Literarni bidermajer in začetki izvirne slovenske pripovedne proze

Obširno in natančno raziskovanje konkretnih snovnih in motivnih vplivov Christopha Schmida na Ciglerjevo povest se skoraj brez izjeme sklene z ugotovitvama, da je Cigler zagotovo črpal tudi iz del drugih nemških pripovednikov, ki jih je bral v izvirniku, ter da sta Schmid in Cigler izhajala iz skupne tradicije pripovedi ter iz duha in potreb časa (Burian 1930: 247; Kolarič 1936: 14; Kmecl 1974: 98; Kos 1981). Predpostavljamo, da ima mesto Christopha Schmida v zgodovini nemške literature določen – čeprav vsekakor ne odločilni ali izključni – pomen tudi za mesto in razumevanje Sreče v nesreči v sistemu slovenske literature. Izpostaviti moramo, da je nemška literarna zgodovina Schmidovo vlogo in pomen bolj poglobljeno presojala zlasti od osemdesetih let 20. stoletja tako v pregledih razvoja otroške in mladinske literature kot v posebnih obravnavah, medtem ko so temeljne razprave o Sreči v nesreči nastale v sedemdesetih in začetku osemdesetih let 20. stoletja, zlasti v navezavi na sočasne aktualne klasične pripovedne teorije.

Christoph Schmid,[1] duhovnik in poligraf, ni bil le najbolj priljubljen in posneman bavarski mladinski pisatelj 19. stoletja,[2] ampak tudi ena ključnih osebnosti razvijajočega se nemškega obveznega ljudskega šolstva. V šolstvu je deloval kot učitelj in tudi opravljal vodstvene funkcije (Meier 1991: 82). Kljub ponudbam za mesto profesorja na teološko-pedagoških licejih in univerzah ter za visoka mesta v državni in cerkveni hierarhiji je vztrajal pri svojem delovanju v šolstvu in pri pisanju mladinske literature.[3]

Od leta 1797 do leta 1850 je Schmid objavil katekizme za otroke in odrasle, pesmi, dramska dela, zlasti igre za otroke, številne kratke zgodbe in več deset daljših romanesknih pripovedi. Vsa dela so izšla v številnih izdajah in priredbah, prevedena pa so bila v več kot dvajset jezikov. Velik vpliv na nastajanje literature v schmidovskem slogu so imeli založniki, ki se jim je izdajanje tovrstnih del finančno obrestovalo. Schmidove krajše zgodbe so bile uvrščene v učbenike, številna njegova dela pa na sezname priporočenih knjig (Pech 1990: 143).

V slovenščini so od prvega desetletja 19. stoletja in vse do začetka 20. stoletja odmevali trije tipi Schmidove literature:

1. Priredbe svetopisemskih zgodb za otroke (prva izdaja 1801−1807) so bile izvorno namenjene uradni rabi v nemških šolah na Bavarskem kot čitanka za otroke in odrasle in kot učno gradivo pri pouku v nemščini za od 9- do 12-letne učence (Meier 1991: 221). V slovenščini so izšle v prevodu Matevža Ravnikarja v štirih delih (1815−1817) z naslovom Zgodbe Svetega pisma za otroke, krajšo izdajo Ravnikarjevega prevoda je leta 1830 izdal Gašper Švab.
2. Kratke zgledne pripovedi je prevajal Slomškov krog v celovškem semenišču. Prvi prevod Schmidovih Lehrreiche kleine Erzählungen für Kinder (1824−1827) je izšel že leta 1832 v Celovcu z naslovom Prijetne perpovedi za otroke, leta 1835 Kratkočasne pravlice otrokam v podvučenje in leta 1836 Sedem novih perpoved za otroke (Jevnikar 1939: 191).
3. Daljša pripovedna mladinska literatura v prevodih več različnih prevajalcev pa velja za neposreden zgled Ciglerjevega dela. Na izhodišča in tradicijo tega tipa Schmidove literature se zato osredotočimo v nadaljevanju.

Za razumevanje Schmidovih pobud za pisanje moramo najprej osvetliti načela filantropistične pedagogike, ki jim je Schmid sledil prek svojega profesorja in mentorja Johanna Seilerja (Kobe 2004: 156) in jim pritrjeval na podlagi lastnih pedagoških izkušenj.[4]

Filantropistična pedagogika se je v nemškem prostoru začela oblikovati v razsvetljenski drugi polovici 18. stoletja in svoj vrh dosegla v letih od 1770 do 1790. Glavni teoretik filantropizma Johann B. Basedow je izhajal iz pogledov Johna Locka in Jeana-Jacquesa Rousseauja na izobraževanje in otroštvo. Cilj filantropizma je bil, da spremeni družbo z vzgojo, usmerjeno v razum in splošno koristnost, vsestransko »uporaben« odrasli pa se lahko razvije le s primerno vzgojo srečnega in veselega otroka ter vedoželjnega mladostnika (Bruchhäuser 2005: 406; Schmitt 2005: 263). Temeljni otroški vrlini sta pokorščina ter poslušnost staršem in učiteljem (Kobe 2004: 119), najboljši način za vzgojo otrok pa razumen in poučen pogovor in živi zgled odraslega vzgojitelja. Večji učinek kot prepoved ali zapoved ima pripovedovanje zglednih zgodb, ki morajo upoštevati otrokov psihofizični razvoj, dojemljivost (Kobe 2004: 30−32) in njegove predstave o svetu (Meier 1991: 103, 115). Postavljanje zgleda v središče vzgoje je spodbudilo razvoj zvrsti moralne zgodbe ali zgodbe zgledov (Wild 1990: 75) z glavnim junakom otrokom kot pozitivnim ali negativnim zgledom (Kobe 2004: 34). V nemško posvetno mladinsko slovstvo so to zvrst v sedemdesetih letih 18. stoletja uvedli Christian F. Weisse, Friedrich E. von Rochow in Joachim Campe (Kobe 2009: 131−132). Svojo različico tega modela je v 19. stoletje prenesel tudi Christoph Schmid z zbirko kratkih poučnih zgodbic Lehrreiche kleine Erzählungen für Kinder (1824−1827).

Filantropistična pedagogika in vzajemno uvajanje obveznega šolstva tudi za nižje sloje prebivalstva sta močno vplivala na literarno produkcijo in uveljavljanje otroške oz. mladinske literature. Primarni ali celo edini namen mladinske literature ni bil več le razsvetljenska poučnost, ampak tudi komponenta zabavnosti in stremljenje k literarnosti (Kümmerling-Meibauer 2003: 271; Kobe 2004: 34).[5] Knjiga je postajala vedno pomembnejši vzgojni pripomoček, zaradi česar se je opazno povečala količina literature za otroke (Wild 1990: 45).

Že od konca 18. stoletja dalje se je razsvetljensko-filantropična moralična zgodb(ic)a zgleda začela izraziteje fikcionalizirati. Podučenje z zgledom ni bilo več kratko, dogmatično, posredovano v sentencah in nazorno, ampak že literarizirano, razširjeno z daljšim uvodom, izčrpno predstavljenimi posledicami, okvirnim dogajanjem in literarnimi elementi. Sprememba načina prezentacije razsvetljenskih moraličnih zglednih zgodb in njihovih tendenc pomeni tudi prehod v literarni bidermajer. Christopha Schmida nemška literarna zgodovina prepoznava kot enega njegovih začetnikov in vidnejših predstavnikov v mladinski literaturi (prim. Pape 1981: 78; Pech 1990: 142−143; Füller 2006) in v to skupino iz južnonemškega in avstrijskega prostora uvršča še Leopolda Chimanija, Gustava Nieritza, Christiana Gottloba Bartha, Wilhelma Baubergerja in Josefa Sigmunda Ebersberga.

Literarni bidermajer se je razvijal znotraj širše pojmovanega obdobja bidermajerja, poimenovanega tudi restavracija ali predmarčna doba.[6] V družbi, politiki in gospodarstvu je ta doba zaznamovana s kompleksnimi spremembami, ki se odražajo v kulturi in različnih vejah umetnosti. Časovno ga zamejujeta konec napoleonskih vojn leta 1815 in meščanska revolucija leta 1848 (Kos 1982: 51), zaznamujejo pa ga notranje razpoke med povojno vzpostavitvijo starega reda z navidezno vrnitvijo k miru, idili, umirjenosti in zadovoljstvu ter neizogibnimi spremembami v družbi, ki so se začele že pred vojnami in jih ni bilo mogoče več zaustaviti (Prijatelj 1921: 79; Pech 1990: 139). Restavrirani meddržavni sistem je Avstro-Ogrska monarhija skušala vzdrževati tudi preko institucionalizirane cenzure (Juvan 2020: 214−215).

Bidermajer[7] kot literarno obdobje je običajno umeščen v čas po letu 1815 (Kos 1982: 57) oz. v mladinski literaturi po letu 1830, ko so besedila že izraziteje literarizirana (Ewers 1990: 129; Brunken idr. 1998: 51). Njegova prepoznavna značilnost je, da ne nastopa kot osrednja literarna smer, ampak kot podsistem na robu osrednjih literarnih smeri in obenem presečišče raznorodnih tokov in slogov v literaturi in kulturi, ki jih je bidermajer obnovil in prenovil (Kos 1982: 51, 56). Na izpraznjena mesta, ki so jih do napoleonskih vojn zapolnjevale tradicionalne svetovne norme in vrednote ter urejena družbena razdelitev, ponovno stopi religiozno, zato ne preseneča, da so avtorji bidermajerske literature po večini duhovniki. Bidermajerska literatura se je na pretirano brezčutnost razsvetljenstva odzvala z obnovitvijo in prenovitvijo tradicije pietizma ter z desekularizacijo razsvetljenskih literarnih vzorcev, ki jih je uskladila s katolištvom. Revitalizacija pietizma je hkrati tudi vezni člen z romantiko, ki pa je pietistično tradicijo sekularizirala (Pech 1990: 143; Kobe 2004: 156).

Razsvetljenska moralna zgodba ali zgodba zgledov je bila v bidermajerski literaturi najpogosteje razširjena z družinskim okvirom, vanj so vstavljene posamezne zgodbe družinskih članov, ki se povežejo v enotno besedilo (Wild 1990: 78). Mati prevzame vzgojo otrokove »duše in srca«, pogovor med njima je jedro družinske komunikacije, medtem ko je oče zaradi dolžnosti ali službe po večini odsoten (Brunken idr. 1998: 47). Odnosi znotraj družine so harmonični, otroci praviloma počastijo starše. Tipični motivi in teme so napoleonske vojne, zimsko pomanjkanje, nedolžno preganjanje, bežanje in boji, ruski vojni pohod ali dogodivščine v eksotičnih deželah; temeljni mehanizmi razrešitve zapletov pa zaupanje v Boga, uslišane molitve ali Bog kot deus ex machina. Pogoste so ad hoc motivacije in slepi motivi. Vedno je slabo hitro kaznovano, dobro nagrajeno tudi materialno, hudobneži se spreobrnejo v krščanstvo. Dihotomni družbeni umeščenosti protagonistov (bogati – revni, izobražen – neizobražen) ustreza dihotomna moraličnost (dobro – slabo, všečen Bogu – hudičev). Temeljne vrednote, posredovane v bidermajerski literaturi, so zvestoba knezu, delavnost, vedoželjnost fantov in skromnost deklet. Vedno izrazitejši postaja nacionalnovzgojni moment (Pech 1990: 144−147; Brunken idr. 1998: 101−102). Harmonični odnosi znotraj družine so preslikani tudi na širšo sliko sveta, iz katere je odstranjeno vse problematično in konfliktno. Ostanejo le preprosta treznost, idilična resignacija in samozadovoljnost (Kos 1982: 54).

Ravno posnemanje navidezne harmonije v družbi izraža bistveno idejo bidermajerske literature, saj je posnemanje pravzaprav posredna kritika družbe, problematizacija[8] navideznosti ali eskapizem iz družbeno utesnjujočih norm in prikritih napetosti med staro in novo ureditvijo (Kos 1982: 54−55; Pech 1990: 141−142; Ewers 1990: 101; Wild 1990: 44). Fiktivnost harmonije je izražena z izrazito fiktivnostjo dogajanja (Wild 1990: 44) in z značilnim podvojenim pogledom na svet, ki ga je bidermajerska literatura povzela po E. T. A. Hoffmanu (Ewers 1990: 131): z ene strani gledamo empirični vsakdanji svet, v katerem prepoznamo sočasno avtorjevo stvarnost, z druge pa nerealistično, celo fantastično dogajanje, ki ga ni mogoče vpeti v zakone logike. Oba pogleda se vzajemno relativizirata in šele skupaj gradita celotno resničnost ali »resničnostno pravljico« (Grenz 1990: 65). Tudi Schmidove moralne bidermajerske zgodbe lahko razumemo kot protipodobo omejujoče stvarnosti, ustvarjanje neproblematične idile raja na zemlji, ki vzbuja občutek varnosti, ali kot eskapistično literaturo, religiozno utopijo in pričakovanje odrešitve po moraličnem eksemplu. Zato pri branju ne smemo preizpraševati verjetnosti zgodb (Pape 1981: 78−80).

Povezava z dvojnim pogledom na literarni svet je prepoznavna tudi v nagovarjanju ali naslavljanju tako otrok kot odraslih oz. »preprostega ljudstva« (Grenz 1990a: 69−70; Pech 1990: 145).

Janko Kos je pri pretresu začetkov slovenske pripovedne proze na ozadju evropske tradicije, ko tudi nemška literarna veda Schmidovega dela še ni uvrstila v širši družbeni kontekst in literarnoslogovno polje, zapisal, da je »mogoče tvegati trditev, da je bila ideologija Schmidovega pisateljstva izrazito restavracijska« (Kos 1981: 252). V nadaljevanju Kos ob primerjavi Schmidovih in Ciglerjevih idejnih izhodišč sklene, da Ciglerjev pripovedni svet kljub slikanju restavracijskega harmoničnega in idiličnega sveta zaradi večje aktivnosti junakov, njihovega napredovanja na družbeni lestvici in manj romantičnih oz. predromantičnih elementov pripada ideologiji evropskega krščanskega razsvetljenstva (Kos 1981: 252−255). Vendar pa z upoštevanjem spoznanj nemške literarne vede, ki je od osemdesetih let 20. stoletja dalje poglobljeno obravnavala bidermajer kot literarni slog, lahko na podlagi številnih motivnih, vsebinskih in idejnih značilnosti Ciglerjevo Srečo v nesreči uvrstimo v bidermajersko literaturo, znotraj katere je vsak avtor razvil svoj specifičen tip.

Tipični bidermajerski koncept v Sreči v nesreči je okvirna družinska zgodba. Zgodbe posameznih članov so močno razširjene razsvetljenske zgledne zgodbe: starša sta kot zakonca zgled krščanskega življenja (»Očitno se je nad njima kazala zakonska sreča. Nikoli ni bilo med njima krega ali prepira. Ne po posvetnih navadah in po mesnih željah, ampak po keršanskih in po božjih zapovedih sta živela.«)[9] in vsak posebej zgled potrpežljive matere vzgojiteljice ter moralno zglednega, a odsotnega očeta, oba otroka sta staršem poslušna, njuna zgodba ponazarja zgled za vzgojo, kakršna se obrestuje v odraslem življenju (eden od sinov postane uspešen trgovec, drugi škof). Odnosi med družinskimi člani so ves čas harmonični. Podan je tudi negativni zgled neposlušnega otroka (baron Karl Gap, ki ga mati svari, naj ne gre v vojno, a je ne posluša; ko se snideta, da Karl materi prav in prizna svojo zmoto). Moralni nauki, ki sledijo iz zgleda, so razširjeni na več vrstic, močno je izražena tudi nacionalna ideja ali »ilirsko domoljubje« (Kmecl 1981: 33).

Kot tipične bidermajerske motive prepoznamo napoleonske vojne, rusko ujetništvo, dogodivščine v eksotičnih deželah (Alžirija, Amerika) in spreobrnjenega hudobneža (Ludvik Bodin). Dogajanje usmerjajo zaupanje v Božjo pomoč (»Tako dobrotljivo je Bog za naji do zdej skerbel; tudi zanaprej naji ne bo zapustil.«) ali srečna naključja (Janezova rešitev iz ječe ali rešitev očeta Franca iz suženjstva). Vrednote, ki jih avtor s pripovedjo posreduje bralcu, so zvestoba cesarju (»De moram soldat biti, mi cesarsko povelje ukazuje, gosposkam in oblastnikam pa moramo zavoljo Boga pokorni biti.«), vedoželjnost fantov (kot pravi Janez: »Pa prosim samo to, de me v šolo pošiljate, ker imam velike želje, se kaj več naučiti.«), pokornost deklet (»Kristina odgovori s ponižnostjo, kakoršno je otrok staršem dolžan.«), dobrota in usmiljenje do sočloveka (Pavletovo odrekanje, da lahko pomaga obubožanemu Avguštinu Zormanu), delavnost (»Poleti je celi dan vert obdeloval, po noči v suknarii delal.«) in poštenost (Janez brez pomišljanja vrne najdeno denarnico, ne pusti se podkupiti). Junaki so postavljeni bodisi na pozitivni bodisi na negativni pol črno-bele slike sveta, slabo je dosledno kaznovano, dobro nagrajeno. Osrednji junaki pozitivnega pola sprejemajo svet tak, kot je, zadovoljni so s svojim položajem v njem (»Nikoli ne greva v oštarijo, bodiva doma vesela sama, in Boga hvaliva, ker nama nič ne manka.«). Družbeni vzpon obeh Svetinovih otrok pa je že napoved novega družbenega reda, ki se je napovedoval pred vojnami in v katerem posameznikov družbeni položaj ni več determiniran z rojstvom. Vendar ta konflikt z restavracijsko usmerjenostjo v stari svet v skladu z bidermajersko sliko sveta ni problematiziran, ampak harmonično umeščen v celoto.

Slovenska literarna zgodovina je v Ciglerjevi zgodbi našla in ji očitala številne pomanjkljivosti: da ni skladna z dejstvi (Levstik 1858: 56) oz. ni »naravna« (Kolarič 1936: 32), da so značaji nerealni – najizrazitejši primer naj bi bil Pavle (Kolarič 1936: 23) −, dogodki (skoraj) čudodelni ali čudežni − ko Pavle ustavi kri ranjenemu kočijažu ali ko se general čudežno reši tik pred utopitvijo (Kmecl 1974: 106, 109) −, ali da Cigler slika »nedosegljivi svet«, v katerem je »preveč sonca«, zemlja »nerealna in meglena«, osebe pa brez »videza življenjske resničnosti« (Kolarič 1936: 25−26). Ravno te značilnosti lahko prepoznamo tudi kot bidermajersko »resničnostno pravljico« ali utopično sliko sveta, izoblikovano z vstopom čudežnega v realni svet.

Solzavost (Kolarič 1936: 26) ali solznodolinskost (Kmecl 1974: 111) Sreče v nesreči lahko opazujemo kot bidermajersko obuditev predrazsvetljenske pietistične tradicije, znane zlasti iz baročne literature. Prepoznamo jo na primer po medmetih na začetku povedi (»Oh kako bi to bilo mogoče?«), številnih nagovorih in vzkličnih stavkih (»Oh moj Karl! oh moj Karl! je zdihvala na glas gospa Kordula.«), obrazcih o neizrekljivosti in neopisljivosti (»Kdo si more zadosti misliti Svetinovo veselje, kteriga je zdej v svojim sercu občutil.«) ali prizorih omedlevanja (»Od preveliciga veselja je Neža omedlela in nezavedno na tla padla.«), vzdihovanja in joka (»Večkrat je ob nedeljih in praznikih v kakim samotnim kraji zdihoval in jokal.«). Medtem ko je bil v baročnem besedilu to prevladujoč diskurz, se v bidermajerski pripovedni prozi pojavlja le kot eden od njegovih elementov.

Tudi Cigler je že v podnaslovu Sreče v nesreči izrecno nagovoril dvojni bralski krog (Glazer 1979: 8): »Podučenje starim in mladim, revnim in bogatim«, dodatno pa namenja tudi poduke v sami pripovedi bodisi obema naslovnikoma hkrati (»Strašen zgled bom sedaj moral biti starim in mladim, v kako nesrečo pripravi človeka nevoščljivost in sovražno srce.«) ali vsakemu posebej (»V takih rečeh starši tudi nimajo pravice otrok siliti, le samo dober svet njim zamorejo dati.«).

Literarna tradicija, ki jo je prevzemala in preoblikovala bidermajerska literatura, je obstajala že pred nastankom Sreče v nesreči tudi v slovenščini. Kratke razsvetljenske zgodbe Weisseja, von Rochova in Campeja, izhajajoče iz načel filantropizma, ki so bile osnovni model za razširjeno moralno bidermajersko zgodbo, so bile ob uvedbi obveznega šolstva v Avstro-Ogrski monarhiji sprejete v uradne dvojezične abecednike in berila, zato so bile zelo kmalu po izidu, v sedemdesetih letih 18. stoletja, prevedene[10] tudi v slovenščino (Kobe 2009: 131−132). Kasnejša Schmidova različica tega modela iz 19. stoletja je bila v slovenščino prenesena z že omenjenimi prevodi Slomškovega krožka v celovškem semenišču. Baročna pietistična tradicija, osredotočena na podrobno opisovanje Jezusovega trpljenja in Marijinega intenzivnega čustvovanja ob njem, je v slovenščini v zapisani besedi značilna zlasti za priredbe in prevode del bavarskega kapucina Martina Cochemskega, npr. Poljanski rokopis (nastal okrog leta 1800) (prim. Žejn 2017) in sorodna besedila (prim. Ogrin 2017: 55) ter knjižna izdaja Genovefe (1800), močno prisotna pa je bila v različnih ljudskih pobožnostih. Cigler razširitve zgledne zgodbe in pietizem skupaj z drugimi značilnostmi bidermajerja verjetno povzel tudi ali zlasti prek sočasne nemške bidermajerske literature, ne zgolj neposredno iz slovenske literarne tradicije.

V odstopanjih od »Schmidovega bidermajerja« prepoznamo legitimno Ciglerjevo »preslovenjeno« (prim. Levstik 1858: 54) adaptacijo nemške bidermajerske literature, t. i. prevod brez izvirnika. Ciglerjevi zgledi niso bili zgolj Schmidova daljša pripovedna dela, kar potrjuje uvodoma povzete ugotovitve o širših vplivih na Ciglerjevo pripovedništvo. Že Burian (1930: 247) − in po njem Kolarič (1936) − kot potencialne druge vire navaja dela Leopolda Chimanija in Josefa Sigmunda Ebersberga, ki ju je nemška literarna zgodovina ob Schmidu uvrstila med vidnejše avtorje bidermajerske literature. S tega vidika bi bila potrebna raziskava tudi njunih del in del ostalih avtorjev bidermajerske (mladinske) literature.

Ciglerjeva literatura torej ni bila odraz inferiornosti, »preprostosti« ali nedoraslosti avtorja umetniškemu ustvarjanju in nedorasli recepciji slovenskega bralca, ampak odgovor na izzive kompleksnih družbenih razmer in potrebe časa, v katerem je nastala. Zato je tudi ne moremo presojati kot zapoznelo razsvetljensko delo ali romantiki nedoraslo delo, saj v sebi sledeč zakonitostim bidermajerja združuje ponekod na videz nasprotujoče si elemente obeh in hkrati z »dvojnim kodiranjem« nagovarja specifični tip bralca, dvojnega naslovnika, ki so ga oblikovale širše zgodovinske okoliščine.