Sistem slovenske pripovedne proze do prve izvirne pripovedi

Slovenska literarna zgodovina prevedena besedila in besedila s prevladujočo versko in moralično vzgojnostjo, ki prevladuje nad estetsko funkcijo besedila, prepoznava kot del slovenske pripovedne tradicije pred prvo izvirno slovensko pripovedjo, vendar jih zaradi okrnjenih »elementov pripovednosti« (prim. Kmecl 1974: 93−96) pojmuje kot predliterarna ali polliterarna besedila (Kos 2016: 43−45) in kot trivialno literaturo. Pogojna uvrstitev tovrstnih del v sistem slovenske literature je običajno argumentirana z »majhnostjo« (prim. Dolinar 1984: 115) kot določujočo specifiko razvoja slovenske literature, ki z zamudo sledi »velikim«, »dominantnejšim«, »zrelejšim« literaturam in se po njih zgleduje, tudi ali zlasti s prevajanjem njihove literature. Aktualne, širše zastavljene raziskave v slovenski literarni zgodovini in teoriji koncept zamudništva zavračajo in v razvoju slovenske nacionalne literature prepoznavajo tipične značilnosti literature na obrobju svetovnega literarnega sistema (prim. Juvan 2012).

Pomen nekanonizirane literature, kot so prevedena, mladinska, popularna ali utilitarna literatura, za razvoj nacionalne literature so v literarnovednih raziskavah od šestdesetih let 20. stoletja izpostavljale že naratologija, polisistemska teorija in kulturni obrat v prevodoslovju ter postkolonialne teorije prevoda. Polisistemski,[1] prevodoslovno-kulturološki (Bassnett 2003: 437−438, 441) in postkolonialni koncepti (Sakai 2010: 26)[2] so preučevanje ustaljenega literarnega kanona razširili s preučevanjem najširšega literarnega spektra, torej tudi z upoštevanjem prevedenega, mladinskega in popularnega, pri tem pa v raziskave literature preteklih zgodovinskih obdobij vpeljevali obravnavo širših dejavnikov konteksta, zgodovine in konvencij[3] ter poudarili, da moramo pri obravnavi zgodovine nacionalne literature upoštevati sočasna in ne današnjih meril estetske in umetniške vrednosti. Naratologija je trivialnost oz. trivialno literaturo iz opozicije literarnega sistema prestavila v literarni podsistem, ki ga z literarnimi, umetniškimi in kanoniziranimi besedili povezuje podoben diskurz (prim. Zupan Sosič 2017: 99, 113−114). Če torej upoštevamo sočasne literarne in prevodne konvencije ter literarna besedila uvrstimo v širši literarni in kulturni kontekst, ki je oblikoval pogoje njihovega nastanka, lahko v zgodovino slovenske pripovedne literature kot enakovredne člene uvrstimo tudi dela, ki jih je literarna zgodovina zaradi prevedenosti, medija (rokopisna besedila) ali uvrščanja na področje »uporabne« literature upoštevala le pogojno oz. jih postavljala na rob ali zunaj sistema slovenske literature, v katerem je videla po večini le kanonizirana literarna dela.

Vzrokov za to, da neko prevedeno besedilo zavzame in obdrži določen status, medtem ko druga primerljiva besedila izginejo »v pozabo«, ne moremo vedno iskati le estetiki besedila, ampak v vgrajenosti besedil v kulturne in družbene mreže, saj spreminjajoča se razmerja v času in znotraj kulturnih sistemov spreminjajo tudi meje in status besedil (Bassnett 2003: 444; Even-Zohar 1990: 85). Zgodovino slovenske pripovedne literature do prve izvirne slovenske pripovedi Sreča v nesreči s poudarkom na vlogi prevedene literature v ciljni kulturi (Toury 1980: 37) in s podrobnejšo osvetlitvijo obdobja ob koncu 18. in v prvih desetletjih 19. stoletja bomo zato obravnavali kot zgodovino dinamičnega sistema, prepleteno mrežo odnosov in dejavnosti. Opazovali bomo, kako se prevedena in izvirna literatura v literarnem polisistemu slovenske nacionalne literature razporejata in hierarhizirata v razmerju do njegovega središča in obrobja, tvorita presečišča ali sovpadata (Even-Zohar 1990: 11, 85). Določali bomo, kateri dejavniki so vzdrževali tako stanje ter pod katerimi širšimi zgodovinskimi, političnimi in družbenimi dejavniki se je status prevedenih besedil pod pritiskom izvirnih spreminjal, pa tudi zakaj in kako je izvirna literatura iz središča sistema izrinila prevedeno.

Na primeru reprezentativnih pripovednih besedil od srede 17. stoletja do prve izvirne pripovedi Sreča v nesreči (1836) bomo kot bistvene sestavne elemente razvoja slovenske pripovedne proze upoštevali prevedena pripovedna dela, saj so zavzemala središče slovenskega literarnega sistema vse do prvih desetletij 19. stoletja, ko je prevod spodbudil potrebo po tudi izvirni slovenski pripovedni literaturi, nadalje dela, ki so že pred časom dobila status kanoniziranih besedil in so ga v zgodovini raziskav literature še utrjevala, ter na drugi strani dela, ki so ostajala zunaj kanona oz. zunaj sistema slovenske literature in so postala del »kulturne zgodovine branih knjig« (Jannidis in Lauer 2014: 29) ter bila obravnavana ločeno kot t. i. trivialna literatura (Hladnik 1982: 27).[4] Kot pomemben segment razvoja bomo vključili tudi pripovedna besedila, ohranjena v rokopisih, ki so bili bodisi odkriti v zadnjem času bodisi jih slovenska literarna zgodovina v sistem zgodovine slovenske literature uvršča šele zadnja desetletja. Uvrščenost vseh teh besedil v sistem slovenske pripovedne literature bomo utemeljevali s povzemanjem teoretskih premislekov in raziskav o sočasnem pojmovanju prevoda v sistemu literature, izpostavili pa bomo tudi selektivne in nesistematične (Stanovnik 2012: 89) poglede literarne zgodovine na prevod v različnih obdobjih slovenske zgodovine literature.

Po pregledu prevedene pripovedne literature in pojmovanja prevoda v zgodovini slovenske literature se bomo osredotočili na sinhrono stanje v obdobju, ko je nastala prva (izvirna) slovenska pripoved, za slovensko literarno zgodovino eno od ključnih besedil v inicializaciji procesa menjave centralne pozicije sistemov. V fokus opazovanja vloge prevoda v sistemu slovenske pripovedne literature bomo torej postavili izvirno slovensko pripovedno delo, primerjalno pa bomo vprašanje osvetlili tudi z vidika vloge prevoda v ključnih točkah razvoja slovenske dramatike in poezije.

Večina besedil, ki so nastala od 17. stoletja dalje in ki jih izpostavljamo kot primere v zgodovini razvoja slovenske pripovedne literature, je vključenih v elektronski korpus PriLit, saj smo pregled nadgradili s stimetrično analizo kot eno od metod oddaljenega branja.

Začetke slovenske nacionalne literature kot mlade literature sredi 16. stoletja lahko opazujemo v kontekstu evropskega procesa osamosvajanja ljudskih jezikov od latinščine. Začetek tega procesa sega v 14. stoletje, k začetkom političnih, verskih, kulturnih in družbenih sprememb, ki so vodile iz srednjega v novi vek. Eno od ključnih besedil procesa knjiženja ljudskih jezikov v Evropi velja razmišljanje Danteja Alighierija De vulgari eloquentia iz začetka 14. stoletja. V njem so, v latinščini, podani argumenti, da je ljudski jezik primeren tudi za jezik literature. Od 14. stoletja dalje je razvoj ljudskih jezikov, če ne že omogočil, pa vsaj krepko spodbudil izum tiska. Začetek knjižne tradicije ljudskih jezikov je skoraj brez izjeme povezan tudi z intenzivno prevajalsko dejavnostjo, saj so velik del prvega tiska v evropskih jezikih predstavljali ravno prevodi (Kristmannsson 2015: 18−19). Na svojem začetku je vsaka literatura v položaju »šibkejše«, »odvisne«,[5] zaradi česar njen literarni sistem v različnih družbeno- in kulturnozgodovinskih kontekstih zapolnjujejo zgolj ali tudi prevodi (Even-Zohar 1990: 47, 55−56, 85; Bassnett 2003: 436−438, 441).

V evropski zgodovini prelomnem 16. stoletju je bilo današnje slovensko etnično območje pretežno del notranjeavstrijskih dežel znotraj Svetega rimskega cesarstva, slovenski jezik je imel v večini le funkcijo pogovornega jezika, v javnosti pa je bila njegova raba omejena na rabo v verskem življenju. Višji sloji so uporabljali nemščino, latinščino in italijanščino, jezik izobrazbe je bila latinščina. Možnost tiskanih del v ljudskem jeziku je vzajemno spodbudila tudi hitro širitev protestantizma, iz pobud katerega se je sredi 16. stoletja s prvo slovensko knjigo oblikoval slovenski knjižni jezik. Bohoričeva slovnica slovenskega jezika, z latinščino kot metajezikom, in slovar slovenskega jezika Hieronima Megiserja sta status slovenščine kot knjižnega jezika še utrdila. Ena pomembnejših dediščin slovenskega protestantizma je Dalmatinov prevod celotnega Svetega pisma (1584). (Ahačič 2007: 27−51). Protestantski avtorji so svoja dela, pogosto kompilirana iz raznih drugojezičnih virov, na naslovnicah ali v uvodih v slovenščini ali nemščini z različnimi izrazi označevali kot prevode. Pogosto so tudi pisali o virih za svoje prevode in načinih svojega prevajalskega dela (Ahačič 2007: 257−279).

Slovenska književnost se je torej kot številne druge evropske književnosti začela s prevodom pripovednega besedila. Proces vzpostavitve slovenskega knjižnega jezika lahko prepoznamo kot tipični začetek »mlade« literature z »obrobno« pozicijo ob nemški in latinski, ko prevedena besedila vzpostavljajo novi repertoar in pripomorejo k literarnemu prerodu oz. samemu nastanku literature. Slovenska literarna zgodovina kljub deklarirani verski namembnosti in prevedenosti vsa protestantska dela pojmuje kot integralni, bistveni in neobhodni del slovenske literature ter v Svetem pismu prepoznava atribute literature in literarnosti ter ga uvršča v širše pojmovano področje literature, v katerem so besedila oblikovana s pravili literarne retorike (Stanovnik 2005: 31; Ogrin 2012: 223), medtem ko je širše v literarni teoriji in zgodovini Sveto pismo tudi že obravnavano kot literarno delo (Steinberg 1987: 9−10).

Protireformacija in obdobje katoliške obnove se na današnjem slovenskem etničnem ozemlju začne v zadnjih letih 16. stoletja, ko se je v Notranji Avstriji začelo obdobje rekatolizacije. Verske komisije so skrbele za izvajanje prepovedi protestantskega bogoslužja, ukinitev protestantskih šol, izgon predikantov ter zaseganje in uničenje – požig prepovedanega tiska (Štih idr. 2008: 166; Vidmar 2013: 199). Med prepovedanim in deloma uničenim slovenskim tiskom so bila zlasti dela Primoža Trubarja, tudi njegovi delni prevodi Nove zaveze, večina uničenih knjig pa je bila v nemščini in latinščini, v manjši meri tudi v italijanščini (Vidmar 2013: 211). V obdobju 17. in večine 18. stoletja je število novonatisnjenih knjig bistveno upadlo, s ponatisi in predelavami se je ohranilo precejšnje število protestantskih del, zlasti tista, ki niso bila izrazito povezana s protestantsko teologijo, dovoljena je bila raba protestantskega prevoda Svetega pisma (Ahačič 2012: 60). Primarni naslovniki slovenskih tiskanih in rokopisnih del so bili duhovniki in drugi, ki so znali brati slovenščino, po obojih pa so bili naslovljeni tudi nepismeni poslušalci.[6] Meščanstvo in plemstvo sta bila večjezična, literatura v nemščini in latinščini je tudi po protestantizmu ostala večinski del literarnega repertoarja izobražencev. Slovenščina je postopoma od uporabe v »vsakdanjem življenju« nižjega sloja začela širiti svojo funkcionalnost na različna področja javnega in upravnega življenja, o čemer pričajo npr. mestne prisege in cerkveni dokumenti, tudi odloki in pastirska pisma v slovenskem jeziku, pa tudi na družabno in zasebno področje, saj so iz tega obdobja ohranjeni pisemski stiki med plemiči (Ahačič 2012: 20−30, 37). Za razvoj slovenske literature in kulture je bilo tako kot drugod po Evropi v času rekatolizacije pomembno zlasti delovanje jezuitov in kapucinov, njihova pridigarska dejavnost, ljudske pobožnosti, gledališke predstave in pasijonske procesije (Štih idr. 2008: 169), pri čemer se je poznobaročna slovenska literarna tradicija zaradi formalne in neformalne razsvetljenske cenzure ohranjala in širila le v rokopisih (prim. Ogrin 2020).

Slovenski literarni sistem so torej poleg okrnjene protestantske dediščine vsaj od srede 17. stoletja v precejšnji meri zapolnjevala po večini prevedena rokopisna besedila, v katerih prepoznavamo tri poglavitne žanre: meditativno in filozofsko prozo, svetniške življenjepise in retorsko prozo, ki pa je doživela tudi knjižne izdaje (Janez Svetokriški, Rogerij Ljubljanski, Jernej Basar). Pri meditativni in filozofski prozi ter svetniških življenjepisih gre za prevedena dela, ki so nastajala tudi z izpusti, povzemanji in kompiliranjem po različnih drugojezičnih in starejših slovenskih besedilih, deloma pa so prevodi tudi že spodbudili izvirno literarno produkcijo. Podatki o avtorjih ali prevajalcih rokopisov in o izvirnikih, po katerih so nastala slovenska rokopisna besedila, so na razpolago le redko, saj so naslovnice in morebitni uvodi pogosto poškodovani ali uničeni. O refleksiji prevajanja z nekaj izjemami, da gre za »preobrnjeno« besedilo, ni obširnih sledi.

Kot najstarejša pripovedna dela so tudi v korpus PriLit vključena dela iz rokopisa Adama Skalarja iz leta 1643 (prim. Deželak Trojar 2011a), ki vsebuje prevod meditativne proze Šula tiga premišluvana, pripoved o Jezusovem in Marijinem življenju, sicer temelječo na svetopisemskih motivih, ampak s svobodnim prirejanjem razvito v dolgo in nadrobno pripoved (Deželak Trojar 2011b: 928), nato prevod filozofske razprave v obliki dialoga med dušo in človekom Eksemplar od svetiga Bonaventura, meditativno prozo Vselaj inu nikoli, to je večnost, slikovito in ekspresivno premišljevanje o nesreči in trpljenju v peklu, ter kratko nedokončano besedilo Vsakdanje spomišlane vernih kršanskih dušic (Ogrin 2011c: 933). V vseh besedilih so prisotna literarno-oblikovna sredstva in močno poudarjene literarne prvine, ki so nosilke teološke, meditativne in filozofske vsebine (Deželak Trojar 2011b: 928; Ogrin 2011c: 936). Naslovnica Šule tiga premišluvana je dobesedno prevedena iz nemščine, na njej je naveden avtor izvirnika, »Joanes Wolf, reformirani franciskarner«, in podatek, da je knjiga nastala v času, ko je bil Wilhelm škof v Brixnu, ter da je bila natisnjena leta 1633 v Innsbrucku pri tiskarju Johannu Jachnu (Deželak Trojar 2011b: 922). Podobno je Skalar navedel podatke za Eksemplar od svetiga Bonaventura (Deželak Trojar 2011b: 905). Nasprotno pa besedilo Vselaj inu nikoli, to je večnost tovrstnih podatkov ne vsebuje, kar je spodbudilo teze, da gre za izvirno Skalarjevo besedilo (prim. Ogrin 2011c: 932).

Še eno delo iz žanra meditativne proze, ohranjeno v rokopisu, je rokopis z uredniškim naslovom Poljanski rokopis, nastal konec 18. ali v začetku 19. stoletja, v zelo okrnjeni obliki pa se je ohranila tudi njegova okrog pol stoletja starejša predloga Jezusovo življenje v sto postavah (prim. Ogrin in Žejn 2017) in še nekatere druge različice. Zaradi manjkajočih začetnih strani ne vemo, ali je mogoče vseboval podatke o avtorju in izvirniku, z vsebinsko analizo rokopisa pa je bilo mogoče določiti, da je nastal kot ena od priredb ali predelav v slovenščini po delu Jezusovo življenje kapucinskega patra Martina Cochemskega (prva izdaja 1676 ali 1677), med ljudmi izjemno priljubljenega in razširjenega zgleda krščanske baročne literature. Pripovedno-asketično poznobaročno besedilo vsebinsko prinaša življenjepis Jezusa in Marije, kot ga v osnovnem poteku poznamo iz Svetega pisma, bistveno dopolnjen z vsebinami iz dogmatičnih teoloških del prvih stoletij krščanstva, srednjeveških mističnih razodetij, poročil romarjev, zgodovinskih kronik in drugih del. S spretnim kompiliranjem je v besedilu, v katerem so številne retorične in medbesedilne figure, zabrisana meja med medbesedilnim prenosom iz predlog in lastnim diskurzom (prim. Žejn 2017). Iz primerjave s starejšo predlogo je razvidno, da je bilo besedilo pri preoddaji krajšano in dopolnjevano, kar kaže na poskuse poenostavljanja in zgoščevanja starejšega besedila (Ogrin in Žejn 2016: 131).

Martin Cochemski je tudi avtor nemškega izvirnika predelav svetniških legend po delu Dionizija Luksemburškega, ki so izhajale v nemščini od leta 1707 dalje. Zbirka 181 hagiografij Dober legent teh svetnikov je po vsej verjetnosti najobsežnejše slovensko besedilo 18. stoletja v rokopisu. Z njimi je v slovenski jezik prvikrat vstopil obsežen korpus literarnih pripovedi in legend iz evropske kulture (Ogrin 2011a: 65, 69−73). Tudi svetniške legende Cochemskega vsebujejo dobesedni prevod pribesedilja, kjer najdemo podatke o avtorju, leto izdaje izvirnika in tudi dovoljenje za tisk za izvirno nemško delo (prim. še Ogrin 2011a: 70).

Med t. i. »kohemovsko« hagiografsko literaturo v slovenskem jeziku spada tudi knjižni prevod življenja svete Genovefe, ki je izšel v Kranju domnevno leta 1800. Avtor izvirnika in prevajalec v knjigi nista nikjer navedena. Z vsebinsko primerjavo lahko potrdimo Burianove ugotovitve, da gre za dobesedni prevod slovite Genovefe kapucina Martina Cochemskega, zelo razširjene in pogosto anonimno izdajane z naslovom Eine schöne anmuthige und lesens-würdige Historia von der unschuldig bedrangten Heil. Pfalz-Gräfin Genovefa (Burian 1930: 17). V primerjavi s Poljanskim rokopisom sta v Genovefi prepoznavna preslikava Marije na Genovefo in značilen cochemovski slog. Avtorstvo prevoda je Gregor Jereb leta 1892 pripisal Pavlu Knoblu, vendar zgolj na osnovi domneve, da prevoda ni mogel napisati kdo drug, ker drugega pisatelja v tem času v Kranju ni bilo in ker je Knobl leta 1801 izdal svoje pesmi pri istem založniku, ki je izdal Genovefo (Ritonja 2013: 9).[7]

Tretja zvrst baročnega obdobja je retorska proza, katere najpomembnejši predstavnik je Janez Svetokriški. Ta je pri sestavljanju svojih pridig sledil običajni evropski praksi 17. in 18. stoletja, po kateri so avtorji zajemali iz drugojezičnih pridigarskih in retoričnih zbornikov oz. iz skupne lasti evropske baročne kulture brez navajanja virov (Signer 1963: 5; Ogrin 2012: 221). Iz tega obdobja so se ohranile tudi druge natisnjene pridige, med njimi so najbolj znane pridige Jerneja Basarja (Pridige iz bukvic, imenovanih Exercitia svetega očeta Ignacija, zložene na vsako nedelo čez lejtu 1734', 1734) in Rogerija Ljubljanskega (Palmarium empyreum, 1731, 1743), v rokopisih pa je ohranjen obsežen retorski opus več baročnih pridigarjev (prim. npr. Ogrin 2011d). Pridižni sklop besedil oz. retorsko prozo v korpusu predstavljajo izbrane pridige Janeza Svetokriškega iz zbirke pridig z naslovom Sacrum promptuarium (Sveti priročnik), ki so izhajale v letih od 1691 do 1707 in veljajo za kanonizirano delo slovenske literarne zgodovine. Pripovednost ali vsaj »znamenja po osamosvajanju epskega« (Kmecl 1974: 95) je slovenska literarna zgodovina prepoznala v številnih pridižnih zglednih zgodbah (eksemplih), bodisi v obliki (mitoloških) zgodb iz skupne evropske literarne zakladnice in parabol bodisi v daljših na videz verodostojnih zgodbah iz vsakdanjega življenja, ki jih pripovedovalec podaja tako, da naslovnik o njihovi resničnosti ne dvomi (Koruza 1991: 123; Ogrin 2012: 224).

Starejša literarna zgodovina je 17. stoletje in glavnino 18. stoletja po večini – za svetlo izjemo veljajo natisnjene pridige Janeza Svetokriškega − označila za obdobje »zastoja« v zgodovini slovenske literature, izhajajoč z impliciranega stališča, da za nacionalno literarno zgodovino tako rokopisna besedila v primerjavi s tiskanimi kot tudi besedila verskega značaja niso relevantna, zato so ostajala zunaj obzorja slovenske literarne vede (Ogrin 2011b: 385), njihova obravnava pa je bila po večini omejena na omembe v literarnih zgodovinah. Novejše raziskave izpostavljajo pomen rokopisnih besedil 17. in 18. stoletja v razvoju slovenske literature in k obravnavi ohranjene rokopisne kulture pristopajo izrazito disciplinarno, vključujoč obravnavo razmerja do drugojezičnih izvirnikov. Z upoštevanjem najširšega literarnega spektra in razumevanjem klasičnega retorično-poetičnega koncepta avtorstva kot veščine razpolaganja z obstoječimi izraznimi sredstvi in tematikami (Juvan 2000: 116) je tudi duhovna in prevedena literatura pojmovana kot integralni in še vedno osrednji del slovenskega literarnega sistema 17. in 18. stoletja (prim. Ogrin 2011b).

V obdobju med protestantizmom in razsvetljenstvom v 17. in 18. stoletju torej že zaznamo premike v razmerju sistemov prevedene in izvirne slovenske literature, čeprav prevedena proza še vedno ohranja središčno mesto. Obenem se z drugo polovico 18. stoletja tudi že začenjajo družbene in duhovne spremembe, ki so postavile temelje za nova razmerja med podsistemoma prevedene in izvirne literature. Ta proces je trajal vse do srede 19. stoletja, ko se zgodi prelom v pojmovanju vloge prevoda v sistemu nacionalne literature.

Začetke razsvetljenstva ali preroda v zadnjih desetletjih 18. stoletja so na Slovenskem zaznamovale reforme Marije Terezije, zlasti pa Jožefa II.. Po njegovi smrti leta 1790 so se reforme zaradi hitrih menjav cesarjev in vojn s Francozi po večini zaustavile. Splošna učna obveznost iz leta 1774, v izhodišču politična reforma, namenjena krepitvi gospodarske in politične moči države, je imela na razvoj slovenskega jezika in literature najpomembnejši in najdolgoročnejši vpliv, čeprav se je kot večina drugih reform v praksi izvajala le počasi[8] in se je v polnejši meri uveljavila po revolucionarnem letu 1848.

V letih od 1809 do 1813 je sledilo kratko obdobje Ilirskih provinc pod francosko oblastjo, kar je pomenilo spodbudo za nadaljnji razvoj ideje o slovenskem narodu (Vidmar 2010: 134). S ponovno priključitvijo »Ilirskega kraljestva« Avstriji po Dunajskem kongresu se je začela predmarčevska doba, v kateri je politika poskušala ponovno vzpostaviti predrazsvetljenski red.

Prerodno delovanje sta na Slovenskem v zadnjih desetletjih 18. in v začetku 19. stoletja zaznamovali idejni središči Marka Pohlina in Žiga Zoisa, ki sta v slovenske razmere prenašali ideje in težnje sočasnih evropskih modernih nacionalnih gibanj (Vidmar 2010: 134). Ko je v Evropi ob koncu 18. stoletja zavest o pokrajinski, poklicni in drugi ožji pripadnosti začela nadomeščati poenotena zavest o nacionalni pripadnosti (Kosi in Stergar 2016), sta se postopoma začeli izoblikovati tudi zavest o enotnosti jezika, ki združuje posamezna narečja in jezike, in zavest o različnosti jezikov ter sprožati procesi načrtnega preoblikovanja in izoblikovanja jezikov (Kloss 1987: 24−25) ter vzpostavljanja imaginarnih skupnosti (Anderson 2007). Te procese so usmerjala širša družbena in politična dogajanja, njihov končni rezultat pa je bil izoblikovani ali kulturni jezik (Kloss 1978: 24−25). Načrtno družbeno oblikovanje kulturnega jezika je vključevalo tudi prevajanje drugojezičnih del, zato prevod v začetni fazi nacionalnih gibanj ni bil izločen iz sistema nacionalne literature, ampak je bil sredstvo načrtnega širjenja funkcijskega repertoarja jezika, poenotenja in standardizacije jezika ter dokazovanja enakovrednosti in sposobnosti nacionalnega jezika v primerjavi z drugimi, dominantnejšimi jeziki (Karvounis 2015: 110).[9] Prevod je postal dejanje zamejevanja, emancipacije in razmejevanja jezika in literature od dominantne literature in kulture (Sakai 2010: 26−28, 32; Karvounis 2015: 111).

Tudi vodilni slovenski razsvetljenci, Pohlin, Vodnik, Gutsman in Kopitar, so opredeljevali razširjenost in notranjo razčlenjenost slovenskega jezika, njegovo razmerje do drugih slovanskih jezikov in končno poimenovanje zanj (Vidmar 2010: 133−134). Pohlin je leta 1768 v slovnici, ki pomeni začetek obdobja preroda ali razsvetljenstva v jeziku, opredelil vlogo slovničarja kot oblikovalca, predpisovalca in usmerjevalca jezikovnega razvoja. Leta 1809 je izšla Kopitarjeva slovnica, prva znanstvena slovnica slovenskega jezika. Kopitar je začrtal temelje razvoja jezika na vidiku, da je najbolj pristen jezik narodni jezik, ki ga je moč slišati le iz kmetovih ust, medtem ko je jezik meščanstva in izobraženstva preveč germaniziran (Pogačnik 1977: 89). Kopitarjeve teoretske nazore je prvi v praksi uveljavil Matevž Ravnikar, zlasti s prevodi iz nemščine, med katerimi izstopajo prevodi Schmidovih Zgodb Svetega pisma za mlade ljudi (1815−1817). Ravnikarjeve prevode je pohvalno ocenil tudi Janez Cigler z argumentom, da so napisane v »pravem duhu čiste kranjščine« brez primesi tujih besed (Ciegler 1829: 55).[10] Poleg Pohlinove in Kopitarjeve slovnice je v zadnjih desetletjih 18. stoletja in prvi polovici 19. stoletja nastalo več slovnic pokrajinskih jezikov, dokler nista bila sredi 19. stoletja načrtno uveljavljena enoten slovenski knjižni jezik in črkopis. Del načrtnega izoblikovanja slovenskega jezika kot kulturnega jezika je bila ustanovitev stolic za slovenščino, leta 1811 v Gradcu (pobudnik in prvi profesor Janez Nepomuk Primic) in leta 1815 v Ljubljani (Matevž Ravnikar).

Prevod je v začetnih desetletjih 19. stoletja vedno izraziteje postajal sredstvo načrtnega razvoja slovenske literature in kulture ter obenem pokazatelj razmejitve in osamosvojitve od dominantne nemščine. V tem duhu lahko razumemo zapis Janeza Ciglerja v koroškem časopisu Carinthia leta 1829, v katerem je predstavil šestnajst del v »ilirskem« jeziku (dve deli sta sicer v nemščini), ki so izšla od leta 1815 dalje.[11] Predstavitev je sklenil z mislijo, da so ta dela dokaz, da se lahko »Iliri« končno lahko enakovredno kosajo s svojimi »kultiviranimi sosedi« (Ciegler 1829: 56). Na prizadevanja za kultiviranje slovenskega jezika kaže tudi predlog za izdajanje časopisa Slavinja, ki naj bi izhajal kot slovenska priloga nemškega časopisa Laibacher Zeitung. Predlagatelji Janez Cigler, predsednik družbe sodelavcev Slavinje, Ignac Holzapfel in Frančišek Ksaverij Andrioli naj bi že z imenom časopisa, zlasti pa z vsebino programa (prim. Slodnjak 1949: 22−23) poudarjali slovansko identiteto in razmejevanje od avstrijske oz. germanske kulture in literature. V predlogu je poudarjeno, da bo Slavinja zgolj literarni list, ki bo dajal »Kranjcem intelektualni in estetski užitek ter skrbel za kultiviranje njihovega jezika« (Slodnjak 1949: 1). Načrt se ni uresničil, saj je cenzura po prvotnem odobravajočem mnenju brez konkretnejše vsebinske obrazložitve izdajanje Slavinje zavrnila (Prijatelj 1907: 4).

V razsvetljenstvu so se zgodili tudi pomembni premiki z vidika vstopa izvirnih besedil v podsisteme slovenskega pesništva in dramatike.

Premiki k izvirni sekularizirani poeziji so se v pesništvu zgodili v začetku razsvetljenstva s poezijo, ki je bila zasidrana še v baročno klasicistično normativno poetiko, utrdili so se s pesmimi Valentina Vodnika, ki je kmalu dobil in dolgo ohranil status prvega slovenskega pesnika, vrhunec pa so dosegli že s Prešernovo romantično poezijo. Čeprav je tako cerkvena kot posvetna izvirna poezija v slovenskem jeziku znana že iz predhodnih obdobij (prim. Legiša 1977: 377−389), velja pesniški almanah Pisanice od lepih umetnosti (1779, 1980, 1781, en zvezek v rokopisu) za ključni mejnik v razvoju slovenskega izvirnega prosvetnega pesništva. Glavni avtor in urednik Feliks Dev je na Dunaju med študijem lahko spremljal prerod avstrijskega nemškega pesništva (Koruza 1977: 13). V zborniku je bila objavljena tako izvirna kot prevedena poezija istih avtorjev oz. prevajalcev, zakoreninjena še v klasicizem in barok, tudi prevod slovenske pesmi v nemščino. Pri tem prevodi niso bili vedno posebej označeni; včasih je bila prevedena pesem opremljena z imenom avtorja izvirnika, včasih le s podatkom o tem, da gre za prevod, nekatere prevedene pesmi so bile zgolj podpisane z imenom prevajalca. Sami ustvarjalci so brez hierarhičnih pomislekov prepletali ali celo izenačevali prevode z izvirnimi deli (Stanovnik 2005: 11, 42, 45). Pomemben razsvetljenski pesnik, ki ga je pesniško že pred izdajo Pisanic izoblikoval Marko Pohlin (Koruza 1977: 9) in ga je kasneje v svoj krog pritegnil Žiga Zois, Valentin Vodnik, je objavljal v Pisanicah izvirne pesmi in prevajal nemško poezijo, leta 1806 pa je izdal pesniško zbirko Pesmi za pokušino z le izvirnimi pesmimi v slovenščini ter leta 1809 Pesmi za brambovce, v celoti prevod nemške brambovske poezije. V slovenski literarni zgodovini je ostajal Devov prispevek k začetkom slovenske izvirne in sekularizirane poezije vse do druge polovice 20. stoletja podcenjen (Koruza 1977: 9). K temu je v veliki meri pripomogel sočasen po večini odklonilen odnos mlajše generacije sodobnikov Pisanic, izvirajoč iz idejnih razhajanj, in Zoisova podelitev primata med »kranjskimi« pesniki Valentinu Vodniku (Koruza 1977: 33). V drugi polovici 19. stoletja, v času vseevropskega komemorativnega kulta literarnih ustvarjalcev, je slovensko nacionalno gibanje v soglasju z literarno zgodovino[12] Vodnikov status še utrdilo (Dović 2013: 190−191, 193).

Naslednji pomemben pesniški zbornik v razvoju slovenske poezije Kranjska čbelica, ki naj bi po Prešernovih in Čopovih kulturnih konceptih (prim. Juvan 2020) načrtno dvignil izrazno in umetniško raven slovenske literature, je izhajal v letih od 1830 do 1834[13] in nato leta 1848. Tudi v Kranjski čbelici so bila objavljena izvirna in prevedena besedila, vendar so bila slednja pogosteje in izčrpneje kot v Pisanicah označena kot prevodi (Stanovnik 2005: 46). Prešeren je v izboru svoje poezije leta 1847 med svojo izvirno poezijo objavil tudi prevod predromantične balade Lenora nemškega pesnika G. A. Bürgerja in na izvor opomnil le s pripisom »iz nemškega«. Na primeru slovenske poezije lahko prepoznamo razporeditev literarnih podsistemov, v kateri t. i. vodilni avtorji ustvarjajo najbolj izstopajoče ali cenjene prevode (Even-Zohar 1990: 46−47), od Deva do Prešerna opazujemo obrat od normativne poetike k izoblikovanju kriterija izvirnosti, ki se je začel že z racionalizmom, značilen pa je zlasti za predromantiko in romantiko (Dolinar 1984: 115), skladna s tem obratom pa je tudi drastična sprememba razmerja med prevodi in izvirniki (Stanovnik 2012: 91). V Pisanicah prepoznamo še sledenje konservativnemu principu, ki vztraja na tradiciji, v Kranjski čbelici pa se uveljavlja princip ohranjanja dominacije centra z inovacijo v povezavi s spreminjajočimi se družbeno-kulturnimi normami, značilen za romantično literaturo. Ta je prek tujih del s »prevodom brez izvirnika« v domačo literaturo uvedla nove principe in elemente, kot so nov poetični jezik, kompozicijski vzorci in tehnike (Kloss 1978: 29−34; Even-Zohar 1990: 46−47, 90).

Če v poeziji med razsvetljenstvom in romantiko prepoznavamo spodbujanje, imitacijo in končno oblikovanje lastnega z inspiracijo in naslonitvijo na tuje (Karvounis 2015: 111), se slovenska posvetna dramatika[14] in hkrati vrhunec razsvetljenske literature začne zgolj s prevodom. Na začetek izvirne slovenske posvetne dramatike slovenska literarna zgodovina skorajda brez izjem postavlja deli Antona Tomaža Linharta, Županovo Micko iz leta 1789, ko je bila tudi uprizorjena, in Ta veseli dan ali Matiček se ženi, objavljeno leta 1790, prvič uprizorjeno leta 1848. Na prvih naslovnicah obeh Linhartovih del v slovenščini so zapisani slovenski naslov ter nato še nemški oz. francoski naslov izvirnika in informacija, da je bilo nemško oz. francosko besedilo »prenarejeno« ali »obdelano« po nemškem oz. francoskem, ne pa tudi Linhartovo ime (Šrimpf 2012: 333). Čeprav ne moremo trditi, kaj sta izraza »prenarejen« in »obdelan« pomenila Linhartu, je sam z zapisom na naslovnici jasno izrazil status sekundarnosti, vseeno pa kasneje v osebni korespondenci svoje prevajalsko delo označil tudi kot poskus približanja izvirnemu pisanju (Šrimpf 2018: 150). Slovenski literarni zgodovinarji od Linhartovih sodobnikov dalje so vse od prve uprizoritve Županove Micke Linhartovo delo uvrščali in interpretirali znotraj najširšega spektra od prevoda do (neke vrste) priredbe, nato pa kar do samostojnega umetniškega dela. Tako je Linhartovo delo v slovenski literarni zgodovini dobilo in ohranilo status psevdoizvirnika,[15] prevedenega besedila, ki se predstavlja ali dojema kot izvirnik. Kot psevdoizvirnik je Linhartov slovenski opus lahko zasedel mesto v kanonu, kar kaže, da je prevod postal ključni sotvorec slovenskega nacionalnega kanona in zavzel osrednje mesto v sistemu slovenske dramatike. K temu je pomembno pripomoglo dejstvo, da sta komediji izpolnjevali jezikovno-kulturni cilj, ki se je formuliral v Zoisovem krogu, in dokazovali, da je slovensko umetniško enakovredno tujemu (Šrimpf 2018: 246−267).

Eden literarnih mejnikov prehoda v razsvetljenstvo je t. i. katoliški prevod Svetega pisma (1784−1802) z glavnim prevajalcem Jurijem Japljem, kar kaže, da se je v začetnem obdobju razsvetljenstva središče literarnega podsistema pripovedne literature kljub uradnemu zavračanju nedavne literarne tradicije (prim. Žejn 2016: 411−412) zapolnjevalo pretežno še konservativno ali ohranjevalno in ne inovativno (Kloss 1978: 29−34). V konservativno ohranjanje središča se uvrščajo tudi prevodi hagiografske proze dveh od vodilnih razsvetljencev, Marka Pohlina in Valentina Vodnika. Pohlin je leta 1769 izdal zbirko hagiografskih spisov Kratku popisuvanje tega živlenja, inu pridne pobožnoste s. Floriana marterneka, koker tudi s. Donata marterneka, inu ss. Jannesa, inu Pavla mm. pomočnikov v ognu, inu hudega vremena navarnostah. Pohlin se je, kot razberemo iz pribesedilja, zgledoval po starejšem prevodu, »prekladku«, ga izboljšal in razširil.[16] V Pohlinovem prevodu je opazen precejšen odmik od baročnega tipa svetniških življenjepisov k bolj racionalističnemu podajanju snovi in nauka s pripovedovanjem, opisovanjem in podajanjem govora. Prepoznavno je tudi izvirno besedilo, vključeno v prevod, ko opisuje češčenje svetnikov in požar leta 1767 v Ljubljani.

Valentin Vodnik je leta 1798 izdal prevod življenjepisa Leonarda Portomavriškega (Kidrič 1932: 317),[17] na naslovnici katerega je zapisano, da je prevod iz italijanščine v »krajnsko« in da je prevajalec mašnik frančiškanske province na Kranjskem, vendar je bilo delo v slovenščino verjetneje prevedeno po nemškem prevodu[18] iz italijanščine, ki je izšel v Ljubljani istega leta[19] in ga je tudi prevedel pripadnik frančiškanskega reda na Kranjskem. Vodnikov prevod opisuje svetnikove čudežne sposobnosti in nečloveško trpljenje, prisotne so tipične retorične figure, kot so retorična vprašanja ali topos neizrekljivosti, s čimer spominja na baročne pripovedi o Jezusovem in Marijinem življenju. Kot ugotavlja Hugo Bren (1917: 216−217), to delo zunaj Vodnikovih razsvetljenskih prizadevanj in naj bi bilo v bistvu pokazatelj njegove pripadnosti frančiškanskemu redu, čeprav je iz njega vsaj neuradno izstopil. Vodnikovo razsvetljensko načrtno razmejevanje in osamosvajanje slovenskega jezika se izkazuje zlasti v njegovem prispevku na področju slovenskega pesništva ter razvijanja strokovnega in publicističnega jezika, kamor sta ga usmerjala Zois in Linhart (Bošnjak 2010: 67).[20]

Pomemben dejavnik oblikovanja kulturnega jezika so bili poleg časopisov tudi prvi učbeniki v nacionalnem jeziku (Kloss 1978: 6). Načelo avstrijskega šolskega ministrstva, da morajo biti učbeniki dvojezični in da se morata nemško in prevedeno besedilo količinsko ujemati (Almasy 2018: 124), ni omogočalo ambicioznejših poskusov pripovedne proze v slovenskem jeziku, kljub temu predstavljajo dvojezični učbeniki vezni člen k oblikovanju t. i. književnosti za ljudstvo, praktične strokovne literature in leposlovja, ki je bilo namenjeno razvijanju bralnih navad med ljudstvom ter zlasti verski in gospodarski poučnosti ob koncu 18. in v začetku 19. stoletja (Hladnik 1992: 111−112). S prevodi učbenikov je bila v slovenščino vpeljana zvrst zgodb zgledov, iz tradicije katerih se je razvila tudi otroška in mladinska literatura. Potrebe šolstva so postopoma narekovale tudi prevajanje daljših pripovednih besedil z izrazito poučno noto. Poleg Ravnikarjevega prevoda Schmidovih Zgodb Svetega pisma za mlade ljudi (1815−1817) je tipični primer šolske knjige Prava pot k dobremu stanu, ali ena beseda ob pravim časi, prevod dela znamenitega Američana Benjamina Franklina. Avtor prevoda, ki je izšel leta 1812, je bil Janez Primic, razsvetljenec in pobudnik ustanovitve stolice slovenskega jezika na graškem liceju. V pribesedilju prevoda je navedeno izvirno delo,[21] prevod samega besedila pa dopolnjujejo obsežne, najverjetneje avtorske opombe pod črto, ki se količinsko skoraj približajo tekočemu besedilu. V opombah so podani podroben življenjepis Benjamina Franklina, zgodovina in geografija Amerike ter Španije in svetopisemska zgodba o Jobu.

Na prehod med zgolj prevedeno in izvirno pripovedno literaturo v prvi polovici 19. stoletja se uvrščata žanrsko različni deli, pod kateri se je podpisal Franc Veriti, po rodu Italijan, ki se je slovenščine priučil med opravljanjem duhovniške službe v Horjulu. Leta 1828 in 1829 so izšli svetniški življenjepisi Življenje svetnikov in prestavni godovi, ki po Kmeclu (1974) in Kosu (1981) veljajo za enega od zgledov začetkov slovenske pripovedne literature in so v zavesti slovenske literarne zgodovine veliko bolj prisotni kot starejša dela žanra svetniških življenjepisov. V predgovoru k prvi knjigi zbirke[22] je Veriti tako opredelil svoj prispevek k avtorstvu tega dela:

»Očitno spoznam, de so mi pomagali prečačistlivi Gospod Mihael Hofmann, nekdaj korar v Novomestu, kteri so prvi dan kimovca 1826 v Bogu zaspali. Oni so s stanovitnim pridam, in hvale vredno učenostjo spisali veliko od prestavnih praznikov, od življenja svetnikov in vse to pomnožili z lepimi nauki. To mi je bilo dobrotljivo v roke dano, in njih pridnost je mojo delo zelo polajšala.« (Veriti 1828: III−IV)

Čeprav je iz zapisa mogoče razbrati, da je Veriti Življenje svetnikov imel za Hofmanovo in svoje soavtorsko delo, in čeprav morebitni viri niso nikjer navedeni, se je v slovenski literarni zgodovini uveljavilo mnenje, da se Življenje svetnikov opira na tuje vire (Smolik 1981: 159). Veriti je leta 1828 objavil še alegorično pripoved Popotnik široke in ozke poti – z navedbo na naslovnici, da je delo »spisal« Franc Veriti. Popotnik je ravno tako označen kot neposredni predhodnik ali spremljevalec začetkov slovenske pripovedne literature, vendar literarna zgodovina pripovednost prepoznava le v »pripovednem okviru« (Burian 1930: 244), v osnovni zgodbi v najbolj temeljnih prvinah (Kmecl 1974: 91−92) ali drobcih pripovednih sestavin (Kos 1981: 238) in ga zaradi alegoričnosti, didaktičnosti in neskladnostjo z načeli romantike (Kmecl 1974: 91) ne uvršča v »pravo« pripovedno prozo. Vprašanje je, če niso ugotovitvam o »pomanjkljivi pripovednosti« Popotnika botrovale zlasti domneve, da je nekakšna samostojna priredba že znane literarne tematike po italijanskih ali nemških virih (prim. Kos 2001: 112; Kos 1981: 240), in dejstvo, da je bil avtor Italijan, čeprav odličen v pisanju v slovenskem jeziku.

Prevajanje zlasti nemških pripovednih del se je v tridesetih letih 19. stoletja nadaljevalo s še večjo intenzivnostjo. Različni prevajalci so prevajali zlasti kratke zgodbice in daljša pripovedna dela Christopha Schmida, enega od avtorjev mladinske bidermajerske literature. Schmid je bil zaradi uspeha po vsej Evropi na več pripovednih delih − z namenom, da se knjiga bolje prodaja − naveden kot avtor (Pech 1990: 143), zaradi česar so mu bila napačno pripisana tudi nekatera dela, prevedena v slovenščino. Prevodi Schmida so imeli komunikativno in pragmatično funkcijo, saj so bili namenjeni širjenju in utrjevanju inovativnih značilnosti pisnega jezika ter vzpostavljanju modela za žanre v slovenskem literarnem in pisnem jeziku (Prunč 2005: 19). Prevajanje Schmidovih kratkih zgodb v Slomškovem krožku v celovškem semenišču je bilo del načrtnega jezikovnega izobraževanja slovenskih duhovnikov (Jevnikar 1939: 190−191). V tem obdobju se je v veliki meri že uveljavila praksa podajanja podatkov o izvirniku, avtorju in prevajalcu, ki je poudarila razmejitev med tujejezičnim izvirnikom in slovenskim prevodom.

Nastanek Ciglerjeve Sreče v nesreči leta 1836 lahko s stališča pojmovanja razmerja med prevodom in izvirnikom opazujemo podobno kot Prešernovo poezijo – kot »prevod brez izvirnika«,[23] ki nastane v obdobju intenzivnega prevajanja, ko avtorji prevzamejo določene vzorce in pravila, ne da bi prevedli konkretno besedilo (Kristmannsson 2015: 23−25). Pri tem je Prešeren posnemal vzorce evropskega romantičnega pesništva, Cigler pa vzorce, motive in ideje bidermajerske literature. Sreča v nesreči v nasprotju z Linhartovo dramatiko v slovenski literarni zgodovini nikoli ni veljala za vrhunski dosežek slovenske literature, celo nasprotno: očitane so ji bile številne pomanjkljivosti, obenem pa ji je bilo z uvrstitvijo v preglede razvoja slovenske literature in v zbirke slovenske kanonizirane literature dodeljeno ključno mesto v zgodovini slovenske pripovedne literature, in sicer ravno ali zgolj zaradi »neprevedenosti« med številnimi prevedenimi pripovednimi deli, ki so nastala v fazi intenzivnega prevajanja kot (pred)stopnje oblikovanja slovenščine kot kulturnega jezika. Umanjkanje konkretnega nemškega izvirnika je bila najvišja stopnja dokazovanja zmožnosti slovenščine, poudarilo je razmejitev in odcepitev od dominantne nemščine ter zasnovalo nov pogled na prevod v sistemu slovenske literature.

Ta vloga Sreče v nesreči se je potencirala v drugi polovici 19. stoletja, ko je literarna zgodovina postavila izvirnost za merilo oblikovanja slovenskega literarnega kanona in prevodu pripisala negativno konotacijo. Prevod je postal simbol prikrivanja lastne neustvarjalnosti, njen nadomestek, tekmec, ogrožajoč tujek, sporno pridobljeno tuje blago, vsekakor pa neprijeten dokaz literarne in s tem kulturne nerazvitosti in podrejenosti, celo odvisnosti od tujih dosežkov (Stanovnik 2005: 10−11). Izvirna literatura je količinsko in kakovostno zavzela središčni položaj v slovenskem literarnem polisistemu, prevod pa se je premaknil na njegovo obrobje, čeprav je tudi v drugi polovici 19. stoletja ostal del literarnega polisistema (Prunč 2008a: 122).

Spremenjen pogled na vlogo prevoda in proces zamenjave v središču sistema sta bila torej posledica dolgoročnejših procesov v predhodnih desetletjih ter že pripravljenih »političnih in miselnih orodij« (Hobsbawm 2010: 2).

Literatura kot celovit in uravnotežen sistem je mogoča le, če soobstajata sistem »subliterature«, tj. literature, ki se ne uvrsti v nacionalni kanon, in »visoke literature«, saj se literatura, ki postane del kanona, (kasnejšim) nekanoniziranim strukturam izogiba, jih ne prevzema, si jih prilagaja ali se z njimi spopada (Even-Zohar 1978: 18). Medtem ko je Cigler s Srečo v nesreči sledil Kopitarjevim programskim načrtom jezikovnega in kulturnega razvoja, o čemer priča tudi njegova pohvalna ocena Ravnikarjevega prevoda Schmidovih Zgodb svetega pisma za otroke, sta Prešeren in Čop programsko in v praksi Kopitarjev razsvetljensko-predromantični tip kulturnega nacionalizma zavračala in vpeljala romantični tip kulturnega razvoja (Juvan 2020: 230, 232). Po Čopu ljudska čistost in slovniška pravilnost še ne zadostita kriterijem kultiviranega jezika in ne obsegata celotne zgradbe jezika, saj morata segati preko pojmovnega sveta preprostega kmeta in izražati »višje« življenje in znanje (Paternu 1974: 28). S tega vidika je pripovedna literatura začetnih desetletij 19. stoletja ter sama Sreča v nesreči kot literarni bidermajer, ki je po svojih temeljnih zakonitostih postavljen na obrobje osrednjega literarnega dogajanja, tudi prispevala k oblikovanju slovenske literature kot celovitega sistema, saj je kot opozicija »visoke literature« pripomogla k postavljanju njegovih osnov, obenem pa vzpostavila literarno polje, iz katerega se je s posredovanjem Levstika razvijalo več podsistemov slovenske pripovedne literature (prim. Kolarič 1936: 35).