Oddaljeni pogled na besedila, ki smo jih uvrstili v zgodovino slovenske pripovedne literature od prve polovice 17. stoletja do izvirne slovenske pripovedi Janeza Ciglerja Sreča v nesreči (1836), vključno s kasnejšim Ciglerjevim pripovednim opusom, v glavnem potrjuje »kvalitativne ugotovitve« o zgodovinskoslogovnih obdobjih v razvoju slovenske pripovedne proze in kaže, da pripovedno literaturo kot celovit sistem tvorijo raznovrstni sestavni elementi, in sicer prevedena in izvirna literatura, posredovana bodisi v natisu bodisi v rokopisni obliki, ki jih družijo prepoznavne slogovne značilnosti.
V splošnem so razvidne močnejše povezave med besedili znotraj posameznih obdobij, ki so najšibkejše pri najstarejši, baročni literaturi, in izraziteje prepoznavni avtorski stilistični signali, pa tudi stilistični signali žanrov. V nadaljevanju se bomo osredotočili na ujemanje s pričakovanim vzorcem in odmike od njega ter jih poskušali obrazložiti z vključitvijo izsledkov kvalitativnega raziskovalnega pristopa.
Vezni člen povezav od pridižnega opusa Svetokriškega k Skalarju in od Skalarja k Martinu Cochemskemu je pripadnost baročnemu stilnemu obdobju ali baročno kompiliranje iz tradicije antične literature in krčanskega izročila, značilno za vse tri avtorje. Poleg tega lahko znotraj baročne literature v večji podobnosti med prozo iz Skalarjevega rokopisa in deli Cochemskega ter v šibkejši povezavi s Svetokriškim prepoznamo tudi veliko mero izvirnosti Svetokriškega, kar potrjuje njegov status kanoniziranega avtorja. Deloma bi lahko ta razmerja pripisali žanrskim značilnostim, saj dela Svetokriškega spadajo na področje retorske proze, dela preostalih dveh avtorjev pa na področje pripovedno-meditativne proze. Za primerjavo in podrobnejši pogled na baročno literaturo smo izvedli stilometrično analizo zgolj baročnih besedil. Ta pokaže podobna razmerja z nekaj manjšimi odstopanji od vizualizacije obsežnejšega izbora besedil, kar je posledica relativnosti razmerij med besedili, vključenih v stilometrično analizo. V tem prikazu so razdalje med besedili in njihova intenzivnost odvisni le od povezav znotraj baroka in ne tudi od povezav z razsvetljenskimi deli.
V različni intenzivnosti povezav znotraj izbranih pridig Janeza Svetokriškega bi lahko prepoznali več različnih uvrstitev, ki se med seboj deloma prerivajo: nekoliko intenzivnejše povezave se izrišejo med hagiografskimi pridigami o sv. Roku in sv. Štefanu in (šibkejše) s sv. Agnes, vendar se ta lok povezav enako intenzivno nadaljuje k pridigi Na velik petek in od tam k pridigam za posebne priložnosti (posvetitev cerkva, vstop k redovnicam in zmaga nad Turki). Na drugi strani so vidne povezave znotraj nedeljskih pridig, vključno z novoletno pridigo (Na noviga lejta dan, Na osmo nedeljo po sv. Trojici, Na tretjo nedeljo po veliki noči, tudi Dominica III. Adventus). Vsaj deloma lahko prepoznamo tudi povezave med besedili po časovnih obdobjih. Ta grupiranja niso določneje opredeljena in na njihovo podlagi ne moremo izpeljevati konkretnejših sklepov, kažejo pa, da bi na podlagi poglobljene zasnove raziskave opusa Janeza Svetokriškega[3] z načrtno strukturiranim in predvsem obsežnejšim korpusom pridig dobili relevantne rezultate.
Močna povezanost besedil iz nekoliko mlajšega Skalarjevega rokopisa kaže na izrazit Skalarjev prevajalski pečat. Vidna je močnejša povezava med Eksemplarjem od svetiga Bonaventura in meditativno prozo Vselaj inu nikoli ter nato šibkejša med Vselaj inu nikoli in prevodom Wolfove Šule tiga premišluvana. Skalarjevega avtorstva meditativne proze Vselej inu nikoli na podlagi te analize ni mogoče ne potrditi ne ovreči.[4] Opazna je intenzivnejša povezava med Skalarjevo – Wolfovo meditativno prozo Šula tiga premišluvana in prevodi Martina Cochemskega v slovenščino, zlasti med Poljanskim rokopisom in svetniškimi hagiografijami Dober legent teh svetnikov. Šulo tiga premišluvana in Poljanski rokopis sicer povezuje vsebinska podobnost – v obeh primerih gre za pripoved o Jezusovem in Marijinem življenju, ki temelji na Svetem pismu in je dopolnjena s številnimi podrobnosti iz raznih drugih virov −, vendar pa stilometrična analiza vsebinskih razmerij ne prepoznava. Glede na podobnost po 100 najpogostejših nepolnopomenskih besedah bi bilo smiselno več pozornosti posvetiti vprašanju povezav med izvirnikom Šule tiga premišluvana (avtor Joannes Wolf, izšlo leta 1633, prim. Deželak Trojar 2011: 921) in izvirnikom Poljanskega rokopisa (t. i. Jezusovo življenje Martina Cochemskega v nemščini izšlo prvič 1676 ali 1677). Vprašanje pa je, če niso te povezave posledica »manjkajočih« najbolj sorodnih besedil.
Močan avtorski signal je razviden med prevodi del Martina Cochemskega v slovenščino, čeprav sta se dve besedili ohranili v rokopisih (Poljanski rokopis in Dober legent teh svetnikov), eno pa je bilo objavljeno v knjigi (Genovefa). Prevodi so zapisani v treh različnih varietetah slovenskega jezika s konca 18. stoletja: gorenjsko-rovtarski narečni normi v Poljanskem rokopisu (prim. Žejn 2016), koroški narečni normi v Dober legent teh svetnikov (prim. Ogrin 2011a) ter aktualni, a še ne poenoteni knjižni normi v Genovefi, kar nedvomno priča o treh različnih (anonimnih) prevajalcih. Očitno so vsi trije prevodi ohranili močan pečat izvirnika. Poleg tega močnejša povezanost teh del, ki so nastala že proti koncu 18. stoletja in v začetku 19. stoletja, z baročno literaturo in veliko šibkejša povezanost z deli, ki stojijo v začetkih razsvetljenstva (čeprav so slednja starejša), potrjuje dejstvo, da so barok v zgodovini slovenske literature razni zgodovinski dejavniki podaljšali in ohranili prek konca 18. stoletja in še globoko v 19. stoletje (Ogrin 2017: 55).
Sočasno z obdobjem po večini prevedene baročne literature se je v slovenski literaturi vzpostavljalo obdobje razsvetljenstva. Vizualizacija med delih teh dveh obdobij prikazuje več šibkejših povezav, ki jih lahko interpretiramo tudi kot izrazitejšo razločenost ali celo zarezo med baročno in razsvetljensko literaturo – v slednjo se uvrščajo Pohlinove hagiografije (1769), ki so po vsej verjetnosti vsaj deloma prevedene, vsebujejo pa tudi odlomke, ki so nedvomno izvirni, Vodnikov prevod življenjepisa svetega Leonarda (1798) in prevod dela Benjamina Franklina Prava pot, ki ga je nekoliko kasneje, leta 1812, prevedel razsvetljenec Janez Primic. Med temi tremi deli so prikazane tudi močnejše medsebojne povezave, iz česar lahko sklepamo, da so Vodnik, Pohlin in Primic vpeljali sodobnejši − razsvetljenski stilni izraz, čeprav je bil Vodnikov prevod hagiografije v literarni zgodovini prepoznaven kot delo, ki ostaja zunaj Vodnikovih razsvetljenskih prizadevanj (Bren 1917: 216−217).
V drugem in tretjem desetletju 19. stoletja se zaradi večje količine in tudi večje raznovrstnosti besedil izrišejo kompleksnejše povezave. Izraziteje izstopata avtorska signala Christopha Schmida in Janeza Ciglerja, kar je pričakovano tudi zato, ker je v korpus vključenih največ njunih del in so drugi avtorji zastopani le s po enim, največ dvema besediloma. Podrobnejša analiza razmerij med deli iz dvajsetih in tridesetih let 19. stoletja je razvidna iz primerjave med Ciglerjevo izvirno pripovedno prozo in prevodi Schmida v slovenščino v kontekstu drugih sočasnih del, ki je odprla tudi vprašanja avtorstva. Pri Schmidovem opusu, vključenem v analizo, je opazna manjša zaokroženost povezav, kar bi lahko pripisali žanrski raznolikosti ali večji neodvisnosti od izvirnika pri posameznih prevajalcih, sploh v primerjavi s prevodi del Cochemskega, ki imajo izrazit avtorski signal. V širšem kontekstu je opazna izrazitejša povezava od Vodnikovega prevoda di Masseranovega življenjepisa sv. Leonarda (1798), k Hofmanovemu in Veritijevemu Življenju svetnikov (1828), Waitzeneggerjevemu svetniškemu življenjepisu Ita Togenburska grafinja (1831) ter nazadnje do življenjepisa sv. Heme (1839), pod katerega se je kot avtor podpisal Janez Cigler. V teh povezavah lahko prepoznamo izrazitejši žanrski hagiografski stilistični signal.
V vizualizaciji razvoja slovenske pripovedne proze se na koncu izriše Ciglerjeva pripovedna proza. V primerjavo z vizualizacijo razmerij znotraj literature 19. stoletja je tu vidna nekoliko intenzivnejša povezanost z delom Evstahi. Vidimo lahko, da je Ciglerjev opus deloma že odmaknjen od ostalih pripovednih del, kar mogoče nakazuje njegovo vlogo v nadaljnjem razvoju slovenske pripovedne proze.
