze se mu udero11 po licih, pa12 hitro si jih obriše in pravi13: »Očeta nisem nikoli14 poznal, na vojsko15 so morali16, ko sem17 bil dve leti star. Mater sem moral18 zapustiti v devetem19 letu in nikoli več nisem nič o njih20 slišal.21 Bog ve, ali so22 še živi23 ali ne. Očetu je bilo ime France24, materi Neža; tudi25 brata sem26 imel, Pavla po imenu27, pa28 tudi o njem nisem29 nikoli več nič30 slišal. Toliko31 vem, da32 je za pastirja služil34.« Po teh35 besedah je France36 Svetin spoznal, da je ravno37 ženin njegov sin, pa39 ni vedel40, kako bi se bil41 dal spoznati42. Zato43 prosi ženina, da44 bi se smel z njim v kaki skrivni sobici45 pogovoriti. Ženin je bil vesel in se rojak z rojakom46 rad pogovarjal. Pelje ga v lepo sobico47, usedeta se48 na mehke stole in ženin pravi50: »No,51 oče,52 kaj bi radi z menoj54 skrivaj govorili?« France55 Svetin začne od prevelikega56 veselja na glas57 jokati in pravi58: »59O,60 Bog,61 kako si ti vendar62 dober! Veliko bridkosti63 in trpljenja sem moral64 prestati;65 vse sem pretrpel, čast Bogu66, in zdaj68 me doseže tako69 veselje.70 Ti si moj sin Janez in jaz sem72 tvoj oče France73 Svetin. Kdo bi bil mislil, da74 te bom75 tukaj in pa76 v takem77 bogastvu našel78!«79 Ženin ostrmi80, gleda, se81 čudi,82 ne verjame83. Svetin pa84 zaviha rokava in pokaže v kožo zarezana znamenja86 z rdečo barvo87. Na desni88 roki je imel89 zarezano »France90 Svetin«, na levi roki pa »91Neža Trpinc«92. Ženin se spomni94, da95 ima na rokah ravno taka znamenja97 zare-
Ženin odgovori: »Blizu1 mesta L. sem3 doma, kjer je bila sloveča4 suknarija.«6 Svetin vpraša ženina: »Imate7 še starše8?«9 Ženin nato vzdihne in10 solze se mu udero11 po licih, pa12 hitro si jih obriše in pravi13: »Očeta nisem nikoli14 poznal, na vojsko15 so morali16, ko sem17 bil dve leti star. Mater sem moral18 zapustiti v devetem19 letu in nikoli več nisem nič o njih20 slišal.21 Bog ve, ali so22 še živi23 ali ne. Očetu je bilo ime France24, materi Neža; tudi25 brata sem26 imel, Pavla po imenu27, pa28 tudi o njem nisem29 nikoli več nič30 slišal. Toliko31 vem, da32 je za pastirja služil34.« Po teh35 besedah je France36 Svetin spoznal, da je ravno37 ženin njegov sin, pa39 ni vedel40, kako bi se bil41 dal spoznati42. Zato43 prosi ženina, da44 bi se smel z njim v kaki skrivni sobici45 pogovoriti. Ženin je bil vesel in se rojak z rojakom46 rad pogovarjal. Pelje ga v lepo sobico47, usedeta se48 na mehke stole in ženin pravi50: »No,51 oče,52 kaj bi radi z menoj54 skrivaj govorili?« France55 Svetin začne od prevelikega56 veselja na glas57 jokati in pravi58: »59O,60 Bog,61 kako si ti vendar62 dober! Veliko bridkosti63 in trpljenja sem moral64 prestati;65 vse sem pretrpel, čast Bogu66, in zdaj68 me doseže tako69 veselje.70 Ti si moj sin Janez in jaz sem72 tvoj oče France73 Svetin. Kdo bi bil mislil, da74 te bom75 tukaj in pa76 v takem77 bogastvu našel78!«79 Ženin ostrmi80, gleda, se81 čudi,82 ne verjame83. Svetin pa84 zaviha rokava in pokaže v kožo zarezana znamenja86 z rdečo barvo87. Na desni88 roki je imel89 zarezano »France90 Svetin«, na levi roki pa »91Neža Trpinc«92. Ženin se spomni94, da95 ima na rokah ravno taka znamenja97 zare-
Ženin odgovori: »Blizu1 mesta L. sem3 doma, kjer je bila sloveča4 suknarija.«6 Svetin vpraša ženina: »Imate7 še starše8?«9 Ženin nato vzdihne in10 solze se mu udero11 po licih, pa12 hitro si jih obriše in pravi13: »Očeta nisem nikoli14 poznal, na vojsko15 so morali16, ko sem17 bil dve leti star. Mater sem moral18 zapustiti v devetem19 letu in nikoli več nisem nič o njih20 slišal.21 Bog ve, ali so22 še živi23 ali ne. Očetu je bilo ime France24, materi Neža; tudi25 brata sem26 imel, Pavla po imenu27, pa28 tudi o njem nisem29 nikoli več nič30 slišal. Toliko31 vem, da32 je za pastirja služil34.« Po teh35 besedah je France36 Svetin spoznal, da je ravno37 ženin njegov sin, pa39 ni vedel40, kako bi se bil41 dal spoznati42. Zato43 prosi ženina, da44 bi se smel z njim v kaki skrivni sobici45 pogovoriti. Ženin je bil vesel in se rojak z rojakom46 rad pogovarjal. Pelje ga v lepo sobico47, usedeta se48 na mehke stole in ženin pravi50: »No,51 oče,52 kaj bi radi z menoj54 skrivaj govorili?« France55 Svetin začne od prevelikega56 veselja na glas57 jokati in pravi58: »59O,60 Bog,61 kako si ti vendar62 dober! Veliko bridkosti63 in trpljenja sem moral64 prestati;65 vse sem pretrpel, čast Bogu66, in zdaj68 me doseže tako69 veselje.70 Ti si moj sin Janez in jaz sem72 tvoj oče France73 Svetin. Kdo bi bil mislil, da74 te bom75 tukaj in pa76 v takem77 bogastvu našel78!«79 Ženin ostrmi80, gleda, se81 čudi,82 ne verjame83. Svetin pa84 zaviha rokava in pokaže v kožo zarezana znamenja86 z rdečo barvo87. Na desni88 roki je imel89 zarezano »France90 Svetin«, na levi roki pa »91Neža Trpinc«92. Ženin se spomni94, da95 ima na rokah ravno taka znamenja97 zare-
138
[143−144]
[146−147]
[88−89]
[173−174]
[82−83]
⮟
zane1, ktere2 mu je mati še majhnimu3 naredila. Takrat4 je spoznal, de5 je to res njegov6 oče, zaviha rokave in očetu7 pokaže, de9 je res ta10 njegov sin. Objela12 sta se oče13 in sin, in oba na glas14 jokala od veselja, tako de15 so svatje16 slišali in17 prišli gledat in vprašat, kaj to pomeni. Ker18 so zvedili19, de20 je generalov zvesti služabnik ženinov oče, so bili grozno22 veseli; vsi23 so zdej ženinovga24 očeta zlo spoštovali25 in ga častili, v26 kot ga posade27 za mizo in28 ga goste po gosposko29. Med svati je bil tudi žininov prijatel Basil30 po imenu, kteri31 je per32 velikih vojskah in deleč33 po sveti bil34. Ko35 so vsi eden drugimu36 zgodbe svojiga37 življenja dopovedali38 začne tudi on svoje pergodbe razlagati39, kako se mu je40 po daljnih deželah godilo in41 pravi: Dve nar bolj vesele zgodbe sim42 doživel svoje žive43 dni: Zdej44 in pred nekej46 leti na Štajerskim47 v neki grajšinci48, kjer sta dva sina na enkrat49 našla vsak svojo mater, de si50 se nista troštala51. Našel52 je svojo mater53 mladi baron Karl54 Gap;55 gospa tiste grajšince56 je bila njegova mati. Neki57 škof, Pavl58 Svetin mu je bilo ime, je ravno per tisti gospej našel59 svojo mater, ktera60 je bila dekla. O koliko veselje62 smo obhajali63 takrat in se gostili.65 Škof je šel potem v svojo škofijo,66 in svojo mater s sabo vzel; meni pa dnarjev68 dal, de sim složno domu69 prišel. Morebiti je bil tudi tisti škof vašiga71 rodu, ker je bil ravno tega imena. Pišejo škofu72 iz Tulona in ga vprašajo od kod73 je doma. Kmalo74 pride odgovor,75 in tako so za gotovo zvedili76, de Škof77 je Janezov brat. Pogosto so si potem pisarili in eden79
zani1, kateri2 mu je mati še otroku3 naredila. Tedaj4 je spoznal, da5 je to njegov pravi6 oče. Zaviha si rokava in7 pokaže očetu8, da9 je res njegov pravi11 sin. Objela12 sta se oče13 in sin ter od veselja oba glasno14 jokala. Svatje15 so to16 slišali ter17 prišli gledat in vprašat, kaj to pomeni. Kadar18 so zvedeli19, da20 je nekdanji21 generalov zvesti služabnik ženinov oče, bili so grozno22 veseli; vsi23 so zdaj spoštovali ženinovega24 očeta in ga čestili. V26 kot za mizo so28 ga posadili in gosposki gostili29. Med svati je bil tudi ženinov prijatelj, Basilij30 po imenu, kateri31 je v32 velikih vojskah in daleč33 po svetu bil34. Kadar35 so si vsi, drug za drugim,36 zgodbe svojega37 življenja povedali,38 začne tudi on pripovedovati39, kako se je njemu godilo40 po daljnih deželah ter41 pravi: »Dve najbolj veseli dogodbi sem42 doživel svoje dni: To, katera se vrši zdaj tukaj,44 in drugo45 pred nekaj46 leti na Štirskem47 v nekej graščini48, kjer sta dva sina na jedenkrat49 našla vsak svojo mater, dasi50 se nista nikoli nadejala51. Našel52 je svojo mater53 mladi baron Karel54 Gap, —55 gospa tiste graščine56 je bila njegova mati. Nek57 škof, Pavel58 Svetin mu je bilo ime, našel je pri istej gospe59 svojo mater, katera60 je bila dekla. O koliko veselja62 smo uživali63 takrat in kako dobro64 se gostili!65 Škof je šel potem v svojo škofijo in je vzel67 svojo mater s seboj, a meni je68 dal denarjev, da sem zložno69 prišel domov70. Morebiti je bil tudi tisti škof vašega71 rodu, ker je bil ravno tega imena.« — Pišejo škofu72 iz Tulona in ga vprašajo, od kod73 je doma? Kmalu74 pride odgovor in dokazano je bilo76, da77 je škof78 Janezov brat. Pogosto so si potem pisarili ter drug79
zana1, katera2 mu je mati še majhnemu3 naredila. Takrat4 je spoznal, da5 je to res njegov6 oče. Zaviha rokava in7 pokaže očetu8, da9 je res njegov sin. Oče in sin12 sta se objela13 in oba od veselja na glas14 jokala, tako da15 so slišali svatje in17 prišli gledat in vprašat, kaj to pomeni. Ko18 so zvedeli19, da20 je generalov zvesti služabnik ženinov oče, so bili zelo22 veseli. Vsi23 so zdaj ženinovega24 očeta zelo spoštovali25 in ga častili. V26 kot za mizo so28 ga posadili in ga po gosposko gostili29. Med svati je bil tudi ženinov prijatelj, Bazil30 po imenu, ki31 je bil pri32 velikih vojskah in daleč33 po svetu34. Ko35 so si drug drugemu pripovedovali36 zgodbe svojega37 življenja,38 začne tudi on svoje prigodbe razlagati39, kako se mu je40 po daljnih deželah godilo, in41 pravi: »Dve najbolj veseli zgodbi sem42 doživel svoje žive43 dni: Zdaj44 in pred nekaj46 leti na Štajerskem47 v neki graščinici48, kjer sta dva sina naenkrat49 našla vsak svojo mater, dasi50 se nista nadejala51. Svojo mater52 je našel53 mladi baron Gap;55 gospa tihe graščinice56 je bila njegova mati. Neki57 škof, Pavel58 Svetin mu je bilo ime, je ravno pri tisti gospe našel59 svojo mater, katera60 je bila dekla. O koliko veselja62 smo obhajali63 takrat in se gostili.65 Škof je šel potem v svojo škofijo in svojo mater s sabo vzel, meni pa denarjev68 dal, da sem zložno domov69 prišel. Morebiti je bil tudi tisti škof vašega71 rodu, ker je bil ravno tega imena. Škofu Pavletu pišejo72 iz Tulona in ga vprašajo, odkod73 je doma. Kmalu74 pride odgovor in tako so za gotovo zvedeli76, da77 je škof78 Janezov brat. Pogosto so si potem pisarili in eden79
zana1, katera2 mu je mati še majhnemu3 naredila. Takrat4 je spoznal, da5 je to res njegov6 oče. Zaviha rokava in7 pokaže očetu8, da9 je res njegov sin. Oče in sin12 sta se objela13 in oba od veselja na glas14 jokala, tako da15 so slišali svatje in17 prišli gledat in vprašat, kaj to pomeni. Ko18 so zvedeli19, da20 je generalov zvesti služabnik ženinov oče, so bili grozno22 veseli. Vsi23 so zdaj ženinovega24 očeta zelo spoštovali25 in ga častili. V26 kot za mizo so28 ga posadili in ga po gosposko gostili29. Med svati je bil tudi ženinov prijatelj, Bazil30 po imenu, ki31 je bil pri32 velikih vojskah in daleč33 po svetu34. Ko35 so vsi drug drugemu pripovedovali36 zgodbe svojega37 življenja,38 začne tudi on svoje prigodbe razlagati39, kako se mu je40 po daljnih deželah godilo, in41 pravi: »Dve najbolj veseli zgodbi sem42 doživel svoje žive43 dni: zdaj44 in pred nekaj46 leti na Štajerskem47 v neki graščinici48, kjer sta dva sina naenkrat49 našla vsak svojo mater, dasi50 se nista nadejala51. Svojo mater52 je našel53 mladi baron Karel54 Gap;55 gospa tihe graščinice56 je bila njegova mati. Neki57 škof, Pavel58 Svetin mu je bilo ime, je ravno pri tisti gospej našel59 svojo mater, ki60 je bila dekla. O,61 koliko veselja62 smo obhajali63 takrat in se gostili!65 Škof je šel potem v svojo škofijo in svojo mater s sabo vzel, meni pa denarjev68 dal, da sem zložno domov69 prišel. Morebiti je bil tudi tisti škof vašega71 rodu, ker je bil ravno tega imena.« Škofu Pavletu pišejo72 iz Tulona in ga vprašajo, odkod73 je doma. Kmalu74 pride odgovor in tako so za gotovo zvedeli76, da77 je škof78 Janezov brat. Pogosto so si potem pisarili in eden79
zana1, katera2 mu je mati še majhnemu3 naredila. Takrat4 je spoznal, da5 je to res njegov6 oče. Zaviha rokava in7 pokaže očetu8, da9 je res njegov sin. Oče in sin12 sta se objela13 in oba od veselja na glas14 jokala, tako da15 so slišali svatje in17 prišli gledat in vprašat, kaj to pomeni. Ko18 so zvedeli19, da20 je nekdanji21 generalov zvesti služabnik ženinov oče, so bili grozno22 veseli. Vsi23 so zdaj ženinovega24 očeta zelo spoštovali25 in ga častili. V26 kot za mizo so28 ga posadili in ga po gosposko gostili29. Med svati je bil tudi ženinov prijatelj, Bazil30 po imenu, ki31 je bil pri32 velikih vojskah in daleč33 po svetu34. Ko35 so vsi drug drugemu pripovedovali36 zgodbe svojega37 življenja,38 začne tudi on svoje prigodbe razlagati39, kako se mu je40 po daljnih deželah godilo, in41 pravi: »Dve najbolj veseli zgodbi sem42 doživel svoje žive43 dni: zdaj44 in pred nekaj46 leti na Štajerskem47 v neki graščini48, kjer sta dva sina naenkrat49 našla vsak svojo mater, dasi50 se nista nadejala51. Svojo mater52 je našel53 mladi baron Karel54 Gap;55 gospa tiste graščinice56 je bila njegova mati. Neki57 škof, Pavel58 Svetin mu je bilo ime, je ravno pri tisti gospe našel59 svojo mater, ki60 je bila dekla. O,61 koliko veselja62 smo obhajali63 takrat in se gostili!65 Škof je šel potem v svojo škofijo in svojo mater s sabo vzel, meni pa denarjev68 dal, da sem zložno domov69 prišel. Morebiti je bil tudi tisti škof vašega71 rodu, ker je bil ravno tega imena.« Škofu Pavletu pišejo72 iz Tulona in ga vprašajo, od kod73 je doma. Kmalu74 pride odgovor in tako so za gotovo zvedeli76, da77 je škof78 Janezov brat. Pogosto so si potem pisarili in drug79
zana1, katera2 mu je mati še majhnemu3 naredila. Takrat4 je spoznal, da5 je to res njegov6 oče. Zaviha rokava in7 pokaže očetu8, da9 je res njegov sin. Oče in sin12 sta se objela13 in oba od veselja na glas14 jokala, tako da15 so slišali svatje in17 prišli gledat in vprašat, kaj to pomeni. Ko18 so zvedeli19, da20 je generalov zvesti služabnik ženinov oče, so bili grozno22 veseli. Vsi23 so zdaj ženinovega24 očeta zelo spoštovali25 in ga častili. V26 kot za mizo so28 ga posadili in ga po gosposko gostili29. Med svati je bil tudi ženinov prijatelj, Bazil30 po imenu, ki31 je bil pri32 velikih vojskah in daleč33 po svetu34. Ko35 so vsi drug drugemu pripovedovali36 zgodbe svojega37 življenja,38 začne tudi on svoje prigodbe razlagati39, kako se mu je40 po daljnih deželah godilo, in41 pravi: »Dve najbolj veseli zgodbi sem42 doživel svoje žive43 dni: zdaj44 in pred nekaj46 leti na Štajerskem47 v neki graščinici48, kjer sta dva sina naenkrat49 našla vsak svojo mater, dasi50 se nista nadejala51. Svojo mater52 je našel53 mladi baron Karel54 Gap;55 gospa tihe graščinice56 je bila njegova mati. Neki57 škof, Pavel58 Svetin mu je bilo ime, je ravno pri tisti gospej našel59 svojo mater, ki60 je bila dekla. O,61 koliko veselja62 smo obhajali63 takrat in se gostili!65 Škof je šel potem v svojo škofijo in svojo mater s sabo vzel, meni pa denarjev68 dal, da sem zložno domov69 prišel. Morebiti je bil tudi tisti škof vašega71 rodu, ker je bil ravno tega imena.« Škofu Pavletu pišejo72 iz Tulona in ga vprašajo, odkod73 je doma. Kmalu74 pride odgovor in tako so za gotovo zvedeli76, da77 je škof78 Janezov brat. Pogosto so si potem pisarili in eden79
139
[144−145]
[147]
[89]
[175]
[83]
⮟
drugimu perpovedvali1 svoje čudne žalostne in vesele zgodbe3. Mati škofova4 je kmalo5 potem umerla6, vender7 je še doživela zvediti od svojiga moža,9 in od svojiga sina Janeza zdej velikiga10 in bogatiga tergovca11 v velikim12 mestu Tulonu na Francoskim13. France14 Svetin že star, je vender17 še nekaj let srečno18 in veselo živel per svojim19 sinu Janezu, in vidil20 lepo rasti21 in rediti svoje vnuke22. S starim Teodoram23 Janezovim tastam sta bila vedno prijatla,24 in sta25 večkrat od nekdajnih reči se pogovarjala26. General M. tudi star jih je večkrat obiskal,29 in z njimi veselje delil31. Tako so Svetinovi ljudje, to je cela33 njegova hiša, lepo34 v edinosti v božjim35 strahu živeli, in36 veliko srečo37 imeli. Blizo sedemdeset let38 je France Svetin doživel,39 potem je40 sladko v Gospodu zaspal. Vsi so za njim jokali, ker so ga radi imeli in ga41 častili s tako častjo kakoršna42 se starišem spodobi43. Tako da Bog včasi že na44 tem svetu srečo v nesreči, če45 človek tudi v nesreči vedno46 Bogu zvest ostane.
drugemu pripovedovali1 svoje čudne,2 žalostne in vesele dogodke3. Škofova mati4 je kmalu5 potem umrla6, a vender7 je še poprej8 doživela to veselje, da je slišala o svojem moži9 in o svojem sinu Janezu, velikem10 in bogatem trgovci11 v mestu Tulonu na Francoskem13. Fran14 Svetin, dasi15 že star, živel16 je vendar17 še nekaj let srečno18 in veselo pri svojem19 sinu Janezu ter je gledal, kako20 lepo se vzrejajo21 in rasto njegovi vnuki22. S starim Teodorom,23 Janezovim tastom, bila sta si vedno prijatelja24 in se25 večkrat pogovarjala o nekdanjih dogodkih26. General M.,27 tudi že28 star, pogosto jih je obiskoval29 in se30 z njimi radoval31. —32 Tako so Svetinovi ljudje, rekši vsa33 njegova hiša, živeli34 v složnosti in35 strahu božjem ter36 veliko sreče37 imeli. Blizu sedemdeset let38 je doživel Fran Svetin in39 potem sladko v Gospodu zaspal. Vsi so za njim jokali, ker so ga vsi ljubili, spoštovali in41 častili s tako častjo, kakeršna42 se staršem spodobuje43. Glejte, tako daje Bog časi žena44 tem svetu srečo v nesreči, ako le45 človek tudi v nesreči Bogu vedno47 zvest ostane.
drugemu pripovedovali1 svoje čudne,2 žalostne in vesele zgodbe3. Škofova mati4 je kmalu5 potem umrla6, vendar7 je še doživela, da je zvedela o svojem možu9 in svojem sinu Janezu, zdaj velikem10 in bogatem trgovcu11 v velikem12 mestu Tulonu na Francoskem13. France14 Svetin,15 že star, je vendar17 še nekaj let veselo18 in srečno živel pri svojem19 sinu Janezu in videl20 lepo rasti21 in rediti svoje vnuke22. S starim Teodorom,23 Janezovim tastom, sta bila vedno prijatelja24 in sta se25 večkrat pogovarjala o nekdanjih rečeh26. General M.,27 tudi star, jih je večkrat obiskal29 in bil30 z njimi vesel31. Tako so Svetinovi ljudje, to je vsa33 njegova hiša, lepo34 v edinosti in božjem35 strahu živeli in36 veliko srečo37 imeli. France Svetin38 je doživel blizu sedemdeset let,39 potem je40 sladko v Gospodu zaspal. Vsi so za njim jokali, ker so ga radi imeli in ga41 častili s tako častjo, kakršna42 se staršem spodobi43. Tako da Bog včasi že na44 tem svetu srečo v nesreči, če45 človek tudi v nesreči vedno46 Bogu zvest ostane.
drugemu pripovedovali1 svoje čudne,2 žalostne in vesele zgodbe3. Škofova mati4 je kmalu5 potem umrla6, vendar7 je še doživela, da je zvedela o svojem možu9 in svojem sinu Janezu, zdaj velikem10 in bogatem trgovcu11 v velikem12 mestu Tulonu na Francoskem13. France14 Svetin,15 že star, je vendar17 še nekaj let veselo18 in srečno živel pri svojem19 sinu Janezu in videl20 lepo rasti21 in rediti svoje vnuke22. S starim Teodorom,23 Janezovim tastom, sta bila vedno prijatelja24 in sta se25 večkrat pogovarjala o nekdanjih rečeh26. General M.,27 tudi star, jih je večkrat obiskal29 in z njimi delil veselje31. Tako so Svetinovi ljudje, to je vsa33 njegova hiša, lepo34 v edinosti in božjem35 strahu živeli in36 veliko srečo37 imeli. France Svetin38 je doživel blizu sedemdeset let,39 potem je40 sladko v Gospodu zaspal. Vsi so za njim jokali, ker so ga radi imeli in ga41 častili s tako častjo, kakršna42 se staršem spodobi43. Tako da Bog včasi že na44 tem svetu srečo v nesreči, če45 človek tudi v nesreči vedno46 Bogu zvest ostane.
drugemu pripovedovali1 svoje čudne,2 žalostne in vesele zgodbe3. Škofova mati4 je kmalu5 potem umrla6, vendar7 je še doživela, da je zvedela o svojem možu9 in svojem sinu Janezu, zdaj velikem10 in bogatem trgovcu11 v velikem12 mestu Tulonu na Francoskem13. France14 Svetin,15 že star, je vendar17 še nekaj let veselo18 in srečno živel pri svojem19 sinu Janezu in videl20 lepo rasti21 in rediti svoje vnuke22. S starim Teodorom,23 Janezovim tastom, sta bila vedno prijatelja24 in sta se25 večkrat pogovarjala o nekdanjih rečeh26. General M.,27 tudi star, jih je večkrat obiskal29 in z njimi delil veselje31. Tako so Svetinovi ljudje, to je vsa33 njegova hiša, lepo34 v edinosti in božjem35 strahu živeli in36 veliko srečo37 imeli. France Svetin38 je doživel blizu sedemdeset let,39 potem je40 sladko v Gospodu zaspal. Vsi so za njim jokali, ker so ga imeli radi in ga41 častili s tako častjo, kakršna42 se staršem spodobi43. Tako da Bog včasi že na44 tem svetu srečo v nesreči, če45 človek tudi v nesreči vedno46 Bogu zvest ostane.
drugemu pripovedovali1 svoje čudne,2 žalostne in vesele zgodbe3. Škofova mati4 je kmalu5 potem umrla6, vendar7 je še doživela, da je zvedela o svojem možu9 in svojem sinu Janezu, zdaj velikem10 in bogatem trgovcu11 v velikem12 mestu Tulonu na Francoskem13. France14 Svetin,15 že star, je vendar17 še nekaj let veselo18 in srečno živel pri svojem19 sinu Janezu in videl20 lepo rasti21 in rediti svoje vnuke22. S starim Teodorom,23 Janezovim tastom, sta bila vedno prijatelja24 in sta se25 večkrat pogovarjala o nekdanjih rečeh26. General M.,27 tudi star, jih je večkrat obiskal29 in z njimi delil veselje31. Tako so Svetinovi ljudje, to je vsa33 njegova hiša, lepo34 v edinosti in božjem35 strahu živeli in36 veliko srečo37 imeli. France Svetin38 je doživel blizu sedemdeset let,39 potem je40 sladko v Gospodu zaspal. Vsi so za njim jokali, ker so ga radi imeli in ga41 častili s tako častjo, kakršna42 se staršem spodobi43. Tako da Bog včasi že na44 tem svetu srečo v nesreči, če45 človek tudi v nesreči vedno46 Bogu zvest ostane.