Sreča v nesreči med kanonom in trivialnostjo

Kot je pokazal pregled oblikovanja sistema slovenske pripovedne proze do prve izvirne slovenske pripovedi, je bil glavni vzrok za kanonizacijo Sreče v nesreči njena neprevedenost v obdobju intenzivnega prevajanja, dodatno vrednost v slovenski literarni zgodovini pa je pridobila z Levstikovo programsko obravnavo v Slovenskem glasniku. Kanonizacija Sreče v nesreči oz. uvrstitev Janeza Ciglerja med slovenske kulturne svetnike (prim. Dović 2016) torej primarno ali celo izključno temelji na potencialih, vezanih na delo, ali konceptu opera,[1] in tudi znotraj tega koncepta zgolj na kategoriji prelomnosti, inovativnosti oz. konstitutivnosti. Ta element je v slovenski literarni zgodovini v navezavi na pomen, ki ga je izvirna literarna produkcija v primerjavi s prevedeno pridobila skozi drugo polovico 19. stoletja, prevladal tudi nad pogosto očitano nedoraslostjo umetniškemu literarnemu ustvarjanju. Zgolj kategorija prelomnosti je bila očitno dovolj močna, da je spodbudila produkcijo kanoničnega statusa preko poustvarjanja (skripture) (Dović 2016: 34) in s tem diseminacijo v šolskem sistemu.[2]

Obrat v pojmovanju prevoda v 19. stoletju je prepoznaven že v preglednih literarnozgodovinskih delih. Še Anton Janežič (1854: 148) je v slovnici iz leta 1854 Ciglerjevo delo našteval skupaj z raznimi prevodi Christopha Schmida, brez izrecnega ločevanja na prevedeno in izvirno,[3] Levstiku (1858: 54) se vprašanje same izvirnosti Sreče v nesreči ne zdi zelo bistveno, medtem ko sta proti koncu 19. stoletja opozicijo med prevedenim in izvirnim izpostavila Jakob Sket in Karel Glaser. Sket je Srečo v nesreči[4] uvrstil v Slovensko slovstveno čitanko za sedmi in osmi razred srednjih šol in zapisal, da je Cigler v slovenski književnosti znamenit, »ker je prvi spisal izvirno slovensko pripovedno delo leta 1836« (Sket 1893: 204), medtem ko jo je Glaser (1895: 132) podobno kot pred njim že Miran Jarc (prim. Jarc 1882) označil za prvi slovenski roman. Izvirnost Sreče v nesreči poudarjajo praktično vsi pregledi zgodovine slovenske literature 20. stoletja.

Pomen neprevedenosti oz. izvirnosti Sreče v nesreči lahko prepoznamo tudi v izdaji, s katero je bila prvič uvrščena v zbirko slovenske kanonizirane literature. Rudolf Kolarič, urednik Sreče v nesreči v zbirki Cvetje iz domačih in tujih logov, pomen Ciglerjevega dela za slovensko literarno zgodovino utemeljuje skoraj izključno s pomenom, ki mu ga je pripisal Fran Levstik, vendar hkrati Levstikov pritrdilni odnos do Sreče v nesreči označi kot osebno preferenco »razumskega realista«, ki mu je blizu Ciglerjevo »prosvetljenstvo« (Kolarič 1936: 34). Pomenljivo pa je, da je Kolarič Ciglerjevo delo v naslovu jedrnega dela spremne študije izrecno poimenoval »prva slovenska izvirna povest« (Kolarič 1936: 8), čeprav te opredelitve v nadaljevanju ne pojasnjuje.

Ravno zaradi vključitve Sreče v nesreči v kanon slovenske literature je ostajal v ozadju drug vidik njene uvrstitve, in sicer uvrstitev v literarni sistem na podlagi naslovništva. Sreča v nesreči je v podnaslovu eksplicitno naslovljena na »mladega« in »starega«, tj. odraslega naslovnika, s čimer sledi tipičnemu naslavljanju v bidermajerski literaturi. Bidermajerska praksa hkratnega naslavljanja odraslih in otrok je izhajala iz razsvetljenskega modela literature v duhu »vzgoje vzgojiteljev« za zgornji meščanski sloj, naslovljene hkrati na otroke in odrasle (vzgojitelje) kot posrednike literature otrokom (Kobe 2004: 28−29). Zaradi uvedbe obveznega šolstva tudi za nižje sloje se je oblikoval novi tip bralca, otroci in mladi (Wild 1990: 45), ob njih pa tudi »preprosto ljudstvo« (Pech 1990: 145). Ker je bila v 19. stoletju med »preprostim ljudstvom« najbolj pismeni[5] del prebivalstva mladina (Jevnikar 1939: 193; Hladnik 1982: 28), se je razsvetljenska vloga posrednika literature prenesla z odraslega na otroka oz. mladega človeka.[6] Naslavljanje odraslih in otrok se je obdržalo vse do romantike, ki je z vpeljavo konceptov literarne in estetske avtonomije spodbudila izrecnejše ločevanje med literaturo za otroke in mlade s poudarjeno vzgojno in didaktično funkcijo ter literaturo za odrasle (Kümmerling-Meibauer 2003: 9). Ob tem sta se postopoma povečevali tudi pismenost in izobrazba.

Medtem ko je Levstik še leta 1858 pisal, da je Sreča v nesreči »pisana preprostemu narodu« (Levstik 1858: 56), je v nekaterih literarnozgodovinskih pregledih iz druge polovice 19. stoletja (prim. Janežič 1854, po njem Kleinmayr 1881) že uvrščena med literaturo za mlade. Z vidika oblikovanja dveh ločenih sistemov mladinske literature in literature za odrasle v obdobju po romantiki je pomenljiva izdaja Sreče v nesreči leta 1882 v zbirki Knjižica slovenskej mladini, s katero je bila nedvoumno uvrščena v mladinsko literaturo. Mladim je izrecno namenjena tudi v predgovoru urednika izdaje Ivana Tomšiča, ustanovitelja in urednika mladinskega časopisa Vrtec (1871−1941):

»[T]o knjižico Tebi, mladina slovenska predraga, podajem in želim, da bi jo čitala z enakim veseljem, s kakeršnim smo jo čitali i mi, kadar smo bili še v Tvojih letih srečne mladosti. Zatorej knjižico, ki je napisana Tebi v pouk in zabavo, vzprími z […] dobrohotnostjo.« (Tomšić 1882)

Irena Orel (2018: 234) v analizi jezikovnih sprememb med izvirno in Tomšičevo izdajo sicer ugotavlja, da je Tomšič Ciglerjevo delo »namerno jezikovno približal mladini«, vendar je na to ugotovitev bolj verjetno kot sama jezikovna analiza vplival citirani odlomek iz Tomšičevega uvoda, saj prilagoditev aktualni poenoteni slovenski knjižni normi ter posodobitve na ravni leksike in skladnje, čeprav so slednje imele vpliv tudi na slog besedila, težko pojmujemo kot spremembe v smeri približanja jezika mladini.[7] Vzroki za uvrstitev Sreče v nesreči v knjižno zbirko za mlade in s tem zgolj v sistem mladinske literature so namreč zunajjezikovni oz. zunajliterarni, povezani s sočasnim ločevanjem med sistemoma mladinske književnosti in književnosti za odrasle.

Na prelomu v 20. stoletje je bila otroška in mladinska literatura v veliki meri obravnavana v okviru pedagogike[8] in šele v prvi polovici 20. stoletja se je oblikovala zavest, da je del literature (Kobe 1987: 8). Vendar se je sistematično nasprotje med otroško in »odraslo« literaturo oz. ločevanje med »pravo«[9] in otroško književnostjo (Shavit 1990: 25; Shavit 2016: 1553) preneslo tudi v literarno vedo, ki je mladinsko literaturo obravnavala kot literaturo z nižjim statusom (Grenz 1990b: 7) ali kot redukcijo »prave« literature, zato je bila uvrščena v popularno oz. trivialno literaturo in je ostajala zunaj »tradicionalno-umetniškega leposlovja« in razprav o kanoničnosti (Glazer 1979: 11; Kümmerling-Meibauer 2003: 272; Shavit 2016: 1552). Tak pogled na mladinsko literaturo je prepoznaven v izdaji Sreče v nesreči leta 1936 v zbirki kanonizirane slovenske književnosti Cvetje iz domačih in tujih logov, v kateri je podnaslov, ki knjigo namenja »mladim in starim«, enostavno izpuščen.[10] To lahko razumemo kot posledico neskladja med Srečo v nesreči kot mladinsko književnostjo in njeno uvrstitvijo v slovenski literarni kanon.

V šestdesetih letih 20. stoletja se je začel odvijati obrat v pojmovanju in vrednotenju otroške in mladinske literature, ki je otroško in mladinsko literaturo prestavil iz opozicije kanonizirani literaturi v sistem znotraj literarnega polisistema (Glazer 1979: 5; Grenz 1990b: 7; Even-Zohar 1978: 19; Shavit 2016), vendar pa je bilo tako pojmovanje položaja mladinske literature vsaj sprva po večini vpeljano le znotraj obravnav otroške in mladinske literature, ne pa tudi v literarno vedo na splošno. Čeprav je v izdajah Sreče v nesreči od leta 1974 dalje podnaslov, v katerem sta nagovorjena »mladi in stari« naslovnik, spet vključen, je Sreča v nesreči v slovenski literarni vedi ostala implicitno pojmovana kot »literatura za odrasle« ali je bila iz sistema mladinske literature celo eksplicitno izločena. In sicer ravno s sklicevanjem na podnaslov, s katerim povest »ni izrecno« namenjena le mlademu bralcu (Glušič 1993: 191). Obenem pa literarna veda ni mogla prezreti povezave med mladinsko literaturo in Ciglerjevo pripovedjo, nakazane z uvrstitvijo Sreče v nesreči v »krištofšmidovsko povest«[11] (prim. Paternu 1957: 11; Hladnik 1982: 31), torej v tip literature, ki se zgleduje po Schmidovih in sorodnih povestih in velja za začetek in model slovenske mladinske literature (prim. Kmecl 1977: 311; Kos 1981: 236) oz. se prekriva s »poljudno mladinsko literarno fikcijo« (Hladnik 1982: 28). Poleg tega so prevodi Christopha Schmida v slovenščino, zlasti kratke poučne zgodbe zgledov, pa tudi daljše pripovedi, zlasti tiste, ki so nastajale pod Slomškovim mentorstvom v celovškem semenišču,[12] skoraj dosledno navedeni v pregledih zgodovinskega razvoja slovenske mladinske književnosti (prim. Jevnikar 1968c: 117; Petrovič 1956: 33; Pirnat-Cognard 1980: 13; Šircelj 1978: 10; Kobe 2004: 16; Blažić 2008: 179) in le izjemoma je v tem kontekstu omenjena Sreča v nesreči (prim. Pregelj 1958: 116) kot delo namenjeno »dvojnemu bralskemu krogu« (Glazer 1979: 8).

To navidezno neskladje med implicitnim ali eksplicitnim izločanjem Sreče v nesreči iz sistema mladinske literature ter zgolj posrednim uvrščanjem v izhodišča tega istega sistema je mogoče razrešiti s pristopom, ki vprašanje razmerja med otroško in odraslo literaturo – podobno kot vlogo prevoda – opazuje zgodovinsko, nenormativno in v družbenem kontekstu. Z zavedanjem, da se meje med obema sistema v zgodovinski perspektivi spreminjajo (Shavit 1990: 25; Brüggemann in Brunken 1987: 7), dihotomije med otroško in mladinsko literaturo ter literaturo za odrasle ne moremo posplošiti v splošno veljavno normo (Grenz 1990a: 69). Sreča v nesreči kot delo, namenjeno »dvojnemu bralskemu krogu«[13] se uvršča v skupni sistem mladinske literature in literature za odrasle oz. »preprosto ljudstvo«, ki je obstajal znotraj literarnega polisistema v prvi polovici 19. stoletja, in kljub temu upravičeno ostaja predmet literarne vede, ki obravnava t. i. »literaturo za odrasle«.