Slovenska literarna zgodovina začetek izvirne slovenske pripovedne proze skoraj brez izjeme postavlja v leto 1836, ko je izšla Sreča v nesreči Janeza Ciglerja. Potem ko je v literarnem programu Ciglerjevo pripoved kot zgled ene od smeri slovenskega pripovedništva izpostavil Fran Levstik, so prve poglobljene obravnave Sreče v nesreči nastale šele v tridesetih letih 20. stoletja (Burian 1930; Kolarič 1936). Nov zagon so jim od šestdesetih let 20. stoletja dalje dale klasične pripovedne teorije, ki so vzpostavile preučevanje pripovedne proze kot enakovrednega polja literarnovednega zanimanja, dotlej v prvi vrsti usmerjenega na poezijo in dramatiko (prim. Glušič idr. 1965; Kmecl 1974). Komparativistični pristopi so v osemdesetih letih začetke izvirne slovenske pripovedne proze opazovali na ozadju razvoja evropske literature (Kos 1981; Kos 1982; Pogačnik 1984a). Kasneje je bilo Ciglerjevo osrednje delo obravnavano le sporadično (prim. Smolej 2002; Orel 2018).

S točke Ciglerjeve Sreče v nesreči se na preteklo in sočasno pripovedno tradicijo v slovenskem jeziku oziramo tudi v raziskavi o izhodiščih slovenske pripovedne proze in pri tem na temelju preteklih raziskav vpeljujemo nove pristope. Zgodovinski pogled na prevod in njegovo vlogo v literarnem sistemu nam je omogočil, da smo tudi prevedeno literaturo in literaturo zunaj nacionalnega literarnega kanona (t. i. trivialno literaturo) prepoznali kot bistveni sestavni del slovenskega literarnega sistema in s tega stališča opazovali, kako so sistem pripovedne literature od začetkov slovenskega knjižnega jezika zapolnjevali prevodi. V končni fazi razvoja vloge prevoda v nacionalni literaturi pa so ravno prevodi spodbudili vstop izvirne pripovedne proze v literarni sistem. Ugotavljali smo, da je zaradi pomena, ki ga je slovenska literarna zgodovina od druge polovice 19. stoletja dalje pripisovala zgolj izvirnosti, Sreča v nesreči kljub številnim očitanim pomanjkljivostim in celo kljub mnenju, da je umetniško »nedorasla«, dobila mesto v slovenskem literarnem kanonu. Hkrati je bila ravno zaradi uvrstitve v kanon namerno ali nenamerno spregledana njena večnaslovniškost, saj le-ta ni bila skladna z nižjim položajem mladinske literature v literarnem sistemu. Vzpostavljanje kanoničnosti preko poustvarjanja primarnega korpusa smo tekstnokritično spremljali od izida izvirnika leta 1836 do izdaje leta 1991 in opazovali, kako se je preko več verzij (1882, 1936, 1974, 1984) ustalila aktualna verzija besedila.

Kot vse dosedanje raziskave začetkov izvirne slovenske pripovedne proze se nismo mogli izogniti vprašanju vplivov Christopha Schmida na Ciglerjevo Srečo v nesreči. Na podlagi nemških literarnovednih raziskav iz osemdesetih in devetdesetih let 20. stoletja o mestu in pomenu Schmida v razvoju nemške (mladinske) literature smo v Sreči v nesreči prepoznali tip dvonaslovniške bidermajerske literature, ki se je kompozicijsko zgledovala po razsvetljenski kratki poučni zgodbi, v motivih in ideji odražala specifično družbenopolitično restavracijsko obdobje ter vzpostavila lasten slog s prevzemanjem in preoblikovanjem preteklih literarnih tradicij.

Tako kot raziskavo zaznamujeta dve vsebinsko medsebojno povezani jedri – prva slovenska pripoved ter njeno mesto v pretekli in sočasni pripovedni tradiciji – je v osnovi dvodelna tudi metodološko. V literarnem raziskovanju še vedno neobhodni tradicionalni raziskovalni pristopi so dopolnjeni s pristopi "oddaljenega branja", in sicer z računalniško podprtimi stilometričnimi analizami. Te so bile izvedene v paketu Stylo, programskem orodju, ki je bilo razvito v sodelovanju med strokovnjaki iz računalništva in humanistike. S stilometrično analizo besedil iz elektronskega korpusa PriLit, ki je bil izdelan v okviru raziskave, smo preverjali stopnjo podobnosti med prevedeno Schmidovo in Ciglerjevo pripovedno literaturo in primerjalno vključili tudi ostalo pripovedno prozo prve polovice 19. stoletja, prepoznavali intenzivnost avtorskih, zgodovinskoslogovnih in žanrskih signalov v zgodovinskem razvoju slovenske pripovedne proze ter pokazali ustreznost ugotovitev o povezavah med izdajami Sreče v nesreči. Pri aplikaciji stilometričnih metod smo lahko potrdili, kar kvantitativno naravnane raziskave ugotavljajo vedno znova: kvantitativni in tradicionalni pristop sta lahko le medsebojno dopolnjujoča se pristopa k relevantnemu preučevanju literature.